(Piše kmetski fant.) Pred kratkim smo čitali v »Slov. gospodarju« razprave o tem, kako pomagati kmetu. Vse prav in res, kar se je tam pisalo, toda še nekaj bi pripomnil. Mislim, da se bomo razumeli. Naš kmotski stan je najštevilnojši v državi. Kdo tvori državo, banovine, občine, ali ne v prvi vrstl mi? Ali bomo torej samo tožili o slabih časih, pa sami ničesar ukrenili? Pregovor pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Sami si tudi •moramo pomagati. Ta pomoč naj se vrši po načelu: ne vsak za se, marveč vsi za vse! Česar ne zmore edon, zmoreta dva, česar jih ne zmore sto, jih zmoro tisoč. Treba nam je organizacije. Kako je z naširni kmetskimi organizacijami in zadrugami, vemo sami dobro. Niso nam neznani razlogi, zakaj naše stanovske organizacije ne pridejo do primernega razmaha. In končno naša — kmetska zbornica. Kako je to, da mi kmetje še nimamo svojega pravega zastopstva? Ali nam ga je morda naša Kmctijska družba nadomestova.a? Vsak stan ima svojo zbornico: delavci, obrtniki, trgovci, industrijalci, zdravniki, advokati itd., le naš kmetski stan je nima. Zaenkrat o tej zadevi razmišIjujmo, o priliki pa bo trcba kaj ukreniti. V skupnosti, v organizaciji jc naša rešitev: v strokovni in v zadružni organizaciji. Čcsar pa ne bodo zinogle našc stare kmctske korenine, bo morala poskusiti izvcsti naša mladina. Kmetski dom stavi v tebe vse svoje upe. Ti glej, da bo vladal v tebi duh skupnosti: zadružni duh. Naše geslo naj bo: Vsi za enps;.- odcn za vse!