—    2
Pravljice Božene Nemcove. !
Prevedel Dr. P.
(Nadaljevanje.)
„Zakaj ? Kdo stanuje v tem gradu r"
„Lepa kraljjčna stanuje v njem, ki je tako močna, : da celo vojsko premore. Se te dpi se je merila z nekim mogočnim kraljem, ki jo hotel izlepa^li izgrda dobiti i za ženo; ena je bila pri volji vzeti ga za moža, če jo j premore. Kaj mu je pomagala vsa vojska! Ali niste ; videli mrtvecev na loki ? Kaj boste šele vi proti njej ?" j
„Naj je, kakorkoli, poskusim vendarle," je odgovoril Silomil in se spustil v grad. Na dvoru je zlezel s konja in brez zapreke stopil v grad. V neki sobi, ki je bila neizmerno. okrašena, je videl na steni meč, ki je sam poskakoval iz nožnice. „Ti menda grozno rad sekal," je rekel Silomil, „midva spadava vkup, le pojdi k meni." Potegnil je nemirni meč iz nožnice in porinil svojega na njegovo mesto.
Jedva ju je menjal, je vstopila iz sosedne sobe prekrasna deva, ki je rekla ponosno neznanemu tujcu: „Kako se drzneš priti v moj grad ? Ali ne veš, kaj ti giozi ?"
Silomil je tako občudoval njeno krasoto, da ni vedel, kaj mu je rekla, šele ko je svoje besede ponovila, je odgovoril: „Kaj bi mi grozila ? Kako bi mogla ti, krasna deva, biti tako kruta, da bi me hotela ubiti?"
„Ubili te nočem, toda bojevati se moraš z menoj." Če zmagaš, bom jaz tvoja sužnja in tvoje bo vse, kar tukaj vidiš; če ne, moraš umreti."
„Dobro", je odgovoril kraljevič, vzemi torej meč."
Kraljična je priskočila k zidu, potegnila meč in v ognjavitosti ni opazila, da nji njen. Jedva sta se meča dotaknila, je bil  njen  na  dvoje in padel ji je iz roke.
„0 gorje !" je zaklicala." Sedaj sem tvoja sužnja."
„Nisi sužnja", je rekel Silomil. ..Gospodari nad vsem iu tudi nad menoj, samo ne odganjaj me odtod."
Poveljuj, vse se bo zgodilo."
Če smem velevati, bi imel samo eno povelje za tebe: da me pustiš tukaj in me vzaraeš za svojega soproga."
„Tvoje povelje rada izpolnim," je rekla deva in mu podala roko. „Ti mi ugajaš; močnega in junaškega moža sem si vedno želela in ti si dokazal svoje junaštvo,"
Kraljevič ji je poljubil roko, ona pa je pravila : „Pred svatbo pa mi nioras dovoliti, da se rta sedem dni odpeljem i/, gradu."
,.Kara se odpelješ?"
„Tega ti ne smem povedati. Tukaj imaš ključe do vseli sob in zakladov, kar jih je v gradu. Ene edine komnate, Id jo odpira ta zlati ključ, ne smeš odpreti, če me hočeš zu ženo imeti."
Silomil si je shranil ki uče in obljubil, da v kora-uato ne pogleda. Nato se je ločil od kraljične in ona je odšla. Prvi dan je hodil po gradu, ogledoval si vrta: ve in se ruzgovarjal s služabniki. Drugi dan se ma \t jelo tožiti in  ves dan ni  mislil na nič drugega, ko ua
•^¦*-.......IJ I..I »IIJ II       I       .....                       I
navestino prepoved. »Morebiti me je hotela samo izkazati", je govoril sam sebi in sukal zlati ključek v rokah. „Kaj bi tam le moglo najti, da bi tega ko* bodoči mo/ ne smel videti ? Saj ne bo spoznala, četudi pogledam." Tako se je izgovarjal radovedni Silomil, odvezal zlati ključ in sel v kornnato. Tukaj je našel z razbeljeno verego k zidu prikovanega človeka.
„Kdo si ti in kaj tukaj delaš?" je vprašal kraljevič.
„Oh, prosim te, poraozi mi odtod. Jaz sera kralj ognja. Mogočna kraljična, ki sem jo snubil, me je v bitki premagala; moral sem bežati, ko je pobila vse moje ljudi; ona  pa me je dohitela in tukaj prikovala."
Silorailu se ni zdeio varno prikovanega jejnika odvezati, ker pa je tako milo prosil, naj mu vsaj u trenutek olajša, se je ga usmilil in presekal z meceni verigo. Kralj je takoj izginil. Zdaj se }e Silomil prestrašil tekel za njim, če bi ga kje dohitel, pa zastonj. Straho ma je pričakoval nevesto; minilo je sedem dni,, minilo dvakrat sedem dni, a ni je bilo. Uvidel je, da se izpolnijo nevestine besede iu da je vse izgubljeno.
Spomnil se je sedaj svojih mogočnih svakov. Morebiti vedo oni, kje je njegova 'nevesta. Ukazal j« takoj, naj mu osedlajo nejhitrejšega konja, na katerem je zdirjal iz gradu. Najprej je prijezdil k Šolnč niku, kjer sta ga sestra in svak z veseljem pozdravila. Vprašal je, če vesta kaj o .močni kraljični }
„Ljubi moj. tega ne vem. Morebiti pa ve tvoj drugi svak. Mesečnik- Če hočeš, spremim te k njemu." Siiomlu je bilo ljubo in Solčnik ga je nesel na zlatih perotnicah k svaku Mesečniku.
—    3    —
..Dobrodošel, svak; kako pa si zašel sem?"
„Oh, ljubi svak, nevesta se mi je izgubila, in k tebi prihajam pomoči prosit, ker ne vem, kje je. $olč-nik mi ni mogel svetovati, zato si mislim, da ti kaj ves."
„Dragi moj", je odgovoril svak po kratkem razmišljanju, „jaz tudi na vem za njo; toda svak Vetrnik pozna gotovo njen sled, kajti on zapihne v vsak kotiček. Če hočeš, te zanesem k njemu."
„Bodi tako prijazen, veselilo me bo."
Silomil ni utegnil odgovarjati sestri, ki ga je spraševala o tisočerih rečeh. Mudilo se mu je in priganjal te svaka k odhodu. Solnčnik se je vrnil na svoj dom, Mesečnik pa je nesel Silomila na srebrnih oblakih k Vetrniku. Bas je stalo četvero bujnih konj v sinjeob-lačni voz zapreženih in čaltako svojega gospodu, ko se je prignal .Silomil k Vetrnikovi palači.
„Glcj ga. glej, to je svak! Km pa tebe vodi k nam:" Tako je zaklical Vetrnik, da je slišala žena, ki je z velikim veseljem prihitela, da sprejme brata.
,.Ljubi svak, prosim te, povej mi, kje je moja nevesta, tista močna kraljična. Izgubila se mi je in tebi bo baje gotovo znano, kje je."
..Seveda mi je znano, a kaj ti to pomaga, ker je ne dobodeš."
„ln kje ji?"
..Globoko pod zemljo v ognjenem gradu je prikovana. Tisti mož, ki si mu presekal verigo, je bil kralj, ki ga je ona premagala; ko si ga osvobodil, se je spustil za njo, da se maščuje. Dohitel jo je in vzel s seboj v ognjeni grad, ter jo tam prikoval. Verjemi, da bi $e bila že davno popekla, če bi je jaz ne hladil.
,.tega trpljenja je moja nepokornost kriva!" je jadikoval ubogi kraljevič. ,A'i res ni sredstva, da bi jo osvobodil?"
,.Jc sredstvo, eno edino. Poslušaj! Ognjeni kralj ima bistrega konja, ki te dohiti, če si tudi sto milj pred njim. Kič ti torej ne pomaga, če bi bežal tudi na najhitrejšem konju in hote! nevesto odnesli. Konja moraš imeti, ki je hitrejši nego kraljev.
„ln kje dobim takega konja r"
.Takega konja ima on? čarovnica. Ta pa je strašno hudobna in je mnogim ljudem, ki so ic prišli česa prosit, že vzela življenje. Vendar pa lahko poskusiš; jaz te zanesem v njen irrad, prej pa se moram še s Solnčnikom in Mesečnikom zaradi tebe posvetovati. Ostani la čas pri moii ženi."
..Pojdi, bratec, pojdi! Malo si počiješ in se okren-čaš, potem pa mi poveš kaj delata oče in mati", je pravila sestra in peljala Silomila v palačo.
Vctrnik je sedel v oblačni voz. konji so zarezgetali. zatresli blestečo grivo, ponosno se opeli in odnesli svojega gospoda. Silomil 5e ni vsega dopovedal in že se je Vetrnik vrnil,
„Kako si opravil}"
„Dobro, tujcaj imaš palčico pol zlato, polI,srebrno. Kadarkoli boš potreboval naše pomoči, Dorini jo do polovice v zemljo, in mi ti pomoremo. Zaupaj v nas, mi te rie zapustimo."
Silomil se je poslovil od srstre in stopil h kralju v voz. Tri dni in tri noči sta se peljala neptenehoma. preden sta dospela v dolino, kjer je živela čarovnica. Tam sla se ločila s svakom.
Krepko je korakal kraljevič h gradn. ki je stal med črnimi skalami. Namesto vrtov se je razprostiralo okoli njega barje in puščava, kjer niti osa* ni rastel; namesto zida pa je bil okoli uradu plot, na katerem so bile nataknjene same človeške lobanje. Vrata se odpro    in   naproti    mu   pride   čarovnica;    namesto
las so se ji vili po sencih sami modrasi ; v očeh so ji sedeli baziliski, in ko je odprla upadla brezzoba usta, je siknilo iz njih gadje želo. Nos je imela kakor orlovski kljun in po bradi ji je rastla rjava dlaka. Na grbavem telesu je visela siva robača, okoli katere se je vil namesto pasu gad. „Česa iščeš tukaj?' je vprašala Silomila z ostrim glasom,
„Služiti hočem pri tebi", je odgovoril  in  du§a je trepetala v njem, kaj neki mu  ta  nastvor  odgovori.
..Služiti, hm! Ali veš, kaj se pravi pri meni siužiti ?'
„Ne vem, pa mislim, da je prijetna služba."
„Prj meni se služi samo tri dni in noči; kdor pa mojih ukazov ne izvrši, temu se godi kakor tistim, katerih lobanje tukaj vidiš." Pokazala je na grozni plot s koščenim prstom, na katerem je imela nohet tri palce dolg. „ln kako mezdo želiš ?"
„Nič drugega nego tistega konjiča, ki ga imaš nekje shranjenega."
„Dobiš ga, če vse izvršiš, kar ti ukažem", je rek-ta starka in baziliski v očeh so ji radosti poskakovali: „pa je zopet nekdo obvisel v mreži."
i'rvi dan ga je peljala v hlev, kjer ja stalo dva najst železnih žrebcev, in je rekla: „Te žrebce naženeš v ograd za gladom in Če ti bo zvečer samo eden manjkal, izgubiš glavo." Nato je udarila vsakega žreb-ca /. bičem in žrebci so sami divjali v ograd. Novi pastir pa je imel trdo delo, kajti žrebci so se razleteli, jedva so zapustili hlev in najbrž bi ne dobil niti enega, če bi rim ne prispeli svaki na pomoč. V največjem strahu se jih je spomnil in utaknil palčico v zemljo. Hipoma je začelo solnce tako pripekati okoli ograje, da so žrebci iskali pred vnočiuo zavetja v ogradil. Zvečer ie prišla baba gledat in se ie zelo čudila, da so vsi konji lepo na p-aši, Silomilu pa ni rekla besedice.
(Nadaljevanj« sledi.1