OBISKALI SM0 JIH
KAROLINA JAKLIČ je v vojni vihri izgubila kar štiri svoje otroke, pa tudi srcer ni bilo prizaneseno družini Jakličevih iz Podstrmeca 9 blizu Velikih Lašč. Vsa družina je na različne načine sodelovala v na-rodnoosvobodilnem boju. Otroci, tudi najmlajši Franci. so odšli v gozdove, kajti sodelovanje s parti-zani ni ostalo skrito večini sovašča-nov, ki soodkritosimpatizirali z be-logardisti. Oporo so imeli Jakličevi le v sosedu Kraševcu, ki je tudi podpiral osvobodilni boj. Zaradi svoje dejavnosti so Jakličevi kmalu občutili težave, kajti njihovo delo-vanje ni moglo dolgo ostati prikri-to. Svoja mlada življenja so v tam-kajšnjih gozdovih pustili Janez, ki je padel na llovi gori, Francija, komaj dvanajstletnega otroka, so ubili v loških gozdovih. Svoje delo-vanje v odporniškem gibanju je tudi hči Justi plačala s svojim mla-dim življenjem. Sin Jože se je pone-srečil ob zbiranju streliva in bomb. Takrat štirinajstletni sin Milan pa je srečno ušel gotovi smrti. Pobeg-nil je iz zapora v Velikih Laščah, pritekel domov in povedal novico. Takoj nato sta s sestro Ani pobeg-nila pred sovražnikom v bloške gozdove. Takrat — leta 1944 — staršev ni bilo več doma, oba sta že bila v koncentracijskih taboriščih. Po vojni sta se Ie dva od šes.tih Ja-kličevih otrok vrnila na opustošen dom. Skupaj s staršema so v letih po vojni obnovili domačijo z žago, kjer so do leta 1955 žagali les blo-ških gozdov. Kmalu po vojni je umrla hči Ana, pozneje tudi mož.
Vse delo na domačiji je padlo na ramena matere Karoline, kajti sin Milan, ki se je preselil v Ljubljancj ni mogel občutnopomagati. Zadnji dve leti tudi mati Karolina živi pri sinovi družini v Ljubljani.
Svojih predvojnih let se spomni Karlina Jaklič kot let, ko je morala delati od jutra do večera, da je pre-hranila svojo šteyilno družino. Najmlajši sin je pričel odraščati, kazalo je, da bodo vsi Jakličevi otroci srečno prišli do svojega kruha, ko je fašizem tako neusmi-Ijeno posegel v to družino. S sol-zami v očeh je mati nekdaj številne družine pripovedovala o svojih otrocih, ki jih je imela tako rada, kot jih ima lahko le mati.
MARUA 1VANCIČ je že od prihoda fašizma na oblast v Italiji
videla vse zatiranje neitalijanskega prebivalstva, tudi sama je postala žrtev zatiranja. Kol zavedna Slo-venka v fašistični Italiji (živela je v Trstu) ni skrivala svoje narodne pripadnosti.
Zaradi strašnega fašističnega te-rorja se je bila prisiljena z družino izseliti iz Trsta. Pot jih je pripeljala v Ljubljano. V Jugoslaviji so Ivan-čičeviživeli bolje kot vfašistični Ita-liji, čeprav je tudi v stari Jugosla-viji doživela diskriminacijo. Zaradi tega, ker je bila ženska,ni našla za-poslitve. Družini v Ljubljani ni šlo predobro, morala je vsak dinar »dvakrat obrniti^predno ga je po-rabila, zato na kakšne drobne osebne želje ni smela pomisliti.
Že od začetka vojne je sodelo-vala  v odporu proti okupatorju.
Drugega junija 1941 je bila v hiši Ivančičevih na Mencingerjevi 29 partijska konferenca, ki so se je udeležili sekretarji pokrajinskih komitejev in vsi vodilni slovenski predvojni komunisti. V času vojne je Marija pripravljala propagandno gradivo in aktivno delala za VOS. Proti koncu leta 1944 se je vsak šesti dan pri Ivančičevih ustavila ilegalna radijska postaja za tri dni, od koder so oddajali program osvobodilnega gibanja. Vse to delo je bilo toliko bolj oteženo, ker so imeli soseda zagrizenega okupato-jevega simpatizerja, zato so tudi med vojno z njim imčli »prijatelj-ske« stike, da le-ta ne bi posumil v njihovo politično naravnanost. Pri delu je materi vneto pomagal njen sin Stojan, ki je zaradi svojega dela tudi padel, star komaj osemnajst let. Zadnje mesece je Marija Ivančič preživela v ilegali, po izdaji pa je dočakala konec vojne v zaporu.
Življenje pred vojno in sedaj je po njenih besedah skoraj nemo-goče primerjati, standard imamo v letu 1979 na visoki ravni. Skoraj vsakdo si lahko privošči počitnice na morju, pred vojno pa si jih je lahko privoščil le malokdo. Tudi žene in matere uživajo večje pra-vice in imajo boljše možnosti. Lahko se zaposlijo in tako posta-nejo materialno neodvisne, hkrati pa tudi prispevajo k povečanju družinskega proračuna.
Za svoje delo med NOB je Ma-rija Ivančic nosilka partizanske spomenice 1941.
F. PREŠEREN