NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
*
V petek, dne 19. februarja 1932
II. SIMFONIČNI
KONCERT
opernega orkestra s sodelovanjem članov Orkestralnega društva Glasbene Matice in gojencev drž. konservatorija v Ljubljani
V *>. v'-'
Začetek točno ob 20. uri Dvorana hotela Union
Spored:
Mozart: Ouvertura k operi „Figarova svatba“
Beethoven: Simfonija v b-duru, št. 4 Adagio-Allegro vivace Adagio
Allegro vivace Allegro ma non troppo *
Bravničar: 1.) Svirka za veliki orkester
a) Veriga in kanon
b) Medigra
c) Nemirika (Perpetuum mobile) z.) Slovenska plesna burleska
Musorgski-Ravel: Slike z razstave.
*
Dirigent: Ravnatelj opere Mirko Polic
W. A. M o z a r t (1756—1791), čigar vedri genij osrečuje in osvežuje v nezmanjšani meri še današnji rod, je ustvaril svojo vzor-ouverturo v enem tempu v letu 1786.
L. van Beethovnova (177c—1827) četrta simfonija (b-dur) je nastala v letu 1806., tedaj v času, ko se je veliki mojster bavil s skicami za „Fidelija“. S svojo vedro zamaknjenostjo jasno in občutno kontrastira s predhodnico, bujno in monumentalno „Eroico“, še bolj pa z viharno in borbeno naslednico „peto“ (c-moll). Mehko, ljubeznivo razpoloženje „četrte“, iz katerega zveni toliko naivnega veselja za življenje, nas spominja predvsem na njegovo „drugo“, v mnogočem pa še na „osmo“ in „pastoralno“ (šesto). Po gigantski borbi, ki jo je dobojeval v „tretji“, se je duhu velikega misleca zahotelo miru in premišljevanja. In našel ga je v pogovoru s prirodo, iz katere črpa nove moči in neskaljene misli. S kako resnobo se poglablja do izvira življenja, nam dokazuje uvod (adagio), ki nas s svojim nepomičnim b-jem in s težkimi tercnimi postopi navzdol prisili na popolno koncentracijo. Iz te ubranosti nas z nevzdržnim zaletom povleče za sabo, da preživljamo z utripajočim srcem glavni, rekel bi razposajeni allegro vivace-stavek, nato kontrastirajoči sanjavi ali ostro ritmizirani II. stavek (adagio), pa živi, zdravi, iz menueta porojeni scherzo in končno mozar-tovsko razgibani, živosrbrni zaključni allegro ma non troppo. Res, iz te glasbe polje življenje in iskrena želja za njega trezno uživanje.
Matija Bravničar (1897) stopa prvič kot simfonik na koncertni podij. Njegova „Svirka“ (suonata) je skladba treh stavkov različnih značajev, ki pa so zgrajeni na enem glasbenem elementu in istem tematičnem materijalu. Prvi, „veriga in kanon“, preizkuša novo obliko, katera na osti-natnem basu prepleta motive v obliki verige, in sicer v premi in rakovi smeri, tako da formelno zaključuje krog. Sledeči kanon se razvije iz osti-natnega basa ter je poverjen pihalnim nastrojem, medtem ko prinašajo godala spremljajočo misel v obliki passacaglie. Na koncu pa taista povzamejo glavno misel ter jo stopnjujejo do mogočnega razmaha. Drugi stavek, „medigra“, je refleksivnega značaja, ki prinaša dokaj svobodno, izčrpno izpeljavo ter dramatično tolmačenje motivičnega materijala skladbe. „Nemirika“, tretji stavek, je pravcata koncertna etuda za orkester. V nevzdržnem in nenehajočem zaletu šestnajstink spoznamo prav za prav nekak „perpetuum mobile“, ki je sedaj dobil svoj slovenski naziv. Bistvo „ne-mirike“ je gibanje, ki ga mestoma tematično, mestoma pa figurativno prinašajo najprej razne instrumentalne grupe, končno pa popolni aparat, nad katerim dominira Xylophon.
Druga njegova skladba, „Slovenska plesna burleska“, je poskus koncertne obdelave naše folklore. Vsekakor zanimiv poskus, ki poleg raznih motivov, samostojno koncipiranih v narodnem duhu, obdeluje motivično snov znane pesmi „Regiment po cesti gre“. Dobro zgrajena skladba, ki je še posebno srečno instrumentirana, bo verjetno zbudila zanimanje.
Modest P. Musorgski (1835—1881), genialni ustvaritelj „Borisa“, je napisal pod vtisom razstave slik prijatelja V. Hartmana ciklus desetih klavirskih skladb. Uvod v ciklus tvori „promenada“ s karakteristično rusko temo, ki se pozneje še večkrat pojavi ter nekako ilustrira sprehod po razstavi. Posamezne „slike“, ki jim pač ni treba podrobnejšega komentarja, ker jih karakteristična glasbena obdelava tako sijajno ilustrira, da bi jih noben čopič ne mogel bolje, si slede v sledečem redu: 1.) Gnomus (pritlikavo, odurno bitje). 2.) II vecchio castello (stari grad); v Ravelovi instrumentaciji je tu prav karakterističen saxophon-solo. 3.) Tuileries; vrvenje otrok po slavnih nasadih. 4.) Bydlo; težak, neokreten voz z volovsko vprego, j.) Ballet des poussins dans leurs coques; živahen živžav piščancev. 6.) Samuel Goldenberg und Schmuyle; komičen pogovor med dvema predstavnikoma semitske rase (solo trombe!). 7.) Limoges - le marche; življenje na trgu z živili. 8.) Catacombae: a) sepulchrum roma-num; težko religiozno nastrojenje; b) Con mortuis in lingua mortua — s pokojniki v mrtvem jeziku. 9.) La cabane sur des pattes de poule — baba Jaga; divji ples čarovnice. 10.) La grande porte de Kiev — velika Kijevska vrata; grandiozna, monumentalna skladba, kakršna je mogočnost stavbe in sijaj sprevoda Bogatirjev, ki ga naznačuje „promenada“. — M. Ravel je te pestre slike instrumentiral na naravnost genialnen način, izrabljajoč vsako barvo, vsak efekt, ki ga je zmožen moderni instrumentalni korpus. Pri tem se je pa držal strogo originala. Njegova moč je v neizčrpni iznajdljivosti kombinacij.
Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani