benih določil, vse spremenljive speve pel ali vsaj recitiral, stalne speve pa 
vselej z zborom neskrajšano izvajal. 
Kot cerkovnik je svoje posle opravljal točno in vestno, v duhu žive in 
globoke vere. Naravnost vzorna je bila njegova iskrena pobožnost. Bil je sle-
herni dan pri sv. obhajilu, cerkev mu je bila dom. 
Pokojnik se je udejstvoval nekoliko tudi kot skladatelj. V Marijino čast 
je zložil 1. 1908. zbirko Marijinih pesmi »Lurška Mati božja«, nabožne pesmi 
v spomin in proslavo 50 letnice prikazovanj brezmadežne Device v Lurdu. 
(11. svečana 1858—1908). V zbirki je 8 njegovih preprostih, a lepih Marijinih 
pesmi in harmoniziran koralni Magnificat. V »Cerkvenem Glasbeniku« so 
izšle tri njegove cerkvene skladbe: 1 Asperges (1888), 1 Vidi aquam (1897) 
in ena Marijina (1898). Več slovenskih cerkvenih pesmi in nekaj latinskih 
skladb je ostalo v rokopisih. 
Kot človek je bil miroljuben in spravljiv, kot tovariš-organist priljubljen 
To je pokazala tudi udeležba pri njegovem pogrebu. 
Dragi tovariš! Počivaj v miru od trudapolnega dela in sv. Cecilija naj Te 
sprejme v zbor nebeščanov! 
Franc Kramar: 
KAKO IN KJE SEM NABIRAL SLOVENSKE 
NARODNE PESMI. 
. (Dalje.)-
Jeseni 1. 1909. sem zapisoval narodne pesmi po ljubljanskih vojašnicah. Zapisoval 
sem"od vojakov seveda samo dostojne pesmi, nedostojnih ne. Zapisal sem jih čez 200, 
med temi precejšnje število belokranjskih, in tutli nekaj hrvaških. Tako so torej tudi 
naši vojaki nekaj pripomogli za našo zbirko slovenskih narodnih pesmi. Hvala jim ! 
V zimi meseca januarja 1. 1910. sem šel peš nabirat narodne pesmi v ihansko 
župnijo na Gorenjskem. Najprvo sem se oglasil pri „starem Tavčarju" v Mali Loki, 
kjer sem jih zapisal čedno številce. Šel sem potem k Štučkovi Neži na Goričico, (pri 
kateri sem bil pozneje še večkrat). Ta mi je povedala sploh največ pesmi v Ihanu. Bil 
sem potem še drugod, in tudi še potem po letu, tako da sem po ihanski župniji zapisal 
okoli 150 pesmi z napevi. Med temi so bile pripovedne in mrliške najzanimivejše. 
Tako n. pr. „Lepa Vida" i. dr. 
Sosedna župnija ihanski je dolska. Tudi tam sem bil tisto zimo in še po letu 
večkrat s kolesom.- Največ pesmi sem zapisal pri Velepcu in Pirnatu v Beričevem in 
pri Prejevki, Tekavki in Andrejevki in njenih hčerah v Klečah. Na Pšati sem jih 
tudi nekaj dobil. tak6, da po vseh teh naštetih vaseh sem jih zapisal kakih sto. Najbolj 
starinske so bile božične z Beričevega. 
Mahnil sem jo tisto zimo peš še na Dolenjsko, in sicer v kopanjsko župnijo, ki 
je sosedna šmarski. V vaseh Ilova gora. Predale, Velika Račna sem zapisal spet čez 
sto pesmi. Največ sem jih dobil pri bivšem organistu Fr. Berlanu z Ilove gore, čigar 
oče je bil tudi organist in pesnik po Kračmanovem sistemu. Od njega spisane pesmi je 
meni izročil ta njegov sin, in mi zapel napeve teh pesmi, kolikor jih je znal. Vseh ni 
znal, brilo da mi je ostalo še precej Berlanovih pesmi, ki jih nisem mogel porabiti, ker 
nisem imel napevov. Franc Berlan starejši je bil organist celih 58 let, in sicer v 
šestih dolenjskih župnijah. Te so: Polica, (1887) Ambrus, (1874) Struge (1867-69) Škocijan, 
Žalina, Kopanj. Na Kopanju je bil v zadnji službi, kamor je hodil orglat z Ilove gore, 
kjer je tudi umrl v visoki starosti, star frez 90 let. Zlagal je po Kračmanovem načinu 
evangeljske pesmi, in za razne slovesnosti, kot n. pr. „0d noveh Zgonou u Strugi 
1868. leta" itd. Pri nastopu in izstopu svoje službe je zapel nalašč zato zložene pesmi. 

Zložil je veliko tudi drugih cerkvenih pesmi, ki se rabijo med letom. Za zgled tu pri-
občim njegovo pesem „Slovo", katera je bila menda njegova zadnja pesem. Pel jo je na 
Kopanju (menda 1. 1907), ko je zaradi visoke starosti „izpregel" organistovsko službo. 
Kak lušno je na svejt, 
Ku slišma tičke pejt, 
Še lušnij bi nam blu, 
Kob' treba umret na blu! 
Adam je pregrešil, 
Zato je smart storil. 
Nam vsem kazen zapustil. 
2. 
Tud jest bom mogel umret, 
In zapustiti sveit, 
Učakal sem dosti let, 
Blizi devedeset; 
Zato se pa nič na vej, 
Kaj bode zmano zdej, 
Bog mi dai nebeški Rej! 
3. 
Orglal sem dosti leit, 
Oseminpedeset lett! 
Orglal tulko let 
Ni še naben popret, 
Bil sm okul poznan, 
Kokr svojim farmanom. 
4. 
Službval sem šest fari, 
Okol na vse strani, 
Kopain, Žalna, Škocjan, 
Struh'g) tud na zgršim, 
Ambrus, Polica tud. 
Me spremlal večni Buh, 
Oče, sin in sveti Duh. 
5. 
To vem, de more umret 
Kar živga je na svet, 
Jest bom pa mogu zdej, 
Kaj bo z mano naprej ? 
Bom v hladno jamo djan, 
S prstjo bom zakopan, 
Zbudil me bo sodni dan. 
6. 
Angel bo zbudil nas, 
Trebental bo na glas: 
Hitro gori ustat, 
Bogu raitengo dat! 
De bi usi skupej zbran 
Prišli na desno stran 
(V) Jozefat dolini tam! 
7. 
Slavo jest bodem uzel, 
Na bom več orglal, pel, 
Ker moja moč je preč, 
In udja nečje več; 
Zato se pa slovim, 
Prut večnasti hitim, 
Vas use skupej zapustim. 
8. 
O Jezus smileni, 
Odpusti grehe mi, 
Ker si za me trpu, 
Bod mili grešniku! Amen. 
Ta zanimivi mož je zlagal tudi mrliške pesmi in jih pel pri pogrebnih mašah za 
dotičnimi rajnkimi. Imenoval jih je po imenu, povedal je njih starost, (ker je bil tudi 
mrliški oglednik), in našteval njih dobre lastnosti, in se poslavljal od njih. Zdaj je že 
sam mnogo let v grobu, in njegov sin Franc ki je meni na njegove pesmi napeve pel, 
že tudi. Naj ju ohranijo te vrstice v spominu! 
V poletju 1. 1910. sem se peljal s kolesom spet na Gorenjsko, in sicer v št. Helensko 
župnijo, ki je sosedna dolski in ihanski. Tam sem imel pa veliko srečo v nabiranju, 
kajti dobil sem v vasici V in je neko žensko, ki mi je povedala največ slov. nar. pesmi 
izmed vseh mojih narodnih pevcev in pevk na Kranjskem. Ta ženska je bila Katarina 
Zupančič, vulgo Živčkova Katra, pri kateri sem bil večkrat, in ki mi je povedala in 
tudi zapela vseh pesmi lepo število — 106! In to kakšne stare, zanimive pesmi! Zapela 
mi je največ starih pripovednih, n. pr. „Pegam in Lambergar", „Godec pred peklom", 
„Pekova hči", Mladi Tramše", (pr. Štrek. št. 112) „Srce iz prsi vzeto", „Grešnik bolan 
se obhaja", „Jezus izdan", „Jezus odpušča romarjem grehe", „Spokorjeni grešnik", 
„Marija in brodnik", „Sv. Kristina in njena mačeha", itd. itd Zapela mi je tudi več 
pripovednih, ki jih sploh Štrekelj nima, kot n. pr. „Jezus in kovač", „Majar in grof", 

„0 Tinski gori", „Študent", „Grešnik pri sodbi", „Križanski Jožek", „Marta in Magdalena", 
itd. itd. Posebno zanimiva je neka neznana pesem o nekem rokovnjaču Matjončku, ki 
o njem ta pesem pravi, da je bil tako krut, da je nekega fantiča, ki ga je ujel med 
Kranjem in Medvodami, na tak nečloveški način mučil, da ga je obesil za obe nogi na 
drevo z glavo navzdol nad mravljiščem, da so ga razdražene mravlje usmrtile. Res strašna 
smrt in grozna krijjest rokovnjača! 
Katarina Zupančič je bila rojena v Kamenici, (blizu Vinj) 29. aprila 1860. Njen 
oče je bil črevljar, mati navadna poljska delavka. Naučila se je od obeh teh starih 
pesmi, ki jih je meni pela, toda še več od matere, ki je bila cerkvena pevka. Njena 
mati pa se je naučila teh pesmi od svojih starišev, tako, da je že to znak, kako so te 
pesmi res stare. Čudil sem se, kako more taka preprosta ženska, kot je b la ta Katra, 
toliko in tako dolge pesmi tako gladko na pamet znati, in to še celo — analfabetka. 
Zapela mi je gotovo blizu 200 pesmi, toda tiste, kar jih je bilo čez 106, sem že drugod 
zapisal, in jih ni bilo treba več zapisati. Odbor za nabiranje slov. nar. pesmi v Ljubljani 
je pred vojsko poslal k njej fotografa, ki jo je fotografiral menda na dva načina: na 
prvi način v narodni noši, na drugi način pa ko sedi na zidku (čelešniku) pri peči, kar 
je tudi oboje narodno, kakor njene pesmi. Umrla je pred nekaj leti. Naj počiva v miru! 
Meseca maja 1. 1910. sem zapisal precejšno število pesmi v vaseh Konfin in Zgornja 
Javoršica, ki spadati k Sv. Trojici pri Moravčah. 
Meseca junija istega leta sem se peljal v Kropo na Gorenjsko, kjer sta mi gospa 
Žmitkova in njena hčerka dokaj lepih starih božičnih' in drugih zapeli. Tudi neki fantje 
ih neka dekleta so mi v gostilni nekaj prav čednih zapeli. Tudi v Kamni Gorici sem 
jih nekaj zapisal. 
Tisto poletje sem se v Ljubljani seznanil z dvema štajerskima delavcema, katerih 
eden je bil doma s Kicarja, drugi pa s Hajdina pri Ptuju. Oba sta mi zapela precej šta-
jerskih narodnih pesmi, in me tudi povabila, da naj pridem na Štajersko v ptujsko oko-
lico nar. pesmi nabirat, z zatrdilom, da jih bom tam mnogo dobil. Ker so tisto jesen 
nameravali blagosloviti ,',Slovenski Dom" v Št Ilju v Slov. goricah, sem se nameril ude-
ležiti se te slovesnosti in obenem na Štajerskem narodne pesmi zapisovati. Res sem se 
spustil nekega septemberskega jutra s kolesom z Matene proti Št. Ilju, kamor sem se 
vozil skoraj celi dan. Cela slovesnost se je jako lepo izvršila, dasi so Nemci in nemčurji 
hoteli s svojim „hajlanjem" nas motiti. Meni je posebno ugajalo lepo petje štajerskih 
pevskih zborov, zlasti jareninski je jako lepo in dovršeno pel. Drugi dan po slovesnosti 
sem se spustil proti Ptuju. Vstavil sem se preje v vasi Rošnja, kjer mi je neka Ivana 
Lešnik nekaj pesmi zapela. Pripeljal sem se potem v vas Za t ol i če, kjer sem dobil 
neko šiviljo Marijo Te m en t, bivšo cerkveno pevko v Št. Janžu na Dravskem polju. 
Ta Štajerka se je pa ravno tako postavila, kakor Katarina Zupančič z Vinj na Kranjskem. 
Zapela mi je namreč črez sto pesmi, cerkvenih in necerkvenih. Dve Marijini pesmi, 
ki mi jih je ona zapela, je 1. 1920. prinesel „Cerkveni Glasbenik" v 1—2 in 3—4 Glas-
beni prilogi. Še mnogo lepih cerkvenih napevov, od nje zapetih, bi bilo za javnost, — 
posebno od besed iz znanega „Venca" — ko bi notni tisk ne bil tako obupno drag. Zdaj 
ne kaže drugega kot čakati boljših časov, saj pravijo, da kdor čaka, dočaka. 
Peljal sem se nato čez Ptuj, in dospel v vas Ki car, ki je na oni strani Ptuja. 
Tam mi je zapela sestra prej omenjenega delavca — Neža Majcen — precejšno število 
lepih štajerskih. Še več in posebno lepih mrliških „slova" mi je zapela neka Marija 
Zelenko, tako, da sem zapisal takrat vseh pesmi na Štajerskem — 153. Vrnil sem se 
potem na Kranjsko, sam s seboj in s Štajerci prav zadovoljen. 
Po zimi 1. 1911. sem šel peš nabirat nar. pesmi po Dolenjskem. 
Bil sem v župniji Št. Jurij pri Šmarju, kjer sem v vaseh Št. Jurij, Pace in na 
Bičju precej pesmi zapisal. Bil sem tudi v Slivnici, (ki spada pod Kopanj), kjer sta mi 
neka Marjeta Šeme in še neka stara ženica precejšnje število nar. pesmi zapeli. Bil sem 
tudi v vasi Gradež pri Turjaku, kjer sem jih tudi nekaj zapisal. Šel sem v Škocijansko 
župnijo, kjer sem v vaseh Lipljene in Zabukovje spet precej narodnih dobil. Od tam sem 
se podal nato v lepo dobrepoljsko dolino, kjer sta pri fari svoje dni Ambrožič in Kan-

čnik svoje cerkvene pesmi pela. Dobrepoljska župnija se mi je jako dobro obnesla, kajti 
dobil sem po vaseh Videm, Mala Vas, Podgora in Zagorica okrog sto pesmi. Posebno 
zanimive so bile stare koledniške pesmi za cerkev, ki sem jih zapisal od nekega moža 
v Zagorici. Z zadovoljstvom sem se vračal z Dobrepolja proti domu, nazaj grede sem 
jih dobil še nekaj čednih pri Mežuarjevi stari materi na Pijavi Gorici. 
IZ ODBORA CECILIJINEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI. 
Odborova seja 25. novembra 1925. Navzoči vsi odborniki izvzemši tajnika, 
g. Anžiča, ki se je opravičil. 
1. Prebere se zapisnik zadnje seje in se odobri. 
2. Ravnatelj Premrl poroča o orglarski šoli. Vpeljana je bila v šolo 
elektrika, glavna šolska soba je pobeljena, stroški vkup 2414 Din; 2000 Din je 
začasno pokril škof. ordinarijat. Učencev je: starih 14, novih 8 = 22; eden 
je Primorec, eden Korošec. Novi učenci so za glasbo precej nadarjeni. Pri 
klavirskem in orgelskem pouku prihajajo letos po trije učenci na uro, mesto 
štirih. Učitelja za klavir sta: g. prof. Vedral (5 ur), in dr. Švara (3 ure); 
lepopisje uči g. Leveč, in se je za ta predmet dala narediti nova tabla. Ra-
čunstvo in knjigovodstvo uči revizor g. Krištofič štiri ure na teden, od Vseh 
Svetih do Velike noči. — Učenci so med seboj ustanovili moški zbor in se 
učijo cerkvenih in svetnih pesmi. Sklene se šolo posvetiti presv. Srcu Jezu-
sovemu, in sicer 8. decembra ob pol 12. v alojzijeviški kapeli. 
3 Pevska Zveza prosi, da bi Cecilijino društvo pomagalo pri zvezinih 
tečajih. Se bo odgovorilo, naj pride Zveza s konkretnimi predlogi in šk. ordi-
narijat, v čigar področje spada Cecilijino društvo, bo blage volje vstregel, kar 
je v njegovi moči. 
4. G. Premrl prebere pismo g. Dolinarja, ki v njem g. Dolinar daje neka-
tere migljaje, kako bi se pri mesečnih konferencah duhovnikov lahko mnogo 
storilo za povzdigo liturgičnih spevov pri bogoslužju. Pismo priobči Glasbenik. 
5. G. kanonik Ferjančič se brani prevzeti službo nadzornika, ker je ravno 
ob nedeljah preobložen z delom. Šk. ordinarijat se bo ponovno obrnil nanj. 
6. Monsignor Steska obžalovaje poroča, da so vse naše prošnje za podpore 
odbite. Prošnje se bodo obnovile in poslanci se naprosijo za intervencijo. Daje 
tudi podučljiva poročila o konkurenčnih obravnavah za povišanje organi-
stovskih plač. Ob četrt na 7. se seja sklene. 
ORGANISTOVSKE ZADEVE. 
(Organistovsko vprašanje.) 
G. J. Jarh je v listu >Jugoslovenski Muzičarc napisal daljši članek o raz-
merah slovenskih organistov. Ker je v članku več stvari, ki ne odgovarjajo 
popolnoma resnici, oziroma niso v nikaki zvezi s slabimi razmerami slovenskih 
organistov, zato na ta dopis nekoliko odgovora. Pripomnim pa, da so morda 
razmere organistov na Štajerskem, — katere opisuje g. Jarh — drugačne in na 
Kranjskem zopet nekoliko drugačne. S tega vidika naj se presoja tudi ta odgovor. 
G. Jarh hoče v svojem dopisu pokazati in povdariti zlasti dve reči. Prvič veliko 
bedo in.,slabo plačo organistov, drugič hoče vso krivdo teh slabih razmer zvaliti 
na gg. župnike. Kaj je torej resnica? Bodimo pravični na obe strani! 
Da so plače organistov po večini res malenkostne, včasih prav beraške, to 
g. Jarhu rad pritrdim. Tudi to je resnica, da velikokrat ravno tisti, ki bi morali