MED KNJIGAMI
CALVIJEV  »PREŠEREN«
Poživljeno zanimanje za slovensko književnost, ki se je pokazalo po zadnji vojni pri naših zahodnih sosedih, je v zadnjem desetletju rodilo tri za nas pomembne knjige: Salvinijevo antologijo slovenske poezije (1951), pričujočo Calvijevo komparativno študiju o Prešernu (1959) ter letos izšlo Meriggijevo Zgodovino slovenske književnosti.
Calvijeva knjiga* po svoji pomembnosti sicer še zdaleč ne dosega ostalih dveh italijanskih slovenik, in to ne morda zaradi same omejitve na ožjo snov in problematiko, vendar pa je vredna vse naše pozornosti že zato, ker predstavlja doslej najobširnejši italijanski in sploh neslovenski prispevek k pre-šernoslovju, hkrati pa z vrsto novih prevodov izdatno dopolnjuje tako Salvi-nijev izbor kakor tudi, spričo maloštevilnosti drugih italijanskih prevodov našega pesnika, do Calvija še dokaj skopo podobo »italijanskega« Prešerna. Njegova knjiga prinaša namreč tudi prevode 47 Prešernovih tekstov, med katerimi jih je dobra polovica tu prvič prevedenih v italijanščino, tako Slovo od mladosti. Gazele 1, 3, 5 in 7, dalje 22 sonetov (v celem jih je Calvi prevedel 38) s prvim celotnim italijanskim prevodom Sonetov nesreče in Sonetnega venca ter celoten Krst pri Savici. Tako je to doslej najobsežnejši italijanski izbor iz Prešerna, po številu prevedenih verzov domala dvakrat močnejši od Salvinijevega; ker pa so bili ti prevodi prirejeni po posebnih intencijah Calvijeve študije, je Prešeren z njimi vendarle opazno enostransko predstavljen, tako da Salvinijev premišljeno zaokroženi izbor kljub manjšemu obsegu in ne glede na boljše prevode še vedno daje popolnejšo podobo Prešernove pesniške osebnosti. Calvijevi prevodi se namreč tudi kot taki ne morejo meriti s Salvinijevimi, kajti slednji se je pri svojem prevajanju trudil, ustvariti čim adekvatnejše pesniško besedilo, medtem ko je šlo Calviju oči-vidno bolj za samo smiselno točnost prevodov. In podrobna primerjava bi bržčas pokazala, da so njegovi prevodi po goli smiselni strani vobče zanesljivejši od Salvinijevih, le da se zvestoba izvirniku pri njem neredko kaže tudi v preveč dobesednem prevajanju (n. pr. Calvi: Rischiareransi i tempi a' Cragnolini, i piu miti d'ora splenderan le stelle — Salvini: Anni piii iuminosi agli Sloveni / ed astri piu propizi nascerannoj. Po drugi strani pa se je Calvi v metričnem pogledu vskladil z izvirnikom samo v Sonetnem vencu in v Uvodu h Krstu pri Savici, kjer beremo (nerimanc) enajsterce (Salvini je v tem dosleden), drugod pa se mu je ta Prešernov verz precej razpotegnil, tako v Sonetih nesreče (in to celo odštevši zaradi sinicez izpadle zloge) tudi na 18, povprečno pa na 13,5 zlogov. Prav posebno izrazit pa je primer iz Krsta, kjer je da(l Prešernov enajsterec »Le tujcem sreče svit se v Kranji žari« v Calvijevem dobesednem prevodu, kljub dvema okrajšavama (splcndor, Cargnola), celih 21 zlogov: Šolo agli stranieri brilla lo spiendor dela fortuna ne Za Cargnola, medtem ko je moral Salvini v svojem enajsterskem prevodu zanj porabiti še pol naslednjega verza: Benigna sorte agi stranieri ride I in Carniola, sol essi van superbi. Ker je to številčno- razhajanje pogojeno v glavnem pač v sami strukturi obeh
* Bartolomeo Calvi, Fonti italiane e latine nel Prešeren maggiore. (Societa Editrice Internazionale, Torino.)
1023
jezikov, so težave metrično adekvatnega pa hkrati smiselno neoporečnega prevajanja naše poezije v italijanščino več ko na dlani, še celo pa, če naj bi vrh tega zahtevali še rime. Zato pa smo s Calvijevimi prevodi kljub nakazanim pomanjkljivostim lahko še kar zadovoljni, tudi ne glede na to, da spričo tendenc, ki ovladujejo njegovo študijo, predstavljajo boljši del pričujoče knjige.
Delo ima zanimiv predgovor, kjer pisec kaj samovšečno govori o nastanku, namenu in pomenu svoje študije. Najprej ugotavlja, da se je Prešeren »ponajveč oblikoval ob italijanskih in latinskih pesnikih«, ker pa so Slovenci »takih pesnikov še bolj malo vajeni«, kajti Prešeren je v tem pogledu med njimi »zelo značilna izjema«, si je on (Calvi) nadel nalogo, razbrati in osvetliti »italijanske in latinske vire« Prešernove poezije. O pomenu oziroma uspehu svojega dela misli, da se bo poslej sicer še razpravljalo o večji ali manjši Prešernovi originalnosti, je pa »skromno prepričan«, da se bo dalo zdaj, ko je pot v to smer in s to metodo utrta, morda le še malokaj povedati in napraviti v tej zadevi. To ni domišljavost, zatrjuje Calvi, ker ni vzroka, da bi njegova dognanja ne mogla predstavljati prav tiste resnice, ki so jo že pred nekaj časa začeli iskati nekateri Slovenci in slavisti drugih dežel, toda zmerom brez uspeha. Dalje izreka Calvi trdno prepričanje, da bo s svojim delom zbudil zanimanje pri vseh, ki jim je resnično do tega, da se prcvažno vprašanje o virih slovenskega pesnika dožene do »svoje naravne in definitivne rešitve«, prepričan pa je tudi, da se bo Prešernov sloves potem, ko bodo »ti viri znani«, silno povzdignil, kajti jasno se bo pokazalo, da si je umel vedno usvajati najlepše dragulje, kakor so to vedno delali »veliki pesniki od Vergila do Danteja, od Petrarke do Tassa in Alfierija, od Parinija do Manzonija, od Foscola do Leopardija in toliko drugih manjših, ki jih je slovenski pesnik študiral in vredno posnemal«, kakor bo pisec v nadaljnjem še podrobno prikazal. Omembe vredno je tudi Calvijevo zatrdilo v tem predgovoru, da je vselej upošteval dognanja tistih, ki so pred njim pisali o teh problemih, že iz naslova pa je razvidno, da se je pisec v svoji obravnavi omejil le na tista Prešernova dela, ki jih v smislu italijanske terminologije označuje kot »Prešeren maggiore«. S tem pa je že v sami zasnovi zaobseženo določeno vrednotenje z izločitvijo »Prešerna minore«, kar bi samo ob sebi še ne bilo nič slabega, ko bi bila ta razmejitev oziroma klasifikacija tudi res pogojena. Kaj je torej Calvi ju ta »Prešeren maggiore«?
Iz celotne obravnave, še posebej pa iz seznama na koncu knjige (str. 252) je razvidno, da zajema Calvi s to oznako le Prvo ljubezen. Slovo od mladosti. Novo pisarijo, Gazele, vse sonete iz Poezij razen treh zabavljivih, poleg tega pa še sonet Vi, ki vam je ljubezni tiranija, ki ga pesnik ni sprejel v Poezije, ter Krst pri Savici. Torej domala vse tisto, kar je sam tudi prevedel, obenem pa razen Gazel samo pesmi v enajstercu oziroma italijanskih oblikah: sonetu, tercini in oktavi. Razumljivo je, da je ta klasifikacija precej enostranska in pristranska, ves duh pričujoče razprave pa priča, da sta bila tako izbor prevodov kakor tudi ta klasifikacija prirejena v tendenci, prikazati italijanskemu bralcu, kako naj bi bila Prešernova pesniška vrednost vezana pravzaprav le na pesmi, ki so pri njih izpričljivi italijanski vplivi in »viri«. Druge njegove pesmi, ki se ne dajo povezovati s temi vplivi ali pa sodijo celo v druga vplivna območja, so po tem pojmovanju manjše vrednosti — »Prešeren minore«. Nevzdržnost  takega vrednotenja nam pokaže  že  okoli-
1024
ščina, da sta s tem v celoti potisnjena v nižjo kategorijo prva dva razdelka Poezij, to je Pesmi in Balade in romance, ki vsak izmed njiju vsebuje vrsto dragocenih umetnin, tudi takih, ki nedvomno prekašajo ta in oni Prešernov sonet. Sicer pa je značilno, da so prvi prevajalci Prešerna v italijanščino posegali izključno le po teh njegovih tekstih, zlasti po »pesmih«, in se je šele Trinko kot prvi (1900) lotil tudi sonetov. Prave vrednosti teh Prešernovih pesmi se je zavedal tudi Salvini, ki je med 26 oziroma 31 prevodi vzel 8 pesmi iz prvega razdelka Poezij in 2 iz drugega (po en zgled za balado in za romanco). Navsezadnje pa Calvi pri svojih postopkih niti ni posebno dosleden. Ker namreč kot velik rodoljub šteje med »italijanske metrične oblike« tudi elegični distihon, epigram (str. 15), balado in »Pindarovo odo« (str. 79), bi se bil na tej osnovi vsekakor lahko bolj milostno ozrl na Prešernove balade, pa tudi na elegijo V spomin Matija Čopa ter na njegove epigrame v distihih. Sicer pa na drugem mestu (str. 194) o Prešernovem epigramu nasploh in brez te formalne omejitve pravi, da ne more nihče »resno reči, da bi ga ne bil dobil«, kakor sonet, tercino idr., »iz del italijanske literature«! In vendar vsebuje Prešernovo pesniško delo tudi pomemben epigram v latinščini (Error typi), ki pa ga je pisec kdo ve zakaj prezrl — morda zato, ker je bil objavljen v zvezi, ki opozarja na Prešernovo, tezi Calvijeve študije pač nevšečno in zato tudi nikjer ne omenjeno nemško poezijo.
Piščeva ozkosrčnost pa se izpričuje tudi še v drugih smereh, tako v pogledu jezika zlasti v tem, da vidi v knjižni slovenščini italijanizme v primerih, kjer gre dejansko le za mednarodne »kulturne« tujke latinskega izvora. Tako odkriva Calvi pri Prešernu italijanizme v besedah »glorija«, »proza«, »klasik« in celo v hebrejskem »Mesijasu« (str. 13). V tej rodoljubni vnemi se mu je tudi v prevodu iz Kidriča citiranega pasusa »četudi se ti sem ter tja zdi, da se ravna [Prešernov) stavek nekoliko po latinski sintaksi,« preokrenila »latinska sintaksa« v »italijansko« (prav tam)! Že kar zabavno pa je dejstvo, da je Calvi svoji študiji dodal (str. 247—248) celo poseben »Seznam sloveniziranih italijanskih besed«, nabranih iz Kidričevega Prešerna II, torej iz izrazito znanstvenega dela, in da tu v stoglavi druščini mednarodnih tujk pod rodoljubno Calvijevo zastavo nastopa poleg prevladujočega števila latinskih besed tudi približno četrtina grških (katolicizem, gra-matikalen, kirurgičen, entuziast itd.). In naš pisec poudarja svoje posebno zadovoljstvo, da lahko predloži ta seznam, ter navaja za to dva razloga; »Prvič, ker gre za mojo materinščino, drugič pa, ker mnogi italijanski neolo-gizmi, ki jih porablja Kidrič, potrjujejo in, rekel bi, kot nalašč zaobsegajo mnoge značilne in nedvomne Prešernove vire, ki jih bomo še videli« (str. 19). Da je imel Calvi v stvareh, ki se tičejo jezika, tudi sicer nesrečno roko, priča med drugim tudi njegova obravnava Nove pisarije, ki sodi sploh med najslabša poglavja v knjigi. Le nezadostno poznavanje naših narodnostnih in jezikovnih razmer pa tudi površno branje teksta mu je v tej zvezi lahko narekovalo stavek, da na Kranjskem »pastirji govore nemško« in da »od slovenskega jezika ne poznajo niti najnavadnejših izrazov svojega poklica« (str. 20) ali da kranjski kmetje govore »pretežno nemško« (str. 26).
Ze iz dosedanjih navedb razvidna pristranost in celo tendenčnost nekih Calvijevih postopkov pa se še vse očitneje pokaže pri ožji obravnavi »italijanskih in latinskih virov« Prešernovih, zlasti seveda prvih. Spričo duha, ki preveva celotno knjigo, bi si avtorjeve nestvarnosti tudi ne mogli razlagati
1025
s čisto teoretično nedognanostjo njegovih predstav o metodah in smislu tovrstnega raziskovanja, kajti takšni zgrešeni vidiki in prijemi so tu le preočitno pogojeni v piščevem apriorističnem, tendenčnem odnosu do problema, ki se ga je lotil. Vendar pa delo samo priča, da se je pisec znanstvene problematičnosti svojega pisanja tudi zavedal; zato pa je sknšal mrežo številnih, deloma resničnih, še bolj pa priumetničenih »odvisnosti« in »posnemanj«, s katero je ovil Prešerna, na več mestih nekoliko zrahljati z raznimi dekorativnimi izjavami o njegovi »originalnosti« ali o njegovem »vrednem« oziroma »neodvisnem posnemanju« (str. 38, 56, 59, 61, 71, pa tudi že predgovoru). Vtis, ki ga bo knjiga napravila na italijanskega bralca, zaradi tega seveda ne bo dosti drugačen od tistega, ki mu ga je Calvi namenil, pač pa velja v tej zvezi ponovno poudariti pomen njegovih prevodov, kajti njih pričujočnost v knjigi bo bralcu večkrat lahko pokazala neprepričljivost ali celo ničevost tistih »vplivov« in »odvisnosti«, ki mu jih dopoveduje pisec v svojih izvajanjih.
Preden si pobliže ogledamo metodo in sadove te Calvijeve študijo, bodi omenjena še neka problematičnost v sami zasnovi dela, to je povezovanje italijanskega in starorimsko-latinskega vplivnega območja, medtem ko bi bilo tu mnogo bolj, če ne edino upravičeno, obravnavati prvo v sklopu posebnega, antičnega (grško-rimskega) literarnega sveta, italijansko pa zase, kakor sta se oba svetova razodevala tudi Prešernu. Toda Calvi si je s svojo zasnovo stvar ne le poenostavil, marveč mu je v takšni »romanski« adaptaciji problema, ki pomeni hkrati izločitev grške antike, obravnava domala v celoti prešla v območje italijanske literature. In na tej osnovi zastavlja Calvi svoje razpravljanje s pomenljivo naslovljenim poglavjem: »Prešernova ljubezen do italijanske in latinske kulture« (kjer pa oboje oziroma vsaj obe literaturi tudi kar druži v pojmu »classicismo«, gl. str. 17). Med momenti, ki z njimi podkrepljuje ta naslov kakor tudi tezo celotne knjige, so sicer tudi opozorila na znana in priznana dejstva (n. pr. na vlogo soneta, oktave in tercine v Prešernovi poeziji, na vpliv Petrarke idr.), tu in tam tudi nova dognanja ali vsaj upoštevanja vredne domneve, toda vse preočitno, neredko tudi samovoljno in celo nasilno se v vsem Calvijevem pisanju uveljavlja tendenca, prikazati Prešerna predvsem in skoraj izključno le v njegovi odvisnosti od obravnavanih literarnih virov, pri tem pa dejanski obseg in pomen teh vplivov kar najbolj povečati. Kako nestvaren ali tudi slepo tendenčen utegne biti pisec v tem svojem prizadevanju, naj nam pokaže nekaj zgledov.
Tako prišteva Calvi med Prešernove latinizme stavek »druge si z njim bogatil« (iz elegije V spomin Matija Čopa), češ da gre tu za vzporednico biblijskemu »Alios salvos fecit«. Toda če je to še zgolj za lase piivlečeno, pa piščeva razlaga imena Prešernove Severe iz Prekopa odreka pesniku tudi najpreprostejšo domiselnost (in takšnih primerov je v knjigi še cela vrsta): namesto preproste, že s kontekstom dane razlage tega »označujočega imena« (»prevzetne deklice, ki niso je omečle njegove pesmi vse«) sega pisec prav do Horaca (Carmina II, 1), in to celo v zvezo, kjer se ta lastnost niti ne pritika osebi, temveč literarni zvrsti: »severae Musa tragoediae«! Sicer pa Calvi ta svoj postopek, da iz (neredko le rahle) podobnosti sklepa na določene (seveda njemu ustrezne) literarne »vire«, na drugem mestu (str. 154) tudi izrecno formulira: »To nas upravičuje, da vidimo pravi odnos podobnosti
1026
in, potemtakem (»conseguentemente«!), odvisnosti Prešerna od Petrarke v...« Ker je tako sklepanje seveda povsem nestvarno in nezuanstveno, je tudi razumljivo, da je v obilici pri njem navedenih latinskih virov Prešernovih le malo upoštevanja vrednega, morda le tri ali štiri drobne vzporednice iz Vergila, pri čemer pa ne računamo primerov, ki jih je ugotovilo prešerno-slovje že pred njim. Sploh pa je piščev odnos do teh izsledkov poglavje zase: po eni strani namreč svojih predhodnikov, kljub nasprotnemu zatrdilu v predgovoru, ni dovolj upošteval ali pa ne dovolj poznal (bibliografija v knjigi je dokaj skromna), po drugi strani pa jih omenja v glavnem le tam, kjer z njimi polemizira, ne pove pa, kje in koliko je od njih črpal. Ker pa zlasti Pintarjevih opozoril na razne latinske vire oziroma reminiscence v Prešernu ni poznal, sam pa je čez vse mere potiskal v ospredje Vergila, so rezultati tu nujno pomanjkljivi, v sorazmerju Vergilovih in Ovidovih vplivov na našega pesnika (prim. tudi seznam na str. 251) pa še posebej hudo enostranski: kajti tako po Pintarjevih kakor tudi po novejših opozorilih (K. Gantar in J. Jurca, le da je slednji s temi reminiscencami vse prerado-daren) gre v tem pogledu odločna prednost Ovidu, kar bi tudi brez pobližje preiskave pričakovali že glede na sam pesniški značaj te latinske dvojice ter Prešerna. Ker pa je delež oziroma vloga rimske antike v Prešernovem pesništvu vobče dokaj obrobnega pomena v primeri z grško, ki so nekateri njeni veliki motivi zaživeli pri njem v vse globlji izpovedni funkciji (Orfej, Orest, Prometej), je podoba, ki nam jo s tem svojim razbiranjem začrtuje Calvi, tudi v celoti enostranska. Tu naj opozorim le na tozadevna Kastelčeva dognanja o »Prešernovi antiki« (prim. zlasti NS 1949), ki pa jih Calvi ne pozna ter bi mu spričo njegove tendence pač tudi ne bila šla v račun.
Kot zglede Prešernovega »klasicizma« obravnava pisec še v okviru istega poglavja Novo pisarijo. Prvo ljubezen. Prosto srce in Slovo od mladosti. Ker si je s svojo formulo o »podobnosti in, potemtakem, odvisnosti« zagotovil najširšo samovoljo pri »odkrivanju« Prešernovih literarnih virov, se tudi tu srečujemo z obilico pretiravanj ali tudi povsem neosnovanih konstrukcij, posebno pozornost pa zbujajo njegova izvajanja o Leopardijevih vplivih na zadnjo izmed teh pesmi. Tako pravi Calvi, da je »glavna misel« Slovesa od mladosti naslednja Leopardijeva misel iz njegovih Spominov, v. 55—59 (citiram v prevodu C. Zlobca):
Vse, kar tu vidim, slišim, oživi
mi star obraz, zbudi mi lep spomin.
Sam v sebi lep, a z žalostjo pretko
ga zdanji čas, pogled nazaj v preteklost,
četudi mračno, in zavest: sem bil!
Zatem omenja, v zvezi z »dni mojih lepšo polovico«, že znano zvezo z Dantejem, nato pa izreka naslednjo nadvse značilno sodbo o tej Prešernovi elegiji: »Kdor bere [Leopardijevo] pesem ,Silviji' ali kak odlomek ,Spominov' ali kako drugo Leopardijevo pesem, ima vtis, da je slovenski pesnik iz teh pesmi napravil prozo.« V nadaljnjem govori pisec še o drugih vzporednicah med to Prešernovo »prozo« in Leopardijevo poezijo ter v zvezi s citatom iz Leopardijeva Silviji mimogrede priznava, da Prešeren »posnema Leopar-dija z dokaj vidnim duhom neodvisnosti«, zaključuje pa ta svoja izvajanja
«'                                                           1027
z naslednjo nedvomno premišljeno dvoličnostjo: »,Slovo od mladosti' je izšlo v prvem zvezku Cbelice v aprilu 1830. Samo zaradi informacije... in ne da bi ugotavljal kako odvisnost, razen slučajne, navajam, da je Leopardi napisal pesem .Silviji'... 19. in 20. aprila 1828, ,Spomine' pa med 26. [v knjigi je tu izpadllo: avgustom] in 12. septembrom 1829.« Tako torej navaja pri Prešernu letnico objave »Slovesa« (1830), pri Leopardiju pa letnico nastanka njegovih dveh »posnemanih« pesmi (1828, 1829), s čimer se vsaj manj kritičnemu bralcu sugerira možnost dejanskega vpliva, samo da je piščeva formulacija na tem mestu sicer previdna ter na tak vpliv le nekako namiguje (»slučajna odvisnost«!), zato pa se na koncu knjige ta Prešernov »vir« spet odkrito registrira. V seznamu, naslovljenem »Italijanski avtorji, ki jih je Prešeren posnemal«, na str. 250 namreč beremo — pač kot »definitivni« izsledek — pod točko 3: »Leopardi Giacomo v [zbirki] Canti in posebej v [pesmih] Silviji, Spomini in Aspasia, in morda tudi v Operette morali.« Toda tudi tu Calvi ne zapiše, da so Canti izšli šele 1831! Pa kaj zato — s svojo tendenčno, najsi literarnozgodovinsko povsem nemogočo konstrukcijo je naš avtor vtihotapil v svojo študijo nov italijanski »vir« Prešernove poezije, dobre štiri strani, ki jih je za to reč porabil, pa so prav tako dobiček za knjigo, uperjeno bolj v učinek s samim obsegom in količino mobiliziranih virov kakor pa s kritičnim razborom in stvarno dokumentacijo. Vendar pa sodi obravnavani primer z Leopardijem že med skrajnosti piščeve metode, medtem ko so ostali italijanski avtorji, ki se z njimi srečujemo v njegovi študiji, pritegnjeni v mejah realnih možnosti ali pa gre za imena, ki je njihov delež pri oblikovanju Prešernove pesniške osebnosti že sploh priznan ter je bil v našem prešernoslovju deloma tudi že konkretneje predočen. Pri teh avtorjih pa zbuja pomisleke in ugovore način, kako pisec opredeljuje in odmerja njihove vplive na našega pesnika, nič manj pa tudi vloga, v kakršni se nam neredko prikazuje nesrečni vplivanec.
(Eonec prihodnjič)
Boris  Merhar
1028
1141
Prešernovo ljubezensko lirike (predvsem v IV. in VI. pogl.) kakor tudi na njegovo »povest v verzih«.
Že doslej izpričana tendenčnost Calvijevega pisanja je seveda tudi v teh poglavjih močno opazna, v tej zvezi pa velja opozoriti še na dejstvo, da so ga v njegovih prizadevanjih pobujale tudi še neke posebne polemične vzmeti. Gre za njegov odnos do našega prešernoslovja in predvsem do Kidriča. Tako poudarja Calvi na str. 61, da so Prešerna  »mnogokrat prikazovali ter  ga,  žal, včasih še vedno prikazujejo kot nekakšno izjemo, kar zadeva njegovo pesniško originalnost«, na str. 71 pa imenuje Kidriča »neuklonljivega branilca Prešernove originalnosti«,   sklicujoč   se   pri   tem   na   njegova   izvajanja   v   Prešernu   II (str. 377 sL). Tu je treba povedati, da se je v našem prešernoslovju nabrala že lepa vrsta opozoril na razne vplive in reminiscence v Prešernu, pri čemer je bilo navedenih že nad 40 imen, med njimi tudi kaj malo pomembna (Hammer, Hilscher, Zedlitz idr.). Vse to iskanje in neredko zelo problematično vzporejanje pa  že samo  po  sebi  predpostavlja  določene dvome  o  pesnikovi   »absolutni« originalnosti,  ki  jo  Calvi  tudi  upravičeno  zanika.  In  kar  se  še posebej  tiče Petrarke, so na njegove vplive na Prešerna opozarjali pri nas že od prvega začetka, t. j. od Levstika, Pajka in Stritarja dalje, v celoti pa je bilo doslej imenovanih, najsi že upravičeno ali ne, tudi že nad 40 pesmi iz Petrarkovega Canzoniera, največ seveda sonetov, ki naj bi se v njih izpričevali taki ali drugačni pesnikovi vpli\i na Prešerna (toda med,odgovarjajočimi Calvijevimi »viri« se jih le dobra četrtina krije s temi slovenskimi opozorili). Ker pa je bilo v vsem tem sicer potrebjiem zbiranju, kakor že rečeno, tudi nemalo pretiravanja in prenagljenega sklepanja, je pač tudi razumljivo, če je Kidrič, zavračajoč takšno početje, zavzel tu neko skrajnje in v bistvu preozko stališče. Na mestu, ki je zbodlo Calvija, namreč pesnikovo »originalnost« nekako absohitizira, smatrajoč jo za nezdružljivo s priznavanjem  kakršnega koli konkretnejšega  literarnega vpliva ali vdra. In tako skuša celo Petrarkov vpliv na Prešerna nekako obiti, deloma z ironiziranjem, deloina pa s sklicevanjem na pesmi, ki »imele vse so v srcu svoje kale« (Prešeren II, 378). Zato je Calvijeva kritika v tej točki načelno pač upravičena, s čimer pa se nič manj ne obsoja deloma že označeni način, kako pisec v svoji praksi, rešujoč vprašanje vplivov in originalnosti, »popravlja« Kidriča. Preden pa si ogledamo še druge zglede te njegove prakse, naj ugotovimo, da velik del piščevih izvajanj — to je vse tisto, kjer se razpisuje o raznih dvomljivih podobnostih in primerjavah — sploh ne sodi v okvir študije, ki bi se po naslovu imela omejiti pač le na dejanske, izpričljive »vire« Prešernove poezije. Toda prav s temi ohlapnostmi, s tem, da je skušal čimbolj zamegliti mejo med slučajnimi podobnostmi ter dejanskimi vplivi, si je Calvi svoj aparat, in to premišljeno, zelo namnožil, čeprav se citirana mesta, kakor bomo še videli, neredko sama najzgovorneje obračajo proti njemu.
Petrarkove vplive na Prešerna povezuje Calvi z njuno »duhovno sorodnostjo« kakor tudi z nekimi podobnostmi njune življenjske usode (zlasti nesrečne ljubezni), pri čemer pa je razlike med njima, utemeljene predvsem v možnentu dobe, kulturnega in etničnega okolja, vse premalo poudaril. Tudi v njegovi shemi treh poglavitnih prvin njunega pesniškega sveta — »ljubezen do ljubljene žene, do lastnega naroda in do klasične kulture« (str. 42—43) — sta si pesnika dejansko vse preveč zbližana, saj je bila n. pr. druga prvina v romantiku Prešernu ne le neprimerno intenzivnejša kot pa v humanistu Petrarki, marveč tudi že izraz novodobne nacionalne ideje, medtem ko je s »klasično kulturo«, kakor
1142
jo pojmuje Calvi, Prešernov v bistvu romantični pesniški svet nedvomno vse preozko umerjen (v svojem estetskem apriorizmu se pisec izrazov »romantika«, »romantičen« sploh presenetljivo ogiblje, s čimer se nam hkrati še z druge strani osvetljujejo vzroki za njegovo degradacijo prvih dveh, v nekem smislu najbolj romantičnih razdelkov Prešernovih Poezij). Značilno za piscev itali-jansko-klasicistični koncept pa je tudi, da bi hotel Petrarko celo nasploh predstaviti kot vir »klasičnih aluzij« v Prešernu (str. 54—55) oziroma da trdi, da Prešeren »sledi Petrarki ne samo v splošnem posnemanju klasikov, ampak posnemajoč jih tudi na prav tisti način, kakor jih posnema pevec Lavre« (str. 55 do 56.)
Med nadaljnjimi potezami, ki naj bi izpričevale Prešernovo posnemanje Pe-trarke, navaja Calvi poleg znanih formalnih pobud (sonet) tudi globlji moment življenjskega občutja — »potezo globokega razočaranja in brezupnosti«, ki označuje razne njegove pesmi (str. 52). Tu ne bi opozarjali, da je imel Prešeren osnove za takšna razpoloženja pač v lastnih življenjskih izkušnjah, in morda stvarnejše kakor »poeta laureatus«, pač pa bi se ustavili ob primeru, ki se Calvi pri tem nanj sklicuje. Tako naj bi sonet o Togenburgu posebno jasno kazal »način, kako se je Prešeren posluževal vira iz Petrarke za opevanje svoje bolečine«. Ta vir naj bi bil Petrarkov sonet Rime 353: »Ptič, ki vesel žgoliš...« (A. Gradnik, Fr. Petrarca, Soneti in kancone, str. 120). Značilno je že, da Calvi tu niti z besedo ne omenja drugega in vse evidentnejšega Prešernovega vira, Schillerjeve balade Vitez Togenburg, čeprav bi se bil o tem lahko poučil celo pri »neuklonljivem branilcu« pesnikove originalnosti, in to prav na tistih straneh, ki jih sicer kritizira (Prešeren 11, 377). Toda nekakšen nemški vir mu pač ni šel v račun. Petrarkov delež pri tem Prešernovem sonetu pa vidi pisec najprej v sami spodbudi, nato v začetku soneta (nagovor), nadaljeval naj bi Prešeren »po svoje«, a se spet srečal s svojim vzornikom v zadnji terceti, ki jo Calvi še posebej vzporeja z ustrezno Petrarkovo:
A čas neošečni, ki zdaj nate čaka, ob sladkih let in bridkih nepozabi kramljati s tabo v žalosti me oabi.
Da bi ne žalil je, d vednem trepeti bežim jaz revež pred pogledom njenim; noben mi žar'k v življenja noč ne sveti.
Tako naj bi torej to Prešernovo posnemanje merilo najprej na samo občutje, nato le na način, kako je ob Petrarkovem viru »opeval svojo bolečino«, ko pa naj bi se nam to posnemanje predočilo ob konkretnem primeru, se nam iz primerjave obeh sonetov izlušči komaj kaj več skupnega kot apostrofirajoče vzporejanje (s ptičem oziroma Togenburgom), kajti po čustveni prizadetosti kakor tudi po svoji metaforiki in zgradbi sta si soneta precej vsaksebi (pa tudi o apostrofiranju gl. še dalje, v zvezi s Tassom).
Drug primer, kjer se prav tako srečujemo z dokaj samovoljnimi ali vsaj pretiranimi zaključki o Petrarkovih vplivih na našega pesnika, predstavlja Calvijeva obravnava Gazel. Značilno je že, da tu povsem prezre formo in izvor gazele, torej moment, ki ga sicer tako zelo poudarja v zvezi s Prešernovimi italijanskimi oblikami, je pa »globoko prepričan, da obstaja realna odvisnost Gazel od Petrarkovih Rim«. Pri tem se opira zlasti na 1., 4. in 5. gazelo, ki jih navezuje na večje ali manjše vplive Rim 366, 90, 206, 327, 297, 203 in 103. Tu je
1143
nedvomno pretirana Calvijeva razlaga, kakor da bi bil Prešeren mogel dobiti edinole od Petrarke misel, ki jo izražata 1. in 5. gazela, namreč misel, »da poezija ovekoveči ime osebe, ki jo pesnik opeva« (str. 66—67). Kajti z isto ali pa še večjo verjetnostjo ima Prešeren to misel kar iz prvega vira — od starih klasikov, kjer se »premnogokrat ponavlja v različnih variacijah, n. pr. pri Ovidu (Amores III, 9, 25; 12, 21), pri Horacu (IV, 8), pri Tibulu (I, 4, ^) itd.« (L. Pintar) in že tudi pri Homerju (Iliada VI, 357—358; Odiseja VIII, 579—580). Tako v Iliadi Helena celo sama govori Ilektorju: tVečno človeški bo rod pel pesem zloglasno o naju!^ — Prešeren pa pravi: :i>Da Helenina lepota, toVkanj mož pred Trojo smrt I ni pozabljena, le pesem sama brani, — čas hiti.<i — Dalje je Calviju »lep zgled za način, kako je Prešeren posnemal Petrarko«, tudi 4. gazela v zvezi s kancono Rime 206, češ da »vzame od Petrarke motiv, ki je v tem primeru kriva obtožba: ,Draga, vem, kako pri tebi me opravljajo ženice...', ter ga nato razvije po svoje, zaključujoč z izjavo, ki tudi v svoji različnosti [.'J odkriva odvisnost od Petrarke: ,To pomisli, ne zameri...'«! In o Hanibalu iz 5. gazele trdi, da ga je naš pesnik »skoraj gotovo povzel iz Petrarke (Rime 103): ,Zmagal je Hanibal, potem pa ni znal izkoristiti svoje zmagovite usode ...'« Celo po Hani-bala je torej moral ubogi Prešeren k Petrarki, in vendar mu Calvi na drugem mestu priznava »temeljito razgledanost v klasikih« (str. 79), spet drugod pa pravi (str. 59), da je Petrarko »suvereno posnemal« (»da gran signore«), medtem ko smo že prej slišali, da je celo tudi stare klasike posnemal po Petrarkovol (S tem seveda ne mislimo zanikati nedvomnih in v našem prešernoslovju nasploh že priznanih Petrarkovih vplivov na Prešerna, bodisi kar zadeva sam kult ljubljene žene ali pa tudi konkretnejše, slogovne in druge prvine — gre predvsem za mero ter za način, kako Calvi svojo reč doganja.) Sicer pa gazelam, pač kot neitalijanskim oblikam, pisec še zdaleč ne posveča take pozornosti kakor sonetom, ki jih obravnava deloma že v okviru bolj splošnih poglavij II in III (kjer obdela tudi gazele), nato pa še po ciklih v poglavjih IV do VII.
Čeprav je za prve Prešernove ljubezenske sonete, Sonete ljubezni, dandanes že splošno priznano, da po duhu in slogu kažejo očitne Petrarkove vplive, pa Calvijevi poskusi, da bi stvar pobliže izpričal, tudi tu niso nič kaj uspeli. Tako je na (sicer verjetno) zvezo Prešernovega soneta Tak kakor hrepeni... s Petrar-kovim Rime 189 že 1902 opozoril P. Grošelj, medtem ko je vpliv Rime 140 (gl. Gradnik, str. 42), ki ga Calvi v celoti citira, na Prešernov sonet Dve sestri zelo dvomljiv, še bolj pa povezovanje Prešernove srne s Petrarkovo metaforično »belo košuto« (z zlatim rogovjem) v Rime 190. In »zelena trava«, ki se na njej prikaže ta košuta, naj bi imela »svoj pendant v ,zeleni' trumi Prešernovih lovcev« (str. 91)! Nikogar tudi ne bo prepričalo Calvijevo mnenje, da sta od Petrarkovih verzov:
In če človeška prošnja Nebu ugaja,
naj milost ali smrt moj jad konča
»direktno odvisna naslednja verza slovenskega pesnika«:
Ne bom pel vajne hvale brez plačila do konca dni ko siromak Petrarka.
Isto velja tudi za domnevo nekakšnih zvez med tem Prešernovim sonetom in Petrarkovim Rime 173 ter za trditev, da je naš pesnik tudi v neizpolnjevanju tega svojega sklepa »sledil Petrarki« (str. 93—94).
1144
Prav značilen je tudi Calvijev spoprijem s Sonetnim vencem. Kar zadeva pesnikov formalni vzorec, sprejema dognanja slovenskega prešernoslovja (shema sonetnega venca sienske Akademije degli Intronati), v pogledu vsebine pa je tudi za to Prešernovo pesnitev, ki mu pomeni sicer »vrh njegove poezije«, našel ne le vrsto posameznih virov, temveč celo nekakšen ključ do vse pesnitve v Petrarki. Tako trdi, da je Prešeren »za gotovo dobil prvo idejo magistrala v Petrarkovih Rimah 203 in 217, v katerih je izraz ,Stella' rabljen v pomenu žalostne zgodbe o nevračani ljubezni, ki pa ji povrhu še trdovratno nasprotuje usoda« (str. 97). In dve strani dalje še določneje: »Ideja magistrala in njegove splošne vsebine je že  vsa   [!]   v naslednjih štirih  verzih  citirane  Petrarkove
Tal fu mia stella e tal mia cruda sorte! Ma canto /a divina sua beltade; Che, quand' V sia di questa carne scosso, Sappia 'I mondo che dolce e la mia morte.«
Ne glede na neke stične točke med temi verzi in zadnjo kitico prvega venčnega soneta, ki se nanjo sklicuje Calvi, naj tu opozorimo le na njegovo samovoljno enačenje te Petrarkove »stelle« s Prešernovim magistralom (str. 99) ter na njegovo terminološko ohlapnost, ko magistrale deloma kar istoveti s sonetnim vencem (str. 99, 105, 106 idr.), medtem ko Prešernu pomeni le del, in to čisto določen del sonetnega venca (15. sonet, a vštevši tudi njegove vezi z ostalimi soneti), obenem pa prispodobo njegove ljubezni (do Julije) oziroma Julije same. Sploh pa je značilno, da je problem spravil pisca v nemajhno zadrego: po eni strani se pač zaveda, da sta sienski vzorec oziroma zgolj opis te oblike kakor tudi tisti petrarkovski ključ do »vse« pesnitve vendarle obrobnega pomena spričo Prešernove edinstvene realizacije, po drugi strani pa bi hotel njen pomen kljub temu po možnosti zmanjšati. In v precepu tega nasprotja se mota po čudno vijugavih poteh. Tako na nekem mestu pravi, da je Prešeren po sienski shemi »ustvaril po vsebini in obliki čisto svoj vzorec« (str. 106), malo pred tem pa je zapisal, da »se sonetni venec zaradi svoje vezane strukture slabo sklada s pravo poezijo, ki je toliko bolj živa in iskrena, kolikor manj ovirajoča je njena struktura« (str. 105—106)! Vendar pa to očividno velja le za ta »neprijetni« primer, kajti ko je šlo za Petrarkovo kancono (str. 16), je naš pisec o »kompliciranosti« še precej drugače sodil. Tam namreč piše, da Prešeren te oblike »zelo verjetno samo zato nima, ker se je njena shema zdela preveč komplicirana in zatorej težko posnemljiva...«, kar pa pisca nič ne moti, da ne bi govoril hkrati o »svežini« Petrarkove kancone ter jo celo primerjal z »veličastno gotsko katedralo« (str. 17).
V  isti zvezi pa si pisec dovoljuje še drugo dvoličnost. Kakor je namreč poprej grajal slovenske prešernoslovce in zlasti Kidriča zaradi njihove »obrambe Prešernove originalnosti«, tako se tu, ob problemu Sonetnega venca, kljub formalni hvali Slodnjakovih poizvedb (v Sieni idr.) vendarle precej omalovažujoče izraža o smislu tega iskanja (str. 105) ter Slodnjaka (in Prešerna?) celo ironizira, češ da je Prešeren »svoj magistrale tako srečno izoblikoval..., da ne more razumeti, kako da ga Slodnjak ni kar takoj imel za vrednega največjega pesnika svojega naroda, izoblikoval tako popoln in tako dovršen vzorec, da se ga res ne splača primerjati z drugimi venci, katerih čuti in nameni gotovo niso bili vrednejši od tistih, ki jih je razvil in prikazal on«  (str. 106).
V  vrsti drugih Petrarkovih Rim (28, 154, 156, 189, 192, 215, 222, 248, 265, 282, 283, 305), s katerimi skuša pisec — tu v glavnem dokaj previdno — izpričevati
1145
Petrarkove vplive na posamezne venčne sonete ali pa z njimi le opozarja na neke »kontakte« med pesnikoma, bi podrobnejši pretres našel komaj kak upo-števen migljaj. Tako tudi za Orfeja ni prav nič nujno, da bi ga bil Prešeren jemal od Petrarke (str. 111), medtem ko je Calvijeva obravnava domovinskega momenta v vencu sploh zelo površna, v zvezi z 9. sonetom (str. 114) pa tudi zgrešena, vsaj kolikor bi hotel s svojo nejasno formulacijo iz istega vira izvajati tudi Prešernovo povezovanje domovinskega in ljubezenskega momenta v Sonetnem vencu.
V Calvijevem osvetljevanju povenčnih sonetov utegne biti nekaj sprejemljivih opozoril, tako tudi na Danteja (str. 133—134, 136) in Vergila (str. 131), sicer pa nekaterih mest v teh sonetih ni niti pravilno razumel (str. 137, 144, 145) ter bi hotel Prešerna celo popravljati, vtem ko je drugod s svojimi vplivi spet bolj ali manj nasilen ali pa tudi malenkosten. Tak primer je zlasti njegovo izvajanje Prešernovih »gorečih levov« v sonetu Odprlo bo nebo iz Petrarkove primere »quasi un fiero leon« v sonetu Rime 256 ter dejstvo, da slednji sonet — bralcu pač v veliko začudenje — tudi v celoti citira (str. 146) kot tekst, ki naj hi se bil Prešeren z njim »okoristil« v tem svojem sonetu. Se mnogo bolj poučen pa je piščev postopek s sonetom Vi, ki vam je ljubezni tiranija, ki ga Prešeren, kakor je znano, ni sprejel v Poezije. Ta sonet naj bi bil odvisen od Petrarko-vega Rime 259, kar skuša Calvi tudi po vsej sili izkomentirati (str. 147—149). Toda ta njegova izvajanja si lahko prihranimo, ker nam jih bo povsem odtehtalo njegovo zaključno, spet čudno dvorezno umovanje, predvsem pa tudi Petrarkov tekst sam. Takole piše: »Zaključujem, da se mi zdi ta sonet o ,tiraniji ljubezni' eden izmed najočitneje in najširše odvisnih od Petrarke, tako odvisen, da si ne vem razložiti, zakaj ga niti Kidrič niti Slodnjak nista sprejela v svoji izdaji [Kidrič ga ima, a seveda v Dodatku, Slodnjak pa se je v citirani izdaji, iz 1946, v Dodatku precej omejil]. Mislim, da utegnem razlog te izključitve pogoditi z dejstvom, da nista opazila njegove odvisnosti od Petrarke, kajti ko bi jo bila zaznala, bi bila v tej odvisnosti našla tudi potrdilo njegove pristnosti glede na to, da noben drug slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in s takim uspehom študiral in posnemal Petrarkovih pesmi kakor Prešeren« (str. 149). In tekst, ki naj bi — kot vir omenjenemu Prešernovemu sonetu — tako zgovorno izpričeval »najočitnejšo in najširšo odvisnost« našega pesnika od Petrarke, se glasi  (v Gradnikovem prevodu):
Vselej iskal samoto sem samo, (vedo to polja, gaji in obala) da ne bi sprem.ljal glušce in budala, ki so zgrešili vse poti d nebo.
In če za cilj bi mojih šlo želja, bi proč od sladkih vetrceo Toskane skril se med Sorge griče in poljane, ki mi pomoč je petja in solza.
Usoda pa, sovražna mi vsak čas, peha me v kraje, kjer ležati v blati zrem v bolečinah ta zaklad svoj zlati.
To roko, ki z njo pisem, je vzljubila; morda te sreče ni nevredna bila, Amor to vidi, ona ve in jaz.
1146
Precej drugačno pot in v glavnem celo mimo naslova (Soneti nesreče) je šel pisec v naslednjem poglavju, ki je vse bolj že priprava na zadnje poglavje, o Krstu pri Savici, kakor pa obravnava teli sonetov oziroma pričakovano razbiranje njihovih virov. Mimogrede je sicer že poprej (str. 54 in 65), a dokaj prisiljeno, vzporedil sonet o Vrbi s Petrarkovo Rimo 234, tu pa se v to sploh ne spušča ter je tudi tozadevna Grošljeva opozorila (zlasti na Rime 52, 36, 231, 290, 301, 303, 320, 349) v celoti prezrl, čeprav jih je poznal in so tu in tam več kot le ilustrativno zanimiva. Sicer pa se je od naslova predvsem zato tako odmaknil, ker je v istem poglavju pritegnil v obravnavo še dva druga Prešernova soneta, Memento mori in Matiju Čopu, pri tem pa se zlasti o prvem pretirano razpisal ter njegov pomen — izrecno proti Kidriču in Slodnjaku (str. 152, 156) — sploh prekomerno poudaril, češ da gre za bistveno važen člen v pesnikovem razvoju od Sonetov nesreče do Krsta (pač glede na razvrstitev v Poezijah, a Memento mori je nastal pred Soneti nesreče. Sicer pa je tudi Calvijeva razlaga soneta samega tako po smislu kakor v metričnem pogledu zgrešena). Važnost tega soneta in soneta M. Čopu pa je poudaril tudi s tem, da pri njima spet jiastopa s svojimi viri, predvsem iz Petrarke (Rime 365, 366, 1 in 358), ki pa se od njega tu v bistvu tndi poslovi, kajti v poglavju o Krstu pri Savici zavzameta njegovo dotlejšnjo vodilno vlogo Tasso in Manzoni.
Poglavje začne s Tassom in zelo apodiktično: »Dejstvo, ki absolutno izpričuje odvisnost Prešernove pesnitvice od Tassovcga Osvobojenega Jeruzalema, je tisti lirizem v prvi, ki ga je v drugem na pretek ter predstavlja neko prednost, ki bi je slovenski pesnik nikoli ne bil mogel dobiti od drugih pesnikov« (str. 165). Toda s tem »lirizmom«, ki pa bi pri pesniku romantične dobe sploh imel vse bližje izvore, Calvi ne misli, kakor pričajo njegovi citati, nič drugega kakor znano apostrofiranje junakov (O blagor, blagor, Črtomir . .., Bila je lepa, Bogomila, tvoja podoba ...). Take nagovore pa ima Prešeren že predtem v svoji liriki (Samo, Togenburg!), razen tega pa bi se bil pisec že pri J. Kastelcu lahko poučil o dognanju klasičnih filologov, »da je direktni nagovor stalni stilistični znak antične lirike« — s to pa se je Prešeren seznanil dosti prej ko s Tassom. Kot drugo značilno potezo, ki naj bi jo bil Prešeren v tej svoji pesnitvi povzel od Tassa, omenja Calvi temu pesniku lastno, se pravi renesančno živo čutnost (str. 196), sklicujoč se pri tem na Prešernove stance 12 (slovo), 23 (svidenje pri Savici) in 26 (Bogomila o svoji ljubezni in strahu za Črtomira), ki v njih niti slovenski janzenisti niso našli spotike.
Med drugimi vzporednicami, ki jih navaja naš pisec, so sicer tudi take, ki ne presenečajo spričo znanih Prešernovih omemb Tassa (prva redakcija Povodnega moža, Glosa, Sonetni venec 3), večidel pa je Calvi tudi tu ostal zvest svoji poglavitni tendenci. Tako bržčas niso le slučajne neke podobnosti v Tas-sovem in Prešernovem prikazovanju bojev (stanca 1 in 17 si. v VIII. spevu Tas-sovega epa ter 1. in 14. stanca Krsta), morda tudi še kaka druga poteza, ni pa mogoče govoriti n. pr. o »evidentni odvisnosti« (str. 177) Prešernovega neurnika od Tassa (V, 88) glede na že ugotovljene in tako številne vzporednice v Homerju (K. Gantar). In kje je sploh meja primerjav za tistega, ki povezuje Tassov verz »O 7 uom del suo voler suo Dio si /ace« s Prešernovim »Ak prav uči me v revah skušnja moja«? Le ob takšni ohlapnosti je tudi mogoče, da je piscu zgodba blejske ljubezni v Krstu »topografsko in čustveno'... zelo blizu epizodi Olinda in Sofronije« v Tassovem epu (II, 5—38), le tako lahko s Tassom utemeljuje Prešernovo podobo domače pokrajine: z Armidinim sredozemskim otokom
1147
— blejski otoček, z njenim pričaranim snegom (E per incanto a lei nevose rende I le spalle e i fianchi..., XIV, 70) — Prešernov pogled na domače gore: »F dnu zad stoje snežnikov velikanU (str. 188—189). Zanimivo je v zvezi s pokrajinskim momentom v Krstu tudi Calvijevo opozorilo, da se imamo pravzaprav tudi za tisto goščavo pri Ajdovskem gradcu (Le majhen prostor je tja do goščave) zahvaliti Tassu oziroma Prešernovi odvisnosti od njega, hkrati pa pisec tudi namigne, da naš pesnik le ni znal dovolj italijanščine. Trdi namreč — kar je za ta preprosti primer povsem neverjetno — da Prešeren Tassovega verza ~,E intorno un bosco abbiam d' aste e di .spade« j.očividno ni razumel..., ker je iz metaforičnega gozda napravil realnega«, dostavlja pa takoj zatem, v svojem priljubljenem cikcaku, da je ta realni gozd vendarle tudi funkcionalno utemeljen (str. 221 v op. 11 s pomoto v citatu iz Tassa). To se pravi: najsi pomotoma, sicer pa brez potrebe in le v slepi zvestobi do svojega »vira« je Prešeren prevzel ta gozd od Tassa, nato pa je menda le pomislil ter za prevzeti objekt poiskal ustrezno motivacijo. — V tem zagnanem iskanju Prešernovih odvisnosti in virov pa se je naš pisec nekje tudi prav nerodno ujel v svoje lastne mreže. Ko namreč citira Argantejeve besede (spev VI, 3):
Anzi egualmente i di lunghi e le notti traggon con sicurezza e con quiete —
opozarja, da »je izraz ,traggon' bistveno isti kakor v naslednji Prešernovi tercini«:
Chi attender si vuole fosche aurore,
seroHi giorni trarre e le notti,
pure lo faccia, ma il matino aspetti.
Toda na isti strani (176) zgoraj, kjer tudi že navaja to Prešernovo tercino, kakor tudi v prevodu zadaj (str. 224) ima v zadevnem verzu obakrat: iservili giorni vivere [!] e le nottit (kar pa je v drugem delu tudi že odmaknjeno od izvirnika, ki ima primero: ^nočem enake«.!). Ker pa Calvi sam priznava veliko razliko med položajem ene in druge skupine (pri Tassu >vita sicura e quieta<s., pri Prešernu >non liherai.), bi se vsa stvar zreducirala — in še to le s pristoritvijo Calvijevega prevoda — na golo vsakdanjo frazo »dneve in noči«, ki naj bi si jo bil Prešeren izposodil pri Tassu. Toda že ta njegov borni izkupiček »zagotavlja« pisca, da je v svojem proučevanju »na pravi poti« ne samo, kar zadeva »odnose med Tassom in Prešernom, temveč tudi odnose med drugimi italijanskimi avtorji in istim slovenskim pesnikom ...« Ne glede na to »pot« in njene posebne, znanstveni ceni te študije slej ko prej kvarne namene pa je treba priznati, da se je prav v Krst Calvi še razmeroma najbolj poglobil, in zdi se, kakor bi bil tu in tam tudi začutil, da temu delu s samimi »vplivi« ne more do jedra. Toda svoje metode tudi tu ni spremenil in že njegova oznaka Krsta dovolj zgovorno priča, da dela ni ne pravilno dojel niti se ni odpovedal svojim tendenčnim prijemom in razlagam.
Krst je Calvi ju »epsko-didaktično-mistična« pesnitev (str. 191), sicer pa je tudi »globoko prepričan«, da je to Prešernovo delo »predvsem goreča poklonitev (fervido omaggio) italijanski kulturi in, na splošno, klasični kulturi« (str. 194). Med petimi momenti, ki z njimi podpira to svoje prepričanje, navaja na prvem mestu posvetilni sonet M. Čopu (!), četrti meri na »metrume Krsta«, najznačilnejši pa je drugi, ki podaja genealogijo obeh junakov:
1148
»Značaja Črtomira in Bogomile spominjata, izvzemši prav redke primere, na osebe iz italijanskih ali latinskih del, n. pr. Črtomir spominja zdaj na Vergi-lovega Eneja, zdaj na Tassovega Olinda, Tankreda, Latina, Svena, Rinalda in druge njegove osebe, zdaj na Manzonijevega Renza; Bogomila nas spominja na Sofronijo, Klorindo in Erminijo iz Osvobojenega Jeruzalema, na Manzonijevo Ermengardo  [iz drame Adelchi]  in Lucijo.«
Ob tem za piščevo metodo nadvse poučnem citatu naj se na kratko dotaknemo še njegovih izvajanj o Manzonijevem vplivu na Prešernov Krst. Calvi se pri tem opira, že po tem citatu, predvsem na Zaročenca, deloma pa tudi na drami Adelchi in Conte di Carmagnola ter na Prvi maj. Ker je Prešeren — glede na seznam Čopove knjižnice — bržčas poznal vsa ta Manzonijeva dela, se o vplivih tu da razpravljati ter opozarjati na reminiscence (prim. zlasti str. 171, 208—209), že bolj problematično pa je, imenovati Bogomilo »duhovno hčer Lucije« (str. 199), obenem pa njen značaj vezati še na štiri druge italijanske literarne junakinje, ali pa ugotavljati, da je le Lucija, kot Bogomilin »model« — »preprečila, da ta revica ni obupala« (str. 199). Isto velja tudi za bogato Črtomirovo sorodstvo: razen ob šest drugih junakov ga pisec postavlja še posebej ob Renza, pri vsem tem pa slednjega povzdiguje kot »junaka stanovitnosti, zdravega čuta« ipd. (str. 206), vtem ko mu je Črtomir omahljivec, ki se je dal poslati v misijonarje, namesto da bi bili to pot šli »sinovi, ki bi se rodili iz njegovega pravega zakona [v Krstu gre po Calvi ju za »mističen zakon«] z Bogomilo« (str. 202). Sploh pa ga prav to v Krstu najbolj moti: kako da je Bogomila vendarle tako drugačna od Lucije, Črtomir od Renza, kako, da morata narazen, ko je Manzoni vendar tako jasno pokazal drugačno, bolj naravno rešitev! Morda pa je Prešeren »napačno razumel Manzonija prav na odločilni strani njegovega romana, kjer fra Cristoforo, ko je že odvezal Lucijo njene zaobljube, govori zaročencema, ki sta se končno spet našla: ,Ljubita se kakor popotna tovariša, z mislijo, da se bosta morala ločiti, in z upanjem, da se bosta spet sešla za zmerom« (str. 192). Tako bi bil torej hotel tudi Prešernovo prav nasprotno razsnovo zgodbe — čeprav le z njegovo »pomoto« — izpeljati iz Manzonija. In ker je s posvetilnim sonetom M. Čopu dokazoval Prešernovo »gorečo poklonitev italijanski kulturi«, kljub poskusu razlage (str. 195) pa zanemaril v njem dane napotke za razumevanje Krsta, po drugi strani pa se vse preveč zagledal v Manzonija kot nekakšen pesnikov imperativni vir, je tudi čisto naravno, da mu je ostalo bistvo in izpovedno jedro dela tako tuje. Zanimivo pa je, da je v pač bolj samokritično pisanem in pozneje dodanem Zaključku svoja tozadevna izvajanja precej ublažil ter Prešernovima junakoma, ne glede na njuno zvezo z Zaročencema, priznal tako rekoč veljavo pesnikove »lastne invencije« (str. 241). Razen tega je bistveno stran problema, problem raz-snove, prav tam vnovič načel, skušajoč mu priti do živega z drugim, to pot ne italijanskim in sploh ne literarnim vplivom — z vplivom janzenizma.
Stvar se nakazuje morda že tam, kjer označuje Calvi kot »nerazumljivo«, kako da Prešeren niti duhovnika (bivšega druida) niti Črtomira ne smatra za »popolnoma očiščena z vodo njunega krsta, kakor se to zgodi s Tassovo Klorindo«, marveč je obema naložen nekakšen »itinerarium poenitentiae« (str. 216). Toda to svojo »janzenistično« domnevo izrazi Calvi šele v Zaključku (str. 242). sicer dokaj previdno in tudi nerodno, meni pa, da je s tem ozadjem in motivacijo stvar »tako dobro pripravljena,« da se pesniku lahko da odveza zaradi »očitnega protislovja«, ki ga je zagrešil z razdružitvijo Črtomira in Bogomile.
1149
Čeprav ta domneva seveda ni sprejemljiva, pa se po svoje vendarle dotika nekih dejanskih zvez, samo da je bil tii Prešeren tisti, ki je »vplival«: kolikor je namreč »rigorizem« njegove dvojne bolečine — odpovedi in ločitve — epsko transformiran v Krstu, dejansko imel ta učinek, da je pomiril janzeniste. Nesmisel pa je, govoriti o nekakšnem vplivu janzenistične miselnosti na Prešerna. Škoda je vsekakor, da se avtor v tistem samokritičnem navdihu ni odločil za ponoven, kritičen pregled vsega svojega dela. Tako pa je razumljivo, da zaključna sodba o njegovi študiji ne more biti ravno ugodna. Priznanje gre pač njegovim prevodom, upoštevnih je več njegovih paralel in opažanj, tudi je knjiga že kot taka opomin in spodbuda, da se raziskovanje v tej smeri nadaljuje, toda zaradi preozkega, tendenčnega koncepta kakor tudi zaradi neprijetne superiornosti nasproti obravnavanemu pesniku kot nekakšnemu literarnemu vazalu se nam ob tej študiji predočuje živa aktualnost opozorila, da namen tovrstnega »določanja vplivov ni... v tem, da pisateljevo delo kritično razvrednotimo, pač pa v tem, da ga razvojno opredelimo in znanstveno dojamemo v njegovi tvorbi« (A. Ocvirk). Zato pa v takšnem duhu pisano delo ne more biti ne znanstveno pomembno niti ne posebno skladno s tistimi demokratičnimi gesli in manifestacijami obeh narodov, ki se nanje uvodoma in z debelim tiskom sklicuje pričujoča knjiga.
Boris  Merhar
1150