CORRESPONDENCE INTERNATIONALE
VIA HELVETIfl.
L
Kje si, ne vemo. Misel te išče:
od doma
iz kraja v kraj roma
in nemirna gre na bojišče:
kje si, kje si?
Dan na dan in večer na večer se vrača, krila utrujena vesi: ni te našla nikjer.
II.
Zvonovi molčijo in ura molči — srce je vasi nehalo biti; obupano plašno se hiša hiše drži, druga v drugo bi hotela se skriti.
In mi sami, sami — — —
V  pesti skrčenih rok verujemo: še je nad nami Bog.
III.
V  zlatem klasju rdeča lica, prožne roke, svetel srp: v takih krajih hodim,
ANHGNORISIS.
Po stari navadi sem šel v lepe kraje in srečal človeka, Gledal je s hrepenečimi očmi in čakal odmeva. Pogledal sem ga in sem bil odmev. Razprl je oči in ni hotel verjeti.
»Jaz?« »Jaz!«
O kako pozno se spoznamo na sveti. Dobre komedije pišeš za oder življenja, čas!
a nad meno je trda skrb.
Od gor bobni,
od skal krvavi
in svoji mrzli roki širi, širi.
Eno nad vas, drugo nad me,
v njej že ima moje srce —
Z njim naj vas pomiri!
IV. (Begunci.)
Dosti je na nebu zvezd, dosti je na zemlji cest: vsaka zvezda nas pozna, na vsaki cesti smo doma brez doma.
Tihe svetle so zvezde,
tihe bele so ceste;
trudno obupan je naš vzdih,
ki gre do njih, ki gre po njih:
Brez doma!
Eno solnce ima nebo: radi eno bi cesto, da bi pripeljala nas spet enkrat v drago vas do doma, do doma! —
Joža Lovrenčič.