PRtLdbGjB ^SPR 2Vdj)NČKU
HINKO MEDIČ:                                               .
Stari časi.
Pravljica.                                                 ¦               >'i'
\y"    ^^"""^"-^^^ *vel Je ^rali> ki je irael sina lepega kot dan in do-
/<t0*:0/')   brega kot angel. Samo eno napako je imel: ure in
^p\sj§j!|    / /    dneve je prebil zamišljeno v gozdni tihoti, prisluško-
0r*&$// ,.     val šepetanje dreves in posnemal pesemce gozdnih
f    / /   /$&            Nekega dne je  bil na lovu s svojitn spretn-
/ /  ^LM^     stvom.  Gonili so  ubogo divjačino v temni goščavi,
r    '       ^^  &S]   ki je šc ni pre6topila lovčeva noga. Hipoma se mu
-------------------------'   je prikazala v temnem ozadju  gozda  na  visoki veji
rajskolepa ptica. Nepremagljivo poželjenje se je polastilo kraljeviča po kpi labkokrilki, ko je preplašena izginila njegovim očem.
V onih časih je bila govorica: čigar puščica zadene to ptico, bo naj-srečnejši človek na svelu. Dotičnemu se izpolnijo najsrčnejše želje in tudi svoje najdrznejše načrte in nakiepe bo srečno izvedel. Dosti lokov se je izprožilo, ptica je še vedno prosto letala po zelenih livadah in temnih lesih.
Kraljeviča je to tako razvnelo, da je na vse drugo pozabil. Mislil je odslej samo na ono prikazen v gozdu. Štel se je že za onega srečnega lovca in jel živo sanjati o svoji bodoči sreči. Postavil si bo zlate gradove, jezdi) na zlatoopravljenem konju, in vsi se mu bodo klanjali.
Čez hribe in doline, čez drn in strn je gonil odslej svojega žrebca ia iskal sled rajske ptice — ali zaman! Danadan je blodil po livadab. Vedno pa se je vračal izmučen in žalosten v očetov grad.
-^.   34   .^~ r    •                      s   '    "
Na vzhodu se je jelo šele svitati, ko so se čuli že udarci konjskih kopit na grajskem mostu. Kraljevič je odhajal s svojimi hiapci zopet na lov. Kakor bi ga nesel veter, je dirjal med starimi hrasti, enkrat na levo, enkrat na desno, zdaj v skoku, zdaj korakoma, vedno motreč okolico s svojimi sokoljimi očmi. Potna sraga mu je že zalivala oči. Širokopleči žrebec je hrzal pod sedlom — a mladenič se ni zmenil za to, dirjal in dirjal je vedno dalje. Solnce je stalo že visoko. Upehani žrebec se je jel izpodtikati, in bela pena mu je mašila nozdrvi. Mladenič je čutil ogenj pod seboj; razgreta žival je začela pešati vedno boljinbolj.
Dalje mu ni več kazalo. Kaj storiti? In njegovo spremstvo? Bi li malo počival in počakal ?
Sopeč je ustavil kraljevič upehanega belca, močno potegnivši vajeti, da se je žrebcu krivil vrat. Oziral se je — in glej — zablodil je v drago, ki je še niso videle njegove oči. Stari hrasti, mogočne smreke, temno-zelene jelke so se mogočno dvigali iz vlažnih tal. Pred njim se je dvigalo strmo pobočje hriba v neizmerno visočino. V znožju te gore je ležala veli-k&nska skala, porasla z mahom. Z nje so visele mladike bršljana, divje vinske trte in drugih plazečih rastlin, kakor devojki razpleteni lasje. Zasti-ralo je to zelenje vhod veliki votlini, kar je mladenič kmalu zapazil.
Tudi mladeničevo telo je želelo počitka, vročina ga je bila  omamila. Rožljajoč je skočil z žrebca, si obrisal pot, in privezavši svojega zvestega spreraljevalca, si je jel iskati primeren senčnat prostorček. ¦¦-¦'  Ali si ne bi ogledal najprej votline?
Oprezno je razgrnil goste, temne in zvijajoče se bršljanove mladike, lahko kakor v prijeten pozdrav so božale njegove dolge, mehke in črne kodre. Kako se je začudil, ko je našel v duplini kamenito klop, kakor bi jo izklesala človeška roka, pokrito z mahovim žametom.
Ondi je sedel. Glava se mu je sklonila na prsi; mirno ]e zaprl oči... Sanjal je ...
Kraljeval je celi deželi. Na belem bleščečetn žrebcu, z zlato opravo je jahal zavestno po deželi. Stari in mladi, mali in veliki — vsi so drli skupaj, se mu klanjali in ga pozdravljali kakor odrešenika sveta. Kakor daleč je segalo njegovo oko, povsod obilica in blaginja. In vse to je bilo njegovo, vse to bogastvo je priboril za ljudstvo, ki ga je obkrožalo in slavilo.
Bil je zadovoljen! Njegov pogled je zbudil življenje, dih njegovih ust je osrečil množice. Njegova roka se je dotikala ran ljudi in, glej, jele so se celiti. Res, božji namestnik je prišel \z nebes; tisočletno kraljestvo se je prikazalo v polni lepoti in radosti. Ali draga je bila njegova cena. Kri, rdeča, topla človeška kri je tekla zanj. Ali moralo je biti pač tako!
In stal je zopet na bojnem polju. Nepregledna množica vojščakov je čakala odločilnega trenutka na širni poljani. Videti je bilo, kakor bi se bil spustil velik roj kobilic uničevalk na plodno polje, ali kakor bi mogočni, temni oblaki grozili s svojimi ognjenimi jeziki in bobnečitn grmenjem.
Turobna, strahu polna tihota je vladala na bojišču. V zračnih višavah nad glavatni bojevnikov je švigala smrt s temnimi peruttni, in njeno komaj
!                                                  --«   35   —
slišno frfotanje je odvzelo slehrnemu govorico. In on — on edini je imel moč nad temi glavami. On je zapovedoval tem stotinam in stotinam. Ce bi bil zamahnil z mečetn, bi  te neštete množice  popadale kct zrela pšenica.
Roka se mu je začela tresti. Divje in strastno je bilo srce v njegovih prsih. Kri mu je šinila v desnico. Ali naj bi jo dvignil? Mogoče — ne?
In dal je znamenje ...
Oblaki prahu so zakrili vso vojsko. Bojevniki so se sprijeli kot raz-jarjeni volkovi. Zemlja se je tresla pod njimi. Orožje je rožljalo in žven-ketalo. Čudna moč se ga je lotila, pozabil je, kaj se godi pred njegovimi očtni. Zasadil je ostroge sopečemu žrebcu, ki je kakor divji nesel svojega gospodorja v bojni metež.
Prejšnja tihota se je izpremenila v obupno kričanje, v tako vpitje, ki ga ni slišalo še človeško uho in ki ga ne bo pozabilo človeštvo. V tej zmešnjavi je bilo čuti svetovno gorje: zdihovanje mater za svojimi sinovi, klicanje sirot za padlim očetom, ječanje smrtno ranjenih, ki so zaman obra-čali oči in dvigali lakti k svojim dragim, škripanje zob hlepečih po živ-ljenju, a bojujoči so morali gledatt smrti v obraz.
Kriki in viki so polnili svet tja do neba, kakor na konec sveta .,., .,
-.   ¦.                                        •       ..                                       II.      .      ¦  <        .'    .  ¦-¦-   ¦>••-
Zdajci se je kraljevič zdramil in planil kvišku. Segel je takoj po svojem meču. Tresel se je na vsem životu. Zrl je preplašeno in boječe predse. Kmalu se je bil zavedel, da se nahaja v vlažni duplini. Dihnil je globoko. Popravil si je zmršene kodre s čela in planil iz mračne votline.
Nekam čudno mu je bilo pri srcu, ko je stopal zopet po gozdu. Vedno so se še vrstile one razburljive slike v njegovi glavi. Vse to naj bi bile samo sanje? Zakaj ne bi v resnici njegova strelica zadela lepo ptico? Zakaj ne bi on postal tako vsegamogočen?
»Dobri Bog)" je stokal, Bali naj bo moje hrepenenje zaman? Samo najmanjše daj mi znati! Razodeni tni s kakim znamenjem! Kdaj bo moja ona ptica?"
Bil je tako zatopljen v misli, da ni vedel, kdaj ga je prinesel njegov belec na rob gozda. Ondi se je razprostirala vasica. Začudeno je zrl v ono stner. Takih hiš še ni videl! Iz slehrne se je dvigal gost dim proti večer-nemu nebu. Iz vaškega zvonika se je razlegal enoglasni »bim-bom" in po-zival ljudi k molitvi. Ko je tako nepremično stal, je stopil iz gozda mož s sekiro na rami. KTaljevič še ni videl take noše. Z negotovim glasom je vprašal moža: ,Dobri človek, kam sem zašel? Ne znam steze, ne znatn pota!"
Kmet mu je itnenoval ime vasi. Kraljeviča je to spravilo v zadrego. Ko je to dotični mož opazil, je dejal:
»Tebi ni tekla zibelka pri nas, ti si tujec! Govorica te izdaja!"
Res. Le malo je razumel kraljevič kmetičeve besede. In njegov jezik se je pač glasil podobno. Komaj je zbral še toliko moči, da je zopet vprašal kmeta:
-^   36   »^-
,V kateri deželi pa sem?* ' BGlej ga no! Še tega ne ve! Ti si pa res čuden človek!"
Povedal mu je tudi to.
Smejoč je šel potem mož svojo pot.
Kraljeviču se je odvalil kamen od srca. Kraljestvo, ki ga je imenoval oni mož, je bilo kraljestvo njegovega očeta. Brzo je dohitel onega človeka in ga je še enkrat zaupno vprašal:
BAli je kraljevi grad daleč od tukaj?"
»Kraljevi dvorec?" ga je zavrnil preprosti mož. BŠe razvalin ni več videti, kaj še gradu!"
Ubogi mladenič je mislil, da brije norce iz njega, in odšel je žalosten svojo pot...                                                            .
III.
Kraljevi sin je nadaljeval svojo pot brez sraotra. Spotoma je srečaval različne ljudi; vse je povpraŠal, kje naj bi bil kraljevi grad. Ali nihče ni znal odgovora na njegovo vprašanje.
Dalje jahajočemu je prišla nasproti sklonjena žena, oprta na drenovo palico. Mladenič je sklenil to zadnjo nagovoriti.
»Mamica, povejte mi, kje je grad našega kralja?" jo je poprosil do-stojno.
»Dragi moj!" je dostavila ženica in zategnila svoja brezzoba usta. BŽe dolgo ne kraljuje več noben kralj na zemlji. Moja babica mi je pripovedovala o zadnjem kralju, ki je umrl, ko sem bita še mala. Dolgo, dolgo je od tega, da, dosti vode je poteklo v našem studencu od onega časa. Kdo si pa ti, ki tega ne znaš?*
Mladenič je obledel, in kakor da bi preslišal starkino vprašanje, je radovedno vprašal:                                                           . (
.Kaj se pa je zgodilo s kraljem?"                  .       .
Težko je spravil te besede iz sebe.                                    .
„0, jej! Ta je že dolgo mrtev," je nadaljevala Čebljajoč ženica, »in njegov sin se je bil izgubil na lovu in so ga bržkone požrle divje zveri. Nekateri pa pravijo, da spi v neki gori še dandanes."
»Jaz sem listi mladenič," je pristavil hlastno kraljevič.
»Potem le hodi tja, odkoder si priše!. Mi te ne rabimo več! Ljudje smo si sedaj bratje in sestre! Mi stno se rodili prosti in prosto hočemo živeti. Kadar pride čas, ko bodo na svetu sami kralji, takrat se vrni tudi ti!"
Tako je govorila starka.
Kakor ubežni kralj, ki je izgubil vojsko in dom, se je vrnil uničen v ono gorsko votlino in se ondi zgrudil na kamenito klop.
Tam spi nesrečni kraljevič. Gosti bršljan se je ovil okrog njegovih nog. Kadar mu naznani bela vrana, da živijo na svetu sarai kralji, takrat zopet vstane, in njegove želje se izpolnijo.
Sankači v Bohinjski Bistrici.