66
Odperto pismice
krajnskih poslancov vsim Slovencam.
Od nedelje do petka popoldne fod 9. do 14. maliga travna) smo na Dunaji vse opravila dokončali, ktere smo — po izgledu poslancov druzih dežela — tudi mi prevzeli. Bili smo pri presvitlimu Cesarju, pri svitlimu nadvajvodu Francu Karlu u, pri svitlimu nadvajvodu Janezu, pri ministru Pillersdorfu^ poslednjič pa, smo tudi obiskali izbor mest nj a nov v hiši mestne gosposke in pa šolsko mladost v Dunajskim vseuče-lišu, kamor so nas naši verli domorodci z veliko veliko častjo spremili. Povsod smo bili prav serčno in prijazno sprejeti in dopolnjenje naših prošinj v kmetijskih, narodnih in druzih zadevah, ktere so po sklepu Ljubljanskima deželnima zbora našim bravcam iz 15. lista Novic Lna 58. in 59. strani) znane, nam je — kar koli bo mogoče — obljubljeno.
Obiskali smo tudi veliko svojih domorodcov, ki na Dunaji prebivajo, in soznanili smo se z mnozimi dru-zimi možmi slovanskiga naroda. Pogovarjali smo se vsak dan s svojimi domorodci: kaj je zdej naši domovini za-stran narodnosti nar bolj in nar poprej potreba? Le ena misel je bila nas vsih, de je treba narodnost krepko povzdigniti in uterditi — ali v tem, kako se ima to storiti, de bi se lepi namen gotovo dosegel, nismo bili v »i enacih misel. Nekteri naših domorodcov so vsi uneti za slavo in povzdigo naše narodnosti, kar je prav lepo in častno, pa ne poznajo našiga sedanjiga stanu, naše sedanje dušne moči in terjajo, de bi drevo v enim mahljeji padlo. Veliko druzih domorodcov pa je tudi na Dunaji, ki so tudi vsi goreči za slavo in povzdigo naše narodnosti in ki so že v delih pokazali, de so pravi prijatli svoje domovine, ki pa oziraje se na sedanji stan in na sedanjo dušno moč slovenskih dežela, z nami vred le to želijo, kar je zdej moč v prid domovine izpeljati in so s poglavitnimi prošnjami deželni-ga krajnskiga zbora (15. list Novic) edinih misel. Namesto več druzih tacih verlih domorodcov imenujem le slavniga gosp. Dr. Miklošiča in mnogospoštovaniga gosp. Dr. Dolenca, ki sta goreča, pa praktiška Slovenca.
Nekteri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci žele, de bi se krajnska dežela, slovenski del koroške in štajarske dežele, slovensko Istrijansko in Goriško v en narod zedinili. Mi smo te želje ne-kimu presvitlimu Gospodu na Dunaji razodeli, ki so jih pravične poterdili in pohvalili, pa le eno samo tode poglavitno reč so pristavili, namreč: de ni nikakor dovelj, de take vošila le nefcteri iskreni domorodci  na  znanje  dajo,  ampak  te   vošila morajo
edini glas vsili tistih ljudstev biti, ki
imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govoriti, mora želje na znanje dati, de se ne sili h kaki reči, h kteri morebiti nagnjenja nima. Krajnci bojo — po mojih mislih — slovenskim bratam Štajarskiga, Koroškiga, Istrijanskiga, Goriškiga s serčnim veseljem roko podali in se z njimi zedinili, de bi bila Ljubljana sredica slovenskih dežela — kaj pa k temu ljudstvo na Koroškim, Stajarskim, Istrijanskim , Goriškim pravi? Ali si tudi to želi? Ali tudi to terja?
Nihče nima pravice v imenu celiga naroda govoriti, če ne more skazati, de vsaka soseska to želi.
69
To skazati je zdej perva nar potrebniši
reč, brez ktere je vse drugo besedovanje, vse tišanje in gnanje— ki se ne vpira na želje ljudstva — le prisiljena reč! V tako važnih rečeh pa ne velja sila nič.
»               Dr. Bleivveis.