1/2024

34. LETNIK (2024) 1

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA COMMUNIO

COMMUNIO

Družina 2023.
Priporočamo!

Celjska Mohorjeva 2024.
Novo!

Vse delam novo
Za revijo Communio pokličite 01 360 28 28
ali po e-pošti: narocila@druzina.si
Cena revije: 9,90 €

Communio 1- 2024_naslovnica_TISK.indd 1

11. 03. 2024 09:08:54

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

COMMUNIO

COMMUNIO

Ustanovitelji:
Hans Urs von Balthasar, Joseph Ratzinger, Henri de Lubac
Izdaja:
SVET MEDNARODNE KATOLIŠKE REVIJE COMMUNIO
PRI SLOVENSKI ŠKOFOVSKI KONFERENCI
Uredniški odbor:
ALOJZIJ ČEMAŽAR, JANEZ FERKOLJ,
DAVID MOVRIN, MARIJAN PEKLAJ,
BOGOMIR TROŠT, STANISLAV ZORE
Glavni in odgovorni urednik: ANTON ŠTRUKELJ
© Slovenska škofovska konferenca
Jezikovni pregled: Helena Škrlep
Izhaja pri založbi: DRUŽINA d.o.o.
Za založbo: Tone Rode
Tisk: Tiskano v Sloveniji
Naklada: 750 izvodov
Ljubljana 2024

Nemška: INTERNATIONALE KATOLISCHE ZEITSCRIFT COMMUNIO
Schenkenstrasse 8-10, A-1010 Wien, Dr. Jan-Heiner Tück, info@communio.de
Italijanska: RIVISTA INTERNAZIONALE DI TEOLOGIA E CULTURA COMMUNIO
JACA BOOK, Via Frua 11, I-20146 Milano, communio@jacabook.it
Hrvaška: MEĐUNARODNI KATOLIČKI ČASOPIS COMMUNIO,
Kršćanska sadašnjost, Marulićev trg 14, HR-41001 Zagreb, Dr. Ivica Raguž, communio.hr@gmail.com
Ameriška: COMMUNIO. INTERNATIONAL CATHOLIC REVIEW
Washington, D.C. 20017, P.O.Box 4557, communio@aol.com
Francoska: REVUE CATHOLIQUE INTERNATIONALE COMMUNIO
F-75004 Paris, 5, passage Saint-Paul, Dr. Serge Landes, communio@neuf.fr
Nizozemska: COMMUNIO. INTERNATIONAAL KATHOLIEK TIJDSCHRIFT
B-Groenstraat 57, B-2860 Sint-Katelijne-Waver, wilkens@rodluc.nl
Španska: REVISTA CATÓLICA INTERNACIONAL DE PENSAMIENTO Y CULTURA COMMUNIO
Andrés Mellado,29 2ºA, E-28015 Madrid, Procommunio@communio-es.com
Poljska: MIĘDZYNARODOWY PRZEGLĄD TEOLOGICZNY COMMUNIO
Ołtarzew, Kilińskiego 20, PL 05-850 Ożarów Mazowiecki,
Dr. Slawomir Pawlowski, pawlow@kul.lublin.pl
Portugalska: COMMUNIO. REVISTA INTERNACIONAL CATÓLICA
Universidade Católica Portuguesa Palma de Cima, P-1649-023 Lisboa,
communio@lisboa.ucp.pt
Argentinska: REVISTA CATÓLICA INTERNACIONAL COMMUNIO
Sánchez de Bustamante 2662(1425) Buenos Aires, Argentina, Dr. Andres di Cio, andydicio@yahoo.com
Madžarska: COMMUNIO. NEMZETKOZI KATOLIKUS FOLYORAT
H-1053 Budapest, Papnövelde n.7, Dr. Attila Puskas, puskas.attila@htk.ppke.hu

Joseph Ratzinger

1 Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

Joseph Ratzinger 12 Božja ljubezen je neizčrpna
Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz 16 Ecclesia semper reformanda. A kako?
Marianne Schlosser 24 Varujte se lažnih prerokov
Anton Štrukelj 38 Prenova Cerkve

Ukrajinska: MIЖHAPДHИЙ БOГOCЛOBCЬKИЙ ЧACOПИC COПPИЧACTЯ
MOHACTИP MOHAXIB CTУДіЙCЬKOГO УCTABУ, Užgorod/Lviv
Češka: MEZINÁRODNI KATOLICKÁ REVUE COMMUNIO
CZ 11000 Praha 1, Husova 8, Dr. David Voprada, communio@serznam.cz
Brazilska: REVISTA INTERNACIONAL DE TEOLOGIA E CULTURA COMMUNIO
Rua São Pedro Alcântara, 12. Centro, Petrópolis, RJ 25.685-300, Dr. Edson de Castro Homem,
communio@cieep.org.br

Anton Štrukelj 56 Casta meretrix
Bogdan Dolenc 70 Cerkev med krizo in gotovostjo vere
Janez Ferkolj 90 Prenova Cerkve
Nadškof Georg Gänswein 102 »Vsak dan molim k njemu«
Anton Štrukelj 107 In memoriam: duhovnik Ciril Sorč

Mednarodna katoliška revija Communio. Naslov uredništva in uprave: Družina d.o.o., Krekov
trg 1, 1001 Ljubljana, p.p. 95, tel. 01/360-28-28, faks 01/360-28-29. E-naslov: anton.strukelj@
guest.arnes.si – Revija izhaja štirikrat letno. Cena posameznega zvezka: 9,90 €. Letna naročnina:
39,60 €, za tujino 54,40 €, letalska 57,20 €. DDV je vključen v ceno. Domači naročniki
nakazujejo naročnino na transakcijski račun Družina d.o.o. NLB 02014-0015204714,
Krekov trg 1, 1000 Ljubljana; naročniki iz tujine nakazujejo denar na devizni račun pri NLB d.d.,
Trg republike 2, 1520 Ljubljana, IBAN: SI56020140015204714, Družina d.o.o., Krekov trg 1,
Ljubljana, SLO SWIFT oz. BIC: LJBASI2X. – Revija izhaja s finančno podporo ARRS.
ISSN 1408-9580

Freska na naslovnici: Anastasis – Vstajenje. Cerkev sv. Odrešenika »en Hóra« (na polju) v Carigradu, 14. stol.

Communio 1- 2024_naslovnica_TISK.indd 2

11. 03. 2024 09:09:09

1

Joseph Ratzinger

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči
Človeško življenje se ne uresničuje samo od sebe. Naše življenje
je odprto vprašanje, nedokončan osnutek, ki naj ga izpopolnjujemo
in uresničujemo. Glavno vprašanje vsakega človeka se glasi: Kako
naj živim – kako naj postajam človek? Kako naj se učim umetnosti
življenja? Katera pot vodi k sreči?
Evangeliziranje pomeni, da pokažemo to pot in učimo umetnosti življenja. Jezus pravi na začetku svojega javnega življenja:
Prišel sem, da prinesem blagovest ubogim (prim. Lk 4,18). To
pomeni: imam odgovor na vaše glavno vprašanje. Kažem vam pot
k življenju, pot k sreči ali še več: jaz sem ta pot. Najgloblje uboštvo
je nezmožnost za veselje, gnus pred življenjem, ki ga ima kdo za
absurdno, nesmiselno in protislovno. To uboštvo je danes zelo
razširjeno, v čisto različnih oblikah, v gmotno bogatih družbah,
pa tudi v revnih deželah. Nezmožnost za veselje predpostavlja nezmožnost za ljubezen in povzroča to nezmožnost, povzroča zavist
in lakomnost ter vse pregrehe, ki opustošijo življenje posameznikov in sveta. Zato potrebujemo novo evangelizacijo. Če umetnost
življenja ostaja nepoznana, vse drugo ne deluje več. A ta umetnost
ni predmet znanosti. To umetnost more posredovati samo Tisti, ki
ima življenje – Tisti, ki je evangelij v osebi.

Joseph Ratzinger, La nuova evangelizzazione [Nova evangelizacija], predavanje katehistom
in veroučiteljem v dvorani Pavla VI. v Vatikanu 10. decembra 2000. Prvotno nemško besedilo
je izšlo ob 50-letnici časopisa »Tagespost« leta 1998. Die Neuevangelisierung, v: JRGS 8/2
(2010) 1231–1242. Prevedel Anton Štrukelj.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 1

11. 03. 2024 08:51:01

2

Joseph Ratzinger

I. Struktura in metoda nove evangelizacije
1. Struktura
Preden spregovorim o glavnih vsebinah nove evangelizacije,
bi rad povedal nekaj o njeni strukturi in primerni metodi. Cerkev
vedno oznanja evangelij. Nikoli ni prekinila poti evangelizacije.
Cerkev vsak dan obhaja evharistijo, podeljuje zakramente, oznanja besedo življenja, Božjo besedo, se zavzema za pravičnost in
ljubezen. Ta evangelizacija prinaša sadove: podarja luč in veselje,
mnogim ljudem podarja pot k življenju. Mnogi ljudje živijo, ne
da bi vedeli, od luči in toplote te nenehne evangelizacije. Kljub
temu opažamo napredujoči proces razkristjanjevanja in izgube
bistvenih človeških vrednot, kar je vznemirljivo. Velik del današnjih ljudi v stalni in trajni evangelizaciji Cerkve ne najde
evangelija, se pravi prepričljivega odgovora na vprašanje: Kako
moram živeti?
Zato onkraj stalne evangelizacije, ki ni bila nikoli prekinjena
in je nikoli ne smemo prekiniti, iščemo novo evangelizacijo. Ta
naj bi se izkazala v tem svetu, ki ne najde dostopa do »klasične«
evangelizacije. Vsi potrebujemo evangelij. Evangelij je namenjen
vsem, ne le določenemu krogu. Zato moramo iskati nove poti, da
bi evangelij prinesli vsem.
Tu pa se skriva tudi skušnjava – skušnjava nepotrpežljivosti,
skušnjava, da bi takoj iskali velik uspeh, velike številke. To ni metoda Boga. Za Božje kraljestvo in za evangelizacijo v službi Božjega
kraljestva vedno velja prilika o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,31–32).
Božje kraljestvo se vselej na novo začenja v tem znamenju. Nova
evangelizacija ne more pomeniti, da bomo takoj s prefinjenimi
metodami pritegnili velike množice, ki so se odtujile Cerkvi. Ne,
to ni obljuba nove evangelizacije. Nova evangelizacija pomeni: ne
zadovoljimo se z dejstvom, da je iz gorčičnega zrna zraslo veliko
drevo vesoljne Cerkve; ne mislimo, da zadostuje, da lahko najrazličnejše ptice najdejo svoje mesto v njegovih vejah. Vedno znova

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 2

11. 03. 2024 08:51:10

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

3

moramo tvegati s ponižnostjo gorčičnega zrna. Pri tem pa prepuščamo Bogu, kdaj in kako bo raslo (prim. Mr 4, 26–29). Velike
reči se vedno začenjajo z majhnim gorčičnim zrnom. Množična
gibanja pa so vedno kratkotrajna.
Teilhard de Chardin v svojem videnju evolucijskega procesa
govori o »belini začetkov« (le blanc des origines). Začetek novih
vrst je neviden in ga znanstveno raziskovanje ne more odkriti.
Viri so skriti, premajhni. Z drugimi besedami: velike resničnosti
se začenjajo v malem. Pustimo ob strani, ali in koliko ima Teilhard prav s svojimi evolucijskimi teorijami. Postava nevidnih
izvirov izraža resnico, ki je navzoča v delovanju Boga v zgodovini. »Nisem te izvolil, ker si velik, nasprotno – saj si najmanjši
izmed vseh ljudstev. Izvolil sem te zato, ker te ljubim …« (prim.
5 Mz 7,7–8), govori Bog v Stari zavezi izraelskemu ljudstvu. Tako
izraža temeljni paradoks odrešenjske zgodovine: Bog ne računa
z velikimi števili; zunanja moč ni znamenje njegove navzočnosti.
Velik del Jezusovih prilik kaže na takšno zgradbo božjega delovanja in odgovarja na ugovore učencev, ki so od Mesija pričakovali
čisto drugačne uspehe in znamenja, takšne uspehe, ki jih je satan
ponudil Gospodu: »Vse to – kraljestva sveta – ti bom dal …«
(prim. Mt 4,9).
Gotovo, apostol Pavel je imel na koncu svojega življenja
vtis, da je prinesel evangelij do koncev zemlje. Toda kristjani so
bili majhne cerkvene občine, raztresene po vsem svetu in nepomembne po svetnih merilih. V resnici pa so bili kristjani moč,
ki od znotraj prekvasi testo, in v sebi so nosili prihodnost sveta
(prim. Mt 13,33). Star pregovor pravi: »Uspeh ni ime Boga.«
Nova evangelizacija se mora podvreči skrivnosti gorčičnega zrna
in si ne sme domišljati, da bo takoj porodila veliko drevo. Preveč
živimo bodisi v gotovosti že obstoječega velikega drevesa ali pa
v nepotrpežljivosti, ko bi hoteli imeti večje, mogočnejše drevo.
Namesto tega moramo sprejeti, da je Cerkev v istem času veliko
drevo in neznatno gorčično zrno. V zgodovini odrešenja je vedno
hkrati veliki petek in velika nedelja.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 3

11. 03. 2024 08:51:10

4

Joseph Ratzinger

2. Metoda
Iz te strukture nove evangelizacije izhaja tudi prava metoda.
Seveda moramo pametno uporabljati moderne metode, da bi nam
ljudje prisluhnili ali bolje: da bi ljudem napravili Gospodov glas
dostopen in razumljiv. Ne iščemo pozornosti zase; nočemo razširjati
moči in velikosti svojih institucij, ampak hočemo služiti blaginji
oseb in človeštva, ko jim dajemo prostor, ki je življenje. Ta odpoved
lastni osebi, ki jo podarjamo Kristusu za zveličanje ljudi, je osnovni
pogoj resničnega zavzemanja za evangelij. »Prišel sem v imenu
svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem
imenu, ga boste sprejeli,« govori Gospod (Jn 5,43). Nasprotno pa
je razpoznavno znamenje Antikrista njegovo govorjenje v lastnem
imenu. Sinovo znamenje je njegovo občestvo z Očetom. Sin nas
uvaja v troedino občestvo, v kroženje večne ljubezni, katere osebe
so po svojem bistvu odnosi, podarjanje in obdarovanje. Troedini
vzor – viden v Sinu, ki ne govori v svojem imenu – kaže obliko
življenja resničnega oznanjevalca evangelija. Saj evangelizacija ni
zgolj oblika govorjenja, ampak je oblika življenja: je življenje v
poslušanju in izpričevanju Besede. Gospod pravi o Svetem Duhu:
»Ne bo govoril sam od sebe, ampak bo govoril, kar bo slišal«
(Jn 16,13). Ta kristološka in pnevmatološka oblika evangeliziranja
je hkrati cerkvenostna: Gospod in Sveti Duh gradita Cerkev in se
podarjata v Cerkvi. Oznanjevanje Kristusa, oznanjevanje Božjega
kraljestva predpostavlja, da slišimo Kristusov glas v Cerkvi. »Ne
govoriti v lastnem imenu« pomeni: govoriti po naročilu Cerkve.
Iz te zakonitosti razlastitve sebe izhajajo zelo praktične posledice. Treba je študirati vse pametne in moralno sprejemljive metode.
Dolžni smo uporabljati te možnosti sporočanja. Toda besede in vsa
umetnost sporočanja ne morejo doseči človeške osebe v tisti globini,
do katere mora priti evangelij. Pred kratkim sem bral življenjepis
odličnega duhovnika našega časa, don Didima, župnika v Bassanu
di Grappa. V njegovih zapiskih najdemo čudovite besede, ki so
sad molitvenega življenja in premišljevanja. O našem vprašanju
don Didimo na primer pove: »Jezus je podnevi oznanjeval, pono-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 4

11. 03. 2024 08:51:10

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

5

či pa molil.« S tem kratkim zapisom je hotel reči: Jezus je moral
od Boga dobiti učence. Isto velja vedno. Ljudi ne moremo doseči
mi. Moramo jih dobiti od Boga po Bogu. Vse metode so prazne
brez temelja molitve. Beseda oznanila se mora vedno potapljati v
globoko molitveno življenje.
Dodati moramo še naslednjo prvino. Jezus je podnevi oznanjeval, ponoči pa molil; a to še ni vse. Celotno njegovo življenje
je bilo – kakor zelo lepo pokaže Lukov evangelij – potovanje h
križu, vzpenjanje proti Jeruzalemu. Jezus ni odrešil sveta z lepimi
besedami, ampak s svojim trpljenjem in svojo smrtjo. To njegovo
trpljenje je neusahljiv izvir življenja za svet; trpljenje podeljuje
moč njegovi besedi.
Gospod sam je priliko o gorčičnem zrnu nadaljeval in razširil
ter izrekel postavo rodovitnosti v besedi o pšeničnem zrnu, ki pade
v zemljo in umre (prim. Jn 12,24). Tudi ta postava velja do konca
sveta in je skupaj s skrivnostjo gorčičnega zrna odločilna za novo
evangelizacijo. To bi zlahka prikazali v razvoju krščanstva. Tu bi rad
spomnil samo na začetek oznanjevanja evangelija v življenju svetega
Pavla. Uspeh njegovega misijona ni bil sad velike govorniške umetnosti ali pastoralne pametnosti. Rodovitnost njegovega delovanja
je bila vezana na trpljenje, na občestvo trpljenja s Kristusom (prim.
1 Kor 2,1–5; 2 Kor 5,7; 11,10s; 11,30; Gal 4,12–14). »Ne bo dano
drugo znamenje kakor Jonovo znamenje,« pravi Gospod (Mt 16,4).
Jonovo znamenje je križani Kristus. So pričevalci, ki dopolnjujejo,
»kar še primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). V vsakem
obdobju zgodovine se je vedno znova potrdila Tertulijanova beseda:
Kri mučencev je seme.
Sveti Avguštin zelo lepo pove isto, ko razlaga Jn 21, kjer sta tesno med seboj povezana napoved Petrovega mučeništva in naročilo
pastirstva, se pravi ustanovitev Petrovega prvenstva. Sveti Avguštin
takole razlaga Jn 21,16: »Pasi moje ovce,« se pravi: trpi za moje ovce
(prim. Sermo Guelf. 32: PLS 2, 640). Mati ne more podariti življenja
otroku brez trpljenja. Vsak porod zahteva trpljenje, je trpljenje;
postati kristjan je porod. Povejmo to še enkrat z Gospodovimi
besedami: Božje kraljestvo si utira pot s silo (Mt 11,12; Lk 16,16),

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 5

11. 03. 2024 08:51:10

6

Joseph Ratzinger

a sila Boga je trpljenje, je križ. Ne moremo drugim dajati življenja brez darovanja svojega življenja. Dejanje razlastitve samega
sebe je stvarna oblika darovanja lastnega življenja (kar se izraža v
toliko različnih oblikah). Pomislimo tudi na Gospodovo besedo:
»Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo rešil«
(Mr 8,36).

II. Bistvene vsebine nove evangelizacije
1. Spreobrnjenje
Glede vsebin nove evangelizacije moramo imeti pred očmi
zlasti neločljivost Stare in Nove zaveze. Glavna vsebina Stare zaveze je povzeta v oznanilu Janeza Krstnika: Spreobrnite se! Brez
Krstnika ni dostopa do Jezusa. Ne moremo priti k Jezusu, ne da bi
odgovorili na klic predhodnika. Jezus je sprejel Janezovo oznanilo
v povzetek svoje lastne pridige: Spreobrnite se in verujte evangeliju! (Mr 1,15). Grška beseda za spreobrnjenje pomeni: spremenite
mišljenje; postavite pod vprašaj svoj in splošni način življenja.
Pustite Bogu, da vstopi v merila vašega življenja. Ne živite, kakor
živijo vsi; ne delajte, kakor delajo vsi. Če delate vprašljive, dvoumne
ali slabe stvari, se ne imejte za opravičene zato, ker drugi delajo
isto. Začnite gledati na svoje življenje z očmi Boga. Delajte dobro,
tudi če je neprijetno; ne opirajte se na presojo množice, ampak
na sodbo Boga. Z drugimi besedami: iščite nov življenjski slog,
novo življenje! Vse to ne vključuje nobenega moralizma. Kdor
skrči krščanstvo na moralo, izgubi izpred oči bistvo Kristusovega
oznanila, namreč dar novega prijateljstva, dar občestva z Jezusom
in zato tudi z Bogom. Kdor se spreobrne h Kristusu, si ne namerava
ustvariti lastne moralne neodvisnosti; ne domišlja si, da s svojimi
močmi gradi svojo lastno dobroto. »Spreobrnjenje« (metanoia)
pomeni ravno nasprotno: pomeni, da zapustiš samozadostnost
ter spoznaš in priznaš svojo revščino, odvisnost od drugih in od
čisto Drugega, odvisnost od njegovega odpuščanja in njegovega

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 6

11. 03. 2024 08:51:10

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

7

prijateljstva. Nespreobrnjeno življenje je lastna pravičnost (nisem
slabši od drugih). Spreobrnjenje je ponižnost, da se zaupam ljubezni čisto Drugega –ljubezni, ki postane merilo in vodilo mojega
lastnega življenja.
Tu moramo imeti pred očmi tudi družbeni vidik spreobrnjenja. Spreobrnjenje je gotovo predvsem čisto osebno dejanje: je
personalizacija (poosebljenje). Ločim se od obrazca »živim kakor
drugi« (ne čutim se opravičenega zaradi dejstva, da vsi ravnajo
kakor jaz); tedaj najdem pred Bogom svoj lastni jaz, svojo osebno
odgovornost. A prava personalizacija je vedno tudi nova in globlje segajoča socializacija. »Jaz« se znova odpre »ti-ju«, in sicer v
vsej svoji globini – in tako nastane nov »mi«. V svetu razširjeni
življenjski slog vsebuje nevarnost razosebitve, nevarnost, da ne
živim svojega življenja, ampak življenje vseh drugih. V spreobrnjenju se mora uresničiti novo občestvo skupne poti z Bogom. Ko
oznanjamo spreobrnjenje, moramo ponuditi tudi življenjsko občestvo, skupni prostor novega življenja. Ne moremo evangelizirati
samo z besedami: evangelij ustvarja življenje, ustvarja sopotništvo
(občestvo poti, Weggemeinschaft). Čisto zasebno spreobrnjenje
nima trajnega obstoja.

2. Božje kraljestvo
V klicu k spreobrnjenju je – kot temeljna predpostavka –
vključeno oznanjevanje živega Boga. Teocentričnost (središčnost
Boga) je temeljna v Jezusovem oznanilu in mora biti tudi srce nove
evangelizacije. Ključna beseda Jezusovega oznanila se glasi: Božje
kraljestvo. Toda Božje kraljestvo ni stvar, ni družbena ali politična
struktura, ni utopija. Božje kraljestvo pomeni: Bog obstaja; Bog
živi; Bog je navzoč in deluje v svetu, v našem, v mojem življenju.
Bog ni oddaljena »causa ultima« (poslednji vzrok). Bog ni »veliki
arhitekt« deizma, ki je sestavil svetovni stroj in je zdaj daleč. Nasprotno: Bog je najbolj navzoča in odločilna resničnost v vsakem
dejanju mojega življenja, v vsakem trenutku zgodovine.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 7

11. 03. 2024 08:51:10

8

Joseph Ratzinger

Ob svojem poslovilnem predavanju s stolice na Univerzi v
Münstru je teolog Johann Baptist Metz izrekel stvari, ki jih nismo
pričakovali iz njegovih ust. Metz nas je najprej učil antropocentrizma: pravi dogodek krščanstva naj bi bil antropološki obrat,
sekularizacija, odkritje svetnosti sveta. Nato nas je učil politične
teologije, politične narave vere; potem »nevarnega spomina«, končno pripovedne teologije. Po tej dolgi in težavni poti nam je danes
povedal: dejanski problem našega časa je »kriza Boga«, odsotnost
Boga, ki je ogrnjena v izpraznjeno religioznost. Teologija se mora
vrniti k temu, da je res teo-logija, govor o Bogu in z Bogom. Metz
ima prav: »unum necessarium« (edino potrebno) za človeka je
Bog. Vse se spremeni, če Bog biva ali ne biva. Žal tudi mi kristjani
pogosto živimo, kakor da ne bi bilo Boga (»si Deus non daretur«).
Živimo v skladu s krilatico: Bog ne biva, in če biva, se nas ne tiče.
Zato mora evangelizacija govoriti predvsem o Bogu, oznanjati
pravega Boga: Stvarnika, Posvečevalca, Sodnika (prim. Katekizem
katoliške Cerkve).
Tudi tu moramo imeti pred očmi praktični vidik. Bog se ne
daje spoznati samo po besedah. Osebe ne poznamo, če jo poznamo
samo iz druge roke. Oznanjevanje Boga pomeni: uvajanje v odnos z
Bogom, učenje molitve. Molitev je vera v dejanju. Samo po izkušnji
življenja z Bogom se pokaže tudi razvidnost njegovega bivanja. Zato
so tako pomembne šole molitve in molitvena občestva. Osebna
molitev (»v lastni sobici«, samo pred očmi Boga), občestvena »paraliturgična« molitev (»ljudska pobožnost«) in liturgična molitev se
morajo medsebojno dopolnjevati. Da, liturgija je predvsem molitev.
Njena posebnost je v tem, da v njej nismo poglavitno delujoči mi
(drugače kakor v zasebni molitvi in v ljudski pobožnosti), ampak
Bog sam. Liturgija je actio divina. Bog deluje, mi pa odgovarjamo
na delovanje Boga.
Govorjenje o Bogu in govorjenje z Bogom morata vedno iti
skupaj v korak. Oznanjevanje Boga vodi k občestvu z Bogom v
občestvu bratov in sester – občestvu, ki ga ustvarja in poživlja Kristus. Zaradi tega liturgija in zakramenti niso poglavje poleg pridige
o živem Bogu, ampak so udejanjanje naše povezanosti z Bogom.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 8

11. 03. 2024 08:51:10

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

9

V tej povezavi naj mi bo dovoljena splošna pripomba k liturgičnemu vprašanju. Naš način obhajanja bogoslužja je pogosto
racionalističen. Liturgija postaja pouk, katerega merilo se glasi:
naredimo vse razumljivo. Posledica je neredko poplitvenje skrivnosti, prevladovanje govorjenja, ponavljanje fraz, ki se zdijo ljudem
razumljivejše in sprejemljivejše. A to ni samo teološka, ampak
tudi psihološka in pastoralna zmota! Ezoterični val in razširjenje
aziatskih tehnik meditacije in sprostitve kažeta, da v naših liturgijah nekaj manjka. Prav v današnjem času potrebujemo tišino,
nadosebno skrivnost (mysterium), lepoto. Liturgija ni iznajdba
duhovnika, ki mašuje, ali skupine specialistov. Liturgija (»obred«) je
nastala v organskem stoletnem procesu in nosi v sebi sad verskega
izkustva vseh rodov. Tudi če udeleženci morda ne razumejo vsake
posamezne besede, vendarle dojemajo globok pomen, navzočnost
skrivnosti, ki presega vse besede. Mašnik ni središče liturgičnega
dogajanja! Mašnik ni na čelu ljudstva v lastnem imenu; ne govori
iz sebe, ampak »in persona Christi« (v Kristusovi osebi). Niso
pomembne osebne sposobnosti mašnika, ampak samo njegova
vera, ki napravlja Kristusa prosojnega. »On mora rasti, jaz pa se
manjšati« (Jn 3,30).

3. Jezus Kristus
S tem premišljevanjem se je vprašanje o Bogu že razširilo in
prešlo v pogovor o Jezusu Kristusu. Samo v Kristusu in po Kristusu
je vprašanje o Bogu zares konkretno. Kristus je Emanuel, Bog-z-nami, je poosebljeni »Jaz sem«, odgovor na deizem. Danes je velika skušnjava, da bi Jezusa Kristusa, Božjega Sina, skrčili samo na
zgodovinskega Jezusa, zgolj na človeka. Ne tajijo nujno Kristusovega
božanstva, toda z nekaterimi metodami iz Svetega pisma izdelajo
Jezusa po naši meri, Jezusa, ki naj bi bil razumljiv v parametrih
naše historiografije (zgodovinopisja). Toda ta »historični« Jezus
je ponaredek, odlitek njegovih ustvarjalcev in nikakor ni podoba
živega Boga (prim. 2 Kor 4,4s; Kol 1,15). Kristus vere nikakor ni

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 9

11. 03. 2024 08:51:10

10

Joseph Ratzinger

mit, pač pa je tako imenovani historični Jezus mitološki lik, čisto
samosvoja iznajdba različnih razlagalcev. Dvesto let zgodovine
»historičnega Jezusa« razločno odseva zgodovino filozofske in
ideološke smeri tega obdobja.
V okviru tega predavanja ne morem obravnavati vsebin
Gospodovega oznanjevanja. Rad pa bi na kratko opozoril na
dva pomembna vidika. Prvi je hoja za Kristusom. Kristus se
podarja kot pot mojega življenja. Hoja za Kristusom ne pomeni,
da posnemam človeka Jezusa. Takšen poskus nujno propade:
bil bi anahronizem. Hoja za Kristusom ima veliko višji cilj:
postanem naj podoben Kristusu. In to pomeni, da pridem do
zedinjenja z Bogom. Takšna beseda morda zveni nenavadno v
ušesih modernega človeka. Toda v resnici imamo vsi lakoto po
neskončnem: po brezmejni svobodi, po neomejeni sreči. Vso
zgodovino revolucij obeh zadnjih stoletij lahko razložimo samo
tako. Človek se ne zadovolji z rešitvami, ki ga ne povzdignejo
na raven Božjega. A vsa pota, ki jih predlaga »kača« (1 Mz 3,5),
se pravi, svetna modrost, vodijo v zmoto. Edina pot je občestvo
s Kristusom, ki postane resničnost v zakramentalnem življenju.
Hoja za Kristusom ni stvar moralnosti, ampak »misterija«:
je sovpadanje Božjega delovanja in našega odgovora.
V tematiki hoje za Kristusom zdaj najdemo drugo središče
kristologije, na katero sem hotel opozoriti. To je velikonočna
skrivnost, križ in vstajenje. V rekonstrukcijah »historičnega Jezusa« je po navadi govor o križu brez pomena. V »meščanski«
interpretaciji postane križ nezgoda, ki bi se ji lahko izognili, a ta
nezgoda je brez teološkega pomena. V revolucionarni interpretaciji
križ postane junaška smrt upornika. A resnica je drugačna! Križ
spada k Božjemu misteriju. Križ je izraz njegove ljubezni do konca (prim. Jn 13,1). Hoja za Kristusom je deležnost pri njegovem
križu, je zedinjenje z njegovo ljubeznijo za preoblikovanje našega
življenja, ki vodi k rojstvu novega človeka, ustvarjenega po Božji
podobi (prim. Ef 4,24). Kdor obide križ, obide bistvo krščanstva
(prim. 1 Kor 2,2).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 10

11. 03. 2024 08:51:10

Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

11

4. Večno življenje
Zadnja osrednja prvina vsake prave evangelizacije je večno
življenje. Danes moramo z novo močjo oznanjati našo vero v
večno življenje. Zgodovina utopičnih ideologij najrazličnejših vrst
razločno pokaže: ni res, da vera v večno življenje jemlje pomen
zemeljskemu življenju. Nasprotno: samo če je merilo našega življenja večnost, je tudi to življenje na naši zemlji veliko in neskončno
dragoceno. Bog ni tekmec našega življenja, ampak je porok (garant)
naše veličine. Tako se vrnemo k našemu izhodišču: če natančno
pogledamo krščansko oznanilo, ne govorimo o mnogih rečeh.
Krščansko oznanilo je zelo preprosta resničnost. Govorimo o Bogu
in o človeku. S tem povemo vse.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 11

11. 03. 2024 08:51:10

12

Joseph Ratzinger

Božja ljubezen je neizčrpna
Dragi sobratje v duhovniški službi, drage sestre in bratje v
Gospodu!
»Ker je Gospod ljubil svoje, jih je ljubil do dopolnitve, do
skrajnosti,« tako nam pravi evangelij. Bog gre v svoji ljubezni res
do skrajne mere, do poslednje meje in še čez. Spusti se navzdol k
nam in postane eden od nas, da bi nam pokazal svojo ljubezen.
Božje oblačilo je tako rekoč odložil, prišel dol k nam in se oblekel
kakor suženj.
In poklekne k našim nogam, da bi umil naše umazane noge, da bi
nas napravil spodobne za mizo, da bi nas napravil sposobne za Boga.
V tem dogajanju zadnje večerje je postala vidna in navzoča
celotna Jezusova pot, vsa njegova skrivnost. Spusti se, da bi nas
napravil čiste, da bi nas oprostil smradu in nečistosti našega greha, da bi mogli sedeti pri njegovi mizi. Kopel, v kateri nas umije,
je njegova ljubezen. Samo ona ima očiščujočo moč, da spremeni
človeka in ga povzdigne k Bogu.
Ta ljubezen je neizčrpna, zadostuje za vse čase. Zadostuje za vse
grehe. Namenjena je nam vsem. In vedno znova je tu v očiščujoči
moči Božje besede, ki nas nagovarja. Vedno znova je tu v sveti
in preoblikujoči moči krsta ter zakramenta odpuščanja. Gospod
venomer poklekuje k našim nogam, da bi umil naše noge; da bi
opravil služenje sužnja, da bi nas mogel dvigniti k sebi.
Gospod ni oddaljeni Bog, ki gleda svet le od daleč. Ker je velik,
vidi tudi, kar je majhno. Ker je velik, mu ni nič malenkostno. Ker
Kardinal Joseph Ratzinger, Gottes Liebe ist unerschöpflich. Pridiga na veliki četrtek
(Jn 13,1–15) v Tevtoniku, 23. marca 2005, v: Mitteilungen Institut Papst Benedikt XVI.,
Jhg. 7/2014, Schnell & Steiner, Regensburg 2014, 21–23. Prevedel Anton Štrukelj.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 12

11. 03. 2024 08:51:10

Božja ljubezen je neizčrpna

13

je velik, se more tudi sam napraviti majhnega. Ker je velik, vidi
tudi, da je človeška duša, ki jo je ustvaril za večnost, večja kakor
celotna osončja. Vidi, da je vredno skloniti se k nam in očistiti dušo.
Včasih bi radi rekli: ni primerno za Boga, da izkustveno doživlja vse bednosti človeškosti prav do bolečine in smrti. To se ne
spodobi za njegovo veličino. A takšna dozdevna spoštljivost pred
Božjo veličino je napačna ponižnost, ker ne določamo mi, ampak
on, kaj je dostojno Boga. In Bog ve, da je njegovemu dostojanstvu
primerno prav to, da ljubi do skrajnosti; da nas sprejema v kopel
svoje preoblikujoče ljubezni in nas dviga k sebi.
»Vi ste čisti, toda ne vsi« (13,10). V tem pretresljivem stavku
je vidna velikost Božjega daru, a je hkrati vidno, da ljubezen, ki
s strani Boga ne pozna nobene meje, naleti na mejo s človekove
strani. Človek se more upirati ljubezni in se s tem odreči svoji
lastni veličini. Skrivnost izdajstva je v tej uri že navzoča. »Vi ste
čisti, toda ne vsi.« Kaj to pomeni? Kdo je čist? Kaj je to – »čist«?
Nečist je Juda prav s tem, da se upira ljubezni, misleč, da ima
bolj prav. Nečist postane človek s tem, ko misli, da ne potrebuje
Boga, ampak hoče sam urejati svoje življenje in svet. Nečist postane,
kdor bi rad samo sebe in odriva Boga proč.
To se lahko dogaja v zelo različnih oblikah. Obstaja »plehkost
zla«, kakor jo moremo zapaziti v nekem smislu tudi pri Judežu. Kaj
se je pravzaprav zgodilo z njim? Pričakoval je, da bo Jezus vzpostavil novi Izrael, pregnal Rimljane in končno ustanovil Izraelovo
kraljestvo. Pa se ni zgodilo nič. Na svet je prišla samo ponižnost
njegove besede in njegove dobrote. In to je Judu premalo, ljubezen
mu je premalo. Velja samo to, kar človek lahko naredi, samo oblast
in uspeh. Oblast in uspeh imata veljavo, ne pa ljubezen, ne vera,
ne beseda.
Juda hoče spremeniti svet na drugačen način. In zasvojen je
z denarjem, kakor nam pove Janez. Trideset srebrnikov mu je več
vredno kakor ljubezen. Denar mu je več vreden kakor prijateljstvo
in zvestoba.
Ta lakomnost, ta materializem ga vodi v laž. Uganjati mora
dvojno igro. Nima več zveze z resnico. Poljub in nagovor pred-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 13

11. 03. 2024 08:51:10

14

Joseph Ratzinger

stavljata videz ljubezni, a sta izraz njegove zlaganosti, njegovega
strmoglavljenja v neresnico. Odklon od resnice je obenem uničenje
ljubezni in to onečasti človeka. Zakrkne se. Noče več verjeti, da
se izgubljeni sin še vedno lahko vrne domov. Ne zdi se mu več
mogoče, da očiščujoča dobrota Boga, ozdravljajoča ljubezen Boga
zadostuje tudi zanj; in tako odvrže zamazano življenje.
Nam pa Gospod govori: šel sem do meje in moja ljubezen
zadostuje za vas vse. Ima odpuščajočo moč, da vas vedno znova
pobere in dvigne. Gospod nas kliče, naj se vedno znova odpravimo k njemu, se podamo v kopel njegovih milosrčnosti – ne samo
glavo, ampak tudi roke in noge, preprosto naj se mu pustimo umiti
in očistiti.
Še nekaj drugega bi rad na kratko razložil. Gospod pravi nato:
»Umil sem vam noge in vam dal zgled. Tudi vi ste dolžni drug
drugemu umivati noge« (13,14s). To najprej pomeni, da krščanstvo
ni moralizem, ampak je dar. Ni najprej zahteva, ampak darilo. Bog
se nam podarja in nam daje, česar mi ne moremo dati: to, da nas
od vekomaj ljubi, da nas pričakuje, nas vabi k sebi. Daje mi gotovost. Hoče nas. Pozna me. Čaka name. Pred menoj se sklanja do
tal. Tako me ceni, da postane suženj, da bi me očistil in ozdravil.
Krščanstvo je najprej dar in darilo, a to darilo nato razvija
svojo notranjo dinamiko. Priteguje nas v svojo dinamiko, tako da
z njim postanemo darovalci. Kakor je Gospod umil noge, tako naj
delamo tudi mi.
Kaj pa pomeni drug drugemu umivati noge? Kako to gre? Gotovo najprej tako, da izostrimo pogled dobrote. Tako da izkazujemo
svojo dobroto drugemu, trpečemu, nesimpatičnemu, izključenemu,
tistemu, ki ga sploh ne maramo, in tistemu, ki ga drugi ne marajo.
Postanemo naj dobri ljudje, ki pomagajo in ozdravljajo.
V stari zavezi je duhovnik glede premoženja izenačen s sirotami
in tujci. Vsi ti ne živijo od posesti kakor drugi državljani Izraela,
ki prejmejo posest v Sveti deželi. Živijo od Božje dobrote, ki jo
prejemajo po ljudeh. Bog čaka, da ga zastopamo in tistim, ki nas
potrebujejo, podarjamo življenje s svojo dobroto. Drug drugemu
umivati noge pomeni drug drugemu podarjati kruh dobrote. V hoji

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 14

11. 03. 2024 08:51:11

Božja ljubezen je neizčrpna

15

za Jezusom pa njegovo umivanje nog najprej pomeni, da drug drugemu vedno znova odpuščamo. Kakor nam on odpušča brez meja,
naj tudi mi drug drugemu vedno podarjamo odpuščanje; znova
naj zaupamo drug drugemu, kakor on zaupa nam. Vedno znova si
v vseh razočaranjih začenjajmo umivati noge, da na svetu zavlada
zveličanje. Pomeni, da drug drugemu podarjamo Božjo besedo in
njegovo očiščujočo moč; drug drugemu podarjamo Kristusa, ki je
zveličanje nas vseh in očiščenje nas vseh.
V teh dneh se hočemo Gospodu zahvaliti, da nas je ljubil in
nam nenehno izkazuje ljubezen do skrajnosti brez konca. Hočemo
se mu zahvaliti, da nas uči zaupanja; saj vemo, da smemo vedno
priti k njemu.
Hočemo se mu zahvaliti, da nas priteguje k sebi in nas v sveti
evharistiji že zdaj sprejema kot svatbene goste svoje večne ljubezni.
Hočemo ga prositi, da bi se mu vedno znova dali očiščevati.
Hočemo ga prositi, naj nam pomaga, da bi njegovo veliko darilo
podarjali naprej v ta naš svet. Amen.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 15

11. 03. 2024 08:51:11

16

Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz

Ecclesia semper reformanda. A kako?
»Moja je vsa zemlja.
Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod«
(2 Mz 19,5b–6a)

Pogled nazaj
Nemška sinodalna pot je hotela prenoviti Cerkev s spreminjanjem struktur. Temu so bili namenjeni štirje forumi, ki
so vsi stavili na demokratično porazdelitev »klerikalne oblasti«: delitev in nadzor škofovske (1) in duhovniške (2) oblasti,
udeležba žena pri oblasti (3), cerkveno priznanje spolne mnogovrstnosti (4) – to je razvrednotenje cerkvene morale. Niso
pa dopustili – kljub zahtevi – petega foruma za evangelizacijo,
čeprav je to bila in je do danes ostala izrecna papeževa želja.
Pri težkih prestopkih klerikov, ki so prišli na dan, so bile
učinkovite strukture prikrivanja, zamolčanja in »popustljivega« spregleda. V nekem škofovskem skoku (salto mortale?)
so Cerkev označili celo kot »organizacijo storilcev«. Ta izraz
je bil doslej prihranjen organizacijam, kakršne so SS, Stasi in
okrutne tajne policije vseh barv.

Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz, profesorica religijske filozofije na Tehnični univerzi v Dresdnu
in na Visoki šoli papeža Benedikta XVI. v Heiligenkreuzu, članica uredništva nemške revije
Communio. Članek Ecclesia semper reformanda. Aber wie? je prevedel Anton Štrukelj. – Hvala
avtorici tudi za priloženo pismo papeža Frančiška in njeno spremno pojasnilo.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 16

11. 03. 2024 08:51:11

Ecclesia semper reformanda. A kako?

17

Strukturam pripisovati krivdo za nastalo katastrofo je torej
pomenilo spremeniti jih – začenši zlasti s celibatom kot možnim
vzrokom spolnih blokad, ki se sprevrže v nedopustna dejanja. To
je vključevalo sočutje s »prisilnim« celibaterjem, zaradi česar so
nemudoma iztožili (človekovo) pravico do izvrševanja spolnosti –
kar je bil že veliko let cantus firmus.
Zdaj pa je po objavi študije o zlorabah v evangeličanski Cerkvi
v Nemčiji konec januarja 2024 jasno, da so vsi parametri primerljivi. Še več: v količinsko celo večjem obsegu so številke zlorab v
evangeličanski Cerkvi tudi brez celibata in kljub »demokratičnemu« opravljanju službe v sinodah v zastrašujoči višini, prav tako
homoseksualni prestopki. Domnevani vzroki neustreznega vedenja
torej nikakor niso utemeljeni v katoliških strukturah, če je zloraba
brez teh struktur celo še višja. Predsedstvo katoliške sinodalne poti
doslej še ni pokazalo pripravljenosti za popravek lastnih trditev.
A prav v teh dneh veliko stvari nakazuje, da sinodalna pot v vesoljni
Cerkvi postaja odpadni papir.

Nasprotno vprašanje: ali so strukture rešilno sredstvo?
Spreminjanje struktur žal vsebuje slepo pego. To je sicer znano,
a se splača ponoviti. Strukture so neosebne, stvarne uredbe. Institucionalno teoretično razbremenijo posameznika njegove osebne
odgovornosti; kanalizirajo delovanje. Slepa pega: strukture razosebljajo osebno ravnanje – ko zmanjšujejo prostor lastne odgovornosti,
dajejo potuho s postavo, v najskrajnejšem primeru krnijo celo osebno
odločitev. To velja za obe strani: strukture vodijo v plehkost zla, a
tudi v plehkost dobrega. Storilci ob pisalni mizi ne vidijo plinskih
celic, a tudi: dobrotniki ob pisalni mizi ne srečajo nobenega berača.
Stvar je zelo resna že od obravnavanja krivičnih sistemov preteklega stoletja: struktura ali odgovornost? Ali ukazovalna struktura
odvezuje od lastne vesti? Današnje vprašanje: ali je spolne napade
mogoče strukturno preprečiti? Ali je mogoče vzdržnost strukturno
izsiliti? Da, do neke stopnje. Če bi hoteli odgovoriti samo z »da«, bi

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 17

11. 03. 2024 08:51:11

18

Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz

ostali pod ravnjo Cerkve. Namreč pod ravnjo tistega, kar zdržnost
želi doseči: oblikovanje lastne vesti, nujno osebno spreobrnjenje,
lastno opredelitev: da in ne.

Dve žarišči: spolnost in oblast
Kako naj Cerkev v prihodnosti etično spremlja svojo antropologijo? V ta namen je potrebna pojasnitev nagonskosti kot take,
zlasti spolnosti, vključno z njenimi senčnimi platmi, ki so razen
pedofilije danes izginile iz javne pozornosti. Še več: potrebna je
razjasnitev neporočenosti »zaradi Božjega kraljestva« – kaj to
pomeni? Če celibat prikrito sumničijo nečloveškosti, potem je nečloveški tudi govor na gori z evangeljskimi sveti uboštva, čistosti in
pokorščine … Te velikanske zahteve so skoraj onemele v teologiji,
v semeniščih, v razlagi tudi za laike.
Odpoved potrebuje zasidranost v evangeliju, v njegovih trdih
zahtevah, v neposrednem Jezusovem zgledu, ki je dejanski razlog
celibata. Potrebna je neustrašena antropologija iz Duha: ta antropologija vključuje tudi izključni zakramentalni zakon moža in
žene. (Spomnimo, da so na sinodalni poti zahtevali blagoslavljanje
drugačnih spolnih življenjskih oblik; iz te nekoč ustaljene poti so
popačili vse dotedanje.)
Potem vzbuja pozornost, kako medtem govorijo o cerkveni zlorabi oblasti – čuden zasuk od spolne zlorabe na zlorabo avtoritete.
Ali naj to razbremenjuje? Že nekaj časa razglašajo »klerikalizem«
za glavni greh. S tem je abstrakcija stopila na mesto neposredne
bolečine. Ta abstrakcija je poleg tega prazna, ker se zlasti evropski
duhovniki v obzorju koncila orientirajo veliko bolj ob nasprotnem:
prilagajajo se laikom, včasih v napeti lagodnosti. Zato se takšna
analiza ne dotakne boleče točke. Cerkvenega ravnanja z oblastjo se
je treba naučiti, ne ga odpraviti. Saj gre vendar za polnomočje, ne
za moč! Izrecno se je treba naučiti delovati iz Kristusove oblasti;
isto velja za odpoved nagonu.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 18

11. 03. 2024 08:51:11

Ecclesia semper reformanda. A kako?

19

Misijonarski učenci za prenovo
Korenina prenove je evangelij, ki ga varuje, ohranja in razlaga
Cerkev. Kako naj uspe evangelizacija? Po učencih, ne samo s posameznimi bojevniki, ampak v sopotništvu z drugimi v mišljenju
in molitvi ter vidno v skupnih življenjskih oblikah.
Krščanstvo se je v začetku imenovalo »nova pot«. Kot občestvo
ne moremo več hoditi (čeprav je to obžalovanja vredno) kot ljudska
Cerkev, ampak v majhnih, odločnih, raznovrstnih skupinah. Te
kažejo drugačno življenjsko obliko, usmerjajo se ob evangeljskih
svetih, tudi glede spolnega področja. O tem zdaj podrobneje:
– Skupine učencev ustvarjajo misijonarsko dinamiko in vabijo
druge k sodelovanju: »Pridite in poglejte.« Ta misijon je v pridobivanju za evangelij in za velike zasnove krščanske antropologije
(na prim. »teologijo telesa«); nujno potrebno je uvajanje v svetopisemska besedila, zlasti v evangelij; koristna je »lectio divina«,
ustrezna otrokom in izobraženim ali preprosto pobožnim.
– Misijonarske skupine so potrebne glede življenjskih oblik, ki se
razlikujejo od postmodernega relativiziranja: nič več usmrtitev pred
rojstvom, ne osamitve, ne samomora s pomočjo, ne pohabljanja spola,
ne nadomestnega materinstva, ne virtualne eksistence. Nasprotno:
ravnanje po klasičnih etičnih načelih; ravnanje v skladu s stvarstvom;
nobenega ideologiziranja (tudi ne narave). Možje in žene živijo svoje
osebne in svoje prirojene darove brez protesta ali boja za oblast.
– Vidno življenje s cerkvenim koledarjem: lepo, slovesno-bogato
oblikovanje liturgije vedno deluje privlačno. Kjer ni duhovnika,
naj bo vsekakor češčenje Najsvetejšega.
– Pomembna in nenadomestljiva naloga je skupno češčenje, najbolje vsak dan: molitveno bogoslužje (hvalnice in večernice).
A tudi ritmično razporejena pobožnost »Božjega usmiljenja« in
druge oblike so uspešna povabila k zbranosti in spovedi.
– Redna srečanja misijonarskih skupin učencev krepijo vse, zlasti
v »suhih obdobjih«.
– Takšne skupine so razsejane, a so v zavestni edinosti z apostolsko
in vesoljno Cerkvijo. Niso »poleg« občestva, ampak v njem. Apo-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 19

11. 03. 2024 08:51:11

20

Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz

stolska služba pa ustvarja edinost in krepi vero pri posameznikih
in skupnostih: Cerkev je občestvo občestev.
– Cerkev = cerkvena zgradba je shajališče veselja. Je tudi shajališče
odpuščanja (ki prinaša veselje). Prav zato, ker je razumevanje
greha in odpuščanja greha tako hudo izkrvavelo, je v pomoč
misijonarsko oznanilo o spovedi: za potrte, za obupane nad
življenjem, za nestanovitne. O tem malo več.

Odpuščanje neodpustljivega?
Medtem so – na prim. v Avstraliji – zahtevali odpravo spovedne molčečnosti, da bi storilce privedli k svetni oblasti. Takšna
zahteva veliko pove, čeprav (lastno) odkritje juridičnih prestopkov
spada k dejavnemu kesanju, torej k veljavnosti odveze. Dogaja se
prav to, kar Cerkev želi: iz krivca napraviti človeka, čigar krivda
je odpuščena. Iz žrtve napraviti človeka, čigar rane se pozdravijo,
ker se odpre odpuščanju in ga Jezus ozdravi. Krivega kaznovati je
v resnici naloga svetnih sodišč. Naloga Cerkve pa je, da govori o
»odpuščanju neodpustljivega« (Derrida). Zaradi hrupnega obtoževanja cerkvenih struktur ta skrivnost, prepojena s Kristusovo krvjo,
ne sme stopiti v ozadje. Sicer bi bil to globok priklon pred pravičnostjo sveta. Ta se zna maščevati in izravnavati, pravičnosti pa ni.
Pokorščina Cerkve, ki se prilagaja svetu, ne odpravi krivice, ampak
stvari zaplete. Poslanstvo Cerkve je: skupaj z grešnikom stopiti v
žarčenje novega stvarjenja – z žrtvijo pa v žarčenje ozdravljenja.
Cerkev je poslana k bolečini in zločinu. Nesporno je, da naj
prispeva k razkritju zločinov. A izdala bi sama sebe, če bi v ta
namen odpravila spovedno molčečnost.

Šibka točka: Cerkev
Še enkrat vprašajmo: je Cerkev struktura? Seveda. Zato je nujno
potrebno tudi semper reformanda. Toda ali je prednostno struktura?

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 20

11. 03. 2024 08:51:11

Ecclesia semper reformanda. A kako?

21

Prav to je boleče vprašanje. Znano je, da je hotel Jezus prinesti
Božje kraljestvo, pa je nastala Cerkev. Torej je Cerkev dodaten, drugi
najboljši »nadomestek«, ki ga v skrivnem Razodetju dokončno zamenja kraljestvo. Kaj je torej njen »drugi najboljši« smisel? Kaj je učinkovita naloga, ki jo mora izpolniti? Čisto na kratko: gradi naj most od
nezmožnosti naravnega človeka do Kristusovih vznemirjajočih zahtev.
Govor na gori, izrečen v času, ko še ni bilo občutenega nasprotovanja
Jezusu, vsebuje zahteve, ki presegajo vsako človeško mero. K temu
spadajo priostritve Mojzesovih zapovedi, ljubezen do sovražnika,
grožnja zoper bogastvo kot vase zakopana sebičnost, brezskrbnost v
prepustitvi Očetovi roki …, ki doseže vrhunec v zapovedi: »bodite
popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«. Teleion, popolnost kakor
Oče sam – je absurdna zahteva. Če ne bi prišla iz Jezusovih ust, bi
bila bogokletna. Ta nemožnost pa je obveznost. In prav v ta namen
prihaja Cerkev – od binkošti, svojega rojstva, se loteva nemogočega.
V živi napetosti, v vitalnosti, ki plapola med Jezusom in Cerkvijo,
vibrira Sveti Duh – med nemožnostjo in postopnim poskusom prevajanja v možnost. V ta namen ima Cerkev zagotovljeno Jezusovo
navzočnost v zakramentih; zato ima oblast zavezovati in razvezovati,
soditi in oproščati. Z muko in v smešno majhnih korakih Cerkev
posreduje neznansko silovitost, ki je uporni svet ne more sam doseči;
ta svet pa ni samo zunaj nje, svet je tudi del Cerkve.
Trditev, da je Cerkev nečloveški sistem, uničuje možnost nujno
potrebnih očiščenj. Cerkev obsega vse, česar »svet« ne razume:
brezbrežno odpuščanje, pravičnost, Božje globine – ki naj jih
»upravlja«. Božjo moč naj torej drži v rokah. Te roke so nevidne,
žal zaznamovane tudi z izdajstvom. A Cerkvi je naročeno, naj
izganja hude duhove in obuja mrtve.

Dodatek
Štiri ugledne intelektualke: teologinji Katharina Westerhorstmann in Marianne Schlosser, novinarka Dorothea Schmidt in religijska filozofinja Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz so 6. novembra 2023

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 21

11. 03. 2024 08:51:11

22

Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz

v skupnem pismu papežu Frančišku spričo nemške reformne smeri
izrazile svojo zaskrbljenost za edinost Cerkve z Rimom. Vse štiri so
bile prvotno delegatke Nemške škofovske konference za »sinodalno
pot« (Synodaler Weg), a so februarja 2023 odložile svoj mandat.
»Presenetilo nas je, da nam je papež v nekaj dneh odgovoril,« je rekla
Katharina Westerhorstmann. »Papeževo pismo ima prav isti datum,
ko je bil ustanovljen sinodalni odbor. To v naših očeh verjetno ni
naključje. (...) Skrb za edinost ni bistvena samo za Nemčijo, ampak
je zelo pomembna za celotno Cerkev.«

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 22

11. 03. 2024 08:51:11

Ecclesia semper reformanda. A kako?

23

Iz Vatikana, 10. novembra 2023
Zahvaljujem se vam za vaše prijazno pismo 6. novembra 2023.
Name se obračate s svojimi pomisleki spričo sedanjih razmer
v Cerkvi v Nemčiji. Tudi jaz delim te skrbi zaradi številnih korakov,
s katerimi se velik del te krajevne Cerkve čedalje nevarneje oddaljuje
od skupne poti vesoljne Cerkve. K temu brez dvoma spada, kakor
navajate, tudi ustanovitev sinodalnega odbora, ki naj pripravlja
uvedbo posvetovalnega in odločujočega telesa. Takšnega odbora,
opisanega v sklepnem besedilu, ni mogoče uskladiti z zakramentalno sestavo katoliške Cerkve. Zato je Sveti sedež 16. januarja
2023 z dopisom, ki sem ga v posebni obliki potrdil, prepovedal
njegovo ustanovitev.
»Zveličanja« naj ne bi iskali v vedno novih odborih, tudi naj
ne bi obravnavali vedno istih vprašanj, ki krožijo okoli nas samih.
Namesto tega sem v svojem »Pismu potujočemu Božjemu ljudstvu
v Nemčiji« spomnil na nujnost molitve, pokore in češčenja ter
povabil, naj se odpremo in gremo ven, »da bi srečali svoje brate
in sestre, zlasti tiste, ki jih najdemo na pragu naših cerkvenih vrat,
ob cestah, v zaporih, v bolnišnicah, na trgih in v mestih« (št. 8).
Prepričan sem: tam nam bo Gospod pokazal pot.
Zahvaljujem se vam za vaše teološko in filozofsko delovanje
ter za vaše pričevanje vere. Gospod naj vas blagoslavlja in blažena
Devica Marija naj vas varuje. Prosim, še naprej molite zame in za
našo skupno stvar edinosti.
V Gospodu!

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 23

Papež Frančišek

11. 03. 2024 08:51:11

24

Marianne Schlosser

Varujte se lažnih prerokov

Tomaž Akvinski o preroštvu in lažnih prerokih
Tomaž Akvinski je imel 14. julija 1269 na univerzi v Parizu
pridigo o Jezusovem svarilu v Mt 7,15–16: »Attendite a falsis
prophetis, qui veniunt ad vos in vestimentis ovium, intrinsecus
autem sunt lupi rapaces; a fructibus eorum cognoscetis eos.« (Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih,
znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste
spoznali.)1 Natančneje povedano, tisto »3. nedeljo po Petru in
Pavlu« je imel dve pridigi: »sermo« pri jutranjem bogoslužju in
tako imenovano »callatio« kot daljšo večerno pridigo, v kateri je
povzel jutranjo temo.
V tem letu je tako imenovani spor o beraških redovih dosegel svoj drugi višek: šlo je za upravičenost »novih« mendikantov,
beraških redov, še več, za mesto redovnega življenja oz. življenja
po zaobljubah v Cerkvi sploh in za odnos do klerikov v pastorali.2
Nekatere polemične osti v pridigi Akvinskega očitno spadajo v ta
okvir. Prav nič ni torej čudno, da se je teme o lažnem preroštvu
lotil ravno v povezavi s temi razpravami; nasprotniki so namreč
sumili, da novi redovi niso pravi preroki cerkvene prenove, ampak

Marianne Schlosser, profesorica duhovne teologije na dunajski univerzi, članica Mednarodne
teološke komisije v Rimu. – »Attendite a falsis prophetis. Thomas von Aquin über Prophetie
und falsche Propheten« je prevedel Bogomir Trošt.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 24

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

25

»psevdopreroki« (lažni preroki) in »psevdoapostoli« (lažni apostoli),
da so nevarnost »poslednjih časov«, kakor je eden od pobudnikov
naslovil svoj bojeviti zapis.3
Po tedanji navadi4 začenja Tomaž z uvodom v dejansko vsebino pridige. Ker se ta ujema z evangeljskim besedilom za tisti
dan, vzame »prothema« (predtematiko) iz dnevnega berila: Pavel
opominja vernike, naj »ne živijo po mesu«, ampak »po duhu«. Ob
tem Tomaž opozori, da vsi prestopki ne izvirajo iz slabotnosti ali
poželenja mesa; so tudi nevarnosti, ki zadenejo naravnost v človekovo duhovno razsežnost. K tem spada zavajanje. Medtem ko
berilo svari pred tem, naj ne dopustimo, da bi nas povsem vodile
želje mesa in bi tako postali »debitores carnis«, pa gre v evangeliju
za čuječnost pred prevaro, tj. za prestopek zoper resnico zaradi
zamenjave. Tomaž ne navaja brez razloga 2 Kor 11,14 sl.: da se
nasprotnik (satan) preoblači v angela luči in da si njegovi hlapci
nadevajo videz, kakor bi bili služabniki (ministri) pravičnosti.

Kaj je preroštvo?
Da bi razumeli, kaj lahko pomeni »lažno preroštvo«, je treba
najprej razčistiti, kaj sploh je preroštvo. To (pojasnjevanje) sestavlja
vsebino jutranje pridige, medtem ko se večerni nagovor nanaša
na »sadove«, pa tudi na merila, po katerih je mogoče prepoznati
nepristno ovčjo kožo.
Temo preroštva je Tomaž že pred tem obsežno obravnaval
predvsem v Quaestiones disputatae de veritate (ko je v Parizu prvič
predaval, in sicer do leta 1265). Te razprave vsebujejo razmišljanja
na višji ravni, ki odsevajo številne argumente in protiargumente.5
Ta subtilna razlikovanja so izzvali do tedaj v krščanstvu (Christianitas) že dodobra poznani nekrščanski pojmi »preroštva«, kot
jih podajata npr. Avicena in Mojzes Majmonides.6 V svoji Summa
theologiae, II-II qq. 171–174 se Tomaž ponovno loti istega vprašanja, vidno zgoščeno in sistematično, saj je hotel, da bi bila Summa
nekakšen »učbenik za začetnike«.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 25

11. 03. 2024 08:51:11

26

Marianne Schlosser

Seveda pridiga, pa čeprav je za študente, ni predavanje. Vendar je Tomažu uspelo v preprostejši govorici povzeti, kaj je torej
preroštvo.
Preroštvo je najprej spoznanje nečesa, česar s človeško pametjo
in izkušnjo ni mogoče spoznati, kar mora biti torej »razodeto«. Na
nekem drugem mestu Tomaž pojasni, da ta vidik odseva v znani
etimologiji za besedo prerok »propheta: procul phanos«, torej
približno »ta, ki daleč vidi«, »ki zre oddaljeno«.7 Med »oddaljeno« ne spadajo le prihodnji dogodki, ki so povezani s človekovo
svobodno voljo,8 – kar je podvrženo nekim zakonitostim, kot
npr. jutrišnje vreme, je tu manj zanimivo – ampak tudi že minuli
dogodki, za katere zdaj ne ve več noben človek, ali pa dogodki, ki
potekajo sicer istočasno, a prostorsko zelo daleč. Zato je poročilo
o stvarjenju že od patristične dobe veljalo za »preroško besedilo«.9
K vprašanjem, ki potrebujejo preroško osvetlitev, večina avtorjev
prišteva tudi spoznanje »skrivnosti srca« neke osebe (occulta
cordium), vednost, ki si je dejansko noben človek ne more in ne
sme lastiti, razen če mu je bila od Boga razodeta.10 Tomaž dopolni svoj opis s pomembno pripombo: ni dovolj o »preroštvu«
govoriti, da je ta stvar/nost za mnoge ali vse ljudi z normalnimi
sredstvi nedostopna, ampak da je njena vsebina zveličavna, »ad
salutem«. Bog pač ne razodeva kakšnih nenavadnih zadev, da bi
nas zabaval.11
V pridigi Tomaž še posebej poudari vidik, kako prerok prejme
razodetje. To se lahko zgodi po izgovorjeni besedi, a tudi po podobi, uzrti v sanjah ali budnosti, marsikdaj na oba načina. Včasih
tudi povsem duhovno, v preblisku (visio intellectualis). Samo pri
tem zadnjem načinu je razumevanje dodeljeno hkrati z vsebino.
Kdor pa, nasprotno, uzre slikovito videnje, zaznava vsebino, ki
jo mora tudi razumeti.12 Zato k razodetju, ki je od Boga, celovito
spada tudi, da ga človek s svoje strani razume. To se pri prerokih
ne zgodi vedno v eni in isti osebi. V pridigi omenjena imena to
na kratko pojasnijo; Tomaž je bil lahko prepričan, da so njegovi
poslušalci imeli primer pri roki: Nabukadnezar je imel sanje,
a razumel jih je Daniel; faraon, pri katerem je bil Jožef v službi, je

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 26

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

27

tudi imel sanje, ki mu jih je Jožef znal razložiti. Jasno je torej: ni
prerok tisti, ki nekaj vidi, ampak tisti, ki to razume.
Nekaj vrstic pozneje bo Tomaž dopolnil, da so tega »razumevanja« razodetega deležni »učitelji in pridigarji« (doctores et
praedicatores). Tisti torej, ki razodetje razlagajo v tem istem duhu,
v katerem je bilo naznanjeno, se smejo imenovati »preroki« – takšna
misel je bila razširjena že v času (cerkvenih) očetov. Kar so danes
učitelji, so bili takrat preroki; in kar so bili takrat lažni preroki,
to so danes lažni učitelji, je ugotovil Hieronim;13 in Tomaž se za
vzporejanje sklicuje izrecno na (Janeza) Zlatoustega.
Pridigarskemu bratu Tomažu je bilo posebno pomembno, da k
preroštvu spada oznanjevanje.14 Drugače od mističnega doživetja,
ki ga je posameznik deležen za okrepitev ali poglobitev vere, je
preroško razsvetljenje povezano s poslanstvom za oznanjevanje.
Prerok ni le »videc«, ampak »poslanec«.15
Tudi temu vidiku Tomaž dodaja dopolnilo, ki ga je moral
poznati iz Kasiodorjevega prologa h Knjigi psalmov. Tu je bilo
pojasnilo (glosa): »preroki« se smejo imenovati celo tisti, ki samo
izgovarjajo preroške besede, jim torej pomagajo zazveneti – npr.
molijo z besedami iz Knjige psalmov, ki velja za preroško knjigo.16
Zadnji vidik preroštva je morda presenetljiv. Tudi tu je Tomaž lakonično kratek: mnogi preroki, ne vsi, potrjujejo svoje
oznanilo s čudeži in znamenji. To velja za Mojzesa, za Elija in
Elizeja, pa tudi za Kristusa in njegove apostole. Vendar so bili
teologi tukaj raje zadržani: čudežna dela niso nujno potrebno
znamenje za resničnost kakšnega nauka!17 Faraonovi čarovniki
so sprva dobro zmogli iti v korak z Mojzesovimi čudeži; in o
antikristu je napovedano, da bo nastopal »in signis et prodigiis«
(z znamenji in čudeži). Zaradi vsega tega nekemu čudežu ne
moremo kar tako zlahka pripisati, da je vzrok zanj delovanje
Božje moči, saj so razlage lahko tudi druge. Še celo če bi kdo
delal čudeže v Kristusovem imenu, to ne bi bil nikakršen dokaz
za njegovo notranjo povezanost s Kristusom, kakor je rečeno
pri Mt 7,22: »Ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem
imenu izganjali demonov? ... Ne poznam vas!« Očitno gre za

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 27

11. 03. 2024 08:51:11

28

Marianne Schlosser

veličastna dela, ki so jih storili v Kristusovem imenu in so torej
brez dvoma dobra, vendar nikakor ne dopuščajo nedvomnega
sklepanja na dobrost osebe. Kakor tudi pri samem daru preroštva, pri spoznanju nadnaravnega, gre pri čudežnih delih za
karizmo, ki je gratia gratis data, ki bi seveda morala iti skupaj
s posvečujočo milostjo (gratia gratum faciens), vendar ne gre
nujno skupaj z njo. Tako imenovani »normalni primer« naj bi
bil, da kdor v Kristusovem imenu deluje oz. je prerok, je tudi
»Božji prijatelj«, »sveta duša« (Mdr 7,27).18
Da pa ni vedno tako, se pokaže med drugim pri Kajfi, ki je
po svoji »službeni milosti« preroško spregovoril – pri čemer pa
sam, tako so prepričani marsikateri teologi, sploh ni razumel, kaj
je dejansko rekel: »nesciens prophetavit«.19 Bil je »navdihnjen«, in
sicer od Svetega Duha, a njegovo razumevanje je bilo zaradi njegove
napačne naravnanosti napačno. Lahko bi rekli: v tem primeru je
bil tisti, ki je razumel, evangelist Janez, torej pravi prerok!20
Pri vsej dvomljivosti do nenavadnih dejanj in načina vedenja
kot veljavnih znamenj pristnega poslanstva še vedno drži, da je
človekovo vedenje neki način oznanjevanja, ki ni brez pomena
oziroma, v negativnem primeru, lahko zelo okrni verodostojnost
osebe. Je oznanjevanje ne le z besedami, ampak tudi z dejanji,
ne le s čudežnimi dejanji, ampak tudi z »navdihnjenimi« dejanji,
kakor je bilo v primeru Izraelovih sodnikov.21 V primeru preroške
službe pridigarjev in pastirjev ustreza »čudežu« srčnost (audacia),
s katero ti oznanjajo resnico.

Kaj je lažno preroštvo?
Merila za preverjanje so nekako vzporedna z vidiki, omenjenimi
na začetku. Ali je lažna vsebina nauka ali pa narava in način, kako
se izoblikuje neko domnevno spoznanje; oba vidika sta medsebojno
povezana. Lahko pa je napačna tudi usmerjenost preroka, ko njegov
namen ni odrešenje (salus) naslovljencev, ampak lasten ugled ali
lastna materialna korist. In končno – to se nanaša na »preroštvo

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 28

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

29

po navdihnjenih dejanjih« – je lahko napačen način življenja in
ta izjalovi oznanjevanje.
Uvodni navedek iz Zlatoustega nam nakaže Tomažev poudarek. Ne gre mu toliko za zdavnaj poznane in kot take prepoznane
herezije – le enkrat omenja ime Arij – ampak za tiste osebe, »ki
razlagajo preroštva o Kristusu«, za teologe, ki svetopisemske besede
razlagajo napačno. Prva neresnica na področju poučevanja, ki se
omenja, je manj teoretična kakor praktična: lažni nauk, torej psevdopreroštvo, je takrat, »ko se to, kar je hvalevredno, prikriva in ko
se to, kar bi bilo treba prikriti, pohvali«.22 Tomaž bo še jasnejši: nauk
Jezusa Kristusa naroča, da se usmerimo k nebeškim dobrinam, tako
da se ravnamo po evangeljskih svetih. Kdor torej trdi, da naj bi bilo
prav tako dobro ali še celo boljše ostati v svetu in biti prostovoljno
vzdržen, ne da bi napravil kakšno zaobljubo, ker pač te zaobljube
morda sploh ne bo izpolnil, tak je v Tomaževih očeh lažni prerok,
saj preobrača Jezusove besede. Jasno je, da je to mišljeno kot odgovor
nasprotnikom beraških redov. V spisu Contra retrahentes utemeljuje
prvič, da je moralna odlika nekega dejanja odvisna od temeljne volje:
volja je toliko popolnejša, kolikor odločneje hoče dobro. Zaobljuba
kot odločna vezanost na dobro »utrdi«23 voljo v dobrem. Drugič
je zaobljuba (votum) Bogu dejanje češčenja Boga (actus latriae),
je izročitev Bogu in že zato nadvse dragocena.24
Drugo merilo je odločujoči navdih. Vsebina nekega nauka je
lahko resnična, ne da bi morala biti zaradi tega razodeta od Boga. To
drži za spoznanja na podlagi izredne bistrovidnosti kakega človeka,
pa tudi za oblike »divinatio«, vedeževanja ob podpori hudobnih
duhov. Glede slednjega je Tomaž naravnost brezkompromisen,
in to pove kratko in jedrnato: to je malikovanje; in se pri tem ne
zadržuje prav dolgo.25 Pomembnejše mu je, da spregovori o tistih,
ki »ki utemeljujejo zgolj po človeško, ki spregovorijo le iz svojega
lastnega duha«, in sicer takrat, ko gre za vsebino vere. Tudi tukaj se
zdi, da ima Tomaž pred očmi čisto določene kolege, ki se na fakulteti
Artes prištevajo h krogom (danes tako označenega) heterodoksnega
aristotelizma: ti navajajo Aristotela s teorijami, ki veri nasprotujejo,
kot npr. trditev o večnosti sveta in zanikanje nesmrtnosti posamezne

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 29

11. 03. 2024 08:51:11

30

Marianne Schlosser

duše, s tem pa pri študentih povzročajo zmedo, potem pa jih v teh
dvomih puščajo same. Tomaž ožigosa to kot neodgovorno in to svoje
prepričanje osvetli s starozaveznim primerom: ko je kdo izkopal
vodnjak in ga ni pokril, pa je potem vanj padla žival koga drugega,
je lastnik za to kriv in dolžan povrniti škodo. »Tak vodnjak odpre,
kdor sproži vprašanje in dvom o verskih zadevah. Ta vodnjaka ne
zapre, ko namreč, čeprav ima jasen razum, vprašanja ne reši, in
tako ta drugi, ki ni tako bister, pade v zmoto.«26
V tej pridigi zvenijo svarila pred naivnim zaupanjem v filozofsko modrost tako malo prijazno, da je J. d‘Albi zato podvomil, da
bi zares lahko bila Tomaževa, in jih je hotel pripisati Bonaventuri.
Izdajatelj zvezka pridig, L.-J. Bataillon, pa nasprotno opozarja, da
gre tukaj za standardne argumente.27 Tudi v delu Summa theologiae
Tomaž ugotavlja, da se z naravnim razumom sicer lahko spozna
kaj resničnega o Bogu, a da je tega le malo kljub dolgemu obdobju
zavzetega duhovnega dela in da poleg tega ni mogoče brez primesi
zmote. Tomažu pa ne gre za diskreditiranje filozofskega prizadevanja, ampak za polnost Božjega razodetja, ki je na stežaj odprto
tudi najpreprostejšemu verniku: taka »vetula« (starka) je na prvi
pogled podoba, nasprotna intelektualcu, pa vendar (ta starka) na
podlagi razodetja ve o Bogu in za zveličanje potrebnih rečeh več
kakor vsi filozofi skupaj: »Et hoc patet, quia nullus philosophorum
ante adventum Christi cum toto conatu suo potuit tantum scire de
Deo et de necessariis ad vitam aeternam, quantum post adventum
Christi scit una vetula per fidem.« (In jasno je, da noben filozof pred
Kristusovim prihodom z vsem svojim prizadevanjem ni mogel toliko vedeti o Bogu in o tem, kar je potrebno za večno življenje, kakor
po Kristusovem prihodu o veri ve kakšna starka.)28 Mirno lahko
rečemo: Tomaž brani dostojanstvo preprostega vernika nasproti
samo precenjujoči se intelektualnosti, ki drugače od vere ne more
ponuditi nobene gotovosti o Bogu in človekovem poslednjem cilju.
Tudi namen (intentio) domnevnega preroka je lahko zmoten.
Namen preroškega oznanjevanja oz. preroške službe v Cerkvi je
glede na Prvo pismo Korinčanom »izgrajevanje«, »opominjanje« in
»tolaženje«. Z izgrajevanjem se v vernikih utrjuje predano zaupa-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 30

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

31

nje in ljubezen do Boga, z opominjanjem se spodbujajo k dobrim
delom in odvračajo od slabih poti, s tolažbo pa se usposabljajo za
vzdržljivost in vztrajnost sredi tegob.
Pravemu preroku ni mar za lastne interese; to je bilo navedeno v knjigi preroka Miheja (3,5) kot merilo razlikovanja, najde se
tudi v najzgodnejšem izročilu, npr. v spisu Didahe. Hieronim je
ostro grajal tiste, ki hočejo s pomočjo svojega oznanjevanja denarno bogateti, nič manj pa tudi tiste, ki bi preprosto radi postali
priljubljeni. Podkupljivost in odvisnost od hvale, prav tako kakor
tudi strah za samega sebe prinašajo s seboj nevarnost, da ne bi več
povedali resnice. Zato lažni preroki niso samo tisti, ki so dejansko
pokvarjeni (sprijeni) in ljudem govorijo povšečno, ampak tudi
tisti, ki bi se takemu početju lahko odločno uprli, pa tega zaradi
strahu pred ljudmi ne storijo.29 Na kratko rečeno: vsak, ki bi rad
kakšno korist od svojega oznanjevanja, »zagreši prešuštvo do Božje
besede«, saj mu je ta zaupana za druge.
Tomaž se v tej zvezi izrecno obrača na škofe. Tudi njihov položaj je veljal za deležnost pri preroški službi ali pa iz nje izhaja.
V prvi Cerkvi je bil škof res oznanjevalec in učitelj svoje skupnosti;
še posebno jasno to pojasni papež Gregor Veliki: škof je »doctor«,
»pastor«, »praedicator« in »speculator«. Kot učitelj se pridružuje
dediščini prerokov, da razlaga in oznanja Sveto pismo, prav tako
kakor »čuvaj«, ki je prevzel vsestransko odgovornost;30 kajti služba
preroka naj bo zunaj hiše tudi služba čuvaja. Če škof ali »speculator« (»ki sedi na opazovalnici«) iz strahu pred ljudmi ali napačne
naklonjenosti molči, kjer bi moral posvariti, bo zato kriv pogube
drugega, kakor je zagrozil Ezekijel. – V istem smislu je tudi Bernard iz Clairvauxa priklical papežu v spomin, da mora hoditi po
stopinjah prerokov,31 ne samo zato, ker mora oznanjati, ampak
ker mu je namenjen enak napor kakor starozaveznim prerokom.
Neskladnost s tistimi, ki jim gre pri službi za veljavo ali posvetne
prednosti, je na dlani. Že če takšni pastirji ne oznanjajo nič lažnega, a zlorabljajo Božjo besedo v lastno korist, da bi postali bogati
ali ugledni: to je prešuštvo nad Božjo besedo (prim. 2 Kor 2,17:
adulterantes verbum Dei = sprevračajo Božjo besedo, op. prev.).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 31

11. 03. 2024 08:51:11

32

Marianne Schlosser

Zadnje merilo se nanaša na način življenja: če je ta način v
ostrem nasprotju z naukom, je vprašljiva verodostojnost. Tudi to
je seveda že staro spoznanje. Vendar pa tudi »bona vita« še ne
zagotavlja zanesljivega znaka za resničnost nauka in obratno seveda lahko nekdo pove kaj resničnega in koristnega, česar sam ne
izpolnjuje: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte
vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne
ravnajte« (Mt 23,2–3).
Na splošno so si prizadevali, da bi ločili službo in osebo.
A očitno je mogoče občutiti nelagodje. Pri »slabih pastirjih« kar
hitro pomislimo na lažne preroke, kakor je to storil približno v
času gregorijanskih reform Bruno, škof v kraju Segni: »Varujte se,
govori On, varujte se lažnih prerokov, slabih duhovnikov in škofov;
varujte se tudi lažnih pridigarjev, simonistov in učiteljev zmot...«32
Če dejanja niso dobra, kar hitro posumimo, da tudi namen ni.
Enake strune ubere tudi Albert Veliki.33 Tomaž nasprotno razločuje
ter se pri tem spet opira na Zlatoustega in Avguština: vsi hinavci
in grešniki med škofi in teologi še niso »volkovi«. Razpoznavno
znamenje volka ali roparja je, da hoče povzročiti škodo; v primeru
lažnega preroštva predvsem škodo za duše. Tega ne moremo reči
kar za vsakega sebičnega, domišljavega funkcionarja ali profesorja.34
Lahko se jih označi za »plačance«, ne pa za »lažne preroke«, vse
dokler oznanjajo pravi nauk vere.
Življenjski slog domnevnega preroka oz. iz tega izhajajočih
cerkvenih služb pa je predmet naslednje, večerne pridige. Pri tej
gre predvsem za razločevanje med »kožuhom« in »sadovi« – med
vidnim obnašanjem, ki se pač lahko tudi posnema (imitira), in
zanesljivimi znaki za miselnost, oblikovano po Kristusu.

Tuj kožuh ali lastni sadovi? (Collatio)
Tomaž omenja štiri »oblačila«, ki zaznamujejo krščansko življenje, a se kot zunanji načini vedenja lahko razlikujejo od notranje naravnanosti. Na prvem mestu je molitveno življenje (latria),

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 32

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

33

kolikor Boga častimo tudi s telesom in je vidno za druge.35 Glede
na Zlatoustega in Avguština razlaga Tomaž Jezusova svarila pred
razkazovanjem in razvlačevanjem molitve z namenom, »da bi
ljudje to opazili«. Svarilo se nanaša na molitev v občestvu, ne na
osebno molitev, ki je daljša ali jo celo spremljajo gostje, kakor je
to izpričano prav o Dominiku.36
»Drugo in tretje oblačilo« nadaljujeta tradicionalna dela
pravičnosti, kakor so našteta v Mt 6: molitvi sledita dajanje miloščine in post, »obleka dobrih del« (iusticia et misericordia) in
obleka »pokore« (paenitentia). Tudi pri tem sta lahko nagib želja po
uveljavljanju in poveličevanje samega sebe. Tomaž se spet nasloni
na Zlatoustega oz. na delo, ki je razširjeno pod imenom Janeza
Zlatoustega, Opus imperfectum in Matthaeum, in na Avguština.
Prav njegovo pravilo so prevzeli dominikanci in z njim je Tomaž
zadržan do tega, kar zadeva vpadljive oblike uboštva. Vse zunanje,
to je kvintesenca, tako skromno kot veličastno nastopanje, je lahko
okuženo od sle po uveljavljanju. Celo »četrto oblačilo«, nedolžnost
(innocentia), kar tukaj pomeni toliko kot čistost in skromnost,
lahko ustvarja napačen vtis.
Zunanji načini vedenja niso isto kot »sadovi« neke osebe. Že
Hieronim je razlikoval med tem, kar daje neka oseba spoznati po
eni strani s svojim nastopom in govorjenjem (habitu et sermone) in
po drugi strani s svojimi deli (opere); k zunanjemu nastopu lahko
spadajo tudi kreposti, kot sta vzdržnost in post.37 Tomaž seže v tem
vprašanju nazaj do Avguština, ki v svojem slavnem Komentarju h
Govoru na gori38 označuje razliko med ovčjim kožuhom (kožo)
in sadovi ovce. »Sad« je predvsem oblikovanost ali »odlika« srca:
ljubezen do Boga in bližnjega, ki izhaja iz verujoče gotovosti, da
nas Bog ljubi, učinkuje kot dobrota in globoko veselje.39 Dobrota
se na zunaj kaže tako rekoč neposredno v načinu, kako in kaj kdo
govori, nato pa še v dejanju. Nazadnje se dobrota obnese tudi
navkljub nasprotovanjem.
Tomaž navede nekatere znake v premislek: tako npr., naj se
posvari tistega, ki na zunaj kaže ponižnost, a močno gleda na to,
da bo spoštovan: »Vestis non respondet fructui« (obleka ne ustreza

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 33

11. 03. 2024 08:51:11

34

Marianne Schlosser

sadu). Druga opazka zadeva človekovo govorjenje. »Na jeziku se
prepozna bolezen,« je ugotovil meniški oče Evagrij. Tomaž je z
Gregorjem Velikim prepričan, da prej ali slej iz človekovega govorjenja lahko spoznamo, kaj dejansko žene njegovo srce. To, kar kdo
govori, ni le izraz njegovega notranjega življenja, ampak je tudi to,
iz česar se nekdo »hrani« in njegova duša »pase« – oz. v primeru
slabega govorjenja: kaj koga od znotraj nažira.
Svetuje se čuječnost in potrpljenje, vse dokler ni mogoče prav
videti, za kaj gre. Prav tako je nujna preudarnost, ko gre za presojo
zunanjih dejanj, ki so lahko, kakor je že bilo obširno povedano,
večpomenska. Modri nasvet se glasi: ne osredotočiti se na eno
samo dejanje, en sam vidik obnašanja, ampak »poglej si natančno
druga dejanja«, da se ne boš zmotil v razlagi.
Četrto merilo pa vendarle v neki meri prihaja od zunaj: kaj
se zgodi, ko postane težavno? Ko pridejo »tegobe«, »preganjanja«, »muke«? Ali takrat ostanejo molitev, dejanja usmiljenja,
pokora, čistost – koža ovce, ali prestanejo preizkušnjo, ali so res
»priraščene« ali pa bodo odvržene? Takšna »tribulatio« razodene
srčnost (pogumnost), ki je sestra stanovitnosti (perseverantia).
Pri blagrih je podobno: »Blagor tistim, ki so preganjani«, »ni še
en blagor, ampak potrditev vseh predhodnih. Saj ni vsak utrjen v
uboštvu, krotkosti in drugem, če bi ga preganjanje moglo odtrgati.«40

Povzetek
Tomaž poudarja, da je treba s pojavom psevdoapostolov oz.
psevdoprerokov računati v vsakem času cerkvene zgodovine: po
pričevanju Nove zaveze je bil ta pojav že v prvotni Cerkvi (in primitiva ecclesia), je v sedanjosti (tempore quod nunc agitur) in bo vse
do časa antikrista (in temporibus Antichristi). Spadajo k »poslednjim
časom«, ki so nastopili s Kristusovim vstajenjem. Kdor postavlja
vprašanje o merilih za »prave« oz. »lažne« prerokbe, pa čeprav bi
to bilo v oddaljenem ogledalu razlage prastarih svetopisemskih besedil, ta sprašuje tudi o zakonitih merilih za »pravi nauk« v Cerkvi.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 34

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

35

Največja težava ni to, kar je očitno lažno, ampak z resnico pomešana zmota.41 Posebno nevarnost vidi Tomaž, kakor že Hieronim
in Gregor, v lažnem odrešenjskem preroštvu, v oznanjevanju lažne
gotovosti in lažnih upov. Lažni preroki v Tomaževem Komentarju k
Jeremiju so ljudje, ki obračajo smisel preroških besed ali zmanjšujejo njihovo resnost in pri tem ugovarjajo, da nihče ne more čisto
natančno poznati Božjega sklepa.42 Misel se ponovi v Komentarju
k Izaiju in k Pismu Rimljanom: lažni apostoli se prilizujejo ljudstvu in obljubljajo varljivo odrešenje: »Popule meus, qui beatum te
dicunt, ipsi te decipiunt« (Iz 3,12). Toda tudi tisti, ki ne govorijo,
čeprav bi morali, si nalagajo krivdo: spadajo med tiste, ki »ugašajo
Duha« in pri tem »zaničujejo preroštva«.43
Ali spada zavrženost k usodi pristnega preroka? Že v Novi
zavezi je rečeno, da »uspeha« v oznanjevanju in koristi za Cerkev
ni mogoče zamenjati s priznanjem ali hvalo od ljudi in da je nasprotno preroku usojena zunanja neuspešnost: »Gorje vam, kadar
bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje
delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,26; prim. Mt 23,31; Apd 7,51). Že
Hermov Pastir je opominjal, naj pazimo, kako se odzivajo poslušalci.
Neredko igrajo svojo vlogo nečedni motivi kot zavist ali zaničevanje
prerokove osebe – zavračanje, da bi sprejeli posredovanje nekega
drugega. Ker je vsak človek slaboten, tako Tomaž, tudi vsak sproži
že kakšen povod, da mu lahko odrečejo priznanje. V Komentarju
k Mateju 13,57 (št. 1213) Akvinec pripominja: »Če si ljudje stalno
kličejo v spomin slabotnosti drugih, prihaja to iz njihove hudobije:
da namreč raje mislijo na slabotnosti kakor na popolnost.« Tudi
od poslušalca in njegovega značaja je odvisno, kaj bo iz prerokove
besede – ali mu bo v zveličanje.

Opombe
1
J.-L. Bataillon v Préface k izdaji Leonina XLIV/1, 209f. poudari, da ni resnega dvoma o
Tomaževem avtorstvu in času nastanka; ohranjena je v dveh rokopisih (v Nürnbergu in Parizu).
2
Spor se je vlekel do koncila v Lyonu leta 1274. V povezavi s tem drugim obdobjem je
Tomaž ob vrnitvi iz Italije v Pariz napisal deli: Contra doctrinam retrahentium a religione,

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 35

11. 03. 2024 08:51:11

36

Marianne Schlosser

na kratko: Contra retrahentes (1271) in De perfectione vitae spiritualis (1270); tudi Bonaventura se je vključil v debato z delom: Apologia pauperum (1269), in dvema serijama
postnih pridig: De donis Spiritus sancti (1268) in De decem praeceptis (1269).
3
Wilhelm von St.-Amour, De periculis novissimorum temporum.
4
Tomaž se tega ne drži vedno.
5
De veritate q.12: de prophetia, Q.13: de raptu (razumljeno kot posebna oblika preroške
zamaknjenosti).
6
Tomaž se loteva predvsem tega, kako sta zastavila vprašanje Avicena in Mojzes Majmonides,
ki izhajata iz naravne dispozicije za preroško razsvetljenje. Avicenna Latinus, Liber de Anima seu
Sextus de Naturalibus, 2 Bde. Ed. S. van Riet, Louvain-Leiden 1968.1972; Liber de philosophia
prima sive scientia divina V-X, ed. S. van Riet, Louvain-Leiden 1980; Moses Maimonides, Dux
neutrorum, ed. Augustinus Justinianus, Paris 1520, repr. Frankfurt a. Main 1964.
7
Glossa k Ezk 1,1, pri Gregorju Velikem: »Recte prophetia dicitur non quia praedicit futura,
sed quia prodit occulta.« Tomaž sprejme etimologijo »procul phanos« že v Komentarju k Izaiju.
8
»Futura contingentia«, prim. In Is. 1,1 (Leon. XXVIII, 8).
9
Avguštin, De civ. Dei XI, 4, 1 (CCSL 48, 323).
10
Zdi se, da tukaj Tomaž niha med dvema pojmovanjema: »futura contingentia«, v: S. g.
III, cap. 154 n. 3264; srčne skrivnosti se mu zdijo samo »procul a huius hominis cognitione«,
ker niso čisto nadnaravne, v: STh II 171 a.3. Pač pa v: STh I q.57 a.3.4 oboje; prim. še njegov
Kommentar k 1 Kor 2,11, l. 2 n.103f.
11
Ver.12, 2 (XXII/2, 371). Pomen zveličanja poudari, ko omenja cilj oznanjevanja.
12
To pomeni, da se zaznava in presoja ne skladata kar tako.
13
Že zelo zgodaj se uporablja oznaka »prerok« za »učitelja«: 2 Pt 2,1; 1 Jn 4,1; prim. 2 Jn 7.
Že v Stari zavezi je »razlagalec« Postave »preroška služba«. Npr. Hieronim, In Ier. IV, 50
n.2 (CCSL 74, 219).
14
Tudi ko ima spoznanje prednost: STh II II q.171 a.1. Nekateri avtorji so besedo »prerok«
razlagali kot »procul fans«, kar sprejme v In Is. 1,1 (Leon XXVIII, 8).
15
Nasprotniki so pridigarskemu redu in manjšim bratom oporekali poslanstvo, ti pa se
sklicujejo na »missio« od papeža; prim. Tomaž, Contra impugnantes cap. 22 §2 (A 156);
In Matth. 7, n. 655.
16
Prim. Tomažev Komentar k Tit 1.3 n. 30, kjer razlikuje tri stopnje: prerok v ožjem
pomenu, razlagalec, preprost posredovalec preroške besede.
17
Avguštin, De sermone Domini II, 25, 85 (CCSL 35, 185), in Gregor Veliki, Mor. XX, 17
(CCSL 143A, 1016), menita, da heretik v Kristusovem imenu lahko napravi čudež – kakor
lahko pod nekaterimi pogoji veljavno podeljuje zakramente.
18
Svetost in preroški dar še posebno naklonjeno povezuje Albert Veliki: I Sent. d. 15 a.16
ad 5 (Borgnet 25, 432 ab).
19
Prim. Tomaž STh II II q.171 a.5 in 173 a.4. k patrističnim virom: Catena aurea in Io. 11.
20
To zagovarjajo: Alanus ab Insulis, Alexander iz Halesa in Bonaventura – medtem ko
Tomaž samo Kajfa vzporeja s preroško govorečo Bileamovo oslico.
21
STh II 174 a.3.
22
Hieronim razgrne ta vidik v več komentarjih k preroškim knjigam, npr.: In Ez. IV, 13
10–16 (CCSL 75,142-144); in Ier. IV, 50–52 (CCSL 74, 219f.).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 36

11. 03. 2024 08:51:11

Varujte se lažnih prerokov

37

23

C.12 (Leon. XLI, C62).
STh II q.88 a.6.
25
Zelo temeljito se posveti Hieronim vprašanju, ali niso lažni preroki že sami prevarani, kar seveda zadeve ne naredi manj nevarne. Vsekakor je nesreča, če se lažnih
prerokov ne prepozna. Ko razlaga že kar šokantno videnje preroka Miha (1 Kr 22),
pri katerem Bog dopusti, da »lažniv duh« uroči 400 prerokov kralja v Izraelu, porabi
Hieronim priliko za vprašanje: zakaj Bog dopusti prevaro ali jo celo odredi? Slepota
naj bi bila kazen za že prej storjeno odklanjanje resnice: v Ez IV, 14, 1–11 (CCSL 75,
151). Če se pripravljenost slišati resnico zaradi lastne komodnosti zanemari, potem
občutek za resnico vedno bolj slabi in človek nazadnje misli, da je to, kar prihaja iz
njegovega srca, Božji Duh. Biti prevaran torej ni vedno brez krivde niti pri prerokih
niti pri poslušalcih.
26
Prim. Contra retrahentes c.16 (Leon. XLI, 74).
27
Préface, Leonina XLIV/1, 210.
28
Collationes super Symbolum Apost., Prooemium. Prim. Br. D. Marshall, Quod scit una
uetula. Aquinas on the Nature of Theology, in: The theology of Thomas Aquinas, ed. by
R. van Nieuwenhove – Joseph Wawrykow, Notre Dame, Indiana, 2005, 1–35.
29
Hieronim, In Ier. IV, 50 n.2 (CCSL 219); IV 51.52 (220). Dobesedno prevzema to razlago
npr. Hraban Maver, In Ier. cap. 23 (PL 107, 982), kjer ljudstvo ni oproščeno krivde; samo
ima dolžnost da »perversis doctoribus« ne sledi.
30
Mor. XXXIV, 7 14 (CCSL 143B, 1742 f.). Gotovo ni šlo za naključje, da je Gregor izbral
prav Ezekijela, ki je prerok in hkrati duhovnik, medtem ko sta Jeremija in Elija zgled
monastičnih prerokov.
31
De consideratione ad Eugenium papam II, 6 (Opera omnia III, 416f.).
32
Bruno iz Segnija, In Matth. 7 (PL 165, 130A).
33
Heretični učitelji, simonistični škofje in ljudje, ki si izmišljujejo videnja, so v isti sapi
označeni kot lažni preroki, ki se jih je treba varovati: In Zach. 13,2 ; In Mich. 3,5 (Borgnet
19, 599. 335f.).
34
Sth II 172, a.4 ad3.
35
Prim. še posebno Tomažev traktat o »religio« v STh II q.81.
36
Devet načinov molitve sv. Dominika so načini osebne molitve.
37
Hieronim, In Matth. 7,15-18 (CCSL 77, 43).
38
Avguštin, De sermone Domini in monte II, 24, 78–81 (CCSL 35, 176–181).
39
Avguštin, De sermone Domini in monte II, 24, 81 (CCSL 35, 181 vrstica 1873–1875):
»Sane sciendum est hic gaudium proprie positum; mali enim homines non gaudere, sed
gestire proprie dicuntur«.
40
Tomaž, Sermo Beati qui habitant in domo Domini, Pridiga za praznik vseh svetih (Leon.
XLIV/1 304).
41
In 2 Cor 2 l. 3 n.76.
42
In Ier. 23, l.6 (Busa 5, 113): »volebant debilitare comminationes prophetarum, ne eis
crederetur, quasi divina consilia ignorantibus«.
43
In 1 Thess 5,19 l.2 n.133. Ta misel je posebej ganila Gregorja Velikega: Reg Past II,
4 (SC 381, 188) in Ep. 25 (PL 77, 472C).
24

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 37

11. 03. 2024 08:51:11

38

Anton Štrukelj

Prenova Cerkve
»Pomlad« – kako lepa slovenska beseda! Pomlad kot letni čas
in nova pomlad človeškega duha. Pomladitev postaranega stvarstva
in veličastna obljuba novega stvarjenja: »Glej, vse delam novo!«
(Iz 43,19; 2 Kor 5,17, Raz 21,5).1 Kje je vir in studenec žuboreče prenove? Bog sam je večno mlad, je brezno stvariteljske moči. Kristus
je vsa novost, večno mlada in presenetljiva novost. To je jedrnato
izrazil sv. Irenej: “Kristus je prinesel vso novost, ko je podelil sam
sebe: Omnem novitatem attulit, semetipsum afferens.” Nepojmljivo
je, da je Jezus svojo mladostnost zapustil in podaril svoji Cerkvi,
svojim živim vernikom. »To vero, ki smo jo prejeli od Cerkve, skrbno ohranjamo, kajti po delovanju Božjega Duha se kakor dragocen
zaklad, zaprt v odlični posodi, neprenehoma pomlaja in stori, da se
pomlaja tudi posoda sama, ki vero vsebuje«.2

I. »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1,10)
Spomnimo, da je sv. Pij X. želel prenovo krščanske družbe
v luči svojega vodila »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1,10), kakor je poudaril v okrožnici 4. oktobra 1903. Že kratek pogled v
zgodovino Cerkve nas pouči, da so pravo prenovo učinkovito
uresničevali svetniki. Cerkev ne potrebuje novih reformatorjev,
ampak bolj potrebuje nove svetnike. Kardinal Joseph Ratzinger
je rekel: »Vsak svetnik je reformator v tem smislu, da Cerkev
na novo poživi in jo tudi očisti… Kar resnično potrebujemo, so
ljudje, ki so notranje prežeti s krščanstvom, katerega doživljajo
kot srečo in upanje; s tem postanejo ljubeči ljudje, in te imenujemo svetnike.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 38

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

39

Pristni reformatorji Cerkve, po katerih je Cerkev spet
postala preprostejša in je hkrati odprla dostope k veri, so bili
vedno svetniki. Treba je pomisliti samo na to, da je Benedikt
ob iztekanju starega veka vzpostavil življenjsko obliko, s katero je potem krščanstvo šlo skoz preseljevanje narodov. Ali če
pomislimo na Frančiška ali Dominika – tedaj v fevdalistični,
že odrevenjajoči Cerkvi povsem na novo vznikne evangeljsko
gibanje, ki živi evangeljsko uboštvo, evangeljsko preprostost,
evangeljsko veselje in ki potem sproži resnično množično gibanje. Ali pa se spomnimo na 16. stoletje. Tridentinski koncil
je bil pomemben, toda kot katoliška reforma je mogel prodreti
le, ker so obstali svetniki, kakor so Terezija Avilska, Janez od
Križa, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski in mnogi drugi. Teh
ljudi se je preprosto spet po notranje dotaknila vera, katero so
na svoj način izvirno živeli, ji ustvarili oblike, prek katerih so
potem nastopile tudi reforme, ki so bile nujne in zdravilne. Zato
bi tudi rekel, da zdaj reforme zagotovo ne prihajajo od forumov
in sinod, ki imajo tudi svojo upravičenost in včasih tudi svoje
nujnosti, temveč bodo prišle od prepričljivih osebnosti, ki jih
smemo imenovati svetniki.«3

1. Ljubezen do Cerkve – gibalo prenove
Kardinal Henri de Lubac, velik teolog in teološki izvedenec
na drugem vatikanskem koncilu, je glede prihodnosti Cerkve
povedal: »Popolnoma sem prepričan, da bo Cerkev ostala zvesta
Gospodu. Od njega je prejela Svetega Duha in v njej 'bodo vedno
vstajali novi svetniki’, kakor pravi Péguy. Morda bo v različnih
predelih doživela veliko razširitev – kar se danes že kaže; a tudi če
bi postala 'mala čreda’, bi vendar nosila upanje sveta. Ker mi vsi,
zunaj in znotraj, tolčemo po njej, se sicer zdi, kakor da bi umirala
– vendar se vedno znova poraja: 'Sile teme je ne bodo premagale.’
Cerkev ima besede večnega življenja in bo – poveličana – živela v
nebeškem Jeruzalemu.«

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 39

11. 03. 2024 08:51:11

40

Anton Štrukelj

Nato je izpovedal osebno ljubezen do Cerkve in istovetenje s
Cerkvijo: »Ne čutim potrebe po nekakšni 'novi Cerkvi’ (le kakšna naj
bi ta Cerkev bila?), in si tudi ne želim, da bi iznašli 'novo teologijo’.
Ljubim našo Cerkev v njeni stiski in njenih ponižanjih, v slabostih
vsakega od nas kakor tudi v njenem neskončnem zakladu skrite
svetosti. Ljubim to veliko Cerkev, v kateri 'drug drugega nosimo',
kakor pravi Gregor Veliki, 'unus portatur ab altero', čeprav se ta ali
oni čuti njenega sovražnika, čeprav dajemo slabo podobo. Ljubim to
veliko Cerkev, v kateri tiste, ki izvršujejo javno službo – ne da bi oni
to vedeli –, nosi molitev ponižnih, ki jih svet nikoli ne bo poznal.
Ljubim jo v njenem sedanjem resnem in težkem prizadevanju, da
bi se prenovila – kar mora nadaljevati v duhu zadnjega koncila”.4

2. »Cerkev nosi upanje sveta«
Henri de Lubac je veliko pisal o pokoncilski prenovi Cerkve. Naj
navedemo eno samo takšno mesto. „Čim bolj naše človeštvo raste,
čim bolj se preoblikuje, tem bolj se mora prenavljati tudi Cerkev.
Iz starega, ljubosumno varovanega zaklada zna Cerkev prinašati
nove stvari. Vendar se njena povezanost z Jezusom Kristusom
ne spreminja. Njena moč za rojevanje novih otrok ne oslabi. Ne
zapira se boječe vase, marveč nasprotno: odpira se velikodušna in
nesebična, ljubezniva in vedra. Saj tem bolj zaupa v svojega Ženina,
čim bolj se njena materinska naloga zdi ne le brezmejna, marveč
tudi nemogoča, obupna.
Vsi njeni otroci je ne razumejo. Nekateri se vdajajo strahu ali
se pohujšujejo; drugi, ki premalo živijo iz njenega Duha, mislijo,
da je prišel čas za uvajanje njihovih lastnih vsakovrstnih novotarskih ali prevratnih meril. Ob takih priložnostih ji morajo tisti, ki
jo priznavajo za mater, biti bolj predani kakor kdajkoli; bolj kakor
kdajkoli morajo skrbeti za to, da se po besedah sv. Pavla 'prenavljajo
po duhu svojega mišljenja in si oblečejo novega človeka' (Ef 4, 23),
da bi tako v ponižni in dejavni potrpežljivosti spolnjevali poslanstvo
Cerkve. Kajti Cerkev nosi upanje sveta.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 40

11. 03. 2024 08:51:11

41

Dogaja se tudi, da to sveto Cerkev zapuščajo tisti, ki so od nje
prejeli vse, a so postali slepi za njene darove. Zgodi se tudi – in
dnevni dogodki nam to kažejo –, da ji tisti dajejo zaušnice, ki jih
Cerkev še naprej nahranja. Veter jedke, vesoljne in nerazumne
kritike povzroča včasih vrtoglavico v miselnosti, pokvarjenost v
srcih. To je veter, ki mori rast, uničuje rodovitnost; veter, ki ruši in
ki je sovražen dihu Svetega Duha. Ob takih trenutkih se bom zazrl
v ponižani obraz svoje Matere in jo bom dvakrat ljubil. Ne da bi se
vrgel v protikritiko, bom znal pokazati, da ljubim Cerkev v njeni
podobi služabnice. In v uri, ko se nekateri dajo hipnotizirati ob
potezah, ki napravljajo Cerkvi njen obraz ostarel, mi bo ljubezen
dala odkriti v njej – s koliko več resnice! – skrite sile, molčeče dejavnosti, ki ji dajejo neprestano mladost, velike reči, ki se rojevajo
v njenem srcu in ki bodo na nalezljiv način spreobrnile zemljo.«5

3. Podanašnjenje in odprtost do sveta
Krščanstvo ni obrnjeno nazaj, ampak živi danes. To je bila
vodilna misel, ki jo je sv. Janez XXIII. izrazil z geslom »aggiornamento« (podanašnjenje). Krščanstvo se ne oklepa kakšne preteklosti, ampak Jezusa Kristusa, ki je isti včeraj, danes in vekomaj
(Heb 13,8). Zato je krščanstvo vedno novo; ni drevo, ki je zraslo
iz gorčičnega zrna, a se nekega dne postaralo in je na koncu svoje
življenjske moči. Ne, krščanstvo je vedno znova jutranje sveže in
mlado, vedno na začetku svoje rasti.6
Vesela vznesenost, ki jo je zbujala beseda aggiornamento
(podanašnjenje), se je že zdavnaj polegla. Kar se je začelo kot karizmatičen binkoštni vihar, je prešlo v vsakdanjost in se srečuje z
vsakodnevnimi težavami. Obdobje po drugem vatikanskem koncilu
je poznalo in še pozna dve težnji: na eni strani so tisti, ki zahtevajo,
da ne smemo obtičati na pol poti, ampak moramo še koreniteje
nadaljevati. Na drugi strani so zagovorniki starega, ki pravijo: ali
vam nismo že takoj povedali, kam vse to vodi: k popolnemu propadu, če ne še k hujšemu. Med obema mlinskima kolesoma pa so

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 41

11. 03. 2024 08:51:11

42

Anton Štrukelj

tisti, ki so si prizadevali in se žrtvovali za resnično prenovo ter se
zdaj sprašujejo, ali ni bilo bolje pod vladavino tako imenovanih
konservativcev kakor pa pod taktirko »progresivcev«. Hans Urs
von Balthasar je že leta 1952 napisal pogumno programsko knjigo
»Schleifung der Bastionen« (Porušenje okopov), v kateri se je zavzemal za odprto Cerkev, ki se ne obdaja z okopi nasproti svetu.7
Ta klic ni zadonel v prazno, a je nato glasnika samega privedel k
razmisleku: »Saj ni bilo tako, kakor da mi vsi tega ne bi vedeli:
z odprtostjo svetu, aggiornamento, s širjenjem obzorja, prevajanjem
krščanstva v takšno miselno govorico, ki jo današnji svet razume,
je storjena šele ena polovica. Druga je pomembna najmanj toliko.
Edinole premišljevanje o krščanstvu samem, očiščevanje, poglabljanje, središčenje njegovih idej nas usposablja, da ga nato tudi
verodostojno zastopamo, izžarevamo, prevajamo.«8
V tem smislu nadaljuje, da so zadnja leta neizprosno pokazala:
»Dinamičen krščanski program odprtosti svetu ostane enostranski
(in postane pri tem skrajno nevaren), če z naraščajočo zavestjo ne
izoblikuje nasprotnega dela in se šele tako spravi v ravnotežje: kdor
hoče več akcije, potrebuje boljšo kontemplacijo; kdor hoče bolj
oblikovati, mora globlje poslušati in moliti; kdor hoče doseči več
ciljev, mora doumeti nenamernost in neuspešnost, nedonosnost
ter nepreračunanost in nepreračunljivost večne ljubezni v Kristusu
in zato /v hoji za Kristusom/ tudi vsake krščanske ljubezni. Kdor
hoče zapovedovati, se je moral naučiti krščansko ubogati, kdor hoče
uporabljati dobrine tega sveta, se je moral otresti sleherne težnje po
posesti, kdor hoče svetu kazati krščansko ljubezen, se je moral prav
do čiste nesebičnosti (tudi v zakonu) izuriti v Kristusovi ljubezni.
To smo vedeli in vedno povedali. V programu poslanosti v svet
je bilo že od nekdaj tisto, kar je Guardini imenoval 'razlikovanje
krščanskosti'.«9 Usoda vsake prenove je, da se mora razjasniti na
višku same sebe in razlikovati duhove: razlikovati med tistimi,
ki hočejo zanikati krščansko pohujšanje kot takšno, in tistimi, ki
hočejo iz čistosti svoje vere razkriti dejansko krščansko pohujšanje. Kaj je pravo krščansko »pohujšanje« (skandalum) za svet? To
je Kristusov križ. Apostol Pavel je neomajen: »Mi pa oznanjamo

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 42

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

43

Kristusa, križanega, ki je Judom v spotiko, poganom nespamet
(plehkost). Tistim, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa,
Božjo moč in Božjo modrost« (1 Kor 1,23–24). Če nočemo »izvotliti Kristusovega križa« in zakriti pravega pohujšanja, moramo
prikazati bistvo prenove – cerkvene in krščanske prenove.

4. »Resni primer« in »krvavo resni položaj«
Anton Strle, opirajoč se na Balthasarjevo knjigo »Cordula
oder der Ernstfall«, kritično pripominja: »Proslavljati pri kristjanih
'odprtost nasproti svetu', je odveč. Saj so kristjani sami kos sveta
in naj se preprosto vedejo kakor vsi drugi. Le da so razen tega še
nekaj drugega, kar se ne da vključiti v 'svet'. Kajti kristjani prihajajo
s pričevanjem za vedno večjo božjo ljubezen in obenem izžarevajo,
če le hočejo, to ljubezen tudi za svet. Pričati za to božjo ljubezen
in za njeno zmagovitost nad smrtjo – to je njihova naloga; pričati, če je potrebno, s smrtjo. Ne iščejo sicer smrti, čeprav poznajo
hrepenenje po mučeništvu. Živijo nekje med prvim in drugim
Ignacijem, in drugi si je nadel to ime iz občudovanja do prvega.
Prvi Ignacij v veselju hiti smrti naproti: 'Naj bom hrana zverem,
da pridem k Bogu … Potem bom zares učenec Jezusa Kristusa …
Moja ljubezen je križana!' Drugi Ignacij vse to posluša in zapiše:
'Jezus, moja ljubezen, je križana.'«10
Anton Strle že na začetku svojega zapisa navede Balthasarjevo odločilno vprašanje: »Teolog, ali bi bil pripravljen umreti za
Kristusa?« Ta »resni primer« (Ernstfall) je najboljše merilo. Prav
tako pogosto navaja njegovo svarilno znamenje: »Položaj Cerkve
danes je krvavo resen.«11 Strle zatrjuje: »Ni pretirano, če rečemo,
da živimo v resnem, prelomnem času – za Cerkev in za svet …
Nekateri, ki bi sicer še hoteli veljati za kristjane (tudi katoličane),
predlagajo danes nekakšno 'razsvetljensko' ali še bolj izpraznjeno
razlago krščanstva in 'krščanskosti', takšno, da bi tukaj ne imeli
nič več opraviti s Kristusovim evangelijem ter da bi potem Cerkev
ne imela svetu povedati in dati pravzaprav nič takšnega, česar

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 43

11. 03. 2024 08:51:11

44

Anton Štrukelj

bi svet že sam od sebe ne vedel in ne imel. Takšna Cerkev pa bi
seveda ne bila več Kristusova in bi ne bilo prav nič škoda, če bi
izginila. Človeštvo potrebuje Kristusovo Cerkev, prenovljeno v
Kristusovem Duhu. Takšno, kakršno je hotel prav umevani drugi
vatikanski koncil. Pred nami je vsekakor 'resen primer'.«12
V tako resnem primeru in resnem času pa Cerkev potrebuje
predvsem svetnike. Nanje se Balthasar sklicuje in pravi: »Rešitev,
ki nam jo v teh težavah odkrito in brez sramu ponujajo naprodaj,
je rešitev pluralizma mnenj v jedru dogme. Pluralizem je naravnost
velika parola za Cerkev v svetu; zakaj naj bi bil notranji cerkveni
prostor iz tega izvzet? 'Ali je Kristus vstal?' 'No, ne vznemirjajte se;
važno je, kako človek to razume. Analogno, simbolično je gotovo
'vstal'… Torej imam pravico, da si pod enakimi obrazci predstavljam
nekaj čisto različnega … S tem bi bila oblika katoliške Cerkve v
polnosti izenačena s protestantsko.«13 In Balthasar končuje svoj
polemični, delno »sarkastični« spis s ponovnim sklicevanjem na
svetnike: »Cerkev bi za reševanje tako nadčloveške naloge potrebovala ne le teologe (tudi to), ampak enoumno svetnike. Ne zgolj
odloke in še manj ustanovitev novih študijskih komisij, ampak
osebe, ob katerih se moreš orientirati kakor ob svetilnikih. In to
je bil poslednji smisel klica v sili v knjigi 'Cordula'. Ni res, da ne
moremo ničesar storiti za to, da bi dobili svetnike. Morali bi na
primer poskusiti, tudi če nekoliko z zamudo, kakor Cordula, da bi
to postali. 'Rajši prepozno kakor nikoli.«14

II. Jedro krščanske prenove
Krščanska prenova hoče uveljaviti krščanstvo samo v njegovi
lastni novosti, ki se nikdar ne postara. Krščanska prenova nikakor
noče nadomestiti krščanstva z nečim drugim ali boljšim. To bi
bilo nesmiselno in usodno. Ker pa krščanstvo neodtujljivo biva v
Cerkvi, je krščanska prenova hkrati prenova Cerkve: nikakor noče
odstraniti ali nadomestiti Cerkve, ampak jo privesti do njene izvirne
čistosti in moči. Gre za Kristusovo Cerkev, ki je vedno potrebna

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 44

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

45

prenove, ne za »našo« Cerkev, kajti od nas narejena Cerkev ne
bi bila nikakršno upanje, kakor poudarja papež Benedikt XVI.:
»V resnici danes marsikje gledajo na Cerkev samo kot na nekakšen
politični aparat. O njej govorijo skoraj izključno s političnimi kategorijami. In to velja celo za škofe, ki svojo predstavo o jutrišnji
Cerkvi večinoma opisujejo izključno politično. Kriza, ki so jo povzročili mnogi primeri duhovniških zlorab, sili k temu, da gledajo
na Cerkev naravnost kakor na nekaj izjalovljenega, kar moramo
zdaj temeljito vzeti v roke in oblikovati na novo. Toda od nas samih
narejena Cerkev ne more biti upanje.«15
S povedanim je že zastavljeno ključno vprašanje, kakšno je merilo pristne prenove. Ali je izhodišče v vprašanju: kaj more današnji
človek še prenašati pri krščanstvu? Katere vidike krščanstva mu še
lahko nalagamo? Ali je torej merilo današnji človek, današnji svet,
ali pa je izhodišče prenove v vprašanju: kaj je krščanstvo v resnici? Odgovor ne bi smel biti težaven. Dokler je prenova krščanska
prenova, se pravi prenova krščanstva v smislu očiščenja od vse
navlake, ki zakriva in pači njegov izvirni sijaj, je lahko izhodišče
samo slednje. V drugem primeru pa bi morali biti toliko pošteni
in povedati, da si prizadevajo za odstranitev krščanstva, da bi ga
nadomestili z nečim drugim, »sodobnejšim«.
Seveda si mora kristjan naposled in najgloblje zastaviti vprašanje: zakaj sem sploh še kristjan? Zakaj hočem prenovo, to je
novo in trajno živost krščanstva, ne pa njegovo zamenjavo z nečim
novim in drugim, ki ima sicer še krščanske prvine, a ne raste iz
njegovih korenin?
Ista poštenost, ki današnjega kristjana sili k temu vprašanju,
ga sili tudi k odločni zavzetosti, k doslednosti, da »se ne ravna po
tem svetu«. Krščanstvo zahteva odpoved, izrečeno pri krstu. Krščanstvo in lenobnost, povprečnost ne gresta skupaj. Ali si mrzel
ali vroč – mlačnost pa zasluži, da si izpljunjen (prim. Raz 3,15s).
Prvo vprašanje: zakaj sploh še ostajam kristjan, moram povezati
s temeljno odločitvijo svojega življenja. Odgovor nam že kaže pravo
smer: prenova Cerkve in krščanstva je dogajanje, ki predpostavlja vero.
Pristna prenova zahteva več krščanstva, ne manj, ne odpravo krščanstva.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 45

11. 03. 2024 08:51:11

46

Anton Štrukelj

1. Merilo prenove
Kako mora potekati krščanska prenova? To vprašanje je odvisno od vprašanja: kaj je pristno krščansko? – ne pa od vprašanja:
kaj zahtevajo moderni časi? Krščanstvo ni trgovska hiša, ki mora
tesnobno zaskrbljena prilagajati svojo ponudbo okusu in razpoloženju odjemalcev, ker hoče prodati blago, ki ga kupci ne marajo in
ne potrebujejo – tako se žal neredko dogaja. Če bi bilo tako, tedaj
bi se mirno sprijaznili s stečajem podjetja. V resnici je krščanska
vera veliko bolj (povedano s šibko prispodobo) božje zdravilo, ki
se ne sme ravnati po željah strank in tem, kar jim ugaja, če noče
uničiti odjemalcev. Zdravilo mora doseči, da se ljudje odvrnejo
od svojih umišljenih potreb, kar je v resnici njihova bolezen, in
se zaupajo navodilu vere. Ob tej podobi moremo zdaj razločiti,
kaj je prava in kaj napačna prenova. Reči smemo: prava prenova
si prizadeva za pristno krščanstvo, se od njega oblikuje in vzgaja.
Napačna prenova teče za človekom, namesto da bi ga vodila h
Kristusu. Tako spreminja krščanstvo v slabo kramarsko trgovino,
ki vpije po kupcih. S tem ni nič rečeno zoper dušno pastirstvo, ki
išče ljudi. Nasprotno. S Kristusom, ki je šel kot dobri Pastir iskat
izgubljeno ovco, ko je prišel iz nebes in se spustil dol v zapuščenost
pekla, bo morala Cerkev iti za ljudmi in jih iskati, kjer so. Izrečeno
je samo nekaj proti nesporazumu, da bi vero obravnavali kot blago,
ki ga obračajo po okusu ljudi, namesto da bi z njo vodili okus ljudi
k pravemu »okusu«, ki so ga nekdaj imenovali sapientia, »okus« za
božje reči, se pravi »modrost«. Brez nje vsak človeški okus postane
puščoba brez okusa.
Če se izhajajoč iz tega spoznanja ozremo po izvirnem krščanstvu, se pokaže, da je najtesneje povezano z novostjo in prenovo.
Krščanstvo je namreč nastalo kot prenova, »reformacija«: kot prenovitev stare zaveze. To spada tako globoko k njegovemu bistvu,
da je prišlo v njegovo ime: krščanstvo je »nova« zaveza! Kristus je
ustanovil »novo in večno zavezo« v svoji krvi. Krščanstvo nenehno
izhaja in prehaja iz starega v novo. Sv. Avguštin je v razlagi 95.
psalma to čudovito opisal: »Pojte Gospodu novo pesem, pojte

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 46

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

47

Gospodu vse dežele. […] Staro pesem poje samoljubje mesa:
novo pesem poje Božja ljubezen. Karkoli poješ iz samoljubja,
ostaja stara pesem, tudi če se besede na zunaj slišijo nove. […]
Boljše petje je molčanje novega človeka kakor petje starega. […]
Ljubiš in molčiš: tedaj ima ljubezen sama svoj zvok pred Bogom,
da, ljubezen sama je pesem.«16 To pomeni, da prava prenova ni
v novih črkah, v novi »govorici«. Če ta uspe, je odvisno od tega,
koliko se je posrečil prehod od starega človeka k novemu, od
sebičnosti k ljubezni.

2. Prenova kristjanov in prenova Cerkve
S temi mislimi smo prišli do kritične točke naših razmišljanj.
Če je črka, se pravi zunanja oblika, nepomembna, tedaj se zdi, da
mora prenova preiti v zgolj osebno in duhovno območje. Takšna
zamisel bi seveda zanikala sočloveško razsežnost celote. V resnici
je potrebno oboje: prenova posameznika in skupnosti. Začeti je
treba pri prenovi vsakega kristjana, če hoče biti prenova več kakor
samo zveneče cimbale. Osebna prenova pa mora odsevati v cerkveni
obliki, v celotni skupnosti, če naj ne ostane neučinkovit plamen
slame, ki hitro ugasne.
V čem je torej smisel in pomen prenove Cerkve? Da bi našli
odgovor, moramo zastaviti vprašanje: kaj je v Cerkvi narobe, v
luči izvora? Prav to in samo to je vprašanje, ki mora veljati kot
merilo v prizadevanju za prenovo Cerkve. Takšno spraševanje in
prizadevanje pa mora izhajati iz poštenosti in čistosti resnice, ki
določa krščanski izvir in zato obvezuje, da ga prevzamemo v resnicoljubnosti svojega bivanja. Brez te resnicoljubnosti bi bila tudi
ljubezen le sentimentalen oblak.
»Že tisti, ki hoče izboljšati stroj, in še bolj tisti, ki hoče ozdraviti
organizem, se mora najprej pozanimati, kako je stroj sestavljen in
kako je organizem zgrajen od znotraj. Tudi danes mora hotenje, da
bi s Cerkvijo nekaj naredili, pokazati toliko potrpljenja, da se najprej
vprašamo, kaj je Cerkev, od kod izvira in kakšno poslanstvo ima.«17

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 47

11. 03. 2024 08:51:11

48

Anton Štrukelj

To je izhodišče in temelj prizadevanja za prenovo. Hkrati se
moramo iskreno vprašati, kaj je v Cerkvi narobe. Ne gre le za posamezne majhne napake, ki se prikradejo dan za dnem, kjer »stari« ljudje po starem obravnavajo novo zavezo, ampak za globoko
zakoreninjenost v ta svet, za prilagajanje temu svetu. Z drugimi
besedami: Cerkev, ki prvenstveno govori sama o sebi, zgreši svojo
nalogo, saj je tukaj kot prostor, v katerem prebiva Kristus in v katerem naj bi ga srečali. Cerkev je v takšnem odnosu do Kristusa
kakor luna do sonca, tako govorijo cerkveni očetje: Cerkev dobiva
svojo svetlobo od Kristusa. Če ne prestreže te svetlobe in je ne podarja naprej, potem je samo kup zemlje brez sijaja.
Ustrezno govorjenje o Cerkvi nam v zrcalni podobi kaže skrivnost Boga, čudež stvarjenja, kako je s človekom, kako je odrešen
po Kristusu, to se pravi poklican k novemu upanju in na kakšen
način more hoditi po tej poti upanja. Takšen način govorjenja o
Cerkvi nas spominja na gotske katedrale, katerih stene so barvna
okna, ki - obsijana z lučjo stvarjenja - presevajo vso zgodovino
Boga s človekom. Pritegujejo gledanje navznoter in prav s tem
sproščajo pogled v prostranstvo, govorijo o večnosti in času, o
izvoru in prihodnosti človeka in sveta.
Barvna okna v cerkvah sijejo podnevi in ponoči. Podnevi
prepuščajo sončno svetlobo v cerkveni prostor. Ponoči pa navzven
razširjajo notranjo svetlobo cerkvenega prostora. Tako je svetišče
nekakšno razgledišče, ki nam omogoča videti celoto; hkrati je kraj,
na katerem se snidemo in tako more vsakdo najti sebe, ker Bog
sam odpira naše srce in premaguje naše ločitve.18

3. Prava in napačna prenova
Ohranjanje starih položajev, ki so bili nekoč doseženi, ne
rešuje in ne prenavlja. Vera je več kakor seštevek nabožnih vaj
in oblik. Vera je življenje, ki kot življenje duha uspeva samo v
resnicoljubnosti, ki se uresničuje v svobodi. V zadnjem obdobju
tridentinskega koncila je kardinal Ercole Gonzaga odgovoril

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 48

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

49

svojim razvnetim kritikom: »Sem katoličan in bi bil rad dober
katoličan. Če nisem v bratovščini rožnega venca – potrpite. Zadostuje mi, da spadam v Kristusovo bratovščino.« Takšno ravnanje
je bliže pristni prenovi kakor pobožnost tistih, ki branijo črko
nasproti duhu in ob lupini pozabijo na jedro. Ob tem lahko izdelamo preprost obrazec za bistvo cerkvene prenove: ta ne obstaja v
kopičenju zunanjih oblik in ustanov, ampak v tem, da smo zares
v bratovščini Jezusa Kristusa.
V tem smislu bi smeli reči: prenova je poenostavitev. Ne pozabimo, da sta dve vrsti preprostosti: površna in lagodna preproščina ter
preprostost izvora, ki je enovit in zares bogat, neizčrpen. Prenova je
poenostavitev v tem smislu, da zajemamo iz izvora, da se oklenemo
skrivnosti življenja. Je vrnitev k središču, k skrivnosti troedinega
Boga. To je prenova iz izvira, »dejanska prenova za nas kristjane,
za vsakega posameznika med nami in za celotno Cerkev«.19
Krščanska vera je v jedru preprosta. Svojo pridigo pri sv. maši
v Regensburgu, 12. septembra 2006, je začel z geslom svojega
apostolskega potovanja: »Kdor veruje, ni nikoli sam.« Nadaljeval
je z vprašanji: »Kaj pravzaprav verujemo? Kaj vera sploh je? Ali
je v modernem svetu to še mogoče? Če pogledamo velike sume
teologije, ki so jih napisali v srednjem veku, ali če pomislimo na
množico knjig, ki jih vsak dan pišejo o veri in proti njej, bi človek
skoraj obupal in mislil, da je vse to preveč zapleteno. Od samih
dreves na koncu ne vidiš več gozda. In res je: pogled vere obsega
nebo in zemljo; preteklost, sedanjost, večnost in ga zato nikoli
ne moremo povsem izčrpati. Pa vendar je pogled vere v svojem
jedru preprost. Gospod sam je dejal Očetu: 'To si hotel razodeti
malim – tistim, ki morejo videti s srcem' (prim. Mt 11,25). Cerkev pa nam daje čisto kratek povzetek, v katerem je povedano
vse bistveno: to je tako imenovana apostolska veroizpoved…
V svoji temeljni zasnovi obstaja veroizpoved samo iz treh glavnih
delov, in ni drugega kakor razširitev krstnega obrazca, ki ga je
vstali Gospod sam izročil učencem za vse čase, ko jim je rekel:
'Pojdite, učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha' (Mt 28,19).«20

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 49

11. 03. 2024 08:51:11

50

Anton Štrukelj

4. Odmik od sveta, da bi bili »luč sveta«
Joseph Ratzinger je večkrat opozarjal na pravilen odnos Cerkve
do sveta. Svaril je pred posvetnostjo in klical k nujnemu odmiku od
sveta (Entweltlichung)21 zato, da bi bili dejavno navzoči v njem in ga
preoblikovali z evangeljskim kvasom. Kot papež je imel znamenit
govor v Freiburgu (25. september 2011).22 Začel ga je s pogledom
na dejansko stanje in dejal: »Že desetletja doživljamo upad verskega
življenja, ugotavljamo vse večje oddaljevanje znatnih delov krščenih
od cerkvenega življenja. Poraja se vprašanje: ali se mora Cerkev
spremeniti? Ali se ni dolžna v svojih službah in strukturah prilagoditi sedanjosti, da bi dosegla današnje ljudi, ki iščejo in dvomijo?«
Sveto mater Terezijo so nekoč vprašali, kaj bi se moralo po
njenem mnenju v Cerkvi najprej spremeniti. Odgovorila je: vi in
jaz! Sprememba je res potrebna. »Vsak kristjan in celotno občestvo verujočih sta vedno poklicana k prenovi.« Kakšna pa naj bo
ta sprememba, vpraša Benedikt. Ali gre za prenovo in preureditev
stanovanjske hiše? Ali gre za popravek, da bi lažje in hitreje prišli
na cilj? Ko gre za prenovo Cerkve, je odločilno merilo apostolsko
poslanstvo Jezusovih učencev in Cerkve. Glede tega poslanstva se
mora Cerkev vedno znova preverjati.
Sinoptični evangeliji navajajo razne vidike Jezusovega naročila.
Poslanstvo je osebno naročilo: »Vi ste moje priče« (Lk 24,48). Jezus
pooblašča apostole: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«
(Mt 28,19), daje jim vesoljno nalogo: »Oznanjujte evangelij vsemu
stvarstvu« (Mr 16,15). Evangeljsko pričevanje v svetu je pogosto
zatemnjeno in oslabljeno. Že sv. papež Pavel VI. je ugotavljal: »Če
Cerkev sama sebe vsak dan globlje spoznava in če si prizadeva
upodobiti se po vzoru, ki ji ga je pokazal Kristus, se zgodi, da jo
imajo za močno različno od miselnosti in ravnanja ljudi, med
katerimi živi in katerim se skuša približati.«23
Poslanstvo Cerkve izhaja iz skrivnosti troedinega Boga, iz
skrivnosti njegove stvariteljske ljubezni. Bog sam je ljubezen. Bog
se je v učlovečenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa nepojmljivo približal človeku. Bog je postal človek, ne da bi svet potrdil

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 50

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

51

v njegovi svetnosti in ga pustil, kakršen je, ampak zato, da bi ga
spremenil. Po besedah cerkvenih očetov se je zgodila »čudovita
zamena«, sacrum commercium, sveta zamenjava med Bogom in
človekom. Bog postane eden od nas, sprejme naše grehe in nam
podari samega sebe, svoje božanstvo.
Cerkev dolguje zahvalo Bogu zase in za vse darove. Cerkev
nima in ne zmore ničesar sama iz sebe. Ne more reči: to smo pa
sijajno naredili! Njen smisel je v tem, da je orodje odrešenja. Njen
namen je, da svetu prinaša »Kristusa, luč narodov, lumen gentium«. S to besedo se začenja dogmatična konstitucija o Cerkvi in
nadaljuje: »Cerkev je v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje
in orodje za notranjo zvezo z Bogom in edinost vsega človeškega
rodu« (LG = C 1).
Da bi Cerkev ustrezala tej nalogi, se mora vedno znova truditi,
da bi se rešila svoje posvetnosti in postajala odprta za Boga, njegovo orodje za odrešenje sveta. S tem uresničuje Jezusove besede:
»Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta« (Jn 17,16). Prav s tem
se podarja svetu in mu služi. Zgodovina nekako prihaja Cerkvi
na pomoč z raznimi obdobji sekularizacije, ki so pripomogle k
njenemu očiščenju in notranji prenovi. Sekularizacije – odvzem
cerkvene posesti ali privilegijev – so pomenile globoko segajoč
odmik od posvetnosti. Tako je Cerkev odložila posvetno bogastvo
in spet postala ubožna. Papež Benedikt omenja, da s tem Cerkev
deli usodo Levijevega rodu v Izraelu, ki edini ni imel svoje posesti.
Njegov delež je Bog sam!
»Zgodovinski primeri kažejo: misijonarsko pričevanje od sveta
odmaknjene Cerkve sveti močneje. Cerkev, osvobojena gmotnih
in političnih bremen, se more bolje in zares krščansko obračati
k vsemu svetu, biti zares odprta do sveta. Spet more bolje živeti
svojo poklicanost, da časti Boga in služi bližnjemu.«24 S takšno
odprtostjo Cerkve svetu je začrtano, kako naj posamezen kristjan
učinkovito in ustrezno uresničuje svojo odprtost svetu in svoje
krščansko poslanstvo.
Nikakor ne gre za novo taktiko, da bi Cerkvi priskrbeli veljavo.
Ne, gre za to, da odložimo vsako taktiko in si prizadevamo za popolno

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 51

11. 03. 2024 08:51:11

52

Anton Štrukelj

poštenost, ki ne izključuje ali izriva ničesar od današnje resničnosti,
ampak prav danes živi vero. »Povejmo to še drugače: krščanska vera
je za človeka vselej – in danes še posebno – škandal, pohujšanje.
Ljudem je zmeraj prezahtevno verovati, da se večni Bog zanima za
nas ljudi in nas pozna; verovati, da je Nedojemljivi v nekem času
na nekem kraju postal oprijemljiv, da je Neumrljivi trpel in umrl na
križu ter nam smrtnikom obljubil vstajenje in večno življenje.« To
je v krščanski veri najvišje in največje, za človeka najdragocenejše,
edino pomembno. Polega tega dejanskega »škandala« se pojavljajo
še drugotna pohujšanja, ki nekako zastirajo glavno pohujšanje: »Ta
škandal, ki ga ni mogoče odpraviti, če nočemo odpraviti krščanstva
samega, so žal prav v zadnjem času prekrila druga boleča pohujšanja
oznanjevalcev vere. Nevarno je, če ti škandali stopijo na mesto prvotnega skandalon, pohujšanja križa, in ga napravijo nedostopnega.«25
In papež Benedikt sklene: »Toliko bolj je čas, da najdemo pravi
odmik od sveta (Entweltlichung), da srčno odložimo posvetnost
Cerkve. To seveda ne pomeni, da se umaknemo iz sveta, ampak
nasprotno. Cerkev, ki se znebi bremena posvetnega, zmore ljudem,
tako trpečim kakor tistim, kateri jim pomagajo, posredovati posebno življenjsko moč krščanske vere tudi na socialnem in dobrodelnem področju… Samo globoka povezanost z Bogom omogoča
polnovredno pozornost do sočloveka; brez ljubezni do bližnjega
pa povezanost z Bogom shira.«26

5. Upanje gorčičnega zrna
Joseph Ratzinger je že leta 1973 povedal: »V resnici Cerkev
vedno ostaja gorčično zrno. Za Cerkev je vedno veliki petek, velika
noč in binkošti hkrati (Hans Urs von Balthasar). Cerkev ni kakor
rastlina, v kateri je seme samo na začetku. Križ zanjo ni oddaljeni
začetek. Cerkev vselej doživlja veliki petek, kakor sme tudi vedno
znova izkušati veliko noč. Cerkev ostaja gorčično zrno skozi vso
svojo zgodovino. Vedno živi od nepojmljive moči Svetega Duha in
nikdar od dotlej dosežene moči svojega organizma.«27

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 52

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

53

V vsakem času nujne prenove Cerkve ni mogoče pričakovati
od prilagajanja svetu ali pocenitve svetopisemske zahteve. Pogled
v zgodovino Cerkve jasno kaže, da je prava prenova vedno izhajala
iz osebnega spreobrnjenja in prizadevanja za dosledno krščansko
življenje, iz globlje ljubezni do Kristusa ter jasnejšega oznanjevanja,
prepričljivejše kateheze in dostojnejšega obhajanja liturgije.28
Kardinal Ratzinger pojasnjuje: »Cerkev po eni strani potrebuje
gibčnost, da bi mogla sprejeti spremenjene naravnanosti in ureditve
v družbi ter se odtrgati od dosedanjih prepletenosti. Po drugi strani pa toliko bolj potrebuje zvestobo, da bi ohranila in obvarovala
to, kar človeku pomaga, da je človek; kar mu dovoljuje preživeti,
kar varuje njegovo dostojanstvo. Cerkev mora trdno ohranjati in
usmerjati človeka navzgor, k Bogu; kajti samo od tam more priti
moč miru na tem svetu.«29
Papež Benedikt XVI. je v božičnem nagovoru rimski kuriji
22. decembra 2005, ob 40-letnici sklepa drugega vatikanskega
koncila, ocenil, da sta se soočili in spopadli dve nasprotni hermenevtiki, dva nasprotujoča si načina razlage in sprejemanja koncila:
»Ena razlaga je povzročala zmedo, druga je obrodila sadove, kar
se je dogajalo v tišini, a je postajalo vedno bolj opazno, in še naprej rojeva sadove. Na eni strani je razlaga, ki bi jo poimenoval
'hermenevtika preloma'; ta se je neredko opirala na naklonjenost
medijev in tudi nekega dela moderne teologije. Na drugi strani
pa je 'hermenevtika reforme', prenove v nepretrganosti ene same
Cerkve, ki nam jo je Gospod podaril. Cerkev je subjekt, ki raste s
časom in se razvija naprej, a pri tem vedno ostaja ista.«30
Močna spodbuda za oznanjevanje evangelija v razkristjanjeni
družbi je bilo leto apostola Pavla.31 Leta 2010 je papež Benedikt
ustanovil Papeški svet za novo evangelizacijo (motu proprio »Ubicumque et Semper«, 21. september 2010). Ob prvi obletnici je v
nagovoru udeležencem kongresa poudaril »postavo rodovitnosti«
Božje besede: »Današnji svet potrebuje ljudi, ki govorijo z Bogom,
da bi mogli govoriti o njem. Vedno moramo spominjati tudi na to,
da Jezus ni odrešil sveta z lepimi besedami ali pozornost vzbujajočimi sredstvi, ampak s svojim trpljenjem in svojo smrtjo. Postava

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 53

11. 03. 2024 08:51:11

54

Anton Štrukelj

pšeničnega zrna, ki umrje v zemlji, velja tudi danes. Ne moremo
dajati življenja drugim, ne da bi darovali svoje življenje: 'Kdor zaradi
mene in zaradi evangelija izgubi svoje življenje, ga bo rešil,' nam
govori Gospod (Mr 8,35).«32

Opombe
1

Glej Karl M. Woschitz, »Siehe, ich mache alles neu«, v: Božjo voljo spolnjevati. Jubilejni
zbornik ob 75-letnici Alojzija Šuštarja, ljubljanskega nadškofa in metropolita, SŠK, MD,
Ljubljana – Celje 1995, 701-716.

2

Irenej, Adversus haereses, 4, 34, 1 (PG 7, 1083); 3,24,1 (slednje navaja tudi KKC 175).

3

Joseph Ratzinger, Sol zemlje. Krščanstvo in katoliška Cerkev ob prelomu tisočletja.
Pogovor s Petrom Seewladom, Družina, Ljubljana 1998, 300s.

4

Henri Kardinal de Lubac, Zwanzig Jahre dannach, Verlag Neue Stadt, München-Zürich-Wien, 1985, 101-103. Glej Anton Štrukelj, Kristusova novost, Družina, Ljubljana 2000, 18s.
5

Anton Strle, »Cerkev nosi upanje sveta«, v: Družina, 25 (1076), št. 12, str. 6. Strle navaja
Henri de Lubac, Paradoxe et Mystère de l'Eglise, Ed. Montaigne, Pariz 1967, 22 sl.
6

Joseph Ratzinger, Aggiornamento. Pridiga v Rimu, 11. 10. 1981, v: Mitarbeiter der
Wahrheit, Würzburg 1990, 85s.

7

Hans Urs von Balthasar, Schleifung der Bastionen, Johannes Verlag Einsiedeln 1952
(51989).
8
Hans Urs von Balthasar, Rechenschaft 1965, v: isti, Zu seinem Werk, Johannes Verlag
Einsiedeln, Freiburg 22000, 44. Prim. tudi njegovo knjigo Cordula oder der Ernstfall,
Johannes Verlag Einsiedeln 1966 (52021).
9

Isti, Rechenschaft, 8; Zu seinem Werk, 45.

10

Anton Strle, H. U. von Balthasar o »krščanskem stanu« kot »resnem primeru« Cerkve
današnjega časa, v: BV 39 (1979) 105-110, tu 105.
11

Balthasar, Cordula oder der Ernstfall. Mit einem Nachwort zur dritten Auflage, Johannes
Verlag Einsiedeln 1967, (Freiburg 52021), 81 in 130.

12

Anton Strle, n. d., 109.

13

Balthasar, Cordula, n. d. 131.

14

Balthasar, n. d., 131s. Prim. Strle, n. d., 106.

15

Papež Benedikt XVI., O krizi vere, v: Communio 29 (2019) 89–103, tu 101

16

Avguštin, En. In Ps 95,2 (CChr 39, 1343), nav. Joseph Ratzinger, Was heißt Erneuerung
der Kirche?, v: JRGS 8/2, 1186–1202, tu 1191s. Glej Ratzingerjev članek v tem zvezku.

17

Kardinal Joseph Ratzinger, Poklicani v občestvo. Današnji pogled na Cerkev, Ljubljana
1993, 7.

18

Prim. Kardinal Joseph Ratzinger, Spremna beseda, v: Christoph Schönborn, Ljubiti
Cerkev, Družina, Ljubljana 1997, 5-6.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 54

11. 03. 2024 08:51:11

Prenova Cerkve

55

19

Joseph Ratzinger, Was heißt Erneuerung der Kirche?, v: JRGS 8/2, Herder, Freiburg
2010, 1186–1202, tu 1202.

20
Papež Benedikt XVI., pridiga v Regensburgu, 12. september 2006, v: Insegnamenti di
Benedetto XVI II, 2 2006, LEV, 2007, 252-256, tu 253.
21

Glej Achim Buckenmaier, Entweltlichung der Kirche und Neuevangelisierung der
Welt, v: Mitteilungen. Institut Papst Benedikt XVI., Regensburg 2004, 65-77.

22

Papež Benedikt XVI., nagovor v Freiburgu, 25. september 2011, v: Insegnamenti di
Benedetto XVI VII, 2 2011, LEV, 2012, 336–341.

23

Papež Pavel VI., Ecclesiam Suam (6. avgust 1964), Ljubljana 1965, 60 (prevedel in uvod
napisal Anton Strle).

24

Papež Benedikt XVI., nagovor v Freiburgu, n. d., 340.

25

Papež Benedikt XVI., nagovor v Freiburgu, n. d., 340s.

26

Papež Benedikt XVI., nagovor v Freiburgu, n. d., 341. Prim. Bogdan Dolenc, Spremna
beseda, v: Yves Congar, Za Cerkev služenja in uboštva, Ljubljana 2011, 113-131, tu 130s.
27
Joseph Ratzinger, Die Hoffnung des Senfkorns, Betrachtungen zu den zwölf Monaten
des Jahres, Meitingen-Freising 1973. Naš prof. Anton Strle je že takrat predstavil to knjižico:
A. Strle, Telo in nebeško veličastvo (iz J. Ratzinger, Die Hoffnung des Senfkorns, 26–28),
v: CSS 11(1977)122. Ponatis v: Communio 30 (2020) 337–338.
28
Prim. Rudolf Voderhozler, Zur Erneuerung der Kirche. Geistliche Impulse zu aktuellen
Herausforderungen, Verlag Friedrich Pustet, Regensburg 2020, 21.
29

Joseph Ratzinger, Sol zemlje. Krščanstvo in katoliška Cerkev ob prelomu tisočletja.
Pogovor s Petrom Seewaldom, Družina, Ljubljana 1998, 246.

30

Papež Benedikt XVI., nagovor Rimski kuriji, 22. december 2005, v: Insegnamenti di
Benedetto XVI V, I 2005, LEV, 2006, 1018-1032, tu 1024s. Glej Franz-Xaver Heibl, Die
»Hermeneutik der Reform« und die Erneuerung der Kirche, v: Mitteilungen Institut Papst
Benedikt XVI., Jhg. 12 / 2019, Schnell & Steiner, Regensburg 2019, 98–116.

31

Papež Benedikt XVI., Kateheze o apostolu Pavlu. »Vse delam zaradi evangelija«, MD
Celje 2009.
32

Papež Benedikt XVI., »Božja beseda raste in se širi«, v: Communio 22 (2012) 225–228,
tu 228.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 55

11. 03. 2024 08:51:11

56

Anton Štrukelj

Casta meretrix
Z dragoceno Jagnjetovo krvjo očiščena Cerkev
»Credo unam, sanctam, catholicam et apostolicam Ecclesiam« (Verujem eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev). Drugi
vatikanski koncil uči, da je »Cerkev že na zemlji obdarovana z
resnično, čeprav nepopolno svetostjo« (C 48). Ko izpovedujemo
brezmadežnost in svetost Cerkve, pa ne smemo zamolčati senčne
plati resničnosti: v Cerkvi je tudi greh, ker jo sestavljamo grešni
ljudje. »A veliko bi pridobili, če bi kristjani vedno znova uvideli,
za kakšno ceno je bila odkupljena svetost Cerkve,« pravi Hans Urs
von Balthasar v razpravi »Casta Meretrix«.1 Nekoliko nenavaden
naslov »čista nečistnica« izhaja od cerkvenih očetov in označuje
»sveto Cerkev iz grešnikov«. Cerkev je namreč sveta, tudi če so v
njeni sredini grešniki: »Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen,
neomadeževan' in ni poznal greha, temveč je prišel v spravo za
grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta
in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in
prenavljanjem« (C 8; prim E 3; 6).

1. Pomen izraza »čista nečistnica«
Patristična podoba o grešnosti Cerkve se javlja tudi v srednjem
veku. Balthasar navaja dva primera. Najprej Danteja, ki vidi, da v
Anton Štrukelj, Casta Meretrix. Durch das kostbare Blut des Lammes gereinigte Kirche.
Ta članek je bil napisan na željo uredništev Mednarodne katoliške revije Communio.
Številni prevodi.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 56

11. 03. 2024 08:51:11

Casta meretrix

57

vozu Cerkve namesto Beatrice sedi babilonska nečistnica skupaj
z nekim velikanom (francoskim kraljem). Še krepkejše so besede,
ki jih izreka veliki teolog in pariški škof Wilhelm d'Auvergne:
»Cerkveni voz danes ne pelje več naprej, ampak nazaj, ker konji
tečejo vzvratno in vlečejo voz nazaj. […] Kdo ne bi tako strašne
popačenosti imel za Babilon namesto za Kristusovo Cerkev, kdo
je ne bi označil za puščavo namesto za božje mesto? […] Zaradi
te strašne umazanije nizkotnih in mesenih ljudi, ki v takem številu preplavljajo Cerkev, da so od samih plev drugi v njej zakriti
in nevidni, heretiki imenujejo Cerkev nečistnico in Babilon.
S pogledom na zavržene in na kristjane zgolj po imenu bi mogli
po pravici tako čutiti in govoriti, vendar se ti sramotni nazivi ne
nanašajo na vse kristjane. To ni več nevesta, ampak strašno divja
pošast. […] Jasno, da o njej v takšnem stanju ni mogoče reči: 'Vsa
lepa si, in madeža ni na tebi'.«2

2. Tema v Stari zavezi
Že zdavnaj pred Ozejem je zaveza med Bogom in izraelskim
ljudstvom opisana v podobi poroke. Zato je odpad od Jahveja
prešuštvo. Tako govori Gospod: »Ne smeš se priklanjati drugemu
bogu, ker je Gospodovo ime 'Ljubosumni', ljubosumen Bog je. Nikar
ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele!« (2 Mz 34,14–15). Vendar je
Izrael prelomil zavezo, ki jo je Bog sklenil z njim.
Tragika in hkrati bolečina Boga je nezaslišano prikazana pri
preroku Ozeju. Bog mu ukaže, naj gre k hotnici, jo vzame za ženo
in z njo spočenja otroke prešuštva, na katere bo padla sramota njihove matere. Prerok Izaija ogorčeno toži nad Jeruzalemom: »Kako
se je sprevrgla v vlačugo zvesta prestolnica! Polna je bila pravice,
pravičnost je bila v njej, zdaj pa morilci« (Iz 1,21). Po preroku Jeremiju Bog spominja ljudstvo »na predanost tvoje mladosti, ljubezni
tvoje zaročne dobe, ko si hodila za menoj v puščavi« (2,2). Žal
mora Bog svojo ljubljenko prepustiti sovražnikom. A tudi kazen
in zavrženje sta skrivnost Božje zvestobe. Ezekiel privede podobo

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 57

11. 03. 2024 08:51:11

58

Anton Štrukelj

skoraj do neznosnosti, ko opisuje nesramno Izraelovo zakonolomstvo: najprej v 16. in nato v 23. poglavju.
Tema po izgnanstvu zbledi. V ospredje pride posameznik, zlasti v Visoki pesmi. Ob tej viziji bo nova zaveza razvijala teologijo
Cerkve kot neveste. Poročna skrivnost je v središču Balthasarjeve
ekleziologije.3 »Ženitovanjskost ostane najbolj notranja skrivnost
Cerkve, blažena in boleča obenem, ker svoj izvor vedno na novo
dobiva iz ponavzočevanja križa.«4 V uvodu v razlago Visoke pesmi Adrienne von Speyr zapiše: »Nič ni času primernejše kakor
poglabljanje v to skrivnost zaročništva med Kristusom in Cerkvijo.
Samo iz tega, ne iz spreminjanja institucionalnih struktur je mogoče
pričakovati učinkovito prenovo Cerkve.«5

3. Tema v Novi zavezi
Novozavezna govorica deluje bolj zadržano. »Nasproti fortissima Gospodovih izrekov tukaj govori nekdo, ki je ‘krotak in iz
srca ponižen’. Ne bo se prepiral in ne bo vpil. Nihče ne bo slišal
njegovega glasu na ulicah’ (Mt 11,29; 12,19). Toda to tiho govorjenje je še stopnjevana moč, najtišje plapolanje najbolj vročega
plamena« [str. 215] Sin dopolni, kar so povedali preroki. Nove
zaveze ni mogoče razlagati brez stare. Učlovečenje je dokončna
izpolnitev dotedanjega.
Na odru življenja »so evangeljski prizori od nekdaj pritegnili
pozornost cerkvenih očetov: hotnica pri Luku 7, dvomljiva Samarijanka s svojimi šestimi/sedmimi možmi, prešuštnica (Jn 8),
pri Jn 12 neka Marija, ki vsaj posnema kretnjo grešnice (Lk 7),
Magdalena, iz katere je bilo izgnanih sedem hudih duhov in je bila
oblita s krvjo križa ter je kot prva v Cerkvi oznanila vstajenje. To
nazorno gradivo stoji skupaj s ponovno ugotovitvijo, da Jezus zelo
rad ‘obeduje s cestninarji in grešniki’ (Mr 2,15–16; Mt 9,1), da ‘je
požrešneš in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov’ (Mt 11,19).
In to gradivo opravičuje besedo sodbe: ‘Resnično, povem vam:
cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 58

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix

59

je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli; cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli’ (Mt 21,31–32). Tako bo tudi
sin, ki je vse svoje imetje zapravil z nečistnicami, z očetom obhajal
gostijo pred onim, ki je ostal doma (Lk 15,11s)« [str. 215s.]
Balthasar pripominja, da v teh pripovedih »vsa luč sije na
Gospoda: na dogodek njegovega odpuščanja grehov. Nečistnica
stoji povsem nepoudarjeno, je le ponazorilo. To je tako izrazito, da
Gospod ob prešuštnici najprej pokaže solidarnost grešnih Judov z
njo, solidarnost z grešniki, in ji šele nato, skoraj mimogrede, skoraj
samoumevno, odpusti grehe. Svetloba pade na trditev: ‘Kristus
je ljubil Cerkev in sam sebe dal zanjo, da bi jo v vodni kopeli z
besedo posvetil (konsekriral, hagiodzein), jo očistil, da bi sam sebi
za poroko napravil veličastno Cerkev, ki ne bi imela madeža ali
gube ali kaj podobnega’ (Ef 5,25–27). To je tako zelo pomembno,
da vprašanje, česa jo je očistil in kakšna je bila prej, stopi povsem
v senco. Tudi nečistnice pridejo na svetlo šele v trenutku, ko so
že oblečene z Jezusovo milostjo, ko v kesanju padejo k njegovim
nogam. Vsa svetloba pade na postavitev pokonci, na odvezo«
[str. 217s.].
Milost odpuščanja je seveda povezana z naročilom, naj ne
greši več. Nobene varnosti ni: odpad ali ponovni padec je vedno
mogoč. Nezmotnost neveste ni nikjer zagotovljeno dejstvo. Cerkev
se more videti rešeno in varno samo v Gospodovem križu in ne
v sebi. Zato Cerkev moli zase in za svoje otroke. Vsi ti molivci
skupaj so Kristusova Cerkev, ki prosi za očiščujočo, posvečujočo
in varujočo milost.

4. Motiv Rahabe. Rešitev in očiščenje hotnice
Matej je v Jezusovem rodovniku z jasnim namenom izbral
ženske like. To so: Tamara, Rahaba, Ruta in Betsabeja. Te žene so
navedene, »da bi se pokazalo, da naj Kristus ne bi bil rojen samo
iz Judov, ampak tudi iz poganov, ne samo iz pravičnih, ampak tudi
iz grešnikov« (Anzelm iz Laona, In Mt 1, PL 162, 1239). Rhabanus

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 59

11. 03. 2024 08:51:12

60

Anton Štrukelj

Maurus poudarja: »To se je zgodilo, da bi čisto v dobesednem
smislu občudovali dobroto Gospoda, ki se je zaradi izničenja človeških grehov hotel roditi ne samo iz ljudi, ampak iz grešnikov in
nečistnic« (Hom in Evang. 163; PL 110, 458) [str. 222].
Rahaba je v Novi zavezi omenjena trikrat. Za pavlinsko teologijo je priča opravičenja po veri: Rahaba je v Jerihi sprejela dva
Jozuetova oglednika (Heb 11,31). Za teologijo, ki se navdihuje ob
Jakobu, pa je bila opravičena zaradi del (Jak 2,25).
Origen je klasik teologije o Rababi. Za njegovo kontemplacijo
je pomembna vsaka podrobnost: »Rahaba pomeni prostranost,
latitudo. Katera je ta prostranost, če ne Kristusova Cerkev, ki
je bila zbrana skupaj iz grešnikov kakor iz hotnic … Rahaba iz
hotnice postane prerokinja … Poglejmo, kako se je dogovorila z
oglednikoma. Da jima skrivnosten, nebeški nasvet, ki nima ničesar
zemeljskega: ‘Pojdita na gorovje,’ se pravi, ne hodita po dolinah,
izogibajta se nizkega, oznanjajta, kar je vzvišeno. In sama pritrdi
na svojo hišo škrlatno znamenje, po katerem naj ubeži poginu
svojega mesta. Ni izbrala drugega, ampak škrlatno znamenje, ki
spominja na kri; videla je namreč, da za nikogar ni zveličanja, razen
v Kristusovi krvi.« Temu se pridružuje teologija hiše, Cerkve: ‘Vsi,
ki bodo v tej hiši, bodo rešeni.’ Če hoče biti kdo rešen, naj pride k
hiši bivše hotnice. Tudi če je kdo iz judovskega ljudstva, pa hoče
biti rešen, naj pride k tej hiši, da bo dosegel zveličanje. Naj pride
k hiši, v kateri je Kristusova kri kot znamenje odrešenja. Nihče
naj se glede tega ne vara, nihče naj se ne goljufa: zunaj te hiše, se
pravi zunaj Cerkve, ni zveličanja. Kdor koli stopi ven, je sam kriv
svoje smrti« (In Jos. hom 3,4 Baehr VII, 304–6; hom 6,4; ebd. 326)
[str. 226–227].
Aktualnost očiščujočega vcepljenja v Cerkev se pri Origenu
pokaže za vsakega posameznika: »Hotnica, ki je sprejela od Jezusa
poslane ogledenike, je to storila, da v prihodnje ne bi bila več hotnica. Seveda je bila duša vsakogar izmed nas ta hotnica, dokler je
živela v pregrehah in poželenjih. Toda sprejela je Jezusove poslance,
angele, ki jih je on poslal pred svojim obličjem, da bi pripravili
njegova pota« (Jos hom 1,4; ebd. 292) [str. 228]

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 60

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix

61

Rahaba pomeni tudi Cerkev iz poganov. Misel o Cerkvi
iz poganov kot spreobrnjeni nečistnici je tako splošna, da se
je uveljavila tudi brez navezave na Rahabo: »Kar je Rahaba za
teologijo Stare zaveze, to je Magdalena za Novo zavezo: spreobrnitev nekdanje nečistnice v dušo, ki ljubi Kristusa, še več, pod
križem izrecno postane simbol umite Cerkve, ki je na velikonočno jutro ponesla oznanilo zveličanja apostolom in svetu« [str.
235]. Hieronim razlaga: »Nečistnica, ki umiva in z lasmi briše
Odrešenikove noge, je podoba Cerkve, ki je zbrana iz poganov in
sliši besedo: tvoji grehi so ti odpuščeni« (Hieronymus, Ep. 122,3
CSEL 56,66).
Večina patrističnih besedil o Rahabi in Magdaleni poudarja
časovni prehod: nekoč je bila nečistnica, zdaj je svetnica. Isto
velja za Cerkev iz poganstva: nekoč se je vdajala malikom, zdaj je
čista za Kristusa. »Samo največji med cerkvenimi očeti presežejo
to dvojno omejitev: Origen, za katerega je Stara zaveza v celoti in
brez izjeme zgled in zrcalo za Cerkev: kar je bilo aktualno tedaj,
je seveda tudi danes. In Avguštin, za katerega je mogoče reči isto
iz nekoliko drugačnih razlogov.«6
Zares čista Cerkev je za Avguština in njemu sledeče razlagalce eshatološki pojem. Dokler Cerkev roma na tej zemlji, se
giblje v dinamiki vsega bivanja in vse resničnosti, kakor pove
Gregor Veliki: »Zato reci, o Cerkev: ‘Črna sem, a lepa’, črna
po vaši presoji, a lepa po Božjem obsenčenju z milostjo …,
črna po zasluženju, lepa po milosti, črna sama v sebi, lepa po
milosti, črna v preteklem, lepa v skladu s tem, kar sem postala
v prihodnjem« (Cant, C. 1, v 5). Dokler je Cerkev kot stvarno
občestvo vernikov na tem svetu, zre tudi stvarno v obe smeri,
kakor pokaže Dionizij Kartuzijanec: Cerkev je vedno hkrati
brezmadežna Cerkev in izmaličena Cerkev; vedno hkrati devica
in hotnica: »Cerkev je namreč iznakažena, odvrnjena, brezkrvna
in hotniška glede na vernike, ki ne pokažejo ljubezni in del ter
so zamazani s pregrehami; njihove duše niso Kristusove neveste,
ampak hudičeve prešuštnice« (In Cant, art 12; Opp VII, 368 B;
art 18, 406B).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 61

11. 03. 2024 08:51:12

62

Anton Štrukelj

5. Motiv Ozeja. Odrešenje po združitvi s hotnico
Balthasar uvodoma pove: »V temi Rahaba je glavna oseba
žena; po svoji veri ali po svojih delih je očiščena in rešena. Ona
sama odpre vrata odrešeniku Jozuetu – Jezusu. Tudi Magdalena
pride sama h Gospodu. V temi Ozej pada svetloba na moža in
njegovo ponižujoče dejanje: Ozej je podoba Božjega usmiljenja
in njegove vse do skrajnosti ponižujoče se ljubezni. Samo po tej
ljubezni je hotnica Izrael, ki je podoba Cerkve človeštva, rešena
in njeno potomstvo krščeno. Šele tu dobi tema svojo nepojmljivo
globino. Ozej deduje po Božjem naročilu in je s tem Kristusova
predpodoba. A to, kar dela, ni ponižujoče samo zanj, ampak je
tudi za druge dvoumno in polno nesporazumov. Zato je mogoče
in logično, da cerkveni očetje tudi druge telesne združitve v Stari
zavezi razlagajo v naobrnitvi na Kristusa in Cerkev, na primer
Samsonovo združitev s Filistejko in zlasti z Dalilo, ki ga oropa
njegove moči; Mojzesovo združitev z Etiopijko in celo prešuštno
Davidovo združitev z Betsabejo« [str. 239s.].
Hieronim se sklicuje na več predhodnikov, zlasti na Origena,
in pripominja: »Kdo se takoj na začetku knjige ne spotakne, ko je
Ozeju kot prvemu izmed prerokov ukazano, naj si vzame za ženo
prešuštnico, in Ozej temu ne nasprotuje, … ne naguba čela, ampak gre strumno v hišo hotnice in pripelje vlačugo v tabor. In ne
posveti je v zakonsko čistost, ampak se sam izkaže kot prostaški
in razuzdan. ‘Kdor se namreč druži s hotnico, postane z njo eno
meso’ (1 Kor 6,16)« [str. 241]. Bog se je v Kristusu zaročil s hotniško človeško naravo, kajti »dežela se nesramno kakor nečistnica
obrača od Gospoda« (Oz 1,2). Ves človeški rod je zapustil občestvo
z Bogom [str. 242]. Zato je Ozejevo dejanje znamenje, »kajti ta
rod je s prešuštvovanjem bežal od svojega Boga in prešuštvuje še
danes in bo še naprej prešuštvoval«, z žalostjo pripominja Rupert
iz Deutza (Osee, PL 168, 22B) [str. 245].
Zaveza je dejansko prelomljena. Bog sam bo plačal ceno za
njeno ponovno vzpostavitev. To je »do skrajnosti ponižujoče bistvo
učlovečenja Boga. In samo to najskrajnejše ponižanje (prav v ‘ho-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 62

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix

63

tniško meso’) je bilo sredstvo in pogoj za preoblikovanje ‘hotnice’
v ‘sveto’, odpadlega človeštva v brezmadežno Cerkev« [str. 250].
Hans Urs von Balthasar je obravnaval to tematiko tudi v trilogiji,
in sicer v Herrlichkeit (Veličastvo), kjer je v knjigi »Stara zaveza«
spisal pomembno poglavje z naslovom »Stopnice pokorščine«.7
Za dolgo zgodovino Izraelovih prelomov zaveze je bistvena nezvestoba. Prelomljena zaveza je zakonolom, prešuštvo. Kolikokrat
se je to zgodilo! Bog sam trpi zaradi Izraelove nezvestobe. In nato
pride preobrat: »Moje srce se v meni obrača, moje usmiljenje prekipeva. Ne bom storil po svoji plamteči jezi, ne bom zvrnil Efrajima v pogubo. Kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi«
(Oz 11,8–9). Sledijo slovesne besede: »To, kar tukaj vzplapola kot
ljubezen onkraj jeze in se nanaša na božanskost Boga, na njegovo
absolutnost, se tu razodene v nedojemljivi globini kot kabod Jhwh
(veličastvo Boga). … Tu se je začelo Božje zavzezmanje, ki se ne
bo umirilo pred Golgoto.«8

6. Motiv Eve. Krivoverstvo kot hotništvo
Če Ženin ohranja nevesto Cerkev v njeni čistosti, mora ta
vedeti, da je to popolna milost. Dialektika cerkvenega bivanja je
v nedvomni resničnosti obeh polov: obstaja nezmotna Cerkev, ki
jo sestavljajo zmotljivi ljudje! Pavel trajno računa s to dialektiko,
ko pove: »Do vas čutim nekakšno Božjo ljubosumnost, ker sem
vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas
postavil predenj. Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in
oddaljile od preprostosti, vdanosti do Kristusa, kakor je kača s
svojo zvijačo preslepila Evo« (2 Kor 11,2–3). Naslednja beseda
pokaže, da Pavel misli na nevarnost zapeljevanja v krščanskem
nauku, ko govori o »drugem Jezusu«, »drugem nauku« in »drugem
evangeliju«. Edinost Cerkve je »preprostost« (haplotês) vašega
mišljenja do Ženina; tuj nauk pa je nauk pod krinko Kristusa,
Duha, evangelija; to je razklanost nevestine enovite preprostosti
in s tem pravi propad, tekanje za tujim duhom, nezvestoba, pre-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 63

11. 03. 2024 08:51:12

64

Anton Štrukelj

šuštvo, tokrat pod podobo prve Evine nezvestobe. Pavel se boji
prav tega odpada neveste, zaročene z Gospodom. Cerkveni očetje
so v tej luči dojemali krivoverstvo kot najnevarnejše duhovno
nečistovanje. Največ je o tem razpravljal Origen, ki je skrivnost
razcepljenja na eni strani občutil kot nadaljnje trpljenje Besede
v Cerkvi, na drugi strani pa je imel posebno natančen čut za
nezvestobo v skritem srcu, ko človek prisluškuje tujim duhovom:
»Prav lepo je izoblikova človeška duša, ki ima čudovito lepoto.
Nekateri prešuštni in nečedni ljubimci zaradi tega, pritegnjeni
od njene miline, hlepijo po njej in bi radi ‘nečistovali z njo’…
V mesenem nečistovanju se uničijo telesa, v duhovni nečistosti
pa se pokvari ‘duhovni čut’ in se duša sama rani« (Ezek. h. 7,6;
Baehr, 8,396).
V zvezi s herezijo kot obliko nezvestobe in nečistosti se Pavel
boji možnega odpada pri tistih, ki pripadajo nevesti Cerkvi. Origen
mu pritrjuje, ko pravi, da javno prešuštvo cerkvenega razkola izhaja
iz notranjosti Cerkve, iz njene tajne ali očitne grešnosti. »Ločitev
med stvetostjo in herezijo poteka skozi vsak ud Cerkve. Avguštin
je to Origenovo in splošno patristično pojmovanje Cerkve dopolnil
v svojem nauku o obeh državah, ki obstajata v caritas in cupiditas, v ljubezni in poželenju. Prikrito in neugotvoljivo se ta ločitev
odigrava v srcu vsakega posameznika … Cerkev je res utemeljena
v Mariji, a v svojih udih stalno nosi nagnjenje, da bi se pogreznila
nazaj k Evi ali, v najboljšem primeru, da bi se od Eve hrepeneče
stegovala k Mariji« [str. 255s.].

7. Tema Jeruzalem. Greh v Cerkvi kot prešuštvo
»Vsa resnoba vprašanja nastopi tam, kjer nezvestoba ni več
pretežno zunaj Cerkve, v hereziji, ampak jo vidimo v njej sami in
postane neizogibno soočenje Cerkve s starozaveznimi besedili o
Jeruzalemu. Vsi kristjani smo grešniki, in če Cerkev ne greši kot
Cerkev, vendarle greši v vseh svojih udih in mora priznavati svojo
krivdo po ustih vseh svojih udov« [str. 257s.].

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 64

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix

65

Avguštin spodbuja Cerkev kot celoto, naj se v strahu in trepetu
vedno spominja svojega izvora: »Sveta Cerkev smo mi. Častimo
jo kot pravo nevesto onega Ženina. Kaj naj še rečem? Velika in
edinstvena je ženinova naklonjenost: našel je prešuštnico, iz nje
napravil devico. Naj ne taji tega, da je bila nečistnica zato, da morda ne bi pozabila na usmiljenje osvoboditelja. In kako ne bi bila
nečistnica, ko pa je tekala za maliki in demoni? Nečistost srca je
bila v vseh: v nekaterih nečistovanje mesa, v vseh pa nečistost srca.
On pa je prišel in jo napravil za devico. V veri je Cerkev devica.
V mesu ima malo posvečenih devic, v veri mora imeti vse za device,
može prav tako kakor žene.« Sledi navedek 2 Kor 11,2–3. »Devica
je torej Cerkev; devica je, devica naj tudi bo. Naj se varuje pred
zapeljivcem, da je ne bo pogubil« (S. 113,7; PL 38, 1063–4). Ta
»caveat« (naj se varuje) zadoni še krepkeje pri Ambrožu, ko svari
device: »Cerkev ni ranljiva sama v sebi, drage hčere, ne sama v sebi,
ampak v nas je ranljiva. Varujmo se torej, da naš padec ne postane
rana za Cerkev. Caveamus igitur, ne lapsus noster vulnus Ecclesiae
fiat« (De Virginitate 10,48 ; PL 16,278D) [str. 258s.].
Ta trepet Cerkve, ki v pokori »stoji nad seboj«, je že zelo zgodaj,
pri Hipolitu, našel pomenljiv izraz. Spet je Magdalena tista, ki ob
Kristusovih nogah nosi poteze klečeče Cerkve. »Objemam Kristusove noge; ne pusti me nazaj na zemljo, da ne podležem zapeljevanju! Sicer me ujame kača in mi bo spet poskušala nastaviti past,
spet po poskušala premagati Adama. Pelji me v nebesa!« Ambrož
je mnoge Hipolitove besede o Visoki pesmi prevzel v svoja dela.
Hieronim pa v vsej svoji odvisnosti od aleksandrijskega učitelja
Origena vzklika: »Kolikor višje je kdo postavljen, toliko bolj se mora
bati, da bi padel in da bi glede na svoj položaj nečistoval« (Ez 16;
PL 25,137 BC). To nečistost razlaga enkrat kot krivoverstvo in drugič kot nenravnost v najširšem pomenu. Iz velikih Origenovih in
Hieronimovih svarilnih pridig sije najgloblje občestvo usode med
Cerkvijo v celoti in njenimi svetimi ali grešnimi udi. Cerkev ima
svojo usodo v udih, tako kakor imajo udje svojo usodo v njej. Zato
padajo grehi hčera in sinov na mater; in zato mora mati Cerkev v
svojih udih moliti in prositi za lastno svetost.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 65

11. 03. 2024 08:51:12

66

Anton Štrukelj

Origen posebej govori tudi o ljudeh Cerkve. »O teh ljudeh govori, kolikor sestavljajo in predstavljajo Cerkev … Govori pa tudi
eksistencialno. Govoriti mora o samem sebi. Cerkev bi bila čista,
če on ne bi bil tako nečist … Kot najbolj nevreden se postavlja
na zadnje mesto in sprejema nase vso krivdo« [str. 271]. Origen
je »anima ecclesiastica«, človek Cerkve. Z njo se istoveti, ko se
zavzema za soljudi.9

8. Motiv Tamare. Grešnost Cerkve
Od Cerkve kot izpolnitve Rahabe so cerkveni očetje pričakovali
nasprotujoče si stvari: z ene strani, naj pozabi, da je bila nečistnica in se v prihodnje razumeva samo kot deviška nevesta in mati.
Z druge strani pa ne sme pozabiti svojega izvora. Glede prvega
pravi Hieronim: »Čudež vam pripovedujem, pravi čudež: če ona
nečistnica samo hoče, more v hipu postati devica. Znova postane
devica, spočne Božjega Sina in ga rodi« (Hieronymus, Tr. in Ps 86).
Isto se je še močenje pokazalo v Ozejevem motivu. Motiv
Tamare pa je cerkvenim očetom podoba Cerkve iz poganov ali
sinagoge. Ambrož je izdelal najbolj posrečen obrazec: »Ona Rahaba,
v podobi nečistnica, v skrivnosti Cerkev, … ni zavrnila spolnega
občevanja z mnogimi, ki so prišli mimo. S čim številnješimi se je
združila, tem čistejša je postajala: brezmadežna devica brez gube,
nedotaknjene sramežljivosti, očitne ljubezni, čista prešuštnica (casta meretrix), nerodovitna vdova, rodovitna devica.« (In Luc 3,23;
PL 15,1598) [str. 289].

9. Motiv Babilona. Duh zmede
Gerhoh von Reichersberg, reformatorski teolog z Bavarske,
priznava, kako žalosten prizor je, »da v tvoji sredi, Jeruzalem, živi
skoraj povsem babilonsko ljudstvo« (PL 194,40A) [str. 293]. Po njem
govori Cerkev: »Jaz Cerkev se nimam za čisto kakor novacianci

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 66

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix

67

ali katarci. Vem, koliko grešnikov imam v sebi, in ne zavračam
pokore, temveč govorim: ‘Odpusti nam našo krivdo’« (PL 193,
1135 AD) [str. 269].
Henri de Lubac razkriva duha zmede, ko opisuje »naše skušnjave v zvezi s Cerkvijo«, rekoč: »Z zaskrbljenostjo vidimo,
kako se množijo simptomi zla, ki razsaja kakor epidemija. …
Duhovno življenje se suši in hira, tako da ničesar več ne vidimo
v pravi luči … Na tisočere načine vdira malodušje … Na Cerkev
začenjajo gledati od zunaj, da bi nato o njej sodili … Tako smo
na poti k zatajitvi vere … Tu moramo biti pravi čas pozorni in
takoj ukrepati.« In zdaj preizkušeni učitelj in zvesti sin Cerkve
reče: »Kristusova Cerkev, ki jo je Ženin hotel imeti popolno, sveto,
brezmadežno, ima te lastnosti samo v svojem začetku. … Duša
Cerkve je Kristusov Sveti Duh; njeni udje pa so zgolj ljudje. Vemo,
da ljudje nikdar niso popolnoma dorasli nalogi, ki jim je zaupana.
Ljudem seveda ne uspe uničiti Cerkve, ker v njih ni izvira njene
posvečujoče moči.«10

10. Motiv Sulamite. Črna sem, a lepa
Za sklep svetopisemsko-patristične teme o čisti nečistnici
(casta meretrix) naj bo navedeno še besedilo iz Visoke pesmi, kjer
nevesta opiše sama sebe in duhovito prizna svojo dialektiko: to,
da je črna, kaže na njeno nizko, podeželsko poreklo (»zagorela«
je, ker jo je »sonce ožgalo«, Vp 1,6), h kateremu se sklanja kralj.
Morda kaže njena barva tudi na veliko preizkušnjo (Job 30,30;
Žal 4,8). A Ženin je vedno znova očaran nad njeno lepoto. Marija
in vsi svetniki sestavljajo sijoče jedro »brezmadežne neveste«,
ki naj se je oklepa in se ji pridruži vsaka »anima ecclesiastica«.
Cerkev je vedno hkrati črna in lepa, kakor izrecno pove Origen
(Cant h 2,4). V svojih udih je speciosa (lepa) ali turpis (sramotna)
(Cant I,6). Janez Zlatousti govori o »gobavi Cerkvi«, Avguštin o
»šepavi Cerkvi«, grešniki pa so pogosto označeni kot umazane
noge Gospodovega telesa.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 67

11. 03. 2024 08:51:12

68

Anton Štrukelj

Tomaž Akvinski lepo razloži: »To, da naj bo Cerkev slavna, brez
madeža in gube, je poslednji cilj, h kateremu nas vodi Kristusovo
trpljenje. To bo torej šele v večni domovini, ne že na poti tja; tukaj
pa bi po besedi 1 Jn 1,8 sami sebe varali, če bi rekli, da nimamo
greha« (S. Theol. 3, q 8, a 3 ad 2) [str. 301s.].
Sveti Avguštin je pridigal svojim vernikom: »Celo svetniki niso
prosti vsakdanjih grehov. Cerkev kot celota pravi: Odpusti nam
naše dolge! Cerkev torej ima madeže in gube. A s priznanjem so
gube izglajene, s priznanjem so madeži izmiti. Cerkev torej moli,
da bi bila s priznanjem očiščena. In dokler živijo na zemlji ljudje,
Cerkev moli tako.«11
Cerkev je trajno pričevanje za to, da Bog ljubi in rešuje ljudi,
čeprav so grešniki. Kristus Gospod je opral in očistil Cerkev, iz
»hotnice« jo je napravil za čisto nevesto. Joseph Ratzinger povzema: »Hans Urs von Balthsar je v temeljitih analizah prikazal, da
to ni samo zgodovinska trditev, češ ‘Takrat je bila nečista – zdaj je
čista’, ampak da je s tem označena trajna bivanjska napetost Cerkve:
Cerkev vedno živi od odpuščanja, ki jo preustvarja iz nečistnice
v nevesto.«12
Cerkev je očiščena z dragoceno Jagnjetovo krvjo, je slavna
Kristusova nevesta: »V njem imamo odrešenje, odpuščanje grehov,
po bogastvu njegove milosti« (Ef 1,7).

Opombe
1

Hans Urs von Balthasar, Casta Meretrix, v: Sponsa Verbi. Skizzen zur Theologie II,
Johannes Verlag Einsiedeln 31971, 203–305, tu 208. To besedilo povzema štiri predavanja,
ki jih je imel Balthasar na Dunaju 13. oktobra 1948: 1. Das pastorale Problem des Subjekts
der Kirche, 2. Kirchliche Existenz als Sendung, 3. Heilige Braut aus Sündern, 4. Sakramentale und personale Kirchlichkeit. Pri predelavi teh predavanj je za objavo leta 1961
poleg drugih virov uporabil tudi temeljno delo: Helmut Riedlinger, Die Makellosigkeit
der Kirche in den lateinischen Hoheliedkommentaren des Mittelalters, Münster 1958.
2

Hans Urs von Balthasar, Casta Meretrix, 207. Odslej bodo strani te razprave sproti
navedene v oglatem oklepaju.

3
Herrlichkeit. Eine theologische Ästhetik, Bd. III,2: Theologie, Teil 2: Neuer Bund,
Johannes Verlag Einsiedeln, Trier 21988, 83ss, 440–454.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 68

11. 03. 2024 08:51:12

Casta meretrix
4

69

Balthasar, Abecednik za verujoče v negotovosti, Družina, Ljubljana 1996, 73.

5

Balthasarjev predgovor k Adrienne von Speyr, Das Hohelied, Johannes Verlag Einsiedeln 1972, 5s.

6
Casta Meretrix, 237. Kot je znano, Balthasar še posebno ceni sijajnega Origena. V zvezi
z lastnim izborom Origena »Duh in ogenj« von Balthasar pravi: »Zame ostaja Origen
najbriljantnejši, najboljši razlagalec in ljubitelj Božje besede. Z nikomer mi ni tako udobno
kakor z njim. Rad bi se postavil pod ti dve besedi, ki ga bistveno označujeta,« prim. Zu
seinem Werk, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg 22000, 131. Ali še enkrat: »Origen (zame
kakor nekoč za Erazma pomembnejši od Avguština) je postal ključ za celotno patristiko,
zgodnji srednji vek, vse do Hegla in Karla Bartha« (prav tam, 76).
7

Herrlichkeit. Eine theologische Ästhetik, Bd. III,2: Theologie, Teil I: Alter Bund, Johannes Verlag Einsiedeln, Trier 21988, 197–282. Poglavje »Die Treppe des Gehorsams«
(Stopnice pokorščine) je bilo avtorju posebno dragoceno.

8

Herrlichkeit, Bd III,2, Teil I, 227.

9

Henri de Lubac, Geist aus der Geschichte. Das Schriftverständnis des Origenes, Johannes Verlag Einsiedeln 1968, Origenes als Mann der Kirche: 63–113.

10

Henri de Lubac, Die Kirche. Eine Betrachtung, Johannes Verlag Einsiedeln 1968, 259
in 260.

11

Augustinus, Sermo 181,5,7 (PL 38,982). Prim. Hans Urs von Balthasar, Casta Meretrix,
300. Tudi Joseph Ratzinger, Freimut und Gehorsam, v: JRGS 8/1, 456s.
12

Joseph Ratzinger, Freimut und Gehorsam, v: JRGS 8/1, Herder, Freiburg 2010, 455.
Glej tudi: Joseph Ratzinger, Was heißt Erneuerung der Kirche?, v: JRGS 8/2, 1186-1202.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 69

11. 03. 2024 08:51:12

70

Bogdan Dolenc

Cerkev med krizo in gotovostjo vere
Sodobni sociologi skoraj enoglasno zatrjujejo, da je krščanstvo
v Evropi že dlje časa v krizi. Vse manj Evropejcev išče svoje oporne
točke v krščanski veri. Naša civilizacija je sicer v veliki meri prežeta s krščanskimi vrednotami, a te so postale samoumevne tudi
brez krščanstva. Večina civilizacijskih in političnih pridobitev, ki
jih imamo danes za samoumevne, so zgodovinski sadovi krščanstva. To velja npr. za naše pojmovanje človekovega dostojanstva,
posameznika, njegovih pravic, svobode vesti, enakosti, svobode in
bratstva, kar so bili ideali francoske revolucije. Živimo v družbi, v
kateri so se krščanske vrednote sekularizirale in zdaj živijo naprej
v tej »posvetni« in na videz od krščanstva neodvisni obliki. Ob
površnem gledanju torej nastaja vtis, da je krščanstvo tako rekoč
opravilo svoje zgodovinsko poslanstvo in se zdaj kot odvečno lahko
poslovi s prizorišča zgodovine.

1. Menjava vrednot v zahodni civilizaciji v 20. stoletju
in proces erozije Cerkve1
O krizi krščanstva ni mogoče govoriti, ne da bi govorili tudi
o družbi, sredi katere Cerkev deluje. Cerkev je dejstvo in dejavnik
– faktum in faktor – te družbe in – če se izrazimo v ekonomskem
žargonu – njena veljava v javnosti (rating) raste ali pada glede na
trenutne trende, ki jih narekuje duh časa. To ne pomeni, da bi bili
ljudje že rešili vprašanja, na katera so nekoč iskali odgovore v veri;
pač pa je ponudba odgovorov vedno večja, sposobnost iščočih
pametno razlikovati med temi odgovori pa vse manjša. Celo na
tako osebnem in bivanjskem področju, kot je iskanje smisla in

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 70

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

71

odgovorov na poslednja vprašanja, so ljudje pripravljeni verjeti v
kar najbolj čudaške in eksotične nesmisle.
Nemški sociolog Edgar Piel išče vzroke za to stanje v nekaterih
silnicah razvoja družbe v zadnjih desetletjih. Naslanja se na sociološke raziskave Inštituta za demoskopijo v Allensbachu v Nemčiji,
ki so reprezentativne za ves evropski prostor in jih smemo imeti
za odločilne tudi za slovenske razmere.
Vse od sredine šestdesetih let 20. stoletja smo v mnogih deželah
priče dogajanju, ki ga sociologi poimenujejo »menjava vrednot«
(Wertewandel). Najopaznejša je bila ta menjava vrednot, norm
in načinov ravnanja v letih med 1965 in 1984. Sprožila jo je t. i.
»generacija ‘68« s svojim uporom proti institucijam v študentskih
nemirih. Ta proces se nadaljuje tudi v našem času. Omenjeni inštitut od leta 1974 vsaki dve leti opravlja ankete, ki dobro pokažejo,
v katero smer gre menjava vrednot.
Prvo vprašanje v široko zastavljeni anketi zadeva osebno osmišljanje življenja in temeljno naravnanost. Izkaže se, da se socialni
in altruistični motivi (npr. sodelovati pri graditvi boljše družbe,
ravnati po svoji vesti) na splošno umikajo v ozadje, v ospredje pa
kot prevladujoča življenjska naravnanost stopa vse, kar je povezano
z osebno ali zasebno srečo, veseljem in uživanjem življenja. Sreča,
uživanje in samouresničenje so postali sinonimi za smisel. Prva
povojna generacija je poskušala zadovoljiti predvsem temeljne
življenjske potrebe, zato je bila usmerjena materialistično. S trdim
delom si je hotela zagotoviti gmotno varnost. Naslednja generacija,
prva v Evropi, ki drugače od prejšnjih ni odraščala v gmotnem
pomanjkanju, pa se je ogrela za t. i. »postmaterialistične vrednote«,
kot so: biti neodvisen, odkriti in razvijati svoje sposobnosti, biti
svoboden, kritičen, doživljati veselje nad življenjem, uresničiti se.
Menjava vrednot je prinesla s seboj široko paleto orientacijskih
možnosti. Povedano drugače: povzročila je, da so se vrednote in
orientacijske točke spremenile v opcije, to je v poljubne izbire. Pri
tem se je zgodil premik z enega pola na drugega (nem. Polsprung),
pri čemer sta en pol tradicija in institucija, drugi pa individuum.
Posameznik je postal središče in merilo vsega, medtem ko so in-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 71

11. 03. 2024 08:51:12

72

Bogdan Dolenc

stitucije in tradicije izgubile svojo od zunaj obvezujočo, omejujočo,
oblikujočo in oporno moč. V teh novih okoliščinah morajo ljudje
vedno znova sami izbirati, kakšno smer bodo dali svojemu življenju.
Včasih jim ni bilo treba razmišljati o tem, kaj je prav in kaj ni, kaj
je dobro in kaj slabo, kaj je njihova dolžnost, kdaj in kako pogosto
naj gredo v cerkev, kako naj živijo svoj zakon itd. Posameznik je bil
že z rojstvom umeščen v določeno tradicijo, v določeno družbeno
plast, v določeno Cerkev. Velik del tega, kaj in kako naj misli in
ravna, je neposredno izhajalo iz tega dejstva.
Dandanes mora torej vsak sam priti do tega, kakšno smer bo
dal svojemu življenju. Kar v tem pogledu zatrjujejo in zahtevajo
institucije in tradicije, je postalo za posameznika neobvezujoče. Individualizacija je segla globoko v zasebnost. A tudi veliki instituciji,
kot sta država in Cerkev, sta krepko občutili posledice tega procesa.
Na področju zasebnega življenja je najrazločnejši kazalec tega
dogajanja rastoče število razporok in samoumevnost, s katero
javnost sprejema dejstvo izvenzakonskih skupnosti. Iz 90. let je
podatek, da približno vsak drugi prebivalec Nemčije v starosti med
24 in 40 let (točneje 46 %) živi v izvenzakonski skupnosti. Manjša
se odstotek zagovornikov neločljivosti zakona, veča pa odstotek
izvenzakonskih skupnosti.
Iz Letnega poročila katoliške Cerkve v Sloveniji2 za leto 2022
razberemo ugotovitev, da je med zakramenti ravno sveti zakon v
Evropi v prvih dveh desetletjih 21. stoletja doživel največji upad
(–63,26 %). Za Slovenijo velja, da se je v tem času število cerkvenih
porok prepolovilo (–51,7 %). Glede na civilne poroke se je odstotek sklenjenih cerkvenih porok na letni ravni znižal s 43,7 % na
30,51 %. Delež družin zunajzakonskih partnerjev z otroki je v letih
1981–2021 narasel z 1 % na 13 %, delež enostarševskih družin pa
s 14 % na 23 %.
Kljub tem dejstvom družina še vedno uživa visoko spoštovanje.
Na prvem mestu med pričakovanji je njena varovalna vloga, ki jo
daje posamezniku, in sicer v gmotnem in vse bolj tudi v čustvenem
smislu. Družina postaja zavetje, ki naj človeka varuje pred hladom
in anonimnostjo vse bolj zapletenega in tujega zunanjega sveta.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 72

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

73

V celoti gledano omenjeni premik poudarka z institucij k
absolutiziranju posameznika slabi in ogroža družino. Na lestvici
vrednot družina sicer še vedno stoji na vrhu. Toda omejevanje
družine na njeno čustveno razsežnost in visoka pričakovanja, da bo
zagotavljala pozitivna čustva (»ljubiti in biti ljubljen«), zmanjšuje
pripravljenost, sprejeti odgovornost za širšo družino (npr. za tasta
ali taščo ali za stare starše).
V razmerju posameznika do države obstaja pri večini nezanimanje in občutek odtujenosti. V instituciji ‘država’ vidijo v glavnem
negativne strani (predpisi, dolžnosti), le manjšina prepoznava njene
pozitivne zasluge. Zato upada pripravljenost za angažiranje, vključevanje in sodelovanje, kar se kaže tudi v nizki volilni udeležbi.
Ljudje menijo, da morajo biti najprej postreženi, najprej mora država
dati in napraviti, kar je dolžna. S tem je povezano prepričanje, da
je delna utaja davkov moralno povsem sprejemljiva.
Prestavitev poudarka na srečo, uživanje in samouresničevanje
je povročila skoraj protislovni položaj. Na eni strani raste strah pred
kriminalom, na drugi pa permisivnost, to je dopuščanje manjših
prekrškov, goljufij in nesocialnega ravnanja.

2. Razrahljane vezi s Cerkvijo in erozija vere
Če si torej predočimo vrtince in tokove, sredi katerih je v
zadnjih desetletjih krmarila ladja Cerkve – mišljena je opisana
menjava vrednot in iz tega izhajajoč premik poudarka z institucij
na posameznika – bomo lažje razumeli težave, v katere je zašla tudi
Cerkev. Premik vrednot je zanjo in za vernost spodbudil proces
erozije. Kaj to pomeni, nam bo postalo jasneje ob nekaterih statističnih podatkih.
Nemške javnomnenjske raziskave povedo, da sta od poznih 60.
let prejšnjega stoletja udeležba pri bogoslužju, pa tudi verska praksa
v družinah nenehno nazadovali. Thomas Petersen z Inštituta za
javnomnenjske raziskave v Allensbachu v članku Krščanska kultura
brez kristjanov3 (objavljeno 22. 12. 2021) ugotavlja, da je v Nemčiji

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 73

11. 03. 2024 08:51:12

74

Bogdan Dolenc

že desetletja zaznavna erozija krščanstva, ki napreduje sicer počasi, a
vztrajno. Gre za neopazno, a vendarle temeljno spremembo družbe.
Ankete omenjenega inštituta že dlje časa razločno kažejo na to, kako
Cerkev izgublja pomen za državljane. Delež tistih, ki izjavljajo, da vsaj
občasno gredo v cerkev, se je od 60. let skrčil s 60 % na današnjih
30 %. Leta 1995 je 37 % evangeličanov izjavilo, da so člani Cerkve,
v nedavni anketi je teh samo 28 %. Število katoličanov, ki so na isto
vprašanje odgovorili pritrdilno, se je v istem obdobju zmanjšalo
s 36 % na 25 %. Takšen razvoj se je v zadnjih letih še pospešil.
Poleg tega je število izstopov iz Cerkve pri obeh konfesijah (pri
katoličanih in evangeličanih) doseglo doslej nepoznano višino. Nemčija je sicer vedno znova doživljala valove izstopov. Zelo strm porast je
bil med 1983 in 1993, še večji pa po letu 2010, ko so tako v katoliški
kakor evangeličanski Cerkvi prišli na dan škandali v zvezi s pedofilijo.
Ozadje upadanja članstva v obeh Cerkvah je erozija krščanske
vere, ki dosega še večje razsežnosti. V raziskavi, ki jo je omenjeni
inštitut izvedel leta 2021, je samo 23 % vprašanih katoličanov izjavilo, da so verni člani Cerkve in se čutijo z njo tesno povezane.
To ustreza komaj 6 % prebivalstva. Od protestantov se je enako
izjavilo 12 %, to je dobre 3 % prebivalstva. Večina članov obeh
Cerkva je izjavila, da se sicer čutijo povezane s svojo Cerkvijo, a
so v mnogočem kritični do nje ali se imajo za kristjane, Cerkev
pa jim ne pomeni veliko. Skoraj vsak sedmi protestant je menil,
da ne ve, kaj naj veruje, ali pa, da religije sploh ne potrebuje. Zato
se ne čudimo, da več kot vsak tretji vprašani član ene ali druge
Cerkve priznava, da se je že spogledoval z mislijo o izstopu. To
pomeni, da število izstopov iz Cerkve razodeva le en vidik ali del
omenjenega razvoja. Tudi ko gre za preostale člane Cerkva, velja,
da je krščanska vera le pri manjšem delu res globoko zasidrana.
V Sloveniji šele od leta 2015 razpolagamo s točnimi podatki o
nedeljnikih. Vrednosti v letu 2021 v primerjavi z letom 2015 kažejo
na 48,3-odstotni upad nedeljnikov, to pomeni, da se je njihovo
število v šestih letih skoraj prepolovilo. Hud udarec verski praksi
je zadala epidemija covida-19 ter posledično zapiranje javnega
življenja in omejevanje udeležbe pri verskih obredih.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 74

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

75

V zadnjih desetletjih se je torej religiozna naravnanost v Nemčiji
pospešeno spreminjala. To je ugotovila zgoraj omenjena raziskava
Allensbachovega inštituta leta 2021. Zanimivi so odgovori na vprašanja, v kaj ljudje verujejo, katerih verskih vsebin se oklepajo. Anketirancem so predložili različne odgovore, iz katerih razberemo te
ugotovitve: 61 % vprašanih izjavlja, da verujejo, da obstaja duša; 52 %
jih veruje, da se dogajajo čudeži, in enak odstotek, da »imajo tudi
vse stvari v naravi dušo, tudi živali in rastline«; prav tako jih 52 %
verjame, da njihovo življenje določa usoda. Šele na petem mestu so
tisti, ki izjavljajo, da verujejo v Boga – teh je 46 %.
Neposredni stik med Cerkvijo in verniki se je torej zrahljal.
Cerkev redno in neposredno dosega le še manjšino svojih članov.
Z upadanjem religiozne in cerkvene vezanosti upada pri tistih, ki
so še ostali povezani, pripravljenost in sposobnost posredovanja
vere naprej. Manjšina otrok živi v vernem družinskem okolju
in se s tem brez težav nauči komunikacije o verskih vprašanjih.
Demonstrativno izpovedovanje vere in vsaka misijonarska gorečnost sta modernemu krščanstvu postala dokaj tuja. Zato pa so tem
bolj misijonarsko dejavne sekte, predvsem Jehovove priče.
Sredstva obveščanja poročajo predvsem o Cerkvi kot instituciji,
o njenih javnih dejavnostih, predstavnikih, prireditvah in izjavah.
Verske vsebine in pomen vere za posameznika in družbo pa komaj
pridejo na vrsto.
Eden od razlogov za erozijo krščanstva je tudi v tem, da je
vero v današnji družbi vse težje ubesedovati. Versko prepričanje spada po mnenju mnogih na človekovo osebno ali intimno
področje, med reči, o katerih se v vsakdanjosti ne pogovarjamo.
Toda krščanska vera je kar odločilno odvisna od komunikacije,
od priobčevanja.
Splošna menjava vrednot, preusmeritev od institucij k posamezniku, osredotočenje na vrednote samouresničevanja, sreče in
uživanja življenja – vse to je povzročilo erozijo vezanosti na Cerkev. Omenjeni trendi pa niso pustili neprizadetih niti tistih članov
Cerkve, ki se notranje niso oddaljili od Cerkve. Premik vrednot
k hedonistični usmerjenosti je opazen tudi med verujočimi.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 75

11. 03. 2024 08:51:12

76

Bogdan Dolenc

3. Prihodnost ima samo vera, ki je sad osebne odločitve
Članstvo v Cerkvi bo v prihodnosti vse manj samoumevno. Vse
bolj bo sad zavestne odločitve, ne pa dejstva, da je bil nekdo kot
katoličan rojen. Odločilen bo občutek pripadnosti zaradi tega, ker
je človek v Cerkvi našel tisto, kar spoznava za pravilno in dobro: odgovore na osebna bivanjska vprašanja, slog življenja, pogum, upanje,
tolažbo in ljudi, ki vse to utelešajo. Kdor vsega tega ne bo našel, ne
bo več ali vsaj ne več dolgo član Cerkve.
Cerkev mora razmišljati o razlogih, ki ljudi nagibajo k vztrajanju
v njej. V tem pogledu je zanimivo pogledati javnomnenjske ugotovitve, zakaj ljudje izstopajo iz Cerkve. Ko gre za nemški prostor, jih v
odgovoru večina omenja plačevanje cerkvenega davka. Natančnejša
analiza študije o izstopih, ki jo je po naročilu Nemške škofovske
konference izdelal allensbaški inštitut, pa kaže, da nobeden ne izstopi
samo zaradi davka. Davek postane razlog šele takrat, ko nekomu
članstvo v Cerkvi že davno nič več ne pomeni.
Po ugotovitvah nemških sociologov se erozija krščanstva dogaja
v več stopnjah: najprej ljudje izgubijo vero v bistvene vsebine krščanstva. Ta proces je danes že tako daleč, da le še manjšina izpoveduje
osrednje resnice krščanske vere in da se le še vsak deseti čuti tesno
povezanega s Cerkvijo. Šele po tej notranji odvrnitvi sledi naslednji
korak – izstop iz Cerkve.
Skoraj iz vseh raziskav glede vernosti in cerkvenosti v zadnjih
letih je razvidno, da so imele vse omenjene spremembe, ki so se
zgodile v zadnjih desetletjih, izrazito poguben vpliv na samozavest
vernikov. Glede prihodnosti Cerkve je večina pesimistična. Tako katoličani kot prostestanti so prepričani, da bosta vernost in cerkvenost
še izgubljali svoj pomen.
Teženje po sreči seveda ni samo po sebi slabo. Nesmiselno bi bilo,
če bi hotel kdo ljudem oponašati iskanje sreče, veselja in zadovoljstva.
V sekularizirani družbi so to sinonimi za to, čemur rečemo smisel
življenja. Problem pa je v tem, da ljudje kljub vsem svojim receptom
za srečo niso srečnejši, kakor so bili nekdaj. Statistike to potrjujejo.
Ni vprašljivo iskanje sreče in samouresničenja, skrb zbujajoče je, da

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 76

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

77

se recepti izkažejo za lažne in da je na tisoče smerokazov obrnjenih
v napačno smer. Drugače povedano: smerokazi usmerjajo k cilju, ki
je dober in pravilen (sreča in zadovoljstvo), toda ničesar ne povedo
o prepadih in breznih, na katera bo človek naletel na tej poti. Zato
se ljudje množično spotikajo in padajo v te prepade, ker jim nihče ni
povedal, da se sreča dosega samo po ovinkih. Samo če svoje življenjske
poti ne pritrjujemo na srečo, jo bomo našli oziroma pravilneje: bo
sreča našla nas.4 V tem vidijo današnji kulturni kritiki priložnost, ki bi
jo krščanstvo moralo uporabiti: ta priložnost je z življenjem pokazati
in dokazati, v čem je skrivnost sreče in teženja po njej.

4. Današnja kriza Cerkve in zdravila zanjo v zgodovinski perspektivi5
Premik ali prevrednotenje vrednot, ki je nekakšen podzemski
tok današnje krize Cerkve, se na površini izraža v številnih simptomih. Omenili smo že izstope iz Cerkve, upadanje števila praktičnih
kristjanov in ugašanje misijonarskega duha. Tem lahko dodamo še
vrsto drugih: pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev, praznjenje samostanov, naraščanje števila ločitev, zmanjševanje vpliva
krščanstva v javnem življenju in v pravnem redu z nemoralnimi
zakoni (npr. uzakonitev pravice do splava in težnje po uzakonitvi
evtanazije); nadalje erozijo krščanskih norm in vrednostnih meril v
gospodarstvu, kulturi in znanosti ter svetovnonazorski indiferentizem
v sredstvih obveščanja, ki je povezan s kulturnim bojem v tisku, po
radiu in televiziji.
Vse to so simptomi krize, na katero opozarja že Sveto pismo, ko
govori o odpadu vernikov v stiskah poslednjih časov. Naj spomnimo
na nekatere ključne napovedi. »Veliko se jih bo takrat pohujšalo.
(…) Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli«
(Mt 24,10–11). Napovedani so razkoli, cepitve, krivoverstva in nagnjenje k iskanju drugačnih odrešenikov (kristusov, mesij): »Vstali
bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi, če bi bilo mogoče, zavedli celo izvoljene«
(Mt 24,24). Sveti Pavel dodaja svarilo: »Prišel bo namreč čas, ko zdra-

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 77

11. 03. 2024 08:51:12

78

Bogdan Dolenc

vega nauka ne bodo prenesli, ampak si bodo po svojih željah kopičili
učitelje« – »guruje« bi rekli danes –, »ki bodo prijali njihovim ušesom,
in ušesa bodo obračali od resnice, obračali pa k bajkam« (2 Tim 4,3).
Te krizne pojave bodo spremljala tudi preganjanja vernikov.
Cerkveni očetje (Ambrož, Janez Kasijan, Izidor Seviljski) in
poznejši duhovni pisatelji kot npr. sv. Bernard so za opis teh pojavov
alegorično razlagali vrstico iz 90. psalma: Super aspidem et basiliscum
ambulabis, et conculcabis leonem et draconem – Stopal boš čez gada
in modrasa, z nogo poteptal leva in zmaja (Ps 90,13).6 V teh pošastih
prepoznavajo štiri velike odrešenjsko-zgodovinske krize ali preizkušnje
(tentationes), ki prizadevajo Cerkev. Na prvem mestu je lev, ki pomeni
preganjanje in ki z nasiljem povzroča odpad od vere. Na drugem mestu
je kača herezije (gad, lat. aspis), ki ogroža nauk Cerkve od znotraj,
zlasti kadar se ta ziblje v lažnem miru duhovne lenobe (lat. acedia) in
žalosti (lat. tristitia). Na tretjem mestu je bazilisk7 (modras) – simbol
poželenja oči in nravnega propada vernikov in duhovnikov. In končno
zmaj krivoverskega moralizma, ki se kaže v hlinjeni človekoljubnosti
(humanosti). Njegova strupena sapa iznenada potegne navzdol celo
ptice z neba, preden te kar koli opazijo. Gre za zapeljevanje, ki je lastno
samemu antikristu in kaže na nastop poslednjih dni.
Z besedo tentatio ali temptatio so prvotno označevali delovanje
oglednikov in jurišne čete, ki je imela nalogo ugotoviti in preizkusiti,
na katerem mestu bi bilo najlažje naskočiti trdnjavo ali obzidje. Šlo
je torej za poskus ali preizkus trdnosti (nem. Versuch – poskus, Versuchung – skušnjava, skušanje). Pojem tentatio zato lahko razlagamo
tudi kot krizo in tako omenjene štiri preizkušnje s strani leva, gada,
baziliska/modrasa in zmaja naobrnemo na krizne pojave v Cerkvi.
A že psalmist je vedel, da more kriza pomeniti tudi nov začetek,
novo možnost in da more preizkušnja voditi k trdnejši veri.

Preizkušnja preganjanj
Od francoske revolucije, to je od pomorov v septembru 1792,
pozna evropska zgodovina spet pojav vsaj delnega množičnega

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 78

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

79

preganjanja kristjanov, kakršno poznamo iz časov cesarja Dioklecijana. Prvo krvavo preganjanje se je v bližnji preteklosti zgodilo
v Mehiki (1926–1935) s strani liberalističnega režima. Literarni
odmev tega dogajanja je duhovniški roman Grahama Greena Moč
in slava (The Power and the Glory).
Fenomen preganjanja kristjanov v 20. stoletju kaže na neko
menjavo paradigme. Gre za vstop v novo obdobje globalnega
poganstva, ki je od krščanske preteklosti ohranilo zgolj neko
humanistično zavezanost in etično sporočilo. Novo poganstvo ali
sekularizem se od klasičnega, tistega, ki ga poznamo iz zgodovine
misijonov, razlikuje v tem, da je posledica odpada od vere (apostazije). Na odpad pa cerkvena tradicija gleda kot na pojav, ki je
nevarnejši od običajnega poganstva. Klasično poganstvo je drugače
od modernega imelo izrecno adventen pečat, pečat pričakovanja
odrešenika.
Cerkev prvih stoletij je visoko cenila mučeništvo (martyrium),
vedela pa je tudi, da je mogoče s fizično silo zatreti cele krajevne
ali delne Cerkve. Preganjanja so včasih zadajala ne le zunanje,
ampak tudi notranje cerkvene rane z razkoli. Omenimo samo
razkola rimskega duhovnika Novacijana ok. 250 ali severnoafriških
donatistov; slednji razkol je bil odločilen za zaton severnoafriške
Cerkve in njeno izginotje v morju islama. »Lev« preganjanj in »gad«
krivoverstev sta torej izvedla skupno in usklajeno akcijo za uničenje
cvetočih krajevnih Cerkva. Usoda obetavne Cerkve v rimski provinci Afriki ostaja kot nekakšen »menetekel« ali svarilno znamenje za
Cerkev vseh časov. Dvajseto stoletje je prineslo silovita preganjanja
kristjanov, obsežnejša od tistih v prvih stoletjih. Med sadovi tega
divjanja omenimo le dvanajst milijonov nekrščenih v vzhodnem
delu Nemčije, razkristjanjeno družbo na Češkem, ranjene in raztrgane Cerkve na Baltiku, na Madžarskem, na ozemlju nekdanje
Jugoslavije, ateistično državo v Albaniji, razdejane in opustošene
človeške duše v Rusiji. Več kot trideset let po koncu komunizma
še ni jasno, ali bo kri mučencev tudi tokrat postala seme novega
krščanstva in bo popravila tisto, kar je »rjoveči lev« (1 Pt 5,8), kakor
ga imenuje apostol Peter, napravil s svojim militantnim ateizmom.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 79

11. 03. 2024 08:51:12

80

Bogdan Dolenc

Zgodovinska izkušnja Cerkve vendarle opravičuje upanje, da bo
»poseka« na telesu Božjega ljudstva tudi tokrat, kakor je veljalo
doslej, prinesla nov razcvet na neki novi njivi.
Danes smo v svetu priče preganjanju kristjanov, kakršnega še
ni bilo, niti v prvih stoletjih krščanstva ne. Zato papež Frančišek
nadaljuje misel svojih predhodnikov in večkrat govori o »ekumenizmu krvi«. Krščanstvo je danes na svetu najbolj preganjana vera.
Štiri petine vseh ljudi, ki so preganjani zaradi vere, so kristjani.
Niso preganjani kot katoličani, pravoslavni, luterani, ampak kot
kristjani. Njihove skupnosti so postale Cerkve mučencev. Zato jih
njihova mučeniška kri ne deli, ampak jih zedinja.

Preizkušnja krivih ver
Druga preizkušnja ali skušnjava Cerkve je že od časov prakrščanske gnoze kača herezije. Krivoverstva so ogrožala njeno
edinost, tisti člen vere, ki jo izpoveduje kot »una ecclesia«. Komaj
se je Cerkev razveselila konstantinskega preobrata l. 311 oziroma
313, je vanjo vdrl arijanizem. Podobno kakor pri gnozi je šlo tudi
pri tej tipično helenistični hereziji za racionalistično prilagajanje
miselnim vzorcem tedanjega časa. Kako daleč so se smeli kristjani
odpreti miselni modi, ne da bi se izneverili apostolskemu izročilu (paradosis)? Kakšne vrste »podanašnjenja« si je Cerkev lahko
dovolila, kakšen aggiornamento pa je morala zavrniti kot racionalistično skušnjavo? Arijanizem, ki je raztezal svoje lovke vse od
4. do 7. stoletja, je bil ravno prilagoditev modni miselnosti časa.
Z vratolomnimi spekulacijami se je hotel izogniti preprostemu dejstvu (ali: spotiki) resnične Božje narave v Jezusu iz Nazareta. Tudi
islam je v 7. stol. prišel naproti človeškim predstavam in potrebam
ter napravil nekakšen izbor iz preproste judovsko-krščanske tradicije: sprejel je zasebno razodetje, ceremonializem in predestinacijo.
Vse to so racionalistična okleščenja krščanskega sporočila.
Cerkveni očetje in veliki koncili so morali zbrati pogum ter
evangeljsko resnico prevesti v nelahke in sprva okorne izraze, ki

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 80

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

81

pa so bili bliže polnosti razodete resnice kakor pa gladki obrazci
heretikov. Med te zapletene nove izraze lahko štejemo: Sveta Trojica, troedinost, Bogočlovek, istobistvenost (homoousia), Marijino
Božje materinstvo (theotokos) itd. Ti pojmi so prispevali k temu,
da se je skrivnost učlovečenja artikulirala ter obvarovala pred okrnitvijo in okleščenjem. Zgodovina filozofije dolguje tem bojem za
pravo vero npr. pojem osebe (persona), ki je preživel vsa stoletja
zgodovine, ogrožen pa je šele danes, v stoletju umetne inteligence
in popolnega povezovanja v svetovno mrežo. Koristno pa je bilo
za Cerkev dejstvo, da je pač samo po tej poti prišla do koncilskih
razjasnitev, ki jih poznamo.
Podobno smo lahko danes hvaležni reformaciji za povod, ki
ga je dala, da so tridentinski koncilski očetje (1545–1563) prvič
dotlej v takšni celovitosti in jasnosti zavezujoče podali katoliški
nauk. Tudi v tretjem tisočletju ne bo mogoče študirati katoliške
teologije, ne da bi brali odloke tridentinskega koncila. Vemo pa tudi
za ceno, ki jo je bilo treba plačati za koncilsko zgodovino dogem.
V delnih Cerkvah na Vzhodu je prišlo do etnično-nacionalistične
razcepitve Cerkve. To je v Mezopotamiji, Perziji, Siriji, Egiptu in
končno v Turčiji poleg drugih vzrokov povzročilo radikalno minorizacijo, skrčenje kristjanov na neznatno manjšino, če ne kar
zaton krščanstva.
Rimska provinca Afrika ni ostala edini menetekel izginotja celih
delnih Cerkva. Če lahko zaupamo sodobnim demografskim raziskavam, je prinesel protestantizem v osrednjih deželah reformacije,
to je v nekdanji Vzhodni Nemčiji, napredujočo sekularizacijo, če
ne celo – dolgoročno – nezadržen konec tamkajšnjega krščanstva.
Tudi to dejstvo moramo katoličani dojemati kot menetekel, ki svareče opozarja, da si preprosto ne moremo privoščiti nikakršnega
ekskluzivnega biblicizma v smislu klasičnega načela sola scriptura,
nikakršnega krščanstva brez Cerkve, nikakršne razpustitve njene
zakramentalne strukture, nikakršnega spodkopavanja avtoritete
pastirske službe, nikakršnega dejanskega zanikanja papeževe učiteljske službe. Katoličani, ki menijo, da morajo iti po takšni poti,
tvegajo popolno izgubo lastne identitete.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 81

11. 03. 2024 08:51:12

82

Bogdan Dolenc

Preizkušnja nravne erozije
Tretja skušnjava Cerkve je po omenjeni Bernardovi odrešenjsko-zgodovinski shemi modras (bazilisk) nravnega propada, ki
zatemnjuje svetost Cerkve, Kristusove neveste, in zmanjšuje njeno
prepričljivost. Prenovitelji vseh obdobij, kot je bil npr. Erazem
Rotterdamski, so ta pojav imenovali ecclesia collabens. Bazilisk,
demon poželenja oči – po evangelistu Janezu je to hotenje, da bi
človek imel vse, kar vidi (1 Jn 2,16) – demon, ki ubija s svojim
pogledom, zavaja kristjane k temu, da se zapletajo in izgubljajo v
zunanjih stvareh, zlasti v bogastvu in moči.
Kristus ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, pravi sam.
Cerkev ima vesoljno zveličavno poslanstvo. Zato si ni mogla po
zgledu kakšne ezoterične sekte izbirati ljudi, ljudstev in kultur,
saj je poslana k vsem in mora biti navzoča med vsemi. Vsak val
evangelizacije pa je zanjo nevarnost nove barbarizacije in nekega
neizogibnega sinkretizma, tj. pomešanja različnih religioznih in
nravnih predstav. Tako so pojavi kot npr. kult rajnih, animizem in
kult prednikov versko-zgodovinska dejstva, ki jih noben misijonar
ni mogel docela izkoreniniti.
Zgodovino Cerkve skozi ves srednji vek zaznamuje antagonizem
med njo in svetom, med tronom in oltarjem. To je vodilo tudi v
zlorabe, ki so postale posebno vidne v visokem srednjem veku in
v času reformacije. Zato so humanisti, reformatorji, febronijanci,
jožefinci in starokatoličani celoten krščanski srednji vek imeli
za en sam padec v greh in za »izdajo krščanstva«. Toda iz tega
aggiornamenta se je rodilo tudi veliko svetnikov, ki jih še vedno
častimo in občudujemo. Naj omenimo le sv. Ruperta in sv. Virgila
iz Salzburga ter sv. Gregorja VII. iz 11. stol., ki je dosegel svetništvo
ravno s svojim odločnim nastopom proti zlorabam.
Nekatere stvari, ki jih sicer upravičeno označujemo kot znamenja propada nravi v Cerkvi, so imele svoj vzrok tudi v strukturah.
Na primer: v dobi renesanse je sistem naravnost silil kardinalski
kolegij, da je volil takšne papeže, ki bodo sposobni reševati neodložljive politične naloge v Italiji. Posledica tega je bila, da se je šopiril

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 82

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

83

posvetni duh in včasih ni bilo več prav jasno in prepoznavno, ali
je papež naslednik galilejskega ribiča Petra ali pa nemara Julija
Cezarja. Ob teh okoliščinah se je treba manj čuditi težkim nravnim
pomanjkljivostim dobe kakor pa dejstvu, da je končno le prišlo do
notranje cerkvene prenove.

Preizkušnja purizma – napačne gorečnosti za »čisto Cerkev«
Četrta skušnjava Cerkve – »zmaj«, ki s svojo skrito, strupeno
sapo klati celo orle z neba – je purizem, ki ga srečujemo v vseh dobah
cerkvene zgodovine. Značilno je, da ima nemški izraz za krivoverca
– Ketzer – korenine ravno v izrazu katharoi, kar v grščini pomeni
»čisti«. Katari so bili srednjeveški puristi, sekte, ki se niso marale
onečistiti s hrano, s sklepanjem zakona ali s spolnostjo.
V vseh časih, vse od Petrove zatajitve in Judove izdaje, je bil
razlog za nenehno spotikanje nad Cerkvijo dejstvo, da je po lastnem
zatrjevanju svéta, obenem pa ima v svoji sredi grešnike, in sicer vse do
svojih najvišjih vrst in predstavnikov. Zato so se že v zgodnji Cerkvi
2. stoletja pojavile skupine, ki so hotele zapustiti takšno Cerkev, da
bi se ognile temu pohujšanju nepopolnosti. To so bili maloazijski
montanisti, ki so menili, da bodo z asketsko strogostjo, apokaliptiko,
sanjaštvom in sektaškim samoizločevanjem vzpostavili čisto Cerkev.
Nekako v to smer je v 3. stol. zašel tudi veliki Tertulijan (160–220).
Zasluga sv. Avguština je bila, da je proti njim uveljavil razsodbo (Discretio) papeža Kornelija (251–253). Ta pravi, da je treba s spokorjenimi
člani Cerkve, tudi z nekdanjimi odpadniki, ravnati milo, kajti svetost
Cerkve je v njeni Glavi, v Kristusu. Kaže se v objektivnem delovanju
zakramentov, ne pa v subjektivni vrednosti ali nevrednosti delivca.
Odtlej so naglašali načelo »Christus baptizat«. Vse krščanske sekte
vseh časov – donatisti, katari, husiti, prekrščevalci in puritanci – so
živele od patosa kritiziranja Cerkve, ko so s prstom kazale na slabosti
in grehe – tudi le domnevne – njenih predstavnikov.
Reformatorji so Cerkev renesanse in baroka imeli za tempelj
antikrista. Menili so, da so z odpravo službenega duhovništva in

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 83

11. 03. 2024 08:51:12

84

Bogdan Dolenc

redovništva, z odklanjanjem celibata, zaobljub in posamične spovedi
očistili in prenovili svoje »gmajne«. Luter se je l. 1525 poročil, ker je
menil, da bo v zakonu, ki ga je imel zgolj za »svetno zadevo« (weltlich
Ding), pred Božjo sodbo stopil manj grešen kakor pa kot nepopoln
celibater. Cerkev bo res vedno ecclesia reformanda, vendar bo takšna
le tako, da bo vsak dan sproti izrekala svoj »confiteor« (»Priznam, da
sem grešil …«), to je v nenehnem priznavanju grešnosti, ne pa v tem,
da odpravi osebno spoved. Luter je postavil teološke predpostavke za
to, da se je spoved v Cerkvah reformacije praktično izgubila. Ko so
se v 16. stol. jezuiti in drugi reformni redovi lotili prenove Cerkve,
so se učeni gospodje spet za dolge ure usedli v spovednice. V tem
so videli svojo najpomembnejšo nalogo.
Zdi se, da Sveti Duh kot duša »svete Cerkve« nekoliko meša
štrene današnjim novopuritanskim kritikom Cerkve, ko nam v
zadnjih desetletjih podarja tako številne in tako sijoče kanonizirane
svetnike, da temu v zgodovini zaman iščemo primero. Hagiografi
komaj dohitevajo beleženje njihovih življenjepisov.
Sv. Bernard ima skušnjavo purizma za najnevarnejšo, ker prek
nje na skrivnem dela škodo Cerkvi sam antikrist, preoblečen v »angela luči« (2 Kor 11,14). A teh krivovercev ni treba preganjati, treba
jih je samo razkrinkati. Zato je potreben dar razlikovanja (discretio
spirituum). Tega potrebujejo in si ga morajo pridobiti predvsem dušni pastirji, da bi bili sposobni razlikovati pravo apostolsko vnemo
od lažne. Sv. Benedikt v svojem Pravilu omenja, da se tudi med
menihi pojavlja na eni strani »hvalevredna vnema« (zelus bonus),
na drugi strani pa »jedka«, »razjedajoča« ali »grenka vnema« (zelus
amaritudinis). Nositelji slednje ne vdirajo v Gospodovo čredo od
zunaj kot volkovi, ampak kot lisice načenjajo Gospodov vinograd
od znotraj.
Zgodovina Cerkve, Božjega ljudstva, nas torej uči, da kulturni
boj in preganjanje Cerkve spadata med evangeljske normalnosti.
Nadškof dr. Franc Perko je imel navado reči: »Preganjanje je edino
normalno stanje Cerkve.« Vsak dušni pastir, ki ga javnost samo hvali
in izigrava proti njegovim sobratom, bi se moral prvi vprašati, ali
morda ne dela česa narobe.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 84

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

85

Ne računati z nevarnostjo herezij, kakor se je to v evforiji koncila deloma zgodilo, bi bila velika napaka pastirjev. V tem smislu
je kardinal Joseph Ratzinger l. 1985 zatrdil: »Tudi v pokoncilski
Cerkvi (kolikor je pač upravičen izraz ‘pokoncilski’, ki ga jaz ne
sprejemam) obstajajo krivoverci in krive vere ... V človeku je vedno
pričujoča možnost, da zaide v zmoto. Zato je tudi danes pomembno
opozorilo iz 2. Petrovega pisma, naj se varujemo ‘lažnih prerokov
in lažnih učiteljev, ki bodo uvajali pogubne ločine’ (2,1). Zmota ni
komplementarna resnici, ni njeno dopolnilo. Zavedajmo se, da je
vera za Cerkev ‘skupna dobrina’ (bonum commune) in bogastvo,
namenjeno vsem, posebno ubogim, ki so najmanj zavarovani pred
popačenji. Varovanje pravovernosti je za Cerkev nekakšno socialno
prizadevanje v korist vseh vernikov.«8
»Stopal boš čez gada in modrasa, z nogo poteptal leva in zmaja«
(Ps 90,13). Če je v teh besedah povzeto bistvo krize Cerkve, tedaj
je njihovo sporočilo vendarle polno upanja. Kriza more biti zanjo
tudi nov začetek in preizkušnja – tentatio – more še bolj utrditi
njeno vero.

5. Gotovost je močnejša od krize – »Nismo stvaritelji Cerkve, tudi
uničiti je ne moremo« (J. H. Newman)
Cerkev torej v vseh časih potuje skozi zgodovino med krizo
in gotovostjo vere. Do dneva dovršitve v nebeški slavi »nadaljuje
svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga«, kakor
pravi sv. Avguštin (navaja ga Dogmatična konstitucija o Cerkvi –
C 8). Tukaj na zemlji je v izgnanstvu, oddaljena od Gospoda, in
»hrepeni po popolnem prihodu Božjega kraljestva, po tisti uri, ko
bo ‘zedinjena s svojim Kraljem v slavi’« (C 5). »Dovršitev Cerkve
in prek nje dovršitev sveta v poveličanju se ne bo uresničila brez
velikih preizkušenj« (Katekizem katoliške Cerkve – KKC 769).
Ob sklepu kratko razmislimo še o tem, kakšne gotovosti se Cerkev
oklepa, da kljub krizam ne bo z menjajočimi se ideologijami tega
sveta nekoč tudi sama končala na smetišču zgodovine. Nedvomno

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 85

11. 03. 2024 08:51:12

86

Bogdan Dolenc

gre za gotovost vere, ne statističnih kazalcev in anket, gotovost, ki
je lastna njeni veri, veri celotne Cerkve. »Gospod, ne glej na naše
grehe, ampak na vero svoje Cerkve,« molimo pri sveti maši. »Spričo
ogroženosti, katerim je naša lastna vera izpostavljena od znotraj in
od zunaj, gledamo na vero tvoje Cerkve,«9 ki nosi tudi vero vsakega
od nas. To je gotovost, s katero Cerkev izreka svoj »credo« in ga
posamezni vernik izreka samo skupaj z njo. »’Verujem’: Cerkev, naša
mati, je tudi tista, ki odgovarja s svojo vero Bogu in ki nas uči govoriti: ‘verujem’, ‘verujemo« (KKC 167). Njena vera se ne bo omajala.
Cerkev je namreč »steber in temelj resnice« (1 Tim 3,15).
Podobna neomajna vera glede Cerkve je sredi 19. stoletja
navdihovala spreobrnjenca iz anglikanstva v katolištvo, svetnika in
kardinala Janeza Henrika Newmana (1801–1890), ki ga po pravici
imenujejo »nevidnega očeta 2. vatikanskega koncila«. Najbolj kleno
je to vero izrazil z besedami: »Mi moramo le prenesti naprej, kar
smo prejeli. Nismo mi stvaritelji Cerkve, tudi uničiti je ne moremo«
(»We did not make the Church, we may not unmake it«).10 »Cerkev ne prihaja iz sveta, nima korenin iz zemlje, ni človekova dekla,
sicer bi jo človek mogel uničiti ... Vidimo, da je ista, saj ji očitajo
ravno to, da se ne spreminja. Čas in kraj ji ne moreta do živega,
ker je njen izvor tam, kjer ni ne časa ne kraja, ker prihaja s prestola
brezmejnega, večnega Boga.«11
Newmanov čas ni bil dosti manj razgiban in viharen od
našega in Cerkev v 19. stoletju ni plula po mirnejšem morju.
Njegov pogled zajema vso njeno zgodovino, ko zapiše: »Gotovo
je, da so bili časi, ko se je Cerkev znašla bodisi iz zunanjih ali
notranjih razlogov kakor v stanju umiranja. A njena čudovita
vstajenja prav takrat, ko je svet že triumfiral nad njo, so nov dokaz, da v sestavu nauka in bogočastja, do katerega se je razvila,
ni kali propadanja.« Cerkev »počiva v svojem teku, svoja opravila
skoraj odloži, pa zopet vstane in spet je taka kakor poprej; vse je
na svojem mestu, vse je pripravljeno: nauk, praksa, načela, red,
upravljanje – vse je, kot je bilo. Lahko se kaj spremeni, a gre le za
utrjevanje ali prilagajanje. Vse je nedvoumno in določeno. Njena
identiteta je nesporna.«

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 86

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

87

Newman kot neprekosljiv poznavalec zgodovine Cerkve prihaja do sklepa, da je »vsa zgodovina krščanstva prav od začetka
eno samo zaporedje nemira in nereda. Eno stoletje je podobno
drugemu, le sodobnikom se zdi njihovo stoletje slabše od vseh
prejšnjih dob. Cerkev stalno boleha in hira v slabostih, ‘vselej nosi
na svojem telesu umiranje Gospoda Jezusa, da se na njenem telesu
razodene tudi Jezusovo življenje’. Zdi se, da je vera stalno na tem,
da izdihne; razdori prevladujejo, luč resnice je zatemnjena, verniki
so razkropljeni. Kristusova stvar je vedno v smrtnem boju, kakor
da je le vprašanje časa, kdaj je bo konec, že danes ali jutri.
Toda Bog iztrga svoje izvoljene iz besnečih valov zla ravno takrat,
ko je divjost voda narasla do vrhunca ... Vzpodbuja nas to, kar se
je godilo doslej, naj ne obupamo, se ne utrudimo, naj se ne bojimo
viharjev, ki prihajajo nad nas. Vedno so prihajali, vedno bodo, naš
delež so … Vode se dvigajo visoko, vode bučijo in kopičijo svoje
valovje; mogočni so morski valovi in peneče besnijo. A Gospod, ki
biva v višavi, je močnejši od njih!«12
Kardinal Joseph Ratzinger v že omenjeni knjigi Poročilo o verskem
stanju, ki je izšla kot nekakšna bilanca ob dvajsetletnici sklepa koncila
(1985), ugotavlja, da je korenina pokoncilske krize napačen ali vsaj
enostranski pojem o Cerkvi. Celo nekateri teologi si jo predstavljajo
kot človeško zgradbo ali orodje, ki smo si ga ustvarili ljudje in ga zato
sami po mili volji lahko preustrojimo po sprotnih zahtevah. Toda v
ozadju njene zunanje podobe je »temeljna zgradba, ki jo hoče sam
Bog in je zato nedotakljiva. Za človeškim pročeljem je skrivnostna
nadčloveška stvarnost … Zato Cerkev ni naša Cerkev, da bi smeli
razpolagati z njo po naši volji, temveč je Njegova Cerkev.«13 Iz te
zavesti kristjan črpa neko posebno mirnost, ko se ne dela preveč pomembnega, marveč ve, da Cerkve ne gradimo mi, ampak jo zida on.
V trenutkih hude bolezni med potovanjem po Sredozemskem
morju (1833) je Newman še kot anglikanec svojo vero v Božjo
previdnost prelil v znamenito pesem, ki jedrnato izraža njegovo
temeljno usmerjenost: »Vodi me, dobrotna Luč!« (Lead, kindly
Light!) Če te besede s posameznika prenesemo na celotno Cerkev,
zaslutimo, na kaj Newman končno opira svojo gotovost. »Dobrotna

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 87

11. 03. 2024 08:51:12

88

Bogdan Dolenc

Luč« ne vodi le posameznike, vodi tudi novo Božje ljudstvo. Pot
Cerkve pelje »amid th’encircling gloom« – skozi temo, ki jo obdaja
in vdira tudi vanjo. »The night is dark and I am far from home«
– tudi Cerkev je potujoče Božje ljudstvo, romarica skozi noč tega
sveta in še daleč od domovine.
Na koncu prve kitice pravi: »Ne prosim, da bi v širne zrl daljave: naj vidim pred seboj le za korak« (»I do not want to see the
distant scene, one step enough for me«). Ta misel je bila v središču
Newmanove duhovnosti, namreč, da se nam luč naklanja vedno
le stopnjema, korak za korakom, a je vedno prejmemo dovolj za
to, da prepoznamo, kaj nam je storiti danes. Šele potem, ko smo
ta korak napravili, bomo prejeli luč za naslednjega. Ni nam dano
in tudi ni potrebno, da bi videli vse prihodnje korake.
Cerkev se danes, ko počasi pušča za seboj prvo četrtino 21.
stoletja, prav tako ozira za to blago Lučjo in jo prosi za varno pot:
»Lead, kindly Light!« Po starodavni podobi, ki je bila tako draga
cerkvenim očetom in ki jo že v prvih stavkih povzema tudi koncilska konstitucija o Cerkvi, jo smemo primerjati luni, ki nima svoje
svetlobe, ampak ves svoj sijaj prejema od sonca – Kristusa. S to
»Kristusovo svetlobo, ki odseva na obrazu Cerkve« (C 1) je želel
koncil razsvetliti vse ljudi in oznaniti evangelij vsemu stvarstvu.
Nakazal je tudi pot, ki je kljub krizam polna upanja: »Cerkev se krepi
v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo
zmaguje nad svojimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami
in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo
skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči« (C 8).
Opombe
1
V nadaljevanju se naslanjam na razpravo: Edgar Piel, Die Kirchenkrise in soziologischer
Sicht, v: Franz Breid (Hrsg.), Die Kirchenkrise. Referate der »Internationalen Theologischen
Sommerakademie 1996« des Linzer Priesterkreises im Aigen/M., 9–51. Dr. Edgar Piel
(r. 1946 v Kölnu) je študiral filozofijo in literaturo. Posveča se sociološkim raziskavam in
likovni umetnosti.
2

Letno poročilo katoliške Cerkve v Sloveniji 2022, v: https://katoliska-cerkev.si/media/
datoteke/Dokumenti%20in%20publikacije/Letno%20poro%C4%8Dilo%202022-Editio%20typica.pdf (pridobljeno 11. 2. 2024).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 88

11. 03. 2024 08:51:12

Cerkev med krizo in gotovostjo vere

89

3

Thomas Petersen, Christliche Kultur ohne Christen (https://www.ifd-allensbach.de/
fileadmin/kurzberichte_dokumentationen/FAZ_Dezember2021_Christen.pdf) (pridobljeno 14. 2. 2024).

4

To misel je v svoji knjigi Človek in sreča (Mohorjeva družba, Celje 1974) razvijal naš
psiholog, filozof in teolog dr. Anton Trstenjak.

5

V tem delu razprave se naslanjam na predavanje Gerharda B. Winklerja: Die gegenwärtige Kirchenkrise aus kirchengeschichtlicher Perspektive, v: Franz Breid, n. d., 52–67.
Predstavil ga je na poletni akademiji, ki jo omenjam v op. 1. Avstrijski cerkveni zgodovinar
in cistercijan Gerhard B. Winkler (u. 2021) je bil od 1974 do 1983 redni profesor za cerkveno
zgodovino na univerzi v Regensburgu, potem pa do 1999 na univerzi v Salzburgu. Papež
Benedikt XVI. je ob njegovi smrti zapisal zelo osebne besede: »Med vsemi kolegi in prijatelji
mi je bil najbližji … Zdaj je dospel v večnost, kjer ga že čakajo mnogi prijatelji. Upam,
da se jim bom kmalu pridružil tudi sam.« – Oba – G. B. Winkler in J. Ratzinger – sta bila
namreč v sedemdesetih letih 20. stoletja profesorja v Regensburgu.
6

Novejši prevodi imajo malo drugače: »Čez leva in gada boš stopal, poteptal boš mladega
leva in morskega zmaja« (SSP3) ali »morsko pošast« (SPNZ, Jeruzalemska izdaja). Ekumenska
izdaja Svetega pisma (1974) za baziliska rabi izraz »modras«.

7

Bazilisk je v orientalski mitologiji kači podobno bitje, ki ubija s pogledom. Sv. Ambrož
ga označuje kot škodljivo kačo (noxius serpens). Zoologija pa tako poimenuje tropskega
kuščarja, ki živi v Srednji Ameriki.
8

Poročilo o verskem stanju – Vittorio Messori se pogovarja z Josephom Ratzingerjem,
Družina, Ljubljana 1993, 18.
9

Schönborn, Christoph, Ljubiti Cerkev, Družina, Ljubljana 1997, 141.

10

Newman, John Henry, Parochial and Plain Sermons III, Longmans, Green and Co.,
London 1834, 202.
11
Newman, John Henry, Vodi me, dobrotna luč. Izbor iz Newmanovih del. Mohorjeva
družba, Celje 1990, 105–106.
12

Newman, John Henry, Vodi me, dobrotna luč, 110–111.

13

Poročilo o verskem stanju, 38–40.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 89

11. 03. 2024 08:51:12

90

Janez Ferkolj

Prenova Cerkve
Življenje je milost in Bog nam je odmeril življenjsko pot v
času, ko nam je dano živeti. To je čas, ki nam je dan za ljubezen
do Boga in bližnjega, kar določa tudi vso urejenost in pravilnost
misli, besed in dejanj. Vsak trenutek zase nas kliče k spreobrnjenju,
k obrnitvi k Bogu. To je tudi naloga Cerkve: voditi h Kristusu, iz
čigar osrčja je bila rojena na križu na Kalvariji. Pričujoče besedilo
nas bo popeljalo k nekaterim razgledom, ki pomenijo naravnanost
k prenovi, spreobrnjenju udov Kristusove Cerkve, da bi mogli v
Kristusu zajemati njegovo večno novost. Vabi nas, da bi obnovili
zavest cerkvenosti duše in s pomočjo svetniških zgledov zahrepeneli
po vedno novem obračanju k veri v Troedinega Boga. Kajti: »Nobene
službe ne po svetni ne po božji postavi ni mogoče opravljati brez
svete pravičnosti v stanju milosti.«1
Kardinal Robert Sarah v knjigi o Benediktu XVI. pravi: »Izkušnja pokoncilskih let je razkrila škodo, ki nastane, če Cerkev in
liturgija postavljata v središče sami sebe. Toda obredna in kulturna
razsežnost katoliške liturgije ima globoko središče in smer. Nujno
je, da najdemo to središče in smer! Prepričan sem, da bo to pereče
vprašanje, s katerim se bo treba spoprijeti in ga rešiti, če nočemo
zapasti v nepomembnost ter še pospešiti izpraznitev naših cerkva in
naših že opuščenih bogoslužij, zlasti pri mladih … Benedikt XVI.
je spet postavil razsežnost svetega v liturgiji. Uprl se je nekaterim
sociologom in teologom, ki so hoteli trditi, da pri postmodernem
človeku sploh ni več prostora za sveto niti za svetost, češ da je vse
sveto. Toda če je vse sveto, ni nič več sveto. Takšno razmišljanje
je odprlo vrata današnjemu relativizmu in nihilizmu, ki uničujeta
človeka in družbo od znotraj. Ljudi našega časa, zlasti mlade, je

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 90

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

91

treba ponovno uvajati v svetost obreda in življenja. Po tem globoko
hrepenijo, tudi če ne znajo povedati.«2
P. Glorieux pravi o sveti maši kot vrhuncu vere: »Jezus je človek
in Bog obenem. Po njegovi besedi je pot, resnica in življenje. Edini
srednik, da povzamemo trditev svetega Pavla: ‚En Bog je; eden je
tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus, ki je dal
sam sebe v odkupnino za vse᾽ (1 Tim 2,5)… To je pristni nauk
Cerkve, ne človeška iznajdba, ampak razodetje, ki prihaja od Boga.
῾Če bi vam mi ali če bi vam angel iz nebes oznanjal drugačen
evangelij, kakor ste ga prejeli, bodi zavržen,« pravi sveti Pavel. Tu
ne more nihče ničesar spreminjati; nimamo pravice pačiti Kristusa,
ga zmanjševati ali spreminjati.3
Sloviti teolog 20. stoletja Henri de Lubac je véliki teolog ljubezni do Kristusove neveste, Kristusovega skrivnostnega telesa:
Cerkve. Izredno je ljubil Cerkev. To nekoliko preseneča, saj je
zelo dobro poznal njeno zgodovino, ki vsebuje kar nekaj ne ravno
slavnih strani. Cerkev je videl zelo jasno v njeni zgodovini in kot
njen zavzet kristjan. Po drugi strani je sam veliko trpel ne le za
Cerkev, ampak tudi zaradi Cerkve. Skrivnost Cerkve je še globlja,
še težja za verovanje kakor Kristusova skrivnost. Kako se de Lubac
približa Cerkvi s svojimi razmišljanji, kako se Cerkev predstavi
njegovemu pogledu, na podlagi katerega jo je občudoval? Katere
bistvene strukture v njej odkrijejo njegove oči? Že prve strani v
Catholicisme nam predstavijo de Lubaca v razmišljanju o Cerkvi
skozi zvitke Svetega pisma. Spomni nas, da edinost Cerkve predpostavlja »prvotno naravno edinost, edinost človeškega rodu«4. Povede
nas na začetek prve Mojzesove knjige ter k družbeni razsežnosti,
vesoljni razsežnosti katolištva; ne zato, ker je takrat, ko je knjiga
izšla, vladalo zanimanje za družbeno, ampak ker Sveto pismo vse
od začetka tako predstavlja Cerkev. Vendar prav tako od začetka
Sveto pismo navaja, da je greh razdrl to čudovito edinost. Sveti
Avguštin pravi, da je »Adam padel, ter se razletel, s svojimi drobci
je posejal ves svet«.5 Kristus pa je kakor igla, ki v bolečem trpljenju
vse vleče za seboj ter popravlja nekoč raztrgano Adamovo obleko.
Skupaj šiva obe ljudstvi, Jude in pogane, in jih za vedno napravlja

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 91

11. 03. 2024 08:51:12

92

Janez Ferkolj

eno. De Lubac rad uporablja prispodobe cerkvenih očetov. Dobri
pastir: Kristus je na svoje rame dvignil ovco, ki ne pomeni »nič
drugega kot enkratno človeško naravo«. Še več, to človeško naravo
je »prevzel vase«. Kakor sta napovedovala Izaija in veliki duhovnik
Kajfa, je zbral »vsa ljudstva v eno čredo«.
De Lubac ugotavlja, da avtoriteto v Cerkvi, žal, pojmujemo kot
zunanjo prisilo, kot sovražnico, vse izvrševanje avtoritete imajo za
tiranijo. Cerkveno učiteljstvo prenašajo samo z nepotrpežljivostjo,
njegove odloke zavračajo kot zlorabo oblasti. Kako more biti mirna ves tolikerih sinov Cerkve, ki vsak dan, ne da bi si sploh vezlo
čas za razmišljanje, obtožujejo svojo mater in svoje brate, pri tem
pa jim tuja množica ploska. V resnici bi se imela Cerkev pravico
veliko bolj pritoževati nad njimi. V to življenje smo rojeni; in mati,
ki nas v to rodi, je Cerkev, Kristusova nevesta. Če bi naši obredi
prihajali od človeka, bi bili prazni in naše zedinjenje nepristno.
Puščeni bi bili naši samotnosti in naši bednosti. Izhajajoča od
Kristusa in oživljena z njegovi duhom nas Cerkev iz tega iztrga.
Bog je tisti, ki nas po Cerkvi rešuje, Bog je tisti, ki nas po Cerkvi
zbira. Uvedeni smo v nov svet, svet milosti. Po besedah svetega
Pavla je to »nova stvar.«
Cerkev je skrivnost. Skrivnosti ne moremo izenačiti z uganko.
Niti v pomenu katere koli iracionalne nesmiselnosti niti preprosto
nasprotujoče dejanskosti, toda pred čemer bi morali umolkniti z
vse razumskim naporom … kot navpična in gladka stena, v katero
lahko zgolj trčimo; niti v pomenu začasno časovne skritosti, katere
razjasnitev bi zahtevala porast našega znanja ali povečanje naših
zmožnosti. Padli bi v pojmovanje, kakor v dobi razsvetljestva, kjer
bi se človek z dozorevanjem svojega razuma in s svoji vstopom
v odraslost usposobil za obdelavo ali prilastitev do tedaj zanj še
nedostopnega področja. Ti pomeni so ne samo zgrešeni, ampak
bi dosegli celo nasproten smisel. Skrivnost je namreč na prvem
mestu nekaj, kar se nanaša na božji namen o človeštvu, bodisi da
se opredeli, bodisi da stremi k možnostim za uresničenje. Skrivnost
nam ni nedostopna na način, da bi vodila v ločitev med njo in
nami. Nasprotno, zadeva nas. Se nas dotika, v nas deluje in njeno

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 92

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

93

odkritje nam pojasnjuje nas same. Skrivnost vsebuje to posebnost,
da ima nad nami oblast, ki se odraža zunaj naših prijemov. Zunaj
naših prijemov in še vedno obsegajoč razumljiv vidik v okviru, ko
se da spoznati našemu razumevanju. Cerkev je skrivnost, ker je
izraz Neizrekljivega ter hkrati učinkovito znamenje, preko katerega
se bo uresničil odrešenjski načrt. Ker je skrivnost najprej resničnost, prežeta z navzočnostjo, in ne nauk z definicijami. Skrivnost
Cerkve ne bo raziskana, če je ne bomo živeli v resnici, preden jo
sprejmemo kot znanost. Cerkev moremo kot skrivnost povzeti z
eno, najbolj preprosto besedo, otroško, prvo izmed vseh besed:
Cerkev je moja mati. To nas uvaja v spoznanje, da je Cerkev nosilka
življenjske skrivnosti.
Vse poslanstvo Cerkve je rojevati novo človeštvo v Kristusu,
rojevati novega človeka, kar pomeni Kristusa v njegovi polnosti.
Cerkev se z izpolnjevanjem materinske vloge kaže obdarjeno z
osebnostnimi potezami: Cerkev ni samo materinska, Cerkev je
mati. Cerkev varuje in goji luč. S tem je kakor kvas edinosti: nadnarodno in nadpolitično, ne onstransko viseča, marveč stalno z
učlovečenjsko naravnanostjo. Sumljivo in osovraženo jo je storilo
to, da je bistveno oboje: Cerkev je eno s svetom in vendar ni od
tega sveta. To napravlja ljudi nanjo pozorne; kar je treba preganjati,
je vendarle na nek način pomembno. Zadnja knjiga Svetega pisma
vseskozi kaže nepojmljivo istočasnost preganjanja, zapeljevanja,
rušenja na zemlji in zmagoslavnega vriskanja okrog Jagnjeta v nebesih, Jagnjeta, ki stoji na prestolu kakor zaklano. Cerkvi je lastno,
da je človeška in božja; vidna in polna nevidnega; goreča za delo in
predana premišljevanju; v svetu navzoča, pa vendar popotnica; tako,
da je vse človeško usmerjeno v božje in podrejeno božjemu; vidno
k nevidnemu, dejavnost k premišljevanju, sedanje pa k prihodnjemu
mestu, ki ga iščemo. »Cerkev ni brezdušna organizacija, marveč
živ organizem. Zato za svoj obstoj ne potrebuje gospodarstvenika,
direktorja, marveč ljubitelja, srce. Organizem, telo, ki hoče živeti,
mora imeti srce. Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, ima
takšno srce, ki ga oživlja, to je Sveti Duh. Če bi namreč to srce
prenehalo biti, bi apostoli ne oznanjali več evangelija, mučenci bi se

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 93

11. 03. 2024 08:51:12

94

Janez Ferkolj

branili prelivati svojo kri, evangelisti ne bi več posredovali resnice,
usmiljeni ne bi več izžarevali veselja, molivci ne bi več vztrajali v
hvaljenju Boga.«6
Drugi vatikanski cerkveni zbor je povedal, da je Cerkev
po svojem bistvu »vesoljni zakrament odrešenja« (C 48; CS 45;
M 1), ker ljubeča in zveličavna božja volja obsega vse ljudi (B 5;
M 7). To poslanstvo je mogoče izpolniti samo, če Cerkev z bivanjem
kristjanov v svetu napravlja razvidno božjo ljubečo voljo. Cerkev
je »zakrament odrešenja« (M 5) kot »zakrament edinosti« (C 26).
»Poslanstvo Cerkve se spolnjuje z delovanjem, s katerim v poslušnosti Kristusovih zapovedi in ob nagibanju milosti in ljubezni
Svetega Duha postaja v polnosti dejavno navzoča pri vseh ljudeh
in narodih, da bi jih z zgledom življenja in z oznanjevanjem, z
zakramenti in drugimi sredstvi privedla k veri« (M 5). Samo tako
je »Cerkev zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo
z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (C 1). S tem postaja
Cerkev »orodje odrešenja vseh ljudi« (C 9). Človeštvo namreč dosega odrešenje tako, da sprejema ljubezen, ki mu jo Bog podarja.
Cerkev ljubezen oznanja, da vanjo verujemo. »Zaradi njenega poslanstva, ki ji nalaga dolžnost razsvetljevati ves svet z evangeljskim
oznanilom in zediniti v enem duhu vse ljudi, je Cerkev postala
znamenje bratstva« (CS 92, 1), da »bo vsem in posameznikom
vidni zakrament te odrešilne edinosti« (C 9).
»Ker je celotna Cerkev misijonarska in je delo evangelizacije
temeljna dolžnost božjega ljudstva, vabi cerkveni zbor vse kristjane
h globoki notranji prenovi« (M 35). »Kristjani, naj živijo kjer koli,
morajo z življenjskim zgledom in s pričevanjem besede razodevati
novega človeka, ki so ga oblekli s krstom« (M 11). »Krščanska
poklicanost je namreč že po svoji naravi poklicanost k apostolatu«
(LA 2). »V Cerkvi obstaja različnost službe, a enota poslanstva«,
»nobenega uda ni, ki ne bi imel deleža pri poslanstvu celotnega
telesa« (D 2). V koncilskem nauku so zelo poudarjene duhovne
stvarnosti: molitev, premišljevanje, kontemplacija, adoracija.
Cerkev je za svoj obstoj dolžna hvalo križu. Križ je po eni strani
sramota, strašna kazen in trpljenje, po drugi strani pa edino upanje.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 94

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

95

Cerkev skupaj s Kristusom nosi sramoto križa in je po Kristusu
znamenje upanja. »Obstaja le ena razlika: Kristus edini nosi nedolžen žgočo sramoto križa. Križ Cerkve pa je vedno tudi sramota
njenih grešnih udov.«7 Kristusovo križanje je dejanje posameznih
ljudi v času, ko je bil Poncij Pilat namestnik v Judeji. Vendar to ni
samo njihovo osamljeno, ločeno dejanje. Z njihovim dejanjem so
vsi grehi vseh časov, kajti vsak greh je zavrnitev božje lastninske
pravice; vse zavračanje Boga, greh sveta, je Jezusa spravilo na križ
in na križu je bilo to zavračanje premagano v velikem vzkliku:
»Dopolnjeno je.«
Občestvo Cerkve raste iz evharistije, zato je evharistija živo
središče, srce Cerkve. Ne moremo si misliti enega brez drugega.
»Gospod Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla
trajati skozi vse čase, dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal
spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Evharistija je znamenje
edinosti, ves ljubezni, velikonočna Gostija, v kateri se prejema
Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo prihodnje slave« (KKC, Kompendij 271). Evharistija daje pomen križu. V času
zadnje večerje je bil Kristus že izdan in prodan, njegova ugrabitev
določena in obsodba pripravljena. Toda evharistija pomeni, da ne
more Kristusu nihče več vzeti življenja, niti nima nad življenjem
pravice. Kristus daje življenje sam od sebe, smrt pomeni daritev in
zastonjskost ljubezni. njegova ljubezen je svoboden izraz ljubezni
do nebeškega Očeta: »Naj svet spozna, da ljubim Očeta« (Jn14,31).
Jezus Kristus je v evharistiji premagal čas in prostor in tako postal sopotnik svoje Cerkve v vseh časih. Osvoboditev od zemeljske
sužnosti je presežena s slavno zmago nad grehom in smrtjo. Dogodek, ki je odprl dostop v obljubljeno deželo, se končuje v njem, ki
daje vstop v polnost božjega življenja. Neizmerna ljubezen se skrije;
neskončna modrost je na voljo najmanjšim. Nobene razlike ni med
zadnjo večerjo na veliki četrtek in mašo, ki se obhaja danes. Beseda
večnega življenja daje kristjanom življenje Boga, ker daje pomen
njihovi povezanosti in ljubezni, ki jo morajo dajati svetu. Evharistija
je hkrati daritev in dar njega samega njegovim ljubljenim. Kristus
želi z nami deliti najboljše: ljubezen, s katero je ljubljen od nebeškega

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 95

11. 03. 2024 08:51:12

96

Janez Ferkolj

Očeta. Kristusovo darovanje na Kalvariji je prisotno tukaj in danes v
njegovi nadčasni moči. Krščanska skupnost na zemlji je eno s svetniki
v nebesih. S tem, ko evharistija združuje preteklost s sedanjostjo,
je poroštvo in molitev, da bi dosegli gledanje Boga in njegovega
kraljestva na zemlji. Zaradi te odprtosti je kristjan sposoben, da se
spopade z dejanskimi razmerami, v katerih živi, in da z upanjem
gleda na prihodnost. Krščansko upanje je edino dvojno: nanaša se
na gledanje Boga in na prihod božjega kraljestva na zemljo.
Henri de Lubac je zapisal: »Kristjani, ki hočejo posegati v svet
in ga preoblikovati, morajo najprej pustiti, da jih Cerkev oblikuje.
Najprej morajo postati cerkveni ljudje in čutiti s Cerkvijo. Kaj je
pravzaprav čutenje Cerkve in kdo ima cerkveno čutenje? O kom
smemo reči, da je anima ecclesiastica8 (cerkvenostna duša)?«9 Cerkveni človek ljubi Cerkev, božjo hišo. Cerkev je osvojila njegovo
srce, postala je njegova duhovna domovina. V njenih tleh poganja
svoje korenine, oblikuje se po njeni podobi, stiska se k njenim
izkušnjam. Mistično življenje je razcvet krščanskega življenja in
je zavedajoča se aktualizacija božjega daru. Duša sprejema, da v
svojih mislih in pri delu ni določena s tem, kar občuti in doživlja,
je določena s skrivnostjo vere, kakršno ima Cerkev. Taka duša ni le
anima in Ecclesia (duša v Cerkvi), verujoča duša, ki se ji zgodi vse,
kar se zgodi Cerkvi, Cerkev pa doživi vse, kar se zgodi Kristusu,
temveč anima ecclesiastica (cerkvenostna duša).
Henri de Lubac v svojem delu Méditations sur l‘Église opisuje pojem vir ecclesiasticus (cerkvenostni mož/človek), naslov, ki ne predpostavlja razlike med klerikom in laikom, ampak človeka krščanskega
izvora. Tak človek ljubi lepoto božje hiše. Cerkev osrečuje njegovo
srce in je njegova duhovna domovina ter je njegova mati in bratje
hkrati. Nič, kar se ji zgodi, ga ne pusti ravnodušnega. Ukorenini se
v njene temelje, se oblikuje po njeni podobi. Od nje se uči živeti in
umirati, ne obsoja je, pusti pa se ji soditi. Cerkveni človek ljubi in
premišljuje zgodovino Cerkve, jo časti in preučuje izročilo. Če se rad
v duhu vrača v čase, ko se je Cerkev rojevala, ko je bila Kristusova
kri še topla, ko je vera žarela v srcu vernikov, pa se varuje mitov
zlate dobe, ko v ospredje stopijo človeške nebrzdanosti. Cerkveni

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 96

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

97

človek se zaveda, da je Kristus vedno navzoč, včeraj in danes, da
nadaljuje življenje do izpolnitve časov in ga ne ponovno začenja.10
Cerkvena duša je sposobna povsod najti in ljubiti, ker pričakuje
Kristusa, ne najde zgolj tega, kar že pozna, ampak v globini odkrije
Kristusovo lepoto, ki ji še ni uspelo dati leska. Pri tem ima velik
pomen teologija. Božji služabnik Anton Strle je predstavil dvanajst
teologov za prihodnost, ki naj bi jih upošteval in preučeval teolog
našega časa: Hans Urs von Balthasar, Louis Bouyer, Pierre Teilhard
de Chardin, Jean Daniélou, Romano Guardini, Henri de Lubac, sv.
John Henry Newman, Karl Rahner, Joseph Ratzinger-Benedikt XVI.,
Heinrich Schlier, Adrienne von Speyr, Aleš Ušeničnik.11 Umevanje
vere zato kliče razumnost po veri, ki omogoči videnje dogme kot
ognjišče vesoljne luči. Umevanja vere ne more biti brez nenehnega
vračanja k izročilu, se pravi k vrsti rodov, ki so si sledili in živeli iz
skrivnost. Velja namreč, da niti posamezen človek niti posamezen
rod ni sposoben enako zaobjeti vseh pogledov.
»῾Finis omnium Ecclesia’ (Namen vsega je Cerkev). Cerkev je
tako prostrana kakor Božji stvarjenjski načrt. Cerkev je ῾notranji
temelj’ tega načrta. Iz tega najprej sledi bistven pomen vere v Boga
Stvarnika za pravilno razumevanje Cerkve. Stvarjenje je prva
božja govorica. Brez nje ostaja božja beseda tuja. Vedno jasneje se
kaže, da brez prvega člena veroizpovedi, vere ‹v Stvarnika nebes
in zemlje›, drugim členom veroizpovedi manjka temelj (KKC 199,
281). Resnica o stvarjenju in Stvarniku je temelj vseh drugih verskih
resnic. Brez nje je govor o zavezi, postavi, učlovečenju Božjega Sina,
odrešenju in milosti, Cerkvi in zakramentu in novem stvarstvu
brez tal. Starocerkvena krstna kateheza se ni zaman začenjala s
katehezo o stvarjenju. In obhajanje velikonočne noči se ne začenja
brez globokega razloga z branjem poročila o stvarjenju. Prvi korak k
spreobrnjenju je vera v enega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. Kjer
ni vere v enega pravega Boga, tudi Kristusa ni mogoče oznanjati, ne
zasajati Cerkve. V stvarjenju je Cerkev napovedana v predpodobah.
Stvarjenje zato služi Cerkvi. Prihaja ji na pomoč na njeni poti, v njej
dospe do svoje rešitve. V 12. poglavju Knjige Razodetja je rečeno, da
je zemlja prišla ženi v puščavi na pomoč, ko je požrla reko vode, ki

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 97

11. 03. 2024 08:51:12

98

Janez Ferkolj

jo je zmaj bruhnil za ženo v puščavi, da bi jo uničil (Raz 12,15–16):
podoba za to, da je celotno stvarstvo v službi ljubljene neveste,
žene, Cerkve. Ta podoba kaže na to, da je ta pomoč namenjena
stiskani, preganjani, mučeni Cerkvi. Vendar velja tudi obratno, da
stvarstvo šele v skrivnosti Cerkve, najde tisto ozdravitev, po kateri
nepotrpežljivo hrepeni: ῾Vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj
skupno zdihuje in trpi porodne bolečine’ (Rim 8,22). Cerkev je
hrepenenje celotnega stvarstva, ki je ‹bilo podvrženo minljivosti
po volji njega, ki ga je podvrgel v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz
suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok’
(Rim 8,20–21).«12 Opisano de Lubac strne v misli, ki je odločilna za
življenje udov Cerkve, za njihovo življenjsko povezanost s Kristusom, ki je glava Cerkve: »Ne loči se od Cerkve! Nobena mogočnost
nima svoje moči. Tvoje upanje je Cerkev. Tvoje odrešenje je Cerkev.
Tvoje zatočišče je Cerkev: višja od neba, širša od zemlje. Nikoni se
ne postara: njeno življenje je večno.«13
Vsakdo ima vlogo v celotni zgodovini človeštva, ki mu je Kristus
zagotovil trdnost. Bog je tisti, ki vsakemu daje mesto, razdeljuje
milost, nekatere srečuje z živim Jezusom ali z njegovim obrazom,
ki odseva v svetnikih, ali pa jih ohranja v teminah. Cerkvena duša
spoštuje božje določbe in ne dvomi o delu odrešenja in božji moči
razodetja, ki lahko vse spreobrne, vse v vse.
»Moderni ateizem ni več cilj, ampak izhodišče, iz katerega je
treba začeti razmišljati in delovati. Dovoljeno je upati, da bo nova
pot šla naproti Bogu. Bog ni nikoli zadaj, med ostanki. Ne glede na
to, v katero smer nas zanesejo koraki, tam nastopi spredaj, ki nas
vabi. Zato lahko prenesemo navidezno noč, kamor nas potopijo
῾izginotja Boga’, ter brez nepremišljenosti sprejmemo previdnostno
vlogo ateizma, v katerem se pripravlja nov razcvet vere: ‚Prepričan
sem, da je vera pomlad sveta, kakor je ateizem zima. Toda zima
ima v sebi vedno pomlad.‘«14 »Božji klic nas vabi na pot luči, odgovor pa pripada nam. kajti svoboden odgovor je predragocen v
božjih očeh, da bi ga mogel na kateri koli način prisiliti. Spremlja
nas ves čas življenja, nam svetuje, in če uberemo slabo pot, nas
bo tudi tam vodil do konca. Daleč od podobnosti z igro na lov

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 98

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

99

nas zaklad. Razsvetljuje nas podoba Jezusa, ki hodi z emavškima
romarjema, ne da bi vedela, kako jima je odpiral um in ogreval
njuni srci (prim. Lk, 24,32.45).«15
Človek Cerkve se izogiba vsakemu klanu in vsaki intrigi. Sveti
Janez Henrik Newman pravi: »Raje se izogibajmo vsem nepretehtanim besedam, dajmo marveč, da bo naša luč svetila pred ljudmi
iz naših del.«16 Spoznava namreč, da se katoliški duh bolj nagiba k
ljubezni kakor k prepiru. Vsaka smiselna pobuda, vsaka odobrena
ustanova, vsako novo središče duhovnega življenja mu je povod
za hvaležnost. Nenaklonjen je prepirljivosti, ker ve, da pod krinko
teoretičnih razprav hudobni duh, ki zna na vse načine sejati razdor, prav posebej bega Cerkev. Cerkvena učiteljica sveta Terezija
Deteta Jezusa opominja: »Nisem vojščak, ki se je bojeval z zemeljskim orožjem, ampak z ῾mečem Duha, ki je Božja beseda’ (prim.
Ef, 6,17).17 Boji se pretirane strogosti, ki zastira duha edinosti tudi tam,
kjer je navzoč, vendar pa ne nasprotuje dopustni različnosti mnenj.
Nad vse pa postavlja neuničljivo vez katoliškega miru. Že malo izkušnje
ga more poučiti, da se na ljudi ni zanašati; a boleča doživetja, ki se z
leti kopičijo, mu ne bodo uničila veselja, saj ga Bog sam pomlaja in
njegova privrženost Cerkvi se s tem samo še bolj prečiščuje.
Človek Cerkve ljubi cerkveno preteklost. Preučuje njeno
zgodovino. V njej slavi in raziskuje izročilo. Izročilo je namreč
cerkvenemu človeku velika moč. Zelo dobro ve, da Cerkev v svojem
učiteljstvu ne ponuja novih iznajdb in da ne govori sama iz sebe;
Cerkev uči samo v skladu z božjim razodetjem in ga razlaga pod
notranjim vodstvom Svetega Duha, ki ji je dan za cerkvenega
učitelja. Cerkveni človek je ud telesa. Vse, kar hromi, stiska in
rani celotno telo, občuti tudi on. Notranji razkroj Cerkve ga boli.
Zelo želi, da bi bila Cerkev v svojih udih čistejša, bolj edina,
bolj pozorna do duševne stiske ljudi, bolj duhovna v vseh rečeh,
odločnejša nasproti popuščanju svetu in njegovi laži. Nad seboj
občuti dvojno odgovornost: kot Kristusov služabnik, odgovoren
za njegov nauk, se boji, da bi z ustrežljivostjo izdal njegovo polno
resnico, kot dušni pastir pa se boji, da bi oslabil krčansko vero ali
jo napravil za neznosno.18

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 99

11. 03. 2024 08:51:12

100

Janez Ferkolj

Cerkveno mišljenje je vključno marijansko. Kdor govori o cerkvenem čutenju, mora misliti na tisto mišljenje, ki je navdajalo Marijo,
saj Marija pooseblja najbolj popolno uresničenje idealne zamisli o
Cerkvi, ona je Mati Cerkve. »Nihče ni rešen razen po tebi, o presveta
Devica. Nihče ni rešen hudega, razen po tebi; nihče ne prejme nobenega daru in nobene milosti od Boga, razen po tebi, pravi carigrajski
patriarh sveti German. Zato sveta Cerkev pozdravlja in kliče Marijo
kot Mater milosti. Nič čudnega ni, pravi sveti Bonaventura, če so
se milosti vseh svetnikov izlile v Marijo, kakor stopa vodovje vseh
rek v morje. Milost vseh milosti je morala biti podeljena Cerkvi po
Mariji, kakor pravi sveti Avguštin: ῾Marija ti si polna milosti, ki si
jo našla pri Bogu in zaslužila, da jo razlivaš po vsem svetu.’«19
Marija in evharistija sta neločljivi. Za sklep navajam molitev
benediktinskega meniha:
»Iščem te v svetišču.« (Ps 63,3)
Molk svete hostije, odeni me.
Skritost svete hostije, pokrij me.
Ponižnost svete hostije, varuj me.
Uboštvo svete hostije, bodi vse moje bogastvo.
Čistost svete hostije, operi me.
Sijaj svete hostije, razsvetli me.
Skrito obličje v sveti hostiji,
vžgi me s svojo ljubeznijo.
O, sveta hostija, živo telo in dragocena kri
žrtvovanega Jagnjeta, častim te.
O, sveta hostija,
živo telo in dragocena kri
žrtvovanega Jagnjeta,
darujem te Očetu.
O, sveta hostija,
živo telo in dragocena kri
žrtvovanega Jagnjeta,
zedini me s seboj
zdaj in ob uri moje smrti. Amen.20

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 100

11. 03. 2024 08:51:12

Prenova Cerkve

101

Opombe
1

Sveta Katarina Sienska, Pogovor o božji previdnosti, MKSBD, Ljubljana 1994, 180.

2

Prim. Kardinal Robert Sarah, Mnogo nam je podaril, Salve, Ljubljana 2023, 62–63.

3

Palemon Glorieux, Sveta maša, vrhunec vere, Kartuzija Pleterje 1974, 29–30.

4

Kardinal Henri de Lubac, Catholicisme, Cerf, Pariz 2003, 3.

5

Sveti Avguštin, nav. v: Henri de Lubac, Catholicisme, Cerf, Pariz 2003, 3.

6

Ciril Sorč, Bog v iskanju človeka, Salve, Ljubljana 2023, 99–100.

7

Christoph Schönborn, Ljubiti Cerkev, Družina, Ljubljana 1997, 122-125.

8

Prim. Janez Ferkolj, Prenova iz izvira, CH4, Ljubljana 2016, 252–271.

9

Henri de Lubac, Die Kirche. Eine Betrachtung, Johannes Verlag Einsiedeln, Einsiedeln
1968, 217.

10

Prim. H. de Lubac, Méditation sur l‘Église, Cerf, Pariz, 209–210.

11

Prim. Anton Strle, Teologi za prihodnost. Izbrani spisi 4, Družina, Ljubljana 1998.

12

Prim. Christoph Schönborn, Ljubiti Cerkev, Družina, Ljubljana 1997, 19–24.

13

Henri de Lubac, Méditation sur l‘Église, Cerf, Pariz 2006, 185.

14

Prim. Henri de Lubac, Révélation divine. Affrontements mystiques. Athéisme et sens de
l‘homme, Cerf, Pariz 2006, 845.

15

Brat Dysmas de Lassus, Nevarnosti in stranpota v posvečenem življenju, Salve, Ljubljana
2021, 253.

16

Sveti Janez Henrik Newman, Skrivnost Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1998, §228.

17

Sveta Terezija Deteta Jezusa, Zadnji pogovori, Karmeličanski samostan, Sora 1997, 95.

18

Prim. Anton Štrukelj, Ti si Peter Skala, Družina, Ljubljana 1996, 56.

19

Sveti Janez Eudes, Čudovito Srce Božje Matere, Kartuzija Pleterje 1983, 259.

20

Benediktinski menih, In Sinu Jesu, Blejski otok, Bled 2024, 549.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 101

11. 03. 2024 08:51:12

102

Nadškof Georg Gänswein

»Vsak dan molim k njemu«
Spomin na papeža Benedikta XVI. ob prvi obletnici
Na silvestrovo 2023 je bila prva obletnica smrti papeža Benedikta
XVI. Kaj je v vaših mislih in srcu, ko mislite na dneve umiranja in
poslavljanja papeža Benedikta XVI.?
Spomin na smrtni dan prebuja v meni žalost, bolečino in otožnost. Istočasno pa obuja tudi veliko hvaležnost za mnoga leta, ki
sem jih smel preživeti in delovati ob njem. Zame so bila nezasluženi dar. Pa vendar: ko zdaj mislim na konec leta, na silvestrovo,
na smrti dan, prevladujeta otožnost in žalost.
Kateri trenutki v tem času poslavljanja so se posebno vtisnili v
Vaš spomin?
V moje srce in moj spomin so se posebno vtisnili dnevi pred
smrtjo. Predvsem svete maše, ki smo jih v majhni skupnosti obhajali
ob njegovi smrtni postelji. Zbrano in močno ozračje, navzočnost
papeža, ki je vedno bolj slabel – vse to se je globoko zakopalo v mojo
notranjost. Ta podoba, to doživetje me spremlja, kamor koli grem.
Benedikt XVI. je bil rojen na veliko soboto in umrl v božični
osmini. Slike njegovega trupla na mrtvaškem odru poleg božičnega
drevesa so obkrožile svet. Ali spričo teh dogodkov drugače gledate
na božični praznik?
Od leta 2022 je božični praznik neločljivo povezan z Benediktovo smrtjo. To močno vpliva na moje doživljanje. Rojen je bil na
Erzbischof Georg Gänswein: »Ich bete jeden Tag zu ihm.« Erinnerung an Papst Benedikt
XVI., v: Tagespost, 20. 12. 2023. Prevedel Anton Štrukelj.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 102

11. 03. 2024 08:51:12

»Vsak dan molim k njemu«

103

veliko soboto in umrl je v božični osmini: v tem moremo spoznati
Božjo previdnost, ki s pogledom nazaj čudovito osvetljuje njegovo
življenje: velika noč in božič! Najpomembnejša datuma njegova
življenja sovpadata z najpomembnejšima datuma vere: velika noč
in božič. Gospodovo rojstvo, trpljenje, smrt in vstajenje odsevajo
v življenjskih datumih Josepha Ratzingerja. V tej veliki »osmini
vere« je papež Benedikt XVI. dopolnil svoje celotno življenje.
Pojem »leto žalovanja« izraža, da žalovanje potrebuje svoj čas.
Kakšna obdobja žalovanja preživljate? Kako to doživljate? Ali je vse
to spremenilo Vas osebno oziroma Vašo vero?
Moje duhovno življenje je občutilo boleče dni žalovanja, ki traja
in ostaja. Žaloval sem kakor ljudje, ki žalujejo za dragim pokojnim.
A močnejša je bila gotovost v veri, da smrt nima zadnje besede,
ampak Bog. Človeško sem trpel in še vedno trpim, da papež Benedikt ni več telesno tukaj. V veri pa sem vendar izkušal tolažbo,
zaupanje in notranjo moč. To je poglobilo moje duhovno življenje.
Ali se v molitvi pogovarjate s papežem Benediktom XVI.? Ali je
Vaš priprošnjik v kakih zadevah?
Vsak dan molim k njemu. Postal je moj veliki priprošnjik,
seveda tudi v osebnih zadevah.
Kako se je papež Benedikt XVI. pripravljal na svojo smrt?
Papež Benedikt XVI. se je zelo zavestno bližal svoji smrti. V
svojih zadnjih letih je večkrat pisal in govoril o tem, da je v zadnjem
obdobju svojega zemeljskega romanja.
Ali se je na poseben način pripravljal na svoje umiranje?
To je delal, odkar se je odpovedal Petrovi službi. Ni šlo toliko za
posebne dejavnosti, s katerimi bi se pripravljal na smrt. Benedikt je
imel ta dan zavestno pred očmi kot cilj, prepustil se je »odmiranju«.
Sprijaznil se je s pojemanjem moči in se izročil v dobrotno Božjo
roko. Vedel je, da ga nosi in drži. Njegova priprava na smrt je bila
zlasti v tem, da je bolj zavestno opravljal svoje dnevno delo in še
močneje izročal Božji previdnosti čas, ki mu je preostajal.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 103

11. 03. 2024 08:51:13

104

Nadškof Georg Gänswein

Pri Benediktu XVI. smo ob njegovih izjavah imeli vtis, da se
veseli srečanja z Gospodom ob koncu svojih dni. Ali papež umira
lažje kakor navaden vernik?
Prepričan sem, da se je pripravljal na srečanje z Gospodom
in se tega veselil. Če kdo umira lažje ali ne, pa ni odvisno od
službe. Ljudska modrost pravi: kakršno življenje, takšna smrt.
Benedikt je živel v Bogu, za Boga in Kristusa. V tej naravnanosti
je tudi umrl. Na ta način je morda še lažje izročil svoje življenje
v Kristusove roke.
Priletni Benedikt XVI. je imel februarja 2022 v nekem pismu
pred očmi svoj bližnji konec: »Kar kmalu bom stal pred dokončnim
Sodnikom svojega življenja. Tudi če imam ob pogledu nazaj na svoje
dolgo življenje veliko razloga za zgroženost in strah, sem vendar miren, ker trdno zaupam, da Gospod ni samo pravičen sodnik, ampak
hkrati tudi prijatelj in brat, ki je mojo nezadostnost že sam pretrpel
in je zato kot moj sodnik hkrati tudi moj zagovornik (paraklet,
tolažnik). S pogledom na uro sodbe vedno jasneje vidim milost, da
sem kristjan. Krščanstvo mi podarja poznanstvo, še več, prijateljstvo
s sodnikom mojega življenja. Daje mi, da grem z zaupanjem skozi
temna vrata smrti.« Kakšno globoko zaupanje v milosrčnost Boga
spričo ure sodbe! Ali je to dar vere? Ali se moreš tega naučiti? Ali si
moreš to pridobiti z delom?
Globoko zaupanje v milosrčnost Boga spričo smrti imam za
velik dar vere. Seveda se moreš vaditi v zavestni pripravi na srečanje
z Gospodom, ko zaupaš v Božjo milosrčnost v smrtni uri. Uvajanje
pa pomeni, da vedno bolj poslušaš Gospodovo besedo in sprejemaš
vase njegovo navzočnost. Čim bolj veruješ in zaupaš Gospodu, tem
večje upanje ti podarja. Uvajanje v zaupanje usmiljenemu Sodniku
podarja tolažbo in notranji mir.
Zadnje Benediktove besede so bile: »Gospod, ljubim te!« Ali je v
tej izpovedi povzetek življenjskega dela tega papeža?
Globoko sem prepričan, da so bile navedene besede teološko
in osebno vodilo vsega njegovega življenja ter da obsegajo vsa

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 104

11. 03. 2024 08:51:13

»Vsak dan molim k njemu«

105

obdobja njegovega delovanja. Svoj vrhunec pa so dosegle v njegovem papeževanju.
Josepha Ratzingerja/Benedikta XVI. ste desetletja spremljali čisto
blizu: na kongregaciji za verski nauk, med njegovim papeževanjem in
v času, ko je bil zaslužni papež, papa emerito. V čem je bil največji
izziv za Vas v vseh teh letih?
Največji izziv v omenjenih življenjskih obdobjih je bil v tem, da
bi zaupane mi naloge izpolnil in opravil tako, da bi bil zares v pomoč
in oporo njemu, ki mi je te naloge zaupal. To seveda ni bilo vselej
preprosto, delno utrudljivo, a sem vedno delal rad in z vsem srcem.
V Josephu Ratzingerju/papežu Benediktu XVI. sem imel blagega in
modrega učitelja. Izkazoval mi je veliko razumevanja, veliko rahločutnost in človeško naklonjenost. To je spodbujalo moje služenje.
Za kaj ste posebej hvaležni?
Hvaležen sem za številna leta, ko sem smel delovati ob njem.
Obogatila so moje življenje in poglobila mojo vero. Bilo je veliko
izkušenj, ob katerih sem zorel. Posebno sem hvaležen za izkušnjo,
da tudi pri največjih težavah nisem zanemarjal malenkosti, ampak
sem vztrajal v zvestobi, vedri predanosti in trdnem zaupanju v
Boga. Na koncu je vedno prevladalo veselje.
Psihologija pozna »preizkus na smrtni postelji«: tedaj je človeku
jasno, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je bistveno in kaj ni.
Če to prenesemo na pogovore in razprave o vprašanjih teologije in
vere: kaj je na koncu zares pomembno? Kaj vzdrži tudi na pragu
smrti? Kaj je bistveno?
Na misel mi prihaja mesto iz Drugega pisma Timoteju, kjer
apostol Pavel pove, da je dobojeval dober boj, dokončal tek in ohranil zvestobo vere. Tudi če so bile razprave o teoloških in cerkvenih
vprašanjih še tako silovite, je na koncu pomembna ljubezen do
Kristusa, zvestoba v hoji za njim. Na pragu smrti je bistveno, da se
vera ne zamaje, ampak v vsem vzdrži. To, da me ohranja zaupanje
v Odrešenika in da cilja večnega življenja ne izgubim izpred oči.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 105

11. 03. 2024 08:51:13

106

Nadškof Georg Gänswein

Kako si predstavljate nebesa?
Nekoč je majhen otrok na veliki javni prireditvi postavil papežu
Benediktu prav to vprašanje. Papež je odgovoril, da si predstavlja
nebesa tako, da je doma v družini, s svojimi starši, brati in sestrami ter vsemi, ki se imajo radi. S tem je menil, da živimo drug z
drugim v veliki harmoniji. Pa ne samo za nekaj trenutkov, ampak
enkrat za vselej. Tako si tudi jaz predstavljam nebesa: skupaj smo
pri Bogu v popolni harmoniji, ki ne pozna konca.
Kako boste preživeli prvo obletnico smrti Benedikta XVI.?
Na silvestrovo je zgodaj v baziliki sv. Petra obletna spominska
maša, ki jo bom vodil. Nato se bomo zadržali ob grobu papeža
Benedikta XVI. Dan bom preživel s prijatelji v spominjanju na
pokojnega papeža. Pri tem bodo gotovo oživeli mnogi spomini,
ki so v preteklih letih zaznamovali moje življenje.
Kaj mislite: kaj bi si Benedikt XVI. želel, česa naj bi se poznejši
rodovi spominjali s pogledom na njegovo življenjsko delo in osebo?
Zadnjega stavka, ki ga je izgovoril na tem svetu: »Gospod,
ljubim te.« V tem je vsebovano vse, kar je kot teolog, duhovnik,
škof in papež napisal, oznanjeval, izpričeval in veroval. Ta izpoved
je njegova oporoka.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 106

11. 03. 2024 08:51:13

107

Anton Štrukelj

In memoriam: duhovnik Ciril Sorč

Pred praznikom Brezmadežnega spočetja Device Marije,
7. decembra 2023, je Bog poklical k sebi svojega zvestega služabnika, duhovnika, zaslužnega prof. dr. Cirila Sorča. Bil je rojen
8. 5. 1948 v Stomažu v Vipavski dolini. Osnovno šolo je obiskoval
v Stomažu (1955–1963), potem pa klasično gimnazijo na Srednji
verski šoli v Vipavi (1963–1967). Vpisal se je v bogoslovno semenišče in študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani (1967–1973).
V duhovnika je bil posvečen 29. 6. 1972 v Idriji.
Duhovnik Ciril Sorč je bil kaplan v Izoli (1972–1976), župnijski
upravitelj na Vojskem (1976–1977), nato spiritual v Malem semenišču v Vipavi (1977–1983) in župnik v Knežaku (1983–1988). Od
1985 do 2012 je poučeval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Vmes je
bil eno leto na izpopolnjevanju v Rimu (1988–1989). Kot docent

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 107

11. 03. 2024 08:51:13

108

Anton Štrukelj

(1989–1994), izredni (1994–2003) in redni profesor (2003–2012)
je predaval dogmatično teologijo. Hkrati je bil duhovni pomočnik
v Ilirski Bistrici (1989–2013), v Postojni in Studenem, Slavini in
Matenji vasi ter v Orehku pri Postojni (2013–2017). Leta 2017 se
je preselil v duhovniški dom v Šempeter. Tam je še naprej ustvarjal, pisal in molil – s pogledom na Svetogorsko Kraljico. (Kot
zlatomašnik je na spominsko podobico natisnil molitev Balduina
Canterburyjskega, škofa: »Omehčaj, Gospod, moje kamnito, trdo
in neobrezano srce. Daj mi novo, čuteče in čisto srce. Ti, ki srca
očiščuješ in očiščena ljubiš, vzemi v posest moje srce in nastani se
v njem«. Stomaž, 3. 7. 2023).
S prijateljem Cirilom sva kot mlada duhovnika delovala v vipavskem semenišču. Ob službenih dolžnostih sva se pripravljala na
doktorat pri prof. Antonu Strletu. Nato sva bila kmalu poklicana
na Teološko fakulteto in tam prevzela predmete dogmatične teologije svojih učiteljev prof. Antona Strleta in prof. Antona Nadraha.
Dobra tri desetletja sva skupaj orala isto brazdo. Vsak od naju se
je veselil uspehov drugega. Ko je lani obhajal zlato mašo, me je
povabil za pridigarja.
V enainpetdesetih letih duhovništva je gospod Ciril opravil
velikansko delo. Posvetil se je nadvse očarljivemu raziskovanju
skrivnosti Boga. Kot marljiva čebelica je nabiral modrost in jo
nesebično podarjal tako bogoslovcem in duhovnikom na Teološki
fakulteti kakor vernikom v dušnem pastirstvu.
Ciril Sorč je napisal disertacijo o teologiji upanja pri nemškem
teologu Jürgenu Moltmannu. Vse življenje je preučeval upanje in ga
predložil kot zanesljivo vodilo ne le za sedanje življenje, ampak tudi
kot pričakovanje dokončne prihodnosti človeka, sveta in stvarstva.
To pričakovanje je utemeljeno v troedinem Bogu. Po pravici smemo
reči, da je skrivnost Svete Trojice v samem središču Sorčeve teologije. Njegovo neutrudno raziskovanje ni zgolj razumsko, ampak
je predvsem izraz molitve in češčenja, je dejanje občudovanja in
zahvaljevanja, je odprtost srca in duha. Za vodilo je imel »besede
zdravega nauka« (2 Tim 1,13) v Cerkvi, ki je »steber in opornik
resnice« (1 Tim 3,15).

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 108

11. 03. 2024 08:51:13

In memoriam: duhovnik Ciril Sorč

109

Dr. Ciril Sorč je napisal 21 knjig, dva učbenika za študente in
številne razprave ter članke. Kot pedagog je bil mentor pri petih
doktoratih, sedmih magisterijih (somentor pri treh) in 43 diplomah
(somentor pri 23).
Pogosto je predaval v domovini in tujini. Sodeloval na mednarodnih simpozijih in konferencah: v Beogradu (1989), Rimu
(1989, 1998, 1999, 2001, 2002), Valenciji v Španiji (1999, 2002),
Budimpešti (2000), kot predavatelj gost v Regensburgu (1996),
v Gradcu (2002) in Leuvenu v Belgiji (2003). V akademskem letu
1997/1998 je predaval na Teološki fakulteti Univerze za severno
Italijo v Milanu na oddelku v Vidmu (Udine).
Njegove knjige, razprave in članki so bili izdani v inozemskih
revijah (v nemškem, italijanskem, poljskem, slovaškem, hrvaškem
in španskem jeziku). V Sloveniji so njegove strokovne in poljudne
članke objavljale te revije in glasila: Bogoslovni vestnik, Communio–Kristjanova obzorja in Mednarodna katoliška revija Communio, Božje okolje, Tretji dan, V edinosti, Cerkev v sedanjem
svetu, Družina, Naša kateheza, Oznanjevalec, Prijatelj, Svetogorska
Kraljica. Številni so njegovi strokovni sestavki v enciklopediji in
leksikonu, kjer je predstavil znane slovenske osebnosti.
Štiri leta je bil glavni urednik znanstvene revije Bogoslovni
vestnik. Bil je član uredniškega odbora revije Communio–Kristjanova obzorja (1991–1999) in slovenske izdaje Mednarodne
katoliške revije Communio (od 1999 do smrti). Udeleževal se je
mednarodnih srečanj te revije. Bil je član Znanstvenega sveta revije
Bogoslovska smotra (Teološka fakulteta Zagreb), član Evropske
družbe za katoliško teologijo in član Sveta krščanskih Cerkva. Bil
je tudi odličen poznavalec slovanskih bratov sv. Cirila in Metoda,
sozavetnikov Evrope, ki sta »s svojim misijonarskim delom med
slovanskimi narodi ‚prehitevala‘ pojmovanje in napredovanje
oznanjevanja evangelija«.
Bil je predstojnik Katedre za dogmatično teologijo in Instituta za sistematično teologijo. S svojo blago besedo in ponižno
dobroto je obzirno povezoval kolege. Vodil je dva vidna projekta:
Priročnik dogmatične teologije (2003) in Stoletni sadovi. Prispevki

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 109

11. 03. 2024 08:51:13

110

Anton Štrukelj

dogmatične teologije na stoletnem drevesu Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (2019).
Zamisel za ta jubileji zbornik je bila Sorčeva. Domiselno je
zasnoval naslov in tri dele: Sadovi preteklosti, Sadovi sedanjosti,
Podarjeni sadovi. V slednjem so navzoči ugledni možje: Hans Urs
von Balthasar, Joseph Ratzinger, Jürgen Moltmann idr. Zaslužni
papež Benedikt XVI. se je 4. 2. 2020 pisno zahvalil za možnost sodelovanja: »Prisrčno se zahvaljujem, da ste v zborniku ob stoletnici
obstoja Teološke fakultete objavili tri moja besedila. Veselim se, da
sem s tem tako rekoč sprejet na vašo fakulteto. Prisrčne pozdrave
in želje za blagoslov, Vaš Benedikt XVI.«
Sobratje v duhovniškem domu v Šempetru so se od g. Cirila
poslovili v ponedeljek, 11. decembra 2023, ob 10. uri. Somaševanje je vodil gen. vikar Slavko Rebec. Rekviem in pogreb sta
bila v domači župniji Stomaž ob 14. uri. Sv. mašo zadušnico
je vodil škof Jurij Bizjak. Ob njem sta bila škof Andrej Glavan,
Sorčev sošolec, in nadškof Marjan Turnšek. Somaševalo je štirideset duhovnikov. Škof Jurij Bizjak je v pridigi orisal Sorčevo
življenjsko pot in delovanje: »Gospod Ciril je bil uravnovešen
in samozavesten človek, globok in temeljit mislec, stanoviten in
vztrajen predavatelj, prijazen in potrpežljiv predstojnik. O njem
veljajo besede psalmista: ‚Blagor možu, ki se veseli Gospodove
postave in jo premišljuje podnevi in ponoči. On je kakor drevo,
zasajeno ob potokih voda, ki daje sad ob svojem času in njegovo
listje ne ovene‘ (Ps 1,1–3).«
Sledilo je šest zahvalnih govorov. Sobratje in verniki so pokojnemu izrazili hvaležnost za njegovo dobroto. Gospod Ciril je
izpolnil dve poslanstvi: bil je pastir in učitelj, globoko zakoreninjen v Bogu. Vse svoje življenje je deloval v pastorali. A njegovo
glavno opravilo je bil študij svetih znanosti, zlasti preučevanje in
poučevanje eshatologije, božanske kreposti upanja, skrivnosti Svete
Trojice in Kristusove velikonočne skrivnosti. V svoji zadnji knjigi
Bog v iskanju človeka, ki je izšla tik pred njegovim odhodom, je
zapisal: »Velikonočna skrivnost je razodetje Božjega srca: srca Boga
Očeta in Sina in Svetega Duha. … Večkrat bi morali stopiti na ta

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 110

11. 03. 2024 08:51:13

In memoriam: duhovnik Ciril Sorč

111

razgledni stolp ljubezni in se s tega razgledišča ozreti na vse, kar
nas obdaja; to je prava razgledna točka.«
Dragi brat Ciril, dosegel si najvišje razgledišče. Pred prestolom
Svete Trojice prosi za nas. Troedini Bog sam bodi Tvoje plačilo!

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 111

11. 03. 2024 08:51:13

Celjska Mohorjeva družba 2023, 460 strani
Prevedel Anton Štrukelj.

Communio 1- 2024_prelom_TISK.indd 112

11. 03. 2024 08:51:13

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

COMMUNIO

COMMUNIO

Ustanovitelji:
Hans Urs von Balthasar, Joseph Ratzinger, Henri de Lubac
Izdaja:
SVET MEDNARODNE KATOLIŠKE REVIJE COMMUNIO
PRI SLOVENSKI ŠKOFOVSKI KONFERENCI
Uredniški odbor:
ALOJZIJ ČEMAŽAR, JANEZ FERKOLJ,
DAVID MOVRIN, MARIJAN PEKLAJ,
BOGOMIR TROŠT, STANISLAV ZORE
Glavni in odgovorni urednik: ANTON ŠTRUKELJ
© Slovenska škofovska konferenca
Jezikovni pregled: Helena Škrlep
Izhaja pri založbi: DRUŽINA d.o.o.
Za založbo: Tone Rode
Tisk: Tiskano v Sloveniji
Naklada: 750 izvodov
Ljubljana 2024

Nemška: INTERNATIONALE KATOLISCHE ZEITSCRIFT COMMUNIO
Schenkenstrasse 8-10, A-1010 Wien, Dr. Jan-Heiner Tück, info@communio.de
Italijanska: RIVISTA INTERNAZIONALE DI TEOLOGIA E CULTURA COMMUNIO
JACA BOOK, Via Frua 11, I-20146 Milano, communio@jacabook.it
Hrvaška: MEĐUNARODNI KATOLIČKI ČASOPIS COMMUNIO,
Kršćanska sadašnjost, Marulićev trg 14, HR-41001 Zagreb, Dr. Ivica Raguž, communio.hr@gmail.com
Ameriška: COMMUNIO. INTERNATIONAL CATHOLIC REVIEW
Washington, D.C. 20017, P.O.Box 4557, communio@aol.com
Francoska: REVUE CATHOLIQUE INTERNATIONALE COMMUNIO
F-75004 Paris, 5, passage Saint-Paul, Dr. Serge Landes, communio@neuf.fr
Nizozemska: COMMUNIO. INTERNATIONAAL KATHOLIEK TIJDSCHRIFT
B-Groenstraat 57, B-2860 Sint-Katelijne-Waver, wilkens@rodluc.nl
Španska: REVISTA CATÓLICA INTERNACIONAL DE PENSAMIENTO Y CULTURA COMMUNIO
Andrés Mellado,29 2ºA, E-28015 Madrid, Procommunio@communio-es.com
Poljska: MIĘDZYNARODOWY PRZEGLĄD TEOLOGICZNY COMMUNIO
Ołtarzew, Kilińskiego 20, PL 05-850 Ożarów Mazowiecki,
Dr. Slawomir Pawlowski, pawlow@kul.lublin.pl
Portugalska: COMMUNIO. REVISTA INTERNACIONAL CATÓLICA
Universidade Católica Portuguesa Palma de Cima, P-1649-023 Lisboa,
communio@lisboa.ucp.pt
Argentinska: REVISTA CATÓLICA INTERNACIONAL COMMUNIO
Sánchez de Bustamante 2662(1425) Buenos Aires, Argentina, Dr. Andres di Cio, andydicio@yahoo.com
Madžarska: COMMUNIO. NEMZETKOZI KATOLIKUS FOLYORAT
H-1053 Budapest, Papnövelde n.7, Dr. Attila Puskas, puskas.attila@htk.ppke.hu

Joseph Ratzinger

1 Nova evangelizacija – pot k pravi sreči

Joseph Ratzinger 12 Božja ljubezen je neizčrpna
Hanna-Barbara Gerl-Falkovitz 16 Ecclesia semper reformanda. A kako?
Marianne Schlosser 24 Varujte se lažnih prerokov
Anton Štrukelj 38 Prenova Cerkve

Ukrajinska: MIЖHAPДHИЙ БOГOCЛOBCЬKИЙ ЧACOПИC COПPИЧACTЯ
MOHACTИP MOHAXIB CTУДіЙCЬKOГO УCTABУ, Užgorod/Lviv
Češka: MEZINÁRODNI KATOLICKÁ REVUE COMMUNIO
CZ 11000 Praha 1, Husova 8, Dr. David Voprada, communio@serznam.cz
Brazilska: REVISTA INTERNACIONAL DE TEOLOGIA E CULTURA COMMUNIO
Rua São Pedro Alcântara, 12. Centro, Petrópolis, RJ 25.685-300, Dr. Edson de Castro Homem,
communio@cieep.org.br

Anton Štrukelj 56 Casta meretrix
Bogdan Dolenc 70 Cerkev med krizo in gotovostjo vere
Janez Ferkolj 90 Prenova Cerkve
Nadškof Georg Gänswein 102 »Vsak dan molim k njemu«
Anton Štrukelj 107 In memoriam: duhovnik Ciril Sorč

Mednarodna katoliška revija Communio. Naslov uredništva in uprave: Družina d.o.o., Krekov
trg 1, 1001 Ljubljana, p.p. 95, tel. 01/360-28-28, faks 01/360-28-29. E-naslov: anton.strukelj@
guest.arnes.si – Revija izhaja štirikrat letno. Cena posameznega zvezka: 9,90 €. Letna naročnina:
39,60 €, za tujino 54,40 €, letalska 57,20 €. DDV je vključen v ceno. Domači naročniki
nakazujejo naročnino na transakcijski račun Družina d.o.o. NLB 02014-0015204714,
Krekov trg 1, 1000 Ljubljana; naročniki iz tujine nakazujejo denar na devizni račun pri NLB d.d.,
Trg republike 2, 1520 Ljubljana, IBAN: SI56020140015204714, Družina d.o.o., Krekov trg 1,
Ljubljana, SLO SWIFT oz. BIC: LJBASI2X. – Revija izhaja s finančno podporo ARRS.
ISSN 1408-9580

Freska na naslovnici: Anastasis – Vstajenje. Cerkev sv. Odrešenika »en Hóra« (na polju) v Carigradu, 14. stol.

Communio 1- 2024_naslovnica_TISK.indd 2

11. 03. 2024 09:09:09

1/2024

34. LETNIK (2024) 1

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA

MEDNARODNA KATOLIŠKA REVIJA COMMUNIO

COMMUNIO

Družina 2023.
Priporočamo!

Celjska Mohorjeva 2024.
Novo!

Vse delam novo
Za revijo Communio pokličite 01 360 28 28
ali po e-pošti: narocila@druzina.si
Cena revije: 9,90 €

Communio 1- 2024_naslovnica_TISK.indd 1

11. 03. 2024 09:08:54