NESMRTNI HELENSKI GENIJ
IvoPirkovič
Radost je pristopati k čistim studencem ... Lukrecij, De rerum natura, IV, 2.
Nesmrtni antični estet in učitelj epikurejskega atomizma, T. Lucre-tius Carus, je našel v profesorju Antonu Sovretu vrednega tolmača in še večjega mojstra besede. Nikoli ne bomo prevajalcu dovolj hvaležni za nezaslišano težaško delo, s katerim je znova dokazal, da lahko prevod povsem nadomesti tudi klasičen izvirnik.
Napak je bilo rečeno, naj iščemo danes v »De rerum natura«* rajši literarnih vrednot kot antični idejni svet. Nasprotno, ko odlagam to dragoceno knjigo, imam živ občutek, da nam bolj kot katero koli sta-roveško delo odkriva tisti, še zdaleč ne dovolj pojasnjeni čudež, ki so ga imenovali »rojstvoi zahodne kulture«. Česa nam niso že vsega povedali stari ali vsaj slutili, kar naš šolar misli, da nam je dalo šele osemnajsto ali devetnajsto stoletje, ali pa nas še danes kot nerazrešena uganka muči; da omenim pri Epikuru, postavim, samo še danes pereče vprašanje dinamičnega ravnovesja v vesoljstvu, zakon o neuničljivosti in neustvarljivosti materije, idejo Kant-Laplaceove kozmogonije, slutnjo o notranji zgradbi atoma ali skrivnost svobodne volje v osrednjem filozofskem vprašanju o odnosu idealnega in materialnega.
Napačna je predstava, da so vse te staroveške šole od jonskih pred-sokratikov in atenske Akademije do aleksandrinskega Muzeiona nekje v davno preživeli, naivni preteklosti, od katere je ostal le še nagačen muzejski spomin. Ne, to je že povsem moderen svet, ki je položil idejne temelje, na katerih gradimo še danes ali pa se celo z muko znova vzpenjamo na zapuščene antične vrhove. Z njih je namreč človek v umirajoči antiki in ozki gotiki tragično zdrsnil za celo tisočletje, vse tja do renesanse, ki ni vrnila človeku samo zgubljenega estetskega okusa in zdrave  življenjske radosti,  ampak  tudi kritično znanstveno modrost,
* T. Lucretius Carus, De rerum natura — O naravi sveta. Prevedel in komentar napisal Anton Sovre. Filozofska knjižnica. Slovenska Matica. Ljubljana 1959.
1057
trdno zasidrano hkrati na zemlji in v zakonih mišljenja. Sramovaje se telesnega, je sholastika namreč docela opustila pogled na zemljo in se brezupno zgubila v blodnjaku bledega in zavratnega racionalizma. Pomislimo samo, kako je Galilei s tveganjem grmade znova uveljavljal grške, prav epikurejsko atomistične nazore o prostem padanju teles (lahka in težka telesa padajo v praznem prostoru natanko enako hitro), ki so v našem stoletju osnova revolucionarni Einsteinovi relativnostni teoriji. (Prav meni pri tem Lukrecij, da je zakon padanja v tekočini isti kot v zraku, v čemer ga skuša prevajalec popraviti.) Pod vplivom Arijstotela in peripatetikov je pozneje sholastika v svojem nauku o gibanju tako zablodila, da je morala klicati na pomoč celo nebeške sile, da je razlagala kinematiko zvezdnih teles. Tudi v tem je bil srednji vek velik korak nazaj od antike, če pomislimo, da je že Epikur izrinil bogove na povsem oddvojene elizejske poljane, kjer »okoli njih ne rjovejo viharji, jih ne perejo nalivi in ne zasiplje (!) sneg«, vse življenje sveta in kozmosa pa zaupal samo nujnim prirodnim zakonom. Šele konec osemnajstega stoletja se prirodoslovec zopet ponaša s to pozabljeno epikurejsko modrostjo: »Je n'en ai pas besoin — Ne potrebujem boga v zvezdoslovju«  (Laplace).
Zares, grški klasični genij je že povsem moderen pojav. V filmu človekovega obstanka na zemlji, ki bi ga stisnili v tesen okvir treh ur, bi sorazmerno odmerili znanstvenemu človeku komaj pol minute. Epikur in Lukrecij sta tudi po času današnja človeka.
Znanstvena misel v drugi polovici prvega grškega tisočletja pred našim štetjem je v rasti celotne človekove kulture nekaj povsem novega, neka dotlej neznana razvojna kvaliteta v kvantiteti stotisočlet-nega družbenega razvoja. Astronomija sumerskih zvezdogledov in računstvo egipčanskega Ahmesa še nista »čista« znanost, saj se zadovo-Ijujeta z zgolj praktičnimi in le približno veljavnimi napotki za vsakdanjo rabo. Tuja jima je še vsaka misel abstraktnega posploševanja, čisto neznana še ideja znanstvene teorije in strogega dokaza. Grški matematik je gledal s svoje filozofske višine z istim prezirom na raču-narja kot na težaka v atiških rudnikih.
Poučen je vsaj bežen pogled na človekov razvoj na zemlji, ki ga je tudi že slutila antika, Platon, Ovid v svojih Metamorfozah ali še jasneje Lukrec, kar je razvoju sovražni srednjeveški sholastik prav tako zavrgel in popolnoma pozabil. V okviru te evolucije najde poleg pračloveka in njegovega kromanjonskega razumnega potomca, hominis sapientis, svoje vzročno upravičeno mesto tudi znanstveni človek grške in novohelenske ere v renesansi in po njej. Tudi ta revija razvoja je nepretrgana veriga družbenih vzrokov in učinkov, v kateri stoji nekje
1058
veliko sociološko vprašanje: kaj nam je dalo pravzaprav grškega genija, iz česa se je rodil znanstveni človek grške heroične in helenske dobe?
Vedno očitnejša postaja danes zadrega, kdaj se je najviše razviti sesalec učlovečil. No, ni dvoma, da ne bo odločila niti hoja niti možganska prostornina lobanje, ampak samo pojav kulture v arheološkem pomenu besede, smotrna raba ognja in izdelanega orodja, z drugimi besedami — pričevanje, da je začel sesalec delati. Potem je šlo milijon let strašnoi počasi. Homo sapiens zadnjih desettisočletij, ki je v bojih iztrebil opičjega sorodnika in se ga mogoče spominja še v bajkah o gorskih škratih, je že zavidanja vreden umetnik; njegovega altamir-skega bizona bi smeli še danes na razstavi moderne umetnosti nagraditi.
Šele konec zadnje ledene dobe je v surove kože odeti borilec z jamskim medvedom zapuščal svoje podzemeljske brloge in začel, ko še ni poznal lončene posode, sejati in žeti travnato pšenico, ki še danes raste divja okoli zapuščenih jamskih bivališč v gorah vzhodnoi od Mezopotamije (Jarmo). Sedaj je bil človek prisiljen opazovati nebo za primitiven poljedelski koledar in se prvič spustiti v kraljestvo števil dlje kot je imel prstov na rokah. Imel pa je za to tudi potrebni čas, ko si je ustvarjal prve dolgotrajnejše zaloge hrane v neolitskih žitnih silosih, ki jih je arheologova rovnica tudi že odkrila.
Poljedelec in živinorejec novokamene dobe je šel nato naglo skozi zlaio (aurea prima ...), bakreno in bronasto v železno dobo z njihovimi visoko razvitimi mezopotamskimi, faraonskimi in kretsko-mikenskimi kulturami.
Že predhomerski pomorski imperij na pol bajeslo\-nega na pol zgodovinskega Minosa, ki mu je pregnani atenski arhitekt Daidalos sezidal še vedno problematično palačo svetih dvojnih sekir, labirint, je že davno premagal primitivno naturalno gospodarstvo. Njegova trgovina, sloneča na visoko razviti obrtnosti, je obvladovala vse Sredozemlje. Prestolnica kretskih pobožanstvenih vladarjev se je kopala v nezaslišanem bogastvu, blesku razkošnih dvornih iger in baročno negovanih dam v svetu prefinjenega umetniškega okusa, ki še danes, čeprav medlo, odseva iz Schliemannovih zakladov, zidnih slikarij in izdelkov cvetoče obrtnosti, ki so preplavljali tedanji svet.
Res še ne vemo, kaj nam bodo arheologi prebrali v mmojskem dvornem arhivu, najdenem v Knososu (Evans), lahko pa že rečemo, da znanosti v zgoraj označenem pomenu ne bodo odkrili, kakor je niso niti v istodobni Mezopotamiji niti v faraonski dolini Nila. Kje so vzroki? Brez dvoma je bogastvo gnoj znanosti, toda treba je bilo še dozorelega družbenega razvoja, prav grške demokracije, ki je razbila
57>                                                                      1059
pretoge vezi okorelega cehovstva in kast pretirane mikenske razredne družbe.
Ne vemo, ali je minojskemu kraljestvu in njegovi kulturi že pred velikim indoevropskim preseljevanjem zadala usodni udarec tuja invazija, na katero naj bi se ohranil spomin le še v bajki o Tezeju, ali pa je bila res kriva prirodna katastrofa, ko je tri četrtine cvetočega otoka There, današnjega Santonina, odnesel v zrak strašen izbruh ognjenika in je razdivjani Pozejdon pogoltnil mogočno imperialno trgovsko brodovje, potres pa uničil vladarski Knosos, kar so arheologi že nekaj časa slutili. Sestrsko mikensko kulturo na grški celini pa so gotovo zadušili nekaj pozneje šele barbarski Dorci, ki so s severa preplavili deželo in jo za nekaj stoletij potisnili v kulturni molk. Minojsko svetovno pomorsko trgovino so prevzeli vsaj deloma temnopolti Feni-čani, po katerih ni, ker so bili samo trgovci, ostalo skoraj nič. Pokne-žena mikenska Grčija pa se je sesula v drobno, samo sebi zadovolju-jočo kmečko proizvodnjo naturalnega gospodarstva.
Somrak ahajskih bogov, ki dobijo medtem močno indoevropsko transfuzijo — celo gospodarja Olimpa so prinesli Dorci s seboj — je pregnal lahko le nov vzpon gospodarstva in naprednejšega družbenega razvoja. Začel se je v jonskih grških kolonijah, kjer so se v Miletu, Smirni in Efezu končavale velike trgovske ceste iz Mezopotamije, Indije in Kitajske. V stiku z Vzhodom so se Jonci prvi odločno dvignili iz gospodarske in družbene zaostalosti v razvito obrtnost, ki je napajala živahno izvozno trgovino. Blagostanje in politična demokracija sta rodili v Joniji prvo »čisto« znanost. Teorija in histerija sta jonski besedi.
Jonski naturfilozofi že odločno iščejo praprvino, iz katere se je razvilo vse. Ti maloazijski pionirji utirajo pota vsej poznejši ahajski misli. Njihovo seme pa daje znanstveno zrel sad šele v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko vodi izkustvo angleškega zdravnika Williama Proufa k domnevi, da so nastale vse kemične prvine iz najlažje med njimi, vodika. Spet se je znašel moderni človek po izkustveni poti na višini, ki jo je z močjo čiste misli osvojil že grški genij.
Novo življenje v Joniji je polagoma zajemalo tudi celinsko Grčijo. Staro atiško lončarstvo iz šestega in petega stoletja pred našim štetjem in kovinska obrt se industrializirata. V rani klasični dobi štejejo Atene na prvem mestu svojega izvoza umetniško oblikovane in poslikane vaze, ki jih v tretjem stoletju pred našim štetjem izpodrinejo srebrni izdelki. Atene, ki si polnijo zakladnico iz bogatih lavrionskih srebrnih rudnikov, ustvarijo že pred Solonom nov vzhodnosredozemski gospodarski   imperij.   Malo   kmetijo   izpodriva  veleposestniška,   na   sužnjih
1060
sloneča produkcija, ki se ukvarja le še z donosnejšo proizvodnjo vina iu olja za izvoz, medtem ko uvaža država ceneno žito iz pontskih žitnic. Občutljivo čezmorsko trgovinsko pot skozi Helespont si zavaruje z nizom utrjenih vojaških oporišč. Proizvodnja se vedno bolj specializira, pojavlja se množica novih obrti in poklicev, tudi kiparji (Fidija je obrtnik), slikarji, pevci, plesalci, godci, zdravniki, vidci in množica drugih. V helenski dobi navajajo neki viri v Egiptu, ki ni bolj razvit od Grčije, 179 poklicev.
V  grškem človeku raste tudi zavest in samozavest. Z enakim ponosom kot slikar signira tudi grški keramik lastnoročno — ne s pečatom kot pozneje njegov rimljanski stanovski tovariš — svoje z okusom in znanjem oblikovane poslikane izvozne izdelke, med katerimi se še danes plačujejo nekatera imena s stotisočaki. Atenske in atiške industrializirane delavnice kopirajo priljubljen arhaični jonski stil, da bi osvojile in obdržale stara jonska tržišča v Sredozemlju m črno-morskih deželah. Celo v grobu latobiško-keltskega odličnika v Mihovem pod Gorjanci je stari Kušljan izkopal za dunajski Dvorni muzej poleg tehnično odlične severnoitalske terrae sigillatae tudi vojvodski meč, ki kaže s sAOJimi okrasnimi motivi dveh konj, vzpenjajočih se ob drevesu življenja, izrazit grški vpliv. Motiv je namreč znan menda samo iz svetišča Artemide Orthide v predklasični Šparti (E. Beninger).
V  takem materialno bogatem in politično zrelem okolju se je šele lahko rodil grški genij s svojo izredno etično, estetsko in filozofsko zavestjo, ki poruši v času helenizma in Aleksandra Makedonskega vse rodovne plotove in s svojim kozmopolitizmom izvabi tudi izdelovalca šotorov iz kilikijskega Tarza, heleniziranega Juda Pavla, da napravi isto z neko novo judovsko sekto.
Medtem ko potujoči učitelji, tako imenovani sofisti, krošnjarijo z ahajsko učenostjo po grških deželah in svojim učencem za drag denar zasmehujejo in neusmiljeno trgajo stari heroični homerski svet z njegovimi počlovečenimi bogovi in objestno olimpijsko moralo (quod licet lovi...), se je resni grški mislec že globoko zagledal v vrtoglave prepade nedoumnih protislovij neizmernosti. Z lastnostmi neskončno velikega za čudo že Epikur ni imel težav: naj leti blisk vedno v isto smer, razlaga njegov rimski tolmač Lukrecij, nikoli ne bo »dosegel tega, da ostanek steze bi bil krajši« (I, 1005). Tega pozneje niti srednjeveški niti moderni sholastik več ne razumeta, zatrjujoč, da se tudi neizmerna količina zmanjša, če ji nekaj odvzamemo, in sklepajoč iz nastalih protislovij, da vesoljstvo ne more biti neizmerno veliko. Neizmerne lastnosti
1061
so sholastiki v boju proti panteizmom prihranjali pač le osebnemu krščanskemu bogu.
Epikur je prav dobro vedel, da bi omejen prostor ne mogel zagotoviti vesoljstvu potrebnega dinamičnega ravnovesja in trajnosti, ko pa vse stremi proti središču in bi se prej ali slej vse zgručilo na enem mestu. Ce pa vesoljstvo nima dna, padajo atomi lahko večno, ne da bi se kje brezupno nagrmadili. Kljub Epikuru in Evklidovi geometriji, ki je nedvomno razkrila neizmerne lastnosti prostora, je Ptolemej pozneje znova zaprl svet v prastare sumersko babilonske sfere, ki jih šele prebujeni renesančni človek, prvi med njim pač pogumni revolucionar Giordano Bruno, zopet z muko razbija.
Epikurovemu kozmološkemu problemu, vprašanju ravnovesja v vesoljstvu, sta našla povsem zadovoljivo rešitev šele moderni matematik in prirodoslovec, ko sta v tako imenovanih neevklidičnih matematičnih prostorih ustvarila tudi presenetljivo sintezo dveh antitez: izmerno — brezmejno. Vesoljstvo je prav lahko povsod tudi brez mej, kot upravičeno terja Lukrecij, pa vendar obenem omejene prostornine, kakor zahteva moderen ozir na pojav vztrajnosti, ki izvira po Machu iz Nevv-tonove sile težnosti. (Neizmerno velik prostor, napolnjen povsod s snovjo, bi s samo silo težnosti neskončno povečal telesom maso.) Posih-mal moramo natanko razlikovati pojma »neizmeren«, kar meri neskončno enot, in »neskončen« ali »brezmejen«, kar nima nikjer nobenega konca, nobenih meja.
Teže je bilo z neskončnostjo v majhnem. Zenon iz Elee se je poceni in, kajpada, dvomljivo izmazal iz zagate; vse protislovne strahote neskončno majhnega, ki jih je odkril v gibanju, je neodgovorno naprtil le varljivemu svetu pojavov. Po večno resnico se je zatekel le v Farmenidov kantovski svet po sebi, kjer je vse večno in nepremično, kjer ni smešnih tekem hitrega Ahila s počasno želvo in ne frče okrog nevarne puščice.
Zenonova eleatska modrost je bila nasilje nad naravnim mišljenjem ali vsaj strahopetnost pred očitno resnico, če že ne porog človekovi logiki. Zdrav razum pa iz blodnjaka neskončno majhnega zares ni našel pametnejše poti kot v atomizem. Levkipov in DemokritoA' nauk potemtakem še ni zasidran v nobenem izkustvu, ampak poganja iz nuje čistega mišljenja kot antiteza eleatskemu učenju.
Tudi treznemu Epikuru se upira hoditi za Zenonom. Prav tako pa noče niti neskončne deljivosti želvine poti na begu pred trojanskim junakom. Na Lukrecijeva usta se vprašuje, kaj bi bilo, če se ne bi svet končal pri nekih najmanjših in dalje nedeljivih delcih;  »tedaj bi se
1062
seveda vsako najmanjšo telesce sestalo iz delcev neštetih, saj polovice bi del pač vedno imel polovico, ta spet svojo, seve, in tako brez konca in kraja« (I, 615-8). To pa se sliši že čisto, kakor da bi prepisal iz moderne matematike opredelitev »neizmerno majhnega«, točkastega limesa ali Cantorjevo definicijo števila kot nerazsežnega mesta na premici. Problem razume Epikur že povsem moderno, zaman pa blodi po njem, iščoč razumne rešitve. V tej slabosti je Eieatu enak, kot trezen mislec »zdravega razuma« pa odklanja eleatski beg v čutno »onostranstvo« in se reši irajši v Demokritov atomizem.
Ne čudimo se, da neskončni deljivosti Epikurov »zdravi razum glasno ugovarja« (I, 623), saj se še mnogo stoletij pozneje filozofsko jalovo mučita z umovanjem o neskončno majhnih količinah, »diferencialih« in »fluksionih«, dva od največjih umov človeštva, Leibniz in NewtO'n.
Atomizem Demokrita iz Abdere pozna samo strogo zakonito gibanje atomov v praznem prostoru. S tremi skromnimi prvinami, prostorom, atomi in gibanjem, drzno gradi vesoljstvo, prirodo, človeka, bogove, fiziko, psihologijo, etiko in religijo. Pod vplivom epohalne Laplaceove Mecanique celeste. Nebesne mehanike, ki je v prvi četrtini devetnajstega stoletja do kraja izkoristila Newtonov' zakon splošne težnosti in deterministično razložila vse zvezdoslovje, je Demokritov nazor doživel zmagovito renesanso v šoli Buchnerjevih in Moleschot-tovih mehanistov. In kakor so le-ti hitro našli svoje kritike v Ostwal-dovih monističnih energetikih, dokončno pa podlegli dialektičnemu ma-terializmu, tako že tudi Epikur ni bil zadovoljen s togostjo mehanistov svojega časa. Pred samoškim modrecem je namreč zazijalo novo protislovje: deterministična zakonitost ali usodnost sveta, kakor pravi Lu-krecij, in njej oporekajoči pojav svobodne volje.
Epikur ni hotel oddvojiti človeka od prirode in je zato iskal rešitev vprašanju že v neživem svetu. Izmislil si je samovoljno, nedetermini-rano, kaotično odklanjanje atomov z njihovih strogo zakonitih poti »v času povse negotovem in krajih povse nedognanih« (II, 219); z drugimi besedami: Epikur je s svojo domnevo tako imenovanega klinamna žrtvoval že usodnost neživega sveta in zavrgel prirodni determinizem Demokritove šole. Ce mu ne dopustimo njegove ideje o deloma nede-terminiranem gibanju atomov, »potlej od kod je prišla, te vprašam, ta volja svobodna bitjem na zemlji?« (II, 256—7), nas zaskrbljeno vprašuje Lukrecij v svoji pesnitvi.
Tudi Epikurov klinamen ima svojega poznega potomca v našem veku, v današnji tako imenovani kvantni mehaniki. Tudi ta je po svoje
1063
zavrgla determinizem mehanistov, seveda nič več iz nekih zgolj miselnih potreb, ampak zavoljo izkustvene nujnosti. Saj je odkrila, da se atomi v nekih zakonitih mejah, ki jih določa tako imenovana Heisen-bergova »nenatančnostna relacija« iz leta 1927, gibljejo povsem kaotično, kakor da jim ne odrejajo poti nobeni zakoni. To je Epikurov klinameu v moderni izdaji. Ta oživitev antike v naših dneh nas bo posebej zanimala, ker ji je tudi prevajalec posvetil posebno pozornost z napačnimi zaključki.
Zapletena vprašanja Heisenbergove kvantne mehanike postanejo preglednejša v luči valovne mehanike, ki je modernejša in prikladnejša oblika kvantne. Njeni zakoni pa določajo samo statistično porazdelitev ali gostoto gibajočih se atomov po prostoru, medtem ko o obnašanju individualnega telesca v mejah nenatančnostne relacije ne znajo ničesar napovedovati. Nekako tako kakor prikazujejo sociologove krivulje, postavim, razširjenost tuberkuloze po deželi ali njeno rast in upadanje v času, nič pa ne vedo o usodi posameznega človeka.
Ugovarjali bi: družbo obvladujejo pač družbeni ali statistični zakoni, posameznika pa neki drugi, individualni. Statistična zakonitost se res gradi na neki individualni muhavosti ali »elementarnem neredu«, kakor je rekel nekoč oče kvantne mehanike Max Planck, toda s tem še ni rečeno, da je individuum isam zares svoboden in ni jetnik neke svoje usodnosti. Ni mar tako tudi v fiziki atomov? Kar se nam zdi kaotično, je samo naše neznanje skritih zakonov.
Proti temu so resni ugovori. V življenju mikrokozmosa ne vidimo namreč samo kaotičnega nereda, ampak tudi to, da se gibljejo korpu-skuli tako, da rušijo zakon težnosti, ki je vendar najsplošnejša zakonitost vesoljstva. To roganje najdrobnejših snovnih telesc železnemu prirodnemu zakonu imenujemo zato po pravici samovoljno nedoločenost in zlom determinizma.
Tako je v kvantni mehaniki zopet presenetljivo zazijala vrzel v usodnosti sveta in prav tako kot Epikur v starem veku je tudi moderni prirodoslovec naglo vtihotapil skozi nastalo zev svobodnost človekovega ravnanja, svobodnost njegove volje.
Natanko vzeto, prirodoslovci niso storili tega kot prirodoslovci^ saj ni človekova svobodnost ali nesvobodnost, z izjemo nekih vprašanj, njihova pristojnost. Kljub temu vsi znameniti atomski fiziki naših dni^ Heisenberg, Bohr, Born, Schrodinger, De Broglie, Jordan in kakor se že imenujejo, radi ob svojih presenetljivih odkritjih tudi po amatersko pomodrujejo in pristavljajo poglavje o biologiji, iščoč po pozabljeni sledi grškega genija poti iz neživega v živo. Protislovje nujnosti in
1064
svobodnosti se v dveh tisočletjih ni niti za las premaknilo s svojega mesta.
Sedaj bomo razumeli Sovretov komentar ob Epikurovi teoriji svobodne volje:
»Kaj pravi k tej Epikurovi teoriji moderna znanost? Determi-nizem, nauk o totalni vzročni določnosti dogajanj v naravi in posebej človeške volje, jo seveda odklanja. Toda v najnovejšem času je boj med deterministi in indeterministi tudi v naravoznanstvu vzplamenel po zaslugi očeta kvantne mehanike Heisenberga in njegove Nenatanč-nostne relacije (1927). Mnogi fiziki dokazujejo, da zakon vzročnosti v mikrofiziki ne velja; namesto vzročnosti je tudi v fiziki treba domnevati svobodno izbiro. Eddington trdi, da teoretska fizika ne priznava več nobenega determinističnega zakona. Glede duhovnega in-determinizma zaključuje ta znanstvenik povsem po Lukrecovem receptu, da je treba indeterminalnost atomskih pojavov prenesti na človeško ravnanje: če je atom indeterminiran, velja isto za človeškega duha, zakaj težko si je misliti, da bi bil ta bolj mehanističen mimo atoma. W. K. Clifford domneva, da v gibajoči se molekuli anorganske materije sicer ni najti uma in zavesti, da pa ima vendarle v sebi a sniall piece of mind-siuff — droben košček umske snovi; na drugem mestu spet poudarja, da smo dolžni verjeti, da se v slehernem gibanju materije, bodi že organske, bodi anorganske, javlja neko dejstvo, ki ustreza umski dejalnosti v nas samih. Poleg ugibanja o »svobodnem izbiranju« atomov beremo o »medsebojnem sporazumevanju molekul« (Bavink), o »psihoplazmi materije« in »atomih z dušami« (Haeckcl), o »poosebljenju elektrona« (Bohr). Po mnenju biologa J. S. Huxleya vsebuje ne samo živa, temveč sploh vsa materija nekaj podobnega, kakor so umski pojavi pri višjih živalih. In Samuel Butler ijoudarno ugotavlja, da noben ugovor ne more postaviti domneve na laž, da biva v atomih zavestno hotenje: če jim prisojamo svobodno voljo, ne delamo s tem nič več nego tisti, ki jim nalagajo obveznost, da poslušajo določne zakone (Bailey)«. (Str. 233.)
Teh panpsihičnih idej ni mogoče danes več zagovarjati, odkar se v mikrofiziki indeterministične megle zopet dvigajo in razpršujejo. Poglejmo kako!
Za kakšno ceno je zrušila moderna fizika v svetu nujnost? Ali je bil ta polom prirodne usodnosti zares neizogiben?
Naj omenim kar takoj, da nad nujnostjo v prirodi tudi nekateri znameniti fiziki niso nikoli obupali; med njimi sta celo začetnik kvantne fizike Max Planck in ustvarjalec relativnostne teorije Albert
1065
Einstein, v zadnjih letih pa tudi znana De Broglieva pariška šola. V obrambo prirodne nujnosti se že oglašajo z Vzhoda in Zahoda, iz Rusije in Amerike. Vsi ti gledajo^ v padcu determinizma samo začasno idejno stisko. V praktični uporabnosti kvantne, oziroma valovne mehanike ni bilo itak nikoli nobenih težav, boj je divjal samo okoli tolmačenja njenih idejnih osnov. Glede česa tedaj?
Prav vse izkustvo nam poitrjuje, da se gibljejo tudi atomska telesca, če so dovolj razmaknjena, vedno po prav tako strogo determini-ranih poteh, kot se zvezdna telesa, po zakonu Newtonove privlačnosti in odbojnosti namreč. Tukaj se Heisenbergova teorija še prav nič ne -razlikuje od Laplaceove strogo determindstrčiie nebesne mehanike.
Od Newtonovega odkritja težnosti so bili prirodoslovci prepričani, da je prav ta sila najsplošnejši zakon, ki niti v makrokozmosu niti v nii-krosvetu ne pozna izjeme. Brž ko pa se najdrobnejša telesca srečujejo v atomsko majhnih razdaljah, doživljamo presenečenje, da zakon splošne težnosti odpove in se gibanje sprevrže v zmedo. Vse, kar so iz usodne krize rešili, je bila prav Heisenbergova nenatančnostna relacija in statistične krivulje o obnašanju korpuskularnih množic. Očitno je bilo samo to, da posamezna telesca kršijo klasične zakone gibanja. Zakon, o katerem so verjeli, da bo uresničil stare Demokri-tove sanje in po Laplaceovem zgledu na nebesu razložil vse tudi na zemlji, se je kot onečaščen malik znašel pred nami v prahu.
In vendar je rešitev sila preprosta.
Le kje je zapisano, da je Newtonova težnost zares univerzalna nujnost v neživem svetu? V tesni okolici korpuskula dobe privlačne in odbojne sile pač drugačno obliko, kot jo terja klasični zakon težnosti — to je v^se. Zares jo fiziki že iščejo in sta nam Francoz Jean-Pierre Vigier in Amerikanec D. Bohm že ponudila prve rešitve. Presenečeni lahko povemo samo to, da je za čudo podobno idejo dinamike najdrobnejših korpuskulov preroško zamislil že v osemnajstem stoletju naš znameniti genij iz Dubrovnika, Rudjer J. Boškovič. Zares nič no-\ ega pod soncem.
Po indeterministični predstavi Heisenbergove kvantne mehanike obdaja atomska telesca tesen lupinast prostor, v katerem težnostne sile izginejo in jih ne nadomeste nobene drugačne. To bi bila anarhična luknja v fizikalnem prostoru. Težnostni vpliv iz korpuskula bi moral torej ta prepad na neumljiv (način preskočiti, da bi izgradil v večji oddaljenosti okoli telesca težnostno polje. To pa bi bil prav tisti klasični -;actio in distans«, ki je toliko vznemirjal duhove in ki ga je šele relativnostna   teorija   srečno   izrinila   iz  vesoljstva.   Indeterministična
1066
kvantna mehanika ga od nas zopet zahteva. To je korak nazaj v nesrečno preteklost.
V klasični mehaniki je bila namreč še mistična skrivnost, kako posega Sonce po svojih satelitih, s kakšnimi nevidnimi rokami kroti svojo družino. Po Einsteinu je stvar preprosta; Sonce »ukrivi« s svojo gmoto okoli sebe prostor in se ta deformacija fizikalnega prostora širi kot val na vse strani in zajema drugega za drugim člane planetne družine. Skrivnostni pojem sile, ki se ga je razum zaman loteval, je postal odveč; nadomestil ga je prostor sam, ki je s svojim spreminjanjem topografske podobe čudovito zaživel. Čeprav pestrejša, se nam je podoba vesoljstva vendar močno poenostavila. Indeterministično pojmovana kvantna mehanika nam je poskušala to veliko pridobitev človeškega genija zopet izviti. Jean-Pierre Vigier nam je dokazal, da ni to prav nič potrebno.
Idejne krize so v življenju znanosti nekaj vsakdanjega; zvezane so z vsakim razvojem. Ob njih se dvigne navadno hrup, kakor da se podira stari svet — pomislimo samo na radioaktivnost, Planckove kvante, Einsteinovo relativnost — potem se duhovi pomirijo, tla pod nogami zopet utrdijo in tiho življenje drsi mimo nas zopet neslišno iz večnosti v večnost.
Veliko stvar so nam ostali dolžni Epikur s Samosa in tisti moderni kvantni fiziki, ki so zavrgli nujnost v svetu: Kako naj si z zmedo. s klinamnora, če bi le-ta tudi res kje bil, razložimo človekovo svobodo? Ali je svobodna volja zares nezakonit kaos? Ali smo se z uzakonjenjem brezzakonja res vsaj za korak približali k boljšemu umevanju človekove svobodnosti? Ne vidim tega.
Naš subjektivni občutek nam zares govori, da smo svobodni, da lahko v posmeh vsej prirodni nujnosti ravnamo povsem samo\oljno. Trezen prevdarek pa nam pravi tudi: človek je vendar razumno bitje, urejen pojav, ne utelešena brezvzročna zmeda. Da smo razumni, pomeni vendar prav to, da ravnamo vedno motivirano; se pravi, da je sleherno naše dejanje nasledek razumnega razloga.
Iz objektivne mreže te kavzalne nujnosti se ne izmotamo, pa naj bo naš subjektivni občutek kakršen koli. Skrbno opazovanje nas vodi k spoznanju, da ima sleherno naše dejanje svoj vzrok, tak ali drugačen, nižje ali višje narave. Žival gibljejo samo prirojeni in privzgojeni goni in biološki motivi; pa tudi priroden, neuk človek se v tem dosti ne razlikuje od višjih sesalcev. Njegova svobodnost je majhna.
Drugače je pri človeku, ki si z razumom bogati izkustvo in širi obzorje: v zavesti in podzavesti si kopiči nezaslišane zaklade motivov',
1067
ki se po zapletenem mehanizmu asociativnega povezovanja sprevračajo v gibala našega ravnanja. Čim ubožnejša je ta zakladnica, tem večji suženj nujnosti je človek, kolikor bogatejšo si ustvari, iz toliko večje izbire se prede veriga njegovih motivov in dejanj. Toda kdo bi se upal trditi, da ta veriga sama ni nujna? Kdo zanikati, da ni namreč po svoji naravi prav veriga vzrokov in učinkov? Človekova svoboda je samo v tem, da se z višjo nujnostjo bori in zmaguje nad nižjo.
Razumni človek se zaveda samo svoje suverene oblasti nad nižjo nujnostjo zunanjega sveta, medtem ko subjektivno ne čuti bremena lastne kavzalne sužnosti. Človek vidi okolico, sebe ne; človek razumeva zunanji svet, samemu sebi ostaja tujec. Zato se čuti samo svobodnega.
Milijon let se najbolj razviti sesalec z orodjem svoje višje razumske nujnosti izvija iz nižje prirodne determiniranosti živalskega sveta. Pot v tako in samo tako pojmovano svobodo mu odpira razum, sovražnik vsake zmede, slehernega klinamna in kaotičnega brezzakonja; tisti razum, ki se v mogočni evoluciji kozmosa arheološko manifestira z delom in je v tej dobi povsem nova razvojna kvaliteta, kar je proti Anaksagori in kakšnim poznejšim Leibnizovim monadam že prav dobro razumel tudi veliki prosvetljenec grške antike, filozof Epikur s Samosa.
1068