tribuna LJUBLJANA, letnik XXIX, STUDENTSKI ČASOPIS 30.tprfl.1980 « STEVILKA16 cena 3 din UVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnik-UVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnikUVODNIK Praznik dela. Kot vsako obeležje bi morali tudi praznik dela ,,praznovati" neodvisno od koledarja. Prvi maj s svojimi zgodovinsko zastavljenimi cilji — grobo rečeno: s cilji zmage proletarske revolucije — bi moral biti samo kratka vmesna postaja na dolgi vožnji patežko prehodnem področju razrednega boja. In ne smemo dovoliti, da bi se šele na tej postaji zavedli, kam se peljemo, ali izstopili in vprašali, kam pelje naš vlak. Kajti lahko bomo že na nepravi postaji, celo v drugi smeri kot jo je na podlagi spoznanja zgodovinskih zakonitosti markiral marksizem. Ali pa se bomo peljali v vagonu drugega razreda. Kot klen revolucionaren proletarec moramo poznati progo za seboj in pred seboj, vedeti kam in zakaj, vedeti kje je najobčutljivejša točka kompozicije... Tudi v naši deželi je še preveč potnikov, ki svoj cilj skrivajo v navidezno nevednost. Takšnih, ki eklatantno razglasijo svoj cilj potem, ko ga že dosegajo. Potuhnjenih, bi rekli, v vagonu tistega razreda, v katerega nimajo vstopa. Zagotovo bo večina naših množičnih medijev ob Prvem maju pokazala takšno vozovnico, kjer bo z velikimi črkami označena postaja, na kateri smo se ustavili. Zdaj jih bodo polna usta dela, internacionalizma, proletarskosti, pa še kakšna besedica ,,materialističen", ,,marksističen" ipd. se bo sluzavo pocedila. In potem za letos dovotj takšnih ,,razglasov"; celoletno delovanje pa se bo peljalo pač po tisti progi.po kateri se je vozilo od lanskega do ietošnjega Prvega maja, za katero pa prvomajska vozovnica ponavadi že propade. Menimo torej, da je dejanski pomen 1. maja samo tolikšen, kolikšen je med praznovanjskim truščem delež dejanske zmage proletariata. Kajti zgodovina tega praznika nam med drugim dokazuje, da je nemalo kapitalističnih in celo nekatere fašistične države, ki jih je splošna pripravljenost proletariata, da na ta dan pokaže svoje borbeno pripravljanje ali pripravljenost, skrbela za razrednost njihove države, razglasilo 1. maj za uradni državni praznik. S tem demagoškim posegom je vedno uspelo paralizirati vsaj majhen del proletariata in njegove zahteve in proteste usmeriti drugam. Leta 1920 se v Evropi začenja uveljavljati praznik dela kot državni praznik. Kapitalizem mu je do danes skoraj povsod priznal njegov ,,državni karakter" in ga s tem nekako iztrgal proletariatu iz rok. Kajti državni praznik kot praznik tiste razredne države, ki pomeni ustoličenje zatiranja onih ciljev in zahtev, ki bi jih na ta dan proletariat vseh dežel naj kulminirano izražal, ni in ne more biti več praznik proletariata v revolucionarnem pomenu besede. Pomeni «njegovo zvodenitev, paralizo njegovih revolucionarnih misli in borbenih pesti. Kot praznik internacionalizma bi moral presegati razrednost države, ki ga je povzdignila v državni praznik, ki br ga naj praznovala buržuj in proletarec. Buržuj pa bi Prvega maja ne smel ,,praznovati": na ta dan bi moral spoznati revolucionarno moč svojega razrednega nasprotnika in namesto praznovanja v sebi nositi trepetajoč strah za svoj razredni položaj. V državah, kjer je danes proletariat najštevilnejši, pa prvomajsko ,,veselje" pripade tudi buržujem. In komaj kaj boljše je pri nas. Razen ,,osrednjih" proslav, ki verbalno še opozarjajo na revolucionarno preteklost, sedanjost in začrtano prihodnost proletariata, se Prvi maj spremeni v ,,veselo praznovanje" samozadovoljstva tistih, ki se trudijo ohraniti to ,,veselje" na tistem mestu, kjer bi morala biti močnejša delavčeva pest in revolucionarnejša ideja. Zgodovinska komponenta praznika dela seže daleč bolj-nazaj kot se ponavadi poudarja. 20. julija 1889 je bil položen temelj mednarodnih delavskih manifestacij na kongresu Druge internacionale v Parizu, ki je za osnovo postavil zahteve po osemurnem delavniku. Popularna zahteva za ,,tri osmice": osem ur dela, osem ur počitka, osem ur kulturne in zabavne dejavnosti, se je pojavila v Franciji že 1677. Med prve zagovornike se je vpisal Robert Owen, prvič pa ta ideja postane revolucionarna sila na kongresu Prve internacionale v Zenevi 1866, ko je omejitev delovnega časa na osem ur sprejeta za neobhoden predpogoj na poti k osvoboditvi proletarita. Nekaj let pred tem so angleški delavci izbojevali deseturni delavnik in Marx je v Ustanovnem manifestu Prve internacionale pisal o tem uspehu kot o prvi odkriti kapitulaciji politične ekonomije buržoazije pred politično ekonomijo delavskega razreda. Zaradi znanih razlogov je prenehalo delo internacionale in iniciativo za uresničevanje ideje treh osmic je prevzela Federacija strokovnih sindikatov ZDA. Novembra 1884 je bila dana iniciativa, da bi od Prvega maja 1886 ta ideja postala resničnost. Ameriški proletariat je tega dne pokazal svojo zavest. Chicago je bil le en nosilni steber teh štrajkov, ki so ga 3. in 4. maja obarvali s proietarsko krvjo. S tem so prvomajske manifestacije dobile širši karakter kot je sama zahteva po časovni omejitvi dela. O prvem maju 1890 Engels piše: ,,Zakaj danes, ko pišem te vrstice, pregleduje evropski in ameriški proletariat svoje prvikrat mobilizirane vojne sile, mobilizirane kot ena vojska, pod eno zastavo in za en bfižnji cilj: za uzakonitev osemurnega normalnega delovnega dne, ki ga je proklamiral že ženevski kongres internacionale 1866 in ponovno pariški delavski kongres 1889. In prizor današnjega dne bo kapitalistom in zemljiškim gospodom vseh dežel odprl oči, kako so danes proletarci vseh dežel zares združeni." (MEID II, 577). Svoje sile je tega dne pregledal tudi slovenski in hrvaški proletariat, sicer maloštevilen, a že z zavestjo svoje zgodovinske moči. Naslednja leta pa so pokazala, da je enotnost proletariata v svetovnem obsegu prekrhka, da bi brez težav udejanila zamisli prvomajskih manifestacij. Drugi kongres Druge internacionale v Bruslju avgusta 1891 je že postavljal pod vprašaj najbolj odkrito manifestacijo — štrajk. Praznik dela so nekateri hoteli prenesti na prvo majsko nedeljo, da bi s tem ,,odpravili" štrajk. Nesoglasja so omrtvila Prvi maj. ,,pošla je prva svežina" (Engels), postal je ,,anemičen, bleda slika prejšnjih proslav". Takšen je ostal do preloma stoletja, čeprav so se nasprotja okrog tega vprašanja v Drugi internacionali razrešila. Začetek našega stoletja pomeni uresničevanje ide Prvega maja. V vrsti držav je bil 1918 in 1919 z zakonom predpisan osemurni delavnik, vendar zdaj to ni bila več osnovna predvsem pa ne edina parola prvomajskih manifestacij, ki so se prižigale povsod tam, kjer je v izkoriščanju izgoreval proletariat. KPJ in SKOJ sfc proletarce vodila v organizirano pregledovanje svojih si od ladjedelnice v Kraljevici, kjer je 1926 priprave ni proslavo vodil Tito, do Trbovelj, Čačka, Duge Rese.. Svetovna ekonomska kriza je proletariatu strahovitc poslabšala življenjske pogoje in postala tako vzvcx revolucioniranja in mobiliziranja njegovih sil. Leta 1933 se prvič v zgodovini Prvega maja korenitc izkrivi njegova osnovna ideja razrednega boji proletariata. Nemški nacionalsocializem ga spremeni \ ,,nacionalni praznik dela", ki v bistvu pomeni razrednc pomiritev in sodelovanje. Vendar napredne sile mec drugo vojno s Prvim majem ohranjajo manifestirano revolucionarnost, ki se kaže v protifašistični naravnanosti. Vendar tej enotnosti sledi razcei delavskega gibanja, ki se do danes ohranja v obli nekakšne atomizacije in otopitve revolucionarne osti. Devet desetletij prvomajskih manifestacij kaže, da te ob svojem rojstvu silovito povzdignile razredni boj okvir svojega manifestiranja in da so bili cilji dejanskc cilji razrednega boja. Zadnja desetletja pa navržejo misef da Prvi maj z ,,zmagoslavnimi" množičnimi praznovanj nad doseženim proletariatu uhaja iz rok; kajti slavljenjc obstoječega je utrjevanje statusa quo. Ta pa ne v naš domovini in še manj v svetu ni takšen, da revolucionamrt ciljev za prihodnost ne bi bilo mogoče ali nujnc postaviti. In cilji so jasni: popolna osvoboditei proletariata. - KOMUNIZEM NAJ 2IVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Uredništv Obvestilo vsem naročnikom Tribune! Naprošamo vas, da do konca meseca maja odjavite naročnino Tribune, ako je v prihodnjem študijskem letu ne želite prejemati. V kolikor tega ne boste storili, si bomo opustitev odjave razlagali kot podaljšanje naročniškega razmerja. Hvala. Knjižnice pozor! V u.edništvu smo sklenili, da vam bomo do konca tega Študijskega leta pošiljali preostale številke Tribune na ogled. V primeru, da želite postati ,?*alni naročnik, se nam čimprej oglasite. rival.>. TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1 /11, soba 86 Telefon: (061)21-280 Uredništvo: Franc MilošiČ - glavni urednik, Slavko Hozian - v.d. odgovornega urednika Bojan Korsika - teorijs, Rudi Podgornik - naravoslovje Andrej Drapal - kultura Igor Bavčar -univerza, Nives Vidnh - lektorica, Mitja Marusko - prodaja, Mojca dobnikar - tajnica, Vojko Flegar - likovna in tehnicna oprema Izdaiateliski svef. Rudi Rizman, Primož Hainz, Mile Šetinc, Marjan Kunej .,.,«• Sredsednik) Janez Topovšek, Šamo Hribar, Tomaž Krasovec, Borut Erzen, Bojan Koraka, Franc MUošič, Branko Bratkovic, Slavko Hozjan; Uradne ure sa vsak deiavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredniitva. Redni iavni sestanki uredništva so vsak torek ob 17,00 uri. Rokop«oy «« ™am° in P«J» . uredniltvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati ?>SJ?>%™L™ &10T 678-4730' Celoletnanaročninazadijakeinštudente50dm;zaostale 75 din. St. ziro racuna 50101-678 4730. z obveznim pripisom za Tribuno! Tisk: tiskarna Ljudske pravice v LJUbfjani; priprava za tisk: - Veronika Vidrih, IBM-Dnevn»k (Vesna Škrbec, Miso&Majda Kotnik, Roman Rot, Manja soKac, Niko Rebek, Vera Dobovišek, Ksenija Surk in Drago Pecenik) Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 z dne 22. 1. 1973. MIRKO KOSIR IN Ivan KREFT .NJEGOVSPOR S CK KPJ V zvezi s sporom med CK KPJ za Slovenijo in centralnim komitejem Jugoslavije leta 1936 je bilo sprva veliko komentarjev v partijskih vrstah, toda že po enem letu je bila vsa zadeva zadovoljivo urejena, ne pa seveda izbrisana in pozabljena. Veliko delj pa se je vlekla razprava o tem, ali je bilo za časa diktature sprejemljivo geslo o razbitju versajske Jugoslavije in o ustanovitvi samostojne sovjetske Slovenije. V razpravi „0 nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju", ki jo je objavila Alenka Nedog v ,,Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja" I. 1967, štev.: 1—2, stran 365, se avtorica ukvarja tudi z vprašanjem o sporu leta 1936. Čeprav Koširja in njegove vloge v omenjenem sporu s CK KPJ posebej ne omenja, temveč zabeleži spor le kot dejstvo, vendar Nedogova prispeva k lažjemu razumevanju spora v letu 1936 že s tem, da opozarja na podoben zaplet v letih 1932/1933. Navajam: ,,Centralni komite KPJ (v letih 1932 in 1933, op. I. K.) namreč ni dovolj upošteval posebnih razmer v Sloveniji in s tem povezanih potreb za delovanje slovenskih komunistov. Tu je iskati vzrok, da se je med nekaterimi slovenskimi komunisti pojavila težnja po oddvojitvi slovenske komunistične stranke od KPJ in njeni neposredni povezavi s kominterno kot samostojna sekcija." Takoj za tem pa Alenka Nedog nadaljuje: ,,Ta pojav zasledimo med slovenskimi komunisti tudi pozneje, npr. leta 1936, prav tako zaradi nei:re-jenih odnosov s centralnim vodstvom in nezaupanja vanj." Glede na to, da bom Koširjeva stališča razčlenil pozneje, bom najprej (po Alenki Nedog) navedel okoliščine, ki so povzročilenezadovoljstvoslovenskih komunistov v letih 1932-1933. Navajam: ,,Novi centralni komite, ki ga je leta 1932 postavila komin-terna, se je kritiki slovenskih komunistov odzval in oktobra 1932 obvestil oblastni komite za Slovenijo, da želi popraviti napakeprejšnjegavodstvaglede politične in praktične pomoči organizaciji v Sloveniji. Sklenili so, da bodo vso literaturo od letakov, listov in revij do knjig, tiskali tudi v slovenskem jeziku. Proleter bo izhajal v slovenskem jeziku kot Proletarec, dokler ne bo začelo ponovno izhajati Delo kot skupno glasilo dveh strank" (KP Italije in KP Jugoslavije, op. I. K.) V zvezi s tem navaja Alenka Nedog še pismo, ki ga je poslal Gorkič predstavniku KSJ v balkanskem sekretariatu kominterne, v katerem pisec ugotavlja, ,,da imamo samo lepe načrte in vse večjo nevarnost nenormalnih odnosov s slovensko organizacijo, ki na temelju žalostnih izkušenj ne zaupa nobenemu CK, v katerem ni Slovencev." Tako oster je bil lahko le Gorkič, ne pa tudi Košir, ko je manj kot štiri leta pozneje opozarjal na neurejene odnose med PK KP J za Slovenijo in CK KPJ. Hkrati je Gorkič v svojem zgoraj omenjenem pismu zahteval, da se mora vse, kar v Moskvi tiskajo za Jugoslavijo, tiskati tudi v slovenščini, zakaj, ,,imej v vidu, da polovica partije nam je v Sloveniji." Slovenskim komunistom je dal s tem Gorkič veliko priznanje. Morda je bil tudi to razlog, da se je oblastni komite brez obotavljanja ogradil od tistih komunistov v Sloveniji, ki so zagovarjali zamisel o samostojni slovenski partiji in je v smislu načel proletarskega internacionatizma zavzel stališče, da izkoriščanje delovnih Ijudi in zatiranih narodov v eni državi terja enotno komunistično organizacijo ne glede na večnaroden značaj države. K temu bi pripomnil le to, da je Španija prav tako večnacionalna država, vendar so katalonski komunisti uspeli ustanoviti lastno partijo vezano na kominterno, ki se je imenovala: PARTIT SOCIALISTA UNIFICAT DE CATALUNYA (ADHERIT ALA INTERNACIONAL COMUNISTA). Torej je imela kominterna raztična merila. Sicer pa najprej nekaj več o Koširju kot pobudniku akcije za direktno povezavo med stovenskimi komunisti in Kl, saj sem ga od vseh pokrajinskih sekretarjev med obema vojnama najbolje poznal in disciplinirano izvajal njegova navodila. Mirko Košir (1905-1951) je postal član partije leta 1933, dve leti pozneje (1935) pa član PK KPJ za Slovenijo in teta 1936 njegov kooptiran sekretar. Malo je bilo sekretarjev pokrajinskega komiteja s (samo) triletnim partijskim stažem. Je pa res, da je Košir postal po zaslugi svojega starejšega brata Marca marksist že prej in da se je razvil v enega najboljših poznavalcev marksistične teorije in komunizma že leta 1930 v Veliki Kikindi, kar posredno dokazuje tudi njegova bogata knjižnica, polna marksističnih knjig s tehtnimi Koširjevimi pripombami ob robu. Knjige je posojal tistim, za katere je vedel, da niso le salonski komunisti. Takšna knjižnica je morala impresionirati tudi tvana Gerzetiča, ko se je poleti leta 1935 tri tedne skrival v Koširjevem stanovanju v Šiški, na Aljaževi 16. Takrat je bil Gerzetič član Politbiroja CK KPJ in hkrati predstavnik KPJ v rdeči sindikalni internacionali. Najbrž pa je Gerzetič takrat tudi vedel,da bo po vrnitvi v Sovjetsko zvezo postal še predstavnik KPJ v izvršnem komiteju kominterne. To najvišje mesto je tudi zasedel, toda ne za dolgo, saj soga že leta 1937 odstavili, aretirali in ustrelili. Košir ni nikoli dvomit o Gerzetičevi poštenosti, včasih se mu je zdel le preveč zahteven v zasebnih zadevah in preveč samozavesten. V Koširja pa je moral posebno zaupati, saj bi sicer ne stanoval pri njem. 0 vseh političnih zadevah sta razpravljala enakopravno. Da bi lahko Košir uspešno vodil partijsko politiko, je morat seveda poznati tudi stališča kominterne. Le-ta pa mu je posredoval iz prvega vira prav Ivan Gerzetič (Fleischer 1896—1939, ki jedobro poznal tudi nacionalno vprašahje. Gerzetič je bil doma v Zagrebu, kjer je bil sprejet tudi v partijo in sicer že leta 1920. Tu je postal kmalu še sindikalni in partijski voditelj. Že na četrtem partijskem kongresu v Dresdenu leta 1928 je postal član CK KPJ in kmalu zatem še član politbiroja CK KPJ. Oba sta se zavedala, da se je kapitalistični sistem v zadnji fazi svojega razvoja razvil v imperializem, v katerem se je močno zaostrilo tudi nacionalno vprašanje. O tem je bito govora že v gradivu za četrto državno partijsko konferenco v Ljubljani decembra 1934, v katerem je bil poudarek na ustanovitvi KP Slbvenije in KP Hrvatske, pozneje pa še KP Makedonije. Vse od omenjenih partij bodo imele svoje kongrese, svoje CK in še skupen jugoslovanski CK. Odposlanci od zunaj so prihajali, vse so obljubljali, včasih pa so se pustili tudi presenetiti in so pod pritiskom klonili. Da bi se v bodoče izognil ,,vdorom" je PK KPJ za Slovenijo na predlog sekretarja Koširja napisal pismo, da hoče imeti s kominterno neposredne stike. To pismo je zbudilo veliko negodovanje pri CK KPJ in le malo je manjkalo, da bi bile vsem prizadetim izrečene zelo stroge kazni, vendar se po tehtnem premisleku to ni zgodilo. Kakor po navadi je najtežja kazen prizadela najmanj krivega: ,,Katarino" - Marijo Vilfanovo samo zato, ker je pismo odnesla v Pariz. Nemalo se je začudila, ko ji je Košir osebno sporočil, da je bila izključena, vendar ta sklep v resnici ni obveljal. Kakor je Košir obsojal ,,vdore", je obsojal tudi počasnost, s katero so se uresničevali sklepi četrte državne partijske konference (dec. 1934) v Ljubljani. Za zavlačevanje ustanovitve KP Slovenije je nosilo odgovornost Gorkičevo vodstvo in zoper to vodstvo je bilo naperjeno tudi pismo, ki ga je Košir pisal kominterni, na katero naj bi se KP Slovenije v bodoče direktno vezala, vendar se Košir pri tem ni skliceval toliko na načelne razloge kot na praktične. Morda je Košir celo računal, da bo pismo E)il v roke Ivan Gerzetič. To pa se ni zgodilo. Znani makedonski zgodovinar dr. Ivan Katardžiev omenja v svoji obširni pravi, ki jo je objavilo Delo ob praznovanju 35-letnice konstituiranja makedonske države v socialistični Jugoslaviji (Delo, julij-avgust 1979), da je kominterna leta 1937 s sprejemom posebne resolucije okrepila pritisk na balkanske komunistične partije, da bi se bolj odpirale hotenjem nacionalno-revolucionarnih gibanj na Balkanu, §e posebej proti makedonskemu. Omenja tudi, da je na petem kongresu KP Bokjarije, marca 1934, predstavnik kominteme, znan pod imenom Vinkler, med drugim kritiziral grške komuniste in njihovo delo med narodnimi manjšinami in je item poudaril, da velja to predvsem za makedonsko (ne bolgarsko, op. I. ,) organizacijo VMRO (Ob). Glede na to, da se je Mirko Košir začel komunistično udejstvovati že v dobju, ko je bil od 4. 10. 1930 do 12. 12. 1932 suplent na gimnaziji v tliki Kikindi, bi mu glede na njegovo razgledanost upal pripisati, da je že krat dobro poznal nekatere dokumente kominterne o nacionalnem irašanju, saj ga je le-to posebej zanimalo glede na položaj Slovencev, Hrvatov, Makedoncev in Albancev v Jugoslaviji. To vprašanje je bilo na dnevnem redu vse od ustanovitve KP Jugoslavije, čeprav vodstvo z dr. Simom Markovičem na čelu ni kazalo zanj pravega zanimanja. Pod šestojanuarsko diktaturo pa je KPJ nastopala celo z geslom ,,o razbitju versajske Jugoslavije". Geslo, ki so ga nekateri slovenski komunisti ,,zbegano" ponavljali vse do leta 1934, oziroma še celo leta 1935, ko so vzklikali na shodu v srebmi unionski dvorani ,,Živela samostojna sovjetska Slovenija". Že eno leto prej, sredi 1934. leta, pa je (kar povzemam tudi po dr. Katardžievu) namestnik vodje balkanskega državnega sekretariata izvršnega komiteja kominterne T. Alihanov kritiziral delo KPJ in KP Romunije med tFačenimi narodi. Ugotavljal je, da nacionalno gibanje ,,v tako kompaktnih nacionalnih predelih, kot so Hrvaška, Slovenija in Makedonija v Jugoslaviji, močno raste, množične nacionalno-revolucionarne organizacije pa so še zelo šibke, poleg tega pa jih v številnih rajonih še sploh ni". Zanimivo je, da se je prav v tem času (sredi leta 1934) začela v Sloveniji velika partijska akcija: gibanja slovenskih narodnih revolucionarjev, gibanja, ki naj bi pod vodstvom dr. Jožeta Vilfana, kooptiranega v PK KPJ za Slovenijo, nadoknadilo zamujeno. Idejne osnove za to gibanje je pripravil že prej Lovro Kuhar. Kritika Alihanova je torej zalegla. Doslej sem podr. Katardžievu navedel le njen zmernejši del. V nadaljevanju svojekritikepa jeAlihanovše menil, da je glavni vzrok slabega dela komunističnih partij v nacionalnih rajonih v tem, da njihove množične organizacije še ne znajo izrabiti nacionalnih nasprotij, nacionalnega utesnjevanja. To pa zato, ker ,,podcenjujejo pomen nacionalnega utesnjevanja in pomen revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja" in zato, ker pri ojih še ni popolnoma izkoreninjen brezbrižen odnos do narodnoosvobodilnega gibanja, ki se skriva za lažnimi internacionalističnimi frazami. V svoji kritiki se je odkrito zavzemal za ustanovitev nacionalnih komunističnih partij Hrvaške in Slovenije v okviru KPJ. Tako stališče pa je zelo blizu Koširjevemu. Geslo o razbitju versajske Jugoslavije in proglasitve ,,samostojne sovjetske Slovenije" se je torej preživelo, najbrž že precej pred sredino leta 1934. Koširjeva akcija leta 1936, ko je hotel mimo CK KPJ napeljati neposredne stike pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo s kominterno, pa sploh ni imela nobene zveze s kakim razbitjem KPJ ali versajske Jugoslavije, temveč je odklanjala le take ,,posredovalce" med organizacijami v državi in njenim centralnim vodstvom, ki povzroča ,,vdore". Upravičeno pa je Košir Gorkičevemu vodstvu tudi zameril, da ni poskrbelo, da bi bil sklep o ustanovitvi KP Slovenije, sprejet decembra 1934, uresničen po nekaj mesecih oziroma čimprej. To se ni zgodilo niti do konca leta 1935, čeprav je v četrti števiiki Biltena, glasila CK KPJ, ponovno poudarjeno: ,,Skrajni čas je, da CK KPJ postavi in reši vprašanje ustanovitve KP Slovenije, KP Hrvatske in KP Makedonije v okviru KPJ kot pokrajinskih organizacij." Sedaj je bilo še bolj jasno postavljeno, da gre za ustanovitev pokrajinskih organizacij, ki bodo slej ko prej prek CK KPJ vezane na kominterno. Toda vsi, ki smo dobili v roke gradivo o četrti partijski konferenci, smo nenehno vpraševali, kdaj neki bodo uresničeni njeni sklepi o ustanovitvi nacionalnih partij z nacionalnim CK. Svojo nestrpnost smo prenašali tudi na Koširja. Za koga drugega pa smo jo leta 1936 sploh mogli? Kardelj, Kidrič, Maček so bili odsotni. Če se je kdo od študentov oglasil pri Francu Leskovšku, ki se je ukvarjal predvsem s sindikalnim vprašanjem, ga je gladko napotil h Koširju. Marinko je bil konfiniran vTrbovljah. Prava sreča je bila, da je bil v letu 1936 Košir zaprt le dober mesec. Tako si ga lahko v nujnem primeru dobil doma, dokler mu niso vzele ves čas stavke tekstilcev in gradbincev v Kranju, Mariboru, in Murski Soboti. Prvo stavko v papirnici v Količevem od 17. 8. do 14. 10. 1935 je imel Košir že za seboj. Tudi zlet Svobode v Celju je zahteval od njega veliko angažiranja. llegalec Gerzetič se ni več skrival pri njem, tako da so bili občasni obiski pri Koširju možni. Ves čas pa je tudi pridno študiral in pisal, vendar komaj kaj pod svojim pravim imenom. Tako bo imel bibliograf seveda težave pri odkrivanju njegovih prispevkov. Moral jih bo odkrivati v Sodobnosti, Ljubljanskem zvonu, Književnosti, kranjski Soboti, Kmečki slogi, Marsikomu pa je pomagal tudi pri pisanju govorov in objavvtisku. Tako je pomagal tudi Mariji Žumrovi pri spominskem zapisu ,,70dni vGlavnjači", ki je izšel v posebni knjižnici. Kdaj se je Košir v resnici začel zanimati za politiko in se ukvarjati s proučevanjem marksizma, nisem mogel ugotoviti, čeprav sem maturiral semo eno leto za njim na mariborski realki, on pa na Ijubljanski I. državni gimnaziji leta 1924, in sem se le eno leto za njim vpisal na Ijubljansko univerzo ter se takoj vključil v Klub študentov marksistov, v katerem njega ni bilo! Tudi drugi tovariši, ki so bili člani tega kluba do njegovega razpusta 1eta 1929, se niso srečali z njim. Oiplomiral je 22. 10. 1929 iz kemije, fizike in fizikalne kemije nafilozofski fakulteti v Ljubljani. Ves ta čas se je verjetno posvečal bolj strokovnemu kot marksističnemu študiju. Vojaški rok je služil v šoli za rezervne oficirje v Kragujevcu od 1. 11. 1929 do 31. 7. 1930, jaz šele leto pozneje v Sarajevu. Nato je bil Košir, kar sem že omenil, od 4. 10. 1930 do 12. 12. 1932 suplent na gimnaziji v Veliki Kikindi. Tu se je kompromitiral zaradi zagovora dijaka komunista Živka Vujina. Od takrat naprej se je začel udejstvovati kot komunist. V Kranju, kjer je bil od 12. 12. 1932 do 28. 12. 1933, formalno pa do 6. 4. 1934, profesor na gimnaniji, je sodeloval ne samo z dijaki, temveč tudi z delavstvom, v počitnicah leta 1933 v povezavi z Viktorjem Jazbinškom, ki je bil organiziran kbmunist in pozneje španski borec — letaluc. Dne 28. 12, 1933 so Koširja aretirali zaradi komunističnega delovanja in ga vključili v proces ,,lzak Feuerberg in tovariši". V procesu, ki se je začel 26. 6. 1934 na okrožnem sodišču v Ljubljani proti 32 komunistom, Romanu Marvinu, Ivanu Bratku, Ivanu Potrču, Dušanu Kvedru in drugim, je bil Košir oproščen obtožbe in izpuščen. Od izpustitve julija 1935 do 1. septembra 1934 je bil brez službe, takrat pa se je zaposlil kot kemik v škrobarni Medič in Zankl v Domžalah. Ko je zagrebška policija aretirala Djordja Mitroviča in po treh tednih našla v dvojnem dnu njegove torbe poročilo Jožeta Marna o delu slovenske partije, namenjeno CK na D-naju, je bil dne 19. 2. 1936 aretiran tudi Košir. lt Zaradi pomanjkanja dokazov, poznavanja zakonskih predpisov in spretnega zagovarjanja je bil že marca 1936 izpuščen. Brez zaposlitve je bil tedaj do 1. 1. 1937. Od tega dne naprej do 3. 1. 1940 je bil zaposlen kot kemik v rudarski družbi Trojane-Medija-lzlake. V Bilečiv kjer je bil konfiniran od februarja do novembra 1940, svase tako navezala drug na drugega, da ga je prizadelo, ko sem bil julija tega leta odpuščen kot zadnji izmed njegovih ožjih sodelavcev. Od leta 1934 je šlo predvsem za moje sodelovanje z njim pri organiziranju slovenske Ijuske fronte, ne pa tudi po partijski liniji. Že leta 1935, ko je postal Košir član PK KPJ za Slovenijo, pa mi je zaupal marsikaj, tudi to, kako je gledal na gibanje slovenskih narodnih revolucionarjev in kako so o tem potekali razgovori na sestankih PK KPJ za Sloveniijo. Oba sva sodila, da ni potrebno/da bi nastajalo poleg gibanja okoli partijskega glasila Ljudska pravica še vzporedno gibanje, za katero je bila doma pobuda sicer že prej, vendar ga ni bilo lahko uresničiti. Zaradi tega sva oba imela težave, nisva pa drug drugega kompromitirala. Ko se je tovariš Edvard Kardelj februarja 1937 vrnil iz Sovjetske zveze, je na nekem sestanku na Golovcu, ki smo se ga udeležili le tisti, ki.smo delovali po Ijudskofrontni liniji, skorajda ironično govoril o gibanju narodnih revolucionarjev. Ker so to gibanje že vsi ,,preboleli", se nihče ni čutil prizadetega. Ko sem o tem pripovedoval Koširju, je vedel, da ga bremeni še očitek ,,separatizma", češ da je hotel ,,slovensko" partijo vezati direktno na Kominterno. V tem primeru je šlo res za hud očitek. Z njim se ukvarja Titovo poročilo štev.: 1, 9. aprila 1937. (Glej: Josip Broz - Tito: Zbrana dela, zvezek 3, stran 58-50.) V tem poročilu so uvodoma navedene naloge, ki so v zvezi s Titovim drugim odhodom vdomovino. Druga od teh nalog se glasi: ,,Likvidirati in urediti nenormalne odnose slovenske partijske organizacije do centralnega komiteja partije." Po poročilu sodeč na tem sestanku ni bilo Marije Vilfanove — Katarine, zato so vrgli vso krivdo nanjo. Navajam: ,,Že med prejšnjimi pogovori s posameznimi tovariši iz Slovenije sem opazil, da so že sami začeli spoznavati, da so šli po napačni poti, posebej pa se je to pokazalo na posvetovanju, ko sami niso hoteli prevzeti odgovornosti za pismo, ki ga je Katarina (Marija Vilfan) poslala Kl, saj pravijo, da ga niso napisali in tudi ne dali pobude zanj." (stran 59). Kot krivce za slabe odnose med CK KPJ in PK KPJ zaSlovenijo paso navajali Oskarja (Karla Hudomalja), Vlada (Karel Luter) in Francka (Anton Razinger). V nadaljevanju poročila sledi še eno opozorilo na ,,smisel protipartijskega Katarininega pisma in slab vtis, ki ga je pismo pustilo v Kl,.."z dopolnilom, da ,,jim (članom PK KPJ za Slovenijo, op. I. K.) je bilo zelo neprijetno in so se pismu odrekli." Mislim, da sem s temi dopolnili dovolj pojasnil zgodovino omenjenega pisma in da je bila za vse po nedolžnem kriva Katarina. Na sestanku, ki sem ga imel z Borisom Kraigherjem kmalu po vrnttvi iz Bileče, me je med drugim vprašal, kako se je v Bileči obnašal Košir. Odgovoril sem mu zelo splošno, da je Koširja zloglasni orožniški poročnik Terzič enako hudo sovražil kot Mošo Pijada. Oba je imel za vodilna komunista. Medtem ko je Terzič ukazal svojim žandarjem, da so s Pijadom fizično obračunavali in so mu pri tem zlomili dve rebri in eno nalomili, se je Koširja lotil sam. Boris Kraigher na to moje pojasnilo ni reagiral, zdelo se mj je, da je pričakoval drugačen odgovor., zato sem nadaljeval: ,,Košir je moral vsako minuto izkoristiti za prevajanje .Vrtinca', vezan je bil na pogodbo in honorar, s katerim je preživljal družino". ,,Da bi to zmogel", sem naprej pojasnjeval," smo ga oprostili vsakega drugega dela, še pometanja sobe. To delo sem opravljal namesto njega jaz." Pri tem sem še pristavil, da smo imeli srečo, da je bil Milan Apih pripravljen biti namesto nekaterih od nas delj časa v kuhinji nadzorni kuhar, saj med nami ni bilo dosti kuharskih talentov. Meni so kar verjeli, da bi jedli prismojeno ali pa napol kuhano hrano, če bi vzel jaz kuharico v roke, ker se mi je vedno tako zelo mudilo, pri kuhi pa moraš imeti potrpljenje. Tudi mi nismo dovolili, da bi kdajkoli pometal, če ni bila soba prazna, saj se je na vse strani kadilo, tako zelo nervozno sem vihtel metlo. Pri sekanju drv sem se še najbolj obnesel. Tudi ta sem sekal namesto Koširja. Boris Kraigher torej ni zvedel kaj posebnega od mene ne o Koširju in ne odrugih. Od decembra 1940 do februarja 1941 je bil Košir zopet brez službe. Ukvarjal se jes pisanjem in prevajanjem. Do februarja 1941, ko je bil Košir poklican v vojsko, je v glavnem zaključil tudi prevajanje in tako poskrbel, da je imela njegova družina vsaj nekaj sredstev za preživljanje. Družini je pomagala tudi Mirkova sestra Marija, ki je bila edina zaposlena. Mirkova žena se je po letu 1940, ko se je preselila v Ljubljano, morala posvečati otroku in bolnim staršem, vsvojem stanovanju na Aljaževi 16 pa je skrivala tudi številne ilegalce, med njimi Toneta Šušteršiča, Karla Cimpermana, Mirka Zlatnerja, Petra Romavha, po njegovi ustrelitvi tudi njegovo ženo in otroka. Zopet se je pokazalo, da najraje pomagajo Ijudje, ki imajo najmanj. Mirka so poklicali v vojsko nekaj tednov pred menoj, oba na jug države. On je moral na albansko mejo, moje zborno mesto pa je bilo Skopje. Meni so izročili poziv dne 17. marca 1941. leta, vendar je Kidrič odločil, da se smem odzvati šele, ko bom dobil partijsko navodilo. Le-tega pa so mi sporočili 3. aprila 1941. Brez odlašanja sem krenil na pot. O Koširjevi usodi ves čas vojne nisem nič zvedel. Ko se je junija 1945 vrnil v Beograd, kjer sem služboval takrat tudi jaz, sem od drugih zvedel, da se je oglasil pri Moši Pijadu, da je tam napisal poročilo o svojem delovanju v koncentracijskem taborišču v Nemčiji in da je bil pred tem v italijanskem ujetništvu. Sestavek zaključujem s prepričanjem, da sem vsaj toliko osvetlil Koširjevo vlogo v speru leta 1936, da je bilo po osvoboditvi neupravičeno začeti kakršnokoli akcijo zoper Koširja zaradi omenjenih nesoglasij v preteklosti. Torej lahko sodimo, da Košir ni bil rehabilitiran le kot občan, temveč tudi kot komunist. STRUKTURA ZNANOSTI, STRUKTURA NARAVOSLOVNE ZNANOSTI (II) b.m. kedrov Kritizirajoč tako neznanstveno stališče, je Lenin pisal: ,,Ookler se niso znali lotiti preučevanja dejstev, so vedno a priori izdelovali splošne teorije, ki so ostajale neplodne . . . ... Že metoda je bila nesmiselna. Ni moč razsojati o duši, če se posebej ne pojasnijo psihični procesi: tu mora biti napredek prav v tem, da se odvržejo splošne teorije in filozofske konstrukcije o tem, kaj je duša, ter da se na znanstveni osnovi osnuje preučevanje teh dejstev, ki karakterizirajo te ali one psihične procese."^ Teorije, hipoteze, pojmi nastajajo na tisti stopnji spoznavanja narave, na kateri se odkriva bit naravnih pojavov, njeni zakoni. Brez teorij ni in ne more biti znanosti. Še več, Lenin je izenačeval znanost in teorijo, poudarjajoč, da ju je nesmiselno razlikovati. Teoretsko posploievanje izkustvenih poaatkov se širi s pomočjo znanstve-nih abstrakcij. ,,Abstrakcija materije zakonov narave, abstrakcija vrednosti itd., z eno besedo vse znanstvene (pravilne, resne, miselne) abstrakcije odražajo naravo globlje, točneje, popolnejše."^ Sklicujoč se na Engelsa je Lenin pisal, da ,,morajo naravniki vedeti, da so rezultati naravoslovne znanosti pojmi, vendar pa veščina njihovega uporabijanja ni vrojena, temveč je rezultat dvatisočletnega razvoja naravoslovne znanosti in filozofije.1 *> Združevanje posamičnih naravoznanstvenih teorij, hipotez v sistem pojmovanja pripelje do nastanka splošne slike narave, ki ne odraža posamič-nih, drugega od drugih ločenih področij narave, temveč celo naravo v njeni notranji povezanosti. Lenin je govoril, da je ,,zgodovinsko pogojena vsaka ideologija, toda brezpogojno je to, da vsaki znanstveni ideologiji (za razliko na primer od reiigiozne) ustreza objektfvna resnica, absolutna narava."' Glede na to znanost v pravem pomenu te besede predstavljajo izkustve-ni podatki in dejstva, teorije in hipoteze, zakoni in sistemi, ter prav takc tudi metode in načini znanstvenega raziskovanja; v širšem smislu pripadajo vsebini znanosti tudi rezultati praktične uporabe odkritih dejstev in njihovih teoretičnih posploševanj, (zakonov, hipotez, teorij), t.j. rezultati, ki jih daje praktično, predvsem proizvodno preverjanje spoznanega. V širšem smislu se lahko vključujejo v vsebino naravoslovne znanosti vsi materialni predmeti, ki služijo eksperimentalnemu preučevanju narave in izkustvenemu preverjanju doseženih rezultatov, pa tudi potrjevanje teh rezultatov. V tem primeru bodo v vsebino naravoslovne znanosti vštete vse laboratorijske, eksperimentalne naprave in aparati (npr. teleskopi, mikro-skopi, različni pribori za merjenje, kemijska laboratorijska oprema itd.l, oprema eksperimentalnih in poltovarniških naprav, ra^unski stroji itd. in tudi literatura, v kateri so zbrana vsa naravoslovna znanja. Vse to ne predstavlja mehaničnega agregata, temveč organsko enotnost, notranje celovit sistem znanja o naravi, ki se imenuje naravna znanost. Vzajemni odnos vseh teh elementov naravoslovne znanosti, predvsem pa odnos elementov teorije in empirije, je ena od najvažnejših strani njene notranje strukture. To vprašanje je posebno zanimivo; bilo je predmet posebnega razmišljanja na mednarodnem filozofskem kongresu o metodologiji, logiki in filozofiji znanosti, ki je potekal v Standfordu, 1960. Posvečen mu je bil poseben simpozij s temo o odnosu teoretičnega in empiričnega v znanstvenem spoznanju (v primeru naravoslovne znanosti). Vzajemna povezanost in vzajemno delovanje obeh strukturnih presekov naravoslovne znanosti Strukturalni preseki, o katerih smo razmišljali, niso drug od drugega ločeni. Kot že rečenb, je horizontalni presek (glede na objekt znanosti) določujoč v odnosu do vertikalnega preseka (po metodi znanstvenega raziskovanja). Toda vzajemna zveza teh dveh presekov v strukturi posamez-nih naravoslovnih znanosti. Sistematski del biologije na primer, ki se v biološki znanosti izloči na podlagi drugega (vertikalnega) preseka na sistema-tiko rastlin in živati. Prva se deli na sistematiko nižjih in višjih rastlin, druga pa na sistematiko nevretenčarjev in vretenčarjev. Prav tako ima v organski kemiji, ki je od kemije ločena na podlagi prvega preseka, posebno mesto organska sinteza kot področje, ki je oddeljeno na podlagi drugega preseka. Vendar je v teh primerih prepletanje dveh strukturalnih presekov še do zunanje določene mere: v začetku se je na podlagi enega izmed njih oddelilo posebno področje znanosti, potem pa se na podlagi drugega preseka izvaja nadaljnja delitev znotraj danega področja znanosti. Večjo organsko združevanje obeh presekov se opaža, ko se ob preuče-vanju objekta ene naravoslovne znanosti uporablja metoda,kije v splošnem zaporedju znanosti po pravilu pred njo. Tako se metode fizike uporabijajo v vseh ostalih naravoslovnih znanostih (v kemiji, biologiji, geologiji idr.) in metode kemije v geologiji in biologiji. S tem se horizontalni strukturalni presek znanosti (po njihovih objektih) prepleta z njihovim vertikalnim strukturalnim presekom (po njihovi metodi). Tako vzajemno prepletanje teh presekov se pojasnjuje s tem, da so bolj sestavljene materialne *ormacije v naravi, s svojimi oblikami gibanja, nastale v teku razvoja narave iz enostavnejših, zato tudi vsebujejo v sebi te začetne, enostavnejše formacije v ukinjeni ali prevladani obliki. Tako molekule vsebujejo atome, atomi atomska jedra in elektrone, atomska jedra nukleone itd. V skladu s tem vsebuje vsako biotoško gibanje kemično in fizično gibanje itd. Ko se preučuje bolj sestavljen materialni objekt narave in z njim povezana višja oblika gibanja, se vedno lahko in se tudi morajo uporabiti metode preučevanja enostavnejših materialnih objektov narave in z njimi povezanih nižjih oblik gibanja, seveda če so te enostavnejše in nižje stopnje razvoja narave vsebovane v sestavljenejših in višjih stopnjah, ki jih preuču-jemo. To, kar je povedano, ima širši pomen: v vseh primerih, ko ima preučevani objekt neke znanosti lastnost, ki je predmet posebnega preučevanja druge znanosti, se lahko metcxia te druge znanosti uporablja in se tudi mora uporabljati pri preučevanju neke lastnosti določenega objekta. Zato imajo, kot že rečeno, matematične metode v bistvu splošno uporabnost v okvirih naravoslovne znanosti, ker imajo vsa telesa in pojavi narave brez izjeme svojo ne samo kvalitativno, temveč tudi kvantitativno lastnost, ki se lahko meri in izraža v obliki matematičnih odnosov. Uporaba metode ene znanosti pri preučevanju objektov pripelje do pojavitve čisto novih znanstvenih smeri. V zgodovini znanosti je šel prvi po tej poti Descartes v XVII. stol., uporabljajoč metodo matematične analize (ki operira s spremenljivimi in brezkončno majhnimi velikostmi) za matema-tično znanost v prostoru — geometrijo. Kot rezultat tega je nastala analiti-čna geometrija, pri kateri se metoda enega matematičnega področja (analize) uporablja za preučevanje predmeta njenega drugega področja (geometrije). Podobno je Lomonosov v XVIII. stol. doumel tudi fizikalno kemijo kot uporabo fizikalnih (in prav tako tudi matematičnih) metod pri preučevanju snovi kot predmeta kemije. Mimogrede povedano bi v tem primeru sploh ne bilo kemije, temveč bi bila vsa kemija fizikalna, ker se vsa kemijska razisko-vanja nujno izvajajo z uporabo fizikalnih aparatov in mehanizmov (npr. toplomerov, tehtnic, itd.). To je imel tudi v mislih Lomonosov, ko je rekeJ: ,,Moja kemija je fizikalna." Točno tako sta Bunsen in Firchoff, uporabljajoč fizikalne metode spektralne analize, da bi pojasnila kemične sestavine Sonca in zvezd (objekti astronomije), postavila temelj atrofizike kot znanosti, pri kateri se objekt ene (astronomije) preučuje z metodo druge znanosti (fizike). V tem primeru je to privedlo do nastanka posebne prehodne naravoslovne znanosti. Prehodne ali mejne naravoslovne znanosti, ki imajo tako važno, lahko bi rekli, odločujočo vlogo v sodobni naravoslovni znanosti, zaslužijo, da se ob njih podrobneje zadržimo. Njihova skupna črta je že poudarjena uporaba metode ene znanosVi p" preučevanju predmeta druge znanosti — podobno kot si je to zamišljal Lomonosov. Nekateri /laši naravniki vidijo v tem tisto najvažnejše in najvažnejše za označitev vseh prehodnih znanosti nasploh. Mislimo, da stvar ni tako enostavna. Nedvomno je, da pod tako določbo prehodnih znanosti spadata in astrofizika in fizikalna kemija, kot ju razume Lomonosov, ter niz drugih prehodnih znanosti (npr. matematična f izika, geof izika, biokemija, biološka statistika ter mnoge druge). Toda da bi bolje razumeli vprašanje, je neobhod-no potrebno pojasniti sledeče: s čim je pravzaprav pogojena možnost uporabe metode ene znanosti pri preučevanju objekta druge znanosti? Na-to vprašanje dobimo dva različna odgovora. V prvem primeru ima objekt te druge znanosti neko odločbo, ki je predmet posebnega preučevanja prve, toda brez resničnega prehoda objekta prve znanosti v objekt druge v procesu razvoja narave. Z drugimi besedami, objekta teh dveh znanosti imata eno skupno lastnost, ki se v obeh primerih preučuje z metodo ene od njiju. Ravno tako je pri uporabi matematike, ki preučuje kvantitativno stran, kvantitativne odnose vseh predmetov v naravi. V drugem primeru, v procesu razvoja narave objekt ene znanosti realno prehaja v objekt druge znanosti kot bolj sestavljen, pri čemer sestavijenejši objekt zadržuje v sebi, v preobraženi obliki tudi ta enostavnejši objekt narave, iz katerega je sam zrasel in se razvil (kakor atomi s kemičnim delo-vanjem tvorijo molekule, ki so objekt motekularne f izike). V tem primeru je prisotnost v sestavljenejšem objektu te strani, ki je predmet druge znanosti, pogojena s tem, da se je v procesu razvoja narave opravil prehod od enostav-nejšega materialnega objekta k sestavljenejšemu in glede na to — od nižje oblike gibanja materije k višji. Zato se pri preučevanju sestavljenejšega objekta, ki je predmet ene naravoslovne znanosti, pokaže kot možna in nujna uporaba metode neke druge znanosti, ki preučuje enostavnejši objekt narave, iz katere je sestavljenejši objekt tudi nastal. S tega vidika, v osnovi sodobnih naravoslovnih prehodnih znanosti, ni preprosto združevanje metode ene znanosti s predmetom druge, temveč realen prehod materialnih objektov (in glede na to tudi prehod ustreznih, njjm lastnih oblik gibanja materije) tisto, kar ima za posledico navedeno združevanje predmetov in metod raznih znanosti. To pomeni, da se tudi tu objekt znanosti pojavlja kot odločujoč dejavnik v odnosu do njene metode. Sodobna fizikalna kemija je za razliko od tiste, o kateri je pisal Lomono-sov, tudi taka prehodna znanost med f iziko in kemijo. Od trenutka svojega nastanka je preučevala vzajemne' prehode med mehanskimi, toplotnimi in kemičnimi oblikami gibanja (kemijska termodinamika), prehode med elek-trično in kemično obliko gibanja (elektrokemija), itd. Ražumljivo je, da ni bilo nič podobnega možno v XVIII. stol., ker je odkritje in preučevanje vseh teh prehodov postalo mogoče šele na podlagi zakonov o ohranjanju in spreminjanju energije, ki so bili odkriti šele v sredini XIX. stol. Isto naravo kakor sodobna fizikalna kemija imajo tudi kemijska fizika, geokemija, biofizika, biokemija; vse odkrivajo in preučujejo, predvsem prehode enostavnejših materialnih objektov v druge, sestavljenejše, in glede na to, iz nižjih oblik gibanja snovi v višje. Prav ti prehodi, ki so se realno uresničili in se uresničujejo tudi v razvoju narave, so omogočili uporabo fizikalnih metod v kemiji, fizikalnih in zlasti kemijskih metod vgeologiji in biologiji ter nastajanje posebnih prehodnih znanosti. Oddelitev predmeta znanosti s pomočjo metode abstrakcije Na koncu se moramo neobhodno zadržati pri še enem primer j ,,preplc tanja" obeh strukturalnih presekov znanosti. Samo predmeti nekaterih znanosti (npr. mehanike, da ne govorimo o matematiki) se namreč oddelijc kot taki samo z določeno metodo spoznavanja in to ravno z metodo abstrak^ cije. V tem primeru predmet te ali one znanosti ni posamična materialna formacija ali oblika gibanja, temveč njegova abstraktno oddeljena stran, k^ nikjer in nikoli ni obstajala v naravi samostojno, izolirano od njegovih drugit strani. Ko se abstrahira materialna narava predmeta, ki se giblje in opazujs njegovo gibanje samo kot premeščanje v prostoru in času zaradi delovanjj zunanjih sil, se izloči iz fizike posebna veja naravoslovne ^znanosti mehanika makroteles. Nadaljnje abstrahiranje, tj. ne samo abstrahiranj« materialne kvalitativne fizične vsebine naravnih pojavov, temveč tud abstrakcija njihove časovne oblike in omejevanje samo na prostorsko forma stvari in kvantitativno stran njihovega gibanja — je v osnovi matematike. ,,Predmet čiste matematike so prostorske oblike in kvantitativni odnos realnega sveta"8, je pisal Engels. Glede na to predmet matematike ni neka posebna oblika gibanja materijej temveč abstraktno oddeljena (kvantitativna, zlasti prostorska) stran gibanj« in vzajemnega odnosa naravnih teles. Fizika, biologija in druge znanosti se v svojem raziskovanju neposredno ukvarjajo s konkretnimi telesi in proces narave ter se zato tudi imenujejo naravoslovne; matematika pa se ne ukvarj« neposredno s stvarmi in pojavi narave temveč posredno s tem, da operira 2 abstrakcijami oddeljenimi od izkustvenih podatkov raznih vej naravoslovrn znanosti, predvsem fizike. Ker, strogo vzeto, sama ni del naravoslovnfl znanosti, je tesno povezana z mnogimi njenimi vejami (zlasti z mehaniko, fiziko, astronomijo); v odnosu do njih opravlja vlogo aparata — posebnega načina raziskovanja in posploševanja izkustvenega materiala, zlasti rezultatov fizikalnega merjenja. Če gledamo odnos med matematiko in mehaniko makroteles, lahko odkrijemo mnogo splošnega. ,,Mehanika, v širšem ali ožjem pomenu besede, ve samo za kvantitete", je pisal Engels, ,,operira s hitrostmi in masami, v najboljšem primeru s prostorninami. Tam, kjer se sreča s kvaliteto telesa, kot v hidrostatiki tn aerostatiki, ne more brez opazovanja molekulskih stanj in molekulskih gibanj; zato je pomožna znanost, predpostavka fizike."^ Toda med matematiko in mehaniko obstajajo tudi bistvene razlike, kisa pogojene s sposobnostjo matematike, da v večji stopnji kot mehanika abstrahira specifičnosti telesa in narave. Da bi to bolj jasno pokazali, boma pogledali odnos med matematiko in logiko te mehanike makrotelesa in fizike v splošnem nizu znanosti. Glede na stopnjo rasti abstraktnosti se ta štiri žnanosti lahko razporedijo takoie: fizika — mehanika — matematika — logika Če vzamemo katerokoli fizikalno mikrotelo, ki segiblje, npr. zrno točev padu, bo njeno vsestransko preučevanje v njeni konkretnosti naloga fizike; kemije in geologije (meteorologije). Če pa abstrahiramo vso njeno kvalita-tivno določenost in upoštevamo materialnost samo kot mehanično meso, bomo takoj prišli s področja fizike (in naravoslovne znanosti nasploh) na področje mehanike in to na področje konkretnejšega dela mehanike -dinamike. Če gremo naprej, če srno še bolj abstraktni, lahko zanemarimo masa opazovanega telesa in mehanične sile, ki delujejo nanj. Tedaj bomo( ostajajoč še vedno v mejah mehanike, prešli v njen najabstraktnejši del — kinematiko. Kinematika preučuje mehanično gibanje telesa samo s stališča] spremembe prostorskega položaja v času. To je svojevrstna geometrijal gibanja. ] Če abstrahiramo še naprej, zanemarimo čas kot obliko obstoja teles, ki se gibljejo. S takimi abstrakcijami že zanemarimo vsako dejansko gibanje ir imamo opraviti zgolj s kvantitativnimi t.j. s prostorskimi odnosi naravnih teles. Tako neposredno prehajamo s področja mehanike na področju matematike, pri čemer v začetku spet pridemo v njen konkretni del — geometrijo, podobno kot smo pri prehodu iz fizike v mehaniko najprej prišli v področje dinamike — konkretnejši del mehanike. Pri tem neposredna prehajamo od kontradiktornega proti abstraktnemu. Če abstrahiranje še nadaljujemo in ostanemo za enkrat še na področju matematike, lahko zanemarimo prostorsko obliko obstoja; tedaj prehajamc iz geometrije v druge abstraktnejše in splošnejše dele matematike; Če še naprej zanemarjamo konkretne kvantitativne odnose, naredimo še en korak v abstraktnost odnosov, ki jih upoštevamo in pridemo na področje matemaJ tične logike. Le-ta pa se že nahaja na meji med matematiko in logiko, vendai je bližja matematiki kot logiki. In končno na meji tega abstrahiranjc pridemo do logike in to do formalne logike v njeni klasični obliki — dc skrajne abstraktne znanosti. Ce sedaj nadaljujemo tisti niz naravoslovnih znanosti, ki smo ga sestavil na osnovi horizontalnega (predmetnega) strukturalnega preseka znanosti bomo dobili navadno shemo hierarhičnega niza znanosti, ki odražajo gibanje naše misli v nasprotni smeri, t.j. od abstrakcije h konkretnemu: logika — matematika — mehanika — fizika Ta niz znanosti bo sestavljen glede na razliko v predmetu, ker se tt znanosti privedejo v isto zaporedje, v katerem se nahajajo tudi predmet njihovega preučevanja. Toda prvi del tega niza ne zahteva samo opazovanja i stališča horizontalnega, temveč tudi s stališča vertikalnega strukturalnegi preseka, ker je njegov materialni objekt isti (fizikalna telesa in njihov odnosi). Postopoma se spreminja samo popolnost preučevanih lastnosti, k se izločajo z metodo abstrakcije. V danem primeru je zato potrebno opazovati znanost s stališč vzajemnegj prekrivanja obeh st. ukturalnih presekov in njihovega neposrednega preha janja drug v drugega. V prej navedenem nizu znanosti prvim členom, ki sml jih dobili z uporabo prvega preseka, neposredno sledijo ostali členi, ki s< nastali z uporabo drugega preseka. Opazili bomo, da ri\ potrebno nizov znanosti, ki nastajajo z uporabo teg ali onega strukturalnega preseka, posamezno ali v njihovem vzajemnen prekrivanju, pojmovati kot nujno premočrtne. Poudarili smo že, da se ti niz lahko razdelijo, razvejajo in na zelo zapleten način prepletajo. Še več nekateri učenjaki (Piaget> Strumilin idr.) so izrazili zeto zanimivo misel, d znanosti vzete v celoti ustvarjajo neko vrsto zaprtega kroga tako, da ,,zač( tek" splošnega niza sovpada s ,,koncem". To se lahko pokaže pri logiki. \ različnih klasifikacijah se iogiki dodeljuje ne samo različno, temveč poneko tudi povsem nasprotno mesto: v nekaterih primerih je postavljena na sar začetek niza znanosti, drugje pa na konec. O tem, kako pride logika na prv mesto v nizu znanosti, smo že govorili. Sedaj pa poglejmo, kako se lahk znajde na njegovem koncu. Gibajoč se znotraj kompleksa bioloških znanosti, preidemo od fizike i kemije, na biologijo, od znanosti, ki preučujejo enostavnejše objekt (enocelične), k znanostim, ki preučujejo vse zapletenejše biološke objektc do takih, kot so fiziologija človeka in antropologija; slednja že stoji na me med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi, saj meji npr. na etnogn fijo. Če se gibljemo v tej smeri, bomo prišli od fiziologije višje živčne deja> nosti, preko zoopsihologije do psihologije človeka, ki obsega tudi sfer miselne aktivnosti posameznih Ijudi in njihovo zavest. Na tem mestu s psihologija neposredno dotika logike, znanosti o obiikah in zakonih m šljenja, ki vodi k spoznavanju resnice. Glede na to smo prišli na konc gibajoč se povsem nasprotni smeri od splošnega niza znanosti, ki smo g sprejeli za začetek celega tega niza. Tu je bila razvidna zlasti dialektik vzajemnih zvez znanosti in njihovih vzajemnih prehodov. S tem končujemo splošno opazovanje naravoslovne znanosti kot znanos in prehajamo na opazovanje njenih zakonov in naravnih zakonov, kateri odkritje in preučevanje je glavna vsebina in cilj naravoslovnega spoznavanji Opombe 1 2 3 snsrcifa §s foaf, snargija sa ^ngja p KAJ J ENERGIJA ? Od Vsf- > vidikov energijske krize, ki jih večina ovarišev oo našem mnenju ne razume dovolj, je nekaj takfnapredkom" in ,,nerazvitostjo": univerzalno in Doenotujoče blago (merce universate e unificante). I Univer; alno blago katerekoli družbene in jtkonomsio organizacije, neodvisno od pripadnosti lemu aii onemu političnemu ali ekonomskemu tistemu b disi na Vzhodu bodisi na Zahodu. I Zaradi nekaterih lastnosti bi lahko energijo »imenoviii tudi ,,Blago" (,,La" merce). Torej: kaj jravzapra - je energija? Poskušajmo razjasniti to /prašanje, r Nedvomno je osnovno blago procesa produkcije :apitala aelovna sila in najpomembnejši trg je trg lelovne s< ?. Prav tako nedvoumno pa je, da danes z jporabo elektronike tako neposredno v ciklu irodukcii kot v ciklu obtoka blaga (stroji z ikjitalno kontrolo, robotgates, računalniki v uradih, ikladiščih, administraciji ipd). energija postaja osnovno h;ago (in se stessa fondamentale) in njen trg postaja oistven ne le na ekonomskem ampak »redvserr: na vojaškem in političnem nivoju. Hkrati torej z uporabljanjem in nadzorovanjem lelovne si'e v tovarni postaja vse pomembnejša tudi iporaba, upravljanje in nadzorovanje cikla irodukcijo energije in njenih različnih izvorov nafta, premog, uran ipd.). S tega stališča je azumljivo, da se nadzorovanje ne nanaša le na tovarno in na neposredne produkte, ampak na kega člana skupnosti kapitala (citta del capitale), ves proces produkcije dejanskih družbenih nosov. Energija, če je torej univerzalna, je potrebna in izamenljiva ne glede na njen izvor (hrana, organska Hanorganska goriva, reke, sonce, veter), saj Istavlja sposobnost opravljanja dela. Zato je vprašanje nadzorovanja energijskih virov nadzorovanje celntnega cikla: raziskovanja, (oriščanja, upravljanja — s strani vladajočega iHreda neposredno povezano z vprašanjem ranjevanja cblasti. Tak družben odnos je očiten in ijen bodisi takrat, ko je bil ,,najprimernejši" izvor lergije delo sužnjev, ki so delovali kot stroji za irodukcijo energije in opravljanje dela, bodisi tedaj, so se začeli razvijati novi in predvsem lažje »ladljivi energijski viri: smodnik, para, tekoča in inska goriva, nuklearna goriva. Za nove oblike forov energije je značilno, da hkrati predstavljajo energijo in delo. Za interese vladajočega razreda je istveno, da se skozi znanost in tehniko izloča iz odukcijskega procesa ,,človeški" faktor (fatitore omo"; na tak način, da skozi različne irodukcijske tehnike uveljavlja stroje tako za yroizvodrjo toplote, kot predvsem mehanske in iktričp;- energije. Električna energija je tako danes ostala r. jbolj uporabljiva oblika energije, saj je imerna za proizvajanje mehanskega dela, se lahko Itransporrira ter lahko ne glede na svoj izvor, opravlja Imehansko delo. Te njene lastnosti (splošna uporabljivost ter dejstvo, da lahko proizvaja delo kjerkoli) postavijajo mergijo za ,,univerzalno" blago. Vprašanje tehnološke in ekonomsko-politične kontrole nad ijenimi viri pa postaja za vladajoči razred ravno tako jpomembno, kot je nadzor nad drugimi univerzalnimi |blagi: denarjem (univerzalno blago menjave), hrano luniverzalno b!ago reprodukcije delovne sile). Tovariši se večinoma ne zavedajo središčne vloge nafte v procesu nastajanja energijske krize. Prav tako tudi ni slučaj, da je nanjo povsem pozabilo protijedrško gibanje (ekologi, zelenci, makrobiotiki .) Dovolj je, če na politično-vojaškem nivoju pomislimo na napetosti, ki vladajo na srednjem Vzhodu, na iransko krizo, na grožnje obrambnega minisira ZOA Brovvna lanskega julija, ko je obljubljal intervencijo ,,task force" da bi zagotovil napredek" zahodnega sveta, čim bi deždle članice OPEC nehale prodajati črno zlato. Poglejmo si zadevo od blizu. Izhajamo iz hipoteze, ki jo dobro potrjujejo tudi dejstva, da kapital igra danes na več igralnih deskah in da skuša nadzorovati vse energijske vire, tako da bi se kar najbolj izognil destabilizirajočim ,,usodam" (na primer v zvezi z uporabo sončne energije) in da bi uporabljal različne energijske vire tako, da bi povečal možnosti nadzora nad njihovo uporabo (cikel urana in plutonija itd.h Zadnjega novega dviga cene nafte spomladi 1979 in težke energijske krize, ki pretresa zahodne ekonomije, ne smemo obravnavati kot neko posredovano posledico (fattorejderivato), ampak kot najbolj viden simptom krize v modelu razvoja neokapitalizma. Vendar pa kapital, čeprav priznava naftno in s tem energijsko krizo za osnovni problem svojega obstoja, ne priznava, da je le-ta posledica globalne strukture kapitalistične družbe. Najprej se skuša vzrok energijske krize naprtiti zunanjim - faktorjem procesa kapitalistične produkcije — pripisuje se proizvajalcem nafte in dvigu cen surove nafte. Tako se zakriva trdna zveza med krizo mednarodnega monetarnega sistema in pa dvigom cen, surove nafte, ki je skušal uravnotežiti kupno moč držav proizvajalk in pa inflacijo ter padec dolarskega tečaja. Drugič se naftna kriza vsiljuje kot ,,ekološka" kriza (crisi f,tednica"), kot posledica neobnovijivosti in izčrpanosti naravnih virov, Resnica je seveda popolnoma drugačna. Dvig cene pravzaprav omogoča večjo proizvodnjo nafte, saj postajajo konkurenčne tudi tiste investicije in stroški, ki so bili prej neekonomični. i Z ene strani postajajo konkurenčno, ameriška nafta, nafta severnega morja ipd., z druge pa, ker iskanje novih najdišč zahteva tudi vrtoglavo rast investicij, strategija multinacionalnih naftnih družb vse bolj sovpada z zahtevami dežel OPEC, ki tako s svoje strani zopet dvigujejo ceno nafte. Odkrili smo torej circulus vitiosus: pes grize svoj lasten rep. Rezultat: cene se zvišujejo; Ta mehanizem občutno zvišuje tudi profite naftnih družb, saj le-te obvladujejo celoto trga (na bližnjem Vzhodu, v Venezueli, v ZDA itd.) in čedalje bolj tudi vse vrste visoko specializirane tehnoiogije. V tem trenutku se moramo ustaviti ob dveh točkah: prva se nanaša na centralno, ,,strateško" vlogo znanosti in tehnike v političnih in družbenih odnosih imperializma. Glede na energijo, nadzorovanje procesa produkcije nafte in njenih derivatov, atomskih elektrarn itd. implicira vodilni položaj tehnoloških metropol tako na nivoju države kot družbenih razredov. Druga se nanaša na vlogo države. Glede na to, da so investicije v zvezi z energijo ogromne ter da le-ta predpostavlja visoko organsko sestavo kapitata, so kapitalska vlaganja možna šele znotraj državne intervencije, intervencije, ki ne poteka zgolj na ekonomskem, ampak predvsem na socialnem in vojaškem nivoju. Tako se poraja nova, glede na klasično intervencijo države v ekonomijo (Keynesanska politika), vloga države: določati, če ne vsiliti, razrešitve protislovja med modelom neokapitalističnega razvoja in nasprotnimi tendencami. Glede na to, da se ta intervencija države prenaša na celotno sfero družbene produkcije, postaja energija kot ,,primus motor" celotne družbe osrednja točka tega procesa. Veliki profiti, politični in vojaški odnosi, družbeni pogoji, ki jih določa nafta, imajo bistveno vlogo v razmerjih moči na svetovnem nivoju. Pa tudi sicer |e od cene nafte odvisno-ohranjevanje vefikega števila družbenih potreb, ki jih sicer ,,inducira" kapital (,,indotti" dal sistema"), a jih pri tem že skriva za zaveso ,,naravnosti" (avtomobiti, kulturno blago ipd.). Ooločiti moramo, kakšen je odnos med našimi družbenimi sni (ki jih ta družba hkrati določa) in pa med zahtevami za očrtom novega načina življenja, ki predstavlja konec vladovine človeka nad človekom in človeka nad naravo. Ne mislimo se ukvarjati z vsemi zankami, ki jih nastavlja kapital,da bi razrešil svoje probleme: od postavljanja pomanjkanja energije kot ,,objektivnega" dejstva do vsiljevanja (proliferazione) ,,alternativnih energij" v smislu kapitala, kamor spada tako berlinguerska ideologija popuščanja (ideologia dei sacrifici) kot /#minitantna" ideologija ,,naredi si sam". Problemi energije se nas tičejo na različne načine, saj je ravno energija, ne glede na svoj izvor, konvencionalna ali tako imenovana alternativna, objekt kontrole. Zato je nujno in bistveno, da se konfrotiramo z ,,energijo kapitala" in potekom njegove krize tudi v drugih ,,manginalnih" problemih, kot je manjšanje socialnih služb, zvišanje tarif za elektriko, black-out. Energijo kot orodje družbenega nadzora lahko obravnavamo s stališča razredov in države ali pa s stališča čisto neposrednih implikacij pomembnih za naše vsakdanje odločitve. Zdaj šele spoznavamo, kako vodilne države (ZDA, ZSSR, ZRN) zenestraani in multinacionalne družbe z druge utrjujejo svoj ekonomski, politični in vojaški nadzor (ekonomske skupnosti, vojiiški bloki, vojna žarišča itd.) To zadeva t-iko trg energijskih virov in tehnologij kot produkcijo vseh blag, ki zahteva takšno ali drugačno uporabo energije. Strategije velikih multinacionalnih družb in politike idzličnih vlad (seveda s specifičnimi razlikami) vidijo produkcijo energije kot temelj ekonomskega razvoja. S tega stališča se mora tudi odgovor ,,zgodovinske" levice (sindikati in partije) prilagoditi temu scenariju tako glede energijo kot glede vseh drugih stvari. ALICE V CUDE2IMI DE2ELI ? Energijska kriza kapkala torej pomeni, da le-ta za svoj razvoj uporablja nove načine nadzora in pri tem uporablja energijo neodvisno od njenega prvotnega izvora. Gotovo obstajajo nasprotja v znanstveno-tehnoloških in poli:ičnih tendencah kapitalizma, obstajajo različni nazori in boji med nacionalnimi in intemacionalnimi lobbies, vendar pri tem ni bistvena izbira enega energijskega vira namesto drugega, bistvena je vloga energije v dejanski krizi kapitaltzma. Tako tudi kohcept ,,alternativne energije" nima nobenega pomena za prehod v neko novo družbeno stanje, pač pa predstavlja odgovor kapitala na krizo, ki se ponuja pod masko tehnoloških rešitev za dejanske politične probleme. V tej luči je treba obravnavati tudi navidezna nasprotja, do katerih prihaja v zahodnih znanstvenih in političnih krogih glede problema energije: ne gre za boj med ..naprednjaki" (sončna energija, ,,soft" tehnologije) in ,,nazadnjaki" (jedrska energija), ampak za ves tehnološki kompleks, ki ga kapital (il ^istema) daje na razpolago, da bi razrešil svoje lastne probleme. Večina protijedrskih gibanj, ki so se pojavila po letu 1977 in predvsem po Harrisburgu, se vzpostavtja z geslom ,,Energija da, toda čista!", kar ni te zapoznela spremljevalka dejstva, da se ,,soft" tehnalogije že prorzvajajo in so dostopne ne trgu (sončne peči itd.), - pač pa v ideološki obliki predstavlja prav srčfko rešitve, ki \o vsiljuje kapital. Ogromne vsote, ki se stekajo na raziskovanje ,,soft" tehnologij, fiskalne razbremenitvž za uporabnike sončnih kolektorjev, ki jih je s svoje strani podprl tudi Carter, ter rezultati raziskav NRC (Nuclear regulatory comission) o dodatnih stroških za ohranitev okolja in družbene napetosti, ki jih povzroča jedrska energija, govorijo o tem, da za kapitai le-ta postaja vse manj zanimiva. Tako nam postaja razumljivo tudi dejstvo, da je amerišo vlada ustavila svoj jedrski program ter da se mednarodni kapital začenja usmerjati v nove energijske vire. Zunaj tehnoloških metropol se nuklearne multinacionalke kot VVestinghouse, Babcock & VVilcock, General Electric itd. seveda trudijo, da bi predvsem v tehnološko odvisnih in zaostalih deželah plasirale svoje izdelke. V tem smislu tudi raziagamo različne orientacije italijanske vlade do vprašanja jedrske energije kot tudi zahteve Brazilije in Irana. Finančni minister Andreatta zato lahko trdi, da kdor želi ostati v tehnološkem, ekonomskem in političnem okviru Zahoda, preprosto mora graditi jedrske elektrame. V nasprotnem primeru grozi energijska kriza, ki bi pretresla temelje države. Za jedrsko energijo se ogrevajo tudi CNEN, ENI, FINMECCANICA in FIAT, zadnji dve se celo borita med seboj za profite, ki jih prinaša italijanski jedrski program (FIAT je pod okriljem VVestinghousa, FINMECCANICA pod okriljem General Electric). Tgdi na levici je velik del sindikata za, kar uterrieljuje seveda z večanjem zaposlenosti. Za je tudi PCI, čeprav združuje v sebi povsem različne poglede zia zadevo: od slepe vere v napredek (Ippolito, Camugnana, kjer se postavlja prvi poskusni reaktor PEC), do ,,skoraj povsem" nasprotnih pozicij (Lamre Conti). PCI je za jedrsko ene^gijo, vendar le, če je ta varna!!!! Ves sektor zadrug se pri tem ogreva za sončno energijo (Lega Nazionale delle Cooperative; Cooperare con sole. od. Mazzotta 1978). Levji delež posla s sončnimi kolektorji je v rokah LMI — skupina SMI — ki proizvaja že s potno paro in je v letu 1978 poslala na trg že 50.000 izdelkov. V poskusni fazi obratovanja sta tudi INSO—ENI (nafta, jedrska energija, sončna energija) ter Off icine Galileo Solaris itd. Tudi v ZOA se naftne multinacionalke levijo v energijske multinacionalke (Exxon). Oa bi razumeli, kako se je tudi sonce ujelo v nauke kapitala, je dovolj, če si ogledamo razstavo SAIE v Bologni (razstava sodobne industrije) lanskega oktobra, kjer sončni kolektorji nastopajo že kot dejstvo tekoče produkcije. Kapital (il sistema) je doumel, kakšni ekološki problemi in socialne napetosti se skrivajo za jedrsko energijo, zato ustrezno deluje. Zdaj, ko je energijska kriza izbruhniia znova (dogodki v Iranu in vprašanje ENI v Saudski Arabiji), se vsiljuje jedrska energija kot odrešUno zdravilo, zato imamo tudi trden razlog, da se v tem trenutku borimo proti njej. Za naše gibanje se torej ,,energijski vozel" ne reducira na dilemo ,,jedrska energija da, jedrska energija ne", ampak je sestavljen iz raznih odnosov, ki jih vsiljuje kriza kapitala in iz vloge, ki jo v tej krizi igrata nafta in jedrska energija predvsem glede na nova razmerja sil v razrednem boju (nouva compositionedi classe). ZNANOST NA RAZPOTJU V tem novem položaju se zopet razodeva ideologija, ki jo vsiljuje kapital (il potereV Deiavsko gibanje se je že večkrat znašlo v podobni situaciji in osrednja točka problema je, da #,komunisti" (PCI) jemljejo razvoj produktivnih sil kot avtonomen del vsesplošnega napredka, večanja človekove. moči v abstraktnem smislu nad naravo, kar naj bi prinašalo čedalje obilr.«ijše sadovo za vse človeštvo. Na ta avtonomen razvoj bi se kasneje nataknili le še novi družbeni odnosi. Neomejena zaloga energije bi dovoljevala osvoboditev človeka, saj razvoj znanosti omogoča prehod na čedalje f>boljše" oblike energije: nafta je ,,čistejša" od premoga, jedrska energija je ,,boljša" od nafte in sončna energija je ,,non plus ultra". Tehnološki napredek in akumulacija znanosti postajajo lastnina kapitala, proces produkcije in reprodukcije (avtomatizacija, elektronika, genski inženiring) pa postaja te še tehnološka uporaba znanosti, inkorporirane v kapital, ki tudi sama postaja kapit^l. Tehnološki napredek pa je konec koncev odločilen faktor, ki je omogočil kapitalu ne le, da je prebrodil rušilne krize, ampak ki mu omogoča, da se ponavlja v neskončnost. Znanost je izpisana z zlatimi črkami na pečatu kapitala: ,,terorizem" profita, vojska, nadzorovanje, izkoriščanje človeka in narave po človeku. Stroji služijo le botjšemu izkoriščanju, ne pa osvobajanju človeka. Energija služi temu, da človek boljše detuje, kar pomeni, da se ga lahko bolje izkorišča. To velja tudi, če se dela manj, sai bazo družbe določa avtomatizactja procesa produkcije in izgon delovne sile iz sektorjev neposredne produkcije. Naredimo še zaključni račun o problemu energije, kot se postavlja danes. Govoriti o sončni energiji proti jedrski s termini, kot so ,,čistost" in pa ,,militarizacija okolja", je nesmiselno. ?o eni strani riamreč proizvodnja sončnih celic zahteva zelo nevarne kemične procese: pridobivanje silicija in silikatov ter njegovo čiščenjs s toksičnimi plini, kot so fosfin in ogljikovodiki bora pri visoki temperaturi. Jedrske elektrarne po drugi strani implicirajo prisotnost vojske v bližini pomembnih objektov za transport in shranjevanje jedrskih goriv. Pri tem seveda okolja ne gledamo v smislu njegove fizičnosti, ampak ga obravnavamo kot bojno polje družbenih antagonizmov. Tehnologija nam je dejansko odtujena, tako delavcu, tehniku, kot uporabniku, saj znanost ni več povezana s tistim, ki jo apticira in materialno uporablja. V tej optiki ni več dilema, ali jedrska energija ali sončna energija, ampak če sploh potrebujemo vso to energijo, kar seveda postavlja vprašljivo življenje te celotne družbe same. Energijska kriza: jedrska energija, nafta, sončna energija in še kaj povrh, vstopa v vsej dolžini v družbene odnose. Zahteva po varčevanju z energijo in različne žrtve s tero v zvezi — zdaj celo kot del ameriškega mita — so odgovor kapitata Ul sistema) na krizo v odnosu: družbene potrebe — produkcija. Tako kapital z zmanjšano produkcijo energije reagira na dejstvo, da fe-ta ni več poceni. V tem okviru pride tudi do na centralizirano produkcijo energije (velike klasične elektrarne, jedrske elektrarne, velike sončne elektrarne, npr. Adrano na Siciliji) in na decentralizirano s sončnimi kolektorji in manjšimi centralami, kot jih npr. ponuja Fiatov projekt TOTEM. Tako se rojeva ideologija ,,naredi si sam" s tendenčno rastjo decentralizirane produkcije energije. Takšna ideologija skupaj s celo vrsto restrikcij, dvigov cen v sektorju uslug itd. omogoča padec družbenih stroškov. in tako omogoča kapitalu, da prebrodi krize. S svojimi stališči smo torej daleč od tega, da bi izumljali kakšne mitične ,,alternative" v okviru kapitaja (il sistema) samega, prav tako pa smo tudi daieč od in ekserciranja kapitala kot peklenskega stroja; gre le za to, da tudi v energijski krizi odkrijemo področje razrednega boja za drugačno naravo in nov način življenje. Collettivo Contrainformazione Scionza Supplenaento a Lotta Continua, 8. 1. 1980 FIRENZE PREVOD R.P. ŠTUDENTSKI CENTER V LJUBUANI Cesta 27. aprila 31 Aktiv ZKS in aktiv ZSMS v ŠC ZADEVA: VABILO NA JAVNO TRIBUNO Po sklepu delegatske konference in DPO sklicujemo javno tribuno, na kateri naj bi bili prisotni kot aktivni sodelavci tudi vidni družbenopolitični deiavci. Nerazrešene težave, s katerimi ste bili seznanjeni, so povod za vedno večje negodovanje med študenti in delavci ktjub pozitivnemu poslovanju ŠC kot celotne organizacije - pet milijonsko izgubo glavne dejavnosti je kril Studentski servis, katerega dohodek je ustvarjalo 10.000 študentov, ne le 3.500 stanovalcev ŠC. S tem ni prišlo do sistemske rešitve, za katero je bila vodena družbena akcija, temveč le do navidezno pozitivnega poslovanja ŠC. Vzporedno so bile pripravljene kalkulacije za leto 1980, ki predvidevajo glede na lanskoletno plačevanje stanarin 53 % povišanje, kar je splošno negodovanje le še povečalo. Pri obravnavi zaključnega računa in kalkulacij se pojavljajo čedalje večje in močnejše grupe študentov, ki zahtevajo drastične načine iskanja rešitve oziroma spreminjanje obstoječega sistema poslovanja ŠC. Nezadovoljstvo povečuje nerazčiščen odnos SO Vič-Rudnik, ki na svoji skupščini noče reševati spore, oziroma neusklajene probleme ŠC, kot je po statutu ŠC zadolžena. Zgoraj omenjena problematika je le skopi izvleček problemov, ki so prisotni v SC, kljub aktivnosti družbenopolitičnih organizacij, tako v ŠC, kot na Univerzi. Če smatrate, da o problematiki niste dovolj obveščeni, kljub akciji Univerze Edvarda Kardelja in UK ZSMS, smo pripravljeni v ustni obliki z manjšo delegacijo obvestiti o težavah, oziroma v pismeni obliki. Zaradi omenjene problematike in napetosti, ki se pojavlja v SC, vas vabimo na javno tribuno, ki bo 6. 5. ob 19.30 uri v veliki dvorani Študentskega naselja. Ta dopis velja tudi kot obvestilo in opozorilo na dogodke, težave in težnje, ki se pojavljajo v Študentskem centru. Tovariški pozdrav! Sekretar aktiva ZKS POTOČNIKVikal. r. Predsednik aktiva ZSMS BERLIH Nastja I. r. Predsednik delegatske konf erence ŠC KOBE Marko I. r. Ljubljana, dne 19. 4. 1980 VABLJENI: - IS skupščine SRS - CKZKS - Univerza Edvarda Kardelja - UKZKS - DELO - TRIBUNA, glasilo Ijubljanskih študentov - RADIOŠTUDENT - Predsednik aktiva ZSMS študentskih domov Maribor - PUKZSMS, Maribor - UKZSMS Ljubljana - ISS - RKZSMS - Gospodarska zbornicaSlovenije - Skupščina mesta Ljubljane - SO Ljubljana Vič-Rudnik - Predsednik skupne komisiie oodDisnic SS o štinendiranju GORJE VAM !* Če je kriza za nas marksiste objektiven pogoj revolucionarne situacije potem je v primeru Študentskega centra ne le nismo izrabili, ampak je tudi nismo spoznalt, čeprav smo jo poznali. In to kljub temu, da je to, kar prebirate tu, že nevemo katero nadaljevanje povsem konkretne bitke za (če uporabimo ta razredno neopredeljen izraz) ,,sanacijo stanja". Spoznanje objektivnega pogoja revolucionarne situacije nam je bilo onemogočeno tudi zaradi izhodišča: namesto, da bi nam šlo za odpravo, nam je šlo za #,popravo"! Zaradi tega na eni strani nismo mogli umestiti vse to, kar smo tedaj, ostajajoč dosledni markJistični poziciji, imenovali sranje v študentskem naselju, v širši kontekst družbeno-ekonomskih ddnosov. Če pa smo to že storili, smo to počeli površno, pristajajoč pri tem na vsiljeno nam taktiko obrambe posameznih izpisanih trditev, obrambo lastnih pozicij, ki je slabila in cepila našo udarno ost na več manjših, ki so sicer zadevale točno in boleče, a ne dovolj močno, da bi preluknjale lupino, da bi prtteklo ven vse drobovje. Ta vsiljena nam taktika iz katere smo se marsikaj naučili, se je sicer obrestovala a ne nam, ki smo v tej bitki, zaradi nekaterih napak, ki smo jih storili (še bolj pa zaradi tistih, ki jih nismcf) dobili vzgojnopolitične kazni. Na drugi strani pa smo prav zaradi vsiljene nam taktike dosegli nekatere uspehe, ki pa so lahko ostali zgolj začasni, in katerih začasnost je prav pred časom dokončno izbruhnila na plan v preobleki nekaj stomilijonske izgube. O tem bomo informirali tudi v tem članku, ki je le del formiranja proletarsko razredne zavesti o vsebini, poteku, taktiki in strategiji razrednega boja prvenstveno v študentskih domovih, Rožni dolini, Ljubljani, pa tudi sptoh. Tržišče za specifično blago, ki ga producirajo delavci Študentskega centra, je nastalo z družbeno delitvijo dela v družbi razvite blagovne produkcije, čeprav je bil osnovni in deklarirani namen za ustanovitev te delovne organizacije drugje, nepav prodajanju specif ičnega blaga, ki mu je seveda vseeno od kod izvirajo potrebe, ki jih zadovoljuje: ,,Blago je povsem zunanji predmet, stvar, ki s svojimi lastnostmi zadovoljuje kakršnokoli človeško potrebo. Vrsta teh potreb je postranska stvar in je vseeno, ali izvirajo iz želodca ali domišljije,,.(Marx, kapital !., str. 43, C? ) Prodajanje uslug, torej ležišč, hrane, sanitarij, igrišč, rekreacije, itd., je postalo prav tako produkcija blaga za menjavo v aktu ,,svobodne volje", kjer kot druga stran nastopajo študentje. Drugačen namen ustanovitve te delovne organizacije pa je bil v socialni, celo razredni funkciji, ki naj bi jo opravljala ta organizacija s tem, da bi preko nje omogočali razredno vodeno kadrovanje tistih, ki študija tudi materialno ne zmorejo. Istočasno pa je šolski aparat eden najpomembnejših za državo, tudi državo diktature proletariata, ki ga je v novih pogojih potrebno razviti ne le materialno ampak tudi revolucionirati, tako, da se vanj kadruje Ijudi iz vrst proletariata in delavskih množic in tako, da se vsebinsko študijske programe postavi na historično materialistična izhodišča. V tej nalogi ima Študentski avtor posebno pomembno vlogo, ki je seveda omejena na odpravljanje nekaterih vzrokov, samoreprodukcije tehnokracije in birokracije in njunih univerzitetnih ideologov, itd. Ta poseben družbeni značaj, ki naj bi ga imel Študentski center pa se je v času, ki ga je v svojih člankih zajela Tribuna in pred tem, spremenil, čeravno tudi v družbeni značaj, ki pa se kaže šele post festum. Tedaj, ko neodvisno opravljena privatna dela posameznikov, delavcev v Študentskem centru, preko menjave stopijo v stik z ostalimi členi družbenega celotnega dela, torej s posestniki drugačnega blaga ali pa splošnega ekvivalenta zanj, za katerega ni pomembno v čigavem žepu se nahaja — v študentovem ali državnega finančnika. V tem, ko je Študentski center postal na eni strani neodvisen producent, katerega produkti dela dobivajo družbeno enako vrednostno predmetnost _ šele v okviru menjave blaga na trgu, na drugi strani pa je njihovo ,,delo" (delovna sila vrednoteno) a tudi drugače, namreč administrativno v okviru aparata države katerega del so (in za katerega sicer ni nujno, da fungirajo izven zakonov blagovne produkcije), se je šele poglobil protisloven potožaj te delovne organizacije. To protislovje, ki je v bistvu protislovje med družbenim značajem lastnine in dejanskim načinom prisvajanja produkcijskih sredstev, ki so ,,last" družbe, s strani neodvisnih producentov, t.j. delovnih organizacij, to protislovje je vklopljeno tudi v vse mahinacije s Študentskim centrom. To protislovje se v obdobju gospodarske krize stopnjuje in to znotraj obeh polov, kar se na eni strani manifestira kot jačanje pozicij tehnokracije v okviru delovnih organizacij in na nivoju družbe kot celote in birokracije, kot reprezentanta vsega ,,družbenega", nasproti pozicijam proletariata. Jasno je, da v teh razmerah dežujejo razni socialni recepti za ozdravitev nastale situacije, ki se v primeru Študentskih domov kažejo v obilici sej in sestankov, sanacijskih predlogov, kalkulacijah o predvideni izgubi itd. Za ozdravitev! Ne pa za odpravo, kajti instrumenti zdr-.vljenja, čeprav različni (ti, ki jih predlaga tehnokracija in ti, ki jih predlaga birokracija), krize ne le, da je ne odpravljajo ampak jo s tem, ko kot glavno arcnijo predlagajo iznečevanje ponudbe in povpraševanja, vedno znova vspostavljajo! Za ,,sanacijo", najprej petsto potem pa sedemsto milijonske izgube (v starih dinarjih), je v celem lanskem letu bilo danih kar nekaj ,,receptov". Ti ,,recepti" se pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od tistih izpred dveh let, ko se je ta deiovna organizacija znašla v podobnem položaju, le, da se je ta manifestiral v uzurpiranju oblasti ,,združbe, ki si je z zvezami med seboj pomagala k uspehu." Eden od osnovnih pogojev za to, da spoznamo sedanje razmere v Študentskem cfentru je, da pod pjvršinskimi pojavi spoznamo tiste historične sile, ki dejansko sprožajo dogodke, kajti proletarska razredna zavest je povsod nastajala kot posledica spoznanja pravega položaja, dejansko obstoječih zgodovinskih povezanosti. Prav to daje razrednemu boju proletariata posebno mesto med vsemi ostalimi razrednimi boji: da svoje najostrejše orožje dobiva pravzaprav iz rok revolucionarne znanosti. Le tako bo vedel, da sedanja kriza v Študentskem centru ni ne sedanja kriza, ne kriza, ki bi padla z neba, naenkrat. Taka interpretacija, ki krizo v Študentskem centru obravnava kot nekaj začasnega, slučajnega in odvisnega zgolj od dejanj nekaj ločenih posameznikov, je buržoazna in skušs zaviti vse skupaj v . pervertirano mr^o obstoječih odnosov. Naloga historičnega materializma je, da razžene to meglo. S tem šele prihaja do izraza njegova pogojih relativnega zmanjševanja mezd, ukinitve štipendij na eni in devaloriziranih štipendij na drugi strani, niso mogli v celoti kriti. Tako se je izguba pričela počasi kulminirati in dosegla številke, ki smo jih tu že tolikokrat zapisali. Večina primanjkljaja je tako dejansko nastala vsled neplačanih stanarin oz, nezvišanih stanarin, kar pa nikakor ni stvar kaprice študentov, njihovega tako pogosto opevanega oportunizma, kakor to skušajo interpretirati v Upravi Študentskega centra. Zahteva po 53 % zvišanju stanarin je zato več kot utopična. Je razredni udarec po hrbtu proletairata. Prav tako je utopično pričakovati, da bo zvišanje štipendij in temu ustrezno zvišaoje stanarin rešilo kaj več kot trenutno situacijo, saj prav ta rešitev, za katero se ogrevajo tudi subjektivne sile na univerzi in drugod, vprašanje vedno znova vzpostavlja. Z vsako novo podražitvijo bo s strani tistih, ki se imajo za ,,reprezentante delavskih interesov" v Študentskem centru,prišelnov zahtevek po poviševanju stanarin, skladno s tem pa tudi po povišanju šiipendij, itd. Celoten krog bo tako znova začrtan. Začaran krog rotislovij blagovne produkcije. Prav taka je zahteva, ki je prišla iz uprave ŠC, po 53 % povišanju stanarin. Ničesar ne rešuje ampak problem samo prenaša drugam, kjer naj bi ga, po njihovem, rešili ,,mladinci" z zahtevo po višjih štipendijah!? Uprava kot dober trgovec je v tem primeru zadovoljna, saj bi \z tega ,,akta svobodne volje" iztržila čimveč. Oglejmo si to trženje pobliže? ! Znano je, da so si delavci v Študentskem centru na podlagi novega samoupravnega sporazuma dvignili bazno število točk iz 115 na 127, kar je za 11,04 % več, hkrati pa so si dvignili tudi netto točko iz 34 din na 366 din za 5,98 %. Ta sporazum je bil sprejet oz. podpisan 10. 12. 1979, kljub temu, da bi po vseh določilih moral biti sprejet z referendumom. Plače oz. mezde so se delavcem tako dvignile za 16,92 %. Splošno je znano, da je boj za zviševanje mezd razredni boj — v vsakem fimeru — tako za zviševanje mezd delavcem, kakor tudi vodstvenim strukturam le, da ima različha predznake. Vprašanje je torej, kako stojimo v tem konkretnem primeru in šele potem lahko delamo zaključke. Najprej moramo vedeti, da imajo delavci v študentskem naselju najnižje mezde, tako v odnosu do povprečnih mezd v gospodarstvu, kakor tudi v negospodarskih dejavnostih. Zaradi tega in zaradi splošnega znižanja ekvivalentov za produkcijo in reprodukcijo delovne sile, kar mezde relativno §e bolj znižuje, je zahteva po zvišanju inezd upravičena! Drugo kar moramo vedeti je pravzaprav vprašanje, ki postavlja pod vprašanj odnos — na eni strani planirana izguba, na drugi strani zvišanje mezd! Protislovnost, ki veje iz tega odnosa ni nikakršrta samosvoja, izmišljena protislovnost, ni nikakršen eksces, kriminal ali kakršnakcli druga juhljica privlečena iz meščanskega besednjaka. To protislovje je nujno )osledica in hkrati s tem sestavni del realnih družbenih odnosov, v katerih je Johodek (profit) delovne organizacije tisti določujoči moment, ki žene to jrodukcijo naprej, kakor tudi bistveno določa prerazpodelitev tistega dela jresežne vrednosti, ki se odmerja za mezdo. Porast produkcije presežne vrednosti sploh, pomeni tudi relativen porast mezd, predvsem pa porast razlik med mezdami delavcev. Slejkoprej je razumljiv srd, s katerim se nastopa proti poviševanju mezd delavcem, poviševanju, ki ima spet dvojne »sledice: na eni strani se s tem povečuje notranje tržišče in daje nov zagon »rodukciji, na drugi strani pa se kapital odteguje neposrednemu vlaganju v še eč produkcijskih sredstev, v nakupovanje nove delovne sile, se to rodukcijo zavira. Zavira do krize, v kateri se prav lahko zgodi, da si bo proletariat postavil naloge; in ker s: bo postavil le tiste naloge, ki jih lahko reši, so posledice tega znane. Prav tako pa je razumljivo tudi navdušenje tistega dela med delavci, ki iz celotne mase variabilnega kapitala potegne ne le največ, ampak največ Ljubljanay dne 14,1*1980 temeljna pozicija, ki ne more biti v ,,čistem znanstvenem spoznanju" ampak v njegovem delovanju kot borbenem sredstvu proletariata. Prve konture sedanjega položaja, kulminirajočega se v nekaj stomilijonski izgubi, je slutiti že nekaj let, prav gotovo pa od tedaj, ko se je pri nas pričela bitka za prestrukturiranje gospodarstva, ki umešča razvoj jugoslovanskega gospodarstva v nekatere perspektive evropskega in svetovnega kapitalističnega sistema. Eden od bistvenih elementov tega prestrukturiranja je tudi reformiranje vzgojno-izobraževalnega sistema, katerega sestavni del je tudi Študentski center. Ne glede na to, da je SR Slovenija šla v reformo vzgoje in izobraževanja nazadnje, lahko rečemo, da so osnovni temelji za prestrukturiranje tega dela družbene produkcije, postavljeni sorazmerno zgodaj in tako očitno, da jim ni moč nadeti avreole začasnosti ali slučajnosti. Zgolj bežno naj omenimo že tolikokrat ponovljene besede o tem, da je prišlo nekako pred tremi, štirimi leti najprej do neizplačevanja štipendij in velike kampanje, ki si je na prapor izpisala gesla o ,,suficitarnih in deficitarnih" poklicih, pri čemer nas tu ne zanima to, da sta dve republiški inštituciji v istem času izdelali dve popolnoma različni študiji o potrebah po delovni sili. Temu je sledil vsem znan prehod od sociatnih h kadrovskim štipendijam, ki prvih sicer ni ukinil, pač pa je favoriziral slednje, kar je med drugim razvidno iz podatka, ki je tedaj bil splošno razširjen — da je več kot polovica štipendij iz združenih sredstev ostalo neizkoriščenih. Tega pač ni možno prisoditi zgolj nezanimanju za te štipendije, ampak tudi in predvsem ,,usmerjenemu štipendiranju". Kakšne posledice je to imelo in ima za proletariat in za delavske množice, najbrž ni potrebno posebno opisovati. Ukinjanje štipendij in prehod iz socialnih na kadrovske štipendije, torej uveljavitev zakonov menjave in trgovanja, produkcije blaga, na račun razredno proletarske potitike, je sprostilo zakone blagovne produkciip, ki so temu primerno udarili po ,,neprofitnih dejavnostih". Bodisi tako, da se je začela kampanja proti produciranju določene ,,trenutno nepotrebne" delovne sile, bodisi s tem, kar je še huje, da se je iz že obstoječih študijskih programov črtalo to, kar je med drugim nekaj ideologov usmerjenega izobraževanja imenovalo ,,balast" Hkrati pa ne smemo pozabiti, da je ukinjanje štipendij predstavljalo relativno zmanjševanje mezd! Skladno s tem, ko so se študentje pričeli zaposlovati preko Servisa, je trpelo izpolnjevanje^-njihovih študijskih obveznosti, kar je za ,,socialne delavce" v naselju pomenilo znak za izseljevanje vseh tistih Studentov, ki niso opravili študijskih obveznosti. Pri tem pa so ,javnost" lovili na lažno finto — ali bruci ali stare bajte? Šlo pa je za razredne odločitve! Sočasno s tem je prišlo v SR Sloveniji do izrazite kampanje proti administrativnim in vsem tistim poklicem, ki sodijo v sklop družbene režije, ,,neproduktivcem". Usmeritev je vsekakor razredno proletarska, kajti na vsak način je potrebno preprečiti razraSčanje t^ga dela družbe, ki živi na račun proletariata. Vendar pa je ta kampanja tudi v tem primeru (to velja prav tako za zakon o usmerjenem izobraževanju) usekala po posledicah; namesto, da bi šla v revolucioniranje produkcijskih odnosov in produkcijskih sil, vegetira na površju z apeliranjem na spremembo miselnosti! V tem konkretnem primeru nas seveda zanimajo posledice, ki so jih imela in imaio ta gibania na Študentski center. Stroški za tekoče vzdrževanje . , _ . , __ ,.------,------,------------ 5,ud«m«h dom« . v Coti poknvalo U «a^in. M p. «h Itudsn.je ^^S^^T&^^ ^v,^^H^i, atere naslovi se glasijo: IADEVA: SODBA V IMENU LJUDSTVA! *ADEVA: ZAPISNIK LADEVA: INSTALACIJA V KOTLARNIIN DRŽAVLJAN M.S. JADEVA: IZGINOTJE MATERIALA uredništvo S K U P S 0 I N A SOCIALISTlCNE REPUBLIKE SLOVENIJE iZVRŠNI SVET KABINET PREOeeDNIKA potegne prav zaradi tega, ker ima znotraj celotnega procesa družbene produkcije in reprodukcije odločujoče, vodilno ^nesto. Samouprava se marsikdaj začne in konča že tu, kar slikovito prikazuje tudi primer iz jtudentskega centra, kjer je ob vsesplošnem povišanju mezd za dva razreda, rodja restavracije dobil posebno povišico — za tri razrede več plus 0,4 % »višanje!!! In prav za to gre: za blokiranje procesa delavskega samoupravljanja po »ti radikalno diferencirane mezdne politike ^razpon v mezdah je 1:4), po poti demagoškega prepričevanja proti zahtevam po zviševanju mezd telavcem, po poti pritiska na materialni položaj delavcev in mistifikacijo ega sranja s slikanjem nasprotja med študenti in delavci, pri čemer se med lelavce prišteva vse, o študentih pa segovori, kakor, da ne bi bilo tudi takih n celo več jih je), ki jim ni nuja stanovati v študentskem naselju, ki se jim ii treba hraniti v menzi v naselju. itd. Rezime: ker ima produkcija in reprodukcija delovne sile eno ajpomembnejših mest v procesu družbene produkcije in reprodukcije in, 8r je ©den od mehanizmov prestrukturiranja jugoslovanskega gospodarstva ludi akumulacija na račun dela presežne vrednosti, ki je namenjen za produkcijo in reprodukcijo in torej n: kratkoročno dobičkanosno, je jasno, da s stališča neodvisnih producentov, njihovih ideologov in reprezentantov, ni pričakovati drugega kot restrikcije na račun tega dela presežne vrednosti. JAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! uredništvo )P0MBA: • Tu,obJavlJamo Zabeležko o razgovoru o gospodarski in finančni roblematiki Studentskega centra, ki ga je imel s predstavniki univerze dvarda Kardelja tovaris dr. Anton Vratuša. To je hkrati prvi izmed okumentov, ki bodo prikazovali ,,možne rešitve" gospodarske ui finančne o iroblematike. Drugi bodo sledili po Prvem maju. Publiciranje teh dokumentov ima za namen organizirati široko javno azgravo med^ clani zveze komunistov, člani ZSMS in ostalih iruzbeno-političnih organizacij, ki morajo o tem izreči tudi svoje stališče, ^jti zahteva za zvišanjem stanarin, skladno z zvišanjem štipendij, jih bo tudi isto prakticno prisilila izreči ali pa storiti svoje stališče. Kakorkoli pa je že isno, da je dvk stanarin zgolj zacasna rešitev, tako je tudi jasno, da nizke Tovariš dr.Anton Vratuša, predsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije je imel v torek, dne 8. januarja 1980 razgovor s predstavniki Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, na njihovo prošnjo. Razgovora so se udeležili dr. Slavko Hodžar, rektor Univerze, dr. Franc Galič, prorektor Univerze, tov. Emil Rojc, predsednik Univerzitetnega sveta in tov. Gorazd Čuk, predstavn/k UK ZSMS. V razgovoru sta sodelovala tudi tov. Dušan Šinigoj, podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije in tov. Majda Po/janšek, članica Izvršnega sveta in predsednica RK za vzgojo in izobraževanje. Razgovora se ni udeležila, čeprav je bila povabljena, tov. Kurentova, predstavnica Študentskega centra v Ljubljani. Predmet razgovora je bila pereča gospodarska in finančna problematika Študentskega centra v Ljubljani ter prizadevanja in predlogi za reševanje najnujnejših vprašanj: 1. Predstavniki Univerze so za razgovor pripravili pismeno informacijo o obravnavani problematiki. V njej so opozcrili na probleme pri investicijskem vzdrževanju objektov v študentskih domovih ter še posebej na trenutne težave pri tekočem vzdrževanju. Stroški za tekoče vzdrževanje se v celoti pokrivajo iz stanarin in cene za prehrambene obroke študentov. Ker se stanarine v 1979. letu niso povečale v predvideni višini (34 %), ampak, zaradi nasprotovanja študentov le za 20 %, predvidevajo ob zaključnem računu občutnejši primanjklaj (okrog 4 milijone din), ki ga ne bo možno pokriti niti iz dohodka drugih delovnih enot Študentskega centra, zlasti študentskega servisa. V tej informaciji so tudi opozorili, da so trenutno stanarine v študentskih domovih v Ljubljani precej nižje od stanarin v študentskih domovih v Mariboru. V razgovoru so predstavniki ugotovitve in ocene iz te informacije še enkrat ponovili in nekatere tudi širše razčlenjli. Zlasti pa so poudarili, da so se v letu 1979 soočili z nujnostjo, da se najemnine povečajo nesorazmerno visoko glede na povišanje štipendij (štipendije so se povečale za 21 %, stanarine pa bi se morale za 34 %), glede česar pa niso uspeli doseči soglasja s študenti. Omenjeno je bilo, da so študenti odbili predvideno povišanje stanarin za 34 %, ker da za usluge, ki so jih deležni, plačujejo zadosti in da bi tako povišanje bilo možno šele, ko bodo ustrezno povišane štipendije. Po izjavah predstavnikov Univerze so študenti ob tem opozarjali na to, da bi bile potrebne ustrezne sistemske rešitve za usklajevanje štipendij in stanarin. Predstavniki Univerze so dr. Vratušo obvestiH z aktivnostjo in prizadevanji organov Univerze in UK ZSMS v toku 1979. leta glede urejanja teh problemov. Obvestili so ga tudi, da so o tem imeli ob koncu 1979. leta tudi razgovor s predsednikom RK ZSMS, tovarišem Baudkom. Dr. Vratušo so seznanili tudi s perečim stanjem na področju investicijskega vzdrževanja študentskih domov. Obvestili so ga, da je bil pripravljen v toku 1979. leta program najnujnejših del. Opozorili so, da se merila del sredstev za investicijsko vzdrževanje, že dalj časa niso spremenila ter poudarili potrebo, da bi potrebna sanacija starih objektov v študentskem naselju morala biti vključena v ustrezne programe Izobraževalne^skupnosti za srednjeročno obdobje 1981 — 1985 in da bi morali pri gradnjah novih študentskih domov večjo pozornost kot doslej namenjati tudi izgradnji ustreznih spremljajočih objektov. Posebej pa so opozorili na kadrovske težave v delovni skupnosti študentskih domov (slaba kvalifikacijska struktura, velika fluktuacija) pa tudi na šibko samoupravo v študentskih domovih. Tovarišica Poljanškova je prisotne seznanila s poročilom SDK o pregledu stanja v študentskih domovih, ki ga je SDK opravila na pobudo RK za vzgojo in izobraževanje. Opozorile je na dejstvo, da imamo sistemske rešitve o usklajevanju štipendij in stanarin, po katerih je predvideno, da se stanarine povišujejo v odvisnosti od povišanj štipendij, da pa.so nevzdržna nasprotovanja povečanju stanarin že dve leti, ob dejstvu, da se štipendije povišujejo vsako leto. Opozorila je tudi na problem izkoriščenosti kuhinjskih kapacitet v študentskem naselju. Menila je, da bi bilo potrebno pretehtati, ali bi SDK opravila podrobnejšo in celovito analizo stanja oziroma za kakšne ukrepe se odločiti pri reševanju trenutnih perečih finančnih problemov v študentskem naselju. Tov. Šinigoj je poudaril, da imamo ustrezne sistemske rešitve ter menil, da se ustvarja klima kot da sistema nimamo. Opozorif je na šibko samoupravo jn kadrovske težave v študentskem naselju. Dotaknil se je tudi problema izkoriščenosti kuhinjskih kapacitet v študentskem naselju za zado*cljevanje prehranskih potreb študentov ter ustvarjanja in razpolaganja z dohodkom v okviru študentskega servisa. Menil je, da bo treba opraviti temeljito in celovito razpravo o stanju in razvoju ob 5. zaključnem računu Študentskega centra ter da bi predvideno izgubo težko pokrili v okviru Izobraževalne skupnosti Slovenije. Dr. Vratuša je poudaril potrebo po širši družbeni akciji za reševanje nakopičenih problemov, ki bi se morala začeti takoj, že v toku priprav zaključnega računa. V njej bi naj najprej ugotovili, kaj vse je potrebno ukreniti. Menil je tudi, da študenti v svbjih nasprotovanjih morda pretiravajo oziroma daje to verjetno izraz nepoznavanja sistema oziroma njegovih temeljnih načel. Dalje, da je za investicijsko vzdrževanje soodgovorna širša družbena skupnost ter tudi, da bi več pozornosti morali namenjati izgradnji spremljajočih objektov v študentskih naseljih in tudi temu, da bi menza študentskih domov ob podpori in v sodelovanju z organi Univerze v večji meri kot doslej nudila svoje us/uge tudi visokošolskim organizacijam združenega dela in ne le drugim nzunanjim" koristnikom. Dr. Vratuša je posebej poudaril, da bi se v akcijo za reševanje nakopičenih problemov morali vključiti tako samoupravni in politični dejavniki kot tudi drugi. Predstavnike Univerze Je ob tem obvestil o pripravljenosti dejavnikov mesta Ljubljane, da nudijo strokovno pomoč in tudi drugače sodelujejo v tej akciji. Poudaril pa je tudi pripravljenost, da pri reševanju problemov še vnaprej sodelujejo v skladu s svojo odgovomostjo tudi republiški upravni organi. Zavzel se je za to, da se v okviru te širše, usklajene akcije prouči ali so delavci v Študentskem centru v stanju. da sami takoj pristopijo k pripravi potrebne dokumentacije in zaključnega računa, ali pa bi bila pri tem potrebna pomoč SDK. V razgovoru je rektor Univerze opozoril še na problem zaostajanja OD visokošolskih delavcev in na posledice, ki jih to dejstvo ima. Omenil je, da tudi zaradi tega vse bolj lahko kvalificirajo le ,,tretjerazredne kadre" oziroma, da boljših kvatitetnih kadrov iz družbene prakse ne morejo pritegniti za stalnejše in redno sodelovanje v pedagoško-raziskovalnem procesu. Opozoril je tudi na možnost, da pride ob sedanjem stanju tudi do pojavov nezadovoljstva, protestov na posameznih visokošolskih OZD. Tov. Šinigoj se je strinjal z oceno, da je stanje zaskrbljujoče ter prisotne seznanil, da bosta RK za vzgojo in izobraževanje in Izobraževalna skupnost Slovenije še v januarju 1980 opravila podrobnejšo analizo stanja in predlog ukrepov. Ob zaključku je dr. Vratuša povzel razgovor in pri tem zlasti poudaril: — Pri problematiki Študentskega centra ne gre samo za vprašanje stanarin v študentskih domovih ampak za širši, povezan splet problemov, kijihje treba analizirati in reševati skupaj. — V reševanje problematike bi se morali aktivno in usklajeno vključrti vsi dejavniki v Študentskem centru, Univerzi ter v sodelovanju z dejavniki mesta Ljubljane in republiškimi upravnimi organi, zlasti RK za vzgojo in izobraževanje in RS za finance ter drugimi dejavniki čimprej (v enem do dveh mesecev) pripraviti celovitejše predloge za reševanje problematike. — V okviru te akcije bi bilo treba takoj pristopiti k podrobnejšemu ugotavljanju dejanskih vzrokov predvidenih izgub v Študentskem centru ter pri tem na najustreznejši način angažirati tudi SDK. — Sprožiti bi bilo takoj treba tudi ustrezne akcije med študenti glede stališč do poviševanja stanarin, za izboljševanje samoupravnih odnosov in večje spoštovanje domskega reda v študentskih domovih. — ustrezno pozornost bo treba nameniti že sedaj tudi vprašanjem razširjene reprodukcije študentskih domov za obdobje 1981—1985. ZABELEŽIL Marjan Šiftar 8 JSIIKOLI Nl BILO NE TAKO GENIALNIH LJUDI IN NE TAKO GENIALNIH GIBANJ, Kl Bl TO DRUGO MOGLI POPOL-NOMA PREPREČITI. ZA TO SMO, KO SMO BILI TEŽKO BITKO ZOPER STALINIZEM, TU IN TAM PREVEČ OSLABILI FRONTO IN REVOLUCIONARNO OBČUTLJIVOST DO OPOR-TUNISTIČNE MALOMEŠČANSKO-EGOCENTRIČNE IN KONTRAREVOLUCIONARNE DESNICE. TAKRAT SO SE NAMREČ POJAVILE TENDENCE, DA SE VLOGA ZVEZE KOMUNISTOV POPAČI V TEM SMISLU, DA SE ZVEZA KOMU-NISTOV IZRINE NA PERIFERIJO NAŠE DRUŽBE IN SE OSLABI NJENA VLOGA, IN DA SE DEMOKRACIJA IN DE-MOKRATIZACIJA TOLMAČITA TAKO, DA Bl TO DEJANSKO POMENILO OPUŠČANJE RAZREDNIH KRITERIJEV, KAKOR TUDI HISTORIČNEGA MATERIALIZMA PRI LOTEVANJU TEGA PROBLEMA V CELOTI". PROTl NARODNEMU SOCIALIZMU Komunisti zavračajo, da bi skrivali svoje nazore in namene. Ko-munisti lahko svoje nazore in namene izpričajo samo v kritičnem spopadu, v razrednem boju na vseh frontah, ki se odpirajo v socializmu. Taka fronta se odpira tudi v teoriji. V določenem tre-nutku še posebej v teoriji. Tedaj, ko meščanska teorija poskuša postati materialna sila Ijudskih množic. V socializmu poskuša to predvsem z bojnim pohodom na marksizem, in to takrat, ko se meščanska teorija začuti dovolj močno za napad, in ko izgleda.da je marksizmu zmanjkalo revolucionarne moči in strasti. Naša naloga je, da odbijemo ta napad in tako dokažemo proletarsko bojevitost, moč in dejanskost marksizma. Topovi, ki streljajo po marksizmu, so v rokah ,,sosedov biti" in njihovih idejnih sopotnikov". Njihov teoretski substrat je ,,na-rodnosocialistični" opus našega neideggerjanskega staroste D. Pirjevca, njihov socialni temelj pa nelagodje in razmajani razredni privilegiji slovenske buržoazije in njene inteligence. Kdo maje njihove pozicije? Razredni boj proletariata in to vedno bolj tudi v teoriji. Z nastopom marksizma, z nastopom le-ninizma, z nastopom revolucionarne teorije proletariata se meščanski slovenski inteligenciji vedno znova z vso ,,življenjsko grozo" postavlja vprašanje njihove zgodovinske eksistence, od-stavitve s stolčkov ,,kulturno-narodne" razredne privilegiranosti. Revolucionarna teorija jih razlašča njihove oblasti nad družbeno zavestjo. S tem jih praktično razredno razlašča. Zatorej, kličejo njihove trombe, v bof proti marksizmu, v boj proti razrednemu boju proletariata, v boj proti organizacijam pro-letariata, v boj proti nadaljnjemu prodoru delavskega samo-upravljanja, v boj proti ukinjanju razredne družbe in proti boju za KOMUNIZEM. Dejstvo je, da so ta boj že začeli. Začeli ga niso kar tako, temveč organizirano. Organizirano v dvojnem smislu. Najprej organizirano v konstrukciji ideologema, ki nam ga po-nujajo, kjer temeljni okvir predstavlja ,,novo" problematiziranje vprašanja naroda, skozenj pa porinejo še ves ostali teoretski ma-terial. Skupni imenovalec je antikomunizem v vseh svojih variacijah in odtenkih, od buržoaznega pojmovanja socializmado buržoazne-ga pojmovanja zgodovine, marksizma, ideologije in še česa. Vezava tej želatinasti ideološki zgradbi je žargon. Šele žargon sploh omogoča njegovo konstrukcijo in je vsa njegova konstrukcija. Ta mu daje življenje in je vse njegovo življenje. Življenje razrednega interesa slovenske malomeščanske, liberalistične, narodno-socialistične inteligencije. In, končno, organizirano tudi v tem smislu, da ima vsak član sedanjega ,,spremstva" pokojnega Velikega Mojstra, vsak epigon svojo nalogo, da razvija določen del z ,,narodnosocialističnega sistema," ki ga je v svojih tekstih razvil. D. Pirjevec in začrtal predvsem v tekstu Determinante družbenega razvoja in narod. Tako eden prevzame v mozganje problem ,,narodnega" jezika, drugi problem ,,na-roda kot polja poezije, pesmi in vriska, neba in zemlje",-tretji problem ,,protislovja" med ,,na-rodom in narodom", četrti problem kibernetike in z njim povezanega planiranja večnega obstoja kapitalističnih produkcijskih odnosov itd., dokler nimamo na koncu opraviti še zdolgoveznim filozofom rdečega žameta, ki s svojim generalizirajočim umom vse skupaj primerno nadzgodo-vinsko poetično (nadrazredno!) tja do starih Grkov segajoče, ute-melji. Ceprav stvar na prvi pogled izgleda malce smešno in nepomemb-no, pa nas sam ideološki konstrukt opozori, da so ti ,,sosedje biti", vojščaki z dolgoročnimi in buržoazno-radikalnimi nameni. Ti nameni se vežejo na zaostrene družbene-razredne razmere tako v svetu kot pri nas. Še bolj pri nas. Poskušajo jih izkoristiti. Odločili so se, da vržejo svoje karte na mizo. Tako zdaj neko naravno filozofiranje, ki se ima predobro za pojem in z umanjkanjem le-tega za zroče in poetično mišljenje, prinaša na trg nasilne kombinacije z mislimi samo dezorganizirane domišljije — tvorbe, ki niso ne tič ne miš, ne poezija ne filozofija. Prepričati hoče sicer, da se zavzema za diferencirano mišljenje, ja, za ,,diferenciran razvoj mišljenja", pa pod roko briše diference ter namesto razvoja in mišljenja ponuja bengalični ogenj retorike trivialnih resnic: tako rado bi poučilo, da je treba skrbno, žc kar usodno (in v usodo vdano) razločevati različne nivoje mišljenja in njihove posebne resnice, njegova zadnja resnica pa je, da je Pastir, ki pelje na pašo celo stajo misli naenkrat, celo čredo blejajočih in zvončkljajočih resnic, in to blejanje in cingljanje in pastirjevi klici se zlivajo v občo prerokbo; razodeva se kot bitnostno mišljenje, kot mišljenje biti, pa se otepa z akcidencami vsakdanjosti; namenilo se je desakralizirati ideologije, pa podtika svojo sakralno ideologijo nepripravljeno dopustiti človeku biti človek, iene ga, da bi bilo poezija, in če bi se mu že posrečilo, da bi poezijo spravil s filozofijo (sto let po Heglu, ki je bil še sektaš, je iz nemške zemlje pognal ,,mislec", ki se mu je posrečilo nemogoče, pa je še danes komu zgled, in kaj bi ne bil, ko ni bil le radikalni premišljevalec, marveč tudi politično prizadeven, pravi pristni socialist, kaj zato, če nacionalni), pa takšno poetično filozofiranje ali filozofsko poetiziranje skazi proza politikantstva; ne želi biti politično, izdati se želi za osebno življenjsko skušnjo in spoznanje, pa zdrsi kar se da daleč od tihe zbranosti, šlo je v politiko in se zjokalo, ni se moglo upreti skušnjavi, da bi bilo politični manifest. Tudi politični manifest! Kajti ,,vse je tu napisano". Kaša velikih besed in težkih besed, resnobnih tMtsed in občutenih besed, pa spet svetlih besed in poletavih besed, besed črne rane smrtnosti in besed sinjega neba večnosti etd.: žargon, žargon pravSnjosti. P R 0 T I naro sedanjost — obtoževati posamezne porabnike za njihovo potratnost, 21 prihodnost — selekcioniranje potrošnje z dvigom cen, karpa zopet povečuji nepravičnost. Dejansko pa so potrebe velike zato, ker so industrija stanovanja, transport in ce/o prehrana ujeti v logiko takpjšnjega profita ot hkratni Uuziji, da vse lahko traja v neskončnost. Produkcija in energetika zato zahtevata strukturalne in pofitičm spremembe. Te zahteve (domanda) po sociatizmu, kt se lahko pojavijc (riaccehdersi) v kapitalističnih deželah z objektivno nujo ali iniciativaml delavskega gibanja, imajo v Italiji dva nova vidika glede na že obstoječi modefe: zahteva po socializaciji oblasti (razvoj demokracije) in obrat k kulturalnemu pluralizmu (svoboda in odgovomost znanosti, šole, umetnost in informacije). Nismo pa še dovolj vztrajalipri tehnofoških alternativah: ko\ da bi bHi uporaba znanosti in orientacija raziskovanja prestabilirani ir> nespremenljivi reči. Dejansko pa za vsak praktični problem (kot za vsakd teoretično hipotezo) obstajajo različne rešitve: tako Je s hrano, tako s komunikacijami, tako z zdravjem, tako z organizacijo dela, tako z energijo.j Naš sociaHzem morajo zato predstavljati ne /e demokracija in kultura, ampak tudi nova tehnologija. Biti mora odprt in integriran sistem znanja, moči in tehnologije, prihodnost. rea/isiično zasnovanih v sedanjosti, vendar usmerjenih 1 (LVnita.4. 1. 198C PREVOD R.Pi FRANČIČ FRANJO KAZNOVANJE GLEDE VZGOJE IN PREVZGOJE TEOBUA, DEFINICIJA IN PRIMERI Kaznovanje oz. kazen je kompleksno področje, s katerim se vedno znova srečujejo penologi, specialni pedagogi in pedagogi nasplohPoznamo dve nasprotujoči struji, na eni strani dosledno zavračanje kazni (E. Fromm, A. S. Neill, O. Kinbeig) na drugi strani pa so avtorji, ki kazen podpirajo in jo pozitiv-no vrednotijo. Imanentna kriminološka šola trdi: Princip reformacije predvideva prenehanje neza-želenega vedenia in pričakujevedenj^ki je v skladu z normami in zakoni. Na princip reformacije se danes teoretiki, tako v pedagogiki in specialni pedagogiki kot tudi v kazenskem pravu, najbolj pogosto skli-cujejoJS predpostavko, da se bo človek zaradi kazni osebnostno spremenfl in vedenjsko izboljšal, opra-vičujejo kazen pri obravnavanju otrok in odraslih v kazenskih institucijah in v vzgoji na sploh. Praksa (v pedagogiki in penologiji) v zvezi s pričakovanjem, da se bo človek zaradi kazni osebnostno in vedenjsko spremenil, ne daje spodbudnih rezultatov. Neutemeljeno je pričakovanje, da kazen pospe-šuje pozitivno vedenje in večjo aktivnost. To je mo-thracijska zmota, pravi A. Terstenjak. Kazen ne motivira, s kaznijo preprečimo nezaželeno vedenje. Oglejnv, st dve definiciji: — .' o?,en je najmočnejše sredstvo prisiljevanja pri vzgoj; . apelom in pričakovanjem korekcije vedenja. Vzgojr•> delovanje pričakujemo zaradi neprijetnih čuste občutij krivde in občutij sramu, ki jih izzove kazen, !o naj bi odvračalo človeka od slabega de-janja in neaktivnosti. (Enciklopedijski rječnik peda-gogijt, 1963, str. 366 in 766). — Kazen je vsaka neprijetna posledica, ki sledi kišitvarn reda, zakonov in običajev. Je vsak dražljaj z negativno valenco, ki izzove v subjektu neugodje in nezadovoljstvo. (AJinglish, H. English: A. Compre-hensivo Dictionary of Psychological and Psyhoanalitical Terms, 1958). Mnogi idealistično usmerjeni filozofi-Platon, T. Akvinski, E. Kant, Hegel in drugi so teoretično utemeljevali retribucijo. Retfibucija, povračilo ali sorazmernost kazni s prestopkom aii kaznivim dejanjem, je vsebovana že v starem talionskem načelu ,,zob za zob in oko za oko", opisano je že v Hamurabijevem zakoniku in na več mestih v Svetem pisniu. V procesu internalizacije normativnega sistema simbolizira kazen antivrednoto, ki pospešuje proces čustvcae in racionalne diferenciacije pri oblikovanju vrednof oz. superega. Skinner je ugotovil, da so lahko posledica kaznovanja občutki krivde in strahu, ne pa redukcije. Lahko se pojavi napadalnost, močna konfliktnost, psihosomatske motnje in celo na-sprotni učinke, nezaželeno vedenje se okrepi. Splošno sprejeto stališče pri nas: M jnimo, da kazen predstavlja za sedaj nujni del vzgojnega procesa, da jo moramo sprejcti v sistem vzgoje in pr<.vzgoje. Toda ne vsakršna in tudi ne kazen nasploh. Ni edini namen tega pisanja teoretično brskaiye za definicijami, ki nam sicer dajejo določeno pozi-cijo, vendar nam kljub konfrotaciji praktično ne da-jejo močnejše, boljše poti. Poglejmo si drugo stran, prakso. KAZEN V PRAKSI VPD RADEČE Mfedostnik se odda v VPD Radeče s sklepom občinskega ali okrožnega sodišča. Kako naj bi potekalo delo in živ-ljenje mladostnika v VPD, okvirno predpisuje Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in hišni red.kijebil izdan v soglasju z republiškim sekretariatom za pra-vosodje in občo upravo SR Slovenije na podlagi 60. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. 251. člen tega zakona se glasi: - Za kršitev reda in disci-pline se smejo mladoletniku v VPD dati teh disciplinskih kazni: opomina, ukora, prepovedi raz-polaganja z določenim denarnim zneskom, prepo-vedi izhoda iz doma za čas do enega meseca in pre-mestitev v posebne prostore največ za sedem dni. Težje prekrške zoper hišni red, med katere se štejejo zlasti pobeg, prinašanje in uživanje alkohola in mamil, tatvine in vlomi ter UPIRANJE upravi-čenim ukazom delavcev doma, obravnava upravnik, ki lahko izreče VSE vrste kazni. Razen tega se lahko gojence odda v pripor, preden je izrečena disciplinska kazeri pripora. Go-jence, ki s svojim vedenjem motijo življenje vdomu in negativno vplivajo na delo in prizadevanja drugih gojencev, lahko upravnik doma premesti v poseben oddelek, kjer le-ta ostane najmanj mesec dni. Pol^ iiaštetih disciplinskih kazni pa obstajajo še druge oblike kaznovanja, ki jih interno imenujemo ukrepe in omejitve: prepoved ogleda nedeljske kino pred-stave, prepoved kopanja v letnem času, prepoved izhoda s starši... Seveda nastopa tudi ignoriranje, ki pa ni upo-rabljeno kot posebna kazen. V zavodu se uporabljajo tudi skupinske kazni: prepovedi ogleda kulturnih prireditev, skupiaskih izletov, zabave... Spet seveda po raznih lestvicah težavnosti prekrška. Kazni se torej v Radečah ne manjka, zato lahko pokažejo svoje ,,izredne" uspehe v prevzgoji. Pripomniti velja, da so kazni zelo hu-manizirane, tako, da si je težko predstavljati, kako so šele kaznovali pred desetimi, dvajsetimi leti. Praksa ne daje rezultatov, trša represivna, kakršna obstaja v Radečah, enake ali slabše v drugih insti-tucijah. » Psihotik in okolje morata sprejeti psihotično iz-kustvo, terapevt mora najti še neodkrite možnosti razvoja (Rogersova terapija) ne le teh zatreti. V procesu kaznovanja sta dva; baznovani in tisti, ki kaznuje, eden od njiju mora marsikaj spremeniti. V sebi. Do sveta, do soljudi. Odlomek iz Zapiskov Zaprt, omejen, zabit v celici. Prikrajšan za prvin-sko, kar želig; gibati se, narediti korak dva v levo. Ne! Na levi je zid, možen je samo en korak. En in nič več! Obzorje, dom svetlobe, ki vsipa tisoče meglic s svojo skrivnostno čarobnostjo, nedumljivo širino, je razdeljeno na šestnajst kvadratov. Vsa neverjetnost rešena z rjavečimi rešetkami. Ko navsezgodaj pogle-dam ven, postane jutranja zaija križanka s šestnajsti-mi kvadrati. V celici je mogoče v hipu razbiti vsako čudo. Vendar dva koraka v levo ne moreš? Ne moreš zaupati niti obzorju. Nič ne moreš. Zaprt si! Kaj niso povsod izhodi? Je možno človeka po-polnoma ograditi? Potem se kakor vsak dan odpro vrata. Znan, okrogel obraz z popokanimi žilicami in očmi, ki be-gajo sem in tja, se zareži med vrati. Sikne kot kača, ne zna govoriti; vsako besedo povleče, poudari konec in jo hitro nadomesti z novo: Hej, prijateljček, zdaj imam penološki tečaj in te bom jako strokovno čez šimpas. Hjaa. Samo po-gledal sem, kako se imate. Običajno praviš, običaj-no. Hiaa. No, pa uživajte. Vrata se treskoma zapro, zarožljajo ključi in hvalabogu, ni ga več. To prekleto svinjo sovražim že dve leti; še eno mi bo sral na glavo. Seveda če se ne zgodi kaj nepričakovanega. Se lahko sploh zgodi kaj nepričakovanega. Zaporedje brezhibno deluje, oglu-šujoči zvonec pove vse. Kdaj je treba vstati, se umiti, delati, jesti, televizija in spet spati. Časa tu ni, člo-vek po šestih mesecih dobi občutek, da ne ve več, kaj je en dan. Dan je tridesetina meseca, mesec je dvanajstina leta in kazni, ki me čaka. Res moram? ^Beseda moram je kakor beseda čas izgubila svoj pomen. Skoraj ničesar ne morem, moram. Ves be-sedni zaklad sem združii v eno besedo: čakanje. Cesa? Morda spremenjenega stanja, nove bede vsak-dana? Pozabljam, da sem številka tisoč sedemsto dva, pozabljam tisoče stvari in to me najbolj boli. Da ne pozabim nase. Ni lahko, večnost je, odkar so prvikrat vpili name, me prepričevali o moji nesposobnosti, ne-zmožnosti preživetja. Nič possbnega, samo to se je ponavljalo in nadaljevalo ter stopnjevalo. Daj nam naš vsakdanji tepež. Vseeno so bile šale, zdaj gre zares. Ne, ne smem znoreti. Začnimo /. vajami. Vaje! Ne razmišljaj! Stvari gredo naprej! Čas teče! Mi-neva tvoja kazen.! Vaje! Počepi. Škieca. En, dva, dajmo, en, dva. Ne razmišljaj. 13 RIEDRICH ENGELS Die /ukunir BERLIN oktober 1867, št.:254, Priloga 1 Za vsakega Nemca je žalostno dejstvo, da smo mi, Ijudstvo mislecev, slej tako malo dosegli na področju politične ekonornije. Naš sloves v tej oki sta v najboljšem primeru komplaitorja, kot sta Rau in Roscher, kjer pa jemo kaj originalnega, tam imamo zagovornika zaščitnih carin, kot je List i naj bi sicer prepisal nekega Francoza), ali socialiste, kot sta Rodbertus in jrx. Zdi se, da si je naša neoporečna (korrekte) politična ekonomija jansko zadala nalogo, da peha vsakega, ki jemlje znanost kot nekaj inega, v naročje socializmu. Vendar pa smo doživeli, da si je celotna adna ekonomija drznila nekemu Lassalu nasproti zatajiti davno znani kon določanja delovne mezde in da je bilo prepuščeno Lassalu, da je proti hulze-Delitzschu in drugim branil Ijudi, kakršen je Ricardo. Žal je res, da ti z Lassalom znanstveno nismo mogli priti do konca in so morali — kršnokoli priznanje že bi zaslužila njihova praktična prizadevanja — olčne požreti očitek, da sloni njihova celotna znanost v razvodenitvi rmonije nekega Bastiata, ki prikrh/ajo vsa nasprotja in težave. Bastiat kot toriteta in zatajen Ricardo — to je dandanes naša uradna ekonomija v emčiji! Kako pa naj bi tudi bilo drugače? Ekonomija je pri nas žal dročje, za katerega se nihče znanstveno ne zanima, je ali kos učenja za ikdanji kruh za zbornični izpit ali kar se da naučljivi pripomoček za plitično agitacijo. Ali je za to krrva naša državna razcepljenost, naša žal še remalo razvita industrija ali naša v tej znanstveni panogi običajna odvisnost ptujine? V teh okoliščinah je vedno razveseljivo dobiti v roke knjigo, kot je ornja, v kateri se pisec, medtem ko z ogorčenjem napoti zvodenelo, ali kot sam res primerno imenuje, ,,vulgarno ekonomijo", ki je zdaj v itoku,nazaj k njenim klasičnkn zgledomdo Ricarda in Sismondija, sicerse di do klasikov vede kritično, oa si vendar stalno prizadeva postopati strogo anstveno. Že zgodnji Marxovi spisi, zlasti tisti o denarništvu, ki je izšel leta 159 pri Dunckerju v Berlinu, se odlikujejo prav tako po strogo lanstvenem duhu kot po brezobzirni kritiki, in kolikor vemo, ni vsa naša adna ekonomija proti temu dosedaj še ničesar povedala. Če pa že danjemu spisu ni mogla priti do konca, kako se ji bo godilo sedaj pri teh ) polah o kapitalu? Razumite nas prav. Ne trdimo, da se ne bi dalo ničesar »rekati redukciji te knjige, da so Marxovi dokazi popolni: pravimo le: ne rjamemo, da bi se med vsemi našimi ekonomi našel kdo, ki jih je sposoben reči. Raziskave, ki se izvajajo v tej knjigi so znanstvene, nadvse pretanjene. Jicujemo se predvsem na umetniško, dialektično zasnovo celote, na način, ko je že v pojmu blago denar prikazan kot na sebi eksistirajoč, kako se iz narja razvije kapital. Priznamo, da imamo na novo vpeljano kategorijo isežne vrednosti za napredek, da ne vidimo, kaj se da nasproti temu iredati, če se trdi, da se kot blago na trgu ne prikazuje delo, ampak lovna moč; da imamo popravek Ricardovega zakona o profitni stopnji (da jra stati namesto profita: presežna vrednost) za popolnoma pravilen. znati moramo, da nam je zelo všeč historični čut, ki prežema celo knjigo avtorju pripoveduje, da bi jemal ekonomske zakone za večne resnice, za I drugega kot formulacije eksistenčnih pogojev določenih prehodnih ližbenih stanj; da bi lahko učenost in bistroumnost, s katero so tukaj Ikazane različne zgodovinske družbene razmere in njihovi eksistenčni goji, pri naših ekonomistih zaman iskali. Raziskave, kakor te o momskih pogojih in zakonih suženjstva, o različnih formah tlačanstva in ložništva ter o nastanku svobodnih delavcev, so našim ekonomskim kovnjakom ostale pcpolnoma tuje. Prav tako bi radi slišali mnenje teh podov o razvoju kooperacije, delitve dela in manufakture, mašinerije in ke industrije v njihovih historičnih in ekonomskih soodvisnostih in učinkovanjih, kakor je podan ukaj, \z česar se lahko na vsak način naučijo marsikaj novega. In kaj bodo porekli zlasti k dejstvu, ki bije v obraz vsem zbranim teorijam o svobodni konkurenci in ki je tu kljub temu dokazano z uradnim gradivom, da v Angliji, domovini svobodne konkurence, ne obstaja skoraj nobena delovna panoga več, v kateri ne bi bil delovni čas z državnimi posegi strogo predpisan in ki je ne bi nadzoroval tovarniški inšpektor? In da se kljub temu, v skladu s tem, kako se delovni čas omejuje, ne dvigajo le posamezne industrijske panoge, temveč daje tudi posamezen delavec v krajšem času več produktov, kot jih je prej v daljšem? Žal ne moremo zanikati, da ni neupravičen posebno trpek ton, s katerim pisec tolče po uradnih nemških ekonomistih. Bolj ati manj vsi spadajo k ,,vulgarni ekonomiji", dnevni popularnosti na Ijubo so prostituirali svojo znanost in zatajili njene klasične veličine. Govorijo o ,,harmonijah" in se otepajo najbanalnejših protislovij. Trda lekcija, ki jim jo daje ta knjiga, naj bi jih prebudila iz njihove letargije in jih spomnila, da ekonomija ni le molzna krava, ki nam daje maslo, temveč znanost, ki zahteva resno in prizadevno delo. II. Splošna pravica glasovanja je našim dosedanjim parlamentarnim strankam dodala novo, socialnodemokratsko. Pri zadnjih volitvah v severnoameriški državni zbor je postavila v večini veiikih mest v vseh tovarniških okrožjih svoje kandidate in prodrla s šestimi ali osmimi poslanci. V primerjavi s predzadnjimi volitvami je pomembno povečala svojo moč in zato lahko domnevamo, da vsaj že za zdaj narašča. Bila bi norost, če bi hoteli obstoj, dejavnost in doktrine takšne stranke še nadalje prefinjeno zamolčevati v deželi, kjer je splošna pravica glasovanja dala zadnjo odločitev v roke najštevilnejšim in najrevnejšim razredom. Kakorkoli bi se sedaj maloštevilni socialnodemokratski parlamentarci mogli med seboj razhajati, pa vendar lahko z gotovostjo predpostavljamo, da bodo vse frakcije te stranke pozdravile pričujočo knjigo kot svojo teoretsko biblijo, kot orožamo, iz katere bodo črpale svoje najbolj bistvene argumente. Že zaradi tega zasluži ta knjiga posebno pozornost. Toda tudi po svoji vsebini je primerna, da se jo ogleda. Če se je Lasalova glavna argumentacija — in Lassale je bil v politični ekonomiji samo Marxov učenec — omejila na to, da je spet in spet ponavljala t. i. Ricardov zakon o delovni mezdi, pa imamo tu pred seboj delo, ki z neutajljivo redko učenostjo obravnava celotno razmerje med kapitalom in delom v njuni zvezi s celo ekonomsko znanostjo, ki si postavlja za končni smoter ,,razkriti ekonomski zakon gibanja moderne družbe" in pri tem po raziskovanju, izvedenem očitno pošteno in strokovno prispe do rezultata, da mora biti ,,kapitalistični produkcijski način" opravljen. Radi pa bi še posebej opozorili na to, da pisec ne glede na sklepe dela prikaže v njem celo vrsto glavnih točk ekonomije v povsem novi luči in, v čisto znanstvenih vprašanjih, prihaja do rezultatov, ki močno odstopajo od dosedaj veljavne ekonomije in ki jih bodo morali šolski ekonomisti resno kritizirati in znanstveno ovreči, če nočejo doživeti propada svoje dosedanje doktrine. V interesu znanosti je želja, da bi se v strokovnih spisih res kmalu razvila polemika prav o teh točkah. Marx pričenja s prikazom razmerja med blagom in denarjem,iz česar je bilo najbolj bistveno že pred dalj časa objavljeno v posebnem spisu. Potem prehaja h kapitalu in tu kmalu prispe do bistvene točke celotnega dela. Kaj je kapital? Denar, ki se preobrazi v blago, da bi se iz blaga preobrazil nazaj (zuruckzuvervvandeln) v več denarja, kot je znašala prvotna vsota. Medtem, ko kupujem za 100 tolarjev bombaž ga prodam za 110 tolarjev, ohranjam svojih 100 tolarjev kot kapital, samo sebe uvrednntujočo vrednost. Sedaj nastane vprašanje, od kod teh 10 tolarjev,.ki jih v tem procesu zaslužim, kako pride do tega, da nastane iz 100 tolarjev z dvakratno enostavno izmenjavo 110 tolarjev? Ekonomija namreč predpostavlja, da se pri vseh izmenjavah izmenjuje enaka vrednost za enako vrednost. Marx zdaj pregleda vse možne primere (nihanja cen blag, itd.) da bi dokazal, da je po predpostavkah danih v ekonomiji, tvorbo 10 tolarjev presežne vrednosti iz prvotnih 100 tolarjev, nemogoča. Kljub temu seta proces dogaja vsakdan in ekonomisti so nam zanj ostali dolžni pojasnilo. To pojasnilo podaja Marx takole: uganka je rešljiva le, če najdemo na trgu blago čisto posebne vrste, blago, katerega uporabna vrednost je v tem, da proizvaja menjalno vrednost. To blago eksistira — to je delovna moč. Kapitalist kupi delovno moč na trgu in jo pusti, da zanj deia, da bi njen produkt zopet prodal. Pred vsem drugim moramo zato raziskati detovno moč. Kaj je vrednost delovne moči? Po znanem zakonu: vrednost tistih življenjskih sredstev, ki so nujna (zahtevna), da delavca ohranjajo in razmnožujejo na način, ki je v dani deželi in v dani dobi historično določen. Vzemimo, da delavec dobi svojo delovno moč plačano po njeni polni vrednosti. Vzemimo še, da se ta vrednost reprezentira v delu šestih ur dnevno ali polovici delovnega dne. Kapitalist pa trdi, da je delovno moč kupil za cel delovni dan in da delavcu delati 12 uraliveč. Pri dvanajsturnem delu je torej pridobil produkt šestih delovnih ur, ne da bi ga plačal. Marx od tod sklepa: Vsa presežna vrednost — kakorkoli seže razdeli, kot kapitatistov dobiček, zemljiška renta, davek, etc. — je neplačano delo. Iz interesa tovarnarja, da izžame vsak dan čimveč neplačanega dela, in iz nasprotujočega interesa delavca nastane boj za dolžino delovnega dne. V opisu, ki ga velja prebrati in ki obsega približno sto strani, opisuje Marx potek tega boja v angteški veJiki industriji, ki se je prejSnjo pomlad kljub protestu tovarnarjev, ki zastopajo svobodno trgovino, končal s tem, da je bila postavljena v meje tovarniškega zakona, s katerim je določen dnevni delovni čas žena in otrok, mlajših od 18 let — in s tem indirektno tudi delovni čas moških v najpomembnejših industrijskih panogah rta največ 10 1/2 ure, ne le vsa tovarniška industrija, temveč tudi vsi majhni obrati in celo vsa hišna industrija. Hkrati pa tudi pojasni, zakaj angleška industrija s tem ni izgubila, ampak nasprotno, pridobila: ker je delo vsakega posameznika prodobilo na intenzivnosti več, kot je časovno izgubilo. Presežna vrednost pa se lahko poveča tudi drugače kot s podaljševanjem delovnega časa preko časa, ki se zahteva za proizvodnjo nujnih življenjskih sredstev ali njihove vrednosti. Tak delovni dan, recimo 12 ur, vsebuje po prejšnji domnevi 6 ur nujnega in 6 ur za produkcijo presežne vrednosti uporabljenega dela. Če se zdaj posreči s kakršnimikoli sredstvi znižati nujni delovni čas na 5 ur, ostane 7 ur, v katerih se producira presežna vrednost. To se lahko doseže s skrajšanjem delovnega časa, zahtevanega, za produkcijo nujnih življenjskih sredstev, z drugimi besedami, s pocenitvijo živijenjskih sredstev, in to zopet le z izboljšavami v produkciji. Marx pri tejtočki zopet podaja izčrpen opis, medtem ko opisuje oz, raziskuje tri glavne vzvode, ki so pripeljali do teh izboljšav: 1. kooperacija, ali pomnožitev sil, ki nastane iz istočasnega in načrtnega sodelovanja mnogih, 2. delitev dela, kakor se je izoblikovala v obdobju prave manufakture (torej do okrog leta 1770), končno — 3. mašinerija, s pomočjo katere se je od tedaj razvijala velika industrija. Tudi ti prikazi so zelo zanimivi in kažejo presenetljrvo strokovnost, ki sega tja do tehnoloških podrobnosti... Ne moremo se spuščati v nadaljnje podrobnosti raziskav o presežni vrednosti in delovni mezdi, da bi se izognili nesporazumom, pa pripominjamo, da kar Manc dokazuje z množico citatov — tudi šolski ekonomiji ni tuje dejstvo, da je delovna mezda manjša kot celoten produkt dela. Upati je, da bo ta knjiga dala gospodom šolnikom priložnost, da nanrr bodo natančneje pojasnili to vsekakor začudujočo točko. Zelo je treba pohvaliti, da so vsi dejanski dokazi, ki jih Marx navaja, vzeti iz najboljSih virov, večina iz uradnih parlamentarnih poročil. Ob tej priložnosti podpiramo piščev indirekten predlog iz predgovora: tudi v Nemčiji naj vladni komisarji — ki pa ne smejo biti pristranski birokrati — temeljito raziščejo delovna razmerja v različnih industrijah in predložijo poročila državnemu zboru in občinstvu. Prvi zvezek se zaključi z obravnavano akumulacijo kaphala. O tem je bilo že večkrat pisano, čeravno moramo priznati, da je tudi tukaj marsikaj novega in da je staro osvetljeno z novih strani. Najbolj nenavaden poskus dokazovati, da poleg koncentracije in akumulacije kapitala in obenem z njo poteka tudi akumulacija prekomernega delovnega prebivalstva ter da oboje končno naredi socialni prevrat po.eni strani nujen, po drugi mogoč. Karkoli že bralec utegne meniti o socialističnih nazorih pisca, mislimo, da smo v predloženem vendar pokazali, da ima tu opraviti s spisom, ki visoko presega običajno socialnodemokratsko dnevno literaturo. K temu dodajamo, da je knjiga, če izvzamemo nekaj močno dialektičnih stvari, na prvih 40 straneh, kljub vsej znanstveni strogosti vendarle zelo lahko razumljiva in s piščevim sarkastičnim siogom, ki ničemur ne prizanaša celo zanimivo (napisana) sestavljena. 1. Engels piše Marxu, da je članek natisnjen ,,skrajšano in okrnjeno" (glej zgoraj str. 431). Okrnjenost je v tem, da že v prvem stavku ,,Zukunfft" pusti veljati Ricardov zakon o mezdah le tako dolgo znan, medtem ko Engels Označuje ta zakon kot dolgo znan in priznan; nadalje Engels na začetku zadnjega odstavka podčrta le besede nemška, ,,Zukunfft" pa je podčrtal uradna nemška. 2. V oklepajih so tiste besede, ki so v rokopisu podčrtane. Manjka stran rokopisa. Prevedla: LJUBICA HORTNER LENIN