Obisk na hribovskih kmetijah            ^
V Dolomitih največ strežejo pri gobcu
Šišensko kmetijstvo sega na plodne ravnice ob Savi in Sori, pa tudi v Dolomite, kjer je mogoče najti manjše in večje hribovske kmetije. Tam nekje pri Črnem vrhu se stikata ob-člni Šiška in Vič-Rudnik, meja je meja, problemi kmetovalcev pa isti. Tako smo se ustavili pri Tonetu Plestenjaku, po domače pri Čelešniku, kjer imata z ženo Marijo 4 otroke, kme-tijo pa za hribovske razmere ne preveliko. Na 6 hektarjih gozda in treh hektarjih obdelo-valnih površin družina ne tnore živeti. Oče Tone in mati Marija sta v službah, redijo dve kravi, vendar mleko oddajajo in so kooperanti kmetljske zadruge:
»Predvsem pridelujemo krmo, krompir in vrtnine le za doma. Nekateri mislijo, da taki kmetje popoldne dobro zaslužimo, bi pa ta po-poldanski ,med' prav rada odstopila. Ni po-sebnega dohodka, le nekoliko si olajšamo živ-Ijenje, da ni treba vsega kupiti.«
Pravzapravje oče Tone kar vesel, datake, v hribe naslonjene zemlje nima preveč. Na taki kmetiii ni mogoče živeti, vendar pa Ijudi sili v polproletarstvo. Po drugi plati imamo v tem pogorju tudi prave, čiste kmetije, na katerih so Ijudje kmetje, živijo od zemlje, gozda, pride-lave mleka in mesa. Domačija Stanka in Anto-nije Kožuh, po domače pri Jankovih, obsega 42 hektarjev, od tega je obdelovalne zemlje 19 hektarjev. S 6 otroki, pravi Stanko, danes sicer dobro delaio, pa tudi dobro živiio:
»Malo človek dobi v gozdu, malo v hlevu, pa gre. Zdaj se žena pripravlja tudi na domačijo odprtih vrat, nekoliko naj bi pri nas imeli tudi kmečkega turizma. Zadruga nam je dala 3 mi-lijone kredita, ki ga moramo hitro in učinkovito porabiti.«
No, tisto malo iz hleva že ni tako skromno, saj pri Kožuhovih redijo kakih 30 glav goveje živine, nekaj je pitancev, nekaj pa krav, name-njenih za mleko. Za dobro delo bi naj torej bilo dobro plačilo, žal pa v teh kmetijstvu nekoliko nenaklonjenih časih ne teče povsem gladko. Posebej še hribovcem ne:
»Tu ne moremo vedno uporabljati strojev, če že, pa le previdno in počasi. Največ pridejo v poštev kosilnice, traktorji le na redkih ravnih kosih. Mnogo je ročnega dela. Vzemimo pri-mer koruze, silaže, ki jo ravninski kmet po-spravi v enem samcatem dnevu, pri nas pa jo moramo malce s stroji, malce z rokami po-spravljati kar 14 dni. Košnja pri nas lahkotraja kar ves mesec«
Pa vendar se splača gnojiti travnike, saj do-mača krma pomeni cenenost pridelave, krmil je le toliko za dodajanje. Tod stroji porabijo več
goriva, okvare so navadno hujše. Posebej gnojila so danes draga, brez gnojil za pospe-ševanje travinja pa ni krme. Začarani krog, ki ga ne preveč uspešno rešujemo tudi na dr-žavni ravni:
»Zato bo žena poizkusila z domačijo odprtih vrat, nemara nam pri tej obliki dopolnilne de-javnosti kane kakšen dinar več. Tu bomo po-nudili popotnikom ali turistom domačo hrano in prijaznost.«
Vsaka kmetija potrebuje naslednika in tudi pri Kožuhovih med 6 otroki računajo na 16-let-nega Matjaža, vendar fant noče v kmetijsko šolo, morda se težko odtrga od domačih vrat?
» No, do jeseni je še čas, prav je, da je danes tudi kmet primerno šolan, saj mora dandanes znati marsikaj..«
Resda, kmet je danes sam sebi direktor, ra-čunovodja, mehanik, šofer, prevoznik, predv-sem pa mora znati izrabiti zemljo, ki lahko ob umnem kmetovanju, uporabi sodobnejših teh-nologij vendarle pridela bistveno več. Hkrati ga povezave z zadrugo vodijo tudi v samouprav-
Ijalske kroge, spoznavanje težav svoje vasi, krajevne skupnosti, sveta v celoti. Torej pri Kožuhovih je želja jasna, sinko v kmetijsko šolo in še telefona si želijo:
»Vidite, pred leti, ko smo gradili tole tiišo, smo že po malem razmišljali o kmečkem turi-zmu. Potem smo, taki smo pač gospodarji, že-leli postaviti hlev za živino, pa kmetijo opremiti s stroji in je za hišo zmanjkalo denarja. Zdaj vse to imamo, bomo pa hišo uredili.«
Segli smo si v roke, dan je bil lep, skoraj spomladanski, čeprav je tod okoli zemljo pre-krivala še debela snežna odeja. Zgoraj s hriba so se s sanmi spuščali otroci in se veselili. Spodaj v mestu je veselo dričanje že minilo. Kmalu pa bo tudi tod belino pobralo in zemlja bo klicala...
Foto in besedilo: .            Bogomir Šefic