NA POHODU.
SILVESTER ŠKERL.
OBRAZI.
CIRIL JEGLIČ.
1.
Pojdimo natihem — s svečo, roko pred plamenom — v burjo. — Je naš korak močan?
Bog nas je videl vse. Za nami pot se razblini v nič. — Je naš korak močan?
Pred nami gre pot navzgor. Srce jo nosi — nevaren mostič. — Je naš korak močan?
2.
Truma smo — milijonska -indijski vrt brez konca. Kakor da seva ogenj iz nas.
Mi vsi, ki smo rojeni, mi vsi, ki na svetu smo, mi vsi, ki ljubimo sebe —
korakamo, korakamo
v vrsti naprej in naprej.
Kjer temelj leži — smo si enaki.
3.
Obraz, ki te srečam na vogalu vsak dan, in ne vem si predstavljati te —
obraz, moj obraz, ki te srečam vsak dan na vogalu, pokaži se prav!
Da te poljubim najprej, da te pogledam nato, in da naposled odprem srce.
BOG SE NAS USMILI!
Milostni gospod se je nanagloma sprebudil ter se hudo razjezil. Vso noč so ga bile mučile neprijetne sanje. »Ti prekleta agrarna reforma,« je rekel, »vse je fuč! Mati, slišiš? Z Benetkami in Egiptom ne bo letos nič! Pa ti bo že Kolf kakšno velblodjo dlako prinesel za spomin. Haha, čuješ, mati?« »S teboj že tako ni nič! Feldvebelj debeli, si sploh še za kaj na svetu? Za nič nisi, za nič!«
»Ja, ja,« se je zdehnilo gospodu, »ti boš pa doma ostala, milo se boš jokala!« »Molči!«
»Bum!« In gospod se je še bolj razgnevil. Kakor nalašč je zdajci zalajal pes pod gradom.
»Ho, ho, hudiči!« je planil gospod s postelje.  »Anton, Jakob, hoj! Lena!« Kar strepetala je dekle pred vrati in brž vstopila.  »Milostni —?« »Kaj sem rekel, Lena! In kje sta potepuha?«
»Jakob pospravlja dvorano, Anton je še v mestu, milostni gospod!« »Ho, ho, krasno! In Astor pa bogvekje! Marš po psa! Vsi po psa, mrcine!« »Lena, zajutrek mi še preje prinesi!« je velela gospa.
»Nič! Najprej vsi po psa!« Lenka je pogledala gospo, zajecala: »Mi-lostiva —«
»Po psa, pravim!« je zakričal gospod. »In če mi ga brž ne najdete, naj vas vse skupaj —!« Bumf! je vrgel svečnik ob tla.
Ko od gromske strele je zropotalo po vsem gradu in so zleteli ko splašeni backi na vse strani: junaški Jakob in Lenka majhna, ki ji je šlo na jok, kočijaž Gregec in Micka in Katra in še dobrosrčna gospa oskrbnica je za javkala odnekod: »Astor, preljubi Astorček, kje pa si, oh Astorček!« Astor jo je pa že popihal bogvekam; še bevsknil ni več. »Astor, Astor!«
Kar obupala bi, uboga Lenka! Tam pod borovcem koncem drevoreda se je sesedla 106 na klop ter bridko zaplakala.