POVEST


kaiika 1adat iu kčaka 1jttva . 

Po priporočenji častitljivega duhovna iz nemškega 
poslovenil

(5 Fr. Malavašiči. 

Z.Drtn.gi pregledani 

~ ~i~~~~~~~~~ 

Natisnil in xaloill J. R . Milic . 
1885. 


Tr$' MMP 

o 
~,~° ~~~~~~ ~~ ~~~ ~`~ -o< 

.k3a 5?„2, 
*s . 

Oce naš, kteri nebesih. 

sNnart", je poklicala Barba svojega moža, kteri 
je ravno s straže domli prišel in jo prijazno pozdravil, „Ménart, jaz si z najinim fantkom v tej sili 

n nadlógi ne vém pomagati ; ne nič in ne pije 
nič , in dala sem mu najbolj ega mléka in najslajšo 
pomoran6o ; ni pokojin ne po dnevi, ne po noči. Vedno 
v6ka in zvija se, kakor da bi imel nože v životu. 
Ménart, rečem ti, da to pride od tod, ker najin fantek 
še ni prejel svetega krsta, ko je vender že osem 
mescev star. Kadar v6ka, mislim, da prosi : mati, 
nesite me krstiti! in kedar se zvija, zdi se mi, da 
ga nadleguje hud duh. Tri rožnivence sem že danes 
zmolila in z blagoslovljeno vodo sem ga škropila ; pa 
molitev ne more namestiti svetega krsta, noben a 
voda nima moči krstne vode! Ménart, kaj bova zaěéIa! 0 Jezus in Marija! pomisli, Ménart, če nama 
fantek umrje brez svetega krsta. Kako bi bilo žalostno, če umrje v grehu in ne pride k Bogu in svetnikom , temuč v kraj, kjer ni ne veselja ne žalosti ! 

1* 


Ménart! zakaj sva toliko časa ostala med tém brezbožnim ljudstvom , ki nima duhovnega več, ki služabnike božje preganja in hoče odpraviti našo sveto 
vero. Jaz ne morem te žalosti dalje prestajati. Ménart, ako ne bodeš skrbel, da bode fantek kmalo 
kršěen, hitéla bom sama v tabor Španjolov ž njim ; 
ondi bom gotovo usmiljenega duhovnega očeta našla, 
in zgodi naj se potem, kar se hoče , da bo le moj 
fantek kršěen potem rada umrjem" . „Ej, Barba, 
ne boj se toliko ; ali se tako slabo fantku godi ? ” 
rekel jej je Ménart na to, pogledovaje poln očetovsk e 
1jubézni in skr1bi otroka, ki je tiho in prijazno svoje 
očesci v njega obračal. „Barba”, je dalje govoril in 
otročička na roko vzel, „tako hudo še ni, tako bolan še ni, kakor ti misliš. Njegov angelj varp bo 
Že čul nad njim. Barba saj veš, da jaz nisem kriv, 
ako še ni prejel svetega krsta, spominjaš se gotovo 
še, da so hotli postopati z mano, kakor z ubežnikom, 
ko sem hotel fantička skrivaj k sv. Pavlu h krstu 
nésti . Nič ne maraj, Barba, tebi in fantku bo kmalo 
pomagano! osem dni so se pomirili, in to mi je 
prav ugodno. Jutri nimam službe in zjutraj rano pa 
nésem fantka v prvo španjolsko vas k svetemu krstu. ” 

Tako je tolažil svojo žalostno ženo pošteni Mé 
nart Lurzinger, ~vicar, kteri je, kakor mnogo njegovih 
rojakov v pretečenem stoletju , prisegel k francozld. 
zastavi in desetnik postal. Prišel je v vojski, ktero 
so takrat Francozi skoraj s polovico Evrope imeli, k 
tisti armadi, ktera je francoske meje zoper Španjole 
branila. Pred silno trdnjavo Bellegarde je takrat 
stala in pred Španjoli mnogo trpéla, še več pa je 


imela prestati zavoljo pomanjkanja živeža in zavoljo 
bolézni. — Barbe pa vse to ni moglo zadržati, da ne 
gre za svojim Ménartom, da si ravno je še le pred 
kratkim v Ménartovo neizrečeno veselje fantka porodila. Ali otroče o tistem ěasu, ko so na Francozkem duhovne povsod preganjali, cerkve ropali in 
poderali, ni moglo prejeti svetega krsta. Žalost in 
skrb zavoljo tega ste storili, da je pobožna Barb a 
tako tožila. 

Ménartove beséde so Barbi srce zlo olajšale in 
potolažile. Pomirjenje — pokoj za moža krst 

siněka : tega je davno želelo njeno srce in oče nebeški je te njene želje dopolnil. 

Ménart je dal materi otročička nazaj. Skrbno 
ga je v gorko, mehko kožuhovino v jerbašček položila 
na srce pritiskala in podojila in sladko zazibala. Mé

nart jej je pri tém pomagal, kakor je mogel . Z edinim , 
kar je Barba imela, s črnim kruhom in s pomarančami se je vtešil. 

Ura je komaj pol noči odbila, ko je Barba, z 
matensko ljubeznijo budéča, Ménarta zbudila in mu 
rekla: „Ménart, čas je, da vstaneš in sinčka h krstu 
neseš. Skoraj tri ure hodil imaš do meje, in dan bo 
pred, ko čez gore prideš !” Urno je bil Ménart napravIjen. Barba je jérbasěek pripravila, z volno in 
blazinicami napolnila, kakor je mogla in potem otročička va-nj položila. S solzami obliva svoje dete, kakor da ga hoče že krstiti. Reklaje: „Ménart, stori 
kar moreš, da fantka h krstu prineseš. Ne podajaj 

se pa v kake nepotrebne nevarnosti. Kij mi bo po


magalo to, 6e postanem jez vdova — sinček pa sir6ta ! 
Bodi prijatelj s Španjoli, kadar k njim prideš in pokaži jim otroka! Gotovo ti ne bodo storili nič žalega , 
saj so katoljške vere, kakor mi . Prosi le prav goréče 
častitljivega duhovna, da tudi mene blagoslovi, kadar 
otroka krsti, in skrbi tudi, da botra dobiš, kteri ima 
srce do Jezusa in do najinega otroka . Prosi tudi, da 
ga Ignacija krstijo. Ta je bil velik svetnik in tvojemu 
očetu je bilo tudi tako imé!" Dala mu je posodic o 
z mlekom in kruha ter vina za kosilo. Vse to si je 
od svojih ust odtrgala . — Ménart je napil na sreěno 
povrnitev svoji Barbi. Rekel ji je potem : „Brez skrbi 
bodi, saj ne bom hodil kakor tat in tudi ne kakor 
ogleduh, temuě dobro , Bogu dopadljivo dejanje je, 
ktero sva si namenila. Zavoljo tega se ne boj in ne 
skrbi ; upaj in moli! Meni je tako dobro pri srci in 
trdno mislim, da ti bom fantka krščenega sreěno na

zaj prinesel! ” 

Barba se je nagnila čez otroka in ga je s svetim 
križem zaznamovala ; potem pa je rekla : „Pojdita tedaj v imenu presvete Trojice! Molila, prav srčno bom 
molila, da se bodeta sreěno vrnila. Jezus in Marija 

naj vaji spremIjata!” „Amen!” je rekel Ménart, svoj o 
kosmato kapo na glavo djal, zavil se v kožuh, ktereg a 
je skrbno čez jerbašěek z otrokom potegnil in je šel 
srčno na pot. Šel je po stezi, ki je vodila v Alb ero , 
selo na meji. Tukaj je stala cerkvica, nje zvonjenje 
se je o jasnem vremenu dostikrat v francozki tabor 
slišalo in je v Ménartovem in Barbinem srcu zbudilo 
vselej hrepenenje po sveti maši, pri kteri že tako 
dolgo nista bila. V Alberi so bili Španjoli in Ménart, 


kteri se je na pomirjenje zanašal in v njih krščansko 
vero zaupal, je sklenil, tje svoje dete nesti in ondi 
vojaškega duhovna prositi, naj mu ga krsti. — 

Še je srp lune na nebu visel in njeni bledi žarki 
so prijazno in kakor da jemijejo slovo, razsvitljevali 
vrhove drevja in témena skalovja, za kterimi so že 

posamezni solněni žarki začeli lesketati se, temne 
megle so zginjevale in lepo višnjevo nebo razsvitljeno 
po zlatih solnčnih žarkih se je razpenjalo nad temnimi 
pirenéjskimi gorámi. Ménart je šel rOČD.O, pobožno 
jutranjo pesem pevajoč po težavni pa vender prijetni 
stezi. Vsaktere cvetlice in divje rože, cveteči grmiči 
in murbe so rastle tukaj same po sebi. Pomoran6e 
in citrone so dajale tukaj popotniku svoj žlahtni sad , 
s kterim se je Ménart mnogokrat pokrepčal. 

„Kako krasna dežela !” je rekel Ménart večkrat ; 
„zdf se mi, da sem doma na švicarskih gorah! In 
še celó križ stojí pod drevesom tam! O sveto znamenje, kolikrat sem po tebi hrepenel! kolikrat sem z 
Barbo želel te viditi in pozdraviti ; zakaj si iz Francozkega zbežalo . Molči vender ; dete in ne jokaj! ali 
te mar že po križu mika? Ako Bog hoče, boš kmalo 
blagoslovljeno z njim!” To govoreč pride do križa. 
Jerbasěek z otrokom postavi pod križem na tla, kakor 

bi ga bil njemu v varstvo izročil . 

Napojil je zdaj svoje dete z mlekom in pogovarjal se z njim z vso očetovsko srčnostjo . Ibar poči 
pištola in krogla (kugla) prileti nad njegovo glavo v 
drevo. Osupnjen pa ne vstrašen objame z eno roko 
svoje dete, z drugo pa potegae sablo in se obrne na 
tisto stran, od ktere je krogla priletela . Španjolsk 


konjik, s sablo v levi in s pištolo v desni roki, stoji 
komaj deset korakov da1jeě pred njim in mu reče : 
„Ne premakni ne roke, ne noge, ali si pa mrtev. Prva 
krogla te je imela svariti, druga te bo ubila!” „Postavite pištolo nazaj,” mu reče Ménart, „saj je pomirjenje ; zakaj je hočete prelomiti? ” 

„Tu ne velja nobeno pomirjenje, Francoz!” . mu 
odgovori Španjol : „Čez mejo si prišel, moj vjetnik 
si.” „Do tega imam danes najmanj veselja,” zamrmr á 
Ménart „nikomur bi ne svetoval, storiti mi kaj žalega, preden je moje dete krščeno . ” 

Stisnil je otroka bolj k sebi in se postavil, da 
bi se Španjolu branil, za drevo, v kterega senci je 
križ stal ; urno postavi jerbag6ek na tla, seže s tisto 
roko zd-po pištolo in čaka, da bi

aj se ga Šparjol 
lotil. Ta je počasi bliže prijezdil in trdno pazil, kakö 
se Ménart obrača. Z napeto pištolo mu je ta nasproti 
stal in ker je bil za drevesom, je bil bolj varovan 
kakor Španjol, kteri se je na svojem konju manj braniti mogel. Tako sta stala dalj časa eden proti drugemu. Zdaj pa zaveka fantek in ta vék je udaril 
kakor prošnja na Ménartove ušesa, da naj se za svojega otročička voljo ne bojuje in materne prošnje 
spomni ter s Španjolom prijazno govori. 

„Moje dete je, ktero veka”, je rekel Ménart ; „p o 
svetem krstu se joka, kterega v našem taboru ne more 
prejeti v vaš tabor sem ga hotel nesti in ondi prositi, 
da bi ga krstili. Ali mi bodete pot zaprli ? Ali bodete 
otroku krst branili, ali mi bodete k temu pripomogli?” 
„Pri svetem Jakobu Kompostelskem!” je odgovoril 
Spanjol, „pomagal ti bom, ako resnico govoriš .” 


Ménart je odkril jerbasček in dete je tako srčno 
milo svojega očeta pogledovalo. Iz jerbasěeka ga vzame 
in pokaže Španjolu . Ves začuden stopi ta s konja in 
se bliža še vedno previdno Ménartu. 

Z ginjenim srcem je ogledoval mil, prijazen 

obrazček otrokov. „Pri svetem Jakobu”, je rekel, 
„kako trdno, lepo dete! še preden solnce zaide, ima 
krščeno biti. Nesi svoje Me brez skrbi v Albero , 
spremil te born in za sveti krst ti skrbel, in zvest 
si bodi, da ne bo nihče ne tebi ne tvojenm sinu nič 
žalega storil, lahko stopaš z mojim konjem. Preden 
bo ura, bodeva v Alberi”. 

„Ej tovariš'!” je rekel Ménart ves vesél, „dober 
angel] Vas je k meni poslal ; po pravici Vam povem , 
dami v začetku ni bilo nič kaj ljubo, da ste me sre 
ca1i, zakaj prav lahko bi se bilo zgodilo, da bi bilo 
moje dete s krvjo namesto z vodo krščeno ; zato se 
zahvalim Bogu, Yam pa zaupam ! ” 

„Tvoje zaupanje ti ne bodi v osramotenje”, reče 

Španjol, na tó ; „toda naprej, čas hiti, Francoz! ” 

„Svicar, je bolj prav”, reče Ménart ; srce se mu 

je odprlo in z odkritosrčnostjo njemu lastno je po

vedal Španjolu svoje življenje . S tiho prijaznostjo ga 

je ta poslušal . Veselilo ga je, da Ménart ni bil Francoz. 

Po kratkem pogovarjanji je ležalo Ménartovo življenje 

in srce jasno kakor trkalo pred njegovimi očali i n 

blagovoljni pogledi, s kterimi je zdaj Ménarta zdaj 

fantka pogledoval, kazali so, da jima v resnici dobro 

želi. Kmalo sta zagledala Albero. Španjoli so bili v 

nji in njih straže so skazovale Ménartovemu spremlje

valcu čast, kakoršna gré samo častnikom više stopnje. 


10 

Špartjol je jezdaril k gostilnici v vasi, kjer je bilo 

več častnikov, ki so ga pozdravili. Prijazno jih je 
tudi pozdravil . 

„Gospodje”, je začel govoriti, „povabim vas, pa 
ne k boju temuč h krstu. Čudili se bodete morebiti , 
če vam povem, da se tudi med našimi sovražniki še 
dobri kristijani najdejo ; tukaj stoji eden ; ni Francoz , 
Švicar je . Z nevarnostjo za svoje Življenje išče duhovna 
za svoje dete. Poln zaupanja ga išče v našem taboru . 
Greh bi imeli, če bi mu ne pomagali in njegovega 
zaupanja v nas ne izpolnili. Še to uro ima dete po 
našem duhovnu krščeno biti ; ali veseli koga, spremiti 
me k temu svetemu dejanju? ” 

Vsi častniki so bili pripravljeni spremiti svojega 
poglavarja. Ménart je stal ves zavzet, pogledovaje z 
začudenjem zdaj svojega spremljevalca, zdaj častnike . 
Izgovoriti se je hotel polkovniku, da ga ni po vojaško 
počastil ; pa prijazno mu je ta to prepovedal . 

„Pusti to, prijatelj ", je rekel, „tĎ. ne stoji španjol 
Francozu, ne polkovnik desetniku, temuč kristijan kristijanu nasproti ; kot kristijanje smo pa vsi enaki. Kje 
imaš pa botra za svoj ega otroka? 06e Roderik bo 
zdaj O.! ” 

„Da”, rekel je Ménart zeló osupnjen, ,,naravnost 
Varan povem, da ga nimam. ; v svoji kompaniji imam 
mnogo tovaršev, pa nimam ga ne enega, kteremu bi 
si upal reči : Tovarš bodi mojemu sinu krstni boter ! 
Smejali bi se mi in zaničevali bi me ; hudobni ljudj e 
so brez vere. Ne verujejo ne v Zveličarja ne v mater 
Božjo. Zavoljo tega nisem nikomur rekel ne besedice, 
vzel sem svoje dete in mislil, v deželi, v kteri so bili 


11 

rojeni sveti Dominik, sveti Ignacij in sveta Terezija , 
našel born že dobro, usmiljeno dušo, ki bo ubogemu 

otročičku ljubezen skazala. Mislim, da je tukaj, tudi 
med vojaki vender še mnogo dobrih katoljških kristijanov, in upam, da mi bo kak desetnik ali kak drug 
vojak tako prijatelj, da bo mojemu otroku boter" . 

„Dobro vero imaš, Švicar”, je rekel polkovnik, 
„in tvoje zaupanje naj te ne goljufa ; jaz sam bom 
boter”. 

,Ali res? Ali Vi sami se bodete ponižali, boter 
biti otroku ubozega desetnika", rekel je Ménart ves 
zavzet ; „pozabili ste menda, da sem eden izmed vaših sovražnikov? Bog Varp povrni vašo dobroto ! ” 

Zvonovi cerkvice so zapeli k maši. Polkovnik 

je zdaj povedal očetu Roderiku, da prosi detice milost i 

svetega krsta, in vesel je rekel ta, da ga hoče krstiti . 

Po sveti maši se je začelo sveto dejanje. 

Lepo, lepo je bilo videti, ko so vojaki molčé in 

z molitvijo svoje orožje odpisali in k altarju stopili, 

in ko je Ménart svoje dete polkovniku, botru, na roke 

položil. Tiho je stal Ménart med bogato oblečenim i 

španjolskimi častniki . Pa njih oči, ki so se v mnogo

terih bojih z bliski sovraživa in srditosti pogledovale, 

so se zdaj mirno in v prijaznosti vjemale ; njih roke, 

ki so tolikrat meče junak proti junaku vihtele, so bile v 

iskreni molitvi povzdignjene. Kakor angel mirti je 

stal o . Roderik, častitljivi starček , med njimi, delé 

sv. zakrament, ki Boga z grešniki spravi, in z milim , 

prijaznim glasom je rekel : 

,Dete, ki bo zdaj sveti krst prejelo, ni nikoga 
izmed nas ; španjolska mati ga ni rodila, španjolska 


12 

kri se ne razteka v njegovih žilah ; tudi ni na špan

jolski zemlji luěi življenja zagledalo . Ta otrok je otrok 
naroda, ki se z nami vojskuje, ki naše meje prestopa , 
naši domovini proti! — Tako marsikdo med nami 
misli. Jaz pak yarn rečen . To dete je vender naše ! 
Saj je dete nebeškega Očeta, po kterem smo vsi bratje, 
kteri vse ljubi in nikoga ne črti. Naše je to dete, 
ker bo po krstu otrok naše občne matere, katoljške 
cerkve. Bete! Bog te sprejmi v tej, tvojemu odrešeniku posvečenej cerkvi . Tvoj oěe je naš oěe! Tvoja 
mati je naša mati. In tvoj oče in tvoja mati bodeta 
ostala naš oěe in naša mati. En krst imaš z nami, 
eno vero imaš z nami, eno jed boš enkrat vžival, 
sveto Telo Gospodovo, ena domovina te čaka, kakor 
nas. Z nami te veže vez, ktere ne more ne meč presekati, ne ogenj prežgati, nobena ma, razdreti! Ignacij 

— tako ti bodi odslej ime — Ignacij, tebe darujem o 
zdaj nebeškemu Očetu, darujemo te Njegovemu Sinu , 
tvojemu odrešeniku, darujemo te svetemu Duhu. Naj 
te sprejmó milostivo, in zato prosimo in molimo pobožno „06e naŠ! ” 
In pokleknili so vsi ter ni ga bilo srca, ktero 
bi ne bilo za nova krščenega k Bogu puhtelo. V tem 
svetem hipuje vse sovraštvo zginilo. Tudi v Ménartu, 
francozkem vojaku, so spoznali Španjoli otroka svoje 
matere, katoljške cerkve, in so čutili, da jih ena vera. 
ena ljubezen veže. To je moč cerkve božje, ktera v 
ljubezni vse zveže, kar posvetna oholost in zavist 
razveže. 

Po krstu je izročil polkovnik otroka očetu. ,Dam 
Vam vašega sina kot kristijana in kot dediča nebes 


13 

nazaj", je rekel : „Bog daj, da bi se jih z vero in 
pokornostjo, z ljubeznijo in zvestostjo vrednega storil ; 
da bi bil vanj podpora, nam vsem pa veselje in tolažba! ” 

„Bog daj svojo pomoč k temu”, je pristavil o. 

Roderik ; vera oče, pobožna mati ga bodeta redila in 
blagoslov Božji in varstvo svetih angeljev bo z njimi ! " 

„Bog nama daj noč”, je molil Ménart s solznimi 
očmi, „da bova zamogla svoje dolžnosti nad njim spotnovati!” Zahvalil se je zdaj o. Roderiku za sveti krst 
in prosil ga je, da bi se njega in njegovih starišev 
v svoji molitvi spominjal in posebno matere ne pozabil . 

O . Roderik je obljubil in se začudil, kako da more 
Ménart s tako živo vero še med ljudmi služiti, ki nimajo nič vere, ki zaničujejo Kristusa in cerkev, k i 
moré duhovne in poderajo hiše božje. 
„Dosti dolgo sem bil med njimi”, je rekel Mé 
nart ; o prvi priložnosti pa, ko bom mogel svojo robo 
pošteno oprtati, šel born od njih in Boga zahvalil, ki 
me izmed njih reši" . 

„Potem pa pridete k nam”, je rekel polkowi.k ; 
obljubim vam v švicarskih polkih našega kralja dobro službo" . 

„Lepo se vam zahvalim”, je odgovoril Ménart ; 
„dvajset let sem vžival vojaški kruh in sem ga sit ; 
ako mi Bog življenje pusti, vrnil se bom pred ko bo 

mogoče v svoje hribe, Bogu bom tam služil in svojega 
Ignacija redil” . 

„Lepa želja”, je rekel o . Roderik, „Bog vam 

daj svojo pomoč ! ” 

„Tudi jaz bom pomagal, kolikor mi bo mogoče” , 
je pristavil polkovnik, „pa Ménart, kakoje pa z botrinjo ? " 


„To mi morate že posoditi”, djal je nekoliko 
plašno švicar, „pa pri sv. Materi Božji! v dar mi je 
ne bodete dali ; odloženo ni pozabljeno”. 

se hočemo v Vaših šviěarskih gorah gostovati?" ga vpraša polkovnik se smehljaje : „zna biti 
lepo ondi, pa je vender daljeě do tje ; vrh tega bi 
mogli tudi še dolgo čakati . V gostilnici bomo kosili in 
ondi tudi za botrinjo poskrbeli, kakor se spodobi” . 

Iz cerkve so šli . O. Roderik jih je zapustil in 
je šel bolnike obiskat . Častniki so šli z Ménartom , 
kteri je ves vesel otroka nesel, v gostilnico. Prosto 
kosilo je bilo kmalo napravljeno in veselo povžito . 
Krepka, goreča srčnost je v vsili živela. Vsih srca s o 
bila ginjena, da so med strašno vojsko tiho nebeško 
dejanje obhajali. Ménart že mnogo let ni bil tako Židane volje . Na blazinici poleg njega je ležal njego v 
Nacek in gostilničarjeva hčerka ga je varovala . Ménart 
ni druzega nič pogrešal, kakor svoje žene Barbe. 

Tako je dan urno pretekel in mrak je opominjal 
Ménarta, vrniti se . Zdaj prinesejo polkovniku škatljico 
iz žlahtnega Iesa ; odpre jo in vzame iz nje zlato verižico s križem, obesi jo Nacku na vrat ter reče : „Naj 
te ta blagoslovljen križček vedno varuje, moj Ignacij ! 
da bi z večno ljubeznijo in zvestostjo Njemu služil , 
ki je na njem za Tebe umrl! — Poljubil je otroka 
na čelo, ga blagoslovil in dalje rekel Ménartu : „Ta 
prstan podajte v mojem imenu svoji Barbi ; pozdravim 
jo in povabim, me, kadar bo mir, v Kastiliji obiskat. 
Vsak ji bo grad Salazarov pokazal. To, moj prijatelj , 
je za Vas”. In to izgovorivši mu vroči petdeset španjolskih cekinov v papirju zavitih. ,,Z njimi si lahko 


15 

doma kmetijo kupite!" Kakor je polkovnik storil, so 

tudi drugi častniki ga obdarili in kmalo je ležalo sto 
cekinov pred M6nartom, kteri ni vedel, kaj se mu 
godi. Za tako veliko dobroto se zahvaliti, ni imel 
besed. Božjega blagoslova je prosil svojim dobrotnikom in prisegel, svojega Nacka tako zrediti, da bo 
vedno Španijo ljubil in jej hvaležen ostal. 

Polkovnikje ukazal, srečnega moža čez mejo spre 
miti in ga obilo preskrbeti z živežem, kterega je Francozom zeló manjkalo . Ménart, na roki s svojim krščenim 
sinčkom, v žepu z denarji, na hrbtu z jerbasom polnim 
vina in mesa se še nikolj v svojem življenju ni tako 
srečnega čutil ; veselje njegovega srca in misel, kako 
se bo Barba veselila, mu je dala perute. Bolj je tekel, 
kakor šel, zdaj je pel, zdaj molil, zdaj se s svojim 

sinčkom pogovarjal, zdaj prevdarjal, kaj bo v prihodnje 

začel, in tako je prišel čez goro doli v francozki tabor. 
Ondi je pričakovala Barba moža in otroka pri 
brleči lampi s težkim srcem . 

Vesel jo pozdravi Ménart in položi sinčka na 
materino srce . „Ménart”, je bilo prvo vprašanje, „ali 
je naše dete krščeno ?” in mirno je gledala v veselo , 
jasno obličje svojega moža, ki je komaj mogel besed 
dobiti, da ji popiše srečo in veselje tega dneva. Barb a 
je pazljivo in s sklenjenimi rokami poslušala, njeno 
obličje se je razjasnilo, sladke solze so jej oči zalile 
in na spečega Nacka kapale . „Ménart, ali je pa tudi 
vse res, kar pripoveduješ ?” je rekla, „ali je mogoče , 
da naji je Bog tako obilo obdaril! Ménart pomisli, 
najini sinček je krščen — in toliko denarjev! Oh, 
Ménart! kako sva vse to zaslužila!” 


„Prejmi le z mirnim srcem”, jej je rekel, nkar 
nama je milostivi Bog poslal. Ali nisi s svetim zaupanjem govorila : Gospod, kteri ptice pod nebom živi , 
in ptice na polji oblaki, ne bode naji pozabil! Glej , 
Berba, Gospod je na naji mislil in še kakó! " 

„Oh, Ménart, kakošna milost! kakošno usmi -

Ijenje! če bi ti le vedel, kako je bilo meni pri srcu ! 
Ti in Nacek sta odšla ; tako revno in zapuščeno sem 
se ,čutila. Zeló sem se bala zavoljo otroka, ki še ni 
krščen bil, in misel, da bi ti Španjoli, da si ravno je 
bilo pomirjenje, vender kaj žalega storili ali da bi 
Nacek ce16 brez krsta umrl, šla je kakor oster meč 
skozi moje srce. Vedno bolj in bolj sem se bala, 
srce mi je tako vpadlo, da sem skoraj mislila, da mi 
je nebeški Me svojo roko odtegnil . Komaj sem v 
svoji sili še mogla moliti. In zdaj, zdaj — o ljub i 
Bog! zdaj imam zopet Tebe, imam svojega Nacka 
krščenega — in denarjev — obilo denarjev! 0 nebeški Oče ! kako milostiv si Ti! Kako si obdarova l 
svoje otroke” . V nebo je obrnila pobožne ()a in svoje 
dete povzdignila, kakor če bi ga bila hotela opominjati , 
da naj se z njo zahvali, da naj z njo Očeta milost i 
hvali in časti . Ménartje tiho z njo molil in se zahvalil. 

Barba je položila speče Me v jerbašček. 
nart," je rekla, pogledovaje zdaj svojega sinčka zdaj 
cekine, ki so pred njo ležali, — „Ménart, rečem ti, 
če bi mi bil še stokrat več zlata prinesel, Nacka 
pa nekrščenega, bi nobenega veselja ne imela. Zdaj 
še le mislim, da sem mati, ker je moj Nacek po 
svetem krstu otrok božji postal, zdaj še le verujem , 
da je blagoslov božji k nama prišel . " 


17 

„In jaz mislim, da bo pri nama ostal, Barba”, 
jej je odgovoril Ménart, vzel je iz jerbasa kruh in 
jo prosil, da naj jé in pije . Ko je Barba jedla, 
razodel jej je Ménart svoj prihodnji namen. V 
svojo domovino hoče iti in ondi Bogu služiti ter z 
Barbo svojega Nacka zrediti . Bogata botrinja bod e 
pomogla, da si kupi kmetijo, ki ga bode pošteno 
živila. Z veselo in odkritosrčno zgovornostjo jej je 
lepo svoje prihodnje, srečno domače življenje popisal. 
Ni se mogel nagovoriti. Mislil se je že v svojih 
domačih gorah. Popisal jej je lego in podobo svoj e 
hišice, naštel krave in ovce, ktere bo imel , preraěunil 
je z njo, koliko mu bo masla in volne nesla, v veselji 
svojega srca je govoril z Nackom, kakor s fantom 
že odraščenim, in vedno bolj vesel in polen upanja, 
je kramljal z Barbo, toliko časa, da ga je opomnila , 
da je truden, in da naj gré počivat, da bo mogel 
juteršno službo opravljati. — To je Ménart tudi storil , 
in po kratki hvaležni molitvi je poleg Nacka sladko 
zaspal. 

Barba pa ni mogla spati . Njeno srce je bilo 
še prepolno. Moliti je mogla še, zahvaliti se je mogla 
še. Besed je imela premalo za to, namest njih so 
tekle solze, pa sladke, mile solze. Na tla je pokleknila in k nebeškemu očetu molila. Nobeno srce 
ne moli bolj krepko in gorečo , kakor tisto, ktero 
je iz težkega trpljenja rešeno in ob istem času z 
velikim veseljem napolnjeno. Kakor zrak po hudem viharji očiščen zemljo oživi, kakor cvetice o 
soIncu, po kterem so dolgo hrepenele odpirajo svoje 
glavice, takó se povzdigne človeško srce po trpljenji 

0če nag, 2 


18 

in nadlogah očiščeno ter okrepčano in ponovljeno po 
milosti Božje dobrote k Bogu v hvaležni molitvi. Tako 
je molila in se zahvalila Barba ; zahvalila se Bogu, svojemu Očetu , kteri je v nebesih. Nikoli še ni bolj 
goreče občutila obilnosti zveličanja , ktero tisti pr i 
teh zveličavnih besedah občuti, kteri moli ; molila je 
k Bogu, najvišjemu bitju, vsegamogoČnemu stvarnik u 
nebes in zemIje, Gospodu angeljev in duhov, in to 
vsega ěešěenja vredno bitje, pred kterim se vse 
stvari v prahu priklanjajo, je bil njeni mogočni oče, 
ki jo ljubi, in ona njegov otrok. Kaká neskončna j e 
sreča, Boga (Meta imenovati, kako neizrečeno zvehčanje, njegov otrok biti. Njeni Nacek je zdaj svoje 
ročice proti nji stegnil ; k sebi ga je potegnila in 
njegovega angelja prosila, naj se namesto njega zahvali 
in z njo moli in hvali Boga. Zdaj še he je občutila, 
kaj je očetova, kaj materina ljubezen. Zdaj je še le 
čutila, kaká neskončna mora biti ljubezen Boga (Meta , 
kteri pravi : prej bode mati pozabila svoje dete, kakor 
jaz svoje. V tej sladki uri bi bila rada vsako kapljic o 

svoje krvi za Nacka prelila! v jasnejši, prekrasni svit 
lobi so se jej zdaj skrivnosti krščanstva pokazale . Bog 
je bil oče, oče svojega večno enacega sina, oče angeljev in ljudi. Z nekakim strahom in z nekako grozo, 
ki se je v najěistejo ljubezen in hvaležnost razvezala , 
bila je pri najsvetejši, krvavi daritvi, ki jo je nam 
Očetova 1jubezen v njegovem Sinu na križu darovala . 
Kaká neskončna ljubezen ! Njeni jezik je jecljal : „Oče , 
moj oče!” svoje roke je raztegnila, kakor če bi ga 
bila hotela z njimi objeti ; v tla je obrnila svoje obličje, 
da se mu zahvali ; v tem hipu je šlo celo njeno 


19 

Življenje mimo nje, in prijetno in milo, kakor zvezde 
na nebu, so se svetile dobrote, ktere jej je nebešk i 
06e na njeni mnogokrat žalostni in težki poti življenja dodelil ; dodelil jih je pa mnogo . 

Kot sirota je stala pred dvajsetimi leti na 
grobu svoje matere, ktero so ravno v hladno zemljo 

poleg očeta zakopali. Vsa solzna in žalostna je roke 
k nebesom vzdigovala : „Oče nebeški! daj mi moj o 
mater nazaj!” In z milim glasom je nekdo za njo 
stoječ rekel : „Ubogi otrok, pojdi z mano, k materi 
te hočem peljati.” Ko se je Barba ozria, je videla 
bradato, milosrčno obličje Nikolavža Šernarja, pisarj a 
pri nekem francozkem regimentu Švicarjev, in je 
svoje rojstno mesto Švic obiskal, ter slišal ginjeneg a 
srca Barbo žalovati in zdihovati. Peljal jo je k 
Jéri, svoji ženi, katera je tudi več let za zapuščeno 
siroto skrbela in jej prava, zvesta mati bila. 

Barba je to ijubezen z otroško hvaležnostj o 
in resnično pokornostjo povrakevala . S svojimi redniki je šla na Francozko in se je z njimi celo v 
Ameriko pripeljala, ko se je vojska z Angleži vnela , 
da si ravno bi bila lahko na Francozkem enako 
varno in spodobno živela, je ne ovira, da spolnuj e 
dolžnost hvaležnosti in gre s svojimi redniki o časi, 
ko so naj bolj potrebovali njene pomoči . Kakor 
povsod, je tudi tu v ptujem delu svetá Barba kot 
pobožna, srčna devica živela in vse nevarnosti zvesto 

s svojimi redniki prestala . S posebno ljubeznijo in 
z vso svojo močjo je v vsaki priložnosti skrbela, za 
uboge in bolnike, kterih jej je vojska toliko pripeljala, in marsiktera molitev, marsiktera vroča 

2» 


želja je puhtela za-voljo te ljubezni za-njo k Bogu, 
kadar je od potolaženih ubozih ali bolnikov slovo 
jemala . In Bog je to molitev uslišal. Obvaroval jo 
je v sili najhujih viharjev, iz nesreč na morji jo je 
pripeljal na suho, spremil jo je skozi neskončn e 
amerikanske gozde in jej je dal moči, da je prestala 
lakoto, žejo in vsako težavo . O časi najveě,e sile, ko 
je kužna b9lezen njene dobrotljive rednike skoraj v 
enem tednu umorila, poslal jej je Bog novega pomo6nika, Ménarta, žlahtnika rajnih, kteri jo je za 
ženo vzel in po storjenem miru na Francozko nazaj 
peljal. Zgodki francozke pob'u.ne (punta) so Ménarta 
do Pirenejskih hribov pripeljali, in Barba, zvesta 
žena, mogla se ni nikakor premagati, da zapusti 
svojega moža . V tej vojski je — potem, ko so ji 
že trije otroci umrli, — zopet otroka rodila, in ta 
otrok je danes po osem mesecev dolgem težkem pri

čakovanji pobožne matere sveti krst prejel. 

In vso ljubezen, milosti in dobrote, s ktero 
jo je Bog v tem žalosti in veselja polnem življenj i 
obdaril, je to uro pozabila. V Ljubezen in hvaležnost 
vtopljena se je s trdnim zaupanjem božji previdnosti 

svojega nebeškega Očeta izročila . In čas jej je bil namenjen, v kterem bi imela ta ljubezen , to zaupanj e 
skušana biti. Čutiia je skoraj Barba, da brez te 
skuš-nje ne bo prešlo ; pa upala je tudi, da bo s po

močjo Najvišjega v uri te skušnje stanovitna ostala. 


I. 
Posvečeno bodi Tvoje imé. 

Ménart ni nič odlašal , poskrbeti , da bi iz 
francozke službe prišel . Skazal se je z dolgo službo 
in z mnozimi ranami . Pa zelo si je mogel prizadevati . 
Neradi so ga izpustili v tem nevarnem času , ko so 
sovražniki na vseh francozkih mejah stali. Skušen 
vojak je bil Ménart . Pa nič ga ni moglo več zdržati. 
Z denarji in z dobrimi besedami si je pomagal i n 
ni jenjal pred, da je mogel Barbi pokazati svoje 
izpustno pismo . Barbi je težko breme s srca padlo . 
Ménartovo izpustno pismo se ji je zdelo kakor veselo 
pismo na prihodnje čase . S hrepenjenjem po svoji 
domovini sta urno vse za odhod napravila. Mulo 
sta si kupila in vsegamogočnemu Bogu se priporočivši 
sta šla z malim Ignacijem na daljno in nevarno pot. 

Žalosten čas je bil, ko je šel Ménart s pirenejskih 
hribov in je na rodovitno francozko zemljo stopil. 
Pobuna je tudi v te, nekadaj ,,tko tihe in mirne kraje 
svoje hude duhove poslala in ti so se podvizali, raztrgati véz vere, ljubezni in usmiljenosti ; tudi so 
prave gosposke odstavIjali, cerkve oskrunjevali, duhovne preganjali, gradove žlahtnih gospodov podirali ; 
tudi tu so bogatince ropali čednost in nedolžnost 
zaterali in morili. 

Srce se je Ménartu v prsih trgalo in kolikor 

mu je bilo mogoče je hitel s svojimi mimo oskrunjenih 

cerkva, górečih gradov in kjer je le mogel, se je 

m6st in večih se], ogibal . marsikteri nevarnosti 


22 
pa vender z božjo roko rešena sta prišla blizo mesta Be

ziěr. Mračilo se je že in sklenila sta v majhnem gojzdu 
počiti. Ménart je ravno svojo mulo v malem potoku 
napajal , ko je priletni mož ves truden in spéhan 
proti gozdiču prišel in pol mrtev se sosedel . Dva 
vojaka na konjih sta ga podila . 

„Jaz ne morem veě, našla sta me, pogubljen 
sem,” je zdihoval v nebo pogledovaje „Oče, kakor 

je tvoja volja !” 

Poln usmiljenja je hitel Ménart mu pomagat. 
Sklonil ,gaje, mu glavo s svojimi rokami podperaje, Barba 
mu je pa začela celo z vinom zmivati . Kmalo seje starček 
okrepčal nekoliko in je svoje pomočnike milo pogledal . 
„Bog Vama povrni,” je rekel tiho „jaz Varav tern življenju ne born veě mogel povrniti !” žalostno je obrnil 
zdaj oči na vojaka, ki sta bliže in bliže prihajala. „Ali 
vidita tam moja preganjalca, ki me bodeta tudi umorila ! ” 

„Kdo ste Vi gospod ?” ga je vprašal Ménart ; 
„zakaj Vas preganjata ta dva ěIoveka? ali Vam ne 
morem pomagati? ” 

„Duhovnik sem,” mu odgovori starček, „in sem 
božjo zapoved bolj čislal , kakor povelje pobunov ; 
umirajoči ženi sem sveti zakrament delil in izdali s o 
me zdaj me zasledujejo in ušel jim ne bom ! ” 

„Pri Bogu!” je rekel Ménart, ki je z nekim své 
tim spoštovanjem na mašnika pogledoval, ki je s tolikim 
zatajenjem samega sebe se svojemu poklicu daroval, „pri 

Bogu, nihče Vam ne bo lasti skrivil, dokler je še kaplica krvi v meni!” Po svojem orožju je segel . Vsa 
preplašena je pogledovala Barba zdaj na Ménarta zdaj 
na duhovnika. 


23 
„Ne prelivajte zavoljo mene krvi,” je prosil 

starěek ; „moji dnevi so že šteti. Vedno sem Boga 
milosti prosil, da umrem v svojem poklici . Z veseljem 

položim svojo glavo pod rabeljnovo sekiro . Da bi 
le moja smrt ne bi bila prišteta v greh tistim, k i 
me v smrt peljejo . ” 

Konjika sta zdaj do gozda prišla. Urno stopita 
s konj hočeta na starčka planiti. Pa Ménart jima 

stopi z ojstrimi očmi nasproti in jima zažuga : Varujta 

se, tudi najmanjšega kaj Gospodovemu služabniku 
žalega storiti. Rajši dam svoje življenje, kakor bi pri 
pustil, ga Žaliti . " 

„Nazaj, vojak!” zaupije eden nju ves srdit ; 
„ne brani nama, po povelju republike delati ali bo š 
pa svojo svobodo s smrtjo plačal ,” in nameril je na 
Ménarta. 

Zdaj je Barba iz strahu za svojega .moža skoraj 
ob pamet, smrtonosno puško na stran odbije, potegne 
pištolo iz za Ménartovega pasa in se vstopi srčno 
pred njega : „V tern hipu Vas vstrelim,” je zaprotila, 
„ako ne odstopite od svojega ki'vibega napada ; ali 
Vaju ni sram, starega, nebornega duhovnika zavolj o 
tega, ker svoje dolžnosti zvesto spolnuje, umoriti in 
z večjo močjo se moža lotiti, kateri je v več kot v 
dvajsetih bitvah svojo kri za Vašo domovino prelival ? ” 

Viditi, da je Barba tako srčna in da se Ménart 

tako trdno drži, sta konjika nekoliko ostrmela ; strmo 

sta se pogledala in poskušala, duhovnika pregovoriti, 

z njima iti, ker bi sicer le on kriv bil, 6e bi zavoljo 

njegove zoprstave kri tekla, rekoča, da bi to še 

večjo kazen prineslo. 


„Jaz nisem kriv tega hudodelstva , Ljudovik 
Raul ; saj veste, da sem samo kot Gospodov služabnik 
storil svojo dolžnost, kteri me je v to sosesko po 
klical,” je rekel stari sivček ; „pa ti, Ljudevik Banon,” 
je dalje s krepkim glasom govoril in pogledal enega 
zasledovalca z žalostjo, „ti si danes svojo krivico 
pomnožil in še veěo kazen sebi nakopal, ti nisi samo 
nehal biti kristjan , tudi človek biti si nehal. Ti 
zatajiš vse človeške 6ut1jeje. Ali se veš spomniti, 
kako si od vseh zavržen, sirota brez očeta in matere 
k meni prišel in pri meni pomoči iskal? Kdo je za 
tebe skrbel? Kdo te je léta in léta živil in oblačil ? 
Kdo ti je pripomogel k hiši in kruhu? Mi se more š 
takó daleč premagati, peljati v ječo, da celo v smrt 
svojega dobrotnika, svojega očeta? ” 

Ljudovik Banon ni vedel, kaj bi storil. Bal se 
je duhovnemu gospodu v obličje pogledati. Zdaj 
sreča divje, srdite oči svojega tovarša, kteri mu j e 
z jeznim zaničevanjem mehkost srca očital . „Molěite , 
kaj se je zgodilo”, je rekel zatrjeni grešnik ; „dolgo 
smo trpeli v sužnosti žlahtne gospode in farjev ; čemu 
se še bahate, da ste z drobtinicami, ki so z vaše 
mize padle, gladnega otroka nasitili? ” 

„Al! je to tvoja hvala, Ljudovik”, je rekel 
britko duhovnik ; „na to ti ne morem nič reči ; pa 
ne zgubljaj časa. Hiti k svoji ženi, ktera umira . 
Zavoljo nje sem šel v nevarnost svojega življenja. 
Teci k nji, spravi se ž njo. Čas je drag. Ker sem 
jo jaz prosil, je pripravljena ti zavoljo Jezusa odpustiti ona, s ktero si deset let neusmiljeno ravnal , 
kteri si nezvest bil!” 


25 

Ljudovik se je stresnil in obledel je. Ruda vést 
se je jasno na njegovem obličju in v njegovih plašnih, divjih očeh brala. Ostrašen je nekoliko nazaj 
stopil, kakor če bi bile duhovnikove besede mu v 
srce segle in kakor če bi bil hotel domu k svoji conirajoči ženi steči . Ali njegov tovarš, kteri ni hotel 
dobička svojega nesramnega zapo6etja zgubiti, prije l 
ga je za roko in obdržal. „Ali boš bedastemu farju 
več verjel, kakor republiki, kteri si zvestost obljubil ?” 
je rekel zaniěevaje : „zavoljo babe hočeš zgubiti tiso č 
frankov, ktere je republika na glavo tega moža postavila? 6e bo tvoja baba še živela, imaš časa 
dosti, od nje slovo vzeti in kakor se ti bo ljubilo, 
pred njo jokati in se pokoriti. Zdrami se, saj si mož ! 

Le primi! Kaj bova dolgo gledala?” In hudobnež ni 
gluhemu govoril. Te besede so Ljudovika spekle in 
z Raulom je hotel duhovnika zgrabiti. Pa Ménart je 
vzdignil svojo sabljo, da ga brani in je bil pripravlje n 
se z njimi pomeriti. 

„Za Božjo voljo!” je rekla Barba osupnjena, 
„samo besedico še, preden br kri tekla, ako vama 
je za denarje, jih bodeta dobila. Saj je človeško življenje več, kakor vse bogastvo tega sveta . Ménart, 
daj jima tisoč frankov in ohrani svoje življenje in 
življenje častitljivega gospoda! Prosim te, obvaruj 
svoje, obvaruj moje in Nackovo življenje. Rečem in 
rečem ti, da te ne bom preživela. Prosim te za 
presveto kri Jezusovo, daj jima, daj jima denarja! ” 

Ménart je meril z bistrimi očmi svoja nasprotnika ; več kakor enkrat se je srčno srečno 
s sovražniki bojeval ; pa takrat je bil brez žene in 


otroka ; ni vedel, kaj bi storil, pogledoval je zdaj na Bar-
bo , ki ga je milo prosila , zdaj na konjika , ki nista nič 
kaj hitela, lotiti se krepkega, dobro oboroženega Švicarja 
in zdeloseje, dajimaje bilovšeč, karjeBarba govorila. 
Barba je prosila in na Nacka kazala, kteri je mirno na 
tleh spal. Zdaj je očetovska ljubezen pobojnost premagala ; z zatajevanjem samega sebe, ktera hrabrega 
vojaka ni lahko stala, je rekel konjikoma : Dobila bodeta 
tisoč frankov, ako pustita mene in duhovna varno in mirno iti ; če ne, se bomo vdarili za življenje in za smrt! " 

„Da, dajte nama tisoč frankov, in vi in duhoven 
znata iti, kamor se vama poljubi”, je odgovoril s silno 
voljnostjo in očitnim veseljem Ljudovik ; „Raul, vzemiva jih .” Ta pak se je smejal zaničevaje rekoč : „Ali 
tisoč frankov? ti so nama gotovi in vrh tega si tudi 
še za republiko zasluge naberava. Kjer je tisoč frankov, ondi jih je tudi še več . Vi pridete iz vojske in 
ste ondi masten plen imeli . Saj se vé, da je Španij a 
bogata dežela. Dajte jih še tisoě!” „Sleparja!” zagromf Ménart ves srdit ; „z železom namest z zlatom 
se vama bo plaěalo . ” 

„Ali dva z enim! Ménart, tvoja smrt je gotova ! ” 
je rekla Barba vsa žalostna : „ali hočeš mene vdovo, 
svojega otroka pa siroto narediti ?” Vstopila se je 
med vojaka Ménarta. „Hranite svoje življenje in 
varujte svojo kri za ženo in za otroka!” je opominjal 
duhoven ; „ne mislite na mene . Bog me zna drugač e 
tudi rešiti, ako hoče, da mu na zemlji še dalje služim. ” 

„Denarji se znajo zopet dobiti”, je rekla Barba 
in solze so se ji vdrle po obličji, „ali mrtvi ne vstanejo več, kakor v dnevu sodbe .” 


27 

Ménart je imel silen boj v svojem srci, pa kmalo 
se je premagal in rekel, da dá dva tisoč frankov. 
Grdo se smejaje sta prejela konjika cekine, ktere je 
blagosrčnost Spanjolov Ménartu darovala. „Za to céno 
smete, kakor hočete, bolnike obiskovati in svoje duhovne opravke opravljati”, je rekel Raul. 

„Zanikernež”, je rekel duhoven, „ne norčuj se ! 
Tvoj konec je morda bliže, kakor si misliš! Pa bojim 
se, da ti ne bo duhoven umirajočemu pomagal se 
bojevati, kadar se bo smrtni angel bližal” . 

Sleparja sta spodbodla konje in zdirjala s tako 
grdo pridobljenim zlatom. Jezen je gledal Ménart za 
njima. „Tolovaja!” se je jezil, „zakaj sem odjenjal 
in se nisem vdaril ž njima! Barba, najina kmetija v 
domovini je preč — berača sva! ” 

„Moj ljubi Ménart”, je rekla Barba milo „bolj 
sva bogata, kakor kdaj ; človeku sva Življenje otela, 
in to je več vredno, kakor vsi zakladi svetá. Ménart, 
ti denarji niso zgubljeni ! ” 

„Kako se varna hoěern zahvaliti,” je rekel duhove n 
s hvaležnim srcem, in solzica se mu je zasvetila v 
očeh , „vse sta storila, kar krščanska ljubezen ukaže ; 
svoje življenje sta za mene v nevarnost postavila, svoj e 
premoženje sta vse za mene darovala ; za tako dejanj e 
vama ubog duhoven, ki že blizo groba stoji, ni č 
druzega ne more dati, kakor svojo molitev, da bi 
blagoslovil vaju Gospod, kterega bom vsak dan prosil , 
da varna on namest mene povrne! ” 

„Ali bi mogla gledati”, odgovori Ménart, ,,kako 
bi bil služabnik Gospodov, kteri je v svojem poklic u 
svoje Življenje v nevarnost postavil, mučen po tacih 


potepuhih? Še nikolj kak denar ni bil bolje obrnjen, 
kakor ta, ki je bil dan za vaše življenje. Zakaj mi 

niste pustili, tolovaja tepsti? Vsako kapljico krvi bi 

bil blagoslovil, ki bi bila za vas prelita!" 

„Bogu se zahvalim, da sta 16 svoje denarje, in 
ne tudi svoje krvi ali celó svoje življenje za inc dati 
smela”, je odgovoril duhoven ; „dobro sem spoznal, 
kako težko je vašemu hrabremu srcu bilo, odpovedati 
se boju, pa tudi to premaganje samega sebe, ktero 
je morda veě kakor eno življenje rešilo , vam bo 
enkrat povrnjeno ; tako je bilo gotovo bolje ! ” 

„Vam sem bil pokoren, Gospod duhovnik”, je 
rekel Sviar ; „še nikoli mi ni bilo žal, ravnati tako , 
kakor svetuje pobožen duhoven, dasiravno me ni vselej 
lahko stalo. — Noč se že dela, ali imate dal* 
iti, preden v varnost in do svoje hiše pridete?” „Se 
dve uri, odgovori duhovni gospod”. 

„To je še dalječ za vas . Slabi ste še in še 
preveč preplašeni, da bi mogli iti dalje po noči bre z 
nevarnosti. Privolite nama, da vas spremiva ; usedite 
se, prosim vas, na mulo, ki gre enako varno kakor 
lahko. Le povejte, kam naj vas spremiva . ” 

„Dopolnite tedaj m9ro svoje dobrotnosti”, je od 

govoril ubogi starček hvaležno, „tistemu, kteri je svoje 
življenje upal, svoje premoženje daroval za moje rešenje, smém se vsega zaupati in moje prebivališče j e 
dosti veliko da vaji tudi prenočim”. Ménart mu je 
pomagal na mulo in je to za uzdo peljal, Barba je 
pa z Nackom na roki zadaj šla. Luna je svetila in 
njena svetloba jim je stezo kazala, po kteri je duhovnik mulo gnal. Počasi in tiho so šli dalie. Zdaj 


je razodel gospod svojemu rešeniku svoje ime in svoje 
življenje. Arkimbold mu je bilo ime in v sosedni vasi 
nekje je bil duhoven. Trideset let je bil pastir svojih 
vernih. Pa čas vstaje, o kteri so duhovne sploh preganjali, pa še bolj kot to, so ga njegovi sovražniki 
prisilili pobégniti. Pa še le potem ko so njegovo 
cerkev oropali, njegovo hišo sežgali, njega več ko 
enkrat smrtno bíli, zapustil je svojo čédo in pobégnil. 
Kerjepa za zveličanje svoje -č6de ves gorel, prignal o 
ga je njegovo srce kmalo zopet blizo njé . v brlogu 
je stanoval in od todi je z marsikako smrtno nevarnostjo v revščini in pomanjkanju tiste svoje sosesk e 
obiskoval, kteri so stanovitni v svoji véri v Jezusa 
ostali, da jih je tolažil in krepčal, lomil jim kruh 

življenja in druge svéte zakramente delil . 

Do strmine so prišli, na vrhu ktere je majhna 
podrta cerkvica stala. Ko je Arkimbold podrto hišo 
božjo zagledal, je obstal in globoko vzdihnil. Kolikokrat je v nji dar svete maše daroval, kolikokrat 
Gospodovo besedo oznanoval in vernim v spovedi tolažbo in poduke dajal. Zdaj pP je bilo vse razdrto, 
vse mrtvo ! 

Steza jih je zdaj zopet peljala v majhno, pora

ščeno dolino, ktero je povsod strmo pečevje obdajalo . 
Luna jim je svetila. Hladen vir je tékel po nji z 
glasnim šumenjem. K njemu je gnal duhovnik mulo. 
Pot je bila zdaj med grmovjem in pečevjem tako ozka, 
da je bilo le težko skozi priti. 0če Arkimbold je 
šel zdaj z mule in jo je peljal skozi grmovje, ki je 
bilo vedno bolj in bolj gosto in je po skalovju rastlo . 
Tu obstane Arkimbold na enkrat in potrka z železom 


30 

na st6no . Skala se je odmaknila in odprla so se 
vratica, ktera je mah in beršlen skrival. Viditi je 
bilo človeka pri svitu svetilnice, kteri je duhovna z 
prisrčnim veseljem sprejel. 

„Kako zahvalim Boga, da ste tie, je začel 
možki s prijetnim glasom : „Dolgo, prav dolgo vas ni 
bilo domu. Silno me je skrbelo za vas! ” 

„Tvoja skrb ni bila prazna”, mu odgovori gospod Arkimbold prijazno . „Če bi mi Bog ne bil hrabrega moža poslal, bi me zdaj že v Beziěru v ječi 
imeli. Glej, sta moja rešenika . Pa le počakaj , 
vse boš slišal . Pelji poprej, Ljubi moj Teodor, v hlev 
to dobro mulo, ki me je tako varno do tukaj peljala , 
potem pa prinesi na mizo, kar imava, da svoje rešenike vsaj nekoliko pogostujem” . 

Teodor, mlad, komaj dvajset let star mož, z 

žlahtnim, krotkim obličjem, v dolgi črni, talarju podobni suknji oblečen, je po ukazanju duhovnikove m 
še eno svetilnico prižgal in potem je hitel storiti, kar 
mu je bilo rečeno. 

Oče Arkimbold je prosil zdaj Ménarta in Barbo, 
brez straha za njim iti. Ozka, temna pot se je bolj in 
bolj razširjati začela. Kako se je čudil Ménart, ko je 
na stenah videl, da so bile nekdaj pomalane . Stebri 
iz sivega marmeljna so podperali te stene, s kterih 
je voda kapala in vse je po trohnobi dišalo . Po več 
kakor dvajsetih stopnjicah so prišli do drugih vrat. 
Arkimbold jih odpre in v majhen hram stopijo , v 
kterem ,je bila samo ena miza in nekoliko stolov . 

„Ce bi še stare čase imeli”, je rekel duhovnik 
milo ,,ko je še moja cerkev in moja hiša stala , bi 


vama že boljšo posteljo napravil ; pa boljega stanišča 
si kar ne smem želeti. Zahvalim Gospoda, da mi je 
tukaj blizo moje fare dal najti to pribežališče . — 

Ves začuden je gledal Ménart na duhovnika, 
kteri je svoje goste povabil, vsesti se. ,Ali tukaj 
pod zemljo prebivate vi?" ga vpraša Švicar. „Ali 
sami prebivate? ” 

,Jaz in pa Teodor", odgovori duhovnik ; „naša 
družba so mrliči . Tü., kjer stanujeva, so mrtve pokopavali . Nad nama je stal nekdaj Avguštinski samo 
stan , kterega so pa pred več ko 200 leti krivoverni 
Hugenoti popolno razdjali . Ta kraj pod zemljo je le 
malokomu znan, in še teh, kteri za-nj vejo je groza, 
va-nj priti. Le malo ga je bilo treba popraviti, da je 
bilo mogoče v njem prebivati . Pol Leta že tú živim , 
in za mene vedó le nekteri verni. Ti me preskrbé z 
živežem oni pridejo po mene, kadar je treba otroke 

krstiti ah umirajoče tolažiti tukaj imajo sveto mašo , 
tukaj prejemajo svete zakramente” . 

Zdaj se je Teodor vrnil in je prinesel vina, sira 
in kruha. ,Naj vama tekne malo", je rekel oče 
Arkimbold ; „rad bi še dalje pri varna ostal, pa Gospodova služba me kliče, Bog varna daj mirno noě!” 
Blagoslovil jih je in je gel s Teodorom. Poslednji se 
je koralo vrnil in je prinesel za Ménarta slame, za 
Barbo in za Nacka pa volnato plahto . — 

Barba in Ménart sta koralo zaspala . Vtrudena 
sta bila in bolj potrebna pokoja kakor jedi in pijače. 
Po kratki, srčni molitvi so sladko zaspali . Kake pol-
noči je bilo, ko je tih šum in bled svit, ki je skozi 
omrežje v spalnico sijal, Ménarta iz težkega, nepokoj


32 

nega spanja zbudil. Ker se je nevarnosti bal, je vstal 
tiho in skozi omrežje pogledal . V nizko majhno hramiš6e je videl, v kterem je bil altarček, na kterem so 
luči gorele. Videl je očeta Arkimbolda s Teodorom 
pred altarjem klečati in pobožno psalme moliti . Potem je vstal duhovnik in mašnikovo obleko oblekel . 
Teodor mu je stregel. Ko se je sveta maša začela, 
je Ménart svojo ženo tiho zbudil, da bi tudi ona daritve sv. maše, po kteri sta že tako dolgo hrepenela, 
deležna bila in prejela blagoslov , ki je bil za 
pobožno, ljubezni polno srce Barbino veliko zdravilo 
in jo je bolj pokrepčal, kakor najslajše spanje. Z vso 
pobožnostjo sta molila . Eno celo Zeto že nista imela 
veselja in tolažbe, biti pri sveti maši. Neskončno povišana in oživljena sta se v svojem srcu čutila . Vera, 
iz francozke dežele pregnana, je tukaj globoko pod 
zemljo pribežališče našla, Na zemlji je molitev umolknila, v globočini pa je živela . Na zemlji so oslepljeni 
križ poderali, pod zemljo je stal v svojem starem 
veličastvu . Skale , mehkeje kakor srca ljudi, so ga 

v svoje varstvo vzele in so tudi njegovim služabniko m 
stanovališěe dale. Kako jima je šla Arkimboldova 
skrb za dušno srečo in Teodorova zvestost k srcu. 
Pomanjkanje vseh reči sta trpela ; od nevarnost obdana, 
vsako uro smrti si svésta sta vender ěula, stradala in 
molila ta pobožna moža in sta neprenehoma bolnik e 
obiskovala, umirajoče tolažila in vernim v veri preganjanim zaničevani križ v krepost dajala in v vseh 
rečeh ime Gospodovo posvečevala. 

Ménart in Barba sta prejela na sklepu maše 
mašnikov blagoslov, Po nekterih urah sladkega po


33 

koja je nekdo tiho potrkal in Teodor pride : „Dan se 
dela”, je rekel, „in z njim se začenja naše delo. 
Midva moreva iti in vaji ne moreva sama tíi pustiti . 
Ne vesta, kje se noter in kje vun pride in marsikaka 
nevarnost bi vaji lahko tukaj zadela. Zavoljo tega je 
bolje, da ta kraj zapustita , da si ravno nama je iz 
srca žal, ker vama ne smeva več pokoja privoščiti . 
Sila nama to zapové. Čez malo časa bom z o. Arkimboldom spet prišel in vama kaj prigrizniti prinesel” . 

Ménart in Barba sta se urno za odhod napravila. 

O. Arkimbold je prišel in ju je prijazno pozdravil : 
„Kako mi je žal”, je rekel milo „ker sem vama mogel 
pokoj, kterega sta tako potrebna, prikratiti. Čas je 
bil, ko sem zamogel, kakor drugi ljudje, svoja opravila s solncem vred pričeti. Ta čas je minul . Enako 
tatovu mi mora zdaj noč služiti in po noči moram k 
svoji čedi laziti. Ondi moram v tamni noči prositi, 
da mi odprö, ko so se mi sicer po dnevi vsaka vrata 
veselo odperala. Oh, otroci so se zoper očeta vzdignili, 
njegove zaklade oropali, hišo mu razdjali, njive pohodili in njega iz domovine spodili!” — Nehal je oče 
v bolečini svojega srca govoriti. „Odpusti mi, o Gospod”, je tiho prosil in si je prizadeval, vpokojiti s 
silo svojo britkost ; „odpusti mi, da se tako nezmerno 
svoji britkosti prepustim ; saj vse rad pretrpim, ako 
le vse stvari zemlje tvoje ime posvečujejo, in je tvojemu ubogemu služabniku pripuščeno, storiti kaj tebi 
v čast in v zveličanje tvojih otrok”. 
Barba in Ménart sta s srčnim usmiljenjem gledala starega duhovna, kterega britkost sta si pač 
misliti mogla, pa ne zapopasti. „Ne mislita”, je da1j e 

Qče naš. 3 


34 

govoril, in skozi beg* oblake prssilne britkosti je 

sijala mila luč njegove stare, trdne vere, njegove navadne voljnosti in pokoja, „ne mislita, da mi je v 
tein temnem kraji samo trpljenje naklonjeno a nič 
veselja. še žive verne, krščanske duše, ktere še Jezusa, Zveličarja v srci nosijo in po njem hrepené . 
te sem sem pribežal, za te hočem živeti in umreti. 
Koliko tolažbe mi daje moj Ijubi učenec Teodor! Jaz 
sem ga učil. Blizo je že bil, da bi bil novo maso pel, 
pa prekucija je vse cerkve zaprla in naji iztirala. Zapustil je vse in trpi z mano pomanjkanje in silo, žalost in nevarnosti, da bi, moj prijatelj, moj pomočnik, 
moj služabnik bil. Glejte, ljubi moji, tako mi usmi-
Ijeni Bog britkosti preganjanja oslajuje” . 

Zdaj je prišel Teodor in prinesel gorkega vina 
za zajutrk. O . Arkimbold, kterega so po noči k bolniku poklicali in je imel tudi otroka krstiti, se ni 
mogel muditi. 

Rekel je svojima gostoma. „Še eno uro vaji 
born mogel spremiti ; začnimo tedaj v Gospodovem 
imenu ta dani ” 

Teodor jim je svetil. Pred vratmi je mula stala. 
Barba in IGnart sta od pobožnega mladenča prav 
srčno slovo vzela in šla za duhovnom, kteri je šel po 
tisti poti, po kterej so včeraj šli. Ko so na grič do 
razdjane cerkve prišli, se je duhoven od nju ločil in se 
še enkrat njima prav srčno zahvalil za to, kar sta za 
rešenje njegovega življenja storila. „Pot bo vaji na 
desno peljala”, je rekel, ,,doli po hribu proti smereěju 
tam, kterega vrhovi se skozi tamoto vidijo . Ondi po 
čakajta soinca, ki bo kmalu zasijalo. Sicer bi v tamoti 


35


lahko zašla. Na konci gojzda bodeta čedno hišo ne 
dalječ videla. Zidana je. V njo pojdita in pozdravit a 
mi gospodarja, starega Štefana. Ne pozabita mi to 
storiti in recita mu : ,Posvečeno bodi ime Gospodovo ! ' 

Po tem vaji bo spoznal, da vaji jaz pošljem. Svesta 
si bodita, da vaji bodo on in njegovi prav prijazno 
sprejeli in vama pomagali. Obljubita mi tudi, da bodeta staremu Štefanu vse natanjko povedala, kako smo 
se spoznali in kaj sta meni storila. Ne zamolčita m i 
nikakor ne daril , s kterim sta mi življenje otela . 
Zeló, silno zeló mi je na tem, da zvé to" . 

Pokleknila sta Barba in Ménart in prosila Arkimbolda za blagoslov. Tiho je molil nad njima in 
blagoslovil ji. Roke sta mu poljubila in Barba jih je 
s solzami znočila. Zdaj je tudi še svoje dete k duhovnu vzdignila. Tudi Nacek je prejel blagoslov in 
je bil s svetim križem prekrižan. 

„Vse se mi zdi”, je rekel duhovnik, ko je dal 
materi otroka nazaj, „da bom enega vas še enkrat 
na zemlji videl, ne vem pa kterega. Pojdita tedaj z 
Bogom in molita za mene. Živita :a umrita kot zvesta 
kristijana, potem smemo upati, da se bomo v nebešk i 

domačiji zopet videli. K temu nam pomagaj usmi

ljeni Bog! ” 

Žalostno sta gledala Barba in Ménart za duhovnom, dokler ni njegova visoka, častitljiva podob a 
za razdrto cerkvico zginila . „Barba !” je rekel Ménart, 
„kak mož! kaka srčnost ! kako zaupanje! ” 

„In kaka ljubezen!” je ta pristavila . ,,To je 
pravi služabnik Gospodov, kteri je vse zapustil in kakor on, vse za svoje podložne daroval ; za naji je molil, 

3» 


36 

blagoslovil nají. Ménart, rečem ti, ta molitev, ta 
blagoslov je več vreden, kakor denarji, ktere sva za 
nj dala. Njegov blagoslov me zagotovi, da bova srečno v domovino prišla : Pride naj karkoli, obupala ne 
born. Bog nama bo te denarje stoterno povrnil" . 

Počasi in previdno sta dalje stopala in prišla do 
smerdja, kjer sta, kakor jima je Arkimbold rekel, dneva 
pričakovala . Ko sta na konec gojzda prišla, sta videla v 
prijetnem kraju visoko od vrtov in vinskih trt obdano 
hišo pred sabo bolj podobno gradu, kakor kmečki hiši . 

„Kaj je to?” vpraša veselo Ménart, „ali vidiš 
Barba križček pred hišo! Maje se, pada! Ali je mar 
tudi sem brezbožno druhalo prirušilo? ” 

Barba je dolgo tja gledala. Bliže prideta. Može 
in žene sta vidita, ki so jokaje in žalostni okrog križ a 
stali. Križ je zdaj na tleh ležal. Pa glej, možje in 
žene so pokleknili, roke sklenili ter glasno in srčno 
moliti začeli. Brez da bi ju bili spazili, sta prišla 
Barba in Ménart prav blizo njih in obstala ter tudi 
molila . Kar ju zagleda eden možev, velik trden star 
ček, z zgrbančenim, zagorelim obličjem in z bistrim i 
globoko ležečimi očmi . Nevoljno ju nekoliko časa pogleduje, potem pa vstane in jima reče : „PovabIjen a 
sta, ali z nami moliti ali pa mirno svojo pot iti : 
sveto opravilo imamo!” 

„Dovolite nama prvo”, odgovori Ménart , „tud i 

midva častiva križ”, in to izgovorivši poklekne z Barb o 
poleg starega moža. Dalje so molili. Križev pot so 
imeli. Po končani molitvi je opravil Ménart staremu 
možu duhovnikovo pozdrav1jenje . „In kako pozdrav1jenje mi pošlje ?” popraša Štefan . 


„Posve6eno bodi ime Gospodovo !” 

„Res je, od njega pridete”, je rekel Štefan z 
ginjenim srcem in njegove oči so se veselo razjasnile. 

„Ali poznata gospoda Arkimbolda, nago tolažbo 
in podporo v naši zapuščenosti? — Bog vaju tedaj 
sprejmi. V tem času, ko je hudodelstvo, kristijan biti, 
ko so cerkve podrte in duhovniki preganjani, v tem 
času je pač treba znamenja, po kterim se verni spoznajo, in to znamenje nam daje Oče naš . Njegove sed-
mere prošnje po vrsti pomenijo sedem delavnikov in 
vsaka prošnja o svojem dnevu izrekovana je tako reči 
beseda spoznanjaza nas. In take previdnosti nam je 
treba. Zakaj kristijan biti in kralja ljubiti velja nagim 
krvoločnim preganjalcem enako . Še enkrat vam reče m 
Bog vaju sprejmi! Oh , žalostno dejanje sta gledala !” 

„Ali ste sami z voljo in sklepom križ podrli ? ” 
ga popraša 1\lénart z začudenjem. „In če ste tako to 
storili, kako se more to z vašo molitvijo, z vašo vero 
vjemati?” 

„Storil sem”, mu odgovori Štefan, ,,in storil sem 
to s sklepom, ker s svojimi oti'ci še z vernim srcem 
Jezusa molim in njegov sveti križ častim, na ktere m 
nas je odrešil . Od Boga zapuščeno krdelo morilce v 
in tolovajev hodi po deželi, razdeva svetišča, skrun i 
cerkve, preganja duhovnike . Kjer hudobneži križ vidijo, ga zaničujejo, bijejo, razkoljejo. Kako bi mogli 
križ, kterega je pobožni gospod Arkimbold pred dvajsetimi leti posvečil, pred kterim smo vsaki dan svoj o 
zjutranjo in večerno molitev opravljali, pred kterim 
srno tolikrat klečali, pred kterim nas je božja milost 
tolikrat uslišala , kako smo mogli ta križ rokam teh 


38 

zlobnikov in hudobnikov prepustiti? Ali bi mogli gledati, da bi bili to znamenje milosti in usmiljenja pred 
našimi očmi preklinjevali, bíli in razsekali? To se ni 
smelo zgoditi. Oh, preslabi smo, braniti ga ; pa ne 
mislite, da se bojimo, preliti svojo kri za sveto vero 
in za kralja. Da, tekla bo naša kri, in upamo tudi, 
da bo z bo1jim vspehom v boji tekla, kakor zdaj v 
hrabri Vandejski deželi teče. Glejte, zato smo vsi 
žalostni križ iz zemlje sneli in jamo skopali. Glejte, 
tam v uno jamo ga bomo zakopali . Tam naj počiva 
nezaniěevano. Tam naj poěiva, dokler bo Ljubemu 
Bogu dopadlo, odvrniti šibo svoje jeze od francozkega 
národa in dodeliti mu zopet luč prave vere in podob a 
križanega Jezusa" . 

Žalostnega srca so ga Ménart in Barba in vsi 
pričujoči poslušali. Na obrazih mož je ležala globoka, 

britka bolečina in Stefanove hčere so glasno jokale. 

„Zdaj ni čas jokanja in plakanja”, je govoril 
krepkodušni starček dalje „srčni bodite, ljubi otroci ; 
naša pot je dolga in sovražniki so blizo . Urno se 
lotimo dela”, in še enkrat je poljubil kleče rane križanega ; njegovi otroci so tudi tako storili in s solzami 
podobo križanega Zveličarja močili. Potem so križ s 
cveteěimi venci ovili in v jamo položili . Ana in Alojzij 

sta prinesla tudi podobe presvete device in druzih 
svetnikov, ktere so bile doslej v hiši, in sta jih tudi 
h križu v jamo položila. 

Ko so poslednjo lopato prsti v jamo vrgli in je 
bila podoba Križanega popolnoma pokrita, se je zaslišalo po dolgem žalostnem molčanji globoko , tiho 
zdihovanje in marsikdo je glasno jokal. Pokleknili 


39 

so na tla in svoje obličje v hladno prst skrivali. 
Strašno je, 6e svoje vere v domačiji ne smemo spoznavati in moramo gledati, kako taki, kteri so nekdaj tudi 
pravo vero imeli, zdaj to vero, ktera je svojim zvestim 
spoznovalcem toliko tolažbe in poveličanja dajala, zaničujejo in z nogami teptajo . Štefanu se je glava na 
prsi sklonila, njegovo obličje je obledelo, oči so se 
pomračile, sapa mu je skoraj zastala . 

Tako je ostal nekaj časa kakor zamaknjen, ves 
v britkost svojega srca vtopljen. Kar na enkrat pa 
je vstal in s krepkim glasom rekel : „Pokazali smo 
svojo vero, svojo ljubezen ; ljube Mere, ljubi sinovi, 
odprite upanju svoja srca . Tú smo križ pokopali , 
Križani pa še živi in bo živel od veka do veka! Kakor je pa resnično po svoji smrti iz groba vstal, tako 
gotovo bo zaničevani, trpinčeni križ se v naši domovini zopet vzdignil ; nikoli, moj Zveličar, ti ne boš 
v svoji milosti uboge francozke dežele zapustil! Tvoje 
ime bodo zopet častili in posvečevali v deželi. Tvoj 
križ vidim zopet stati. Vidim ga, kako se sveti na 
cerkvah in gorah! Zopet se boš k nam vrnil in nam 

tvojo milost prinesel! Ta čas bo zopet prišel. Potem 
pa usliši, o usmiljeni Jezus! našo prošnjo, da ti, ki 

smo čas revščine in tvojega zaničevanja videli, tudi 
čas tvojega novega prihoda in tvojega poveličanja 
gledati smemo. Bertram in Nikole, moja sinova, srčna 
bodita! Ana in Alojzij, obrišita si solze ; še imamo 
Zveličarja živega v naših srcih, še živi v nas vera 
in upanje! ” 

Skrbno so zdaj jamo enako drugi zemlji poravnali 
z grmovjem tako skrili, da je najbistreje oko ni 


moglo izslediti. Potem se je vrnil stari Štefan prijazno 
k Ménartu in Barbi rekoě: „Zahvalim se vama za 
vajino odkritosrčnost in vdeleževanje. Vem, da vajina 
srca še za Jezusa goré . Zvesto upam, da bo še čas 
prišel, ko bodeta tudi vidva z veseljem pridelala, ka r 
smo zdaj z britkostjo kot drago seme v zemljo položili. Krivica bi pa bila , če bi v svoji bolečin i 
dolžnost gostoljubnosti pozabili. Daleč sta prišla. 
Počita se nekoliko pri meni. Pojdimo otroci in postrežimo svojima gostoma . Povedala nam bodeta kaj 
od našega ljubega očeta Arkimbolda, in to bo gotov o 
naše srca olajšalo. ” 

Štefan je peljal Bubo in Ménarta zdaj v svojo 
hišo. Praznota stanic, v ktere sta stopila, je bila 
v čudni primeri mimo obilnosti , ktero je bilo v 
eveteěih vrtih in na rodovitnem polju viditi. „Ne 
čudita se, ljuba prijatelja,” je začel žalosten Štefan, 
,,da ne najdeta ne najpotrebnišega orodja več tukaj . 
Samo ena stanica je še za potrebo napravljena. Meni 
ni več tu ostati. Ne morem se dalje na m6stu videti , 
kjer ne siném več svoje vere očitno spoznavati . To 
hišo, v kteri .so bili moji otróci rojeni, bom v kratkem 
zapustil. Sile ne morem trpeti. Kot mornar sem 
dvajset let se po morju vozil ; v štirih delih svetá 
sem se vojskoval, pa v najhujšem viharji, ko so na s 
valovi hoteli požr6ti, ko je nad nami treskalo in so 
barke pokale, mi je bilo lože, kakor tu, kjer je človek 
hudodelec, kteri je svojej veri in svojemu kralju 
zvest, kjer vsaka sapica zdih1jeje trpinčenih in umorjenih in prah razdjanih cerkvá proti meni nese. Tu 
ne morem dalje živéti, kjer tolovaji po mojem pošteno 


pridobljenem premoženji strežejo in me more vsak 
slepar s krivim pričanjem ob življenje pripraviti ! 
Še je dežela, kjer se za mojo vero in za mojega 
kralja vojsku:jejo, tja bom šel, ondi se bom s svojimi 
sinovi do smrti boril ; ondi born svojo kri do poslednje 
srage prelival in okrepčan s svetimi zakramenti vlege l 
se pod deblom svetega križavpokoj. Žedavnojevse 
za moj odhod pripravljeno . V nekih dneh me ne bo 
več tu." 

Zdaj je prinesel Alojzij sadja in vina. S srčno, 
ljubeznjivo postrežnostjo je postregel Štefan svojima 
gostoma in ju prosil, da mu povesta, kako sta se s 
očetom Arkimboldom seznanila . Z navadno odkritostj o 
mu je Ménart vse povedal. Rad bi bil umni vojak 
zamolčal ddr, s kterim je Arkimbolda otel. Pa ker 
mu'je Arkimbold zapovedal in pa tudi, ker ga je 
Štefan takó zvito spraševal, mu je tudi to povedal. 

„Lepo je to, Ménart,” je rekel Štefan in mu 
z veseljem roko stisnil, „junaško sta se odrezala, in 
ne potrebujeta moje hvale. Vse svoje premoženje 
sta darovala. Prosim vaji, pripustita mi, da vse zopet 
poravnam . Očeta Arkimbolda volja je, da namesto 
njega ta dolg plačam!” Šel je, pa kmalo se je zopet 
vrnil. Dva tisoč frankov v francozkih cekinih mu 
je naštel, in ga je prosil, naj jih vzame . Ves osupnjen 
je pogledoval Ménart zdaj svojo ženo zdaj denarj e 
in Štefana, kteri ju je silno prosil, da spravita 
denarje . „Oh, vzemita no,” je prosil, saj je volja 
očeta Arkimbolda, ktero zdaj storim. Brez namena 

vaji ni sem poilal. Meni še dovolj ostane. Bog me 
je z bogastvom obdaril in moji otroci so že davno 


preskrbljeni, Več nego to, več nego vse svoje premoženje, da več nego svoje življenje imam se zahvaliti 
Arkimboldu. Pred tridesetimi Zeti sem bil v njegovi 
fari. V njem sem spoznal, kaj more duhovnikova 
oblast in modrost z božjo milostjo. Samo štiri leta 
pred mojim prihodom v domačijo je bil ondi duhovni 
pastir, in njegova nevtrudena delavnost, njegova milodugnost in modrost je selo , ktero so poprej zavolj o 
razuzdanosti sosedje pomilovali in zaničevali, iz luže 
in trohnobe grešnega življenja otela in očitna pobolj šala . Nič Mu ni moglo zoprstati. Njegova častitljiv a 
podoba, prijazno, žlahtno, tako mil() obličje, njegov e 
pobožne, jasne in vender bistre 0i so si srca vseh 
pridobile, še preden je govoril. In njegovo govorjenje, 
tako krotko in vender tako krepko, tako prijetno in 
milo, ono ni prvi pot premagalo, pa nadelalo si je s 
prijetnostjo in jasnostjo pot tudi v še tako zatrjena 
srca, ktera je potem moč njegove dušne gorečosti 
omečila. Kaj pa še njegov izgled! Kakošno življenj e 
sem videl tu! On_ ni bil samo naš učenik, naš izgled 
je bil. Noben oče ne more bolj ljubiti svojih otrok, 
kakor je on nas ljubil. Za nas je stradal, si je živež 
in obleko, in celó spanje kratil, da je nam pomagal. 
Noč in dan je delal za svoje farmane, je tolažil bolnike 
in siromake . Šole nismo imeli. On jo je napravil 
in je mnogo daroval za njo. S svojimi farmani je 
napravil hišo za uboge, ktera je bila znana daleč 
okrog. Lahko si morete misliti, da so hudobni v 
fari tako pobožnega, za vse dobro tako gorečega 
duhovnika kmalo sovražiti mogli . Žalili so ga na 
vso noč , kjer koli so priložnost imeli. On pak je 


43 

trpel in odpustil. Njih hudobne zvijače je z modrostjo, 
njih hudobnost s krepostjo in ljubeznijo vračal. In 
to je njegove sovražnike silno péklo . Tako je kmalo 
vse premagal, pa ni jih samo premagal, ampak cel o 
pridobil si jih je in Jezusu jih je nazaj pripeljal . 
Tako je mogla pod njegovim modrim in pobožnim 
vodstvom odivjana soseska kmalo vsa drugačna biti. 
Sovraštvo je zginilo in namesto njega je kmalo povsod 
ljubezen in potrpežljivost med vsemi kraljevala. Pijanci 
so postali trezni, razuzdanost obéh spolov se je kmalo 
žlahtni čednosti, sveti čistosti umaknila . Vse se je 
na bolje obrnilo. Pridnost in pobožnost ste se v 
hiše vselili. Cerkve, popred prazne, so se napolnile, 
in službo božjo in svete zakramente so pridno in 

pobožno obiskovali." --

„Tako je bilo v moji domačiji, ko sem se po 
dvajsetih letih zopet v njo vrnil, z vsemi čednostm i 
in hudobijami mornarja. Prvih je bilo res malo, tim 
več pa poslednjih v meni. V svojo nevoljo sem našel 
svojo domačijo vso drugačno in malo me je veselilo , 
vdati se v tiho, redno življenje. Kakor na morju , 
tako sem hotel tudi še na suhem razuzdano živeti. 
Igral, pijančeval sem, po noči sem rojil in iskal tudi 
druge v tako življenje zapeljati. Oče Arkimbold je 
prosil in svaril. Že prvi pot, ko sem k njemu prišel, 
sem čutil moč njegovega stanu in njegove čednosti . 
Svojemu admiralu, ki je bil ohol, srčen mož , sem 
brez strahu v plameneče očí pogledal ; pogleda duhovnega gospoda pa, v kterem so britkost in bolečina , 
ljubezen inkrepost gorele, nisem mogel prestati. Povsod 
sem se mu vinikal . On pa me ni spustil izpred oči. 


Kakor dober pastir za zgubljeno ovčico je hodil za 
mano in ni pred poěival, da jo je našel in v svoj 

hlev pripeljal. Pred sem se ga bal, zdaj sem ga 
ljubiti mogel. S plamenečimi besedami ljubezni in 
svete goreěosti je z mano govoril. Razodel mi je 
nagnjusnost in revščino mojega živIjenja . Budil je v 
meni vero vZveličarjainupanjevneskončno usmiljenost. 
Dvajset let se nisem izpovedal . Povedal sem mu vse 
svoje grešno življenje in od njega peljan sem začel 
novo, bolje življenje. Oče Arkimbold je bil zdaj 

moj prijatelj, moj oče. Z njegovo pomočjo sem mogel 

posestvo kupiti in se pošteno živiti. Po njegovem 
nagovarjanju mi je dal premoMn kmet svojo dobro 

hčer, svojega edinega otroka v zakon, in tako je bil 
začetek mojega današnjega premoženja storjen . To 
vse je storil oče Arkimbold, moj oče . Njemu imam 
se zahvaliti za vse. Ko ste oteli njegovo živ1jenje , 
oteli ste moje. Vse kar imam, je njegovo! Zato se 
ne branita, vzeti te denarje, in če je teh premalo, 
varna dam rad še toliko . Zakaj bogat sem in smem 
reči, da ne teži ne en krivičen venar moje vesti !" 

„Ali tako kmalo mi ima povrnjeno biti, kar sem 
posodil? in tako dobro in varno je bilo posojeno !” je 
rekel Ménart odkrito ; „rad bi bil imel, da bi bil Bog 
to dalje obdržal in nebeški blagoslov za obresti dal!” 

„Vrjemite mi, da ne bo ostalo brez tega”, je 
rekel Štefan ; „na vajini poti se vama bo kraj carček 
prilegel, in gotovo je bolje, prinesti v svojo domovino 
polno mošnjo, kakor prazno culjo. — Kdo pa pride 
čez griě? en mož, pa sam zdi se mi, da ima orožje. 
Lesketa se z dalje, kakor svitlo jeklo” . Ménartu se 


je zdelo, da je Raul, tisti Raul, kteri je z enako hudobnostjo kakor s sovraštvom očeta Arkimbolda pre

ganjal. Razodel je svoje misli Štefanu . 

„Ježe”,rekeljeta, panebrez nepokoja . Poznam tega sleparja in nič dobrega ne pomeni to, da 
pride. Kakor rabeljnov pes lazi in sledi duhovne in 
vse, kteri sokralju privrženi. Kajnekituišče ? Ob 
ne pravem, prav ob ne pravem času mi pride. Le dva 
dni še, in jaz in moji bomo na trdnem! Zdaj pa velja, 
znebiti se ga z dobrim" . 

Prosil je Barba in Ménarta, naj gresta v drugo 
stanico, ker bi ji Raul gotovo spoznal in si kaj na

opačnega mislil. Tudi svojim sinovom je ukazal oditi, 
pa vender blizo ostati in pripravljenim biti, da bi 
prišli, ako bi treba bilo jih poklicati. Štefan je pohlevno odgovoril na Raulovo pozdravljenje, kteri je, 
še dobro opravljeno stanico ogledoval. 

„Kaj te je prineslo ?” ga vpraša Štefan mirno 
pa trdno. „Ali mi imaš kaj naročiti ?” 

„Daj mi najprvo kupico vina, Štefan”, mu odgovori in se vsede kar za mizo „ne morem trpeti 
jutranje megle v svojem želodcu” . 

Štefan je požvenčkal in ukazal Alojziju, da naj 
vina prinese . 

„Štefan”, je govoril Raul dalje in vino debelo pa 
žiral , „tvoje vino je dobro in dosti ljubši mi. Ali si 
vender križ odpravil, ki je toliko časa tvojo lepo hiš o 
grdil ? Prav si storil. Štefan, preč s to farško sleparijo 
in vražo. Luč in svoboda naj kraljujeta v naši deželi !” 

„Prava luč in prava svoboda! To tudi voščim”, 
mu odgovori Štefan pokojno, kolikor mu je bilo mo


46 

goče in se je prehajal po stanici, mornarsko pesem tiho 
poječ. Raul pa je pil in grajal farje in njih prijatelje. 

„Jaz mislim”, mu vgovori Štefan, „da nimaš ti 

kar nič, zavoljo česar bi jih grajal. Ali ni bil en tak 
far, kteri se je iz usmiljenja za tvojo mladost kralju 
pred noge vrgel in te s svojimi silnimi prošnjami 
rešil, da te niso na galejo peljali, na ktero si bil že 
komaj osemnajst let star zavoljo tatvin in razboje v 
obsojen?” 

„Molči, Štefan, in ne spominjaj me tega”, zakričal je Raul jezno ; „zato se nimam farjem zahvaliti. 
Ali ne veš, kaj so mi pozneje storili? ” 

„O prav dobro vem . Iz cerkvene občine so te 
djali, ker si očitno v pivnicah vero zaničeval, zako n 
prelomil in se duhovnim in posvetnim gosposkam zoprstavIjal!” 

„To je laž, nesramna laž !” je kričal Raul še 
bolj jezen. „Že takrat sem oznanoval, kaj je svoboda 
in enakost ; pa tepci me niso umeli . Že takrat sem 
razdrobil spone siljenja , s kterimi so nas farji in 
žlahtna gospoda vezali . Svoboden, svoboden sem hotel biti, in to je bilo moje hudodelstvo. Živi svoboda! ” 

„To tedaj je tvoja svoboda?” je rekel Štefan, 
kterega kri je bolj in bolj vreti začela. „Ali je vero 
zaničevati, najsvetejše resnice s nogami treti, ropati 
in krasti, nedolžnost zapeljevati, čednost preganjati , 
ali je to svoboda? ” 

„Štefan, ali tako ti govoriš o svobodi in ena 
kosti, stebrov republike? Bojim se, da si skriven prijatelj kraljestva. Ako nisi faršk in kraljev hlapec, trči 
z mano : Živela republika ! živi Danton, živi Robespier!” 


47 

„Strela jih ubij !” reče na to srčni in razkačeni 
sivček in vrže svojo kupico v steno, da so dalje č 
okrog kos6ki leteli. „Sram bodi vsacega Francoza, 
kteri more na zdravje tacih pošast piti !” 

„In smrt bodi tebi !” zavpije zlobno Raul, „kteri 
si najnesramniši izdajalec republike ;” in z boso sabljo 
plane na neoboroženega starčka. Pa ta se mu vmakne, 
ga spodbije in zgrabi s silno močjo za grlo. Raul si 

je vse prizadjal, da bi se mu iztrgal. Sabljo je od 
sebe vrgel in pištole iskal , ktero je imel za pasom. 
Pa vse je bilo zastonj . Štefan ga ni spustil . Z vs o 
močjo se je boril za svoje življenje in je hudobneža 
bolj in bolj stiskal in davil, da je rjul in pene tiščal. 
Njegovo kričanje je Bertrama, Nikolo in Ménarta priklicalo. Prestrašeni so hiteli očetu pomagat. Zdaj 
še le je zamogel Štefan brez nevarnosti za svoje živ1jenje Raula izpustiti ; Raul je na tla padel. — Mrtev je bil. 

Žalostno je gledal Štefan mrtvega. Bog ni hotel, 
da bi bil drugače umrl! Bog je moja priča, da 
nisem kriv tvoje smrti! Umoriti te nisem hotel, pa 
šlo je življenje za življenje ! Bog bodi tvoji duši 
milostiv!" 

Z grozo so ogledovali vsi Raulovo spačeno , š e 
po smrti divje, srdito obličje. Ménart seje spomnil 
besed, katere je še pred kratkim oče Arkimbold 
hudobnežu govoril, in kako kmalo, kako strašno so 
se mu zdaj spolnile ! 

„To ni bilo prvi pot,” je rekel Nikole da je 

oče Arkimbol€t v prihodnost vidil. Raul je umrl , 
kakor je živel, v grehu, pijanosti in kletvi!" 


„Njegova smrt bi nam utegnila nevarna biti, ” 
je rekel Štefan. „Pred ko je mogoče , moramo ta 
kraj zapustiti . Pokopljimo najprvo truplo . " Brez odloga 
so mrtvega v jamo zakopali, ker bi ga nihče lahko 
ne najdel. Štefan je hotel še očeta Arkimbolda z 
Alojzijem in Ano obiskati ; zakaj mogoče bi mu ne 
bilo, svojo domačijo zapustiti, od njega tolažbo in 
blagoslova ne prejeti. Brez odloga se je za odhod 
napravil . Njegova sinova sta imela do večera hišo 
varovati in vse za bég pripraviti. Še po noči so hoteli 
svojo domačijo zapustiti in daleč v Vandeji novo boljšo 
iskati. 

Ménart in Barba sta ponudila svojo pomoč ; pa 
prijazno so se jima za-njo zahvalili . Štefan jima je 
svetoval, naj potujeta dalje brez odloga ; zakaj nihče 
ni mogel vedeti , kaj bi ta žalostni prigodek tudi za 
nju prinesti znal. 

S solznimi očmi sta se poslovila Ménart in Barba 
pri jakih ljudéh, obljubivši trdno molčati zastran tega , 
kar se je zgodilo, in prejeto ljubezen v hvaležnim 
spominu ohraniti . 

„Barba,” je začel Mén.art, ko sta bila že pol 
ure od Štefanove hiše, „Barba, v malo dneh sva 
mnogo reči doživela . Barba, kakó ti je pri srcu?” 

„Dobro, Ménart!” je odgovorila ; „božjo pravičnost 
sem videla v kazni zatrjenega grešnika , videla sem 
pa tudi njegovo usmiljenost . Ali nama ni iz takó 
velicih nevarnosti pomagal? naji k pobožnemu duhovnu 
peljal in potem k dobremu Štefanu? in ali nama ni 
v najhujši sili, ko sva bila čisto ob vse denarje, zope t 
vse najino bogastvo nazaj dal ?” 


„In pa še veě, kakor to,” je rekel Ménart 
,pomagal nama je tudi k dobremu dejanju . Jaz namre č 
že mislim, da je bilo dobro delo, ko sva blagemu 
očetu svoje blagó in premoženje dala, brez upanja, 
da nama bo kedaj povrnjeno. Kakó je to, Barba, 
mula ne hodi takó lahko, kakor sicer zdi se mi , 
da mnogo veě nese, kakor včeraj." 

Barba je šla koj z Nackom z mule in preiskovanj e 
je v resnici pokazalo, da imá Ménart prav. Umetn o 
med drugo robo sta dva težka kosa najlepšega platna 
skrita ležala . V Žaklju so bile steklenke z vinom 
in prekajeno meso in več sladkarij za malega Nacka. 
Zavitek s 50 francozkimi cekini z napisom : „Za 
malega Nacka” je ležal v dnu žaklja skrbno zavit, 
in poleg njega majhen srebrn križček . Teh darov 
drug nihče ni mogel dati, kakor Štefan in njegovi 
otroci . Silno začudena in z ginjenim srcem sta Barba 
in Ménart se zahvalila svojim dobrotnikom za enako 
velike kakor z Ljubeznijo podane darove in nista mogla 
njih in očeta Arkimbolda prehvaliti. Premoženje, 
kakoršnega bi bila komaj upala, jima je bila v kratkem 
času takó čudovito naklonjeno, in obljubila sta zvesto 
in sklenila, obrniti to premoženje v čast božjo in v 
čast in veselje svojih dobrotnikov. 

II. 
Pricli k nam Tvoje kraljestvo. 
Ménart in Barba sta potovala tiho in kolikor 
se je dalo urno proti svoji domovini. Kakor nevidljiv 

Oče naš, 4 


varp ju je Arkimboldov blagoslov spremljeval, da bi 

odvračeval od nju vse nevarnosti, ktere je tisti drzni, 
brezpostavni čas tolikrat popotnikom naklonil . Srečno 
sta prišla v svojo domačijo in nista mogla dosti Boga 
zahvaliti, ko sta zopet po varni poti hoditi mogla, ko 
so ju tihi, mirni ljudje prijazno pozdravljali, ko sta 
smela nepreganjana in mirno hoditi zopet v cerkev , 
poslušati besedo Gospodovo in vživati presveto Telo 
Jezusovo. --

V Podgojzdu (Unterwalden) je bil Wnart domá. 
Ondi se je naselil in je blizo Stanzstadta, prijetne, 
velike vasi, sezidal hišico na koncu lepe doline, ki 
se proti Stanzu vléče. Podgojzdjanje se živé z živinorejo , 
z napravljanjem sira in s pridelovanjem najboljega, 
najžlahtnišega sadja. Kmalo si je tudi Ménart več 
krav kupil in je začel z veseljem svojo kmetijo . Saj 
je imel s čim začeti jo, ker so mu Španjoli in Štefan 
dovolj pomakov v roke dali. Ko se je iz stare koče, 
v kteri je med zidanjem prebival, v novo preselil, je 
rekel ves vesel : ,Barba, dobro se odseda! poglej najino čedno hišico, najine lepe krave in še celo najinega 
fantka, najinega Nacka! Barba! ali si še kaj želiš? " 

Barba se je Bogu zahvalila in veselila se naj 
bolj nad Nackom, ki je tako čvrsto rastel, in nad 
Ménartovim zdravjem , ktero je v mnogoletnem trpljenji in pomanjkanji v vojski zelo trpelo. V domačem , 
krepkem zraku in pri redovnem, prostem živežu se 
je pa zopet popravilo, Radostno in s pravim veseljem 

je opravljal svoja dela. Nič mu ni bilo težavno. Vse 
mu je šlo lahko od rok. Blagoslov božji je bil v njegovi hiši, in ta blagoslov je bil velik . 


51 

Največji blagoslov je bil pa za oba tihi veseli 
mir, ki je mej njima kraIjeval, in ta mir je izviral 

iz prave srčne Ijubezni, iz pravega krepkega zaupanj a 
v Boga, in iz dobre poštene vesti. 

Ménart in Barba sta vedno prve dolžnosti kr

ščanskih zakonskih pomnila, z molitvijo, ljubeznijo i n 
lepimi izgledi se vzajemno k dobremu spodbadala in 
se tako vzajemno po opominu aposteljna, k svetosti 
napeljevala. Zato sta vselej skupaj jutranjo in večerno 
molitev opravljala in klečé s svojim sinčkom v sredi 
Bogu svoje veselje in svoje nadloge darovala . Skupaj 
sta hodila v cerkev k službi božji in prav grdo vrem e 
je moglo biti, 6e je mogel Nacek doma ostati . Nacek 
je pa tudi sam po hiši nebeškega očeta hrepenel. 
Nikakoršen mraz in nikakoršen led ni mogel fantka 
zadržati doma, ko je začel dobro hoditi . 

Tako pobožno, prosto in vender tako krepko 
sta Ménart in Barba tiho gospodarila. Očitno je Bog 
iz nebes poblagoslovil njuno svetost in bogoljubnost . 
Nju premoženje je rastlo. Marsiktera nesreča, ktera 
je njune sosede na živini ali po bolezni zadela, se je 
nju ognila ; marsikaj dobrega, kar druzih ni zadelo , 
sta bila ona deležna. Kedar sta se poprejšne revščin e 
spomnila, je Barba vselej pobožno oko v nebo vzdignila 
ter rekla : „Ménart, ne pozabiva tega, kteri nama vse 
dobro daje! Prosiva ga, da nama najino največje bogastvo na zemlji, najinega otroka pusti in obvaruje ! ” 

„Prav imaš, Barba, to je najino bogastvo”, je 
rekel Ménart , in Nacka na svoje srce pritisnil ; „ta 
naji bo bogatil z ljubeznijo do Jezusa, z zvesto hvaležnostjo, z voljno pokorščino” . 

4* 


Da bi pa svojemu otroku tacih darov naklonila, 
to je, da bi ga zveste natanjčne pokorščine navadila, 
vero v Jezusa in Ijubezen do njega v njem zbudila , 
njegovo srce za pravico in sramožljivost vtrdila, ---
to doseči, so se stariši najbolj prizadevali. 

Kedar so bili vsi opravki dneva opravljeni in 
je tihi večer z milo svitlobo in hladno sapico se v 
dolino vlegel, sta sedela Ménart in Barba z Nackom 
v senci evetečega drevja, sta ondi večerjala in se lepo 
pogovarjala. Tukaj posebnoje Nacek prvo podučenje 

o Bogu od svojih starišev prejel . Rad in vesel jih 
je posluša] . Ker sta ga oče in mati presrěno ljubila, 
čutil je, kako neskončno velika mora božja ljubezen 
biti, ki mu je tako dobre rednike dala. 
V sredi med krasnimi , velikanskimi planinami , 
silne gore nad sabo, globoka jezera in sumeče rek e 
pred sabo je gledal v njih ravno toliko prič božje 
vsemogočnosti in velikosti, Barba mu je pripovedovala o raju, o Adamu in Evi, od nju nepokornosti, od nju kazni. Solze so zalile fantu (oči in britko 
ter vstrašen je rekel : „Ali tako ljubega Boga sta 
mogla razžaliti v vseh rečeh mu hočem pokoren biti, 
pa tudi vam in očetu. Nikolj me ne smete nepokornega videti” . Potem se je jezil nad zapeljivo kačo, 
ktera ju je zapeljala. Kar je Nacek obetal , da bo 
pokoren, je bilo tudi res. Barba in. Ménart sta imela 
pravo veselje nad njegovo voljno pokornostjo. 

Nacek, vedoželjni fant, želel je zvedeti, kako se 
je ljudem po grehu godilo. Barba mu ni zamolčala 
nasledkov greha in revščine, ktera je zgubo božje 
milosti, smrt telesa in zbujeno poželjenje hudega lju


53 

dem prinesla. Vstrašil se je fantek. „Oh, take dobrote zgubiti”, je zdihoval, „Iočiti se od najljubšega 
očeta, in po svetu tapati, kakor zapuščene ovce, ki 
nimajo ne pastirja ne hleva. 0 mati, kako strašno, 
kako britko je to! Kaj bi bilo z mano, čebi me 
vi in oče zapustili, 6e bi brez jedi in pijače, brez 
strehe in obleke po svetu laziti mogel. kako se 
hočem greha varovati, da le pri vas ostati smem in 
da me bo nebeški 0če rad imel. Mati, ali so bili 
ljudje potem popolnoma zgubIjeni? Ali se jih ni 
nihče usmilil? Njih revsčina je bila presilno velika! ” 

„Bog se je po svoji neskončni usmiljenosti ne 
srečnih ljudi usmilil”, je govorila Barba dalje , „in 
jim je kaj dobrega, mogočnega pomočnika poslal” . 
Pripovedovala mu je zdaj o Jezusu, Sinu božjem, kteri 
se je po volji nebeškega očeta včlovečil, je za grešne 
ljudi iz ljubezni trpel, za -nje prebritko smrt pretrpel, da jih je s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo 
večne kazni odrešil, z razžaljenim očetom spravil in 
zopet otroke nebeške naredil . Nacek se je jokal, ko 
so mu mati povedali, da tudi za njega Zveličar 
svojo predrago kri prelil . Hvaležno je kuševal in s 
solzami močil tisti križek, kterega mu je njegov krstn i 
boter, španjolski polkovnik, na verižici okrog vratú 
obesil in kteri odsihmal ni več z njegovega vratú 
prišel. Njegov otroški um si je že takrat mislil velikost in neskončnost ljubezni in pravičnosti božje , 
ktera se ni nikjer lepše in bolj živo pokazala, kakor 
v odrešenji in v smrti Jezusovi. „Oh”, je rekel, ,,svojega edinega Sina je daroval nebeški Uče za nas ? 
Tako zlo nas je ljubil! Mati ! jaz sem tudi vaš edini 


54 

sin. Vi me tudi prav prisrčno ljubite. Mati, ali bi 
vi bili mene dali?" je vprašal in objel s svojimi ročicami mater in se je pritisnil na njene prsi. „Mati, 
ali bi me dali trpinčiti in križati?” 

Barba se''je vstraši1a ; njeno srce se je treslo 
in trepetalo. Nikolj ni ljubezni božje bolj živo in 

bolj globoko občutila, kakor zdaj . Meč jej je šinil 
skozi srce. Mislila je, koliko britkosti je deviška 

mati pri križu trpela, in Boga je prosila, pustiti jej 
edinega. 

Nacek je lepo rastel. Na njegovih licih so 
cvetele rože nedolžnosti, iz njegovih oči so sijali žark i 
jasne, zdrave, krepke duše. Ménart in Barba sta ga 
zdaj v šolo poslala , in sta mu tudi domá pomagala, 
tako, da je v kratkem v pripravnosti in pridnosti vs e 
druge šolarje prekosil . S srčnim veseljem je hodil 
v šolo in v cerkev, kjer je njegova otroško pobožna 
duša v molitvi in v poslušanji besede božje, ktero so mu 
stariši doma razkladali, živež imela . Ko je s starostjo 
tudi njegov život mo6neji prihajal, je pomagal, kakor 
je mogel, materi v hiši, očetu v vrtu ali pa na paši. 
Na planinah, kjer je imel nad sabo jasno nebo, pred 
sabo cvete6e travnike, se je v sredi svojih lepih ve 
selih ěed neizrečeno srečnega čutil . S svojimi ovcami 
in jagnjiěki se igraje je marsikter vesel teden svojega 
življenja preživel zdaj je pel, zdaj molil in učil se. 

Priverilo se je poslednje dni meseca avgusta 
leta 1798 ., da se je koza splašila in ěedo zapustivši 
zdaj gori zdaj doli kakor divja bezljala . Nacek je tekel 
za njo . Pa brza živinica ga je vedno globokeje in 
globokeje v dolino peljala in se mu ni dala nikakor 


vjeti. Nacek se ni dal vtruditi. Skušal se je skoraj 
z njo v urnosti in večkrat je mislil, da jo že ima, 
pa mu je zopet všla. Tako je prišel že skoraj večer 
in pod goro, kjer se je sumeč potok med skalovjem 
vil, zagleda Nacek ves zavzet mlin. „DaIječ sem zašel”, je rekel in prijel kozo, ktero je šumenje vode 
in ropotanje mlina omamilo, in jo vjarne brez opore. 

„Da imam le svojo kozo!” Skoraj dve uri je tekal 
za kozo. Ves truden je šel tedaj v mlin in prosil 
kaj jesti. Mlinarica, priletna žena, z modrim pa prijaznim obličjem, je prijazno sprejela fanta, kterijije 
naravnost povedal, kaj se mu je zgodilo, in je mleka 
in kruha prosil. 

„Dala ti born obojega”, mu je rekla prijazno. 
„Dobro poznam tvoje stariše. Kako si pa mogel zavoljo ene živali svoje življenje v tako nevarnost djati ? ” 
in skoraj prestrašena je pogledovala zdaj fanta, zdaj 
strme s prepadi preorane gore, s kterih je drzni 

Nacek skoraj tekoč prišel . 

„Da bi le zopet tako gori prišel”, je rekel srčni 
fant, „kakor sem doli prišel. Pa malo težeje me bo 
stalo”. 

„Nacek”, ga je posvarila mlinarica, „ali hočeš 
zopet Boga skušati? Tvoja čeda to noč lahko na 
paši pod milim nebom ostane noč je topla in prijetna, 
tebe bom pa, ko se naješ, po hlapcu domu peljati dala” . 

Nacek se je malo branil, potem pa se je vdal 
in je prav z veseljem večerjal. Mlinarici se je živi , 
prijazni fantek zelo dopadel, in rada je njegovo umno 
in prosto govorjenje poslušala. Berač je prišel k njima 
in ju je daru prosil. Nacek mu je koj lep kos svojega 


kruha dal, mlinarica mu je pa par vatlov platna za 
srajco odrezala. Iz hvaležnosti je molil mož Oče naš. 
Nacek in mlinarica sta ga pobožno poslušala. Ko je 
pa molil : „Gospod! pridi k nam tvoje kraljestvo ! ” 
je mlinarica zdihnila in z milim glasom prosila „Da 
Gospod! Daj, da pride k nam tvoje kraljestvo”, in je 
ponižno svojo glavo priklonila . Berač pa je neha l 
moliti in rekel nevoljen : „Žena, ali nimate vsega, 
česar- vaše srce poželi. Ali niste zdravi in trdni ? 
Ali ne živite s svojim možem mirno in dovoljno? al i 
vaši otroci niso dobro izrejeni in vsi dobro preskrbljeni , 
tako, da že vnuke pestovate? Ali niste vi najbolj 
dobrotljiva žena celega kraja? Kaj še hočete več ? 
Kaj še manjka k vaši sreči ? Saj imate že tu na 
zemlji nebeško kraljestvo in ni vam treba, da bi ga 
še želeli” . „JernaČ”, mu reče mlinarica ostro in raz

žaljena, „govorig, kakor unieš . Več kakor dobro jesti 
in piti, igrati in plesati nisi nikoli želel in na več 
tudi mislil nisi. V človeku pa je hrepenenje in že1 jenje, kterega nobeno posvetno veselje, nobeno pozemeljsko vživanje ne vpokoji, to je hrepenenje p o 
Bogu in njegovem kraIjestvu, po tistem izveliěanju, 
kterega ni nobeno oko videlo, nobeno uho slišalo in 
nobeno človeško srce čutilo” . 

„Z vami se prepirati, me nič kaj ne veseli”, jej 
odgovori berač vkljubljivo . ,Vi ste za starega Jernača 
preučeni, vedno berete in ne zamudite nobene pridige . 
Jaz tega ne morem. Moram hoditi in si svoj kruhek 
težko pred durmi bogantincev sprositi, da lakote ne 
poginem. Nihče me nima v skrbi, da bi mi kaj na 
dom poslal . Če v časi ves izdelan frakeljček žganja 


57 

izpijem, ker mi je navadno vino prekislo, dobro pa 
predrago, brusijo bogatinci jezike, kolikor morejo . 
Jaz pa upam, da bodem kot berač tako v nebešk o 
kraljestvo prišel, kakor bogatinci s polnimi vrečam i 
denarja in polnimi sodi vina. " 

„Gotovo, Jernač, ako bi imel ti pravega duha 
ubožnosti, vérne, iz ljubezni do Boga se darujoče 
ubožnosti, kakor si jo je pobožni brat Nikolaj pred 
štirimi sto leti izvolil, bi gotovo lože v nebeško kra-
Ijestvo prišel, kakor vsak bogatinec, če je še tako 
pobožen. Toda ti si zabredel v pijanost in lenobo, 
zaradi tega ti prava luč ne more posvetiti . ” 

„Kaj veste vi, mati, kako ubozega revščin a 
tare?” jo vpraša zaničevaje in brhko berač . „Ali 
ste kedaj stradali in žejo trpeli? Ali ste kedaj raztrgani hodili in mraz zime trpeli? Ali ste kedaj 
zaničevani bili, kakor so ubogi ljudje ? ” 

„Vem kaj je siromaštvo,” odgovori mlinarica 
pokojno ; „s siromaštvom in upanjem sem mlin prevzela ; pa sem vender siromaštvo silo lože prestala, 
kakor skušnjave, ktere mi je bogastvo prineslo. Gospod, tebi je znano, koliko me je stalo, odvrniti svoj e 
srce od bogastva urno pridobljenega in ga tebi ohraniti !” Pomigala je beraku, da naj gre, in žalostno 
je svojo glavo priklonila globoko v misli zatopljena. 

— Nacek je stopil k njej, jo vprašaje gledajoč. Kar 
prime mlinarica naglo, kakor od veselega, sladkega 
upanja razsvitljena, fantove roke in reče : „O ljubi 
moj Nacek! Išči le samo eno, kraljestvo božje, večn o 
zveličanje, in vse drugo malo Čislaj!” 

„Kje pa je kraljestvo božje?” jo vpraša Ignacij, 
„in kakošno zveličanje me čaka ondi? ” 

Mlinarica je hotela odgovoriti ; pa naglo je obmolknila, in ga, polna ljubezni za ročice držé prosila , 
naj v njenem imenu stariše pozdravi in kmalo zopet 
pride. Peljala ga je k Andreju, mlinskemu hlapcu, 
kteri je z kozo že čakal, in mu priporočila, naj fanta 
varno njegovim starišem pripelje. Nacku ni bilo 
ljubo, da se je moral tako hitro od dobre mlinarice 

ločiti. Kaj rad bi jo bil še izpraševal o kraljestvu 
božjem, o angeljih in svetnikih, ki ondi prebivajo, o 
veselji, ktero Bog ondi pobožnim deli. Namesto mlinarice je imel zdaj Andrej odgovarjati mu na vpra

šanja o kraljestvu božjem . Pa ta mu je le malo povedati vedel. Samo to je vedel, da je gori pri Bogu 

očetu prav dobro živeti, da sta tudi Bog sin, izveličar in sveti duh gori z materjo božjo, sveto devico 
in vsemi ange1ji in svetniki. Tako vsaj so ga stara 
mati učili in to so mu tudi gospod župnik potrdili 
in še pristavili, da, kakor je nebeško kraljestvo lepo, 
vender silno težko, gori priti, in samo to njemu, Andreju namreč, ni bilo všeč . 

„In jaz moram vender gori priti, " je rekel fantek 
živo . Vsaj sem na najvišje goré svojega kraja priplezal. Dobro znam na goré hoditi, še bolje pa plavati in skakati, in goro bi rad videl, na ktero bi ne 
prišel. Povem ti, Andrej, da moram v nebeško kraljestvo priti, in če bi si obé nogi ožulil in glavo in 
roki polomil . ” 

Andrej se je smejal fantovemu prostemu govorjenju in mu je svetoval, naj prosi angelje, zakaj k ne


besom leteti je lože, kakor vanje plezati. „Ako more 

moj angeljček varh kaj časa, brez svojih perutnic biti, 
da bi škode ne trpel, mi jih bode gotovo posodil, da 
bodem v nebeško kraljestvo prišel ; in če bodem potoma opešal ali vtrujen obležal, vem gotovo, da me 
bode našel”, je rekel pobožni fantek in je obrnil svoje 
čiste oči v nebo. Gori so svitle in mile zvezdice 
migljale in Nacek je mislil, da je vsaka njih svitel , 
prijazen angeljček. Tiho in pobožno je sklenil svoji 
ročici in prosil Boga, da naj ga pusti v nebeško kraljestvo priti, pa ne samo njega, ampak tudi očeta i n 
mater, potem njegove prijatelje in sosede vse. Tudi 
mlinarice in hlapca Andreja ni pozabil. Tako je šel 
dolgo molěé in zamišljen poleg svojega vodnika. Noč 
je vedno tamneja in hladneja prihajala, ali v srcu 
fantkovem je bilo vedno svitleje in gorkeje. V svoji 
domišliji in otročjem hrepenenji si je slikal nebeško 
kraljestvo. Videl je sedež trojedinega Boga, Marijo , 
klečečo pred sedežem, obdano od ange1jev in zveličanih duhov. Tu je bila vsa svitloba, vse veselje , 
vse veličastvo, vse godba, petje, hvala in zahvala. 
Od teh ljubih podob, od vročega hrepenenja vnét j e 
tudi zagnal svoj nedolžni, prijetni glas in je pel v 
hvalo božjo pobožno pesem, ktero so ga njegovi stariši naučili in večkrat z njim molili. — 

Dal* po dolini se je razlegal ta srčni in vender tako krepki glas. Andrej se je čudil in poslušal, 
pa varoval se je, fantka v njegovi pobožnosti motiti, 
kar ju nekdo, ki je po stranski poti prišel, po katoliško pozdravi, rekoč : „Hvaljen bodi Jezus Kristus!” 

Amen v večne čase!" odgovori Nacek, in Andrej in 


60 

fantek sta spoznala očeta Vilibalda iz samostana Ange1jgorskega , kteri se je veěkrat pri Nackovih stariših 
oglasil in nikoli ni prišel brez kakega darila za Nacka . 
Tudi Andrej je bil z očetom znan, ker je veěkrat žito 
v samostan vozil, in mu je rad fantka prepustil, da 
ga je dalje peljal, priporoěivši se njegovi molitvi . O . 
Vilibald je hotel namreč še tisti večer Ménarta obiskati 
in pri njem prenočiti. Se nikoli ni Nacek očeta bolj 
srčno pozdravil, kakor ta pot. Z otročjo odkritostjo 
mu je razodel svojo vročo željo, kaj več zvedeti o 
nebeškem kraljestvu, ker si je mislil, da mora on kot 
duhovnik in učen gospod to bolje vedeti, kakor drugi . 
'06e ga je poslušal . Poznal je Nackovo srce in vedel, 
da so njegove vednosti in njegov um daIječ nad njegovo starostjo. „Kakošno neki je nebeško kraljestvo, 
Nacek? Povej mi! ” 

„Ne morem si ga prav prav misliti”, odgovori 
fantek žalostno. ,,Kedar mi oče in mati o deželah 
in ljudeh pripovedujeta in mi jih popišeta, si prav 
lehko mislim, kakošni bi biti vtegnili. Pri nebeškem 
kraljestvu pa tega ne morem . Ako si hočem to, kar 
šem o nebeškem kraljestvu slišal prav narisati in si 
v podobi pred oči postaviti, sem ves omamljen in tako 
mi je, kakor če bi dolgo v solnce gledal in ves oslep-
Ijen sem. Mati so mi enkrat o raji pripovedovali. 
Rekli so, da ga zlato zidovje obdaja. Veliki biseri 
so njegova vrata, in tla so z demanti vložena . Znotraj 
pa prekrasen vrt z žlahtnimi drevesi, sadeži in cvetkami okiněan. Ondi ne gre solnce nikolj v zaton, 
temuě dan je vedno in lepo jasno vreme. Naj

lepši ptički pojo tam. Angelji se sprehajajo v njem, 


61 

se prijazno z ljudmi pogovarjajo in jih gostujejo s 
presladkimi nebeškimi jedmi . Karkoli človek želí, se 
mu zgodi. Večno življenje imajo in veselje, ki je od 
dneva do dneva večje. Jaz mislim, da bi to veselje, 
ko bi sto in stokrat pomnoženo bilo, vender zveličanj u 
nebeškega kraljestva enako bilo . Ali vi ne mislite, 

tudi tako? 

.

„Enako bilo?” je rekel oče zavzet m skoraj nevoljen. „Enako bi bilo? Ali si more človek v svoji 
najgoreěeji domišljiji misliti le trohico zveličanja, ktero 
je tistemu enako, o kterem apostelj govori, da njegove 
velikosti in lepote ni nobeno oko videlo, nobeno uh o 
slišalo, nobeno človeško srce občutilo? Misli si Nacek, 
če moreš, da si pri Bogu, pri najvišjem, najlepšem, 
najljubeznjivšem bitji, pri svojem nebeškem Kralji. 
Misli si, Nacek, da si pri svojem preljubem Zveličarj i 
Jezusu, pri svetem Duhu in vse tri &Me* vredn e 
osebe ti delé obilnost svojega zveličanja in svoje ljubezni . Ti smeš njih sveto, svitlo obličje gledati, njih 
roke prijemati, na njih srcu ležati. Skrivnosti nebes 
in zemIje se ti razodenejo. Božje vsemogočnosti se 
smeš vdele2iti in vsaka želja se ti spolni. Misli si, 
Nacek, da te Marija, ljuba Mati božja, kot svojega 
sinčka na rokah nosi, da te angelji in svetniki v svojo 
sveto družbo vzamejo in neso k tistemu nebeškem u 
kosilu, kterega sladnosti noben urn ne zapopade! --
Oh, molči, človeški jezik!” je ustavil oče sam svoje 
besede. „Kako si upaš popisovati nebeško zveličanje , 
pred kterim celó jeziki angeljev omolknejo” . 

Tiho, s tihim dušnim veseljem je poslušal Nacek 

o . Vilibalda lepi popis. Da sme biti pri Bogu Očetu, 

ki ga je ustvaril, da srne biti pri Sinu Božjem, kteri 
ga je poln ljubezni na sv. križi odrešil, da ga sv. Duh, 
duh svitlobe in milosti razsvetljuje in ljubi, okako 
sladko upanje je to v njegovo nedolžno dušo vlivalo ! 
Spomnil se je zopet Andrejevih besed, da je težko, 
tega veselja deležen biti in srce mu je skorej vpadlo. 
„V tako nebeško zveličanje priti mora težko, prav 
težko biti!” je vprašal skrbno o . Vilibalda in mu je 
povedal besede mlinskega hlapca. Judi mati so mi 
rekli", je pristavil, „da pred bisernimi vratmi raja 
tri divje zverine leže, prav za prav pa trije hudi 
duhovi v podobi zverin, lev, kteri s svojimi šapami 
pobije vsacega, kteri se hoče vratom bližati ; velika 
kača, ktera se vsacega ovije in ga zmečka, in divji , 
triglavat zmaj, kteri s svojim strupenim dihanjem 
smrt in kugo razširja” . 

„Mati imajo prav”, je zdihnil o . Vilibald. „Tri 
hude divje zverine, poželjivost mesa in oči pa napuh 
življenja vsakemu branijo v raj, in raztrgajo vse , 
kteri se jim približajo” . 

„Ali je celó tako težko”, je vprašal Nacek dalje, 
„v nebeško kraljestvo priti? Tako bi rad vanj prišel ? 
Kaj pa moram storiti, da v lepo, čudno kraljestv o 
pridem? ” 

„Verovati in ljubiti, ljubi moj Nacek?” je odgovoril o. Vilibald. „S tem premagaš vse napotke, vse 
duhove, kteri ti pot v nebesa zapirajo” . 

„Verovati in ljubiti?” je vprašal Nacek. „Kaj 
pa naj verujem, kaj pa naj ljubim? ” 
Prišla sta zdaj do križa na polji. Bleda svitloba 
lune je sijala na telo križanega in je kazala njegovo 


63 

trpljenje, O. Vilibald je obstal tiho žalostno na križ 
pogledovaje. „Ali poznaš tega, ki na križi visi?” je 
vprašal fantka. „To je moj Gospod in Zveličar, Sin 
božji, ki na križi visi, in za mene trpi in mučen 
umira”, je odgovoril Nacek in je svoje roke pobožno 
sklenil. „Njemu bodi hvala v vse veke!” 

„V njega moreš verovati, v njega, kot edino 
rojenega Sina božjega. Verovati moraš, kar je učil, 
in po svoji sveti katoliški cerkvi vedno oznanuje! ” 

„Da,” je obljubil Nacek, „rad verujem v njega 
in vsako njegovih besed hočem prav trdno kot resnično 
vrjéti,” in glasno in pobožno je začel pred križem 
apostoljsko véro moliti. To je Vilibaldovo srce globok o 
ganilo. „Naj ostane tvoja véra vedno čista in ponižna,” je rekel „ljubi moj Nacek, ohrani le svojo 
vero kot svoje največje bogastvo! Čislaj jo bolj kakor 
svoje živIjenje! Živi in umri za njo! Silno žalostni 
časi so zdaj za tiste , kteri v Zveličarja verjujo in 
njegovi cerkvi zvesti ostati hočejo. Zasmehovanje in 
zaničevanje, preganjanje in zat6ranje, mučenje in 
smrt zadene dostikrat vérne . 0 ljubi moj Nacek , 
tudi tebi zn6, ura skušnje priti . Takrat se drži v 
sili in smrti svojega Zveličarja ! ” 

„Kdo me more od njega strgati?” je rekel srčni 
fantek, in njegove oči so se svetile. „Duhovni oče, 
kdo ? Ali jaz bi njega zatajil, kteri je za mene kri ž 
nosil, trpel in umrl? Za očeta in mater bi mogel 
umréti, zakaj bi tudi ne mogel za svojega Gospoda in 
Zveličarja, kteri me je do smrti ljubil? ” 

„Tako je prav, ljubi Nacek ; tako mora krščanski 
otrok govoriti,” je rekel oče. ,,Vse za njega, vse 


za tvojega Gospoda in Zveličarja. To je prava, Bogu 
dopadljiva, v ljubezni djavna véra. Ni dosti , da 
kristijan veruje, tudi ljubiti mora kristijan, kteri hoče 

po svoji véri zveličan biti, in svojo ljubzen do Jezusa 
pokazati s tOrn, da vse zapovédi natanjko spolnuje , 
vse iz ljubezni do njega stori in si tak biti prizadéva, 
kakoršen je Jezus sam bil. Glej, Nacek, to je prava 
Ijub6zen . " 

„Za svojega Gospoda hočem umréti in živeti,” 
je rekel fantek. „Tolikrat sem si želel, da bi naš 
Gospod in Zveličar še med nami živel. 0 kako rad 
bi bil pri njem! Noč in dan bi pri njem ostal in 
bi ga nikoli ne zapustil. Nikoli bi ne néhal, njegov o 
ljubeznjivo obličje gledati in njegove sladke beséde 
poslušati. Njegov najzvestejši učenec bi hotel biti. 
Vsako njegovo povelje bi natanjko in zadovoljno spolnil. 
Povsod bi šel za njim in jedi in pijače bi mu nosil . 
Ne jenjal in ne počival bi pred, dokler bi me tako 
ljubil kakor je Janeza, svojega najljubšega učenca, 

o kterem so mi mati toliko pripovedovali. če bi 
me tako ljubil. 0, če bi bil tukaj, kako bi ga prosil 
za to 1jub6zen.! ” 
„Saj je tudi pri nas, Nacek,” mu reče oče. 
Saj nam je obIjubil, tam biti, kjer so dva ali trijé 
v njegovem im6nu zbrani. Ušesa tvojega Zveličarja 
so tvojo prošnjo slišala. Njegovo oko vidi v tvoj e 
srce in pozná tvojo ljubezen. Da, Nacek, Jezus 
prebiva med nami. Ali poznaš najsvetejšega vse h 
zakramentov ? " 

„To je presveto Telo našega Gospoda , presveti 
zakrament altarja,” odgovori Nacek in pripogne svoja 


kolčna, „Visoko češěeno in hvaljeno bodi zdaj in v 
véke !” — „Tu v tem presvetem zakramentu prebiv a 
Jezus skrit v kruhu in vinu mej svojimi vérnimi, 
ktere s svojo stanovitno , osrečujočo priěujoěnostj o 
razveseljuje, tolaži in okrepčuje ! Ljubi Nacek, kedar 
prideš v cerkev, kjer mašnik namest Jezusa svet o 
daritev opravlja , kjer verni v molitvi kleěé in s hrepenkimi , po pokori očiščenimi srci presveto jéd , 
Gospodovo telo prejémajo in se z njim zedinjajo ; -
potem, Nacek, potem vidiš kraljestvo božje, kraljésto 

čednosti in resnice, ktero je Jezus tukaj v svoji cerkv i 
ustanovil . ” 

„In v Wm kraljestvu sem tudi jaz, jelite? i n 

hočem tudi biti v Jezusovem kraljestvu,” je rekel 
Nacek goreče . — „Ti, ljubi Nacek in vsi tisti so v 
kraljestvu božjem, kteri v njega verujejo in so krščeni 
na presvéto imé Trojice in trdno za resnično verujejo , 
da je katoliška cerkev edina in prava, ktero je Zveličar 
ustanovil in jo sveti Duh razsvetluje, kteri spoznajo , 
da so škofje te cerkve pravi nasledniki aposteljno v 
in spoštujejo papeža v Rimu za naslednika svetega 
Petra in za vidljivega poglavarja svete cerkve, kterega 
je Jezus postavil, kteri tedaj verujejo in z ljubeznijo 
in pokornostjo do zapovedi Jezusovih in cerkvenih t o 

vero pričajo, z vrednim prejemanjem svetih zakramentov po popolnosti hrepené , kteri hočejo za svojega 
Gospoda in kralja Jezusa živéti in umréti. — Ti so 
v kraljestvu božjem, ti so podložniki božji in on ji h 
bo enkrat iz tega posvetnega kraljestva, kjer je toliko 
trpljenja in vojskovanja, v nebeško kraljestvo pripelja l 
v večno svitlobo, v večno veselje . ” 

Oce nag . 5 


„Ali niso vsi v kraljéstvu božjem?” je vprašal 
Nacek. 

„Niso vsi,” mu odgovori oče . „Ne verujej o 
vsi v Jezusa, Odrešenika svetá. Mnogo jih je, kteri 
nič ne véjo o njem in o njegovem zveličajočem uku. 
Oni še živé v tamoti brezvernosti in molijo namest o 
pravega trojedinega Boga malike . ” 

„Kaj pravite ?” je rekel fantek ves prestrašen. 
„Ali ne poznajo nebeškega očeta ? Ali ne slišijo nič 

o našem Ljubem Zveličarju ? Ali je dalječ od njih ? 
Ali ne morem do njih priti? Pripovedoval bi jim o 
Jezusu in o njegovi neskončni Ljubezni. Prosil bi 
jih, naj svoje malike zapusté in pravega Boga molijo . 
Ali ni nikogar, kteri bi se jih usmilil in bi jim Jezusa 
pokazal?” 
„Da, Nacek, pobožni gospodje imajo usmiljenj e 
z njimi in gredo k tem nesrečnim Ljudem. Čez morje 
se prepeljavajo, čez hribe hodijo, gojzde prem6rijo , 
da ubožčke poduěujejo in v kraljestvo Jezusovo vodijo. 
Vse trpé , ne bojé se ne muk ne smrti, da svoji m 
bratom pomagajo . ” 

„O, to so časti vredni, pobožni možje, kako jih 
občudujem. Kako jihljubim,” je rekel Nacek. „Kako 
rad bi jim pomagal!” „Moli vsak dan,” je dejal 
oče, „da bode Bog prizadejanja téh vnetih duhovnov 
podpiral in jim srečo dodelil, pogane in nevernike 
spreobrniti in v kraljestvo božje vpeljati, in tvoja 
molitev jim bode gotovo pomagala!” „Molil bodem, ” 
je obljubil fantek, „vsaki dan bodem za-nje molil, i n 
kedar bodem stareji in veči , bodem šel sam k njim 
in z njimi vse nevarnosti trpel !” 


„Prosi tudi za tiste,” je govoril oče dalje, „kteri 
v Jezusa sicer verujejo, pa njegovih zapovedi ne spolnujejo. 0, ljubi moj Nacek, tacih je mnogo! Da, 
mnogo jih je, kteri v njega verujejo, imajo njegovo 
besedo, pa od greha vjeti prestopajo njegove zapovedi , 
opuščajo molitev, ne hodijo v cerkev in k svetim zakramentom in zgubljajo tako s svojo krivico kraljestvo 
božje, ktero jim je bilo pri svetem krstu obljubljeno . 
Prosi za nje, da ne bodo samo verovali, kakor duhov i 
pekla, ampak tudi ljubili, kakor angelji nebeški! Zakaj vera brez dobrih del je mrtva”. Fantek je obljubil. 

,,Mnogo je tudi kristijanov, kteri v Jezusa kot 
Sina božjega verujejo, pa njegovo cerkev zaničujejo 
in ne6ejo pokorni biti njej, ktpro je vender on s 
svojo krvjo v zveličanje ljudi ustanovil, ktero s svojim 
svetim Duhom vlada in kteri je svojo pomoč obljubil 
do konca sveta. Ti so se od svoje matere, od cerkve 

ločili in besede Gospodove pozabili, ki govori, da, 
kdor cerkev zaničuje, tudi on njega zaničuje. 0 ljubi 
Nacek, prosi tudi za to , da bodo cerkev kot mater 
spoznali in po nji k nebeškemu očetu prišli . Zakaj 
kdor nima cerkve za svojo iaater, ne more Boga za 
očeta imeti! Nacek, še enkrat te prosim, imej ver o 
za največje bogastvo . Samo po nji, po v ljubezni 
djavni, dobra dela delaj oči veri boš prišel v kraIjestvo božje! — 

S temi pogovori sta prišla do Menartove hiše. 

Večkrat se je zgodilo, da je Nacek tako pozno od 
svoje čede domu prišel. Zavoljo tega njegovi stariši 
tudi nič niso skrbeli, ker ga tako dolgo ni bilo. Pa 
vender ga je mati svarila zavoljo drznosti, ko je po

5* 


68 

vedal, kako je šel za kozo . Z navadno srčnostjo in 
odkritim veseljem je bil o . Vilibald sprejet. Pa vender 
je spoznal, da je nekaka žalost Barbi, njeno sicer tako 
prijazno lice omračila in tudi na Ménartovem krepkem 
obrazu se je neka skrb in otožnost brala. Ko je oče 
s tiho žalostjo oba nekaj časa pogledoval, je vzdignil 
svoje ()či k nebesom ter rekel: „Ménart, Barba, srčna 
bodita! Ura skušnje je bila! Prestojrno jo, kakor s o 
jo naši pobožni, hrabri predniki pri Sempahu in Mongartnu prestali! Bog je z nami, na naši strani j e 
pravična reě! ” 

„To je moja tolažba in moje zaupanje”, je od 
govoril M6nart ; „zato ne born obupal” . 

„Mi že mar veste”, je govoril oče dalje , „da 
ima naše Podgojzdno ljudstvo priseči na to, kar nam 
hoěejo Francozje po sili vriniti? ” 

„Oni hoěejo pa pri Bogu in pri sveti Devici v 
Puščavi, mi ne prisežemo. Taka prisega je zopr Boga 
in nag() vest, je zoper vero in našo domovino” . 

„Nikdar ne, te prisege ne moremo priseči . Francozje so pogodbo prelomili in nas hočejo k nekrivic i 
siliti. Kamor so še Francozje prišli, je šla za njimi 
pobuna, nevera, zaničevanje Kristusa, razderanje cerkvi, 
preganjanje duhovnov, zatiranje nedolžnosti in oskrunjevanje svetišč. Tudi naš Podgojzd hoěejo vgonobiti 
in mu njegove največje dobrote, vero in svobodo vzeti. 
Nikdar, Menart, ta prisega bi nas hlapce brezvernih 
Francozov naredila. Te prisege ne moremo in ne 
smemo storiti”, je rekel oče. „Z zaničevanjem in 
sramoto so Francozje in njih hlapci, kteri Švicarsk o 
fine osramotujejo, iz Orlovega naše poslance sognali 


69 

in nam z srdom in maščevanjem vladarstva v Parizu 
in francozke armade protili . Ali moremo to sramoto 
trpeti ? Ali srno hlapci ali svobodni možje? Nam 
gre za vero in za svobodo in Podgojzdjanje bodo znali 
se za njo bojevati in umreti" . 

„To bodemo”, je pritrdil Ménart z bliskajočimi 
oěmi : ,kri in srce za vero in svobodo ! " 

Preden povest dalje snujemo, se nam treba zdi , 
nekoliko pogledati, kako je takrat v Švici stalo. Vihar 
pobuna , kteri je iz Francozkega privrišal, in Evropo 
do dna omajal, je tudi Svico prijel. Kako bi bila pa 
tiha dežela oholemu pa tndi premogoěnemu sosedu 
oditi mogla. S silo odtrgajo Francozje kos od Švice, 
Vatland imenovan. Francozki vojaki premagajo Bernčane, tudi Švicarje, kteri na divjem begu svojega vodj a 
umore, premagajo s silo in zvijačo druge kantone in 
jim vsilijo nove postave. Samo jedro Švicarske dežele, 
kantoni Uri, Podgojzd in Svic trdni ostanejo in so 
pokazali staro švicarsko srčnost tudi še potem, ko se 
je Lucernski kanton sam že podvrgel. Pred vsemi 
se je vzdignilo hrabro Šviko ljudstvo za vero i n 
postave svojih očetov. V Ibahu zbrani so šviěanje 
prisegli, rajši umreti kot kristijanje in svobodni švicarji, 
nego nositi jarm ptujcov. Njih vodja je bil junaški 
Reding in jih je peljal nad Francoze . Več kot deset

krat večja moč Francozov jih je prijela, pa trdno s o 
stali švicarji in se bojevali z junaškem pogumom svojih očetov. Z bajoneti so vzeli Francozom topove , 
predrli z junaško krepostjo njih vrste in jih v beg 
razkropili. Drugi dan se zopet boj vname in Švicarji 
zopet premagajo . Pa tudi njih zguba je bila velika 


70 

ktera je Redinga tim več prisilila, pomiriti se in pogoditi , ker pomoč, ktere so zvesto pričakovali , ni 
prišla, in ker so se kantoni, kteri niso vedeli kaj storiti, Francozom podvrgli. Silaje premagala. Pogodba 
je bila v samostanu Marije v Puščavi podpisana. Švicarji so obljubili, nove postave vzeti, 'Francozje pa , 
katoljško vero varovati, nobenih silnih davkov ne nakladati in nič armade ne v kantone pripeljati . To je 
veljalo tudi za kantone Glarus, Uri in Podgojzd . Francozje so bili prvi, kteri so pogodbo prelomili. Oropali 
so denarnice, odstavljali po svoji volji gosposke, nakladali silne davke, zaničevali vero in šege in so 
ravnali s Švico , kakor s sovražno, osvojeno deželo. 
Posebno pa so bili manjši kantoni najhuje stiskani . 
Ker so Francozje tirjali, da naj se novi ustavi zvestost 
priseže, je občna nezadovoljnost se v očiten upor vnela. 
Kantoni Apencel, Švic, Uri, Cug in večji del Lucernskega kantona so se prisegi zoprstavili in vzdignili. 
Pa Francozje so jih kmalo obsuli in prisilili, podvreči 
se. Samo Podgojzd se ni podvrgel in povedal je, 
da je pripravijen , vse , premoženje in življenje z a 
vero in domovino dati . 

Boj, kterega je to majhno junaško ljudstvo, k i 
je komaj 18 tisoč duš štelo, z premogočnimi Francoz i 
za svojo vero in svobodo bilo, je razodel toliko obilnost navdušene ljubezni za vero in domovino, in toliko krepost in velikost poguma, da je vreden, da ga 
bolj natanjko povemo, in to tim več, ker so Podgojzdjanje, slavno premagani, tudi v trdni potrpežljivosti 
in verni srčnosti v božjo voljo, izgled bili . 


Z~ai se Tvoja volja, kakor v nebesih 
tako na zemiji ! 

0srarnoteni so se Podgojzdjanov poslanci, kteri 
so se zoper prelom pogodbe in zoper prisego , kot 
njih vesti in svobodi nasprotno postavili, iz Orlovega 
vrnili in z maščevanjem francozke armade jim je bilo 
zažugano. Ko so poslanci nazaj prišli in ljudstvu povedali, kako zaničljivo so bili sprejeti, se je jeza globoko razžaljenega ljudstva vnela. Enega srca s o 
sklenili, rajši z orožjem v roki umreti, kakor tako 
sramoto in krivico trpeti . 

Koj so vsi možje, mladeněi kakor starci orožje 
zgrabili . Bilo jih je dva do tri tisoč. Obstavili so 
soteske in na jezeru štirih mest so tabore naredili . 
Gosposka v švicu je poslala opominjat, da naj se 
Podgojzdjanje deželni postavi, to je, francozki postavi 
podvržejo . Poslanca so beriěi čez mejo nazaj poslali . 
Pisma, od nekega generala pisanega, niso brali in 
raztrgali so ga, in s smrtjo so vsacemu zažugali, kdor 
bi rekel, se podati . Vojskini zbor Podgojzdjanov je 
poslal v Švic ne gosposki, ampak Ljudstvu, oklic za 
pomoč in podporo, in ta oklic kaže preveč krepko pogumnost in vero Podgojzdjanov, kakor da bi ga tukaj 
od besede do besede ne natisnili . 

Bratje !
Ljubi, zvesti, stari tovariši


Edinost naših očetov nam je našo svobodo ustanovila in zavarovala našo sveto, edino zveli6ujoěo vero 


in njih služabnike, žene in otroke, vlast in domovino. 
Razprtija pa ali ločenje nas je že ob našo s krvijo 
naših očetov tako težko kupljeno svobodo pripravila. 

Bratje! Vaši najstareji tovariši trpe silo in so 
v nevarnosti, služabnike vere zgubiti . Tem in vsem 
tistim, kteri z Bogom in z domovino zvesto drže, s o 
prisegli, jih pomoriti in to je tudi vam namenjeno , 
ako ne ěujete in se ne zjedinite z nami, s svojimi zvestimi brati. Ne bojite se. Le trdno zaupajte v Boga, 
Gospoda armad, kakor so naši očetje zaupali, in stojite trdno za Njegovo sveto vero in za nas vseh do-
mačijo, ktero vam hočejo vgonobiti . 

Bog nas gotovo ne bo zapustil . Bojujemo se 
za pravično reč, za Njegovo čast, za zveličanje svojih 
duš in zveličanje na gih naslednikov, kteri bi nas večno 
preklinjevali, ako bi vse tako zanikrno zapustili . To , 
preljubi bratje, smo vam hoteli v vašo srečo svoj o 
sreěo, z vso odkritostjo, ktera je pravim Švicarje m 
lastna, povedati. Bratje, bodite naši bratje! Tudi mi 
smo vaši bratje in hočemo z božjo pomočjo ostati ! 

Predsednik 
in vojskini zbor. 

Oblastniki tistega časa v švicu so pa pomo6kov 
dosti imeli, ta oklic brezmožen storiti in ljudstvo pregovoriti, da bodo tudi prihodnje koristi pogodbe vživali , 
6e tako ostanejo, kakor so . Pisali so tedaj Šviěanj e 
Podgojzdjanom : „Bratje! Francozje so premoěni! Po 
moči ni nobene upati! Na koga se hočete tedaj zanašati?” Na to so odgovorili hrabri pastirji, s pokojem, kterega pogum in čednost daje : ,,Zanašamo se 


73 

na pomoč božjo, ktera je naše očete varovala . Prosimo ga vsak dam, ali nas bo zapustil? Naša reč je 
pravična reě! Ako pa pademo, bodemo tistim, kter i 
nas bodo preživeli, v izgled, kedar bodemo maščevani, bodo naš spomin blagoslovili in častili" . 

Tako so stale reči in take so bile misli Podgojzdjanov, ko je oče Vilibald k Ménartu prišel in ga srčno 
pripravljenega našel, dati za vero in domovino svoje 
premoženje in življenje. Tudi Barba je razodevala 
krepko srce in krščansko vdanost, Poleg iskrenih 
čutljejev za moža in otroka je živela v njenem srcu 
krepka, goreča Ljubezen do njene domovine, in zdaj 
je čutila tein večjo krepost, za domovino vse darovati, ko se je domovina za sveto vero vzdignila, ki 
je bila vselej njeno najdražje in najsveteje dobro . 

,Naj se zgodi božja volja !" je rekla s ponižno 
pa vender tako trdno vdanostjo o. Vilibaldu, kteri je 
poskušal jo tolažiti in osrčiti. „Njemu zaupam, Boga 
sem prosila, da bi brez nevarnosti odpeljal vihar 
znad naših glav, ki se je vedno tamneje in huje zbiral. 
Pa njegova volja naj se zgodi. Ménart bo gotovo 
svojo dolžnost za vero in domovino spolnil in jaz ga 
ne boru zapustila . V boj pojdem z njim vse nevarnosti boin z njim delila. Bog naj mi njegovo življenje ohrani. Ako bi pa božja modrost drugače sklenila, born vsako srago krvi blagoslovila, ktero Ménart 
za našo sveto vero prelije in mislila born, da mu je 
ta smrt, kakor muěenikom, nebeška vrata odprla . 
Potem boin trdno v svojega Gospoda in Boga zaupala, 
da bo oče vdovam in sirotam . Pa tudi svoje življenj e 
hočem veselo dati, ako le moji domovini in mojemu. 


74 

sinu draga vera in svoboda ostane!" Nacek pa je 
razodeval drzno pogumnost fanta, kteri velikosti nevarnosti ne more prevdariti in skoraj z otročjo poželjivostjo pričakuje boj, kteri očetu in njegovim tovarišem, kakor je trdno mislil, more prinesti le čast in 
dobiěek, izid boja ga prav nič ne skrbi. Silno je 
prosil, da bi smel očeta spremiti, in glasno je zaukal, 
ko mu je bilo privo1jeno. 

Tiho so večerjali. Veselih pogovorov, kteri se 
brezskrbnim, blagim srcom tako dobro podajo, nocoj 
ni bilo slišati, kakor sicer. Tudi najsrčneje duše 
Ménart in oče nista poznala strahljivosti — se čutijo 
prepadene, kedar se nevarnost bliža, kteri oditi n i 
mogoče , ampak prestava mora biti s slabejo močjo . 

— Nacek, ki je bil truden in vidši, da se oče in o. 
Vilibald ne pogovarjata tako srčno, kakor sicer, je 
šel spat. Ménart je pripravljal svoje orožje, svojo 
puško in svoj meč. Uče je pa Barbi svetoval svoje 
najbolje reči poskriti in Ménartu, ki je hotel že drugo 
jutro k svojim orožnim tovarišem iti, najpotrebniših 
reči pripraviti. Težka noč je bila za vse . 
Drugo jutro sta šla Ménart in oče Vilibald z 
ženo in otrokom v Stanzstadt . Tukaj je bilo že vse 
pripravljeno, Francoze vzprejeti. Vse, kar je le orožj e 
nositi ali le eno roko gibati zamoglo, je pripravljeno 
prišlo. Srčni fantje, ravno dosti močni, puško nositi 
ali z lahkim mečem mahati, so stali poleg starih 

kteri so hoteli smrt rajši v boji kakor v postelji pričakovati. Ženě z gorjačami in kici so hotele s svojimi možmi nevarnosti boja deliti, device pri svojih 
starigih brez strahu na borišču smrti nasproti stopiti. 


Duhovni so opominjali in vnemali ljudstvo k stanovitnosti in so skrbeli za red in pokoj, v cerkvah pa 
so svete maše brali in svete zakramente pokore in 
altarja delili. Skoraj vsi in tudi Ménart so jih prejeli v vtrjenje za boj, ki je imel bob za življenje in 
smrt biti. — Tukaj je tudi Menart svojo ženo in 

svojega Nacka očetu Vilibaldu v skrb izročil, ako bi 
v boji ostal, in pogovoril se je z njim, bežati z njima 
v njegovo na gori ležečo, precej skrito hišo , ako bi 
se v zmešnjavi zgrešili . 

Vedno veě in veě srčnih Podgojzdjanov je prihajalo. Obstavili so bližnje vasi in topov so napeljali, 
da bi Francozom branili čez jezero priti. Drugi dan 

— bilo je 3. septembra 1798 . 1 . — so zagledali tri 
barke z francozkimi vojaki, ki so se od trga E[ergis
vajl sem peljale in krmiti hotele . Pa streljanje topov pri vasi Kersiten jih je z veliko zgubo nazaj 
zagnalo. Zdaj je ukazal francozki general proti Stanzstadtu in Kersiten, prav blizo Hergisvajla topov napeljati. To Podgojzdjanov ni vstrašilo. Zagradili so 
se s kolmi in plavajočimi dre--esi . Za starem, požganem čuvajskem stolpom so stali njih topovi. četrti 
in peti dan meseca septembra so Francozje zopet 
napadli, najprvo s petimi, potem s sedmimi barkami. 
Pa na trdno oporo so zadeli. Pet bark jim je bilo v 
dno jezera postreljanih in vojaki so potonili . Sedmi 
dan so Francozje še z večjo zgubo nazaj pognani bili. 
Tudi strelce pri Alpnah in Kernvalde so zgrabili, pa 
s krvavimi glavami so morali odjenjati, in vse poskušnje, te soteske vzeti, so omagale nad stanovitnostjo teh junakov, kterih puške so vselej gotovo za


76 

dele. Drugi dan — v praznik malega gm4rna --so 
dobili Francozje veliko pomoč in so se pripravljali 
v n.ovič k napadu. 

Švičanje, kteri so do zdaj gledali, kaj se je godilo, so se čudili nad srčnostjo in pogumnostjo svojih 
bratov Podgojzdjanov in so jim hoteli pomagati iti . 
Pa Šviška gosposka se je temu zoprstavila in je dala 
vsa pota, ki so v Podgojzd peljala, s stražami zapreti. 
Vender se je pa kakih dve sto Švičanov zbralo, kter i 
so veliko bandero kantona v oblast dobili, straže premagali in v Podgojzd šli, kjer so jih z neizrečeni m 
veseljem vzprejeli. Pač so hrabri Podgojzdjanje te 
pomoči potrebovali . Sovražnika je bilo šest tisoč móž . 
Fzancozki general je sklenil, ob enem času na suhem 
in na vodi napasti . Na šestih krajih so napadli Francozje . Na jezeru so imeli tri in trideset bark v tri 
dele razdeljenih . Pa že o prvem napadu jih je osem 
od Podgojzdjanov razstreljenih utonilo. — 

Dasiravno je bilo Francozov osemkrat več , s o 
se jim hrabri Podgojzdjanje vender stanovitno branili. 
Oddelek Francozov, kteri je prišel od Hergisvaj1a, je 
zgubil polovico svojih mož od Podgojzdjanov postreljenih, in ni mogel pred naprej, dokler ni drugi oddelek hrabrim za hrbet prišel in jih do Kernvald e 
nazaj porinil. Tu so pa šviěani stali, zgolj lovci in 
vajeni strelci , ki so cele vrste sovražnikov pobijali . 
Francozje so sila veliko, posebno častnikov, zgubili . 
Pa tudi tukaj je njih večja moč po trdem boju premagala . Pa vender so mogli še le ob tretji uri popoludne ti oddelki sovražnikov Podgojzdjanom, ki so 
se pri jezeru bojevali, za hrbet priti. Pri mestu 


77 

Vinkelrid, kjer so Francozje čez hribe prišli, se je bojevalo in umrlo osemnajst zalih Podgojzdjanskih hčeri . 
Mlado devico, najlepšo in najmo6nejo Stanške doline, je 
truma do medlevice trpinčila. Pol mrtva še vstane, 
zgrabi bet in vbije več teh razujzdancev in pade, do 
smrti zadeta v svojo kri. Zdaj se je boj povsodi vnel 
in je hudo razgrajal . Milosti ni nihče ne prosil, ne dobil . 
Podgojzdjanje, kterih je komaj še dvanajst sto ostalo, 
so se videli obdane in skozi sovražnike so si moral i 
pot narediti . Z zlobo in obupanjem so se bíli in sklenili so, v goré se vmakniti. In to so storili potem, 
ko so štirikrat toliko sovražnikov pobili , kakor je 
njih bilo . Švi~arije, od vseh strani zajeti, so si naravnost skozi sovražne trume pot prebili. Čuda hrabrosti so delali in s svojimi životi kantonsko bandero 
varovali, za kterega ohranjenje so štirje junaški možj e 
prostovoljno svoje življenje darovali. Z nepremakljivo 
močjo so Podgojzdjanje sovražnikove vrste predrli in 
v hribe prišli. Pa polovica junakov je ležala mrtvih 
ali ranjenih na borišču. Tako so se bíli, da so celo 
žene poleg svojih mož do smrti se vojskovale. Dve 

sto žená, z betmi in kolmi oboroženih je rajši umrl o 
kakor sramoto trpelo . Po srčnem uporu so jih razkačeni Francozje vse posekali. 

Menart je bil eden poslednjih, ki so borišče 
zapustili. Iz več ran mu je že kri tekla. Pa stanoviten je ostal dokler ni videl, da je vse zgubljeno . 
Ko se je začelo nočiti, in je zmotnjava in klanje 
huje in huje prihajalo, je skušal rešiti svojo ženo in 
otroka, ktera ga sicer v najhujem boju nista zapustila. 


S krepkimi mahljeji si je pot naredil, in skozi 
prišel. Noč je vedno tamneja prihajala, vedno gosteje so se boreči in bežeči motali, vedno strašneje 
so kričali umirajoči, vpili možje, vekale žene in otroci. 
Zastonj se je Menart vse prizadeval, Barbo in Nacka 
pri sebi obdržati in z njima do svoje hiše priti. Motanje, bojevanje in zlobno sledeči sovražniki so jih 
ločili. Komaj je odšel. Mislil je že, da je v varnosti, kar ga zadene ne daIjeě od njegove hiše 
debeli konec puške na hrbet, da je brez zavednost i 
na tla padel. 

Ko se je zopet zavedel, je videl, da je v revnem 
kravjem hlevu. Barba mu je podpirala in z vinom 
zmivala ranjeno glavo, Nacek se je pa pri njegovih 
nogah jokal. Vilibald, tudi z obvezanim čelom, 
mu je ravno hotel hladečo obvezo narediti, „Menart, 
ali še živiš !” je rekla Barba jokaje se v žalosti in 
veselji. „Bog bodi zahvaljen ; zdaj smem vsaj upati 
zopet !” Nacek je objel s svojimi ročicami Ménarta, 
kteri se je počasi zopet zavedel in čutiti zakel, v 
kakošnem strašnem stanu da je. Milo je pogledoval 
Barbo. Rekel jej je : „Barba, ali bedim ali se mi 
sanja? To ni naša stanita. Kaj pomeni ta hrup, 
kaj rudeči svit, ki se skozi okno blišči ? „Ménart, 
le vpokojite se,” ga je prosil oče ; „varujte se ; saj 
ste pri svoji ženi in pri svojem sinčku. Bog je bil 
vam, je bil nam milostiv ! ” 

„Kako mi je! Oh, kako mene glava boli,” j e 
tožil ranjeni Ménart. „Kako sem truden !” Nazaj 
se je zgrudil in krhalo je ležal zopet tako slab in 
omamljen . „Ne bojte se,” je tolažil oče skrbno 


79 

ženo, ki je svoje žalostne oči zdaj na Ménarta zdaj 
na, očeta obračala, pomoč od njega iskajoča. „Nobena 
njegovih ran ni nevarna . Samo oslabIjenost mu napera oči, ne medlevica. 0 moj Bog, zakaj so moje 
oči še odprte, zakaj moram to revščino gledati! 0 
moj Bog! zakaj je mogla ta revščina, ta žalost na d 
nas priti! je govoril oče Vilibald dalje in je svoje 
roke sklenil. „BoIj hudo in neusmiljeno gotovo niso 
Rimci v vzetem Jeruzalemu delali, kakor ti razdivjani 
rabeljski hlapci. Jaz sem bil že zgubljen. Rabelj ni 
so me že zgrabili in vi veste, Barba, da nimajo z 
nobenem duhovnom usmiljenja. Umorili bi me bili, 
če bi ne bil Bog vas in francozkega častnika — 
kteremu naj Bog stokrat to dobroto plača pomoč 
poslal! Povejte mi Barba, kako ste prišli do tega 
jakega častnika ? ” 

Saj sama ne vem kako," je odgovorila in spava

joěega Nacka k sebi potegnila. ,,Ko so nas Francozje 
razgnali in se je noč naredila, smo prišli od Ménarta, 
da si ravno smo se prizadevali, pri njem ostati. Bre z 
usmiljenja kakor splašeno zverino so nas zasledovali 
sovražniki in so nemilo sekali . Nobeni ženi, nobenemu 
otroku niso prizanesli. Zastonj sem se prizadevala 
zopet k Ménartu priti. Bog vé, kako mi je takrat 
pri srci bilo. Skoraj obupajoča sem tekla z Nacko m 
proti naši hiši, ker je tudi Ménart v najveěi sili tje 
bežati sklenil. Komaj pridem do gore, kar vidim ogenj 
iz naše hiše švigati . 2e so bili sovražniki ondi. Ostrmen a 
tečem proti grmovju, levo od hiše. Tu me zgrabij o 
Francozje, me hočejo oropati in pretepati. V njih 
jeziku jih prosim, usmilite se uboge žene in nedolžnega 


otroka, ki sta ob vse prišla. Ko so me v francozkem 
jeziku govoriti slišali, so obstali in zdelo se je, kakor 

če bi se jim smilila. Pa brez milosti bi bili z man o 
ravnali, 6e bi mi ne bil usmiljeni Bog poslal na pomoč 
francozkega častnika, ki je ravno s trumo na goro 

prišel. V svoji grozi se oklenem njegovih kolen in 
ga prosim, naj reši mene in Nacka. Rajši bi bila s 
svojim otrokom umrla , kakor se pustila trpinčiti." 

„Vstani uboga žena,” je rekel častnik prijazno , 
„nič se ne boj. Ako se ne motim, si ti Barba, rejenka Šarnarjeva, ki je pisar pri regimentu bil. ” 
Zavzeta ga pogledam. Tudi njegovo obličje, njegov 
glasmijebilznan. — „Alime večnepoznaš,Barba?” 
me je dalje prašal. Plašno sem z glavo pomajala, 
da ne. — „Barba, kmalo si pozabila dobrot, ktere 
si storila! Jaz jih nisem pozabil . Ali več ne veš , 
kako si ubozemu bolnemu grenadirju trétjega regimenta 
v Trentonu stregla? Sama sebi si jedi od ust odtrgala za njega, vina si mu dajala, posojevala mu 
denarjev. Tebi ima svoje zdravje zahvaliti . Barba, 
ali se ga še ne moreš spomniti ? Se ve, mlada si 
še bila, prav mlada " 

„Ali ste vi Juri Samec, častnik, " rekla sem, „in 
zdaj sem reŠena! Jelite, vi uboge žene, ubozega 
otroka ne bodete pustili trpinčiti ? ” 

„Barba, kako bi te jaz mogel zapustiti, ljuba 
moja, dobra Barba ?” me je milo tolažil in mi roko 
podal . „Obriši si solze in brez skrbi bodi . Le povej 
mi, kako ti morem pomagati ?” Razodela sem mu 

svojo revščino , kako je Ménart zginil in moje misli, 
da mora, al«) ni med mrtvimi, blizo biti. Saj še ni 


bilo četrt ure, kar sva se zgrešila. Zdaj je vzel 
častnik sam baklo in ukazal povsod iskati . Z njim 
sem šla naprej in moje in Nackovo klicanje se je 
razlegalo po celi dolini. Povsod smo iskali Ménarta 
in popraševali po njem. Kar ga najdemo pod drevesom 
v krvi in brez zavednosti ležati . častnik ga je z 
močnimi dišavami zopet v življenje obudil in je mene 
in Nacka z upanjem potolažil, da ni nobena njegovih 
ran tako huda, da bi mogel umreti. Zdaj nisem 
vedela , kaj je večje , moje veselje ali moja žalost . 
Saj sem imela zopet svojega Ménarta, zopet svojega 
Nacka . V tem hipu sem pozabila strah in žalost, 
da je moja hiša gorela, da nisem imela ne stanovanja 
ne blazine, da bi Ménartovo glavo na-njo položila, in 
da moj otrok ni imel jesti ne piti. Pa častnik je 
bolj daleč mislil kakor jaz. Moja revščina mu je 
srce omečila. Prašal me je, kam naj ranjenega v 
varnost spravi. Zdaj sem spoznala vso svojo nesrečo. 
Zdolaj je gorelo mesto, poleg mene je moja hiša gorela, 
da so goreče skodle do nas letele . Sila je bila grozna . 
Spomnila sem se, da je kakih sto stopinj bolj góri, 
tam kjer se nekoliko nagne, kravji hlev. Tam bi 
morebiti za silo prebivati mogli." „Moja misel je 
bila tudi ta ,” je rekel oče Vilibald. ,,Ko se je vse 
v beg spustilo in razkačeni Francozje so duhovne, 
žene in otroke enako morili, kakor oborožene može , 
sem moral tudi bežati . Mislil sem, da born v vaši hiši 
pribežališče našel, ker je bolj daleč do nje in se ne 
vidi tako lahko. Vrhu tega sem upal tudi vas in 
Ménarta najti in sem vam hotel po mogočosti pomagati . 
Dasiravno sem bil zeló razbit in ranjen, sem vender 

0če nag, 6 


srečno gori prišel . Kar je začela hiša goreti in Francozj e 
so padli po meni. Zastonj sem se prizadeval uiti. 

Zgrabili pretepajo me, so me na tla vrgli in ubili 
bi me bili, ako bi usmiljeni Bog ne bil vas in jakega 

francozkega častnika poslal, rešiti me. Po vaši prošnji 
je zapovedal častnik divjakom, da me koj spuste . 
Kako se zahvalim Bogu, da ste bili vi v Ameriki 
usmiljeni! Barba, zdaj žanjete sad svojega dejanj a 
v Evropi in tudi jaz smem z vašim otrokom in možem 
te dobrote deležen biti! Da, gotovo se bo vsako dobro 
delo povrnilo, in usmiljeni bodo usmiljenje dobili 

saj je to Bog obljubil ! " 
Barbi so debele solze po licih tekle . „Da 
Gospod!” je moMa, „skaži nam vsem Tvoje usmiljenje, 

če ne, poginemo . 0 strašna noč je! Mati Marija, 
tolažba vsili žalostnih, pomagaj nam, prosi za zapuščen e 
vdove in sirote, za device, ki so brez varstva! ” 

Pač res je bila strašna noč grozovitosti, moritv e 
in ropanja . Kričanje plakajo6ih, vekanje umirajočih, 
jokanje sirot se je razlegalo čez gore, ki so se v 
ognju grozno žarile. Štiri mesta, mnogo na samem 
stoječih hiš in dvorov, kjer je sicer mirno in srečno 
ljudsto prebivalo, je bilo zažganih, in so gorele s 
plamenom. V Stancu še zdaj jamo kažejo, v kteri 
je bilo osemdeset starěkov, otrok in žen umorjenih, 
ko so v cerkev bežati hoteli. Jutro po krvavi noči 
so ustrelili Francozje duhovna, ki je prh altarju sv. mašo 
bral. Pa tudi v sredi moritve in požiganja so bili 
nekteri sovražniki usmiljeni . Videlo se je mnogo 
Francozov, kteri so z nevarnostjo svojega življenj a 
otroke iz ognja reševali in borne varovali . Tudi general 


Francozov je gledal s težkim srcem revščino. Vsak 
dan je dal med nesrečne dvanajst sto hlebov kruha 
razdeliti. Njegova zmaga ga je malo veselila neslavna je bila in je Francozom šest tisoč mož vzela. 
In še so se v bran postavljali Podgojzdjanje, kter i 
so odiš1i, in so Francoze v dolino nazaj pognali, 
kolikokrat so hoteli gore vzeti . 

Čez tri težke dní je zamogel Ménart hlev zapustiti . Na Barbo oprt in od očeta in Nacka spremljan , 
je šel počasi in videl občno revščino . Njegovo bled o 
obličje se je porudečilo in iz njegovih oči je jeza in 
pravična nevoljnost gorela nad požigalci . Z neizrečenimi, britkimi bolečinami, molčeč in strmo je gledal 
nekaj časa na velika, še tléča pogorišča, na svojo hišo 
in je vzdihnil „Gospod,” je rekel z v nebesa obrnjenimi oěmi, „ali se nismo za tvojo reč borili ? 
Zakaj si nas zapustil ? Kako težko nas je Tvoja roka 
zadela ! 0 kako revni, kako nesrečni smo ! ” 

„Ménart, kje je vaše zaupanje?” ga je prašal 

oče Vilibald, mu očitaje. 

„Ménart,” ga je prosila Barba, nreci s pobožnim 
Jobom : „Gospod je dal, Gospo' je vzel, Gospod zn a 
zopet dati, Njegovo imé bodi češčeno ! ” 

Ménart je stal molče in strmé. Njegovo dihanj e 
je bilo težko, kakor če bi mu težko breme na prsih 
ležalo . V njegovem srci se je obup z upom, vklubljivost 
z udanostjo v božjo voljo bojevala. Vest, da je pošteno in krščansko za vero in domovino se bojeval, 
vpirala se je močno zoper strašno žalost, ktero je 
Bog nad njegovo deželo poslal. Pa vera v Gospoda 
je v njem premagala. „Gospod,” je rekel, ,,vzemi 

6* 


vse, samo Ti ostani pri nas! Da, Gospod, ne naša, 

ampak Tvoja volja se zgodi ! " 

„Kakor v nebesih tako na zemIji!” je molil 
Nacek in je prijel očetovo roko, na ktero je solza 
kanila. 

„Tako je prav moj sin !” je rekel oče z dopadajenjem in ginjenim srcem . „BoŽja volja naj se zgodi . 
Saj je volja vse ljubeČega, modrega, vsemogočneg a 
očeta, kteri svojih otrok nikoli ne zapusti, pa jih v 
trpljenju skuša in tiste obilno plača , kteri zvesti 
ostanejo.” „Da, Ménart, upajmo in zaupajmo v Boga. 
On kteri ptice v zraku preživi in cvetlice polja oblači 
tudi nas ne bo zapustil!” je rekla Barba . 

„Ne, Barba!” je odgovoril Ménart s prejšnjo 
krepostjo svojega zaupanja in vdanostjo ; „ne, Bog 
nas ne bo zapustil ! Ali ne živiš ti, moja zvesta ženica ? 
ali ne živi naše edino dete ? Ali nama Bog ni tudi 
v očetu Vilibaldu našega zvestega prijatelja ohranil ? 
Ali me ni očitna previdnost božja rešila in ozdravila? 

Da, Barba, upajmo in zaupajmo, molimo in delajmo ! 

čas bode zopet prišel, ko bodo v tej ubogi dolini hiš e 

zopet stale, ko bodo naši otroci zopet na planinah 

pasli, ko bode božja roka solze obrisala in revščino iz 

teh dolin pregnala! ” 

Barba ga je vesela in vpokojena pogledovala. 

Stari, krepki Ménart je bil, ki je tako z n jo govoril 

in jej s temi besedami porok za boljše prihodnje čas e 

bil. „Nobene skrbi nimam več , Ménart,” je rekla 

in mu je roko podala. „Če upamo in zaupamo, b o 

gotovo blagoslov božji pri nas, in bolečine voljn o 

trpimo !” 


„Zdi se mi, da nekdo pride, kteri nam bo pomagal 

bolečine trpéti,” je rekel Vihbald in je pokazal francozkega častnika, kteri je z dvema vojakoma po gori 
šel. „Tojenaš rešenik, "jereklaBarbaveselo. „Kako 
dober nam je!” Častnik pride k njim in jih pozdravi 
prijazno. Posebno usmiljenje je imel z ranjenim 
M6nartom. Glasno je hvalil hrabrost Podgojzdjanov ; 
s tihim očitanjem je pokazal Ménart na tleča pogorišča, 
kakor če bi bil hotel prašati: „Ali je to plačilo naše 
hrabrosti, ali tako hrabri s hrabrimi ravnajo ?” častni k 
ni mogel skriti nekega sramovanja, kterega ni za 
sebe ampak za svoje ljudstvo občutil. „Vaša trdovratnost in vaša opora ste presegli vso méro in preveč 
ljudi smo zgubili, kakor da bi bili mogli tako obstati. 
Pa té revščine nismo hoteli in je nismo krivi. V i 
sami morate potrditi, da niso vsi med nami ubijalci 
in požigalci.” Ménart se je zahvalil, kakor jak možak. 
Možko in prijazno je rekel častnik , da ne potrebuj e 
nobene zahvale in je pokazal Barbo. „Ta vas je 
rešila! Njej se zahvalite za vse !” Na to je mignil 
vojakom in postavili so težke jerbase pred Barbo na tla. 

„Barba,” je rekel, „ti si o času, ko si sama 
grenko pomankanje trpela, tvoj poslednji kosěek kruh a 
z mano delila ; spodobi se tedaj , da tudi jaz s tabo 
delim!” Barba je pogledovala s srčno hvaležnostjo 
zdaj častnika zdaj jerbase, polne vina in kruha. „Kako 
veliko plačilo za majhno dobro delo !” je rekla vsa 
hvaležna. 

„Bog ve , da za mene ni bilo majhno dobr o 

delo”, je trdil častnik ,,ko so Angleži nas premagali 

in je vse beŽalo, si prišla v največji sili si mi 


rekla : „Zapustiti vas moram, pa moj angelj varuh naj 
ostane pri vas in naj vas varuje !” Še enkrat si mi 
dala zdravila piti in ko si mošnjico z enim frankom in 
nekoliko krajcarji pod mojo blazino porinila, si stekla 
z solznimi očmi od mene . Ti denarji so bili vse 
tvoje premoženje morebiti, in vender si mi jih dala, 
da si ravno nisi mogla upati, da ti bom kedaj le vénar 
vrnil ! Bogu sem prisegel, da to' tvoje dobrote nikol i 
ne bom pozabil. Mene so Angleži vjeli in še le tri 
leta potem sem prišel na Francozko. Zahvaliti sem 
se ti hotel, pa nikakor mi ni bilo mogoče za tebe 
zvedeti. Pobuna je vstala in znova sem moral zopet 
v vojsko. Po mnogih letih obhajam danes zopet 

veselo uro, ker vidim tebe, mojo usmiljeno Barbo in 
morem tebi in tvojim svojo hvaležnost pokazati. 
Barba, tvoje denarje sem na obresti djal in Bog jih 
je pomnožil. Glej Barba, vzemi to mošnjico . Saj so 
sami tvoji denarji v nji ! 

Barba se je jokala. Bala se je mošnjico prevzeti 
Ménarta pogledovaje . „Vzemi, ljuba žena, kar se ti 
tako da. Ni nam sramota, od tega kaj vzeti, kteri 
je nas- vsega trpinčenja in smrti rešil . Ti denarji 
gotovo niso s kletvo oropanih in z ropom umorjenih 
obloženi ; blagoslovljeni so od Boga ! ” 

„Samo resnico govorite o meni”, je rekel častnik, „ko tako govorite . Nisem tistih eden, ki so 
tukaj morili in požigali” . 

častniku ni bilo pripuščeno , več časa pri njih 
ostati. Moral je iti v Švic, kteremu so imeli zoper 
pogodbo orožje pobrati. Ménart in Barba sta ga 
nekaj časa spremila. Potem se je srčno pri njima 


poslovil in je prosil, naj ga ne pozabita in zanj molita . 
Potem jima je še tri cekine dal s prošnjo, naj jih 
razdelita med uboge sirote. Tri druge je dal tudi 

očetu Vilibaldu, da bi jih tudi razdelil. „V amerikanskih puščavah in na valovih viharnega morja sem 
se učil vaš stan spoštovati”, je rekel iz srca. „Še 
verujem v Kristusa, kakor veči del mojega ljudstva, 
in upam še videti, da bodo njegovo znamenje v moj i 
domovini veselo častili” . 

Barba je žalostno za njim gledala, dokler ni v 
razvalinah Stanzstadta zginil. Ménart je šel z nj o 
k svoji pogoreli hiši. Ogenj je v nji manj škode naredil, kakor je mislil. Streha je sicer pogorela, pa 
stanice niso toliko trpele in koralo je bilo zopet mo

goče v nji stanovati. Med tem ko se je s očetom in 
Barbo zavoljo tega pogovarjal, je prišlo mnogo otrok, 
kterih očetje so bili v boji ubiti. Jokali in plakali 
so in vdove so šle z njimi. V kratkem sta oče in 
Barba, ker so se jima v srce smilili, razdelila častnikov dar in še mnogo jih je ostalo, ki niso nič dobili . „Barba”, je rekel Ménart, „daj kar imaš, rev-
ščina je prevelika. Til se mora pomagati!” In Barba 
je vse obdarovala in prijazno potolažila . „Barba” , 
je rekel oče, „dopolnite mero svoje dobrote, in obdržite sirot toliko, kolikor jih ima prostora. Za kruh 
in slamo za posteljo bom jaz skrbel . Obdržite jih 
tako dolgo, da jih bo naš samostan mogel preskrbeti. 
V nekih dneh borno prišli po nje” . 

Barba je izbrala z očetom štiri najbolj vbozih 
in zapuščenih. Dve stanici so za silo za nje napravili. 
Oče je bil tako srečen, dasiravno ga je težko stalo, 


preskrbeti vse s kruhom in živežem . Še le zvečer 
pozno se je poslovil pri njih in je šel po malo znani 
stezi v samostan z obljubo, da kmalo zopet pride. 

Ko je Barba zvečer svojemu možu mošnjico po 
kazala, je bila zelo izpraznjena. „Barba”, je rekel 
Ménart blagosrčno in poln vernega upanja norčevaje , 
„tako se mi mošnjica pripravna zdi. Denarji so šli, 
pa blagoslov božji je namesto njih prišel. V polni 
mošnji blagoslov božji nima prostora ! ” 

Ménart si je prizadeval s pomnoženo pridnostjo 
škodo, ktero je trpeti mogel, poravnati in Barba mu 
je pridno pomagala. Tudi Nacek je pomagal po svoji 

moči. Pa tudi Bog je dal svoj blagoslov in tako je 
imel Ménart, preden je leto preteklo, zopet več krav 
na planinah in denarjev v žepu . Še bolj pa kakor 
zgubljeno premoženje si zopet pridobiti, mu je pod-
uěenje Nacka , ki je vidno rastel, na srcu bilo . 
Dobro je vedel, da je on njegovo največje bogastvo , 
veselje njegovega življenja, tolažba starosti. Ménart 
in Barba sta imela pokorščino in dobro izrejo nad vse 
in prizadevala sta si, navaditi fantka vesele, voljne 
in ostre pokorščine. Človek je pa tudi res le dober, 
kedar je pokoren iz ljubezni do Boga. V taki pokor

čšini iz strahu in ljubezni do Boga so stariši fant a 
redili in so mu bili v tem sami najlepši izgled . 

Tako je bil in je ostal Nacek pokoren Bogu i n 
zavoljo Boga svojim starišem in predpostavljenim . Sest 
let je preteklo v tihem miru z delom in molitvijo . 

Spomlad se je zopet vrnila in narava je veselo 
se iz zimskega spanja zbudila in mnogo ptujcev na 
zelene planine privabila. Naceta, krepkega, blagoduš


nega fanta, kteri je vse soteske in gore, vse pota in 
steze, in skoraj vsako hišo svojega in bližnjih kantonov 
poznal, so ptujci radi jemali, da jih je vodil, in francozki jezik, kterega se je pri svojih stariših naučil, 
mu je pri tem zelo pomožen bil. Zavoljo njegov e 
pameti in dobrosrčnosti so ga kmalu vsi radi imeli. 
Kar si je s svojo pridnostjo zaslužil, je vselej s pravim 
srčnim veseljem svojim starišem domú prinesel in je 
bil tako že zdaj njih podpora. Tako ga je enkrat 
neki Francoz, z imenom Méljard, svojega vodnika iz 
volil. Nace ga je peljal na mnoge gore, z njim je 

prehodil več kantonov, obiskal Ciriško in. Ženevsk o 
jezero in prišel z njim v Milan. Tudi nazaj ga je 
Nace peljal in spremil do mesta Šent-Gal, ker je imel 
kupčijske opravke. je prejel Nace silno lepo plačilo in svoje žalosti ni mogel prikriti, ko je Méljard 
slovo od njega vzel. „Ali si bil rad pri meni Nace? ” 
ga je prašal Mčljard, kteremu je fantova zvestost in 
žalost k srcu šla. 

„Prav rad”, je rekel Nace. „Saj ste bili dober 
gospod. Z vami bi celi svet prehodil. Potrpeli ste 
z mano, niste več od mene tirjali, kakor kar sem 
mogel in ste mi dajali dobrih jedf in pijač in niste 
bili skopi, kakor so drugi popotniki radi” . 

Méljard je fanta pazljivo pogledoval. Krepka 
nedolžnost in zgolj srčna dobrota sta govorili iz njegovega obličja. Misel, ktera ga je že večkrat obšla, 
se je zopet v njem zbudila . „Nace,” mu je rekel, „še 
bodeva nekaj časa skupaj ostala ; morebiti še dalje” , 
je pristavil s prijaznim, blagovoljnim smehljanjem . 
,Dobro mislim za tebe. Sam te bom k starišem 


spremil in zavoljo tebe z njimi govoril" . Z veseljem 
je Nace privolil in komaj dan odhoda iz Šent -Gala 

pričakoval . — M61jard se ni dolgo mudil in krhal o 
je ležalo Podgojzdno jezero pred njima. S srčnim 
veseljem sta sprejela Ménart in Barba svojega Nacet a 
in se zahvalila jakemu M61jardu, kterega dobrotljivost 
jima je sin v mnogih pismih tako močno hvalil . NMljard je prijazno vsako zahvalo od sebe odvračal in 
hvalil Nacetovo zvesto, veselo srce, ktero mu je na 
poti toliko veselja delalo. Zvestosrčni pogovori Menarta so mu zelo dopadli. Barba je prinesla mleka 
in sira in se je na vso moč prizadejala , Milj srd u 
prav postreči. Zavoljo tega je moral Nace v Stanzstadt po vina iti. Wljardu se je vedno bolj in bolj 
v tej revni koči dopadalo . Tako proste, tako nehlinjene srčno dobre, tako pobožne si je Nacetove stariše že prej mislil. Vse ga je v namenu potrjevalo, 
v kterem jih je obiskal, in naj bolje se mu je zdelo , 
razodeti jim brez vseh ovinkov ta svoj namen . 

„Ali je Nace vaš edini sin ?” je prašal Barbo, 
ktera mu je ravno najboljših breskev iz vrta prinesla . 
„Da, gospod! Bog nama ni dal ne druzega sina , 

ne hčere” . 
„Tedaj ga gotovo ljubita . ” 
„Gospod, kaj prašate tako? Če tudi sami ni

mate nobenega otroka, ste pa očeta in mater imel i 
in veste, kako so vas ljubili . ” 

„Dobro! če bi bogat in pošten mož za vašega 
Naceta kakor oče skrbeti hotel, ali bi prepustili temu 
možu, kteri gotovo za srečo vašega sina skrbeti more 
in hoče, vašega otroka?” 


hoče ta mož za sebe ali za našega sina 
skrbeti? Nace ne potrebuje starišev ; še žive njegovi 
in ti so svojo dolžnost kot stariši po svoji moči nad 
njim spolnili. Ali ga bo ta mož pač bolj ljubil, kakor 
midva? " 

„Ljubil bo Naceta, to vam zagotovim, imel ga 
bo kot svojega sina. Njegov stan in njegovo premoženje mu dasta pomočke, za Naceta dosti bolje skrbeti, kakor vi še s tako dobro voljo zamorete. Mož 
je bogat, in ljubi Naceta, in na njem je, to bogastvo 
enkrat imeti, in to bogastvo je veliko. ” 

„Oj bogatinci !” je rekla Barba preplašena. „Ali 
ima ta bogati mož res tako dober namen, kakor vi 

pravite? ali hoče svoje bogastvo po najinem sinu pomnoŽiti? Sarni poznate Naceta, kakaen da je. Ni 
ubožen otrok. Dobro slovi, ima dobro srce, bister urn. 
Ako je mož tako bogat, zakaj naji hoče ubožna narediti? Najino bogastvo je najini otrok ! ” 

Te proste, jasne, iz maternega srca izvirajoč e 
besede so M61jarda globoko v srce prijele. Zdaj j e 
zvedel, da je bogastvo, ktero je nad vsako drugo , 
bogas' tvo starišev, kteri pobožnega, hvaležnega 
otroka . Tega bogastva pa on ni bil deležen. čutil 
se je v tem hipu ubozega, neskončno ubozega. In 
kako bogata je bila ta žena, ki je tako z njim govorila! Tiho je vdihnil. Oči so se mu posolzile. 

„Barba” ; je začel zopet, ,,bogati mož gotov o 
dobro misli ; to vam prisežem k Bogu. Bogati mož 
ima denarjev na kupe, pa nobenega otroka nima. In 
njegovo srce želi, da bi ga otrok jubi1 . 


„Naj si tedaj druzega otroka poig6e, midva imava 
samo tega ; ne moreva ga z njim deliti”, je rekel 
Ménart. 

„Če pa ravno vašega otroka ljubi, če mu pa 
ravno vaš otrok dopade? ” 

„Naj pride tedaj mož sem in naj prebiva med 
nami. Vse bodemo z njim delili, kar se koli deliti 
da. Če ne more Nacetov oče biti, naj bo njegov 
stari oče. ” 

Zdaj je prišel Nace z vinom. Barba mu je naproti tekla in ga s svojimi rokami objela. Prašala 
ga je : „Nace, ali bi mogel ktero drugo kot mater, 

kterega druzega kot očeta ljubiti ? Mi bi naji mogel 
zapustiti, če bi ti drugi bogastvo in vse dali? ” 

Nace je stal kakor okamnjen : „Ali jaz vas, oče, 
vas, mati zapustiti? Kaj govorite? Nikdar ne. Pri 
vama hočem živeti in umreti ! ” 

„Pa bi bil bogat, imeniten in bi imel vse, kar 
bi ti srce poželelo. ” 

„Ali sem mar ubog?” je prašal Nace. „Ali sem 
kedaj stradal in žejo trpel? Kdo mi je dal jesti in 
piti, kdo drug kakor vi? Kdo me je oblačil ? Oče, 
mati, kaj govorita tako? Kdo pa želi, da bi vaji zapustil?” 

Barba je M61jarda pokazala. Ta je še enkrat 
z sladkimi besedami svoj namen povedal . „Gospod” , 
je rekel Nace globoko ginjen, „mnogo dobrega st e 
mi storili, pa za to še ne morete tirjati, da bi va s 

bolj ljubil, kakor očeta in mater. Človek zna mnogo 
dobrotnikov, mnogo prijateljev imeti . Pa samo eneg a 
očeta, samo eno mater ima!” 


93 

Méljard je vstal in nekaj časa po tesni stanici 
se sprehajal. Dobre misli je imel, pa spoznal je, da 
bi bilo nemilo, ločiti take stariše od tacega sina . In 
vender je mislil, da Naceta, kterega je zdaj še bolj 
ljubil, ne more pustiti . Prevdarjal je, kako bi stariše 
in otroka k sebi spraviti mogel in po silno težkem 
premišljevanji je pravo iznajdel. 

„Nacek”, je začel, in je pogledoval blagovoljno zdaj 
na stariše zdaj na fanta, „Nace, ali bi se branil k meni 
priti, če bi tvoji stariši z mano in k meni iti hoteli ? ” 

„Kako mislite to ?” je prašal Ménart in z njim 
Barba vsa zavzéta. „Da bi mi šli z vami? Ali ste 

vi tedaj tisti mož, kteri hoče Naceta namesto svojega 

otroka vzeti? Ali je to vaša resnica? ” 
„Moja sveta resnica !” odgovoril je Méljard . 

„Grajščino imam in tudi Švicarijo. Že davno je bila 
moja volja, izročiti jo jakemu, skušenemu možu . Najboljše pogodbe vam prigotovim . Spoštujem in ljubim 
vas. Prihodnje bodemo le ena družina. Za Nacetovo 
podučenje in prihodnjo srečo bi potem vkup skrbeli .” 

Te besede so stariše in sina osupnile ; novo , 
slano in mirno življenje, novi in lepi upi za Nacetov o 

podučenje in srečo so jim zasijali. Pa ne toliko to, 
marveč očitna ljubezen in poštena blagovoljnost bogatega Francoza do Naceta sta storili , da sta Ménart 
in Barba prosila, dati jima časa, da bodeta pomislila . 
Méljard jima ga je rad dovolil. Opravke je imel v 
Cirihu. Rekel je, da upa v osmih dneh vrniti se in 
njuni sklep zvedeti. 

Pravijo, da Švicarji morejo lože, kakor vsak drug 
národ zapustiti svojo domovino . Barba in Ménart sta 


s težkim srcem na to mislila . Ni jih mikala ne rev 
kina, ki jima je še več let pred durmi stala, ne upanje 
do premoženja in brezskrbnega življenja . Nacetova 
sreča ju je pred vsem gnala, za njega celó domovino 
zapustiti. Barba in Ménart sta breme siromaštva in 
nesreče dolgo in težko nosila in želela sta svojega 
edinega sina po moči tega obvarovati . M61jard, bogat 
in iz srca dober mož, jima je za to najsvetejše obljube storil . Vrh tega jima Francozka dežela , kjer 
sta mnogo let preživela, ni bila ptuja dežela. Zastran tega sta koj *0, Vilibalda, svojega zvestega 
prijatelja, za svet vprašala in tudi on jima je svetoval, 
naj se udasta v MOIjardovo ponudba, ako je res 
bogat in blagovoljen mož, za kterega se izdaja. (Me 
Vilibald je zastran te reči vpraševal, a poročila s o 
bila vgodna, popolnoma sta se vpokojila in gotova sta 
bila, ko je M61jard sam prišel in se z očetom zastra n 
prihodnjega izrejenja upa polnega fanta pogovarjal . — 
Skušeni, bistroumni Vilibaldje kmalo MéIjardovo blagovoljno srce pregledal in druzega ni mogel, kakor pre 
vidnost božjo hvaliti, ktera je na ta način znova pokazal a 
ubogi obitelji svojo milost. Po vzajemnem dogovoru b i 
bil imel Ménart švicarijo na MéIjardovi grajščini prevzeti. Méljard se je pokazal radodarnega moža in je 
Ménartu velike priboljške zagotovil. Več dni je še 
vesel in dovoljen med njimi preživel, potem pa je naprej 
potoval. Ménart in Barba sta hotela še svojo malo 
kmetijo prodati in potem pred ko bi bilo mogoče z 
Nacetom v Bezin, grajščino ADIjardovo na Francozko iti. 

Bilo je lepega jutra v mesecu septembru leta 
1807 ., ko sta se Ménart in Barba z Nacetom od očeta 


95


Vilibalda blagoslovljena v Lucern prepeljala. Tiho 
in molče so sedeli vsi v barki z očrni na domače gore 
obrnjeni. Dasiravno so si svesti bili, da bodo složno 
in pokojno živeli, vender se skrivnih skrbi in težkih 
mislij niso mogl i vbraniti. K temu je prišlo še žalovanje po zapuščeni domovini. čvrsti Ménart je prvi 
zopet svoje staro zaupanje dobil, in rekel je : „Barba , 
Bog nama hoče novo, boljšo domovino dati, zahvalimo 
se mu in upajmo. Saj nas je zdaj bremena revščine 
in skrbi rešil, kaj bi si novih skrbi na glavo kopali ? ” 
In s krepkim, čvrstim glasom je začel svojo jutranj o 
pesem peti. Barba in Nace sta z njim pela in lepa, 
pobožna pesem je pregnala vso žalost in staro zaupanj e 
se je v njih srca vrnilo . 

Brez nesreěe, pa po dolgi in težavni poti so v 
Bezin, na M61jardovo grajkino prišli . Bezin leži v enem 
najlepših krajev vina bogate Burgonjske dežele na 
Francozkem. Na prijetni gorici mej vinogradi stoji 
grad, veliko, krasno poslopje . Iz grajskega vrta pelj e 
skoraj četrt ure dolga cesta med orehovim drevjem v 
vas, ki ima snažne hiše in premožne prebivalce . Hiše 
vasi, skoraj vse od vrtov obda,.1e, sežejo do bukovega 
gojzda, na drugi strani imajo pa majhen potok z a 
mejo, v kterem mnogo rib živi. Kraj, v kterem vrt 
leži, se je novim ljudem, ki so bili lepih krajev svoje 
domovine vajeni, prav prilegel. Mčljard je sprejel 
svoje prijatelje s srčnim veseljem in preljubeznjiv o 
dobrotljivostjo . Kakor je on za nje poskrbel, je dal* njih upanje preseglo . Koj po njih prihodu jih je 

peljal v svoje stanovanje. Vsega, kar je v hiši treba , 
so obilo našli , vse je bilo prosto in složno . Ne prav 


96 

velik vrt je bil koj pri gradu in v njemu so rastle 
cvetlice in drevesa redkega plemena . V švicariji je 
videl Ménart lepo živino, kakor jo je doma komaj 
našel . Vse, česar je bilo za napravljanje sira treba, 
je bilo v najlepšem redu pripravljeno . — Ménartov e 
in Barbine oči so se veselja svetile. Kaj tako lepega 
in pripravnega se nista nadejala . Pa vender je spoznal Ménart, skušeni kmetovalec, da bi se dalo še 
marsikaj popraviti . Kar je opazil, je brez odloga 
Méljardu razodel. „Gospodarite po svoji pameti , 
Ménart”, mu je odgovoril. „Tukaj ste vi gospodar . 
Vam prepustim vse . Le povejte, česar potrebujete” . 

— „To vaše zaupanje”, je rekel vesel in hvaležno 
Švicar, „vam nima žal biti. Ako Bog hoče, bodet e 
imeli v kratkem mleka in sira na mizi, kakoršnega 
nihče v celi Francozki deželi nima” . 
Ménart je ostal mož beseda. Nevtrudeno je 
delal in je švicarijo v najlepši red djal . Od dné do 
dné je imela bolji ték . Barba je pomagala, kjer koli 
je mogla pomagati, in njena pomoč je bila tečna. 
Nace je bil skoraj celi dan v gradu pri gospodu NMljardu. S pravo očetovsko ljubeznijo je za fanta skrbel in prizadeval si je, izrediti iz njega na duši i n 
na telesu zdravega človeka. Častitljivi župnik tistega 
kraja so ga učili krščanski nauk in zgodovino, šolski 
učenik ga je muziko učil. Vso njegovo izrejo je pa, v 
dogovoru z drugimi učeniki A/Mljard sam prevzel, i n 
njegove mnoge skušnje, njegova čista s pobožnostj o 
združena omikanost ga je za to pripravnega storila . 
On sam je učil svojega rejenca matematike in jezikov . 
Pa tudi ni bilo težavno, učiti fanta tako dobrega srca 


in take vedoželjnosti, kakoršen je bil Nace. To je 
bilo pa še tem lože , ker se je že v hiši svojih starišev in v Vilibaldovi šoli dobrih ukov, strahu božjeg a 
in pokornega duha navzel. Zato se pa ni bilo čuditi, 
da je Nace v tacih okoljšěinah in s takimi učeniki 
tako urno napredoval. Posebno lahko se je novih 
jezikov učil. Mej njimi mu je španjolski posebno dopadel, jezik njegovega blazega botra, s kterim bi imel, 
kakor mu je nekaj reklo, enkrat skupaj priti. M61jard 
sam je imel namen, fanta v jakega kmetovalca izuriti. Toda njemu je bilo pripuščeno, izvoliti si svoj 
stan. Gotov si je bil, da ga bo njegov dobrotnik v 
vseh rečeh podpiral. Nace si je prizadeval, v vseh 
rečeh volji svojega rednika vstreči in to ga je toliko 
lože stalo, ker ga je kmetijstvo veselilo in ker bi s 
tern svojemu dobrotniku najlože svojo hvaležnost 

skazal in blizo njega in starišev ostal. M61jard ga 
je imel od dné do dné rajši, in blagovoljnost, ktero 
je imel do Naceta, je tudi na njegove stariše prenesel . 
Povsod jim jo je skazoval. Že prvo leto je poboljšal 
Ménartove dohodke prepustil mu je del dobička, ki 
ga je švicarija dala in ni Imel nič zoper to, da 
sta Barba in Ménart s svojim sirom kupčevala in 
tako svoje dohodke pomnožila . 

Tako ste že dve leti srečno pretekli, ko je gospod Marton, M61jardove ž1ahte, v tem kraju kupil 
posestvo in tako njih sosed postal. Marton je bil 
poprej častnik v francozki armadi in se je v vseh 
vojskah s srčno hrabrostjo izkazal. Pa nazadnje je 
moral zavoljo nevarne rane na roki iz službe iti. 
Mejard je sprejel z veseljem in navadno dobroto svo-

O'e na4. 7 


jega žlahtnika in mu je o vsaki priložnosti svoje srčno 
prijateljstvo skazoval . Marton ni brez posebnega na 
mena iskal, blizo svojega starega bogatega strica priti . 
Enega sina in dve hčeri je imel. Želel je, da bi MA-
Ijard njegove otroke ljubil in po svoji smrti njim, ker 

so njegove žlahte bili, svoje premoženje zapustil . Kolikor se je dalo, je ta svoj namen skrival. Vse si je 
prizadeval, se M61jardu prikupiti . 0 vsaki priložnosti 
mu je pokazal, kako zelö da ga čisla. Prizadeval si 
je vsako njegovih želja vganiti. Skoraj ga ni bilo 
dneva, da bi ne bil svojega strica obiskal. Navadno 
so prišli njegov sin, Ljudovik, in njegovi hčeri, Hortenzija in Emilija z njim . 06e jim je natanjko povedal, kako se jim je do MéIjarda obnašati . V njih 
obnašanji je bilo zgolj spoštovanje in podložnost. Karkoli je z očmi pomigal, so njegovi otroci natanjko 
storili in nekako skušali so se v tem. Če so še tako 
majhno reč dobili, niso mogli zadosti dobrega strica 
prehvaliti in se-mu zahvaliti. Tudi roke po1ju.bovati 
niso smeli opustiti. Prinašali so mu zdaj cvetlic, ki 
so jih natrgali, zdaj drugih takih reči. Vse to in posebno hvaležnost s tako nedolžno srčnostjo izkazovana 
je v začetku MěIjardovo srce ganila in mislil je, da 
to vse iz ljubezni izvira. Toda jakemu, naravnemu 
možu so se te naučene marnje in prilizovanja preveč 
zdele. Na tihem je prelikil Nacetovo krepko srčno 
ljubezen s hlinjeno privrženostjo svojih žlahtnikov in 
ta prilika se je izšla njegovemu rejencu v prid. Premišljeval je svojo žlahto in spoznal, da nima prave 
ljubezni do njega. Še bolj je bil pa žalosten, ker j e 

spoznal, da je Ljudovik lažnjiv in zapravljiv, da ima 


Hortenzija poželenje, drugim dopadati in veselje do 
lepih oblek, in da je Emilija, ktera se mu je še najbo1ja zdela, k složnosti in sladkosnednosti nagnjena. 
Marton, oče, je imel skoraj vse napake svojih otrok 
v sebi zedinjene. Njegova hrabrost in življenje v 
vojski je te napake veějidel zagrinjala ; ali zdaj , ko 
je mirno na deželi živel in sam svoj gospodar bil, se 
je kmalo svojemu nagnjenju izročil. Postopanje in drage 
gostije je ljubil. Oskrbovanje svojega posestva je 
izročil svojim oskrbnikom, podučenje svojih otrok učenici in učeniku. Skoraj celi dan je bil na lovu al i 
je pa druge obiskoval. Delal in počel je pa še bolj 
brez skrbi, ker je mislil, da je M61jarda, kteri je doslej njemu in njegovim otrokom ljubezen skazoval, 
popolnoma na svojo stran dobil . Méljard je molčal, 
dokler je mogel. Marton si je mogel večkrat pri 
svojem bogatem stricu denarjev izposoditi . Méljard 
je dvakrat pomagal. Potem je pa trdno in lepo rekel, 
da nima Marton nič denarjev več od njega upati . Z 
ljubeznijo in ostro ga je večkrat svaril . Marton j e 
obljubil poboljšati se, in ostal je stari. Prepričan je 
bil, da bo Méljard, dobri, v ,,sini mož pač njemu, ne 
pa njegovim otrokom svoje premoženje odtegnil . Bolj 
za gotovo je pa, kakor kedaj upal, njegovo premoženj e 
enkrat posesti, ko je Wljardov najbližji žlahtnik, ki 
je bil trgovec v Lionu, naglo in brez otrok umrl. 
Da je Méljard Naceta ljubil, mu pač ni bilo všeč in 
to ga je včasi še celó skrbelo. Pa njegova oholos t 
mu ni dala misliti, da bo MéIjard, mož natanjčn e 
vesti, kri zatajil in beraškemu otroku naklonil , kar 
njegovim najbližjim žlahtnikom gre . To mu je Méljard 

7* 


100 

večkrat obljubil, naj bi že fantu kak par tisoč frankov 
volil naj bi jih imel. Saj bi bilo to le majhen 
del tega, česar je enkrat za svoje otroke iz MéIjardovega premoženja dobiti se nadejal. Se vé, da s takim duhom in s takim namenom ni mogel dober biti 
fantu, kteri je njemu in njegovim otrokom, kot najbližjim žlahtnikom svojega žlahtnega dobrotnika, s 
pravo srčnostjo privržen bil, in pozneje se tudi ni 
potrudil, te svoje nejevolje skrivati, ko sta se poznej e 
on in M61jard nekako mrzlo gledati začela. Nace in 
njegovi stariši so čutili z žalostjo mlačnost in zaniěevanje, ktero so Marton in njegovi otroci do njih kazali. Vse so voljno potrpeli in nikoli niso MOIjard u 
se pritožili. Nace se je vedno prizadeval postreči , 
kjer koli je mogel, Ljudoviku in njegovima sestrama . 
Malo hvale so mu za to vedeli. Prijaznost, ktero so mu 
v začetku zavoljo Méljarda skazovali, je zginila. Čez 
ramo so ga začeli gledati, očitno sovražiti in pikati. Nace 
je trpel, kar je mogel. Če so mu zabavljali, jim je tako 
umno kakor srčno odgovoril in je marsikaj zamolčal , 
da bi svojega dobrotnika ne žalil. IVI61jard je skrivaj 
na vse pazil. Martonovo in njegovih otrok oholo, sovražno ravnanje ga je žalilo. Tem bolj mu je Nacetovo modro, pokojno obnašanje, ktero jev vsem ljubezen 
in spoštovanje do njegovega dobrotnika razodevalo , 
dopadlo, ker je poznal fantovo častiljubnost in ker je 
vedel, da mu ni bilo lahko, se tako premagati . 

To je storilo, da se je MAIjard bolj in bolj Martonu umikal, a ne da bi bil pa čisto nehal, pečati 
se z njim. Vedno mu je še vse dobro skazoval, vedno 
je še z njim in z njegovimi otroci marsiktero očetov


10 1 

sko besedo govoril ; le škoda, da ga niso poslušali . 
Z žalostnim srcem je mogel MéIjard gledati, kako si 
je Marton veě in več dolgov na glavo nakopaval z 
nerednim življenjem. Njegovi otroci, brez matere in 
z slabim izgledom očetovem pred očmi , niso mogl i 
biti dobri, ker so vrh tega tudi slabe učenike imeli . 
Ljudovik, 16 let star, je hodil s svojim očetom na 
lov in v pivnice ; Hortenzija je stala celi ljubi da n 
pred zrkalom ali je sedela pri klavirji, Emilija pa je 
ležala na poblazinjenem stolu in veliko je bilo, če je 
pol ure v dnevu kaj šivala . Se v6, da po takem M 6 
ljard ni mogel s svojo žlahto zadovoljen biti. Tem veě 
je pa Nace z vedno pridnostjo, nehlinjeno ljubeznij o 
in z dobrim učenjem mu veselje delal . V kmetijstvu, 
v obravnavanji gojzdov in v druzih rečeh je pridobil 
si vednosti, ktere so njegovo starost zeló presegle . 
S polnim zaupanjem mu je izročil zdaj Wljard oskr

bovanje svojih dohodkov in kapitalov in tudi v tern 
je Nace s svojo natanjčnostjo in umnostjo pokazal, 
da je to zaupanje zaslužil. Z veseljem in z nekakim 
očetovskim ponosom je gledal cvetečega mladeniča, 
kteri je krepkejši in krepkejši prihajal , in zdrav na 
životu, jak na duhu, pobožen v srcu, obetal, da mu 
bode kedaj v starosti tolažba in podpora. In k tej 
dobri omiki mu je večidel on sam pripomogel. To 
si je smel reči, ne da bil hvalil samega sebe. 

Marton je z nevoljo gledal, kako ga je njegov 

stric bolj in bolj opuščal , in na „švicarskega prite

penca”, kakor je Naceta imenoval, bolj in boIj svoje 

srce obračal. Ni hotel spoznati, da je sam tega kriv , 

mislil je da si Nace in njegovi stari g i z zvitim 


102 

prilizovanjem in opravljanjem M61jardovo srce prikupili in čakal je priložnosti, da se za to nad njim 
znosi, da bo kaj (Asa pomnil. In ta priložnost je 
kmalo prišla. 

0 Božiču je Wljard Naceta v mesto Dižon s 
pismom poslal in naročil , da naj več reči za njega 
kupi. Kakor vselej, je tudi to opravilo natanjko spol 
nil. Truden, od mraza ves trd, je šel v gostilnico pr i 
cesti, da bi s konjem prenočil . Ko v hišo stopi, sliši 
z zaěudenjem, kako Marton silno nevoljen opravlj a 
MéIjarda in še bolj Naceta in zasmehuje kolikor more 
z grdimi besedami . A še huji kot oče je bil sin Ljudovik. Ves začuden in prepaden je stal Nace, in ni 
vedel, kaj bi storil, ali bi opravljivcema srčno nasproti 
stopil ali pa odišel, da bi prepir ne vstal . V tem 
hipu mu prinese gostilničar vina in kruha in ga v 

drugo s svojim debelim glasom pozdravi. S tem so 
pivci v drugi sobi njegovo pričujo6nost zvedeli. Rudeě 
od vina in jezen stopi Marton k njemu in meri z bliskajočimi očmi mladeniča, ki ga je pogumno gledal. 

„Ti si poslušal,” je začel z debelim glasom. „ O 
tebi nihče kaj druzega pričakovati ne more ; pa pregovor je : kdor za steno posluša, svojo sramoto posluša . ” 

„Vašo sem poslugal, ne svojo,” odgovori Nace 
kratko . „Nobena čast vam ni, dobremu žlahtniku za 
hrbtom oporekovati in druge brez krivice opravIjati . ” 

„Brez krivice? Se vé, rad bi bil brez krivice , 
ti tat,” jecljal je Ljudovik, kteri je ves vinjen k očetu 
prištorkljal. „Sram bodi tebe in vse tvoje enakosti ! 
Poberi se, če ne, ti bo moja pést pót pokazala!” 


103 

„Vi ste najbIjižni žlahtnik mojega dobrotnika, ” 
rekel je Nace s potisnjeno jezo, „in zavoljo tega vam 

te sramote nečem povrniti. Ako pa nimate srca, v 
nazo6nosti M6Ijarda to, kar ste tu govorili, tudi govoriti, vaji imenujem oba lažnjivca in opravljivca! ” 

Dobro je bilo, da so popotniki, ki so pridi, prepiru konec naredili, sicer bi se bilo kaj hudega zgodilo. Nace je šel v drugo sobo in je gledal, da je 
šel prej ko mogoče od tod. Njegov konj, sice r 
tako krotek in pohleven, je postal na poti na mah 
ves divji. Zdaj je skakal, kakor bi imel ogenj v nogah, zdaj je dirjal, kakor zloben naprej, brcal in se 
zveral tako, da se je Nace komaj na njem zamogel 
obdržati. Boga je hvalil, ko je po marsikteri pre 
stani nevarnosti Bezinski grad z njegovimi mnogimi 
lučmi pred seboj videl . Pa nevarnost še ni minula. 
Bilo je , kakor da bi bil pogled teh luči divjost 
konja z nova vnél. Bolj in bolj divji in nevkreten 

postajal je krepki konj. Kakor divji je zdirjal po 

griču proti gradu. Nace se je priporočil Bogu in 

sveti devici , je svojo posleC,.1jo moč zbral, da bi ži

vino obdržal. Pa kar se spne divji konj , od ostrog 

ojstro zboden, visoko in vrže Naceta, ki je na trdo 

zmrznjeno zemljo padel, iz sedla. 

Nace je tako močno na tla padel, da je brez 
zavednosti obležal. Ko se je zopet zavedel, nahajal 
se je na zemlji. Njegovi udje so bili otrpnjeni, na 
glavi mu je iz več ran kri tekla. Nad njim je luna 
svetila, pred njim je grad stal. Mraz ga je tresel 
in v tem stanu ni smel dneva čakati, ako ni hotel 
priti v smrtno nevarnost . Kar je imel moči in z ne


104 

izrečenimi bolečinami se je priplazil do grajskih vrat, 
kjer je pozvonil. Da ga tako dolgo ni bilo nazaj , 
to ni nič skrbi vzbudilo v gradu. Konja ni bilo in 
mislili so, da je Nace, kakor se je že večkrat zgodilo, 
v Dižonu čez noč ostal. strahom in z žalostjo je 
gledal A/161jard nesrečo svojega ljubčka . Zdravnik , 
kteri je bil koj poklican , ga je pa potolažil , da ni 
nobena njegovih ran nevarna. To je vpokojilo tudi 
Ménarta in Barbo, ktera sta strabli trepetaje pri po 
stelji svojega edinega otroka stala. — 

Nace je moral, ko je ozdravel, M61jardu vs e 
povedati, kaj se mu je mej potjo zgodilo . Ni mogel 

zamolčati , da se je segel z Martonom in njegovem 
sinom. A*Ijard je žalostno vzdihnil in se ni mogel 
hudih misel vbraniti. Tudi konja so vjeli in bil je 
zopet tako krotak in pohleven, kakor prej. Nace je 
kmalo popolnoma ozdravel in AMljard ga je zdaj še 
močneje ljubil . Dal je Ménartu in Barbi majhen o 
posestvo blizo svojega gradú v dar, ktero je navlašě 
za to kupil in pustil jima je vse dohodke, ktere sta 
doslej imela. Ko jima je polarno pismo izročil, obrnil se je od hvaležnih k Nacetu, rekoč „Tudi na 
tebe, ljubi Nace, sem mislil, in videl bodeš enkrat, 
kako močno sem te ljubil. ” 

Nace je zdaj osemnajsto leto dokončal in MO 
ljard je sklenil, iz ljubezni do njega, najimenitnejš e 
kmetijske naprave Francozke in unanjih dežel obis 
kati. Dve leti ste bili za to odločeni in Nace bil bi 
imel priložnost dobiti, da se v vseh vedah kmetijstva 
popolnoma izuri. Že je bil čas za odhod odločen , 
Pa Bog je drugače namenil. 


105 

Nekega lepega večera spomladi je hotel MAIjard 
iti svojo ovčarijo obiskat. Da si ravno je bil prav 
blagega srca, je bil vender, kakor vsi ljudje njegovega duha, tudi zdražljiv in ker je imel vést , da 
ima samo dobre namene in bistrejši um, ni mogel 
lahko trpeti, da bi mu bil kdo njegovih podložnih 
ugovarjal. Našel je kaj, zaradi česa je čuvaja ovčarije po zasluženji grajal. Ta pa je ugovarjal svojemu 
gospodu jezno in nevoljno. Méljard se je razsrdil. 

Nič pa ni njegovemu krotkemu srcu in slabotnemu 
životu bolj škodovalo, kakor jeza. Ves nevoljen je 
hitel domú. Zaman se je to pot Nace prizadeval , 
da ga vpokoji . Večerjala sta skupaj in AMIjard je 
zoper svojo navado veliko govoril in naj več o nehvaležnosti in sirovosti svojih podložnih . Kar mu padejo 
vilice iz roke, bled in jecljaje je nagnil svojo glavo 
in zgrudil se na stolu . Mrtud (kapljica) ga je zadel. 
Nobeno zdravilo ni več pomagalo. Kapljica ga 
je še enkrat zadéla na jezik. Pa zavedel se je 
še. alosten in pain ljubezni je gledal Naceta in 
njegove stariše, ki so žalostno pri njem stali in žalosti skoraj umirali. Večkrat se je zdelo, kakor če 
bi bil hotel govoriti, pa ni zamogel. Gospod župnik 
so ga v sveto olje djali. Pobožne, na križ obrnjene 
očí, prizadevanje, s kterim je svoje usta odpréti in 
svoje roke skleniti poskušal, kazalo je očitno, da vé , 
kaj da prejme. Po svetem opravilu je kratek čas 
zaspal. Pa kar naglo se je zbudil, Naceta milo pogledal in z roko na mizo, pri kteri je sicer pisal, 
pokazal . To je bilo poslednje v njegovem življenju. 
Proti polnoči je izročil starček v molitvi pričujočih 


106 

svojo dušo Bogu, stvarniku. „Gospod, tvoja volja 
se zg6di!” je molil gospod župnik. „Vzemi dušo 
svojega služabnika k sebi!” Ni mogoče popisati, 
kako žalostni so bili Nace in njegovi stariši. 

Drugo jutro na vse zgodaj je prišel Marton , 
kteremu so koj povedali, da je Méljard umrl, z sodn o 
gosposko . Koj so vse zapečatili . Komaj je Marton 
svoje veselje skrival in hlinil žalost, ktera mu ni šla 
od srca. Natanjko in z nekako nepokojnostjo je popraševal, kakošne so bile poslednje ure rajncega in 
ložeje je dihal, ko je zvedel, da njegov stric ni ime l 
moči ne govoriti ne pisati. Vsi pričujoči so mogl i 
iz stanice iti, a Nacetu je prošnjo, da bi z svojimi 
stariši pri mrliči smel čuti in moliti, odrekel z jezo 
in zaničevanjem, da se je bilo bati najhujega. Tudi 
Ljudovik je prišel zdaj s svojimi stariši . On in Hortenzija sta zavoljo spodobnosti sicer žalostno se no 
sila, pa njih govorjenje in obnašanje je prevet očitn o 
kazalo, da sta imela stricovo smrt bolj v srečo kakor 
v nesrečo. Sano Emilija je bila resnično žalostna in 
je vroče solze točila. S strahom in z žalostjo s o 
pričakovali vsi prihodnjih dni. Proti poldnevu so 
bili posli in služabniki M61jardovi poklicani in sodnik 
jim je oznanil , da je Méljard brez žene in otroka, 
brez oporoke umrl. Za to pripade Bezinska graj ščipa 
z vsem, kar je, gospodu. Martonu kot najbližjemu 
Mgjardovemu žlahtniku. Kdor ima od rajncega še 
kaj terjati, naj se brez odloga oglasi. — Pri teh 
besedah je gledal Marton ojstro in nepokojno Nacet a 
in njegove stariše . Molčé, s solznimi očmi bridk o 
žalostjo so stall tu. Nihče pričujočih ni nič terjal. 


107 

Saj je MA1jard vsakemu več dal, kakor mu je šlo. 
Novi gospodar je zdajci svojo oblast pokazal. Veěi 
del MA1jardovih služabnikov, ki so bili zvesti in priletni, so bili odpuščeni. Z očitnim veseljem in zapovedljivim glasom je ukazal Ménartu in Barbi, zapustiti švicarijo v štirih tednih, in Nacetu ojstro 
prepovedal hoditi v grad. Brez opornosti so rekli, 
da bodo tako storili, da si ravno so imeli v pogodb i 
sklenjeno z MA1jardom, pravico, ostati še eno leto. 
Marton je dal silno lep pogreb napraviti. Neštete 
solze, solze resnične žalosti so tekle na M61jardov 
grob . Vsi so objokovali smrt žlahtnega, moža . Kdo 
si more še le Nacetovo in njegovih starišev žalost 
misliti. Pred ko se je dalo je želel Ménart z Barbo 
švicarijo zapustiti in za zdaj preseliti se na kmetijo, 
ktero je njima Méljard v dar kupil. Zdaj sta vnovi č 
njegovo očetovsko ljubezen v nji celi méri spoznala. 
Brez njé bi bila zdaj berača. Od strano se je slišalo, kakor da bi bil ranjki testament zapustil in 
Naceta kot dediča, skoraj vsega premoženja postavil. 
To je Martonovo jezo do Naceta in njegovih stariše v 
še bolj podpihovalo. Nadleboval jih je, kakor mu 
je bilo mogoče , da bi bili pred švicarijo zapustili. 
Bilo je, kakor če bi se blizo njih ne počutil dobro . 
Tisti dan pa, ko bi se bili imeli iz švicarije na svojo 

kmetijo preseliti, jim je rekel Marton , da ima pravico misliti, da so ti to kmetijo prigoljufali. Zavoljo 
tega je tudi tožbo zoper nje pri sodniji naredil . To 
je bilo pa Ménartu vender preveč . S krepkimi besedami mu je trdno njegovo krivico očital zrnirjaj e 

ga opravljivca in rekel mu je naj mu skaže najmanjšo 


108 

krivico. To je Martona popolnoma razkačilo in s hudobno trdovratnostjo jim je branil preseliti se, dokler 
sodba pravde ne razsodi. Sodba je mogla, dasiravn o 
je Marton podpihoval in podkupoval, za M6narta razsoditi. Zakaj podarno pismo je bilo preveč jasno in 
po postavah narejeno . Z jezo jih je pustil iti, pa 
zarotil se je, da jih dolgo ne trpi ondi. 

Marton je vse storil, da M jima prebivanje blizo 
sebe otežil. Kakor je mogel, jima je nagajal njih 
potrpežljivost skušal. Ménart in Barba sta stanovitna ostala. Večkrat jima je rekel, da kupi kmetijo 
od nju. Ménart se ni podal. Njegova kmetija je na 
dobrem mestu ležala in z dobrim obdelovanjem je 
upal v nekterih letih svoje dohodke lahko tako pomnožiti, da si bo mogel potem v svoji domovini večj e 
posestvo kupiti in svoje dni pokojno živeti . To je 
bil njegov dobro prevdarjen namen, kterega sta Nace 
in Barba potrdila , in nad njim so vse zvijače Martonove omagale, kteri teh Švicarjev nikakor ni mogel 
blizo sebe trpeti. Videti, da z vsim nič ne opravi, 
je začel še dalje misliti, kako bi starega vojaka vtrudil 

in vsaj tistega, kterega je najbolj črtil , Naceta 
se znebil. In našel je pravo. In to je bilo popisovanje, ktero je bilo pod Napoleonom na Francozkem tako strašno in je ljudstvu toliko žalosti delalo. 
Vsako leto so mladen6e, ki so osemnajsto leto doživeli , v vojaščino poklicali, jih v orožju vadili in 
potem na vojsko poslali . Tudi Nace je bil v tej starosti. Pa ne on, ne njegovi stariši se niso bali po

pisovanja. Saj so bili Švicarji, ki so bili pač s 
eozkim cesarjem, v zvezi, pa ne njegovi podložni. 


109 

Bilo jim je, kakor če bi bilo med nje treščilo, ko je 
bil Nace pred gosposko k popisovanju poklican. Zastonj sta se Nace in Ménart izgovarjala, da kot ptujca 
popisovanju nista podvržena in toraj tudi vojaščin i 
ne ; zastonj je Ménart rekel, da je Nace njegov edini 
otrok in da mu mora biti v starosti podpora. Napoleon je zapovedal in armada, ktera je na Španjolskem in v Portugaliji veliko zgube imela , potrebuj e 
velike pomoči. Ker imata kmetijo reklo se je jima , 
sta cesarju podložna in nehala Švicarja biti, in na 
to se more tem manj gledati, ker je Švica že tako 
dolžna, vojakov cesarju dajati . 

Barba je v tihem strahu ostrmela, ko je to raz 
sodbo zvédela . Take vpijoče nepravičnosti se ni nadejala. Svojega edinega sina, ljubčka svojega srca , 
podporo svoje starosti na ta način zgubiti, je njeno 
moč preseglo. Te misli njeno materino srce ni moglo prenesti . „Gospod!” je zdihovala, „pred kratki m 
si nam našega dobrotnika, našega najboljega prijatelja 
vzel ; ali hočeš , da tudi edinega sina zgubiva? Go 
spod, kako hudo bi bilo to! Kako morem to prestati, da mojega edinega sina v mesnico peljejo! 0 
Francozko, ti nesrečna dežela! zakaj sem kedaj na 
tebe stopila!” Ménart je še eno poskusil. Hotel je 
pri cesarji samem pomoči in pravice iskati ; pa povsod muje bila pot do njega zaprta. Žalosten in jezen 
se je vrnil Ménart domú in treba mu je bilo iz vse 
duše trdnega zaupanja in možke srčnosti, da se vpokoji njegovo srce in se uda v nesrečo, ktero ne more 
odvrniti. Nacetu je bilo le malo dni še pripuščeno, 
ostati pri stariših. Oče so mu svetovali, naj pobegne, 


110 

pa blagi sin jih ni poslušal. Ni se hotel rešiti z 

nesrečo svojega očeta, kteri bi bil zavoljo njegoveg a 
béga ob svoje premoženje prišel in še v jeěi dolgo 
zaprt bil. Vrh tega je pa Nace tudi spoznal , kako 
nevarno da je pobegniti, ker so Marton in njegovi 

pomagači tako ojstro na njega pazili. Nace se je 

pokazal čez vse srčnega in voljnega mladeněa . Z 
otroško ljubeznijo je tolažil svoje stariše, in si prizadeval kar moči odgnati jim žalost. Rekel je : „Saj 
ne zadene vsaka krogla, vsak meě. Mi niso oče 
sami izgled, da tudi najsrčnejši vojak nevarnosti v 
bojih odide in more svoje življenje v najhujih vojskah 
ohraniti. Zakaj bi tudi jaz te sreče ne imel?” Rekel 
je, da zaupa v varstvo božje in v prošnjo presvete 
device, v molitev svojih starišev, ktere je Bog vedn o 
tako očitno in milostivo obvaroval. Gotovo ne bo 
božja volja, da bi v starosti brez pomoči in podpóre 
ostali. 

Njegove besede so Barbo nekoliko potolažile . 
Ménartovem srcu se je upanje zbudilo in stara vo

jaška srčnost mu je zopet oživela . Saj je bil sam 
v deželi rojen, kjer ne 6asté nikogar, kteri se ni kot 
hraber mož na borišču bojeval in te časti ni bilo mogoče brez nevarnosti , brez zatajevanja samega sebe 
dobiti. Tako naj bi se tudi Nace v božjem imenu , 
kakor očetje vsi, v vojski poskusil in Ménart si je 
bil svest, da se Nace ne bo njih nevrednega pokazal . 
Kolikor bliže je dan ločitve prihajal, toliko bolj tiha 
in globoka je bila materna žalost, da si ravno je bila 
vsa v božjo voljo vdana. „Naj se zgodi božja volja ! ” 
je vedno molila ; ,,vsaki dan sem mu svoje dete da


rovala ; povsod ga bo ljubil, povsod varoval" . S tiho 
materino ljubeznijo je pripravila vsega, obleke in perila, kolikor bi Nace potreboval . Skrivaj je gledala 
dolgo s solznimi očmi na njega, kterega ne bo tako 
kmalu zopet videla . Bilo jej je mnogokrat, kakor če 
bi se jej hotelo srce razpočiti . Vsaki dan je šla v 
cerkev in dostikrat je tudi grob svojega dobrotnika 
obiskala. „Oh, bi še živel!” je zdihovala, „bi 
nas ta žalost ne bila zadela. 0 prosi za nas, za 
Naceta, ako smeš — česa pa ne dvomim — božj e 
obličje gledati! ” 

Ménart se je popolnoma vpokojil in vdal . Prizadeval se je zdaj, kolikor mu je še kratki čas pripustil, po mogo6osti Naceta za novi stan pripravit. 
Ker je mnogo let sam vojak bil in marsikaj skusil, 
mu je lahko marsikak dober uk dal. „Pokornost, 
in sicer slepa pokornost”, je rekel, „je prva dolžnost 
vojaka. Vselej in povsod mora vojak voljo svojih viših spolniti . To je njegova čast. Hrabrosti pre d 
sovražnikom ti ni treba priporočati ; to imaš že p o 
svojih prednikih, kteri s svojo hrabrostjo celi svet 
napolnujejo-. Imej pa tudi tuk~ pravo mero ! Tvoj a 
pogumnost naj se nikoli v predrznost ne prevrže. 
Ne boj se smrti, ne postavljaj pa tudi svojega živ

ljenja nikoli nepotrebno v nevarnost. Pomisli, ljub i 
moj Nace”, in bolj mehko je začel govoriti, — „po 
misli, da imaš stariše, kteri tvoje pomoči potrebujejo. 
Priletnim starišem streči ti bo pri Bogu in ljudeh 

gotovo toliko in še več masti prineslo, kakor zvezda 
na prsih”. Potem ga je opominjal, naj bo prijaze n 
in miren s svojimi tovariši naj se varuje vsacega 


112 

prepira in naj pošteno živi . Poštenje pak se z na

tanj6nim spolnovanjem dolžnost, čistim življenjem in 
umnim prevdarj enj em najbolj ohrani. Silno je še 
Naceta prosil ogibati se nevarnih tovaršij , varovat i 
se pijančevanja in preklinjanja. Priporočil mu je zmernost in pridnost, ki naj bolj varujete življenje, naj 
se zdrži posebno greha, pred kterim sramožljivost 
orudeči kteri se pri vojakih tako pogostem najde . 

Potem mu je tudi Barba, dobra mati, z ginjenim srcem rekla : „Ljubi moj Nace! Oče so ti povedali, kar ti je treba ; prosim te še enkrat, bod i 
pokoren z vso močjo in spolnuj svoje dolžnosti povsod , 
kakor ti je mogoče . Nad voljo posvetne gosposke 
pa nikoli ne pozabi volje nebeškega očeta . Ne bod i 
enak tistim, kteri so poveljem svoje svetne gosposke 
pokorni, volje božje pa, ktera jim ukazuje moliti in 
Kristusa nasledovati, nečejo poznati . Zavoljo tega 
se nikolj ne sramuj, svojo vero v Jezusa kot odrešenika, povsod spoznavati in v čast si štej, če te 
bodo tvoji tovariši zavoljo vere zasmehovali. Boj se 
pa, kolikor bo g mogel, tovaršije tistih, kteri vero zasmehujejo in Zveličarja zaničujejo. Tacih je med 
vojaki več, kakor med druzimi stanovi . To so Tvoja 
mati poskusili in zdaj je berže huje, kakor bolje. 
Začni vselej dan z Bogom in skleni ga z Bogom ; 
potem boš srečen. Beri, kedar boš mogel, kake 
dobre bukve in ne zamujaj nobene priložnosti, svet o 
mašo in besedo božjo poslušati . Včasi ti bo to vender 
mogoče. Pomisli, ljubi Nace, da nimaš samo života, 
temuč tudi dušo in da si vsaki dan v smrtni nevarnosti . O ljubi Nace! da bi ne umrl nepripravijen, 


11 3 

če boš mogel po božji volji v vojski umreti! 0 moj 

Bog! Tvoja mati bo vsaki dan za tebe molila, da 
kot prijatel božji umerješ in se ne ločiš brez svetih 
zakramentov iz tega živIjenja! — Potem ti položim 
še eno na srce. lzredila sva te v ljubezni do čistosti in sramožljivosti! oh, ljubi Nace, videl slišal 
boš reči, da se ti bo srce trgalo . Zasmehovali , zaničevali te bodo, če ne boš v greh privolil. Zapeljivci bodo prišli in brez skušnjave ne boš ostal. 0 
Nace! potem naj bo molitev tvoje orožje in misli, 
da Bog vse vé . Potem reci z Jožefom : „Kako marenj tako hudo grešiti!” Pomisli Nace, da ni dražega 
na svetu, kakor čistost ; pa tudi nič rajši ne zgine . 
Zato moli in čuj , in nič ti ne bo moglo škodovati. " 

„Mati, nikar ne skrbite,” je rekel Nace, „ne

čem plačila zgubiti, ktero je Bog čistim na unem 
svetu obljubil . ” 

„0, to plačilo je veliko, neskončno veliko,” je 
rekla Barba; „samo čisti bodo božje obličje gledali 
in to je največje zveličanje . Pa še eno bi ti rada 
na srce položila . Bodi usmiljen z vsemi, posebno z 
bornimi, z devicami, z otroki in starčki. Nace, 
videl si kot otrok revščino vojske . Nisi še pozabil. 
Nikolj ne bodi pri ropanji. Strezi ranjenim, brez 
razločka, ali so prijatelji ali sovražniki. Imej usmi-
Ijenje z ubozimi in brani povsod nedolžnost. Usmili 
se vjetih ; bodi povsod usmiljen in tudi ti boš usmi1jenje našel.” Srce jej je skipelo in ni se mogla 
solz ubraniti. „Ljubi moj Nace,” tako je sklenila 
svoje materne opominjevanja, „stori povsod, kar ti 

tvoja vest veleva. Vse drugo bo Bog storil. ” 

0če naš. 8 


114 

Tisti dan, ko je Nace slovo vzel, sta bila Ménart 
in Barba z Nacetom še pri sveti masi. Tu sta darovala svojega edinega otroka Zveličarju in nebeškemu Očetu. Barba je bila silno trdnega srca . Na 
njenem obličji se je brala britka pa vender naj več 
že premagana bolečina. Le takrat, ko je Nace mater prosil, poblagosloviti ga, se jej je hotelo srce razpočiti in jokaje je rekla : „O moj Bog! kako bom to 
prestala!” 

Molče in vsa prepadena sta stala Ménart in 
Nace in jej nista mogla v tern hipu nobene tolažbe 
dati. Barba pak je vstala in z v nebo obrnjenimi 
očmi rekla : „Gospod , tvoja volja naj se zgodi ! ali 
mi nisi dal tega edinega sina? Kaj se bom branila, 

svoje dete tebi dati? Vzemi ga, če ga hočeš imeti, 
tvoj bodi živ, tvoj bodi mertev ! Pa vender, usmiljeni 
0če, če je mogoče, pripelji mi ga nazaj! ” 

Menart je potegnil sina od matere. Hotel je 

obeh bolečinam konec storiti in spremil je Naceta 
v Dižon . 

Barba je dolgo za njima gledala, dokler sta se 

njenim hrepenečim oMm skrila. „Kedaj bo Nacek 
zopet prišel?” se je tiho prašala. „Zdi se mi, kakor 
če bi mi nekaj reklo, da mora zopet priti . Ne morem si ga drugačnega kakor živega misliti. Moj 
Zveličar, to upanje mi ti delaš!” 

Naceta so postavili k polku, ki je bil namenjen , 
odriniti brez odloga na Španjsko. Vojaška služba na 
Španjskem tako težavna in nevarna, je bila francoz

kim vojakom malo všéč, še manj pa, ker je bilo malo 
dobička v nji. Nace je imel pa še vzroka veě, je 


11 5


ne ljubiti. Dasiravno se je veselil, videti španjsko, 
bil je vender žalosten, da bo mogel meč potegniti 
zoper deželo, v kteri je bil krščen, v kteri je njegov 
dobrotljiv boter živel . Pa dolžnost, železna dolžnos t 
pokornosti mu je to zapovedala. Nace se jej je pod 
vrgel z žalostnim srcem. Urno so naprej šli in mladi 
vojaki niso iméli časa misliti ne na preteklost, ne 
skrbeti za. prihodnost. 

Nace je živel mej svojimi tovariši po mogočosti 
tiho in sam za-se. Njih največ surovo nevkretno 
obnašanje mu je malo dopadalo. Se ve, da so ga za 
to zbadali. Pa voljno je trpel in prizadeval si je 
zadobiti si ljubezen svojih tovarišev in viših s tem, 
da zvesto spolnuje svoje dolžnosti . Čist, čvrst mladeneě, ki je svojo službo zvesto in natanjko opravljal in se je tudi v vednosti med drugimi odlikoval, 
bil je v obče ljubljen. Tako so prišli v desetih dnevih 
do Vivaresa. Nace, dozdaj zdrav, je občutil majhno 
mrzlico ; prehladil se je bil, ko je rešil tovariša, kteri 
bi se bil kmalo vtopil. Mlad še in sicer trdnega 
života je mislil, da bo bolezen premagal. Pa čez 
nekaj dni že se je mrzlica huje povrnila in ga je 
silno oslabila . Boga je zahvalil, ko so zvečer v vas 
prišli, v kteri so prenočili. Nacetu in mnogim njegovih tovarišev je bilo odločeno stanovanje v mlinu. 
Pa ta mlin je bil še čez uro dalječ od vasi. Z vso 
močjo si je Nace prizadeval priti do mlina. Skozi 
gost gojzd je pót peljala, po kterim je šlo več stezá. 
Preslab je bil, da bi bil mogel s svojimi tovariši 
enako hoditi. Zastal in na mnogih stezah zašel je. 
Do trde noči je hodil in iskal. Ob vso svojo moč je 

8* 


11 6 

prišel. Ponočni mraz mu je pretresal ude. Glava 
ga je tako bolela, da dostikrat ni vedel, pri čem da 
je in nazadnje je padel v omedljevico pod grmovje. 

Ko se je zopet zavedel, ste dve deklici, kterih 
nobena ni bila osem lét stara, pri njem stali in ga 
milo gledali. „Ubogi vojak,” je začela ena, „kako 
si bled! ali si bolan? Ves maker si od rose in kako 

se tresejo tvoji udje !” — „Au ne moreš vstati," ga 
vpraša druga. „K očetu bi te peljali in pri nas v 
mlinu bi imel dobro posteljo , gorke juhe in drugih 
jedi.” Polna usmiljenja mu pomoli ročice in mu je 
hotela pomagati vstati. Pa z britkim zdihIjejem je 
padel Nace nazaj. Do smrti trudnega se je čutil in 
zdaj ga je mraz tresel, zdaj vročina kuhala. „Rozalija,” je rekla Marjeta, „najbo1je bo, če domu po 
očeta tečeš. Saj vidiš, da je ubogi mož preslab. 
Born jaz pri njem ostala . Toda teci, Rozalija, teci 
in se kmalo verni!” 

Rozalija je tekla, kolikor je mogla , Marjeta je 

pa poleg vojaka pokleknila, se z njim po svoji pa

meti pogovarjala in ga tolažila , da bodo kmalo oče 

po njega prišli . S svojo ruto mu je od rose in potú 

mokro čelo obrisala in zrelih jagod ponudila, edino, 

s čimur ga je mogla zdaj ohladiti. Ker jo je prosil, 

mu je prinesla iz studenca vode, ktero je počasi pil . 

Bolj močnega se je čutil, ko je svojo vroco žejo po

gasil . Nazadnje vidi Marjeta očeta priti in dva hlapca 

sta šla z njim. Rozalija, blagosrčno dete, je naprej 

tekla in sestrico popraša1a, kaj bolnik dela. Nace 

je imel komaj še toliko moči, da je očetu otrok, 

kteri mu je s srčnim usmiljenjem pomoč ponudil, 


11 7 

svojo nesrečo povedal in se mu zahvalil. Vnovič ga 
je slabost premagala. Previdno in po mogočosti rahlo 
so položili bolnika na nosilo in v mlin prenesli. 
Ondi ga je pričakovala Jozefa, dobra gospodinja. S 
srčnim usmiljenjem je sprejela bolnika, ukazala je, 
naj ga koj v postelj denejo in zdravnika pokličejo . 

Koj je prišel in rekel, da je bolezen huda mrz 
lica, ktere konec se mora pričakovati. Vsigdar pa 
bolnik ni brez nevarnosti . 

Več kot sedem dni je ležal v težki medij evici, 
ktera mu je prav malo zavednosti pustila. Videl je 
dostikrat pri svoji postelji dobri deklici Rozalijo in 
Marjeto, kteri ste zdaj molili, zdaj jokali, zdaj mu 
zdravila dajali. Tudi Jozefo in njenega moža je videl, 
kako sta z zvesto ljubeznijo za njega skrbéla. Večkrat 
je prišel tudi velik, trden starček z modrim obličjem, 
belimi lasmi in bistrimi, svitlimi očmi. Spomniti se 
je tudi mogel, da sta ga dva častitljiva moža, eden 
zelo prileten, poln milosti in Ljubezni, drugi še v najlepši starosti, večkrat obiskala, pri njem molila in 
ga blagoslovila. Kakor sanje se mu je vse to zdelo 
in le težko se je zamogel spomniti, kako je tu sem 
prišel. Ko se je zopet bolj zavedel in ozrl se, je videl 
pri svojih nogah Rozalijo in Marjeto, tisti starček 
z belimi lasmi in bistrimi očmi je stal pri njem , ga 
blagovoljno in pazljivo gledaje . 

„Kako ti je, ljubi moj prijatelj,” ga vpraša ta, 
„zdi se mi, da ti je bolje . ” 
„Bog daj!” je zdihnil Nace . „Toda jaz se čutim 
slabega za umreti. Oh, kako sem slab !” 


"Le zaupajte in ne obupajte !" ga je opominjal 

starček. „Iščite znoči pri Zveličarju , kterega podobo 
na srcu nosite.” 

Ponižno je poljubil Nace križ na vernici in rekel : 
„O Jezus, pomagaj mi pomagaj mi! ” 

"Zakaj bi vam večna ljubezen in usmiljenost 
ne pomagala? Ali vas ne vabi k nji priti ? Ali vam 
ne kliěe : „Ako ste trudni in obloženi, pridite k meni 
jaz vas bom oživel ! ” 

" Svetujete mi, se spovedati in obhajati, jelite ? « 

„Da , prijatel ; svetujem vam, kakor oče svojemu 
sinu svetuje. Križ na vaših prsih kaže, da v Zveličarja 
verujete, da ga ljubite. Bolni ste, zelo boini. Nihče ne vé, 
kako se bo bolezen izda. Dolgo ste ležali brez zaved

nosti. Z božjo milostjo ste se zopet zdramili. Prejmite 
zdaj svete zakramente. Ozdravite popred svojo dušo, 
potem bo tudi vaše telo lože ozdravelo . Dolgo življenj e 
me je mnogokrat podučilo, kakošno moč da imajo sveti 
zakramenti in videl sem, kakošno milost sveto olje dodel f 
tistim, kteri ga vredni in z zaupanjem prejmejo.” 

"Prav imate. Dobro mi svetujete, prav dobro," 
je odgovoril Nace čez nekaj časa . "Rad storim po 
vašem světu. Prosim vas , prosite gospod fajmoštra, 
da jutro k meni pridejo. Ta čas se born pripravil. " 

— "Bog vam daj svojo pomoč ," je rekel starček ; 
"zdaj pa počivajte. Bog bo dalje za vas sbrbel. " 
„Še eno imam na srcu,” je rekel Nace žalostno 
dalje , "toliko časa sem že od svojega polka zdaj 
mislili bodo, da sem ušel. Bodite tako dobri in dajte 
poveljstvu tridesetega polka pisati in mu naznaniti 
mojo bolezen ." 


119 

„To sem že mislil,” e odgovoril starček ; „kako 
se pa pišete prijatel? ” 

Nace muje povedal svoje imé. Nace Lurzinger se pišete?" ga vpraša starček z začudenjem . 
„Vaše imé ni francozko, dasiravno vi naš jezik prav 
gladko govorite. Kje pa ste doma?” 

„V Burgoniji. ; moji stariši pa so Švicarji. V 

Burgonijo so se preselili, da bi lože živéli in za mene 
svoje edino dete bolj skrbeti mogli.” 

„Tako si ti Ménartov in Barbini sin !” reče 
starček ves vesel . „Zdaj vem, zakaj si se mi kaj v 
začetku tako znan zdel in zakaj je tvoje obličje tak o 
k mojemu srcu govorilo ? ” 

„Kako, ali je mogoče ? Ali Vi poznate moje 
starše?” je prašal Nace . Njegove oči so se svetile, 
njegova bleda lica porudeěila. „Povejte mi vender , 
kako ste se z njimi soznanili? ” 

„Jaz sem Štefan, ljubi prijatel, stari Štefan , 
kterega so tvoji stariši pred osemnajstimi leti obiskali 
in se tega še vedno z veseljem spomnim . Otrok si 
še bil in v plenicah si še ležal, ljubi Nace.” 

„Ali Štefan ste vi? Šteian? naš dobrotnik, k i 
ste mene in moje stariše tako obilno in tako dobrotljivo 
obdarovali ? ” 

„Jaz sem tisti, moj Naze, pa prosim te, skrbi 
zdaj sam za-se .” Nace mu je podal z očmi naj čistej ega 
veselja in srčne hvaležnosti roko . „Kako se zahvali m 
Bogu za to bolezen!” je jecljal z ginjenim srcem. 
,,Vas videti, to mi olajša vse moje trpljenje. Vsaki 
dan srno za vas molili. O kako se bodo moji stariši 
veselili, kedar bodo zvedeli, da ste me s staro ljubeznijo 


120 

sprejeli!" Štefan ga je zopet opomnil, pokojno se 
zadržati, in tudi njegove oči so se obsolzile . Bertram , 
njegov sin in Jozefa, njegova pastorka, sta z veselim 
zavzetjem zaslišala, je bolnik Ménartov in Barbini 
sin. Bertram še ni pozabil dneva, ko sta o času strahu 

najhujega preganjanja očeta obiskala in vesel o 
poročilo od očeta Arkimbolda prinesla. Zavoljo tega 
so še z večjo ljubeznijo za-nj skrbeli ; kakor bi 
njih otrok bil, tako so mu stregli. 

Drugi dan je rekel Štefan bolniku : „Kmalo bodo 
gospod fajmošter prišli. Poznajo te.” 
„Ali poznajo me ?” je vprašal zavzeto bolnik. 
„Kako je neki to mogoče." 

„Na svojih rokah so te že pestovali in njih roka 
te je že blagoslovila . Saj so oče Arkimbold tisti, 
kteremu so tvoj srčni oče pred osemnajstimi letin i 
življenje oteli. večkrat so te obiskali, a niso vedeli, 
da si ti sin tistega, ki jih je otel. ” 

Nace je z veliko pobožnostjo svoje roke k nebesom 
zdvignil ter rekel : „Bog, kako čudna so tvoja pota ! 
kako se ti zahvalim, da mi take prijatelje v tolažbo 
daš! kako bi še kake bolečine trpel, ko me tako 
veselje obišče! Mogočni Bog, kako se ti zahvalim , 
da smem iz tacih rok presveto Telo prejeti . ” 

Kmalo je prišel fajmošter o . Arkimbold. Drug 
duhovnik, — bil je Teodor — je prišel z njim. Nace 
ju je koj spoznal . Oba sta ga o ěasu, ko je pol 
omedljev v mrzlici ležal , obiskala . Štefan jima je 
povedal, kdo da je Nace . 

„Ali nas Bog tako vkup pripelje, Nace ?” je 

rekel pobožni starček. ,,Mnogo let je preteklo, pa 


12 1 

ni pretekel ne dan ne ura, da bi se ne bil tvojih 
starišev v molitvi spomnil . 0 če bi ti mogel po božji 

milosti povrniti, kar so tvoj oče za mene storili! " 

Molče je poljubil Nace njegovo roko. „Srečen sem 
v svojih bolečinah in v svoji nesreči saj sem pri 
vas. Veselje in tolažba, ktero zdaj vlivam, presež e 
daleč bolečine bolezni. Vam izročim svojo dušo !” 

„Naj nam Bog pomaga, moj sin, in naj ne ozdravi 
samo tvojo dušo, ampak tudi tvoje telo ! Zaupaj v 
Boga, kteri je tvoje stariše tudi v najveěi sili obvaroval . 
Tvoji stariši so ti gotovo pov6dali, v kaki sili so nas 
našli. In vender je bilo nam in njim pomagano. Glej , 
Nace, tu je Teodor, moj prijatel in rejenec. Tudi 
on ti je stregel in pestoval te, ko so tvoji stariši iz 
Španskega prišli in pri nas iskali prenoěišča.” 

Teodor se je prijazno k bolniku priklonil, reka : 
„Ljubi Nace! ves si očetu podoben in trdno upanje 
imam, da si jim tudi v srčnosti in zaupanju podoben . 
Ljubi Nace, upaj in zaupaj in pripravi se, Zveličarj a 
prejeti . ” 

„Hrepenim po njem,” je odgovoril bolnik. „Naj 

se poniža, v mojo dušo priti . ” 

0. Arkimbold ga je spovedal in obhajal, o . Teodor 
pa ga je v sveto olje djal. Nace se je po svetih 
zakramentih čudno oživljenega čutil. Zdaj je imel 
moč Bogu se popolnoma darovati in videti je bilo , 
kakor če bi bilo Gospodu vseč, ta dar prevzeti. Še 
huje kakor prvi pot se je vročinska bolezen vrnila, 
in zgodilo se je, kar je zdravnik napovedal. Štinnajst 
dni je ležal med življenjem in smrtjo. Kako so bili 
njegovi prijatelji potolaieni, da se je s Bogom spravil . 


122 

Kar le ljubezen dati more, so bolniku dali čuli, 
molili so pri njem, stregli so mu. — In Bog je dal 

tudi svojo pomoč . Cez tri dolge , težke tedne se je 
Nace zopet zavedel. Njegove oči še sicer niso bile 
jasne, oznanovale so pa vender, da se zdravje povrača . 
V kratkem je tudi njegov duh zopet staro moč dobil , 
preden se je še oslabljeni život popravil . Pa tudi 
životu je mladost in skrbna postrežba pomagala . Štefan 
ni zapustil njegove postelje. Imenoval ga je le svojega 
sina in je spolnoval vse dolžnosti očeta. Arkimbold 
in Teodor se nista bala dolge poti in sta ga skoraj 
vsaki dan obiskala. Če enega ni bilo, je gotovo drugi 
prišel obiskat in tolažit ga . Bertram in Jozefa sta 
pomagala očetu , kakor jima je bilo mogoče, bolniku 
streči. Rozalija in Marjeta stesi v svojim otročjem 
usmiljenju vedno prizadevali, postreči mu in dostikrat 
ste ga s svojimi nedolžnimi pogovori razveselili. V 
tako pobožni, čisti ljubezni in skrbni postrežbi j e 
bolnik mogel ozdraveti, moč se mu je mogla vrniti . 

Jasen, vroč poleten dan je bil, ko je Nace prvi 
pot iz hiše stopil in se pod milim nebom sprehajal . 
Z veseljem je pozdravil zalo narávo, ktera ga je obdajala in se je z dišavo cvetlic napajal, ktere so okoli 
Štefanove hiše rastle . Štefan ga je peljal k visocemu 
križu, ki je blizo hiše stal . Prekrasna podoba križaneg a 
Simi božjega je bila na njem. Klop je stala pred 
križem in pobožnost ljudi je nasadila vrtnic, lilij in 
druzih cvetlic okrog njega. — Starček je pokleknil 
in tudi Nace je pripognil svoja kolena zakaj čutil 
je, kako veliko hvalo je tistemu dolžan, kteri se je 
v bolezni njega usmilil, kteri je z njim trpel in mu 


123 

k zdravju pomagal . Po kratki pa srčni molitvi je 
Štefan vstal in z globoko srčnostjo podobo križaneg a 
Jezusa premišljeval . 

„Glej, ljubi moj,” je rekel, „skoraj osemnajs t 
lét je, ko so te tvoji stariši prvi pot pod ta kri ž 
položili in z nami k tistemu molili, ki je na križu 
trpel. 0 kakošna žalost je takrat naša srca trgala ! 
Kot otrok, komaj deset mescev star, si med nami z 

veselim, brezskrbnim obličjem ležal in nisi bolečine 
nič ěutil, ktera je nas razjedala. Domovino smo 
mogli zapustiti in križ, pred kterim smo tolikrat 
k Jezusu molili, nismo hoteli preklinjevanju. hudobnih , 
nevernih ljudi prepustiti . Pokopali smo ga in Boga 
prosili, da bi nam milost skazal, postaviti skriti križ 
zopet očitno njemu v čast. Zdihovali smo k njemu, 
da bi nam pripustil, da bi kakor sicer kot njegovi 

zvesti, ljubi otroci, kot hvaležni častilci njegoveg a 
križanega Sina, pred tern križem mirno molili. Glej 
Nace, Bog je našo molitev uslišaI . ” 

Z ginjenim srcem je pogledoval Nace zdaj na 
križ zdaj na starčka, kteren oči so se svetile, kterega 
bleda lica so se malo porudečila. „Stefan,” je rekel, 
„taka molitev, tako upanje ni moglo osramoteno biti ! ” 

„Naše upanje je bilo trdno, moj sin pa molili 
srno tudi ,Gospod, zg6di se Tvoja volja !” Trdno 
smo bili prepričani, da bomo ali pa na unem svetu 
križ povišan in v časti našli. Božja milost nam je 
dala še tudi na zemlji gledati, kako je križ premagal , 
in zato se zahvalim vsak dan Bogu zakaj lože born 
umrl, ko born videl, da moji rojaki zopet v Križaneg a 
verujejo in da morem svojim otrokom in unukom 


I24 

blagoslov in varstvo križa kot najboljo dédgčino zapustiti . S trdnim zaupanjem v našo sveto vero in 
da bo križ premagal, zapustil sem domovino in sem 
šel s svojimi sinovi in hčerami v Yandejo. Tam sem 
hotel za svojo vero poslednjo srago krvi preliti in 

smrt blagosloviti, ktero bi ondi v boji za Boga in 
domovino našel . " 

„Kako se zahvalim Bogu, da vas je ohranil, ” 
je rekel Nace. „Kaj bi bilo z mano, 6e bi vas ne 
bil našel ! ” 

„Bog bi bil potem drugače za tebe skrbel, moj 
sin,” je odgovoril starček. „Smrt je šla mimo mene 
in mi je vzela mojega najmlajšega sina Nikola. Razsekali so ga sě sabljami republikanci pri Somirju , 
jaz in Bertram sva popadala z ranami pokrita poleg 
njega in ga nisva mogla več otéti. Prvi otrok je 
bil, kterega sem zgubil in moj najljubši sin. Gospod ! 
Tvoja volja se je zgodila in bodi češčena ! ” 

Po globoki, pa pokojni , v Bogu vdani bolečini 
je govoril Štefan dalje ,,Naj ti v kratkem povem, 
Nace, kar ti hnam povedati. Nihče ne posluša rad 
samo trpljenja in nadlog ne tisti, kteri pripoveduje, 
ne ta, ki posluša. Veš, kako se je krvavi, strašni 
boj v Vandeji izšel. Na eni strani razprtija in izdajstvo 
na drugi pa oholost plemenitašev in nevkrétna kljubljivost ljudstva, to je vse v nič spravilo . Ako bi bil 
mož, kakor Napoleon vodja bil, mi bi bili Paris vzeli 
ter vero in deželo otéli. Zakaj naših vojakov je bilo 
mnogo in vojskovali so se kot junaki . Pa koralo smo 
videli, da srno izdani. Premagani srno bili pri Somiru 
in bolj in bolj proti morju so nas pritiskali . Po bitvi 


125 

pri Mansu je bila naša reč zgubljena. Skušal sem, 
da otrnem pred vsem drugim svoje hěere, ktere s o 
polne otroške ljubezni trpele in s pravo srčnostjo z 
očetom vse nevarnosti pomankanje in Bogu hvala, 
srečno sem jib otel in jih na Angleško barko varno 
spravil . Jaz in Bertram sva hotela do poslednjega 
časa stanovitna ostati in se za vsako pěst zemlje braniti, 
ki je bila še naša. še enkrat so nas z neprimerno 

večjo močjo prijeli in premagane do morja zagnali . 
Pred sabo razjarjene sovražnike, za sabo valove morja, 
srno imeli samo žalostno volitev ali potoniti ali pa 
sovražniku pod meč priti. Ko je bil boj najhujši in 
v najveěi sili so Angleži krmili in so vsaj toliko pomagali , da je nekaj nas moglo na barke zbežati in 

se rešiti. " 

,,Jaz in Bertram sva bila tako srečna med rešenimi biti. Na barki, ktera je naji sprejela, sem se 
z jakim možem seznanil. Zdravnik je bil in je v 
Angliji bogata posestva imel. Veliko usmiljenje je 
imel z našo nesrečo in ponudil nama je eno svojih 
posestev v najem. Rad sem se vdal v to. Denarjev 
sva imela dovolj in tudi na limetijstvo sem se umel. 
Saj nama je mogla v taki nesreči ljuba biti vsaka 
gruda zemlje, na ktero bi smela svojo glavo pokojno 
položiti in brez nevarnosti svojo vero na nji spoznavati. Ko sem v Anglijo prišel, bila je moja prva skrb, 
da pokličem k sebi hčere, ki so v Londonu bile pri 
dobrih ljudeh. Njih in Bertramova ljubezen je bila 
moja podpora. Z neutrudljivo skrbnostjo so mi moji 
otroci stregli in koralo sem ozdravel v novo djavnost. 

Angležki zdravnik je spolnil svojo obljubo. Prijetna 


126 

kmetija nam je bila z dobrimi pogodbami v najem 
dana, in shajali srno tern laže, ker so nam denarji 
iz Francozkega prineseni komaj do polovice pošli" . 

Ostal sem tako šest let v Angliji. Toda, Nace, 

človek ima le eno domovino in te nikdar ne pozab i 
večno jo ljubi. Ko srno slišali, da je srčnost in krepost velicega moža pokoj in red nazaj pripeljala in 
da se je Jezusova vera zopet vrnila, nas ni več v 
Angliji trpelo . Sklenili srno ene misli, da se vrnem o 
na Francozko. Mudili se nismo nič, kar srno sklenili, 
srno tudi storili, in to nas je tern lože stalo, ker s o 
Angleži in Francozje pred kratkim mir sklenili. Naš 
gospodar nas ni rad spustil in ponujal nam je , kdo 

kaj, da bi še ostali. Pa nič ni pomagalo. Srečno 
srno stopili pri mestu Bordó na francozko zemljo in 
šli od ondi peg do naše vasi. Kakor bi bili prerojeni, nam je bilo, ko je zopet domača sapa v nas 
pihljala in videli, kako je zopet vse v pokoju in redu , 
kjer je pred nekimi letmi še moritev in podrtija razgrajala. Brez počitka srno hiteli proti dragi vasi. V 
hvaležnosti in veseiji nam je srce bilo, ko smo domovino pred sabo zagledali. Zvonovi so peli in v 
cerkev vabili, in prvi, kterega smo srečali je bil oč e 
Arkimbold, naš nekdanji gospod fajmošter" . 

Gospod Arkimbold !" je rekel Nace zavzet . 

„Kako čudno snitje! ” 

„Naš prijatel in oče je bil”, je govoril Štefan 
z veselim glasom dalje. „Njegova kolena smo objemali 
in ga prosili s solzami za njegov blagoslov. Pokleknil 
je tudi on in vzdignil svoji roki k nebesom ter rekel : 
,Gospod, tvoja ljubezen je neskončna ! Zahvalim se 


127 

ti, da si mi te zopet dal!' V cerkev srno šli. Til 
smo Bogu se zahvalili za dvojno srečo. 06e Arkimbold nas je vzel k sebi v svojo hišo . Ondi srno našli 
novega prijatelja, njegovega rejenca, pobožnega Teo 
dora. Duhoven je zdaj bil in je nosil z o. Arkimboldom skrbi velike in težavne fare" . 

„Kako se je pobožnima gospodoma godilo te h 
osem let, kar ju niste videli?” je vprašal Nace. 

„Bog vé, kaj sta trpela”, je odgovoril Štefan. 
,,Nevarnosti in težave, ktere sem jaz s svojimi otroci 
trpel so majhne mimo bolečin, ktere sta o . Arkimbol d 
in Teodor prestati mogla. Misli si, Nace, ne samo 
preganjanje in vidni smrtni strah, ljubi Nace , misli 
si pred vsem nju britko skrb za faro, v kteri se je 
toliko duš v neveri in razuzdanosti pogubilo in kterih 
tudi z največjo ljubeznijo in z največjim prizadevanjem več ni mogoče bilo rešiti. Bog je varoval svoja 
zvesta služabnika. Kakor s čudom sta odšla vsemu 
preganjanju in vsem nevarnostim, ktere so ju od vseh 
strani obdajale. Ko ni bilo hudodelstvo več, v Boga 
in Kristusa verovati, ko je naša sveta vera cerkve in 
altarje zopet nazaj dobila, j e tudi Arkimbold zopet 

svojo faro , ktere ni nikoli zapustil, kot dušni pastir 
nastopil . Z veseljem in s hvaležnostjo ga je fara 
sprejela. Vedeli so vsi verni, kaj in koliko je njegova 
ljubezen za nje storila. Tudi tisti, kteri so od njega 
odpadli, se niso mogli zdržati, spoštovati ga zavolj o 

njegove stanovitne srčnosti in gorečnosti in se mu 
čuditi. Mnogi njih so se tudi zavoljo hudobij, ktere 
so brezbožni ljudje vsak dan v pričo njih vganjali, po_ 
boljšali in spreobrnili in s spokornim srcem k njemu 


128 

se vrnili. Mnogi so pa trdovratni ostali. Nevtrudljiv i 

starček je z nova pokazal moč svoje ljubezni in madrosti, blagoslov svoje molitve. V par letih je bil 
zatrt osat, ki ga je sovražnik zasejal, da si ravno je 
to neizrečeno težavno bilo . V naši župniji ste zopet 
vera in čednost cveteli in z božjo pomočjo obilno 

sadu obrodili" . 

„Vem, kaj zamore gore6ost pobožnega duhovna”, 
je rekel Nace, „kako srečni ste, da taki duhovniki 
za, vas skrbe . 

„Bog nam ju ohrani še dolgo, prav dolgo”, je 
rekel Štefan. „Oče Arkimbold in oče Teodor sta, kakor sta mogla, mi pomožna bila. Želel sem, tla zopet 
posestvo kupiti in tako sebe in svoje otroke preživeti . 
Moja prejšnja kmetija je prišla kmalo po mojem begu 
drugim v last. Sedanji posestnik se je dal pregovoriti, da jo prepusti še za enkrat toliko, za kolikor jo 
je on kupil. S pomolijo o . Arkimbolda mi je bilo 
mogoče, denarje odšteti. Z veseljem sem se preselil 
v svojo staro, ljubo hišo s svojimi otroci . Naše prvo 
opravilo je bilo , zakopani križ zopet izkopati in ga 
postaviti kakor znamenje premage pred vrata našega 
stanovanja. Veliki teden je bilo nekega lepega jutra, 
ko srno hoteli jamo odkopati. Gospod Arkimbold in 
gospod Teodor sta prišla po naši prošnji. Jama j e 

bila, kakor smo jo pustili . Z molitvijo in solzami 
srno odmetali zatrjeno prst in našli, da je križ s pa 

dobo križanega Zveličarja in njegove Matere device 
nepoškodovan in da tako leži, kakor srno ga položili . 
S svetim veseljem smo ga vzdignili iz jame, poljubovali , 
osnažili in postavili . Ko je tako vzdignjen stal in 


129 

obličje križanega po solnčnih žarkih razsvitljeno, mil o 
na nas gledalo nam je bilo, kakor če bi bil Gospod 
sam k nam prišel. Vse nas je spominjalo priěujoěnost i 
njega, čigar podoba je pred nami stala. Vsi smo na 
kolena popadali in man. Z znamenjem sveteg a 
križa si nas, o Gospod, sovražnikov rešil", je moli l 
gosp. Arkimbold „naj te moli in časti vsa zemlja , zakaj svojih otrok nisi zapustil in znamenje svojega Sina 
si jim zopet dal!” Zdaj srno se spomnili revščine , 
ktera je pred osmimi leti na tem mestu nad nas pri 
šla. Naše upanje je bilo spolnjeno, naša žalost je bila 
v še večje veselje spreobrnjena . Bog je vse zoper 
naše upanje dobro naredil . Ker srno se vsake, tud i 
najmanjše reči tega žalostnega , brhkega prigodk a 
spomnili, srno se tudi priě, tvojih starišev spomnil i 
in pa tebe, in srno želeli, da bi pričujoči bili, da bi, 
ki so z nami žalovali, se tudi z nami veselili . — Bog 
mi je koralo tudi drugo veselje poslal. Bertram se 
je z Jozefo, pobožno, pridno devico zaročil, in je pre

vzel mojo kmetijo, na kteri si je mlin sezidal . Ana, 

moja srčno dobra hči , je šla k usmiljenim sestram 
in je srečna. Ljudovika se je zaročila s poštenim 
Meričanom in živi v srečnem zakonu. Glej moj sin, 
kake dobrote mi je Bog dodelil! Da bi se mu le tudi 
zahvaliti mogel, kakor mu gre in kakor sem mu dolžan" . 
Rozalija in Marijeta pritečete zdaj in podate z 

otročjo srčnostjo staremu očetu in Nacetu vence iz 

cvetlic spletene, kterih ste nekaj v vrtu, nekaj na 
travnikih pridno nabrale. Tretji in sicer največji vene c 
ste pod križ položili . „Glej, Nace”, je začela Rozalija , 
,,tir pred križem smo kaj dostikrat klečali in ljubega 

oče na. 9 


130 

Zveh6arja prosili , da bi te ne pustil umreti, ampak 
zdravega storil" 

„In jaz”, je rekla Marijeta, „sem šla enkrat, ko 
si tako zeló bolan ležal, gori h kapelici in vse svetnike za tvoje zdravje prosila” . Z otročjo nedolžnostj o 
se je veselila, da je ozdravil. „Prav lepo se moraš 

Zveličarju zahvaliti”, je rekla Rozalija, da te je zopet 
ozdravil" . „Dokler cvetke v vrtu in travnikih cvetó” , 
je rekla Marijeta, „bomo lep velik venec spletale in 
z njim križ venčale, iz hvaležnosti, da ti je Zveličar 
zopet pomagal, in mislimo, da mu bo dopadel” . Ali 
slišiš, kako te ljubite`?" je vprašal s Smeh1janjem 
Štefan . Nace pa se je priklonil z ginjenim srcem k 
dobrima otrokoma, je prijel njiju ročice in pritisnil 
na svoje hvaležno srce. „Kako bi bil mogel o taki 
postrežbi, o tako čisti molitvi umreti. Saj sem moge l 
ozdraviti”, je rekel objemaje deklici, ki ste mu, kakor dve modri ženi nauke dajali, kako naj se prihodnj e 
obnaša in mu obljubili, nabrati dobrih koreninic in 
rudeěih jagod, in še pred poldnem. To izgovorivš i 
ste stekli v gojzd, spolnit svojo obljubo . 

Nace je milo za njima gledal, dokler ste v gojzdu. zginili. „Dve prav dobri , upapolni deklici ste” , 
je rekel Štefan ; „moje veselje ste. Kedar ste pri 
meni, mi je tako dobro pri srcu. Niju otročje veselje , 
njiju nedolžni pogovori me neizrečeno razveseljujej o 
in v njuni družbi občutim resnico božje besede , da, 
kdor ni, kakor otrok, ne bo prišel v nebeško kraljestvo” . 

Nace je prišel silno kmalo k moči. Oči so do-
bile kmalo svoj prejšni svit na njegovem obličji je 
kmalo zopet rudeěe zdravje cvetelo. Kmalo se je 


13 1 

dosti močnega čutil , bližnje kraje obiskovati. Zdaj 
se je začel zanj veselja polni čas. Š 4-efan ga je ljubi l 
kakor sina, Jozefa in Bertram sta ga imela kakor 
brata, Rozalija in Marijeta ste mu skazovali ljubav , 
kjer ste je le mogli, a on je imel samo željo, da bi 
starišem naznanil Ijubezen, ktero je povsod vžival . 
Skoraj vsaki dan je obiskal gospoda Arkimbolda in 
Teodora in je prejemal vso obilnost njune pobožne , 
zveste ljubezni. V nju družbi je imel toliko podučenja, 
da je iz njega dobival in zajemal krepost za dušo in 
telo. Zaklade svojih skušenih, blazih src sta mu 
odprla. Njuni pogovori so mu bili šola modrosti in 
pobožnosti. Marsiktera njunih besed je padla kakor 
seme v njegovo mlado srce in je pozneje obilno obrodila. O . Arkimbold mu je pred vsem pokornost, zaupanje in čistost življenja priporočal. 

Tako so tedni pretekli kmalo kakor ure. Nace 
ni smel dalje odlašati iti k svojemu polku. Bil je 
sedaj popolnoma zdrav . Z veliko žalostjo so ga spustili njegovi prijatelji . Gospoda Arkimbold in Teodor 
sta ga blagoslovila, Marijeta in Rozalija ste se komaj 
potolažiti dali . „Oče !” je rekel Štefanu, „ěutim, kako 
težka je pokornost, Še nikoli v celem svojem življenj i 
me ni pokorščina tako težko stala, kakor danes” . 

„In vender boš s pokorščino premagal”, je rekel starček, „Ljubi moj Nace, angeiji božji te bod o 
spremljevali” . 

9*



IV. 
Daj nam nat vsakanji kruh. 

Nace je prišel srečno k svojemu polku, ki je 
tisti čas v Barceloni bil. Pa kmalo je mogel k armadi 
iti, ktera je imela Angleže v Portugalijo in čez morje 
spoditi . V bitvah in bojih, ki so bili skoraj vsaki 
dan, je bil Nace srčen, kakor so vsi Švicarji. Kakor 
je bil hraber v boji, tako usmiljen in ěIovešk je bil 
do sovražnika in prijatelja. Slednji dan se je spomnil, 
da je v Španiji sveti krst prejel, in da je ondi kmalo 

po svojem rojstvu usmiljena srca in dobre prijatelje 
našel. In kako bi bil prošenj svoje matere pozabil ? 
Ranjenim in ujetim je vse svoje usmiljenje, vso svoj o 
ljubezen naklonil in skrbel je zanje v svojo škodo . 
Dostikrat je zavoljo tega sam pomanjkanje trpel . Pri 
tein je pa živel v strahu božjem s čistim pobožnim 
srcem. Skrbno se je varoval vse razuzdanosti in kolikor je mogel, ogibal se je društva hudih tovarišev . 
Rad, kakor prej, je molil, in v največjem nepokoju, 
v viharju bojev, ko so topovi gromeli in krogle žvikgale , je imel še časa in moči dovolj, povzdigniti svoje 
srce k Bogu ter sebe in svoje stariše božjemu varstvu 
izročiti. Nace je prišel zavoljo svoje pogumnosti in 
pokornosti na višjo stopinjo. Boljši njegovih tovarišev 
so ga ljubili in čislali in tudi hudobni niso mogli 
srčnega , čistega mladeniča zaničevati . Pa njih oporekanj i ni mogel oditi in njegova odkritost in gnjusenj e 
nad vsako hudobnostjo mu je kaj mnogo sovražniko v 
naredila. Mej tistimi, kteri so svojo zopernost do 
Naceta očitno kazali, je bil pred vsemi neki desetnik 


133 

njegove kompardje, z imenom Dimet. Divji vojak je 
bil, brez vere, brez srca za kaj dobrega. Ker je v 
viharjih pobuna zrastel, je bilo njegovo srce do dna 
pokvarjeno . Castilakomnost in strasti so ga imele 
vjetega in nič mu ni bilo preslabo, s čimur je mogel 
svoje želje spolniti. Iz njegovih globokih, prekanjenih 

oči je gorela divja poželjivost in predrznost. Najpogumniši vojak je bil na borišču pa tudi gorje je bil o 
premaganim. Gorje sovražniku, kteri je njemu v pest 
prišel, ali Spanijolu, v kterega hiši je bil vkvartiran . 
Do vsacega je bil neusmiljen, pohlepen hudobnež . 
Kjer koli je bilo mogoče , ropal je in silo delal . Ni 
se usmilil ne starosti ne nedolžnosti. večkrat mu je 
Nace take nesrečne iz krempljev strgal in je njegove 
nemarnosti polkovniku skazal. Zavoljo tega je bil 
Dimet večkrat kaznovan pa ni se poboljšal . On, ki 
je tako globoko padel, je črtil Naceta že zavoljo njegove čistosti, zavoljo čislanja, ktero so mu drugi skazovali. Ker ga je v njegovi hudobnosti overal , ker 
mu je več kot enkrat naprej prišel na višjo stopinjo, 

pomnožilo je to njegovo sovraštvo. Pa vender si ni 

nikoli upal, lotiti se ga kdaj očitno. A Nace ni bil 

le pobožnega srca, bil je tudi pogumen in bistroumen . 

Njegova roka je bila močna in trdna. In gotov si je 

bil, da ga bodo tovariši in njegovi višji varovali . Di

met je več ko enkrat skusil, da more krepek, pobožen 

mladenič, kterega Bog varuje in višji čislajo, zoperstati 

vsem in tudi najhujim naklepom hudobnikov. Ker z 

očitno silo ni opravil nič, sklenil je zavrženec, vgonobiti ga z zvijaČo . 


Leto 1812 . je preteklo. Nesrečno leto je bilo 
za Francoze. Angleži so jih premagali in veliko mesto 
Madrid so mogli pustiti . Ko so, vojskovaje se, sovražniku se umikali, je našel Dimet priložnost razhladiti svojo srd in Naceta vgonobiti. Blizo Madrida se 
je polk ustavil, da bi selo do poslednjega branili . 

Počasi so se umikali Španjolom , ki so za njimi pritiskali, huje in huje so napadali Španijoli. Nacetova 
in Dimetova kompanija je zgubila skoraj vse častnike. 
Samo sličnost nižjih je peščico vojakov še vkup držala . 
Nace se je eden poslednjih začel umikati. Ko se je 
na trumo sovražnikov vrgel, rekel je Dimetu, naj 
brani njegovo stran z ostankom vojakov . Millet se 
je ustavil. Srčnost , s ktero se je med sovražnike 
zapodil, ga ni ganila. Mlačno in mirno je gledal, 
kako so drug za drugim poleg Naceta padali. „Je že 
zgubljen !” je rekel z notranjhn veseljem, glasno ga 
pa pomilovaje. „Nič ne pomaga braniti se. Rešimo 
si vsaj življenje” . Njegovi vojaki so godrnjali . Pa 
v drugo je zapovedal in Nace je bil zapuščen in vjet. 
Tisti čas ga ni bilo vojaka v Francozki vojski, 
kteri bi ne bil rajše umrl, kakor pa prišel živ Španijolom ali Angležem v roke. Ti kakor uni so svoje 
vjetnike v nalašč za to napravljene barke zaperali , 
pontone imenovane. Velike, stare barke so bile, ktere 
niso mogle morja več držati. Enake so bile neizmernim mrtvaškim trugam, v kterih so žive ljudi počasi 
umreti pustili. Na tesnem prostoru je bilo večkrat 
po 12 do 15 sto ljudi natlačenih, kjer so vse martre 
lakote in žeje trpeli in počasi mrli. Tisti vjetniki , 
ktere so Španjoli na Balearske otoke prepeljali , so 


135 

imeli bolje vživali so vsaj dobroto zdravega zraka in 
mogli sprehajati se . Naceta so kmalo potem, ko je bil 
vjet, in še več druzih z njim, na otok Kabrera prepeljali. Kabrera je najmanji pa tudi najbolj pusti in 
nerodovitni Balearski otok. Večidelj je gorat in skalnat . 
Razen starega, pol podrtega gradu, v kterem je pa 
komaj 30 ljudi prostora imelo, ni bilo na otoku nobene 
hiše. Samo podzemeljske votline in vlažne luknje s o 
bile. Skala ni nikakoršnega žita, nikakoršnega sadu 
obrodila . Samo jele in posamezno grmovje je viselo 
na peČevji. Kamorkoli se je oko ozrlo, ni videlo druzega, nego kamenje in pesek. En sam vodnjak je bil 
na celem otoku . Z eno besedo, otok je bila strašna 
puščava . 

Na ta otok so pred štirimi Zeti španijoli več kakor 6000 vjetnikov poslali, brez skrbi, kako se jim tit 
godi. Sarno kruha so pošiljali Francozom . Vsake štir i 
dni je prišla iz Palme, velikega mesta otoka Majolke , 
barka s kruhom . Vsaki jetnik je dobil tri funte kruh a 
in s tem je mogel štiri dni živeti. Samo častnikom 
je bilo nekoliko mesa privoljenega. Za druge potrebe 
vjetnikov, kakor za zdravila, za bolnike, za obleko polnazih niso Španijoli nič skrbeli . Z otoka pobegniti ni 
bilo nikakor mogoče in majhne ladije s topovi so se 
vozile ob otoku, da bi si nihče ne upal pobegniti. 
Sicer pa so pustili Španijoli Francozom na otoku delati kar so hoteli. Živeti so smeli, kakor se jim je 
poljubilo. Zavoljo tega so zbrali Franco* koj v začetku n'ajimenitniše častnike, kteri so po mogočosti za 
potrebe in pokoj in red med njimi skrbeli. Kmalo so 
koče postavili, vodnjak popravili in vjetnikom, kakor 


136 

je bilo mogoče, vsakemu svoja opravila odločili . Ta 
odbor je tirjal od gosposke v Palmi duhovna, da bi, 
kakor je rekel, bolnike in umirajoče tolažil, prav za 
prav pa, da bi duhoven pri gosposki za nje prosil, in 
njih srednjik bil . 

Gosposkaje poslala o . Damijana Estebrika. Sam 
se je ponudil, da bi z vjetniki živel in trpel in jim po 

svoji moči pomagal. In to je storil zvesto in pošteno . 
Pod njegovim vodstvom so bolnišnice napravili in po 
njegovih prošnjah se je dala gosposka omečiti, da je 
zdravil za bolnike oskrbela in jim mesa, vina in olja 
privoščila. Pri dobrih ljudeh na Majolki je oblačil za 
bose nabiral in otrokom vjetnikov, ki so svoje stariše 
v revščini zgubili, očetov in mater iskal. Po njegovih 
milih prošnjah je bilo vjetnikom marsikaj olajšano . 
Pa prazna je bila njegova prošnja, da bi se več kruha 
delilo in da bi se zalogi s kruhom in moko naredili . 
Kako lahko se je primerilo, da so vetrovi barko s 
hrano zanesli, in kdo je mogel brez strahu in groze 
na to misliti, kaj bi bil nasledek take zamude? Ko 
je pa oče Damijan z vso gore6ostjo svojega ljubezni 
polnega srca revščino in nevarni stan svojih izročence v 
popisal, so mu pokazali razvaline in grobije mest, ktere 
so Francozje vzeli, polje na kterem so kopita njih konj 
setve pohodili, vinograde, ktere so dostikrat nepotreboma razdjali, in prašali so ga, ali so vredni hruha 
tisti, ki so tako delali in kot tatovi in tolovaji v rodovitno in mirno deželo se privalili? O. Damijan je 
žalostno molčal, ker ni našel usmiljenja, in sklenil j e 
stradati in trpeti s svojimi izročenci. Kar je še imel, 
to je bilo koralo mej reveže razdeljeno. Svoje vino, 


137 

svoje meso in sočivje je pošiljal dan na dan bolnikom . 
Dovoljen je bil s kruhom in vodo in dostikrat mu je 
bilo še tega premalo. „Kruha, kruha! oče ! priskrbite 
nam kruha, ne umerjemo !” so iz vsake koče za njim 
vpili. Samo takrat so molčali, kedar so na morju 
barko z živežem zagledali. -

Barka je prišla vsaki četrti dan. Dostikrat so 
ujetniki ta dan še pred soln6nim vzhodom v celih 
trumah iz koč proti gradu na morju hiteli, od koder 
je bilo mogoče o jasnem vremenu Palmo videti. Cele 
ure so tukaj s težkim pričakovanjem stali in prvi, kteri 
je videl, da se kaka barka proti otoku pelje, je naznani t 
to z veselim vpitjem : „Barka, barka pride ! je že tukaj !” — Ta klic je šel od trume do trume po celem 
otoku in z veseljem so mu odgovarjali. In ko je bark a 
h kraju pritisnila, so vsi hiteli jo pozdravit . Skakali, 
peli, plesali so in sto in sto norčij vganjali. Ko so 
jim kruh delili, si je vsak, ko je svoj del prejel, pol 
dovoljen pol žalosten mislil : „No, saj danes umerl ne 
born!” Kmalo potem je vstal dim in od daIječ je bil o 
videti, kakor bi srečni prebivalci kakega sela gostije 
napravljali . Med tern je kida vrela. Vsak je imel 
svoj kruh v roki, ki je bil navadno že plesnjev, ga je 
natanko na štiri enake kose razdelil, namreč za danes, 
jutro, in za tretji i četrti dan, in rekel je potem sam 
pri sebi : „Danes bom dovoljen z juho” . — Pa kmalo 
se je v želodcu misel oglasila : „Pol hleba ni preveč”, 
in kmalo je padel drugi kos v Ionec. Nazadnje je 
bila juha kuhana. Pili so jo, ki je pa zgolj voda bil a 
in kakošna voda! Juhe pa brez kruha ni bilo mogoče 
jesti. Prišel je tedaj tudi tretji kos na vrsto. Komaj 


138 

je pa četrt ure preteklo, je že vsaki s hudo vestjo 
še poslednji kos kruha gledal in je stekel, ne da bi 
skušnjavi odšel, ga tudi pojesti, urno iz koče. --- Ako 
je kterega svojih tovarišev srečal, je bilo njegovo prvo 
vprašanje : „No, kako si jedel ?” — „Kakor gospod”, 
je odgovoril uni, „dva kosa sem imel na juhi, enega 
sem pa prigrizoval” . 

Kteri so bili pa zmerni in so tako vprašanje in 
odgovor slišali, so rekli : „Zdaj ste siti, pa ob enem 
funtu kruha za tri dni si hote mogli želodec s sapo 
tolažiti, in Bog vé, ali bo potem še bark prišla? ” 

„Tiho, vi nesrečni preroki!” je drug rekel : „Ako 
barke ,ne bo, se rajše utopim kakor lakote umrjem” . 

Se veči, kakor njih telesna, je bila dušna rev-
ščina vjetnikov . Večjidel njih je zrastel v pobu-ni, 
v mlačnosti za vero in v zaničevanji duhovnov. Malokdo njih je poznal in okusil sladkost vere v Kristusa . 
Zavoljo tega so tudi goreče besede očeta, s kterimi 
jih je k pokori, k vdanosti v božjo voljo, k upanju 
in zaupanju opominjal, le malo src ogrele 

Ker so bili pred v krščanski veri tako zanemarjeni in zdaj v taki telesni revščini, so jim srca otrpneta, da niso marali za božjo besedo . Sano posvetneg a 
kruha so hoteli imeti, nebeškega niso želeli. Navadn o 
so z ramami pomigovali, kedar jim je o Jezusu 

njegovi ljubezni govoril in rekli so med sabo : ,,Kaj 

hoče dobri moŽ? Kaj nam pomagajo njegove lepe 
besede? Kruha naj nam priskrbi in dobre vode. Vedno 
govori o božji ljubezni in usmiljenosti? Ako je Bog 
usmiljen , zakaj je le do druzih in ne tudi do nas ? 
Ali ne trpimo strašne sile? Mi more oče storiti, da 


139 

se bo Kabrera v vrt spremenila ali da bomo mi doma 
pri svojih stariših in bratih jedli? Potem mu born o 
verjeli" . Kdo bi mogel žalost o . Damijana popisati. 
Svoj kruh je med nje razdelil, in videl je, kako nebeški, živi kruh Zveličarjevega uka, dušno jed, tel o 
Gospodovo zaničujejo, zasmehujejo ali celó zametujejo ! 

Tako se je na Kabreri o Nacetovem prihod u 
godilo . Z žalostnem pozdravijenjem so sprejeli vjetniki svojega novega tovariša . Star vojak, Avguštin, 

Elzasěan, mu je ponudil z bratovsko dobrodelnostj o 
svojo kg() in ostanke svojega kruha. Nace, kteri j e 
nekdaj z njim pri polku služil, je šel z njim v kočo . 
Iz prekel in jelovih tramov je bila sestavljena in za 
potrebo z ilovico zamazana. Sapa in vreme sta jo že 
na vseh straneh raztrgale in majhen piš bi jo bil 
lehko prebrnil. Stola ni bilo v nji. Star sodček je 
bil za mizo in za stol. Postelja so bila tla, podglavje 
jelova veja. Zalosten in zavzet o pogledu take revščine 
in bledih, medlih ljudi se vsede Nace na sodček. Tiho 
in s pobitim srcem je poslušal tolaženje pošteneg a 
Avguština in dolgo je trpelo, predno se je toliko moge l 
zavesti, da je zamogehnoliti . „Roke vzdiguje, moli ” 
je rekel Avguštin sam pri sebi, „to je dobro ! Til se 
je že marsikdo moliti učil. Ako je bil celi oče naš 
pozabil, pete prošnje : ,Gospod! daj nam naš današnji 
kruh!' te se je gotovo koralo zopet spomnil” . Nace 
ga je dolgo strmo gledal. „Sree imej prijatel in ne 
obupaj !” mu je rekel Avguštin . „Mlad si še in bolj e 

čase bož doživel. Tli imaš poslednje grižljaje mojega 
kruha, Nace . 0 če bi Bog hotel, da bi ti mogel pečeno piško dati ali potico iz Štrasburga! Koj ti bom 


še mrzle vode prinesel . Če si pa Iejen, pojdi rajše 
kar z mano. Studenec je pol ure od todi in lahko 
boš dalj časa čakati mogel, kakor bi ti ljubo bilo" . 

Sla sta med kočami, ki so bile v dolgih vrstah 
tti na planem tam na skalovji. Lep večer je bil . 
Veějidel vsi vjetniki so ležali na tleh pred kočami in 
so se pogovarjali ali pa strmo v široko morje gledali . 
Kteri so še kake grižljeje kruha imeli, so večerjali i n 
marsikako oko je pogledovalo z nevošljivostjo na skorjico , za ktero še potrebne soli ni bilo. Drugi s o 
ostanke svojih razcapanih oblačil popravljali in to ni 
bilo lahko delo. To sotedaj vojaki, ki so vtolikterih 
bojih sovražnike premagali ; čvrsti možje, pred kterimi 
se je vse treslo, kteri so s puško na rami, topove in 
zidovja jemali, ti so zdaj vjeti, še bolj revni kakor 
robovi, zaničevani od sovražnikov. Njih telesa so bila 
sama kost še . Njih krepke roke, ktere so lahko puško 
nosile in s sabljo mahale, so bile zdaj komaj še dosti 
močne, da so sekiro vzdignile in slaba drevesca posekale. Njih blišěeěe, tako krasno pozlačene oblek e 
so se zdaj v cape premenile in niarsikteri še cap ni 
imel! Oni, ki so bili vajeni, za denarje druzih narodov 
svoje trebuhe pasti, kteri so tolikrat kruh z nogami 
taptali, kterim je bila vsaka jed, vsako vino preslabo, 
so zdaj po tleh ležali in so imeli komaj kruha in vode 
dosti, nasititi se in so se bali lakote umreti! Tisti, 
kteri so pred kratkem še po slavi, zlatu in častnem 
križčku hrepeneli, zdihujejo zdaj po grižljeji suhega 
kruha, po kapljici mrzle vode ! 

Take misli je imel Nace in ni se mogel pre

magati, razodeti jih svojemu prijatelju . Avguštin pa 


je glavo pobesil ter rekel : „Molči , Nace! Mene je 
groza, če se spomnim preteklega časa. Da, prav imaš . 
Včasi smo grdo počeli, in marsikteri, ki tukaj lakot e 
umira, si je tega sam kriv. ” 

K vodnjaku sta prišla. Žejni so ga oblegali . 
Nekteri je že celo uro čakal. Avguštin si je moral 
skoraj silosna pot do njega narediti, da je vrč napolnil, 
ter ga prijatelju podal . Kalna voda je bila, skoraj 
luža . Pa kako se je vender prilegla Nacetu, kteremú 
se je hotelo grlo posušiti. 

Ko sta svojo jejo ogasila, sta se k svoji koči 

vrnila. Povsod je zadel Nace na sledi revščine ktere 
pomanjkanja zdravega in dostojnega živeža s sabo prinese. „Prijatel” je začel Avguštin, „pred štirim i 
letni se nam je še huje godila . Šest tisoč ljudi nas 
je bilo na tena malem, pustem otoku in srno imeli en 
sam vodnjak. Noč in dan so letali žejni k njemu. 
Straže so mogli k njemu postaviti, da nobeden preveč 
ni pil in da si je mogel vsaki po vrsti svoj vrč napolniti. Marsikter je mogel celo uro čakati, da je 
svojo žejo pogasil . Nace, to ie bilo strašno! Kamenj e 
smo v usta jemali, da smo si jezike ohladili . V 
morju srno se kopali, pa vse to je malo pomagalo. 

Španjoii so dali drug vodnjak skopati, pa vode ni 
dal. Bog večni vé, kaj srno trpeli. Zdaj je bolje . 
Smrt je že polovico nesrečnih rešila in druga polovica 
tudi ne bo dolgo čakala . ” 

Nace se je žalostno stresnil in je svoje oči v 
nebo obrnil ter moči in pomoči prosil . Avguštin si 
je s svojim dobrim sercem vse prizadejal , potolažiti 
svojega žalostnega prijatelja. Pokazal mu je Francoza 


142 

kteri je pred svojo koto ležeč pesmico o svoji domovini 
pél in svoj kruhek z dovoljnostjo jedel, kakor če bi 
s svojimi stariši pri vinu in pečenki sedel. Pa ta ni 
bil edini. Moč in voljnost človeške natore je čudovita . 
Tako je vstvarjena, da lože največje pomankanje kakor 
obilnost more prenesti . Tu je Nace lahko videl, da 

pred vsem krepka, srčna dura telesu moč in stanovitnost 
da. Grenadirji, velikani po životu pa otroci po dušn i 
kreposti , so na Kabreri kmalo ornagali. Slabotni 
Iovci so doslej vse težavnosti prenesli in z srčno, 
pogumno dušo premagali. Tudi v tej revni puščavi 
je pokazal človeški duh svojo delavnost in iznajdenost. 
Mnogi jetniki so plezali na vrh gora in so sol naberali , 
ktero so prodajali . Drugi so iz protja jerbase pletli, 
palice in tobakire delali in Španjolom za vino in živež 
prodajali. Drugi so zajce, ribe in rake lovili, kterih 
je bilo redko kedaj najti. Se ve , da je bilo malo 
tako pridnih. večji del vjetnikov, na duši in na telesu 
oslabljenih, so ležali v žalostni lenobi v kočah, preklinjevaje svojo nesrečo in po kruhu in vodi zdihovaje 
po darih božjih, ktere so marsikteri njih nekdaj za

ničevali in še celo z nogami taptali . 

Nace se je kmalo z o. Damijanom seznanil . Z navadno ljubeznijo je sprejel Damijan žalostnega mladenič a 
in se je prizadeval, oživiti z vso močjo zaupanje v njegovernsrcu. Kmalo gajeimel Nace kakor svoj ega očeta . 

O . Damijana izgled, njegova molitev, njegovo življenje , 
njegovo milo, tolažbe polno podučevanje mu je dalo moč , 
ostati stanovitnemu na tern žalostnem otoku a ne obupati. Zdaj je bil zopet deležen sreče, po kteri je toliko časa in tako težko hrepenel a sreče da je presveto 

Telo Gospodovo prejel . 06e Damijan mu je delil 

večkrat nebeško jed v kapeli grada, kjer je vsaki 
dan sveto mašo bral. Fri tacih prijateljih, kakoršn a 
sta bila o. Damijan in Avguštin se Nace ni čutil zapuščenega. Tu, kjer se mu je nebeški kruh delil, se 
ni lakote bal . Pičli grižljaji kruha in požirki vode 
so mu bili dovolj nasititi se . Njegov život ni oslabel 
in njegovo upanje je rastjo od dné do dné. Gospodu 
se je izročil in prepričan je bil, da mu bo nebeška 
ljubezen tudi to žalost enkrat v veselje premenila. 

06e Damijan se je veselil iz vsega sren nad 
dobrim Nacetom. Ko bi bil imel mej jetniki jih le 

več takih in tacega življenja ! Srca skoraj vsih so 
ostale trda in suha kakor otok Kabrera. In vender 
se o. Damijan nij utrudil . Posebno za bolnike je z 
vso ljubeznijo skrbel in marsikterega je še na smrtni 
postelji na pot k Jezusu pripeljal . Nič pa ni o. Damijana bolj veselilo, kakor če je spreobrnjenega bolnika 
z nebeško jedjo nasitil in s svetim oljem potrdil . 
Enako velika je bila tudi njegova žalost, kedar je 
slišal, da je kak jetnik brez vere, brez tolažbe umrl . 
Enega dné ga najde Nace pri mm-ju . Že je bilo 
mnogo vjetnikov ondi zbranih, kteri so težko pričakovali 
barke z živežem, ki je imela tisti dan priti. Damijan 
je bil žalosten. „Glejte oče,” je začel Nace , „kako 
vse po kruhu hrepeni .” — „Oh, Nace,” mu odgovori 
oče, ,,ravno kar sem hotel do smrti bolnemu kruh 
življenja prinesti pa oslepljeni ga ni hotel. 0 če 
bi ljudje vedeli, koliko moči in tolažbe je v zakramentu pokore, koliko sladkosti je v presvetem Telesu ! 
0 neverni, o bedasti rod ! Vedno hočejo le od Boga 


144 

ljubezni in usmiljenja, in ravno najlepši dar njegove 

ljubezni zaničujejo ! O nehvaležnost, o narobe svet ! 
Kako se trudijo in trudijo ti ljudje za svoj vsakdanji 
živež! To je njih skrb po dnevi in po noči. Vsaki 
dan nasitijo in napojé svoj život z jedjo in z pijačo, 
svojo dušo pa pusté cela leta stradati do smrti. Kako 
neusmiljeni so s svojo dušo! Z divjim poželjenjem 
odpirajo svoja usta in požirajo najslabejše jedí ; pred 
Gospod6m pa, kteri jih je s svojo krvjo odrešil, kteri 
hrepeni po njih dušah, pred tern Gospodom nebes 

in zemlje zapirajo vrata svojih src in beže. V potu 
svojega obraza goré in delajo za vsakdanji kruh, k 
mizi pa, na kteri je za nje jed nebeška, kruh angeljski 
ne pridejo ! " 

Divji hrup veselja je ustavil žalostno tožbo očetovo . 
Vjetniki so jadra zagledali in so mislili, da je barka 
s kruhom . Pa krpalo so vidili svojo zmoto . Barka 
se je mimo peljala. Nesrečni so strmeli v morje in 
ostali do noči. Barke ni bilo in v njih silni strah 
se je veter obrnil in pihal barki nasproti. Vpitje 
žalosti se je razlegalo po otoku in nikjer ni bilo druzeg a 
čuti , kakor glas žalosti in obupa. Sila je bila od 
dné do dné veěi. Pater Damijan, kteri je svoj poslednji 
kruh razdelil, je hodil od enega do druzega in skušal , 
nesrečne potolažiti in vpokojiti. Molitve je hotel napraviti . Pa njegovim prošnjam so z kletvijo odgovarjali . 
Nekteri so preklinjali neusmiljenost Spanjolov, drug i 
uro svojega rojstva! „Ne tratite besedi, oče!” s o 
vpili skoraj vsi ; „one nas ne bodo nasitile. Dajte 
nam kruha, kruba!” Očetu se je srce trgalo in s 
solznimi očmi je rekel : ,,Bog je moja priča, da sem 


14 5 

vam vse dal, kar sem imel ; sam stradam z vami ; z 
vami bom umrl. 0 če bi mogel iz teh skal kruh, iz 
tega morja studenec narediti ! Nesrečni, samo eden 
je, ki vas zamore rešiti. Gospod zemlje in morja, 
vetrov in viharjev! Prosimo ga, da nam mane pošlje, 
kakor Izraelcem v pušěavi!" In pokleknil je med 
njimi, poleg njega pa Nace in Avguštin, in je glasno 
molil. Pripognili so tudi drugi, kteri so še mogli, 
svoja kolena, in so skusili moliti. Ko je oče k Bogu 
molil : „Gospod! daj nam naš vsakdanji kruh!” s o 
zaklicali vsi kakor z enih ust, z enim srcem : 
„Gospod! daj nam naš vsakdanji kruh!” Z gorečimi 
besedami je poskusil potem o. Damijan v njih srcih 
zaupanje in vdanost v božjo voljo obuditi. Govoril 
in tolažil je toliko časa , da mu je skoraj smrtna 
slabost usta zaprla. — Njegova molitev, njegovo tolaženje sicer ni šlo vsem do srca, pa vender mnogim. 
Marsikteri, ki je dozdaj v divjem obupanji živel, se 
je zdaj žalostno vdal . Drugi so šli v samoto in molili . 
Nace in Avguštin sta peljala oslabljenega očeta v 
kapelo. Ničesar nista imela, kakor požirek kalne vode , 
da bi mu pomagala. Celo nog sta ostala pri starčku 
do smrti trudnem in sta se z njim k smrti pripravljala. 
Zakaj lakota je razjedala nju drob in je žugala ju 
umoriti. — Tisto noč jih je 150 lakote umrlo. 

Drugi dan četrti dan je bilo * so oznanil i 
tisti , kteri so še toliko močni bili, da so na gore 
zlezli, da barka pride. Kdo bi zamogel veselje popisati, ktero je to na otoku vzbudilo ! Kakor blisek 
se je to razširilo. Kteri so bili najslabši, so se sklonili 
in so, tresoči se od veselja in smejaje se, svoje roke 

oče nag, 10 


146 

proti morju stegovali. Kdor se je še količkaj pre 

topiti mogel, je hitel k bregu. Koj po prihodu barke 
je prejel vsaki svoj hleb. Nekteri, kteri so ga na 
enkrat pojedli, so plačali to nezmrnost z življenjem . 
Med tistimi, kteri so lakoto prestali, so nekteri kopriv e 
s soljo kuhali, da so si življenje prihranili ; drugi 
so jedli deteljo ali juho od kislici podobnega zelišča . 
Pa to jih je zelo peklo v želodci. Drugi so se s 
korenjem, krompirju zelo podobnim preživeli ; pa to 
je bilo presilno grenko. Tisti, ki so ga jedli, so zelo 
na zdravju trpeli. 

Kteri so te strašne dni preživeli, so počasi 
zopet svojo moč dobivali, dasiravno so jim Španjoli 
nekaj časa boljšega živeža in še celo vina dajali. 
tiče Damijan pa ni mogel k svoji moči priti. Starost in. vedno pomanjkanje in skrbi so ga preveč 
oslabile. Po zdravnikovem povelji so ga v boljšo 
postrežbo v Palma peljali. Presrčno slovo je vzel 
oče Damijan od vjetnikov, posebno od Naceta in Avguština in obljubil je vrniti se na otok, ko se bo le 
koli6kaj popravil. več se ni vrnil. Že čez osem dni 
je prinesla barka novico, da je umrl . Vsi vjetniki s o 
njegovo smrt srčno obžalovali ; posebno je pa Nace 
njegovo zgubo dolgo objokoval . 

Nace je bil zdaj že skoraj poi leta na Kabreri 
in po Damijanovi smrti mu ni bilo v tej žalostni pu

ščavi več prestajati . Pa pobegniti je bilo nemogoče . 
Rekel je Avguštin nekega večera svojemu prijatelj u 
„Nace, ali bi te mikalo, si kaj upati. Ako nam 
sreča hoče, bomo rešeni in svobodni, ako pa ne, je 
bo1je umreti, kakor dalje v tem peklu živeti.” Nace 


ga je zvesto poslušal. Povedal mu je zdaj Avguštin, 
da so nekteri vjetrtikov sklenili, polastiti se ribšk e 
barke in z njo pobegniti. Tudi njega so povabili, 
toda brez Naceta tega ne stori. Nace mu je odgovoril, da hoče vse poskusiti. Pa kako težavno je 
bilo, to izpeljati! Ribške barke, ktere so iz Majolke 
na, Kabrero zahajale, so imele navadno mnogo ljudi , 
ki so nad njimi dobro culi. Vjetniki so bili pa brez 
orožja, brez živeža in brez druzih pomo'ěkov! Pa 
vender so to storili. Štirnajst dni so stradali, tisti 
ki so se zmenili, da so malo živeža prihranili. Star 
železen drog so z neizrečenim trudom v kavelj predelali, da bi se barke polastili, ako bi ne prišla do 
kraja in bi daIjej od brega ostala, kar se je zavolj o 
strahu pred vjetniki večkrat zgodilo. Kavelj in živež 
so prav na tihem na zahodni breg spravili, kjer s o 
ribške barke največkrat ostajale . V luknje v skalah 
so jih poskrili . Samo po noči je bilo mogoče namen 
izpeljati, ker so mogli, ne samo španjolskih ribičev, 
ampak tudi svoje tovariše prevariti. Zakaj revščina 
med yjetniki je bila tako velika, da bi kteri nesrečnih 
z upanjem, kako bobovo zrno več dobiti, tudi svoje 
tovariše izdal, kar se je tudi že zgodilo. 

Tri tedne so s težkim pričakovanjem in priprav 
ljanjem pričakovali . Noč in dan so culi nekteri njih 

na gorah, da so prihod barke koj naznanili. Nekeg a 

lepega večera meseca julija se pokaže barka in bliža 

h kraju. Do polnoči so čakali . Vreme je bilo dobro, 
na nebu so zvezde svetile, in pravi veter je vlekel. 
Serce je hudo jim v prsih bilo, ko so se zmenjeni 
h kraju plazili, s trdnim sklepom, vse, tudi najhuje 

10* 


se upati. Ne da bi jih bil kdo zapazil, pridejo do 
barke. Ko bi trenil, vržejo kavel na barko in jo 
potegnejo z vsemi vrvmi h kraju. Kakor blisek planejo Francozje na njo, premagajo in povežejo Španjole, ki so bili na njej, in jih spravijo v spodnji predal. 
Enako urno spravijo živež in sodček vode na barko. 
Zdaj je veljalo, po mogo6osti urno od kraja odriniti . 
Trije zmenjenih so bili mornarji, Eden njih je prijel 
vodilo, dva sta pa veslala. Tako so urno se peljali. 
Sreča jim je hotela veter ujeti čez par ur jim je 
zginil otok revščine spred očí. Kdo bi zamogel veselje rešenih popisati. Zdaj so se vjetih Španjolov 
spomnili, ki so še vsi omamljeni zavoljo tega, kar 
jih je zadelo, v spodnjem predalu ležali. Lepo so 
ravnali Ž njimi. Samo nekaj svoje obleke so mogli 
Francozom dati, kteri so svoje cunje slekli in plajše 
Spanjolov oblekli. Tolažbo sojim dali, da jim bodo, 
koj ko do suhega pridejo, barko nazaj dali, da bodo 
šli, kamor se jim bo poljubilo. Ravnali so se Fran

cozje, ker so bili brez kompasa, po zvezdah in peljali so se tako , da so mogli v Tarogono ali pa v 
Barcelono priti . 

večkrat so jih srečale španjolske in angležk e 
barke. Samo z zvijačo in močnim veslanjem so jim 
odšli. Čez pet dolzih in težkih dni so prišli do Katalonskega kraja . Pa bali so se k bregu iti. Že na 
Kabreri so slišali, da so se njih rojaki čez reko Ebro 
nazaj pomaknili. To so jim zdaj vjeti ribiči potrdili. 
Ako so se pa Francozje čez reko Ebro nazaj vmakniti mogli, je bilo tudi skoraj gotovo, da so večji del 
Katalonske dežele zapustili. To so jim bile žalostne 


149 

novice. Pa nagel sklep je mogel biti storjen. ^iveŽa jim je začelo zmanjkovati. Zmenili so se Naceta, kteri je znal španjolsko govoriti, na deželo poslati, da bi vse natanjko zvedel, posebno pa, v kterih 
mestih še Francozje stojé in da bi živeža priskrbel. 
Nace je rekel, da to rad stori in Avguštin ni hotel 
svojega mladega prijatelja zapustiti . Se tisti večer 
sta Ala na suho. Nju tovariši soju hoteli pri morju 
čakati. Več kot dva dni pa bi ne smela od njih 
ostati. 

Počasi sta šla Nace in Avguštin čez griče , ki 
so se vlekli od morja dal* v deželo in so se sěasom 
v visoke gore narasli. Ni jima bilo prav dobro pri 
srci. Druzega orožja nista imela, kakor vsak svojo 
debelo gorjačo . V sovražnikovi deželi sta bila in 
ločena od svojih prijateljev. Luna je svetila. Dalje 
sta šla do polnoči, kjer sta v majhnem gojzdu počila in zóro pričakovala. Slabo nadelana steza ju je 
potem v dolino peljala, v sredi ktere je vas ležala . 
Ko sta bliže prišla, sta videla, nektere može in žene, 
ki so kruh pekli . Po kratkem posvetovanju sta sklenila Avguštin in Nace k njim iti, in Avguštin je svetoval , 6e bi treba bilo izdati se za Angleže , kterih 
barka se je na skalovitem obrežju razbila . 

Španjoli so ju pokojno' pomilovali , jima kruha 
in mleka dali, in ju povabili, z njimi v vas iti. Da 
bi suma ne obudila, šla sta Nace in Avguštin z njimi. 
Star mož ju je v svojo hišo vzel in jima je dal vina 
in mesa. S pravim veseljem sta jedla in pila , ker 
že dolgo kaj tacega nista v ustih imela. Slišala sta, 
da so bili Francozje pri Vitoriji tepeni in da jih je 


od seh mal sreča zapustila in da bodo, kakor je 
Španjol zagotovil , kmalo čez pirenejske hribe pognani. Pri tem je pa hvalil hrabrost angležkih vojakovin ponudil sejejima pomagati, kar moči. Nace 
in Avguštin sta dovolj slišala . Prosila sta Španjola, 
njima živeža za nju nesrečne tovariše dati. Obljubil 
jima je mesa in kruha, kolikor ga zamore dati , in 
na oslu k morju nesti. 

Med tem, ko je postrežni Španjol po kruha in 
živeža šel, sta se prijatelja žalostno pogledovala . Težke 
srci sta imela in nobeden ni mogel druzega tolažiti. 
V najhujši nesreči jima ni nič druzega ostalo, kakor 
na slabi ribški barki se nevarnostim dolge težavn e 
vožnje prepustiti. Ko sta se žalostno pogovarjala, 
kar jima zadoni divje vpitje veselja z streljanjem na 
ušesa. Vstrašena planeta Nace in Avguštin skozi 
vrata. Truma španjolskih gorskih lovcov je prišla 
ravno v vas in jo je z divjem petjem pozdravila . — 
„Zdaj , Nace,” je rekel Avguštin, „nama pa ni veě 
tukaj ostati, t6ci kolikor zamoreŠ, z mano!” Avguštin je tekel skozi vrtec hiše proti bližnjemu gojzdu . 
Pa že so jih zapazili . Lovci so jo za njimi vdrli 
in gnali so ju globoěeje in globoěeje v gojzd , katerega ni bilo ne konca ne kraja. Tako je prišel večer. 
Brez pokoja sta tavala Nace in Avguštin kakor preganjana zver , ki se zastonj prizadeva , 10-mom ujíti. 
Strašan vihar je prišel in zagrnil celo naravo v no č 
in tam6to. Bliskalo se je, gram je bučal in ploha 
dežja se je vlila. Večkrat so blizo nju bliskov i 

razklali in tamota je bila tako velika, da ni mogel 
drug druzega veě viditi . Samo s potihim klicanjem 


15 1 

sta zamogla skupaj ostati . Vedno sta še v klanec 
hitela. Mislila sta, da ju tudi v viharju še preganjajo . Lajanje psov, divje vpitje lovcov, pokanje puš k 
se jima je še vedno v ušesih razlegalo in ju je na 
prej podilo. Hudournik ju je ustavil. Kmalo ga pregazita . Pa kako se vstraši Nace, da mu je Avgušti n 
kar nanagloma zginil . 

Več ko dve uri je iskal Nace zgubljenega prijatla. Noč je bila črna in na njegovo klicanje mu 
Avguštin ni odgovoril. Nacetu ni nič druzega ostalo, 
kakor samemu bežati ali pa dneva počakati in potem 
Avguština dalje iskati . Sklenil je , za svojega prijatelja vse storiti. Ko se je dan storil, je preiskal ves 
gojzd in še enkrat je šel po poti nazaj, po kteri sta 
bežala. Povsod je klical Avguština na vso moč ni 
se bal, da bi se tako svojim preganjalcem izdal. Vse 
je bilo zastonj . Po Avguštinu ni bilo ne sluha ne 
duha. Ves žalosten je šel Nace svojo pot proti kraju, 
kjer je bilo morje z barko. Solnce je zopet jasno 
sijalo. Zréle jagode so ga redile in povsod je našel 
na gorah čiste studence. 

Ker je bil ves trude.. in vroč je sklenil proti 
poldnevu v senci par ur poěivati7 Proti večeru se 
je podal zopet na pot. Zvezde bi mu bile imele pot 
kazati . Pa vnovič se je nebo pooblačilo in v gosti 
tamöti je mogel z gore na goro svojo težavno pot iskati. 

Proti pol noči je bilo vedno tamneje. Strma, 
visoka gora je pred njim v nebo kipéla. Srčno je 
šel proti vrhu. Mislil je, ko bo na vrh prišel, bo le 
parur še do svojih prijateljev imel. Vdolgi urije 
prišel Nace na vrh. Strmo je šel zopet navzdol . Ka


152 

menje se je trkalo pod njegovimi nogami , in velike 

globočine mu niso pustile doli iti. In zdaj mu je bil o 
naenkrat, kakor če bi mu hotela zemlja pod nogami 
zginiti. Pesek in težki kamni so se valili proti njemu. 
Zastonj se je vpiral v težko breme, ki je večje 
večje prihajalo. Globoěeje in globoěeje ga je rinilo. 
Kar se je čutil naenkrat v globočino zagnanega. Silna 
nagla bolečina je prešinila njegove ude. Kri mu je 
tekla iz ust in zavednost ga je zapustila. 

V. 
Oä.pusti nam nase ~.olge, kakor tuai mi 
odpuščano svojim ~.olžnikom ! 

Ménart in Barba sta ta čas, ko Naceta ni bilo 
doma, tiho v upanji in hrepenenji živela, in to upanje 
ju je še bolj na Boga vezalo . Saj je bil on, kteremu 
sta svojega edinega sina izročila ; saj je bil, kteri j e 
imel njunega od očetovega varstva in materne skrb i 
ločenega ljubčka s svojo močno roko varovati . Da 
ga bo varoval, tega si je bila Barba trdno svesta. 
Misliti si je mogla svojega Naceta ranjenega, vjetega 
pa nikoli ne bolnega. „Ne reci mi, da jemoje upanje 
predrzno,” je rekla potem večkrat N16nartu, kteri se 
je za Barbo bal, kadar se je zmislil, da bi se njeno 
živo upanje po posebni volji božji ne dopolnilo. ,,Reěem 
ti, da ne morem drugačnega upanja imeti . Mislim, 
da bi ne bilo prav, če bi manj močno in srčno upala. 
Saj vsaki dan nekaj v mojem srcu pravi : ,,Zopet ga 
boš videla! Ali 'Dora misliti, da zamore Bog vbogemu 


153 

maternemu srcu tako trpljenje dati? Nikdar ne! Bog 
je preveč usmiljen, Zaupam v besedo Gospodov o 
„Zena ! tvoja vera ti je pomagala!” in ravno ker Bog 

močno in trdno upanje v moje srce daje, smem tud i 

misliti, da ga bo po svoji milosti spolnil . " 

Upanje jej je dajalo moč in njenemu slabemu 
zdravju podporo . Ménart je imel manj upanja . Kar 
se je od Španjolske armade slišalo, je kazalo, kolik o 

zgube imajo in koliko trpe Francozje v deželi, v kteri 
niso življenja vajeni a nje prebivalci so pripravljeni , 
braniti se do poslednjega . Pa vender je imel staro 
krepkodušno vdanost v božjo voljo. Barba je nevtrudeno delala. Nju hišica je bilaolepšana injenjala 
nista pred, da sta jo tudi še prizidala. Že naprej 
se je Barba Nacetovega prihoda veselila . Vsaki dan 
je njegovo stanico počedila in pospravila vse v stari lepi 
red. Njuna čeda se je množila, polje in vinogradi s o 
od leta do leta več dajali in krhalo sta bila premožna 
človeka. Z veseljem in hvaležnostjo je videla Barba , 
kako raste premoženje, ktero je bilo namenjeno, Nacetu po tolicih te''avah pokojno, brezskrbno življenj e 
dati. Ménart jej je z zvesto pridnostjo pomagal . 
redar je pred lepim vrtom in novo hišo stal, svojo 
6edo pregledoval in rodovitne njive in travnike ogledoval, 
marsikterikrat zdihoval ter sam pri sebi rekel : „Kaj 
se tako trudiš? Ali bo ž6l kdaj tisti, kteremu seješ ? 
In 6e ne pride? O Španija, ti grob Francozov ! Ne 
povejo ne, pa resnica ostane, da jih vsako leto požré 
svojih sto tisoč mož , kterih nobeden svoje domovine 
več ne vidi .” Potem pa je sklenil svoje roke in molil : 
))Gospod, 6e bi se tako zgodilo, potem nama daj moči, 


154 

da bova mogla reči : Tvoja volja bodi 6eŠč,ena!" Mi 
Barba mu je po takem živo rekla : „Kaj govoriš? Ak o 
bi ti le pokazati mogla, kako gotovo je moje upanje. 
Tako mi je vender pri srci, kakor če bi imela pism o 
in pečat, da bo prišel.” Potem se je Ménart smeja l 

in rekel, da tudi on ni nikoli upanja zgubil ; pa 
vender prepusti vse volji nebeškega Očeta. „Toje 
tudi moja volja,” je potrdila Barba ; „verujem pa , 
da je njegova volja , da Nace pride . ” 

Barbo je posebno veselilo, vsa dela, vse dolžnost i 
Nacetove, kolikor jej je mogoče bilo, spolnovati in 
njega nadomestovati . Ménart ni pustil, da bi se pri 
tem nad svojo moč vperala. Tega pa si ni dala vzeti, 
da je duhovne dolžnosti namesto njega spolnovala , 
molila je, v Boga ime dajala in svete zakrament e 
prejemala za njega. „Težka služba v vojski ne pripušča 
našemu Nacetu dosti časa za molitev in obiskovanje 
cerkvd. Zavoljo tega hočem jaz namesto njega molit i 
in v cerkev hoditi ter Boga prositi, da naj mu tako 
dopade, kakor če bi bil Nace sam to opravil.” Namest 
njega je hodila k spovedi in k 4nizi Gospodovi in 
darovala je vse Gospodu v pobožni veri in s prošnjo ; 
blagoslov, ki ga je za pobožno opravljanje teh dejanj 
obljubil, nakloniti njenemu sinu po svoji milosti . 

Drugače seje v Martonovem gradu godilo . Marton 
je živel kakor pred v obilnosti in potráti tako, da 
Méljardovo bogastvo ni moglo izhajati in videti je bilo , 
da bo kmalo pošlo . Kakor je bilo mogoče , je grad 
lepo napravil . Prostega IVIAIjardovega življenj a, kteri 

je svojo radodarnost bolj v dobrih delih, kakor v 
lepoti in pojedinah kazal, ni bilo več videti. Veselica 


155 

se je vrstila za veselico, gostija za gostijo. V gradu 
je vedno vse polno gostov bilo, kteri so se, kakor je 
bilo mogoče , visocemu gospodu prilizovali, njegovo 
učenost hvalili, čudili se nad lepoto njegovih otrok. 
Po zimi je živel Marton v Parizu s svojimi otroci . 
Brez mere je vžival vse veselice bogatega mesta in 
ni gledal ne na svoje premoženje, ne na svoje zdravje. 
Podučenje njegovih otrok mu je malo na srcu ležalo 
in vender so bili že v starosti, v kteri je treba otroka 
podučiti in omikati, kakor sreča njihnega prihodnjega 
življenja Cirja. Mislil je, da svoje očetovske dolžnost i 
spolni, svojim otrokom posvetno podučenje, s 

kterim zamorejo dopasti, njih um pa prazen pusti in v 

njih srcih najŽlahtniše čutljeje, čutljeje vere in ljubezn i 
zatré a prezgodaj ogenj prepovedane poželjivosti zbudi . 
Za to se mu ni nič denarjev škoda zdelo in res je 

tako pač prezgodaj svoj namen dosegel. 

Ljudovik, zal mladenič vitke rasti, si je iskal v 
jezdarenju in ruvanju para. Prave vednosti in u6enosti pa ni imel prav nič. Prizadeval si je pomanjkanje 
globoěeje učenosti zakrivati s tem, da je o vsaki reči 
gladko govoril in se kdo ve, kako učenega delal . Pa 
mnogokrat mu je to spodletelo in rnarsikdaj je bi l 

osramoten in ponižan . Njegovo obnašanje je razodevalo 
predrzno prešérnost neotesane mladosti, žlahnosti in 
bogastva. Pa lahko se je gibčnega in priliznjenega 
pokazal, ako je veljalo, slabosti druzih v svoj prid 
obrniti. In v tej reči je bil silno prebrisan in stanoviten. V vživanju tega, kar se je njemu prileglo, 
prOosil je še svojega očeta, ni si mogel odreči veselja, 
kterega je bilo mogoče z denarji dobiti. Ali si je 


15 6 

bilo čuditi, da je mogel Marton nad svojim nevkretni m 
sinom nevoljen z glavo majati, ker mu ni mogel 
nikoli dosti denarjev dati. Pa pri tem je tudi ostal. 
Svaril ga je Marton samo nezmernosti in hudih nasledkov greha. Kako bi bile mogle njegove besed e 
do sinovega srca moč imeti, ker mu je sam najslabši 
izgled dajal . Zato se je tudi zgodilo, da je Ljudovik 
globočeje in globočeje zabredel in v strah in žalost 
nesrečnega očeta obmagal. 

Več kakor od Ljudovika je pričakoval oče od 
Hortenzije, stareje hčére . Ta ni iméla samo bistrega 
uma, ampak tudi zala je bila. In s tem je povso d 
premagala. Kmalo je gospodiěino, ki je hotela vsakemu 
dopasti, obsula truma mladih prilizovalcev, kteri so 
njeno umnost nezmerno hvalili in njeno srce s strupom poželjivosti in napuha navdali. Nje lepota je 
dal* okrog slovéla . Marton, sméli Marton, se je 
čutil presrknega v posestvu take hčere. Ilortenzija 
mu je bila nad vse ljuba in nobene prošnje jej ni 
mogel odreči . To njegovo slabost je pa Hortenzija 
tudi v svoj prid obračala . Na plesišěih v Parizu jej 
ni bilo enake ne v ne6imurni obleki, ne v dragem 
lišpu. Ko se je v svoji lepoti z biseri in žlahtnim i 
kamnički olišpana v svitlih, krasnih plesišěih vrtela , 
da je vse z čudenjem za njo zijalo — je Martonu 
srce veselja skakalo in med množico njenih občudovalcev jej je iskal najbogatejšega in najžlahtnejšeg a 
za moža. Pomislil ni, da pride čas, ko bo on kakor 
ona, veselice preklinjeval in ure obžaloval, ktere 
sta v tacih družbah, v veselji in ogabnosti preživéla. 


157 

Emilija, Martonova druga ha, ni bila tako lepa 
in brihtna, pa bolj pametna je bila . Malokdaj je 
prišla na plesišče in v družbe. Vse to jo je malo veselilo. Pokoj in složnost je Ljubila. Nič jej ni bolj 
dopadlo, kakor brati kake kratkočasne bukve, na mehkem stolu sedéti ali o lepem vreménu po vrtu se 
sprehajati. Vseh težkih dél se je po mogoěosti ogibala , pa vender so jo videli večkrat v kuhinji in za 
domače opravke je bila ročna. Ker je bila dobreg a 
srca, je rada ubogim dajala in marsikaj dobrega je 
na skrivnem storila. Tudi ona je iméla zavoljo gostoljubnega očéta svoje prilizovalce . Imenovali so jo 
usmiljenega Bezinškega angelja, Hortenzija je pa imela 

imé kraljice gradú. 

Se vé da je moglo tako od Wljarda zapuščeno 
bogastvo pojemati . Dolgove so začeli delati, da s o 
mogli dalje tako živéti . Zapravljivec je mislil, da na 
Méljardovem posestvu zlata ruda teče . Pa kmalo se 
je drugače pokazalo . Marton je spoznal, da ne more 
dalje tako gnati, če ne v siromaštvo zabrede. S svojim 
sinom se je zavoljo tega pogovarjal, pa to je malo 
izdalo. Ljudovik je mislil, da ga oče straši, in tako 
le prisiliti hoče, zdrževati se, in da hoče , kar bi se 
tako prihranilo , Hortenziji nakloniti. 0če je svaril, 
prosil, žugal. Ljudovik je pokazal, kako malo očeta 
spoštuje. In to je Martona v srce žalilo . Z ostrimi 
in britkimi besedami je očital svojemu sinu njegovo 
obnašanje. Nehvaležni sin je pozabil zarad tega vso 
dolžnost do svojega očéta. V obraz se mu smejaje 

je žugal razodeti skrivnost, ktero je Marton z vso 
skrbnostjo za -se obdržati si prizadeval . Ce bi jo ra


158 

zodel, bi prišel ob vse, ob poštenje, ob vse premoženje . Z jezo in strahom mu je Marton zoper govoril. Pa Ljudovik je imel zdaj pomoč,ek v roki, s 
kterim je mogel od svojega očéta vse s silo dobiti, 
da bi mogel kakor dozdaj, zapravljati in tratiti. Očetovo žalovanje je v hrumu divjega veselja kmalo iz 
glave izbil. Od jeze in zlobe preganjan ni imel Mar-
ton od tistega pogovora mirne ure več. Iz ljubezni 
do svojih otrok je vse daroval, še clo pokoj svoje 
vesti. Zdaj je bila nehvaležnost njegovega edinega 
sina plačilo za to . Mislil je, da bo vsaj pri Hortenziji več ljubezni in hvaležnosti našel . S srčnimi prošnjami jo je hotel prepričati , da mora tako življenj e 
oba v siromaštvo in revščino pogrezniti. Hortenzija 
se je vstrašila in v začetku je imela usmiljenje z 
očetom. Zdržala se je nekoliko. Pa z mladosti navajena, odreči si niěesa, pa vse dobiti , ni mogla se 
dolgo premagati. Kmalo je bila taka, kakor pred , 
in Marton se je po mogočosti prizadeval, da bi vse 
želje svojega zalega in priliznjenega ljubčka spolnil . 
Tako so mogli njegovi dolgovi rasti . Kar mu je posestvo neslo, je bilo že za več let zastavljeno. Marton 
ni mogel, tudi če bi bil še tako hotel, željam svojega napuhnjenega in bedastega otroka več vstreči , 
in to mu je bilo še manj niogoěe, ker je Ljudovik, 
ki je nesrečno skrivnost vedel, v navadni potrati v 
Parizu živel . Vnovič, in še enkrat je prosil Marton 
Hortenzijo premagati se in kakor Emilija zmerno pa 
vender po svojem stanu živeti. Hortenzija je obetala 
in se izgovarjala. Ko je slišala, da oče zavoljo varčnosti, ktere je treba, čez zimo ne bo v Parizu živel, 


159 

mu je rekla, da hoče k teti v Pariz iti. Pariz se ji 
je preveč k srcu prim stel. Če bi mogla čez zimo v 
mrzlem Bezino ostati, M mogla umreti. Nobena beseda, nobena prošnja očeta in sestre ni njenega srca 
omečila. V Pariz je šIa, kjer sta jo Ljudovik in 
teta z odprtimi rokami sprejela. Ves žalosten in srdit 
se je tepel Marton z rokami po svoji sivi glavi. Hortenzijo je čez vse ijubil in njena nehvaležnost mu j e 
globoke rane v srce vsekala. Toda svoje nezveste 
hčere ni mogel same tožiti. Glas mu je v srci očital, 
da je večidel sam vsega tega kriv. Kdor ne redi 
svojih otrok v strahu božjem in v pokorščini, ne more 
hvaležnih otrok izrediti, ampak samo nehvaležne in 
trmaste. Tako mu je samo Emilija ostala. Očetova 
žalost jej je šla zlo k srcu. Kar je mogla, si je prizadjala to žalost olajšati . Marton je to dobro spoznal. 
Toda Emilija ni imela ne bratovega duha ne lepot e 
in brihtnosti sestre. Njeno prosto, tiho srce se možu, 
kakoršen je bil Marton, ni dosti prileglo. Več kot 
enkrat je skušal, z lovom in igro svoje skrbi iz glave 
izbiti , in pijančevanju se je vdal, kar navadno vsi 
tisti nazadnje storé, kteri se z Bogom in sami s sab o 
skregajo. 

Da je moglo Martonovo premoženje tako v nič 
priti, da si ravno je vse storil, če bi bilo mogoče vsaj 
vides nekdanjega bogastva rešiti, je jasno kot solnce . 
Ljudovik, kteri ga je doslej največ premoženja stal, 
bi bil imel za dobro službo skrbeti . Pa Ljudovik ni 
imel ne potrebne učenosti ne veselja za delo. Kmalo 
so ga djali ob službo, ktero mu je Marton z v eliti mi 
denarji priskrbel. Poskušnja, oženiti ga z bogato de


160 

vico, raz bila se je zavoljo njegovega nemarnega življenja in na govorici , da je s svojo potrato očetov o 
premoženje zapravil . To je očeta in sina še bolj 
razprlo. Eden druzega sta krivega delala. Marton 
si je hotel zdaj z bogatim zetom pomagati . Hortenzija je bila namenjena, rešiti ga. Pa ta je očetu 
kratko povedala, da si hoče sama moža zbrati in da 
nima volje svojo mladost in lepoto za denarje prodati. Vrh tega je pa zdaj tudi še tako živela, da 
je bilo njeno ime omadeževano in da je to očeta, kteremu je bilo dozdaj unajno poštenje čez vse, siln o 
žalilo. Prvi pot po mnogih letih se je zdaj Marton 
ojstro svoje očetovske pravice poslužil in je ukazal 
Hortenziji, naj se vrne k njemu. Pa zapeljana hči 
je odpovedala očetu v odgovoru, s kterem je Ljubezen 

usmiljenje hlinila, pokorščino ter rekla, da hoče, 
kakor doslej, s svojim bratom in s teto v Parizu živeti. Neizrečena britkost je obšla očetovo srce, ki 
je videl, da ga vse, kar je bilo njemu najljubše zapušča , bogastvo in ljubezen otrok. Iz njegovih globocih oči je švigal včasi ogenj neizrečene, skrite bolečine. Njegovo bledo rumeno, vpadlo obličje je razodevalo, da je njegovo zdravje spodkopano . 

Ménart in Barba sta z globokim, srčnim pomilovanjem žalostno življenje v gradu gledala. Kedar 
so razsvitljena okna v gradu svojo svitlobo v nju 
dolino pošiljala, kedar je hrum gostij in igranja ponočni pokoj kalil in kedar so krasne kočije z zalimi 
gospodi in gospemi mimo njune koče drdrale ali izurjeni Lovci na brzih konjih z lajajočimi psi zjutraj 

zgodaj mimo leteli, sta se Ménart in Barba spogle


16 1 

dala ter rekla : „Ubogi MAIjard, tega bi si ti ne bi l 
mislil, da se bode tvoje premoženje tako tratilo in 
da ti bodo tvoji nasledniki tako hvaležni!” Barba 
je večkrat rekla svojemu možu : „Ako bi se pri tem 
le samo denar tratil ; pa tudi bogastvo duše, mir srca, 
zdravje življenja se pogublja. To se ne more dobro 
iziti! Rajši imam svojega Naceta v boji, kakor pri 
vese1ji v gradu, kjer zapeljivost svoje žrtve išče. ” 

Do Ménarta in Barbe je imel Marton še vedno staro 
jezo ; pa vender je nehal nekoliko ju tako stiskati. 

Dve leti sta Ménart in Barba tako, v tihem 
upanji in dejanji živela. Nace jima je večkrat pisal. 
Kako sta se veselila, kedar sta pismo prejela in zvedela, 
da je zdrav in s svojim stanom zadovoijen! To njima 
je novo veselje in nova upanje delalo, da je bil pri 
Arkimboldu in Stefanu, in vsaki dan sta se od tega 
menila. Tako je prišla velika noč leta 1812 . Zimsk o 
bledo, staro obličje narave se je zopet pomladilo ; milo, 
novo cvetje je povsod poganjalo in potoki, težkeg a 
ledénega bremena oprosteni so se zopet raztekali. 
Ptički so začeli zopet svoje ljubo petje. Kdo še ni 
spoznal, da velika noč s svojim veličastnim praznikom ravno takrat pride, ko se vsa narava zbudi in 
pomladi ? Ko cerkev prerojenje in vstajenje grešnega 
človeškega rodúobhajavbritkem trpljenjiin vbritki 
smrti Gospoda in Zveličarja , se tudi narava iz svojega ledenega spanja prebudi in v novo življenje zbudi. 
Takrat je, kakor če bi bil Bog naravi rekel : „Sleci 
svojo staro obleko, in obleci novo .” In kakor narava 
po tej božji besedi bledo, otrpnjeno obleko sleče in 
se krasno ponovi, tako hoče Gospod, da se tudi človek 

0če naa, 11 


16 2 

o tem času posebno zbudi iz trdnega smrtnega spanja, 
greha, zbudi v novo bolje življenje in po besedah 
sv. aposteljna, starega človeka sleče in novega obleče , 
kteri je po Kristusu. če z globokim ginjenjem in 
visokim čudenjem naravo premišljujemo , kako se s 
časom zdrami, kako luč tamoto bolj in bolj preganja, 
zvezde bolj svitlo svetijo in solnce močneje in jasneje 
svoje obličje kaže, je to krasna beseda človeškega 
duha, kterega ravno o velikonočnem času vse, Bog , 
cerkev, njegova vest in narava silno opominja, težko, 
mrzlo br6me greha odvreči in v novo, svitlo, ljubezni 
toplo življenje vstati. Ali bo pač Gospod in Oče, kteri 
s svojo mogočno in milostivo roko žalostno mrzlo obleko zemlji odvzame in jo z novo, toplo obleko pomladanjsko olepša, v svoji ljubezni tistih pozabil, kterih 
duše je po svoji podobi vstvaril, kterim je pri krstu 
obleko nedolžnosti zopet dal, ktere otroke svoje imenuje ? 0 škoda, da je ta obléka z grehom omadeževana! Pa ljubezen nebeškega Očeta je tako velika, 
da hoče svojim otrokom zavoljo Jezusa novo obleko 
dati in tisti jo prejemajo, kteri se mu z obžalovanjem 
grehov, z Ljubeznijo in zaupanjem v svetem zakramentu 
pokore približajo. 

Ravno pobožnim , Boga ljubečim dušam dela veliki, po prvih starših podedovani greh največjo bo

lečino. Kako velik je bil pa ta greh, se posname iz 
velikosti daru, kteri je bil darovan zavoljo njega. Ako 
se božja razžaljena pravičnost nikakor drugač ni dala 
spraviti, kakor s smrtjo edinega Simi božjega na križu, 
kako velik je mogel biti ta greh pred Najsvetejšim ! 
Pa kako velika, kako neskončno velika mora tudi lju


163 

bezen biti, ktera tudi najljubšemu ni prizanesla, temu ě 
ga je dala v zadostenje in izbrisanje greha! Velikost 
tega greha, celo veličastvo pravice, obilost neskončne 
milosti in ljubezni božje mora tiste ganiti, kteri se 
s človeškimi čutljeji pod križ vstopijo. Ménart in 
Barba nista nikoli na Križanega pogledala, da bi se 
ne bila zavedela svojega grešnega življenja in na prsi 
bíla, ter molila : „Gospod, odpusti nam naše dolge! ” 
in se Jezusovi ljubezni zahvalila . Božja milost ju j e 
doslej težkih grehov obvarovala. Pa samo eden je, 
kteri sodi, in ta je vsegaveden, najsveteji, najpraviěneji. 
Kdo mora neki resnična reči, da je pred tem sodnikom 
brez velicega greha ? Pravični greši sedemkrat v dnevu , 
in kdo more reči, da je praviěen? Rada in odkrit o 
sta spoznala , da sta grešnika in še dal* od cilja, 
kterega je Jezus zaznamoval z besedami : „Bodite popolnoma, kakor je vaš oče v nebesih.” V ponižnosti, 
in z nekako sveto zadovoljnostjo s sabo sta živela 
pred Bogom, prosila in molila, goreče in trdno zaupajoča v milost tega, kteri jima je doslej veselje do 
dobrega dal. Od njegove usmiljenosti sta tudi zvesto 
upala, da jima bo dal milost, dobro dognati. 

Veliki teden je prišel. .6arba in Ménart sta ob 
hajala dni Gospodovega trpljenja z žalostjo in upa 
njem kristijanov. Veliko saboto sta hotela velikonočno 
spoved opraviti, prej pa pridigo slišati, ktera je bila 
po navadi tistega kraja v cerkvi. Cerkvica je bila napolnjena z ljudmi in pričujoči so zvesto poslušali be 
sede svojega dušnega pastirja, kteri je govoril o besedah Jezusa Kristusa : „Kaj pomaga človeku, če ves 
svet dobi, na svoji duši pa škodo trpi?” Z gorečimi 

11* 


164 

besedami je popisal revščino grehu vdane, od Boga 
lame duše . „Pomislite človeka,” je govoril, „človeka, 
kteri se je od vira ljubezni, od luči milosti odvrnil in 
k tistemu hudemu duhu obrnil, kteri od nekedaj Boga 

in ljudi črti. Brez vere, brez ljubezni in brez upanja 
hodi tak človek po svetu ; nima ga miru ; njegovo srce 
je nepokojno in ta nepokoj mu raste od dnéva do dneva . 
Svoje hude poželjivosti, na kteri ima svoje dopadajenj e 
in kteri vse daruje, ne more nasititi . V verige sužnosti 
ga zakuje, trpinči, muči ga. Vprašajte lakomnika, kdaj 
ima dosti ; vprašajte častiželjnega, kdaj je vtolažen ; 
vprašajte pijanca, ali se njegova huda poželjivost n e 
vname huje in huje po vsakem novem požirku . Tak človek nima nikakoršne ljubezni. Ljubi sam sebe in pa 
greh. Zavoljo tega ne najde nobenega prijatla ne v 
nebesih, ne na zemlji. On hoče, da bi vse njemu služil o 
in pomagalo njegovo poželjivost vpokojiti . Zavoljo tega 
se mu vsi zoperstavljajo in ga sovražijo. Vse njegove 
dejanja , 6e so na vides še tako umno in stanovitno nastavljena, so na pesek zidana in razpadejo, kakor prah. 
Trdovratnemu grešniku je nazadnje vse gnusobno . Svoj 
greh preklinja in se vije pod bremenom njegovih verig 
z zobmi škripaje, pa zastonj ! Ne more zdrobiti teh 
verig. Že so pretrdne in od dnéva do dnéva ga bolj teže, 
tako , da mu vse upanje zgine in da zdaj obupajoč 
zdaj v topi mlačnosti plava dalje v reki svojih greho v 

ki ga v pogubljenje pelje . ” 

Tako je duhovnik govoril in je svojo pridigo z 
izgledi svetega pisma razkladal. 
še dalje je govoril : ,,Pa vse to trpljenje je 
komaj senca trpljenju , ki bo v dnevu sodbe strašno 


165 

čez njegovo z giehi obloženo glavo prišlo. Pomislite, 
kaj se pravi, od Boga in njegovega Sina, našega Zveličarja večno ločen biti zgubiti večno zveličanje, ki 
nima konca in kterega sladkost in velikost vse človeške misli preseže . Pomislite, kaj se pravi, koprneti 
na tistem kraju, kjer je večna tamota in muka, ktera 
od dneva do dnéva raste, kjer je kričanje in škripanje 
z zobmi, kletev in obup ." Prosil je vse, svoja srca 
od greha odvrniti in za svoje duše skrbeti . še je 
čas ; nihče pa naj ne odlaša. Zakaj nihče ne ne 
dnéva, ne ure sodbe. Nihče naj ne obupa nad božjim 
usmiljenjem ; saj je božja milost vedno večja, kakor 
krivica grešnikova . On, ki je govoril, da hoče grehe 
ljudi, če bi bili rodeči kakor škrlat, bele narediti 
kakor sneg nikogar ne bo zavrgel, kteri bo z obžalujočim srcem k Zveličarju prišel in ga usmiljenja 
prosil. Potem je govoril od pomoěkov za pokoro in 
opominjal svoje poslušavce z gorečimi besedami, ta 

sveti zakrament po vrednosti prejeti in se zopet z 
Bogom zediniti. 

Naenkrat se je solnce skrilo, pooblačilo in potamnilo se je. Vihar je metal dež in točo na zid 

okna cerkvena . Pa to ni motilo gorečega duhovna. 
Bolj in bolj je prosil in svaril, učil in žugal. Vihar 
ni oslabel njegovih besed, še več moči jim je dal. 
Grom je bučal, bliskalo se je, ko je od Gospodove 
sodbe govoril. Potem je pokleknil s sklenjenim i 
rokami in solznimi očmi Boga prosil, usmiliti se za 
voljo Jezusa tistih, ktere mu je izročil ; da bi besede, 
ktere jim je danes govoril, prišle do njih sere, da 
bi z gorečim obžalovanjem in zaupanjem k Jezusu. 


166 

pribežali in njegov britki križ objemali ter prosili : 

,Gospod , odpusti nam naše dolge! " 

Duhovnikove besede so srca poslušalcev zelo 
ganile. Dobro seme je v njih srca padlo in je obilo 
sadu obetalo. Ko sta se Ménart in Barba po končani 

službi božji s svojimi sosedi vrnila domov, srečal ju 

je Marton. S svojimi strežeti je šel na Iov, ki mu 
je bolj dopadel, kakor obiskovanje cerkve in službe 
božje, ktere se je vedno ogibal. Na njegovem obličj u 
se mu je očitno brala notranja žalost in tuga. Vsem 
se je njegovo tamno obličje čudno zdelo, Globoko 
čez čelo je imel klobuk, iz njegovih oči je švigala 
kalna kakor pojemajoča luč in ošabna prešernost, ki 
je sicer iz njih se svetila, je zginila. Kratko in napuhnjeno, kakor sicer , je odgovarjal kmetom , ki so 
ga pozdravljali, ko je pa Ménarta in Barbo zagledal, 
je urno konja spodbodil in mimo zdrčal. Z glav o 
majaje sta gledala za njim . „Danes se je zopet hud i 
duh v njem zbudil,” je rekel Ménart ; „kdo bi mu ga 
neki mogel pregnati?” „Strašno je, ga samo pogle 
dati,” je rekla Barba, „zakaj ni bil danes pri pridigi ? ” 

Barba je šla sama domov. Ménart je hotel 
obiskati v opravkih Filipa, kmeta, kterega je zelo 

čislal. Filipova hiša je stala na koncu jelovega 
gojzda, uro dal* od grada. Bolan je ležal Filip in 
Ménart je najdel pri njem enega njegove žIahte, ki 
je bil zdravnik. Prišel je iz Dižona obiskat ga , da 
bi bolniku pomagal. Filip je prašal po Nacetu ; pa 

malo mu je mogel Ménart od njega povedati . Ze 
dolgo ni nič od njega zvedel. Zdravnik je pomiloval 
Ménarta ; ni mu bilo nezaano, kaj se je z Nacetom 


167 

zgodilo, ker je bil v Dižonu zdravnik pri popisovanjsk i 
gosposki . Med pogovorom je rekel, da bi bili Ménartove 
izgovore za oprostenje Naceta od vojaščine že bolj 
poslušali , 6e bi ga ne bil nek mogočen gospod razuzdanca in Bog ve, kaj vse imenoval. 

žalostno je pogledal Ménart k nebesom. „Ali 
tako je bil moj sin grdo obrekovan ?” je rekel. „Kar 
je MéIjard umrl, se Nace z nobeno nogo več v gojzd 
ni ganil. 0 Bog ! nekaj mi je reklo, da imam samo 
enega sovražnika. Ali je on, ki mi je mojega sin a 
vzel ? O Marton, Marton, kaj sem ti storil ? ” 

Filip je hotel žalostnega očeta potolažiti. Zdravnik 
je molčal in Ménarta milo pogledoval. „Vašemu prijatelju je povrnjeno,” je rekel, kakor če bi bil hotel 
olja v rano vliti. „Martonov sin je mogel pobegniti, 
da bi kazni odšel, ki bi ga imela zavoljo goljufnega 
igranja zadeti. ” 

„Bog bodi milostiv Martonu in Ljudoviku,” je 
rekel Ménart, „in reši oba. Jaz nimam veselja , 
se godi tistim hudo, kteri so mene razžalili. Govorimo 
kaj druzega . ” 

Zdravnikove besede, kte-i je resnico vsega lahko 
vedel in očetovega srca gotovo ni hotel žaliti, so Ménart a 
globoko zadele, in kakor mu je bilo mogoče je urno 
šel, da bi svojo bolečino in jezo, ki se je zopet zbudila 
premagalinzatrl. Spragaljevse svoježivljenje, življenje 
svoje žene, svojega sina, in nič ni mogel najti, s čimur 
bi bil Martonu tudi najmanjšo priložnost k srdu in 
jezi dal. Vest mu je rekla, da je MéIjardovo premoženje z zvestim, umnim ravnanjem precej pomnožil 
in to vse premoženje je Marton dobil, ne da bi bil 


le en venar ljubčka nanj eega, Naceta, doletel . On , 
kakor tudi Barba in Nace so Martona in njegove 
vedno spoštovali in jim postregli, kedar so mogli. Posestva, po kterim je Martona mikalo, Ménart ni mogel 
odstopiti, ako ni hotel trpeti velike škode na premoženji 
in na časti. Zakaj tedaj je Marton njega in njegovega 
sina sovražil? zakaj je nemilo in z zvijmo edinega 
sina staršem iz rok strgal in v nevarnosti, in morda 
v smrt gnal ? Ko je to pomislil, se je vnela v M6 
nartovem , očetovem srcu vsa jeza do nepravičnega, 
hudobnega moža. Denarje in posestvo mu je pustil, 
pa edinega sina, podporo njegove starosti mu je vzel ! 
Bogu je tožil v svoji jezi nesrečo in ga prosil, hudobneža 
pokoriti in mu kot kazen bolečino naložiti, ktera zdaj 
njegovo očetovo srce razjeda . In ta bolečina je bila 
velika, strašno velika . 

Pot ga je peljala čez brda skozi gojzd, kteri je 
bil na izhodni strani gradi in v kterein je bilo mnog o 
zverine. Ménartje slišal veselo klicanje lovcev, lajanje 
psov in vriskanje gonjačev, in njegovo srce mu je hotel a 
žalost in jeza raznesti . Jeleni, srne in druga divjašěin a 
so leteli ostreljeni in v divjem begu mimo njega in 
kakor plahe Živali, zadel je Marton tudi njega i n 
njegovega sina z divjim sovraštvom. Huje in huje 
ga je srce bolelo in bolj in bolj britko je Bogu tožil . 
Daleč v gojzd je zašel in ves truden in od žalosti 
premagan se je vlegel pod drevo. 

Britke solze so mu tekle tu iz oči. V nebo je 
obrnil ()a. Majhen križček, v drevo vrezIjan, z umirajočim Zveli6arjem zagleda. Nad glavo sina božjeg a 
je bral besede ,,Gospod odpusti jim , ker ne vejo, 


169 

kaj delajo !" Objel je srčno drevo in spomnil se je; 
da je tudi on danes pri spovedi k Bogu, Gospodu 
zdihoval : „Oče odpusti nam naše dolge!” Srce g a 
je opominjalo, da bo šel k mizi ljubezni in tistega 
prejel, kteri je dal zapoved ljubezni. Prosil je Ménart 
Boga milosti, da odpusti svojim sovražnikom vse hud o 
kar ga je prestal, z dobrim povrnil . Hudo se je moge l 
bojevati, preden je poslednji ostanek jeze in britkosti 
v sebi zatri, vdal se je v voljo božjo in Martonu iz 
vsega srca odpustil . 

Zdelan, in poln bolečin in pa vender s tihim, 
svetim veseljem v srci je vstal in hotel domu iti, s 
sklepom, zamolčati Barbi Martonovo hudobijo. Kar je 
nekaj blizo njega zašumelo . To ni bil šum begočega 
jelena in srnjaka, ki s strahom in divje skozi goščav o 
in listje dere ; to je bilo divje vršenje in jezno sopenj e 
močne zverine, ki vse pred sabo polomi. Osupnjen 
obstoji Ménart, posluša in se ozira s 6u.denjem. Gosto 
zelenje in grmovje mu ni dalo daleč videti. Vedno 
bliže in bliže je šel divji, srditi šum, med kterim je 
bilo věasi milo stokanje slišati. Kmalo se je Ménartu 
zdelo, da konj razpeta in nisli je, da se je kaka nesreča zgodila. Prijel je tedaj trdno svojo z železom 
okovano palico in gre proti kraju, s kterega se je 
slišalo sopenje in razgetanje. 0 strahota! zdivja n 
konj, s svitlimi očmi in zmršeno grivo mu prileti 
nasproti in vleče človeka po tleh za sabo. S strahom 
spozna Ménart Martona. Kri mu je tekla po obrazu 
in njegovo vpitje po polnoči je bilo glasneje kakor 
vri.šěanje srditega konja. „Glej, to je ojstra sodba Gospodova : tako kaznuje Gospod tvojega preganjalca! 


Varuj se, segati v sodbo Gospodovo !" je reklo nekaj 
v Ménartu. Ves prestrašen je stal Ménart nekaj časa . 
Vse se je treslo in majalo v njem, tako se je želja 
maševati se in britkost v njem vnela . Ko je pa Marto

novo krvavo čelo zagledal in polzaprte oči, ki so ga 
milo pogledovale, ko so se vse odrte rake nesrečnega 
k njemu vzdignile in prosile, zginil je hudi duh. Srčn o 
plane v nevarnost ne glede, ako se poda sam v nevarnost . 

Zdivjani konj je letel zdaj po grabnu, ki se je 
v strm prepad končal in konju in Martonu v svoj i 
globočini strašno smrt žugal. „O, Jezus, Bog ljubezn i 
in moči, zdaj se usmili, zdaj pomagaj!” je klical 
Ménart, „Gospod rad ti darujem svoje življenje, samo 
mojemu sovražniku pusti življenje, in daj Naceta moj i 
ženi nazaj , da ji pomaga, ako jaz tukaj poginem ! ” 
Brzo je stekel čez skale in debla dreves proti konj u 
in skoči v hipu pred njega, ko je nevarnost največj a 

bila . Prime konja za vajeti in se upira vso majo 
da ga ustavi, a silni konj ga vender vleče s sabo . 
Pa Ménart ni spustil . Trdno je držal. Dalje in dalj e 
ga je vlekel, bliže in bliže prepada je prišel. „Spusti 
ga , spusti ga!” je vedno nekaj v njegovih ušesih 
klicalo. „Reši si svoje življenje, njegovega ne moreš 
rešiti. Zgubljen je!” Pa Ménart je držal in se je 
toliko trdneje vpiral. Malo korakov pred prepado m 
mu je dal smrtni strah nadčloveško moč . Boga klicaj e 
je potegnil konja nazaj . Konj je padel in tudi njega 
podrl. 

Neizrečeno težko in s silnimi bolečinami se je 
zlekel Ménart izpod konja . Božja milost ga je čudn o 
obvarovala. Le malo je bil poškodovan, toliko huje 


171 

je bil pa Marton ranjen. Omedlevši je ležal ves krvav, 
Ménart ga je lepo razvozIjal in na mehko travo po 
ložil . Pa zdramiti ga ni mogel . Samo slabo sopenj e 

trepanje žile je razodevalo, da je še živ . Ménart 
ni vedel, ali bi pri ranjenemu ostal ali v grad pomoči 
iskat tekel. Zdaj je zagledal na Martonovi strani 
lovski rok. Urno zatrobi va-nj in kmalo pritečeta na 
to Martonova lovca, Albert in Miha, ktera sta Gospodovo sled zgubila in ga zdaj prestrašena vsega krvaveg a 
našla. Albert je jadrno v grad jezdaril, Miha pa k 
bližnjemu studencu. Z Mihovo pomočjo je zdaj Ménart 
ranjenega v življenje obudil . Pogledal je. Pa njegov 
pogled je kazal da je ves zmešan ; njegova usta s o 
posamezne, nerazumljive besede jecljale. Albert je 
prinesel nosilo . V grad so nesli Martona, kjer ga je 

Emilija jokaje pričakovala. Urno so zdravnika po 

klicali, kteri ga je obvezal . Pa malo upanja je imel za-nj . 

Ves truden in žalosten je šel Ménart domov i n 
povedal Barbi grozno nesrečo . Solze so ji oči zalil e 
in s sklenjenimi rokami je rekla: „O kakošna žalost 
je to, Ménart naj ne trpi zavoljo tega kazni, kar j e 
nama hudega in žalega storil? Saj sva mu odpustila, 
in ker si mu življenje z nevarnostjo svojega otel, bode 
tebi to enkrat smrt olajšalo. Ménart, prav srčno mo

liva, da mu bo Bog milostiv in vsaj njegovo dušo reši, 
ako mora njegovo telo umreti! ” 

Pač res je potreboval Marton molitve in usmiljenja božjega . Zdravila so malo pomagale . Dva dni 
je ležal Marton v medlevici . Še le tretji dan se je 
nekoliko zbrihtal. Prizadeval se je, z nerazumljivim 
jecijanjom svojim ljudem nekaj povedati . Upanja niso 


172 

imeli zdravniki nobenega. Pa vender se je od dné do 
dné bolj zavedel. Jasno se je mogel nesreče, zdivjanega 
konja in tega spomniti, kako ga je sabo vlekel . Vedel 
je, da je neki mož za konjem skočil , ga vkrotil in 
njega otel. Hotel je ime svojega rešnika vedeti. Pa 
zdravniki, kteri so vse dobro vedeli, kako sta se Ménart in Marton imela , so prepovedali imenovati mu 
Ménarta. Rekli so, da ga je njegov lovec Albert otel. 
Bolnik se je v začetku vpokojil ; ko se je pa bolj natanjko zavedel , je začel dvomiti in večkrat je reke l 
svoj emu strežetu : „Albert me ni otel, tudi ti ne Miha . 
Mož, kteri me je otel, ni bil kot lovec oblečen . Kmetiško obleko je imel in klobuk na glavi” . S silo, in 
cehi žuganjem je naganjal enkrat Miha, naj mu resnično pové , in Miha je imenoval z boje6ostjo in 
plašno Ménarta . 

Marton se je vstrašil. Bled kakor smrt je pade l 
na svojo blazino in skrival svoje obličje. Celi dan ni 
nič govoril, pa videlo se mu je, da ima težak boj v 
srci. Zvečer je rekel Alberta poklicati in tudi ta mu 
je mogel povedati, da ga je Ménart otel. „Dobro je, 
le pojdi !” to je bilo vse, kar je govoril Marton in tri 
dni je molčal. Nihče drug ni smel k njemu , kakor 
Emilija in zdravnik. Čez tri dni težkega boja, kteri 
se je vršil med žalostjo in ošabnostjo, med hvaležnostj o 
in sovraštvom, hotel je fajmoštra imeti. Vse se je 

čudilo . Marton ni šel nikoli v cerkev, a vero in njen e 
služabnike je očitno zaničeval. kajmošter so prišli. 
Dve uri so pri njem ostali in trdo so mu mogli na 
srce govoriti. Zakaj ko je Emilija očeta obiskala, je 

videla, da je zeló prepaden in objokan. Prosil jo je 


173


Marton, naj mu križ prinese in zanj moli. Že dolgo 
ni Emilija nobenega očetovega povelja s takim veseljem storila, kakor tega. Zvečer so prišli gospod fajmošter zopet in Marton je prosil, naj jutri pokličej o 
Ménarta, njegovega rešenika . 

Gospod fajmošter so šli sami k Ménartu . Z žalostjo in z veseljem je zaslišala Barba Martonovo željo . 
„In tako se je tudi to okamnjeno srce omečilo”, je 
rekla Barba . „Ménart, nič ne odlašaj . Božja volja je, 

da si ga ti otel in da hudo z dobrim povrneš” . 

„Barba, ta pot mi bo težka”, je rekel Ménart, 
„pa prav imaš. Verjemi mi, da sem nesrečnemu človeku že davno odpustil” . 

„Bog vam povrni! Kakor kristijan govorite , 
so rekli gospod fajmošter. „Toda Ménart, pri Martonu 
vas čaka še skušnja, morebiti bolj težka, kakor mislite . 
Pa ljubezen in usmiljenost vse premaga in zanesem 
se, da imate vi tako ljubezen. Bodite tedaj usmiljeni . 
Pomislite Martonovo strašno nesrečo, in da bo morda 
klalo umrl. Prosite Boga, da vašo ljubezen vtrd i 
in pomnoži” . 

S težkimi, kalnimi misl'ni, pa za najhuje pripravljen in s skléporn vse odpustiti, je šel z gospodom 
fajmoštrom v grad. Ko prideta v stanico, ki je bila 
za obiskajo6e, sta našla enega sodnega gospoda in 
oskrbnika gradu, ki sta silno trdo se pogovarjala. 
Sodni gospod je držal veliko pismo s sodnijskhni pečati v roki in je ojstro govoril z oskrbnikom, kteremu 
se je strah na obličju bral. „Vse je tedaj zgubljeno! ” 
je rekel oskrbnik ; ,,samo on je na trdnem, ker bo 
umrl! pa vender je treba mu povedati, kaj pismo go


174 

vori" . ,, To je zdravnik ostro prepovedal ; v tistem 
hipu bi ga vtegnilo umoriti", je rekel sodni gospod. 

Ko je Ménart prišel, sta nehala govoriti. Prijazno so ga sprejeli in koj k bolniku peljali. Zdravniki 
so pri njem stali, križ je stal pri njegovi postelji . 
Ko je Ménarta zagledal, ga je groza spreletela . Globoko je zdihnil in z roko svoje obličje zakril, kakor 
6e bi ne mogel njegovega pogleda prestati. Potem 
pa si je vzel pogum ter rekel : „Ménart, ti imaš srce 
kristijana in umirajočemu ne boš tolažbe odrekel. Povem ti Ménart, (la mi ni mogoče umreti, ako mi ti 

srca ne olajšaš !” 

Emilija je glasno zajokala . Marton je pomignil 
nji in zdravnikom, da naj gredo. Potem je prosi l 
Ménarta, naj se k njemu vsede in dolgo je z britkostj o 
in strahom njegovo pošteno obličje ogledoval . Ménart 
ga je tolažil in mu obljubil pomagati, kolikor mu bo 
le mogoče . 

„Da, Ménart, pomagaj mi”, je rekel Marton in 
je z rokami žalostno vkup vdaril. „Oh, kaj bo z mano, 
ako mi ti ne pomagaš! Ti si mi življenje otel in to 
je veliko, pa vender to dobro delo ni vinarja vredno , 
ako ne pomagaš tudi moje duše oteti in jej miru ne daš” . 

„Obrnite se k Bogu ; samo on vam more dušo 
oteti, samo on vam more mir dati”, mu je Ménart 
odgovoril. 

„Samo po tebi mi more Bog pokoj dati”, je govoril bolnik dalje . „Ménart jaz sem ti mnogo hudeg a 
storil ; bolj sem te črtil, kakor kterega koli na zemlji ! ” 

„Gospod, jaz sem vam vse odpustil, odpustil iz 
vsega srca”, 


175 

„Nisi mi še odpustil”, je rekel Marton in se je 
z veliko bolečino in težavo na postelji vsedel. „Kako 
mi moreš odpustiti? Ali veš, kaj sem ti storil? Ali 
poznaš vso velikost krivice, ktero sem tebi in tvojim 
storil!” „Ne6em je vedeti, gospod Marton ; odpustil 
sem vam ; Bog je moja priča! Zaupajte se duhovn u 
in iščite pri njem pomoči, tolažbe in odpuščenje svojih grehov” . 

„K tebi, Ménart, me žene zbujena vest. Tebi 
se hočem popred spovedati in potem še le duhovnu . 
K tebi bi me zavrnil in mogel bi me tudi k tebi zavrniti! Oh, moja krivica je velika, neskončno velika ! 
Še le potem, kedar boš vse vedel in mi vse odpustil, 
še le potem morem verjeti, da je še usmiljenje” . 

„Ne govorite tako”, je prosil Ménart, „verujte 
trdno v božje usmiljenje ; ono vas bo otelo in vaših 
grehov umilo, in če bi bili rudeči, kakor škrlat” . 

„Moji grehi so tudi rudeči kakor kri”, je rekel 
Marton žalostno, „pa Ménart , poslušaj vse. Potem 
sodi, potem odpusti, če moreš” . Ménart bi bil rad 
bolniku strašno spoved odpustil ; pa Marton je obstal , 
da mora vse poslušati. Globoko je zdihnil, pa začel 
počasi in težko : 

,,Ménart, znano ti je, kako smo prišli jaz in 
moji otroci k M6Ijardu in kako smo bili z njim tebe 
in Naceta našli. Méljard vas je tako rad imel, da 
meje to začelo skrbeti. Méljard je bil bogat. Moje 
popred precej veliko premoženje mi je s slabim gospodarjenjem skoraj pošlo, in da bi sebe in svoje otroke 
revščine otel, mi ni druge pomoči ostalo, kakor MAljardovo premoženje. Zato sem vse storil, kar mi je 


176 

bilo mogoče, da bi se bil njemu prikupil. Veš, da m i 
to ni šlo. M61jard me je s časom čisto pustil in je 
večkrat svojo nevoljnost z mojim življenjem in z izrejo 
mojih otrok pokazal . To pravično očitanje je storilo , 
da si nisva bila dobra. Rekli smo, da ste vi tega 
krivi. Prepričani smo bili, cla se hoěete z videzom 
priprostosti in poštenosti M61jardove dobrote nam v 
škodo poslužiti in da hoěete njegovo premoženje z 
zvijačo na-se spraviti. Ker je M61jard Naceta od dné 
do dné rajše imel, smo bili v svojih mislih še bolj 
vtrjeni . In tako je tudi naša jeza in srd do vas bolj 
rastla in nobene priložnosti nismo zamudili vam škodovati. Posebno Naceta srno črtili . Ti Ménart se 
morda še spomniš, kako se je Nace to zimo enkrat 
iz Dižona vrnil in se z nama na poti v neki gostilnici 
sošel. Ne da bi naji bil le količkaj razžalil, sva se 
začela prepirati z njim in sva ga silno žalila. Brez 
moje vednosti je namešal Ljudovik, moj spriden sin , 
nekaj med klajo Nacetovega konja, da je mogel v 
kratkem zdivjati . Ménart, še enkrat potrdim, da za 
to nisem vedel in nikakor bi tega ne bil pripustil. 
Nace je s konja padel in čudo je bilo, da se ni ubil" . 

,Sveta Marija!" je rekel zavzet oče, ,kaj vama j e 
pa moj sin naredil ? Zakaj sta pa njega hotela umoriti" . 

„Ménart, Bog vé, (la tega nisem jaz kriv. Prepozno sem zvedel , da bi bil mogel pomagati. Sicer 
je pa, Ménart, res, da je moje sovraštvo do Nacet a 
mojega sina k teinu zapeljalo. Pa Bog je razsodil in 
pravično kaznoval. Tisti konj, ki je tvojega Naceta 
vrgel, je tudi mene vrgel in do smrti pobil”. Martonova glava je nazaj na blazino padla. Potem je svoje 


177 

roke sklenil in s slabim glasom rekel : „Da, Gospod , 
ti si pravičen ! ” 
Ménart je potreboval več časa, daje svoje omamljeno, po žalosti in gnusenja pobito srce vpokojil. Z 

vso močjo svoje ljubezni je tolažil Martona, kteri ga 
je s strašnimi britkostmi in težavami gledal. „Mhart”, 
je začel zopet, ko je nekoliko k moči prišel, „vem, 
da v tvojem srci ni jeze in da mi hočeš res odpustiti . 
Oh, ali smem upati, da boš tudi mojemu nesrečnem u 
sinu odpustil? Zdaj ne, Ménart, ne zdaj! Še le 
potem, ko boš vse zvedel, izgovori besede : „Odpuščam 
varna !” Kar sva v tisti gostilnici nepravičnega, sovražnega čez M #mu je Nace vse pove

é'Ijarda govorila, 

dal in M61jardu se je prav za malo zdelo. Ko je 

Naceta od dně do dně raj še imel, smo mi po svoji 

krivici zgubili poslednji ostanek tiste ljubezni, kter o 

nam je M6Ijard v začetku tako obilo skazoval. Prošnje, 

posoditi mi denarjev, kterih sem takrat silno potre

boval, je Méljard mi odrekel in moje življenje očital. 

Dobro mi je s tem hotel, pa mene je to silno razka

čilo, Sovragtvo med nama je večje in večje prihajalo . 

Svojih otrok nisem puščal več v grad. Pa vender 

sem. vse, kar se je ondi godilo, kmalo in natanjko 

zvedel. Služabnika sem podkupil in ta mi je vse 

povedal”. 

,,A/161jard je nagle smrti umrl. Nič mi ni moglo 

bolj vstreči, kakor to. Koj so mi njegovo smrt na

znanili. Vse sem dobil, ker je brez testamenta umrl . 

Sam jaz sem mu bil v žlahti in torej je vse njegov o 

premoženje meni šlo. Pa imel sem se bati, da je 

morda že pred testament naredil in mono zavrgel . 

oče naš, 12 


Zavoljo tega sem še tisto noč urno prišel . Sodnijskega 
človeka, kteri je imel zapuščene reči obravnati, sem 
že na svojo stran dobil. Vas srno koj odpravili . Preiskali smo vsa njegova pisma in našli smo tudi po 
postavah narejen testament" . 

Ménart je silno zvesto bolnika poslušal. Vprašaje je gledal na Martona, kteri je vtruden omolěal 
in si pot z bledega čela obrisal. „Ménart”, je govoril 
dalje, „Nacetu, tvojemu sinu je vse volil . Njemu je 
bila grajš6ina z večjim delom denarjev namenjena. 
Meni je volil M61jard 3000 frankov, vsakemu mojih 
otrok pa po 1000 frankov na leto do smrti. Ménart 
zdaj sem tat postal. Testament me je razkačil. Tvojemu Nacetu sem vkradel en milijon. Ne morem mu 
ga nazaj dati”, je pristavil s posiljenim glasom : „moja 
in mojih otrok zapravljivost me je na beraško palico 
spravila”. 

„O dosti je”, je rekel Ménart ves pretresnj en , 
„dosti za mene, dosti za vas ! Ne več od tega danes ! ” 

„Ali mi moreš porok biti, da born jutro še živel ? 
Mene smrt kliče. Daj, da izgovorim. Najhuje sem 
ti le povedal. Testament je bil koj raztrgan in zamolěIjivost sodnijskega človeka sem s težkimi denarj i 
kupil. Vi in skoraj vsi M61jardovi posli so mogli grad 
zapustiti . Vas preganjati nisem nehal. Vaša priěujoěost mi je vedno moje grdo delo očitala in me z 
nepokojem preganjala , da je vender mogoěe, da se 
bo vse zvedelo . Zato sem si vse prizadejal, vas zdaj 
z dobrim zdaj s hudim iz svoje soseske spraviti. Pa 
meni v jezo se to ni moglo zgoditi. Zdaj se Bogu 
zahvalim za to. Ne mogel bi mirno umreti in pred 


179 

sodbo božjo stopiti, če bi vas pri meni ne bilo če 
bi ne slišal iz vaših ust, da mi odpustite" . 

„Še večji nemir, kakor ti in Barba, mi dela 
Nace. Do njega sem bil naj bolj krivičen in zavoljo 
tega je šlo, kolikorkrat sem ga pogledal, nekaj kakor 
nož skozi mojo od hude vesti ranjeno dušo. Nace je 
mogel proč od tod, naj velja karkoli . Popisovanje mi 
je dalo tako lahek kakor gotov pomoček v roko, spraviti ga od sebe . Zatožil sem Naceta kot gojzdnega in 

lovskega tatú gosposki . Kar to ni izdalo, je moje zlato 
pomagalo. Naceta so v vojaščino vzeli in kakor sem 
želel, ga v Španijo poslali. Ménart, jaz sem kriv, da 
ti in Barba več sina nimata.” 

Ménart se ni mogel premagati, da žalosti in strmenja ne zakliče. Pa koj mu je zopet milo svojo roko 
podal in mu zatrdil, da mu tudi to odpusti in obljubil 
mu je tudi v Nacetovem in Barbinem imenu odpuščenje. 

Pri tem se je Ménart še bolj k bolniku pripognil 
inje še bolj srčno njegovi roki oklenil . Njegov glas 
je bil tako mehak in je tako k srcu šel, pogled njegovih oči je bil tako jasen , da je Marton s solznim 
obličjem rekel : „Da, Ménart, ti se ne lažeš ; res si 
mi vse odpustil. To naj ti plača Zveličarjevo usmiljenje. Zdaj smem tudi od Boga usmiljenje upati . 

Saj je bolj usmiljen, kakor so ljudje. ” 
„O, le upajte !” rekel je Ménart. ,,Saj je Bog 

vaš oče in zgolj ljubezen in usmiljenje . Poglejte na 
kriŽ, na kterem je naš oče svojega najljubšega sina 
daroval . Izročite se milosti tistega, kteri je na njem 
umrl in že umirajoč še razbojniku odpustil. Darujte 

12* 


180 

mu srce polno zaupanja, polno obžalovanja in bodite 
si svesti, da ne bo zavrgel tega darú! " 

„Da, Ménart, upati in Zveličarju se vsega izročiti hočem . Da v mojem grešnem, v grehu otrpnjenem srcu še gorak žarek upanja sije, to je njegova 
milost in znamenje njegove ljubezni. Ménart, da si 
ravno imam težke grehe, smem vender upati! 0, če 
bi ti vedel, kako revnega me je greh naredil! srcu 
me huda vest razjeda, ktera večkrat huje, kakor 

žrjavica v meni gori. svoje otroke sem hudo delal 
in kakošno hvalo imam zdaj. Ljudovik in Hortenzija 
sta me zapustila in plačujeta mojo ljubezen z nehvaležnostjo. Njuna zapravljivost me je na beraško palico djala. Njuno obnašanje je moje imé omadeževalo. 
Moje zdravje je trpelo in dostikrat mi je bilo obupati. 
Preklinjal sem uro svojega rojstva ; preklinjal sem 
svoje grehe in nikjer nisem dobil moči, razdrobiti njih 
take verige. Moje srce je bilo še preveč na svet navezano, na unanjo čast, na vesele igre in obilnosti.” 

Marton je omolknil in zdihovaje je kuševal križ , 
ter rekel : ,,O, večna ljubezen mojega Zveličarja! kak o 
si me otéla! Ménart, tisti dan, ko me je gospod obiskal , 
sem hotel na lov jezdariti in svoje britke skrbi si iz 
glave pregnati . Komaj sem iz grada prišel, je zače l 
vihar razsajati . Debela toča je šla, pa vender sem 
naprej jezdil, dokler nisem videl, da je moj konj ohromel. Nazaj sem ga moral poslati in rekel si druzega 
pripeljati. Vihar, ki je vedno huje in huje divjal, posilil me je v cerkev bežati. Na tihem in skrivaj sem 
bil pri pridigi. Ménart, kako mi je bilo pri srci, ko 

so gospod fajmošter popisovali z gorečimi besedami 


18 1 

revščino in nesrečni stan grešnikov, v kterem tu na 
zemlji — in pa še v unem življenji — britko 

večno trpljenje! Kakor težko kladivo so padale 
besede na moje trdo srce. Mislil sem, da slišim trobento sodbe in strah in groza sta me obšla. Vsa moja 
grda dela, moje hudobno, neverno življenje je stalo 
pred menoj in živ pekel sem čutil tisto uro v srci. 
Nisem mogel dalje prestajati . Hitel sem ven v vihar 
in sem se vrgel pod drevo, kjer sem reven in obupajoé 
ležal. Tu me je zbudil moj hlapec, ki mi je druzeg a 
konja pripeljal. Jaderno in kot divjak sem letel v gojzd 
kakor da bi bil ves pekel za mano. Boleěina in britkost 
sta v mojem srcu rastli in skoraj ob pamet sem bil . 
Brez miru me je konj naprej nesel. Ves penast, od 
ostrog zboden in krvav je letel naprej. Tega nisem 
zapazil in čuda ni bilo, da me je konj, ves razdivjan, 
vrgel in za seboj vlekel. Tu si me ti otel, ti Ménart, 
kteremu sem vse vzel, kterega tat sem bil in kteremu 
sem, oh, morda sina umoril!" 

Solze in zdihIjeji so zadušile Martonu glas. Ménart sam je bil tako ginjen in zavzet, da je gospoda 
fajinoštra v pomot poklical. Ménartovo in fajmoštrov o 
tolaženje ga je vpokojilo. Tudi Barba je obiskala bolnika in ga je potolažila z besedami, da mu vse odpusti. Še tisti dan je prejel Marton verno, ves skesan in poln zaupanja svete zakramente. Vse svoje 
$sle in najstarejše svojih podložnih je poklical k 
svoji postelji, odkritosrčno jim je povedal, da je hudobno brez vere živel in je s solzami v očeh odpuščenja prosil vse, ktere je s svojim slabim vzgledo m 
pohujšal ali na telesu in poštenju ter premoženju po


182 

škodoval . In mnogo jih je bilo, ktere je žalil . Potem 
je podal sicer tako ošabni gospod vsacemu roko in 
priporočil svojo dušo njih molitvi. Vsi so mu obljubili 

resnično odpustiti in spominjati se ga vedno v molitvi . 
Potem jih je izpustil opominovaje, naj se nad njim 
vzgledujejo in v strahu božjem živé . Ko so vsi odšli , 
je globoko vzdihnil . „0, da bi tudi Ljudovik in Hortenzija, moja nesrečna otroka, tukaj bila in poslednje 
prošnje svarjenja umirajočega očeta slišala! Ja z 
sem v svojem življenji kot oče svoje dolžnosti slab o 
spolnoval ; oh, da bi vsaj pred smrtjo boljši oče biti 
mogel, kakor sem bil v livijenji! Bog pa je moja 
priěa, da nisem samo jaz njune nesreče kriv. Bog 
naj se njiju, naj se mene usmili ! ” 

V molitvi in tihem trpljenji je pretekla noč, v 
kteri ga Ménart in gospod fajmošter nista zapustila . 
Proti jutru je hotel bolnik, dasi ravno je bil silno 
slab, v red djati tudi svoje posvetne reči. Poklical je 
svojega pisarja in oskrbnika. Prešteli so, da je njegovo premoženje ravno še tako veliko, da je mogoče 
vse dolgove poplačati. Za otroke mu je komaj še par 
sto frankov ostalo. „Vse hočem storiti, da bom vsaj 
kot pošten mož umrl,” rekel je svojemu pisarju, kteri 
mu je veě,, pa ne prav poštenih svétov dal, da bi 
nekaj premoženja za otroke otél. „Ljudovik in Hortenzija sta svoj del več kakor desetkrat potrošila in 
za mojo Emilijo bo Bog skrbel! 0, moja uboga Emilija!” je vzdihnil globoko, „kako slabo je skrbel oč e 
za tebe! kdo bo zdaj za tebe skrbel!” „Bog in vaš i 
prijatelji,” so ga tolažili gospod fajmošter ; „zdaj naj 
bo naša ha.” 


183 

Sladka tolažba je razjasnila bolnikovo obličje ; 
govoriti ni mogel več. Emilijino roko je položil v 
gospod fajmoštrovo in Ménartovo, kakor 6e bi jih hotel 
kot hčer in očeta zediniti. Umirati je začel. 0 molitv i 
duhovna in pričujočih je šla njegova duša k Bogu. 
Pokopali so ga , kakor se je Bezinškemu gospodu 
spodobilo in Ménart in Barba sta z resničnim in žalostnim srcem za rajncega molila . 

Gospod fajmošter , Ménart in Barba so spolnili 
svojo obljubo. 

Po njih prošnjah je vzela dobra vdova Emilij o 
za svojo in je s pravo ljubeznijo z njo ravnala. Vdov a 
ni bila premožna . Zdaj pa sta Ménart in Barba svoje 
polne mošnje odvezala in pomagala . Kar jej je oče 
umrl, je bila Emilija njuna hči. Pa zvedela ni ne vdova 
ne Emilija, kdo je njeni dobrotnik. Vse je šlo po rokah 
gospoda fajmoštra in ta je molčal. Tako sta Ménart 
in Barba hudo z dobrim povra6evala . In ker sta bila 
usmiljena , sta tudi ona usmiljenje dosegla. Kako, 
borno pozneje slišali . 

VI. 
Ne p1ji nas v skušnjavo. 

Ko se je Nace iz svojega težkega spanja prebudil , 
je solnce že zahajalo in njegovi poslednji žarki so mu 

zopet moč dali. Ves začuden se je ozrl. Mislil je, da 
se mu sanja. To ni bila Kabrera, puščobni žalostni 
otok. V prijetni dolini je ležal med gostimi grmiči 
sladko dišečih rož in cvetlic. Mile sapice so mu opih 


ijevale vroěe, suho čelo . Ne daIječ od njega je bil 
cvetu log, iz kterega goščave se je zlati sad pomeran č 
svetil. Pisani ptički so ga obletavali in so mu sladke 
pesmice prepevali . Med njih petje se je mešalo šumljanje studenca, ki je kakor čisto srebro po cveteči 
loki se raztekal. — Počasi in ves začuden je vstal Nace. 
Vsi udje so ga boleli. Zdaj še le se je zamogel nesreče v pretečeni noči spomniti, ko je čez skalovje padel . 
Zoper svojo voljo je kviško pogledal. Groza ga je 
spreletela, videti visoke, strme pečine, ktere so okrog 
in okrog dolino obdajale in čez ktere je v noči padel . 
Sam Bog ga je mogel obvarovati, da se ni razdrobil . 
Prvo kar je Nace storil, je bilo , da se je Bogu zahvalil ; potem se je Avguština sponmil in žalosten je 
rekel : „O preljubi prijatel! Ko bi pač; pri meni bil! ” 

Ves žalosten in truden je šel k studencu, da 
se osnaži in napije. Počival je nekoliko časa pri studencu. Bolje muje bilo. Ko je pomislil, kako ga 
je božja roka iz rok preganjalcev otela in čez prepade in strmine peljala, zbudila se je v njem moč starega zaupanja. Pogled bogate, tako čudno prijetne 
narave mu je dobro dejal. Lakote žeje se mu tukaj ni bilo bati, kakor na Kabreri. Če so pa ljudj e 
v tej dolini prebivali , je bilo toliko bolje zanj . Saj 
ni bilo mogoče, da bi krvoloki sovražniki v tem raju 
prebivati smeli. Tt so mogli ljudje živeti, kakor narava tako mili , bogati in gostoljubni. Po kratkem 
počitku je šel Nace naprej. Poleg studenca, kteri je 
skozi pomerančni log tekel, zdelo se mu je, da stezica 
pelje. Po tej je šel naprej. Vedno priležniša, vedno 
prijetniša je bila dolina, ko je Nace iz loga prišel . 


185 

Majhna loka, zgolj cvetlice, sadje in grmički, je ležala 
pred njim. Mandeljni so cveteli med rožami in pomerančami. Vinska trta je cvetela ob rožiěevem drevesu, kterega zreli sad je Nacetu se prav dobro prilegel. Nižje ob potoku je pšenično polje v zlati lepoti 
ležalo. Nacetu se je zdaj naenkrat zazdelo, da sliši 
zvonjenje . Yes začuden in vesel obstoji in posluša. 
Ni se motil. Zopet so zvončki zapeli in ko je ob $eniěji prišel, je zagledal čedo ovac, ktero ste dve petnajs t 
do šestnajst let stari deklici pasli. Sedeli ste s hrbtom k njemu obrnjeni, igraje in pogovarjaje se med 
svojirni ovčicami. Njuni pes, mama žival, je zalajal 
in razodel ptujega človeka . Koj ste vstali deklici in 
pogledali z začudenjem Naceta. K sebi pokličete psa 
in počakate brez strati Naceta. Ker je bil tako bled 
in je tako težko in trudno hodil, se ga niste bali. 

Z milimi besedami njima je povedal Nace ne 

srečo pretečene noči, in prosil pomoči in naj ga vzeino 
v hišo njunih starišev ali znancev. „Upam,” je rekla 
stareja pastarica, „da vam Pavle, najini stari oče ne 
bo svoje hiše zaprl. Njegovo srce je dobro in blago. 
Pa ptujcev nima rad in v štirih letih je danes prvi 
pot, da ptuj človek k nam pride. Pojdite z nama. ” 

„Réza,” je rekla tiho svoji tovaršici, „teci naprej, po 
vej staremu očetu, da je ptuj človek prišel in kakošna 
nesreča ga je zadela. Govori dobro besedo zanj . Saj 
vidiš, kako žalostno gleda in kako trudno hodi . ” 

„Marija, prosila bom zanj, kakor bi najini brat 
bil,” je odgovorila in stekla naprej. Marija je povabila 
Naceta naj gre za njo. Iz usmiljenja mu je podala 

svojo palico, da bi mu hojo olajšala . Molče in počasi 


186 

je stopal Nace z njo v dolino, in njeno usmiljenje, 

njene prijazne besede in oči so mu delale upanje, d a 
ga bo tudi Pavle dobro sprejel. Pot je imela mnog o 
ovinkov. Gosti plotovi, z visokim drevjem prepleteni 
niso dali doslej Nacetu v dolino videti . Kar je rekla 
Marija : „Vidite tam je naša hiša. Nič se ne bojite , 
gospod Pavle vas bo gotovo dobro sprejel. Le resnico govorite v vseh rečeh in ne oporekajte mu. Zakaj 
laž in oporekovanje sovražijo stari oče čez vse resnica pa in pokorščina vam prikupi njih srce . ” 

Ves osupnjen je pogledal Nace v dolino. Še 
nikoli ni tako lepega, prijetnega kraja videl. Komaj 
pol ure je bila dolina široka in na tem tesnem prostoru je narava vso svojo lepoto in obilnost izsula. 

Potok, kterega je doslej goščava skrivala, se je naenkrat pokazal in je šumel v slapu čez dve skali, je 
zbiral svojo vodo zopet v majhnem jerinu in jo je peljal s šumenjem in vender čisto mimo Pavletove hiše . 
Ta je bila kakor stolp zidana, ne široka s tremi nadstropji. Ozka redka okna, belkasto-sivo kamenje, ki je 
bilo tu in tam z mahom poraščeno, trdne, z težkimi 
zapahi zavarovana vrata so razodevala visoko starost . 
Stolpu je bilo drugo , bolj nizko poslopje s ploščato 
streho prizidano. Hlevi in skednji so bili v njem. Na 
desni strani je bil velik vrt. Vse to je obtekal potok , 
ki je bil tu precej širok, in čez njega ni bilo mogoče 
priti do stolpa, ker je bila brv čeznj podrta . Zadej 
za stolpom je naredil majhno jezero, v kterem je bil o 
mnogo rib, in še zadej je bil jelov gojzdič. Za tem 
gojzdičem so strmele visoke skale in so oklepale dolino kakor z močnimi rokami. Nacetovemu srcu je 


187 

lepota narave tega kraja prav dobro dejala. Rekel je : 
Tu mora dobro biti stanovati, tu mora mir kraljevati . 

„Doslej je tu stanoval,” je odgovoril debel, ojster glas, „in upam, ptujec, da ga ti ne boš plašil . ” 
Osupnjen se ozre Nace . Velik, častitljiv starček je stal 
pred njim. Gospod Pavle je bil, kterije prišel med 
grmovjem po stranski stezi bliže. Zavoljo previdnosti 
je bil dobro z orožjem preskrbljen in je ojstro Naceta 
pregledoval, kteri ga je prosil pomoči in strehe. 

„Vojak si, kakor se ti vidi, jeli?” ga je prašal 
Pavle. — „Vojak sem, brez orožja, brez moči, ali me bodete vzeli pod streho ?” — „Ti nisi Španijol ; ali si Anglež ?” — „V francozki armadi sem služil ; rojen sem pa 
v švici.” — „V švici? to mi je ljubo. Mnogo tvojih rojakov služi tudi v naši armadi ; vem , da ste le prisiljeni, vojskovati se z nami. Od kod pa prideš ? ” 

Nace mu je povedal svojo nesrečo , svojo rev-
ščino na Kabreri, kako je od ondi ušel in preganjan 
bil, kako je čez pečevje padel. Gospod Pavle ga je 
zvesto poslušal. Njegove bistre, črne oči so pri tem 
pazljiva na Nacetovem bledem obličju tičale, kako r 
če bi bil hotel njegovo srce pr€gledati. „Švicar” je 
rekel potem, „vrjamem ti, da resnico govoriš samo, 
ako si padel, ali ako te je strela tu sem zagnala ali 
pa orel prinesel, si mogel tu sem priti. Pri meni 
znaš ostati ; koliko časa, to je na tebi ležeče. ” 

Marija je vesela in hvaležna starega očeta pogledala. Pogovarjali so se med potom in v pogovorih , 
po kterih je Spanijol Nacetovo čisto pošteno srce spoznati priložnost imel, prišli so do stolpa. Tukaj jih 
je Reza prijazno pozdravila in peljala v stanico, kjer 


je že sadja, vina in kruha bilo na pogrnjeni mizi. Go

spod Pavle je kazal do Naceta blagovoljno, prijazn o 

gostoljubnost, in potem, ko se je nasitil, ga je peljal 

v prosto, pa zložno stanico, kjer je vtrudenega krhalo 

sladko spanje objelo . Ko je Nace zjutraj ,na vrt po

gledal , je videl gospoda Pavleta in njegovi vnukinj i 

že pri delu. Dva moža, oba že priletna, sta jim po

magala delati in iz spoštovanja, ktero sta Pavletu 

njegovima otrokoma skazovala , je posnel Nace, da b i 

vtegnila njegova služabnika biti. Nace je hitel na 

vrt, pozdravil Pavleta in deklici in jim je ponudi l 

svojo pomoč. „Vas bomo že povabili k delu, „Nace, ” 
je rekel Pavle, smehljaje prijazno se, „pred se morete pa oddahniti in potem vam ne bo dolg čas po 
delu.” Zdaj je pokazal Nacetu svoj krasni vrt, v kterem so bile najžlahtnejša zelišča in drevesa in še vinske trte nasajene . Potem ga je peljal v svoje hleve, 
ki so bili z ovcami in kravami napolnjeni pokazal 
mu je ribnjak, ki je bil na koncu vrta in je iz potoka vodo dobival. Vse je bilo z veliko pridnostjo 
in umnostjo narejeno . Pa kaj bi bil še kdo , kteri 
se je na vrtnarstvo in kmetijstvo jako umel, mogel 
narediti iz te tako rodovitne zemlje, ktera je skoraj 
brez vsega obdelovanja vse sadove prebivalcem rodila ! 
Nace se ni mogel zdržati, včasi kaj reči, kako bi se 
zemlja in vrt popravila, in marsikaj je Pavletu tako 
dopadalo, da je enkrat rekel : „Vi niste sin prostega 
kmeta. Velike vednosti razodevate . Vi ste se gotov o 
pri jakem gospodarju s kmetijstvom pečali.” Nace je 
povedal od Bezina. Spanijol pa je rekel ves vesel : 
,,V vas sem pravega moža zadel, kakoršnega seta že 


189 

davno pogrešal . Ostanite pri meni. Dobre dni bote 
tukaj imeli." Še bolj se je pa gospod Pavle veselil, 
ko je slišal, da Nacetu tudi zidarstvo ni neznano . 

Nace je imel tukaj dni, ktere je še potem, ko 
je imel vsega obilo, med najsrečnejše svojega življenj a 
štel. Kako vse drugače je bilo tu, kakor na Kabreri ! 
Gospod Pavle je prepustil kmalo Nacetu vso skrb in 
gospodarstvo svojega polja, vrtov, vinogradov in Ced . 
Nace je pa tudi pokazal, da je tacega zaupanja vreden . 
Po moči priden je bil. Vrt so podaljšali in v njem 
postavililepo lopo, vkterisovsaki dan večerjali. Najlepših dišečih cvetlic je Nace nabral in jih je tako 
umetno nasadil, da je vrt novo lepoto dobil in se vsak o 
oko nad krasnimi barvami in nad umetnim redom cvetlic Tudi ptičev je na vrt privabil, ki so od 
jutra do večera veselo prepevali. V ribnjaku je žlahtnih rib zaredil. Soli, ktere jim je doslej manjkalo , 
je našel Nace v bližnjem studencu v skalah in tako 
so bili zdaj z eno najpotrebnejših reči preskrbljeni . 
Tudi majhno kapelico je naredil Nace v vrtu. Hišni 
altar so tu sem prenesli in v kapeli so zdaj svoje molitve opravljali. Nacetova pobožna dobrota , njegovo 
zvesto, blago srce, njegova nevtrudljiva pridnost in 
postrežnost mu je kmalo ljubezen vseh pridobila . Gospod Pavle ga je kmalo kakor svojega sina ljubil. 
Sanko in Baldomer, njegova stara, zvesta služabnika, 
sta ga spoštovala in povsod, kjer je bilo treba, podpirala Marija in Reza ste ga kakor brata radi imeli. 
Učil jih je risati in peti. 

Gospod Pavle je kmalo vse Nacetu zaupal in 
mu svoje življenje razodel. — Ko je Napoleon Španiji 


nesrečno vojsko napovedal, je šel tudi Pavle, da si 
ravno je bil star, vojskovat se s svojimi sinovi za 
svojega kralja in domovino in se je slavno obnašal v 
vojski. Videl je, kako so njegovi sinovi v bojih umrli, 
njegovi gradovi obropani in sožgani bili, kako mu je 
vse premoženje vzeto bilo. Toliko britkeje se je bojeval . Tu mu je Izabela, njegova pastorka, v taboru 
dve hčeri, Rezo in Marijo, poslednja otroka njegovega 
starega rodu rodila, in je kmalo potem britkosti i n 
žalosti umrla. V noči, ko je umrla, so prijeli Francozje Španijole v njihnem taboru in so jih v divji beg 
pognali. Gospod Pavle, kteri je vse dolžnosti zvestega podložnika in hrabrega vojaka spolnoval, je bil 
ranjen in le srčnost njegovih zvestih služabnihov Baldomera in Sankota ga je smrti otela . Več tednov se 
je potikal s svojimi po Katalonskih hribih v viharji 
in dežji. Ko je bila njih sila največja, so prišli blizo 
te doline. Z vrha pečin so videli, prijetnost in bogastvo doline. Sadje in grozdje jih je vabilo — pa 
vživati ga niso mogli . Sila jim je dala nadčloveško 
srčnost in moč. Baldomer, kteri je najmanj trpel, je 

upal svoje življenje za svojega drazega gospoda , i n 
je šel po ojstrem in razpokanem skalovji v dolino . Kri 
mu je tekla iz ranjenih nog in rok. Pa vender je 
prišel doli, kjer je stolp našel in videl, (la nihče v njem 
ne prebiva. Po težavnem iskanji je našel stezo, po 
kteri je bilo mogoče brez nevarnosti doli priti. Srečno 
so prišli Pavle in njegovi deklici v dolino. Od tistega časa so ondi živeli in v starem stolpu prebivali. 
Tu se je Pavle zopet ozdravil pa starost in rane mu 
niso več dale, vojskovati se . Obdelovanje zemlje in 


19 1 

vzgoja Marije in Terezije je dala starčeku dosti opraviti. Z vunanjim svetom se niso skoraj niě pečali. 
Pot, ki je v gore peljala, so ptujcu nerabIjivo naredili. Česar jim je bilo treba, je prinesel Sanko iz 
sosednih vasi . Samo v časih, ko cerkev najsvetejš e 
praznike obhaja, zapustili so dolino, šli k sveti masi 
in prejeli svete zakramente. En sam človek, nek fajmošter v gorah, je vedel zanje in zanesti so se smeli , 
da jih ne bo izdal in da jim bo pomožen. 

Nace je že skoraj tri srečne mesece v tej prijetni 
dolini med svojimi zvestimi prijatelji živel . Srečnega 
bi se bil imel, 6e bi bili njegovi stariši pri njem . Nikoli ni njih ljubezni pozabil, pa večje hrepenenje po 
njih, kakor zdaj , še ni nikoli njegovega srca obšlo . 
Vsaki dan je govoril s svojimi prijatelji o njih, kako 
dobrega srca da so, kako pridno dela Ménart in kako 
tiho obrtuje Barba v hiši. Ko je nekega večera , ko 
je z gospod Pavletom in njegovima deklicama v lopi 
sedel, zopet z otročjim hrepenenjem o svojih stariših 
govoril, rekla je Marija živo : „O Nace, pojdite po 
nje! Pripeljite svoje stariše tu sem, k nam jih pri 
peljite, v to lepo dolino. Dneve nji :r starosti jim bom o 
vesele in prijetne delali . Ena obitelj , en duh, eno 
srce bomo potem . ” 

„Kakor svoje lastne stariše jih bove ljubile,” je 
pristavila Reza ; „Nace nič ne odlašajte. Gospod Pavle, 
vem, bo vaše stariše z veseljem tukaj sprejel. ” 

„Gotovo,” je rekel Pavle ; „zavoljo Naceta m i 
bodo ljubi in dragi.” „Ali nisem rekla?” je dejala 
Reza veselo in poljubila staremu očetu roko ; ,,nič ne 
odlašajte Nace in napravite se kmaio na pot k sta


rišem. Pa ne ostanite dolgo od nas. Baldomer vas 
mora spremiti, da se vam na potikaj hudega ne primeri . " 

„Ali mora Nace dolgo pot k starišem storiti ? 
Ali ne more Baldomer sam po nje iti?” je rekla Marija : „dolga in nevarna pot je. ” 

„Prav imaš, Marija,” je rekel Pavle . „Ta pot 
nas zna v današnjih dneh ob našega prijatelja, njegove 
stariše pa ob edinega sina pripraviti . Mi ne veste, 
da se je vojska med Španjoli in Francozi v teh gorah 
z novega in še huje kakor kdaj vnela? Ali bo Nace 
mogel brez nevarnosti v svojo domovino priti? in če 
tudi pride, kaj ga čaka doma? Koj, ko bo njegov 
prihod v domovino znan, ga bodo Napoleonovi beriěi 
zopet starišem z rok strgali in v vojsko gnali. In 
ali je pa tudi gotovo, da bodo njegovi stariši skozi 
toliko nevarnost v ptujo deželo z njim šli in svoje 
lepo posestvo zapustili? Mi bi ne terjal Nace preveč 
od svojih starišev? Nemogoče se mi zdi, pripravit i 
jih tu sem. Ve in Nace storite to najbolj , če prepustite spolnjenje te želje Bogu . Ostanite pri nas, 
Nace, in bodite prepričani,” je pristavil, „da vam dobro hočem, morda bolj, kakor mislite. ” 

Nace je žalosten molčal. čutil je vse to dobro 
in spoznal, kakor Pavle, da je nemogoče, stariše tj e 
pripraviti . Pa toliko močneje se je v njegovih prsi h 
hrepenenje po njih zbudilo in vest mu je očitala, da 
tukaj v obilnosti živi, med tern ko njegovi stariši doma, 
sami in zapuščeni, po starosti in žalosti trti , njega 
čakajo in vsako uro do njegovega prihoda v strahu 
in upanju štejejo. Dolžnost ga je k zastavi klicala 
in k starišem, kako bi pa mogel to dolino zapustiti? 


193


Kako se od tacih prijateljev ločiti ? Gospod Pavle mu 
je vedno se kot največjega prijatelja skazoval. Marija 
in Reza ste si vse prizadejali, pregnati mu žalost in 
mu življenje pri njih prijetno narediti. Ko je enkrat 
Nace, premagan po hrepenjenji po svojih stariših, rekel, da bo treba ločiti se, vstrašila se je Marija in 
vsa bleda in žalostna je rekla : „Kako? Ali vi, Nace, 
nas hočete zapustiti? Tega ne morete storiti! To je 
nemogoče . Ali hočete gotovi smrti naproti iti? Al i 
bi nas mogli zapustiti? Kdo vam je stregel, ko ste 
žalostni in betežni tu sem prišIi? Ali bi imeli vaši 
stariši še sina, ko bi nas tu ne bilo? Ne pridete k 
svojim starišem, ako nas zapustite. Zopet vas bodo 
vjeli ali pa še celo umorili . Saj so vaši stariši pre 
možni, kakor pravite, in se jim ni pomanjkanja bati. 
Nace, tu je vaša domovina, tukaj vam je gospod Pavle 
najboIji oče, in mé — oh”, žalost in nekaka sramota, 
ki jo je nagloma obšla, sta ji besedo zaprli ; jokaje 
in svoje obličje skrivaje je stekla s svojo sestro proč. 

Osupnjen, vesel in žalosten ob enem je gledal 
Nace za njima. veste zdaj, ljubi moj Nace, " 
ga je prašal gospod Pavle, „kako vas tu vsi ljubijo ? 
Ostanite pri nas. Moj sin bodite in Marija naj bo 
vaša žena. Ne mislite, da sem ubog ; to, kar sem še 
otel, je dosti, kupiti vam grajšěino. Vse, kar imam, 
je vaše in druzega ne želim nič od vas, kakor da mi 
enkrat v tej dolini oči zatisnete in potem za sirot e 
skrbite .” Še enkrat mu je z živimi besedami nevarnost, 
da nemogočost, priti k svojim stariŠem, in jih sem 
pripeljati, pred ()či postavil. Ako bi stariši vedeli, kje 
da je, gotovo bi ga sami prosili, naj ondi ostane in 

oče mi. 13 


194 

boljših časov čaka. „Te nepokojnosti, te negotovosti 
ni mogoče ne vam, ne nam dalje prestati. Trdno morate skleniti, in sicer, tu ostati,” je rekel Pavle. „Gotovo nam ne bodete našega mini kalili in nas silili, 
vas kot nehvaležnika imeti in z vami tako ravnati. 
Storite tedaj, Nace, pravi sklep, in storite ga kmalo. 
Čez tri dni vas bom zopet prašal. Do tistega časa 
pa se posvetujte z Bogom in vse dobro prevdarite!” 

Ti dnevi so bili Nacetu dnevi težkega bojevanja , 
britkih skušnjav. Vse, kar mu je zemlja srečnega ponuditi mogla, je imel tukaj ; pa njegovi stariši? Sam o 
v njih nesrečo je smel tu sreěen biti in mir in blagor 
te doline vživati . Kako je pa mogel sreěen in miren 
biti, ko je pomislil : „Tvoji stariši te pričakujejo i n 
zdihujejo po tebi.” Prišel je tretji in poslednji dan. 
Zvečer je šel Nace k mali kapeli. Pred križem je na 
kolena padel in molil za božje razsvitljenje in za mi 
lost, izvoliti pravo in dobro za sebe, stariše in za prijatelje v tej dolini soli Pred križem je vse prevdaril . 
Spraševal je svoje srce, svojo ljubezen do starišev, 
do dobre Marije. Premislil je svoje dolžnosti, srečo, 
ktero je zdaj tu užival, nevarnosti, ki so mu na poti 
v svojo domovino žugale, Vse mu je stopilo pred oči . 
Vedno huje in huje je bilo bojevanje v njegovem srci 
in skušnjava, pa tudi bolj in bolj goreče je molil. 
Ljubezen do starišev je premagala vsa druga ěutstva. 
Premagan po ljubezni, rekel je glasno : „Nikdar ne, 
ljubi moji stariši , ne boste imeli nehvaležnega sina ! 
Kako bi se mogel .od vas ločiti, kako vas same in brez 
pomoči v starosti zapustiti! Ali je Bog zato meče in 
svinec sovražnikov od mene odyraěeval, da bi tu v 


Y95


obilnosti živel, ko morebiti moji stariši domá stradajo? 
Ali bi' mogel srečno živeti brez vas? Vam velja pred 
vsem moja ljubezen in z božjo pomočjo born dobil mov, 
darovati tudi ta taki dar za vas . Gospod Pavle, Marija, ne bodita za to jezna na mene, da sveto dolžnost 
spolnim in vas zapustim! Pa, usmiljeni Bog, daj m i 
moč, da bom britkosti te ločitve prestal! " 

S potolaženim srcem je vstal. Težko skušnjavo 
je premagal. Njegovo srce je bilo vpokojeno in trdno. 

Počasi in ne brez skrbi, kako bo Pavle njegov sklep 
sprejel, je šel proti stolpu, kjer je Baldomer ravn o 
večerjo na mizo nosil. Samo gospod Pavle in Reza 
sta sedela pri mizi. Marija je dala povedati, da ji 
ni dobro in je ni bilo. še nikoli se ni gospod Pavle 
Nacetu bolj ljubeznjiv in častitljiv zdel. Jaki starček 
je pri vsaki besedi svojo srčno dobroto, svoje zaupanj e 
do Naceta razodeval ; danes ga je prvi pot svojega 
sina imenoval in to drago besedo s pogledom najčistej e 
ljubezni. Kako pa je šla ta beseda, kako ta pogled 
k Nacetovemu srcu! Pred kakor sicer so se nocoj 
ločili. Ko so se poslovili, je pogledoval gospod Pavle 
prašaje in dolgo Naceta ; potem je z ginjenim srcem 

svojo desnico na njegovo ramo položil, ter rekel : 
„Jutro, tedaj, ljubi moj Nace ; saj vem, da nas ne 
boš zapustil!” Nace je hotel govoriti in ga za svoj 
sklep pripraviti . „Danes ne, moj sin”, mu je rekel 
starček ; „jutro. Saj vem, da boš pri nas ostal” . 

Nacetov sklep je pa tudi v tej ljubezni še trden 
ostal . Pa njegovo srce se je vstrašilo, ko je bolečine 
ločitve pomislil . še le po polnoči je malo, pa nepokojno zaspal. Kar je začutil, da ga je nekaj lahk o 

13* 


196 

pošlatalo. Ko se je zbudil, je stala Marija z majhno 
lampico in s težkim ključem pred njim. „Nace”, mu 
je rekla z milim, prijaznim glasom, „ne delajte hrupa . 
Ostanite mirni in poslušajte me . Slišala sem vaš o 
glasno molitev v kapeli in vaš sklep mi je znan. K 

svojim starig em hočete iti. Nace, prav imate. Odpustite nam , da smo vas hoteli obdržati. Vsi smo 
vas tako radi imeli. Vi pa ste svoje stariše bolj ljubili, kakor nas in to morajo dobri stariši biti, ktere 
tako ljubite. Greh bi imeli, bi vas dalje držali in 
njim tolažbo vaše otročje ljubezni jemali . Tega se ne 
smemo krivih storiti! Gosp. Pavle vas pa ne bo pustil ; 
to mi smete vrjeti. Še ne veste vsega. Doslej ste samo 
njegovo ljubezen čutili. Njegova jeza bi bila, ko bi vi-
del, da njega in nas zavržete, strašna in najhujega bi 
se vam bilo bati . Zato pojdite z mano. Po skrivni poti 
vas born iz doline peljala. Naj vas potem božja usmiljenost nevarnosti obvaruje, ki vas bodo povsod ob 
dajale”. 

„Marija! ali to hočete storiti ? ti angeljsko 
srce !” je rekel Nace ves zavzet in v srce ginjen za 
voljo kreposti in umnosti device. „Ali pot k mojim 
starišem mi bodete pokazali? Ali se ne bojite, da bi 
gospod Pavle hud bil? ” 

„Gospod Pavle se bo jezil in bo odpustil”, je 
odgovorila. „Videl bo, da je bilo tako najbolje, in da 
sem tako vam, njemu in nam vsem veliko žalost od 
vrnila . Zato pojdite Nace in ne mudite se. Poslednji 

čas je že!” 

Marija je prav imela. Nace je spoznal, da bi 
bilo pri takem najbolje, iti na tihem, in je šel molčé 


19 7 

za devico. Peljala ga je čez dvorišče skozi vrt. Potem 
je šla proti jezeru . Tit je pri visoki skalni steni, ktero 
je jezero s svojimi valovi moěilo, majhna kamenita 
klop stala. Marija jo je odrinila in majhna vratica s o 
se pokazale med mahom in kamenjem. Skrite so bile 
tako , da bi jih najbistreje oko ne našlo. Devica je 
odprla vratica s ključem in šla z Nacetom po več kot 
petdesetih stopnjicah navzgor . K drugim vratom sta 
prišla in potem na prosto. Brdo srednje visokosti je 
ležalo pred njima. Koralo sta bila navrhuin šumenje 
vode se je slišalo . „Mi slišite šumenje potoka?” je 
začela devica „tje pojdite in hodite kakor potok teče. 
V dveh urah bodete prišli do starega, podrtega samostana pri sv. Jakobu . Od ondi pelje cesta v pirenejske gore, na Francozko. Zdaj pa z Bogom. Da bi se 
kedaj videla, ne smem upati. 0 vi sveti angelji božji, 
varujte in vodite ga!” To izgovorivši se je naglo 
obrnila. 

„O Marija !” je rekel Nace in žalost ga je hotela 
umoriti. „Ali vas ne več videti ?” za njo je hotel iti. 
Pa devica mu je dala z roko znamenje in tiho rekla: 
„Pozdravite mi stariše doma in spomnite se nas!” I n 
urno je stekla po brdu in zginila spred njegovih oči . 

Nace je z žalostjo in hrepenenjem dalje popoto 
val . Samo vest, da je svojo dolžnost spolnil in prav 
storil, mu je dajala moč . Proti jutru j-e prišel do po 
drtega samostana. Koje tukajvestrudennekajčasa 
počival, jezačutilnekaj težkegavžepu . Mošnja polna 
cekinov je bila. Samo Marija mu jo je mogla dati. 
Boga je prosil za njo in potem je cesto iskal, ki je 
na Francozko peljala in našel jo je, kakor mu je de


vica povedala. Ogibal seje skrbno večjih mest in sel 
in čez malo dni je bil že v sredi pirenejskih hribov. 

Tukaj je Nace čez dolgo zopet prvi pot gromenje 
topov slišal. V teh hribih so se Francozje s Španijoli 
in Angleži trdo trdo MIL Silno težko so zamogli Francozje mogočne sovražnike od mej svoje dežele odvračati . 
Z velikimi nevarnostmi in težavami je prišel Nace d o 
reke Bidasoa, ki teče na meji med Španijo in Francozkem. Če bi bil čez njo prišel, bi bil na Francozkem 
in iz nevarnosti . V temni noči je poskusil trikrat čez 
reko preplavati. Voda je bila velika in dereči valov i 
so ga vselej zopet nazaj h kraju zanesli. Ker je bil 
ves zdelan, je sklenil, to noč ne več poskusiti čez 
priti. Skril se je tedaj v bližnjem grmovji in je krpalo 
trdno zaspal. Suvanje s puškami ga je zbudilo. Španijoli so ga tukaj izvohali in vjet je bil zopet. V 
bližnje selo so ga peljali in zaprli v reven hlev, kjer 
je že več Francozov in ranjenih ležalo. Nace se je 
stresnil, ko je med njimi Dimeta zagledal, kteri je na 
konci hleva, na otepu slame ležeč in ranjen v novega 
jetnika strmel. Dimet ga je spoznal in ga je s svojim 
navadnim zabavljivim smehljanjem pozdravil . Nace se 
mu je zahvalil in od njega obrnil se. Nič ga ni mikalo, spustiti se tisti čas v pogovor s človekom, kakoršen je bil Dimet. Molčé in žalosten se je naslonil 
na steno, premišljevaje svojo nesrečo . Dolino prija

teljstva, miru in bogastva je zapustil, je našel 

vnovič žalost otoka Kabrere, ječo, revščino in ljudi, 
ki so ga črtili. Britkost, kakoršne še nikoli ni čutil, 
je napolnila njegove prsi , in je hotela vse upanje v 
njem zadušiti. Hudo je bilo, da je bil o času vjet, 


199 

ko ga je ozek prostor od domovine ločil . Koliko je 
daroval, da je svoji dolžnosti zvest ostal in da bi k 
svojim starišem prišel! 0 tej misli je goreča bolečina 
njegovo srce razvnela in v skušnjavi je bil, da začne 
preklinjati svoje življenje . 

Tako je minula žalostna in težka noč. Zjutraj 
ga je divji hrup zbudil. Stotnik Španijolov, tisti, kteri 
gaje vjel, je stal med vjetniki z bistrimi očmi in bosim 
mečem . Grozno je Francoze preklinjal. Francozje so 
pet Španijolov, ktere so kot ogleduhe vjeli, obesli ; 
toliko je zamogel Nace iz preklinjanja posneti . ~panijoli so njih trupla našli in obljubili, se strašno znositi. 
Trikrat toliko Francozov je bilo v smrt namenjenih. 
Skoraj enako toliko vjetih Francozov je bilo v hlevu. 
Stotnik jim je napovedal obsodbo . 

To so urno in ostro storili. Stotnik je ukazal ujetnike zvezati in ven peljati. Poslednja sta bila Nace in 
Dimet. „Stotnik”, je rekel Apanijolsk desetnik, „štirn.ajst jih že visi zapovejte, kteri teh dveh Francozo v 
naj umrje? ” 

„Naj srečkata za življenje in smrt, kakor je šega” , 
je odgovoril stotnik . Korporal je tekel po kocke. Nace 
je stal nekaj časa molč6 in ves omamljen. Kolikor je 
imel moči, si je prizadeval, vbraniti se malosrčnosti , 
ki ga je hotela skoraj premagati . Dimet je kazal mrzoto in nečutljivost okamnjenega, nevernega srca in je 
klel, da mora obešen in ne v boji vstreljen biti . Desetnik je prinesel kocke in jih poda Nacetu . Ta se je 
pretresnil, potem je padel na kolena in prosil Bog a 
pustiti mu življenje, ne zavoljo njega, ampak zavolj o 
starišev, iz ljubezni do kterih je kraj miru in sreče 


200 

zapustil. Prosil ga je, naj ga zdaj reši, da bo zamogel 
bolj pripravljen, kakor zdaj in vt1jen s svetimi zakramenti enkrat pred njega stopiti . — Dimet se je, za

niěevaje ga, smejal. „BoIj kratko naredite tovariš”, je 
rekel, „meni je dolg čas in ni lepo, vojaka videti, da 
se vede, kakor stara baba” . 

„Vem, da nič ne verujete, Dimet” . 

„In se nič ne bojim”, mu je prestrigel besedo 
Dimet. „Bova videla , kterega vera je bolja, moja ali 
vaša” . 

„O Jezus, pomagaj in ne daj, da bi bil osramoten !” je molil Nace in vrže srčno kocke. Visoko število je vrgel. Stotnik in njegovi ~panijoli so ga hvalili 
in rekli, da je Nace svojega življenja gotov . „Ne hvalite Boga pred večerom !” je rekel Dimet z jezo in 
nevoš1jivostjo Naceta pogledovaje. Vrgel je in vrgel je 
najvišje število. Smejaje se in vesel je vprl svoje oči 
na Naceta, kteri je prestrašen, bled kakor smrt na 
kolena padel. Diinetu, nevošljivemu, nevernemu hudobnežu, zaničevalcu vsega svetega, prestopalcu vseh 
zapoved, teinu so življenje pustili, Naceta pa so imeli 
obesiti! Ali ni mirne doline zapustil, in ali ni svojih 

dolžnosti spolnoval, in zato bi mu bilo zdaj tukaj umreti ! 
Ali ni tukaj goreče molil? Kako je bil uslišan? Z 
mladosti si je prizadeval, Gospodove zapovedi spolnovati, in iz ljubezni do njega je vse daroval, in to je 
imel zdaj za plačilo? Groza in obup sta njegove prsi z 
ognjenimi kremplji stiskala ; sapa mu je zastajala, pred 
očrni se mu je začela tema delati. Stebri njegove vere 
in njegovega upanja, sicer tako trdni, so se hoteli podreti! In to je mogel njegov usmiljeni oče , njegov 


201 

milostljivi Zveličar pripustiti ? Ta revščina, ta sramota 
ga je imela zadeti? Njegova žalost se je začela v obupanje spreobračati, in nobene pomoči, nobene usmiljene roke ni bilo, ktera bi ga bila iz brezdna te žalosti otela. Zasmehujoči glasovi so mu bučali zdaj v 
ušesih, oěitaje mu dosedanjo vero in zaupanje. Luč 
njegove vere je hotela ugasniti in tamneje in tamneje 
je prihajalo okrog njega. — To je najhuja vseh skušnjav, kedar začne vera v Boga, usmiljenega očeta v 
naših prsih omagovati, kedar se nam hoče podoba našega Zveli6arja skriti in kedar nas hočejo naši angelji 
zapustiti. Te skušnjave so prišle nad Naceta. Roke 
so mu zdaj zvezali in odpeljali so ga. Nace je pustil 
voljno vse storiti . Nič ni govoril. Z očmi v tla obrnjenimi in s težko sapo je šel s Španijoli. Desetnik 
je imel usmiljenje s svojim vjetnikom in ga je lepo tolažil. Nace, ki je imel s svojo nesrečo opraviti, ga ni 
slišal. „Morebiti se ti bo požirek dobrega vina bolj 
prilegel, kakor moje tolaženje”, je rekel Španijol in 
mu poda svojo čutaro. Nace je debelo požiral. Ozrl 
se je in prvo, kar je videl, je bil križ, iz neobdelaneg a 
kamenja sestavljen, pri cesti . In rel:lo mu je nekaj v 
srcu : „Ali vidiš ta križ in ali veš , kdo je na njem 
trpel? Ali moreš misliti, da te bo tisti zapustil, kteri 
je iz ljubezni do tebe, da bi te rešil, svojega preljubega edinega Sina v trpljenje in smrt poslal? Srčnost 
velja! Vrzi od sebe malosrčnost in obupljivost in zaupaj v njega, kteri te neizrečeno ljubi in je mogočen 
dovolj, te iz vsake nevarnosti rešiti. Poln zaupanja se 
izroči svojemu Zveličarju, daruj mu svoje življenje i n 
prepričan bodi, da boš zato nebeško življenje dobil”. 


202 

In bilo mu je, kakor če bi bila noč iz njegovega 
srca zginila in jasna, topla luč dnéva se va-nj vrnila . 
Potolažen je bil in objet ter povzdignjen do moči zaupanja in vere v ljubezen nebeškega očeta, v varstvo 
in pomoč svojega Zveličarja . V molitvi in hvaležnosti 
je padel pred križem na kolena. Ker so ~panjoli po 
mislili, da bo kmalo umrl, so ga pustili nekaj časa 
moliti. Ko je zopet vstal, so se čudili Španjoli nad 
spremembo, ki se je v njem zgodila . Njegove oči, še 
malo pred tanine in slabe, so se mu zdaj milo svetile 
njegovo obliěje, tako bledo, je bilo zdaj oživljeno izz 
z rudečico prevlečeno ; namesto da bi bil težko, klavern o 
hodil, je po konci, trdno in lahko stopal. „Tako je 
prav, tovariš,” je rekel desetnik, „vojak mora srčen 
in pogumen v smrt iti. ” 

„Ali smem še pred svojo smrtjo duhovna upati? ” 
ga praša Nace ? 

„Pri vislicah bodete dobili duhovna,” je bil odgovor . 

„Bog bodi zahvaljen zdaj nimam nobene skrbi 

več,” je rekel Nace potolažen. „Gospod, tvoja volja 
se zgodi!” Naprej so šli. Nace je molil. Španjoli 
so peli in tobak kadili. Kar se zakadi prah za njimi 
in konjiki pridirjajo k njim. „Pri svetem Jakobu 
Kompostelskem!” je rekel povelnik konjikov desetniku 
„Vam se nič ne mudi, da pošiljate vjetnike urno, kar 
moěi, urno na oni svet. Francozje so že zopet na 
nogah. Zdi se, kakor če bi nas hoteli prijeti. Naš 
general hoče tedaj Francoza imeti, kteri zna, če je 
mogoče, španjolsko. Ali imate kterega tacega? „Ta 
le,” odgovori desetnik in pokaže Naceta, „govori prav 
dobro naš jezik pa ta ima obešen biti.” 


20 3 

„Za to je časa dosti ; le nam ga dajte. Morebiti 
vam ga v nekterih urah nazaj pripeljemo,” je rekel 
konjik in vkaže Nacetu, da naj urno stopa. Že čez 
eno uro je stal Nace pred španjolskem generalom . Z 
bistrimi očmi je pregledoval vjetnika in potem ga je 
prašal, kako Francozje stojé, koliko da jih je in kdo so 
njih generali. Nace mu ni mogel na to nič odgovoriti 
in je naravnost povedal, da je s Kabrere ušel. 

General je nevoljen svoje čelo zgrbančil ; pa lepo, 
pokojno obnašanje Nacetovo, njegova mladost, njegova 
izurjenost v španjolskem jeziku, to vse je, kakor se 
je videlo, generalu dopadalo, in posebno, ko je general 
zvedel, da je Nace Svicar. — General ga je že hotel 
spustiti, pa kar pokliče : „Svicar, morebiti si moreš 
življenje oteti . ” 

„Kako?” ga vpraša z novim upanjem ; „resnično 
vam povem, da bi rad dalje živel, zavoljo svojih starišev . ” 
„Prestopi v španjolsko službo. ” 

„Ali jaz bi svojo zastavo zapustil, svoje priseg e 
pozabil ? ” 
„Saj nisi Francoz, temu; Švicar, in mnogo tvoji h 
rojakov je v naši armadi. ” 

,,6e ravno nisem Francoz, pa sem k francozki zastavi prisegel in moji stariši žive na Francozkem . Vrh 
tega so švicarski kantoni ostro prepovedali, zoper 
Francoze služiti . " 

„Bedasti človek, ali hočeš obešen biti? pomisli 

Pomisli svojo mladost, svoje stariše . Mnogo tvojih rojakov 
je pri nas na visoko stopinjo prišlo . Pomisli, zadnji pot ! ” 
„Jaz ne morem drugač in pomagaj mi Bog ; zoper 

čast vest je, kar vi terjate.” 


,Zadnji pot! voli življenje ali pa smrt na kolu ! " 
Volim tedaj smrt namesto sramote, smrt namesto 
greha. Bog mi pomagaj ! " 
General ga je jezno pogledal, in z nogo zateptaje, 
je zapovedal, naj ga odpeljejo . 

VII. 
Temuč oarai nas zlega. Amen ! 

„Ali slišite 0montske zvonove ?” je rekel stari 
Štefan svojima unukinjama Rozaliji in Marjeti , „k 

molitvi nas kličejo in zares, moliti moramo, da nas Bog 
reši iz te revščine, ki nas z vsih strani stiska . Ubogo 
Francozko ! Kje je tvoja slava? Kaj ti pomagajo tvoj e 
premage ? Z vsih strani dero sovražniki in nič jim 
ne more zoperstati . Kaj bo še z nami ? 0 usmiljeni 
Bog! reši nas iz te revščine in pošlji nam zopet mir ! ” 

Tako je tožil Štefan konec leta 1814. Nemci in 
Rusi so Napoleona iz Nemškega spodili in so prišli do 
Pariza. Spanjoli in Angleži so pa južne kraje Francozkega v svojo oblast dobili . Povsod je bila neizrečen a 
revščina na Francozkem. Njegova mladina je bila 
na borišči pokopana in taka sila je bila, da so mogle 
ženske plug vleči. Ni je bilo obitelji , ki bi ne 
imela objokovati vbitega očeta, sina ali brata . Davki 
so bili že tako veliki. Vojska jih je še pomnožila. 
Francozka dežela je mogla zdaj čutiti vso revščino, 
ktero je slavohlepnost nje cesarja evropejskim národom 
navalila . Opešala je skoraj pod bremenom revščine . 
Vse je zdihovalo po miru, kteri edini jih je zamogel 
sile rešiti. Česar pod Napoleonom nihěé ni slišal, to 


205 

se je zdaj zgodilo . Po njegovem povelju so bile molitve 
napravljene, da bi Bog dal zmage in s premaga pošten 
mir. Tudi v Omontu, kjer sta bila gospoda Arkimbold 
in Teodor dušna pastirja, so molili in Štefan je bil s 
svojimi gotovo vselej v cerkvi in je Boga pomoči in 
rešenja prosil . Rozalija je prinesla staremu očet u 
klobuk , Marjeta molitvene knjige in obe ste prosili, 
spremiti ga. „Rad vaji sabo vzamem,” je rekel Štefan ; 
sajBogIjubi molitev pobožnih, nedolžnih otrok.Pojdite 
pa tudi k svoji učenici, Renati, in povabite jo, naj nas 
spremi. Saj veste, kako rada in pridno v cerkev hodi . " 

„Renarta je še zgoraj,” je rekla Rozalija , 
nama je še platno pukala za ranjene vojake. " 
Povejte tudi svojim starišem, da gremo v Omont, " 
je rekel Štefan otrokoma in je zdihnil. „Kdaj bo že 

nehala kri teči ! Gospod, hudo nas tepeš, pa preve č 
smo to zaslužili. Vender pa, usmiljeni 0če, naj ne 
pogine celi národ zavoljo grehov enega samega.” 

Renata je prišla in prijazno pozdravila starčka, 
kteri jej je s srčnim usmiljenjem v bledo , žalostno 
obličje pogledal. Štefan jo je tudi prav prijazno pozdravil, rekoč : „Gotovo ste se zopcu prav iz Ljubezni 
za ranjene trudili. Skoraj borno imeli mnogo pokanja, 
zelišč za zdravilo in obleke poslati v Tuluzo. Bog 
daj, da bi zdravilo našli za vašo bolezen, ktera va s 
ne more pustiti.” 

„Zdrava sem, bolj zdrava, kakor mislite,” je 
odgovorila Renata z žalostnim smehljanjem . „Že davno 
nisem bila tako zdrava, kakor sem zdaj , in od dn é 
do dné prihajam — hvala vaši skrbi — na duši in 
na telesu mo6neja.” 


„Bog daj, da bi bilo res. Saj veste, kako vas 
vsi ljubimo in čislamo . Nikoli ne bomo pozabili ure , 
ko vas je oče Arkimbold k nam pripeljal ; kako ste 
moji pastorki v težkem gospodinstvu pomagali in jej v 
hudi bolezni kakor sestra z ljubeznijo stregli. Kolik o 
imata Rozalija in Marjeta se vam zahvaliti . Vi ste 
jih vsak dan več ur učili in nič vam ni bilo preveč, 
naučiti jih kaj dobrega Kako ročno znate že brati, 
kako lepo znate pisati. Kako lepo ste ji naučili šivati 
in še celo peti!” 

„Nikar me ne prehvalite in mislite raj še, da ste 
vi vse to storili ,” se je izgovarjala Renata. ,Kaj pa 
bi se bilo z mano zgodilo, če bi mi ne bili vi pomagali , 
ko ste me k sebi vzeli!" 

Saj ste potrebovali dobre pomoči in oče Arkimbold 
vas je priporočil. To nam je bilo pa dostojno . To 
malo, kar smo mogli za vas storiti, ste več kakor 
desetero že s svojim pridnim prizadevanjem, s pod-
učenjem mojih unukinj povrnili . " 

V tem hipu pritečete Rozalija in Marjeta, da 
morata oče in mati zavoljo posebnih opravkov doma 
ostati. Odpravil se je tedaj Stefan z Renato in otroki 
sam na pot v cerkev. Pomlad je že vso obilnost 
svoje lepote pokazala. Povsod je vse cvetelo in rodovitno 
leto obetalo. Stefan je ogledoval z veselim srcem 
lepoto in bogastvo narave . Pa njegovo obličje se j e 
pooblačilo, ko se je zmislil, da bodo morda sovražniki 
poželi, kar so oni sejali ; da bodo sovražnikovi konj i 
setve pohodili in ptuje armade tu gospodarile in jih 
z doma spodile. Med tem ko je Štefan s takimi žalostnimi mislimi opraviti imel, ste Rozalija in Marjeta 


207 

ob poti cvetlice trgali in ste se kakor sicer nedolžn i 
otroci pogovarjali . Štefan se je med tem k Renati 
obrnil in ji povedal, kaj hoče zastran Bertrama in 
Jozefe storiti, če bi sovražnik dalje gel ; bil je pa sovražnik že prav blizo. Njegova volja je bila, da bi Renata 
z otroki, kedar bi se sovražnik bližal, bolj v deželo 
vmaknila. Marjeta in Rozalija ste se ustrašili, in ker 
ste se bali, ločiti se od starega očeta in starišev, st e 
se milo jokali. Grozili ste se silno nad vojsko. 

„Ne verjamem,” je rekla Marjeta, „da bi kaj 
hujega bilo, kakor je vojska. Zavoljo nje mora toliko 
ljudi stariše in domovino zapustiti, mraz in lakoto 
prestati, dalje in dalje iti in poslednjič se še umorit i 
pustiti. Če bi ne bilo vojske, bi imela stara Lenka 
v Omontu še čvetero svojih sinov in Meraška svojega 
moža in sedmero njenih otrok svojega očeta. Ne more 
ga večjega zlega biti, kakor je vojska! ” 

„In vender je še kaj hujšega,” je rekla čez nekaj 
časa Renata. „Ali nisi Boga prosila, da bi te nekega 
zlega rešil? In ktero je to?” 

„Greh,” je odgovorila Marjeta. „Tudi greh je 
vstaja, vojska zoper Boga,” je pristavil Štefan. „Dobro 
pomislite moji ljubi, ako že vojska ljudi z ljudmi toliko 

nesreče in žalosti prinese, koliko veči revščina mora 
človeka zadeti, če se predrzne Bogu vkljubovati, prestopati njegove zapovedi in mu, da tako rečem , na 
povedati vojsko ? Grešnik kliče predrzno Boga s svojimi 
grehi na boj ; pa Bog ga premaga in strašno tOpe . ” 

„Oh,” je rekla Rozalija, ,,ali so res ljudje na 
svétu, kteri so tako ošabni in predrzni, da se z Bogom, 
vsemogočnim Gospodom, najboljim očetom prepirajo 


208 

in njega, kakor ste rekli , na boj kličejo ?" „Da bi 
pač res ne bilo,” je odgovoril Štefan žalostno. „To 
dela vsak človek, kteri se ne spokori, temuě se grehu 
vdá, Boga vedno razžaljuje in mu s nepokornostj o 
kljubuje . Saj poznaš podobo svetega Mihela v altarju 
naše cerkve . Ona kaže vstajo in boj satana in njegovih 
hudobnih duhov z Bogom in z dobrimi angelji . Al i 
veš, kaj je bilo njih plačilo ? Premagani so bili in 
v brezdno pahnjeni, iz kterega ni rešenja.” 

„Stari oče,” je rekla Marjeta, „meni se je srce 
treslo, kolikrat sem to podobo ogledovala. Večno 
trpljenje, brez rešenja ! ” 

„To je strašna, pa zaslužena kazen zavrženih. 
To je plačilo grešnikov, da so večno od Boga ločeni 
in nikoli ne smejo zveličanja upati ; da večno v peklu 
trpe, iz kterega nima rešenja upati .” 

Vsi so molčali nekaj časa. Pretresnilo jih je 
to govorjenje . „Pa kako milostiv je bil Bog nam 
ljudem,” je začela potem Renata. Judi mi smo ga 
zelo razžalili, po kači zapeljani . Odpustil nam je in 
njegov Sin nas je odrešil ." 

,rezus Kristus, naš Odrešenik, bodi hvaljen i n 

češčen od veka do veka !" sta molila otroka z vzdignjenimi rokami. 

„In kako nas je odrešil Jezus ?” je rekel Štefan. 
„Zasramovan in trpinčen, umorjen na križu. O otroci, 
nepozabite nikoli trpljenja, ktero je večna ljubezen 
na križu prestala ; ne pozabite drage cene, s ktero 
vas je odkupil ! ” 

Z bolj in bolj gorečimi besedamije Štefan otrokoma 
velikost Zveličarjeve ljubezni razkladal in pa tudi greh 


209 

imenoval kot največe hudo , zavoljo kterega je na 
križu umreti mogel. Saj je greh, ki človeka ob vse 
pripravi, kar ga tú in po smrti resnično nesrečnega 
delain mu vso revščino naklanja. Greh jemlje človeku 
mir srca, milost in ljubezen božjo in z njo veselje ne 
beško. Greh mu nakloni trpljenje, ki nikoli ne mine. 

Štefan je potem od svetega zakramenta pokore 
govoril, po kterem se zamore spokorni človek z milostjo Jezusa Kristusa najhujšega zlega, greha, očistiti , 
spraviti se z Bogom in zgubljeni mir, zgubljeno milost 
božjo in upanje večnega življenja dobiti . Rozalija in 
Marjeta ste pazljivo starega očeta poslušali. Saj ste 

bili že skoraj pripravljeni, zakrament svete pokore 
prejeti in se pregreškov in madežev očistiti. V Renatinih očéh so se solze svetile, solze, bolj hvaležnosti 
kakor trpljenja. Saj je tudi ona še le pred kratkim 
prvikrat čez več let — sveti zakrament prejela, in 
njeno srce, po grehu, britkosti in dušni revščini ranjeno, je bilo zopet potolaženo in ozdravljeno. 

Ko so v cerkev prišli, je bila že polna . Če ravno 
so imeli kmetje največ na polji opraviti, jih je vender 
silno mnogo prišlo . Sila in reve časa so jih učile moliti . 
Marsikdo je prišel zdaj v cerkev, ki je poprej vero in 
cerkev zaničeval . Mnogo mož, mnogo mladeničev je bilo 
videti brez rok, z zavezanimi glavami ; drugi so ob 
bergljah hodili. To so bila pač žalostna znamenja vojske! „Marjeta,” je zašepetala Rozalija, „ne pozabi za 
Naceta moliti.” Marjeta je pokimala in je s sestro 
poleg starega očeta in Renate pokleknila. Oče Arkhnbold, silno star, pa vedno še čvrst, bral je sv. mašo , 
potem je pa oče Teodor molitve opravljal in je z bud-

me nag, 14 


21 0 

stvom za mir, za odvrn.enje vojske molil . In ni ga 
bilo srca, ktero ni z njim Boga prosilo, da bi jih iz 
sile in revščine rešil in vojsko končal. 

Po končanem cerkvenem opravilu so šli večide l 
vsi domov. Štefan je še ostal. Njegovo srce je bilo še 
prepolno. Še toliko je imel moliti in prositi . Renat a 
je pokleknila z Rozalijo in Marjeto pred altar device 
Matere božje in je molila k njej, tolažnici žalostnih , 
pomočnici kristijanov za mir in rešenje. Poleg križa 
je stala Marija Magdalena, spokornica . Renata je molila : „0, preljubi moj Zveličar, tudi jaz sem bila Magdalena, sprejmi tudi mene milostivo, kakor si njo 
sprejel vnemi tudi v meni ljubezen do tebe, kakoršna 
je v njenem srcu gorela, in nikdar več te ne bom 
zapustila. ” 

Ko so hoteli iz cerkve iti, je prišel cerkovni k 
k njim, in jih je prosil v farovž priti, kjer jih za 

gotovo čakajo . Štefan je šel sicer malokedaj mimo . 
Gospod Arkimbold je bil s Teodororn na vrtu. Štefan je slišal pri vrtnih vratih glas moža. Znan se 
muje zdel. Poslušaje je obstal. „Ali je mogoče?” je 
rekel sivček in je hitel k lopi, v kteri je duhovnik 
z nekim ptujcem jutroval . „Ali je res on?” — „Oče 
Štefan!” je rekel ptujec, brhek mladenič in objela 
sta se. Nace je bil. 

„0, moj sin, moj prisrčni Nace! Bog te je nam 
zopet dal !” je rekel Štefan ves vesel . „Kteri angelji 
so te iz Španije k nam pripeljali? Zdaj te pa ne 
spustimo na noben način več! ” 

To slišati, ste Marjeta in Rozalija pritekli, in 
njino veselje , ljubega prijatelja videti, kteremu ste 


21 1 

nekdaj tako skrbno stregli, je bilo tim večje, ker ste 
mislili, da so on in njegovi stariši že davno umrli. 
Samo Renata je osupnjena in plašna obstala, če ravn o 
se je z vsemi veselila. Nace je moral vse povedati , 
kaj in kako se mu je godilo. Vemo že, kako je raje 
smrt volil, kakor svoje poštenje in svojo vest zatajil , 

in kako so ga h Mu peljali. Kako se mu je od ti

stega časa godilo, sam tako le pripoveduje : 

Zvezali so mi zopet roki in dalje so me hoteli 
peljati. Kar se odpró vrata in častnik , že prileten 
móž z zlato opasnico — to je bilo znamenje višjega 
generala — pride. Tako blizo vrat sem stal, da me 
je mogel videti. Ogledoval me je nekaj časa, in videlo se mu je, da je osupnjen . Dal je straži znamenje, čakati. Pozdravil je generala, kteri je k njemu 
stopil, kakor mu je šIo, in je dolgo ter posebno z 
njim govoril. Spoznal sem, davse, kar govorita, mene 
zadeva. Kar se zasuče višji general in me vpraša : 
„Ali si ti Švicar?” — „Sem, general .” — „Kako se 
pišeš?” — „Nace Lurzinger .” General se je začudil. 
„Nace Lurzinger? In kako je tvojim starišem imé? ” 

„Ménart in Barba.” General je tik mene stopil. 

„Da, res je, to je njegovo obličje, in kje si bil ti 
krgěen?” — „V Belegardskih dolinah, v fari Albera . ” 

To slišati, položi general svojo desnico na moj o 
ramo, me pogleduje dolgo in reče potem : „Nace, tvoj 
boter sem, Jožef Zalazar .” Veselje in žalost me je ob 
enem prevzela. Za roko sem ga zgrabil in s solzam i 
jo oblival. „Hvaljen bodi Bog !” sem rekel, ,,da imam 
pred svojo smrtjo še srečo, z vami seznaniti se. Bog 
vam povrni, kar ste pred dvajsetimi leti meni in mojim 

14* 


212 

starišem dobrega storili. Poslušajte zdaj mojo prvo in 
poslednjo prošnjo in uslišite me za božjo voljo. Prosim vas, naznanite mojim starišem, da sem umrl in 
povejte jim, da sem kot veren kristijan in pošten vojak 
umrl. In še nekaj bi vas prosil . Ne pustite, da bi 
kot tolovaj, ampak kot vojak umrl. Ne obesite, ampak ustrelite me ! " 

„Ne boš ne umrl, Nace,” me je potolažil višj i 
general . „Saj veste,” je rekel generalu, „da mi ne 
more Ljubo biti, če bi ta, kteremu sem jaz boter, imel 
na kolu poginiti. Prosim vas tedaj, meni njegovo življenje prepustiti. Naj se drug namesto njega spokori .” 

„Saj sem mu že hotel življenje pustiti,” je od 
govoril general, „pa trdovratnež tega ni hotel.” Povedal mu je vse, kako sem mu vse odrekel, kar mi 
je ponujal. Gospod Zalazar pa je rekel ves vesel : 
„Prav si storil, Nace ; tako ravna pošten in zvest mož.” 

„Ali sinem zdaj k svojim starišem? 0, pustite 

me !” „Nace, tega ti ne morem privoliti,” mi je od

govoril, „to ni meni dano. Ti si in ostaneš vjetnik . 

Sel boš pa v Montilo, na moj grad. Ondi boš v var

nosti in pokoji živel. Ondi ostani, dokler te ne po 

kličem.” 

General ni zoper to prav nič rekel , kar je go

spod Zalazar sklenil . Pa namesto mene je moral še 

tisti večer Dimet na kolu umreti, iz tega sem spoznal , 

da tisti, kteri v Kristusa veruje, ne pogine. Kako mi 

je bilo ta dan pri srci, ne morem povedati. Gospod 

Zalazar je odšel še tisti večer, pustil mi je pa denar

jev in pismo za pot v Montilo, in obljubil mi je, pi

sati mojim starišem zaradi mene . Srečno sem prišel 


21 a 

v Montilo in ker me je moj boter dobro priporočil , 
so me vsi dobro sprejeli. Montila je bila velika grajščina, pa v vojski in po slabem gospodarenji je veliko 
škode trpela. Oskrbniki in uradniki grajščine so se 
kmalo prepričali, da sem se tudi kmetovati učil. Poslušali so moje svete in jaz sem jim po svoji moči 
pomagal. Večkrat se je gospod Zalazar za moj trud 
zahvalil. Tako sem skoraj pol leta v Montili ostal in 
reči moram, da se mi je dobro godilo. Meseca marca 
mi je ukazal gospod Zalazar k njemu priti. Tisti čas 
je bil s svojo armado v mestu Bajon. Blagovoljno in 
prisrčno, kakor sem smel upati, me je sprejel. Rekel 
mi je : „Nace, vojska se dalje vleče, kakor smo mislili . 
Vem, kako po svojih stariŠih hrepeniš . Obljubi mi z 
možko besedo, da v tej vojski zoper Španijo več ne 
boš služil, in spustil te born .” Kdo bi mu bil z večj o 
hvaležnostjo in večjim veseljem to obljubil? Gospo d 
Zalazar pa mi je pismo dal, da sem samo po prisegi , 
da ne bom več zoper Španijo se vojskoval, spuščen . 
To pismo me je vojaščine čisto rešilo in od tistega čas a 
mi je mogoče bilo, v miru za svoie stariše živeti. Gospod Zalazar mi je dal ljubezni polno slovo in obil o 
denarjev in potrebnih pisem . Tako sem prišel srečno 
in brez nevarnosti skozi francozko in španjolsko armado. Pot me je pripeljala blizo 0monta. Kako bi 
smel mimo iti, ne da bi bil svoje prijatelje, da očeta 
smem reči, in dobrotnike obiskal. Pozno zvečer sem 
prišel v Omont, in Bog bodi večno zahvaljen, našel 
sem še stara očeta, Arkimbolda in Teodora . Moje prvo 
vprašanje je bilo po mojih stariših, drugo po vas in 
po vaših, in z vese1jem sem zvedel, da ste po milosti 


214 

božji še vsi zdravi in da vam je Bog še nekdanjo pre 
možnost pustil". 

Staremu Štefanu so solze oči zalile . „Bog bodi 
zahvaljen in &Men za to uro veselja!” je rekel. „Ta 
ura mi da.zopet moč, e mnogo mesecev trpeti. Nace, 
vest mi ne da, pustiti te samega od tod. Spremil te 
born k tvojim starišem . Še enkrat jih hočem videti 
in priča njih veselja biti o tvojem. prihodu”. 

Nace se je z zeseljem v to vdal . Zdaj ste Rozalija in Marjeta pritekli k njemu . Toliko ste ga imel i 
spraševati in Nace je imel kaj opraviti, da vstreže. 
One ste mu 'pa tudi vse povedali, kar se je, kar njega 
ni bilo, doma zgodilo, in ena največjih novic je bila, 
da je Renata v njih hišo prišla. Povedali ste mu, 
da je kaj dobra ženska, priročna in pridna in da jo 
stariši, še bolj pa stari oče kaj radi imajo. Nace je 
pogledoval Renato, ktera se je s Štefanom in gospodom 
Arkimboldom pogovarjala . Tako znana se mu je zdela. 
Pa nemogoče se mu je zdelo, da bi ona bila. Ta slaba 
obleka, to bledo, žalostno obličje — to je mogla drug a 
biti . Kmalo so se začeli od Francozke dežele pogovarjati, in od revščine ljudstva in kako so sovražniki 
tu in tam premagali. Najhujega se je bilo bati in žalostno so se pogledovali. „Zaupajmo v božje usmiljenje”, je rekel gospod Arkimbold po dolgem molčanj u 
vseh, „Sila je prevelika, kakor da bi nas nebeški 
Oče še dalje trpeti pustil”. 

„Bog daj, da bi skoraj čas prišel, ko bomo mero 
svoje kazni dostali!” je rekel z žalostnim glasom go 
spod Teodor. „Naga krivica je velika ! O Jezus, usmili 
se in regi nas!” 


21 5 

„Poslugajte ! Kaj je to?” je rekel gospod Arkimbold osupnjen. ,Ali slišite kriěanje? Vpijejo : Bog 
živi kralja Ljudovika XVIII .! Smrt Napoleonu ! " 

Prestrašeni so vsi vstali . In res je bilo tako . 

Prav razločno se je slišalo kričanje . Truma kmetov , 
se je valila bliže in bliže . V sredi je bil ves spehan 
vojak na konju. Truma je večji in večji prihajala . 
Ženske in otroci so k nji pritiskali. „Mir je ! Mir je !” 
je iz vsih ust donelo. "Nemci so v Parizu! Napoleon 
je odstav1jen ! Starega kralja imamo zopet ! " 

Gospod Arkimbold, Teodor , Štefan in Nace so 
hiteli iz hiše. Vsi so mislili, da je zmota ali goljufija . 
Pa vender je bila resnica, Vojak na konju je prišel 
iz Pariza. Prinesel je novico, da so kralji in cesarj i 
Pariz posedli, Napoleona odstavili in pregmanega kralja 
na kraljevi sedež zopet posadili. Sila in revščina je 
bila na Franczokem že tolika, da so Francozje po miru 
hrepeneli in ga s čimer kolj kupiti mogli. Povsod so 
novico, da je mir, z vriskanjem. veselja sprejeli in 
Napoleona, kteri jim je bil pred kratkem še več, kakor 
Bog, preklinjevali kar so mogli . 

Gospod Arkimblod je pogledal s solznimi očmi v 
nebo. Vedno je molil, da bi se stara kraljeva rodovin a 
vrnila in mislil je, da se morejo samo pod njenim 
kraljestvom Francozki deželi rane zaceliti, ktere jej je 
Napoleonova divja in nepravična lakomnost in pobojnost vsekala. Štefanu je podal svojo roko, ter rekel : 
„štefan, kako čudna so božja pota! Kaj je vsamogo6ost in svitlost tega sveta pred njim drugega, neg o 
prah in pepel ! Mi ste se še nadejali, ta dan doŽiveti ?” 


„Zdaj rad umrjem !” je odgovoril starček. „Najskrivnejša želja mojega srca je spolnjena in nisem 
zastonj svoje krvi prelival! Da Francozka dežela , 
zdaj si 6teta, ko si svojega gospodarja zopet dobila , 
kteri ti gre po pravici in po postavah !” — „Ne govorite zdaj od smrti, ko vsem novo soince življenja zasije . 
Vihar nesrečne vojske je potihnil in Bog nam pošlji 
zopet zlato solnce miru !” je prosil Nace. „Zdaj še 
le se morem prav iz srca veseliti, da se k svojim 
starišem vrnem.” „V dveh dnevih sva pri njih,” je 
rekel Štefan . „Pa danes moraš pri nas ostati, Nace. 
Saj veš, kako te Bertram in Jozefa ljubita.” Prosil 
je starček še Arkimbolda, da naj jih obišéejo, in s 
prijaznim prikimanjem je obljubil častitljivi oče v to . 
Nace je našel v Bertramu in njegovi ženi stara, ljuba 
dva prijatelja. Otroka sta njima že povedala, da je 
Nace prišel in z veseljem sta mu naproti hitela. Nju 
oči in pozdrav1jenje so razodevale, da nju srci še s 
staro zvestostjo za njega bijete . Rozalija in Marjeta 
ste peljali ljubega gösta v njemu namenjeno stanico . 
Tista je bila, v kteri je Nace bolan ležal. Deklici 
ste jo lepo s cvetlicami ovenčali , najlepše stole , ki 
so jih imeli, v njo prinesli in prizadevali ste si , postreči mu po mogo6osti. — Jozefa je gostijo napravila . 
Štefan še ni bil nikoli tako dobre volje , kakor danes, 
ko se je njegovo srce vseh skrbi znebilo in mu je 
veselja poskakovalo, da se je ljubi mir zopet vrnil, 
da so starega kralja dobili, in da je Naceta zopet 
srečnega in zdravega pri sebi imel. Zvečer sta prišla 
gospoda Arkimbold in Teodor, in sta veselje tega večera s svojo prikujo6ostjo še bolj pomnožila. Sama 


21 7 

misel, da jih bo Nace kmalo zopet zapustil, je to 
veselje kalila. 

Po prav srčnem slovesu je sedel drugi dan Nac e 
s štefanom na lahkem vozičku, ki ga je brzi, krepki 
konj peljal. Nace si je voščil, da bi konj perute imel 
in vedno močneje je prihajalo v njegovem srci hrepenjenje po njegovih stariših, kolikor bolj se jim je bližal. 

Gostilnica, v kteri sta hotela prenočiti, je bila 
polna Ljudi in samo z lepimi besedami in za drage 
denarje sta mogla stanico in nekoliko večerje dobiti . 
Ko sta večerjala, je prišel popotnik in je prašal , 
more čez noč ostati . Gospodar ga ni hotel obdržati . 
„Samo otep slame mi dajte,” je prosil popotnik, „ve ě 
ne potrebujem !” Nace ga posluša ; njegov glas se mu 
je tako znan zdel . Gospodar se je branil, popotnik 
je bil bolj silen in je prišel besedovaje bliže Naceta. 
„Mi naj star vojak,” je rekel popotnik z nevoljo , 
„zunaj na cesti v tem vremenu ostane? Ljubi moj 
stari Gospod,” je rekel Štefanu, „tako dobro obličje 
imate, vse drugačno kakor ta lakomni gospodar, kteri 
-ubogemu vojaku še otepa slame noče dati bodite tak o 
dobri in bodite za mojo jed in pijač porok, in tako 
gotovo, kakor imam sedem ran na svojem životu, plačal 
vam born! ” 

Ptujec je pogladil to izgovorivši svoje lase nazaj 
z ogorelega obličja in proga se mu je videla na čelu. 
„Oh, Avguštin! da ti, Avguštin si!” je rekel Nace in 
potegnil svojega zopet najdenega prijatla k sebi. 
moj tovariš na Kabreri in na begu ! " 

Avguštin ni koj vedel, kaj se mu zgodi . Več časa 

e potreboval, da se je mogel prepričati, da res Nace 


218 

pred njim stoji. Mislil je, da je že davno mrtev. Veselje , ga tako nenadoma zopet videti, je bilo čisto, 
srčno in se ne da popisati. Povedala sta si eden drugemu, kaj in kako se jima je godilo. Tisto tamno noč, 
ko sta pred preganjalci v gore bežala, je Avguštin čez 
hlod padel in do jutra brez zavednosti ležal . Se ve, 
da mu tako ni mogoče bilo, prijatelja slišati, kteri ga 
je klical, in temu je bilo v črni noči nemogoče, zgubljenega najti. Ko je Nace od skrbi in težkega prizadevanja ves truden proti jutru nekaj časa počival , 
se je Avguštin, še pol omamljen, zbudil in po poti šel, 
ki ga je po njegovi misli mogla k morji in tovarišem pripeljati. Mislil je, da bo tudi svojega prijatelja Naceta 
ondi našel. Pač je našel še barko in svoje nesrečn e 
tovariše, ki so s strahom in upanjem njega in Nacet a 
pričakovali. Naceta ni bilo med njimi. Beguni so tedaj 
sklenili, naj se jim zgodi, kar hoče, na slabi barki se 
v Barcelono peljati. Revščina, pomanjkanje vode in 
živeža teh treh dni je bila še hujša kakor na Kabreri . 
Bog jim je pomagal o času, ko jih je vse upanje zapustiti hotelo. Ko sta jih vihar in lakota pokončati 
Žugala, jih je amerikanska barka rešila in v mesto 
Cete peljala, kjer so čez dolgo let zopet na francozko 
zemljo stopili . Vsaki begunov je šel iskat svojo do-
mačijo, svoje brate in sestre, svoje stariše. Avguštin 
je imel staro mater v Elzasu. Tje je potoval. Kovač 
je bil, in dasiravno je toliko že pretrpel, je imel vender 
še dosti moči, preživeti svojo staro mater. Na poti 
je našel svojega prijatelja Naceta in s srčnimi pogovori 
ga je spremil drugi dan več ur dal*, dokler se ni 

na drugo pot podal. Obljubila sta si, svoje drage 


219 

ljube doma pozdraviti in si tudi še dal* od eden 
druzega zvesta prijatelja ostati. 
Še osem ur sta imela do Bezina, ko sta trumo 

hudodelnikov srečala , ktere so v verige vkovane v 
Tulon na galeje peljali. Počivali so pod kostanjevim 
drevjem v senci . Med njimi je bil mlad mož , kter i 
je bil lepe rasti in je s svojim obnašanjem razodeval, 
da je bolj ega stanu . V dvojne verige je bil vkovan 
in to je kazalo, kakor tudi nevkretno obličje in divji 
pogledi njegovih oči, da je nevaren hudodelnik. Prijateljema se je čudno zdelo, da je Renati ves podoben 
bil . Pa nobeden ni drugemu svojih misel razodel . Višji 
žandarjev, ki so hudodelnike spremljali, jima nasproti 
prijezdi in jima reče, svoja pisma pokazati . Dobra 
so bila pisma . ,Povejte mi vender, gospod," je rekel 
Nace, „ali se ne piše tisti mladi mož v dvojnih ve

rigah Ljudovik Marton? ” 

„Tako se piše,” je odgovoril žandar. „Slepar 
prve vrste je, goljuf, igralec in ponarejalec državnih 
pisem. njega bi bil še kol predober. Do smrti 
je na galejo obsojen. ” 

Nace je britko zdihnil. Kaj je moglo ta čas, 
kar njega doma ni bilo, Martana in njegove otroke 
zadeti! Žandar ju je pozdravil in zapustil. Naceta 
so obšle težke misli, iz kterih ga je Štefan z vprašanjem zbudil, kako da Ljudovika Martona pozna . 
Nace je povedal, kako je v Bezinu živel. Stefan ga 
je zvesto poslušal in rekel je potem z glavo majaje : 
,,To bi bilo pač kaj posebnega, pa vender mogoče , 
da je Renata sestra tega Martona. Iz njenega go

vorjenja sem posnel, da je bolj ega stanu ; spomnim 


220 

se še, da je večkrat o Dižonu govorila, dasiravno nikoli nič ni povedala, kdo so njeni stariši in kakošno 
je njeno prejšno življenje bilo . Se ve da je Marton 
njeni brat in 6e je bilo njeno življenje tako, potem 
se ne čudim, da je bila tako žalostna in da je toliko 
solz pretoěila. " 

„Kako je prišla Hortenzija, Renata, v vašo hišo ? ” 

„Preteěeno jesen so bili komedijanti v Vivaresu 
blizo nas. Sila je bila povsod velika in Vivaresěani 
so imeli komaj toliko denarjev, da so velike davke 
odrajtovali, kako bi jih bili za komedije imeli. Razšli 
so se tedaj komedijanti kmalo druzega jim ni kazalo, nego beraško palico v roko vzeti. Prišla je enega 
jutra mlada ženska, bleda, revno pa čedno oblečena , 
z žalostnim obličjem, pred vrata naše cerkve v Oniontu 
in je prosila milih darov.” „Uboga Hortenzija!” je 
rekel Nace. „Ali tako daljeě si mogla priti! ” 

,,Med službo božjo se je milo jokala in ko je 
bila sv . maša končana, je omedlela . (Me Arkimbold, 
kteri je, kakor veš, oče ubozih, se je je usmilil in jo 
je rekel v svojo hišo peljati. Ondi je hudo zbolel a 
in skoraj bi bila umrla. Prejela je svete zakramente 
in vsak je nad njenim življenjem obupal . Ona pa je 

vse bolečine voljno trpela, da se je vsak čudil. Ozdravela je. Ko je zopet svojo moč dobila, je hotela go

spoda fajmoštra zapustiti in z delom svojih rok si kruh 

služiti. Pa gospod fajmošter je niso spustili od sebe. 
K meni so jo pripeljali. Jaz sem pa že davno želel , 
ubogo, pridno deklico k sebi vzeti, ki bi moji hčeri 
pri domačem delu pomagala in njene hčeri po mogo-
Osti kaj učila. Nobena ni mogla za to bolj pripravna 


221 

biti, kakor Renata . Domačih del res ni omela. Pa 
pridna in voljna je bila. Kmalo se je vsega naučila 
in prav jako je moji hčeri pomagala. Pri izreji in 
podučevanji otrok je bila izgled potrpežljivosti in 
pridnosti, in Bog ve , koliko se jej imamo zahvaliti. 
Ako se je prej pregrešila, se zdaj gotovo kakor 
druga Magdalena pokori. Njena pobožnos't, njeno govorjenje in njeno obnašanje mora v resnici vsakem u 
izgled biti. " 

„Prav po pravici ji gre tedaj ime Renata, to je 
prerojena,” je rekel Nace. „Kaj se je z njeni m 

očetom, z Emilijo zgodilo?” Pa misli na Martona s o 
ju kmalo zapustile. Dalječ so sevidile strehe visoko 
ležečega Bezinškega gradu. Nacetu je pri tem pogledu srce močneje bilo. Da bi grad in lego očetove 
hiše bolj natanjko videl, je svoje oči bolj močno odprl . 
Zoper svojo voljo je stegnil svoje rake in večkrat je 
zaklical : „Oěe! Mati!” 

„Kmalo bova pri njih, ljubi Nace !” je rekel star

ček s smehljanjem in je konja še bolj pognal. Urno 
sta se peljala po brdu, ki je med njima in Bezinom 
ležal. Veselja je zavpil, ko je Nu-hišo svojih starišev spoznal. V vas sta se peljala. Znani ljudje 
so ju srečevali in pozdravljevali s čudenjem Naceta, 
kteri je od solnca in vetra ogoren v težavah vojske 
s cvetečega mladen6a urno mlad, čvrst mož postal . 
Voz je obstal pred gostilnico. Urno je skočil Nace 
z njega in čez nekaj trenutkov je ležal v maternih in 
očetovih rokah . Kaj se je zdaj godilo, to obilost 
najčistejšega veselja in vtolaženega hrepenjenja ne more 
nihče popisati . samo čutiti se da. 


222 

In zvečer so sedeli v družbi prijazno se pogovarjaje in bolj srečnih ljudi, kakor so bili ti, ta dan 
gotovo ni bilo na zemlji. Ménart in Barba se nista 
mogla nagledati svojega cveteěega sina, kterega rast 
in udje so tako čvrsti postali, ko mu je iz oči še po

prejšnja čistost sijala. Koliko je imela Barba izpra-
Aevati! Kabrera, žalostni otok, gospod Pavle in nje

gova srečna dolina, gospod Zalazar, dobrotljivi boter 
— oče Arkimbold in Etienovi — koliko je bilo tu 
pripovedovati! In ko je potem slišala, kako je Bog 
vselej, kedar je sila največja bila, njenemu sinu pamagal, so se materi oči posolzile in rekla je vesela : 
„Ménart ali nisem prav imela ? Upala sem in obupala 
nisem, ali mar nisem bila uslišana?” Solze veselja in 
hvale so jej lile iz oěi, in Ménart je rekel : „Žena, 
tebi je tvoja vera pomagala . ” 

„Moja vera v Jezusa, Zveličarja, moje upanje 
v Mater Marijo, našo milostivo priprošnjico,” je odgovorila Barba. „Saj sem vedela, da bom svojega sinčk a 
zopet dobila in da born rešena iz sile.” Vera in upanje 
ni dala samo duši, ampak tudi životu Barbinemu moč. 
V svojem trdnem zaupanji se ni nič postarala. Zdelo 
se je še skoraj, da je trdno upanje, svojega sina zopet videti, in želja mu prav vesel prihod pripraviti , 
premagala še celo njene telesne slabotnosti, ktere so 
jo večkrat ta čas napadale. Bolj trdna je bila videti, 
kakor Ménart, kterega je skrb bolj postarala. Zdaj 
je začel tudi Nace spraševati . Zvedel je Martonovo 
spokorno smrt in za njim je povedal Stefan, kako se 
je Hortenzija Renata poboljšala, in kaj je Ljudovika zadelo. Stariši so povedali svojemu sinu, kako 


223


so svojo kmetijo popravili in pomnožili in kaj se je v 
vasi in soseski novega zgodilo . Dolgo, dolgo so se 
tako lepo pogovarjali . Potem je šel Štefan počivat . 
Oče in mati sta peljala sina v *go-6 stanico. Nace 
je našel vse tako, kakor je zapustil. Njegova postelja 
je stala na starem mestu ; nad njo je visel veliki križ 
in poleg nje je stala pruka, na kteri je molil. Zvunaj 
pod oknom so cvetele njegove cvetlice in na steni so 

visele še stare podobe . S svojimi stariši je opravil 

zopet svojo večerno molitev in po njih poblagoslovljen 
se je vlegel v pokoj . In kako sladek je bil ta pokoj ! 

Drugo jutro je šel s Štefanom in s stariši v cerkev. 
zahvaliti se Gospodu za ěudno in srečno vrnitev. Potem so šli k MéIjardovemu grobu. Nace je zvedel po 
svojih stariŠih Martonovo hudobnost, ki je njega v 
smrtne nevarnosti gnala in kako jim je MéIjardovo 
posestvo vkradel, kako je zapravljal , žalostno umrl, 
pa vender se pred smrtjo še spokoril. „Odpustila sva 
mu tudi v tvojem imenu, Nace”, je rekla mati, „ker 
sva tvoje srce dobro poznala! „Oče, mati !” je rekel 
Nace z ginjenim srcem, „kako se vama morem zahvaliti, da, ste s tako ljubeznijo nesrečnemu pomagala in 
smrt olajšala . Ker sta bila usmiljena, je bil Bog tudi 
varna , tudi meni milostljiv ! Gotovo je, in tega sem 
trdno prepričan, da se imam za svoje ěudno rešenje 
najprvo božji milosti, potem vaši molitvi in ljubezni 
zahvaliti, ktero sta Martonu skazala” . Štefan jim je 
povedal od Hortenzije, ktera z imenom Renata v njegovi hiši živi in se prav pobožno obnaša, in po nji je 
tudi o Ljudoviku Martonu govoril. S strahom sta zaslišala njegovo žalostno, pa kakor sta sama rekla, za


224 

služeno osodo. Ljudovik Marton je globoko zabredel. 
Po očetovi smrti se je z goljufijo in igranjem živil, 
bankovce ponarejal, ogleduh bil in vsaktere hudobij e 
počel. Z veseljem sta pa Nace in Štefan slišala, da 
Emilija Martonova prav lepo, deviško živi in da jej je 
njena ranjka dobrotnica toliko zapustila, da se jej ni 
pomanjkanja bati. Bezin, Martonov grad, so imeli pa 
še tisti v rokah, kterim je bil dolžan in z žalostnim i 
očmi je gledal Nace na krasni grad, kterega gospodar 
bi bil imel po Méljardovi volji enkrat on biti. 

Ménart in Barba sta pokazala zdaj svojemu sinu 
travnike in polja, ktere sta med tem še prikupila in 
kako sta svojo lepo hišo in kmetijo popravila. Konj , 
krav, goved in ovac in druge živali sta imela obilo , 
in ker je bila vsa živina tako dobro rejena in zdrava. 
je bilo to znamenje , da je mati skrbna za njo bila . 
„Da Nace”, je začel Ménart, „kakor tu vidiš, je skoraj 
vse tvoje matere delo. Zavoljo tebe se je marsikdaj 
hudo potila. ,Kaj bo Nace k temu rekel? Kako b o 
vesel, kadar pride! Ménart , to je vse za Naceta!' 
je rekla vedno tvoja mati, kedar sem jo prosil, ne 
trpeti toliko” . „O preljuba moja mati!” je rekel 
Nace. „Vem koliko hvaležnosti sem vam dolžan. 
Obljubim vam, da vam hočem to ljubezen po svoji 
moči povračati” . 

„To bog storil, Nace”, je rekla Barba polna materine ljubezni, „zdaj boš pri nama ostal, nama pomagal in nama, kedar čas pride, oči zatisnil”. 

„Amen”, je rekel Ménart „Hočeva pa tudi zdaj 
pri Nacetu novo življenje začeti in k temu nam pomagaj Bog, jelite Štefan, moj stari zvesti prijstel ?” 


225 

Štefan je stisnil Ménartu roko. 06i so se mu 
posolzile. Svojih dobrih otrok se je spomnil in vedel 
ni v tem hipu, kterega bi bolj srečnega imenoval, ali 
Naceta zavoljo tako jakih starišev, ali stariše zavolj o 
tako pobožnega, lepega sina . Se tri dni je ostal Štefan 
pri svojih prijateljih potem pa se je poslovil pri nji h 
in obljubili so mu, obiskati ga prihodnje leto . 

Nace je živel zdaj na svojem pravem mestu. Kmetijstvo je ljubil in priložnost in pomočke je imel zdaj, 
pokazati svoje mnoge vednosti v dejanju. Kmalo je 
bilo nj egovo polje najrodovitnejše, koralo so bili njegovi vinogradi najbogatejši , njegovi konji in goveda 
najlepši in najčvrstejši . In ali je moglo drugače biti ? 
Saj je bil božji blagoslov z njimi, ker so v Boga verovali in natanko njegove zapovedi spolnovali . Nace 
je ostal, kar je vedno bil, najbolji, najhvaležneji sin, 
in z vso močjo si je prizadeval, biti svojim starišem 
veselje in podpora. DaIječ okrog ni bilo tako srečnih 
ljudi. V tihem miru so v ljubezni in zvestosti Bogu 
služili, v molitvi in delu živeli in Bog je bil z njimi. 
Mir jih ni zapustil, in tudi potem ne, se je Napoleon z otoka Elbe vrnil in Francozko deželo z novega 
žugal v revščino in nesrečo pahniti . 

Nace je že dve leti pri svojih stariŠih živel, kar 

ga enkrat veliki opravki v Dižon nesejo. Ko jih je 

opravil, se je hotel proti večeru domu vrniti. Pri mest

nih vratih ga sreča velik v rujav plajšč zavit mož, kteri 

ga je s svojimi bistrimi, svitlimi očmi dolgo pogledoval . 

„Gospod Nace! ali srno vas našli? Ta pot nam pa ne 

bodete ušli”, ga ogovori ptujec in ga prime prijazno i n 

krepkozaroko. „Baldomer, alijemogoče ? Alistevi?” 

Ode nag, 15 


226 

mu odgovori z veselim zavzetjem in srcem Nace. „Vi 
gotovo niste sami tukaj gospod Pavle — 

„Je v Dižonu”, je rekel Baldomer. ,jelite, 
da bi tega ne bili mislili, gospod Nace , kakor tudi 
moj gospod, gospod Pavle ni mislil, da bo mogel na 
vašem Francozkem pribežališča iskati! " 

„Pribežališ6a, Baldomer? Ali v tej deželi išče 
gospod Pavle pribežališča in polnoči? Kako je to?” 
je prašal Nace z veějim in veějim ěudenjem, ker je 
poznal gospöda Pavleta dobro, kakošnega srca da je. 

„Nič posebnega ni to”, je odgovoril Baldomer z 
jezo in britkostjo. „Občno veselje, ktero je Apanijolski 
národ nad svojim otenjem in nad vrnitvijo svojeg a 
kralja občutil, je tudi mojega gospoda iz mirne dolin e 
speljalo, Gospod Pavle je mislil, da bo še mogel svojemu kralju služiti . Pa pozabili so, da je kri in premoženje daroval, in grdo so ga zavrgli. Njegovi stari 
sovražniki so se zopet oglasili in storili, da mu ni 
druzega nič ostalo, kakor bežati ali pa v ječo iti. 
Gospod Pavle je pobegnil, pobegnil na Francozko” . 

Jn gospodična Terezija, gospodična Marija ?" -
„Ste z njim bežali !" „Baldomer, o peljite me k njim! ” 
je prosil silno vesel Nace, in ga je urno naprej vlekel . 

Čez pol leta potem so zapeli glasno in vesel o 
zvonovi Bezinske cerkve in trombe in piščali so se 
med njih glasove mešale. Ceste so bile s cvetlicam i 
potresene, hiše vse okiněane in pod brdom, na kterem 
je grad stal, so bila krasna častna vrata narejena. 
Kaj so neki obhajali? — Cerkvena vrata so se odp rla 
in otroci, belo oblečeni in ovenčani so prišli iz nje in 
za njimi mnogo gospodov in gospej, po prazuiško oble


227 

6enih. Nace in Marija sta bila danes po častitljivem 
očetu Arkimboldu poročena, kteri je vse težave starosti 
in dolge poti pozabivši po prijaznem povabIjenju prišel. 
Z Arkimboldom sta šla gospod Pavle in Štefan , za 
njima Ménart in Barba, srečni stariši, potem so šle 
družice, med kterimi ste bili tudi Rozalija in Marjeta, 
nazadnje pa Nace Marija, kterih želja, s svojimi 
ljubimi eno obitelj storiti, se je danes spolnila. Počasi 
so šli skozi častna vrata proti gradu, ki je bil kaj 
umetno in krasno olepšan. Saj sta šla cranes njegov 
novi gospodar in nova gospodinja, Nace in Marija, vanj ! 
Gospod Pavle je kupil veliko grajš6ino in Mariji z a 
doto dal . Tako se je vender Méljardova volja spolnila. 

Ko so vsi pri obedu sedeli in je vsem veselje in 

sreča na licih sijala, je vprašal Ménart svojo blago 
ženo : „Barba, ali tvoje srce še kaj želi na zemlji ? ” 

„Ménart”, je odgovorila in v njenih očeh je 
stala solza veselja, „nobene druge želje nimam, kakor to , da bi kedaj vsi, ki smo tukaj, pri nebeški 
mizi pri Bogu in ljubih svetnikih se veselili !” 

„Amen!” je rekel gospod Arkimbold z ginjeni m 
sercem . „Bog daj, da bi enkrat vsi, vsi tisto nebeško 
jed uživali, ktere sladkosti nobeden ne more popisati ! 

Jezus, daj nam svojo milost za to! ” 

''6*)o 

wilt

~ ~~~~~4~~~11 ~ 1.2