(Iz dnevnika zdravnika.) Priznan nemški zdravnik je zaupal pred tcdni javnosti ta le slučaj: »Sedol sem zvcčer za pisalno mizo, ko je pozvonil-o in je javila postrežnica moža, ki mora z msnoj nujno govoriti. Vstopil ie suh, velik moški, kateremu je b;!a čitati jetičnost 2e z obraza. Po kratkem oddilm je isjavil hri pavega glasu: »Gospocl doktor, morarn vam neke.j sporočiti.« »Sporočiti? Kaj pač?« Ivlož me je opazoval z nekakim veseljern, kakor bi ne maral takoj s presenečenjem na dan. »Vi ste iraeli v naravoslovni družbi predavanje o skrivnih naukih, kaj ne? Izrekli ste se proti možnosti življenja po smrti in ste trdili, da so vss trditve glecle posmrtnosti samo prevara in goIjufija.« »Da . . .« »Torej, gospod doktor«, skvivnostni mož se je vžravnal in nadaljeval s satanskim nasmeliom: »Naročeno roi je, naj vara povem, da sem pred pol ure umrl . . .« Za trenutek nisorn čutil, ali mi še bije srce, nato mi je začelo srcs tolči z vso silo in po glavi so se mi podile vse naogoče misli. Po nekaj sekundah sem zbral toliko umirjcnosti, da so možgani zopet delovali. Ali gre za strah? Na strahove sploh ne verujem. Možu se je najbrž zmešalo! Mogoče. Pomirjen sem uprašal: »0 kakcm sporočilu govorite? Kedo vas je poslal k meni?« Uprašanje je čudovito uplivalo. Mož se je prestrašil in mrmral kakor na laži ujet šolar: »Jaz nisem kriv. Pošilja mo g. dr. Bruckner. Vse je le šala . . . Posodil mi je 20 mark in izrabil moj bedni položaj . . .« Premišljeval sem. Dr. Bruckner, ta fakselmaher v našem krožku, je res zmožen take šale in sem nadaljeval na glas: »Telefonično bom poklical gospoda dr. Brucknerja.« »Ne, ne«, se je branil mož. »Poslušajte! Sprejel sem sporočilo, ker sem rabil nujno denar. Nalogo sem izvršil, ker sem navajen, storiti dolžnost. Pustite me, da odidem!« Zopet so se mu satansko zablisnila oči, ko je pripomnil: »Nikakor ne verujom, da bi bilo svidenja dr. Brucknerju v veselje!« »Počakajte en trenutek.« Odhitel sem v spalnico po denar za napitnino. Ko sem se vrnil, moža ni bilo nikjer. Strah nia je objel, ko sem sodel k pisalni mizi in se nisem mogel umiriti pri delu. Po stari navadi sem zabeležil v zdravn.iški zapisnik: 20. maroc. Neznan moški, 10. uri zycčer. In nehote sc-m še dostavil: Morani vam sporočUi, da sem pred pol ure umrl. Nato SGm primerjal žepno uro s stensk-o . . . Obc sta natanko kaz-ali: 10 ur 10 rninut . . . Drugo jutro me je zbudilo iz trdega spanja prav močno trkanje na vrata moje spalnice. Postrežnica mi je sporočila: »Dr. Bruckner bi rad govoril z varai.« Trenutno je oživel pred menoj sinočnojši doživljaj. Njegov obraz, celo njegovo cbnašanje je bilo drugačno, kakor sicer. N-obene običajne šale ni izrekel pri pozdravu. Bil je razburjen ter bled. »Je li bil snoči nck mož pri tebi?« Predno je končal uprašanje, je Ž9 čital odgovor z mojoga obraza. Nato jc govoril čisto razburjcno: Nelvaj gvoznega se je zgodilo. Mož, katerega smo poslali sinoči k tebi, da bi te prestrašil — bedasta stava, neumna šala, radi katere te prosim' odpuščanja — je na povratku od tebe smrtno ponesrečil! Imel sem nočno službo, ko so ga pripeljali z rešilnim oddelkom v bolnico. Že med prepeljavo je izdalmil. Trdili so: sainomor radi bede.« Mladi zdravnik je bil tako vznemirjen, da sem poskusil vse, da je postal vsaj nekoliko mirnejši. »Moj Bog! Žalosten slučaj. Nesreča! Ne najdem nobene krivde na tvoji strani. Ali misliš, da sta v zvezi ona vaša šala in smrtna nesreča? Vendar nisi babjeveren?« »Ne, ne, gotovo ne! Saj je le to čud110 ujernanje in očitek vesti . . .« »Povej mi o ponesrečenju kaj več! Na kak načln se je zgodila nesreča?« Na, tukaj čitaj sam . . . Zapisnik zdravnika na rešilnem oddclku: Smrtna nesreča na cesti ob 9. uri 30 minut. Smrt med prepeljavo . . .« »Kedaj? Kedaj?« Nekaj mi je zagomazelo po hrbtu in me zagrabilo za grlo. »Ob pol 10. uri?« S tresoeo roko sem odprl zapisnik bolnikov na pisalni mizi in čital: »Ob 10. uri 10 minut zvečer. Neznan moški . . . vam m-oram sporočiti, da sem pred pol ure umrl ...»