f 0Z - Čitanka za obče ljudske šole. Izdaja v štirih delih. II. del. Za drugo in tretje šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol. Sestavila Henrik Schreiner in Fr. Hubad. Tiskana brez premene kakor leta 1915. Cena vezani knjigi 90 vinarjev. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig na Dunaju. 1910. Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane, se smejo prodajati samo po ceni, ki je povedana na Čelni strani. Pridržujejo se vse pravice. oA. Cesarska pesem. Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari s svete vere pomočjo! Branimo Mn krono dedno zoper vse sovražnike: S habsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije! Za dolžnost in za pravico vsak pošteno, zvesto stoj, če bo treba, pa desnico s srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja prišla še brez slave ni: Vse za dom in za cesarja, za cesarja blago, kri! Meč vojščaka naj varuje, kar si pridnost zadobi; bistri duh pa premaguje z umetnijo, znanostmi! Štiridelna čitanka. II. (XII. 952.) 1 Slava naj deželi klije, blagor bod’ pri nas doma: Vsa, kar solnee je obsije, cveti mirna Avstrija! Trdno dajmo se skleniti: sloga pravo moč rodi; vse lahko nam bo storiti, ako združimo moči. Brate vodi vez edina nas do cilja enega: Živi cesar, domovina, večna bode Avstrija. Po J. G. Seidlu. — Lovro Toman. 1 I. Šola .in dom. a) Bola. 1. Bog. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, imel boš tu že sladki raj! 2. Hvaljen bodi Jezus"Kristus! Ko zjutraj se zbudim, najprej pregovorim: hvaljen bodi Jezus Kristus! Ko mimo križa grem, pobožno brž povem: hvaljen bodi Jezus Kristus! Po poti tudi gredoč, Za vsaki božji dar, pozdravljam vse rekoč: še tako majhno stvar hvalen bodi Jezus Kristus! hvaljen bodi Jezus Kristus! Zdaj in pa vsaki čas vesel mi bodi glas: hvaljen bodi Jezus Kristus! A. M. Slomšek. 3. Pred poukom. 1. Tebi kliče, večni Oče, zbranih otročičev krog, blagoslovi, prosi vroče, ga pri uku, mili Bog! 2 . Srca naša Ti pripravi, um razjasni in spomin, raste naj v modrosti pravi vsak ko Jezus, Božji sin. l* 2 Po pouku. 1. Večno slavo Ti pojemo, 2. Lepe uke v srcih hrani, z nami naj Te vse časti; nam po njih živeti daj, hvalo Tebi vsi dajemo vedno Ti nam stoj na strani za vse, kar smo slišali. in nas pelji v sveti raj! • 4. Gospod učitelj. Jurček in Tonček sta se igrala na trati pred hišo. Med igro zasliši Tonček, da nekdo prihaja. Hitro se ogleda in zašepeta: „Naš gospod učitelj! 1 Prestane se igrati in zardi. Ko se približajo gospod učitelj, se Tonček odkrije in vljudno pozdravi. Tudi Jurček se odkrije, pozdravi pa prav tiho. „Glej, glej/’ se nasmehnejo gospod učitelj, „naš Tonček?” in pogladijo Tončka po licu. „ čigav je pa ta deček?“ „To je naš Jurček,“ odgovori Tonček glasno. Gospod učitelj se Jurčku nasmehnejo in mu reko prijazno: „Le igraj se z bratcem! Dostojna in mirna igra ne škoduje. Z bratcem se dobro poznava in se imava rada. Kaj ne, Tonček? Ko prideš tudi ti v šolo, se bova tudi midva seznanila! Potem odidejo gospod učitelj. Oba dečka sta gledala moleč za njimi; klobuk sta držala še vedno v rokah. Za nekaj časa vpraša Jurček: „Ali so dobri?” „Saj si sam videl/’ reče Tonček in gleda še vedno za gospodom učiteljem. „Lepo so te pobožali/ 1 reče Jurček. 3 Tonček si seže na lice: še vedno je čutil, kako milo so ga pobožali gospod učitelj. V očeli se mu zasveti. „Oh. Jurček, našega gospoda učitelja imam tako rad!" vzklikne, in oba stečeta v hišo, da povesta vse Dobili smo novega součenca. Piše se Ivan Novak. Gospod učitelj so mu odkazali prazno mesto v klopi. Vsi smo ga gledali. Tudi Ivan nas je pogledava!. 4 Gospod učitelj mu rečejo: „Pokaži, Ivan, kako znaš sedeti!“ Ivan sede ravno; nasloni se zadaj na naslonilo. Noge postavi s stopalom na tla. „Dobro. t: ga pohvalijo gospod učitelj. „Sedaj pa obrni glavo k meni in pozor!" Ivan stori tako; sedel je lepo kakor mi. Tudi pri pisanju in risanju je sedel kakor mi. Glavo je nagnil mirno naprej. Prsi ni naslanjal ob klop. Roke je položil do lakta na desko, tako da je imel laket prost. Z levo roko je držal papir. Beroč je držal knjigo z obema rokama. Glave ni sklanjal k njej. To je priden, poslušen in ljubezniv součenec. Vsi ga imamo radi. Po Jož. Kliki. 7. Plemenito delo. Res, to jutro smo spoznali, kako plemenite duše je Gruden. Ko sem zjutraj prišel v šolo, še ni bilo uči¬ telja v šolski sobi. Trije ali štirje učenci so nagajali Krmelu. Suvali so ga z ravnili, metali mu kostanjeve lupine v obraz, pitali ga s priimki in mu oponašali hromo roko v obvezi. On pa je stal sam zadaj pri klopi, bled in tih, ter proseče pogledoval drugega za drugim, da bi ga pustili na miru. Toda oni ne nehajo; vedno huje ga psujejo — in on je od jeze čimdalje boli rdeč. Hipoma skoči Boškin predenj na klop in oponaša njegovo mater, kako nosi košare na rokah; videl jo je, ko je čakala sina pred šolo. Mnogo se jih začne smejati. Krmel se ne more premagovati: zgrabi knjigo in jo na vso moč zažene svojemu nasprotniku v glavo. Toda ta se spretno umakne, in knjiga prileti učitelju, ki so baš vstopili, na prsi. 5 Kakor bi trenil, sedi vsak na svojem prostoru. Vsi so tihi in preplašeni. Učitelj, ves bled, stopijo k mizi in vprašajo s tresočim glasom: „Kdo je storil to ? 11 — Nihče ne odgovori. Učitelj zakličejo drugič ostreje: „Kdo je bil to? a Hitro se dvigne Gruden, ki se mu je smilil ubogi Krmel, in reče odločno: „Jaz! u Učitelj pogledajo njega, nato pogledajo osuple nje¬ gove tovariše in rečejo mirno: „Ti nisi bil! u Precej na to pristavijo: „Kdor je kriv, vstani, kaznoval ga ne bodem! u Krmel se dvigne in pravi jokaje: ,,Tepli so me in psovali, in prenaglil sem se . . „Sčdi! t( pravijo učitelj. „Sedaj naj vstanejo oni, ki so ga izzivali! w Štirje vstanejo in povesijo glave. „Vi, K rečejo učitelj, „vi ste psovali tovariša, ki vam ni storil nič hudega! Zaničevali ste nesrečnika, lotili ste se sla- botnika, ki se vas ne more ubraniti! To je najpodlejše dejanje, ki se ž njim more kdo omadeževati! Sram vas bodi, malovredniki! a Ko so to izustili, stopijo k Grudnu, ki je poslušal s povešeno glavo, denejo mu roko pod brado, dvignejo mu glavo, pogledajo mu v oči in rečejo: „Ti si plemenita duŠa! E. de A m i c i s. 8. Bolni tovariš. Kako ti je, Andrej če? — Bolje? Veliko bolje, to je prav; vstal skoro boš, na vrt, na polje in v šolo šel krepak in zdrav. Gospod učitelj so vprašdli: „Kako se Kotniku godi? u Hvalili so te in dejali, da si najboljših eden ti. 6 Te jagode sem ti prinesel, ki sem to jutro jih nabral; v torilce to jih bom iztresel, kaj boljšega bi rad ti dal! Še drugi pridejo za mano; vsa šola rada te ima; — zdaj grem, nalogo, danes dano, mudi se zdelati doma. J. Stritar. 9. Dva slaba šolarja. Andrejček je pogosto prihajal prepozno v šolo. Prvi uk je bil večjidel že dokončan, ko je prilezel. Ker pouka ni slišal, tudi ni nič znal. Celo leto je ta zamuda veliko znesla. Ko je bila na koncu leta očitna izkušnja, je Andrejcek slabo znal. Gospod šolski nadzornik najdejo v imeniku, da je prišel Andrejcek v enem letu petdeset¬ krat prepozno v šolo. Rekli so: „Ni čuda, da otrok malo ve. Tudi težak na polju malo opravi, če ga ni o pravem času na delo. Tak še druge mudi. Videk je po cele dni izostajal iz šole. Moral je doma dete varovati, živino pasti ali kaj malega delati. Kadar so ga zopet poslali v šolo, si ni upal noter. Potepal se je okrog, dokler je bila šola, potem je šel domov. Doma ni nič prida zalegel in v šoli ni nič vedel. Zrastel ie neveden, razvajen potepuh. A. M. Slomšek. 10. Pridni in leni učenec. Pridni učenec rad bodi v šolo in se pridno uči. V šoli pazi na vsako besedo gospoda učitelja. Doma se pridno pripravlja, v šoli pa prav dobro odgovarja 7 na vse, kar ga vprašajo učitelj. Naloge piše lepo in brez pogreška. Pridni učenec je pripraven za vsako delo. Učitelj ga ljubijo, in soucenci ga spoštujejo. Pridni ucenec dela staršem mnogo veselja. Leni ucenec pa se nece učiti, zato ne hodi rad v šolo ter večkrat pride prepozno. Na pouk ne pazi, ozira se okoli in moti druge učence. Kadar se čita na knjigo, ne kaže ter tudi ne ve dalje citati, kadar ga gospod učitelj pokličejo. Naloge piše slabo, ali jih pa še celo ne izdeluje. Učiti se mu ni mar, zato tudi ne zna, kadar je vprašan. Lenega učenca učitelj ne ljubijo, po večkrat ga morajo opominjati in še celo kaznovati. Leni učenec je zelo neokreten in ostane ves čas svojega življenja neumen, ker se ni naučil ničesar. Součenci in drugi ljudje ga nimajo radi, svojim staršem pa dela mnogo žalosti in bridkosti. I. T. 11. Ploščica, kamenček in gobica. Ploščica, kamenček in gobica so se prepirali, kateri izmed njih je najkoristnejši. Ploščica je ošabno gledala na kamenček in gobico rekoč: „ Jaz sem gospa, a vidva sta mi slugi .“ „Nikakor nisva slugi in tudi nečeva biti, odgovorita kamenček in gobica. „Jaz sem gospod / 1 reče kamenček, ..ker napišem na ploščico, karkoli hočem. Modro glavo imam, ker pišem in računam / 1 „Ne povišujta se ! 11 reče gobica. „Najmočnejša sem jaz. Kar ti, kamenček, napišeš, to jaz precej izbrišem . 11 Tako so se prepirali še dalie. Skoro bi se ti zdelo, da ne bode konca prepiru. Med tem pride učenec in reče: ,,Ploščica, kamenček in gobica, jaz vas vse tri enako cenim, vsi trije morate meni služiti . 11 Po nemškem 8 12. Prva skrb. V nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta mnogo otrok. Juri je bil bogat in ni hotel svojih otrok pošiljati v šolo. Rekel je, da živi; lahko brez šole. Radi so ostali otroci doma, a znali niso nic. Marko je bil siromak, skrbel pa je za otroke. Pridno jih pošilja v šolo. Kaplje vina si ne kupi ter poleti hodi bos, da obuje pozimi otroke za šolo. „Ljubi otroci/ 4 je dejal Marko večkrat, „blaga vam ne morem dati; le skrbno se učite in pridni bodite, Bog vas že preskrbi. Ce boste pametni, boste tudi srečni/ 4 Tako je res bilo. Tatje so okradli Jurija in mu odnesli ves denar. Dve leti potem je pogorel in umrl od žalosti, Jurijevi otroci so ostali sirote. Imeli so gole roke in prazno glavo. Ko je umrl Marko, so imeli vsi Markovi svoj kos kruha. Bogomil je bil kolar, Ivan kovač, Gregor dober kmet, Anica je bila pridna dekla, Neža pa šivilja. Vsem se je vodilo dobro; dostikrat so Jurijevim dajali kruha. A. M. Slomšek. 13. Materin opomin. Tako, v imenu božjem, le hodi v šolo zdaj, a v šoli, čuj, motiti nikomur se ne daj! Tam v klopi mirno s Ali, ko da bi v cerkvi bil, ker le tako, Ivanek, lahko se boš učil. Lucij a n. 9 14. Na poti v šolo. Kaj mudiš me, oj zeleni in cvetoči travnik ti? Lep si, ali v Šolo meni, ljubi travnik, se mudi. Urne ribice v potoki, rad bi vam tovariš bil; tekal, skakal bi po loki in metulje bi lovil. Ptiček, ti utegneš peti; kar ti treba, znaš ti že: v šolo moram jaz hiteti, kjer se bistrijo glave. Ali ko pa šola mine, kakor ti bom, ptiček, prost; hej! čez jarke in krtine! Travnik ves bo moj in gozd. J. Stritar. 15. Učenec, iz šole grede. Prav vesel iz šole grem, mnogo lepega že vem; kar naučil sem se v šoli, ne pozabim vam nikoli. To te prosim, Stvarnik moj, vedno mi na strani stoj, da se morem prav učiti, priden in pobožen biti. Bom povedal starišem, kar vse lepega že vem! Oj, kak bodejo veseli radi, radi me imeli. Zlati orehi. 16. Telovadska. 1. Hajd na noge, le v korak! čvrsto stopa korenjak. V vrsti redni vojska gre, in razlega petje se: Hura! 10 2. Boben poje: tram, tram, tram! klice svoje: trom, ri, rom! Brzo dalje črez poljč, gozd, ravnine in gorč! Hura! 3. Pojmo srčno vsi na glas: naš je mladi, zlati čas! In veselo in gorko srce bije nam zvesto! Hura! A. Perne. Uganki. 1 . Tovarišev dvajset je prišlo v deželo; vsak drugo obličje imel je in čelo, bil sleherni je omikan in čeden, a govoriti ni znal nobeden; le eden kaj malega zinil je včasi, a bili so trdi, hripavi glasi. Da bi jih ljudje po svetu umeli, tolmačev so pet pri sebi imeli. Prvi zija, ko govori, drugi kakor otrok kriči, tretji cvili kakor prašiček, večkrat četrtega sliši voliček, peti kakor sova tuli. Po vsem svetu so zasluli. Čast in hvalo od mene doboš, če mi uganeš imena teh mož. 2 . Kateri človek ima največ otrok? 11 Pregovori , rehi in pametnice. 1. Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so ko zlate gore. A „ M. Slomšek. 2. Ni grdo, če kdo česa ne zna, a grdo je, če se neče učiti. 3. V šoli moraš miren biti, pridno moraš se učiti . 4 . Mladini najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost in žlahtnost srca., A. M. Slomšek. 5. Ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe. 6. Kdor mnogo govori, veliko vreden ni. 7. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. A. M. Slomšek. 8. Pasi majhen sem in mlad, hodim vendar v šolo rad. b) Dom. 1. Nova hiša. Pod streho je, glejte jo, hišica nova, veselo in srečno jo gleda oko; kako je hitro bila gotova! Od dneva do dneva je rastla lepo. Kako prijazno človeka vabi! Prijetno v njej živelo se bo; hvaliti, duša, Boga ne pozabi, ki nam je pomagal z blago roko. 12 Veseli zato in hvaležni bodimo, skrbi je minil in žalosti cas; pa tudi sosedov ne pozabimo, ki so prijazno podpirali nas. Mir božji, hišica, v tebi prebivaj, ce tudi ne boš prepolna blaga; mir, zadovoljnost srečno uživaj, kdor bo pod streho tvojo doma. J. Stritar. 2 . Pajek in polž. „čudno se mi zdi,“ reče pajek polžu, „da moreš stanovati v tako tesni hišici. Jaz živim po palačah — celo v kraljevih sobanah razpenjam svojo pajčevino. Polž odgovori: „Ne bi rad živel po tujih stano¬ vanjih. Rajši stanujem v majhni, toda svoji hiši. ’ Solovej. 3. Zadovoljnost. Moder človek je pripovedoval: „Se nikoli nisem bil žalosten, naj se mi je še tako slabo godilo. Samo enkrat sem godrnjal, ker sem moral bos hoditi. Nisem imel novcev, da bi si crevlje kupil. Stopim v cerkev. Tu najdem človeka, ki ni imel nog. Ko ga ugledam, sem bil z bosimi nogami popol¬ noma zadovoljen ter sem hvalil Boga, da sem zdrav in čvrst, četudi moram hoditi bos. Oni nesrečnik bi iz- vestno rad hodil bos, ko bi le imel noge. D. Juriša. 4. Jutro. Pokoncu, pokoncu, zaspanci! K molitvi sklenite roke! Pod nebom pojejo škijanci, in solnce visoko je že. 13 Že močnik na mizi kadi se, pod mizo pa maček preži; po jedi na delo mudi se, Bog siti le pridne ljudi. Pod pazduho bukvice, Tine, pa v Šolo si bistrit glavo! Ti, Tone, se spomni živine, ti, Minka, na polje z meno. Na delo, naj mraz je, naj vroče, truditi se vsak je dolžan; kdor delati more, pa noče, zanj krop je predober neslan. J. Stritar. 5. Jutranja molitev. Ljubi Bog, zahvalim te, da nocoj si čuval me! Hvala, ljubi angeli, zvesto ste me čuvali. Vse, kar vidim, gozdi, polja, vse, o Bog, je tvoia volja; le veselo, ptica, poj, vse ti daje Bogec moj. čuvaj tudi, ljubi Bog, starše moje vseh nadlog, čuvaj brate, sestre mi, jaz pa priden bom vse dni. iz hrvaškega. 6. Iz zlatili skledic. Solnce je pripekalo, od severja in juga so se kopi¬ čili oblaki kakor velikanske gore, muhe so bile sitne in tudi Beličevemu Lipčetu, ki je ostal sam z materjo 14 doma, nekaj ni bilo prav. A sam ni vedel dobro, kaj bi rad, ko se je sukal ob materinem krilu. Mati so pomivali posodo v kuhinji in podili Lip- ceta stran, naj jih ne moti. Toda šestletni dečko se ni takoj spravil. Vprašal je mater: „Ali res bodi dopoldne angel — z vodo v zlati skledici, z lepo belo otiraco, pa otroke vabi, naj se umijejo? „Hodi, hodi, a reko mati naglo. „Popoldne pa hodi škrat s pomijami v umazani golidi in s sirkovo metlico, kaj, mama V" vpraša dalje Lipce. „Seveda za tistimi, ki se nečejo umiti , u odvrnejo mati. „Jaz sem se dopoldne, ne, mama?" „Ne bi se, ko bi te jaz ne silila .“ — „E pa vendar t ^ sem se! Za nekaj časa priteče zopet potezat mater za pred¬ pasnik: „Mama, aj, mama! Ali se umiva tudi Bog v nebesih iz zlate skledice ?“ „E, pojdi! Ne bodi siten! w In Lipce je šel na vrt. Začel je misliti, kako lep mora biti tak angelček z zlato skledico in belo otiraco. Pa gotovo tudi vode nima mrzle — seveda — ... Lipce se je namreč bal mrzle vode in ostre brisače. Po J. Troštu. 7. Veselo dete. Trarard, trarard! Trarard, trarard! kdo me neki rad ima? kdo me tudi rad ima? Trarard, trarard! Trarard, trarard! Bog, ki dobro vse mi da! Oče moj in mamica. 15 Trarard, trarard! kdo me tudi rad ima? Trarard, trarard! Bratec moj in sestrica. Trarard, trarard! Ker me vsakdo rad ima, trarard, trarard! sem veselega srca. P. Gros. 8. Koga ljubim. 1. Koga ljubim, vprašaš me? Starše, brate in sestre, ljubim, ljubim vse ljudi, ker me Bog tako uči. 2. Koga ljubim, vprašaš me? Moje naj srce pove: „Ljubim, da, čez vse Boga, bolj ko starše, bližnjega/' J. Tomšič. 9. Materina ljubezen. V nekem mestu na Italijanskem je ušel nekoč lev iz zverinjaka. Ko se je začulo po mestu njegovo grozno rjovenje, je pobegnilo vse plaho z ulic in trgov. Na velikem trgu, kraj vodnjaka, je bil otrok tako zamišljen v svojo igro, da ni videl, ne slišal, kar se je godilo krog njega. Kar prirokni strašna zver! Ljudje gledajo v strahu in trepetu iz oken, kaj bo; gorjč nesrečnemu otroku, izgubljen je brez pomoči! Že se mu je lev približal, že se je pripravljal, da skoči nadenj kakor mačka na drobno miško. Kar prileti ženska, plane k otroku, ga zgrabi ter odnese v svojem naročju v zavetje. Lev sam je bil osupel, strmeč o taki predrznosti. Kaj takega stori le mati! Žene, matere, ki so to videle, so si mislile same pri sebi: „Za svoje dete bi bila to storila tudi jaz." Poslovenil J. Stritar. 2 Štiridelna čitanka. H. (XII. 952.) 16 10. Materi za god. Mati moja ljuba, mati moja mila, da bi vedno srečna in vesela bila! Da bi Ti življenje bilo brez bridkosti, in srce se Tvoje tajalo v sladkosti! Da bi se izpolnile Tvoje srčne želje, da bi vse Ti bilo v radost in veselje! To bi rada Tebi, mati moja mila, hčerka Tvoja ljuba od Boga izprosila. če me Bog usliši, dolgo Še živela bodeš, ljuba mati, zdrava in vesela. Pavlina. 11. Tožba po materi. Kako je hiša strašno prazna, odkar v njej matere več ni! Ta izba, prej tako prijazna, odljudna, tuja se mi zdi. Odkar so nesli vas iz hiše in položili v temni hram, solze si vaša hčerka briše, le k vam želi si, mati. k vam! Oj, kje ste, kje ste, mati zlata, tako se toži mi po vas! 0, ko bi se odprla vrata in se prikazal vaš obraz! 17 Vratu bi vam se oklenila, pa v ljube gledala oči: od sebe bi vas ne pustila, tam hočem biti, kjer ste vi! J. Stritar. 12. Zorko in Anica. Zorko in Anica sta bila sama doma. Zorko reče Anici: „Pojdi z menoj, poiščiva si dobre jedi! u Anica mu odgovori: „Pojdem s teboj, če veš za kraj, kjer naju nihče ne bo videl. 44 „Nu, u reče Zorko, „pojdiva v mlečnico, tam bova smetano lizala. Anica odgovori: „Tam naju vidi sosed, ki na dvorišču drva cepi/ 4 „Pa pojdi z menoj v kuhinjo/ 4 je dejal Zorko, „v kuhinjski omari je poln lonec medu; vanj si bova kruh pomakala/ 4 Anica veli: „Tam naju vidi soseda, ki pri oknu sedi in prede/ 4 „Pa pojdiva v klet jabolk jest, 44 reče Zorko, „tam je tolika tema, da naju nihče ne more videti/ 4 Anica odgovori: „Moj ljubi Zorko! misliš li, da naju tam ne vidi nihče ? Ali nič ne veš o tistem očesu nad nami, ki zidovje prodira in vse vidi tudi v temoti/ 4 Zorko reče prestrašen: „Prav govoriš, sestra moja! Bog naju vidi tudi tam, kjer ne more videti človeško oko. Zatorej nikjer ne delajva, kar ni prav/ 4 Miklošič, Začetnica. 2 * 18 13. Pripovedka o nosku. „ Danes zopet mi posneta smetana je v skledi! Veš li, kdo jo je pojedel? Mimica, povedi! „„Jaz je nisem, mama, res ne! Zajček jo posnel je; glej, kako na desni šapi in krog ustec bel je! „Čakaj, videla takoj bom! Nosek mi pokaži-! Aj, kako je mehek! Pa sem vjela te na laži. „„Ok, odpusti, saj povem ti po pravici, mama: jaz namazala sem zajčku šapo, gobček sama. „Naj bo! ali vedno pomni: nosek vse odkrije; kadar praviš neresnico, ,Laže, laže! 1 vpije/ 4 < 0. Zupančič. 14. Tri najžlahtnejše dišave. Kraljeviča je dobila ploha na izprehodu; zato je šel vedrit v bližnjo kmetiško hišo. Otroci so sedeli ravno za mizo pri polni skledi ovsenega močnika. Vsem je dobro dišalo; 'jedli so, da je bilo veselje; bili so čvrsti in lepo rdeči kakor mleko in kri. 19 „Kako je to vendar mogoče/' reče kraljevič materi, „da jim ta borna jed tako dobro tekne in da so pri tem tako zdravi in tako lepih lic ? u Mati odgovorč. „To storč tri dišave, s katerimi sladim jedila. Prva dišava je delo, s katerim si morajo zaslužiti kosilo. Druga je glad, ker ne dobijo razen kosila ves dan ničesar. Zato vselej sedejo lačni k mizi. Vadim jih pa tudi zadovoljnosti, da jim je vse všeč, kar dobiio. To je tretja dišava, ki jim sladi jed. Sladčic in drugih poseb- • « nosti ne poznajo. a. m. Slomšek. 15. Pred jedjo. 0 Bog, to vse nam daješ Ti, kar vsaki dan nas preživi; dodeli, da nam to jedilo po Tvoji volji bo teknilo! Po jedi. 0 Bog, s pijačo in jedjo nahranil si nas milostno! za vse, kar roka Tvoja dala, presrčna naj Ti bode hvala! 16. Gori, gori! Žarko je bil deček, jedva 7 let star. Igral se je najrajši z vžigalicami, dasi so mu jih mati večkrat ostro prepovedali. Toda Žarko ni hotel matere slušati. Nekega dne, ko matere ni bilo v hiši, je imel Žarko vžigalice v roki. Stopi pred ogledalo, ki je viselo ob steni, ter prižiga klinček za klinčkom. Oj, kako lepo se to vidi v ogledalu! Od samega veselja se kar smeje poredni Žarko. Ali glej nesreče! Ko prižge tretji klinček, odleti iskra v zaveso, ki je bila ob oknu. Zavesa se takoj 20 vname in začne z velikim plamenom goreti. Žarko se tega zelo ustraši, zbeži iz hiše ter ne nove nikomur, kaj se je zgodilo. Ker ni nihče gasil ognja, vnamejo se tudi druge stvari, ki so bile blizu. Gorele so mize, stoli, omare in vse, kar je bilo hišne oprave. Ogenj udai’i skozi okno v podstrešje in kmalu je bila vsa hiša v plamenu. Ljudje, to videc, so vpili: „Gori! gori! pomagajte! V bližnjem zvoniku je začelo zvoniti, in kmalu se zbere vse polno ljudi, ki so gasili, da bi oteli, kar se da še oteti. Ali prepozno! Hiša je pogorela do tal, in zgo¬ relo je vse, kar je bilo v njej. Žarko vi roditelji zdaj niso imeli hiše, kjer bi sta¬ novali. Tudi denarja ni bilo, da bi si zidali novo hišo in si kupili najpotrebnejših reči. O, kako sta jokala oČe in mati, ko jim drugega ni ostalo nego golo življenje! Prijeti je bilo treba za beraško palico in iti po svetu. I. T. 17. Mačka, miš in miška. Mačka: Miška moja! pojdi sem, s tabo se igrati čem; rada bi te gladila, plesati navadila. Miš: Dete ljubo! pazi mi, k mački tja ne lazi mi. Mačka: Kup orehov jaz imam, pridi k meni, vse ti dam. Miška: Poslušajte, mati vi, kaj mi teta govori. Naj no smuknem tja lepo, jedrce je le sladko. 21 Miš: Dete! molči, umikaj se, mački ne dobrikaj se! Mačka: Vidiš, debeličica, tukaj je potičica, polna masla in medu, grozdnih zrnec in sladu. Miška: Mati, mati, naj no grem! Teta dobra je ljudem. Miš: Oj, ne hodi ji k noghm! Teta misli tebe liani! Miška: Mati! gleda prelepo izpod čela nje oko! Mačka: Nič se mene ti ne boj, teci semkaj, tam ne stoj! (Miška smukne k mački.) Miška: Mati, mati, oj, gorje! med zobmi drži me že. Miš: Kadar ubit že lonec je, potlej kuhe konec je; k mački gluha tekla si, gobček si opekla si. Miška: Mati! grozno me boli, strla mi je vse kosti! Fr. Levstik. 18. Dobri in pridni otrok. Slavko, vrlo dober in priden otrok, vstane vsako jutro rano, čita na knjigo in se uči. Zlato solnčece ga pozdravlja skozi okno in vabi iz hiše rekoč: „Slavko moj ljubi, kaj sediš v hiši, pojdi brž rajši igrat se z menoj ! u Ali Slavko ne posluša zlatega solnčeca, pri¬ jazno se ozre vanje in mu reče: „Zdaj ne utegnem, solnčece zlato! Kadar se naučim, kar moram znati, pridem in se poigram v tvojih zlatih žarkih . 41 22 In Slavko sedi in se uči ter piše nalogo. Zdaj pri¬ leti drobna ptičica, potrka na okno in ga vabi rekoč: „ Slavko, Slavčec moj! pojdi brž z menoj, tam v gozdn je lepo, cvetice tam cveto, in ptičice drobuč prelepo žvrgolč. Ali Slavko se drobni ptičici ne da zapeljati. Pri¬ jazno jo pozdravi, jo pogleda in pravi: „Zdaj ne utegnem, ptičica drobna: kadar zvršim nalogo, potlej pojdem s teboj, kamor me vabiš; zdaj se moram učiti . u In Slavko se pridno uči in piše nalogo. — Kar završi pod oknom zelena jablana s svojimi košatimi vejami in ga vabi rekoč: „Kdo učil se bo ves dan? Deni knjigo zdaj na stran! Zrela jabolka imam, pridi k meni, ti jih dam! Ali vse zaman. Slavko se ne da zapeljati, pogleda jablano in pravi: „Zdaj ne utegnem! Ko se pa na¬ učim, kar mi je treba znati, rad vzamem, kar mi ponujaš. In glej! Slavko se je naučil vsega in tudi nalogo je spisal. Hitro spravi svoje knjige in hiti na vrt, da malo poskače in se poigra z zlatim solnčecem, drobno ptičico in zeleno jablano, ki mu vrže dvoje 'najlepših jabolk v zeleno travo; Slavko si ju pobere in shrani. Vesel je. Zlato solnčece se mu smeje, drobna ptičica mu poje, in jablana mu dela prijetno senco. V senci se sladko počiva po dobro končanem delu. —6. „Vrtec.“ 28 19. Večerna molitev. „Nebeški oce ljubi moj, z nebes ozri se name doli, in brani v spanju me nocoj, če sem kaj greha danes storil, otrok prešeren, razuzdan, že sem kaj hudega govoril, odpusti, prosim te skesan. S perutmi rahlo me odeni, moj angel, da bom mirno spal; ponoči zvesto cuj pri meni, da se strahov ne bodem bal. w J. Stritar. Uganke. 1. Dva očeta, dva sinova prinesti tri zajce z lova; vendar ima enega vsak lepo rejenega. Ali je mogoče to? Je, toda povej, kako! 2. Očetov otrok, materin otrok, a vendar ni nobenega človeka sin? Kdo je to? 3. Jaz nosim gospodarja, gospodar pa mene? Kdo sem? 4. Groza, kadar po strehi divjam, v peci prijateljev dosti imam. Pregovori, reki in pametnice. 1. Ljubo doma, kdor ga ima. 2. Lastna koča je več vredna nego tuja palača. 24 3. Zadovoljnost je največja sreča na svetu. 4. Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja. 5. Rana ura — zlata ura. 6. Snaga in red je pol zdravja. 7. Snaga je Rogu draga. 8. Prava snaga ne sega samo do praga. 9. Snažnost in čistost varuje telo, krasi otroka, moža in žen6. 10. Roditelja sta dva, ki jih otrok ima, Roga le enega, ki vekomaj živi; umro ti oče ali mati ali oba, ne trepetaj, saj te Rog pozabil ni. Ivan Tomšič. 11. Materina ljubezen vse premaga. 12. Rog vse vidi, Rog vse ve, greh se delati ne sme. 13. Kdor laže, ta krade. 14. Laž ima kratke noge. 15. Delo beli jelo. 16. Kdor pridno dela, jesti mu diši on zdrav vstane in sladko zaspi. 17. Otroci, ne igrajte se z ognjem! 18. Mala iskra zaneti velik ogenj. 19. Sreče svoje poderuh, kdor je modrim ukom gluh. 25 20. Očeta, mater slušaj rad, da srečen boš, oj deček mlad. 21. Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. 22. Kdor ne dela, naj "tudi ne je. 23. Kdor vedno brez dela pohaja okrog, nihče ga ne mara, ne ljubi ga Bog. 2d. Pridni človek ima kruha, glad. mori samo lenuha. 2G II. Pomlad. a) Vrt. 1. Velika noč. Aleluja! Kristjan, vesel poj: Zveličar je vstal iz groba, želo ostro je smrti vzel, zdaj ne straši nas več trohnoba. Smrtni s telesa otresel je prah, vstal je v veliki svetlobi in slavi; groza obide čuvaje in strah, aleluja Gospodu v višavi! Vstal boš tudi ti, kristjan! Njega vstajenje upanje tvoje; on budil bo, ko napoči dan, v večno življenje verne svoje. Zima beži, prihaja pomlad, novo življenje po zemlji zbuja, cvet vesel!obeta in sad; pojmo veseli: aleluj a J J. S t r i t a r. 2. Aleluja! Velika noč je. Solnce gleda z radostnim svitom z modrega nebes¬ nega svoda na mlado zemljo. 27 Na vrtu sedi vrabček na bezgovi veji, se greje na toplem solnčecu ter pravi: „čimčara, že je zopet za j ara. Letel sem pogledat na polje. Oj, tam je krasno! 0 snegu niti sledu ni več, potočki skačejo in žuborč, zvončki cveto, škrjanci pojo in vetrc veje tako gorko, tako milo, da bi bilo greh, ko bi še spal. Bezeg, nikar ne spi, vstani, že je zopet za jara — čimčara! Bezgova veja sliši vrabčkovo poročilo, se strese od veselja in se nasmeje z zelenim perescem. Spodaj pod bezgom pa dremlje cvetlica marjetica. Vrabčkovo gostolenje jo prebudi. Prestrašena se ogleda in, videč bezeg v pomladni lepoti, se razveseli in hitro odgrne svojo krasno nežno glavico. Nad vrtom se vzdiguje škrjanček in poje, gledajoč njuno veselje: aleluja! Po Vacl. Kosmaku preložil Borodinov. 3. Pomlad. Mlado je nebo se razpelo in jasno ko ribje oko; ščink! ščinkovec ščinka veselo, ko grm zeleni in drevo. Trobentice, zvončke, zlatice čebela obira brenčč; igrajo se v solncu mušice, metulj spreletava se že. Pastirček pri čredi prepeva in uka, pomladi vesel; pred hišo se starček ogreva, kožušek je solncu odpel. 28 Kako je lepo zdaj na sveti, čast pojmo in hvalo Bogu, ki dal nam je spet doživeti to rajsko lepoto — juhu ! J. Stritar. 4. Pomladanska. Burja počiva, megla beži, iva cvetice zlate rodi. Potok po tali zemlji Šumija, v bistrem zrcali solnce igra. Slavec iz gaja pesen glasi, pirne obhaja z družbo gosti. Modra vijola, cvetje lepo krasita polje, dol in goro. Blaga dišava dije povsod, vsa se narava smeje nasprot. Piistimo zide, hitro na plan! žal naj odide, tugo na stran! Dokler leskeče miljeni čas, rože dišeče plčtimo v las! L. Svet 5. Čebele. Nastopila je pomlad. Sneg je skopnel, polja in travniki so ozeleneli, drevje je zacvelo. Takrat se je zbudila nežna čebelica iz zimskega spanja. Zbudila je pa tudi svoje tovarišice rekoč: „Pojdimo gledat, je li 29 še led in sneg na polju/ 1 Ali snega in ledu ni bilo nikjer; zakaj solnce je pripekalo, in povsod je bilo gorko. In čebelice so izlezle iz panja, si umile nežna krilca in zletele prvič v božjo naravo. Najprej so šle k jablani ter jo vprašale: „Ali imaš kaj za naše lačne želodčke? Jablana jim reče: „Ne, nimam še; prišle ste prezgodaj. Moje cvetje še ni raz¬ vito. Pojdite tja doli k črešnji/ 1 In letele so čebelice k črešnji in ji rekle: „črešnja ljuba, ali imaš kaj cvetja za nas? Lačne smo! 11 Črešnja jim reče: „Pridite jutri, danes so moji cvetovi še zaprti; pridite, kadar bom v cvetju! 11 Nato so zletele čebelice k tulipanu, ki je imel velik, lep cvet, a v njem ni bilo niti vonjave, niti sladčice. Čebelice tudi tu niso našle medu. Že so se hotele domov vrniti, ko ugledajo v grmovju lepo, dehtečo cve¬ tico. Bila je ponižna vijolica. Čebelice prileti;, in vijolica jim odpre svojo cvetno čašo. Bila je čaša polna dišav in medu. Napile so se in še domov pri¬ nesle prvega medu, ki so ga nabrale spomladi. Iz „Vrtca“. 6. Trobentici. Trobentaj no, trobentica, pomladi prvi cvet! Rumena kakor zvezdica, trobentaj glasno v svet. Trobentaj A r sej prirodi zdaj, naj brž ozeleni, in zimi, da se skrije naj, tu več je treba ni. Tra-ra, tri-ro, tra-ra, tri-ro! tako trobentaj ti! oznanjaj radost nam novo, ki je srce želi. Ali ne veš, da cvetov sto in sto še v zemlji spi? Trobentaj no, tra-ra. tri-ro! da vsak se prebudi. 30 Tra-ra, tri-ro, tra-ra, tri-ro! trobentaj na ves glas! Bogu trobentaj hvalnico, ki da pomladni kras! A. K. S e ž u n o v. 7. Prva vijolica. ObSla sem vso okolico, V gredico te vsadila bom, da našla bi vijolico — z vodico te pojila bom, Ha, tu je ena; oj, veselje! branila slane te strupene Izpolnjene so moje želje. in toče, da te ne zadene. Dovoli, oj cvetica, mi, Kar si želiš, imela boš, ti prva med sestricami, pa cvela in dehtela boš; izgrebla bom te z gručo celo, domov zdaj urno kar mogoče, skrbno, da te ne bo bolelo. da ti ne škodi solnce vroče. J. Stritar. 8. Tulipan in vijolica. Tulipan je stal blizu vijolice. Nekoč ji reče: „Glej, kako čvrst sem jaz, kako sem lepo rdeč! Jaz sem naj- lepša cvetlica na vrtu! Kakor kralj se bleščim, vsakdo me občuduje. Kako majhna pa si ti proti meni! Kako neočitna je modra barva tvojega cveta ! 11 Vijolica si nobene besedice ni upala odgovoriti ošabnemu tulipanu. Km alu priteče deklica. Ko zagleda cvetlici, hitro zbeži k mični vijolici rekoč: „Res, da je tulipan okrašen z lepšimi barvami, a vonja nima nobenega. Ti pa, ljuba vijolica, nas ne razveseljuješ samo z lepo modro barvo, ampak tudi s svojo prekrasno vonjavo. Nato utrga deklica vijolico, steče k materi in jim prinese dehtečo cvetličico. Mati se je iz srca razveselč. Po nemškem. 31 9. Drevo v cvetu. 10. Vrtec. 32 To v srce me gane in miče močno, o božje stvarjenje, kako si lepo! Iv - Jarnik. 11. Vrt gospoda Mirodolskega. Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega je bilo srčno veselje do narave, do vsega, kar raste in se giblje, veselo svojega življenja. A rad, nad vse rad je imel ptice. — Vrt pred hišo gospoda Mirodolskega je bil zagrajen z živo secjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lisici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini. Na eni strani vrta so bile gredice z navadno zele¬ njavo, kakršne je treba pri hiši. Te gredice so bile obrobljene z vrsto preprostih cvetic, kakršnih je videti na vsakem kmetiškem vrtu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo. Ni jim krajšala kratkega, nedolžnega življenja pohlepna človeška roka. Pred hišo in na drugi strani hiše je bilo samo sadno drevje. Tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vrtu gospoda Mirodolskega. Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rezal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vrt gospoda Mirodolskega je bil pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogovrstnih ptičev. Tu ni bilo skoraj drevesa brez ptičjega gnezda spomladi; in po seči je bilo celo vse živo. Dobro so vedele ne¬ dolžne živalce, da se jim tu ni bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja. Nad njimi je čulo skrbno gospodarjevo oko. 33 Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatje, pobrali jeseni mnogokako vinsko jagodo. A gospod Mirodolski je vse voljno trpel, četudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj. Še splašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako; da je vselej kmalu nazaj priletela lačna druhal. Naravno je torej, da je bilo na gospoda Mirodol- skega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja. Prvi se je spomladi na njegovem vrtu oglašal ščinkovec, ko je bilo še drugod vse tiho in mrtvo. Kosovo petje se je razlegalo poleti z njegovega vrta daleč okrog po vsej dolini. Po J. Stritarju. 12. Ptičje gnezdo. Tiho, tiho, le počasi, da stopinja se ne gldsi! Tam v zatišju grma, glej! v krilu varnem gostih vej, gnezdece drobno je skrito, meni samemu očito. In iz njega, glej, ljubo gleda drobna mi glavica! O ne boj se, drobna ptica! Kaj trepeče ti oko? Kak bi moral človek biti, da bi mogel ti kaliti tiho srečo, ljuba stvar? O ne boj se me nikar! Mila tebi sreča bodi, rod veselo svoj izvodi, da vaš zbor poletni dan v gozdu peval bo glasen! J. Stritar. 3 * 34 13. Škorec. Star gozdar je imel škorca, ki je znal prav raz¬ ločno izgovarjati nekatere besede. Če je vprašal gozdar: „Škorec, kje si? w je odgovoril vselej prav gladko in glasno: „Tukaj sem!' Nobenega ptica gozdar ni imel tako rad kakor škorca. Tudi sosedov Tone se je tega ptiča zelo veselil, zato je pridno zahajal h gozdarju. Nekega dne pride Tone zopet v vas. Gozdarja ni bilo doma. Tone pogleduje po lepem ptiču, ki je skakal po sobi. „Ko bi bil ta ptič moj, si misli deček, „to bi bilo kaj Č Urno stopi za krotkim škorcem, ga ujame in vtakne v žep. Tiho se misli pobrati in odnesti lepega ptiča. Kar stopi gozdar v sobo. Da bi razveselil mladega dečka, pokliče po stari navadi: „Škorec, kje si? a In škorec v dečkovem žepu odgovori prav krepko: „ Tukaj sem! Tako je bila dečkova tatvina odkrita. Gozdar je Toneta hudo pokaral. Za kazen ni smel nikoli več k njemu priti, da bi se veselil učenega škorca. Po K. Schmidu. 14. Dve basni. Mačica: Ptičica na veji, vejici zeleni, pridi malko bliže, malko niže k meni! Pravila ti bodem zanimivo basen: slušaj! Že začetek njen tako je krasen: 35 Ptičica je letala po zelenem logi, gnezdece je spletala - oj. gorje nbogi! Zanka je nastavljena, ptička se je ujela, bila bi zadavljena, da je ni otela mačica usmiljena. Lovec pa se čudil in se togotil je: „Na, ččmu sem se trudil ! 11 Zdaj pa Sele pride, ptička moja, pravo — spusti, da povem ti, k meni se na travo! Ptica: Mačica, poslušaj, Pravijo, da mačica ta je tudi mična — je tako stražila, kakor čudovita — da nobena kračica vendar je resnična: ukradena ni bila. Krač, klobas so spravili Mucka, ni li tudi v shrambo neizmerno, ta močno prijetna? mucko so postavili, A pred vsem opomnim, da jih čuva verno. zdi se mi verjetna. Pod nebo zletela ptička premetena — mucka stran odšla je, vsa osramočena. O. Zupančič. Uganki. 1 . Od znotraj vse življenje ni možiček videl svoje hiše; in vendar vedno v njej tiči: Kako se gospodar ta piše? 3G 2 . Tideti je kakor mačka, ima kremplje kakor mačka, lovi si miši kakor mačka, in vendar le ni mačka. Kaj je to? Pregovori, retei in pametnice. 1. Pomladi, mladosti so enake lastnosti. 2. Jablane, hruške in druge čepe cepi v mladosti za stare zobe. 3. Trdovraten grešnik mora biti, kdor ne ljubi nedolžnih, veselih ptičkov. 4. Nič ni tako skrito, da bi ne bilo kdaj očito. 5. Prilizovalec, zalezovalec. 6. Lastna hvala, cena mala. — Kdor se povišuje, se ponižuje. b) Polje in travnik. 1. Črez noč, črez noč . . . črez noč, črez noč pregrnila travica svet je, črez noč, črez noč na travo se usulo je cvetje. 37 In sapica razkošna hiti po livadi: „Pozdrav, poljub, otroci, od zlate pomladi ! u Veselje, vriše zaraja pred mano, za mano, in z rožami in z deco je polje postlano. O. Zupančič. 2 . Majnikova. Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Zgolevajo ptici, prepevajo ptici: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Fantiči, dekliči, zapojmo kot ptiči: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! A. Funtek. 3. Kralj Solnce in kraljica Pomlad. Nekoč sta kraljevala kralj Solnce in kraljica Po¬ mlad. On je nosil zlato krono, ona pa svetle bisere, in oba sta bila dobra. Takrat se je godilo cveticam na zemlji najbolje. Pomlad jim je dala najlepših oblek, belih, rdečih, višnjevih, rumenih in pisanih. Solnce se je igralo z njimi, ptičice pevke pa so jim pele. Metuljčki so hodili k njim v vas, one pa so se jim gosposki pri¬ klanjale ter jim stregle z medom. Včasi so prišli k njim godci iz tujih dežel in so zasvirali. Bas je godel zum, zum, zum, gosli pa drugače. Nihče ni takrat mislil na smrt. Smrt pa je prišla. V starih knjigah sem bral to le: Tistega dne je prišla čudna pošast, velikanski 38 kosmatinec, rjavodlakež na štirih nogah, z rogovilasto glavo. Debelo je gledala ta pošast s svojimi strašnimi očmi. — Cvetice hi bile rade ušle, pa niso mogle. Pošast je grozovito tulila: „Mu, mu, mu! 1 ' — Kmalu je pokazala hude zobe, iztegnila iz žrela dolg jezik, povohala tu pa tam in začela trgati cvetico za cvetico. To je bila smrt, ki je vzela srečnim cveticam živ¬ ljenje. Pomlad je umrla, in kralj je bil žalosten. Vida. 4. Na poljani. Kakor živi cveti letajo metuljčki po livadi, po zeleni, pod rumenim solncecem Kot bi počivali na grmčh metuljčki, cveti se belijo na zelenih vejicah. Ko so se napili, so se poslovili Kot da prišli bratci bratcev so obiskat, sedli so metuljčki na zelene vejice. Gostoljubno bratci bratcem so postregli: pili so medico iz srebrnih kupičic. in se pošalili: „Kdaj pa vi k nam pridete?" O. Zupančič. 5. Škrjanec. Ko je Zveličar še bival na zemlji, je potoval nekoč s svojimi učenci skozi gozd. Prijeten hlad jih je ob¬ dajal, in drobni pevci so jih razveseljevali s krasnim petjem. Apostolom je bilo tako voljno pri srcu; zdelo se jim je, da so v raju. Potem pridejo na ravno polje. Na nebu ni bilo oblačka; pekoče solnce je sijalo na brazde, ki jih je 39 s težkim plugom delal orač v potu svojega obraza. „Tukaj je prav tužno in žalostno / 1 je dejal sv. Peter. „Lovca v gozdu, pastirja pri potoku razveseljuje ptičev krasni zbor, na vrtu slišiš slavca mili glas, samo mar¬ ljivemu ratarju, ki s težkim plugom obdeluje polje, ne doni nobene pesmi glas na uho. 1 ’ Moleč gre Gospod dalje. Pridejo do orača, ki je bil ravnokar malo postal, da si obriše pot s čela. Znoj mu je kapljal raz obraz na suho grudo in jo malo premočil. In Kristus se pripogne, vzdigne pest rjave prsti, napo¬ jene s kmetičevimi sragami, obrne oči proti nebu in tiho šepeče nekoliko besedi. Nato razprostre, smehljaje se, svojo čudežno pest, in glej! namesto prsti je bila nežna rjava ptičica v roki Gospodovi. Vesela pevka razpne perutnici, se vzdigne v zrak in drobi z višave pesmi mili glas. In više in više se vzdiga v sinje nebo, in daleč na okrog se razlega njeno milo petje. In srca vseh navzočih so bila polna veselja, da zdaj tudi orač lahko dobre volje opravlja svoje delo. Zamaknjeni in molčč so gledali učenci za milim pevcem, ki se je izgubljal v sinje nebo; z njim se je izgubljala tudi pesem, da so jo jedva slišali. „ Tako , 11 je dejal Gospod, poln božje milosti, „odslej bodi ta ptičica ratarju tolažba! Na vse zgodaj, ko pride kmetič na polje, se dvigni njegov tovariš škrjanec izmed brazd in mu prinesi izpod nebeških višav veselo vest, da se tudi njega spominja nebeški Oče, poln tiste lju¬ bezni, ki s sveto svojo roko objema celi svet. Dete brazde, ptičica v revni poljski obleki, bodi med najboljšimi pevci! Najbliže pri nebesih naj hvali in slavi delo, ki je Bogu milo in drago . 11 Po Sv. Čehu. 40 6. Orač. Sključen za plugom stopa orač, hoj za brazdo! voliča priganja; vrana za njim gre kakor berač, črve pobira in se priklanja. Pridno mož obdeluje zemljo, s črtalom reže ji dolgo rano; seme rumeno poseje v njo, setev povlači z zobato brano. Bilka priklije iz plodnih tal, bilka zelena, ki klas bo rodila; če bo dežjd in solnca Bog dal, žetev iz setve bode obila. Ljuba pšeničica, tebe Gospod sam blagoslovil je s svojo desnico; po vsej zemlji človeški rod čisla in ljubi zlato pšenico. J. Stritar. Pred hišo ležal je plug pri plugi; rjav je prvi, svetal je drugi. 7. Pluga. Kako da rja obeh ni snela? Branila menda so pridna dela! M. Vilhar. 8. Cesar Jožef II. pri plugu. Cesar Jožef II. je bil posebno naklonjen prepro¬ stemu kmetiškemu ljudstvu. Pripoveduje se, da je nekoč celo za plug prijel in oral na njivi. To je bilo tako: Leta 1769. meseca avgusta je po¬ toval cesar Jožefih po Moravskem in se je peljal skozi 41 občino Slavikovec. Na njivi ob veliki cesti ugleda kmeta, ki je oral s svojimi konjiči. Cesar ukaže takoj ustaviti kočijo, stopi h kmetu in ga prosi, naj mu dovoli potegniti brazdo. Kmetič se nasmeje neznanemu gospodu ter privoli v prošnjo. Cesar prime za ročici ter gre za plugom. Ker kmet vidi, da gospod ni vajen orati, mu reče, smejoč se: „Kakor vidim, ste sicer imeniten gospod, a orati vendar le ne znate. „1, kajpada ne zna," oglasi se nekdo iz cesarje¬ vega spremstva; „znano je, da cesar ne orje; to ni njegovo vsakdanje opravilo. 41 Ko je kmetič to slišal, se je zelo ustrašil, ker je spoznal, da je cesar sam vodil oralo po njegovi njivi. Pač lahko uganete, otroci, zakaj je cesar to storil in kaj in koga je hotel s tem počastiti. Po „Vrtcu“. 9. Kosec. Prepelica prepeli, ko še ni minila rosa; kosec travico kosi, v solncu se mu sveti kosa. Pot, ki čelo mu rosi, si obriše, koso brusi; kadar se mu dobra zdi, razkoračen jo poskusi. 10 . Seno dišeče grabimo, pa peti ne pozabimo; kaj bi ne bile dobre volje? Tako lepo je ravno polje! Trave bilke padajo, vmes sirotice cvetice; gMvice pokladajo petelinčki in zlatice. Padaj, padaj travica, sivka suho bo hrusthla; pridna naša kravica mleka bo obilo dala. J. Stritar. Seno. Oblački beli plavajo, mušice se zigravajo, kobilica pred nami skače, boji lesene se zobače. 42 Možje seno nakladajo, na vile'ga nabadajo: voliča vprežena stojita - in sladko mrvico drobita. Hladno je, solnce niža se, večernim goram bliža se: voz proti domu se porniče, k molitvi zvon večerni .kliče, J. Stritar. Uganki. 1. Poznam volička, ki gre od doma, pa domov roge moli. 2. Štirje bratje so, ki vedno tekajo drug za drugim in se vendar nikdar ne ujamejo. Kako se imenujejo? Pregovori, reUi in pametnice. 1. Zdaj le hiti vence viti, o mladina, zdaj je čas; majnik ide, zopet pride — a mladost je le enkrat. J. Kruleč. 2. Kar na svetu Sivi, vse kmet prevedi. 3. Kog skrbi za vse. 4. Če bo dežja in solnca Kog dal, žetve iz setve bode obilo. 5. Krez setve ni žetve. 6. Dokler blešči lemež, kmet ni revež. 7. Ključ, ki se vedno rabi, se vedno sveti. 8. Kmet z roko, gospod z glavo. 9. Kmet gospoda redi. 10. Trpljenja pri delu nikdar se ne boj, če tekel bi tudi raz čelo ti znoj; saj, kadar vse delo si vestno končal, gotovo brez skrbi sladko boš zaspal. A. Fin. 48 c) Grozd. 1. V gozdu. Markec in Angelica sta šla, ker so jima mati do¬ volili, vsa vesela v gozd. Angelica ni bila še nikdar poprej v gozdu. Kaj čuda torej, da je zamaknjena strmela v lepo stvarstvo božje! Kako ne bi? Pod nogami mehek, zelen mah, a okoli nje in nad njo zopet vse zeleno! Ponosna drevesa — oj, takih niti na do¬ mačem vrtu ni bilo — so se dvigala v nebo. Skle¬ pajoč svoje košate veje, so delala hladno senčico. Vetrič je zibal veje, da so se globoko priklanjale. „Vidiš, Angelica, vidiš?" je šepetal Markec. „Vidim, Markec, vidim, je rekla Angelica. „Lej, to je smreka, to bukev, to gaber, to jelša . . . ." je razkazoval bratec. „Smreka, bukev, gaber, jelša . . . ." je ponavljala sestrica. „In ti vse to veš, Markec? Oj, Markec, ti si učen! Kar je videla Angelica, to še ni bilo vse; kar je čula, to, to je polnilo srčece z radostjo. Ptičji rod je žgolel sladko pesem med košatimi drevesnimi vejami. In le-ti, oj, le-ti lepo ubrani nežnomili glaski so segali deklici v globino mlade duše. V preprostem navdušenju je rekla bratcu: „Markec, ti znaš plezati; splezaj na drevo, pa vzemi ptičje gnezdece z mladimi ptički vred. Poneseva jih domov in zapreva v kletko, da nama bodo ondi prepevali in vedrili srce/' „Angelica, Angelica/' je dejal bratec, „kaj si želela! Misli si, da bi tebe kdo vzel dragim staršem, pa te od¬ nesel s seboj ter zaprl!“ „Oj, tiho, tiho, Markec/ 1 zaihtela je sestrica, „vem, vem, kaj sem hotela. Nežne ptičice sem hotela vzeti 44 staršem. K »Da, da, in to, Angelica, se ne sine! Ptičice so ubožice, stvari božje so kakor mi/' Šla sta dalje. V ozadju tam je žuborel hladen potoček skozi dobravo. A pred njima se je vrstilo kakor poprej drevo za drevesom, grm za grmom. Povsodi, povsodi so po drevesih pevale drobne ptice. In no tem ali onem deblu je spolznila zdaj pa zdaj vitka veverica. Oj, veverica! Take živalce vitkega trupla, z dlakavimi šopki na ušesih, z dolgim, ometalu podobnim repom, no, take živalce Angelica še svoje žive dni ni videla. Zdajci čuj: pik, pik, pik! . . . Angelica je poslušala, da si še sopsti ni upala. „Kaj pa je to, Markec T' je vprašala naposled bojazljivo. „Lej, Angelica, tako pika žolna." Šla sta dalje. Še marsikaj je videla Angelica, in Markec ji je povedal še to in ono. In deklica je bila vesela. Za tem pa se je nagnilo zlato, čisto solnce k zatonu, in večerni hlad je zavel po zemlji. Še enkrat je zlato solnce poljubilo najvišje vrhove gorh, potem pa se je poslovilo. Tudi Angelica in Markec sta se ločila od lepega gozda. Vesela sta hitela proti ljubemu domu. Markcu so krasile klobuk cvetice, ki jih je v gozdu nabral, f Angelica pa je nesla prelep šopek v rokah — dragi materi v spomin. Po „Yrtcu“. 2. Na vse zgodaj. Na vse zgodaj prišlo „Ljubo, zlato solnce, solnčeče je k meni, kdo pa čaka name? 11 reklo: ..Pojdi z mano, „ Čakaj o te rdeče greva v gozd zeleni! jagodice sameČ 45 „Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček ? 41 „Na zelenem mahu gostoljubni korček ! 44 „Kdo se pogovarjal bo z menoj veselo ? 44 „Aj, studenček smeje se s teboj veselo ! 44 „Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi! „Cicifuj in kuku, ki živč sred vej mi ! 44 „Pa če pride škratec v suknjiči zeleni — in če strah me najde, kdo bo še pri meni ? 44 „Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš ndnje . 44 In sva šla po rožah v gozd, ej na vse zgodaj klanjale se smreke: dobro jutro Bog daj! Vida 3. Kukavica. Ku, ku! Kaj si vendar že tukaj ? O, kukaj, tiča, le kukaj po svoji stari navadi! Saj ni še prave pomladi, dokler ni tvojega čuti glasu. A ko se razlega črez hrib in ravan: ku, ku! ku, ku! vse giblje, poganja in sili na dan: iz jazbine jazbec pogleda zaspan, vesela čebela iz ulja leti, na zvonček, na jaglec, vijolo brenči. Iz skale, z mahom pokrite, vir curlja in Šumija brez miru: na trati vesel odgovarja pastir: ku, ku, ku! ku ! J. Stritar. 46 4. Nezadovoljna kukavica. Ko je Bog ustvaril ptice, je odkazal vsakemu dom. Raci je odkazal vodo, škrjančku polje, lastovici človeško hišo. Vsi so bili zadovoljni s svojim stanovanjem, le kukavica ne. Voda ji je bila premokra, njiva pretrda, drevje prezračno. To je zabolelo Stvarnika. „Sama si poišči stano¬ vanje, kjer ti je ljubo ! 11 ji reče. Odslej si išče kuka¬ vica stanovanja, leta iz dežele v deželo, iz kraja v kraj, pa še ni našla doma, kjer bi ji bilo všeč. Vsako noč spi na drugem drevesu. Jajce znese eno tu, drugo tam; ona ne pozna svojih otrok, in otroci ne poznajo nje. Po nemškem. 5. Slavec. Ko je Bog ustvaril živali, da bi bile človeku priče večne modrosti in dobrote, so si smele izprositi vsaka en dar. Lev je prejel moč nad vse zveri, kača strup v svojo brambo, žlahtni konj brze noge, lisica prekanjenost, orel bistro oko, pav lepo obleko i. t. d. Naposled pri¬ leti drobni slavček pred božji prestol: „Mene ne mika moč, je dejal, „ne lepota, prosim te pa sladkega glasu, da bom izlival čuvstva svojega srca v mile pesemce in vsemu stvarstvu oznanjal tvojo slavo . 11 „Ljubček moj , 11 mu odgovori vsemogočni Stvarnik milostivo, „modro si volil, modreje od vseh drugih stvari. Zato pa ti podarim dar petja, odmev one pesmi, ki jo prepevajo čisti duhovi v mojem svetišču noč in dan . 11 In hvaležen je zletel slavček v gaj, kjer ti prepeva v mičnih spevih slavo Vsemogočnemu. J. Gomilšak. 47 6. Ptica in deček. D. Kdo te, ptiček mali, peti je učil, kje si tako lepe pesemce dobil? Pt. Kdo učil me petja, rad bi, deček, znal? Drobne moje pesmi mi je Stvarnik dal. D. Kje li ta stanuje, da poiščem ga, da enakih pesmi tudi meni da? Pt. V dobrem srcu biva, ljubi deček ti, dobremu otroku pesmi podeli. „Angelcek“. 7. Opomin k petju. Ali slišiš, dete moje, kako v logu slavček mali svoje sladke pesmi poje, Stvarnika časti in hvali? Tudi tebi čista duša v čisti pesmi naj odseva! Večni Oče rad posluša, ko nedolžno dete peva. L. Crn e j. 8. Veverica. Kdo je ne pozna vesele in lahkonoge veverice, one spretne in žive živalce v našem gozdu, ki nikdar ne miruje, ki je vedno pripravljena na dir in skok. Le poglej jo, kako urno skače z veje na vejo, z drevesca na drevo. In veverica s smreke tam se norca dela: „Kumek, kam? Ce moreš, pa ujemi me in v torbi s sabo .u vzenn me! Štiridelna čitanka. II. (XII. 952.) 4 48 A če potekel si za njo — ho, ho! ho, ho! po deblu gor je šinila, med vejami izginila; in zdaj je tu in zdaj je tam, a ti ne veš, ne kod, ne kam! Tako popisuje pesnik veselo skakanje veverice. Veverica je zelo nemirna živalca, nikoli ne more biti dolgo na istem mestu, vsak čas ima drugo opra¬ vilo. Zdaj pripleza doli po deblu, poskoči sem, poskoči tja, povoha to, povoha ono ter se plaho ozira na vse strani. Ako najde lešnik, hitro sede na zadnje noge, privihne dolgi, metlasti, na dvoje razčesani rep, prime s prednjimi nogami lešnik ter ga začne dolbsti in vrteti na vse strani. A to ne traja dolgo. Kmalu ga izpusti in se liže in si umiva lepi kožušček, potlej zopet po¬ pade lešnik in gloda sladko jedrce iz njega. A če le kaj zaškrtne blizu nje, ga vrže proč in kakor blisk šine po smreki v gosto krošnjo. Toda veverica je samo podnevi tako živa in to le o lepem vremenu; o deževju in veliki vročini pa leži mirno v svojem gnezdu. Njena hišica je navadno kje na visokem drevesu med rogovilami, redkokdaj v kakem duplu. Iz vej in mahu je prav umetno spletena in prav ugodno in mehko nastlana. Mlade veverice postanejo prav krotke in domače. Ljudje jih imajo radi v kletkah, ker so snažne in smešne. Po Pourjevi. 49 9. Veverici. Veter lahek je z drevesa stresel oreh bil droban, prišli blizu sta iz lesa veverici v ono stran. Ugledate obe ga kmalu. Menda ju je grudil glad, ker drugače bi ne dalo gristi se za mali sad. Slednjič konec je ne volj e, zgrabili sta ga z zobmi: oreh pa se sam razkolje, prah rjav se zakadi. Vrže vsaka pol lupine jezna izmed zob na tla; izpred druge druga šine v gozd, osramočena vsa. Mnogokrat tako ravnajo strastni med seboj ljudje; jezo in prepir imajo, piškav oreh si dele. Fr. Cimperman. 10. Glas v gozdu. Mali Jurce še ni poznal odmeva, ki človeka opo¬ naša. Nekoč zakliče na travniku: „Hoo, hop! 1 ' Kmalu se mu v bližnjem gozdu tudi oglasi: „Hop, hop ! 41 „Kdo si pa ? 44 Tudi v gozdu reče: „Kdo si pa? Zadrl se je: „Ti si bedak ! 44 — „Bedak, bedak! 4 ’ se mu iz gozda povrne. Na to se je Jurče razsrdil in kričal čini dalje grše besede v gozd. Vse so se mu v odgovor ogla¬ sile. Menil je, da je kak pobalin v gozdu. Leti in pre¬ išče vse kote, da bi ga poplačal; pa ni ga bilo najti. Potem dirja Jurče domov in potoži materi, kako ga je zmerjal hudoben fant, v gozdu skrit. Mati so pa dejali: „Zdaj si jo pač izkupil, zdaj; sam sebe si za¬ tožil. Veš, da nisi nič drugega slišal nego sam svoje besede. 4 * 50 Ali veš, kako si večkrat gledal svojo podobo v vodi? Ravno tako si svoj lastni glas slišal v gozdu. Ko bi bil zaklical odmela/ 1 A. M. Slomšek. 11. Hojka in kostanj. Bilo je rženega cveta. Kostanjevo drevo je cvetlo v največji lepoti. Vse drevo je bilo belo ko sneg; le tu pa tam je kukalo kako zeleno peresce izmed cvetja. Žalostna je stala hojka blizu kostanja in globoko vzdihovala, kadar je veter potegnil po njenih temno¬ zelenih vejah. Dejala je kostanju: „Sosed, kako lep si pač ti! Vsak človek se rad po tebi ozira, tvoje cvetje diši daleč okoli; brez števila čebelic leta po tvojem cvetju in, veselo šumljaje, nabira strdi; tudi ptičica rada na tvojih vejah počiva. Sama lepota in dragota te je; name se nihče ne ozre/ 1 Tako je hojka hvalila kostanj, ker bi bila rada sama bila taka. Nato ji kostanj odvrne: „Sestra, nikar me ne hvali, da sem lepši od tebe: hitro mine rženi cvet. Moje cvetje bo odletelo, tudi poletja bode skoro konec; ljudje me bodo s prekljami otepli, vzeli mi sadje in listje, jesenski vetrovi me bodo otresli. Ves gol bom stal brez cvetja in zelenja; nihče ne bo več maral za me. Ti pa stojiš vedno lepo zeleno oblečena, ravna kot sveča; pozimi in poleti se ne izpremeniš. Daši ne cveteš, je tvoja glava zmeraj opletena s čednim zelenjem, in v trdi zimi prihajajo ljudje radi po tvojega zelenja za božične jaslice, kadar na meni ni več lepote videti. Nikar mi torej ne oponašaj lepote; prav rad bi menjal s teboj. lepo besedo v gozd, bi se bila tudi lepa A. M. Slomšek. 51 Uganki. Kdo zna vse jezike? Živi brez telesa, govori brez jezika, nihče ga ne vidi, a vsakdo ga sliši. Kaj je to? Pregovori, reki in pametniee. 1. Zgodaj pojdi mi na delo, da bo dober uspeh imelo. A zvečer pa zgodaj spanje naj slade ti sladke sanje. A. P in. 2. Slavec je ptica, in ptica je sraka, a slavec prepeva, in sraka le kvakal A. Hribin. 3. Majhen ptiček, toda slaviček. A. Le tam, se naseli, kjer pesmi done. kjer cvetejo rožce in ptički žgole; tam vedno boš našel najboljše ljudi, hudobnim pa petja in cvetja mar ni. A. P in. 5. Boljši tanek mir nego gost prepir. 6. Boljša kratka sprava nego dolga pravda. 7. Boljša je žlica soka v miru nego polna miza jedi v prepiru. 8. Kakršen pozdrav, takšen odzdrav. 9. Vsakemu stanu je dal Bog svojo dobroto, svojo lepoto, veselje kakor žalost; vsak za svoje za¬ hvali Boga in bodi zadovoljen! A. lil. Slomšek. 52 e) Vas. L Naša vas. Stoj č na holmu hiše tri, pod holmom potok čist šumi, in ribice tam plavajo, po vodi se zigravajo. Orehov, jablan, hrušek, sliv ob kočah je do samih njiv; precvetajo, dišč spomlad, jesen rodč okrogel sad. A v senci drevja sadnega,, pod brambo krova hladnega v vročini skače kup otrok, ki golih glav so, bosih nog. Nad njimi ptičice pojo in gnezda si skrivaj pleto: pomladi tam se veselč, drugam jeseni odletč. Za kočo vsako je uljnjak, šumi od zlate zore v mrak; čebele pridno letajo, medu ljudem obetajo. Razgled je s holma lep takb, da vabi srce in oko: tam gore so, a tod polj 6, in travniki tam zelenč. B8 Po gorah cerkve so okrog, moleče k nebu v sinji lok; a vsaka ima zvon glasan, ki poje, ko se bliža dan. Minilo že je nekaj let, kar šel sem s holma v beli svet; a vtisnil se mi je v spomin do črne jame globočin. Fr. Levstik. 2. Prvič pri sv. maši. a. Na poti v cerkev. „Tinček, Tinček, meni pa so mati obljubili, da pojdem kmalu k sveti maši/ 4 pravi Mihec nekega dne sosedovemu Tinčku. V nedeljo zjutraj pride Tinček gledat Mihca. Ves je bil izpremenjen. Kakor da bi ga bil vzel iz škatlice, tak je bil danes naš Mihec. Novo izlikano srajco je imel, nove hlače platnenice, nov telovnik; kaj bi rekel — vse novo! In kako čisto je danes Mihec umit! Druge- krati so morali mati vselej Mihcu zapretiti, da se mu bodo ušesa z repo zarastla, če se ne bo dal umiti. Danes pa tega ni bilo treba. Mihec se je dal mateii potrpežljivo umiti, kakor so sami hoteli. Potem so ga pa še počesali. Babica so rekli: .,Mihec, nikoli še nisi bil tako brdak kakor danes! 44 In kako moško se drži! Tinčka jedva pogleda. Drži se pokoncu, kakor da bi imel kol v hrbtu. Zdaj pa zdaj mu uidejo oči nehote doli, da bi videl, kako se mu obleka podaje, in večkrat se mu tudi glava zasuče, da bi videl, kakšen je od zadaj. Ustnice pa mu lezejo 54 neprenehoma vsaksebi — na smeli. Kar samo se mn je smejalo lice! C as je bilo iti. Mihec steče skozi vrata in gre pred vsemi drugimi. A mati ga pokličejo nazaj ter mu dadb še vse polno naukov, kako se mora vesti in kako moliti, da ga ho Bog imel rad. Kjer Mihec med potjo doteče kakega človeka, mu reče: „Jaz pa grem k sv. maši ! 41 Zdaj premišljuje, kakšna je cerkev. Ni še videl nikoli nobene. Pravili so mu doma, da je v cerkvi vse polno svetnikov, da je zelo lepo, vse zlato in srebrno, vse v luccak kakor v ne¬ besih . . . Mihec misli in misli, ali nikakor mu nece in nece v glavo, kakšna da je cerkev. Pridejo iz gozda na piano. Cerkev se pokaže. Mihec se kar ustavi in ostrmi, ko vidi tako veliko hišo. „Kaj pa je tisto, ki je tako visoko ? 41 vpraša Mihec mater. Mati mu razlože, da je to zvonik, kjer visč zvonovi. — Zdaj zapojo zvonovi. Kar od veselja bi poskakoval Mihec, ko bi se ne sramoval ljudi. Pridejo k cerkvi. Mihec zre le na zvonik in po¬ sluša zvonove, ki tako lepo pojo. Zagleda iabolko vrhu zvonika. Zlato je in sveti se kakor solnce. Kdo je neki zanesel to jabolko gori na vrh? si misli. Tudi on bi rad splezal gori k tistemu jabolku in bi gledal na okoli. Vse ga veseli, vse mu je novo. b. V cerkvi. Tako je zamaknjen, da ga morajo mati kar s silo vleči v cerkev. — V cerkvi je. Mati ga prekrižajo na čelo, a Mihec ima že po vsej cerkvi oči. Vse je v lučcah, vse se blesti, da Mihcu kar oči jemlje. Sam ne ve, kaj bi najprej gledal. Ko bi imel 55 sto oči, bi jih bilo še premalo. Mati mu dado molek v roke, a kaj je Mihcu zdaj molka mar! Izpusti ga na tla, in mati ga morajo pobrati. Srečno ga pri¬ peljejo mati do klopi ter ga spravijo vanjo. A Mihec neče sesti. Vzpne se pokoncu, kolikor more, da bi bolje videl. Z očmi pride do sv. Petra, ki je bil izsekan iz belega marmora. „Mati, mati, kdo je pa tisti, ki ima tako velike ključe v rokah ? u izpregovori Mihec skoro na glas. Mati mu hitro pritisnejo roko na usta rekoč: „Tiho bodi, tiho, ali ne veš, da se v cerkvi ne sme govo¬ riti ?“ Potem pa mu prišepnejo: „To je sveti Peter, ki nebesa odpira s ključi. Le lepo moli, pa jih tudi tebi odpre. “ Mihec pregleduje zdaj od vseh strani sv. Petra, kakšen je. Vsako gubo vidi na njegovem licu. Opazuje ga, če je kaj hud, če se kaj jezno drži, ali če je prijazen. Premišljuje, bi li hotel njemu od¬ preti nebesa, ako bi ga prav lepo poprosil. Mihec začne sam pri sebi premišljevati, kako bi prosil sv. Petra, da ga vzame v nebesa. Začel je moliti. Maša se prične. Orgle zapoj o, in pevci in pevke se oglasč. Mihec si je kar ušesa mašil in poskušal, kako se sliši, če zatisne samo eno uho, ali pa, če za¬ tisne obe ter ju zopet odmaši. Mati ga opomnijo, naj moli. Mihec začne zopet moliti, a ne gre mu, oči ga zopet zapeljejo. Zdaj zagleda smejočega se angela, zdaj zopet Boga očeta z veliko kroglo v roki. Po maši pa Mihec ni vedel, kaj bi mater najprej vprašal. „Mati, ali v nebesih tudi tako lepo godejo kakor v cerkvi ? u izpregovori Mihec že na cerkvenem pragu. „Seveda, in še lepše ! u rečejo mati. Domov pa Mihec ne gre več tako hitro. Vedno ječi: „Počakajte, počakajte / 1 in toži, da ga črevelj B6 žuli, da je lažen, žejen in vedi si ga Bog, kaj še vse. Mihec ni nikoli pozabil, kako je bilo, ko je bil prvič pri sv. maši in ko je videl prvič cerkev. Po „Vrtcu“. 3. Zvon na poti. Otrok je bil, ki nikdar ni v nedeljo bodil k maši, in kadar zval je zvon ljudi, tedaj je bil na paši. Dč mati mu: „Pozivlje zvon v cerkveni hram glasno te, in če ne pojdeš, v hipu on bo prišel jezen pote. u Nato otrok: „Kako le bi prikimal zvon po mene? In že, kot šel iz šole bi, na trate gre zelene. Ne klenka, klenka v linah zvon, plašili pač so mati! A strah in groza! — zadaj on črez njive kolovrati. Otrok od straha samega ihteč kot v sanjah bega, da hudi zvon ne vzame ga in da ne skrije v se ga. črez polje, trate in stezč, črez hrib in cesto belo hiti, beži, kot veter gre v cerkveni hram, v kapelo. 57 In kadar na gospodov dan zvon zopet se razlega tedaj ne čaka, da črez plan prišel bi spet po njega. Po Goetheju — A. Funt ek. 4. Veseli otroci. „Nosili smo še suknjiče / 4 tako so začeli pripove¬ dovati stari dedec svojim vnukom, ki so se bili pod lipo zbrali okrog njih in pazljivo poslušali, „a zabavali smo se vendar in veseli smo bili dan na dan. Dobili smo igračo, naj si je bilo karkoli. Zbrali smo se na kaki zeleni grivi; ondi smo skakali, rajali, vriskali, nabirali cvetic, spletali vence i. t. d. Iger smo poznali čuda mnogo. Zdaj smo se lovili, zdaj se šli „zlate barvice 44 ali „zlate cimbare 44 igrat, zdaj smo se zopet spomnili, da so take igre preotročje za nas ter začeli posnemati one igre, ki smo jih videli igrati odraslo mladino, kakor „od cilja do cilja , „trdni most 44 i. t. d.; ali pa je zvil ta ali oni iz kakih cunj žogo, da smo jo metali sem ter tja, dokler se ni razbila. In peli smo tudi, peli preproste, otročje pesemce, a vendar se nam je zdelo, da je naše petje najlepše, najblagoglasnejše. Tako je bilo po ves dan. Na večer pa smo zaigrali „kolo 44 , dali drug drugemu v roko „zadnjo 44 ter odšli vsak na svoj dom. Drugega dne smo se zbrali pod kozolcem, kjer so nam oče napravili lepo ujčkalico, ter pometali tla s svojimi suknjicami. In ko smo se tega naveličali, smo šli v naj večji prah, merit ga. A to delo je bilo zaradi tega neprijetno, ker smo si umazali in uprašili pri njem svoje suknjiče. Nam se to sicer ni zdelo nič 58 hudega, a mati so zvečer drugače govorili. Kako li? Oj, tako skrivnostno, da drug drugemu nismo hoteli povedati. Samo Stekljev Franek nam je nekega dne, ves objokan, pravil, da ne bo nikoli več meril prahu, ker so ga mati sinoči, ko je prišel s prašno suknjico domov, sprejeli neprijazno, s šibo v roki. Smejali smo se mu sicer, a marsikateri je bil med nami, ki mu je vest očitala, češ: kaj se boš smejal, ni li tudi tebe oni dan nekaj takega doletelo? Po Podtrojiškem. 5. Božji volek. čurimuri, božji volek, božji volek moj, zleti, zleti in pokaži, kje je domek tvoj! Z roke dečkove je božji volek odletel, pa na polja pisani je cvetki obsedel. čurimuri, božji volek, tam je domek tvoj, zdaj pa zleti in pokaži, kje je domek moj! Poletel je božji volek k solncu pod nebo — Dolgo je za njim strmelo dečkovo oko. 0. Zupančič. 6. Miško in vrabci. Miško je bil malopriden deček, ki je rad lovil vrabce. Nekega dne jih ujame toliko, da ni vedel, kam z njimi. Ne premišlja dolgo; vrabce dene v klobuk ter hitro z njim na glavo. Ko se je vračal domov, ga sreča popotnik ter ga prijazno pozdravi. Ali naš Miško gre dalje, kakor da bi ne bil slišal popotnika. Popotnik, to videč, si misli: „To so pač čudni ljudje; če jih pozdraviš, so gluhi in ti ne odzdravijo / 1 59 Malo potem srečata malopridnega dečka gospod župan in občinski pisar. Tudi teh Miško ni pozdravil. Župan se razjezi ter zapove pisarju, naj stopi za Miškom in naj ga opomni vljudnosti. Pisar to stori, ali Miško ne zine niti besedice. Pisar tebi nič meni nič stopi k Mišku, mu potegne klobuk z glave in — vrabci veseli zletč. Pisar, župan in drugi ljudje, ki so to videli, so se iz vsega grla smejali in dali malopridnežu ime: Vrabčev Miško. Od tega časa pravijo ljudje o vsakomer, ki ne pozdravlja starejših od sebe, da ima vrabca pod klobukom. Po nemškem. 7. Lastovkam. Lastovke, oj, Bog vas sprimi, ko po dolgi, ostri zimi priletele ste nazaj v mirni naš planinski raj! Vč pomladi ste znanilke, dobre sreče ste nosilke, kjer svoj dom postavite, blagost tja pripravite. Gostoljuben strop je moj: gnezda svoja nanj pripnite, tu valite, tu gojite srečonosni zarod svoj. Skrbno jaz vam branil bom nežni rod in mali dom. Tu nikdo se vas ne takne, in mladičev vam nikdo z roko kruto ne izmakne, — čuval jaz jih bom zvesto. S. Gregorčič. 60 8. Vprašanje solnčecu. Kje, solnčece moje, domovje je tvoje, kam poj deš o mraku nocoj? „Črez sinje vodice na zlate stopnice tja v grad bom poplavalo svoj. Pa kje ta tvoj grad je? Mar tudi ves zlat je? In posteljca, kakšna je ta? „Moj grad za gorami, cuj, biseri sami — in posteljca vsa iz zlata/ Pa kdo te uspava, kdo se poigrava s teboj, kadar dolgčas ti je? „Aj, -zvezdice takrat prišetajo vsakrat, ce noc je, ce dolgčas mi je/ 1 Pa nimaš je majke . . . ? Kdo pravi ti bajke? In vence, — kdo spleta za te? „Ves svet mi je majka, ves svet mi je bajka, in rože so moje sestri/ 4 Vida. 61 9. Na večer. Po vasi je polegel mir. Le tu pa tam še sediš po klopicah pred hišami sosedje in sosede, razgovarjajoč se o tem in onem, veseleč se prekrasnega vremena. Okoli njih pa skačejo urni otroci, popraševaje o tem in onem ter radovaje se po svoje. Za prvim mrakom zavije zemljo skoraj temna noč v svoje krilo. A gori na nebu zaiskrava zvezda za zvezdo prav kakor v jutranjem solncu za kapljo kaplja. Krasno je tako z zvezdami posuto, milo nebo. Zdi se nam, kakor da bi rosile te drobne nebesne hčerke srečo in blagoslov božji doli na mlado zemljo. Zdaj pa zdaj se utrne katera. Še en svetel sled za njo in — ni je veČ na širnem nebu. Res prelep večer! Zal, da se ga ne moremo rado vati dalje. Ura bije devet, pol deset. Tiha noč, otroci ljubi, nas vabi k pokoju. Se enkrat čujmo mili slavčev glas! Virček nam zažubori še enkrat glasno med cvetjem, in lahen vetrič nam zaveje v slovo: Lahko noč! M - Podtrojiški. 10. Oltar. Vsako jasno noč sveč gori tisoč: zvezde zlate svetijo, angelci jih netijo. Glej, nebo takrat pač oltar je zlat! V lučih sije božji stol, z njega gleda Bog nizdol. Kakšen božji čar, kolik jasen žar! . . . Stvarnika proslavlja svet, Stvarnik blagoslavlja svet. Rahel dih igra; to je spev neba, angelci prepevajo luči zlate sevajo! G2 Pač nebo takrat res oltar je zlat, in pobožno vsaka stvar zre na božji ta oltar. A. Funtek. 11. Sv. Rešnje Telo. Praznik Rešnjega Telesa, praznik lep praznujemo; srca in oči v nebesa k Bogu povzdigujemo. Svet je cerkev neizmerna danes, nebo za strop ima; danes pod nebom družba verna hvali in časti Boga. Danes pod milim nebom maše po vsej zemlji se pojo: danes naravnost prošnje naše pred Boga v nebo gredo. Zvonček poje, pokleknimo, kristijani, vsi lepo in hvaležno počastimo sveto blaženo Telo. J. Stritar. Uganke. 1. Kam gre tisti, ki je prišel v sredo vasi? 2. Kdo kliče, pa ne sliši, žaluje, pa ne občuti, druge v cerkev vabi, sam pa ne gre? B. Ena sama sveča vsemu svetu zadostuje. 4. Y zemljo gleda, v nebo vpije; krščen je, pa nima duše. 63 Pregovori, reki in pametnice. 1. Vsaka ptica rada leti tja, kjer se je izvalila. 2. Kdor uboga rad in moli, nog ne pozabi ga nikoli. 3. Najlepša cvetica, kar svet jih ima, je čiMa nedolžnost v globini srca. 4. Vljudnost je ljudem in Bogu mila. Štiridelna čitanka. II. (XII. 952 .) 5 III. Poletje. a) 1ST a vrtu. 1. Črešnje. Na pašniku, kjer je Mihec pasel teleta, je stala crešnja belica. Ravno so se črešnje začele rdečiti. Ne¬ kega dne vidijo oče, da se Mihec poželjivo steguje po črešnji, in mu rečejo: „Bog varuj, Mihec, da bi tiste crešnje zobal: zbolel bi, morda še umrl, ker niso zrele; saj so še skoraj vse zelene ! 41 Mihca pa vendar premaga izkušnjava. Ko oce od¬ idejo, se brž približa crešnji ter jo ogleduje od vseh strani, če bi bilo mogoče priti na njo. Mihec je znal plezati po drevesih kakor maček. — Poskusi torej svojo urnost in gibčnost. Posreči se mu, takoj je na črešnji. Sladke res še niso, a vendar so boljše nego nič. Saj oče ne bodo vedeli, da jih je zobal, in teleta so se tudi rada pasla. Mihec zoblje na vso moč. Ko se je dobro nazobal, spleza počasi z drevesa. — Kje so teleta? Ni jih. Bila so v sosedovem ovsu. Hitro jih zavrne, misleč si, da ga izvestno ni nihče videl na črešnji. Prižene domov. V želodcu mu ni bilo nič kaj prav. Sedejo k južini, a Mihcu se danes ne ljubi jesti. „Ali ne greš južinat, Mihec ? 44 ga vprašajo mati. 65 „Nisem nič lačen,“ reče Mihee tiho, da ga je bilo jedva slišati. „Si pa že tiste nezrele črešnje zobal ! w rečejo oče. „Le zoblji jih, le; te bodo že izučile! 44 „Mati, bolan sem/ 4 pravi Mihec, ves solzen, črez nekaj časa. „Trebuh me boli. 44 „Prav ti je, zakaj pa ne slušaš, 44 rečejo oče in gredd iz sobe. Mati napi-avijo Mihcu postelj pri peči. Vedno hujše mu je. Strašno ga vije. Mihec se premetuje z ene strani na drugo, vstane ter zopet leže, sključi se ter zopet zravna, a vse nič ne pomaga. „Mati, ali Bog tudi ve, da sem bil danes na črešnji? 44 vpraša Mihec. „0 ve, ve! Karkoli delaš, za vse Bog ve. On ve tudi, če pustiš teleta v sosedov oves! 44 mu rečejo mati. Mihcu prihaja vroče: „Kaj poreče Bog, si misli. „če umrjem danes, ko sem tako slabo pasel! Izvestno me ne bo hotel v nebesa! 44 Mihec začne Boga prositi, naj mu odpusti, nikdar več ne bo kaj takega storil. V tem stopijo oče zopet v sobo. „Kod si pa danes teleta pasel, da so tako sita? vprašajo oče z resnim glasom. Mihcu se dozdeva, da tudi oče in mati vse vesta, kar je on napačnega storil. „V sosedov oves so mi ušla, 44 pravi Mihec žalostno. „Danes te ne kaznjujem/ 4 pravijo oče, ,,ker ti je Bog sam naložil kazen. Ali misliš, da je potem vse dobro, če te jaz in mati ne vidiva? Ali ne veš, da te Bog vidi? Mihcu je drugi dan že odleglo, in kmalu je toliko okreval, da je zopet pasel teleta. Odsihdob je Mihec tako dobro pasel, da je bilo veselje. Oče in mati sta ga zopet rada imela. Po „Vrtcu“. 66 2. Prvo jabolko. Dete. O, glejte, kako se lepo žaril Zdaj bo se vendar utrgati smelo: kadar bo rdeče kakor kri, dejali ste, mama, tedaj bo zrelo. Mati. Res jabolko to žari se lepo, a lepše žari se še lice tvoje; o, da bi se vedno žarilo tako, presrčno dete, veselje moje! Dete. Pustite, naj si utrgam ga sam, kako sem velik, mama, le glejte! lahko ga dosežem, — že ga imam; jaz pol ga nojem, vi pol ga imejte. Mati. Lepo, moj sinek, lepo je to, da z materjo svojo ga češ deliti; Bog daj ti, da bi v življenju tako dosegel vse, kar srce želi ti. J. Stritar. S. Bezeg. Oče in sin sta na vrtu in trebita sadno drevje. Med sadnim drevjem je rastel tudi velik bezeg, in sin pravi očetu: „Posekajva ta bezeg, da bo sadno drevje bolj rastlo! Čemu je ta grm tukaj ?“ Oče odmajajo z glavo in pravijo: „Bog varuj, da bi bezeg posekala! To drevesce raste prav pohlevno, in če tudi ne rodi sadja kakor sadno drevje, nam vendar koristi njegovo listje in cvetje, njegove ja¬ gode in njegov les. Neki zdravnik je rekel: „Kadar greš mimo bezga, se mu odkrij!" Hotel je menda reči: Varuj ga, ker ti veliko koristi! Zelena kožica, ki jo ima bezeg znotraj, in mlado listje ti pomaga, kadar te glava boli, če si ga polagaš na čelo. Bezgovo cvetje daje dober čaj za take bolezni, ki prihajajo od prehlajenja, ker se po njem človek spoti. Mlado bezgovo cvetje je, ocvrto z jajci, dobra jed. Iz bezgovih jagod izžemamo sok, ki je dobro zdra¬ vilo v mnogih boleznih. S sokom iz bezgovih jagod rdečijo vino. Nekateri izdelujejo iz bezgovih jagod prav dobro pijačo. „Nisem vedel , u pravi sin, „da je bezeg tako koristno drevesce; odslej ga bom bolj čislal in skrbel, da bo prav lepo rastlo/ A. M. Slomšek. 4. Cvetice. Bogoljub se ustavi na vrtu pred rožnim grmom in reče svojim sestricam: „Pač je roža najlepša cvetica! Marica ga zavrne: „ Lilij a je prav tako lepa kakor roža. Meni te dve cvetici najbolj ugajata; vse druge so malo vredne . u Anica pa reče: „Kaj še! Vijolice so najlepše! Ali jih nismo spomladi najrajši trgali? Mati, ki so slišali ta razgovor, reko: „ Vse tri cve¬ tice, ki se o njih pogovarjate, so lepe podobe poniž¬ nosti; bela lilija je podoba nedolžnosti, rdeča roža pa nas spominja srčne dobrote ter nam pravi: srce vaše naj plamti od ljubezni do predobrega nebeškega Očeta. 1 ' Po nemškem. 68 5. Zajec. V zelnik je hodil zajec na zelje; praznika ni se hal, niti nedelje. Kmetic ga nekdaj v zelniku ugleda, ravno ko mlado glcivo objeda. Hudega noče sedaj mu storiti, le ga pokara, več ne hoditi. Zajec ne sluša tega svarila, škoda čimdalje večja je bila. Drugič grozi mu kmetič ostreje, puško pokaže mu izza meje. Zajec ne neha delati škode, misli: „ Odpuščal vedno mi bode.“ Tretjič za mejo kmetič ga čaka, zajec predrzno v zelnik priskaka. Poči zdaj puška, zajec naš pade, ker ni opustil grešne navade. Brat mu pa reče izza grmiča: „Mar bi bil pustil zelje kmetiča.“ Fr. S. Cimperman. 6. Lišček. Ko je ljubi Bog ustvaril ptičice, jim je dal noge, da lahko skačejo, peruti, da lahko letajo, in kljunček, da lahko zobljejo. Ko so bile že vse ptičice ustvar¬ jene, so se zbrale okoli Njega, in Bog je vzel skledico z različnimi barvami ter je vsaki ptičici pobarval perje. Na vrsto pride golob in dobi višnjevkast vrat in rdečkaste peruti z dvema črnima pasovoma poprek. Kanarčku je dal Bog lepo rumeno peije, a pastiričico je pobarval s sivo, pepelasto barvo ter ji dal na perut¬ nice po dva bela pasova. Vsaka ptičica je dobila lepo perje, kakršno se ji naj¬ bolj podaje. Samo ena se ni hotela gnesti med toliko množico ptic ter je ostala nekoliko bolj zadi. Ta ptičica je bila ■— lišček. Naposled pride tudi on k Stvarniku, ali Bog ni imel več barv; vse skledice so bile že prazne. Ubogi lišček se je bridko jokal, ker ni imel tako lepo pisanega perja, kakor so ga imele druge ptičice. Bogu se je milo storilo in reče mu: „Potolaži se! V vsaki skledici je še ostalo nekaj barve; to barvo hočem s čopičem pobrati in pobarvati tudi tvoje perje / 1 Bog je storil, kakor je rekel, in pobarval liščku perje nekoliko rdeče, nekoliko rumeno, nekoliko črno in tudi nekoliko zeleno. Tako je dobil lišček med vsemi ptičicami najlepšo, prav svatovsko obleko. Celo in grlo ima rdeče kakor skr lat. teme in tilnik črn in svetel kakor žamet, hrbet rjavkast, trebuh belkast, peruti rumenopasaste in rep črn. To je liščku zelo ugajalo in zahvalil je ljubega Boga, da ga je ustvaril tako lepega. J. T o m š i č. 7. Penice. Mati so sedeli z malim Matej čkom na vrtu pri mizi. Mati so šivali, Matej ček pa je jedel mleko, ki je bil vanje nadrobil kruha. Zdajci zagleda Matej ček ptička, velikega kakor vrabec ali mnogo lepšega. Ptiček priskaklja po zemlji blizu mize in gleda, kje bi dobil kaj za kljunček. 70 „Glejte, glejte, mamica/' reče Matej ček, „to ni vrabec! Kako lepo perje ima na grlti in spodaj na trupu! Na glavici ima pa črno kapico/ Mati pogledajo ptička in rečejo: „To je lepa penica! Vrzi ji malo drobtinic, pa previdno, da je ne splašiš. Matejček ji vrže nekaj drobtinic. Penica pobere drobtino in zleti med drevj e. „Boji se," reče Matejček, „saj bi lahko snela drobtinice tudi tukaj/' A penica se ni bala. Kmalu priskaklja zopet a ne sama. Za njo priskaklja pet ptičkov, nekoliko manjših od nje, in ne tako lepo barvanih. Bile so male penice, ki so se izpeljale pred kratkim. Starka se je upala po drobtinico prav do mize, mladiči so pa ostali dalje v kraj kakor mladi otročiči, ki se sramujejo neznanih ljudi. Stara penica pobere drobtinico, priskaklja k naj¬ bližjemu mladiču in mu jo dene v kljunček. Pink! je zavpila, kakor da bi rekla: „Le pridite z menoj, kar najdemo, je vse naše!" Mladiči so skakljali sicer sem ter tja, a do mize si niso upali. Starka se pa ni bala; pobirala je drobtinice in jih nosila mladičem v kljunčke. „Prej daje mladičem nego sebi," reče Matejček, „samo njim nosi, sama ne vzame ne drobtinice." „Bode že zanjo tudi še kaj ostalo, odgovorč mati, „za mladiče skrbi kakor skrbna mati za svoje otroke." „Ali ti ptički nimajo očeta?" vpraša Matejček. „Ne vem," rečejo mati. „Morebiti ga je snedel kak velik ptič, mačka ali kaka druga zver. Mali ptički imajo mnogo sovražnikov." „Revčki! tako lepi so, nikomur ne škodujejo, pa imajo tudi sovražnike!" rekel je Matejček. 71 „ Naj hujše je/' pravijo mati, „da imajo ptički največ sovražnikov med nerazumnimi in hudobnimi otroki. Taki hudobneži lazijo po drevju in jemljejo ptičkom gnezda/ „To je grdo/ 1 pravi Matejček, „tega bi ne storil nikdar." Ko pridejo zvečer oče domov, jim pravi Matejček vesel, da je videl penice in jih krmil. Češka čitanka. 8. Gad in belouška. Gad je bil žejen in je šel k studencu pit: belouška mu pa vodo prepove. Dolgo se prepirata in besedita, oba se vnameta in si za črez tri dni napovesta boj. Žabe, belouški gorke, gredo gada podpihovat in mu obljubijo svojo pomoč. Zdaj se sprimeta in se hudo bojujeta; žabe priskačejo ter po svoji šegi regljaje pomagajo. Gad zmaga v boju in potlej krega žabe, da mu niso pomagale, kakor so mu obljubile: ali odgovorč mu: „Saj smo pomagale; naša navada je namreč samo z glasom pomagati in ne drugače." & r ° Fr. Metelko. 9. Deček in metulj. Metuljček mili, neznokrili, reci, ob čem živiš, da le po zraku vedno frliš? Metulj. Vonj cvetični, solnčni žar hrana moja je vsekdar. Deček bi ga rad ujel, metulj pa je proseče del: 72 „ Ljubi deček moj, nikari! Naj igram se v solnčnem žari! Saj ko zajde za gore, ležal bodem mrtev že.“ W. Hey. — A. Funtek. 10. Deklica in kresnica. 0 kresu je sedela zvečer v mraku pestunja Marijana na vrtu; kazala je mladi deklici Naniki zvezde, ki so ravno zabrlele na jasnem nebu. Nagloma uide Nanika pestunji in zdirja za svetlo stvarco, ki leta okrog, bledo svetec se, dokler je ne ujame in ne prinese Marijani pokazat. Nato gresta v sobo; zakaj postalo je hladno. Pri luči hoče Nanika pogledati lepo stvarco, ki jo je ujela. Ko pa odpre svojo pest, glej! lazi ji majhna muha po dlani. Zamrzi ji in vrže jo stran. Marijana pa pouči Naniko, da je to kresnica, ki se v temi sveti, pri luči pa otemni. Po Slomšku. 11. Kres. Visok smo zakurili kres, najvišji v našem je okraji; kdor hoče, pa naj skače črez, sede mi gledamo ga raji. Oj kresna noč, prijazna noč, najlepša ti si v dolgem leti, na jasnem nebu zvezd tisoč prijazno tihi zemlji sveti. Cuj, božji volek se glasi, kresnica sveti v rosni travi; prijetno tudi zadoni zbor žabji večkrat ti v daljavi. 73 Uživajmo Upi, srečni čas, Mladost slovo bo skoro vzela; oh, skoro pride zimski mraz, in starost pride nevesela. J. Stritar. 12. Modrijan in seljak. Po poti pride moder človek in zagleda težaka, ki koplje. Zakliče mu: „Pomozi ti Bog! Sili truden ? 41 In videč, da pridno dela, mu reče: „Počij malo ! 44 „Aj,- gospod !‘ 4 mu reče seljak, „rad bi počival, ali oni, čigar je zemlja, ne pusti, da bi počival . 44 „Pa kaj! Ali ni to tvoja zemlja ? 44 „Ne, gospod, nego tuja; za mezdo delam, ker • • 1 • d nimam svoje zemlje. „Siromak, koliko pa imaš plače na dan ? 44 „Samo dvajsetico . 44 „Pa li moreš živeti ob eni dvajsetici ? 44 „Moram, ako bi tudi ne hotel; z enim delom one dvajsetice vračam dolgove, drugega dajem na posodo, s tretjim pa hranim sebe in ženo. Modrijan se začudi, kako je to, in ker ne more razumeti, vpraša Seljaka: „Povej mi, kako je to ? 44 „Za Boga, tako: dolgove vračam, ker hranim očeta in mater; na posodo dajem, ker hranim dva sina, da bodeta tudi ona mene prehranila v starosti; tretji del pa mora hraniti mene in ženo . 44 Po nemškem. Uganke. 1. Kdaj so črešnje najboljše? 2. Na eni nogi stoji, v glavi ima srce. Kaj je to? 3. Nima krampa, ne motike, vender koplje brez spotike. 4. Črn ko kovač, orje ko orač, pa ni kovač in ne orač. 74 Pregovori, reki in pametnice. 1. Prepovedan sad ima čudno slast. 2. Lastna škoda ga izuči, komur povedati ni. S. Kdor s svojimi starši lepo ravna,, časno in večno srečo ima. 4. Prečudne in skrivne so božje reči, človeku presoditi možno jih ni. Slomšek. 5. Bog vse modro ustvaril je, naj ga vse stvari časte. 6. Ponižnost, nedolžnost, dobrota srca med vsem ti bogastvom pač največ velja. 7. Kdor ne posluša, ta naj izkuša. 8. Kdor svojih želj ne premaguje, sam sebi smrtno sulico kuje. 9. Bog nikogar ne pozabi. 10. Bog še nikoli ni zamudil ničesar. 11. Kjer se mnogo govori, tam je mnogo tudi laži. 12. Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša. 13. Vsaka živalca ljubi zlato svobodo. 14. Ki zlato vse svetlo. 15. Zunaj lepota, znotraj praznota. 16. Kakor se drugim posojuje, tako se zopet po- vračuje. 17. Kdor pridno dela in lakomen ni, lahko brez vsega bogastva živi. 75 b) Na polju. 1. Žitno klasje. Kmet je šel s svojim sinom Andrejčkom na polje gledat, ali je žito že dozorelo. — „Oče, kako pa je to, vpraša Andrejček, „da se nekatero klasje pri¬ pogiba tako nizko k tlom, nekatero pa se drži tako lepo pokoncn ? Ali klasje, ki se pripogiba, ni nič prida ?“ Oče utrgajo dvoje klasov ter rečejo: „Glej! ta klas, ki je bil ponižno pripognjen, je poln najlepšega zrnja; ta pa, ki se je držal ošabno pokoncu, je ves snetljiv u m prazen. Po nemškem. 2 . Žetev. 1 . Bilo je krasnega poletnega popoldne. Nebo je bilo modro ko najkrasnejša spominščica z zlatim solnčecem na licu. Klaski na polju so bili polni veselja. Vsi so zamenjali svojo zeleno suknjico z zlatim oblačilcem. VČasi so klanjali svoje glavice drug k drugemu, kakor da bi si kaj posebnega šepetali na uho. Tu pa tam se je spenjal po klaskih bujni slak, podoben veselemu dečku, kadar pleza na hruško ali na črešnjo; veselo je kimal s svojimi belimi zvončki divjemu maku, ki je rdel na solnem „Ne bomo več dolgo tukaj, 4< so dejali klaski. „Zrastli smo in dozoreli in storili vse, kar nam je bilo storiti, čas je, da nas spravijo, preden pride dež. Tako so kramljali, sklanjali glavice drug k drugemu in se po¬ ljub o vali, kakor se poljubujejo bratje in sestre med seboj. — 76 „Pojdite žet, pojdite žet/' se je zaslišalo v teni na meji. „Alia, ali slišite? prepelica že kliče ženjice," so de¬ jali klaski. „Imaš li mnogo zrnec?’' je vprašal klasek svo¬ jega soseda. „Imam, a ti?" odvrnil mn je ta. „Jaz tudi." „Pet penez, pet penez," je zapela zopet prepeličica, kakor da ju je poslušala. Prepeličje klicanje „pojdite žet' se je slišalo na daleč in široko. Slišal ga je tudi gospodar onega polja in dejal: „Prepelica že zove ženjice na žetev; čas je, da jih dobim." 2 . Nu, dokler je gospodar po vasi iskal ženjic, je prišlo na polje mnogo ženjcev brez njegovega znanja. Niso imeli ne kos, ne srpov, pa so vendar prišli na žetev, in veselo so donele njih pesemce v daljavo. „Oho, poglejte no vendar, gospodje vrabci so naj- px - vi, so se smejali klaski. „To so modre glavice! Imajo tako izvežban sluh, da na uro daleč slišijo prepeličji glas, kadar jih kliče na dobro kosilce. Le berite, saj imate kaj in najejte se do sitega! so pristavili veselo. Hm, pa jih ni bilo treba prositi! Niso izmed onih, ki se sramujejo. Pobirali so najslajša zrnca in jih naglo pospravljali v svoj lačni želodček. „Živ, živ, kumica!" je dejal eden izmed vrabcev, „poglej no, kdo pa tu k nam prihaja?" „Živ, živ," ji odgovori ta-le, „to pa je miška." In res, ne daleč od ondod se je od meje bližala poljska miška. Tudi ona je šla na žetev, dokler je bilo še kaj žita. 77 Prepeličica je pa še vedno klicala: „Pojdite žet, pojdite žet! in prišlo je na polje novih ženjcev in ženjic od vseh strani. Z ene strani so prišli strnadi z rume¬ nimi predpasniki, z druge golobčki z belimi pečicami na glavi in doli po ramenih. „Vrku, vrku, saj smo tn! ‘ so se oglašale golobice. In krika in petja ni bilo ne konca, ne kraja. „Zdi se nam, da slavite danes vi žetev, gospodar bo pa jutri paberkoval/' so govorili klaski. „ Vsako zrnce mu plačamo spomladi, ko bomo po¬ birali gosenice, z obrestmi/' so obetali ptički. 3 . Drugega dne je bilo na polju zopet vse živo. Ve¬ sele pesemce in govori so se razlegali daleč na okoli. Vendar zdaj so bile ondi ženjice s srpi in kosci s kosami. Strnadi in vrabčki, ti ženjci brez srpov in kos, so samo od daleč pokukavali in vzdihovali: „Skoda, škoda, klaski dragi, da se že selite, imeli smo pri vas zlate ure." „Zdaj vas pa, klaski, odpeljem domov na skedenj!“ je vesel dejal gospodar. In potegnili so konji, in klaski so se odpeljali. Potem pa je bilo polje prazno. Le tu pa tam je ležal na zemlji še kak klasek; bil je izmed tistih, ki so se pri slovesu zakesnili. Prišli so pa otročiči, borni in siromašni, in dejali: „Mili klaski, kako ste dobri, da ste tu ostali! Boste nam dali zrnca za hlebček! Pripognili so se k vsakemu klasku, napravili iz njih velik šopek in ga odnesli radostni domov. Z njimi so paberkovali na polju tudi vrabci, strnadi in golobi, pa tudi sladkosneda poljska miška. 78 In ko je kilo na polju pozobano tudi zadnje zrnce, so dohajale le kavke in vrane, iskale črvov in bramorjev in kričale: „Kra, kra, kra, ide zima zla! t- Vilma Sokolova — preložil — 3. Ženjice. Dozorela je pšenica, trudno kima klas težak; urno sukaj srp, ženjica, snope povezuj, možak! Prepelica pedpedika, vabi družbico mlado; kam se slednjič skrila bo? Poludne je zazvonilo, zdaj sklenimo vsi roke! Dekla nese nam kosilo, pouzijmo ga sede! Potlej njega zahvalimo, ki je tak dobrotnik nam! Za poletje nam in zimo z vrhom polni žitni hram. J. Stritar. 4. Rženi klas. Ko je hodil ljubi Bog se po zemlji, je bilo polje mnogo bolj rodovitno, nego je dandanes. Klasje je bilo tako dolgo kakor bilka, od vrha do tal je rastlo samo zrnje. Toda ljudje niso čislali tega božjega bla¬ goslova. Prevzeli so se. Nekega dne gre žena s svojim sinom mimo njive, na kateri je rastla rž. Sinček pade v blato in se umaže. Mati izrujejo na njivi pest najlepših klasov in očistijo z njimi sinu obleko. Gospod Bog je šel ravno mimo in je videl, kaj se je zgodilo. Nevoljen reče: „Odslej naj ne zraste na rženi bilki noben klas več! Ljudje niso vredni božjih darov!" Ko to ljudje slišijo, padejo pred Gospoda na kolena in ga prosijo, naj pusti vsaj nekaj klasja na bilkah, ako ne zaradi njih samih, pa vsaj zaradi nedolžnih kur, ki bi morale sicer poginiti od lakote. 79 Gospod Bog se jih usmili in usliši prošnjo. Od tedaj-raste na bilkah klasje le zgoraj. Narodna basen. o. Ujeti vrabec. Ho, ho! No, vrabec, dober dan! Kosmata kapa, zdaj si ugnan! Ne vidiš? V izbo si zaprt! Le sili venkaj v senčni vrt! Iz kota letaj naglo v kot, po oknih tolci tam in tod! Ce kljun razbiješ in glavo, prišel si vendar mi v roko! Poslušaj me, predrzni ptič! Gospod, sem jaz, ti nisi nič, če tudi vrabcem slavno znan ključar si bil in sam župan! Z udarcem prvim te zdrobim! Koga zato se kaj bojim? Oskubem te, zavijem vrat, ker ti si stare mere tat! Ne veš, kako si črešnje kral, po zrelem prosu ščebetal? In če pokličem: „Kužek, na G željan je tvojega mesa. A če usmiljen biti čem, nožiče primem in odprem, ter z njimi — nič ne bodi hud! — ostrižem repek in perut! Aha, za stari potlej greh skakucaj le prašan po tleh: pod mizo pojdeš in pod klop, dokler ne sne te mačji zob. — Štiridelna čitanka. II (XII. 9.12.) 6 80 Kako ta stvar se tebi zdi? A človek sem, ne boj se ti! Zatorej svobodo ti dam, da bodeš vedno pomnil sam in vrabcem vsem oznanjal rad, da svoboda je zlat zaklad. Dovolj po sobi sem lovil, dovolj te plašil in podil; spet okno ti odpiram zdaj, le smukni hitro v zelen gaj! Fr. Levstik (svob. po Burgerju). 6. Prepelica. „Ped pedi“ in „ped pedi sem se s polja ti glasi. Prepelica tako poje, ker ima mladice svoje; otročičem pa veli: „Ne preganjajte me vi! 4 ’ „Ped pedi a in „ped pedi sem se s polja ti glasi. Prepelica milo prosi, ko mladičem jesti nosi: „Ped pedi 44 in „ped pedi , 4 kosec, čuvaj gnezdo mi! „Ped pedi 4 ’ in „ped pedi” sem se s polja ti glasi. Prepelica, plaha ptica, pravi: „Ljuba mi ženjica, ko prižela boš do me, pusti moje gnezdece. 4 ’ „Ped pedi 4 ’ in „ped pedi 4 ' sem se s polja ti glasi. Le-tako pastirjem pravi, ki pašo tam po dobravi: „ Glejte, da živinica v deteljo ne bo ušla! 4 ’ „Ped pedi 44 in „ped pedi 44 , to se vsaki dan glasi. Novo jutro ko napoči, in celo še v tihi noči, ko nam tisoč zvezd blesti, slišim glasni „ped pedi ! 44 Al. K. S ež uno v. 81 7 . Solnce in veter. Svoje dni sta se izkušala solnce in veter, kateri bi bil močnejši. Dogovorita se, da zmaga tisti, ki prisili po¬ potnika, da sleče plašč. Veter začne hudo pihati, zdolec (vzhodnik) in krivec (zahodnik) se stepeta ter napravita dež in točo, da bi primorala popotnika, sleči plašč. Ali popotnik, ves moker, trepeče od mraza, trdno drži za plašč in se zavija vanj. Veter potihne, vreme se zvedri in solnce se pri¬ kaže. Prav prijazno upira žarke popotniku v hrbet. Toplota raste, sapa se greje bolj in bolj. Kmalu je po¬ potniku plašč pretopel. Vrže ga z rame, pogrne na tla in leže v senco počivat. Solnce se nasmeje vetru, ker ga je tako lahko pre¬ moglo. P° Ezopu. 8. Mak. O. Zupančič. 6 * 9. Oblaka. Dva oblaka, rodna brata, sina sinjega morjA, srečala sta se visoko nad vršinami gor A. „Kam si kanil, bratec beli?’ „„ Onkraj gore glej polj A, glej gorice vinorodne, moje čakajo rosč. Ti ? 44 44 — „Glej doli tu pod nama krasen svet in jasen cvet! Tja ponesem v krilu črnem bliska žar in toče led. £t O. Zupančič. 10. Solnce in dež. „Da bi pač vedno sijalo solnce /‘ so rekli otroci materi, ko je bil viharen, deževen dan. Ta želja se jim je kmalu začela izpolnjevati. Ves mesec se ni pokazala nobena meglica na nebu. Dolga in huda suša je nare¬ dila dosti škode na polju. Na vrtu so zvenele vse cvetice in zelišča; lan, ki so se ga deklice že tako veselile, je bil jedva za prst visok. „Ali zdaj vidite/’ pravijo mati svojim otrokom, „da je dež ravno tako potreben kakor solnce ? 44 Učite pa se iz te modre božje naprave tudi te tolažljive resnice, da bi za nas ljudi ne bilo dobro, ako bi imeli samo jasne in vesele dneve. Tudi oblačni dnevi, nad¬ loge in težave, morajo včasi na nas priti, da ostanemo dobri in pobožni ljudje. A. M. Slomšek. 83 11. Mavrica. Biserna lestva se spenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol; angeli hodijo gor in pa dol, zlate škropilnice v rokah držč, zemljo prežejno hlad 6 in p oj 6. Gori na stolu pa Večni sedi, kapljici vsaki on srečo deli : pade na polje — rodi zelenjad, kane na drevje — obilen da sad, kaplja na njivi — da žito zlato, kaplja na trti pa — vince sladko: sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški vrtnar. S. Gregorčič. 12 Nevihta. Mihec v kratkem času, kar je bil pastir, še ni doživel nobene nevihte. Nekega dne je bilo posebno vroče in soparno. Teličkom se nič kaj ne ljubi pasti; samo po malem mulijo travico, kakor da bi jo pokušali. Kar se pri- podč črni oblaki izza gora; postajajo vedno večji in večji, zakrijejo nebo, in stemni se. Mihca obide strah in groza. Strašno grmenje se zasliši. „Bog se krega, kaj bo neki ? u premišljuje Mihec. Kaj se je morda zameril Bogu, da se krega? Teleta je bil res pustil v sosedov oves, a to je bilo že davno, . . . drugega se ne ve več spominjati. V oblaku začne vršeti. Se enkrat se zabliska in s lno zagrmi, potem pa se usuje debela toča Mihcu na glavo. Mihec ima nov klobuk. 84 Oj ti toča, ti! Zdaj ga bo pa vsega stolkla. Kaj stori Mihec? Klobuk v nedra, pa v tek, kar ga neso noge. Toča mu bobka na glavo kakor pesek; a kaj stori to, da bo le klobuk cel. Kakor strela iz jasnega neba buti Mihec, ves zasopel, v hišo. Med tem je toča po¬ nehala in se izpremenila v dež. „Kje imaš pa klobuk, ali si ga izgubil?" ga vpra¬ šajo mati. Mihec počasi izvleče klobuk popolnoma suh iz neder. „Pojdi sem, pojdi, Mihec! Bom pogledal, če ti je toča naredila kako luknjo v glavo , 41 pravi hlapec in se posmehuje Mihcu. Mihca je bilo sram, v tla gleda, praska se za ušesi ter si mane nos in oči. „Nic naj te ne bo sram, Mihec, da se ti je klobuka zdelo škoda! Kaj se mu boste smejali, ki nič ne veste! Mihec je že mož. Ze zdaj kaže, da ne bo vsega sproti snedel kakor čmrlj. Mihec bode znal štediti. Le tako dalje, Mihec, pa se bodeva rada imela! Ker si se tako obnesel, kupim ti kaj lepega za kolače, kadar pojdem na semenj ’. 44 Tako so dejali Mihčev oče. Ponoči pa se je Mihcu vso noč sanjalo, kaj mu bodo oče prinesli za kolače. Po , Vrteu‘\ 13. O nevihti. Zanesi nam, zanesi, Bog, otmi nas rev, otrni nadlog! Grozi sovražnica srdita, v oblakov sivih plašč zavita; beseda njena — grom rohneč, in nje pogled je — blisk goreč. 85 Besede grom in blisk očesa nebesa in zemljo pretresa. Pod plaščem nosi bič prikrit, oj, bič iz zrn ledenih zvit! Gorje, če jezna ga zavzdigne, če z njim po polju plodnem švigne! Gorje! Glej ! tam na polju setev mlada, živilo naše, naša nada, pod težo sklonjeno drevo, glej, nežni cvet na mladem vrti, ognjeni sok na vinski trti plaho ozira se v nebo in vse se vije, vse trepeče, boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi Bog, otmi nas rev, otmi nadlog! Oh, saj te kličemo Očeta, čuj prošnjo siromaka-kmeta, sprejmi naš jok in vzdih in stok, ne uniči žuljev pridnih rok! Ti migni — blisku žar se upihne, le prst zavzdigni —• grom potihne, le včli — bič se razdrobi, le žčli — led se raztopi, in roka, ki je prej grozila, bo blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi, Bog, otmi nas rev, otmi natlog! S. Gregorčič. 86 Uganke. 1. Vidiš me, ko solnce sije, ni me, ko oblak ga skrije; kratka, ko polddn zvoni, dolga sem, ko se mrači. J. Stritar. 2. Cesto me pričakujejo in prosijo; a jedva se pri¬ kažem, rse beži. Kdo sem? 3. Kdaj dva dni dežuje? 4. Brez rok, brez nog, pa vrata odpira. Kaj je to? v 5. Švigam tukaj, svetim tam, gorje pa, ako pridem kam. 6. Lepa sem in krasna; poleti me vidiš, pozimi nikoli, in dasi sem lepa in krasna, me vendar ne moreš prijeti. Kdo sem? 7. Nihče me ne vidi, ali vsakdo me sliši; mojega tovariša pa vsakdo lahko vidi, a nihče ga ne sliši. Kdo sva? 8. Vse pomete okoli hiše in vse zastonj. Kdo je to? Pregovori, reki in pametnice. 1. Visoko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima močan ti glas. 2. Saj kasni srebro ti, kaj kasni zlato, če nosiš pokoncu le prazno glavo. 3. V resnici, žetev, čas si zlat, ko trud donosa tolik sad. Srce naj moje se raduje, saj zdaj plačilni dan praznuie. Fr. Krek. 4. Bog ne plačuje vsako soboto. Bog ima polne roke. 87 5. Ako Bog hoče, bodeš iz plevela čel stoteren sad. 6. Blagost pride le od zgoraj. 7. Kdor božjega daru ne spoštuje, tega šiba božja kaznjuje. 8 . Povračaj hudo z dobrim! 9. Bobra mati prava sreča so otrok; jih spoštovati, je zapovedal sam Bog. 10. Kar se večkrat s hudim ne zgodi, to se z dobrim pogostoma stori. A M. Slomšek. 11. Klepa se več opravi nego izgrda. 12. Lepa beseda najde lepo mesto. 13. Človek, dokler ne čuti, ne verjame. 14. Janezek se ne preobrne, dokler se v jamo ne zvrne. 13. Iz oblaka blagost pride, dež izide, iz oblaka, v strah sosesk, udari tresk. 16. Bež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti. A M. Slomšek. 17. Tudi nadloga je od Boga. 18. Le ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imamo, to On nam vse da. A. M. Slomšek. 19. Človek kaže v mladosti, kar hoče biti v starčsti. 20. Rano začne žgati, komur je kopriva mati. 88 c) V gozdu in pri potoku. 1. Po jagode. Jagode so zrele že, hej, sedaj pa le po nje! Mi fantiči, vč dekleta, to je paČ ponosna četa! Košek nosi vsakdo v roki, s koškom stopa v gozd široki — Jagode so zrele že, hej, sedaj pa le po nje! Pač, gozdič, nas rad imaš, ker nam to in ono daš! Koj spomladi daš nam ptice, daš nam ptice in cvetice: jagod zrelih v senci gosti daješ nam poleti dosti — pač, gozdič, nas rad imaš, ker nam to in ono daš! Jagode so žlahten sad, le hitimo v gozd jih brat! Slabše sami pozobljimo, lepše s sabo ponesimo. Oče, mati jih veseli za darilce bodo vzeli. Jagode so žlahten sad, le hitimo vsi jih brat! A. Funtek. 89 2. Jagodov cvet in solnčni žarki. Jagodov cvet, ki je stal blizu potoka, ugleda v vodi svoj obraz in se ga silno razveseli. Lepo okroglo lice in rumeni čop na čelu se mu zdita kaj krasna. „Kako lepa stvar sem ! 41 zakliče in se ogleduje od vseh strani ter zadovoljno kima, sam sebi se čudeč. Kar zapazi na oni strani potoka vilo, ki je poprej ni videl. Vila povzdigne karajoče prst in reče: „Samemu sebi se čuditi, ne vem, je li to lepo ? 44 Jagodov cvet se prestraši, noge se mu ušibč in v trepetu mu beli listi odletč z glave. Najhitreje kar more, smukne v grmovje; sram ga je. To vidijo solnčni žarki z neba in se spustč v go¬ ščavo. Cvet se ne more nikamor skriti pred njimi. Oni pa mu kličejo: „Prepozno te je sram ! 44 In temna rdečica oblije poprej bledi jagodov cvet; osramočen povesi oči ter pripogne do tal v zeleni plašč zavito glavo. Nikdar ne bodo jagode pozabile, da so bile gizdav cvet. Vsaka prikriva svoje zagorelo obličje in se še vedno sramuje pred solnčnim pogledom. Po L. Pesjakovi. 3. Strupene jagode. Janezek najde v gozdu grmič z lepimi črnimi jago¬ dami. „To so lepe črešnje , 44 si misli. Utrga jagodo in jo pozoblje. Ker se mu je zdela sladka in dobra, jih pozoblje še več. Pa kmalu čuti, da mu ni dobro. V vlavi se mu zavrti, pred očmi mu je nekako temno, da prav ne vidi, in ves je omamljen. 90 To namreč niso bile črešnje, ampak strupene jagode. Iztežka je domov prilezel. Doma pove odkritosrčno, kje je bil in kaj je storil. Urno mu dado toliko mlačnega mleka in sirotke piti, da je hudo bljuval; glavo pa mu umivajo z mrzlo vodo. Komaj je ušel smrti; le počasi je ozdravel. A. M. Slomšek. 4. Breza in hrast. Breza, breza tankolaska, kdo lase ti razčesava, da tak lepo ti stojč? Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav? Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako? Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov ? — Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči, o polnoči. 0. Zupančič. 5. Življenje v gozdu. Kako prijetno je v gozdu, vtem veličastnem vrtu! Uho ti razveseljuje prijetno šumenje gostih vej in petje krilatih pevcev. Tu priskaklja iz goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, pink u ; tam prileti taščica, bega sem ter tja, kima z glavo in perutmi ter peva „vuit ček ček ; penica ji odgovarja od druge strani „čak, čak luit ; in vmes se glasč še drugi raznoteri glasovi. In kako se vse to lepo ujema, kako prijetno razveseljuje srce! Po bližnji smreki pa razposajena ve¬ verica kaže svojo prečudno izurjenost. Glej, kaj bi bil kmalu pozabil! Nikar se ne srdi, ti ponosni zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim; razveseljeval 91 si me že večkrat s svojim možatim vedenjem. Vselej sem se razveselil, ko sem nad seboj zaslišal tvoj „klof, klof" in ugledal zgodaj pri delu marljivega gozdarja. Veste li, kdo je ta gozdar? Dobro, zlatokrili detel je to! Le poglejte ga, lepo gozdarsko obleko ima, rdečo kapico in zeleno, z zlatom pretkano snknjico. Ta se mu kaj lepo podaje. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno in krepko ter ima trdne kite, kljun je raven in močen, noge so žilave in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari dre¬ vesa, in vendar ga ni poštenjaka nad niega. Živi samo o škodljivih Črvih in bubah; zato ga vsaj ne grajajmo, plačila mu tako nihče ne da. On je kaj priden in dober gozdar; dostikrat dela brez prenehljaja ves dan ter kljuje in kljuje, kjer čuti, da se je vgnezdil škodljiv mrčes. In kako je izurjen! Najprej potrka nekolikokrat na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega takoj spozna, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Na črvivo deblo sede in začne po njem kljuvati s težkim svojim kljunom. Pre¬ bivalci debla begajo, vsi prestrašeni, dol in gor, da bi našli kak izhod. Detel dela na svojo roko, nima no¬ benega pomočnika; skrbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu mrčes ne uide. Kaj smešno je gledati, kako leta od luknje do luknje, da vsakega zasači. In gorje mrčesu, ki mu pride pod ostri kljun — po njem je. Fr. Marn. 92 6. Spoznavanje Boga. Kdo je naučil ptičice peti? Kdo jih navadil brzo leteti? Kdo dal je jelenu hitre noge, da tja po planini po bliskovo gi-e? Kdo da vetrovom močno pihhti? Kdo reče burji silno vihrati? Kdo tiho zimo nam pripelja? Kdo toplo leto zopet nam da? Kdo reče vrelcem nežno šumeti? hitrim potokom po bregih dreti? Kdo goni reke, velike vodč, kdo jih izliva v strašno morjč? Kdo daje solncu svetlo sijati? Kdo ukaže zvezdam lepo migljati? Kdo je olepšal jasno nebo? Zemljo po¬ grnil kdo je tako? Kdo je nebo nad nami okrožil? Hišico polžku kdo je naložil? Kdo li naučil pajka je presti, pridno čebelo strdi pa nanesti? Kdo, dete mlado, te je ustvaril? Kdo ti telo in dušo podaril? Kdo ti da kruha, kdo ti da piti? Kdo ti da zdravja se veseliti? Vsegamogočni blisk in grom daja, da se nebo in zemlja zamaja: On, ki grom, bliske v rokah ima, On tudi dežka zemlji rad da. Vse to je ustvaril Bog ljubeznivi, ki vsem vam je oče predobrotljivi; On naše duše k sebi bo vzel, ko bode truplo v grobu pepel. A. M. Slomšek. 7. Lovčev raj. Zeleni gozd je lovčev raj, raj krasen ves je gozd, frčč tam ptice s kraja v krai in hvalijo svoj gozd. 93 Studenec iz skalin kipi, vrvra tja v temni gozd, po drevju listje, čuj, šumi, šumi, vrši ves gozd. Oj ptičji glas, oj šum vodč, in tvoj šepet, oj gozd! to dviga lovčevo srce, da ljubi tebe, gozd! J. Cimperman. 8. Oba junaka! „Kako si spehan, bled in plah! Kaj ti je, TonČe ? 11 — „Oče, strah'/" — „Kje pa si bil, otrok, govori !“— „Tam, veste, v našem bregu gori. Rdeče jagode sem bral; kar se prikaže mi žival, rjava zgoraj, spodaj bela, pa kakor človek je sedela! — ,„Ušesa dolga ?“ — „Da, tako/’ — „Oči debele!“ — „Pa kako! Jaz gledam, kar pokima z glavo, pa skoči / 1 — „N&d te ? 11 — „Ne, v goščavo . u „Oba junaka! hajd nazaj ! 11 — „ Jaz pravim, medved bil je, kaj ?“ „Da, dolgouhi in rjavi, ki se mu tudi — zajec pravi/’ J. Stritar. 94 9. O zviti lisici. Lovec si je ujel in ukrotil mlado lisico. Pustil jo je, da je prosto hodila po vsem dvorišču. Ni trajalo dolgo, in lovec je zapazil, da njegovi lisicici kaj dobro diši kuretina. Odslej jo pusti le podnevi okoli hoditi, ponoči jo pa priklene na verigo. Zdaj pa sosedje začno tožiti, da jim nekaj hodi perutnino klat. Kdo drug bi to delal nego lisica? A lovčeva lisica je bila crez noč prikleniena, in pri lovcu nekaj časa ni več zmanjkalo nobene kokoši. Zato so mislili, da hodi kuna ali pa dehor davit kuretino po sosednih dvoriščih. Sosedje so odslej še bolj pazili na predrznega tatu. Nekoč zapazi bližnji sosed o mesečini lisico, ki se je pritihotapila na njegovo dvorišče. Ko so jo podili, jo je urno pobrisala na lovčevo dvorišče. Lovec tega neče verjeti: prepričati se mora sam. Neko noč se skrije in pazi na svojo lisičico. Do pol¬ noči je bilo vse v najlepšem redu; a kmalu potem vidi lovec, kako si lisica sname ovratnik z glave ter gre k sosedovim kokošim v vas. Zjutraj pred dnevom pa zopet pride, si natakne ovratnik črez glavo ter leže, kakor da bi bila najnedolžnejša stvar na zemlji. čudeč se, opazuje lovec lisičino zvijačo. Takoj ko se zdani, ji nategne ovratnik tako tesno, da ni mogla nikoli več na krvavo delo. Kokoši so imele odslej mir pred to grdo ponočno vlačugo. Po „Vrtcu“. 10. Lisica in kozel. Tja v rupo globoko lisica je pala in v vodi do grla v strahčh je brozgdla. Rogat tudi kozel iz hoste pripiše, ga žeja trpinči, vodč si poišče. 95 Lisica vesela brž kozla pozdravi: „Ta voda je zdrava! tt prijazno mu pravi. „Do grla sem sita, tako sem jo pila; poskoči sem k meni, ti bode teknila.“ Rad kozel je slušal in v rupo je skočil. Napil se je vode, da skoro bi počil. „Kako pa zdaj bova prilezla iz jame? ubogi kozliček lisici povzame. „Lahk6 je pač temu, se nama ni bati; poslušaj le mene, znam dobro skak&ti. „Na tvoja rogova bom spretno stopila, pa hitro ko ptica iz jame skočila. Potem bom pomoči še tebi isk&la, pastirja bom semkaj po tebe posl&la/ 1 Besedam lisičjim res kozel verjame, nastavi rogove, da skoči iz jame. A njene pomoči zastonj nričakuie, nad zvito lisico zelo se huduje. Ko ne bi pastirček bil slišal ga vpiti, še danes bi kozel utegnil tam biti. P. Gros. 11. Lakomni pes. Pes izmakne kos mesa, z njim črez vodo se poda, in ko črčznjo gre, seveda sebe tudi v njej ugleda. Kakor on, taiste glave, iste barve in postave, kakor on, sestradan ves, takšen plava v vodi pes. štiridelna čitanka. II. (XII. 952 .) 7 96 Ali kar največ velja: v gobcu nese kos mesa! „0j ti bratec v vodi cisti, kaj, če meni kosec tisti dal bi, da imel bi dva? u To si pravi v mislih Muren, a potem po mesu uren plane, da enkrat vesel kosov dveh bi se najel. — Kaj bi dalje še povedal? To samo, da željno gledal Muren je na sred valov, kjer je izginil kos — njegov! Ti pa, dragi moj tovariš, pazi, da se ne prevariš, kadar ni zadosti to ti, kar ti daje Bog dobrotni. A. Funtek. 12. Pozabljeni pevci. „Kje pa so tisti pozabljeni pevci T' bodete vprašali. Le počakajte! Na občinskem pašniku je velika mlaka; tam na¬ pajajo pastirji svojo živinico. Tu, v tej mlaki, ljubi moji, tu so vam pozabljeni pevci. Kolikokrat ste že slišali njihovo petje, a malo ste ga cenili. C ujmo torej veličastne — žabje pesmi! V žabjem zboru nastane, preden začno svojo pe- semco, tišina, da bi se miška ne slišala. Kar povpraša krepak moški glas: „Kaj bi jele, kaj, kaj ? u Nekoliko časa je zopet vse tiho, kakor da bi se žabe posvetovale, kako sladčico bi si izbrale za večerjo. A posvetovanje je kmalu končano; kar se oglasi drug 97 glas in odgovori za vse: ,,Grah bi jele, grah bi jele, grah, grah! Temu pritrdi tudi tretji glas ter pravi prav odločno in trdo: „Grrali, grrah!“ Zopet za trenotek vse molči; a na hip zagrmi enoglasno iz vseh grl: „Le ga, le ga, le ga, le ga!' 4 In ta „le ga u se ponavlja z jezičnostjo in trdovratnostjo, da jo moraš občudovati. Naposled ves zbor utihne. Ali le za malo časa. Prvi pevec ponovi vprašanje in dobi znani odgovor, kojemu zopet neutrudno pritrjuje ves zbor. In tako gre dalje brez konca in kraja. Pa pravite, da to ni nič? Raca na vodi, ali ni to prekrasna pesemca ? „ Vrtec". 13. Ribica. Ribica, ribica, mala stvar, le ne popadi trnka nikar! Hitro se v vrat ti zasadi; bolelo bi te, pritekla bi kri. Ali ne vidiš dečka tam? Ribica, urno splavaj drugam! Zdi se drugače ribici mladi, gleda samo po tolsti vadi. Misli, da z vrvco deček ta ondi na bregu se le igra. Zdaj priplava, zine močno — ribica, zdaj te boli hudo. W. Hey. — A. Funtek. 14. Draga kamena. Preprost kmetič pride po opravkih v hišo bogatega trgovca. Ni bilo ravno zgodaj, pa gospod je bil šele vstal in seje umival. Prijazno reče trgovec kmetiču: 7 * 98 „Oče, le sedite na ta-le stol in počakajte, da se umijem, potem se kaj pomeniva." Kmetic sede in ogleduje prstane, M jih je bil gospod snel s prstov in položil na mizo. Dva prstana sta mu posebno bodla v oči, ker sta bila jako lepa in sta se zelo lesketala. Kmetic reče: „Milostivi gospod, ne zamerite, da vas vprašam, koliko veljata ta dva lepa prstana? 41 Gospod odgovori: „Saj mi ne bodete verjeli, če vam tudi povem. Oba veljata tisoč kron. 44 Kmetic se začudi in pravi: „Hm, lepi denarci! Saj ni toliko zlata, pa toliko veljata! Gospod pa odvrne: „Res ni toliko zlata, pa dragi so oni-le kamenci, ki so vdelani v prstana; to so žlahtni kameni, zato se tako svetijo. 44 Kmetic pravi: „No, no, to pa že verjamem; saj sem že vcasi slišal, da so taki kameni zelo dragi. Pa, milostivi gospod, povejte mi še, koliko dobička vam pa neso ti-le žlahtni kameni na leto? 44 Gospod se nasmeje in pravi: „E, kakšni ste vendar, ko mislite, da mi mo¬ rajo kaj dobička donašati! Prstane nataknem na prste, da se z njimi ponašam, kadar grem med ljudi. 44 Kmetic pa pristavi: „Tudi jaz imam doma dva kamena, a ta mi prinašata vsako leto čistega dobička tisoč kron, dasi ne veljata oba več nego 50 kron. 44 Gospod se začudi in vpraša: „Oho, kako je to mogoče? 44 Zdaj se na kmetič nasmeje in reče: „Prav lahko — moja dva kamena sta mlinska kamena. 44 J. Cigler. 15. Malin. Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top. Žito vozi kmet skoz duri, pek pa dobro peč zakuri! 99 Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top ! Moko v vreče zdaj denite, kruh, kolače nam pecite! Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! A. Funtek. Uganke. 1. Kdaj kolo v mlinu samo teče? 2. Kdo ob enem laže in resnieo govori? 3. Kakor slavček noč in dan prepevam, pa me vsak črti, če le zazevam. Kdo sem? Pregovori, reki in jiametnice. 1. Otrok, ki svoje roditelje ljubi, se veseli, če jim veselje naredi. 2. Lepota oslepi. — Lepota sveta je nedolžnost srca. 3. Nezgoda je že zdramila marsikoga. 4. Škoda modri. 5. Ako se kmet po lovu klati, v kratkem drugim mlati. 6. Poslednja lisičja zvijača je, ko se iztegne. 7. Lisica se dlake iznebi, ne pa zvijače. 8. Lisica na videz spi, da kuro ulovi. 9. Ne bodi ponosen na svoje telo in njega čarobno lepoto; le hip zadostuje, in tvoje telo te vrže v največjo sramoto. A. Pin. — 100 —; 10. Svet gostokrat plačuje z nehvaležnostjo. 11. Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar vrača, hrbet obrača. 12. Ne bodi lakomen! 13. Lakomnost je človeku dostikrat v potrato. 14. Velika riba malo požre. 15. Z veliko gospodo ni dobro črešnje zobati. 101 IV. Jesen. o) Polje in pašnik. 1. Jesen. Jesen je tu, po vrtu v travi podlesek cvete nevesel; na jug leteli so žerjavi, hladan je čas se nam začel. Slovo že lastovke so vzele, v grmovju črni kos molči; sinice so prišla vesele od mrzle severne strani. Po njivah se živina pase, več žitne bilke ni nikjer; plevel zdaj po strnišču rase, pastirčki kurijo zvečer. Jesen rumena, dobra žena! otroci se te veselč: rdeča, bela in rumena na drevju jabolka zorč. J. Stritar. 2 . Zaklad v njivi. V daljni deželi prideta kmeta k sodniku. Prvi kmet začne rekoč: „Kupil sem od tega soseda njivo. Ko sem jo prekopal, sem našel v njej zaklad. Zaklada ne 102 morem obdržati z dobro vestjo; kajti kupil sem le zemljo in nimam pravice do zaklada/ 4 Nato reče njegov sosed: „Tudi meni vest ne pripušča, da bi shranil toliko zlata in srebra. Zaklada nisem zakopal jaz, torej tudi moj ni. Prodal sem sosedu njivo z vsem, kar je bilo v njej. Razsodite, gospod sodnik, čigav je zaklad/ 4 Sodnik jima reče: „Slišal sem, da imaš ti sina, ti pa hčer, ki se mislita vzeti. Dajta otrokoma zaklad za jutrnino / ! Poštena moža obljubita, da storita to, in gresta vesela domov. A. M. Slomšek. 3. Ajda. (B el okr anj s k a.) Majdiša: „Ajda zori, čebele brenčč na pasico sladko dehtečo — nabrale mi bodo za B6žič potic, za svetega Stefana svečo/ 4 Kazin: „Ej, čakaj, Majdiša, ne boš, ne boš, moja ajda je meni narasla! Ta bila bi lepa, da čreda tvoja po moji se njivi bi pasla!“ Majdiša ubog je, bogat je Kazin, srce pa ima nevoščljivo — pa vole vpreže pred val, pa hajd! kam žene? Naravnost na njivo. Ej, čakaj, Kazin, ti zavidni bedak, čebele si hotel potreti: lahko je čebelam — zletijo drugam, a tebi ne bode kaj žeti! O. Z u p a u č i č. 103 4. Nekaj danes, nekaj jutri. Kmet je imel veliko njivo korenja. Dan na dan ga je hodila njegova hči plet; ali vselej, kadarkoli se je ozrla po prostorni njivi, je vzdihnila ter šla v senco počivat misleč: „Kaj bi se trudila, saj ga tako ne morem vsega opleti, ker ga je toliko ! tt Tako je bilo vsak dan. Njen oče skoro opazi, da ne pleve in kaj ji ne hodi prav. Zato jo sklene ohrabriti, da bi se poprijela dela. Gre na goro, ki se je dvigala blizu njive, in začne z vrha kričati na ves glas: „Nekaj danes, nekaj jutri! Nekaj danes, nekaj jutri!“ Hči sliši glas in razume poziv. Ohrabri se, začne hitro in pridno pleti in opleve v kratkem vso njivo, dasi je bila velika. „Nekaj danes, nekaj jutri!^ in zvršil bodeš vsako delo, bodi še tako težko in veliko. J. Kosa. 5. Črno kravo, molžo našo. Črno kravo, molžo našo, Gregor žene v log na pašo star pastir in pogonič, ne boji se volka nič; leskovačo je prijel, čadi zvonec sam pripel. Zvonec poje prelepo, Gregor gluh je na uho, Gregor gluh je na obe, kar najbolje sam on ve: kravico za rep drži, da je kam ne izgubi. 104 Pride krava do brvice, do brvice, do vodice; napoji se ter napase, tamkaj mlada trava rase. Pasi se, pasi, kravica, kjer je mehka travica! Mleka dosti nam podeli, dve čebrici, dve keblici, drobno kašo z njim zabeli! Mlečna kaša, mati naša, in otročja sladka paša. Fr. L e r a ti k. 6. Sirovež. Kaj ti ravnaš tako sirovo z živincetom ? To ni lep6! Hudoben človek je gotovo, kdor more delati tako. Kaj meniš li, da bolečine žival ne čuti kakor ti? Trpljenje tuje te ne gine, ne smili se ti, kdor trpi? Lahko bi z rogom se branila, kar bi ne bilo ti ljubo; lahko vse dvakrat ti vrnila, pa je predobro kravce to. Ti ne pomisliš, da ti mleka in masla daje, te redi; žival osramoti človeka, sramuj se, nehvaležnik ti! J. Stritar. 105 7. Koliko velja žrebe? Na pašniku se je pasla kobila. Veselo je skakalo mlado žrebe okoli nje. Kar pride volk in vpraša kobilo, ali bi mu ne hotela prodati žrebeta in koliko ga ceni. „Rada prodam žrebe, 11 reče kobila, „njegova cena je napisana spodaj na kopitu moje desne noge. Ako znaš brati, poglej mi na kopito ! u „Učen sem, brati znam/ 1 odgovori volk. Kobila vzdigne nogo. Volk stopi bliže, da bi bral. Ali kobila ga udari s kopitom po glavi, tako da pade mrtev na tla. Po nemškem. 8. Pes in ovca. Ko so živali še govorile, je rekla ovca gospodarju: „Čudno ravnaš, da ničesar ne daš nam, ki ti dajemo volno, jagnjeta in sir; same si moramo iskati živeža; psu pa, ki ti ni za nič, daješ svoje jedi. Gospodar odgovori na to: „Pes vas varuje, da vas ne ukradejo tatje, ne raztrgajo volkovi. Ko bi vas pes ne varoval, bi se zaradi nevarnosti še pasti ne mogle. Odslej so privoščile ovce psu boljšo hrano in postrežbo. Fr. Metelko. 9. Čebela in ovca. Majhna čebela pribrenči k človeku in ga vpraša: „človek! ali imaš večjo dobrotnico med živalmi nego nas čebele? 11 Človek jo pogleda in odgovori: „Seveda jo . U imam. Čebela zopet vpraša: „Kdo pa ti je večja dobrotnica nego čebela? 1 ’ 106 Človek odgovori: „Ovca mi je večja dobrotnica, nego si mi ti in tvoje sestre. Ovca mi daje toplo volno, ti le sladko strd. Volna pa mi je potrebnejsa in korist¬ nejša od sladke strdi. Vrhu tega mi ovca radovoljno daje volno, ti, čebela, me pa pikaš. Ali ni ovca ime- nitnejša od tebe, čebela ?“ Čebela molči in odleti. A - M - Slomšek. 10. Volk in pastirji. Pastirji so janjčka zaklali, spekli in jedli. Prišel je mimo volk. — Videč jih pri tako dobri južini, je dejal: „No, koliko hrupa in vpitja bi bilo, ko bi jaz to storil Č Po grškem. 11. Pametna koza. Koza se je pasla na strmi skali. Volk jo vidi. Rad bi prišel do nje, a ne more, ker je prestrmo. Zato ji reče: „Ljuba kozica, ali se ti ne bode zvrtelo v glavi na taki višini? Kako lahko bi se spotaknila in padla s strmine! Zlezi raje s skale in pridi k meni na ta lepi, zeleni travnik. Tu najdeš mnogo zelišč.“ — „Hvala ti lepa, a mu odgovori modra koza. „Poznam te; vem, kaj hočeš. Sam sebi bi rad preskrbel dobro kosilo !' 41 12. Večer. Solnce zašlo je za gore, noči umika se dan; mrak po nižavah prostore v plašč že zagrinja temdn. Mesec polagoma vzhaja, zvezda večerna miglja; žejne cvetice napaja hladna rosica z neba. Zvon je zapel iz zvonika, snema klobuček pastir; mesec se više pomika, pokoj povsod je in mir. Jagodo, sivko in dimo — dobro napasle so se — urno domov poženimo, one so site, mi ne! J. Stritar. 107 Uganke. 1. Nisem kri, nisem roda, pa sem obema v rodu. 2. Belo je, sir ni; zeleno je kakor trava, trava ni; rep ima kakor miš, miš ni; kaj je to? 3. Zakaj snedd bele ovce več krme nego črne? Pregovori, reki in pametnice. 1. Poštenje več velja nego sto oral sveta. 2. Krivično blago teknilo ne bo. 3. Poštenje je najboljše imenje. 4. Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. 5. Pohlep oslepi. 6. Lenuhu je vse težko, pridnemu vse lahko. 7. Na en mah ne pade hrast. 8. Kdor se dela boji, slabo obstoji. 9. Krava pri gobcu molze. 10. Na dva prijatelja se smeš zanesti: zaupaj le svojemu umu in vesti. A. Hribar. 11. Pamet je boljša nego žamet. 12. Vsakemu se svoje najlepše zdi. 13. Vsak po svoje. — Vsak ni za vse. 14. Koristno več velja nego prijetno. 15. Kdor rad da, dvakrat da. 16. Vsak ne sme vsega. 17. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, zadaj pa praskajo. 108 b) 'Vinograd in gozd. 1. Kmet in njegova sina. Kmet vidi, da se mu bliža smrt. Ker pa svojima sinoma ne more zapustiti bogastva, ju hoče izpodbuditi k pridnosti rekoč: „Ljuba sina! Vse, kar sem vama mogel prigospodariti v svojem življenju, bodeta našla v našem vinogradu/' Oce umre kmalu po tem. Ker sta sina menila, da je v vinogradu zaklad zakopan, sta ga pridno preko¬ pavala. Zaklada sicer nista našla, ali v dobro preko¬ panem vinogradu in v zrahljani zemlji so jima trte bogato rodile. Fr. Metelko. 2 . Kovač in kopač. „Nikarte tak, gosnod kovač," poprosi, mimo gredč, kopač, „zakaj pa železo tak bijete? Poglejte siroto, kak zvija se! „Kaj boš govoril, prijatelj kopač! Veg! ne razumeš," veli mu kovač. „Iz železa, ki dobro kovano ni, dobra motika se ne naredi. Tudi ti vinjak rezal ne bo, jeklo če prav ni udelano!" A. M. Slomšek. 3. Trnoljica in vinska trta. O lepi pomladi je cvetla nad vinogradom trnoljica in se v svojem belem cvetju vsa košata grela na solncu. Prevzeta od svoje lepote, gleda v vinograd 109 in zaničuje vinsko trto rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska trta? Ali te ni sram, da tako borna čepiš v vinogradu in prelivaš solze? Gotovo ti mrzi, da sem lepše oblečena nego ti, da če¬ belice veselo šumč po meni in otroci skačejo okrog mene, tebe pa nihče ne pogleda \ u Vinska trta pohlevno molči, pa tiho in čvrsto goji svoj žlahtni sad. Ko jeseni dozori grozdje, pride truma ljudi rumeno grozdje trgat in poje vinski trti hvalo: „Preljuba vinska trta, veselje našega srca ! 41 Na trnoljico se nihče ne ozre. „Soseda, u ji reče zdaj vinska trta, „povej mi, katera zdaj več velja! Tvoja prerana hvala ti ni ostala; tako košato si cvetla, a tvoje jagode so kisle in vse se ogiblje tvojega trnja. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko grozdje, pa veseli otroke in oživlja možake; vsak pošteni človek me ima rad . 44 A. M. Slomšek. 4. Sv. Urbana grozdek. Sv. Urban je zelo rad zobal grozdje. Na svojem vrtu je tudi sam trto zasadil in jo oskrboval. Zeljno je pričakoval prvega sadu. Kadar je gledal svoj trs, je prosil njemu in vsem vinogradom božjega blagoslova. Tretje leto je Urbanov trs cvetel in nastavil grozdek, ki je imel samo pet jagod. Daši je bil grozdek majhen, je imel sv. Urban vendar z njim veliko veselje. Hodil ga je vsak dan gledat. Ko nekega dne zopet gleda svoj grozdek, stopi k njemu star siromak in ga prosi milostinje. Sv. Urban išče po žepih, a ničesar ne najde. Zato ga siromak poprosi rekoč: „Pa mi daj ta-le grozdek! „Utrgaj si ga, če ga želiš , 1 reče svetnik. Siromak 110 utrga grozdek, želi sv. Urbanu in njegovemu trsu božjega blagoslova in odide. Sv. Urban sede na vi-tu na klop in zadremlje. Ko se prebudi, je bil njegov trs tako poln žlahtnega grozdja, da se je s kolom vred podrl na tla. Svetnik je takoj spoznal, da je ta čudež storil Bog, ki je hotel pokazati, kako všeč mu je bila milostinja, ko je dal svoj prvi grozdek potrebnemu siromaku. Odslej je sv. Urban še bolj čislal grozdje. Po nje¬ govi smrti so mu vinogradniki svoje vinograde izročali v varstvo. Slovenci, ki se radi bavijo z vinarstvom, še zdaj častč tega svetnika kot variha vinogradov. Med vinogradi stavijo najrajši njemu na čast kapelice. Narodna legenda, zapisal I. S. 5. Trgatev. Prišel je čas trgatve, čas pridelka zlate kapljice. Tu stoji vinograd. Težko nosi kolje trto, rumenega grozdja polno. Ljubo solnce, ki jo je spomladi varo¬ valo ozebline, ki jo je poleti grelo in ji sad zorilo, jo obseva tudi zdaj. Smeje se polna jagoda vinograjski deklici kakor solza čistega veselja na milem materi¬ nem licu. „To si Ti dal, večna dobrota! pravi stari vino¬ gradnik in ginjen pogleda v nebo k darovalcu vsega dobrega. S svetim križem začenši prvo delo, je obre¬ zoval spomladi golo trto: strahoma je molil Boga, naj varuje rast, naj mu da srečno učakati trgatve. Hvaležno začne zopet s svetim križem poslednje delo, ko je Bog uslišal njegovo molitev. Nima vinogradni Slovenec veselejšega časa in dela nego je trgatev po želji. Vidiš tam deklice, domače in 111 najete, kako prepevajo in, glasno šaleč se, z vinjaki posezajo od trte do trte, od grozda do grozda. Mlade¬ niči sipljejo napolnjene posode v naramne brente in jih težko nosijo v zidanico ali v leseni hram, postavljen na prijazni rebri sredi vinograda. Pač škoda bi se zdelo staremu gospodarju, lepe rumene jagode, krasni dar mogočne stvarnice, tlačiti v kadi, ko bi ne vedel, da je sladko vino še Čudovi¬ tejši in boljši užitek; tako pa z radostjo privija težko stiskalnico in polni velikanske sode. Priletna mati, gospodinja, pride s prekrižanimi rokami in z radostnim očesom, da bi pogledala v zidanico in pod stiskalnico ter povprašala moža, koliko je že nateklo. Mali porednež, beloglavi bratec, skače danes, prost in vesel, okoli deklice, starejše sestre, ter ji donaša izbrane grozde; zdaj gleda, kako cedi oče sladki mošt in jemlje čveteroogelne tropine iz stiskalnice, zdaj zopet kuri na oglu zidanice in drega s klinom v pepel. Solnce se pomika niže in niže; poslednji žarki se upirajo v mnogoštevilne, o trgatvi tako živahne vino¬ grade po gorici. Počasi zahaja, kakor da bi se nerado ločilo od veselih, marliivih ljudi. J. Jurčič. 6. Trgatev. Po nogradu se sučemo ter sladko grozdjiče beremo; pri delu glasno učemo, hvaležni čast Bogu pojemo. Oj sladki sad. ti blagi sad, Bog nam te vedno daj obilo! Star bodi človek ali mlad, ti si v skrbeh mu tolažilo. Štiridelna čitanka IX. (Sli. 962.) ^ 112 Oj, blagor tebi, srečni kraj, kjer blaga vinska kaplja rase! če kdo je nima, pije naj vodo, dolgčas za mizo pase. Uživaj blagi božji dar, veselemu je Bog prijazen, samo prevzeti se nikar, da sod ne bo prehitro prazen. J. Stritar. 7. Veseli hribček. En hribček bom kupil, bom trte sadil; prijatle povabil, pa sam ga bom pil. Že čriček prepeva, ne more vec spat, v trgatev veleva, spet pojdemo brat. Tam gori za hramom en trsek stoji; je z grozdjem obložen, da komaj drži. Konjički škrebljajo, in vozijo težko, ker vince peljdjo, ki je močno sladko. Prelepo rumeno ko cisto zlato, le pijmo pošteno prežlahtno blago. A. M. Slomšek. 8. Pripovedka o jablani. Nekdaj je živela vjutrovih krajih zapuščena, siro¬ mašna vdova s tremi še nedoraslimi otroki. Imeli niso drugega premoženja nego na pol podrto leseno hišico, v katero je ob deževju lilo kakor skozi rešeto. Bole¬ hava mati ni mogla oskrbeti potrebnega živeža ne sebi, 113 ne otročičem; malokdaj pa se je pokazal usmiljen človek, ki je prinesel gladni družinici košček kruha. Pred samotno hišico je rastla košata jablana, ki je bila verna priča veliki bedi uboge, zapuščene vdove z otroki. Močno jo gane sočuvstvo z nesrečniki. Na spomlad se miločutna jablana vsa preobleče v belo cvetje. Tako nakičena, privabi mnogo drobnih ptičic pevk, ki so otroke kratkočasile in tolažile. O vročem poletju je dobra jablana razgrnila pred hišico hladilno senco, v kateri se je družinica krepčala. Jablana je svoje veje razprostrla tako lepo, da niti eden solnČnih žai’kov ni posijal skozi. Na jesen pa je bilo vse polno jabolk. Tedaj je jablana veje skoro do tal upognila, da so otroci laže segali po zrelih jabolkih. To je vsevidnemu Bogu zelo ugajalo: jablana se mu je s svojim miločutjem zelo prikupila. V podobi prelepega angela stopi k njej rekoč: „Se celo ti, lesena stvar imaš sočuvstvo do teh ubogih sirot, zato ne bodeš odslej več imela kakor smrt bledega, nedišečega cvetja in sadja, nego cvet ti bodi belordeč in prijetno dehteč, a sad rumenordeč, močno dehteč in trajen. Tako se je tudi zgodilo. J. Volkov. 9. Pri dobri gospodinji. Korakal vroč poletni dan utrujen sem po cesti; kam stopil žejen pit bi v stran? kje bi dobil kaj jesti? Kraj steze gospodinja tam prijazna se me usmili, povabi me v zeleni hram, češ, bodi gost moj mili! 8 * 114 Pod senčnico tam hladno jaz počival sem na trati; pa pevcev mi za kratek čas zdaj dala je pozvati. In prišli so od vseh strani — ne prišli — prileteli! Najlepše pesmi pevci ti mi peti so začeli. Ležč na mehkih tleh, vesel to petje sem poslušal, med tem pa tudi pil in jel in jnžino okušal. In kaj sem jel in kaj sem pil? Rumeno sadje sočno! Kar poln klobuk sem ga dobil od gospodinje ročno. Že šlo je solnce za goro, in jaz sem moi*al vstati. „Kaj pa sem dolžen za vse to ? 41 jo vprašam, „dobra mati ! 11 A ona zmaja le z glavoj, češ, nič za to ne vzame: ,. Ostani le prijatelj moj in — ne pozabi name ! 11 Kdo gospodinja bila je prijazna ta, bogata? To jablana vam mila je, oj, jablana košata. Po Uhlandu. — A. A. — 115 — 10. Strupene gobe. Mati so Katarinko poslali v gozd po gob, ker so jih oce posebno radi jedli. „Mati,” reče deklica, ko se vrne, „danes sem na¬ brala jako lepih gob! Poglejte, kako so lepo rdeče in belo pisane. Našla sem tudi onih grdih, sivih, ki ste jih vi prinesli v sredo, a nisem jih hotela natrgati/ 1 „0 neumno detel” odgovorč mati, „to so mušnice, vse strupene, če tudi se tebi zdč prelepe. Kdor bi jih jedel, bi umrl. A one sivke, ki si se jih ogibala, tiste so najboljše, če tudi so se tebi zdele malo lepe. A. M. S1 o m š e t. 11. Želod in buča. Kmetiški človek je ležal v senci pod hrastom; pre¬ mišljeval je o bučevini, ki je zraven njega rastla ob plotu. Začel je z glavo zmajevati rekoč: „Ne, ne, to mi ne gre v glavo, da mala bučevina rodi toliko in tako lepega sadu, veliki in krepki hrast pa nosi tako drobnega in malovrednega. Ko bi bil jaz ustvaril svet, bi moral hrast imeti same velike, kakor solnce rumene, težke buče. To bi bilo veselje gledati! Jedva izreče to, kar pade želod s hrasta in ga udari ravno na nos tako zelo, da se mu kri ulije. „0, joj meni!” zavpije mož, ves plašen, „zdaj sem jo za svojo modrost dobro dobil po nosu. Ko bi bil ta želod buča, bi mi bil zdaj ves nos razbit. A. M. Slomšek. 116 12. Vole ženem vitoroge. Vole ženem vitoroge, vsak po štiri ima noge. V gobov jarem jih uklenlmo in brez gože naprezlmo v stara kola križevata, razsušena, trdovrata. Upregli vole smo užč, da v gozdič po drv se gre. Volek vleče v goro, polža drgne svoro, prednja prema, zadnja prema, cvili, vpije, sala nema; potoglava so kolesa, pregelj sili iz ojesa! Res gosposka, dobra kola, Bog pomozi nam iz dola! Hej, rusin, od sebe, bov! Daleč nam je še domov. Fr. Levstik. Uganke. 1. V kateri sod ne moreš novega vina vliti? 2. Če nima, je kregan; Če ima, je tepen. Kaj je to? 3. Oče da vsem svojim sinovom kapice, sam pa je nima. Pregovori, vehi in pametnice. 1. Tam, kjer glad mori lenuha, najde pridnost dosti kruha. 2. Pri Bogu je vse za delo na prodaj. 3. Pridnemu možu lakota le v hišo gleda, v njo si ne upa. 117 4. Pridnost je najboljši zaklad. 5. Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. 6. Otroka ljubi, pa ga ne pogubi! 7. Brez muke ni moke. 8. Prevzetnost je najhujša pregreha, ponižnost najpotrebnejša čednost. 9. Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel. 10. Dokler je sreča s teboj, imel boš prijateljev roj. 11. Bogu posojuje, kdor ubožcu podeljuje. 12. Ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imamo, to vse nam On da. 13. Udor pomaga drugim iz nadlog, temu rad pomore tudi Bog. 14. če drevje mlad sadiš, pa sadje star dobiš. 15. Zunaj lepota, znotraj praznota. Zunaj lep, znotraj slep. 16. Kar Bog stori, vse prav stori. 17. Kdor se Boga boji, na trdni skali stoji. e) V tuje kraje. 1. Kako je v Norotanu. Kadar jelša dozori, nese gožo in cepi slokobedri moj župan česen mlatit v Korotan. 118 Norotan je čuden svet: smreka ima lipov cvet; raste v loži bukov gozd, smokve daje brezov grozd; grah je v klasju, bob v latčh, riba drsa na smuččh; kaže vidra sedem nog, maček nosi kozji rog; žolna laja v žitni slami, kavka pere sode v hrami; kura bobna, vrana gode, rak muhotež vozi hlode; z repom zajčjim je oslič, jelen žvižga kakor ptič ; krava rahta, gos mekeče, medved ruče, volk rezgeče; v ognju zebe, da je led; dan imajo v meh ujet, da temo bi z njim podili, ker možje so pozabili, če kedaj so res umeli, kam bi okna v hišo deli. Fr. Levstik. 2 . Lažnivec. Matij ček je potoval z nekim kupcem v daljne kraje: tamkaj se je navadil prav nesramno legati. Ko pride domov, ga vzamejo oče s seboj v bližnje mesto, kjer ni bil še nikoli. Spotoma se pogovarjata o mnogih rečeh, kako je to in ono na svetu. Dojde ju mesar z velikim psom. Matijček pogleda psa in reče očetu: „Videl sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat večjega psa nego je ta. Gotovo je bil večji od največjega konja. 119 Oče, ki so precej vedeli, da se je sinek debelo zlegal, pravijo na to: „Ta se ti je morebiti zdel malo prevelik; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraju se vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj , 11 pravijo oče nalašč, „ne daleč odtod, je čudovit most. Če gre črčzenj človek, ki se je zlegal tisti dan, si gotovo zlomi nogo na njem. Le naglo hodiva, kmalu bodeva tam / 1 Matij ček dobro , ve, kaj mu je, in se zelo prestraši. Vedno bolj in bolj zaostaja in vpije za očetom: „Oče, kako sem vam že pravil o tistem psu, da je bil tako velik kakor naš konj ? To je res malo preveč, pa tako velik je bil vendar kakor vol / 1 Oče pa tiho in vedno hitreje koračijo. Matijček vpije zopet za očetom: „Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še o tistem psu. Pes ni bil ravno tako velik kakor vol, večji pa je bil nego tele / 1 Prišla sta že do mosta in treba je bilo iti črčzenj. Oče hočejo naravnost črez, pa Matijček jih prime za roko rekoč: „Ljubi oče! Počakajte še malo, preden poj deva črez most. Tisti pes ni bil nič večji nego so drugi psi / 1 Oče ga potem trdo posvarč in pravijo: „Matijček! legati se ne sme / 1 . Po nemškem. 3. Ako Bog* da. Juri je vprašal svojega soseda Andreja, ali pojde drugega dne na semenj. „Pojdem, 1 odgovori Andrej, „ako Bog da! „Tudi jaz pojdem , 11 reče Juri, „naj Bog da ali ne. Ko se drugega jutra Andrej zdrami, vstane in se napravi na semenj ter pokliče soseda, mimo njegove hiše gredoč: „Juri! čuješ li, pojdiva na semenj ! 1 „Prijatelj, jaz ne morem/ mu odgovori sosed, „nocoj mi je konj poginil. Po V. Vrčeviču. 120 4. Konjski žrelbelj. Trgovec hoče jezditi v mesto na semenj. Preden zajezdi, opazi, da nima konj žreblja na eni nogi, a reče: „Kaj pa en žrebelj, ali je, ali ga ni ! 44 ter jezdi v mesto. Kmalu izgubi konj podkev. „Ko bi bila kovačnica blizu, bi dal konja podkovati , 44 reče mož; „pa kaj za to, saj po treh podkvah tudi lahko hodi . 44 Konj si pa na trdi cesti kopito pokvari in ohromi. Dva tolovaja skočita iz gošče. S hromim konjem jima trgovec ne more uiti. Vzameta mu konja in ves denar. Trgovec pride peš domov in pravi: „Ne bil bi verjel, da zaradi enega žreblja izgubim konja in denar. “ A. M. Slomšek. 5. Podkev. Oče gredo s svojim sinom Jurčkom z doma. Med potom reko oče: „Glej, Jurček, tukaj leži kos podkve na cesti; poberi in spravi ga! 4 ' „Kaj še, 4 ' pravi Jurček, „to pač ni vredno, da bi se človek pripogibal. Oče pa podkev tiho pobero in jo vtaknejo v žep. V bližnjem trgu jo prodajo kovaču za štiri vinarje in kupijo za nje črešenj. Nato gresta dalje. Solnce je zelo pripekalo. Daleč okoli ni bilo hiše, ne drevesa, ne vode. Jurček že skoro omaguje od žeje in jedva dohaja očeta. Zdaj izpustč oče eno črešnjo na tla. Hitro jo pobere Jurček in jo pozoblje. Za nekoliko časa izpustč oče zopet eno črešnjo. Jurče se pripogne ravno tako naglo in jo po¬ bere. Tako dado oče Jurčku vse črešnje pobrati. Ko je bil Jurček pozobal zadnjo črešnjo, se obrnejo oče in se nasmejejo rekoč: „Glej, Jurček, ko bi se bil pripognil le enkrat po železo, bi se ti ne bilo treba pripogibati tolikokrat po črešnje . 41 J. Miklošič. 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj. Mlinar in njegov sin ženeta v bližnje mesto osla na prodaj. Med potjo ju sreča kmetič na konju in jima reče: „Pač nista pametna, da vama osel gre prazen in vaju nobeden ne sede nanj / 1 Mlinar takoj posadi sina na osla. Malo po tem srečata voznika, ki pravi: „Ti nerodni mladenič! Ali te ni sram, da ti jezdiš, tvoj stari oče pa morajo hoditi peš ? 11 Sin skoči raz osla, in oče sedejo nanj. Komaj sta pa prišla malo dalje po peščeni cesti, kar ju sreča kmetica, ki je nesla poln jerbas sadja na glavi, in reče: „To je neusmiljen oče, ki tako široko sedi na oslu, sin pa mora po pesku brusiti noge . 11 Na to vzame mlinar še sina k sebi na osla. „Oj ubogo živinče! gotovo mora poginiti pod toliko težo , 11 zakriči ovčar, ki je ovce pasel ob poti. Zdaj stopita oba raz osla, in sin reče očetu: „Kaj hočeva zdaj z oslom storiti, da ustreževa ljudem? Mlinar odgovori: „Kaj bodeva vprašala druge! Storiva, kakor se nama zdi dobro. Po nemškem. 122 7. Voznik in Pavliha. Pavliha je potoval preko polja. Na poti sreča voznika, ki je neusmiljeno podil konje po kameniti cesti. Voznik vpraša: „Ali lahko za dne pridem do mesta? 41 „Lahko/ 4 odgovori Pavliha, „če bodeš polagoma vozil. 44 „Ta človek je brez urna/ 4 reče voznik sam sebi ter še bolj požene konje. Na večer se Pavliha vrne po istem potu nazaj ter najde voznika v veliki težavi. Zaradi hitre vožnje po kameniti cesti se mu je bilo kolo strlo, da se ni mogel z mesta geniti. „Ali ti nisem velel/ 4 reče Pavliha smehljaje se, „da polagoma vozi, ako hočeš za svita v mesto priti? J. Miklošič. 8. Postiljonska. Naj lepše življenje ima postiljon, veselje enako mi iščeš zastonj: trara! Po hribih, dolinah s konjiči drdram in zraven si trobim najlepše, kar znam: trara! Ko svet še počiva, vse tiho še spi, jaz pesem zatrobim že jutrnjo si: trara! Ponoči pa kaže mi lunica pot, zagodem ji v plačo prelepo brez zmot: trara! če skrije se solnce in tuli vihar, zatrobim veselo, da zanj mi ni mar: trara! Tako se brez mira okoli drevim, pa reči ne morem, kam neki hitim: trara! 123 Ko pridem v deželo, kjer potnikov ni, še enkrat k slovesu naj rog se glasi: trara! J. Parapat. 9. Neredni deček. Mati so rekli Nežici inBlažku: „ Otroka, jutri poj - demo po železnici k babici. A vlak zgodaj odhaja in kdor ne bode o pravem času pripravljen, ta ostane doma/ 1 — Otroka se veselita, babico videti, ker vesta, da dobita od nje mnogo lepih stvari, ako bodeta pridna. Blažek je bil nereden deček. Igrače, obleka, knjige, vse je ležalo po kotčh. Kadar je bilo čas iti v šolo, je bilo treba knjige, tablico, kamenček še le iskati. Zato je cesto tudi pouk zamudil. Učitelj so ga zaradi tega kazno¬ vali. Oče bi ga bili radi pogostoma kam s seboj vzeli, ali za svojo nerednost je moral doma ostati. Nežica je vse to vedela in zato ga je vprašala: „Blažek, imaš li svoje stvari v redu? 44 „Dh, dh,“ odgovori deček ter odide spat. Čas je bilo odpotovati. Mati in Nežica pohitita, Blažek tudi za njima. Mati se ozro ter vidijo, da je gologlav. „Kje imaš kapo? povprašajo mati. Blažek je teče iskat ter išče in išče, a preden jo najde, oddrdrata mati in Nežica. Za kazen je Blažek ostal doma. Miklošič, Začetnica. 10. Ločitev. Jadra bela so razpeta; veter vpraša: „Naj začnem? ,,,,Čakaj, veter, da slovo še n vzamem, preden grem! 124 Vzel slovo sem, sedel v barko ; veter pravi: „Zdaj ? „„Ej — še brašno sem pozabil, pridem brž nazaj! Stekel k svojcem sem nazaj spet; veter pravi: „Kam? „„Čakaj, veter, da klobuček v • • U 4C se si poravnam! Poravnal sem si klobuček, veter zapihljal, barka plava — ob, da še bi kak izgovor znal! O. Zupančič. 11. Janko očetu za god. Preljubi oče! Radost, največja radost mi navdaje danes srce, ker Vi, oče moj dragi, -praznujete svoj god. Kaj naj Vam želim ? Ne morem izraziti vsega, kar danes čuti moje srce. Prositi hočem Boga, da Vas ohrani se mnogo, mnogo let v najboljšem zdravju in veselju na radost meni in na radost mojim bratcem in sestricam. Vaš hvaležni sin Janko. Uganke. 1. Moleč govorim od daleč s teboj; ne slišim, ne vidim, a kar se je videlo in slišalo, razodevam. 2. Karkoli mi rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo. 125 Pregovori, reki in pannetnice. 1. Kdor po svetu gre, mnogo zve. 2. Kolikor krajev, toliko običajev. 3. Kdor laž govori, vso vero izgubi. 4. Lažniku še resnice ne verjamemo. 3. Urez božje volje se nič ne zgodi. 6. Človek obrača, Bog pa obrne. 7. Človek namerja, Bog naredi. 8. Krpa hišo drži. 9. Premdnost nikjer ne škoduje. 10. Kdor malega ne ceni, velikega vreden ni. 11. Kdor ne varuje malega, nima velikega. 12. Brez vinarja ni goldinarja. 13. Komur vinarja ni mar, ne bode zlata gospodar. 14. Kdor košček kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje. 15. Vsem ljudem se ne more ustreči. 16. Vsem ljudem še Bog ne naredi prav. 17. Stori, kakor pamet te uči, drugih ne slušaj preveč ljudi. 18. Naglica ni nikjer pridna. 19. Hiti počasi. 20. Kar se rodi, smrti zori. 21. Bodi reden. 126 22., Snaga in red vzdržuje svet, nered in nemir je pogube vir. 23. Povsod dobro, doma najbolje. L. Pintar. č) Trg* in mesto. 1. Izgubljeni robec. Ubožni starši so poslali hčer v mesto, da bi ondi prodala nekoliko jajc. Izkupljeni denar je zavezala v robec, ga dejala v jerbas in se vrnila hitro domov. Blizu doma hoče denar prešteti; ali o strah.in groza! v jerbasu ne najde niti robca, niti denarjev. Izgubila je oboje na potu. „Kaj poreko uboga mati, ki denarja tako silno potrebujejo! Kako bodo mati nejevoljni in hudi, ko zvedo mojo nesrečo ! a Tako vzdihuje in joka uboga deklica ter se vrne iskat izgubljenega denarja. Ni še prišla daleč, ko jo sreča gospod na konju ter jo vpraša, zakaj se tako bridko joka. Vzdi- hovaje mu pove svojo izgubo. Jezdec ji reče: „Glej, našel sem tvoj robec blizu mesta; vzemi ga in se ne jokaj!“ Tako reče gospod in ji pomoli lep, svilnat robec. Deklica pa ne seže po njem, temveč vzdihuje: „0 Bog, to ni moj robec; takega jaz nisem imela. Moj robec je bil navaden robec, jedva par novčičev vreden; imela sem pa v njem denar, s katerim bi se doma nekaj dni lahko px*eživili! u „Vem,“ reče jezdec, „denar je gotovo ta-le, ki sem ga vzel iz robca in ga dejal v svoj žep. To rekši, zavije zlat v svilnati robec ter poda oboje ubožni deklici. 127 A njo je silil jok; iznova je trdila, da ta robec ni njen in tudi denar ne ter da ne more nič vzeti. Ko deklica tako toži, potegne jezdec iz žepa oni ubožni robec, ki ga je našel na cesti. Vrže ga deklici in pravi: „Ta bo pa vendar tvojČ Ne morem popisati veselja naše deklice, ki ga je čutila, ko je ugledala svoj izgubljeni robec. Denar je bil še v njem zavozlan. Prav leDO zahvali gospoda in vesela hiti proti domu. A bogati jezdec krene za njo; vsili ji še svilnati robec in zlat rekoč: „To zaslužiš, če bi mi bila rekla, da je svilnati robec tvoj, bi ti zaradi laži ne bil dal nič. Ker si pa bila poštena, zato ti darujem še svilo in zlat. Ostani vselej poštena in varuj se vsake laži Č To rekši, je tuji gospod naglo odjezdil. Fr. Rup. 2 . Dva vesta za to. Popotnik je našel mošnjo denarja. V bližnji vasi jo odda županu, da pozve za lastnika. .,Norec ! U mu reče tovariš, „zakaj nisi ohranil de¬ narja? Kdo je pa vedel, da si ga našel? „Ne govori tako, U mu odgovori popotnik. „Dva vesta za to: Bog, ki se ga bojim, in vest, ki me sodi. 3. Tesar. Pri delu zgodaj je tesar, ne straši dež ga, mraz in veter. Tesaril je sam ruski car, mož slaven, po imenu Peter. Hlod dolg pred mano tu leži. Jaz tešem ga po pravi meri. Sekiro krepko dlan vihti, da odskakujejo iveri. Štiridelna čitanka. II. (XII. 952.) 9 128 Tesarji hiše stavimo, kolibe, hleve streham odre; kar hočeš, ti napravimo, če tudi nismo glave modre. Nam sveti Jožef je patron, ki ga v ponižnosti častimo. V nebesih ima on svoj tron, pomoči v sili ga prosimo! J. Stritar. 4. Kovač in krojač. Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico gladilnik, da si ga ondi razbeli. Med pogovorom reče kovaču: „Moj Bog, kako se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognju, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega ve¬ čera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frčč! Sam Bog me varuj takega dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja ! 11 „A kako ti, prijatelj, odgovori mu kovač, „ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda, po ves božji dan držati drobno šivanko v roki ter z njo neprenehoma vbadati, drobni konec skozi malo ušesce vtikati, oči si napenjati? Bes, pravo čudo je, da še nisi slep, da še nimaš grbe na hrbtu in ti še pi'sti niso odreveneli. Sam Bog me varuj takega nadležnega dela . 11 A. M. S1 o m š e k. 5. Kovač. Poslušam kovača, ki kladvo obrača, ko tolče, se krega, se daleč razlega: „Bunkati, bunkati , 11 noč ino dan. Pri vroči tam peči, kjer ogenj žareči železo raztaja, kovač tam razsaja: „Bunkati, bunkati ! 11 močen ropot. 129 In meh pa zapiše, vse iskre pobriše: kovač pa pritiska, Ko pride nedelja, kovačeva želja, zdaj enkrat počije, veselja kaj užije: da križem se bliska: „Bunkati, bunkati! u jeklo trdo. „Bunkati, bunkati! <£ kladvo pa v kraj. A. Pernfe. 6. Mizar. Na tleh bi človek pri jedi sedčl, na tleh bi posteljo svojo imel, če Bog bi ne bil ustvaril mizarja, ki dela za kmeta in za cesarja. Kako neokreten, okoren je les! Za v peč je dober, dober za kres; on vzame ga, reže in gladi in lika, posamezne dele umetelno stika. Stol, mizo in klop, kar človek želi, mizarjeva roka vse naredi ; omaro in posteljo, pisano skrinjo, ki bo veselila zelo gospodinjo. Naredil je zibelko tebi mizar, v kateri si ležal, ubožna stvar; on mero vzame kdaj ti tudi, za mirni dom po zemeljskem trudi. J. Stritar. 7. Poštenost. „Janezek, kje si? £< so klicali mati. „Pojdi hitro, prinesi mi od trgovca kave in sladkorja! Tu imaš dve kroni — pa nič ne izgubi'/ 4 9 * 130 Janezek si dobro zapomni, kaj ima kupiti, in izgine za oglom. Trgovec mu da, kar je zahteval. Na potu domov se domisli Janezek, da bi preštel, ali mu je trgovec dal dosti nazaj. Kavo in sladkor, zavita v papir, položi na kamen in vrže denar v kapo. v Šteje in šteje in se prepriča, da mu je dal trgovec deset vinarjev preveč. Vstane, spravi kavo in sladkor v žep, pa steče k trgovcu nazaj. „Gospod trgovec! u reče, „zmotili ste se; dali ste mi deset vinarjev preveč nazaj.“ Trgovec se začudi. Na mizi prešteje denar. Res, zmotil se je na svojo škodo. Ali obraz se mu zjasni; Janezkova poštenost ga je veselila. „To ti je v čast / 1 reče. „Hvala ti! Starši so te lahko veseli / 4 Po L. Benyšku. 8. Najboljše priporočilo. Trgovec je razglasil, da mu je treba hlapca. Pet¬ deset mladeničev se oglasi za to službo. Trgovec si izbere hitro enega in odslovi vse druge. „Zakaj si vzel ravno tega ? 44 ga vpraša prijatelj. „Saj ni imel nikakega priporočila . 44 „Motiš se, 4 ’ odgovori trgovec, „mnogo ga je pri¬ poročalo. Očistil si je noge, preden je stopil v sobo, in zaprl je vrata; torej je čeden in skrben. Odkril se je, preden je stopil v sobo, na moja vprašanja je odgovoril hitro in odločno; torej je bistrega tuna in lepega ve¬ denja. Pobral je knjigo, ki sem jo bil položil nalašč na tla; vsi drugi so jo brcali stran ali so se spotikali nad njo. Mirno je čakal, ni se rinil naprej, — to je dobro znamenje, da se bo vedel dostojno. Videl sem 131 tudi, da je bila njegova suknja lepo okrtačena, da je imel roke umite in lice cisto. Ali niso to priporočila? Več mi je vredno, kar zvem o človeku, ko sem ga gledal deset minut, nego vse, kar stoji v priporočilnili pismih / 4 Po Schindler j u. 9. Kaznovani nehvaležnež. Gospod je naročil pri črevljarju škornje. Ko mu črevljarjev učenec prinese obuvalo, mu podari gospod dvajset vinarjev. To mu je podelil iz dobre volje. Učenec je v gospodarjevi službi in ne gre mu kaj zahtevati od naročevalca. Učenec pa je bil razvajen; po strani pogleda dar, obrne gospodu hrbet, zažvižga in gre, ne da bi se zahvalil. Gospoda je speklo, zato pokliče učenca rekoč: „Počakaj malo! Kaj sem ti že dal? Menda sem se zmotil. Učenec se obrne, se zareži in misli, da bo dobil vsaj krono. Gospod pa vzame mirno dvajset vinarjev iz njegove roke, jih vtakne v žep in reče: „Res, zmotil sem se. Takemu nehvaležnežu ne dam nič. Le pojdi ! 44 Po Wiclinerj u. 10. Kadar pridejo vojaki. Boben bobna: bam, brbam! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, voz ropoče in drdra. Tromba poje: tararh! „Mesto vaše smo izbrali, da bi tukaj nočevali: 132 mi pešaki s telečaki; konjeniki in topniki; vozataji in stražaji; zemljerovi, konjekovi; strelci mladi, golobradi; ropotaci in piskači ! a Spredaj silni častniki, vojevode, vlastelini konje gladke jahajo, z golo sabljo mahajo. Sablja v solncu se leskeče, konjič prha in rezgeče. Boben bobna: bam, brbamt „ Dobrih postelj dajte nam T' Tromba poje: tarard! „Vina, kruha in mesa, sena, slame in zobt treba nam se tudi zdi. u Boben bobna: bam, brbami „Jutri pojdemo drugam! Cesar plača tu in tam.“ Fr. Levstik. 11. Mladi vojaki. Mi smo vojaki, korenjaki, kako nas gledajo ljudje! Pa pravijo: „To so junaki, ki se nikogar ne bojčJ 133 Velike delamo korake, pred nami boben ropota; papirnate so naše čake in puške naše iz lesa. Ko mi vihtimo bridke meče, ni smrti, ne krvavih ran • če teče kri, iz nosa teče; kako je lep vojaški stan! Ko bomo pa kedaj dorasli, železo bo, kar zdaj je les; ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares! J. Stritar. 12. Kam in kje. „Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po izkušnji, kje se laže ognem zmot!" .,Pot, ki vidiš jo na pravo, te prinese v mesta kras; ki drži na levo steza, te pripelje v prosto vas. Če nameriš jo na mesto, kras zidovja najdeš hiš; če se pa na vas obrneš, tam nasprotno vse dobiš/' „Kam tedaj naj se obrnem, naj li v mesto se po¬ dam, ali naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam?" „Vidiš, to ti je vse eno, kakor se pač vedel boš, lahko v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož. M. Kračmanov Valjavec. Uganka. Kateri ljudje ne delajo nič drugega, nego pobijajo in morč, pa se jim vendar nič žalega ne zgodi? 134 Pregovori, reki in pametnice. 1. Boljši je vinar pravičen nego zlat krivičen. 2. Besnico govori, pošten vedno bodi, in ljubil te vsak bo in hvalil povsodi. A. Pili. 3. Ne kradi, in če najdeš kaj, lastniku hitro daj nazaj! 4. Kdor se pridnega dela izuči, lahko si slamo v seno izpremeni. A. M. Slomšek. d. Svoje veselje vsak ima stan, tudi s težavami vsak je obdan. 6. En krivičen krajcar deset pravičnih sne. 7. Sreča je v vsakem stanu doma, pa le zvestoba nam jo poda. A. M. Slomšek. 8. Sreča človeka le sreča, ujeti se ne da. 135 V. Zima. a) V domači sobi. 1. Pesem nagajivka. Zima, zima bela vrh gorč sedela, vrh gorč sedela, pa tako je pela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči — čakaj, čakaj, Mirko ti! 0. Zupančič. 2 . Ljubi sveti Miklavž. „Atek, kdaj pa bo sv. Miklavž? 1 ' je vprašal Boži- darček, in oko se mu je zaiskrilo, ko se je spomnil prejšnjih let. Koliko mu je doslej vsako leto prinesel ta radodarni svetnik! In skoro vedno kaj novega, najrajši pa to, kar je slučajno najbolj potreboval. Da, najrajši je imel Boži- darček med vsemi svetniki sv. Miklavža in vsak večer je molil ter mu naročal, česar si je najbolj želel. 136 „Miklavžev večer bo prav danes teden/ 1 mu po¬ jasnijo atek. „Le pridno moli, morda se te spomni tudi letos P „Atek, ali bi ne bilo prav, da mu napišem pisemce ter ga poprosim, kaj bi imel rad? Lepo bom pisal, saj veste, da znam P „Dobro, piši mu in potem oddaj pismo meni, da ga ponesem na pošto P pristavijo atek. Božidarcek naglo pogoltne zadnji košček jabolka, vrže pecelj v pec in pripravi papir, ki so mu ga po¬ nudili atek, ter napiše to le: Ljubi sveti Miklavž! Že vem, koliko je petdeset in petdeset. Sto. Tudi že vem, koliko je Bogov. Eden. In kdaj se piše velika črka in navedi pika. Kmalu bodem znal tudi šteti do milijon in do petsto. Zdaj pa te prosim, prinesi mi mapo za pisanke, dva svinčnika in nožek, puško, pero, pa dosti jabolk in orehov, pa tudi železnico. Drugega nič, da ne porečeš, da hočem preveč. Zdaj pa z Bogom! Božidarcek. Atek so pregledali list, se nasmehnili, pogladili Božidarčka po rumenolasi glavici ter rekli: „Dobro si pisal. Ne dvomim, da dobiš, cesar želiš. a Jos. Kostanjevec. 3. Sv. Miklavž. Vesel je naš otroški rod, saj jutri je Miklavžev god, nocoj pa nam darila trosi, od hiše jih do hiše nosi: fantičem sablje, bobne, puške, dekličem smokve, med in hruške, 137 fantičem tudi še konjiče, vojake, tope in voziče, a deklice, tč hočejo bolj punce, ki se jočejo. Miklavž pač deco rad ima, da toliko stvari nam da! Pa ta le, kdor je priden bil, nocoj dobode kaj daril, a oni, ki nič prida ni, skelečo šibo le dobi. Zatorej pridni vsi bodimo, da šibe hude ne dobimo, fantiči mi in vč, dekleta, spoštujmo mater in očeta! Tedaj, če kdo nastavi kaj, Miklavž gotovo mu skrivaj ponoči bode mu prinesel, daril na krožnik mu natresel. A. Funt ek. 4. Božič odpisuje Najdihojci. Najdihojca, listek tvoj sam priletel v dvor je moj! Črke niso prelepč, krivousto se držč; iztežka sem iz njih razbral, kakšen dar bi tebi dal. V roki imam zdaj pero, odgovarjam z njim tako Kaj se nisi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: konja iz meda, nožek zlat, krivo sabljo, pečen grad. 138 Ker premalo si mi znal, pa zato sem ti poslal pisan ništrc, ki je tak, da ga nima izlepa vsak: v sredi votel se mi zdi, in ob kraju ga nič ni. Bodi priden, uči se, po peččh ne smuči se, da ti kaj za pirhe dam, ki jih dvesto voz imam, dvesto voz in petdeset, kadar vuzem pride spet, svetli vuzem, velik dan, ki praznuješ ga, kristjan. Fr. Levstik. 5. Jaslice. Pri Hladnikovih so napravljali jaslice v kotu gori pod podobo nebeške Kraljice, kjer je tudi med letom ob sobotah in pred Marijinimi prazniki brlela lučca. Navadno so pribili oče, pozneje tudi najstarejši sin Ivan v tisti kot štiri žreblje, da so držali trioglato desko. Otroci so nanesli lepega, kakor baržun glad¬ kega in živozelenega mahu. Ivan je na to zložil mah v hribček, ki mu je v znožju stal hlevec. V ozadju pa je utrdil betlehemsko mesto. Po hribcu je razstavil pastirce, ovce, janjčke, koze, pse, palme, oljike, skale, plotove. Spodaj ob robu so se pomikali vedno bliže — Ivan jih je prestavljal sam — sv. Trije kralji, prvi na konju, drugi na velblodu, tretji na slonu. Med njimi je bil eden zamorec. V hlevu sta pa grela božje Dete volek in osliček s svojo sapo. 139 Goli rob deske so potem še pogrnili z lepo tančico, skozi katero je vsakdo lahko razločil rdečo ruto matere Hladnikove. Ob strančh štiri in pred hlevcem šest barvanih svečic na pisanih svečnikih stoji pripravljenih, da za- plamenč na vse tri svete božične večere. Gori pred Marijino podobo v viseči svetilnici se pa utrinja rdeča lučca noč in dan, dokler ne razdro jaslic. Na mizi je bil pri Hladnikovih vsako leto božičnik ali poprtnik, pa tudi skoro v vsaki drugi hiši naše vasi so ga imeli. Ivo Trošt. 6. Božični večer. Božični večer je. Snežna odeja krije tihi dol in hribe na okrog. Smrekove veje se pripogibajo pod belim bremenom; zdaj pa zdaj katera šine nagloma kvišku, ko je z nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak na¬ stane po dolini. Družine so zbrane po hišah, pripravljajo se na sveto opravilo. Oče, mati in otroci se prekrižajo, in oče vzamejo kropilo v roko, starejši otrok pa posodo z blago¬ slovljeno vodo, drug otrok dobi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljika, Javorovo listje in mačice. Najmlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pri¬ dejo, povsod vzamejo oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpro hram, pokadč ga in pokropč po vseh pro¬ storih in kotih, potem zaprd in izročč ključ otroku. Potem, ko se vrnejo v družinsko sobo, kakd praznično, kakd častitljivo stoji tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena! In na mizi 140 leži „poprtnik 41 , božični kruli, in oče vzamejo nož, razrežejo poprtnik ter ga delijo družini. In po večerji gredo v cerkev k ponočni službi božji. Tako nikoli ne vabijo zvonovi, takč nikoli ne pojejo orgle, takč ljubo nikoli ne doni pesem kakor na božični večer, ko se poje: Pastirci vstanite, pogledat hitite. Po J. Stritarju. 7. Božič. Božič, najsvetejši v leti starim ti in mladim dan! praznik, ki ga doživeti vsak želi si kristijan. Sem, pobožni, prihitite, čudež velik se godi; pokleknite in molite, dete v jaslicah leži. Angelci poj 6 v višavi: Čast Bogu, človeštvu mir! Da Zveličarja pozdravi, kralj prišel je in pastir. Jožef in Marija mati dete gledata ljubo; volek in oslič uhati vanje dihata gorko. J. Stritar. 8. Tepežnica. Šip, šap, zdaj je tepežni dan . . . Reši se, reši, pa me uteši! Sip, šap — daj mi denarca kaj, Bog ti daj sveti raj! Šip, šap! A. M. Rostov. 141 9. Listek o novem letu. Preljubi starši! Danes, prvi dan novega leta, mi veleva srce, da Vas posebno zahvalim za vse dobrote, hi ste mi jih izka¬ zali. Nikoli Vam jih ne morem poplačati. Obetam Vam pa, da hočem biti vedno priden in pobožen ter Vam vse leto delati veselje. Bodite srečni in veseli, kakor je veselo Uidi moje srce, kadarkoli Vas gledam, Bog naj Vas ohrani še mnogo let sebi v srečo, meni v radost in veselje. Hvaležni Vaš sin Branko. 10. Aj, na okna . . . . Aj, na okna, tja na okna dihnila je zima, rože je na njih pustila, ki jih mnogo ima. „Rože, rožice studene, le cvetite dalje, kmalu z burjo vam napravim trde, bele halje! . . . u Ivo pa se smeje rožam, okno vam odpira, rože mrzle, halje bele z dihom ust razdira. 142 „Ko spet dahne vetrič mlačni, ve se zasolzite, pa cveticam lepšim v oknu prostor naredite! 1 ' Smeje se skoz okno Ivo, v divjo burjo gleda, zima mrzla pa razsaja, od togote bleda. Andrej Rapk 11. Taščica. O hudi zimi prileti taščica na okno kmetiške hiše, kakor da bi hotela v gorko izbo. Kmetič odpre okno, in taščica smukne v izbo. Tu pobira drobtinice, ki pa¬ dajo z mize. Otroci imajo taščico zelo radi. Zima mine, in pride vesela pomlad. Kmetič odpre okno, in taščica zleti v bližnji gozdek. Tu si naredi gnezdece in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. Z njo se vrne tudi taščica k dobremu kmetu, in glej! ne pride sama, privede s seboj tudi tovarišico. Kmetičeva družina je ljubkih živalc zelo vesela. Ptičici sta prav domači in otroci reko: „Ptičici nas gledata, kakor da bi nam hoteli kaj povedati/' Oče odgovorč: Ko bi mogli govoriti, bi vam rekli: „Prijazno zaupanje zbuja zaupanje, ljubezen zbuja ljubezen . 44 J J Ivan T. V 12. Predice. Za kolovrat sedemo, zavrtimo, predemo, nit gre gladka izpod palca, veselila bode tkalca. 143 Tu lepo se grejemo, šalimo in smejemo; zunaj oster veter brije, snežna rjuha zemljo krije. Pravljice si pravimo, zdaj uganke st&vimo; oče pa sedč pri peci, necejo nobene reci. Zdaj kolesa ustavite, spat lepo se spravite! Lahko noč! pa sladko spite, jutri zgodaj spet vstanite! J. Stritar. 13. Gospodar in njegov hlapec. Gospodar je imel jako prevzetnega in izbirčnega hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba ni mogel videti. Kadarkoli je prišla skleda boba na mizo, vselej je žlico obrnil ter rekel: „Ako se bob žlice prime, ga bodem jedel, ako pa ne, ga ne bodem jedel! 1 Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil; imel je svojo kmetijo. A ni ravno dobro gospodaril. Bil je premalo štedljiv, zato si v boljših letih ni ničesar pri¬ hranil. Slabe letine pridejo ter ga tako pritisnejo, da je šel k svojemu nekdanjemu gospodarju boba prosit. Ta mu reče, naj gre z njim v žitnico. Ondi vzame velnico, jo obrne in reče: „Ako se bob velnice prime, ti ga dam, ako pa ne, ti ga ne dam. Hlapec se spomni svoje nekdanje prevzetnosti ter prosi gospodarja odpuščenja. A on, ki je bil mož dobrega srca, je odpustil hlapcu in mu nasul boba. Fr. Praprotnik. 10 Štiridelna čitanka. II. (XII. 952.) 144 14. Modra miška. Miška prileze iz. luknjice in ugleda nastavljeno past. „Oho,“ je dejala, „vidiš jo past! Zviti ljudje na¬ stavijo dve deščici, na zgornjo naložč kamenja, v sredi med deščici nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne bodete me ujeli ne! u „Pa povohati/ 4 je dejala miška, „povokati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham. Miška smukne v past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! — past zagrmi, in miška — mrtva leži. M- Slomšek. 15. Moj psiček. Kako rad svojega psička imam! Na svetu takega ne poznam; tovariš zvest mi je vedno na strani, on kratkočasi me, čuva in brani. Kako prijazne oči ima, pa umen je, le govoriti ne zna; pokoncu stoji in kruha prosi, zapira duri, košarico nosi. Vse urno stori, kar mu velim, če kamen zaženem, teče za njim; ko mu jo držim, črez palico skoči, pod posteljo mojo čuje ponoči. Jaz njega, on mene rad ima, zato se v vsem po meni ravna; prav kakor jaz, on maček na sveti in potepuhov ne more trpeti. J. Stritar. 145 Uganke. 1. Kdo se poti o najhujšem mrazu? 2. Tsaka hiša ga ima, Bog pa ga nima. Kdo je to? 3. Karkoli mi rečeš, opravim zvestd, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvd. Pregovori, reki in pametnice. 1. Česar se Janezek ne uči, tega Janez ne bo znal. 2. Kdor uboga rad in moli, Kog ne žabi ga nikoli. 3. Kdor ne moli, gre navzdoli. A. Seiunor. d. Zadovoljnost ima kmalu zadosti. 5. Zadovoljnost je največja sreča na svetu. 6. Velik siromak je ta, ki moliti, slušati in delati ne zna. 7. Pridne roke skrbe za stare zobe. 8. Spoštuj očeta in mater! 9. Kog vsakemu srečo da, ki starše v čislih ima. 10. Kodite usmiljeni! Ne pozabite ptičkov po¬ zimi ! 11. Poštena je predica, in stara je pravica, da tisto dekle kaj velja, ki krilo svoje preje ima. A. M. Slomšek. 10 * 146 12. Kdor pred nevarnostjo ne beži, se lahko v njej pogubi. IS. Kad se prevzame, komur se dobro godi. Id. Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se sluši kruh. 15. Bog kaznjuje vsako prevzetnost o svojem času. 16. Prevzetnost se sama kaznjuje. b) Na kmetiji. 1. Sneg. Juhe, juhe, juhe, sneg prvi pada ze! Na polje, trato, vrt in log potresa listje ljubi Bog, da zdaj, ho mraz grozi skeleč, ne zeblo bi rastlin preveč. Cuj, prvi sneg, le vse skrbno pokrij z odejo nam gorko. A. Funtek. Zima. Prikdšljala je starka zima, naguban, suh ima obraz; ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz. Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd; zdaj imaš, zajec ti uhati, svoj štiridesetdanski post! 147 Mož starček se pri peči greje in kima truden, da zaspi; da ho dovolj za platno preje, kolovrat urno suče hči. Po gladkem ledu se otroci dreve, ne vejo, kaj je mraz; nagajajo si s kepo v roči — kako vesel je zimski čas! J. Stritar. 3. Na ledu. Sneg pokriva vse po redu: polje, hrib in gaj; mi pa drsamo po ledu, da je kaj. Doli, gori kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi, juhej! Ako že nesreča hoče, da se kdo zvali, sram ga hodi, kdor se joče in kriči! Pasti res na skorji trdi ni prijetno laž, a nikar se mi ne srdi, Videk naš! Prvič ne in zadnjič tudi menda nisi sel; nič na tleh se nam ne mudi, saj si cel! . . Huj, kako v ušesa reže, toda nam je všeč! Kogar zebe, pa naj leže spat za peč! Doli, gori kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi, juhej! A. Funt ek. 148 4. Konj. Menda je ni živali, pri kateri bi se telesna lepota in umne zmožnosti tako lepo strinjale kakor pri konju. Kakor iz jekla je vsa njegova postava. Tanek in skočen je ves kakor lahkonoga srna na planini. Ponosno ziblje glavo na dolgem vratu, ki ga zaljša lahkokodrasta griva, čelo je visoko in ploščato: veliko, živo oko igra v prečudnem lesku; ušesa mu ponosno migajo pokoncu. Široke, lepo obokane prsi in močna pleča kažejo pre¬ čudno moč in ognjen pogum. Noge so visoke in tanke, ali pri vsem tem močne in skočne; s kopitom bije zemljo, da podkev iskre kuje ob trdem kremenu. Hrbet je raven in lepo zalit, obokani križ proti dolgemu, žimnatemu repu otekel. Gladko kožo pokriva gosta, kratka in svetla dlaka. Po barvi dlake se imenujejo konji: belec, sivec, plaveč, kostanjevec, rjavec, lisec, serec i. t. d. Konj pa ni samo lepo zrasla, temveč tudi jako razumna žival. Ako je šel le enkrat po potu, ve ga za zmeraj. Svojega gospodarja dobro pozna in precej ve, če je kdo drug sedel nanj, ali če je na vozu kdo drug vzel vojke v roko. Da bi se bolj prepričal, se ozira rad nazaj po ljudeh. Še črez več let spozna svojega prejšnjega gospodarja, teče k njemu in od veselja rezgeta. Za gospodarjem ali hlapcem gre kakor pes; kadar je ohomotan, gre sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Konja lahko marsikaj naučiš, ako ga izlepa nago¬ varjaš in sploh lepo ravnaš z njim; ako pa vpiješ nad njim ali ga celo tepeš, bode tvoj trud zastonj; le zbegal ga bodeš. 149 Konj nam zelo koristi. Na hrbtu nosi jezdeca, nam vlači voz, sani, plug; kmetu pomaga na polju, vojaku v boju, lovcu na lovu. Konjsko meso je užitno, ali ljudje ga ne cenijo; kožo, kosti in kopita pa rabijo za marsikaj. Iz žime delajo se loki za gosli, sita in se marsikaj drugega. Po Fr. Erj avcu. 5. Vrabec in konj. Vrabec : Konjiček, v jaslih zob imaš in izlahka tudi meni dač. Trepečem v slami od zime, držim se lačen v tri gube. Konj: Zobi je tukaj dosti res; ne boj se mi, le kljuni vmes! Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba. Rodi se leto pregorko, mušic in muh je vse živo. Zdaj vrabec hitro jih lovi, da konj ubadov ne trpi. Fr. Levstik. 6. Kravica prodana. Zdrava, sivka, srečno hodi, milo me tako ne glej! Pridna kakor tukaj bodi, kjer živela boš poslej. Pridna kravica si bila, mirno v hlevu stala si, malo klaje si dobila, mleka dosti dala si, 150 Modra bila si na paši, ne uhajala drugam, telcka si o Mali maši vsako leto dala nam. Enkrat še poglej prijazno, preden te odtod ženo! O, kako bo v hlevu prazno, ko zdaj tebe vec ne bo! J. Stritar. 7. Domače Hvali. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov, na gorice po srnice in po zajce, po lisice, po volkove in volčiče, po medvede, medvediče. Pučke bodo pokale, zveri v gozdu jokale. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov. Mačka mjavlca: mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz pa gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, jaz jo primem, — v usta z njo! Dve za zajtrk, dve v kosilo, tri za večerjo — ni obilo. Mačka mjavka: mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Koza vpije: mekeke! vse gorice zelene; kje sta kozel in kozica, da ne pride volk, volčiča, 151 volk, volčiča „dudeldu “, ki živita brez domu? Volk za grmom, sivi tat, plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! volk me stisnil je v zobe. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telec naj še potrpi, da pastirček „ruriro‘ v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov! Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, nič ne vemo, kdo se posti; ali kadar popotujem, popotujem in cestujem, kola vozim, sedlo nosim, lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma. Fr. Levstik. 8. Žena in kokoš. Žena je imela kokoš, ki ji je znesla vsak dan jajce. „Ko bi jo obilneje redila/ 1 si misli žena, „bi dobila od nje na dan po dvoje, morebiti po troje jajc. Zato jo začne prav obilno pitati. Kokoš pa neha nesti. Fr. Metelko. 152 9. Kokodin. Imeniten je bil res Kokodin; videlo se je vsaj, da se je sam sebi zdel silno imeniten. Noben petelin v oko¬ lici ni tako visoko pokoncn nosil žarečega grebena, noben se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami kakor Kokodin, strah vsem sosednim pete¬ linom. Kako mogočno sta mu visela dolga podbradka! Tako ponosno ne nosi nobena gospa koralnih uhanov. S svojim ostrim, srditim pogledom je imel v strahu vse dvorišče. Enkrat zakokotati in z glavo zmajati je -bilo dovolj — in vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin usrdil nad njim! Kar jezno je ob tla jel brusiti zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Domači maček, Kara Mustafa, kojega ni mogel nič kaj trpeti, mu ni hodil rad pred obličje. Tudi sam hišni čuvaj Perun se ga je ogibal, kjer je le mogel. Se celo gospodarju ni šel s poti, kadar sta se srečala; skoro vselej se je moral ogniti gospodar. Vedel se je Kokodin oblastno, kakor da je njegovo vse lepo do- movje. Tako moško ni stopal, tako visoko ni privzdi¬ goval noge niti sam gospodar po dvorišču! Prvi se je zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po vasi. On je dajal znamenje; za njim so se oglašali drugi po vrsti, vsak po svoji moči. Po pravici je torej bil Kokodin znan po vsej vasi. J. Stritar. 10. Leni dekli. Pridna gospodinja je klicala zjutraj svoji dekli na delo, ko je petelin zapel. Dekli se jezita nad petelinom in ga zadavita, da bi mogli delj časa spati. Ali stara 153 gospodinja je spala le malo; odslej ni vedela, obkorej je, in je klicala dekli se bolj zgodaj, dk, že o polnoči. Po nemškem. 11. Sraka in pav. Sraka, da bi bila zala, pavovih peres nabrala; „To bo pa lepo ! a in z vsemi našopiri se, naščmi. Zdaj pa k pavu v vas! Seveda v mlaki se gredoč ogleda. Pavu vsa izpremenjčna reče: „Naj bom tvoja žena! u Pav se razsrdi: „Ti spaka, moja žena? Ti si sraka! w Perje svoje ji pobere, vmes še njeno ji izdere. J. Stritar. 12. Volčja prisega. Kmet je zasačil predrznega gladuha volka v svojem hlevu, ravno ko mu je davil najlepša jagnjeta. Zalo¬ putne vrata, in požeruh je bil ujet. Že vzdigne gospodar debelo batino, da bi udaril tata po črepinji, kar se oglasi predrzna mrha ter začne milo prositi rekoč: „Oj ljubi, zlati moj, usmili se me in izpusti me! Saj veš, da me je privedel v tvoj hlev le glad, ki tudi tebi dobro ne de. Obljubim ti, da me ne bode nikoli več blizu tvojega hleva. Dk, slovesno ti prisegam, da hočem živeti v bodoče le o ribjem mesu. Vse druge živali naj imajo odslej mir pred menoj! Izpusti me, izpusti, dobri mož! w 154 Kmetu je bila všeč volkova obljuba. Prizanese mu. Volk je bil prost in jo je hotel pobrisati naravnost proti gošči. Ko pa teče črez dvorišče, ugleda mlade pujske valjajoče se po gnojnici. Kakor bi trenil, popade prase. „Hudobnež! t4 kriči kmet, ves razjarjen, za njim, „ali toliko velja tvoja prisega?" „Ne zameri mi, kmet! Tvoji pujski so se mi zdeli kakor ribe, ker so plavali po luži, odgovori porogljivo volk ter jo pobriše s tolstim prasetom v žrelu v gozd. A. Kosi. 13. Siromak. Kaj, deček, gledaš me debelo? star sem in ne posebno lep; zgubdno čelo, lice velo imam in že na pol sem slep. Ljudje imajo dom in njive, vrtove, travnike in les; o poti moji so koprive, cvetica tudi ktera vmes. Po svetu sem se vedno ubijal, pod tujo streho truden spal; pozimi sem se v plašč zavijal, ki mi ga mož je usmiljen dal. Tu vidiš, deček, siromaka, ki je bridkosti mnogo užil; tam gori me plačilo čaka, tam bom se večno veselil. J. Stritar. 155 Uganke. 1. Foznaš li, deček moj, moža, ki v roki palico ima? Drži jo trdno noč in dan, a nič se ne postavlja v bran, ko divjih paglavcev se broj v srditi z njim nabira boj? Ubožec velik mož je ta, ki tepsti, tekati ne zna, ki, smrtnobled v obrazu, živi samo o mrazu, pretakajoč bridkč solze, ko se vsi drugi veselč, ko že poljubov svojih žar pošilja zemlji nebni car. Nu, imenuj moža mi zdaj, doklčr, doklčr — ne pojde v kraj. Lui z a Pesj akova. 2. Nisem živo, a v sebi življenje imam; okusil krepko jedilo si moje že sam. Kaj je to? 3. En klobuk, pa dve glavi; en rep, pa dve roki; štiri nosnice, dve škornjici; šest nog, po Štirih gre. Kaj je to? 4. Kdo se joče, kadar solnce sije? Pregovori, reki in pametnice. 1. Bog oblači, Bog prevedri. 2. Bravo veselje ie toliko vredno kakor pravo zdravje. 156 3. Kakor drugim posojamo, tako oni nam po- vračajo. d. Kakršna setev, takšna žetev. 5. Pohlep oslepi. 6. Petelin je gizdalin. 7. Kdor male nadloge ne potrpi, si cesto še večjo težavo naloži. A. M. Slomšek. 8. Lenuha dan straši. 9. Ne prileže se vsaka roža za klobukom. 10. Gizdavost si sama jamo koplje. U. Polk dlako izpremeni, a nravi nikdar ne. 12. Stara navada železna srajca. e) "V prirodi. 1. Pozimi iz šole. Vse belo! Dol je bel in breg; pod nogo škriplje trdi sneg. Uboge ptičice zmrzujejo, nožiče gole privzdigujejo. Zaspano, kakor da je v šoli, z neba mi gleda solnce doli. Kam je gorkoto svojo delo? Samo bi zdaj se rado grelo. Zato že skoraj pojde spat za morje v svoj kristalni grad. — 167 Od mraza škriplje vse in poka; mraz tudi vama je, otroka, iz šole zdaj domov gredč. Le urno dvigajta petč! Se mnogo vama bode teci, da se doma pri gorki peci ogreje zmrzli ves životcek, kaj gorkega dobi želodček. Oh, poln težav je in bridkosti že sam začetek učenosti! J. Stritar. 2 . Pozimi v gozdu. „Hu, hu, kako je mraz, kar nič neče odnehati in neče! 41 tako se hudujejo stari Strletov ded, gredoč v hosto po panjev, da si ogrejejo z njimi mrzlo sobo. Za njimi vlečeta sani mlada vnuka Tonček in Franček, ki jedva dohajata starega deda. Ko pridejo na zaželeno mesto, si ogledata otroka gozd v zimski obleki. Ves drugačen je nego poleti. Visoke smreke in vitke jelke otožno molč • svoje veje do tal, kakor da hočejo poljubiti beli snežec. Tam ječi stari gaber, ves sklonjen in zvit; na vejah se mu je nabralo mnogo snega, ki mu je skrivil hrbtišče, tako da ni več podoben drevesu. Žalostno se drži ponosni in ošabni hrast, ki se toli rad baha, češ, da njega ne zmore nihče. Hej, ta sneg in zimski mraz sta mu jo dala! In lipa, pohlevna, mehka lipa? Tožno in boječe se vam stiska tja med brestovje ter se sramežljivo ozira na oholo hrastje, ki stoji okoli nje ter se smeje njeni šibkosti. Ded ukrešejo gobo, in kmalu gori žareč ogenj; Tonček in Franček mu pridno prikladata suho vejevje. Oj, kako prijetno se sedi pri ognju tam v tihem gozdu! 1B8 In čuj! tudi brez petja ni popolnoma pozimi v gozdu. Visoko po bukvi se glasi drobna siničica. „Cicifuj, cicifuj, u gostoli tja v tihi gozd, da našima otrokoma kar zveni po ušesih. Pisani ščinkovec pri- klada s svojim resnim „ščink, šcink“. A tam-le v onem grmu skrit oteplje potuhnjeni stržek s svojim repkom, skakljaje od vejice do vejice, ter v enomer klepeče: „stržek, stržek, stržek/' Tudi brinjevka in strnad se oglašata in pomagata s svojim glasom, da petje v gozdu pozimi ne utihne popolnoma. Prav vesela in zadovoljna sta se vrnila otroka z dedkom domov. Po Zupčevu. 3. Ptice pozimi. Vrana vpije: kra, kra, kra! mrzla zima je prišla; slaba zdaj za me bo ta, večkrat bodem stradala! Vrabec poje: živ, živ, živ, toliko da sem še živ; moj želodček prazen je, ves od mraza tresem se! De sinica: fuj, ci, fuj! deček ljubi, čuj me, čuj! Daj mi kako zrnece, vrnem ti na pomlad vse! Brglez, zeba, kos, strnad, so pri nas, jih tare glad. in še druge ptičice nikdar nas ne zapustč. 159 Smili torej se jih zdaj, živeža jim malo daj ! In spomladi s petjem te ptičice razveseli. Zdravko. 4. Krivoklj un. Krivokljuni se lahko spoznajo po svojih navzkriž zraslih kljunih. Pravljica nam pravi o krivokljunih to le: Ko je Sin božji na križu trpel neznosne bolečine, je priletela plaha ptičica. Žalostno je čivkala in obletovala sveti križ. S gibkim svojim kljunom je pulila iz lesa žreblje, ki so tako neusmiljeno ranili presvete roke in noge. Toda zaman je bil njen trud. Kljun je bil prešibek in ptičica preslaba, da bi potegnila močne žreblje iz lesa. Drobni kljunček je začel krvaveti in naposled se je skrivil, da sta mu konca stala navzkriž. Žalostna je ptičica povesila glavo, a križa ni za¬ pustila. Zdaj prijezdi vojak na visokem konju in pre¬ dere z dolgo sulico sveto stran, da se je kri polila po Zveličarjevih prsih. Na to se zaleti drobna ptičica z zadnjimi močmi h krvaveči rani. Hotela je s svojimi drobnimi prsi zabraniti, da bi ne tekla kri iz svete strani našega Odrešenika. In prsi so se namočile s krvjo Sina božjega. V spomin, da se je usmilila Zveličarja, ima ptičica navzkriž zrasel kljun in krvavordeče prsi. Ime ji je krivokljun. Po J. M. Štiridelna čitanka. II (XII. 952). 11 160 5. Vran in lisica. Črni vran, imel si dober dan, kos mesa nkradel si, oj vran! „Mirno rad bi ga pojedel; z njim na hrast visok bom sedel. “ Vidi ga lisica, mimo gredč, goste sline se ji pocedč, pod drevesom se ustavi, te besede vranu pravi: „Lepšega pod solncem ptiča ni kakor si, kraljevi orel, ti, perje ti ko demant sije, pav naj se pred tabo skrije! če tako lepč še peti znaš, kakor perje lepo ti imaš, pa prisežem pri tej priči, da si prvi ti med ptiči.‘ £ Kar se petja tiče, to pa vem, da se z vsakim drugim meriti smem, misli vran si, s kljunom zine, južina mu iz kljuna šine. Norček, ves pobit, povesi nos, ko po vejah smukne mastni kos, a lisica pod drevesom smeje se, masti se z mesom. Simon Jenko. 6. Stržek in orel. Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, naj jim bo tisti kralj, ki zleti najviše. Vsi ptiči se vzdignejo. 161 Tudi stržek ni hotel zaostati. Ali revče je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi. Zato smukne pod letečega štrka ter se mu skrije med perje. Štrk tega še zapazil ni. Ptici lete više in više; sčasoma pa opeša drug za drugim. Na zadnje se zibljeta samo še orel in štrk po zraku. Sedaj začne tudi štrk pešati. Kar mu zleti stržek izpod peija in se drzne meriti z orlom. In glej! orel omaga, stržek pa zleti visoko nad njega. Stržek hoče biti kralj. Toda ptiči so zvedeli o njegovi prevari ter so ga hoteli ubiti. Zato se zmuzne revček v mišjo luknjo. V sramoto so mu vzdeli ptiči ime kraljiček, kakor imenujejo stržka pri nas sem ter tja ljudje. Fr. Er j avec. 7. Lipa. Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, dejal sem, da sem v raju. Veje raztezavala k nebu je visoko, meni pa je do srca segala globoko. Ptičice je miljena v senčico vabila; kadar ležal sem pod njo, me je ohladila. Zdaj pa mi je revica skoro ovenela; cvetje, listje ljubljeno zima ji je vzela. Spavaj, draga lipica! Večno ne boš spala; Nova pomlad zčlena novi cvet bo gnala. Zopet bodo ptičice, ptičice presladke, pesemce prepevale, pesemce pregladke. Miroslav Vilhar. 11 * 162 8. Ošabnežu. Stoji ošaben hrast na gori, na nčbo z vrhom se opira, sosede svoje zaničuje, s posmehom ndnj e se ozira. Drvar s sekiro gre na goro in tam pod hrastom se ustavi; sekira smrtno pesem poje, na tla telebi hrast gizdavi. 0 ti, ki zaničuješ brata, ker več prejel si od gospoda, ozri se! Stopa ti na pčto nemila hrastova usoda. Fr. Cegnar. 9. Zakaj je jelka vedno zelena. Okoli betlehemskega hleva, v katerem se je rodil Zveličar, je rastlo razno drevje. Nekega dne je bilo božje Dete zaspano. Mati ga je uspavala. Vse je bilo tiho okoli hleva. Ptičice so umolk¬ nile, ovčice so legle na tla, nobena ni blejala, še angelci nad hlevom niso ganili svojih perutnic, da bi ne motili spanja Odrešenikovega. Božje Dete zaspi, in Mati ga pokrije s svojim pajčolanom. Kar zašumi po drevju, veter zatuli po njem. „0, usmilite se, u prosi Mati božja, „usmilite se spečega Deteta, ne motite njegovega spanja; blagoslovilo vas bode za to. u Ali drevesa se ne zmenijo za njene besede: z vrhovi majajo in z vejami bijejo ob veje. Le eno drevo je ostalo mirno. Jelka je razprostrla svoje veje nad hlev, da šum drugega drevja ni motil spanja Gospodovega. 163 Hvaležna se ozre Mati božja na jelko in reče: „Vedno zelenje te bode krasilo odslej poletu in po¬ zimi, veter bode samo šepetal po tvojih vejah, vonj tvojih vej bode zdravil bolne prsi, in popotnik bode iskal hladu v tvoji senci/ Po Burckhartu. 10. Da mi biti je drevo. Da mi biti je drevo, bil spomladi rad bi breza — drugo drevje še golo. nanjo sveti Juri pleza. Da mi biti je drevo, bil poleti rad bi lipa — v njeni senci je hladno, cvet na potnika se usipa. Da mi biti je drevo, bil pozimi rad bi smreka — drugo drevje že golo, topla greje njo obleka. O. Zupančič. Uganki. 1. Striček most dela brez sekire in brez noža. 2. Čist in jasen kakor kristal, a ni drag; od matere rojen, a sam jo rodi. Pregovori, reki in pa/metnice. 1. Brez potu ni medu. 2. Kadar konja love, nvu ovsa mole. 3. Krivično blago teknilo ne bo. 164 VI. Domovina. 1. Bajka o siroti in škrateljčkih. Živela je deklica, borno živela brez ateja, mamice; ničesar ubožica ni imela — ne bilke, ne slamice. In o zlatem je jutru sirotica vstala, napotila v daljni se svet, da ateja, mamico bi poiskala, napotila v daljni se svet. A znala ni steze, a znala ni pota in v gozd je zašla temdn, in glasno je jokala mlada sirota, ko zbežal je beli dan. In ko je ležala tam v vzdihljajih glasnih, prišli so k njej škrateljčki, in dali zlata so in biserov jasnih ji dobri prijateljčki. In peli so z njo in pri njej so ostali vso dolgo, čarobno noc in k dobrim ljudem so ji pot pokazali, ko zjutraj odšli so proč. Cvetko Golar. 165 2. Divji mož. Divji mož, kosmati mož tri doline je ogradil: „To bo vrt moj, nanj si rož in sočivja bom nasadil. Pluga nima, ne branč, kar z rokami prst rahlja si — kar storile so roke, to z nogami potepta si. Divji mož, kosmati mož hišico si je sezidal: „Tukaj mirno živel boš; kdo ti ne bi zdaj zavidal! V izbico vesel je šel, ali ko se v njej zravnal je, v strop z glavo se je zadel, in ves dvorec mu razpal je. v m Sel na jezero je pit, a na brado je pozabil: mož povodni, v kotlu skrit, za kodčljo ga je zgrabil. „Joj,“ zajavka divji mož, „za nezgodo gre nezgoda! a vodnar: „E, kaj se boš! Ni nezgoda, le neroda ! w O. Zupančič. 166 3. O Indiji Koromandiji. In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena. Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje, in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje. Morda pa orehovo rajši imaš? rozinovo? — Hočeš peruti? In Vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti. Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel je: „Otroci, le pridno ubogajte ! Ko vrnem se — to bo veselje! 1 ' In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka! 0. Zupančič. 4. Zlatorog. Vi vsi poznate Rojenice, dobrotne bele žene, ki s pogorja prihajajo v človeške koče včasi in srečo vdnje nosijo in mir. 167 Njih lica malokdo zagleda, nikar pa še, da videl bi njih vrt, kjer bivajo v zelenju večno mladem. Kozd planinskih snežnobeli trop skrbno tam zemljo varuje čarobno, in kozel vodi z zlatimi rogmi jih. če pa približa kdo se, urno koze nanj kamenje valč, in žarni bliski iz rog vodniku švigajo, da plašno obrne mož se ter beži s planine. Ubiti Zlatoroga ni baš lahko: začaran je, a če ga vendar raniš, tedaj požene iz krvi njegove triglavska roža, čarobno zelišče. Te rože kozel ranjeni naj4 se, in hitro zdrav je, kakor bil poprej je. Zato uspelo pač ne bo nikomur, da Zlatoroga bi zadel na smrt. Se ve, če vendar se komu posreči, po tem premalo baš ne bo plačila. Rog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre duplino, kjer ležč zakladi tako obilni, da če pride pčnje voz sedemsto, ni moči jih odpeljati. Baumbach — Funtek. 5. Kralj Matjaž. V narodnih pripovedkah živi kralj Matjaž še dan¬ danes. Otroci govorč, kadar se igrajo: „Križ, kraž, kralj Matjaž, daj mi groš, bom si kupil nož, luknjo vrtal — počČ 168 Preprosto ljudstvo si misli, da kralj Matjaž spi v gori, ki je najvišja na zemlji, a njen vrh je počen. V votlini spi vsa vojska Matjaževa. Iz votline drži pot, ki je zavarovana z durmi. Nihče ne more iz votline, a noter gre lahko vsak, kdor najde duri. V votlini stoji miza iz slonove kosti. Za mizo sedi kralj Matjaž in spi. Njegovi brki so že zrasli skozi mizo in se ovijajo okoli miznih nog. Kadar bodo ovite vse štiri noge, tedaj se prebudi kralj Matjaž. Poslal bode na svet svoje poslance, palčke in kraljičke. Ko se poslanci vrnejo, bode začel buditi svoje vojake, in ko bode vsa vojska na nogah, pride ono leto, ko bode Velika noč na dan svetega Jurija. Tedaj se bode začela strahovita vojna. Kralj Matjaž bode izgubil vse vojake, samo sedem mu jih bode ostalo. Teh sedem bode gnal pod lipo; tu se bodo odpočili, potem pa z njim pre¬ magali ves svet. Narodna. — M. Heric. 6. Rudolf Habsburški in berač. Nekega dne ogovori berač Rudolfa Habsburškega: „Brate Rudolf, daruj revežu majhen dar/ 4 „Od kdaj sva pa brata ? 4 ' ga vpraša Rudolf. „Kaj! odgovori berač, „ali nismo vsi bratje po Adamu ? w „Prav praviš, 44 odgovori Rudolf, „nisem ravno mislil na to! a S temi besedami seže v žep ter stisne beraču vinar v roko. „Samo vinar! To je pa vendar za takega kralja premalo ! w reče berač. „Kaj ? odgovori Rudolf, „premalo? Prijatelj, če ti da vsak brat po Adamu toliko kakor jaz, bodeš naj¬ bogatejši V celi deželi/ 4 Po nemškem Fr. Hubad. 169 7. Grof Rudolf Habsburški in duhovnik. Nekega dne je jezdil grof Rudolf Habsburški s svojimi služabniki na lov. V gozdu zasliši zvonček, ki je naznanjal, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo po¬ potnico. Pobožno se Rudolf prikloni, ko gre duhovnik mimo njega. Dušni pastir pa je moral črez globok potok. Ali povodenj je bila podrla most; drugače ni bilo mogoče črez potok, nego da ga prebrede. Duhovnik postavi zato sveto Rešnje Telo na tla, da bi si sezul črevlje in prebredel vodo. Ko Rudolf to opazi, skoči s konja in posadi du¬ hovnika nanj, da bi ne zakesnel k bolniku. Drugi dan je pripeljal duhovnik konja v grad in zahvalil Rudolfa za izkazano dobroto. A ta mu je rekel: „Nisem vreden, da bi zasedel konja, ki je nosil mojega Zveličarja. Podarim ga cerkvi, naj ji polajšuje težavna opravila . 14 Po nemškem Fr. Hubad. 8. Mladi Vukasovič. Cesarica Marija Terezija je prišla nekoč v kadet¬ nico, kjer se mladeniči vzgajajo za vojaško službo. Ko si je v zavodu ogledala vse naprave, je vprašala poveljnika: „Kateri izmed mojih ljubih gojencev je najpridnejši ?“ „Vaše Veličanstvo / 4 odgovori poveljnik, „pridni so vsi in vredni visoke milosti: ali najpridnejši gojenec in najboljši borilec je vendar le Dalmatinec Vukasovič. „To me veseli, mladi Dalmatinec ! 44 reče cesarica; „rada bi videla, kako se znaš boriti . 44 170 Mladenič, ki je doslej stal plašen pred cesarico, se junaško postavi; oči se mu zabliskajo in ponosno iščejo nasprotnika. Srčno prime za borilni meč in zmaga najspretnejŠe borilce. Ves vesel stopi zopet v vrsto svojih tovarišev. Cesarica ga lepo pohvali ter mu podari dvanajst zlatov rekoč: „Privošči si kaj po trdi boritvi.’' Teden preteče, in cesarica se zopet pripelje v ka¬ detnico. Poveljnik pokliče Vukasoviča, in cesarica ga vpraša: „Povej mi odkritosrčno, v kaj si obrnil moje darilo ? 41 „Poslal sem ga ubogemu očetu , 44 odgovori mladenič s tresočim glasom „Kdo je pa tvoj oče? 1 * „Moj oče so bili častnik in so služili Vašemu Ve¬ ličanstvu ; zdaj pa živijo brez pokojnine prav siromaško v Dalmaciji. Ker nisem vedel cesarskega daru bolje obrniti, sem ga poslal preljubemu očetu . 44 „Ti si blag mladenič! Primi pero in piši: Preljubi oče! To pisemce, ki Vam ga pišem, mi napoveduje cesarica sama. Moje vedenje, moja pridnost in sosebno moja lju¬ bezen do Vas me je cesarici toli prikupila, da bodete do¬ bivali odslej po dve sto goldinarjev letne pokojnine; meni pa je zopet podarila štiri in dvajset zlatov.“ S solznimi očmi je mladenič zahvalil cesarico ter ji obljubil, da bode s pridnostjo povrnil prejete dobrote. In Vukasovič je bil mož beseda. Kot častnik je v krvavih bitkah kaj hrabro branil čast in slavo naše domovine. Po P e t i s k u. 171 9. Deklica s pletenicami. Blizu Dunaja je živela starka s svojo hčerko. Siro¬ mašno se je živila s pletenjem košev in pletenic. Hčerka jih je nosila na prodaj. A zima je bila huda: matere se je lotila bolezen. Kar si je prihranila, sta porabili za zdravnika in za zdravila. Pridna hčerka se je trudila na vso moČ, da si prisluži denarja za se in za mater. Nekega jutra zgodaj si oprti pletenic, kar jih je imela gotovih, da jih ponese v mesto na prodaj. Med potjo je računila, koliko bi lahko izkupila in kaj bi nakupila za denar. A pot je bila dolga. Trudna sede hčerka pod tanko smreko, da si počije. Kar pride po poti gospa. Ko vidi žalostno deklico, sede k njej in jo vpraša ljubeznivo, kam gre, kako se ji godi. Dekle ji potoži svojo revščino. Tako živo in odkritosrčno je govorila, da se zaleskeče gospč solza usmiljenja v očeh. Malo pomisli in reče: „Dobro, da sva se sešli danes. Meni je treba mnogo pletenic v gospodinjstvu, če ti je prav, jih kupim od tebe, da ti jih ne bo treba nositi v mesto.‘ £ Deklici je bilo prav. Gospa stopi na pot, pomigne strežaju, ki je čakal tam blizu, in mu izroči pletenice; potem pa seže v žep in plača deklici blago, za vsako pletenico zlat. Zavzeta zre deklica na toliko bogastvo; še za¬ hvaliti se ne more takoj. Ko povzdigne oči, gospe ni bilo več; odtegnila se je zahvali. Še je strmela deklica na denar v svoji roki, kar pridejo župnik po poti. Vesela jim pi-ipoveduje, kolika sreča jo je došla. „Kakor nebeška kraljica je bila gospa pred menoj! Tako bogato me je obdarila, pa še za¬ hvaliti se ji nisem mogla. Da bi le vedela, kdo je, je 172 tožila reva. Župnik ji pa odgovori: „Res je gospa blaga kakor nebeška Kraljica. Angelsko srce ji bije v prsih. Ona je — cesarica avstrijska, Elizabeta!’ Ludov. Elem. 10. Cesaričin dežnik. Nekega dne se je izprehajala naša cesarica po parku v Miramaru. Nenadoma se ulije z neba huda ploha. Cesarica zbeži v dupljo. Tam najde deklico. Plaho dete se hoče skriti. Cesarica pa jo ogovori tako milo, da se ji prikupi. Deklica ji začne pripovedovati o svojih revnih roditeljih. Ko dež nekoliko poneha, hoče deklica oditi, da bi se doma ne bali zanjo. „Tako je prav / 1 reče cesarica, „nikdar ne smeš delati skrbi svojim roditeljem. Ker si pa tako pridna, te bodem z dežnikom spremila domov / 1 In res jo spremi cesarica do kolodvora; stanovala je deklica blizu tam. Ob kolodvoru ji pa da cesarica dežnik rekoč: „Vzemi dežnik, da ga bodeš imela; vsekdar ne bodeš našla Človeka, ki bi te spremljal domov / 1 Vesela hiti deklica domov in pove materi, kaj se je zgodilo. Mati gre takoj na kolodvor, da bi se za¬ hvalila dobri gospe. A ne najde je. Uradniki ji pa povedo, da je bila cesarica. Za nekaj dni prinese strežaj iz gradu za roditelje obilen dar. Cesaričin dežnik pa hranijo še dandanes. Po W aclitl erjn. 11. Iz mladih, let cesarja Franca Jožefa I. Nekega dne je bil mladi nadvojvoda Franc Jožef v Laksenburgu, cesarskem gradu ne daleč od Dunaja. Vesel je tekal po tratah, vozil voziček, nakladal nanj seno in se radoval,- kakor se radujejo otroci. Večkrat 173 pa je pogledoval z milim očesom vojaka, ki je stražil ob vratih. Kmalu se pripeljeta cesar in cesarica obiskat svojega vnuka. Vesel jima teče Francelj naproti. Pa hitro potegne svojega deda za suknjo ter pravi: „Daj mi kaj za vojaka: revež je! Cesar se nasmeje in mu da bankovec. Malicek teče k vojaku in mu ponuja denar. Ali vojak prezentuje s puško, denarja pa ne vzame, ker je to straži prepovedano. Dolgo ponuja deček: „Vzemi, vzemi ! u Ker pa se vojak ne gane, steče žalosten k dedu ter mu potoži, da vojak neče denarja. „Vojak na straži ne sme vzeti denarja. Deni mu denar v torbo za pa- trone, ki mu visi na hrbtu ! w Vesel steče deček zopet k vojaku. Ali o joj, torba visi previsoko, ne more do nje. Cesar Franc vzdigne za to svojega vnuka, cesarica Karolina pa odpre vojakovo torbo, da položi Francelj bankovec v njo. Vesel ploska z rokami ter pravi: „Sedaj pa ta mož ni več revež! Radosten ga objame cesar; drugi dan pa pošlje prašat k polku, pri katerem je služil obdarovani vojak, kak človek je to. Od polkovnika zve, da je eden naj¬ boljših mož in da podpira od svoje male plače še svojo revno mater. Sinovska ljubezen do matere gane cesaija v srce. Hitro pošlje vsoto denarja, katere je bilo treba za odkup moža. Oprosti ga s tem vojaštva, obdaruje ga še bogato ter ga pošlje materi na dom. Tako je pomagala dobrosrčnost ndadega nadvoj¬ vode dobremu sinu od vojakov. Stara mati in njen sin sta še dolgo živela srečna in vesela; zakaj cesarjeva milost jima je ostala naklonjena, in lastna pridnost je pomnožila sinu premoženje, da je umrl kot pošten in bogat kmet. . Fr. Hubad. 174 12. Otrokovo domoljubje. O moj preljubi, dragi dom, za te srce gori. Jaz tebe zvesto ljubil bom vse svoje žive dni. Vse posvetim ti, kar imam: rokd, glavo, srce; otrok sem se, in kar ti dam, darilce majhno je. Gotovo vec bi dal ti rad, pa majhen sem sedaj in še preslab in še premlad, da bi veljal ti kaj. Fr. Končan. 13. Živi, svetli cesar naš! Živi, svetli cesar naš! Živi, ki domovje milo staviš v svoje varno krilo, ki z zedinjeno močjo vdruješ nas vse krepko! Živi svetli cesar naš! Živi, svetli cesar naš! Živi, ki v ljubezni vneti tvoj obraz podložnim sveti, le zaupanje deli, narodom", le mir želi. Živi, svetli cesar naš! Živi, svetli cesar naš, ki ko slavni dedi Tvoji moc imaš v blagosti Svoji Ljudstva osrečuješ vsa, narod vsak Te rad ima. Živi, svetli cesar naš! A. Praprotnik. 175 Kazalo. I. Šola in dom. a) Šola. Stran Cesarska pesem. (Po J. G. Seidlu Lovro Toman). 1. Bog.1 2. Hvaljen kodi Jezus Kristus! (A. M. Slomšek).1 3. Pred poukom. — Po pouku.i 4. Gospod učitelj. (Po K. Raisu).2 5. V šoli. (J. Stritar).3 6. Novi součenec. (Po J. Kliki).3 7. Plemenito delo. (E. de Amicis).4 8. Bolni tovariš. (J. Stritar)'.5 9. Dva slaba šolarja. (A. M. Slomšek).6 10. Pridni in leni učenec. (I. T.).6 11. Ploščica, kamenček in gobica. (Po nemškem).7 12. Prva skrb. (A. M. Slomšek).8 13. Materin opomin. (Lucijan).8 14. Na poti v šolo. (J. Stritar).9 15. Učenec, iz šole gredč. (Zlati orebi).9 16. Telovadska. (A. Pernfe).9 Uganki. 1. Soglasniki in samoglasniki. 2. Učitelj.10 Pregovori, reki in pametnice.11 b) Dom. 1. Nova hiša. (J. Stritar).11 2. Pajek in polž. (Solovej) .12 3. Zadovoljnost. (D. Juriša).12 4. Jutro. (J. Stritai).12 5. Jutranja molitev. (Iz hrvaškega).13 6. Iz zlatili skledic. (Po J. Troštu).13 7. Veselo dete. (P. Gros) .14 8. Koga ljubim. (J. Tomšič).15 Štiridelna čitanka. II. (XII. 952.) 1- 176 Stran 9. Materina ljubezen. (J. Stritar).15 10. Materi za god. (Pavlina).16 11. Tožba po materi. (J. Stritar).16 12. Zorko in Anica (Miklošič, Začetnica) .17 13. Pripovedka o nosku. (O. Zupančič).18 14. Tri najžlahtnejše dišave. (A. M. Slomšek).18 15. Pred jedjo .19 Po jedi .19 16. Gori, gori! (I. T.).19 17. Mačka, miš in miška. (Fr. Levstik).20 18. Dobri in pridni otrok. („Yrtec“).21 19. Večerna molitev. (J. Stritar).23 Uganke. 1. Bil je eden stari oče. — In tako je to mogoče. 2. Hči. 3. Črevelj. 4. Ogenj.23 Pregovori, reki in pametnice.24 II. Pomlad. a) Vrt. 1. Velika noč. (J. Stritar).26 2. Aleluja! (Po V. Kosmaku preložil Borodinov).26 3. Pomlad. (J. Stritar).27 4. Pomladanska. (L. Svetec).28 5. Čebele. (Iz „Vrtca“). 28 6. Trobentici. (A. K. Sežunov).29 7. Prva vijoliea. (J. Stritar) ..30 8. Tulipan in vijolica. (Po nemškem).30 9. Drevo v cvetu. (M. Valjavec).31 10. Vrtec. (Iv. Jarnik).31 11. Vrt gospoda Mirodolskega. (Po J. Stritaiju).. • -32 12. Ptičje gnezdo. (J. Stritar).33 13. Škorec. (Po K. Schmidu).34 14. Dve basni. (O. Zupančič).34 Uganki. 1. Polž. 2. Maček.35 Pregovori, reki in pametnice. 36 b) Polje in travnik. 1. Crez noč, črez noč ... (O. Zupančič).. . 36 2. Majnikova. (A. Funtek).37 3. Kralj Solnce in kraljica Pomlad. (Vida).37 4. Ma poljani. (O. Zupančič) . ..38 177 Stran 5. Škijanec. (Po Sv. Čechu). 38 6. Orač. (J. Stritar).40 7. Pluga. (M. Vilhar).40 8. Cesar Jožef II. pri plugu. (Po „ Vrtcu*).40 9. Kosec. (J. Stritar).41 10. Seno. (J. Stritar).41 Uganki. 1. Plug. 2. Kolesa na vozu..42 Pregovori, reki in pametnice.42 c) Gozd. 1. V gozdu. (Po „Vrtcu“).43 2. Na vse zgodaj. (Vida).44 3. Kukavica. (J. Stritar).45 4. Nezadovoljna kukavica. (Po nemškem).46 5. Slavec. (J. Gomilšak).46 6. Ptica in deček. („ Angelček* - ).47 7. Opomin k petju. (L. Črnej).47 8. Veverica. (Po Pourjevi).47 9. Veverici. (Fr. Cimperman).49 10. Glas v gozdu. (A. M. Slomšek).49 11. Hojka in kostanj. (A. M. Slomšek).50 Uganki. 1. Odmev. 2. Odmev.51 Pregovori, reki in pametnice.51 č) Vas. 1. Naša vas. (Fr. Levstik).52 2. Prvič pri sv. maši.53 a) Na poti v cerkev.53 b) V cerkvi.54 3. Zvon na poti. (Po Goetheju — A. Funtek).56 4. Veseli otroci. (Po Podtrojiškem).57 5. Božji volek. (O. Zupančič).58 6. Miško in vrabci. (Po nemškem).58 7. Lastovkam. (S. Gregorčič).59 8. Vprašanje solnčeeu. (Vida).60 9. Na večer. (M. Podtrojiški) .61 10. Oltar. (A. Funtek) .61 11. Sv. Kešnje Telo. (J. Stritar).62 Uganke. 1. Iz vasi. 2. Zvon. 3. Solnce. 4. Zvon. .62 Pregovori, reki in pametnice.63 12 * 178 HI. Poletje. a) Na vrtu. Stran 1. Črešnje. (Po „Vrtcu“).64 2. Prvo jabolko. (J. Stritar).66 3. Bezeg. (A. M. Slomšek).66 4. Cvetice. (Po nemškem).67 5. Zajec. (Fr. Cimperman).68 6. Lišček. (J. Tomšič).68 7. Penice. (Češka čitanka) .69 8. Gad in belouška. (Fr. Metelko).71 9. Deček in metulj. (Hey — A. Funtek).71 10. Deklica in kresnica. (Po Slomšku).72 11. Kres. (J. Stritar).72 12. Modrijan in seljak. (Po nemškem).73 Uganke. 1. Kadar jih v ustih imaš. 2. Zeljnata glava. 3. Krt. 4. Krt 74 Pregovori, reki in pametnice.74 b) Na polju. 1. Žitno klasje. (Po nemškem) . . ..75 2. Žetev. (Y. Sokolov) 1., 2., 3.75 3. Zenjiee. (J. Stritar).78 4. Rženi klas. (Narodna basen).78 5. Ujeti vrabec. (Fr. Levstik prosto po Biirgeiju).79 6. Prepelica. (Al. K. Sežunov).80 7. Solnce in veter. (Po Ezopu).81 8. Mak. (O. Zupančič).81 9. Oblaka. (O. Zupančič).82 10. Solnce in dež. (A. M. Slomšek).82 11. Mavrica. (S. Gregorčič) . .. 83 12. Nevihta. (Po „ Vrtcu").83 13. O nevihti. (S. Gregorčič) .. . 85 Uganke. 1. Senca. 2. Dež. 3. Nikoli, ker je vedno noč vmes. 4. Veter. 86 5. Blisk. 6. Mavrica. 7. Grom in blisk. 8. Vihar .... 86 Pregovori, reki in pametnice . 86 c) V gozdu in pri potoku. 1. Po jagode. (A. Funtek).88 2. Jagodov cvet in solnčni žarki. (Po L. Pesjakovi).89 3. Strupene jagode. (A. M. Slomšek) .89 179 Stran 4. Breza in lirast. (O. Zupančič) .90 5. Življenje v gozdu. (Fr. Marn) .90 6. Spoznavanje Boga. (A. M. Slomšek).91 7. lovčev raj. (J. Cimperman).92 8. Oba junaka! (J. Stritar).93 9. O zviti lisici. (Po „ Vrtcu").94 10. lisica in kozel. (P. Gros).94 11. lakomni pes. (A. Funtek).95 12. Pozabljeni pevci. („ Vrtec").96 13. Ribica. (W. Hey — A. Funtek).97 14. Draga kamena. (J. Cigler).97 15. Malin. (A. Funtek).98 Uganke. 1. Kadar druga stoje. 2. Zrcalo. 3. Žaba.99 Pregovori, reki in pametnice.99 IV. Jesen. a) Polje in pašnik. 1. Jesen. (J. Stritar).101 2. Zaklad v njivi. (A. M. Slomšek).101 3. Ajda. (O. Zupančič) .102 4. Nekaj danes, nekaj jutri. (J. R6sa).103 5. Črno kravo, molžo našo. (Fr. levstik).103 6. Sirovež. (J. Stritar) .104 7. Koliko velja žrebe? (Po nemškem).105 8. Pes in ovca. (Fr. Metelko).105 9. Čebela in ovca. (A. M. Slomšek).105 10. Volk in pastirji. (Po grškem) .106 11. Pametna koza.106 12. Večer. (J. Stritar).106 Uganke. 1. Mleko. 2. Repa. 3. Ker jih je več.107 Pregovori, reki in pametnice.107 b) Vinograd in gozd. 1. Kmet in njegova sina. (Fr. Metelko).108 2. Kovač in kopač. (A. M. Slomšek).108 3. Trnoljica in vinska trta. (A. M. Slomšek).108 4. Sv. Urbana grozdek. (Narodna legenda, zapisal I. S.).109 5. Trgatev. (J. Jurčič).110 6. Trgatev. (J. Stritar).Ul 180 Stran 7. Veseli hribček. (A. M. Slomšek).112 8. Pripovedka o jablani. (J. Volkov) .112 9. Pri dobri gospodinji. (Po Uhlandu A. A.) . . ..113 10. Strupene gobe. (A. M. Slomšek).115 11. Želod in buča. (A. M. Slomšek).115 12. Tole ženem vitoroge. (Fr. Levstik).116 Uganke. 1. V polni sod. 2. Orehovo drevo. 3. Hrast.116 Pregovori, reki in pametnice.116 c) V tuje kraje. 1. Kako je v Korotanu. (Fr. Levstik).117 2. Lažnivec. (Po nemškem).118 3. Ako Bog da. (Po V. Vrčeviču).119 4. Konjski žrebelj. (A. M. Slomšek).120 5. Podkev. (J. Miklošič).120 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj. (Po nemškem) 121 7. Voznik in Pavliha. (J. Miklošič).122 8. Postiljonska. (J. Parapat).122 9. Neredni deček. (Miklošič, Začetnica).123 10. Ločitev. (O. Zupančič).123 11. Janko očetu za god. (Iz „Vrtca“).124 Uganki. 1. Pismo. 2. Pismo.124 Pregovori, reki in pametnice.125 č) Trg in mesto. 1. Izgubljeni robec. (Fr. Rup).126 2. Dva vesta za to.127 3. Tesar. (J. Stritar).. ... 127 4. Kovač in krojač. (A. M. Slomšek).128 5. Kovač. (A. Pemfe).128 6. Mizar. (J. Stritar).129 7. Poštenost. (Po L. Benyšku).129 8. Najboljše' priporočilo. (Po Schindlerju).130 9. Kaznovani nehvaležnež. (Po Wichnerju).131 10. Kadar pridejo vojaki. (Fr. Levstik).131 11. Mladi vojaki. (J. Stritar).132 12. Kam in kje. (M. Kračmanov Valjavec).133 Uganka. Mesarji.133 Pregovori, reki in pametnice.134 181 V. Zima. a) V domači sobi. Stran 1. Pesem nagajivka. (0. Zupančič) .135 2. Ljubi sveti Miklavž. (J. Kostanjevec).135 3. Sv. Miklavž. (A. Funtek) .136 4. Bdžič odpisuje Najdihojci. (Fr. Levstik).137 5. Jaslice. (Ivo Trošt)...138 6. Božični večer. (Po J. Stritarju).139 7. Bdžič. (J. Stritar).140 8. Tepežniea. (A. M. Rostov).140 9. Listek o novem letu. 141 10. Aj, na okna. (Andrej Rapč) .141 11. Taščica. (Ivan T.).142 12. Predice. (J. Stritar).142 13. Gospodar in njegov hlapec. (Fr. Praprotnik).143 14. Modra miška. (Miklošič, Začetnica).144 15. Moj psiček. (J. Stritar).144 Uganke. 1. Šipe na oknu. 2. Gospodar. 3. Pismo.145 Pregovori, reki in pametnice.145 b) Na kmetiji. 1. Sneg. (A. Funtek).146 2. Zima. (J. Stritar) .146 3. Na ledu. (A. Funtek).147 4. Konj. (Po Fr. Erjavcu).148 5. Vrabec in konj. (Fr. Levstik) .149 6. Kravica prodana. (J. Stritar) .149 7. Domače živali. (Fr. Levstik).150 8. Žena in kokoš. (Fr. Metelko).151 9. Kokodin. (J. Stritar).152 10. Leni dekli. (Po nemškem).152 11. Sraka in pav. (J. Stritar) .153 12. Volčja prisega. (A. Kosi).153 13. Siromak. (J. Stritar).154 Uganke. 1. Sneženi mož. 2. Jajce. 3. Jezdec na konju. 4. Sneg . 155 Pregovori, reki in pametnice.155 c) V prirodi. 1. Pozimi iz šole. (J. Stritar) .156 2. Pozimi v gozdu. (Po Zupčevu) .157 182 Stran 3. Ptice pozimi. (Zdravko).158 4. Krivokljun. (J. M.).159 5. Vran in lisica. (Simon Jenko).160 6. Stržek in orel. (Frančišek Erjavec).160 7. Lipa. (Miroslav Vilhar).161 8. Ošabnežu. (Frančišek Cegnar).162 9. Zakaj je jelka vedno zelena. (Po Burckhartu).162 10. Da mi biti je drevo. (O. Zupančič).163 Uganki. 1. Zima. 2. Led . . . ..163 Pregovori, reki in pametnice.163 VI. Domovina. 1. Bajka o siroti in o škrateljčkih. (Cvetko Golar).164 2. Divji mož. (O. Zupančič).165 3. O Indiji Koromandiji. (O. Zupančič).166 4. Zlatorog. (Baumbach — A. Funtek).166 5. Kralj Matjaž. (Narodna, zapisal Herič).167 6. Rudolf Habsburški in berač. (Fr. Hubad).168 7. Grof Rudolf in duhovnik. (Frančišek Hubad).169 8. Mladi Vukasovič. (Po Petisku).169 . 9. Deklica s pletenicami. (Po nemškem).171 10. Cesaričin dežnik. (Po Wachtleiju).172 11. Iz mladih let cesarja Franca Jožefa 1.172 12. Otrokovo domoljubje. (Frančišek Končan).174 13. Živi svetli cesar naš! (A. Praprotnik) .174 Tiskal Karel Gorišek na Dunaja V. — 16 585 v * I A