SLOVKNSKl PRAVNIK št. 7.
O naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pajk. VI.
Človeška svoboda nagib k obvezanosti.
(Dalje.)
Ugovarjati utegne kdo: s pojmom naravstvene svobode ne soglaša podlaganje prirodnim zakonom! A tako podlaganje ni samo ne v protislovji s svobodo, nego je celo zaslužno. Znanosti in umetnosti nas uče, da sta možna njih napredek in njih korist samo v soglašanji človeka s prirodnimi zakoni. Ni torej vsak nagib in vsak nagon naše ali pa vnanje prirode naravstveno blag, nego treba razločevati, katere s vrhe in katera sredstva predpisuje priroda in po kojem zakonu deluje, da doseže te ali one svrhe. Nekaj temu podobnega vidimo v pravnem življenji: čuvstvo maščevanja je gotovo po nagibu pri-rodnem, a izvrševanje tega čuvstva vrši se v družbi jedino praviloma po zakonodavstvu t. j. po ozirih na družbo. Ob vezanost človeška v potrebnosti maščevanja se torej nikakor ne sme vršiti po samih nagibih, nego i po onem sredstvu, katero odgovarja najbolje doseženej svrhi („pravici" do časti) in pa dolžnostim nasproti bližnjiku in družbi. Vsa delavnost človeška, kolikor zahteva dosezanje konečnih svrh, namreč potišenje potrebščin, mora se torej vršiti poleg prirodnih zakonov in pa onih posvetnih in božjih, kateri se prirodnim prikladajo po svrhi in sredstvih. Najboljši način je torej vedno ta, da se pokorimo prirodnim zakonom in da vsa naravstvena načela soglašajo s prirodo. Ako ne vsprejmemo tega nauka, potem si kujemo domišljene naravstvene zakone, kateri imajo samo sobstveno veljavo, imenujmo jih „vzorne" (idejalne) ali ^ugledne" (avtoritativne) ali kakor jih hočemo V to opačnost (absurdnost) je zabredel Kant s svojo „umovno" t. j. samo domnevno na-
13
194 O naravstvenej obvezanosti.
ravstvenostjo; sicer pa celo Kant sam priznavati mora neko „soglasje prirode s katerim koli zakonom volje razumnih bitij." Pri tem reku misli na prirodo kot stvor božji, rekoč: .kolikor je verovati v neki najviši vzrok prirode, kateri je po načinu naravstvenega mišljenja" t. j. Bog.i) Na nekem drugem mestu opomni Kant, „da se sme tudi vnanjo prirodo jemati kot primer (tip) neke umovne prirode, dočim se odnaša na njo sama oblika zakonito s ti. "2) Kant smatral je namreč uže zakonitost ali zakonoličnost na sebi neko narav-stvenostjo, ker si v pojmu naravstva nikakor ni bil dosleden, postavljaje zdaj vest („imperativ"), zdaj zopet zakonitost t. j. dosledno in kakemu načelu odgovarjajoče delovanje znakom naravstva. Kant torej ni smatral prirodnih zakonov pravilom naravstvu, čeravno so se mu zdeli ti zakoni nekaj naravstvenosti podobnega, v čemur mu ne morem pritrditi. Celo v verskem oziru velja načelo prirodne naravstvenosti, ker zakoni prirode niso druzega, nego božji zakoni. Kant pretiraval je svojo „u m o vnos t", domnevajoč si človeški duh popolnoma samostojnim, k večjemu od Boga odvisnim in samemu sebi odgovornim, torej povsem svobodnim bitjem, — kar pa duh naš nikoli ni, o čemur nas dovolj poučuje dušeslovje. Vsaj se tudi naravstvenost ne da tolmačiti iz takozvane „namisli'' ali iz takozvanega „vzora naravstvenosti" in njemu prikladnega dejanja, ker so ti „vzori" — po nazorih Kanta — popolnoma domišljeni in same razmneve človeške duše. Tako tolmači si po Herbartovem primeru tudi Steinthal naravstvenost nekim „soglasjem" naravstvene osebnosti s takozvano „prvo namislijo naravstvenosti."=) Nemci in njih misleci plavajo le preradi po nekem „idejalnem" vzduhu, kateri si vstvarjajo prav ceno v svojej domišljenosti!
Podredjenje človeka prirodnim zakonom — to je stožerni (temeljni) nauk modroznanskega naravstva; brez tega načela ni stvarnega, torej tudi ne obče veljavnega naravstva. Vsako naravstvo, ki prezira prirodne zakone, nima nijedne podlage v istinitih razmerah. Nikdar se ne bodo ravnali narodi in
') Kritik der praktischen Vernunft, str. 150.
Istotam str. 84. ») Steinthal: Allgemeine Ethik. 1885. Str. 97. nasl.
o naravstvenej obvezanosti. 195
države po domnevah kakega pojedinca, ako niso utemeljena njegova načela in pravila v potrebščinah, t. j. v prirodnih odnošajih dotičnih družeb. Jedini človeški „razum", na kateri je stavil Kant vse svoje naravstvo,') kakor da je ta razum „obči" zako-nodavec vseh „podstavljenih" (objektivnih) in „dejanskih" (prakti-ških) zakonov, nikakor več ne velja nasproti napredku prirodo-slovstva. Kakor vse znanosti, tako slone tudi vse dejanske vede, pred vsemi narodno-gospodarska in družbenska, popolnoma na prirodnih zakonih, katere je treba skrbno zasledovati in vestno izpolnjevati. Nasprotnica človeške svobode nikakor ni priroda, nego tesnosrčno, v naukih omejeno, kratkovidno človeštvo samo. Naj to odvisnost zovejo nasprotniki prirodoznanstva kakorkoli hočejo, v človeškej svobodnosti bode vedno ostajal dvoji zakon: zakon lastne volje in pa podložnost prirodnim poveljem, tako da je človeška svoboda neka zmes odvisnosti in neodvisnosti, katera se v znanstvenem besedji imenuje inozakonstvo (heteronomija), mej tem ko zastopniki stroge svobodnosti trdijo samozakonstvo (avtonomijo). Pravo ime naravstvenej svobodi bi torej bilo: podloženje človeških nagibov poveljem razumovim in prirodnim.
— In čudo, baš v tej podrejenosti tiči ona neodvisnost naravstvena, katero se zahteva od človeka kot razumnega bitja! V tem sestaje vsa svoboda, da se človek odloča za ta povelja, a ne v tem, da dela popolnoma po lastnej volji, brez vseh ozirov. Taka svoboda, katera se ničemu noče podrediti, ne razumu, ne tujim poveljem, katera k ničemur ne zavezuje, izpostavljena je vsem neprilikam nesvobodnosti in sužnosti. Ako se odpove vsem načelom modre svršnosti, vsemu sramu, vsemu spoštovanju sebe in drugih, ako se odpove družbenskim in prirodnim zakonom, ni modra, nego tolovajska svoboda. Kdor misli pri naravstvenej svobodi na tako razuzdano samovolje, podajal se bode pri vsakem koraku v nenaravstvenost, v blodnje, pregreške in zločine, pri kojih bode skoro čutil izgubo svoje osebne svobode. Najsa-movoljnejši in najsvobodnejši človek v smislu take svobode je
— lopov; ta se ničemur ne zaveže in ne pozna nijedne obsluž-nosti. Čuvstvo obslužnosti — to je pravi pojem naravstvene svobode, katera je vse nekaj druzega, nego kar pove
') Kritik der praktischen Vernunft, str. 196.
13*
196 O naravstvenej obvezanosti.
beseda ^svoboda". Čudim se, da je prezrl tak učenjak, kakor Wallaschek, pravi pojem naravstvene svobode, katero mu zam6ta navadni pojem „svobode"; sicer ne bi ugovarjal Locke-jevemu in Leibnitz-ovemu pojmu naravstvene svobode.i)
Ni-Ii dopustljiva k pojmu naravstvene svobode vsaj neka svobodnost izvoljenja (izvolitve)? - Ne, ker naravstvenost zametuje celo vsako slabost volje kot pregrešno, ako — in ta dostavek je važen je izpoznal duh kakovo namisel in svrho umestno in zakonito. Kant opomni o tem po vsej pravici: „čista volja razuma ne izbira, nego posluša neodpustljivi ukaz razuma"2); uže razumetje kakega blaga rodi sobstveno (subjektivno) dolžnost" in „razumovo potrebščin o" J) In v istini, pravični človek ne sme pomišljevati se niti za trenutek, ali bi opustil zločin ali storil, ali bi se odločil za dobro ali za zlo. V tem razumevanji in odločevanji zares ni svobode pravičnežu; celo vsako omahovanje v tem oziru je zabra-njeno. Moč in krepost volje pokazuje se baš v tej odločnosti; ravno v njej leži svobodnostnaravstvenika. Kant o tem opomni: »Menda se to komu zdi siljenje volje in nuja, katera odpravlja svobodnost, da namreč človek ne more nego izvoliti, kar je jasno in kar je po pravici izpoznal za najbolje; a naravstvena svoboda je taka".*) Pomen nSvobode" sestaje v besednem oziru v tem, da človek ne posluša pri naravstvenem dejanji svojih nagibov in nagonov nego samo svoj razum. Tudi v tem kaže se svobodnost, da človek ne popušča nasproti vtisom po-sredstva, niti vnanjim silam, niti raznim uplivom. Pri zdravem telesu in zdravem duhu in pri dovoljnej obraz e-n o s t i odločeval bode se človek v resnici po tem pravilu. Obve-zanost tudi ne neha, ako kdo zanemarja izobraževanje svojega razuma in svoje volje, k večjemu utegnejo prilične mot-Ijenosti telesnih in duševnih opravil razrušiti naravstveno obvezanost.   Zato treba je pri  presojevanji vsakega zločina
') Prim. njegovo delo: Ideen zur praktischen Philosophie. 1886. Str. 78. nasl.
-) Kritik der praktischen Vernunft, str. 172. Istotam.
*) Kant v svojem spisu: Ueber den Optimismus.  Hartensteinova izdaja. 1867. Zv. II., str. 42.
o popravkih po tiskovnem zakonu. 197
skrbnega dušeslovnega preiskovanja, da se dokaže to zdravje, kar Benedikt zahteva z zdravilstvenega stališča, prisvajaje dušeslovju v tem oziru oblastno veljavo, katera se mu ima zakonito pripoznati pri razsojevanji dušnega stanja in dušne svo-bodnosti zločinca.*) Brez takih dušeslovnih dokazov ne sme se verovati na nauk „n e s v o b o d n o s t i", ki se trdi občno in splošno; ako se proglasi taka nesvobodnost načelom, kar rada dela neka vrsta „novodobne" premehke človečnosti, tedaj bi se sodišča morala poza.pirati in ječe podirati. Nijeden novodobni nauk ni bolj pretiran, nego baš omenjeni. _ (Dalje prihodnjič.)
') V članku: „Allgem. Munch. Zeitg." 1. 1889.