Zdrav Var 2002; 41; 55-64
pismo uredništvu
GIBANJE ZA ZDRAVJE MED ŽELJO IN POTREBAMI
Ciril Klajnšček
Uvod
V nacionalnem programu in strategiji promocije zdravja s
telesno dejavnostjo (HEPA) imamo opravka z aktivnostmi, ki
so redne, zmerne in razbremenjujoče; ki so - za razliko od
dela in tekmovalnega športa - manj strukturirane, bolj ohlap¬
no organizirane in kot take pozitivno vplivajo na zdravje lju¬
di.Toso transportne oblike gibanja (npr. kolesarjenje ali peša¬
čenje v službo in nazaj), delovno-rekreativne aktivnosti (vrt¬
narjenje, košnja, sprehod s psom, kidanje snega ipd.) in šport¬
na rekreacija (hitra hoja, tek, tek na smučeh, hribolazništvo,
plavanje, kolesarjenje, ples itd.).
Prevladujoči del dejavnosti v okviru nacionalnega progra¬
ma in strategije, ki meri na konkretne učinke, se nanaša na dol¬
goročno ciljno spreminjanje neaktivnega, "zasedenega" živ¬
ljenjskega sloga, na način informiranja, nagovarjanja, spod¬
bujanja ljudi, njihovega osveščanja, prepričevanja, učenja,
vzgajanja in usposabljanja za pričakovane, zdravju naklonje¬
ne oblike vedenja. Učinkovitost in uspešnost teh dejavnosti je
v veliki meri odvisna od teoretičnega (idejnega, konceptual¬
nega) in praktičnega (programsko implementiranega) razume¬
vanja motivacijske strukture ciljne publike.
Izhajamo namreč iz tega, da teorija ni zgolj množica različ¬
nih poskusov osmišljanja empiričnih podatkov, ki jih generi-
rajo avtorji na različnih področjih raziskovanj, marveč tudi
kulturno specifična oblika naših osmišljevanj svojega lastne¬
ga, "tukaj in sedaj" delovanja v svetu, znotraj predpostavljenih
življenjskih (ekonomskih, družbenih, kulturnih in sistemskih)
pogojev, t. j. oziroma okoliščin. Brez nje je naš pristop k real¬
nosti, dejstvom vsakodnevnega življenja oziroma k osmišlja-
nju našega delovanja neteoretski, predteoretski, zdravorazum¬
ski, spontano ideološki. |e nekakšna brkljarija, ki ji bolj ali
manj daje konsistenco zgolj uveljavljanje naših lastnih idej,
potreb, in želja v kontekstu siceršnjega podrejanja tem ali onim
ideološkim mehanizmom, ki nas definirajo, selekcionirajo, kom-
patibilizirajo, nadzirajo oz. regulirajo.
V nadaljevanju bomo poskušali, izhajajoč iz različne nara¬
ve posameznih obli k gibalnih dejavnosti in vključujoč pri tem
različna starostna obdobja ljudi, diferencirano prikazati mo¬
tivacijsko strukturo različnih zdravju prijaznih gibalnih de¬
javnosti ter pokazati implikacije teh spoznanj na naš projekt
111 nagovor različnih ciljnih skupin.
■V preden pa se bomo tega lotili, bomo naše, z željo in potre¬
bami opredeljeno delovanje postavili v kontekst mnogodimen-
žionalnosti in pluralnosti konceptov zdravja, v kontekst ra¬
zumevanja motivacije kot take in v kontekst reprodukcije vsa¬
kodnevnega življenja, znotraj katerega se kot predpostavljeno
svobodna bitja (samoiniciativni odgovorni avtorji lastnih de¬
janj) nenehno podrejamo (subjektiviramo) pravilom vsako¬
dnevne praksi', ritualov in konvencij ter se medsebojno oziro¬
ma vzajemno nadziramo, selekcioniramo, kompntibiliziramo
in reguliramo. To počnemo kot konstitutivno nezavedna,
hoteča, želeča in h ugodju ter uživanju težeča bitja znotraj raz¬
ličnih institucionaliziranih oz. ideoloških ravnanj.
Zdravje
Ker nas v kontekstu projekta HEPA zdravje zanima kot cilj,
motiv in razlog ukvarjanja z neko zdravju koristno telesno de¬
javnostjo, se ga bomo lotevali iz različnih zornih kotov in na
različne načine. Zategadelj ga moramo poznati v vsej njegovi
enigmatičnosti, mnogodimenzionalnosti in pluralnosti razu¬
mevanj, konceptov in pristopov.
Zdravje v današnji bodicentrični družbi ni več zgolj odsot¬
nost bolezni, torej negativno zdravje (ill - health), marveč tu¬
di pozitiven koncept, ki vključuje fizično, psihično in social¬
no blagostanje (vvell-being) in dobro formo, čilost (fitness).
Kot tako pomeni vrednoto, zmožnost razvijanja lastnih po¬
tencialov, uživanje življenja v sproščenosti in izgledu lastne
samopodobe, sredstvo in cilj vsakodnevnega življenja, te¬
meljni razvojni resurs in pomembno individualno in druž¬
beno investicijo.
Z njim se na tak ali drugačen način ukvarjamo že praktično
vsi. Vsakdo pač iz svojega zornega kota, v skladu s svojimi
potrebami, položajem, interesi, znanjem, zmožnostmi in spo¬
sobnostmi: individualno, skupinsko, spontano, organizirano,
volontersko, osebno, javno, profesionalno, utilitaristično, al¬
truistično, disciplinarno, inter- in multi-disciplinarno, sektor¬
sko, medsektorsko, programsko, projektno, sistemsko, siste¬
matično, centralno, lokalno, instrumentalno racionalno, pro¬
gramsko, projektno, strateško-razvojno.
Pri tem se poslužujemo različnih paradigem (tradicionalna,
humanistična, funkcionalistična, strukturalistična...), pris¬
topov (od zgoraj navzdol, od spodaj navzgor, v posameznika,
skupine oz. skupnost usmerjenih...), modelov (deficitarni, de-
privacijski, model nudenja možnosti, emancipacijski...),
metod (svetovanje, vzgoja, skupinsko delo, vedenjske spre¬
membe, medijske kampanje, politične akcije, razvoj skup¬
nosti), tehnik (zdravstveno-prepričevalnih, zakonodajno¬
pravnih, svetovalno-terapevtskih, skupnostno-razvojnih...),
političnih filozofij (konzervativna, reformistična, liberalna,
pluralistična...), strategij (zdravstveno-prepričevalnih, zako-
nodajno-pravnih, osebnostno-svetovalnih, razvoj skupnos¬
ti...), in diskurzov (profesionalnih, političnih, institucionalnih,
običajni>-vsakdanjih) itcf.
Zaradi neizogibne heterogenosti njegovih pomenov pa je
toliko bolj pomembno, da ne izgubimo izpred oči dejstva, da
se vse njegove kognitivne (miselne) predstavitve posredujejo,
jezikovno, simbolno oziroma pomensko. Kakor hitro pa ga
* Kl.ijniuvk, univ. dipl. soc'., svetovalci' vlade. Ministrstvo za zdravje', Šlolanova 5, 100« Ljubljana

56
Zdrav Var 2002; 41
sprejmemo na način desubstancializirane, simbolno posre¬
dovane danosti, pa kaj hitro ugotovimo, da je s stališča ozna¬
čevalne prakse zdravje v bistvu označevalec brez ozna¬
čenega.
Zdravje, običajno medikalistično umeščeno v telo kot ne¬
kakšno podstat duše in zdrave družbe, je dejansko nekakšno
prazno mesto, ki služi kot transferno polje, kamor sodobni,
poznomoderni, bodicentrični, primatu podobe nad besedo
zavezan človek družbe tveganja in civilizacije spektakla,
transferira in investira svoje potrebe, energijo voljo, želje,
hotenja, interese, ideje, iluzije nelagodje in strahove. Kot tako
je imaginarno mesto, okrog katerega se lahko strukturira,
zjedri, osredišči, določena heltistična ideologija.
Investiranje ljudi v neko (konstitutivno vedno ideološko)
prakso oziroma početje, pa je tista dinamična komponenta
vedenja ljudi, ki ji pravimo motivacija. Pri tem mislimo na
način spodbujanja neke (v našem primeru telesne) dejavnos¬
ti za zdravje in za njeno usmerjanje.
Motivacija
Če je motiv vzrok, razlog, gonilo, gibalo oz. usmerjevalec,
potem je motivacija proces, ki ga določa hotenjska sestavna
organizacija in dinamika subjekta nekega delovanja, hkrati
pa je ta proces tudi situacijsko pogojen.
Kot taka je motivacija dejavnik našega ravnanja, s katerim
smo vsakodnevno zaposleni vsi, ki v prizadevanju za
izboljšanje zdravja prebivalstva delamo z ljudmi ali "za lju¬
di": starši, učitelji, vzgojitelji, pedagogi, vaditelji, učitelji, tre¬
nerji, proizvajalci, upravljalci, svetovalci, propagandisti, po¬
litiki itd. Vsi ti si namreč pri svojem vsakodnevnem delu zas¬
tavljamo vprašanja: Kako ljudi motivirati (za zdravju koristne
oblike vedenja)? Kako ljudi spodbuditi k določenemu,
pričakovanemu, želenemu, hotenemu (zdravju koristnemu)
ravnanju? Kako njihovo ravnanje usmeriti ali preusmeriti v
neki povsem določeni smeri (zdravega načina življenja)?
Kako določeno (zdravju naklonjeno) ravnanje okrepiti? itd.
Zanjo uporabljamo celo vrsto pojmov: motivi, cilji, želje, po¬
trebe, goni, instinkti, interesi, hotenja, stremljenja, intencije ipd.,
ki običajno niti niso dovolj jasno opredeljeni in razmejeni.
Tradicionalno se v okviru ego-psihologije govori o zavest¬
ni (volja, težnje, hotenja) in biološki (potrebe, instinkti, goni)
motivaciji. Sodobne teorije motivacije pa so uvedle izraze,
kot so motiv, pobuda, dražljaj, cilj, zadovoljitev itd., ter po¬
kazale, da so različnim motivacijskim situacijam in procesom
skupne naslednje komponente:
1. Energetska podlaga, osnova, oziroma naboj.
2. Potreba kot fiziološki ali psihološki primanjkljaj, ki ga je
treba izpolniti, izravnati, nadomestiti, zadovoljiti (kjer je
pomanjkanje, je neko neravnovesje, ki se kaže v obliki
napetosti, nezadovoljenosti, težnje po delovanju, ki naj
to napetost ali nezadovoljenost odpravi).
3. Pobudnik kot sprožilni dejavnik.
4. Motivacijski cilj, ki je vsaka stvar, predmet, dejanje, do¬
godek, h kateremu je dejavnost usmerjena. Dosega moti¬
vacijskega cilja naj bi pomenila zadovoljitev potrebe,
vnovično vzpostavljeno ravnotežje.
Tako lahko govorimo energetskem modelu, energetskem
naboju, energetski investiciji, energetsko investiranih pred¬
stavah, energetskem potencialu, ki se nakopiči in prazni itd.
Skratka, različne teorije motivacije (kognitivistične, instink-
tivistične, humanistične psihoanalitične itd.) so le različni
pogledi na vlogo človeka v motivacijski situaciji (aktiven - pa¬
siven), na vrsto motivov (prirojeni - pridobljeni oz. naučeni;
zavedni - nezavedni; reaktivni - proaktivni, homeostatični -
razvojni) na pomen polja, vlogo kognicij (misli), pomen oseb¬
nih izkušenj ter pomen intrinzične in ekstrinzične motivacije.
V tem kontekstu bomo mi za razliko od modernih egopsi-
hologov, ki pravijo, da ima motivacija osnovo v zavesti, njeno
osnovo poiskali v hotenjski sestavni organizaciji in dinamiki
subjekta, v kateri ima osrednje mesto nezavedna želja in meha¬
nizem ugodja oziroma uživanja. S takšno libidizacijo motivacije
ljudi za gibanje in zdravje se po eni strani izogibamo medicin¬
ski in kineziološki kolonizaciji zdravega razuma, po drugi pa se
postavljamo v bran pred redukcijo nacionalnega projekta na
raven tehnično-tehnološke logike oziroma pristopa.
Med željo in potrebami
Motivacijska struktura ljudi, ki se ukvarjamo z zdravje
spodbujajočimi telesnimi dejavnostmi, se nahaja na konti¬
nuumu med nezavedno željo, ki je osrčje naše človeške eksis¬
tence in je po svoji naravi večna, neobjektna, z ugodjem in
uživanjem povezana relacija, ki zategadelj ne more nikdar
biti zadovoljena, in zavestno potrebo, ki je s spoznano nu¬
jnostjo povezana objektna relacija, in je vedno lahko smo¬
trno, instrumentalno-racionalno zadovoljena. Prva je neza¬
vedna, latentna in primarna, druga pa zavedna, manifestna in
sekundarna.
Željo lahko najširše opredelimo kot čustvo, ki stremi k po¬
lastitvi objekta, od katerega pričakuje ugodje ali zadovoljitev,
hrepenenje, hotenje.
Po Freudu je želja stvar manjkanja, nekaj, kar se poraja iz
potrebe, ki je bila nekoč zadovoljena. Pojavi se ob ločitvi od
matere in identifikaciji z očetom. Je želja imeti mater in biti
»falus«. Po Deleuzeju in Guattariju je želja tok energije, ki (v
smislu Nietzschejeve volje do moči) išče in vzpostavlja vezi in
"proste sinteze" ter nenehno frustrira "racionalno družbo",
katere namen je, da bi jo zaposedla. Lacan jo sledeč Spinozi
postavlja v osrčje človekove eksistence in jo tako kot Freud loci¬
ra v nezavedno. Želja je torej nezavedna želja. Pri tem poudar¬
ja, da je treba ločiti željo od potrebe. Medtem ko je potreba po
Lacanu čisti biološki instinkt in je objektna relacija želja stran¬
ski produkt artikulacije potrebe v zahtevi. Oblikovati se začne
ob vstopu subjekta v simbolni red (govoreče bitje), ko postane
zmožen artikulirati potrebo v obliki zahteve. Po svojem bistvu
je to želja biti objekt želje Drugega (Matere). Nezavedna želja
je vedno seksualna in kot taka socialno-simbolno (pomensko,
jezikovno) strukturirana, oziroma je družbeni produkt. Glavni
namen psihoanalize je v skladu s tem pripeljati subjekta želje
do spoznanja o resnici lastne želje, o nikoli dosegljivem »ob¬
jektu« želje, o mestu, iz katerega subjekt želi.
Za razliko od potrebe, ki jo je mogoče zadovoljiti in je sub¬
jekt zadovoljen, dokler se ne pojavi druga potreba, želja ne
more biti nikdar zadovoljena, in je zatorej v svojem pritisku

Klajnšček C. Gibanje za zdravje med željo in polrebami
57
konstantna oz.večna. Njen objekt je manjkajoči, izgubljeni
in večno iščoči objekt/razlog želje. Zato želja po svoji naravi
ni objektna relacija, marveč relacija manjka.
Za razliko od atemporalne, večno prisotne in brezobjektne
želje, so potrebe vedno temporalne in imajo opredeljiv ob¬
jekt. Po svoji naravi so določeno obdobje trajajoči biološki
ali fiziološki primanjkljaj, ki ga spremlja napetost, nezado-
voljenost in težnja po delovanju. Ko so enkrat zadovoljene,
se pojavijo nove potrebe, ki zahtevajo novo zadovoljitev (re¬
dukcijo tenzije). Določene potrebe torej lahko zadovoljuje¬
mo le z določenimi cilji. Lahko pa jih tudi sublimiramo, zado¬
voljimo z nadomestnimi cilji in sredstvi.
Potrebe običajno delimo na prirojene, instinktivne ali pri¬
marne (lakota, žeja, po kisiku, po izogibanju bolečini, po
spanju, po spolni dejavnosti) in pridobljene, privzgojene,
priučene ali sekundarne (po ljubezni, po odnosih in komu¬
nikaciji, po delu, po rekreaciji, po druženju, po ugledu, po
izgledu, po ugajanju/po določenih produktih in storitvah itd.)
V zvezi s potrebami govorimo o motivacijskih ciljih in ovi¬
rah za njihovo doseganje. Pozitivni motivacijski cilj je nagra¬
da, negativen pa kazen. Oba delujeta kot spodbuda. Ovire so
pojavi, ki blokirajo zadovoljitev potreb oziroma dosegovan-
je ciljev. Kot take nas postavljajo pred izbiro oziroma od¬
ločanje in tudi same delujejo kot pobudniki za določeno (dru¬
gačno, nadomestno, spremenjeno) ravnanje.
Če vse to povzamemo, potem lahko ugotovimo, da tako v
primeru želje kot potreb govorimo o neki psihični energiji, s
tem pa se že vračamo h konceptom energetskega modela,
energetskega naboja, energetske (psihične) investicije, ener¬
getsko investiranih predstav, energetskega potenciala, ki se
nakopiči in prazni - skratka k pojmom, ki spadajo v arzenal
konceptov libidinalne ekonomije in nam omogočajo razu¬
mevanje mehanizmov in dinamizmov delovanja oziroma
uživanja v različnih početjih in situacijah.
Libidinalnih oziroma nezavednih motivacijskih mehaniz¬
mov pa preprosto ni moč razumeti brez poznavanja mehaniz¬
mov zgoščevanja, premeščanja, nadomeščanja, zaposedanja,
zavzetja, okupiranja, razporejanja, premikanja, kroženja, us¬
merjanja, preusmerjanja, naložbe, vložka, investiranja itd.,
"psihične energije" oz. oenergetenih predstav, idej, misli in
podob. Kar pomeni, da se tisto, kar nas usmerja, vodi oziroma
žene (bodisi zavedno ali nezavedno) v neko ravnanje, vedno
nahaja v obliki bolj ali manj oenergetenih predstav oziroma
predstav in afekta, ki sta na določen način povezana. Določeno
predstavo (idejo, pomen, podobo) spremlja določen afekt z do¬
ločeno intenzivnostjo oziroma nabojem (katekso) ali obratno,
določen afekt spremlja določena predstava (ideja, misel, podo¬
ba). Selekcijo tega našega usmerjanja v določeni smeri pa do¬
ločajo struktura naše osebnosti, naša (simbolna in imaginarna)
identiteta, naša želja, potrebe in interesi, situacija, v kateri se
Nahajamo, naša vloga in položaj ter način naše vključenosti v
aktualna z jezikom, pomenom, govorom, komunikacijo posre¬
dovana razmerja.
Gibalne dejavnosti, delo in prosti čas
Eden izmed mehanizmov reprodukcije našega vsako¬
dnevnega življenja je v načinu, na katerega si kot subjekti žel¬
je, znotraj danih pogojev, organiziramo naše prostočasno
ugodju oziroma uživanju, razbremenitvi in sprostitvi za¬
vezano delovanje: v danem primeru delovno ali športno-
rekreativno dejavnost ter transportne oblike gibanja.
Vsem trem je skupna neka gibalna dejavnost, ki pa je ni
mogoče skrčiti zgolj na neke telesne gibe, marveč gre za de¬
javnosti, ki so kontekstualne, vključene v neko bolj ali manj
ustaljeno, institucionalizirano ali institucionalizirajoče se in
s sistemskimi zahtevami kompatibilizirajoče delovanje, ki ga
tako kot vse drugo urejajo določeni rituali oziroma ideološki
postopki selekcije, kompatibiliziranja in sistematiziranja. Ti
postopki delujejo znotraj institucij, organizacij, društev, usta¬
nov, civilno-družbenih skupin, v medijih, na cesti itd., skrat¬
ka povsod tam, kjer ljudje bivamo, delamo in se zabavamo.
Navedene tri, zdravju koristne oblike gibanja pa imajo tu¬
di neke lastne strukturne značilnosti z ozirom na katere jih
lahko umestimo med delo na eni in šport na drugi strani.
Delo (kot fizična dejavnost) je tista smotrna dejavnost, ki je
motivirana s potrebo po pridobivanju sredstev za preživljanje
(služenje denarja). Vanj prištevamo vse oblike gibalnih de¬
javnosti znotraj procesa dela, ki so bolj ali manj redne, visoko
strukturirane in organizirane ter (psihofizično) obremenju¬
joče in ki kot take zahtevajo razbremenitev in razvedrilo.
Tekmovalni šport lahko prav tako nastopa kot delo in pred¬
stavlja gibalno dejavnost, motivirano s potrebo po služenju
denarja oziroma po pridobitvi sredstev za preživljanje. Toda
v svoji naravi je športnik primarno motiviran z željo po
premagovanju nasprotnikov (pretendentov na isti cilj - zma¬
go), po dokazovanju boljšosti, po bahanju, ekshibiciji, druž¬
benem ugledu, slavi, statusu in privilegijih (ki jih imajo vrhun¬
ski športniki, šampioni, oziroma zvezdniki). Kot tak tekmo¬
valni šport vključuje vse oblike športnih tekmovanj in smotrne
športnotekmovalne vadbene dejavnosti, ki so podobno kot
siceršnje delo bolj ali manj redne, visoko strukturirane in or¬
ganizirane ter obremenjujoče in ki kot take zahtevajo razbre¬
menitev in razvedrilo.
Sicer pa je šport veliko širši in večpomenski pojav, ki ima
na manifestni ravni poleg tekmovalne (s konvencijami oz.
pravili opredeljene) dejavnosti in rezultatom namenjenega
treninga še podobo telovadbe, športne vzgoje in športno-
rekreativne dejavnosti. V kontekstu našega vsakodnevnega
(historično, družbeno in kulturno pogojenega) življenja pa
ima podobo kulture spektakla, družbene institucije, pred¬
stavlja obliko in način občestvene organizacije užitka ter ob¬
liko in način reguliranje (usmerjanja) vedenja ljudi. Torej ima,
tako kot tudi sama promocija zdravja poleg svoje manifestne
tudi svojo latentno, družbeno regulativno in ideološko di¬
menzijo in funkcijo.
Športna rekreacija je prostovoljna in prostočasovna pojav¬
na oblika športne dejavnosti, ki je motivirana z željo po spros¬
titvi, razbremenitvi in razvedrilu, po negovanju svoje (ide¬
alne, idealizirane, medijsko skonstruirane) telesne podobe
oziroma izgleda oziroma s potrebo po ohranjanju in krepitvi
lastne psihofizične kondicije (moči, gibljivosti, vzdržljivosti
in spretnosti) oziroma zdravja. Za razliko od tekmovalnega
športa je športna rekreacija manj strukturirana in bolj ohlap¬
no organizirana, manj redna in bolj zmerna ter razbremenju¬
joča in ima kot taka obenem tudi pozitivne učinke na zdrav¬
je ljudi, ki se z njo ukvarjajo.

Zdrav V.ir 2002; 41
58
Delovna rekreacija predstavlja kombinacijo delovno-sto-
rilne dejavnosti in razvedrila. Motivirana je s potrebo po de¬
lovni storilnosti (npr. urejen vrt, pomita okna ali avto, poko¬
šena trava, skidan sneg) in po sprostitvi, razbremenitvi oz.
razvedrilu. Lahko pa je motivirana tudi z zavestno potrebo po
okrepitvi svojega zdravja oziroma psihofizične kondicije, kar
pomeni, da se je lotimo kot nadomestila za čilost, t. i. fitness.
Tudi ta oblika rekreacije je manj strukturirana kot delo ali tek¬
movalni šport in je redna, bolj zmerna in razbremenjujoča ter
ima pozitivne učinke na zdravje ljudi, ki se z njo ukvarjajo.
Transportne oblike gibanja (peš ali s kolesom v službo, po
nakupih, na obiske itd.) so motivirane s potrebo po transportu
znotraj vsakodnevnih življenjskih dejavnosti s pomočjo last¬
nega telesa in s potrebo po koristni okrepitvi svojega zdravja
na način izboljšanja psihofizične kondicije. Lahko pa je mo¬
tivirana tudi z željo in uživanjem v tej obliki gibanja in je po¬
dobno kot športna in delovna rekreacija manj strukturirana,
bolj ohlapno organizirana in razbremenjujoča.
Znotraj vsakodnevnega življenja
V današnji poznomoderni oziroma postmoderni, tehno¬
loško in informacijsko visoko razviti kompleksni, notranje vse
bolj diferencirani, specializirani družbi tveganja se naše
vsakodnevno družbeno (skupnostno) življenje in delovanje
reproducira in je regulirano po našem prepoznavanju in pri-
poznavanju oziroma podrejanju (subjektiviziranju) določen¬
im vrednotam, potrebam, interesom, na način naše vključe¬
nosti v različne institucionalizirane, specializirane in rituali-
zirane postopke »ideoloških aparatov«: proizvodnih (načrto¬
vanje in proizvodnja potreb in izdelkov za njihovo zadovol¬
jevanje), tržnih (ekonomska propaganda in marketing),
pravnih, političnih (politični sistem, partije), sindikalnih,
društvenih, družinskih, verskih, informacijskih (tisk, radio, te¬
levizija, internet) in kulturnih (umetnosti, šport).
Ti "ideološki aparati" oziroma prakse so nekakšno nevidno
institucionalno/ideološko tkivo, ki nas definira, osmišlja,
povezuje, koordinira, selekcionira, normalizira, kompatibi-
lizira, disciplinira, kontrolira, usmerja, nadzira in reproduci¬
ra s tem, ko se v njih prepoznamo in v njih delujemo v skladu
z njim lastnimi pravili, režimi oz. postopki. Kar pomeni, da
kot akterji teh praks vsakodnevno prepoznavamo in prizna¬
vamo neke predpostavljene, nam nadrejene norme, vrednote,
ukaze, zakone, tradicije, konvencije in zahteve, se z njimi
identificiramo oziroma jih s konkretnim delovanjem interna-
liziramo, sprejmemo za naše lastne.
Skozi našo interpoliranost v te prakse oz. postopke se vza¬
jemno pripodabljamo, kompatibiliziramo, sistemiziramo, in¬
tegriramo, normaliziramo in nadziramo, ne da bi se tega po¬
sebej zavedali - torej nezavedno, samodejno, na način, kot
da je to običajno, normalno in pravilno in drugače tudi ne
more biti. Kot subjekti nezavednega (ki je strukturirano kot
govorica, svet pomenov) se subjektiviziramo v subjekte pred¬
postavljenega družbenega reda oziroma sistema. Ali z drugi¬
mi besedami, kapitalu lastna dinamika samooplajajoče pro¬
duktivnosti se na ravni nas individuov odvija na nezaveden
način naše interpeliranosti v ideološke subjekte na vseh pod¬
ročjih vsakdanjega življenja. Kot "svobodni" individui smo
namreč subjekti povezujočih in poenotujočih idej oziroma
ideologij na ravni najbolj vsakodnevnega življenja, povsod
tam, kjer jemo, pijemo, se oblačimo, stanujemo, delamo,
kupujemo, trošimo, se ljubimo in preživljamo svoj prosti čas.
Na ta način se z našo vsakodnevno, običajno, normalno
so-udeležbo odvija mikrofizika oblasti stvarnih razmerij nad
nami kot predpostavljeno "avtonomnimi" individui. Pri tem
nas vedno povezuje, poenotuje in zamrzuje (dela relativno
trajne, vzajemno kompatibilne in usklajene z imperativi sis¬
tema) neka ideologija.
Med teorijo in ideologijo
Zato v okviru sodobnih (post)strukturalističnih in postmo¬
dernih pristopov k našim vsakodnevnim praksam (npr. k pro¬
mociji zdravja ali pa športu in rekreaciji) ne govorimo več iz
predpostavljeno vrednostno in politično nevtralnih, tehnično
tehnoloških oziroma metodoloških vidikov uresničevanja
nekih idej oziroma hotenj, marveč so same te "prakse dela z
ljudmi in za ljudi" dandanes teoretsko vsestransko prepoznane
in reflektirane tudi kot oblike in načini družbene regulacije
oziroma usmerjanja vedenja ljudi v skladu z imperativi (zah¬
tevami) predpostavljenega globalnega družbenega sistema.
Neposredna implikacija teh spoznanj je ta, da se načrto¬
valci, implementatorji in izvajalci projekta HEPA - kolikor
nočemo nekritično pristati v kolesju ideološke interpelacije
in mehanizmih avtoritarne ali pastoralne (za ljudi skrbeče in
"njihove lastne" potrebe in želje uresničujoče) oblasti našega
narcističnega oblastniškega velikega laza, enodimenzional¬
nih profesionalnih ideologij, institucij oziroma sistema -
moramo nenehno samoanalizirati in samoreflektirati v svo¬
jem družbenem položaju, vlogi in vsakodnevnem početju in
si avtonomno-aktivno prizadevati za inter- in multidiscipli-
narno ter multidimenzionalno oblikovanje polja lastnega de¬
lovanja in prav takšno lastno subjektivacijo, simbolno iden¬
tifikacijo in družbeno vključenost (v akcije, interakcije, pro¬
cese, strukture, institucije in sisteme).
Kot po eni strani nujni (konceptivni) ideologi konkretne
projektne prakse se namreč poslužujemo (te ali one) teorije,
kot teoretiki pa bežimo od ideološkega primeža in lastne
samozamrznitve v nekritični brkljariji "samodejnih" institu¬
cionalnih praks.
Gre za to, da je naše praktično početji- že po svoji konkret¬
ni interesni naravi (npr. več gibanja, bolj zdrav življenjski
slog, več gibajočih se ljudi) opredeljeno z ideologijo, ki nas
kot individui- povezuje v občestvo, oziroma nas subjektivira
v to ali ono vlogo, funkcijo, položaj in temu prikladnen način
delovanja, oziroma nas simbolno vpenja v obstoječa razmer¬
ja in naredi za uporabne/koristne člene delitve dela, organiza¬
cije, akcij, interakcije, institucij, oziroma družbene strukture,
reda ali sistema.
To se dogaja tako, da določen skupek idej z interpelacijo,
identifikacijo in verovanjem povezuje naše predstave o nas
samih s predpostavljenimi eksistenčnimi pogoji oziroma
razmerji ter nam hkrati narekuje, kakšno ravnanje je pravo,
pravilno in konsistentno (z zahtevami sistema).
Iz tega izhaja, da se lastni ideološki interpelaciji, institu-
cionalizaciji (beri samozamrznitvi) in nekritičnemu funkcioni-

Klajnšček C. Gibanje za zdravje med željo in potrebami
59
ranju lahko upiramo le kot teoretski samorefleksivni subjekti.
S tem ko se skozi nenehno teoretsko samorefleksijo upiramo
lastnemu samozamrzovanju, ritualiziranju in reguliranju
našega početja (in projekta) pa obenem vzdržujemo našo os¬
ebno in projektno vitalnost, inovativnost, živost, živahnost,
propulzivnost, stimulativnost, privlačnost.
Res je, da teorije teoretske intervencije v polje te, konkret¬
no šele izgrajujoče se prakse in projekta nimamo, imamo pa
zato na voljo številne koncepte in teorije (ideologije, institu¬
cij, delovanja, sistema), ki nam nenehno samorefleksivno
prakso omogočajo.
Izbor, odločitev oz. opredelitev za tak način ravnanja pa je seve¬
da na nas samih. Zato bodimo iskreni in kar naravnost povejmo,
da je na ravni vsebine razmerje med teorijo in ideologijo enako
razmerju med resničnim in pravilnim, na ravni hotenja, pa med
"voljo do vednosti" in "voljo do moči/oblasti". Vse skupaj pa
zabelimo še s spoznanjem:
• da so realni eksistenčni pogoji in razmerja, s katerimi nas
vedno povezuje ideologija, v njej vedno predstavljeni
oziroma se nam kažejo v "imaginarno deformirani" obliki:
kot realna in trdna dejstva, utemeljena v nečem, kar je izven
njih - v lepi ali pravilni ideji, vrednoti, morali, religiji, poli¬
tičnem prepričanju in
• da nas ideologija subjektivira, poenotuje in dela nekritične
in vrednostno nevtralne (beri amoralne) ravno kot želeča,
nezavedno misleča in hoteča bitja.
Oziroma: muhe se kot naravna bitja lovijo na med zaradi
svoje naravne (instinktivne) potrebe, ljudje pa na "ideološke
limanice" (vabljive, vedno neko ugodje/uživanje obljubljajoče
ideje oz. podobe) zaradi svoje drugotne, socialno-simbolne
(družbeno in kulturno posredovane) narave, kot nezavedno
misleča in hoteča bitja - želje oziroma kot "ideološke živali".
Da je temu tako, nam vedo povedati vsi specialisti za eko¬
nomsko, politično, versko in socialno propagando oziroma
marketing in njegovega uresničevanja. S tem moramo ra¬
čunati tudi mi v okviru našega projekta. Saj nas v fazi čakajo
številni neposredni in posredni (medijski) "zdravstvenovzgoj-
ni" pozivi oziroma nagovori različnih segmentov javnosti,
različnih ciljnih oziroma prebivalstvenih skupin, z različno
(med željo in potrebe razpeto) strukturo/sestavo in dinamiko
hotenja. Učinkovitost tega apeliranja oziroma nagovarjanja
pa ne bo odvisna le od naše dobre volje, vsebine naših "osveš-
čevalnih sporočil" in pa "človeškega materiala", ki ga želimo
obdelati, ampak tudi od tega:
• kako domišljeno bomo po eni strani izbrali, med seboj
uravnotežili in usmerili svoja "sporočila" v zavedno, racio¬
nalno oziroma umno, in koliko v nezavedno, neracionalno,
emocionalno plat človeške narave ciljne publike, ki jo bo¬
mo s svojimi sporočili nagovorili, ter
• koliko in kako bomo med seboj uskladili delovanje na sim¬
bolni ravni (besed ali teksta), in koliko na imaginarni ravni
(podob ali izgleda).
Rekapitulacija
Vidimo torej, da je uživanje oziroma zadovoljstvo v vseh ob¬
likah prostočasne dejavnosti osrednje. Je nekakšen čustveni
odgovor na prostočasno dejavnost v obliki veselja, zabave,
sreče, lepote ipd. Brez uživanja prostočasne dejavnosti ni, saj
je le-ta po definiciji oblika oziroma način, kako si ljudje orga¬
niziramo svoj užitek. Ko preneha uživanje, preneha tudi zani¬
manje, motiv oziroma razlog za neko prostočasno dejavnost.
Želja (po užitku) je kot večna, neobjektna relacija, ki nikdar
ne more biti zadovoljena, notranji motor, gonilo, pogoj za vz¬
drževanje motivacije. Je nekakšna energetska podlaga uživa¬
nja, ki ga podpira ta ali oni fantazmatski scenarij. Kot taka
lahko z mehanizmi zgoščevanj in premeščanjem energizira
določene predstave, interese ali cilje našega delovanja.
Obujamo in spodbujamo jo lahko s konkretno ponudbo or¬
ganiziranja užitka oziroma z načrtno izpeljanimi mehanizmi
ideološke interpelacije. Ljudi je kot subjekte želje treba pri
tem le nagovoriti tako, da se sami prepoznajo v (ideološkem)
nagovoru oziroma sporočilu in se subjektivizirajo skozi iden¬
tifikacijo s ponujenim in zaznavo možnosti organizacije last¬
nega užitka. Ko so enkrat interpelirani (beri vpeti oz. vključeni
od znotraj), začnejo delovati na določen način sami.
Zdravje kot pobudnik, motiv ali razlog je vedno sekun¬
darno in ne more biti zadostna energetska podlaga za trajno
delovanje. Četudi se v obliki potrebe oziroma spoznane nuj¬
nosti pojavi kot pobudnik oziroma razlog, ki nas pripelje v
športno rekreacijo, peš pot v službo ali nazaj in v različne ob¬
like delovne rekreacije, je za vzdrževanje teh aktivnosti še
vedno primarno ugodje oz. uživanje.
Potrebo po njem obujamo z obveščanjem in "osvešča¬
njem" ali pa s ponudbo zdrave oz. zdravju naklonjene orga¬
nizacije užitka (gibanja). Adresanti so v tem primeru uživa¬
joči subjekti (subjekti želje), toda ob apelu na zdravje kot raz¬
logu za neko telesno dejavnost imamo opravka bolj ali manj
s kognitivnim spodbujanjem potrebe po gibanju za zdravje,
skratka z informiranjem, prepričevanjem. S tem ne moremo
vplivati na vzdrževanje uživanja, oziroma ohranjanje ljudi v
neki dejavnosti. Lahko pa, obratno, z organizacijo užitka vpli¬
vamo na to, da bodo ljudje s trajnim vzdrževanjem neke de¬
javnosti krepili svoje zdravje.
Seveda pa ne smemo pozabiti, da je pomen zdravja kot vzro¬
ka, razloga, pobudnika oziroma motivatorja premosorazmeren
starosti subjekta, na katerega se nanaša. Kar pomeni, da je pri
otrocih in mladostnikih manj pomemben motivator kot pri v
svet dela vključenih odraslih ali pri upokojenih starostnikih.
S stališča otrok, ki uživajo v igri, je zdravje povsem terciar¬
nega značaja in ni na "spisku" njihovih motivov, razlogov za
ukvarjanje s športom oz. rekreacijo. Pri njih je z vidika nosil¬
cev projekta pomemben zdrav in optimalen razvoj psihomo¬
toričnih sposobnosti oz. zdrava telesna konstitucija ter njiho¬
vo vzgajanje oziroma discipliniranje (podrejanje kategorične¬
mu imperativu) s telovadbo, športno vzgojo in udeležbo v
"igrivih" in "razburljivih" športnih dejavnostih.
Zdravja tudi ne najdemo na "spisku" motivov pri libidinal-
no (z goni in nezavedno željo) nabitih in k nenehnemu (tek¬
movalnemu) samodokazovanju usmerjenih (nezavedno
težečih) mladostnikih. Z vidika zdravstveno- in športnovzgo-
jnih ciljev projekta moramo pri njihovem nagovoru upoš¬
tevati premosorazmernost libidinalnega (gonskega) naboja z
intenziteto njihove ideološke interpeliranosti oziroma ob-
vladovanosti z ideološkimi mehanizmi (rituali, režimi, spo¬
ročili) kulture spektakla. Ker pri množični kulturi oz. kulturi

60
Zdrav Var 2002; 41
spektakla gre za primat podob (in glasu) pred besedo, bomo
morali iz tega izpeljati ustrezne konsekvence.
Pri odraslih, ki ob napornem delu rabimo psihofizično
razbremenitev in sprostitev, se en velik del naše gonske ener¬
gije že sublimira, instrumentalizira, nadzira, regulira in "praz¬
ni" (beri troši) z delom, oziroma režimi in postopki institu¬
cionalnih ideoloških aparatov. V dela (beri službe) prostem
času, ki naj bi ga (kolikor ga pač imamo), v skladu s cilji pro¬
jekta preživeli na zase koristen, razgiban in hkrati zdrav način
(torej zavestno in po načelu realnosti), pa namesto zdravju
prijazne ponudbe bolj ali manj prežijo na nas pretehtano
pripravljene podobe, vešče kodirana medijska in propagand¬
na sporoči la ter organizirane, institucionalizirane in tipizirane
ponudbe organizacij užitka na bolj ali manj pasivno konzu-
mirajoč način. Mi pa se kot želeča bitja ali "ideološke živali"
v njih zlahka "prepoznamo" in se po načelu ugodja (brez zno¬
jenja in zadihanja) vanje "vključujemo", nenehno želeč "biti
na nivoju" oziroma "in".
Pri načrtovanju projektnih dejavnosti je po načelu stvarnos¬
ti to treba enostavno vzeti zares in s tem računati. Ob tem pa
moramo nenehno imeti pred očmi dejstvo, da smo promotor-
ji zdravja pri "lovljenju duš" objektivno (tukaj in sedaj, vedno
in povsod) nahajamo v tekmujočem odnosu z izkustveno daleč
bolj prekaljenimi "starimi mački" industrijskega, tržnega,
medijskega in informativno-tehnološkega kreiranja stvarnosti
naše kulture spektakla, ki po profitabilni logiki oblikujejo,
spodbujajo in zadovoljuje naše želje ter ustvarjajo in uravna¬
vajo naše potrebe in načine njihovega zadovoljevanja.
Pri ostarelih oz. upokojencih, ki imajo svojo delovno dobo
že za sabo, gre za upadanje njihovih psihomotoričnih sposob¬
nosti in vzporedno s tem tudi libidinalne energije oziroma not¬
ranjega energetskega naboja. Zato se zdravje kot spoznana nuj¬
nost oziroma ozaveščena potreba po vzdrževanju bazične
kondicije in čim večje kakovosti življenja pri njih nahaja na
vrhu "spiska" motivov ter predstavlja tudi osrednjo življenjsko
vrednoto oziroma poglavitno sestavino kvalitete življenja. Za¬
tegadelj se bomo nanje naslavljali veliko bolj na ravni informi¬
ranja, soočanja z dejstvi. Da bodo besede imele pri tem pred¬
nost pred podobami, pa je tako ali tako samo po sebi umevno.
Zaključki
Akterji projekta HEPA hočemo, da bi neaktivni ali premalo ak¬
tivni, oziroma "zasedenega" ljudje postali telesno bolj dejavni
in da bi pri teh dejavnostih vztrajali, skratka, da bi bili redno de¬
javni. V prvem primeru jih želimo spodbujati k odločanju za
gibanje za zdravje (in z zdravjem), v drugem pa krepiti njihovo
zavezanost dejavnostim, ostajanje oz. vztrajanje pri tem.
Pri tem, ko se usmerjamo v iskanje spodbujevalnih postopkov
in metod iz arzenala vzgoje, propagande in marketinga, nam je
lahko v veliko oporo motivacijska struktura različnih oblik
telesnih dejavnosti. Soočenje z njimi nam omogočajo koncepti,
mehanizmi in dinamizmi, ki ljudi spodbujajo, gonijo, ženejo,
vodijo in usmerjajo v smeri določene telesne dejavnosti.
Resnično razumevanje teh procesov, mehanizmov in dina¬
mike nam omogoča umestitev/vrnitev transcendentalnega, sa-
moidentičnega subjekta gotovosti (beri Ega) v njegovo ozna¬
čevalno odvisnost, v simbolni (pomenski, jezikovni) red. Zgo¬
dovinsko je to botrovalo nastanku psihoanalize in njemu od¬
kritju delovanja nezavednega (ki je strukturirano kot govorica),
v okviru družboslovja in humanističnih ved pa do novih kon¬
ceptov in teorij ideologije, institucij, konstrukcije realnosti, na¬
činov delovanja, povezovanja ljudi, načrtovanja, reguliranja,
vse tja do paradigmatskih obratov in poskusov rekonstrukcije
sveta iz različnih zornih kotov, disciplin in prakse.
Iz tega arzenala nad vse uporabnih konceptov in teorij smo
si mi v okviru projekta kot nadvse koristno orodje izposodili
razločevanje želje in potrebe. Le-to nam omogoča:
• diferenciran pristop k različnim oblikam zdravju prijazne¬
ga gibanja,
• diferenciran nagovor različnih ciljnih skupin prebivalstva,
• razumevanje lastne samoumeščenosti in delovanja v kon¬
tekstu vsakodnevnih ideološko perforiranih/interpeliranih
praks delovanja,
• nenehno samoanalizo in samorefleksijo lastnega delovanja in
• s tem tudi našo notranjo vitalnost, živost, prodornost in sti¬
mulativnost.
Skratka, če s konceptom nezavednega in želje operiramo
zares, potem se nam enostavno ne more zgoditi, da bi naše
delo zamrznilo, se institucionaliziralo in ritualiziralo v formo
nekritične tehnično-tehnološke brkljarije, dnevnega sanjar¬
jenja in cenenega uživanja.
Še nekaj praktičnih pripomočkov za nadaljnje delo
Tabela 1. Med željo in potrebo

GIBALNE DEJAVNOSTI, KI SODIJO V NACIONALNI HEPA PROGRAM IN STRATEGIJO
Klajnšček C. Gibanje za zdravje med željo in potrebami
61
Tabela 2. Motivacijska struktura telesnih dejavnosti
< i-
> “
O P
% ><>
<
Z
s
o
EL
>(/)
h-
<
LU
ee f=
“J n
^ z
1 P
O <
•J
LU
O
Z
<
CQ
3
o
z
H-
Ctf
o
o.
C/3
Z
LU
G
O
GO
LU
C*
H
O
CL
C
E O
"= mmi
(U iii
r9 >N
O
tž> N
O o3
| «
rc
'<D >
■S«
c
o
0Q
o
5 So
03 ^ CL
£•1.5
2 eP
-= -u
tU i | j
:S »n
o
— c O
(TJ X
^ t— —J
■K c “j
m
2. o -s
o?-* O
-o ™ ca
2 S S
> O
o
E
.« O
to
03 1=
C 03
a ^
ii
H
o
a.
to 1/5 ^
O 03 O
C C fiQ
> 2 UJ
03 .ir
> I-
_ o
E
'a> .>
C
03 .ir
•II^
2 •— *3
> N .«£>
O O
00 Z. 03
rt >■ c
E O >
»š O
O.EŽ C
o £ -g
D. O ^
o o. 2
V'
o n! S:
>n c a
.= D
S 'c
> 2
SI
ni -O
-g 2
TD
I O
"flj O
>N -D
E
CD
c
OJ
-D O
S "
D • ■
t-o
03
Z3
>N
_D
to
03
N
_c o
~ a.
o .
a □
.&]B
a; do
>N 3
> f
z O
cl a.
T3
03
>
• — N
> 2
‘JZ v.
to •—
2 ž
S- g
o. g
.O -D
"5 S
>N E
, O
>
15
'do
>u
o
E
o .
.> 03
izr >
>N 2
-D ^3
N N
> i
"O
a;
>
N
| 2
2 -S
■ a. 'c
1/1 O)
O E
o- g
c
>
_o
CD
"O
o ..
QL*
-H to
-O 2
£ | .o i
§_ 2 ■§ S
CL to >N »-
’■§ 2
fi > N
O.
a; >u
j*
o
o .
cl ■
a;
“O :=*
N O
> >
to to
.i i
— a>
— Q_
DO to
O
Q-
c
'E' >N
— 03
O DO
c a;
n c
3 ž
|-g
S- O
s«
2 to
i: >
— CL
.0-4=
S
« E
O N
O <D
Q_ >2.
OJ rtr •-
t. —. izr N v.
i>
to to
O O
> C
:=* cu
~ q.
DO to
.E, o
C CL
03 i
- CD •
_Q -p 2
o 5 tt
HD ^ 03
i. > S
“■ >N “D
O CD
D.' 3
O
-O
0»
c
03 CD
N >N
D
*- > j±
*s 03 to
Q“ “o
(D
C
t
O
CL c
N
CD c
JD E
"S 2
03 • —
> N
CD °
JE trt
03 ±L
> 3
• — 03
°1
CD _§
1/1
> 2
N
2
a; 2
i.s
tl
> to
(D
.2, a
o v
■C CD
I.|
>u b
3 S
E ©
to o
03
C
IT
0
c
1 '■§
Q- g
>to ^
CD '3
J*
ZZ 03
-§|
n.
_2 _Q
03
- ž \/ 03
jU a
03 v aT
'o r2
C
C CD
I S O
S. o
to __
"E
CD .
DO +3
-I °
^3 C
“D
O
e a
a-I
<U D
II
S|
£ E
t o
> a
JZ
n) rt
a? «
S J)
d) D
Ig
1 I
n
>to c
O O
> “D
> O
O
c
o 03
to DO
> O
c 4_r
d) to
O CD
c -v
— 03
03 C
C «/>
-O «
CD 0
O.
(D
C
CD
O
_Q
"O
O
>to
O
O.
■§ ^
.E, O to
c to
.« o c
> _Q .tZ
03 ^ ^
Š S”
03 S
OJ
>U
.O
'd
i s
c
>
2_
w ‘a?
c ^
E
a;
j—
_Q
O
03
03 C
C 1/1
“O «
d) CD
>
OJ
'E
(D
E
2
_Q
N
2 o
03 1E
> ?
CD d)
"rt 2
N 2
22 .E
° o
O ^
^ oj >u
> 1-E
l-s t
^ N E
0 03
CZ E to
> 5 °
■Z3 .> DO
■— <4-* 03
N (« “=
O D0-°
a <d ••
— c .SL
o 2
'i? ■S
•=L N
>u o
£ 5
0-4=
2 g
-SrŠJ
a> w
'3 ~
>to 3
•rr >u
£ ®
2 >
g ©j
N 0-1
^ S
>
OJ
E
CD
E
N
03 O
03 1E
CD «D
£ s
03 03
N »-
03
Si
N
O
JZ
E
c
o
o
CD
03
DO
N
>
Si
O
o
CL
c
>u
o
o
E
o
JZ
o
c
>
.03
‘a?
■o
<
O
O
N
>
<
Z
h-
CZ
o
CL
>C/3
<
Z
C/3
<
ca
G
<
>
O

62
Zdrav Var 2002; 41
DELO
- visoko strukturirana/organizirana in
- visoko obremenjujoča telesna dejavnost
MLADOSTNIKI
(učenje/delo)
ODRASLI
(delo/učenje)
- športna vzgoja
- športna rekreacija
- tekmovalni šport
- transportno gibanje
- delovna rekreacija
- športna rekreacija
(podobe + besede)
▲
(besede + podobe)
ŽELJA -
- čustva
- imaginarna
identifikacija
(podobe) (besede)
POTREBA
- kognicije
- simbolna
identifikacija
OTROCI
(igra)
OSTARELI
(počitek)
- telovadba
- športna vzgoja
- tekmovalni šport
- transportno gibanje
- delovna rekreacija
- športna rekreacija
IGRA
- nizko strukturirana in organizirana
- nizko obremenjujoča telesna dejavnost
Slika 1. Nagovor ljudi s podobami in/ali besedami
Literatura
1. Airhihenbuvva C.O. (1995) ) Health and Culture, Beyond the
VVestern Paradigm; Sage, London
2. Althusser, Balibar (1980) Ideologija in estetski učinek, CZ Ljub¬
ljana
3. Atkinson P. (1995), Medical Talk and Medical Work, Sage Publi-
cations, London
4. Beck u., Giddens A, Laseh S. (1994), Reflexive modernization,
Pol ity Press
5. Bunton R., Macdonald G. (1992), Health promotion - Discipline
and Diversity, Routledge, London
6. Cashmore E. (1990), Making sense of šport, Routledge, London
7. Cavell M. (1993)ThePsychoanalyticMind, Harvard University Press
8. Eliot A. (1992), Social Theory and Psychoanalysis in Transition,
Blackvvell, Oxford
9. Elliot A. (1996), Subject to Ourselves, Polity Press, Cambridge
10. Elshtain J.B., Cloyd J.T. (1995), Politicsand the Human Body, Van-
derbilt University Press, Nashville
11. Freud S. (1987), K psihopatologiji vsakdanjega življenja, DZS,
Ljubljana
12. Freud S. (1975), Metapsihološki spisi, ŠKUC FF, Ljubljana
13. Freund P.E.S., Mc Guire M.B (1991), Health, lllness and the So¬
cial Body, Prentice Hall, New Yersey
14. Fox N.j. (1993), Postmodernism, Sociology and the health, Open
University Press, Philadelphia
15. Fuey P. (1995), Theories of Desire, Melbourne University Press
16. Gadamer H.G. (1996), The enigma of Health, Polity press, Cam¬
bridge
17. Jacoby R. (1983), Potiskivanje psihoanalize, Radionica SIC,
Beograd
18. Klajnšček (1991) Deregulacija kot pogoj družbenega projekta
Health promotion, FDV, Ljubljana
19. Klajnšček C. (1996), Zdravju prijazni kapitalizem, predavanje na
ISH, Ljubljana
20. Klajnšček C. (2002), Uzakonjanje obstoječega ali izenačevanje
možnosti, rokopis Ljubljana
21. Lacan J. (1983), Spisi, Prosveta, Beograd
22. Lacan J. (1980), Štirje temeljni koncepti psihoanalize, CZ Ljub¬
ljana
23. Lacan j. (1988), Etika Psihoanalize, Delavska enotnost Ljubljana
24. Laseh C. (1986 ), Narcistična kultura, Naprijed Zagreb
25. Lupton D. (1995), The Imperative of Health, Sage, London
26. Lupton D. (1994), Medicine and Culture, Sage Publications, Lon¬
don

Klajnšček C. Gibanje za zdravje med željo in potrebami
63
27. Mayal B. ( 1996), Children, Health and the Social Order, Open
University Press, Philadelphia
28. Musek,). (1988), Teorije osebnosti. FF, Ljubljana
29. Navaro V. ( 1993), Dangerous to Your Health, Monthly Revievv
Press, New York
30. Naidoo)., VVills J. (1 994), Health Promotion - fondation for Prac-
tice, Bailliere Tindall London
31. OffeC. (1985), Družbena moč in politična oblast, Delavska enot¬
nost, Ljubljana
32. Petrovič K. in Doupona M. (1996), Sociologija športa, Fakulteta
za šport, Ljubljana
33. Rutar D. (1995), Telo in oblast, Dan, Ljubljana
34. Sacambler G. (1987), Sociological Theory & Medical Sociology,
Tavistock Publication London
35. Schilling ThC. (1993), The Body and Social Theory, Sage Publi-
cations London
36. Serup M. (1996), ldentity, Culture and the Postmodern World,
Edinburg University press
37. Subedy J., Gallager (1996), Society, Health and Disease, Prentice
Hall, New Yersey
38. Šugman R. (1991), Šport, njegov kratek zgodovinski oris v svetu
in pri nas, FF Ljubljana
39. Rogers VV.S. (1991), Explaining Health and illness, Harvester,
New York
40. Therborn G. (1987), Ideologija moči in moč ideologije, CZ Ljub¬
ljana
41. Todes S.( 2001), Body and the VVorld, The MIT Press , Cambridge
42. Tušak M. (1999), Motivacija in šport. FF Ljubljana
43. Tušak M in TušakM, (1992), Psihologija športa, Inštitut za šport,
Ljubljana
44. Turner B.S.0992), Regulating Bodies - Essays in Medical Socio¬
log^ Routledge, London
45. Turner B.S. (1995) Medical Power and Social Knovvledge, Sage
publications, London
46. VodebR. (2000), Ideološke paradigme v športu. FIT Trbovlje
47. Vodeb R. (2001), Šport skozi psihoanalizo, FIT Trbovlje
48. VVarner r., Szubka (1994), The Mind - Body Problem, Vlackvvell,
London
49. Žižek S. (1983),Gospostvo, Vzgoja, Analiza - Zbornik, DDU Uni-
verzum, Ljubljana
50. Žižek S.(1984), Birokratija i uživanje, Radionica SIC, Beograd