Škof Strossmayr na Slatini. Naša slovanska pregreha je nesloga. Spravila je že slovanska plemena ob krone, tirala jih že v trdo sužnost. Ta nesloga je dandanes posebno doma unkraj Sotle, pri sosedih naših — Hrvatih. Oškodila jih je že v marsičem in če se pravodobno ta rana ne zaleči, žuga jim koj z žalostno bodočnostjo. Cela Hrvaška razdeljena je v tri stranke. Vladna stranka ali madžaronska, je najmočnejša, a tudi najnevarniša in kopa samostalni Hrvaški gotov grob; Starčevičanska, nekako radikalna stranka in pa Strossmaverjeva stranka. kateri pripadajo konservativni Obzoraši. Pred kratkim sta se pa dve poslednji stranki zjedinili, kar je bilo silno potrebno, da se bodete tem laglje bojevali zoper madžarona. Glavno zaslugo zato imajo škof Strossmayr, ki so prvi podali Starčeviču roko v spravo. To spojenje Obzorašev in Starčevičancev mora veseliti vsakega poštenega Hrvata, a veseli tadi nas Slovence, ki nosimo v srcih svojih odkritosrčno ljubezen in sočutje do sosednih svojih bratov. Da je temu tako, pokazali so dno 24. julija duhovniki Rogaške in sosednih dekanij. Štiriindvajset duhovnikov se je zbralo na Slatini, kjer bivajo škof Strossmavr kot gost, ter se podalo pod vodstvom Rogaškega dekana in nadžupnika Svetokriškega k prevzvišenemu vladiki, da jim čestitajo k tej sijajni spravi. Gospod dekan so nagovorili škofa ter poudarjali. da jiin pridemo poklanjat svojo udanost in Ijubezen ter tako nekoliko zadostovat za nehvaležnost, s katero plačujejo Hrvatje-nasprotniki, posebno zaslepljeni madžaronski duhovniki, znano njihovo požrtovalnost in Ijubezni polno skrb za narod hrvaški. Povedali so, da jih visoko čisla narod naš slovenski, da za njih bije srce vsakega duhovnika lavantinske školije, ter jim želi z navzočimi še mnogo srečnih. Prevzvišeni vladika blagovolili so na to odgovoriti, da jih veseli ta sprava dveh narodnih strank, še tembolj veseli, ker se je tudi Slovenci veselimo. Vedeli so, da jih nasprotniki, mesto da bi sprevideli svojo zmoto, bodo še bolj črtili in črnili zavoljo tega koraka, a zbali se niso dobro vedoč, da tudi Kristus, dasiravno Bog in božjo Ijubezen v srcu noseč, ni mogel ustreči vsem. Povdarjali so tudi ljubezen svojo do naroda slovenskega, osobito do duhovnikov slovenskih, ki so tako edini v ljubezni do svojega naroda. In poslavljali so se škof od nas, mi od škofa, vse je bilo tako ganljivo. Ta dan ostane nam o vednem spominu. Bog ohrani Hrvatom in nam toliko ljubljenega škofa, kličemo jim vsak iz svojega kraja! Njih duh pa naj nas vse prešinja ter nas vspodbuja k novemu delu za sveto vero in narod slovenski! —r—