GEOLOGIJA 31, 32, 403-414 (1988/89), Ljubljana
UDK 552.32(497.12)=863
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji
Ultramafic xenoliths in the granite at Črna na Koroškem in Slovenia
Ana Hinterlechner-Ravnik
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
V obrobnih delih granitnega plu tona pri Črni so razširjene intruzijske breče
z različnimi magmatskimi vključki. Zelo redko so med njimi tudi ultramafični
ksenoliti. Raziskave zajemajo njihov petrografski opis. Pripadajo amfibolizira-
nemu peridotitu s plagioklazom. Veliki kristali rjavega amfibola so metasomat-
skega nastanka.
Abstract
In marginal parts of thin granite sheet at Črna occur swarms of various basic
magmatic enclaves forming an intrusion breccia. Also present are small ultrama-
fic xenoliths which are petrographically described. They belong to amphibolized
plagioclase-bearing peridotite. Its brown amphibole megacrysts are of metasoma-
tic origin.
Uvod
Del periadriatskega lineamenta, ki prečka severno Slovenijo, je na območju Črne
na Koroškem obeležen z dvema tankima plutonoma in z ozkim pasom metamorfnih
kamenin med njima. Vse te kamenine predstavljajo karavanško magmatsko cono in
so razširjene tudi zahodneje v sosednji Avstriji (si. 1).
Kamenine karavanške magmatske cone so bile do sedaj predmet številnih razi-
skav, ki jih kritično združuje Faninger (1986). Sam je petrološko opredelil glavne
magmatske različke obeh plutonov na območju Črne (Faninger, 1970, 1976).
V južnem pasu karavanške magmatske cone prevladuje skrilavi tonalit, ki lahko
prehaja v granodiorit. Severni pas karavanške magmatske cone je manj enoten. Ker
v njem prevladuje granit, označujemo pluton kot granitni. Zaradi porfirske strukture
glinencev prehaja granit v porfiroidni granit. Obstajajo tudi prehodi v granodiorit.
V granitnem plutonu so večja območja temnejših, bolj bazičnih kamenin, predvsem
monzonitnega diorita in gabra. Kjer so ti vključki manjši, opazimo značilne teksture
intruzijskih breč (si. 2 in 3). Večinoma najdemo vključke v porfiroidnem granitu.
Zanj so značilni idiomorfni, le redko ovalni kristali rožnatega in/ali belega K-
glinenca, pogostno z obrobkom oligoklaza. Kristali lahko dosežejo velikost do 3 cm.
404
Ana Hinterlechner - Ravnik
SI. 1. Del karavanške magmatske cone zahodno od Črne na Koroškem (prirejeno po Tellerju,
1898)
Fig. 1. Map of portion of the Karavanke magmatic zone west of Črna na Koroškem (largely after
Teller, 1898)
Kristalizacija granita je torej v nasprotju s strukturo breče mirna, postkinematska.
Velikost fragmentov breče je od nekaj centimetrov do enega metra. Zaobljeni so le
redko. Obrobkov hlajenja na bazičnih drobcih breč (večinoma) ni opaziti. To kaže, da
so bili fragmenti ob intruziji granita že trdni, vendar še vedno vroči. Iz granitne
osnove pa prodirajo posamezni veliki kristali K-glinencev v bazične magmatske
vključke (si. 4), zato so meje najbolj granitiziranih fragmentov lahko tudi difuzne.
Prvotni bazični različki pa se s tem spreminjajo tj. bolj ali manj alkalizirajo, oziroma
granitizirajo. Magmatske različke je zato glede na Streckeisenovo klasifikacijo pe-
trografsko težko opredeliti (Faninger, 1970).
Intruzijske magmatske breče v plutonih kažejo na tok granitne magme, ki je trgal
in deformiral starejšo bazično magmatsko kamenino. Kljub temu je bil tok lahko zelo
počasen. Dioritni kakor tudi bolj bazični deli magmatskih breč globokih plutonov so
prineseni iz velike globine. Prav zaobljeni bazični in ultramafični magmatski frag-
menti dokazujejo dolg transport med intruzijo. Prisotnost velikih kristalov glinencev
v bazičnih fragmentih štejemo kot dokaz za njihovo granitizacijo. Vendar so samo
homogeni kristali metasomatskega porekla. Conarna razporeditev slednih elementov
v velikih kristalih pa kaže na njihovo magmatsko poreklo, kar velja za vse vrste
kamenin (Mehnert, 1987). Ustreznih raziskav pri nas še ni.
Teorije o nastanku intruzijskih magmatskih breč so različne. Po Mehnertu
(1987) in D i di er u (1973) lahko predstavljajo bazični vključki v spodnji skorji
kristalizirano magmo, ki izhaja iz plašča. Granodioriti in adamelliti pa so nastali
v velikih globinah z anatekso sialične skorje pod vplivom tega bazičnega materiala.
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji
405
SI. 2. Intruzivna magmatska breča. Drobnozmati mafični magmatski
vključki v porfiroidnem granitu. Oboje seče mlajša drobnozmata granitna
žila
Fig. 2. Intrusion breccia. Microgranular mafic-rich inclusions in granite
porphyry. Both are crosscut by fine granite veinlet
SI. 3. Isto kot na sliki 2 - detajl
Fig. 3. Intrusion breccia, a part of figure 2
406
Ana Hinterlechner - Ravnik
SI. 4. Intruzivna magmatska breča. Nezaobljeni drobci matičnega materi-
ala v porfiroidnem granitu. Iz zadnjega prodirajo glinenci v mafične
vključke (skrajni desni fragment)
Fig. 4. Intrusion breccia. Unrounded mafic-rich magmatic inclusions in
granite porphyry. Feldspars are contaminating the mafic inclusions (the
extreme right fragment)
SI. 5. Raztrgani drobci kontaktno metamorfnega skrilavca v granitoidni
kamenini, ki tudi predstavlja intruzivno brečo
Fig. 5. Thermally altered biotite schist fragments of the country rock intru-
ded by granite, forming an intrusion breccia
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji 407
Del zelo vroče bazične magme se je dvignil in se na svoji poti zaradi asimilacije
s slalom kontaminiral. Sledila mu je pregreta sialična magma, ki se je v območju,
bogatem z vodo, sama hidratizirala.
Večina magmatskih vključkov v raznih granitih ni bazične, temveč intermediarne
sestave. To je lahko posledica prvotne sestave ali pa kasnejše kontaminacije. Neka-
teri graniti vsebujejo zelo bazične vključke in tudi amfibolov peridotit. Po literatur-
nih podatkih so ultramafični vključki pogostnejši v alkalnih bazičnih vulkanskih
kameninah kot v intruzivnih anateksitih (D a u t r i a et al., 1987; Kurat et al., 1980;
Leblanc & Didier, 1987). Zanimivi so z genetskega stališča, ker kažejo na
globino nastajanja magem, v katere so vključeni. Ob intruzijskih brečah granitne
cone smo jugovzhodno od Črne in od tod proti zahodu do Koprivne prvič našli več
ultramafičnih vključkov. Na avstrijskem ozemlju omenjata olivinove kameninske
različke že Gr a ber (1929) in Exner (1972, 1976). Tam so po Exnerju vezani na
večje dioritne mase.
Granitni pluton Črne je pri svoji končni namestitvi povzročil kontaktno meta-
morfne spremembe prikamenine. Ob severnem kontaktu je termično vplival na
paleozojske sklade. Tako je z geološkim opazovanjem in z izotopskimi analizami na
mineralih določeno, da je starost granita pozno hercinska (Faninger, 1986, zbrano
po raznih avtorjih). Na raziskanem južnem obrobju je granit že obstoječe metamorfne
kamenine ob prediranju pogosto tudi trgal-brečiziral (si. 5). Med njim in drobci
metamorfnih kamenin ni nobene genetske zveze. Ta brečizacija je potekala v veliko
višjem nivoju, kot je nastajala intruzijska magmatska breča z ultramafičnimi
vključki. Najvišje kontaktno metamorfne spremembe pa so bile dosežene prav
v vključkih skrilavcev, ki jih je zajela granitna magma. Vtisnjen jim je bil začetni del
piroksenovega rogovčevega faciesa (Hinterlechner-Ravnik, 1978). V metapeli-
tih je izražen z asociacijo cordierita, mikroklina in andaluzita ter odsotnostjo musko-
vita. Vendar je rast mikroklina lahko tudi posledica metasomatske spremembe pod
vplivom granita.
Kontaktno metamorfne avreole na obodu granitnih plutonov kažejo conarnost
glede na stopnjo sprememb, ki je odvisna od oddaljenosti od plutona. Metamorfni pas
med obema plutonoma pri Črni pa je tektonsko stanjšan in močno stisnjen, saj so
kamenine izoklinalno nagubane. Stopnja sprememb je zato v relativno ozkem pasu
metamorfnih kamenin ob granitnem plutonu enaka, a je dodatno zabrisana z retro-
gradnimi spremembami. Med kameninami zahodno od Črne so razširjeni predvsem
metapeliti. Manj je amfibolita in kvarcita. V metapelitih sta prisotna cordierit in
andaluzit, poleg rdečkastega biotita in potektonskega muskovita. Kristalizacija je
torej večfazna, vendar lahko ločimo dve vrsti cordieritnega skrilavca z andaluzitom.
Eden od obeh različkov je sivkast in ima filitni značaj. V njem dosežejo temnejši
blasti cordierita velikost do tri centimetre. Drugi različek pa je rjavkast, enakomerno
drobno zrnat, diferenciran in vsebuje droben cordierit. Rdečkast biotit in droben
andaluzit sta razvita v obeh, vendar ju je manj v različku z velikimi blasti (Hinter-
lechner-Ravnik, 1988). Skrilavec filitnega značaja s porfiroblasti predstavlja
bolje rekristalizirano kamenino. Glede na vsebnost bistvenih elementov sta si oba
različka podobna (tabela 1). Zakaj kažeta obe vrsti metapelita enakega kemizma in
enake mineralne sestave različno mikrostrukturo, ni jasno.
Kontaktna metamorfoza je potekala v metapelitih v razmerah obstojnosti andalu-
zita ob cordieritu. Samo v enem vzorcu smo do sedaj našli muskovitiziran igličast
agregat, ki se je najverjetneje razvil po sillimanitu. Sillimanitni fibrolit omenja kot
izjemen pojav tudi Exner (1972). Posebnost predstavlja korodiran ostanek stavro-
408
Ana Hinterlechner - Ravnik
Tabela 1. Kemijska sestava (ut. %)
Table 1. Chemical composition (wt. %)
lita, čigar obstojnost je bila že presežena. Tudi granata v pregledanih vzorcih ni.
Morda predstavljajo agregati zelenega biotita okrog paličastega ilmenitovega jedra
retrogradni agregat po granatu.
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji 409
Opis ultramafičnih vključkov
Intruzijska magmatska breča v granitnem pasu pri Črni vsebuje predvsem ra-
zlične mikrogranularne vključke bazične in intermediarne sestave. Izrazito kristali-
zirani ultramafični vključki pa so zelo redki in so vedno sekundarni. Najprej smo jih
našli na odseku nove poti zahodno od potoka Koprivne med kmetijama Potočnik in
Golob. Sama pot je vsekana približno po meji granita z južno ležečim pasom
metamorfnih kamenin (si. 1). Po nekaj izluščenih kosov ultramafita smo našli v vsaki
grapici, ki prečka to pot. Severno od te poti proti Potoškemu vrhu še vedno najdemo
kose intruzijske breče, kosov ultrabazita pa v njih ni več. Relief območja dokazuje, da
so izluščeni kosi ultrabazita ostali bolj ali manj na mestu in niso mogli biti preneseni
iz skladovnice kamenin štalenske serije, ki se razprostira severno od granitnega pasu.
Vzhodneje, v dveh novih vsekih poti, na severnem pobočju Oraževega hriba in
Ludranskega vrha, ultramafičnih vključkov v intruzijski breči nismo našli. Več
vključkov ultrabazita različne velikosti je separiranih v nanosu potoka Tople, pa tudi
jugovzhodno od Črne.
Ultramafični vključki, izluščeni iz intruzijske breče, so ovalni in podolgovati.
V dolžino merijo po nekaj centimetrov, redko do enega metra, večinoma nekaj
decimetrov. So izredno žilavi in sveži. Barva teh vključkov je črno zelena, veliko
temnejša od bazičnih vključkov breče. Na sveži površini izstopajo izometrični, preko
centimetra veliki lesketajoči se kristali temno rjavkasto zelenega amfibola.
Ultramafične vključke smo preiskali petrografsko, en vzorec tudi kemijsko (ta-
bela 1). Različki so sveži, holokristalni, srednje in grobo zrnati. Ocenjena mineralna
sestava kemijsko analiziranega ultramafičnega vključka je naslednja:
- olivin, svež in le po razpokah antigoritiziran, 60 %
- klinopiroksen, skoraj povsem amfiboliziran in amfibol, tudi delno flogopitiziran; ti
trije minerali vsi skupaj okoli 30 %
- kalcijev plagioklaz, 5 %
- ortopiroksen, zelo redek
- magnetit, korodirani ilmenomagnetit in pirit, 5 %
- posamezne iglice apatita milimetrske dolžine.
Stopnja sekundarnih nižjetemperaturnih sprememb je različna, večinoma
majhna.
Glavna mineralna faza je olivin. Oblika njegovih kristalov je pogosto idiomorfna.
Večji kristali dosežejo velikost 3 mm. Manjši in bolj ploščati olivinovi kristali so
vključeni tako v piroksenu kot v plagioklazu (tabla 1, slika 1, 2, 3 in 4). To dokazuje,
da je bil olivin prva mineralna faza, ki je začela kristalizirati. Olivin je brezbarven do
rahlo zelenkast, svež, le po razpokah antigoritiziran in tam poln drobnega neprosoj-
nega prahu magnetita. Glede na kot optičnih osi, opazovan konoskopsko, ustreza
forsteritu z ok. 10% fajalitove primesi (Tröger, 1979). Olivin kaže le redko
neenotno potemnitev. Vzporedno razkolnosti pa opazujemo v olivinu dekorativne
skupke drobnih mehurčkov, ki še kažejo sledove deformacij. Verjetno so zapolnjeni
splinom (Green & Gueguen, 1983).
Klinopiroksen je v raziskanih vzorcih delno amfiboliziran. V kemijsko analizira-
nem različku je ta stopnja spremembe precejšnja. Zato opazujemo predvsem posa-
mezne ostanke klinopiroksena v velikih zrnih amfibola. Odražajo se po močnejšem
reliefu in po nežnejši, rahlo rdečkasto rjavi, komaj pleohroični barvi (tabla 1, sliki
1 in 2). Sprememba ni vedno homoaksialna. Kot potemnitve optično pozitivnega
klinopiroksena je okoli 36°. V nekaterih ksenolitih je klinopiroksen conaren in
410 Ana Hinterlechner - Ravnik
Povzetek
Za granitni pluton pri Črni na Koroškem so značilne intruzijske magmatske
breče. Njihova osnova je porfiroidni granit anatektičnega porekla.
Granit ima raznovrstno mikrostrukturo. Fragmenti breče ustrezajo drobnozrna-
temu granodioritu, monzonitu in gabru z zeleno rogovačo in zelenim biotitom. Ti
vključki težijo k ravnotežju z granitno magmo.
Mineralna sestava vključkov in granita je identična, le količina istega minerala je
različna. Redko so v vključkih še ohranjeni ostanki klinopiroksena. Večinoma pa so
psevdomorfozirani z zeleno rogovačo. V območju intruzijskih magmatskih breč smo
lamelaren. Opazujemo tudi strukturo peščene ure. Posamezna samostojna drobna
zrna piroksena pripadajo optično pozitivnemu enstatitu s kotom optičnih osi blizu
90°.
V amfibolu je pogosto še ohranjen droben neprosojen prah, ki kaže na psevdomor-
fozo po magmatskem klinopiroksenu. Nekoliko neenotna zrna amfibola dosežejo
premer po več milimetrov do centimera in kažejo na velikost prvotnega piroksena.
Vključki v teh velikih zrnih pripadajo drobnemu idiomorfnemu olivinu (tabla 1, si. 3),
manj pogosto hipidiomorfnemu plagioklazu. Amfibol je izrazito pleohroičen: temno
rdečkasto rjav (Z), temno rdečkasto rjav (Y) in svetlo rumenkasto rjav (X). Pleohro-
izem in optično negativni značaj ustrezata kaersutitnemu amfibolu (Tröger, 1979).
Sam amfibol pa je deloma, zlasti na obodu, nadomeščen s sljudo. Sljuda kaže
podobne pleohroične barve kot amfibol: brezbarvno (X) do rdečkasto rjave. Kot
optičnih osi je majhen in negativen, kar ustreza flogopitu. Njegova kloritizacija je
šibka, a od vzorca do vzorca različna.
Plagioklaza je malo, vendar doseže njegova količina v nekaterih vključkih celo
30 %, s čimer prehaja kamenina že v gabro. Plagioklaz predstavlja zadnjo magmatsko
fazo, ki je zapolnila prostore med drugimi kristali. Za plagioklaz značilna je lamelar-
nost v dveh sistemih in velik kot potemnitve. Meritve na Fedorovi mizici dajo
podatek 65 do 75% anortita. Redka zrna so šibko conarna. Tanek zunanji obrobek
vsebuje okoli 10 % manj anortita. Jedro kristalov je v nekaj primerih polno drobnih
submikroskopskih vključkov. Med plagioklazom in olivinom opazujemo tanek retro-
graden reakcijski rob svetlo zelenega amfibola (tabla 1, si. 4). Verjetno gre za
tremolit. Izjemoma je v tem obrobku tudi rjavkasti amfibol.
Zelo redki so temni magmatski vključki, ki imajo komaj še ohranjene prvotne
ultramafične minerale poleg metasomatskih in infiltriranih felsičnih komponent
(npr. vz. 68E/88/55325 in 55326). Predstavljajo spremembo ultrabazita v gabro
z zelenim amfibolom.
Primes plagioklaza v ultramafičnih vzorcih kaže na neosiromašen peridotit, ki je
lahko kristaliziral v spodnji skorji ali pa v zgornjem plašču (Hyndman, 1985, 176).
Olivin je poleg kalcijevega plagioklaza obstojen do tlaka okoli 10 kbar. Glede na
petrološko preiskavo lahko opredelimo kemično analizirani vzorec kot amfiboliziran
peridotit s plagioklazom (Tröger, 1969). Kaersutitni amfibol, ki nadomešča prvotni
klinopiroksen, dokazuje mlajšo metasomatsko spremembo. Rast amfibola je omogo-
čil dotok vode z alkalijami, predvsem kalijem. V tem se najverjetneje kaže vpliv
granitne magme. Odstotek kalijevega oksida je za peridotitno kamenino visok, saj
znaša 0,9 % (tabela 1). Del kalija ni vezan samo na amfibol, ampak tudi na nekoliko
mlajši flogopit, ki nadomešča amfibol. Vsebnost TÌO2 v kamenini je visoka (1,58 %).
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji 411
na sekundarnem mestu našli izluščene bolj ali manj zaobljene temno zelene holokri-
stalne ultramafične vključke. Kljub temu, da so zelo redki, so splošno razširjeni.
Ultramafični vključki so kristalizirali globje kot drugi magmatski različki in
pripadajo višjemu faciesu. Kažejo večfazni razvoj. Prvotni minerali so olivin, rjav-
kast klinopiroksen, ortopiroksen, plagioklaz in neprosojni minerali. Plagioklaz lahko
doseže celo 30 prostorninskih odstotkov, s čimer prehaja kamenina iz ultrabazita
v gabro(norit). Olivin je mineral, ki je začel iz magme kristalizirati prvi, saj nastopa
kot samostojna idiomorfna zrna in kot vključek v vseh drugih silikatih. Zadnji se je
izločil plagioklaz, ki zapolnjuje medprostore. Zaradi sprememb pa je klinopiroksen
redko ohranjen. Opazujemo ga le kot ostanek v velikih zrnih rjavega amfibola, ki je
bil kasneje delno nadomeščen s še mlajšim flogopitom.
Mlajše in nižje temperaturne spremembe kamenine so antigoritizacija olivina po
razpokah, sprememba rjavega v zelen amfibol in delna kloritizacija vseh femičnih
mineralov, predvsem flogopita.
Glede na opazovane optične lastnosti mineralov in mikrostrukturo raziskanih
ksenolitov amfiboliziranega peridotita lahko povzemamo po 011 e n u (1984) ugotovi-
tve, ki temelje na podrobnih raziskavah gabroidnih kamenin švedskih kaledonidov.
Rjavi amfiboli, ki pripadajo Ti-pargazitu kakor tudi kaersutitu, so lahko magmat-
skega ali pa metasomatskega porekla. V suhih subalkalnih bazičnih kameninah
lahko začne kristalizirati amfibol šele ob dotoku fluidov po končani kristalizaciji
suhega olivina, avgita in plagioklaza. Temperatura kristalizacije amfibola iz more-
bitnega preostanka taline je veliko nižja od temperature kristalizacije piroksena.
Metasomatska subsolidus reakcija med naštetimi že kristaliziranimi minerali pa je
možna že pri visoki temperaturi tik pod temperaturo kristalizacije prvotnih magmat-
skih mineralnih faz, med njihovim hlajenjem ob istočasni deformaciji in dotoku
fluidov. Prav obrobki rjavkastega amfibola okrog avgita in drobni ovalni vključki
amfibola v njem, kakršne opazujemo tudi v naših raziskanih vzorcih, dokazujejo
njegovo metasomatsko rast. Temperatura subsolidus metasomatske pretvorbe, ki se
kaže z rastjo rjavega amfibola v gabrih, je po podatkih 011 e n a okrog 1000 °C. Voda
oziroma fluidi, potrebni za amfibolizacijo, so izhajali iz mlajših granitnih batolitov.
Prepojili so še vroče gabroidne kamenine.
Najverjetneje velja isto tudi za ultrabazitne vključke intruzijske magmatske breče
pri Črni.
412 Ana Hinterlechner - Ravnik
Tablai-Platel
SI. 1 in 2. Idiomorfen olivin (ol) z razpokami, zapolnjenimi z antigoritom in prahom
magnetita. Kristal rjavega kaersutitnega amfibola (am), ki nadomešča klinopiroksen (cpx),
čigar ostanek je še ohranjen. Plagioklaz (pl) ima značaj interkumulusa. Flogopit (ph) delno
nadomešča amfibol (am). Vzporedna in navzkrižna nikola
Figs. 1 and 2. Idiomorphic olivine (ol) crossed by cracks, which are filled with antigorite and
magnetite. Brownish clinopyroxene (cpx) is metasomatically almost replaced by kaersutitic
amphibole (am). The last one forms continuous rims around clinopyroxene and isolated blebs
within it. Amphibole is partly replaced by phlogopite (ph). Plane polarized light and crossed
niçois
SI. 3. Kristal metasomatskega kaersutitnega amfibola (am), ki pojkilitsko vključuje idiomorfna
zrna olivina (ol). Vzporedna polarizatorja
Fig. 3. Poikilitic megacryst of metasomatic kaersutitic amphibole (am) enclosing grains of
idiomorphic olivine (ol). Plane polarized light
SI. 4. Plagioklaz (pl), ki zapolnjuje vmesne prostore in vključuje idiomorfni olivin (ol). Med
njima opazujemo droben retrogradni reakcijski rob rahlo zelenkastega amfibola. Navzkrižna
nikola
Fig. 4. Intercumulus plagioclase (pl) enclosing idiomorphic grains of olivine (ol). Fine retrogres-
sive kelyphitic rims of slightly green amphibole between olivine and plagioclase. Crossed niçois
Vse slike: amfibolizirani peridotit s plagioklazom, vzorec 57/87/54717
All figures: amphibolized plagioclase-bearing peridotite, sample 57/87/54717
Ultramafični vključki v granitu Črne na Koroškem v Sloveniji
413
414 Ana Hinterlehner - Ravnik
Literatura
Dautria, J. M.,Liotard, J. M., Cabanes, N., Girod, M. & Briqueu, L. 1987,
Amphibole-rich xenoliths and host alkali basalts: petrogenetic constraints and implications on
the recent evolution of the upper mantle beneath Ahaggar (Central Sahara, Southern Algeria).
Contrib. Mineral. Petrol., Vol. 95, No. 2, 133-144, Heidelberg.
Didier, J. 1973, Granites and their enclaves. Developments in petrol. 3, Elsevier, 393 p.,
Amsterdam.
Exner, Ch. 1972, Geologie der Karawankenplutone östlich Eisenkappel, Kärnten. Mitt.
Geol. Ges. in Wien, Bd. 64, 1-108, Wien.
Exner, Ch. 1976, Die geologische Position der Magmatite des periadriatischen Lineamen-
tes. Verh. Geol. B.-A., H. 2, 3-64, Wien.
Faninger, E. 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati. Geologija 13, 35-104, Ljub-
ljana.
Faninger, E. 1976, Karavanški tonalit, Geologija 19, 153-210, Ljubljana.
Faninger, E. 1986, Die Karawanken-Aufbruchszone. Der Karinthin. Folge 94, 339-351,
Klagenfurt.
Grab er, H. V., 1929, Neue Beiträge zur Pétrographie und Tektonik des Kristallins von
Eisenkappel in Südkämten. Mitt. Geol. Ges., Bd. 22, 25-64, Wien.
Green II, H. W. & Gueguen, Y. 1983, Deformation of peridotite in the mantle and
extraction by kimberlite: a case history documented by fluid and solid precipitates in olivine.
Tectonophysics, Vol. 92, No. 1-3, 71-92, Amsterdam.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1978, Kontaktno metamorfne kamenine v okolici Črne pri
Mežici, Geologija 21/1, 78-80, Ljubljana.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1988, Petrološke in geokemijske raziskave magmatskih in
metamorfnih kamenin: Metamorfne kamenine med obema plutonoma na območju Črne na
Koroškem. 1-17, Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Hyndman, D. W. 1985, Petrology of igneous and metamorphic rocks. Sec. Ed. McGraw-
Hill Book Comp., 786 p.. New York.
Kurat, G., Palme, H., Spettel,B.,Baddenhausen,H., Hofmeister, H., Palme,
Ch. & Wanke, H. 1980, Geochemistry of ultramafic xenoliths from Kapfenstein, Austria:
evidence for a variety of upper mantle processes. Geochim. Cosmochim. Acta, Vol. 44, 45-60,
Printed in Great Britain.
Leblanc, M. & Didier, J. 1987, Enclaves ultrabasiques carbonatisées avec traces d'or,
dans les anatexites du Haut-AUier (France). Bull. Minéral. Vol. 110, No. 4, 359-371, Paris.
Mehnert, K. R. 1987, The granitization problem-revisited. Fortschr. Miner., Bd. 65, H. 2,
285-306. Stuttgart.
Ott en, M. T. 1984, The origin of brown hornblende in the Artfjället gabbro and dolerites.
Contrib. mineral, petrol. Vol. 86, No. 2, 189-199, Heidelberg.
Teller, F. 1898, Geologische Specialkarte, Blatt Eisenkappel und Kanker. Maßstab
1:75.000, Geol. R. A., Wien.
Tröger, W. E. 1969, Spezielle Pétrographie der Eruptivgesteine. Ein Nomenklatur-Kom-
pendium. Verl. der Deutschen Min. Ges., E. Schweizerbart'sche Verlagsbuchhandlung, 336 + 90
p., Stuttgart.
Tröger, W. E., 1979, Optical determination of rock-forming minerals. Part 1. Eds:
Bambauer, H. U., Taborszky, F. & Trochim, H. D., E. Schweizerbart'sche Verlags-
buchhandlung, 188 p., Stuttgart.