Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo.
Štev. 37.	V	Ljubljani,	v	soboto	12.	septembra	1903.	Letnik	VIII.
»Slovenski Llst“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 8 K, za četrt leta 2 K. Vsaka številka stane 14 vin. — Dopisi pošiljajo se uredništvu ..Slovenskega Lista" — Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov. Lista“. Uredništvo in upravnistvo sta v Ljubljani
Stari trg štev. 19. Uradne ure od 9 do 12 ure dop. — Oznanila se računajo po navadni ceni.
Govor
ob proslavi Jurij baron Vegovega spomina v Moravčah dne 6. septembra 1903.
„Cujte bor vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad vali se v sip in prah,
Vragu pekel se zabliska,
En junak za njimi pritiska,
Udri, udri mah na mali!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine,
Kdo je mar?
Ta pogumen korenine Je slovenski oratar!“
Milostne baronese I Visokorodni gospod poslanec ! Slavna gospoda! Častiti gostje! Te krepke in navduševalne besede moravskega rojaka - pesnika Iv. Koseskega, gotovi v pohii meri veljajo njemu, katerega slaven spomin proslavljat ste prišli danes v prijazne Moravče. Zato bodite vsi prisrčno pozdravljeni 1
„Kdo je mar?
Ta pogumen korenine Je slovenski oratar!"
On je bil sin priprostega kmetovalca Vehovca iz Zagorice pri sv. Križu, in tega sina sedaj svet časti kot slavnega učenjaka - matematika in Avstrijanci, posebej pa še mi njegovi ožji rojaki Slovenci pa kot pogumnega junaka iz turških in francoskih bojev: To je podpolkovnik Jurij baron Vega.
Da združimo ob proslavi stoletnega spomina „utile cum dulce" koristno s prijetnim, in da se bolj navdušimo za skoro že pozabljenega našega rojaka, zato vam podajam nekoliko črtic iz njegovega življenja.
Komu ni znano, koliko je trpela Avstrija skozi 400 let vsled napadov divjih in krvoločnih Turčinov, ko so si ti 1. 1453. osvojili mogočni Carigrad in ga izbrali turški sultani za stolno mesto, odkoder naj bi polumesec zasvetil čez Avstrijo in vso Evropo in zatemnil krščansko
omiko? V vseh teh bojih pa smo bili mi Jugoslovani obmejna straža. Koliko onemoglih starčkov in žen in otrok so ti divjaki neusmiljeno pomorili, koliko deklet oskrunili in mladine v strašno sužnost odpeljali; koliko mladeničev in mož je padlo v teh krvavih bojih! Toda ta doba se po pravici lahko imenuje junaška doba Avstrije, ker ta je ščitila Evropo ; junaška doba posebno za nas Jugoslovane!
Omenim le mimogrede slavnih zmag nad Turčini pred Dunajem 1529. 1. (Sultan Soliman s 100.000 možmi) in 1. 1683., ko je poljski kralj Ivan Sobieski rešil Avstrijo pogina, ker je pognal v beg Kara Mustafo z 250.000 možmi. Omenjam slavnega junaka Nikolaja Juriči č a, ki je leta 1532. branil mesto Giins na Ogerskem do zadnjega moža. Omenim slavnega junaka bana hrvaškega, Nikolaja Z r i n -skega, ki je leta 1566. branil Siget z 20.000 hrvaškimi junaki zoper istega Solimana z 100.000 Mohamedanci. Oba junaka sta se z vsemi bojevniki žrtvovala za vero in domovino. Padel pa je tudi najbolj mogočni in krvoločni sultan Soliman. In te junake hrvaške prištevajo pristranski pisatelji Ogrom, tistim Madjarom, ki so kot bratje Turčinov v turških bojih igrali vele-izdajsko ulogo zoper Avstrijo, kakor delajo tudi še sedaj.
Največ krvi se je prelilo pri Belemgradu, ki je bil takorekoč ključ v naše cesarstvo. Junaka Belegagrada sta princ E u g e n in 72 letni general L a u d o n , ki je oblegal Beligrad pod cesarjem Jožefom II. 1789. Služil je v mladosti kot častnik pri Trenkovih pandurjih. Toda Beligrad je imel močno obzidje in globoke jarke okrog sebe, v sebi pa Turčinov kot listja in trave. Razun tega je ločila Laudonove vojake od Belgrada široka Sava, ki se tam izliva v Donavo. Jediiio topničarstvo je moglo doseči kaj vspeha. Toda Sava je bila preširoka, in bombe so padale iz možnarjev v Savo mesto v trdnjavo. Pri tedanjih topničarjih je bil imenovan en od-
delek kor „bombardirjev', ki so morali biti posebno v računstvu izurjeni, da so znali precej izračunati, koliko smodnika v možnar, kako visoko in daleč se imajo naravnati bombe ali granate.
General Laudon je bil že v skrbeh, ker obleganje ni imelo nobenih vspehov in se mu je godilo, kakor poje narodna pesem :
.Ošabni Turk se mu smeji In Laudonu tak govori:
Al prišel zajcev si lovit,
Al prišel mene si častit ?“
Z grofom Koloredom, poveljnikom topni-čarstva, sam nadzoruje okope in topove. Pri tem nalete v zakopih na nekega stotnika, kako je računal in delal poskuse, da bi bombardirji dosegli vspehov in bombe metali v trdnjavo. In temu stotniku se je na podlagi računov ravno posrečil poskus. Artilerija začne z vso silo delati. Infanterija prekorači med tem skrivaj Savo in poprime s puškami in močna trdnjava se mora na pol razdejana podati.
.Cesarske puške pokajo,
Se turške gospe jokajo,
Cesarski bombe mečejo,
Se Turki z grada vlečejo.“
In stotnik, kise je v tej vojski tako odlikoval in zato bil precej od generala Lavdona odlikovan, bil je tedaj 35 let stari Jurij Vega, naš rojak, ki je po dovršenih šolah v Ljubljani 1780 prostovoljno stopil k vojakom. Kot izvrsten matematik ali računar postal je kmalu profesor v vojaških šolah in leta 1787. bil je že stotnik.
Komaj je Avstrija ukrotila tako nevarnega sovražnika na jugu, oglasil se je na zahodu drugi v Francozih in Napoleonu, s katerim se je borila 25 let (1780 — 1814). Avstrijska vojska jo udere 1792 čez Bavarsko proti Franciji. In major Vega se je najpred odlikoval pri osvojenju trdnjave Lauterburg (10. novembra 1793.) Onostran reke Rena so bili Fran-
Krtača za drobtine.
Francoski spisal Franijois Coppee.
Krtača za drobtine je bila, ki je vso to nesrečo prinesla!
Vi jo vendar poznate? Lepa krtačica z belimi ščetinami, s slonokoščenim hrbtom in držalom v podobi srpa ali turške sablje, s katero služkinja ali včasi domača hči po obedu krušne drobtine izpred vsakega gosta pomete.
Ta torej je, ki me je v nesrečo spravila.
Cisto nič nisem mislil, da bi se bil oženil. Z 28. leti, ni res, sem imel še časa dovolj, si vse premisliti? Moj predstojnik, izvrsten človek, mi je dostikrat rekel, če sem se zamudil :
„Na vašem mestu bi se jaz nikdar ne oženil, ne radi tega, ker že živim deset let ločen od žene in sem že tri obravnave imel, ker sem tajil svoje očetovstvo, vam to govorim, toda na vašem mestu bi se jaz nikdar ne oženili"
Razven tega sem bil tudi popolnoma srečen in sem si svoje življenje krasno uredil.
Tedaj sem bil — kakor sem še zdaj — uradnik v javnem zavodu. 2700 frankov in novoletno darilo je za 28 letnega moža res prav lepo. Urad, v katerem sem bil nastavljen (mrliški in sekcijski urad) in posebno meni oddana razdelitev
raznih mrličev v sekcijske dvorane, ni bila zame nikakor prijetna; cel dan je stalo šest krst pred menoj, na katerem sem pisal „Mrliški urad". Toda to delo sem opravil vi—2 urah. Ostali čas sem reševal uganke v „Ilustrovanem svetu". V tem sem postal zelo izkušen in sem pošiljal-rešitve, za kar sem čital z zadoščenjem svoje ime v časniku.
Sploh je bil čas, katerega sem presedel v uradu, žrtev, ki sem jo prinašal vsakdanjemu kruhu. Moje pravo življenje se je začelo ob 4. uri, ko sem si umil roke, obesil delavno suknjo na klin in odšel v spremstvu svoje palice čez Bou-levard des Invalides in v Boulevard de Mont-parnasse v svoje oddaljeno stanovanje.
*
* *
V poletnih večerih je bilo krasno. Solnce je obsevalo poševno stara drevesa, ki so jih za časa oblege podrli in jih z neznatnimi platanami nadomestili. Stara drevesa so bile lepe lipe in lepi kostanji. Pred zahodnim kolodvorom sem se navadno ustavil. Natakar mi je ohranil stari ,prostor pri oknu v restavraciji. Jedel sem počasi in se zadovoljil s tem, množico ljudij, ki je vrela iz versaillskih vlakov, ogledovati. Zvečer sem izpil na prostem pred kavarno svojo sku-delico kave, potem sem odšel navadno domu.
Kdo stanuje zdaj v moji visoki sobi v A . . . ski cesti? Jaz sem imel tam svojo piščalko, pipo, lepo preprogo, lep naslonjač, v katerem sem premišljeval ali čital; v omari sem imel knjige, ki jih znam skoraj na pamet.
Po leti so bile jutranje ure lepe, ko sem napol oblečen kadil prvo pipo. Skozi odprta okna sem videl trate v Luksembourgu, stolpe v Panth<k>nu in v Val de Grace, nebo, in lične lastavice so letale vedno pred menoj, kakor bi mi hotele s svojim žvrgolenjem dobro jutro voščiti.	(
Toda večeri so bili še lepši, ko sem se naslonil skozi okno in gledal zvezde in poslušal Bullierove valčke, ki mi jih je veter donašal.
Le žene je manjkalo. Res, komaj se je videlo krilo v mojem stanovanju, in jaz sem imel tudi dovolj na modistinjah, ki jih čakamo pred prodajalno in jih domu spremljamo, katerih povesti poslušamo z vednim „Ali res!“ „Resnično!“ Toda ravno to je bilo, kar sem v svoji nespameti nekemu kolegu povedal.
Precej mi je rekel:
„Jaz imam nekaj za vas. 30.000 frankov in še pričakovana dedščina. Mati je že i& eno nogo v grobu".
Nisem se mogel odločiti, vedno sem se izgovarjal. Toda kaj je pomagalo? Gez 14 dni
cozi utrjeni v močni trdnjavi Strassburg, | do katere je branil dostop „Port Louis" v sredi širokega Rena. In Avstrijcem se je godilo kakor pred tremi leti pri Belemgradu. Poveljnik general Lauer se konecno obrne do majorja Vege. Ta zagotovi, ako mu puste prosto roko, da dela po svoji glavi s topovi, da osvoji trdnjavo v 24 urah. In res! Francozi se podajo v — 15 urah.
General Lauer mu je tudi obljubil, da ga priporoči na Dunaju za red Marije Terezije, kar je tudi pošteno storil. Toda vsled nepoštenih intrig njegovih nasprotnikov ga ni dobil.
Ako so se hoteli Avstrijanci vspešno vojskovati proti svojim sovražnikom, morali so osvojiti trdnjavo Manhajm. Tu je major Vega pokazal, kaj zna. Dosedanji topovi niso nikakor zadostovali, zato je kar na bojnem polju vlil nove, s katerimi so hitro osvojili trdnjavo in pregnali Francoze. In za to zaslugo je bil vendar odlikovan z zlatim križem reda Marije Terezije. Leta 1800 pa ga je cesar Franc I. povzdignil v baronski stan in 1. 1802. je postal baron Vega podpolkovnik (oberstlajtnant). Prav istega leta (26 septembra 1802.) so ga našli mrtvega v reki Donavi pri Nuss-dorfu s tenko vrvico privezanega na neki kol.
Kakor nas navdajo spomini na slavno življenje Jurija barona Vege s ponosom, spoštovanjem in ljubeznijo do njega, tako mora nam vzbuditi misel na njegovo žalostno smrt, britkost in usmiljenje.
Koliko bi bil lahko koristil še le 48 let stari podpolkovnik baron Vegal V Vegi je res poosebljena žalostna usoda našega naroda!
Ne bom našteval njegovih znanstvenih del v računstvu 1 Omenim le, da so ga izvolila za častnega uda društva (akademije) učenjakov v Pragi, v Erfurtu in Mogunciji na Nemškem in celo v Londonu.
Samo ob sebi je umevno, da svet tacega slavnega in izvanrednega moža ni mogel pozabiti; zato se je v teku stoletja mnogo o njem pisalo. Pojasnila se je tudi njegova s t r a š n a smrt in pa njegovo slovensko pokole n j e.
Leta 1811. je na dan prišlo hudodelstvo. Neki častnik je zapazil pri navadnem topničarju prav natanko šestilo. Ko je ogleduje zapazi začuden vrezano ime „Vega“. Topničar pove, da je bil leta 1809. nastanjen pri mlinarju v Nuss-dorfu in ta mu je orodje podaril. Mlinar je pri-poznal, da je Vego ubil, ko je prišel k njemu kupovat posebno lepega ogrskega konja in je prinesel seboj mošnjo samega zlata.
Kakor je ostala dolgo časa skrivnostna njegova smrt, tako je bilo celih 100 let pred svetom nejasno, katerega naroda sin daje slavni baron Vega. Večina njego-
sem že bil v mreži, ker sem vsprejel povabilo starišev na obed.
*
* *
Krtača za drobtine je naredila ostalo. Obed je bil dober, zelo prijeten. Čeprav je nosila mati podobo moževo v broši, se mi je zdela vendar izvrstna žena, in čeprav ni oče druzega govoril, kakor kako naj se Francija napram Rusiji zadrži, mi je vendar s svojo belo glavo in rusko čepico ugajal.
Jedel sem dobro, skoro predobro.
Po obedu sem dobil pravo razpoloženje.
Tedaj se je zgodilo, da je vzela hči na materin inigljej košarico in krtačo, da bi pometla drobtine.
Ko se je vitka deklica, z rudečimi lici, k meni pripognila, da bi prt osnažila, in se dotaknila z okroglimi prsi moje rame in ko me je vonj iz njenih pomadiziranib las oinotil, sem si rekel tiho:
„Jaz jo bodem snubil".
No, snubil sem jo; od tistega časa je že deset let preteklo; niso me odvrnili in zdaj sem najsrečnejši mož.
Najprvo sem moral, ko sem bil oženjen in sem imel družino, resen uradnik postati.
vih životopiscev ga je imela za Španca. Ob 100 letnici pa je profesor Hauptman iz Gradca jasno dokazal vsemu svetu, da je Jurij baron Vega naš rojak, rojen v Zagorici 23. marca 1754 in 24. marca krščen v Moravčah.
Vam se bo čudno zdelo, da je bilo treba to še le dokazovati, saj je med nami to vendar znano, in Vege nismo popolnoma pozabili. Toda profesor Hauptman omenja v svojem delu, celo vrsto opisovalcev Vegovega življenja, ki naravnost taje, da bi bil Vega Slovenec, tako n. pr. je prišel leta 1853. stotnik Adolf D i 11 r i c h v Zagorico in je potem pisal, da ga ni našel v farnih knjigah in nič pri ljudeh zvedel o njem. Naj bi bil prišel v Moravče gledat in vprašat. Drugi so zopet pripoznali, da je Vega rojen sicer na Kranjskem, pa je le Špane c. Dokazovali so tako: Leta 1713. so prišli v naše kraje trije španski polki kirasirjev. Ti kirasirji so se polagoma naselili po naših krajih. Eden med njimi Veha po imenu se je naselil v Zagorici in tega sin je Jurij Vega. (Veha je namreč tudi špansko ime.)
Res, prav čudno, da se je ravno v Zagorico priselil, katera je še nam več ali manj neznana. In če bi tudi res bilo, bi gotovo stari ljudje kaj o tem vedeli. Poleg tega pa je profesor Hauptman leta 1900. tri dni preiskaval farne bukve v Moravčah in natanko dokazal dneve rojstva, poroke in smrti barona Vegovega očeta in deda, dokazal, da so že leta 1700 in še nazaj v Zagorici pri Vehovcu Vege gospodarili. Baron Vegaje tora j po svojem rodu čiste slovenske krvi. Baron Vega pa je naš rojak tudi po svoji ljubezni do ožje domovine Kranjske dežele, naš rojak po svojem značaju.
Dr. L a m p e piše o njem : „Da je pisal v nemškem jeziku mu ne moremo zameriti, da pa ni zanemarjal svoje domovine, to nam pričajo razni dokazi. Drugo izdajo svoje priročne (logaritemske, trigometrijske) knjige je posvetil svojemu ljubljanskemu učitelju matematike duhovniku Josipu Maffei-u, katerega je posebno spoštoval, kakor mu je bil iz srca hvaležen.
Najbolj pa je pokazal svojo ljubezen do ožje domovine s tem, da je posveti II. del svojih matematičnih predavanj kranjskim deželnim stanovom in naravnost v priloženem pismu izrekel :	»Vedno se spominjam svoje
domovine in dobrot, katere sem prejel po nauku in vzgoji.' "
Posebej še omenja, da je kot reven dijak dobival brezplačno hrano v neki zasebni hiši. Pač lep zgled ponižnosti in hvaležnosti. Ko sem jaz nekoč prosil neko plemenito ljubljansko gospo, da bi dajala večerjo ubogemu pa nadarjenemu dijaku delavskemu sinu, tedaj pravi: »Prav rada . . . Toda hvaležnosti pa nimam
Moja služba se mi je začela gnusiti; toda imel sem že tri otroke in bil sem še vedno pod-uradnik s plačo 5000 frankov.
S pohajanjem po dolgih urah v pisarni je konec! Zdaj se vozim s konjsko železnico, da pridem prej v oni del mesta, v katerega je hotela moja žena priti, da bi bila bliže starišev. Tam imam neprijetno stanovanje v pritličju z nizkimi sobami, kjer gledam zjutraj pri oblačenju pol podrto hišo in dalje stran šestnadstropne hiše, na katerej je naslikan velik, zelen zlodej, ki stresa suknjo, telovnik in hlače za 17 frankov iz roga.
Moj Bog! Cez ženo se ne morem pritoževati ; ona je prav dobro bitje, samo svojih otrok ne ljubi kakor mati, ampak kakor koklja in jih strašno razvaja. Samo nikoli se ne bom mogel na njen nered navaditi.
Tudi tašča bi še bila za prenašati. Toda gospod Dabu, moj tast, je, ki mi greni življenje. On je pravi hišni trinog; on zlorablja svoje strogo, častitljivo obličje, da bi vsem svojim besedam dal pomen nauka, in me dolgočasi s svojimi neumnimi mnenji o napredku, umetnosti, uku, kratko — z vsemi pregretimi stvarmi iz časopisov. Njegova glava, ki je podobna kipu iz mila, me tako razburi s svojim izrazom nepre-nesljive neumnosti, da bi se pridružil najrajši
nobene od njih. Koliko sem jih podpirala in sedaj ko so v javnih službah, vidim po vsem njihovem obnašanju, da se sramujejo svojih dobrotnikov. Kako te nehvaležneže osramoti baron Vega. (Tako piše dr. Lainpe). Jaz sem slišal pripovedovati od ljudij o Juriju Vegi, ko je nekoč prišel v Ljubljano, je poslal po svoje sestre, ker mu domov ni kazalo iti.
Dr. Lampe piše nadalje o njegovem značaju:	»Vega	j6	bil	blagega značaja. Njegovi
ožji rojaki pripovedujejo, da je nameraval ustanoviti dijaške ustanove za dijake svojega domačega kraja. Bil je vseskozi pravičen, dobrotnikom hvaležen, vsem prijazen. Nad vse druge vrline blišči njegova pridnost.'
Kjerkoli je bil, je delal z neumorno vnetostjo, bavil se je s svojo matematiko v vojski in v miru. Vega je bil učenjak, s katerim se mi Slovenci lahko ponašamo, pa tudi nič manj hraber vojak. Njegovo iineje svetovno z n a n o.“
Pri koncu sem. Kaj nas uči in k čemu spodbuja spomin na slavnega našega rojaka ? Poslušajte še, kaj piše nemški list („Oest. Illu-strierte Zeitung") 26. julija 1903: „N j e g o v a domovina ni nič storila, da bi ohranila spomin na svojega slavnega sina. Na to še nihče ni mislil, da bi se mu posavil kak spomenik. Vsled političnega boja Vegovi rojaki nimajo časa, da bi se s takimi stvarmi pečali."
častiti gostje! Ali ni to sicer ostro očitanje popolnoma zasluženo? Vendar pa današnja proslava in obilno zanimanje za njo priča, da se hočemo poboljšati in se ravnati po zgledu in nasvetu dveh posebno vnetih čestilcev barona Vege, namreč c. kr. stotnika Fridoliha Kavčiča in prof. Hauptmana, ki nas vspod-buja, pišoč:	„ Končujoč si usojam opozoriti
slovensko javnost, da bi bilo jako umestno, navzlic razburkanim našim razmeram, proslaviti na naših tleh spomin na stoletnico smrti enega izmed najslavnejših sinov, kar jih je rodila mati slovenska, dostojno proslaviti moža, ki nam bodi na veke uzor neumorne notranje delavnosti izredne učenosti in junaške hrabrosti. Ob njegovem spominu naj bi zajemal ves narod močij v stremljenju za kulturnim in gmotnim napredkom."
Da! Oživiti moramo spomin na pozabljenega junaka-rojaka, postaviti mu spomenik, ki naj bo še poznim rodovom priča junaštva in učenosti sina našega naroda, ki naj nas, posebno pa našo slovensko mladino spodbuja k pridnosti, vstrajnosti, posebno pa k hvaležnosti do svojih dobrotnikov.
Zato: Duh Vegov naj'zopet oživi med nami! Vegovemu spominu: Slava!
petrolerski tolpi in si pripel rdeč pas, če začne buržoazijo hvaliti kot „aristokracijo dela". Zelo malenkosten in strog v kupčijskih stvareh, zahteva rešitev socijalnega vprašanja, pravi, da milosrčnost onečaščuje ljudstvo in ne da ubožcu dveh sousov, rekoč, da se berači sami pohabijo, in da ga je nekega večera prosila za dar neka beračica, ki si je naredila otroka iz cunj.
Kako neumno sem naredil, da sem se pri ustanovitvi svojega lastnega ognjišča zanesel na tega strašnega človeka, ki je rekel, da pripravi vse ceneje in boljše kakor jaz, toda naredil je ravno narobe.
Tudi po noči ne spim več dobro. Vedno imam kake hude sanje. Poleg tega me preganja tudi njegova podoba v naravni velikosti. Z znaki prostozidarjev, ki jo je obesil v najino spalnico.
*
* *
Tako je moje življenje. In vse to, ker mi je v istem trenutku, ko je Adelaida — moja žena se imenuje Adelaida — krušne drobtine z mize pometla, kri v glavo stopila.
Kakor bi hotela neprestano kes v meni buditi, snaži moja žena vsako nedeljo zvečer pri svojih stariših mizo in mi kaže smehljaje se krtačo, katere srp me spominja na zadnji krajec medenih tednov.
Poročila iz mest in trgov.
Iz Idrije, 6. septembra. „Slov. Narod" se je ta petek zopet enkrat imenitno razkoračil in posmehljivo svetu naznanil, da se ne bo blagoslovila mestna nižja realka v Idriji. Tako je sklenil namreč obč. zastop v seji dne 31. avgusta.
Iz „S1. Naroda" tudi zvemo, zakaj je g. župan to predlagal. Dopisnik se namreč čudi, zakaj ni g. Kos predlagal blagoslovljenje, marveč ga je nadomestil g. Knap. Tudi mi smo se nasmehnili ko smo to čitali, ker smo videli, kako delajo gg. liberalci. Kar namreč gosp. župan predlaga, to sprejmo takoj njegovi pristaši, da bi kateri iz njih vrste kaj ugovarjal ali kaj posebnega predlagal, ni navada pri naših naprednih mestnih očetih. Zato tako začudenje, ako se oglašajo razni zastopniki naše stranke v mestnem zastopu sami, ne pa da bi izrekali svoje želje le edino po tovarišu g. Kosu.
Pa sklep je storjen, sklep, s katerim žali občinski zastop veliko stranko v Idriji, ki mora tudi plačevati svoje davke in občinske doklade. Odločili so pač zastopniki I. razreda — uradniki — kateri so pri občinskih davkih najmanj prizadeti.
„S1. Narod" se roga: Sedem — le sedem glasov je bilo za blagoslovljenje, ne pove pa, da zastopa šest odbornikov v tej sedmorici tretji razred volilcev, ki plačujejo občinske doklade, odločili so pa uradniki, katerim nihče ne predpisuje občinskih davkov. Ali je umestno, da uradništvo tako žali čut kat. delavstva, s tem se ne bomo prepirali, to so obsodili že ne samo klerikalci, ampak tudi več volilcev napredne stranke, ki kažejo na dejstva, kako so drugod bolj vstrpljivi nasprotniki svojim neso-tmšljenikom.
Virilist Rinaldo se je tudi izrekel proti blagoslovljenju, češ, da bode najlepši blagoslov za realko, ako bode imela dobre učence in dobre profesorje.
Bodi temu tako ali drugače, Rinaldo v tem oziru ni bil pravičen v svoji besedi. Kakor je bil tukaj nagel v svoji sodbi, tako naj bi tudi povedal, je li tak liberalni zastop tudi blagoslov za občino, kateri izganja požarno brainbo, ki deluje bližnjemu v pomoč, iz vsaj nekoliko primernih prostorov, požarno orodje pa spravlja v prostore, kjer mora orodje k večemu segniti? Pove naj gospod Rinaldo, ali je to blagoslov za občino, ako podžupan — kakor se zanesljivo govori — kot načelnik požarne hrambe, katero vzdržuje občina, posoja orodje v tujo občino? Tako je storil napredni načelnik, ki je posodil zasebniku na Vipavsko-Goriško prenesljivo briz-galnico, katera je oskrbljena za one hiše po bregih v Idriji, kamor večje brizgalne ni mogoče peljati. Danes naj nastane kak požar v naših bregovih — in brizgalnice nimamo, ker je na Goriškem 1 Je li gospod načelnik pri izposojilu si izgovoril, da se zopet v Idrijo pripelja morda 10 dni pred kakim požarom? Sedaj, ko čitamo vedno o tolikih požarih in pri taki suši, ko je nevarnost, da celi oddelki mesta pogore, ker nimamo brizgalne doma, da bi jo mogli prinesti na kraj požara, bi bilo pač bolj umestno vprašati, kak blagoslov donaša našemu mestu tako samovoljno postopanje! Tu primite, gg. socijalisti, svojih tovarišev pa ne žalite in prepričanje njih spoštujte! Vedno govorite, da je vera privatna stvar, prav, pustite zasebniku njegovo vero, saj tudi mi vam pustimo zmirom vaše prepričanje in nazore. Hvaležnejše polje v mestno korist imate, ako se potegnete za stvari, katere smo vam v dopisu navedli. V tem si bote stekli zasluge, v zasmehovanju verskih reči pa gotovo ne.
Iz Idrije. Dolgo vrsto let je tukajšnji rudnik vzdržaval lastno godbo. V zadnjem času pa se je vsled nesporazumljenja med godci in rudniškim ravnateljstvom rudniška godba razpustila. Toda za godbo vneti godci so se kmalu zopet zbrali pod vodstvom g. J. Poljanška, kupili so si lastne instrumente, najeli nov prostor za vaje ter se prav pridno vadili. Razna društva so jih rada najemala ob priliki svojih veselic in celo rudniška direkcija jih je na rojstni dan presv. cesarja najela, da ji ni bilo treba kakor na praznik sv. Ahacija zopet iz Ljubljane naročati drage vojaške godbe.
Vidi se torej, da Idrija potrebuje svojo godbo in zato se je sklenilo ustanoviti posebno „Godbeno dru3tvo“, ki naj bi vzdrževalo to godbo. V nedeljo, dne 23. avgusta 1.1. je bil ustanovni občni zbor, na katerem so se prebrala in pojasnila društvena pravila ter izvolil odbor. Predsednikom je bil izvoljen g. Ig. Kogej, podpredsednikom g. Jos. Poljanšek, odbornikom gg. J. M a r k š , I. K o b a r , St. Lapajne in J. Zupančič. Društvo bo imelo delavne in podporne ude. G. dekan Arko je posebno priporočal, naj društvo vedno skrbi za mladi naraščaj, ker le, ako bo imela godba vedno dovolj mladih moči na razpolago, bo lahko dobro vspe-vala, sicer bode pa kmalu razpadla. Ker pa potrebuje godba tudi denarne podpore, zato je želeti, da bi si društvo pridobilo prav mnogo prijateljev, ki bi mu pristopili kot podporni člani. Upajmo, da se idrijskemu „Godbenemu društvu" ne bo godilo tako, kakor ljubljanski društveni godbi, ki je vsled pomanjkanja denarnih podpor v vedni nevarnosti, da bo morala prenehati. Ako stori vsak svojo dolžnost in po moči podpira „Godbeno društvo", potem se ni bati za obstanek idrijske godbe.
Dne 4. oktobra SF v Kamnik! S
Domače novice.
Pri državnozborski volitvi v okraju Ljub-janska okolica-Vrhnika-Višnja gora-Velike La-šiče-Litija je zmagal katoliško narodni kandidat dvorni svesnik g. P r a n Šuklje, ki je dobil 2492 glasov. Liberalci si niti kandidata niso upali postaviti. Volitev je bila mirna in vendar je dobil katoliško narodni kandidat trikrat več glasov, kakor pri zadnji volitvi liberalni kandidat z vso strastno agitacijo liberalcev. To kaže, kako trdno zaslombo ima mej ljudstvom katoliško narodna stranka.
Vodstvo katoliško narodne stranke imelo je sejo, v kateri je bila soglasno sprejeta naslednja resolucija: „Katol. narodna stranka pro-testuje proti ukazu vojnega ministra glede pridržanja tretjeletnega moštva čez 1. oktober, ki hudo škoduje prebivalstvu, osobito kmetskemu stanu, zahtevajoč preklic tega ukaza in takojšnje sklicanje državnega zbora v svrho ureditve te zadeve zakonodavnim potom". — Podpredsednikom vodstva katoliškonarodne stranke je bil izvoljen državni poslanec dvorni svetnik gospod Pran Šuklje.
Trgovski gremij v Ljubljani in Slovenci. „Slovenec“ piše: V trgovskem gremiju v Ljubljani imajo Nemci prav po krivici večino. Po zakonu bi morali imeti trgovski pomočniki pri gremiju pomočniški zbor, a o tem ni duha ne sluha. Pravila so se sedaj nekoliko prenaredila, a na vsej zadevi sedi magistrat že dva meseca. Svetovali bi g. Še še k u, naj zadeve ne reši kar sam na svojo roko in naj prej zasliši tudi interesirane trgovske pomočnike. Čas bi že bil, da bi se zadeva rešila. Ako se postopa pravilno, morajo dobiti Slovenci v gremiju veliko večino. Proč z nemškutarijo iz vseh zastopstev.
Bojkot »Slovenske Matice". „S1. Narod" pravi, da je sinoda sklenila bojkotirati „S love n sko Matico". Seveda je to čisto navadna laž, a je že tako, „Narod“ skoti laži kakor noben kunec mladičev, in mi smo se tega kunca tako navadili, da se nam že čudno zdi, če kak dan vrže samo po eno mlado laž!
Občni zbor slov. kat. polit, društva za radoliški okraj se je v Srednji vasi v Bohinju sijajno obnesel. Društvo ima nad 800 članov. Politiška vest se silno širi po društvenem delo-' vanju, zlasti pa po našem časopisju po vsem Gorenjskem. Pridite se od drugod sem učit! Z občnim zborom se je združil polit. shod. Ves Bohinj je poslal svoje najboljše može, ki so z veseljem in vidnim umevanjem poslušali svojega
poslanca Pogačnika, dr. Kreka in druge govornike, ki so pojasnovaii naša politiška in gospodarska vprašanja. — Shod ne bode brez vspeha.
Sliod v Rovtah je imel državni poslanec dr. Žitnik. Na shodu so bile sprejete naslednje resolucije:	1.	Slovenski	poslanci naj glasu-
jejo le za pravično nagodbo z Ogrsko. 2. Trgovinske in carinske pogodbe z unanjimi državami naj varujejo koristi delavskih stanov. 3. Vis. c. kr. vlada naj skrbi, da se kmečkim posestnikom, obrtnikom in trgovcem določa le dejanskim razmeram primerna in pravična osebna dohodarina. 4. Zbrani volivci zahtevajo slovenske ljudske šole v Trstu, slovensko gimnacijo v Celju in slovensko vseučilišče v Ljubljani. 5. Zborovalci izražajo svoje simpatije do naroda hrvatskega.
Poročil se je na Dunaju gospod Ledovik Valjavec, c. kr. azistent finančnega mini-sterstva z gospodično Mici Šisl, učiteljico glasovira.
Iz Idrije se nam piše: 10. t. m. se je zgodila grozna nesreča. 12 letni Jernej Bezeljak šel je namreč na žago, ki je last Ivana Grudna v Jeličnem vrhu, po žaganje. Nesrečnež se je pa preveč približal gonilnemu drogu, ki ga je s tako močjo zadel, da se je takoj mrtev zgrudil. Bog bodi milostljiv njegovi duši. — Da si ne bo sl. uredništvo domišljevalo, kako pusta da e Idrija, ali kako da smo utrujeni glede političnih razmer, pošljem Vam tukaj cvet in sad enega in istega drevesa v dokaz, da v klerikalni Idriji vedno „rožce cveto", ter da se nam že za drugo leto zopet obeta sad, bodisi politični ali nepolitični.
Velika slavnost v spomin slavnega našega rojaka Vege, se je vršila v torek v prijaznih Moravčah. Slavnostni govor, ki seznanja Slovence s tem slavnim našim rojakom, prinašamo v današnji številki.
Nova triglavska pot. Osrednji odbor »Slovenskega planin, društva" je zgradil v Vratih, ne daleč od Aljaževe koče, novo pot, ki vodi v 4 urah na Kredarico oziroma k Triglavski koči. Zvedenci hvalijo pot kot najzanimivejšo vseh dosedanjih, ker ji je razgled vedno zanimiv, vedno se menjajoč, hvalijo jo pa tudi kot varno in vsakemu pristopno. Iz Vrat se vspenja mimo Cmira navzgor proti Begunjskemu vrhu in konča na tnežišči tik pod Triglavsko kočo. Novo to pot je izročilo S. P. D. v nedeljo 6. t. m. javnosti ob primerni otvoritveni slavnosti, pri kateri se je sklenilo, da se imenuje pot Tominškov pot, to v priznanje izrednih zaslug, koje zahvalja osrednji odbor neumornosti svojega pod-načelnika, g. odvetnika dr. Fr. Tominška. O priliki otvoritve pota je šlo po novi poti na Triglav 45 turistov, med njimi 8 dam. Navzoč je bil tudi glavni urednik „Obzora“ g. profesor Pasarič.
Vlak povozil je blizu Kamnika neko ženo. Šla je najbrže po progi in se ni pravočasno ognila. Domačim je popolnoma neznana in ker je na glavi močno poškodovana, tudi ni mogoče natančno spoznati njenega obraza. Stara more biti okrog 40 let, napravljena je v višnjevo obleko in na glavi ima svilen robec. Tudi nekaj denarja je imela pri sebi. Prenesli so jo v mrtvašnico v Podgorju, kjer je bila v četrtek pokopana.
Važno za gostilničarje in krčmarje. Novo ' naredbo je izdalo ministerstvo, katera bode velikega pomena za gostilničarje in krčmarje, ker po obrtnem redu bodo morali pripadati k obrtnim zadrugam, imeti vajence določeni čas; še le isti bodo smeli pozneje obrt izvrševati, vsem drugim se ne bode več dovoljevalo. Seveda se sedaj obrt izvršujočim ne krati s tem pravica. V drugem oziru jim bode ta naredba zopet veliko koristila, ker se konkurenca zelo omeji. Odločilne bodo zanaprej obrtne zadruge v tej zadevi, ne več toliko občinski zastopi.
Ponesrečena slavnost Sildmarke v Slo-vcnjemgradcu. Neposredno potem, ko je mestece Slovenjigradec zadela strašna katastrofa po velikanskem požaru, so se nemški srditeži tako spozabili, da so ravno tjakaj sklicali zborovanje proslule in radi svojih ciljev naravnost nemoralne ,Siidmarke“. A tamošnji nemškutarji
so zmogli toliko moralne — kako bi rekli hitro — no recimo: nonšolance, da so v tem trenutku poživljali na sovraštvo in boj proti tistim slovenskim sodeželanom, do katerih so se tudi ravnokar obračali za — milodare pogorelcem. To ni bil le višek fanatizma in breztaknosti, ampak tudi zločin na istih pogorelcih, njihovih lastnih soobčanih, ki so nujno potrebovali pomoč od — vseh. Na tem izgledu vidimo, kako so nemške stranke podivjale v svojem šovinizmu. V nedeljo se je torej vršilo slavje Sudmarkino v Slovenjemgradcu. Toda doletela jih je pravična Nemezis, kakor da jih je hotela kaznovati radi njihove podivjanosti. Vsa slavnost je bila prava mizerija. Na predvečer je dospelo z vlakom celih 6 oseb. S prvim vlakom na dan slavnosti je dospelo poleg celjske godbe le nekaj malo oseb, a z drugim — ena! Gospodje slavnostnega odbora v frakih so delali dolge nosove in ž njimi so delali še daljše nosove slovenjegraški gostilničarji 1 Tudi na zborovanju so tožili in jadikovali in očitali Nemcem, da imajo zaprta srca in zaprte — žepe za stisko lastnih sople-menjakov. Tako se je klaverno in desperatno završila ta izzivalna slavnost, ta slavnost sovraštva! „SUdmarkovci“ so bili na slovenjegraškem pogorišču — pogorelci I Ker pa že govorimo o tem fiasku spodnještajarskih nemškutarjev, naj zabeležimo še drugega sličnega, ki je sledil prvemu za petami. Dne 8. t. m. je slavil nTurnverein“ v Ptuju štiridesetletnico svoje ustanovitve. Vzlic vsem pozivom je bilo po vsem mestu razobešenih le 16 zastav in med temi je bilo le 6 velikonemških. Na javni telovadbi je bilo gledajoče občinstvo sestavljeno iz kakih 100 poslov in otrok poleg istotoliko — hrvatskih pijonirjev. Kako „luštno“ je bilo na tej slavnosti, govori najrazločneje dejstvo, da so se gostje — bilo jih je kakih 15 — odpeljali zopet že popoludne. Tako klaverno se ni vršila še nobena slavnost v Ptuju. Naravno je to propadanje. Nemštvo na spodnjem Štajarskem ne dobiva življenskega soka iz tal, ampak je hranijo umetno od drugod.
Okolu sveta.
Deželni zbori. Izšel je cesarski patent, ki sklicuje deželne zbore in sicer: deželni zbor solnograški, predarlski in bukovinski na dan 10. sept., dalje koroški, nižjeavstrijski in šlezijski, na dan 14. septem., gorenjeavstrijski na dan 17. septembra, deželni zbor štajarski in deželni zbor moravski na dan 11. septembra; deželni zbor kranjski na dan 2 2. septembra, deželni zbor tirolski in češki na dan 29. sept. Ni izključeno, da doživimo v mnogih deželnih zborih naredbe o vojaških tretjeletnikih ostro obstrukcijo. Zanimiv je vsekakor sklep občinskega zastopa v Radgoni, ki svetuje nemškim poslancem, ako vlada noče sklicati tudi državnega zbora, da se nemški poslanci naj ne udeleže zasedanj štajarskega deželnega zbora.
Vojaške zadeve. Določba, s katero so prizadeti vojaki, nahajajoči se v četah skupne armade in vsled katere bodo morali oni ostati v stalni vojaški službi četudi končajo s 30. sept. t. 1. svoje triletno službovanje, se prav nič ne dotika deželnih brambovcev. Deželna hramba je namreč za to državno polovico posebna stvar, kakor so posebna stvar za Ogre honvedi. Kakor razpolagajo Ogri po svoji volji glede honvedov, tako razpolaga tudi naš drž. zbor po svoji volji glede domobrancev. Tedaj kontingentni zakon glede domobranskih novincev, je bil v našem drž. zboru sprejet in dobil je tudi Najvišje po-trjenje ter postal popolnoma ugoden za izvršbo. Zato pa so poklicani s 5. okt. t. 1. vsi domobranski novinci v vojaško službo, kakor bodo tudi koncem septembra izpuščeni iz nje vsi oni domobranci, ki končajo s 30. septembrom svojo službo. Seve, da je to zopet jako čudno, ako se pomisli, da bi se moralo s honvedi istotako postopati, kakor se postopa z našimi domobranci. Kar se pa tiče vojaških novincev, ki so bili to leto vzeti v vojake in so prideljeni skupni armadi, in bi imeli nastopiti v oktobru svojo vojaško službo, dobila so vsa politična oblastva nalog, da naznanijo prebivalstvu z javnimi oglasi, da se letošnjih novincev v mesecu oktobru ne po-
kliče v vojaško službo kakor je bila do sedaj vsako leto navada. Novinci pa, ki bi hoteli proste volje nastopiti vojaško službo je to dovoljeno. Pa ne samo to. Izpustilo bi se tudi namreč iz vojaške službe toliko vojakov, ki dokončajo dne 30. sept. svojo triletno službo, kolikor novincev bi prostovoljno nastopilo vojaško službo.
Zjcdiiijcna Slovenija. Avstro-ogrska država je razdeljena v dve državni polovici, v avstrijsko in ogrsko. Vsaka državna polovica ima svojo ustavo. Z besedo ustava imenujemo vsa tista cesarska pisma in vse tiste državne osnovne postave, ki nam povejo, kako je postavodajalna oblast razširjena med cesarjem in med ljudstvom. Razdelitev naše države se je izvršila leta 1867 pod ministrom Beustom in sicer zaradi tega, da bi v Avstriji mogli vladati Nemci nad Slovani, na Ogrskem pa Madžari. Ako bi ostala država nerazdeljena, bili bi Slovani nepremagljivi, zato pa se je morala država deliti. Obema državnima polovicama pa je še ostalo skupno: oseba vladarjeva, skupna vojska in vojna mornarica ter politično in kupčijsko zastopstvo nasproti drugim vnanjim državam. Vse ka 1 še imamo skupnega, razven osebe vladarjeve, pa hočejo sedaj Ogri odpraviti. In tudi Nemci v Avstriji se ogrskim zahtevam ne upirajo močno. Mi stojimo torej pred spremembo sedanje ustave.
Slovenci moramo stati na straži za svojo domovino. Ako se ustava spremeni, mora se ta sprememba izvršiti tako, da bo vsem narodom v korist. In nam Slovencem bo le taka sprememba v korist, ki bo nas vse Slovane zjedinila vjedno skupno celoto. Mi Slovenci zahtevamo, ako se ustanova spremeni, ustvaritev Z j edin je n e Slovenije. V premnogih kronovinah smo Slovenci nasproti drugim narodnostim v manjšini. Tako na Štajerskem in Koroškem nasproti Nemcem, In nemška večina zatira naš slovenski jezik, zanemarja slovenske kraje ter zapostavlja v vseh javnih službah slovenske osebe. Vsled tega se moramo vedno in vedno bojevati Slovenci za svoj obstanek I Kako lepo bi bilo, če bi v naše dežele zasijalo enkrat solnce svetega miru! Kako lepo bi bilo v naši prekrasni domovini, ako bi se nam ne trebalo več braniti proti nemški pohlepnosti. Slovenski narod bi se lahko prosto razvijal, lahko bi delal samo za svoj prosvetni in gospodarski napredek! To pa se mora zgoditi le, ako smo Slovenci sami med seboj, ako nam dajo združeno Slovenijo. Ne spimo, kajti v naši državi se pripravljajo veliki preobrati I
Burna zasedanja deželnih zborov prerokujejo razni listi, ki povdarjajo, da si vlada s tem, da ne skliče državnega zbora, pač pa deželne zbore, ne pomaga iz zadrege. Ogorčenje radi pridržanja vojaških tretjeletnikov se bo pokazalo v deželnih zborih, ki bodo hoteli govoriti tudi o drugih vprašanjih, ki so na dnevnem redu: o dualizmu, o vojaški predlogi in razširjenju volivne pravice. Dr. pl. Korber je hotel preprečiti burne razprave v državnem zboru, a sedaj jih bo moral slišati v raznih deželnih zborih.
Kriza na Ogrskem. Cesar se je iz Pešte vrnil na Dunaj, ne da bi bila kriza vsaj začasno rešena. Niti Lukacs niti Szell ni hotel prevzeti naloge, da sestavi novo vlado. Ostali ogrski državniki pa zahtevajo prevelike koncesije. Ogrska je brez vojaških novincev, brez proračuna, davki zaostajajo, vlada pa nima § 14., da bi se vzdr-žavala nad vodo. Torej zmešnjava nad zmešnjavo. Nihče danes ne ve, kako in kedaj se kriza konča, ker tudi v liberalni vladni stranki niso edini. Cesar se 12. septembra odpelje k vojaškim vajam v Galicijo. To kaže, da so strune jako napete in da se krona ne uda pretiranim madjarskim zahtevam. Gotovo pa je, da bode vladar tudi med tem časom nadaljeval posvetovanja.
Svarilo. G. Pr. Sakser nam piše iz Nov. Yorka: Zvedel sem, da namerava naselniški urad strogo postopati proti izseljencem s Kranjskega. Povod temu je, ker je neka tvrdka na Dunaju skozi več let pošiljala direktno in indirektno Slovence in Hrvate, ki znajo delati doge. Vsi ti so iz čabarske okolice. Nekaj teh so uradniki v gozdu zasačili in zvedeli, da jih je poslal trgovec z dogami K. Sedaj so dognali, da jih pride
sem vsako leto po več sto s kontraktom. Zato naj pazijo rojaki iz čabarske okolice, ki hodijo doge delat, da jih ne pošljejo nazaj, in se obvarujejo škode. Zvedel sem tudi od komisarja, da neki bivši gostilničar v South Chicagi, sedaj bivajoč v litijskem okraju, pošilja sem ljudi. Naselniški urad bode posebno pazil na izseljence iz litijskega okraja. Zato naj so ljudje previdni. Bolehni ljudje, posebno na očesih, kateri nimajo v Ameriki sorodnikov, malo denarja ali nobenega cilja, ki so nad 40 let stari, naj ne hodijo v Ameriko, najmanj pa ženske same. Dovoljeno pa je iti ženi k možu, sinovom in kčerkam k očetu, bratu in sestri k bratu, sploh k bližnjim sorodnikom. Na slabi poti pa je, ako se kdo misli tu naseliti z neresničnimi izpovedbami. Naseljevanje hočejo omejiti, s časom preprečiti. Torej pozor, da se ljudje obvarujejo škode. To naj merodajni faktorji pojasnijo ljudstvu, slov. listi pa ponatisnejo to svarilo.
Dogodki na Balkanu. Položaj v Evropejski Turčiji mora biti že silno kritičen, ko je bila vlada primorana pozvati pod orožje vse črno-vojnike od 32 do 40 leta. Tozadevni cesarski iradč bil je namreč izdan dne 6. t. m. — Iz Plovdiva poročajo, da je popolnoma izmišljena vest o Sarafovi smrti, katero vest je te dni raztrosila Turčija. Pač pa je Sarafov odšel iz bitoljskega v drinopoljski vilajet, kjer organizira ustajo na črnomorski obali. Za ustaše bi bilo namreč velikanske važnosti, ako bi v svoje roke dobili črnogorsko obal, ker bi potem mnogo lažje uvažali orožje, streljivo in druge potrebščine iz ruskih pristanišč v Macedonijo. Iz Carigrada se poroča, da so turške čete dobile ukaz prekoračiti bolgarsko mejo, da jim bo tako mogoče priti ustašem v drinopoljskem vilajetu za hrbet. Nadaljuje se preiskava radi eksplozije dinamita na parniku „Vaskapu“ in vedno bolj prihaja na površje prepričanje, da je bila eksplozija posledica arentata. Radi te eksplozije sklenile so nekatere parobrodne družbe, na čelu jim grške in romunske, bojkotirati vsa bolgarska pristanišča.
Sestri papeža Pija X. sti dne 8. t. m. odpotovali iz Benetek v Rim. Na kolodvoru sti hoteli ženi kupiti vozna listka III. razreda. Ali po odrebi prefekture so jima dali na razpolago salonski voz, v katerem so se odpeljale v obiske k bratu, povzdignenem na stolico sv. Očeta.
Shod drž. in dež. posl. čeških. Pretekli petek zvečer je bilo v Pragi posvetovanje vseh mladočeških državnih in deželnih’ poslancev. Pri ti priliki je imel dr. Pacak, načelnik mladočeš-kega kluba, velik političen govor o položaju, zlasti z ozirom na dogodke v Ogrski. Temelji centralizma in dualizma, je rekel govornik, pokajo v svojem ogrodju. Prišel je odločilen čas, da se spremeni po federalističnem in avtonomističnem načelu državna oblika, katera je zagotavljala prevlado Nemcem v tej, Madjarom v oni državni polovici. Nastopila je za državo usodepolna kriza; povzročile pa so jo one stranke same, ki so preje ustvarili dualistično državno obliko. Država se bode morala preustrojiti po principu popolne narodne enakopravnosti. Ogrska stremi po popolni samostojnosti in so njene na-cijonalne zahteve v vojski samo pretveza v to. Navzlic temu se morajo te težnje spremljati s simpatijami, ker stremijo za tem, da se izvo-jujejo upravičene jezikovne pravice. Tudi na Avstrijskem se mora izvesti zakonito zajamčena enakopravnost v civilnem, kakor vojaškem življenju. Zato bi bilo neumestno, da bi podpirali Nemce v boju proti madjarskim zahtevam; nastopiti pa je treba takisto proti enstranskim ogrskim postulatom. Prešedši na avstrijske politične odnošaje, je nadaljeval dr. Pacak: Ne dolgo tega se je še obče smatralo, da je češko-nemška sprava mogoča. Razmere so sedaj pokazale baš nasprotno. Dokler se bo ravnalo po principu, da se nobena čeških kulturnih zahtev ne izpolni brez dovoljenja s strani Nemcev, je vsaka sprava nemogoča. To pa je zakrivil v prvi vrsti dr. Korber, ki se ravna po temu principu. Cehi so od vlade zahtevali izpolnitev najmini-malnejših postulatov : notranji uradni jezik, vse-učilište v Brnu in odpravo Kindingerjevih naredb. Vlada je raje onemogočila parlament, nego da bi jih izpolnila. V zadnjem času je prevladala
v vladnih krogih Cehom toli sovražna tendenca, da je bil dr. Rezek primoran iz narodnih motivov odstopiti. Sovražno nastopanje vlade izziva k ostri, brezobzirni taktiki. Z vlado, ki se je izkazala nezmožno vladati v naši mnogojezični državi, se mora korenito obračunati. Ta obračun o ministrstvu Korberjevem pa je že gotov. Z vso vztrajnostjo je treba delovati na to, da se združijo v močno falango vse federalistične in avtonomistične stranke, da v sedanjem ugodnem momentu bvojujejo preustrojitev države v federalističnem smislu. V to svrho pa je treba, da se zjedinijo tudi vse češke stranke. Tudi dr. He-rold je govoril o položaju in sicer prilično v istem smislu, kakor dr. Pacak. Avstrijski centralizem, ki se je z uvedbo dualizma hotel vzdržati na površju, je ob robu propada. Svetovno stališče avstro-ogrske države je omajano, ne vsled zunanjih dogodkov, ampak radi zamotanih notranjih razmer. Radi nemške obstrukcije je zavladala v Cislitaniji popolna desorganizacija v državnem in javnem življenju. Pa tudi za ogrske razmere je nastopil kritičen moment. Težišče vsega pa se ne nahaja v obsegu narodnostnih zahtev, ampak v tem, da se čuti ogrska opozicija močno dovolj, da itak slabo zvezo s Cisli-tansko popolnoma pretrga. Dogodki naHrvatskem so znak, da so v ogrski državni polovici skrajno nezdrave razmere in da so Slovani z obstoječim vladnim sistemom silno nezadovoljni. • V očigled teh kriz je država do cela nesposobna, da bi igrala v iztočnem vprašanju ono ulogo, ki bi jo sicer lahko. Protislovanska politika ne more pridobiti državi simpatij balkanskih slovanskih narodov, od katerih je odvisna cela bodočnost avstrijske gospodarske politike v orijentu. Dunajska vlada pa lega ne uvideva in tira naprej svojo protidržavno, nemško politiko. Z ozirom na to ne pojdejo češki poslanci v boj proti Ogrom za vlado in za Nemce. Nasprotno, prav sedaj se mora konstatirati, da so Cehi že tirjali izvršitev takih postulatov, za katere se sedaj bojujo Ogri. Tudi Cehi morajo zahtevati, da ne bode armada sistematično uničevala narodne individualnosti posameznikov, tirjati se mora češčina kot polkovni jezik pri čeških polkih, da se uvede v vojaška vzgojevališča češki jezik in da se gojenci vojaških zavodov poučujejo v svojem maternem jeziku. Takisto se mora delovati na to, da se. češki častniki premeste k češkim polkom in da se bo tudi pri vojaških kazenskih razpravah obravnavalo v jeziku obtoženčevem; končno pa se mora tudi zahtevati, da se ohrani značaj prvotno po kraljestvih in deželah organizirane deželne brambe in črne vojske, ter da se v tem smislu uredi tudi vprašanje glede vojaških zastav in znamenj. Odločitev vlade, da se radi nenormalnih razmer na Ogrskem pridrže vojaki-tretjeletniki preko 1. oktobra pod zastavo, je imenoval dr. Herold predrzno kršitev zakonov, skrajno nepravičnost in brutalno oškodovanje gospodarskih interesov, kar mora izzivati najskrajnejši odpor. Kakor Pacak poživljal je tudi Herold vse češke stranke, da se združijo v enotno bojno falango, da ne zaloti odločilen moment češkega naroda nepripravljenega spretno izrabiti dani položaj.
Risar brez rok. V mestu Bristol na Angleškem je ubogi risar, ki je posebno spreten v risariji, dasi nima rok ! Zgubil je bil namreč obe roki pri neki železniški nesreči. Risal je v začetku z nogami. Ko mu pa to ni šlo, kakor je želel, jemal je risarsko orodje med zobe in je izvrševal krasna dela. Risal je bolje, kakor kedo z rokami. Njegova dela kažejo se po vseh razstavah.
Nova zarota srbskih častnikov. Nad 1000 srbskih častnikov vseh srbskih garnizij se je zarotilo, da maščuje umor kralja Aleksandra. Zadnje dni so imeli pri umoru neudeleženi častniki večkratne pogovore, kako bi nastopili proti onim 70 častnikom, ki so bili pri umoru udeleženi. Sklenili so od kralja Petra, ki je sedaj v Nišu, zahtevati, naj kaznuje morilce. En del častnikov je zahteval umirovljenje zarotnikov, drugi del pa je zahteval, naj se zarotnike kaznujejo kot navadne zločince. Častniki so sklenili, ako kralj njihovi zahtevi ne ugodi, izstopiti iz armade, kar bi bilo za Srbijo v sedanjem trenotku jako kritično. Vlada je izvedela za sestanke častnikov ter je v Nišu aretirala 38 čast-
nikov. Kralj Peter išče potov, da bi konflik s častniki na miren in dobrohoten način izravnal.
V garnizijah je mnogo vrišča. Gotovo je sedaj, da je velika večina častnikov nastopila proti morilcem kralja Aleksandra. Aretacije častnikov se radi tega ne nadaljujejo. Z aretiranci v Nišu popolnoma soglaša divizijonar Jankovič, zato se z aretiranimi častniki jako obzirno postopa. Nekateri imajo samo hišni zapor.
Šest krajcarjev za zaušnico. Tovarniški delavec Ferd. Wenzl na Dunaju je tožil svojega tovariša Antona Muho, ker mu je za neko dekle priložil zaušnico. Sodnik ju je skušal pomiriti in ker je toženi dokazal Wenzlu da dekle, zaradi katere sta se prepirala, itak ni nič vredno, je tožitelj bil pri volji odpustiti zaušnico, le voznino po tramvaju do tovarne v znesku 6 krajcarjev je zahteval imeti povrnjeno. Muha (išče po žepih): „Prav rad jih dam, toda pri sebi nimam niti krajcarja. Pri moji duši, dam ti jih zvečer, saj dobimo plačilo." Wenzl: „Na, na! Potem pa tožbe ne odtegnem! Saj te poznam ! Ako mi 6 krajcarjev ne daš sedaj, jih sploh ne bom nikoli videl." K sreči je imela neka priča 6 krajcarjev ter jih je Muhi posodila, na kar je bil Wenzl oproščen. Wenzl: „Lahko si mi hvaležen, da sem ti odpustil." Muha: „Molči! Zaušnica ni bila niti 6 krajcarjev vredna 1“
Bodočnost zrakoplova. Sloveči brazilijanski eronavt Santos Dumont, čegar vožnje po zraku vzbujajo toliko zanimanja, popisuje v listu „North American Review“ svoj najnovejši zrakoplov in vzroke, iz katerih je svojemu zrakoplovu dodal balon, napolnjen z vodikom, mesto da porabi težak motor. Do sedaj je šlo za to, da se izumi letalni strcj, kateri temelji ali na erostaciji, to je, da ga goni stroj, ki bi bil lažji od zraka, ali na aviaciji, to je stroj, s pomočjo katerega bi bilo možno šiniti v zračne višave liki ptica; slednji izum smatra Santos Dumont konečni cilj vsega zrakoplovstva. Sedaj dela poizkuse s stroji, ki naj bi združili oba smotra. On trdi, da je napačno, ako se smatra njegov zrakoplov, napolnjen s plinom, lažji od zraka. Isti je celo nekaj kilogramov težji od zraka in se s pomočjo samega vodika niti ne more dvigniti, to moč posreduje temveč propeler. Ako se ta ustavi, pade ves zrakoplov na tla. Dumont se sklicuje na prirodo, katera je ustvarila ptiču votlo in lahko perje. Dumoutov najnovejši stroj je tako lahak kakor mogoče in vendar težji od zraka. Vijak ne samo da vodi zrakoplov, marveč ga tudi dviguje. Na ta način se kreta Santos - Dumontov stroj liki ptica v vertikalni smeri' ne da bi mu trebalo izmetavati balast ali izpuščati plin, samo spreminja lego svojega erostata v zraku. V tem ravno se razločuje zrakoplov od drugih navadnih. Santos Dumont v svojem članku pravi, da se hoče v bodoče posluževati prekoravnih pločevin, s katerimi v zvezi bota delovala balon in vijak ter tako olajševala delo mehanizmu. Kakor se čuje, bode zrakoplov, katerega gradi Santos Dumont zdaj v Londonu, zgrajen po tem načinu. Na ta način se nadeja izumitelj približati se letalnemu stroju, da čim bolj izključuje množino vodika, dokler se mu posreči vodik odstraniti popolnoma. Na tej podlagi sestavljeni »ero-plan“ v velikosti največjih vojnih ladij na monju bode lahko prevozil daljavo iznad Ne\vyorka dcr Havra v dveh dneh. Taka potovanja se bodo po zagotovilu Santos Dumonta svojo najnovejšo zračno ladijo s 60 konjskih sil močnim motorjem in s prostorom za osem pasažerjev dal na razpolago francoskemu vojnemu ministru. Na fran-cosko-nemški meji pri Belfortu ali Nancy-ju hoče Santos Dumont delati vojaške eksperimente. Ako se posrečijo, tedaj namerava svoje zrakoplove dati na razpolago francoski armadi za slučaje vojne. V slučaju vojne zoper južno ali severno Ameriko baje ne prepusti svojih zrakoplovov.
V slučaju vojne proti Braziliji pridrži jih za svojo domovino (Brazilijo). Francoski vojni minister je sprejel ponudbo voženj za poskušnjo in dal izumitelju na razpolago častnike in moštvo zrakoplovnega oddelka francoske armade.
Nekaj zanimivega o nohtovih. Zdravi in normalni nohtovi morajo biti jednakomerni in jednobarveni. Večkrat pa vidimo nohtove, ki imajo počez nekake črte. Te črte, ki izginjajo v isti meri kakor nohtovi rastejo, so znaki kake
bolezni v želodcu, prebavilih ali krvi, bolezni, ki je nastala uprav takrat, ko so se prikazale črte na nohtovih. Znano je, da se ob težkih boleznih te črte često pojava spoznanja, da je bil človek bolan. Te prečne črte na nohtovih se nahajajo tudi pri 10 do 11 odstotkih normalnih ljudi. Po izvestju neke enkete, ki jo je objavil „Journal of Mental Pathology“, se nahajajo te črte pri 46°/o hudodelcev, pri 47°/o prostitutk, pri 73°/o idijotov in kretenov ; pri umobolnih je odstotek različen po vrsti bolezni: n. pr. pri 41°/o melanholikih in pri 44°/o onih, ki trpe na splošnem umobolu. Blaznih je 54°/o to črto in perijo-dično umobolni 75°/o. Te črte torej označajo abnormalno stanje gorenjih živčnih središč ter so v zvezi s psihičnimi, moraličnimi, intelektu-elnimi neprilikami v človeku, pa često tudi popolnoma telesnimi.
Kako se živali ljubijo med seboj. Prijatelj nam piše: Zadnjič sem prinesel s seboj s Kitajskega tri race. Pred kakimi 14 dnevi stopi ena na nekaj ostrega, najbrž na neko stekleno črepinjo in si prereže srednji in vnanji prst. Vkljub obvezi in skrbi je žival silno trpela. Skozi 14 dni ni zapustila jedenkrat svojega hleva ter je čepela na mehkem slamnatem ležišču. Ali res zanimivo je bilo videti, s koliko ljubeznijo in pozornostjo so bile okoli nje obe sestre. Vsaki dan so se vrnile po kake desetkrat k bolnici ter prečepele pri njej po četrt, celo pol ure. Pogosto krokanje in kvakanje pa je dalo spoznati, da so jej imele mnogo pripovedovati. Ko sti sestri došli, je bolnica, četudi s težavo, zapustila svoj kot, znamenje, kako dobrodošel jej je obisk. Uprav vesele pa ste bile obe sestri, ko je bolnica ozdravila in se je prvikrat ž njima podala na izprehod. Koliko tisoč surovih brezčutnih ljudi bi se moralo sramovati pred temi priprostimi živalimi.
Z vojaških manevrov. Iz Prage poročajo, da se je pri vaji brambovskega polka št. 19. pri Vrhlabi onesvetilo vsled prevelike bolečine 43 vojakov. 13 izmed njih jn težko obolelo, eden je umrl. — Iz Budimpešte pa se je čula vest, da je pri vajah 44. in 52. pešpolka v budim-peštanski okolici nek vojak streljal na jednega izmed majorjev. Vojaki onega oddelka, iz katerega se je streljalo, pri polku št. 44, so nato vrgli orožje od sebe ter začeli kričati: „Mi ne služimo več. Zaprite nas, ako hočete, toda služiti nočemo naprej. Baje se je punt razširil tako, da so morali poklicati en bataljon bosansko - hercegovskega polka, ki je baje streljal na puntujoče se vojake ter ustrelil dva, več pa jih je ranil. Uradni korespondenčni biro pravi, da so te vesti izmišljene I
Nova vojaška predloga v — Avstrsviiji.
Vrhovni poveljnik avstralske armade je izročil zbornici vojaško predlogo, v kateri se zahteva pomnožitev armade. Pomnožena armada bo štela 18 aktivnih lahkih konjiških polkov, 12 pešpolkov, razdeljenih v brigade. Potem takem bi štela armada v mirnem času 13.911 mož s 60 topovi, v vojnem času pa 27.753 mož in 84 topov. Razun tega se ustanovi tudi nekaka deželna brainba z 11,896 možmi in 26 topovi.
Vreme in hudodelstvo. O tem važnem vprašanju se je že prav mnogo razpravljalo, veliko neumnega pa tudi nekaj pametnega. Nekaj ima stvar vendarle v sebi. Najprej treba upoštevati, da je med podnebjem kakega kraja in značajem prebivalstva neka zveza. Zelo nestanovitno vreme n. pr. Angležke je mnogo krivo, nestalnosti v značaju Angležev, ker Anglež je po vsem svetu znan kot neznačajnež prve vrste. Tudi je znan kot nezadovoljnež in godrnjač, kar prihaja nedvomno od vremenskega vpliva an-gležkega mračnega podsobja. Sprememba v temperaturi, zračnem pritisku, stopinji vlažnosti, menjavanje mej lepim in ;grdim vremenom — vse to so pogoji, pod katerimi se razvija človekov značaj, tako da zamoremo ieči, da v vremenski spremembi letnih časov nahajamo tudi znake za človeško zadržanje. Slabo vreme n. pr. kakor znano upliva na človeka slabo, da postane čme-ren, lepo vreme pa živahno, vspodbujevalno. Posebno obupno vplivata megla in dež, kar je že vsakdo na sebi poskusil. Dr. East, jetniški zdravnik v Portlandu na Angleškem je v listu „the Lancet" objavil obsežna in znamenita sta-
tistična pojasnila v zvezi vremenskih razmer s hudodelstvi. Dr. East je prišel do zaključka, da slabo vreme bolje upliva na slaba dejanja nego lepo, vendar je ta upliv neznaten. Kar se tiče samomorov, pa je dokazano, da se jih največ izvrši v otožnem, oblačnem jesenskem času, najmanj pa spomladi in po leti.
Alkoholizem.
Predaval dr. med. G. Bunge v Bazelu. — Prevedel J Kranjc.
(Konec.)
Pri zahtevi »popolne prepovedi" se gre za prvo in najnaravnejšo pravico vsakega človeka. Gre se za pravico „p r i s i 1 j e n e samoobrambe". Ne smemo pozabiti, da pivec ne škoduje samo sebi, ampak spravlja vso svojo okolico v nevarnost. Vsako leto umrje na stoti-soče ljudi vsled pijančevanja drugi h. Opozorim vas na statistiko hudodelstev in nesreč! Pomislite, kako živinsko ravna brezštevila pijancev s svojimi družinami! Kdo prešteje vse one, ki že bolani in nesrečni pridejo na svet vsled pijančevanja drugih in so s svojo boleznijo celi človeški družbi na kvar in v nadlogo ter zapuščajo svojo bolezen kot dedščino otrokom in otrok otrokom. Ni skoraj najti človeka, kateremu bi pijančevanje drugih ne škodovalo. Pravico do samoobrambe torej že imamo, da bi le imeli še moči Nikakor ni naša dolžnost živeti skupno z ljudmi, ki tavajo vedno z napol omamljenimi možgani okrog. Kakor hitro dobimo v roke oblast, da se tega obvarujemo — — pravico imamo že dolgo.
Sliši se cesto govoriti, da se s takimi na-redbami končno vendar-le nič ne doseže; ljudstvo seže potem pač po drugih mogoče še ne-varniših mamilih, po morfiju in opiju. To pa so še uprav siromaški, da, zadnji argumenti. Sicer bi se v vseh slučajih, kjer se gre za kaj boljšega, tako ugovarjati. To je baš tako, kakor če bi rekel kak oče: Saj tako nič ne pomaga, čemu še vzgajati deco? Kotnaj jim prepovem eno nespodobnost, že si izmislijo drugo. Dobra vlada bi morala biti neumorni in nepretrgani boj proti vsem nezmiselnim slabostim neukega ljudstva. Sicer pa je pogostoma ponovljena trditev, češ, da se je v državi Maine pomnožila uporaba opija in morfija, odkar so odpravili alkohol, tendencijozna laž, ki jo dokažemo lahko z gotovo zanesljivimi stastičnimi podatki.
Sliši se nadalje neredko trditev, da abstinenčno gibanje navaja k hinavščini. Ta ugovor se z isto pravico lahko navede proti vsemu boljšemu strmljenju. Brž ko se ugledni in vplivni možje kakemu gibanju pridružijo, najdejo se res vedntt osebe, ki hinavski capljajo za njimi. Ali naj torej vse težnje po nravstvenemu napredku opustimo? Dandanes je število hinavskih sopivcev tisočkrat večje, ko hinavskih nepivcev.
Slednjič se še sliši zopet in zopet ugovor: Ako bi alkohol bil v resnici tako škodljiv, bi morali že davno vsi ljudje pomreti; saj je pijančevanje starejše od zgodovine. Odgovor na to je prav lahek: V prejšnjih časih je bilo nemogoče pridelati toliko alkohola ko dandanes. Zdaj delujejo izpopolnjeno kmetijstvo, napredek v fiziki in kemiji ter ogromni’ kapitali na to, da se ljudstvo čimbolj pokvari. Saj se je vendar žganje začelo razširjati še le pred 250 leti. Nekdaj tudi ni bilo akcijskih parnih pivovarn, ni še bilo krasnih palač, katere z električno lučjo ter prijetnimi orkestrovimi zvoki vabijo nerazsodno množico v pogubo.
Vsi uzorci, ki se še semtertje navajajo proti odpravi alkohola so prav tako tendencijozno izmišljeni in se dado istotako zlahka zavrniti.
Pa saj vem, ako tudi vse ugovore zavrnem, poreče še vendar kdo izmed vas: »Eh, vse to je neizvedljiva teorija. Zakaj bi ne uporabljali krasnega daru dobrotne narave ? Cernu pa se blesti potem v solnčnem žarku mični grozd, ki daje sladko vince? Vsi pesniki so ga opevali. Ljudem in bogovom je razveseljevalo srce! In mi bi ga naj ne pili! Zakaj bi si naj ne mamili včasih razuma? Saj niti nočemo vedno tako hlastno in premišljeno prevdarjati! Ne, brezskrbni hočemo biti! Treba, da se včasih pomladimo —
da smo živahni in veseli kakor deca! Kako pa bo na svetu, ako bo vladala samo hladna razsodnost!? Ali ne vodi hladna preudarnost isto-tako tudi v nemarnost, ali ne izvršuje tudi zločinov ?	In niso li iz	tega vira	izvirajoča	hudodelstva	grozovitejša	od vseh	drugih?!	Srcu
treba pripomoči do njegovih pravic — s kakor-šnimi koli sredstvi! In če ne gre inače — pa magari z alkoholom! Nam so všeč, dobrosrčni ljudje in oživljajoče pijače.
Ravno nasprotno vsega	tega je	istina.
Kratkomalo ni res, da bi brez alkohola srcu ne mogli priboriti njegovih pravic. Ali res nimamo plemenitejaih razvedril! Tak človek mora biti zares še	zelo bedast	in robat,	kateri ne	pozna
več večje radosti, kakor tiste, ki mu jih ponuja vino, kateri smatra pijanost za največjo srečo. Ali ne ovira ravno alkohol ljudi, da se ne udado plemenitemu razveseljevanju? Ali ne zabranjuje ravno ta strup, da ne vemo več gojiti plemenitega prijateljstva in tiste žlahtne družabnosti? Ali nas ne ovira ravno on, da se ne pridružimo osebam, s katerimi bi se oduševljali za skupne ideale? Dejstvo je, da občuje brez števila ljudi vsak večer leto za letom med seboj, in vendar jih ne veže nobena druga vez kakor edina — posebna ljubav iste vrste piva.
Kako brezmiselno so vendar navabijo ljudje dostikrat v družbe ! Ali se imajo osebe, ki smo jih zbobnali skupaj, kaj razgovarjati ali ne, za to se niti ne vpraša. Gospodar si zaradi takih skrbi ne beli las, da le postavi steklenico na mizo, že se čutijo vsi gostje zadovoljne in drugi dan ne morejo prehvaliti — velikega duševnega zavžitka v tej družbi in gospodarjeve prijaznosti.
Ko bi ne imeli alkohola, moral bi vsak, ki bi si hotel privabiti kako družbo, poprej natanko prevdariti, ali združuje osebe, ki jih hoče v družbo, kaj takega, nad čimer bi se vsi z zanimanjem zabavali. Mnogo takih družb bi se sploh celo opustdo. Ljudje bi se za nekaj časa zardi v samoto, da izpolnijo poprej svojo dušno praznoto in potem bi jih še le osvojilo nepremagljivo hrepenenje se pomeniti in razgovoriti o tem, česar jim je srce polno. To bi bila družabnost, ki bi po svojem duševnem življenju in neprisiljeni veselosti prekosila daleč vsako židano voljo, ki jo je bilo kedaj v stanu napraviti vino. Hrepenenje, da odkrijemo bližnjemu svoje srce in da ž njim sočustvujemo, je tesno združeno z našo naravo; to hrepenenje je tako-rekoč prirojeno in ne moreš se ga odkrižati. Vsak normalni nagon je tim jačji, čim bolj ga skušaš zadušiti. Družabnostnega nagona nikdar ne zadušiš, ampak vedno ga le pospešuješ in okrepčuješ, umetno pa ga rediš in gojiš z alkoholom, in zato tudi medlo životari, kakor v rastlinjaku medli eksotična rastlinica.
Prav posebno usodepolno pa je to, da že mladina sega po alkoholu in si „olajšuje“ ž njim družabnost. Goethe pravi: »Mladost je pijanost brez vina". Zdaj pa si poiščimo to mladino — n. pr. v naših nemških (pa tudi slovenskih!) dijaških zvezah! Smelo trdim: ako bi ti akademiki samo poskusili združenje brez alkohola — v najkrajšem času bi se od samega dolgega časa razpršili na vse štiri vetrove. Družabnost, ki je iynetno zlepljena z alkoholom, le ovira akade-mično mladino, da se ne more združevati na naravni način — po skupnih idealih in težnjah.
A v še hujših nevarnostih je omikana mladež našega naroda. Ali ne posega slepo posnemanje velikošolskega življenja že med srednješolce? Že mali dijak ne pozna prijetniše zabave, kakor sedeti pri vrčku piva. Ce to ne povzroča prerane starosti in prav pravcate blaziranosti, kaj pa potem? Saj mora tako ravnanje zamoriti vsak idealizem že v povojih.
Alkohol nareja človega lenega in mu jemlje vso veselje do truda in napora. Naposled ga ne iniče več niti krasna narava. Kajti lahkota, s katero premagamo telesne napore, veselje do pešhoda, do veslanja, do hribolastva, vse to so bistveno neskaljeni užitki, ki nam jih nudi narava. Alkohol pa uničuje tako veselje. Le z veliko težavo se privleče pivopivec do najbližje gostilne, tam pa obsedi v zaduhli, zakajeni pivnici kakor prismoljen. Vem sicer, da zidajo
gostilne tje, odkoder je lep razgled. A kako drugače zreš v širni krasni božji svet na truda-polnem potovanju, kakor pa skozi okno pivne sobe. Alkohol stori človeka zabitega, topega in nesprejemljivega za najplemenitejše slasti — naredi iz njega na duši in na telesu pravo pokveko.
Ker alkohol zamori vsako idealno čuvstvo, je velika ovira za nravni napredek človeštva. Vsled neprestane kronične omamnosti in otro-vanosti se človeštvo niti več ne zaveda, da je že davno brez vsakega nravstvenega ideala. Brž ko se kje oglasi vest, hitro jo potopijo v alkoholu. Naj se malo pokaže kako koprnenje po žlahtnejših razvedrilih, že ga odplavi povodenj opojnin.
To ginevanje idealnega čuta se pozna človeku že na njegovi zunanjosti. Človekovo mišljenje je izraženo na njegovem licu. No, pa si jih poglejmo — vse pivce in pijance po vrsti, ki jim vedno bolj in bolj izginjajo plemenitejše črte z obraza, na katerem se jame šopiriti bolj in bolj nek brutalni, živalski izraz. — Polovico vseh moških je popačilo takozvano zmerno, trezno zavživanje alkohola.
Povzamemo li vse doslej rečeno, tedaj moramo priznati: Da se polagoma popolno odstranijo vse opojne pijače, temu ne nasprotuje nič drugega, ko edini — brutalni egoizem, živinska sebičnost. Ta sebičnost pa se ne bo obdržala; slednjič vendar le zmaga vsepovsod nesebičnost. Tisti zmagajo, ki imajo resno in trdno voljo prinašati največje žrtve. To nas uči vsa svetovna zgodovina. To nam bodi tolažba, ki nas naj bodri, da ne klonemo glave pred nobenim ne-vspehom. Tu zajemajmo moči, da vstrajamo v boju — zakaj, zmaga je naša !
»Slovenski List“ prodaja se v Ljubljani v Brus - Štefetovi proda jalnici Pred škofijo. V Kranju se prodaja v prodajalnici gosp. Floriana. Posamezna številka stane 14 vinarjev.
y Ljubljani
Stari trg štev. 19
priporoča
najnovejše vizitnice, koverte s firmo, naslovna pisma ter vsa v to stroko spadajoča dela.
Pristno čebelno-voščene sveče
4 47—32	pi*odaja
Janko Šink, svečar v Kranju
kg po 5 K, poštnine prosto.
18 x—11
Anton Belec
v Št. Vidu nad Ljubljano
izdeluje in priporoča
cerkvene svetilnice ali stalnice
iz kositarja, ali medenine in iz tompaka
obhajilne svetilnice
pušice z zvončki štedilna in železna ognjišča.
Prevzema kritje streh
in zvonikov.
Ilustrovanl ceniki na razpolago.
Opominjajte 5« Ijud^ega ^lada!
Odgovorni urednik: Ivan Štefe.
Izdajatelj: Konzorcij .Slovenskega Lista“.
Tisek Zadružne tiskarne v Ljubljani.