f..........................................................*¦ • ¦ Prva spoved. ¦ ¦ •..........................................................i (Konec.) No, usmiljeni spovednik mu je ljubeznjivo pomagal. In ubogi grešnik je najprej boječe in počasi povedal tisto pripovedko o šekasti mački, potem je privlekel Jesenikov bič in prerezani vreči in potem je hitro oel svoj register zropotal. Na ničesar ni pozabil, saj so bilo to samo bolj — imenitne reči. G. župnik pa še ni bil posebno hud. Zavoljo mačke svoie gospodinje je samo vprašal, če je ni črnil besedice o njej. Petru se je še celo zdelo, da se je spovednik malo nasmejal. Spoved je srečno končana, mislil si je Peter, ki je po molitvah, katere je za pokoro dobil, vesel iz mračne cerkve stopil. — Prijetno se mu je zdelo, da je pri farovžu kar odskočil. Pa glej g* šmenta! Njegove noge še se niso dotaknile ceste, že gaje zgrabila močna kuharica in ga je vlekla v drvarnico. Njene oči so se svetile kakor pisanemu gadu. V drvarnici je pobrala drobno drvo in z vso močjo nabijala po Petru. „Tako, ti si bil! Ti si mojo šekasto mačko ubil! Čak, ti bom že pokazala !" je vpila. Tudi Peter se je drl, da so se kokoši pred pojato prestrašile in zbežale. Tulil je: „Nikoli ne bom več. Res ne bom nikoli več!" Vendar je naposled vrgla kuharica drvo na kup, fanta pa iz drvarnice. Ko se je s tal pobiral, da bi hitro pete odnesel, oglasi se na strehi — kakor bi ga hotela jeziti, rajava mačka. A Peter danes ni mislil na ubijanje, ampak je hitro zbežal. Že prej je farovški kuharici večkrat rekel stara coper-nica, zdaj }j>a bi bil še prisegel, da je res s hudičem v zvezi. Doma ga je mati že pred vrati čakala. Boke je držala nazaj, kakor bi imela nekaj skritega, kar ni treba vsakemu človeku videti. „Tako, fant, si tu!" pozdravi ga mati ostro. „Pojdi z menoj v hi8o !" Notri se je prikazala — šiba. „čaj, mrcina, ti bom že s palico pregnala tvoje lumparije s slamo !" In jezno ga je začela mlatiti. Kuharica ga je tolkla največ po hrbtu, mati pa se je pomaknila malo nižje. Prav skrbno in dobro je opravila svoje delo, to se mora pač reči. Po teh dveh hudih nevihtah, polnih groma in bliska, že Peter ni vedel, ali še živi, ali je že mrtev. Skozi zadnja vrata je zlezel na travnik in se vlegel čisto pri plotu v mehko travo. Čutil je, da mu je dobro djalo. In res, mokra in hladna celina ga je lepo hladila in zato je tudi hitro zaspal, čeravno je bil pošteno potolčen. A hudo trganje v glavi ga je hitro zbu- dilo. Toda to trganje ni nastalo od prebla-jenja, ampak je imelo čisto drug vzrok. Suhi in slepi sosed Jesenik je že iskal tata svojega biča. Ko je gledal okoli hiše, zapazil ga je za plotom. Tiho je šel tja, pokleknil, potisnil tenke koščene roke med late in dobro prijel Petrove velike uhlje. — Ko je že močno držai, začel je na obeh straneh pridno vlačiti. To trganje je Peter občutil. Ker je videl soseda na drugi strani plota, vedel je hitro, zakaj in kako. Jesenik ni nič govoril, le grozno je gledal in Petru se je zdelo, da hoče njegovo debelo, okroglo glavo skozi luknjo med latami potegniti. Čez nekaj časa je vendarle stegnil svoje trde prste, med katerimi je ostalo vse polno lasi. Petrova ušesa pa so postala otekla in sivkasto rudeča kakor puranov greben. Drugo jutro se je komaj v cerkev privlekel, tako okorno in boleče je bilo njegovo truplo. In kar mešalo se mu je — zdaj je mislil, da čuti sosedove kremplje — zdaj se mu je zopet zdelo, da padajo po njem hudi udarci farovške kuharice. Po maši je hitel domu, kakor hitro je le mogel. Počasi se je zopet začel veseliti življenja, ker je vedel, da ga danes doma ne čaka šiba, ampak kava in bider z velikimi cibebami. Tri sto medvedov! Komaj kakih 20 metrov pred hišo ga ustavi Koklnov hlapec. ,,Brez zamere! Samo za malo časa", je prijazno rekel, ga položil črez levo koleno in mu jih je z obrnjenim bičnikom nalagal kakor je mogel. Morate si misliti, da hlapec, ki je že par frakelnov hudičevega olja spravil pod streho, ni solil slabih klobas. In zraven je štel 1 — 2, 1—2, ker Koklnov voznik je prej tudi cesarja služil. Jokajoč je prišel Peter domu. Vkljub vsem bolečinam je pojedel vso kavo in ves bider. Le vsesti se ni hotel, čeravno ga je mati k temu ljubeznivo vabila. Čez nekaj dni so se ušesa zopet zmanjšala in klobase ena za drugo zginile. Petru se je zopet povrnila pamet in ni mu bilo težko pogoditi, da je vsemu njegovemu trp- ' ljenju bil kriv njegov register grehov. Njegov najhujši sovražnik, grbasti koba- | cov Tonče je v cersvi za njim stal in je ti- j ho pobral papir, katerega je Peter pri pre- < brisanju zgubil, in koj po spovedi je šel od \ hiše do hiše Petrove lumparije raznašat. Za I pričo je povsod pokazal list s podpisom. Ljudje pravijo, da je bojda Peter pozneje velik del dobljenih klobas Tončeku dal in mu pri tem hrbet Čisto zravnal, za kar bi ¦ mu moral prav za prav še hvaležen biti. Če bode Peter zopet kakšno tako na- ] pravil, da se bo plačalo prijeti za pero, bodo I Vam, dragi bralci, to hitro naznanil Vaš ; udani Vošči ga.