ODMEV
JOŽE POGAČNIK
Oblak, ves mrk in len,
pusto razpuščen
tik nad gozd je legel.
Droben in natrgan šal
topo v polje se mu je zapredel.
Na tiho čelo,
k oknu bridko nagnjeno
tih dež, tih dež me moči.
Na Češnjev list
pred oknom
za kapljo kaplja kane
in trdo se razpoči.
Sredi vasi razstlane
na nekem ognjišču gori:
dež je dim na streho pobil.
Trudno za mokrimi travniki
nabrekel
potok previja se siv.
Po češnjevem deblu drobni curki gredo, drobno in tiho vase golčeče pojo.
Zdaj iz zvonika — danes je dvakrat daleč vse počasi tri — za Gospodovo smrt zvoni, težek, zamolkel zvon v šumečem dežju se duši.
Na našem dvorišču je danes tako, ko da že davno vsi spat bi odšli . ..
45