SVOBODNA SLOVENIJA AffO XXXVII (31) štev. (No.) 31 ESLOVENIA LIBRE BUMNOS AIRES 3. avgusta 1978 KADAR JE DOVOLJ — JE DOVOLJ Izseljenska matica v Ljubljani je orodje komunistične partije in ima svojo posebno nalogo med zdomci in izseljenci. Posega tudi med politično emigracijo na različne načine kakor je kraju in okolnostim primemo. Njen namen je ohromiti delo svobodne politične emigracije, netiti med njo nesoglasja in ustvarjati nerazpoloženje do vodilnih osebnosti. V ZDA v letošnjem letu Izseljenska matica sumljivo vztrajno propagira „kulturno izmenjavo“. Tisti ki poznajo komunizem, so takoj spoznali kaj se skriva za to izmenjavo in so jo odklonili. V Ameriški domovini z dne 5. maja je rev. Jože Božnar v angleškem delu lista objavil članek pod naslovom Enough is enough, ki ga zaradi jasnosti in temeljitosti objavljamo v naslednjem v slovenskem prevodu. Uredništvo. “Cumplimos una misión99 En un radiograma leido ayer en todas las unidades, el general Videla exhor-tó a todos los integrantes del Ejército a seguir demostrando valor y espiritu de sacrificio. Su texto es el siguiente: “Al poner termino a mi función de comandante en jefe del Ejército y ejer-cer e-:elusivamente la función de presidente de la Nación por mandato de las Fuerzas Armadas, hago llegar a todos los integrantes de la institución y de Gendarmeria Nacional mi reeonocimiento mas profundo por la lealtad y la voca-ción de servicio puestos de manifiesto a lo largo de està dificil etapa de la vida nacional e institucional. Con los hitos imborrables que marcan nuestros héroes y màrtires recorrimos juntos el victorioso camino de la guerra contra la subversion terrorista que, olvidando que òste es el Ejército de San Martin, tuvo la pretension de pensar que con el crimen alevoso o la emboscada criminal lograria doblegar nuestra fe en Dios, nuestro amor a la Patria y nuestro espiritu de lucha. La aguda crisis politico-institucional que vivió el pais y que reconoce raices de larga data Uevó a las Fuerzas Armadas, en cumplimiento de su función fundamental. a hacerse cargo del poder politico de la Nación. Tal histórica decision asumida y ejercida por las Fuerzas Armadas contò con la firme cohesion y sòlida unidad de ellas tras los grandes objetivos nacionales, que senalan el rumbo de la grande-za del pais y a los que comprometo ajustar mi gestión corno presidente de la Nación. Al dejar de ejercer el comando en jefe del Ejército exhorto a todos sus integrantes a continuar poniendo de manifiesto la vocación de servicio, el espiritu de sacrificio y el esfuerzo y valor que hoy nos permiten mirar el pasado inmediato con orgullo y el futuro con optimismo. En mi condición de soldado, porque solo eso sóy, me resta agregar que hemos cumplido la misión.” ‘•■■^■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■MMBaaaaaBBBaBBaaBaBBaaBBaaBaaaaaaBaBBBBBBBaaaBaaaaaBBBBaaliaaaaaaaaaaaaaai)a Prebeljen belogardizem Franček Saje velja pri nas doma za strokovnjaka in avtoriteto o belogardizmu. Kmalu po vojski, leta 1951 je izdal debelo knjigo z naslovom Belogardizem, ki naj bi na podlagi dokumentov dokazala domovini in vsemu svetu zločinsko, izdajalsko, protinarod-no in protidržavno delovanje vseh o-nih slovenskih ljudi, ki se niso hoteli vključiti v komunistično organizacijo, ki naj bi pod imenom Osvobodilne fronte izvedla rdečo revolucijo v naši deželi. Ta knjiga je izšla v letih pijanega zmagoslavja, ko je bila velika moda hvalisanja z junaštvi zmagovalcev in psovanja premagancev. Saje se je potrudil, da je še pravočasno postregel s potrebnim „gradivom“ za vse maščevalne in psovalne podvige tiste dobe. Bila je dobrodošel pripomoček v šolah za vzgojo in prevzgojo slovenske mladine, bogat besednjak za politične govornike, agitatorje in aktiviste, vir dokumentov za vse, ki so na literarnem, socialnem in upravnem polju ustvarjali novo Slovenijo. Knjiga, ki ji je pisatelj hotel dati značaj resnega, zgodovinsko utemeljenega dela je kmalu pošla. Leto nato je izšla druga, dopolnjena izdaja. Ta izdaja ni le dopolnjena, ampak je v njej marsikaj opuščenega in spremenjenega, ker so pazljivi bralci prve izdaje zasledili toliko nezanesljivih podatkov in toliko za lase privlečenih zaključkov, da so splošno zar čeli divomiti v resnost te knjige. Tudi druga knjiga, tako so nam prišla poročila, ni zadovoljila prepazljivih bralcev. Reklo se je, da knjiga „več škoduje kakor koristi“. Saje pa se je odločil za tretjo izdajo „Belogardizma“. Že petindvajset let jo pričakujemo, pa smo vedno še pri obljubah, on pa pri študiju zapletenih zgodovinskih podatkov, ki naj bi končno podal pravo sliko o zločinskem belogardizmu v vseh njegovih oblikah. Da mož resno misli na novo izdajo, smo nedaivno brali v ljubljanskem „Delu“ z dne 24. junija na strani 27 v članku, ki ga je Saje napisal pod naslovom: „Nova, resnična podoba belogardizma“. Ta nova in resnična podoba se je pojavila v listu, ko je Saje dobil v roke 3. zvezek dr. Jakoba Kolariča življenjepisa „Škof Rožman“. Ne smemo se čuditi, da ga je pojava te knjige spravila iz ravnotežja. Ne more biti drugače. Njena vsebina je diametralno nasprotna Sajetovim trditvam o škofu Rožmanu in o vsem, kar to ime svobodoljubnim Slovencem pomeni. Iz Sajetovega članka se od stavka do stavka vidi, kako neprijetno je tam doma tovarnarjem naše zgodovine zadnjih desetletij vse, 'kar pove resnico in pojasni doma zamolčane stvari. Ne živ-ljenjepisec ne čitatelj niso pričakovali česa drugega od oficielnih publicistov v domovini. Zanimivo, da Saje porabi to priliko, da razširi pojm našega belogardizma še bolj na daleč in na široko: Po njegovem je vse na Slovenskem, kar je nosilo pečat krščanstva, že dolgo pred nastopom OiF delalo po načrtu za zmago naših narodnih sovražnikov. Po navodilih škofovih, bana Natlačena, dr. Korošca in vseh (vidnejših ljudi iz katoliških vrst, se je načrtno širila zavest, da je Jugoslavija obsojena na razpad, da bodo Slovenijo zasedli njeni sovražniki, da nas vse čakajo hudi časi, tako, da se je treba bati, da bo narod izginil in da je treba vse storiti, da se narod ohrani pri življenju, čeprav šele po mnogih letih trpljenja in izgnanstva. Saje vso to globoko skrb za narod in strah, kaj bo z nami in opozorila, naj ne bomo neprevidni in naj ne izzivamo, proglaša za klerofašizem in začetek belogardistične dobe, ki je bila izraz brezpogojne službe okupatorju in ubogljivega sodelovanja z njim na vseh poljih, ne le na vojaškem. Korošcu očita strahopetnost in črnogledost. Vendar se je vse prav tako zgodilo, kakor je on predvideval. Ni govoril tja v en dan. Imel je svoje informatorje v Moskvi in Berlinu, Iv Rimu in Londonu, Parizu in Washingtonu. Slika mu je bila jasno pred očmi. Imel Bliža se poletje in naši ljudje se pripravljajo na obisk sorodnikov in prijateljev v Slovenijo. Nekateri odhajajo tja prvič, da si ogledajo in spoznajo kraje, odkoder izhajajo, drugi gredo le na oddih. Prav tako se pričenja tudi vrsta obiskov iz Slovenije v Ameriko. Prihajajo posamezno in v skupinah, da obiščejo naše domove, si ogledajo naše cerkve in narodne domove. S ponosom jim bomo pokazali, kaj so slovenski naseljenci v teku let tu dosegli s svojim trdim delom in neomajnim idealizmom. Kaj vse bi jim povedali ti zidovi, če bi mogli govoriti! Povedali bi, kako so Slovenci vedno ljubili svoj materinski jezik in kako so se trudili za ohranitev kulturnih vrednot in narodnih izročil, ki so jih skupno z živo vero v Boga prinesli s seboj preko morja. Povedali bi, da Slovenci cenijo in ljubijo svobodo, ki jim jo nudi nova domovina, kjer uživajo spoštovanje zavoljo svojega poštenja in pridnega dela. Žal se obiskovalci, ki so poslani k nam iz Slovenije, posebno tisti, ki prihajajo pod okriljem Izseljeniške matice, za to ne zanimajo. Zakaj torej prihajajo, kdo jih pošilja in kaj bi radi dosegli ? Najprej — kdo je Izseljeniška matica ? To je agencija slovenske komunistične vlade, ki ima nalogo, da vzdržuje zvezo in nadzor nad slovenskimi izseljenci v državah, kjer sedaj prebivajo. V ta namen se poslužuje slikovitih filmov iz domovine, knjig in revij, pošilja med izseljence govornike in kulturne skupine, preko katerih naj bi pridobila naklonjenost naših ljudi komunističnemu režimu in tako nevtralizirala temu režimu nasprotna mnenja. To ni humanitarna ustanova! Po 1. 1963 je Izseljeniška matica pričela z načrtnim izvajanjem svojega programa. Pošiljala nam je iz domovine pisatelje, ki naj bi nam govorili o najnovejšem razvoju in napredku književnosti in razne druge skupine, ki naj bi nas seznanjale z novimi dosežki na drugih umetnostnih področjih. Pred kratkim je ljubljanski časopis Delo poročal, da je Izseljeniška matica povečala načrt za kulturno izmenjavo z izseljenci. Ker bo v kratkem taka skupina obiskala Združene države in Kanado, se mi zdi potrebno, da smo si na jasnem, kako večina ameriških Slovencev gleda na te obiskovalce in njihove sponzorje in zakaj. Posebno želimo poudariti: če mi tu v Ameriki trdimo, da ljubimo slovensko kulturo in tradicijo in da cenimo tukajšnjo svobodo, ki nam omogoča, da jo ohranjamo in razvijamo, tedaj prav gotovo spoštujemo vsako kulturno u- je sto razlogov, da je videl bodočnost našega naroda brezupno. Morda se je kljub vsemu, kar je vedel, le motil v tem, da komunizma ni poznal tako v globino, kakor bi ga bil, če bi ga bil doživel. Poznal pa ga je dovolj, da so mu komunisti iz maščevanja onečastili njegov grob. Kakor da bi bil tak barbarski zločin dokaz, da je bila njegova sodba o komunizmu napačna. Pričakujemo napovedano tretjo izdajo Sajetojvega belogardizma. Zlobni jeziki pravijo, da je zamudo povzročila nejevolja višjih zaradi slabega pro-pagandega uspeha tega Sajetovega maščevalnega dela. Sedaj, ko tam doma raste in dorašča novi rod, ki gleda zgodovino z drugačnimi očali, kakor oni izpred 30 let, bo treba zelo paziti, kako se jim bo podajala zgodovina o dogodkih, ki mlade in najmlajše že ne zanimajo več in ki junačenjem starih zmagoslavnih veteranov ne verjamejo in se jim le pomilovalno posmehujejo. J. A. dejstvovanje, ki pa mora biti res le čisto kulturno udejstvovanje, brez političnih vezi in priveskov. Zato pa, kakor hitro spoznamo, da je kulturna dejavnost izrabljana v politične namene, da je le trojanski konj, bomo jasno povedali tako Izseljeniški matici, kakor tudi uradnim zastopnikom režima, naj nas ne nadlegujejo pod pretvezo ljubezni do slovenske zemlje in slovenske kulture. Vidimo vaše namene in jih odklanjamo ! Da ne bo nobenega dvoma o pomenu naših trditev, naj nam Izseljeniška Matica pojasni dejstva, ki so v popolnem nasprotju s tem, kar naj bi bila kulturna izmenjava. 'Zakaj n. pr. Rodna gruda, uradno glasilo Izseljeniške matice piše le o delovanju režimu naklonjenih organizacij, kakor da edino te obstajajo in delujejo med ameriškimi Slovenci in popolnoma prezre kulturno delo po naših slovenskih farah, delo katoliških podpornih organizacij in drugih zgolj kulturnih društev. Je mar to v soglasju s kulturo ? Zakaj je bila n. pr. Ameriška domovina naprošena, da bi oglašala in pospeševala kulturno izmenjavo, ko pa je niti ne pustijo v Slovenijo kakor druge režimu naklonjene ameriške slovenske časopise? Zakaj ta diskriminacija? Kako naj bi Ameriška domovina in njeni čitatelji nudili vso oporo za te kulturne izmenjave, če pa istočasno niso dovolj kulturni za Slovenijo ? Vedno smo se držali reka: „svoji k svojim“ in vemo, kaj so naši principi. Nismo butalci. Tudi po drugih državah in kontinentih izdajajo Slovenci svoje časopise, ki so na visoki literarni stopnji in obsegajo najrazličnejša področja. Naj nam Izseljeniška matica in jugosloven-ski zastopniki povedo, katera izmed teh publikacij sme v Slovenijo, čeprav so na višini, naj bo v literarnem ali vsakem drugem oziru. Če je kultura res kultura, zakaj torej ne morejo brez nadaljnega v Slovenijo, kakor prihajajo njihoye v Ameriko? Ker pa ni tako, je tu spet dokaz, da se kultura v Sloveniji prodaja v politične namene. Slovenci na Koroškem in na Primorskem se bore za svoj narodni obstanek, vendar režim v domovini ne prizna in ne pomaga tistim zamejskim organizacijam, kUniso pripravljene postati o-rodje komunistične propagande. Ko se je pred petimi leti priznani koroški pevski zbor Gallus pripravljal na gostovanje po Ameriki, je slovenski režim z vsemi mogočimi zvijačami skušal preplašiti pevce in jih od gostovanja odvrniti zato, ker niso hoteli sprejeti njihovega vmešavanja in pokroviteljstva. Trideset izdaj slovenskega tednika Katoliški glas, ki izhaja v Gorici, namenjenih v Slovenijo, je bilo na meji zaplenjenih. Velik zločin so zagrešili nacisti in fašisti nad našim narodom s požiganjem slovenskih knjig — ali so iste metode v drugih rokah dandanes moralne in kulturne ? Knjige in publikacije Mohorjeve družbe v Celovcu, najstarejše slovenske založbe, iz katerih so se mnogi naši predniki naučili branja in pisanja, so danes v Sloveniji prepovedane. Zakaj ? Zato, ker Mohorjeva družba noče plesati po melodijah ljubljanskih „kulturnikov“. Zakaj so nekateri ameriško-sloven-ski obiskovalci klicam na urade za javno varnost, kjer jih zaslišujejo o soro-jakih, kaj delajo in s kom se družijo. Sprašujejo jih o določenih osebah, kaj govore in pišejo, kdo jih obiskuje in kako so razpoloženi napram komunističnemu režimu v domovini. Lani so na tak „pogovor“ povabili mladega, tu rojenega izobraženca, ki pa se povabi- lu ni odzval, ustvaril pa si je svoje mnenje. Ali je to dostojen način sprejemanja obiskovalcev? Ali nismo torej po vseh tu naštetih in nenaštetih dejstvih upravičeni vprašati bodoče obiskovalce iz Slovenije, s kakšno pravico prihajajo sem pod krinko kulture ? Z molkom o kulturnih dosežkih tistih, ki zastopajo njim nasproten svetovni nazor, so nam dokazali dvoje: prvo 1— da se oni ne morejo svobodno izražati, kakor je to možno nam v Ameriki in drugo — da njihovo kulturno udejstvovanje služi prvenstveno komunističnemu režimu. Tega mi tu ne potrebujemo in pod takimi pogoji nam njihovi obiski ne morejo nuditi ničesar, kar bi bilo v obojestransko korist in medsebojno spoštovanje. ' Bodimo si odkriti, kot se svobodnim ljudem spodobi. Ameriški Slovenci ljubimo Slovenijo, bodisi da smo bili rojeni tam ali v Ameriki in cenimo svobodo, ki jo je nekoč uživala. Spoštujemo tiste ljudi med nami, ki nam pišejo v materinem jeziku, ki prepevajo prelepe slovenske pesmi ali nam bude čustva domovinske ljubezni z igrami in narodnimi plesi. Ker je tik pred kongresom zbolelo osem partijskih delegatov, se ga je udeležilo 2283, namesto 2291 partijcey. "ujih delegatov je v Beograd prišlo 112. Kongres je začel 86-letni diktator Tito ob 10. uri dopoldne. Kongresu je po Titovem govoru predsedoval Kardelj, ki je pozdravil vseh 112 tujih delegatov po imenu. Največji aplavz je dobil italijanski partijec Berlinguer, drugi najburnejši aplavz je doživel poljski delegat Stanislav Kania, za njim romunski Emil Bobu, potem španski Manuel Azcärate ter za tem sovjetski delegat Fjodor Kulakov (ki je pred kratkim umrl od srčne kapi). Podobno ovacijo je doživela tudi Kardeljeva omemba pozdravne brzojavke iz Pekinga ter ugotavljajo^ da je bila ta še nekoliko daljša kakor aplavz sovjetskemu delegatu Kulakovu. Madžarski Istvan Huszar, vzhodnonemški Hermann Axen, bolgarski Dimitar Sta-nisey in češkoslovaški Vasil Bilak so pa bili deležni le rahlega ploskanja. Največje presenečenje je povzročil prihod češkoslovaškega delegata Vasi-la Bilaka, ki je znan po svojem moskovskem lakajstvu. Jugoslovanski tisk ga vztrajno kritizira, kadar koli napada tkirn. titoizem. Kitajska, Albanija in Vietnam niso poslali delegatov, dasi je Peking poslal pozdravno brzojavkp. Za površne opazovalce je kongres izzvenel tako, kakor da bo, če bi diktator Tito npr. danes umrl, Jugoslavijo in partijo zapustil v najlepšem stanju: država in partija sta močnejši kakor kdaj koli, gospodarstvo >je več ali manj stabilizirano, posamezni narodi se ljubijo med seboj, mednarodni ugled države pa je neprekosljiv. Pogled v globino pa pokaže, da je vse to samo želja jugoslovanske KP in nič več. Ob zaključku kongresa so delegati diktatorju Titu priredili tako silovite Ponovim — spoštujemo in ljubimo vse te nosilce slovenske kulture, kajti pri njihovih naporih jih vodi čisti idealizem. Njihova kultura je rojena v svobodi in jo v svobodi užiVamo. Kultura pa, ki nam jo nekdo ponuja zavito v plašč prevar, žali in ponižuje naša najvišja narodna čustva in našo dušo. Še nekaj naj bo omenjeno v tej zvezi. Kdar bodo vse naše knjige in publikacije smele v Slovenijo, bomo tudi mi z veseljem sprejeli tamošnje kulturne zastopnike. Kadar bodo tudi fr Sloveniji ljudje lahko naročali in prejemali Ameriško domovino, bomo z veseljem priznali novo smer v slovenski kulturi in bodo dobrodošli njeni nositelji. Kadar bo tudi vse naše tukajšnje kulturno udejstvovanje v Sloveniji priznano, tedaj se bomo pridružili in plesali z vsemi, ki bodo prihajali med nas. Dokler pa se to ne zgodi, pa prosimo kulturnike z obeh strani, ostanimo vsak pri svojem, ker pod sedanjimi pogoji si nimamo kaj izmenjavati. Kar imajo oni, imamo tudi mi in kar bi jim mogli dati v zameno s seboj v Slovenijo, bi tja ne smeli nesti. ovacije, da ga je pte,vzelo ter je v svojem nagovoru izjavil, da „to vzbudi človeku željo, da bi živel in delal še nadaljnjih 50 let.“ Delegati so zatem zapeli jugoslovansko psevdohimno, staro partizansko koračnico „Tovariš Tito, prisegamo ti, da nikdar ne bomo stopili s tvoje poti. .. “ Opazovalci so ugotavljali, da si je moral 86-letni diktator ob petju misliti, da bo to najbrž tudi pesem, ki jo bodo peli, ko bodo nesli njegovo krsto. Radio Svobodna Evropa je tudi pripomnil, da je izgledalo, kakor da se stari mož udeležuje svojega lastnega pogreba, ko je še živ. Neki tuji časnikar je opozoril svojega tovariša na solze v diktatorjevih očeh in v očeh starih partijcev. Dasi je iz kongresa izšel kot najmočnejši partijec glavni tajnik jugoslovanske KP Stane Dolanc, ki si je okoli sebe zbral de,vet izvršnih tajnikov (Milojko Drulovič, 54, Srbija; Pave Gazi, 51, Hrvaška; Trpe Jakowski, 53, Makedonija; Vlado Janežič, 42, Slovenija; Marko Orlandič, 48, Črna gora; Ferhad Kotorič, 44, Bosna-Hercegovina; Nandor Major, 47, Vojvodina; Djuro Trbovič, 47, Kosovo in gral. Milan Da-ljevič, 63, vojska), bo vsaj dokler bo Tito živ, ohranil prvo besedo jv partiji bolehni Edvard Kardelj. Vsekakor je bil to za diktatorja Tita gotovo poslovilni kongres, ki je simbolično pomenil konec prve (in zadnje?) dobe partijske diktature nad jugoslovanskimi narodi. Po Titovi smrti bo lahko nastopil povsem nov položaj, ki bo zahteval ne samo novih rešitev, temveč tudi novih osebnosti. „Pluralizem samoupravljalskih interesov“, gugajoči se Kardeljev konjiček, se lahko iz ukročene igračke spremeni v živ centrifugalni organizem, ki bo prevrgel jugoslovansko državno tvorbo na svobodni Zahod ali pa v še bolj dušljiv objem sovjetskega medveda. Zadnji (?) Titov partijski kongres TITO: “RAD BI ŽIVEL ŠE 50 LET...” MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI „NEUVRŠČENI“ V BEOGRADU PRED RAZSULOM Na petdnevnem zasedanju tkim. neuvrščenih držaV v Beogradu, ki se ga je minuli teden udeleževalo 86 držav, je, kakor je bilo pričakovati, prišlo do večjih besednih spopadov in obtožb ter končno do ohlapne zaključne izjave, s katero so zaenkrat še rešili to umetno zgrajeno druščino razvijajočih se držav pri življenju za naslednji sestanek, ki naj bi bil predvidoma v Havani na Kubi. Ko so glarvnega tajnika ZN Wald-heima vprašali, zakaj vlada med neuvrščenimi takšen razkol, je dobro odgovoril: „Vprašanje je namreč, kdo je uvrščen in kdo ni uvrščen?“ Kuba je prišla v Beograd z namenom, vsaj takšna poročila so prihajala iz jugoslovanskih virov, da bi razdelila neuvrščene v „progresivno“ in v „konservativno“ skupino. „Progresivci“ naj bi bili tisti, ki se ozirajo, če že ne naslanjajo na Moskvo, vsi ostali pa „konservativci“. Jugoslovanska delegacija kot gostiteljica zasedanja pa je pripravila 77 strani dolg osnutek za zaključno izjavo, v kateri so na eni strani obsodili „imperializem in kolonializem“, sinonima za zahodne demokracije, na drugi strani pa „hegemonijo“, sinonim za ZSSR. Na zasedanju, ki se ga je udeleževalo 800 delegatov, je prišlo do hudih besednih spopadov. Začel jih je arabski Kuwait. Obtožil je marksistični abesinski režim „genocida in zatora svobode“ v sosednji Eritreji. Abesinija je odgovarjala, da se Kuwait vmešava v njene notranje zadeve, Kuwait pa je trdil, da gre v Eritreji za „osvobodilno gibanje“, kar da je „mednarodna zadeva“. Egipt je napadel Kubo kot sovjetski satelit ter predlagal, naj se prihodnja konferenca neuvrščenih ne bi vršila v Havani. „Zasedanja ne smemo bojkotirati, temveč ga preložiti in organizirati v kakšni drugi državi,“ je izjavil egipčanski delegat. Prav tako je Maroko objavil, da se ne bo udeležil prihodnjega zasedanja, če bo v Havani. Castro je na te napade odgovarjal kar iz Havane, kjer je v 90 minutnem gofvoru napadel ZDA, da hoče razbiti gibanje neuvrščenih ter izjavil, da je „edina konstanta v ameriški zunanji politiki laž.“ Za kubanske vojake v Afriki je trdil, da so „vojni specialisti, ki so jih poklicale tja suverene države. Kuba se ne bo nikdar odrekla svoji revolucionarni politiki v Afriki niti ne svojim dolžnostim do neuvrščenih“, je kričal Castro. Argentinski zunanji minister vice-admiral Montes je rahlo kritiziral nedavni ameriški gospodarski pritisk na Argentino ter ga označil za „novo obliko imperializma, ki povzroča nepotrebno užaljenost in škodo mnogim narodom.“ V 20 minutnem govoru je ostro napadel „mednarodni terorizem, ki ga Tine Debeljak PET LET DRUŠTVA SLOVENISTOV V USA Pred petimi leti so Slovenski profesorji na ameriških univerzah obenem z drugimi neslovenskimi znanstveniki, ki jih zanima raziskovanje slovenskih, oz. slovenističnih problemov in so bili organizirani v splošnem društvu ameriških slavistov, ustanovili svoje lastno slovenistično društvo pod naslovom Society for Slovene Studies. Glavni u-stvarjalec tega gibanja je bil slovenski profesor newyorške Columbia univerze, znani slavist dr. Rado Lenček. Ta še danes stoji na čelu te organizacije, ki šteje že čez sto članov. Bilo je že rečeno v naših poročilih, da to ni družba zgolj slovenskih znanstvenikov iz angloameriškega sveta, temveč tudi iz domovine in vseh, tudi tujerod-cev, ki jih zanima slovenistika. Društvo izdaja svoje vestnike „Newsletter“, informativno glasilo o svojem delu in poročila iz svojega območja (dvakrat na leto) ter zbornike razprav Papers in Slovene Studies in drugo. Zdaj ob prvi „petletki“ je izšla 10. številka „Newsletter“, v kateri je v uvodni besedi podal prof. Lenček bilanco društva v par stavkih: 22 javnih nastopov, konferenc o slovenskih problemih v raznih krajih (New York, Milwaukee, Cleveland, Atlanta, Chicago, St. Luis, Ann Arbor in Washington), s sedemnajst Argentina pozna zelo dobro, saj ga je občutila na lastni koži. Med 800 delegati je sedela vrsta marksističnih teroristov, ki so morali poslušati Montesa, med njimi tudi jugoslovanska partijska delegacija. Med državami, ki so napadle Kubo, je bila tudi Somalija, ki je kubanske vojake v Afriki označila za „moskovske plačance“, Kubo kot tako pa za sovjetskega satrapa. Tudi Somalija je predlagala, naj bi opustili Havano za prihodnje zasedanje neuvrščenih. Nad 30 držav se je pridružilo predlogu. Na vse te napade je kubanski delegat Malmierca odgovoril, da so „mnogi neuvrščeni v resnici sluge ameriškega imperializma“ ter da je 15 delegacij dobilo iz Washingtona navodila, kako naj ravnajo na zasedanju. Kambodža je nato označila Kubo za „sovjetsko lutko“. Zaradi dolgih obtožb in protiobtožb se je zasedanje zavleklo do sobote, ko so s težavo sestavili končno izjavo, v kateri obsojajo „poskuse razbitja gibanja neuvrščenih“ ter dajejo vsaki državi „pravico, da si po syoji volji poišče zunanjo pomoč za obrambo svoje neodvisnosti“, istočasno pa „zavračajo zunanje vmešavanje v njihove notranje zadeve pod kakršnim koli izgovorom od kakršne koli strani.“ Opazovalci ugotavljajo, da se gibanje neuvrščenih vedno hitreje bliža svojemu naravnemu koncu, se pravi razsulu, ki se bo zlasti pospešil po smrti zadnjega ustanovnega člana, jugoslovanskega marksističnega diktatorja Tita. Svetovno časopisje je minuli teden na prvih straneh in pod velikimi naslovi poročalo o „senzaciji“ v nekem londonskem laboratoriju „umetno spočetega“ otroka, ki ga je „srečno donosila“ 32-letna Lesley Brown, katera zaradi blokiranih falopijevih cevi ni mogla naravno zanositi. Ok. 2,6 kg težka deklica je bila rojena s cesarskim rezom ter je „ives porod petekel brez komplikacij“. Lesley Brown je bila poročena devet let ter so ginekologi „ugotovili, da zaradi blokiranih falopijevih cevi“ ne bo mogla imeti otroka. Londonska zdravnika Patrick Steptoe in Robert Edwards sta zakoncema — mož je železničar — predlagala umetno oploditev, na kar sta prizadeta pristala. Po predhodnem hormonskem postopku je v danem trenutku prišlo do ovulacije ter sta omenjena zdravnika jajčece v laboratorijski epruveti oplodila s spermatozoidom njenega moža. Po nekaj dneh sta ugotovila, da se je človeški zarodek začel razvijati, nakar sta ga znova (71) predavanji, deset številk vestnika in trije zborniki ter tri dokumentarne serije razprav. Sedaj je izšla 10. številka „za pomlad 1978“, dodano pa ji je tudi kazalo za vseh pet letnikov. Poleg omenjene bilance poudarja prof. Lenček v uvodu osamosvojitev slovenistov od splošnih slavistov in navaja, da je njihov zgled dal iniciativo za osamosvojitev tudi drugih slovanskih in vzhodno evropskih narodov, ki zdaj ustanavljajo svoja društva za rumunske, poljske, baltske, srbske probleme itd., in pozdravlja to plodno tovarištvo in tekmovanje med enakopravnimi sekcijami. Tako se je ustvarilo novo ozračje za novo delovanje na omenjenih samostojnih področjih slavistov. Vestnik „Newsletter“ ni namenjen širšim razpravam, pač pa omenja razne kulturne jubileje v zvezi s slovensko kulturno zgodovino, dogodke, posebno izdaje novih knjig, bibliografije in že opravljeno in na novo napovedano delo društva samega. Tako v tej številki poroča Slovak Josef Brožek (z Lehigh Univerze) o stoletnici rojstva slovenskega eksperimentalnega psihologa univ. prof. Mihajla Rostoharja. Ta Wundtov učenec je bil svojčas tudi velik narodnjak — tako je 29. oktobra 1918 leta z balkona vladne palače pozdravil osvoboditev Slovenije v imenu slovenskih častnikov —, in je bil V HAVANI na Kubi se je minulo nedeljo začel devetdnevni „Svetovni mladinski kongres“, ki se ga udeležuje komunistična in druga levičarska mladina iz 140 držav. V Havano se je z vseh strani sveta s partijskim financiranjem priteplo nad 20.000 fantov in deklet na velika politična marksistična zborovanja in debate. To so načrtno marksistično pranje možganov mladih udeležencev, šolarjev za bodoče gverilske in prevratniške akcije po vsem svetu. VEČ PROFESORJEV na sovjetskih univerzah je v preiskavi, ko je sovjetska policija ugotovila, da so pri njih študentje za 55 rubljev dobivali izpitna potrdila za obvezni, a med študenti nezanimiv predmet „znanstveni marksizem“, ne da bi ga jim bilo treba študirati. KRIZA, ki jo je v Pinochetovi vladi v Čilu povzročil odstop letalskega graia. Leigha, za katerim je podalp o-stavko še 19 drugih letalskih generalov, je zaenkrat pod kontrolo, poročajo iz vladnih krogov. Leigh je prišel s Pinochetom navzkriž glede roka, v katerem naj bi začeli v Čilu postopoma predajati oblast civilnim politikom. Pinochet vztraja še na dolgi vojaški vladi. NOVI BOLIVIJSKI PREDSEDNIK gral. Pereda je z amnestijo izpustil bolivijske politične pripornike ter objavil, da bo spoštoval tiskovno svobodo in zagotovil zaposlitev za državne uslužbence. V zaporih je bilo 125 političnih pripornikov, večinoma iz rudniških o-krajev države. vsadila v Lesleyino maternico, kjer se je razvil v normalnega otroka. Časopisje je o zadevi poročalo v taki obliki, kakor da je medicinska znanost že na začetku frankesteinovskih poskusov umetnega proizvajanja človeškega življenja in da se je to sedaj že prvič zgodilo. Suhoparna dejstva pa so naslednja: 1. že pred petimi leti se je britanskemu ginekološkemu raziskovalcu prof. Douglasu Bevisu posrečilo napraviti e-nake poskuse ter že najmanj trije takšni ,epruvetski“ otroci živijo v Angliji. Zadeva z Lesley Brown torej ni prvenstvo v tem pogledu. 2. Starši tistih otrok so zahtevali, da njihova stvar ostane tajna, ker so hoteli dobiti otroka iz materinskih in očetovskih nagibov, ne pa za komercialno izkoriščanje. Zakonca Brown sta zadevo dovolila razglasiti vsemu svetu, da sta za to dobila 600.000 dolarjev odškodnine od neke propagandne agencije. zelo delaven v pripravah za slovensko univerzo v Ljubljani. Toda sprejel je profesuro na brnski univerzi in postal eden najmodernejših psihologov na Češkem (laboratorij tudi na univerzi v Pragi). Po drugi svetovni vojni je prešel na ljubljansko univerzo in tam tudi Slovencem ustanovil podoben laboratorij in Psihološki institut. Tako je šele po tridesetih letih dela drugod dovršil tudi doma to, kar si je namenil že ob začetku univ. karijere. Umrl je star 82 let. Brožek ocenjuje njegovo delo in njegov pomen. Poznejši doneski so važni predvsem zaradi ocen novih slovenskih znanstvenih knjig. To so: Zadnikar, Stična in Zgodna arhitektura cistercijancev (ta samostan iz 1. 1135 je tudi v arhitekturnem pomenu evropsko pomemben), Elektrifikacija Slovenije do 1. 1946 (Škofja Loka je bila prvo slov. mesto, ki je dobila 1. 1894 hišno in ulično osvetljavo!), šebljančič: Prote-stansko gibanje panonskih Slovencev (zgodovina in delo prekmurskih protestantov od Trubarjevih časov). Iz knjige se vidi, da je bilo njih središče v mestih Nemes Cso in Surd in je vsa pomoč prihajala iz Bratislave do Tolerančnega patenta 1781. Tedaj so se glavni delavci — pastorji preselili na slovenske župnije Križevci, Hodoš, Puconci... . Tako Sever, Kuzmič Štefan, Bakoš itd. Zdaj je v teh župnijah okrog 25.000 slov. protestantov in okrog 10 pastorjev. Njih sodelovanje s katoličani je prijateljsko in znamenje tega je skupno — slov. protestant- Imamo predsednika! Tako bi se lahko izrazili o ustavnem dogodku, ki se je odigral v torek 1. avgusta v Argentini. General Videla, že zunaj rednih vrst vojske, je postal za novo dobo predsednik države. Vojaška junta ’e tako tudi doživela prvo zamenjavo, ko je kot vrhovni poveljnik vojske nastopil general Viola. Manjka sedaj še zamenjava poveljnikov mornarice in letalstva. Drugi nastop generala Videle je poln raznih upov, čeprav položaj ni tako rožnat, kot bi si ga predsednik in narod želel. Celò nov in hud udar gverile je užalostil družino oboroženih sil, ko je bomba, postavljena v severni mestni četrti v Buenos Airesu, razdejala veliko poslopje in ubila petnajstletno hčerko admirala Lambruschinija, ki bo bodoči vrhovni poveljnik mornarice. S tem je gverila hotela dokazati, da 'e še pri življenju, in da je še zmožna velikih zločinskih podvigov. A nje delo je brezupno od trenutka, ko narod hoče le miru in varnega življenja. Gospodarski položaj je nekoliko boljši kot v začetku vojaške vlade. Prav te zadnje mesece je inflacija precej popustila. Zrasla je notranja bruto proizvodnja, ki je še ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta padala. Celo na industrijskem področju vlada optimizem, ko so se znižale zaloge, nakopičene v skladiščih napol zaustavljenih obratov, in ojačila se je nakupna tendenca. Le življenjska raven je precej na kritični točki, in socialna plat bo v bodoči dobi morala biti snov posebnega proučevanja. Za avgust napovedujejo povi- 3. Steptoe in Edward nista „ustvarila novega življenja“, ker sta delala poskus z že živo snovjo, produkt zakoncev Brown. Zdravnika nista v e-pruveti začela življenja, temveč ga samo ohranila. Noben smrtnik iz mrtve snovi ni mogel in ne bo mogel priklicati življenja. 4. Vsa zadeva „laboratorijskih o-ploditev“ je v medicini še vedno samo V poskusnem stadiju ter noben laboratorij ne more garantirati ohranitve življenja v epruveti. Podoben poskus so pred kratkim napravili tudi v ZDA, pa se je skupina ginekologov premislila ter so epruveto odprli, da je zarodek umrl. Prizadeta zakonca sedaj tožita omenjeno skupino ginekologov zaradi „umora njunega otroka“ za ogromno odškodnino. Vodja skupine se zagovarja, da so se ustrašili nepredvidenih posledic, ki so lahko biološkega kakor duševnega značaja, zaradi nenaravnih posegofv v življenjske začetke človeka. 6. Katoliška Cerkev prepoveduje u-metno oplojanje pri človeku kot kršitev naravnega zakona. Kršenje naravnega zakona ima za človeka vedno zle posledice. ski-ekumenski prevod sv. Pisma iz 1. 1974. Tudi protestantski bogoslovci študirajo prvi dve leti skupno z mariborskimi bogoslovci, na kar gredo na Dunaj. Izdajajo svoje liste: Evangeličanski koledar, Ev. list in Evang. Cerkve v SRS. Po teh knjigah iz Slovenije (tudi Nahtigalov zbornik) so ocenjene še amerikanske angleške izdaje: Anthology of Slovenian American Literatur, dve knjigi, ki sta ju uredili Giles Gobec in Adele Donchenko (tam sta prevedeni tudi črtici K. Mauserja in F. Bukviča). Važne nove angleške knjige, ki obravnavajo dirko za Trst, ocenjuje prof. B. Novak (tu zvemo, da je izraz „železna zavesa“ uporabil Churchill v tržaški zadevi že 12. 5. 1945 in ne šele v Fultonu!). Poleg teh ocen je še nekaj manjših poročil o prevodu nekaj Balantičevih pesmi v angleščino, ki jih je prevel F. Bukvič, pa o prevodih Aškerčevega Mejnika, Iv. Preglja in Kosovelovih pesmi iz Integralov (Heiliger). O delu Društva v pretekli sezoni pa je temeljito poročilo o konferenci o razvoju podučevanja „manjših“ slovanskih jezikov na ameriških visokih šolah in njih učbenikih, o čemer poroča Lenček. Važen je izvleček predavanja prof. T. Hočevarja, kjer je zanimiva statistika iz štetij 1. 1940 in 1970 o prijavah materinskega jezika. L. 1940 je kot takega prijavilo 76.000 iz domovine vseljenih Slovencev, 1. 1970 je teh samo še 19.000, torej: 75% padca! L. 1940 iz druge generacije (rojeni že šice delavskih plač. Povišice bodo delavci prejeli seveda šele s prvo „quin-ceno“, ali ob koncu meseca tisti, ki imajo mesečne plače. Pa še ni uradnih številk, čeprav se govori o 30 ali 35 odstotkih. To bo seveda v avgustu in septembru nekoliko ojačilo inflacijski proces, a člani vladne gospodarske ekipe upajo, da se bo obdržala dosedanja tendenca, ki kaže, da se bo inflacija krepko zmanjšala na dolgo dobo. Medtem se je vrnil iz Beograda admiral Montes, argentinski zunanji minister, ki se je mudil na konferenci „nevezanih“ držav. Tam je ponovno zahteval svetovno pomoč v prid argentinskih zahtev suverenosti nad malvin-skim otočjem. Izrabil pa je tudi priliko, da je na mednarodnem forumu napadel mednarodni terorizem, ki si je izbral naš kontinent za področje, kjer izvaja svoja kriminalna dejanja. Ob povratku je izjavil, da je na zasedanju prevladovalo mnenje umirjenih držav. Omenimo še problem financiacije veleelektrarne Yaciretä, o čemer smo pisali v zadnji številki. Predsednik dvodržavne komisije inž. Jorge Pego-raro je izjavil, da je financiacija del zagotovljena. Čeprav je Eximbank u-maknil kredit, ostajajo še štiri ponudbe za financiacijo del, in Argentina bo seveda izbrala tisto, ki ji bo najbolj po godu. Istočasno se je tudi razvedlo, da je negativno zadržanje Eximbanka bolj posledica gospodarskih pritiskov kot pa parlamentarnih krogov v prid spoštovanja človečanskih pravic. Da Argentina počasi pa gotovo stopa na pot resnega dela in razvite države, je dokaz tudi nova veletovarna papirja za dnevnike „Papel Prensa“. Sedanji lastnik tega velepodjetja je družba številnih argentinskih dnevnikov, ki bodo tako postali neodvisni od tujih dobaviteljev, kar predstavlja zlasti veliko prihrano diviz, Argentina je do danes uvažala praktično ves papir, na katerem se tiskajo številni dnevniki v Buenos Airesu in notranjosti. Le manjše tovarne z omejeno količino proizvodnje so predstavljale izjemo. Papir so uvažali iz čila, Kanade in zlasti Finske. Kot pred časom jeklo, nato aluminij, sedaj papir in v bližnji prihodnjosti petrolej, bodo sad domačega truda in rasti države. Argentina postaja gospodarsko vedno manj odvisna od drugih držav, in njena zunanjetrgovska bilanca je vedno bolj pozitivna. Trden temelj za uspešno gospodarstvo, od katerega bo moral tudi narod kmalu imeti svoj del. K raznim veselim pozitivnim novicam, ki jih je zadnje dni prineslo argentinsko časopisje, moramo seveda prišteti tisto, ki je bila ljudstvu kaj pri srcu. Zmaga nogometnega kluba Boca Juniors iz Buenos Airesa nad evropskim prvakom Borusia za svetovni medklubski pokal. v USA) je priznalo slovenščino 98.0000 ljudi, 1. 1970 pa 54.000, padec 45%. Toda iz tretjega rodu 1. 1940 — 6.000 Slovencev, leta 1970 pa 9.000! Torej je število med mladimi porastlo! Zanimivo. Objavljeni so tudi vsi sklepi konference. Poleg drugih manjših poročil je naznanjeno novo zborovanje za letošnjo jesen oktobra 1978 v Columbusu, o slov. literaturi, o Prešernu, Cankarju. . . o Šalamunu (predavatelj o tem še ni določen: bo iz Ljubljane?). Slede oznake dveh novih disertacij iz slovenistike na USA univerzah (iz jezikoslovja in o Cankarju). Poročilo o koncertu Tartinijevega tria iz Ljubljane na toledski univerzi; poročilo o češkem vplivu na ustanovitev prvega slovenskega podpornega društva v USA (T. Hočevar), o angleško slovenskem piscu F. Mlakarju in njegovem romanu He the Father iz slovenske vseljenske problematike. Sledi seznam slovenističnih predavanj na univerzah v USA, seznam učbenikov itd.; bibliografija novih knjig, društev, novice itd. Priloženo kazalo (posebej) je podrobno urejeno, in vidimo, da je izmed vseh 32' sotrudnikov v teh petih letih bilo le približno 10 Slovencev (ne moremo soditi, koliko angleških priimkov je slovenskega porekla). Vsekakor društvo deluje z veliko voljo in delavnostjo ter uspešno širi poznanje slovenskih problemov v najširše kroge angleško govorečega svetovnega prostora. Želimo mu še mnogo uspehov in jubilejev. Med knjigami in revijami Otrok iz „epruvete44 KRŠITEV NARAVNEGA ZAKONA Buenos Aires, 3. avgusta 1978 SVOBODNA SLOVENIJA Strta • l» gSc>wca->Sg 812-7490 y 2069 Sucursales: Capital: Av. JuanB. Justo 3976 San Miguel: Av. León Gallardo 383 INTERMODULO opozarja posebej Slovence na svoje izdelke MLADINSKI DAN 13. avgusta v Carapachagu Ob Ob Ob Ob 8.00 11.30 13.00 17.00 Tekmovanje v odbojki. Dviganje zastav in nato sv. maša (za rajne: Brigito Gričar, Francija Mramor in Marjana Trtnik). Kosilo. Kulturni program. Nato prosta zabava sodeluje: Slovenski instrumentalni ansambel ESL0VENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administration: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavle Fajdiga, NAŠ DOM SAN JESTO vabi v soboto, 26. avgusta, ob 20. uri na PRIMORSKI VEČER Na sporedu: pevske iločke mladinskega zbora — recitacija ,,Soči“, — okrog 150 skioptičnm slik v barvah — večerja — razvedrilo. Sodeloval bo orkester „Kvartet Evropa“. dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit 0R« Eli FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 ^ b0-p V M S a> TARIFA REDUCIDA Concesión N? S824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886 glPUERTAS PLEGABLES InteRrncidulo Po športnem svetu RICARDO IBARRA je osvojil prvo mesto v enojcu na veslaškem tekmovanju v Essenu. Argentinec je prehitel Milorada Stanulova iz Novega sada za 4 sekunde s 7:38,30. Na tem prvenstvu pa ni bilo olimpijskega prvaka Finca Kaarpinena, ki je 9. junija v Luzernu osvojil na enaki progi prvo mesto s 7:36,87, Stanulov pa je bil tedaj peti v času 8:08,29. NA 34. KOLESARSKI DIRKI „Po Jugoslaviji“ je prvo mesto osvojila ekipa Sovjetske zveze, pred Poljsko, ČS SR, Madžarko in Jugoslavijo. Tudi prva štiri mesta so osvojili sovjetski kole- Letalska vožnja : v Trst ali Ziirisb in ■ ■ j nazaj za 1.204 dolarje ■ ■ M U Potovalna agencija “Emona” ■ ■ m ■ ; Tucuman 1561, 7. nadstr., št. 50 ■ T. E, 46-9440; od 9—12 in 15—18 ■■»■■■■■■■»»ii ■■»■■■■■ •■■■■a« ■■■■■■■■■■■■ ■■■•■■■■■■■■■■ OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz) Vse za dom PohiStvo PODREŽNICE: EZEIZA Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197 C. SPEGAZZINI Av. 25 de Mayo 136 SAN JESTO Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine) LOMAS DE ZAMORA Hipólito Yrigoyen in Lapriđa Dekoracije sarji: Estonec Pikuus ter Nikitenko, Averin in Guseinov. NA ATLETSKEM mitingu v Helsinkih je član celjskega Kladivarja Stanko Lisec v Izredno močni konkurenci zasedel v teku na 1500 m tretje mesto s 3:42,09, v teku na 3000 pa je bil šesti. Naročnina Svob. Slovenije za L 1978: za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol. Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estadpii Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213. VAŽNO OBVESTILO Število članov SLOGE je preseglo 2.000. Nujnost pogostejšega informativnega stika med člani in vodstvom zadruge je na dlani, širjenje zadružne ideje je eden osnovnih namenom SLOGE; je to naloga, ki smo jo prejeli iz slovenske zadružne tradicije, a jo tudi zahteva argentinski zadružni zakon, po katerem SLOGA deluje. Zato je vodstvo SLÖGE v okviru dela za proslavo 25-letnice obstoja zadruge pričelo pripravljati informativno glasilo za člane, pa tudi za druge, ki jih zadružništvo in gospodarstvo zanimata. Vabimo mladino in še posebej tiste, ki so se posvetili študiju ekonomije in jim je zadružna ideja pri srcu, da se udeležijo razgovora, ki bo v prostorih SLOGE, Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejia v soboto, 12. avgusta t. L, ob osmih zvečer. Namen sestanka je: pomeniti se o obliki glasila, razgovoriti se o načinu proslavljanja 25-letnice zadruge in zvedeti vaša mnenja o tem. — Lepo vabljeni! JAVNI NOTAR FRANCISCO RA EL C/MCANTF Ee T ano Publico ich Cangallo Liju Buenos Aires Pt:ara»aja, ofic. 2 T^ E. 35-8827 V nedeljo, 27. avgusta, v slovenskem zavetišču dr. Gregorija Rožmana 3. obletnica otvoritve s celodnevnim programom. Prof. dr. JEAN JESES BLASNIK Specialist za ortopedijo in travmatologijo Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 41-1413 Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188. KREDITNA ZADRUGA „SLOGA“: ■ ■ Bmé Mitre 97 : ■ Ramos Mejia ; T. E. 658-6574 ■ Uradne ure: Ponedeljek, sreda in petek od 15. do 19. ure. resnici pa povsem ne verujejo v to, temveč vržejo marksizem čez plot in šele nato započnejo razvoj proti pluralizmu ali liberalizmu. M. M.: Od skupine „Praxis“ se po-sem razlikujem. A ta skupina kaže tudi močan razvoj v smeri pluralizma. F. J. R.: Vendar ne bi mogli pri nikomer od njih brati stavke kot je n. pr. vaš: Stalin ni bil slučaj zgodovine, Stalin je bil zasnovan že v Leninu in Lenin že v Marksu. M. M.: Tudi oni v Beogradu že tako mislijo. Le da se to komajda ve — njihova revija je že tri leta prepovedana. A dovolite, da vas opozorim še na en drug pojav, ki se ga vse premalo upošteva: vernost kot skoro emfatičen preokret ideje historičnega determinizma. Vera — tudi nevezana na Cerkev — je velik dejavnik tudi pri jugoslovanski mladini ,(kot je v ostalem v vseh državah Vzhodnega bloka, vključno Sovjetijo). Je ponovno odkritje posameznika, je vera v njegovo samostojnost; To rodi svojsko mešanico umirjanja in upanja — če pa je kot posameznik neuničljiv, je tudi utrjen proti neumnim šikanam raznih funkcionarjev ali smešnim zakonom. Pogum daje trdno prepričanje mladih avtorjev Sam-izdata, da družba ne oblikuje posameznika, temveč obratno. Odkritje, da je nauk o družbenem bivanju, ki oblikuje zavest, gola laž — je enakega pomena kot velika notranja svoboda. Zgodovinsko skustvo, da so naprimer včerajšnji preganjavci pogostokrat današnji preganjanci — pomislite na stalinske procese — je vodilo skoro do skrajne intelektualne in moralne posledice: „Nedolžnih žrtev“' ni, sužnost ni „nesreča“, temveč zaslužena usoda, celo greh. Zaprite zdaj koga, ki ima in živi po tem prepričanju — težko mu boste prišel do živega.. . F. J. R.: Ali se lahko reče, da se Jugoslavija v tem razlikuje od drugih držav Vzhodnega bloka ? M. M.: Da in ne. Kar zadeva človekove pravice, so tri važne razlike: Vsak lahko zapusti Jugoslavijo, razen tistih, katerim policija tega ne dovoli. Razmeroma malo je takih, ki ne dobe potnega lista, pet do šesttisoč, medtem ko je v Sovjetiji domnevno prav toliko takih, ki ga dobe. V Jugoslaviji se lahko kupi vse inozemske časopise z izjemo vsega takega tiska, ki piše kaj proti Jugoslaviji. V Jugoslaviji tiskajo ogromne količine verskega tiska. Kupiti pa ga ni moči nikjer, dobi se ga samo v cerkvi. To so tri velike razlike. Pri procesih in v sodstvu je pa povsod enako. F. J. R.: In svoboda prepričanja? M. M.: V Jugoslaviji seveda ni svobode prepričanja. Kdor bere jugoslovanski tisk, bo ugotolvil, da je ves tisk eno samo prizadevanje preprečiti drugače mislečim, da bi svoje lastno prepričanje kakorkoli izjavili ali kazali. Milovan Djilas celo meni, da imajo danes npr. na Poljskem ali Ogrskem več svobode prepričanja. Svobode tiska (v Jugoslaviji) ni. F. J. R.: In vi, ali sploh lahko kaj objavljate? M. M.: Meni je celo sodno prepovedano, da bi se publicistično izjavljal. Ogromno število ljudi nima nobene možnosti objaviti, kaj mislijo. V kavarnah in gostilnah pa si pripovedujejo stvari, da ima človek, če se opira samo na to, vtis, da vlada res tod svoboda prepričanja. Verjetno obsodijo včasih koga tako ostro, da druge oplašijo. F. J. R.: Ali izhaja kaka literatura, ki marksizem kritično razlaga ? M. M.: Marksizem se lahko kritizira, a ne Jugoslovani, temveč samo v prevodih. F. J. R.: Slavna knjiga Gustava Wettersa o historičnem materializmu je torej izšla ? M. M.: Bral sem izvlečke v katoliškem, v kristjanskem tisku, izvlečke in napovedi, ne vem pa, če je res izšla. F. J. R.: Ali je n. pr. kaj takega, čemur pravijo v Franciji nova filozofija, torej kaka vrsta globinske kritike marksizma ? M. M.: Ne. F. J. R.: Vse, kar ste povedal o Jugoslaviji, pomeni končno, da imamo o njej zelo zmotne predstave, da se Titov režim v resnici specifično ne razlikuje od ostalih držav Vzhodnega bloka. M. M.: Vsak posamezen sistem je v jedru stalinističen. Obstajajo le različne stopnje, če bi merili po lestvici med pluralizmom in enostrankarskim sistemom, se razumljivo nahaja Jugoslavija bliže pluralizmu kot npr. Bolgarija. F. J. R.: čeprav ste sam — oziroma Djilas — rekel, da vlada tačas na Poljskem in Ogrskem večja svoboda mišljenja, torej liberalnosti. M. M.: Da, to je Djilas rekel. Ali poznate novo knjigo Edlvarda Kardelja Samoupravi javni pluralizem ? Temeljna misel te knjige je, da v Jugoslaviji sploh ni enostrankarskega sistema, temveč pluralistični samoupravi javni sistem. To seveda ni res. V isti zvezi trdi, da povzroča pluralizem odtu-jenje, kar imam za ,velik nesmisel. F. J. R.: Vprašal bi vas nekaj drugega: Zakaj se vračate v deželo, o kateri veste, da tam v doglednem času ne bo svobode, kjer kot pisatelj ne morete obstajati ? M. M.: Trdno sem prepričan, da se bo Jugoslavija spremenila. Dvajset let se že vozijo Jugoslovani ven v svet, so vse mogoče brali, mnogo tega dojeli, sprejeli. Jugoslavija ostaja lahko neodvisna od Sovjetije samo, če to svobodo priznava. F. J. R.: Po povratku iz ZDA s tega vašega prvega potovanja na Zahod se vračate kot v kako veliko ječo, morda tudi v kako majhno... M. M.: Že trinajst let tiskajo moje stlvari samo na Zahodu. Vsi moji prijatelji pa so tam, v Zagrebu, Beogradu, povsod. Od tgm bom še naprej pisal in verjetno me bodo še naprej tiskali samo na Zahodu. Ne bojim se, da bi me zdaj zaprli, najbrže me bodo samo oplašili. Pač pa pritiskajo po materialni plati name. Tako naprimer so mi odtegnili pravico do stanovanja. V Jugoslaviji se z odtegnitvijo pravice do stanovanja lahko poseka človeka kot s sekiro, da postane razvalina. Morda je na Zahodu to težko razumeti, vendar je tako. Ne morem namestiti svojih knjig, mislim, da leže pri nekem prijatelju na podstrešju. F. J. R.: Že leta 1966 so vas vprašali, če se ne dozdevate sam sebi kot kak Don Kihot; takrat ste smiselno dejal, ničesar mi ne bodo storili, ne verjamem, da bi mi. Zelo ste se motil takrat. . . M. M.: Pravzaprav se ne splača obsoditi me. Nazadnje sem dobil sedem let, a čez tri leta so me izpustili; politično se čisto preprosto ne splača. Moj temeljni problem je duhovna revolucija. ; To bi mogla biti kompromitirana beseda, a moj problem je duhovni razvoj, in to ni nikak politični problem. F. J. R.: Dovolite mi končno eno I špekulativno vprašanje: Kaj bo po Ti- I tovi smrti? M. M.: Povedal vam bom neko smešnico: Jugoslovanski in romunski mejaš se pogovarjata. Romun vpraša Jugoslovana: „Kaj boste storili, “e Tito zdaj umre?“ Pa vpraša Jugoslovan: „Kaj pa boste storili vi, če bo Ceausescu še naprej živel?“ K temu velja pripomniti, da je imel Mihajlov pretečni teden intervju z new-yorško revijo Newsweek in je na podobno vprašanje bil mnenja, da bi po Titu mogla postati Jugoslavija „drugi Vietnam v brezprimernem razsežju. Zdi se, da se bomo kopali v krvi, če bi prišlo do incidentov (v mislih je imel nacionalistična gibanja), ki bi proti-demokratskim silam kot je tajna policija, ki je prava potenca v deželi, dovolili obtoževati imperialistične agente kot pobudnike problemov in prositi pomoči Sovjetijo.“'