23
„Bedak! Res te občuduje Bizanc, res te je imenoval cesar zadnjič steber cesarstva na severu — ali kljub temu si bedak. Če si vrl vojnik, prav. Udari, zmagaj, potem pa vendar zopet pridi v blesteči Bizanc, pozabavaj se, napij in naužij se in nato se zavleci zopet v ta pasji brlog. Ali tako — bedak! Niti žene nima seboj, in v celem ostrogu nobenega dekleta Bedak, haha-ha . . ."
Azbad je izpil zadnjo kapljo vina iz vrča. „Tako malo vina, pa še to je kislo, prav po barbarsko ..."
Hilbudij je pa odgrnil plahto v šotoru najbližjega častnika, legel k njemu in trdno zaspal.
Drugo jutro je Azbad ročno odjezdil s spremstvom, noseč seboj drobno pismo.
Hilbudij je pa ukazal vojakom, da po-ostre skrhane meče, napolnijo za tri tedne malhe z žitom, vzamejo seboj ves svinčeni želod za prače in da si tule napolnijo brzo-strelci s puščicami. Na večer jim je ukazal pripeti plavajoči most preko Donave, preiskati in popraviti mostnice, zabiti na oplene, kjer so se zrahljali, nove zagozde, in da so pripravljeni — o polnoči.
Nihče ni zinil, nihče premišljal. Vse se je zganilo, kakor bi iz Hilbudijevega srca tekla ista kri v vse roke, ista misel v vsako glavo. Nihče ni radoveden izpregovoril in poprašal z besedico. Pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika, na vzbokle prsi pod oklepom, na trdo zapeti jermen krog njegovega pasu — in vsak je vedel, da jih čaka težko delo.                             (DALJE).
GRISA:
O POLNOČI
zazibal se je pod oknom kostanj o polnoči, tiho ihtenje je mimo šlo bogvekam v tuje strani .
Pozni popotnik nemir je morda šel mimo — na dolgo pot se je podal v tolažbe polno nebo .. .
Zganil se je in premaknil kazalec v zvoniku nekje -tiho je z njim zaplakalo žalosti polno srce ...