68 Mlinar na smertni postelji. (Pravlica slovenskega naroda). Posevnik, mlinar iz Kernic, »Kdaj šel bi že bil v kertov dom* Dve leti že polega, Tako modruje Luka Som — Na mernike ima petič, Le tega se deržati. Pa še čez mero sega. To res so sveti zlati!" Veliko skusil je zdravil, Se mazal, kopal pa potil; Košak mu svefje gorski mah* Al dan na dan bolj hira, Češmiljar konopnice, Ze komaj se opira. Jaruga krešo pri vodah, Čuk materne dušice, Naduha huda ga duši, Vodo poslal je clo v Kriljovc, Skor nič več nima spanja, In zvedil je, da se mu žolč Nobena jed mu ne diši, Razlil je po telesu. Zlo kašelj ga naganja. Za kožo pa po mesu. Precej izdal je že petič, Rešit' pa se ne more 'z vic; Rebarbore in žolčnih rož Zdravila, dobri sveti, Se na teše napiti, Ne mor'jo ga oteti. Je rekel čudodelen mož, To mora Vas sprazniti, Naj huje pa ga to skeli, Preden se luna spremeni, Da vse bo šlo na tuje5 Človeka vsega sprerodi. Lej, ženi kri tud' vodeni, Gotovo, to zdravilo In jezik ji omaguje. Je marsikoga rešilo! Pred letom mu je umeri sin, Edini ljubček Balantin, Zvesto je dan na dan jemal Njegova b'la bi hiša, Nasvetvano čistilo; Cekinov tri periša. Da mesec bil bi skoz-nj s'jalr Tako ga je strebilo. Kdor ga pozna, ž njim govori, Al, k' vidi, da nič boljši ni, Gotovo mu odkima, Tud' to zdravilo opusti Da za-nj zdravil na svetu ni, Zvesto svete posluša, Da vzela ga bo zima; Kar sliši, pridno skuša. Vendar dajo mu terden up. Se ve, ta pač je dober kup! Oh! župa pač kaj dobra je Pa všeči so mu taki, Od star'ga petelina, Alj babe alj možaki. Po čmu zastonj bo pasel se,. In vriskal krogi mlina! Medvedji špeh, jelenov loj To svefvala je Tabrovka, Je rabil za mazilo, Jelenov jezik Jarmovka, — Za kopel jeklo, čreslo, roj — Vse vse se je skušalo, Al vse nič ni teknilo. Pa nič ni pomagalo. Sirovo maslo, brinjev cvet, Tud' skušal je v satovji med, Jerebov Juri iz Kodelj Poterjeno mečilo — Se 'zučil je tesarja. Pa tudi ni služilo ! Ter mnogo vednosti zajel Od rajnkega gojzdnarja. Marjeta svefje rožni sok, Mu plučnjek piti svetuje: Arnež lipovo cvetje, »To vas rešiti more še; In nunski flašter Hrustov Rok, Če to Vam ne pomaga, — Jariška pa ohmetje. Bolezen je za vraga!" Alenka hvali mu poljaj, Klemenšica bezgovi čaj, Terpotoc, šest let stara mast, Vsaki stari babi To mora pomagati. Verjame, svet nje rabi. Obezi tej vsa gre čast, Si jo na persi djati. Brahulja svefje hrastov terš, Tako Blek modro govori, In sladke korenine, Ker on v zdravilstvu zadnjih nL Po tem pojenja kašelj berž, Posevnik vse je skušal — Naj tega se poprime ; Počasi dušo spušal. Vratič in koper svefje Krač, Na vinu pelin pa Orač, Zupan iz Loga, omopat, Pa vse ni pomagalo — Ga tudi ozdravljuje, Le zdravje spodkop'valo. Pomagal bi mu serca rad, Mu kuglice vsipuje. Meliso, žagance, verdnik Na večer ga obiše Mrak, Peharka priporoča; V obraz kadi mu bik tobak, Grahulja hvali kolesnik, Pa vničil trud županu, — Lapuh ceni Sraboča. Bolnik je v hujem stanu. Arman in žajbelj, pasja mast, To dalo pljučam spet bi rast, Tolkačev Luka iz Gomil, Če le so kaj skažene, Ki svoje mlade leta Pohvali Molj iz Stene. Je hlapec po lekarnah bil, Mu zdravje zlo obeta, Posebno smojke dobre so, Velikousti od zdravil, Nekoljko pocukrane, Vračilnih želiš in mazil, Mehčajo persi pa gerlo Lastnosti hvali kine In pljučam cel'jo rane: Za mnoge bolečine. (Konec sledi.) 72 Mlinar na smertni postelji. (Pravlica slovenskega naroda). (Konec.) Na to se vloti ga otok. Da znajdena še ni bila Noge so kakor pinje. Arabska revalenta! Pasjo volno okoli nog Gotova b'la b' ozdravila Svetuje Gabrov Tine, Moža iz nje polenta. In cerno svečo Direndaj, Vsa drugačna je bila Spet kafro, kredo Solomaj; Moč nekdaj lečnega soka; Al, kar se je znosilo. Ljudem zdaj le u hrano. Mu noge ni splahnilo. Moč v sebi ima neznano. In gladil takrat tudi ni „U čem posebno kriv bi bil? — Nobeden še bolnika, Le to samo me kljuje, Ker magnetizma je moči Deset prešičev sem redi^ Skrivala noč velika. To vest mi očituje. Ak bi pogladil bil ga kdo Morda je napčno to bilo. Cez pleča ali čez glavo, Da vest me grize tak hudo, Življenje bi gotovo Gospod Vi razložite. Oteto b'lo njegovo. če greh je, presodite!44 Nikjer pomoči upa ni, Tako obtožil se je tat Zdaj pošlje po zdravnika, Zastarane krivice. Tri ure deleč od vasi Boga, duhovna zvil bi rad. Do terga Tabernika. Polastil se pravice. Zdravnik hiti koj na pomoč, Ljudje pač polni so zvijač * Da s' lih je b'la viharna noč, Naj bo gospod ali berač: Ne da si dvakrat reči, Na svoje vsak se vseda, Ukaže koj napreči. Le druzih grehe gleda. Al kaj! Zdravnik mu odpove: Duhovnik vedil precej: kje Zastonj je vse zdravilo. So m]inarjeve rane, Svetuje mu, naj. se spove — Vendar ozdraviti serce. Za njega je odbilo ; Na-nj kviškoma ne plane. Zastonj človeška je pomoč, Moliti zdaj ukaže mu, Dobrotni Bog le ima moč, Priporočati se Bogu, Mu kdaj še pomagati Prositi vse svetnike, In zdravje zopet dati. Nebeške pomočnike. Sperva se brani, vendar le ^p0 dobri piči pride špeh, Se da kmal omečiti, Prihaja verlo teža; In ženi razode želje Saj zvine pitati ni greh — Z duhovnom govoriti. Al se Vam pamet meša? Pripravljen koj duhovnik bil, Morda je na klaji kaj, Tolažil ga lepo, svaril; Da kes občutite Vi zdaj?44 — Mu serce omečiti, Nič mlinar več ne skriva, Tak jame govoriti : Solze kesa preliva. „Kaj mlinar. Vam, očita vest? Na to duhovnik zapove Le njo je poslušati! — Prešiče izpustiti, Vsak si pač je grehov svest, \n kamor koli jo derve, Nikar nič zamolčati! Nikamor jim braniti. Saj veste: bolje tu ko tam — Ko pridejo na beli dan, Ničesa Vas ni biti sram. So šli ko hujskani čez plan* Serce mi vse odkrite, In zemlja se odperla, Zvesto se obtožite!44 Jih petje prec požerla. Ostrašen mlinar misli si: Petero pride jih nazaj. Oh! to bo pač težava. Na to duhovnik pravi: Vsega, joj! kar me teži, „Berž revnim polovico dajr Ne spomni več se glava. Tako svoj greh odpravi; Nakrat si zmisli neko pot. Potem še le pač upat' smeš Ob kratkem doveršiti spov'd, Vživat' veselje kdaj nebes, Si breme odložiti, Kjer zgine bolečina, In vest potolažiti. In tuge ni spomina.*4 — Skesan se je voljno udal, Kar b'lo mu je rečeno, Se več ko pol je revnim dal, Da blo bi zadosteno. lno zapustil je ta svet, Dal mlinarjem je lep izgled: Cez mero ne jemati, Po vesti se plačvati! — V. K. v T. Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.