O kraški burji.
(Po Hinku Dolencu).
Burja je huda prikazen. Pri burji je zelo pravilno, da je vse priklenjeno, privezano, sploh zavarovano. Ako ti vzame klobuk in si tako srečen, da ga še enkrat v roko dobiS, dobro ga poprimi, da se ti ne dogodi, kakor se je že marsikomu, da ti namreč burja klobuk iz roke izpuli in ga potem nikoli več ne vidiš. Sploh pa si ni misliti klobuka, ki bi bil tako točno ob glavi narejen, da bi pri burji neprivezan z ruto ostal na glavi. Še nizka kapa ni prav varna, klobuk bog pa malokdaj videl na hudi burji, neda bi tiščala črez glavo ruto, ki je pod brado na trdo zavezana.
V nekih vaseh ob državni cesti, blizu kterih je burja posebno hudo razsajala, so si prebivalci malokdaj kupili kako pokrivalo. Po vsaki veliki burji je šla množica nabirat, kar je buria potujočim odvzela. Ne samo kape in klobuke, tudi rute in celo plašče so našli po zatrepih in obraslih dolinah.
Lenuhe vadi burja hitro stajati, kadar jih ima pred seboj, in vreče nositi, kadar se proti njej pomičejo. Le si predstavljajte neokretnega  človeka,   ki  nima  navade, da bi
kdaj bolj hitro stopal, pa ga burja na kakem zbrisu od zadaj poprime in ga vidite tako urnega proti svoji volji, da vam ta prizor za vedno ostane v spominu.
Tudi Ribničan ima burjo v svojih spominih. Goije mu je bilo, ko ga je zasačila, ko sta s kljusetom s suho robo tavala po svetu. Po Krasu in tudi po Vipavski dolini je več mest, na katerih se je leta in leta poznalo, da se je ondi suha roba ponesrečila. Neki Ribničan je pravil, da mu je nekoč aurja voz prevrnila in da je tako zahreščaio, da je menil, da se je svet pretrgal. Burjo pa je takole označil: »Burja ali muce ali suče ali pa meče."
Tudi kramarji imajo burjo v svojih spominih.Ko so se pred več leti ljubljanski kramarji vračali z vipavskega semnja, jih je zasačila burja. Morali so dobre pol ure peš do bližnjega Šentvida po pomoč. Pomoč je prišla. Najboljši junaki so pripeljali še tretji voz, da bi se bilo prekladalo in laže vzdigovalo. Zaman ! Ničesar niso opravili. Z verigami so priklenili vozove k drevju ob cesti in tri dni so kramarji dobro živeli v Šentvidu brez skrbi, da jim kdo drug, ako ne burja, kak zaboj odnese.
Mlad gospodar, krepek človek hoče v Vipavo. Strašanska burja je že vihrala in še
naraščala, vendar veli gospodar hlapcu, osed-lati konja, finega vranca. Hlapec svari, naj se nikar ne skuša na konju pri taki burji. Gospodar ne odneha in odhaja. Ali čez malo časa pridirja domov konj brez jahača. Hlapec, sluteč nezgodo, se odpravi za gospodarjem. PriSedši do ovinka, zagleda gospodarja, ki se plazi proti domu. Dolgo je trajalo, da sta se segla in potem skupaj pririnila domov. Gospodar je pravil, da je do ovinka še mogel obsedati na konju, tam pa je burja konja in njega izrinila s ceste in da je, ko je hotel poskočiti s konja, njega burja ob tla povalila, konj pa je odskočil in jo ubral proti domu. Nič bbljše se v takih časih ni godilo vojakom. Na Razdrto je prihajal eskadron vojakov in po kratkem počitku seje odpravljal naprej proti Laškemu, tofej proti Vipavski dolini. Svarili so na Razdrtem poveljnika, naj ne gredo naprej v dolino pri taki burji, kakršna je tistega dne vihrala Poveljnik se je pikro izrazil proti s varilcem in pristavil, da ni vremena in posebno ne sape, ki bi huzarje zadržala. Odjahali so. Še predno so prišli na Lozice, sta se dva huzarja ponesrečila. V Ajdovščino, kjer so imeli postajo, jih je prišlo Še ne polovica in v Gorico pa le krdelce, večinoma brez vsake oprave. Tam so se sčakavali cele tri tedne, predno so do-
_    2    —
apeli za njimi izgubljenci s konji in brez konj in dokler niso za njimi pripeljali pogubljene oprave, katere se je nabralo po dolini Štirinajst voz.
Niti zajcem se ne godi boljše. Šla sta lovca ob dnevu na lov in sta imela pse gonjače. Burjica je že vihrala, ko sta šla z doma ; ob devetih je že tako razsajala, da ni kazalo, kakor vrniti se. Kar zdrkne izpred njiju zajec proti golemu robu in psi se zapodijo za njim. A ko pride zajec na goli rob, ga burja pobere in prenese Črez rob in primerno enako  se je zgodilo s četvorico psov.