Majnik.                          '
Na oknu je ležala britev. Ogledovala se je v solnčni svetlobi, pa se ji pritakne: nAj, kako sem vendar lepa! Kako se iskri moje rezilo, kako       \ se spreminja bisernica mojih platnic    Žlahtna stvar sem, prav zares. In      ] jaz, gorje mi, sem odločena za sramotno službo, da slržem grdo porasla moška lica. Tako delo ni zame. Prelepa sem! Kar skrila se bom, da m« ne najdejo več!u  In pognala se je z okna na omaro. Tatn je ždela leto      '¦ in dan. Ko so jo našli in pogledali — strahota! V biserne platnice se j« zajedel siv prah, da so oslepele, in rja je pokončala blesieče rezilo, da se je krhalo pod rokami, kosec za koscem.
To basen je napisal Leonardo da Vinci, slikar.
* .            *
Trombe pomladi se zlivajo nad zemljo v solncne melodije, in pozavne dela grme srebrno veselje v svet.
Prvi maj, glasnik zmagujočega življenja, prvi maj, praznik in spomin vsem delavnim Ijudem, pozdravljen nam bodi! Znamenje brsteče lepote nisi zastonj pomnik dela. Ker je zadovoljnost, sreča, ker je resnična lepola živlienja edino v delo. Ker je zdravje duha in telesa edino v delu. Ker je življenje brez dela nelepo, nenaravno in človeka nevredno. Ker ima vsaka zel, sleherna ličinka, najmanjši kamenček v potoku svoj namen in svoj prav na svetu — le človek, ki hoče  živeti brez dela, ga nima.
Tudi tvoj oče dela. Zate dela, zavoljo vas, kolikor vas je. Ali si že kdaj pomislil, da si mu vsak dan večji dolžnik? /n se kaj pripravljaš na vračanje? Ali si že sklenil, kako bo, kadar ne bo več mogel na polje ali k strojem ali v pisarno?
Reka šumi, vse bliže čuješ peneče valove. 0, kar kmalu boš na obali, kar kmalu v čolnu. Delo, dolžnosti, jadra, napnite se!
In ti se ne plasiš, tvoja mlada lica rde, na vedro celo ti sipa evetje maj?
V kipečem mladoletju si naš najlepši, predragoeeni evet, obvaruj te Bog!
Anton Žužek
135