r tobo ■ j Poštnina 2a kraljevino Jugoslavijo v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VIESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XIV ZVEZEK I LJUBIJANA 1934 KAZALO. [INDEX.} L Razprave [D i sse rta t ion es): Grivec, O teologiji A. S. Homjakova IDe theologia A. S. Horn ja kov) 1 L u k m an, Doslej neopazen spomin krstnega obreda pri Ter-tulianu (Allusio ad sufflalum in diabolum in ritu baptismali apud Tertnllianum) ........ 25 Türk, Imenovanje Hrena za kanonika leta 158S (Thomae Hren ad cnnonicatum Labaceusem promotio a. 1588) ... 28 Ehrlich, Magija primitivnih narodov {De Magia primi-tivorum)...........34 II. Praktični del (Pars practica}: Od ar, Versko-politična zakonodaja v kraljevini Jugoslavija , 49 Ujčic. Ali sme duhovnik pri javnih molitvah spreminjati cerkveno potrjene obrazce? ............(iI 0 d a r , Ničnostna zakonska pravda radi zadržka različne vere 63 ■Premrl. Ob tridesetletnici Pijevega Motu proprija in obnove tradicionalnega korala............68 III. Slovstvo (Litleratura); a) Pregledi: Zgodovina katoliške teologije (P, K, Lukman) ...... 76 b) Poročila in ocene: J u g i e , Theologia dogmatica christianornm orientalium ab ecclesia catholicu dissidentium. Tom. II (F, Grivec) 81 — J ti r-g e n S m e i e r , Der mystische Leih Christi als Grundprinzip der Aszetik (F. Grivet) 82 - Acta VI. Conventus Velehradcnsis a. MCMXXXII (F. Grivec) 8*lnvni Veitftik. I 2 sed hi delectus nccidenUiles sunt; defectum «cclesiae catholicae autam essential» sunt, ex ipsis principiis lund.imenlisque tcclesust catholicae provenienles. — Causa schiimotif est -FiHoque«, quod ecctesia otci-dcntalis particular!* arbitrarie symbols Inseruit, non audita sententia ccctestae oriental!* ToJes quaestiones dogmMlcas nonnisi ecclesia universalis, consensu charilatiy coniuncla, .solvere potest, Ecelesi.i occidentals ergo hac additions gTavissime violavit legem christian! amoris, fundamen-laltMn legem eeclesiae, Ideo eccleila catholica scbism.it ica atque haem-lira est. Systems thcologiae A. S. Homjakov. Veritates religion is christianae amore duce cugnoscuntur survanturque, nempe consensu anions universal! ccclesiae. Ecclesia enim orgamsmus est libertatis et amoris, Consensu iidelium ei episcupurum regitur. Iniallibilitas in rebus (idei et morum data est universo corpuri ecclesiae, consensu anioris coniuncto, Catholici banc legem umoril «t consensus violaverunt atque uins Inuo uuclortlatem unius hominis lpqpae| pcccabilis posuertml. Itaque veritatem infallibili-tatemque ab amuri* christano vitaque morali separavurunt atque ita ratio-hallamo iuridico «t mechatuco, hacredilale pagana, ecclesiam dupravavu-runt. Catholicismus est rationalism Us malerifllifllicus. prote&tantismus verp rationalismus idealisLicus.— I hcologia, a Homjakov propugnata. non solum ecclesiae calholicae. sed cliani orient ali scparatae conltaria vit, (^Uiip.'OptCr eius scripta theologica ab ecclesia Rus Lea a. 1879 tie Ilium approbuta sunt, addita annaiatione. in illis inveniri qUaedum tuinus «xncla. Seqnaces huius theologiae affirmant, theologiam Rus sita m hac tbeologia ab influxibus catholicis et protestanticis liberatam esse Jdco S a m a r i n Homjakov, autluriiru liuius theulogie, doctOrem eccltlUe proclamavih II e r d i a i t V vero dieit, Homjakov esse lumen thcologiae orientals, v;ilidissimnm llieo-logum orientalem posl schisma. idem vero Berdjajev concedit, Homjakov iniustum esse ad versus ecclesiam cutliolicani: odium in eeclesiam catho-licsm magnum esse peccatum elavopllilismi. Ullimis deccnniis eeeleiirt lheo1o£iaq"e Kussica ¡am viitm palefycurunt systems ti theologicO Homjakov. C o n c 1 ti s i O. Ultro eoncedimus in vita tbeologiaque Homjakov positiva studio digna elementa occurrere. tdeo studiu m cius tbeologiae utile est. ut ifllpudiatur abuius detestandiirum atque obsoletarum eiusdem tlleo-logiue partium- V razpravljanju o novi smeri v srbski cerkvi in srbskem pravoslavju smo zadevali na siedove ruskih slavjanofilskih bogoslovnih idej in ugotovili, da se na jugoslovanska tla prenaša bogoslovni sistem A, S. H o m j a k o v a , voditelja ruskega sdavjanofilskega bogoslovja". A kakor je ruski teolog P. J. S v a -t I o v* pred tremi desetletji opozoril, da slavjanolilsko bogoslovje na novejše rusko bogoslovje vpliva sam« s svojimi ne' 6V 1931, str. 209 218; BV 1932, str. It15~l36; BV 1933. str. I—31- ■ Rezultat in pregled vse polemike je v BV 1933. str. 150—156. : P, J, S v i 11 o v , Gdt1 vselenskaia cerkev |Sv. Troickaja Sergtevs Lavra 1905). str. 13- 3 gativnimi stranmi, s slabostmi in grehi, tako se tudi v najnovejših srbskih poskusih odražajo predvsem negativne strani ruskega slavjanofilstva, Zato smo v raziskovanju o najnovejši srbski protikaloliški polemiki mogli Homjakova spoznati samo enostransko, namreč samo senčne strani njegovega bogoslovja. A ta ruski velikan ima tudi svetle strani in trajne vrednole. Zato je koristno, da po tako neprijetnih polemikah ogledamo tudi trajne vrednote Homjakovske teologije in našim vzhodnim bratom po možoosti pomagamo spoznavati vrednote vzhodnih in posebej ruskih verskih tradicij, Aleksej Stepanovič Homjakov, veliki budilelj ruske pravoslavne samozavesti in tipični predstavitelj ruskega pravoslavja, je velik mislec, a še večji krščanski značaj, velik v teologiji, a šc večji v življenju. Njegova veličina je v idealnem spajanju verske misli in odločno religioznega življenja. Njegova teologija je s le strani resnično življenjska in živa, ukoreninjena v globoki verski zavesli in v junaško krščanskem življenju; lo je ne samo teorija, ampak tudi življenje, doživetje in notranje izkustvo. V tem je njegova nesmrtna veličina, v tem je trajna vrednost in modernost njegove teologije, v tem je poroštvo trajnega vpliva. Zato moramo tudi katoličani, posebno ob vzhodnih mejah, dobro poznati Homjakova in njegovo bogoslovno miselnost. I eologija Homjakova je neločljiva nd njegovega življenja. Zalo poglejmo nekoliko v njegovo življenje Iz življenja A. S. Homjakova. Aleksej Stepanovič Homjakov je vzoren sin ruskega naroda. Zgodovina njegovega rodu je idealna. Sredi 18, stoletja je v okolici Tule samoval veleposestnik Kiril Ivanovič Homjakov. Pokopal je ženo in edino hčer ter ostal brez potomstva. Svojih kmetov, več vasi 3 Glavna dela u življenju in teologiji A, S, Homjakova sol V- Z- Z a v i t n e v i i . Alcksčj Stepanovič Homjakov. Tom I. Kijev 1902, live knjijfi [z eno paginacijo) skupna XV! r 1422 H- VIII strani, V- L j a s k O V S k i j . A S. Homjakov. Moskva 1897, Vel. S". Str. 176. Dober pregleden iivljenjepis in kratek pregled spisov, N, A Berdjajcv, A, S, Homjakov. Moskva 1912. Str, 250. Bistroumna Stlidijft v duhu pisateljevega modernističnega novokrieanslva. Po bulj-i«viiki revoluciji je krenil Berdjajev nekoliko na desno; danes bi □ Homjn-kovu pisal nekoliko zmerneje. A bistveno je ie vedno hruzdngmatično in nadkonlesionalno modernistično usmerjen Dr Dtihn S t o j n n o v i č , Ruski problemi tilosolije i religije 19. veka. Beograd 1932, O Homjakovu na str. 115—175. 1* 4 v lutskem okraju in hiše v PetTOgradu ne bi rad zapustil slabemu človeku. Zato je sklical zbor svojih kmetov in jim naročil, naj izherejo gospodarjevega naslednika po svoji volji, a i?- rodu llonijakovih. Iskali so daleč okoli in izbrali mladega gardnega nižjega oficirja Fjo-dora Slepanoviča Homjakova, daljnega nečaka svojega gospodarja. Kiril Ivauovič je spoznal, da so izbrali dobrega in pametnega človeka; njemu je zapustil vse premoženje. Naš Aleksej Stepauovič llomjakov je bil ponosen na to zgodovino svojega rodu Zavedal se je krvne in duhovne zveze s predniki in z ljudstvom, Čutil sc je spojenega z rusko zemljo in z ruskim Ijudslvoni. Zemljo je smatral za ljudsko last, ki jo mora veleposestnik upravljati v splošni blagor ljudstva. Do njegovega očeta je njegov rod že opešal. Oče Stepan Aleksaii-drovič je hil sicer doher človek, a imel je mnogo veleposestniških slabosti. V angleškem klubu je zaigral nad milijon rubljev. Upravo premoženja je prevzela Aleksejeva mati Marija Aleksejevna iz rodu Kirejevskih, energična a^na, vdana svojemu narodu in pravoslavni cerkvi. Rešila ju premoženje in izvrstno vzgojila otroke, V tej družini je bil rojen naš Aleksej ). 1804 v Moskvi. Z vso dušo je vzljubil pravoslavje. Bil je trden v veri in v n ravnem življenju. Mati je od svojih sinov zahtevala, da morajo do žeuitve živeli vzdržno in čisto, kakor se to zahteva tudi od deklet. Aleksej je kot mladenič materi s prisego potrdil to obljubo. To prisego je zvesto in skrupu-lozno držal do 32. lela, ko se je oženil Z idealno ženo. Kot dijak in kot konjeniški oficir je STedi lahkomiselnih tovarišev brez strahu točno izvrševal svoje verske dolžnosti in živel čisto, V družbi dam se je obnašal tako sramežljivo in previdno, da se je lahkejšim tovarišem včasih zdel neznosen, Verske dolžnosti in stroge posle je izvrševal celo na popotovanju, L, 1826 je ves veliki post preživel v Parizu V hotelu, a se je strogo postil; veliki petek pa se je vzdržal vsake jedi. Tudi v poznejšem življenju je točno izvrševal verske dolžnosti. se rad udeleževal službe božje, se postil in mnogo in goreče molil. Svoji cerkvi je bil zvesto vdan, dasi jo je včasih kritiziral, Krščanska vera mu je bila življenje; prešinjala je vse njegovo življenje. Z globoko krščansko vdanostjo je mirno prenašal težke preizkušnje življenja, smrt prvih otrok in prezgodnjo smrt jI, 1852) nad vse ljubljene soproge. Žalost in krščansko vdanost ob smrti prvih olrok je izlil v globoko občuteni pesmi Otrokom« f!839), v kateri se spominja kako sc je ljubko igral z njima, ju rad prekriieval in midil, da bi ju spremljnia božja milost in ljubezen. Prosi ju: Molite za tistega, ki je molil za vas, za njega, ki vas je rad s križem zaznamoval; molite, da bo i z njim milost, ljubezen vsemogočnega Boga. \! svojih pismih se nežno spominja pobožne matere, ki ga je naučila, da se je z vsem srcem udeleževal bogoslužnih molitev1. 1 Sočinenija Vili, 320. 5 Svojo globoko religioznost in junaško vdanost v voljo božjo po je najlepše pokazal po smrti ljubljene žene, Prijatelju Palmerju piše: Dne 26, januarja (18521 mi je umrla žena in z njo vsaka nada na zemsko srečo- Zgodi se volja Gospodova! Skušam biti hvaležen---Ljubila sva se brezmejno-. . Sedaj vzajemno drug za drugega moliva, kakor sva se prej Ogovarjala z besedami ljubezni.e5 — Praznik in sončni žarki so izginiti, Toda ne godrnjam. Za njo je bolje, veseliti se v večnem bla/enstvu; zame pa je bilo o-čividnn koristneje, da mi je odvzeta prejšnja sreča . , , Sreča je odsev onstranskega blaženstva, kakor je zemskn ljubezen, edini vir zemsko sreče, samo odblesk nebeške ljubezni,-." Se lepše piše kaznnskemu nudškolu Cregoriju: -'Te dni sem po volji božji pokopal v 16. telil najinega zakona Ženo mlado, prekrasno, dobro, kakor sploh more bili človek dober, edino ljubezen mojega življenja in največjo srečo, ki jo more dati zemsko življenje. Pred vestjo izjavljam, da Se ne drznem svoje srčne bolečine, Svoje neozdravljive rane primerjati z duhovnim trpljenjem Palmerjevim.«7 Anglikanec P a l m e r, oxlordski teolog, je namreč takrat obupava! o možnosti zedinjenja s pravoslavno cerkvijo in trpel težke duševne boje. Kako nazorno je Homjakov izrekel, da je duša in versku resnica več nego vsa zemska srečal Tako globoko krščansko je mislil, krščansko živet in krščansko trpel. V osebnem občevanju je bil ljubezniv, vedno jasno veder in radosLen, krotek, skromen, dober, preprost. Torej resnično krščanska osebnost, krščanski značaj. Odtcd tolika moč njegove osebnosti, da ju kriSanstvil priboril ugled in vpliv med tedanjo rusko inteligenco. 0 tem piše sam: Pomnim čas, ko je bilo pravoslavje v družbi predmet zasmeha in prezira. Bil setn vzgojen v religiozni družini in se nikoli nisem sramoval strogega izvrševanja verskih dolžnosti! s tem sem si nakopal očitek licemerstva in sum, da sen: tajen privrženec latinske cerkve; takrat namreč nihče ni priznaval združljivcsti pravo-slavja z izobraženostjo. Videl sem, kako je rastla in se razvijala moč pravoslavja.«" Okoli Homjakova se je zbral krog ruskih izobražencev, ki so cenili rusko krščanstvo, rusko pravoslavje, slovansko pravoslavje. Tako je nastal s I a v j a n o f i I s k i krožek, slavjanoiilska kulturna in verska smer. Homjakov je bil najmočnejša osebnost lega krožka, voditelj in glavni teolog slavjanofilstva. To je sončna stran Homjakova in njegovega krščanstva. A s tem je spojena tudi njegova senčna stran. Slavjanoliistvo je bilo namreč bistveno polemično in prolikatoliško usmerjeno. Vptav llomjakov je izoblikoval to polemično smer, ki je očitno pristranska, krivična, navdahnjena Z neko mračno nekrŠčansko im-žnjo. Težko je pojasniti, kako je mogel Homjakov svoje nekrščansko prolikatoliško stališče Spajali s tako krščanskim Življenjem in mišljenjem, s praktičnim iz- I 0. c. 373, II 0. c, 387—383, 1 O. s. 471. * 0. c. 353. 6 vrševanjem in teoretičnim nanašanjem krščanske ljubezni. Ta neprijetna disharmonija se more nekoliko pojasniti iz njegove neomajane trdnosti v pravoslavju, 2e kot enajstleten deček se je v Petrogradu, kjer se je bal za svojo vero, trdno odloČil, da rajši pretrpi vse muke, kakor da se izneveri pravoslavju. Tako ga je vzgojila njegova mati, ki je svoje otroke hotela zavarovati proti nevarnostim tedanjega svobodomiseistva in katoliškega gibanja med rusko inteligenco". Homjakov je pravo krščanstvo in krščansko življenje vedno brezobzirno odločno istovetil s pravoslavjem. Že v zgodnji mladosti je molil, da bi se vsi kristjani zedinili s pravoslavjem; v tem smislu ie »meval lilurgično (mašno) molitev zu uzedinjenje vseh Z globokim krščanskim življenjem in mišljenjem se je v Hom-jakovu spajala izredna energija, vztrajnost, spretnost, vsestranska nadarjenost in izobrazba, načitanost in čudovit spomin. V Tazgovorih in disputacijah je bil živahen, spreten in tako vztrajen, da je mogel neutrudljivo disputirali oti mraka do zore; razumljivo je, da je bil neugnan in da je mnoge pridobit za svoje ideje. Zgodaj se je vnel za osvoboditev balkanskih Slovanov in Grkov izpod turškega jarma. Kot sedemnajstleten mladenič je zbežal z doma, da bi se kot prostovoljec boril za osvoboditev krščanskih Grkov. A so ga med potjo prestregli in poslali domov. V vojaški služhi je po Sparlansko prenašal trpljenje in bolečino: bil je izvrsten jahač, odličen borec in neprekosljiv strelec. V rusko-turški vojni 1828 9 se je odlikoval v mnogih bojih s »hladno blestečo hrabrostjo", kakor trdi službena izjava. Kot posestnik je bil izvrsten gospodar, dober in usmiljen do kmetov. Kmetje so plakali na njegovem grobu. Otrokom je zapustil bogato premoženje. Obenem je bil iznajdljiv tehnik in mehanik Izboljšal je razne gospodarske in tovarniške stroje, iznašel je nov sejalni stroj, za katerega je dobil angleško odliko; izumit je puško, ki je nesla dalje nego tedanje puške. Kol homeopal je iznašel zdravilo proti koleri in je mnogim rešit življenje, a sam je umrl za kolero. Prvi spisi Homjakova so bile pesmi. Kot sedemnajstleten mladenič je opeval grške osvobodilne boje (1821) in Želel preliti svojo kri za svobodo krščanskih bratov. Iz mladostnih pesmi odsevajo notranji boji z -valovi življenja« in proli »ognju strasti«. V pesmi iz .Saadi (I. 1830) poje: " Kako vplivno je bito takrat katoliška gibanje, se vidi iz življenja mnogih Rusov, ki SO V-oni dohi prestopali V katolilko cerkev in iz -filozofskih pisem« P. Čaadajeva. llomjakov sani to potrjuje, ko omenja, da j« bil zaradi vestnega izvrševanja verskih dolžnosti osumljen za tajnega pristaša katoliške cerkve. Mladostna pravoslavna gorečnost Homjakova in skrbnost njegove matere nekoliko Spominja na petnajsttelnn kneginjn Elizabeto Gali-cin, ki je v strahu pred katoliško voro z vsakdanjo jutranjo in večerno molitvijo združevala prisego, da se ne bo izneverila pravoslavju. Gl. D. R o -se it t h nI, Konverlitenbitder lil, 2 (Regensburg 1H93) 61, Jt Soiinentjn II. 320, 7 Greh sovražni mi je dušo (.«žil.. . K nebu dvigam oči s prošnjo, greh oblivam z gorečo solzo. Potem pogledam v srce: Tam je božji pečat jjreh moj pokrila je Stvarnikova blagodat. Spesnil je nekoliko lepih religioznih in domoljubnih pesmi. Navdušeno je opeval mesijansko poslanstvo Rusije za rešitev Slovanov in za prenovitev sveta. V mladenilkih letih je dobil vstop v najodličnejše moskovske literarne krožke, v katere sta med drugimi prihajala Puškin in H i c k i e w i c z. Puškin je priznaval pesniSki talent Homjakova, A Homjakov se je sam zavedal, da ni in ne more biti velik pfsnik že zato ne, ker je hotel ostati predvsem mislec in je v pesmih bolj gledal na ideje nego na pesniški polet, Sam je o sebi izjavljat, da je bolj stihotvorec nego pesnik. V pesmih jasno odseva velika osebnost Homjakova. nje£ovo notranje življenje, njegova globoka religioznost, vsa njegova duša in njegov življenjski program. Dve leti pred smrtjo je po mnogih težavah in po mnogoterem razočaranju posebno značilno pel o idealnem delavcu | Truženik 16581, ki v trudu in znoju vrši težavno poslanstvo, obkrožen od divjega sovraštva in že utrujen od boja. Toda pogleda naj pred se, koliko je neizoranega polja, na katero ga je poklical Gospod, Gospod, ki ga je odrešil z dragoceno krvjo. To navdaja delavca z novim pogumom. Ne bo kot leni hlapec vrgel pluga, ne bo zapustil Gospodove njive, dokler je ne raznrje za Gospodovo seiev. — Lep življenjski program, odsev plemenitega značaja! Bližnji tovariši so visoko cenili svojega duhovnega voditelja in občudovali njegove izredne zmožnosti". A tudi nasprotniki so mu priznavali sijajne zmožnosti. Tako n. pr, bistroumni revolucionar A. Hercen, ki je v moskovskem literarnem krožku mnogo dispu-tiral s Homjakovom. .lako neugodno pa ga je ocenjal veliki r«skr historik S. M. $ o 1 o v j e v . oče filozofa Vladimira Solovjeva: Homjakov — nizke grbasle postave, črnikast, s cigansko fizionomijn, z blestečimi talenti, samouk, zmožen govoriti brez prestanka od jutra do večera in v prepiru pripravljen za vsak ovinek in vsako laž; izmisliti si dejslvo in citirali mesto pisatelja, ki ga nikoli ni bilo, — Homjakov je bil tudi tega zmožen ... Umevno je, da je med našim zelenim občinstvom, ki ni imelo sredstev za pravilno oceno resničnega znanja, vestnosti in skromnosti, Homjakov zaslovel kot genij; to je napihnilo njegovo samoljubnost, ga napravilo razdrazljivega, trmastega, zavistnega, zlobnega.'15 To je pristranska krivična sodba. Trezni in objektivni historik, vajen stroge znanstvene metode, je pač opazil metodične nedoslalke. historične netočnosti in neosnovane drzne aprioristične konstrukcije v spisih in disputacijah Homjakova, a sodil ga je preostro. " Med drugimi j« bil veliki pisatelj N. Gomolj posehen prijatelj Homjakova in krstni boter njegovemu sinu Nikolaju, Znvitnevii, 5—1. 8 Homjakov je imel velik vpliv In ugled med sodobniki, A službena pravoslavna teologija ga je odklanjala; velika večina inteligence ga je obsojala. Po njegovi smrti flSGO) in po prvi izdaji njegovili spisov (1861—1873] je njegov vpliv toliko bolj rastel, kolikor bolj \z napredovala pravoslavna religiozna orientacija ruske inteligence, zl.isti po ruski revoluciji leta 1905. V zadnjih desetletjih 19, stoletja mu je odprla vrata tudi službena pravoslavna Iculogija; odločilno je vplival na rusko apologetično in polemično bogoslovje. Rusko slavjanofilstvo in mesijansivo- Peter Veliki je odprl vrata tedanji svobodomiselni evropski kulturi in s tem postal nekak začetnik ruskega svobodomiselnega zapadništva. V začelku 19. stoletja se je med rusko inteligenco pojavilo katoliško gibanje, katoliško zapadnistvo odličnih ruskih konvertitov in osamljenega Petra Čaadajeva (1794 do 1856). To gibanje se ni moglo ukoreniniti v ruskem narodu. Odličnejši ruski katoličani so iz ostrega prolikatoliškega ruskega ozračja in izpod prolikatoliskega državnega pritiska po večini zhežali na zapad, kjer so se še bolj odtujili domovini. Zato je v liusiji tem bolj uspevalo svobodomiselno zapadništvo. Proti lemu dvojnemu zapadniStvu se je pod vodstvom Hom-jakova izoblikovalo in utrdilo slavjanofilslvoT ki jc zahtevalo samostojen narodni razvoj, naglašalo ruske narodne in verske vrednote, a odločno obsojalo zapadno svobodomiselslvo in ka-tolistvo. Svobodomiselni zapadnikt so svoje nasprotnike ironično nazivali slavjanofile. Ta naziv etimološko znači prijatelje Slovanov in A. S, II o ni j a k o v je s ponosom naglasal, da ljubi Slovane kot svoje brate po značaju, rodu in po večini tudi po p r a v o s 1 a v j u (to mu je najvažnejše); zato rad sprejme ta naziv, dasi je zasmehljivo mišljen". A. Košelev, goreč somišljenik in prijatelj Homjakova, odločno izjavlja, da ljuhezen in simpatije do Slovanov nikakor ne tvorijo bistvene podlage slavjano-iilskega mišljenja". Slavjanofilski naziv torej dejansko znači pristaše ruske pravoslavne ali slovanske pravoslavne smeri. Ivan Kirejevskij (1806—18561, prvi akademski oblikovalec slavjanofilske ideologije [iz krožka Homjakova), je svojo kulturno smer primerno nazival pravoslavno-slovanskol:' v nasprotju s katoliškim in svobodomiselnim zapadom, a tudi v 15 Sočincnija I, %—97. » O, e. VIII, 126. Polnoč sobranic sočinenij 1, V. Kirčjevskn^ci (Rud. M. GerSenzon. Moskva 1911) I, str. 63 i. dr.; II, 253 i. dr. 9 nasprotju z bizantinskim pravoslavjem, ki po mnenju slavjano-filov ni tako čislu krščansko kakor rusko-slovansko. A slavjanoiili po značilnem ruskem nagnjenju k skrajnosLim. niso zadovoljni z ugotovitvijo, da ima razvoj ruske kulture ugodno podlago v ruskih narodnih in verskih tradicijah, marveč gredo Še dalje in proglašajo, da ima ruski narod po svojih narodnih in verskih prednostih pred drugimi narodi visoko po* slanstvo, da na čelu slovanstva in krščanstva vodi vse narode v novo krščansko bodočnost. Ruskim slavjanofilom je svojstveno pctebno pojmovanje svetovne in cerkvene zgodovine, posebna zgodovinska filozofija, in s tem v zvezi neko rusko-pravoslavno mesijansLvo. To ponosno mesijanstvo ima svoje korenine v bizantinskem ponosu in v ideji tretjega Rima, ki se je v Rusiji pojavila po padcu Carigrada (1453): Dva Rima sta padla, treiji — Moskva stoji, a četrtega ne bol Padec Carigrada so proglašali za kazen božjo, ker so Grki podpisali flore ntinško unijo. Moskva je poslednja in nepremagljiva trdnjava pravoslavja! To slavjanofilsko filozofijo zgodovine in rusko mesijanstvo je Homjakov zanostio opeval v svojih pesmih, dokazoval v svojih razgovorih in v spisih. Najiskreneje in najncposredneje je te misli izlil v svojih pesmih"1. Že kot deček se je navduševal za osvoboditev Srbov in drugih Slovanov. V prvi mladeniski pesmi (1821) je opeval osvobodilne grške boje. Potem je slavil slovansko pravoslavno vzajemnost pod vodstvom Rusije. V duhu gleda novo slovansko dobo, ko ponosno nad vesoijstvom, do svoda sinjega nebes, orli slovanski vzletavajo s širokimi drznimi krili, a močno glavo priklanjajo pred starejšim severnim Orlom. Trdna je njihova zveza v soglasju in miru (Oda 1831). — Severni Orel, ki si je visoko postavil gnezdo in visoko pod nebo vzlelel, naj ne pozabi mlajših bratov, zasužnjenih pod tujim jarmom. Hrani jih s hrano duhovnih sil, z ljubeznijo jih ogrevaj I Njih čas pride: ojačijo se njih krila, mladi kremplji zrastejo, vzkliknili hodo in verige nasilja z Železnim kljunom razkljuvali (Orel 1832). Rusija naj osvobodi Slovane in /edini v eni veri. — Slovanski narodi že vstajajo, okovi razpadajo , ,, Kako svetle in radostne so luči bodočih vekov! (1853). Vmes se že oglaša pristna slavjanofiiska ideja o velikem poslanstvu Rusije za vodstvo sveta - v imenu vzhodnega pravo- Objavljene so v zbranih spisih [Sotmcnija IV, sir. 189—4201. Novo izdajo je priredil praiki raski slavist Frincti v založbi praškega Slovanskega Usta va 1934, V oheh izdajah so pesmi razvrščene kronoloiko, Zaradi značilnosti za razvoj idej Homiakova citiram povsod letnico pesnitve. 10 slavja nad propadajočim zapadom. Zapadu priznava velike zasluge za krščanstvo in prosveto, priznava sedanjo visoko kulturo, a ta kultura je brez notranjega soglasja, brez krščanstva in — brez bodočnosti. Zapad je »strana (dežela) svjatyb čudes«. (Ta misel se večkrat ponavlja pri slavjanofilih in pri Dostojev-skem.) Na zapadu so svetile velike luči, sijalo je sonce modrosti, plamtela živa vera. Nikoli še ni videl svet tako plame-nečih luči. Toda gorje! Doba je minula, s smrtnim pokrovom je zagrnjen zapad v globokem mraku. Posluh ni glas usode, zažari v novem siju, prebudi se, dremajoči vzhodi fSen [MečtaJ 1834.] Na vzhodu pa se odlikuje ruski narod po preprosli veri in ponižnosti, zato ima veliko poslanstvo, da prenovi ves svet. Rusija se mu zdi podobna skritemu neusahljivemu studencu v gozdni tišini, Tihi, svetli vir, skrit, a mogočen, lije ¿¡ve vode. Človeške strasti ne kale njegove kristalne globine, kaknr ludi hlad tuje oblasti (Mongolov) ni zakoval njegovih valov. Neusahljivo teče, kakor tajna življenja neviden in čist, svetu tuj, znan samo Bogu in svetnikom božjim. A ne bo vedno zaprt v ozkih mejah. Prišel bo čas, ko se bo kot reka pretakal in na sinje nebo pogledal in vse nebo v sebi objel. Široko so se razlile njegove vode po zelenih dolinah, tuji narodi so se z duhovno žejo zbrali k njegovemu bregu. Po njegovih valovih se pomikajo ladje z bogastvom misli. Sonce jih obseva in ves svet je ožarjen v žarkih ljubezni, svetosti, miru (Vir (Ključ} 1835), Rusiji priporoča, naj se ne da zavesti oholosti zaradi svojega visokega poslanstva, prirodnega bogastva in moči. Saj je bil Rim Se večji, a je propal, in mogočna Anglija že Irepeta nad prepadom, Brezploden je duh ponosa, varljivo je zlato in krhko je jeklo. Močen je samo jasni duh svetišča (pobožnosti), silna je roka m o 1 i 1 c e v, In glej Rusija, ker si ponižna, preprosta in molčeča, te je Stvam:k izvolil in ti dal visoko poslanstvo, da svetu ohranjaš visoke žrtve in čista dela, ohranjaš sveto bratstvo narodov, živo posodo ljubezni, bogastvo ognjevite vere in pravice, Tvoje je vse, kar posvečuje duha in kar razodeva glas nebes. Spomni se visokega poslanstva. Poslušaj glas tega poslanstva, objemi vse narode s svojo ljubeznijo, povej jim skrivnost svobode in razlij na nje vere žar. In povzdignjena boš nad vse narode, liki nebesni svod, prosojni zastor višnjega. Doga (Rusiji 1839}. 11 Kot religiozen človek je vedel, da preveč grešno orodje ni zmožno za tako poslanstvo. Zato je v pesmi brez naslova I. 1846 opominjal Ruse, naj nikar ne mislijo, da niso deležni velikih grehnv ruske zgodovine. -Grehi vaših očetov (bratomorni kajn-ski boji, neiskrenost Moskve, uzakonjena razuzdanost, temni greh naših časov) so večno z vami, zrasli 7. vašimi srci. mrtvimi za ljubezen. Zatorej kesajle se, molite in plakajte pred Bogom usmiljenja, da vam grehe odpusti.« Pred krimsko vojno (1854} je zopet opozarjal Rusijo, naj se kesa svojih grehov, da se bo mogla boriti za svobodo krščanskih bratov. Gorje! Rusija je polna grehov, z jarmom sužnosti zaznamovana, polna brezbožnosli, laži in podlosti, torej nevredna visokega poslanstva in božje izvolitve, Najprej naj se umije s solzami kesanja, potem pa naj krepko drži krščanski prapor in božji meč (Rusiji 1854]. Ta pesem politično ni bila oportuna, Pesnika so klicali na odgovor. Zato je istega leta »Skesano Rusija« pozival, naj se bori za krščanske brate, in ji obetal sijajno slavo. Podobno iskreno ludi v nekaterih pismih razodeva svojo vero v poslanstvo Rusije, na pr. v pismu A, N- Popovu dne 17, marca 1848: ^Avstrija razpada, papeštvo je oslabelo, srednjeveška moč papeštva spada v historični arhiv, S tem pada kalo lištvo, Na vrsti je pravoslavje, torej slovanski rodovi. Bomo li mogli izkoristiti velike trenutke? Nevarnost je velika. Posebno Čehi in Poljaki so pokvarjeni po nemško-rimskih vplivih; manj pokvarjeni Slovani, n. pr, Slovaki, Kranjci(l), se bolj nagibljejo k Rusiji. Naša naloga je, da Slovane pravilno usmerimo. Korenina vsega je religija in pravoslavje. Padec papeštva nam odpre pot: protestantstvo pa je že padlo.«17 V pesmih neposredno, iskreno in preprosto izpoveduje vero v visoko poslanstvo Rusije. To vero utemeljuje pred vsem pozitivno z idealizacijo ruskega naroda in ruskega pravoslavja. Za polemiko in negativno obsojanje zapada v pesmih ni mnogo prostora. Kar kratko omenja, da je doba zapada minula, ker je ostarel in ohol, Obširneje more svoje rusko mesijanstvo dokazovati v prozaičnih spisih, ki so polni ostrih, krivičnih in neosno-vanih obsodb katoliške cerkve in zapada sploh. '' Sočinenija Vil!, str. 17S — L, 1826 se je iiomjaknv 7. zapada skozi Italija in skozi slovensko ozemlje (Ljubljana) vračal v Rusijo. L. 1847 s« je i7, An ¿lije in Francije vračal akosti Prago. Zato ji imel stike s Slovani. u Vzhodno in zapadno krščanstvo. Vsa teologija in filozofija slavjanofilstva je po bistvu posebno gledanje svetovne in cerkvene zgodovine, neka filozofija svetovne in verske zgodovine. Vsi spisi Homjakova so bolj ali manj tako usmerjeni, pred vsem njegovi Zapiski nezmotnega učituljsNa in da hierarhična oblast ni odvisna od osebnih svojstev. O. e. 9—12; 50—68; flS; 105—107; 333 i. dr. 2- 20 ske cerkve, ki uporablja lažnjive dekretale« za utemeljitev papeževe oblasli, laž kot železna veriga oklepa duše, ki jih muči žeja resnice; v rimski cerkvi se kvarijo najsvetlejše duše, n. pr. Bossuet", Katoliška cerkev je s pomočjo papeBtya, s pomočjo avkto-ritete in despotizma ohranila edinstvo, a zavrgla je krščansko svobodo in krščansko ljubezen. Obenem je podlegla racionalizmu. S tem je z logično doslednostjo izvala in tako rekoč rodila protestanlstvo, ki je sicer uporno, a zakonito deLe katoliške cerkve. I.atinstvo samo se je že ob postanki! pojavilo kot protestantizem, kot uporniški! prisvajanje pravice samolastnega reševanja verskih vprašanj, kal svobodno razi-skavanje poedine cerkve in enega človeka (papeža). Protestanti pa so pravico reševanja verskih vprašanj v imenu svobode zahtevali za vsakega vernika; vsak protestant je nekak papež. Upor protestantov proti rimski cerkvi je logična posledica rimskega upora proti vesoljni cerkvi, protestantski racionalizem jc nujna posledica katoliškega racionalizma. Protestanti so lorej nekakšni kryptokaloliki, kryptupapisti. A protestanti so idealnejši nego katoličani Katolištvo je racionalizem v materializmu, protestanlstvo pa racionalizem v idealizmu. Protestanlstvo s svojo svobodo brez edinstya zavaja človeku v puščavo, osumljeni protestant je podoben nestalnemu pesku na Lleh; katoličan pa je obdan s trdno ograjo, kakor opeka, vložena v zid na stalno mesto™, Rimska cerkev ju pretrgala edinstvo zemske cerkve, ki ima podlago v dolžnosti vzajemne ljubezni; odtrgala jc človeka od bližnjega in od Boga, uničila občestvo molitve in izkazila vse duhovno bistvo krščanstva. Namesto ljubezni in organskega edinslva v Kristusu vlada 11 t i I i t a r i z e m in asociacija, Katolišlvo ima pečat utilitarističnega jundičnega racionalizma, je s pečatom utilitarističnega materializma maskirani proteslan-tizeni. Tehta dolžnosti in zasluge, grehe in molitve; trguje z Bogom in veruje v neko srednje stanje duš po smrti {eisliiiščej. V cerkev se prifnaša poslovanje banke, 111 e h a n i z e m in m a l e r i a I i z e m, To so uslanki poganstva in dediščini poganske modrosti. Nevera prodira v notranjosl1, — Rimska misijonska gorečnost ne izhaja :z krščanskih nagibov: O. c, 78. M 0. e. 51—68: 75- 78; 113—118. *' D. c. 22; 53: 130 -132 i. d. 21 podobna je mohamedanski gorečnosli; vzgajala je in je zmožna vzgajati prej preganjalce nego mučene e". Kritika, Iz kratkega pregleda Homjakovske teologije vi~ dimo, da je omejena pred vsem na nauk o cerkvi in na verske razlike med pravoslavno in katoliško ter med pravoslavno in anglikansko (protestantsko) cerkvijo. Glavnih dogmatičnih vprašanj o Bogu, Kristusu, odrešenju i. dr. sploh ne razpravlja, "o večini je apologet ično in polemično usmerjena. Zavit -n e v i č , somišljenik Homjakova. v svojem obširnem delu naglasa, da v filozofskih spisih Homjakova ni enotnosti in doslednosti v formi in mislih, ni metode, ni stroge logike in preciznosti". Istotako je v teologiji Homjakova mnogo nedoslednosti in neenotnosti; zelo pogrešamo sistemaličnost in preciznost. J. Samarin v uvodu k prvi izdaji Honijakovskih bogoslovnih spisov naglasa veliko samostojnost in veliko zaslugo Homjakova, da je rusko teologijo rešil protestantskih in katoliških vplivov, jo rešil omahovanja med protesta nt stvora in kalnlištvom; slavi ga, da je prvi med ruskimi teologi pogledal na protestante in katoličane odzgoraj, samostojno'«. Na to odgovarjamo, da je llomjakov res prvič tako odločno samozavestno in t. viška naglušal izključno pravilnost pravoslavja proti zapadnemu krščanstvu. A la ponosna samozavest se ni dokaz, da je njegova teologija najholj pravoslavna in pravilna. Saj jo je celo službena ruska cerkev do 1. 1879 odklanjala. J. S a marin je Homiakova na koncu svojega uvoda drzno imenoval cerkvenega učitelja. Berdjajcv je bolj kritičen in vidi mnogo slabih slrani v teologiji Homjakova, a ga vendar jako slavi. Homjakov mu je prvi samostojni ruski teolog, začetnik samostojne ruske teologije, genialen teolog, največji f&olog pravoslavnega vzhoda v 19. stoletju; od dobe starih cerkvenih Učiteljev pravoslavni vzhod ne pozna tako silnega teologa", V njem se je izrazilo versko izkustvo ruskega naroda in živo izkustvo pravoslavnega vzhoda. Veličino Homjakova vidi pred vsem v tem. da je razkril organsko, iiadkonfesionalno bistvo cerkve; navdušuje se za njegov boj proti intelektualizmu, zn njegov pragmatizem v duhu katoliškega modernizma. Ber- * O, e. 341—342. 11 Zivitucvii o, c. 1410 si, 11 Satnnrinov uvod je ponatisnjen tudi v poznejših izdajah spisov Homiakova' v izdaji i. 1900 so te trditve na str. XX—XXXII. ^ Berdjejev II—in 7^—83. 22 djujev sam je bistroumen mislec, a jako soroden brezdogma Učnemu in brezkoniesionalnemu modernizmu, Zatu s svojo hvalo indirektno potrjuje, da teologija Homjakova ni čisto pravoslavna. Berdjajev jako bistroumno razkriva kričeče protislovje v Homjakovu, ki tako lepo piše o nadnaravnem bistvu cerkve, organizma ljubezni in svobode, a obenem tako krivično in sovražno napada katoliško cerkev. Kako je to združljivo z »nad-konfesionalnim« bistvom cerkve in s tolikim nanašanjem ljubezni? V čudni mržnji proti katoliški cerkvi vidi Berdjajev glavno napako in veliki greli slavjanofilstva. To ni duh mističnega vzhodnega pravoslavja, marveč to je protest a n l s l v o. Kako bi mogli trditi, da je mrinja in protest proti katoliški cerkvi bistvo pravoslavja? Ta črta bistvena kazi pravoslavno obličje Homjakova'". A ne samo v tej nekrščanski mržnji, marveč tudi v puzilivnj vsebini Homjakovske teologije je mnogo protestantskih potez, [lomjakov se brez uspeha trudi, da hi nadvladal katoliško in protestantsko veroizpoved. Bistvo njegove teologije omahuje med katolištvom in protestantstvnm, Ko proti katoličanom naglasa cerkev kot organizem svobode in ljubezni, se nagiblje k protestantskemu pojmovanju nevidne cerkve brez božje-pravne hierarhije in brez objektivne avktoritete. Ko pa proti protestantom brani razodetje in cerkev, božjepravno svečeni-stvo in hierarhijo, pa se približuje katoliškemu pojmovanju. M a s a t y k1",« ki je po svoji religiji sam zelo soroden prote-stantizmu, Homjakovsko teologijo pravilno označuje kot nestalno omahovanje med katolištvom in pravoslavjem. Homjakov ni mogel rešiti vprašanj o odnosu poedinih vernikov do cerkve, o razmerju svobode in avkloritete, vernikov in hierarhije. Protislovja v njegovi teologiji so tako oči vidna in kričeča, da jih ni treba v podrobnostih navajati in zavračati. V dopisovanju z anglikanskim teologom P a 1 m e r j e m je zaradi svojih drenih nedoslednosti in protislovij prišel večkrat v zelo mučen položaj. Z a v i i 11 e v j č T vnel somišljenik in apologet Homjakova, mora priznati, da je ta spretni borec pod udarci Palmerjevih dokazov včasih skoraj prisiljen pasti na kolena in prositi milosti". * BerdjajeV S7. " T. G. Miisaryk, Zur russischen Geschichts- und Ituligionsphilosoijhie (Jena 1913) l, str. 227 i, dr, 17 Zavitnevšč 1250, 23 A nobeno protislovje ni omajalo njegove vere v edino pravilnost pravoslavja. S trdno vero v pravoslavje je zakrival notranje slabosti svojega dokazovanja in budil pravoslavno versko iavest med rusko inteligenco. Z ognjevito pravoslavno samnsvestjo in borbenostjo je Homjakov zelo ojačil stališče pravoslavne apologetike in polemike. Bistroumno je skonstruiral globok prepad proti katoliškemu zapadu in odličnost pravoslavja nad katollitvom. Tradicionalne napade proti katoliški cerkvi je bistroumno sestavil v celoten sistem in proglasil, da je katoliška cerkev po vsem svojem bistvu nasprotna duhu krščanstva in pravoslavja, S tem je bistveno olajšal in poglobil pravoslavno polemiko proti katoliški cerkvi. A to je dosegel za ceno krščanskih načel in bogoslovnih tradicij, Samo laik in genialen diletant je bil zmožen za tak prevrat v bogoslovju proti vzhodnim tradicijam. Zalo je razumljivo, zakaj je ruska cerkev toliko časa odklanjala njegovo teologijo; a razumljivo je tudi, da je naposled sprejela njegove usluge in mu odprla vrata v službeno in šolsko pravoslavno teologijo. A prav tako je očividno, da je njegova polemična teologija bistveno navezana na ozračje absolutistične Rusije, ki je zatirala vse nepravoslavne veroizpovedi: očividno je, da je bistveno naslonjena na tedanje časovne razmere in slabosti katoliške cerkve in teologije. Vse te razmere so se že bistveno pretnenile. Zato je slepo prenašanje Homjakovske polemične teologije v našo dobo nedovoljen in neodpuslljiv anahronizem. Zaključek. V Homjakovu in v njegovi teologiji smo odkrili mnogo lepega, pozitivnega in modernega. Trajno vrednost imajo njegove misli o notranjem bistvu nadnaravnega cerkvenega organizma; trajno vrednost ima njegovo naglašanje velike važnosti verskega življenja za spoznavanje verskih resnic, važnosti iskrenega življenja po veri, življenja s cerkvijo, V nauku je večkrat nepravoslaven, a v življenju je bil verno vdan svoji cerkvi Nnd vse lepo je njegovo juna.ško dosledno krščansko življenje. Zato v njegovi teologiji često srečujemo odseve globokega krščanskega življenja, krščanskega doživljanja in občutja. V tem je prava veličina Homjakova in moč njegove osebnosti, v tem so trajne vrednote njegovega dela in teologije Zato je imel tolik vpliv na sodobnike in na poznejšo rusko inteligenco 24 Vladimir Salovjev je bil pod trajnim vplivom njegove filozufije in š« na poli h kaloliškemu edinslvu je priznaval zasluge slavjanofilstva in posebe Homjnkova za globlje pojmovanje cerkve v duhu apostola Pavla". Pri D o s t o j c v s k e m srečujemo polno sledov Homjakovskih idej in teologije, Homja-kova cenijo bistroumni ruski novoknstjani; S, B u 1 g a k o v . N. B e r d j a j e v i. dr. Celo med katoličani ima Homjakov zaradi svojih trajnih vrednot vnete pristaše. Francoski abhe M orel (f 1905) je imel slike z idejami Homjakova in živahne zveze z njegovim sinom; Hoinjakovske ideje je posredoval francoskim modernistom, Abbe Gratieux pa je pozitivne strani Homjakovske tenlngije priporočal na Velehradskih kongresih kot pot za pospeševanje cerkvenega zedinjenja4". — Homjakovu je zagotovljen trajen vpliv. Zatn ga morajo poznati liidi katoličani, posebno ob vzhodnih mejah. Nerazumljivo pa je, kako je mogel Homjakov s tako krščanskim življenjem in mišljenjem spajati toliko krivičnost, drzno ponosno samozavest in mržnjo proti katoliški cerkvi. To je zagoneten pojav onih kričečih protislovij in skrajnosti, ki se cesto tako nerazumljivo spajajo v ruskem značaju. To so morebiti ostanki mračnih potez hizantinstva in moskovščine iz dobe Ivana Groznega, Negativne strani Homjakovske protikatoliške polemike bodo ohranile privlačnost za površno pravoslavno polemično bogoslovje in za časnikarsko versko polemiko. To toliko bolj, ker jih je umetniško izrazil Dostojevski] v svojih velikih romanih, ki se mnogo čitajo. Sploh je laglje posnemati slabosti in grehe nego globlje ideje in versko življenje. Uspešno sredstvo proti obnavljanju in zlorabi zastarelih negativnih sirarn Homjakovske polemike je pozitivno proučevanje Homjakova in njegove teologije s katoliške strani. Homjakov je katoličanom rad očital mržnjo, oholost, poganstvo, material i zem in podobna nekrščansku svnjstva; rad je suponiral, da katoličani delajo mala f f d e. Mi v tem ne pojdemo po njegovih stopinjah. A tudi vsak srednje izobražen in religiozen član pravoslavne cerkve mora uvideli, da se v naši dobi in v naših razmerah ne morejo In ne smejo obnavljali " Sobranie sočinenij VI. S. Solnvjeva (Pelrograd 1905) str, 223. " Acla 11. Conventus Vtlflhradeftais 1909, *tr. GS—74. — O Morelu irt Cimticuxu bom ie pisal. 25 negativne strani Horn]akovä, o katerih celo B c r d j a j e v , njegov občudovalec, trdi, da so veliki greh slavjanofilstva in v nasprotju z duhom vzhodnega krščanstva. V kratki razpravi nisem mogel vsestransko predstaviti Uomjakova in njegovih trajnih vrednot. K njegovi teologiji se hočem še povrniti, Iz pričujočega pregleda teologije in dela Jtomjakova je jasno, kako nesrečno, nekrščansko bi bilo, nko bi kilo hotel obnavljati ¿¿isiarele grehe slavjanofilske teologije in Homjakova posnemati v tem, kako je pljuval na katoliško cerkev. Ta ne bt spadul v našo dobo krščanske obnove; škodil bi sehi in onim, katerim bi s tem hotel služili, Proučujmo torej pozitivne strani Homjakova, posnemajmo ga v krščanskem življenju, obilavljajmo trajne vrednoLe njegovega življenja in dela, DOSLEJ NEOPAŽEN SPOMIN KRSTNEGA OBREDA PRI TERTULLIANIL (Allusio ad sufilatum in diabolum in ritu baptismali apud Tertullianum.) Dr. l'\ K Luktncm. Summariuro. — F. J, Dötjjcr in libro quem inseripsit; »Die Sonne der G trecht i^kcil und dor Schwarze- [iMünster in Wc&tF, 1919) de aclibns eym-bulicis [racial, qui in rilu baptismal i complurium eccksiaritm orient&liuin abrenuntiationem diabolo coittilabantur; de exlen$ior>e vel uluvalionc hi a mi s (caesionej, de sutflalu «I sputatloae in diabolum. In uLciduntalibns ecclestis sputationem in on diaboti in ritu bapiismati mediolanansi saec. IV. exeunlis invenit (textu S Ambrosii in lib. De mysleriis 2, 1 fcliciter rcslituloj et in Or d in? eeelesiastico codicis rescripti Veronensis a d. liaulur edilo qui Hippolyt! Romani "Traditiunem apostoiieam« rcfcrl, sputationem suspieatur. In praescnte diti« rta t macula ostcndilur Tei-lidlianum in lib- De paenitentia 7, 7 probability ad sufflatiunem in diahnlum atludere hisce verbis: ■»tune plurimum accendilur, dum extinguitur.* Besede, s katerimi se katehumen pred krstom odpove hudiču, so v stari cerkvi često spremljala simbolična dejanja: splošna je bila navada, da je katehumen odpoved govoril obrnjen proti zapadu, kraju teme; na vzhodu po nekod je katehumen dvignil ali stegnil roke, kot da suva ali peha hudobca od sebe, ali pa je pihnil ali tudi pljunil v obraz hudiču, ki si ga je mislil nevidno pričujočega. O vseh teh simboličnih 26 dejanjih, ki niso bila povsod vsa v navadi, je na široko razpravljal F, J. Dö lg er1; njegovih izvajanj ne bom povzemal. Domovina teh ohredov je na vzhodu-. Na zapadu je Dolger našel pljuvanje hudiču v obraz v milanskem krslnem obredu na koncu 4. stoletja, ko je s srečno konjekturo spravil v red besedilo v Ambrozijev! knjigi De mysteriis 2, 7'; misli pa, da je prišlo v Milan z vzhoda*. Z veliko verjetnostjo je Dölger pihanje hudiču v obraz dognal v cerkvenem redu veronskega palimpsesta, ki ga je l. 1900 izdal E. Hauler'. Ta cerkveni red je latinska predelava spisa rimskega Hjppolyta (t ok. 235) Anoa-coXixif nayddaoiC, kar je prvi spoznal E. Schwartz' in jasno dokazal K, H. Connolly1. Drugih primerov na zapadu Dölger ne pozna. Zdi pa se mi, da je bil običaj, pihniti pri odpovedi v hudiča, na meji 2. in 3. stoletja znan v Alriki. V tem zmislu razlagam v TerLullianoveni spisu De paenjtentia 7, 7 besede, ki dobe plastičnost, kakršna sodi v ves kontekst, šele tedaj, ako se nanašajo na kakšno dejanje v okviru krstnega obreda, s katerim se hudič ugasi, »upihne«. V 6, poglavju imenovanega spisa je Tertulliamis končal razpravo o pokori pred krstom, Nerad in z notranjo nevoljo je v 7. poglavju načel vprašanje o »drugem, da, zadnjem upanju«, o -drugi pokori«, ker se je bal, da bi beseda n njej mogla komu biti potuha za lahkomiselnost. Ko je besede o drugi pokori z resnim opominom zavaroval proti lahkomiselnemu umevanju, pove, zakaj je Bog sploh »pustil Se nekaj odprto-, 1 Die Snnne der Gerechtigkeit und der Schwarze. Eine rchgionsgesch. Studie zum TaufgeliibnU (Liturgivgesch, Forschungen H. 2. Münster in Wc&tf. 1919) l— 24. " Dviganje rok, pihanje in pljuvanje na hudiča v današnjem krstnem obredu pravoslavne cerkve gl. M, M a I C c v, Tajništva praVoslavnoj kalliu-ličeskoj vostuinoj cerkvi (Berlin 1S98I 40^41; L. Mirkovii, Pravoslavna li turgika, II, Svete tajne i inolilvoslovlja (Beograd 1926) 43—44. 1 Ambras., De mysl. 2, 7: Ingressus igilur, ut adversarium Lnum cer-neres, eni reniintiando»in os sputarsa. * Op. cit. 14. -1 E. Hauler, DldMUlile Ap Os tO I umni fragmenta Verunelisia latin«, [.ipsiae 1900. " E. Schwartz, Die p&eudoapo&tolischen Kirchenordnnngen (Schritten der wissenschaltl. Gesellschaft in Strasburg 6. — Straflhurg 1910] 38---40. 1 li. H, Connolly, The so-called Egyptian Church Order and derived documents (London 1916), Prim, C. Mohlberg v Theo). Revue 19 (1920) 134—137. 27 «čeprav su zaprla vrata odpuščanja in zadelana s ključavnico krsta«: zalo, ker je v naprej videl »strup« hudičev, t. j. njegov (rud in njegove zvijače, da bi človeka, ki se mu je pri krstu izvil iz oblasti, zopet dobil v svoje kremplje. To hudičevo delo opisuje Tertullianus zelo plastično takole: »Toda ta od sile vztrajni sovražnik nikdar ne da miru svoji zlobi. Takrat najbolj zhesni, ko začuti, da je človek popolnoma osvobojen; tunc plurimum accenditur, dum ex-tin g u i t u r, Kajpada, on mora žalovali in stokati, da je z odpuščanjem grehov toliko smrtnih del v človeku porušenih, toliko prejšnjih vzrokov za pogubljenje izbrisanih, Boli ga, da bo njega in njegove angele Kristusov hlapec, tisti grešnik, sodil. Zato zalezuje, napada, oblega, če bi mogel ali s kakšno meseno požcljivostjo udariti oči ali s posvetnimi vahami omrežili duhä ali S strahom pred zemeljsko oblastjo izprevrniti vero ali z narobe nauki obrniti % varnega pota: ne onemaga ne s spotikami ne s skušnjavami.«" Besed, ki menim, da merijo na pihanje v hudiča, nisem prevedel, Kes je, same po sebi bi se dale umiti na splošno, da namreč krst »ugasi« hudohca in njegovo moč nad krščen-cem. Pa to je nekam medlo in vrhtega podoba »accenditur — exlinguitur vendarle nenavadna, četudi Tertullianus za metafore ni z lepa v zadregi. Podobo je prenesel od plamena, ki više švigne, ko ga upihneš. Najbolj preprosta razlaga je ta, da je ta podoba pisatelju prišla na misel ob spominu na simbolično dejanje katehumena, ko pri odpovedi pihne v hudiča, ga tako »ugasi«. Vprav to pihanje pa hkratu posebno »vžge« hudiča, da začne besneli, žalovati, stokati, ker je njegov suženj dosegel svobodo, ker so izbrisani -pravni naslovi (lituli), ki je menil, da je z njimi človek za vedno zapadel pogubljenju, ker bo prav ta grešnik, sedaj Kristusov hlapec, sodnik njemu in njegovim angelom; to pihanje ga »vžge«, da začne krščenega zalezovali, napadati, oblegati, mu metati spotike pod noge in vzbujati skušnjave. Besede, ki jih prej nisem prevedel, slovenim takole: »Takrat najbolj zbesni, ko začuti, da je človek popolnoma osvobojen; takrat se najhuje vžge, ko se" u g a s i.« H Dc paenit. 7, 7—9. " V slovenščini bolje aktivno; »,,, ko ga (krlisnec) ugatL* — Z«Io medlo je besede ponemCil K, A, Kellner: ,, dami wird er am heftigst«;] erregt, wenn seint Macht ausgelöscht ist« (Tertullians Ausgewählte Schriften 28 Pihanje v hudiča ob odpovedi pri krstu bi za Airiko ne presenečalo. Ter lullianus je napisal knjižico De paenilentia med i. 200 in 206"'. Nekako 15 lel kesneje je najbrž11 omenil ta obred rimski Hippolylos v cerkvenem redu, ki ga je sestavil, ko je 1. 217 po izvolitvi Kalitsla za papeža stopi! na čelo svoje .^cerkve . Afriška cerkev pa je živahno občevala z rimsko. IMENOVANJE HRENA ZA KANONIKA L. 1588. (Thomae Hren ad canonicatum Labacensem premoti» a, 15SS ) Dr. Josip Tnrk, Sumrnarium, - Ou.itlm)]- docunenla Thomat Hren promotionem ud canonicatum Labacensem speclantki lue publkatUur, i, Dieti Thomae 11-bellum suppks nd arclliducem Carolum [a. 1588). — 2. Archiducis Curoti litterae d. 9. Maii 1588 ad Joannen! Tavčar, episeopum Lnbncensem. Jata? de indole et dignitate Thomas iciscitantes. - 3, Joannis episeopi responjuni — canonicatum, quem Thomas Hren desideral. non esse vacantem, alium ta men canonkatum, ,i P, Trubar olini occupalum. liberum css« atque ab Are h iduce Thomae, luven! probo ac honesto, conlerri posse. — 4. Archidux Carolus d. 24. Jul. 1588 ciinoilicatum Labacensem vacnntein Thomnc Hren confcrL. V ljubljanskem kapiteljskem arhivu se hranijo štirje dokumenti, ki se nanašajo na imenovanje Hrena za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Na dva izmed teh je svoj čas opozoril že Radics1 v ohbki čisto kratkih regestnv; bliže pa nus z njima ni seznanil. Hren še ni bil duhovnik, ko je že zaprosil za kanonika! pri ljubljanski stolnici s prošnjo, naslovljeno na avstrijskega nadvojvoda Karla, ki je kot deželni gospod imel patronatno pravico podeljevati ljubljanske kanonikale. Kdaj je Hren prošnjo sestavil, ni čisto natančno razvidno. V arhivu [fasc, 109f 7) je ohranjen papirnat list navadne pisarniške velikosti, ki je že blizu nevarnosti, da razpade. Popisan je na eni strani in še 1 [Kempten & München 1912| 238 f.J, Krepko iih ¡e polrnncozil P. de Lab r io 1 i e : ... c'esl loraqu'on 1'čteint qu'il s'enflammc d.ivantaiJe ■ (TeT-tullieti, De paeniUnlift, De pudicitia (Paris 1W6| 35) P, de I .1 h r i p 1 1 c , Hijsloire de b littčralure iatine chrčlienue51 (Paris 1924( tableau Nu. 0. Rardenhcwer, Geschichte der altkirchl. Literatur IP (FreihurU L B. 1914J <117 je ra I. 201. " D ö 1 £ e r , op. cit. 25—24, 1 Mittheil, des hist. Ver. I, Kr.iin 1861, 73. H 29 tu le do polovice. Besedilo nam v Hrenovi lastnoročni pisavi predstavlja popravljeni koncept njegove prošnje za kanonikat (št- 1). Datuma nima. Na zunanji strani je Hren lastnoročno označil dokument 7, besedami: Copia supplicis libelli ad Sere-nissimum Carolum pro canonicatu 1588«. V besedilu samem se prosilec z imenom nikjer ne navaja. Izvemo samo to, da je bil sin ljubljanskega meščana. Zato je škof Buchhcim, ki je točno pregledoval akte kapiteljskega arhiva, pripisal na hrbtu k besedi >canonicatu«: »Jac. Eridii, vic. in Aich,* na koncu pa označil prosilca s Th, Crón<¿ in uspeh njegove prošnje za Eri-ííijev kanonikat z besedami: 'Sed non obtinuit.n Iz teksta je razvidno, da je Hren vložil svojo prošnjo po smrti župnika v Dobu in po odhodu ljubljanskega kanonika Jakoba Eridija iz Ljubljane na to kapiteljsko župnijo v lastnosti dušnopastirskega naslednika pokojnega župnika. Zakaj je kanonik Eridij šel na to mesto7 Možno je pomanjkanje duhovnikov ali pa pomanjkanje dohodkov ljubljanskega stolnega kapitlja, ki je po poročilu škofa Tavčarja iz naslednjega leta prav težko izhajal. Dalje izvemo, da je bil Hren tedaj diakon in blizu ordinacije za presbiterja. Da je kanonik Eridij iz Ljubljane ndšel na deželo, je Hren zvedel najbrž po svojih sorodnikih, ki so bivali v Ljubljani; kajti Tomaž Hren je tedaj v Gradcu študiral teologijo. Motil pa se je, ko je misiji, da je po Eridijevem odhodu iz Ljubljane njegov kanonikat že prost. V tej zmoti se priporoča nadvojvodu Karlu za Eridijev kanonikat. Svojo prošnjo podpira z dvema razlogoma. Prvi se nanaša na njegovo osebno sposobnost in vrednost, kn naglasa, da je že prejel dva višja redova, red mašništva pa da bo v kratkem prejel in da si je pridobil znanje, ki za odlično d ah o vs ko službo ni čisto neprimerno. Drugi razlog pa je čisto zunanji, eeš, da je sin ljubljanskega meščana in da imajo Ljubljančani, kakor sc sodi, pri podelitvi kanonikatov neko prednost pred zunanjimi prosilci. V njem se čisto jasno izraža Hrenova meščanska zavesi; naziranje, ki se nanj sklicuje, pa nima nobene cerkveno-pravne podlage. Končno podpira svojo prošnjo z obljubo, da bo deloval v korist Cerkve in domovine v toliki meri, da se Karlu uslišanja njegove prošnje ne bo treba nikdar 1 V poročilu za Rini 21. ukl. 1589, v vatik. arhivu (areh. GtfScil. V ¡sil. I.abaecn, M. JOtr- 1GÜ). 30 kesati. Obljube se nanašajo na bodočnost, Zgodovina, ki gleda in sodi preteklost, mora priznati, da je Hren zares ostal zvest svoji obljubi in jo izpolnil z velikimi zaslugami za Cerkev in domovino. Da je nadvojvoda Karel Hrenovo prošnjo dobil v roku, nam priča njegovo pismo ¡St. 2), ki ga je 9. maj;i 158A poslal ljubljanskemu škofu Janezu Tavčarju s priloženo Hrenovo prošnjo V arhivu (fasc. 109, 7) se hrani prepis tega pisma, ki je po zunanjosti podoben konceptu Hrenove prošnje. Pozneje ga je Hren sam imel v roki in ga je na zunanji strani lastnoročno označil t besedami: »Bcu&lchs Cupi propter eanonicatum ex Laxen-burgo pro informatione ad episeupum Lflbacensem.« Iz njega je razvidno, da je nadvojvoda upošteval Hrenovo meščansko poreklo, se zanesel na njegovo poročilo, da je Eridijev kanonika! prost, in želel od škofa Tavčarja dobiti informacije le o sposobnosti in vrednosti Hrenove osebe, češ, da ga škof Tavčar pozna pač bolje od vseh drugih, Nadvojvodu je Tavčar odgovoril s pismom (št. 3), katerega prepis v kapiteljskem arhivu (fasc, 109, 7) nima datuma; tudi kraj ni naznačen. Vendar je posredno razvidno, da ga je mnral pisali v Gradcu, kjer je Tavčar opravljal službo vladnega namestnika, V pismu omenja »tukajšnjo univerzo*, na kateri je Hren študiral teologijo, Ta pa ne more biti druga kot jezuitska univerza v Gradcu. Tudi na hrbtu tega prepisa je pozneje Hren lastnoročno označil njegovo vsebino z besedami: »Copi Herrn Joannis Bischouen von Laybach mein Thomae Chronns diaconi petition pro canonicalu Labacensi betreffend.« Z drugim peresom je pozneje še pripisal: *>Memoriale Dei, Laurentius memoria Dei. Qui secundum proposilum vocali suni s a neti. < Tavčar odgovarja, da je Eridijev kanonikat še vedno zaseden, čeprav se je Eridij podal na kapiteljsko župnijo Dob, češ, da zaradi lega kanoniki Še niso dolžni odpovedati se tvojemu kanonikalu. V tem pogledu primerja ljubljanske kanoni-kate z navadnimi beneficiji brez dušnega pastirstva. Zato se kanonik Eridij, ki se svojemu kanunikatu ni odpovedal, kakor vsak drug kanonik v njegovem položaju, vedno lahko povrne k stolnici nazaj. V pravnem pogledu se sklicuje na navado, ki so se ju kanoniki držali izza ustanovitve ljubljanskega kapitlja. Hrenov naslednik škof Buchheim je ob robu te pripombe dvakrat zapisal: NB. Ker si je torej tudi kanonik Eridij pridržal 31 pravico, da se zopet povrne k stolnici, nadvojvoda tega zasedenega mesta ne more Hrenu podeliti. Vendar je škol Tavčar želel ustreči nadvojvodu in Hrenu. To dokazuje, da je Hrena dobro poznal in ga tudi zelo cenil. Daje mu spričevalo velike sposobnosti, poštenosti in vrednosti in namiguje, odkod ga tako dobro pozna. Imel ga je kot dijaka ljubljanske škofije nekaj časa pri sebi za gojenca, potem pa ga je poslal na graško univerjto študiral dobro začete teološke nauke. Zdi se, da ga je po kronologiji Hrenovih postojank moral imeti škof Tavčar pri sebi kot gojenca le v Gradcu 1. 1586: možno je, da se na pravkar ustanovljeni graški univerzi še niso vse stvari do kraja uredile in da ga je prav zaradi tega imel nekaj časa pri sebi. Pa bodi že karkoli Tavčar ve, da je Hren sedaj na koncu svojih študij, in upa, da mu bo v škofiji lahko veliko koristil, zlasti tam. kjer je nastala bolestna praznota. Nadvojvodu predlaga, naj mu podeli kanonikat, ki ga je svoj čas imel poznejši predikant nesrečnega spomina Primož Trubar (t 1536), pa je po njegovem odpadu du sedaj ostal prazen. Nadvojvoda Karel je to tudi storil. Dne 24. julija 1588 je izdal pergamentno pismo (št- 4), naslovljeno na ljubljanskega škofa, v katerem podeljuje Tomažu Hrenu tisti ljubljanski ka-nnnikat, ki je ostal »ob ultimi illius possessoris degenerationem Primi Truberi Apostatae ad praesens* prazen. Na hrbet tega dokumenta [fasc. 6, S), ki danes nima več privešenega pečata, je Hren pozneje lastnoročno zapisal: ^Praesentatio et collatio Serenissimi Arcliididucis Caroli, benefactoris benignissimi piae memoriae, ad canonicatum Primi Truberi infaustae memoriae apostatae in calhe-drali ecclesia Labacensi impie desertum Thomae Chronn diácono facta. Die 24- Julií ann» 1588.« Iz vsega tega je jasno še nekaj drugega. V literaturi o Hrenu se večkrat žita1, da je bil Hren najprej župnik v Sekovi. Za to nimamo prav nobenega dokaza. Zgodovinarji so v tem pogledu slepo sledili Valvasorjih. Valvasor pa je, kot se zdi, zamenjal Hrenovo posvetitev s službo. Kesnica je namreč le t a, da je bil v duhovnika posvečen v Sekovi. Posvetil ga je s Tavčarjevim dovoljenjem sekovski škof Brenncr. 1 Miltheil. des hiil. Ver. f. Krain J852, 35: IH54, 42: 1K5S. 13: Argo 141; Glaser, Zgod. slov. slovstva l Íl8*>l} 147. 1 Die Ehr« des Hetíoglhums Krain VIII. 66S. 32 Dokumente St, 1. 1588. To iiiifi ¡Iren prttsi nadvojvöäu Kor In zu kfrnimikat pri tfub Ijans fei iio fni c f. Ihs Serenissime ac illustrissime prineeps, Postquam non ita pridem reverendo parocho A-ichensi in Carola fatis erepto «iquc clarissinio domino .lutobo Erydio canorico cl ecclesiaste Labacensi suffccto c&noilicatus öiusdem per Serenissimam Celsitudinem Vestram alteri confercndus uacet, ego uero anim» divinis'J admoto suseeplisque sacris ordinihus ipsi iam ümini presby-teratus insistens' in studlis non modo non indignos"' penitus sacer-dotali eminentia*1 / dicam absque ostentatione / prolectus fectrlm, sid et? ciuis Labacensis / quibus ad canouicatusf loci illius euadendi pr*s exlernis praerogatiuam aliquant esse censetur'' filius sim, quocircu Serenissimae Cclsitudini Vestrae pro canonicalu antedicto buflaillÜBO suppheo, cum' nie futurum dedilissimc oflerens, in quem ob naualam et Ecclesiae*' et patriae pariter dulcissimae salutarem operam nun-quam collati benefieii Serenissimam Celsitudinem Vestram poeniteat. Christus optimus maximus Serenissimam Celsitudinem Vestram eius-ceque ooniugem söbolemque uuguslissimam gloriae et immorlalilati, quam sibi propriam uendicat, aefernum conseruet. Cuius' benigni-talis et clemcntiae pedibus supplex me aduoluo. St, 2. 1588, •). mala. Lexenburg. Nadrojvoda Karrt prosi ljubtj. ikofa Janesa Tavtarja tu infortmeije o II renn. Carl von1 Gottes gnaden Erzherzog zu Österreich, Herzog zu Burgund, Graue zu Tyrol, Erwürdiger, lieber, andechtiger, Walimassen vnns Thomas Chrön von Laybach pürttig wegen seines scliierisl durch Priester Jacobuni Exidia (!] Thuembherm alda zu Laybach verledigten Cano-nicatsverleichung gehorsambisl angelangt vnd gebetten, werdet lr ab eingeschlossner seiner diemietigisten Supplication mherers Inhalts zuuernemhen haben. Wan Euch dan sonders Zweifels nit allain die Person, sonnder auch derselben qualitet, Thuen vnd lassen vor andern bekhannt, demnach so ist hiemit vnnser genediger beueleh, n preotno ei [in locum elus), naiti inque tecum feius), naU> eiqne domino (> jirroino sacrii" i prr. insistens nun tnudo '' pre. Indianas socerdotflli ' eminentia profeetüs t et Labiictnsis Ii canonicatus euadendi Ä credttur < talem k patriae ' Cujus me 33 das Ir vnns hierüber Ewern fiirderlichen bericht vnd lädtliches guet-bedunckhen erthaillen vnd zuekhomben lassen, damit wir Euch dan vonder wollgenaigl, Geben zu Laxenburg, den neindten May A" achtundachzig. An herrn Bischouen zu Laybach. St. 3. 1588. Ljubljanski Ahof Janez Tavläf odgoparja nadvojwidit h'nrtu jjff pismo : dt\e £L maja Durchleuchtigister Eriher/.og, g.isler Herr vnd Lnndtsfürsl. Aul E. F. D. an mich vom 9. May nägslhin zu Laxcnburg gegebnen g.islen beuelich derselben, mein ber Thomae Chrön Diaconi gehorsamistes anlangen die vacirende Priester Jacoben Eridii Canno-nicatstel bericht vnd rätliches guettbedunkhen zuekhumen zubissen, lüege Eur Für. Dur, Ich hicmit gehorsamblich zuberichtcn, das ohwol der gemelte Herr Jacob Eridius sich aui die PFar Aich dem Cnpitl alda zu Laybach gehörig alberaith gesogen, so tein die Cannonici doch Ire Canonicat sowenig als etwu ein gemains simple* henelicium. so kein seelsorg an «ich tregt, zuuer lassen oder zu resignieren ex con-suetudine nit schuldig, sonder steht Innen all- vnd lr Lebzeit beuor wider ad residentiam cnnnonicalus sich zubegeben. Weillen dan mhergedaehter Herr Jacob Inie sollichen regressum vorbehalten vnd solliches von der f'undation hcro also obseruirl, so mag dem suppl-canteu dise vnuacirende vnd ersezte stel nit verüben werden. Damit aber sein gehorsamistes anlangen nit ohne Frucht abgehe, in ansehen das Er ainer gar gnuegsamen vnd in vill andern wünschenden ge* schikllikhail, auch sonnsten erbarn vnd ruebigen wandls ist, dene Ich auch als meines Bislhumbs vnd disLriets studiosum ein Zeithero bey mir als ein alumnum gehalten, hinfüran aber auf E. F. D. Vniuer-siLet vnd Collegio alhie den wolangelangnen Theologicis sludiis desto fiieglieher abzuwarten, verlegen will, so mögen E, F, D, des Primusen Trabers Luteriscben Prcdicanlens vnsäliger gedächtnus abgeledigle Canonicat, welliehes bisshero vnersezt vcrbliben, g.ist fme eruolgcn lassen. Vnd wi! hieuiit E. F. D. Ich nichts Fürgeschnbcn, sonder nur auf derselben g.isten beuelcfi gehorsamb- und rätlich bericht, vnd-dero mieh vndlerthäuigklieh zu Landsfürst liehen gnaden heuolhcn haben, St. 4. 15B8, 24. juliia. (¡radee, Nadrojvoda Kari'l podeH Tovwiu Hrenu karionikat Primoia Trubarja. Carolus Dei gratis archidux Austriae, du* Burgundiae, Slyriae, Carinthiae, Camiolae ac Wirlembergae ee. comes Tyrolis et Goritiae etc. Venerabiii deuoto nobis dilecto Joanni episcopo Labacensi et consiliario nostro intimo eiusue in spiritualibus vicario seil officiuli generali, aut illi uei illis, ad quem uel ad quos ius inuestiendi ad infrascriptum canonicatum perlinet, salulein, gratiam nostrain et omne bonum, Cum canonicatus in Ecclesia Vestra calhedrati dictae nostrae civitatis Labacensis ob ultimi illius possessoris degeneralio- KojinlnTfl! Villnik 3 34 nem. Primi Trüben Aposiatae, ad praesens uacct, Nos uolentes illi rursus de alio idoneo canonico prospectum esse, pro iure patronatus nobis tantjuam dud Carniolae competente, praesenlandum uobis duximus honestum deuotum nobis díleetuim Thornam Çbiônn, quem-admodum eum histie nostris liEeris in Dei nomine praesentamus et pro siiíficienter praesenlato haberi uolomus, dummodo Kabilis et idoneus rep er t us fucrit, vos gratiose requirenLes, ut dictum Thomam Clirönn de raemoratn canonicatu inuesliatis et canonice ut morís est instituais dando illi oniuem possessionem realem cum fructuum el emolumentorurn omnium perceplione, In conlrarium (acienfibus non obstantibus quibuscunque- Harum testimonio literarum, manu nostra subscriptions el sigilli nostri appensione munitarum, Dutae in civitate nostra Graz vigésima quarta die Julii anno millesimo quingentesimo octuagesimo octauo. Carolus Wolfg. Schrannz. MAGIJA PRIMITIVNIH NARODOV. (Du Magill primi ti vorum.) Dr. ¡ai m bit! í'.hrluh Sunimarium. — Ibcnrias evolufionismi, quae originen! retigionis ex primitiva magia deducunt, op t ime retelli! methodus histórica primitivas cuiturac. - I. En cnnceptu magiae iam patet earn esse areligiosatn, irrationalem el amoralem; prainde pracóiie sub hoc triplici aspectu dUtifljuitur a religione. Magia latissime diffusa influxum nefastnm in plurimos popufos exercebal, praesertim ilia, quae — II. innixa mythologiae astral í superior i •á equipa rabat palrem generis humani vel soli vel lunae eidemqne tribuebat vires quasi-divinas, quibus modo anatngo quo soi vel luna in cosmngoniam el anthropogoniam influKum excreuisset, - lil. Magia solaris praecipe in CO est. ut homo symholice imilelur actionem fictas palris generis humani, quem mytfií dicunt per prolusionem íeminís et coilum vegeta tionein in natura, mu i lip lica I ion cm anima Hum et snnitatem sibi longamque vitam acquisisse. Perstmsio de effectu lalis foecundationi* inde oritur, quod mytho-fogia ««trails major relationem matrimonialem inter »dominum* solem rt dominam^ tcrram statuit. Flurima afiemnlur ex elhnologia exempla ait rem illuslrandam. Med teorijami, ki razlügajd izvor verstev psihološko-evolu-cionistično, je dapes magizem ali magični preanimizem najbolj razširjen. Zadostujejo imena: Frazer, Hopkins, Marett, Hortland (Angleži); Beth, Preuss, Vierkandt, Gtto, Wobbermin (Ncmci); Dürkheim, Hubert, Mauss, l.evy-Brühl (Francozi); Soderblom (Sved), ki vsi zagovarjajo časovno prednost magije pred religijo in razvoj religije iz magije1. * CIr Schmidt, Ursprung und Werden der Keligion (Münster 1930), 114 ssq. 35 Eni trdijo: V začetku je bil človek v ¡predlogičnem« stanju: vodili so ga slepi goni ali iracionalna čuvstva (Preuss imenuje to stanje »UrdummheiU)- Ko se je polagoma prerinil do neke zavesti, si je skušal razlagati vnanje dogodke tako, da je imel njih povzročitelje (solnce, grom itd.) za osebnosti, ki delujejo kakor on sam, in je skušal nanje vplivati z zakletvami in obredi (intelektualistična smer), — Drugi spet; Človek je začutil v sebi neko silo volje, ki jo je vzmet al na zunaj s simboličnimi kretnjami in reki, ter si domišljal, da s tem povzroča dež, porast narave (individualno-emocionalna smer). - Tretji pa? Magična sila, ki jo človek čuti v svoji močni volji in s katero skuša obvladati potek zunanjih dogodkov, je sugestivna sila, ki izhaja iz kolektivnih nastopov, iz množice (socialno-emocionalna smer). Vsi soglašajo v razlagi postanka religije, češ: povzročitelje izrednih pojavov (solnce, luno, grom, vulkane itd.) je človek polagoma imel za nositelje podobne magične sile, kakor jo je sam imel, in gledal v njih osebnosti podobne sebi. Toda, ker teh fenomenov ni mogel s svojo lastno silo ohvladati, je začel iskati s temi nositelji močnejših magičnih stikov in jih začel klicati na pomoč: s tem je stopila religija na plan. Kritično preizkušnjo teorije magizma nam more nuditi le etnološka analiza magije [in religije), ki se opira na kulturno-historično metodo. ■Jasen nam mora biti pa predvsem pojem magije, kakor se nam prikazuje v življenju primitivnih narodov, L POJEM MAGIJE . Treba je ločiti med pravo in navidezno magijo. Navidezna magija n. pr. je skušala spreminjati razne rude v zlato (alkimija); ali pa nekateri verniki mislijo z izvestnimi formularji molitev (večkratna točna ponovitev kake molitve, Kolomonov iefien« itd.) prisiliti božanstvo, da jih tisliši, overjeni so pa. da je božanstvo samo določilo to molitev. Prava magija hoče biti umetnost, ki daje človeku izven-naravno tajno moč, s katero človek neodvisno od božanstva nezmotno in brezhibno povzroča učinke, ki očitno presegajo vsa uporabljena sredstva. ■ C(r. Fred, Bouvier, Magie ct mafiisme. Semaint d'litlnioii)gtc rcli-fiieuse, 1912 (Louvain) 129, 3* 36 Magija je po svojem bistvu: a) a religiozna, ker hote delovati brez božanstva ali tudi proti njemu; njeno geslo je: eritis sicut dii; b) iracionalna, ker izvira iz bolestne radovednosti, ki hote vse vedeli, in iz strastne žeije, ki hoče ne-odvsino od višjih bitij vse dogajanje v naravi obvladali. Ta strast goni človeka, da vsled pomanjkljivega empiričnega znanja napak aplicira logična načela vzročnosti in pripisuje brezpomembnim dogodkom ali rekom magično vzročnost, ki naj ustvarja zaželjene učinke. Ni pa magična miselnost pred-logična, kot bi vzrokov sploh ne iskala; išče jih le v napačni smeri1. Zavajata jo pa strast in čuvstvo do napačnega sklepanja. Prava magija je c) a moral na, ker skuša doseči svoj cilj brez ozira na kakršnekoli moralne kriterije. Navedene oznake ločijo na celi črti magijo od religije. Ta se opira na umsko spoznavanje Najvišjega bitja kot zadnjega vzroka vsega; zato se podreja Bogu in ga prosi pomoči. Magija ne pozna ponižne molitve, ampak slepo zaupa v svoje praktike, »le toul est de savoir«, znati je treba; zato je ohola. — Vera ima za predmet svojega kulta vedno osebna višja bilja, magija hoče usužnjiti višje sile, brez ozira na to, ali so osebne ali brezosebne, duhovne ali fizične. Religija prepušča uspeh svojega posredovanja volji višjega bitja, ki je hkrati tudi moralni zakono-dajec; zato ne sme kršiti njegovih moralnih zakonov; magija hoče titešiti svojo strast brez ozira na moralne zakone. Ista razlika je med magičnim in verskim obredom. Salomon Reinach, Hubert in Mauss, zagovorniki magizma, neznanstveno mešajo oba, ker naj v obeh, v zakramentih kakor v magičnih obredih, deluje tajna nadčloveška moč, v obeh naj izhaja učinek ex opere opéralo. Toda videz enakega zunanjega ustroja jih zavaja v zmoto. Saj je zakramentu histveno, da je vnanje znamenje Kristus določil in da je Bog glavni čimtelj milosti, podeljene po zakramentu, magični obred pa hoče biti sam pn ^ehi zadostni, tvorni vzrok učinka. Zakrament pospešuje moralno svetost človeka, magija naj da zgolj uspeh. Magija se je v raznih oblikah silno razširila med narodi in je imela zelo kvaren vpliv na njih življenje. Dosledno je izpodrivala religijo in moralo. Zakrivil je ni umski, ampak moralen defekt [strast, pohlep) in afeklivna sugestija ter ritualna tra- ¡l Cfr. Lindworsky, Das kausale Denken und die Primitiven, Sem.iine dE I lin elogie relifiieuse IV (PurLs \92t>) 6Í. 37 dicija. Spoznanje resničnega dogajanja v naravi in njega pravili vzrokov ter brezuspeSnosti magičnih obredov bo primitivne narode polagoma odtegnilo magiji. Glavni namen magije je telesno zdravje, dolgo življenje, pu-smrtnCst, plodnost ljudi, živali in narave. Ta svoj namen Koče magija doseči s tem, da radi pomanjkljivega empiričnega znanja m naivne lahkovernosti pričakuje zaželene učinke od nezadostnih vzrokov. Njeno splošno načelo je: Ce — točno ali vsaj deloma — simbolično posnemam zaželene pojave ali udej-sLvuvanja in zunanjust njih povzročiteljev, ustvarjam že učinke same. Prva (točno posnemanje) je analogna, druga (delno posnemanje) je simpatetična magija. V bistvu je načelo isto. Dokler se magija ozira zgolj na posnemanje vnanjih, vidnih dogodkov, je enostavna in preprosta. Tako skušajo posnemati brazilski Indijanci v svojih plesih divjačino^ in severnoameriški Siou* s plesom v bivulskih kožah bivole, da jih na lovu obvladajo. Pueblo-lndijanci so s posebnimi pipami puhali dim in tako simbolično proizvajali oblake in z brnn-ljami simbolizirali nevihto. Zuni si skušajo zagotoviti lovski uspeh z ilovnatimi živalskimi figurami, v katerih tičijo puščice". Tudi Cukči in Eskimi vršijo enako magijo. V Braziliji Indijanci (Karaibi) pijejo v vodi ptičje oči. Prazgodovinska umetnost je vsaj deloma magična. Dostop do slik v votlinah je težaven in slike so skrile v zadnjih predelih na takih mestih, da jih človek le leže ali v zelo nerodni poziciji lahko gleda. Mnogo naslikanih živali ima puščice v Lelesu; živalske figure iz kamna ali ilovice so preluknjane , Očividno je tu magična miselnost delovala, kakor jo še danes opažamo med primitivnimi narodi: slika ali figura živali naj da moč nad živaljo samo. H. ASTRALNA MITOLOGIJA, GLAVNI VIR MAGIJE PRIMITIVNIH KULTUR. Bolj komplicirana in kvarna poslane magija, če se opira na višjo aslralno mitologijo, ki pripisuje na eni strani snlncu in luni bržanske sile, s katerim vplivala na anorganski in organski svet, 1 Koch ■ Criinhcrg, Zwei Jahre Hilter den Indianern. Stuttgart 192l. -1 Buschan, lllustr. Völkerkunde I [1922) 123. " fi ii s c h j n o. C. 152. : R i t o u E n , La tnu^k aux l«tll|)s pr^hisldriques (1921) 422, 38 na drugi strani pa istoveti z njima prvega človeka, praočeta, tako, da tudi on razpolaga z onimi umišljenimi silami in se vrine na mesto Najvišjega hitja. Magija se polasti teh zmot astralne mitologije in si domišlja, da z dramatičnim obnavljanjem aslralno-mitoloskih dejanj praočelovih znova obuja božansko silo pra-očetovo in s tem ob vsakem času obvladuje dogajanja v naravi in človeškem življenju, Razni kulturni krogi ko izgradili posebne sisteme astralno-mitološke magije. Da moremo vez magije z aslralno mitologijo ločno analizirati in ugotoviti, je treba poznati mitologijo primitivnih narodov, predvsem astralno, Mitologija je dvojna, nižja in višja. 1. Nižja mitologija. Nižja mitologija je poizkus primitivnega človeka, da tolmači pojave in dogodke v naravi. Radi pomanjkljivega empiričnega znanja si razlaga pojave naivno kakor otrok. Če bog Kari vali kamenje po nebesnem svodu, tedaj grmi, pravijo Semang na Malaki. Južno polarno luč razlagajo avstralski zamorci za požar, ki ga zaneti Mungangana na nebu. V vulkanih, ki izmeta-vajo ogenj, sedijo kovači; ostro izoblikovani skalni vrhovi so ukameneli lovci itd. Vsekako izpričuje la mitologija človekov nagon, da povsod in za vse išče vzroke. Predvsem se je bavila mitologija z astralnimi pojavi solnca in lune, nekoliko tudi z drugimi zvezdami fn, pr Orionom, Venero i. dr.). Tako gleda solarna mitologija" v dnevno vzhajajočem solncu mladostnega junaka, polnega življenja in lepote, ali junaka, ki preganja temo, ozir. demone teme, ali lovca, ki sledi zvezdam in jih požre ali ki oh robu zemlje pada pošastim v zrelo in se spet dvigne k novemu življenju itd. Pa tudi v živalski obliki slikajo narodi solnce. Solnce je orel, sokol, lev, konj. Kot žareča krogla se dviga solnce iz morja ali od zemlje in se spet vanjo pogrezne, Premikanje solnca proli severu ali jugu, solnčni žarki, solnčni mrk. pojemanje solnčne toplote, so motivi za mitološko snovanje. Toda solarni motiv nima posebne vloge v mitologiji, ker je ves potek solarnega dogajanja preprost in vedno isli, posebno n Cfr. P. Ehrcnrcich, Die allgumeine Monologi« (Leipzig 191(1) lil ss. 39 v tropičnih deželah'1. Nadalje primitivni narodi nUo polagali posebne važnosti na svetlobo in toploto, ki po našem gledanju spadata k bistvu solnca; v naivni nevednosti so svetlobo in toploto celo pripisovali drugim vzrokom: solnce je 11. pr, operjena žoga (radi žarkov), Pima-Indijanci ga imajo celo za ledeno tvorbo, luč in toplota sta šele pozneje prišla v solnce. Žele odnos solnca do lune in drugih zvezd daje več motivov za mitologija. Solnce požre, mori, kuha ali stopi iuno, ali je njen soprog ali njena žena. Veliko važnejšo vlogo ima v mitologiji luna, Luna namreč neprestano potuje in se menjava. Kot ščip premeri ponoči ves nebesni svod od vzhoda do zahoda, kot prvi krajec in polmesec se nagiba ob večerih in ponoči zahodnemu horicontu. Toda zdi se, da se pomika tudi od zahoda proti vzhodu, ker stoji naraščajoča luna vsak večer višje na nebu, dokler končno ne vzide zvečer na vzhodu izza horiconta. Nadaije se luna vedno menja, zdaj je temna, zdaj svetla, zdaj narašča, zdaj pojema, Za vse te pojave išče primitivni človek svojih razlag in primer, Kol človeška osebnost mu je luna junak, pastir, lovec, gologlavec, žena solnca, mlada devica, stara žena, čarovnica. Kot žival mu je orel, vrana, mrjasec (radi ščetin in čekanov), govedo, kozel, jelen (radi rogov), jež, zajec, medved (ker pridejo iz zemlje ali brloga), tiger, jaguar (ker menjata dlako), kača (ker menja kožo), pajek (ker prede iz sebe mrežo, kakor temna luna preprede vso svetlo luno), labod, gos, raca, vrana (radi vratu), riba, kuščar, jegulja (radi podobnosti z luninimi krajci). Na oceanskih otokih je svetla luna bela svinja, bela žena, bel petelin, temna luna pa temnorjava svinja, vrana, pes1". Kot stvar je luna žoga, srp, srpast meč, lok, nož, kost, rebra, kamen (pojemajoča luna), zob, lobanja (temna luna), glava (ščip), časa, ki se napolnjuje z vodo in se spet izpraznjuje, kotlič, čevelj, kolo, podkev, glavnik, ladjica, bttmcrang, školjka, košara itd. Lunine faze in spremembe so dale pobudo za neštete mitične razlage. Naraščanje in pojentanje lune je porod junaka, ki nasilno predre iz materinega telesa ali iz lupine. Luna je junak, ki se razkroji, razpade, raztrga, ali ki ima pege na obrazu, koze po telesu, Zadnji lunin krajec je zakrivljen meč, s katerim je bil obglavljen narodni junak. Mlaj ali temna luna je junak, " P, E h r e n r e i c h , o. c. 110; G. Pcekel, Das ZweiiiescMechter-*c5en. AfiLhropos 1929, 1016. 111 Cfr. G. Petke 1, Anlhropos 1929, 1018. 40 ki zbeži v daljno deželo itd. Svetla In temna luna se predstavlja kot junak svetlobe in demon teme ali kot dva sovražna si brata. Bajke o boju z zmaji in o večglavih zmajih in junakih, katerim glave znova zrastejo, so hinarno-mitološke. Odnos lune do solnca se slika kot Ijubimsko razmerje, kot zgodba ljubimcev z begom, zasledovanjem, ločitvijo svidenjem, odginjenjem zakritega obraza. Vsi narodi sveta, primitivni in više kulturni, so prinesli nove snovi in nove oblike za lunarno mitologijo. O lunarnn-mitološkem značaju omenjenih simbolov iu mitov, so si danes vsi etnologi na jasnem. Mitologija, katero smo doslej obravnavali, je tako zvana nižja astralna mitologija, ki nam predstavlja primitivni svetovni nazor, kakršnega si naivni človek ustvarja za razlago naravnih, zlasti nebesnih pojavov. Predvsem ponsebuje vnanje dogodke in ponazoruje neposredne čutne vtise. Ta mitologija je prnfanega značaja in se ne vmešava v verstvo, 2. Višja astralna mitologija. Ta je povzročila pravi verski preobrat. Kull Najvišjega bitja se je pod njenim vplivom umaknil kultu človeka v obliki praočeta in prednikov. Višja astralna mitologija gleda v solncu in luni višje sile, ki vplivajo na postanek sveta, človeka, sploh življenja na zemlji. Polagoma je prešla v religiozno sfero in postala glavni v i r politeizmk, to pa po sledeči poti; 1. Človek je v tej mitologiji polagoma identificiral Najvišje bitje prakulture s sulncem in luno. 2. Na drugi strani je identificiral solnce in luno s praočetom, in sicer prvo v totemistični, drugo v matriarhalni kulturi. 3. Prenesel je na praočeta umišljeni vpliv solnca in lune na postanek človeka in zemlje, na plodovitost in življenje nu zemlji. 4. Tako je stopil lunarni ali solarni praoče v stik z Najvišjim bitjem prakulftire in prevzel njegove božanske poteze in njegov kull; prav.lako ludi drugi veliki predniki, njegovi potomci. Tako je nastal kult božanstvenih herojev-bogov. Ad 1. Prukulturni narodi si predstavljajo, da prebiva Najvišje biLje nekje v nebesnih višavah, da usmerja poti zvezdam, da grmi, da daje svetlobo.,, Alakaluf" pravijo, da je vsaka " Na primere, ki ilvdijo, m« je opozoril večinoma g. prof. dr. A. Gnfia. kateremu izrekam tu loplo zahvalo. 41 zvezda del Najvišjega bitja; Jurak-Samojedi1171, tla sta olnce in luna njegove oči. Tako je Najvišje bitje že v neki nevarni zvezi s iolncem in luno. — Pri rodovih Narrinyerri (Avstralija), Bai' ning (Neupomniern), Algonkin, Ainu"1' je solnce Najvišje bilje. Baining1"' pravijo, da je solnce postavilo prvi človeški par na zemljo in ga naučilo govoriti, Ad 2. Praoče je že pri nekaterih prakulturnih narodih imel višje mesto pri Najvišjem bitju, navadno kot srednik, kulturni heros, ker ga je po njihovih mitih Najvišje bitje za to določilo; celo kot pomočnik Najvišjega bitja večkrat nastopa. Tem laže ga je istovetila fantazija primitivnih narodov s solncem in luno, ki je že nižja astralna mitologija oba personifjcirala. Tako pravijo Ja mana (Ognjena zemlja), da je solnce živelo kot lovec na zemlji in kot takšen skrbela za ljudi; to je praoče. Andamanci pravijo, da je prvi človek Tomo postal sobice11'1. Uitntn (Južna Amerika) menijo, da so prastarši potomci lune'ul. Juin"1' pravijo, da pomeni Daramulun »nogo na eni strani ' in da je praoče (vsaj pri sosednjih plemenih), V matriarhalni kulturi stopi na mesto praočeta pramati in se istoveti z luno, navadno s temno luno. ali z zemljo in podzemljem. ker se prvi lunin krajec pojavi na zahodu nizko nad iemljo. kof bi se dvigal iz zemlje ali podzemlja. Jakudn [Ma-laka) in Kubu {Sumatra) pravijo, da sedi pramuti Nenek Bonko s praočetom v Umi in prede'lf; to je pa na zahodu blizu podzemlja (prav zato, ker se dviga dozdevno prvi krajec iz zemlje). Nekateri rodovi Nove Guintje caslijo praniater Bimbajo in pravijo, da je istovetna s polno luno; lunin srp je njena ladja. Sakaj (Malaka) pravijo, da praoče in pramati bivata na znhodu, v svetu 111 rtvib : praoče je pri nekaterih narodih vladar mrtvih. Marind (Nova Guineja) trde1'1-', da je pramati Sabra z mnogimi moškimi potonit:! prišla \z podzemlja (kakor lunin krajec iz "i A, Gi lis. Kopf-, Schädel- u. Langknochenopler bei den Rentier-vfilkern. Feslschr. f. P. Wilh. Schmidt (1923) 240. "It A. C a h » , Keligiia prakultur«. Bogosl. Smotra 1926, If 9, "o P. Bley. Sagen der Baininger Siidseu. Anlhropos 1914, 196. Brown, The Andaman Islanders ¡1922} 19S. A, Gahs. Reügiia prakulture. Bogus!. Smotra 1925, 221, L. Ehrlich, Origin ol Australian Beliefs ¡1922) 6Š. P. Schebesta, Orang-Utan, Bei den Urwaldmenschen Malnyns lind Sumatras |H281 199. F P. Wîtz, Die Marind-anim von Holländisch - Süd - Neu - Gilirea (Hamburg 1922, 19251. 42 zemlje); praoče Gebe se pa je napotil na luno, njegove pike in lise so še zdaj na kini. Poseben povod za identificiranja lune s praočetom so dale njene vedno se menjajoče faze, ker so narodi videli v njih primeren simbol človeškega življenja. Kakor mesec narašča do polne lune, potem pa polagoma pojema, »medli, šepa in se stara« ter popolnoma izgine, tako tudi človek zori v polno moško dobo, se stara, boleha, umira. V matriarhalni kulturi, ko ima pramati isto vlogo kot praoče, se praoče istoveti s sveLlo, pramati s temno luno; ko pa pramati stopi v kulturi na mesto praočeta sploh, potem se pramati istoveti 7. luno sploh, kakor prej praoče. Ad 3, Pod vplivom aslralne mitologije si ustvarja človek naivno filozofijo o naravi. Vsa dogajanja v človeškem življenju, tako fizičnem kot duševnem, pa tudi v naravi si razlaga s tem, da jih pripisuje umišljenim vplivom ali solnca (ki baje spolno oploja zemljo in je neizčrpen vir življenja v naravi in vir vitalne, moške sile v človeku) ali lune (ki se vedno spreminja, raste, se razkraja, izginja in spet nastaja in zato vse zna in vse zmore ler je pravir plodnosti v naravi in človeku}. Solarno mitologijo je izoblikovala posebno ona kultura, ki jo nazivajo elnologi to te mistično, lunarno pa predvsem matriarhalna. Ker so pa istočasno, kot že omenjeno, primitivni narodi istovetili luno in solnce s praočetom, oz. s pramaterjo, je prenesla totemistična kultura umišljene božanske lastnosti s u 1 n c a , matriarhalna kultura pa lastnosti lune na praočeta. Umišljeno božansko delovanje solnca in lune, oziroma solarnega in lunarnega praočeta, se kaže v kozmogotiiji, antro-pogoniji, razlagi početka vegetacije in v eshatologiji. Kozmogonija, Solarna mitologija pravi, da so svet, nebo in zemlja nastali iz prajajca, ki se je razdelilo. Tako Vi-radjuri (v Avstraliji)'"1, zahodni Tibetanci, — Lunarna mitologija govori o neizmernem pramorju (simbol ščipa), na katerem se pojavi skala ali košček zemlje, ki jo prinese kdo iz morske globine in ki se na morski gladini polagoma razraste v zemljo (simbol temne lune, ki polagoma pregrne svetlo luno). Taki lunarni miti so razširjeni od srednje Azije preko vse severne Amerike. »h W, Schmidt, Ursprung der Cottesidee I (Münster i. W-1912) 371. 43 A. n 1 r o p o g o n i j a, Solarna mitologija sanja o večnem, brezsmrtnem Življenju človeka, ker je Solnce simbol neizčrpne življenjske sile in svetlobe, zlasti v tropičnih deželah. Zato balzamiraju totemisti trupla rajnih in jih izpostavljajo na solncu, da se človek trajno ohrani. Morda je v idejni zvezi s to solarno mitologijo panteistični monizem, ki trdi, da .se človek končno stopi z božanstvom. Tako je bramanizem učil, da se človeški atman razblini v božanskem bramanu. — Lunarna mitologija govori o večnem razvoju človeka, ki nastane iz smrti in razkroja. Kakor polna luna pojema, se razkraja in izgine, a spet znova nastaja, tako se praoče v zemlji razkraja, iz njegovega trupla (iz srca, jeter) pa raste ves človeški rod, kakor iz temne lune nastaja svetla luna. Ta lunarni motiv je izražen v mnogih pripovedkah o človeškem drevesu, ki priraste iz človeškega trupla in ima devel vej ali popkov. Prav ta številka je lunarnega značaja, kajti kaže na devet luninih faz, Lunarni motiv n drevesu človeškega rodu najdemo na ozemlju od Avstralije do severne Azije. Pri iniciacijah plemena Juin v Avstraliji1'5 se položi v pripravljen grob odrasel mož in na navidezni grob se vsadi drevo. Hipoma se pred začudenimi kandidati mož iz groba dvigne, kot bi vstal k novemu življenju. — Altajski Tatari pripovedujejo: ko je nebesni bog Tengere Kaira-kan pregnal prvega nepokoinega človeka Kiši v podzemlje, je dal pognati iz zemlje drevo z devetimi vejami in pod vsako vejo je ustvaril po enega človeka; li so postali praočetje deveterih človeških rodov11', -— Jasno vez med Juin in Tatari tvori otok Nias v vzhodno-indijskem otočju, kjer najdemo mit, da je Najvišje biLje ustvarilo človeka, £z čigar srca je priraslo drevo z 9 popki, iz katerega izvirajo tisoči ljudi"k. Nekateri miti pripovedujejo, da je človek sam nastal. To je v duhu lunarne mitologije, ker se hma spreminja, nastaja, izginja. Tu prevzame vlogo Najvišjega bitja (Daramu-lun v Avstraliji, Tstiigoab pri Hotentotih sta Najvišje bitje in lunarni praoče obenem: ranjena na nogi!)11'. Lunarni mitološki "I W. H O r wi 11 , Native Tribes ni S. E. Auslratia 11WM) 517. "1 K a d l O I f ■ Da k Schamantmhim O, sc in Kutina, Son rte rabdr. avs Sibirien I) [1835) t. "k A. Gahs, Opfer bei den altaisofien Hirlenviilkern. Samotne dTItlinologie religieuu IV (1925| 221, L. Hbrlich, Uoiiovi- 13 V 1925, 233. 44 motiv, da se iz razkrojenega človeka porodi nov človek, je deiJ pobudo za idejo večnega prerajanja (metempMhnze); kakor se Krna večno obnavlja, tako se človek sam vedno /nova prerija (Samsara). Materialistični monizem (Samkija-filczofija) je s tem v zvezi: zaključeni krog prerojevanja izključuje Boga Isti motiv je podlaga šamanstva in njegove duhovne magije Šaman predstavlja praočeta in mora v sebi doživeti njegovo usodo, mora umreti, biti obglavljen, se razkrojiti itd. S lakimi praktikami naj se obnovi življenjska sila človeškega rodu. Namesto šamana samega stopi potem kaka žival, ki jo šaman daruje, V prvem primeru imamo človeške, v drugem živalske žrtve. Početek vegetacije, V luni, ki se razkraja in razpada, so videli primitivni narodi tudi vir plodnosti v naravi. Kakor iz lune nastajajo razne faze in končno polna luna, tako iz človeka, ki je v zemlji in je gospodar podzemlja, nastaja vse rastlinstvo. Samo iz te lunarne mitologije si moremo razlagati nekatere mite. Sakaj n. pr, pripovedujejo, da sta Peluig in Karej hotela pragozd iztrebiti in zemljo obsejati. Peluig je peljal sestro Asu Lja, ji razparal prsi in razlil njeno kri, iz katere je nastala rastlina skoe. Po drugi verziji je Peluig zgorel na iztrebljcnem prostoru in posamezni deli njegovega trupla so se »Spremenili v žitne rastline, Peluig je nadalje razparal svoje prsi in razlil svojo kri, iz katere sta nastala skoe in rižMl". Podobne mite pripovedujejo lrokezi in Algonkin v Ameriki. Marind pripovedujejo, da sta kokos in areka [palmi] nastati iz ubitih prednikov, banana, sago in ogenj pa iz perverznih spolnih orgij prednikov"11. Ta drugi mit je uniljiv iz solarne mitologije, v kateri se pripoveduje o praočetu ali o prednikih to, kar se pripisuje solncu, namreč iz spolnega akta nastane vsa vegetacija na zemlji. Eshatologija, d u a 1 i z e m zlega in dobrega, V luni se neprestano borita svetloba in tema; pri pojemanju lune temna luna bolj in bolj pobija svetlo. Tako je tudi lun ari z U rani praoče izvor dobrega in slabega, življenja in smrti, zdravja in bolezni, kreposti in greha. Vsled tega notranjega razdora se večkrat praoče cepi v dve osebnosti. Tako imamo v Sibiriji mite o belem in črnem knezu, ki imata po 7 ali po 9 sinov, imamo tam bele in črne šamane. Mili pripovedujejo o dveh herojih; kar P, Schcbesla, o, e, 62, 63. "n P, Wirz, o. c, 45 eden dobrega napravi, drugi pokvari. — Bolezni, nesreče lld, nastajajo tudi iz praočeta, in sicer izhajajo iz njega kot zli duhovi, Mit z otoka Nias, ki smo ga že omenili, pripoveduje, da i z ust umrlega praočeta, ozir. i/. njegovega diha, zraste dvovrstno drevo, popki odpadejo in se razvijejo v bolezni. Iz njegovih pljuč pride dih kakor zlat prah. V praočetu je torej ¿ivotvorni duh življenja in smrt povzročajoči duh bolezni. Ideja duha kot takega pride od drugod, namreč od manizma, Ad 4, Lunariziriini in solarizirani praoče stopi v stik z Najvišjim biljem, prevzame njegove poteze, ga ali popolnoma prežene ali stopi z njim v sorodstvo. Solarni praoče navadno postane sin. lunarni pa brat Najvišjega bilja. Pri svincu je s tem bolj izražena mladostna sila. Bolj se pa komplicira razmerje, če nastopi lunarna pramati. Ona kot identična z luno je poLem mati Najvišjega bitja in praočeta (svetle in temne lune). Praoče se je v tem primeru radi svoje dvojne narave razdvojil na dobrega in slabega praočeta po analogiji svetle in temne ¡une, dobri praoče se je stopil z Najvišjim bitjem v eno bilje, V drugi kombinaciji je pramati žena praočelova; La se istoveti s svetlo, ona vedno s temno luno. Praoče se nadalje spoji z nebesnim Najvišjim bitjem, pramati se istoveti z zemljo (temna luna) in je zdaj žena Najvišjega bitja. Tako pride Najvišje bitje do žene, Na ozemlju Altajcev se pojav-Ijajo povsodi 3 božanstva, mati boginja in 2 moški božanstvi kot brata, eden na nebu, drugi v podzemlju, iz enega izhaja življenje, iz drugega smrt, nt ASTRALNOMTTOLOSKA MAGIJA, Ideologija, ki je pripisovala praočetu, bodisi solarnemu ali lunarnemu, božanske sile v kozmo- in antropogoniji, vegetaciji in človeškem življenju, je stopila korak naprej, češ, božansko silo praočeta je Ireba vedno obnavljati, in s tem se ludi obnavljajo sile v anorganskem in organskem svetu. To se doseže z dramatičnim predstavljanjem praočetovih dejanj. Potemtakem je ta magija dvojna: A. solarna [ali stvarna ali fizična), B. lunarna (ali duhovna ali šamanska). A. Solarna (stvarna ali fizična) magija. Naslanja se na solarno mitologijo in deloma na totemizem. V slogu sola rne mitologije deluje človek s svojo spolno moško 46 silo na porast, življenje, napredek pri sebi in v naravi, kakor solnčni junak oploja zemljo. a) Pri sebi. V ta namen služijo totemistične iniciacije s spolnimi izgredi. Kandidata rdeče pubarvajo, mu izpulijo lase, da jc enak jutranjemu snlncu, ki je brez žarkov, in se tako ohrani oplojevalna sila solnca, Operacije (subincisio, incisio, perforatio priapi) ob solnčnem vzhodu naj dvigajo spolno silo, ozir, naj omogočijo spolno udejstvovanje. Tako vršijo obrezo nad fanti ob solnčnem vzhodu Pita-Pita-zamorci v severna-vzhodni Avstraliji0 in Sulu v Afriki. Isti namen imajo spolni izgred) na južnih Novih He-bridih, Novi Guineji, v vzhodni Indiji, vzhodni Afriki, v severozahodni Braziliji (Rio Negro in Japura)1'1. Morda spada sem prazgodovinska slika na steni v Cogulu, kjer 8 žensk pleše okrog moškega13". b) V naravi, 1. Oploditev živalstva in rastlinstva. V to naj služi: a) Magični coiins (realis vel symbolicus) hominis cum natura. T¿lku si moramo razlagali falične plese v severozahodni Braziliji'1, pri katerih maskirani plesalci držijo umetno povečani pennis v rokah, da hi s leni tako rekoč oplojali naravo, živalstvo in rastlinstvo, kakor to razlaga Koch-Grimberg1'. Tudi v Mehiki naj falični plesi in dramatična predstava spočetja in rodnje turščice oplajajo naravo111. Morda smemo lako tolmačili tudi prizor na prazgodovinski stenski sliki v Cogulu (Španija), ki nam predstavlja nagega moškega z močno vidnim pennisom, stoječega pred čudno živalsko figuro, ki bi jo mogli tolmačiti kot coitus samca in samice17. b) Coitus symbolicus animalium. Srednjeavstralska plemena [Aranda itd.) praklicirajo redno t. zv. obred fntichiuma. " lil. Seraainc d'Ethnolo£ie rcfigicuse 360, " Clr. Koch-Crutiberji, Zwei Jahr« unter den Indianern. 1J'i Gl. op. 17. M W eitle, Leitfaden der Völkerkunde, Tafel 52, J, p 49, Koch-Gr ünbcrfj, op. eil. " G. Buscha n, Illustrierte Völkerkunde 1, 192. t; llocrnc.1, Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa (Wien 19151 154. 47 Dva kamna, ki naj predstavljata dva kenguruja, sanica in samico, se oškropita s človeško krvjo, z namenom, da se zaplodi kenguru11, V zahodnem T ibetu je ohranjena slika kozla in koze na kamnu, ki očividno simbolizira coitusi kakor nakazuje kozliček, ki tiči v zadnjem delu koze'". Analogno smemo tolmačiti nekaj naslikanih ali upodobljenih prizorov iz prazgodovine. Tako sta našla brata Bégouëna v votlini Tue d'Aucïou-bert v Pirenejih dve figuri bizonov iz ilovice, predstavljajoči samca in samico"". Bodalce v Bruniquelu kaže dvojico severnih jelenov. V obeh primerih je bržkone hotel umetnik označiti pojanje". Tipičen primer za omenjeno magijo nam nudijo še danes Ctikči v severovzhodni Aziji; divjega jelena-sanica, ki slučajno zaide v čredo udomačenih severnih jelenov, skušajo s čarovnijami pridržati v čredi, da jo oplodi. Po 8 do 10 dnevih ga ulove in poleni pokrije določena ¿ena zvezanega jelena s svojo suknjo, t^oleg njega pa polože mlado udomačeno samico, ki naj predstavlja njegovo ženo. Obe živali potem zakoljejo"*. c) Coitus humanus (realis vel symbolicus), Najboljši primer nudi dravidsko pleme Oraon v pokrajini Cota-Nagpur v Indiji, ker se pri tem obredu izrazito poudarja solarno-mitološki pomen spolnega dejanja, Jezuit Dehou opisuje v svoji knjigi (Religion and the Customs of the Uraons) takole*1: »Uraonci letno praznujejo poroko med boginjo-zemljo in bogoni-solncem, s tem namenom, da ju «nagibajo k plodnosti in obilni proizvodnji*. ženina (solnčnega boga] predstavlja selški šaman, nevesto (zemljo) pa njegova žena. Najprej pa se vrši simbolični poročili obred med belim petelinom (simbolom solnca) in črno kokošjo Isimbolom zemlje). Oba sla rdeče pobarvana, prav tako tudi zemlja, kakor se to zgodi pri navadni poroki. Ta obred bi bil primer za magični coitus, kakor smo ga slikali gori pod b]. Potem gre slovesni poročni sprevod k hiši šamana in lam se vrši poroka šamana z njegovo ženo, ter se oba rdeče pobarvata, tla tako simbolično ponazorita mistično poroko solnca z zemljo. Šaman nato obhodi vse hiše, kjer ga čakajo gospodinje z dvema '"L, Khrlith, Origin of Australian beliefs (Vienna 1922) 9. 11 A. H. Franke, Tibetische llochitiitslieder i 1923] ¡26—27. " Befouëu, La Magie aux temps préhistoriques (1924) 432. " O. M « n ii h i n. Weltgcschichle der Stcinzeil {1931) 162. ** W. Rogoras, The Chukchee. Jesup Exp. VU. 379. " Frizer, The Worship oi Nature (1926) 3«0. 1030 posodama; v eno naliva šaman čarov niško vodo, s katero polivajo žene semena, iz druge pa okuša rižno vino, ki mu ga žene ponujajo, da se končno opijani. Popivajo pa tudi drugi in potem sledijo orgije, ki se ne dajo popisali, vse z namenom, da hi solnce in zemlja bila plodna.« Tako pravi p. Dehon. Bolj jasno se aslralnn - mitološki, čarovniški značaj spolnih izgredov ne da označiti. Tudi za to magijo najdemo vzporedno sliko v prazgodovini, in sicer v Cogulu [Lerida v Španiji), Osem žensk v zvončastih krilih z maskami na glavi plese okrog nagega moža z dolgim pennisonr1. Bržkone gre za magični obred. Obredi s spolnimi akti, simboličnimi ali resničnimi, v svrho oploditve zemlje se vršijo v mnogih delih južne Azije. Tako se buri skupina fantov proti skupini deklet s tem, da natezavajo vrv ¡11 jo vlečejo vsak na svojo stran' , Plemena LuJej, Dayak, Toradža v juinovzhodni Aziji mislijo, da služi magično spolno dejanje tudi za vstop v deželo mrtvih1"1. V Prednji Indiji so pri plemenih Dravida-Munda v navadi pomladanski obredi s spolnimi izgredi*1, ki naj služijo očividno oploditvi zemlje. V zvezi s tem je v indiji kult Lingu (fallus) in Siva-Sakti. Bog Siva deluje s pomočjo njemu lastne sile Sakti, ki velja za njegovo žensko polovico; je to mati-boginja, s katero se istovetijo htonske [zemske} malere-boginje Indije, ki so tipični izraz matriarhalne kulture. Člani sekte Virasaivas ali lingaiats nosijo ■ linga. (fallos) kot amulet boga Sive in gojijo fatični kult. Človek naj se po raznih obredih spremeni v Šlvo( kakor se šamani v severni Aziji spremenijo v praočeta, in naj se združi s Sakti po občevanju z ženskami, ki vsaka predstavlja Sakti. Saktt se časti pod podobo nage ženske. V tej obliki je kult Siva-Sakti bržkone v zvezi s solarno magijo totemizma, ki izvira iz predarijske dobe. Pojavlja se pa v istem kultu tudi še druga magija, ki hoče vplivali na porast zemlje in človeško življenje s krvavimi daritvami ljudi in živali in ki izvira iz lunarne magije, kakor bomo,videlr". " Menfhtn. op. eil. 177, Tafel 19, 71 Busch an, Völkerkunde 11, 910: onienjeni obred simbolizir« »polno dejanje. B u s c b a n . up. eil. 922, =' Op, cit. 547. * Op cit. 514—515 in Öerlholel-Lehmnnn, Lehrbuch der Religiom-ge schichte II (1925| 178, 49 2, Magija za uspešen lov. Pri raznih narodih (n. pr. pri .lukagirih in Eskimih} so predpisani za lovca in njegovo družino razni tabu. Posebno veljajo razne prepovedi za ženske. Tako ne smejo uživati ulovljenih severnih jelenov, ob času menstruacije se ne smejo dotikati orožja, nič spraševati, itd.™ Tudi ta magija spada bržkone v totemistični kulturni krog in bo v zvezi s solarno mitologijo, ker izraža neko prednost moškega spola prav v zmjslu lote-mistične kulture. (Nadaljovmj, v 2. zv.) PRAKTIČNI DEL, VER5KO-POLITICNA ZAKONODAJA V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI. 1. Ustavna določila. t. Oziraje Se na razmerje države do konfeaij je kazala naša kraljevina ob svojem postanku zelo pestre sisteme1. Drugačno je bilo to razmerje v Sloveniji in Dalmaciji kot na Hrvatskem in v Slavoniji; drugačno v Bosni in Hercegovini kot na teritoriju ogrskega prava, drugačno zopet v Srbiji in ¿mi gori1, Vidovdanska ustava iz I. 1921, ukinjena pozneje s kraljevim manifestom z dne 6 januarja 1929, je sprejela sistem paritetne države. V njenem čl. 12 je uvodoma sprejeto načelo svobode vere in vesli. Osvojene in priznane vere je ustava priznala za enakopravne in je v načelnem Oziru uredila razmerje med državo in cerkvijo oziroma veroizpovedjo. Za priznane in osvojene so bile proglašene v odst, 3 navedenega člena vse tiste veTe, ki so že imele zakonsko priznanje na katerem teritoriju naše države. Te vere so bile katoliška rimskega, vzhodnega in armenskega1 ** Jochelsun. The Koryak, Jesup e*p. IX, 77 in Rasrnussen, fhulefahrl ¡1926] 141. 1 Cfr. KuSej. Cerkveno pravo=, 1927, 69—75; C ras j-Rchu e I ■ 1 e r - N O v J k , Udžb«nik crkvenoga prava Katoličke crkvc, 193i>, 73—82. 5 Javljala je ta različnost v raznih področjih, Tako sta Srbija in Črna ¡Jora poznali pravoslavno vero kot državno vero, v ostalih delih naše države je vladala med verami enakopravnost. Verska pripadnost otrok kakor tudi prehod iz vere v vero sta bila po raznih teritorijih različno Urejena. V Sloveniji in Dalmaciji po interkonlesionalnem zakonu / dne 25. maja 1666, J. z. št. -19, na Hrvatskem in v Slavoniji po zakonu z dne 4. januarja 1906 (Zbornik Kom. III. hr. 8J. v Vojvodini po zak. členu XXXII/1894 in XLllIi'1895, v Uosni in Hercegovini po uredbi deželne vlade dne 9. julija 1891, broj 52-694 I (Zbornik zakoaa i uredaba za R. i H, 1891. br. 71). v ostalih delih države pa t.ikih določit sploh ni bilo. Znani so dalje peslri sistemi zakonskega prava v naši dri.avi; bistveno različno izvajanje državnega nadzorstva nad cerkveno imovino in driflvno poseganje v cerkvene zunanje zadeve, :l Po § t zak. čl, XL1I1/1&9S. Ima eno župnijo v Novem Sadu (Gross-Sehueller-Novftk, o. c. 78). llcjoilovnj Vninlk 4 50 obreda, dalje pravoslavna vera, evangelska vera uugsburške in hel-vetske veroizpovedi*, židovska in mohamecianska vera. Pozneje je bila priznana Se starokatoliika vera na osnovi ti. 12 vidov danske ustave z odlokom ministrstva za vere z dne 18. decembra 1923, št. 3389. Vprašanje o formalni veljavnosti tega priznanja11 pustimo ob strani. Spomladi leta 1925 je bil predloien narodni skupščini načrt zakona v verskih zajed nicah in njih medsebojnih odnosih^0, l'o čl, 3 tega osnutka bi bile osvojene za celo državo ne glede na to, ali so imele na sedanjem državnem teritoriju kako versko občino ali ne, sledeče vere: vzhodno pravoslavna, katoliška oheb obredov, islamska hanefitskega7 obreda, evangelska vera augsburškega in helvet^kcga izpovedanja, evangelska bratska cerkev", slarokutoliSka cerkev, baptisti" in menoniti1", židovska vera šalardskega in eškenaškega obreda". Omenjeni osnutek interkonfesionalnega zakona je vlada pozneje umaknila. 01. 12 vidovdanske ustave ni hil nikoli izveden. 2, V sedaj veljavni uslavi z dne 3. septembra 1931 razpravlja o odnosu do konfesij čl, 11, čigar prvih sedem odstavkov se z malo razliko ujema z zgoraj omenjenim čl. 12 vidovdanske ustave. Tudi po veljavni ustavi je naša. kraljevina paritetna država. Svoboda vere in vesti je zajamčena (čl, 11, odsl, 1), Vere se dele v priznane in nepriznane15, Priznane vere so med seboj enakopravne In morejo svoj »verozakon- javno izvrševali (čl. 11, odsl, 1), Priznane vere samostojno vrše svoje notranje verske11 posle in upravljajo svoje J Izraz veroizpoved v tem pomenu ni istoveten z izrazom cerkev. V državi imamo dve cerkvi augsburSke veroizpovedi (slovaško in nemško), kol bo omenjeno pozneje. "' Vprašanj« je namreč, kako spravili v sklad omenjeno priznanje, ki se je izvršile z ministrskim odlokom, z ustavno določbo, da se morajo novt vere priznali le z zakonom. « Cfr, K u š e j . o c, 70. ' Ime po Abu H i ii i 11 (699- '767), ki je ti&tanovil poseben sistem v logični in pravni smeri etzer-V/elleii Kirchenlexikonv Vi, 994). * Znana je tudi pod imenom Herrnhuler [cfr, Algermissen, Kon-fesiionskundu 1930, 540—546). v Cfr. Algermtsien, o. C. 571—589. Vseh baptistov je c. 33 milijonov. ud teh S()'!',. v Ameriki. Tvorijo razne sekte, ki so združen« od leta 1905 v rahli bnptistifini svetovni zvezi |o, c. 579), w Ime je dal sekti odpadli župnik Menno Simoni« [M92 153fJJ; v llolandiji se imenujejo tudi mcnni&U. je skrajno spi ritual isti sekta, ki je mana po Um. da zameta prisego in vojsko. Vseh mennonitov je ukroji pol milijona (A I g e r m i s s e n , o. c, 526—532), 11 Veljavni zakon o verski ?.ajcdnici Židov z dne 14. decembra 1929 razlikuje ortodok&ne verske občine in o.ttale (§ 2], rabine orlodoksne verske smeri in oslale (§ H). Načelo svobode vere ni v opreki z delitvijo ver v priznane in nepriznane. /¡ikaj s svobodo mišljenja ni istovetna pravica javnega izražanja svojih misli {cfr. Pila m i C, Država 1939, 210). Nepriznane vure imajo pai pravico privatno izvr&evali svoje obrede Itako zvani ex$icltium ruli-glonis privalum), ne pa pravice vero jftvno izpovedovati, zlasti v obliki skupne udeležbe pri javnih verskih obredih. 11 Izraza notranji in zunanji verski posel je menda prvi uvedel Huiio G roti u s. 51 ustanove in fonde v mejali zakona (čl, 11, odst, 3), V dvomu, kaj je notranji verski pose!, odloča po načelu paritetnega sistema država sama". Priznane vere morejo vzdrževali zveze s svojimi vrhovnimi verskimi poglavarji tudi izven državnih mej, kolikor to zahtevajo predpisi posameznih veroizpovecUrtj1'. Mačin, kako se te zveze vzdržujejo, se uredi z zakonom (čl. 11. odst, 5). V odst. b omenja iL 11 nav. ustave državno gmotno podporo, Podpora, v kolikor jo določa državni proračun, se mora delili med posamezne priznane vere sorazmerno s številom njih vernikov in z dejanski dokazano potrebo"1. Druga skupina določb v nav. čl. 11 ustave razvija načelo svobode vere in vesti, ki je postavljeno na začetek tega člena, Nihče ni dolžan svoje versko prepričanje javno izpovedovati, Halje ni nihče dolžan sodelovati pri verozakonskih dejanjih15", svečanostih, ohredih in vajah, razen ob državnih praznikih in svečanostih, in kolikor odredi zakon za osebe, ki so podložne očetovski, varstveni in vojaški oblasti (čl. 11, odst. 4j. Uživanje državljanskih in političnih pravic je nezavisno od veroizpovedanja. Nihče se ne more oprostiti svujih državljanskih in vojaških dolžnosti, sklicevaje se na predpise svoje vere (čl. 11. odst. 2), V tretjo skupino moremo šteti odst. 7 in 8 v čl. 11 ustave, Odst. 7 prinaša namreč tako zvani Kanzelparagraph; ustanova sama je znana izza kulturnega boja v Nemčiji v sedemdesetih letih preteklega stoletja tudi pod imenom lex Lutzeana (po bavarskem kultnem ministru v. Lufzu, ki je stavil predlog za lamozni § 130 a k nem. kaz. zakoniku). Glasi se omenjeni odst. 7, ki mu odgovarja zadnji odstavek č). 12 vidovdanske ustave: »Svoje duhovne ohlasti ne smejo verski predstavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrševanju Svoje službene dolžnosti uporabljati v strankarske namene, Odst. 6 čl. 11 ustave pa določa, da ni nikomur dovoljeno vršiti v molilnicah ali ob verskih shodih in manifestacijah vobče kakršnokoli politično agitacijo. V vidovdanski ustavi takega določila ni bilo. 2. Izvedba ustavnih določil, 3, CL 12 vidovdanske ustave ni bil nikoli izveden, kakor je bilo zgoraj omenjeno. Tudi k čl. 11 ustave z dne 3. septembra 1931 še mmamo občnega izvršilnega zakona; s tem pa seveda nikakor ni M Zgodovina ja pokazala, da je pojem zunanji verski posel zelo raztegljiv. Tako ic n, pr. raztegnil iira^ exlerna religionis dvorni deleret Jožefa JI. x dne 19. decembra 1764 da — radi analogije s Predpisi o pričah — sodišče duhovnikov, tudi čc niso priče, ampak obdolženi kakšnega zločina, ne sme Vprašali O stvareh, ki jih krije spovedna tajnost*. V praksi pa prevladuje, kakor se zdi, nasprotno mnenje. Z vprašanjem, aH je možno zaslišali spovednika obdolženca. Pa se seveda ne krije vprašanje, ali je možno spovednika kaznovali. 5„ V zvezi z Zgoraj očrtanimi odstavki čl. 11 ustave bodi še omenjeno, da je javni verski mir kazensko zaščitena dobrina. Zato določa § 162 k. z.: oKdor javno preklinja Boga ali vero, priznano * zakonom, alt javno smeši obrede ali običaje bogoslužja, se kaznuje Z Zaporom do enega leta.* S tiskom Storjeno omalovaževanje ali zahtev vere spada pod čl. 50 zak. o tisku, ki se glasi: »Kdor s tiskom zlonamerno omalovažuje ali žali eno priznanih ver, se kaznuje z zaporom do treh mesecev». Dalje določa § 163 k. z.: Kdor prepreči ali vznemiri bogočastje ali opravljanje obredov priznanih ver ali oskruni ah izpostavi posmehu ali preziranju ikone ali druge svetniške ■dike in kipe ali druge stvari, ki so namenjene službi božji, v času, ko služijo le stvari za rabo po svoji namemhi, se kaznuje Z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev.* Predstavniki priznanih ver uživajo zaščito kot uradne osebe, Zakonik o hodnem kazenskem postopanju z dne li). februarja 192'?. 14 Zakon o ohfncm upravnem postopanju ¡Si. Nov, kralj, Jugoslavije * dne 25. novembra 1930, Si, 271—XCt!li57J). u Bogoslovni Vrstnik 1928, 36. 54 zato se njih razžaljen je kot kvalificirano kaznuje po g 302 It. z. in po čJcnu 54 tisk. z. Po drugi strani pa je prav njih položaj obteževalna okoliščina pri deliktu telesne združitve z zaupano osebo {§ 275 k, z.} in pri deliktu primoranja z zlorabo službe (§ 395 k. s.). Končno bodi omenjen še § 398 k. z., ki prinaša kazensko določbo o nepravilnem vpisavanju v matrike in § 399 k. z., ki kazensko sankcionira nezakonito poročitev, 3. Verski zakoni. 6, Za izvedbo čl, 12 vidovdanske ustave je bil predložen, kakor je bilo zgoraj omenjeno, predlog za inlerkonlcsionalni zakon. Ta predlog pa ni bil nikoli sprejet"; tudi k čl. 11 nove ustave nimamo interkoniesionalnega zakona, pač pa so bili izdani v letu 1929 in 1930 Štirje zakoni o posameznih verah oziroma cerkvah, in sicer zakon o srbski pravoslavni cerkvi z dne 8. novembra 1929-', zakon o verski zajednici židov v kraljevini .Jugoslaviji z dne 14, decembra 1929-1, zakon o islamski verski zajednici kraljevine Jugoslavije z dne 31. januarja 1930" in zakon o cvangeljsko-krščanskih cerkvah in o reformirani krščanski cerkvi kraljevine Jugoslavije z dne 16. aprila 19303*. Po obsegu so našteti zakoni-4 precej enaki: zakon o srbski pravoslavni cerkvi šteje 27 členov; ostali se dele na paragrafe in sicer ima zakon o evangeljsko krščanskih cerkvah in o reformirani kričanski cerkvi 32, zakon o verski zajednici Židov 29 in zakon o islamski verski zajednici 27 paragrafov, V vsebinskem pogledu so našteli zakoni nekoliko podobni pri nas znanemu zakonu o zunanjih zadevah katoliške Cerkve z dne 7, maja 1874, d, z. ¿t, 50, vendar so precej manj podrobni; marsikatera zadeva, ki jo je urejal omenjeni avstrijski zakon, spada po omenjenih štirih zakonih v verske ustave, ki jih vsi predvidevajo™ Veroizpovedi, ki o njih govore našteti zakoni, imajo bistveno različne organizacije, zato je umevno, da se tudi zakoni med seboj razlikujejo, Jasno pa prosevajo iz njih osnovna načela, po katerih naša kraljevina kot paritetna država ureja svoje razmerje do veroizpovedi, Ildaui pa Sta bili v tem čaju dve določbi, važni za zunanjo nrjiani-naciio pravoslavne cerkve in židovske verske zajedate«. Tako so bilo s kraljevim ukazom t. dne 17. junijn 1920 zedinjenje rame pravoslavne cerkve na teritoriju tinie dri.ave v »avtokeialuo zedinjeno pravoslavno cerkev Kraljevine Srbov, lir valov in Slovence v* in je h itn obnovljena srbska palrijar-hija, Leia 1921 »o se združile židovske verske občine v «Zvezo židovskih veroizpovednih občin v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev*. » SL Nov. kralj. Jugoslavije /. dne 16. novembra 1929, it, 269/CIX, Uradni list z dne 18. januarja 1930, Kos 21, it. » SI, Nov. z dne 24, decembra 1929. it. 3l)l/CXXVll: Uradni lisi t. dne 14. februarja 1930. Kos 31, it. 13«. " SI. Nov. z dne 7. Icbruarja 1930, it. 29|'X| Uradni lisi Z dne 22. le bruaria 1930, Kos 33, it, 148, » SI. Nov, z dne 28. aprila 1930, St. 95/XXXVIl: Uradni list z dne U. junija 1930, Kos 7, St. 21. K /akone citiram: z, o srb- pr. e,; z. O ev, C,; Z, O Žid. V. z, o iti, v, z. » Čl, 5, 24, 26 z, o srb. pr. c.: § 28 z. o ev. c.; § 27 z. o *id, v. /..: §§ 22 , 26 z. o isl. v. z. ™ O ustavah bo govor pozneje. 55 V pričujočem poročilu naj na kratko očitam te principe, kakor so izvedeni v naStelili zakonih, Kljub vsemu pozitivizmu v interpretaciji teh zakonov pa je vendar Ireba imeti pred očmi organizacijo in samozavest posamezne veroizpovedi, na katero je država pri tej zakonodaji naletela, zlasti pa njeno apriorno načeino staliiče d» države, da je mogoče zakone pravilno unieli. Več določb je zalo v teh zakonih, ki se nikakor ne morejo prenesli v eventualni zakon 0 katoliški cerkvi, ker ima la pač bistveno različno ustavo in organizacijo. Poudariti je zato treba, da se načelo paritetne države nikakor ne more glasiti: vsem religijam isto, temveč le: vsaki religiji svoje. 7. Vsi našteli zakoni zagotavljajo svobodno javno izpovedovanje vere in vršitev bogoslužja, kakor je to storila Že ustava™1. Cerkev oziroma verska zajednica v celoti (v mejah države seveda) kakor tudi nje sestavme in ustanove, kot jih bo določila zadevna verska ustava, so pravne osebeJ1_ Obe navedeni določbi jasno «značujeta sistem paritetne države 8. Vere, razen pravoslavne, so v smislu teh zakonov organizirane v mejah države. Po g 1 z. o Žid. v, z, n. pr sestavljajo versko zajednico žldov v kraljevini Jugoslaviji vsi pripadniki židovske vere, ki žive v Jugoslaviji. Zakon sicer razlikuje med dvema vrstama židovskih veroizpovednih občin, namreč med navadnimi veToizpovednimi občinami, ki sestavljajo zvezo židovskih veroizpovednih družb, in med orlodoksnimi židovskimi veroizpoved-nimi občinami, ki sestavljajo združbo teh občin (cfr, § 2). Zveza in združba pa tvorila versko zajednico Židov. Zakon o evangeljsko-krščanskih cerkvah in o reformirani cerkvi predvideva v § 1 tri cerkve: slovaško in nemško cerkev augsburškega veroizpovedanja ter reformirano cerkev. Prvi dve moreta ustanoviti medsebojno 'vezo evangeljsko-krščonskth cerkva augsburškega veroizpovedanja. Vse Lri cerkve pa so omejene na naš državni teritorij. Srbska pravoslavna cerkev nasprotno pa ni omejena po državnih mejah, temveč P& narodnostnih; zato določa čl. 23 z, o srb. pr. c.; »Srbske pravoslavne eparhije in njih deli zunaj mej kraljevine Jugoslavije kot sestavni del srbske patrijarhijc oslanejo glede organizacije proti srbski patrijarliiji v jerarhijskem in materialnem razmerju, v katerem so hile proti poedinim srbskim melropolijam, dokler se ne bi uredilo to razmerje drugače.« Sporna naziranja o diaspori bodo omenjena pozneje, Razlika med zak. o srb. prav, cerkvi in ostalimi zakoni se pokaže glede povedanega že v naslovu, Za uredilev notranje organizacije predpisujejo zakoni versko ustavo oziroma v verski zajednici židov pravila. Uslavo morajo sestavili pristojni verski organi in jo predložiti ministru pravde; če si jo ta osvoji, jo predloži kralju v uzakonitev", V verski zajednici židov ima samostojna pravila vsaka veroizpovedna ohčlna Čl. 1 z. o srb- pr. c.; S 2 z o ev. c.; § 1 *. o Žid. v, z.; § 1 st. o isl, v, i. '' Čl. 3 z. □ srb, pr. c.; § 4 z. o ev. e,; § 3 z o iid- v. g 6 z, o isl. v. z. Ker katoliška cerkev ni omejena oziroma razmejena po državah, ho vpr&ianje o priznanju pravne osebnosti katoliške cerkve morda zadelo na leikoče. ** Čl. 24 z. o srb. pr. c.-, § 23 z. o ev. c.-T § 22 ?.. o Žid. v. z. 56 kakor tudi zveza oziroma združba; vsa ta pravila potrjuje minister pravde11, § 8 z. o Žid. v. z. naSteva v 10 točkah osnovne odredbe, ki jih morajo obsegati pravila židovskih veroizpuvednih obiin. Za ustave ostalih veroizpovedi zakoni takih odredb ne določajo, čeprav fiksirajo v glavnem osnove dotične verske organizacije, ko predpisujejo, komu gre zakonodavstvo v cerkvi oziroma verski zajednici", kdo zastopa versko zajednico naproti državi™, kdo zastopa iniovinsko-pravne koristi1" in podobno, 10, Podrobneje razpravljajo našteti zakoni o postavljanju višjih in najviSjih verskih poglavarjev. Odredbe so za posamezne veroizpovedi precej različne. Tako določa čl. 7. odst, 2 z, o srb, pr c„ da se postopanje za patriarhovo volitev uredi s posebnim zakonom, postopanje za volitev eparhijskih arhie-rejev pa s cerkveno ustavo. Po § 16 z. o ev. c. se s cerkveno ustavo določi način, po katerem se volijo vrhovni duhovni starešine (Škof, odnosno vrhovni senior), vrhovni prosvetni starešine kakor tudi drugi duhovni m cerkveno-avtonomni uslužbenci, Po § 3 z, o. isl. v, z. se postopanje za volitev reis-ul-ulemc, članov ulema-medžlisa in muflij predpiše s posebnim zakonom, kolikor ni določeno z odredbo v S 21 nav. zak., ki določa, kako so se pro hac vice izbrali zgoraj našteti muslimanski funkcionarji. 11. Posebej razpravljajo omenjeni zakoni o pristojnosti državne oblasti pri konkretni postavitvi verskega poglavarja V pravoslavni cerkvi potrdi izvolitev patrijarba in eparhijskih arhi-erejev kralj na predlog ministra pravde, podan v soglasnosti S predsednikom ministrskega sveta", Po zakonu o evangeljsko-kričanskih cerkvah in o reformirani krščanski cerkvi potrdi izvolitev vrhovnih duhovnih starešin kralj z ukazom na predlog ministra pravde, ki je podan v soglasnosti s predsednikom ministrskega sveta. Izvolitev vrhovnih prosvetnih starešin pa odobrujc minister pravde*". V islamski verski zajednici postavlja reis-ul-ulemo, člane ulemn-mcdžlisa in irtuftije kralj na predlog ministra pravde, pndan v soglasnosti s predsednikom ministrskega sveta*", Nekoliko drugačne so zadevne določbe za versko zajednico zidov. Prva dva odstavka v § 13 njenega zakona se namreč glasita; »Duhovni poglavar verske zajednice židov v kraljevini Jugoslaviji je vrhovni rabin s sedežem v Beogradu Postavlja se s kraljevim ukazom na predlog ministra pravde izmed treh kandidatov, ki jih izvalijo skupno glavni odbori zveze in združbe, " § 2 z. o iid. V. Z. 31 Cfr. § 15 2. o ev, c.: Cerkveno zakonodajstvo vrii sinod vsake cerkve. Čl. 'i o srb'." pr. c.: Cerkvena, ccrkveno-distipliriika in cerkvero- Midnn oblast pripada po ureditvi srbske pravoslavne cerkve samn jerarhiji. Fpiskopiko oblastvo Ureja m Upravlja v skupnosti z duhovftiat VOIN in narndom po svojih samoupravnih predstavnikih in organih imovinske, za-duibinske (zakladne), londnv&ke in druge posle, ki se določijo v cerkveni ustavi. —- § 2 z, o isl. v, l. naiteva orjjmie islamske versk« zajednice. — Cfr. čl. 7 z. o srb. pr. c.; § 1 z. o isl. v. z. 5,1 Clr. 81. 4 z. o srb. pr. c,; § 7 T., o isl. v. z. " Čl. 8 z. o srb pr. c, § 16 z, o ev- e. § "I 1.. o isl. v. 7.. 57 predsedniki veroizpovednih občin vseh verskih smeri v Beogradu, Zagrebu, Skoplju, Sarajevu, Novem Sadu, Suho lic L iu Osijeku, kolikor niso zastopani v glavnih odborih, in vsi rabim, ki službujejo pri židovskih verskih ustanovah v kraljevini. — te se izprazni mesto vrhovnega rabina, se morajo izvoliti v najdalje šestih mesecih kandidati za novega vrhovnega rabina, Dokler se ne izvoli novi vrhovni rabin, izvršuje njegove funkcije rabin, ki ga odredi minister pravde na predlog glavnih odborov zveze in združbe, podanem v sporazumu z obema rabinskima sinodama«1", 12, Zakoni prinašajo nekatere določbe o pogojih in pravicah duhovnikov in verskih naslavijentev, Tako morajo biti obojni redno domači državljani. Po § 18 z. o «v- c, morajo duhovniki popolnoma obvladati jezik svoje verske občine; izjemo odobruje minister pravde. Lnozemci morejo vršiti cerkveno službo, kot določata § 18 z. o ev. c. in § IS, odst. 2 z. o žid. v. le začasno in s predhodno odobritvijo ministra pravde. Ostala dva zakona o leni nimata določbe. Osebe, ki SO obsojene ali v preiskavi radi kaznivih dejanj onečaščujočega značaja, kakor tudi osebe, ki pridejo v konkurz ali pod skrbstvo, ne morejo vršiti službe v versko-avtonomni službi41. Duhovne osebe niso zavezane osebno vršiti onih javnih poslov, ki po določilih njih vere nasprotujejo duhovniškemu činu in poklicu1-(immunitas personalis)" Vsa državna oblaslva. ki uvedejo po svoji pristojnosti kazensko postopanje zoper duhovne osebe, morajo o tem kakor tudi o končnem uspehu preiskave takoj obvestiti pristojno versko oblast (pri pravoslavnih pristojnega arhiereja", pri evangeličanih vrhovnega duhovnega starešino", pri muslimanih pristojno muEtijstvo"") [nekakšen ostanek privilegij fori). Naj omenim v tej zvezi še § 415, odst. 4 z. o s. k. p.t ki se glasi: »Če se obsodi duhovna oseha na kazen, s katero se po zaktmi izgubi duhovniški čin, se obrne predsednik sodišča predhodno na pristojno duhovno oblastvo, da ji odvzame duhovslvo najdle v tridesetih dneh. Če duhovnu oblastvo v lem roku ne odvzame duhovstva, se odredi izvršitev tudi brez tega.« " Katoliška cerkev v moderni dobi ne dovoljuje vladarjem oziroma vladam nominacijsk« pravice. Povojni konkordati priznavajo le Se uradno predhodno naznanitve kandidata (praenotificatio nfiiciosa), da murt državna oblast sporočiti, iz katerega političnega razloga, nc več civilnega, kot je hilo n. pr. še v črnogorskem konkordalu iz leta 18K6 ali srbskem iz leta 1914, ne želi predlagane osebe na dotičnem mestu. Politični ra/log mora bili t allgcmein-politischer. nicht aber partel-poiitisch« Aft», kol je bilo prvi i ¡¿rečno pojasnjeno v fl. 3. odst, 2 badenskega korikordatn ir. leta 1932 in rn njim v £1. 14 nemikega knnkordata ix leta 1933. 11 5 19 7.. o ev. e. m § 19 z. o Žid, v. z. " 41, 15 z, o srh. pr, c,; § 22 z, o ev, c,; § 17 z, o itd, v, z,: § 11 z. o isl, r. z. " Povsem enak^ določbe se nahajajo v modernih konkordalih (cfr. čl 6 nemtkega konk,; čl, 3 iUl, konk,; Čl- 5 poljskega in čl 9 letonskega konkoTdata). " 41. 16 r.. o srh. pr. c. 11 § 20 z. o ev, e. * § 10 z. n Ul v. z. 1040 V § 47 k. z. se našteva, da sestoji izguba častnih pravic med drugim tudi iz izgube pravic do »kakršnekoli druge (sc. nedržavne) javne službe ; sem spadajo tudi cerkvene službe. Kdaj se strunska kazen izgube častni li pravic izreče, določa § 46 k- z- Cfr. tudi § 84 zakona o volitvah narodnih poslancev za narodno skupščino z dne tO. seplembra 1931. 13. Kol javnopravnim korporacijam nudi država po omenjenih zakonih zadevnim konfesijam tudi te-le ugodnosti: Na zahlevo pristojnih verskih oblasti dajejo državna in Samoupravna obiastva administrativno pomoč za izvrševanje pristojno izdanih naredb, določb in sodb1T Ibrachium saecutare). Poslopja, ki so namenjena za kulL, za verske, za versko-prosvetne in dobrodelne namene kakor tudi za stanovanja verskih nastavi je uce v v ožjem pomenu besede, dalje kulturno zgodovinski spomeniki so oproščeni vseh javnih davščin1" (¡nvmunilas reiilis),41' Službeno dopisovanje in denarna pošta vseli verskih oblaste v sta oproščena plačevanja poštnine in brzojavne takse**. V tej zvezi bodi omenjeno, da določa zakon o evangeljsko-krščanskih cerkvah in o reformirani cerkvi, da se mora vršiti dopisovanje z državnimi oblastvi in z drugimi cerkvami v državi kakor tudi izdajanje dokumentov, namenjenih državnim oblaslvom, izključno v državnem jeziku*1. 14. O verskem pouku na osnovnih, strokovnih in srednjih šolah prinašajo vsi štirje zakoni stvarno skoTO po vsem enake določbe1-, Le zakon o islamski verski zajedniei se dostavlja, da učenci islamske vere ne smejo sodelovati pri nobeni slavnosti, ki ima obeležje slavnosti izključno druge vere, in ji tudi ne prisostvovati bodisi v šoli bodisi izven šole. Glasi pa se n. pr. v zakonu o srbski pravoslavni cerkvi zadevni čl. 17 takole: »V vseh državnih in privatnih šolah se uči verski pouk soglasno s pristojnim cerkvenim oblustvom po odredbah zakona o leh šolah. Učne načrte in programe za verouk predpisuje pristojni minister, upoštevaje poUebo verske vzgoje po predlogu svetega arhi-erejskega zbora. Za učne knjige o verouku veljajo predpisi zakona o učnih knjigah. Za vse učne knjige daje sveti arhierejski zbor svojo odobritev glede njih verske vsebine, V državnih osnovnih šolah morajo učiti verouk kvalificirani t parohijski duhovniki ali posebni veroučilelji po predpisih zakona o narodnih šolah Kjer po zakonu ali sicer ni mogoče, da bi učil " ČL 6 z. o srb. pr. e.; § 13 z- o «V, C.; § 7 z. o iid. v. z.; § 7 z. o isl- v- z. w ČL 14 t. u srb, pr. c,; S 10 z. o ev. c.; g 10 z. o ¿id. v, z,; § 16 z. o isl. v. t. Obe omenjeni ugodnosti navadno garantira paritetna država; tudi v povojnih konkordatih se zadevi običajno na enak način reSujeta. " čl. 13 z. o srb. pr, c,: § 12 z. o ev. c,; § 11 z. o iid v. z., g 9 z, U isl, V. Z. 1,1 § 11, (idst, 2. w Čl. 17 z, o srb, pr, c.: S 23 z, a ev. c.; g 2! z. o iid. v. r..\ $ 17 z u isl. v. z. 59 pravoslavni verouk duhovnik ali poseben veroučitelj, vrše ta pouk učitelji te šole, ki so pravoslavne vere. Veroučitelje - duhovniške osebe na vseli narodnih šolah postavlja minister za prosveto izmed kandidatov, k: jih je predlagalo pristojno cerkveno oblastvo. Veroučitelje na ostalih državnih — srednjih in strokovnih — šolah poslavlja pristojni minister izmed kandidatov, ki predlože odobritev pristojnega cerkvenega oblasLva, da smejo učili verouk na srednjih šolah. Vse veroučitelje premešča in razrešuje dolžnosti pristojni minister po odredbah šolskih zakonov. Veroučitelje na vseh privatnih šolah postavlja in premešča uprava šole po odobritvi pristojnega arhiureja. Tudi za Le veroučitelje veljajo predpisi šolskih zakonov, Pristojno cerkveno oblaslvo sme odtegniti že izdano odobritev onim vcroučileljem, ki ne uče verouka tako, kakor predpisuje pravoslavna vera, ali ki sicer z življenjem in delovanjem ne ustrezajo svoji veroučiteljski dolžnosti,« Î5, O teoloških šolah razpravljajo vsi štirje zakoni™. Oba zakona o krščanskih cerkvah imenujeta te šole cerkveno-avtonomne duhovne šole: zakon o islamski verski zajednici ima izraz islamska verska avtonomna šola; zakon o židovski verski zajednici pozna židovski srednji teološki zavod. Te šole so v upravi in pod nadzorstvom verskega oblaslva, ki tudi odloča o njih ustanovitvi, jim predpisuje učni načrl in program predavanj, skrbi za izobrazbo učiteljskega in vzgojteljskega osobja, ki ga postavlja in razrešuje. Minister za prosveto pa daje odobritev za ustanavljanje teh šol in za učni načrt ter vodi vrhovno nadzorstvo nad njimi. 16, Teološke fakultete omenjata zakon o srbski prav. cerkvi'1 in zakon o islamski ver. zajednici-'11; slednji prinaša določbo O državni šerijatsko-pravni odnosno o islamski verski fakulteti le pogojno, za primer, da se laka fakulteta ustanovi. Stvarno se določbi v obeh zakonih povsem ujemata; zadevni čl, 18 z. o srb. pr, c. se glasi: -Sveti arhierejski sinod si prizadeva in skrbi, da se skladajo predavanja na pravoslavnih bogoslovnih fakultetah državnih univerz 2 nauki pravoslavne vere. Če se prepriča o nesoglasnoslih, ukrene pri ministru za prosveto, česar je Ireha, da se odpravijo. Profesorji in docenti na bogoslovnih fakultetah, ki se vobjo po zakonu o univerzah, se postavljajo, ko se je ugotovila predhodno z oceno svetega arhierejskega sinoda tudi verska sposobnost kandidatov.« 17. Vsi štirje zakoni prinašajo več imovinskopravnib določb; v vsebinsekm pogledu v tej materiji med posameznimi zakoni ni razlike. Imovinsko sposobnost garantirajo zakoni cerkvi Oziroma verski zajednici v celoti - pri Židih zvezi veroizpovednih občin — in poedinim ustanovam, določenim v verskih ustavah. " 41. 19 z, o srb. pr. c.: g 34 z. o ev. c.; § 22 z. o žid. v. z.; § 18 z. o isl. v, z. M ČL 18 z. u srb. pr. C. " § 20 T,, o isl. vr z. 60 Izrecno sc ugotavlja tudi pravica imeti nepremičnino09, Imovina, ki pripada cerkvi oziroma verski zajcdnici in njunim ustanovam, služi samo namenom teh ter se ne sme v nikakšni obliki odvzemali in tudi ne uporabljati v druge namene, razen ob razlastitvi, določeni z zakonom-". Cerkev ali verska zajednica vrši samostojno kontrolo svojih dohodkov in razhodkov po postopku o cerkvenem računovodstvu, ki se posebej predpiše; pri tem spada po odredbi drugega odstavka čl. 2 zak. o glavni kontroli toliko pod vrhovno nadzorstvo glavne kontrole, da je ta upravičena kontrolirala polrošek dohodkov po izkazani potrebi s pregledi bodisi na zahtevo ministra pravde bodisi samih cerkvenih oblastevs>i. Vire dohodkov zakoni različno našle vajo1"1. Načelno pa vsi zakoni določajo, da naj dobivajo koufesije potrebna gmotna sredstva iz naslednjih šLirih virov, in sicer v zaporedni vrsti, kakor so našteli, namreč: iz dohodkov lastne imovine, iz verskih taks, iz državne podpore in iz davščin, Zakon o srbski prnv, cerkvi pozna še dohodke od državnega povračila"" in interne cerkvene davke (odmera na dohodke samostanskih in cerkvenih imovin)"1, Državna podpora veram, ki jc po čl, 11 ustave le dovoljena, je po teh zakonih mišljena kot stalna; za osnovo je vzeta po čl. 21 z, o srb, pr. c,, § 9 z. o žid. v, z in § 23 z. o isl. v. z. podpora v finančnem zakonu iz I. 1929/30, po § 6 a o. ev, c, pa podpora v finančnem zakonu iz I, 1930/31, Upoštevali se morajo pri določanju državne podpore pravoslavni cerkvi v Srbiji in Južni Srbiji tudi zneski bireT drugod pa dosedanje z zakonskimi uredbami določene doklade'". Prav tako se mora upoštevati pri določanju podpore islamski verski zajednici z zakonom določena bira v Srbiji"™, Te bire in doklade namreč odpadejo z državno podporo. Glede verskih davščin, ki sc odmerjajo kot doklade na državne davke, obsegajo omenjeni verski zakoni razen zakona o židovski verski zajednici, ki v tem nima posebnih določb, v glavnem naslednje: a) Doklade se smejo razpisati le ledaj, če se razhodki ne morejo kriti z dohodki od drugod. b) Doklade razpisujejo v verski ustavi za to deločeni organi. c) Za doklade, ki jih razpišejo versko-občinski zbori in sprejmejo predpisani predstavniki verske občine, kjer predstavljajo 15% davčne moči v občini, če so naložene na neposredni državni davek in ne presegajo 10% tega, ni potrebna odobritev državnega oblnstva. :J1 Cl- 3 Z- o srb, pr, c;,; § 4, odst. 1 i. u ev. c.j § 6 t. o inl, v § 1 x. o žid. v. z. „ " Cl. 2, odst, 4 z. o srb, pr. c.; § 4. odst. 2 7,. o ev. c, H Cl. 2, odst. 3 z, o srb. pr. q.; § 5 z. o ev, c.] § 4 z. o iid. v. z.l S S, odst. 3. z. o isl. v. z. * Cl, 9—12, 21, 22 !■.. o arb, pr. c.; §§ 6—9 z. o «v. c.: §§ 9, 12 z. o žid- v. z.; §§ 12—15 z- c UL v, z. w Cl- 22j Kot povračilo za terjatve, ki pripadajo srbski pravoslavni cerkvi v Srbiji in Črni |Jori proti driavi. " Cl. 9 z. o srb. pr. c. " Cl, 21 Z■ O srb. pr, c. § 23 z. o isl, v. z, 61 V nasprotnem primeru odmeri sicer doklado pristojni cerkveni organ, a odločba postane pravomočna šele, ko jo odobri iinančni minister skupilo z ministrom pravde". č) Verske doklade pobirajo organi državne davčne administracije obenem z državnimi davščinami in povsem po predpisih ie-teti ter jih oddajajo v trimesečnih obrokih pristojnim cerkvenim obla-stvomfli. Glede omenjene določbe o pohiranju verske doklade je dostavljeno v § 9 z. o ev, c.: če cerkve to zahtevajo, 18. Če na kratko obrazložene določbe štirih verskih zakonov v naši državi v načelnem oziru vzporedimo z ustavo in organizacijo katoliške cerkve, jc takoj jasno, da so nekatere izmed njih take, ki se nikakor ne dajo aplicirati na katoliško cerkev, druge pa bi vzbujale vsaj nemajhne lezkoče. Sporne točke so zlasti naslednje: a) Predpis o verski ustavi, b) Organizacija v mejah države, c) Postavljanje hierarhov, Dalje ni v omenjenih zakonih določb 0 konfesionalni šoli, na katero polaga katoliška cerkev v pogajanjih z modernimi državami veliko važnost". Prav tako noben od zakonov ne spominja matrimonialnc zakonodaje, glede kaLere je prav tako znano, da je večkrat predmet pogajanj med Cerkvijo in državo". (Konec prihodnjič.} A. Odar. ALI SME DUHOVNIK PRI JAVNIH MOLITVAH SPREMINJATI CERKVENO POTRJENE OBRAZCE? Casus: Duhovnik Cajus meni, da naša Zdrava Marija« v cerkvenem moiitvcniku ni povsem srečen prevod bibličnega he?edila, ter ga a) začne pedantno popravljati po grškem izvirniku in b) dopoveduje vernikom, da obstoječi prevod ni točen. — Vpraša se: 1. Ali sme duhovnik proprio marte spreminjali cerkveno potrjen" obrazce? II. Ali verniki, ki opravijo pri skupni pobožnosti (v kon-gregaciji, treljem redu, pO duhovnih vajah itd.) molitve po svojih nepotrjenih obrazcih, zadobijo odpuslke? Da morem odgovoriti na predloženi mi casus, kt je prav za prav pretežno juridičnega in liturgičnega značaja, moram predvsem omeniti sledeče: Lilurgične molitve imajo določno obliko, in prepovedano je, to obliko kakorkoli preminjati... Ce se molitve prevajajo na narodni jezik, morajo ordinariji skrbeti, da se molijo enako v vseh krajih, kjer se govori isti jezik* Tako piše z vso Čl. 10 z. o Srb. pr. c,; § S z, u ev, c,; § H z, o isl. v. z. Čl. 11 z, o srb- pr, e.; & 15 z, o isl, v, z, f" Cfr. v nemškem konkordntu iz teta 1933 ti. 21 do 25. Schrole- 1 e r, Das katholisehe Schulideal imd die Bcslimmun^en des Keichs-konkordals (Stimmen der Zdi 1933, 145—154), m Cfr. £l 55 litvftnskefia konkordata iz lela 1927 in il. 34 italijanskega konkordala iz leta 1929. Odar. Znafaj zakona v italijanskem konkoi1-dfltu, D. V. 1932. 50- -£7, Dalje ti. 26 nemikega konkordala iz leta 1933, dr. Čas 1933.34, str, 13—18, 52, 62 jasnostjo Fr. Ušeničnik, Katol. liturgika 1933, 33 ter se sklicuje na dekret C. Rit., 18. dec. 1906 št. 4196, ki je dan prav za naše kraje. Ne razumem torej, kako je v tej zadevi sploh mogel nastati dvom, ko je isLi pisatelj učil prav isto načelo že v svojem Pastoralnem bogoslovju iz leta 1920 (11. 20). temu neki imamo bogoslovne učbenike v slovenščini, če smejo nastati in praxi diskusije o tako jasnih stvareh? Ker pa se Cajus sklicuje na biblični izvirnik, naj omenim sledeče-Zdrava Marija ni za vernike predmet tekslno-kriLičnega razpravljanja, temveč molitveni Formular katoliške Cerkve. Cerkev pa sestavlja svoje molitvene formularje po svoji uvidevnosti in po potrebah vernikov. Da zajema misli in besede prav pogosto tudi iz sv. pisma, temu se ne ho nihče čudil, kdor pozna pomen sv. pisma za krščansko življenje; saj je sv. pismo božja beseda, vir božjega razodetja, in naj bi bilo prav tako tudi glavni vir naše pobožnosti, S tem, da Cerkev sprejme bibličen stavek v zbirko svojih molitev, postane uporabljeni biblični teksl del 1 i -turgične molitve; pri tej pa liturg ne sme spremeniti nič, kajti tu ne moli kot zasebnik, temveč kot zastopnik Cerkve; liturg je vezan na vsebino in na obliko cerkvene molitve, Cerkev uporablja biblične tekste v svoji liturgiji r. neko svobodo: daleč od nje je vsaka pedanlerija! Duhovnik pa mora slediti Cerkvi. Kaj bi rekli n. pr, o profesorju bibličnih ved, ki bi začel pri maši kar sproti »popravljati liturgično besedilo, češ, da se prevod ne ujema s hebrejskim ali grškim izvirnikom? Kaj bi rekli o korarju, ki bi in Eesto ss, Trinitatis pri kapitlju ad Nonam prenehal sredi teksta, češ, drugi del besedila je »Comma Joarmeum», ki ni pristen. Mar ne uporabljamo v liturgiji še precej tekstov iz slarolatinskega prevoda, četudi ima avtentična Vulgute drugačno besedilo? Kateri duhovnik se bo drznil tukaj kaj spremeniti? Pred vsem pa: še konsekracijska formula v liturgiji ni vzeta prav dobesedno iz sv. pisma; kajti besedilo pri konsekraciji hostije ima .enim«, ki ga v sv. pismu zastonj iščeš; in vendar bi bilo grešno izpustiti to veznico (Thom. ill, q. 60, a. tf). Prav tako nikjer v sv. pismu ne najdeš besed »mysterium fidei", ki jih je v stovilu za konsekraeijo keliha vstavila rimska liturgija (cf. P. Ušeničnik, Kat. lit, 196). Mislim, da resnemu mašniku Še nikoli ni prišlo na um, da bi pri teh slovilih spremenil le besedico liturgične oblike, češ, da se ne strinja z bibličnim tekstom. Po teh splošnih pripombah naj sledi odgovor na zgornji vprašanji. * I. ¿e je predpisana določna liturgična formula, jo moramo spoštovati in se moramo podvreči zakonu, čeprav bi po svojem okusu in svoji sodbi morda izbrali drugačno besedilo. Obljuba pokorščine pri mašniškem posvečevanju ne začne vezati šele tedaj, ko gTOzi škof, da bo zamahnil s pastirsko palico, temveč nas veže v vsakdanjem pastirskem delovanju, tudi kt> nam samo kaie s prslom. Mlačen hi bil duhovnik, ki bi vedno čakal, ut episeopus in virga venial ad nos, ali da zagrmi s suspenzijo. 63 Cerkev pričakuje ud duhovnika pokorščino tudi v manjših rečeh; Kristus hvali hlapca, ki je bil v malem zvest. Ko sem bi! ie gimnazijec, sem čitol v neki nabožni knjigi, da je bolj zaslužno, ex oboe-dientia dvigniti slani i cd, kakor pustili se 40 dni ex propria voluntate. I akrat se mi je zdela ta primera zelo krepka, da, pretirana: danes razumem duha, ki veje iz nje. Danes vidim, da je večja popolnost, recitirali Zdravo "Marijo po besedilu, ki so ga predpisali Škofje, nego razpravljali o tem, kako -nepravilen« je prevod, ki so ga Škofje potrdili. Mar pospežuje popolnost vernikov, kdor jih zavede v misel, da škofje niti angelovegn pozdrava ne znajo pravilno prevesti!? Svojih 30 let se — odkrito in javno hodi to enkrat povedano! — Že razpravlja med Slovenci o besedilu te prelepe molitvice, in še zdaj. ko imamo uradni cerkveni molitvenik, ni edinosti. Kje je duh Nje. ki je rekla v Nazaretui Zgodi se mi po tvoji besedi? Iz vsega lega je menda jasno, da Cajus pri javnih molitvah ne sme spreminjali besedila, ki ga je potrdila cerkvena oblasl. H Vprašanje, more li vernik zadobiti odpustke, ako ne recitira zapovedanih molitev po predpisanem besedilu, je rešeno v kodeksu. Can. 934 obravnava prav posebno primer, da je treba za odpustke opravili posebno molitev, / peculiaris oratio«. Ker v Rimu le oracije navadno objavijo v latinskem jeziku, je potrebno, da se priredi za posamezne narodnosti prevodi. Prevod avtentizira« sv. penilenciarija ali kak škof tiste narodnosti. Ko je tak prevod enkrat podan, je zahranjena vsaka tudi najmanjša sprememba1, in sicer laka strogo, da se odpustki ne dobijo, ako moli vernik po drugem obrazcu, nego ga je škof potrdil: indulgentiae P e n i 1 u s cessant ob q u a m I i b e t additionem, dctraeUoncm, vel uuerpolationem < [can. 934 § 2). Navajali vernike, naj molijo drugače nego je škof predpisal, pomeni samo po sebi neko tiho revolucijo, ki ni prav nič boljša, ako se sklicuje na tekstno kritiko, o kateri verniki — et etiam q ni dam alii — nimajo pojma; obenem spravi tako počeujanje vernike v nevarnost, da ne zadobe odpustkov, et de hac re oneratur conscientia Caji! Iz teh vrstic, upamo, da ie Cajus spoznal, da v katoliški cerkvi obstoji še vedno oblast onih, quos Spiritus Sanetus posuit regere ec.clesiam Dei, Ce je kdo dolžan spoštovati to oblast, so jo dolžni spoštovati pač oni, ki drugim pridigajo krščansko popolnusl. Ujčič. NIČNOSTNA ZAKONSKA PRAVDA RADI ZADRZKA RAZLIČNE VERE. Primeri, kjer se izpodbija veljavnost zakona radi razdiralnega zadržka različne vere (impedimentum disparitatis cullus), so v eer' kvenem sodstvu redki. Se v izkazu sodb Rimske rote. v zakonskih pravdah se tak primer le redko najde. Tako izmed objavljenih sodb, '. razlog zabrane navaja dekret ». Off. 22. junija 1916, da tako potcninnje -irrever«nlia el periculo non cnret- in da more biti povod zlo-">t>am. "abusibiis ansom prnobcrc qiLc.it». 64 ki so biLe izdane pa restavraciji Rimske rote leta 1908, samo dve obravnavata omenjeni zadržek, Ln sicer sodba z dne 30, junija 1910' in sodba z dne 13, junija 19113. Prva sodba obravnava naslednji primer; Katoličanka Aulina se je poročila po katoliškem obredu (z dispenzo) z nekristjanom Vetilijem. tez enajst lei pa je žena vložila tožbo na proglasitev neveljavnosti, vel quia nulla ¡ntercessit dispensatio ab impedimento disparitatis cuitus; aut si concensa fuit, irrifa dicenda est, utpote a se non expetita, atqmj concessa praetcr-missis necessariis cautionibus; eo magis quia eius persuasio et intentio luit contrahendi cum baptizato, minime vero cum iniideli»" Rota je tožbo Zavrnila, ker je bila dispenza podeljena, čeprav povsem in forma gratiosa, a to zadostuje. Zmota, ki jo tožiteljica navaja, je k večemu error concomitans, ne pa error redundans in errorem personae. Druga od navedenih sodb se je bavila z naslednjo zadevo: Katoličan Janez de Breuil se je poročil z Marijo Denison-Wínslav, ki je pripadala melodistični episkopalni cerkvi. jMož pa je pozneje vložil tožbo mi neveljavnost zakona, češ da žena ni bila krščena in da je zato zakon radi nespreglcdancga razdiralnega zadržka neveljaven Sodba je tožbo zavrnila, ker je govorila domneva za to, da je bila žena krščena, zakaj omenjena sekta, ki ji je Žena pripadala, običajno veljavno krŠčuje. Zanimiv je tudi primer, ki ga je obravnavala leta 1922 kongre-gacija sv. ofioija. V misijonskem kraju je Thac, sin nekršfenih stnrSev, že v zgodnji mladosti zbolel na smrt. Katoliški zdravnik ga je ob tej priliki krstil, ne da bi kdo vedel za to. Otrok je ozdravel in bil pogansko vzgojen. Pozneje se je poročil s p^ganko Nam, ki pa jo je čez par let odpustil, ker je bila nezvesta. Nato je hotel Thac s svojimi starši vred sprcjeLi katoliško vero. Zdravnik je misijonarja poučil, da je Tha.o že krščen. Nastalo je vprašanje o veljavnosti omenjenega zakona. Misijonar je zadevo sporočil kongregaciji de propaganda in ta jo je prepustila sv, ofieiju. Vprašanje se je glasilo: t. An matrimonium a viro Thac contractum fuerit vatidum? 2. Si luit validum, an possit rescindi vi privilegii Paulini, ita ut Thac possit. uxore interpellata negative respondent«, aliud connuhiuni cum muliere cathoiica inire? Sv. oficij jc odgovoril t. aprila 1922: hoe Thac-Nam matrimonjum esse nullum ob impedimenturn dispari-tatis cultus.' V vsakem izmed treh opisanih primerov je bilo vprašanje o obstoju zadržka različne vere in od njega odvisne veljavnosti zakona drugače zastavljeno. V prvem je bila sporna dispenza, v drugem dejstvo in veljavnost krsta, v tretjem pa obseg zadržka. Pri škofijskih sodiščih v pokrajinah, kjer je prebivalstvo po ogromni večini vse krščeno, so pravde le vrste, kakor je samo ob sebi umevno, naravnost izjeme. Zato utegne tem bolj zanimati za> Decisiones S. R. Rotuailae, vol- II, 219- 237, I Decisiones, vol. Ill, 258—266, II Decisiones, vol, II, 220, ■ Odgovor ni bil uradno objavljen: l«»te, ki so ga prinesli, nafiteva K n e c h f Handbuch des kalholiichen Eberechts 1928. 401. 65 vcn P^meT. o katerem je trajal pri ljubljanskem Škofijskem sodišču proces o d leta 1930 do 1933. Je pa primer tudi radi tega pomemben iti poučen, ker praktično dokazuje, kako je potrebna župniku največja previdnost, kadar ima opraviti z nekrščenimi osebami, in kako se rado maščuje, ako se kakšna določba, ki jo v ta namen predpisuje cerkveni zakonik, prezre oziroma vsaj premalo uvažuje. Tožiletjica Angela K., katoličanka, je sklenila lela 1922 v župniji K- v ljubljanski škofiji zakon z ruskim beguncem Aleksandrom G., s katerim ■se je seznanila leta 1919 v Odesi in sta skupno prihežnEa iz Rusije, ¿enin je prišel k župniku brez potrebnih dokumentov, ko se je oglasii za poroko. Imet je le od naSih oblasti izstavljeno dovoljenje, da sme začasno bivati v Sloveniji, in delavsko knjižico, ¿upniku je ženin povedal, da je pravoslavne vere; izrazil je željo, da bi bil sprejet v katoliško cerkev. Župnik je sporočil zadevo glede konverzije škof. crdinariaLu; dobil je dovoljenje, da sprejme Aleksandra G. v katoliško cerkev. Ker je šlo za konverlita iz pravoslavne vere, zato se krst ni pogojno ponovil. Nato je župnik dobil potrebne spreglede radi pomanjkanja zahtevanih listin (krstnega lista, spričevala o samskem stanu) in spregled od dveh oklicev; ženin je podal razodetno prisego; potem se je vršila poroka. Pred poroko je bil ženin še pri spovedi in pri obhajilu. Zakon pa ni bil srečen. Začeli so se prepiri. Mož je začel sramotiti katoliško vero in krščanstvo sploh. Pred več pričami je izjavil, da je judovske vere. Ko ga je končno začela zasledovati še policija, je brez sledu izginil Čez mejo. 2ena se je obrnila na ruski konzulat v Trstu in zaprosila za rojstni list moža. Rojstni list, ki ga je izdal leta 1929 mestni matični urad v Odesi, priča, da je bil mož vpisan pri rabina tu v Odesi v rojstno knjigo pod lastnim imenom Burili in pod imenom očeta Icko (Izak) ■ m malere Elizabete. Datum rojstva in imeni očeta in matere v omenjenem rojstnem listu se ločno ujemajo s tem, kur je ^Aleksander« izpovedal župniku, Ker je bil s tem sum o neveljavnosti zakona radi razdiralnega zadržka različne vere utemeljen, je žena Angela, kateri Se je pridružil Se promotor iustitiae, vložila lofbo na proglasitev neveljanosti zakona. Po kan. 1070, § 1 ju zakon, ki ga sklene katoličan z nekričeno osebo, neveljaven. Znano je, da je novi zakonik obseg lega razdiralnega zadržika popolnoma spremenil. Poprej je namreč obstojal zadržek disparilalis cultus med krščeno in nekrščeno osebo in o tako umevanem zadržku govori pismo Benedikta XIV. Singulari Nubis z dne 9. februarja 1749'', ki zadržek odlično pojasnjuje in je našteto med viri k zgoraj navedenemu kanonu v novem zakoniku. Da ne bi bili zakoni, ki jih sklepajo nekatoliški kristjani z nekrščenimi osebami neveljavni, je zakonik zadržek omejil na katoličane, podobno kot tudi d oločbe o obliki sklepanja zakona. S to omejitvijo pa so nastale nove težkoče, ker je krst eden4; nekaj teh ležkoč je zakonik odpravil, ko pojasnjuje v kan. 1070, g 1, da je neveljaven zakon, ki " Pontes iuris canonici, ed. Gasparri, vol, 11, 193—199. * Cfr. r£oraj omenjeno za.d«vO, ki ja je rešil sv, oficij I. aprila 1922. &»iotlovni ve it ni t;. s 66 ga sklene nekrščena oseba s tako osebo, ki jc bila v katoliški cerkvi krščena ali je konvertirala, k njej iz herezije ali shizme. Ali je bil kdo v katoliški cerkvi krščen, se presoja po namenu krščenca pri krstu, ako je prejel krsl v dobi, ko se je zavedal, sicer pa po namerni tistih, od katerih je bil v smislu cerkvenih določb baptizandus pravno zavisen, in končno od namena krstiteljn7. V podrobnostih morejo nastati glede povedanega razni dvomi, ki pa v našem primeru ne pridejo v postov. O konverziji nekrščenih oseb h katoliški veri brez krsta vode seveda ni niti govora. Za pravno pripadnost h katoliški cerkvi se krst vode ne more na noben način suplirati. Zakon med Angelo in Aleksandrom je torej veljaven, če je bil Aleksander krščen; v nasprotnem slučaju je neveljaven. Ce je bil Aleksander v pravoslavni cerkvi krščen, poleni je bil vsaj pro foro externo sprejet v katoliško cerkev, kot je zgoraj povedano £e pa je pri župniku konverzijo le hlinil, kar hi bilo treba dokazati proli nasprotujoči pravni domnevi, je bil zakon kljub teniu veljaven, ker hi imeli v tem shičaju zakon med katoličanom in nekatoliškim kristjanom, ki ga prepoveduje le oviraini zakonski zadržek. Ker vprašanje o morebitni dispenzi od razdiralnega zadržka različne veru tukaj sploh ne pride v poštev, zavisi torej veljavnost zakona le od lega, ali je bil Aleksander krščen ali ne. Prav tako v našem primeru ni spora o veljavnosti krsta. Dubium iuris o veljavnosti v pravoclavni cerkvi podeljenega krsta namreč vobče ni utemeljen. Zato oseb, ki SO bile v pravoslavni cerkvi krščene, ob konverziji ne krščujemo, tudi pogojno ne. Jasno pa je seveda, da mora bili obstoj krsta dokazan; in čisto drugo je vprašanje, kdaj se smatra ta laki za dokazan. Pri nas n. pr, zahtevajo za dokaz takega krsta krstni list župnega urada v pravoslavni cerkvi in to ob konverziji kakor tudi pri sklepanju mešanega zakona". Dvom je torej VnaSem primeru le O taktu krsta. Kako se krst dokaže, določa kan. 779, ki se glasi: Ad collatum baptismum comprobandum, si nemini fiat praeiudícium, satis esl unus testis omni exceptione maior, vel ipsius baptizati iusiurandum, si ipse in adulta aetatc baptismum recepcrit. Se bolj direkten dokaz je seveda krstni list (cfr. kan. 777 in 778|. V našem primeru Aleksandrov krst pred konverzijo ni bil dokazan v smislu kan. 779, ker bi sicer to moralo biti omenjeno v spisih. Župnik je pisal v zadevni vlogi na ordinariat, da Aleksander nima nobenih listin, sam pa da je o njegovem krslu moralno prepričan; kako je prišel do tega prepričanja, ni povedano*1, ¿upnik je pač verjel Alcksandntvemu zatrjevanju, da je pravoslavne vere, in si tako ustvaril moralno izvestnost; ordinarial se je pa zanesel na župnikovo moralno izvestnost in tako je bil sprejet Aleksander v katoliško cerkev brez kakršnegakoli ' Cfr. Gasparri, De matrimonio l, 1932, 351—J53. « Clr. Uienitnik, Pastoralno bogoslovju 1932. 119. 502, s Take izjave v moralni izvustimsti, ki tle navaja motivov, na katerih ie ta iivestnost zgrajena, so brez veljave. Pazili bi bito treba na to zlasti pri izjavah o moralni ¡¡¡vestnosti, ki jo zahteva knn, 1061, g t, n. 3 kot pogoj i* podelitev dispetfze od oviralnega zadržku mej&tlc veroizpoved i. 67 uradnega dokaza, da je krščen, Iz spisov, zlasti iz poročnega lista, je razvidno, da je Aleksander naznanil ¿upniku, da je bit rojen kot sin pravoslavnih staršev, očeta Izaka in matere Elizabete, Zgoraj omenjeni rojstni list. ¡ki ga je izdalo boljše viško oblastvo v Odesi, pa priča, da se je Aleksander rodil kol sin judovskih staršev. Nobenega dvoma ni, da se je dovolil sprejem v katoliško cerkev prenaglo in proti predpisom. Dalje se zahteva, da morajo nupturienti pred poroko predložiti župniku krstni list, če niso v tej župniji rojeni (kan. 1021, S 1), Samo v smrtni nevarnosti zadostuje, če ni mogoče dohiti drugih dokazil in ni nasprotujočih indicijev, pod prisego podana izjava zaročenca, da je krščen (kan. 1019, g 2). Če krstnega lista moralno ni mogoče dobiti, se mora krst dokazati na druge legitimne načine (cfr, naslov De probationibus v 4, zak. knjigi, kan. 1747 in naslednji ter zgoraj omenjeni kan. 779). Ako je tudi ta dokaz nemogoč, je aplicirati po smislu določbo sv, olicija z dne 1. avgusta 1883111, ki govori o domnevah krsta. V našem primeru tudi pred poroko kakšnih preiskav o krslu ni hilo, temveč je bil podeljen brez nadaljnjega spregled od pomanjkanja potrebnih listin; ženin je podal samo še razodetno prisego, da mu ni znan noben zakonski zadržek. Celo razodelna prisega, da je krščen, se ni zahtevala. Vrh lega je bil podeljen Se spregled od dveh oklicev, prošnja je bila vložena celo za spregled od vseh treh; razlogi, zakaj se je tako mudihi s poroko, v spisih niso navedeni, Ce se sedaj obrnemo k razpravljanju o veljavnosti zakona, ki sta ga sklenila Angela in Aleksander, je treba najprej omeniti, tla govori proti temu, da bi bil Aleksander krščen, več stvari. Tako najprej zgoraj omenjeni rojstni list mestnega matičnega urada v Odesi, Iz te listine je razvidno, da je bil Aleksander rojen kot sin židovskih staršev, pred župnikom pa je izpovedal, da je bil rojen staršem pravoslavne vere. Drug indicij proti krslu so Aleksandrove izjave in obnašanje izza časa po poroki. V cerkev ni Sel nikoli razen na porodni dan; bil pa je pred poroko pri spovedi in obhajilu. Ko so nastali prepiri, je večkrat sramotil krščanstvo, »Vaš bog je lesen _ je govoril, kol so izpovedale priče — naš judovski je boljši , Drugih dokazov ni bilo mogoče dobiti. Angela je poznala Aleksandra tri leta pred poroko, a o njegovi veri nista govorila nikoli, prav tako ga nt nikoli videla, da bi šel v kak bogoslužen prostor ali napravil kako versko znamenje. Mislila je sicer, da je Aleksander pravoslavne *ere, a zanimala se za to ni. V delavski knjižici Aleksandra vera ni b'la označena. Prič, ki bi ga bile poznale pred poroko, ni bilo mogoče dobiti razen nekaj najožjih Angelinih sorodnikov, ki pa so spoznali Aleksandra šele nekaj mesecev pred poroko. So pa te priče na slabem glasu. Pr.ed poroko sla Aleksander in Angela izjavila pred župnikom, kot priča zapisnik, da sta se v Rusiji pravoslavno poroda; pri sodifcču Angela pod prisego zanika, da bi se bila v Kusiji poročila, in izjavi, da je zapisnik narekoval mož sam. Župnik, ki je poročil Aleksandra in Angelo, ni izpovedal. Iu Forttes iuris cuonict IV. ed. Gaspirri, 413_415, 68 Zadeva je bil« na vsak način precej zapEelena, ko jo je tožile-Ijica preokrenila v drugo smer. Zvedela je namreč, da se je haje Aleksander na begu Čez državno mejo smrtno ponesrečil, in je predlagala, da se ugotovi njegova smrt. Tako se je pTvo postopanje ustavilo, ne sicer iormalno, in se je začelo drugo. Zadevne preiskave pa so ostale brez uspehov; ko se je bližalo to postopanje h koncu, je pa toiiteljica nenadoma umrla; in tako se je nenavadna zadeva tudi na nenavaden način ustavila. Zakon se proglasi neveljavnim le takrat, če se pozitivno dožene njegova neveljavnost. V dvomu se je odločili za veljavnost zakona, kot določa kan. 1014. In v soglasju s to splošno določbo predpisuje o upoštevanju dvomnega krsta 7. ozironi na zakon kan. 1070, § 2 to-le: Si pars tempore conlracti matrimonii lanquam baptizata com-muniLer habebaLur aut eius baplismus erat dubius, stan dum est, ad normam ean, 10H, pro valore matrimonii, doneč certo probetur alteram partem baptizatam esse, altsram vero non haptizatarn, V dvomu glede krsta bodisi veljavnosti ali fakta se je odločiti za veljavnost zakona". V gornjem primeru bi bil najbrž ostal krst dvom en in bi se zalo moralo sodišče odločiti po kan, 1070, § 2 za veljavnost zakona. Al. Odar. OB TRIDESETLETNICI P1JEVEGA MOTU PROPRIJA IN OBNOVE TRADICIONALNEGA KORALA, Dne 22. novembra 1933 je preteklo trideset let, odkar je sv. oče Pij X. izdal svoj slavnoznani, velepomembni Motu proprio 0 cerkveni glasbi. Z motu proprijom je Pij X. dal cerkveni glasbi jasno določene smernice, ki naj se po njih v bodoče goji in razvija, in to bodisi v Italiji, ki je posebno potrebovala rn/.čiščenja in izboljšanja, kakor tudi po drugih katoliških deželah. Hkrati je Pij X. že v tem motu propriju izrecno imenoval in poudaril tradicionalni koral, t. j, pristni, prvotni, po tradiciji in v najstarejših koralnih rokopisih ohranjeni koral kot edino pravi, avtentični in od Cerkve zaukazani1. Mislim, da bo prav in koristno, če si sedaj ob tridesetletnici pokličemo Pijevo znamenito okrožnico zopet v spomin in njeno vsebino nekoliko apliciramo na naše cerkvenoglasbene razmere. 11 Vprašanja o razmerju med starim in novim pravom jjlede te domneve je med kanonisti sporno. Po Gaspsrriju it raslika v tem. da je bila omenjena domneva po starejši praksi rimske kurije prnesiimptio iuris et de iure, ki torej ni dopuičalu nasprotnemu dokftia. po mlajši praksi, ki jo je uzakonil tudi zrfkonik, pa je le prnesumptio iuris. ki se mma umakniti nasprotnemu dokazu (o. c. I, 353—356). Drufji razlagajo laku, da je po starem pravu veljala domneva pro valore baptUmi, v novem pa pro valore matrimonii. 1 V 17, stoletju SO namreč pravi gregorijaniki karal reformirali, a ga reformirali na slabše. Mcdiccjnka izdaja grepjofijansken>a korala iz leta 1614 in 1615 je potvara. pristnega korala. Rabilo se je i začetku večinoma ie v Italiji. Do sploine veljave pa jc prišla, ko jo je Pij IX, proglasil za oficialno in podelil tiskarju Paste tu v RtjJensburgu leta 1870 za trideset let privilegij za tiskanju te izdaje. 69 L Kaj vsebuje in znukazuje Pijev Motu proprio?' V uvodu opozarja sv. oče na žalostno stanju cerkvenega pstja in cerkvene glasbe tur na dejstvo, da se kaže neko stremljenje, zapustiti pravo Smer, ki je natančno podana v cerkvenih postavah, v naredbah cerkvenih zborov in v odlokih sv. sfolice, Takoj pa sv. oče pristavlja, da ga veseli, kar se je v zadnjih desetletjih na polju cerkvene glasbe storilo v Rimu in v mnogih italijanskih cerkvah, pa tudi pri nekaterih drugih narodih, Toda ti uspehi Še niso splošni, Zato sv. oče smatra za svojo prvo dolžnost, takoj povzdigniti glas m vse zavreči, kar nasprotuje predpisom Cerkve glede svetih opravil in bogoslužnih dejanj. Papeževa želja je, da bi zopet cvete! pravi krščanski duh in se ohranil v srcu vseh vernikov. Zato je treba skrbeli za svetost m dostojnost hiše božje. Koncem uvoda poudarja vohče, da jc treba njegov Moto proprio vzeti kot najvišji zakon za cerkveno glasbo. Uvodu slede predpisi glede cerkvene glasbe 1. Splošna načela. Cerkvena glasba ima kot bistven del liturgične slovesnosti isti namen kakor liturgija vobče; čast božjo in vzpodbujanje vernikov. Cerkvena glasba mora biti sveta, lepa po obliki (umetna} in splošna, 2. Vrste cerkvene glasbe. Prvo mesto odkazuje Motu Proprio gregorijanskemu koralu, ki ima lastnosti prave cerkvene glasbe v najvišji meri. Vsled tega naj velja kot vzor vsake cerkvene glasbel Gregorijanski koral, in sicer tradicionalni, naj se pri službi božji pogosteje rabi, pa budi tudi pri največjih slovesnostih. Koral naj se ukorenini zopet ludi med ljudstvom, da se ho ljudstvo zopet dejansko udeleževalo bogoslužnih opravil v cerkvi, — Na drugo mesto cerkvene glasbe stavi sv, oče klasično polifonijo, t, j. večglasne, umetno kontrapunktične in v posameznih glasovih samostojno vodene «skladbe, in tc zlasti rimske šole, ki je s Palestrino v 16, stoletju dosegla višek. Te vrsle skladbe se najbolj približujejo gregorijanskemu koralu; zalo naj se tudi bolj goji, zlasti pri bazilikah, stolnicah, v semeniščih in cerkvenih zavodih. — Kot tretjo vrsto cerkvene glasbe dopušča Motu proprio tudi moderno. Cerkev je tuunreč vedno priznavala napredek umetnosti in ga podpirala s tem, da je vse, kar je meč duha lepega m dobrega ustvarila, tekom časa sprejela v bogoslužje, seveda v mejah liturgičnih pravil. Iz lega stališča se dopušča tudi moderna glasba v cerkvi, ker nudi tudi ona skladbe tolike lepote, resnosti in dostojnosti, da nikakor niso nevredne Itturgičnih slovesnosti. Pač pa vobče opozarja, da bodimo pri rabi modernih skladb previdni. Samo takim skladbam bodi dovoljen vstop v cerkev, ki nimajo na sebi nič posvetnega in ki ne spominjajo na gledališke motive in ki 1 Ljubljanski škofijski list. <=esann l. a b a c t n s i s 11. Pri m. tudi kvenoglasbeno 1 ( t u r g i k o« in dr. 'oliiko Liturjik o«. 1904, V., S v n o d u s dioe-Fr. f c r | ;i n i i i e v o -Cer-Fr. Ufcenitnikovo -K a- 7a se tudi po zunanji obliki razlikujejo od posvetnih skladb. Posebno se je ogibati tistega gledališkega sloga, ki je v 19. stoletju zlasti v Italiji cvelel, 3. Liturgični jezik je latinski. Zato je pTi slovesnih liturgičnih opravilih prepovedano pelje v domačem jeziku. Peli je treba za dotično slovesno božjo službo določeno besedilo, ki se ne sme predrugačevati, premetavali in po nepotrebnem ponavljali. Pri slovesni maši se sme samo Benedictusu dodati kak evharističen molet in po recitiranem ofertoriju peti še kaka primerna druga skladba, 4. Zunanja oblika cerkvenih skladb. Cerkveni skladatelji naj se v svojih skladbah nc oddaljujejo preveč od starih tradicionalnih oblik, kakor nam jih kaže v prvi vrsti gregorijanski koral. SIedé podrobna navodila za komponiranje latinskih maš in večernic. 5. Pevci, Vse iiturgično petje, razeji kar poje celebrant i asi stenco, pripada prav za prav zboru ievitov. Pevci, ki pojó v cerkvenem zboru, so torej zastopniki Ievitov m Vršč radi lega lifur-gično opravilo. Vsled tega je ženskam prepovedano peti v koru ali pri pevskem zboru, Višje sopranske in nllovske glasove bi potemtakem morali izpolniti dcčki:L. V pevski zbor naj se sprejemajo le pobožni in moralno neoporečni pevci. 6. Orgle in instrumenti. Prava cerkvena glasba jt: petje. Morejo ga pa spremljati orgle, v postavnih mejah tudi instrumenti, Orgle in instrumenti petje ne smejo preglasiti. Prepovedane so predolge za- in meciigre, Orglanjc — v kolikor nastopa tudi samo — naj bo primerno temu instrumentu in naj bo sveta glasba. Prepovedani so: klavir, razni ropotajoči instrumenti, n. pr. bobni vseh vrst, kasta-njete, činele in drugi podobni. Godba na sama pihala oziroma trobila je v cerkvi pri službi božji prepovedana. Le izjemoma sme škof pripustiti tako godbo, če je skladno sestavljena in če igra cerkvi primerne skladbe. Pri procesijah SO take godbe dovoljene, a ne smejo igrali posvetnih skladb. 7. Trajanje lilurgične glasbe. Petje in glasba na koru ne smela brez potrebe zavlačevati službe božje, Glasba se mora liturgiji podrediti in ji služiti, ne pa narobe. 8. Glavna sredstva za p o v z d i g o cerkvene glasbe. Motu proprin podaja pet sredstev: a) Osnujejo naj se škofijske cerkvene glasbene komisije, da čuvajo nad cerkveno glasbo, b) V duhovskih semeniščih in drugih cerkvenih zavodih naj se pridno goji tradicionalni gregorijanski koral, c) Pri predavanjih za bogoslovce o liturgiji, morali in cerkvenem p r a -v u nuj se ne prezró oni deli, ki so v zveziscerkveno glasb o. Predava naj se tudi o estetiki cerkvene glasbe, č) Pri glavnih cerkvah naj se ustanavljajo pevske šole, kakor so hile nekdaj v navadi, d) Obstoječe višje šole za cerkveno glasbo je 3 V koliko ta določba lide naíe kore. o tem pozneje. 71 Ireba podpreti, oziroma pomagati jih nanovo ustanavljati. Cerkev sama naj prevzame skrb za izobrazbo cerkvenih pevovodij, organistov in pevcev. 9- Za sklep sv, oče še enkrat poziva cerkvene pevovodje in duhovščino, predstojnike semenišč, cerkvenih zavodov in redov, župnike, kanonike in zlasti škofe, da podpirajo to dobro premišljeno, davno zaželeno in od vseh strani enoglasno zahtevano preosnovo cerkvene glasbe. u. Kakšne so bile cerkvcnoglasbene razmere na Slovenskem, ko je izšel Pije v Molu proprio? Kaj smo storili poslej? Česa nam še treba? Motu proprio nas Slovencev ni našel nepripravljenih. Obnova cerkvene glasbe je bila v marsičem pač tudi pri nas potrebna, dasi gotovo manj kot marsikje drugje. Pijeva beseda v motu propriju, da ga veselijo uspehi glede cerkvene glasbe v nekaterih deželah, je veljala brezdvomno tudi nam, Saj se jc pri nas hvala Bogu do takrat res tudi že mnogo storilo. Leta tS77 je bito ustanovljeno Cecili-jino društvo za ljubljansko škofijo, ki si je postavilo ciij, delovati za preosnovo naše cerkvcne glasbe v duhu določb svete Cerkve. Istega leta je bila ustanovljena orglarska šola Cecilijinega društva v Ljubljani z namenom, da vzgoji dobrih vnetih organistov in cerkvenih pevovodij. Leta 1878 je začel izhajati naš do sedaj edini cerkvenoglasbeni strokovni list Cerkveni Glasbeniki kot glasilo Cecilijinega društva ljubljanske škofije- Cecilijino društvo je prirejalo cerkveno-glasbene tečaje. Naši skladatelji so zlagali in izdajali dobre cerkvene skladbe, latinske in slovenske. Med temi je bila velikega pomenu Anton Poersterjeva "Cecilija- v dveh zvezkih Cecilijino društvo in z njim mnogi naši duhovniki' in o r g a -nisti so se resno trudili, da bi se naša cerkvena glasba uravnala vedno bolj v smislu cerkvenoglasbcnih določil, pa tudi. da bi se v umetnostnem oziru dvignil nivo naše cerkvene glasbe. Tudi naši škofje, pokrovitelji Cecilijinega društva: Ivan Krizostom P o g a č a r , Jakob M i s s i a in Anton Bonaventura Jeglič, so krepko, odločno in učinkovito posegali v delovanje Cecilijinega društva in v razvoj naše cerkvene glasbe. Udeleževali so se društvenih občnih zborov, govorili na njih, v Škofijskem listu pa izdajali potrebna navodila in odredbe, kako naj se v praktičnem oziru zboljša naša cerkvena glasba1. V podrobnem je Cecilijino društvo v Ljubljani obrnilo svojo glavno pozornost na izpolnjevanje cerkvenoglasbenih določb, na pete maše, koral, orglanjc, na zbolj- 1 P. K u jj o 1 i n Sattncr je spisal knjižico »C erkvcnn glasba, kakršna je in kakrina bi tn orala biti*. Cecilijino društvo jo jc poklonilo svojim članom kot prvoletno darilo. 1 Primeri «Cerkveni Glasbenik« 187S do 1903 in Spominsko knjižico ob pctindvajsetletnici Cecilijinega druitva v Ljubljani. Sestavil dr. Andrej Karlin, druStveni tajnik, v Ljubljani 1902. 12 Sanje repertoara slovenske cerkvene pesmi in na zboljšanje okusa glede cerkvene glasbe sploh. Mislilo se je tudi že na gmotno stanje organistov in pripravljala njih stanovska organizacija. O ljudskem pelju je prinesel >Cerkvciii Glasbenik' prvo večjo razpravo iz peresa Fr, Kimovca leta 1901, Jz Ljubljane se je obnova cerkvene glasbe širila tudi v sosedne slovenske škofije, zlasti v goriško in lavantinsko. V Gorici so ustanovili Ceçilijino društvo že leta 1883, v Mariboru pa leta 1887. Kmalu potem je Karel Bervar otvoril orglar s ko Solo v Celju. Tudi po posameznih dekanijah in župnijah so pričeli ustanavljali Cecilijina drnitva in pridno gojili dobro cerkveno glasbo. Več naših cerkvenih glasbenikov se je udeležilo cerkvenoglasbemh tečajev, ki so se vršili na Dunaju in v Kegensburgu; nekateri pa so šli na cecilijaitske občne zbore v razna inozemska mesta: v Augsburg, Briksen, Gradec, Regensburg in na evrepski kongres za llur-gično petje v Arczzo (1882), kjer je o koralu govori! benediktinec iz Solesmesa Dom Pothier, Kljub vsemu temu čvrstemu delovanju naša Cecilijina društva v tem času niso mogla odpraviti vseh razvad in napak. Se marsikaj je ostalo nerešenega in nepopravljenega, zlasti glede petja pri slovesnih maiah, pa tudi glede petja v domačem jeziku in orglanjn. Ljudskega petja je bilo zelo malo, premalo se je gojil tudi koral, Koral —■ v kolikor se je gojil — je bil medicejski, torej nc pravi tradicionalni, temveč pokvarjeni, pristriženi. V semeniščih so bogo-slovci uporabljali Haberlov, sam po sebi izvrstni Magister choraliS' . peli pa smo iz koralnih knjig medicejske oziroma Pustetove izdaje Keforma naše cerkvene glasbe je Sla sploh vštric z reformo cerkvene glasbe v Nemčiji. Mislili smo, da je središče cerkvenoglasbene obnove sploh v Nemcih in da hodijo tudi drugi narudi več ali manj k Nemcem v šolo, Toda gregorijanski kongres v Kimu leta 1904 nas je poučil, da se je na Francoskem razvilo gibanje za obnovo prislnega, po tradiciji ohranjenega gregorjjanskega korala. Na čelu temu gibanju so bili solemski benediktinci, v prvi vrsti opata Dom Polhier in Dom M o c q u e r e a u. Ta dva učena glasbenika sta posveliîa dolgo vrsto let preiskovanju najstarejših koralnih rokopisov v samostanskih in drugih knjižnicah. Sad njunega truda in vztrajnega dela sta bili slavni znanstveni deli: Les mélodies grégoriennes in Paléographie musicale-'. Za lilurgično praktično uporabo pa je izšel od Dom Polluera prirejeni Liber gradua lis*, Delo solemskih benediktincev za obnovo Iradicionalnega korala je hvalno pr'znal ze Leon X1H. Pij X. pa je tradicionalni koral priznal kol edino pravi, avLentični in za vso Cerkev obvezni 1er L 1904 zaukazal njegovo celotno novo izdajo, ki se po kraju prvega natisa imenuje vatikanska. Od I. 1905, ko je izšel Kyriale, pa do 1, 1926 so bile doliskane vse potrebne llturgične koralne knjige, vsebujoče tradicionalni koral. Tako smo tudi pri nas začeli polagoma izvajati koralne speve na tradicionalni način. Za študij tradicionalne notacije in tradicionalnega ritma smo se posluževali zlasti Birklejeve, 73 V i vel lov g i Doni Pothierjeve, Johnerjeve in več dr. Peter Wagnerjevih koralnih Učnih knjig11. Naš »Cerkveni Glasbenik je začel prinašati temeljite razprave o tradicionalnem koraiu, Med najvažnejšimi so: dr, Fr, Kimovčeva >Gregorijatiski koral« [1905), dr, Josip Mantua-nijeva -Gregorijanski koral, njega postanek, razvoj in uporaba« [1909. 1910) in Fran Ferjančičeva Razlika med koralnimi spevi v novem in starem misalu^ (1908), Tradicionalna psalmcdija* (1914j, Kako se pojo lekcije in prolecije« (1915], in »Lotimo se novih koralnih inlonacij in napevov (1916, 1920 do 1923], Da bi se preosnova cerkvene glasbe v ljubljanski škofiji čim bolj posrečila in pospešila, je knezoŠkof dr. Anton Bon, Jeglič izdal L 1914 okrožnico o cerkveni glasbi, kjer je marsikaj podčrtal, kar vsebuje Pijev odlok, dodal pa Se posebna navodila za ljubljansko škofijo. Ustanovil je poleg tega cerkveno-glasbcno komisijo, kakor jo zahteva Motu proprio, da čuva nad cerkveno glasbo v škofiji, zlasti da se izdajajo samo dobre cerkvene skladbe in postavljajo dobro disponirane orgle. Imenovani so bili tudi nadzorniki organ i s t o v za posamezne dekani je, ki naj od časa do časa nadzirajo kore in poročajo škofijstvu o njih Stanju. Navodila za cerkveno glasbo Sta dali tudi lavantinska sinoda iz L 1883, 1896 in 1900 in H. ljubljanska l. 1908. Pijev odlok kakor tudi nastopi naših Škofov so v zadnjih desetletjih dali naši cerkveni glasbi mnogo pobude in dokaj čvrstega, svežega življenja, Slovenski organisti, tudi stanovsko organizirani in strokovno napredujoči, si prizadevajo izvajati na korih kar najboljše in najprimernejše skladbe. Ne manjka jim potrebne cerkvenoglasbene literature. Pevski zbori so se močno izboljšali. Dobili smo precejinje število izvrstnih modernih orgel. Naš list Cerkveni Glasbenik se je povečal za polovico in vztraja v svojem delu kljub gmotnim ne-prilikam in težkim časom. V orglarski šoli v Ljubljani se je pouk razširil in poglobil. V bogoslovnih semeniščih, v naših orglarskih šolah in po mnogih kotih Se je vpeljal tradicionalni koral. V razvoj cerkvene glasbe je 1, 1928 posegel tudi sedanji papež P i j XI. s svojo znamenito konštiluciju, kako treba vedno bolj razvijali liturgijo, gregorijansko petje in sveto glasbo, »Cerkveni Glasbenik« 1931 ji je posvetil vso pozornosl in v daljši razpravi obrazložil vse njene glavne misli7. Pij XI. je poudaril glavne točke iz Pijevega motuproprija, zlast' gojitev tradicionalnega korala, ki naj se pridno goji v bogoslovnih " Naštetim koralnim učnim knjigam se pridružuje kot posebno izvrstna in temeljita Dom Gregor M. S u nolo v a : Gregorian iseher Choral« [po sejemski ioli], V nemSfino prevedel dr. Frnnz Kosch, uiitelf koTala v dunajskem bogoslovne m semenišču, Knjiga je namenjena v prvi vrsti bogoslovjem. Razdeljena je v tri tečaje: 1. Splošna teorija tradicionalnega korala: 2. koralni ritem in predavanje; 3, duhovnikovi mošni spevi, Zgodovina korala in cerkvenoglasbene določbe. , Stanko Premrl. Razmišljanj« o apostolski odredbi Pija XI. glede cerkvene filasbe. 74 semeniščih, pa Ludi že v gimnazijah in licejih, poudaril, da mora koralni oficij priti zopet dq prvotnega sijaja, poudaril raho koralnih knjig vatikanske izdaje, poudaril, naj goji koral pevski zbor in tudi ljudstvo, poudaril klasično polifonijo, ki naj se tudi čim več goji, naroča ozivolvorjenje deških Sol, ter izjavlja, da Cerkev cerkvenega petja, spremljanega z glasbili, namreč z orkestrom ali posameznimi orkestralnimi instrumenti, ne smatra za bolj dovršeno, za boljšo, imenituejšo in za bogoslužje primernejšo glasbo; graja nehr^danost v rabi orkestra, kot se seniterlja opaža, in odreja, naj se orkester pri hogoslušiju rabi čim najmanj ali sploh ne. Vsega, kar zahtevata Pij X. in Pij XI., pri nas res da še dolgo nismo izpolnili, A zastaviti hočemo vse sile, da ho naša cerkvena glasba sveta, umetna, splošna in urejena po določbah Cerkve. Velik korak naprej smo zadnja leta storili z resno gojitvijo cerkvenega ljudskega petja, Skoraj pet in dvajset let smo že razmotrivali o tem vprašanju, ne da bi prišli v praksi do kakega večjega uspeha, Z odredbo knezoškofa dr. Greg O r i j a Rožmana in f knezoškofa dr. Andreja Karli n a pa se je ta prevažna cerkvenoglashena in liturgična zadeva premaknila z mrtve točke. Danes že lahko govorimo zopet o resničnem — četudi ne Se splošnem — ljudskem petju v naših cerkvah. Od tega ne bomo odnehali, če Bog da, temveč ga tudi izvedli do konca. Pri tem petju lahko vsi sodelujejo: moški in ženske. Kar se žensk tiče, smejo vsled spregleda, danega od Pija X. prejšnjemu ljubljanskemu knezoškofu dr, Ant. Bon. Jegliču, sodelovati ženske tudi v pevskih zborih. Kar nam še manjka, da bomo zadostili odredbam Pija X. in Pija XI., bi bila predvsem boljša in enotnejša gojitev korala od strani duhovščine, potem od pevskih zborov, in končno naj bi tudi ljudstvo začelo peti pri slovesnih mašah vsaj koralne odgovore. Zdaj, ko smo dobili slovenski obred nik za razne obrede izven sv, maš«, skušajmo te speve čim najbolje izvajati. Naj preneha prejšnje — medicejsko — koralno peLje in naj pride brez izjeme do veljave tradicionalni koral! Potrebni pa bi bili v ta namen duhovniški koralni tečaji! Mešanica latinsko-slovenskih petih maš, kakor so svojčas že zelo prenehale, a se zadnja leta zopet prikazujejo, n a j bi prenehala. Ta ptrakia je v očividnum nasprotju s splošno-cerkvenimi in škofijskimi cerkvenoglasbenimi določili in je nikakor ni mogoče zagovarjali. Slovenski obrednik, ki se nekateri danes nanj sklicujejo, ne podeljuje glede petih maš nobenih predpravie-Sveta maša se bo tudi nadalje opravljala samo v latinskem jeziku, da smo po enem in istem jeziku svete daritve zvezani z vsemi narodi katoliške cerkve na svetu, < pravi škof PoAman v svoji okrožnici dne 23. aprilu Hrezdvomno je tudi v leni pogledu * Ljubljanski škofijski list, 1933. 75 možna kaka izjema, a na splošno naj se to nikakor ne prakticira, zlasti tam ne, kjer se to vrši le bolj iz neke komoditete in ker tako bolj ugaja. V lavantinski škofiji pa naj bi prenehale vsekako propogosLe pete maše s petjem v domačem jeziku. Saj nazadnje v takem slučaju tudi nobene razlike ni več med delavnikom in praznikom. Peta maša naj bo po manjših župnijah le ob največjih praznikih, takrat pa — če te mogoče — po cerkvenoglasbenih predpisih. Orkestra ne uvajajmo na naše kore, kjer ga do sedaj ni bilo. Sploh se v tem oziru omejimo kar mogoče, in naj se gojita bolj vokalna glasba in petje z orglami. Pri procesijah naj žc enkrat prenehajo posvetne koračnice, v kolikor in kjer še niso. Vsa glasba pri bogoslužju naj bo sveta in brez vsake posvetne primesi! Skrbimo za dobre pevske zbore in za pevski naraščaj ,F Pospešujmo na vso moč ljudsko petje! 'Mnogi naši duhovniki se za cerkveno glasbo zelo zanimajo, mnogo zanjo store in tudi gmotno zanjo žrtvujejo. Nekateri se pa izgovarjajo, da niso pevci, da se na glasbo ne razumejo itd. A duhovnik bi moral vsak biti pevec, če ne prvovrsten, vsaj nekaj pevca. Vsak duhovnik, zlasLi dušni pastir, bi ie moral brigati za cerkveno glasbo — saj Spada k njegovi službi — hi moral paziti, kaj in kako se poje v njegovi cerkvi, bi se moral zanimati za kor in kaj se na njem vrši, ili semterlja med pevce in jim spregovoriti besedo priznanja ali vzpodbude, jih za njih delo včasih vsaj nekoliko nagraditi ali jim prirediti kak izlet aH jih malo pogostiti. Duhovnik -župnik naj bi skušaj urediti v svoji župniji urganislovsko vprašanje, naj bi skušal dobili res dobrega, izšolanega OTganista, ga pri njegovem delu podpirati in ne ovirati, mu biti dober oče, mu po možnosti /boljšali gmotni položaj. Preskrbeti koru potrebnih muzikalij, dati orgle od časa do Časa izprašiti, večkrat pa uglasiti. V mnogih cerkvah žrtvujejo velike vsote za to in ono reč, a za glasbo večkrat ni nikakih sredstev. Naj hi povsod in pri vseh duhovnikih izginila misel, da ¡c cerkveno petje pri svetih opravilih postranska stvar, Liturgija je prvo, glasba drugo, potem šele pridejo ostale umetnosti. In končno delujmo za prospeh naše cerkvene glasbe v večji vzajemnosti in tesnejšem stiku vsi duhovniki v ljubljanski kakor tudi v lavantinski Škofiji! Druži naj se naš "Cerkveni Glasbenik«, ki mu bodimo naročniki in sotrudniki, Držimo se določb P i j a X. in P i p a XL in pokorno sledimo odlokom naših škofov! Potem bo naša cerkvena glasba še iepša, boljša, popolnejša, kot je danes, Stanko Premrl. 76 SLOVSTVO, a) Pregledi. Zgodovina katoliške teologije1. Knjiga, ki nam jo je lani okoli binkošti podaril prelat Martin Grabmann, je izpolnila veliko praznoto v današnji teološki literaturi kateregakoli jezika, zakaj pogrešalo se Je delo, ki bi v zmernem obsegu pokazalo ne le literarno-zgodovinski razvoj teološke lilera-Lure, marveč podalo tudi podobo idejno-zgodovinskega razvoja, odkrilo gonilne sile v razvoju teološkega razmišljanja, pokazalo njega različne struje in postavilo pred nas vodilne osebnosti, ki so, mnoge za stoletja, naravnale teološko delo v to ali ono smer. Dela, nekatera zelo obsežna, ki smo jih imeli doslej, so ali enostransko literarno-zgodovinska ali obravnavajo le omejena razdobja in posamezne dežele ali se bavijo le s to in ono strujo ali razpravljajo le o posameznih teoloških disciplinah, Zlasti se je živo pogrešala zgodovina srednjeveške teologije, ki hi povzela izsledke marljivega in globokega preučevanja te dobe v zadnjih 50—60 letih, odkar sta pokojni domini-kanec Henrik Suzo D e n i f i e in še živeti kardinal Franc E h r le S. J. s svojim zgledom, svojimi pobudami in svojimi uspehi zbudila zanimanje za ta duhovno tako bogati čas, Da se je Grabmann lotil tega potrebnega in koristnega dela, je zasluga kardinala Ehrleja, ki je Herderjevemu založništvu na-svetoval, naj bi posebej izdalo pregled zgodovine teologije iz Schee-benovega priročnika katoliške dogmatike (Handbuch d. katholischen Dogmatik 1, Freiburg i B, 1B79, 419—464), kajpada predelan in izpopolnjen. Scheebenov pregled je bil za čas pred 55 leti zelo dober. Ta odlični teolog, ki se k njegovim delom (zlasti Natur u. Gnade. Die Mysterien des Christentums) vprav v naših dneh zopet obrača pozornost, je dobro pozna) velike sholastike srednjega veka, posebno pa pomembne teologe iz časa po Iridenlskem cerkvenem zboru. Kakor je njegovo znanje solidno, zajeto iz virov samih, je vendar nepopolno: sistematično in širuko preučevanje srednjeveške teologije se takrat še niti ni začelo, pa tudi znanje o teologiji po tridentskeni zboru je do danes napredovalo. Tako je n. pr. Šele kardinal Ehrle (1884 in 1885 v časopisu Katholik, Mainz) odkril dominikansko teološko šolo v Salamanki, iz katere se je razovela španska shola-stika in začela tudi historična teologija; Melhior Cano, odličen zastopnik te šole, pisatelj klasičnega dela Loci theologici [prim. BV 1928, 317), je bil pač dobro znan, ne pa okolica, iz katere je zrastel, niti ne oče šole v Salamanki, Franc de Vitoria, ki je modro združeval pozitivno in spekulalivnu teologijo, 1 Martin Grabmann, Die Geschichte der katholischen Theulogie seit dem Ausgang der Väterzeit. Mit Benützung von M. .1. Schechens Grundriß dargestellt. (Herders Theologische Grundrisse.) 8", XIV — JhS str. Freiburg i. Gr, t933. Herder- M 9,30, ve* M 10.60. 77 Boljšim rokam, nego so Grabmannove, bi se delo, kakršno je zgodovina kai. teologije od palrisličnih časov dalje, težko izročilo. Pred več ko 30 leti je stopil na pot, ki sta jo pokazala in začela utirati Denifle in Ehrte, in sam postal voditelj. V delu Die Geschichte der scholastischen Methode [2 zv.; Freiburg L B. 1909, 1911) je, oprt na obsežne študije rokopisov, pokazal zvezo med patristično teologijo in srednjeveškim tculirškim delom in opisal formalno plat in duha tega dela.. V znani Goschenovi zbirki je podal zgodovinski obris Srednjeveške filozofije [Geschichte der Philosophie, III. Die Philosophie des 'Mittelalters. Berlin u. Leipzig 1921; prim. BV 1923, 311). V dolgi vrsti knjig in razprav v časopisih in zbornikih (17 razprav je zbral v knjigi Mittelalterliches Geistesleben, 'München 1926; prim. BV 1927, 266 268) je raziskoval lileramo-zgoduvinske in doklrinarne probleme srednjeveške shokixlike in mistike, segel pa tudi v kesnejšo dobo, na Suarcza. te so tako izvežbane in spretne roke prevzele predelavo Schecbenovega pregleda, ni čudno, da je nastalo prav za prav novo delo, ki je ohranilo od prejšnjega le daljša izvajanja o teologih in teoloških šolah po tridentskem zboru in o teologiji prosvet-ijenc dobe, toda ta in Ona V važnih stvareh izpopolnilo in popravilo. Uvod podaje v § 1 (str. 1—15) značilne poteze v raivoju teologije in pregled virov in literature teološke literarne zgodovine. Lepo opozarja, da se je teologija v teku stoletij trikrat puvzpela na viške*, v stoletju po 1. nicejskem koncilu, v stoletju po 4 lateranskem cerkvenem zboru in v stoletju po tridentskem. V času prvega razcveta, v 4. in prvih štirih desetletjih 5. stoletja, se je teološko delo obrnilo na študij svetega pisma, utrjenje izročila in obrambo trini-tarnih, kristoioških in antropoloških dogem proti poganstvu in herezijam: vršili so to delo v prvi vrsti nosilci cerkvenega učiteljstva, škofje. Doba po 4. lateranskem zboru, doba »visoke sholastilfe* je spekulativno in sistematski predalala izročeni verski nauk; to delo se je opravljalo na posebej urejenih teoloških šolah, v samoslanih in na univerzah. Tretja doba razcveta po tridentskem koncilu je segla nazaj na prejšnji, porabila njiju uspehe, jih zbrala in uredila in s temi sredstvi in pripomočki vršila v novih razmerah nalogo prejšnjih dveh: obrambo in poglobitev. — V § 2 ¡str. 15—24) o pomenu p a ir is Like za srednjeveško teologijo opozarja pisatelj v bežnem pregledu zlasti na tiste očete, ki so na srednjeveško teologijo znatno vplivali; to so zlasti sv. B Marij iz Poitiersa [s svojim delom o presv. Trojici), sv. Janez Zlatoust, sv. Bieronim, sv. Avguštin, sv. Fulgencij iz Rüspe (De fide ad Petnim pod imenom sv. Avguština), sv. Gregorij Vel., sv. Izidor Sevillski, sv. Janez Damaščan, t. zv, Dionizij Areo-pagit, Mak sini Conlessor In Boetij. Prvi oddelek (str. 25—1-16) je namenjen zgodovini srednjeveške teologije. To je najsijajnejši del knjige. Pisatelj je tu na svojih domačih tleh, ki jih pozna na vse strani, in je zato tudi vešč vodnik; ne pokaže samo stez. po katerih je hodilo teološko razmišljanje, marveč se na lepih razglednih mestih ustavi, da s toplo besedo opozori na lepote, ki bi jih neizkušeno oko lehko prezrlo. V predgovoru piše: *To knjigo sem na ne redkih mestih pisal z notranjo 78 radostjo in ganjenostjo, cutec duhovni stik s tolikimi velikimi in plemenitimi teološkimi osebnostmi vseh vekov, ki so o najvišjih in najvzvisenejših predmetih človeškega duhovnega življenja globoke misli mislile in zapisale« (sir. X). To čuti čitatelj najbolj v tem oddelku. Doba teološkega dela v stolnih in samostanskih šolah s kontro-verzama o evharistiji v 9. in 11, stol. in doba početkov sholastike v času borbe za cerkveno svobodo (borbe za investituro) in njenega razvoja v 12. stoletju je predmet 1. poglavja (str. 25—46). Prav lo stoletje je položilo temelje sholastiki (sv. Aitzelm, sv. Bernard] in začelo ustvarjati in izoblikovati teološko sistematiko v senleucah in sumah. Omenim le dve senlenčni deli. Hugo iz pariške šole pri Sv. Viktorju je s svojimi sentencami De sacramentis ( — skrivnosti) christianae fidei« v Avguštinovem duhu vplival na sv. Bonaventura in starejšo frančiškansko sholastiko in mnoge druge ter tudi pri sv, Tomažu imel veliko veljavo; najboljše senlenčno delo pa je V 1, 1150—52 napisal Peter Lombard, ki ga G. na str. 41' 42 razčleuja in ocenjuje. — Dolgo 2, poglavje (sir, 47—92). najlepSe v knjigi, govori o dobi zrele sholastike. Za razvoj in izoblikovanje sholastike v 13. stoletju so bili odločilni tile faktorji: ustanovitev pariške univerze, središča sholastičnib študij, ustanovitev obeh mcdikantskih redov, dominikanskega in frančiškanskega, dotok novega znanstvenega gradiva po prevodih aristotelskih, arahsko-judovskih in novo-platonskih spisov, Ocenivši vsakega teh faktorjev pojasnjuje G. literarne oblike, ki jih je razvita sholastika uporabljala; to so razlage svetih knjig, razlage l.ombardovili sentenc z vpletenimi samostojnimi kvestijami v sistematični razporedbi, komentarji k Aristotelovim delom, zbirke teoloških in filozofskih monografij »quodiibeU' in quaestiones disputatae«, quaestiones quodlibetaIes?, in sistematične 'Summae theologicae, ki so jih učitelji sestavljali kot višek in krono svojega delovanja. »Te summae so ostale vse bolj ali manj nedovršene, kakor marsikatera gotska katedrala, in SO vse izključno napisane v 13, stoletju ■< Teologija 13. stoletja se razlikuje in odlikuje od prejšnje v tem, da popolneje zbira in razvija, kar je bilo že dano, da razširja obzorje in teži za večjo enotnostjo, da pravilneje zavrača razne zmote, da bolj porablja ne le Aristotelovo dialcktiko, marveč tudi njegovo realno filozolijo, in stopa v bližji stik Z grškimi očeti, da splošno in dosledno uporablja 1. zv. sholaslično obliko, t. j. da obravnava posamezna vprašanja posebič in rešuje razloge za in proti z argumentacijo, distinkcijo ali kratko diskusijo, da si prizadeva, izražali se preprosto, jasno in določno. Podavši pregled čez pariško šolo ob početku visoke sholastike in čez starejšo dominikansko šolo, predstavlja pisatelj poglavitne osebnosti tega časa in mojstrski označuje njih delo, njega vrednost in pomen: Aleksandra HalcSkega in od njega izhajajočo starejšo frančiškansko šolo; njegovega dediča in naslednika sv, Bonavenlura in njegovo šoto, srednjo frančiškansko, v kateri se vedno ostreje kaže nasprotje med frančiškanskim avgu-SUnizmom in arislotelizmom, smerjo, ki jo je započel sv. Albert Veliki in jo povedel do visoke popolnosti njegov učenec sv. Tomaž Akvin-ski. ki je i-ustvaTil globoko premišljeno sintezo Aristolela in Avgu- 79 štiria«; Egidija Rimskega iz reda uvgušlinskih eremitov; Janeza Dunsa Škota, bistrega, kritika prednikov, zlasti Tomaža. G, je razlike med Škotom in Tomažem, ki so jih kesnejše šolske kontroverze hudo poostrile, jasno in pregledno očrtal. Odstavek o zastopnikih visoke sholastike iz vTst svetnega klera zaključuje to lepo poglavje. — Tretje poglavje [str, 92—122] obravnava pozno sholastiko 14. in 15. stoletja. »Sholas lične teologije 14, in 15. stoletja, ki je v velikem obsegu Je nenatisnjena, ne smemo imeli za dobo popolnega razpadanja in propadanja; četudi ji je v mnogočem manjkalo velikih konstruktivnih idej in združujoče, oblikujoče sinteze, je vendar v raziskovanju posameznih problemov, zlasti na modroslovnem polju, dosegla uspehe.» Z višine klasične sholatike je zdrknila, ker se je zanemarjalo preučevanje sv. pisma in očetov, ker je začela bohotati dialektika in do dlakoeepljenja stopnjevana subtilnost v filozofskem obravnavanju teoloških malerif in ker se je pretrgala teološka tradicija z zgodnjo in visoko sholastiko. Vzbujajoči se duh kriticizma in skepti-cizma, ki se izraža v preobilju mnenj ludi v teoloških vprašanjih, je pripravil tla nominalizmu, Ta vplivna mndTOslovna smer, ki je kmalu posegla na teološko polje, je zlasti na novih nemških univerzah, včasi celo na pariški, kot nvia nova« dobila premoč, Lulhrova teologija je pod vplivom nominalislov Irančiškana Viljema iz Ockhama (pri Londonu) in tubinikega profesorja Gabricla Biela, uda windcs-heimske kongregacije bratov skupnega življenja. Zadnji [8.) paragraf govori obširneje o nekaterih odličnih teologih lega časa, zlasti kard. Nikolaju iz Kuesa in Dioniziju iz kartuzije v Ruermondu. —- Četrto poglavje (str. 122—133) poroča na kratko, pa dobro, o srednjeveški mistiki, 5, poglavje (str. 133—142) o srednjeveški kannnistični literaturi, 6. poglavje (str. 142— 143) omenja nekaj bizantinskih teolngov, katoličanov in lakih, ki so bili prijazni cerkveni uniji ali imeli stike z zapadno teologijo, Drugi oddelek (str. 144—205) obdelava zgodovino teologije v novem veku do prosvetljenske dobe sredi 18. stoletja. Na razvoj teologije lega časa so vplivali iznajdba tiskarstva, razcvet klasičnih študij in boljše Spoznavanju grške patristike in nastop reformatorjev v 16. stoletju. Prvo in drugo je omogočilo podrobnejšo in uspešnejšo gojitev hiblično-historičnc teologije, tretje jo je naravnost terjalo; obenem pa je odkritje novega grudiva oplodilo in poživilo teološko špekulacijo. Novi duh je zavel V Španiji, kjer v srednjem veku siccr ni bilo nobenega velikega središča visoke sholastike, kjer pa se nominalizem ni kdovekaj razširil in humanizem ni zašel v tako poganske Struje ko drugje. Središča teološkega dela so bile univerze v Salanianki, Alkali, Evori in Coimbri; posebno prvo je odlikovala šola dominikancev, ki je harmonično vezala pozitivno in spekulativno teologijo. Visoko se je dvignila tudi univerza v Louvainu. Poleg mendikantov so nastopili znameniti teologi iz reformiranega katrttie-ličanskega reda in iz Jezusove družbe. Zgodovino te dobe je G. razdelil na šest poglavij, V prvem opisuje pripravo za prenovitev teologije do konca tridentskega koncila (str. 147—154). Tu obravnava zlasti na novo odkrilo šolo v Salamanki, kjer se je izšolalo tudi nekaj so najstarejših jezuitskih teologov. — V drugem slika višek oživele sliulaslične teologije od tridentskega zbora do ok. 1660 (str. 154 do 172], in sicer po vrsti predstavlja eksegete, polemike in kontrover-ziste, naposled spekulativne teologe tomistične in skotistične smeri in jezuitske šole, z jasno in bistro označbo vodilnih osebnosti. — Tretje poglavje (str. 172—179) prinaša pregled čez mistično teologijo 16. in 17. veka. — Četrto (str. 179—185) poroča o kazuistični moralki in cerkvenem pravu, — pelo [str, 185—192) o sijajnem razcvetu patri-stično-bistorične teologije. — Šeslo poglavje {str. 192-^205) obravnava stoletje 1660- 1760, ki je odmev in nadaljevanje prejšnje dobe, obenem pa čas počasnega razkrajanja; janzenisti in kartezijnnci so imeli tu podobno vlogo kakor psevdomistični fraticelli in nomina-listi v 14. in i5. stoletju. Patristično-historične študije se še živahno goje, gineva pa zanimanje za sistematično in spekulalivno teologijo, Slare šole se obstoje, četudi ne v starih, trdnih oblikah; njim te pridruži še tako zvana avguštinska, zlasti v Louvainu, ki sloji v ume vanju sv. Avguština nekako na sredi med starimi in janzenisti. Seveda tudi to stoletje ni brez odličnih mož, ki se visoko dvigajo nad svojo okolico, kot n, pr, Martin Gerbert, opat pri Sv, Blažu v Črnem lesu, Ludovik Muratori, Scipio Malici, papež Benedikt X1V,T sv. Allonz, Tretji oddelek (str. 206—2Slj obravnava zgodovino teologije v zadnjih štirih desetletjih 18. sloleLja, v 19. in na začetku 20. stoletja. Prosvetljenstvo 18, stoletja je vplivalo tudi na katoliško teologijo, četudi so se prosvelljenske težnje močneje kazale na disciplinarnem in cerkvenopol i Ličnem polju. V teološkem mišljenju se Opaiu vpliv raci on a I is t i čne in idealistične ne mike filozofije in protestantske teologije. Ta vpliv, zlasti na nemško teologijo, zasleduje prvo poglavje (str. 206- 218). Od srede 19. stoletja pa se je s splošno cerkveno restavracijo in okrepitvijo cerkvene zavesti in cerkveaega življenja dvignila tudi teologija. O tem poroča drugo poglavje (str. 218 do 281). Cerkveno učileljslvo je ta obnovitveni proces krepko vodilo in podpiralo. Po splošnem pregledu obnovitve katoliške teologije v 19. stoletju in njenih disciplin [g 1), poroča pisatelj n teološkem delu po raznih deželah; v Nemčiji (g 2), na Ogrskem in v slovanskih deželah (§ 3), v Italiji (§ 3), v Franciji (g 4), v Belgiji in na Nizozemskem (§ 5), v Španiji (g 7), na Angleškem, Irskem in v Ameriki (g S). Teuloglji v slovanskih deželah je odmerjenih 47 vrst v tekstu. Informacije o teološkem delu pri Cellih in i'oliakih so rolo pičle, o ras in Hrvatih pa jih sploh ni. Čitatelj se radovedno vpraSa, odkod sc je vzelo ime Simona KUnčnika. ki je leta 1840- -41 izdal ilov. prevod pentalevka, knjig Jozuetove, sodnikov, Kutine in kraljev ter kronike. Pisat olj, ki se je skušal povsod razgledali, da bi podal čim pravilnejšo podobo, bi bil tudi tu moral poiskati boljšega informatorja, saj bi jja ne bilo težko najti. Veliko vreden je seznam specialne lilerature k posameznim poglavjem in paragrafom (str. 283—346). Slovstveni podatki o srednjeveški sholastiki in mistiki so bogatejši nego o teologiji novega časa. ker je danes raziskovanje srednjeveške teulogije obsežnejše in živahnejše in. ker je tukaj orientacija težavnejša, — Ahecedno kazalo 81 osebnih imen napolnjuje ceJih 21 strani (347—368), Popravkom na str. 368 bi bilo še dostaviti, da se ima delo sv, Tereze Castillo interior v nemščini imenovali »Seelen b u r g* (ne »—berg*, str. 175j Vrline, ki jih ima G.-ova zgodovina kal, teologije, so tako velike in vidne, da ji je uspeh zagotovljen. F. K. Luk man b) Poročila in ocene. J u g i e Martinus, O, S. Aug. ab Assumptione, Theologia dogma lic a c liri s t ion onim oricntalium ab ccclesia catholica dissiden-Uum. Tomus IL De theologia simplici, De economia. De hagiologia, 826 pp, Parisiis 1933, Lctouzey et Ane, Po razvrstitvi je to 2, zvezek celega dela, a ker so tTije zvezki Že prej izšli, je s tem zvezkom veliko delo z ozirom na grško in rusko teologijo že dovršeno. Naslednji zvezek, ki se že tiska, bo obsegal teologijo vzhodnih nestorianeev in monoiizitov. Poscbe bo izšla še Mariologia. Pričujoči zvezek1 ima kratek uvod o ruski in novogrški dogmatiki, o njenih metodah, razdelitvi in o njeni nestalnosti. Potem slede obširni trak taki o Bogu, o Sv. Trojici, o stvarjenju, o angelih, o človeku, o učlovečenju. odrešenju in o milosti. V traktatu De Deo uno obširno razpravlja O kontroverzi Gre-gorija Palama (14. stoletje) in o njegovem vplivu na poznejše vzhodne teologe (str, 47—183). Palamas je širil posebne teorije o pojmu Boga, o razliki med božjim bistvom ter med božjimi svojstvi in delovanjem; zlasti je na vzhodno teologijo in asketiko vplival s svojimi teorijami o naravi svetlobe na gori Tabor in o gledanju božje svetlobe (luči) s telesnimi očmi. Podrobno razpravlja o njegovih učencih in nasprotnikih, o njegovem vplivu na službeno cerkveno teologijo in askezo. Palamove teorije niso toliko važne po znanstveni vrednosti; bolj važne 50 po vplivu in po posledicah. Najobširnejše je poglavje o izhajanju Sv. Duha [str. 296—536). Zbrana in ocenjena je vsa važnejša vzhodna teologija o tem vprašanju od začetka kontroverze do najnovejšega Časa. V naslednjih poglavjih ni tako velikih in odločilnih konlroverz, a povsod se srečujejo razne razlike in ne s porazu mnenja. Kakor v prejšnjih zvezkih, tako se tudi tukaj razodeva obširno pisateljevo znanje, nenavadno poznavanje vzhodne bogoslovne literature, velika točnost v ocenjevanju nasprotnih mnenj in skrbna obramba katoliškega nauka Pisatelju je bila na razpolago obširna literatura, vmes mnoge redke knjige, ki so malokomu dostopne, 7-ato je pisateljeva obširnost v navajanju in citiranju vzhodne hogoslovne literature tem bolj dragocena za zapadno teologijo, V citacijah so mnoge nedoslednosti. Neprijetno je, da naslove nekaterih del, zlasti ruskih, citira samo v latinskem prevodu. A delo je tako ogromno in pisateljeve zasluge za bogoslovno znanost so 1 Nekoliko izvodov te knjige ima po znižani ceni (130 Din| na razpolago ACM v Ljubljani, Napoleonov trg 1, Bo£nilovfti Vdimli. ® 82 lako velike, da so mu zapadni teologi dolžni globoko hvaležnost Zapadni teologiji je sedaj dana možnost, da se v vseh važnejših vprašanjih more ozirali na novejše vzhodno bogoslovje. Pisatelju čestitamo in mu želimo, da bi mogel srečno dovršiti Se oba dodatna zvezka. Fr. Grivee. Jiirgensmeier, Dr, Friedrich, Der mysfiscbc Lcib Cbrisli als Grundprinzip der Aszetik, Aufbau des religiosen Lebcns aus dem Corpus Christi mystieum. 81P, 391 str. Paderborn 1933, Ferd. Schoningh. Broš. M 7.80, kart. M 8.—, vez. M 9.80. V zadnjem desetletju je katoliška teologija začelu z večjo pozornostjo razpravljati o nadnaravnem notranjem bistvu cerkve, o Kristusu, ki živi v cerkvi, o mističnem Kristusu, o mističnem teleBU Kristusovem. Cesto se srečuje misel, da je to centralna verska resnica, središče dogmatike in središče verskega ¿ivljenja, V francoski nabožni literaturi se je pojavila trditev, da je resnica mističnega telesa Kristusovega ontološka (dejanska) in objektivna podlaga verskega življenja; torej naj bo tudi podlaga teoretičnega nauka o hogoljubnem življenju, podlaga asketike, kakor je bila že pri sv. Pavlu, v patrisličnem in v sholastičnem bogoslovju. Sistematično je to trditev prvi razvil J. Anger (gl. BV L930, str. 340 342), Prvi poskus sistematične askelike na tej podlagi pa je pričujoče nemško delo. Teološka fakulteta v Munstru je to delo odobrila kol doktorsko disertacijo, A delo po vsebini in obsegu presega navadne nemške doktorske disertacije; sploh nima znakov začetniškega znanstvenega dela, marveč razodeva značaj zrelega moža. Z veliko skrbnostjo je obdelana biblična, dogemsko-zgodovinska in dogmatična stran vprašanja, Ta del obsega nad eno čeLrtino cele knjige; tudi v specialnih asketično-teoretičnih poglavjih zavzemajo dogmatična razmišljanja še dosti prostora. Za tako obširno razpravljanje o dogmatični slrani lega vprašanja govore važni načelni in metodični razlogi, Asketika je namreč uporaba leoloikih resnic za osebno zveličavno teženje, življenjsko vrednotenje in uporabljanje dogmaličnifi resnic. 'Mistično telo Kristusovo, Kristus, ki še živi v svoji cerkvi in deluje po njenih zakramentih, mistični Kristus pa je centralna verska resnica, najodličnejša zveličavna resnica. Torej mora biti tudi središče in podlaga osebnega bogoljubnega življenja, podlaga osebne pohožnosti, kakor je dejansko podlaga liturgiine cerkvene pohožnosti. £e več. Mistično telo Kristusovo, včlanjenje v Kristusa pO krstu iti izpopolnjevanje tega včlanjenja po drugih zakramentih, posebno po presveti evharistiji, združitev s Kristusom, vraičanje v Kristusa, zraščanje s Kristusom je objektivna, ontološka, dejanska pot in podlaga zveličanja; zato naj bo tudi osebno bogoljuhno življenje v sveslni skladnosti z objektivno resnico, zato uaj si kristjan to ontološko podlago vzame tudi za subjektivno vodilo pobožnega življenja. Vse nadnaravno življenje prejemamo iz Kristusa, s katerim smo mistično spojeni po zakramentih svete Cerkve, kot udje mističnega telesa Kristusovega, kol mladike trte Kristusa. Vesoljno sredništvo nadnaravnega življenja izvršuje Kristus v obliki mističnega telesa, 83 V mističnem telesu Kristusovem je dejansko središču nabožnega življenja. Isto središče mora imeti tudi asketika (str, 110—132). Zanemarjanje te resnice ima za posledico, da asketika nima trdnega doslednega sistema (sir, 108—109). Šele v luči mističnega telesa Kristusovega postane asketika organsko enolna (str, 123- -124). Ne samo za sistematično teoretično asketiko, marveč tudi za osebno versko življenje je velikega pomena, če se askeza zgradi na podlagi mističnega telesa Kristusovega, ki je ontološko temeljno dejstvo nadnaravnega življenja, Kakor se telesno organsko življenje vrši neodvisno od poznavanja življenjskih zakonov telesne strukture in rasti, tako se tudi nadnaravno življenje v verniku dejansko vrši na podlagi mističnega Kristusovega telesa, dasi morebiti vernik nič ne ve o tem, Toda asketsko življenje ni samo ontološki življenjski proces, marveč mora biti tudi sveslno, subjektivno teženje. Zato je važno, da poznamo skrivnost mističnega Kristusovega telesa. Spoznanje te skrivnosti daje bogoljubnernu življenju Irdnejiti podlago, globlji značaj in močnejše nagibe. Bog te skrivnosti ni zato razodel in je ni zato postavil za podlago in cilj reda zveličan j a, da hi ostala skrila in vernikom prikrita. Zanemarjanje in preziranje te resnice je velika škoda za versko življenje. Plodovitost liturgičnega gibanja in poglobitev verskega življenja je bistveno odvisna od spoznanja te resnice (str, 156 —162 i. dr.}. V luči le resnice bi se tudi premostile razlike vzhodne in zapadne miselnosti; vesoljnost katoliške cerkve bi postala umljivejša in privlačnejša za vzhodne narode. O tem je podal pisatelj nekoliko zanimivih misli (str. 155), Te osnovne načelne misli jc pisatelj v naslednjih poglavjih (specialna asketika) podrobno in konkretno dokazal, razvil in praktično uporabil. Ontološko podlago in začetek asketičnega življenja daje sv. krst, a človek mora sodelovati z vero in molitvijo. Za rast in življenje v Kristusu so važne krščanske kreposti; zakrament rasti v Kristusu pa je presveta evharistija. V luči in okviru mističnega telesa se učinkovito pospešuje ljubezen do bližnjega, duh vzajemnosti in občestvenosti. Višek krščanske občestvenosti je evharistija kot občeslvena daritev in kot zakrament mističnega telesa Kristusovega, z.akTument krščanske edinosti, Za izgraditev mističnega telesa sta varna zakramenta sv, zakona in mašništva. Mistično telo Kristusovo pa s svojim notranjim teženjem vodi k Bogu in k ljubezni do Boga. V dodatku je pisatelj pojasnil še češčenje Srca Jezusovega (343 do 349), češčenje svetnikov in Matere božje (350—3b7) v luči mističnega telesa Kristusovega, Pisatelj te knjige je vse druge novejše pisatelje o tem vprašanju prekosil z vsestransko skrbnim zgodovinskim in dogmatičnim razpravljanjem o mističnem telesu Kristusovem ter z rajmarljivejšo uporabo važnejše znanstvene literature. Prav s to skrbno marlji-vosLjo se je izognil mnogim enostTanostim drugih novejših spisov. Bolj kakor drugi pisatelji naglasa istovetnost mističnega telesa s cerkvijo, točneje opredeljuje vlogo zakramentov in neizbrisnega zakramentalnega znaka, dobro pojasnjuje zvezo evharistije z mističnim 6* 34 telesom in podobna vprašanja, V poskusu sistematične asketike na tej podlagi pa sploh orje ledino in si je s Lem pridobil še posebne zasluge. Razumljivo je, da ima knjiga kot prvi poskus le vr3te če nedoslatke. Pisatelj večkrat naglasa bistveno istovetnost mističnega telesa Kristusovega in cerkv«, govori o razliki med Kristusovo podobo vinske trte in Pavlovo analogijo mističnega telesa (str. 64—66), a ne zadosti jasno in točno. Splošno v knjigi pogrešamo prozorno jasnost in bistrej^O preglednost globokih misli. Pri čitanju imamo večkrat vtis, da je pisatelj preveč odvisen od citiran« literature in da ima knjiga sem in tja značaj konipilaeije. V slogu se opsia nekaka težavnost; brez dvoma je to v zvezi ?, napornim oranjem ledine in 7 nemškim znanstvenim slogom. Knjiga je vredna pozornosti strokovne katoliške teologije in duhovščine v dušnem pastirstvu. Veliko praktično vrednost in po-rabnost knjige dokazuje dejstvo, da je po nekoliko mesecih doživela že drugo izdajo, še preden jo je strokovna bogoslovna kritika zadostno ocenila, Upam, da bom mogel v praktičnem delu BV našo duhovščino še večkrat opozoriti na lepe in važne misli te knjige. Fr. Grivec. Acta VI, Conventus Velehradensis a. MCMXXXIl. 8", 350 pp. Olomucii 1933, Sesti Velehradski kongres leta 1932 je jmel za znanstvena predavanja sitemutično določen program; L Pojem vere in razvoj vere (dogem] v novejši vzhodni teologiji; 2. vesoljni cerkveni z.bori, njih pomen za ohranjevanje vere po nauku novejše vzhodne teologije; državna in cerkvena avk loritelu na vesoljnih cerkvenih zborih, K temu SO se pridružila še nekatera sorodna vpraSfuija o liturgiji in aktualna vprašanja o delu za cerkveno edinost, K sistematičnemu programu spadajo naslednja znanstvena predavanju; k T h. S p a c i 1 i Notio fidei cl progressus fidei seeupdum cnn-ceptum theologiae Orientis separati [str, 61—81). Jasen in točen pregled celega vprašanja z mnogimi važnimi podatki iz novejše ruske literature. Isto vprašanje je pisatelj obdelal v obširnem 58, snopiču -Orientalia Christiana^; zato se borno k tej razpravi še povrnili P, Placid de Meestcr O. S. B.: De liturgia ut principi« conservationis et progressus Fidei secundum conceptum theologiae Orientis separati (91—110), Predavatelj je priznan poznavalec vzhodne liturgike in dogmatike, Nazorno in pregledno predstavlja liturgijo kot pričo vzhodne tradicije, obravnava njen pomen za razpravljanje o verskih vprašanjih, ki ločijo katoliško in nezedinjeno cerkev; katoliške teologe opozarja, naj ta skupni zaklad v svojih razpravah bolj uporabljajo. P. Severijan S al a v i I I e : l.iturgia uli medium in aetione uni-tatis ecclesiarum promovendae (111—123). Priznani strokovnjak navaja praktične zglede za marljivejše uporabljanje dokazov in nagibov iz Liturgije. Dr. Fr, Grivec: Ecclesia-corpus Chrlsti et idea conciliorum (sobornost), str. 124—133, 85 P. Mauritius Gordilto S. J.: Concilla generalia ut princi-pium con serva t ion is fidei secuudum conceptum Orientalium separa-torum (134—145). Pregled starejšega in novejšega vzhodnega nauka o vesoljnih cerkvenih zborih. Dr» Fr. Dvornik: De auctorilate civili in conciliis oecume-nicis (156—167}, Na podlagi raziskav novejših bizantinologov dokazuje, da so vzhodne cerkvene zbore sklicevali cesarji kot nekak cerkveni senat; opozarja na podobnost med senatom in med cerkvenimi zbori. Dr. A. Salajka: Fides cl auctorilas ecclesiastica in conciliis oecumenicis (168—186). Razpravlja o poglavitnih razlikah katoliškega in pravoslavnega nauka o vesoljnih cerkvenih zborih. Mladi varšavski docent bogoslovja dr. A. P a w I o w s k i je na konkretnem zgledu ruskega nauka o Brezmadežnem Spočetju pokazal razlike med katoliškim in ruskim naukom o razvoju dogem (187—195). Isti pisatelj je v poljskem jeziku izdal dobro monografijo o tem vprašanju. Profesor lublinske katoliške univerze dr. M. N i e c h a j je podal dobro metodično razpravo: Melhodus ac valor argumenta-tionis dogmaticae ex factis liturgias [195—205). Keklor ukrajinske bogoslovne akademije v Lvovu dr. J. Slipyj pa je predaval: De septenario numero saeramentorum apud orientales uti vinculo tinio-nis et conservationis fidei (214—223}. Poleg tega je bilo še nekoliko predavanj splošnejše vsebine. Jako originalno in važno jc predavanje P. Stanislava T y S k c v i č a: Philosophia potentialis pravoslaviae (82—90). Dohri poznavalec ruske duše in literature razkriva svojsko rusko miselnost v verskih vprašanjih. latentno filozofijo, ki se skriva v ruskih verskih in hogo-slovnih nazorih. — Predsednik Papeškega vzhodnega instituta dr, E. Herman S. J. je podal pregled rimskih vzhodnih kolegijev in učnih zavodov (146—155). — Olomuški bogoslovni profesor dr. J, Vaš i ca je podal skrbno izdelano zanimivo predavanje: De relatione seriptoris russici N. V. Gogolj ad liturgiam orientalem et ecclesiam catholicam (206—213). — Nadarjeni ruski publicist dr. V. V i l i n s k i j je v predavanju De philocatholicis motibus Russoruiru (224—228} pregledno predstavil katoličanom prijazne struje ruskega pravoslavja. Predavatelj je pravoslaven in med pravoslavnimi Rusi z veliko spretnostjo pospešuje prijateljsko razpoloženje do katoliške cerkve, — Msgr. A. K-wiatkowski iz Varšave je na podlagi prvih virov opisal metode protiverskega boja ruskih hrezbožnikov (str, 229—244), Ves čas kongresa so bile vsak dan molitve in meditacije za ccrkvcno zedinjenje. Lepe misli za te meditacije je podal M. Gordillo, profesor Papeškega vzhodnega instituta (str. 247—259). Na koncu knjige so zbrana zanimiva poročila o poglavitnih podjetjih in zavodih za cerkveno zedinjeuje in za vzhodno bogoslovje; o zavodu jezuitov vzhodnega obreda v Albert y mi (Poljska), o ruskem semenišču dominikancev v Lilleu, o delovanju za zcdinjtmje v Vilnu, St. o študiju vzhodnega bogoslovja v Varjavi, o vzhodnem semenišču v Dubnu i. dr, Iz seznama predavanj in udeležencev je razvidno, da je bilo na kongresu navzočih izredno veliko število strokovnjakov, V tem je kongres prekosil vse prejšnje kongrese in dostojno proslavil 25 letni jubilej Velehrudskih kongresov (1907—1932). Vse to dokazuje, da so Velehradslu kongresi središče velikega verskega gibanja in ognjišče vzhodnega bogoslovja v katoliški cerkvi. V pričujočem poročilu o VI. Velehradskem kongresu je zbrana velika množina znanstvenega in praktičnega gradiva, ki je vredno največje pozornosti katoliških teologov. Za Slovence je važno, da se je na kongresu zadostno poudarila (str. 2Uj idejna zveza kongresov z gibanjem, ki ga je povzročil naš A. M. Slomšek z Bratovščino sv, Cirila in Metoda, Fr, Grivcc. Živ kovic dr. Andriju, Eugenika i moral, 8", 80 str. Zagreb 1933, Hrv. Bogoslovska Akademija. Din 25—. »Evgenika. je že nekaj let sem parola, Trdi, da boče iboljšali človeško -pleme«, seveda bolj pod biološkimi vidiki; včasih se poslužuje tudi kaj čudnih metod, kakršna je n. pr. sterilizacija na Nemškem, s katero hoče Hitler očistili in regenerirati nemško pasmo«, pa je upravičen strah, da bo steriliziral nemško kulturo. Akoravno ¿evgenika« pod vplivom materialističnih zablod govori o fizioloških rečeh na tak način, da ^bolj uči, kako premeteno grešiLi, kakor pa kreposlno in čislo ¿iveii« (Časti connubii 113], vendarle ne gre, da bi vse njene predloge odklonili kar Musik ti. Gesang In den Kulten der heida. Antike 11. christl. Frühzeit (Liturgiegesch. Quellen u, Forschungen, 25. Münster i, W. 1930), je v 3. zvezku liturgične serije Aschendorf-Eovih Opuscula et textus izdal dva lista, ki prvi razlaga staro gali-kansku masno lilurgijo, drugi pa nekaj molitvenih obrazcev in lilurgično obleko. Prvi list se izdaja za delo pariškega škofa sv, Germana (u. 28, maja 576), kar gotovo ni. ker so brez dvoma v obeh listih sledovi knjige De ecclestaslicis officis sv, Izidorja Scvillskcga, ki je nastala ok. L 620. Lista je torej neki neznanec napisal v 7, stoletju ali celo v začetku 8- Liturgija, ki jo razlaga, ni pariška, temveč je bila najbrž last autunske cerkve (Augustodunum). Izdaja je skrbno prirejena po Mignejevem ponatisu (PL 72) Mnrtenovc prve izdaje. F. K. Lukman, Djeta sv. Terezije od Isusa, prcveo dr. Fran Binički, 3 zvezki. S", XIII -j 292, 360 in 315 str. Zagreb 1933. Dominikanska založba istina v Zagrebu (Maksimir) je začela izdajati za širšo publiko »Duhovno biblioteko ■<, ter je v njej na prvem mestu priobčila v brvalskcm prevodu dela velike španske svetnice sv. Tctczc. Da je la prevod opravičen, za tO nam jamči Že pohvala, ki jo daje sv. Terezi kol pisateljici brevir: ¡Multa caelestis sapientiae documenta cOnscripsit, quihus fidclium mentes ad Supemae patriae desiderium mnximc cxcitantur,« dokaz da morejo v nabožni literaturi tudi ženske ustvarili kaj velikega. Te reza je osebnost, kateri je pripadla zgodovinska naloga, da je, podobno kakor njen veliki rojak sv. Ignacij, privedla cerkvi idealnih borcev za pravo reformacijo. Oba imata — povsem v duhu španskega naroda — nekaj viteškega na sebi: ko pa dosega Ignacij uspehe na polju teološkega izobraževanja in zunanjega misijona, se koncentrira Tereza bolj na notranji misijon; Ignacij relormira svet in iole, Tereza samostane in notranje življenje ,.. Seveda se pa ti reformi ne dasta tako ločiti, da bi bila res vsaka le znse, temveč vedno vpliva reforma enega dela cerkve tudi na drugi del; dohri samostani blagodejno Vplivajo na življenje v svetu, dober svet daje samostanom zdrav naraščaj: saj smo vsi skupaj eno telo. Tereza je velik organizatoričen duh, ki pa kot ženska misli tudi na praktično stran življenja, na na oko male reči. Pri njej se idealizem in realizem harmonično združujeta v eni visoko razviti osebnosti. Njej se je posrečilo, da je privedla karmeličansko življenje nazaj k prvotnim osnovam: k moliLvi, k samoli in k pokori. Strog program, a povsod predira miloba in človekoljubnost, ker Tereza pri vsem svojem visokem poletu ne zgubi nikoli pogleda na stvarnost, ki je na zemlji, in ta »stvarnost» je včasih res slabotna. Le veliki duhovi znajo potrpeti s takšno slabolnostjo. Tereza v svoji mladosti ni uživala morda strokovne teološke izobrazbe; pač je rada čitala sv. Hieronima, posebno pa Izpovedi sv, Avguština: to berilo, in predvsem lastno trpljenje in glo- as b o k o premišljevanje jo je privedlo do visoke stopnje popolnosti, da je kot mistična pisateljica zaslužila v brevirju toliko pohvalo. Njena avtobiograFijn Libro de la Vida nam opisuje .silno naravno, nežno in nazorno njena doživetja, vse prepleteno Z opisovanjem religioznih stvari. Iz njenega glavnega dela »Camino de perfection" nam veje nasproti pravi španski duh, ki zahteva spri£o herezij in skrunjenja zakramentov, naj zvesto sledimo evangeliju: to ho duhovna reconquista, novo zavzetje. »El castillo interior« je nekaka »Summa« njenih del, kjer vidimo Terezino mistično življenje in teženje. S tem pa smo omenili ïe nekatera njenih del. Ne moremo reči, da bi imeli v slovenščini ali hrvaščini preveč prevodov klasičnih nabožnih pisateljev; zato moramo tembolj pozdraviti, da nam je »Duhovna biblioteka < oskrhela ta prevod. Dr. £31— nički je mož, ki nam že njegovo ime jamči, da je prevod v jezikovnem in teološkem oziru na višini. Za uvod hi si čitatelj želel pregledno sliko kulturnega, političnega in religioznega življenja XVI. stoletja v Španiji-, v takem zgodovinskem okviru bi nam Tereza stopila bolj konkretno pred oči. Tak zgodovinski pregled bi bil tembolj na me.ïlu, ker je Španska literatura večini Oitaleljev res — »španska« . , . Na koncu bodi recenzentu dovoljena še malu pripomba, ki se ne tiče publikacije kol takšne, temveč njene tinancijelnc strani. Vsi trije zvezki bodo stali 18Ó Din. Ne rečem, da je lo tamo po sebi preveč, a ¡¡a mnoge pomeni danes tak znesek vendarle »kapital*. Ali ne hi bilo kazalo izdati j»antologijo- iz del sv. fureze, ki bi obsegala najlepše odlomke, nekaj zgodovine- XVI. stol. in malo »introdukcijoi v njena tlela? Ko bi taka knjiga siala SO Din, bi bil, mislim, knjigotržni in s tem tudi ideetni uspeh vciji. »Istimi pa Želim, da bi to njeno lepo izdanje našlo pot do mnogih, mnogih katoliških izobražencev. Ujčič. RAZNO. KATOLICIZEM V FRANCIJI, 0 katoličanih v Franciji, posebej še o katoliški renesans', ki se je lam zaïeia, ko je 1. 1906 prišlo do ločitve med Cerkvijo in državo, se slišijo zelo različne sodhe. Nekateri v resnici vid-ijo v tej državi mnogo obetajočo versko pomlad- Pri tem se radi sklicujejo na velike žrtve, ki so jih katoličani položili na oltar katoliške vere v zadnjih tridesetih letih, S ponosom omenjajo svetovna božja pota; Lourdes, N. D. de la Salette, Paray-Je-Monial, prav v zadnjem času ludi l,isteux, kjer se tako zelo Časli sv. Terezija Deteta Jezusa. Seveda ludi ne pozabijo številnih svetih oseb, ki so živele v Franciji in jih je Cerkev prištela med blažene ali svetnike. Naj omenim le kanonizaeije pod Pijem XI. Tudi pri nas so znana imena Jeanne d'Arc, Jean Baptiste Vianney, Marie-Madeleine Po-stel, Sophie Baral, Jean lindes, Marie Marguerite Alaccque, Thérèse de l'Enfant Jésus, Bernadette Soubirous, Jeanne Anth. Thouret, Louise de Marillae, — Spet drugi pa nad državo, ki jo je sedanji sv. oče imenoval ^Ecclesiae filiam primogenitam«, obupujejo, zlasti 89 če premišljujejo podtalne proliverske toke, ki ob vsaki priliki bruhnejo na dan in jasno kažejo, da sovražniki sv. Cerkve čujejo ter Z budnim očesom zasledujejo, kaj se v njih domovini godi Sku.šajmu objektivno premutriti verske razmere v Franciji, Namenoma sem pri tem sestavku rabil poteg (ranccskega tudi nemško slovstvo, in več nemškega ko francoskega, da bo slika toliko bolj gotovo prava'. Fr, šteje danes 87 škofij, ki so razdeljene v 17 cerkvenih provinc, ter 2 eksemplni škofiji, to sta Metz in Strasbourg. Primas Gallifte je še vedno Iyonski nadškof, ne pariški. Fr. ima navadno šest kardinalov doma, eden pa je redno v kuriji v Rimu. Odkar je prišlo do ločitve med Cerkvijo in državo, so Škofje mnogo bolj edini, kakor so bili prej. Vsako leto se zbirajo v Parizu k skupnim posvetovanjem, ki jim predseduje najstarejši kardinal. Fr. so po veliki večini katoličani, čeprav število modernih poganov leto za letom raste. Njih točno število pa se ne dá ugotoviti, ker se pri ljudskem štetju vera sploh ne upošteva. Po štetju iz leta 1931 je štela Fr, 41,943,935 prebivalcev. Med njimi je protestantov, Judov in mohumedanov nekako 225%, Skoraj vsi drugi so katoličani, Francoz, ki je krščen, hoče imeti tudi cerkven pogreb, čeprav se v življenju za verske dolžnosti ni mnogo brigal. Zato je tudi procenlualno v drugih državah več formalnih brezvercev kakor v Fr. Tako jih šteje Nemčija 2*4%, Avstrija 3 2%, Ceho-slovaška 10 23%; za Francijo — kakor rečeno, se število brezvercev ne da ugotoviti, vendar ne bo veliko, Ločitev Cerkve od države, ki se je izvedla leta 1906. se je dolgo časa pripravljala. V drugi polovici 19. stoletja se je že začelo očitno kazati, da soiilje ne bo več dolgo časa mogoče. Leta 1879 je vlada prepovedala duhovnikom dušno pastirstvo v bolnišnicah, naslednje leto 1380 je z ab ranila vojaško dušno paatirstvo. Leta 1881 je sekularizirala šole, iz njih so morale izginiti verske podobe in kipi. Mesto katoliškega verouka so vpeljali nekak moralen pouk-Lcla 1882 so črtali v sodnijskih obrazcih za prisego besedo "Bog,i¡ leta 1884 s« vpeljali razporoko, leta 1886 so prepovedali redovnim osebam poučevati po državnih šolah, leta 1889 so uvedli obvezno vojaško službovanje ¿sa bognslovce. Čez nekaj let so bili izgnani redovniki asumpcionittl, ki so posebno skrbeli za širjenje dobrega tiska. Društveni zakon iz leta 1903, pod katerega so spadale tudi redovne družine, je bil lak, da je bilo njih nadaljnje bivanje v Fr. one' Prim. zlasti Philipp Hofmeister, Benediktiner der Abtei Ncrcnhcim, Ucr KnIholiiismus in Krankreich. Verlag der Fonifneius-Druk-kerei, Paderborn 1933. I?, te knjige «em večinoma povzel statistične podatke. — A I I e m a n g v Buchberger, Lexikon für Theologie und Kirche IV, i05, 106. - Helmut Hatzfeld, Religiöser Aufbruch im geistigen Frankreich von heule. Herder, t'reiburg i. Br. 1933. — Hermann P I a t 7, . Der j¿eisti£r Umbruch in Frankreich. Verlag Otto Borßmeycr, Breslau 1932. — Alm au ach catholique iran^ais- več letnikov, Citiram AC, — Ln Vie Catholique. Verski informsilivíií tednik, ki iíluijñ v Parizu, 3, rue Garantiere- 90 mogučeno. Njih prošnje so bile odbite, redovniki izgnani, premoženje, pa zaplenjeno, Dne 12. oktobra 1903 je bilo zaprtih 10,049 šol (od teh so jih katoliški laiki kasneje odprli 5339), druge so zapirali polagoma. Postava iz leta 1904 je prepovedala pouk se tistim redovnim osebam, ki ga jim je dotlej dovoljevala. Vsi Šolski redovi naj bi novince odslovili, obdržati so jih smeli le oni, ki so vzgajali učno osehje za francoske kolonije. Ženske redovnice-učlteljice so se posvetile strežbi bolnikov ter so ostale se nekaj časa, šolski bratje pa so se po papeževem navodil« ali sekularizirali ali pa izselili. Konec oktohm 1904 je vlada pod Combesoviin predsedstvom odpovedala konkordat. Dne 11, dccemhra 1905 pa je bil podpisan zakon o popolni ločitvi Cerkve od države. V veljavo je stopil s 1, januarjem 1906. Po tem zakonu vlada ni več dolžna prispevati za bogoslužje. Cerkvene ustanove so izginile v državni blagajni. Cerkve so postale last občin; državni uradniki so dobili nalog, naj popišejo vse cerkveno premoženje, Zakon o ločitvi je določal, naj se ustanove »Društva za bogoslužje«, Energični papež Pij X. je to krivično postavo obsodil, senatorje in poslance, ki so zanjo glasovali, pa izobčil. Horba je postajala čedalje ljutejša. Po ministrskem odloku iz leta 1906 bi morali katoličani božjo službo enkrat na leto kot javno zborovanje naznaniti županstvu. Seveda se niso vdali. Papež je prepovedal ustanavljati »Druätva za bogoslužje in vse proticerkvene postave obsodil. Gmotna škoda, ki jo je katoliška Cerkev trpela v teh bojih, jo bila ogromna. Cerkveno imetje, ki si ga je prilastila država, cenijo na 332,619.000 frankov. Škofje so bili izgnani iz svojih stanovanj, bogoslovci iz semenišč, Zupnišča pa so večinoma pustili še doledanjim stanovalcem, seveda za lelno najemnino, Tako je morala Cerkev sama skrbeti za vse bogoslužje in za vse cerkvene osebe. Od države tudi danes ne dobiva nobene podpore.. Hofmeister pravi v že citirani knjigi: »Uberblickt man das alles, so kann man rubig sagen, daß der französische Staat die Kirche bis zum letzten Heller ausgeraubt und dem Klerus nur die Augen zum Weinen gelassen halte,r [Str. 18-) Da bi mogli kriti stroške za bogoslužje, so škofje vpeljali tako imenovani »bogoshiini vinar - [Denier du culte), ki so ga po vesli dolžni plačevati vsi katoličani sorazmerno premoženjskim razmeram. Dušni pastirji osebno pobirajo ta prispevek od svojih župljanov. Katoličani veliko žrtvujejo, vendar pa ne zberejo tiste vsote, ki jim je bila prej po konkordatu zagotovljena. V začetku vojne se je razmerje med Cerkvijo in državo začelo boljšati. Ko je bil v pariiki katedrali slovesni Requiem za umrlega papeža Pija X., je tedanji predsednik poslal svojega zastopnika. Veliko pozornost pa je vzbudilo dejstvo, da pri zahvalni božji službi, ki se je vršila za zmago v cerkvi Nolre-Dame, francoska vlada ni bila zastopana, ko so vse druge države, ki so bile zvezanc s Francijo, in celo one, ki so med vojno ostale nevtralne, poslale svoje odposlance. Nasplošno pa je francoska vlada po vojni postala bolj tolerantna in se izogiba konfliktov s Cerkvijo, Od leta 1921 je zopet 1073 francoski poslanik pri sv. s toi ici in Vatikan ima svojega nuncija v Parizu, Dobra posledica ločitve Cerkve od države je bita ta, da je Cerkev postala neodvisna od države zlasti pri imenovanju S k o i o v. Po konkordatu iz leta 1801 je namreč državni poglavar predlagal papežu škofe, in to je imelo pogosto sita slabe posledice. Škofje so bili večkrat kot nekaki višji državni uradniki. Zato so morali marsikdaj opustiti svoje načrte, ki bi jih biti izvedli, ako bi bilí /.ares svobodni, Sedaj je pa papež sam imenoval škofe. Sijajno so se izkazali ob prelomu z državo, ko so vsi do zadnjega zavrgli krivične zahteve držav-nih oblastnikov in so poslušali naredbe Pija X. S kakšno odločnostjo so se borili za pravice Cerkve, nam pričajo tudi njih pastirska pisma iz tiste dohe. Gmotno pomanjkanje je imelo slabe posledice zu d u h o v s k i naraščaj. Preračunano je, da bi za Fr. bilo potrebnih letno Í700 novomašnikov. Po prelomu z državo je to število začelo padati. Gotovo temu niso vzrok samo gmotne težave, vendar pa je bil to eden izmed glavnih faktorjev. Semenišča niso mogla vzdržavati gojencev, ki za vzdrževanje niso dosti prispevali- Tako je bilo leta 19Î0 le še 1124 na novo posvečenih duhovnikov, leta 1913 samo še 89(1. V svetovni vojni je bilo mobiliziranih 23.418 duhovnikov in hogo-stovcev, od teh jih je padlo 3101, Po vojni Se Se vedno čuti pomanjkanje duhovnikov. Leta 1929 je bilo ordiniranih 890, leta 1930 800 duhovnikov. Vsako leto se število duhovnikov zmanjša za ok. 400. Niso pa razmere po vseh krajih enake. V Škofijah Luçon, Marseille, Quimper, Angers, Orléans ne čutijo posebnega pomanjkanja duhovščine, Zelo slabo pa je n. pr. v Nisi (Ničel. V dekanalu Guil-laumes je bito leta 1900 v 19 župnijah še 11 duhovnikov, danes so samo še 4, Od 36.000 župnij je skoraj tretjina nezasedenih, Seveda je treba upoštevati, da so nekatere župnije zelo majhne, Štejejo manj kot 200 ljudi, lako da en duhovnik prav lahko upravlja dve ali tudi tri župnije. Dovoljena jim je ne le bitiacija ampak ttldi trinacija. Najslabše je v tem oziru po mestih. V Parizu pride n. pr. na 10.000 duš duhovnikov 37, v škofijah Mende, Cbambéry in Rodez pa na isto število duš 29, 2G in 25.2 duhovnikov. Pred preganjanjem je prišlo na 10.000 duš 14 svetnih duhovnikov, danes še 116-. Da si laže ustvarimo pravo sliko, poglejmo še v druge države. V Nemčiji pride povprečno na 10.000 katoličanov 10 duhovnikov, v Avstriji S, v Španiji 15, v Belgiji 162, v ljubljanski škofiji pa 14 [če štejemo tudi redovnike in upokojence). Po načelu: Faire un prêtre, c'est sauver des milliers d'à mes, se škofje, duhovniki in požrtvovalni laiki silno trudijo, da bi povečali število duhovnikov. Poleg molitve, žrtev, individualne vzgoje prirejajo od leta 1925 dalje vsako leto shode, na katerih se razgovarjajo o vprašanjih, ki so v zvezi z duhovniškim - Prim, Les Diocèses de France v AC 1931, 263—418. Podaja lep statističen pregled O itevilu duhovnikov in vernikov za eelo Francijo, pa tudi 7.a posamezne Škofije, 92 naraščajem. Zadnji lak shod je hil novembra 1933 v Montpellierju. Da ideja ne zaspi, izdajajo poseben list Le Recrute meni sacerdotal Redovniki Se danes v Fr. oficielno niso priznani. Leta 1903 je bilo od 16.900 samostanskih hiš zaprtih 14.000; njih nepremičnino v vrednosti ok. 500 milijonov irankov si je prilastila država. Hofmeister bi bil rad sestavil točno statistiko redovnih oseb, pa se mu ni posrečilo, ker se še danes več ali manj skrivajo. Vendar pa mo je katoliški laik dobro svetoval: »Točno statistiko redovnikov boste dobili samo pri vladi. Na tisto se lahko zanesete « Preganjanje redovnikov Irr. ni prineslo prav nobene koristi, tudi če to vprašanje motrimo s političnega vidika. Nasprotno. Prineslo ji je veliko škodo, Redovniki niso več v takem Številu odhajali v francoske kolonije in s tem se je vpliv francoske države vidno manjšal, Druge narodnosti so začele tam širiti Kristusov nauk in to Fr, ni bilo po volji. Leta 1926 se je obrnilo 40 profesorjev, ki niso bili vsi katoličani, pač pa so dobro poznali razmere v Ameriki, do ministrskega predsednika s prošnjo, naj vendar zopet dovoli, «avtorizira;., redovne družine v Fr., ker vpliv francoskega jezika stalno pada. In tako je biio leta 1929 avtorizimnih 5 misijonskih družb. Se to naj spomnim, da so v Fr, nastale tri svetovne misijonske družbe; Oeuvre de la Propagation de la Foi v Lyonu, Oeuvre de la S. Enfance v Melzu in Oeuvre de S. Pierre v Caenu. Ko je leta 1924 Herrlot nastopil v zbornici proti redovnim družinam, so redovniki — bivši bojevniki - ustanovili Ligue des droits du religieux ancien c o m battant Iskrajšano DRAC). V strnjenih vrstah so udkorakali v redovnih oblekah z Montmartra, kjer so imeli ustanovno zborovanje, v središče Pariza k Arc de Triomphe, da sc poklonijo gTohu neznanega vojaka. Liga je danes močna lil ludi v javnem življenju mnogo pomeni. Šolsko vprašanje sem že prej mimogrede spomnil. Za mladino se borita vera in nevera. Prostozidarji so po načelu; Qui tient lenfance, tient l'avenir ustanovili že leta 1866 Ligue de i e n s e i g n e m e n t ; na katoliški strani pa v obrambo pravic krščanskih staršev: Société d'éducation et d'enseignement. Danes je seveda javna šola v F. laiška, to se pravi, da se v njej verouk Sploh ne poučuje in da se na vero pri pouku ne ozira. V praksi je iola protiverska. Večina vseh učnih muči je brez v/ake vere. Isti duh veje tudi v knjigah, ki so za šole predpisane. Nekatere izmed njih so morali škofje prepovedati, kot n. pr. Histoire de Françc, Morale et instruction civique, Cours de morale. Duhovniku je vstop v šolo zabranjen. Pasloralna duhovščina zbira otroke posebej ali v cerkvi ali v kakem drugem primernem lokalu, kjer jih poučuje krščanski nauk. Mnogo jih ostane breï pravega pouka. Ker katoličani vidijo, kam vodi Sola brez Boga, zato se toliko trudijo za krščansko šolo. Leta 1909 so škofje v skupnem pastirskem listu poudarili, da je prav tako važno zidati katoliško šolo kakor zidati cerkev. Državne šole vzdržuje država. Šolanje v katoliških šolah pa je združeno z velikimi stroški. Zato v njih študirajo le taki, 93 ki le stroške zmorejo. Odtod menda Ludi to, da je v Fr, razmeroma dosti katoliške inteligence, da pa je preprosto ljudstvo veri odtujeno. Komaj 20% vseh otrok obiskuje katoliško osnovno šolo, V katoliške srednje šole pa Fr. pošiljajo več kot 50% svojih otrok'. Država vzdržuje svoje šole tudi lam, kjer niso potrebne, V nekem departementu na vzhodu je bilo pred par leti 24 javnih šol brez vsakega učenca, 23 s tremi, 46 s petimi učenci. V školiji Au lun je na istem kraju 17 katoliških in 18 državnih šol; katoliške imajo 627, državne pa 113 učencev. Razen lega je katoliških dekliških šol 22, državnih dekliških 22; v katoliških je 472 deklic, v javnih 30. (Prim. Hofmeister str, 50) Učitelji v katoliških šolah so res idealni. Plačani so komaj na polovico od tega, kar dobivajo njih tovariši na državnih šolah; dela pa imajo mnogo več. V okolici Lyona je precej učiteljic na javnih šolah odstopilo del plače onim, ki poučujejo na katoliških šolah. Poleg tega imajo Fr. še pet katoliških univerz v mestih: Paris, AngeTS, Lille, Lyon in Toulouse- Ustanovljene so bile že leta 1876. Naslov univerza jim je vlada prepovedala in se imenujejo i katoliške fakultete« (Les Facultés catholiques) ali v Parizu »katoliški zavod«. Tudi to stane ogromno denarju. Največji pomen imajo katoliške univerze v tem, da vzgajajo izrazito katoliško inteligenco in izrazito katoliške znanstvenike. Poleg ljudskih šol, gimnazij in že omenjenih vseučilišč imajo še učiteljišča in razne strokovne šole. Že v začetku sem spomnil, da so Francozi po veliki večini katoličani. Res pa je mnogo takih, ki pridejo s Cerkvijo v zvezo le pri krstu, pri poroki in pri pogrebu, Abbé Petitot, župnik v S. Louis d'Autin. je leta 1847 cenil med 32 milij, Francozov le 2 milijona takih, ki verske dolžnosti spolnjujejo, V zadnjem času pa je objavil statistiko Georges d'Avenil, in po njegovih podatkih je med 34 milijoni — mesto Pariz radi povsem drugačnih razmer ni VŠtitO — 10 milijonov praktičnih katoličanov ali približno 30%, 50% je takih, ki pridejo tu in tam k božji službi, in kakih 7—8 milijonov ali 20% takih, ki s Cerkvijo, čeprav so krščeni, čeprav dajo svoje otroke krstiti in žele biti krščansko pokopani, nimajo skoraj nobene zveze. O teh velja, kar je v svojem pastirskem listu leta 1924 zapisal škof Landrieux: Il y a dans la France catholique du paganisme, les larges zones contaminés des infiltrations, qu'il serait inutile et dangereux de dissimuler.« V Parizu so pač velik&mestne verske razmere. Kanonik Flyner je skušal sestaviti o verskem življenju statistiko za leta 1907—1924. Od leta 1907—1916 je prejelo 54% vseh novorojenčkov sv. krst. Od leta 1916—1919 63% in leta 1924 72%. Velikonočno dolžnost je opravilo v župniji St. Sulpice, ki šteje 39 000 duš, 12 000; v Chaillot od 25.000 10.000. Za veliko mesto še nekaj. Za Fr. pravijo in bo tudi res, da po naravi niso organizatorji, vsaj taki ne, kakor n, pr, Nemci, Po vojni pa so se katoličani tudi v tej smeri že začeli zelo gibati, Najprej so se organizirali s AC 1932, 371- 94 v močno »Fédération nationale catholique^, ki je nastala iz župnijskih zvez. Leta 1925 je štela že skoraj 2 milijona mož Načelnje ji general Castelnau, ki ¿a imenujejo ministra katoliške akcije. Glavni program te zveze je tale: 1. Delati na to, da se ukinejo zakoni proti redovom in kongregacijam. 2- Čuvati katoliške Šole in vse moči zastaviti, da bo zanje prispevala tudi drfava. 3. Varovati katoličanom v Alzaciji - Loreni zagotovljene pravice, •i, Otežkočiti ločitev zakonov in podpirati družine s številnimi otroki, — Zveza ni politična, bori se le za verske pravice. Zato se na tem programu lahko združijo katoličani, ki politično pripadajo raznim strankam, Zveza uživa velik ugled in jo tudi država upošteva. S katoliško akcijo, kakršno hoče imeti papež, pa — se zdi — imajo tudi v Fr, precejšnje težave. Na vprašanje: Kaj je katoliška akcija, takole odgovarjajo: »L'A, C, F, est la coordination des oeuvres déjà existantes en vue d'organiser l'action de tous les catholiques, conformément aux directions pontificales, et dans le but de procurer à l'apostolat hiérarchique la coopération du Inicat." (La Vie Catholique, 20. jan. 1934). Tudi za socialno vprašanje se po vojni katoličani zelo zanimajo in študirajo, kako bi ga mogli za francoske razmeTe ugodno rešiti. Leto za letom prirejajo Semaines sociales«, na katerih obravnavajo sodobna socialna vprašanja, Zrastlo je mnogo novih združenj, ki imajo namen pomagati pomoči potrebnim. Naj omenim le Unions professionelles des agriculteurs, de Commerce, de Couture et Mode et Lingerie, d'Enseignements, des postiers catholiques, des Gens de service itd. Vse krščanske delavske organizacije so se združile v Confédération Française des travailleurs chrétiens. Leta 1927 je štela 145,000 članov, So še vedno v veliki manjšini v primeri z nekatoliškimi organizacijami, vendar se gibljejo in gre vedno na boljše. Leta 1923 je bilo razmerje med kato-lišk i ni i in nekatoliškimi 11 ¡89. V Delgiji je nekaj hol;e 20 ; 80, na Španskem in v Avstriji je pa še slabše 9:91 ozlr. 10:90. Kaj pa mladina? Poleg splošnega lako imenovanega mladinskega gibanja, v katerem še vse kipi in vre in je težko napovedali, kako Se bo to razvito, imamo celo vrsto organiziranih mladih ljudi, ki v polni meri črpajo iz zakladov katoliške vere*. Najbolj znane so Patronages des écoles, ki imajo namen, to, kar mladina sliši v šoli, poglobili, Ustanovljene so bile na srednjih in njim sorodnih šolah že pred skoraj 50 leti. Njih geslo: Piété, Étude, Action. Leta 1930 je bilo vpisanih J50.000 udov, Pridno zasledujejo versko iiiljenje in se bore za pravice Cerkve. O m la - 1 Zanimivo, dasi ne dosti jasno, analizo mladinskega gibanja podaje Joseph Ro b i n n l* v Études 1933, lom« 217, sir. 385—407 pod naslovom: Présages d'un Climat nouveau, l.e »Non conforméme- des Jeunes. V članku navaja polno časupianih izjav voditeljev lega gibanja, k katerim priitevajo one, ki imajo »moins de trente ans», Sklene s temilc besedami: Il m'est avis que les jeunes n'y songent pas assez . . , Ils discutent trop. Words! Words! disait Hamlet, un jeune aussi, qui n'était peul-êlre pus, après tout, si Fou qu'on le pense.« 95 dinskiii delavskih organizacijah se je tudi že pri nas precej pisalo. Znani sta najbolj: Jeunesse Ouvrière chrétienne (JOC), na kratko žosisti. Njih glasilo Jeunesse ouvrière je Štelo pred par leti že 100.000 naklade. Za dekleta La Jeunesse ouvrière f e m i n i n e — 40.000, Omenim naj še Jeunesse Agricole Catholique [JAC) in Jeunesse des Étudiants Chrétiens (JEC). Izdajajo dva lista Appel in îïcho, Vodilni lantje se tedensko shajajo. Odkrito nastopajo proti učiteljem, ki bi napadali nauk sv, Cerkve ali bi skušali preprečiti prejemanje sv. zakramentov. Število katoliških skavtov je v desetih leth naraslo od 200 na 25.000. Končno naj še spomnim katoliško mornarsko društvo: Jeunesse Maritime Catholique (JMC), ustanovljeno leta 1930; po par letih je štelo 1500 članov3. Kaj pa časopisje? Znana je beseda kardinala Laviger i e j a i Bolj potrebno je ustanoviti katoliški dnevnik kakor zidali cerkev. Kot menda skoraj povsod je ludi v Fr. katoliških časopisov mnogo manj kakor veri sovražnih ali indiferentnih. Katoliški dnevnik v dveh izdajah je La Croix, z naklado 250.000. Katoliški politični dnevnik pa L* Aube. Katoličanom niso nenaklonjeni: L* A in i du Peuple, L'Écho de P ar is, Figaro, Le Gaulois, Journal des Débats, Provinca ima dobre katoliške časopise in vsaka škofija svoj verski tednik. Za ljudstvo izhaja v Parizu Le Pèlerin (naklada pol milijona)[ prav dobro je urejevan že omenjeni tednik La Vie Catholique, nekaj podobnega kot nemška Katholischc Kirchenzeitung. Splošna znanstvena katoliška revija je Les Études, kl ¡o urejajo jezuiti in je I. 1930 štela 13-000 naročnikov. Važnejše teološke revije so: Le Canon iste, Etudes religieuses (izhaja v Belgiji}, Recherches des Science religieuse, Revue Apologétique, Revue biblique, Revue d'ascétique cl de mystique, La Vie spirituelle, ascétique et mystique, Za praktično uporabo duhovnikov sta pisani Prêtre et Apôtre in Ami du Clergé,' Ce vse to, kar sem samo površno omenil, upoštevamo, smemo opravičeno verovati v renesanso katolicizma v Fr, Se vse globlji vpogled bi dobili v duše Francoskih katoličanov, ako bi pogledali sodobno kat, literaturo, idejno usmerjenost uglednih mož, ki imajo na javno življenje velik vpliv, Ce je proti koncu 19. slol. katera izmed osebnosti, ki so v svetu bila znana njih imena, našla pot k Cerkvi kot na pr, Verlaine, Coppêe, Brunetière, Huysntans. so katoliki to proslavljali kol '-une grande conquête de t'Eglise«. Vse važnejie katoliške organizacije so naštele v AC 192S, 377—394. " 1'teglvd vseh pomembnejših katoliških časopisov listnv in revij s toEniim naslovi uprave najdei v AC 1928. 421—429 pod naslovom L u Catholicisme dans la Presse Française- — Številke, ki jih navaja Allentang v Lenikon titr Théologie und Glaube pod besedo Frank-reieh za naklado listov La Croix in Pèlerin, so previsoke. Po njegovem Štetju naj bi se tiskal dnevnik La Croix v 700.000, Pèlerin pa v več kot I milijon izvodih. Zgoraj sum zapisal prave številke, kakor jih navaja Janin v istem leksikonu pod besedo AsMimplionisten, 96 Danes taki pojavi ne vzbujajo več posebne pozornosti. Narod, ki je toliko žrtvoval in toliko trpel za katoliško vero, narod, ki je toliko žrtvoval in še žrtvuje za to, da si ohrani katoliško mladino, katoliške duhovnike in katoliške cerkve, mora živeli, Vse cerkveno bogoslužje, vse cerkvene stavbe, duhovščino, katoliške osnovne, srednje in slrokovne šole, kat. univerze, in kar je s tem v zvezi, vzdržujejo katoličani sami s prostovoljnimi prispevki. V Škofiji Angers na pr. gre vsako leto samo za ljudske in srednje šole čez 3 mil. frankov. Ko ao I. 1922 razpisali posojilo, du bi mogli popraviti porušene in poškodovane cerkve, so imeli v petih dneh zaprošenih 200 mil.; v naslednjih dneh se je nabralo novih 200 mil., ki so jih pa odklonili, ker je vsota 200 mil. zadostovala. Sklenem z besedami, ki jih je Fr. V e u i 1 1 o t zapisal 1. 1932 v AC: De la France monte une prière ininterrompue, cependant que le ciel nous daigne prodiguer ses laveurs et ses bénédictions.« C. Potočnik- PAPESKl MISIJONSKI ZAVOD. Kongregacija za semenišča in vseučilišča je z odtokom 1, septembra 1933 ustanovila poseben »Institutom missionnlc Pontiiicium., ki mu je papež Pij XI. dal pravico, podeljevati tudi akademske naslove iz misiologije. Kdor hoče na tem r.avodu študirati, mora imeti že za seboj redne teološke študije, Specialno študije na zavodu trajajo tri leta. Kandidat, ki je redno obiskoval predavanja, opravi pO prvem letu usten strokovni izpit, po drugem letu mOTe doseči licenciât, ako s pismeno nalogo pokaže sposobnost za znanstveno delo in opravi ustni izpit, na koncu troletja pa more biti promoviran za doktorja, ako izpolni pogoje. Ti so: natisnjena disertacija, ki mora ne le pokazati, da je kandidat sposoben za znanstveno delo na misijonskem polju, ampak pomeniti znanslven napredek; ustna obramba disertacije in poleg nje treh manjših tez iz specialnih strok, ali pa primerno javno predavanje. Učni načrt obsega tri vrsle disciplin: a) glavne (principales): uvod v misiologijo, misijonsko dogmatiko, misijonsko pravo, misijonsko zgodovino in misionografijo» (t. j. mis. geografijo in statistiko); — b) pomožne (auxiliares), n. pr. primerjalno veToslovje, ljudska naziranja v raznih misijonskih krajih itd.; — c) posebne (spéciales), predvsem jezikovne tečaje fsanskrt. afriški jeziki, kitajski jezik, arabščina, angleščina itd ), potem predavanja o pisemstvu in umetnosti ljudstev v misijonskih pokrajinah. Novi zavod je kajpada predvsem višja šola za misijonarje, ki naj gredo »in muildum univerSum*. Po svoji Strukturi pa je obenem na prosvetnem polju znamenito delo, edino te vrste, da bi bila lehko nanj ponosna Vsaka velika kulturna država. Ujčič. 'BogosJoTni Veslsik«, publikacija Bogoslovne Akademij* v Ljubljani, iz ha j;, ¿lirik rt t nt leto v celotnem obseju do 3D Slikovnih pol, Urednik! prof. dr. Franc Ksaver L u k in a n , Ljubljana, Francka ritk* ulica 2/1, Njemu naj ae pošiljajo vsi dopiii, ki tt> namenjimi uredništvu. Uprava: Prodajalna Kot. tisk. dmJtva (prej H, NjCmao), Ljubljana, Kopitarji/a ul. 2. Njej naj 6um Tliomn.ni Hren (Chrùn) 10. ichruarii tbJO in uppiJulo Gornji grad (Oberburg) obiissc EurpUsque eius in crVpLa, ijuam a. 1612 ibidultl in tccletia erexerat, rapositum t s se Error t S hac de re, qui auctoribus J. C. Dolničar {ThalnitstherJ el P, Radies in tomplbres recentiores libro» irrep-Mi runt, corngunlur eorumque origo ostendîlur, Vprašanje, kje je umrl in bil pokopan Tomaž Hren, potrebuje kritičnega pojasnila, Kakor bomo videli, sta v tej zadevi povzročila veliko zmedo Janez Gregor Dolničar in Peter Radies. V svojem spisu H i s t o r i a cathedralis eccle-siae Labacensis (Zgodovina ljubljanske stolnice) poroča Dolničar v 6. poglavju De monumentis el inscriptionibus veteris basilicae, da je Hren umrl v Ljubljani. Navaja tudi njegov epitaf. Tekst1 se glasi: ■■-Sub sacello omnium Sanctorum exstut crypta, cuius pa-vimentum sectili marmore stratum, reconditnr insignis supra-dictus Praesul Thomas IX episcopus Labacensis, Camioliae amor et delictum, qui sumo cum planetu obiit Labaci 10 febru-arii 1630. Epitaphium vero sic sonat. HAC IN TVMBA REQVIESCO POST LABORES THOMAS I C RON, EPISCOPVS LABAC ; S : C : M : C0NS1LIA-RIVS, AC REDEMPTOREM MEVM HIC EXPECTO, CARNIS RESVRECTIONEM, ET VÎTAM VENTVK1 SAECVLI AMEN. : ANNO. M. D. C. IX. Hoc sibi vivus composuit humili pena, cum sumum me-ruisset elogium, Omnia quasi monumenta, quae Oberburgii ex-stant, Antistitum Labacensium ille propriis sumptibus confici 1 Tekst navajamo po rokopisu rks|, ki se hrani v arhivu stolnega kapitlja v Ljubljani, ker je Koblarjeva objava rokopisa (Labaci 1382] kritično nerabna. El(i|i[»lnTni Vcilnik. 7 98 curavit, licet alibi ii conditi sint, ut Ballhasoro Radlitio, Labaci vita functo et Joanni Tautscher, Graecii condito« {rks str. 50, 51). V 9. poglavju, ki ima naslov De palatio episcopali in govori tudi ei vrsti ljubljanskih škofov ter navaja epitafa, ki jih je v Gornjem gradu postavil Hren svojim prednikom Sigismundu Lambergu, Radliču in Tavčarju (rks str- 85. 87), pa izrecno poudarja, da je bi) Hren pokopan v ljubljanski stolnici: »Obiit vir apostolicus plenus dierum 10 ieb. An. 1630. Sepultus Labaci in Cathedrali Basilica« (rks, str, 87). V svojem spisu Cypressus Labacensis (Ljubljanska cipresa) hoc est Epitaphia nec non inscriptiones ptiblicae memorabiles navaja v i. knjigi (Lib. I. Epitaphiorum Labacen-sium ad D. Nicolauuni cathedrali ecclesia) Hrenov epitaf v ljubljanski stolnici takole': Hac in lumba Requiesco post Labores Thomas Crün Epi-scopus Non ; Laba : S : C : M : consiliarius ' ac Redemptorem meum hic expecto carms resurectionem, et uitam uenturi sae-cuIi amen. Anno M, D C : IX (rks str. 6). Radics, ki je ta Hrenov epitaf objavil iz Delničarjeve Ljubljanske ciprese1, je pripomnil sledeče: Dieser Grabstein war also lange vor des Bischofs Tode aufgerichtet, denn er stab erst 1630. — Er starb am 10. Febr. 1630 auf der bisthum-laibacherischen Herrschaft Überburg in der Steiermark. Zuerst wurde sein Leichnam in die von ihm bestimmte Gruft (Kapelle Allerheiligen) des hiesigen Domes beigesetzt (Thalberg, Epitome p. 70); 1701 aber beim Niederreißen der alten Kathedrale nach Oberburg überfuhrt, wo er allen seinen Vorgängern hatte Monumente errichten lassen, (Historia Cathedralis, p. 51.J1' To je hila prva Radicseva objava Hrenovega ljubljanskega epitafa v Mittheihmgen des historischen Vereins für Krain leta 1860, Kot gost ljubljanskega škofa Vidmarja v Gornjem gradu pa je imel Radics priliko ogledati si tudi gornjegrajske epitafe ljubljanskih ikofov. Te je zbral in že naslednje letn 1861 1 Citiramo zopet po rokopisu, ki se hrani v semeniiki knjižnici v Ljubljani, V Mitteilungen des bist. Vereins f. Krain (— MHK) 47—53 je P. Radics nekatere nagrobne napise iz tega Dolničarjevega rokopisa objavil, a ne brez napak. ' MHK 1860, 51. ' MHK 1860, 53, 99 objavil v članku Grabdcnkmale zu Oberburg in der untern Steiermark v dunajskih Mittheilungen der k- k, Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale VI sir, 243—46. Na str, 244.5 opiše Hrenovo gornjegrajsko grobno ploščo t napisom. Sliko ohranjene plošče in napis nam nudi Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda str. 872. Na popis plošče, ki ¡o nudijo Mitiheil. d, Centr.-Commission, je pri Radicsu vplival poskus, kako naj Hrenov ljubljanski epitai skombinira. z gornjegrajskim, ki se glasi: EGO A VTEM HIC EXPE CIO RESVRRECTIO NEM MORTVORVM ET VITAM VENTVRI SAECVL1 LIBERA ME DOMINE Nad tem napisom je v posebnem polju z arabskimi številkami vsekana letnica 1609, nad njo pa na levi strani grb z dvo-glavim orlom, v sredi škofovska palica z mitro, na desni pa Hrenov grb. Zgoraj označeni gornjegrajski epitaf jc Radics v Mitth. d. Centr.-Comm, ponatisnil tako, da ni mogoče dobiti o njem zadosti jasne slike. Potem pa si je mislil, da se je pod tem napisom moral nahajati še en del grobne plošče, na katerem je bil napis, ki ga nam nudi Dolničar v svoji Ljubljanski cipresi. Ta ljubljanski epitaf Radics v Mitth, d, Centr,-Comm. ponovno ponatisne s starimi in novimi napakami. Končno pripomni o prevozu Hrenovih ostankov isto, kar je pripomnil že v Mitth, d. hist. Ver, f. Kr, Le v eni točki je njegova pripomba v Mitth. d. Centr.-Comm, bolj jasna kot v Mitth. d. hist. Ver. f. Kr., namreč, da se na Dolničarjevo Zgodovino ljubljanske stolnice' (str. 51) sklicuje ne morebiti v pogledu na epilafe, ki jih je Hren dal postaviti v Gornjem gradu svojim prednikom, temveč v pogledu na prenos Hrenovih ostankov iz Ljubljane v Gornji grad. Na prvi pogled je čudno, da Dolničar ne umenja Hrenovega epitafa v Gornjem gradu, ko vendar navaja gornjegrajske epi-tafe drugih škofov, najsi tudi je ta ali oni umrl in bil pokopan kje drugje. Ali ni bilo v Gornjem gradu nobenega Hrenovega epitafa, ko je Dolničar pisal svojo Zgodovino ljubljanske stolnice? Ali so morda ljubljanski epitaf pozneje prenesli v Gornji grad? Toda ljubljanski epitai, kakor ga navaja Dolničar, sc razlikuje od gornjegrajskega, poleg tega pa ponavlja nekatere 7* 100 besede v La kini z v ezi, da bi se na isLi grobni plošči le/.kn ponavljale. Potem pa Dolničar sam niti ljubljanskega epitafa ne navaja dvakrat enako. V njegovi Ljubljanski cipresi je dodatek Non{us), ki ga v njegovi Zgodovini ljubljanske stolnice ni, Ali si je Hren res dal napraviti v ljubljanski stolnici tak epitaf, kakor ga navaja Dolničar7 To se nam zdi izključeno. Ne glede na to, da se Hrenov epitaf, ki ga navaja v Zgodovini stolnice razlikuje od onega, ki ga navaja v Ljubljanski cipresi, vsebuje epitaf, kakor ga Dolničar navaja na obeli medlih, nekaj, česar si Hren leta 1609 nikdar ni mogel dati zapisati, namreč S, C, M, t. j, Sacrae Caesareae Maiestalis consiliarius, Tedaj Hren še ni bil cesarski svetnik, Leta 1609 se imenuje Serenissimi Archiducis Ferdinandi etc. consiliarius'". Istotako se imenuje leta 1607", leta 1611' in leta 1612\ Leta 1618 pa se že imenuje ^Ferdinandi Regis etc. consiliarius". Leta 1622 pa čitamo »¡"¡ac. Caes. Mtis consiliarius«.™ Ali si je Hren dal napraviti v ljubljanski stolnici sploh kak epitaf? Samo po sebi bi bilo to mogoče in celo verjetno, Kajti dejstvo je, da si je bil dal napraviti dve grobnici, eno v ljubljanski stolnici, eno pa v gornjegrajski cerkvi, da bi bil tedaj lahko položen k večnemu počitku na pripravljen kraj, bodisi da umrje ali v Ljubljani ali pa v Gornjem gradu. 2e v njegovem koledarju iz leta 1607'1 čitamo beležko k 18. decembru, da se je pogodil s slikarjem Guetlsolzem za 600 fl. »ralione sepulchri nostri depingendi et inaurandi«, vendar ni razvidno, ia katern grobnico je tedaj šlo, V njegovem škofijskem protokolu je popisana posvetitev njegove ljubljanske grobnice. O njej čitamo tole: Crypta Thomae Chronni in Kcclesia cathedrali Labaci. Consecralio cryptae, sacelli et altaris s. Thomae apostoli, s. Floriani martyris et omnium Sanctorum, quae fundavit et erexit in memoriam et sepulturam sni ac successor um ¡qui grali fuerint) Labaci in cathedrali eccfesia ad S. Nicolaum Thomas 4 Vol, t PPP ?25 (= Primi Protocolli Pontificalium v jkof. iirli. v Ljubljani kot kopiji]- Vol. I PPP 193, 198. 200. 7 Vol- 1 PPP 310, 328. • Vol. II PPP i; prim, dalje islotam str. 36, 37. 1(i6, 129, i32, 136, 140. • Vol. II PPP 197: prim. 5e istotam str. 207, 210, 215, 223 , 225. » voi. m ppp m " V ljublj. kapit. arhivu. 101 nonus episcopus Labacensis iniquissimo reipublicae tempore, plura facturus, ni vires ac nervi aediíicíorum pecuniae deluissent. Anno Dni MDCXÍ. Mensis Maii, die 29, qtiae fuit Dominica et Festum SSS. Trinitatis, indictione nona et pontiiieatus Sanctissimi in Christa Fat ris et D. N. Dni Pauli Papae V. anno séptimo: Ego Thomas, nonus episcopus Labacensis consecravi sacellum, cryptam et altare hoc in honorem Dei omnipotentis et gloriosissimae Virginis Mariae ac totius Curiae coelestis ad nnmen et memoriam s. Thomae apostoli, s, Floríani martyris et omnium Sanctorum Patronorum et infrascriptas Reliquias sacratísimas (ki ¡ih takoj našteje dolgo vrsto) in en inclusi.1- Ljubljansko grobnico je torej posvetil 29, maja 1611, Gornje-grajsko grobnico pa je posvetil 1&_ novembra 1612, O tem nam priča Hrenov zapisek, ki se glasi: Consecratio sacelli nostri et arae s, Martini episeopi Vir-gintsque Annuntiatae nec non cryptae pro sepultura nostra et epíscoporum Labacensium in aede Mariana Oberburgensi 1S. Novemb. Auno 1612, Nato sledi podoben protokol kot zgoraj za ljubljansko kapelo sv, Tomaža, sv. Florijana in vseh svetnikov". Ko govori o beneficijih, ki jih je bil ustanovil pri raznih kapelah, omenja zopet gornjegrajsko kapelo z grobnico14 prav tako kot ljubljansko. Zapisek o zadnji je važen zato, ker nam pove, zakaj si je bil dal napraviti dve grobnici; pravi namreč: »in qua pariter cryptam snmptnosam et alia (pro sepultura nostra, si Labaci moriemur) construximus«." O obeh grobnicah govori Hren 5e na raznih drugih mestih1*, « Vol. I PPP 321—23. « Vol. 11 PPP 18. Vol. 11 PPP 323. t* Vol. II PPP 324. tfl O ljubljanski grobnici govori v svojem poročilu na papeža iz leta 1616 (ljublj. kap. arh. fasc. 57, 26) in potem zopet v poročilu is leta 1628 (ibid. fase. 57, 40), O gornjegrajski grobnici piic lelo 1617: hic Obernbur (Ji in cotlcgiata Mariana ecclesia et saCello rtieo eidem AilllUntialae Virgini sUper nmnia benediclae dicata lin quo eliani réquiem et Sepulturam toipUitolo meo, doneč aliquando in voce archangeli ac tubae nOvissiulae de terra resurja!, mihi constituí) ponliíicále ucrum.,, perefímui (ibid. fasc. 157, 39 fol. 63r). V njegovem koledarju leta 1611, 22, aprila je zapisano, da je t¡Drnje£rajsko grobnico poslikal Höbtner in da je decembra leta 1611 dobil za svoje delo (I. (MHK 1862, B7: Blkller aus Krain 1865. 43; Orožen, Das ßisthum und die Dictase Lava nt II/S, Ó], 102 Možno je torej, da je da! Hren napraviti epítaf tudi v ljubljanski stolnici in ga je poleni Dolnicar napačno cita] in površno zapisal, kakor je t« delal tudi v drugih primerih. Neresnična pa je Delničarjeva trditev, da je Hren umrl in bil pokopan v Ljubljani. Kako je mogel kaj takega trditi? Saj je vendar poznal Valvasorja, ki ga sicer v drugih primerih navaja in ki poroča, da je Hren umrl in bil pokopan v Gornjem gradu17, Tudi Dolničarjev sodobnik stolni dekan Jurij Andrej Gladič ve, da je Hren umrl v Gornjem gradu1". Ali ga je zavedlo dejstvo ljubljanske grobnice do tega napačnega sklepa? Toda zakaj ga ni potem dejstvo gornjegrajske grobnice zavedlo k podobnemu sklepanju, da je Hren umrl in bil pokopan v Gornjem gradu? Sumimo, da je Dolničarja zapeljal njegov napačni lokalni patriotizem, ki je bil pri njem zelo razvit. Zato si je brez trdnih zgodovinskih dokazov po svoji nevestni površnosti upal trditi, da je Hren umrl in bil pokopan v Ljubljani, da bi mogel reči o Hrenu -ad excitandam veteris urbis Labucensis gloriam«1', kar je dejal o prvem ljubljanskem škofu Lambergu: >Hoc itaque thesaurü faelix et fortúnala civitas gloria, tur, ¡i'1™ zlasti Še, Če mu je Hren »Carnioliae amor et delicium«-1, Ko govori o napisih v stari ljubljanski stolnici, pravi, da so po porušenju stolnice znamenite napise spravili na varno". Kaj se je zgodilo s Hrenovim epilafom, nič ne pove. Ali mar molči zato, da bi epitafa, kakršnega navaja on, ne bilo mogoče kontrolirati? Tudi o prenosu Hrenovih ostankov iz Ljubljane v Gornji grad nikjer ne govori in se Radies brez vsakega razloga sklicuje nanj". " Die Ehre des Hcrzogttuims Krain VIII, 671: Endlich ist er bey grauen Jahren und Ilaareu zu Oberburg den 10. Februar Anno 1630 dieser Zeit' 1 ithkeil entnommen und allda seinen Vorfahren bey gesetzt worden, a 19 Relatio hi&torico-poetica de mcnlurabilibus Carnioliae ob robu proti koncu X. poglavja »Oberburgi obiil 10 feb. 1630' (rks v semenski knjižnici v Ljubljani), 14 Historial cathedr, eccl, (rks) str, 67. 34 Istolam str, 50, H Islotiiu str, 51, " Monumenta conspicua illustríssimarum íamiliarum alio reposita. tie pessumdarentur, IstoUm str, 101. Tudi «pitata Škofa Lambergu Dolniíar ne navaja «nako. Lsmbergov ljubljanski «pitaf v Zgodovini ljublj. stolnice (rks str. 50) se glasi d-rugače kot v Ljubljanski cipresi (rks str. 5). Iz Ciprese je Kndics ta epilaf zopet slabo ponatisnil v MHK 1R60, Sí. A tudi gnrnjegrajskega epitafa, ki ga je Hren postavil Lambergu. v isti zgodovini ljublj. stolnice ne navaja na dveh mestih enako (rks str. 50, B5). 103 Na misel o prenosu Hrenovih ostankov je prišel Šele Rudics. Po njem bi bilo treba misliti celo na njih dvakraten prenos: najprej iz Gornjega grada v Ljubljano neposredno po Hrenovi smrti, ker pravi, da je Hren umrl v Gornjem gradu; potem pa iz Ljubljane v Gornji grad, Najbri je Radics prezrl dejstvo, da si je dal Hren napraviti dve grobnici, in za razlog, zakaj si ju je dal napraviti, Vsekakor je skušal gornjegrajski V njej poroča (rks sir, 41], da je dal Uren v stari ljubljanski stolnici poslikali ve! sten, o Čemer da je pričal napis ¡2 leta 1597 nad oltarjem sv. Andreja, ki ga navaja na sir. 42, Lahko da je dal Uren stene poslikati leta 1597 in da je svoje delo označil s kakim napisom. Toda napi«, ki ga navaja Dolničnr, ne more bili iz leta 1597, KajU v napisu se Hren imenuj« svetnik Ferdinanda II., kar je mogel bili Sele, ko je nad v Ferdinand postal cesar, Dalje sc Hren imenuje per Carnioll&m universam, eomitaium Goritiae et inferiorem Styrum relormator. To pa je ilrcn postal in se tako imenoval od leta 1600 dalje: lud: ni bil Hren reformator per coniitatum Goritiae. ampak Cileiae. Neenotno sporoča Dolniiar tudi epilai ljubljanskega kanonika Adama Sonlnerja v Ljubljanski cipresi (rks sir. 9| in v Zgodovini stolnice (rks str. 55). A na obeh mestih se trdi, da si ga je dal postaviti sam 1. 1611, ko je bil star 30 let; potem pa se nedosledno umenja, da jc umrl 1. 1641. ku je bil 44 let star. V zgodovini Ijnblj. stolnice [rks str. 49) poroča, da so odprli Lam-bergov groh v ljubljanski stolnici leta 1674, ko Je on ta de! sveje zgodovine pisal, v istem spisu (rks str. 85) pa zopet pravi, da so isti grob odprli leta 1678. Historia cathedr, eccl. ima v naslovu Labaci MDCC1, a poroča dogodke do leta 1713. Cyprcssus Labacensis ima v latinskem naslovu, da je tiskana v Ljubljani pri Mayru leta I68#, v nemškem naslovu pa, da je tiskana pri istem tiskarju leta 1691. V resnici ni bila nikdar tiskana. Vse te ugotovitve so važne za sodbo o Duliliiarju kot zgodovinarju. 2e KndicS. ki je Dolničarja zelo cenil, je priznal, da je Doluičarjeva LCpitome chronologica (Labaci 1714) »wenig kritisch« (MUK 1S60, 49). O Dolničarju |e izrazil ostro kritiko Klun v MHK 1857, 49, ki jo je Kadics zavračal v MHK 1862, 42, Velik prepir je povzročil tudi ep it a f Natesije, ki ga sporoča Delničar v Zgodovini Ijublj, stolnic« (rks str, 187) in ki je ohranjen celo v kamnu, vzidanem v semeniško poslopje v Ljubljani. 2e Mommsen ga je leta 1S73 |CIL IN, Nr. 197] proglasil za -polvorbo. A. Miilher [Fmona, Laibaeh 1879, 325/6) je skušal dokazali, da ga je potvoril Dolničar, Njegovemu mnenju se je pridružil tudi A. v. Premerstein v Jahreshefte des iisterr. archaol. Inst it. Band V (1912) v flank« J, G. Thalnitscheri Antiqui* tates Labacenses, v katerem ugotavlja i-dle geringe Gewissenhaftigkeit Thalnitschers als epigraphittchen Gewährsmannes*; večino napisov da je interpoliral iz lokalnega patriotizma. V zadnjem času je pristnost epilafa Natesije dokazoval Iv. Lunjak v Glasniku Muzej, društva za Slovenijo X (1929) 17—21, A iz njegovega članka sledi le tu, da je Dolničar paf dobro poznal antično literaturo, epigrallčnt pomisleki pa niso o vrženi. 104 epitaf iz leta 1609 spraviti v zvezo z Delničarjevim ljubljanskim epilafom iz istega leta in mislil, da so tudi ljubljanski epitaf prenesli v Gornji grad, kjer se je ohranil v okrnjeni obliki. Radicsti je najprej sledil Orožen-'. Iz skupnih napak vidimo, da je povzel iz obeb epitafov kombinirani epitaf po Radicsevl objavi v Mitth. d. Centr.-Comm. Od Radicsa se Orožen razlikuje po tem, da je ljubljanski epitaf postavil pred gornjegrajskega in ga okrnil tako, da se iste besede ne ponavljajo, A na to svojo kombinacijo je Orožen brž pozabil in z Radicsem nedosledno zapisal, da se je od ¿robne plošče ohranil le zgornji del. Radics je zapeljal tudi Stetfenäka**, Grudna"" in končno Pirjevca-7, Vsi ti trdijo, da so Hrena pokopali v ljubljanski stolnici, po porušenju stare stolnice pa prepeljali v Gornji grad. Da je Hren umrl v Ljubljani, je leta 1900 zapisal tudi Steska=\ Za to, da je Hren umrl in bil pokopan v Gornjem gradu, imamo trdne pozitivne dokaze, na katere pa se še nihče ni skliceval. Iz nekega pisma Hrenovega bratu Andreja, ki se v prepisu hrani v kapiteljskem arhivu v Ljubljani-1', izvemo, da se je Andrej mudil v Ljubljani, ko je okoli polnoči prispel v Ljubljano sel z žalostno novico, da je škof Tomaž v Gornjem gradu umrl. Andrej se je nato brž napotil v Gornji grad k pogrebu (zur Begräbnis dahin) svojega brata. Hrenov neposredni naslednik na ljubljanskem škofovskem sedežu Scarlichi je takoj po nastopu svoje službe vizitiral ljubljansko škofijo in o vizitaciji sestavil zapisnik, ki se hrani v Ijublj. škofijskem arhivuJD. Dne 21. novembra 1631 je viziliral gornjegrajsko cerkev in postavil v zapisnik tudi tole: A cornu Evangelii est capella B. Virgini annunciatae ac s. Martino dicata, in qua est altare consecratum omnia Habens necessaria, restaurata a pie deiuncto Illustrissimo, qui etiam llic sibi criplam pnsuit in eaque sepultus est.31 Das Bislhtim und die Dinceie Lavant U;2 sir. 24, =a Cerkveni sporn epiki lavanlmske Škofije. L Deknnija Gornjegrajska, Maribor 19C5, sir. 139, " Zgodovina slov. naroda 870. 37 Slovenski možje. Izd, Mohorjeva družba leta 1927. Izveslja muz, društva za Kranjsko ittJO, 154. » Fase, 50. 31. JM Visitatio generalis prima dioecesis Labacensis in Carnioln 1631. Škofijski protokol &t- 4, I, c. sir 383. Orožnova objava [I, c. 13] je pomanjkljiva. 105 Hrenov drugi naslednik škof [Puchheim je k Hrenovemu poročilu za Rim iz leta 1628, kjer se omenja ludi Hrenova grobnica v ljubljanski stolnici, ob robu pripisal opombo: Sed dein A1' 30 in altera Oberburgi... collocatus fuit/1 Dne 12. junija 1742 je v Gornjem gradu umrl ljubljanski škof Sigismund Feliks grof Schrattenbach. Pokopan je bil 14. junija v gürnjegrajski cerkvi in sicer v kripti, v kateri je bil pokopan Tomaž Hren. Ko so odprli kripto, so našli od Hrenovih ostankov kosti, ki so še bile nekako sklenjene. K Schrattenbachovemu pogrebu je bila povabljena duhovščina iz bližnje okolice; v njeni navzočnosti je bil sestavljen in podpisan naslednji protokol o otvoritvi Hrenove kripte: Antequam autem cxanime corpus altefati ¿ratios issim i Pastoris terrae mandaretur, conelusum est ab infrascripto et tunc praesenie clero illud in sacello S. Ursulae ibidem in cryptum reponendum esse, in qua felitis memoriae Thomas Chrbn, episcopus Labacensjs qtiiescit haecque in praesentia infra nominatorum saterdotum prima vice sine omni praeiudicio reclusa est, prout sttestatum ab iisdem officio capitulari datum exhibel estqne seqtiens. Anno MDCCXXXXN. die 14. Junii hora media terlia po-meridiana adstantibus, i dip sum approbantibus ac sub fide sacerdutali cunleatantibus ex dioecesi Labacensi sequentibus saeerdolibus reclusa est crypta beatae memoriae celsissimi ac reverendissimi S, R, 1. prmeipis ac episcopj Labacensis Thomae Chrön, ut celsissimi ac reverendissimi S, R, L prineipis ac epi-scopi Labacensis Sigismundi Felicis e S. R. I. comitibus de Schrattenbach in eandem venerandae reponerentur exuviae, qua in crypta praeter ossa Ulut articulatim jimcta, aliqua pars ex parte sinistra stollae, ac vitla supra calvariam ex violaceo holoserico contexta nihil repertum, quod ipsum absque omni praeiudicio reclusae cryptae in omnem eventum fide sacer-dotali. ac juramento eodem die, anno et hora subscribunt, roborant ac propria mantis subscription® solidatum conformant sequentes: Carolus comes Barbo de Waxenstein, canonicus cathedralis ecclesiae Labacensis, testis — Joannes Jacobus a Toperzer, comissarius Frasslavjensis — Sigismundus Sibcn-aicher, testis, vicarius Lauffensis — Josephus de Graffhaiden, commissarius Scalensis — Philippus Kenalotschnig, vicarius " Kapit. arhiv v Lj. lase. 57. 40. 106 Praspergensis — Thomas Francus de Battisti, celsíssimi principia Sigismund! Felicis pie dcfuncii capellanus auíicus et secretarius — Franciscos Blasius Saulzin, altefatí celsíssimi principis Sigismund! Felicis pie dehmcti capellanus aulicus — Joannes Michael Treppan, alumnus — Ferdinandu« Zeplagk, testis — Josephus Werendler — Josephus Fridericug Weiü, cooperator Praspergensis — Matthias Josephus Mulle], curatus Xaverianus — Joannes Josephus Roth, cooperator in Riez -Matthaeus Enzi, cooperator ad S. Paulum penes Praewald, testis — Antonius König, cooperator in Schwarzenbach — Joannes Ludovicus Umeck, parochus et commissaríus Ober-burgi," Vsi ti dokazi so bili razlog, zakaj sem že v svoji biografski skici o Hrenu11 postavil trditev, da je Hren umrl in bil pokopan v Gornjem gradu. AVSTRIJSKI KONKORDAT, De concordato austríaco ínilo die 5 luni! 1933. Dr. Al. Odor. Summarium. Dissertatiuncula praesens dividilur in duas partes, la prima conlinetur brevii descriptio relationum inter Ecclesiam el societaLem civj]em in statu Austríaco tum antiquo tum novo a tempore imperatricL -Marine J heresiae (medio saec. XVIII) usque ad diem hodiemum. Éx. tribüs fonlibus prulluunt ncmpe normas, quiblts praefatae relatione* usque ad novi «im um concordatum veteri austríaco concordato de anno 1855 sab inani praetexlu a parle Status annn 1870 denuncíalo regebanturi qui sunt apostólica privilegia antiquis temporalis Austriae concessa praesertim circa nominationes ecclesiastical, systema JosephiirUraí nee non principíiim libertat is religiosa«. In secunda parte illüstratur momentum novíssimi concordat! in comparalionern adductis et alíis eoncordalis postbuUicis praeserlim itálico et germánico. I. Historični uvod. Novi avstrijski konkurdat, ki je bil letos prvega maja ratificiran na Dunaju, je tretji izmed konkordatov, ki so v tesni zvezi s tem mestom, Prvi je tako zvani dunajski konkordat1 iz leta 1448,, ki sta ga sklenila papež Nikolaj V. in Friderik III. Uredil je ta konkordat po zgledu tedanjih knežjih konkordatov le dvoje večjih vprašanj, namreč papeške dajatve in papeške rezervate, vendar je bil njegov pomen za ureditev cerkvenopoliličnih vprašanj v Nemčiji velik. V znanih, še danes branja vrednih »Študijah o avstrijskem konkordat« 2 dne 18. avgusta f 855« je pisal ob drugem avstrijskem konkordatu O prvem tedanji profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava Protokol v Škof. arhivu it. 5ö (stara it. 51) stT, 630—632, Tomai. Hren. Ljubljana 1928 str. 1, A. 1 Tekst pri: M er c at i, Raccolta di Concordati, Roma 1919, 177—135. 107 tli dunajski univerzi, Fesslcr, da je oslal več kol Iri sto lel trdna podlaga mirnega in dobro urejenega razmerja do katolilke cerkve v Nemčiji3, Veliko pomembnejši lako po vsebini kakor tudi po zgodovinskem pojavu pa je bil nedvomno znani avstrijski konkordat, ki sta ga sklenila po dveletnih" pogajanjih papež Pij IX. in cesar Franc Jožef f, leta 1555. Zato ni ¿uda, da si je ob njegovem postanku literatura od njega zelo veliko obetala, prav tako pa je tudi umevno, da ga je nasprotna literatura naravnost besno napadala*. Razmere pa so bile v sredi 19, stoletja v Avstriji take, da se konkordat za dolgo časa ni mogel ohdržati. Cesar je sicer 12 aprila 1856 izjavi! škofovski deputaciji: Was ich im Concordate versprochen habe, werde ich mit jener Treue erfüllen, die dem Mann und dem Kaiser ziemls, toda napadi liberalnih in protestantskih krogov so bili vodno silnejši in uspešnejši. Že v začetku šestdesetih let so se začela pogajanja za spremembo konkordata", ki pa so bila brez uspeha. Ustavni zakon iz leta 1867'' zlasti pa majski zakoni iz teta 1568" so a Archiv f. kath. K. R. 1, 1857. 220. 3 Cfr, A. f. k. K. FL 1, 1857, 184. Pogajanja so se prav za prav vlekla pel let. kot je omenjeno v Motivenberichtu k zak. z dne 7. V. 1B74, d. z. it. 50 [Rtirckhard, Gesetze u. Verordnungen in Cultussachen 18S7, 99). Prim. odlično delo: Hussa rek, Die Verhandlungen des Konkordats vnp 18, August 1855 (Sonderabdruck aus dem Archiv f. österr. Geich., 1U9 Bd, 2. a, Wien 1922). ' Cfr. II u b e r , Die Literatur des österr. Cuncordates (A. f. k. K. k. 1, 1S57, 1B0—186; 218—225 l 365—374). s Iz govora gatiškega škofa dr. Litwinowicza v avstrijskem parlamentu 12, moja 1862 (A, 1, h. K. Ii VIII. 1862, 363). " Ve ring, Der österreichische Heichsrnth und das Coneordat {A. f, k. K. K Vili, 1862, 234—235). Na predlog poslanca v. Mühltelda je bil ustanovljen (leta 1861) med odseki, ki bi se h.ivili z ustavnimi pravicami, tudi poseben odsek za konfe^iona luv zadere, Ta odsek je sestavil zakonski osnutek v 71 paragrafih, »womit die Grundsätze und Vorschriften in betreif der Religionsverhältnuwe überhaupt ttnd der Kirchen- und KEligiongenoS-aen Schäften insbesondere iiir die durch den engeren Reichsrath vertretenen Königreiche und Länder festgestellt werden.' Ta Dsnutck je bil zloglasni *Mühlleld'sches Reli^ionsedict«. * 7. dne 21. decembra. Konkordatu so nasprotovali čl. 1 [vse sodstvo se izvršuje v Cesarjevem imenu], čl. 6, odsl. 2 (umejitYC za »mrtvo roko }, čl. 15 (ki je ponovil § 2 patenta iz leta 1849 s to omejitvijo, ds je slednji garantiral cerkvi svobodo v njenih zadevali, cit. Čl. 15 pa v njenih n o -tranjih zadevah); potem čl. 16 (o neosvojenem veroizpovedanju) in čl, 17 (o svobodi pouka in o driavnem nadzorstvu vselil pouka in vzgoje) (cfr. V er in g i Lctirbuch den katholischen, orientalischen und protestantischen Kirchenrechts', Freihurg 1B93, 12-1—126]. * 7, dne 25. maja, a) št. 47. b) St. 48, c] it, 49. aj Gesetz wodurch die Vorschriften des zwcilen Hauplstückes des allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuches über das Eh er echt der Katholiken wiederhergestellt, die Gerichtsbarkeit in Ehesachen der Katholiken den weltlichen Geriehisbchördcri überwiesen und Bestimmungen über die bedingte Zlllässigkeit der Lheschlieliung vor weltlichen Behörden erlassen werden [II- pogl, o, d- z, se »postavi; svetno sodstvo v zakonskih pravdah, zasilni civilni zakoni. b) Gesetz, wodurch grundsatzliche Bestimmungen über das Verhältnis der Schale zur Kirche erlassen Werden. c) Gesetz, wodurch die itilerconfessionellen Verhaltnisse der Staatsbürger in den darin angegebenen Beziehungen ¿«regelt werden. 108 bili šivamo konkordatu že močno In v bistvenih točkah nasprotni, V konzislorialnth alokucijah dne 22. junija 1868 in 25. junija 1869 je papež Pij IX. le zakone obsodil. Ko pa je bila na vatikanskem cerkvenem zboru leta 1870. proglašena dogma o papeževi nezmotljivosti. je ledanji avstrijski kultni minister v. S t r c m a y e r predložil cesarju Francu Jožefu, naj proglasi konkordat za odpravljen (als tatsächlich durch Prodamirung des Unfehlbarkeitsdogmas aufgehoben] iz razloga: der Compaciscent sei ein anderer geworden; an S telle dei" alten historischen, limitirlen Kirchengewalt sei eine neue, unbeschränkte und unbeschränkbare gelrelen". Cesar se je vdal in minister za zunanje zadeve v, ß e u s t, je dobil nalog, da je v gornjem smislu javil sv. stoiici odpoved konkurdula. Pomen avstrijskega konkordata je bil v tem, da je bil z njim prelomljen stari jožcfinski sistem državnega cerkovniStva, Danes se težko vživimo v jožefinska iura circa sacra, Jožef IL je namreč pred 150 leli javno povedal, da je stvar svetnega vladarja skrbeti za zunanje cerkvene zadeve. Pojem externa religionis pa so raztegnili do skrajnih mej, dvomi dekret z dne 19. decembra 1781 na primer »an alle Gegenstände, welche nicht dogmalische, die Seele allein angehende Dinge betreffen . Državni birokratlzem se je vlikal v puvsem cerkvene zadeve. Jožefov naslednik Leopold II, je moral sicer že nekoliko omilili nekatere odredbe, a vendar je še hutki tlačila jožefinska policijska država Cerkev prav do srede devetnajstega stoletja, čeprav je že Leopoldov naslednik Franc 1. (v pismu z dne 28. februarja 1835| priporočal na smrtni postelji svojemu nasledniku Ferdinandu, naj vrne Cerkvi svobodo. Šele prva avslrijska ustava z dne 4. marca 1849 je v načelu začela odstopati od jožefi-nizma. Postavila se je v § 2 na stališče, da ima vsaka zakonito priznana cerkev in verska družba pravico javno izvrševali bogočastje, urejati iti samostojno upravljati svoje zadeve, posedovati poslopja, ustanove in fonde, namenjene v njene verske, šolske in dobrodelne namene, je pa pri tem, kakor vsaka druga družba, podvržena splošnim državnim zakonom. Cesarski naredbi z dne IS, aprila in 23. aprila 1850 sta citirani paragraf deloma izvedli; prva govori o razmerju katoliške cerkve do državne oblasti in druga o odnosih katoliške cerkve do javnega pouka. Razmerje, ki ga je uvedla cit. ustava iz leta 1849, po načelih katoliškega cerkvenega prava za Cerkev nikakor ni bilo idealno, absolutno govorjeno Še celo ugodno ne, v Avstriji pa je pomenilo veliko osvnliojenje Cerkve izpod neznosnega jožefinskega jarma in zato ni čuda, da SO na cerkveni strani z zadovoljstvom sprejeli omenjeno razmerje; celo konkordat iz leta 1855 so njegovi zagovorniki tolmačiti kot logično posledico navedenega ustavnega člena in cesarskih naredb"1. Čc imamo pred očmi jožefinski sislem iz konca 18. in iz prve polovice 19. stoletja nam postane razumljiv člen 4. avstrijskega konkordata iz leta 1855, ki bi se zdel v drugih okoliščinah povsem odveč. » A. f. k. K, K. XXIV, 274 nil.; Vcring, o. C. 134. Cfr. II über. Die Literatur des iisterr. Concordnles [A. 1. k. K, R. I, 1 y57. 1SU—!i!6). 109 Po drugi strani pa nam prav la člen pokaže v poini luči jožefinsko varuStvo nad Cerkvijo, Takole namreč opisuje svobodo avstrijskih škofov: Archiepiscopis ct Episcopis id queque" omne excrcere !i' berum eriti quod pro regimiini Dioeeesium sive ex declara! ione, Si ve ex disposilione sacronini Canonum iuxta praesenlem et a S. Sede adprohalam Ecclesiae disciplinam ipsis compctit, ac praesertim: a) Vicarios, Consiliarios el adiiitoTes adminislratinnis suae consti-tucre eeclesiasticos, quoScumqUe ad praedieta otficia tdoneos iudica-verint. b) Ad statum dcricalem assuinere et ad sacros Ordirces secundum Cánones promoveré, quos nccessarios aut útiles Dioece-sihus sois iudicaverinl, ct c contrario quos indignos censuerint a susccptiune Ordinum arcere. c) Beneficia minora erigere, alque col-iatis cüffl Caesarea Maiestale consiliis, praesertim pro convcnienli redituum assignatione, parochías instiluere. dividere vel uniré, di Prae-scribere preces publicas aiíaque pía opera, cum id bonum Ecclesiae aut Status populive postulet; sacras pariter supplicationes el pere-grinationes indiccre, fuñera, nMasque onines sacras funcliones, servatis quoad omnia canonicis praescriplionibus, moderari. e) Convocare et celebrare ad sacrorum canonum normam Concilla provincia-lia el Synodos Dinecesanas, e o rum que acta vulgare1". V vseh naštetih zadevah škofje za jožefinizma niso bil svobodni. Bil je ta sislem v resnici neznosen; dušil je v kali vsako cerkveno delovanje, ki se ni zdelo policijski državi koristno» Po svoji vsebini nam kaže avstrijski konkordal, da ga je sklenila država, ki je še bila katoliška; razodeva pa nam še vedno zelo lesno in naravnost prelesno zvezo med Cerkvijo in državo, Tudi največji njegovi zagovorniki, kol o. pr. že zgoraj omenjeni F C Sil e rl:!, £0 morali priznati, da ju država osir. krona dobila odn. chranilj e konkordatom izredno velike predpravice, tako zlasti glede imenovanja škofov, kanonikov in župnikov. V vsebii,skem pogledu je bit ta kon* kordat1* zelo bogat1''. V več točkah je bil Cerkvi in njenim zahtevam 11 V prejšnjem ¿I. 3 je namreč zasiguraao svubudno občevanje škofov / verniki. V pjsau kardinala Rauscherja, cesarjevega zastopnika, kardinalu Víale Prelil, nunciju in pooblaščencu sv. stoliee, ki vsebuje dostavite k čl. 3, 4, 7, S, 17, 22, 24. 28 avstrijskega kunkordata, in ki jih je pape?, omenil v pismu avstrijskim škofom z dne 5- novembra 1&55 (cfr, dokumente k avstrij, konkordalu pri Merca t i ju, u, c, S29—844), se glasi dusUvek k zgoraj omenjenemu Čl. 3; In pontificia initruetione dicelur Episcopls, Ut eodein tempore, ac sua puhliciibnnt neta, en rum exempltir Gtibemio nntitae causa transmiLtunt. 11 V dnst.ivku k čl, 4 je bilo za lučko suh e) rečeno: Jnstructioni pontificiac inseretur, ut EpiscOpi Gubernium de Synodis celebrandis cerlius reddant, ac eidem decretorum eJcemplar notiliae cauia comrnunicent. Cfr. A. f. k. K R. I, 1857, 225 14 Tekst gl, v Merca ti je v i zbirki, str, 821 — 844; cesarski patent 7. dne 5, novembra 1855, »womit das ... zu Wien obgeschlossene Uber-cinkommen (Koilkordat) kutldjjunirtdlt utid angeordnet wird«, z litimkim in nemikim konkordatovim besedilom je priobčen v A. I. k. K. R. I. 1857, str. II—XIX. Čl, 1 govori o priznanju cerkve: čl, II je odpravil placetum regiumr fl, I TI lil IV določnjela svobodo Škofov; čl. V—VIII o verski vzgoji in pouku ter Šolstvu; čl. IX o cerkveni cenzuri: čl. X o pristojnosti cerkvene oblasti 110 zelo pravičen, Tako n, pr, že t čl. 1, ki se ¿lasi: Keligio catholica Apostolica. Romana in toto Austriae Imperio, et singulis, quibus con-stituitur, Ditionibus sarla leda conscvabitur semper cum üs iuribus et praerogativis, quibus frui debet ex Dei ordmalione, el canonicis sanctionibus, Nndaljni členi seveda niso vsi odgovarjali temu načelnemu stališču. Poleg očitka, ki je bil v zvezi z navedenim čl. 1, češ da so drugoverci s tem konkordatom v Avstriji močno prikrajšani in da so postali naravnost brezpravni1", so nasprotniki zamerili zlasli še one odredbe, ki so se tikale šolstva ozir. vzgoje in zakona, Clede prvega so bili kamen spodtike zlasli čl. 5, 7 in 8. Cl. 5 se je namreč glasil: Omnis iuventutis catholicae instilulio in cunctis schoiis tam publicis quam privatis conformis urit doctrinae religionis catholicae. Episcopi uuLem ex proprii pastoralis officii munere dirigent religiosani iuveil-tutis educationem in omnibus instruetionis locis et publicis et privatis, atque diligenler advigilabunt, ul in quavis tradenda disciplina nihil adsit, quod catholicae religioni, morumque honestati adverselur. V čl, 7 se je zdela nekaterim neinosna določba, ki jo je vseboval prvi njegov stavek, ki se je glasil: In gymnasiis et omnibus, quas medias vocant, scholis pro iuventute calholica destinatis, nonnisi viri catho-lici in professores seu magistros nominabuntur et omnis institutio ad vitae christianae legem cordibus inscribendam pro rei, qua tractatur, natura composita erit, Cl. 8 je govoril o osnovnem šolstvu in o učiteljstvu na osnovnih šolah: »Oirnits scholar um clementarium pro catholicis destinatarum mugislTi inspeetioni ecclesiaslitae suheliti erunt, Inspectores scholarum dioecesanos "Maiestas Sua Caesarea ex viris ab Anlistite dioeoesano pruposilis nominabit. Casu quo iisdem in scholis instruction! religiosae haud sufficienler provisum sit Epi-scopus virum ecclesiasticum, qui disdpulis calhechismum tradal libere constituet. In ludirnagistrum -assumendi fides et conversalio inlemerata sit oportet. Loco movebilur qui a recto tramite deflexeril«. Te določbe v šolstvu, ki so zato obširneje navedene, da je bolje razvidna razlika med njimi in odgovarjajočimi določbami v novem avstrijskem konkordatu, so s stališča, ki ga zavzema do vzgoje katoliška Cerkev, povsem razumljive; prav tako pa je umevno, zakaj jih je v zadevah: quae (idem, sacra m em t a, sacras function«*, üfliclii ac iura mini-stcrio sacro adnexa respiciuilt; čl- XI—XIV o sodstvu in kazenskih zadevah kleriknv; čl, XII o patronatu; čl. XV o imuniteti svetiSč; čl. XVI o spoštovanju ver« in klera; čl. XVII o semeniščih: čl. XVtli o ustanavljanju ikofij; čl. XIX o cesarski nominacijski pravici; čl. XX o prisegi ikofov, čl. XXI o oporočri sposobnosti duhovnikovi čl. XXII o imenovanju kapiteljskih dignitut; čl. XXIII o škofovi pravici imenovati kanonika penitencinrija in teologa; čl, XXIV o iupnem konkurzu: ti. XXV o imenovanju kanonikov in Župnikov na bene-ficije pod verskozakladnim patronalom; čl. XXVI o ureditvi kongrue: ¿1. XXVII O kanonični umestitvi; ČL XXVIII o redovniilVU: čl. XXIX o cerkveni imovinski sposobnosti: čl, XXX o upraii cerkvene imovine; čl, XXXI o verskem zakladu; čl. XXXII o upravljanju izpraznjenih heneficijcv; Čl, XXXIII o odkupu desetin; čl. XXXIV o priznanju kanonskega prava ia one cerkven« zadev«. ki niso v konkordatu urejene j čl. XXXV in XXXVI o končnih odredbah- 1,1 Toi-be so bile brezpredmetne, zakaj cesarski patent z dne 8, aprili [861 (efr. A. i. K. K. R, Vi, 1861, 216—216 d) je priznal protestantom veliko več pravit, kot so jih imeli n. pr, v protestantski Prusiji, Ill liberalna miselnost, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja v razmahu, zelo temperamentno napadala. Čl. Iti je v načelu priznal pristojnost Cerkve in njenih sodišč zlasti V verskih zadevah in tudi nad zakonom17. Navedeni členi so bili za Cerkev ugodni; še več pa je bilo v konkordatu lakih členov, kjer je morala Cerkev dati državi koncesije. Razlogov za to je bilo več; odločila pa sla zlasti dva, ki sta bila. oba historičnega porekla, namreč stari privilegiji in jožefinska miselnost. Nominacijske pravice, pripadajoče kroni, ki zlasli karakteri-lirajo omenjeni avstrijski konkordat, so bile v glavnem stari privilegiji, ki jih je naklanjala sv, stolica avstrijskim liabsburžanom za usluge, ki so jih ti izkazali Cerkvi v verskih bojih. Te privilegije, ki so zašli v konkqrdat in ga preživeli in ostali tudi po razpadu v novi državni formaciji, čeprav je upravičeni nosilec odpadel, in so končno-veljavno prenehali Šele z novim konkordaLom, so v Avstriji ludi na državni strani, kol dobro naglaša Ilussarek1", smatrali za privilegije, podeljene od sv. stolice, in jih tako razlikovali od zgoraj omenjenih jožefinskih iura maiestalica circa sacra, Drug razlog za koncesije s cerkvene strani državi je bila že opisana jožefinska miselnost, ki se nikakor ni dala na enkrat premagati. Na državni strani so se neprestano bali, da ne bi bila Cerkev preveč osvobojena in odtegnjena državni kontroli. Nekaj zgledov za tO SO nam nudili že zgoraj omenjeni dostavki k členoma 3 in 4 konkordata. Med koncesijami in omejitvami, ki jih je morala Cerkev priznati v avstrijskem konkordatu, bi bilo omeniti poleg obširnih nominacijskih pravic krone (čl. 19, 22, 25) še odpoved privilegiju fori (čl. 12—14), državni pristanek za teritorialno spremembo cerkvenih distriktov (čL 4, IS) in za uvajanje redovništva (čl. 28) in končno še obširno državno ingcrenco v cerkvenih imovinskih zadevah (čl. 30, 32). Stara Avstrija je torej priznala pravico Cerkve v šolstvu in nad zakonom, zahtevala pa je zase odločevanje v cerkveni upravi. Čez pol stoletja pa so se razmere skoro docela spremenile. Moderne države namreč si več ne prilaščajo pravice odločevati v cerkvenih upravnih zadevah, toda laizirale so šolstvo in zakon. V že zgoraj omenjenem Motivenberichlu k zak, z dne 7, maja leta 1874, d, z, št, 50 se trdi, da je bil v avstrijskem konkordatu izražen glede razmerja med Cerkvijo in državo koordinatni sistem, ki je bil moderen sredi 19. stoletja1"; prav tam se ta sistem imenuje ludi dualistični, kar da pomeni »Parität der Staats- und Kirchenge wait 17 Člen se ¿lasi: Quum causae ecclesiastical omnes, et in specie qua*." (idem, sacramenta, sacra! iunctloncs, ncc nun officii et iura minislcrio saero adnexa respiciunt, ad F.eclesiae forum nniee perltncant. easderti cognuscet iudex ccclesiasticUs, qui pcrindc dc causis iiumiuc malrimonialibus iuxta sacros Cancnes et !fideQtla* cum prim is decreta iudicum feret, eivilibu; iiinlum matrimonii effectibus ad iudicem saecularem remissis. Sponialia quod attlnet, auetoritas ecclcsiastica iudicabit rfc earum ciisteulia el quoad malrimonium impediendum efleetibus, servatis quae idem Concilium Tri-dentinum et Aposlolicae littcrau, quarum initium Auctcnem fidei, cons tit mint. " Grundriß des Staatskirchenrechts-, Leipzig 1SCB, 24. 10 R u r c k h a r d , o. c. ICO. — » Burckhard, o. C. 106. 112 2v zgoraj sem omenil, da se je vnela proti avstrijskemu konkordalu divja gonja, ki je trajala vseh petnajst let"1, dokler ni bil kon-Sordat leta 1870 enustransko odpovedan iz razloga, ki je hit iz trle izvit. Dobro je označil tožbe proti konkordatu v. "M o y v recenziji Fesslerjeve knjige Die Revision des Concordâtes? takole namreč pravi: »Allein jene Klagen, wo sie nicht gegen einzelne Bestimmungen der StaatsgezetzgebuAg gerichtet sind (resne in utemeljene po* misleke je vzbujalo le vprašanje, kako je po konkordatu s privilegiji Ogrske krone), die im Concordat ihren AniatJ, aber keineswegs ihre Begründung haben, sind eigentlich nur Klagen über das bortbestehen der katholischen Kirche und ihrer Grundgesetze und Gesetzgebung, und trelfen das Concordat nur in so ferne, als dieses die Anwendung dieser Gesetze in Österreich neuerdings gesichert und durch die Wiederherstellung der bischöflichen Jurisdiktion die katholische Kirchcndiszipün wieder aulgerichtet und gekräftigt hat-". Z odpovedjo konkordata je nastala v Avstriji nujna potreba, da se razmerje do katoliške Cerkve znova uredi. O tem je značilno mesto v Motivenberichtu k zak. z dne 7. maja 1874, d, z, St. 50, ki se glasi: Mit der Lösung des Concordâtes kamen die staatsrechtlichen Verhältnisse der katholischen Kirche in eine auf die Dauer nicht haltbare Lage. Da nämlich die Convention vom 18. August 1855 nicht als solche, sondern nur in Folge ihrer Publication mit dem Patente vom 5. November 1855 in gesetzlicher Kraft stand, so wurde durch die im internationalen Wege erfolgte Lösung der Convention die auf derselben basirle Gesetzgebung zwar nicht direct berührt, es war aber damit das Motiv weggefallen, welches bisher in dem Bestände der Convention für die Aufrechlhaltung der auf derselben basirten Gesetzgebung tag, Die Lösung der Convention hatte somit nur die Folge, daß die staatliche Gesetzgebung für eine neue Ordnung der äußeren Rechtsverhältnisse der kalholischcn Kirche freie Hand erhielt, allein so lange diese Gesetzgebung nicht zu Stande kam, bestand zwar nicht mehr das Concordat, wohl aber das Patent vom 5. November 1855 fori*" Tej motivaciji seveda ni mogoče pritrdili, ako jo motrimo s stališča koordinatnega sistema, ki je bilo stališče konkordatne ureditve, s stališča tedaj modernega paritetnega sistema z državno superiornosljo nad Cerkvijo pa je seveda umljiva. Cesar je 30. julija 1870, prav istega dne, ko je bila odpoved konkordala javljcna sv. stolici, poveril kultnega ministra, naj pripravi nov zakon zur Regelung der katholischen KLrchenverhällnisse in Österreich nach Massgabe der Staalsgrundgesetze und mit Rücksicht auf die 11 fodatki û boju ïa avstrijski konkordat in proti njemu so v A, f, k, K. K, zlasti v letnikih 1, V], VII, Vili (1857—1S62). V boju proti konkordatu je povzroiil nnjvei govorjenja puslauec dr, G iskra s svojim demagoslum in relo plitvim ¿ovorom v s pomlad ne m zasedanju 1. 1862; pmti Cerkvi in konkordatu jc nagromadil neverjetne očitke. " A. f. k, K, R, 1861. 181, tfr. llussarek, Di« Krise und die Lösung des Konkordats vorn 16. August tH55. Kin Ueilrag aur Geschichte des risterr. SlaaLskirchenrectits [Sonderabdruck aus dem Archiv E. österr. Geschichte 112 Bd., 2 H„ Wien 1932). 11 Bu t c k h a r d . o. c. 103. 113 historisch gegebenen Verhältnissen. Zakon o zunanjih zadevah katoliške Cerkve v Avstriji, kakor se je imenoval, je bil izdan 7, maja 1Ö74, d. z, št. 50 in je Ostal v veljavi ves čas v stari in novi Avstriji, dokler ni bil po šestdesetih letih z novim avstrijskim konkordatom stvarno, z dodatkom k njegovemu dvaindvajsetemu členu pa tudi formalno odpravljen. Bil je la avstrijski zakon, ki je pri nas v Sloveniji še vedno veljaven, svojevrstna posebnost. Cesar je naročil ministru, kakor je bilo omenjeno, naj izdela zakon v skladu z državnimi ustavnimi zakoni in z ozirom na historične razmere, V Molivenberichtu k cit. Zakonu se široko in zelo odkriLo popisuje'1, da je imel zakuiiodavec izbirali predvsem med trojno možnostjo, ko je znova urejal razmerje do katoliške Cerkve: ali da Sprejme stari jože-finizem, ali koordinacijski sistem iz konkordalne dobe ali pa sistem ločitve od države. Jožefini^em so odklonili, ker ne odgovarja moderni pravni državi. Prav tako pa so odklonili koordinacijski sistem, kot času neprimeren. »Die heutige politische Auffassung erkennt im Staate keine andere Souveränität an, als die des Staates, sie zählt auch die Kirche nur zu den Lebenskreisen der Individuen und sin erkenn! ihr daher wie allen diesen £war Freiheit und Selbstbestimmung auf dem besonderen eigenen Gebiete, aber keine vom Staate unabhängige Macht zu.*" Sprejeli tudi niso sistema ločitve Cerkve od države in sicer iz dveh razlogov, prvič, ker tega sistema v Evropi, kot se izraža Motivenbericht, ni mogoče theoretisch zu rechtfertigen, historisch zu vermitteln, praktisch durchzuführen™.« Se bolj zanimiv je drugi razlog, namreč z ločitvijo bi poslala Cerkev preveč svobodna. "In unseren Tagen drängt insbesondere seit den Beschlüssen des Vaticanums, Alles nicht nach einer Verminderung, sondern nach einer Vermehrung" des staatlichen Einflusses auf die kirchlichen Verhältnisse. Es soll zwar der Josephinismus nicht wieder aufgerichtet, aber ein beträchtlicher Tb eil jenes Einflusses zurückgewonnen werden, welchen die liberalisirenden Bestrebungen der letzten Jahrzehnte in gänzlicher Verkennung des grolJen Unterschiedes zwischen mächtigen Kirchen und kleinen Privatgesellschaften Jeichtfertig aufgegeben haben. Nun ist aber die öffentliche Stellung der Kirchen das vorzügliche Medium, durch welches der staatliche Kinflnll au¡ die kirchlichen Verhältnisse vermittelt wird. Die Zurückdrängung der Kirchen in das Privalrecht würde daher praktisch nicht als eine Reducirung der kirchlichen Macht, sondern nur als Schwächung der staatlichen Aufsicht empfunden werden.«-" Citirana motivacija je menda zadosti jasen dokaz, da bivša monarhija katoliški Cerkvi ni bila preveč naklonjena. Zakon z dne 7, maja 1874. d. z. št. 50 je tako sprejel v načelu stališče paritetne države, toda žal samo v načelu. Cerkev je hila pač priznana kol javna korporacija, » ilurckliord, o. c. 106—113. B u r c k h a r d , o, c. 106. M Burckh.a.r.d, o, c, 111, ** Oba izraza sla podčrtana v izvirniku. ■"' B u r c k h a t d , o. e. 112—113. V luči te avstrijske miselnosti je razumljiva trditev nekaterih kululičanov, pri nas dr. Kreka, da je la Cerkev bullía ločitev od države kot dosedanje sfnnje. ftogaitavui Vrinit. 8 114 priznana ji je bila pravica urejati lastne notranje zadeve, V ustavi iz I, 1849 je bilo rečeno, da Cerkev svobodno ureja svoje zadeve; zanimiv je passus v Motivenberichte o leni, zakaj da je bilo treba dostaviti notranje zadeve in kako da je ta izraz umeti. »Jožefinizem je zamenjal cerkveno območje z verskim območjem in tako pnznai ie tiste zadeve za cerkvene, »welche den Glauben oder die Seele betreifen«, nasprotno pa je bil v konkordatu obseg cerkvenih zadev preveč po cerkvenem ume vanju določen in je zato m pr, tudi zakonodajo in sodstvo v zakonskih zadevah in nadzorstvo nad javnim poukom in tako dalje obdelaval kot cerkveno zadevo,« Ker je glede pojma notranja cerkvena zadeva neprestan spor med cerkvijo in drŽavo, določa država v formalnem oziru povsem suvereno, katere zadeve so notranje in katere so zunanje*". Poleg načelnega priznanja paritetnega sistema in pravic, ki iz njega običajno za Cerkev izvirajo, pa je ohranil zakon vse tiste privilegije, ki jih je dobila avstrijska dinastija odnosno država za usluge, izkazane Cerkvi v bistoriji, kakor tudi tiste, ki so jima bili podeljeni s k url k or d atom. Vrb tega pa jc obdrial zakon jožefinsko cerkveno nadzorništvo nad Cerkvijo, ki se je izražalo zlasti pri nastavljanju cerkvenih funkcionarjev, v minu-cioznem vtikanju v cerkvene imovinske zadeve in v policijskem nadzorovanju klera. Iz trojnega vira so torej potekali pravci zakona z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, ki je ostal odločilen za cerkvcnopolitično razmerje prav do novega konkordata, in sicer: iz načela paritetne države, iz starih cerkvenih privilegijev in iz jožefinskega državnega cerkovništva. Zato pa je samo po sebi umevno, da je hil omenjeni zakon v načelnem pogledu pravi konglomerat, liedkokdaj se je cesarsko naročilo tako točno izpolnilo kot pri izdelavi tega zakona, čeprav je bilo jasno, da se zakon ne da enotno izdelati tako, da bi bil »v skladu z državnimi ustavnimi zakoni in z oziTom na historične razmere«, ker sta si nakazana vidika med seboj močno nasprotovala. Bil je zato ta zakon poln zgodovinskih reminiscenc in značilen dokument tedanje liberalne dobe. Za razumevanje tega zakona je bilo potrebno poznati razvoj avstrijske cerkvenopolifične zakonodaje izza časa sto let pred njim. Prav tako je mogoče umeti pomen novega avstrijskega konkordata, ki je v mnogih stvareh odpravil ostanke starega joiefinizma in popolnoma abrogiral omenjeni zakon le v zvezi z avstrijsko cerkvenopolitično zakonodajo od Marije Terezije dalje. Zakon Z dne 7. maja 1874. d. z. št, 50, je imel nadomestiti odpovedani konkordat; zato je urejal tiste cerkvene zadeve, ki so bile predmet bivšega konkordata, v kolikor že niso bile drugod urejene, n- pr, v ustavi iz 1. 1867 in v majskih zakonih iz 1. 1868. Zakon ima osem oddelkov: v prvem je govor o nastavljanju cerkvenih nameščencev in o pogojih, ki se pri njih zahtevajo l§§ 1—131, v drugem o izvrševanju cerkvene oblasti in dušnega pastirstva (§§ 14—29), v tretjem o zavodih za izobrazbo duhovnikov |§ 30], v četrtem o redovniških združenjih |§ 31), v petem o cerkvenem patronatu (§§ 32—341, v šestem o župnih občinah f§§ 35—37), v Burckhard, o. e. 107. 115 sedmem o cerkvenem imovinskem pravu (§§ 38—59) in v osmem o državnem nadzorstvu cerkvene uprave (§ 60). Partikularnemu cerkvenemu pravu je dal ta zakon prav posebno avstrijsko^ obiležje. Nenavadno se zdi, a je vendar resnično, kar priznava sam H u s s a r e k", da je bila namreč v Avstriji od vseh priznanih kortfesij najmanj svobodna katoliška. Sicer se pa to dejstvo prav dobro ujema z zgoraj citiranim naziranjem, izraženem v Motiven-berichtu, da velika družba ne sme imeti toliko svobode kot brezpomembna privatna družba. Drugod je običajno tako, da vera, ki ima absolutno večino v državi, uživa posebne svoboščine, v katoliški Avstriji je bilo pa obratno, V podrobnosti se pri navedenem avstrijskem zakonu kakor tudi v druge avstrijske cerkvenopolitične zakone ne spuščam, ker nam gre v tej zvezi le za načelno usmeritev stare avstrijske cerkvenopolitične zakonodaje. Podal pa je to zakonodajo v strnjeni obliki Hussarekv že zgoraj citiranem delu Grundril) des Stautskirchen-rechts, V novi republiki Se smer cerkvenupotitičnc zakonodaje do novega konkor data ni spremenila". Omenim naj le, da je čl. 7 zvezne ustave z dne 1. oktobru 1920 prignal enakost vseh državljanov pred zakonom, nezavisno od veroizpovedi; po čl, 10 istega zakona so spadale kultne zadeve v pristojnost »Bundesstaat«;;. Na tihem so bile opuščene cesarske patronatne pravice. Cerkvenopolitične določbe obsegajo ludi čl. 63. 66, 67, 68, 69™ St. Gcrmainske pogodbe z dne 19, septembra 1919, ki jih je kot obvezne sprejela po določbi čl. 62 iste pogodbe zgoraj citirana avstrijska ustava v čl. 149, V novi avstrijski ustavi, ki se pričenja takole: Verfassung 1934. Im Namen Gottes, des Allmächtigen, von dem alles Recht ausgeht, erhält das österreichische Volk für seinen christlichen, deutschen Bundesstaat auf ständischer Grundlage diese Verfassung, razpravljajo o razmerju države do religije in konfesij predvsem čl, 21 do 30, Cl. 27 zagotavlja svobodo vere in vesli: čl. 28 govori o nepriznanih konfe-sijah; čl. 29 in 30 pa o pravicah priznanih konfesij in posebej o katoliški cerkvi. Cl. 29 se glasi: Die katholische Kirche und die anderen gesetzlich anerkannten Kirchen und Religionsgesellschaften genießen öffentlichrechtlicbe Stellung, Jede gesetzlich anerkannte Kirche und Religionsgesellschatt hat für ihre Religionsangchörigen das au Usch Ii eil liehe Recht der öffentlichen gemeinsamen Religiunsübung; sie ordnet und verwaltet ihre inneren Angelegenheiten selbständig; sie bleibt im Besitz und 30 O, c. 25, 11 Pnm. Badii, Ins canonicum cuinpiiridum. Romae 1925, 439—441. " V čl. 63 se ie Avstrija zavezala, da bo nudila vsem svojim državljanom zaščito iivlienjn in svobode, brez ozira na vero. Vsi bodo mogli javno in privatno izpove(Jo\ali vero, ako obredi ne nasprotujejo javnemu redu ali morali, V čl, 66 je zajamčena popolna enakopravnost brez ozira na vero. Verske manjšine imajo po čl. 67 pravico usta navijali s svojimi sredstvi dobrodelne ustanove in iole in jih upravljati; če so manjšine znatne, imajo pravico do podpore iz javnih sredstev, namenjenih v verske namene [čl, 68), S' 116 Genuil ihrer tur Kultus-, Unterrichts-, und Wohltätigkeitszwecke bestimmten Anstalten, Stiftungen und Fonds, Ihr Eigentum sowie ihre anderen Vermögensrechte sind gewährleistet. Hiebe i sind unbeschadet der Bestimmungen des Artikels 30 die lür alle geltenden Gesetze anzuwenden. Jede gesetzlich anerkannte Kirche und Religionsgesellschaft ist berechtigt, Abgaben einzuheben, die zur Erfüllung ihrer kirchlichen (religionsgesellschaftlichen) Aufgaben dienen, üur Hcrcinbringung dieser Abgaben und sonstiger Leistungen ihrer Mitglieder wird der staatliche Beistand gewahrt, sofern sie im Einvernehmen mit der Staatsgewalt auferlegt wurden oder aus sonstigen Titeln zu Recht bestehen. Citirani tlen izraža obiiajüi paritetni sistem z nekolikšno prednostjo katoliške Cerkve, Važen je naslednji čl. 30, ki se glasi: Die Angelegenheiten der gesetzlieh anerkannten Kirchen und Heligiunsgcsellschaften, die auch die staatlichen Interessen berühren, werden besonders geregelt. Hlebci können der einzelnen Kirche oder Religionsgesellschafl je nach ihrer Eigenart oder allgemeinen Bedeutung im Staate auch noch andere als die im Artikel 29 genannten Hechle zuerkannt werden. Für die katholische Kirche erfolgL diese Regelung grundsätzlich durch VereinhaTung zwischen dem Bund und dem Heiligen Stühle, Die Artikel 1, II, V. § 1. Absätze 1 bis 3. Artikel VI, g 1, Absätze 1 und 2. Artikel X, g 1, Absatz 1, Artikel XIII, § 1 und § 4, Artikel XIV, Satz 1 samt Absatz 1 des ZusaSzprotokolls hiezu, Artikel XV, Absatz 1 und Artikel XVI, Absatz 1. des am 5, .Juni 1933 unterzeichneten Konkordats zwischen den Heiligem Stuhl und der Repuhlik Österreich haben mit dem Tage seiner Kundmachung die Kraft von Verfassungsbestimmungen, Bei den anderen gesetzlich anerkannten Kirchen oder Reli-girnsgesellschalten erfolgt diese Kegehmg nach geflogenem Einvernehmen mit ihnen durch Gesetz. Citirani členi konkoidata govore, kakor bomo videli iz naslednjega; o priznanju Cerkve kot javnopravne korporacije in o njenem svobodnem udejstvovanju [čl. I, U), o teoloških šolah [čl. V. § 1), o pravici Cerkve poučevati verouk v šolah (čl. VI), o svobodi rcdiovnišlva (čl. X), o zaščiti cerkvene Imovine (čl. X1I1|, o izpolnjevanju finančnih obveznosti države napram Cerkvi [či. XVj, o dušnem pastirstvu v državnih zavodih [čl. XVI). II. Pomen novega konkordala. Novi avstrijski konkordat so po dovršenih pogajanjih, ki so se začela 17. marca 1931, podpisati dne 5. junija 1933 v Rimu za sv. sto-lico kardinal državni tajnik Facelli in za avstrijsko državo kancler Dollfuss in tedanji minister, poznejši kancler Schuschnigg. Konkordat je sestavljen v nemškem in italijanskem jeziku; ratificiran pa je bil 117 letos 1. maja" na Dunaju. Avsfrijski konkordat je deseti" v vrsti konkordatov, ki So tiili sklenjeni do sedaj za pontifikata Pija XI. i» ki se uazivajo s tem nazivom pogodb; konkordatom slične pa so še štiri druge", ki so bite sklenjene v tej dobi, a teh ne imenujejo konkordate3". " Ratifikacije ni bilo toliko časa radi tega, ker je sv, stolica želela, da bodi konkordat sprejet v parlamentu kot druge meddržavne pogudbe po določilih avstrijske ustave, Razmere v avstrijskem parlament« pa so bile I- 1933 take, da se je bilo upravičeno hali neljubih incidentov oli debati o konkordnln. Pozneje je bil parlament poslan na počitnice. Dne I. maja 1034 pa je hila promulgirana nova avstrijska ustava in zvečer istega dne so bile izmenjane na Dunaju ratifikacijske listine. Kol druge meddržavne pogodbe tako se ludi konkordati običajno datirajo z onim dnem, ko so bili podpisani ne pa r. dnem, ko so bile ratifikucijske izmenjave. Za avstrijski konkordat so se vriila pngajanja od marca 1, 1931 do juniju I. 1933; nemški pa je bil podpisan pu rmmeruRUi zelo kratkih pogajanjih (le nekaj tednov) dno 50, julija 1933, zato je avstrijski konkordat starejši kot nemški Iz tega sledi, da je napačno mnenje onih, ki so hoteli videti v avstrijskem konkordatu odgovor sv, elolice na ravnanje nemike države glede interpretacije nekaterih členov nemškega konkordata. (Cfr. Vvjf de 1 a HrieTC, Le concordat Autrichicn. fctudes z dne 5. junija 1S34, 683), Od iludij o novem avstrijskem konkordalu omenim zlasti Perufiirti. In ter Sanclam Sedem et Ktmpublieam Austrincnni sollemnis convcntio. Apollinaris 1934, 113—219. ** V znameniti kunzistorialni alokuciji In Iiac oiudem t. dne 2t. novembru 1921 ¡AAS 1921, 521) je papež Benedikt XV. jasno povedal, da je Cerkev vedno pripravljena sklenili nove konkordate, ki Spremenjenim časovnim razmeram bolj« ustrezajo, S tem se je načeta novo doba konkordatov, ki si slede v naslednji časovni zaporednosti: letonski z dne 30, maja 1922, bavarski z dne 24, januarja 1925, poljski z dne 10, februarja 1025, nimunski z dne 10. maja 1927, titvanski z dr.e 27. septembra 1927, italijanski z dne 11. februarja 1929, pruski z dne 14. junija 1929. badenski z dne 12. oktobra 1932, nemški z dne 20, julija 1933 in avstrijski z dne 5. junija 1933. — Moderni kunkordati SO sestavljeni običajno v francoskem jezikuj oni z nemškimi dežela^ pa imajo nemški in italijanski tekst. Pri povojnih konkordatih se navaja različen datum, namreč ali tlan sklenitve ali dan ratifikacije. — Teksti so ubjavtjeni i Acta Apostolicae Sediš. Besedilo konkordaiov ii povoine dobe do I I92K je s kratkimi uvodi vred obravil G i a n n t n i , t coneordnti posthellici, Milan« I92S. J red kratkim sta iiSli v Rimu dve zhirki, ki obsegala vse povojne konkordate s kratkimi historičnimi in juridičnimi pripombami. Eno je izdal profesor na Gregoriansk i univerzi pater R e s t r e p o R cs 1 i e po pod naslovom Concordata refjn.intc Ssmo Dno Ho PP XI inita. Roma ¡934; drugo pa pioiesor kanonistiine fakultete pri sv, Apolimirju v Himu l1 e r u g i n i pod naslovom Concordata vigentia notis historicii «t iuridieif deelarata, Koma 1934, Modus vivendi s Češkoslovaško z dne 2, februarja 1928; sporazum s Francijo glede liturjjičnih časti njenim predijlavnikum v Orientu z dne 4, decembra 1926, sporazum s Portugalsko glede nekaterih cerkvenih razmer v indiji z dne 15, aprila 1928 in sporazum s Portugalsko glede melioporske škofije v Vzhodni Indiji z dne II. aprila 1929. Sem moremo ilvli tudi dogovor z Rumunijo glede lukozviinejja Slalus Romano-Catholicus Tr,msylvanienisis z dne 30. maja 1932 (cfr. BV 1933, Bf>, KS] in lateranski pakt z dne 11. iuhru-arja 1929, ki je v tesni stvezi i zgoraj omenjenim italijanskim konkordatnm. 1,1 Cfr, O d B r , Ob povojnih konkordatih, Cas 1933/34, 10—IS; Kušcj, Katoliška cerkev in njenu pravo V povojni dobi (posebni odtis iz Zbornika znanstvenih razprav jur. fakultete VII) 1930, 118 Ob študiju razvoja povojnega konkordatnega prava se pokažejo ne le načela", ki vodijo Cerkev v modernem času pri pogajanjih z državo, temveč je očit tudi nekak tehnični napredek, da tako rečem. Besedilo v konkordatu postaja vedno holj precizno in konkfelno in terminologija vedno bolj fiksna3". Zanimiva je v tem pogledu primerjava italijanskega, nemškega in avstrijskega konkordata na eni strani z drugimi starejšimi na drugi slrani. Seveda s tem nikakor ne negiram razlik med konkordati v geografskem in partikukirnem pogledu111. Ker so historične, kulturne in verske prilike v posameznih državah različne, je jasno, da se razlikujejo tudi dogovori o njih med Cerkvijo in državo. Tako moremo govoriti s cerkvenega stališča kljub skupni ideološki usmeritvi o boljših in slabših konkordatih. Pod nakazanimi vidiki spada avstrijski konkordat med najboljše povojne konkordatei pomeni velik uspeh katoliške Cerkve že samo s svojim obstojem in je dokaz katoliške možalosti odgovornih avstrijskih državnikov. Upoštevali pa je seveda treba tudi dejstvo, da je v Avstriji velikanska večina prebivalstva katoliška; po štetju iz leta 1931 je bilo katoličanov 93-7%. Na splošno karaklerizira novi avstrijski konkordat1" troje: močno nagiašanje pravit, ki pripadajo Cenkvi (priznanje pravne osebnosti katoliške Cerkve: svoboda redovništva; uradno priznanje kanonskega prava za cerkvene zadeve); katoliškemu naziranju zelo pravična rešitev šolskega vprašanja in priznanje katoliškega nauka o zakonu. Oziraje se na posebne avstrijske razmere pa prinaša konkordat Cerkvi osvobojenje od zadnjih ostankov jožefinskega državnega cerkovništva. Ce primerjamo avstrijski konkordat, ki je poleg italijanskega in nemškega najtočnejši povojni konkordat, z drugimi povojnimi konkordati, bi mogli razlikovati tri vrste določb- Nekatere, n, pr. o kleru in hierarhiji, so skupne vsem povojnim konkordatom, drugim je bil za zgled italijanski konkordat, n. pr. glede določb o zakonu, oziroma nemški, n. pr, glede šolskega vprašanja; Irelje pa so take, ki urejajo 'r G i a n n i n i, 1 concorda ti poslbcllici, Milana 1929. 32 in nsl. il!> Naj navedem le en zgled. V srbakem konkordalu [leta 1914) in črnogorskem konkordalu [leta 1886] je bilo določeno, da more državna oblast sporočiti sv. stotici, i/ katerega političnega ali civilnega razloga ne želi predlagane osebe za ikofa I-■. per conoscere se vi siano (atli a ragioni di O rdi ne polilico o civile in çontririo). Po vojni so dostavek »in civilnega,, opustili; du point de vue politique se glasi n. pr, v il» 4 lelonskega kotikor-dala; de caractère politique v čl. 11 poljskega konkordata in V Čl. 11 litv.rn-ckega konkordata. Politični, razlog pa mora biti »fillgemeirt-politiscliur. nicht aber partel-politbcher Ari-, pojasnjuje £1. 3, odsl. 2 hadenskega konkordata in to besedilo je T.ailo tudi v čl. 14 nemJkiîga konkordata In v čl. 4, § 2 avstrijskega konkordata. ■10 Cfr, kar piše Yves de la Brière o nemškem konkordalu v Etudes 7. dne 5. septembra 1933, str. 610—614. ° Uradni tekst je italijanski in nemški. Italijansko besedilo je bilo najprej priobčeno v I' Osservatorc Romano z dne 2. maja 1934. Italijansko in nemško besedilo konkordat» in dodatka je pod skupnim naslovom Inter Sanclam Sedem et Rempubliçam Auslriacam Sollemnis Convcntio inila die 5 Umit 1933 priabčcuo v sedmi Številki letošnjih Acta Aposlolicac Sediš z zgodovinskim datumom 2. maja. 119 posebne avstrijske zadeve, n. pr, odpravljajo sledove jožefinske cerkvenopolitične zakonodaje. Avstrijski konkordat šteje 23 členov11. Kakor ¡e nemškemu konkordatu dodan obširni protocollo Einale, ki dopolnjuje od 34 tlenOv 13, tako je pridružen avstrijskemu konkordatu poseben protocollo addizionale iZusatzprotokoll), ki vsebuje IS dodatnih določil in pojasnil k omenjenim členom. Konkordat moremo razdeliti v naslednjih 10 oddelkov: L občne norme [čl, 1, 2, 22, 23, 14 in dost. k čl. 14); 2, cerkvene province (čl. 3J; 3. hierarhija in kler (čl. 4, 5, 8, 11, 12, 17, 18. 19, 20. 21 in dosUvki k čl. 4, g 2, čl. 5, §§ 2 in 4; čl, 8. § 1; čl. 11, g l)r 4. Šolstvo (čl, 6 in 4 doslavki k čl, 6); 3- zakon (čl. 7 in dostavek k čl. 7); 6, prazniki (čl, 9 in dostavek k čl. 9); 7. redovnîâtvo (čl. 10 ill dostavek k čl. 10, § 3); 8. imovinske zadeve (čl. 13, 15 in dostavki k njima); 9. v e r s k i zaklad (čl, Î5, § 9); 10. dušno pa s tirs Ivo po državnih zavodih (čl. 16)* V niislednjem naj podam vsebino navedenih oddelkov in omenim pri leni posebnosti avstrijskega konkordata,J. Stari konkor dal i, zlasti oni s katoliškimi državami, a tudi srbski iz leta 1914, med povojnimi pa poljski in italijanski in litvanski se začenjajo v imenu presv. Trojice; avstrijski konkordat pa se ne začenja tako. 1. O b Č n e n o r m e. V čl, 1 in 2 je zajamčena svoboda Cerkve in njenega delovanja. Cl, 1 ima pet paragrafov in zelo precizno izključuje kakršnokoli omejevanje ali otežkočevanjc izvrševanja cerkvene oblasti in javnega kulta. »Avstrijska republika zasigura sveti rimsko-katoliški Cerkvi v njenih različnih obredih svobodno izvrševanje njene duhovne oblasti in svobodno ter javno izvršev-tnje kulta*, se glasi § 1 v prvem konkor dalo vem členu. Primeri zgoraj nav. čl. 1 iz avstrijskega konkordata iz 1. 1855. Država prizna Cerkvi v mejah njene pristojnosti pravico izdajati obvezne določbe; pri izvrševanju te pravice je ne bo ovirala ali ji delala težav. Pri izvrševanju svoje duhovne službe so duhovniki od države zaščileni (§§ 2 in 3 čl. 1). Podobno, dasi ne tako energično določbo vsebuje tudi čl. 1 nemškega konkordatn in konkordati vobče. V tej točki sta avstrijskemu konkordalu najbolj podobna čl, 1 v poljskem" in čl. 1 v italijanskem konkordalu". Duhovnikom kot verskim funkcijonarjem nudi državno zaščito tudi čl, 5 nemškega in čl. 1 italijanskega konkordata. " Ostali povojni konkordati imajo členov: badenski 13. pruski 14, bavarski 16. le tuniki 22, ntinun&ki 24, poljski 27, tiranski 2&. nemJki 34 in italijanski 45, « Omenil bom ludi vzporedne določbe v cstallh konkerdatih, 10 Glasi se: L'Eglise Catholique, sans distinction de Rites, juuira dans la République de Pologne d'une pleine liberté. L'Etat garantit ii l'Eglise te libre exercice de Son pouvoir spirituel et de Sa juridiction ecclésiastique, de même que la libre administration et gestion de Ses affaires et de biens, conformément au* Lois divines et au Droit Canon, " L' Italia, ai sensi dell' art. 1 del Tratiato (to je L, čl, lat, pakla, kl se glasi: L' Italia riconosce e riafferma II principio uonsacralo neII' articalo î 20 Sv. stolica svobodno občuje 7. avstrijskimi škofi, duhovniki in verniki, prav tako škofje in škofijska oblast v a y. duhovniki in verniki l§ 5 čl. 1). Podobna določba je običajna v povojnih konkordalih. Nekakšno izjemo nudita rumunski in italijanski konkordal. Po čl. 8 rumunskega konkordala morajo škofje splošne pomembne odloke predložiti hkratu tudi ministru Zu vere. tako je bilo določeno n. pr. tudi v starem avstrijskem konkordatu. GL 2, odst. 4 italijanskega konkordala pa določuje jezik, v katerem morajo biti odloki spisani in sicer morejo bili odloki sv, stolice objavljeni v poljubnem jeziku, škofijski odloki pa nasprotno morajo bili v italijanskem ali latinskem, ob italijanskem tekstu sme cerkvena oblast dodati prevod v katerem drugem jeziku. Cf. 2 avstrijskega konkordata priznava katoliško Cerkev kol javnopravno korparaeijo*1. Njene obstoječe pravne osebe so take tudi po avstrijskem pravu. V bodoče bodo cerkvene pravne osebe dobile pravno osebnost za državno področje, ako bodo nastale ob sodelovanju državne oblasti, kakor je predvideno v tem konkordatu. Ostali konkordati (cfr. čl, 13 nemškega, čl, 16 poljskega, čl. 16 lltvanskega, čl. 29 italijanskega konkordala) priznavajo običajno pravno osebnost za državno področje poedinim cerkvcnim pravnim osebam. Posebnost pa pomeni v tem oïiru prvi odstavek čl. 9 v rumunskem konkoidalu, ki se glasi; L'Etat reconnaiL à l'Eglise Catholique. représentée par ses légitimes autorités hiérarchiques, la personnalité juridique, selon le droit commum du pays. V interpretaciji tega odstavka pa se je kmalu pojavil spor1". Cl. 1 v letonskem konkordatu je pa premalo jasen, da bi mogli sklepati na priznanje pravne osebnosti Cerkvi kol Laki. Glasi se namreč: La religion catholique sera librement et publiquement exercée en Lettonie et la personnalité juridique avec tous les droits, que le Code civil de Lettonie reconnaît aux autres personnes civiles, lui sera reconnue. Cerkev polaga veliko 1" ri cil o Statuti) del Régna 4 marzo 1848, pel quale la religionc caltoliua. apo&lolica e romana è la sola leligione dello Stato| assieura alla Chïe&a Cultolica il libéra esercizio del petere Špiritu a le, il libero e pubblico esercinio del culto, nonebè délia sua giurisdirione in ittaleria ecclesiaslica in conformité aile norme del présenté Coneordiito. u Die It al 11 dis t'Iie Kirche genictlt in Oslerreicb ôffenllich-rcchtliche Stellung. Italijansko besedilo je jasnejiei La Cltiesa CattoUca è riconoiciuta in Auslria corne sotie là di dirilto publico. " Prim zadevno korespondenco med zunanjim ministrom Titu lesçu jem in pnpeikim nuncijem Dolcijcm. ki je priobčena pod naslovom: Conven. lionem intégrant epistolau quae suquuntur takoj xa konkordatom v A AS 192V, 452—455. Zunanji minister se izraža v pismu na nuncija z dne 20, julija 1928 o cit. cl, 9 konkordatu takule; (Jue, en ce qui concerne la personnalité juridique, dont il i'agil à l'art. 9 du Concordat. l'Eglise Catholique, en dehors des organisations eniimtrées dans l'art. 9 (Croisses. Archiprètries, Monastères . ..), ne pourra pas jouir de la personnalité juridique ni posséder des bien;. Nuncij je odgovoril v pismu z dne 22. oktobra 1923: Cet article est très clair dans Ses ternies et dans Sn substance, lin conséquence, si le Gouvernement déclare au cours des discussions parlementaires ou à toute ûulrfe - c : - - ■ aue en verlti de cet article l'Kglise Catholique en Koumanie. en dehors de ses organisations Lnun./rii. dîES l'jrt. 9 i» pourrs F?1*: exercer sa personnalité juridique au sujet delo possession des biens, le Sainl-Siiige. de son coli!, déclare ne pus soulever d'ubjection. 121 važnost na to, da država v meddržavni pogodbi prizna pravno osebnost katoliški Cerkvi in njenim poedinim pravnim Osebam. Po načelih kanonskega prava ni to priznanje konstitutivno, torej podelitev, temveč le priznanje že obstoječega dejstva. Med občne norme spada tudi čJ. 14 odst. 1 avslrij, konkordata, ki ugotavlja Cerkvi pravico urejati upravne zadeve cerkvenih društev [kirchliche Verbände, socielä ecclesiastiche), zlasti pa prav ich nalagati takse'7, Zlasti pa sla zanimiva z načelnega vidika prva dva dostavita k cit, členu 14 avstrijskega konkordata; v njima so podane določbe o Katoliški akciji; prvi govori namreč o svobodi društev s pretežno verskimi nameni, drogi pa o tisku. Prvi odstavek se glasi: Der Bund (il Governo Federale) räumt den Vereinigungen, die vornehmlich religiöse Zwecke verfolgen, einen Teil der katholischen Aktion bilden und als solche der Gewalt des Diözesanordinarius unterstehen, volle Freiheit hinsichtlich ihrer Organisation und Betätigung ein, Der Bund wird dafür Sorge tragen, daß die Erhaltung und Entfaltungsmöglichkeit der seitens der zuständigen kirchlichen Oberen anerkannten katholischen Jugendorganisationen geschützt werde und daß in vom Staat eingerichteten Jugendorganisationen der katholischen Jugend die Erfüllung ihrer religiösen Pflichten in würdiger Weise und ihre Erziehung in religiös-sittlichem Sinne nach den Grundsätzen der Kirche gewährleistet werde. Svoboda takozvanih katoliških društev in -mladinskih še posebej je v citiranem besedilu močno nagla š en a. Isto zadeva obravnava znani čl. 31 nemškega konkordata, ki se pa radi intolerantnosti ne more pravilno izvesti. Deli pa ta člen katoliška društva v dve vrsti. V prvi vrsti so taka društva, ki se bavijo z izključno verskimi, čisto kulturnimi in karitativnimi nameni. V drugo vrslo pa spadajo tako društva, ki imajo poleg navedenih namenov še socialne ali strokovne naloge. Ali spada konkretno društvo v prvo ali v drugo vrsto, bosta določila sporazumno nemška vlada in nemški episkopal, Društvcm iz prve vrste obljublja nemška država svoje varstvo brezpogojno; društvom iz druge vrste pa le v toliko, solem sie Gewahr bieten, ihre Tätigkeit ausserhalb jeder politischen Partei zu entfalten [čl. 31, odst, 2). Kakor v zgoraj navedenem odstavku k 51, 14 avstrijskega konkordata, tako je tudi v čl, 31 odst, 4 nemškega konkordata zasigurana svoboda verskega udejstvovanja katoličanom v državnih športnih in mladinskih društvih. Insoweit das Reich und die Länder sportliche oder andere Jugendorganisationen betreuen, wird Sorge getragen werden, daß deren Mitgliedern die Ausübung ihrer kirchlichen Verpflichtungen an Sonn-und Feiertagen regelmäßig ermöglicht wird und sie zu nichts veranlaßt werden, was mit ihren religiösen und sittlichen Überzeugungen und Pflichten nicht vereinbar wäre;- se glasi zadevna dolciba v nav. členu nemškega konkordata, Bei Vorsclireibung von Umlagen wie überhaupt in allen jenen Füllen, in denen staatliche Interessen berührt werden, wird im Kinvcrnehmrn mit der staatlichen Gewalt vorgegangen [öl. 14 avstr, konk). 122 Kazlika med avstrijskim in nemškim konkordalom v obeh do-ločhah tako ¿lede katoliških društev kot glede katoličanov v držav ti h društvih je očitna in načelnega pomena. Nekak praecedens za te vrste določb nudita čl. 3719 in 43'" italijanskega konkordata; načelno pa tudi že čl, 25 latvijskega konkordata. Drugi odstavek zgoraj navedenega duslavka k čl. 14 avstrijskega konkordata se glasi: *Die Presse wird hinsichtlich der Vertretung katholischer Lehrsätze keinen Beschränkungen untcrwo.-len werden. . Določba je novam v konkordatnem pravu. Čl. 22 avstrijskega konkordata prizna za vse cerkvene zadeve (alle auf kirchliche Personen oder Dinge bezüglichen Materien!, ki niso s konkordatom urejene, določbe veljavnega kanonskega prava. Enaka določba je bila v čl. 34 avstrijskega konkordata iz leta lß55. Čl. 33 nemškega konkordata ima ob podobni določbi dostavek 'für den kirchlichen Bereich. . Razlika je očitna. Pravkar omenjeni določbi, zlasti ona v avstrijskem konkordatu, sta velikega pomena; pričata namreč o vsaj delni recepciji kanonskega prava; o pomenu te recepcije za rešitev evropske kulture primeri, kar piše dunajski kanonist Hohenlohe v Grundlegende Fragen des Kirchenrecnts-Wien 1931 zlasti v predgovori, (str. iV—VI) in v zaključku (str, 158 do 169). Težkoče ob interpretaciji konkordata bosta pogodbenici reševali sporazumno (čl. 22. odst, 2 avstr, konk), kakor je določeno tudi v drugih konkordatih, n. pr. v čl. 34 nemškega konkordata. Avstrijski konkordat dostavlja, da se bodo prav tako sporazumno reševale one cerkvene zadeve, ki zadevajo tudi državno ohmočje, pa niso v konkordatu omenjene (čl, 22, odst, 2 avstr, konk.j. Avstrijski konkordat je stopil v veljavo, ko so bile po ratifikacij zmenjanc listine (čl, 23). S tem so razveljavljeni tudi vsi zakoni in naredbe, ki nasprotujejo konkordatu (čl. 22. odst. 3); med drugimi v polnem obsegu tudi zakona z dne 7, maja 1874, d, z. It. 50*" in 51'', kakor izrečnn omenja dostavek k cit, čl, 22, odst. 3. O odpovedi konkordata ni v knnkordatu določbe, pač pa imata tako določbo čl. 20 letonskega in čl, 23 romunskega konkordata. V očrtanih občnih normah je splošno pravno stališče katoliške Cerkve jasno označeno; močno se naglaša svobodno delovanje Cerkve. >1 dirigenti delle utooiuinht statali per 1' educazicm? lisica, per [' istruzione premilitare, degli Avanguardisti e dei Bnllilla, per rundere possi-bile i' IstrUzione e 1' aBSiitenii religiös a della ¿loventÜ loro afiidata, dispor-r&nno gli ornri in modo di non impedire nellc domeniche e nelle feste di precetto I" adempimentq. dei doveri religiusi.« l.o stflto ituliano riconnsct Se organizzazinni dipendenti dali' Azinnc Catiolica ttaliana, in quanlo esse, ilgcomt la Sanla Sede ha dispo&lo, svolgano la Inro .it(ivit.i al di fuori di ogni partilo politico o sotto 1' iinme-diata dipendcn/.a della ¿erarchla della Chiesa per la dlffusione e 1'attua-zione dei principi caltolici.n ^ To je znani zakon o zunanjih zadevah katoliške Cerkv« v Avstriji, ki sem ga igoraj omenil- 11 To je zakon ■■ mit welchem behufs Bedeckung der Bedürfnisse des. katholischen Cultus die Beiträge ztim Heligionsfonde geregelt werden*. kot pravi naslov. 123 2. Cerkvene province. V lem odstavku so izražene iste smernice kot v obče v povojnih konkordatih:'J. Sprememba škofijskih mej in razmejevanje cerkvenih dislriktov vobČe razen manjših sprememb, ki jih narekujejo dušnopastirski interesi, se bo izvršilo po sporazumu med cerkveno in državno oblastjo, Vobče ostanejo sedanje meje (čl. 3J, Da je Cerkev svobodna pri ^manjših teritorialnih spremembah , je praktično velika pridobitev, Sv. stolica bo po možnosti skrbela, da se bodo meje redovniikib provinc ujemale z državnimi mejami [dost. k čl. 10, § 3). Sv. stolica in država sta se v načelu sporazumeli, da se povzdigne sedanja apostolska administratura Innsbruck-Feldkirch« v škofijo s sedežem v Innsbrucku in s posebnim generalnim vikariatom za vorarl-berški del škofije s sedežem v Keldkirchu. Prav tako se povzdigne apostolska administratura v Burgenlandu v praelaturo nullius53 s sedežem v Eisenstadtu (Čl. 3). 3. Hierarhija in k 1 e r, O tem razpravlja 10 konkordalnih členov, ki Se havijo v glavnem z nastavljanjem cerkvenih funkcionarjev, s privilegiji duhovnikov in s teološkimi zavodi; velika večina določb je med njimi takih, ki so običajne v povojnem konkordatnem pravu". Glavne določbe so naslednje: Škofe in pomožne Škofe z nasledstveno pravico imenuje sv. stolica. Pred imenovanjem sporoči zaupno ime kandidata zvezni vladi, če ima kakšen splošno političen razlog proti njemu (praenotificalio ofEiciosa). Ako zvezna vlada v 15"* dneh ne odgovori, se smatra, da ugovora ni, in sv. stolica bo razglasila ime novega hierarha, Ako pa zvezna vlada razlog sporoča, se bosta pogodbenici poskušali sporazumeti; ako do sporazuma ne pride, sv. stolica svohodno imenuje kandidata. Za primerne škofovske kandidate zve sv. stolica tako, da sporoče po konkretni upraznitvi škofijskega sedeža vsi avstrijski škofje tekom meseca vsak iase listo imen sposobnih kandidatov, Sal/barski metropolitanski kapitelj jc ohranil volilno pravico, Sv. stolica mu sporoči temo predlog in izmed teh treh kandidatov izvoli kapitelj v svobodni in tajni volitvi novega nadškofa"1. Kapiteljske diguilcle in kanonikati se podeljujejo po kanonskem pravu, pTve podeljuje torej sv. stolica. druge škof, ko zasliši kapitelj. Ohranjene pa so seveda patronatne pravice (čl. 4 av. konk,). Vojnega vikarja17, ki bo imel školovsko dostojanstvo, imenuje sv. stolica na neobvezen predlog zvezne vlade. Proti kandidatu ne sme biti splošno političnih razlogov, Vojne duhovnike imenuje vojni vikar v soglasju z zveznim vojnim ministrom. Vojni duhovniki (die Militar- « Ctr. čl. 11—13 Iiemikcga konkordata, " Število teh distriklov rasle. 1,1 Cfr. Čl. ^— ] 0, K 16, 30, nemškega konkordata. VncmSkem konkordatu jc rok 20 dni (čl, 14); v drugih konkordatih n. pr. le tonske m (čl. 4), poljskem (čl. II), litvanskem (81. 11), bavarskem (Čl, 1-1] rok ni določen. Tudi v nemikem konkordatu so oslalc pravice kanoniških kapitljev neokrnjene (čl, H in čl, 2], Cfr. čl. 27 nemikega konkordata. 124 kaplane) imajo pod jurisdikcijo vojnega vikarja v armadi delokrog župnikov (čl. S). Nižje cerkvene beneficije oddaja cerkvena oblasl. Iz kanoničnh naslovov izvirajoče prczentacijske pravice ostanejo v veljavi. Kri beneficijih, kjer ima prezcntacijsko pravico država (Bund, Stato fédérale] nIi javni fond, predloži škof terno predlog"1", Skof sporoči imenovanje novega Župnika nemuduma (soforl) vladi-" (čl 4t), Podelitev cerkvenega zvanja velja od dne, ko se je izvriifa cot-latio officii; ta datum se sporoči državnemu bogočastnemu uradu (čl. 12, § 1). Primeri čl. 27 avstrijskega konkordata iz leta 1855, Za župnike in vse cerkvene funkcionarje, za katere je predvidena dotacija (kongmino dopolni(o) iz državnih sredstev, se zahtevata dva pogoja: a) avstrijsko državljanstvo in bj dokončane teološke študije, ki so trajale vsaj tri leta na avstrijskem ali papeškem bogoslovnem zavodu ali na leoloiki fakulteti z nemškim jezikom"". Po dogovoru jc možna izjema glede pomožne duhovščine [čl. 11}. V sedisvakanci se upravljajo beneficiji po kanonskem pravu"'. Ce sloji berief Ici j pod ve rs koza k la d m im palronatom, tečejo dohodki ta čas v verski zaklad (čl, 12, § 23. Vse naš le te določbe so v skladu z občim cerkvenim pravom; pravice državne oblasti temelje na finančni podpori države Cerkvi. V čl. 17 do 21 avstrijskega konkordata so našteti nekateri privilegiji oziroma predpravice klera, kol je običajno v povojnih kon-kordatih, Službeni prejemki duhovnikov so zaščiteni do iste višine kot prejemki državnih uradnikov (čl. I?)™. Duhovniki so izvzeti od purol-ništva in varušlva" (čl. 19). Službena tajnost duhovnikov je znsigti-rana"1 {čl. IS). Zloraha duhovniške in redovniške obleke je sankcionirana kot zloraba vojaške uniforme®' (čl. 2lj. V primeru kazenskega postopanja proti duhovniku je treba nemudoma obvestiti pristojnega škofa; kar najhitreje se mu mora sporočiti tudi rezultat preiskave ter sodba tako prvostopna kot prizivna. Ob aretaciji in zaporni k azili soll der Geistliche (Ordensperson] mit der seinem Stande und seinum hierarchischen Crade gebührenden Rücksicht behandelt werden "" [čl. 20]. Duhovniku, ki je bil radi zločina pravnomočno in brezpogojno iH Kakor dosedaj. ™ Dosedaj se je sporočalo ime kandidat« (der liischo' hal die . . ■ auserlesene Person der Landesbehiirde anzuzeigen) [§ 6 zak. z dne 7 maja l87J1r d. z, št, 50). kok ie bil 30 dni, n>1 Cfr. čl. 14 nem. konkord^a. — § 2 iak. z dne 7. maja 1Ü71. d. z. It, 50 je zahteval: al avstrijsko državljanstvo: b] v nravnein in državljanskem oziru neeporečno življenje; c) tisto usposobljenost,'Iii jo za določeno službo zahtevajo državni zakoni (n. pr. maturo, konkurzni izpit). Po § 59 zak. 7. dne 7, maja 1H74, d, z, it, 50 su dohodki vseh upraz-iijeiuli svetnih bcreficijev tekli v verski zaklad. Cfr. čl. S nemSkega in čl. 6 ¡tal. kunkordata. n Cfr. čl. 6 nemškega, čl. A italijanskega, £1. S poljskega in i|. 9 leton-skega konkordata. Cfr. Si. 9 nemškega in čl, 7 italijanskega konkordata. ™ CI. 10 nemškega, čl. 28. odst. a) italijanskega, čl. 17 poljskega, čl. 17 litvanskega konkordata. Cfr, čl, S italijanskega, il, 22 poljskega, (1, 20 litvanskega konkordata, 125 obsojen, bo vlada ustavila dotacijo, ako mu ordinanj ni odvzel sluibe-nega mesta (čl. 20 zad. odst.). O Semeniščih in teoloških šolah podajajo določbe šlirje paragrafi čl. 5 in trije duslavki k njim. Znanstveno izobrazbo dobivajo duhovniški kandidati aii na katoliških teoloških fakultetah, ki jih vzdržuje država, ali na teoloških učiliščih, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast (an den vom Staate erhaltenen katholisch-theologischen Fakultäten oder an den von den zuständigen kirchlichen Stellen errichteten theologischen Lehranstalten [ČL 5, Sl|). Vrhovna državna šolska uprava in pristojni škofje bodo določili, iz katerih teoloških učilišč je med študijem (während des Studiengangesl dovoljen prestop na teološko fakulteto pod pogojem, da so izpolnjene zahteve, ki se vobče terjajo za pripusl k vseučiliškemu študiju. Sv. stolica pa bo oziraje se na to skrbela, da se ho študijski načrt na teoloških učiliščih po možnosti ujemal z onim na fakultetah (dost, k § t Gl. 5). Semenišča in drugi zavodi za vzgojo duhovnikov zavise le od cerkvenih oblasti. O notranji ureditvi teoloških fakultet določa kun-kordat naslednje; Die innere Einrichlung sowie der Lehrbetrieb der vom Staate erhaltenen katholisch-thcologischen Fakultäten wird grundsätzlich nach Maßgabe der Apostolischen Konstitution Deus scientiarum Dominus« vom 14. 'Mai 1931"7 und der jeweiligen kirchlichen Vorschriften geregelt werdon. Jene DurchführungsmaDnahmon, die sich hiebei im Hinblick auf den besonderen Charakter dieser Fakultäten bzw, ihre Stellung im Ijniveisitätsverbande als notwendig erweisen, werden jeweils im Einvernehmen mit der zuständigen kirchlichen Behörde getroffen {čl. 5, g 1 odst. 3). Innsbruška teološka fakulteta ohrani svoje posebnosti zlasti glede profesorskega zbora (čl. 5, § 1, odst, 4). Slične določbe glede teoloških fakultet in semenišč so v čl. 19 in 20 nemškega konkordata"". Profesorji in docenti na leol. fakultetah bodo imenovani s pristankom cerkvene oblasti (čl, 5, § 3). Profesor, o katerem bo izjavila cerkvena oblast, tla ui več sposoben za stolicO, bo odstranjen. 1 ak odstavljeni profesor bo dobil kako drugo državno službo ali pa bo upokojen po številu službenih let jedansfalls aber des MindcstTuhe-genulJes, sofern er nach Maßgabe der sonstigen staatlichen Vorschriften nicht überhaupt den Auspruch auf Kuhegenuß verwirkt hat«" (dost, k čl. 5, g 4). Isto velja o veroučiteljih na državnih zavodih. Doklorali iz teologije, ki jih podeljujejo rimske papeške univerze so v Avslriji priznani v cerkvenem in državnem območju'"; doktorati iz posameznih delov teološke znanosti veljajo insoweit, als es sich nicht um die Ausübung eines weltlichen Berufes handelt- (čl 5. g 2 in doslavek). « Clr, R. V. 1932, 169— 139. h povedanega sledi, da Cerkev energično zahteva ureditev teoloikill fakultet v smkiu gornje kon&titucije. V določbi moremo zreti zgodovinske reininiscencc v znanih aierah z odstavljenimi profesorji. " Cfr. čl. 40, odst. 1 ital, knnkordata. 126 4, S o L s t v o. Že za nemški konkordat so bile posebno značilne določbe o Šolstvu", ki odgovarjajo čl. 3—9 bavarskega konkordat a, o katerem je znano, da je bil v tej zadevi Cerkvi zelo pravičen, med tem ko v pruskem konkordatu kljub obljubam z državne strani in protestu nuncija Pacellija ni bilo doloth o iotslvu, Nemški konkordat, kakor dokazuje Schröteler v članku Das katholische Schulidcal und die Bestimmungen des Reichkonkordats", se dobro ujema z določbami cerkvenega zakonika v kan. 1372 do 1384, ki govore o šolstvu. Nemški konkordat je znova dokazal, da zahteve cerkvene šolske politike tudi v moderni dobi niso iluzorne, Se vse bolj pa velja povedano o avstrijskem konkordatu, zakaj pomniti je treba, da pomenijo določbe o Aolsivu v nemškem konkordatu za Cerkev le ohranitev status quo, med tem ko so vzporedne določbe v avstrijskem konkordatu pozitivna pridobitev ¿a Cerkev73, Zadevne določbe, ki j'h podaja obširni čl. 6 avstrijskega konkordata in trije dostavki k temu členu, se tičejo verskega pouka in verskih vaj, dalje verske usmeritve šolstva in končno privatnih šol; določbe so v kratkem naslednje: Cerkev ima pravico podajati, voditi in nadzirati verski pouk in določali verske vaje za katoliške učence osnovnih in srednjih Šol; k srednjim iolam spadajo tudi industrijske, umetnostne, poljedelske, trgovske, gozdarske in podobne šole. VerouEne programe določa n veroučne knjige potrjuje cerkvena oblast. Verouk UČe duhovniki, v potrebi laični učitelji in drugi laiki; vse te osebe morajo imeti kano-nično misijo. Verski pouk in verske vaje so obvezne in sicer v dosedanjem obsegu. Glede stroškov za ta pouk ostane dosedanja ureditev. Na željo škofov se more obseg verouka zvečati; škofje bodo za ta namen sLopili v stik z državno oblastjo. V tako zvečanem obsegu je verouk tudi ohveaen; stroške zanj pa nosi Cerkev; če se gospodarske razmere zboljšaja, je možna sprememba. Škofje imajo pravico, da se obrnejo na državno oblast glede nedostatkov v versko moralnem življenju katoliških učencev ali če bi šola kvarno na učence vplivala, zlasti če bi se žalilo pri pouku njih versko prepričanje ali bi bila žaljena verska čuvstva; državna oblastva bodo nedostatke odpravila, Cerkvi ostanejo v osnovnih in srednjih šolah vse dosedanje pravice, ki so v skladu z državnimi zakoni. Ce se organizacija, šolskih oblasti v državi ali v katerem njenem delu spremeni, se bo poskrbelo, da bo mogla Cerkev svoje interese uveljavljali kot dosedaj. Cerkev, rodovi in kongregacije imajo ob pogoju, da izpolnijo splošne šolske zakone, pravico ustanoviti osnovne in srednje šole in jih voditi; te šole imajo, dokler izpolnjujejo omenjeni pogoj, pravico javnih učnih zavodov, Takim Šolam je priznana pravica do državne podpore, ako je njih frekvenca tolikšna, da so radi tega zmanjšani državni stroški za analogne šole, Zadevni § 4 v čl- 6 se glasi; iWo solche Schulen eine verhältnismäßig beträchtliche Frequenz aufweisen 71 O d a r , Cerkev kot druiba, Cas 1933;'34, 140— Ni. 73 Stimmen der Zeit 1933. 145—154. " Od drugih konkordatov primer, čl. 35 in 36 v italijanskem: čl. 13 v poljskem Iti čl. 13 v litvtmskem konkordatu. 127 und infolge dessen den Bestand, die Erweiterung oder Errichtung öffentlicher Schulen gleicher Art in einer Weise beeinHutien, daß der betreffende Schulerhalter eine finanzielle Entlastung erfährt, haben sie aus dem hiedurch ersparten öffentlichen Aufwand nach Maßgabe der Besserung der wirtschaftlichen Verhältnisse angemessene Zuschütte zu erhalten.« V načelnem oziru je zelo zanimiv zadnji odstavek cit. čl. 6, ki se glasi: »Te določbe" naj bi podprle katoliško šolstvo v Avstriji in ustvarile tako predpogoje za razvoj javne katoliško konfeslonalne šole*™. Konfesionalne šole v Burgenlandu so izrecno priznane kot javne šole (dost, k čl. 6, § 21- V ureditvi šolskega vprašanja kakor tudi zakonskega SC V jasni luči pokaie katoliški značaj avstrijskega konkordafa; še pred kratkim se je zdela laka ureditev skoro nemogoča. 5. Zakon, Vprašanje o zakonu je v modernem Času tudi pod vidikom, ali spada v cerkveno ali državno kompelenco, zopet na dnevnem Tedu. V razpravi o značaju zakona V italijanskem konkordat UT9 sem omenil, da sta se do I, 1932. dva konkordata bavila s tem vprašanjem, namreč litvanski in italijanski. Sedaj morem dostaviti, da imata določbe o zakonu tudi nemški konkordat iz 1. 1933 in avstrijski. V Nemčiji je uzakonjen obvezni civilni zakon. Civilna poroka se mora izvršili pred eventualno cerkveno. Čl. 26 nemškega konkordata pa določa, da se more izvršiti v nujnih primerih cerkvena poroka brez civilne. Uvaja pa se člen s klavzulo, da s to določbo zakonsko vprašanje ni definitivno rešeno. Nemški konkordat se torej le neknHko dotika zakona, vse drugače pa avstrijski konkordat, Sledi namreč v zadevnem čl. 7 italijanskemu konkordalu, ki je v čl. 34 rešil to vprašanje na način, ki se zdi v naših časih najboljši77. Ker sem že v zgoraj citirani razpravi pisal 0 načelnem stališču Cerkve do zakona kakor tudi o duhu dosedanjega avstrijskega oziroma slovensko-dalmatinslsuga zakonskega prava zlasti pa o rešitvi tega vprašanja v italijanskem konkordatu, zato tega ne bom ponavljal. Določbe nav, čl. 7 avstrijskega konkordata in pripadajočega dostavka so v kratkem naslednje: Avstrijska republika [podobno kol italijanska država) prizna civilne učinke zakonom, sklenjenim po kanonskem pravu, Prav tako prizna, da spadajo ničnostne zakonske pravde kakor tudi zadeve glede dispenz super matrimonio rato et non consummato in glede pnvlinskega privilegija v pristojnost cerkvenih oblastev. Glede ničnostnih zakonskih pravd je določeno po tem konkordatu naslednje postopanje; deiinitivno sodbo prejme vrhovno cerkveno sodišče, apostolska signatura, ki jo preizkusi glede na sodne presuppzite (kompelenco, tožbeno legitimacijo) in jo potem " Namreč o privatnih Sol,i h in o njihovi podpori, 71 če primerjamo s turni določbami zgoraj navedene določbe v starem avstrijskem konkordatu iti načelni zakon z dne 25. maja 1868, d. z. št. 48, se pokaže velika rjir.tika v državni Solski politiki: Ou dobrih í':íldesHtih letih se Avstrija počasi vrača h katoliškemu konlesionalnemu Šolstvu. 71 BV 1932. 50- -67. 77 O. c. É6, 67. 128 pošlje vrhovnemu avstrijskemu sodišču. Sodba dobi učinke za civilno področje takrat, ko vrhovno državno sodiiče v lajni seji izreče, naj se sodba izvrši. Ločitvene pravde .spadajo po konkordaLu pred državna oblastva. Zakoni se oklicujejo po določilih kanonskega prava; avstrijska država pa si je pridržala pravico urediti tudi civilne oklice. Državna in cerkvena sodišča so si dolžna izkazovali pomoč v mejah svoje pristojnosti. Kukor je čl. IG starega avstrijskega konkordata iz i. 5855, ki je govoril o zakonu, sledila znana instruelio pro judiciis ecclesiasticis quoad eausas matrimoniales, tako predvideva tudi dostavek k čl. 7 novega konkordata sub n. 3, da bo sv, slolica izdala posebno in-strukcijo, ki bo za vse avstrijske škofije obvezna7". Dvolirni sistem zakonskega prava v Avstriji je S tem za katoličane oziroma točneje za katoliSke župnike prenehal. 6, P r a t. n i č n i d n u v i. Po čl, 9 se z državne strani priznajo vse nedelje in zapovedani prazniki, razen prazniku SV. Jožefa, kot praznični dnevi. Državne določbe, ki določajo tudi druge dneve pOčitka [Ruhetage, giarni di riposo), niso s lern prizadete (dost, k čl. 9)". 7, Redovni s Iv o. Za avstrijske razmere pomeni čl. tO s pripadajočim dostavkom precejšnjo osvoboditev. Jožefinska ctrkvenost zlasti pa skrb liberalne miselnosti za »svobodo« vsakega državljana in bojazen pred razširjanjem redovništva, so namreč uvedle v Avstriji glede redovništva več omejitev"1", ki so sedaj radikalno odpravljen^. Rodovniška združenja se morejo v Avstriji naseljevali hrez kakršnekoli omejitve z državne strani glede na število Članov ali glede kvalitet članov. Redovniška združenja dobe pravno osebnost v bodoče takral, ko pri zveznem kultnem ministru predlože potrdilo prisloj-nega škofa o ustanovitvi. Redovniki morejo študirati na svojih bogoslovnih učiliščih ali na papeških zavedih. Avstrijsko državljanstvo se zahteva pri dosmrtnih predstojnikih v hišah, kjer je ukazana stabilitas loci, in pri provincialnih predstojnikih, ki rezidirajo v Avstriji, Provmeialni predstojniki zunaj države, morejo viziliraLi hiše v Avstriji, čeprav so inoaemcS1". Zanimiv je dostavek k § 3 čl. 10 avstr, konkordata. ki nam odkriva tudi dušnopastirsko organizacijo v Avstriji; glasi se: Die Bundesregierung nimmt die vom Heiligen Stuhle angeregte Krage einer Neuregelung der Pfarren, die im Gebiet der Republik Österreich geist- Tudi za italijanski; škofije je izdala sv, stolica kot nekako izvräilno naredho k ČL 34 itfll. konkordala posebno instrukcijci z dne 1, juliju 1929, priobčeno v AAS it. S r. dne 8. julija 1929. Cfr. čl II it al. konkordata. m Cfr. ä 31 zak, z dne 7. maja IS74, d. Z. st. 50; ministrski odlok z dne 13. junija 185B (R u r o k h a r d . u. c. 176] in razni drugi ministrski odloki in dvorni dekreti (cfr. H ar in g, Crundztige des katholischen Kirchen-rechles'r Graz 1916. 767J, Cir. čl. 15 nemikega konkordata, ki določa glede redovniitva: a| organizacija in delovanje je svobodno: b) predstojniki morajo biti nemiki državljani, cj po možnosti redovniike liiic v Nemčiji ilc bodo spadale pod province zunaj državi; t) zunanji provinc ki Ini in generalni predstojniki imajo pravico visit trati, četudi niso nemški driavljani, 129 liehen Orden und Kongregationen inkorporiert oder von solchen verwaltet sind, zur Kenntnis und wird, namentlich soweit es sich um einen Austausch einiger Regularpfarren gegen Säkularpfarren handelt, an einer solchen Aklion der zuständigen kirchlichen Behörden im Rahmen der finanziellen Möglichkeiten des Bundes mitwirken. 8. Imovinske zadeve. Samo po sebi je umevno, da je jožefinsko pobarvana avstrijska zakonodaja v imovinskopravnih zadevah zelo omejevala svobodo Cerkve. V zak. z dne 7. maja 1874, d, z, št, 50 so vsebovali določbe o cerkvenem imovinskem pravu §§ 36 do 59, Novi avstrijski konkordat prinaša v tej materiji za Cerkev marsikatero olajšavo, dalje pa zagotavlja Cerkvi finančno podporo. Ker zavise imovinske zadeve Cerkve v veliki meri od historičnih in krajevnih prilik"1-, je razumljivo, da tudi konkordati rešujejo cerkveno imovinsko vprašanje zelo različno®*. Zadevne določbe v čl. 13 do 15 avstrijskega konkordata s pripadajočimi dosiavki so v kratkem naslednje; Cerkev je upravičena pridobivati in posedovati premično in nepremično imovino kakor drugi. Njena imovina je nedotakljiva kot kakšna druga in prav tako zaščitena. Imovino cerkvenih pravnih subjektov upravljajo in predstavljajo pristojni organi. Redovniško imovino zastopajo lokalni predstojniki, oziroma višji predstojniki, če gre za pravne posle višjih združb, Dosedaj SO veljale V tem pogledu svojevrstne določbe, ki se niso menile za redovniško cksempcijo izpod Škofove oblasti. Uprava cerkvene imovine se vrši pod nadzorstvom pristojnih cerkvenih oblasti, Brez njihovega pristanka se taka imovina ne more obremeniti ali odsvojiti, Dostavek k čl, 13, § 2 še določa; "Der Heilige Stuhl wird die D lözesatiordi n ari en anweisen, bei inlabulationspFlichtigen Rechtsgeschäften auf der Urkunde nach vorheriger Überprüfung eine Klausel beizusetzen, daß gegen die bücherlich einzutragende Berechtigung oder Verpflichtung kirchlicherseits kein Anstand obwaltet und daU die Vertreter der kirchlichen Rechlssuhjeklc, welche das Rechtsgeschäft abgeschlolten haben, hiezu berufen waren.« Za odsvojitev ali obremenitev osnovne imovine je potrebno v primeru, da bi imela za posledico obremenitev javnega fonda, še dovoljenje državnega oblastvai škof mora biti predhodno zaslišan. Cerkvene ustanove urejajo in upravljajo cerkveni organi. Cerkvenim pravnim subjektom se ne morejo naložiti davki in dajatve, ki bi se terjale le od njih"'. Glede finančnih sredstev, ki jih nudi ali zagotavlja država Cerkvi, vsebuje devet paragrafov v iL tS in eden pripadajoč dostavek precej podrobne določbe, Republika bo izpolnjevala vse finančne obveznOSli napram Cerkvi, ki so osnovane na zakonu, pogodbah in partikularnih pTavnih naslovih. Garantira duhovniške plače in penztje v dosedanji višini, dokler ne ho nove sporazumne ureditve. Cerkvenim dostojanstvenikom, ki nimajo od drugod zadostnih dohodkov, ho dajala država B1 Cir. O d ar, Vprašanje o cerkvenih davkih, B, V. 1933, 611,1 Cir, le čl. 18 nemškega kunkordata in £1. 34 poljskega konkordata. Skoro vsak stavek v navedenem odstavku pomeni novo osvobojettje Cerkve; podrobneje se ne morem spuščati v vprašanje, ker bi bilo treba očrti ti vse cerkveno imovinsko pravo v avstrijskih pokrajinah. Rojcilovoj Vtituik 9 130 po dogovoru s sv, stoiico gmotne prispevke. Dajala bo po možnosti vsaj v dosedanji izmeri podpore za vzdrževanje katedral, ki nimajo od drugod dohodkov; v mejah budžetne možnosti bo dajala prispevke za vzdrževanje škofijskih pisam, Podpirala bo semenišča kot dosedaj, Cerkveni oficiji, pri katerih se računi na kongrnino dopolnijo, se morejo ustanoviti le S pristankom državne oblasti; oslale ustanavlja cerkvena oblasL sama. Državne stavbe in zemljišče, ki aktualno služijo cerkvenim namenom, ostanejo za le namene. Že iz nakazanega kratkega poročila se razvidi, da je država rešila vprašanje o finančni podpori Cerkvi blagohotno. Dosedanje podpore vse ostanejo. Omenim naj v tej zvezi še, da rešujejo spore o bremenih pa-tronov državna oblastva; sporna vprašanja o obstoju patronata ali O tem, čigav jeT pa rešujejo cerkvena oblastva; če pa se v sporu o patronatnih bremenih osporava patronat sam, more državno oblastvo tudi o tem odloČiti, ako še ni definitivne cerkvene odločbe in je nevarnost radi dosedanje mirne posesti. Obe označeni pravici državne oblasti se omenjata kot koncesiji s cerkvene strani (der Heilige Stuhl stimmt zu) (dost, k 4L 12), 9. Verski zaklad. Kakor je znano, je verski zaklad usta* nova iz jožefinske dobe, d 31 avstrijskega konkordata ii 1. 1855 je imel o njem naslednjo znano določbo: Bona, quae fundos, uti appellant, Religionis et studiorum constituunt, ex eorum origine ad Ecclesiae proprietatem spectaut et nomine Ecclesiae administrabuntur. — Re-ditus fundi Religionis, doneč collatis inter Apostolicam Sedem et gubernium Imperiale consiliis fundus ipse dividatur in stabiles et ecclesiasticas dotationes, erunf erogandi in divinum cultum, in Eccle-siarum aediiicia. et in Seminaria et in ea omnia, quae ecclesiasticum respiciunl ministerium, Jasno se razvidi, da smatra konkordat versko zakladno imovino za cerkveno imovino, Po naziranju Jožefa 11, h kateremu se je zopet vrnil zak. z dne 7, maja 1874, pa naj bi bit verski zaklad del državne imovine, namenjen za vzdrževanje kulta*11. Ud povojnih konkordutov izrecno omenjajo verski zaklad trije: rumunski, italijanski in avstrijski. Po § 4 čl. 13 rumunskega konkordata je verski zaklad samostojna pravna osebnost, upravlja ga svet ikotov. Italijanski konkordat določa glede verskega zaklada v čl. 29, e) samo to, da se upravlja po mešani komisiji, v katero pošlje Cerkev polovico članov. Novi avstrijski konkordal pa ima v verskem zakladu naslednjo določbo; Den Religionslonds kommt kirchlicher Charakter zu; sie sind juristische Personen und werden bis auf weiteres wie bisher im Namen der Kirche vom Bund verwaltet, Im Verhältnis zwischen Religionsfonds und Bundesschalz. namentlich auch hinsichtlich der finanziellen Ergänzugsplicht des Letzteren, tritt keine Änderung ein (čl, 15, § 9), Ako imamo pred o£mi dejstvo, da je avstrijski pokßnkor-datni kakor tudi jož.efinski zakonodaji najbolje odgovarjalo mnenje, da so verski zakladi javni v bistvu državni fondi in da je v tem smislu avstrijsko državno sodišče zanikalo pravno osebnost verskih za- » Clr. BV 1933 , 85—B7. 13t kladovH,\ je rešitev Starega prepornega vprašanja O pravnem značaju verskega zakloda, kakor jo prinaša nav. člen novega avstrijskega konkordata, tem bolj zanimiva. Verski zakladi so torej v Avstriji pravno osebe; opravlja jih do nadaljnjega država v imenu Cerkve; da pa bi bil vsak dvom izključen, se še dostavlja, da imajo cerkven značaj. 10, Dušno pastirstvo po državnih zavodih. Taki zavodi so državne bolnišnice, jetnišnice in podobni. O dušnem pa-stirstvu v takih zavodih določa čl. 16; Krajevni župnik ali pooblaščen duhovnik ima svoboden dostop vanje, da svobodno vrši svoj duhovni posel. Če ima tak zavod lastnega dušnega pastirja, bo ta vedno imenovan v soglasju s pristojnim škofom. Avstrijski katoličani morejo imeti utemeljeno upanje, da bo novi avstrijski konkordat, ki sta ga kontrahenta sklenila "Zum Besten des kirchlichen und religiösen Lebens«, kot pravi uvodno besedilo, veliko pripomogel k obnovitvi katoliškega življa v Avstriji, ako znamenja ne varajo. Konkordat je Cerkev osvobodil" in rešil glavni moderni pereči vprašanji, namreč vprašanje o zakonu in vzgoji na način, ki je Cerkvi pravičen""1, V zanimivi, že zgoraj omenjeni knjigi "Grundlegende Fragen des Kirchenrechts^, ki naj bi po avtorjevi zamisli1* kot filozofska, juri« Cfr, BV 1933, 86. N' Konkordat ne zahteva, da bi morali Škofje ob nastopu službe podati prisego v roke državnemu poglavarju, kot to zahtevajo iL It? ileûlïkega, čl. 20 italijanskega, čl. 12 poljskega in čl. 12 litvanskega konkordata, ki predpisujejo tudi besedila prisege. Avstrijski konkordat ničesar lie določa o političnem delovanju duhovščine; pač pa imata tako določbo nemški konkordat V 61, 32 in v dveh d ostavk ih k rta v. členu, ter italijanski konkordat v Čl. 43, odst. 2, PogreSamo na kot Slovenci v avstrijskem konkordatu določb o narodnih manjšinah. Povojni konkordati se namreč baviju tudi s tem. Tako določa čl, 2\ lilvanskeia konkordata: Les Ordinaires veilleront à ce que tous les fidèles aient 1' assistance religieuse dans leur langue maternelle, selon le règles de L'Eglise. Cl. 21 poljskega konkordata ima naslednjo določbo: Aucun changement a la tangue employée dans les diocèses de Rite latin pour les sermons, les priùres supplémentaires et les cours, autres que ceux du sciences sacrées dans les Séminaires, ne sera tait que sur une autorisation spéciale donnée par la Conférence des Evoques de Kiie latin, Z določbo pa manjšine nisu bile zadovoljne Icfr, Giannini, O, C, 127—126). V rumunskem konkordaln določa ti. 22. § 1, da se bo verski pouk v iolah vrSil v materinem jeziku (»cette instruction religieuse leur sera donnée dans leur langue maternelle»]. V italijanskem konkordatu obsega zadevne) določbo Čl, 22; Non possono e-isere investit! dl beneficl esistenti in llalia ecclesia-stici che non siano cittadini italiani, 1 LiLolari detle dioeeesi « delle par-rochie devono inoltre parlare la lingna italiana. Occorcndu, do\rallno essere loro assegnati coadiutori elle, oltre l'italiano, intendano e parlino anche la lingua localmente in uso, allô seopo di presiare I" assistent religiosa nella lingua dei fedelt sccondo le rcgole délia Cliiesa. Izrecno pa razpravlja o narodnih manjšinah čl. 29 nemškega konkordata, Določa namreč, da bodo neuemike narodne manjšine uživale glede verskega pouka, službe božje in društvenega življenja iste ugodnosti, kot nemške manjšine v njihovi domači driavi, Dostavek k il, 29 v končnem protokolu pa obljublja, da se bo sv. stolica v bodočih konkordatnih pogajanjih držala glede nemških manjšin istega načela, ki ga je sprejela Nemčija, O. e, 158. 9" 132 dična in historična propudevtika uvajala v študij cerkvenega prava*., poleg tega pa naj bi v znamenju laleranskih pogodb'"1 opozarjala na socialno pomembnosL priznanja cerkvenih zakonov s strani držav- , piše avtor Konstantin Hohenlohe, da more edino to priznanje rešiti Evropo propada, v katerega jo tirala pravni pozitivizem in pravni relativizem1'1. Den kirchlichen Gesetzen, — pravi dalje"', ko dokazuje svojo tezo — Anerkennung leihen, bedeutet Schule, Ehe, Familie, Armen- und Krankenfürsorge auf Grund der christlichen Wahrheiten aulbauen Es bedeutet aber auch, dem Gesetzgeber einen MaÜstab leihen über den wesentlichen Unterschied von Gut und Böse, von sittlich und unsittlich, über die Grundlagen von Jugenderziehung und die Grundlagen des Strafrechts, das ja die öffentlich« Moral darstellt. Ja, was noch mehr ist, selbst die Grenzen der Staatsgewalt sind den kirchlichen Gesetzen zu entnehmen, welche uns lehren, wo göttliches Recht heginnt, das durch ein weltliches Gesetz nicht abgetan werden kann, wie sich die deutschen Rechtsquellen des Mittelalters ausdrückten. Die Scheidung des geistigen Reiches vom irdischen, das ist ja die GroSslat des Christentums, welches die ewigen Wahrheiten von allen Utililats- und Machtfragen unabhängig macht, Recht an Stelle von Gewalt setzt.'. Lateranski pogodbi pomenita že velik korak naprej v tem priznanju. Še bolj pomemben pa je v tem pogledu novi avstrijski konkordat. V Šoli, v zakonu in družini je priznal cerkveno oblast. V imovinskopravnih vprašanjih je Cerkev osvobodil, da bo mogla svobodno vršiti karitativno delo, česar v Avstriji od Jožefa 1!. dalje ni mogla, S Čl. 22 je končno priznal kanonske določbe za vse zadeve, ki se tičejo »cerkvenih oseb ali stvari«. Iskreno sodelovanje Cerkve in države je za prospeh lako prve kot druge v Evropi nujna zahteva. Nur Staat und Kirche, auf dogmatischer Grundlage vereint, vermögen der Welt den sozialen Frieden und den Völkerlrieden zu schenken.«*Li Iz novega avstrijskega konkordata proseva -načelo resnega sodelovanja obeh družb, zato je ta konkordat za katoličane in svet v resnici velik dogodek. PRAKTIČNI DEL. VERSKO-POLITICNA ZAKONODAJA V KRALJEVIM JUGOSLAVIJI (Nadaljevanje.) 4. Ustava srbske pravoslavne cerkve, 19. 2e zgodaj je bilo omenjeno, da predvidevajo verski zakoni posebne verske ustave. Tako omenja tudi zakon o srbski pravoslavni cerkvi z dne 16. novembra 1929 v Čl, 5. 24 in 26 .cerkveno ustavo o celokupni ureditvi srbske pravoslavne cerkve in vseh Namreč latcrsnski pakt in italijanski konkordat iz L 1929. « O. c. 160-1. « O, C. 163. » O. c. 169. 133 cerkvenih samoupravnih oblaslevi, Cl. 24 nav. zak. določa, da sklene ustavo sveti arhijerejski zbor (zbor škofov srbske prav. cerkve] in jo predloži ministru pravde, ta pa jo predloži, potem ko si jo je osvojil, kralju v uzakonitev. Ustavo je kralj uzakonil 16, novembra 1931, št. 134.SSO, ^na dan velikega mučenca Dorda (jesenskega}«. Objavljena je bila ustava v Služb, Nov. z dne 24. novembra 1931, št. 275,LXXVI/6C3 in je s tem stopila v veljavo in dobila obvezno moč. Slovensko besedilo jc prinesel Služheni list z dne 20. januarja 1932, kos 5, na str. 121 do 146. Cl 265 ustave srb. prav. cerkve1 določa, da se mora izvesti organizacija oblastev in organov, kakor jo predvideva ta ustava, v roku dveh let od dneva, ko jc stopila ustava v veljavo; in sicer izvede organizacijo po določbi čl. 267 iste ustave sveti arhijerejski sinod1; le arhijerejska namestništva, cerkvene občine in parohije organizira, kot določa isti člen, v vsaki eparhiji njen arhijerej z eparhijskim cerkvenim sodiščem- v roku, ki mu ga določi arhijerejski sinod; predložiti pa mora slednjemu zadevne odločbe v odobritev. V smislu nav. čl. 267 ust. srb. pr. c. jc izdal arhijerejski sinod obširno izvršilno naredbo k ustavi dne 29. decembra 1931, sin. br. 4507, priobčeno v Glasniku, službenem listu srbske pravoslavne patrijarhije z dne 28. februarja 1932 na str. 49 do 63. Zakon in ustavo srbske pravoslavne cerkve z omenjeno izvršilno naredbo in s kratkim komentarjem sta izdala v Zbirki crkvenih zakona njena urednika dr, Vojislav J a n i č in Milenko M. Jnnoievič (Beograd 1932J; za uvod je dodana priložnostna poslanica arhijerejskega sinoda. 20. Ustava šteje 280 členov in razpada v 6 delov, nekateri od teh so dalje razdeljeni na oddelke in pododdelke. Omenjena izvršilna naredba ima 72 paragrafov, ki so razdeljeni prav tako kot ustava ra 6 delov in vsebujejo deloma pojasnila k nekaterim ustavnim členom. deloma pa izvršilne naredbe k njim. Prvi del ustave ima naslov temeljne določbe in šteje čl. 1—45. Drugi del se glasi ustroj oblasti, teles in organov srbske pravoslavne cerkve s čl. 46—207; razpade pa na 14 oddelkov z naslovi: patrijarh (čl, 46—491, sveti arhijerejski zbor in sveti arhijerejski sinod [čl. 50—61), veliko cerkveno sodišče (čl. 65 do 75], palrijarhijski svet (čl, 76—85), patrijarhijski upravni odbor (čl. 86—94), eparhijski arhijerej (čl. 95—108), eparhijsko cerkveno sodišče (čl. 109—130), cpnrhijski svet (čl, 131—136), eparhijski upravni odbor (čl. 137—150), arhijerejski namestnik (čl. 151—155], paroh (čl, 156—171), cerkveno-občinski zbor (čl. 172), cerkveno-občinski svet in upravni odbor (čl. 173—200), predstojnik in samostansko bratstvo (čl. 201—207), Omeniti moram, da uporabljam oblike in pravopis, kakor je uporabljen v Službenem listu; na žalost pa si 1 Ustava citiram ust. srb. pr. c. ■ Arhljerejtki sinod sestav I j^ju patrijarh in itirje eparhijski arhijerej) trezidencialni Škofje]. n Arhijerejska nnmestniStva odgovarjajo nnSim dekanatom; eparhijsko cerkveno sodišče pa naši Škofijski kttriji 134 Službeni list v tem ni dosleden, včasih n. pr. piše arhirerejski, včasih pa arhijerejski. Čeprav Služebni lisi ni noben obnarodovalni organ, se držim v njem poslovenienib izrazov, da ne nastane zmeda. Naslov tretjega dela je cerkvena kazniva dejanja in kazni (čl. 208—220], četrtega cerkvena prosveta (čl. 221 do 229), petega cerkvena imovina (čl. 230—264) in končno prinaša šesti del prehodne odredbe in končne določbe (čl. 265—280). O nazivu ustava se izraža zgoraj omenjeni komentar k čl. 1 ust. srb. pr. c.: »Naziv Ustav nije zgodno upotrebljen za ovaj zakon, Pre bi se Zakon o Srpskoj pravoslavno j crkvi mogao nazvati Ustavom. Ustuv znači osnovni zakon, iz koga proističu svi ostali zakoni,« Razmerje med verskimi zakoni, ki sem jih zgoraj opisal, in med verskimi ustavami, ki jih prvi predvidevajo, v resnici ni preveč jasno, zlasti šc, ker imajo obojni obliko zakona. Toda če imenujemo (državno) ustavo, kot pravi P i t a m i c v Državi (str. 176), »najvišja izmed organizatornih državnih pravil, ki določajo najviAjc organe v državi, njih delovanje in medsebojno razmerje, s lem pa obliko države , pripade po analogiji tudi t verskim ustavam,, dosti dobro naziv ustave, ker vsebujejo tudi one najvišja organizatorna pravila in najvišje Organe ter njih delovanje in razmerje Pro[, dr. Lapa j D e se izraža O naiih verskih ustavah v razpravi .Razvoj in sedanje stanje našega državljanskega prava« (Ljubljana 1934) takole: «Najrazširje-nejše leh konfesij (cerkev) so dobile s posebnimi zakoni svoje statute: Srbska pravoslavna cerkev z zak. t dne 16. XI, 1931 , . . (na osnovi čl. 24 zak, z dne S. XI, 1929 i. t. d.)« [str. 11). Prvi izmed navedenih zakonov je ustava srbske prav. cerkve in drugi je zakon o srbski pravoslavni cerkvi. V formalnem pogledu je ustava srbske pravoslavne cerkve po zapudni terminologiji cerkveno-poliličen zakon, torej zakon, ki ga je izdala država v cerkvenih zadevah. Pravim po zapadni terminologiji, ker na za padu, ki je stal pod vplivom srednjeveške, na svojski način organizirane in manifcsLirane cerkve, dobro razlikujemo med cerkvijo in državo, bodisi da motrimo cerkev kot popotno družbo ali ne, ali smo za sodelovanje obeh družb ali ne. Le v tej miselnosti je n. pr. možna zahteva po ločitvi cerkve od države. Na vzhodu pa so ie iz bizantinskih časov pojmovali razmerje med cerkvijo in državo drugače. Poudarjali so tako lesno sodelovanje med obema družbama, ki sliči že stapljanju; ena nekako prehaja v drugo. Le cerkveni nauk in uprava bogoslužja in zakramentov v najožjem pomenu besede je zgolj cerkvena zadeva, vse ostalu, nad čimer si lasti n, pr. katoliška cerkev izključujočo pravico, spada na vzhodu pod pojem zunanja cerkvena zadeva in zato v pristojnost soodloču-joče države. Zato je umevno, da na vzhodu ni bilo toliko kompe-tenčnih sporov med cerkvijo in državo, kot na zapadu, kar štejejo pravoslavni kanonisti za veliko prednost vzhodne cerkve. Prav tako pa je lahko razumeti, da je ta vzhodna miselnost čisto drugače formirata cerkveno zakonodajo in upravo, kot smo navajeni videti v katoliški cerkvi. V učinkih je podobna omenjeni vzhodni miselnosti 135 protestantska zamisel o državni cerkvi, kot ie n. P ■ ■ izražena tudi v ustavi nemške cvangeljsko-krščanske cerkve v krajev ini Jugoslaviji z dne 19, septembra 1930 in v ustavi reformirane krščanske cerkve kraljevine Jugoslavije z dne 11, maja 1933, ki ju bom v naslednjem poglavju na kratko orisal, in znana državna cerkovnost cesarja Jožefa II, V Srbiji in Črni gori je bila pravoslavna vera državna vera. zato je bila tesna zveza med cerkvijo in državo še laže izvedljiva, Pokazala se je omenjena vzhodna miselnost o tesnem sodelovanju med državo in državno cerkvijo zlasti v srbskem državnem zakonu O cerkvenih oblasteh vzhodno - pravoslavne cerkve z dne 27, aprila 1890, ki točno karakterizira, kakor bom še omenil, organizacijo pravoslavne cerkve v predvojni Srbiji. Ta zakon je v veliki meri vplival na novo ustavo srbske pravoslavne cerkve. Naša kraljevina je z vidovdansko ustavo, kakor je bilo že zgoraj omenjeno, sprejela sistem paritetne države. S tem je pravoslavna cerkev izgubila položaj državne cerkve. Na organizacijo srbske pravoslavne cerkve pa ta sprememba nikakor ni v toliki men vplivala, kot bi z zapadnega stališča motreč pričakovali. Stoletna miselnost se ne da čez noč predrugačiti, Nova ustava srbske pravoslavne cerkve nam razodeva še vedno tako tesno zvezo med cerkvijo in državo oziroma tako velik vpliv in poseganje države v cerkev, kot si ga na zapadu v moderni dobi skoro predstavljati ne moremo, Univerzalna cerkev stoji pač v drugačnem razmerju napram državi kot pa nacionalna in državna cerkev v pomenu omejena na narod in državo, Ako hočemo razumeli ustavo srbske pravoslavne cerkve, moramo imeti povedano pred očmi; spominja pa nas omenjena ustava zopet na dejstvo, da so sistemi o načelni ureditvi razmerja med cerkvijo in državo zelo relativni, ter da je sistem moderne paritetne države le tedaj kolikor toliko uporabljiv, če se postavi na načelo: vsaki religiji svoje, popolnoma zgrešen pa, če se izrazi v unifikacijski obliki: vsem religijam enako. Ce z očrtano ustavo srbske pravoslavne cerkve v vsebinskem pogledu vzporedimo codex iuris canonici, se takoj pokaže velika razlika. V našem kodeksu ni razlikovanja med ustavnimi določbami in raznimi zakoni oziroma zakoniki, temveč je v njem podano celokupno obče (postavljeno) pravo zapndne katoliške cerkve, razume se da v letu 1917. Ustava srbske pravoslavne cerkve pa nima namena, kot že ime pove. podati vsega prava, temveč le bolj določbe o organizaciji cerkve, o zunanjih cerkvenih zadevah v pravoslavnem pomenu besede. Kakor je razvidno iz zgoraj podanega pregleda, je najobširnejši drugi del ustave, ki se bavi z ustrojem oblasti, teles in organov srbske pravoslavne cerkve. In sicer podaja ustava za nekatere organe zelo podrobne predpise; pri drugih pa samo okvirne, ali pa se dotakne le nekaterih strani. Značilen je v tem pogledu n, pr, prvi stavek čl, 49, ki se glasi: »patrijarh ima kot vrhovni poglavar srbske pravoslavne cerkve Tazen pravic, ki mu jih dajejo kanoni in cerkveni predpisi, še te-Je.,ki se nato naštevajo v 13 točkah, Podobno je formuliran prvi stavek čl. 102, namreč: razen pravic in 136 dolžnosti, ki jih ima po cerkvenih in kanonskih predpisih, eparhijski arhijerej V svoji pristojnosti. . Videti je, kako se v navedenih členih navajajo pravice oziroma dolžnosti obeh hierarhov, v ko~ likor gre za zunanje organizatorične cerkvene zadeve. Pravice in dolžnosti svetega arhijerejskega zbora* in sinoda0 pa so nasprotno skoro taksativno naštete, Prav tako se v cerkveni ustavi taksativno naštevajo cerkvena kazniva dejanja in cerkvene kazni"; začrtana je tudi v lern oziru kompelenca med cerkveno in državno kompetenco'. Iz povedanega je tudi razumljivo, zakaj manjkajo v ustavi določbe o zakramenLainem pravuH, o procesnem pravu", o redovniškem pravu1" in končno o tem, kar razpravlja Codex iuris canonici v prvi knjigi'1 in v drugi pod naslovom de elericis in genere, ievzemši določbe o privilegijih, 21. V naslednejm naj podam kratek sistematičen vsehinski pregled ustave srbske pravoslavne cerkve. Poudariti hočem zlasti bistvena točke v organizaciji te cerkve in tako nakazati glavne ustavne razlike v organizaciji katoliške in pravoslavne cerkve. Taka primerjava se mi zdi tudi iz tega razloga važna, ker se pri nas pojmi i" določbe pravoslavnega cerkvenega prava večkrat srečajo tudi na področjih državne zakonodaje in uprave; tako se n. pr. vzporejajo pravoslavni arhijerejski sabor in konferenca katoliškega episkopata, arhijerejski sinod in predsedništvo škofovskih konferenc, zadužbine in cerkvene ustanove. Vnaša se v upravo vzhodna miselnost o razmerju med cerkvijo in državo in tako dalje. Ker bo na koncu orisana tudi obojna ustava protestantskih cerkva, ki pa razodevata en tip, bodo tako v tem sestavku nakazane posebnosti treh tipov, ki jih tvorijo ustave glavne krščanskih cerkva v naši državi. Ustava srbske pravoslavne cerkve se v dveh temeljnih točkah, kar naj takoj omenim, razlikuje od ustave katoliške cerkve. Prva razlika je v tem, da je srbska pravoslavna cerkev urejena zborno, 1 Cfr. čl, 63 ust. srb. pr. c., ki v 31 lučkah opisuje njegov delokrog; točka 32 v cit. členu pa se glasi! vrži (udi druge posle, ki spadajo po tej ustavi in po drugih cerkvenih predpisih v njegovo pristojnost, pa niso tU nafteti. 4 V 35 točkah £1. 64 ust srb. pr. c. ' Čl. 303 in 210 ust. srb. pr. c. 7 Čl. 213 ust. srb. pr. c. * V 41. 63, t, 13 je omenjeno silno to, da spada izdajanje predpisov o zakonskih zadevah v pristojnost arhijerejskega zbora; it. 64, t. 19 pa doiofia, da daje pojasnila v spornih vprašanjih arhijerejski sinod. Bralna pravila je sprejet arhijerejski zbor 9. junija 1933; objavljena so v «Glasniku« t. dne 1. septembra 1933, str. 514—S29 ¡cfr. Bog. Vestnik« 1933, 265^277 in KuSej, Bralna pravila srbske pravoslavne cerkve. Zbornik znanstvenih razprav jur. takullete X letnik, Ljubljana 1934, 10—1121. " Arhijerejski zbor je na podlagi £1. 63, t. 12 ust. srb. pr. c. na 25. redni seji 12. junija 1933 osvojil postopek za sodišča v srbski pravoslavni cerkvi, ki ¡e objavljen v »Glasniku» z dne 3. dccumbra 1933, it, 44 in 45, str. 705 do 745. ,B Čl. 207 ust- srb. pr. c. dolnfa, da predpiäe arh. ihor posebno uredbo glede notranjega in vne njega redoviuškofa življenja; cfr. tudi čl. 27—30; 201—206 ust. srb. pr. c. " Temeljne določbe v ustavi srb. prav. cerkve so povsem nekaj drugega, kot normae general« v prvi zakonov! knjigi (Coden 1. Canonicil- 137 katoliška pa monarhično'3. Izražena je ta poteza ustave srbske pravoslavne cerkve v njenem čl. 8, ki se glasi: -Celokupna organizacija srbske pravoslavne cerkve temelji na popolni enakosti in ra vnopra vnosti.« S tem seveda ni izključena težnja za centralizacijo, ki je v novi ustavi precej močno poudarjena, saj je n. pr. pristojnost zapadnega rCzidencialnega Škota veliko Sirlia kot pa pristojnost epar-hijskega arhijercja, kakor bomo videli pozneje, Z načelom zbornosti je izraženo le tO, da So glavni organi urejeni kolegialno. Druga temeljna razlika, ki globoko posega v celokupno organizacijo, je v tem, da je katoliška cerkev urejena hierarhično", med tem ko je ureditev srbske pravoslavne cerkve, kot določa čl. 7 njene ustave, cerkveno-jerarhijska (hierarhična) in cerkveno-avtonomna*, Slednja se tiče zadev, ki spadajo v zunanjo cerkveno upravo11. Ustava srbske 11 SIcer se tudi v organizaciji katoliške cerkve večkrat pojavi zborni princip, n. pr. v ureditvi knrdinalikih kongreg&cij, v ustanovi koncilov, pri avtonomnih korporacijah, v sodstvu, vendar prevladuje v upravi in V zakonodaji monarhičnn naiulo, medtem ko prevladuje v organizaciji ostalih krščanskih cerkva v naii driavi zborni princip. 11 ViJjavno katoliško cerkveno pravo v novi kodifikaciji imenuje Stutz p a pravici »fast ausmahmlos GeislIichkeiUrecht« (Geist des Codex Iuris Canonici l'UH, 83|. kaT je pai umevno, ker je privalnopravnih doloib v njem zelo malo. Vendar je znani stavek, ki ga beremo na prav isti strani, in ki je postal že krilatica, namreč: Die Laien nur mehr als Schutzgenossen und allein die Kleriker als Vollßenossen erscheinen«, močno pretiran in malo ireien kot trdi po pravici i' r ii m m e f. Laični ekrnent ima klfub temu, da ni direktno pozvati k vodstvu Cerkve, velik vpliv v njej, ki prihaja v moderni dobi vedno bolj do izraza v Petrovi misli o občnem svečelliitvu in v zamisli Katoliške akcije. '* Po mnenju srbskega kanonista Milaša je pravoslavna cerkev ¿lede vprašanja o udeležbi laikata pri vodstvu ilt upravi cerkve ohranita pravo sredo med pretiranim Katoliškim klerikal iz m o m z ene strani in prav tako pretiranim protestantskim Iniiizmoirt na drugi Strani. Pravoslavno učenje o razmerju med laiki in hierarhijo razlaga avtor v knjigi Pravoslavno crkveno pravo {izd. Kazimirovič*Kistč, Beograd 1924) na straneh 230- 240. Kar zadava učiteljsko lunkciio (Mila i pozna trodelno cerkveno oblast: učiteljsko, po&veievalno in vodstveno!, se to uienj« ujema s katoliškim. Glede posveievalne oblasti pa je avtor nekoliko nejasen, pi£e namreč: ■ Viast aveiletiod i e j s t v o vanja pripada samo i lskliučivn jerarhiji. Ali u crkvi svi tu vjerni ilanovi njeni sveti i iivi udi tijela Hristovog, te kao takvi svi tjerni svjcLovmaci zajedno na jerarliijom sastavljaju jedno sveitenslvo; oni molitvama svojima pri bodosluienju ulaze u tajanstvenu stranu svešteničke sluihe, ib/jslasom svojim zajedno sa sveMenikom prizivlju na liturgiji, da sidje Duh Sveti na prinesene darove, uzfjlasom svojim zajedno sa episkopom mole se, da na dotiinog, koji se rukupolaže, sidje blagodat nebeška, je dnom riječju, vjerni gvelovnjaci sudjeiuju U svakom Opčem sVcitenoslužbenom činu u crkvi, le tijem učestvuju akljvno i u ovoj grani crkvene vlasti, za koju su posebno pozvani ilanovi jerarhije. (str. 233], Bolj jasen je v tem oziru M i t t o v i č : ^Glavna razlika (namrei med klerom in laiki) ogleda se u lome, ilo se jer&rhija po bofanskom pravu javlja n svcštenoradnjam.i kao Aktivna, a svjetovnjaci — kao pasivna strana« (Crkveno pravo1, Beograd 1921. B2). Glede učiteljske in |)OSveČevnlne oblasti ni torej prave razlike med pravoslavnim in katoliškim naziranjem; pač pa glede vodstvene oblasti-»Najviie pak — piie ZOpet Mil ai — učtič« vjernih svjetovnjaka crkva je svagda priznavala n posinvima, koji Se tftu treč« fiTane crkveno vlllti, koja je povjercna jerarhiji, nairne vlasti upravljanja spolja.injim i.ivotom crlcve. Ovo se udeiče pokazivalo os ob i t o u upravljanju crkvenom im d v inom i 138 pravoslavne cerkve je torej dvodelna; izražena pa je omenjena dvo-delnost v celotni zgradbi cerkve; javlja se namreč v vseh ireh edi-nicali, ki sestavljajo organizacijo te cerkve tako pri cerkveni občini kot pri eparhiji in patrijarhiji. Podrobneje bo o vsem tem govor pozneje, V omenjenih dveh točkah sc ne razlikuje le ustava katoliške cerkve od ustav pravoslavnih cerkva, temveč se tudi le med seboj prav po njiju razlikujejo; zlasti razmerje med hierarhično in cerkveno-av tonom nO ureditvijo je značilno za ustavo posamezne cerkve. Zato se mi zdi potrebno, da pred opisom nove ustave, orišem še ustave listih pravoslavnih cerkva, ki so se združile v srbsko pravoslavno cerkev. Iz pregleda teh ustav" bomo tudi mogli razbrati, odkod je zajela nova ustava srbske pravoslavne cerkve svoje sestavne dele. 22. S kraljevim ukazom z dne 17. junija 1920 je bilo po predhodnih cerkvenih sporazumih izvedeno zedinjenje pravoslavnih cerkva v naši državi, Zedinilo sc je šest cerkva, od teh so hile tri povsem avtokelalne, tri pa deloma samostojne (lako imenovane avtonomne), vendar še v cerkveno-upravnem in sodnem pogledu zavisne od drugih cerkva. Avtokelalnost cerkve obstoji po Mila $11 v smislu cerkvenih kanonov v naslednjem: al U nezavisnosti jerarhije jedne crkve od druge; h) u jerarhijskim pravima i povlasticima jednih crkava pred drugima; c] u pravima mjesnoga zakonodavstva i nezavisnoga suda i čj u osobitosti injesnih običaja i obreda crkvenih10. Omenjene (str. 233—234), iM i t r o v i e pa m lako izraia; »Uopite, razlika izmedu sveitenih lica i svetovnjaka beznslovna je samo u oblasti javnog bogo-služenja. U poslovim.! crkvene uprave učeiče svjetovnjaca može biti: a) u pravu hiranja kandidata za sve erkveno-jerarhijske položaje; b| u upravi crkvenom imo vinom (str. S2--83). 1J Povzel sem ga. po M i 1 a š u , M i t r o v i i u , Suvorovu, Uteb-nik terkovnago prava, Moskva 1902 in Hudalu, Die serbtsch-orthodoKC Nationalkirchc, Gnz 1922. w O. c. 321. Pojem avtokelalne cerkve, čeprav je za pravoslavne cerkve in pravoslavno kauonistiko osnovnega pomena, ni pojasnjen in tako nesporen, kot bi kdo i r. Milnievega teksta sklepal. T r o i c ici navaja za to v razpravi Suitina i faklori avtokcfalije (Arhiv za pravne i društvene nauke, [ Fteograd 1933, 186—2tX)) kričeče primere, Troicki jam definira avto-ketalnD cerkev takole: Avtokcfulna je crkva takva, koja ne dubija tvoju vlast od druge erkve, nego od samoti Osnovaoca crkvt tsusa Hrista preko hirotonije svog poglavicc i ostalih svojih episkopa od svojih episkopa» (o. c. str. 19(2]. Troicki ne pozna inissionem canonicum kot samostojen vir cer^ kvene oblasti (vodstvene) poleg zakramenta sv. reda, ki podeljuje posveče-valno oblast. Ujema sc pri tem Troicki a Cankovom (Die Verlassung der bulgarischen orth. Kirche, Ziirieh 1918, str, 102), Ker je po mnenju teh avtorjev bistvo avtokelalne cerkve samo v tem, da si sama konsekrira škofe, zato je umevno, da je možna popolna in manj popolna avtoketalija, kakor je pač konkretna cerkev bolj ali manj samostojna v vodstvu cerkvenih poslov. Faklorji, ki povzroče avtokefalnosl konkretne cerkve, so, kot piše dalje Troicki, o. c. 197—200, trije nosilci cerkvene oblasti, namreč apostoli, episkopat vesoljne cerkve in episkopat posamezne avtokelalne cerkve. Tako morejo ikolje dveh avtokelnlnih cerkva avoji cerkvi strnili v eno, in obratno morejo ikofje ene avtokelalne cerkve to razdelili v dve. Izirpno literaturo u tem vprašanju, ki ga pa pravoslavni kanonisti Se niso zadosti obdelali, med tem ko je za katoliške in protestantske kanonisle 139 avtokefalne cerkve so hile arhiepiskopije srbska, črnogorska in v Sremskih Karlovcih. Zavisne cerkve pa so bile: metropolije v Bosni in Hercegovini, mctropolije v Stari Srbiji iti Macedoniji ter episkopija dalmatinsko-istrska, ki so jo smatrali nekateri za avtokefalno, in boko-kotorskalf, Naštete melropolije so bile javisne od carigrajske cerkve, episkopiji pa od bukovinske metropolije. Za organizacijo pravoslavne cerkve v kraljevini Srbiji"1 je bil najpomembnejši zakon o cerkvenih oblasteh vzhodno-pravoslavne cerkve v kraljevini Srbiji z dne 27, aprila 1890, Zakon je našteval naslednje administrativne oblasti: arhijerejski zbor, metropolita, eparhijskega episkopa, okrožna protoprezbitera1®, okrajne namestnike", parohijske duhovnike, cerkvene občine in samostanske predstojnike'-". Laiki so bili udeleženi pri volitvi metropolita in so vodili upravo cerkvene imovine, Za črnogorsko cerkev sta bila važna zakon o organizaciji sv. sinoda z dne 30, decembra 1903 in zakon o organizaciji konzistorija z dne 1. januarja 1904ia, Vrhovni cerkveni organ je bil sv. sinod, čigar člani so hile le duhovne osebe1". Vsaka eparhija je imela konzistorij, ki so ga sestavljali le duhovniki. Vpliv laikov je bil omejen Je na upravo cerkvene imovine1*. Za organizacijo karlovške metropolij e'\ ki je podana zlasti v tako zvanem uredenju eparhija [potrjeno leta 1371], uredenju mitropolitsko-crkvenog i narodno-škulskog savjeta (potrjeno I. 1871) in saborskem ustrojslvu (potrjeno I, 1875], je značilen izredno velik manjiega pomena, navaja T r o i c k i, o. c. 189. Med katoliianj sta pisala o tem zlasti ,J u fj i e (Nationalisme et plyletisme datis 1'Ejilise greco-russe, Echos dHOrient 1925, 226 -240) in Jan tu (Refalions enlre les Efiliset ortho-doxei, Echos iTGrienl 1926. 185—200; 320—327]. V nasprotju z mnenjem, ki smatra za tvorca cerkvene a vtokefalnosti samo cerkveno oblast, pa trdijo druge teorije, da morejo tudi drugi faktorji osamosvojiti konkretno cerkev in sicer ali država, na katere teritoriju se nahaja dolična cerkev, ali carigrajska cerkev (o tem bo Se govor pozneje! ali druge pokrajinske cerkve razen cerkve matere. Nekateri avtorji tvorijo tudi različne kombinacijo teh faktorjev. Primeri informativni članek Troicki, Državna vlasl i crkvena avtokefalija (Arhiv za pravne i dru-Jtvcne nauke II. 1933, 472—486). " M i 1 a s . o. c. S46—847. Clr. Zbornik pravila, nredaba i naredaba arhijerejskog sabora, Beograd, 1900, 245—3U9. 14 V Beogradu in Niiu. Po novi ustavi $ta odpadla. -" Sedaj arhijerejski namestniki, naši dekani. Kratek pregled 0 organizaciji srbske prav. cerkve (pred novo ustavo) podajata Hudal, o. c. 6i—65; Mila 5. a. c. 163—164. Obširneje razpravlja Pa I m O/V, Cerkovnoe ustroistvo, sudoustroistvo i sudopro-iivodstvo u Serbii po zakonu 1890 god , Petrograd 1893, ° Cir, S 3S a V MilaSevem Pravoslavnem cerkvenem pravu ¡iid, Pessič, nemSki prevod iz leta 1905); Hudal, o, c, 65—69. B Namreč: 3 arhijereji, 2 orhimandrita, 3 protopresbiteriji in tajnik, Arhijereji in arhimandrita so imeli udluiujuč glas. Sv. sinod ni bil permanenten, Nova ustava srb, pr, c. porablja izraz sinod v drugačnem pomenu. " Hudal, o. c. 66—67. -<• M i 1 a i , o. c. 149—154; H u d a I , o. e. 69—74, 140 vpliv laikov"". Najznačilnejši organ te cerkve je bil srbski nacionalno-cerkveni kongres, v katerem so imeli laiki večino57, Ta kongres je volil metropoli ta, opravljal cerkveno imovino in konfesionalno šolstvo. Tekoče posle je opravljal stalili kongresov odbor, v katerem je bilo polovica svetnih članov. Vrhovna instanca za disciplinarne in zakonske zadeve je bil stalni metropolitanski cerkveni svet, vanj je nacionalni cerkveni kongres imenoval tudi tri laike, V eparhijah (škofijah) je bil najvplivnejši organ eparhiahia skupščina, v kateri sta bili dve tretjini laični; skupščina je volila upravni odbor, v katerem sq laiki zopet imeli dvelretjinsko večino, Protoprezbitere (dekane) in župnike so volili; ludi med volilci protoprezbiterov so imeli laiki večino. Organizacija dalmatinske cerkve je bila v velikem urejena s sinodsko ustavo z dne 21. avgusLa 1884;'H. Vrhovni organ je tvorila melropolitanska sinoda5", ki so jo sestavljali pod predsedstvom metropolita iz Cernovic"' dalmatinski škofje. Vpliv laikov je bil omejen le na upravo cerkvene imovine, ki jo je upravljal cerkveno-občinski svet, čigar organ je bilo lutorstvo. Cerkvene nastavljence je deloma imenoval monarh, deloma pa škof v sporazumu s konzi-storijem. Izrazito dvodelno organizacijo je imela pravoslavna cerkev v Rosni in Hercegovini"1; normiral jo je vladni dogovor S carigrajskim patrijarhom z dne 28, marca 1880 in statut z dne 13. avgusta 1905. Njena najvišja instanca je bila patrijarhijskn sinoda v Carigradu, Vsaka izmed štirih metrcpolij je imela cerkven organ, nazvan eparhijsko sodišče, ki so ga sestavljale samo duhovne osebe, in po zgledu carigrajske cerkve še mešano korporacijo — eparhijski upravni in šolski svet — z laično večino. Za vse metropoli je pa je kot druga instanca poslovalo v Sarajevu cerkveno nadsodišče, ki so ga sestavljale le duhovne osebe, in vrhovni upravni in šolski svet, kjer so imeli laiki večino. Za ustavo hosansko-hercegovinske pravoslavne cerkve je bilo poleg opisane dvodelnosli, ki kaže močen vpliv laikov, Še to značilno, da so organe volili. Srbska pravoslavna cerkev v Stari Srbiji in v M a ce doni ji je imela metropolita v Skoplju in štiri episkope, S ~L& 'duhovne crkvenc poslovc« je bila vrhovna instanca škofovska sinoda, katere ilani so bile le duhovne osebe, V zunanjih cerkvenih zadevah je fungirala ta sinoda kot posvetovalen organ nnpram nacioualno-cerkve-nemu kongresu. 57 Sestavljali 50 ga vsi škofje in 75 izvoljenih članov, od katerih je bilo 50 svetnih oseb. w M £ 1 a i , o. c." 161—163; H u d a l, o. c. 74—76. ** Cit. še konziitorijiki ustav iz leta 1870 in parohijsko ustrojstvo iz leta 1853. n" Škofijo v Cernovicah je bila s cesarskima odločhama z dne 30, septembra 1783 in 26, api-ila 1786 podrejena karlovški metropoli]!; lela 1670 pa je bih povzdignjena v samostojno metropolijo in leta 1H73 sta ji bili podrejeni [radi državne razdelitve v avstrijsko in cj£rsko polovico) obe dalmatinski ikofiji, ki sta spadali pod kadovško metropolijo {H u d a 1. o. c. 45. 48). " Milaš, o, e. 144; Huda!, o. c. 76^82). 141 propadom stare srbske patrijarhije (leta 1766) je prišla popolnoma pod jurisdikcijo carigrajske cerkve m je ostala do 1. 1920. Od vseh očrtanih ustav sta bili najbolj hierarhični ustavi črnogorske in dalmatinske cerkve, V Srbiji je bil vpliv laikata že občut-nejši, vendaT je še odločal klcr. V ustavi bosansko-hercegovinske cerkve je bil vpliv laikov, ki so imeli v upravnem in šolskem svetu močno večino, že odločilen. Povsem laična, da tako rečem, pa je bila, radi za njo tako značilne ustanove kongresa, kartovška metropol i ja. Kar se tiče razmerja teh cerkva do države, hodi omenjeno, da je bita pravoslavna cerkev v Srbiji in Črni gori državna cerkev; v delih avstro-ogrske monarhije je vladal paritetni sistem. Imele pa so tu pravoslavne cerkve, zlasti karlovška metropolija, zelo široko avtonomijo, Po zedinjenju je dobila srbska pravoslavna cerkev začasno ustavo dne 23. oktobra 1920, ki jo je še izpopolnil zakon z dne 24. decembra 1920. Pravice hierarhije SO bile že v tej ustavi bolj poudarjene kot v nekaterih ustavah naštetih pokrajinskih cerkva. Podrobneje omenjenega interiniističnega ustroja srbske pravoslavne cerkve ne bom opisoval. Preidemo k očrtu veljavne ustave, ki si jo oglejmo zaporedno po poglavjih in oddelkih, v katere je razdeljena. 23. Temeljne določbe. Srbska pravoslavna cerkev je avtokefalna z dostojanstvom patrijarhije. Z drugimi pravoslavnimi cerkvami vzdržuje dogmatsko in kanonsko edinslvo" (Čl. 1 in 2 ust. srb. pr. c-1- Srbska pravoslavna cerkev je episkopalna"; upravno tako v hierarhičnem kot cerkvenosamoupravnem oziru se deli na eparhije-14. V teritorialnem oziru obsega celo kraljevino, ki je razdeljena na 21 eparhij,!5. Izvršilna naredba podaja v § 2 točne meje eparhij, ki se navadno ujemajo z mejami državnih 3 rez O v oziroma banovin. Slovensko ozemlje n. pr, spada v zagrebško eparhijo, ki obsega poleg tega še iz Savske banovine naslednje sreze: lielovar, To l«ku zvano duhovno edin jI v o obstoji v tem, da a v loke tat ne cerkve -priznavajuči za glavti erkve Is. HrisUi, i da je episkopstvo jeduo, u kome svaki ima jednaki punio dio«, občujejo med seboj ne sicer v po* sameznjh zadevah, »nego da zajednički j opčini glasom izreku sud svoj v važnijim poslovilna, koji se mugu sve crkve tičali* (M i 1 a š, o. c. 2251. Poleg ohranjevanja duhovnega edinstva mora avtokefalna eirkev paziti, da ne žali pravic drugih cerkva, da ne uvaja novih naukov in novosti, ki nasprotujejo starim kanonom, in končno mora varovati tradicijo. M i t r o v i i primerja medsebojne odnose avtokefalnih cerkva meddržavnim odnosom. Obstoje pa v ¿lavnem: 1, sve sveštenoradnje, koje izvrši zakonita oblast jedne crkve priznaj« i m se vrednost u sviirm pravoslavnim crhvama; 2. viša vlast svake crkve smatra se u svojim predelimn za apso-lutnu i suverenu; 3, uzajamni odnos udriava se: a) preko naročilih punci-močnika više crkvenoupravne v tasti; h) preko predstavnika državne \ last i a koioj ie dolična erkva; c) uzaiamnom prepiskom iz me d ju predstavnika crkvenih kao zakonitih organa više crkvenoupravne vlasti pojedinih samoupravnih crkava (str. 104], ** Določba ima smisel le, če se hoče opredeliti značaj srbske pravoslavne cerkve nasproti protestantskim težnjam. 11 Izraz eparluja za našo škofijo je na vzhodu star. V kan. 9. Ultl|c-hijskega koncila iz i. 34[ n, pr, pomeni «parhija iato kot metropolija. Čl. 12. ust. srh. pr. c. Par eparhij so opustili. 142 Cakovac, Cazma, Dugo Selo, Garcšnica, Durdevac, Grubííno Polje, Ivanec, Klanjec, Koprivnica, Križevci, Kutina, Ludbreg, Novi Marol, Pisarovina, Pregrada, Frelog, Samobor, Sv, Ivan Zelina, stubiški jastreba: ski, siseški, draganički, varaždinski, zagrebški, zlatarski, z mesti: Belovar, Zagreb, Koprivnica, Križevci, Sisek in Varaždin, Zunaj kraljevine pripadajo k srbski pravoslavni cerkvi v duj hovnem in hierarhičnem oziru še: pravoslavna češka eparhija s sedežem v Pragi, srbska pravoslavna cerkev v Zedinjenih državah Amerike in Kanade s sedežem v Cikngu, muhaievsko - prjaševska pravoslavna eparhija v Fodkarpalski Rusiji v Češkoslovaški republiki s sedežem v Muhačevcu, srbska pravoslavna eparhija s sedežem v Zadru in srbski pravoslavni vikarijat s sedežem v Skadru"", Pravkar omenjeni EL 13 ustave srh. prav. cerkve, ki našleva podložne eparlúje zunaj kraljevine, je vzbudi! v nesrbsketn pravoslavnem svetu precej nasprotovanja. Službeni lisi aleksandrijske patrijarhije Panlainos z dne 17, marca 1932 je n. pr, prinesel oster nasproten članek, ki ga je priobčil v srbskem prevodu Troicki"; ludí bolgarski list Pastirsko djelo jc prinesel omenjeni članek v bolgarskem prevodu. Vprašanje namreč, v čigavo jurisdikcijo spadajo pravoslavni verniki zunaj avtokefalne cerkve, je med pravoslavnimi teologi in predstavniki cerkva sporno. Tako sodijo predstavniki grških cerkva po svetovni vojni, zlasti odkar je postal atenski metropnlit M e 1 e t i j carigrajski palrijarh [8. februarja 1921), takole, kot piše Troicki V razpravi Crkvena jurisdikeija nad pravoslavnem diasporom, priobčeni v Glasniku, službenem listu srbske pravoslavne patrijarhije: Cela pravoslavna diaspora u čitavom svetu mora bili potčinjena vlasli samo jedne i to Carigradske crkve, pri čemu se pojam diaspore uzima u širokom smislu i u njega se uključuje ne samo pojedini i parohije, nego Čitave eparbije, E, j, uopšte sve pravoslavno slanov-ništvo van granica te države, ¿de sc naloži centralna vUist dolične autokefalne crkve.-"1 Zanimive podatke v lem oziru prinaša knjiga d' Herbigny-Deubner, Evéques russes en exil )OrientaJia Christiana vol. XXI) Roma 1931 Po načelu tons les ortbodoA.es de ees lerritoires barbares [zapadne in centralne Evrope) dependent du patriarche de Constantinople" je patrijarh "M e I e t i j podvrgel vse pravoslavne v teh pokrajinah »patrijarhoveniu nunciju«, ki ga je imenoval 5. aprila 1922 pri anglikanski cerkvi v Londonu3"'1. To grško nazirunje se sklicuje na kan, 2 I, carigr. cerkvenega zbora, na kan. 8 1. efeškega koncila in na kan. 28, kalcedonskega cerkvenega zbora. Nasproti temu pa dokazuje Troicki v zgoraj navedeni razpravi, da grško naziranje ni pravilno: sklicevanje na navedene w Čl. 13 ust- srh. pr. c. V cerkv eno-samoupravnem oziru ec torej te cerkve popolnoma osamosvojene. 37 V razpravi .Crkvena jurisdikeija nad pravnslavnom diasporom^, priobčeni v Glasniku, službenem listu srbske pravoslavne pAlrij&rilije, 1. 1912; prevod jc na sir. 213 in 214, aH Glasnik 1932, 1%, "n D'H efblgny-Deubner. o. c. 194. 143 kanone, da ničesar ne dokazuje; mnenje samo da je le izraz grške pTetenzije, ki pa je v nasprotju s cerkveno zgodovino. Tretji protivni razlog pa izvaja avtor iz »crkvene ikonomije«: carigrajska patrijarhija je izgubita tia teritoriju in na ugledu ter zato ne more uspešno vršiti nadzorstva y diaspori. Zanimiv je zaključek, do katerega pride Troicki Sklepa namreč takole: Pravilno rešenje pitanja o pravoslavnoj diaspori treba tražiti ne u potiinjenju te diaspore Carigradu, nego u drugom pravcu. Dok nema mogočnosti organizovati u misitmerskim zemljama nove autokefalne crkve na teritorialnem načelu, kojc je pitanje fma da na nepravilan način) več pokrenuto u Ameriei, pravoslavne misije moraju, da po zavetu Osnovaoca crkve, uče narode, t. j. da imaju nacionalni karakter3", A za pitanje o jurisdikciji nad slovenskem diasporOm potreban je pomesni sabor slovenskih i rumunskih crkava, pod pretsedništvom Srpskog patrijarha (usled političkog položaja u Rusiji), a nisu potrebne medupravoslavne komisije i prosinodi sa svojom veštački stvorenom grčkom hegemo-nijorn.-1" Kakor so l. 1908. rešili Grki to vprašanje (na nekaterih naredno mešanih otokih) v medsebojnem sporazumu ne oziraje se na Slovane, tako naj store tudi Slovani. Na konkretno vprašanje, kako je dobila srbska pravoslavna cerkev jtmsdikcijo nad cerkvenimi distrikti zunaj državnega teritorija, ki so našteti v nav. čl. 13 ust. srb, pr, c., odgovarja Troicki v kratkem takole11, Partikulama cerkev more dobiti na določenem teritoriju juris-dikeijo ali na originaren ali na derivaten način, Na prvi način jo dobi nad territorium nullius, ki torej Se ni pripadal kaki drugi cerkvi in zato fit primi occupantis. Na drugi način pa dobi cerkev juris-dikcijo po dogovoru ali z zastaranjem. Avtor deli oziraje se na način, kako je srbska pravoslavna cerkev dobila jurisdikcijo nad omenjenimi izvendržavnimi distrikti, te na tri dele. >U jednom delu — u srpskoj eparhiji u Ameriei imamo sticanje originarno, u drugom — u eparhijama Budimskoj, Zadarskoj i Skadarskom vikarijatu — de-rivativno i naposletku u eparhijama Ceškoj i Muhačevskoj imamo elemente jednog i drugog" sticanja Najbolj sporno in komplicirano je vprašanje o jurisdikciji nad češkim pravoslavjem4'. V čl. 15 ust. srb. pr. cerkve je določeno, da odloča o ustanovitvi, ukinitvi in arondaciji eparhij srbske pravoslavne cerkve arhijerejski zbor v sporazumu s patrijarhijskim svetom; ker je slednji mešana korporacija z laično večino", je tako poudarjen vpliv laikata pri teritorialni razdelitvi cerkve. Podčrtal ja£, 111 Glasnik 1932, 263—264. J» Glasnik 1932, 264: 276—279; 394—291; 313—314. Tudi po zastaranju |nekaj parohij je bilo /c dolgo pripadalo metro-poliji v Karlovcih) poleg misijonskega dela (osvpjenje]. •* Glasnik 1932, 278. ** Literaturo za in proti navaja Troicki, o. c. 297, Cfr. tudi M i • I a 5 , o. c. 366—874. ,4 Prim. Čl. 77 ust. srb, pr. c. 144 Posamezna oparhija fle deli nn arhijerejska namestništva, ki odgovarjajo našim dekanatom, O ustanovitvi in spremembah na arhi-jerejskem namestnišlvu odloča eparhijski arhierej fpo našem škof) sporazumno Z eparhijskim cerkvenim sodiščem (naša £kof. kurijaj in epar-hijskim upravnim odborom ter po odobritvi arhijerejakega sinoda, podani v soglasnosti s palrijarhijskim upravnim odborom"1. Oba omenjena upravna odbora sla mešani korporaciji z laično večino. Arhijerejsko namestništvo sestoji iz več cerkvenih ohčin". Cerkvena občina obsega eno ali več paroli ij. Parohija šteje najmanj 300 in največ 500 pravoslavnih domov, to je pravoslavnih družin ali polnoletnih oseb s samostojnim položajem in poklicem"*, Parohije v enem kraju tvorijo eno cerkveno občino; če pa je v kraju nad 50.000 pravoslavnih vernikov, se more izjemoma ustanoviti več cerkvenih občin. Parohije ustanavlja in tzpreminja eparhijski arhijerej v sporazumu z eparhijskim cerkvenim sodiSčem in eparhijskim upravnim odborom, Parohija ima svojo parohijsko cerkev; more pa imeti več parohij eno parohijsko cerkev; v Leni primeru obstoji le en parohijski urad. Izjemoma more služiti tudi samostanska, cerkev za parohijsko. Veliko trdnejšo organizacijo zahteva za župnijo kan. 21(j, § i. Vernik pripada tisti parohiji, v kateri je naseljen najmanj šest tednov1", te vzporedna» z Očrtanima ustanovama cerkvene občine in parohije ustrezne institute iz organizacije katoliške cerkve, se pokaže globoka razlika med obema cerkvama. Cerkvenih občin v nakazanem pomenu v katoliški cerkvi ni. Zato pa gre zapadni župniji veliko večja vloga kot vzhodni parohiji. Monarhični in hierarhični značaj katoliške cerkve se kaže tudi tu na zadnji edinici — župniji, ki jc predstavnica vsega cerkvenega poslovanja na tem teritoriju, in ima v njej župnik vodstveno funkcijo. Srbska pravoslavna ccrkev pa nasprotno pokazuje dvodelnost svoje organizacije tudi v razlikovanju med cerkveno občino in parohijo, dalje so zunanji cerkveni posli izvzeti iz žnpnikove pristojnosti in izročeni drugim organom. Zato je omljivo, da je srbska parohija veliko bolj gibljiva kot naša župnija, V čl. 27 do 30 razpravlja ustava srbske pravoslavne cerkve o samostanih. Samostan opisuje kot posvečen kraj s hramom in z drugimi zgradbami in bivališče oseb meniškega reda, ki so se, združene v bratsko zajednico, s svečanimi obljubami obvezale živeti po meniških pravilih v zdržnosti, uboštvu in, pokorščini. Samostani služijo določenim duhovnim in dobrodelnim namenom11. Poleg samostanov se omenjajo še samostanske pristave oziroma podružnice, ki jih imenujejo Z grškim izrazom metoh (¡aetč^lov), plural metosi; v karlovški metropoliji so imeli »filijnlne manastire*, ki se bodo vnaprej po čl. B izr, naredbe k ustavi srb, pr, c- imenovali metosi. Samostane « CL 1E ust. srb, pr. C, 47 ČL 17 ust. srb. pr. c. *" Pred nekaj leti so pri vpraianiu o dokladah, ki jih prejema duŠTlO" pastirska duhovščina, hoteli tudi na katoliške župnije aplicirati načelo, da se merijo župnije po itevilu domov oziroma vernikov. « ti. 19—26 ust. srb. pr, c, w Čl. 27 ust. srb. pr. c. 145 ustanavlja in jih združuje arhijerejski zbor, — Na zapadu je poudarjen bolj personalni značaj, zato govorimo primarno O redovnjških združenjih, ne pa O samostanih, 24. Ustroj oblasti, organov in teles, Po zgoraj omenjenem čl, 7 ustave je ureditev srbske pravoslavne cerkve dvodelna: hierarhična in samoupravna. Srbska pravoslavna cerkev ima za to dvojne organe, v prvih je ostvarjena hierarhična stran cerkve, v drugih pa samoupravna stran. Kaže pa se ta že večkrat omenjena dvodelnost na vseh treh organičnih stopnjah pravoslavne cerkve: v cerkveni občini oziroma parohiji, v eparhiji in avlokefalni cerkvi. K hierarhični ureditvi srbske pravoslavne cerkve spadajo od zgoraj navzdol naslednji organi; patrijarh, sveti arhijerejski zbor, sveti arhijerejski sinod, veliko cerkveno sodišče, eparhijski arhijerej, eparhijsko cerkveno sodišče, arhijerejski namestnik, paroh in samostanski predstojnik s samostanskim bratstvom. Organi samoupravne ureditve pa so: patrijarhijski svet in palri-jarhijski upravni odbor, eparhijski svet, eparhijski upravni odbor, cerkveno-občinski zbor, cerkveno-občinski svet in cerkveno-občinski upravni odbor. Organi samoupravne ureditve so mešane korporacije, Nikakor ni mogoče trditi, da bi biLi bistveni za pravoslavno cerkev. Ko so jih po zgledu carigrajske cerkve v dmgi polovici 19. stoletja začele uvajali tudi pokrajinske pravoslavne cerkve, je zavzel do njih znani kanonist Mila i«1, kakor bom še omenil, odklonilno stališče, češ da je z njimi prepuščen laikom prevelik vpliv na cerkveno upravo, tako da se več ne sklada z osnovnimi nauki pravoslavnega cerkvenega prava. S tem vprašanjem se tu ne moremo baviti, le to naj poudarim, da so telesa in organi samoupravne ureditve za ustavo srbske pravoslavne cerkve značilni. 25. P a t r i j a r h, "Na čelu srbske pravoslavne cerkve — se glasi čl, 10 ustave — je srbski patrijaTh kot njen vrhovni poglavar. Patrijarhov naslov je: Arhiepiskop pečki, mitropolit beogradsko-karlovški in patrijarh srbski,«"- V svoji eparhiji je patrijarh arhijerej; upravlja jo po vikarnih episkopih". Pravice in privilegije patrijarhu kot vrhovnega cerkvenega poglavarja našteva čl, 49 ust. srb. pr. c. '« O. c. 351. " čl. 10 ust. srb, pr. c, CI- 47 ust. srb, pr. c. Vikami episkop odgovarja našemu škofu koadjulorju, V titul dobi vikarni episkop opuščeno pravoslavna škofijo, »Uslov za predjel, kujeta naslov nosi jed,in vikami episkop mora podleiali pravoslavnoj vlasli, kak u crkvenom, tako i u poliličkom odno£aju, ovaj nslov smatra se osnovnim i prvim, te prema lome, ovi vikami ili kao šlo se još zovu naslovni eptskopi. sasvim so drugo od znpadnih e pisk oprt in partibus inlidelium«, piie Mila J, o. C, 412, op. S. Vikami episkop zavisi pri poslovanju od eparhijske£a arhijereja; v tem je pndoben škofu koadju-torju, ki je persuflie datus; vendar vikami episkopi niso v tem smislu ikofovi pomočniki, da bi vršili le posle, ki bi jim jih arhijerej poverit, zakaj "imaju ona prava i dužnost, koja im posebno popisuje vt5a crkvena vlast prema značaju njlhovom, kao pomočnika eparhijskib episkopa* (M il al, n. c. 412). V ustavi srb. pr. c. [čl. 97) se viknrni episkop imenuje tudi vikami arhijerej. Imeti mura iste pogoje kot eparhijski arhijerej in se tudi prav Uko postavlja Ičl, 97—99 ust srb, pr, c,), Boioi lo»fli Vtilnfll 10 146 Patrijarh predstavlja cerkev tako nasproti drugim avlokefalniru cerkvam kot nasproti državi; vzdržuje edinstvo med hierarhijo^ posvečuje arhijereje, vikame episkope in sv. miro (srbska pravoslavna cerkev je postala avlokefalna že lela 1879, vendar si jc pridržala uarigrajska patrijarhija pravico posvečevati za njo sv. miro do upo-staviive nove palrijarhije); dovoljuje dopust arhijerejem; podeljuje nekatera cerkvena odlikovanja; upravlja cerkve in misijonska področja zunaj države, kjer ni organizirane srbske pravoslavne eparhije; imenuje po uslavi cekvene uslužbence. Fatrijarh ima naslednje častne in lilurgične pravite: naslov Svjaljejši in svetost; nosi belo pana-kamilavko z briljantiiim križcem in panagijo vseh srbskih svetnikov; arhijereji ga morajo omenjati pri arhijerejskih liturgijah. Patrijarh predseduje arhijerejskeinu zboru" in arhijerejskemu sinodu11, nadzoruje patrijarhijsko pisarno, ki opravlja posle obeh omenjenih korporacij**; sklicuje palrijarhijski svet" in patrijarhijski upravni odbor ter jima predseduje^*. Če bi moral arhijerejski zbor ali arhijerejski sinod radi nujnosti in neodložljivosti posla izdati kak cerkvcno-zakonski predpis, kako uredbo ali načelno odločbo za cerkev v odsotnosti palrijarha, se mota to naknadno predložiti patrijarhu na vpogled in pristanek. Ce patrijarh pristanka ne da. se zadeva vrne arhijerejskemu zboru, da o njej razpravlja in odloča pod patrijarhovim predsedstvom11", Ce je patrijarh uverien o kaki odločbi patrijarhijskega upravnega odbora, da nasprotuje odločbam cerkvenih kanonov ali obstoječim predpisom ali je v nasprotju z načeli pravoslavne cerkve, je upravičen izvršitev odločbe ustaviti in odredili novo razpravo. Čc ne pride na tej do sporazuma, predloži patrijarh zadevo patrijarhijskemu svetu. Izjemoma v nujnih primerih more patrijarh predložiti zadevo arhijerejskemu zboru, ki izda končno odločbo, ko se prejpriča, da je zadeva nujna6", Ce izreče patrijarhijski svet odločbo, ki po mnenju □Thijerejskega sinoda nasprotuje cerkvenim kimonom ali ni v skladu z načeli pravoslavne cerkve, zadrži patrijarh izvršitev take odločbe in vrne zadevo patrijarhijskemu svetu v novo razpravo. Če patrijar-hijski svet vztraja pri svoji odločbi, predloži patrijarh zadevo, ko jo je pregledal arhijerejski sinod, arhijerejskemu zboru, ki jo je upravičen razveljaviti, če se uveri, da nasprotuje pravilom in načelom srbske pravoslavne cerkve"1. Primeri, ki so v prejšnjem odstavku omenjeni, so z načelnega stališča zelo zanimivi, ker nam kažejo po eni strani vrhovno nadzorstveno iunkcijo patrijarha, ki sam sicer ne more v zadevah, ki se tam navajajo, odloČMti, pač pa mora skrbeti, da ne bodo odločbe zlasti mešanih korpcracij, ki imajo, kakor je bilo že povedano, laično U ČL 50 ust. srb, pr, c, » Čl. 52 ust. srb. pr. c, ^ Čl. 61 ust. srb. pr. c, « ČL 78, 60 ust, srb. pr. c. » CL 91 ust. srb, pr. c. Cj. 56 ust. srb, pr, c, 40 ČL 90 ust. srh. pr. c. «1 Čl S2 ust. srb. pr. c. i 47 večino, nasprotovale splošnim predpisom in verskim načelom. Tudi v takih primerih, ki bi nasprotovali predpisom .in učenju pravoslavne cerkve, ne more patrijarh zadeve sam definitivno rešiti, temveč zadrži le izvršitev odloka, zadevo samo pa vrne ali isti korporaciji ali njej nadrejeni, kakor pač določa ustava. Ako si nasprotujeta patrijarh in arhijerejski zbor, obvelja mnenje arhijerejskega zbora, oziroma točneje povedano njegovi večine. Drugo, kar nam omenjeni primeri javljajo, je superiornost najvišjega hierarhičnega organa — arhijerej-skega zbora — nad najvišjim Organom cerkvene samouprave, namreč nad patrijarhijskim svetom. V skrajnem slučajtt more namreč arhi-jerejski zbor odločbo patrijarhijskega sveta razveljaviti, ako se uveri, da to nasprotuje pravilom in načelom srbske pravoslavne cerkve. Patrijarb dobiva končno po čl. 48 ust. srb. pr. cerkve od države na račun stroškov ¿n reji rez en tajijo mesečnih 35-000 Din, avtomobil in prevozna sredstva, odgovarjajoča njegovemu dostojanstvu. Patrijarh se izvoli; postopek za Le volitve je urejen s posebnim zakonom z dne 6. aprila 1930. Člani volilnega kolegija so tudi nekateri laiki. Volilni kolegij sestavljajo namreč: vsi eparhijskj arhije-reje, protojereji iz mest Belgrada, Peč in Sr, Karlovcev, dvorni proto-jerej, načelnik pravoslavnega oddelka v ministrstvu pravde, referent za pravoslavno veroizpoved v vojnem ministrstvu, rektorji bogoslovij, predsedniki svečeniških in redovniških združenj, sedem najstarejših članov velikega upravnega sveta (po novi ustavi patrijarhijskega sveta), dalje predsednik ministrskega sveta, aktivni ministri, predsednik državnega sveta, kasačijskega sodišča, glavne kontrole, rektorji univerz, vsi pod pogojem, da so pravoslavne vere. Arhijerejski zbor izbere med eparbijskimi arhijereji šesl kandidatov za patrijarha; od leb izbere volilni kolegij tri in od teh treh potrdi kralj enega za patrijarha, Srbski patrijarh je. da kratko povzamem, vrhovni reprezentant in nadzornik cerkve. Izraz vrhovni poglavar, ki ga o njem rabi zgoraj nav čl. 10 ustave, je treba torej umeti tako, kot ga tolmači opisani čl, 49 ustave. 26. Sveti arhijerejski zbor, 2e zakon iz leta 1836, imenovan načertanije duhovnoj vlasti, ki je bil prvi ustavni zakon v na novo restavrirani srbski cerkvi, je poznal kot vrhovni organ srbske cerkve arhijerejski zbor (sabor), čigar člani so bili vsi arhijereji. Po novi ustavi sestavljajo arhijerejski zbor prav tako vsi epar-hijski arhijereji pod patrijarhovim predsedstvom. Arhijerejski zbor je vrhovno hierarhično predstavništvo, zakonodajno oblastvo v zadevah vere, božje službe, discipline in notranje ureditve cerkve; vrh tega je še sodno oblastvo in kot tako sodi v prvi in zadnji instanci: o nesporazumih med arhijereji in urhijerejskim sinodom; med arhijereji in pntrijarhom; o kanonsko kaznivih dejanjih patrijarha; v drugi in zadnji Stopnji pa sodi o vseh zadevah, o katerih je sodil v prvi stopnji arhijerejski sinod", Že iz povedanega sledi, da v srbski pravo- " Čl. 51 in 63, t. 31 ust. srb. pr. c. 10* 1134 siavni cerkvi sodstvo ni ločeno ud uprave; in tako ni samo v zadnji stopnji, temveč tudi na najnižji, kakor borno videli pozneje. V katoliški cerkvi je obratno sodstvo vobče ločeno ud uprave; izjema je le pri sv, oficiju in deloma pri redovniški kongregaciji. Papež Pij X, jc nameraval sicer sodstvo popolnoma ločiti od uprave, a se ločitev v tem obsegu ni vzdržala, Arhijerejskcmu zboru, kakor je bilo omenjeno, predseduje patri-jarli; če je ta zadržan, najstarejši metropolit"3 oziroma episkop0', V zboru odloča večina glasov; ob enaki razdelitvi glasov dirimirá predsednik®1. Cl- 63 ustave popisuje v 32 točkah zelo podrobno delokrog arhi-jerejskega zbora. Arhijeiejskl zbor tolmači cerkveni nauk, kanonske predpise, tako isptoine kot posebne; urejuje notranjo in zunanjo misijo cerkve; predpisuje sporazumno Z ministrom za prosveto in v mejah zakonov veroučne programe; urejuje obredna vprašanja; ustanavlja bogoslovne in meniške šole; predpisuje kvalifikacijo kandidatov za vse cerkvene službe; ustanavlja zavode za razne cerkvene potrebe; kanonizuje svetnike; predpisuje disciplinske uredbe za duhovnike in druge organe, dalje predpisuje kleriško ohleko, cerkvenosodni postopek, bračna pravila, navodila izpovednikom, pravila za sinodalni Fond, lastni poslovnik. Arhijerejski zhor »Bi prizadeva, da se uredi razmerje med cerkvijo in državo in medsebojni odno£aji ver in veroizpovedi v državi pravilno in brez škode za pravoslavno cerkev^. Dalje je pridržano arhijerejskemu zboru več upravnih poslov: odloča o ustanavljanju in spreminjanju samostanov, ustanavlja dobrodelne ustanove, nastavlja listo arhijerejskih kandidatov in izmed njih voli arhijereje in vikarnc episkope, voli člane velikega cerkvenega sodišča, rektorje pravoslavnih bogoslovij in upravitelje nieniških šol, glavnega tajnika arhijerejskega zbora in sinoda; nadzira delo arhi-jerejskega sinoda, izdaja odločbe o posebnih nakladah na dohodek ocrkvcnih občin, samostanov in eparhij; skrbi s palrijarhijskim svetom, da se urede imovinske zadeve cerkve; odobruje pravila verskih združenj; rešuje spore o pristojnosti med hierarhičnimi in cerkveno-samoupravninii organi; znižuje kazni, ki jih je duhovnikom naložilo veliko cerkveno sodišče; končno vrši tudi druge posle, ki mu pristoje pO tej ustavi. Iz povedanega se razvidi, da je delokrog arhijerejskega zbora zelo širok in za naše pojme zelo neenak. Saj vrši arhijerejski zbor po eni strani zakonodajo, tolmači cerkven nauk, kanonizira svetnike, po drugi strani pa ustanavlja posamezne zavode za razne cerkvene potrebe, znižuje kažni in podobno. Centralizacija je v nekaterih zadevah v srbski pravoslavni cerkvi precej močneje poudarjena kot v katoliški cerkvi. Za posle, ki spadajo v delokrog arhijeTejskega m Milropolit íe V srbski prav, cerkvi samo časten naslov. Čl. 12, zad. odst. ust. srb. pr. c. določa, da imajo arhijereji čmogorsko-prinlcrske, skop-Ijanske, dabro-bosanske in zagrebške cpnrhije po svojem položaju naslov mitropolita. ** ČL 55 ust, srb, pr. c, » čl. 54 ust. srb. pr. c. 149 zbora, so v katoliški cerkvi pristojni različni organi; za nekatere, n. pr, za zakonodajo, za kanonizacijo svetnikov je pristojen papež; za druge posamezne kardinalske kongregacije in rimska kuri j a vobče; v pristojnost teh centralnih organov bi spadala večina zgoraj navedenih poslov; za nekatere posle pa je pristojen krajevni Škot, n pr. za imenovanje rektorja v bogoslovju, za ustanavljanje dobrodelnih ustanov, za partikularno zakonodajo in za spreglede od parli-kuUrnih zakonov. 21. Sveti arbijerejski sinod. Izraz sinod se rabi v vzhodnih cerkvah v različnem pomenu. Pomeniti more periodičen ali trajen cerkven zbor. Po novi ustavi srbske pravoslavne cerkve™ je arbijerejski sinod, čigar člani so patrijarh in štirje eparhijski arhije-reji, ki jih izvoli arhijerejski zbor na dve leti"', najvišje izvršno in nadzorstveno oblastvo, poleg lega pa v mejah svoje kompetence tudi sodno oblastvo0*1, Kot sodno oblastvo sodi arhijerejski sinod v prvi stopnji o zakonskih sporih kralja in članov kraljevskega doma; o medsebojnih nesoglasjih arhijerejev; O kanonsko kaznivih dejanjih »rhijerejev; o disciplinskih službenih kaznivih dejanjih svojih organov in o njihovih razprtijah™. Kot nadzorstveno oblastvo nadzoruje arhijerejski sinod življenje in delo v bogoslovnih in meniških šolah, ustanovah in zavodih za pripravljanje kandidatov za vse cerkvene službe; nadzoruje vero-učiteljsko in pridigarsko delovanje duhovnikov; delo arhijerejev in duhovniških ter verskih združenj'". Kot izvršno oblastvo ima arhijerejski sinod obširno kompe-Lenco, ki po snovi sliči pristojnosti arhijerejskega zbora. Posebej omenim, da na zunaj vzdržuje dogmatsko in kanonsko edinstvo z drugimi pravoslavnimi cerkvami, da skrbi za zbližanje in zedinjenje krščanskih ccrkva, da skrbi, da se vzdržujejo razmerje med cerkvijo in državo in medverski odnosi točno v smislu zakonov in brez škode za pravoslavno cerkev. V cerkvi sami varuje arhijerejski sinod čistost verskega in moralnega nauka, skrbi za širjenje pravoslavne vere ter upravlja posle notranje in zunanje misije. 2B, Veliko cerkveno sodišče. Po zakonu iz leta 1890 se je v Srbiji to oblastvo imenovalo veliko duhovno sodišče; ta naziv je ostal do nove ustave'1. Veliko cerkveno sodišče posluje kol vrhovno kazensko sodišče za kazniva dejanja obojnega klera in vernikov. "" Srb. prav. cerkcv poprej ni poznala sinoda; tudi po zedinjenju in izvedeni centralizaciji i t, leta 1930 g? ie ni bilo, Črnogorska cerkev, dalmatinska cerkev in karlovška mctropulija so imele sin ud v pomenu periodičnega cerkvenega zbora. « 01. 52 ust, srb. pr, c, « Cl. 53 ust. srb. pr. c. " Cl. 64. t. 35. * Cl, 64, t. 6, 1, 21, 3lJ 71 Druge cerkve so imele kot zadnjo instanco metropnlitansko oziroma palrijarhalno sodiSČflj vriil pa je te posle večkrat najvišji upravni organ, n. pr, sv. sinod. Po veljavni ustavi srb, pr. c, vriita sodne posle v zadnji instanci arhijerejski zbor In veliko cerkveno sodeče. 150 dalje kol vrhovno zakonsko sodišče in končno je pristojno še za spore o notranji cerkveni Upravi", ki ne spadajo v pristojnost arhi-jerejskega. zbora" ali sinoda". Predsednik sodišča je arhijerej, ki ga izvoli arhijerejski zbor za dve leti. Člani so Štirje in sicer dva arhijcTeja. ki ju določi iz svoje srede arhijerejski sinod, in dva svetna duhovnika, ki ju izbere arhijerejski zbor™. Veliko cerkveno sodišče proučuje, odobruje. izpreminja in razveljavlja v drugi in zadnji stopnji rešitve in razsodbe eparhijskih sodišč in to ali po službeni dolžnosti ali pa na prijavljeno pritožbo Po službeni dolžnosti se bavi /. razsodbami, ki razveljavljajo zakon, in z razsodbami glede kaznivih dejanj duhovnikov, s katerimi se je izrekla izguba službe odnosno zvanja, dosmrtna prepoved duhovitih opravit, izguba duhovniškega čina in izguba duhovniškega čina z izključitvijo iz cerkvene zajednice, dalje z razsodbami glede končne izključitve svetnih oseb iz cerkvene zajednice in končno S tistimi odločbami eparhijskih sodišč, ki mu jih predloži pristojni arhijeref, Ostale odločbe proučuje to sodišče le, če je prijavljena pritožba. Veliko ccrkveno sodišče odloča tudi o izključitvi posameznega epar hijskega sodišča kakor tudi o kompetenčnih sporih med njimi; končno odloča tudi o izključitvi predsednika in članov velikega cerkvenega sodišča,76 T* Organizacija sodišč je v katoliški cerkvi precej drugačna. Velikemu cerkvenemu sodišču bi odgovarjala Rimska rota pa tudi apostolska signatura in metropolitansko sodišče. 29. Patrijarhdjski svet. Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, ima srbska pravoslavna ccrkev dve vrsti organov: hierarhične in samoupravne, Centralna samoupravna organa sta dva: patrijar-hijski svet in patrijarhijski upravni odbor. Patrijarhijski svet kakor tudi patrijarhijski upravni odbor spadala med korporacije. ki jih srbski kanonist Milaš naziva mešani zboriTh. Najprej je tako mešano korporacijo uvedla carigrajska cerkev (leta 1860), namreč tako zvani mešani svet [|jit/.r>v mipfíoúXwvJ, ki so ga sestavljali 4 arhijeieji in 8 svetnih oseb. Mešani svet je skrbel za imovinske zadeve cerkve in vršil civilno sodstvo. Po tem cari-grajskem zgledu so ludi Iri druge pravoslavne cerkve, namreč kar-lovska melropolija, sibinjska metropolija in bolgarski sksarhal, uvedle take mešane koTporacije, ki so se bavile s cerkvenimi imovinskimi zadevami, Milaš lake mešane zbore odklanja". ™ čl, ust, srb- pr. c. ™ Čl. 63. t. 34 ust. srb. pr. c. " Čl. 64, t. 35 ust. srb. pr, c. 71 ČL 66 ust. srb. pr. c. ift Čl, 74, 75 ust. srb. pr. c. ;; V S l) nov. postopka za sodiiča srb. pr, e. se navajata kot redni sodišči: eparhijsko cerkveno sodišče in veliko cerkveno sodišče. Na ta postopek sta vezani le omenjeni sodišči. '* 0. c. 349—353. CeS d¡i je z njimi prepuščen laikom prevelik vpliv na cerkveno upravo (o. c. 350}. 151 Patrijarhijski svet po novi ustavi™' srbske pravoslavne cerkve sestavljajo: patrijarh, Štirje redni člani arhijerejskega sinoda, dekan pravoslavne bogoslovne faktdlete. dva zastopnika samostanov, en rcklor bogoslovja, po en svetni duhovnik i z vsake eparhije, podpredsedniki eparbijskib svetov in dvanajst svetnih oseb. Omenjena zastopnika Samostanov in rektorja bogoslovja imenuje arbijerejski zbor na predlog arhijerejskega sinoda, isti imenuje tudi člane svetne duhovnike, a na prediog pristojnega arhijereja. Podpredsedniki epar-hijskih svetov, ki tudi vstopijo v patrijarhijski svet, so iaiki*J; izvolijo jih eparhijski sveti izmed svojih članov; svetne člane eparhijskega sveta pa imenuje patrijarhijski upravni odbor na predlog pristojnega arhijereja. Zgoraj omenjenih dvanajst svetnih članov patrijarhijskega sveta imenuje kralj na predlog, ki ga poda minister pravde sporazumno s patrijarhom in s pristankom predsednika ministrskega sveta"5- Patrijarhijski svet sestavlja toTej 5 arhierejev [patrijarh in štirje člani arhijerejskega sinoda), 25 duhovnih oseb (21 zastopnikov eparhij, 2 zastopnika samostanov, l rektor bogoslovja, 1 dekan teološke fakultete) in 33 laikov [21 podpredsednikov eparhijskih svetov in 12 od kralja imenovanih svetnih oseb) Patrijarhijskemu svetu predseduje patrijarh, ki ga tudi skliče. Patrijarhijski svet si izvoli podpredsednika izmed svetnih članov*11. Po čl 76 ust, srb, pr. c, je patrijarhijski svet vrhovno uredbo-dajuo predstavništvo v zadevah zunanje cerkvene uprave, Njegova pristojnost je točno očrtana v čl. 85 usl. srb. pr. c, Patrijarhijski svet izdaja s predhodnim pristankom arhijerejskega zhoru uredbe o aktivnih in penzijskih prejemkih arhijerejev, klera in samoupravnih uslužbencev, izdaja pragmatiko za uradnike zunanje cerkvene uprave, uredbe o oskrbovanju, upravi in kontroli cerkvenih fondov; sodeluje z arhijerejskim zborom pri izpremembi in izpopolnitvi ustave; izdaja pravilnike za svoje delovanje in odobruje poslovnike niijih organov; odloča sporazumno z arhijerejskim zborom o zadolževanju in odsvojevanju cerkvene nepremične imovine, ki je namenjena za splošne potrebe cerkve, in odobruje take odločbe glede eparhijskih. samostanskih in cerkvenoobčinskih imetij — v obeh primerih, če vsola presega 1,000,000 dinarjev. Podobnega organa katoliška cerkev nima, 30, Patrijarhijski upravni odbor. Sestavljajo ga s patrijarh, dva člana arhijerejskega sinoda, en zastopnik samostanov, Irije svetni duhovniki in sedem svetnih oseb11*, V tej mešani korpo-raciji so torej 3 člani hierarhije, 4 duhovne Osebe in 7 laikov, Predseduje patrijarh, podpredsednik je laikh3. Uredba a centralizaciji oblasti iz leta 1920 je poznala, veliki Upravni svet. Cfr. Čl. 133, odst. 2 ust. srb. pr. c. 1,3 Čl. 77 uM. srb. pr. c. " Čl. 79 irt SO, Podobno uredbo, da je namreč podpredsednik \z laičnih Vrst, najdemo kot reden pojav pri samoupravnih korporacijuh in organih srb, prav. cerkve, B1 Čl- 07 ust. srb. pr. c. » čl. SO ust. srb- pr. c. 152 PaLrijarhijski upravni odbor je vrhovno izvršilno (upravno in nadzorstveno] oblastvo nad cerkveno-samoupravnimi organi in izvršilni organ patrijarhijskega sveta*"1. V zadnji funkciji objavlja in izvršuje uredbe in odločbe patrijarhijskega sveta, kolikor spadajo v njegov delokrog, sestavlja proračun splošnih dohodkov in izdatkov za splošne potrebe srb. prav. cerkve; sestavlja zaključne račune, ki jih predlaga v odobritev patrijarhijskemu svetu; pripravlja ;n izdeluje poročita in predloge za patrijarhijski svet. Kot upravni in nadzorstveni organ pa nadzoruje patrijarhijski upravni odbor samoupravne organe, cdobruje proračune epnrhij in cerkvenih občin, upravija ionde, ki so namenjeni za cerkvcno sptoš-nost, odloča o zadolževanju in odsvajanju cerkvenih nepremičnih imetij v vrednosti do 1.000.000 dinarjev; odloča v zadnji instanci v zadevah, v katerih je na prvi ali drugi stopnji odločal eparhijski svet"7. Iz opisane pristojnosti patrijarhijskega sveln tn upravnega odbora je razvidno, da imajo samoupravni organi lastno hierarhično izvedeno ureditev; Je v zadnji stopnji so podrejeni docela najvišjemu organu iz hierarhičnega reda, namreč arhijerejskemu zboru, 31, Eparhijski a r h i j e r c jMi. V teritorialnem pogledu je srbska pravoslavna cerkev razdeljena na eparhijc, Eparhiji načeluje eparhijski artiijerej, ki ima, kot določa čl. 95 ust, srb. pr, c,, po svojem nadpastirskem poklicu v soglasju s pravoslavnim naukom in cerkvenimi pravili polno jerarhijsko oblast v zadevah vere in nravnosti, dajanja svelotajstev in nadpastirskega prizadevanja v svoji eparhiji, Eparhijski arhijetej kot neposredni poglavar in predstavitelj svoje eparhije upravlja in v vsakem oziru vodi ob sodelovanju duhov-ništva in ljudstva celokupno, notranje in vnanjo versko in cerkveno življenje v eparhiji"" Njegov organ za sodstvo in notranje posle je eparhijsko cerkveno sodišče; kot predstavništvo v zadevali cerkvene samouprave lungira eparhijski svet, ki je mešana korporacija; kot izvršilno oblastvo v zadevah zunanje cerkvene uprave in kot izvršilni organ eparhijskega sveta pa posluje eparhijski upravni odbor"". Izraz ob sodelovanju duhovništva in ljudstva v zgoraj navedenem čl. 96 ustave pojasnjujejo ustavni členi, ki določajo pristojnost pravkar naštetih organov. V čl. 102 ust. srb. pr. c. se podrobno v 31 odstavkih opisuje pristojnost eparhijskega arhijereja, Poudarjajo se zlasti funkcije njegove učiteljske dolžnosti, naštevajo se njemu pridržani posli po-svečevalne oblasti; omenjajo se njegove sodne pravice in nekateri administrativni posli v notranjih cerkvenih zadevah. * ČL 86 ust. srb. pr. c. 87 ČL 94 ust. srb. pr. c. m Druga ime, ki sc v ustavi navaja, n, pr. v čl. 63, 1. 19, je epi&kop; vendar se preUinokrat v ustavi rabi i?raz arhijerej, tako v zvezi eparhijski kot vikami. " ČL 96 ust. srb, pr. c. ČL 109, 131, 137 ust, srh. pr. c. 153 Te pravice iti dolžnosti odgovarjajo pravicam in dolžnostim naSih rezidencialnih škofov. Razlika med obojnimi poglavarji je v Lem, da je pristojnost eparhijskega arhijereja precej bolj omejena kol kom-petenca našega ordinarija. Razlogi za to so trojni: že večkrat srečano poudarjanje zbornega centralizma, razlikovanje med cerkvenimi notranjimi in zunanjimi zadevami in s tem skopiana vezanost nasproti kleru in laikatu. Podrobnejša primerjava obeh cerkvenih funkcionarjev bi presegla obseg in namen tega poročila. Listo arbijerejskih kandidatov vodi i» ugotavlja arhijerejski zbor. Za arhijereja more biti izvoljen, kdor izpolnjuje zadevne kanonske pogoje in je vrh tega dovršil srbsko pravoslavno akademijo ali bogoslovno fakulteto ter je državljan kraljevine Jugoslavije in si je z vestnim službovanjem kakor tudi z vzornim življenjem in požrtvovalnim delom v korist cerkve in za narodno m državno edinttvo stekel splošno priznanje"1. Arbijereje, tako eparbijske kot vikarne, voli arhijerejski zbor. Izvoiilev potrdi kralj z ukazom na predlog ministra pravde. Arhi-jereju izda nato patrijarh gramato, ki jo podpišejo tudi člani arhi-jerejskega sinoda. Odstaviti more eparhijskegn arhijereja le arhijerejski zbor v štirih primerih: a) po kanonski obsodbi; bj v primeru dokazane onemoglosti; cj če odpade kateri izmed zgoraj naštetih pogojev, ki jih mora imeti arhijerej in č) na podstavi utemeljene prošnje za upokojitev". Izpraznjeno eparhijo vodi administrator, ki ga imenuje arhijerejski sinod. Za sedisvakance velja načelo nil innovetur^. Omenjene določbe se v glavnem ujemajo z odgovarjajočimi v katoliškem pravu. Izjema je le pri imenovanju, V naši kraljevini imenuje škofe sv, stoika; nominHcijske pravice ni, ostala je le šc praenotificatio officiosa, Eparhijskega arhijereja nadomestuje v mejah danega pooblastila"1 arhijerejski zameni kaa; ta funkcionar odgovarja deloma zapadnemu generalnemu vikarju, 32. Eparhijsko cerkveno sodišče. Iz imena bi sklepali, da je eparhijsko sodišče samo sodno oblastvo; dejansko pa je skoro isto kot naša škofijska kurija. Po različnih vzhodnih cerkvah se ta organ različno imenuje; večkrat se je zanj rabilo ime konzistorij. V stari Srbiji so ustanovili prvi konzislorij 1. 1&22; v zakonu z dne » CL 97 ust, srb, pr, c. * Čl. 105 ust. srb. pr. c. » ČL 106 ust. srb pr. c. w o. 103 ust, srb. pr. c. 44 Arhijerejskega zamenika je treba razlikovali od arhijerejskega namestnika, ki ima podoben položaj kot naj dekan, med tem ko prvi odgovarja generalnemu vikarju. Slovensko besedilo v »Službenem listu« ne razlikuje med obema izrazoma, ko prevaja /¡imenik z namestnik (clr. čl. 103 in 104, ter Čl. 151 nsi. ust. srb. pr. c.). Na tem mestu se zamenik ne more prevesti z namestnik; sicer so pa za nemški Slellvertreter rabili srbskohrvatski izraz: zamenik med Slovenci, kot navaja PlelerSnik, ic Janež ič, Cigale, Državni zakonik. J 54 27, aprila 1890 se jc ime spremenilo v duhovni sudL(1; {o je ostalo tudi po iedinjenju prav do nove ustave, ki je ime premenila v cerkveno sodišče1", Eparhijsko cerkveno sodišče" sestavljajo po novi ustavi predsednik (epartiijski arhijcrcj ali njegov zamenik), dva člana-duhov-nika, tajnik in potrebno število pisarjev in zvaničnikov. Člana in tajnika voli arhijerejski sinod na predlog eparhijsk«ga arhijereja', pisarje in zvaničnike imenuje in odpušča eparhijski arhijerej, ki o tem obvešča arhijerejski sinod®". Eparhijsko cerkveno sodišče je organ eparliijskega arhijereja za cerkveno sodstvo in posie notranje cerkvene uprave""'. Kol sodišče sodi o kaznivih dejanjih duhovnikov in vernikov, rešuje zakonske pravde in odloča o prepirih med duhovniki, dalje o sporih radi paro-hijskih dohodkov in radi premične in nepremične cerkvene imovine, ki je duhovnikom prepuščena v uživanje. Kot upravni organ pa eparhijsko cerkveno sodišče nadzoruje parohijsko duhovnišlvo, parohijske pisarne in arhijerejska namest-nistva; priobčil je in izvršuje naredbe in odločbe višjih cerkvenih oblaslev; podpira eparhijskega arhijereja v vseh poslih eparhijske uprave in izvršuje njegove odredbe, ki spadajo v njegovo osebno pristojnosL; končno skrhi za invenlar cpiskopijc, te se eparhijski sedež izprazni1'". Omenil sem že, da pri nas odgovarja eparhijskcmu cerkvenemu sodišču škofijska kurija, ki pa je seveda bolj členov i ta, ker je sodstvo na prvi instanci ločeno od uprave. Nekatere posle eparhij-skega cerkvenega sodišča vrši stolni kapitelj, 33. Eparhijski s v e t1". Predslavništvo v zadevah eparhijske samouprave se imenuje po čl. 131 ust. srb. pr. c, eparhijski svet; je to mešana korporacija z laično večino, ako ima epaThija štiri ali več arbijerejskih namestnišlev, Vanj vstopijo eparhijski arhijerej, člana eparhijskega cerkvenega sodišča, polovica arhijerejskih namestnikov iz cele eparhije, po en stalni paroh iz ostalih arhijerejskih nameslništev, en menih-duhovnik in končno iz vsakega namestništva pO dva svetna člana cerkvenoobčinskega sveta, Janič-Janoševičev komentar k zadevnemu čl. 132 ust. srb. pr, c, pravi sicer; »Ko čini večinu [namreč v eparh, svetu) leško je reči, jer to zavisi od broja namestništva u pojedinim eparhijama; . vendar ni dvoma, da ho redno laična večina, ker bodo pač imele eparhije vsaj po pel ali šest arhijerejskih namestništev, » Cfr. M i t r o v i č , o. c, 92. Cfr. M i 1 a i , suženjskih izrazov. Remboldov latinski in nemški prevod pa Sta jasna ko beli dan. Avtor nima za svoje prevode nikakih opomb. Prevodi so seveda razumljivi. Vendar bi čitatelj rad imel kralko utemeljitev za takšno in ne drugačno besedilo. Avtor sicer pravi, da se te utemeljitve najdejo pri katoliških avtorjih. Vendar bi bilo prijetno, če tega nt" bi hilo treba drugod iskati. Za praktično razumevanje psalmov pa je to prav dobro in tehtno delo. M Slavič. ni Vutnflr, 12 lie S, Laureutii a Brundusio Ord, Min. Cap, Opera omnia. Vol. li: Lutheranismi hypotyposis. Pars NT: Hy polyposis Polycarpi Laiseri. 4®, XIV in 436 str., Palavii 1933. Kapucini beneške province no n izdajo lega tretjega dela 2, r.v. zbranih spisov sv. Lavrencija Brtndiškega v celoti izročil) javnosli listo obširno delo, v katerem je sv, Lavrencij zavrnil pridigi lutrskeg« predikanta P, Loiserja, ki ju je imel v Pragi poleti 1007 in istega leta v jeseni v Leipzigu izdal kol odgovor na pridigarski nastop sv, Lavrencija proti njima, Glej predz^odovino in oceno prvih dveh detov lega Lavrencijevcga spisa v BV Xt!I (1933} 205—208 Lov renči jevo delo dokazuje i isto jasno, da hi bila nsoda pro-testantizma dnkaf drugačna, če bi hiti katoliški teologi in pridigarji na enak način in v čim večjem številu takoj od pocetka nastopili proti oznanjevalcem nove vere; seveda, če bi bili imeli Lavrencijevo temeljito izobrazbo, zgovornost in gorečnost, Lavreneijeva solidna in jasna, s patrističnimi !n biblitnimi teksti podprta izV&janja se bodo vedno z zanimajijem in užitkom čitala, En del Lavrencijevcga orisa lutrstva je že izšel pred kratkim v italijanskem prevodu. Izdajatelji so vso snov zelo pregledno uredili ter tekst opremili z obrobnimi izvlečki in kritičnimi pripombami. Kakor jc Lavrencij v prvih dveh delih zavrnil Luthra, Laiserjcv vzor, tako zavrača v lom delu Laiserja. Najprej nam splošno predstavi Laiserjevo osebo in njegovo knjižico, nato razpravlja o znakih heretikov in dokaže, da je Laisor pravi hcreLik. Nato zavrne Laiserjcvo pridigo o dobrih delih in pridigo o opravičenju grešnika po sami veri brez dobrih del, Na kuncu lega tretjega dela so izdajatelji priredili točen in izčrpen register za vse tri dele 2. zvezka Lavrencijevih spisov, Na str. 345 v vrsti je treba popravili eine kcini£c v keine umijte, kakor j« razvidno iz priloženega faksimita. Da izdajanje spisov sv, Lavrencija tako iepo napreduje, je treba izdajateljem samo čestitati. J, Turk. Kart Bihlmeyer, Kirchengeschichte auf Grund des L e h t h u c h c s v o n F. X. von F u n k. 8. u. 9. Aullage, Drifter Tei't. Die Neuzeit und die neueste Zeit. 8", VI in 479 str,, Paderburn 1932 1934. Verlag Ferdinand Schoningh, Sedma izdaja Funkovega učbenika cerkvene zgodovine, ki jo je I. 1921 priredil Bihlmeyer, jt vso .snov obravnavala v dveh zvezkih na 1080 straneh in do 1, 1918, Nova, 9. izdaja obsega tri zvezke, ki tvorijo vsak zase m vsi skupaj zaključeno celoto: L zvezek 11931, X in 3U6 sir.) obravnava krščanski stari vek, 11. zvezek [1932, XVI in 384 str.) srednji. III. zvezek, ki jo izšel v treh snopičih 1932 1934, pa novi vek. Nova izdaja je povečana za 89 strani. Tretji zvezek obravnava cerkveno zgodovino po vsebinskem kazalu (str VII) in po naslovu v začetku (str, 1) do I. 1931, v resnici pa do I, 1933 in smatra čas od 1, 1914 do 1. 1933 celo za nuvo periodo cerkvene zgodovine. Ker je vsebinsko kazalo izšlo v tretjem snopiču, hi bilo Ireba tudi v tem kazalu postavili časovno opredelitev 1517 do 179 1933 (namesto 1931) in v opombi opozoriti, naj se 1931 na str. 1 popravi v 1933, Bihlmeyerjeva predelava Funkove cerkvene zgodovina se stopnjuje od zvezka do zvezku. Tretji zvezek predstavlja popolnoma novo in njegovo lastno delo. Od Funkovega teksta ni ostalo skoraj nič več, Kdor ve, kako Se delo priznanega in v šole uvedenega avtorja praktično težko nadomesti z novim delom novega, iie ne uvedenega avtorja, lio Bihlmeyerju in založništvu hvaležen, da sta izdala cerkveno zgodovino v novi. sodobnemu napredku odgovarjajoči obliki v zvezi s iunkovim imenom in lu in lam v zvezi s Funkovim lekslom, 1 o je tudi najboljši fa/iug, zakaj iz pietcle do hunka novega teksta nihče ne hn mogel odklanjati; dokazuje pa ludi, kako so iz Le pietete prej mnogi predrli nedostalke, ki so bili lastni hunkovemu učbeniku, ko si niso upali ali pa Ludi niso znali izreči sodbe, da hi se moralo to in ono drugače in bolje obdelati. Kakor kaže majhno število dodanih strani, ni šlo pri tej predelavi za plus v obsegu, lumvet za zgodovinsko znanstveno poglobitev, čim naravnejšo stvarnost v analiz: in sintezi in čim bolj izrazito preciznost, Kar se tiče obsega, je Bihlmeyer sam naziranja. da pri pouku ne gre za polihistorijo, temveč za poznanje bistvenega cerkvenozgodovinskega razvoja, ki n:ij ga obsežnejši oris samo olajša in obenem izključi mehanično uporabi) učbenika tako pri učencu kakor pri učitelju. Bihlmeyerjev učbenik se pred vsemi drugimi odlikuje po izbrani, najboljši in najnovejši bibliografiji in po upoštevanju najnovejših znanstvenih rezultatov in cerkveno zgodovinski h dogodkov. K bibliograliji o Gulilciju na str. 126 bi bilo treba dodali ie delo Carlo Bricarellt, S, L, Galileo Gnlilei, Roma 1931. — Na str. 441 je Ircba črtati IrdiLuv, da «o bili I. 1933 izgnani iz Jugoslavije jezuiti in njim sorodni redovi. Ali je krivda za to. da se Jugoslavija (na str. 440, 449, 476) smulra za Veliko Srbijo, na strani avtorja ali na strani Jugoslovanov? J. Turk. Zbornik znanstvenih razprav, Izdaja profesorski zbor juridične fakultete. X. letnik 1933/34. V Ljubljani 1934. 60 Din. Deseti letnik Zbornika obsega osem zanimivih razprav, ki obravnavajo vprašanja iz različnih pravnih disciplin. Nekaj razprav je takih, ki bodo zanimale ludi nejuriste. Od razprav so Lri pravno-Eilozolske (Furlan, Maklecnv, Speklorskij), dve se bavita z domačimi pravnimi vprašanji [Dolenc, Lapajne), ena je cerkvenopravca (Kušcj), ena obdeluje vprašanje iz rimskega prava (Korošec) in ena končno obravnava \z mednarodnega prava problem odvrnitve vojne [Tomšič), Razprava prol, Dolenca, Osebno- in rodbinskopravna vprašanja v pravosodslvu slovenskih ljudskih sodnikov Istr, 1 — 28) nam odkriva po zapisnikih o pravdah na ljudskih zborih zanimive pre-ostaline slovenskega narodnega prava, ki so se uveljavile v zaseb.iem pravu med slovenskim ljudstvom od konca 16, do začeLka 18, stoletja na osnovi gorskih bukev (L 1543), — Boris Furlan piše 12' 1166 v Teoriji pravnega sklepanja (atr. 29—53) o silogizmu in prepoznavanju v pravnem sklepanju. Pri pravnem sklepanju ni primaren siiogizem, ampak prepoznavanje. Ne gre torej primarno za dedu» ciranje iz zgornje premise [ki je pravno pravilo), Lemvet gre za to, katero pravno pravilo (zgornja premisa) se da primeniti na konkretno dejstvo (spodnja premisa). Siiogizem pa je ki juh lemu koristen tn potreben tako za kontrolo pravilnosti prepoznanja kot aa sporočitev spoznanega drugim. — Korošec razpravlja v Novih odlomkih Gajcvih institucij [str. 54—78] o pomembnosti onih fragmentov navedenega dela, ki so jih naili I. 1933 v Kairu. — Teologe bo najbolj zanimala razprava prof. K u š e j a Bračna pravila srbske pravoslavne cerkve (str. 79—112j. V prvem delu oriše avtor razmerje nove kodifikacijc do zakonskega prava, ki velja za državno področje v različnih teritorijih naše države; v drugem delu pa analizira nov« kodificirano zakonsko pravo. — Prof. L a p a j n e podaja v razpravi Spori za mejo (str. 113—131) novo ureditev te zadeve, ki dosedaj še ni zadovoljivo urejena. — Vobče bo zanima U razprava prol. Maklecova O pojmu in nalogah kriminalne politike (str. 132—152). Glavni problem kriminalne politike, v kateri vidijo nekateri le praktično stran, »le tvorno delovanje drŽave v njeni borbi zoper zločinstvenost. drugi pa sodijo, da to praktično delovanje predpostavlja metodično in sistematično zgrajen nauk, je problem etiologije, to jc nauk o vzrokih zločinstvenosti. Avtor razlikuje trojno smer v kriminalni politiki, namreč naturalistično-bioloiko, sociološko in etično smer; prva poudarja prirojeno nagnjenje, druga družbino okolje in tretja svobodno voljo in odgovornost za krivdo, Zanimivo je, da raste število avtorjev, ki poudarjajo važnost etičnih načel. — Pravni filozof Spektorskij piše o Nastanku konstruktivne metode v pravozmanstvu {str. 153—177). Bistvo konstrukcije v ožjem pomenu jc nastanek tipoloških obrazcev oziroma paradigem v nasprotju z interpretacijo, subsumpdjo in kazuistiko. Poč e tek te me-Utde je iskati v racionalizmu in deloma tudi v fizicizmu iS. stoletja. Avtor popisuje nadaljnji razvoj Le metode. — Iz medriavoega prava jc končno Tomšičeva razprava O najnovejših naporih, da se vojna odvrne (str. 178—218); avtor govori vobče o zamisli, odvrnili vojno, potem o pravni prepovedi in odreki vojne in končno o pogodbah o ne na padanju. Obravnava zlasti Liste pogodbe, ki jih je sklenila oziroma podpisala tudi naša država. Al. Odar. Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. Vsem tiniim publikacijam srn» ctnc znižali za 20 do 25%. Slanica letnike BV [od tretjegsi letnika dalje) oddajamo po 40 Din. Od nekateri!) publikacij je v zalogi le malo izvodov. L Dela: J. knjiga: A. Ušeniinik, Uvod v lilozolijo, Zvezek Lj Spoznavno- kritični del 8™. (XII in 504 str.j Lj. 1921. (Razprodano.) 2 knjiga- A. Uietiičnik, Uvod v filoioEijo, Zv. II: M* t a f l z i in i del I. seihek 8". (P/ m 3S4 str.) Lj. 1323, 50 Din. 2. seiitek 8". |234 Ur.) Lj. 1924 . 50 Din. 3. knjiga: F. GrLvee. Cerkveno prvenstvo in c d i h s 1 v o po bizantinskem pojmovanju. 8". (112 str.) Lj, 1921. 20 Dia. 4. knjiga: F. Kovač i i, Doctor Angclicus sv. Tomaž Akvinski S". (IV in 101 str.) Lj. 1323. 15 Din. 5. knjiga: F, Grivee. Cerkev. S". (IV in 320 str.) Lj. 1924. ¡Razprodano] 6. knjiga: A. U i eni fini k, Ontologija. Učbenik, ft1. (60 sir.) Lj. 1924. 25 Din. 7. knjiga; Sveto pismo Novega zakonu, Prvi del: Evangeliji in Apo- stolska dola Po naročilu dr. A. B. Jegliča, ljubljanskega škofa, priredili dr. Fr. Jerfr, dr. Gr. Pečjak in dr, A. Snoj. Mala 8". (XVI in 131 str.) Lj. 1925. V platno vezana knjiga 3fi Din; boljic vezave po M, 62 in 90 Din. 8 knjiga: Ac hi I, Conventns pro studii* orieutalibus anno 1.925 in utbe Ljubljani! C (: rebra ti. 8". (IV et 168 pag.} Lj. 1925. 25 Din; vez. 40 Din. 9 knjiga: Svch> pismo Novega zakona. Drugi dei: Apostolski listi in Razodetje. 8". (XVI in 349 str.) Lj. 1929, Cene kakor pri ■prvem delu. 10. knjiga; F. Urivoe, Vzhodne cerkve In Vzhodni Obredi. Sr'. (50 sir.) Lf. 1930. S Din. 11. knjiga r J. Turk, Brevc Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov, 1609. S". {103 str.) L j, 1930, 15 Din- 12. knjiga: Al. O d a t, Sodbe Rimske rote v zakonskih pravdah. 8lh. (99 sir.) Lj. 1934. 12 Din. II. Razprave: 1, F, G r i v e c . Pravovernnst sv. Cirila In Meloda. (Razprodano.) 2, A, Snoj. Siaroslovenski Matejev evangelij (De vcrsinne pataeoslavica Evangelit S, Malthaei. Praamissu Suminario et addilo Appftratu criticu la lingua latina) Lj. 1922. 8U [34 str.) 5 Din. 3, F. Grivee, Boljjeviškn brezbožnost (De alheisma bolSevismi.) Lj. 1925. 8". [15 str.) |Razprodano,) 4, F. Grivee. Ob 11(11)letaki sv, Cirila, Pojasnilo k apostolskemu pismu Pija XI. »Quod S. Cyrillum Thcssnlonicensem z dne 13, februarja 1927. E". (16 str.) Lj. 1927, 3 Din. 5, J, Turk, Tomai, Hren, 8". (30 sir.) Lj. 1928. 5 Din, 6, F. G r i v e c . Mistično telo Kristusovo. Metodična in praktična vpra- šanja. 6", [17 str,) Lj. 1928, 4 Din. 7, F- G r i v e c . >Rerum Orientalium-. Okrožnica popaia Pija XI, o |>r0- učavatiju vzhodnega krSČanstva. S", (23 str,) Lj. 1929. 4 Din. 8, F, Grivee. Fjodor M. Dostojevskij in Vladimir Solovjev, 8", 46 stT. Lj. 1931. 10 Din. Knjige se naročajo v Prodajalni Kat. tisk, dr. (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2; knjige in razprave prof. dr. Grivca pa v pisarni Apostolstva sv, Cirila in Metoda, Ljubljana, Napoleonov trg t. ■»Bogoslovni Vestnik«, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani, izhaja Štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Urednik; prol. dr, Franc Ksaver Lukman, Ljubljana, Frančiškanska ulica 2/L Njemu naj se pošiljajo vsi dopisi, ki ao namenjeni urcdniitvu. Uprava: Prodajalna Kot tisk druitva [prej H. Nlincran), Ljublpana. Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Naročnina: 50 Din za Jugoslavijo, hfl Din z a inozemstvo. Čekovni ruCun pri ljubljanski podružnici Po5 tiii: hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima ïL 11903. Oblastem odgovorna flta prof, dr, F. K. Lu k m an za uredniitvo in izdajaleljico, ravnatelj Karel C e i za Jugoslovansko tiskarno. Ponatisniti ae smejo razprave m njih deli, ocene in drugi prispevki, ako je prej dobi dovoljenje uredništva in ako se v ponatisu navede vir. »Bogoslovni Veatnik« quater per aatmm in hicem editur. Prelium subnotation la extra regno m Jugoslavia e eut Din 60. Scripta quae give ad direct i on em aive ad admin Utratto-ii em commentarii nustri spectant, in se riban tur: »Botfoslovni Vestnik«, Ljubljana, Faculté de Théologie (Yougoslavie). Poštnima na kral/evino Jugoslavijo v gotovini plačana. ■ BOGOSLOVNI VESTIMIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XIV ZVEZEK IIMV LJUBLJANA 1934 KAZALO, (INDEX,) I. Razprave (Dissertationes): Grivec, Iz teologije sv, Cirila in Metoda |Ex theologia ss. C yrilli et Methodii).............1S1 Snoj, Grška predloga slaroslovenskih evangelijev (Cui grae- cae reeenaioni versio pnlaeasiavica evangeliorum innitatur} 190 de M assiae, De sanguine Praecursoris in lipsana ex pnrte ad saeculum XIII pertinente . , ..........197 Ehrlich, Magija primitivnih narodov (De magm priiniti- vorum) ..................213 Janžekovič, Dr. Vobrova pol do »Knjige o Bogu (Le chemin de !M. Veber jusqu'ä son *Livre sni Dieue) . 233 IL Praktični del (Pars practica): Problem duhovnega vodstva — J. Boguvič.......255 Versko-politična zakonodaja v kraljevini Jugoslaviji. (Konec), — A. Odar 278 Pokora za male grehe. C, Potočnik.........292 III. Slovstvo [Litteratura): Lexikon für Theologie und Kirche VI (J. Türk).....295 Dictionnaire de Spiritualitč. Fase. III fF. K, Lukman} . . . 296 W e i n g a r t, Ke dnešnlmu stavu bßdiui o jazyce a plsem- nietvi clrkcvnčslovanskčni (F, Grivec) ........296 W e i n g a r t , Prvni česko-cfrkevnčslovanska legenda o sv. Vaclavu (F. Grivec) ..............298 IV. Razno (Miscellanea): Ob 25 letnici papeškega bibličnega zavoda (A, Snoj) , . . 299 Mednarodni pravniški kongres v Rimu (A, OdarJ . , . , . 301 IZ TEOLOGIJE SV, CIRILA IN METODA. (De theologia ss.Cyritli et Methodii.) Dr. Franc Grivec. Snmmaruim latinum in line diiS«rtationis, additis adnotatkmtbus ad lih rum docloris Dvornik. 1- Prvi članek našega »Bogoslovnega Veslnika« (1920/21, str, 1—43) je bila razprava »Pravovernost sv. Cirila in Metoda«. V njej sem dokaze slavistov za historično verodostojnost staro-slovenskMi Zitij Konstantina - Cirila in Melodija (Ž. K. in Ž. M.) bistveno podprl z dokazom, da sta obe žitji tudi bogoslovno verodostojni, t. j. da sta verno ohranili pristne sledove bogoslovnega mišljenja in cerkvene usmerjenosti slovanskih apostolov. Posebej sem opozoril na prvo poglavje 2. M. in izrekel misel, da so v njem ohranjeni fragmenti Ciril-Metudove teologije, bodisi po zapiskih Cirila [ali Metoda) samega, ali pa po zapiskih nekega njunega učenca na podlagi njiju bogoslovnega pouka. Po 14 lelili ponovno izrekam to misel z novim poudarkom. Skoda, da v tako dolgi dobi noben teolog In noben slavisl ni resno ocenjal ali dopolnil te hipoteze. Samo trezni praški slavist M. Weinjart je nehote podprl mojo trditev z opazko, da se 1. poglavje Z. M. po slogu presenetljivo (na-padny) razlikuje od ostalega 2, M.1 Pod vplivom zmot, ki jih je glede tega poglavja zagrešil F r. Dvornik", pa izreka W e i n g a r t hipotezo, da je bilo to poglavje dodano od druge nsehe. morebiti od pisateljevega pomočnika, da bi se zadusLilo tradicionalnemu okviru bizantinske hagiografije. W e i n g a r l s lem indirektno ponavlja Dvorni k ovo hipotezo, da to poglavje posnema vzorce bizantinske hagiografije. A podrobno bogoslovno raziskavanje jasno dokazuje veliko originalnost tega poglavja. Dvornik in za njim W e i n g a r t sta prezrla, da je treba vprašanje o občnem okviru bizantinskega hagiografskega sloga dobro ločiti od vprašanja, odkud je konkretna vsebina krepko originalnega uvoda ?., M. Uvod t. M. ima namreč po vsebini in tormi pečat tako velike originalnosti, da se nujno vsiljuje vprašanje, odkod ta vsebina, dikcija in slog. Očividno 1 ByzantinjosIavica [Praga 1933 341 V. str. 448. ' Lei Lčgendes de Constantin e! de Methode vues de Bvzance. Praga 1913. Befo plovni Vf itnlk- 13 182 je, da to ni šablonsko posnemanje bizantinskih vzorcev, marveč vprav nasprotno. Uvod 2. M. se bistveno razlikuje od tedanjega običajnega bizantinskega sloga in izražanja, ddoma tudi od tedanje bizantinske miselnosti, vsaj toliko, kolikor zahteva priiagodifev misijonskim zahtevam med mladim narodom. Iz mnogih znakov moremo z veliko verjetnostjo sklepati, da so tu ohranjeni pristni sledovi Ciril-Metodove teologije. IJa bom mogel razpravljati na trdni podlagi, prinašam tu doslovni latinski prevod po nekoliko popravljenem Miklošičevem latinskem prevodu. 2- Vitae Methodii, arcbiepiseopi Moravici. caput I. Deus benignus [blag) et omnipotent qui crcavit a nonenistf fltia in existentiam omnia viiibilia et invisibitia et ornavit Omni pulcbritudine, qua m si quis singillalim perpendit. cv parle potest ¡nlelligere el cogno-Scere eum, qui fecit talia opera mirabilia et multa; — e magnitudine enim el pulchritudine uperum uliam parens corum perspicilur (Kum t, 20); — que 111 canunt angelí ler sacíela vuce, et omnes orihodoxi praedicamus in sancla Trinitatc, videlicet in Paire el Filio el Spírilu Sancto, quae est in tribus hypostntibus, qua.s pmsumus tres personas votare, at in una duitate; — ante omnem enim horam et annum, supra omncni rationcm et intelligentiam incamulem, Paler ipse Filium genuit. sicuti dixit Sapienliii: Ante raises colics part uri it m« (Proverb, 8. 23), et in evangelio dixit ipsiim divinum Verbum purixsimo ore, caro factum ultimis tempo rib us nostras salutis gratia: Ego in Patre el Pater in me (lo 14, II); ab eodeni Patre Sanctus Spirit«® quoque proctdit. »¡cut dixit ipse Filius divina voce; Spirilus veritatis, qui a Patre pro C «Lit (lo 15, 261; — hie Deus perfecil omnem creaturani, sieuti diflíl David [Ps. 32, 6—9); Verbo Domini coeli lirmati sunt, el špiritu oris eius umnis virlns eortrni; quoniam ipse dixit, lit lacla Sunt, ipse mnndnvit, et erenla sunt. Ante omnia creavit hominem, Limum e terra suscipiens, a Se a nimam vivificante inspifaíione inflans et ralionis intelligentiam et liberam volun-tatem, ut inlrarnt in paradi&um. Pracceptlim maildavit ei ad tenlandum, ut, ii observaveril id, et imniorlalis fieret, si vero transcender: I, m or te moreretur sua ipsius volúntate, non autem iussu divino. Diabolus vero cum ho minem ita honoratum viderel atque ereclum ad cum locum, dc quo ipse Superbia sua decidit, ef fecit ut transgredcrctur mnndntum; ae Deus e paradiso expulit hominera et ad mortem condemnsVIt. Ft ab co tempore exagitare coepit diabolus el tentare multis insidiis genus humanum- Dciis autcm prav magna misericordia ut amort: huminein hand prorsus dereliquit, sed qUQTIS anno et tempore elegit virus el ostendit hominibus opera et certamen eorum, ut iilis similes se reddenles omnes ad bonnm ex citar en tur, Eiu&modi fuit Henoch, qui primus au&us est appellare namen Domini; Henoch vero postea Deo gratus translates est, Noe iustus inventus est in generatione sua atqne a diluvio in area liberalcu est, ut terra iterum divina creatura iinplerelur el ornurelur. Abraham post divisionem gentium omnibus errantibus, Deum cognovit et socius eius dielus est et promissio" nem accepil: In semine luo benedicentur omnes gentes. Isaak ad imagine m Christi in monlcm ad sncrificuirm ductus est. lacob idoln vana delcvit et scalam vidil a terra usque ad coelum, angelo» vero Dei in illa ascendentes et descendentes, et in hcnedielionibus filiorum suorum do Christo prae-dixil, Joseph in Aejfvpio homines nulrivil, divinum se exhibens (manife-ílans). lob Usiticnm iustnm. reelum et iri-eprchcnsibilem scriptura dicit, qui tentationem suscipiens ac perpesSus beaedielus est n Deo. MoyseS gum Aarone inter sacerdotes D«¡ Deus Pharaonis appellalus est el Ae¿yp-tum cruciavil, Dei homines eduxil, Interdiu nube iucida nocte autum columna lucida, et mare divisit et transierunt per jiccum, Acgyptios sub- 183 menit, et in deserto árido (brezvodni) homines polavit aqua et pane angélico sa lia vît el ¡bu? ht loculus cum Deo facie ad faciem, quantum homo cum Deo ločini potest, legem hominibus dedit Dei dígito scriptum. Josué Nave hominibus Dei terrain distribuit debellatis liuitibuS. Indices quoque multas victorias reporlarunt, Samuel regem un*it et conslituit dominico verbo. David limítate (krolltosl) populum ruxk (salvavitîj et cántica divina docuil. Salomon sapientiam a Den accipiens maiorem omnium buminum multa dicta bona edidit cum parabolis, licet ipse non perfecerit. Elia», postquam malilinm humanam lame castigavit el mortuum puerum resusci-tavit, at igne de cuelo verbo alíalo mullos combussil, el sncrificia mirabili igne cremavit. Abominandos vero sacerdotes occident, ascendil in coelum in curru Ígneo et equis, discípulo duplicem spirilum largitus. Eliseus gratia accepta duplicia mira cuta Fecit. Celeri prophclae suo quisque tempore mirabiles res futuras praedixerunt, loannes, mag mis post líos mediator ínter velus testamentum et novum, baptí&tes Christi el testis et praedicatúf vivís et mortui s fuit. Sancti apostoli Petrus et Paulus cum ceteris diseipulii Christi, qui Lamquam fulgur totum Orbeni permearunt, illustrarunt uni verum lerram. Post hos martyres sanguinibus suis maculam abluerUnl, sueeessores vero sanclurum apostoîorum, reges baptizantes, multo cerlamine et labore paganism um des trtixeruuL. Süvester vtnerandus cum 318 palribus magnum imperalürein Const.m-tinum in adiumenlnm aeeipiens, synodo prima Nicacae convocata Arium vicit et daniuavit eum et haeresim eius, quam excitaba! contra sanetam Trinitalem, slcilti Abraham olim cum 318 vernaculis reges percus&erat et a Melchisedek rege Sulvin henedictionem aeeepit et panem vinumque; erat enim sacerdos Dei altissimi, Damasus vero et tbeologus Gregorius cum 150 pa tribus et cum magno imperatore Theodosio Constantinopoli enniir-mavit sanctum symbolum, id eil credo ill linum Deum et Macedunium excommunicalum damnarunt eum et bla&plientiam eius, quam loquebatur contra sanctum Spiritum. Coeleslinus et Cyrillus cum 200 patribus ul cum alio imperator« Ëphtsi Nestorium vicerunt cum omni errore, quem pronunciaba! contra Christum. Leo et Anatolius cum orthodoxe imperator« Marciano et eum 630 palrihus Chalcedone Eutychii amentiam et errorem damnarunt. Vigilius cuín Deo grato lustino et cum 165 palribus quinta synodo congregata .. . damnaruul. Agathon apostolus papa cum 270 pa-Iribus et cum venerando Constantino imperatore in sexta synodo inultas turbas oppresserunl expulsasque damnaverunt cum omnibus soeiis [turba-mm | his, videlicet Theodorum Pharanicuul, Sergium et Pvrrhum, Cvrum Atexajidrioum. llonorium K omamim Macarium Antioehenum ceterosque adiut&res eorum, christian am vero fidem ad veritalem coûstituentes eon-iirmamnt, Caput 2. Post hos omnes Dcus misericors.., crexil magistru m nostrum beatum Methodium etc. 3. Pü splošni vodilni misli, da Bog iz usmiljenja do človeškega rodu v vseh dobah obuja svete može, se uvod 2. M, strinja z uvodom Ž. K. A bistvena razlika je, da v lern splošnem okviru navaja zgoščen pregled krščanskega nauka o stvarjenju, o troje dine m Öogu, o odrešenju, pregled biblične in krščanske zgodovine. Po vsebini bi mogli uvod Z. M, približno takole razčleniti: 1. Bog Stvarnik in trojedini Bog- 2. Slvarjenje človeka in izvirni greh. 3. Zgodovina odrešenja s pregledom biblične zgodovine. 4, Pregled krščanske zgodovine in seznam vesoljnih cerkvenih zborov. Vsi deli tvorijo eno celoto. A verjetno je, da je pisatelj t. M. iz celote izpustil nekoliko slavkov, da uvod ne hi bil 13- 184 predolg- Očvidno je nekoliko stavkov izpuščenih pred seznamom cerkvenih zborov, Prehod ni niti miselno niti stilistično dosti gladek. Prav lako ni gladka zveza med tem uvodom in med začetkom Metodovega življenjepisa. Prehod je oviran po seznamu cerkvenih zborov. Staroslovenski pisatelj delu prehod na ta način, da Metoda primerja svetim možem, omenjenim v uvodu. To primerjanje mu je daln povod in podlago, da je mogel navesti tako značilne odlomke iz Ciril-Melodove teologije, a zlasti 2 ozirom na seznam cerkvenih zborov j« to primerjanje prisiljeno- V vseh delih uvoda srečujemo iste značilne posebnosti v dikciji. Dikcija se menja samo toliko, kolikor se menja vsebina, ko iz dogmatične prehaja v historično. Pregled krščanskega nauka, biblične in krščanske zgodovine je sestavljen tako jedrnato in nazorno, da po vsebini in obliki spada med najlepše odlomke krščanske književnosti, Po nazornosti in živahnosti, po stilistični in idejni dovršenosti, po bogoslovni točnosti in izvirnosti se to poglavje lepo strinja z globoko hogoslovno in književno izobrazbo slovanskih apostolov, obenem pa je primerno misijonskim -namenom med tedanjimi Slovani. V njem se razodeva globok teolog, spreten pisalelj in govornik, velik poznavalec bibličnega in liturgičnega sloga in duha, Globoke krščanske resnice in obširno biblično vsebino izraža z zgoščeno jedrnatostjo; za praktične misijonske namene dodeva kratke pesniške okraske zaradi nazornosti. Mogoče je, da je to poglavje sestavljeno na podlagi starejših bizantinskih ali vzhodnih vzorcev za katehetski misijonski pouk, A v sedanji obliki in sestavi sta ga sestavila sv, Ciril in Metod ler ga izročila svojim učencem, Pisatelj 7.. M. je morebiti nekoliko stavkov izpuslil, Poglejmo nekoliko konkretnih stilističnih zgledov. V globokem dogmatičnem uvodu o trojedinem Bogu prevladujejo biblični in deloma lilurgični citati; očividno se pozna vpliv nikcjsko-carigrajske veroizpovedi. Vmes so vpleteni lepi okraski po analogiji bibličnega in I i tu r g ič nega sloga, lahni kontrasti ali ponavljanje sinonimnih izrazov; podobno v pregledu biblične in krščanske zgodovine. N. pr. Bog blag in vsemogočen, dela čudovita (divna) in mnoga, velikost in lepota del, čas (= ura) in leto, nad vsak breztelesni um in smisel, po usmiljenju in Ijuhezni, leto in čas, dela in podvig (opera et certamen), s podvigom in trirdom i. t. d. Iz liturgijc je povzet stavek, da angeli slave Boga s »trikrat svetim glasom«.1 Božja Beseda govori s »prečistimi usti« in z »božjim glasom«. Biblična zgodovina starega zakona je izredno živahno posneta v nazornih, skoraj epično stiliziranih stavkih. Z ozirom na praktični katehetski pouk se obširneje pripoveduje lo, kar je nazomejše, Zato se n. pr. o Eliju pripoveduje mnogo obštr- 1 Tfiia^iiiJ i^vf} v hlurgiii sv. J. Zlalousta. 185 neje nego o drugih prerokih, Veliki preroki Izaija i. dr. se niti z imenom ne omenjajo, Kako živahno je posnela Jakobova in Mozesova zgodovina; to je že skoraj pesniška epika. Apostoli pa se predstavljajo kot blisk, ki je preletel ves svet in ga razsvetlil, Seznam vesoljnih cerkvenih zborov se po vsebini znatno razlikuje od prejšnjih oddelkov. Zalo je tudi dikcija nekoliko različna. Splošno pa je tudi ta del po dikciji podoben prejšnjim. Nazorno se pripoveduje, da je papež Silvester premagal Arija in njegovo herezijo. Samo zaradi govorniške živahnosti se dodeva razmerno obširna primera z Abrahamom in njegovimi 318 hlapcif dikcija je lu podobna kakor v pregledu biblične zgodovine. Kakor pri prvem cerkvenem zboru, tako se tudi pri oslalih herezije niti ne navajajo, marveč se samo splošno obsojajo kot bogokletje, brezumje, zmote in zmešnjave. Tem bolj pa se skrbi za nazornosl in živahnost. Iz vsebine in dikcije 2, M. I. je jasno, da to ni veroizpoved (kakor zmotno misli Dvornik str. 308J marveč verski pouk, To je posebno očividno v pregledu biblične zgodovine. Resnično pa je, da se ta verski pouk nekoliko naslanja na veroizpo-vedne formule, v dogmatičnem uvodu na nikejsko-carigrajsko veroizpoved, na koncu pa na cerkvene zbore. Podobno se še danes katoliški katekizem naslanja na apostolsko, v vzhodni cerkvi pa na nikejsko-carigrajsko veroizpoved. 4. Razen originalnega uvoda 7.. M, se v obeli žitjib navajajo daljši posnetki Cirtlovib disputacij ter krajše Cirilove Ln Metodove izjave. Vsi ti odlomki Ciril-Melodove teologije so po duhu, po dikciji in nazornosti sorodni z uvodom 2. M. Ze ruski historik A, Voronov4 je opozoril, da se metoda Cirilovih disputacij po slikovitosti in živi konkretnosti globoko razlikuje od tedanje formalistične bizantinske polemike. Ciril je dokazoval tako živo in slikovito, da so ga Hazari prosili: pritčami skazi nam (per parabolas explica nobis. Ž. K. 10). To je orientalski biblični slog, to je odsev jasne vzhodne prirode, odmev živih disputacij in deloma ludi vpliv mladostne slovanske miselnosti. Ciril je bil bistroumen teolog z veliko misijonarsko prakso. Teologija in religija mu ni bila priučena formalnost, marveč globoko doživetje. Zato je samostojno mislil in se samostojno izražal/ Ohranjeni so nam samo posnetki praktičnih misijonskih disputacij in pridig. Tu ne moremo zaslediti vplivov drugotne bogoslovne literature, pač pa se poleg nazorne misijonarske originalnosti očitno kažejo sledovi prvih bogoslovnih virov, namreč sv, pisma in liturgije, vpliv bibličnega in litur-gičnega sloga. * Voronov, GlavnejSie istočniki dlja iitorii sv. Kirilla i Mcthodija (Kijev 1877), str. 62. ¿ Tako sem pisal v ilankus Viri Cirit-Metodove teologije (Slavia, Praga 1923, str. 45—47). 186 V tej smer je treba uravnati raziskavanje o virih Ciril-Metodove teologije. Ne smemo prezre Li, da so mnoge misli povzete iz prvih virov krščanske vere in teologije, namreč iz sv. pisma, iz lilurgije in iz skupne krščanske tradicije. Tako n, pr. tudi misel, da je hudobni duh sovražnik človeškega rodu in povzročitelj greha'; ta misel je iz; skupne biblične in pra-krščanske tradicije. Ako gledamo uvod Ž. M. v jasni luči krščanske tradicije in v okviru življenja in dela slovanskih apostolov, potem ne moremo prezreti, da mu je vtisnjen pečat Ciril-Metodovc originalnosti, Ne moremo se sprijazniti z Dvornikovo hipotezo, da ima ta uvod po vsebini in obliki mnogo analogij v tedanji hizantinski hagiografiji in je vprav zato pridejan k Ž. M., da bi to žilje dobilo bolj bizantinski značaj. w e i n g a r l v zmerni obliki ponavlja to hipotezo in izraža mnenje, da uvod ni delo pisatelja Z. M.; žit ju ga je istočasno dodal neki sodobnik in pomočnik pisatelja 7,. M., torej neposreden učenec sv, Cirila in Metoda, Toda s tem ni rešeno važnejše vprašanje, odkod je povzeta značilna vsebina tega poglavja. Ako je vsebina povzeta iz Ciril-Melodovih tradicij ali iz Ciril-Melodovega bogoslovnega (kalehetskega) pouka na podlagi zapiskov sv, bratov ali katerega izmed učencev, potem je rešeno vprašanje, zakaj se tu uvod po slogu razlikuje od ostalega Z. M, Ako trdim, da je uvod ¿.M. povzet iz Ciril-Metodovega bogoslovnega pouka, s tem nikakor ne izključujem odvisnosti od starejših bizantinskih ali sploh vzhodnih vzorcev, kakor sem že odzgor omenil (št. 3). Tako je n, pr, seznam vesoljnih cerkvenih zborov v nekaterih stvareh odvisen od seznamov v bizantinskih cerkvenopravnih zbirkah7; a vprav ta seznam v Ž,M, ima posebno očividne znake Ciril-Melodove teologije, 5. Vzhodni kristjani so že od nekdaj naglašali cerkvene zbore kot stebre pravovernosti. Navajali so jih v veroizpovedih in v kanonskih zbirkah. Zalo so bili tudi predmet bogoslovnega in katehetskega pouka. Nedvomno sla jih tudi sv, Ciril in Metod navajala v veroizpovedih, ki sta jih morala predložiti Rimu. O sv, Metodu papež Janez VIII. izrecno izjavlja (v pismu »In-duslriae tuae« 880), da ga je izprašal, »si orthodoxae fidei sym-bolum tta crederel .., sicuti ... in sanetis sex universalibus synodis ,,, promulgatum . . .« Seznam cerkvenih zborov v uvodu Z, M. ima mnoge značilnosti Ciril-Metodove teologije. V duhu carigrajskih in izven-carigrajskih meniških tradicij jasno izraža papeževo prvenstvo nad vzhodnimi patriarhi in nad cerkvenim zborom. Kdor hoče pravilno presoditi razliko med tem seznamom in med navadnim bizantinskim naštevanjem papežev in patriarhov v seznamih ■ Dvornik [Lčgendes, 310J tu brez potrebe išče bizantinskih paralel, ? P. L a v rov, Kirilo ta Mctodij |Kiiv 1928), str. 55. 137 koncilov, mora poznali značilnosti bizantinske miselnosti o primatu. Bizantinsko (in cesto tudi sploh vzhodno) pojmovanje papeževega primata je hilo nekoliko zasenčeno s poudarjanjem papeževega predsedstva na koncilih. Papež se jim javlja pred vsem kot predsednik koncilov, kar samo po sebi še ne izraža zadostno prvenstva jurisdikcije, temveč se more vsaj deloma pojmovali tudi kot častni primat predsedstva. Tako se javlja primat v seznamih koncilov pri bizantinskih kronistih, Vzhodna liturgija je historično resnico, da so papeži na vzhodnih koncilih predsedovali samo ,po legatih, namenoma teološko tako prestilizirala, da papeže predstavlja ne samo kot predsednike koncilov, temveč jim pripisuje vse delo in zasluge koncilov, S tem je naglašen primat jurisdikcije in papeževa oblast nad koncili, Podobno so zgodovinska dejstva dogmatično prestilizirana tudi v uvodu Ž, M. To je še tem jasneje, ker se s tem spaja še značilna Ciril-Metodova krščanska cesarska ideja. V duhu te ideje in v duhu Ciril-Metodovega bizantinskega patriotizma, ki ga v tej obliki dosledno srečujemo v Ž. K, in 2. M., se poleg papeža navajajo bizantinski cesarji kot nekaki pokrovitelji cerkve. Posebno jasno je to izraženo pri nikejskem koncilu. To je očividen znak, da je ta seznani povzet iz Ciril-Metodove teologije. Isto sem jasno dokazaP z ozirom na priznanje samo šestih koncilov, Dvornik tega ne vidi, ker je preveč pod vplivom tendence, da bi sv, Cirila in Metoda predstavil kot Fotijeva pristaša, Zgrešeno dokazuje, da se Cirjl-Metodov seznam koncilov strinja s seznami bizantinskih kronistov, Toda razlika je povsem očividna. Dv. (str. 301) hoče to razliko zabrisati s tem, da je na nedopusten način okrnil citate iz bizantinskega kronista Georgija Hamartola (PG 110, 705; 741; 749; 780; 892; 961). Vešči teolog more tudi v okrnjenih citatih opaziti bistveno razliko. Še očividnejša je razlika na podlagi neokrnjenega teksta. Bizantinski kronist objektivno opisuje historično dejstvo, navaja papeža, ki je vladal v dobi dotičnega cerkvenega zbora in papeževe legate, ki so predsedovali koncilu, Pri drugem in petem cerkvenem zboru navaja na prvem mestu lakral vladajočega cesarja, papeža pa na drugem mestu. To prevažno značilnost je Dv. zakril s tem, da je cesarjevo ime obakrat izpustil; pri petem koncilu pa je izpustil ludi vzhodne patriarhe, ki se navajajo kot predsedniki (voditelji). Poleg tega pa odločno naglasa, da se 2. M. tukaj drži splošnega običaja. S tem zakrivanjem važne točke, bistvene za primerjanje, zavaja v zmoto vse tiste čitatelje, ki cilatov in trditev ne bodo kontrolirali. Take metode v znanosti niso dopustne. Seznam koncilov v Z. M. je torej tako originalen, da je brez dvoma povzet iz Ciril-Metodovega bogoslovnega pouka, * Prava vernost sv. Cirila in Metoda, Str, 14—16. 188 Ker tvori eno celoto z oslalim t, pogl. Ž, M., smemo sklepati nazaj na Ciril-Melodovo izvirnost celega uvoda Z, M, Vía ta bogoslovna izvirnost pa zopet soglaSa z originalno zamislijo slovanske liturgije in harmonično spada v okvir 2, K. m Ž. M. S tem je dana osnova za nadaljnje raziskave o slovanskih apostolih. Te znanstvene rezullale je treba še z drugih strani osvetliti, dopolniti in morebiti še korigirali. Zgrešeno in škodljivo pa je, ako hoče kdo te znanslvene rezullale z ncosnovammi hipotezami brez sorazmernih dokazov razdirati. Samo na podlagi dosedanjih rezullalov je mogoče dalje graditi. Suromarlum. 1. In disscrlalkmibuu tDf orlhodoxia sa. Cyrilli el Me-thodii* iBV 1920211 «?t -Doctrina Byzanüna dc primatu* (1921) probavi in L c. veleroslaviuae Vilae Methodii IV, M) propriam doelrinam ss. C. et M. contineri. Recen L i s sime vero Dvornik ti post ipsum We ing art prúprietatein ¡0¡rÍ|£inaÜtatemi} buius capitis negantes affirmant, illud ad exemplar hagiograpbiac Üyzanlinae scripluin esse, 2. Versin latina 1. c. V, M. 3.—4- Analyst format ct idearum magna discrepan lia a stylo mert-teque ByzaUtina illius lemporis alque eximia proprietas (originaltlas) aucloris huius fragmenti prubatur. 1. c. V. M, depromptum est e theologia vel Ira-diliOTlC SS. C. et M., qui hoc caput componendo, a n t i t; u i o r i b u s exemplis Byzantini.s ve! urienlalibus uti potuerunt. F.leuclius conciliorum in I. e. V. M. propriam doelrinam ss. C. el M. exprimtl; e quo etencbo proprietaS lotius 1. c, deduct potest. Quae uberius in seqtientibtis ndnotationibus explicantur. Adnotntiones ad libriun docinris Dvomili. In disserta tione »De sí, C, et M. ad Photium relatione (BV 1913, 245 252) iam qtiacdam dixi de libro Les Lčgendes de Con^tanlin et de Míthode vues de Í3yzance* (Prague 1933), sed pauca tantum. ne partium studiosus viderer. Poslquam alii [L i ■ di t in coftimenlario > Gregu rianuiu" 1933, 540—563 et Wcingart ítl By^antifioslavica V, 124—451) graves errores nielhodicos et hisloricos huius libri nolaverunt, iam liberius de libro existimare possum, cum lam satis constet, de firavi scienliae causa agi. Certc laudanda est magna aucloris eruditio magnaque moles materine scientificae. Ast in quaestionibus essentialibus graves commisit errores metliodlcuS. historíeos theulogicUsque-Dc aliomm scriplis fructibusque scienlificis saepe nimis subieclive refert; aliorum fructus non satis distinguí! a propriis. Aliorum solida argumenta negligit vel pervertit, accidentaba parum ah essenLialibus disMnguíl. accidentaba et obiter dicta e con leí tu evellit caque tamquatn essenti&lia pro-ponit in testimonium imperitiae al i o rum,1 Ita fructibus aliorum utens, audacter propria fert indica do quaestionibus, quas non invesligavit. Qua perversa nielhodo ipse graviler impedilur in dilficilium quaeslíonum per-ve.stigatione. minus penti vero in errorem induCuntur alque scientía turba-tur. Quod praeíertim'dolendum est in libro gallico, patente multis rerum linguaruitiquc (lavlcaxiim nun sat peri tis. In quaestionc fundainenlali de relatione ss. C. et M. ad Photium et ad Ignalium gravem errorem method icum el bistorlcum commisil urgendo dilemma: aut Cum Fhotio et contra Ignatium, aul cum lgnatio et contra Photium, non admitiendo terlium: aul cum lgnatjo, sed moderatlssime et 1 E. gr. de versione S. scripturae vclernslavica. de nominibus mena-chorum in Olympo (pg. 130—131), de apostólico Iftg. 296—300J, de I, c. V. M. pg. 3Ü1—310). Similiter in »Les Slaves« pg. 178—180 e. a. 1 89 pacilice vitando pngnain contra Photium, vel in genere vitando risas By-¿antinas illius temporis. Qiind icrtium uriiciim concordat cum tonlihus historiéis, praeprimis cum Vitis veteroslavicis, Nam s$. C. el M. tempore patriarchatus Pliolii mis&lones ;id Cht a; aros et Slaves susct-perunt, sed s im nI primatum Romani Pontificia candido agnoscebant ct [idem chHslianain cum approbation« R, P, in pair ¡archa tu Rumano annunti&bant. Ñeque contra PhoLium pugnaban L ñeque eius pugnam contra Ignatium el Raman appro-babant- Hanc senUntiam in prim i s meis disseriationibus de ss. C. et M. defendebam atque ustnic hodíe firmi ter teneo, Díjíí quídam, ss. C. et M-íactioni l^nalii patriarchae adhacsisse, sed dilucido expre.ssiíque monui, ¡líos rixas Dyzantiuas Vitesse net contra Photium pu£na»se. Mullis argumenti» mgeniosam (originalem) dnetrinam ac proprium agendi modum ti, C. et M- probavi. Hodie terminom factio« vito, ne quis eo abutatur; ss. C. et M. enim non er&nt factio si, sed nioderati et p at if id, D v. vero contra clara Viiarum testimonia assevuranter affirm at, ss. C, et M. Íntimos Photii amigos atque l&iatii ndversalios fnisse, Mihi vero contra clarum texlum mearuin disSertationum iniuste tríbuit sententiam. ss. C. et M. facliosos Ignatianos atque hostos et in ¡mi cos Photíi fuisse (Les Slaves 180; Les Lé-£ end es 308 e. (t.j. Asseveranter urgendo sententiam de ss. C, el M. intima ad Photium relatione, negal d istinclionem Inter oflicialem Byzantinam atque orientalem monasticam doctrinam de primatu ecclesine. Quae negaiio aequiparari potest negaliuni discrepaiiliat: inter gallicanam atque Romanam (ei munasticaml thcologiam occidenlalum. Extrema hypolhesi sua abrepluS. testimonia prO-priae theologiac ss, C. et M, negligit iisque graviter et ilticile mutílalas eiiationes opponit2 aliosque errores saepe commitit. De usu substantivo apoitolici« [pro papa) in mea disserlalione de hoc titulo" ex presse notavi, usiiin snbstantivtim hnius tituli relative rarum (wisse (pg, 52). In diflicillimis conciil ionibus {1920—1921) longe a magnis bibliothecis non potui omnia scripta et documenta perlustrare; suffi» ciebat generalih demonstratio, hunc usum relative rarum luisse. Qua' propter illa disSerlalio ex parte histórica supplenda el corrigenda est. EdeO grains aeeipio, quae 13 y. nova attulit. Sed Dv. subslantiam quaestioais non inveatißavit, in parte vero histórica gravissimum neglexit fontem, nempe "Libruin diurnum Romanorum Pontificum«; perversa inethodo accidentaba cum esseniialibus confudil muilosque Errores hiüLoricos et melhodicos com-misil.* De hac re iam nova paratur dissertatio, quae errores doctoris Dv. corríget. De aliis quaestionibus cf. ßV 1933, 245—252, »Gregonanum* 1933, 540—563 nec non dis&erlationem "Originalnost sv. Cirila in Metoda« in novo cummentario histérico Jugoslavíco. Inconcusas quoad substantiam manent, quae in priorihus dissertntioni-bus de theologia menluque propria SI. Cyrill! et Methodii dilti. Theologia ss. C, et M. ex parte cum iheologia munachoruin ByxaulinOrUm cohaerel, ex parte vero cum traditionibus orientalibus extrahyzantinis, ex parte antem plane propria est. Ss C. et M. agendo ducendoque ingeniöse or ientern et occidentem connexuerunt. * Citationes e Georgio Hamnrtolo graviter mutilavil (pg. 301), ul pro^ pria elenehi conciliorum in c. 1. V. M. ne^arel. Vide lextum slovenicum nr. 5, * Doctrina Byzantine de primatu, pg. 44—56, * PurmixLiune accidentalium et essentialiam atque minus accurata relatione de mca opinione Dv. praeter alios eliam professorem A Brückner in trrorem induxil, se demum contra me prohasse occidentalem origi-nem ■ Ferunt . ., in hoc oratorio a lycno oleum ebullire.«3* Adhuc ascendamus ad saeculum IV. Ex actis quae Bollandistae refer on t2\ caput sancti Praecursoris tribus vicibus absconditum propter persecutiones aut bella, máxime sub imperatore Juliano apostata fuit inventum per reve-latioues factas tribus testibus seriis, archimandritis, quorum unus, »vir irreprehensibilis vitae,*" totam rem litteris consign a vit." 511 D t? S e r v, D«i U « a t i 1. e I Beat. Canonic,, Bononiae, 1736, I. IV, p. 1, c,-31, ti. 8. Dom Ccillier, H i »t n i r e generate des ISttuts sacres et cíclísiastiques, París, Vives, 18f>2, t, |l, p. 397. -J H. Lecicrcq, Diction, d archéol. cliréliennc et de I i L u r g i e , I, V], col. 2576, ™ Miraculorum lifer. 2, c. Í5 (Mi^nc, P. L., 1. 71. c. 12, 1<1, 15), ' Acta SS-. I. IV Junii, p, 711—7«, '5 Tillemon t, Mimoires pour servir h l'Histoíre e c c I v - s i as I iq u e des six premier« sieeles, Urn vellos, 1706, t. I, p. 3«. »Acta SS„ I. IV Junii, p. 724, 728. 207 Secundum verba eruditissimi Tillcmont, historia inven tionis anno 453 factae, »videtllr tam certa quam miraculosa, utpcite scripta per ilium quem Dcus mirabilium suorum testem et ministrum constituere voluerit.«-7 Quoad reliquiam sanguinis sancti Joannis Baptistae asser-vatam in Cartusia Pleterje, tistimonia de miraculis ab ea pa-tratis adsunt nulla. VI. Proba tío per revela tiones. Praeter probationes de authenticate reliquiarum per documenta scripta vel per miracula remand etiam iter aliud pr« verilate detegenda. Sunt enim diversae personae qtiibus convcnit illud prn-phetae Balaam: »Dixit homo, cujus obtu ra tus est oculus; dixit auditor sermonum Dei, qui novit dnctrinam Altissimi, et visiones Omnipotent! s videt, qui cadens apertos habet o culos,x" ¡d est, qui infremens aut cadcns sub actione spiritus, obtúralos habet oculos naturales, scilicet apertos, sed non videntes, apertos autem quasi ocylos mentis in mundum invisibilem, in abscondita, in secreta cordis culpahilia, in di-stantia et in futura. Isti qui talia vident sunt: 1" Daemones; 2° per cos spiritae, sortiarii, pytbonissae, magi; 3" energumeni quos obsident vel possidenl daemones; 4n sancti extatici. máxime illi utriiisque sexus qui sligmalisati vocantur, in corpore stigmata quinqué Paísionis Domini Nostri .Jesu Christi ferentes, 1" Utrum sit licitum et prudens recipere a spiritibus menda-cii testimonium vel rectins, confessionem de authenticitatc reliquiarum? Gravissime interdicitur veritatem quaerere a mortuis, daemones evocare, pacta explicita veí implícita cum eis inire.-" Tarnen si sponte se praesenUní, eis toqui non est evocatíonem aut pactum facere et permittitur exurcistis eos interrogare vel eis responderé, secundum Ritualis Romani mónita,10 Sed quomoda expectanda sit ab angelis tenebrarum lux, a spiritibus mendacii Veritas? fr Tillcmont. Dp. ci L, t. I, p. 177. ™ N ii ni XXIV. 15. 16. =* S, Thomas, 2 II, qu. 95, a. 3. 1 1,1 lí i l u a I c R o m ¡i n u m , Pustel 1925, Tilulus XI, De exorciza ndií obsess is a daemon i o, c. 1, n. 4, 14, 15, 20, 1198 Responsum dant praeter mult os pater pSurin« et sanctus Thomas, Pater »Surin«, pius, doctus exorcismos fecit inmtmeros apud civitatejn »Loudun« in possessione Sororum Sanctae-Ursulae celebri quae duravit a septembri 1632 usque ad finem anni 1638. Postquam declaravit »daemones esse fraudatores qui dissimulant et deludunt quantum possunt,« nihilominus addit: »Attamen observatüm est semper eos nunquam defecisse in proclamatione veritatis, quuties ad hoc fuerunt coacti per aucto-ritatem Ecclesiae, Praeterea, quando jurant se verilatem di~ Kisse, certum est ens non mentiri, Àddo recognitum fuisse ab exorcislis ante advenium meum in civitatem »Loudun« daemo-nes MaLrem priorem possîdentes non mentiriV1 Vidimus palrem »Surin* affirmantem daemones sine ulla exceplione nunquam mentîtos fuisse exorcistis praecipientibus in nomine Dei aut Ecclesiae. Nunc Docti>rem Anjelieum audiamus, Quaestioni magis studuit in pluribus articulis de adjuralione, quorum compendium damus.11 Adjuratio aliquem cogit ad faciendum aliquid in nomine Dei. Licit Um est adjurare daemones, quia de suis discipulis Jesus Christus dixit: "In nomine meo daemonia ejicient.«1"4 Sed adjurandi modus est duplex: unus per deprecationem vel inductionpm, alius per compulsionem. Primo modo non licet daemones adjurare, quia ille modus videtur ad quamdam ami-citiam pertinere, qua non licet ad daemones uti. Secundo autem adjurationis modo, qui est per compulsionem, licet nobis ad aliquid uti, et ad aliquid non licet. Daemones adjurando per virtutem divini nominis licet repellere, ne nobis noceant spiri-tualiter vel corporaliter. »Non tarnen licet eos adjurare ad ali-qutd addiscendum« vel obtinendum, »nisi forte ex specialt in-stinctu vel revelalione divina.« M Ergo directe et cornmuniter non licet aliquid velle addiscere a diabolo. Si tarnen adjuratus in casu serio vel si jurameiUum affert, tunc dicit veritalem, quia non est amplius de vivis, sed inter " I.e triomphe de l' amaur divin ou histoire abrégée des Ursulines de Lobdun... Paris, 1830. p. Ü8. « 211, qu. 90. * Me XVI, 17. * 2 II, qu. 90, a. 2. 209 m or tu os aeteroos, non est in statu viae ad ultimum Finem, sed in statu aversionis perpetuae ab ultimo fine et ideo libértate resislendi adjuration! et perjurium faciendi privatur. Miraculuni verum esl in hoc, nnn quod daemon rcspondet aut praestigium facit, sed quia cogitur obedire, vcritatem fateri, exire ab obsesso et ad infernum redire, sub imperio divino exercito per Medium exorcístam, qui, de interrogationibus daemoni faciendis veí omittendís judex est, non nisi expresse ab episcopo delegatus." Referí sancius Gregorius Turonensis quod non longe a sua episcopal! urbe inventio corporis sancti Solemnis (vulgo: saint Soulein) episcopi Camotensis facia fuit per daemonem in nomine Dei revelantem cryptam et exuvias abscondita. Statim ac reperitur corpus, duo energumeni sananlur et miracula mul' tiplicari non cessant." 2" Magi, špirita«^, sortiarii cognoscitnt vel cognoscere pos-sunt per diabolum authenticitatem reliquiae; sed decipere vel decipi valent; insuper possunt resistere adjurationi et perjurium faceré, quia viventes adhuc sunt, praediti libertate. Insuper, nemo oblivisci debet sortiariis illicitum esse diabolum consulere, sed pro bono fine possunt uti cognitione prius óblenla a špiritu mendacii. Tamen eorum assertiones sunt testimonia infamium; coram tribunali eeelesiastico vel civili pondus habent nullum nisi ad indicia praebenda et aliunde confirmanda- 3Û Ingens abyssus est ínter magos infames et personas honestas a daemone obsessas, sicut fuemnt sancti phires, niulíae piae personae, v. jam cítatac moniales Sanctae Ursulae sae-culo XVIIo, et re cen ter pia virgo Hélène Poirie r.ilf Frequenter daemon eis proponit pactum et beneficia vel finem obsessionum quae respuunt, tanquam crimen. Quandoque, dum, sicut Balaam, cadunt in sla tum angorls, horroris, fremitus, cataleplicae passionis, éxtasis diaholicae, eo ipso vident secreta peccata, res absconditas, futuros eventus, non omnes, sed saepe multos; in hoc non sunt cuSpabiles, quo-niam haud possunt non videre futura aut abscondita quae etiam M Canoa 1151. M Migne, P. L, I. 71, col. S44. aT Chnmpauil, Une possédée contemporaine, (1834- 1914} SûiiiQ ¿dit,, Paris 1924, Fere in toto libro infcstatiiincs diabolicae referuntur. 210 clausís aul obturatis oculis et pacto cum daemonibus recusato, clarissime perspiciunt. Insuper, quia Rituale praescribit exorcistae interrogare obsessum circa media quae expertug est ipse obsessus magis proficua contra internalem draccnem, ideo conversationes, interrogationes cum däemone in obsesso licitae sunt exorcistae, dummodo sint necessariae vel utiles. 4' Securiorem viani et magis honori congruentem inve-nimus prope sexus utriusque stigmatisatos, extáticos, Istj exa-minari possiuii et interrogan, imo debent ab his quos Ecclesias regere posuit Spiritus Sanctus, scilicet antistites jurisdictione praeditos, Mirabiles citemus inquisitiones factas apud stigmatisatam valde piam, Catharinam Emmerich, Stalim quando ejus nomen adducitur. nienli occurrit virum a seerelis dementem Brentano typis dando visiones Calharinae non semper indicasse ubi prae-dictae incipiunt et desinunt inter verba diversarum personarum. Sed in dissertatione praesenti minime sermo fiet de rebus dubiis aut valde controversis circa illam, loquemur tantum de factis ab episcopali Curia Monasteriensi judicatis. Ncmpe de mystica potestate qua pollebM Catharina dístlnguendi Ínter veras aut incognitas aut falsas reliquias, Auctoritate episcopi et vicarii generalis Monasteriensis post diuturnam et severissimam scru-talionem38 recognita fuit multoties maxima in virgine Emmerich potestas non solum distinguendi reliquias veras, sed quoties manu tenebat illas vel erat prope, in exta&ibus, fuit, dico, potestas conspidendi statim figuram, vestimenta, do mum, civita-tem, totam historiam vitae et martyrii quorum reliquiae ade-rant cum tali veritate ut archeologi absque praejudído et odio veritatis non placentís legendo visiones Catharinae stupe-facti fuerint de exactíssimís ejus description!bus vestium, architecture, monumentorum artís, et regionum,*" Moduin quo reliquias veras agnoscebat, ipsa Catharina explicavit: Quo ties apparere video Sanctum que ni dam cujus reliquia juxta me est, tum lux emanat ex osse et alia lux ex alto pro-veniens sc jungit primae et in loco untonts K, E. Schmüger, Vie d' Anna-Catherine Emmerich, traduite par E. de Cazaläh. París, I86S. t, 1, p. VIII. * L' Ami du C 1 e r g é , 1923, p, 76S, 211 a p p a r i t i o producitur. Sed quando reliquia Sane ti non e s t ¡ u x l a me, lux el apparitío v e n i u n t Bolura ex alto.«1* VlL Probatio per igncm. Ut ait Martene,11 »ad vitandam in re tandi moment] decep-(iunem, ubi de veritate sanctarum reliquiarum dubium aliquod subiisset, viri sancti eas igne probare solebanU. Concilium Cae-saraugustanum anno 592 statuit ul reliquiae in quibuscumqne locis de Ariana haeresi inventae fuerint, prolatae a sacerdoti-bus in quorum Ecclesiis reperiunturT pontificibus praesentatae igne probentur«.i!f Narrat Leo Marsicanus in Chronic! Cassinensis libro quod cum monachi qiiidam ab Jerosolymis venientes, lintei par lieu lam, cum quo pedes discipulorum Salvator extersil, monasterio suo obtulissent, et »cum a pluribus super hoc nulla Tides adhiberelur, illi fide fidentes protinus praedictam particulam in accensi thuribuli igne desuper posuerunt, quae mox quidem in ignis eoloreni conversa, post paululum vero amotis carbonibus, ad pristinam speciem niirabiliter est reversal. Aliud probationis exemplum affert Martene" ex Surio; Beatus Meinwercius Paderbornensis episcopus se accin-gebat ad dedicationem monasterii quod construxerat, pro quo a Wolfgango Aquileiensi patriarcha receperat cum duobus palliis corpus sancti Felicis. Volens hanc reliquiam probare, ingentem rogum in medio claustri jussit fieri, in quem cum tertio corpus misisset, totiesque in favillam redacfus ignis fuisset, cum exultatione maxima omnium et laudum jubilatione corpus excipiens propriis manibus, super prinqipale altare detulit. In duobus manuscriptis ad saeculum XIII pertinentibus de monasterio Sancti Remigii Remensis orationes pro reliquiis per ignem probandis adsunt in quarum conclusione postulatur a Deo »ul pannus isle, vel filum istud, quibus involuta sunt ista 411 Schmcger, op, c i i, 1. IK. p. 355. " Martfcnc, Oe a n 1 i q u i s Ecclesiae ritibus, Rotosnngi, 170(2, t. Ill, 1. 3. p. 495. « Labbei. Concilia, Luletiae 1671. col. 1600. » O p. c it., p. 496. " Ibidem. 212 corpora Sanctorum, si vera non sint, crementur ab hoc igne; et si vera sint, evadere valeanU,'-' Sed propter quam causam liceant expérimenta per ignem? Praeter multa exempla praecedentia, sanctum Thomam audia-mus: »Dicit Glossa: Dcum teuitat qui habens quod facial, sine ratiune committit se periculo, experiens utrum possit liberari a Deo.« Sed quando »propter aliquam necesäilalem seu ulili-tatem committit se alîquis divino auxilio in suis petitionibus vel factis, hue nun est DeUm tentare«,4' Porro episcopus, judex de fide, cultu et reliquiis approbandis, adhibitis primo naturalibus mediis, v. g. studio, inquisitione, sed frustra, agit propter necessitated! seu utifitatem, postulando super reliquias judicium Dei secundum iflud Paralipumenon [If, XX), quod citai Doctor An-geficus: ►Cum ignoramus quid agere debeamus, hoc solum habemus residui ut oculos nostros dirigamus ad te.« VIII. Ratio ultima. Relate ad sanguinis beati Joannis Baptistae reliquiam in Cartusia Pleterje asservatam desunt probationer per miracula sanationum in jnstanti, per coloris mutationem, per authenticas revelationes aut per ignem; testimonium Episcopi Turinaz fun-datur solummodo in praesumplionibus aliunde seriis: inscriptione caelata quae vtdetur saeculi XVÏI, codicillo Joannis Baptistae Cuny et possessione cultus immemiorialis. Ista, convenienter juri canonico, sufficiunt ad confirmationem cultus; nam Benedictus XIV dicit »quod Miracula in hoc Judicio [identitatis reliquiarum] prosunt, sed quod non sunt necessaria, quodque sola nécessitas reducitur ad signa probabilia et ad identitatis probationer, ex quibus certitudo moralis desumalur«. W. Sckmidt, Der Ursprung d, Gottesidee I. 3S4, 223 skem otočju. Iniciacija se vrši na kraju, kjer baje biva mitični praoče NiLu Elak. Novincem pripovedujejo, da bo Nitu Elak odvedel njihove duše in jih pozneje spet oäivil. Starešine posnemajo skozi pihala, ki jih držijo novinci v rokah, glas praočeta, da jih na ta način praoče obsede. Za spomin dajo starešine novincem palico, okrašeno s perjem kazuarja. Kazuar s svojim črnim, bohotnim perjem predstavlja temno luno in s svojimi dolgimi golimi nogami lunine krajce. Novinci morajo nekaj časa molčati in se na zunaj vesti kot bi bili obsedeni od praočeta, oziroma kol bi bili blazni.1* V Avstraliji se novinci mnogokrat pobelijo z apnom, kar je ¡jnamenje smrti, kajti to je barva žalovanja po umrlih in duhovi se prikazujejo živim v tej barvi. Duh praočeta je v novincih. Pri iniciacijah na Novoirskam otoku v Oceaniji se vršijo dvojni obredi. Pri prvih se morajo novinci postili, starešine jih tepejo, zgledajo bolestni in se predstavljajo kot ženske. Drugi obredi naj značijo, da je novinec postal polnomočen mož. Na ta način naj novinci preživljajo usodo lune, oziroma lunarnega praočeta, ki najprej hira in umira, potem pa spet oživi. Tudi obred izbijanja zob in obreza naj znači isto. Zob zriači lunin krajec in zobje se tako obrusijo, da imajo podobo luninega krajca. Obreza se razlaga v nekem spevu takole: Luna sije svetlo, zaviha nazaj svojo kožo, se očisti in postane polna luna. Tako naj tudi fantje po obrezi postanejo spolno močni." b) Krute oblike lunarne magije. Človek mora v resnici doživeti razkrajanje, smrt, trohnjenje, razparanje praočeta, če hoče obnoviti za sebe in za svet božansko silo praočeta. Treba je torej za to resnične Človeške žrtve. i. Obredni umor, Ze grški geograf Strabo omenja [Geogr, IV, 4, 6), da se je na Kavkazu duhovnik, posvečen boginji luni, celo leto pripravljal na svojo daritev, V stari Galiji so bivale na otoku pred izlivom reke Loire samo ženske in vsako leto so na določen dan ob polni luni drvele kakor blazne okrog in raztrgale eno udeleženko. V divjem entuziazmu so nosile krvave kose nje- 14 H u 11 o n Webster, Primitive Secret Societies, 19321, 39. 11 G Pee k et, Das Zwei jeschtechlerwesen. Anthropos 1929, 1030. 224 nega trupla okrog svetišča.1'1 To spominja na orgiaslični Dioni-zijev kult pri Grkih, ko so ženske, odete v srnjakove kože, drvele v divjem plesu v gozd in tam raztrgale živega bika (simbol Dioniza, oz. praočeta), piie 5e toplo kri in jedle sirovo meso. — Slovanske vile, ki predejo in plešejo, strgajo moža, ki opazuje njihov ples.1' V Indiji je pleme Khond vsako leto boginji zemlji (isto kot luna) darovalo človeško žrtev, da bi si s tem zagotovilo dobro žetev in se varovalo bolezni in nesreče. Vsaka družina je dobila kos človeškega mesa, da ga je zakopala v svoje polje, V la namen so kupovali otroke, ki so jih dolga leta gojili, in med tem časom je določena žrtev uživala splošno spoštovanje- Na določen dan su žrtev ovenčali, j« opijanili s palmovim vinom in jo navezali na drog, ki je predslavljal zemljo. Plesajoč okrog žrtve so vzklikali: >'0 božanstvo, mi ti doprinašamo to žrtev, daj nam dobro žetev in zdravje!« 2rivi so pa dejali: »Mi te darujemo po stari šegi in smo brez krivde.« Potem so nesli žrtev in drog, okrašen s pavovim perjem (simbol zemlje, oziroma lune), v sprevodu okrog vasi in na določenem kraju zaklali svinjo in pustili njeno kri curljati v jamo, človeško žrtev pa vrgli v jamo in jo zadušili v okrvavljeni zemlji; z glasnim krikom in z godho so zatopili zdihovanje umirajoče žrtve Od trupla so odrezali kos mesa in ga zagrebli poleg idola, ki je predstavljal zemlja, oziroma luno. Potem so udeleženci rezali posamne kose od trupla in vsak je odnesel svoj kos v divjem teku v svojo vas in ga tam zakopal poleg vaškega idola, da bi se zemlja oplodila.M V Benguliji in Assamu, kjer je razširjen kult matere zemlje, so se vršile redne jesenske slovesnosti z okrutnimi človeškimi žrtvami, da bi se narava oplodila. Človeške žrtve so se do-prinašale po vsej Indiji, posebno so rajaš (knezi) darovali vojne jetnike malikom, da bi s tem oplodili zemljo.'" Na otoku Borneu so domačini navadno starega sužnja zvezali in obesili, potem plesali okrog njega in streljali vanj puščice, pri tem, pa dajali umirajočemu naročila za rajne. To se je zgodilo celo 1. 1920 ali 1921, isto se je vršilo na otoku Formozi, kjer se je na isti način jetnik kot žrtev daroval in '"M. Pancritius, o, c-. 832. " Krnil!), Marchcn I, 303- Gdortfe Frazer, The Worship of Nature (London 1926). 387. G. G u s c h a n , ¡llustnert« Volkerkunde II (!923), 548. 225 vsaka puščica naj bi rajnim prednikom ponesla posebno prošnjo. Danes darujejo meslo človeka upico, in sicer na isti način."0 V luči teb dejstev se dajo razložiti tudi slovite medvedje žrtve pri plemenih Ainu in Giljak ob izlivu Amurju in na otoku Sahalinu. Vsako leto ulovijo mladega medveda in ga preživljajo, zaprtega v kletki kakor ujetega sužnja. Medved je simbol luna-riziranega praočeta (ker spi pozimi v brlogu in vstane tako rekoč k novemu življenju). Na dan svečanosij nagovori predstavnik plemena medveda z besedami' »Mi te hočemo ubiti in te poslati k božanstvu gozda, tj ga boš prosil, da nam pošlje veliko vider in soboljev pozimi, v poletnem času pa mnogo tulnjev in rib.« Medved naj torej sporoči na drugem svetu vse želje narodu lunariziranemu praočetu, oziroma prednikom. Posebno vlogo imajo pri teh žrtvah leseni idoli z izrezano človeško glavo na vrhu, ki se imenujejo Inao. Ti idoli predstavljajo majhna drevesca, ker so tako narezani in razklani, da visijo navidezno vejice od njih. Inao predstavlja drevo človeškega rodu, ki priraste iz umrlega praočeta (v zmislu lunarnega mita z otoka Niasa). Medved je privezan na drog, ki je okrašen z Inao, Odsekano medvedjo glavo okrasijo z Inao. Takšno drevo človeškega rodu, ki prirasle iz praočeta, je isnano v Južni in Severni Aziji in Oceaniji in je mitološki izraz potomstva lunariziranega praočeta. Plemena na Formozi izjavljajo, da so prvi ljudje nastali iz bambusa, in častijo ob setvi in žetvi na poseben način drevo, v katerem baje živijo duše prednikov. Prototip tega mita smo že ugotovili na otoku Niasu.11 Krvne žrtve, pri katerih se kaka žival krulo zaduši ali razpara in se ji iztrga srce, da se na ta način dramatizira mit o razkrojenem praočetu, iz čigar trupla priraste človeški rod, vegetacija itd., vršijo v Srednji in Severni Aziji šamani. Tako pri Jakutih zgrabi šaman v vzhičenosti kravo za. rogove, ji odreže noge. prepara trebuh, iztrga utripajoče srce, ugrizne v krvaveče srce. Isto delajo šamani pri Samojedih na severni obali. Psu iztrgajo srce in Še trepetajoče nataknejo na zaostreni konec idola, /ki predstavlja praočeta. Kačinci ob reki Abakan na Altajskem gorovju darujejo na isti način spomladi in jeseni belo jagnje v čast zajcu, ki predstavlja praočeta. Zaklano jagnje A. G a h s , Kult lunariziranog praoca kod is točnih Paleosibiraca. Godiinjak sveufilišta u Zagrebu 1928, 73. " A. Gahi, o, c„ str. 69. 76. 77. 226 nataknejo na idol zajca. Obred pa razlagajo, češ, tla krmijo zajca praoče ta."- Fonien vseli teh žrtev je v tem, da se s simbolično obnovitvijo usode lunarnega praočeta obnovi življenje in plodnost v naravi, Te šamanske daritve so samo nadomestek za prvotne človeške daritve. Pri Votjakih v Rusiji se je še 1- 1894 izvršila taka človeška daritev, da so se srce in jetra na spreten način iztrgala iz telesa," Iste žrtve najdemo ludi v Severni Ameriki. Pri prerijskem plemenu Pani so obesili ujeto deklico na drog in jo s puščicami usmrtili, da bi zemljo oplodili.=4 Acteki v Stari Mehiki so nešteto jetnikov žrtvovali svojim božanstvom. Položili so jih viseče preko kamenile sohe in šaman jim je s kamenitim nožem préparai prsi in iztrgal srce, kri pa je morala curljati na malika. Pri agrarnih slavnostih so jetniku najprej odrli kožo in šaman se je odel vanjo in jo nekaj časa nosil, da je vidno predstavljal praočeta in privzel njegove sile.'1 Pri Čihčih v Kolumbiji (Južna Amerika) so mladeniča sužnja dolgo časa prehranjevali in ga umorili s puščicami ter ga poslali kot srednika na drugi svet." 2, Lov na človeške lobanje. Pri mnogih narodih južne in južnovzhodne Azije, obeh Amerik in Afrike je bil lov na človeške lobanje priljubljen kot magično sredstvo za poživljanje življenjske sile, oploditev narave itd. še'v 19. stoletju so plemena Garo, Naga in Kuki-čin v \ssamu in Birmi, plemena na otokih Korinozi, Luzonu, Cele-besu, Sumatri, Niasu in na drugih otokih med. Azijo in Avstralijo gojili lov na človeške lobanje, Kjer je zaradi kulturnih vplivov Indije in Kine ta šega izginila, se je ohranilo še mnogo navad in obredov, ki spominjajo nanjo. V Severni Ameriki so sloveli Indijanci zaradi svojega lova na človeške skalpe, Mesto cele glave so sneli kožo z glave in jo vzeli s seboj, V .lužni Ameriki so mnoga poljedelska plemena v obrečju Amaconke in njenih pritokov umorjenim sovražnikom odrezala glave in jih preparirala kot mumije, ki so veljale kot poseben zaklad, n. pr, plemena Muntruku, Jivaros, Tupi. Take glave so potem natikali — A. Ga h s, Blulige u. unblutige Opfer bei den ¡illùiîchen IJirtcn-volkern, Semaine d'ÊlImologie Rcl, IV, 1925, sir. 221 ssij. » L. c. G. B use h a 11, ilhistriertc Volkerkundc t, 123, 191, 1217 na drogove in plesali okrog njih- V Afriki so gojila kult človeških lobanj posebno plemena Bantn v ob reč ju Kongo. Heine-Geldera je ugolovil, da je po mnenju primitivnih lov na človeške lobanje v zvezi z vegetacijo in z dolgim srečnim življenjem človeka: rasi in žetev je odvisna od leh žrtev; celo za onstransko Življenje imajo te Žrtve pomen, kajti nekatera plemena so uverjena, da moški ne more priti v deželo mrtvih, če ni odsekal vsaj eno glavo,=li Pri mnogih plemenih je odsekana glava sovražnika dokaz za možatost fanta in kot pogoj za ženitev: s Brez glave ni žene,« to načelo velja za plemena na Formozi. Mladeniči pijejo po poroki iz take lobanje.57 Z ozirom na vegetacijo velja načelo: čim več glav, tem več plodnosti na polju. Bojevniki, ki so uro-pali človeške glave, so nosili posebna odlikovanja. Ulovljenim glavam se izkazuje poseben, kult. Glave so izpostavljene na posebnem ogrodju, okrog glav se vršijo plesi in pojedine, pri katerih se umorjeni simbolično pogostijo, Mesto človeških glav so se poleni jemale glave divjačine. Lov na človeške lobanje je bil v navadi tudi v stari Evropi, h lanska pesem opisuje, kako je kraljičina odsekala glavo Haleweinu, ki je bil znan morilec žena. Odsekano glavo je postavila kraljičina doma na mizo pri obedu, Gotovo je to «stanek slaroevropske šege lova na lobanje, o kateri govorijo tudi rimski pisatelji, da so jo našli v Galiji.5* Vsa plemena, ki gojijo lov na človeške lobanje, verujejo v magičen pomen lobanj. Mit pa, ki smo ga našli v Novi Gvineji pri plemenu Marind, nam pojasnjuje lo magijo. Praoče Cehe je postal, ko so mu glavo odsekali, vir novega življenja. Okrog njegove glave so Marind plesali, kakor pravi mit. Isto delajo narodi danes, kakor smo videli, To milično usodo praočeta naj lov na človeške lobanje vedno obnavlja, da človeški rod in njegova vitalna sila, plodnost v naravi in v živalstvu ne preneha. Lov na človeške lohanje smemo torej smatrati za posebno obliko lunarne magije. « G. B ii»c h a n', lllustrierte Volkerkunde II, 931; I, 268, 152, " O. e. 1IT 899. 931. " A, Gahs. Kult lan. pracca. 7), M. P a n c r i l i u s, o. c., 901. 228 3. Kanihalizem. Kanihalizem je bil udomačen skoraj na vseh otokih Mela-nezije, v južnovzhodni Aziji, v Avstraliji, v osrednji in zahodni Afriki (v obrečjib rek Kongo in Niger in njenih pritokov); deloma je bil v navadi tudi v Severni in Južni Ameriki, Etnologi so skušali na razne načine pojasniti ta pojav. Ugotovljeno je, da uživanje človeškega mesa ni izviralo iz razlogov prehrane, kajti kanihalizem je razširjen predvsem v pokrajinah, ki se odlikujejo po svoji rodovitnosti in svojem poljedelstvu. Narodi sami nam izpričujejo, da je glavni povod kanibalizmu bila magična sila, ki so jo pripisovali temu početju.** Na otoku Nissanu so domačini slovesno zaklali mlade vdove glavarjev in jih zavzili, ker so mislili, da s tem krepijo svojo možatost, Na otokih Novem Meklenburgu, Novi Kaledoniji, Novi Gvineji so z au ž ¡vali meso lastnih rojakov in sovražnikov, ker so si hoteli osvojiti moč in duha umorjenih. Isti nagib navajajo kanibali Afrike, Amerike i, dr. Pleme Kai na Novi Gvineji je zaužilo samo možgane sovražnikov, razni rodovi v južno vzhodni Aziji so pojedli jetra, srce, možgane, v Avstraliji je veljalo za posebno učinkovito čarovniško sredstvo, če je kdo zaužit jetra in mast človeku. V Severni Ameriki je bilo v navadi strašno mučenje vojnih ujetnikov. Posebno znani so bili v tem oziru Irokezi, ki so svojim žrtvam izlrgali srce in ga pojedli.'"' Ko so Irokezi 1. 1619 mučili jezuita Brebeufa, so mu rezali koščke mesa s telesa, jih pražili na ognju in jih použivali; končno so tudi ugriznili v njegovo srce. Ta delni kanihalizem je dokaz, da je temeljna misel kani-balizma ista kot pri človeških in živalskih žrtvah, k! smo jih navedli pod točko 1. Treba je namreč obnoviti usodo praočeta, ki se je razkrojil v zemlji, da pride iz njega obnovitev življenjskih sil v človeku in v naravi, Kanihalizem je v nekaterih dobah in v raznih deželah morda prešel v vsakdanjo navado narodov, tako da je človeško meso služilo za prehrano ali da je Jjudožrslvo veljalo za poseben način maščevanja ali da je človeško meso podivjanim narodom veljalo za slaščico. Tako so znani narodi iz zahodne Afrike, ki so ubite sovražnike pa tudi svoje sužnje redno pojedli, a jih "C, Buiclun, o. c, il. 82. 120, 161, 139, 247. 38. 934; 1, 442, 541. M G, Buschan, o. c, 1, 109. 229 prej še opitali; tako n. pr, rodovi Bamila, Maka, Kan, Budjo, Badinga.31 Toda iz vseh delov sveta imamo soglasna poročila, da velja človeško meso kot svojevrstno meso, ki ima magično silo. Nikakor ni upravičena trditev, da so najstarejši in kulturno najnižji narodi bili vdani kanibalizmu, in sicer zgolj iz animalisličnega nagona, saj vprav Pigmejci in Bu&mani, ki so zastopniki najstarejše kulture, ne poznajo ka-nibalizma. Nadalje nam kulturno-historična analiza kaže, da je kanibalizem v zvezi z razmeroma visoko kulturo matriarhalnega poljedelstva. Da bomo mogli bistvo le magije jasno spoznati, si moramo predočili konkretne primere iz raznih delov sveta, Iz Afrike: Ašanti napadajo ob letni agrarni slovesnosti svobodnega rojaka, ga razrežejo in razdele: eden vzame prst, drugi roko, tretji nogo, Kdor dobi glavo, pleše v divjem veselju, jo poljubi na usta in jo obesi okrog vratu, Spet drugi dobi srce in ga opeče; v eni roki drži srce, v drugi pa kos kruha.1 Ako je v Kamerunu čarovnik (šaman) obsojen na smrt, ga razrežejo; posamezne dele razdelc med družinske poglavarje, ki jih pojejo." S temi primeri smemo primerjati navado Jukagirov v severni Aziji, ki umrlega šamana razrežejo in razdelijo med vse člane klana, ki nosijo kosli kot amulete. Glavo dobi starešina klana." Dejstvo, da prav Šamana razrežejo ali raztrgajo ali razdele, nam priča, da gre za magijo, ki izvira iz lunarne mitologije. Šaman namreč, posebno v severni Sibiriji, predstavlja lunarnega praočeta že po svoji opremi. Njegova maska in njegova zunanjost ga prikazuje ali kot medveda ali jelena ali kako ptico, ki so vse simboli za luno. Tudi boben predstavlja lobanjo praočeta. Zato naj šaman preživlja usodo lunarnega praočeta ter se naj razkroji. V začetku je res Šaman sam, ker je bil «obseden« od praočeta, preživljal usodo praočela. Tako nam poroča Strabo, da je imela boginja Luna pri vzhodnih Kavkazijcih mnogo preroško vzhičenih služabnikov, izmed katerih so enega prijeli, ga ukovali v verige in ga redili celo leto, S sulico so mu končno :Ll P, M. K ii s te rs. Das Grab der AfrLkaner, Anthropos 1921/22, 186. 0, c., 184. » 0. c„ 187. 5,1 A, G a h S r Opler bei deri altaisehen Hirt«-nv61kern, 230. HnUoilnrni Ve «| [lik, 16 230 prebodii srce in se potem vsi udeležili daritve." Pozneje so šamani mesto sebe žrtvovali živali; n. pr. pri Jakutih govedo, pri Ajnu pa medveda. Lunarna mitologija i/, otoka Niasa pojasnjuj« le krvave žrtve, kakor smo že omenili. V severni Aziji ima šamanstvo še zelo značilne lunarno-mitološke poteze, v Afriki je ponekod lunarni mit že pozabljen, magični obred pa je ostal. V Dahomeju je bila navada, da so pojedli človeško srce. Ašanti so pili kri sovražnikov, da se opogumijo, Badagri so ponudili še toplo sree in kri najprej kralju in njegovemu spremstvu in potem vsem drugim, Bangala, zlasti njihovi glavarji, so zaužili srce ubitih nasprotnikov, da bi si osvojili njihov pogum. Riihulolu imajo tajno sekto, ki pri sprejemu novega člana skupno zaužije srce umorjenega človeka. Zulu so sovražniku, ki je prvi vdrl v njih trdnjavo živemu preparali prsi in njegovo srce razdelili na drobne kosce in pojedli.31 Avstralski zamorci v Severnem Queenslandu oil reki Herbert so zaužili predvsem Icdvice in ledvičjo mast, ker so smatrali ledvice za glavno življenjsko silo človeka in so s tem hoteli pridobili njegovo moč.SM Mongoli in Kinezi praklicirajo še danes to magijo. Tako so Mongoli I. 1912 iztrgali svojim kitajskim ujetnikom srce in s krvjo poškropili svoje zastave, O Japoncih in Kitajcih je poročalo časopisje, da so v zadnjih bojih pri Sangaju semlertja izrezali nasprotniku srce in ugriznili vanje, O Črnogorcih se poroča, da so v svojih dolgoletnih bojih s Turki uživali kri sovražnikov in tudi njihovo srce, da bi se tako polastili njihovih vrlin, Oblizali so krvav meč, ko so Turku ali Albancu odsekali glavo, »da jih ne bo dosegla kri« ubitega." V srbski narodni pesmi »pogib Rovčanov« se pripoveduje, da je skaderski turški vezir Rovčane v Nikšiču pobil in glavo njihovega zastavonoše Cola Vučeliča obesil na mestno obzidje, " A. G a h s, o. c. 230. » Ratzel, Völkerkunde Ii (18«), 39. w Küsters, o. e., 181, 197, 193, 199. " K. L u m b h o I 1 z , Unter Menschcnfres.sern |1892), 317. M M. E. Durham, Some Tribal Origins, Laws and Customs of the Balkans (London 1928], 318. 231 rurkinje so skrivaj skuhale glavo in zaužile juho, da bi njihovi otroci postali hrabri/? V južnovzhodni A kiji je pri mnogih plemenih navada, da zauživajo jetra, srce, možgane in kri sovražnikov, da si osvuje njihove lastnosti.*1 Primeri se dajo navesti z vseh delov sveta. Večinoma je mitični izvor te magije zabrisan, ker pa je magični obred do podrobnosti isti po vsem svetu in tudi motivacija ista, smemo sklepati, da je tudi milični izvor isti. Gre za lunarno mitologijo, ki pripisuje novo življenjsko silo srcu lunarnega praočeta. Vsi trije pojavi, ki smo jih obravnavali: človeške žrtve, lov na človeške lobanje in kanibalizem, se nahajajo večkrat skupaj in so oči vidno v najožji zvezi. Tako se v zahodni Afriki [obrečje Nigra in Konga) goji kanibalizem obenem s kultom in lovom človeških lobanj, Človeške lobanje služijo kol posode z? pijačo ali kot okrasek na hišah in stenah notranjih prostorov. V Da home ju je bila pot do »rezidence* glavarja Bosa Ahadija tlakovana s človeškimi glavami, prav tako so bile okrašene stene njegovega bivališča, Skoro vsako jutro so polagali na prag hiše nove človeške glave.12 Maori na Novi Zelandiji so zbirali trupla pobitih sovražnikov in jim rezali skalpe. Glavarji so požrli sirove možgane in oči padlih, drugo so zaužili njihovi podaniki. Glave pa so natikali na droge okrog svojih koč. Glave lastnih glavarjev sn mumificirali in jih časlili kol talismane.43 Plemena Kauka v obrečju Magdalene v severu o vzhodni Kolumbiji so gojila lov na človeške glave in kanibalstvo- Glave sovražnikov, ki so njih trupla pojedli, so natikali na drogove okoli svojega zbirališča,44 Lov na človeške glave je cvetel pri Črnogorcih še v 19. stoletju. Samo leta 1862 so poklali 13 do 14 tisoč sovražnikov in njihove glave natikali na kole po vseh selih. Da so v zvezi s tem tudi zavživali kri in srce sovražnikov, smo že omenili.41 « Tih. Djordjevič, LjuduidersLvo, Srpski elno£. zbornik 1. 1925, 312, 41 G. R II • C h □ n , o. C. 1, 934. R n t z c I, o. c. 11, 38; B u s c h n n , o. c. I, 452. " Ratiel, o. c. I, 271 " Busctan, I, 3-41. 346. * D u r h a m , o. c., 17?. J 6* 232 Acteki v Mehiki, ki so toliko ljudi obredno zaklali, so hili obenem tudi kanibali; meso darovanih so uživali s pečeno koruzo. Častili so zemsko boginjo Kuatlikve, ki so jn upodabljali brez glave in ki fe bila ovita s kačami in nosila ovratnico iz človeških src. Boginja je predstavljala pojemajočo luno. Tu najdemo združeno Iunarno-mitološko podlago z magičnim obredom obglavljenja in zauživanja človeških src, Kanibalizem je še posebno izražen v mitu, kajti la boginja je baje požrla solnce, Solnce pomeni tu očividno svetlo luno, katero temna luna polagoma požira.1" 4. Človeške žrtve se zazidajo v nove stavbe, V Polineziji so zakopali v temelje svetišč človeško žrtev; prav tako so tudi pri zgradhi bojnih ladij smatrali človeške žrtve za potrebne.41 V Grand Bassamu (novogvinejska obala) so pri ustanovitvi nove naselbine darovali človeka, srce, jetra in drobovje so spekli in razdelili med novonaseljence, ki so morali to zaužiti, da bi v prihodnjem letu ne umrli.,s V Esumu (Kamenin) je glavar pri zgradbi nove hiše dal umoriti 50 ljudi in jih pojesti/" Črnogorci so polagali v temelje novih stavb in mest človeško kri in človeško truplo. Posebno dekleta so zazidavali v nove hiše. Tipičen' primer nudi narodna pesem o zidanju Skadra. Kralj Vukašin in vojvoda Uglješa in Gojko so gradili Skadar na Bojani, a vila je ponoči vse podirala in rekla Vukašinu, da mora zazidati brata in sesLro v Lemelje (Stolja in Slojan). Ker takih niso našli, je vila iz planine naročila, naj zazidajo tisto izmed njihovih žena, ki bo prinesla drugo jutro možu obed. Usoda je zadela ženo vojvode Gojka in zazidali so njo.,lQ [Nadaljevanje bo sledilo.] " Buscban, 'o, c, 1, 192, 199. iT Ratzel, o, c, I. 275, " Kilsters, o, c„ 183, " O, c.. 186. w D urham, o, c,, 171, Narodne pesme lirvatsko-srbske (Zagreb 191 S}, 38. — G. dr, Veselid Čajkanovič, univ, prof, v Beogradu, mi je povedat, da so matere skrivale otroke, ko se je gradil most med RenjJradom iti Zemunom, čei, da bi utegnili ugrabiti in zazidati kakšnega otroka. 233 DR, VEBROVA POT DO »KNJIGE O BOGU«, (Le chemin Je M. Vcber jusqu'à soa "Livre sur Dieu«,) Ûr. J. JuniokouiC. Maribur, lié su me. — Monsieur François Vcher, professeur de philosophie à l'Université Alexandre 1« de Ljubljina, auteur d'une douzaine d'ouvrages philosophiques en langue slovène, est un ancien élève et collaborateur de Meinong tcf, Ueberwe¿1J, JV. 1023, pp, philosophe autrichien à Graz et fondateur de la »théorie de l'objet« (Gegenstandstheorie). Devenu professeur à l'Université slovéne de Ljubljana, M. Vcber a commencé par développer la théorie de son Maitre, Son attitude ii l'égard de la religion a «lé plutôt hostile au début. 11 a rejeté ^l'hypothèse« de l'existence de Dieu, car, d'après la nouvelle philosophie, l'objet ayant la priorité logique sur le sujet, Dieu, loin de pouvoir être considéré comme créateur, serait hiiniême dépendant du monde des objets et, pour ainsi dire, créé par lui. Or, en réfléchissant, de son point de vue, sur la théorie de la connaissance, le philosophe s'iovène est arrivé á une tout autre conclusion sur ce point cnpit.il. Voici les articulations principales de sa pensée qui est allée se précisant d'ouvrage en ouvrage: Lg réflexion sur la connaissance montre que les faits psychologique., se répartissent «m deux classes. Pour prendre un cas particulier, les penates, on remarque qu'il y en a qui soni vraies ou fausses, et d'autres qui sont en dehors de telle alternative. Appelons celles-ci des »simples suppositions (reine Ánnabmcn). celles-lA des pensées »sérieuses«. Ni vraies ni fausse», les -slippositions' consistent uniquement à comprendre la pensée d'autrui ou á supposer quelque chine, sans prendre une attitude personnelle à l'égard de l'énoncé. Qu'est-ce qui distingue une pensée »sérieuse" d'avec une »supposition-? Est-ce l'ubjel? Evidemment non. Ce qu'un autre affirme, je puis le comprendre, et donc le penser, sans êlre obligé de l'affirmer ou nier à mon tour. C'est donc dans la pensée elle-même qu'on doit chercher la différence en question, c'esl l'acte de penser qui est autre dans leí affirmations et dans les suppositions. Faudra-l-il donc dire que c'est uniquement le sujet qui, par ion acte, fait qu'un énoncé soit vrai nu faux, oti en dehors de cette alternative? On doit le nier encore. Il ne dépend pas de moi que dea affirmations comme celles-ci: celte table existe , deux et deux font quatre , soient nues ou fausses. Cela ne dépend pas non plus de l'objet en tant que tel, d'après ce que nous avons vu. Quoi donc? On esl obligé de supposer un facteur extramental, en connexion quelconque avec l'objet, mais qui, lui-même, n'est, ni ne peut être objet de pensée; il est simplement »atteint« ou »manqué par L'acte de penser cl non pas saisi dans le contenu de la pensée. Pour le désigner, forgeons un terme technique — la nouvelle philosophie ne se prive pa¿s de ce plaisir — appelons le »facticitéi. Qu'est-ce donc que celte »fac licité*? (Ivn slovène «¡ítinítoít*, en allemand »TatsachliehkeiU ou »Fakliïttût*; pour cette dernière expression cf. R. Eîsler, Wôrterbuçh dçT Fhilosoph ¡schen liefcriffe,* 1927—1930.) C'est une réalité objective, sans contestation, car c'est par elle qu'un objet de pensée est en même temps un lait ex tramen tal, tandis qu'un autre ne l'est pas, qu'une affirmation est valable, une autre fausse. Mais, en elle-même, elle est inconnaissable, puisqu'elle ne peut être présentée, ii la manière d'un objet, par le contenu de la pensée. Et volet l'inattendu: Le philosophe, après avoir r eje lé l'ancienne conception de Dieu, conclut, que c'est cette inconnue, ce facteur éniinemmenl réel et source de toute réalité, qui est l'objet du sentiment religieux, qui gsl saint, qui est divin, qui est — Dieu! Celle conclusion, à laquelle M. Vebcr est arrivé dis 1923, et qui, en Y somme, n'était au début qu'une inlution hardie, le philosophe n'a cessé de l'approfondir. Aujourd'hui il en a (ait le centre des deux premiers d'entre 234 1«S cinq Argumenti de l'cxiîlence de Dieu qui Forment son grand - Livre sur Dieu«, paru pour Pâques 1934, Pourquoi deux arguments? Le philosophe c'est aperçu qu'il valait mieux traiter à part de ce Facteur qui Fait que certains jugements sont vrais ou ■> v a I a h F c s » , et réserver le terme »facticilc-L au Fait d'être des objets du monde sensible, D'où deux preuves, l'une s'appuyant sur la »(aclicité* du monde sensible, l'autre sur la »Viila-bilité* du monde des idées. En voici un bref ré au nié: La jfacticité«, nous l'avons vu, n'est pas objet de connaissance, elle [l'ajoute aucune note intelligible a l'objet en tant que tel, elle est vidu (te sens, Considérée en vlle-mtme, j pari de ce qu'elle lait être, elle s,'àvamiit égalemnl. Hien du point de vue de l'objet, vide en elle-même! C'eat pourtant par la ¡"Facticité- que se distingue ce qui est, de ce qui n'est pas. linigrne qui reste inexplicable, tant qu'on se tient sur le plan de l'objet, Pour on avoir la sulution, il faut se tourner du côté du sujet, et finalement oit est amené a concevoir un sujet transcendant qui n'est pas réduit, connue c'est le cas de l'homme à »atteindre- passivement la *facttcit£«i ou même, à Fa »manquera, mais qui, par Sûti acte, ia crée et lui donne du contenu, en d'autres termes, qui, par son acte, rend réels certains objets à l'exclusion des autres. Cette source du la Factieité' — appelons la «arch if activité« — est évidemment en dehors du dualisme expérimental; »lactkité — noii-facticité", elle est . faciieitù« pure, les anciens l'appelaient ¡°ens a se», Dieu. La voie de la »valabililét est toute parallèle et se ramène en partie a celle de la .facticitéu. Il est mime difficile de dire, si M- Veber considère la »valabilité* — Saint Augustin disait *verilns* comme un (acteur original, irréductible, ou bien, s'il n'y voit qu'un aspect de la »laclicité«. Ayant construit un argument spécial avec la »valubililé- pour base, il semble nous inviter plutôt à opter pour la première hypothèse, d'après laquelle il laudraiL voir dans la » valabililé« quelque chose de ce que Saint Augustin voyait dans les vérités éternelles, Remarquons en passant l'échec de la »théorie de l'objet* qui, par son partisan M. Veber, s'est avouée impuissante â construire une théorie de la connaissance sur ses bases propres, c'est à dire, en partant du aeul lait psychologique et de l'objet en tant qu' il est contenu en lui, C'est dune en vain que Aleinong s'est proposé de battre te psyclioJojfisme sur son propre terrain, en choisissant son point de départ. Avec sa »théorie de l'objet« il n'a jamais pu rejoindre le réel extramen tal. On ne fait pas sa part il l'idéalisme, comme lé disait M. GiEson. Si on vent bâtir une noétique et donner un sens aux énoncés tels que: »ceci est«, ceci n'est pas«, »ceci est vrai«, »ceci est faux*, il est nécessaire, M. Vebcr l'a reconnu, de quitter résolument le sujet et de Faire appel d un facteur extramental, il ta -facticité*, c'est à dire, à l'existence. Kdor bi v Vcbrovi Knjigi o Bogu1 iskal teodiceje v običajnem pomenu besede, ta bj jo kmalu razočaran zapri, TeOcHceja zavzema v obsežnem delu izmed vseh modroslovnih panog morda najmanj prostora in bi se dala zgosliti na nekaj desetinah strani. Filozof nam je podal v resnici zopet vso svojo filozofijo in pokazal, kako je to pot zadela na več točkah na Boga. Dr. Veber namreč ni izmed tistih mislecev, ki ■Stopijo jjred javnost z dovršenim filozofskim nazorom, ki se nekako za stalno ulabore v svoji osrednji zamisli ter iz tc točke delajo izlete v vseh smereh na razna filozofska področja; knjiga za knjigo izhaja, toda povsod se javlja isti temeljni nazor, samo da si osvaja nove predmele; ud za udom se prikazuje izklesan in dovršen pred občinstvom, a duhovni lik, ki ga ti udje tvorijo, je bil zamišljen od vsega početka. Tako dela Bergson, lako je delal Kani v zreli dobi, 1 Veber, Knjiga o Bogu. Družba sv. Mohorja v Celju 1934. 235 tako ¡g delal Descartes. Jedro teh sistemov Ivori ena sama začetna intuicija, ki se p« da nekoliko izraziti le v neštetih knjigah, kakor je dejal eden izmed njih. Dr. Veber ne pozna take osrednje zamisli, nima trajnega filozofskega doma, ne oblikuje svojega modroslovja uda za udom, ampak si seka od izhodne točke svojo pol naprej, ne da bi se puvračal in ne da bi vedel, kam ga ho končno dovedla. Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsak i krat znova podati vso, kajti noben ud ne sme ostati lak, kakor je bil svojčas, ko je bi! ves organizem še mlajši. Kilozofi prve smeri mirno lahko izdajajo ni novo svoje prejšnje spise, ker so se jim nova dela sanio pridružila. ne da bi karkoli preklicala; pri njih često vemo že vnaprej, kaj bodo še izdali, ker prehajajo pac po načrtu od področja do področja, kakor se nudi po vrsti očesu, ki se razgleduje z nepremične ločke. Vebrova razgledna točka se pa premika, že davno obdelani problemi su prikazujejo z novega vidika v drugačnih obrisih, vsak njegov spis je zopet cela njegova filozofija, ki preklicuje in popravlja prejšnja slaliiča, Gotovo bi mu bilo zelo težko izdati brez izpremembe kako knjigo iz prve dobe, kakor je težko naprej povedati, kaj nam ho še napisal. Skoraj vse dosedanje njegove knjige so prav za prav vedno novi Uvodi«, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije*, da se zdi, kakor da je filozof včasih v zadregi za naslov- O dr. Vebrovi filozofiji velja še vedno, da je v razvojnem sladiju, kakor je dejal dr. Franc Kovačič1. 1 udi svoje zadnje izsledke bi bil filozof pripravljen v celoti zavreči, ako bi to postala zahteva same resnice a, Toda pri razvoju ima vsakokratno stanje poln pomen šele, če ju upoštevamo obenem kot cilj prejšnjega gibanja in izhodišče poznejšega, Zalo je pa zlasti pri taki filozofiji, ki vedno vsa raste, potrebno, da poznamo njen razvoj, ako hočemo razumeti njeno zadnje stanje. Toda je-li sploh mogoče govoriti o eni poti, o tslfim organizmu, ki rasle od početka? Uvod v filozofijo, iz leta 1921 dokazuje »nesmiselnost vseh onih teorij, ki govore o nekem ,ustvarjanju" zunanjega sveta od slrani boga kot najvišje ,osebe', vsaj kolikor se tudi ,bog" razumeva kot neka najvišja duševnosl, Lorej kol neki najpopolnejši jaz, , . Tudi ta (najvišji) jaz — če eksistira — je brezčasno odvisen od faklične eksistence tega zunanjega sveta in ne narobe.,. Kdor bi pa hotel pripisovati bogu kako drugo, t, j, nefizikalno in nepsihološko naravo, temu mora bili ¿bog1 le prazna beseda, ki znanstveno ničesar ne pove in ki torej ne dopušča nobenega .dokazovanja'. 1 Knjiga o Bogu pa navaja pet znanstvenih dokazov za bivanje Stvarnika! Ali je možen prehod med dvema tako skrajnima točkama? Ali ni filozof kratkomalo opustil ene poli, ker se mu je izkazala brez izhoda, in poskušal v nasprotno smer? Prehod ali prelom? Organična rast, ali smrt enega sistema in rojslvo drugega? To * F, Kovačič, Kritika (Maribor 1930) 79. J ¡7, razgovora 7. univ. prof. dr. Vcbrom tih izidu njegove »KnjijJe o Rogu«. »Slovenec«, 31. marca 1934, 'F. Veber, Uvod v filozofijo [Ljubljana J92l| 3 iS; 19, 236 vprašanje, ki bo brez dvoma zanimalo zgodovinarja iilozolije, pa zahteva, da si ogledamo Vehrovo miselno pol od početkov do danes. * * * Dr. Veber izhaja iz predmetne teorije, kakor jo je zasnoval njegov slavni učitelj A. Meinong. Ta sam novo vedo takole opisuje: -Vsaka znanost sc havi z določenim predmetom, Toda nekatere velike in važne skupine predmetov doslej še niso našle mesta v nobeni priznani vedi. Kazen tega se zanimajo te vede skoraj izključno za to, kar v resnici biva (Erkenntnis des Wirklichen), in vendar lahko postane predmet spoznanja ludi to, kar je neresnično, kar sploh ne biva, kar je le možno ali celo nemožno; za vse to se teoretično naiven človek zanima kvečemu tedaj, kadar se mu zdi, da bo na tak način laže dosegel lo, kar dejanski je. V nasprotju z vedami, ki so doslej povsod vsaj načelno dajale prednost temu. kar v istini biva, pa brez dvoma potrehujemo ludi tako znanost, ki bi se pečala s svojimi predmeti, ne da bi se izrečno omejila na njihovo eksistenco — ki je le poseben slučaj predmetnosti — tako da bi jo lahko V tem smislu imenovali neodvisno od eksistence (daseinslrei), To vedo o predmetu kot takem ali o čistem predmetu sem nazval predmetno teorijo (Gcgenstadstheorie),«^ Predmetna teorija je torej splošna veda o vsem, kar more nastopali kot predmet kakršnegakoli doživljaja-Na prvi pogled bi bila to pač samo nova filozofska disciplina, ki bi se bavila z onimi posebnimi lastnostmi in zakonitostmi, ki so skupne pojavom, kolikor so ti pojavi predmeti, veda, ki bi se pridružila kol enakopravna ostalim filozofskim panogam. Toda kmalu se je pokazalo, da zahteva čisto izjemno stališče. Kako naj tudi vedo, ki se peča s predmelom vohče, priredimo ostalim znanostim, ki imajo vsaka svoj poseben predmet? Ali jim ni že po svoji naravi nekako nadrejena? Ali ni že po svojem bistvu temeljna filozofska veda, ki vsebuje v kali vse ostale discipline, in splosna modroslovna metoda, ki se razteza na vsa področja? Do istega zaključka pridemo še na drug način. Kaj je prav za prav skrita vzmet, ki je poganjala Meinongova razmišljanja? Dr. Ve-ber kol njegov intimen učenec nam jo je dovolj jasno naznaCili* Mei-nong je bil sprva psiliologist. Toda uvidel je ne vzdržnost lega mo-nističnega nazora in iskal izhoda. Psihologist pozna samo doživljaje-Dobro, premagajmo ga z njegovim lastnim orožjem I Vzemimo za izhodišče doživljaj, saj je lo res najbolj sigurna realnost, ki je noben skeptik ne more zanikati, ker jo neposredno dojema, ludi kadar dvomi. Analizirajmo doživljaji Za vsak doživljaj je značilno to, da je naperjen na nekaj, kar ni ta doživljaj sam. Ako mislim na »deveto deželo^, moja misel, ki jo doživljum, seveda ni deveta dežela sama, ampak meri na njo: deveta dežela je njen predmet. Isto velja za vse temeljne vrste doživljajev, za predstave, misli, čustva in stremljenja. K. Schmidt, tlie Dsuisehc Phitosophie der Ge£envirart in Selbet-darstellungen, 1 (Leipzig 1921) 103. * F, Ve ber, Sistem filozotije (Ljubljana 1921); cf zlasti str. 60. 237 Zakon je splošen; Ni ga doživljaja brez predmeta, — Ali se nismo S tem izmotali iz psihologizma? Ali ne priča analiza doživljaja o du-alizmu psihičnega čina in nepsihičnega predmeta? S tem smo pa obenem odkrili absolutno izhodišče Za filozofijo; Primarni in nedvomni pojav je doživljaj. Ta nam posreduje zvezo z nepsihičnim svetom predmetov, ki tem doživljajem odgovarjajo, Začenjamo z lastnim neposrednim doživljajem kot izhodno točko, končamo v objektivnem svetu predmetov. SubjekLivizem je premagan. Predmetna teorija torej nikakor ni samo nova veda, kakor recimo eksperimentalna psihologija ali primerjalno veroslovje, ampak je nova filozofija, Gre v resnici za eleganten moderen poskus, kako najti Arhimedovo točko za modroslovje, poskus, ki ne zaostaja prav nič za genialno Descartesovo zamislijo. Ta je iskat absolutnega izhodišča V svojem »cogito« in iz njega izvajal dejanski Svet, Meinong ga išče v doživljaju vobče trt v njem odkriva objektiven predmet.7 Toda, kakor se je ponesrečil Descartesov poskus, ki je rodil moderni idealizem, tako se je kmalu izkazalo, da tudi Meinongovu teorija ne vodi varno iz psihologizma. Kaj je končno »devela dežela«, ki je predmet misli? Ali nima svoje bitnosli od doživljaja? Odkod bi jo sicer imela, ko je pa v resnici sploh ni? Ali ne sledi iz tega, da je tudi predmet nekaj psihičnega, kakor doživljaj? Morda je kratko-malo istoveten z vsebino doživljaja,9 in smo obtičali v psi h o log i zmu i Meinong se bo branil: Res je, deveta dežela niti dejanski ne biva, toda bivajo dejanski razne dežele, odkoder smo povzeli gradivo, da smo si slvorili »deveto deželo«. »Deveta dežela« je predmet viSjega reda, vsak predmet višjega reda pa temelji na predmetih nižjega in končno najnižjega reda, ki jih dojemamo potom tako zvanih občutkov, kot najnižjih doživljajev, in ki »zahtevajo vsaj v svoji zakoniti celokupnosti tudi eksistenco zunanjega sveta v ožjem, to je prostorno dinamičnem smislu besed e*." Da, da, ugovarja Meinongov učenec, toda s lem ste prisiljeni priznali, da so vsi predmeti končno osnovani na dejanskih predmetih, na predmetih, ki eksistirajo v navadnem pomenu besede, Na tak način ste pa izdali svojo lastno teorijo, ki hoče biti »daseins- 7 Iskanje absolutnega izhodišča je sploh značilno za moderno filozofijo. Spomnimo se le na sodoben Biondelov poskus v Franciji, ki opira vqo svojo filozofijo nn dejanje {l'action), ali zadnji £as na misel {ta penseej. V Revu« dc MeLlphyiique ct de Morale [193J štev, -1. 1934 štev. tj se trudi J. Noguč. da bi odkril Lak »fait p rim i t if-:, ki bi služil za temelj filozofski zgradbi. Toda doslej se ti sicer elegantni poskusi niso obnesli, Vse kaže. da ima tomizem popolnoma prav, ko uti, da je treba takoj spočetka z zdravim tloveikim razumom priznati dualizem subjekta in objekta. Kdor začenja s samim subjektom, redno obli£i v ideali/mu. Tudi predmetna teorija je zadela na leiave, ki so prisilile dr. Vebra, da se je v bistvenih točkah Ločil od nje. ■ Vsak doživljaj je po Meinongovi analizi sestavljen iz dveh komponent, iz psihološke vsebine, ki meri na določen predmet in ki se torej menjava ¿poredno s predmetom, in iz psihološkega deja ali akta, po katerem se loti pristen doživljaj od nepristnega; obe komponenti sta psihološko pojava, dočim ie predmet nekaj nepsihičnega, Glej o tem n, pr. Slitciri, 94 si, ■ Uvod, 3(5. 238 frei*.1" Meinong bi lahko odvrnil, češ. predmetna teorija je samo ena i^med filozofskih disciplin, zato mirno lahko priznamo ie drugo, res temeljno vedo, ki se peča z dejanskimi bitji. Toda značilno je, da se ni branil tako ne on ne njegovi učenci, ampak da so mrzlično iskali kake rešitve, ki bi jim omogočila, da bi s stališča predmetne teor je same končno premagati psiholog iz etn in kako dosegli nepsihičng dejansko realnost. S leni so jasno pokazali, da jim je predmetna teorija res temeljna veda in filozofija kafeksohčn. Zalo se ni prav nič čuditi, da je nazval dr. Veber svoje delo — ki je prav za prav le uvod v predmetno teorijo, kakor dobro pravi Zimmermann11 — Uvod v filozofijo, Predmetna teorija je nov filozofski sistem," Kdor nima tega pred očmi, lemtt bo ostalo Vebrovo prizadevanje nerazumljivo, Predmetna teorija hoče biti zaključen filozofski sistem in kot ta'k splošna veda o dejanskih, možnih in nemožnih pojavih. Izjavlja sicer, da je idaiiinsfrei«, toda vprav to je njena slabost Kot reakcija proti psihologizmu hoče in mora ven iz subjekta v svet objektivne realnosti, Ali so pa predmeti kakor okrogel kvadrat«, »zaklad v Bogatinu«, ^deveta dežela« sami na sebi dovolj istiuiti i, da zanesljivo pričajo za loko nepsihično vesoljslvo? Brez dvoma bo treba iskati varnejše podlage. Odtod temeljni problem že pri Mei-nongu samem, zlasti pa pri njegovih učencih: Kako doseči s stališča predmetne teorije pravo objektivno realnost, izvenumsko stvarno bitje? Razmišljanje, kako bi na podlagi predmetne teorije zgradil celotno filozofijo, ki bi premagala psihologijam ter dosegla objektivno realnost, je značilno za vse Vebrovo dosedanje delo in Ivori zelo nova in zanimiva poglavja v njegovih spisih, le v prvi knjigi, v Sistemu, se bavi z »islinitostjo« kot skrivnostno neznanko, ki je pogoj vsega znanstvenega mišljenja, ki se pa odmika predmetni teoriji kakor mavrica radovednemu otroku, Povod mu je dalo poglabljanje spoznavne teorije, ki tvori po njegovi lastni izjavi »Ahilovo peto predmetne teorije, vsaj v kolikor hoče ta predmetna teorija podati tudi zadnjo predmetno utemeljitev spoznavanja«.1:1 Poglejmo si ta izvajanja v Sistemu I1* Spoznavati ali dojemati kako dejstvo se pravi misliti nanj. Tudi predstava nam sicer omogoči Stik S predmetom, loda v tem slučaju je predmet pač pred nami, medtem ko smo mi do njega 5c čisto pasivni. šele v. mislijo postanemo napram predmetu dejavni, zavzamemo do njega svoje osebno staličče, si ga duševno prisvojimo, ga v pravem pomenu besede spoznamo, Predočevanje. .. je prav za prav le zadnji "Celo Meinen jo v učenec lienus&i mi je omenil, da se baS s tem pojmom (nam, »dnseinsfrei-) ne more povsem zadovoljiti ■ Sistem, 2SU. 11 S. Zimmermann, Uvod u FilozOÍiju (Zagreb 1932] 2. 11 Mcinoiijf imenuje Vebrov Sistem filozofije »eine Einführung in die Gegenstandstheorien (Die d. Phil, in Sulbstdarst., 1, 144). Sistem. 200, u Glej slasti str. 204—223 Iproblem spoznavanja), pa tudi str. |90—KM (kvalitativne in kvantitativne komponente miselske vsebine in miselskcga deja) 239 predpogoj za eventuelno dojemanje - -, potom misli«-1* Kar velja za predočevanje, velja za čustva in stremljenja, ki tudi niso v pravem pomenu spoznavni čini, tako da oslanejo misli res edino sredstvo, da dojamemo resnico ali se motimo. Pa niti vse misli ne, Včasih imamo misli, ki jih »ne vzamemo zares«. Kadar n, pr, čitamo roman, samo dopuščamo okoliičine in dogodke, ki nam jih riše pisatelj, da lahko razumemo junakovo mišljenje in čustvovanje, dasi nočemo trditi, da bi kedaj živel tak človek v takih razmerah, pa tudi ne zanikati. Zato se tudi seveda ne moremo motiti. Cisto drugače pa čitamo kako zgodovinsko delo. Trditve zanesljivega zgodovinarja sprejemamo na svoj račun, tako da smo tudi sami prepričani, da je 11. pr. Napoleon živel takrat in takrat. Ako so podatki napačni, se motimo, ako so pravilni, smo spoznali resnico. Takoj uvidimo, da so za pravo spoznanje odločilne samo Le druge, imenujmo jih z V&hroiu .^pristne-. misli, ne prve. »dopustitve«, ki so misli brez prepričanja, ¡»nepristne misli-. Po čem se prav za prav loči pristna misel od nepristne? Morda po svoji vsebini? Nikakor. DopuSčam lahko ista dejstva, ki jih kdo pristno misli: oba misliva na isti predmet, pa vsak na svoj način. Ne vsebina misli, ki meri na predmet, ampak način misli, miselni akt ali dej je različen. Resnica torej ni odvisna od predmeta, ki nanj mislim, ampak od mojega miselnega deja. Potemtakem je pa resnica nekaj zgolj subjektivnega? Presenetljiv zaključek, ki bi pokazal brezplodnost nove teorije. Morda hi se pa tej posledici lahko izognili in rekli, da je resničnost in neresničnost odvisna od istinitosti dejstev. češ. da samo istiniti predmeti omogočajo pristne misli, bolj ali manj možni pa le dopustitve. Tako bi resnico ali neresnico, ki je lastna samo pristnim mislim, končno vendar utemeljeval predmet sam s svojo istinitostjo. Nekaj podobnega je učil Meinong." Toda to je iluzija, ki jo globlje razmišljanje razblini v nič. Saj vendar lahko tudi istinita dejstva samo dopuščam, pa tudi možna pristno mislim in narobe. Vse pa, kar je pristnemu in nepristnemu dojemanju skupno, spada k predmetu. In res, kaj se pravi, dejstvo je istinito ali neislinito? Da je njegova možnost maksimum ali minimum, istinitost, možnost, neistinitost so oznake za različne stopnje pTedmctne možnosti, pojmi torej, ki izražajo kolikoslno stran miselne vsebine in odgovarjajočih predmetov. Naša istinitost ni nič drugega kakor kvantitativna komponenta predmeta, imenujemo jo zato »predmetno« istinitost, Resničnost in neresničnost je pa nekaj, po čemer se pristna misel vprav 11 Sistem, 199. Ta Uvajanja so v glavnem v skladu s sholastiino spoznavno teorijo, ki tudi uči, da se resnica ixrairi v sodbi, ne v pojmu, CE, Kovafič, Kritika, 30- 21. loda pomniti jc treba, da obsega Vebrova -predstava* sholaitične -predstave«, f>ob£ut-e« in »pojme«, »Tudi Meinong smatra sicer istinitost za maksimum, neistinitost pa Za minimum možnosti, vendar obenem tako, da mu je ta istinitost ozir, neUtinito&t že kot laka obenem melafirično-transcendentna istinitost ožit. neislinitosl, po kateri že se v dovotjni meri določa tudi resničnost ali neresničnost trditev v absolutno objektivnem smislu besede. ...to na noben način ne gre...* Sistem, 195; cf. tudi 220/221. 240 Loči od dopustitve, nekaj torej, kar je v zvezi s pristnim dojematnini dejem, ne z miselno vsebino in predmetom. Zato predmetna istini-Lost, ki jo dojemajo pristne kakor nepristne misli, nikakor ne more utemeljevati resničnega spoznanja, ki je laslno le pristnim mislim Ali nam ta istinitost, ki jo lahko tudi samo dopuSčamo, sploh jamči, da smo izšli iz subjekta in dosegli v njej objektivno realnost? Očividno ne. »Pojem spoznavanju namreč stoji in pade s pojmom stroge — ,objektivnosti' doličnega spoznanega' predmeta, dočim vprav v smislu Meinongovega nauka ravno čista predmetna, t, j. zgolj predočevalna struktura nečesa še daleko ne jamči in ne more jamčil) za njeno ,objektivnost' v onem lojalnem smislu, ki je živec vsake spoznavne teorije.«" O zgolj predmetni istinilosti se sploh ne da reči, ali se v danem slučaju tudi v strogem smislu .objektivno' nahaja ali ne...«,1H ^od te islinitosti-niožnosti kot lake ne vede absolutno nobena pot ravno do lega ali onega miselnega deja«,tB t. j,, ne nujno do pristne misli, ki je pravilna ali napačna, ne do nepristne, ki je izven te alternative, ampak lahko do ene kakor do druge, — Kratko, spoznavanje, razvidnost, resnica niso odvisni od miselske vsebine in preko te od predmeta, tudi ne od omenjene predmetne istinitosli, ki izraža le kvantitativno komponento predmeta, ampak od miselskega deja. »Vsako zgolj pred-metno-teoretično utemeljevanje spoznavanja in resnice je vnaprej izključeno ■ ,311 predmetna teorija nas je pustila na cedilu. Meinong torej ni našel poti iz subjekta, ampak je obtičal v psi-hologizmu, kajti objektova objeklivnost ni objektivnost v lojalnem zmislu. Toda ali ni še mnogo bolj subjektivističen Vebruv nauk, ki se oe sklicuje niti na to senco istinitosti, kar je nudi predmet, ampak uči, da je spoznanje končno odvisno le od miselskega deja? Filozof vidi objekcijo in odgovarja, da je Lreba ločiti dvojne istinitosti, omenjene Meinongove zgolj predmetne istinitosli in take, ki so ^obenem transcendentne, t. j. obenem objektivne istinitosti, oziroma možnosti v strogem, spoznavno-teoreličnem smislu besede«." Toda kaj je ta nova istinitost, objektivna in transcendentna, i» kje je? Videli smo, da ni in ne more biti predmetna komponenta in je torej že načelno ne moremo spoznati, kajti spoznati se ravno pravi dojeti neki predmet. In vendar je le po njej predmet v resnici istinit, naše spoznanje pa resnično ali napačno, Kaj je Lorej s to skrivnostno neznanko. V Sistemu bi zastonj iskali odgovora na vsa ta vprašanja, filozof se rajši loti bistveno različnega in bolj praktičnega problema, namreč, katere " Sistem, 320. 14 Ibld, » Sistem, 371. ="' ibid.j cf. tudi 209. kjer pravi, da je °naravnc>6t analitično dokazano, da je katerokoli utemeljevanje resnice ali neresnice in £ tem obenem spoznavanja in razvidnosti od strani .predmetne teorije' same v naprej izključeno,« 11 Sistem, 323, 241 izmed pristnih misli lo transcend enco zadenejo ali zgrešijo'', problema, ki nas v tej zvezi ne zanima. Isto velja o Problemih31, ki se sicer izrečno bavijo tudi s spoznavno teorijo, medlem ko pušča Uvod vsa ta vprašanja ob strani. Kakor da je filozof pozabil na čudne ugotovitve v Sistemu, kjer je naiel neznanko, ki je hotj objektivna kakor objekt in bolj isUnita kakor predmetna istinitost. Toda Veber je preglobok filozof, da bi izpustil izpred oči problem, ki se mu je prikazal v tako zanimivi luči, in ki povrh Se tako globoko posega v predmetno teorijo. V knjigi Znanosl in vera zopet srečamo našo neznanko, ki tvori topot naravnost sredice spisa74, toda nahaja se v taki zvezi, da je spočetka sploh ne poznamo, zlasti ker nosi drugo ime. Filozof se bavi z religioznim čustvom in po pravici ugotavlja, da je to čustvo nekaj izvirnega in primarnega, kar se ne da izvesti iz nobenega enostavnejšega doživljaja. Kot vsak doživljaj mora imeti tudi lo čustvo svoj predmet. Kaj je njegov predmet? Veber ga naziva '■veliko neznanko*, ^večno neznanko«, »nadempi-rično transcendentnost«, nekaj, »kar je v nasprotju z vsem emperičnim vesoljslvom absolutno, nad vse vredno in v tem smislu transcendentno a obenem v vsakem vsebinskem smislu popolnoma neznano«.ss Transcendentno, vsebinsko neznano? Nehote se spomnimo na istinitost iz Sistema. Toda ali ima ta Iranscendenca, ki je predmet religioznega čustvovanja, torej božanstvo, s transcendentno iiiinltostjo sploh kaj skupnega? No, tu bi bilo vsako ugibanje odveč, knjiga sama daje popolnoma jasen pritrdilen odgovor,34 Treba je samo Čitati strani 161—165, ki spadajo morda med najzanimivejše in najbolj dramatične, kar jih je izšlo izpod Vebrovega peresa. Problem, ki ga obravnavajo te strani, nam je že znan, le da se je tukaj filozof brez vseh ovinkov lotil vprašanja, ki je nanj trčil v Sistemu, pa je krenil vstran, ne da bi gn bil sploh formuliral, Kakor lam, ugotavlja tudi tukaj, da razlike med spoznavanjem in z.moto ne moremo izvajati iz predmetov predstavljanja in mišljenja, ker so predmeti v pristnih in nepristnih mislih lahko isti, dočim je samo pristna misel resnična ali zmotna. Kesničnost ali napačnost ni odvisna od miselne vsebine in od predmeta, temveč od miselnega deja-Tgrej storim jaz s svojim miselnim dejem, da je predmet istiniL ali neistinit? Proti temu zaključku govore vsi dokazi, ki jih navaja filozof zoper idealistični monizem. Preočito je, da se mora ravnali misel po predmetu in ne narobe. Predmet sam mora bili torej v zvezi fie s posebno bitnostjo, ki je merilo za resničnost in neresničnost mišljenja. Kaj je ta bitnost? Odgovor na to vprašanje je že načelno nemogoč, rj Izr.'L* treffen- rabi že Meinong v zvezah »das Tatsachliche, das MíijjLchc, die Wahrheit trelfen«; ct, Uie d, Pilil, in Selbstdarst. L 114, 116. uber se ¡5 a v Sistemu še Eislcm.it ičn« ne poslužuje; naletimo ga v knjigi Znanost bi vera 116S), v Knjigi o Bogu je pa naravnost zna filen, " F. Veber. Problemi sodobne filozofije (Ljubljnna, 1923), 30—60; ct, pa str. 250—258. 31 F. Veber, Znanost in vera (Ljubljana 1923), 162. »5 ibid- 157—160. ™ Sicer se pa filozof tam sklicuje na Si&lem, gl. »tr. 205. 242 kajti vse, kar more biti predmet spoznanja, mora hiti dano z miselno vsebino, našo neznanko pa zadene samo miselni dej. Odtod zaključek; ^Kaj je ta Iranscendenca sama, ne vem; kakšno razmerje jo spaja v. vsem predmetnim, t. j. vsebinsko znanim ali vsaj dostopnim vesolj-stvom, ne vem; vem samo toliko, da jo moram predpostavljati, ako bodi vsaj pojem spoznavanja legitimen.«317 Naj nikogar ne moti izraz poslulirati«, »predpostavljati«, češ, da gre le za logičen postulat, Brez te neznanke bi, kakor smo videli, imele pristne in nepristne misli enako veljavo, ne bilo bi razlike med resnico in zmoto, ne med dejanskimi, možnimi in nemočnimi bitji. Posledica bi bila skrajni psihologizem. subjektivizem, idealizem, vsekakor monizem, ki ga je dr. Veber uspešno zavrnil. Dokazi, ki pobijajo monizem, dokazujejo obenem dejansko bivanje naše neznanke. Toda, ker ostane neznanka, je ni mogoče dokazati v zmislu »pokazali«. Samo to hoče reči izraz »predpostavljati«. Načelna neznanka! Toda že sv. Tomaž je zapisal, da o nobeni stvari ne morem trditi, tla je, ako vsaj nekoliko ne vem, kaj je; vsako zanikanje temelji končno na neki Lrditvi. Gotovo nam fe filozof svojo neznanko toliko opisal, da jo lahko ločimo od drugih neznank. Nekaj oznak smo itak že videli, zapomnimo si še zlasti, da je ona edina načelna neznanka sveta in življenja«.5" Marsikaj nam je sicer še neznano, lodn vsaj načelno lahko postane kedaj predmet spoznanja, glede naše neznanke je pa to izključeno, ker sploh ni predmet, ker ji ni prirejena miselna vsehina, ampak miselni dej. Leto pozneje je izšel Očrt psihologije,3" Zopet srečamo naio neznanko, tokrat pod starim imenom, in izvemo o njej. da ni nič subjektivnega, temveč da je »nepsihološki činitelj«, je »istinitost kot posebna in nepsihološka kategorija na objektih avtonomnega mišljenja«.18 Vsa ta izvajanja najdemo še enkrat v zgoščeni obliki na strani 92: ■dstinitost sama, iz katere edine smemo izvajati spoznaven značaj pristnega predstavljanja in mišljenja, ni, niti ne more biti objekt tiikake predstavne ali miselne vsebine, torej sploh nikak ,objekt" ali .predmet' v navadnem pomenu besede, temveč gre pri njej za načelno vsebinsko neznanko sveta in življenja, ki pa jo moramo neobhodno predpostavljati, ako naj vsaj idejno velja razlika med .spoznavanjem' in ,zmoto'. Zato lahko to istinitost zovemo tudi transcendenco v najstrožjem pomenu besede-« N& izraz trans-cendenca se nanaša pod črto opomba, ki pravi; -»transcendo; prekoračim (v našem primeru: prek. vse vsebinsko dostopno).« Tudi Estetika iz ieta 1925 je posvetila našemu problemu posebno stran11, zlasti 17 ihid, 163. M ibid. 163, w F. Veber, Očrt psihologije [Ljubljana 1924}, >™ Očrt, 64. Avtonomna misel je prepričanje, iifiar pristnost se ne da izvajati iz golih psiholoških čmiteljev na subjektu samem, recimo iz kakih predsodkov — v tem slučaju bi govorili o bete roti oni ni misli — temveč ima podlag« v objektu. iJ F, Veber, Estetika (Ljubljana 1925), 162 63, 343 temeljito se pa bavi z njim Problem predstavno produkti jen, ki prinaša že podrobnejšo skico za islinitostni dokaz**| študija Že tudi napoveduje knjigo o Bogu,11 Ta mesta nudijo celo vrsto izrazov, ki z raznili vidikov osvetljujejo našo neznanko. imeuuje se dslinitosU, »transcendenca, t, j. obenem objektivna istinitast'-, -načelna, vsebinska, nadempirična neznanka sveta in življenja«, ^transcendenca v najstrožjem pomenu besede», »stroga objektivnost«, »fakličnosU, »Eakticiteta«, nasprotje praznega niča, nosilka svetostne vrednote, predmet religioznega čustvovanja, božanstvo, bog, Bog. Na enega izmed teb nazivov moramo biti še posebej pozorni; kdor pozna knjigo o iiogu je uganil, da mislimo na istinitast. Kaj prav za prav znači ta izraz, ki sc trdovratno ponavlja od Sistema dalje in ki je dal enemu dokazu svoje ime? Slovarji nas pri tem vprašanju seveda puste na cedilu, mislec da svojim strokovnim izrazom sam v a lihi no. Poglejmo si par mest, kjer se nahaja ta naziv! V Sistemu naletimo takoj na četrti strani na sledečo opredelbo: ^Istinitast in neislinitost sta predmetni lastnosti dejstev, ki kol taki učinkujeta, da je trditev vsakega istinitega dejstva resnična . . ., trditev vsakega neislinitega dejstva vselej neresnična .. .i1' Kaj Smatra avtor za >istinito* dejstvo? Vse, kar je prcdmcl znanosti, dejstva v zunanjem, fizičnem sveLu, kakor matematična dejstva.1® Na splošno bi torej v Sistemu besedo isti nitast lahko nudimiestili z izrazom resničnost — pozneje bomo rekli veljavnost — kar je v skladu z običajnim pomenom besede, pa tudi z izrazom eksistenca, kar je Vebrova posebnost, Prvi pomen je pod vplivom predmetne teorije, ki hoče biti »daseinsfrei« mnogo običajnejši, a tudi drugi je tupatam dovolj jasno označen, n. pr. na straneh 170—173, kjer čitamo, da razpadejo predmeti predstav v dve vrsti: v predmete, ki bivajo v navadnem pomenu besede: ta so realni predmeti, in v predmete, ki obstajajo: idealni predmeti. Istlnitost prvih se naziva bivanje, eksistenca. Zato se bavijo z istinitostjo tako prirodoslovne, aposteriorne, kakor apriorne, recimo matematične vede. Naša neznanka bi se nam potemtakem odkrila V Sistemu kot resničnost + eksistenca, ne smemo pa pozabiti, da jo loči avtor v obojem pomenu od zgolj predmetne isti-nitosti," Enako Uvod17 in Elika.'"1 V Problemih sc zdi, kakor da se hoče pomen istinilosti zožiti: naletimo na zvezo »i* Lin it ali taktičen«, ki SC vztrajno ponavlja,11 lstinili pojavi so tisti, ki bivajo, enistunt. » Razprave Z. D. H. V.. IV, 1928; g[. zlasti str. 197—199. u ibid. 194. " islinilost predmetna Ifislnost? S tO formulacijo se pač avtor ni mogel več strinjati, ko je kakih 200 strani pozneje odkril proti Meinongu zgolj predmetno utloltnit " Sistem, 44—52, *■ Sistem. 220. Uvod, n. pT. 328. |F. V e b e r , Etika |Ljubljana 1923)< el. str. 457, ki govori o rnimerju med i&tinilostjo in resnico: Istlnitost je (»psihološka lastnost dejstev, resnica pa lastnost prepričanj. a* dej register ki istoveti oba Izraza. 244 ki so torej v spoznavnO-teoretičncm smislu transcendentni, noume-nalni, Tvorbe človečke domišljije, kakor »steklen grad«, »zaklad v Bogatinu«, j-zlata gora« so pa neistiniti in spoznavno imanenlni pojavi." Sslinilost skoro dosledno pomeni eksistenco. Znanost in vera, delo, ki je nastalo med Uvodom in Problemi, ne rabi tega izraza, toda mislimo, da se ne bomo motili, ako trdimo, da neznanke, ki ji gre »v nasprotju z vsem empiričnim povsem nerelativen, objektiven in absoluten značaj, iz katerega edino črpa tudi vse empirično ve-soljstvo svoj tcdinMnožen' pomen in smisel«", da *trans0cndcnccu, ki je »oni ,nad' celokupnim vesoljstvom vseh predmetov stoječi pojav«", da le transcendence in te neznanke, kakorkoli jo bomo že imenovali, ne smemo iskati toliko v smeri resničnosti ali, s poznejšo terminologijo, veljavnosti recimo matematičnih odnosov, kakor v smeri eksistenco stvarnih bitij, Analitična psihologija ^opet rabi naziv istinitost za resničen in bivajoč1', medtem ko veže Očrt izraza istinit in taktičen, kakor Problemi, trdi pa, da je tudi razlika mod belo in črno barvo »v najstrožjem pomenu besede isti ni i a ali fak lična, naj sta barvi sami tudi istiniti ali pa ne*,tl \zraz »istinita barva« v tej zvezi pač ne more ničesar drugega pomeniti, kakor barvo, ki stvarno biva ali eksistira in ni le plod domišljije, naj si že potem kdo predstavlja bivanje barve tako ali tuko. Toda kako naj bo istinita razlika med barvami, ako barve, ki ji služijo za podlago, niso?«1 Isto najdemo v Estetiki, ki tudi pripisuje istinitost ali faktičnost realnim kakor idealnim predmetom.™ Idejni temelji slovanskega agrarizma Se bolj nagibajo k tolmačenju, da je istinitost ali faktičnost isto kar eksi-stenca*7, ravno tako Problem predstavne produkcije, ki rabi samo izraz faktičnost. V vsej tej dobi torej pomeni istinitost ono neznanko na predmetih, ki stori, da nekateri izmed njih eksistirajo, drugi pa ne, da so ne katera načela, pravilna, resnična, veljavna, druga pa ne, toda tako, da znači istinitost v nekaterih knjigah, zlasti spočetka, v prvi vrsti resničnost, veljavnost, v drugih pa predvsem eksistenco. Tej dvoumnosti je napravila konec Filozofija, ki je eno istinitost razčlenila v >dve vrhovni kategoriji*, y izkustveno faktičnost, eksistenco in v ne izkustveno veljavnost, resnico,4" Knjiga o sv» AvguStinu prevzema in poglablja to distinkcijo: Vosoljstvo obsega prav za prav tri svetove: božje bistvo, izkustveno stvarstvo in svet brezčasnih ter splošno veljavnih načel. »Ta načela so svet zdse, ki tvori oslro zakonito mejo " Problemi. 250—256, 11 Znanost in vera, 161. « ibid. 563. ' "F. V e b e r , Analitična psihologija (Ljubljana 1924), 18, ** Oirt. M, 40. " Po filozofiji, ki pozna po tista t i, kakor sliulastika, spada ■ razlik a« med relacije, ki so prilike. Prilika pa ne more imeti več islinilosti, kakor njena substanca. Tega mnenja je sedaj tudi dr. Veber, kakor bomo videli. " Cf, s, 53. *T F, Veber, Idejni temelji slovanskega agrarlf.ma ¡Ljubljana 1V27) 195—197, ,H F. Veber, Filozofija (Ljubljana 1931] 188. 245 med svetom vsega izkustveno danega stvarstva in pa med svetom božjega bistva; oba ta in samo oba ta svetova sla hkratu svetova prave, dejansko-bitne istinitosti, dočim je vmesni svet brezčasnih načel samo svet načelne v e 1 j a vnos ti.«4* Knjiga o Uogu je prevzela oba izraza kot strokovna izraza. Istinitost in veljavnost sla dve črnjeniei. Iti po vzporednih poteh vodita k Bogu, Filozof nam daje sledeče definicije; >Pri izrazu istinitost gre za istinitost v najožjem in tudi najprvotnejšem pomenu besede. Splošno lahko to istinitost določim tudi kot istinilost vseh takih pojavov, o katerih tudi pravimo, da «o vsaj načelno obenem neposredno vnanje ali noLranje .zaznavni'. Sem spada n. pr. istinitost pokrajine, ki jo iahko neposredno .vidimo', istinitost skale, ki se je lahko neposredno «dotaknemo" . . . Brez dvoma je to najprvolnejši pomen istinitosti«, obenem pa tudi najosnovnejši, ker »hi brez lega pomena tudi istinitosti v kakršnemkoli drugačnem pomenu besede izgubile ono mesto, ki jim v sostavu vseh istinitosti dejanski gre. Tu mislim zlasti na vse take ,istine', ki jih bomo v drugem poglavju imenovali gole veljavnosti.*11' Iskati istinitosti, se pravi iskati dejstva, fakta, iskati veljavnosti pa pravila, načela."1 Kar ne more eksistirati, ne more biti v pravem pomenu istinito, pač pa je lahko veljavno"-; in ker lahko samo podstat eksistira, moramo reči, da je istinitost prilike ali pripadnosti, kakor jo naziva dr. Veber, »samo istinitost reči, ki ji le lastnosti tako ali drugače pripisujemo«.13 Zalo ludi razlika med dvema barvama ni več islinita, kakor smo brali v Očrtu in drugod, ampak veljavna,"1 Kratko, istinitost je eksistenca, veljavnost pa resničnost.'8 Da kratko povzamemo: Takoj v prvem svojem delu je filozoi ugotovil, da to, kar stori, da so nekatere misli resnične ali neresnične, ni predmet kot tak, Pa tudi subjekt ne more poljubno učiniti, naj bo kaj resnično ali zmolno. 0 tem odloča poseben nesubjektiven faktor, ki sicer ni predmet, a je s predmetom v bistveni zvezi. Ta vsebinsko neizrekljiv predmetni plus na dejstvih, ... nekak pravcati in vsebinsko neznan JCa41 je dobit takoj spočetka svoje ime: »istinitost«. Toda ali ni več takih činjenic, ki služijo za temelj resničnim sodbam? Kadar trdim, »ta miza bivate ali me biva«, odloča 0 resničnosti moje trditve istinitost, ki jo nazivamo tudi faktičnost ali eksistenco mize. Ce pa pravim, da miza ni stol, da je celota večja nego njen del, da je 5+7=12. je resničnost sodeb neodvisna od eksislence mize in stola, celote in dela, jabolk in hruSek. ki bi jih sešteval. Vse te trditve bi bile veljavne tudi, če bi Bog ne hil ustvaril sveta. Istinitost, F. Vcbcr, Sv, Auguštin (Ljubljana 1931) 4$, cf. tudi 149 ter 43. 47, 52—57, 71—72, 95—96, 10g—110, 149—151 elc. [knjiga nima stvarnega regUtr«). w Knjiga o Bogu, 6, 51 ibid. 71. ** ibid. 162. " ibid. 180, » ibid- 69. M Knjiga □ sv. Avguštinu i/.rečnn istoveti izraza veljavnost in resničnost ter veljaven in resničen; gl. s. 72. !Znanost in vera, 205. tlr£ j,lovni Veftlnili 17 246 ki služi v tem slučaju kot merila za resničnost, Jahko nazivamo načelno istinitost ali veljavnost, Lahko pa tudi samo pravim, »ta miza biva k, in s tem recimo Je ponavljam tuje mnenje, ne da bi se sam prepričal, je li resnično ali ne, in ne da bi sploh zavzel ,Bogw vprav to, kar pripisuje on svoji neznanki že od knjige Znanost in vera sem, namreč »povsem nerelativen, objektiven in absoluten značaj, iz katerega edino črpa tudi vse empirično vesoljstvo svoj .edinomožen pomen in smisel«." To. do česar ga je dovedla logika sistema, se krije s tem, kar naziva nai narod z besedo ..Bogi. Zato izpoveduje v Agrarizmu: »Pojem le metafizične aktivne duhovn« realitete so vpade s splošno človeikim pojmom Boga. Pojem Boga dobi tako značaj edinovrstnega činilelja, brez katerega bi celokupno skustveno dano realno vesoljstvo... ostalo že logično nezaključeno».611 S lem je bil glede tega vprašanja dr, Vebrov razvoj končan, — brez konverzije! Njegov prvi dokaz za bivanje božje se začenja v ■l N. .pr. S, theol, I, q, 3, a- 4 c, « De moribus ccclesiae, XIV. 24, cit. v E. Gibon, lnlroduction a. l'éludc de saint Augustin (l'nris 1931} 279. 2 Moz lll, 14, 41 Znanost in vera 161, 168 etc. « Očrt, 92/93. w Estetika, 169. " Znanost in vera 161. Idejni temelji slov. agr, 309. 14* 248 njegovi prvi knjigi, v Sistemu, v letu 1923 je že v glavnih potezah dovrSen. V delu Znanost in vera je postavljen oltar »agnosto theo«, ki je pa isti in edini Hog, kakor ga oznanja Pavel, Mogoče moti tega ali onega filozofov takratni agnosticism, No, glede tega se nahaja Veber pač v častni družbi. Vsi misleci, ki so bili dovolj globoki, da se niso zadovoljili s puhlimi antropomorfizmi, so govorili o Bogu kot o veliki neznanki. Pri sv. Augušlinu je to tako očito, da čuti dr. Veber dolžnost, da opraviči in razloži njegov 'agno-s tiči z em«,®" Pa tudi sv. Tomaž prav nič ne zaostaja za njim. O Bogu vemo, tako uči, da je, da je vzrok vsemu, da je neskončno vzvišen nad vse, kaj je pa prav za prav sam v sebi, nam ostane popolnoma neznano; De Deo quid non sit eognoscimus, quid vero sit penitus manel ignotum.70 To ni agnoslicizem, ker pride negacija na koncu, da pokaže, kako nezadostne so bile predhodne trditve: Intellects negationis semper fundatur in aliqua affirniatione . . unde nisi inlel-lectus humanus aliquid de Deo affirmative cognoscerel, nihil de Deo posset negare," Pričeli smo s trditvami, ko smo po vzročnem načelu sklepali, da ima svet z vsemi popolnostmi svoj vzrok izven sebe. Nadaljnja razmišljanja kažejo, da so vse te popolnosti obistinjene v Bogu na najčistejši način in v najvišji nieri, obenem pa zlite v nedoumljivo enoto, Toda, ko hočemo vse to vsaj nekoliko doumeti, nam naj um odpove. Na vprašanje, >an sit«, ki smo si ga stavili o Bogu, smo dobili siguren frdilen odgovor; na vprašanje quid sit«, odgovarjamo z molkom: Et propter hoc ilhid est ultimum cognitionis hu-manae de Deo quod Sciat se Deum tieseire, inquantum cognoscit, illud quod Deus est, omne ipsum quod de eo intelligimus, exccdere." Vebrov agnosficizem ne gre mnogo dalje in tudi ni zgolj negativen, kakor smo se prepričali. Pred vsem njegova neznanka realno biva, saj je vse, kar sploh je, le po njej istinito, to je, eksistentno in veljavno- Ta neznanka je dalje edina, je večna™, je načelna neznanka, kar je tudi božja lastnost: edino Stvarnik namreč že načelno presega moči ustvarjene spoznavne zmožnosti. Še več. S priprosto aplikacijo Vebrovih načel bi se dalo pokazali, da vsohuje ia neznanka vsaj toliko realnosti, kolikor predmeti, ki so po njej realni, dvigali bi se od bilja do bitja, od tvari do duševnosti in do osebnosti in nad njo. Toda Veber sam lega ne stori. Ofrividno mu spočetka ni bilo do tega, da hi tehnično dovršil dokaz za bivanje božje, In to je bila njegova glavna hiba, ne agnosticizem, Tudi Tomažu je Bog neznanka, — illud quod Deus est, a to neznanko skuša vsaj negativnim polom določiti, s tem da jn čim ostreje loči od znanih bitij.7* Znanost in vera pa vsega tega ne stori dovolj. Je li treba strogo ločiti istinilost od istinitega, ali naj pojmujemo božanstvo v panteističnem smislu? Tudi "e Avguštin, 14S si. (op, 12). Summa c. jjentiles, III. 49. " De potentia, 7, 5, 71 De pot. 7, 5, ad 14. " Ako so ie elementarna kajstva večna (Uvod, 333), je le m bo I j večna ifilinitost, po kaleri so večno isliniln, " Summa c, jjenl. 1, 14. 249 način, kako pripisuje svoji neznanki gotova pozitivna določilu, ne zadovolji čitatelja. Zakaj bi bila vprav istinitost predmet religioznega čustvovanja? Samo zato, ker j« neznanka? Filozof odgovarja, da zato. ker jc sveta. Odkod pa vemo, da jc ravno istinilost sveta? Zato, ker je vrednota kafeksohen? Gotovo je istinitost najodličnejša vrednota, ker so vse druge vrednote le po njej istinile, toda ali je to isto kar svetost? Ali svetost ne pomeni nečesa drugega? Ali ni sveto v bistveni zvezi z etičnim? Dokler nismo sigurni, da je treba iskali istiililost v smeri osebuosli, tako dolgo ji ne moremo V pravem pomenu pripisovati svetosti." Morda je radi teh nedostalkov, ki obstajajo deloma tudi £e v razpravi o predstavni produkciji, Filozofija lu dokaz prezrla in iskahi poti, ki vodijo do transcendentne osebnosti. Toda knjiga o Bogu ga je zopet prevzela, izpopolnila in izdelata do podrobnosti ter mu od-kazala prvo mesto, ki mu gre razvojno, kakor tudi po njegovem pomenu v celokupni Vebrovi filozofiji, saj raste, kakor smo videli, prav iz njenih temeljev in datira iz dobe, ko se je filozof začel osamosvajali napram svojemu učitelju Meinongu. Prvotna istinitostna pot se je v Knjigi o Bogu razdelila v dve sporedni: ena vodi preko isti-nitih bitij do praistinilosti, druga pa od veljavnih do praveljavnosti. Obe pa sta le končna dovršilev dokaza iz leta 1923. Odprinio sedaj Knjigo o Bogu in oglejmo si uba dokaza drugega za drugim. Ako motrimo z dušeslovnega vidika predstave, 'ki z njimi dojemamo sedaj istinite ali neistinile predmete, sedaj predmete, ki so izven te alternative, se izkaže, da se prvi in drugi po svoji vsebini sploh ne ločijo med seboj. Predstavljanje, ki daje pojavom videz isti-nitosti ali neistinitosti, in predstavljanje, ki pojavom tega videza ne daje, ni odvisno od tega, kar si kdo predstavlja, ampak od tega, kako si kdo karkoli predstavlja, od načina predstave. Istinitost, ki jo moramo znati tudi samo motriti in ne le v zvezi z istinitim, torej ni predmet predstavljanja, dasi jo dojemamo le ob predmetih: »istinilost je sestavno zavisna aH sestavno vezana činjenica«.7" Zato pa tudi predmetom kot predmetom ničesar ne dodamo, ako jim pripisujemo istinitost. Koča, ki v njej prebiva Baba-Jaga, ima lahko v otroški domišljiji prav tako določeno obliko, prav (ako streho, prav toliko oken in vrat, kakor bi jih imela, če bi v resnici kje stai&i istinitost sama ni nobeno pravo določilo, ampak je vsebinsko prazna, ničnostna činjenica.;T S tem je prišel dr. Veber po svoji poti do zanimive ugotovitve, da eksistenca, esse, Sein, — saj vemo, da ima istinilost od knjige o sv. Augušltnu la ožji pomen — da eksistenca ne spada ™ Da hi iskal istinitost v smeri Irancendentnejja subjekta, je branilo Vtbru njegovo takratno pojmovanje podstati in Se posebej dnševnosti. Sete -FiloJ.olija*, ki vidi v duši pravo podst&t, je odstranita bistven zadržek, da je lahko istinitostni doka/: dobil polno vcijavo, — Razvoj Vcbrove^a pojmovanja podstati bi zaslutil posebno študijo. ™ Knjiga o Bogu, 14. " ibid. 16.17. 250 k bistvu kake stvari, ¡sto trde sholastiki, ko strogo ločijo bistvo od bitka", pa tudi mnogi drugi filozofi, kakor Kani, ki pravi n, pr,i Hundert wirkliche Taler enthalten nicht das Mindeste mehr als hundert mögliche«,™ — Sicer so nam pa vsa ta Vebrova izvajanja dobro znana in se yd prvih njegovih spisov sem niso bistveno spremenila. Toda medtem, ko je spočetka bolj intuitivno slutil, da se skriva 2a neznanko-istinilostjo neizraznp božje Bilje, se je v knjigi o Bogu lotil dokaza 2 vso strokovno natančnostjo. Prav za prav bi po dosedanjih ugotovitvah dr, Veber lahko krenil na starodavno, znano pot: Ker sla predmet Ikajstvo, bistvo) in isti-nitost [bitek, eksistenca) dve različni stvarnosti, ker torej bistvo m že samo po sebi, *a se«, islinito, je istinilo po dmgem in končno po takem bitju, ki je istinilo samo po sebi, ker je ialinitost njegovo bistvo. Toda tega filozof ni storil, ampak je šel svojo samostojno pot, ki ga je pa konično dovedla do istih zaključkov."0 Medtem, ko si sholastiki stavijo vprašanje, kdo daje istinitemu istinitost, raziskuje Veber, kdo daje istinitosti vsebino. Istinitost, kakor smo videli, ni nobeno pravo določilo. Prava ali sestavna določila so taka, ki označujejo podslat neglede na kake druge pojave in ki jih zaradi tega tudi lahko motrimo, kakor so sama v sebi, Predmet, ki je recimo okrogel ali oglat, je pač lak in ostane tak, pa najsi zgine tudi vse ostalo vesoljstvo. Ne bo pa več manjši, večji, sličen itd., ako ni ničesar, s čimer bi ga primerjali, Ta druga določila, ki jih nazivamo odnosna, so sicer prave realnosti, mislimo le na harmonijo, red, smotrenost, prijateljstvo, dasi ne morejo ohstajati in se ne dado Uincti razen kot zveza med najmanj dvema pojavoma, Tudi istinitost je tako odnosno določilo, ki se nam razblini v nič, kakorhitro bi je skušali motriti samo zase. Kaj so temelji te posebne relacije, ki ji pravimo istinitost? Prva misel je, da jo morda istiniti predmeti sami zadostno utemeljujejo. Znani so razni načini, kako ena istinitost vključuje drugo, pred vsem pa se spomnimo na ono istinitoslno vključevanje, ki se naliva vzročnost. Ali nismo s Lem obrazložili vse skrivnosti eksistence, uko smo dognali, da jo bilja dobivajo drugo od drugega? Samo na videz. Vzročnost ne more biti zadnji temelj istinitosti, kajti ako je is lini t ost vsebinsko prazna činje-nica, ni njena ničnost na vzroku nič manjša nego na učinku. Dokler jo motrimo s stališča predmeta, pa naj bo kakršenkoli, ostane brez vsebine, brez pomena, In vendar je nujno, da priznamo istinitosti objektivno bitnosl, kajti brez nje bi se dejansko bilje ne ločilo od zgolj možnega, misel in odsotnost misli bi bilo isto, pred duševnim očesom bi zazijala mrvana, kjer bi utonila tudi spoznavna zmožnost sama, Mislim, torej istinitost je! istinitosl je temeljna činjenica vesoljstvo. Cf. A, Uüeniinik, Uvod, I, 52 in F. Kavačii, Ontologija (Maribor 1930), 27- -32, ki ima o vprašanju celo razpravo, Kritik der reinen Vernuft, 401 [iüdaja pruske akademije); gl. tudi R, Eisler. Worterbuch der phil. Begriffe* [Berlin I93Ü), pod besedo "Sein«, w Knjiga o Bogu, M, 251 Ni čuda, akti cele filozofske šole, videč, da predmeti sami niso zadnji razlog svoje islinilosti, trdovratno uče, da je njen končni temelj subjekt sam. Tudi naša lastna ugotovilev, da ;e z islinitosljo v zvezi subjektivni spoznavni dej in ne predstavna vsebina predočujoča objekt, nam kaže v to smer; zadnje utemeljitve istinitosli je treba iskati v deju nekega subjekta, Toda to ni Človeški subjekt, ki je od istini-tosti odvisen in jo lahko samo zadene ali celo zgreši, [strnitosi zahteva drug, nadiskustven subjekt, ki jo tvori in ji s tem daje vsebino, in ta nadiskustveni subjekt, čigar dej je vir vse istinitosli, ali z drugo besedo, Stvaritelj izkustvenega veSoljstvo, imenujemo Bog, Izkustveni svet je nadalje vezan na prostornost in časovnosl Kaj sta prav za prav prostor in čas? Ako mislimo res na prostor sam. na »tu« ali »tam», ki ga zavzema kako telo, ali na čas sam, »sedaj«, tedaj«, moramo reči, da tudi ti dve oznaki nista pravi določili Pravi določili sta zunanja oblika in večje ali manjše trajanje, prostorne in časovne točke same pa niso ne okrogle, ne oglate, ne kralke, ne dolgotrajne; z njimi samimi ni mogoče določiti nobenih pojavov, ampak le njihov medsebojni vzporedni ali zaporedni odnos. Ako motrimo prostor in čas sama v sebi, goli >tnmn brez vsega, kar bi naj tam bilo, goli usedaj«, brez bitja, ki bi mu ta sedaj pripisovali, se nam prostor in čas razblinita v nič. Oba sta le odnosni določili in vsebinsko ničnostni činjenici, prav kakor istinilost. Prostor in čas sla le poseben odtenek istinilosti, poseben način eksistence pri skustvenih bitjih; »stvarna prostornost in časovnost je istinitost in obratno«.*1— Vesoljstvo zahteva torej še posebe radi ničnosti svoje prostornosti in časovnosti, da mu slvarileljni dej daje vsebino. Ostane še en tehten ugovor. Nič ne more utemeljevati isti-nitosli, kar ni samo istinito. Istinito mora biti lorej ludi božje bitje, da je lahko vir istinitosli, naše vprašanje O njenem temelju se stavi tudi glede božjega bitja samega, — Ugovor prezre, da istinitost, ki jo pripisujemo Bogu, ni istinitost v enakem pomenu, kakor ona, ki jo zadevamo na stvareh, Zakaj ne? Izkustvo nam nudi poleg istinitosli še neistinilost, ki jo tudi izkustvenn ugotavljamo. Istinitost je torej polarna ali dvolična činjenica. Toda oba tečaja nista enakovredna. Kadar pravimo, da časa ni, obenem implicite izjavljamo, da smo dolični pojav že kako, bodisi le posredno dojeli. Tudi tukaj temelji zanikanje na predhodni trditvi, neistinitost izvira logično in psihološko-razvoj^io iz istinitosti. Take neenakomerne dvoličnosti nnzivamo skrivljene dvoličnosti. O skrivljani dvoličnosti pa velja zakon, da temlji na posebni činjenici, ki sania ni več dvolična in zavzema mesto prvega, pozitivnega člena.*3 Izkustvena dvojica isti-nilost-neistinitost zahteva torej posebno istinitost, ki je izven vsakega nasprotja, imenujmo jo praistinitost. Že zato naše utemeljevanje istinilost L ni circulus vitiosus, ker razlagamo dvolično istinitost z enolično praislinitosljo. Se več. Omenjeni dvolični značaj istinitosli izvira odtod, ker v izkustvenih bitjih istinitost in istinito nista isio- Knjiga o Bogu, 54. " ibid. 63, 252 Predmet kot tak je lahko istinit ali neistinit ali celo izven tega na sprotja, njegova zveza z eksistenco je zgolj zunanja, Naš zakon nam je pa pokazal, da praistinitost ne mor® biti dvolična činjenica. tVa-istinito že torej načelno ne more bili nctstinito. Iz vsega tega pa nujno sledi, da praistinitost in praistinito sploh nista dve bitnosti, kajti kar je sestavljeno, bi Uhko tudi ne bilo sestavljeno. V Bogu je torej istinitost isto, kar istinito in obratno. Bog biva, ne ker je istinit poslal, ampak ker je istinitost njegovo bistvo: Bog je i.ens a se»."1 Istinitost sveta in božja praistinitost sta »dve bistveno različni ¿rojenici«,** istinitost je analogen izraz, kakor vsi, ki smo jib ustvarili na podlagi izkustva, pa naj veljajo tudi za Boga, Ugovor je rešen, 13 ti H i testna pot je končana. Dovedla nas je do nadsvctovnega duhovnega subjekta, ki s svojim slvariteljnim dejem podeljuje isti-nitosti vsebino tn čigar nedoumljivo bistvo še najprimerneje izrazimo z besedo praistinitost," Cisto vzporedno teče veljavnostna pot, saj smo videli, da sta bili prvotno obe združeni, Cemu ji je filozof sploh ločil? Ali vsebuje veljavnost res kaj svojskega, ali je le odtenek istinitosti stvarnih bitij, v kolikor postanejo navzoča v spoznavajočem razumu? Zdi sc, da glede te točke knjiga o Bogu ne prinaša popolne jasnosti, Mnoga mesta govore za to, da pojmuje avlor veljavnost prav tako kakor skolastiki. Tem je temeljna realnost istinito bitje tens aetu-ale). Bitje pa je to, kar je, nekaj popolnoma določenega in um, ki tako bilje spoznava, izraža to določenost v obliki načel, kakor: bitje je; bitje ni nebitje; bitje ne more obenem in v istem oziru biti in ne biti. Primarno bivajo istinita bitja ali še bolje, pralstinito bitje, načela so nekaj sekundarnega in predstavljajo način, kako biva tako bitje v umu, ki je spoznava. Principi in ideje torej niso kak svet zase, da bi se bilo treba še posebej vprašati, ali je izkustveno vesoljstvo v skladu z njim, ampak so le odsev istinitega v spoznavajočem subjeklu. Zato je o veljavnosti mogoče govoriti le tedaj, kadar stopi istinito v poseben odnos z umom: veritas esl adaequalio rei et intellectus. To velja za bitje vohče, torej tudi za Božje bitje. Tudi Bog ne ustvarja resnice m ne dekretira zakonov, oboje je primarno v njem obistitijeno in postaja zato predmet njegovega spoznanja, Njegov razum, ki spoznava praistinitost božjega bistva kol resnično in dobro, ima logično prednost pred voljo, ki resnico hoče in dobro zapoveduje.ia Da je dvakrat dve štiri in da je treba starše M ibid- 64. ' * ibid. ta. Skolastiki so pri tej ugotovitvi ostali; Hoc aotnen, -qui ust , . . est ma*ime proprium nomtn ilei (S. Theol. 1, q. 13, a. 11 c.j Veber pa meni, do je spravo in stvarno-bltnn označevanje božjega bistva«, ako nazi vu 111 o lioga prapudstat in ne praistinitost (Knjiga o Rogu, 264), "" Kolikokrat se očita krščanski etiki ¿ekstrinsecizcm« in »lietero-ngmijai, £ei, da pD njenem nauku liog poljubno tvori resnico in samovoljno določa, kaj naj velja z a moralno dobro ali zlo. Toda ali ni prolinaravno in nesmiselna vsiljevati komu zakone, ki niso imanentni zakoni njegove narave, in nemoralno, ako se kdo takim ukazom pokori? Toda kdor očita 253 Spoštovati, to Bog spoznava in ukazuje, ker je to res in ker je tako prav, ne bilo bi pa pravilno reči, da je zato res in zato prav, ker Bog tako ukazuje. Ves ta skolastični nazor bi lahko iskoraj stavek za slavkom podprli S citati iz knjige o Bogu, Že kazalo nam pove, da stavi tudi Veber istinitost pred veljavnost, kot njen temeli, tudi njemu .zakoni niso nikak poseben del prirode same , kajti »teh zakonov samih nikjer ni-. »Zakoni samo veljajo in sicer veljajo vprav za prirodo kol svoje torišče na eni strani in za onega, ki jih postavlja, kot svoje poprišče na drugi; kdor bi si torej skušal odmisliti vse osebne subjekte na zemlji,,,, bi si neobhodno moral odmisliti tudi vse posebne .zakone' prirode.*517 Tudi za Vebrovo veljavnost je odnos med sub-jekLom in istinitinn pojavi bislven, tilozof torej po pravici odklanja očitek, čei da neopravičeno sklepa iz veljavnostnega na istinitostni red, saj je veljavnost povzela iz islinilega in »gredo misii samo tako daleč, kakor je to v skladu % islinitimi, izkustveno danimi pojavi sveta in življenja,«" Ako bi ostali samo pri ugotovitvi, da je veljavno ali neveljavno to, kar um povzame po istinilem, česar pa sicer »nikjer ni-i, bi ne mogli govoriti o posebni veljavnostni poti, ampak bi nas veljavnost samo vodila do istinitusti, kjer ima svoj temelj, in Šele ta do končnega cilja. Toda že od nekdaj so misleci poskušali tudi preko resnice same >po bližnjici* dospeti do Boga, To je seveda možno le s pogojem, da ne vidi filozof v veljavnosti zgolj tega, kar je potom ahslrakcije povzel po istim tem izkustvu, kakor skolasliki, ampak da mu je veljavnostni svet nekaj svojskega, kar je poleg islinilega tako rekoč še posebe ustvarjeno. Tega mnenja je tudi dr. Veber, kakor bi sledilo iz nekaterih mest. Uči namreč, da istinitost ne utemeljuje dovolj veljavnosti,"* ampak da priča ta Še o posebnem božjem izvornem deju, čigar veljavnostno prikazovanje »veljavnost kratko-malo stori in ni do nje v razmerju, da hi jo le ,zadelo' ali tudi ,zgrešil o V Zdi se, da stojimo pred neizbežno dilemo: Ali je veljavnosi nekaj svojskega, kar zahteva poseben božji izvorni dej"J in kar ni obseženo v istinilem; v le m primem je možno ludi na tej činjenici krščanski sliki takšno hctcronmnijo, kaie sam», da jc ne pozna. Krščanska lilozuhja dosledno uči, tla je končni temelj vse resnice in dobrote bistvo božje, ne božja volja. In ker so vse «tvari s človekom vred le snimek bužjcjja bistva, je lamo pu subi jasno, da rt. pr. moralni z j koti ki je še posebe Ttzodel — pa od istega Bofia — ni nekaj od zunaj vsiljenega, ampak odgovarja popolnoma naii človeški naravi in se da vsaj deloma ludi z nje same razbrati, — Prim, nekdanje Vebrove očitke kričaliski etiki (n, pr. Problemi, 14()| in beri kot odgovor zanimivo poglavje: »Zadnji razlog možnih bitij« v Kovačifitvl Ontologiji, 42—51. " Knjiga o Bogu, 158. ibid. 136. M ibid. 119—130. " ibid. 98. t>l V tem smislu poseben, kakor sc govori o posebnem ustvarjenju Človeka, dasi je stvari t elini akt le eden, Toda v tem primeru bomo težko ubtinli voluntarizmu, ki ga je nekoč Veber po pravici zavračal, Gl. op. 86. 254 zgraditi nov dokaz za bivanje božje, toda ni mogoče vet trditi, da gredo misli samo tako daleč, kakor je to v skladu z istinitimi, izkustveno danimi pojavi sveta in življenja*; ali je pa veljavnost do veljavnega v podobnem razmerju, kakor istinitost do istinitega, veljavno samo pa povzeto ab^truklivnim potom po istim tem in vključuje na svoj način v idealnem primeru kvečjemu to, kar je obislinjeno v istim tem, pa že načelno ničesar več. Tedaj pa ne moremo govoriti ne o posebnem izvornem deju veljavnega, ne o samostojnem veljav-nostnem dokazu, Veljavnost nas le opozori na posebno lastnost isti -nitosti in šele ta nas končno vede k Bogu." Bodisi glede lega vprašanja kakorkoli, veljavnostni dokaz je čisto sporeden i istinitottnim. Tudi veljavnost je temeljna čbijemca, ki šele omogoča misel, in vendar je, kakor istinitost, vsebinsko prazna. Ne dojemamo je kot predmet, temveč jo z miselnim de jem za-denenio ali zgrešimo. Tudi njenega izvora končno ne utemeljuje ne veljavno ne istinito, temveč ga moramo iskati v smeri subjekta, ki jo s svojim dejem tvori. In ker je tudi ona skrivljeno dvolična činje-nica, zahteva edinstven izvor, ki je izven nasprotja in torej transcendenten; praveljavnost. Tako nas tudi ta pot pelje k Bogu, če že ne naravnost, pa zanesljivo preko Istinitosti. * * * Istinitostna in veljavnoslna pot sta res izviren dr, Vebrov dokaz, ki mu je vzrase! iz razmišljanj o predmetni teoriji. Že v spisu Znanost in vera je bil nakazan v grobih obrisih ter se odtakrat vztrajno prikazoval leto za letom v vseh važnejših publikacijah Toda lilozol mu ni posvečal posebne pozornosti. Sprva je samo v drzni intuiciji naznačil smer: istinitost -— neznanka — Bog. V Knjigi o Bogu je pot res prehodil do cilja. Ločil je islinilost od istinilega. iskal zaman njenih temeljev v smeri objekta, nato uspešno v smeri subjekta, pokazal, da izvorno istinitost samo v analognem pomenu smemo tako naziva ti, ker je nepolama, nad izkusi vena, v vsnkem oziru transcendentna, kar naj izrazi beseda praistinitost, Nadalje je ločil od istinitosti golo veljavnost, dočim je prej obe činjenici, ki kažeta sicer veliko sorodnost, obravnavni skupno pod istim nazivom. V tem pogledu ni v Vebrovi filozofiji nobenega preloma, ampak dosleden in logičen razvoj, da, niti prevelik razvoj, kajti v svojem zadnjem velikem delu je le do potankosti dovršil lo, kar je spočetka samo začrtal. Kdor je leta 1923 reke! 7. Vebrom A, je logično pri-moran, da reče sedaj B. — Gotovo je bilo dr, Vebrovo stališče do "-' Zelo zanimivo je, kako je skufal A. Ušcmčnik rešiti - v el la vn »sinit ali ideološki dokaz (Uvod, II, 418—4211 in ¿a je tudi reSil 5 tem, da £a je apremeni) v k o? m o loškega, hhaja sicer i z idej, toda ic £¡1 le opozori na posebno lastnost vidnega sveta, (in se namreč bitja razporejajo po rodovih in vrstah, iz česar izvaja zelo eleganten in nov dokaz za edinstven, imen in transcendenten vzrok vesolistva. Za idvalirita bi hil tak dokaz nemojoč, ker se ne opira na lastnost idej, ampak na lastnot bilij, ki tem idejam odgovarjajo. Avguitinov dokai, ki se opira na večnost, nespremenljivost in objektivnost resnice, je res ideološki, toda ne drži; Uienii-nikov dokaz drži, loda ni ideološki. 255 konfesije v letu 1923 drugačno, kakor je danes. Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih. transcendentnih činiteljev. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med lake spada že od pradavnih časov sem tudi resnica, da je Bog. Glede te pa pri Vebru od leta 1923 ni bilo bistvene spremembe. Kdor Irdi dTugače, ta Vebra ni bral. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko ruSil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega. Zopet se je potrdila beseda Tolstega: »Ako ne veruješ več v Boga, ki si vanj veroval doslej, je vzrok V lern, da je bilo v tvojem verovanju dosedaj nekaj sprevrženega,- zatorej se polrudi, da boš bolje pojmoval to, kar imenuješ Bog, Ako je mali-kovalec prenehat verovati v svojega lesenega Doga, ne pomeni to, da Boga V resnici ni, marveč le, da Bog ni iz lesa.« PRAKTIČNI DEL. PROBLEM DUHOVNEGA VODSTVA. Med problemi, ki se z njimi bavi sodobnost, je tudi problem duhovnega vodstva. Je bislven del vsakokratne kulturne problematike, aktualen pa Še posebno dandanes, ko ustvarja samorastel, razbrzdan individualizem, bolestno razvit subjektivizem in cela vrsta neurejenih, iz nagonskih sler se porajajočih teženj duševen položaj, ki ga jc vzgojno in dušeskrbno težko urejevati, Duhovno voditi sodobnega človeka je težje — kakor kedaj poprej, Vodslvo je že samo po sebi silno kompliciran problem. »Die schwersten religiösen, ethischen, gesellschaftlichen, psychologischen Fragen der menschlichen Gesellschaft treffen im Führerproblem zusammen,»Masseuwille-l'uhrertum, Laienlum-Kompetenz ist dos wichtigste Problem der kommenden Zeit.«1 Duhovno vodstvo pa, ki mora voditi človeka v najvažnejših in najbolj kočljivih vprašanjih njegovega življenja, in to cooperative z njegovo svobodno voljo, pomenja vsekako višek problematike vodstva. Nič ni bolj težavno kakor pridobiti in voditi voljo sodobnega človeka. Vsaka doba zahteva svoj način duhovnega vodstva — potrebuje svoj tip duhovnega voditeljstva, ker ima vsaka doba svojstveno duševno dispozicijo," svoje probleme in tudi do večnostnih vprašanj časovno svojstvene odnose. Pravilen tip duhovnega vodi-teljstva je vedno statično-dinamičen, stalen v svoji vezanosti na dani, objektivni red, a razgiban, časovno modificiran v izvrševanju svojih voditeljskih funkcij.* Med novim, kar klije in vslaja iz ruševin povojne 1 F. W. Foerster, Jugendseele, Jugendbewegung, Jugendziel (München 1923) 170, 369. * F. W. Foerstei, op. cit. 171. ■M. Pfliegler, D ti pädagogische Situation llnnsbmok 1932) 74. — .I.imcs A. M agner. The spectre of antidericalism The Ecclesiastical Review (Eccl. Kev.], Philadelphia. Febr. 1933, 161. * St. v. D h n i it ßorkowski S, J., Tradition und Fortsehnt!. Stimmen der Zeit [St. d. Z.), Marz 1930, 417. 256 dobe, je tudi zahteva: nov način duhovnega vodstva, nov tip duhovnega voditelja. Ni pa tako lahko iz sodobnih razmer izoblikovati način duhovnega vodstva, kakor ga potrebuje sedanja doba. Različni poizkusi teoretičnega in praktičnega značaja nam to potrjujejo.11 V tej točki gredo tudi pri nas nazirauja starejše in mlajše generacije zelo narazen. Eni so samo statični, drugi samo dinamični. Eni se drže krčevito oblik preživelega avtoritalizma, ki ne upošteva duievnih svoj-stvenosti sodobnega človeka in izgublja vprav radi tega duhovno vodilni vpliv med mlajšo generacijo, Drugi zopet upuštevajo vse preveč treuotno, relativno miselnost in duševno dispozicijo sodobnosti, ne da bi jo kritično precenili v njenem odnosu do vekotrajnega objektivnega reda, ki ga duhovno vodstvo ne sme izgubiti nikoli izpred oči. Alimirati in enostransko zagovarjati vsa še tako napačna teženja pa je demagogija, ki se je izkazala še vedno za najbolj usodno obliko duhovnega vodstva. Dejstvo je, da je duhovno vodstvo v sodobnem času silno komplicirana in težavna naloga. Posebno težavno je — priznajmo si čisto odkrito — duhovno vodili sodobno mladino. In vendar je nujno potrebno, da si ustvarimo o pomenu in pravilnem načinu duhovnega vodstva jasne pojmo in da začnemo čisto odločno in dosledno priznavati in uveljavljati v našem skupnem delu vse to, kar pomeni pravilno, času primerno duhovno vodstvo. »Denn unhalbar ist der heutige Zustand, in welchem die Jugend trotz allem Religionsunterricht in ihren wichtigsten und folgenschwersten Konflikten doch völlig sich selbst überlassen bleibt und daß die Führer der heutigen Intelligenz Bernhard Shaw, Freud, Berirand Rüssel, Andre Gide, Nietzsche u. dgl, sind.«* Oglejmo si najprej problem vodstva sploh v sodobnem kulturnim življenju, pol,em rešitev lega problema v luči krSčanstva, način duhovnega vodstva, izoblikovati iz potreb sodobnosti in ob sklepu nekaj tipičnih primerov iz vrst duhovnega vodileljstva, Naslednja razmotri vanja bi hotela vzbuditi le nekoliko zanimanja za to važno vprašanje, ki sega globoko v problematiko sodobnosti in povzroča pri vzgojnem, dušeskrbnem, socialno obnovitvenem, splošno kulturnem delu mnogo zmed, konfliktov in neuspehov. I. Vodstvo — kulturen problem sodobnosti. Vodstvo je sploien kulturen problem, ki se t. njim sodobnost mnogo bavi. Opozorili bi na zanimive razprave kakor: Voditelji sodobnega izobraženslvu, tipi modernih voditeljev, borba za vodstvo mladine, lastnosti pravega voditelja, vzgoja voditeljstva, vloga duhov- A, T h i 1 11 Um die religiöse Hildung dur jetzigen jungen Generation- Jugendlührung. Zeitschr. i. Pädagogik der reifenden mann!, Jugend, Düsseldorf, XX. 65, — F, C h a r in o t, L'cxurcicc de 1'auloritč dars l'iducaiion. Etudes, Paris, 20 Mai 1932, 385. ' F. W, F o erster, lieligion und Charakterbildung (Zürich) 37. — F. W. F o e r s t e r , Freihält und Gehorsam, üeil, Organ für gm ti d sä tili che Orientierung, 2. Juni 193U, 353, 257 nega vodilelja pri izoblikovanju značaja — da omenimo le nekatere med Nemci, kjer je ta problem posebno aktualen. »Ffihrerproblenu ga nazi vajo.' Tip voditelja in način vodstva, kakor ga je ustvarilo prusovstvo v vseh panogah narodnega kulturnega življenja, postaja nemškemu ljudstvu usoden. Zalo se bo trudilo, da izoblikuje iz najboljših sil svoje duševnosti voditeljslvo, ki bi znalo zbirali najboljše kulturolvorne moči naroda in jih pravilno voditi," Zanimiv je tradicionalni tip voditeljstva med Francozi. Demokratičen, prožen, obdarjen z nežnim čutom za psihološko dispozicijo množice, vršeč svojo voditeljsko nalogo v slogu velikih idej in ciljev kot socialno funkcijo v službi ljudstva, predstavlja vsekako tip Frnn-coea-voditelja zelo posrečeno rešitev piohlema vodstva," V zadnjih desetletjih se preoblikuje ta tip toliko, da se vedno bolj oprašča svoj-stvenosti in dinamike velike revolucije in se ustalja v sintezi vseh življenjskih sil francoskega narodnega genija, ki ne prenese dolgo ozkosrčnega, nezmožnega, ljudske energije nasilno razmetavajočega vodstva, V povojni dobi se bije huda borba za vodstvo v kulturnecn življenju med katoliško in svobodomiselno, laicistično Francijo, med tradicionalno in revolucionarno Francijo.'" Na verskem, etičnem, social no-re form nem polju se uveljavlja počasi, a dosledno, lip voditelja univerzalno-katoliškega pogleda in značaja proti nacionalno-indivi-dualističiiemu tipu. Action française, volonleurs du Pape, Société pour rependre l'enseignemenl de l'église, kaloliški skavtizem, katolicizem, laicizem nudijo zanimive prizore in momente iz te borbe. V anglosaksonskih deželah se pravlako problem vodstva mnogo razmolriva. Skoraj v vsaki vodilni kulturni reviji naletimo na razprave o leader, leadership (voditelj, vodstvo), posebno pogosto v leadership in spiritual life, o duhovnem vodstvu. Ogromne naloge, ki jih mora reševati anglosaksonsko pleme na svetovnem pozorišču. zahtevajo, da posveča problemu voditeljslva vedno novo pažnjo. Na univerzah v Etonu in Oxfordu, kjer se vzgaja voditeljski naraščaj za vsa različna področja, je poseben institut za proučavanje tega problema, ki zbira in uporablja za vzgojo bodočih vodilnih osebnosti vse, kar bogata, preizkušena tradicija in globoka psihološka analiza sodobnosti nudila za pravilno rešitev tega problema1' Kako aktualen je problem vodstva v Ameriki, nam kažejo zanimivi eksperimenti na vzgojnem polju, kjer se bije v bistvu hoj za lip vodilne osebnosti, ki 7 F. W, I'Dcrntcr, Politische Ethik und politische Pädagogik1 |München, 1913} 26. 36, 61, 170, 280 _ R. Allers, Du* Werden der sittlichen Persönlichkeit ¡Freiburg 1929) 293. — M. P [ 1 i e g I e r. Pädag. Situation 143. "F. W. Foc rit er, Pnlil. Ethik u. Pädagogik 155. " G. le Bon, Psychologie des foules (Paris) v poglavjm Les meneurs des foules. 10 P. Seipel. Lei deux Frances (Genève}. — B, £mon«l. En face de l'ecoIe unique. La politique laïcisante; attitude des catholiques. Études 20 avril 1931, 129. " E, Long, Oxford, Mother of Anglo-Saxon Learning. The National Geographic Magazine, Washington D. C. November 1929. 563. 258 bi najbolj ustrezala zahtevam in potrebam ameriške kulture.11 V drugih deželah, kakor n. pr. v Italiji, Rusiji, so reSili ta problem kratkomalo nasilno in ljudstvu oktroirali lip voditeljstva avtokrat-skega značaja, ki uporablja nasilje kot najvažnejše sredstvo pri izvrševanju svojih funkcij." Že ti podatki nam kažejo, da je problem vodstva, posebno Se duhovnega vodstva, aktualen kullurni prohlem, ki se z njim sodobnost mnogo bavi. Pogrešamo pravih vodilnih osebnosti, — voditelji niso kos svoji nalogi, — dajte nam pravih voditeljev: te in podobne glasove slišimo iz vseh različnih področij sodobnega skupnega delovanja.1* In če kdo resno razmišlja, zakaj se je začelo človeštvo v lej dobi demokracije, bolestno razvitega indivldualizma, osebnostnega avto-nomizma, svobodnjakarstva in življenja na lastno pesi zopet tako resno in intenzivno baviti s problemom vodstva, poudarjati pomen, potrebo vodstva na različnih poljih, uveljavljati dostikrat nasilno pravico voditeljstva, se mu nehote zazdi, da se tukaj vzbuja zdrav nagon samoohranitve in podzavestno iskanje reSitve in ohrambe skupnoslnega življenja in dela pred popolnim razkrojem in propadom. Ce pregledujemo sodobno življenje, opažamo silno ekspanzivnost na vseh poljih. Polno novih misli in načrtov, novih življenskih oblik m kulturnih tvorb, ki jih ustvarja gigantski napon sodobnega človeštva. Toda v vsej lej pestrosti in navideznem bogastvu sodobne kulture se opazi takoj na prvi pogled strahovita neurejenost, zmeda, anarhija, Ekspaitzivne energije rastejo, koncentrativne sile pojemajo. Poročila zadnjih let o mednarodnih zborovanjih zastopnikov sodobne iilozolije,11 raznih združenj inteligentov, znanstvenikov, izvedencev različnih strok, kulturnih delavcev, socialnih reformatorjev, državnikov, delavstva, mladine, poročila o verskih kongresih v Chicagi, Stockholmu, Lausanni, zadnjem kongresu auglikanizma v Lambethu (Londonu), mohamedanizma v Kairi in Meki, poročila o zborovanjih združenj za etično kulturo, socialno in ekonomsko reformo, tucati nasprotujočih si reform v vzgojeslovju10 — nam dokazujejo, da imajo listi pTav, ki govorijo o anarhiji v sodobnem kulturnem življenju, Nikdar Je ni bilo loliko misli, toliko načrtov, nikdar toliko strokovnjakov, ekspertov, vodnikov, pa tudi malokdaj toliko razkosanosti, 11 Tiii.i Le L t ich , Die Krise der amenkanisclien Seule, Gral, Monatc-sdirilt (ur Dichtutig u. Leben, November 1931, 131. — Upton Sinclair, Babbit, Boston, A contemporary historical Novel |I.ondon, T, Werner Laurie). - J. Mainsard, Les Américains d'aprùs Sinclair Lewis. Etudes, 5 avril 1930, 23. IJ N i t t i , Geiangene Mussolmis- North American Review New York- Nemiki prevod v Ausleae, Berlin, Miirjr 1930. — Robert d t F f a Z, lïiii Autrui oliiiK Aiitworl. Revue de Genève, jan. 1930, nemiki prevod v Auslese, Mai 1930. 11 M. JerSič, Mladina, politika, politični katolicizem. Beseda o sodobnih vprašanjih, jan. 1933, 4. 11 G, Fessard, Le Ville congrès international de philosophie à Prague 12—7 sept. 1934). Études, 20 oc t. 1934, 206. Dat In, Le sixième congrès mondial de l'éducation nouvelle. Études, 5 oct, 1932, 25. 259 needinosti, načelnih nasprotstev. Vsak hoče biti vodnik, vsak podati nekaj novega, vsak podaja svoje mnenje kot edino pravo modrost vsak bi rad zapovedoval, nihče ne poslušal in se podreja! drugemu. Ni čuda, da se krha in ruši struktura družabnega življenja in nastaja babilonska zmešnjava. V vsem tem kaotičnem valovanju stoji najbotj trdno urejeno katolicizem s svojo večnostno rešitvijo zapletene problematike zemeljskega življenja. Značilno je, da govorijo in pišejo dandanes različni kulturn. reformatorji o katolicizmu kot o sili, življenje in kulturo urejajoči. V povojni dobi se je začela pojavljati tudi med katoličani tupatam neka nesigurnost in zmedenost v načelnih stvareh, iskanje rešitve zamotanih problemov sodobnosti v centrifugalni smeri, paktiranje Z idejami in metodami krščanstvu bistveno nasprotnega značaja, močan porast nezdravega subjeklirizma in avtoriteto Cerkve izpodrivajoči h teženj, radikallzem, pesimizem," vsi ti pojavi nezaupanja v krščanstvo kot svet urejajočo in odrešujočo silo so upravičeno vzbujali mnenje, da se je splošni razkrojevalni proces začel tupatam tudi v naših vrstah, Da stopa mladina na plan in hoče odločno sodelovali pri obnovi sodobne kulture, jc dobro, da pa hoče sama, po svoje reševati najgloblje in najtežje probleme sodobnega življenja postane lahko usodno," Zadnja zborovanja katoliške mladine v Nemčiji, Belgiji, Franciji, Italiji in povsod drugod po svetu,*' odločna kato-liško-akcijska usmerjenost kongregacijske mladine naznačujejo sicer v sodobnem mladinskem gibanju težnje, da se premaga samorasel, neoblikovan individualizem in se pri reševanju problemov sodobnega življenja začne uveljavljati odločno katoliško stališče, vendar pa je še tudi v katoliškem mladinskem gibanju mnogo neasimiliranih idejnih primesi, vzetih iz različnih svetovnih naziranj, ki se borijo za vodstvo v sodobnem kulturnem življenju. Razkosanost, razrvanost in sredobežne težnje v življenjskem udejstvovnnju današnjih dni imajo pa svoj globlji vzrok. Ce motrimo kulturno dinamiko sodobnosti, sile, ki jo soustvarjajo, razmerje, ki je med njimi, opažamo, da sedanja doba ne more v pravilno skladje spraviti avtoriteto in svobodo, individualnost in občestvenost, vodstvo in individualno iniciativnost, odgovornost, disciplino, pokorščino." Vse le sile soustvarjajo kulturne razmere. 11 Ch D e m m i e i Der Katholizi&mus tin OdnUngsprinzip. Gral, Marz 1930, 553. — F. Muckcrmaim, Die Heimkehr deT Vitalen Kratic in den KatholizÏAmus. Gral, Okt. 1930, t. A. Csàvossy, Macht und Ohnmacht des Katholizismue, St. d. Z.. Dez. 1931 r 151. — M, PribiiU, Psychologie des Hadikalisnius, Si. d. Z., April 1932, 33- — K. Priywara, KatholLzismus dur Kirch« und KathûlLïismus der Stundc. St. d. Z., Jan, 1926. 260. — M, P r i b i 11 a , Resignation und Radikalismus. Si. d. Z,, April 1931, 1, — Le lotte e i Iriomfi délia thiau Ira gli errori di un secolo- CivilU Cattolica, 1. ott. 1932, 14 F. W. Fbertter, Christen luni und Klasscnkampf 17-iirich) 2IS. 70 Le XL et XII, Congrès de Pax Romana, Fribourg 1931, Londres 1932, Les amitiés cath. françaises dans l'étranger, 15 sept, 1932. — P. Jlormann, Kalhuhsche Jungarheiterhewegurd in Belfiien, St. d. Z., Mari 1931, 461. " I'\ W, F o ers ter, StreifUchter zur gegenwartigen Lags. Zeit. 1. Mai 1930. 259, 261. 260 V skupnem življenju in delovanju je potrebna avtoriteta. Kjer te ni, nastaja anarhija, kaos, razpad. Zavarovana mora biti pa tudi svoboda. Kjer te ni, usahnejo in zamrejo najboljše kulturotvorne moči, Mora bili vodstvo, ki zahteva podrejenost, pokorščino, disciplino, potrebna je pa ludi individualna iniciativnost, živa zavest soodgovornosti posameznika. Zavarovane morajo biti pravice individualne, ki so v naravnem pravu zajamčene, pa tudi pravicc skupnosti, Avtoriteta — svoboda, individualnost -— skupnost, vedstvo — pokorščina, samoiniciativnost — sodelovanje: vse tO mora biti v pravilnem razmerju med seboj, v harmonični skladnosti, sicer nastanejo med lemi elementi kulturne dinamike napetost, borba, vsemogoči konflikti, ki razkrajajo skupno življenje. Ne smemo pretiravati ali zanemarjati ne enega ne drugega, temveč treba je iskati rešitve v pravilni sintezi, Dobro poudarja Foerster™ veliki socialni pomen pokorščine in stroge discipliniranosti, Povsod, kjer deluje — pravi — več ljudi za skupen cilj bodisi v cerkvi, državi ali v raznih oblikah socialne skupnosti, jc pokorščina, disciplina nenadomestljiv pogoj zu pravilno, uspešno skupno delo. Omalovaževanje podrejenosli, pokorščine. discipline je vedno znak družabnega razkroja in razpada. Nova doba jc odkrila v naravi in v človeku silne kulturotvorne moči. Ce hočemo, da bodo te sile ustvarjale urejeno življenje, da bodo sploh ustvarjale, ne pa razdirale, jih moramo organizirali, voditi. Z ekspanzijo mora napredovati ludi koncentracija, ¿sveti in delovati more le lista skupnost, ki ne goji le ekspanzivnih, temveč tudi organizatorje moči-i:t Družabna diferenciacija napreduje — socialna integracija pojema: razsul! Delitev dela zahteva poglobljeno zavest delovne skupnosti. Značilno sodoben pojav je, da izginja zmisel za socialni pomen pokorščine in discipline, Pomen pokorščine za individualno življenje, ki hoče pravilno rasti in se razviti v urejen značaj, začenja odločno poudarjati novejše vzgojeslovje," posebno značajeslovje, individualna psihologija in psihoterapija. Nežno organizirane, čustveno močno razvite narave, postanejo navadno žrtev nagonskih teženj, čustvenih emOcij in ImpuUov [psiho-astenija, geneza nervoze, histerije, patoloških značajev), če nimajo nikogar, ki bi jih krepko, odločno vodil ter potegnit iz spon zgolj nagonske in čustvene dinamike. Posebno velja to za žensko individualnost, ki je čustveno bogatejša in nežneje organizirana ko moška. Stroga disciplina oprašča človeka prepotence in tiranije neurejenih subjektivnih razpoloženj. Nič ni bolj nevarno za pravilen razvoj oseb nostnega življenja kakor tako zvani dobri predstojniki, ki ne zahtevajo ničesar odločno in neodjenljivo. Tako ima pokorščina, disciplina velik pomen za socialno in individualno življenje. Versko-nravnc za» Fr. Charmot, L'ordre social et l'éducation. Études, 5 sept. 19J4 577, F. w. F oc rit er, Schule und Charakter» (Zürich 1914) 2\4. 245 — F. W. Foerster, Christentum und Klassenkampf. 106, 155. L,ft Chatterton 11 i e 1 . Individuum u. Staat (Tübingen I9t3|. M A. S t o n il e r, Wende in der Pädagogik. Jugendführung 1933, H. 6. — Mac Cunnlng. The Making ol Chamcter (Cambridge 1901) v poglavju: Development involves repression. 261 hlode hi socialne krivice so v mnogem oziru plod tako zvane individualne avtonomnosti (individuclle Eigengesetzlichkeit), ki ne priznava ne objektivnega reda ne avtoritete ne pokorščine. Toda bilo bi napačno, če bi hoteli v imenu avtoritete in pokorščine dušiti vsako javljanje individualnosti. V skupnem, tudi strogo organiziranem življenju imajo tudi svojstvenusti čisto individualnega značaja velik pomen. Individualna iniciativnost, snmode-javnost, soodgovornost posameznika, individualna razgibanost, produktivnost, samostojnost so važne komponente pravilne kulturne dinamike. Zdi se, da sodobno življenje, kljub razpaslemu se indivi dualizrnu, prave kulturotvorne individualne svojstvenosti le premalo upošteva. Novejša stremljenja vzgojeslovja — delovna šola, vzgojni poizkusi v Ameriki, ki hočujo individualno samostojnost in aktivnost v sodobnem življenju stopnjevati, — so do gotove meje zdrava in potrebna reakcija proti kolektivni skupnosti, ki dostikrat brez glave mehanizira, šablonizira in uničuje s svojim nasilnim unificiranjem važne kulturotvorne sile Sodobnost torej uvideva, da so nvtoritela — svoboda, individualnost — skupnost, vodstvo — pokorščina in disciplina nenadomestljivi elementi kulturne dinamike, ne zna pa spravili teh sil v pravilno skladnost. Je sploh znak sodobnosti, da ne zna ne v osebnostni strukturi ne v življenju ustvarjati pravilne sinteze. Imamo kulturo spccializiranja, lejlurizma, a kulture s pravilno sintezo, univerzalnosti harmonično ubranili življenjetvornih nioči je vedno manj. Kakor v sodobnem življenju enostransko prevladuje sedaj inlelekt, sedaj samo čustvo, sedaj nagonstvo in je vedno manj življenjskih tvorb, porajajočih se iz univerzalistično urejenih osebnosti, tako je tudi v teh problemih. Eni pretiravajo avtoriteto, drugi svobodo; eni hočejo individualnost do skrajnosti, drugi pokorščino in disciplino, kakor bi bil člnvek marioneta; tu je vodstvo, ki misli in dela za vse in proglaša vsako iniciativnost in samostojno kretnjo posameznika za upornost, tam zopet individualna stremljenja, ki se ne brigajo za nobeno vodstvo in se hočejo uveljavljati popolnoma svojevoljno. Tako nastajajo zma-ličene življenjske oblike, konflikti brez konca. Zastopniki avtoritativnega načela dostikral nočejo uvideti, da mora avtoriteta uveljavljati objektiven red, ne pa osebnostnih kapric in oblaslnostnih nagonov. Avtoriteta mora zmožnosti osebnostnega življenja oplojati, organizirati, dvigati, ne pa uničevati. Avtoriteta, ki se ne drži svojih mejit, ki gre preko kumpelence, poverjene ji od objektivnega reda, ki nasilno šari v svetišču individualnega življenja, kompromitira samo sebe, dezorganizira, podira, zbuja divje instinkte ter jih tira v odpor. Tako avtoriteto sovraži posebno mladina, ki v svojih prvih pojavih individualne samostojnosti sploh težko umeva pomen avtoritete in vodstva za pravilno rast osebnostnega življenja, Napačnega avtoritalizma pa sploh ne prenaša, se bori zoper njega z vsemi silami ler dostikrat v teh borbah izgublja vsak čut za It^DNlrvri V vrtnih- 18 262 avtoriteto, pokorščino, disciplino. — Najholjii naraščaj za anarhizem ustvarja prehudo napeta avtoriteta,1-"1 Destruktivno v osebnostnem in skupnostnem življenju vpliva pa tudi pretiravanje svobode. Svoboda, kakor jo pojmuje liberalizem, je kulturo uničujoč element," Neovirani razmah vseh sil neizčiščene individualnosti je še vselej ustvaril anarhične kulturne razmere. Človek, ki ima bogato razvito subjektivno življenje, gotovo zabrede, če nima nikogar, ki bi ga vodil do prave svobode duha in najboljših svojstvenosti njegove individualnosti. Da nastaja prava osebnost, mora v Človeku marsikaj umreti, kar kriči po svobodi. Kdor nini.A uvidevnosti in moči, da bi svoje individualno Življenje samohotno urejal po objektivnem redu, za takšnega pomenita krepka avtoriteta in odločno vodstvo rešitev. Pretiran subjektivizem, ki uveljavijo svojo individualnost brez ozira na objektivni red in skupnost, kompromitira idejo svobode, povzroča v življenjskih razmerah nešteto zmed in nasilnega reagiranja avtoritete, V dozorevanju in medsebojnem izenačevanju teh kulturotvornih elementov je jedro prohlemalike sodobnosti. Ce začenja današnja doba zopet poudarjali pomen vodstva, je to znak, da se v sodobni kulturni dinamiki sile, ki so avtoriteti, vodstvu, pokorščini, disciplini nasprotne, preveč uveljavljajo. Psihološka analiza sodobne kulturne dinamike nam to tudi potrjuje,1" Značilna poteza današnje dobe je Samoraslel individualizeni, subjektivizem, avtonomizem, egoizem, zaničevanje avtoritete, intri-gantstvo, as tezi ja volje, patološko razdivjano čustvovanje, domin! ranje revolucionarne pudzavestnosti.J!l Geneza te duševne dispozicije sodobnosti in njene dinamike je dolgotrajen proces, ki ga upravičeno nazivajo sekularizacijo celotnega kulturnega življenja,Naturalizem je izločil iz življenja praideju in vrednote nadnaravnega sveta, vzel človeštvu trdna tla objektivnega, absolutnega reda in vse večnostne like, ki bi se naj po njih orientiralo in izoblikovalo zemeljsko življenje, Clovečanslvo s svojo kaotično ideologijo in neurejeno, po večini nagonsko dinamiko pa sankcionira vse, kar je zgolj človeškega. Počelo in merilo in cilj celotnemu življenju je postal človek in siccr nagonsko-dinamični človek110 Naturalistična življenjska filozofija je ustvarila tudi svojstven tip avtoritete, svobode, individualnosti, skupnosti, vodstva, podrejenosti, dala tem oblikam svojo vsebino, svojo dinamiko, ki je izoblikovala med temi elementi anarhično razmerje, kakršno opažamo dandanes. Tako postajajo avtoriteta, svoboda, individualnost, skupnost, vodstvo podrejenost po zaslugi naturalizma zgolj človeške funkcije » R. de Cast i I Jon, Clichy la rouge. Eludes. 20 oct. 1929, 195. ™ A. M. Weill O. Pr. Sociale Frage P [Freiburg IWM) 7fr_102. *> Al le rs, Werden der sittl Persönlichkeit, 53-65. — G- Chc-vricr, P our quo i j'nd abnndonnč la theosophie. ttudes, 5 aoflt 1130, 365. 18 F. W. Foe r sie r, Religion und Charakterbildung, 38, 126. " A. M. W e i 0 0. Fr,, Die Philosophie der Vollkommenheit« (Freiburg i. B_ 1905) 457—464. ™ F. W, Koerster, Das kollektive Tier. Zeit, 1- Juni 1930. 321 — F, Pnywara, End-Zeit, St, d, Z„ August 1930, 34S 346. 263 z vsemi napakami tvorb Človeka, ki se je osvobodil vseli vezi absolutnega reda. Avtoriteta postaja zgolj človeško nasilje, svoboda sv»bodn jakarslvo, individualnost prehaja v razbrzdanost, skupnost v kolektivizem» vodstvo v tiranijo, disciplina in pokorščina v človeka ponižujoče kleçeplastvo m suženjstvo. Da se razvijajo v naturalistično pojmovanern življenju teženja po individualni avtonomnosti do nenormalnih oblik pretiranega subjektivizma, je znano psihološko dejstvo.S1 Hipertrofija individualnosti, kakor se izživlja v oblikah sodobnega individualizma, je plod naturalizma.-1' Človeštvo išče rešitve vseh teh problemov, želi si vodnikov, pravih zanesljivih vodnikov na vseh poljih svojega kulturnega udej-stvovanja." Na zborovanju visokošolske mladine v Ztirichu so govorili govorniki iz njenih vrst o strahoviti ne orientiranost i in duševnem obubožanju individualistično usmerjene mladine. Živimo v strašni duievni krizi, so priznavali, dajte nam vodnikov, ki nas bodo znali voditi k bistvenostim življenja in večnoslnim vrednotam."* Ljudje, ki SO tavali v problemih in krizah sodobnega življenja in se preborili v težkih borbah skozi omame in zablode avtonomne individualnosti do pravilnih rešitev, opozarjajo, da je rešitev problema vuditeljstva. ki bi ustvarjalo pravilno sintezo avtoritete-svobode, individualnosti-skupnosti, vodstva-pokorščiue, pereča zadeva v sodobnem kulturnem življenju. II. Rešitev vodstvenega problema v luči krščanstva, Tako stoji pred nami problem vodstva, posebno še duhovnega vodstva, kot važen kulturen problem sedanjosti. Sodobnost tega problema še dolgo ne bo rešila, pravi Foerster, in ga tudi rešiti ne more, ker nima zmisla in tudi ne moči, du bi ustvarila pravilno razmerje med avlorileto-svobodo, individualnostjo-skupnostjo, vodstvom-po-korščino/1-'' Duhovna sila, ki edina rešuje vse te probleme pravilno in uspešno, je krščanstvo, in sicer krščanstvo, kakršno je ohranjeno v katoliški cerkvi. Katoliško pojmovanje avtoritete-svobode, individualnost i-skup «osti, vodstva-pokorščine omogočuje harmonijo med temi na prvi pogled nespravljivimi silami. Katolicizem dviga le elementi; iz zgolj človesko-dinamičnih sier v višine absolutne urejenosti in božjega bistva, kjer najdemo večnostne pravzore za rešitev tudi teh problemov, Bog je neskončna avtoriteta, pa tudi svoboda, neskončno popolna individualnost v posameznih osebah in harmonična skupnost v 31 O. Miller, Der Individualismus als Schicksal, das Jahrhundert des Individualismus. Gral, August 1934, 497. — F, W. Foerster. Reli- gion und Charakterbildung, 19, 150, 177, 246, "fr. W, Foerster, op, cit, 246. aa Univeraitätsveriidiing, Tagung der freiheitlichen Hochschuljugend. Zeit 1931. " H, J. H.. A priest leader. Eecl. Rev., cclober 1929. 327, _ W, J. Herby, The priest's resolutions and resolution. EccL Rev. 1929. -149. " G. Ney ran, La reforme el la revolution. Études, 20 nov. 1934, 425. — A. BrtccuUtl.h 'ondo alln crisi. Civilti cott, ?0 ott. 1931, 137. 18' 264 Trojslvu, neskončno popolna rešitev vseh problemov. Kristus, Bog-človek, Verbum caro factum, je silna avtoriteta, ki pa nikdar ne krati v absolutnem nravnem redu zajamčenih pravie svobodnih bitij. Kristus je izrazita, neskončno dovršeno urejena individualnost, a individualnost, ki vleče nase, zbira, ustvarja skupnost. On je vodnik, milijoni mu sledijo, samohotno se podrejajo njegovemu vodstvu, so mu pokorni, če treba do smrli, a vendar čulijo v Svojih globinah, da jih ta pokorščina osvobojuje, dviga do najlepših višin prave individualne samostojnosti. Kristus ni le avtoriteta-svoboda, individualnost-skupnosl ustvarjajoča osebnost, temveč je tudi pokorščina do smrti, smrti na križu^, kjer so hila premagana in pravilni urejenosti podrejena vsa lezenja individualizma, ki razkrajajo osebnost in skupnost. Krislus, rešitev vseh prohlemov, je tudi najgloblja Tešitev problema, kako naj se pravilno med seboj uredijo in med Seboj spravijo avtoriteta in svoboda, individualnost in skupnost, vodstvo in po-korščina.as Zato je Kristusova cerkev, ki čuva te večnostne vzore za rešitev vseh problemov življenja, najučinkovitejša urejevalna sila v kulturnem življenju, duhovni regulator kullurotvornili sil, ki zbira, urejuje ustvarja skladnost in harmonijo, Ideje in vzgojna sredstva, ki jih uporablja katolicizem, so ustvarila že v nešteto primerih spravo, pravilno sodelovanje med avtüriteLo in svobodo, individualnostjo in skupnostjo, vodslvom in pokorščino. Katoliška cerkev je vzgojila človeštvu no-sitelje silne avtoritete, Loda nikoli tiranov; vzgojila je svobodne ljudi v najidealnejšem pomenu besede, zatirala je le svobodo zgolj animab skega izživljanja in subjektivne avtonomnosti, ki ruši objektivni red in uničuje pravo svobodo. Tako zvano svobodomiselstvo je še vedno napravilo iz svobode karikaturo najgrše vrste, V okrilju katoliške cerkve se je razvilo peslro bogastvo najbolj izrazitih in izčiščenih individualnosti, Kar je odstranjevala z vso silo svojega vzgojnega vpliva, to SO bili izrodki samopašnega individualizma, ki so še vselej udušili pravo individualnost. Katoliška cerkev je dala človeštvu vodnikov, ki SO Z veličino svoje urejene osebnosti znali nase pritegnili množice in jih varno voditi pri reševanju težkih prohlemov svoje-dobnega življenja, dala je pa tudi heroju pokorščine, discipliniranosti, ki so zrasli oh njeni avtoriteti in njenem vodstvu v nedogledne višine osebnostne dovršenosti in kulturotvornosti. Branila je v kulturnem življenju avtoriteto, čuvala svobodo, gojila individualnost, ustvarjala skupnost. Vodila je ljudstvo v težkih krizah in bila sama v izvrše vanju svojega poslanstva vedno pokoma objektivnemu, absolutnemu redu, temu čudovitemu izrazu neskončne popolnosti božje. Krščanstvo, kakor nam je ohranjeno v katoliški cerkvi, je največji dogodek v zgodovini vzgojeslovja. Sprava med avtoriteto in svobodo, individualnostjo in skupnostjo, vodstvom in pokorščino je njegov vzgojni uspeh in predpogoj za rešitev problema vodstva. Le v luči krščanstva je ta rešiLev jasna in možna. ^ H, Rost, Die KiillüTkraft dos Katholizismus (Paderborn 1916) 372. — L. Bo |)p, Die erzieherischen Eigenwerte der kalh. Kirche (Paderborn 1928 ) 525. 265 Kadarkoli je iskalo človeštvo rešitve svojih problemov v krščanstvu, kadarkoli se je orientiralo v krizah svojega življenja po teh večnosLnih pr a vzorih in se trudilo, da izoblikuje svojo osebnostno in skupno življenje v bogopodobnosl, je vsikdar našlo rešitev in izhodišče iz težkih zapletenih položajev. V kakšne zmote in zagate pa zabrede človeštvo pri reševanju bistvenih problemov svojega življenja, če zavrže vzore in moči nadnaravnega sveta ter začne črpati svojo modrost is golega človečanstva in naturalizma, nam pa zunaj po svetu dovolj jasno kažejo zinaličene oblike avtoritete, lažisvobode, v razdirajoči subjeklivizem se razraščajoče individualnosti, skupnosti v obliki kolektivizma in absolutizem vodstva s svojimi sadovi revo lucionat ne upornosti. Kadarkoli 50 začeli katoličani ohupavali nad rešilno močjo svojih idej, so še vedno pogubili sebe in svojo dobo. Iz kompromisarstva in paktiranja t, idejami in silami zgolj naturalističnega izvora se porajajo navadno najslabše rešitve. Ali bo premagalo krščanstvo sodobno politično in družabno paganslvo in reševalo po večnostnih likih probleme, ki tarejo sodobno človeštvo, ali pa bo ¡-aganslvo docela premagalo krščanstvo in potegnilo Človeštvo v nerešljive zmede in propast.^ Ta ,ali — ali' velja še prav posebno za problem avtoritele-svobode, individualnosli-skupnosti, vodstva-po-korščine, skratka, za reiilev perečega problema vodstva v celotnem sodobnem kulturnem življenju. 111. Način duhovnega vodstva izoblikovan iz psihološke dispozicije sodobnosti, Če hočemo iz vodstvene problematike sodobnosti izoblikovati način duhovnega vodstva, ki bi kolikor mogoče pravilno reševal du-hovno-vodileljske probleme sedanje dobe, moramo upoitevali sledeče. Duhovni voditelj mora bili predvsem realizirana združitev subjekta in objekla, osebnost, ki je v svoji subjektivni duševnosli popolnoma asimirala objektivno idejno vsebino, za kalero hoče pridobit druge. 6 Sodobnost zahteva na vseh poljih od voditeljev, da so realizacija— ali, če smemo rabili ta izraz — inkarnacija idej, ki jih širijo in branijo. Voditelj sodobnosti ne sme bili le — teoretičen program; ne zadostuje, da bi zgolj umstveno obvladal ideologijo svoje vodi-teljske slere3* Vsaka beseda, vsako dejanje njegovo mora bil izraz osebnostno doživete dinamike vsega tega, kar zahteva. Po tem tipu voditelja teži sodobnost, posebno še mladina, tudi v sferi duhovnega vodslva," Vsaka neskladnost med njegovim subjektivnim življenjem in svelom objektivnih versko-etičnih vrednot ga diskvalificira in mu ï7 J, D'S pma «t l\ D o n c o e m, La vie et l'oeuvre de Habin-dranatb Tagorc. Études, 5 cl 20 déc. 1933, 513. ls St. Gogala, 0 pedagoških vrednotah mladinskega gibanja (Ljubljana 1931) 71—tli. 10 E. Rolo! F, Lexik on der Pädagogik (Kreiburg i, Br. 19H) IU, ltšii: Persönlichkeit des Lehrers. — F, VC, Foerrter, Jugendstile, Jugendbewegung, Jugendzi«! 371, 172. 4U Ibidem 173, 26(i zmanjšuje duhovno-voditeljski vpliv, danes bolj kakor kdaj prej."11 Krinkanje motivov, prazna lažniva voditeljska poza, zgolj pravno uveljavljanje voditeljske funkcije brez osebnostne duhovno-voditclj-ske dinamike. odbija*: Vloga duhovnega voditelja je danes vprav radi tega lako težavna, ker zahteva dovršeno religiozno-ctično življenje, izoblikovano iz problemov in kriz sodobnosti. Močne duhovno-voditeljske osebnosti s« vedno realizirane rešitve življenjske problematike svoje dobe. V bistvu doumevajo krize svoje dobe, jih rešujejo po večnoslnih likih in podajajo te rešitve v življenjskem načinu, ki je nazoren, v življenju realiziran odgovor, na verska, etična, socialna vprašanja svoje dobe. Tako nastajajo kažipoti in duhovni vodniki vsake dobe. Vemo, da je težavno ustvariti osebnost duhovnega vo-diLelja, ki bi v sebi pravilno ost varil idejo svojega poklica. Oprostiti svojo individualnost zmot in napačnih teženj svoje dobe, izklesati iz sebe dovršen lik modernega duhovnega voditelja, ki čuti utrip in bolest svoje dobe, a se je sam dvignil iz vse kaotične problematike v višine, kjer se osebnost usovrSuje v bogopodobnost, Živeti nadnaravno življenje in razvijati aktivnost, ki duhovno-voditeljsko vleče nase ljudi, jih pretvarja in rešuje — to je težavna naloga, toda nujno potrebna-*3 Sodobnost zahteva od duhovnega voditelja, da pravilno spoznava njene bolečine,11 Duhovnemu voditeljstvu današnjih dni očita posebno mlajša generacija, da ne pozna svoje dobe, da ne do-umeva problematike sodobnega življenja. Nekoliko resnice je na tem. Večnostni, absolutno nespremenljivi značaj razodetc idejne vsebine, metodična svojstvenost teološkega študija ustvarja dostikrat tip statično neokretne, življenju odtujene duhovno-vodileljske osebnosti. ki zna pač zvesto čuvati tradicijo, ne razvija pa čuta za ritem življenja in vsakodobno posebnost duhovno-voditiljske problematike Med evolucitinističnim relativizmom, ki dogmatizira vsako efemeroo polezo svoje dobe, in okamenelo stacionarnostjo, ki ne upošteva zakonov Življenja in Časovno svojstvenih modifikacij večnoslnih problemov, ustvarja krščanstvo vedno pravilno sintezo, Je bistvena poteza pravega duhovnega voditelja, da zna sigurno ugotavljati časovno obeležje problemov, ki jih mora reševali, flic et nune mora vedno merodajno sodolnČevati način duhovno-vodstvenega postopanja. Vsaka doba terja od svojih voditeljev, da jo vodijo iz njenih težav, da rešujejo njene probleme in njene krize. Veliki voditelji človeštva so vedno natančni poznavatelji svoje dobe in globoki psihologi. Vedno poudarjajo, da ¡e pravilno reševanje duhovno-voditelj- M, PI lieg 1 er, Die pädag. Situation, 1*11 [Jugendlührung an den höheren Schulen), 143—185, Öl. " Ibidem, 143, " G. Bich Ima i er, Der übernatürliche Munsch. Si. d. Z.p Juni 1930, 169. — R. Böminfchaus. Innerlichkeit und Tat, St, d, Z-, Juli 1930, 241. — P. Lippe rt, Prieslerleid in moderner Zeit, St, d- Z., März 1931. 401, " A, Laub, Seelenabgründe IFreiburg 1932) 1. — F. W, F o erster, Religion und Charakterbilduni 250, — E. Spranger, Psychologie des Jugendalters1" [Leipzig) 1. 267 skih problemov velika umetnost, Ars artium regimen animanim. 1 o velja 5e posebno za našo doho, ki slavi duhovnemu vodstvu nenavadno zapletene naloge. Duševna slrukluTa sodobnega človeka je silno zmaličena in komplicirana. Njegova življenjska dinamika je kaotična zmes destruktivnih in konstruktivnih sil, ki jih je težko spravili v meje in oblike pravilno urejene dufcevne strukturnosli. Intelektualna osamosvojitev, ki odklanja vsako zunaujo avtoriteto in se izživlja v raznih oblikah subjeklivizma, razrvana neurejenost čustvenega dojemanja, nenavadno visoka napetost in eksplozivnosi nagonske dinamike, oslabelost zavestne kontrole, močen porast podzavestne emocionalnosti, prepotenca telesnih in materialnih vrednot, cela vrsta duševnih anomalij in bolestno razvitih kompleksov, kakor jih odkriva sodobna psihologija, — vse te poteze v duševni strukturi sodobnega človeka so težki problemi za duhovnega vodilelja. Sodobni človek ima polno glavo raznih Hdektičnih idealizmov, loži pa venomer, da mu je življenje prazno in pusto. Pravi, da si je osvojil vse, da je njegovo vse, in vendar doživlja brezdomovinslvo in domotožje v pretresljivi tragiki. Hoče raztrgati prikovanosl na zunanji materialni svet, dvignil bi se rad v metafizične sfere, a pada vedno globlje. Sedaj demonsko samozavesten in nadut, kakor bi bil absolutni gospodar vesoljslva, potem zopet zdvojen in obupan, ko se mu izjalovi poizkus za poizkusom, kako bi z lastno močjo rešil najgloblje prohleme Svojega življenja. Najhujše pa je dejstvo, da so zadnje dobe razvile v duševnoiti človeka neki iluzionizem, neko varan je samega sebe, neko duševno slepoto in neki cinizem, ki dobiva v Svojem psihološkem razvoju dostikrat značaj silno težko rešljivih duhov-no-voditeljskih problemov. Kdor hoče duhovno voditi sodobnega človeka, mora poznati vsebinu in način njegovega mišljenja, čustvovanja in zaraotanost njegovih duševno strukturnih plasti, poznali mora pa tudi idejno in dinamično vsebinu kullurnega miljeja današnjih dni ter imeti zmožnost, da psihološko varno doumeva za raznimi tehničnimi, gospodarskimi, umetnostnimi in socialnimi oblikami sodobne kulture prastaro večnostno problematiko človeškega življenja,14 Osebnost, ki črpa iz bogastva in pestrosti svoje lastne duievnosti, ki zbira vedno novih izkušenj v pravilnem reševanju konfliktov in kriz svojega življenja ter širokogrudno in z globokim razumevanjem motri individualno in skupnoslno življenje, kako se izoblikuje v mnogoKčnih odnosih do absolutnega reda, kako se dviga in pada v svojem razmerju do več-uostne zakonitosti, osebnost, ki motri in doumeva v teh psiholoških globinah dogajanja in probleme svoje dobe, ima enega izmed tipičnih znakov duhovnega voditelja, kakršnega zahteva sodobnost." Duhovni voditelj sodobnosti mora imeli dobro razvil čut za bitne probleme življenja in za realizem krščanske religije, Človeštvo sedanjih dni se izgublja v nebistvenostih. Bavi se s vsemi mogočimi stvarmi, rešuje vse mogoče probleme, za bitne zadeve svojega " F. Mucltcrmana s. J., Technisches Zeitalter und Kultur. Gral, Sept. 1930. 20, 26. 31, 38. " F. W. F u e r s 11 r, Religion und Cheiakterbildung, 268 živIjcnja pa nima ne ¿asa ne zmisla," Treba je samo nekoliko poslušati ljudi, ko se razgovarjajo o svojih življenjskih zadevah, ko odkrivajo svojo življenjsko vsebino in problematiko. Kaj jih zanima? Po čem stremijo, za kaj se borijo? Ali ni sodobni človek v vsem svojem delu. stremljenju in svojih borbah silno nebistven, periferičen, dostikrat smešno malenkosten? Bitne zadeve mu postajajo postranska stvar, malenkostne, postranske zadeve pa postajajo osrednji problemi in gibala življenja. Kje ostajajo hiini problemi življenja, tisti globoki, temeljni problemi O ciljuT zmislu pravilnem usmerjevanju in oblikovanju življenja? Ali ne izginjajo vedno bolj iz interesne sfere sodobnega človeka? Vrednoloslovje nam odkriva v tem ozitn prav-eato anarhijo. Tu vidimo prav posebno, kaj izgubi človešLvo, če zavrže krščansko naziranje o življenju, Krščanstvo nam je pokazalo najglobljo vsebino življenja, nam odkrilo bistvo, jedro življenjske problematike. Krščanstvo kliče in vodi človeka od periferije v centrom, iz kroga prigodriih, malo pomembnih zadev v svet osrednjih, temeljnih problemov življenja, Kdor reši le, reši hkrati celo vrsto drugih, kdor pa ne reši teh, pa mu vse nič ne pomaga, naj se še tako muči in vara: problemi ostajajo v jedru, v bistvu nerešeni. In tO je metoda sodobnega človeka.*" Zdi se, da smo poslali ludi v religioznem življenju vse preveč nebistveni, periFerični in abstraktno idealistični. Objektivnost in histvenost podlega tudi v religioznem življenju le premnogokrat iuhjektivizmu in nebistvenemu formalizmu, Zadovoljujemo se z oblikami brez vsebine, Zme ha niz i ran ost in organizacijsko šablonstvo daje tudi religioznosti svoje značilne poteze. Sodobno religiozno življenje med preprostim ljudstvom, Še bolj pa med izobraženslvom. nam nudi dokazov dovolj, da je mnogo resnice na tem. Iz nebistvenosli se poraja še druga značilna poteza naie dobe. To je neka nerealnost, neki iluzionizem, ki ne pozna ne človeka ne življenja, kakor je v Tcsnici! Moderni človek se je odtujil samemu sebi in resničnemu življenju, zato se je odtujil tudi krščanstvu, ki je resnica in realizem o človeku in življenju. Sodobni človek ne porah-Ija svoje inteligence, da bi spoznaval in rešaval bistvene konflikte in probleme svojega življenja. Nima jasnih pojmov o tem, kaj je človek, kaj je življenje, živi v abstraktnih špekulacijah in teorijah, svet, zunanje življenje in Človekova notranjost mu je knjiga, ki je ne razume, pa tudi ne čita, Tako je sodobnost, kljub svojemu realizmu in lehnokraciji, silno nerealna, zato pa tudi nezmožna, da bi dala solidne temelje sodobnemu življenju. Na iluzijah, samoprevarah, življenju odtujenih apriorizmih in teorijah ni mogoče zgraditi solidne življenjske skupnosli, Velik pomen krščanstva za človeštvo je tudi v tem, da nam je podalo pravo, realno sliko o človeku in življenju, To razliko med krščanskim realizmom in antičnim, pa tudi *» F. M u c k e r m a a n S. J., Der wesentliche Mensch, Oral, April 1932, 484. — B. jansen, Die Wesejislorm des kath, Lebens. St- d- Z., Okl. 1926. 14. ** F. W. Foerstcr, Chrislus tind das raenschliche Lehen (Miiji-chen 1922} 109, 115, 137, 139. 269 modernim idealizmom je v novejši dobi posebno odločno poudaril francoski pisatelj L. Laberthonniere" v svoji knjigi »Krščanski realizem in grški idealizem», ki je eno najboljših razmotrivanj, kar jih je bilo napisanih v zadnjih desetletjih o bistvu krščanstva. Bistvo krščanstva je. pravi pisatelj, realizem, bistvo grške filozofije idealizem. Grško modroslovje se nt bavilo z resničnimi problemi življenja, ne z materijo ne z individualnostjo, temveč I abstraktnimi konstrukcijami, z nekim duhovnim svelom, -t neko večno bitnostjo visoko nad realnim življenjem, Človek se lahko kontemplativno dviga v ta svet. ne dobiva pa od njega za svoje bivanje na zemlji nobene pomoči. Ne kaže mu poli, ne daje mu energije, da bi spremenil svoje življenje. Samo statičen ideal je, ki ne posega v resničnost. Dvigamo sc do njega s kontemplacijo, a ne z dejanji; ideal, ki nas navaja, da pozabljamo življenjske probleme, ne pa da jih zagrabimo in rešujemo, O Sokratu pravijo, da je hotel prinesti filozofijo in religijo iz nebes zopet na zemljo, toda ni se mu posrečilo. Moral jc priti Kristus Bog-človek, da je rešil to nalogo. Krščanstvo ima po svojem izvoru in po svojih končnih ciljih metafizičen značaj. Vsa dogajanja v zemeljskem življenju premotriva sub specie ae temi ta tis, toda ne ostaja le v metafizičnem bitnem svetu, temveč stopa v Življenje, da mu daje vsebino in obliko. Krščanska religija zanaša svoj idejni svet iz metafizičnih sfer v časovnost in skrbi za to božje seme, da se razvija v človeku in preoblikuje njegovo celotno življenje. Krščanstvo nam prikazuje večnost, kako se bori in uveljavlja v prahu in pepelu, kako daje vsemu minljivemu zmisel in pravi odnos do Stvarnika- V okviru grškega filozofskega mišljenja ostaja vse zemeljsko dogajanje zagonetno, nedoumljivo, nezniiselno. Celo Zevs se mora pokoriti Mojri, temni, nedoumljivi usodi, Faganski filozofiji manjka »dopolnjeno jes, one dohovne zmage nad silami zemeljskih strasti, kakor nam jo podaja krščanstvo. I,e združeni z močjo božjo, ki je prišla v Kristusu, moremo doumevati svojo nalogo in pravilno reševati probleme zemeljskega življenja, Kristus ni bil le oznanjevalee božjih naukov kakor drugi preroki, temveč nos i tel j božjega življenja v človeški podobi. Njegov nauk je najgloblji realizem življenja in najpopolnejša rešitev življenjske problematike. Tu stopa božje in človeško, večtio in časovno, nebo in zemlja v medsebojno borbo, m daje življenju bitno vsebino. Religiozni človek pozna in najbolj realno doživlja vsebino zemeljskega življenja, On edini jc nositelj moči, ki ustvarja pravo življenje. Vsaka res učinkovita obnova zemeljskega življenja je prišla še vedno od religioznega človeka,46 Seveda mora imeti ta religioznost značaj in usmerjenost krščanskega realizma, V sodobnem življenju najdemo dostikrat tip religioznega človeka popolnoma v slogu antičnega idealizma, kakor ga opisuje Laberlhonniere v zgoraj omenjenem delu. Religija mu je zgolj metafizičen pojav, idealen svet, ki nima z življenjem ničesar opravili, Človek se dviga v ta svet, da o njem filozofira ali da se ** L. Labcrthonničre, Le rialLsme chrdtien ct 1 idčalisme giec (Pariš). w P. Lippert, D«r rellgiose Mensch. SI. d, Z„ Januar 1934, 217. 270 odtegne realnemu življenju, ne sprejema pa iz njega imperativov in moči za oblikovanje zemeljskega življenja. Keligija ostaja v metafizičnemu svetu, pa ne oplaja in ne vodi življenja. Tako nastajajo religiozni ljudje, ki so kljub svoji religioznosti trdosrčni in odurni, ljudje, ki govore in pišejo kakor pagani, ljudje, ki so naduti, farizejsko samozavestni, zavistni, maščevalni, ki poznajo le sebe in svoje zadeve. Manjka jim elementarne šole značaja, »abet vestnosti, civilizacije in pokristjanjenja vsakdanjega življenja; nič ne vedö, kako rešuje religija konflikte vsakdanjega življenja, kako oblikuje s svojo dinamiko posameznika in skupnosl. Religija ni prodrla v njihovo not rajno« t in ni preoblikovala celega človeka, temveč je ostala le intelektualen proces. Neredkokrat se celo pripeti, da nekultivirani »jaz« docela premaga to zgolj intelektualno religioznost in jo uporablja potem za krinko svojim neurejenim teženjem. Tako nastaja tipičen pojav laiireligioznosti ali religioznega iluzionizma, ki se razvije navadno v težko ozdravljivo zaslepljenost in nemoralnost, Borba sodobne mladine velja tej laži-religioznosti. Največ dvomov, ugovorov in odpora proti religiji ji vstaja iz te razdvojenosti med religijo in življenjem. Naša verska vzgoja je usmerjena v ta enostranski verski intelektualizem, ki je Se vedno uničil vsako zdravo religioznost, Duhovni voditelj sodobnosti sloji pred težko nalogo, da premaga to idealistično religioznost in vodi k religioznosti krščanskega realizma, da dobimo ljudi, ki bodo znali v duhu in moči religije reševati realne probleme življenja.11 IV. Duhovni voditelj — pedagog. Da mora biti duhovni voditelj v sodobnosti močna vzgojna osebnost, ki res vzgaja, odrešuje in zbuja novo Življenje, ni treba posebej poudarjali. Njegova bistvena, pa tudi najbolj težavna naloga je to. Sodobnost terja na vseh poljih ljudi sveže, pravilno urejene življenjske dinamike. Zalo postaja človek osrednji problem vseh reformnih stremljenj, ki hočejo res kaj poziiivnega doseči. Resni napori sodob* nega vzgojeslovja" in raznih socialnoreformnih pokretov nam lo potrjujejo. Postaja pa tudi vedno bolj jasno, da naturalizem ter nasilne vzgojne in socialnoreformne metode marksizma5' ne bodo ustvarile boljšega človeškega tipa, temveč ga le še bolj polvorile. Brez religije in njenih sredstev ni obnove človeka1'. Večno novi, mladostni in pravilni tip človeka je vedno strukturno in dinamično urejen po praliku vse pravilnosti, to je po Bogu, kakor se nam razodeva v Kristusu, učlovečenem Bogu. Katoliška cerkev rešuje problematiko sodobnega življenja in sodobne kulture v jedru, ko se bori z vsemi svojimi silami, da izoblikuje današnji dobi pravilno urejen tip člo- " F. W, Foers t er. Religion und Charakterbildung, 330 (der ino derne Intellektualismus und Keligionspndftgogik}. Congrčs international d'6ducatian uouvullc. Ctudcs, 20 oct. I93J- H Pedagogia e didattica bolscevistica dell' irieUgiositä. Civiltä call.. Luglio 193Ö. — K., Die Komsomolzen, St, d. Z„ Sept. 1931, «6. — J. Schweig!, Bolschewismus und Kultur St, d, Z-, Febr. 1930, 3S8. — A„ Au pays des »sans Dien». Stüdes, 20 sept., S aoiit 1934. p. 20S, F. W. Foersler, Religion und Charakterbildung, 19. 271 veka. Individualistični kakor tudi kolektivisLičui človek sta. potvori človeka- Ti tipi so destruktivni ali pa življenjsko dinamično manjvredni. Ti neuspeli poizkusi nam posebno dandanes potrjujejo, da je vzorni Lip univerzalistično urejeni človek z duševno strukturo in živ-Ijensku dinamiko, kakor jo urejuje in oslvarja krščanstvo1*. Kes, da je ta ideal težko dosegljiv. Človeka urejajoče sile krščanstva morajo posebno dandanes premagovati nenavadno velike in odporne ovire, V Življenjski dinamiki sodobnega človeka se v nenavadni izmeri uveljavlja nasilje materialnega sveta, telesnost, neukročeno nagonstvo patoloških oblik, hipertrofija zgolj človeškega. Motivi, emocijc, inspiracije, enervativna dinamika, — vsa ta gibala življenja Se porajajo iz globin in sfer, ki so se v veliki meri odtegnile vplivu nadnaravnega sveta61. Preoblikovati te globine v smeri krščanske življenjske dinamike je eden najtežjih psiholoških in vzgojnih problemov, ki ga z naravnimi sredstvi sploh ni mogoče rešiti17. Duhovno voditelj-slvo, ki tega ne upošteva in hoče kar čez noč preoblikovati ljudi in vzbuditi novo življenje, ne pozna svoje naloge in bo dosezalo vprav nasprotno. V zgodovini imamo dobe, ko doseza krščanstvo v preoblikovanju človeka razmeroma hitro velike uspehe. A vedno opažamo, da novo raste organično in se razvija v strogo urejenem razmerju do vzrokov. Duhovno voditeljstvo ustvarja pravilno sintezo in kooperacijo božjih in človeških prerajalnih sil ter zna dajati svojemu delu pedagoško učinkovitost in plodnost, ki postaja rešilna za svojo dobo, Sicer pa opažamo ludi dandanes v nekaterih pokretih isti čudoviti pojav neizčrpne vitalnosti in življenjetvomosli krščanstva. Na splošno je pa vendar značiino za duhovno-vodstveno delo naše dobe, da se govori in piše toliko o pedagoški pomanjkljivosti in neučinkovitosti kateheze in du&eskrbja, posebno med delavskimi sloji in izobraženstvom, Reforma dušeskrbnih metod, času primerno duhovno vodstvo je relren številnih sodobnih razprav. Četudi je marsikaj zapisano v slogu sodobne reformne manije, ho vendar do neke meje upravičena trditev, da duhovno vodstvo, če ga motrimo z vzgojnodinamičnega stališča, sodobnosti ni dorastlo. Nejasnost, nepreciznost v naziranjih o vzgojnih ciljih krščanstva, nezadosten vzgojni vpliv duhovno-voditeljskih osebnosti, neorientira-nost pri uporabi vzgojnih sredstev in premalo razumevanja za odrešilne naloge krščanstva — so posebno značilni očitki. Jasni, precizno očrtani cilji in dosledno smotreila urejenost du-hovno-voditeljskega dela! sploina neorienliranosl, ki jo opažamo ilasli na svetnem vzgojnem po1juifl, in -mučna skrb za ureditev tostranskega Življenja vpliva tudi na versko-niavno vzgojno delo. Neka nejasnost in nesigurnost v ciljih kljub precizno začrtanim smernicam vrhovnega vodstva cerkve, neko oklevanje in iskanje ciljev " Ibid , 168, M Rob Woodwnrlh, Dynamic Psychology [New York 1911) 161 (Drive and Mechanism in abnormal Behavior), 192 (Drive and Mechanism in Social Behavior]. "F, w. F o e r s I e r , Religion und Charakterbildung, 352. M F. W. Foe r« ter, Schule und Charakter, 37. 272 na Listno pest cepi in slabi vzgojni vpliv duhovnega voditeljstva Skoraj bi lnhko govorili o dveh diametralno si nasprotujočih usmerjenostih. Na eni strani nepravilen supranaturalizem, ki beži pred tostranskim Življenjem in odklanja sodelovanje pri kulturnem razvoju in reševanju problemov zemeljskega življenja, na drugi strani naturalistična usmerjenost v tostranosl, ki izgublja izpred oči končne, nadnaravne cilje človeštva ter uporablja krščanstvo čisto v duhu pragmatizma, evdajmonizma, prugresizma kot sredstvo za dosego ciljev zgolj tostranskega življenja1'1. V prvem kakor drugem primeru se odnos med naravo in nadnaravo in življenjem, med časovnostjo in večnostjo, med mišljenjem in udejstvovanjem, med duhom in materijo ne pojmuje krščansko in ni pravilne sinteze teli navideznih nasprotij"0. Kriianstvo ustvarja med temi sferami pravilno razmerje in sintezo, ki je vsekakor najgloblje spoznanje in edino pravilna reSitev problematike zemeljskega življenja. Jasno in preeizmo poka-zuje to sintezo Foerster v svoji knjigi Christus und das menschliche Lebcn11. Da ne bo napačnega razumevanja, navedemo njegove misli nekoliko obširneje, Krščanstvo je religija in filozofija — pravi — ki združuje Lostranski in onostranski življenjski cilj, tostranski in onosfranski življenjski red in ju spravlja v pravilno urejeno razmerje med seboj, ne s špekulacijo, temveč z nadčloveškim dejem volje, ki podreja naravno popolnoma nadnaravnemu, moralo religiji, časovnost večnosti. materijo duhu. Na Golgoti so bili rešeni tudi temeljni problemi življenjske filozofije. Vsako naziranjc o zemeljskem življenju, ki prezira in odklanja križ, se izgublja v neplodno besedičenje. Skoraj vsi heretiki so bili ljudje, ki niso dovolj realistično upoštevali uloge materialnega sveta v človeškem življenju, ker niso doumevali gk>-bokoumnega razmerja med duhom in materijo, kakor ga ustvarja krščanstvo. N[apačna naziranja indijske in druge poganske življenjske filozofije o tem razmerju so neprestano udirala v krščanstvo. Bilo je treba silno bistre In globokounine obrambe, da je bila oču-vana bistveno krščanska življenjska misel — »sredi lega sveta, a vendar ne od tega sveta*, KrSčanstvo se loči od drugih naziranj o zemeljskem življenju prav v tem, da ne uči begu pred materialnim svetom (Wellfluchtj temveč prepajanje tega svela (Weltdurchdringung), Tudi najbolj globoka in trajna krščanska asceza ni beg pred življenjem, temveč le zbiranje spoznanj in moči, da se zavarujejo tej penetrativni usmerjenosti bolj jasni cilji in učinkovitejša dinamika volje, Ce motrimo nekrščansko življenjsko filozofijo, opažamo, da ima dostikrat vzvišene misli o življenju, a zmeraj v nekaki zvezi s svetobežnim razpoloženjem in usmerjenjem. Ta življenjska modrost F, W, Foerster, Cliristeiltum und Klassenkampf, 9 (die Stellung des Geistlichcn zur sciialen Prage). F Muckermann, Reicb Chrisli auf Frdem, ein Gang durch dic ksth. Kirche der Gegenvirt. Grah April 1933, -177. — A. M. W t i G O. l'r. Na tur und Obernatur, Geist und I.ebcn des Chrislenlums' (Freiburg 1907}. F, W. Foerster, Christus und das menschliche Le-ben, 51, 53, 95, IfM, 107. — J. Ilub y , Sagesse chritienne et philosophie. Etudes, 5 juin 1932, 513, 273 beži pred zemeljskim, človeškim, ali se pa udinja čisla hlapčevsko materialnemu svelu, Sloik se vzgaja in sili k apaliji do vsega, kav je zemeljsko-človeško, zatira v sebi vsako sočustvovanje, vsako sotrpljenje s svelom, prebira in zaničuje tragiko zemeljskega življenja, Buddha oznanja daleč proč od realnega sveta svojo svefo-bežno modrost. Kristus pa stopa v življenje, se bori z demonskimi silami tega sveta in sicer tam, kjer se naravno in nadnaravno, tostransko in onostranko. duh in materija, religija in življenje najljuteje boré za premoč. Kristus poišče trpljenje, da docela premaga demonske sile sveta in ponazori svoj nauk v tragiki resničnih življenjskih konfliktov, Grem v Jeruzalem — pravi — lam se bo izpolnilo vse, kar so napovedali preroki, Kristus ne beži pred zemeljskim življenjem, ga zmaguje in oblikuje po božje ter upostavlja pravilno sintezo med naravo in nadnaravo, med božjim in človeškim, ki dosega v Njegovi osebnosti najpopolnejšo usovršitev. Kristus ni Zavojevalec sveta [Welteroberer) temveč Zmagovalec sveta [Weltübcrwinderj, zalo pa tudi nedosegljiv mojster in vzornik pri reševanju nalog zemeljskega življenja, edini, ki oživlja res novo življenje. Nietzsche je formuliral svoje prol¡krščansko življenjsko načelo v besede: Ostanite zvesti zemlji! In vendar vprav na njem posebno jasno opažamo, kako malo moči in veselja imajo ti nadljudje, da hi slopali v najglobljo tragiko in pasijo zemeljskega življenja, da bi pogledali pogumno vsemu v obraz in se udeleževali vsega, kar spada k resničnemu, dejanskemu življenju. Tako ima Nietzsche strah pred sočustvovanjem, pred ljubeznijo, pred skupnostjo, ker ne čuti v sebi dovolj moči in smo trene sigurnosti, da bi ostal sredi konfliktov skup-noslnega življenja samostojen in v svoji moč: neomajan. I ako se obdaja krčevito s trdosrčnostjo, s brezčutnostjo in zablodi v življenjsko filozofijo popolne izoliranosti, ki dokazuje vso nezmožnost abstraktnega, življenju odtujenega duha, da bi stopil v razmere in trpljenje resničnega življenja in vendar ostal zvest sebi, kakor vidimo pri Kristusu. Tako opažamo v predkrščanski in nekrščanski življenjski filozofiji dostikrat neko vzvišeno duhovno resnobo, obenem pa neko bojazen duhu pred dejanskim življenjem. Strah pred sočustvovanjem, pred naravo, pred telesnim delom, kratkomalo strah pred stikom in borbo z istim tos t jo in realnostjo življenja, Duh si še ni v svesli svojih ciljev in svojih moči, ne pozna svojega bistva in svojega poslanstva, nc pravih pogojev svojega razmaha in usovršenja — zato tudi nima poguma, da bi prodiral v življenje, si ga osvajal in ga urejevalno oblikoval, iz lega pa sledi dvoje. Prvič, dejansko, vsakdanje življenje ne dobiva blagodejnega vpliva najvišjih duhovnih sil, drugič duh sam se pa oropa s takim pretirano rezerviranim zadržanjem najboljših priložnosti, da svoje moči uri, izpopolnjuje, preizkuša in krepi, V starih egiptovskih svetiščih so bile zamrežene celice, v katere so se zapirali ljudje, da bi tako pre trgali vsak slik z materialnim svelom in ostali v bližini božanstva popolnoma čisti, Gotovo vivišen izraz najglobljih stremljenj človeške duše obenem pa simbol svetobežne usmerjenosti nekrščan-skih duhovnih stremljenj, ki so popolnoma nasprolne temu, kar nam 274 je pokazal Kristus, uči o v t če m Bog. Krščanski mistik Rusbroek, ki ga opisuje Goethe v drugem delu svojega fausta, si ju izbiral v samostanu najpreprostejša, najnižja dela. — Vprav to ¡¡tališče krščanstva do najnižjih življejskih nalog nam razodeva njegovo božje-človeško miselnost. Dočim je poganstvo menilo, da postaja duh tem bolj samostojen in popoln, čim manj slika ima z umazanim materialnim svetom, je po krSčanskem pojmovanju tem bolj plemenit in duhovno spopolnjen, čim bolj energično se loli oblikovanja in poduhov-Ijevanja materije. Sv. Elizabeta, ki je stopila s kratjevega mesta, da je umivala gobavcem rane, je čudovito nazoren zgled, kako zagrublja krščanstvo dejansko resničnost, kako prodirajo njegove najvzviše-nejše duhovne sile v najbolj umazano bedo zemeljskega življenja. Krščanstvo hoče, da poveličujemo Boga v reševanju nalog zemeljskega življenja, da bogatimo in s pO poln ju jemo z delom in trpljenjem svoje duhovno življenje. V krščanski religiji šele dobiva čluveiki duh moči, da more celotno vsehino svojega življenja pravilno do-umcvati, duhovno prep&jati in zmagovati. Krščanstvo ustavi Se le tisti beg pred resničnim življenjem, ki ga zgolj abstraktna metafizika in tostranska življenjska filozofija brez uspeha zadržuje. Tako je krščanstvo, če ga motrimo s tega višjega vidika, najsilnejia afirmacija življenja, je utelešeni duh namesto abstraktnega duha, je najožja skupnost s svetom, porajajoča se iz najožje skupnosti z Bogom. Seveda to prodiranje v svet in v življenje se ne sme vršili v duhu Marte. Ni glavno, da se neprestano na zunaj nekaj ustvarja in ustvarja, temveč da domnevamo in si prilaščamo Kristusovega duha v tihi samoti, zbranosti in borbah duhovnega življenja, da doume-vamo Kristusove naloge in probleme v vsakdanjih, konkreLnih slučajih svojega zemeljskega življenja. Le kar se porodi in v svetu izvrši iz lega duha, ima trajno vrednost, vse drugo je enodneven pojav v našem delu. Ta duh pa se poraja in razvija le ex vita contemplativa, iz ihtrospekcije, iz odkritega spoznavanja samega sebe, iz preurejevanja in izčiščevanja lastne notranjosti, iz zmag nad svetom, telesnostjo in nad vsem tem, kar je premagal Kristus, Kjer lega ni, tam ostane versko-nravno obnovitvene delo in reševanje problemov zemeljskega življenja naiven dilentantizeni, brezploden, škodljiv re-formizem, je vse zgolj zunanje gestikuliranje, Da postane Kristus v nas aktiven in po nas v svetu, moramo postati sem pa tje mi sami popolnoma pasivni, f.C tako postane beseda; »Ne jaz, temveč Kristus živi v meni«, življenjetvorna sila. Se bolj nevarna kakor kvietističen supranaturalizem je pa docela nasprotna naturalistična usmerjenost. Prosvetno krščanstvo, socialno krščanstvo, polilično krščanstvo, sodoben krščanski elos v življenju in kulturnem udejstvovanju nosi mnogokrat znake naturalizma in usmerjenosti v samo tostranosl, Ureditev zemeljskega življenja, spopolnjevanje tostranske, dostikrat zgolj materialne kulture. borba za raj na zemlji postajajo pogosto primarni, avlarkični cilji in samonameni ludi pri našem delu. Nadnaravno, religija se utilitaristično uporablja kol sredstvo, ki naj bi pomagalo, da se dn-sezajo le cilji tostranskega življenja. Tu je docela obrnjen red, zlo- 275 raba, ki navadno poslane usodna. Nadnaravni svet izgubi svoj primat, svoje odrešilne sile, naturalizem jih absorbira in preoblikuje po svoje, sekularizacija celotnega zemeljskega življenja in materiali-zem, četudi ped religiozno krinko, je zadnja postaja le smeri. Navedli smo te misli nekoliko obširneje, ker mnogi upravičeno poudarjajo, da se iz tega kolebanja, ki ne najde načelno pravilnega stališča med tema dvema ekstremoma, poraja največ ncorienlira-nosti in neplodnosti pri vzgojnem delovanju duhovnega vodstva današnjih dni. V vseh teh težkih razmerjih med nadnaravo in naravo, med večnostjo in časovnosljo, med religijo in življenjem, med duhovnim in materialnim svetom, med delom za ta svet in za oni svet iščimo sinteze, kakor nam jo je podal Kristus in jo uveljavlja v sodobnem razrvanem življenju vrhovno vodstvo njegove cerkve. Iz okrožnice Pija XL. o družinskem življenju, o vzgoji mladine, o obnovi človečke družbe po evangeljskih naukih, o preoblikovanju notranjega človeka, o sodelovanju na raznih področjih kulture, kakor tudi Iz pokreta katoliške akcije zveni poziv in odločna volja, da se v .sodobnem življenju ustvari pravilno razmerje med nadnaravnim in naravnim, ki dnscza svoj višek v harmonični, končnemu cilju služeči sintezi teh dveh navidezno nespravljivih svetov. Duhovno voditeljstvo, ki rešuje te bistvene naloge krščanstva, bo znalo očuvati svojemu vzgojnemu delu tudi v tako kaotičnih dobah, kakor je današnja, pravilne cilje in smeri. Ogibalo se bo napačnega supranaturalizma. ki beži pred življenjem ter prepušča naloge zemeljskega življenja luicizmu, marksizmu in sličnim silam tega sveta. Mnogo očitkov o kulturni manjvrednosti in omalovaževanju socialno-reformnih moči krščanstva poteka iz te naše rezervirane neaktivnosti in bojazljive nesamostojnosti v borbah za urejevanje zemeljskega življenja.M Ogibalo se bo pa tudi v tostranosl usmerjenega naturalizma in bo znalo očuvati dušeskrbnemu vzgojnemu in socialno-reformnemu delu bitne cilje in bitne moči krščanstva, ki zmagujejo in preoblikujejo svet tem bolj gotovo, čim bolj ohranjajo svoje svojstvenosti in svojo dinamiko.81 Tako opažamo, da se v vseh pokretih, ki hočejo v duhu in moči krščanstva obnoviti človeško družbo, uveljavlja načelo pra vilne sinteze med nadnaravnim in naravnim svetom, Primat nad naravnemu, večnostnemul Zalo intenzivno vzgojno in dušeskrbno delo med mladino in odraslimi! Zbiranje in formiranje posebno vodilnih osebnosti: duhovne vaje, preoblikovanje in formiranje nolra-njega človeka, z vsemi sredstvi času primerne pedagogike, pastom-cije in duhovnega vodstva — Se poudarja vedno bolj kot urnim ne-cesSariuTn", Ce hočemo, da bodo ljudje v duhu in moči krščanstva 41 F. Mucke rmana S. J., Ecclesia militans. Gral, April 1933, 479. 113 M. P r i b 111 a , Siefen und Versagen des Christentums. St. d. Z„ Okt. 1929, 1. — P. f. ippert, Christus und der Geist dea Abendlandes. St. d- '¿., August 1929, 331, liev. W. O h e r i n g S. J,. The relreat movement and calholic action. A lesson from Canada. Eccl. Rev., Febr. 1931. 158, Rev. Jos. P. D o H o v a Ii, Ig Ulis tke long looked for church society. The legion ot Mary- Eccl. Rev,, March 1932. ?44, 276 oblikovali zemeljsko življenje, morajo najprej imeti tega duha in to moč. In če hočemo, da bodo res znati ustvarjati pravilno sintezo med religijo in življenjem, da bodo tgs krSčanski reformatorji življenja, potem jih vzgajajmo in oblikujmn vedno v stiku s problemi in nalogami konkretnega življenja, ki v njem živimo. Življenje v nas in izven nas je dandanes najvažnejši teren duhovno-vodstvenega, vzgojnega dela, Duhovni voditelj pedagog, ki pozna psihološko zakonitost notranje rasti in genezo njene učinkovitosti na zunaj, bo tudi v metodičnem oziru zadel to, kar je pravilno, Stavil bo naloge, ki so moči in kompelenci prikladne, da nastajajo čisto v vsakdanjem življenju, v občevanju z ljudmi, v poklicnem delu, v zasebnem in javnem de lovanju krSčanske življenjske oblike. Iz teh elementov raste struktura in dinamika skupnostnega življenja. Duhovno voditeljstvo, ki pri svojem vzgojnem delu tega ne upošteva, bo ustvarjalo nesolidne, v elementarnih nalogah življenja nezanesljive ljudi, ki pozneje v težjih in bolj kompliciranih nalogah življenja vedno odpovedo. Dvig vzgojnega vpliva duhovno-voditeljske osebnosti je isto-lako važen problem v kompleksu vpraianj o času primernem duhovnem vodstvu. Kakšen magičen, preoblikujoč vpliv imajo nekatere vodilne osebnosti v sodohneni življenju! Res, da so voditelji teženj in borci za cilje, ki imajo čisto drug značaj. Upoštevati moramo tudi, da je vzgojni vpliv duhovno-voditeljske rrsehnosti silno komplicirana in težko dosegljiva dinamika. Najgloblje bistvo osebnosti odločuje tU navadno čisto skrivnostno, a vendar odločilno. Ali ni to poglavje, ki zasluži, da ga temeljito študiramo? V neštelih primerih bi se dol vzgojni vpliv duhovnega voditelja pomnožili ter hi se čisto islemu delu in trudu dala zagotoviti mnogo večja učinkovitost. V čem je prodorna sila vzgojnega vpliva? Res, da so naravni darovi, ki se fih ni mogoče priučiti, toda globoka psihološka analiza vzgojnega vpliva nam kaže marsikaj, kar se da pridobili posebno v duhovnem vodstvu. Kako si pridobim spoštovanje, ugled, avtoriteto, zaupanje, ljubezen, prenos močt in ves listi tajni vpliv, ki ga izžarevajo velike duhovno-voditeljske osebnosti? To so problemi, ki ph vse premalo poznamo. Sem spada ludi uporaba vzgojnih sredstev. Krščanstvo ima svojstvena vzgojna sredstva, Zajema jih iz svojih neizčrpnih zakladnic. S temi sredstvi je cerkev reševala in Se danes rešuje vzgojne probleme, ki se zde svetni pedagogiki docela nerešljivi. Opozarjamo samo v novejši dobi na Dim Bosta in na duhovne voditelje katoliških mladinskih pnkretov na Iiolandsketn, v Belgiji, pa tudi v Franciji in v novejši dobi v Angliji in Ameriki"11. Študij njihovega vzgojnega dela odkriva vse bogastvo in vso učinkovitost krščanskih vzgojnih sredstev, Jasnost, dosledna smotrenost, ki ne izgublja pravih ciljev izpred očir je tu spojena z vso tisto psihološko lenkočulnostjo in pedagoško pravilno sintezo v uporabi naravnih in nadnaravnih sredstev, ki dokazuje primat krščanstva ludi na vzgojnem polju. Nismo mi " F. F 0 e r s t e r , Rcligion und Cbarakterbildung, 336, 401, -1)0, 4lS. ** R. M. S. Sh t c« y Kcraching the unrcachablcs. teci. Rev., March. 1932, 288. 277 v tem oziru dostikrat premalo .samostojni? Ne da bi odklanjali resne pridobitve svetne vzgojne vede! 'Mogote jib poznamo in uporabljamo še premalo! Nesamoslujnost je v tem, da zapadumo dostikrat iluzijam laicislične moralne vzgoje, ki misli, da bo s svojo zunanjo pedagoško tehniko s svojim vzgojnim formalizmom, vzgajala značaje in življenjskim nalogam dorasle ljudi. Duh je, ki pretvarja in oblikuje! Kar pa mora hiti vzgojnemu delu duhovnega voditeljslva posebno svojsko, tO pa je odreševanje. Kristus in po njem njegova cerkev ne uči samo, tudi ne zaukazuje in prepoveduje samo, temveč oprašča in odrešuje človeka listih sil, ki ga polvarjajo in ugonabljajo. Kdor pregleda nekoliko izsleditvve sodobne psihologije in značajeslovja in motri sodobne ljudi z življeojsko-dinamičnega stališča, bo moral priznati, da je vpliv materialnega sveta, telesnosti nagonstva, razdvojenosti, strukturne in dinamične zmali-čenosti nenavadno močno narasel"7. Tu ne pomaga obsojanje ne nasilno zatiranje, ampak samo pravilna, temeljita terapija — odreše-vanje. Tega se zaveda tudi svetno vzgojno delo in se zavedajo psihološki poizkusi, kakor psihoanaliza, ki bi radi nadomestili odrešilno delo krščanstva. Toda lu je teren, ki ga naturalistična odrešilna tehnika absolutno ne obvlada. Tu se razodeva krščanstvo v vsej .svoji globoki pedagoški resnosti in odrešilni učinkovitosti. te je dandanes toliko v naših vrstah neodrešenih, da zdvajajo nekateri nad odrešilno močjo krščanstva4", potem je pač upravičeno, da se vprašamo, ali vrši sodobno duhovno voditeljstvo tisto odrešilno delo z onim globokim psihološkim razumevanjem in Listo spretnostjo v reševanju težko zapletenih dušeslovnih problemov, kakršno nam je pokazal Kristus*" s svojo uporabo naravnih in nadnaravnih odrešilnih sredstev"? Ali sc ne poslužujemo v tem oziru dostikrat vse preveč sil in metod otrok lega sveta? Ali niso tu vzroki mnogih neuspehov duhovno-vodstvenega dela? Vsekako bi zaslužilo to važno poglavje duhovno-vodstvenega deia mnogo resnih razmotrivanj. Cc se oziramo v sodobnem življenju po vzorih duhovnega vodi-leljstva, po osebnostih, ki bi bile konkretne rešitve duhovno-vodstvenega problema tudi za današnjo dobo, potem najdemo tudi teh. V nedosegljivi dovršenosti stoji pred nami v tem oziru Kristus Kralj. Kot vekotrajna, poosebljena rešitev tudi duhovno-vodstvenega problema"1. Študij njegove osebnosti z zgodovinskega, dogmaličnega. posebno pa s psihološkega, življenjsko dinamičnega stališča nudi vedno rešitve tudi najtežjih duhovno-vodstvenih problemov. Istotako nam nudi študij duhovnega vodstva najvišje cerkvene avtoritete, pa-peštva, v sodobnem življenju vse polno primerov, kako je treba reševati duhovno vodstveni problem v sodobnosti. Okrožnice lJija XI- 07 Psihoanaliza in krščanstvo; BV 1930, 160—174, — Psiholoike dispozicije sodobne mladine. Vzajemnost 1933, zv. 9—12. — A. Adler, Munschenkermlms* (Leipzig 1931) 125—220. » I. Wittig, Die ErJ&sten [Hebelschwendl-Verlng 1932). _ M. P f I i e g I e r, Uie padag, Situation, 44. »F, W. F 0 e r s t e r , Heligiort und Charakterbildung, 383, 392, 7" II Christo (te nella moslra inte-rnationate di Barcelona. Civ. calt , 2. nov. 1929. Bojoilavai Vcslnik. 19 278 niso le vsebinsko, temveč tudi formalno psihološko fino pretehtani duhovno-vodstveni ukrepi71. Mogoče, da duhovno-vodstveno delo cerkve v sodobnosti prav s tega stališča premalo razmotrivamo. Važno duhovno vodstveno ulogo imajo dandanes ljudje globokega notranjega življenja, ljudje velikih notranjih borb, zmag in izkustev. Ljudje so siti intelektualizma, hočejo rešitev, in sicer konkretnih, življenjskih rešitev problemov, kriz in konfliktov svojega notranjega in zunanjega življenja. Kdor jim prinaša ali obeta to, tega poslušajo. Zato so zlasti osebnosti in delovanje modernih konver-titov zelo hvaležen študij za usposabljanje in spopolnjevanje du-hovno-voditeljskih osebnosti^. Da nudijo svetniške osebnosti neizčrpen vir primerov za pravilno reševanje duhovno-vodstvenlh problemov, ni treba še posebej omenjati"1. V dobi, ko se bori Kristusova cerkev za vodstvo človeštva v najglobljih in najbolj dalekosežnih zadevah njegovega življenja7* in ko se uveljavlja na ruševinah kulturnega življenja in zdrave demokracije tip vodileljstva in način vodstva, ki postane lahko usoden, je izredne važnosti, da podaja duhovno voditeljstvo s svojim delom dokaze, da razumeva svoj čas in da zna oblikovati iz duha in moči krščanstva oni način duhovnega vodstva, ki rešuje, dviga in vodi človeštvo k pravilnim rešitvam zapletenih problemov sodobnega življenja71. Ivan BogoviČ. VERSKO-POLITICNA ZAKONODAJA V KRALJEVINI JUGOSLAVIJI. (Nadaljevanje in konec,) 5, Ustavi evangeljske in reformirane cerkve. 44. V naslednjem si na kratko oglejmo še ustavi dveh protestantskih cerkva v naši državi, da bodo ustavne razlike med raznimi našimi krščanskimi cerkvami tem bolj razvidne, Za primer vzemimo ustavo nemške evangeljsko - krščanske cerkve avgsburškega vero- 71 F. Muckermann, Auf der Gralwarte, Gral, Mai 1931, III. n Rev. D, ,1. M a c Ilona Id, Presenting catholic truth to the nnn-cathol tc mind. Psychological factors in Conversion. Eccl. Rev., April lm 337. " F, W. Fo enter, Straflburger Münster und Rheinhnfcn. Zeit I. Dez. 193ÍÍ, 713 [.Was die lïcillgen gesagt, gelitten, bezeugt, Überwunden haben, ist die eigentliche wahre Weltgeschichte, der einzige Fortschritt... Diese bis ans Fiule beharrenden Persönlichkeiten sind tausendmal wirklicher als die schattenhaften Menschen unserer Zelt. .). 71 Pija XI, eneiklike; Cast! connubii, Divini illius, Quadra gesimo annn. — Li. D'Harcourt, Fa bataille pour In jeunesse. Études, 5 mars 1934, 579, ~ Rene Dupuis-Aäex, Mari, Jeune Europe (Paris 1933). -- Thom. Coa k ley, The catholic church has lost the intellectual leadership oí the world. America, Cath. Review (New York America Press) 5, okt. 1929. James A- Magner, The spectre ol an tic le He a) ism, Keel, Rev. lebr. 1933, 158, 167. 219 izpovedanja v kraljevini Jugoslaviji z dne 19- septembra 1930' ifl uslavo reEormirane krščanske cerkve kraljevine Jugoslavije z dne 11. maja 1933', Übe je predpisal in proglasil kralj na predlog ministra pravde. V organizaciji sla si obe cerkvi zelo slični in ludi njuni ustavi se močno ujemala. Ustava nem. ev. cerkve šteje 108 paragrafov, ustava reformirane cerkve pa 101 paragraf. Ustavi sta torej veliko manj obširni kot spredaj obravnavana ustava srbske pravoslavne cerkve, ki ima 280 členov. Razdeljeni sla obe ustavi na poglavja in sicer ima ustava nem. ev. cerkve 10 poglavij, ustava ref. cerkve pa 12 poglavij. Frvih sedem poglavij se v Obeh ustavah enako glasi, namreč prvo občilc odredbe, drugo cerkvena občina, tre t je seniorat, četrto državna cerkev, peto sinod, šesto cerkvene šole in sedmo uprava imovinskih zadev, Osmo poglavje v ustavi nem. ev. cerkve se glasi cerkveni sklad; njemu odgovarjata v ustavi ref. cerkve osmo in deveto z naslovoma občni sklad državne cerkve ler pokojninski sklad državne cerkve. Deveto poglavje v ustavi nem. ev, cerkve in deseto poglavje v ustavi ref. cerkve govorita o cerkvenih sodiščih; zadnje poglavje v ustavi nem. ev. cerkve se glasi končne odredbe, zadnji dve poglavji v ustavi ref, cerkve pa predhodne odredbe oziroma končne odredbe. Ustavi11 pa si nista podobni le po zunanji razdelitvi, kakor se razvidi Že iz podanega pregleda, temveč tudi v vsebinskem oziru. Marsikatere definicije oziroma opisi organov in teles se do besede ujemajo. Kar tiče organizacije cerkve kot lake je na prvi pogled oči-vidna razlika med zakonikom katoliške cerkve in ustavo pravoslavne cerkve na eni strani ter omenjenima ustavama protestantskih cerkva na drugi strani. Slednji gradita cerkveno organizacijo od spodaj navzgor (cerkvena občina do sinoda), prvi dve pa od zgoraj navzdol [papež oziroma patrijarh do župnije in cerkvene- občinej. Episkopalni sistem na eni strani, ter cerkveno občinstvo kot fundament vse organizacije na drugi strani sta že s tem dobro označena. 45. Občne odredbe. Obema cerkvama pripadajo verniki iz celega državnega teritorija, bodisi da žive v organiziranih občinah ali v diaspori*. Cerkvi kot taki in njuna samoupravna telesa so pravne osebe\ Zaščitene so jima pravice glede verskega udejstvovanja, dalje glede interne organizacije in v imovinskem ozirun. Obe cerkvi sta ravnopravni ostalim priznanim verskim zajednicam v državi, za ka- 1 Sluib. Nov. z dne 22. dec. 1930, ¿1. 293,CJ /625; Si. list a dne 23. i epi. 1931, 57. kos, sir. 1165—1173. V literaturi sem opazil u tej ustavi dulo Herzog, Uie Verfassung der deutschen evang.-christl, Kirche Augsburgischen Bekenntnisses im Königreich Jugoslawien. Leipzig 1933, - Sluib, Nov, z dne 8, junija 1933 Št, 12S/XXXVI/361; SI. list z dne 23, avg. 1933, kos 6Ü, str, 817—824. I Citiram ust, neu, ev, c, iti ust, ref. c. II g 2. ust. nem. ev. c.; š 1 ust. rel. c. * S 4 ust. nem. ev. c.; § 4 ust. ref. c. * §5 3, 4 ust. nem, ev. c.; §§ 3, 4 ust. ref. c. ir 280 iero delujeta z vnetim negovanjem vere in moralnega življenja in drugim kulturnim vzgajanjem svojih vernikov7. Obe cerkvi imata v mejah državnih zakonov pravico prirejati tečaje za nadaljne izobraževanje, vzdrževali takšne tečaje, ki že obstoje, ustanavljati in vzdrževati kulturne, dobrodelne in pokojninske ustanove kakor tudi ustanove notranje misije". Nem. ev, cerkev priznava sv. pismo, nespremenjeno avgsburiko veroizpovedanje in ostale evangelsko luteranske veroizpovedne spise ter apostolsko, nicejsko in atanazijansko veroizpovedanje*. Ref cerkev pa se drzi sv, pisma, apostolskega, nicejskega, carigrajskega, efeškega, kalcedonskega, atanazijanskega veroizpovedanja, heidel-berškega katekizma in It. helvetskega veri)i/povedanja1[I, Obe cerkvi moreta vzdrževali po svojih najvišjih organih verskobratske odnošaje z drugimi evangeljsko-krščanskimi (oziroma reformiranimi) cerkvami po svetu«". Samoupravna telesa obeh cerkva so: cerkvene občine, seniorati in državna cerkev". Zbori in sestanki samoupravnih teles so praviloma javni in niso vezani na dovolitev državnega oblastva. Sklepa se z večino glasov prisotnih. Kvorum za sklepčnost in način glasovanja določijo pravila1'. 46. Cerkvena občina. Po obeh ustavah je cerkvena občina najnižja edinica, organizirana zaradi skupnega izvrševanja vere, kakor tudi za notranjo cerkveno upravo in upravljanje njene imovine11. Občine so trojne: matične, podružne in misijonske"; Organi cerkvene občine so: predslojništvo cerkvene občine, prezbiterij in eerkvenobčinski zbor. Prestojništvo seslavljala župnik in en laik, ki se v ev. nem. cerkvi imenuje inšpektor cerkvene občine, v ref. cerkvi pa cerkvenoobčinski skrbnik1». Upravni organ cerkvene občine je prezbiterij, v katerega vstopijo nekateri člani po svojem zvanjil (v ev. nem. cerkvi; župnik, inšpektor, cerkveni oče in zapisnikar; v reí. cerkvi pa: župnik, cerkvenoobčinski skrbnik, redni duhovni veroučitelj, učitelji in kantorji cerkvene občine), drugi pa po izvolitvi1'- ' S 6 ust. nem. ev, C,: § 3 ust. reí. c. 1 S 9 ust. nem, ev, c,¡ S 6 ust, ref, e, I S I ust nem. ev. c. Specifično Inlcranski veroizpovedni spisi so: coníej&io AugüStana (I. 1530), Apología confeísionis Augüstanae (I. 1531}, ■ matkaldski Sleni in Melanchtonov traktat de pote.Mate et primatu Pnpae (I. 1537), Lutrov veliki in mali katekizem (1. 1529), furmula Concordia« [A 1 (J e r m ii k e n , o. e. -1&9—>191). 111 § 2 ust ref. c, Heidelberiki katekizem sta sestavila po naročilu pala-linskega volilnega kneza Friderika lil. Iieidelberška teologa Za chari a s- Urši mu in Gaspar Olevinnus leta 1563, Confesi ¡0 Helvética posterior |ll¡ je iz t. 1566; je veToizpovedni apis, ki združuje kalvinúeni in zwinglianizem (A|¿ermissen. o, c, 492), II § 11 ust. nem, cv. c.; § 5 ust, ref. C, 15 S 13 ust. nem, ev. c.; S 10 usl. ref. C. 11 § 20 ust. nem, ev, c.; S) 13 usl. Ttf. c. 14 § 22 ust. nem. ev. c.; § 17 ust. ref. c. li § 24 usl, nem. ev. c,; § 19 ust, ref, e. § 41 Ust. nem. ev. c.; § 26 ust. ref, c. 17 § 38 ust. nem. ev. c.; § 27 usl. rel, c. 281 Pfezbiterij vrši, kot določa § 31 ust. ref, c., vse posle cerkvene občine, ki niso odrejeni diakonatu ali cerkvenoobčitiskemu zboru. Diakonat pa je po § 32 iste ustave organ cerkvene občine za karita-tivne posle in ga sestavljajo po enakem številu moški in ženski Člani cerkvene občine, ki jih izvoli prezbiterij. Po g 40 ust, nem. ev, c. ima prezbiterij iste dolžnosti kol v ret. cerkvi prczbiterij in diakonat skupaj, Cerkveno občino zastopa ccrkvcnoobčinski zbor. Po § 29 usl. nem. ev, c. ima vsak samostojni moiki član cerkvene občine, ki nosi občinska hreniena, posvetovalno in glasovalno pravico, ako je ni po § 30 iste ustave izgubil. Isle pravice imajo polnoletne ženske, ki niso poročene, ali so vdove, ali ločene, in one, ki žive v mešanem zakonu, če ne vzgajajo hčera v tuji vuri, vse pod pogojem, da pomagajo nositi bremena cerkvene občine, V ref, cerkvi imajo glasovalno pravico polnoletni konfirmirani člani pod pogojeni, da so plačali predpisane cerkvene davščine. Glede glasovalne pravice ženskih članov je določeno isto kot v ustavi nem, ev. cerkve, le klavzule o vzgoji hčera ni11. Posamezna cerkvena občina pa more po § 23 ust. reí. c, dovoliti isto pravico tudi omo-ženim ženam, ako imajo tudi njih možje glasovalno pravico. Cerkvenoohčinski zbor sklepa o proračunu, ki ga predloži prezbiterij; dalje o obremenitvi cerkvene imovine in končno voli tudi cerkvene uslužbence in funkcionarje", V ref. eerkvi postanejo odločbe cerkvenoobčinskega zbora polnoveljavne, ko jih potrdi pristojno senioralsko oblastvo10; v nem. ev. cerkvi pa odloča senio-ratsko oblastvo le o pritožbah proti omenjenim odlokom", Župnike, ki imajo približno isti delokrog kot pravoslavni parohi. postavlja cerkvenoobčinskt zbor. Kandidat mora biti istega vero-izpovedanja, ordiniran, državljan kralj. Jugoslavije, in imeti mora določeno izobrazbo". Poleg župnika in inšpektorja, ki se voli na 6 let, imajo v cerkvenih občinah nem. ev. cerkve še dva častna funkcionarja: poi-inspektoija in blagajnika. Po potrebi in po običaju postavlja cerkvena občina še; cerkvenega očeta, kuratorja, pravobranilca, učitelje, vero-učitelje, kantorje in še druge uslužbence'". V občinah ref, cerkve pa imajo poleg župnika in skrbnika cerkvene občine, ki se voli za tri leta, še kaplane, levite, veroučiteljc, učitelje in druge uslužbence-', 47. S en i o r a t. Več cerkvenih občin sestavlja seniorat, ki je njihovo neposredno višje oblastvo za njihovo upravo in ureditev11. Na čelu seniorata stojita dve osebi prav tako kot v vodstvu cerkvene občine, namreč zastopnik duhovniškega in zastopnik laiškega elementa; prvi, ki se izvoli izmed župnikov, se v obeh uslavah imenuje g 22 ust. ref. c. § 34 ust. nem. ev. c.; § 35 ust. ref, c-w § 36 tt*t ref. c. g 62 usl, nem, ev. c, » 42-^i4 ust. nem. ev. c.; gg 38, 41 usl. ret. c. w §§ —46 usi. nem. «v, c, §§ 42, 44 ust. ret. c. =s § 51 ust» nem, ev, c,; § 46 usl. ref. c. 282 senior, drugi pa v nem. ev, cerkvi inšpektor senioTata in v rel, cerkvi senioratski skrbnik1*. Seniorat ima na čelu senioralski zbor; vanj vstopijo nekateri člani po svojem zvanju, drugi po izvolitvi. Predsedništvo mora sklicati senioralski zbor vsaj enkrat na leto k zasedanju". Senior je nadzorstven organ, podoben v tem kat. škofu ali eparh, arhijercju»9. V nem, ev. cerkvi upravlja senior senioratsko pisarno in posreduje v uradnih stvareh s svetnimi in cerkv, oblastvi". V ref, cerkvi pa imajo še poseben organ, ki se imenuje senioralski svet; ima pet članov: senior, senioratski skrbnik, po en duhovni in svetni član senioralskega zbora in en zapisnikar. Senioratski svet rešuje nujne važne zadeve v dobi od enega senioralskega zasedanja do drugega"J0. Dalje ima seniorat v ref. cerkvi še sedem ali več častnih funkcionarjev: dva duhovna scniorat-ska svetnika, dva svetna senioratska svetnika, enega pravobranilca, enega svetnega senioratskegs zapisnikarja in enega duhovnega senioralskega zapisnikarja; slednji tudi nadomestuje zadržanega seniorja3', 48, Državna ctrltcv. Vsi seniorati sestavljajo državno cerkev™; njeno predsedniitvo tvorita zopet dve osebi: škof in en svetni predstojnik, ki se v nem. ev, cerkvi imenuje posvetni*"1 predsednik, v ref. cerkvi pa državno cerkveni skrbnik3'. Organ državne cerkve je po obeh ustavah zbor državne cerkve; njegovi člani sot predsedniki državne cerkvc in senioratov, dalje zastopniki senioratov in častni funkcionarji14. Državni cerkveni zbor je v obeh cerkvah vrhovno upravno oblastvO in v vseh poslih, za katera niso pristojna eerkvena sodišča-16, tudi vrhovno apelacijsko in razsojajoče oblastvo3'. Izvršilni organ državnega cerkvenega zbora je svet državne cerkve; V n£m, ev, cerkvi so njegovi člani: škof, posvetni predstojnik, dva pO službi najstarejša seniorja in senioratska inšpektorja in prvi pravobranilec državne cerkve". V ref. cerkvi pa ima svet državne cerkve le člane: škofa, tlržavno-cerkvcnega skrbnika, duhovnega in svetnega zapisnikarja, državno - cerkvenega pravobranilca, državno-cerkvenega blagajnika in končno še štiri člane, dva duhovna in dvn svetna, ki jih izvoli zbor državne cerkve izmed svojih članov3", 34 § 52 ust. nem, ev, c.; S 4? ust, «F. c- " g 61 ust, nem. ev. c.j § 48 ust. ref, e. " § 55 ust. nem. cv, C,; § 58 ust, ref, C, " § 54 ust. ref. c. § 53 ust. rpi. c- » g§ 54. 58 ust, ref, c, " § 64 ust. nem. ev. c,; § 60 u*t, ref, c. *> a Slov. holjic svetni; radi enotne terminologij rabim obliko po- svetni, kot je v SI. listu. 13 § 65 ust, nem, ev, c.; § 61 ust. ref,. t. 41 § 66 ust, nem. cv. 0.; § 62 ust, ref, C, J> Cfr. § 103 ust. nem. ev, c,; § 94 ust, ref, c. 511 S 67 ust. nem, ev. c.; § 64 ust. ref. e. 57 § 75 Uit, nem, ev. e. ^ {j M ust- ref. e. 283 Obe cerkvi imata tudi častne funkcionarje državne cerkve in sicer nem. ev. cerkev: zapisnikarje, blagajnike, pravobranilce in računske revizorje51»; ref. cerkev pa; deset državno-eerkvenih sodnih svetnikov [5 duhovnik in 5 svetnih), enega pravobranilca, enega blagajnika, enega računskega preglednika in dva zapisnikarja, enega duhovnega in enega svetnega*". Za škola more biti izvoljen po obeh ustavah župnik — po ustavi ref. cerkve tudi profesor, a imeli mora pelem kot škof župnijo —; v nem. ev. cerkvi je izvolitev za Škofa doživljenska, vendar se zvanje izgubi, če škofu prestane siuiba občinskega župnika1"; v ref, cerkvi se izvoli škof za deset let*'. Kandidat mora biti jugoslovanski državljan. Škofovo izvolitev potrdi kralj z ukazom na predlog ministra pravde". Škof je vrhovni poglavar cerkve; vrši nadzorstvo; ordinira duhovnike in posvečuje cerkve; z omenjenim svetnim članom pred-sednišlva predstavlja cerkev*1. Posvetni predsednik oziroma državno-cerk veni skrbnik se izvoli; izvolitev polrdi minister pravde44, 49. S j no d. Po obeh ustavah je sinod ustavodajni organ cerkve; sklicuje ga vsako tretje leto predsedništvo državne cerkve po predhodni odobritvi kralja11. V ref. cerkvi sestavljajo sinod vsi člani zbora državne ccrkve; v nem. ev. cerkvi pa po svojem položaju; škof, posvetni predsednik in predsedniki senioratov, dalje zastopniki senioralov; seniorat, ki ima do desel župnij, pošlje dva zastopnika, če ima do dvajset, štiri zastopnike, in če ima nad dvajset župnij, pošlje šest zastopnikov; te zastopnike, od katerih je polovica laikov in polovica duhovnikov, izvolijo cerkvenoobčinski zbori1', Ce orisani ustavi obeh protestantskih cerkva v cerkvcnoorgani-zatoričnem pogledu primerjamo z ustavo katoliške cerkve ali pa tudi z ustavo srbske pravoslavne cerkve, je razlika lakoj očividna. Cerkvenih elementov v smislu katolicizma ali pravoslavja je na njima le malo ostalo. Hierarhični značaj je popolnoma izginil; neka diferenca med duhovnikom in verniki je sicer Še ostala, a vendar veliko manj globoka in bistvena, kot je v katoliški ali pravoslavni cerkvi, Vpliv laikov je v cerkvi docela zenačen z vplivom duhovnikov", Na vseh treh edinicah [v cerkveni občini, senioratu in državni cerkvi) na-čelujela cerkvi zastopnika obeh stanov. Zborni princip, ki ima v katoliški cerkvi podrejeno vlogo, in ki je tudi v pravoslavju še V toliko vezan, ker je zanj razlika med hierarhijo in ljudstvom nepremostljiva, je v protestantskih cerkvah v polnem razmahu? ne le 30 S 74 ust. nem, ev, c, § 67 ust. ref. c. 11 g 69 ust, nem, ev, c, " š 69 ust. ref. c. 11 g ust. nem. ev. c.; § 69 ust. ref. c. 11 Š W ust. nem, ev. c.; S 69 ust, ref, c. 14 g 72 ust. nem, cv. c,- § 72 ust. ref. c. 1,1 § 7fi list, nem, ev, c.; § 75 ust. ret. c. lf §§ 77. 78 ust. ref. c. ** »V cerkveni ustavodaji, uredbodaji in upravi je zajamčen enakopraven vpliv duhovniškega in posvetnega stanu,» pravi § 16 ust. nem. ev, c. 284 vsi moški temveč tudi ženske z opisanimi omejitvami imajo odločujoč glas na cerkvenoobčinskib /borih. Prvenstven poudarek je v organizaciji protestantskih cerkva na cerkveni občini. »Cerkvena občina je temelj vse cerkvene oblasti,« pravi izrecno g 15 usl, nem. ev. cerkve, Za luteransko pojmovanje cerkvene občine je dalje tudi značilen g 50 iste ustave, ki se glasi: »Cerkvena občina ni .samo pravno telo, nego je v prvi vrsti zajednica vere in ljubezni, živ člen v telesu Kristusovem,^" 50. Cerkvene šole. V tem poglavju se v obeh ustavah določa samo to, da smatra cerkev po državnem zakonu ji zajamčene šole kakor ludi dobrodelne in kulturne naprave za svoje sestavne dele, da vzgaja v njih svojo mladino po osnovnih načelih in jo poučuje v mejah državnih zakonov tudi v materinščini, Sole upravlja cerkev po svojem šolskem statutu in v soglasnosti z državnimi zakoni™, 51. Cerkvena imovina. Po obeh ustavah je cerkvi in njenim telesom zagotovljena pravica pridobivati in uživali premično in nepremično imovino. Imovina mora služiti le cerkvenim namenom in se ne sme v nikakšni obliki odvzemali in ludi ne uporabljati za druge namene, razen ob ekspropriaciji, določeni z zakonom11. Cerkev upravlja imovino po svojih organih samostojno, a pod vrhovnim državnim nadzorstvom. Zbor državne cerkve izda predpise o cerkvenem računovodstvu in gospodarstvu, Jii jih potrdi minister pravde15. Nepremična imovina se mora tako upravljali, da se ne zmanjša ne njen obseg ne možnost donašanja dohodkov; za krilje rednih stroškov se zalo nikdar ne sme uporabiti cerkvena imovina, ampak le njeni dohodki™, Nepremična cerkvena imovina, imovina zadužbin" in Fondov se sme odsvajali Je s pristankom državne cerkve63. Cerkev krije potrebe z dohodki svoje imovine, s cerkvenimi davščinami in z dokladami na državne neposredne davke. Verniki so dolžni plačevali davščine in doklade v tisti občini, katere člani so14. Vsako cerkveno samoupravno telo sestavi vsako leto redni proračun, ki ga potrdi neposredno višje oblastvo67, Za potrebe cerkve sme ustanoviti zbor državne cerkve poseben sklad, ki ga upravlja državna cerkev"', listava Tef. cerkve omenja še poseben pokojninski sklad državne cerkve. »Da se zavarujejo pokojnine rednim in misijonskim župnikom, stalnim veroučiteljem in kantorjem, levilom in župnikom, nastavljenim v državnih zavodih in 111 Ustava ref. cerkve je sestavljena tehriino bolje: takih mest, kot jih ima usl. nem. ev. ccrkvc, ki so zgoraj citirana, v njej ni. M SS 84—86 ust, nem. ev. &S $0 ust, ref. c, 111 § 4 ust- nem, ev. c.; § 4 ust. ref, c, ■ 5S 87—88 usl. nem. ev. c.; §§ 81—82 uit. ref. c. 1 90—92 ust. nem, ev. §§ 84, 86 ust. rei. c. 14 Pomeni pač isto kol nn£e u&lnnovu. i:l S 69 ust, nem, ev, c,i § 83 ust, ref, c, " §§ 95—96 ust, nem. ev. e,; §§ i!S—89 ust. ref. c. 57 S 91 ust. nem, cv, c.; § 87 ust. ref. e, H 101—102 u»t. ntrm, ev. c.; §§ 91—92 ust. ref, c. 285 napravah, če vobče ne bi imeli pravice do pokojnine iz državnih sredstev, ,,, prav tako pa tudi, da se zavaruje vzdrževanje njihovih vdov in sirot, ustanovi državna cerkev poseben sklad, za katerega veljajo enake odredbe, kakor za občni sklad državne cerkve.«1" Imovinsko vprašanje je rešeno v istem pravcu kot v pravoslavni cerkvi Posebnost sta le oba sklada; sla zanimiv primer, kako se skušajo cerkve finančno osamosvojiti in zasigurati svojim uslužbencem sredstva za dostojno življenje, Tudi katoličani bi se mogli v tem pogledu marsikaj tu naučiti, 52. Sodišča. Pod cerkveno sodstvo spadajo ccrkveni prestopki, sporni cerkveno-npravni posli in zakonski Spori, »kolikor niso unovinskopravne narave in ne spadajo v pristojnost državnih sodišč.»4" " Sojenje ureja poseben cerkven statut; Za zakonsko pravo in zakonski spurn: postopek veljajo posebni predpisi". Sudno oblast izvaja cerkev po svojih sodiščih. Nem, ev. cerkev ima troje sodišč: cerkveno-občinsko sodišče, senioratsko sodišče in sodiSčc državne cerkve; ref. cerkev pa ima dvoje sodišč; senioratsko sodišče in sodišče državne cerkve"1, 6. Ustava islamske verske zajcdnicc. 53. Končno naj še kratko očrtani ustavo islamske verske za-jednice kraljevine Jugoslavije z dne 9, julija 1930" za zgled, kako je urejena nekrščanska konfesija. Ustavo je po določbi § 22 zak. o isl. v. z. z dne 31. januarja 1930 sklenil poseben zhor, ki so ga sestavljali pod predsedstvom reis-ul-uleme (vrhovnega poglavarja) vsi člani obeh ulema medžiisov (iz Sarajeva in Skoplja; uleina-medžlis je višji kole-gialni organ za verske zadeve), vsi muftije (višji muslimanski verski funkcionarji, ki bi jih mogli morda primerjati s škofi) in vsi člani obeh vrhovnih šerijaUkih sodišč (iz Sarajeva in Skoplja}. Ustava je bila potem predložena minislru pravde, ki jo je predložil kralju v uzakonitev, Ustava šteje 119 paragrafov, ki so razdeljeni v štiri oddelke in sicer: I, osnovne določbe [§§ 1 do 10); II, organi islamske verske zajed niče (§§ It do 74), III, uprava in finance (§§ 75 do 92) in IV, občne in prehodne določbe {§§ 93 do 119). Omenjeni drugi oddelek ustave je kratko a pregledno orisal dr. Mehmed Beg o v i č v članku Organizacija islamske verske zajednice u kraljevini Jugoslaviji«, " § 93 ust. ret. c. jj 103 ust- nem. cv. c.; g 94. odst. 1 ust. ril. C. Klavzula, ki omejuje pristojnost cerkvenih sodtži v zakonskih sporih, je zelo iiroka; kaie nam načelno gledanje proleslant&kib cerkva na zakonske spore; staliStc katoliške cerkve in tudi stališče srb. prav. cerkve, kakor je iiraietio v novih bročnih pravilih, je docela drugačno, Katoliška cerkev zlasti si lasli zakon ekskluzivno; za imovinskopravna vprašanja v zakonu pa je kol ZA eifectUS mere civiles pristojna državna oblast. » § 104 ust, nem. ev. c.; § 94, odst. 2, 3 ust. ref. c. aJ § 105 ust. nem. cv. c.; § 95 ust. ref. C. " Služb. Nov, z dne 25, julija 1930, št. 167,LXIIIi368; SI. list z dne 11. avgusta 1934, Kos 64, str. 66S--675. 1276 priobčenem v belgrajskem Arhivu za pravne i društvene nauke 1933, II, str. 375 do 387^. 54, T e m e 1 j n e d o 1 o č b e. V 1 do 10 ust, iti, v, z. je zajamčeno svobodno udejstvovanje islamske verske zajednice prav kakor pri drugih, že zgoraj orisanih verskih ustavah, zato tega ne bom ponavljal, Omenim naj le g 5, ki določa, da se upravlja islamska verska zajednici po predpisih serijata, po predpisih zakona o islamski verski zajednici in po določbah te ustave. Serijat pomeni pravec ali pot, ki jo Hog ukazuje ljudem v življenju«."11 Serijatsko pravo se m"re vzeti v širšem in ožjem pomenu; v širšem pomenu obsega celotno pravo, ki velja v islamski verski zajednici, torej versko pravo (fikh). ki ima sakralen in univerzalen značaj, in svetno pravo (kanuni), ki ima lokalen značaj in se spreminja. Viri šerijatskega prava so na* slednji; koran, sunet (tradicija), idima-ul-umvt (soglasni nauk islamskih učenjakov) in kijas (predpisi izvedeni po analogiji)"7, Kazen virov naštetih v § 5 je za organizacijo islamske verske zajednice zelo važen še zakon o volitvi reis-ul-uleme, članov ulema medžlisa in muftijev islam, verske zajednice kraljevine Jugoslavije z dne 4. junija 193Gfl" in zakon o šerijatskih sodiščih in šerijatskih sodnikih z dne 21. marca leta 19295", Več osnovnih določb podaja zadnji oddelek ustave (§§ 93 do 112). n. pr. o oprostitvi od davščin [S 93), o odgovornosti verskih uslužbencev (§§ 94 in 95), o službeni pragmatikl (§ 98), o državni izvršilni pomoči (§ 104], o običajnih privilegijih verskih uslužbencev [§§ 106, 107); te določbe so slične odgovarjajočim določbam iz drugih verskih ustav. Nekaj posebnega je le predpis § %, ki se glasi; »Uslužbenci islamske verske zajednice so muslimanski državljani kraljevine Jugoslavije. Ce za kakšno službeno mesto ni moči najti pripravnega kandidata islamske vere, se na to mesto lahko postavi tudi ne-musliman.« 55. Organizacija in organi. V organizaciji islamske verske zajednice je opaziti trojne organe: pTvi skrbe za verske in versko-prosvelne zadeve, drugi za vakuisko-imovinske zadeve in " V članku je orisan pravni položaj islamske verske zajednice v raz-[ifnih teritorijih naie države. V Srbiji, Črni gori ter Bosni in Hercegovini je bila V letih pred vojno islamska veta zakonito priznana in je uživala Široko avtonomijo. Organizacija verske islamske zajednice je bila v Srbiji kakor tudi v Črni gori zelo preprosta. Delitve oblasti ni bilo; vso oblast je imel muftija, pozneje veliki mullija in muftije. Bolje /grajena in bolj komplicirana pa je bila organizacija v Bosni in Hercegovini. Vladni odlok z dne ti, oktobra 1SB2 je n. pr. postavil za vrhovne ¿a verskega poglavarja reis-ul-ulemo In imenoval Štiri Član* utema>mcdžlisa. Obe ustanovi sta ohranjeni v novi ustavi. Leta IHK-t in 1&94 so bile urejene zadeve, ki se tičejo vakutov. Končno je bit izdan leta 1909 posebun statut o upravi verskih in vakufsko-mearitskih poslov- V Sloveniji jn Dalmaciji je bila priznana isljznska kontesija iele z za k, z dne 15. julija 19J3, d. z. it. 159, v Hrvatski m Slavoniji iele z zak. z dne 17. maja 1916, B e g o v i č , O izvorima SeTijatskog prava (Arhiv za pr. i dr. nauke 1933, I, 10}, Jbid, Služb. Novine z dne 2. junija 1930, br. 125,XLVlii. « Služb. Novine z dne 21. marca 1929, br. 73,XXIX. 287 tretji za šerijatsko pravne pos]e711. Ustava podaja določbe le O prvih dveh organih, »V versko in versko prosvetnem pogledu predstavljajo islamsko versko zajednico vrhovno versko starešinstvo z reis-ul-ulemoni na čelu, ulema-medžlis-a, muftiji in šerijatski sodniki; v va-kufsko-imovinskem oziru pa vakufsko-mearifska sveta s svojima upravnima odboroma, sreska vakufsko-mearifska poverjeništva s podrejenimi muteveliji in džematskimi medžlisiu (§ 12 ust. isl. v. z,). Dalje so razvidi, da se deli v teritorialnem oziru islamska verska zajednica na dva dela. eden ima Središče v Sarajevu in drugi v Skopljuj zveza med njim;i pa je v primeri z organizacijami zgoraj orisanih krščanskih cerkva zelo rahla, Organi islamske verske zajednice so pO citirani uslavi v kratkem naslednji: a) Muslimani enega ali več krajev fredno najmanj 300 islamskih domov) sestavljajo vakulsko-mearifski džemat [§ 13), ki bi odgovarjal cerkveni občini v srbski pravoslavni cerkvi. Vsak musliman pripada tistemu džematu, kjer stalno čivi; člani ki SO stari 21 let, sestavljajo d ž e m a t s k i zbor (§ 14), k* ga sklicuje in mu predseduje imam matičar (§ 15), Zbor izvoli d tematski m e d i 1 i s , ki šteje v krajih s 300 do 500 domov po pet članov in tri namestnike; ob večjem številu domov se število članov proporcionalno zviša. Džcrnalskemu mcdžlisu, čigar funkcija traja tri leta, predseduje imam matičar [§§ iS—17). Bogoslužnc Funkcije vrše imam i", ki vodijo ludi matice", h a t i b i", v a i z i", h a f i z m u j e z i n i'". Verski pouk na nižjih verskih šolah podajajo miialimi, na srednjih pa m u d e r i s 1". b) V srezu. ki se redno foh kompaktnem muslimanskem prebival-stvul vjema z mejami političnega sreza. posluje kot organ versko-prosvetne in vakufsko - imovinske uprave sresko vakufsko mearifsko poverjeništvo, ki šteje pet ali sedem članov Po svojem položaju je član tega poverjeništva eden izmed Serijatskih sodnikov v srezu, ki ga imenuje minister pravde. Ce ierijatskega sodnika v srezu ni, določi minister koga drugega za člana. V vsakem primeru minister predhodno zasliši pristojni ulcma-medžlis in upravni odbor vakufsko-mcarifskega sveta. Ostale Člane imenuje vakufsko-nienrifski svet [§g 28—30). c) Vakufsko-mearifski svet je »vrhovni nakazOvalec in nadzoroval«! organ za celotno vakufsko-mearifsko in drugo imovinsko upravo« (§ 34). laka Sveta sta dva, eden je v Sarajevu, v nje" Begovič, Organizacija ,,. str. 381. 71 Vodijo skupne molitve v džamijah. ¡B e £ o v i č , o. c. 382|. 79 Uredba o vodstvu matic rojenih in umrlih muslimanov v kraljevini SHS z dne 5. decembra 1927, SI, Nov. z dne 20, januarja 1938, br, 14/11 71 Vsak petek imajo v džamiji arabski nagovor; navadno vrše to imami (Beg o vič, o. c, 382). 71 Vrie rama verska in poučna predavanja, 71 So osebe, ki majD koran in ga pred skupno molitvijo ali po njej recitirajo, 74 Vsak dan petkrat kličejo k molitvi (D e g o v i č , o, c. 383), 77 Begcvič, o, c. 383. 288 govo k. oni pet en c o spada ludi Dravska banovina, drugi je v Skoplju. ¿Jani lega sveta so: vsi člani ulema-medžlisa, vsi muitiji, vsi vrhovni šerijatski sodniki, vakufsko-mearifski direktor in petnajst članov, ki jih imenuje minister pravde na osnovi dvojnega predloga upravnega odbora vakufsko-mearifskega sveta, 1-nnkcija traja 3 leta (§§ 35—36J. č) Vakufsko - mcarif&ki svet si izbere kot izvršilni organ Upravni odbor vakufsko - m earifskega sveta, ki šteje sedem, članov (§ 41). d) V verskem pogledu je razdeljena islamska verska zajednica v naši državi na devet m u f t i j s t c v , ki jih vodijo muitiji, ki so nekaki nadzorniki vse verske uprave in organi ulema medžlisa (§§ 46—52). V nekaterih funkcijah sličijo škofom v katoliški in pravoslavni cerkvi. e) »Glavni organ, po katerem se vršita uprava in nadaor nad celotnim islamskim verskim, versko prosvetnim in kulturnim življenjem,« sta dva ulema-medžlisa; eden je v Sarajevu, drugi v Skoplju. Ulcma-medžlis ima štiri člane (§§ 53—61). f) Vrhovno versko starešinstvo je v Ueogradu. Sestoji iz treh članov: predsednik je reis-ul-ulema; člana pa sta predsednika ulema medžlisov. Vrhovnemu starešinstvu predlagata poročila ulema-medžlisa in vakufsko-mearifska sveta. Vrhovno versko starešinstvo je ¿najvišji upravnn-nadzorni organ nad celotnim verskim in versko'prosvetnim islamskim življenjem in izdaja načelna tolmačenja, kateri šerijatski predpisi naj se uporabljajo. Varuje in predstavlja edinstvo islamske verske zajcdnice v kraljevini in skrbi, da so vsi predpisi, ki se nanašajo na njeno življenje, v obeh ubmočjih enakU (§§ 62—74). g) Vrhovni verski starešina celotne islamske verske zajednice v državi je reis-ul-ulema; on sklicuje seje vrhovnega verskega starešinstva in jim predseduje; imenuje tajnika in OSOoje Za pisarno vrhovnega verskega starešinstva; reprezentira islamsko za-jednico (§§ 63, 65, 74). Drugih funkcij reis-ul-uleme ustava ne našteva. h) Za občno upravno poslovanje kakor tudi za opravljanje vseh imovinskih in finančnih poslov sta ustanovljeni dve v a k u f s k i direkciji; ena v Sarajevu in druga v Skoplju, Oblastvu predseduje vakufski direktor, ki ga nastavi vakufsko-meaTifski svet [§§ 75—76J. i) Šerijatski sodniki so državni uradniki, hkratu pa tudi predstavniki islamske verske zajedniee™, Zgoraj navedeni zakon o šerijatskih sodiščih in šerijatskih sodnikih pozna s r e s k a šeri-jatska sodišča in vrhovni šerijatski sodišči. V vsakem srezu, kjer je 50(S) muslimanov, je sresko šerijatsko sodišče kot o-Melek sreske^a sodišča V Sarajevu in Skoplju je vrhovno šenjatsko sodišče kot oddelek apclacijskega sodišča, jI Keis-ul-ulema, člani ulema-medilisa in muftiji se volijo po predpisih posebnega zakona; postavlja pa jih kralj z ukazom na predlog ministra pravde, podan v soglasju s predsednikom ministrskega sveta IS 4 zak. o ¡si. v. z, in § 64 usi, isl. v. z.), ™ B e g o v i č , o. c. 3B5. 289 56. Imovinske zadeve. O njih razpravlja tretji oddelek ustave pod naslovom uprava in finance (§§ 75 do 92}. Določbe se krijejo z odgovarjajočimi določbami iz verskih ustav krščanskih cerkva. Podrobnejše so določbe o vakufih (ustanovah, zadužbinah). Islamska verska zajednica krije svoje potrebščine: 1, 7, dohodki verske imovine; 2. z dohodki od verskih taks; 3, s prispevki od samostojnih vakufov [interni verski davek); 4. s prostovoljnimi prispevki; 5, z eventualno podporo političnih občin; 6. s stalno državno podporo in 7. z dohodki od verskih doklad (§ 78). 7, Zaključek, 57. Z opisanimi verskimi ustavami sta položaj in delovanje večjih krščanskih cerkva v naši državi razen katoliške dovolj točno urejena. Vpliv državne oblasti v teli cerkvah, zlasti na imenovanje hierarhov in V imovinskih zadevah ter sploh V vprašanjih zunanjega cerkvenega delovanja je v ustavah po našem naziranju močno poudarjen; pred očmi pa moramo imeti dejstvo, da tako poseganje državne oblasti po naziranju teh cerkva ne le ne nasprotuje ustavi cerkve temveč je naravnost zaželjeno in celo nujno, islamske verske zajcdnice ne moremo pri primerjavi upošlevtai, ker je pač njsn nazor in stališče totalno različen od tega, kar je krščanskim cerkvam 5e skupno. V formalnem oziru moremo smatrati orisane verske ustave, kakor je bilo že omenjeno, za eerkvenopolilične zakone. Primerjati pa bi jih mogli tudi konkordatom. Za katoliško cerkev more urediti razmere, o katerih razpravljajo le verske ustave, le konkordat med državo in sv. slolico. V vsebinskem pogledu pa so nekatere določbe v teh ustavah za katoliško cerkev nesprejemljive, ker je pač ustava in organizacija te cerkve povsem svojevrstna. Katere so te točke, je razvidno zgoraj iz nakazane primerjave. 58. Iz raztolmačenih cerkvenopoiitičnih mest v državni ustavi, iz opisanih verskih zakonov in treh verskih ustav krščanskih cerkva, je razvidno, kakor upam, v katerem pravcu se razvija vcrsko-poli-tična zakonodaja v naši kraljevini". Podrobnih zakonov in naredb, n. pr. glede prosvete, ki bi tud spadali sem, ne omenjam, ker mi je bilo le na tem, do tiakažem v glavnem razmerje med konfesijami in državo pri nas."s Proi. M. B i e r b a u m iz Miinstra i. W. je v predavanju »De hodierno systemate separationis Status ab Ecclesia« na mednarodnem pravnem kongresu v Kimu (od 12. do 17. novembra 1934) navajal za igled moderne cerkvenopolitične zakonodaje, ki izhaja s stališča ločitve cerkve od države, pa kljub temu močno posega v verske iff Iz praktičnih razlogov sem pri tolmačenju verskih ustav ¿el preko okvira, ki ga riic naslov razprave. S primerjavo je namreč šete mogoE® doumeti posamezne ustanove v organizaciji poedinih kpnlesij. "" Popravek, V odst, 41 na itr, 159 sla pri naštevanju cerkvenih kazni s.& duhovnike v srbski prav. cerkvi pomotoma izpadli: izguba i.upni&ke službe. Oziroma zvanja ter trajna prepoved duhovniških opravil. 290 zadeve» prav cerkvenopoLillčno zakonodajo v naSi državi. Toda, kar zadeva protestantske cerkve in nekrščanske verske zajednice, ni v bistvu stališče naše države napram njim prav nič drugačno, koL je bilo n, pr- stališče avstrijske zakonodaje. Omenjenim verskim družbam to stališče po njihovem lastnem prepričanju prija. Kar pa zadeva pravoslavno cerkev, je treba prav tako, kakor sem omenil v uvodu, preden sem začel tolmačiti njeno ustavo, upoštevati njeno lastno mnenje o tesnem sodelovanju cerkve in države s srbsko državo, ki temelji na bizantinskih tradicijah. Opisane cerkvenopoli-tične zakonodaje zato ne bi imenoval moderne, temveč rajši tradicionalno, Pred težji problem bo postavljena naša država, ko bo urejala razmerje s katoliško cerkvijo. La législation concernant les religions en Yougoslavie, (i9lS^1934). (Résumé.) L'auteur d i cri t les étapes principales de la législation relative à la politique religieuse dans le Royaume de Yougoslavie (lui au moment de sa naissance [1918] en possédait dans ses territoires les plus différents systèmes, La première constitution [du 28 juin 1921), abrogée par le manifeste royal du 6 janvier 1929, a adopta le principe de la liberté de constitue« et des cultes et a constitué la parité des religions. La constitution actuelle du J septembre 1931 parle des relations envers les différentes religions dani l'article XI, où il y a trois sortes de dispositions: elle développe le principe de la liberté de religion et de conscience, constitue la parite des idigions, introduit le K an zelp cira grap h et interdit la propagande politique dans les lieux destinés au culte et à l'occasion des manifestations religieuses, Une lois générale concernant les relations entre les religions n'existe pas et l'article cité (XI) n'est pas encore exécuté. Ce n'est que le KansceLpiiTRgraph qui a sanction pénale dans le § 4ÛÛ Code pén,, ci la paix religieuse est garantie par les §§ 162 et 163 Code pén. et par l'article 50 de la loi sur la presse. Cependant des lois spéciales touchant quelques religions ont paru: la loi sur l'Eglise orthodoxe serbe du S nov, 1929; la loi sur la communauté religieuse des Juifs du Royaume de Yougoslavie du 14 déc. 1929; la loi «ur la communauté religieuse des musulmans du R, de Yougoslavie du 31 janv, 1930; la loi sur les églises évang.-chrét, et sur l'église réformée chrétienne du. R. de Yougoslavie du 16 avril 1930. L'ampleur et contenu des lois citées se ressemblent beaucoup. Elles contiennent 27—32 articles et garantissent la liberté de l'exercice du culte et celle de religion. Elles projettent l'organisation indépendante entre les frontières du Royaume, déterminent pour Chacune des religions énuttlérées une constitution religieuse spéciale, prescrivent le mode de constituer les supérieurs religieux et définissent L compétence de l'Etat dans la nomination de ceux-ci, parlent de quelques droits et des conditions du clergé, donnent quelques décisions sut l'instruction religieuse, Sur les écoles de Lhéolojjic, et enfin quelques décisions sur le régime concernant l'administration des biens. Une loi semblable, louchant l'Eglise catholique n'existe pas encore. Dans les lois citées, surtout les prescriptions qui concernent la constitution religieuse, l'organisation des églises à l'intérieur des frontières du Royaume, et le mode de constituer les supérieurs religieux, ne sont pas applicables i l'Église catholique, si une loi sur elie parait (nn. 1—18, pp. 49—61). Particulièrement l'auteur explique trois constitutions religieuses; la constitution de l'Église orthodoxe serbe (du 16 nov, 1931], la constitution de l'Eglise évangélique - chrétienne allemande de U confession d'Augsbourg dans le R. de Yougoslavie (du 19 sept. 1932] et la constitution de 1 ïlglisc 291 réformée chrétienne dans !e R. de Yougoslavie (du II niai 1933), Les constitutions ont ¿lé redigées par les respectives autorités religieuses suprêmes — pour les orthodoxes l'arhiéreiski sabor (conseil des tous évèques résidants), pour les prolestants le synode — et remises au ministre de la justice: celui-ci les a proposées au Roi qui leur a donné la valeur des lois par la voie législative ordinaire. Dans la constitution de l'Eglise orthodoxe serbe il y a particulièrement deux choses qui diffèrent de la constitution de l'église catholique: 1" lu principe du gouvernement collégial; 2" le principe du partage du pouvoir entre la hiérarchie et l'autonomie ecclésiastique. Dans l'autonomie ecclésiastique qui comprend les affaires ecclésiastiques extérieures, surtout l'administration des biens, l'influence du clergé intérieur et des laïques est très soulignée, L'Église orthodoxe serbe est aulocephale et divisée en épaf-chies (dîoecèsea), celles-ci en eparhijska namestnfitlva (vicariats forains ou doyennéj et ceux-ci en communes ecclésiastiques dont chacune comprend une ou plusieurs paroisses (parohia). Les autorités hicrarchique rlv-1" Eglise orthodoxe serbe sont: le patriarche (réprésen tant de l'église), l'arhiéreiski sabor (corps législatil), l'arhiereiski sinnd [organ administratif suprême), le tribunal suprême de justice, Teparhijski arhiurej (évéque), le tribunal de justice ecclésiastique diocésain, l'eparhijskj namestnik [doyen!, le par oh [curé}, le supérieur du monastère. Les corps et les organes autonomes sont: le conseil de patriarchie, le comité administratif de patriarchie, le conseil d'éparchie, le comité administratif de 1 épar., l'assemblée de commune ecclésiastique, le conseil de commune ecclés. et le comité administratif de commune ecclcs, La constitution de l'Eglise orthodoxe serbe comprend 280 articles et se divise en six parties: 1 dispositions fondamentales, 2. organisation des autorités, des organes et des corps administratifs, 3. législation pénale ecclésiastique, 4, instruction ecclésiastique, 5. biens ecclésiastiques, 6. dispositions transitoires et décisions définitives [nn. à 43, pp. 133—163). Les constitutions des ¿¡¿lises protestantes citées ci-dessus se ressemblent beaucoup; la première comprend 108 paragraphes et l'autre en a 101 Leurs dispositions concernent les dispositions fondamentales, ["organisa-lion de la communauté ecclésiastique (la commune, le »senioraU, I'-église d'état«, le synode), les écoles ecclésiastiques, les biens et les Tonds ecclésiastiques, les tribunaux ecclésiastiques. L'auteur explique à la fin aussi les différences entre la constitution de l'Église catholique et les constitutions des autres églises, c'est n dire de l'Église orthodoxe serbe et des deun églises protestants (nn, 44—52. pp. 276—285). IJjins la suite 1 auteur décrit la constitution de la communauté religieuse des musulmans du R. de Yougoslavie (du 9 juillet 1930). La dite constitution comprend 119 paragraphes, qui sont divisées en quatre parties: les dispositions fondamentales; les organes de ta communauté religieuse; l'administration et les finances; les dispositions générales et transitoires. La première et la quatrième partie de cette constitution contiennent des dispositions analogues aux parties respectives des constitutions des églises chretlènnes dont on a fait mention plus haut. Les organes de la communauté religieuse des musulmans sont triples: a) les organes pour les affaires religieuses et culturelles, b) les organes pour les affaire* des vakout-biens, c| les organes pour les affaires juridiques shcriatcs. La communauté religieuses est dirigée par un comité de trois membres dont le président est rels-ul-ulema, le chef religieux (résidant à Belgrade), et autres membres [«s présidents des ulcma-medjlis. L'ulema-medjlis [composé de quatre membres) est l'organe principal pour l'administrât on et contrôle de la vie religieuse et culturelle des musulmans. Ce« organes sont deux en tout, le premier â Sarajevo et le second à Skopljc. Au point de vue rclig'eux la communauté Se divise en neuf régions, dont les présidents s'appellent m ou pli tis. Au* communes écclesiastiques orthodoxes correspondent dans la communauté des musulmans les djemates vnkouf-mearîpties, Pour les 292 questions des biens it y a deux conseil;; vakoul'mcariphes et deux vakouf-directiens (à Sarajevo et â Skoplje), Le* tribunaux de justice sont les suivants: les tribunaux shtriates des arrondissement (politiques) et deux tribunaux shiriales suprêmes (n Sarajevo et à Skoplje) — (nn, 53 56: pp 285^-289). Conclusion tan, 57—58; pp, 2S9—£90). Dr. Al. Odar, POKORA ZA MALE GREHE, Spovedniki se zavedamo težav pri nalaganju pokore »pobožnim« spovedancem, t. j, takim, ki hodijo pogosto, vsak teden ali na 14 dni k spovedi in se redno spovedujejo le malih grehov. K.aj lahko se zgodi, da bo spovednik dajal spovedencu le neka splošna navodila za duhovno življenje in prav tako neko splošno prav majhno pokoro [v pregovor so že prišli 3 očenaši), ne da bi se pri tem oziral nft spovedenčeve individualne potrebe. Koliko pa imajo te vrste pokore vzgojnega za peni tenta in koliko je taka pokora *pomoček za novo življenje in zdravilo zoper slabost ., je drugo vprašanje.1 1. Vsaka zakramentalna pokora je po svojem namenu k a -znilna in zdravilna, Rimski obrednik daje spovedniku o nalaganju pokore tole navodilo: »Naloži naj (spukorniku) zveličavno in primerno pokoro, kakor mu navdihne misel in preudarnost; pri tem naj se ozira na stan, razmere, spol, starost in tudi razpoloženje spokornikovo.., To naj ima pred očmi, da pokora ni samo poni oček za novo življenje in zdravilo zoper slabost, ampak tudi kazen za pretekle grehe. Zato naj kolikor mogoče skrbi, da bo nalagal grehom nasprotno pokoro, kakor na pr. lakomnim miloščino, poželjivim post ali druga telesna mrtvenja, ošabnim ponižna opravila, lenim hogoljubna dela^. (nas!. Ill, I, pogl.). To navodilo velja za vse spovedi, pa naj se spo-vedenec obtoži velikih ali malih grehov. Da bodi pokora tudi po-moček za novo življenje, uči že Iridenlski ccrkvcni zbor: »Procul dubio enim magnopere a peccalo revenant, et quasi fraeuu quodam çoercent hae sntistactoriae poenae, caulioresque el vigilantimes in luturum poenitcntes elficiunt: medeutur quoque peccatorum reliquiis. el vitiosos habitus, male vivendo eomparatos contrariis virlutum actionIbus tollunt« [sess, XIV, c£ 8.). Pod temi »ostanki greha* razumemo slaba nagnjenja, ki pridejo z grehom v dušo; z za kramentalno odvezo se sicer osla hO, iz duše pa izginejo šele takrat, ko smo jih nadomestili s krepostmi, ki so grehom nasprotne. S pokoro naj bi sc torej popravila škoda, ki jo je po grehu trpelo dušno življenje. Nagnjenja naj hi spet dobila pravo smer, volja naj bi se okrepila, neodločnost popravila, nmloduinost nadomestila z zaupanjem v Boga in v božjo pomoč. Zalo pa mora spovednik 1 Priin. Norbert Stcnla, BeichtzUlprÜch« nnd BuÜen v Bibel und Liturgie 1932/33, 444—4-J9. — K.u!m, Die sakramentale Ruße V Linzur Quirlafachrift 1911, 720-727 in 1912, 20—29. — Tjha-mér Tôt 11, Jugendieetsorgo1, S ch (in ingh -Paderborn 1933, 325. — P. Th. Villa nova a Zeil O, M. C„ Tractalus de & a t i s -{actione sacra 111 entai i, Innsbruck 1926, 293 nalagali pokoro individualno, kakor lepo naroča rimski obrednik. Ce pa leto za leto nalagamo istini osebam skoraj vedno samo tri očemaše, hrez vsake raznotičnosti, ali zadosti vestno vršimo svojo nalogu kot dušni zdravniki? Sicer res naroča rimski katekizem cx omni satisfactionum généré maxime convenit poenilentibus praecipere, ut cerlis aliquo el delinitis diebus orationi vacent- (Cal, Rom,, p. II. c. V, n, 79), vendar je treba to navodilo prav razumeti, ga spraviti v sklad S tridentin-skimi odloki, t navodili v Rimskem obredniku in s skušnjami dobrih spovednikov. Cerkvena zgodovina nam poroča, da v starokrščanski dobi sploh niso poznali enkratnega akta zadoščenja, ampak le ipokorno disciplino (ne BuBakl, ampak Rulidisziplin). Danes pa ravnamo ravno nasprolno, Malokdaj se nalaga pokora, ki bi dalj ča&a trajala in tako pomagala izkoreniniti slaba nagnjenja, Prav pogosto se naroča, naj spovedenec opravi pokoro precej po spovedi, Se listo uro ali vsaj tisti dan. In tako naročamo namenoma, premišljeno, Motiviramo svoje ravnanje s tem, da se pokora kesneje lahko pozabi, Ali duša pri takem nalaganju pokore ne trpi škode, ko smo iz nekdanje «pokorne discipline napravili le spokomi akt? Vem, da velja spokoma disciplina v prvih časih za velike grehe, ker laki, ki so Imeli samo male grehe, več stoletij sploh niso hodili k spovedi. Pa to stvari prav nič ne spremeni. Iz vsegii povedanega, mislim, bi sledilo lole načelo; N a 1 a g a j m o t udi pobožnim spovedencem tako pokoro, ki se ne d à takoj vsa opravit), Spovedenec naj se tudi kesneje spominja {¡povednega sklepa in kesanja, tako da mu bo pokora pomoček za novo življenje in zdravilo zoper slabost, Izgovor, češ da se taka pokora lahko pozabi, ne drži. Za veljavnost spovedi se zahteva volja pokoro opraviti, In to suponiramo. Ce potem res kdaj pozabi opraviti pokoro, ki mu je bila naložena za več dni, lo golovo duši ne bo bolj škodilo, kakor če dobi pokoro, ki jo takoj po spovedi opravi, torej je ne pozabi, pač pa pozabi prav hitro na spoved in na vse, kar je z njo v zvezi. Tako zakrament sv. pokore obrodi premalo sadov. Ta navodila veljajo splošno, torej tudi za one, ki hodijo pogosto k spovedi; le da za male grehe seveda nalagamo majhno pokoro. Ali vendar naj se penitent zaveda, da je pokora res pokora, opus poenale, naložena za njegove—-penitentove osebne grehe. Torej naj se nanaša na napake, ki naj jih on odloži, in na kreposti, ki naj si jih on pridobi. Spovednik bodi dober, zelo dober, saj je namestnik neskončno usmiljenega Gospoda; lepo je zapisal o duhovnikovi dobroti Joanncs H i e r o 1. Patriarcha 44.! -Si Deus benigmis est, cur sacerdos austerus? Vis apparere sanetus? Circa vitam tuam esto auslrerus, circa aliorum benignus7« [Citira P. Villanova o. c. str, 48. 49.) Spovednik bodi dober. Ima pa naj pravo ljubezen do duše, ki mu razkriva svoje rane, in prav zalo naj gleda le na blaginjo duše, da jo privede do čim večje božje ljubezni, 2. Kakšno pokoro naj torej nalaga pobožnim spovedencem. Najprej poudarimo tole; Nikar naj ne nalaga Rojndcvm VïitniV 20 294 mnogo molitve onim, ki so po svojem stanu dolžni mnogo molili kol m pr duhovniki, redovne osebe, Pri teh naj naloži le kratko ustno molitev, pač pa naj eno ali drugo molitev, ki so ju žc iLak dolžni opravili, naloži za pokoro, n. pr, del oficija Iprinio en leden, v espere do prihodnje spovedi ali kaj podobnega). Pri redovnicah mora bili pri nalaganju pokore previden tudi radi tega, ker imajo čas zelo razdeljen in je nevarno, da hi sestra prosil predstojnico dovoljenja, da sme opraviti pokoro, ako bi pokora zahtevala več časa. Kadar spovednik nalaga pokoro, ki ni čisto vsakdanja, naj sc vselej pogovori S penitentom, ali jo bo mogel opravili. Razen tega naj ravna previdno, da ne bo bojazljivih oseb napravil skrupoloznih- Kadar nalaga za jiokoro molitev, naj redno ne zahteva, da bi odmolili več očenašev naenkrat. En očenaš, ki naj ga pobožno opravi, ali pa več očenasev, pa ne vseh isti dan, Izmed verskih vaj bi bile primerne za pokoio: Htanije, posebno in splošno spraševanje vesli, kesanju vsak večer, ob do vi tov trdnega sklepa, dober namen, par postaj križevega pola v klopi, n, pr, trojni padec Gospodov, pri tem naj pa malo premišljuje o svojih padcih in obuja kesanjc Ipri-merno zlasti za post), zahvalna pesem, Magnifica!, Benedidus, apostolska vera, duhovno branje nekaj minul vsak dan, obisk Najsvetejšega, določeni vzdihljaji večkrat na dan, duhovno obhajilo, Čast bodi Očetu ..., kratke molitve meditando n. pr, očenaš, Adoro te, Pozdravljena, kraljica in druge. T, Tólh sveluje za dijake, pri katerih bi bila največja napaka neljuheznivost do drugih, pet očenaSev v tast peterim ranam Gospodovim, po vsakem očenašu pa naj na kratko preudari, kakšna je ljubezen Gospodova do nas in kakšna je naša ljubezen do1 bližnjega; ali litanije Matere božje in za vsakim nazivom naj se vpraša; kaj pa jaz? Primerna pokora tu bila torej, ako se molitve opravijo po načinu, ki ga imenuje sv. Ignacij primus modus orandi. Drugim lahko naložimo, da opravijo vsak dan kratko meditacijo; prav tako, da se pred vsako molitvijo nialo zberejo, ali poleg kralke molitve da zunanje znake češčenja pobožno opravijo, n, pr, ko se prekrižajo, ko pokleknejo pred Najsvetejšim; lahko naložimo določen dan za mesečno rckolekcijo. Druge vrsle pokore, Kakor vidimo, že pri molitvah ozir. verskih vajah lahko dobimo veliko raznoličnosti. Primerne druge pokore bi bile n. pr. poteg majhnega prilrgavanja v jedi, da si spovedenee kaj, malega prilrga v spanju, da kaj malega daruje v dobre namene, da se kak dan /drži kajenja, pijače, da ne gre v kino, gledališče, da ne govori kak popoldan nič nepolrehnega, da eno ali drugo delo, ki je njegovo stanovsko opravilo, opravi v duhu pokore, Sacerdotihus: atiente legere rubricas missalis, praeparatio ad eonciones, calechesim, ad missam, statuto lenipore inciperc funetiones litúrgicas in ecclesia, hora staluta surgere, rallones annuas confitero el dalo tempore ad ordmariatum millere ei similia. Dalje: vsa telesna in duhovna dela usmiljenja; vaje v raznih krepostih, n, pr, ničesar ne povedali, kar bi hilo v lastno hvalo, z vsakim 295 človekom prijazno govorili, opomine, ponižanja sprejeli v duhu pokore. Nisem naštel vseh možnosti, le opozoriti sem hotel, da je Lreba s pokoro pomagati penitentu do krepostnega življenja in kakor pri navodilih, ki jih daje spovednik spovedencur tako tudi pri nalaganju pokore postopati vzgojno-indi vidualno. C. Potočnik, SLOVSTVO. Lexikon für Theologie und Kirche, 2,, neubearbcitetc Auflage des Kirchlichen Handlexikons.....herausgegeben von dr. Michael Buchberger, VI, Band (Kirejewski bis Maura), Freiburg i. B. 193*1. Ta r.vezek obsega 1040 stolpcev, 10 tabel, 23 kart in HS slik v tekstu, V seznamu literature so pn poedinih člankih navedeni vsi važni spisi, ki so izšli do 1, 1934, To leto je torej zopet važen mejnik za končno stanje vprašanj in razmer, ki jih članki obravnavajo, izmed številnih člankov, ki jih vsebuje ta zvezek, naj posebej opozorimo na naslednje: Iz biblične vede na članke o knjigi kraljev, leviliku, knjigi Makabejcev, o Malahiju, o evangeliju Marka, ;Mateja in Luka in O pismih KorničanOm; -- iz dogmatike na članke: Kongiuisnms Konversion, Liebe, Logos, Lossprechung, Maria; - iz morilke na članke; Keidung, Konkubinat, Krieg, Leidenschaft, Lohn, Lüge, Malthusianismus; — iz veroslovja na članke: Konlessionskunde, Kunfcs-sionsstalistik, Konfuzius, Koran, Lamaismus, Laotse, Manda er, Mani. Manichüismus; — iz cerkvene zgodovine na članke: Knox, Knud, Konstantin, Konslantinische Schenkung, Konstanzer Konzil, Kreuzherren, Kreuzzüge z zelo pregledno karto, Kulturkampf, Langobarden. Lapsi s sliko libella, Lateran, Leglo fulminala, Liber diurnus, Liber pontifical!«, Lihri Carolin!, Luther, Lutherthum, Marcion, Marsilius von Padua, Märtyrer, Martyrerakten, na članke o papežih, ki spadajo pod črke K, L in M ter drugih osebnostih, kakor Kopernikus, Manning, Lamennais, Lacordair«, Maria Theresia; — iz arheologije na članke; Kolosseum, Labannn, Marucchi; — iz zgodovine redovnišlva in samostanov na članke: Klarissen, Klausur, Kloster, Kloster-bi&cbüfe, Klosterkirchen, Klosterschulen, Lazaristen. — Na cerkveno umetnost se nanašajo članki: Klassizismus, Kunst, Lampe, Leuchter, Maleric, Marienbild; — na cerkveno geografijo in statistiko članki: Kleinas!«, Köln, Kopten, Korea, Krakau, Kuba, Laodicea, Lettland Liberia, Liechtenstein, Litauen, Luxemburg, Macedonia, Mähren 'Mandschurei, Marokko, Loreto, Lourdes; — na cerkveno pravo članki: Klerus, Kongrua, Konkordat, Konkurs, Konsistorium, Konzil, Kurie, Laien, Legaten, Liber sex tus; — na pastoralno teologijo članki: Kommunion, Krankenscelsorge, Laienapostolat, Litanei; — na liturgiko članki: Kreuz, Liturgik, Liturgische Bewegung, Liturgische Bücher, Martyrologien, Kreuzweg, Maiandacht, Marienfesle; — na pedagogiko članki: Koedukation, Körperkultur; — na patrologijo članki: Kiemenlinen, Laktanz. Lucian von Antiochia, Marius Victo-rinus, Marius Mercator, Maternus; — na filozofijo članki: Kritizismus, Lebensphiloscphie, Leibniz, Lessing, Liber de causis, Lotze, Mai- 20" 1286 monides, Malebranche, Materialismus, Materie; — na sholastiko članki: Lanfranc, Matthàus von Aquasparta; — na socialna vprašanju članki: Kolping, Krankenliirsorgç, Kredit, Mâdchenschutz, Zanimivi so tudi članki, ki nam rišejo sodobne tokove: Klerikalismu*, Kommunismus, Ku-Klux-Klan. Laiisanner Wcltkonferenz, Lebende Kirche, Liberalismus (izvrsten članek), Marxismus. V dolgi vrsti sntrtidniknv so «ode lova tj pri leni ï.vezku tutîi Slovenci hhrlicb (s čiunkoni Knublehar), Urivce (Krizami-), Lukman (Krcnt/, Lang, Lavant, MahiiiÊ), Miintuani (Krisman). Turk (Knin, LaibachJ, Popravili je trv;ba sir. 351 Kuiey v Kušej; str. 10Û7 Tomi ne r v TomineCj str, 337 je vkljub popravi ostala napaka, da ju Thalnitscherj« va Hitloria iïila v Ljubljani I, 1701 in bila potem izbirna nannvo L 1862. Resnica pa je, da je bila 1. 1862 prvič natisnjena, I. 1701 pa no je J llalnitdcher začel samo pisati in j« potem v nadaljevanju popisal tudi poinejSe dogodku. Jos. Turk. Dictionnaire de Spiritualité publié sous la direction de Marcel V i 1 1 e t , S. .1. assisté de F. C a v a 1 I e r a et J, de G u i h e r t , S, J, Fascicule III: Anglaise (spiritualité} — Ascèse, Ascétisme. 4", col. 641—960. Paris 1934, G, Beauchesne cl ses Fils, éditeurs, O prvih dveh snopičih tega odličnega leksikona sem poročal v BV 1933, llSj'9 in 296. Poleti 1934 je izšel 3. snopič, ki obsega konec velikega članka Spiritualité anglaise (F. Vernet) od 14. stol. prav do danes, nato lil člankov io začetek široko zasnovanega članka o ascezi (zgodovina besede; asceza v religijah grïko-rjmskega svela in nauk antične iilozolije), F. P. Harton, ravnatelj (warden) anglikanskih usmiljenk v Bristolu je v članku Spiritualité anglicane orisal duhovna stremljenja med nnglikani od 17. stoletja do oxfordskega pokreta v 30-ih lelih 19, stoletja in njega posledice do danes. I, Hausherr, prol-na Vzhodnem institutu v Rimu, je napisni zelo poučni članek Sp:ri-tuaiité arménienne, — Izmed ostalih večjih zgodovinskih člankov cmenim; Apocryphes à tendante eneralite (G. Hardy) Apophtegme" (F, Cavallera), Anselme de Canlorbéry [M. Màhler), Amoine (l'ermite; G, Bardy), Antoine de Padûue (J. ïleerinckx), Antoine-Marie Zaccaria (E. Caspani), Aphraate (I. ilausherr), Pères apostoliques (J. LehretonJ, Claude d'Aquaviva (P. Dudon) in Članek o treh predstavnikih janzenizma (Agnès, Angélique in njunem bratu Antonu) iz rodbine Arnauld (J. Carreyre). Članek Anima Christi (H, Thurston) pojasni, da je bila ta molitev, kasneje imenovana Aspirationes s. Ignatii ad ss. Redemptorem, dobro znana že sredi 14. stoletja ipri literaturi dostavi: N. Faulus, Gesch, des Ablasses im Mittelalter 111 fPaderbon 1923] 296). Zelo bogat je članek o duhovni (religiozni! umetnosti (Art et spiritualité; P,-M. Léonard), — Iz vrsl doktTinar-nih člankov imenujem tele: Sanctification des anormaux (ali in kako se posvete duševno anormalni; J. de Tonquédec), Apatheia (popolna duševna umirjenost, brei.stTaslnost pri starih vzhodnih pisateljih; G, Bardy), Apostolat de la prière (Ch. Parra), Apostolat et vie intérieure (F. Cultaz), Apparition fJ, de Tonquédec; zelo dobro). Application des sens (poraba čutov pri molitvi po navodilih sv. Ignacija Loj.; J. Maréchal; zelo dobro), Aridité (o notranji suši; R. Daeschlerf, F, K, Lukman. 297 W e i n g a. r t MiloS, Kc dnešnimu stavu badáni o jflzyce a pisem-nictvi církevnésloYanském, Vel. 8", 52 str, Praga 1934. V tem odtisu iz praškega časopisa »Byzantinosfavica« (V 1933 do 1934] so zbrane pisateljeve ocene važnejših publikacij o cerkveno-slavanski književnosti. Nad polovioo vse vsebine (str. 8—35) obsega ocena znane Dvornikove francoske knjige o slovanskih apostolih [BV 1933. str. 245—252 in 1934. str. 181—189). Obširna ocena ima na več mestih skoraj ?.načaj samostojne razprave, V samostojnem uvodu {str. 8---14) je podan kritičen pregled rokopisne tradicije staroslovenskih 2. K. (Zitie Konstantina) in t■ M, z dragocenimi s [rokovnjaškimi opazkami o slogu in o pisateljih obeh iitij. Iz sloga in duha iitij je razvidno, da sla žitji bili prvotno spisani v cerkveno-slovanskem jeziku in da nista prevedeni iz grškega, Pri 2, K. je morebiti sodeloval sam sv. Metod, a spisal ga je drugi pisatelj. Ni mogoče, da bi bil obe žitji spisal isti pisatelj; razlika v slugu in po duhu je prevelika. Ne da se dokazati, da je Klement spisal Z. M, Verjetno je, da ga je spisal kdo drugi izmed najbližjih Metodovih učencev, Ž. K. in Ž. M. nikakor nista legendi, nisla legendarni, marveč to sla dva zgodovinska spisa, življenjepisa, To sta najstarejša slovanska zgodovinska spisa. Pisatelja 2, M. in Ž- K, sta torej najstarejša slovanska historika. Obe žitji sta nastali na moravskih tleh-Pisatelja sta iz kroga neposrednih učencev sv. bratov in njuna so-trudnika pri prevajanju sv. pisma, kar dokazuje njun staroslovenski besedni zaklad. V nasprotju z mnogimi Dvornikovhni drznimi fantastičnimi konstrukcijami, ki imajo podlago v nedokazani in neverjetni hipotezi, da sta bila sv- brata intimna prijatelja in strankarska Fotijeva pristaša ter Ignactjeva nasprotnika, se W, strogo drži tla rosi o venskih žitij in odklanja vse hipoteze, ki nasprotujejo stnroslovcnskim in druiiim virom. S filoloskimi in historičnimi razlogi odklanja Dvornikov« hipotezo o intimnem prijateljstvu in zavezništvu sv. bratov s Folijem, Ristroumno in trezno zavrača Dvornikov O mnenje, da ju bila med olimpskimi menihi močna holijeva stranka in da sta bila sv. hrata pristaša te stranke. 2. M. namreč poudarja, da na Olimpu sveti očetje? žive; tako spoštljivo omenjanje olimpskih menihov kaže, da sta bila sv. brata v soglasju z večino menihov in da na Olimpu ni bilo takih strankarskih bojev, kakor jih podsfavlja Dv. Prav tako W. odklanja mnenje, da je Fotij 1. 859 pridobil Cirila na svojo stran in da je Lega leta Ciril zepet sprejel profesorsko službo v Carigradu, Ž- K, S in Z, M. 4 nasprotno izjavljala, da Cirila 1. 860 ni bilo v Carigradu, ker ga je cesar iskal in ponj poslal, da bi mu poveril poslanstvo h Kozarom, Podobno W. odklanja Dvornikov o mnenje, da je bilo kozarsko poslanstvo politično, a ne versko, Važna je Weingartova trditev, da prevod latinske lilurgije, ohranjen v »Kijevskih listkih«, nt Cirilovo delo, marveč delo nekega Cirilovega nioravskega učenca, bodisi še Za Cirilovega bivanja v Rimu, bodisi nedolgo potem. Jezik namreč ni na višini starosloven-skega bibličnega prevoda. Podobno sklepa, da staroslovenskih sho-lijev o rimskem primatu ni spisal in ne pri vedel sv. Metod, ker je 298 jezik Leh dveh sholtjev tako slab, da ne spada v to dobo. Očividno je, da sta študija prevedena iz grškega izvirnika. To so sam» enostranski iiloloiki razlogi. A z druge strani bo moral tudi priznali, da se v sholijih nahajajo starosiovenski arhaizmi. Še važnejši pa so bogoslovni in historični razlogi, ki govore za nastanek leh sholijev v Ciril-Mctodovi dobi, S priznanjem pozdravljamo Wein£arlovo lilo-loško sodelovanje pri reševanju vprašanja o starosti teh sholijev. a opozarjamo, da vprašanje ni tako jasno, kakor misli W. (str. 32/3). Dv. pa vprav o tem vprašanju razpravlja površno in neznunstveno V bogoslovnih vprašanjih je zelo previdno reserviran, a vendar preveč verjame enostranskim in pristranskim Dvornfkovim referatom. To se posebno opaža pri razpravljanju o l pogl. 2. M. Zato je tem bolj potrebno, da češka bogoslovna znanost z večjo živahnostjo poseže na to polje, Dv. je na bogoslovnem polju zagrešil toliko zmot in povzročil toliko zmešnjavo, da zavaja v zmoto vsakega, ki ne more samostojno kontrolirati bogoslovnih vprašanj. W, je v tej oceni in na bizantinološkem kongresu v Sofiji (1934) napovedal, da pripravlja podrobno filološko in stilistično unalizn 2. K. in 2. M. Kako potrebno hi bilo, da bi paralelno napredovala ludi bogoslovna analiza, Zato je Wcingarli>vo delo važna pobuda za slovansko bogoslovno znanost, naj bolj žvahno sodeluje pri reševanju bogoslovnih in Cerkveno-liistoričnih vprašanj v življenju in delovanju sv, Cirila in Metoda. Fr, Grivcc, W e i n g a r L Miloš, Prvni čusko-cirkuvneslovanska legenda o sv. Vaclavu. 4", 228 str. Praga 1934. — Odtis iz ^Svelovaclavskegu sbornika«. Vzorno filološko delo o najstarejši cerkvenoslovanski legendi o sv. Vaclavu Legenda je majhna po obsegu, a po starosti in vsebini izredno važna. Učeni in trezni slavist jc trdno in končno dokazal, da je legendo spisal češki pisatelj iz kroga Ciril-Metodovih učencev, morebiti Mcloduv učenec, ki je po padcu Velike Moravske pribežal na češko. Pisatelj je bil duhovnik, ki je ruhil slovansko lilurgijo. Pisal je v glagolici. To so v kratkem glavni rezultati velike daleko-sežnosti, ker bislvcno osvetljujejo najsLarejšo češko cerkveno in kulturno zgodovino, Legenda je prvi domači vir češke zgodovine in prvo izvirno delo češke literature; njen pisatelj je torej najstarejši češki zgodovinar, Legenda je ohranjena v glagolskih rokopisih hrvaške rccenr.ije in v ruskih cerkvenoslovanskrh rokopisih. W. je kritično prciskal vse rokopise in na tej podlagi konstruiral najstarejši tekst. Skrbno je preiskal ves besedni zaklad in dognal, da je nad polovico besed skupnih s starostovenskim Zitjem Melodija. S tem jc dokazano, da je pisatelj legende poznal slaroslovensko Z, M, in da spada v krog Metodovih učencev. Učeni praški slavist z minuciozno filološko natančnostjo spaja melodično jasnost in preglednost ler bistroumnost v izvajanju znanstvenih rezultatov. Tako trezen in bistroumen učenjak ho pač mogel z uspehom osvetliti tudi slaroslovenski 2, K. in 2. M, Fr. Grivec. 299 RAZNO, OB 25 LETNICI PAPESKEGA BIBLIČNEGA ZAVODA. Pred 25 leti, dne 7. maja 1909, ju papež Pij X. z apostolskim pismom »Vinca electa ustanovil v Rimu »Biblični zavodu, ki naj bi bil nekaka visoka šola za biblično znanost v najširšem smislu. V življenju velikega znanstvenega zavoda pomeni 25 let malo; /.adwstuju komaj, da se premagajo začetne težave in si zavod ustali svoj znanstveni program. Biblični zavod je v prvih 25 letih svojega življenja izvršil neprimerno več. Zbral je jia enem mestu prve strokovnjake za vse panoge biblične znanosti, opremil se z bogatimi znanstvenimi pripomočki in v dosedaj izdanih znanstvenih delih pokazal toliko stvariteljne sile, da si je pridobil sloves prve visoke šoie za svetopisemsko vedo na svetu. Svojo nalogo vrši z resnobo in doslednostjo, kakor bi imel za seboj Že stoletne tradicije, V jubilejni številki znanstvene revije »Biblica* [2, in 3, štev. 1934), ki je za to priliko izšla pod posebnim naslovom .»M is c «rilan e a Bíblica«, je na uvodnem mestu sedanji rektor zavoda p, B c a napisal obširno zgodovino zavoda (str. 121—172). Ker je zavod v prvih 25 letih svojega obstanka izvršil ogromno znanstveno delo in razposlal žc na stotine učencev v vse dele sveta, naj povzamem iz Le razprave nekaj zgodovinskih in statističnih podatkov u zavodu in njegovih uspehih na znanstvenem polju, Idejo ustanovitve posebnega »Bibličnega zavoda« je sprožil papež Leon XIII. Ko je v 2, polovici prošlega stoletja naturalizem in pozitivizem v znanosti ter pretirani kriticizem pričel sovražno zadevati tudi ob sv- pismo in izpodkupavati temelje vsakega nadnaravnega reda, je Leon XIII. v znameniti okrožnici > Providentissimus □cus. (18. novembra 1893) povzdignil svoj glas v obrambo nezmot-nosli sv. pisma. Na koncu okrožnice je naglasi! potrebo poglobitve svetopisemske znanosti, da ho mogoče sv. knjige braniti pred napadi. Deset let po tem dogodku Se je papež resno bavil z ustanovitvijo posebne visoke šole za biblično znanost in iskal sposobnih mož, ki bi na njej poučevali; toda smrt mu je prekrižala načrte kmalu potem, ko je ustanovil »Biblično komisijo^ [Pont, Consilium de Re Bíblica). Zasnovo Leona XIII. je izvedel njegov naslednik Pij X, Ker v z4Čelku njegovega pontitikata razmere niso dopuščale, da bi su ustanovil večji zavod, se je s šol. letom 1908.9 na Gregorijanski univerzi Otvoril »V išji biblični tečaju (Cursus Superior S. Seripturae), ki so ga vodili p, Méchineau (za SZ), p. L. Ponck (za NZ) in p. Gis-mondi (za semitske jezike). Ko je vodstvo G r egorijii.it s ke univerze zaprosilo sv, očeta, naj bi se v naslednjem letu »Višji biblični tečaj spremenil v .Biblično Akademijo« pod okriljem Gre gor i jan-ske univerze, je šel Pij X. še dalje in razglasil, da naj ho ta Biblična Akademija^ poseben papeški Alenej, ki se bo ustanovil. Obenem je pooblastil p. Foncka, da pripravi podrobni načrt za bodočo biblično visoko šolo. Načrt je bil hitro gotov in meseca maja 1909 je bil Biblični zavod (Pontiiicium Institutum Biblicum de Urbe) slo- 300 vesno otvorjen. Obenem z ustanovitvenim apostolskim pismom ju izšel ludi podrobni statut zavoda (»Leges Pontificio Instituto Biblico regendo«}. Darežljivost francoske grofovske družine du Coetlosquet je omogočila, da je zavod že po treh ietih dobil svoj lastni dom na vznožju Kvirinaln v bližini bazilike Dvanajsterih apostolov. V njem je dovolj prostora za veliko knjižnico, za predavalnice in biblični muzej ter ïe za profesorska stanovanja. Med vojno je delovanje zavoda radi pomanjkanja učnih moči in slušateljev nekoliko zaostalo, po končani vojni pa je znova in Še močneje kot prej oživelo. Število slušateljev je naraslo zlasti po I. ll)24, ko je papež Pij XI, s posebnim Motu proprio (»Bibliorum scientiam«, 27. apr. 1924) določil, da naj se kot profesorji sv. pisma na bogoslovnih učiliščih nastavljajo samo absolventi Bibličnega zavoda. Kose je L 1030 Gregorijanska univerza preselila v nove proslore v neposredni bližini Bihličnega zavoda, je sv. oče določil, naj bo Biblični zavod še tesneje povezan z Gregorijansko univerzo na ta način, da Gregorijanska uuiverza, Biblični in Vzbodni zavod tvorijo skupaj eno samo P a peško univerzo (»Pontificia studiorum CCclesiasticOrum UnivcrsitaS«], Vsak izmed Omenjenih zavodov je zase avtonomen in podrejen neposredno papežu. Leta 1932 je bil Biblični zavod reorganiziran v tem smislu, da se je na njem kanOnično ustanovila orientaii stična fakuteta (»Facultas studiorum Orientis Antiqui ) s semitistično, asiriološko, egiptoloiko in sanskrito-iranislično sekcijo. Tako sta sedaj na zavodu dve fakulteti, biblična in orientalistična. in vsaka more podeljevati akademske časti, baka-lavrcat, licenciât in doktorat. Predpogoj za dosego akademskih časti na zavodu je po konstituciji ¡>Deus scientiarum Dorrtinui« licenciât iz teologije. Zavod si je takoj v začetku začrtal jasen znanstveni program in v 25 letih izdal dolgo vrsto samostojnih znanstvenih del in daljJ.'h bibličnih razprav v raznih revijah. Večja dela izhajajo v knjižni zbirki Seri p ta Poni. Instituti Biblicii. Pisana so v latinskem, angleškem, Irancoskem, nemškem, španskem in italijanskem jeziku. Dosedaj je izšlo nad 60 deloma zelo obsežnih del. Za objavo orientalskih tekstov si je zavod omislil črke važnejših orientalskih jezikov. Od I, 1920 dalje izdajajo profesorji Bibličnega zavoda znanstveno revijo »B i b 1 i c a« (Commentarii periodici ad rem hihliçam scienti-ficc investigandam), ki izhaja četrtletno in se tiska v latinskem 1er vseh večjih modernih jezikih, V vsakem zvezku je obsežen ElendlUS Bibliogr&phicus«, sistematično urejen seznam biblične literature, tudi vseh razprav, ki so izšle v teoloških revijah. Krajše razprave o starem Orientu prinaša list »O r i e n t a 1 i a (1920—1931), oz, »O r i e n t a 1 i a. Nova séries« (od 1931 naprej), daljše monografije pa A n a I e c t a O r i e n t a 1 i a ^ (8 zvezkov) Katehetom, dušnim pastirjem in cerkvenim govornikom je namenjen mesečnik »Vcrbum Domini«. Pričel je izhajati I, 1921 in prinaša poljudno znanstvene sestavke v latinskem jeziku. Podlaga vsemu znansLvenemu delu je bogata, moderno urejena knjižnica na zavodu, ki obsega vsa važnejša dela biblične in 1291 sorodnih Stroh. Med drugim so v njej fototipične izdaje vseh pomembnejših rokopisov SV. pisma, mnoge dragocene inkunahule, redka arheološka dela, zbirka napisov i. dr., vsega skupaj okrog 100 000 zvezkov; vrliutega je knjižnica naročena na prihližno 300 revij. Nič manj važen pripomoček pri pouku in pri znanstvenem delu je biblični muzej, ki ga je uredil prvi rektor zavoda p, Fonck in ga nasledniki spopolnjujejo. Najbolj dragoceni so izvirni klinopisni teksti, 200 po Številu. Ko se je 1. 1927 otvorila v Jeruzalemu podružnica Bibličnega zavoda, se je tudi v tej novi hiši uredil lakoj bibllčno-arli eološki in geološko-prehistorični muzej. Ta muzej je tem večjega znanstvenega pomena, ker so v njem predmeti, ki so jih našli profesorji in učenci zavoda pri raznih izkopavanjih, zlasti na otoku Elephantine v Egiptu in v novejšem času oh Mrtvem morju v pokrajini Teleilat Ghsssul, Sedaj deluje na zavodu 21 profesorjev, ätirje od njih v Jeruzalemu. Slušateljev je bilo v zadnejm letu vpisanih 93, vsega skupaj v 25 letih pa 911. Prišli so iz več nego 250 različnih škofij. Od slušateljev jih je doseglo 225 bakalavreat, 209 lieenciat in 4 doktorat iz hihlične znanosti. Iz navedenega je razvidno, kako na široko je zasnovan učni načrt in znanstveni program Bibličnega zavoda. Ob 25 letnici želimo, da bi zavod tudi za naprej tako uspešno deloval za povzdigo biblične znanosti, kot je dosedaj. A. Snoj- MEDNARODNI PRAVNIŠKI KONGRES V RIMU od 12, do 17. novembra 1934. 1. PapeSki institut za obojno pravo pri sv. Apolinariju v Rimu ¡Pontificium inslitutum utriusque iuris) je sklica! za 1400 letnico J u s t i n i a n o v e g a kodeksa repetitae praelectio-n i s in za 700 letnico Gregorijevih dekret a lov mednarodni kongres romanistov in kanonistov, Codex repetitae praeleetionis je zaključil veliko Jusfinianovo kodifikacijo, ki je znana od Cothofreda iz XVI. stoletja dalje pod imenom corpus iuris civilis. Prvi JuStinianOv kodeks je bil publiciran že 7. aprila 529; nato je dal cesar sestaviti digeste in institucije; zadnje so bile izdane 21, novembra 533 in prve 16. decembra istega kta. Uigestc so sestavljene iz sentenc rimskih juristov, ki so imeli ius respondendi. Mnogo prepornih vprašanj, ki so nastala ob tej kodilikaeiji je cesar rešil s svojimi konstitueijami, Justinian je smatral digeste in codex za enoto; prednost naj ima codex, ker vsebuje cesarsko pravo; konstitucij Justinian ni dovolil sprejeti v digesle, zato je bilo potrebno, da se codex, potem ko so izšle digeste, predela. Predelani kodeks, imenovan codex repetitae praelection s, je bil publiciran 16. novembra 534, torej pred 1400 leti. Sedem sto let mlajši so Gregorijevi dekretali. Papež Gregor IX. je leta 1230 naročil svojemu kaplanu in penitencijariju Rajmundu de Pennaforte, naj sestavi zbirko cerkvenega prava iz konstitucij in dekretalov, ki jih ni v Gralianovem dekretu. Rajmund je sestavil 302 svojo zbirko v glavnem iz pu lih starejših ïbirk, imenovanih compila-tiones antiquae, Postopal pa ni suženjski; 383 dekrelalov iz omenjenih petih zbirk ni sprejel v svojo kolekcijo, mnoge dekreta le pa je spremenil in okrajšal, Z bulo Rex pacifions je Gregor IX, dne S, septembra 1234 novo zbirko promulguai. Zbirka, imenovana navadno dekrctali Grcgurija IX., je bila prva velika legalna in izključujoča kolekcija cerkvenega prava v zapadni cerkvi. Tvorila je osnovni del cor p usa iuris canonici. Bila je v veljavi vsa naslednja stoletja do novega cerkvenega zakonika v lelu 1917, Na novi kodeks je močno vplivala, kot dokazuje veliko število mest, citiranih iz nje v Gaspar-rijevem aparatu. Kakor je razvidno iz kan. 6 in 20 Cod. Iuris Can.. Ludi danes ni povsem izgubila svojega pomena. V proslavo obeh obletnic je bil sklican zgoraj omenjeni kongres. Proslava ni združila dveh povsem helerogenih jubilejev, kot bi morda kdo mislil, lus ulrumque je bilo obče pravo V Evropi do 19. stoletja, Zveza med rimskim in cerkvenim pravim je bila tesna; canonista sine Lcgista nihil J legista sine canonista purum. Rimsko pravo je bilo dopolnilo kanonskega prava in njegovo potrdilo; in obratno je veljalo isto o kanonskem pravu za rimsko. »Fortior videlur ille casus Iliaque decisio, tibi duplex ooncurril disposition je učil v IS. stoletju Reiffenstuel (lus can. Prooenium un, 224—227). Papež Benedikt XV. imenuje v konstituciji Providenlissinia mater F.cclesia, s katero je promulgiral novi zakonik, rimsko pravo ralio scripta. Zato je bilo pač primerno, da je pnpeiki institut za obojno pravo proslavil hkratu oba jubileja, Drugi razlog, ki opravičuje proslaviti prav codex repetitae praelecllonls obenem z Gregorijevimi dekrctali, je ta, da je s krščanskimi idejami prekvašeno rimsko pravo, kot ga vsebuje prav ta codex, s kanonskim pravom vred izoblikovalo krščansko Evropo. 2- Kongres sani se je izvršil z veliko slovesnostjo in ob bogati gmotni podpori sv. stolice. Začel se je s sveto maso. ki jo je opravil kardinal-vikar za rimsko mesto Marchetli-Sclvaggiani. Nato je otvoril kongres v papeževem imenu kardinal 13 i s 1 e t i , načelnik kardinalske kongregacije za univerze in semenišča. Na kongresu je predavalo pet kardinalov; Paeelli, Sincero, Peter tia-sparri, Lega in Serčdi. Na vabilo pripravljalnega odbora se je priglasilo 140 predavateljev iz Rima, tlalije, Jugoslavije, Madjarske, Avstrije, Nemčije, Češkoslovaške, Poljske, Švice, Francije, Anglije. Irske, Španske, Združenih držav severnoameriških, Kanade, Mehike in dva celo iz Japonske. Zastopanih je bilo 23 narodov in nad 80 univerz. Italijanska, niadjarska in španska vlada So poslale svoje zastopnike. Kongres je bil otvoTjen in zaključen ob prisotnosti kar-dinalskega kolegija in diplomatskega zbora pri sv. stolici, V naslednjem naj nakralko orišem delo kongresa. Razprave bodo izšle v posebnem zborniku. Najprej omenim predavanja kardinalov. potem ronianistov in končna kanonistov. 3, Prvi med kardinali je govoril kardinal državni tajnik Paeelli, ki je v dolgem programatičnem govoru proslavljal kulturno silo rimskega in cerkvenega prava, Kardinal Sincero, tajnik 303 kcmgregaçije za vzhodno cerkev in ud kardinalskc komisije za kodifikacijo prava vzhodnih cerkva in seda; po Gasparrijevi smrti tudi njen prefekt, je govoril o vzhodnih pravnih institutih v pravu latinske cerkve. Za zgled je pokazal institut arhidiakonata, ki je brez poznavanja vzhodnega cerkvenega prava popolnoma nerazumljiv. Predavatelj je omenil tudi smernice, ki jih je papež dal kodifika-cijski komisiji, ki pripravlja kodeks vzhodnih cerkva: postopa naj skrajno obzirno, nikakor ne sme vsiljevali zapadne discipline. Omenim, da je bilo eno dopoldansko zborovanje namenjeno izključno vzhodnemu cerkvenemu pravu; toda o tem pozneje Senzacija dneva je bil govor kardinala Petra G a s p a r r i j a. Gasparri je govoril v sredo 14, novembra ob 9 dopoldne. Bil je to njegov zadnji govor; v nedeljo 18. novembra je po kratki bolezni umrl. V govor« je kardinal Gasparri orisal delo pri kodifikaciji novega zakonika. Navezal je na svoj znanj uvod v novi zakonik in na to povedal marsikatero podrobnost iz dela, ki se je vršilo pod njegovim vodstvom in ki ga je večji del tudi sam opraviL Znano kontroverzo o tem, kdo je po izvolitvi novega papeža Pija X. prvi spočel misel o novi kodifikaciji ali Pij X. sani v prvi noči po svoji izvolitvi, kot trdi Hilling', ali pa je opomnil Pija X, na njo kardinal Kazimir Gennari, kakor dokazuje Falco-, je rešiti po tem, kar je povedal Gasparri v svojem govoru, loko, da jc prvi opomnil novega papeža na kodifikacijo Peter Gasparri sam. lukrat tajnik kongregacije za zunanje cerkvene zadeve, ko je bil v pivi ovdienci pri Piju X, Papež ga je namreč ob tej priliki vprašal, kaj je treha po njegovem mnenju napravili, in Gasparri je odgovoril, da nov kodeks. Pij X. ga je dalje vprašal, ali je mogoče kodeks napraviti, in Gasparri je odvrnil, da je mogoče, Nato je Pij X. odgovoril: Ce je mogoče, ga naredimo. Par dni na to je bil v avdienci pri Piju X. kardinal Kazimir Gennari, ki je odgovoril papežu tla njegovo vprašanje o ti o vi kodifikaciji pr^v tako kol Gasparri in je papežu še nasvetoval, naj izroči delo Casparriju. Ob lednu se jc Pij X, odločil za kodifikacijo. Gasparriju je bila poverjena kodifikacija, ki mu je pripravila veliko truda, a tudi slave. Kardinal Gasparri je v svojem govoru poudarjal, da je bilo za uspešno kodifikacijo cerkvenega prava a priori potrebno dvoje: prvič, da je sedel na papeškem prestolu mož, ki je iz prakse poznal krvavo potrebo nove kodiEikacije, in takšen je bil Pij X,, ki je prišel iz dušnega paslirstvaj drugič, da se je izročilo delo tajniku kongregacije za zunanje zadeve, ker je ta po eni strani užival že po svojem položnju papeževo zaupanje, po drugi strani pa mu je bila na razpolago papeška tiskarna, Tiskarna je za tako delo conditio sine qua non. Gasparri je dalje omenil, da so razdelili delo na dve komisiji, ker je računal, kakor je tudi v prej omenjeni prvi avdienci papežu odkrito povedal, da bo trajalo delo okrog 25 let, ako bi delala samo ena komisija. Pokazalo se je, da se ' Die Reformen des Papstes Plus X, aul dem Gebiete der kirchen rechtlichen Gesetzgebung, Archiv für bath. K..-R. Iy 15. S8; Piui X, und die Kodifikation de« Kirchenrechts, A. 1. k. K.-K. 1921. 40. 1 tntroduzione alio studia del Codex iuris canonici, I uritlO 17. 304 Gasparri v računih ni zmotil. 'Delali sla dve konvsiji 12 let {1904 do 1916), Poleg omenjenih dveh komisij konzultorjev je bil v načrtu še večji zbor strokovnjakov, ki pa se rti obnese). Gasparri ga je sklical na sejo le enkrat. Pozneje je le posameznikom poveril referate. Komisiji sta imeli seje ločeno, ena v četrtek, druga v ponedeljek, v nedeljo pa komisija kardinalov kodifikatorjev, Kadar ni bilo mogoče dobiti v komisiji konzultorjev soglasja, je odločil Gasparri po svoje. Delo je bilo ogromno, ker je bilo iTeba radi nepopolnih indeksov, kot je izTočno nagtasil v svojem predavanju kardinal Seredi, za vsak primer posebej prebrati ves Corpus iuris canonici ali vxaj Gregorijeve dekretale, V vseh 12 letih kodifikacije, od 1904 d« 1916, ni imet Gasparri po lastni izpovedi od novembra do julija nobenega prostega dne izvzemSi veliko in binkoštno nedeljo. Osnutke novega zakonika so strogo zaupno razposlali vsem, kf bi imeli pravico glasovanja na ekumeničnem koncilu. Ker je smel vsak lak upravičenec konzultirati enega ali dva strokovnjaka, je sodelovalo pri kodifikaciji našega zakonika vsega skupaj do 5000 ljudi, ki so vsi držati naloženi strogi molk, '-Cosa singolarissima,* je dostavil Gasparri. Za kodifikacijo su porabili 100.000 predvojnih lir, Do leta 1930 pa se je prodalo nad 360.000 izvodov, kar je vrglo preko 4,000 000 lir. Z dobičkom je bila postavljena in opremljena nova vatikanska tiskarna, Omenim naj Se, kar je Gasparri odkril v svojem govoru, da je nameraval v sredi kodiflkacijskega dela, ko je bil že kardinal, stopiti k jezuitom, pa ga je tedanji jezuitski general p, Wernz zavrnil. Vso dvorano je pretreslo, ko se je kardinal zahvalil Previdnosti božji, ki ga je otipljivo pripravljala za njegovo službo, mu naložila veliko delo, pa ga tudi pri njem vodila in podpirala, Prosil je odpuščenja, če ni vedno ustrezal Njenim načrtom. Končal je kardinal svoj govor z željo, da bi se kodifikacija vzhodnega cerkvenega prava tako posrečila, kot se je, hvala Bogu. kodifikacija prava latinske cerkve. Po govoru, za katerega smo mu bili vsi prisotni iskreno hvaležni, je ostal Gasparri v dvorani — kljub veliki starosti — do konca zborovanja. Nato pa je ves sključen pod težo let zapustit zbor juristov in kanonistov. Štiri dni na to je umrl. Tako pomembno končati svojo življensko pot je dano le malokateremu velikemu človeku. Peter Gasparri je bil odličen kanonist. Lr 1680 je prišel 28 let star (rodil se je l. 1852) v Pariz predavat cerkveno pravo. Objavil je kot profesor tri velika dela: Tractatus canonicus de matrimonio (1891, 4. izd. 1932); Tractatus de S, Ordinatione (1893) in Tractatus de Ss. Eucharistia (1897). Pozneje je bil poklican v cerkveno diplomatsko službo. V kodeksu je njegovo delo uvod, tako zvani Gaspar-rijev aparat (navedba virov pod kanonij in analitični abecedni indeks. Izdal je tudi 6 zvezkov Fontes iuris canonici (v načrtu je skupaj 8 zvezkov). Bil je od 1. 1918 predsednik inlcrprctacijske komisije in od 1. 1929 predsednik komisije za kodifikacijo vzhodnega cerkvenega prava. Kot kardinal državni tajnik pod dvema papežema Benediktom XV, in Pijem XI je od I. 1914 do 1931 v odlični meri sodeloval pri mnogih mednarodnih političnih aktih sv, stolice. Spomnim le številne povojne konkordate. — Gasparrijevo ime bo v zgodovini cer- 305 kvenega prava v zvezi z imenoma papežev Pija X. in Benediklu XV. nesmrtno. Pomeni viden mejnik v zgodovini Cerkve. Vrnimo se h kongresu. V četrtek 15. nov. je govoril znani cerkveni procesualist in kriminalist, pozneje prvi dekan obnovljene Kim-ske rote in sedaj kardinal Mihael Lega o različnih postopkih v kazenskih pravdah. Zadnji med kardinali je predaval naslednji dan ogrski primas kardinal Serčdi o razmerju med Gregorijevimi dekretali in novim zakonikom. Serčdi, ki je bil takrat mlad benediktinec, je V odlični meri sodeloval pri kodilikaciji- V svojem govoru je z bogato statistiko dokazal, kolikšen vpliv so imeli UregoTijevi dekretali na novi kodeks. Kardinal Serčdi je tudi v velikem govoru v soboto zvečer v slavnostni uvdienoi pri papežu Orisal delo kongresa in njegove sklepe*. 4, Od predavanj, ki so obdelavala vprašanja iz rimskega prava in ki jih je bilo okrog 50, naj jih omenim !e nekaj, da se pokaže pestrost, ki je liila na kongresu. Prof, Kiiblct iz Erlangena je govoril o Tribonianu in njegovih sodelavcih pri redakciji Justinianovega zakonika; prof. C o 11 i n e t s pariške univerze o izvirnosti Justinianovega zakonika; prof. ti i o n d i s katoliške univerze v Milanu o kanonskem pravu v Jirtt, zakoniku; prof, De Visscher iz Lilla o pravnih virih po Just, zakoniku; prof. S c h u t z iz Berlina o interpolacijah v Just, zakoniku; 8 a 1 an , član pap. komisije za kodifikacijo vzhodnega cerkvenega prava o Justinianovih zakonih glede heretikov; kapucin prof Timotej Sc h a -fer iz Rima o razmerju Justiniana do redovništva; Orla s iz Eguta na Madžarskem o ideji svobode v Justinianovcin pravu. 0 razmerju krščanstva do rimskega prava so govorili prol. 1 n s n d o w -ski s kat. univerze v Lublinu, M. Roberti s kal, univerze v Milanu, T oso, urednik revije Ius ponlificium v Rimu, in prof. Medina delta T or t e Z univerze v Guadalajari. Armenec Amad u n i, član pap. komisije za kodifikacijo vzhodnega prava, je razpravljal o vplivu rimskega prava na armensko pravo; prof, Legras iz Friburga v Švici je kljub težki telesni pohabljenosli prišel predavat o rimskem pravu v švicarskih kantonih. O sledovih rimskega prava v sv. pismu NZ je zanimivo razpravljal C a v i g i o 1 i, rektor semenišča v Novari; o rimskem pravu na cerkvenih koncilih iz prvih 3 stoletij je govoril Lardone s kat. univerze v Washington«, Prof. Steinvventer iz Gradca je govoril o postopku pri razgovoru katoliških in donatističnih škofov [I. 4UJ kot viru za rimsko procesno pravo. O razmerju med rimskim pravom in novim zakonikom je predaval prof. Boucaud iz Lyona. Prof. Gen zm ir iz Kiinigs-berga je govoril o vzorcih glosatorskih distinkcij. p. K u r t S C h e i d . rektor frančiškanske univerze v Rimu, o študiju obojnega prava v Xni. stoletju, prof. Reulos iz Pariza o Cuiaciju, profesor in italijanski akademik Riccobono iz Rima o »mos italious« in »mos a Govore kardinalov je priobčil L'Osservatore Romano v dneh 12. do novcmhra 1931, 306 gallicus« v interpretaciji rimskega prava. Rimsko »aequilas« je tolmačil proi. Pringsheim iz briburga in Br.; nias« prol, S e n n iz Nancyja; »fides« prof. H e r m e n s d o r f iz LouvaiTia; razvoj odgovornosti ob culpam pa prof. V a ž ny iz Brna. Ostalih predavanj radi pomankanja prostora ne morem omeniti, Predavanja iz rimskega prava so zlasti skušala pod različnimi vidiki in na raznih poljih ugotovili vpliv krščanstva v poznejšem rimskem pravu. Naglašala so. da je humanizem bil v zmoti, ko je zanemarjal ta vpliv in iskal »čisto rimsko pravo. Več predavateljev je trdilo, da otilek eezaropapizma, ki ga mnogi zgodovinarji vidijo v Justinianovem delovanju, ne odgovarja resnici, temveč da je Justinian pojmoval razmerje med cerkvijo in državo takor kot ga pojmuje katoliška cerkev, namreč da je cerkev božjepiavno ustanovljena popolna družba, ki je v svojem delokrogu docela samostojna, Podpisani pa moram priznati, da me to dokazovanje ni prepričalo; počakati je treba, da bodo predavanja objavljena. 5. Cerkvenopravua predavanja moremo deliti v dva dela; neka tera so obravnavala vprašanja, ki so v zvezi z dekrelali Gregorija IX., druga pa bolj ali manj svobodna temata. Od prvih naj omenim naslednja: Hrvat p, J e 1 i Č i č , profesor na frančiškanski univerzi v Rimu, je govoril O namenu, ki ga je imel Gregor IX. s svojo kodiilkacijo. Prof. Riaza iz Madrida in Torres iz Salamanke sta razpravljala o kasliljskih prevodih Gre-got ijevih dekretalov; prol, E. b" o u r n i e r iz Pariza pa o francoskem prevodu iste zbirke in njegovem pomenu. Spanca proi, Bidagor z Gregorianske univerze v Rimil in prof. Regatillo z univerze v Comillasu sta govorila o vplivu Gregorijevih dekretalov na legislacijo Alfonza X,, imenovano >Las Partidas«. Prof. Rousseau s kat. univerze v Ottawi je govoril o javnem pravu po Gregorijevih dekre talih, prof. Corsa nego iz Rima pa o sestavnih elementih delikla v S. knjigi Greg. dekretalov, Prof, V e t u I a n i iz Krakova je pre daval o vplivu Gregorijevih dekretalov na Poljskem v XIII, stoletju V tO skupino spada tudi že zgoraj omenjeno predavanje kardinala S e r č d i j a, Večinoma pa so kanonisti obravnavali vprašanja, ki so si jih svobodno izbrali. Navedem naj le nekalera. Zelo poučna so bila n. pr, predavanja o razmerju kanonskega prava do državnega in vplivu nanje po posameznih državah. Prof. Grabowski iz Varšave je obravnaval la tema za Poljsko, prof, Wohlh atiptcT iz Münchena in lacob iz Oxforda za Anglijo, Stolpa, viiji uradnik jusličnega ministrstva v Budimpešti, ki je tudi zastopal madžarsko vlado na kongresu, za Madžarsko, prof, Bomhiero iz Dunaja za Avstrijo, prof. Kindermilnn z nemške univerze v Pragi za historične dežele Češke krone, prof. Browne iz Maynootha za Irsko, prof. S C h a a f iz Washingtons, za Združene države severnoameriške, prof. P oulio t iz Ottawe za Kanado. Prof. Kuäe j z naše univerze je napovedal tako predavanje za Jugoslavijo in rumunski minister Pop za Romunijo. 307 Prof. M o staža z GregOrianske univerze v Rimu in prof. P c nn i s i iz Siene sla govorila o mednarodnopravni osebi katoliške cerkve in o pravnem značaju države Vatikanskega mesta. Profesor Bierbaum iz Miinstra je razpravljal o sistemu ločitve cerkve cd države v povojni dobi. Prof. Ebers iz Kolna je imel govoriti O Leonu XIII, in modemi državi, pa so mu nemške oblasti zabranile prili v Rim. Prof. Ilohenlohe iz Dunaja je imel zelo zanimivo predavanje o naravnem pravu. Vprašanja iz redovniJkega prava, ki poleg zakonskega in procesnega prava v zadnjih letih najbolj zanima kanoniste, so obdelavah naslednji predavatelji; L a Puma, tajnik redovniške kongregacije, je govoril o razvoju rodovniškega prava od Pija IX. do Pija XI.: M a -rot o, dekan kanunistične fakultete pri sv. Apolinarju v Rimu, v čigar rokah je bila organizacija kongresa je govoril o redovnikih konstilucijah in regulah od dckrelalnega prava do novega zakonika; Zciger, profesor na Gregorijanski univerzi v Rimu, se je bavil s historičnimi vprašanji iz redovuiškega prava za časa dekrctnlov; prof. D' A m b r o s i o in Goynechc iz Kima sta govorila o redov-nUkih zaobljubah, prvi o slovesnih in drugi o neslovesnih. Tema ta iz zakonskega prava so bila naslednja: benediktinec Jaglarz iz Innsbrucka je govoril o nekaterih možnih spremembah v določbah o zakonski privolitvi; prof. Schmilz iz Modlinga pri Dunaju o načinu, kako so civilni zadržki vplivali na kanonske, ProF. Montcro z madridske univerze je razpravljal o malrimionialni zakonodaji v španski državi. Podpisani pa sem predaval o razmerju veljavnega zakonskega prava v srbski pravoslavni cerkvi do starega vzhodnokrščanskega prava in do veljavnega prava zapadne cerkve, Zelo zanimiva so bila predavanja iz procesnega prava: prof. Schima iz Dunaja je govoril o cerkvenopravnih načelih v modernem civilnem procesu; prof. Motry iz Vtashinglona o sledovih kanonskega prava v matrimonial nem procesu v Združenih državah severnoameriških; prof. Hofmeister iz opatije Nercsheim o su-maričnem procesnem postopanju v kodeksu; prof. Bernardini pa o razmerju med upravo in sodstvom, Zlasti zanimivo pa je bilo predavanje znanega procesualisla prof, Rohertija iz Rima o osnutkih za sedanjo 4. knjigo Codicis Juris Canorjici- Kakor je znano, osnutki novega zakonika dosedaj niso objavljeni in sploh niso bili na razpolago. Kardinal državni tajnik pa je v pismu dne 20, oktobra 1933 rektorju papeškega instituta za obojno pravo v Rimu naznanil, da ie papež dovolil, da profesorji omenjenega instituta izdajo ^schemata atque studia quae ad Codicem digerendum elaborata sunt<. Da bo objava leh osnutkov zelo veliko pripomogla k pravilni interpretaciji kodeksa, je samo po sebi umevno. Vsi, ki se bavijo z razlaganjem novega zakonika, so te osnutke težko pogrešali. Prof, Rohertii ki bo v kratkem izdal osnutke za zakonikov oddelek de proces-sibiiSf, je v zgoraj omenjenem predavanju odkril, da je bila poverjena kodifikacija procesnega prava posebni komisiji pod vodsivom D e 3C8 Laija, poznejšega kardinala. Uzakonjen je bil šele Sedmi Osnutek Iz osnutkov razberemo, da so na sedanji cerkveni proces vplivali poleg starega kanonlčnega procesa in civilnega procesa, ki je bil sredi 19. stoletja v veljavi v papeški državi, še elementi Španskega (pretežno pismenega), nemško-avslrijskega (pretežno ustnega) in [rancosko-italijniiskega (mešanega) procesa. Od ostalih cerkvenopravnih predavanj naj omenim le nekatera: prob H o i m a n n se je bavil s sredstvi »conlra leges latas«, Ta institut ¡supplicatio, remonstratio] je posebnost cerkvenega prava. Pruf. C re use n iz Louvaina je govoril o analogni aplikaciji kan. 209 na »potestas dominativa^; proi. Bertola iz Torina je dokazoval, da je zakonik opustil privilegij klerikov, po katerem bi bili oproščeni realnih bremen; K u t t n e r iz vatikanske biblioteke je govoril o tem, kako umeti načelo; »-Ecclesia de occultis non iudicat«; prof. V i 11 i c n iz Pariza je razpravljal o evhartstičnem poslu duhovnikov; prof. Lohr iz Tiibingena je na podlagi zgodovinskih virov dokazal, da so nemške dežele radi sekularizacije 1. 1303 pravno obvezane skrbeli za vzdrževanje klera. Zadnji je govoril prof. C 1 m i t i e r iz LyOna o šludiju kanonskega prava na državnih francoskih univerzah Kakor sem že zgoraj omenil, so bila predavanja dopoldne 13. novembra posvečena študiju vzhodnega cerkvenega prava. I a dan so govorili poleg kard. S i n c e r a in romunskega kanonika B a -lana ter Armenca Amadunija še naslednji predavatelji: H e r -m a n n , reklor vzhodnega instituta v liiniu, o zbirkah Justinianovega prava v vzhodni cerkvi; Crocc, član pap. komisije za kodifikacijo vzh, prava o eksempciji redovništva po rimsko-bizanlinskem pravu. (Tudi papež je uporabljal stavropegijsko pravo, ki je značilno za vzhodno eksempcijo). Prof. C o u s s a iz Rima je orisal dosedanje delo papeške komisije za vzhodno cerkveno pravo. PtvI osnutek občega vzhodnega kodeksa bo v kratkem dovršen. 6. Pomembnost kongresa iz povedanega lahko vsakdo razbere. Podrobna sodba o znanstvenem delu pa bo mogoča, ko bodo predavanja natisnjena. Resolucije kongresa pa so predlagale; 1. ustanovitev papeške pravne akademije; 2, tesno sodelovanje državnega in cerkvenega prava za pomiritev sveta; 3. gojitev latinskega jezika za znanstveno mednarodno spoznavanje. Al, Od ar, Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani, Vsem našim publikacijam Smo čine znižali za 20 do 25%. StarejSe letnike BV [od tretjega ieluika dntjc) oddajamo po 40 Din. Od nekaterih publikacij j« V zalogi le malo izvodov. L Dela: 1. knjiga: A. U i e n i č n i k , Uvod v filozofijo. Zvezek 1: Spozn&vno- liri Lični del 8°. |Xtl in 50-i str,] Lj- 1921. (Razprodano.) 2. knjiga: A. Uieničnik, Uvod v lilozoiijo, Zv. II; Metafizični del 1. seiilek 8°. (IV in 384 sir.) Lj. 192J. 50 Din, 2. SeSiLetr S". (231 str.) Lf, 1924. 50 Din, 3. knjiga: F. Grivcc, Cerkveno prvenstvo ijl cdinstvo pO bizantinskem pojmovanju. S'1, (112 str.) Lj. 1921. 20 Din 4 knjiga: F, Kovač le. Doctor Angellcus sv. Tnnuai Akvinski, S". [IV in 101 str,] Lj. 1923, 15 Din, 5. knjiga: F Grivcc, Cerkev, ¡T (IV in 320 str.) LJ. 1924. (Razprodano,) > kujigu; A. U i e n i i ft i k , Ontologija. Učbenik. 8". [60 str.) Li 1921 25 Din, t 7. knjiflfi: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: E v a n g e ! i j i i n Apo-iL cilikn dela. Po raroiihi dr. A, B. Jegliča, ljubljanskega ikofa, priredili dr. Fr. J e r i. dr. Gr. Pečjak In dr. A- Snoj, Mala 8" (XVI in 431 str.] Lj. 1925, V plillnu vezana knjiga 36 Din; boljie vezave po 50, 62 in Din. 8. knjiga: Acla I- ConvenLua prn sludiis orientslibus a nno 1925 in u rb e Ljubljana c e 1 t b r a 11 S". ((V el 168 pag.) Lj. 1925. 25 L>in; vez. jO Din. 9. knjiga: Sveto pismo Novega zakonu. Drugi del; Apostolski listi in Razodetje, a11,- [XVI in 3-19 str.) Lj. 1929. Cene kakor pri prvem dilu. 10. knjiga: F. Grivec, Vzhodne cerkve in vzhodni obredi, 8". (50 str.) Lj. 1930. S Dm. 11. knjiga: ,1. T u r k , Breve Pavla V, TomaŽu Hrenu z dne 27. nov, 1 009, 8U. (107 sir.) Lj. 1930 15 Din. 32. kili ijta '■ Al. Oda r , Sodbe Rimske rote v zakonskih pravdah. S" (99 str I Lj. 1934. 12 Din II. Razprave: 1, F. Grivee. Pravovernoit SV. Cirila in Metoda, (liazprodano.) 2, A. S n o j , S l nrosI o venski Matejev evangelij (D« versione palaeuslavira Evangelii S. Metthaei. — Praemissn Siimmario et addilo Apparat" critico iti lingua lalina). Lj. 1922. 8". (34 slr.| 5 Din. 3, F, Grivee, Boljieviškn hrezboin«! [De atheismo bolSevismi.) Li 1925 ti". (15 sir.) IRazprodano.) 4, F. G f i v e c, Ob 1100 letnici sv. Cirilu, Pojasnilo k apostolskemu pismu rija XI. Q u o d S. Cyr ittum Thessaloaicensem t due 13- (ehruarja 1927 8". [16 slr.j Li. 1927. 3 Din. J, T u r k , Tumaž Hren, 8". (30 sir.) Lj, 1928. 5 Din. 6. F. Grivcc, Mistično leln Kristusovo. Metodična in praktična vora- ianja. 8°, (17 Str.) Lj, 1928. i Din. 7- F. G r i v e c , »Rerum Orientslium., Okroiriica papeža Pipa XI. o pro. llč a vanju vzhodnega kriianstvn. 8", (23 str.) Lj. 1929. 4 Din, 5, F. Griver, Fjodor M. Dostojevski] in Vladimir Solovjev. 8". 4« str. Lj. 1931, 10 Din, Knjige se naročajo v Prodajalni Kflt. tisk. di. (prej H. Ničmail), Ljub bana, Kopitarjeva ulica 2: knjige in razprave j>toI. dr. Grivca pa v pisarni Aposlolstva sv, Cirila In Metoda, Ljubljana, Napoleonov trg I. \ tJugoslorni Vestnik-, publikacij« Bogoslovne Akademij« v Ljubljani, izhaja štirikrat aa leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Urednik; prüf. dr. Franc Kjaver Lukinm, Ljubljana, Frančiškanska ulica 211. Njemu naj i« poiiljajo vji dopisi, ki so namenjeni uredništvu. Uprava: Prodajalna Kal, tiik. druitva (prej M. NiCmem), Ljubljana, t Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se poiiljajo naročila, reklamacije in podobfe. ( Naročnina: SO Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo. CekoTui račun pri ljubljanski podružnici Po.itne hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima It. tttol. Oblastim odgovorna jta prof. dr F„ K- Luk m an za uredništvo in izdajat eljlco, ravnatelj Karei Cei ia. Jugoslovansko tiskarno, Ponatisniti se smejo razprave in njih deli, ocene in drugi pritpevki, ■ko se prej dobi dovoljenje uredništva in ako Se v ponfttUu navede vir. . S »Bognjlovni Veslnik.: quater per annuro in lue cm edituA Preti um subnotntionis extra rcgniim Ju^oslaviae est Dill (Hl. Scripts quae sive direclionem aivt ad admiilldtratio-,i « m commentnrii noitri spectant, (fcsclbantuo »Bogoslovni Vestnik», Ljub Iii na, Facti It d de Thčologie fVougoslavie). v