Stran 313
Obrtnija.
Zavarovanje  delavcev  za  starost in
invaliditeto.
(Iz peresa slov. socijalnega demokrata).
Socijalno demokratična stranka se že dolgo zavzema za obligatorično zavarovanje delavcev za starost in invaliditeto. To izvršiti je dolžnost tudi kapitalistično urejene države, to je socijalna naloga, katera se more in mora izvršiti tudi v okviru sedaj veljavnega družabnega reda. Zavarovanje delavcev za razne slučaje je sicer na sebi važna socijalna reforma ali ta reforma ni druzega nič, kakor preskrbljenje siromakov v moderni obliki, nikakor pa se ž njim ne uveljavi del socijalnodemo-kratičnih načel.
S tem pa nikakor nočemo reči, da zavarovanje delavcev za starost in pa invaliditeto ni za delavski stan največje važnosti, s tem hočemo le pribiti, da kapitalistična država z uvedenjem tega zavarovanja ne bi storila ničesar, kar bi bilo v nasprotju s sedanjim njenim bistvom in namenom.   Prav kapitalična država ima pred
Stran 314.
tistim, ki niso zmožni, zaslužiti si vsakdanji kruh.
Kaj pa je doslej storila država in kaj so doslej storili podjetniki za preskrbljenje delavcev za starost in onemoglost ?
Ako odštejemo rudarje, ki imajo svoje obligatorno če tudi prav problematorično zavarovanje za starost in onemoglost, potem se mora celi državi na sramoto priznati, da je vsa armada proletarcev, ki živi od dela svojih rok, in da je velika večina malih meščanov od-kazana na razupito občinsko „preskrbijevanje" ubogih, katero prežalostno „preskrbljevanje" je pravna posledica našega starega domovinskega zakona.
Novi domobranski zakon je v tem oziru ugodno vplival na te razmere. Vsled novega domovinskega zakona zadobi namreč na milijone delavcev domovinsko pravico v tistih občinah, koder stanujejo, in s tem tudi pravico do „preskrbljenja" v slučaju ububožanja.
Občinske odbore je novi domovinski zakon hudo prestrašil, zakaj spoznali so, da jim prete velikanski stroški. Ta strah pred stroški je provzročil, da so se tudi burž-vazijski krogi začeli ogrevati za obligatorno zavarovanje delavcev za slučaj starosti in onemoglosti, saj bi se na ta način občine ubranile velikih bremen.
Že zavarovanje delavcev za slučaj bolezni in nezgod je občine znamenito razbremenilo. Koncem 1897. leta je imelo 26 252 oseb stalno rento v skupnem znesku 2,156.702 gld., vrh tega so zavarovalnice zoper nezgode v letu 1897. izplačale na podporah poškodovanim zavarovancem poldrugi milijen goldinarjev. Bolniške blagajne so v dobi od 1. 1890. do 1. 1897. izplačale 4,370.000 slučajev bolezni in 148.000 slučajev smrti skupaj 103,130.000 gld.
Ako bi vsi ti tisoči in tisoči delavci ne bili zavarovani, bi morale občine vsaj večinoma vsa bremena zanje nositi. Milijone goldinarjev bi bile občine morale plačati, vsled zavarovanja pa niso imele nikakih izdatkov.
(Dalje sledi.)
Stran 343
Obrtnija.
Zavarovanje  delavcev za  starost  in
invaliditeto. II.
V dobi od 1. 1890. do 1. 1897. se je v svrho zavarovanja delavcev vplačalo 160 milijonov gld. Od te svote plačali so delavci sami 84 milijonov gld. S temi svotami so se občine in so se sploh javna sredstva znatno razbremenila, pri čemer ni pozabiti, da delavci tudi k javnim sredstvom prispevajo.
Z upeljavo zavarovanja za starost in invaliditeto bi se brez dvoma javna sredstva še bolj razbremenila. To dokazujejo razmere v Nemčiji.
Še nekaj druzega bi moralo vplivati na imovite sloje, da bi se zavzeli za zavarovanje delavcev za starost ter invaliditeto, to je pomanjkanje poslov na deželi. Na Moravskem so to že začeli uvidevati. Ondotni deželni odbor je 8. marca 1. 1900 sklenil, ustvariti preskrbljenje za starost in sicer je izrecno priznal, da je storil ta sklep zategadelj, da odpomore pomanjkanju kmetijskih poslov.
Odkar je ta misel prodrla mej ljudstvo, so se je seveda tudi različne politične stranke oprijele. Nekatere politične stranke so tudi že v svrho farbanja ljudstva se oglasile v državnem zboru s predlogi, skovanimi po stari šabloni: „Visoka c. kr. vlada se pozivlje, naj še v tekočem zasedanju predloži zakonski načrt o zavarovanju delavcev za starost in onemoglost. Ti predlogi so seveda romali v arhiv in niso nikdar več prišli na dan.
Sicer pa sta vlada in poslanska zbornica jasno pokazali, kako malo jima je v resnici za to stvar. Dne 9. maja I. 1895. je minister Baquechem v poslanski zbornici izjavil, da vlada to zadevo „študira". Dne 13. decembra 1. 1892. je obrtni odsek poslanske zbornice vlado pozval, naj čim prej poroča, kako daleč so dozorele njene studije, in v katerem stadiju se nahaja cela zadeva, a ni učakal tega poročila.
Ravno tako neugoden odgovor je v tej zadevi dal ministrski predsednik grof Badeni v poslanski zbornici dne 3. junija 1. 1896. Vlada stoji na stališču, da država ne sme za ta namen ničesar prispevati.
Tudi Korber stoji v bistvu na ravno tem stališču, mej tem ko moramo delavci z vso odločnostjo zahtevati, naj država za zavarovanje delavcev za starost in onemoglost prispeva, ker dobiva od delavcev ogromne direktne ter indirektne davčne dohodke, in ker delavec direktno ali indirektno državi služi.
Pri ti priliki bodi omenjeno, da zahtevamo delavci, naj bodo zavarovani vsi tisti, ki delajo za mezdo ali plačo in tudi vsi tisti mali meščani, ki nimajo gotovih dohodkov, namreč vsaj tacib, da bi si mogli za starost ali za slučaj onemoglosti kaj prihraniti. Umeje se samo ob sebi, da mora biti zavarovanje obligatorično.
Nadaljna zahteva pa je, da naj bo uprava dotičnih zavarovalnic izročena interesentom samim.
To je naše stališče. Obrazložili smo je v „Novicah", dasi te stoje na stališču obrtnikov in kmetovalcev, ne na stališču delavcev in poslov. Obrazložili smo jih v tem listu, da spoznajo delodajalci, kakšne so naše želje.