ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI DOMIŠLJIJO IN NOVO ANTROPOLOGIJO 263332 KRITIKA MEŠČANSKE EKONOMI JE: DO KOD VULGARNA EKONOM IJA - TEORIJA TRŽNEGA MEHANI ZMA MARX: BLAGO - VREDNOSTNA F ORMA EKONOMIJA IN RELIGIJA - BLAG OVNA PRODUKCIJA IN DRUŽBEN O PLANIRANJE - POLITIČNA EKO NOMIJA CENTROV KAŽIPOTI NIRVANIZMA UDK 3 13-14 1976 -2S3332 KAZALO__ KRITIKA KSŠČAKSZ2 EKOKOHIJE . . . Pranček Drenovect Do kod vulgarna ekonomija 5--' Werner Eofmannt Beda nacionalne ekonomije 53 Pe-ter Wiesen Teorija tržnega mehanizma ali .."^ ' . Г Kako ee cena ne določa ' ^д5 Eans-Georg Backhausi K dialektiki vrednostne feme 103 Božidar DebenjaJci Dvodno pojasnilo 129 - Karl Karxi Vrednostna forma r : ¿ . ^ 135-' Karl Karxt Vrednostna forma - členitev ' > ? 1в4,,. Karl Marz» Blago г li^iáT Banko Bom Zapis o blagovni produkciji in * ♦-* • ' družbenem planiranju 21$ Rudi Jakheli Politična ekonomija centrov 221 . Tomaž Kastaak-Leo Šeserkoi Ekonomija in religija 265 Franc Glažari Sociološke relacije odnosov v Г delitvi osebnih dohodkov 321 ČLANKI, RAZPRAVE, POLEKIKE - Bojan Baskari Kažipoti nirvanisma ■ У29 - RECENZIJE : Vzgoja otrok v Synanon komunah (!)•?•) 3^1 V.K.Azlinei Play Therapy 3^5 SINOPSISI : ' ■ 3T1 ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI stetilki 13-14 DOMIŠLJIJO iN NOVO ANTROPOLOGIJO IZDAJA f Univereiteina konferenca Zveee socialistične mladine Slo- venije Ljubljana in Karibor. Bevijo Bofinansiratai îiulturna slcupnost Slovenije in Haz- islcovalna slnipnost Slovenije, , , . IZDAJATELJSKI STETt Pranček Drenovec, Prane Kemperle, Igor Pavlin, Franci Pivec (predsednik), Kik Bebernik, Janko Rnpnik, Karjan Vesnar, Pavle Zgaga, UHEDNIŠTVOf Franko Adam, Bojan Baskar, Hladen Dolar, Srečko Fiser, Pavel Gantar (v.d. odgovornega in glavnega urednika), Primož Južnič, Tomaž Kastnak, Zoran Pistotnik, Rado Riha, Jadran Sterle, Leo Šešerko, Darko Štrajn, Peter Mieser, Slavoj Žižek. LEKTORt ' • Srečko Fiser. ^\-ivo ÜRSDI.'ISTVO: Trg osvoboditve l/ll, tel. 21-28o. . Î.-AROCNINA» Cena enojne številke 2o din, cena dvojne številke 3o din. Celoletna naročnina 7o din (za sole, knjižnice in posamez- nike), 150 din (za institucije). Številka žiro računaj 5oloo-ć7d-473o3f za ČASOPIS ZSKS, ÜK, predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1. Po mnenju Sekretariata za informacije v IS skupščine SH Slovenije je ČASOPIS po sklepu št, 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. TISKi Univerzitetna tiskarna. KRITIKA MEŠČANSKE EKONOMIJE UDK 330 . 1 ^'^' FRAKCEK DRENOVEC DO KOD VULGARNA EKONOMIJA I. Vulgarna ekonomija ' ' Do 1776 - ;/ .ir -.u'^-:;: v-' , ■ ■■ -J:, Klasična politična ekonomija se utemelji, skozi 17., 18. sto- letje in proti njegovemu koncu, s kritiko francoskega fiziokra- tizma na eni strani in (predvsem) angleškega poznega merkanti- lizma na drugi. i r .^'lo i ' - • . .• Bw. Kritičnost prvih klasičnih ekonomistov - za Магха so to pred- vsem Petty (Political Arithmetic, 16 31), pa Locke, Cantillon, Steuart in drugi, do Smitha - je v tem, da se trudijo spremlja- ti in dosledno izražati razvoj samih družbenih ekonomskih oblik. Ta razvoj napreduje skozi proces postopnih transformacij, pre- segam j samega sebe; kritičnost nastopa kot tisto stališče zna- nosti, ki tem transformacijam sledi, spoznava v njih tisto, kar prinaša kot novo, nastajajoče. To stališče vsebuje istočasno tudi zavest o tem, da je velik del obstoječe stvarnosti že pre- živel, v fazi lastnega zanikovanja - in vsebuje torej kritiko te sfere stvarnosti, ki to kmalu ne bo več. Klasična ekonomija se naslanja na porajajoče se novo. Je izraz (ne odraz: površinsko, direktno zaznavno je v največji meri še vedno v znaku starega, šele v notranjosti razkrajajočega se) zaenkrat še komaj zaznav- nih (v smislu zaznavnih možnosti časa), a napredujočih elemen- tov spreminjajoče se družbe; in ob tem seveda nujna kritika, po- dana izrecno ali drugače, zanikujočih se družbeno-ekonomskih oblik, njihovih nosilcev in ekonomskih teorij. Klasična kritika francoskih fiziokratov je bila pogojena v ve- 6 liki meri s krajevnimi razlikami v razvitosti kapitalističnega produkcijskega načina. Fiziokratska teorija že v svojem času ni mogla računati na opaznejše razumevanje ali sprej-emanje v Angliji. Ze sam njen obstoj je bil izkaz globoke protislovno- sti obdobja družbe v transformaciji od absolutistično-fevdalne k zasebno-kapitalski organizaciji narodnega gospodarstva. Fi- ziokratska šola išče vzrok bogastva (in vrednosti) v delu; produktivno, novo vrednost ustvarjajoče delo pa je le polje- delsko delo na posestvih in na račun fevdalne in državne ari- stokracije." Tako formulirana teorija je bila lahko le kratko- trajna in prehodna. Kot je izkazovalo krizne znake prehodno obdobje, katerega analitik je bila, tako je tudi sama teorija končala v samokritiki v osebi Turgota (Réflexions sur la for- mation et la distribution des rechesses, 1766) - samokritiki v toliko, v kolikor je Turgot formalno še pripadal fiziokratom. Merkantilizem je bil za klasično politično ekonomijo bolj di- rekten predhodnik, čeprav ji je v smislu metode ekonomske ana- lize njegov predvsem pragmatični pristop manj ustrezal. Merkan- tilizem kot teorija je bil bolj ali manj ekonomska doktrina države v procesu prvotne akumulacije, formiranja velikih trgov- skih kapitalov. V svoji pozni ("bilančni") formulaciji je pred- stavljal zahtevo po čimbolj aktivni bilanci menjave s tujino. To aktivno stanje, razliko med izvozom in uvozom blaga, je po- tem krilo dotekanje zlatega denarja v državo: ta dotok je bil končni smoter merkantilizma. Razvita država je uvažala surovine in kmetijske izdelke, izvažala pa predvsem predelane, gotove in- dustrijske (bolje rečeno manufakturne) proizvode. Izvozna trgo- vina jezahtevala vse več teh proizvodov. V mednarodni menjavi pridobljeni trgovski kapital se je vse bolj nalagal v samo pro- izvodnjo. Kriterij, ki je bil prej samooplajanje trgovskega ka- pitala, vrtenje gole denarne vrednosti, se je počasi sprevračal v željo po čim več kapitala, da bi se vzpostavilo čim več pro- izvodnih procesov: najprej še vedno s ciljem omogočiti čim več- ji izvoz, a vse bolj (ko se izkaže donosno funkcioniranje tudi 7. proizvodnega kapitala) postane edini cilj in kriterij sarr.a ta proizvodnja, obračanje proizvodnega kapitala. Vzporedne s тел-. razvojeir. je potekal tudi razvoj ekcnoir.ske teori- je od merkantilizrr.a do klasične politične ekonoir.ske analize. Kot je predajal poudarek s trgovine na samo proizvodnjo, tako je po- stajalo jasno, da leži v osnovi družbenega bogastva in vredno- sti le delo. Zgodnja klasika se je osamosvajala s kritiko stare družbe in njene teorije (ne gre za fevdalno družbo - ta ne iz- deluje ekonomskih teorij - pač pa za zgodnjo, nastajajočo, še zelo nehomogeno kapitalistično družbo), ki jo je podajala s sta- lišča kvalitetno nove družbe in teorije. Zgodnja klasična ekonomija kot kritika družbenih oblik in teo- rij predkapitalizma in zgodnjega kapitalizma (v postopku razlo- čevanja in izgrajevanja svojih novih pozitivnih temeljev) dose- že svoj vrh in povzetje v Adamu Smithu (An Inquiry inte the Na- ture and Causes of the Wealth of Nations, 1776). Osnovni elementi ekonomske strukture razvitega, liberalnega (tu- di"klasičnega") kapitalizma so postavljeni. Elementi fevdalnega, monarhističnega, merkantilističnega (v pomenu prakse) so, kot prevladujoča ekonomska moč, mimo; znotraj svojih lastnih insti- tucij so vzredili aktivno silo, sposobno negacije lastnega iz- vora. Fiziokratizem in merkantilizem sta ostajala v svoji obli- ki še zelo v sklopu stare družbe; osnova njunega obstoja, kakor- koli je bil ta še navidezno, institucionalno element obstoja pred-industrijske družbe, pa je bila v porajajočih se novih eko- nomskih razmerjih. Ta razmerja se znotraj starega ovoja vse bolj in bolj razraščajo; svoj oklep razkrajajo in ga na koncu odvrže- jo. Razredni boj, katerega nosilec v ofenzivi je industrijska buržoazija (proti svojemu lastnemu izvoru, trgovski buržoaziji, kot proti izvoru svojega izvora, fevdalni družbi, združenima: 8 ■ KOt trgovska in fevdalna aristokracija: obe aristokraciji, a ena od njih hkrati tudi že ne več), se izteka. .o , u .-íí-Ov Izteíe se polit, ekonomska kritika starega, ki si je vzela v posar.eznostih stoletje in pol, da bi dospela dc S-itha, ki jo ^ povzane in for.T.ulira na eni strani kot temeljite, zaokrožene, aovršeno, že zmagoslavno kritiko starega, na drugi pa zaokroži v celoti vse pozitivne elemente dotedanjega polit, ekonomskega analiziranja obstoječega sveta. S ter. je doseženo, po obratu nasproti f iziokratizmu in markantilizr.u, v politični ekoncrr.iji spet novo obidobje. Zaključena je pot, ki je pripeljala dokončno ven iz stare družbe. Za pot naprej pa bosta značilna dva različ- na pristopa: Ricardov in Sayev. Oba sta prisotna že pri Sraithu. Za njegovo teorijo je značilno . protislovje, ki odraža dvoje različnih načinov, dvoje povsem različnih opisov (razlag) obstoječega, ki dajeta teoriji kot ce- loti značaj razklanosti in nedodelanosti (določeno protislovje bo ležalo tudi v osnovah Ricardove teorije - tukaj pa gre še za nekaj drugega). Zgodnja politična ekonomija, katere zadnji predstavnik je Smith, je ob razločevanju s starimi doktrinami postopno gradila svojo pozitivno teorijo. Ta teorija je morala (da se je sploh izkazala kot kritika, kot izločanje še skritega novega) v odločilnih momentih pobrskati precej globoko pod di- rektno prisotnimi pojavnimi oblikami obstoječega sveta. Ob tem je postavila svoje formulacije vrednosti, presežne vrednosti, dela kot izvora obeh in s tem tudi kapitala. S te ravni pa se je stalno vračala nazaj na raven direktno pojavnega, h katego- rijam menjave: k cenam, mezdi, profitu, renti, ter opredeljeva- la in kvantificirala njihova medsebojna razmerja tukaj le iz njih samih: ločeno od kategorij in njihovih vsebin, analizira- nih drugje, pa čeprav je postavljala tiste in te vrste katego- rij skupaj in različnosti njihovih vsebin kot da ni zaznala. V tem je tudi razklanost pri Smithu, ki se pokaže potem v različ- nih nadaljevanjih teorije pri Ricardu in Saye. 9 Vendar pri Smithu ta nedodelanost še nima takega pomena, kot ga pridobi kasneje. Obdobje zgodnje politične ekonomije, do Smitha, •je predvsem obdobje formiranja samozavesti, samobitnosti naspro- ti starejšim teoretskim sistemom. Ko Smith to obdobje zaključi, so izoblikovane že vse temeljne kategorije in metode,pri njem samem pa kompleksna postavitev in razuvanje (v okvirih ekonomske znanosti) še ne moreta biti prisotna. Nedodelanost njegove teo- rije je nedodelanost prvih korakov v novo odkritem prostoru; kar je doseženo, je odkritje novega prostora, in prvi koraki vanj so zahtevali vseeno dobro mero želje po resnici, kritičnosti. 1776 do 1830 .лг -r Napredovanje, izpopolnjevanje klasične politične ekonomije v 18. stoletju je sovpadalo z napredovanjem razreda industrijske bur- žoazije. Politična ekonomska analiza tega obdobja je predstav- ljala in zagovarjala, v kolikor je bila objektivna in poštena, interese tega novega razreda. S tem ni rečeno, da je bila ta te- orija obstoječega tudi njegova apologija. Velik del politične mo- či, tudi v Angliji 18. stoletja, pripada še vedno razrednim ele- mentom starejše družbe. Klasični ekonomisti so bili torej pri tem, ko so bili kritiki starejše družbe, tudi v opoziciji proti prav tedaj obstoječemu političnemu statusu quo. Vendar je bil to opozicijski boj že skoraj zmagovitega razreda, ki je bil v svoji opoziciji (in ofenzivi) čvrst.in homogen. Stanje družbe, v kate- ri so živeli, je zahtevalo zato od klasikov po eni strani precej poguma, po drugi pa se morda izkaže tudi relativnost tega poguma. Z Adamom Smithom se zaključi zgodnje obdobje, ko je brezkompromis- na kritičnost še sovpadala z direktnimi razrednimi interesi. Nadaljni pozitivni razvoj teorije je terjal novo vrsto objektiv- nosti in poštenosti. Kar se tiče teorije same: temeljne katego- rije ekonomske strukture buržoazne družbe so izpeljane, tako vse- binske kot tiste, ki odražajo le vsakdanjo ekonomsko prakso (teh 10 za začetek sploh ni treba izpeljevati: vsakdo ve, kaj predstav- ljajo v vsakdanjem življenju cene, mezde idr.), ter, kot reče- no, pomešane med seboj v nejasen, enoznačen prikaz različnih kvalitet. Kar se tiče ekonomske in v nekoliko manjši meri po- litične prakse je razredni boj takorekoč že dobljen, oblast je treba le še izpiliti , zaokrožiti. y ír-r--;-r' V politični sferi potekajo še zadnje bitke z zemljiško aristo- kracijo, ki s svojim monopolom nad zemljo onemogoča popoln raz- voj novega "produkcijskega načina. Seveda najdejo ta nasprotja svoj izraz (kot je za liberalni kapitalizem sploh značilno) tu- di v ekonomski teoriji. Ricardo analizira vsebino zemljiške ren- te. Ne rente v njenem pomenu "produktivnega donosa zemlje", kot se kaže neposredno sodelujočim pri njenem obračanju; dokazuje ravno njeno "neproduktivnost", pokaže, da izvor rente ni v njej sami, temveč da obstaja le kot stranski efekt (kot nekoristen strošek) funkcioniranja produkcijskega kapitala na zemljišču pod lastninskim monopolom. Da bi te lastnosti rente prepričlji- vo izvedel, odpotuje Ricardo v same politične ekonomske osnove kapitala (kapitala kot produkcijskega razmerja). Vsebino eko- nomskih kategorij izloči iz njihovega vsakdanjega izraza; in kar je pomembno, s polno zavestjo o svojem postopku, tako da razreši pri Smithu še nejasno povezanost, posredovanje med poj- mi vsakdanjega življenja in njihovo vsebino. Praktično dogajanje je razloženo, napeljano na enoten notranji princip, katerega os- nova je funkcioniranje kapitala kot utelešenega dela, izvora vred- nosti (in presežne vrednosti). Kolikor je bila Davidu Ricardu (On the Principles of Political Economy and Taxation, 1817) začetek in spodbuda potreba po raz- čiščenju nekaterih sporov s predstavniki starejših družbenih ob- lik in je njegova teorija le nadaljevanje zgodnje politične eko- nomske kritike, pa je njegovo znanstveno delovanje vseeno usmer- jeno predvsem na pozitivno izpopolnjevanje klasične ekonomije, na odpravljanje, preseganje protislovij Smitha in drugih. Ricar- 11 dova kritičnost je predvsem kritičnost do svojih lastnih pred- hodnikov, do njihove analize, ki sega le do pol poti. Kritika - interesov zemljiške aristokracije je postranska, saj v svojem procesu tudi ni mogla več naleteti (razen na praktično-politič- nem področju) na nikakršne resnejše odpore in na več kot manj- šinsko nerazumetje. Začenjajoč že znotraj te kritike pa je bila podana tudi temeljita kritika vse dosmithovske klasične ekono- mije kot predpogoj za njeno postavitev na novo kvalitetno raven. Ta kritika je zahtevala tudi nesorazmerno več pošten"osti, neo- ' ziranja na praktične interese ekonomskega življenja buržoazije. Do Smitha se objektivni izsledki politične ekonomije in prak- tični interesi industrijske buržoazije še prav idilično ujemajo. Ricardova analiza je že preko te točke (in ohranja buržoazna družba še danes kot svojega preroka Smitha, medtem ko ima za Ricarda le malo razumevanja). Njen temeljni smoter ni več (ra- zen pri obravnavanju pojma rente in pri razjasnjevanju določa- ' nja "cene dela", mezde - v katero vstopajo, kot produktivni ka- pital bistveno obremenjujoč strošek visoke, z zemljiško rento obremenjene cene prehrambenih potrebščin) sodelovanje v razred- nem boju, ki je vsakdanji teoriji zagotavljal enotnost. Sedaj je kritika namenjena le še sama sebi in svojemu objektu, postav- ljenemu izven območja direktnih interesov: kapitalističnemu na- činu proizvodnje. Njen kriterij je kriterij resničnosti, sov- padanja z obstoječim svetom, kakršenkoli je. Ricardov svet še ni svet buržoazije v defenzivi; je pa svet buržoazije v zaključ- ni točki določene etape svojega razvoja in torej gotovo v neke vrste preobrazbi, v trenutkih, ko je dan le pogled nazaj; pri- zadevanja preteklega obdobja se uresničujejo in so skoraj že uresničena; kaj pa naj sledi? Odgovora ne dajeta niti pretek- lost niti sedanjost, pogleda naprej ni. Marx daje Ricardovi ' kritičnosti polno priznanje: da je šel v obdobju, ko kritič- nost novemu razredu na oblasti ni bila več potrebna, v temelji- to razčlenjevanje njegovih ekonomskih in družbenih predpostavk ne da bi mogel predvidevati posledice takega razčlenjevanja. 12 íx Posledice so vsekakor bile: Marxova teorija novega razrednega boja in znanstvenega socializma se navezuje direktno na Ri- carda; istočasno pa kaže značaj drugih političnih ek-onomskih teorij tega obdobja na to, da če že ni bila razvidna možnost x takega navezovanja, pa je bila prav gotovo razvidna tveganost dajanja povoda za karkoli novega. Ricardova analiza pa je imela, kakor je bila brezkompromisna in globoko segajoča, tudi svoje realne meje. "Principi politične ekonomije" -so teoretski izraz bolj ali manj stabiliziranega ka- pitalizma, ki je svoj boj s starim že zaključil, boj s priha- • jajočim, novim pa se je še skrival za obzorjem. Za odnos med kapitalom in delom je tako značilna enotnost. V produkcijskem procesu funkcionirajoči kapital je sestavljen izključno iz de- ; lavskih mezd (iz variabilnega kapitala v Karxovem smislu): v njih so izražena tudi produkcijska sredstva (fiksni kapital). Kapital je delo; in kar je še pomembnejše, delo je kapital. De- lo obstoji le toliko, kolikor je podvrženo procesu oplajanja, akumulacije kapitala. Akumulacija kapitala je temeljni narav- ni zakon obstoječe družbe, zakon, ki določa tudi edini način obstajanja dela kot substance vrednosti. -v : . Kako pa je s kapitalistično družbo, ki še ne pozna nasprotja med delom in kapitalom? Teorija ekonomskega funkcioniranja ka- pitalistične družbe, ki ne zazna tega njej bistveno lastnega protislovja, mora končati v protislovju. Formulirati poskuša in v celoti razložiti notranji princip gibanja družbe, družba sama pa v tem obdobju taki analizi še ni dostopna. Protislovje se v Ricardovi teoriji izkazuje torej v mehanizmu oplajanja ka- pitala, ko so vrednosti, vložene v kapitalski proizvodni pro- ces in v njem proizvedene, izražene v delu. čeprav se Ricardo izogiblje zaprtega kroga, ki je bil še značilen za Smitha (vred- nost blaga določa vanj vloženo delo, vrednost tega pa izraža spet le blago - (življenske potrebščine) pa pomeni pri njem ek- vivalenca količina dela - količina proizvoda to, da ostane iz- vor presežne vrednosti povsem neznan. 13 :.. A to ne more metati sence na bistveno kritičen značaj njegove analize. Če ne dosega označitve obstoja in interesov še novega, poleg buržoazije obstoječega razreda, ne ostaja niti apriorni apologiji vsega buržoaznega. бе v stari klasični ekonomiji mulirani teoriji kompenzacije (da se vsako odpuščanje delavcv zaradi njihovega nadomeščanja s stroji uravnoteži z istočasn: novim povpraševanjem po "delu" drugje), ki jo je prevzel tud- sam, dodaja Ricardo v kasnejši izdaji "Principov" v ločenem po- glavju še priznanje, da temu le ni tako: da je torej sistemu imanentna neka težnja k stalni delni brezposelnosti - pa čeprav je ta ugotovitev, implicirana tukaj, v popolnem nasprotju z os- novnimi načeli klasične ekonomije in buržoazne predstave o sebi sploh, ter tvori kasneje, ustrezno obdelana, enega bistvenih e- lementov znanstvene kritike kapitalizma (kompenzacijska teorija je vseeno ohranila veljavo, mimo Ricardovih pomislekov, vse do Keynesa). V obdobju 1776 do 1830 vodi ena pot od Smitha do Ricarda; druga pot vodi do Saya, "velikega vulgarizatorja Adami Smitha", očeta in utemeljitelja vulgarne ekonomije 19. stoletja. Kot rečeno, je bila tveganost dajanja povoda za karkoli novega v obdobju po Smithu prav gotovo zelo razvidna. Smith je dospel do tega, da je postavil, povzel iz dotedanjega razvoja teorije dve vrsti kategorij: abstraktne, ki segajo v globino, temelje obsto- ječega sistema, ter površinske, ki izražajo vsakdanjo prakso. Ricardo je nadaljeval z analizo prvih. Drezanje v same izvore, predpostavke ekonomskega obstoja buržoazije, ki je svoj akcijski program do tega že izpolnila in se učvrstila na oblasti (morda bolje rečeno: si zagotovila sodelovanje - predvsem v obliki nev- mešavanja - politične oblasti), pa ni moglo biti več tako priv- lačno. Raziskave v ekonomsko strukturo družbe niso bile več pod- laga upravičevanju razrednih zahtev ali interesov. Sploh jih ni bilo treba več upravičevati - oblast je osvojena, opozicije prak- tično ni več. Potrebe časa so drugačne. 14 ' Vulgarna ekonomija se nikdar ne loči od svojega prijema na le vsakdanjih pojavnih oblikah ekonomskega funkcioniranja družbe. Nikdar ne seže v področje, kjer bi bil stik z direktno očitnim pretrgan ali kjer bi ga bilo potrebno posebej vzpostavljati. Say (Traité d'économie politique, ou simple exposition de la maniere dont se forment, se distribuent et se consomment les richesses, 1803) zgradi svojo teorijo na predpostavljanju le te plasti ekonomskega dogajanja. To je tista plast, katere ra- zumevanje je dostopno vsakemu privatnemu buržuju; temu je teo- rija tudi namenjena. Njen posel je ureditev vseh površinskih kategorij v prikaz gladkega, dinamičnega, brez kakršnihkoli - trenj funkcionirajočega sistema. Sistem je izgrajen; nič več ni potrebno dokazovanje, da bo novi sistem edini naraven in naj- boljši vseh možnih svetov; sedaj se dokazuje, da je ta sistem tak. Ricardova metoda temu namenu ni primerna. Bolje je ostati . na gotovem terenu kategorij, ki ne skrivajo v sebi nikakih pa- ■ sti in skrivnosti. - _ Sayeva teorija vrednosti (čeprav je kot celota precej nehomoge- na) temelji tedaj na dodelavi druge skupine Smithovih kategorij. Na tej ravni je operiral Smith z uporabno vrednostjo, koristno- stjo blaga kot tistim, kar je notranje, skupno vsem ekonomskim količinam, ki se pojavljajo na trgu. Say pojem koristnega zna- čaja blaga nasproti njegovemu vrednostnemu značaju povsem osamo- svoji in tu je njegova teorija vrednosti: stvari imajo vrednost zato, ker so človeku koristne. Postavljati za stvari blagovno- kapitalske družbe kot vzrok vrednosti (vzrok proizvajanja, vzrok bogatenja) koristnost, pomeni odmisliti ravno bistveno, kar le- ta je: družba, v kateri teče proizvodnja koristnih predmetov edino skozi saimoniklo sprotno reduciranje vseh neštetih privat- nih konkretnih del (ki te koristnosti proizvajajo) na enotni skupni imenovalec abstraktnega dela, preko čigar izraza, menjal- ne vrednosti, ti koristni predmeti šele stopajo v menjavo, na površje. Pomeni prikazovati to družbo, kot da se v njej zgodo- vinska transformacija stvari v blago ne bi bila nikoli izvršila. 15 Potem je to tudi družba brez sebi lastnih pretiš lovij ; odnosi med ljudmi so jasni, ker so samo odnosi med ljudmi; ni razlo- ga, da bi se med nje in nadnje vpletla kakšna tuja, zagonetna sila. Ustrezen tej teoriji je tudi znani "Sayev zakon" (še e- den, ki se je ohranil vse do Keynesa; le da je tega brez pri- držkov prevzel tudi Ricardo, kar mu je Marx precej očital): vsaka ponudba si ustvarja svoje lastno povpraševanje kar logič- no sledi iz predpostavke, da se za odnosi menjave ne skriva nič drugega kot le odnosi med ljudem koristnimi predmeti. Kakršnih- koli kriznih tendenc v taki ekonomiki ne more biti. ' Say je bil resnično oče vulgarne ekonomije. Postavil je čvrsto osnovo za nadaljnje izpeljevanje najrazličnejših vulgarnih "za- konov" skozi vse 19. stoletje. Možne implikacije teorije korist- nosti so očitne. Velikost vrednosti blaga, katere vsebina je koristnost, je velikost koristnosti. Ker pa je koristnost stva- ri izrazito subjektivna kategorija, preide s tem določanje ve- likosti vrednosti in vseh deriviranih ekonomskih proporcev iz- ven območja kakršnekoli objektivne determiniranosti elementar- nih zakonitosti blagovnega sveta. Slika buržoaznega sveta je ta- ko slika obvladanega, svobodnega, "demokratičnega" sveta: eko- nomski procesi so rezultat sovpadanja vseh posameznih svobodnih volj, svobodnih izbir (ta teorem je postal last najrazličnej- ših subjektivističnih, psiholoških, marginalističnih šol in tvori še danes osnovo buržoazne ekonomske teorije vrednosti). Če je vrednost koristnost, kaj je npr. vrednost kapitala: nje- gova koristnost, tj. lastnost, da prinaša podjetniku profit. Kapital je pojmovan kot stvar, kot produkcijsko sredstvo; delo spada drugam, z njim svobodno razpolaga delavec. Kot temelji vrednost (koristnost) klobase na užitku, ki ga prinaša kot hrana, temelji vrednost kapitala na profitu, ki ga prinaša nje- gova proizvodna uporaba. Iz tega načela je izveden nadomestek za teorijo presežne vrednosti: teorija produktivnosti produk- cijskih faktorjev (ne le kapital, podobne produktivne lastno- sti imajo tudi drugi v proizvodnji sodelujoči faktorji: delo proizvaja mezdo, zemljiška lastnina rento, denar obresti; pro- izvodni proces sam je sploh le proces kombiniranja vseh teh sil, ki imajo v sodelovanju to sposobnost, povečevati korist- nost v svetu obstoječe količine tvarine). V temeljih buržoazne ekonomije vse do danes nastopa tudi ta teorija. Morda velja omeniti dejstvo, da je bil Say Francoz. Francija na prelomu stoletja še ni bila tam, kjer bi lahko naletele ide- je, podobne Ricardovim, na kaj dosti več kot le navdušenje. Vendar pa j"e za vulgarno ekonomijo značilno prav to, da nsto- pa s svojimi poenostavitvami v pogojih formiranega, dozorelega sistema; in za Saya samega to, da je bil s prakso in teorijo angleškega kapitalizma stalno seznanjen. Vulgarna formulira in obravnava svoje kategorije v obliki, ki jo imajo te v čisto vsakdanji zavesti in rabi. Izhaja iz predpostavke, da je tisto, kar se zdi, tudi vse, kar je (kot da bi kemik preučeval kisik preprosto kot nekaj, kar se diha). Kolikor je tak pristop pri- soten že pri Smithu in pred njim, to še ni vulgaren pristop. Kapitalski svet je še v nastajanju, tudi njegovo obličje še ni oblikovano: treba je strogo in analitično raziskovati površino, ugotavljati, katere med oblikami, ki se pojavljajo, so priha- jajočemu sistemu lastne in se bodo obdržale, katere ne (treba je kisik šele odkriti). Če se naredi poskus razlage celotnega novega še v tej fazi, bo njegov rezultat protislovna slika; ni- kakor pa ne vulgarna. Drugače je kasneje, ko se podoba novega sistema že ustali. Sedaj je smisel ekonomske znanosti edino v nadaljevanju raziskovanja pod in za temi očitnimi oblikami. Pot k razkrivanju resnice gre lahko edino k razjasnjevanju vsebin- skih zvez med posameznimi elementi obličja in k njihovim izvo- rom. Te zveze in izvori pa v vsakdanjem pojavljanju sveta niso razvidni: kar se zdi, je še daleč od tega, da bi bilo vse. Vul- gčirna ekonomija razčlenjuje le tisto, kar se zdi. Medsebojne zveze in vzroke ekonomskih pojavnosti izvaja iz njih samih. To seveda še ne pomeni, da so njene konstrukcije umetne, resnič- nosti popolnoma tuje. Svet, ki ga slika vulgarna, je obstoječi 1.7 . svet v vsej svoji globinskosti, kompleksnosti, vendar reduciran na svoj površinski izraz; je večdimenzionalni prostor, projici- ran na eno samo ploskev. V obstoju in zvezah med podobami na tej ploskvi je določena realnost, logičnost: derivirana real- nost in logičnost, kot projekcija ali odsev v stvareh, ki so kot take že dolgo obstajale (delo kot konkretno delo, kapital kot orodja, cena kot vrednotenje ljudi o njim koristnih stvareh), le da so se skozi zgodovino spreminjale njihove vsebine. Obrav- navati odseve, derivacije vsebine kategorij vsakdanjosti, kot da pripadajo njim samim v njihovi skozi zgodovino nespremenjeni obliki, pomeni torej omogočiti zanikanje kakršnihkoli nesoraz- merij, protislovnosti v obstoječi družbi: kajti protislovnosti razvojnega procesa potekajo drugje, v razmerjih med samimi ob- likami jih res ni. V tem je očitna apologija vulgarne ekonomije. Očitno je potem tudi, da vulgarnost ni sama sebi namen: apolo- gija obstoječega je lahko le apologija interesov obstoječega prevladujočega razreda. Nekje zgoraj je bilo rečeno: potrebe ča- sa so sedaj drugačne. Tem potrebam zadosti vulgarna ekonomija. Vulgarna ekonomija je teorija za zadovoljevanje vsakokratnih potreb časa. Ena pot od Smitha je vodila do Ricarda, druga do Saya. Obdobje njunih poti se zaključi pod močnim vtisom chartističnega giba- nja v Angliji, delavskih uporov v Franciji in prvih večjih eko- nomskih kriz. Marx postavlja politični ekonomiji leto 1830 kot leto preobrata. Dojemanje kapitalizma je možno v novi, dodatni dimenziji. Istočasno s tem se spremenijo potrebe časa. 1830 do 1873 19. stoletje ni bilo prvo, ki bi videlo delavce drugače kot v vlogi nezavedajočega se spremljevalca procesa razraščanja kapi- tala. Da obstajajo na eni strani delavci in na drugi lastniki kapitala, ni nič novega. Prav tako ni novo, da predstavljajo nizke mezde visoke profite in visoke mezde nizke profite, da si življenski interesi delavcev in lastnikov vsaj v kratkoroč- 18 ■; - nejši perspektivi in vsaj načelno nasprotujejo. Pač pa je novo to, da dolgoročna perspektiva, ki odlaga uresničevanje njihovih interesov v daljno bodočnost ter postavljanje problema samo na abstraktnem nivoju delavcem ne zadoščajo več, ter da jim nudi gistem sredstva za tukaj-in-sedaj zasledovanje, uresničevanje teh interesov. Novo obdobje ekonomske prakse (kot teorije) je v znaku nove razredne razcepljenosti družbe. V obravnavanju novega se odpirata politični ekonomiji spet dve poti naprej. Ena je pot še nadaljne dosledne kritičnosti; če je bilo za prejšnje obdobje rečeno, da je bila taka pot tvegana, pa je sedaj povsem jasno, kaj pomeni. Pomeni spustiti se v ra- ziskovanje vzrokov razklanosti in nestabilnosti buržoazne druž- be - in če se vnaprej še ne ve, kakšni so lahko rezultati take- ga raziskovanja, pa je jasno, da morajo biti negativni v odnosu do interesov buržoaznega razreda in njegove idilične predstave o sebi in svoji družbi. Kritičnosti se postavljajo resnično impo- zantne zahteve: kritik se že vnaprej zaveda, da predstavlja po- šteno iskanje in analiziranje novega v sistemu najmanj vznemir- janje buržoazije v njenem samozadovoljstvu pravičnega, če ne še kaj več. Buržoazije, katere je ekonomska moč, politična moč, ki edina razsoja o vprašanjih filozofije, znanosti in morale. Kdo bo potem tak kritik? Nasprotno pa so na široko odprta vrata vulgarnostim; teoretski temelji so jim tudi že postavljeni. •• Apologetika tega obdobja je poleg tega tudi vulgarizacija Davida Ricarda. Ricardova teorija je bila zvest in objektiven prikaz svojega časa tako v njegovi pojavnosti kot v vsebini, ki to po- javnost pojasnjuje. Da analiza ni prodrla do konca, da se je v svojem dnu zavrtela v nerazrešljivosti, je predstavljalo spet karakteristiko časa. Ricardo je brskal po temeljih sistema, ki se v svojem razvoju tudi še ni razrešil. V osnovah ekonomske strukture kapitalizma leži antagonizem dveh razredov i dokler je 19 ta temeljni antagonizem latenten, skrit pred še tako veščim ana- litikom, sistem ni dostopen popolnejši znanstveni razjasnitvi, ker sam še ni popoln. Trenutek, ko doseže popolnost, je seveda trenutek, ko se pokaže tudi druga plat sistema, njegove sile negacije: v nedozoreli, zgodnji manifestaciji, a vendar in za- gotovo. Tedaj je treba analizo nekega preseženega časa dopolni- ti, postaviti na novo raven. Kajti vulgarna je, kadar ostane eko- nomska znanost vsakokrat, ko se njen predmet spremeni, še nada- lje v sferi obravnavanja minulega obdobja. Vulgarna ekonomija novega obdobja ostane na ravni, ki jo je do- segla praksa in teorija pri Ricardu. Ob tem seveda ne more mimo univerzalnih postavk Sayeve apologije obstoječega produkcijskega načina. Poricardovska vulgarna ekonomija se začne pri McCullochu (Principles of Political Economy, 1825) in Seniorju (Essays on Political Economy, 1836). Značilno zanjo je ponovno združevanje različnih vrst kategorij, ki so bile v predhodnem obdobju raz- družene. Ricardovska (klasična) analiza je povzeta v svoji že presežen čas oprijemajoči dospelosti. Kar je bila prej kritična vsebina, služi sedaj le še kot orodje (izdelek velikega, spošto- vanega mojstra) za utemeljevanje, upravičevanje sayevske teori- je, ki je potrebam časa bolj primerna. Novo-oblikovana teorija vsebuje podobno dvojnost kot Smithuova; le da je razlog te dvoj- nosti drugačen. Medtem ko je bila ta dvojnost pri Smithu še re- zultat nezrelosti, nepopolnosti objekta raziskovanja, je sedaj njen vzrok v namernem pačenju.slike zrelega in popolnega objek- ta. To seveda ni vulgarizacija vulgarizatorj a Saya. Vulgariziran je Ricardo - prvič s tem, da je njegova teorija vzeta kot veljav- na tudi za novo obdobje; in drugič (ter predvsem) s tem, da je njena ostrina odlomljena, njena strogost relativizirana, prila- gojena novim potrebam apologije. r Teorije McCullocha in Seniorja se resnično prilagajajo. Kar je v njih stalno, je le zavest, da so predstavniki in interesi ka- pitala vsakokrat edino resnično, pravično merilo. Seniorjeva je teorija "vzdrževanja" (od potrošnje) kot vzroka kapitalistovega 20 profita oz. obresti na denarni kapital; ter poleg nje, na drugem r.estu, še teorija profita kot proizvoda zadnje delovne ure de- - lovnega dne (teorija, ki je nastopila proti pripravljanju zakon- skega omejevanja delovnega dne v industriji). Njemu je pripisana teorija "mezdnega fonda": da določa višino mezde "železni zakon" (kasnejši Lassallov izraz za isto teorijo) - kot razmerje med da- nim obsegom mezdam namenjenega fonda kapitala in številom vseh mezdnih delavcev (kar je banalna in tendenciozna shematizacija odnosov, ki so sicer vsebovani tudi pri Smithu in Ricardu). ;icCullochove so različne teorije produktivnosti kapitala; zanj je Marx napisal, da je najbolj žalostna slika razpadanja Ricar- love ekonomije. •■ . ■ ■ •■ -.A-; , , - s,;.. ^ : Vulgarizadjo Ricarda nadaljuje John Stuart Mill (Principles of rolitical Economy, 18U8), pri katerem doseže le-ta v tem obdob- ju tudi svojo zaključno formulacijo. Nadaljnji razvoj buržoazne ekonomije je zajemal Ricarda skoraj izključno v njegovi obdela- vi in vseboval mnogokrat tudi isto spojino vulgarnosti in objek- tivnosti, kot je razvidna-prav pri Millu. J. St. Mill ni pragmatik na nivoju McCullocha in Seniorja. Sli- ko kapitalistične družbe 19. stoletja poskuša podati ponovno v obliki celovite, konsistentne in vsebinske razčlenitve. Mili iz- kazuje precejšnjo mero poštenosti, ko ne zanika obstoja mehaniz- ma izkoriščanja delavskega razreda; priznava, da je beden polo- žaj le-tega znotraj obstoječega sistema nerazrešljiv. Dejansko , se je Mili precej ukvarjal s položajem delavskega razreda v Kapitalizmu - za kar, pa tudi zaradi sploh resnejšega pristopa k Ricardu in k družbi svojega časa, mu daje Marx delno prizna- nje; za Marxa Mill ne sodi v kategorijo "lakajev buržoazije", kot glavnina polit, ekonomistov tistega časa. Vseeno pa Mili ob obravnavanju delavskega razreda večinoma stopnje kritičnosti ne dosega. V njegovi ekonomski analizi je sicer mnogo bolj priso- ten kot pri Ricardu, vendar še vedno le kot nesrečni spremljeva- lec procesa akumulacije kapitala. Ni govora o tem, da bi bil 21 morda izraz sil negacije sistema ali da bi bilo morda funkcioni- ranje sistema v izključno korist manjšinskemu razredu. Težave de- lavcev se dajo omiliti z ustreznim moralnim ravnanjem tako njih samih kot njihovih zaposlovalcev ; dolgoročno pa se položaj delav- cev izboljšuje, ker pač raste bogastvo družbe sploh. Čeprav je torej tisto, kar je v kapitalizmu značilno novo, vzeto v obrav- navo, je v tej prisotna tudi zadostna mera apologetike. Kar se tiče ostalih področij teorije, je Mili kljub svoji strogosti in načelnosti še vedno le sposoben povzemalec, urejevalec buržoaz- ne ekonomske teorije po Ricardu in je njegova verzija kapitalirt.' stičnega sveta še vedno vulgarna. Buržoazni svet je prešel v fazo, ko se vsako obdobje njegovega nadaljnega razvoja vse bolj oddaljuje od tistega časa, ko je bur- žoazna zaves še sovpadala z zahtevami napredka. Kar pomeni dvo- je: vsako zaporedno obdobje razvoja je nov korak proč od te ide- alne situacije; in drugič, vsako novo obdobje se odmika od ti- stega, kar je veljalo v prejšnjem za buržoazne z vsemi ideološ- kimi prilastki (svobodno, demokratično itd.). Kritičnost v sve- tu s takimi razvojnimi značilnostmi mora potem vsakokratni bur- žoazni horizont (buržoazni horizont vsakokratnega razvojnega obdobja) preseči, mora se ločiti od predhodnega, vsakdanji za- vesti še vedno veljavnega, ter se zakoreniniti v novem: torej v smislu vsakdanje zavesti neburžoaznem, protiburžoaznem, heretič- nem. Znanstvena poštenost ni enodimenzionalna. Poštenost,. ki ne vstopa v področje herezije, ki ostaja znotraj okvirjev vsako- kratnega trenutnega buržoaznega horizonta, je poštenost vulga- rizatorja, apologeta. Za heretično, kritično ekonomsko teorijo pa je tudi brez popolnega sestopa iz dojemanja blagovnokapital- skega sveta znotraj njega samega (kar je za ekonomsko znanost edino zamisljivo) še vedno dosti prostora. Na pot kritičnosti je uspelo stopiti Owenu (The New Moral World, 1820), enemu tistih, katerih utopije je Marx izpopolnil v znan- stveni socializem in edinemu od njih, ki se je (znotraj skupine 22 t.ira. "ricardijanskih socialistov") resneje ukvarjal z ekonom- sko teorijo. Owen nastopi z novemu času odgovarjajočo kritiko Ricarda, s kritiko pojmovanja buržoazne družbe kot nerazdvoje- . ne, homogene, v kateri so interesi buržoazije interesi celote. To kritiko podaja s stališča industrijske delovne sile, nove ak- tivne kvalitete v družbi. Vendar, kakšna je njegova teorija: če je presežna vrednost tisti del vrednosti, ki jo ustvarijo delav- ci, prilasti pa si jo lastnik kapitala, mora biti vrnjen, pri- laščen po delavcih tudi ta njen del - da bo zakon vrednosti tudi dejansko uresničen. Del te teorije je naivno utopičnega značaja ("mora biti vrnjen delavcem" - takoj; utopična v tem smislu so-, predvsem Owenova praktična prizadevanja za uresničenje tega na- čela). Drugi del ("da bo uresničen zakon vrednosti") pa kaže na realne meje njegove kritičnosti; na realne meje ekonomske kri- tike sploh. Owenova kritika zadene v polno, ko označi odtujeva- nje presežne vrednosti delu za minljivo, zanikanja vredno; (uto- pična je, ko zahteva takojšnje ukrepanje); ko pa se zavzema s tem za uresničevanje zakona vrednosti, ostaja očitno daleč zno- traj okvirjev blagovno-kapitalskega sveta. Kako daleč lahko seže kritična ekonomija? ' . V tem tekstu je govora izključno o ekonomski znanosti in njenem takšnem ali drugačnem dojemanju in analiziranju buržoazne druž- be. Ekonomija izhaja iz očitnih dejstev vsakdanje ekonomske prakse ter se spušča v njihovo ozadje, v njihove skupne izvore, da bi z logiko njihovega obstoja in gibanja pojasnila slučajno, stihijsko vsakdanje dogajanje na površini. Ni pa v njeni moči raziskovati, tako kot raziskuje znotraj buržoazne družbe, tudi predpostavke, pogoje te družbe, razloge za njen obstoj sploh. Svet blagovno-kapitalskih odnosov je sprevrnjen svet, v katerem igrajo vlogo subjekta razvoja ne ljudje sami, temveč proizvodi njihovega skupnega dela, izraženi v blagu in še posebej v kapi- talu, ter medsebojna razmerja teh ekonomskih količin, teh stvari; samo preko teh se oblikujejo tudi razmerja med ljudmi. Ekonom- ska znanost raziskuje znotraj tega sprevrnjenega, postvarelega 23 sveta; proučuje ta svet v njegovem površinskem kaotičnem odrazu in v njegovem notranjem, površino pojasnjujočem funkcioniranju; raziskuje v zakonitosti gibanja blagovne menjave in kapitalskih • razmerij. Znotraj tega svojega prostora je lahko kritična, ko ve- stno in brez apriornih sodb gibanje tega sveta v njegovih sprot- nih preoblikovanjih; ali pa ni, ko se v globine, od koder preobli- kovanja izvirajo, raje ne spušča. .... Da pa bi se sputila še pod sfero izvorov vsakdanjega, da bi sto- pila na gledišče, ki bi bilo povsem izven obstoječega kapitalske- ga sveta in ki bi opredeljevalo mesto tega sveta kot celote, pa je, vse dokler je ta svet kapitalski in s tem podvržen svojim la- stnim dialektičnim, ljudem nadmočnim zakonitostim, nedostopno še tako kritični znanstveni analizi. Ekonomska znanost proučuje materialno proizvodnjo družbe (v širokem smislu). Ta sfera člo- vekove dejavnosti je, čeprav je "primarna", temeljna predpostav- ka in determinanta njegovega obstoja, še vedno le ena sama par- cialna sfera v totaliteti njegovega sveta. Dokler je svet ( - dok- ler je človek - ) tak, dokler je le skupek posameznih parcialnih svetov, ostane spoznavanje stanja, v katerem je kot celota, iz- ven dosega analize njegovih posameznih sfer. Da je objekt ekonomske znanosti le sprevrnjen svet, da so vseeno odnosi med ljudmi tisti, katerih je zgodovinski razvoj, čeprav za dolga obdobja sprevržen v svoje lastno nasprotje, mora priti od zunaj nje same. Ugotovitev, da so dejavni ljudje sami subjekt svojega razvoja, ne more biti formulirana znotraj znanosti, v ok- virih znanstvenega pristopa k svojemu objektu, ker je iz dejstev, iz površinskih in globinskih dogajanj vsakega parcialnega sveta neizvedljiva. Ta ugotovitev mora potem nastopiti kot kritika zna- nosti, tj. kot kritika nekega načina izražanja obstoječega sveta - s tem pa kot kritika blagovno-kapitalskega sveta v celoti, ki predstavlja odkritemu pravemu svetu čisto nasprotje. Kaj se zgodi v kritiki ekonomske znanosti ("kritiki politične ekonomije")? Konč- no protislovje, do katerega je prodrl Ricardo, da je delo tvorec 24 vrednosti, da je vse, kar se proizvede, proizvod dela, pa od kod potem presežna vrednost, proizvod kapitala, se lahko sedaj razreši. Ob zavesti o dvojnosti sveta je razumljiva -razlika med konkretnim delom, ki proizvaja koristne stvari, in abstraktnim delom, ki proizvaja vrednosti in je osnova obračanju le-teh. Ko- ristno, konkretno delo, dejavnost človeka kot subjekta v svojem svetu je posredovano v blagovno-kapitalski družbi po abstraktnem delu, ki tvori vrednost kot menjalno vrednost. Klasična politič- na ekonomija si je predstavljala svojo nalogo kot raziskovanje odnosov med ljudmi v ekonomskem funkcioniranju družbe, ko so bi- la razmerja, ki jih je proučevala, že razmerja med ljudem odtu- , jenimi stvarmi (zaznava tega nasprotja je bila tudi že delno prisotna - in je povzročila umik vulgarne ekonomije v golo teo-, retsko kombiniranje pojmov vsakdanjega postvarelega sveta - za vso kasnejšo buržoazno ekonomijo pa je značilno, da se je izrec- no odrekla hotenju, da proučuje kakršnekoli družbene zakonitosti). Marx pa pojmuje obstoječi svet v vlogi, ki mu dejansko pripada, konkretno delo v vlogi, ki mu je dejansko dodeljena in razmerja med ljudmi v obliki, v kateri dejansko nastopajo. Protislovje je še vedno prisotno, ni pa več skrivnost. Že pred Marxom so ri- cardovski socialisti postavili prvo, zgodnjo kritiko Ricarda. Marx jo postavi v njen pravi kontekst, v analizo obstoječega sve- ta, ki je dcjet kot različen od pravega sveta ljudi. Odnosi med ljudmi, ki se oblikujejo v njihovi proizvodni dejavnosti, so blagovni odnosi; ljudje-delavci/proizvajalci so blago: delovna sila. Sele s to jasno zavestjo je dojet pojem presežne vredno- sti kot izraza sprevrnjenosti, podrejenosti dela kapitalu. Dojet ' je izvor presežne vrednosti v delu, a v delu kot blagu, v delov- ni sili, ki jo najema kapital. Kaj pa se zgodi ob tem v ekonomski znanosti sami? Ni v njenem delokrogu razglabljati o razdvojenosti sveta, o svetu ljudi in svetu kapitala. Njen predmet je sam očitni, obstoječi svet, nje- na stvar raziskovanje buržoazne družbe in njej lastnih zakonito- sti, pa četudi so to zakonitosti razmerij, ki obstajajo med lju- 25 dem odtujenimi stvarmi. Le tu je možna znanstvena analiza, mate- matična natančnost v razčlenjevanju kavzalnih zvez, ki tvorijo objekt raziskave - le tu je možno znanstveno dokazovanje in znan-- stvena metoda. Marxova kritika je dvojna: na eni strani je kri- tika samega buržoaznega sveta in njegove znanosti sploh; na dru- gi strani pa tudi kritično znanstveno analiziranje obstoječe družbe tega obdobja. Novi element te družbe, delavski razred, vključi Marx v analizo kapitala v vseh njegovih oblikah in giba- njih. Kot se izkazujejo iz njih značilnosti preteklega gibanja kapitalističnega produkcijskega načina, so vsebovane- v njih se- daj tudi okvirne tendence bodočega razvoja - v smeri njegovega postopnega negiranja. Strogo objektivna, kritična ekonomska teo- rija mora v tem obdobju zaznati tudi že sile, ki predstavljajo znotraj procesa akumulacije kapitala samega že njegove lastne tendence negacije. Marxova ekonomska teorija kapitalizma je is- točasno tudi teorija znanstvenega socializma. Tudi znanstvenemu raziskovanju kapitala je pričetek procesa razkrajanja kapitalske ekonomike že dostopen, ko vključi v svojo analizo delavski razred v njegovi ta čas že aktivni vlogi.(in se znanstveni socializem sicer nadaljuje, a ne obstaja izključno le drugje, npr. v Kriti- ki Gotskega programa). ïe je ta socializem znanstven (in ni le načelno filozofsko negi- ranje večnosti postvarjenega sveta), ostaja seveda še vedno zno- traj horizonta kapitalskega sveta. Je, ustrezno spoznavnim mož- nostim časa, nedodelan in nepopoln; če želi biti opredeljen pre- cizno, znanstveno, so pojmi njegove opredelitve pojmi buržoazne družbe: drugih ni. Povrhu so to še pojmi buržoazne družbe v raz- vojni fazi, ki je še zelo daleč od tistega, kar je napovedano za bodočnost. Marx zaključi analizo kapitala s formulacijo tendenč- ne zakonitosti profitne stopnje k padanju - zakonitosti, ki mora obvladovati vsa centralna ekonomska gibanja nadaljnjega razvoja. Formulacija pa je v tej svoji prvi obliki le okvirna: profitna stopnja ne bo preprosto drsela proti ničli, vzroki padcev profit- ne stopnje ne bodo vedno le v naraščanju organske sestave - sploh 26 ■ il. Do kod vulgarna ekonomija Buržoazna ekonomija Marxovo delo predstavlja prelomnico v zgodovini politične eko- nomije, pa če gledišče te ocene njegovo kritiko buržoazne druž- be priznava ali ne. Marxova analiza kapitala se navezuje direkt- no na Ricarda in ves dotedanji razvoj ekonomske teorije. Je di- rektno nadaljevanje vsega dotedanjega objektivnega, kritičnega proučevanja ekonomske strukture buržoazne družbe. Marxova znan- stvena metoda je izpopolnitev metode, ki je bila lastna tudi najsposobnejšim ekonomskim raziskovalcem pred njim, predvsem ni nujno, da le-ta narašča (kar je bilo marsikaj jasno tudi Mar- xu samemu). Poleg tega ta formulacija ne govori (ne more govori- ti) o tem, kakšna bo bodoča družba, ki bo drugačna od sedanje; ¿ovori le o procesu razkrajanja sedanje in kakšen je ta proces. ' Kapitalistična družba se spreminja, razvija še naprej po svoji lastni, dialektični poti - v smeri progresivnega zanikovanja svo- jih lastnih temeljev in vključevanja stalno novih, svoji vsebiji tujih elementov. Ta pot je še vedno polna skrivnosti; ekonomske znanosti še ni konec, pa naj ji je ali ne priključena zavest o stanju buržoaznega sveta kot celote in nujnemu cilju njegovega : ¿ibanja. (Sele v tem cilju se potem znanstvena analiza izenači z že sedaj prisotnim izvenznanstvenim spoznanjem; odsotnost le- tega ne vpliva nujno na znanstveno, tudi kritično analizo. Spoz- nati pomeni spreminjati - ne pa še spremeniti. V realnih giba- njih realnega sveta lahko sedaj sodeluje nova aktivna sila, a lahko le na način, ki je lasten vsem ostalim silam blagovne ka- • pitalske družbe, ki so vsaka zase le eden izmed mnogih tvorcev dialektičnega gibanja. Predmet ekonomske znanosti se bistveno ne spremeni, s tem pa tudi ne znanost sama. 27 Smithu in Ricardu. Njegove kategorije so najprej kategorije po- litične ekonomske analize iz obdobja Ricarda, dopolnjene z novo vsebino in z novimi pojmi, katerih vključitev je narekoval nov čas. V formalnem smislu preloma ni. Prelom je v sami ekonomiki, v praksi, katere izraz je Marxova teorija. Razvoj v smeri izgrajevanja kapitalske ekonomike, v smeri popolne osamosvojitve buržoazne družbe nasproti zgodovi- ni prepuščenim izvorom, je več ali manj uaključen. Kapitalistič- ni produkcijski način Marxovega časa se obrača v novo fazo raz- voja. Sedaj (in za ves bodoči razvoj) je za sistem značilno, da prihajajo na dan in se pričenjajo izpopolnjevati, razraščati si- le, ki so mu z vidika dotedanjega razvoja tuje, sovražne in se kažejo kot take tudi vsakdanji običajni zavesti. Z vidika sprot- ne znanstvene analize pa so to vseeno le lastne, v zakonitostih sistema samega utemeljene sile preobražanja, odmiranja starega in rojevanja novega; novo pa lahko nastopa le v oblikah, ki so možne znotraj še vedno buržoazne družbe - pa čeprav nima z njo na prvi pogled nič opraviti in čeprav je na koncu koncev res novo, tj. tisto, kar popelje obstoječo proti bodoči, neburžoaz- ni družbi. : , , ^ . Prelomu prakse mora odgovarjati ustrezen prelom teorije. Prelom v teoriji 19. stoletja pa ni tak, da bi predstavljal enostaven prehod od raziskovanja oblikujočega se sistema na raziskovanje njegovega razkrajanja. Ze dokaj dolga tradicija vulgarne ekono- mije kaže na poseben položaj, ki ga ima ekonomska teorija kot buržoazna znanost buržoazne družbe. Prelomu v razvoju te družbe odgovarja v sferi teorije Marxova kritična analiza kapitala z vsemi protislovnimi tendencami, ki jih vsebuje v tem času. Ta analiza je dedič preteklega razvoja politične ekonomije; priča- kovati je, da bo tudi izhodišče za ves nadaljni razvoj. Toda pot ortodoksnosti je šla drugam. Nadaljevanje Marxove analize je ostalo kot smer v ekonomski teoriji v manjšini. Razcepljenost med "marksistično" in "meščansko" ekonomijo je v 20. stoletju 28 formalno skoraj popolna. ..... - , ' "Marksistična" smer je direktno obdelovanje in nadal-j evan j e Mar- xove ekonomske teorije. Njene kategorije so skoraj v celoti Mar- xpve, tj. predvsem ricardovske kategorije v obsežni Marxovi do- polnitvi in dodelavi. Njen razvoj po Marxu vključuje dvoje vrst ekonomistov: tiste, ki jim je ekonomija le nujen sestavni ele- ment celovite marksistične teorije, ki so torej najprej "marksi- sti" in šele potem "ekonomisti", in tiste, katerih glavna dejav- nost je ekonomska znanstvena analiza in so sprejeli Marxov pri- stop kot svojemu času najprimernejši. "Marksistična" smer se razvija v odnosu do "meščanske" tako samostojno, da je najbolje, če njeno razlaganje razvijajočega se kapitalizma obravnavamo po- sebej. če se vleče ena črta razvoja od Pettyja preko Smitha, Ricarda,- Marxa do sodobnega marksizma, pri čemer je za to smer značilno najprej "zagovarjanje" in nato kritika obstoječega, kam spada potem vsa nemarksistična teorija po Marxu? Ker ostaja v okvir- jih razreda, nosilca vse dotedanje teorije, si lasti pravico do ortodoksnosti, do istih predhodnikov tudi "meščanska" ekonomija. S to razliko, da opisuje svoj lastni razvoj kot zaporedje dveh kvalitativno ločenih poti. Za prvo, zgodnjo pot je rečeno, da se zaključi z J. St. Millom; pripisan ji je le značaj pionirstva, pripravljanja terena. V istem času, ko je objavljal Marx svoj Kapital, pa so postavili Jevons, Menger in Walras temelje teori- ji, ki se od dotedanje resnično razlikuje in ki ostane potem os- • nova vsega nadaljnjega gibanja meščanske ekonomije do danes. Kar se tiče te različnosti, tj. originalnosti, na katero se skli- cuje celotna meščanska teorija nasproti stari klasični politični ekonomiji: tisti elementi Smithove in Ricardove analize, na kate- rih je gradil Marx, v novo teorijo dejansko ne vstopajo. Vse ti- ste prvine klasične ekonomija, zametki teorije delovne vrednosti, presežne vrednosti, ki so pripeljale do Marxa, ki so predstavlja- ^ ' 29 le torej največje dosežke kritične ekonomije 18. in prve polo- vice 19. stoletja, so iz nove teorije izločene kot zastarele. Vseeno pa ta teorija neke izvore v klasiki le mora imeti. Črta, ki povezuje razvoj teoremov, ki so novi meščanski ekonomiji naj- bližji, je predvsem črta po poteh predmarksovske vulgarne eko- nomije. Začenja s tisto plastjo Smitha, ki jo je Ricardo ovrgel, nadaljuje seveda preko Saya, Ricarda skoraj v celoti obide, pa potem ob Malthusu, McCullochu, Seniorju in drugih do J. St. Mil- la. In čeprav se je sodobna meščanska ekonomija v sto letih svo- jega razvoja (Jevons: The Theory of Political Economy, 1871) tu- di precej korenito spreminjala, so ostale osnove njenega nauka do danes v bistvu konstantne. Teorija vrednosti je subjektivi- stična: vrednost kot koristnost, uporabnost; velikost vrednosti kot subjektivno ocenjevanje koristnosti, oz. redkosti stvari, ki je premo sorazmerna z velikostjo vrednosti. Teorija kapitala je teorija produktivnosti materialnih sredstev proizvodnje. Podobno teorija razdelitve sploh: vsak faktor, ki sodeluje v proizvodnji (delo, kapital, zemlja) proizvaja svoj delež dohodka s svojo se- bi lastno produktivnostjo. In tako naprej. To so aksiomi, last- ni celotnemu toku sodobne meščanske ekonomije; nedvomno so to točno tisti, ki se jih je trudila izoblikovati vulgarna ekonomi- ja prve polovice 19. stoletja. Kakšna naj bo torej ocena sodobne meščanske ekonomije kot celo- te, od Jevonsa do Samuelsona in Galbraitha? Ali je lahko teori- ja, ki se je v času po tistem, ko je podal Marx prvo temeljito analizo sistema v svoji novi fazi, obrnila proč od njega ter vzela za svoje izhodišče pot Saya in njemu podobnih, kaj več kot vulgarna? Tak zaključek se zdi samoumeven kljub zadržkom, češ, kako je lahko vulgarna, apologetska, priskledniška in plačanska neka teoretska smer, ki v svetu že dolgo absolutno prevladuje, katere predstavniki so nobelovci in nekateri najbolj upoštevani strokovnjaki svojega časa. Kot že rečeno, ne gre za to, da bi bila vulgarnost sodobne me- 30 ičanske ekonomije v njenem negativnem odnosu do načelne, total- ne kritike kapitalističnega produkcijskega načina. Kolikor želi biti natančna, le resnično prisotna dejstva povzemajoča analiza, ekonomski znanosti ni mogoče prestopiti meja buržoazne družbe. Zavesti se dejanskega položaja in končnih ciljev gibanja buržo- aznega sveta. Prizadevanje kritične znanstvene analize je le, da se spusti pod plast vsakdanjega, površinskega dogajanja do ti- . stih vsebinskih skupnih izvorov, ki to vsakdanje oblikujejo, de- terminirajo; da zasleduje gibanja ekonomike buržoazne družbe skozi gibanja dialektičnih procesov njene notranjosti, vsebin- skosti in ne skozi opazovanje le odseva tega prostora na površi- ni. Taka analiza je potem tudi nujno kritična do vsakokratne e- ; kononske prakse svojega trenutka, ko uspeva zaznati tisto, kar običajni zavesti, ki je centralni akter te prakse, še ni razvid- no; tisto, kar se pripravlja v notranjih zakonitostih sistema in kar predstavlja njegovo bodočo spremenjeno realnost - spre- ?. r.enjeno seveda v okvirjih, za časa trajanja kapitalskega sveta.; , Taka je bila Smithova analiza, Ricarova in končno tudi Marxova. Spustila se je v vsakokrat prisotni postvareli svet buržoazne e- konomike ter ga raziskovala brez predsodkov in brez strahu pred, - v im. Drugačna je bila metoda vulgarne ekonomije do Marxa.' Njen način je opazovanje, zaznavanje dogajanj in elementov vsakdanje ekonom- ske prakse ter njihovo shematiziranje, razvrščanje v koherenten, medsebojno povezan teoretski sistem. Sistem ekonomskih zakonito- sti, ki pa to niso: so le odsev, derivacija teh zakonitosti, če- prav vsebuje tudi odsev določena konstantna razmerja, logične zveze. V vrednotenju vsakokratnega ekonomskega dogajanja mora bi- ti značaj take analize povsem nasproten oni drugi; izhaja namreč samo iz fitrkzno prisotnih dejstev, zato jih lahko edino potrju- je; ker zaznava (in obdeluje naprej) samo tisto, kar je dostopno tudi običajni zavesti, ji ostajajo ekonomska gibanja enako nera- zumljiva na spremembe, ki se dogajajo v sistemu, ne more reagira- ti drugače kot s presenečenjem in slepim odporom. Na to mesto se 31 navezujejo osnove poti sodobne meščanske ekonomije. Zakaj nanjo, ko je že možna alternativa, ko so že zdavnaj postavljeni temelji drugačnemu, resnično objektivnemu in kritičnemu načinu analizira-- nja buržoazne družbe tudi v njeni novi razvojni fazi? V principu to pomeni, da je vsako vztrajanje na nemarksistični analizi (kot nekoč na nericardovski, to je na sayevski) vulgarno in gola apo- logija obstoječega. Vulgarnost te vrste, torej apriorna izbira teoretskega izvora, ki omogoča raziskovanje obstoječe družbe v tisti njeni sferi, ki ne vsebuje nikakršnih načelnih skrivnosti, nikakršnih protislovij, znakov razkrajanja, minljivosti (razen seveda v kriznih situacijah, ko prodrejo znaki le-teh tudi v to sfero), je značilna za vso sodobno meščansko teorijo. Zakaj takšno soglasje v izbiri vulgarnega izvora? Kako to, da se cele generacije ekonomistov sprijaznijo z operiranjem na področ- ju, za katerega bi lahko rekli, da komaj še zasluži, oznako "znan- stveno"? .-• . Л K vrednotenju značaja sodobne meščanske ekonomije je treba pri- stopiti tudi drugače. Najprej: marksistična ekonomska znanost je samo teorija, ki raziskuje ekonomiko buržoazne družbe skozi kri- tično analiziranje njenih notranjih principov (še vedno princi- pov postvarelega sveta), zakonitosti in načinov, kako se ti prin- cipi izkazujejo kot vsakdanja ekonomska praksa. Po drugi strani pa nastopa skupaj z Marxovo ekonomsko teorijo tudi njegova načel- na kritika kapitalističnega produkcijskega načina kot celote - njegova ekonomska teorija je pravzaprav le temeljni kamen tega drugega. Za ves nadaljni razvoj marksistične ekonomije je zna- ' čilno ravno to, da postavlja ekonomsko teorijo pod okriljem in v službo načelnega negiranja kapitalizma. Tako postane izbira nemarksistične poti morda edina, ki ne zahteva, da se postavi ekonomist na stališče kritike totalitete obstoječega. In drugič ter predvsem: da je le sto let star izvor neke teoret- 32 ske smeri vulgaren, še ne more pomeniti ocene vsega njenega na- daljnjega razvoja. Dejstvo, da izvira iz vulgarne ekonomije 19. stoletja in da ni sposobna načelne negacije kapitalizma določa pripadnost meščanski ekonomiji, ni pa še znak za to, da je v tej smeri zatrta vsaka želja po vestnem, tudi kritičnem znanstvenem raziskovanju. Tudi (družboslovna) znanost je ideologija svojega časa; tudi ko marksist pristopi k znanstvenemu obravnavanju eko- nomike svojega časa, lahko govori le o stvareh buržoaznega sve- ta in v jeziku tega sveta; oba ekonomista, marksist in nemark- sist, imata na svojem strokovnem področju isti jezik; razlikuje- jo se le dialekti, eni im.enovani "marksistični" in drugi "meščan- ski": eni omogočajo lažje izražanje, drugi težje. - ■ če so sodile prve verzije sodobne meščanske teorije (subjektivi- stične, marginalistične, matematične šole zadnjih desetletij 19. stoletja) k najbolj fantastičnim dosežkom vulgarne ekonomije, pa so prinesle obsežne spremembe kapitalističnega sistema v nadalj- njih sto letih tudi določeno napredovanje. Razvoj same kapital- ske ekonomije je prinašal- novosti in ekonom.ska teorija je morala podajati svoje verzije vsakokrat nobega. Metodološki instrumen- tarij njenih ustanoviteljev kakšni bolj aktivni analizi ni mogel biti kos; treba ga je bilo izpopolnjevati. Meščanska ekonomska teorija je imela obilo možnosti, da pokaže tudi znake kritično- sti, da vulgarnosti, katerih dedič je bila, delno preseče in pro- dre izpod sfere vsakdanje prakse v prostor, kjer so ji lahko do- stopni sami izvori le-te. Sicer ne z instrumentarijem marksistič- ne analize, pač pa s postopnim izpopolnjevanjem svojega lastnega,- 2 opuščanjem tistih njegovih elementov, ki služijo le vulgarni razlogi in z vgrajevanjem novih (čeprav se s spuščanjem v globi- no približuje prav marksizmu in ji stalno grozi refleksen umik nazaj). Skratka, obilo možnosti, da pokaže kritičnost do stanj buržoazne ekonomike svojega časa ne da bi s tem zanikala buržo- azno družbo kot celoto. Morda je bilo tem možnostim v prid tudi dejstvo, da marksistična razlaga novih procesov v razvoju kapi- talizma v tem času kljub vsemu še zdaleč ni dosegala nivoja svo- 33 jega ustanovitelja; meščanski ekonomiji ni bilo treba iskati za- vetja v okrilju najbolj grobih vulgarnosti, kot na začetku še dolgo po Marxu. Vulgarnost sodobne buržoazne ekonomske teorije je po eni strani, že samo z njenim marksizmu vzporednim, a od njega ločenim obsto- jem, prav gotovo tu; po drugi strani pa njen razvoj le ni mogel povsem zastati. Kakšna je bila pot buržoazne ekonomije v razia-,, ganju kapitalizma 20. stoletja? f.r 7 •-. i ;if 2-. : ci . 1 ^ - ^ - v- 1873 - 1929 i" ' ^ ^ '--I - .> • , ^ Obdobje liberalizma se izteče z veliko krizo leta 187 3: s to, pa morda še s kakšno drugo bližnjo letnico kot kaže soglaša velika večina ekonomistov in ekonomskih zgodovinarjev. Obeležja novega obdobja so z ene strani pariška komuna, svetovna vojna, oktobr- ska revolucija in drugi sicer neuspešni delavski upori po veli- kem delu Evrope ter končno ekonomski zlom leta 1929, ki to obdob- je zaključi in tudi uvede novega. Z druge strani pa je to obdobje postopne transformacije tržne in lastninske ekonomske strukture, ko sistem v svoji liberalni obliki ni več sposoben obvladovati nasprotij, ki prehajajo v konflikte na različnih ravneh, ■ ' Pretresi se dogajajo tako po ulicah mest industrializiranih za- hodnih družb kot v glavah vseh vrst ideologov teh družb. Razred- ni konflikti prvega dela 19. stoletja preraščajo sedaj v revolu- cije; očitno je s staro buržoazne predstavo o sebi nekaj narobe. Leto 187 3 uvede zaporedje ostrih ekonomskih kriz; meščanski eko- nomski teoriji preti, da bo morala revidirati nekatera temeljna načela svoje doktrine. Centralni problem, ki ga zastavlja ta čas ekonomski teoriji, pa je gotovo problem, kako razložiti proces pospešene monopolizacije tržne strukture kapitalizma, ko je rav- no laissez-faire predpostavka svobodne konkurence tista, okrog katere se vrti ves njen teoretski sistem. Pričetek prestrukturiranja kapitalističnega trga je pričetek ve- likih kvalitativnih sprememb v neznano, te spremembe bodo ozna- čevale ves nadaljnji razvoj. Od ekonomske teorije zahteva, če že- li spremembam časa vsaj površno slediti, precejšen miselni napor, že miselni preobrat. Z omenjenim transformacijskim procesom bur- žoazne ekonomike pa sovpadata (jih pravzaprav ali določata ali pospešujeta) tudi krizno gibanje reprodukcijskega cikla akumu- . iacije kapitala in čas mogočnih delavskih uporov - procesa, ki jih takrat že naznanja Marxova teorija razkroja kapitalizma. Vse to ima za posledico, da se takratna buržoazna teorija zapre v najbolj banalne vulgarnosti. Teorija zadnjega dela 19. stoletja se odloči, da bo prezrla vse spremembe v svojem objektu, buržo- azni ekonomiki, in izbrala za sfero svojega proučevanja tisto plast buržoazne družbe, katere teoretsko povzetje lahko temu na- menu, kot je dokazala že zgodnja vulgarna, tudi resnično služi. Tako je storjen korak, ki postavi pod vprašaj tako znanstvenost kot ekonomskost buržoazne teorije tega časa. Postavljanje temeljev sodobni.buržoazni teoriji zaključi Marshall (Principles of Economics, 1890) s povzetkom, sistematizacijo in dodelavo. Kar so novega prinesle psihološka, marginalistična in matematična šola, dopolni z ustreznimi elementi Millovega"pov- zetja predvsem vulgarne ekonomije svojega časa. Marshalla ceni- jo danes kot resničnega utemeljitelja vse buržoazne ekonomije 20. stoletja. Z razlaganjem procesov novega časa se njegovi "Princi- pi" pretirano ne ukvarjajo; gre predvsem za kompleksno sistema- tiziranje pojmov, ki opisujejo pojave liberalnega kapitalistične-' ga trga - ne glede na to, ali ti pojavi v času opisa tudi resnič- no obstajajo. Skratka, gre za izdelavo teoretskega sistema, ki bo lahko na zadostni strokovni ravni predstavljal sliko homoge- ne, dinamične in "svobodne" buržoazne družbe, čigar metoda ne bo postavljala zahtev po razlaganju tendenc in smeri razvoja (kar se tiče marshallovskega sistema, razvoja ni: je samo ta trenutek, ki je večen). "Principi" so ostali glavni učbenik ekonomske teo- rije vse do prodora keynesovskih elementov, do druge svetovne 35 vojne. Meščanska ekonomija torej v tem času ni mogla napraviti kakšnih večjih korakov naprej. , . . Marshallovo teorijo so seveda izpopolnjevali. Kar se tiče razla- ge konkurenčnega trga, so vključili v analizo najrazličnejše teh- nike merjenja in primerjanja koristnosti, preferenc, ravnodušno- sti, različnih marginalnih količin in podobno. Vse skupaj so spravili v lepo urejene modele tabel in krivulj. Počasi so zače- li tudi spoznavati, da tržna struktura obstoječega sistema le ni taka, kot je bila morda nekoč in kot bi želeli, da bi bila. Neo- marshallovska analiza monopolov pa se ni ravno izkazala. Najprej je reagirala z odporom: Pigou (Economies of Welfare, 1920) Ugo- , tavlja, da delujejo monopoli škodljivo na racionalnost in pravič- nost sistema, da maličijo popolnost svobodne konkurence. Kasneje pričnejo s pozitivno analizo (niti ne več tako) novega (Robinson: The Economics of Imperfect Competition, 1933; Chamberlin: The Theory of Monopolistic Competition, 1933), vendar ostanejo pojmi za označevanje monopolnega obnašanja in kvalitet monopolnega tr- ga vseskozi le delno preoblikovani pojmi svobodne konkurence. Krivulje spremenijo svoje oblike in svoja sečišča, drugih spre- memb ni. (Krivulja mejnega dohodka, ki je bila prej vodoravna premica, se nagne; krivuljo mejnih stroškov seka sedaj pri višji ceni. Monopoli so razloženi.) ...^ ^ Meščanska ekonomska teorija tega obdobja konča v slepi ulici. Sam njen značaj ji ne nudi nikakršnih resnejših možnosti prilagajanja procesom stalnega samoniklega transformiranja ekonomske prakse. Monopoliziranje trga, velika kriza tridesetih let in končno držav- na intervencija v buržoazne ekonomiko so za to teorijo pretrd o- reh. Začela je kot skrajno vulgarna reakcija na Marxa; nekaj ča- sa je prosperirala, ko se je zaprla v kabinete univerz in z ve- liko natančnostjo razčlenjevala predpostavke neke idealne in že dolgo nič več obstoječe ekonomske strukture; prišel pa je tudi čas streznitve, ko je pomenilo vztrajati na starih principih le zapasti v še nove banalnosti. Dialektika buržoazne družbe je šla 36 - . svojo pot naprej: čim se ji je buržoazna teorija tega časa odpr- la, kar je prej ali slej morala storiti, se je zopet izkazala - njena nestvarnost, brezmiselna abstraktnost, njena apologetič- nost. ■-^..:v,:.-y-'i.'l , ЈЛ.^ ib. .'.v, . .1-.; ... „■;:..;-,;-; Pc 1929 - ^r-iv..■ o;^ aj-;!!,. • ..-л .; ;л V desetletju, ki je sledilo koncu prve svetovne vojne, so bile aeležne države zmagovalke izredno zgodnega, dinamičnega in sta- bilnega ekonomskega razvoja. Skoraj so bili že pozabljeni časi konfliktov in kriz; prevzemanje trga po velikih monopolnih orga- nizacijah, kopičenje ogromnih finančnih kapitalov je omogočalo ■ hiter tempo investiranja in rast profitov. Ravno to pa so bili tudi znaki bližajočega se konca prosperitete: visoki profiti so pomenili nizke plače na eni in velike investicije v nove proiz- vodne procese na drugi strani. Tokovi ponudbe in povpraševanja so se razhajali in na račun dolgoletnega ekonomskega razcveta, ki pa je bil brez ustrezne podlage v sferi potrošnje, je zdrknil leta 1929 svetovni kapitalistični sistem v ekonomsko krizo dot- lej neslutenih razmer. -'-•■■глсо . 'ч^-јл ? .1,- N'ekaj let je trajal čas ogromnih stopenj brezposelnosti in nega- tivnih profitnih stopenj. Sistem,prepuščen le silam, ki so ga de- terminirale v vsem dotedanjem razvoju, se iz stanja v kakršnega so ga pahnile, ni mogel dvigniti. Leta 1933 je pričela ameriška država s politiko energičnega vmešavanja v funkcioniranje privat- ne ekonomike. Do leta 1939 je razpolagala z že skoraj 20% tekoče ustvarjenega družbenega proizvoda. Niti tu se ni ustavila: držav- na intervencija je postala ena poglavitnih značilnosti kapitaliz- ma novega časa, z udeležbami do 40% in več v narodnem dohodku. ■ Obsežno vključevanje države v reprodukcijski proces kapitala je novost, ki je analizi stare klasične politične ekonomije popol- noma tuja; za buržoazno ekonomiko je tudi Marxov teoretski si- stem ni predvideval; nič skupnega nima tudi z neoklasično (Mar- 37 ; shallovo in njej sledečo) teorijo. .-j -.чл ' _ Državna intervencija je element nadaljevanja razvoja procesa, ki' se je pričel z razkrajanjem liberalne atomične strukture trga v 19. stoletju in ki mu pravijo tudi proces podružbljanja produk- cijskih sil znotraj samega kapitalizma. Marxova formulacija za- konitosti akumulacije kapitala in tendenčnega padanja povprečne profitne stopnje vsebuje prikaz sil, ki delujejo v okviru konku- renčnega kapitalističnega sistema v smeri povzročanja in tendenč- nega poglabljanja kriz reprodukcijskega procesa kapitala, v smeri postopnega zaviranja dinamike in stabilnosti ekonomskega razvoja. Pozno liberalno obdobje 19. stoletja je bilo dejansko v znaku u- resničevanja teh tendenc. Prav znotraj kriz, zastojev razvoja pa so pričele nastopati v strukturi sistema spremembe, ki so po- kazale, da je doba liberalizma mimo; ravno to pa je razlog, da doživi kapitalistični produkcijski način, sicer ustrezno preob- likovan, nov razvojni pospešek. Monopolizacija tržne (in lastnin- ske: funkciji lastništva in upravlja se ločujeta) strukture si- stema je tista nova kvaliteta, ki preseže tendence prejšnjega ob- dobja k razvoju in šele omogoča njegov nadaljni razvoj. Vseeno pa sistem tudi v tej novi obliki še zdaleč ne more biti prost temeljnih kapitalizmu lastnih protislovij: razlika je le, da se izkazujejo drugače kot prej - da je, na primer, logika ekonom- skih kriz 19. stoletja precej drugačna od tiste 20. stoletja in podobno. Po določenem času uvajanja in prosperiranja začnejo pri- hajati na dan tudi protislovja tega spremenjenega sistema. Tisto podružbljanje produkcijskih sil, ki naj bi v obliki monopolizaci- je zavrlo samouničevalske težnje sistema, še ni zadostno: obnaša- nje gigantskih, tudi celotne panoge koncentrirajočih ekonomskih enot je še vedno podrejeno izključni logiki zasebnega pridobiva- nja; delovanje teh monopolov (pravzaprav oligopolov), ki razpo- lagajo z ogromno ekonomsko močjo, ni niti približno koordinirano ali kakorkoli drugače kontrolirano, omejevano. Ta prva in torej še nezadostna oblika podružblj ene kapitalistične ekonomske moči v svetovni krizi 1929. leta. 38 . . _ Ameriški New Deal, drugje pa predvsem izkušnje druge svetovne vojne, začnejo obdobje konsolidiranja monopolizirane strukture sistema, v katerem igra bistveno vlogo intervencija 'buržoazne države. Proces koncentracije in centralizacije kapitala v smis- lu porajanja vedno novih in večjih monopolnih korporacij na ra- čun drobnejših konkurenčnih podjetij se vsaj na nacionalnem ni- . voju v glavnem ustali. Na vrsti je proces integriranja velikih zasebnih kapitalskih enot v smeri odpravljanja naj ostrejših ob- ^ lik oligopolne konkurence, v smeri vse kompleksnejšega sporazu-.* mevanja in povezovanja korporacij, ki svojo samostojnost sicer ohranjajo, toda ravno ohranitev zasebnosti terja vse več od va- se zaprte egocentričnosti. Zasebniški interes je seveda še ved-^, no primaren; v razmerah, ko razpolaga z ogromnimi ekonomskimi j . potenciali visoko industrializirane družbe le omejeno število organizacij, ki imajo vsaka zase moč aktivnega vplivanja na stanje sistema kot celote, ko nastopajo tendence nezadostne po- . trošne sposobnosti sistema (ki so nova značilnost poliberalnega ., obdobja) s stalno prisotno grožnjo zastojev reprodukcije in zlo- mov profitne stopnje, pa šo monopolne korporacije prisiljene zasebniški interes dopolniti še z oblikami obnašanja, ki morajo vsebovati tudi oziranje na funkcioniranje sistema kot celote. Za usklajevanje različnih posameznih parcialnih interesov je poleg:- tega potrebna tudi neka oblika skupnega zastopstva, centralnega kontroliranja, koordiniranja, posredovanja. Buržoazna država je edina, ki ji je mogoč pregled nad celoto; prva je začela omeje- vati interese posameznih enot, da ustreže celoti. Vloga države se je utrdila do danes v vlogo centralnega "subjekta" funkcioni- " ranja kapitalskega sistema: po posameznih kapitalih delegiranega in njim odgovornega, a jim vseeno v tekoči ekonomski politiki nad- rejenega. Kapitalizem je doživel torej korenito transformacijo. Metodolo- ški pristop neoklasične teorije, ki ni dopuščal niti resne ana- lize prejšnjega obdobja, seveda za vse te novosti ni bil prime- reen . . . ^ . _ ,. 39 . Primeren pa je bil, razen tega da je služil kot sredstvo za up- ravičevanje in olepševanje obstoječega, tudi za nekaj drugega. Teoretski sistem, ki povzema le pojave in razmerja vsakdanje eko-' nomske prakse,stopi na svojem (zelo širokem) robu, kjer prehaja shema abstraktne razlage pojmov ponovno v konkretnosti, že na po- dročje podjetniškega poslovanja. Analiza liberalnega trga pripe- lje tudi do formuliranja načel individualnega podjetniškega obna- šanja. Formulacije so seveda postfestne, razlagajo principe pos- lovanja, ko je to poslovanje že dolgo v teku, ne da bi se njego- vi akterji zavedali, kakšna je skupna vsebina vseh njihovih naj- raznovrstnejših odločitev. V sistemu, kjer postane podjetniško poslovanje mnogo bolj zahtevno, kjer zahtevata obsežnost in dolgo- ročnejši vidik poslovanja posamezne korporacije visoko stopnjo strokovnosti, pa lahko služijo ti znanstveno formulirani princi- pi tudi kot vnaprejšnje navodilo za praktično delovanje. To je torej nek dodaten vidik neoklasične ekonomske teorije; čeprav njen namen ni bil nastopati kot metodologija podjetniškega pos- lovanja (s tem se ukvarjajo druge stroke), pa je bila (in je) po- sebno v tistih inačicah, ki so vzele kasneje za svoje prav to po- dročje, zasebnemu monopolnemu sektorju zelo koristna. V tem je nek njen zadosti realen raison d'etre. -r..^.,. j- - Z vstopom države v sfero zasebnega gospodarjenja ozko podjetniško gledišče ni več zadostno. Leta 1933 prične država ZDA (istega le- ta kot država nacistične Nemčije) s svojo intervencijo novega sti- la; leta 19 36 izide Keynesova General Theory of Employment, In- terest and Money. Keynesovo izhodišče je nacionalno kapitalistič- no gospodarstvo kot celota in ne več posamezne ekonomske enote, ki bi jih potem, da se dobi ocena o celoti, seštevali ali kako drugače medsebojno kombinirali. Njegove kategorije so narodnogos- podarski agregati, ki nastopajo povsem drugače kot kategorije neo- klasike. Državni ekonomski aktivnosti in zahtevam novega, celote bolj zavedajočega se korporacijskega obnašanja, nudi ta teorija (in njeno nadaljne izpopolnjevanje) vso potrebno podlago. 40 ' /lorda bi bilo treba tu dodati še nekaj o "celote zavedajočem se" zasebnem sektorju in "zavestni" državni aktivnosti v kapita- lizmu. Sistem ni prenehal biti bistveno stihijsko, nezavedno, aialektično funkcionira j oč organizem. Ekonom^ska znanost sistema :;ajema končni izid tega dialektičnega procesa na svojem področ- ju: v njem najde določene zakonitosti, kavzalne zveze, fiksna razmerja. Ekonomski akterji sistema (monopolne korporacije in buržoazna država) se lahko v svojem delovanju teh ugotovitev po- služujejo, kar pa značaja njihovega obstoja, delovanja v osnovi še ne more spremeniti. Ugotovitve ekonomske znanosti so o tem, kakšno je funkcioniranje ekonomike buržoazne družbe in nič o tem, zakaj je to funkcioniranje takšno; nič o tem, kakšna je totalite- ta družbe, ki ji ustrezajo (če sploh) spoznane ekonomske zakoni- tosti. Apliciranje teh ugotovitev v vsakdanjo ekonomsko prakso predstavlja v razvoju sistema nekaj novega. Predstavlja pa kljub vsemu še vedno le prilagajanja danim stanjem, čeprav sedaj prila- gajanja racionalne znanstvene zavesti in ne več kaotičnega obi- čajnega dojemanja sveta (vulgarna ekonomija pa ne prodre niti do sem, saj le shematizira kaotično površinsko). V starih časih so se alkemisti trudili proizvesti zlato: danes pravimo temu misti- ka - in vendar je bila alkeraija prvi resen korak h kemiji in če že niso uspeli narediti zlata, so pa mimogrede stopili marsika- tero novo zlitino, spoznali marsikateri nov kemijski proces. Bur- žoazna država si danes prizadeva za kapitalizem brez protislovij : nekoč bo ideološkost take zavesti in take znanstvene podlage pov- sem jasna - pa vseeno se taka zavest in taka znanost že danes vključuje v oblikovanje obstoječega, čeprav rezultati njenih pri-- zadevanj niso tisti, ki si jih sama postavi za cilj, oziroma bodo ustrezali le določenim parcialnim in manj ambicioznim ciljem, pa še to le takrat, ko bodo v skladu z možnostmi (sicer nespoznane- ga) stanja, v katerem sta družba in ekonomika kot celota. Gremo nazaj h Keynesu. Da postane teorija navodilo za obnašanje na makro-nivoju, mora izhajati iz povsem drugačne analize obsto- 41 ječega, kot je bila neoklasična. čeprav Keynes subjektivistično teorijo vrednosti molče sprejema (kljub temu, da se na nekem me- stu izrecno sklicuje na Ricardovo delovno teorijo), je njegovo raziskovanje usmerjeno drugam: v področja, ki nimajo nič skupne- ga z mehanizmom prepletanja zasebnih ocenjevanj koristnosti. Nje- gov model kapitalistične ekonomike je model interakcije velikih makro-ekonomskih agregatov, ki se, podvrženi le svoji lastni lo- giki (svojim lastnim zakonitostim), prepletajo, v determiniranje centralnih proporcev in tendenc ekonomskega razvoja. V osnovi takega pristopa je temeljita kritika predhodne, tj. ne- oklasične ekonomske teorije, ter buržoazne predstave o družbi svojega časa sploh. In kot je bila državna intervencija deležna močnega odpora s strani zasebnega kapitala še zelo dolgo je bila tudi prva reakcija na novo teorijo zaposlenosti le odklonilna. Keynes ne podaja kritike kapitalističnega sistema kot takega: kritizira samo določeno razvojno fazo, ki ni več sposobna uspeš- nega funkcioniranja in jo je zato treba preseči, oziroma ki je že tako in tako v procesu transformacije, če hoče ugotoviti, za- kaj je sistem v svoji stari obliki onemogel in kaj je novo, kar nastaja, mora prodreti pod raven vsakdanjega dogajanja (ki je bila prostor delovanja neoklasike), kjer se novosti še ne da raz- ložiti. Tu, pod direktno očitnimi pojavnostmi, pa se že izkazuje- jo nekatere vsebinske zakonitosti kapitalske ekonomike v vsej svoji protislovnosti in z očitnimi tendencami k razkroju. Od ne- marksističnega ekonomista zahteva spuščanje v to področje veliko poguma in stroge znanstvene objektivnosti (pa četudi reagira po- tem z ugotavljanjem potrebe po "reševanju sistema"). Od tod prvot- no (in kasnejše) odklanjanje takega pristopa s strani tedaj prev- ladujoče, v veliki meri apologetske ekonomske teorije. In od tod tudi Keynesova metoda; moral je poseči nazaj k objektivističnim kategorijam klasične politične ekonomije, ki so (seveda ustrezno izpopolnjene) kritični analizi edine primerne. To je vprašanje k izvorom, iz katerih je izhajal tudi Marx. Pot 42' marksistične ekonomije je bila pot direktnega nadaljevanja ang- leske klasične analize v novo fazo razvoja kapitalizma. Meščan- ska ekonomija se je v obdobju razvojnega preloma zatekla kot ce- lota v sfere vulgarnega zanikovanja kakršnihkoli sprememb. Na os- novi tistih novih spoznanj, ki so v več kot pol stoletja le mora- la prihajati in s ponovnim odkritjem metodologije kritične anali- ze pa je storjen sedaj nedvomno velik korak v smeri določenega približevanja teh dveh teoretskih smeri. Dejansko so mnoge podob- nosti med Marxovimi- in Kejnesovimi kategorijami in razmerji, če- prav ima primerjava svoje omejitve. Marxova analiza prodira sko- zi temeljne elemente blagovno-kapitalskega sistema do opredeli- ■ tev kategorij vrednosti, dela in kapitala, ter izvaja dogajanja ^ prakse iz teh najbolj centralnih vzrokov sistema; Keynesove ka- tegorije kapitala, investicij, potrošnje in druge pa ne segajo tako globoko niti ne morejo razlagati tako širok razpon pojavov obstoječega sistema. Kakorkoli že: vsako poglabljanje v ekonom- ■; sko strukturo kapitalizma pomeni pravzaprav približevati se na- činu marksistične teorije. Ne glede na vse "ideološke" predznake predstavlja visoka stopnja znanstvene kritičnosti, ki jo doseže meščanska ekonomija s Keynesom, le ponovno odkrivanje prostora, ki je že vseskozi prostor marksistične ekonomije. Kriterij, za kaj se pri vsem tem zavzema neka teorija, nek teoretik, za "vzdr- ževanje kapitalizma" ali za njegovo čimbolj pospešeno "rušenje", pa v ocenjevanju ekonomske znanosti ni potreben - pa naj igra v njenem kreiranju še tako pomembno vlogo. Življenje objektivne, nedeformirane keynesovske analize pa je bi- lo kratko. Tam, kjer je naredil Keynes prve korake, pravega nada- ljevanja ni bilo. Pot v prostor, ki je vseskozi že pravzaprav pro- stor marksistične analize, je treba krepko omejiti, ograditi tako, da bo ostala resnično le pot, ki svojega cilja, z vsemi tam pri- sotnimi posledicami, ne bo dosegla. Ko postane izpopolnjevanje Keynesove analize nepriljubljeno, doživi ponoven zagon teorija predhodnega obdobja, seveda v novi preobleki. Po drugi svetovni vojni nastopi čas prepletanja elementov keynesovske in neoklasič- 43 ne teorije. Najbolj izdelano, zaokroženo obliko dobi prilagaja- nje zahtevam buržoazne družbe pri Samuelsonu (Economies, 1961, in mnoge predelane izdaje vse do 1973). Najprej je za to kombinirano teorijo značilno vračanje k preiz- kušeni neoklasični metodi opravičevanja vsega obstoječega; nje- ne sheme najrazličnejših ravnovesij na nivoju praktičnega doga- janja služijo spet istemu namenu kot nekoč. Večji del nove teo- rije pa zavzema vseeno obdelava Keynesa - in ravno ta obdelava ji daje pečat. Obdržane so vse temeljne Keynesove kategorije in iz njih izvedeni proporci ter dodani še mnogi novi, ki temeljijo na njih. Vendar je Keynesu vse to služilo kot orodje za razisko- vanje notranjih vzrokov, zakonitosti praktičnega ekonomskega do- gajanja, sedaj pa služi načelom, ki so podedovana po neki vse- skozi drugačni metodi analize, če skuša na primer ugotoviti Key- nes s formulo S = I vzroke za kronično brezposelnost, ki je la- stna sistemu, je ta formula v rokah nove teorije le sredstvo za podroben opis nekega temeljnega narodnogospodarskega ravnovesne- ga stanja. V tem in drugih opisih sodelujejo najrazličnejše kri- vulje, ki vse skupaj tvorijo model najrazličnejših ravnovesij. Medtem ko išče Keynes vzroke neravnovesij, raziskujejo sedaj predpostavke ravnovesij. Iz keynesovskih kategorij je iztekla vsebina; Keynesova kritika neoklasike je pripeljala na koncu le do tega, da je prestopila meščanska ekonomija z mikro ravni še na makro-raven in tudi tu nadaljevala z opisovanjem idealnega sistema, ki ga ni. Prilagoditev keynesianske analize načelom neoklasike daje sled- nji spet neko opravičilo za nadaljni obstoj; prilagoditev pa je bila mogoča edino z dosledno vulgarizacijo prve. Za svoj trud na tem področju je prejel Samuelson tudi Nobelovo nagrado. (No- belovo nagrado za leto 197 5 je prejel poleg Rusa Kantoroviča še Američan Koopmans, ki je, po besedah nagradnega odbora, zgradil most med splošno teorijo konkurenčne ekonomije ter teorijo opti- 44 ~alne alokacije produkcijskih faktorjev ter pokazal, "da bo kon- Kurenčno gospodarstvo pripeljalo do učinkovite alokacije faktor- jev" - v letu, ko je konkurenčno gospodarstvo že naj-manj sto let stara buržoazna iluzija.) Za neoklasično teorijo prejšnjega obdobja je bilo rečeno, da je končala v slepi ulici, iz katere sarria sebi prepuščena ne mere. Danes je še vedno prisotna, a le kot dodatek drugi, novi teoriji. V kolikor ne nastopa samo še kot teorija podjetniškega poslova- nja, je njeno mesto le mesto apologetike, ki je izgubila že vso svojo vsebino in kakršenkoli drug razlog za obstoj, iiovo obdobje je v znaku Keynesa, bolje rečeno pokeynesovske teorije. V obliko, do katere se je ta teorija razvila, pa so prešle mnoge značilno- sti stare ekonomije. Kritičnost teorije zaposlenosti je spodre- zana, v njej je našel svoj prostor duh meščanske vulgarne zad- njih sto let. Kot teorija državne intervencije, planiranja v (za- sebnem) kapitalskem gospodarstvu ima sicer tudi ta svoj razlog in koristen pozitiven razvoj ; kot ekonomska znanost buržoazne družbe pa se obnaša drugače. Formalno sicer vsebuje vse elemen- te za nadaljevanje kritične analize sistema (kar za neoklasike ni bilo značilno). Način, kake te elemente uporablja, pa obeta le vrtenje v krogu, vedno bolj podrobno in vedno bolj obširno razčlenjevanje sheme, ki naj bi predstavljala ekonomiko buržoaz- ne družbe, ki pa je vendar zelo daleč od vsake stvarnosti. Prav v zadnjih letih je začela ta ekonomska teorija dobesedno razpa- dati. Kriza neoklasike tridesetih let je bila začasno premešče- na, ko se je navzela svežih keynesovskih elementov. Danes je po- • polnomaizčrpana tudi ta pot. Kriza ekonomije, kot ji pravijo na zahodu, je prevladujoča tema dneva. Buržoazni svet prehaja v novo obdobje. Inflacija - recesija zadnjih let, prvi očitni zna- nilec novega obdobja, je jasno pokazala na vso vulgarnost sodob- ne vulgarne ekonomije. Zaradi vseh teh značilnosti meščanske ekonomije je obstajala zme- raj znotraj buržoaznega horizonta še neka usmeritev, ki poti or- 45 Marksistična ekonomija O marksistični ekonomiji pa bolj na kratko. In sicer: ali je sploh tcdcksnosti (prav tako kot ne marksizma, čeprav se je od njega večkrat učila) ne prevzema. Predstavniki te usmeritve (Hobson, Vebien, Schumpeter, Galbraith in drugi) so bili v glavnem vedno ' sposobni znatno večje stopnje kritičnosti, kot je bila lastna ortodoksnosti. Kritičnost so dosegli tako, daso zavrgli metodo- loški instrumentarij ortodoksnih smeri, da so pričeli vsak zase s svojih lastnih izhodišč. Prav zato, ker so nastopali izven na- čina, ki implicira apolcgetičnost že s samimi svojimi kategorija- mi, pa je bila ta kritičnost do določenih momentov obstoječega sistema povezana tudi z izrecno apologijo do sistema" kot celote (Schumpeter: Ali lahko kapitalizem preživi? Mislim, da ne. Toda ko poskuša nekdo samomor, je dobro, če je prisoten tudi zdravnik. Rostow: Komunizem je bolezen prehodnega obdobja. Galbraith: Ka- pitalizma in socializma ni več - bodočnost je le v post-industrij- ski kapitalski družbi.). Brez ozira na vse to pa so dali ravno ti samostojni teoretiki sodobni meščanski ekonomski znanosti največ- ji del tistega, kar je v njej še objektivnega, kritičnega. Kri- tičnost te usmeritve, pa seveda vsebina, latentna v keynesovskem teoretskem sistemu (ki so ga sprva npr. Hansen in drugi še izpopol- njevali) sta danes dve varianti, ki sta v meščanski ekonomiji vse- kakor prisotni, če se ne odloči raje za vulgarno zagovarjanje svo- jih lastnih predpostavk. Nova tema današnjega dne, postkolonial- ni imperializem, je ravno tema, ki se je loteva meščanska ekono- mija brez navezanosti na kakršnekoli oblike neoklasične in kas- nejše ortodoksne teorije. Izpopolnjevanje predvsem keynespvske analize pa je varianta, ki jo lahko in jo delno že prevzema tudi marksistična ekonomija na tistih področjih, kjer svojih lastnih elementov novemu času še ni uspela prilagoditi, ozirom.a ki bi pri- lagojeni tako in tako precej sovpadali s keynesovskimi. 46 mogoče govoriti o vulgarnosti teorije, ki izhaja direktno iz Marxove kritične analize in ki je v načelni opoziciji do celot- nega obstoječega buržoaznega sistema? ■;.*,'';: Pri ocenjevanju meščanske ekonomije je veljalo, da so značilno- sti vulgarnega pristopa najprej sledeče: medtem ko objektivna, nepristranska znanost z instrumentarijem, ki si ga ustvari in ki ji je na razpolago raziskuje ekonomiko svojega časa v njenih no- tranjih zakonitostih, v tistih vsebinskih določilih, ki vsakda- njemu (nezhanstvenemu) opažanju niso očitna in ki svet vsakdanje prakse šele zares razlagajo - pa ostane vulgarna ekonomija prav na nivoju tega vsakdanjega. Pod tem nivojem potekajo tisti proce- si, ki določajo oblike in smeri razvoja sistema. Vulgarna ekono- mija torej do kakšnih resničnih, vsebinskih spoznanj o svojem ob- jektu ne more priti; operiranje na njenem nivoju lahko prinese zelo podroben opis obstoječega površinskega, lahko daje navodila za praktično ekonomsko udejstvovanje - ker pa ostane le na tem, ostaneta opis brez smisla, brez vsebinske razlage in praktična navodila brez takšne utemeljenosti, ki bi nudila ekonomskim ak-.; terjem tudi vpogled v globino in v razvojne tendence stanj, ki se jim je treba prilagajati (jih kar najbolje izkoriščati). Formalno je marksistična ekonomija daleč od takega pristopa. Nje- ne kategorije so kategorije raziskovanja kapitalske ekonomije v njenih najbolj splošnih, najbolj centralnih vsebinskih determi- nantah. Kar pa je še bolj pomembno (in kjer se ekonomisti na Mar- xa najbolj sklicujejo), njena metoda izhaja iz Marxove vseskozi samostojne, nepristranske kritične analize sistema. Vendar: pri- meri vulgarizacije Smitha, Ricarda in Keynesa kažejo, kako je mo- goče razvrednotiti še tako kritično teorijo, ne da bi bilo treba zanikati kakorkoli od nje same. Takšna je vulgarizacija Keynesa: njegov teoretski sistem ostane povsem nespremenjen, izgleda celo, da ga izpopolnjujejo in aplicirajo še na nova področja - pa ven- dar je pokeynesovska teorija daleč pod ravnijo, do katere se je 47 dvignil njen utemeljitelj. Ocenitev m.arksistične ekonomije kot take glede na vse to očitno ni m.ogoča. ' Za vulgarno ekonomijo pa je bilo rečeno še nekaj. Če se odloči, da ostane raje na nivoju samo direktno prisotne pojavnosti, da zavrže objektivno znanstveno metodo za nekaj, kar ni kaj dosti več kot njen nadomestek, je to zato, ker vsebuje sfera kapital- skega sveta, v katero prodira poštena kritična analiza, kompleks vseh sil, zakonitosti, ki izkazujejo že zelo dolgo časa (ves ti- sti čas, ki je tudi čas vulgarnega) znake razkrajanj'a tega sveta. Razlog za izbiro vulgarne ekonomije je zato predvsem konzerva- tivno stališče do obstoječega sveta, je strah pred vstopanjem v sfere, kjer so razvidna protislovja in znaki negacije sistema, ter želja po proučevanju le tistega, kar omogoča še vedno ideal- ni sliki ustrezno predstavo o njem. Bistveni značilnosti vulgar- ne ekonomdje sta njena neobjektivnost, pristranskost in njena apolcgetičnost, opravičevanje obstoječega. Kako naj nastopa marksistična ekonomija kot apologija kapitaliz- ma? Očitno ne gre za to, da bi bila določila vulgarnosti tu povsem ista kot v primeru meščanske ekonomije. Predpostavka meščanske ekonomije je bila, da stoji na gledišču sprejemanja obstoječega sveta, da njen pogled ne seže izven okvirjev kapitalističnega produkcijskega načina povrhu pa sploh zanika obstoj kakšnega takš- nega prostora. Znotraj takega odnosa do sveta je lahko še vedno kritična do njegovih vsakokratnih pojavnih oblik; to, da je njen odnos do sveta tak, pa je tudi razlog, da jo vseeno spremlja stalna težnja po zatekanju k vulgarnostim. Prav obratno pa je za marksistično ekonomijo značilno, da izhaja v principu iz na- čelne kritike obstoječega sistema, da gleda nanj kot na zgodo- vinsko omejeno razvojno epoho, ki je v svoji fazi depresije že vredna zanikanja. V teh izvenznanstvenih predpostavkah gre iska- ti možnosti vulgarnega pristopa; te predpostavke določajo tudi 48 - morebitno vulgarnost meščanskega ekonomista. V razliki med nji- mi in predpostavkami meščanske ekonomije leži razlika med dve- . rr^a vrstama vulgarnosti. • Zato apologetičnost ni merilo do obstoječega sveta (kajti ob- stoj eči svet je predpostavka le meščanski ekonomiji, opraviču- je ga le meščanska ekonomija) - temveč bolj splošno pristran- skost znanosti, če je pristranska, če upošteva in se prilagaja načelom, interesom, ki niso iz same znanosti, bo njena analiza deformirana, njena znanstvena spoznanja bodo kljub analitičnim pripomočkom, ki so ji na voljo, le omejene vrednosti. Sicer pa, vse to je mogoče povedati tudi drugače. Da je vulgarni pristop pristranski, pomeni, da je v nekem prav posebnem, apriornem od- nosu do obstoječega sveta (in njegove ekonomike) in da temu od- nosu podreja objektivnost svoje analize. Kakršenkoli je ta od- nos do obstoječega, potrjevalen ali zanikovalen, vulgarna zna- nost je zaradi njega v obeh primerih tudi apologetična - ko z načelnimi prepričanji, ki objektivnost njene analize deformi- rajo, opravičuje svoj odnos do obstoječega sveta. Vsaka ekonom.- ska teorija, ki začne svojo analizo na način Marxove analize kapitalizma, izpolnjuje vse predpogoje, da se izkaže kot objek- tivna in kritična teorija, če pa potem prilagaja ta način ana- lize še interesom, ki niso lastni njej sami, bo slika sveta, ki bo njen končni izdelek, kljub vsemu napačna, nepopolna, eno- stranska : ustrezala ne bo dejanskemu, temveč bolj nekemu namiš- ljenemu, želj enemu svetu (seveda nikakor ni nujno, da gre tu e- dino za zamisel najboljšega sveta; zamišljen svet, ki je ekono- mistu pred očmi namesto dejanskega sveta, je lahko od silnega sovraštva tudi deformirano grd). Vsebovala bo, skratka, značil- nosti vulgarne ekonomije ne kot apologije obstoječega, pač pa kot apologije interesov, predsodkov, idej, ki so do obstoječe- ga v posebnem (zanikovalnem) odnosu. Marksistična ekonomija sodeluje v razrednem boju (prav tako kot meščanska ekonomija), opoziciji mora nuditi znanstveno podlago 49 v razkrinkavanju in preoblikovanju sistema. Za nepristranskost . ekonom.ske znanosti je to še najmočnejša utemeljitev. V službi razrednega boja bo svojim borcem y pomoč le tista teorija, ki bo naznanjala in napadala resničnega sovražnika, ne mlinov na veter. Marksistični ekonomiji se ni bati, da so njene predpo- stavke le imaginarne - take vrste podzavestno prisoten strah o lastnih izhodiščih je gotovo razlog za meščansko vulgarno ekono- mijo, kadar pa zapade v take vrste a priori pristranskega teo- retiziranja tudi marksizem, je to znak, da njegove predpostavke niso predpostavke razrednega boja proti svetovnemu kapitalu. Ko se ocenjuje značaj določene marksistično usmerjene teorije, gre torej izključno za ocenjevanje kritične sposobnosti ekonom- ske analize, da prodre do resnično vsebinskih determinant ekono- mike buržoazne družbe, da uspe objektivno razložiti centralna gi- banja v ekonomski strukturi sistema, razbrati, kaj je v njem v • krizi in kaj prihaja kot novost; ne glede na značaj še drugih, recimo političnih, filozofskih aspektov, ki jih celovita mark- sistična teorija v večini primerov vsebuje (in ki določajo izbi- ro področja in instrumentarija raziskovanja, ne pa načina, kako bo ekonomist oblikoval svojo znanost). Prav slepa podrejenost ra- dikalnemu kritičnemu tolmačenju sveta na eni ali zahtevam poli- tične prakse levide na drugi strani je mnogokrat vzrok za to, da pristane ekonomska analiza na ravni, ki je nevarno blizu ravni vulgarnosti (ali pa jo tudi že doseže). Kajti z vidika marksis- tične ekonomije (kar za meščansko ne velja) je abstraktna, pos- plošena kritičnost, ki ima za pogoj zapostavljanje znanstvenega pristopa, pristranska, tendenciozna, vulgarna. V koliki m.eri je uspevala marksistična ekonomija v svojem razvo- ju z nepristransko, objektivno analizo podajati sliko, ki napre- dovanje kapitalističnega sistema dejansko izraža in ne le prila- gaja filozofiji ali taktiki levice? Marksisti so bili prvi, ki so v svoj teoretski sistem že dosti zgodaj vključili obširno a- nalizo monopolnega kapitala (npr. Hilferding: Das Finanzkapital, 50 ' ' . 1910). Imperializem je postal že pred Leninom (1916) ena cen- tralnih tem analize sodobnega kapitalizma, ko ga je meščanska ekonomija komaj načela šele v zadnjem času. Tudi siätem držav- ne intervencije je že dolgo v obravnavi, ki pa je tekla precej vzporedno z meščansko keynesovsko analizo (predvsem to je tema Baran-Sweezy: Monopoly Capital, 1967). Verjetno najpomembnejše področje marksistične teorije pa je splošna analiza akujulacije, profitne stopnje in kriz kapitala, v kateri gre za raziskovanje razvoja in razvojnih tendenc najbolj temeljnih determinant si- stema. Napredovanje teorije na tem področju je bilo dovolj te- žavno, posebno ker je bilo treba s spoznanji novega časa odpi- rati koncepte, ki se od Marxovih zelo razlikujejo in so bili •; stalno deležni odporov najrazličnejših političnih struktur, ki so si prilaščale tolmačenje Marxa in ki jim samostojne, brez- kompromisne raziskave niso mogle biti pogodu (pririer Roze Luxem- brurg: Die Akkumulation des Kapitals, 1913, ter reakcije uradne ■ nemške social-demokracije); vseeno pa je spremljal razvoj si- stema tudi tu do neke mere ustrezen razvoj teorije - vsekakor pa tak razvoj, ki ga meščanska ekonomija ni mogla niti približ- no dohitevati. Skozi ves ta razvoj pa je šlo vzporedno s kritično analizo tudi odklanjanje v različne smeri. Najprej marksizem, ki izgubi svojo življensko moč, ki ostane marksističen le še po svoji formi. Zgodnja evropska social-demokracija ekonomiji sploh ni bila pre- več naklonjena (Engels piše o njenem razočaranju ob izidu 2. in 3. knjige Kapitala). Z njenim prehodom v revizionizem je tak od- nos sicer izginil - izginila pa je tudi precejšnja mera objek- tivnosti. Principialna izhodišča marksizma so pozabljena. Kaut- sky, Otto Bauer, Hilferding in drugi stopijo počasi v "konstruk- tiven" dialog s sistemom. Delavske stranke industrializiranih evropskih dežel - metropol preneha zanimati dejanski značaj ka- pitalizma, njegovi krizni, razkrojni znaki. "Enodimenzionalni", "potrošniški" kapitalizem 20. stoletja potegne tudi njih same v mogočno kolesje ustvarjanja in razdeljevanja imperialistične 51 <» presežne vrednosti. Ortodoksna marksistična ekonomija se v kri- tične točke sistema ne želi več spuščati in pristane včasih na področju najnavadnej še apologije obstoječega. Marksizem v zna- nosti ostane še nekaj časa kot forma, ki daje njegovim nosilcem nek željen status legitimnosti, pripadnosti močnim delavskim or- ganizacijam; ko pa postane njegova vulgarnost že prevulgarna, povsem brezsmiselna, se zavrže še ta zadnja forma. ,. ,, •; Funkcioniranje delavskega razreda v ekonomiki 20. stoletja de- jansko ni več takšno, kakršnega je pokazal Marx v svoji analizi . kapitala in delovne sile 19. stoletja. Zahodnoevropska social- - demokracija je sprejela to dejstvo z umikom v najmanj naporne sfere vulgarnega vključevanja v sistem (z mnogimi izjemami se- î- veda). Kot reakcija na vse to pa je bilo zato toliko bolj otež-^ kočeno delo tistih ekonomistov, ki so si vseeno vzeli za svoj predmet vse spremembe, ki jih je prinesel čas. Luxemburg in . 4-^ Grossmann npr. vneseta v marksistični teoretski sistem ogromno nujno potrebnega novega. Vendar pa jima politični boj proti revizionizmu uradnih delavskih strank (od tod tudi poudarjen ekstremizem v ocenjevanju obstoječega sveta) ne dopušča pripe- ljati do konca objektivne znanstvene analize. Predmet Roze Luxem- burg so tendence nezadostne potrošnje v sodobnem sistemu; na pol poti svoje analize pa se zaustavi in namesto da bi nadaljevala , z raziskovanjem tistega, kar je razkrila, se spusti v načelno kritiko svojih nasprotnikov in kapitalskega sveta na splošno. Podobno Henryk Grossmann: ker mora pred prevladujočo marksis- tično usmeritvijo svojega časa braniti samo načelo o minljivo- , sti kapitalizma, se nehote zaplete v dokazovanje njegovega nuj- nega zloma preko mehanizma (nenehno brezmejno naraščanje organ- ske sestave kapitala), ki v sodobnem sistemu nima več tiste mo- či, ki jo je imel za časa Marxa. To so vulgarni odkloni (sicer odličnih in v drugih momentih izrazito kritičnih ekonomistov), kot so bili opredeljeni bolj na široko že nekaj strani nazaj. Zaradi podobnih vzrokov je mogoče zaznamovati kot delno vulgar- ne tudi mnoge ekoiiomske teorije današnjega radikalnega marks iz- 52 ma na zahodu. '-^.'■■-■'■•^ л i j г . - x'ü..:. r.. • :j ^ /■ ',. , Zelo poseben pa je položaj ekonomske teorije v državah, ki se nazivajo skupaj, kljub različnim ureditvam, socialistične. Mark- sistična ekonomska teorija ima tu svoj zgodovinski izvor (Lenin in drugi) v predpostavkah, ki so skrajno kritične do obstoječe-- ga kapitalskega sveta. Kajti medtem ko je šla pot ortodoksnega ~ marksizma v zahodnoevropskih industrializiranih državah prvih desetletij tega stoletja v desno, so doživljale v tem času ob- robne države evropskega agrarnega vzhoda vsa boleča protislovja s tujim imperializmom pogojenega kapitalističnega razvoja. Ta kritičnost pa se je v mnogih primerih po revolucionarnemu prev- zemu oblasti preoblikovala na zelo svojevrsten način. Primer je lahko tako imenovana "politična ekonomija socializma" v SZ; iz- haja iz strogo kritičnega odnosa do kapitalističnega produkcij- skega načina - ta produkcijski način pa se konča tam, kjer prič- nejo geografske meje SZ in njenega bloka; ta svet je socialisti- čen in pri analizi tega sveta veljajo drugačna načela. Kritičen odnos do obstoječega kapitalskega sveta in sodelovanje v boju delavskega razreda lahko pripelje tako, ko postane tudi ta de- lavski razred "obstoječi svet", do teorije, ki je svojo kritič- no sposobnost izgubila. Zgoraj omenjena teorija vsebuje gotovo vse možnosti, da se izkaže v velikem številu primerov kot vul- garna - pa naj ji velja ta ocena zaradi predimenzioniranega pou- darjanja razrednega boja (institucionaliziranega) delavskega raz- reda ali preprosti zaradi opravičevanja lastne družbeno-ekonom- ske ureditve. ^^^^^" ■■■■ ... ■ V. WERNER HOFMANN BEDA NACIONALNE EKONOMIJE -.v..: : . ,; , L.- Od znanosti k ideologiji '" * * Sodobna družba je v svojem bistvu gospodarska družba. Položaj njenih članov, posebno osrednjih socialnih skupin, se določa po njihovi funkciji v gospodarskem procesu. Eksistenčni in razvoj- ni pogoji te družbe so v zadnji instanci ekonomske narave. Raziskati dejavnike takšne družbe je stvar tiste znanosti, ki se je s sodobnim pridobitnim gospodarstvom zgodovinsko sama pojavi- la: teoretične ekonomije. - Tako pade v epoho zgodnje tvorbe ka- pitala, razkroja preživelega fevdalnega sistema, ko je s splošno komercializaciio ekonomskih odnosov zorelo tudi nacionalno gos- podarstvo, ki so ga povezovali trgi, hkrati najprej tipajoči poskus merkantilističnih mislecev, da bi miselno prodrli v me- hanizem nastopajočega novega reda. Na prve*« me?tu je pri tem tako praktično kot teoretično vprašanje po izvorih "ljudske bla- ginje", in zasluga merkantilističnih piscev je, da so se prebi- li do prvega vpogleda v naravo produktivnosti dela. - Opirajoč se najprej na seveda še enostransko teorijo produktivnih sil je leta 17 58 François Ouesnay, glava francoske fiziokratske šole, s svojim Tableau Economique prvič v zgodovini določil velike skupine vse družbe svojega časa po čisto ekonomskih značilno- stih, namreč po njihovi funkciji v procesu produkcije in cirku- lacije "bogastva". Angleška klasika pa je končno razvila obsež- no teorijo ustvarjanja in razdelitve vrednosti ter zasnove za teorijo pomnoževanja vrednosti. S tem je označila osnovne pogo- je tržne in pridobitne družbe, ki je prepuščena svojim lastnim gonilnim silam. Tudi klasična teorija pri tem ni bila brez pre- cejšnjih napak in pomanjkljivosti. Spoznanje klasikov je ostalo omejeno z nerazvito stopnjo gospodarske družbe, ki se je šele začela razraščati, če pa se znanost ne legitimira toliko s pra- 54 vilnostjo svojih rezultatov kot nasprotno z metodiko svojega dela - ki seveda odpira tudi večje upanje, da prideš do pravil- nih rezultatov -, potem je angleška visoka klasika, -predvsem v . svojih velikih mojstrih Adamu Smithu in Davidu Ricardu, dala trajen primer za to, kako znanost poglablja vprašanje po tem, kaj "v jedru povezuje" novi pridobitni svet. Nepristranskost znanstvenega raziskovzmja pa je bila seveda po- stavljena pred težko preizkušnjo, ko je herojskemu razmahu zgod- njega meščanstva sledila konsolidacija novega reda, ko je trez- ni svet industrijskega sistema zamračil blaženi pogled razsvet- ljenstva in klasičnega liberalizma na novo, dejavno, umsko ure- jeno družbo, ko so se pred bleščeči horizont zgodovine vrinile blede stene tovarn in je delavsko vprašanje kot strah prihodno- sti dvignilo svojo pretečo glavo. Ob tej nalogi ji je spodlete- lo. Ali bolje: kmalu si je nehala pxDStavljati tako nalogo, jo videti. Pred okoli sto leti je nacionalna ekonomija postala družbeno opravičevalen nauk. Tak preokret je bil kar preveč razumljiv. Klasična teorija in še predvsem nauk o moči človeškega dela, da edino ustvarja vrednost, je kmalu postala podlaga živahne socialne kritike, ki je najprej merila na obstoječa razdelitvena razmerja. (Za primero vzemimo posebno v Angliji Roberta Owena ter "Ricardian Socialists": Willicim Thompson, Thomas Hodgskin, John Gray, John Francis Bray.) Tej kritiki so zgodaj sledili projekti za reformo obstoječe raz- delitve pridelka; reforma je bila navadno zadružnega tipa. (Pri- • merjaj Roberta Owena v Angliji, Charlesa Fourierja. Fierra Josepha Proudhona, Luisa Blanquija v Franciji.) Z Wilhelmom Weitlingom, z Louisom Augusteom Blanquijem in končno z mladim Marxom in En- gelsem se je bojevito dvignil utopični, praktični in končno teo- retični komunizem. Odslej so se družbena pričakovanja, ki jih je del gospodarske družbe usmerjal v nacionalno ekonomijo, temeljito spremenila. To 55 Ideološke strani je ekonomija priložnostno imela tudi že prej: primeri iz klasičnega časa so teorije o treh faktorjih Jeana Baptista Saya s svojimi dohodkovno-teoretičnimi konsekvencami ter populacijski zasuk, ki ga je Thomas Robert Malthus dal raz- širjeni množični bedi svojega časa. Taki nauki so ostali tenden- ciozne napačne interpretacije znotraj po stanju časa sicer in- taktnega kategorialnega sistema, s pomočjo katerega je vsekakor bilo mogoče pravilno spoznavati naravo gospodarske družbe. Ideo- logija je imela partikularen, punktualen značaj. Nasproti temu pa je tista novost, ki jo je prinesla poznejša doba, v tem: ide- ologizaciji niso več podvrženi posamezni rezultati mišljenja, temveč nasprotno njegovi zasnutki sami, tj. osnovni delovni poj- mi in končno izbrana delovna metodika. Kritiki se ne ugovarja več na njenih lastnih tleh; vzame se ji sam predmet, formulaci- ja problema kot taka izgubi svojo osnovo. . "1 • Ta proces postopne ideologizacije nacionalne ekonomije je mogoče zasledovati po dveh straneh, ki sta med seboj povezani: prvič se spremeni pojmovanje o ekonomskih dejanskih stanjih; in drugič se spremeni metodika mišljenja. Sprememba predmeta: miselnozgodovinski pomen teorije mejne ko- je prišlo do izraza v teoriji mejne koristnosti, ki je kot si- stem nastopila v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stol. in kma- 2 ) lu osvojila nacionalno ekonomijo. Vsaka teorija v svoji for- mulaciji problemov čisto legitimno sledi potrebam svojega časa. Kjer pa potreba ne določa vprašanja, temveč rezultat, kjer se raziskovanja polasti želja po določenem rezultatu, tedaj je da-" na splošna predpostavka ideologizacije neke teorije. Z ideologi- jo naj se tu razume napačno mnenje z družbeno usmeritvijo, zmo- ta s tendenco, in sicer socialno konzervirajočo: teorija, ki ob- jektivno deluje v smislu opravičevanja danega socialnega reda - vseeno, koliko je ta socialna tendenca nosilcu mnenja samemu v ' zavesti.'-' - ....... .-..i-,Ut t .'i-il/ 56 ristnosti J . , . ■ , Vidni prelom z dotlej prevladujočo ekonomijo je označen z nastan- Kom teorije mejne koristnosti. - čeprav je ta teorija pozneje na- vadno korakala v širokem naboru "neoklasike", pa je z angleško Klasiko v resnici imela skupno samo liberalistično in tedaj že zastarelo zaupanje, da je gospodarstvu, ki je prepuščeno samemu sebi, imanentna tendenca k ravnovesju. Prav na odločilni točki se je teorija mejne koristnosti razšla s klasično tradicijo: namreč v teoriji vrednosti. - Kolikor je v Angliji in tudi v Franciji kot podtalni tok (in kot emocija tukaj miselnozgodovinsko globo- ko zakoreninjenega senzualizma) tudi v klasičnem času obstajala subjektivistična razlaga procesov oblikovanja cene, ki se je o- rientirala po individualnih ocenah o. koristnosti kupcev, - objek- tivistični nauk, po katerem ima vsako tvorjenje vrednosti (in s tem v zadnji instanci tudi oblikovanja cene) svoj izvor edino v produktivnem delu človeka, je pri vseh pomanjkljivostih, ki so se držali tega nauka, okroglo stoletje ostal skoraj neizpodbit. S tem ko je teorija subjektivne koristi potrošnika pahnila s prestola teorije delovne vrednosti - v njenih različnih varian- tah -, pa ni enostavno zamenjala enega dela podedovanega nauka z drugim. Nasprotno, z vrednostnoteoretičnim zasnutkom se je te- meljito spremenilo celotno naziranje nacionalne ekonomije. In četudi je poznejša teorija zakoračila preko teorije mejne korist- nosti, pa je bistvene značilnosti njenega mišljenja le ohranila: 1. S teorijo delovne vrednosti je izginila tudi teorija narodno- . gospodarskega ustvarjanja vrednosti, teorija produktivnih sil. To je imelo svoje posledice vse do današnje teorije "rasti". S tem ko ekonomska teorija ni več izhajala od produkcije, od dela, ki ustvarja vrednost, temveč iz sveta individualnih po- treb in užitkov, je izgubila iz vida tisto vprašanje, ki je bilo včasih izhodišče teoretične ekonomije: vprašanje po vi- rih ljudskega blagostanja. Odpovedala se je tudi razlikovanju med produktivnim in neproduktivnim delom v družbi. Kar najde 57 svoj trg, kar posamezniku nekaj prinaša, se ravno s tem zdi v svojem ekonomskem pomenu zadostno izkazano. Mišljenje s tem ne prekorači več tržnega horizonta posamičnega gospodarja. - S tem je izbrisana tudi razlika med proizvajajoče in nrilašča- jočo dejavnostjo in tako rešena osnovna kategorija pridobitno- gospodarskega sistema, kapitalski dobiček: tudi dobiček se pri- kazuje kot plačilo za specifično vrsto dosežka, poleg dosežka delavca. Odpade toren karakteristična razlika v naravi družbe- nega Drejemanja dohodka. Povrhu se zagovarjajo mnogovrstne oblike samo uživajoče udeležbe tretjih Dri prerazdeljenem so- cialnem produktu, kot jih je razvil novejši čas: okoliščina, da pripadajo dohodki seveda tudi hotelirjem, reklamnim agen- cijam, pisarnam za posredovanje poroke, ministrom, zvodnikom in varuhom ustave, se zdi zadostna potrditev za "produktivni" značaj tako plačane dejavnosti. Vsa ekonomska področja, ki jih zajema statistika nastanka socialnega produkta, se prikazuje- jo kot samostojni nosilci originalne produktivne sile; to se še posebno kaže pri ocenitvi učinkovitosti države. Sicer pa to ustreza dobi, ko imajo Kevnesovo grajenje piramid, tj. pro- dukcijo, ki ne deluje krožnotočno, zapravljanje produktivnih sil, za neizogiben pogoj za negovanje konjunkture, za nepre- nehno gospodarsko dejavnost in za privatni dobiček tudi v na- rodnem gospodarstvu kot celoti, in to tudi prakticirajo, in ko po pričevanju sodobnih teoretikov šele izdajanje denarja ust- vari ustrezne produkcijske rezultate. 2. S tem ko so vrednostnoteoretično formulacijo problema reduci- rali na procese golega oblikovanja tržne cene, so singularizi- rali podobo gospodarstva. Kar trdijo za posamično gospodarstvo, naj neposredno drži tudi za celotno gospodarstvo. Iz sveta raz- družbljenega Robinzona spredejo ves gospodarski nauk; tja do Robinzona Hansa Petra, ki s pomočjo štirikontne sheme vodi knjige o svojem delu, svojem "varčevanju", o razvoju svojega "produkcijskega aparata" itd. in kot svoj lastni podjetnik in delavec izračunava "neto produkt" svoje lastne dejavnosti, 58 "periodo obračanja produkcijskega aparata" ter "organsko se- stavo" svoje porabe "produkcijskih sredstev" in "dela".^^ Od časa šole mejne koristnosti naprej posamičnogospodarska analogija obvladuje ekonomsko zavest, vse tja do miselnih .kategorij. Tako Keynes v svoji Splošni teoriji po zgledu diagrama oblikovanja posamične cene Alfreda Marshalla kon- struira "krivuljo celotne ponudbe" in "krivuljo celotnega . povpraševanja" narodnega gospodarstva, ki naj bi se nekje 7 ) sekali. Da pri tem vrže v en koš ponudbe tako raznovrstne- ga blaga, kot so čevlji, frezalni stroji, poljedelski trak- torji, zobne ščetke, letala in storitve vseh vrst, in posta- vi vse to nasproti ustrezno pestremu celotnemu povpraševa- 8 ) nju, kaže na čudaštvo konstrukcije. Podobno velja za kate- gorijo celotnogospodarskega "varčevanja". Pri tem ne nateg- ne na isto kopito kakor skrb solidnega družinskega očeta sa- mo samofinanciranje sodobnih velepodjetij: sugerira, da tu- di za narodno gospodarstvo kot celoto predstavlja "varčeva- nje" hvalevredno "odrekanje potrošnji"; medtem ko se tista tvorba denarnega kapitala, ki je pravzaprav mišljena, v res- nici godi predvsem prav s pomočjo povpraševanja potrošnikov, preko cen. Nekonzum že produciranih potrošnih dobrin bi bil za delavce usoden. V večjem obsegu proizvedena produkcijska sredstva pa so najbrž precej neprebavljiva. - Isto posamičnogospodarsko analogijo najdemo pri pojmu investicij, pri čemer je Keynes . šel tako daleč, da je že samo neporabo denarnega kapitala, "investment in liquid capital", imel za obliko investicije, 9 ) ne glede na njegovo narodnogospodarsko neučinkovitost. 3. Samo druga stran miselnozgodovinskega procesa je, če novej- ša ekonomija kaže malo razumevanja za družbeno naravo gospo- darskega življenja. V Robinzonovem gospodarstvu se pojavlja človek v neposredni "menjavi" z naravo. Gospodarstvo se ima za razmerje "človeka" do "sveta dobrin". To razmerje je pod- 59 vrženo "principu omejenosti", in nauk o mejni koristnosti je hotel postaviti splošna pravila racionalnega zadovoljevanja potreb. S tem ko je od produkcijske vrednosti blaga prešel na • užitno vrednost "dobrin", je posegel nazaj na predstavljene razmere predkapitalističnega, celo predkomercialnega gospodar- jenja. In ta arhaizirajoča posebna ljubezen za naturalno, nad- časovno gospodarstvo za vsako priložnost (Allerweltswirtschaft), katerega osnovna pravila so od časa do časa postulirali za ve- ljavna tudi za živalski svet, je ekonomiji od dni nauka o mej- ni koristnosti ostala. U. Izničenje družbenih posebnosti se seveda izvrši na nenavaden način: v izmišljeno brezzgodovinsko gospodarstvo kot tehnično razmerje v naravi se pod roko vključijo bistvene strani dane- ga podjetniškega gospodarstva. Osnovni pogoji našega pridobit- no gospodarskega reda se s tem dvignejo v antropološko sfero. En primer med mnogimi drugimi nam nudi Carla Pöhla koncept "brezdenarnega naravnega gospodarstva", v katerem npr. podjet- nik hoče najeti delavce za "ustvarjanje stvarnega kapitala"^*^\ Tako se vede tudi "človek" novejše ekonomije v svoji brezoblič- ni splošnosti popolnoma podjetniško. Potrebujočemu in porablja- . jočemu nadčasovnemu človeku, od katerega izhaja od teorije o mejni koristnosti sem vsa gospodarska znanost, suponirajo - vsem izkušnjam zgodovinske znanosti ter etnologije navkljub - strogo preračunljivo, racionalno računico, stalno tehtanje prednosti in pomanjkljivosti različnih alternativ. Z miselnim posploševanjem stališča računajočega podjetnika se izvrši ide- ološko poenotenje družbe. Univerzalizacija podjetniškega tipa se kaže vse do posameznosti: tako ustreza npr. zakon padajoče mejne koristnosti, ki je posameznemu porabniku odkazana, za- konu o padajočem mejnem donosu produkcije. Razglašeno "izena- čenje mejnih donosov" najde svoje nasprotje v "izenačenju mej- nih konzumnih donosov" pri porabnikih (R. Liefman, L. Illy). Stališča "maksimiranja preferenc", ki se od Vilfreda Pareta in Johna R. Hicksa v splošnem podtikajo konzumentom, so v po- 60 v polner, ; iasju s principom maksimiranja dobička, ki mu sle- dijo vo-je podjetij. "Potrošniška renta", kot so jo obrav- navali Dupuit, Gossen, Marshall, Pantaleoni, Barone-in drugi, pa je gola preslikava diferencialnega dobička podjetja. Ze Friedrich von Wieser, avstrijski teoretik mejne koristnosti, je napisal: "Gospodarski princip zasleduje v produkciji isti cilj kot v gospodinjstvu, cilj največje koristnosti, ki se v 11 ) danih omejenih razmerjih sploh lahko doseže." Nespremenje- nost tega umevanja se kaže v tem, da se desetletja pozneje zo- 12 ) . . pet pojavi pri ameriškem ekonomistu K.E. Bouldmgu. Vidimo: duhovna "integracija" družbe se izvrši z ideološkim posploše- vanjem podjetniškega tipa. Predvsem je bilo potrebno drugače razložiti pozicijo nesamo- stojnih : če se kot potrošniki, izven delovnega razmerja, tam, kjer svojo mezdo odtujujejo, pojavijo že kot kvazi podjetni- ki v svojem splošnem prizadevanju po "maksimiranju koristno- sti", tedaj se jim imputira podjetniško vedenje tudi tam, kjer izključno prodajajo, kjer vnovčijo svojo delovno "zmožnost" (Arbeits-"Vermögen"). Ze William St. Jevons je fingirai, da delovni človek tudi pri dajanju svoje delovne sile na razpola- go sledi strogi računici o koristnosti in nekoristnosti, pri- merjanju (padajočega) "pleasure", ki je povezan s plačilom za delo, in tistega "displeasure" delovnega napora, ki se z na- raščajočim trajanjem dela povečuje. Nesamostojnega imajo s tem za gospodarja svojega delovnega dne, daleč od vsake res- ničnosti moderne kooperacije obratov in dela, ukazanega od drugih. In od Jevonsa dalje je gospodarska znanost delala naj- bolj nenavadne pre-mete, da bi spravila s sveta dejstvo delov- nega razmerja nesamostojnih, da bi odpravila temeljno razliko, celo nasprotje med ekonomskirn položajem mezdnega delavca in uvrednotitelja kapitala, kontrast med dohodkom dela in dohod- kom kapitala, in da bi zaposlenega, ki ga je mogoče odpustiti 13) m ki dela strogo po ukazu, prikazala kot samostojnega. Za posebni svet sodobnega delovnega prava se ekonomija prav tako él ne zmeni, kot ne za najelementarne]ša spoznanja industrijske sociologije in sociologije dela. Dokončno pa je teoriji mejne produktivnosti, ki sta jo od konca 19. stol. spravila v modo predvsem J.B. Clark v ZDA^*^^ in Ph. H. Wicksteed^^^ in ki je kljub temu, da jo je poznejša teorija temeljito ovrgla, še ze- lo priljubljena, šlo za dokaz, da pripada po neomajnem zakonu mejne produktivnosti nosilcem vsakega "produkcijskega faktor- ja" (nasprotna) vrednost njegovega mejnega prispevka k skupne- mu produktu, s čimer je ustreženo priganjanju (pritisku) k raz- delitveni pravičnosti s pomočjo samih tržnih sil.^^^ - Tako je novejša ekonomija od teorije mejne koristnosti dalje skušala doseči miselno poenotenje družbe na osnovi univerzaliziranega tipa podjetnika s tako doslednostjo, ki se v zgodovinski retro- spektivi prikazuje kot neka tajna notranja smotrnost. Ze zgodaj • se s tem zdi ideološko anticipirano, kar si je v novejšem času postavila za praktično nalogo strategija "partnerstva", politi- ka načrtnega potujčevalnega vplivanja na zavest delovnega dela družbe. 5. Do sedaj razvitemu končno ustreza temeljito razzgodovinjenje ekonomskih razmer s strani novejše gospodarske znanosti. Svet danega se je vedno raztezal k svetu bivajočega in edino možne- • ga, edino umnega. Pojavlja se kot elementarno brezrazvojni. Dejansko lahko to, kar pač že obstaja, vztraja pri svojem brez- pogojnem priznavanji^ samo s tem, da odstriže že samo misel na prizadevanja vredno ali tudi samo možno alternativo, to pomeni s tem, da se na vse strani totalizira, Odslovitev zgodovine iz mišljenja sedanjosti je dejanje, ki nikakor ni ostalo omejeno na ekonomijo in ki bi ga bilo treba prikazati v njegovih eta- 17 ) pah. V Nemčiji ga zasledujemo - kakor nenavadno se to na pr- vi pogled zdi - tja do časa cvetočega historizma. Z razzgodo- vinjenjem pristopa se je ekonomija in družbena znanost nasploh odrekla ideji napredka, ki je od razsvetljenstva tja do Marxove vizije brezrazredne družbe prihodnosti uročevala duhove. Okr- nitvi družbene perspektive v novejši nacionalni ekonomiji ust- 62 reza izguba zgodovinske zavesti in končno tudi poznavanja zgo- dovine, tako da v današnji teoretični ekonomiji najbolj grobe predstave o tem, kako so ljudje v prejšnjih časih živeli in gospodarili, ostanejo nezanikane. če povzamemo teh pet poudarjenih tipičnih značilnosti novejše- ga ekonomskega mišljenja: izgubo vednosti o produktivnem, vred- nost ustvarjajočem delu, razlago negospodarskih procesov iz a- nalogije s posamičnim gospodarstvom, razdružbljanje predstave o gospodarstvu, reduciranje vseh družbenih skupin na pozicije računajočega podjetnika, razzgodovinjenje pristopa, tedaj lah- ko podamo dvojno splošno izjavo: ■ 1. če lahko stopnjo, do katere se je povzpela znanost v sploš- nem, spoznamo po stopnji diferenciranosti podobe, ki jo ima - o svojem predmetu, se zabrisanj e elementarnih bistvenih zna- čilnosti našega pridobitno gospodarskega reda s strani novej- še nacionalne ekonomije, nazadovanje z neke že dosežene stop- nje vpogleda v življenjske procese družbe, poseg nazaj po arhaičnem svetu samoraslo primitivnega, prikazuje kot seku- larni proces miselno zgodovinske regresije. 2. Ta regresija pa ima družbeno tencenco: z zgodovinskimi pers- pektivami zapre alternative, medtem ko obenem dejanskost na- šega sveta dopušča izgradnjo alternativnih gospodarskih si- stemov. In kakor zgodovinska alternativa, tako se ideološko izbriše tudi obstoječa alternativna družbena pozicija zno- traj pridobitno gospodarskega sistema z univerzalizacijo principa pridobitno meščanskega iskanja prednosti, ki so 18) mu podvrženi tudi nesamostojni. Novejša ekonomija z vsem tem meri na formiranje duhov v smislu njihove identifikacije z obstoječim in njegovim nosilnim in zavest oblikujočim de- lom, S tem ko navkljub videzu možnost nečesa drugega izklju- čuje, je dobila totalitarno tendenco. 63 Sprememba metode: razkroj teorije . e <. -¡^.i • • ij, •,. ■ S teorijo o mejni koristnosti se je začelo splošno in nepresta- . no poškodovanje in deformiranje predmeta ekonomske teorije. Z njenim objektom pa se je spremenil tudi način postopanja nacio- nalne ekonomije. Znova je zaradi zastarele vrednostne teorije postal pomembnejši prodor subjektivistične teorije cene: s tem ko je gospodarska znanost opustila vprašanje, kaj stoji "za" po- javi trga, s tem ko se je odrekla analitičnemu raziskanju gospo- darske družbe in preiskavi njenih splošnosti, zakonitosti in ten- denc, ji je končno ostalo samo še opisovanje neposredno najdlji- vega. Subjektivistična teorija cene same, ki je še nastopala s . pretenzijo, da bo dala novo "vrednostno" teorijo, se je kmalu razkrila kot golo učeno opisovanje tržnega dogajanja v njegovi neposrednosti, ki pravzaprav ni več potrebna globlje razlage. Ta inherentna tendenca teorije mejne koristnosti se je že zgodaj pokazala v glavnem delu enega njenih utemeljiteljev, namreč v Eléments d'economie politique pure (1874/77) Leona Walrasa: tu slavi čista katalaktika, nauk o tržnih potekih kot takih, brez vrednostno teoretičnih ovinkarjenj, brez posegov nazaj na ne- kakšne "zakone" - pa čeprav samo zakone individualnega ravnanja - svoj prvi veliki triumf. Z notranjo doslednostjo je silil konč- no neteoretični pogled na trg k behaviorističnemu prikazu možne- ga ali opaznega vedenja kupcev in prodajalcev in njihovi uvr- stitvi v splošno okvirno shemo, kot se je to zgodilo v teoriji 19 ) cene V. Pareta in pozneje J.R. Hicksa. Preokret gospodarske znanosti k "praksologiji" (Oskar Lange) je metodološko pomenil predvsem naslednje: - : , ; 1. Spremeni se pojem ekonomske zakonitosti : le-ta izgubi pomen, historične tendence, ki bi jo bilo mogoče na osnovi imanentnih gibalnih sil in mehanizmov sistema ana- litično zajeti, in je razumljen kot stalna učinkovalna zveza med ekonomskimi količinami, ki jo je mogoče izračunati vna- prej in jo zajeti na kvazi "naravosloven" način. Seveda pri 64 tem ne domnevajo, mislijo tiste striktne determinacije, ki jo je imel pred očmi naravoslovni materializem 18. stol.; nasprotno imajo zdaj v mislih, od M. Plancka naprej v sog- lasju z verjetnostno teorijo novejše fizike, statistični zakon pogostnosti v rednost nastopanja določenih pojavov in ■ 2 0) učinkov, ki jo je mogoče izračunati ob velikem številu. Na tak način hoče tudi novejša ekonomska teorija biti nara- voslovno "eksaktna", to pomeni da hoče znati meriti in raču- 21 ) nati kot fizika. Temu ustreza dejstvo, da so od srede prejš- njega stoletja dalje številni nacionalni ekonomisti kljub na- raščajoči profesionalizaciji stroke bili prvotno naravoslov- ci, matematiki ali inženirji: Dupuit, Courent, Jevons, Wal- ras, I. Fisher, W. Launhardt, ter med novejšimi nemškimi epigoni Erich Schneider, Carl Föhl. S pojmom "zakonitosti" se spremeni vloga kavzalnosti v novej- ši ekonomski misli. Kavzalno razmerje v smislu trdnega raz- ; meria med vzrokom in učinkom se pomakne v ozadje, za vzajemen odnos med dejstvi, ki ga je principielno mogoče obrniti, raz- merje funkcionalistične, relacionistične narave. Ekonomija je tu, samostojno sledeč svojim lastnim spremenjenim formulaci- jam vprašanj, šla po poti, ki jo je istočasno izbrala filozo- fija, in sicer pri zastopnikih zelo različnih smeri, od ame- riškega "pragmatizma" dalje - predvsem od Williama Jamesa - in od pojava tako imenovanega "logičnega" ali "neopozitiviz- ma", ki se je s svoje strani v svojih zgodnjih časih sklice- 2 2) val na rezultate naravoslovne relativnostne teorije. Z razvrednotenjem kavzalnosti je bila odvzeta osnova misli o dokazljivem "zakonitem" poteku dogajanja, o procesu gospodar- ske družbe, ki bi ga bilo mogoče interpretirati kot dosledne- ga, ideji o zgodovini in v celoti tudi predstavi o "napredku". Mišljenje SDrejme za gotovo svet, v katerem se je udomačilo. Na družbeni Zakaj, temveč tehnični Kako njegovega funkcioni- ranja je njegov predmet. 65 Tej tajni tendenci, da stvari ne postavlja več pod vprašaj, natančno ustreza ekonomski funkcionalizem. Ne več vzrok go- spodarskih dogodkov, temveč njihova vzajemna zveza, inter- dependenca trgov in s tem cene ter dohodek, zaposljuje miš- ljenje. In ker je o največkrat izredno kompleksnih zvezah mogoče povedati vedno samo zelo splošno, postane "eksaktno" opazovanje, ki po svoji pretenziji meri na neposredno empi- rično "dejanskost", obenem čudno abstraktno: sledi goli sploš- ni okvirni shemi, "modelu" vseh možnih alternativ vedenja ali poteka, ki se vsakokrat ponujajo znotraj sistema podatkov, neodvisnih in odvisnih spremenljivk: "Teoretično opisova- nje (!) mora dati samo pojasnilo o poteku gospodarskih pro- cesov, in sicer - kolikor je pač modelno teoretični posto- pek - ne o dejanskem dogajanju, temveč o učinkih možnih gos- podarskih načrtovanj in odločitev: ni kavzalna analiza, tem- 2 3) več kot opazovanje modela kvečjemu njena predpostavka". Ekonomski funkcionalizem je dobil daljnosežen pomen: ■ ' : a) Relacionistična računica modelov lahko vnaprej dani mate- rial le preoblikuje. Ekonomske izjave ostanejo bistveno tavtološke narave. Rezultati so vsakokrat implicitno vse- bovani že v predpostavkah. - .., b) Tem večjo pomembnost mora dobiti odvajanje osnovnih ele- mentov, iz katerih model sestoji. Ravno tukaj pa, pri do- ločitvi pojmov, ki so osnova največkrat matematični simbol- ni govorici, vlada največja širokosrčnost. Medtem ko je preoblikovanje modela podvrženo strogi in domnevno naravo- slovni "eksaktnosti", pa se v osnovne pojme nekontrolira- no vključi celotno ideološko izkrivljanje dejanskosti; in nenazorni matematični simbolni jezik ga odtegne nadaljnemu preverjanju. Seveda je poza neudeležene znanstvene indi- ferentnosti tam, kjer se nič resnega več ne more zgoditi, - ob istočasni najbolj brezskrbni postavitvi izhodiščnih po- 66 zicij tiska, po čemer se ofajektivizem razlikuje od znan- ■ s t vene objektivnosti. ; м • - v- ■ ^ . c) S tem ko se prisilno razmerje med vzrokom in posledico umakne pred funkcionalističnim zaporedjem pojavov, se nji- hova zveza zrahlja. Tako se prikazuje povpraševanje po in- vesticijskih dobrinah (D^) pri J.M. Keynesu kot neodvisno od povpraševanja po konsumnih dobrinah (D^), in sledi, vsem zakonitostim proporcioniranega razvoja v posmeh, pred- stava', da je mogoče nezadostno povpraševanje po produktih končne porabe enostavno izravnati s kompenziraj očim pre- , sežnim povpraševanjem po predproduktih. Taka disjunkcija posameznih členov ekonomskega procesa dovoljuje končno tu- di obrnitev vzajemne zveze. Tako postane pri Keynesu in njegovih naslednikih povečanje produkcije in s tem dohod-^. kov rezultat predhodnega presežnega porabljanja dohodka, ki je bil proizveden s takim prehitevanjem. Dejstvo, da ta misel ustreza svetu, v katerem je denarna forma kapita- la dejanska izhodiščna in končna točka individualnega kapi- talskega procesa in v katerem zaležejo kajpak samo taka konjunkturna sredstva, ki prihajajo na pomoč uvrednotenju kapitala, še bolj pokaže: teoretično sprevrženje narodno- gospodarske zveze ima svojo podlago v samem gospodarstvu narobe sveta (topsy-turvy economy A.P. Lernerja). Tako se v novejši ekonomiji posamezne strani gospodarskega procesa prikazujejo izločene iz svoje prisilne zveze; v svo- je atome razbiti gospodarski svet je mogoče spremenjenega v aktu ustvarjalnega fiata ("naj se zgodi!") zopet zlepiti ka- kor pri postopku surealističnih umetnikov. : ; 'i-ne v-rt^-.; j- -, ■ - - ---^ - 7 3. Ta razrešitev zveze, razrešitev obveznega, na dejanskosti o- rientiranega reda označuje konstruktivistični formalizem no- vejše ekonomije. Matematični model, podvržen preoblikovanju, je zadobil svojo lastno bit, zraven dejanskosti same - in po- 67 gosto daleč od nje. Ta postvarela posebna eksistenca model- nih tvorb je v ekonometriji dobila svoj adekvatni izraz. No- vejše mišljenje je Friedrich Jonas točno opisal takole: "V spoznavnem procesu producira ta teorija pravzaprav samo samo sebe. Da poleg tega obstaja še svet pojavov, katerih eksis- tence ni mogoče odbrati iz njenega pojma, to je njena prava 24 ) meja." - "S tem ko sauna sebe razume tako, da je ekspozi- cija nekega racionalnega pojma, postane neodvisna od izkust- venega sveta in bo zato nagnjena k temu, da njene raziskave 2 5) usmerjajo bolj njene lastne možnosti kot njen predmet." Teorija je postala "logična spekulacija". "Teorija, ki posta- ne tako jasna in enoznačna, da ne vidimo več nobenih proble- mov, najde svojo brezpogojno mejo v predmetu, katerega razla- 2 6) ganja se je lotila." - "V teh okoliščinah ni čudno, da je predstava nacionalnoekonomske teorije sploh postala vpraš- ljiva. "^^^ Tako je nacionalna ekonomija, potem ko se je s postankom šo- le mejne koristnosti odpovedala vsem globljim analitičnim vprašanjem o temeljnih stvarnih razmerjih moderne družbe in je hotela biti samo še pragmatično-katalaktična teorija o em- piričnih pojavih, naposled zapravila ta pojavni svet sam. Njeni formalni modeli, katerih del so že postale temeljne pojmovne zmote in ideološke deformacije, lebdijo kot izrodki kreativne samovolje onstran dejanskosti. To izgubo dejanskosti, razrešitev teorije v formalni konstruk- tivizem, ima nacionalna ekonomija skupno z drugimi discipli- nami družboslovja, da, z razvojem sodobne zavesti sploh, tja do umetnosti in literature. Notranje soglašanje njenih ten- denc s tendencami popolnoma drugih sfer umskega ustvarjanja, ki po svoj ih disparatnih predmetih komaj še vedo drug o dru- gem, bi dalo osnovo za povzemajočo sociološko interpretacijo v zadnji instanci enotnega razvojnega procesa novejšega miš- ljenja. , 68 Sedanji položaj gospodarske znanosti in akademski pouk Današnja nacionalna ekonomija se nahaja v resnično Brezupnem stanju. Kar bi bilo v drugih, družbeni bojni fronti odmaknjenih znanstvenih disciplinah nepojmljivo, v ekonomiji ne stopa v za- vest niti kot pomanjkanje. Težko si predstavljamo teorijo meha- nike brez zakona o vzvodih, astronomijo brez nauka o gravitaci- ji, biologijo brez vpogleda v dodajanje pri razmnoževanju celic. V ekonomiji pa uspeva teorija produkcij e brez koncepta o proce- su ustvarjanja vrednosti in pri vsem tem se še dobro počuti. Tukaj se posreduje teorija dohodka, za katero je tem.eljna kate- gorija podjetniškega profita zakrnela v gole "obresti". Tukaj se je naselila teorija "rasti", ki shaja brez teorije produktiv- nih sil, brez pravilne predstave o substratu vsake "rasti" sploh, kapitala, in ki ima o osnovnem poteku oblikovanja kapitala traj- no pomanjkljive, z zavajajočimi pojmi o "varčevanju" in "inve- stiranju" opisane predstave. Tu hira konjunkturna teorija, ki ima komajda še reminiscence na nauk o narodno gospodarskih pro- porcijah produkcije ter o'razdelitvi dohodka. In v deželi, kot je naša, je odmiranje popolno, v deželi, katere prispevek k raz- voju ekonomske teorije je bil že v prejšnjih časih neznaten in v kateri vlada danes provincialno epigonstvo in popolno potujče- nje z anglosaškim mišljenjem (tja do številnih strokovnih časo- pisov nemškega jezikovnega prostora, v katerih včasih prevladu- jejo angleški prispevki). Celo kot strokovna disciplina je teo- retična nacionalna ekonomija postavila sama sebe pod vprašaj s tem, ko je velik del svoje učne tvarine strogo posamičnogospo- darsko ("mikroekonomsko") prikrojila in jo s tem naredila za le- gitimni predmet teorije ekonomije podjetja (produkcijska teori- ja, teorija posamičnih cen, teorija posamičnega dohodka), s tem ko je na drugi strani na tem, da nauk o kompleksnejših dogaja- njih in celotno-gospodarskih zvezah z njihovo formalizacijo v "makroekonomske" modele z risalnih desk, ki naj se izpolnijo z ekonometričnim materialom, preda matematikom^ in programerjem na aparatih za elektronsko obdelavo podatkov.-Danes ne gre več za 69 ^ posamične teorije: teoretični smisel kot tak, sam organ za sploš- nejša, globlja vprašanja sploh je pri zastopnikih stroke v nevar- nosti. V korak s tem gre odmiranje smisla za starejše teorije. Danes jih tudi med profesionalci ne bo več mnogo, ki bi npr. Ri- 2 8) cardovo vrednostno teorijo znali korektno reproducirati. Simp-^. tomatična za usodni zaostanek, v katerega je zašla ekonomska teo- rija pod temi pogoji nasproti napredujoči gospodarski dejansko- sti, se zdi njena popolnoma zastarela slika konjunkturnih proce- sov, njena nemoč nasproti teoretično še vedno nedodelanemu kon- junkturnemu polomu, kot ga je predstavljala svetovna' gospodar- ska kriza, pomanjkanje utemelj'ene teorije prihuljene inflacije ^ našega časa in njenih učinkov na oblikovanje, tvorbo kapitala, , na medgospodarske odnose itd., pomanjkanje popolnejše socio-eko- nomske teorije industrializacije dežel v razvoju. Pretresljivo je končno kapitalno nerazumevanje pogojev gospodarskega sistema tako drugačne narave, kot je npr. sovjetski. V teh okoliščinah se ni čuditi, če je tudi akademsko posredova- nje nacionalno ekonomske učne tvarine podvrženo progresivnemu izvotljevanju, če zakrni tako poznavanje gospodarske zgodovine kot tudi zgodovine teorije, če sta tako teorija kot tudi posre- dovana empirija za študente na naših visokih šolah postali po- polnoma neverodostojni, če sta se polastila akademskega uka in pouka dogmatska šolska modrost in zatohel duhovni dril, ki štu- diju vračata poteze univerzitetnih razmer v 17. in zgodnjem 18. stol.; če naposled stroka kot taka - zanesljiv znak njene stag- nacije! - postane literarna, tj. če razmišljajo o tem, kaj si je nekdo drug mislil ob mislih nekoga tretjega, in če se kljub temu hkrati izgubi razumevajoče branje; če recenzije o novih znanst- venih izdajah skoraj redno pričajo o popolnem nerazumevanju in če se danes zdijo postavljene pod vprašaj kar elementarne osnov- ne forme znanstvene komunikacije. Kakor splošni položaj nacio- nalne ekonomije za posameznega misleca seveda ni nobenega abso- lutna pregrada njegove osebne spoznavne volje, pa bi po vsem predhodnem bilo le predrzno pričakovati, da se bo nacionalna 70 -rh Opombe : .--r .y-x..,.. --^ --t- , ,,.• 1. Prim. Werner Hofmann, Ideengeschichte der sozialen Bewegung des 19. und 20, Jahrhunderts, 2. izdaja, Berlin 1968 . .. 2. Omembe vredna istočasnost, da so formulirali koncept mejne koristnosti trije drug od drugega neodvisno delujoči učenja- " ki različnih jezikovnih krogov (C. Henger v Avstriji, St. W. Jevons v Angliji in L. Walras v Franciji), in ponovno odkrit- je dotlej neopaženega H.H. Gossena je, prav tako kot poznej- še ponovno odkritje J.H', v Thünensa po formulaciji teorema O mejni produktivnosti, poučna za študij pogojev, v katerih se dogaja družbeni "plemenski izbor" ekonomskih doktrin v novejšem času. Če se je E. Kauder (Intellectual and Political Roots of the Older Austrian School, Ztschr. f. Nationalökono- mie 1957, str. U19 ssl.) uprl v literaturi ponovno izražene- mu pojmovanju, da je prodor teorije mejne koristnosti bil ne- posreden odgovor na Kapital Karla Marxa, katerega prvi zvezek je izšel 1867, in opozarjal na to, da so veliki ustvarjalci teorije mejne koristnosti snovali svoj koncept že v šestdese- • tih letih, pa pozablja, da je že pred Kapitalom obremenjevala obstoječi gospodarski sistem bujna literarna kritika deloma čisto drugačnega porekla, da nadalje Kapital ni bil prvi spis "znanstvenega socializma" in da končno ni povzročilo kipečega ekonomija kot taka sama od sebe rešila iz svoje sekularne zaple-. tenosti. Napačni nauki so nasprotno privzeli prisiljen, postva- - relo fetišiziran značaj, ki v zadnji instanci ni zmožen nobene argumentacije. Od posameznega misleca bi se zahtevalo, da izsto- pi iz že običajne strokovne terminologije, če si noče usvojiti njenih implikacij, le sam jezik stroke je dobil odtujujočo, mne- nje posameznega misleca mnogokrat motečo, začarajočo moč. Tudi s tem izdaja nacionalna ekonomija današnjih dni svojo prisilju-..: 30Č0, totalitarno tendenco. Vsak svet, vsako pobožno upanje na bodočnost je tu zaman, dokler še naprej obstaja interesno raz- . merje samo, ki je uročilo ekonomijo. - Če je kajpak značilnost pavperja, da si sam ne zna več pomagati, si skoraj ne bomo mogli kaj, da v bedi današnje nacionalne ekonomije ne bi videli izra-^ za splošne pavperizacije duha. Prevedel Bogdan Lipovšek <-.„.- r .- . ■ • 71 í socialnega gibanja 19. stoletja šele delo Karla Marxa. (Prim, o tem poleg drugih tudi L. Zimmermann, Geschichte der theo- retischen Volkswirtschaftslehre^ Köln 1954, str. 268.) 3. Pobližnje izpeljave tukaj prikazanega pojma ideologije se v pričujoči zvezi ne moremo lotevati. Prim. W. Hofmann, Gesell- schaftslehre als Ordnungsmacht. Die VJerturteilsfrage - heute, Berlin 1961, Str. 20, ssl. ter W. Hofmann, Universität, Ideo- logie, Gesellschaft. Beiträge zur VJissenschaf tssoziologie , Frankfurt/Main 1968, str. 54 ssl. 4. Prim, o tem spodaj, str. 58,68-69. . 5. Prim. npr. pojmovanje E. Schneiderja, po katerem_"podjetniki sami produciraju svoj dobiček s svojim konzumom". (Einführung in die Wirtschaftstheorie, zv. I, Tübingen 1963, str. 64.) 6. Prim. H. Peter, Einführung in die politische Ökonomie, Stutt- gart in Köln 1950, Str. 43 ssl., str. 49 ssl. ("Ekskurz o go- spodarskem krožnem toku v Robinzonovem gospodarstvu.") Glej tudi W. Hofmann, Universität, Ideologie, Gesellschaft, str. 94 ssl. 7. Allgemeine Theorie der Beschäftigung, des Zinses und des Gel- des , 2. izdaja, Berlin 1955, str. 25 si. 8. Da naj bi vrh tega celotni izkupički podjetij (torej ponudba, ki je prestala preizkušnjo na trgu) in njim ustrezajoči ce- lotni izdatki kupcev v Keynesovi shemi ustrezali "narodnemu dohodku", je nadaljnja kurioziteta, ki je doslej, kolikor je avtorju znano, v literaturi ostala neoporečna. To osvetljuje stanje novejšega vpogleda v teorijo ustvarjanja vrednosti in socialnega produkta. 9. Prim. Allgemeine Theorie, str. 65. Takšna je tudi implikacija enakosti vsot "varčevanja" in "investiranja", kakor jo je Keynes postuliral v Splošni teoriji: če "varčevanje" obsega vso količino neporabljenega dohodka, vključno z zakladi, po- tem je pri začasno mirujočem, procesu uvrednotenja ne spet dovedenem denarnem kapitalu prav tako treba fingiratT, da še v svojem neaktivnem stanju predstavlja "investicijo". 10. Geldschöpfung und Wirtschaftskreislauf, 2. izdaja, Berlin 1955 , str. 21. 11. Theorie der gesellschaftlichen Wirtschaft, Grundriss der So- zialökonomik , prva knjiga, del A/III, Tübingen 1914, str. 160, 12. Prim. W. Hofmann, Universität, Ideologie, Gesellschaft, str. 100 si. 13. Prim. npr. P.A. Samuelsona, ki z drzno potezo spremeni delov- 72 no mezdo v rentni dohodek: "Delo je samo mogoče vzeti v za- kup; mezda je dejansko torej dohodek od zakupa." (Volkswirt- schaftslehre , cit. po drugi nemški izdaji, ki temelji na tret- ji ameriški, Köln 1968 , str. 547.) - Prim, slov,- izdajo P.A. Samuelson, Ekonomika, Ljubljana 1968, kjer pravi na str. 598: "Delo lahko samo najamete in mezda je v resnici renta." - Op. prev. 14. The Distribution of Wealth, New York in London 1890. 15. The Common Sense of Political Economy, London 1910. 16. Več o tem pri W. Hofmann, Sozialökonomische Studientexte, Bd. II: Einkommenstheorie, Berlin 1965, str. 206 ssl. 17. Prim, o tem W. Hofmann, Universität, Ideologie, Gesellschaft, Str. 107 ssl. 18. Vredno bi bilo raziskati, v kakšni meri je daleč preko ekonom- skega življenjskega področja tudi naš pogovorni jezik prepojen z metaforami iz sveta zaslužka in uvrednotenja kapitala. M. Več o tem pri W. Hofmann, Sozialökonomische Studientexte, Bd. I: Wert- und Preislehre, Berlin 1964, str. 184 ssl. 20. Prim. V tem smislu že delo Vi. St. Jevonsa The Principles of Science, London 1905. 21. Tako je F. Y. Edgeworth (Mathematical Physics, London 1881, str. 12) izrazil pričakovanje: ",Socialna mehanika' bo morda nekega dne zavzela svoje mesto poleg ,nebesne mehanike'; obe kraljujeta na dvojnem griču enega in istega principa maksi- muma, na najvišjem vrhu tako duhovne kot tudi naravne znano- sti." In za L. Walrasa je "čista politična ekonomija kot zna- nost popolnoma podobna (semblable) fizikalno-matematičnim di- sciplinam". (Elements d'economie politique pure, citirano po novem natisu 4. izdaje iz leta 1900, Pariz 1952, str. 29 si.). Prim, podobne izjave V. Pareta v Cours d'economie politique, Lausanne, Paris in Leipzig 1896/97 in drugod. 22. Prim. W. Hofmann, Gesellschaftslehre als Ordnungsmacht, Ber- lin 1961, Str. 106 ssl. 23. G. Kade. Die logischen Grundlagen der mathematischen Wirt- schaftstheorie als Methodenproblem der theoretischen Ökonomik, Berlin 1958, str. 144. 24. '■■;as heisst ökonomische Theorie? Über die Methodik des moder- nen Denkens, Schmollers Jahrbuch 1959, str. 14. 25. Prav tam. 26. N.n.m., str. 18. 73 2 7. Prav tan. 28. Prir.. npr. članek VJert v Handwörterbuch der Sozialwissen- schaften , ZV. XI (1961), str. 637 ssl., ter preinterpretaci- jo Ricarda v teoretika "zer.ljiške vrednosti" fiziokratskega tipa po P.A. Samuelsonu (A.Ködern Treatment of the Ricardian Economy, Quarterly Journal of Economics, 1959, str. 1 ssl., 217 ssl.). UDK 33 (049.3) PETER WIESER TEORIJA TR2NEGA MEHAWIZMA ali KAKO SE CENA NE OBLIKUJE . Die Nationalökonomie ist die Metaphysik des Pokerspielers, • * K. Tucholsky ' I. V zadnjem času se na Ekonomski fakulteti zmeraj bolj pojavlja zahteva po marksistični usmerjenosti študija. V tem smislu je potekala svobodna katedra Marksizem v družbenih vedah, kjer je več diskutantov opozorilo na meščanski značaj nekaterih predavanih teorij in je eden od zaključkov bil, da v marsi- čem "tudi stvarnost ni marksistična, zato tudi ekonomija ne more biti", čem.ur je bilo takoj dodano, da mora prav na tem mestu nastopiti marksistična kritika. In v tem smislu so tu- di napisana "Izhodišča za razpravo o novem študijskem progra- mu Ekonomske fakultete", izdelana od delovne skupine pri štu- dijski komisiji in objavljena v čE štev. 27, ki ugotavljajo "prevlado funkcionalističnega in pozitivističnega obravnava- nja tvarine, grmadenje specialističnih znanj, ekstenzivno širjenje predmetnika, na drugi strani pa zanemarjanje dialek- tičnega pristopa k problem.om, pomanjkanje marksistične poli- tično-ekonomske in idejne usmerjenosti in nekritično prevze- manje različnih meščanskih ekonomskih teorij v imenu t.i. znanstvene objektivnosti."'^ Zdi se, da iz latentnosti prihaja na površje neko nasprotje, ki je bilo že zmeraj prisotno, namreč nasprotje med zahteva- mi, ki jih postavlja ekonomska stvarnost (ki zahteva pred- vsem dobre managerje, ki se bodo znašli v konkurenčni džung- Тб li tržnega gospodarstva) in pretenzijo graditve socialistič- ne družbe (ki zahteva navezovanje na Marxa in njegovo "kriti- ko politične ekonomije"). To nasprotje je bilo ekonomiji ima- nentno, kolikor je od nekdaj bila prisotna tako im^enovana , marksistična kom.ponenta, ki jo je druga s prodiranjem poziti- 2 ) vizma m prevzemanjem meščanskih teorij vedno bolj izpodri- vala. Imanentno je kot nasprotje v znanosti sami, kot nasprot- je med različnimi družbenimi izhodišči znanosti. Druga komipo- nenta je prvo bolj in bolj izpodrivala, dokler se marksistič- ni zasnutek ni malodane izgubil. Tu je nastopila zunanja sila, družben korektiv, ki je po svojem lastnem razumevanju nosilec druge komponente in ki je od zunaj spet aktualizirala to na- sprotje in ga dvignila iz skoraj pozabljene in izginule la- tentnosti. Vendar to aktualiziranje ostaja le vnanje, prikazuje se kot pritikanje nekih predmetov, ki naj dajo študentom neki "filo- zofski" okvir. Študentom nasprotje kot tako sploh ne stopi v zavest, profesorjem pa ostaja "svetovnonazorski" in "moralno- politični" postulat. Tako se nasprotje dejansko ne aktualizira, ampak ostaja-vna- nje nasprotje, postavljeno, umetno nasprotje med pozitivno e- konomsko teorijo, ki naj bodočemu "podoficirju kapitala" daje pozitivno znanje za vodenje produkcijskega procesa in za opti- miziran j e profita in ki -je po svojem bistvu meščanska, in z neke vrste družbeno vestjo v obliki tako imenovanega "miarksi- stičnega pristopa" ali "marksističnega svetovnega nazora". Da ne bi ostalo samo vnanje, bi kritika morala prodreti v same te teorije, ne bi smela stati vzporedno z njimi ali nad njimi, bi se morala lotiti kategorij meščanske teorije, jih ne samo apo- logetsko prikazati, ampak jih secirati in destruirati kot ideo- loške in kot kategorije meščanskega, kapitalskega sveta. 2. Vendar je vprašanje, koliko so take pobožne želje à la "tako 77 bi moralo biti" upravičene, ali ni sklepanje, da se bo taka kritika na svobodnih katedrah in simpozijih tudi praktično po- kazala v učnem procesu, morda prehitro. K temu dvomu navaja dejstvo, da je kritika ekonomskih teorij v zadnjem času posta- la zelo konjunkturna moda, saj se je udeležujejo zelo eminent- ni predstavniki teh teorij (Robinson, Kaldor, Galbraith, Bould- ing etc.). In vendar se ta kritika nikjer ne pozna: "Če vidi- mo, kako pogosto se v uradnih govorih in iz rutine padajočih predavanjih izvaja prominentna kritika, medtem ko ima v nor- malnih učnih in raziskovalnih aktivnostih komajda kako vlogo, potem se ni mogoče ubraniti vtisa, da vse skupaj služi bolj prazničnemu očiščenju in pomirjevanju vesti ("saj je vedno spet kdaj treba kritizirati") kot dejanskemu predramij enju. (...) Po vsaki mrzli prhi kake bolj ali manj prominentne kri- tike se zdi, da se normalnemu učnemu in raziskovalnemu obratu ni treba niti stresti, da bi se zdel suh, ker je tako in tako šlo samo za nekaj čeprav žlahtnih, pa le zgubljenih kapljic na njegovem zajetnem telesu."^^ . . , . Saj tudi objektivne okoliščine niso po tem, da bi na veliko za- čeli uvajati neko kritično znanost, posebno še, ko je tako kri- tično znanost, marksistično teorijo, "mogoče razviti samo skozi detajlirano kritiko meščanske, tj. tu vladajoče ekonomske teo- nje". Poleg tega je ekonomija eminentnega praktičnega pome- na za družbeno reprodukcijo, saj ji gre za to, "da bi plavzi- bilno naredila razumljive takorekoč najbolj grobe pojave", stem da "za meščansko domačo potrebo vedno znova prežvekuje gradivo, s katerim je znanstvena ekonomija že zdavnaj opravila, sicer pa se omejuje na to, da sistematizira, pedantizira in razgla- ša za večne resnice banalne in samovšečne predstave meščanskih produkcijskih agentov o njihovem lastnem najboljšem svetu." Po drugi strani pa tudi ne smemo pozabiti, da je ta znanost sa- ma produkt določenih družbenih razmer. "Najpopolnejša forma sa- mozavesti družbe o njenih ekonomskih razmerjih je ekonomska te- orija. Gotovo je na površju pravilna, tj. ne bo je mogoče že TS vnaprej na vsakem koraku dokazati kot napačno. Premisa Karxo- ve teorije pa je, da v karakterizacij i bistvenih povezanosti, v interpretaciji notranje strukture sistema odpove, in da je to mogoče vrh tega dokazati z njenimi lastnimi pojmi, metoda- , mi in kriteriji resničnosti, vsaj do določene točke, od kate- re naprej kritična analiza sama spravi na dan svojo lastno zas- novo in pojmovni okvir, ki privede do v glavnem nasprotne in- terpretacije ekonomske strukture. S tem pa bi dokaz sistema- tične napačnosti ekonomske teorije hkrati impliciral razkritje druge, narodne realnosti - neravnotežne, neharmonične, nesta- bilne etc. (...) Toliko bi bila kritika teorije hkrati kritika realnosti, in v tem. smislu ne bi bila usmerjena samo na spre- membo teorije, temveč tudi na spremembo realnosti. (...) Kot najpopolnejša forma družbenega mišljenja o ekonomskih poveza- nostih je miselna zasnova ekonomske teorije sama produkt druž- benih razmerij in tako za posameznega znanstvenika, neodvisno od njegove volje in njegovih intelektualnih sposobnosti, regu- larno izhodišče, ki ga zapusti samo slučajno (v statističnem smislu). Tendencialno temeljite spremembe te zasnove zato brez ustrezne predhodne spremembe družbenih razmerij ni prav pri- čakovati."^^ 3. Kritika politične ekonomije (oz. danes že bolj ekonomske tehno- legije) ostaja politična naloga' . Za to je v prvi vrsti potreb- na temeljita rekonstrukcija Marxove teorije in analiza današ- njega kapitalizma. Ob tem se odpira tudi znano vprašanje, ali je možna ali potrebna politična ekonomija socializma. To vpra-. sanje pa ostane mistificiranje in ideološko zamegljevanje, dok- ler ni odgovora na vprašanje, zakaj je tu in danes potrebna meščanska ekonomska taorija. Dokler se ta teorija predava (in je očitno kot ekonomska tehnologija, ne kot družbena veda, po- trebna), ostane njena kritika aktualna naloga. Kajti še naprej je treba imeti Marxovo karakterizacijo politične ekonomije za veljavno - kljub možnemu in celo verjetnemu očitku dogmatizma: "Kolikor je politična ekonomija buržoazna, se pravi, da poj- 79 muje kapitalistično ureditev kot absolutno in poslednjo obliko družbene produkcije nair.esto nasprotno kot zgodovinsko prehod- no razvojno stopnjo, lahko ostane znanost le tako dolgo, dok- ler je razredni boj latenten ali pa se razodeva le v posamič- nih pojavih. (...) Leta 1830 je nastopila kriza, ki je bila odločilna enkrat za zmeraj. Buržoazija je bila v Franciji in Angliji osvojila politično ob- last. Odtlej je dobival razredni boj praktično in teoretično čedalje bolj izrazite in preteče oblike. Ta boj je oznanjal smrt znanstvene buržoazne politične ekonomije. Zdaj ni šlo več za to, ali je ta ali oni teorem resničen, temveč za to, ali je kapitalu koristen ali škodljiv, prikladen ali neprikladen, po- licijskim predpisom nasproten ali ne. Nesebično raziskovanje se je umaknilo plačanim prepirom, nepristransko znanstveno pro- 9 ) učevanje pa slabi vesti in zlonamerni apologetiki." Kritiki, ki nastopi tu, je njen značaj s tem že določen: "Kolikor taka kritika sploh zastopa kak razred, lahko samo tistega, katerega zgodovinska naloga je prevrat kapitalističnega produkcijskega načina in končna odprava razredov - proletariat."^^V Rekonstrukcija in recepcija Marxove teorije je adekvatno možna le skozi kritiko meščanske teorije. Ta kritika pa ne sme biti samo vnanja, ne sme samo pokazati njenega ideološkega značaja kot "opravičevalnega nauka" (Hofmann). Mora se tudi spustiti v teorijo samo, ki je predmet njene kritike, in jo takorekoč od znotraj obrniti navzven, jo imanentno, v njeni lastni logi- ki in z njeno lastno logiko postaviti na laž tako kot ideološ- ki sistem kot tudi kot dobaviteljico gospodarskopolitičnih in- strumentov . Naslednje strani bodo seveda le v manjši meri zadoščale tem zahtevam, treba bo - zaradi manjkajoče tradicije kritike poli- tične ekonomije - sploh šele začeti z detajlirano kritiko. V tem smislu naj bo ta prispevek pobuda za delo na tem polju in hkrati poskus njegovega začetka. 80 Teorija, katere osnovne predpostavke bomo kritično pretresli, ■je "Teorija tržnega mehanizma", eden osnovnih predmetov druge- ja letnika ekonomske smeri na Ekonomski fakulteti. Or.ejili se -omo ПЗ. ciklostirana skripta dr. C. Klakar: "Teorija tržnega -r.ehanizma" , ki so poleg učbenika Samuelsona in knjige P. S-^eezy- ;a o "."ionopolnem kapitalizmu" edina tiskana literatura za ta predmet. _ , Teorija tržnega mehanizma, ali, kot jo imenujejo drugače, teo- rija cene, je naseljena, kot pove že sam naslov, v tržni sferi. Njen predmet je teoretično obravnavanje dogajanj na trgu, v pr- vi vrsti pa enega dogajanja, oblikovanja cene. Prva točka, ki tu bije v oči, je obravnavanje formiranja cen kot rezultat le tržnega dogajanja. "Oblikovanje cen zavzema v običajnih ekonom- skih obravnavanjih obvladujoče mesto, ki mu ne pripada. Naše gospodarske ureditve ne označujejo dogajanja na trgih, ne ob- čevalne forme pridobitnega sistema (...), temveč nasprotno ele- T.entarna dogajanja v produkciji, v ustvarjanju vrednosti, brez katerega ne bi mogla stopiti na trge ne blaga ne povprašujoči dohodki. "^■^ ^ Dejstvo, da se tržnemu mehanizmu pripisuje tak e- "inenten pomen, dokaj neprikrito kaže na izvor te teorije: na neoklasično teorijo v formulaciji P.A. Samuelsona (za B. Rowthor- na je izraz "vulgarna ekonomija" sinonim za neoklasično teori- 12) 20 ), na teorijo torej, ki je tesno povezana s subjektivno teorijo vrednosti in s tem's teorijo mejne koristi. To teorijo lahko na eni strani imamo za reakcijo na Marxovo kri- tiko politične ekonomije. Toda to ni edini razlog njenega na- stanka. Po drugi strani je bila kapitalističnemu produkcijskemu načinu potrebna nova teorija ne samo zaradi Marxove teoretične kritike politične ekonomije, temveč tudi zaradi praktične kri- tike, ki jo je s svojim bojem za boljše življenjske pogoje iz- vajal delavski razred. "Politična ekonomija je bila s tem v ekonomske kategorije se zastrjujoč razredni boj med delom in 81 13 ) kapitalom." Ce je prej buržoazija še vztrajala pri delovni teoriji vrednosti, jo je zdaj začela opuščati, saj je bila z delovno teorijo vrednosti tesno povezano spoznanje o izkorišča- ' nju delavcev. "Vendar bi bilo napačno domnevati, da je meščan- sko odvrnitev od delovne teorije vrednosti pripisati izključno tajitvi izkoriščanja. Ne glede na to, da delovne teorije vred- nosti niso zapopadli po njenem dejanskem smislu, tj. v smislu dvostranske narave delovne sile kot menjalne in uporabne vredno- sti, za buržoazijo tudi ni imela nobenega praktičnega pomena. Tu ni šlo za vrednosti, določene z delovnim časom, femveč za ce- 14 ) ne, ločene od vrednosti in etablirane s konkurenco." Iz teo- rije delovne vrednosti je tako najprej nastala' teorija produkcij- skih stroškov, določena s teorijo treh faktorjev: zemlja, delo in kapital, ki so vsi v enaki meri udeleženi v produkciji. Ven- dar pa je kljub temu teorija produkcijskih stroškov ostala neki "objektiven" pojem, vrednost blaga je še vedno bila tudi rezul- tat v produkciji uporabljenega dela. Se vedno je bilo delo tisto, ki je delalo meščanski ekonomiji preglavice. "Problemi meščanske ekonomije so na videz izginili, brž ko se je omejila na trg in je produkcijo pustila vnemar. Golo obravnavanje trga je prived- lo do preobrazbe objektivnega pojma vrednosti v subjektivnega."^^^ S tem ko je Oi/rednotenje blaga zdaj odvisno od individualne oce- ne "povpraševalca" o koristnosti blaga, odpade objektivna dolo- čenost vrednosti blaga z delom. Trg postane zdaj samo še mesto, kjer se menjavajo blaga, kjer.ta menjava služi le še individual- nim potrebam in je "ovrednotenje blag določeno z mnogovrstnost- jo subjektivnih človeških nagnjenj", medtem ko pri Marxu ne gre "za menjavo delovnih produktov za individualno zadovoljevanje potreb, temveč za menjavo danih, kot m.enjalna vrednost nastopa- jočih uporabnih vrednot, za večjo količino menjalne vrednosti v 16) Г denarju ali blagovni podobi." Po tem torej ni več čudno, če blago v skriptah nastopa določeno le še z menjavo: "Temeljna ekonomska kategorija tržnega gospo- 82 Z omejevanjem na trg pa je povezano še veliko več: "na trgu je - razmerje dveh antagonističnih razredov - kapitalistov in delav- ■ cev - reducirano na razmerje kupcev in prodajalcev;" (Mlakar: "Blago je proizvod,ki se menjava (kupuje in prodaja)") "toliko se ne razlikuje od odnosov, v katere medsebojno stopajo proda- jalci vsakega poljubnega blaga. Nadalje so vsa produkcijska raz- merja reducirana na odnose blag med seboj: ko člani neke kapita- listične družbe stopijo na trg, potem za posameznim aktom nakupa oz. prodaje zgine vsestranska odvisnost individuov drugega od drugega. Preostanejo samo še kvantitativni menjalni odnosi - ,ko- 18) liko jabolk dobim za koliko parov čevljev'." , Omejevanje na tržne pojave pa določuje tudi razlago oblikovanja cen. "Vsaka tržna cena očitno temelji na ponudbi in na povpraše- vanju. Ponudba in povpraševanje sta dva stebra tržne cene, dva 19 ) neposredna tvorca in oblikovalca tržne cene." Prvi površinski pojavi, ki so "očitni" vsakomur, na katere naleti opazovalčevo oko, ne da bi poseglo globlje, naj bi zadostovalo za razlago, kako pride do cene. Poglejmo, kako se to zgodi: medtem ko se v navedenem citatu trdi, da sta povpraševanje in ponudba dva nepo- sredna tvorca tržne cene, že takoj pri razlagi povpraševanja na- . letimo na interpretacijo, ki predpostavlja ceno: "Vzemimo, da je na prostem trgu cena blaga, na primer sladkorja 2 din za 1 kg. Ugotavljamo, da so povpraševalci pripravljeni po tej ceni kupiti (ali da so že kupili) določeno količino sladkorja" itd. "Pov- praševanje po sladkorju je torej tržno razmerje med ceno slad- korja in količino sladkorja, ki so jo povpraševalci pripravljeni 2 0) kupiti po tej ceni". Analogno je s ponudbo: "Tako kot povpra- ševanje, je tudi ponudba tržno razmerje med možno ceno in ustrez- 21 ) no tržno količino (ponudbe)." Ze tu na začetku naletimo na darstva je blago. Blago je proizvod, ki se menjava (kupuje in prodaja), ki gre preko trga na svoji poti iz proizvodnje v po- rabo. Blago ima na trgu svojo ceno. "^"^ ^ Produkcije tukaj ni več, zato tudi ni več vrednosti, ki bi bila določena z delom, ie samo še tržni mehanizem. logični nesmisel, da je cena določena s silami, ki so funkcija - cene. Kar naj bi bilo razloženo, je že vsebovano v predpostav- kah. Očitno je, da je temelj take teorije cene tavtologija. Z grafičnimi modeli, izvedenimi s tako definiranim.a ponudbo in povpraševanjem, se sicer za silo lahko ponazori delovanje pov- praševanja in ponudbe, toda le ob že dani ceni: ob tej in tej ceni so povpraševalci pripravljeni kupiti toliko oz. ponudniki , ponuditi toliko. Ni pa z njimi mogoče razložiti, kaj dejansko določa ceno. Teoretične predpostavke teorije cene je iskati v neoklasični teo- riji, v teoriji mejne koristi. To sicer iz skript ni na prvi pog- led razvidno, če pa pobrskamo malo globlje, se takoj pokaže pra- vo poreklo. Tako je tudi pri znanem "načelu o navzdol usmerjenem povpraševanju", ki v skriptah ni posebej utemeljeno. Pri Samuel- 2 2) sonu (ki je obvezna literatura za predmet teorija cene) naj- : demo dve utemeljitvi tega kot funkcijsko razmerje med ceno in količino povpraševanja določenega načela. Prva utemeljitev v u- vodnem delu (na straneh 6 9-71) je bolj makroekonomsko navdah- njena in prinaša argumente za nagnjenost krivulje povciraševanja, ki so bolj "v skladu z zdravo človeško pametjo"^"^: , "če je cena pšenice izredno visoka, si jo lahko privoščijo samo bogatini; reveži se morajo zadovoljiti z rženim kruhom, kakor se tudi v resnici zadovoljujejo v revnejših deželah. (...) Prvi razlog za veljavnost zakona o pojemajočem povpraševanju je to, 24 ) da znižanje cen privabi nove kupce." Itd. Vendar se pozneje, v poglavju Teorija o povpraševanju in koristnosti, izkaže, da to nikakor niso poglavitni vzroki navzdol usmerjene krivulje. Tam je šlo za uvodne pojme, tam je zadostovala neka "osprednja ^ plavzibilnost"^^\ Tukaj, v mikroekonomskem delu,^^^^ pa pride na dan pravi vzrok: "Zakon o navzdol usmerjenem povpraševanju je tako pomemben, da nam nalaga dolžnost raziskati tista ekonom- ska načela, ki delujejo v ozadju in ki ga utemeljujejo ter po- jasnjujejo. Pred sto leti so ekonomisti zadeli na temeljni pojem 84 »marginalna korist' in šele ta teorija jih je usposobila, da so izvedli krivuljo povpraševanja in razložili njene lastnosti." ° Splošne trditve o obliki in nagibu krivulje povpraševanja, kot smo jih navedli zgoraj, zahtevajo teoretično utemeljitev, ki nam 2 7) jo Samuelson ponudi z "zakonom o pojemajoči marginalni koristi". S tem zakonom hoče opisati bojda psihološko osnovo pojma margi- nalne koristi, in sicer z analogijo z Weber-Fechnerjevim zakonom: "čim večja je celotna obremenitev, ki jo že nosi, tem manjši bo učinek dodatne ali marginalne težne enote. Ko so nekdanji ekono- misti slišali, da se dojemanje zvoka, svetlobe in drugih pojavov ravna po podobnem zakonu o pojemajočem marginalnem učinku, jih je navdalo še večje zaupanje v ekonomski zakon o pojemajoči mar- 2 8) ginalni koristi." Ta analogija naj teoriji koristi da videz znanstvene plavzibilnosti. M. Linder je to analogijo in iz nje 2 9) izhajajoče posledice detajlno kritiziral , iz česar je izhaja- lo, "da teorija mejne koristi - marksistično formulirana - pos- kuša dati pojmu uporabne vrednosti kvantitativen izraz, ki ga hoče uporabiti za razlago vrednostnih kategorij in odnosov, s čimer tu razumemo površne'pojme tržne ponudbe in povpraševanja 3 0) ter družbeno produkcijo in konsumpcijo, ki so jim za osnovo." "Centralna strategija naše kritike je v dokazu, da je kvantita- tivni pojem uporabne vrednosti meščanske ekonomije v resnici pri- krit pojem vrednosti, ki predpostavlja denarno formo; iz tega sledi, da ni zmožen dati razlage kapitalističnih produkcijskih razmerij, ki ne bi bila circulus vitiosus . " ^ Teorija mejne koristi predpostavlja, da so dobrine (se pravi upo-' rabne vrednote) neomejeno deljive in da jih je mogoče sukcesivno dovajati. Te lastnosti je Marx razvil za blago kot menjalno vred- nost (ne kot uporabno vrednoto), za denar kot "upredmetenje obče- 3 2) ga delovnega časa" : "Potrebne fizične lastnosti posebnega bla- ga, v katerem naj se kristalizira denarstvo (Geldsein) vseh blag, kolikor iz narave menjalne vrednosti neposredno izhajajo, so po- ljubna deljivost, enakooblikovnost delov in brezrazličnost vseh primerkov tega blaga. Kot materiatura občega delovnega časa mora 85 biti enakovrstna materiatura in zmožna, da upodablja zgolj kvan- 3 3) titatxvne razlike." o:..:'-.: v:, xtív c.. Kot uporabne vrednote so blaga (oz. v terminologiji vulgarne e- konomije: dobrine) vezana na snov, ki je njihova vsebina, in to- rej niso neomejeno deljiva itd. V tem nasprotju se spet prikazu- je ideološka ujetost meščanske ekonomije v kapitalistični pro- dukcijski način. Kaže namreč na to, da koristi ne predstavljajo lastnosti blaga ali "dobrine" kot uporabnega predmeta, temveč njegova menjalna vrednost oz. materialna inkorporacija vrednosti: denar, blago kot denarna forma. Iz podzavesti ji uide tisto, kar pri zavesti ravno hoče negirati: korist je samo vrednost, denar, maksimiranje koristi je akumuliranje vrednosti, koristno je to- rej le tisto, kar služi večnemu smotru kapitalističnega produk- cijskega načina - akumulaciji presežne vrednosti. Za. grafičen prikaz potrošniških nagnjenj v krivulji povpraševa- nja bi moralo biti mogoče preferenčne sodbe potrošnikov (ali "ra- zumne izbire", kot jih imenuje Samuelson) kvantificirati. Potroš- nik se za določeno sredstvo (blago, dobrino ipd.) odloča glede na cilj, ki ga hoče s tem sredstvom doseči. Ob različnih ciljih pa je njegova predstava o koristi določenega sredstva, za kate- rega se odloča, različna. Če bo hotel iti v kino, ne bo kupil skripta za Teorijo cene, drugič pa bo rajši študiral in zato ne bo kupil vstopnice za kino, temveč skripta. Temu problemu bi se dalo izogniti edinole, če bi bilo mogoče vse te posamezne cilje, obisk kina, študij Teorije cene itd., podrediti enemu samemu končnemu cilju, ki ga zasleduje potrošnik, če bi, kakor je pri i produkciji maksimiranje profita, obstajal neki končni smoter, kateremu bi bile podrejene vse preferenčne izbire potrošnika. Toda kakšen je lahko tak cilj? "Ne moremo reči, da je ta smoter maksimiranje koristi, kajti obstoj koristi kot količine, ki naj se maksimira, je sam odvisen od obstoja tega smotra. (...) Če bi imeli maksimiranje koristi za tak končen cilj, bi spet zapadli v cirkularno sklepanje. Seveda bi se lahko skušali ogniti temu 86 lb problemu s tem, da bi trdili, da ima korist predhodno, z intro- spekcijo preverljivo eksistenco kot neko kvantifikabilno, kate- rega maksimiranje lahko služi kot končni smoter. To -pa je ravno tiste vrste vprašljiva psihološka osnova, ki so se ji hoteli teoretiki koristi izogniti, s tem, da so se enostavno obrnili k preferenčnim sodbam. Po drugi strani pa tudi ni mogoče reči, da je končni smoter akumulacija vrednosti. Kajti to je končni smo- ter kapitalistov samih in sicer samo kot kapitalistov. (...) V tej zvezi naj omenimo, da si nekateri teoretiki koristi izrec- no prizadevajo najti analogijo k motivu maksimiranja profita v teoriji produkcije. Tako krepijo nazor, da se vsakdo - tudi de- lavec - v kapitalistični družbi vede kot kapitalist pri gospodar- skih odločitvah. Nemožnost, da bi našli neki končni cilj, ki bi zadostoval zahtevam teoriji koristi, poudarja ideološkost tega nazora. " ^ In tudi ob predpostavki, da potrošnik zasleduje en sam smoter, ne bo mogoče spraviti vso"tisto množico lastnosti, ki rabijo ne- kemu cilju, na skupni imenovalec, kot tudi hranilne vrednosti različnih živil ni mogoče meriti v eni sami velikosti. Taka re- dukcija mnogih lastnosti na eno samo je možna samo pri akumula- ciji presežne vrednosti, in sicer izraženo v denarni formi. "Bla- govna produkcija reducira najrazličnejše uporabne vrednote na e- no samo kvantitativno vrednostno dimenzijo. Pozicije različnih blag vzdolž te dimenzije so izražene z njihovimi cenami in pri- merjava cen omogoča ocenitev učinkovitosti različnih produkcij- skih metod glede na akumulacijo presežne vrednosti. Glede na glavni cilj kapitalistične produkcije je gornja zahteva do pre- ferenčnega razmerja izpolnjena, čeprav ta okoliščina ne more pod- krep' --^ teorij« koristi kot osnove meščanske ekonomije, pa ven- darle kaže na obseg, v katerem je pojem koristi ideološki refleks meščanskih produkcijskih razmerij."^^^ . ^ Utemeljitev navzdol nagnjene krivulje povpraševanja torej s teo- 87; Samo povpraševanje je v skriptah opredeljeno takole: "Povpraševa- nje je rezultat delovanja številnih vplivov in tvorcev: od želja, navad in trenutnih potreb povpraševalcev, od strukture njihovih potreb, vse do cen raznih drugih vrst blaga in plačilno sposobnih potreb povpraševalcev. Le-te so dalje določene predvsem z njiho- vimi dohodki. Dohodki' prebivalstva so v nekem daljšem razdobju odločilni tvorec povpraševanja po predmetih osebne porabe. Pov- praševanje po predmetih investicijske porabe je odvisno od ust- varjanja in delitve dohodka v gospodarskih organizacijah, od de- 37 ) litve narodnega dohodka itd." - • .if.-^ .... ; Povpraševanje je bilo prej nediferencirano določeno kot "tržno razmerje med ceno in količino, ki so jo povpraševalci pripravlje- ni kupiti". To pa je samo ilustracija relacij med ceno in koli- čino, ki vsebinsko ne more nič razložiti. Kaj je povpraševanje vsebinsko, skuša podati gornja opredelitev, vendar pa je ta opre- delitev zelo nesrečna, ker pomeša popolnoma nebistvene elemente z bistvenimi. Prvič vr¿o v - . i^oš, pod firmo povpraševanja kot takega, in popolnoma nezgodovinsko, povpraševanje za končno po- rabo (tu gre predvsem za delavce in osc»ii^- dt:'^vne ljudi, ki si s tem povpraševanjem zagotovijo substitenčna sredstva; pov- praševanje kapitalistov, ki je dvojnega značaja: povpraševanje po "delu" in povpraševanje po produkcijskih sredstvih. Drugič ' -^-..^^ je povpraševanje (tako za končno kot za investicijsko porabo) določeno s plačilno sposobnostjo povpraševalcev: povpraševanje 38) ali "družbena potreba (ki je tu vedno plačilno zmožna potreba)" Plačilna sposobnost je bore malo odvisna od "želja, navad in trenutnih potreb povpraševalcev", pa tudi od "strukture njiho- vih potreb" ne, temveč v prvi vrsti od deleža, ki ga imajo v rijo mejne koristi ni možna. Lahko pa sedaj rečemo, "da je bist- veni vzrok za padanje krivulje povpraševanja v dejstvu, da se z večajočimi se nakupi zmanjšuje kupna moč, ki ostane kupcu ali prodajalcu"^ (ta pa je seveda odvisna od razdelitve družbenega produkta, torej od razrednih ali lastninskih razmerij). 88 : . cružbenem produktu mezde. Od tega deleža pa je spet odvisno, koliko ostane kapitalu v obliki profita, kar naprej določa pov- praševanje kapitala po produkcijskih sredstvih in po "delu". Dr. Hakar seveda ve za vse te "vplive, ki delujejo v ozadju tržne- ga dogajanja", tudi da "delujejo na ceno šele posredno, se pra- 3 9) VI preko ponudbe in povpraševanja" . Vendar se zadovolji s tem, da vneto zatrjuje "da ima tržna cena in tržni dogodki svoj končni izvor in svoje korenine ne na samem trgu, ampak v celot- nem gospodarstvu", da izvirajo "iz razmer v proizvodnji, iz de- litve družbenega proizvoda, iz oblikovanja plačilno sposobnih potreb v gospodarstvu, iz proizvodnih pobud in odločitev množi- ce proizvajalcev in ponudnikov v tem gospodarstvu, iz odločitev 4 0) in teženj množice porabnikov, itd." Ostane pa pri pavšalnem zagotavljanju, ker bi globlje obravnavanje prvič, zahtevalo o- pustitev predavane teorije, drugič pa podrobno razčlenjevanje vsebine in medsebojnih razmerij omenjenih silnic, kar bi v res- nici zahtevalo poglobljen študij vsaj Marxovega "Kapitala". S tem pa se ta teorija sama izpostavlja sodbi, ki jo je Marx iz- rekel o vulgarni ekonomiji: "Vulgarna ekonomija dejansko ne de- la nič drugega, kot da doktrinarno tolmači, sistematizira in apologetizira predstave v meščanskih produkcijskih razmerjih ujetih agentov te produkcije. Ne smemo se torej čuditi, da se ravno v odtujeni pojavni formi ekonomskih razmerij, v kateri so ta razmerja prima facie absurd in popolna protislovja - in vsa- ka znanost bi bila odveč, če bi se pojavna forma in bistvo reči neposredno ujemala -, če se vulgarna ekonomija ravno tu počuti popolnoma sama pri sebi in se ji ta razmerja zdijo toliko bolj sama po sebi razumljiva, kolikor bolj je njihova notranja pove- 41 ) zanost skrita, jih je pa vsakdanja predstava navajena." Povpraševanje v skriptah teoretično ni tako eksplicirano, kot smo tu kritizirali njegove osnove. Navedena je samo njegova tav- tološka opredelitev, in to v makroekonomski varianti. Pravi njeni temelji so v mikroekonomski teoriji, saj je krivulja ce- lotnega povpraševanja samo agregirana funkcija individualnih povpraševanj. Očitno pa so ti temelji le preveč subjektivistič- 89 42 ) ni, le preveč enodimenzionalno opredeljujejo povpraševanje in povpraševalce postavljajo v vlogo suverenih odločevalcev o svo- jem ravnanju na trgu, da bi lahko rabili tudi le za plavzibilno ' utemeljitev kategorije povpraševanja. Mimo tega, da je individu- alno odločanje samo že družbeno posredovano ("Poanta je nasprot- no v tem, da je privatni interes sam že družbeno določen interes, in ga je mogoče doseči le znotraj pogojev, ki jih postavlja druž- ba, in s sredstvi, ki jih ona daje; da je torej vezan na repro- 43 ) dukcijo teh pogojev in sredstev." ),naj na koncu našega obrav- navanja povpraševanja kot enega od "stebrov" tržne ctene še povze- majoče dodamo, da z reduciranjem silnic, ki določajo povpraševa- nje, na goli odnos samo med človekom kot povprkševalcem in rečmi prihaja do izraza dvoje: . v.:.;.^ :• i. . .i-j,-.>. ^ , »a.: "D V meščanski družbi se družbeni odnosi individuov prikazujejo ,ne kot neposredno družbena razmerja med osebami ... temveč nasprotno kot stvarna razmerja med ljudmi in družbena razmer- ja med stvarmi' (MEW 23:87; prim.Kap. I, str. 85). ____ 2) Mistificirajoči značaj tega procesa postvarenia kot historič- - no družbenega dogajanja se kaže v tem, da meščanski znanst- veniki za izhodišče svojih preudarkov ne jemljejo niti teh stvarnih odnosov individuov drug do drugega, namreč blagovne menjave, temveč skušajo to menjavo samo izvesti iz samotnih odločitev drug od drugega izoliranih individuov glede_ upora- 44 ) be blag, ki so v njihovi posesti." I v. . :'u:,::¿. -c' Pri teoriji ponudbe pa v nasprotju s teorijo povpraševanja nale- timo na mikroekonomsko utemeljitev krivulje povpraševanja. Tu se stvar prikazuje slabi vesti naših ekonomistov nekoliko lažja. Mi- kroekonomska teorija ponudbe namreč operira s pojmi (oz. s poi- menovanji), ki dajejo vsaj videz objektivnosti, čeprav so sami 4 5) tudi mistifikacija. Gre za stroške. Sicer pa tudi ta kategorija ni tako nedolžna, kot se na prvi po- 90 gled zdi. V zgodnjih formulacijah kategorije stroškov najdemo npr. to popolnoma subjektivistično: "Stroški so zamujena korist ali negativna korist. "'^^ Samuelson tako opredelitev že omejuje na "nekatere zelo pomembne stroške": "Toda ekonomist gre še naj- dlje. Ugotavlja, da nastajajo nekateri zelo pomembni stroški za- radi izgubljenih priložnosti, ki jih moramo žrtvovati, da človek lahko dela eno in ne drugo. Robinson Crusoe ni moral nikomurnič plačevati; toda uvidel je, da lahko šteje kot stroške v zvezi z nabiranjem malin tiste količine jagod, ki bi jih sicer lahko na- 47 ) bral v enakem času in z enakim trudom." V skriptah stroški niso posebej opredeljeni, le pavšalno proizvodne stroške imenu->. 4 8) jejo "razmere v proizvodnji" . Očitno se predpostavlja, da štu- dentje to vejo iz kurza politične ekonomije ali pa po svojem zdravem človeškem razumu. Vsekakor pa so proizvodni stroški bistvena kategorija pri raz- lagi formiranja cen. Vendar л1каког ne v tem smislu, kakor jih uporablja Samuelson in skripta. Za Marxa so produkcijski stroš- ki enaki produkcijski ceni.(op.: "produkcijski stroški, tj. ena- 4 9) ko kapitalu plus poprečni profit" . "Cene ki nastanejo tako, da se iz različnih profitnih mer v raznih sferah produkcije naj- de poprečje in se to poprečje doda stroškovnim cenam raznih produkcijskih sfer, so produkcijske cene."^^^ Stroškovna cena pa je opredeljena tako: "Tisti del vrednosti blaga, ki nadomesti ceno porabljenih produkcijskih sredstev in ceno uporabljene de- lovne sile, nadomesti le to, kar stane blago kapitalista samega, in zato tvori zanj stroškovno ceno tega blaga."^^^) "Pogoj za produkcijske cene je obstoj splošne profitne mere, ta pa s svoje strani predpostavlja, da so profitne mere v vsaki produkcijski sferi, vzete zase, že reducirane na prav toliko po- prečnih mer. Te posebne profitne mere so v vsaki produkcijski sferi = , in jih je treba, kakor se je zgodilo v prvem od- delku te knjige, razviti iz vrednosti blaga. Brez tega razvitja 91 V ostane splošna profitna mera (in zato tudi produkcijska cena blaga) brezsmiselna in brezpojmovna predstava." Produkcijski stroški ali produkcijska cena pa so po vrhu še mistifikacija, ker ne vključujejo vseh stroškov produkcije nekega blaga. "To kar stane blago kapitalista, in to kar stane sama produkcija blaga, sta seveda dve popolnoma različni velikosti. Iz presež- ne vrednosti obstoječi del blag ne stane kapitalista nič, rav- no zato, ker delavca stane neplačano delo. Ker pa je na podlagi kapitalistične produkcije delavec po svojem vstopu v produkcij- ski proces sam sestavina fungirájočega produktivnega' kapitala, ki pripada kapitalistu, ker je kapitalist torej dejanski produ- cent blaga, se mu stroškovna cena blaga nujno prikazuje kot de- ' janski strošek blaga samega."^^^ ; ' Marginalni teoriji so taka razmišljanja tuja. Ona kot povsod o- perira z univerzalnim principom marginalnosti. "Ker so proizvod- ni stroški temelj ponudbe, bo vsekakor temeljno sredstvo margi- nalne analize ponudbe - marginalni ali menni stroški." In kot smo pri teoriji povpraševanja imeli "zakon o pojemajoči marginal- ni koristi", nam pri teoriji ponudbe kot univerzalen instrument ponujajo "zakon o pojemajočih donosih". Ta "zakon" naj razloži, zakaj mejni stroški naraščajo, mejni stroški pa so s svoje stra- ni glavna krivulja v vseh diagramih, ki naj pojasnijo ravnanje ponudnika. V Samuelsonovi formulaciji se glasi ta "zakon" takole: "povečanje deleža nekaterih faktorjev v razmerju z deleži drugih stalnih faktorjev bo zmeraj povzročilo, da se bo ves pridelek povečal; vendar bo po neki točki dodatni pridelek, ki ga dajo enaka do- datna vlaganja, postajal čedalje manjši. To nazadovanje dodat- nih pridelkov je posledica tega, da nove količine spreminjajo- čega se faktorja sodelujejo s sorazmerno vedno manjšim deležem • stalnih faktorjev."^^^ Vendar mu zmeraj uspe, da za utemeljitev vzame kak polj edelj ski primer, "zakon" pa naj bi veljal seveda tudi za industrijo. K temu pravi Mattick: "Kot sredstvo analize 92 marginalni princip seveda ni nič drugega kot posplošitev Ricar- dove diferencialne rente, ki je napravila ceno poljedelskih pro- duktov odvisno od donosov najmanj rodovitnih tal. čeprav v raz- lični meri naj zakon pojemajočega donosa velja prav tako za in- dustrijo kot za vsako drugo vrsto gospodarske dejavnosti in naj določa cene in njihovo spreminjanje.^ Izvesti "zakon" iz last- nosti industrijske produkcije, tega še ni poskusil nihče. Joan Robinson pa trdi, da je "zakon pojemajočih donosov" tavtologija, ki izhaja iz definicije produkcijskega faktorja: "naraščajoče, fiksnemu faktorju dodane količine nekega faktorja miorajo končno privesti do pojemajoče mejne in poprečne produktivnosti. ,Zakon naraščajočih donosov se od zakona pojemajočih donosov razlikuje v tem, da ga ni mogoče zvesti na tavtologijo ... Zakon narašča- jočih donosov je vprašanje dejanskega materiala.' (J. Robinson, The Economies of Imperfect Competition, London 1950, str. 333)"^^^ Ta zadnji zakon je teoretično razvil Marx kot "zakon povečane produktivne sile", medtem ko zakon o pojemajočih donosih nima teoretične podlage. Razen tega so številne empirične študije dokazale, da spada krivulja mejnih stroškov v obliki črke U (se pravi naraščajoči mejni stroški zaradi pojemajočih donosov) v kraljestvo pravljic. Eden od strokovnjakov na tem področju, J. 3ain, ugotavlja, da "nastopajo ,diseconomies' pri produkciji v , velikem obsegu samo tedaj - če sploh -, če je produkcija precej nad minimalno optimalno produkcijsko točko. To nasprotuje temu, da so a priori teorije formiranja cen in tržne oblike prikazale krivulje po navadi v obliki črke U, najbrž zaradi tega, ker je ta premisa olajševala zaključke glede prilagajanja tržnemu rav- 58) notežju števila in velikosti firm." Ekstremni antimarksist in antikomunist P.J.D. Wiles pa o nara- ščajoči produktivnosti, ki nasprotuje teoriji o pojemajočih do- nosih, pravi takole: "V 19. stoletju so ekonomi dajali prednost laissez-faireu in privatnemu kapitalizmu: nič od obeh ni tako zaželeno, če stroški z velikostjo stalno padajo. Ne samo, da ruševine (teh teorij) ogroža splošna teorija ravnovesja - kar 93 bi civilizacija še lahko preživela -, temveč družbena struktura sama. Marx je triumfiral s svojim dejstvom stalno naraščajočih donosov; kakor je neprijetno, njegov zakon koncentracije se je izpolnil in Sherman Act je bilo praktično priznanje, da je imel prav. Obstajali so torej močni, čeprav sramotni vzroki, da so zaprli OČI pred dejstvi." . Pa ne samo, da nima teoretične podlage, tudi v praksi tega prin- cipa malodane nihče ne uporablja. W. Eitelman in G. Guthrie sta naredila anketo pri nekaj sto podjetnikih, in od 3 34- podjetni- kov jih je le 18 odgovorilo, da se odločajo do neke mere po mar* ginalnem principu. In med pismenimi odgovori je bil tudi ta: "Tudi pri majhni učinkovitosti in plačevanju nadur bi kosovni stroški pri naraščajoči produkciji še zmeraj padali, kajti rela- tivno zmanjšanje fiksnih stroškov bi več kot izenačilo poveča- nje sedaj novo nastalih, dodatnih stroškov. "^*^^ . . 'l' . ; . -i. • . Ta anketa samo potrjuje Mattickove splošne ugotovitve: "Ce se v vsakdanjem življenju za konsumenta ne splača, da bi ,optimiral' razdelitev svojih izdatkov v smislu mejne kalkulacije - ne gle- de na to, ali to sploh more ali ne -, tako tudi v dejanjih kapi- talističnih podjetnikov mejna kalkulacija nima tiste vloge, ki ji jo dajejo ekonomi. Priznavajo pa, da teoretična razmišljanja mejnih analitikov niso posnetki dejanskih razmer. Vendar so po njihovem mnenju dovolj blizu dejanskosti, da imajo preko svoje vrednosti za znanstveno spoznavo tudi praktično veljavnost. Dej- stvo, da podjetniki sklepajo svoje posle, ne da bi se brigali za računske metode teoretične ekonomije, teoretikom ne prepreču- je, da ne bi imeli svojih teorij za potrjene v aktualnem gospo- 61) darskem življenju." Namen skript je, da bi nam razložila, kako se popolni konkurent odloča, in pride do zaključka, da "se bo racionalni ponudnik" +, Str. 11. K naslednjim odstavkom priiçerjaj P. Mattick, cit. delo, str. 10-26. ^Ti= w - ' - - ____u 14. P. Mattick, cit. delo, str. 11. y^y . , - 15. Prav tam, str. 12. , . 16. Prav tam, str. 13. ^..^i-'- . v 17. C. Mlakar, Teorija tržnega mehanizma, I. del, izdala in zalo- žila Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 197Ц, str. 1. 18. M. Linder, Der Anti-Samuelson. Kritik eines repräsentativen Lehrbuchs der bürgerlichen Ökonomie, 1. zvezek, Gaiganz 1974 (Politladen Erlangen), str. 76. . , . ... 19. C. Mlakar, cit. delo, str. 1. ^ . 20. Prav tam, str. 2. / . : . V, 21. Prav tam, str. 5. , V« 22. P.A. Samuelson, Ekonomika. Tehnika sodobne ekonomske analize, Ljubljana 1968 (Cankarjeva založba). ~ 23. P.A. Samuelson, cit. delo, str. 70. ' • 24. Prav tam. ' • . - j 25. E. Altvater, cit. delo, ČASOPIS 9-10, str. 236. i 00 2Sa K znanemu nasprotju med makro in mikro ekonomijo, med nacio- nalno ekonomijo in ekonomiko posameznih podjetij, samo tole. Nasprotje med tema ekonomijama je do neke mere izraz dejan- skega nasprotja med individualnim kapitalom - mikroekonomija daje instrumentarij za maksimalno uveljavljanje interesov posameznega podjetja - in celotnim kapitalom, organiziranim , kot država - nacionalna ekonomija ali ekonomija narodnega gospodarstva naj analizira in posreduje izenačenje interesov vsega kapitalskega razreda, kapitala kot celokupnosti posa- meznih kapitalov, ki so v delnem protislovju med seboj. To nasprotje bo izginilo, ko bo izginilo nasprotje med indivi-, dualnim in celokupnim kapitalom, torej ko bo celo družbeno gospodarstvo organizirano kot eno veliko podjetje. Pogojeno je z obstojem kapitala in z blagovno produkcijo, ki privatni interes postavlja nasproti družbenemu. 26. P. A. Samuelson, cit. delo, str. 467. 27. Prav tam, str. 4 69. " " 28. Prav tam. ,'']^'''J¿::::^ 'ï:-/'"-:':-^^^^^ 29. M. Linder, cit. delo, 3. zv., str. 168-186. - / "i^; 30. Prav tam, str. 175. : ^ ' ' ^ ^ x > - • -гП . ч . C 31. Prav tam, str. 176. " --^ : ттг --r^ -i-i . :; 3 2. K. Marx, Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie (Ro- hentwurf) , Frankfurt-Wien b.l. (Europaische Verlagsanstalt- Europa Verlag), Str. 85. 33. K. Marx, Zur Kritik der Politischen Ökonomie, MEW 13, Berlin 1971 (Dietz), Str. 35. 34. M. Linder, cit. delo, 3. zv., str. 184. 35. Prav tam, str. 186. 36. Prav tam, str. 158. 37. C. Mlakar, cit. delo, str. 9. ' ' 38. K. Marx, Das Kapital III, MEW 25, Berlin 1970 (Dietz), str. 190; prim. Kapital III, Ljubljana 1973 (Cankarjeva založba), str. 205. 39. C. Mlakar, cit. delo, str. 11. 40. Prav tam, str. 9. -, ■. , r 41. MEW 25:825/prim. Kapital 111:910-911. 101 42. "Razdružbljenje gospodarstva spremlja njegova subjektiviza- cija in idealizacija. Vse gospodarjenje se reducira na pred- stave individuov o koristi in na stvarne odnose med indivi- dui in dobrinami. Gospodarstvo se prikazuje kot konglomerat robinzonskih gospodarstev, tj. kot sodelovanje množice sub- jektov, ki gospodarijo izolirano in ki se odločajo prosti in neodvisni od vseh družbenih vplivov in vezi. Edini orien- tacijski kriterij je trg kot mesto menjave dobrin." - E. Al- tvater, W. Müller, C. Neusüss, H. Lehmann idr., Materialien zur Kritik der bürgerlichen Ökonomie, Glessen 1971 (Rotdruck), Str. 126-127. 43. K. Marx, Grundrisse..., str. 74. 44. Hehrwert, beitrage zur kritik der politischen Ökonomie, štev. 1, Erlangen 1972, str. 147. 45. Stroški imajo v marginalni teoriji podobno mesto kot produk- cijska cena, ki je tudi določena s stroški, v klasični vul- garni teoriji. Zato tudi za marginalne teoretike velja Mar- xova ugotovitev: "Razumljivo je tudi, zakaj isti ekonomi, ki se upirajo določanju vrednosti blaga z delovnim časom, s kvantumom dela, vsebovanem v njem, vedno govorijo o produk- cijskih cenah kot o centrih, okoli katerih nihajo tržne ce- ne. To si lahko dovolijo, ker je produkcijska cena že čisto povnanjena in prima facie brezpojmovna forma vrednosti bla- ga, taka forma, kot se prikazuje v konkurenci, torej je pri- sotna v zavesti vulgarnega kapitalista, torej tudi v zave- sti vulgarnega ekonoma." - MEW 25:208/prim. Kapital 111:224. 46. Mehrwert 1, str. 98. 47. P.A. Samuelson, cit. delo, str. 502. - To je sčuno ena od robinzonad, ki prevevajo meščansko ekonomsko teorijo (tudi pri Samuelsonu jih je vse polno) in ki jih je Marx karakte- riziral takole: "Produkcija osamljenega posameznika zunaj družbe - redkost, ki se pač lahko zgodi civilizirancu, ki se je po naključju izgubil v divjini in ki dinamično "že ima v sebi družbene sile - je prav tak nesmisel kot razvoj jezika brez skupaj fivečih in skupaj govorečin individuov. (...) Nič ni bolj dolgočasno pusto kot fantazirajoči locus communis." (K. Marx, Grundrisse..., str. 6; prim. MEID IV, str. 14-15.) 48. C. Mlakar, cit. delo, str. 61. 49. MEW 25:665/Kapital 111:736. 50. MEW 25:167/Kapital 111:178. 51. MEW 25:34/Kapital 111:32. 102 52. MEW 25:167/Kapital 111:178. = . . ■ r- , v 53. MEW 25:3*4/Kapital 111:32. -: л : . SU. C. Mlakar, cit. delo, str. 62. 55. P.A. Samuelson, cit. delo, str. 35. ; ^ 56. P. Mattick, cit. delo, str. 23. 57. Cit. po M. Linder, cit. delo, 3. zv., str. 192. 58. Cit. po M. Linder, cit. delo, 3. zv. str. 194. л 59. Prav tam. : .-.r; 60. Prav tam. 61. P. Mattick, cit. delo, str. 23. , ' 62. C. Mlakar, cit. delo, str. 70. 63. Cit. po M. Linder, cit. delo, 3. zv., str. 220. 64. C. Mlakar, cit. delo, str. 73. 65. Zur Kritik der bürgerlichen Nutzen- und Preistheorie, izdala SHG Nürnberg, Nürnberg b.l., str. 64. 66. MEW 25:187-188/Kapital 111:202. 67. MEW 25:200/prim. Kapital 111:215. 68. MEW 25. 199/prim. Kapital 111:214. 69. MEW 25:204-205/prim. Kapital 1X1:220 70. F. Mattick, cit. delo,- str. 25-26. 71. MEW 25:349/prim. Kapital 111:378. ' HANS-GEORG BACKHAUS K DIALEKTIKI VREDNOSTNE FORME Pri kritičnem pregledu sekundarne literature h Kapitalu je moč dokazati, da je bila teorija delovne vrednosti recipirana ali kritizirana samo v grobo poenostavljeni in pogosto povsem popa- čeni obliki. Tako je predvsem za pozitivistično interpretacijo Marxa značilno, da identificira klasično in marksistično vredno- stno teorijo. Schumpeter predstavlja ostale, ko oporeka Marxovi analizi vrednosti samostojnost: "Pravo razumevanje njegove ekono- mije se začne s•spoznanjem, da je bil kot teoretik Ricardov uče- nec (...) Njegova vrednostna teorija je ricardovska (...) Marxo- vi argumenti so manj vljudni, bolj dolgovezni in bolj »filozof- ski* v najhujšem pomenu besede."^ "Ekonomistična" interpretacija pa mora zgrešiti kritično intenco Marxove vrednostne teorije: iz "Kritike politične ekonomije" postane ena "ekonomija" med mnogi- mi drugimi. Pozitivistično razumevanje nujno pelje k temu, da se Marxova teorija družbe razveže v snop socioloških in ekonomskih hipotez ali "opazovanj dejstev". Argumente, ki jih Böhm-Bawerk diskreditira kot "dialektične čire-čare", Schumpeter pa kot "fi- lozofske", lahko najdemo predvsem v nauku o blagovni formi. Ta nauk postane, kolikor ga sploh prikažejo, ali nerazumljiv ali pa ga referiraj o brez komentarja. Nerazumevanje interpretov je toli- ko bolj osupljivo, kolikor so Marx, Engels in Lenin vedno znova opozarjali na izreden pomen analize vrednostne forme. Marx v pred- govoru h Kapitalu izrecno svari pred zanemarjanjem nauka o vredno- stni formi: "Za meščansko družbo pa je blagovna forma delovnega produkta ali vrednostna forma blaga ekonomska celična forma. Ne- izobražencu se zdi, da blodi njena analiza v samih dlakocepstvih." Vključno v Ricardovo šolo jo je "človeški duh več kot 2000 let zaman skušal doumeti". Iz citata sledi, da si Marx prisoja, da je prvič v zgodovini raziskovanja spregledal to "skrivnostno for- mo". ^ 104 Fbraanjkljivo recepcijo analize vrednostne forme pa ne moremo pripisovati zgolj določeni problemski sleposti interpretov. Ne- zadostnost njihovih prikazov (Darstellung) lahko gotovo razume- mo šele iz predpostavke, da Marx ni zapustil nobene zaključene formulacije (Fassung) svojega nauka o delovni vrednosti, čeprav ^a je v Kritiki politične ekonomije že razvil, je bil Marx pri- siljen prikazati analizo vrednostne forme v treh nadaljnih ina- čicah (Fassung), ki se vsakič medseboj razlikujejo, "ker celo pa- m.etne glave stvari niso pravilno dojele, torej mora biti v prvem 2 prikazu, po"sebno v analizi blaga, nekaj pomanjkljivega." Drugi, povsem nov prikaz, da Marx v prvi izdaji Kapitala. Toda že med stavljenjem sta Engels in Kugelmann opozorila Marxa na '4:ežko ra- zumljivost" analize vrednostne forme in ga tako vzpodbudila, da je kot dodatek pristavil tretji, tokrat popularizirani prikaz, četrta inačica, ki se zopet razlikuje od predhodnih prikazov, je izdelana za drugo izdajo Kapitala. Ker pa v tej četrti in zadnji formulaciji dialektične implikacije problematike vrednostne for- me vedno bolj bledijo in ker je Marx že v prvi izdaji "analizo vrednostne substance (...) kolikor mogoče populariziral", so mo- rala v interpretaciji tega, kaj je hotel Marx označiti s pojmo- ma "vrednostna substanca" in "abstraktno delo",^ nastopiti pre- cejšna razhajanja. Zato je za raziskovanje Marxa najbolj pomem- ben desiderat, da rekonstruira iz več ali manj fragmentarnih pri- kazov in številnih, v drugih delih raztresenih posamičnih opazk, celoto vrednostne teorije. V predgovoru k prvi izdaji Kapitala govori Marx še izrecno o tem,, da "dialektika" označuje njegov prikaz nauka o delovni vrednosti, če interpretacije, kot so v navadi, to dialektike brez izjeme ig- norirajo, moramo raziskati vprašanje, ali velja tista "pomanj- kljivost prikaza" samo za analizo vrednostne forme ali pa kar za oba prva razdelka v prvem poglavju Kapitala. Lenin vztraja na dialektičnem značaju Marxovega postopka: "Marxovega Kapitala in posebno prvega poglavja ni moč popolnoma razumeti, če nismo pre- študirali in zapopadli cele Heglove Logike." Iz tega sklepa: "To- 105 rej ni po polovici stoletja noben marksist dojel Marxa"^. Ali ni torej "po celem stoletju noben marksist dojel Marxa", ali pa je šel Marx v popularizaciji obeh prvih razdelkov poglavja Blago tako daleč, da ,dedukcije' vrednosti sploh ni več moč zapopasti kot dialektičnega gibanja? V prvem razdelku ravna Marx, kot je znano, tako, da izhaja iz ,em- piričnega' fakturna menjalne vrednosti in le-to določi kot "pojav- no formo neke od nje razločljive vsebine". To, kar naj bo ,temeij * menjalne vrednote, se imenuje vrednost. V nadaljevanju analize pa je treba opazovati vrednost najprej neodvisno od njene pojav- ne forme. Analiza bistva, ki je neodvisna od pojavne forme, vodi sedaj k temu, da se Marx povsem neposredovano, ne da bi pokazal kako notranjo nujnost, vrne k analizi pojavne forme: "In res smo izhajali iz menjalne vrednosti blag, da bi prišli na sled njiho- vi v njej skriti vrednosti. Sedaj se moramo vrniti k tej pojavni formi vrednosti". Ali se da sedaj ta razvoj še razumeti kot iz- raz metode, ki jo Marx v svojem uvodu spisa H kritiki politične ekonomije karakterizira kot vzpon "od abstraktnega k konkretne- mu"? "Reprodukcija konkretnega", v kateri naj se le-to prikaže (darstellt) kot "bogata totalnost mnogih določitev", kot "enot- nost raznovrstnega", pa postane gotovo razumljiva šele iz slede- čega vprašanja: kako vrednost postane menjalna vrednost in cena - zakaj in na kak način se je vrednost odpravila v menjalni vred- nosti in ceni kot načinoma svoje "drugobiti"? Zdi se mi, da na- čin prikaza v Kapitalu nikakor ne razkrije spoznanje vodečega mo- tiva Marxove analize vrednostne forme - namreč vprašanja, "zakaj privzame ta vsebina tisto formo". Pomanjkljiva posredovanost substance in forme vrednosti pride do izraza že v tem, da je v razvoju vrednosti moč izkazati prelom: prehod od drugega do tret- jega razdelka prvega poglavja ni več razviden kot nujen prehod. Kar se bralcu vtisne, je na videz lahko razumljiv nauk o vredno- stni substanci in o dvojnemu značaju J[ela, ki je razvit v obeh prvih razdelkih. Tretji razdelek - nauk o vrednostni formi - pa se večinoma razume samo kot dodaten dokaz ali kot "dialektičen" 106 ■■■'-ч ornament tega, kar je bilo v obeh prvih razdelkih že tako ali ta- ko izvedeno. Bralčevemu razumevanju se izmakne, da se "občega predmeta" kot takega, to je vrednosti kot vrednosti -sploh ne da izraziti, marveč da se "prikazuje" (erscheint) samo v sprevrnje- r»i podobi, namreč kot "razmerje" dveh uporabnih vrednot. Če pa razvoja menjalna vrednost - vrednost - vrednostna forma ni več mo- goče zapopasti kot "dialektičnega gibanja od nepo^edne ,biti' skozi ,bistvo' k posredovani ,eksistenci' (...)'^"^N^a je neposred- nost odpravljena in ponovno postavljena kot posredovana eksisten- ca""", potem postane razumljiv tudi izvor tistih ,dialektičnih in- terpretacij', ki pomenijo karikaturo dialektike. Marxova blagov- na analiza se potem prikazuje kot - neposredovan - "skok od eno- stavnega h kompliciranemu, od substance k pojavni formi". Bistvo je v svoji razliki do pojavnih form določeno formalno-logično kot "obče, tipično in poglavitno". Posredovanost bistva in pojavne forme je moč konstruirati samo še kot psevdodialektično gibanje psevdodialektičnih protislovij: "Obče ne eksistira (...) neodvis- no od posameznih pojavov. Kot obče, invariantno (!!) je vsebova- no v njih."^ Celo tisti avtorji, ki lahko zase trdijo, da so "pre- študirali in zapopadli celo Heglovo Logiko", ne pojasnijo, na kak- šen način so temeljni pojmi vrednostne teorije dialektično struk- turirani. Dialektična metoda se ne more omejiti na to, da"zgolj zvaja pojavne forme nazaj na bistvo: pokazati mora tudi, zakaj privzame bistvo ravno to ali ono pojavno formo. Namesto da bi se osredotočil na interpretacijo temnih ali na videz nerazložljivih mest, je prikaz pri ,filozofskih' marksistih dostikrat čisto re- ferirajoč. r, ■ . Prelom med prvima dvema in tretjim razdelkom pa ne problematizi- ra samo metodološke strukture nauka o vrednosti, marveč predvsem otežkoča razumevanje tega, kar razvije Marx pod naslovom, ki je "sam precej skrivnosten" : fetiški značaj blaga in njegova skriv- nost. Naslov označuje, kot je znano, četrti razdelek prvega pog- lavja. Členitev prvih razdelkov moramo imeti za nesistematično in zato razumevanje otežkujočo, ker "skrivnost"* ne postane vidna my šele v četrtem, marveč že v tretjem razdelku in ker naj bo de- šifrirana v nauku o treh svojevrstnostih ekvivalentne forme. Da je vsebina četrtega razdelka razumljiva le iz tretjega, izhaja že iz členitve dodatka k prvi izdaji iz leta 1867, ki ga je Marx naslovil "Vrednostna forma". Ta dodatek - koncipiran samo kot po- pularizirana formulacija analize vrednostne forme - vsebuje ana- lizo fetišizma, seveda ne kot samostojnega nauka, marveč zgolj kot "četrto svojevrstnost" ekvivalentne forme, -«w - Iz te uvrstitve lahko spoznamo, da je moč razumeti nauk o feti- šiskem značaju - v drugi izdaji Kapitala razširjen in koncipiran kot četrti razdelek - glede njegove vsebine samo kot osamosvo- jen del tretjega razdelka. Eliminacija tretjega razdelka, ki pred- Stavlja "temnost ppvih poglavij o vrednosti v Kapitalu" ali nje- gov prikaz brez komentarja, se izraz a predvsem v naslednjih na- pačnih interpretacijah: 1. številni avtorji ignorirajo zahtevo nauka o delovni vrednosti, da izpeljuje denar kot denar in da tako inavgurira specifično denarno teorijo. Tako potem ne preseneča več, če ti interpre- ti prikazujejo samo vrednostno teorijo, medtem ko denarno teo- : rijo izločajo ali korigirajo, ter so zaradi tega komaj še .zmožni pojasniti razliko med klasično in marksistično teorijo delovne vrednosti. Ti interpreti ne spoznajo, da so temeljni pojmi vrednostne teorije razumljeni samo tedaj, če s svoje strani omogočajo razumevanje temeljnih denarno-teoretskih poj- 9a mov . Vrednostna teorija je adekvatno interpretirana, če je .' blago razumljeno tako, da se v procesu "imanentnega prehaja- '■■ nja-samega-sebe" postavlja kot denar. Notranja povezanost bla- • ga in denarja prepoveduje, da bi sprejemali Marxovo vrednost- no teorijo, hkrati pa zavračali z njo postavljeno denarno teo- rijo. "Surovost in brezpojmovnost", da se produkcijsko in cir- kulaci jsko sfero - "to, kar organično sodi skupaj" - naključno nanaša drugo na drugo, da se ju poveže v golem^efleksijskem sklopu", surovost, ki je značilna za interpretacijo avstro- 108 marksistične šole, je izraz nesposobnosti razumeti vrednost- no teorijo kot analizo vrednostne forme. Povezava med marksistično določenim naukom o delovni vredno- sti in fenomenom postvarelosti ostane nerazvidna. Marx v četr- tem razdelku sicer izrecno poudarja: "Pozno znanstveno odkrit- je, da so delovni produkti, kolikor so vrednosti, zgolj stvar- ni izrazi človeškega dela, porabljenega v njihovi produkciji, je epohalno v razvojni zgodovini človeštva, toda predmetnega videza družbenih značajev dela nikakor ne prežene (...) Dolo- čitev vrednostne velikosti z delovnim časom je skrivnost, ki je skrita pod pojavijujočim se gibanjem relativnih blagovnih vrednosti. Odkritje te skrivnosti odpravi videz zgolj naključ- ne določitve vrednostih velikosti delovnih produktov, nikakor pa ne njihove stvarne forme."^^ Ta jasna izjava pa številnih avtorjev sploh ne ovira, da ne bi razglasili prav "pod pojav- Ijujočimi se gibanji relativnih blagovnih vrednosti skrito skrivnost" za predmet raziskave Marxovega nauka o blagovnem fetišizmu. Po teh interpretacijah tisto, kar predstavlja "mi- stični značaj" blaga, ni skrivnost "predmetnega videza" ali "stvarne forme", marveč je to "skrivnost" vrednostne veliko- sti. Toda potem je bila geneza postvarjenja spoznana že' z od- kritji klasičnega nauka o delovni vrednosti. Zopet se izkaže, da izolirani prikaz vrednostne teorije ne dopušča več, da bi izstopila bistvena razlika med Marxovo in klasično analizo. Prikaz, ki zgreši bistvo blagovnega fetišizma, lahko označimo takole: avtorji referirajo nekaj stavkov iz poglavja o fetišiz- mu v Kapitalu in jih pojmovno, večinoma tudi terminološko, in- terpretirajo na način Nemške ideologije - manuskripta, v kate- rem Marx in Engels pomena teorije delovne vrednosti še nista pravilno razumela. Odgovarjajoči citat se glasi: producentom "se prikazujejo (...) družbeni odnosi njihovih privatnih del kot to, kar so, tj. ne kot neposredno družbena razmerja oseb v njihovih delih samih, marveč nasprotno, kot stvarna razmerja 109 2. Zakaj in koliko je moč zapopasti "razmerje stvari" zgolj kot "njemu samemu vnanjo in golo pojavno formo za njim skritih človeških razmerij"? Iz tega sledijo nadaljnja vprašanja. .* c a) "Človeška razmerja" so definirana kot "družbeni odnosi pri- vatnih del" ali tudi kot "družbena razmerja producentov do celokupnega dela". Kaj moramo razumeti s pojmoma "razmerje" in "celokupno delo"? ' ; - b) Kaj označuje razlog, zaradi katerega se morajo "družbeni od- nosi" nujno "prikazovati" zavesti kot neko Drugo? c) Kaj tvori realnost tega videza: kako je ta videz sam še mo- ment dejanskosti? d) Kako je treba zapopasti genezo abstraktne vrednostne pred- metnosti: na kakšen način se subjekt "opredmetuje", kako sto- pi samemu sebi nasproti kot objekt? - To misteriozno stvarno stanje se da opisati tudi takole: vrednost produkta je kot ^tVo misljenoy različna od produkta samega. Na drugi strani pa je oseb in družbena razmerja stvari. "^'^ Iz tega citata razberejo le, da so se socialna razmerja nasproti ljudem "osamosvojila", To je ugotovitev, ki predstavlja temo zgodnjih del in ki je postala pod geslom "odtujitev" ali "razosebljenje" obrabljena fraza konservativne kulturne kritike. V Kritiki politične eko- nomije pa ne gre za goli opis tega dejanskega stanja, marveč za analizo njegove geneze. Pravilna interpretacija fetiškega značaja mora torej tekst razčleniti in raziskati na sledeči način: 1. Kako je za Marxa strukturirano "družbeno razmerje stvari"? 110 vrednost vedno samo vrednost produkta in se prikazuje tako kot "ideelna forma" nekega materialnega. Kot neko mišljeno, je vred- nost zavesti "imanentna". Toda v tem načinu svoje biti ni vede- na: vrednost se postavi nasproti zavesti kot neko tuje. Realnost delovnega produkta je že predpostavljena. Tu postane problematič- no samo dejstvo, da imajo delovni produkti "od svoje realnosti različno fantastično podobo", ne pa konstitucija ens qua ens. Tu se bomo ukvarjali samo s prvim vprašanjem: kako opiše Marx strukturo, "ki jo označuje kot "družbeno razmerje med stvarmi"? 'iajprej moramo spomniti, da so uporabne vrednosti vedno že po- stavljene v formi cene. V toliko zavaja izraz, da vzpostavlja ena- čenje dveh uporabnih vrednosti "razmerje", k nesporazumu: suknjič in platno se ne izenačujeta, marveč sta vsakič že izenačena. Ena- čenje je opravljeno, ker sta izenačena s tretjim, z zlatom, in sta skozi ta ovinek enaka drug drugemu. "Vrednostno razmerj e je vedno vrednostni izraz". To enačenje pa je potem enačenje samo glede na vrednostno vsebino, glede na formo pa neenačenje (Unglei^- Setzung): eden od produktov postane blago, drugi denar. Razmer- je stvari, "vrednostno razmerje" je kot "vrednostni izraz" raz- merje blaga in denarja. Kot cene so produkti "samo različni kvan- tumi istega predmeta (...) le še predstavljeni kvantumi zlata različnih velikosti". Kolikor so blaga vsakič že "prikazana" kot "denarne cene (...) jih lahko primerjam; in fact so že pri- m.erjana. Toda da bi prikazali vrednosti kot cene, se mora prej -1 3 vrednost blag prikazati (sich darstellen) kot denar. ""^ Ta problem implicira rešitev vprašanja: "Kako sploh lahko kako blago prikazem v drugem ali kako lahko prikažemo blaga kot ekvi- valente?" Vsebina Marxove analize forme je genera cene kot cene. Za razliko od klasičnega nauka o delovni vrednosti je sedaj spoz- nan za problem "prehod" od vrednosti k menjalni vrednosti ali k ceni: "Ena od temeljnih pomanjkljivosti klasične politične eko- nomije je, da ji iz analize blaga in še posebej blagovne vredno- sti ni nikoli uspelo najti formo vrednosti, ki jo šele napravi 14 za menjalno vrednost." Ricardovcem je ostalo skrito, da ostaja Ill njihova trditev, da delo določa vrednost blaga, samemu vrednost- nemu pojmu vnanja. Določitveni razlog in določitveni objekt te izjave pa ostaneta različna in nista v nobeni "notranji povezavi". Delo se vede do vrednosti kot do nečesa tujega tudi še takrat, ko je vrednostna velikost določena kot funkcija porabljene koli- čine dela. Tako je temeljna postavka klasične ekonomije,le za- gotovilo - "metafizična dogma". Baily, predhodnik subjektivistič- ne vrednostne teorije, je zadel s svojo kritiko klasične šole na raznij ivo mesto: "Če ricardovci odgovarjajo Bailyju surovo, ven- dar ne da bi zadeli v črno, potem le zato, ker niso pri samem Ri- cardu našli nobenega pojasnila o notranji povezanosti vrednosti in vrednostne forme ali menjalne vrednosti. Baily je zato lahko kritiziral "absolutno vrednost" Ricardove šole kot nekaj, kar je "blagu lastno", "v njem prebivajoče"^^ in s tem kot sholasti- čen izum. Baily je postavil vprašanje: "Imeti vrednost, prene- sti del vrednosti, vsota ali celokupnost vrednosti itd. - ne vem, kaj naj vse to pove."'^^ Baily anticipira kritiko modernega sub- jekt ivizma, ko očita Ricardu: "Kaka reč prav tako malo ne more biti na sebi vredna brez nanosa na kako drugo reč (...) Vrednost kakega blaga mora biti njegova vrednost v nečem (...) Nemogoče je določiti ali izraziti vrednost blaga drugače kot z neko koli- 18 čino kateregakoli drugega blaga." Vrednost in menjalna vrednost ali cena sta za Bailyja identični in definirani kot zgolj kvan- titativno razmerje uporabnih vrednosti. Vrednost je sicer mogoče izraziti le kot "relativno vrednost", kot razmerje reči; le da "blago ne stoji enostavno nasproti denarju, marveč se njegova menjalna vrednost ideelno prikazuje na njem kot denar, kot cena 19 je blago ideelni denar". Razmerje med blagom m denar3em tore] ni samo kvantitativno, marveč je na misteriozem način kvalitativ- no strukturirano: kot blaga so produkti "ideelni kvantumi zlata", 2 O zlato pa je "realnost njihove lastne cene". Bailyjev poskus, da bi vrednost reduciral na zgolj kvantitativno relacijo, izloči problematiko enačbe blago-denar. "Ker nahaja to izraženo v mone- tary expression, mu ni treba ,zapopasti", na podlagi česa posta- oí ne ta izraz možen (...) in kaj zares izraža." - Marx kritizira subjektivistično pozicijo na način, katerega temeljni pomen za 112 kritiko modernega pozitivizma, vsaj pozitivizma lingvistične a- nalize, je bil le nezadostno spoznan: "To nam kaže tisto vrsto , kritike, ki bi rada težave, ki leže v protislovnih določitvah reči samih, s čvekanjem odstranila kot refleksijske produkte i J ali kot nasprotovanje definicij (...) Da se paradoks dejansko- sti izrazi tudi v jezikovnih paradoksih, ki so v nasprotju s co- men sensom, z what vulgarians mean and believe to talk of, je razumljivo samo od sebe. Protislovja, ki izhajajo iz tega, da ,: (...) se privatno delo prikazuje kot obče družbeno (...) leže .. 2 2 v stvari, ne v jezikovnem izrazu te stvari." Iz Marxovega v podrobnosti segaj očega spoprijema 7. Bailyjem pa lahko tudi spoz- namo, da Marx jemlje "racionalno jedro" semantične kritike res- no. "Absolutna vrednost", ki izraža samo "svojo lastno kvalite- to in kvantiteto", je zares jezikovni paradoks ali "mistifika- cija", vendar je "paradoks dejanskosti" ali "reelna mistifikaci- 2 3 ja" . To vrednost je moč dešifrirati kot '^razmerje oseb" šele, ko je pokazana posredovanost "absolutne" in "relativne" vredno- sti. . .m: i li.;. Kr-ü, v-;- ^ ¡j.. ; -j,- Marxova ugotovitev, da se ricardovci zanimajo izključno za do- ločitveni razlog vrednostne velikosti - do "forme kot takšne" so, "prav zato, ker je naravna, ravnodušni"; ekonomske katego- rije "veljajo njihovi meščanski zavesti za (...) samorazumljive naravne nujnosti" - pa velja tudi za sodobno ekonomijo. Po Marxu izhaja eliminacija problematike forme iz tega, da se šol- ska ekonomija oklepa določitev formalne logike: "Komajda prese- neča, da so ekonomi, čisto pod vplivom snovnih interesov, spreg- ledali vsebino forme relativnega vrednostnega izraza, če so pred Heglom profesionalni logiki spregledali celo vsebino form para- 2 5 digem sodb in sklepov." Analize logične strukture vrednostne forme ne smemo ločiti od analize njene historično-socialne vsebine. Klasična teorija de- lovne vrednosti pa se ne sprašuje po historično socialnem ustro- ju tistega dela, ki se prikazuje kot "ustvarjajoče vrednost". Prestavitev dela v njemu tujo formo ni reflektirana: "Delovni čas se pri Franklinu takoj ekonomistično enostransko prikaže 113 a kot mera vrednosti. Sprememba dejanskih produktov v menjalne vred- 2 6 note se razume sama od sebe." "Ekonomistična enostranskost", ki jo je Marx grajal, je torej v tem, da operira ekonomija na ravni ■ že konstituiranega ekonomskega predmeta kot separatna veja znan- stvene delitve dela. "Politična ekonomija je (...) sicer, četudi nepopolno, analizirala vrednost in vrednostno velikost in odkrila v teh formah skrito vsebino. Nikdar pa se ni niti vprašala, zakaj privzame ta vsebina ime forme, zakaj se torej delo prikazuje v 27 vrednosti (...) delovnega produkta." Levi ricardovci, ki so razvili teorijo "pravične mezde", so zato vprašali: "če je delovni čas imanentna mera vrednosti, zakaj jem- ljemo drugo, vnanjo mero?" če delo določa vrednost blag, da mora biti vrednostni račun uzrt samo kot "ovinek" in da ga je treba zavreči v njegovi izkoriščanje zakrivajoči funkciji. Produkte naj bi neposredno obračunali v enotah delovnega časa, denar naj bi se nadomestil z delovnimi certifikati. Niso se vprašali, zakaj je delo v blagovni produkciji izraženo kot menjalna vrednost produk- 2 8 tov, kot "stvarna lastnost, ki jo imajo produkti" , Marx vidi skriti razlog za eksistenco vrednostnega računa v protislovju, ki označuje bistvo produkcijske sfere: to je (za njegovo teorijo družbe izredno pomembno) protislovje privatnega in družbenega dela. Da je družbeno delo opravljano v blagovni produkciji samo kot družbeno delo privatnih producentov - to temeljno protislovje se izraža v izvedenem (protislovju), da mora biti menjava dejav- nosti in produktov posredovana skozi poseben in zato hkrati obči produkt. Pri vsej ostrini njegove kritike utopičnih socialistov je tudi po Marxu moč realizirati zahtevo, da se odpravi vrednost- ni račun - seveda samo, če bo odstranjena blagovna produkcija, to je produkcija neodvisnih posameznikov za trg. Ta zahteva je nujna konsekvenca, substancialni in ne samo akcidentalni sestav- ni del Marxove vrednostne teorije. Pravi pomen kritike ekonomskih kategorij je v tem, da pokaže socialne pogoje, ki naredijo nujno eksistenco blagovne forme. "Analiza vladajoče forme dela je hkra- ti analiza predpostavk za njeno odstranitev (...) (Marxove) kate- gorije so negativne in istočasno pozitivne: negativno stanje opi- 114 /1; ■ 29 sujejo v luči njegove pozitivne odprave." Historični značaj analize vrednostne forme je prav v tem, "da je že v najenostav- nejši formi, v formi blaga, analiziran specifično družbeni, • 30 nikakor ne absolutni značaj meščanske produkcije." Nadaljna konsekvenca pomanjkljive Ricardove analize vrednostne forme je - poleg subjektivistične Bailyjeve kritike in doktrine utopičnih socialistov o delovnem denarju, da ni raziskana "po- , doba - posebna določitev dela kot menjalno vrednost ustvarjajo-, čega',Ricardo "zato sploh ne razume povezanosti med določitvijo menjalne vrednosti z delovnim časom in nujnostjo blag, da pre- hajajo v tvorbo denarja. Od tod njegova napačna denarna teorija (...) To napačno pojmovanje denarja pa sloni pri Ricardu na tem, da vidi sploh samo kvantitativno določenost menjalne vredno- 31 sti (...)" Napačna Ricardova denarna teorija je kvantitativna teorija; na kritiko le-te meri analiza vrednostne forme. , čeprav moramo vztrajati na s težavo priborj enem uvodu, da Mar- xova kritika ekonomskih kategorij transcendira področje stro- kovne ekonomije, pa moramo analizo vrednostne forme - orientira- no na filozofske kategorije - razumeti v njeni funkciji odprav- ljanja strokovno-ekonomskih antinomij. S spremembo četrte teze o Feuerbachu lahko Marxovo kritiko Ricarda označimo takole: Ri- cardo izhaja iz fakturna ekonomske samoodtujitve, podvojitve pro- dukta v vrednoto (Wertding), v predstavljeno in dejansko reč. Njegova teorija je v tem, da razreši vrednost v delo. Ricardo spregleda, da je treba poglavitno še narediti. Dejstvo, da se produkt loči od samega sebe in da se samostojno carstvo ekonom- skih kategorij fiksira onstran ekonomskih kategorij, se da nam- reč razložiti samo iz samoraztrganosti in nasprotovanja-samemu- -sebi družbenega dela. Le-to mora biti zato, prvič, razum- ljeno v svojem protislovju in nato praktično revolucionirano z odstranitvijo protislovja. Torej npr.: potem ko je delo spozna- no kot skrivnost vrednosti, mora biti samo najprej teoretično kritizirano in praktično preobrnjeno. Metodološko gre pri tem 115 ti- za že prikazano problematiko vzpona od abstraktnega h konkret- nemu, od vrednosti k pojavni formi vrednosti. Posvetimo se sedaj vprašanju, kako je strukturirano kvalitativ- no razmerje blaga in denarja, s tistim, kar torej tvori "obli- kovno vsebnost relativnega vrednostnega izraza". če predposta- vim zlato valuto, potem je 2 0 vatlov platna = x gramov zlata ali 20 vatlov platna je vredno x gramov zlata. Ta enačba pove, da platno in zlato ne predstavljata samo enako velike vrednosti, marveč da sta tudi med seboj na svojstven način povezana: plat- no je postavljeno kot "po velikosti enako" ("grössengleich") z zlatom in "po bistvu enako" ("Wesensgleich") z zlatom. Vrednost platna je namesto v zlatu moč izraziti v uporabni vrednosti sle- hernega drugega produkta, na primer kot suknjič. "Njegova vred- nobit (Wetsein) pa pride na piano, se izrazi v razmerju, v ka- terem se neka druga zvrst blaga, suknjič zenačuje ali velja za po bistvu enako z njim".^^ (Prev. B. Debenjaka.) Platno kot u- porabna vrednota ni nadomestij ivo z zlatom. Platno je platno in ne zlato. Produkti so "relativne vrednosti" samo takrat, če sta relati že kot vrednosti, in sicer kot "absolutni vrednosti" po- stavljeni za z zlatom"enaki po bistvu". Kot vrednost je platno podobno zlatu "kot jajce jajcu". "Kot vrednost 2£ zlato": kot vrednost ¿e torej platno zlato. "Vsa čarovnija in vsa prikazen, ki zamegljuje delovne produkte na temelju blagovne produkcije" , se izrazi v paradoksalnem razmerju, da je blago ono samo in hkra- ti svoje drugo: denar. Blago je torej identiteta identitete in ne-identitete. Blago je po bistvu enako z denarjem in je vendar- le hkrati od njega različno. Ta "enotnost v različnosti" se oz- načuje, kot je znano, s Heglovim terminom "podvojitev". Marx u- porablja ta dialektični pojem, da bi označil strukturo enačbe blago-denar: menjava blag "producira podvojitev blaga v blago in denar, vnanje nasprotje, v katerem se prikazuje imanentno nasprot- 35 je uporabne vrednosti in vrednosti." Enačba blago-denar je e- konomska odprava stavka o identiteti.Vedno si moramo priklicati v spomin strukturalno razliko med "merilom" vrednosti in merilom 116 naravne lastnosti. Tako se liter vode imenuje kot utežna mera ki- logram. Kvantum vode je definiran kot enota teže. To pa nikakor ne pomeni, da se teža kake reči "prikazuje" in "realizira" v prostorski dimenziji vode. Voda kot voda ni pojavna forma teže. Reč se ne "razdvaja", "podvojuje" na primer v "nosilca" teže in v vodo - reč ni hkrati ona sama in svoje drugo. Prav takšen pa ■• je odnos med blagom in denarjem. Vrednost kakega blaga je moč razlikovati od njegove uporabne vrednosti le po tem, da je izra- žena v podobi kake druge uporabne vrednosti, da tako "blago, v svojem neposrednem bivanju kot menjalna vrednost, ni vrednost, ni adekvatna forma vrednosti = da je to kot nekaj stvarno druge- 3 6 ga (sachlich andres) ali zenačena z neko drugo stvarjo." Blago postane nekaj "stvarno drugega" in vendar ostane v svoji drugo biti ono samo. V izrazu "20 vatlov platna je vredno 1 suknjič" je vrednost neke stvari izražena z drugo stvarjo. Ta vrednostni izraz povzroči nenavadno "sprevrnjenost": suknjič "iz mesa in kr- vi", suknjič kot uporabna vrednota, velja neposredno za vrednost: "V denarju je vrednost stvari ločena od njihove substance (...) Toda na eni strani ostane-menjalna vrednost seveda inherentna kvaliteta blag, medtem ko eksistira hkrati zunaj njih (...) V denarju mu (blagu) zato stopi menjalna vrednost nasproti kot ne- kaj drugega (...) Vse lastnosti blaga kot menjalne vrednosti se prikazujejo kot nek od njega različen predmet (...) Menjalna vrednost (...) je pridobila od blaga neodvisno, v lastnem materi- alu, v specifičnem blagu osamosvojeno eksistenco. "'^^ Misteriozno izenačenje platna in suknjiča spremeni ekonomsko določenost suk- njiča. S tem ko "si ga" platno "enači kot vrednost, medtem ko se • hkrati kot uporabni predmet od njega razlikuje, postane suknjič pojavna forma platna-vrednosti (Leinwand-Wert) v nasprotju s plat- nom- telesom (Leinwand-Körper) (...) Ker je kot vrednost enakega bistva kot suknjič, postane naturalna forma suknjič tako pojavna 3 8 forma njegove lastne vrednosti." Denar kot denar določi Marx kot protislovno strukturirano enotnost: posebno se neposredno prikazuje kot svoje lastno nasprotje, kot obče. "Namesto da bi razpadli, se nasprotni določitvi blaga tukaj reflektirata druga 117 v drugi (...) Tako je, kot da bi poleg in razen levov, tigrov, "' zajcev in vseh drugih dejanskih živali (...) eksistirala tudi še žival, individualna inkarnacija vsega živalskega kraljestva. Takšno posamično, ki v samem sebi zaobsega vse dejansko obsto- 39 Dece vrste iste stvari, je neko obče, kot žival, bog itd." ' Postavlja se vprašanje, ali se da iz tega zajeti tudi bistvo ' vrednosti. Opisali smo "gibanje" Nečesa, ki ima nenavadno last-'- nost, da se "spreminja", "podvojuje", "izraža", da se ohrani "vsakič v drugem ekstremu", "da odvrže svojo "naturalno formo" in da se "realizira". To Nekaj - čutno ga ni moč zazhati - se "meri", prenaša" itd. "Nosilec" tega dogajanja je "miselna reč", "abstraktna predmetnost brez nadaljnih kvalitet in vsebine". Iz nepremišljenosti številnih zastopnikov teorije delovne vredno- sti, ki brezzavestno operirajo s temi pojmi in njihovega logič- nega statusa ne spoznajo niti kot problema, postane razximljiva tendenca semantične kritike, ki hoče argumentacije marksistič- nih ekonomistov zavreči kot čisti besedni fetišizem. Zato se mi zdi problematiziranje lastnih pojmov izredno pomembna naloga marksistične ekonomije. To velja predvsem za temeljna pojma vrednostne teorije: "absolutna vrednost" in "blago". Opozorili smo že na to, da vrednost kot nekaj, kar je zavesti "imanentno", ni vedena: zavesti se postavlja nasproti kot neko tuje. Prav ta problematika je pripravila Simmla do tega, da je določil vrednost kot metafizično kategorijo: "Kot takšna stoji vrednost (...) onstran dualizma subjekta in objekta.Vrednost je sicer nekaj mišljenega, vendar ni "pojem" v smislu formalne logike: ne da se pokazati ne specifične diference ne materialnega korelata. Vrednost ni rodovni pojem, marveč je "neko pojmovno, povsem raz- lično od logičnega obsega, enotnosti značilnosti kakršnihkoli po- 41 samičnih elementov". Opozorilo na tradicionalni pojem boga po- kaže, da razume Marx "obče" kot "enotnost", ki vsebuje v sebi totalnost vseh določitev v njihovi različnosti. Ali je sedaj ta določitev, ki neposredno označuje samo bistvo denarja, veljavna tudi za "obči predmet" vrednost? Vrednost se prikazuje le v "enot- 118 nosti" z uporabno vrednostjo. Ta enotnost se imenuje blago - "čut- no-nadčutna reč". Reč je v pomenu tradicionalne filozofije bodisi neko materialno bodisi "transcendentalni predmet". Blago se kot Nekaj, ki mu čutno in nadčutno, uporabna vrednost in vrednost pri- padajo kot lastnosti, ne da misliti. Te lastnosti ne zaobseže ne- kaj tretjega, ki bi kot oklepaj spravila v sebi čiste sloje v e- notnost. : ■■ Začasno lahko opišemo blago takole. Dano je "razmerje" uporabnih vrednot. Kot uporabne vrednote pa so blaga "ravnodušne eksistence drug za drugega, ali bolje so brezodnosna". Tisti neposredno pa je vedno tudi neko posredovano. Razmerje ene uporabne vrednote s samo seboj kot z nekim Drugim se prikazuje kot neposreden odnos dveh s samima seboj identičnih uporabnih vrednot. Pozablja se, da je v zenačenju dveh uporabnih vrednot postavljena ena izmed njiju kot neenaka s samo seboj: "Vsako od blag postavim = načemu tretje- 42 mu; t], neenako s samim seboj." Da blago kot uporabna vrednost ni vrednost, lahko pomeni le, "da je to kot nekaj stvarno druge- ga ali kot zenačeno z neko drugo stvarjo". Kot "nekaj s seboj neenakega" ostane v razliki, ki jo ima v sebi kot svojo lastno, s seboj identično. Reč "se razlikuje (...) od same sebe kot upo- rabne vrednote" in pridobi konkretno identiteto. "Enotnost" vrednosti in uporabne vrednosti, enotnost v samorazlikovanju se predstavlja kot podvojitev blaga v blago in denar. "Notranje na- sprotje, zakrito v blagu (...) je torej prikazano z vnanjim na- 4 5 sprotjem." Hkrati nastopi "sprevrnjenost": vrednost blaga, ki šele naredi zlato za denar, se prikazuje na blagu in še kot ide- • elni kvantum zlata, tj. kot menjalna vrednost ali cena. "Posre- dujoče gibanje izgine v svojem lastnem rezultatu in ne zapušča nobene sledi. ""^^ Za razliko od klasične teorije delovne vredno- sti za Marxa vrednost ni samo določitveni razlog velikosti vred- nosti, marveč je v svojem "posredujočem gibanju" tisti konstitu- ens, ki šele konstituira odnos kot odnos. Za Marxa vrednost torej ni negibna substanca v brezrazlični togosti, marveč nekaj, kar samo sebe razvija v razlikovanjih: subjekt. "Toda celota cirkula- 119 . cije, gledana na sebi, leži v tem, da se ista menjalna vrednost, menjalna vrednost kot subjekt, postavlja enkrat kot blago, dru- gič kot denar in da je ravno ona tisto gibanje, postavljati sebe' v tej dvojni določitvi in ohranjati se v vsaki od njiju kot nje- no nasprotje, v blagu kot denar in v denarju kot blago." Razume se, da je podvojitev blaga v blago in denar dešifrirana šele takrat, ko je moč dokazati, da izraža ta antagonistični od- nos med rečmi odnos med ljudmi, ki je v enaki meri antagonistič- no strukturiran. Obratno morajo biti ta "dialektična" razmerja med osebami" določena tako, da postane iz njihove strukture razumlji- vo antagonistično "razmerje ?tvari". "čutno-nadčutna" reč označuje neko realnost sui generis, ki se ne da reducirati ne na tehnološke ali fiziološke aspekte delovne- ga procesa, ne na zavestne ali nezavedne človeške vsebine. Ab- straktna vrednostna predmetnost ne za Marxa družbena objektiv- nost nasploh. S tem da ^e ta dimenzija dejanskosti hkrati sub- jektivna in objektivna, se razlikuje od tistih socialnih odnosov, ki jih konstituira samo zavestno delovanje. Analiza vrednostne forme -ie pomembna za Marxovo teorijo v treh pogledih: je stiči- šče sociologi-ie in ekonomske teorije; inavgurira Marxovo kriti- ko ideologije in specifično denarno teorijo, ki utemeljuje pri- mat produkcijske s'Pere nasproti cirkulacij ski sferi in tako pro- dukcijskih razmer nasproti "nadstavbi". "Različne forme denarja lahko bolje ustrezajo družbeni produkciji na različnih stopnjah, kaka forma lahko odstrani slabosti, ki jim druga ni dorasla; no- bena forma pa ne more, dokler ostanejo forme denarja, odpraviti razmerju denarja inherentna protislovja, marveč jih lahko samo reprezentira v eni ali drugi obliki (...) Kak vzvod lahko upor mirujoče materije premaguje bolje kot kak drug. Vsak vzvod pa 48 sloni na tem, da upor ostane." Za Marxa je upor, ki se zoperstavlja racionalnemu oblikovanju materialnega reprodukcijskega procesa abstraktna vrednostna 120 v predmetnost. Specifična forma materialne produkcije - družbeno aelo privatnih producentov - je razlog za to, da sta produkcij-. ski in reprodukcijski proces v historičnem materializmu določe- na kot "baza", zavestni odnosi pa nasprotno samo kot "nadstavba" - "vzvodi", ki slonijo na tem, "da upor ostane". Kolikor niso individui niti subsumirani pod samoraslim občestvom (Gemeinwesen) niti, na drugi strani, kot zavestno skupnostni ne subsumirajo ob- čestva pod seboj, mora eksistirati le-to nasproti njim kot neod- visnim subjektom kot prav tako neodvisno, vnanje, naključno, stvarno. Prav to je pogoj za to, da so kot neodvisne privatne 49 osebe hkrati v družbenem odnosu." . Za Marxa denar ni "goli znak", marveč je videz in hkrati real- nost: podružabljen, popredmeten družbeni sklop izoliranih indi- viduov. "Denar sam je občestvo in ne more trpeti nobenega dru- gega, ki bi stalo nad "njim. "^*^ Za nominalistično denarno teori-T jo pa sta "zlato in srebro (...) brezvrednostni reči, toda zno- . traj cirkulacijskega procesa dobita fiktivno vrednostno velikost kot reprezentanta blag. S-procesom se ne spremenita v denar, mar- več v vrednost."^^ če je cirkulacijsko sredstvo razumljeno iz- ključno kot "denarna tančica" toka dobrin, potem je denarna cir- kulacija sploh samo sekundarno gibanje. Po Marxu ti teoretiki narobe razumejo bistvo sprevrnjenosti in tako tudi pojmovno ge- nezo denarja. "Denar je najprej reprezentant vseh vrednosti; v praksi se stvar obrne in vsi realni (...) produkti postanejo reprezentanti denarja (...) Kot cena so vsa blaga v različnih 5 2 formah reprezentanti denarja." Potrebno pa je še raziskati, če - se da dokazati zvezo nominalistične denarne teorije in plurali- stične družbene teorije. Obrnimo se na koncu k vrsti problemov, ki so jih pozitivistični avtorji sicer spoznali, razrešili pa ne, ki pa jih je moč razu- meti izhajajoč iz Marxove analize forme in ki tako izpričujejo njeno aktualnost. Glede na nemarksistično ekonomijo Jahn povsem pravilno ugotavlja: "Zanjo je kapital enkrat denar, enkrat blago: 121 : na eni strani produkcijsko sredstvo - na drugi strani vrednost- na vsota. (Kapital) ostane zatrdel v posamični pojavni formi ~ in ni v nobeni notranji zvezi z drugo (...) Kar procesira v kapi- talskem procesu, ni ne denar ne blago, ne produkcijsko sredstvo ne delo, marveč je to vrednost, ki se izmenično prikazuje v de- narni, blagovni in produktivni formi. Samo vrednost je zmožna takšne metamorfoze."^^ ■• v. ,v ^-^ ^ ». ji . . Kapital je na eni strani denar, na drugi blago. Navidez nekaj ^ tretjega. Prav to nas zmede. Kapital ni ne eno ne drugo in ven- dar je tako eno kot drugo. Je torej to, kar se imenu j e^j^^re sega- joče". Da bi lahko to presegajoče mislili, smo prisiljeni misli- ti to, kar se na bazi subjektivne vrednostne teorije sploh ne da misliti: "absolutno vrednost". Nekaj, kar se enkrat kaže v podo- bi zlata - vendar ne da bi bilo s tem zlatom kot zlatom identič- no - potem zopet kot blago ali celo kot delovna sila. Zdi se, da se pri enostavni blagovni menjavi ta dilema ne zastavlja: bla- go se prikazuje kot reč in se kot takšno razlikuje od druge reči - zlata. Tukaj sqse zdi, da se lahko odpovemo analizi "notranje- ga odnosa" in "notranjega gibanja". Toda pri kapitalu smo že pri- siljeni konstruirati abstraktno vrednostno vsoto, ki z zlatom kot zlatom ne sme biti identična, ker se mora "utelesiti" tudi v drugih kapitalskih dobrinah. "Ves kapital se nahaja v stalni ' 54 menjavi podobe", piše Zwiedeneck. Presenetiti pa nas mora, če govorijo zastopniki subjektivne ekonomske teorije o "menjavi po- dobe", če recipirajo Marxovo formulo obrata D^-B-D2, ne znajo pa imenovati tistega subjekta, ki lahko izpolni to "menjavo podobe". Problemske vsebine vrednostne forme ni moč spraviti s sveta ta- ko, da se ignorira Marxovo rešitev in prikaz. Izkaže se namreč, da kritiki teorije delovne vrednosti občasno v samokritičnem uvi- du ugotovijo nerešljivost prav tistih problemov, ki predstavljajo predmet od teh kritikov ignorirane analize vrednostne forme. Brez- zavestnost odnosa med ravnokar še kritizirano, kot "metafizično dogmo" zavrženo objektivno vrednostno teorijo in med kvalitativni' 122 ru mi vrednostnimi problemi, prikazanimi v naslednjih odstavkih, se eksemplarično kaže v razpravi Joan Robinsonove Doktrine eko- nomske znanosti. Avtorica ne spozna, da s svojimi vprašanji po Kvaliteti ekonomskih kvantitet in po bistvu ekonomskih temeljnih pojmov opisuje prav tisti problemski kompleks, okoli katerega kroži Marxovo mišljenje: "Še vedno je v navadi, da se konstrui-ri ra modele, v katerih nastopajo kvantitete ,kapitala', ne da bi _ vsaj malo navedli, kvantiteta česa naj bi to bila. Tako kot se ponavadi s tem, da se riše diagrame, zaobide problem dati pojmu koristi praktično vsebino, tako se tudi s prevajanjem v algebro izmakne problemu, dati kvantiteti kapitala nek pomen. K je ka- pital, ДК je investicija. Toda kaj je K? Kaj naj to pomeni? Se-.;: veda kapital. Imeti mora nek pomen, torej bomo nadaljevali z analizo in se ne bomo trudili z dlakocepskimi pedanti, ki želi- jo vedeti, kaj je mišljeno."^^ Joan Robinson razkriva paradoksal- no situacijo modernega ekonomista, ki na eni strani razvije kom- plicirane matematične metode, da bi izračunal gibanja cen in denarja, na drugi strani pa pozablja razmišljati o tem, kaj naj ■'i bi bilo to, kar predstavlja predmet izračuna, če ostanemo v na- - činu mišljenja Joan Robinsonove, potem se da njeno vprašanje, ki ga zoperstavlja moderni ekonomiji: "kvantiteta česa?", ka- rakterizirati z njene lastne pozicije le kot "metafizično"; gre namreč prav za tisto zastavitev problema, ki je kot vpraša- nje po genezi "nadnaravne lastnosti" vrednost ali - kar pomeni isto - kot vprašanje po "substanci" vrednosti predmet Marxovih razmišljanj. Pozitivistični navadi, da se eliminira kvalitativ- ne probleme - "denar in obrestna mera se izkažeta tako kot dob- ^ rine in kupna moč za nedojemljiva pojma, če ju zares poskušamo obdržati" - ustreza tisti sloviti formalizem, ki ga Joan Ro- binson glosira na sledeč način: "Moderni zastopniki neoklasične : ekonomije se zatekajo v vedno bolj komplicirane matematične ma- nipulacije in se vedno bolj jezijo nad vprašanjem po njihovi do- 57 mnevni vsebini." ...... ...„ ; , ., . .■ Če se vodilni prikazi moderne denarne teorije omejijo na to, da 123 definirajo denar kot "obče menjalno sredstvo", ostane še vedno odprto vprašanje, kaj predstavlja specifično razliko posebnega in občega menjalnega sredstva, blaga in denarja, šele ko je njun' odnos zapopaden kot enotnost v različnem, izgine tudi tisti "mi- sterij",ki sili ekonomistično mišljenje, da izdaja denar za "ne- dojemljiv pojem" Btr' :¿.4ufjí;-,.^Si^vfcs:.«ys5r;.í'í.*-; ,'-hn-^-uîr;'-: Na sebi trivialen uvid, da je odnos med blagom in denarjem dojem- ljiv samo kot socialen, ne pa kot stvaren (dinglich) odnos, poda- jo tudi zastopniki subjektivne ekonomije. Izhajajoč Iz ugotovitve, da je vsebina subjektivne vrednosti samo fizičen odnos med nekim subjektom in nekim objektom, Amonn pravilno ugotavlja: "V pojmu »objektivne menjalne vrednosti' je izrazen nek, po svojem bistvu 5 8 od tega različen, objektiven odnos. To je socialen odnos." Ta premislek naj prevede ekonomsko analizo v socialno. Socialni od- nosi so za Amonna "zavestna dejstva" in "odnosi volje", tčuco kot država, družina, prijateljstvo itd. "Kapital, denau?, podjetništvo 59 so prav takšna socialna dejstva" . Kapital mu velja za "koncen- trirano in abstraktno (...) neosebno socialno moč", podjetnik za "nosilca koncentrirane in individualne moči razpolaganja". Očit- no je, da ta pojem ne zadošča svoji nameri, da bi sociološko raz- pustil (auflösen) ekonomske kategorije. "Abstraktna moč razpola- ganja" je samo drugo ime za tisto ekonomsko stanje stvari, ki naj bo razloženo kot socialen odnos: za kupno moč. Tavtološki opis ekonomskih kategorij zapelie Amonna, da razume kapital tako kot prijateljstvo in družino, zgolj kot "zavestno dejstvo" in "so- cialen odnos". Toda ta odločitev negira sam, ko ugotavlja, da je abstraktna moč razpolaganja nekaj, kar je vezano na "realne dob- rine, vendar je kljub temu od njih bistveno različno". "Vezanost" na materialne dobrine pa abstraktno moč razpolaganja kvalitativ- no razlikuje od drugih socialnih odnosov, kakršni so prijatelj- stvo in družina. Tisto nekaj, kar je vezano na realne dobrine in vendarle hkrati od njih različno, postavlja seveda problem, ki se izmakne razumevanju pozitivističnih teorij delovanja: materia- listično formo sinteze. Sociološka teorija, ki skuša izpeljati 124 Sí družbene odnose iz zavestnega "medsebojnega nanašanja" različ- nih individuov in ki izdaja "refleksivnost". in "intencional- nost" za konstitutivne značilnosti socialnega delovanja, se mora zlomiti že na tem, da se ekonomske kategorije ne pustijo zreducirati na zavestne ali nezavedne vsebine. "Njihov (produ- centov) ,mind', njihova zavest lahko da res sploh ne ve, lahko da zanjo res ne eksistira^ s čim je in fact določena vrednost njihovih blag ali s čim so določeni njihovi produkti kot vred- nosti. Postavljeni so v razmere, ki določajo njihov ,mind', ne da bi morali to vedeti. Vsak lahko rabi denar kot denar, ne da bi vedel, kaj denar je. Ekonomske kategorije se sprevrnjeno f zrcalijo v zavesti. Opombe : 1. J. Schumpeter, Kapitalismus, Sozialismus und Demokratie, 0?; Bern 1950, Str. 44, 46 in 47. 2. Marx/Engels, Briefe über ,Das Kapital*, Berlin 1954, str. 132. 3. Prim, k temu diskusijske prispevke 0. Lendla in H. Schilar- t ja k problematiki Odnosa blago-denar v socializmu (Ware- Geld-Beziehung im Sozialismus), v: Wirtschaftswissenschaften, 9. let., Berlin 1961. ................ . ..... 4. Lenin, Aus dem philosophischen Nachlass, Berlin 1954, str. 99. 5. H. Marcuse, Zum Begriff des Wesens, v: Zeitschrift für Sozi- alforschung, 5. let., 1936, ZV. 1, Str. 21 sl. 6. R. Banfi, Probleme und Scheinprobleme bei Marx und im Marxi- smus , v: Folgen einer Theorie, Frankfurt/M. 1967, str. 172. 7. W. Jahn, Die Marxsche Wert- und Mehrwertlehre im Zerrspiegel bürgerlicher Ökonomen, Berlin 1968, str. 116 sl. 8. K. Korsch, Karl Marx, Frankfurt/M. 1967, str. 96. _ , ^ ^ 9. F.,Petry, Der soziale Gehalt der Marxschen Werttheorie, Jena 1916, Str. 16. - Sartre spozna fragmentarni značaj nauka o blagovnem fetišizmu: "(...) teorija fetišizma, ki jo je Marx 125 ' začrtal v osnovnih potezah, ni bila nikoli polno razvita." V: Marxismus und Existenzialismus, Hamburg 196U, str. 64. če konstantira Sartre "popolno nerazumevanje marksistov do dru- gih idej" - "ne razumejo dobesedno nobene besede do tistega, • kar berejo" - potem zadane ta očitek tudi številne marksi- stične ekonomiste glede na njihovo nerazumevanje Marxovih tekstov. Njihova lastna problemska slepost je paradni pri- mer za tisto "rečevno" mišljenje, ki ga očitajo subjektivni ekonomiji, če govorijo o "dialektiki" in "postvarjenju", že menijo, da so oproščeni napora, "da bi z vrednostjo sploh kaj mislili". (Marx, Theorien über den Mehrwert, 3. del, Berlin 1962 , Str. 144). Pojmi kot ,substanca' vrednosti, ,re- alizacija', ,metamorfoza', ,pojavna forma' se iznašajo z isto kategorialno brezzavestnostjo, ki jo je Marx očital zastopni- kom pozitivistične ekonomije. 9a. Zvezo med vrednostno in med denarno teorijo najbolj jasno po- da Wygodski: "Marx je razumel razumevanje kategorije ,denar' kot kriterij za to, ali je bistvo vrednosti zares razumljeno". (Die Geschichte einer grossen Entdeckung, Berlin 1967, str. . 54. ) 10. Marx, Das Kapital, zv. 1, Berlin 1960, str. 80 in 81 (slov. izd., Ljubljana 1961, str. 67 in 88). 11. Ibid., str. 78 (str. 85). 12. Marx, Zur Kritik der politischen Ökonomie, Berlin 1958, str. 43 in 68. 13. Theorien..., 3. del, str. 162.- ' ^ ' Ì4. Marx, Das Kapital, zv. 1, n.n.m., str. 86, opomba (str. 94). 15. ibid., str. 90, opomba (str. 97). , . ., 16. Cit. v: Marx, Theorien..., n.n.m., str. 140. . 17. Cit. v: Marx, Theorien. .. , n.n.m., str. 130. 18. Cit. v: Marx, Theorien..., n.n.m. 141, 145. 19. Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, Berlin 1953, Str. 923. 20. Ibid., Str. 923 . - -V.............; , ; 21. Theorien..., n.n.m., str. 156. 22. Ibid., Str. 130, 135. 23. Marx, Zur Kritik... n.n.m., str. 45. 126 24. Marx, Das Kapital, n.n.m., str. 87. (str. 94) 25. Marx/Engels, Studienausgabe II, ed. I. Fetscher, Frankfurt/M, 1966 , Str. 274 . Prim. str. 209 pričujočega ČASOPISA.* .' 26. Marx, Zur Kritik. . . , n.n.m., str. 54. . " t . . 27. Marx, Das Kapital, n.n.m., str. 85 si. (str. 93). " 28. Marx, Kritik des Gothaer Programms, Berlin 1955, str. 22. (Prim. MEID IV, Ljubljana 1968, str. 491.) 29. H. Marcuse, Vernunft und Revolution, Neuwied 1962, str. 260. 30. Marx/Engels, Briefe über ,Das Kapital*, Berlin 1954, str. 100. 31. Marc, Theorien..., 2. del, Berlin 1959, str. 155, 500. 32. Marx/Engels, Kleine ökonomische Schriften, Berlin 1955, str. 2 6 6. Prim. str. 139 pričujočega ČASOPISA. 33. Das Kapital, I, str. 57. (str. 63) .... 34. Ibid., str. 82. (str. 89) / " ' ■ 35. Ibid., str. 109. (str. 119) . " 36. Marx, Grundrisse.. . , n.n.m., str. 680. 37. Ibid., str. 67, 69, 103, 63, 103. . - . 38. Marx/Engels, Studienausgabe II, n.n.m., str. 2Z7, 228. , Prim. str. 183 pričujočega ČASOPISA. 39. Ibid., str. 229, 234. Frira, str. I84, 191-192 prie. ČASOPISA./ 40. G. Simmel, Philosophie des Geldes, Berlin 1958, str. 24. 41. Th. W. Adorno, v: Sociologica II, Frankfurt/M. 1962, str. 217. 42. Marx, Grundrisse. . . , n.n.m., str. 61. ■ •43. Ibid., Str. 6 80 . ■ ■ " • ' " ■ " 44. Marx/Engels, Studienausgabe II, n.n.m., str. 226 (podčrtal Marx). Prim. str. 181 pričujočega ČASOPISA. 45. Marx, Das Kapital, n.n.m., str. 109 (str. ?) 46. Ibid., str. 99 (str. 107). 127 55, J. Robinson, Doktrinen der Wirtschaftswissenschaft, München 1965, Str. 85. 56. Ibid., Str. 109. Nominalistična denarna teorija bi se morala ukvarjati z nenavadnim fenomenom, "da se imena, ki jih dobi- jo določeni alikvotni utežni deli zlata (plemenite kovine), funt, shilling, pence itd., po nekem nerazložljivem procesu obnašajo kot samostojna glede na substanco, katere ime so" (Marx, Grundrisse..., n.n.m., str. 684). Za razliko od uteme- ljiteljev nemetalistične denarne teorije, ki jih je tisti ,nerazložljivi proces' še zmedel, ni ta problem za moderne učbenike denarne teorije niti omembe vreden. Knapp je vendar- le ugotovil: "Pravo definicijo plačilnega sredstva bi bilo težko dati" (cit. v: K. Elster, Die Seele des Geldes, Jena 1923, Str. 4). Po mnenju svojega učenca Elsterja je mislil, "da je treba pojem plačilnega sredstva, katerega definicija 41. Marx, Grundrisse..., n.n.m., str. 177. ' ' 48. Ibid., Str. 42 sl. ; • 49. Ibid., Str. 909 . ; " . 50. Ibid., Str. 134. ■ ' -i'- ; л,д?-' ■.. ; . .. ■ 51. Zur Kritik..., n.n.m., str. 178. 52. Grundrisse..., n.n.m., str. 67sl.,106. 53. W. Jahn, n.n.m., str. 332 ssl. Jahn pa ne da zadovoljujoče ocene argumentov E. Preiserja, ki definira kapital samo kot denarni kapital. Ne nazadnje gre Preiserju za to, da bi eli- miniral pojem "metamorfoza": "Ne zdi se mi zelo smotrno ta enostavna stvarna stanja označiti kot metamorfoze kapitala ali jih zatemniti z drugimi slikami. Denar se ne more spre- meniti v blago, ekonomsko življenje ni čarovniška predstava" (Bildung und Verteilung des Volkseinkommens, Göttingen 1963, Str. 106). Ugotovitev, da izraža jezikovni paradoks paradoks dejanskosti, ostane toliko časa zgolj zagotavljanje, dokler ne more marksistična teorija pokazati, kakšni so tisti soci- alni odnosi, ki se nujno prikazujejo kot meteunorfoza blaga in denarja. Seveda lahko podvomimo v to, da je vladajoče eko- nomsko šolsko mnenje sposobno vztrajati na eliminiranju poj- ma realnega ali produktivnega kapitala v vseh delnih strokah. Schneider se priključuje Preiserjevemu mnenju, da lahko eko- nomsko relevantne poteke eksaktno opišemo, ne da bi uporab- ljali pojem kapitala. V njegovem prikazu teorije rasti vsta- jata ravnokar še negirana pojma ,produktivni stvarni kapital* (,Erzeugersachkapital') in ,kapitalska glavnica* (,Kapital- stock*) kot feniks iz pepela. 54. 0. v. Zwiedeneck-Südenhorst, Allgemeine Volkswirtschaftslehre, Berlin 1932, Str. 102. 128 Prevedel R. Riha se mu noče posrečiti, imeti za enega tistih zadnjih izvir- nih pojmov, ki niso več dostopni nobeni nadaljnji defini- ciji" K. Elster, n.n.m., str. 4 si.). Elster sam govori o problemu gospodarstva par excellence, "v katereg"a razreši- tev ne morem verjeti. (...) Notranji psihični odnosi člove- ka do predmetov gospodarstva - korist, kot tisti užitek, za katerim stremi gospodarstvenik (...), ta psihična stanja ne zmorejo nikoli priti do številčnega izraza. Ti odnosi pripa- dajo dvema čisto različnima svetovoma: vrednost in število, to pomeni: cena". Zastopniki subjektivne vrednostne teorije po njegovem tu stojijo "pred enim tistih problemov, ki jih človeško pojmovanje ne more več zapopasti". (K. Elster, n.n.m., str. 52 si.) 57. Ibid., str. 156. "^;; ' : .' : 58. A. Amonn, Volkswirtschaftliche Grundbegriffe und Grundprob- leme, Bern 1944, Str. 134. 59. A. Amonn, Objekt und Grundbegriff der Nationalökonomie,Wien 1911, Str. 409 ssl. - Novejši poskusi izdelati "družbeno teo- rijo denarja" (Gerloff) ali konstituirati "nacionalno ekono- mijo kot sociologijo" (Albert) ne presežejo Amonnove pozici- je. Po Albertu vodi "sociološka interpretacija problematike cene (...) od vrednostne teorije k analizi moči (...) Feno- men moči (...) postane tako centralni problem nacionalne eko- nomije, ki jo je treba pojmovati kot integralni sestavni del sociologije" (H. Albef't, Marktsoziologie und Entscheidungslo- gik, Neuwied 1965, str. 496). 60 . Theorien... , 3 . del, n.n.m. , str. 164. ., , Prevedeno iz: Beiträge zur marxistischen Erkenntnistheorie, ed. A. Schmidt, Frankfurt/M. 1969 (Suhrkamp), str. 128-152. UVODNO POJASNILO . . -. , • Pričujoča dva prevoda: Vrednostna forma iz dodatka prvi izdaji Kapitala I (1867) in pa prvo poglavje Blago po tekstu prve iz- daje bosta slovenskemu bralcu pomagala, da se študijsko poglobi v tematiko, ki je metodološko izredno pomembna in za razumevanje izredno težavna. Skupaj s svojo kasnejšo vzporednico - drugo nem- ško izdajo - ki jo že imamo v slovenskem prevodu (Cankarjeva za- ložba, Ljubljana 1961) bosta prevoda olajšala razumevanje dialek- tične misli Karla Marxa, s tem, da jo bosta pokazala" v njenem razvoju, skratka dialektično, čas je namreč, da se poslovimo od nekdanjega ideala - študija zadnje avtorjeve izdaje - in da na- mesto tega študiramo misel v zaporedju njenih informacij, v nje- nem razvoju in preoblikovanju, v njeni dinamiki. Prvo poglavje Kapitala I je tisto poglavje, v katerem je bralec neposredno soočen z novo, dialektično metodo; to je poglavje, v katerem mu je prikazana celična oblika kapitalistične produkci- je, iz katere slede vse ostale (prim. Lenin, Filozofski zapisi, str. 80). Tudi Marx sam je bil soočen s težavo, kako sploh vpe- ljati bralca v zapleteno vsebino. V prvi izdaji Kapitala je to naredil precej drugače kot pa v francoskem prevodu in v drugi nemški izdaji. Ko je Lenin pred dobrimi šestdesetimi leti zapi- sal, da ítarx ni sicer zapustil Logike z veliko začetnico, zapu- stil pa je logiKo^Kapitala, ni mogel niti slutiti še ene osup- ljive vzporednice: da sta tako Heglova Znanost logike kot Mar- xov Kapital nastala sprva v močno drugačni verziji, kot pa je kasneje učinkovala, in da bosta prvotni verziji Znanosti logike I in Kapitala I skoraj istočasno spet postali aktualni: prva z Wielandovo izdajo 1966, druga pa najprej s ponatisom Vrednostne forme v Kleine ökonomische Schriften, Berlin (DDR) 1955, nato pa s ponatisom prve verzije poglavja o blagu v drugem zvezku Fetscherjevega izbora (Marx-Engels: Studienausgabe II, Frank- furt/M, 1966) . , \. 1 Zal pa prva izdaja Kapitala I v Evropi še ni bila ponatisnje- na v celoti in je zato nedostopna skoraj vsem raziskovalcem. 130 z nekaj najnujnejšimi podatki nam je nakazati razvoj Kapitala: Marx najprej nadaljuje s Kritiko politične ekonomije, katere prvi dve poglavji sta dobili tudi knjižno verzijo (Prispevek h kritiki politične ekonomije, 1859 pri založbi Duncker). Deli tega nadaljevanja so bili izdani v nadaljevanju Kapitala in zla- sti Teorij o presežni vrednosti. Nato je Marx po več vmesnih po- skusih spremenil načrt in začel pisati Kapital. Pra-Kapital je , imel šest poglavij; prvih pet je sprejel potem predelanih v pr- vi del prve izdaje. Ta poglavja ustrezajo odsekom (ne poglav- jem!) druge izdaje, šesto poglavje z naslovom Rezultati nepo- srednega produkcijskega procesa naj bi bilo most'k drugemu delu; ostalo je v rokopisu, Engels ga v zgradbo II. dela ni mogel , , vključiti, ker se je ravnal po Marxovih rokopisih za II. del, objavljeno je bilo šele 1933 v II(V) zvezku Arhiva Marksa i En- gel *sa (AME) dvojezično, od 1968 obstoji tudi fotomehanični po- natis (Verlag Neue Kritik, Frankfurt, samo nemško besedilo). Prvi izdaji prvega dela Kapitala (1867 pri založbi Meissner, Ham- burg) je kmalu sledila močno spremenjena francoska (v snopičih, 187 2-75), ki jo je Marx avtoriziral, nekoliko po tej se je rav- nala tudi Marxova predelava za drugo nemško izdajo (1875). Na- daljnje izdaje so izšle šele po Marxovi smrti in so dopolnjene . z nekaterimi pripombami; v besedilo Engels ni posegal, razen tega, da je odstranil tri ali štiri anglicizme, ki so kazili razumljivost (denimo "untergehen" v pomenu angleškega "undergo", kar Engels zamenja z "erleiden"). Druga izdaja se je od prve ločila zlasti po naslednjem: poglav- ja prve izdaje so prerasla v razdelke (odseke); tekst je bil razširjen, ponekod formulacije razvezane, nekoliko je bila re- ducirana raba heglovskih kategorij; najpomembnejši razloček pa < je bil, da je Mar« iz prvotnega (pod)poglavja o blagu in iz do- datka o vrednostni formi naredil novo celoto: Prvo poglavje: Blago. Ob tem je moral besedilo reducirati in izpustiti več po- membnih ponazoritev svoje misli. 131 Kot poroča Marx sam v predgovoru k prvi izdaji, je dodatek Vred- nostna forma napisal na Kugelmannovo sugestijo (o tem govori tu- di pismo Kugelmannu 13. julija 1867 - MEW 31,552). V vsebinskem oziru pa je na vsebino in obliko dodatka odločilno vplival En- gels. Marx je dober mesec (12. aprila do 19. maja 1867) prebil , na potovanju po Nemčiji, kjer se je dogovarjal z založnikom o izdaji Kapitala, nekaj časa pa je bil v gosteh pri zdravniku Ludwigu Kugelmannu. Takoj po vrnitvi se je oglasil pri Engelsu v Manchestru (21. maja do 2. junija), s katerim sta očitno pre- diskutirala tudi Kugelmannovo sugestijo, saj Marx takoj po vrni- tvi (3. junija) pošilja Engelsu prvih pet stolpcev Kapitala in ^ dodaja: "Lahko jih imaš about (okoli) 9-10 dni, nato pa mi mo- , raš tudi natanko sporočiti Tvoje mnenje, katere točke v prikazu vrednostne forme je treba v dodatku za filistra specialno popu- larizirati" (MEW 31,301). Ta dodatek "za filistre" bo kasneje dobil manj posmehljive označbe. Engels na poziv odgovarja 16. junija. To pismo in Marxov odgovor 22. junija terjata, da ju na- vedemo čimbolj v celoti. Engels: "Druga pola zlasti ima nekoliko stisnjen pečat turov (ein etwas gedrücktes Karbunkelgepräge), tega pa zdaj ni več mogoče spremeniti, in jaz menim, da z dodatkom ne boš pri tem nič opravil, zakaj filister pač te vrste abstraktnega mišlje- nja ni navajen in se zagotovo ne bo mukoma dokopal do njega vrednostni formi na ljubo. Kvečjemu bi veljalo tisto, kar je tu dobljeno dialektično, pokazati nekoliko bolj na široko historič- no, tako rekoč to na zgodovini preskusiti, čeravno je najnujnej- še za to tudi že povedano; o tem pa imaš toliko gradiva, da za- gotovo lahko narediš o tem čisto dober ekskurz, ki bo filistru po historični poti dokazal nujnost tvorbe denarja in proces, ki se pri tem dogaja. . : ч ' o -i - :.. .; : . : : , ;i . л • - i . Naredil si veliko napako, da miselnega toka teh abstraktnejših razvijanj niso ponazoril z več manjšimi pododdelki in separatni- mi naslovi. Ta del bi bil moral obravnavati na isti način kot 132 Heglova Enciklopedija, s kratkimi paragrafi, vsak dialektični prehod podčrtan s posebnim naslovom in po možnosti vsi ekskurzi in gole ilustracije natisnjene s posebnimi črkami, ^var bi bi- la videti nekolikanj šomoštrsko, razumevanje pa bi bilo za zelo velik razred bralcev bistveno olajšano. Populus, celo učeni, ravno na ta način mišljenja sploh ni več navajen, in tu jim je treba dati vsako olajšavo, ki je le mogoča. л t ^ла«,.; V primerjavi s prejšnjim prikazom (Duncker)" - Prispevek h kri- tiki politične ekonomije -' "je napredek v ostrini dialektičnega razvijanja zelo pomemben, v samem prikazu mi je marsikaj v prvi podobi bolj všeč. Zelo je škoda, da ravno pomembna druga pola trpi pod pritiskom turov. Tega pa se nič več ne da spremeniti, in kdor je sposoben dialektično misliti, to vendarle razume." i:' (MEW 31 , 303-H) Marx: "Kar zadeva razvijanje vrednostne forme, sem Tvoj nasvet ubogal in ne ubogal, da bi se tudi v tem pogledu obnašal dialek- tično. Se pravi, 1) napisal sem dodatek, v katerem isto stvar prikazujem kolikor mogoče enostavno in kolikor mogoče šomoštrsko, in 2) sem po Tvojem nasvetu vsak stavek napredovanja razdelil na paragrafe itn. , z lastnimi naslovi. V predgovoru pravim potem ,nedialektičnemu * bralcu, naj preskoči strani x-y in namesto te- ga bere dodatek". (Ta namig je v drugi izdaji predgovora seveda izpuščen.) "Tu ne gre le za filistra, temveč za vedoželjno mla- dino itdn. Mimo tega je stvar preveč odločilna za vso knjigo. - Gospodje ekonomi so doslej prezrli tisto nadvse enostavno, da je forma: 2 0 vatlov platna = 1 suknjič le nerazvita baza od 20 vat- lov platna - 2 funta sterlinga, da torej najenostavnejša blagov- na forma, v kateri vrednost blaga še ni izražena kot razmerje do vseh drugih blag, temveč le kot razločevano od njene lastne naturalne forme, vsebuje vso skrivnost denarne forme in s tem in nuce vseh meščanskih form delovnega produkta. Težavi razvija- nja sem se v prvem prikazu (Duncker) izognil s tem, da dajem ti- sto pravo analizo vrednostnega izraza šele, potem ko se pojavi 133 razvit, kot denarni izraz." (MEW 31, 306) Nekaj dni zatem (27. junija) razgrne Marx tudi členitev "Dodat- ka k poglavju I, 1. Vrednostna forma" (MEW 31, 314-6, prim, pre- vod str. Iß^* ). Ta členitev v nekaterih nadrobnostih odstopa od naslovov v Dodatku. Engles ima šele v začetku septembra prilož- nost brati dodatek, potem ko mu je Marx 4. sept, poslal korek- ture. Tudi njegova sklepna ocena potrjuje splošni vtis, ki ga je mogoče dobiti iz navedene korespondence: "Zastran Tvojega dodat- ka o vrednostni formi ti čestitam. V tej obliki je brought home to the most rebellious understanding /dojemljiv tudi razumu, ki se najbolj otepa/." (MEW 31, 341) . . . Ko je Marx za drugo izdajo združil oba teksta v novo podobo pr- vega poglavja, je črtal tudi obsežnejše pasaže iz obeh sestavin. Na drugih mestih pa je prvotno dikcijo razširil in poenostavil. Ekskurz o fetišizmu je npr. prvotno iz dodatka, odkoder je bil deloma dobesedno prevzet v drugo izdajo, medtem ko pasaže o sprevračanju konkretnega v izraz abstraktnega niso v celoti pre- šla v drugo izdajo. Prva verzija poglavja o blagu je bila tudi mestoma kraj sana, odpadle so celo nekatere pripombe pod črto. Vse to dokazuje, da imamo pred seboj dve dokaj različni verziji teksta, ki bi ju ne mogli vzporediti na običajni način z navaja- njem odstopanj pod črto, temveč je potrebna vzporedna izdaja - pa tudi vzporeden študij. Božidar Debenjak ■"ч. '! ~.'0 . : Í- KARL MARX VREDNOSTNA FORMA .-vt,. (262) Analiza blag,a je pokazala, da je dvojno, uporabna vrednost in vrednost. Da bi tedaj kaka reč imela blagovno formo, mo- ra imeti dvojno formo, formo uporabne vrednote in formo vrednote. Forma uporabne vrednote je forma blagovnega te- lesa samega, železo, platno itn., njegova otipljivo čutna forma bivanja. To je naturalna forma blaga. Vrednostna for- ma blaga je nasprotno njegova družbena forma. ' Kako se pa vrednost blaga izraža? Kako torej vrednost dobi lastno pojavno formo? Cez razmerje različnih blag. Da bi pravilno analizirali formo, vsebovano v takšnem razmerju, moramo izhajati od njene naj enostavnej še, najbolj nerazvi- te podobe. Naj enostavnej še razmerje kakega blaga je očitno njegovo razmerje do enega samega drugega blaga, vseeno ka- terega. Razmerje dveh blag daje torej najenostavnejši vred- nostni izraz za kako blago. I. Enostavna vrednostna forma i- ; ^ 20 vatlov platna = 1 sulcnjič ■ • ^^i.- - i- 20 vatlov platna je vrednih 1 suknjič • -ii^ • Skrivnost vse vrednostne forme mora tičati v tej enostavni vrednostni formi. Njena analiza je torej tista prava teža- va. Parag. 1. Pola vrednostnega izraza; relativna vrednostna forma in ekvivalentska forma V enostavnem vrednostnem izrazu imata blagovni zvrsti "plat- no" in "suknjič" očitno različni vlogi. Platno je blago, ki izraža svojo vrednost v blagovnem telesu, različnem od sebe, v suknjiču. Po drugi strani služi vrsta blaga "suk- njič" kot material, v katerem je izražena vrednost. Eno blago ima aktivno, drugo pasivno vlogo. O blagu zdaj, ki izraža svojo vrednost v drugem blagu, pravimo: njegova (263) vrednost je prikazana kot relativna vrednost. O drugem blagu pa, tu o suknjiču, ki rabi za material vrednostne- ga izraza, pravimo: funkcionira kot ekvivalent onega pr- vega blaga, ali, nahaja se v ekvivalentski formi. Ne da bi analizirali še kaj globlje, so že vnaprej jasne tele točke: t - ' ££V a) Neločljivost obeh form i Ir :^ л.:^ v, . , ** ■ > Relativna vrednostna forma m ekvivalèntska forma sta sku-- paj spadajoča medsebojno se pogojujoča, neločljiva momen- ta istega vrednostnega izraza". ^uj;"J:. .y^'¿í.^^iL^'^/yixJ^j^ b) Polarnost teh dveh form Po drugi strani sta tidve formi med seboj se izklju6ujoča ali zoperstavlj ena ekstrema, tj. pola, istega vrednostnega izraza. Porazdelita se vedno na različni blagi, ki ju vred- nostni izraz nanaša drugo na drugo. Vrednosti platna ne morem denimo izraziti v platnu. 20 vatlov platna = 20 vat- lov platna ni nikakršen vrednostni izraz, temveč izraža le neki kvantum uporabnega predmeta platno. Vrednost plat- na je torej lahko izražena le v drugem blagu, tj. le re- lativno . Relativna vrednostna forma platna torej predpo- stavlja, da se katerokoli drugo Mago nahaja njemu v ek- vivaientski formi. Po drugi strani se to drugo blago, tu suknjič, ki figurira kot ekvivalent platna, se torej naha- ja v ekvivalentski formi, ne more hkrati nahajati v rela- tivni vrednostni formi. Ne izraža ona svoje vrednosti. 137 Relativna vrednost in ekvivalent sta le formi blagovne vrednosti. Ali se kako blago neüiaja v eni formi ali pa v polarno nasprotni, je odvisno izključno od njegovega mesta Daje le material vrednostnemu izrazu drugega blaga.-' (264) Kajpak pa vključuje izraz: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali 2 0 vatlov platna je vrednih 1 suknjič tudi povratni// odnos: 1 suknjič = 2 0 vatlov platna ali 1 suknjič je vre- den 20 vatlov platna, /^pak to enačbo moram vendarle obr- niti , da bi vrednost suknjiča izrazil relativno, brž ko pa to naredim, postane platno ekvivalent namesto suknjiča. Isto blago torej ne more v istem vrednostnem izrazu hkra- ti nastopati v obeh formah. Ti se nasprotno polarno iz- ključujeta. - J j; Zamislimo si menjalno kupčijo med producentom platna A in producentom suknjičev B. Preden si sežeta v roko, reče A: 20 vatlov platna je vrednih 2 suknjiča (20*vatlov plat- na = 2 suknjiča), B pa pravi: 1 suknjič je vreden 22 vat- lov platna (1 suknjič = 2 2 vatlov platna). Naposled po ^ dolgem barantanju sta zgovorjena. A reče: 20 vatlov plat- na je vrednih 1 suknjič, in B reče: 1 suknjič je vreden 20 vatlov platna. Tu se nahajata zdaj oba, platno in suk- njič, hkrati v relativni vrednostni formi in v ekvivalent- ni formi. Ampak, notabene, za dve različni osebi in v dveh različnih vrednostnih izrazih, ki le hkrati stopita na svet. Za A se njegovo platno - saj zanj iniciativa izhaja od njegovega blaga - nahaja v relativni vrednostni formi, blago drugega, suknjič,.pa v ekvivalentski formi. S sta- lišča B je prav narobe. Isto blago torej nikoli nima, to- rej tudi v tem primeru ne, obeh form hkrati v istem vred- nostnem izrazu. — c) Relativna vrednost in ekvivalent sta le formi vrednosti 138 v vrednostnem izrazu. To prav posebno bije v oči v eno- stavni vrednostni formi, ki smo jo tu naj poprej obravna- vali. Po vsebini se tadva izraza ,. ; ,,,^y , • . . , V., 1. 20 vatlov platna = 1 suknjič, ali 20 vatlov platna je ■ 3,1-- vrednih 1 suknjič, 2. 1 suknjič = 20 vatlov platna, ali 1 suknjič je vreden 20 vatlov platna ( 265 ) sploh ne razlikujeta. Po formi pa nista le / različna, tem- več sta nasprotna. V izrazu 1) je vrednost platna izražena relativno, zato se nahaja v relativni vrednostni formi, medtem ko je istočasno vrednost suknjiča izražena kot ek- ■ : vivaient. Nahaja se torej v ekvivalentski formi, če zdaj obrnem izraz 1), dobim izraz 2). Blagi zamenjata mesti, in takoj je suknjič v relativni vrednostni formi, platno pa v ekvivalentski formi. Ker sta zamenjali zadevni mesti v is- tem vrednostnem izrdzu, sta zamenjali vrednostno formo. Parag. 2. Relativna vrednostna forma ^ a.) Razmerje enakosti .i.s.Sf: . ■^-•v-.- Ker je platno tisto, ki naj izrazi svojo vrednost, izhaja iniciativa od njega. -Ono stopi v razmerje do suknjiča, tj. do kateregakoli drugega, od platna drugovrstnega blaga. To razmerje je razmerje enačenja (Gleichsetzung). Baza izraza 20 vatlov platna - 1 suknjič je dejansko: platno = suknjič, kar se z besedami izraženo pravi le: zvrst bla- r.i. ga suknjič je enake narave, enake substance z različno od nje zvrstjo blaga platno. To ponavadi spregledujejo, ker vso pozornost priteguje kvantitativno razmerje, tj. dolo- čena proporcija, v kateri je ena zvrst blaga zenačena z drugo. Pozabljajo, da količine različnih reči lahko kvan- X39 titativno primerjamo šele po tem, ko smo jih reducira- li na isto enoto. Le kot izrazi iste enote so istoimen- ske , torej soizmerljive količine. V gornjem izrazu se torej obnaša platno do suknjiča kot do sebi enakega, ali, suknjič se na platno nanaša kot reč iste substance, po bistvu enak. Je torej z njim kvalitativno zenačen. b) Vrednostno razmerje Suknjič je isto kot platno le, kolikor sta oba.vrednoti. Da se torej platno obnaša do suknjiča kot sebi enakega ali da je suknjič kot reč iste substance zenačen s plat- nom, izraža to, da suknjič v tem razmerju velja za vred- (266) noto. S platnom je zenačen, kolikor// le-to prav tako je vrednota. Razmerje enakosti je torej vrednostno raz- merje, vrednostno razmerje pa je predvsem izraz vredno- sti ali biti-vredno (Wertseins) blaga, ki izraža svojo vrednost. Kot uporabna vrednota ali blagovno telo se platno razlikuje od suknjiča. Njegova vrednobit (Wert- sein) pa pride na piano, se izrazi v razmerju, v katerem se neka druga zvrst blaga, suknjič, z njim zenačuje ali velja za po bistvu enako z njim. c) Kvalitativna vsebnost relativne vrednostne forme, vsebovane v vrednostnem razmerju Vrednota je suknjič le, kolikor je rečevni izraz člove- ške delovne sile, porabljene v njegovi produkciji, torej galerta abstraktnega človeškega dela - abstraktnega dela, ker se abstrahira od določenega, koristnega, konkretne- ga značaja dela, vsebovanega v njem, človeškega dela, ker delo tu šteje le kot porabljanje človeške delovne si- le nasploh. Platno se torej ne more do suknjiča obnašati kot do vrednote (Wertding) ali pa se ne more nanašati na suknjič kot vrednoto (Wert), ne da bi se nanašalo nanj kot na telo, katerega edina snov sestoji iz človeškega 140 dela. Toda kot vrednota je platno galerta istega člo- veškega dela. Znotraj tega razmerja reprezentira torej telo suknjič vrednostno substanco, ki je platnji z njim skupna, tj. človeško delo. Znotraj tega razmerja velja torej suknjič le za podobo vrednosti, torej tudi za vrednostno podobo platna, za čutno pojavno formo pla- tenske vrednosti. Tako se s pomočjo vrednostnega raz- merja vrednost enega blaga izrazi v uporabni vrednosti drugega blaga, tj. v drugem blagovnem telesu, drugač- nem od sebe. d) Kvantitativna določenost relativne vrednostne for- me, vsebovane v vrednostnem razmerju 20 vatlov platna pa ni le vrednost sploh, tj. strdina človeškega dela, temveč je vrednost določene velikosti, tj. v njem je upredmeten določen kvantum človeškega dela. V vrednostnem razmerju platna do suknjiča se to- rej blagovna zvrst suknjič ne zenačuj e le kvalitativno (267) s platnom kot vrednostno telo nasploh, temveč določen kvantum tega vrednostnega telesa, 1 suknjič, ne 1 ducat itn., zato ker v 1 suknjiču tiči ravno toliko vrednost- ne substance ali človeškega dela kot v 20 vatlih platna e) Celota relativne vrednostne forme Z relativnim vrednostnim izrazom dobi torej prvič vred- nost blaga formo, razločevano od svoje lastne uporabne vreanosti. Uporabna forma tega blaga je npr. platno. Svojo vrednostno formo pa ima v svojem razmerju enako- sti s suknjičem. S tem razmerjem enakosti postane dru- go, čutno od njega razločevano blagovno telo zrcalo nje- gove lastne vrednovitosti (Wetsein), njegova lastna vrednostna podoba. Tako dobi vrednostno formo, razloče- vano od svoje naturalne forme, neodvisno in samostojno. m Drugič pa, kot vrednost določene velikosti, kot določena vrednostna količina, je kvantitativno merjeno s kvantita- tivno določenim razmerjem ali proporcijo, v kateri je drugo blagovno telo zenačeno z njim. Parag. 3. Ekvivalentska forma ' a) Forma neposredne zamenljivosti (Austauschbarkeit) Kot vrednote so vsa blaga enakoveljavni, drug z drugim na- domesti j ivi ali zamenij ivi (vertauschbar) izrazi iste eno- te , človeškega dela. Blago je zatorej sploh zamenljivo (austauschbar) za drugo blago, kolikor ima formo, v kateri se pojavlja kot vrednota. Blagovno telo je neposredno za- meni j ivo z drugim blagom, kolikor njegova neposredna forma, tj. njegova lastna telesna ali naturalna forma nasproti drugemu blagu predstavlja vrednost ali velja za vrednostno podobo. To lastnost ima suknjič v vrednostnem razmerju platna do njega. Vrednost platna bi sicer ne bila izrazlji- va v reči suknjič. Da ima torej blago sploh ekvivalentsko formo, se pravi le: Zaradi svojega mesta v vrednostnem iz- razu velja njegova lastna naturalna forma za vrednostno formo za drugo blago ali ima formo neposredne zamenljivo- sti z drugim blagom. Ni mu torej treba šele privzeti forme, (268) razločevane od svoje neposredne naturalne forme, da bi se // pojavilo drugemu blagu kot vrednost, veljalo kot vrednost in nanj učinkovalo kot vrednost. b) Kvantitativna določenost ni vsebovana v ekvivalentski formi Da je reč, ki ima formo suknjič, neposredno zamenljiva s platnom, ali da je reč, ki ima formo zlato, neposredno za- menljiva z vsemi drugimi blagi - ta ekvivalentska forma kake reči sploh ne vsebuje nobene kvantitativne določenosti. U2 Temu nasprotni zmotni nazor izvira iz naslednjih vzrokov: Prvič : Blago, npr. suknjič, ki služi za material za vred- nostni izraz platna, je znotraj takšnega izraza tudi vselej kvantitativno določeno, denimo 1 suknjič in ne 12 suknji- čev itn. A zakaj? Ker 20 vatlov platna v svojem relativnem vrednostnem izrazu ni le izraženih kot vrednost sploh, temveč je hkrati merjeno kot določen vrednostni kvantum. Da pa 1 suknjič in ne 12 suknjičev vsebuje toliko dela kot 20 vatlov platna, da je zato zenačeno z 20 vatli platna, nima sploh nič opraviti z značilno lastnostjo blagovne zvr- sti suknjič, da je neposredno zamenljiva za blagovno zvrst platno. Drugič : Če je 20 vatlov platna kot vrednost določene veli- kosti izraženih v 1 suknjiču, je povratno tudi vrednostna količina 1 suknjiča izražena v 20 vatlih platna, torej prav tako kvantitativno merjena, a "le indirektno, z obrnitvijo izraza, ne po tem, da suknjič igra vlogo ekvivalenta, tem- več po tem, da nasprotno v platnu prikazuje relativno svo- jo lastno vrednost. Tretjič: Formulo 20 vatlov platna = 1 suknjič' ali 20 vatlov platna je vrednih 1 suknjič lahko izrazimo tudi takole: 2 0 vatlov platna in 1 suknjič sta ekvivalenta, ali oba sta enako veliki vrednosti. Tu ne izražamo vrednosti katerega od obeh blag v uporabni vrednosti drugega. Nobeno od obeh blag zato ni postavljeno v ekvivalentsko formo. Ekvivalent ( 269 ) pomeni tu le po-velikosti-enak, potem ko sta obe reči // že poprej bili v naši glavi natiho reducirani na abstrakcijo vrednost. c) Svojevrstnosti //Posebnosti// ekvivalentske forme o) Prva svojevrstnost ekvivalentske forme: uporabna vrednost 143 postane pojavna forma svojega nasprotka, vrednosti Naturalna forma blaga postane vrednostna forma» Toda, nota-, bene, ta guidproguo se dogodi za kako blago B (suknjič ali pšenica ali železo itn.) le znotraj vrednostnega razmerja, v katero stopi do njega poljubno drugo blago B (platno itn.), le znotraj tega odnosa. Zase vzet, obravnavan izolirano, je suknjič le koristna reč, uporabna vrednota, čisto kot platno, njegova suknjiška forma je tedaj le forma uporabne vrednosti ali naturalna forma določene blagovne zvrsti. Ker pa se nobeno blago ne more nanašati na samo sebe kot ekvi- valent , torej tudi ne more narediti svoje lastne naturalne kože za izraz svoje lastne vrednosti, se mora nanašati na drugo blago kot ekvivalent ali narediti naturalno kožo drugega blagovnega telesa za svojo lastno blagovno formo. , : To naj nam ponazori primer mere, ki pritiče blagovnim te- lesom kot blagovnim telesom, tj. kot uporabnim vrednotam. Glava sladkorja je telo in zato težka, ima torej težo, toda nobeni glavi sladkorja teže ne moremo videti ali otipati. Vzamemo tedaj razne kose železa, katerih teža je bila prej določena. Telesna forma železa, vzeta sama zase, je prav tako malo pojavna forma teže kot sladkorjeva telesna forma. Vendar pa, da bi izrazili glavo sladkorja kot težino ali težo, ga postavimo v utežno razmerje do železa. V tem raz- merju velja železo za telo, ki ne predstavlja ničesar dru- gega kot težo ali utež. Kvantumi železa služijo zatorej kot utežna mera sladkorja in reprezentirajo nasproti sladkorne- mu telesu golo podobo teže, pojavno formo teže. To vlogo ima železo le znotraj razmerja, v katero stopa z njim slad- kor ali katero koli drugo telo, katerega težo je treba po- iskati. Ko bi obe ti telesi ne bili težki, ne bi mogli sto- piti v to razmerje in bi eno ne moglo služiti za izraz teže (270) drugega, če vržemo // oba na tehtnico, vidimo v resnici, da sta kot teža isto in zato v določeni proporciji tudi iste teže. Kot tu železno telo nasproti sladkorju zastopa le težo. 144 tako zastopa v našem vrednostnem izrazu suknjiško telo na- sproti platnu le vrednost. 3) Druga svojevrstnost ekvivalentske forme: Konkretno delo postane pojavna forma svojega nasprotkaabstraktno člo- ' veškega dela Suknjič velja v vrednostnem izrazu platna za vrednostno te- lo , njegova telesna ali naturalna forma torej kot vrednost- na forma, tj. kot utelešenje brezrazličnega človeškega dela, človeškega dela nasploh. Delo pa, s katerim se naredi kori- stna reč suknjič in zadobi ta reč svojo določeno formo, ni abstraktno-človeško delo, človeško delo kar tako, temveč ooločena, koristna, konkretna zvrst dela - krojaško delo. Enostavna relativna vrednostna forma terja, da vrednost ka- kega blaga, denimo platna, izrazimo le v eni sami drugi zvr- sti blaga. Katera pa ta druga zvrst blaga je, je za eno- stavno vrednostno formo povsem vseeno. Namesto v blagovni zvrsti suknjič bi bila platenska vrednost lahko izražena ' v blagovni zvrsti pšenica, ali pa namesto v blagovni zvr- sti pšenica v blagovni zvrsti železo itn. A bodi suknjič, pšenica ali železo, vedno bi mu ekvivalent platna veljal za vrednostno telo, zatorej za utelešenje človeškega dela sploh. In vedno bi določena telesna forma ekvivalenta, naj- sibo suknjiča, pšenice ali železa, ostala utelešenje ne abstraktno človeškega dela, temveč določene, konkretne, ko- ristne zvrsti dela, bodisi krojaškega dela ali kmečkega de-- la ali rudarskega dela. Določeno, konkretno, koristno delo, ki producira blagovno telo ekvivalenta, mora torej v vred- nostnem, izrazu vselej nujno veljati za določeno formo ude- janjen j a ali pojavno formo človeškega dela kar tako, tj. ab- straktno človeškega dela. Suknjič recimo lahko velja kot vrednostno telo, torej kot utelešenje človeškega dela kar tako, kolikor krojaško delo velja kot določena forma, v ka- (271) teri se porablja človeška // delovna sila ali v kateri se 145 Znotraj vrednostnega razmerja in v njem zapopadenega vred- ■ nostnega izraza ne velja abstraktno-obče za lastnost konkr- retnega, čutno-dejanskega, temveč narobe, čutno-konkretne- ga velja za golo pojavno formo ali določeno formo ude j čin- jen j a abstraktno-občega. Krojaško delo, ki recimo tiči v ekvivalentu suknjič, znotraj vrednostnega izraza platna nima obče lastnosti biti tudi človeško delo. Narobe. Biti Človeško delo velja za njegovo bistvo, biti krojaško delo le za pojavno formo ali določeno formo udejanjenja tega njego- vega bistva. Ta guidproguo je neogiben, ker je delo, pred- stavljeno v delovnem produktu, tvoreče-vrednosti le, koli- kor je brezrazlično človeško delo, tako da se delo, upred- meteno v vrednosti produkta, sploh ne razlikuje od dela, u- predmetenega v vrednosti drugovrstnega produkta. To sprevračanje, s katerim čutno-konkretno velja le za po- javno formo abstraktno-občega; ne pa abstraktno-obče naro- be za lastnost konkretnega, je značilnost vrednostnega iz- raza. Hkrati pa otežuje njegovo razumevanje, če pravim: Rimsko pravo in nemško pravo, to sta dve pravi, je to sa- moumevno, če pa rečem: Pravo, ta abstraktum, se udejanja . v rimskem pravu in v nemškem pravu, teh konkretnih pravih, postane zveza mistična. y) Tretja svojevrstnost ekvivalentske forme: Privatno de- lo postane forma svojega nasprotka, delo v neposredno družbeni formi . Delovni produkti ne bi postali blago, ko bi ne bili pro- dukti samostojnih privatnih del, ki se opravljajo neodvis- no drugo od drugega. Družbena povezava teh privatnih del eksistira snovno, kolikor so ta dela členi samorasle, (272) družbene delitve dela in zato s svojimi // produkti zado- udejanja abstraktno-človeško delo. : -.^ ,u.4iv 146 voljujejo raznovrstne potrebe, iz katerih celokupnosti sestoji prav tako samorasli sistem družbenih potreb. Ta snovna družbena povezanost privatnih del, ki se oprav- ljajo neodvisno drugo od drugega, pa se posreduje zato, , se udejanja samo prek menjave njihovih produktov. Produkt privatnega dela ima zato družbeno formo le, kolikor ima vrednostno formo in tedaj formo zamenljivosti za druge de- lovne produkte. Neposredno družbeno formo ima, kolikor je njegova lastna telesna ali naturalna forma hkrati forma nje- , gove zamenljivosti za drugo blago ali drugemu blagu velja kot vrednostna forma. To pa se, kot smo videli, za delovni produkt dogaja le tedaj, če se zaradi razmerja drugega blaga do njega nahaja v ekvivalentski formi ali nasproti drugemu blagu nastopa v vlogi ekvivalenta. Ekvivalent ima neposredno družbeno formo, kolikor ima for- mo neposredne zamenljivosti za drugo blago, in to formo ne- posredne zamenljivosti ima, kolikor za drugo blago velja kot vrednostno telo,- torej kot enak. Torej velja tudi v njem vsebovano določeno koristno delo kot delo v neposredno druž- beni formi, tj. kot delo, ki ima formo enakosti z delom, vsebovanem v drugem blagu. Določeno, konkretno delo,deni- mo krojaško delo, ima lahko formo enakosti z "drugovrstnim delom, vsebovanem v drugovrstnem blagu, denimo v platnu, samo tedaj, če njegova določena forma velja za izraz neče- sa, kar dejansko tvori enakost raznovrstnih del ali tisto enako v njih. Enaka pa so le, kolikor so človeško delo sploh, abstraktno-človeško delo, tji. porabljanje človeške delovne sile. Ker torej, kot smo že pokazali, velja v ekvi- valentu vsebovano določeno konkretno delo za določeno for- mo udejanjenja ali pojavno formo abstraktno-človeškega de- la, ima formo enakosti z drugim delom in je zato, čeravno privatno delo kot sleherno delo, ki producira blago, ven- (273) dar delo v neposredno // družbeni formi. Ravno zato se pri- kazuje v produktu, ki je neposredno zamenljiv z drugim bla- gom. 147 Aristoteles nam pravi torej sam, na čem se izjalovlja nje- gova nadaljnja analiza, namreč na pomanjkanju pojma vredno- sti. Kaj je tisto enako, tj. skupna substanca, ki predstav- lja (vorstellt) v vrednostnem izrazu ležišča hišo za leži- šče? Kaj takega "v resnici ne more eksistirati", pravi Ari- stoteles. Zakaj? Hiša predstavlja nasproti ležišču neko Obe nazadnje razviti svojevrstnosti ekvivalentske forme postaneta še razumij ivejši, če posežemo nazaj k velikemu raziskovalcu, ki je prvi analiziral vrednostno formo, ta- ko kot toliko miselnih form, družbenih form in naravnih form, in večinoma srečnej e od svojih modernih naslednikov. To je ARISTOTELES. Naj poprej pravi ARISTOTELES jasno, da je denarna forma bla- ga le naprej razvita podoba enostavne vrednostne forme, tj. izraza vrednosti blaga v katerem koli drugem blagu, zakaj pravi : , ■ / "5 ležišč = 1 hiša" ("K/CtV^t 1Г<гИГ£. ¿utt oÍkUc.^ "se ne razlikuje od" ■ "5 ležišč = toliko in toliko denarja" V'iCÁÍpa.L tt¿Ut(. Ili^^l .. o^ow ^ *çXCi^«ct )" Dalje sprevidi, da je vrednostno razmerje, v katerem tiči ta vrednostni izraz, že samo pogojeno, da je hiša kvalitativno zenačevana z ležiščem in da ti čutno različni reči brez takš- ne enakosti bistva ne bi mogle biti v nanašanju druga na drugo kot soizmerljivi količini. "Menjave", pravi, "ne mo- re biti brez enakosti, enakosti pa ne brez soizmerljivosti. ("ох»г> oi^jÇ <^\j^A^£^^^î" ). Tu pa se zdrzne in opu- sti nadaljnjo analizo vrednostne forme." Je pa v resnici ne- mogoče (tif ^it> oVy^ ScXy^s^ ìcJvHt.troP ), da bi tako različ- ni reči bili soizmerljivi", tj. kvalitativno enaki. To ze- načevanje more biti le nekaj, kar je tuje pravi naravi re- či, torej le "zasilni pripomoček za praktično potrebo". 148 Da pa so v formi blagovnih vrednosti izražena vsa dela kot enako človeško delo in zato kot enakoveljavna, tega Ari- stoteles ni mogel razbrati iz vrednostne forme blag, ker je grška družba slonela na suženjskem delu, in zato imela neenakost ljudi in njihovih del za naravno bazo. Skrivnost vrednostnega izraza, enakost in enaka veljavnost vseh del, ker in kolikor so človeško delo nasploh, je mogoče dešif- rirati šele, odkar ima pojem človeške enakosti že trdnost ljudskega predsodka. To pa je mogoče šele v družbi, v ka- teri je blagovna forma obča forma delovnega produkta, je torej tudi razmerje ljudi med seboj kot posestniko» blag vladajoče družbeno razmerje. Aristotelov genij blesti rav- no v tem, da je v vrednostnem izrazu blag odkril razmerje enakosti. Le historična m.eja družbe, v kateri je živel, mu je preprečila razkriti, v čem pa "v resnici" sestoji to razmerje enakosti. • „ 6) Četrta svojevrstnost ekvivalentske forme: Fetišizem - blagovne forme je v ekvivalentski formi frapantnejši •• kot v relativni vrednostni formi Da so delovni produkti, takšne koristne reči kot suknjič, platno, pšenica, železo itn., vrednote, določene vrednost- ne količine in sploh blaga, so lastnosti, ki jim seveda pritičejo le v našem občevanju, ne pa po naravi kot recimo lastnost biti težak ali zadrževati toploto ali hraniti. Toda znotraj našega občevanja se te reči obnašajo med se- boj kot blaga. So vrednote, merljive so kot vrednostne ko- ličine , in njihova skupna vrednostna lastnost jih postav- lja med seboj v vrednostno razmerje. Da je denimo 20 vat- lov platna = 1 suknjič ali 20 vatlov platna vrednih 1 suk- njič, to izraža le. da 1. raznovrstna dela, potrebna za enako, kolikor predstavlja tisto, kar je v obojem^v le- 74) žišču in v hiši, dejansko enako. In to je - človeško delo. 149 produkciio teh reči, enako veljajo kot človeško delo; 2. da (275) se v njihovi produkciji porabljeni kvantum dela meri po do- ločenih družbenih zakonih; in 3., da stopata krojač in tka-' lec v določeno družbeno produkcijsko razmerje. Določen druž- beni odnos producentov je tisto, v čemer svoja razna korist- na opravila (Arbeitsarten) zenačujejo kot človeško delo. Nič manj ni določen družbeni odnos producentov tisto, v čemer merijo velikost svojih del s trajanjem porabljanja človeške delovne sile. Toda znotraj našega občevanja se jim prikazu- jejo (erscheinen) ti družbeni značaji njihovih'lastnih del kot družbene naravne lastnosti, kot predmetna določila de- lovnih produktov samih, enakost človeških del kot vrednost- na lastnost delovnih produktov, mera dela z družbeno nujnim delovnim časom kot vrednostna velikost delovnih produktov, končno družbeni odnos producentov prek njihovih del kot vrednostno razmerje ali družbeno razmerje teh reči, delov- nih produktov. Ravno zato se mu prikazujejo delovni produk- ti kot blaga, čutno nadčutne ali družbene reči. Tako se svet- lobni vtis kake reči na vidni živec ne predstavlja kot sub- jektivni dražljaj samega vidnega živca, temveč kot predmet- na forma neke reči zunaj očesa. A pri videnju dejansko ena reč, zunanji predmet, meče luč na drugo reč, oko. To je fi- zično razmerje med fizičnima rečema. Nasprotno pa blagovna forma in vrednostno razmerje delovnih produktov med seboj nimata absolutno nič opraviti z njihovo fizično naravo in iz nje izhajajočimi rečevnimi odnosi. To je le določeno družbeno razmerje ljudi samih, ki tu zadobiva fantazmagorij- sko formo razmerja reči. Da bi torej našli analogijo, se moramo zateči v megleno območje religioznega sveta. Tu se prikazujejo produkti človeške glave kot samostojne podobe, obdarjene z lastnim življenjem, tako da imajo razmerja med seboj in do ljudi. Tako je v blagovnem svetu s produkti (276) človeške roke. To imenujem fetišizem,// ki se lepi na de- lovne produkte, brž ko so producirani kot blaga, ki je to- rej neločljiv od blagovne produkcije. ^50 Ta fetiški značaj pa prihaja osupljiveje na piano pri ekvi- valentski formi kot pri relativni vrednostni form.i. Rela- tivna vrednostna forma blaga je posredovana, namreč z nje- govim razmerjem, do drugega blaga. S to vrednostno formo je , , vrednost blaga izražena kot nekaj povsem, razlikovanega od njegovega lastnega čutnega bivanja. V njem. leži hkrati, da je biti-vreden odnos, ki je reči sami tuj, da more torej bi- _j ti njeno vrednostno razmerje do druge reči le pojavna forma nekega za tem skritega družbenega razm.erja. Prav narobe je z ekvivalentsko formo. Le-ta je ravno v tem, da telesna ali naturalna forma nekega blaga neposredno velja za družbe- no formo, za vrednostno formo za drugo blago. Znotraj naše- ga občevanja se prikazuje torej kot družbena naravna last- nost neke reči, kot lastnost, ki ji pritiče po naravi, da ima ekvivalentsko formo in da je zato tako kot Je čutno tu, neposredno zamenljiva za druge reči. Ker pa znotraj vredno- stnega izraza blaga A pritiče ekvivalentna forma po naravi ,. blaga B, se zdi, da le-temu pripada po naravi tudi zunaj te- ga razmerja. Odtod denimo tudi skrivnostnost zlata, za ka- tero se zdi, da ima poleg svojih drugih naravnih lastnosti - svetle barve, specifične teže, tega, da na zraku ne oksidi- ra itn. - po naravi tudi ekvivalentsko formo ali družbeno kvaliteto, biti neposredno zamenljiv za vsako drugo blago. Parag. U. Brž ko se vrednost prikazuje samostojno, ima for- mo menjalne vrednosti Vrednostni izraz ima dva pola, relativno vrednostno formo in ekvivalentsko formo. Kar zadeva najpoprej blago, ki funk- cionira kot ekvivalent, velja za drugo blago kot vrednostna podoba, telo v neposredno zamenljivi formi - menjalna vred- nost . Blago pa, katerega vrednost je izražena relativno, ima formo menjalne vrednosti, vtem ko je 1. njegovo biti- (277) vredno razodeto z zamenijivostjo drugega // blagovnega te- lesa zanje, 2. njegova vrednostna velikost izražena s pro- porcijo, v kateri se to drugo blago lahko zamenjuje zanje. - Menjalna vrednost je tedaj sploh samostojna pojavna for- ma blagovne vrednosti. . ^ . , Parag. 5. Enostavna vrednostna forma blaga je enostavna po- javna forma v njej vsebovanih nasprotij med upo- rabno vrednostjo in menjalno vrednostjo v vrednostnem razmerju platna do suknjiča velja naturalna forma platna le za podobo uporabne vrednosti, naturalna forma suknjiča pa le za vrednostno formo ali podobo menjal- ne vrednosti. V blagu vsebovano notranje nasprotje med upo- rabno vrednostjo in vrednostjo je torej prikazano z zuna- njim nasprotjem, tj. z razmerjem dveh blag, od katerih eno neposredno velja le za uporabno vrednost, drugo pa nepo- sredno le za menjalno vrednost, ali v katerem sta obe na- sprotni določili uporabne vrednosti in menjalne vrednosti polarno razdeljeni med blagoma. - Če rečem: Kot blago je platno uporabna vrednota in menjalna vrednota, je to moja sodba o naravi blaga, ki sem jo dobil z analizo. Nasprotno pa v izrazu 2 0 vatlov platna = 1 suknjič ali 20 vatlov plat- na je vrednih 1 suknjič pravi platno samo, da je 1. upo- rabna vrednota (platno), 2. od tega razločevana menjalna vrednota (suknjiču-enako) in 3. enotnost teh dveh razloč- kov , torej blago. Parag. 6. Enostavna vrednostna forma blaga je enostavna - blagovna forma delovnega produkta Formo uporabne vrednote prinese delovni produkt s sabo na svet v svoji naturalni formi. Treba mu je le še vrednostne forme, da bi imel blagovno formo, tj. da bi se pojavljal kot enotnost nasprotij uporabna vrednost in menjalna vred- nost . Razvoj vrednostne forme je torej identičen z razvo- jem blagovne forme. 152 Če na mesto 20 vatlov platna = 1 suknjič ali 2 0 vatlov platna je vrednih 1 suknjič postavimo formo 20 vatlov plat- na = 2 funta šterlinga ali 20 vatlov platna je vrednih 2 (278) funta šterlinga, // pokaže že prvi pogled, da denarna for- ma ni sploh nič drugega kot naprej razvita podoba enostav- ne vrednostne forme blaga, torej enostavne blagovne forme delovnega produkta. Ker je denarna forma le razvita bla- govna' forma, izvira očitno iz enostavne blagovne forme. Brž ko smo le-to doumeli, nam je treba torej le še obrav- navati niz metamorfoz, ki jih mora preiti enostavna blagov- na forma 20 vatlov platna = 1 suknjič, da bi zadobila po- dobo 2 0 vatlov platna = 2 funta šterlinga. Parag. 8. Enostavna relativna vrednostna forma ali posa- mična ekvivalentska forma Vrednostni izraz v suknjiču daje platnu vrednostno formo, s katero se le kot vrednota loči od samega sebe kot upo- rabne vrednote. To formo postavlja tudi le v razmerju do suknjiča, tj. do katerekoli posamične od njega razli-čne zvrsti blaga. A kot vrednost je isto kot vsa 'druga blaga. Njegova vrednostna forma mora torej biti forma, ki jo sta- vi v razmerje kvalitativne enakosti in kvalitativne pro- porcionalnosti do vseh drugih blag. - Enostavni relativni vrednostni formi kakega blaga ustreza enostavna ekviva- lentska forma kakega drugega blaga. Ali pa, blago, v ka- terem je izražena vrednost, funkcionira tu le kot posamič- ni ekvivalent. Tako ima suknjič v relativnem vrednostnem izrazu platna ekvivalentsko formo ali formo neposredne za- menljivosti le glede na to posamično zvrst blaga, platno. Parag. 7. Razmerje med blagovno formo in denarno formo 153 Parag. 1. Neskončnost niza Ta niz enostavnih relativnih vrednostnih izrazov je že po naravi mogoče vsakič podaljšati ali se nikoli ne sklene. Vedno namreč nastopajo nove zvrsti blaga, in vsaka nova zvrst blaga je material za nov vrednostni izraz. Parag. 9. Prehod iz enostavne vrednostne forme v razvito vrednostno formo Enostavna vrednostna forma stori, da je vrednost kakega bla- ga izražena v le enem, a vseeno katerem, blagu druge zvrsti. Je torej prav tako enostavni relativni vrednostni izraz plat- na, če je njegova vrednost izražena v železu ali v pšenici itd., kot če je izražena v blagovni zvrsti suknjič. Glede na to pač, ali stopa v vrednostno razmerje s to ali ono dru- go zvrstjo blaga, nastajajo različni enostavni•relativni vrednostni izrazi platna. Po možnosti ima prav toliko raz- ličnih enostavnih vrednostnih izrazov, kolikor eksistira (279) zvrsti blaga, ki se od njega // razlikujejo. V resnici to- rej njegov popolni relativni vrednostni izraz ne sestoji v kakem osamljenem enostavnem relativnem vrednostnem izra- zu, temveč v vsoti njegovih enostavnih relativnih vrednost- nih izrazov. Tako dobimo: —-------------- II. Totalno ali razvito vrednostno formo 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = 10 funtov čaja ali ^ '' = UO funtov kave ali ' ' ' = 1 četrtnjak pšenice ali = 2 unči zlata ali = 1/2 tone železa ali 154 Sleherno blago, suknjič, čaj, pšenica, železo itn., velja v vrednostnem izrazu platna kot ekvivalent in zato kot vred- nostno telo. Posebna naturalna forma vsakega od teh blag je (280) zdaj posebna // ekvivalentska forma poleg mnogih drugih. Ravno tako veljajo mnogotere v različnih blagovnih telesih vsebovane določene konkretne, koristne zvrsti dela zdaj za prav toliko posebnih form udejanjenja ali pojavljanja člo- veškega dela kar tako. Parag. Ч. Hibe razvite ali totalne vrednostne forme Prvič je relativni vrednostni izraz platna nezgotovljen, ker se njegov niz prikazovanja nikoli ne sklene. Drugič se- stoji iz pisanega mozaika nepovezanih in raznovrstnih vred- nostnih izrazov. Če je naposled, kar se mora zgoditi, rela- Parag. 2. Razvita relativna vrednostna forma Vrednost kakega blaga, denimo platna, je zdaj predstavljena v vseh drugih elementih blagovnega sveta. Vsako drugo blagov- no telo postane zrcalo platenske vrednosti. Tako se ta vred- nost sama šele zareA pojavi kot strdina brezrazličnega člo- veškega dela. Zakaj delo, ki tvori vrednost platna, je zdaj izrecno prikazano kot delo, kateremu enako-velja (gleichgilt) vsako drugo človeško delo, kakršna že je njegova naturalna forma"in naj se upredmetuje zatorej v suknjiču ali pšenici ali železu ali zlatu. S svojo vrednostno formo je platno za- torej zdaj tudi v družbenem razmerju ne več z le eno posa- mično drugo zvrstjo blaga, temveč z blagovnim svetom. Kot blago je platno državljan tega sveta. Hkrati pa je vsebova- no v brezkončnem nizu izrazov blagovne vrednosti to, da je ravnodušna (gleichgültig) do sleherne posebne forme uporab- ne vrednote, v kateri se pojavlja. Parag. 3. Posebna ekvivalentska forma 155 tivna vrednost slehernega blaga izražena v tej razviti for- mi, je relativna vrednostna forma slehernega blaga neskon- čen niz vrednostnih izrazov, različen od relativne vredno-- stne forme slehernega drugega blaga. - Hibe razvite rela- tivne vrednostne forme se reflektirajo v ustrezajoči ji ekvivalentski formi. Ker je naturalna forma vsake posamič- ne zvrsti blaga tu posebna ekvivalentska forma poleg nešte- tih drugih posebnih ekvivalentskih form, eksistirajo sploh le omejene ekvivalentske forme, od katerih vsaka izključuje drugo. Prav tako je določena, konkretna, koristna zvrst dela, vsebovana v vsakem posebnem blagovnem ekvivalentu, le posebna, torej ne izčrpna pojavna forma človeškega dela. Le- to ima svojo popolno ali totalno pojavno formo sicer v ce- lokupnem obsegu (Gesamtumkreis) teh posebnih pojavnih form. Toda tako nima nobene enotne pojavne forme. Parag. 5. Prehod iz totalne vrednostne forme v občo vred- nostno formo ^ Totalna ali razvita relativna vrednostna forma pa sestoji le iz vsote enostavnih relativnih vrednostnih izrazov ali enačb prve forme, denimo ' , . 20 vatlov platna = 1 suknjič ^.ч' hj.'Í,,;^ ' . w . ... ¿.: 20 vatlov platna = 10 funtov čaja - itd. i^^j, Vsaka od teh enačb pa povratno vsebuje tudi identično enačbo 1 suknjič = 20 vatlov platna 10 funtov čaja = 20 vatlov platna - itd. ''^ "~ (281) In res: če posestnik platna zamenjuje svoje blago za mnoga druga blaga in izraža zato vrednost svojega blaga v nizu drugih blag, mora tudi teh mnogo drugih posestnikov blag svojega blaga zamenjevati za platno in zato vrednosti svo- jih različnih blag izražati v istem tretjem blagu, v plat- nu. - Če torej niz 20 vatlov platna = 1 suknjič = 10 funtov čaja ali = itd. 156 ctìrneno, tj, izrazimo tisti povratni odnos, ki je v nizu že na sebi, implicite, vsebovan, dobimo: III. Občo vrednostno formo 1 suknjič ■ 10 funtov čaja 40 funtov kave 1 četrtnjak pšenice 2 unči zlata - -^-- 1/2 tone železa X blaga A - itd. blaga' 20 vatlov platna Parag. 1. Spremenjena podoba relativne vrednostne forme Relativna vrednostna forma ima zdaj čisto spremenjeno podo- bo. Vsa blaga izražajo svojo vrednost 1. enostavno, namreč v enem samem drugem-blagovnem telesu, 2. enotno, tj. v istem drugem blagovnem telesu. Njihova vrednostna forma je eno- stavna in skupna, tj. obča. Vsem raznovrstnim blagovnim te- lesom velja zdaj platno za skupno jim in občo vrednostno po- dobo. Vrednostna forma blaga, tj. izraz njegove vrednosti v platnu, se zdaj ne le razlikuje kot vrednost od njegovega lastnega bivanja kot uporabnega predmeta, tj. od svoje last- ne naturalne forme, temveč jo nanaša hkrati kot vrednost na vsa druga blaga, na vsa blaga kot sebi enaka. Zato imia v tej vrednostni formi obče družbeno formo. ( 2 8 2 ) Šele s svojim občim značajem ustreza vrednostna form.a pojmu vrednosti. Vrednostna forma je morala biti forma, v kateri se blaga pojavljajo drugo za drugo kot gola strdina brezraz- ličnega, enakovrstnega, človeškega dela, tj. kot rečevni iz- razi iste delovne substance. To je zdaj doseženo. Zakaj vsa so izražena kot materiatura istega dela, dela, vsebovanega v platnu, ali kot ista materiatura dela, namreč kot platno. Tako so kvalitativno zenačena. _ _ ... • ' Obenem so kvantitativno primerjana ali prikazana druga za drugo kot določene vrednostne količine. Npr. 10 funtov čaja = 20 vatlov platna in UO funtov kave - 20 .vatlov platna. To- rej 10 funtov čaja = UO funtov kave. Ali: v 1 funtu kave ti- či le 1/U toliko vrednostne substance, dela, kot v 1 funtu čaja. Parag. 2. Spremenjena podoba ekvivalentske forme Posebna ekvivalentska forma je zdaj razvita naprej v občo ek- vivalentsko formo. Ali pa, blago, ki se nahaja v ekvivalent- ski formi, je zdaj - obči ekvivalent. - S tem da naturalna forma blagovnega telesa platno velja za vrednostno podobo vseh drugih blag, je (tudi) forma njihove vseenosti ali nepo- sredne zam.enljivosti z vsemi elementi blagovnega sveta. Nje- gova naturalna forma je torej hkrati njegova obča družbena forma. Za vsa druga blaga, najsitudi so produkti najraznovrstnejših del, velja platno kot pojavna forma del, vsebovanih v njih samih, torej kot utelešenje enakovrstnega, brezrazličnega, človeškega dela. Tkalstvo, ta posebna konkretna zvrst dela, velja torej zdaj, prek vrednostnega razmerja blagovnega sve- ta do platna, kot obča in neposredno izčrpna forma udejanje- nja abstraktno človeškega dela, tj. porabljanja človeške de- lovne sile nasploh. V platnu vsebovano privatno delo velja ravno zato tudi kot delo, ki se nahaja neposredno v obče družbeni formi ali for- mi enakosti z vsemi drugimi blagi. . . (283) Če torej kako blago ima občo ekvivalentsko formo ali // funk- \ cionira kot obči ekvivalent, velja njegova naturalna ali telesna forma Zc vidno inkarnacijo, občo družbeno zabub- Ijenost vsakega človeškega dela. Parag. 3. Razmerje enake-' -za razvoja med relativno vred- -■' nostno formo i.-. vivalentsko formo Stopnji razvitosti relativne vrednostne forme ustreza stop- nja razvitosti ekvivalentske forme. Toda, in to si velja za- pomniti, razvoj ekvivalentske forme je le izraz in rezultat razvoja relativne vrednostne forme. Od le-te izhaja inicia- tiva. (. Enostavna relativna vrednostna forma izraža vrednost kakega blaga le v eni sami drugi zvrsti blaga, vseeno v kateri. Blago dobi tako le vrednostno formo v razliko od svoje last- ne uporabnovrednostne ali naturalne forme. Njegov ekviva- lent dobi tudi le posamtično ekvivalentsko formo. Razvita re- lativna vrednostna forma izraža vrednost enega blaga v vseh drugih blagih. Le-ta zadobijo torej form.o mnogih posebnih ekvivalentov ali posebno ekvivalentsko formo. Naposled si da blagovni svet enotno, občo, relativno vrednostno formo, tako da iz sebe i^zključi eno samo blagovno zvrst, v kateri vsa druga blaga skupno (gemeinschaftlich) izražajo svojo vrednost. S tem postane izključeno blago obči ekvivalent ali postane ekvivalentska forma obča ekvivalentska forma. Parag. 4. Razvoj polarnosti relativne vrednostne forme in ekvivalentske forme Polarno nasprotje ali neločljiva sopripadnost in prav tako stalno izključevanje relativne vrednostne forme in ekviva- lentske forme, tako da se 1. eno blago ne more nahajati v eni formi, ne da bi se drugo blago nahajalo v nasprotni formi, in'2., da se eno blago, brž ko se nahaja v eni for- 158 \ .^59 (284) V formi I se obe formi že izključujeta, a le formalno. Gle- de na to, ali beremo isto enačbo naprej ali nazaj, se vsak od obeh blagovnih ekstrem.ov, denimo platno in suknjič, ena- komerno nahaja zdaj v relativni vrednostni formi, zdaj v ekvivalentski formi. Tu je še treba napora, da bi ujeli po- larno nasprotje. . : : ' ....._ V formi II lahko vedno le po ena zvrst blaga totalno razvi- je svojo relativno vrednost, ali, ima samo le razvito rela- tivno vrednostno formo, ker in kolikor se mu vsa druga blaga nahajajo nasproti v ekvivalentski form.i. /..... , V formi III, naposled ima blagovni svet občedružbeno rela- tivno vrednostno formio samo, ker in kolikor so vsa blaga, ki mu pripadajo, izključena od ekvivalentske forme ali for- me neposredne zamenljivosti. Obratno pa je blago, ki se na- haja v obči ekvivalentski formi ali figuri*j%ot obči ekviva- lent, izključno od enotne in zato obče relativne vrednostne form.ft blagovnega sveta, če naj bi bilo platno, tj. kateroko- li blago, ki se nahaja v obči ekvivalentski formi, udeleže- no hkrati tudi v obči relativni vrednostni formi, bi se mo- ralo nanašati na samo sebe kot ekvivalent. Dobimo tedaj: 20 vatlov platna = 20 vatlov platna, tavtologija, v kateri ni izražena niti vrednost niti vrednostna količina. Da iz- razimo relativno vrednost občega ekvivalenta, moramo obrni- ti formo III. Le-ta nima nobene relativne vrednostne forme, ki bi mu bila skupna z drugimi blagi, temveč se njegova vred- nost izraža relativno v neskončnem nizu vseh drugih blagov- nih teles. Tako se pojavlja zdaj razvita relativna vrednost- mi, ne more istočasno znotraj istega vrednostnega izraza nahajati v tej drugi formi - to polarno nasprotje obeh miO- mentov vrednostnega izraza se razvija in zatrdeva v isti meri, v kateri se razvija ali izoblikuje vrednostna forma sploh. 160 na :~a ali forma II kot tista specifična relativna vred- nostna Torma, ki ima vlogo občega ekvivalenta. •;' Parag. S. Prehod iz obče vrednostne forme k denarni formi Obča ekvivalentska forma je forma vrednosti nasploh. Priti- če lahko torej slehernemu blagu, toda vselej le v izključit- vi od vseh drugih blag. Vendar pa že gola oblikovna razlika med formo II in formo ( 235 ) III kaže nekaj svoj skega, kar ne razločuje form I in II. V razviti vrednostni formi (forma II) izključuje eno blago vsa druga, da bi v njih izrazilo svojo vrednost. To izklju- " čevanje je lahko čisto subjektiven proces, denimo proces posestnika platna, ki vrednost lastnega blaga ceni v mnogih drugih blagih. Nasprotno pa je blago v obči ekvivalentski formi (forma III) le, ker in kolikor so ono s^o kot ekvi- valent izključila vsa druga blaga. Ta izključitev je tu od izključenega blaga neodvisen, objektiven proces. V histo- ričnem razvoju blagovne forme je lahko obča ekvivalentska •- forma pritikala izmenoma zdaj temu, zdaj onemu blagu. Toda kako blago nikdar dejansko ne funkcionira kot obči ekviva- lent, razen kolikor je njegova izključitev in zato njegova ekvivalentska forma rezultat nekega objektivnega družbene- ga procesa. Obča vrednostna forma je razvita vrednostna forma in zato razvita blagovna forma. Delovni produkti, ki so snovno či- sto različni, ne morejo imeti skončane blagovne forme in zato tudi ne funkcionirati kot blago v procesu menjave, ne da bi bili prikazani kot stvarni (dinglich) izrazi istega enakega (derselben gleichen) človeškega dela. To se pravi, da bi zadobili skončano blagovno formo, morajo zadobiti enotno, občo vrednostno formo. Ampak to enotno relativno vrednostno formo lahko pridobe le s tem, da neko določeno zvrst blaga izključijo iz svojih vrst kot obči ekvivalent. In šele od trenutka, ko se ta izključitev dokončno omej i na neko specifično zvrst blaga, je enotna relativna vred- nostna forma dobila objektivno trdnost (Festigkeit) in obče- družbeno veljavnost. Tista specifična zvrst blaga pa, s katere naturalno formo se družbeno zraste ekvivalentska forma, postane denarno blago ali funkcionira kot denar. Njena specifično družbena funk- cija, in zato njen družbeni monopol postane to-, da ima zno- traj blagovnega sveta vlogo občega ekvivalenta. Med blagi, (286 ) ki v formi II figuriraj o kot posebni ekvivalenti platna in v formi III skupno v platnu izražajo svojo relativno vred- nost , si je to mesto zgodovinsko pribojevalo neko določeno blago - zlato. Če torej postavimo v formi III na mesto bla- ga platno blago zlato, dobimo (denarno formo): ,1:Г- IV. Denarna forma ? 2 unči zlata 20 vatlov platna 1 suknjič 10 funtov čaja UO funtov kave 1 mernik žita 1/2 tone železa X blaga A itd. blago -'. Parag. 1. Različnost prehoda obče vrednostne forme v denarno formo od vseh drugih razvojnih prehodov Ob prehodu od forme I k formi II, od forme II k formi III se dogajajo bistvene spremembe. Nasprotno pa se forma IV v ničemer ne loči od forme III, razen da ima namesto platna zdaj zlato občo ekvivalentsko formo. Zlato ostane v formi IV 162 tisto, kar je platno bilo v formi III - obči ekvivalent. Napredek je le v ten, da je forma neposredne obče zamen- ljivosti ali obča ekvivalentska forma zdaj z -družbeno na- vado dokončno zraščena s specifično naturalno formo bla- govnega telesa zlato. Zlato stopa drugim blagom nasproti kot denar le zato, ker : jim je že prej stalo nasproti kot blago. Enako kot vsa druga blaga je funkcioniralo tudi kot ekvivalent, najsibo .., kot posamezen ekvivalent v posamičnih aktih menjave, najsi- ^ bo kot poseben ekvivalent zraven drugih blagovnih ekviva- (237) lentov. Postopoma je v ožjih ali širših krogih funkcionira- lo kot obči ekvivalent. Brž ko si je priboj evalo monopol tega položaja v vrednostnem izrazu blagovnega sveta, posta- : ne denarno blago (Geldware), in šele od trenutka, ko je že postalo denarno blago, se forma IV razlikuje od forme III ali je obča vrednostna forma preobražena v denarno formo. Parag. 2. Preobrazba obče relativne vrednostne forme y¡ ce- novno formo Enostavni relativni vrednostni izraz kakega blaga, npr. pla- tna, v blagu, ki že funkcionira kot denarno blago, npr. v zlatu, je cenovna forma. Cenovna forma platna je torej: 20 vatlov platna = 2 unči zlata ali, če je 2 funta sterlinga novčno ime 2 unč zlata, 20 vatlov platna = 2 funta sterlinga. Parag. 3. Enostavna blagovna forma je skrivnost denarne forme , _ ______• Vidimo, da tista prava denarna forma sama na sebi ne ustvar- ja prav nobenih težav. Brž ko smo spregledali občo ekviva- lentsko formo, si ni treba niti najmanj beliti glave, da ra- 163 zumemo, da se ta ekvivalentska forma prilepi na specifično zvrst blaga, kot je zlato, temmanj, ker obča ekvivalentska forma že po naravi pogojuje družbeno izključitev določene zvrsti blaga po vseh drugih blagih. Gre le še za to, da ta izključitev dobi objektivno družbeno konsistenco in občo veljavnost, da zatorej niti izmenično ne zadeva različnih blag niti nima kakega zgolj lokalnega dometa le v posebnih krogih blagovnega sveta. Težava v pojmu denarne forme se o- mejuje na pojmljenje obče ekvivalentske forme, torej obče vrednostne forme sploh, forme III. Forma III pâ se vnazaj razveže v formo II, in konstituirajoči element forme II je forma I : 20 vatlov platna = 1 suknjič ali x blaga A = y blaga B. Če se zdaj ve, kaj sta uporabnost in menjalna vrednost, se ugotovi, da je ta forma I najenostavnejša, najbolj nerazvi- ta manira, da se poljuben delovni produkt, kot npr. platno, prikaže kot blago, tj. kot enotnost nasprotij uporabnost in (268) menjalna vrednost. Potem je tudi lahko najti niz metamorfoz, ki jih mora preiti enostavna blagovna forma 20 vatlov plat- na = 1 suknjič, da bi dobila svojo skončano podobo 20 vatlov platna = 2 funta sterlinga, tj. denarno formo. Naslov izvirnika: Die Wertform. ■ Po Karl Marx, Das Kapital, Erster Band, Hamburg 1867, str. 764-84, ponatisnjeno v Karl Marx/Friedrich Engels, Kleine ökonomische Schriften, Berlin 1955, str. 262-88. Prevedel Božidar Debenjak ri:. 164 VREDNOSTNA FORIVIA 1* • . . Ч- • . . . I. Enostavna vrednostna forma _ ••;¡ -, ; •. ;^ .r^ -, ■ Farag.l. Pola vrednostnega izraza: relativna vrednostna for- ma in ekvivalentna forma . 1 : a) Neločljivost obeh form rtv;:-.c ■.. ; ; : - b) Polarnost teh dveh form -c) Relativna vrednost in ekvivalent sta le formi . , vrednosti ... ^.n.v':^ v -..nv\rs\- Parag. 2. Relativna vrednostna forma ^ Razmerje enakosti .rí-ñv t b) Vrednostno razmerje c) Kvalitativna vsebnost relativne vrednostne for- me, vsebovane v vrednostnem razmerju d) Kvantitativna določenost relativne vrednostne forme, vsebovane v vrednostnem razmerju """7" s) Celota relativne vrednostne forme Parag. 3. Ekvivalentska forma -, _ ^ - a) Forma neposredne zamenljivosti b) Kvantitativna določenost ni vsebovana v ekviva- lentski formi , : :. . . c) Svojevrstnosti //Posebnosti// ekvivalentske for- me o) Prva svojevrstnost: Uporabna vrednost posta- ne pojavna forma svojega nasprotka, vrednosti ß) Druga svojevrstnost: Konkretno delo postane pojavna forma svojega nasprotka, abstraktno človeškega dela Y) Tretja svojevrstnost: Privatno delo postane forma svojega nasprotka, delo v neposredno družbeni formi 6) četrta svojevrstnost: Fetišizem blagovne for- 165 • me je v ekvivalentski formi frapantnejši kot v relativni vrednostni formi ^ / - Parag.4. Vrednostna forma ali samostojna pojavna forma vredno- sti - menjalna vrednost Parag.5. Enostavna vrednostna forma blaga = enostavno prikazo- vanje v njej vsebovanih nasprotij med uporabno vred- nostjo in vrednostjo Parag.6. Enostavna vrednostna forma blaga = enostavna blagovna forma reči Parag.7. Razmerje med blagovno formo in denarno formo Parag.8. Enostavna relativna vrednostna forma in posamična ek- vivalentska forma Parag.9. Prehod enostavne v razvito vrednostno formo. - II. Totalna ali razvita vrednostna forma Parag.1. Neskončnost niza relativnih vrednostnih izrazov Parag.2. Nadaljnja določitev, vsebovana v razviti relativni vrednostni formi (Fortbestimmung) Parag.3. Hibe razvite relativne vrednostne forme Parag.U. Razvita relativna vrednostna forma in posebna ekviva- lentska forma Parag.5. Prehod k obči vrednostni formi III. Obča vrednostna forma Parag.1. Spremenjena podoba relativne vrednostne forme Parag.2. Spremenjena podoba ekvivalentske forme Parag.3. Razmerje enakomernega razvoja med relativno vrednostno formo in ekvivalentsko formo 166 ^'^: (Iz pismia Marxa Engelsu z dne 27. junija 1867 , prevedeno iz :-ÍEV; 31, str. 314-316.) ' i:...:. rarag.U. Razvoj polarnosti relativne vrednostne forme in ekvi- valentske forme :. Parag.5. Prehod iz obče vrednostne forme k denarni formi IV. Denarna formia Parag.1. Različnost prehoda obče vrednostne forme v denarno formo od prejšnjih razvojnih prehodov Parag.2. Preobrazba relativne vrednostne forme v cenovno formo I-ar¿¿.3. Enostavna blagovna form.a je skrivnost denarne form.e 216 KARL MARX ■ - KAPITAL, PRVA KNJIGA . Produkcijski proces kapitala Prvo poglavje , ; . BLAGO IN DENAR (18 67) 1) Blago : i Bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični način produk- cije, se prikazuje kot'velikanska zbirka blaga',^ posamezno blago kot njegova elementarna oblika. Naše raziskovanje se zato začenja z analizo blaga. Blago je najprej vnanji predmet, reč, ki s svojimi lastnostmi zadovoljuje človeške potrebe kakršnekoli vrste. Narava teh po- treb, ali npr. izvirajo iz želodca ali iz fantazije, ne spre- 2 ) meni nič na stvari. Tu tudi ne gre za to, kako ta stvar za- dovoljuje človeško potrebo, ali neposredno kot življenjska potrebščina, tj. kot predmet uživanja, ali po ovinku, kot produkcijsko sredstvo. Vsako koristno reč, kakor železo, papir itd., je treba obrav- navati z dvojnega vidika, po kvaliteti in kvantiteti. Vsaka taka reč je celota mnogih lastnosti in je zato lahko korist- na z različnih strani. Odkriti te različne strani in torej raznovrstne načine uporabljanja teh reči, je zgodovinsko de- janje. Takšno je tudi odkritje družbenih mer za kvantiteto koristnih reči. Različnost mer blaga izvira deloma iz različ- ne narave predmetov, ki jih je treba meriti, deloma pa iz kon- vencije. Koristnost reči za človeško življenje jo naredi za uporabno 168 Posamezno blago, 1 quarter pšenice npr. se z drugimi artikli menjuje v najrazličnejših proporcijah. Kljub temu ostane nje- gova menjalna vrednost nespremenjena, izražena ali v x maže za ževlje, y svile, z zlata itd. Torej se mora dati razliko- vati od teh svojih različnih načinov izražanja. ■ Vzemimo dalje dve blagi, npr. pšenico in železo. Kakršnokoli že je njuno menjalno razmerje, vedno se da izraziti z enačbo, v kateri je dan kvantum pšenice zenačen z nekim kvantumom že- leza, npr. 1 quarter pšenice = a centov železa. Kaj pove ta enačba? Da jsta vrednost eksistira v dveh različnih rečeh, v 1 quarterju pšenice in prav tako v a centov železa. Obe sta torej enaki nečemu tretjemu, ki samo po sebi ni ne eno ne ч) vrednoto. Okraj sujoče imenujemo koristno reč samo ali pa blagovno telo (Warenkörper), kot so železo, pšenica, dia- mant itd., uporabno vrednoto, dobrino, artikel. Pri obrav- navanju uporabnih vrednot zmeraj predpostavljamo kvantita- tivno določenost (quantitative Bestimjntheit) , kot ducat■ ur, vatel platna, tona železa itd. Uporabne vrednosti blaga da- jejo gradivo za posebno disciplino, za blagoznanstvo^ ^. Upo- rabna vrednota se udejani samo v uporabi ali konsum.pci j i. Uporabne vrednote tvorijo snovno vsebino bogastva,pa naj bo njegova družbena oblika kakršnakoli. V družbeni obliki, ki jo naj obravnavamo, tvorijo hkrati snovne nositeljice - menjalne vrednosti. Menjalna vrednost se naprej prikazuje kot kvantitativno raz- 217 merje, // kot proporcija, v kateri se uporabne vrednote ene vrste zamenjujejo za uporabne vrednote druge vrste^\ kot razmerje, ki se s časom in krajem neprenehoma spreminja. Me- njalna vrednost se zato zdi nekaj naključnega in čisto rela- tivnega , blagu notranja, imanentna menjalna vrednost (valeur ' intrinsèque) torej contradictio in adjecto.*^^ Oglejmo si stvar pobliže. 169 drugo. Vsaka od obeh, kolikor je menjalna vrednost, se mora torej, neodvisno od druge, dati reducirati na to tretje. Preprost geometričen primer naj to ponazori. Da bi določili in primerjali površine vseh premočrtnih likov, jih razdelimo na trikotnike. Trikotnik sam reduciramo na izraz, ki je po- . polnoma različen od njegovega vidnega lika - na polovico pro- dukta njegove osnovnice in njegove višine. Prav tako je tre- ba reducirati menjalne vrednosti blag na nekaj skupnega, od česar predstavljajo bodisi večjo, bodisi manjšo količino. Da (je) substanca menjalne vrednosti nekaj vseskozi različne- ga in neodvisnega od fizično-otipljive eksistence blaga ali od njegovega bivanja kot uporabna vrednota, kaže njegovo me- njalno razmerje na prvi pogled. Karakterizirano je ravno z abstrakcijo od uporabne vrednote. Če ga obravnavamo po menjal- ni vrednosti, je namreč eno blago prav tako dobro kot vsako 8 ) drugo, če le obstaja v pravilni proporciji . Neodvisno od njihovega menjalnega razmerja ali od forme. v ka- teri se prikazujejo kot menjalne vrednote (Tausch-Werte), je 9 ) zato najprej treba raziskati blaga kot kàr vrednosti Kot uporabni predmeti ali dobrine so "blaga telesno različne reci. Njihove vredenstvo (Wertsein) pa tvori njihovo enotnost (Einheit). Ta enotnost n« izvira iz narave, temveč iz družbe. Skupna družbena substanca, ki se v različnih uporabnih vrednotah samo različno upodablja (darstellt), je - delo. t : ■ .*.,v. . Kot vrednosti niso blaga nič drugega kot kristalizirano delo. 218 Merska enota dela samega je enostavno povprečno // delo, ka- terega značaj se v različnih deželah in kulturnih epohah si- cer spreminja, je pa v podani (einer vorhandnen) družbi dan. Bolj komplicirano delo velja samo kot potencirano ali nasprot- no multiplicirano enostavno delo, tako da je npr. manjši kvan- tum kompliciranega dela enak večjemu kvantumu enostavnega de- -. ^ . "чг.ко se ta redukcija uravn^^--. : *u vseeno. Da se^':-'--"- 170 vrši, kaže izkušnja. Blago je lahko produkt najbolj kompli- ciranega dela. Njegova vrednost ga zenači s produktom eno- stavnega dela in sama predstavlja zato le določen kvantum enostavnega dela. Uporabna vrednota ali dobrina ima torej vrednost samo zato, ker je v njej upredmeteno ali materializirano delo. Kako zdaj meriti velikost njene vrednosti? S kvantum.om v njej vsebova- ne jvrednotvorne substance' (,wertbildenden Substanz'), de- la. Kvantiteto dela samega merim^o po njegovem časovnem tra- janju, delovni čas pa ima svoje merilo v določenih delih časa, kot so ura, dan itd. o---■ : i. :■ / ■ -ro , . voc,.-.' - o -.-^ če se vrednost blaga določa s kvantumom dela, porabljenega med njegovo produkcijo, bi se lahko zdelo, da, čim bolj je kdo len ali neroden, toliko več je njegovo blago vredno, ker potrebuje toliko več delovnega časa za njegovo izdelavo. Am- pak samo družbeno potrebni delovni čas velja za vrednotvorne- ga (wertbildend). Družbeno potrebni delovni čas je delovni čas, potreben, da se proizvede kakršnakoli uporabna vrednota ob danih družbeno normalnih produkcijskih pogojih in ob druž- beni povprečni stopnji spretnosti ter intenzivnosti dela. Po uvedbi parnih statev v Angliji npr. je zadoščalo morda pol to- liko dela kot prej, da so predelali dan kvantum, preje v tkani- no. Angleški ročni tkalec je prej ko slej potreboval za tako preobrazbo dejansko isti delovni čas, toda produkt njegove individualne delovne ure je predstavljal sedaj samo še pol družbene delovne ure in se je zato znižal na polovico svoje prejšnje vrednosti. Samo kvantum družbeno potrebnega dela ali za izdelavo kake uporabne vrednote družbeno potrebni delovni čas določa torej velikost njene vrednosti. Posamezno blago velja tu sploh le kot povprečen primerek svoje vrste. "^"^^ Blaga, v katerih so vsebovani enako veliki kvantumi dela, ali ki se dajo izdelati 171 •"'V Kapital I piše namesto vrednost/Wert : cena/Preis; prim. Kapital I, Ljubljana 1961, str. US/NIW 23, str. 55. - Op.prev, v isteiT: delovnem času, imajo zato isto velikost vrednosti. Vrednost kakega blaga je v istem razm.erju do vrednosti vsa- kega drugega blaga kakor delovni čas, ki je potreben za pro- . dukcijo enega blaga, do delovnega časa, potrebnega za produk- cijo drugega. "Kot vrednost je vsako blago le določena množi- na £tr2en£^a_d£lo\me£a_^^ Velikost vrednosti blaga bi torej ostala konstantna, če bi 219 bil za // njegovo produkcijo potrebni delovni čas konstanten. Delovni čas pa se spreminja z vsako spremembo v produktivni sili dela. Produktivno silo dela določajo raznovrstne okoli- ščine, med drugimi povprečna stopnja delavčeve spretnosti, raven znanosti in stopnja njene tehnične uporabnosti, druž- bena kombinacija produkcijskega procesa, obseg in učinkovi- tost produkcijskih sredstev, in naravne razmere. Isti kvan- tum dela se upodablja npr. ob ugodni letini v 8 bušlih pšeni- ce, ob neugodni sam.o v U. Isti kvantum dela daje več metalov v bogatih kot v revnih rudnikih itd. Diamanti so v zemeljski skorji redki in najti diamant zahteva zaradi tega v povpreč- ju veliko delovnega časa. Potemtakem predstavljajo v majhnem volumnu veliko dela. Jacob dvomi, da je zlato sploh kdaj pla- čalo svojo polno vrednost, še bolj velja to za diamant. Po Eschvegu vsa osemdesetletna eksploatacija brazilskih rudnikov' diamantov leta 1823 še ni dosegla niti vrednosti" poldrugo- letnega povprečnega produkta brazilskih plantaž sladkorja in kave. Če bi bile jamie bolj bogate, bi se isti kvantum dela upodabljal v več diamantih in njihova vrednost bi se znižala, če bi se posrečilo z m.alo dela spremeniti premog v diamant, bi se lahko njegova vrednost znižala pod vrednost opeke. V splošnem: Čim večja je produktivna sila dela, tem manjši je za izdelavo artikla potrebni delovni čas, tem manjša je v njem kristalizirana množina dela, tem manjša je njegova vred- nost. Narobe, kolikor manjša je produktivna sila dela, toli- ko večji je za izdelavo artikla potrebni delovni čas, toliko večja je njegova vrednost. Velikost vrednosti nekega blaga se torej spreminja premo' sorazmerno kot kvantum, in obratno sorazmerno kot produktivna sila dela, ki se v nj'em^ udejanja. Sedaj poznamo substanco vrednosti. Ta substanca je delo. Poz- namo njeno mero velikosti. Ta mera je delovni čas. Njegovo formo, ki vrednosti ravno daje pečat menjavne vrednosti (Tausch-Wert), je še treba analizirati. Prej pa je treba po- drobneje razviti že najdene določitve. Kaka reč je lahko uporabna vrednota, ne da bi bila menjalna vrednost. To je takrat, ko njeno bivanje za človeka ni posre- dovano z delom. Tako zrak, deviška zemlja, naravni travniki, divje rastoč les itd. Kaka reč je lahko koristna in produkt človeškega dela, ne da bi bila blago. Kdor s svojim produk- tom zadovoljuje svojo lastno potrebo, ustvarja sicer uporabno vrednoto, ne pa blago. Da bi produciral blago, mora produci- rati ne samo uporabno vrednoto, temveč uporabno vrednoto za druge, družbeno uporabno vrednoto. Končno nobena reč ne more 220 biti vrednost, ne da bi bila uporaben predmet.// če je brez koristi, je tudi v njem vsebovano delo brez koristi, ne velja za delo in torej ne tvori vrednosti. Prvotno se nam je prikazovalo blago kot nekaj v dva cepa (Zwieschlächtiges), kot uporabna vrednota in menjalna vred- nost. Če pobliže pogledamo, se bo pokazalo, da je tudi v bla- gu vsebovano delo v dva cepa. Ta točka, ki sem jo jaz prvič 12 ) kritično razvil , je ključna točka, okrog katere se vrti razumevanje politične ekonomije. Vzemimo dve blagi, recimo suknjič in 10 vatlov platna. Prvi naj ima dvojno vrednost zadnjega, tako da, če je 10 vatlov platna = v, je suknjič = 2 v. Suknjič je uporabna vrednota, ki zadovoljuje posebno potrebo, 173 Da bi ga ustvarili, je treba določene vrste smotrne produk- tivne dejavnosti. Opredeljena je po namenu, načinu dela, pred- metu, sredstvih in rezultatu. Delo, katerega koristnost se tako upodablja v uporabni vrednosti svojega produkta ali v tem, da je njegov produkt uporabna vrednota, naj se tu zara- di poenostavitve imenuje skratka koristno delo. S tega vidi- ka gledamo nanj vedno v zvezi s koristnim učinkom, katerega ustvaritev je njegov namen. Kakor sta suknjič in platno kvalitativno različni uporabni vrednoti, tako sta tudi obe deli, ki posredujeta njun ob- stoj , kvalitativno različni - krojaštvo in tkanje. Če ti stva- ri ne bi bili kvalitativno različni uporabni vrednoti in zato produkta kvalitativno različnega koristnega dela, si sploh ne bi mogli stopati nasproti kot blagi. Suknjič se ne menja za suknjič, ista uporabna vrednota ne za isto uporabno vrednoto. V celoti raznovrstnih uporabnih vrednot ali blagovnih-teles se prikazuje celota prav tako raznovrstnih, po rodu, vrsti, družini, podvrsti, varieteti različnih koristnih del - druž- bena delitev dela. Ta je pogoj za obstoj blagovne produkcije, čeprav blagovna produkcija ni narobe pogoj za obstoj družbe- ne delitve dela. V staroindij ski občini je delo družbeno de- ljeno, ne da bi produkti postali blago. Ali, če vzamemo bliž- ji primer, v vsaki tovarni je delo sistematično deljeno, to- da ta delitev ni posredovana s tem, da delavci zamenjujejo svoje individualne produkte. Samo produkti sam.ostojnih in drugo od drugega neodvisnih privatnih del si stopajo nasproti kot blago. Videli smo torej: V uporabni vrednosti vsakega bla- ga tiči določena smotrna produktivna dejavnost ali koristno delo. Uporabne vrednote si ne morejo stopati nasproti kot blago, če ne tičijo v njih kvalitativno različna koristna de- 2 21 la.// V družbi, katere produkti na splošno privzemajo formo blaga, tj. v družbi producentov blaga, se ta kvalitativna raz- lika koristnih del, ki jih opravljajo samostojni producenti 174 neodvisno drug od drugega kot privatna opravila, razvije v irjiogočlenski siste.Ti, v družbeno delitev dela. Suknjiču je sicer vseeno, ali да nosi krojač ali krcjačev od- jemalec. V obeh primerih deluje kot uporabna vrednota.'Prav tako se tuai razmierje m:ed suKnjičem in delom, ki ga produci- ra, sam.o po sebi nič ne spremeni s tem., da postane krojaško delo poseben poklic, samostojen člen družbene delitve dela. Kjer ga je silila potreba, da se oblači, je človek že tisoče let Krojačil, preden je iz človeka postal krojač. Toda biva- nje suknjiča, platna, vsakega elementa snovnega bogastva, ki ne obstaja po naravi, je m.oralo vedno biti posredovano s po- sebno, sm.otrno produktivno dejavnostjo, ki posebne naravne snovi asim.ilira posebnim, človeškim potrebam. Kot tvorec upo- rabnih vrednot, kot koristno delo, je zato delo od vseh druž- benih form. neodvisen eksistenčni pogoj človeka, večna naravna nujnost, da bi posredovala presnavljanje med človekom, in na- ravo, torej človeško življenje." . .-^.r , . , Uporabne vrednote suknjič, platno itd., skratka, blagovna te- lesa, so spojine dveh elementov, naravne snovi in dela. Če odštejemo vsoto vseh različnih koristnih del, ki tičijo v suk.njiču, platnu itd., vedno preostane neki materialni sub- strat, ki obstaja po naravi brez človekovega sodelovanja, člo- vek lahko v svoji produkciji ravna sam.o tako kakor narava sa- mia, se pravi, lahko samo spreminja forme snovi. še več. Pri tem oblikovalnem delu samem, mu stalno pomagajo nara-.'ne snovi. Delo torej ni edini vir uporabnih vrednot, ki j.;. pro- ducira, snovnega bogastva. Delo je njegov oče, kot pravi VJil- liam Petty, in zemlja njegova mati. Preidimo sedaj od blaga, kolikor je uporabni predmet, k bla- govni vrednosti (Waren-Wert). Po naši predpostavki ima suknjič dvojno vrednost platna. To 175 pa je samo kvantitativna razlika, ki nas sedaj še ne zanima. Zato spominjamo, da če je vrednost suknjiča dvakrat tolika kot vrednost 10 vatlov platna, ima 20 vatlov platna isto ve- • likost vrednosti kot suknjič. Kot vrednosti sta suknjič in platno' reči enake substance, objektivna izraza enakovrstnega dela. Toda krojaštvo in tkalstvo sta kvalitativno različni// 22 2 deli. So pa tudi take družbene razmere, kjer isti človek iz- menoma zdaj šiva, zdaj tke, kjer sta torej oba načina dela samo modifikaciji dela istega individua in ne še posebni stalni funkciji različnih individuov, prav tako kakor suk- njič, ki ga naredi naš krojač danes, in hlače, ki jih naredi jutri, zahtevajo samo variacije istega individualnega dela. Videz nas dalje uči, da se v naši kapitalistični družbi gle- de na to, kako se spreminja smer povpraševanja po delu, dana količina človeškega dela dovaja izmenoma zdaj v obliki kro- jaštva, zdaj v obliki tkanja. To spreminjanje forme dela mor- da ne poteka brez trenja, toda je neizogibno. Če si odmisli- mo določenost produktivne dejavnosti in s tem koristni zna- čaj dela, ostane na njem to, da je porabljanje človeške de- . lovne sile. Krojaško delo in tkalsko delo, čeprav kvalitativ- no različni produktivni dejavnosti, sta obe produktivno po- rabljanje človeških možgan, mišic, živcev, rok itd., in v tem smislu sta obe človeško delo. To sta le dve različni ob- liki porabljanja človeške delovne sile. Kajpak pa mora biti človeška delovna sila sama bolj ali manj razvita, da se lah- ko porablja v tej ali oni.obliki. Vrednost blaga pa predstav- lja kàr človeško delo, porabljanje človeške delovne sile sploh, In tako kakor imata v meščanski družbi general ali bankir ve- 14) liko vlogo, človek kar tako pa nasprotno zelo bedno , tako je tu tudi s človeškim delom. Le-to je porabljanje enostavne delovne sile, ki jo ima vsak navaden človek brez posebnega šolanja v svojem telesnem organizmu. Delovna sila kmečkega hlapca naj velja npr. za enostavno delovno silo, njeno porab- ljanje zato za enostavno delo ali človeško delo brez nadalj- njih okraskov, krojaško delo pa nasprotno za porabljanje više 176 Kakortorej v vrednostih suknjič in platno abstrahiramo od razlike njunih uporabnih vrednosti, tako abstrahiramo v delu, ki ga upodabljata ti vrednosti, od razlike koristnih form, kjer je prvikrat krojaško delo, drugikrat tkalsko delo. Kakor sta uporabni vrednoti•suknjič in platno spoj ini smotrnih pro- duktivnih dejavnosti s tkanino in prejo, vrednosti suknjič in platno pa samo enakovrstni strdini dela, tako tudi delo, vse- bovano v tih vrednostih, ne velja zaradi svojega produktivne- ga odnosa do sukna in preje, temveč samo kot porabljanje člo- veške delovne sile. Krojaško delo in tkalstvo sta elementa ustvarjanja uporabnih vrednot suknjiča in platna prav zaradi svojih različnih kvalitet, substanca vrednosti suknjiča in vrednosti platna pa sta samo toliko, kolikor abstrahiramo od . njune posebne kvalitete in imata obe enako kvaliteto, kvali- teto človeškega dela. Suknjič in platno pa nista samo vred- nosti sploh, temveč vrednosti določene velikosti in po naši predpostavki je suknjič vreden dvakrat toliko kot 10 vatlov platna. Odkod ta različnost njunih velikosti vrednosti? Od tod, ker vsebuje platno samo pol toliko dela kot suknjič, ta- ko da se mora za produkcijo suknjiča porabljati delovna sila dvakrat toliko časa kakor za produkcijo platna. razvite delovne sile. Medtem ko se delovni dan kmečkega hlap- ca zato upodablja recimo v vrednostnem izrazu 1/2 v, se de- lovni dan krojača upodablja v vrednostnem izrazu-v.Ta razlika pa je samo kvantitativna. Če je suknjič produkt ene- ga delovnega dne krojača, ima isto vrednost kot produkt 2 delovnih dni kmečkega hlapca. Tako pa krojaško delo velja vedno le za multiplicirano kmečko delo. Različne proporcije, v katerih s« različne vrste dela reducirajo na enostavno de- lo kot na svojo mersko enoto, se določajo z družbenim proce- som za hrbtom producentov in se jim zato zdijo določene z obi- čaji. Zaradi poenostavitve imamo v nadaljnjem delovno silo 223 vsake vrste neposredno za // enostavno delovno silo, s čimer si bomo samo prihranili trud z redukcijo. 177 Ce torej glede na uporabno vrednost velja delo, ki ga vsebu- je blago, samo kvalitativno, velja glede na velikost vredno- sti samo kvantitativno, ko je že reducirano na človeško delo - brez kake druge kvalitete. Tam gre za: kako se dela in kaj se dela, tukaj pa za: koliko se dela, za trajanje dela. Ker ve- likost vrednosti blaga meri samo kvantum dela, ki ga blago vsebuje, morajo biti blaga v določenih proporcijah vedno ena- ko velike vrednosti. če ostane produktivna sila vseh vrst koristnega dela, potreb- nega npr. za produkcijo suknjiča, nespremenjena, potem raste velikost vrednosti suknjičev z njihovo lastno kvantiteto (v orig. Qualität, prim. str. 223). Ce upodablja en suknjič x, upodabljata dva suknjiča 2x delovnih dni itd. Vzemimo pa, da se delo, potrebno za produkcijo suknjiča, poveča na dvakrat toliko ali pa da se zmanjša za polovico. V prvem primeru ima en suknjič toliko vrednosti kot prej dva suknjiča, v drugem primeru imata dva suknjiča samo toliko vrednosti kot prej eden, čeprav v obeh primerih suknjič slej ko prej opravlja isto službo in ostane koristno delo, ki ga vsebuje, slej ko prej enako dobro. Toda kvantum dela, porabljen v njegovi pro- dukciji, se je spremenil. Večji kvantum uporabne vrednote tvori sam za sebe večje snovno 2 24 bogastvo, dva suknjiča več kakor eden. Z // dvema suknjičema lahko oblečemo dva človeka, z enim suknjičem samo enega člove- ka itd. Kljub temu lahko rastoči masi snovnega bogastva ust- reza istočasno zmanjšanje njegove velikosti vrednosti. To na- sprotujoče si gibanje izvira iz dvojne določitve dela (zwie- schlächtige Bestimmung der Arbeit). Produktivna sila je seve- da vedno produktivna sila koristnega, konkretnega dela. Dejan- sko izraža samo stopnjo delovanja smotrne produktivne dejav- nosti v danem razdobju. Koristno delo postane torej bogatejši ali siromašnejši vir produktov v direktnem razmerju s poveča- njem ali zmanjševanjem svoje produktivne sile. Nasprotno pa 178 sprememba produktivne sile sama po sebi prav nič ne prizade- ne delo, upodobljeno v vrednosti. Ker pripada produktivna si- la konkretni koristni formi dela, se seveda ne more več tika- ti dela, brž ko abstrahiramo od njegove konkretne koristne forme. Isto delo se zato v istih razdobjih upodablja vedno v isti velikosti vrednosti, kakorkoli se produktivna sila že spreminja. Toda v istem razdobju daje različne količine upo- rabnih vrednot, več, če se produktivna sila poveča, manj, če se zmanjša. V prvem primeru se lahko zgodi, da 2 suknjiča vsebujeta manj dela kot prej eden. Ista sprememba produktiv- ne sile, ki pomnoži plodnost dela in s tem maso uporabnih vrednot, ki jo delo daje, lahko torej zmanjša velikost vred- nosti celo pomnožene celotne mase, če namreč skrajša delovni čas, potrebnega za njeno produkcijo. Prav tako narobe. Iz dosedanjega sledi, da v blagu sicer ne tičita dve različni vrsti dela, pač pa je isto delo različno in celo zoperstavlje- no določeno, glede na to, ali se nanaša na uporabno vrednost blaga kot njegov produkt ali na vrednost blaga kot njegov sa- mo predmetni izraz. Kot mora blago biti predvsem uporaben predmet, da bi bilo vrednost, tako mora delo biti predvsem koristno delo, smotrna produktivna dejavnost, da bi veljalo kot porabljanje človeške delovne sile in zato kot kàr človeš- ko delo. Ker sta bili doslej določeni le substanca vrednosti in velikost vrednosti, se lotimo zdaj analize vrednostne forme. Vrnimo se najpoprej spet k prvi pojavni formi vrednosti blaga. Vzemimo dva kvantuma blag, katerih produkcija stane enako ve- liko delovnega časa, ki sta torej enaki velikosti vrednosti, in imamio UO vatlov platna = 2 suknjiča, ali 4 0 vatlov platna je vrednih dva suknjiča. Vidim.o, da je vrednost platna izraže- na v določeni količini suknjičev. Vrednost nekega blaga, tako 179 upodobljena v uporabni vrednosti drugega blaga, se imenuje njegova relativna vrednost./ _ - • 225 /Relativna vrednost blaga se lahko spremeni, čeprav njegova vrednost ostane konstantna. Narobe lahko njegova relativna < vrednost ostane konstantna, čeprav se njegova vrednost spre- m.eni. Enačba: 40 vatlov platna = 2 suknjiča namreč predpos- tavlja, da obe blagi staneta enako mnogo dela. Z vsako spre- membo v produktivni sili dela, ki ju proizvaja, pa se spre- meni delovni čas, potreben za njuno produkcijo. Dpazujmo vpliv takšnih sprememb na relativno vrednost, j-; - .n. I. Vrednost platna naj se spremeni, medtem ko vrednost suk- njiča ostane konstantna. Če se delovni čas, porabljen za pro- dukcijo platna, npr. zaradi vedno večje nerodovitnosti zem- ljišča, na katerem se prideluje lan, podvoji, se podvoji nje- gova vrednost. Namesto 4 0 vatlov platna = 2 suknjiča bi ime- li: 40 vatlov platna = 4 suknjiči, ker 2 suknjiča vsebujeta zdaj samo pol toliko delovnega časa kot 40 vatlov platna. Če pa se delovni čas, potreben za produkcijo platna, za polovi- co skrajša, npr. zaradi izboljšanih statev, se vrednost plat- na za polovico zmanjša. Potemtakem je zdaj: 4 0 vatlov platna = 1 suknjič. Relativna vrednost blaga A, tj. njegova vrednost izražena v blagu B, raste in pada torej direktno kot vrednost blaga A, ob nespremenjeni vrednosti blaga' B. II. Vrednost platna naj ostane konstantna, medtem ko se vred- nost suknjiča spremeni, če se v teh okoliščinah podvoji de- lovni čas, potreben za produkcijo suknjiča, npr. ker niso na- strigli dovolj volne, imamo namesto 40 vatlov platna = 2 suk- njiča zdaj: 40 vatlov platna = 1 suknjič, če pa se vrednost suknjiča za polovico zmanjša, pa 40 vatlov platna = 4 suknji- či. Ob nespremenjeni vrednosti blaga A pada ali raste zato njegova relativna, v blagu B izražena vrednost v obratnem sorazmerju s spremembo vrednosti blaga B. če prirr.eriam.o različna primera poi I in II, sledi, ca lahko ista sprememba relativne vrednosti izvira iz popolncr.a si zoperstavl:enih vzrcKcv. Tako nastane iz ~: vatlov platna = 2 sukni i-^ enačba ■*Z vatlov platna = -r suknjiči, ali ker ¿ se vrednost platna j odvoji ali pa se vrednost suknjičev za ' polovice zmanjša, in 2) enačba vatlov platna = 1 suknjič, • ali ker se vrednost platna za polovice zm.anjša ali pa vred- ■ ' nost suknjiča poveča na dvojno (velikost). III. Kdličini dela, potrebni za produkcijo platna in suknji- ča, naj se spremiinjata istočasno, v isti sm.eri in isti pro- porciji. V tem prim.eru je slej ko prej C vatlov platna = 2 " '■ suknjiča, kakorkoli že sta njuni vrednosti sprem.en j eni. Spre- memibo njunih vrednosti odkrijem.o, brž ko ju prim.erjam.o s tre- " ' ' tj imi blagom, katerega vrednost je ostala konstantna, če bi ■ > se zvišale ali znižale vrednosti vseh blag hkrati in v isti proporciji, bi ostale njihove relativne vrednosti nesprem.e- 2 5 njene.// Dejansko sprem^emio njihovih vrednosti bi videli iz tega, da bi se v istem delovnem času v splošnem produciral ■■•večji ali manjši kvantum blaga kot pre j .. ^ _v,. IV. Za produkcije platna in suknjiča vsakokrat potrebna de- ■ lovna časa, in s tem. njuni vrednosti, naj se istočasne spre- ' '• m.enita v isti sm.eri, toda v neenaki stopnji, ali v nasprotni smeri itd. Vpliv vseh m.ogočih kombinacij take vrste na rela- tivno vrednost blaga dobim^c enostavne z uporabo prim.erov I., II. in III. Pravkar sm.o raziskali, koliko sprem.em.ba v velikosti relativ- ne vrednosti neke-a blaga, platna, zrcali spremembo njegove lastne velikosti vrednosti, in smo sploh obravnavali relativ- no vrednost samo glede na njeno kvantitativno stran. Zdaj se obrnemo k njegovi formi. če je relativna vrednost upcdobitve- na forma vrednosti (Darstellungsform des Werts), je izraz ek- vivalence dveh blag, kot je x blaga A = y blaga 3 ali 20 vat- 181 lov platna = 1 suknjič, enostavna fcrr.a relativne vrednosti. I. Prva ali enostavna fcrr.a relativne vrednosti: 2C vatlov platna = 1 sukr.'i-: (x blara A = y blaga 3) m 16) To formo je nekoliko težavno analizirati, ker je enostavna V njej vsebovane različne določitve so zastrte, nerazvite, abstraktne in jih je zato mogoče držati vsak sebi in obdržati v rokah samo z nekaj napora abstrakcijske moči. Toliko pa sledi na prvi pogled, da ostane forma ista, če je 20 vatlov 17 ) . platna = 1 suknjič ali 20 vatlov platna = x suknjičev Platno prihaja na svet v podobi uporabne vrednote ali korist- ne reči. lijegova prtena (steifleinen) telesnost ali naturalna forma torej ni njegova vrednostna form^a, temveč pravi naspro- tek le-te. . • . . Svoje lastno vredenstvo (V^'ertsein) kaže najpoprej s tem, da se nanaša na drugo blago, na suknjič, kot sebi enako (ihr Gleiches), če ne bi bilo samo vrednost, se ne bi moglo nana- šati na suknjič kot vrednost, kot sebi enako (Ihresgleichen). Kvalitativno se zenači s suknjičem tako, da se nanaša nanj kot uprecmetenje enakovrstnega človeškega dela, tj. svoje la- stne vrednostne substance, in zenači se samo z enim^ suknji- čem namesto z x suknjičev, ker ni samo vrednost sploh, tem- več vrednost določene velikosti, en suknjič pa vsebuje prav toliko dela kot 20 vatlov platna. S tem nanašanjem na suknjič platno zadene različne muhe na en mah. S tem, ko se zenači z drugim blagom kot vrednost, se nanaša na samo sebe kot vred- nost . S tem ko se nanaša na samo sebe kot vrednost, se hkra- ti razlikuje od same sebe kot uporabne vrednote. S tem ko izrazi svojo velikost vrednosti - in velikost vrednosti je oboje, vrednost sploh in kvantitativno merjena vrednost - v 227 suknjiču, da // svojemu vredenstvu vrednostno formo, razloče- vano od svojega neposrednega bivanja. S tem ko se tako upo- dobi kot\Viekaj samo v sebi diferencirčinega, se šele dejansko upodobi kct blago - koristna reč, ki je hkrati vrednost. Ko- likor je platno uporabna vrednota, je samostojna reč. Njego- va vrednost se prikazuje samo v razmerju do drugega blaga, npr. do suknjiča, razmerje, v katerem je blagovna zvrst suk- njič kvalitativno zenačena z njim in zato v določeni kvanti- teti enako velja, ga nadomešča, je zamenljivo z njim. Lastno, od uporabne vrednosti razločevano formo dobi vrednost zato sa- mo s svojo upodobitvijo kot menjalna vrednost. Izražanje vrednosti platna v suknjiču vtisne suknjiču samemu novo formo. In res, kaj pomeni vrednostna forma platna? Da je suknjič zamenljiv z njim. Kakor hodi ali leži, s kostmi in kožo, v svoji naturalni formi suknjič ima zdaj formo neposred- ne zamenljivosti z drugim blagom, formo zamenljive uporabne vrednote ali ekvivalenta. Določitev ekvivalenta ne vsebuje samo, da j_e blago vrednost sploh, temveč da v svoji stvarni podobi, v svoji uporabni formi j drugemu blagu velja kot vred- nost in je zato tu neposredno kot menjalna vrednost za drugo Kot vrednost sestoji platno samo iz dela, tvori prozo-rno kri- stalizirano strdino dela. V dejanskosti pa je ta kristal zelo moten. Kolikor je v njem mogoče odkriti delo, in vsako blagov- no telo ne kaže sledu dela, to ni človeško delo brez razlike, temveč tkanje, predenje itd. , ki tudi nikakor ne tvorijo nje- gove edine substance, temveč so prepletena z naravnimi snovmi. Da bi obdržali platno kot zgolj stvarni (dinglich) izraz člo- veškega dela, moramo odmisliti vse, kar ga dejansko naredi za reč. Predmetnost človeškega dela, ki je sama abstraktna, brez nadaljnje kvalitete in vsebine, je nujne abstraktna predmet- nost, mišijenina (Gedankending). Tako laneno tkivo postane pie- teničenje (Hirngespinst). Toda blaga so stvari (Sachen). Kar so, morajo biti stvarno (sachlich) ali pa pokazati v svojih . lastnih stvarnih pdnosih. V produkciji platna je bila porab- 183 Ijena določena količina človeške delovne sile. Njegova vred- nost je zgolj predmetni refleks tako porabljenega dela, ne reflektira pa se v njegovem telesu. Razodene se, dobi čutni • izraz s svojim vrednostnim razmerjem do suknjiča. S tem ko si ga enači kot vrednost, medtem ko se hkrati kot uporabni predmet od njega razlikuje, postane suknjič pojavna forma platna - vrednosti (Leinwand - Wert) v nasprotju s platnom-telesom (Leinwand-Körper), njegova vrednostna 18) forma za razliko od njegove naturalne forme ./ 22 8 /V relativnem vrednostnem izrazu: 20 vatlov platna = 1 suk- njič ali X platna je vredno y suknjičev, velja suknjič sicer samo kot vrednost ali strdina dela, toda ravno s tem velja str- • dina dela kot suknjič, suknjič kot forma, v kateri se strdi 18 a ) človeško delo . Uporabna vrednota suknjič postane samo po- javna forma platna-vrednosti, ker se platno nanaša na suknjiš- ki material kot neposredno materiaturo abstraktnega človeške- ga dela, torej dela enake vrste kakor delo, upredmeteno v -- njem samem. Predmet suknjič mu velja kot čutno otipljiva predmetnost enakovrstnega človeškega dela, zato kot vrednost v naturalni formi. Ker je kot vrednost enakega bistva kot . ; suknjič, postane naturalna forma suknjič tako pojavna forma ■ njegove lastne vrednosti. Toda v uporabni vrednoti suknjič upodobljeno delo ni kàr človeško delo, temveč določeno, ko- ristno delo, krojaško delo. Kàr človeško delo, porabljanje človeške delovne sile, je sicer zmožno vsake določitve, samo po sebi pa je nedoločeno. Udej ani, upredmeti se lahko samo, brž ko se človeška delovna sila porablja v določeni formi, kot določeno delo, kajti samo določenemu delu stoji nasproti naravna snov, vnanji material, v katerem se upredmeti.Samo 19 ) Heglov ,pojem* zmore, da se objektivira brez vnanje snovi. Platno se ne more nanašati na suknjič kot vrednost ali inkra- nirano človeško delo, ne da bi se nanašalo na krojaške delo kot neposredno formo udejanjanja (Verwirklichungsform) čio- 184 veSkega dela. Kar pa zanima platno na uporabni vrednoti suk- njiču, ni njegova volnena zajetnost, ne njegov zapeti značaj, niti kaka druga koristna kvaliteta, ki mu daje pečat uporabne vrednote. Služi mu samo za to, da upodobi svojo vrednostno predmetnost za razliko od svoje prtene uporabne predmetnosti. Isti namen bi doseglo, če bi izrazilo svojo vrednost v assa foetida* ali poudrette** ali maži za škornje. Krojaško delo mu zato prav tako ne velja, kolikor je smotrno produktivna de- javnost, koristno delo, temveč samo kolikor je kot določeno delo forma udejanjenja, način upredmetenja človeškega dela sploh. Ce bi platno izražalo svojo vrednost namesto v suknji- ču v maži za škornje, bi ji namesto krojaštva tudi mazanje (priprava maže) veljalo kot tista neposredna forma udejanjanja 19a) abstraktnega človeškega dela. Pojavna forma vrednosti ali ekvivalent postane uporabna vrednota ali blagovno telo torej samo s tem, da se drugo blago nanaša na v njem. vsebovano kon- kretno, koristno vrsto dela kot neposredno formo udejanjanja abstraktnega človeškega dela./ _ . 229 /Tu smo pri ključni točki vseh težav, ki ovirajo razumevanje vrednostne forme. Relativno lahko je razlikovati vrednost bla- ga od njegove uporabne vrednosti, ali pa delo, ki oblikuje upo- rabno vrednost, od istega dela, kolikor se v vrednosti blaga računa samo kot porabljanje človeške delovne sile. Ce obravna- vamo blago ali delo v eni obliki, ju ne obravnavamo v drugi in vice versa. Ta abstraktna nasprotja gredo sama od sebe nara- zen in jih je zato lahko držati vsak sebi. Drugače pa je z vrednostno formo, ki eksistira samo v razmerju blaga do blaga! Uporabna vrednota ali blagovno telo ima tu novo vlogo. Posta- ne pojavna forma vrednosti blaga, torej svojega lastnega nas- protka. Prav tako konkretno koristno delo, vsebovano v uporab- ni vrednoti, postane svoj lastni nasprotek, gola forma udeja- njanja abstraktnega človeškega dela. Namesto da bi šli na dvo- je, se nasprotni določitvi blaga tu reflektirata druga v dru- gi. Čeprav je to na prvi pogled nenavadno, se pri nadaljnjem * neka farmacevtska surovina **fekalno gnojilo 185 razmišljanju izkaže za nujno. Blago je že od začetka stvar - v dva cepa,uporabna vrednota in vrednost, produkt koristne- ga dela in strdina abstraktnega dela. Da bi se upodobila kot to, kar je, mora zato podvoj iti svojo formo. Formo upo- rabne vrednote ima že po naravi. Je njegova naturalna forma. Vrednostno formo pridobi šele v občevanju z drugim blagom. Toda njegova vrednostna forma mora sama biti spet predmetna forma. Edine predmetne forme blaga so njihove uporabne po- . ,dobe, njihove naturalne forme. Ker pa je naturalna forma blaga, npr. platna, pravi nasprotek njegove vrednostne forme, mora narediti drugo naturalno formo, naturalno formo drugega ¡^., blaga za svojo vrednostno formo. Kar ne more storiti neposredno zase, lahko stori neposredno za driigo blago in s tem po ovinku samo zase. Svoje vredno- . sti ne more izraziti v svojem lastnem telesu ali v svoji last- ni uporabni vrednosti, lahko pa se nanaša na drugo uporabno vrednost ali blagovno telo kot neposredno bivanje vrednosti (Wertdasein). Ne more biti v razmerju do konkretnega dela, vsebovanega v njem samem, lahko pa je v razmerju do konkret- nega dela, vsebovanega v drugi vrsti blaga, kot gole forme udejanjenja abstraktnega človeškega dela. Za to mu je treba samo, da si drugo blago enači kot ekvivalent. Uporabna vred- nost nekega blaga eksistira za drugo blago sploh samo, koli- kor na ta način rabi kot pojavna forma njegove vrednosti, če opazujemo v enostavnem relativnem vrednostnem izrazu: x blaga A = y blaga B samo kvantitativno razmerje, najdemo tudi samo zgoraj razvite zakone o gibanju relativne vrednosti, ki vsi 230 temeljijo na tem, da // je velikost vrednosti blag določena z delovnim časom, potrebnim za njihovo produkcijo. Ce pa o- pazujemo vrednostno razmerje obeh blag po njegovi kvalitativ- ni strani, odkrijemo v onem enostavnem vrednostnem izrazu 20 ) skrivnost vrednostne forme m s tem, xn nuce, denarja. Naša analiza je pokazala, da relativni vrednostni izraz neke- ga blaga vključuje dve različni vrednostni formi. Platno iz- raža svojo vrednost in svojo določeno velikost vrednosti v 186 suknjiču. Svojo vrednost upodablja v vrednostnem razmerju do drugega blaga, zato kot menjalno vrednost. Po drugi strani dobi drugo blago, suknjič, v katerem relativno .izraža svojo vrednost, prav s tem formo neposredno z njim zamenljive upo- rabne vrednote ali ekvivalenta. Obe formi, relativna vredno- stna forma enega blaga, ekvivalentska forma drugega, sta for- mi menjalne vrednosti. Obe sta dejansko samo momenta, vzajem- no druga z drugo pogojeni določitvi, istega relativnega vred- nostnega izraza, toda polarno razdeljeno na dva zenačena bla- govna 'ekstrema. Kvantitativna določenost ni zajeta v ekvivalentski formi neke- ga blaga. Določeno razmerje npr., v katerem je suknjič ekvi- valent platna, ne izvira iz njegove ekvivalentske forme, iz forme njegove neposredne zamenljivosti za platno, temveč iz določitve velikosti vrednosti z delovnim časom. Platno lahko upodobi svojo lastno vrednost v suknjičih samo tako, da se na- naša na določen kvantum suknjičev kot dan kvantum kristalizi- ranega človeškega dela. če se spremeni vrednost suknjiča, se spremeni tudi ta odnos. Da pa bi se relativna vrednost platna spremenila, mora obstajati, in tvori se lahko samo ob dani vrednosti suknjiča. Ali platno zdaj upodobi svojo lastno vred- nost v 1, 2 ali X suknjičih, je pod to predpostavko odvisno čisto od velikosti vrednosti enega vatla platna in števila vatlov, katerega vrednost naj bo upodobljena v suknjiški for- mi. Velikost vrednosti nekega blaga se lahko izraža samo v uporabni vrednosti drugega blaga, kot relativna vrednost. For- mo neposredno zamenljive uporabne vrednote ali ekvivalenta pa neko blago dobi narobe samo kot material, v katerem je izra- žena vrednost drugega blaga. To razločevanje pa moti karakteristična svojskost relativnega vrednostnega izraza v njegovi enostavni ali prvi formi. Enač- ba: 20 vatlov platna - 1 suknjič, ali 20 vatlov platna je vred- nih en suknjič, namreč očitno vključuje identično enačbo: í 187 1 suknjič = 20 vatlov platna, ali 1 suknjič je vreden 20 vat- - lov platna. Relativni vrednostni izraz platna, v katerem suk- njič figurira kot ekvivalent, vsebuje torej v nanašanju nazaj- 231 (rückbezüglich) relativni // vrednostni izraz suknjiča, v ka- terem platno figurira kot ekvivalent. ■ čeprav sta obe določitvi vrednostne forme ali oba upodobitvena načina blagovne vrednosti kot menjalna vrednost samo relativna, se ne zdita obe v isti stopnji relativni. V relativni vrednosti platna: 20 vatlov platna = 1 suknjič, je menjalna vrednost platna izrecno upodobljena kot njegovo nanašanje na drugo bla- go. Suknjič po svoji strani je sicer tudi samo ekvivalent, ko- likor se platno nanaša nanj kot pojavno formo svoje lastne vrednosti in s tem neposredno z njim zamenljivo (Austauschbares) Samo znotraj tega nanašanja je ekvivalent. Toda obnaša se pa- sivno. Ne prevzem.a nobene iniciative. Nahaja se v nanašanju, ker se nanašajo nanj. Značaj, ki ga dobi iz razmerja s platnom, se zato ne prikazuje kot rezultat njegovega nanašanja, temveč " kot prisoten brez njegovega sodelovanja, še več. Določeni na- čin , kako se platno nanaša nanj, je narejen čisto za to, da ga »prizadene', pa da bi bil še tako skromen in nikakor ne pro- dukt nekega ,tailor run mad with pride'. Platno se namreč na- naša na suknjič kot čutno eksistirajočo materiaturo človeške- ■• ga dela in abstracto in s tem kot obstoječe vrednostno telo. (Suknjič) j_e to samo, ker in kolikor se platno nanaša nanj na ta določeni način. Njegovo ekvivalentstvo (Äquivalentsein) je takorekoč samo refleksijska določitev platna. Toda zdi se prav narobe. Po eni strani se sam ne potrudi, da bi se nanašal. Po drugi strani se platno nanaša nanj, ne da bi ga naredilo za kaj, temveč ker je (suknjič) brez njega (platna) nekaj. Zato se zdi, da mu (suknjiču) gotovi produkt nanašanja platna na suknjič, njegova ekvivalentska forma, njegova določenost kot neposredno zamenljiva uporabna vrednost, stvarno (dinglich) pritiče tudi izven nanašanja na platno, prav tako kot npr. nje- gova lastnost, da greje. V prvi ali enostavni formi relativne 188 vrednosti: 20 vatlov platna = 1 suknjič, ta napačni videz §e ni utrjen, ker neposredno pove tudi nasprotno, da je suk- njič ekvivalent platna in da ima vsako od obeh b-lag to dolo- čenost Sčuno, ker in kolikor ga drugo blago naredi za svoj . . 21) relativni vrednostni izraz. V enostavni formi relativne vrednosti ali v izrazu ekvivalen- ce dveh blag je razvoj forme vrednosti za obe blagi enakomer- no , čeprav vsakokrat v zoperstavlj eni smeri. Relativni vred- nostni "izraz je dalje glede na vsako od obeh blag enoten, kajti platno upodablja svojo vrednost samo v enem blagu, v suknjiču in vice versa, toda za obe blagi je ta vrednostni 232 izraz // dvojen, različen za vsako od obeh. Končno je vsako od obeh blag samo ekvivalent za drugo posamično blagovno zvrst, torej samo posamičen ekvivalent. Taka enačba kot 20 vatlov platna = 1 suknjič, ali dvajset vatlov platna je vrednih en suknjič, izraža vrednost blaga očitno samo zelo'omejeno in enostransko, če primerjam plat- ■ nc 'pr. , namesto s suknjiči, z drugimi blagi, dobim tudi druge relativne vrednostne izraze, druge enačbe, kot 20 vat- * lov platna = u kave, 20 vatlov platna = v čaja itd. Platno ■'■ ima prav toliko različnih relativnih vrednostnih izrazov, ko- likor je blag, različnih od njega, in število njegovih rela- tivnih vrednostnih izrazov stalno narašča s številom na novo . . 2 2) nastopajočih blagovnih zvrsti. Prva forma 20 vatlov platna = 1 suknjič je dala dva relativ- na izraza za vrednost dveh blag. Ta druga forma daje za vred- nost istega blaga najbolj pisan mozaik relativnih izrazov. Zdi se, da tudi ni nič dobljeno ne za izraz velikosti vred- nosti, kajti v 20 vatlov platna = 1 suknjič je velikost vred- nosti platna, ki vendar v vsakem izrazu ostane ista, upodob- ljena prav tako izčrpno kot v 20 vatlov platna = u čaja itd., niti za določitev .forme ekvivalenta, kajti v 20 vatlov plat- 189 na = u kave itd. so kava itd. samo posamični ekvivalenti, či- sto tako kot je bil suknjič. ; ,•. - ■ - c Kljub temu skriva ta druga forma bistven razvoj dalje. V njej namreč ni samo, da platno izraža svojo vrednost naključno zdaj v suknjičih, zdaj v kavi itd., temveč da jo izraža tako v suk- ' njičih kot tudi v kavi itd. , ali v tem blagu ali v onem ali v tretjem itd. Nadaljnja določitev se pokaže, brž ko je ta dru- ga ali razvita form^a relativnega vrednostnega izraza prikaza- na v svoji povezanosti. Tedaj dobimo: II. Drugo ali razvito formo relativne vrednosti: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = u kave ali = v čaja ali = X železa ali = y pšenice ali = itd., itd. z blaga A = u blaga B ali = v blaga C ali = w blaga D ali = X blaga E ali = y blaga F ali = itd. Najpoprej tvori očitno prva forma osnovni element druge, kaj- ti le-ta sestoji iz mnogih enostavnih relativnih vrednostnih izrazov, kot 20 vatlov platna = 1 suknjič, 20 vatlov platna = u kave itd. V prvi formi: 20 vatlov platna = 1 suknjič se lahko zdi na- ključno dejstvo, da sta tidve blagi zamenljivi v tem določe- nem kvantitativnem razmerju. V drugi formi pa takoj sije sko- zi od naključnega pojava bistveno različno in ga določujoče 233 ozadje. Vrednost platna ostane enako // velika, ali je upodob- ljena v suknjiču ali kavi ali železu itd., v brezštevilno raz- ličnih blagih, pripadajočih najrazličnejšim posestnikom. Na- ključno razmerje dveh individualnih posestnikov blaga odpade. Pokaže se, da ne regulira menjava velikosti vrednosti blaga, temveč narobe velikost vrednosti blaga njegova menjalna raz- merja. 190 V izrazu: 20 vatlov platna - 1 suknjič je suknjič veljal za pojavno formo v platnu upredmetenega dela. Tako je bilo delo, vsebovano v platnu, zenačeno z delom, vsebovanih v suknjiču, in s tem določeno kot enakovrstno človeško delo. Vendar pa ta določitev ni izrecno izstopala. Neposredno prva forma ze- nači v platnu vsebovano delo samo s krojaškim delom. Drugače druga oblika. V brezkončnem, vedno podaljšljivem nizu svojih relativnih vrednostnih izrazov se platno nanaša na vsa mogo- ča blagovna telesa kot gole pojavne forme v njem samem vsebo- vanega" dela. Tukaj je vrednost platna zato šele resnično upo- dobljena kot vrednost, tj. kristal človeškega dela sploh. Druga forma sestoji iz vsote samih enačb prve oblike. Vsaka teh enačb, kot 20 vatlov platna = 1 suknjič, pa vključuje tu- di povratni odnos: 1 suknjič = 20 vatlov platna, kjer suknjič upodablja svojo vrednost v platnu in prav s tem platno kot ekvivalent. Ker to zdaj velja za vsakega od brezštevilnih re- lativnih vrednostnih izrazov platna, dobimo: III. Tretjo, narobno ali nazaj se nanašajočo (rückbezogen) drugo formo relativne vrednosti: 1 suknjič = 20 vatlov platna, u kave = 2 0 vatlov platna, v čaja = 20 vatlov platna. X železa = 20 vatlov platna. ' ' - y pšenice = 20 vatlov platna. . . . г.,. itd. = 20 vatlov platna. Relativni vrednostni izraz blag se tu povrne v svoji prvotni podobi: 1 suknjič = 20 vatlov platna. Vendar je ta enostavna enačba zdaj dalje razvita. Prvotno je vsebovala samo, da suk- njiška vrednost s svojim izrazom v drugem blagu dobi od upo- rabne vrednote suknjič ali od suknjiškega telesa samega raz- lično in neodvisno formo. Zdaj ista forma upodablja suknjič 191 tudi nasproti vsem drugim blagom kot vrednost in je zato nje- gova obče veljavna vrednostna forma. Ne samo suknjič, temveč kava, železo, pšenica, skratka vsa druga blaga izražajo zdaj • svojo vrednost v materialu platno. Vsa se tako drugo drugemu prikazujejo kot ista materiatura človeškega dela. Samo kvan- titativno so še različna, zaradi česar so 1 suknjič, u kave, / 23U / X železa itd., tj. različni kvantumi teh različnih reči = 20 vatlov platna, enaki istemu kvantumu upredmetenega človeškega dela. S svojim skupnostnim (gemeinschaftlichen) vrednostnim izrazom v materialu platno se torej vsa blaga kot menjalne vrednosti razlikujejo od svojih lastnih uporabnih vrednosti in se hkrati nanašajo drugo na drugo kot velikosti vrednosti, se kvalitativno zenačijo in se kvantitativno primerjajo. Šele v tem enotnem relativnem vrednostnem izrazu se drugo za drugo prikazuj ej o (erscheinen) kot vrednost in dobi njihova vrednost zato šele svojo ustrezno pojavno formo kot menjalna vrednost. Za razliko od razvite forme relativne vrednosti (forma II), ki upodablja vrednost nekega blaga v okolici vseh drugih blag, imenujemo ta enotni vrednostni izraz občo relativno vrednostno formo. V formi II; 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = u kave ali = v čaja ali = x železa itd., v kateri platno razvije svoj relativ- ni vrednostni izraz, se nanaša na vsako posamezno blago, suk- njič, kavo itd. kot poseben ekvivalent in na vsa skupaj kot okolico svojih posebnih ekvivalentskih form. Nasproti njemu nobena posamezna blagovna zvrst še ne velja za ekvivalent kar brez nadaljnjega, kakor v posamičnem ekvivalentu, temveč samo za poseben ekvivalent, od česar drug drugega izključujeta. V formi III, ki je nazaj se nanašajoča druga forma in je to- rej zajeta v njej, pa se platno prikazuje kot generična forma (Gattungsform) ekvivalenta za vsa druga blaga. Tako je, kot da bi poleg in razen levov, tigrov, zajcev in vseh drugih janskih živali, ki grupirane tvorijo različne rodove, vrst 192 podvrste, družine itd. živalskega kraljestva, eksistirala tudi še Žival (das Tier), individualna inkarnacija vsega ži- valskega kraljestva. Tako posamično, ki v samem sebi zaobse- ga vse dejansko obstoječe vrste iste stvari, je neko obče, žival, bog itd. Kakor je platno torej postalo posamični ekvivalent, s tem, da se je eno drugo blago nanašalo nanj kot pojavno formo vrednosti, tako postane kot vsem blagom skupnostna pojavna forma vrednosti obči ekvivalent, obče vrednostno telo, obča materiatura abstraktnega človeškega dela. V' njem materializirano posebno delo zato zdaj velja za občo formo udejanjenja človeškega dela, za obče delo. Pri upodabljanju vrednosti blaga A v blagu B, s čimer blago B postane posamičen ekvivalent, je bilo vseeno, kakšne poseb- ne sorte je blago B. Le telesnost blaga B je morala biti dru- ge vrste kot telesnost blaga A, s tem tudi produkt drugega koristnega dela. S tem ko je suknjič upodabljal svojo vrednost 235 v platnu, se je nanašal //na platno kot udejanjeno človeško delo, in prav s tem na tkanje platna kot formo udejanjenja človeškega dela, toda posebna določenost, ki razločuj e tka- , nje platna od drugih delovnih vrst, je bila popolnoma irele- vantna. Morala je biti samo druge vrste kot krojaško delo, sicer pa določena vrsta dela. Drugače, brž ko platno postane obči ekvivalent. Ta uporabna vrednost v svoji posebni dolo- čenosti, s čimer je platno za razliko od vseh drugih zvrsti blaga, kave, železa itd. , postane zdaj obča vrednostna forma vseh drugih blag in zato obči ekvivalent. V njem upodobljena . posebna koristna vrsta dela velja zato zdaj kot obča forma udejanjenja človeškega dela, kot obče delo, prav kolikor je delo posebne določenosti, tkanje platna za razliko ne samo od krojaškega dela, temveč od pridelovanja kave, rudniškega dela in vseh drugih vrst dela. Narobe veljajo vse druge vr- ste dela v relativnem vrednostnem izrazu platna, občega ek- vivalenta (forma II), samo še kot posebne forme udejanjenja človeškega dela. 193 Kot vrednosti so blaga izrazi iste enote, abstraktnega člo- veškega dela. V formi menjalne vrednosti se drugo drugemu prikazujejo kot vrednosti in se nanašajo drugo na drugo kot vrednosti. S tem se hkrati nanašajo na abstraktno človeško delo kot svojo skupno družbeno substanco. Njihovo družbeno razmerje je izključno v tem, da drugo drugemu veljajo kot samo kvantitativno različni, toda kvalitativno enaki in za- to drugo z drugim nadomestij ivi in drugo za drugega zamenlji- vi izrazi te njihove družbene substance. Kot koristna reč ima blago družbeno določenost, kolikor je uporabna vrednota za druge, razen za svojega posestnika, torej zadovoljuje druž- bene potrebe. Toda vseeno, na čigave potrebe ga nanašajo nje- gove lastnosti, z le-temi postane zmeraj samo na človeške potrebe nanašan predmet, ne blago za druga blaga. Samo to, kar spreminja gole uporabne predmete v blaga, jih lahko nana- ša drugo na drugo kot blago in s tem postavi v družbeno raz- merje. To pa je njihova vrednost. Forma, v kateri si veljajo za vrednosti, za strdino človeškega dela, je zato njihova družbena forma. Družbena forma blaga in vrednožtna forma ali forma zamenljivosti sta torej eno in isto. Ce je naturalna forma nekega blaga hkrati vrednostna forma, tedaj ima formo neposredne zamenljivosti z drugimi blagi in s tem neposredno družbeno formo. Enostavna relativna vrednostna forma (forma I) 1 suknjič = 20 236 vatlov platna se od obče relativne // vrednostne forme 1 suk- njič = 2 0 vatlov platna razločuje samo v tem, da ta enačba zdaj tvori člen niza 1 suknjič = 2 0 vatlov platna u kave = 20 vatlov platna v čaja = 20 vatlov platna itd. Razločuje se torej dejansko samo v tem, da je platno iz posa- mičnega razvito naprej v obči ekvivalent. Ce torej v enostav- nem relativnem vrednostnem izrazu ne dobi forme neposredne za- 194 menij ivosti, ekvivalentske forme, torej neposredno družbene forme, blago, ki izraža svojo velikost vrednosti, temveč bla- go, v katerem" se velikost vrednosti izraža, tedaj velja isto za obči relativni vrednostni izraz. Toda v enostavni relativ- ni vrednostni formi je ta razlika samo še formalna in izginja- joča, če v 1 suknjič = 20 vatlov platna suknjič izraža svojo vrednost relarivno, namreč v platnu in platno s tem dobi ek- vivalentsko formo, tedaj ista enačba neposredno vključuje po- vratni odnos: 2 0 vatlov platna = 1 suknjič, v kateri suknjič dobi ekvivalentsko formo in je vrednost platna izražena rela- tivno. Ta enakomerni in obojestranski razvoj vrednostne forme obeh blag kot relativna vrednost in kot ekvivalent se zdaj več- ne dogaja, če občo relativno vrednostno formo 1 suknjič = 20 vatlov platna, kjer je platno obči ekvivalent, obrnemo v 20 vatlov platna = 1 suknjič, tedaj suknjič s tem ne postane obči ekvivalent za vsa druga blaga, temveč samo poseben ekvi- valent platna. Obča je relativna vrednostna forma suknjiča samo, ker je hkrati relativna vrednostna forma vseh drugih blag. Kar velja o suknjiču, velja o kavi itd. Sledi torej, da obča relativna vrednostna forma blag izključuje blaga sama od obče ekvivalentske forme. Narobe je neko blago, kakor platno, brž ko ima občo ekvivalentsko formo, izključeno od obče rela- tivne vrednostne forme.-Obča, z drugimi blagi enotna relativ- na vrednostna forma platna bi bila: 20 vatlov platna = 20 vat- lov platna. To pa je tavtologija, ki ne izraža velikosti vred- nosti tega blaga, nahajajočega se v obči ekvivalentski formi in s tem v vedno zamenljivi formi. Nasprotno razvita relativna vrednostna forma: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = u kave ali = v čaja ali = itd. zdaj postane specifični relativni vred- nostni izraz občega ekvivalenta. V občem relativnem vrednostnem izrazu blag ima vsako blago, suknjič, kava, čaj itd. od svoje naturalne forme različno 2 37 vrednostno formo, namreč formo platno. In prav //v tej formi se nanašajo drugo na drugo kot zamenljiva (Austauschbare) in 195 v kvantitativno določenih razmerjih zamenljiva, kajti če 1 suknjič = 20 vatlov platna, u kave = 20 vatlov platna itd., tedaj je tudi 1 suknjič = u kave itd. S tem ko se vsa blaga ogledujejo v enem in istem blagu kot velikosti vrednosti, se vzajemno zrcalijo kot velikosti vrednosti. Toda natural- ne forme, ki jih imajo kot uporabni predmeti, jim vzajemno veljajo samo po tem ovinku, torej ne neposredno kot pojavne forme vrednosti. Kakor hitro so neposredna, torej niso nepo- sredno zamenljiva. Drugo za drugo torej nimajo forme nepos- redne zamenljivosti ali njihova družbeno veljavna forma je posredovana forma. Narobe. S tem ko se vsa druga blaga na- našajo na platno kot pojavno formo vrednosti, postane natu- ralna forma platna forma njihove neposredne zamenljivosti z vsemi blagi, zato neposredno njihova obče družbena forma. Neko blago dobi občo ekvivalentsko formo samo, ker in kolikor vsem drugim blagom rabi za upodobitev njihove obče relativne, zato ne neposredne vrednostne forme. Toda blaga si morajo sploh dati relativno vrednostno obliko, ker so njihove natu- ralne forme samo njihove uporabnovrednostne forme, in dati si morajo enotno, zato občo relativno vrednostno formo, da bi se vsa nanašala drugo na drugo kot vrednosti, kot enakovrstne strdine človeškega dela. Eno blago se torej nahaja v formi neposredne zamenljivosti z vsemi drugimi blagi in s tem v ne- posredno družbeni formi samo, ker in kolikor se vsa druga bla- ga ne nahajajo v njej, ali ker se blago sploh že od začetka ne nahaja v neposredno zamenljivi ali družbeni formi, s tem da je njegova neposredna forma forma njegove uporabne vredno- sti, ne njegove vrednosti. Formi obče neposredne zamenljivosti se res nikakor ne pozna, da je nasprotna blagovna forma (gegensätzliche Warenform), prav tako neločljiva od forme ne neposredne zamenljivosti, kot pozitivnost enega magnetnega pola od negativnosti druge- ga. .Lahko si zato domišljamo, da moremo vsem blagom hkrati 196 vtisniti pečat neposredne zamenljivosti, kakor si lahko tudi domišljamo, da moremo narediti vse delavce za kapitaliste. Dejansko pa sta obča relativna vrednostna forma in obča ekvi- valentska forma nasprotna si, izmenoma se predpostavljajoča ■23) in izmenoma se odbijajoča pola iste družbene forme blag. Kot neposredno družbena materiatura dela je platno, obči ek- vivalent, m.ateriatura neposredno družbenega dela, medtem ko 238 so druga blagovna telesa, // ki upodabljajo svojo vrednost v platnu," materiature ne neposredno družbenih del. Dejansko so vse uporabne vrednote blaga samo, ker so produkti drugo od drugega neodvisnih privatnih del, privatnih del, ki pa so kot posebni, čeprav osamosvojeni, členi samoraslega si- stema delitve dela snovno odvisna drugo od drugega. Tako so družbeno povezana ravno skozi svojo različnost, skozi svojo posebno koristnost. Ravno zaradi tega producirajo kvalitativ- no različne uporabne vrednote, če ne, te uporabne vrednote druga za drugo ne bi postale blago. Po drugi strani pa ta raz- lična koristna kvaliteta produktov še ne naredi za blaga. Če kmečka družina za svoj lastni konzum producira suknjič in platno in pšenico, tedaj te reži družini stopajo nasproti kot različni produkti njenega družinskega dela, toda ne samim se- bi izmenoma kot blaga, če bi bilo delo neposredno družbeno, tj. skupno delo, bi produkti dobili neposredno družbeni zna- čaj splošnega produkta (Gemeinprodukt) za svoje producente, toda ne značaja blag drug za drugega. Vendar nam tu ni treba • dolgo iskati, v čem je družbena forma v blagih vsebovanih in drugo od drugega neodvisnih privatnih del. Sledila je že iz analize blaga. Njihova družbena forma je njihovo nanašanje drugo na drugega kot enako delo, torej , ker enakost toto oce- lo različnih del lahko obstaja samo v abstrakciji od njihove neenakosti, njihovo nanašanje drugo na drugega kot človeško delo sploh, porabljanja človeške delovne sile, kar vsa člo- veška dela, kakršnakoli že je njihova vsebina in njihov ope- 197 racijski način, dejansko so. V vsaki družbeni formi dela se dela različnih individuov nanašajo drugo na drugo tudi kot človeška, toda tu velja to nanašanje samo za specifično druž- beno formo del. Zdaj pa nobeno od teh privatnih del v svoji naturalni formi nima te specifično družbene forme abstraktne- ga človeškega dela, kakor tudi blago v svoji naturalni formi nima družbene forme gole strdine dela ali vrednosti. S tem pa, da naturalna forma nekega blaga, tu platna, postane obča ek- vivalentska forma, ker se vsa druga blaga nanašajo na le-to kot pojavno formo svoje lastne vrednosti, tudi tkanje platna postane obča forma udejanjenja abstraktnega človeškega dela ali delo v neposredno družbeni formi. Merilo V^ružbenosti' si je treba sposoditi iz narave vsakemu produkcijskemu načinu lastnih razmer, ne iz njej tujih predstav. Kakor smo prej po- kazali, da blago po naravi izključuje neposredno formo obče 239 zamenljivosti // in lahko zato razvije občo ekvivalentsko for- mo sćuno nasprotno, tako velja isto za privatna dela, ki tiči- jo v blagih. Ker niso neposredno družbeno delo, je prvič druž- bena forma od naturalnih form dejanskih koristnih del različ- na, tuja jim, in abstraktna forma, in drugič dotijo vse vrste privatnega dela svoj družbeni značaj samo nasprotno, s tem da so vse zenačene z neko izključno vrsto privatnega dela, tu s tkanjem platna. S tem postane le-ta neposredna in obča pojavna forma abstraktnega človeškega dela in tako delo v ne- posredno družbeni formi. Zato se upodablja tudi neposredno v družbeno veljavnem in obče zamenljivem produktu. Videz, kot da ekvivalentska forma nekega blaga izvira iz nje- gove lastne stvarne narave, namesto da bi bila goli refleks nanašanja drugih blag, se z razvojem posamičnega ekvivalenta naprej v občega utrdi, ker se nasprotni si mom.enti vrednostne forme ne razvijajo več enakomerno za drugo na drugo nanašana blaga, ker obča ekvivalentska forma loči neko blago kot nekaj čisto apartnega od vseh drugih blag in končno ker ta njegova forma dejansko ni več produkt nanašanja kakršnegakoli posamič- 198 nega drugega blaga. Vendar pa na našem sedanjem stališču obči ekvivalent še ni- kakor ni okostenel. Kako se je platno dejansko preobrazilo v obči ekvivalent? Tako, da je svojo vrednost upodobilo naj- prej v nekem posamičnem blagu (forma I), potem v vseh drugih blagih po vrsti relativno (forma II), in so tako v nanašanju nazaj vsa druga blaga v njem upodobila svoje vrednosti rela- tivno (forma III). Enostavni vrednostni izraz je bil "klica, iz katere se je razvila obča ekvivalentska forma platna. V tem razvoju spremeni svojo vlogo. Začenja s tem, da upodab- lja svojo velikost vrednosti v enem drugem blagu in končuje s tem, da rabi za material za vrednostni izraz vseh drugih blag. Kar velja za platno, velja za vsako blago. V svojem razvitem relativnem vrednostnem izrazu (forma II), ki sestoji samo iz njegovih mnogih, enostavnih vrednostih izrazov, platno še ne figurira kot obči eJcvivalent. Nasprotno tu vsako drugo blagovno telo tvori njegov ekvivalent, je torej neposredno zamenljivo z njim in lahko torej zamenja mesto z njim. Zato dobimo naposled: " Formo IV: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = u kave ali = v čaja ali = X železa ali«y pšenice ali = itd.// 2U0 // 1 suknjič = 20 vatlov platna ali = u kave ali = v čaja ali = X železa ali = y pšenice ali = itd. u kave = 20 vatlov platna ali = 1 suknjič ali = v čaja ali = X železa ali y pšenice ali = itd. v čaja = itd. 199 Toda vsaka teh enačb nanaSana nazaj daje suknjič, kavo, čaj itd. kot obči ekvivalent, s tem pa vrednostni izraz v suk- njiču, kavi, čaju itd. kot občo relativno vrednostno formo vseh drugih blag. Obča ekvivalentska forma pritiče zmeraj samo enemu blagu v nasprotju z vsemi drugimi blagi; toda pri- tiče vsakemu blagu v nasprotju z vsemi drugimi. Ce pa vsako blago postavi svojo lastno naturalno formo vsem drugim blagom nasproti kot občo ekvivalentsko formo, tedaj vsa blaga izklju- čujejo vsa (blaga) od obče ekvivalentske forme in s tem sama sebe od družbeno veljavne upodobitve svojih velikosti vred- nosti. Vidimo: analiza blaga pokaže vse bistvene določitve vrednost- ne forme in vrednostno formo samo v njenih nasprotnih si mo- mentih, občo relativno vrednostno formo, občo ekvivalentsko formo, končno nikoli se ne zaključujoči niz enostavnih rela- tivnih vrednostnih izrazov, ki tvori šele prehodno fazo v razvoju vrednostne forme, da bi se naposled sprevrgla v spe- cifično relativno vrednostno formo občega ekvivalenta. Toda analiza blaga je pokazala te forme kot blagovne forme sploh, ki torej pritičejo tudi vsakemu blagu, samo nasprotno, tako da če se blago A nahaja v eni teh določitev form, blaga B, C itd. njemu nasproti privzamejo drugo. Odločilno važno pa je bilo odkriti notranjo nujno zvezo med vrednostno formo, vred- nostno substanco in vrednostno velikostjo, tj.ideelno.izra- ženo, dokazati, da vrednostna forma izvira iz vrednostnega 24) pojma. . ■. , Blago se zdi na prvi pogled samoumevna, trivialna reč. Njego- va analiza pokaže, da je zelo zamotana reč, polna metafizič- nih zvitosti in teoloških muh. Kot gola uporabna vrednota je čutna reč, na kateri ni nič skrivnostnega, ali ga zdaj obrav- navam z vidika, da njegove lastnosti zadovoljujejo človeške potrebe, ali da dobi te lastnosti šele kot produkt človeške- ga dela. Absolutno nič skrivnostnega ni v t-;-., če. ovek s 200 svojo dejavnostjo spreminja forme naravnih snovi na način, ki m.u je koristen. Forma lesa se npr. spremeni, če naredimo iz njega m.izo. Kljub temu miza ostane les, vsakdanja čutna reč. Kakor hitro pa nastopi kot blago, se preobrazi v čutno nadčutno reč. Ne stoji samo s svojimi nogami na tleh, tem- 2U1 več // se vsem drugim blagom nasproti postavi na glavo in v svoji leseni glavi razvije muhe, veliko bolj čudne, kot če 2 5) bi sama od sebe začela plesati. Mistični značaj blaga torej ne izvira iz uporabne vrednosti. Prav tako ne izvira iz vrednostnih določitev, opazovanih sa- me zase. Kajti prvič, naj so koristna dela ali produktivne dejavnosti še tako različna, fiziološka resnica je, da so funkcije specifično človeškega organizma za razliko od drugih organizmov, in da je vsaka taka funkcija, kakršnakoli že je njena vsebina in njena forma, bistveno porabljanje človeških možganov, živcev, mišic, čutil itd. Kar je drugič za osnovo določitvi velikosti vrednosti, trajanj e tega porabljanja ali kvantiteta dela, se ta kvantiteta celo očitno da razločevati od kvalitete dela. V vseh razmerah je moral delovni čas, ki je potreben za produkcijo življenjskih potrebščin, zanimati človeka, čeprav ne v enaki meri na različnih razvojnih stop- njah. Končno, kakor hitro ljudje na kakršenkoli način delajo drug za drugega, dobi njihovo delo tudi družbeno formo. Vzemimo Robinzona na njegovem otoku, čeprav skromen, kakor je že po naravi, mora vendar zadovoljiti raznovrstne potrebe . in mora zato opravljati koristno delo različne vrste, delati orodje, izdelovati pohištvo, udomačiti lamo, loviti ribe, divjačino itd. O molitvah ipd. tukaj ne govorimo, ker ima naš Robinzon s tem svoje veselje in mu je takšna dejavnost oddih. Kljub različnosti svojih produktivnih funkcij ve, da so samo različne forme udejstvovanja istega Robinzona, torej samo različni načini človeškega dela. Stiska sama ga sili, da natančno razdeli svoj čas med svoje različne funkcije. Ali 201 zavzema eno več, druga manj prostora v njegovi celotni de- javnosti, je odvisno od večje ali manjše težave, ki jo mora premagati, da bi dosegel nameravani koristni učinek. Izkuš- nja ga to uči, in naš Robinzon, ki je iz brodoloma rešil uro, glavno knjigo, črnilo in pero, kot dober Anglež kmalu začne voditi knjige o samem sebi. Njegov inventar vsebuje seznam uporabnih predmetov, ki jih poseduje, različnih opravil, ki so potrebna za njihovo produkcijo, končno delovnega časa, ki ga povprečno potroši za določene količine teh različnih pro- duktov. Vsi odnosi med Robinzonom in rečmi, ki tvorijo njego- vo bogastvo, ki si ga je sam ustvaril, so tu tako enostavni in prozorni, da jih bo brez posebnega duhovnega napora razu- 242 mei celo gospod M. Wirth. In vendar // so v tem vsebovane vse bistvene določitve vrednosti. Postavimo zdaj na Robinzonovo mesto združenje svobodnih ljudi, ki delajo s skupnostnimi produkcijskimi sredstvi in porablja- ■ -T jo svoje individualne delovne sile samozavedno kot eno druž- beno delovno silo. Vse določitve Robinzonovega dela se ponovi- jo, samo družbeno, namesto individualno. Nastopi pa ena bist- vena razlika. Vsi Robinzonovi produkti so bili njegov izključ- • no osebni produkt in zato neposredno uporabni produkti za njega. Celotni produkt združenja je družben produkt. Del tega produkta rabi spet kot produkcijsko sredstvo. Ostane družben. Toda drug del člani združenja potrošijo kot življenjske po- trebščine. Zato ga je treba mednje razdeliti. Način te razde- litve se bo spreminjal s posebnim načinom družbenega produk- cijskega organizma samega in ustrezno zgodovinsko razvojno ravnijo producentov. Samo za paralelo z blagovno produkcijo predpostavljamo, da je delež vsakega producenta pri življenj- skih potrebščinah določen z njegovim delovnim časom. Delovni čas bi torej imel dvojno vlogo. Njegova družbena načrtna raz- delitev uravnava pravilno proporcijo različnih delovnih funk- cij do različnih potreb. Po drugi strani rabi delovni čas hkrati kot mera individualnega deleža producentov pri skup- 202 nem delu (Gemeinarbeit) in s tem tudi pri individualno potroš- , Ijivem delu skupnega produkta (Gemeinprodukt). Družbeni odno- si ljudi do svojih del in svojih delovnih produktov so ostali , tu prozorno enostavni, tako v produkciji kot tudi v distribu- ; ciji. : Odkod torej skrivnostni značaj delovnega produkta, brž ko •. ■ privzame formo blaga? , če ljudje nanašajo svoje produkte drugega na drugega kot vred- Г nosti, kolikor te stvari veljajo za zgolj stvarni ovoj enako- -ц- vrstno človeškega dela, je v tem hkrati obratno tudi, da njiho- va različna dela veljajo za enakovrstno človeško delo samo v stvarnem ovoju. Svoja različna dela nanašajo drugo na drugega kot človeško delo s tem, da svoje produkte nanašajo drugega ■o. na drugega kot vrednosti. Osebni odnos je skrit s stvarno formo. Zato vrednosti ne piše na čelu, kaj je. Da bi nanaša- li svoje produkte drugega na drugega kot blaga, so ljudje pri- v/c siljeni, da zenačijo svoja različna dela z abstraktno človeš- kim delom. Tega ne vedo, toda to delajo, s tem ko materialno reč reducirajo na abstrakcijo vrednost. To je samorasla in zato brezzavestno instinktivna operacija njihovih možganov, 243 ki // nujno raste iz posebnega načina njihove materialne pro- dukcije in iz razmer, v katere jih ta produkcija postavi. Naj- prej je njihovo razmerje praktično tu. Drugič pa, ker so ljud- je, je njihovo razmerje kot razmerje tu zanje. Način, kako je zanje tu, ali se v njihovih možganih reflektira, izvira iz narave razmerja samega. Pozneje skušajo z znanostjo razkriti skrivnost svojega lastnega družbenega produkta, kajti določi- tev neke reči kot vrednost je njihov produkt, ravno tako kot jezik. Kar zdaj nadalje zadeva velikost vrednosti, se reducira- jo neodvisno drugo od drugega opravljana, toda, ker so členi samorasle delitve dela, vsestransko drugo od drugega odvisna privatna dela na svojo družbeno proporcionalno mero s tem, da se v naključnih in stalno se menjajočih menjalnih razmer- »3 jih njihovih produktov kot regulirajoči naravni zakon nasil- no uveljavlja delovni čas, družbeno potreben za produkcijo teh produktov, kakor npr. zakon težnosti, če se ti nad gla- • 2 6) ^ vo zruši hiša. Določitev velikosti vrednosti z delovnim časom je torej pod prikazuj očimi se gibanji relativnih bla- govnih vrednosti zastrta skrivnost. Lastno družbeno gibanje producentov ima zanje formo gibanja stvari, pod katerega kon- trolo so, namesto da bi ga kontrolirali. Kar končno zadeva vrednostno formo, pa prav ta forma stvarno zastira družbene odnose privatnih delavcev in s tem družbene določenosti pri- vatnih del, namesto da bi jih razodevala. Ce rečem, suknjič, škornji itd. se nanašajo na platno kot občo materiaturo ab- straktnega človeškega dela, tedaj norost tega izraza bije v oči. Toda če producenti suknjiča, škornjev itd. nanašajo ta blaga na platno kot obči ekvivalent, se jim družbeni odnos njihovih privatnih del prikazuje točno v tej nori formi. Takšne forme pa ravno tvorijo kategorije meščanske ekonomije. So družbeno veljavne, torej objektivne miselne forme za pro- dukcijska razmerja tega zgodovinsko določenega družbenega produkcijskega načina. Privatni producenti stopijo v družbe- ni kontakt šele preko svojih privatnih produktov, preko stva- ri. Družbeni odnosi njihovih del torej niso in se zato ne prikazujejo kot neposredno družbena razmerja oseb v njihovih delih, temveč kot stvarna razmerja med osebami ali družbena razmerja stvari. Prva in najbolj obča upodobitev stvari kot družbene reči pa je preobrazba delovnega produkta v blago. 244 Misticizem blaga torej izvira iz tega,// da se družbene dolo- čitve njihovih privatnih del privatnim producentom prikazuje- jo kot družbene naravne določenosti delovnih produktov, da se družbena produkcijska razmerja oseb prikazujejo kot družbena razmerja stvari med seboj in do oseb. Razmerja privatnih de- lavcev do družbenega celotnega dela se njim nasproti upred- metijo in eksistirajo zato zanje v formah predmetov. Za druž- bo blagovnih producentov, katerih obče družbeno produkcijsko 204 -I ■ razmerje je v tem, da se do svojih produktov obnašajo kot do blaga, torej kot do vrednosti, in v tej stvarni formi na- našajo svoja privatna dela drugo na drugo kot enako človeš- ko delo, je krščanstvo s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti v njegovem meščanskem razvoju, s protestantizmom, de- izmom itd., najustreznejša forma religije. V staroazi j skih, antičnih itd. produkcijskih načinih ima preobrazba produkta v blago, in s tem bivanje človeka kot blagovnega producenta, J. podrejeno vlogo, ki pa postane tem bolj pomembna, čim bolj Д skupnosti (Gemeinwesen) stopajo v stadij svojega propada. Prava trgovska ljudstva eksistirajo samo v intermundij ih starega sveta, kot Epikurjevi bogovi, ali kot Judi v porah poljske družbe. Tisti stari družbeni produkcijski organizmi so izredno mnogo enostavnejši in prozornejši kot meščanski, toda temeljijo ali na nezrelosti individualnega človeka, ki se še ni odtrgal od popkovine naravne generične povezanosti ,. (GattungsZusammenhang) z drugimi, ali na neposrednih gospo- stvenih in hlapčevskih razmerjih. Pogojeni so z nizko razvoj- no stopnjo produktivnih sil dela in z ustrezno uklenjenimi razmerji ljudi v procesu materialnega proizvajanja svojega ■ življenja, zato med seboj in do narave. Ta dejanska uklenje- nost se idejno (ideell) zrcali v starih naravnih in ljudskih ■ religijah. Religiozni odsev dejanskega sveta lahko izgine ^ samo, brž ko razmerja praktičnega delavnika upodabljajo Iju- dem dan za dnem prozorno umne odnose med seboj in do narave. Razmerja pa se lahko upodabljajo samo kot to, kar so. Podo- r. ba družbenega življenjskega procesa, tj. materialnega pro- dukcijskega procesa, samo odvrže svojo mistično megleno tan- čico, brž ko je kot produkt svobodno podružbljenih ljudi pod njihovo zavedno načrtno kontrolo. Za to pa je potrebna ma- terialna podlaga družbe ali vrsta materialnih eksistenčnih pogojev, ki so sami spet samorasli produkt dolge in mučne razvojne zgodovine./ 27 ) 245 /Politična ekonomija je sicer, čeprav nepopolno, analizi- 205 rala vrednost in velikost vrednosti. Nikoli ni tudi samo po- stavila vprašanje, zakaj se delo upodablja v vrednosti in mera dela z njegovim trajanjem v velikosti vrednosti? Forme, • ki jim je napisano na čelu, da pripadajo družbeni formaciji, v kateri produkcijski proces obvladuje človeka, človek pa še ne produkcijskega procesa, veljajo njeni meščanski zavesti za prav tako samoumevno naravno nujnost kot produktivno delo samo. Predmeščanske forme družbenega produkcijskega organiz- ma obravnava zato tako kot npr. cerkveni očetje predkrščan- 28) ske religije. Kako zelo je del ekonomov zaslepljen od fetišizma, ki se drži blagovnega sveta, ali od predmetnega videza družbenih delovnih določitev, dokazuje m.dr. dolgočasno pusto prerekanje o vlogi narave v tvorj enju menjalne vrednosti. Ker je menjalna vred- nost določena družbena manira, da se izrazi delo, porabljeno za neko reč, ne more vsebovati več naravne snovi kot npr. menjalni tečaj. Kot najbolj občo in najbolj nerazvito formo meščanske produkci- je, ki se zaradi tega pojavlja tudi že v zgodnejših produkcij- skih periodah, čeprav ne na isti gospodujoči, torej karakteri- stični način, je bilo blagovno formo še relativno lahko spoz- nati. Toda konkretnejše forme, kot je npr. kapital?. Fetišizem klasične ekonomije postane tu otipljiv. Da pa ne bi prehitevali, naj zadostuje tu še en primer glede blagovne forme same. Videli smo, da je v nanašanju blaga na blago, npr. škornja na sezuvač, uporabna vrednost sezuvača, torej koristnost njegovih dejanskih stvarnih lastnosti škor- nju popolnoma vseena. Samo kot pojavno forma njegove lastne vrednosti zanima sezuvač škorenjsko blago, če bi blaga torej znala govoriti, bi rekla, naša uporabna vrednost morda zanima človeka. Nam ne pritiče kot rečem. Kar nam pa rečevno priti- če, to je naša vrednost. Naše lastno občevanje kot blagovne 206 Opombe : 272 1) Kari Marx: ,Zur Kritik der Politischen Ökonomie. Berlin 1859', p. 4. reči to dokazuje. Samo kot menjalne vrednosti se nanašamo drugo na drugo. Poslušajmo zdaj, kako ekonom govori iz bla- govne duše: "Vrednost (menjalna vrednost) je las-tnost reči, i bogast-vo (uporabna vrednost) pa /lastnost/ človeka. Vrednost 29 ) v tem smislu nujno vključuje menjavo, bogastvo pa ne." "Bogastvo (uporabna vrednost)je atribut človeka, vrednost atribut blaga, človek ali skupnost sta bogata ; biser ali diamant sta vredna /wertvoll/ ... Biser ali diamant imata vrednost kot biser ali diamant."^^^ Doslej še noben kemik 246 ni odkril menjalne // vrednosti v biseru ali diamantu. Naši pisci, ki si posebej lastijo kritično globino, pa sodijo, da - - jim uporabna vrednost stvari pritiče neodvisno od njihovih ■ .• stvarnih lastnosti, menjalna vrednost pa jim nasprotno pri- tiče kot stvarem. Kar so s tem potrdili, je nenavadna okoli- ščina, da se uporabna vrednost reči realizira za človeka brez menjave, torej v neposrednem razmerju med rečjo in človekom, njihova vrednost pa narobe samo v menjavi, tj. v družbenem procesu. Kdo se tu ne spomni dobrega Dogberryja, ki pouči nočnega čuvaja Seacoala: "Biti človek prikupne zunanjosti je dar okoliščin, znati brati in pisati pa pride od nara- Blago je neposredna enotnost uporabne vrednosti in menjalne vrednosti, torej dveh zoperstavlj enih. Je torej neposredno protislovje. To protislovje se mora razvijati, brž ko blaga ne opazujemo kot doslej analitično zdaj z vidika uporabne vrednosti, zdaj z vidika menjalne vrednosti, temveč ga kot celoto dejansko nanašamo na druga blaga. Dejansko nanašanje blag drugega na drugo pa je njihov proces menjave. 207 2) "Desire implies want; it is the appetite of the mind, and as natural as hunger to the body ... the greatest number (of things) have their value from supplying the wants of the mind." Nicholas Borbon: ,A Discourse on coining the . .■ • •new money lighter, in answer to Nr. Locke's Considerati- i • •. on s etc. London 16 96 ', p. 2, 3. ' 3) "Things have an intrinsick vertue (to je pri Barbonu spe- cifična oznaka za uporabno vrednost), which in ali places "T/, have the sam.e vertue; as the loadstone to attract iron" : (I.e.p. 16). Lastnost magneta, da privlači železo, je po- . ' stala koristna šele, ko so z njo odkrili magnetično polar«-.. ' - nos t. I -v., . v 273/U) "The natural worth of anything consists in its fitness to supply the necessities, or serve the conveniences of hu- - ^^'^ life." (John Locke: ,Some Considerations on the Con- :rr/i sequences of the Lowering of Interest. 1691' v ,Works edit, ;..;/_ Lend. 1777 ' V. II, p. 28.) V 17. stoletju nahajamo še po- gostoma pri angleških piscih ,Worth' za uporabno vrednost in ,Value ' za menjalno vrednost, čisto v duhu jezika, ki . ■ rad izraža neposredno stvar germansko in reflektirano stvar romansko. 5) V meščanski družbi vlada fictio juris, da ima vsak človek kot kupec blaga enciklopedično znanje o blagu.. ■'S ■ ,T' 6) "La valeur consiste dans le rapport d'échange qui se trou- ve entre telle chose et telle autre, entre telle mesure d'une production e telle mesure d'une autre." (Le Trosne: ,De L'Intérêt Social'. Physiocrates. ed. Daire. Paris 18Ц6. p. 889.) 7) "Nothing can have an intrinsick value" (N. Barbon, I.e.p. 16), ali kakor pravi Butler: • ; .* ' "The value of a thing ■'■irjr.; Is just as much as it will bring." 8) "One sort of wares are as good as another, if the value be equal. There is no difference or distinction in things of equal value ... One hundred pounds worth of lead or iron, is of as great a value as one hundred pounds worth of sil- / ver and gold." (N. Barbon, I.e.p. 53 in 7.) 9) če bomo v bodoče uporabljali besedo ,vrednost * brez na- daljnje določitve, potem gre zm.eraj za m.enjalno vrednost. 10) "Toutes les productions d'un même genre ne forment propre- ment qu'une masse, dont le prix se determine en général et sans égard aux circonstances particulières." (Le Trosne, I.e. p. 893 . ) 208 11) K. Marx, I.e.p. 6. ;-'-^ ï*--^^-'^ Í >.;-;^í . 12) I.e.p. 1.2, 13 in passim. - " - ^.'í-Í ' 13) "Tutti i fenomeni dell'universo, sieno essi prodotti della mano dell'uomo, ovvero delle universali leggi del- la fisica, non ci danno idea di attuale creazione, ma ; unicamente di una modificazione della materia. Accostare ' ' e separare sono gli unici elementi che l'ingegno umano ■ ritrova analizzando l'idea della riproduzione; e tanto e riproduzione di valore (uporabne vrednosti, čeprav /"'■=';■ Verri tu V svoji polemiki proti fiziokratom sam prav ne ; ve, o kateri vrsti vrednosti govori) e di richezze se la j. terra, l'aria e l'acqua ne campi si transmutino in grano, ' ^ '^'come se colla mano dell'uomo il glutine di un insetto si ' *' transmuti in velluto, ovvero alcuni pezzetti di metallo si organizzino a formare una ripetizione." (Pietro Verri: " ■ ,Meditazioni sulla Economia Politica' (prvič natisnjeno г 1773) v Custodijevi izdaji italijanskih ekonomov. Parte Moderna, t. XV, p. 22.)/ 274 /14) Prim. Hegel, ,Philosophie des. Rechts. Berlin 1840 ', p. 250 , parag. 190. .јч .:. - 15) Bralec naj pazi, da tu ni govora o mezdi ali vrednosti, ki jo dobi delavec npr. za en delovni dan, temveč o blagovni vrednosti, v kateri se njegov delovni dan upredmeti. Kate- gorija delovne mfezde na tej stopnji našega prikaza sploh še ne obstaja. 15) Je takorekoč celična forma ali, kakor bi rekel Hegel, nasebje denarja (das An sich des Geldes). .. 17) Tisti maloštevilni ekonomi, ki so se, kakor J. Bailey, uk- varjali z analizo vrednostne forme, niso negli priti do nobenega rezultata, ker pod vulgarnim vplivom praktičnega meščana že od začetka gledajo izključno na kvantitativno določenost. "The command of quantity ... constitutes va- lue" (,Money and its Vicissitudes'. Lend. 18 37, p. 11.) Avtor: J. Bailey. 18) Zato govorimo o suknjiški vrednosti platna, če njegovo vrednost upodabljamo v suknjičih, o njegovi žitni vredno- sti, če jo upodabljamo v žitu itd. Vsak tak izraz pove, da se njegova vrednost prikazuje v uporabnih vrednostih " suknjič, žito itd. 18a) Na nek način jes človekom kakor z blagom. Ker ne pride na svet niti z zrcalom niti kot fichtejevski filozof: ■ '. ' Jaz sem Jaz, se človek najprej ogleduje kot v zrcalu najprej samo v drugem človeku. Šele z nanašanjem na človeka Pavla kot sebi enakega se človek Peter nanaša na samega sebe kot človeka. S tem pa mu tudi Pavel s kostmi in kožo. 209 v svoji pavlovski telesnosti, velja za pojavno formo genus a človek. . . '. 19) "Der Begriff, welcher zunächst nur subjektiv ist, schrei- tet, ohne dass es dazu eines äusseren Materials oder Stoffs bedarf, seiner eigenen Tätigkeit gemäss dazu fort, sich zu objektivieren." Hegel, ,Logik* p. 367 v ,Encyklo- pädie: Erster Theil. Berlin 18U0. ' 19a) Kolikor se namreč priprava maže sama poljudno imenu- je mazanje (Wichsen). 20) Ni nič kaj nenavadno, da so ekonomi, čisto pod vplivom snovnih interesov, spregledali vsebino forme relativne- ga vrednostnega izraza, če so pred Heglom logiki po pro- fesiji spregledali celo vsebino form paradigem sodb in sklepov. ; - ' . • 21) Take refleksijske določitve so sploh reč zase. Ta človek je npr. kralj le zato, ker se drugi ljudje obnašajo do njega kot podložniki. Oni pa obratno mislijo, da so pod- ložnik! zato, ker je on kralj. 22) "The value of any commodity denoting its relations in exchange, we may speak of it as ..cornvalue, clothvalue, according to the commodity with which it is compared; 27 5 and then there are a // thousand different kinds of value, as many kinds of value as there are commodities in exi- stence, and all are equally real and equally nominal." (,A Critical Dissertation on the Nature, Measure and Cau- ses of Value: chiefly in reference to the writings of Mr. Ricardo and his followers. By the Author of Essays on the Formation etc. of Opinions. London 1825', p. 39). S. Bailey, pisec tega anonimnega spisa, ki je svojčas v Angliji vzdignil veliko hrupa, si domišlja, da je s tem opozorilom na nadvse pisane relativne izraze iste blagov- ne vrednosti uničil vsako določitev pojma vrednosti. Da pa je sicer kljub lastni omejenosti otipal, kje so ran- ljive točke Ricardove teorije, je dokazala razdraženost, s katero ga je napadla Ricardova šola, npr. v Westmini- ster Review. 23) Za malomeščana, ki vidi v formi blagovne produkcije nec plus ultra človeške svobode in individualne neodvisno- sti, bi bilo seveda zelo zaželeno, da bi bil hkrati brez neprilik, povezanih s to formo, zlasti še ne neposredne zamenljivosti blag. Podroben oris te filistrske utopije tvori Proudhonov socializem, ki se, kakor sem drugod po- kazal, ne odlikuje niti z originalnostjo, temveč so ga dolgo pred njim Bray, Gray in drugi razvili veliko bolje. To pa seveda take modrosti ne zavira, da ne bi dandanaš- nji razsajala v Franciji pod imenom ,science'. Nikdar 210 še ni nobena šola bolj šarila z besedo ,science' kakor Proudhonova, kajti "wp Begriffe fehlen, ■ n ; . da stellt zur rechten Zeit ein Wort sich ein." 24) Ena od temeljnih pomanjkljivosti klasične politične e- konomije je ta, da se ji iz analize blaga in še posebej blagovne vrednosti nikdar ni posrečilo najti forme vred- nosti, ki jo šele napravi za menjalno vrednost. Prav po ; .-i J svojih najboljših predstavnikih, kakor sta A. Smith in Ricardo, obravnava vrednostno formo kot nekaj popolnoma ravnodušnega (Gleichgültiges) ali sami naravi blaga vnanjega. Vzrok ni le v tem, da analiza velikosti vred- ; Л nosti popolnoma absorbira njeno pozornost. Je globlje. ■, Vrednostna forma delovnega produkta je najbolj abstrakt- ■ na, pa tudi najbolj obča forma meščanskega produkcij- skega načina, ki je s tem karakterizirana kot posebna vrsta družbenega produkcijskega načina in s tem hkrati ^.'Л Ч ■ historično, 'če jo torej napak imamo za večno naravno ..' formo družbene produkcije, potem nujno prezremo tudi specifično (das Spezifische) vrednostne forme, torej blagovne forme, v nadaljnjem razvoju denarne forme, kapitalske forme itd. Zata pri ekonomih, ki se popolno- ma strinjajo, da je delovni čas mera za velikost vred- nosti, najdemo najbolj pestre in najbolj nasprotujoče 276 si predstave o // denarjutj. o končni podobi občega ekvivalenta. To očitno pride na dan npr. pri obravnava- nju bančništva, kjer z vsakdanjimi definicijami denar- ja ni več mogoče izhajati. Kot nasprotje temu se je '. i--; pojavil restavrirani merkantilni sistem (Ganilh itd.) ki vidi v vrednosti samo družbeno formo ali boljše sa- mo njen brezsubstančni videz. - Da enkrat za vselej pri- pomnim, razvimem s klasično politično ekonomijo vso ekonomijo od H. Pettyja dalje, ki raziskuje notranjo povezanost meščan- skih produkcijskih razmerij v nasprotju z vulgarno ekonomijo, ki se potika samo znotraj navidezne povezanosti, ki zato, da M plavzihilno naredila razumljive takorekoč najbolj grobe po- jave, in za meščansko domačo potrebo vedno znova prežvekuje gradivo, 8 katerim je znanstvena ekonomija že zdavnaj opravila, sicer pa se omejuje na to, da sistematizira, pedantizira in razglasa za večne resnice banalne in samovšečne predstave meš- čanskih produkcijskih agentov o njihovem lastnem najboljšem svetu. 25) Spominjamo se, da so Kitajska in mize začele plesati, ko se je zdelo, da ves ostali svet stoji - pour encoura- ger les autres. 26) "Was soll man von einem Gesetze denken, das sich nur durch periodische Revolutionen durchsetzen kann? Es ist eben ein Naturgesetz, das auf der Bewusstlosigkeit der Betheiligten beruht." (Friedrich Engels: ,Umrisse zu Einer Kritik der Nationalökonomie', p. 103 v 211 ,Deutsch-Französische Jahrbücher, izdajata Arnold Ruge in Karl Marx. Paris 18U9.') . . . 27) V čem je pomanjkljivost Ricardove analize velikosti vrednosti - in najboljša je - bomo videli iz tretje in četrte knjige tega spisa. Kar pa se tiče vrednosti sploh, klasična politična ekonomija nikjer izrecno in z jasno zavestjo ne razlikuje dela, ki je upodobljeno v vrednosti, od istega dela, kolikor je upodobljeno v uporabni vrednosti svojega produkta. Razliko dela seve- da dejansko s tem, da obravnava, delo enkrat kvantitativ- no, drugikrat kvalitativno. Vendar ji ne pride na misel, da zgolj kvantitativna razlika med deli predpostavlja njihovo kvalitativno enotnost ali enakost, torej njiho- vo redukcijo na abstraktno človeško delo. Ricardo se npr. izjavlja sporazumnega z Destuttom de Tracy, ko ta pravi: "As it is certain that our physical and moral faculties are alone our original riches, the employment of those faculties, labour of some kind, is our original treasure, and that it is always from this employment - that all those things are created which we call riches ... It is certain too, that all those things only repre- sent the labour which has created them, and if they ha- 277 ve a value, or even two distinct // values, they can only derive them from that (the value) of the labour fremi which they emanate." (Ricardo: ,The Principles of Pol. Econ. 3 ed. Lond. 1821*, p. 3 34.) Opozarjam.o samo, da Ricardo pripisuje Destuttu svoj lastni globlji smi- sel. Destutt sicer zares pravi, da vse reči, ki tvorijo bogastvo, "predstavljajo delo, ki jih je ustvarilo", pravi pa tudi, da dobijo svoji "dve različni vrednosti" (uporabno vrednost in menjalno vrednost) od "vrednosti dela". Stem pa zaide v plitvost vulgarne ekonomije, ki predpostavlja vrednost nekega blaga (tukaj dela) da bi nato s tem določala vrednost drugih blag. Ricardo ga bere tako, da se tako v uporabni vrednosti kot v menjal- ni vrednosti upodablja delo (ne vrednost dela). Sam pa tako malo razlikuje dvolični značaj dela, ki je upodob- ljeno dvojno, da se v vsem poglavju: ,Value and Riches, Their Distinctive Properties* z muko tolče s trivialno- stmi J.B. Saya. Zato se na koncu silno čudi, da se De- stutt sicer sklada z njim samim glede dela kot vira vrednosti, po drugi strani pa kljub temu s Sayem glede pojma vrednosti. 28) "Les économistes ont une singulière manière de procéder. Il n'y a pour eux que deux sortes d'institution, celles de l'art et celles de la nature. Les institutions de la féodalité sont des institutions artificielles, celles de la bourgeoisie sont des institutions naturelles.^Ils ressemblent en ceci aux théologiens, qui eux aussi étab- lissent deux sortes de religion. Toute religion qui 212 ìLvU; n'est pas la leur est une invention des hommes, tandis que leur propre religion est une émanation de dieu. - Ainsi il y a eu de l'histoire, mails il n'y en a plus." ■ (Karl Marx: ,Misère de la Philosophie. Réponse à la Phi- losophie de la Misère par M. Proudhon, 18U7', p. 113). / Zares zabaven je g. Bastiat, ki si domišljuje, da so sta- ri Grki in Rimljani živeli le od ropa. Ce pa kdo dolga stoletja živi od ropa,, mora biti vedno nekaj za ropanje ./^ ali se mora neprestano reproducirati predmet ropa. Zdi . ... se torej, da so tudi Grki in Rimljani imeli neki pro- , : dukcijski proces, torej neko ekonomijo, ki je prav tako tvorila materialno podlago njihovega sveta, kakor tvori meščanska ekonomija podlago današnjega sveta. Ali morda Bastiat meni, da produkcijski način, ki temelji na delu ; ' sužnjev, temelji na sistemu ropa? Potem se postavlja na nevarna tla. Ce se je tak miselni orjak kakor Aristote- '■'•3- v svojem ocenjevanju suženjskega dela motil, zakaj - ; bi pritlikav ekonomist, kakršen je Bastiat, v svojem ocenjevanju mezdnega dela prav sodil? - Ob tej prilož- nosti bom na kratko zavrnil ugovor, ki ga je ob izidu mojega spisa ,Zur Kritik der Pol. Ökonomie. 1859' obja- 278 vil neki nemško-ameriški list. O mojem nazoru, da // so . določeni produkcijski način in njemu vsakokrat ustrezna produkcijska razmerja, skratka, "ekonomska struktura družbe realna podlaga, na kateri se dviga juridična in ■ politična nadstavba in kaferi ustrezajo določene druž- bene forme zavesti", da "produkcijski način materialne- ga življenja pogojuje socialni, politični in duhovni življenjski proces sploh" - o tem nazoru je dejal, da je sicer vse to pravilno za današnji svet, kjer vladajo " • " materialni interesi, da pa ne velja za srednji vek, ko " je vladal katolicizem, niti za Atene in Rim, kjer je vladala politika. Najpoprej je čudno, da se komu ljubi predpostavljati, da so te svetovno znane fraze o srednjem veku in o antičnem svetu ostale komur koli neznane. To- liko je jasno, da srednji vek ni mogel živeti od katoli- cizma in antični svet ne od politike. Narobe pa nam na- čin, kako so si pridobivali sredstva za življenje, pove, zakaj je tam imela politika, a tu katolicizem glavno vlogo. Sicer pa zadostuje samo malo znanja npr. o zgo- dovini rimske republike, da se ve, da tvori zgodovina zemljiške lastnine njeno skrivno zgodovino. Po drugi strani se je že Don Kihot pokoril za zmoto, da je imel potujoče viteštvo za enako primerno vsem ekonomskim formam družbe. 29) "Value is a property of things, riches of man. Value, in this sense, necessarily implies exchanges, riches do not." ,Observations on some verbal Disputes in Pol.Econ., particularly relating to value and to offer and demand. Lond. 1821', p. 16. 213 Naslov izvirnika: K. Marx, Das Kapital, Erstes Buch: Der Produktionsprozess des Kapitals, Erstes Kapitel: Ware und Geld. Po Karl Marx, Das Kapital, I. Auflage 1867, I. Buch, Kapi- tel I, ponatisnjeno v: Marx-Engels Studienausgabe II: Po- litische Ökonomie, Hrsg. von Iring Fetscher, Frankfurt/Main 1966 (Fischer), str. 216-246 in 272-278. Prevod Peter Wieser 30) "Riehes are the attribute of man, value is the attribu- te of commodities. A man or a community is г!сЋ, a pearl or a diamnod is valuable ... A pearl or a diamond is valuable as a pearl or diamond." S. Bailey I.e.p. 165. 32) Pisec ,Observations' in S. Bailey dolžita Ricarda, da je menjalno vrednost iz nečesa samo relativnega spreme- nil v nekaj absolutnega. Narobe. On je navidezno rela- tivnost , ki jo imajo te reči, npr. diamant in biseri, kot menjalne vrednosti, reduciral na resnično razmerje, skrito za videzom, na njihovo relativnost kot golih iz- razov človeškega dela. Če ricardianci odgovarjajo Baile- yu surovo, toda ne da bi zadeli v črno, potem samo zato, ker pri Ricardu samem niso našli nobenega pojasnila o notranji zvezi med vrednostjo in menjalno vrednostjo. UDK 330.173 RANKO BON ZAPIS O BLAGOVNI PRODUKCIJI IN DRUŽBENEM PLANIRANJU 1. Najvažnejše in naj sistematičnej še obravnavanje razmerja med blagovno produkcijo in družbenim planiranjem v Marxovem delu najdemo v četrtem razdelku prvega poglavja prvega zvezka Ka- pitala (naslovljenem "Fetiški značaj blaga in njegova skriv- nost"). Dobro je znano, da je sam Marx imel to poglavje za ključ svojega osrednjega dela (glej na primer Predgovor k prvi nemški izdaji), kakor tudi, da je najbolj kontroverzno poglavje od vseh, ki si prizadevajo utrditi Marxove poglede. Namen tega zapisa ni ukvarjati se z akademskimi besedičenji o tem, "kaj je Marx resnično rekel". Nasprotno, tiče se pred- vsem sedanjih interpretacij, tj. "prezrtja" v sedanjih inter- pretacijah, in ne "resnične" interpretacije Marxovega dela. Konkretneje, ta zapis zadeva obravnavanje samoupravljanja kot družbenega planiranja; meri na poudarjanje njegovega "demo- kratičnega" vidika kot njegovo osrednjo vrlino. Ta pogled je zasnovan na implicitni ali eksplicitni domnevi, da je blagov- na produkcija popolnoma razviden proces, ki dopušča popolno- ma racionalno samoupravno odločanje. Marxova razprava o bla- govnem fetišizmu napada ravno to domnevo, kot bo pokazano v naslednjem oddelku. ■ 2. Marx začenja četrti razdelek z naslednjimi besedami: Blago je videti na prvi pogled samorazumljiva, trivi- alna stvar. Njegova analiza pokaže, da je zelo kočljiva stvar,polna metafizičnih pretanjenosti in teoloških muh.(l) (1) Avtor citira po Capital, Vol.l, New York: International Publi- shers Co., Inc., 1967. V prevodu bodo strani navajane po iz- daji Marx-Engels Werke, Dietz Verlag Berlin, 23. zvezek, z odgovarjajočo stranjo -slovenskega prevoda (CZ, 1961), 85 , /83/. Zìi Köt predmet, ki poseduje uporabno vrednost, zagotovo ni skrivnostno, nadaljuje Marx. Odkod tedaj izvira zagonetni značaj delovnega produkta, brž ko privzame blagovno obliko? •In Marx nemudoma odgovarja: .■ ' ( 2 ) Očitno iz te oblike same. Ne iz kapitalističnih produkcijskih razmerij, kapitalistične- ga izkoriščanja ali podobnega, temveč ravno iz te oblike! Skrivnost blagovne oblike obstoji torej preprosto v tem, da ljudem družbene značaje njihovega lastnega dela nazaj- zrcali (zurückspieglt) kot predmetne značaje delovnih produktov samih, kot družbene naravne lastnosti teh stva- ri, torej tudi družbeno razmerje producentov do celokup- nega dela kot neko zunaj njih eksistiraj oče družbeno raz- merje predmetov. (3) _ ,. Opozoriti je treba, da je blago določeno preprosto kot pred- met, proizveden za menjavo, tj., ne za konsumpcijo (konsump- cijo sensu stricto oziroma produktivno konsumpcijo). Uporabni predmeti postanejo blago sploh le zato, ker so produkti medsebojno neodvisno opravljenih privatnih del. Kompleks teh privatnih del tvori družbeno celokupno delo. Ker producenti stopajo v družbeni kontakt šele prek me- njave svojih delovnih produktov, se tudi specifično druž- beni značaji njihovih privatnih del pojavljajo šele zno- traj te menjave. Ali, privatna dela se dejansko potrdijo kot členi družbenega celokupnega dela šele preko odnosov, v katere razmešča menjava delovne produkte in z njihovim posredovanjem producente.(U) Kar menjalce produktov najprej praktično zanima, je vpra- šanje, koliko tujih produktov dobijo za lastni produkt, v katerih proporcih se torej menjavajo produkti. Brž ko so ti proporci dozoreli do neke gotove običajne trdnosti, se zdijo, kot da bi izvirali iz narave delovnega produk- ta.... Dejansko se vrednostni značaj delovnih produktov utrdi šele skozi njihovo dejstvovanje kot vrednostnih ve- likosti. Slednje se spreminjajo stalno, neodvisno od vo- lje, predvidevanja in početja menjajočih. Njihovo lastno (2) 86, /84/. Kurziv R.B. (3) 86, /85/ (4) 87, /85/ 217 , . družbeno gibanje poseduje zanje obliko gibanja stvari, pod katerih kontrolo so, namesto da bi jih kontrolira- li. (5) Marx nadaljuje: з , Predstavljajmo si končno, za spremembo^ združenje svobod- nih ljudi, ki delajo s skupnostnimi produkcijskimi sred- stvi in trosijo svoje mnoge individualne delovne sile samozavestno kot (eno) družbeno delovno silo.... Celo- kupni produkt združenja je družbeni produkt. En del te- ga produkta služi znova kot produkcijsko sredstvo. Osta- ne družben. Toda drugi del člani združenja použijejo kot življenjske potrebščine. Torej mora biti mednje raz- deljen. Način te razdelitve se bo spreminjal s posebnim načinom družbenega produkcijskega organizma samega in od- govarjajočo zgodovinsko razvojno ravnijo producentov. Le zaradi vzporedbe z blagovno produkcijo predpostavljajmo, da Se delež vsakega producenta pri življenjskih potreb- ščinah določeapo njegovem delovnem času. Delovni čas bi tedaj igral dvojno vlogo. Njegova družbena načrtna raz- delitev uravnava pravilno proporcijo med različnimi de- lovnimi funkcijami za različne potrebe. Po drugi strani služi delovni čas ravno tako kot mera individualnega.^^e-^^^ leža producenta pri celokupnem delu in zatorej tudi prTr**^ použitnem delu celokupnega produkta. Družbeni odnosi lju- di do njihovih del in njihovih delovnih produktov osta- nejo tu prozorno enostavni v produkciji kakor tudi v di- stribuciji.(6) Poudariti je treba, da je celotna diskusija o družbenem pla- niranju postavljena v kontekst prozornosti družbenih razme- rij med producenti. Marx tu ne govori o "efikasnosti", "ra- cionalnosti", "tržnih pomanjkljivostih", "demokraciji" itd., temveč o prozornosti vs. zastrtosti družbenih produkcijskih razmerij. Marx zaključuje: Religiozni svet je nič drugega kot ©dsev ' dejanske- ga sveta.... Religiozni odsev dejanskega sveta more vobče izginiti šele, ko razmerja praktičnegađelavniškega živ- ljenja predstavljajo ljudem dan za dnem prozorno umne od- nose enega do drugega in do narave. Podoba (Gestalt) druž- benega življenjskega procesa, tj. materialnega produkcij- skega procesa, sleče svoj mistični megleni pajčolan šele tedaj, ko je kot produkt svobodno podružbljenih ljudi pod (5) 89, /87/ (6) 92-93, /91-92/ 218 * njihovo zavestno plansko kontrolo. Za to pa je zahteva- na neka materialna podlaga družbe ali vrsta materialnih eksistenčnih pogojev, ki so sami spet samorasli produkt dolge in muke polne razvojne zgodovine.(7) • 3. Povrnimo se k problemu, nakazanem v prvem oddelku. Dokaj po- gosto se je dokazovalo, da lahko samoupravljanje kot družbeno planiranje, s progresivnim omejevanjem akcijske sfere trga in -i,; soodnosnih institucij, postopno prevlada blagovno produkcijo. Samoupravljanje je tu razumljeno kot gonilo prevladovanja bla- govne produkcije. Dokazovalo se je tudi, da je razvoj samou- pravljanja kumulativna, progresivni približujoča se odprava »J blagovne produkcije in vseh z njo povezanih družbenih pojavov. 4. Ta vrsta dokazovanja suponira, da je vse, kar zadeva blagovno . - produkcijo, popolnoma razvidno, ter da odločitve samoupravnih teles zatorej ne morejo biti drugačne kot optimalne, oziroma vsaj niso strukturalno ovirane, da bi postale optimalne. Vse- kakor ne zadostuje zgolj demokratizirati upravljanje družbe- nih zadev. Družbena produkcijska razmerja morajo biti zadost- no prozorna, tj., "transparentna" ali "čitljiva", da bi bilo samoupravljanje kumulativno, imelo osvobajajoče in izobrazbe- no vlogo. Sicer lahko streže nasprotnemu namenu: progresivni mistifikacij i družbenih produkcijskih razmerij. Le naraščajo- če razumevanje mitičnega sveta more povečati človekovo zmož- nost upravljati ga. Zapopadljiv svet je predpogoj samouprav- ljanja. Svet blaga, kot je pokazal Marx, ne zadovoljuje tega predpogoja. 5. Protislovje med blagovno produkcijo in družbenim planiranjem je pogosto postavljeno v meje tržno-planskih kontroverz, kjer ' . so poudarjeni ekonomski vidiki problema. In celo če tu odmis- ■ - limo protislovja, še vedno ostane protislovje med blagovno produkcijo in družbenim planiranjem zaradi notranje narave (7) 94, /92-93/ 219 Ljubljana, december 1975 Prevod T.M. blagovne produkcije, tj., zaradi blagovnega fetišizma. (Raz- voj oblik "potrošniške družbe" v nekaterih socialističnih de- želah, v katerih ostajajo različne oblike blagovne produkci- je, je pogosto obravnavan kot pojav, povezan z načinom distri- bucije. Seveda je jasno, da je dejansko povezan z načinom pro- dukcije. ) 6. Zaključiti moremo, da proces postopnega nadomeščanja blagov- ne produkcije s samoupravljanjem kot družbenim planiranjem nikakor ni avtomatičen. To dejstvo zahteva izrecno revolucio- narno politično silo, ki deluje kot gonilo socialističnega razvoja. Prav tako to zahteva "neko materialno podlago", brez katere je lahko ta politična sila prisiljena pretirati svojo vlogo in se celo videti kot nadomestek družbenih in material- nih pogojev, ki jih Marx ni poizdelal. UDK: 711.55 RUDI JAKHEL POLITIČNA EKONOMIJA CENTROV ' " : ' ' - Kritična presoja planske prenove mestnih centrov v kapitalizmu 2 vidika procesa uvrednotenja kapitala UVOD Prenova mestnih centrov je ena najbolj aktualnih nalog pravilo- ma vseh večjih mest v svetu ali vsaj zahodnega sveta. Nuja pre- nove, ki ima svoje simptome predvsem v periodično izmenjujoči se (dnevno in tedensko) prometni zagačenosti in opustelosti središčnih ulic, je počasi očitna tudi v naših večjih mestih. V zahodnoevropski urbanistični teoriji se je izoblikoval plan- ski koncept "urbani city", po katerem naj bi mestne centre - citije - prenovili v "izvore urbanosti", beri: "človečnosti in družbene integracije" v enem mahu. Ideologijo "urbanosti" v tem konceptu smo že razkrili:v potrošniškem "raju za pešce" (ki je v številnih zahodnoevropskih mestih že uresničen) se za okrašenimi napisnimi kulisami, slavnostno opremljenimi izlož- bami, pisanimi praporci, razkošno razsvetljavo, historizirani- mi fasadami, umetniškimi skulpturami in izbranimi tlaki vzpo- stavlja le videz humanosti kapitalistične družbe, v resnici pa se proces človekove alienacije le še stopnjuje. Da bi razložili materialno osnovo tkzv. "propada citija" ter iz tega izhajajočo nujo po planski prenovi centrov bomo v sle- dečem tekstu opazovali ekonomske in politične determinante procesa tvorbe citij a - izhajajoč pri tem iz historično mate- rialističnega pojmovanja razvoja mesta. 222 Mesto ni slučajen pojav. Nastaja v istem zgodovinskem procesu, skozi katerega si družbeni človek vedno bolj podreja naravo. Me- sto je tako rezultat kot pogoj in objekt tega zgodovinskega pro- . 2 ) cesa; predstavlja kompleks preoblikovanih naravnih danosti, prostorski razpored družbenih reprodukcijskih pogojev, ki ustre- za vsakokratnim produkcijskim in iz le teh izhajajočim družbenim razmerjem. Kot tako je mesto hkrati eksistenčni pogoj, eksistenč- ni prostor in eksistenčna oblika vsakokratnega družbenega repro- dukcijskega, torej življenskega procesa. Mesto se pojavlja šele na tisti zgodovinski stopnji, ko se že pojavlja presežek življenskih potrebščin, že nek družbeni pre- sežni proizvod, kakor tudi družbena delitev dela - delitev ro- kodelskega in poljedelskega dela, delitev umskega in fizičnega dela - in s tem privatna lastnina.S koncentracijo družbenega presežnega proizvoda na enem mestu, in s prostorsko razporedit- vijo in utrditvijo pogojev za ohranitev in pomnožitev istega na- stane mesto. "Če ni geografske koncentracije družbenega presež- Ч ) nega proizvoda tudi ni urbanizma." Družbeni presežni proizvod v pojavni obliki privatne lastnine dobi skozi mesto in v mestu neko samosvojo eksistenco kot. kapi- tal, ki se nahaja v nasprotju s privatno lastnino na podeželju, z zemljiško lastnino. Samosvoja zakonitost kapitala izvira iz skozi izmenjavo posredovane delitve dela; po Wittfoglu je mesto pač "predstavnik tiste družbene delitve dela, ki tvori splošno podlago celotne blagovne produkcije".^^ "Ločitev mesta od vasi lahko pojmujemo tudi kot ločitev kapitala in zemljiške posesti, kot začetek eksistence in razvoja kapitala neodvisnega od zemljiške lastnine, ki ima svoj temelj sa^io v delu in izmen javi. "6 ) Nasprotje med mestom in vasjo pa lahko eksistira le skozi nas- protje med kapitalom in delom, le znotraj subsumcije dela delit- vi dela pod komando privatne lastnine. "Nasprotje med mestom in vasjo lahko eksistira le v okviru privatne lastnine. To je najbolj grob izraz podreditve in- 223 C dividuov delitvi dela, določeni, njemu vsiljeni dejavno- ^ sti, podreditve, ki dela enega za omejeno mestno žival, drugega za omejeno važno žival in ki vsak dan znova ust- varja nasprotje med interesi obeh."''^ r - ^ -.• Koncentracija družbenega presežnega proizvoda v mestu temelji končno tudi na nasprotju med duhovnim in telesnim delom. Duhov- ni doprinosi sloja, ki je bil osvobojen neposrednega telesne- ga dela, so po Sohn-Rethelu služili predvsem kot sredstvo za 8 ) prilaščanje družbenega presežnega proizvoda. .~ ri : • "Z mestom je hkrati dana nujnost administracije^ policije, davka itd., skratka, občinskega ustroja in s tem politike nasploh. Vzpodbujevalnik in pospeševalnik zgodovinskega razvoja mest je naraščajoča akumulacija privatne lastnine in njeno stopnjujoče se osamosvajanje v obliki kapitala. Postopoma, ustrezno ločitvi obrtniškega in trgovskega kapitala, razvoju denarništva in kre- ditnega poslovanja, na trg usmerjeni blagovni produkciji - spr- va založniški, kasneje manufakturni - in nastanku velike indu- strije, postaja in postane mesto središče zgodovinskega razvo- ja. .„;■ - ^ ■ Ta razvoj seveda ni bil enakomeren ali kontinuiran. "Klasična stara zgodovina je mestna zgodovina, toda zgodo- vina mest, ki temelje na zemljiški lastnini in poljedel- stvu; azijska zgodovina je neke vrste indiferentna enot- nost mesta in podeželja; (prava velika mesta je treba tu imeti le za knežje tabore, za superfetacijo nad pravo eko- nomsko konstrukcijo); sedež zgodovine je srednjemu veku (germanskemu času) podeželje in njen nadaljnji razvoj po- teka potem v nasprotju med mestom in podeželjem; moderna (zgodovina) je preobražanje podeželja v mesto, ne preob- ražanja mesta v podeželje, kakor v antiki."10^ Marx ugotavlja, da enkrat zgodovinsko že razviti kapital nada- lje sam sebi ustvarja svoje eksistenčne pogoje, ne kot "pogoje svojega nastčinka", nego kot "rezultate svojega obstanka". Moderna urbanizacija ustreza v tem smislu vedno večjemu prodo- ru samoniklih zakonitosti kapitala, ki si sam prilagaja ali iz- boljšuje pogoje, v katerih se družbeni presežni proizvod preob- 224 likuje v kapital. V tej zvezi ugotavlja Harvey: "Kjerkoli je urbanizem prisoten, je edina legitimna razla- ga zanj v analizi procesov, ki ustvarjajo, mobilizirajo, koncentrirajo in manipulirajo ta družbeni presežni proiz- vod. "12) "Laže je mobilizirati, izvleči in koncentrirati gotovo ko-' ličino družbeno ustvarjenega presežnega produkta pod enimi ; pogoji kot pod drugimi. Ti pogoji so končni proizvod proce- sa zgodovinskega razvoja. Ugodni pogoji izvirajo iz neka- terih kombinacij sledečih okoliščin: , .< .. „ a) veliko število prebivalstva . b) naseljeno in relativno imobilno prebivalstvo ,5 c) visoka gostota prebivalstva d) visoka potencialna produktivnost v danem razmerju narav- nih in tehničnih možnosti . e) lahko komuniciranje in dostopnost." гл ^^чм^г > w .. Mesto predstavlja torej nek sistem pogojev, ki omogoča kapitalu, da se množi. Vendar to ni le nek čisto in samo ekonomski sistem, temveč po Castellsu enota ekonomskega, političnega in ideološke- 14 ) ga sistema. Opirajoč se nanj lahko mesto definiramo kot dolo- čeno organizacijsko obliko: - razširjene akumulacije kapitala, ki jo tvorijo področja produk- cije, konsumcije in cirkulacije (izmenjave) - političnih institucij, ki ohranjajo distribucijo, kontrolirajo in zagotavljajo torej obstoječe lastninske in občevalne odnose; - ideoloških institucij in mreže prostorskih simbolov, ki produ- cirajo in reprezentirajo obstoječe družbene vrednote in tako opravičujejo obstoj celotnega sistema. Ker se lahko kapital množi oz. uvrednoti le skozi kroženje kot 17 ) "capital circulant" , predstavlja enotnost naštetih treh si- stemov, ki jo označuje Castells kot izraz družbene strukture, enotni sistem cirkulacijskih pogojev kapitala, pogojev za "pro-- 18) cesiranje" kapitala, torej pogojev uvrednotenja kapitala. Ce- lotna struktura in oblika prostora mesta imata svojo osnovo v socialnih in prostorskih strukturah in oblikah pogojev uvredno- tenja kapitala. Način življenja družbenega človeka v mestu, tkzv. "urbano" živ- 225 ljenje, ki je navidez odvisno le od organizacije mesta kot pro- stora, od "urbanega" prostora in tvori skupaj z le-tem tkzv. , . "urbanost", se izkaže na kraju krajev odvisen od načina proce- siranja kapitala. Direktno, ko ljudje sodelujejo v procesu uvred- notenja kapitala - in to počno v kapitalistični družbi tudi iz- 19 ) ven neposrednega delovnega procesa - indirektno pa preko da- nosti prostorskega okolja, ki ga oblikuje kapital skozi proces lastnega uvrednotenja. - ,. - --r'^ -rr^-. . • -, л Pojav tkzv. "krize mest" in "propada citija" ter aktualnost plan- ske prenove centrov na osnovi koncepta "urbani city", bomo lahko razložili le, če bomo opazovali mestni center - city - ne kot neko danost, temveč kot proces, in sicer kot proces izoblikova- nja kapitalističnega centra iz historičnega mestnega središča oz. mesta v kontekstu prilagajanja "pogojev obstanka" v procesu uvrednotenja nenehno cirkulirajočega kapitala. Predindustrijsko oz. predkapitalistično mesto je že predstavlja- lo pogoj za eksistenco koncentrirane privatne lastnine, ampak le za eksistenco ne pa tudi pogojev za brezmejno množenje in kopi- čenje, kot je to v kapitalističnem mestu. Ze v predindustrij- skem mestu so se razvili za kapitalistični način proizvajanja ^ potrebni splošni produkcijski oz. reprodukcijski pogoji: poleg - skozi oderuštvo in trgovino nakopičenega denarnega premoženja in od vsake lastnine in patriarhalnih vezi osvobojenega potenci- ala delovne sile tudi vsi predmetni, materialni pogoji, ki šele omogočajo produkcijski proces, poleg prostora, zemlje kot "lo- cus standi" in kot "prostor za dejavnost" tudi delovna sredstva, "ki jih je dalo že poprejšnje delo, ...npr. delavnice, kanali, 2 0 21 ) ceste itd." , nasploh celotni "sestav mestnih naprav" Za predindustrijsko mesto je še karakteristična prostorska pre- pletenost področij produkcije, cirkulacije in individualne kon- sumcije; v kapitalističnem mestu se ta področja razpletajo - ustrezno nenehnemu revolucioniranju posebnih, notranjih pogojev 226 produkcije, ki izzovejo ustrezno revolucioniranje splošnih, zu- 22 ) nanj ih pogojev družbene reprodukcije. To razpletanje oz. prostorsko ločevanje posameznih področij je nek nenehen proces, ki ustreza napredujoči delitvi dela, in sko- zi katerega se cirkulacijska sfera osamosvaja nasproti produk- cijski sferi. Vzroke za prostorsko razpletanje teh dveh merodaj- nih sfer je najti v različnosti družbenih nalog posamične sfere. V tem ko se v produkciji producira blago in se ustvarja presež- ni produkt•in presežna vrednost, se v cirkulaciji blago zamenju- je za denar in se s tem presežna vrednost šele resnično realizi- ra, za denar pa se nabavlja življenska in produktivna sredstva, se torej realizirana vrednost rekapitalizira. Cirkulacija posre- duje med individualno konsumcijo in med produkcijo kot tudi zno- 9 3) traj razdeljene in specializirane produkcije same^ - tako op- ravlja vezno funkcijo v kapitalističnem reprodukcijskem procesu. Za produkcijo so, ustrezno stopnji delitve dela in specializi- ranosti, vedno bolj merodajni specifični prostorski pogoji: po-" leg bližine (lahka dostopnost) specialnih surovin, specializi- ' rane delovne sile in specifičnih odjemalcev tudi zadostne pro- storske rezerve za razširjanje. Za cirkulacijo pa postajajo na- sprotno vedno bolj merodajna splošna in lahka dostopnost za vse vrste blaga, delovne sile in kupnih moči ter informacij iz kar se da velikega eüccijskega področja. Ločitev teh dveh aktivnih sfer se odvija po eni strani vsled teženj posamičnega kapitala, ki išče najboljše obstoječe sploš- ne pogoje za svoj posebni proces uvrednotenja - pri čemer se odlo- ča po kriteriju lastne rentabilnosti, ne da bi upošteval posle- dice, ki jih imajo njegove egocentrične odločitve na proces uv- rednotenja celokupnega kapitala in še manj na celokupni življen- ski proces celotne družbe. Po drugi strani povzroča to ločevanje posredovanje države, ki kot zastopnik interesov celokupnega ka- pitala skuša omiliti negativne učinke množice neusklajenih po- 227 2 5) riferijo. To je bistvo procesa rasti mesta v regijo in izob- Mestno središče je historični prometni vozel mesta oz. današnje regije. To je njegova primarna prednost in posebnost tega polo- žaja (lokacije), ki omogoča fizično izmenjavo blaga in denarja, producenta in konsumenta - ta posebnost postaja s stopnjujočo se delitvijo dela vedno pomembnejša. n «f^v . o'-w^íí? Druga prednost središčne lokacije je aglomeracij ska prednost, ki rezultira iz aglomeriranja posamičnih kapitalov, ki so v svo- jih posebnih produkcijskih procesih vezani drug na drugega, prav tako pa iz aglomeriranja državnih institucij, ki dobivajo vedno večjo vlogo v celokupnem reprodukcijskem procesu. Posebej je tre- ba tu izdvojiti tkzv. "kontaktno prednost", ki izhaja iz možno- sti neposrednih osebnih kontaktov in s tem izmenjave originalnih in aktualnih informacij. Nadaljna prednost je tkzv. "reprezentančna prednost", ki jo kot vse kaže uživa lokacija v središču in ki je povezana s potrebo posamičnih kapitalov po reprezentiranju svoje posebne dejavnosti in stopnje družbene pomembnosti. Te prednosti ni moč računsko 26) izkazati, je pa prisotna v posamičnih odločitvah. Proces izoblikovanja citija označuje naraščajoče zasedanje sre- diščne lege (lokacije) kakor tudi nenehno večanje kapacitete cir- samičnih odločitev, oz., ki vpliva na odločitve posamičnih ka- pitalov z izgrajevanjem in serviranjem nematerialnih in mate- rialnih zunanjih splošnih produkcijskih pogojev. Zemljiška la- stnina se vriva kot profitirajoči posrednik, ki le navidez dolo- Y 24) ča prostorsko razdelitev posameznih sfer in dejavnosti. Prevladujoča oblika procesa prostorskega ločevanja v zahodnoev- ropskem prostoru je: centriranje cirkulacijske sfere v historič- nem mestu in izrivanje konsumcijske in produkcijske sfere na pe- 2 5) riferijo. To 2' likovanje citija. 228 ^ A. EKONOMSKE DETERMINANTE IZOBLIKOVANJA CITIJA ;1H-r^^ Г' 1 Družbena povezanost kapitalističnega načina proizvajanja, ki te- melji na anarhiji individualnih odločitev posamičnih kapitalov, 27) se zagotavlja z zakonom vrednosti: s konkurenco se uveljavlja družbeno povprečni potrebni delovni čas in s tem povprečna vred- 2 8) nost in povprečni profit . Nenehoma skušajo posamični kapitali 2 9) obiti zakon vrednosti - ki se jim kaže kot "slep naravni zakon" - da bi vsaj začasno pridobili nek ekstra profit. V ta namen se nenehno trudijo znižati stroške svoje produkcije s tem, ko iz- boljšujejo svoje notranje produkcij.ske pogoje in težijo obenem za čim intenzivnejšo izrabo zunanjih splošnih produkcijskih po- gojev. ^'^^ Predvsem iz slednjega rezultira prostorsko razpletanje in ločevanje posameznih reprodukcijskih področij in centriranje cirkulacijskega področja. Ta proces lahko izpeljemo iz treh os- rednjih momentov kapitalističnega načina proizvajanja: 1. - iz tendence po zniževanju stroškov in po skrajšanju časa obračanja kapitala 2. - iz tendence po razširjanju in povečanju kapitalistične pro- dukcije 3. - iz tendence po centralizaciji in koncentraciji kapitala. Ad/1. Nastajanje citija v kontekstu zniževanja stroškov in pos- peševanja obračanja kapitala Produkcija in cirkulacija tvorita enoto procesiranja kapitala; stalno (idealno neprekinjeno) procesiranje z namenom uvrednote- nja je notranja zeüconitost kapitala. V produkciji se vrednost kulacijskih pogojev. Ta proces določa po eni strani kalkulacija rentabilnosti posamičnih kapitalov, po drugi strani pa odločit- ve države kot idealnega celokupnega kapitalista. Obe vrsti de- terminant, ekonomske in politične, učinkujejo medsebojno druge na druge. 229 ustvari, v cirkulaciji se realizira in zopet kapitalizira. Vsak posamezni industrijski kapital preide v procesu uvrednotenja različne metamorfoze; v produkcijski sferi se pojavlja kot pro- duktivni kapital, v cirkulacij ski sferi kot blagovni in kot de- narni kapital. Gledano s stališča celotne družbe eksistira kapi- tal v vseh treh metamorfozah istočasno časovno in prostorsko 32 ) druga poleg druge, S tem, ko se del kapitalistov ukvarja iz- ključno s tehničnim gibanjem kapitala v metamorfozi blagovnega in denarnega kapitala, se osamosvoji blagovnotrgovski in denar- 33 ) notrgovski kapital nasproti industrijskemu kapitalu ^ . Vendar ■ ostane pri tem industrijski kapital odločilna metamorfoza, saj: "Industrijski kapital je edini način obstoja kapitala, v katerem ni naloga kapitala samo prilaščanje presežne vred- nosti oziroma presežnega produkta, ampak hkrati tudi nje- ■ govo ustvarjanje. Je torej pogoj kapitalističnega značaja produkcije, njegov obstoj vključuje obstoj razrednega na- ' sprotja med kapitalisti in mezdnimi delavci. V tistem ob- . segu, v katerem industrijski kapital osvaja družbeno pro- dukcijo, prevrača tehniko in družbeno organizacijo delov- nega procesa, s tem pa ekonomsko-zgodovinski tip družbe. ) Druge vrste kapitala, ki so se pojavile pred njim v pre- teklih ali propadajočih družbenih produkcijskih ureditvah, se mu ne le podredijo in prilagodijo z mehanizmom svojih funkcij, ampak delujejo samo še na njegovi podlagi, živijo in umrjejo, stoje in padejo s to svojo podlago. Denarni in blagovni kapital sta, kolikor nastopata s svojimi funkci- jami kot nosilca lastnih poslovnih panog poleg industrij- skega kapitala, le še na podlagi družbene delitve dela osa- mosvojena in razvita načina obstoja različnih funkcijskih oblik, ki jih industrijski kapital zdaj privzema, zdaj ^ odlaga."34) Vsi stroški cirkulacije so "faux frais" produkcije, stroški de- litve dela, stroški na izmenjavi osnovane kapitalistične produk- 35 ) cije. Vendar, če gledamo širše-družbeno, so stroški pri osa- mosvojenem komercialnem in bančnem kapitalu bistveno nižji, kot če bi moral vsak posamezni industrijski kapitalist sam opraviti cirkulacijo svojega kapitala. Komercialni kapital prevzema orga- nizacijo transporta, shranjevanja in razdeljevanja blaga; s tem koncentrira, skrajšuje in poenostavlja cirkulacijo blaga. Bančni kapital odvzema industrijskemu kapitalu in komercialnemu kapita- 230 ss lu organizacijo shranjevanja neuporabljenega kapitala; tako pri- speva k zmanjšanju rezervnih fondov, ki bi bili posamič organi- zirani večji. Po drugi strani prevzema bančni kapital funkcijo družbenega blagajnika in tako zmanjšuje stroške knjigovodstva posameznim kapitalistom kakor tudi obseg dejanske, fizične cir- kulacije denarja. Ekonomska ločitev pogojuje prostorsko; le-ta se razvija preko tendence po aglomeririranju posamičnih, skozi delitev dela samostojnih kapitalov v cirkulacijski sferi, ki iz stroškovnih razlogov dajejo prednost centralni legi in tako pos- pešujejo razvoj cirkulacijskih centrov. Delitev dela, ki smo jo pravkar opisali, omogoča razen direkt- nega minimiranja stroškov tudi pospešitev obrata kapitala, kar doprinese k zvečanju letne profitne mase in s tem zopet pomeni relativno zniževanje stroškov. V tem, ko industrijalec proda svoj produkt trgovcu, mu ni treba čakati na dejansko realizaci- jo presežne vrednosti - ni mu treba torej prekinjati lastne pro- dukcije - ampak lahko producira neprekinjeno dalje. Pri tem pa nenehno poskuša v konkurenčni borbi, kako bi čas svoje produkci- je skrajšal in se tako zagotovil nek ekstraprofit. Skrajševanje časa obrata kapitala - ki ga tvorita čas produkcije in čas cir- kulacije skupaj - ima svojo omejitev v času cirkulacije oz. v dejanski, fizični cirkulaciji blaga. Slednjo je mogoče skrajša- ti po eni strani skozi vse oblike kredita, po drugi strani pa skozi izboljšanje dejanskih, fizičnih pogojev cirkulacije - trans- portnih in komunikacijskih sredstev.Kakor skrajševanje na- splošno časa obrata kapitala, posebno pa časa produkcije zvišu- je letno profitno maso industrialcu, tako posebno skrajševanje časa cirkulacije zvišuje letno profitno maso trgovcu in bankir- ju. Le s skrajševanjem časa cirkulacije trgovina lahko absorbi- ra zvečano maso blaga, ki jo povzroča skrajševanje časa produk- cije. Tako je kapital v vseh svojih oblikah vezan na kvaliteto in kapaciteto transportnih in komunikacijskih sredstev in jih tudi skozi zgodovino nenehno zboljšuje. Postopoma z izgradnjo železnic, tramvaja, množično uporabo av- 231 tomobilov, podzemske železnice ... se zboljšuje historično dana ugodnost centralne lege v središčih mest. Cirkulacijski kapital začne siliti v to lego, cena zemljišč naraste, prebivalstvo (kon- sumna sfera) in industrija morajo iz središča; ta proces se pos- pešuje z zboljšanjem mreže transportnih in komunikacijskih sred- stev, ki omogočajo večjo dnevno migracijo (Pendeln) delovne sile ter prostorsko cirkulacijo večje mase blaga in informacij. Gle- de na način prostorske in organizacijske oblike vzpostavitve in izboljševanja teh materialnih, prostorskih cirkulacijskih pogo- jev, se oblikujejo modifikacije centrov med dvema ekistremoma. Prvi je unicentrična "mestna regija" (npr. München), drugi pa multicentrična, navidez amorfna "mestna krajina" z delitvijo de- la med posameznimi centri (npr. Porurje). , „, Ad./2 Nastajanje citija v kontekstu povečevanja in razširjanja kapitalistične produkcije Kapitalistična produkcija je v nasprotju z enostavno blagovno produkcijo ne samo razširjena blagovna produkcija temveč tudi nenehno razširjujoča se produkcija. Označujejo jo na eni strani koncentracija in centralizacija kapitala, na drugi strani pa tendenca kapitala, da se razširi, da spremeni vso še preostalo v uporabne vrednosti usmerjeno produkcijo v produkcijo menjalne vrednosti, v kapitalistično produkcijo, ki je usmerjena v pro- izvodnjo presežne vrednosti. Kot vzrok za to navaja Marx,, da "...vsa v neposredne uporabne vrednosti usmerjena produkci- ja zmanjšuje prav tako število izmenjujočih kot tudi vsoto menjalnih vrednosti nasploh, ki so vržene v cirkulacijo, in predvsem produkcijo presežnih vrednosti."3^^ V nenehnem boju za možen ekstraprofit se to razširjanje do- gaja sektoralno in prostorsko: "Kapital sili nenehno iz centrov (tj. iz svojih zgodovinskih rojstnih krajev), tako v vsaki posamični deželi kot tudi internacionalno, na pe- riferijo. Poskuša se razširiti, nove sektorje enostavne blagovne produkcije spremeniti v področja kapitalistične blagovne produkcije, sektorje, ki so bili doslej omejeni na produkcijo uporabnih vrednosti, nadomestiti z blagovno ' produkcijo."38) 232 Skozi to nenehno sektoralno in prostorsko ekspanzijo kapitala, se vključuje vedno več delovne sile v kapitalistično produkcijo, na drugi strani pa vedno več kupne moči (konsumentov) v kapita- listično cirkulacijo. Nenehno množenje mestnega prebivalstva, ki ga povzroča kapitalizacija poljedelstva in s tem porajanje viška prebivalstva na podeželju, se potem seli v mesta, je najočitnej- ša posledica tega pojava. Prav v procesu nastajanja citija je mogoče ta proces jasno vide- ti. Po Meinelu je city primarno zgodovinsko seunorasla lokacija finančnega kapitala kakor tudi borzne in vele-trgovine (Meinel jo imenuje "Bürohandel" - pisarniška trgovina); današnji položaj detajlistične trgovine je po njegovem raziskovanju imela sprva 39 ) še obrt . Šele z ekspanzijo kapitalističnega načina proizva- janja, torej množične industrijske produkcije, pri čemer je po- stala trgovina bistvena predpostavka in bistveni moment produk- , cije Séune, je obrt v citiju kot tudi v območju privlačnosti ci- 40 ) tija nadomestila detajlistična trgovina . Stopnjujoči se pomen detajlistične trgovine, trgovine nasploh oz. celotne cirkulacijske sfere, je treba razlagati v direktni soodvisnosti s pojavom monopolnega kapitala. "■ Monopoli nastajajo iz težnje, da bi združeni kapital izključil trg in obšel zakon vrednosti ter si zagotovil stalen ekstrapro- fit s kontrolo in zadrževanjem produkcije. Da ne bi ogrožal svo- jega lastnega ekstraprofita, monopolni kapital ne more razšir- jati ali intenzivirati svoje lastne produkcije. Problem preka- pitalizacije, ki tako nastane, skuša rešiti z investiranjem v nemonopolizirani sektor kakor tudi v še ne kapitalizirani ali celo v še uporabne vrednosti producirajoči sektor. Taka praksa vodi na kraju krajev v tkzv. "posplošeno univerzalno industria- lizacijo". _ "Mehanizacija, standardizacija, prespecializacija in parce- lizacija dela, ki v preteklosti določajo le področje blagov- 233 ne produkcije ¿ame industrije, se vsiljujejo v vsa področ- ja družbenega življenja. Za pozni kapitalizem je značilno, da se poljedelstvo korak za korak prav tako industrializi- ra kot industrija, cirkulacij ska sfera prav tako kot pro- dukcijska potrošnja, prav tako kot proizvodnja, oblikova- nje prostega časa prav tako kot organizacija dela. Industri- alizacija reprodukcijske sfere tvori vrh tega razvoja..."41), po Marxu "...razvoja nenehno razširjujočega se in obsežnega sistema vrst dela, vrst produkcije, katerim ustreza neneh- no razširjujoči se in bogatejši sistem potreb. "'^Z) Razširitev blagovne proizvodnje in povečevanje cirkulacije je mogoče le z nenehnim večanjem potrošnje tako individualne kot produktivne in pri slednji tako znotraj produkcije kot znotraj cirkulacije same, ustrezno razširitvi reproduktivnega kroga. Vz- bujanje vedno novih potreb se lahko uresničuje seveda le z ne- kim časovnim zaostankom obenem pa mora biti za zadovoljitev teh novih potreb in s tem za prodajo nove mase blaga tudi dovolj raz- položljivega ekvivalenta na razpolago, denarja. Tu razpoznavamo omejitev razširjanja produkcije, ki je kapitalizmu imanentna: tendenca po večanju mase presežne vrednosti vsebuje istočasno tendenco po zniževanju mase realnih mezd, kar pomeni omejevanje kupne moči. Tako nastaja permanenten problem na eni strani hi- perprodukcije in na drugi hiperkapitalizacije, ki ga razviti ka- pitalizem ne more zadovoljivo rešiti. Povečanje trgovine oz. celotne cirkulacijske sfere učinkuje tu kot omilitev problema v treh smislih: povečuje potrošnjo, redu- 43) cira akumulacijo in ponuja možnosti za investicije. Posledi- ca je, da se povečuje celotni sistem razdeljevanja. Poleg nara- ščanja števila mnogih uslužnostnih dejavnosti, ki nastopajo kot posredniki pri prodaji (posebno reklama in raziskovanje trga), nastaja tudi brez števila prepletov na področju transporta, skla- diščenja in dostavljanja blaga, ki povzročajo, da tvorijo stroš- 44 ) ki prodaje nad 50% končne cene. Vsled možnosti lahkega dobič- ka znotraj cirkulacije pa se obenem poveča pritisk konkurenčne borbe in možnost za pridobitev ekstraprofita ostaja le še v ra- cionalizaciji znotraj posamičnih kapitalov, v koncentraciji ka- pitala kot tudi - in to je za nas posebej pomembno - v izkori- 234 • ^ Ad/3. Nastajanje citija v kontekstu koncentracije in centraliza- cije "kapitala . Koncentracija denarja je predpostavka kapitalističnega načina proizvajanja kot tudi nastanka citija samega. Ta koncentracija , je zgodovinski rezultat prav tako kot je zgodovinsko pogojeno ustanavljanje bank in borz v središčih starih mest.^*^^ Tu so sta- le že v času merkantilizma, z začetkom industrializacije pa so se začele hitro množiti. Meinel npr. izrecno poudarja, da je "ci- 47 ) ty" lokacijska aglomeracija bank, borz in gospodarskih uprav. Proces nastanka citija tako lahko izpeljemo direktno iz procesa 4 8) koncentracije in centralizacije kapitala, predvsem bančnega kapitala, saj je to obenem tudi proces prostorskega "centrira- nja" kapitala. Denarni kapital tvori začetek in konec vsakega obrata kapitala. Vendar se pojavlja tudi znotraj produkcijskega procesa kot za ka- pitalista neproduktivni denar, ki se zbira v različnih skladih: v amortizacijskem skladu za obnovitev fiksnega kapitala, v mezd- nem skladu za mesečno izplačevanje delavcev v teku enega produk- cijskega ciklusa, v akumulacijskih skladih za razširitev produk- cije, s katerimi pa je treba čakati na ugodno tržno situacijo, v potrošnih skladih, kjer se zbirajo le priložnostno uporabljeni dohodki kapitalista. Družbena vloga bančnega kapitala je, da ves ta mirujoči družbeni kapital koncentrira in ekonomizira, se pra- vi da ga spravi v obtok. Razvoj najrazličnejših denarnih insti- tutov v zadnjem obdobju - zavarovalnic, hranilnic, gradbenih hra- nilnic in drugih hranilnih institutov (pokojninska, zdravstvena scanju boljših zunanjih cirkulacijskih pogojev. Tako pride do zavedanja mestnega središča, in obenem do izoblikovanja podcen- 4 5)- trov. Meja, na katero je razvoj citija navidez naletel in ki bi jo naj odpravila planska prenova mestnega centra, je le pro- storsko odražanje rastočih težav pri realizaciji presežne vred- nosti in uvrednotenju kapitala v poznem kapitalizmu, ki zahte- vajo planske posege države. ' ; . -'^ C-:^ > > • ;'■ 235 Vloga družbenega zakladnika in knjigovodje daje bančnemu kapita- lu možnost samostojnih kreditnih poslov, ki mu prinašajo obre- sti. Z različnimi oblikami kredita presega bančni kapital daleč svoje dejanske denarne rezerve in ustvarja tako nek fiktivni ka- pital, ki iz konkurenčne borbe rezultirajočo koncentracijo in centralizacijo kapitala izredno pospešuje. ^ Posebno dobro se ' to vidi pri osnovanju delniških družb, ki predstavljajo svojst-- veno obliko investicijskega kredita. Pri prodaji delnic ohrani- jo banke kot ustanovitelji okoli 40% delnic, kàr jim v kombina- ciji s spretno politiko zagotavlja vodstvo celotnega podjetja. S tem postanejo banke upravijalci tuje lastnine in koncentrira- jo kapital na vedno višji stopnji z ustanavljanjem delniških družb "druge in tretje potence"^^^ kar pomeni "silno razširja- '■ nje obsega produkcije in podjetij, za katera posamezni kapita- li niso ... zmoŽni"^^\ J^írí^Ví^ !/i-Í3í¿;vy4Í: ;:r?-: z razširjanjem uporabe fiktivnega kapitala dobi produkcija ved- no nove vzpodbude, prav tako pa se pospeši špekulacija z vred- nostnimi papirji, ki se odvija na trgu za fiktivni kapital - na borzi. Borza, ki je locirana vedno v mestnem centru, je central- ni denarni trg kapitalistov. Tu se odvija prenos lastninskih 53 ) pravic brez dejanskega, fizičnega prenosa lastnine. Borzne špekulacije so igra, ki temelji na poznavanju sprememb cen; bo- lje informirani imajo prednost pred ostalimi. Po pravilu so to velebančniki, ki imajo vpogled v delovanje delniških družb in s tem možnost, da prognozirajo razvoj kurzev. Prav tako lahko na isti osnovi sprožijo namerno in umetno takšno vzdušje, ki ustre- 54 ) za njihovim interesom. Tako se na borzi nenehno odvija pose- ben proces centralizacije kapitala, v katerem stalno "morski psi požirajo male ribe in borzni volkovi ovce"^^\ Ze 1894 Engels ugotavlja, da ima borza čedalje bolj pomembno vlogo, kar ima pri nadaljnjem razvoju tendenco: - . ^ . , • in invalidninska zavarovanja) itd. - kaže, kako je zbiranje in 49 ) mobiliziranje denarnega kapitala že napredovalo. 236 ll^ . "... da skoncentrira v rokeúi borzijancev celotno produkci- jo, industrijsko in agrikulturno, in celotni promet, komu- nikacijska sredstva kot tudi menjalno funkcijo, tako da postaja borza najodlične j ši zastopnik kapitalis-tične pro- dukcije same."S6J Ta na borzi potekajoči proces koncentracije oz. centralizacije ^ kapitala je istočasno tudi proces prostorske centralizacije oz. prostorskega "centriranja" moči razpolaganja s kapitalom v mest- nih centrih, kjer so locirane posamezne borze. Pri tem pa že Hilferding opaža diferenciran razvoj in sicer nadaljne prostor- sko centriranje kapitala v centru glavnega mesta, kar opiše kot "...tendenco po kar se da veliki koncentraciji vseh poslov na enem samem trgu; tako se koncentrirajo bančni in borzni posli vedno bolj v središču gospodarskega življenja, v glav- nem mestu, medtem ko provincialne borze vedno bolj izgub- ljajo na pomenu. V Nemčiji berlinska borza daleč prerašča vse ostale."57) Skozi nadaljni razvoj raste skladno z nenehno koncentracijo banč- nega kapitala tudi moč velikih bank, dokler si visoko koncentri- rani bančni kapital ne podredi denarni trg, ga monopolizira in sam prevzame borzne posle"; borzi ostanejo le še posli s tistimi vrednostnimi papirji, ki predstavljajo preostanek bančnih pos- 58) lov . V času monopolnega kapitalizma postane tako banka "naj- odličnejši zastopnik kapitalistične produkcije same." Moč novega "finančnega" kapitala, ki ga označuje Hilferding kot "kapital", 59 ) s katerim razpolagajo banke in ga uporabljajo industrialci" , temelji v tem obdobju po Leninovi definiciji na "koncentraciji v produkciji, iz tega nastalim monopolom in stapljanja ali zra-.^ ščanju bank z industrijo. "^^ ^ . ^ ; . , tí. í; š,- če opazujemo kot primer današnjo situacijo v ZRN, ugotovimo s Huffschmidom, da v procesu centralizacije neprestano pada šte- vilo bank, medtem ko se veča volumen poslov: 1960 je imelo skup- no 12.869 poslovnih bank v ZRN 46% vseh bančnih poslov v rokah, medtem kot so le 3% od tega števila, kreditne banke, opravljale eno tretjino vseh poslov. "Iz te najvišje skupine izstopajo tri velike banke. Na tri 237 S pravico glasovanja v imenu lastnikov depojev raste moč odlo- čanja bank na skupščinah delniških družb; s tem, ko zastopajo :■ procentualni delež pri sebi deponiranih delnic, si zagotavlja- jo preko 50% glasov in s tem praktično odločanje o celotnem ka- pitalu družbe.Л J j; • \ дЛ;: ' : -,; v r -tf"? ? í/.í . : - - ì-ì ; ■ Poseben položaj in moč odločanja bank izvira iz tkim. "personal- ne unije" bank z industrijskim in trgovskim kapitalom, kar je že Lenin spoznal kot pomemben instrument koncentracije moči. Po njegovi definiciji je personalna unija "obojestrano stapLjanje- preko posedovanja delnic, z vstopanjem bančnih direktorjev v nadzorne odbore (ali v predsedstva) trgovskih in industrijskih podjetij in obratno"^^\ Tako kot se koncentrira kontrola in moč odločanja o družbenem kapitalu v bankah - kot smo pravkar ilustrirali - se da razpoz- nati tudi rastoča družbena pomembnost centrov mest oz. citijev, kjer imajo banke locirane svoje centrale in podružnice. Cental- na lokacija v regiji je merodajna predpostavka efektivnosti bank, ki so središče gospodarstva in ga kontrolirajo. Bančni ka- banke: Deutsche Bank AG, Dresdner Bank AG in Commerzbank ... je odpadlo skoraj šestina vsega poslovnega volumna, več kot petina vseh vlog in posojil, več kot tretjina vseh vlog na vpogled in okoli 40% vezanih vlog v nemškem banč- nem poslovanju."62) "Vse nemške banke, posebno "velike tri" so udeležene na drugih podjetjih, pri bankah in pri nebankah. "Veliki trije med bančnimi monopoli razpolagajo skupno s „ preko 800 filijalami, depozitnimi bankami in različnimi bančnimi podjetji, ki so pod njihovo kontrolo. Ta gigant- ska mreža je prepredla dobesedno vse sfere gospodarskega življenja Zahodne Nemčije."63) Podjetja, ki so jih kreditirale banke, kontrolirajo zastopniki bank, ki sede v nadzornih odborih. Skrajna posledica te odvisno- sti je, da taka podjetja delajo pravzaprav za interese bank in ne za lastni dobiček. ^**^ 2' pital je prostorsko vezan na vozlišče cirkulacijskih pogojev, saj je sam cilj in izvor tokov informacij, ljudi kot nosilcev poslov in delovne sile, ter denarja kot blaga, s katerim banka trguje. S svojimi značilnimi in prostorsko direktno relevantni- mi lastnostmi povzročajo banke okoli sebe aglomeriranje zastop- stev in uprav vseh branž gospodarstva in to v svoji neposredni bližini. Skozi zgodovinski razvoj pride tako do procesa citiza- cije, do zasedanja in prenapolnitve centralnega mestnega pro- stora z zgradbami, ki vsled pomanjkanja prostora vse bolj sili- jo v višino, dokler nismo priča "zasičenosti" oz. "prenapolnje- nosti", ki se izrazi v tkzv. "omrtvičenju infrastrukture" - ko- munikacijska in transportna sredstva zaradi preobremenjenosti ne izpolnjujejo več svoje funkcije. V primerjanju prednosti in slabosti središčne lege se dandanes mnoga gospodarska podjetja cirkulacijske sfere odločajo za delitev lokacij znotraj pod- jetja in sicer tako, da svoje upravne aparate, ki ne spadajo i; direktno v cirkulacijo, preseljujejo na periferijo oz. v pod- centre. Slabe strani takšne prostorske ločitve sicer enotnega posebnega produkcijskega procesa skušajo nadomestiti s tehniko, ki zagotavlja hiter interni pretok informacij. Nastajanje citija pa ni samo proces, ki ga banke povzročajo po- sredno s svojo prostorsko navzočnostjo, ampak obenem tudi pro- ces uvrednotenja bančnega kapitala. Za banke je vlaganje v pos- le, ki so v zvezi z rastjo in prestrukturiranjem mesta, dono- sen posel; v špekulacijah z mestnim zemljiščem se staplja banč- ni kapital z zemljiško lastnino in s kapitalom v transportnem podjetništvu ter tako preko računice lastne rentabilnosti di- rektno vpliva na prostorsko strukturo.^ Centriranje cirkulacijske sfere neke regije v citiju se odvija na višji, tj. nacionalni ali internacionalni ravni kot centri- ranje cirkulacijske sfere v citiju metropole. (ZRN je tu izjema vsled zgodovinsko pogojene specifične politične situacije - po Kluzkinem modelu prevzemajo v ZRN vlogo citija glavnega mesta 239 ^ Vendar prav ta raznolikost veletrgovine v kombinaciji z usluž- • nostnimi dejavnostmi, prevozništvom, finančništvom itd. povzro- ča raznolikost med posameznimi citiji. Tako je Lichtenbergova v svojih empiričnih študijah ugotovila, da: - kolikor manjše je mesto, toliko bolj se koncentrirajo tkzv. "terciarne aktivnosti" v citiju (v primerjavi z mestnim ob- močjem) , .... ■ . .................... ....... - z večanjem velikosti mesta izgublja detajlistična trgovina citiji štirih največjih mestnih regij: Frankfurta, Hamburga, 6 8) Kolna in Münchena). To centriranje rezultira iz delitve dela med regijami oz. iz različnosti posameznih trgov znotraj cirku- lacijske sfere. Predvsem gre tu za razlike med trgi, ki posredu- jejo povezavo znotraj procesa družbene produkcije (produktivna konsumacija) - ki se medsebojno dalje razlikujejo po branžah, po stopnji finalizacije produkta^^\ po regionalni delitvi dela itd. - in med trgi za neposredno, finalno, individualno konsu- . . 70) macijo. Mestno regijo lahko pri tem definiramo s pomočjo trga delovne '• sile, z akcijskim območjem in kapaciteto v city usmerjene regio- nalne transportne mreže, torej s kalkulacijo čas-stroški za transport blaga delovne sile, z dnevnimi migracijskimi odnosi 71 ) (Pendlerbeziehungen) . Na drugi strani pa tudi s tržnemu ob- močju delovne sile ustreznemu tržnemu območju za individualno konsumacijo, s trgom, ki zagotavlja reprodukcijo blaga delovne sile, s tržnim območjem detajlistične trgovine, ki je ustrezno računici čas-stroški za kupno moč in čestosti nakupov za posa- mezno vrsto blaga regionalno hierarhično razporejena(sistem centralnih krajev). '^^i^^i^, ^*^^^ t.l^.a-^zž^i.s,-■ ..t.,v: Trg za produktivno konsumcijo, torej celotna veletrgovina, so " tako diferencirani, da le stežka najdemo podobno hierarhično . . . . . . . 72) ' razporejenost v nacionalni ali internacionalni primerjavi. 240 svoj delež v strukturi delovnih mest v citiju; , - zato pa pridobivajo na pomenu: denarništvo in zavarovalništvo, veletrgovina, gospodarske in prometne usluge kakof' tudi polu-' radne institucije; na stopnji polmilijonskega ali milijonske- . ga mesta ne dominira noben gospodarski razdelek absolutno; - šele na stopnji svetovne metropole, kot npr. London, dominira denarništvo (30-40% zapos lenih )'^^\ Te ugotovitve Lichtenbergove potrjujejo naše dosedanje izvajan- je, ki se izteka v sledečo razjasnitev: kolikor večji, razvitej- ši, kolikor bolj izoblikovan je nek city, toliko večji je tam . delež cirkulacije denarja, čiste vrednosti nasproti cirkulaciji, blaga, torej materialni cirkulaciji. To dejstvo je direkten re-, zultat centralizacije bančnega kapitala, ko se moč razpolaganja s kapitalom tudi prostorsko centrira. City postaja s tem razvo- jem vedno bolj izključno "središče obstanka kapitala" in to ob- stanka kapitala v njegovi najbolj abstraktni obliki, ki popolnoma abstrahira od človeka in se podreja samo svoji lastni notranji zakonitosti. Tu se spomnimo zopet na ugotovljeno periodično "opu- stelost citija", ki predstavlja urbanistom na Zahodu tolikšen problem. Razložimo jo lahko direktno iz procesa nastajanja citi- ja, v katerem postaja mestno središče vedno manj povezano-s člo- vekovim bivanjem in v katerem se mestno središče oblikuje pod vplivom zasedanja tega prostora s strani kapitala in se kot "ma- nagement city" vedno manj nanaša na človekove potrebe. Ta proces - in potencialni rezultat, rezultat obenem v vsakem trenutku tega procesa - ki naj bi ga državni planski poseg zau- stavil s konceptom "urbani city", pa ni determiniran samo skozi mehanizem zakona vrednosti, torej ne samo "ekonomsko", temveč tudi z delovanjem države, tudi "politično". B. POLITIČNE DETERMINANTE OBLIKOVANJA CITIJA Kot smo pravkar videli, je prostorsko ločevanje produkcije, cir- 241 kulacije in konsumacije determinirano najprej ekonomsko, skozi delovanje zakona vrednosti. Preko konkurence so posamični kapi- tali pod grožnjo propada prisiljeni, da se prilagodijo najna- prednejšim produkcijskim pogojem. To pomeni z drugimi besedami, da so prisiljeni neprestano izboljševati svoje notranje, poseb- ne produkcijske pogoje -tj. se periodično tehnično modernizi- rati, da bi lahko svoj produkcijski proces uspešno nadaljevali - in vedno bolj intenzivno izkoriščali zunanje, splošne produk- cijske pogoje. Po drugi strani pa je vsaka skupina kapitalov, ki tvori v odnosu na skupno izkoriščanje nekega prostorskega si- stema splošnih produkcijskih pogojev neko teritorialno interes- no enoto - tako posamezni, regionalni in nacionalni kapitali - vsled interregionalne in internacionalne konkurence prisiljena, da ustrezno moderniziranju mnogih posebnih produkcijskih pogo- jev skupno modernizira tudi svoje skupne, splošne zunanje pro- dukcijske pogoje. Skupnost vseh posamičnih kapitalov je utelešena v državi. Le-ta prevzema izgradnjo in vzdrževanje splošnih materialnih produk- cijskih pogojev in podružblja tehnični napredek. S tem in pa z vzdrževanjem različnih nematerialnih splošnih produkcijskih pogojev določa država v veliki meri obliko prostorskega loče- vanja sfer družbene reprodukcije. Modifikacije prostorskih odrazov učinkovanja zakona vrednosti variirajo s samo obliko meščanske države. Te oblike pa variira- jo z zgodovinskim razvojem in z različnostjo posam^eznih zgodo- vinskih tokov (in stopenj) razvojnega procesa kapitalistične a- kumulacije. Z namenom, da si razjasnimo, od česa so te variaci- je odvisne si bomo na kratko ogledali družbeno vlogo meščanske države. B/1. Vloga meščanske države glede na splošne pogoje uvrednote- nja kapitala lil) . . Meščanska država kot "najvišja državna oblika", kot naivišja 242 . - Interes po neprekinjenem dotoku dohodka. ^ ' Iz le-tega izhaja interes po nemotenem, brezkriznem funkcio- 7 8) niranju celotnega gospodarstva. , , .. , Ze ti trije bistveni momenti splošnega interesa so v stalnem na- sprotju drug z drugim; še večje nasprotje oz. konkurenčnost vla- da med lastniki posameznih vrst virov dohodkov, med posameznimi ' lastniki istega vira dohodkov, kakor tudi med posčimeznimi inte- resnimi koalicijami lastnikov materialno različnih virov dohod- 79 ) kov na osnovi produkta, teritorialnosti itd. Tako se pokaže, 8 0) da je splošnost skupnih interesov le neka "iluzorična skupnost" v odnosu na zagotavljanje vsaj navidez enakih konkurenčnih pogo- jev, če tu zaenkrat še opazujemo površinsko, lahko ugotovimo, da te skupne, enake konkurenčne pogoje lastniki posameznih virov dohodkov le sebično uporabljajo in izrabljajo, ne da bi pa tudi 75) oblika "javne sile" je garant izmenjave, cirkulacije ekviva- lentov, na kateri temelji kapitalistična produkcija. Svojo moč uveljavlja ne skozi direktno prisilo, temveč indirektno kot "up- ravljalec splošnih interesov"^^^ vseh posameznih lastnikov raz- ličnih izvorov dohodkov: kapitala, zemlje in dela. Ta splošni interes oblikujejo v glavnem trije momenti: ' ' ' - , " - Interes po ohranitvi virov dohodkov. Iz le-tega izhaja interes po zagotavljanju in varovanju pri- vatne lastnine, ki se odraža v pravnem zagotavljanju svobode 7 7) . in enakosti. Garant je tu celotni pravni sistem z institu- cijami uprave, sodstva, policije in vojske, kot tudi celotni ideološki sistem vzgoje in izobraževanja ter kulturnega živ- ljenja. - Interes po kar se da visokem izkoristku lastnega vira dohodka. Iz le-tega izhaja potreba po državni garanciji ekonomskega na- raščanja celotne vrednosti družbenega produkta, tj. potreba po zagotovljeni gospodarski rasti. 243 vzdrževali njihovo splošno uporabljivost. Gledano površinsko je država rezultat nasprotja med posebnimi in splošnim interesom in utelešuje osamosvojitev splošnega od privatnih interesov. Splošni interes z vsemi svojimi momenti postane za državo njen specialni, posebni interes, ki kolidira s posebnimi interesi po- sameznih privatnih lastnikov. Za upravljanje, uveljavljanje in zagotavljanje splošnega interesa zahteva država del družbenega presežnega produkta v obliki davkov. Le-ta tvori materialno osnovo za posebno eksistenco države "poleg in izven meščanske družbe" " ^ Z zagotavljanjem navidez enakih splošnih konkurenčnih pogojev omogoča država družbeni produkcijski proces. Če pa seveda gle- dčimo s stališča, da je kapitalistični produkcijski proces ne sa- mo nek delovni proces temveč istočasno tudi proces uvrednotenja 8 2) kapitala (kar nam tu ni treba posebej izvajati) , potem spoz- namo tudi meščansko državo kot razredno državo, ki z zagotav- ljanjem kapitalističnega produkcijskega procesa zagotavlja ust- varjanje in realizacijo presežne vrednosti in s tem izkorišča- nje delovne sile. V tem, ko se kaže kot upravljalec splošnega interesa je v resnici zastopnik celokupnega kapitala, idealni 8 3) celokupni kapitalist , - saj je uresničevanje interesov last- nikov treh skupin virov dohodkov navsezadnje le ohranjanje teh 84 ) treh skupin kot razredov, le ohranjanje razrednih odnosov. Z zagotavljanjem enakih konkurenčnih pogojev izpolnjuje država kvalitativno različne zahteve produkcije in cirkulacije: na eni strani splošne pogoje optimalnega izžemanja presežne vrednosti na drugi strani pa splošne pogoje optimalne realizacije presež- ne vrednosti. "Tam, kjer naleti proces razvoja kapitalističnega načina proizvajanja na zapreke v stopnji razvoja predpogojev pro- dukcije in cirkulacije, ki se uveljavljajo kot zapreke za razvoj celotnega kapitala, je dana osnova, na kateri se lahko interesi (posebni, kapitalski - R.J.) artikulirajo kot splošni in postane s tem državno upravljanje istih ob- jektivna potreba."85) Zagotavljanje konkurenčnih pogojev in s tem poseganje v tržne 244 zakonitosti, torej v zakon vrednosti, je v različnih fazah razvo- ja kapitalizma različno. Razvija se od državnega absolutizma zgodnjega kapitalizma, preko "laissez-faire" principa v liberal- nem obdobju v različnih oblikah vse do današnjega državnega in- tervencionizma. Zgodnjemu kapitalizmu je ustrezala merkantili- stična politika države, ki je z intenzivnimi posegi v gospodarski proces vzpodbujal razvoj kapitalističnega načina proizvajanja. ^ V konkurenčnem kapitalizmu (konec 18. stol. do začetka 20. stol.), ko se je kapitalizem do kraja razmahnil, se je država omejevala na to, da je odstranjevala še obstoječe ovire za učinkovitost kapitalistične konkurence in zagotavljala splošne družbene pogo- je kapitalistične produkcije, ne da bi se pri tem vmešavala v sam produkcijski oz. reprodukcijski proces. V poznem kapitalizmu pa mora država intervenirati vedno globlje v kapitalistični gos- podarski proces, saj vsled procesa koncentracije gospodarski kro- gotok izgublja sposobnost zagotavljanja kapitalistične akumulaci- 86) je iz lastnih zakonitosti. Nadaljni vzrok za rastočo dejav- nost države ob trgu in preko trga izhaja iz potrebe delovanja proti tendenci kapitalistične produkcije, da si vzporedno z raz- vojem produktivnih sil naravo ne le podreja, атргис jo skozi sle- po izkoriščanje tudi uničuje in ogroža tako pogoje svoje lastne 87) eksistence. Prav tako se uveljavlja z razvojem proizvajalnih sil tudi zakon tendenčnega padanja profitne mere; s tem postaja vedno več posebnih produkcijskih procesov za posamične kapitale 8 8) nerentabilnih, četudi so družbeno gledano potrebni - tako vzdr- ževanje transporta in komunikacij, preskrba z energijo in odvoz odpadkov, vzdrževanje šolstva in zdravstva, deloma stanovanjska gradnja itd. Prevzem teh področij s strani države sledi načelno le, v kolikor se izkaže, da kapital iz ekonomskih ali politič- nih razlogov ni v stanju akumulirati na teh področjih. Ta prin- cip doživlja skozi vsakokraten zgodovinski razvoj znatne omejit- ve. Po Lappleju se dejavnost države na teh področjih pojavlja v obliki mešanic iz treh osnovnih možnosti: a) Vzpostavitev splošnih produkcijskih pogojev s stremi države "a fonds perdu"i 245 B/2. Učinki državnih posegov v proces uvrednotenja celokupnega kapitala na proces oblikovanja citija Politični moment nastajanja citija - kar nas tu predvsem zanima b) vzpostavitev splošnih produkcijskih pogojev s strani posamič- ^ nih kapitalov po naročilu države; - " -^-'-'"^ -^. . c) vzpostavitev splošnih produkcijskih pogojev s strani posamič- nih kapitalov in prevzem obratovanja oz. vzdrževanja s stra- .. 8 9) ni države. Gledano v odnosu na celotno družbeno gibanje vrednosti dobimo 90 ) tako nekakšen "mešan gospodarski sistem" , kjer obstaja poleg privatnega sektorja, ki realizira svoje profite preko trga, tu- di še nek "javni sektor", ki operira neodvisno od trga; eksis- tenca in aktivnost tega sektorja pa vplivajo na tržne odnose, se 91) pravi, modificirajo zakon vrednosti. nx .дх - v«.^ , jx a Eksistenca in aktivnost države z vsemi njenimi parcialnimi poli- tikami - ki se v odnosu na prostorsko problematiko stapijajo v navidez globalno "regionalno politiko" - vpliva direktno in in- 9 2) direktno na prostorsko porazdelitev kapitalov in delovne sile s tem pa tudi na porazdelitev posameznih reprodukcijskih sfer. S pomočjo zakonskih omejitev, ekonomskih ugodnosti (nematerial- ni splošni produkcijski pogoji) in s pripravo materialnih sploš- nih produkcijskih pogojev vpliva država na lokacijske odločitve posamičnih kapitalov - prihranek vsled ugodnih pripravljenih produkcijskih pogojev se v računici stroškov posamičnih kapita- lov pojavlja kot "eksterni prihranek". Delovno silo privablja v posamezna mesta politika tkzv. "zbolj sevanja vtisa" (Image- verbesserung), tj. ponujanja materialno in nematerialno zbolj- šane "vrednosti mezde, stanovanja in preživljanja prostega ča- sa" (Lohn-, Wohn- und Freizeitwert). Posredno pa se s to poli- 93 ) tiko privabljajo tudi "davčno močni" kapitali. Skozi tako po- litiko dosežena medregionalna porazdelitev kapitala in delovne sile, se v posameznih regijah izrazi kot proces oblikovanja me- stne regije in citija. ; ■ . 246 - je del razvoja meščanske države same. Navidez se proces nasta- janja citija začne v "laissez-faire" liberalističnega obdobja kapitalizma. Po Benevolu so Evropa in Amerika v tem času (177 6 - 183 2) doživele skoraj popolno odpravo vseh zakonskih ali na na- 94) Vadah temelječih omejitev pri izgradnji mesta m vasi , pa se tako zdi, kot da bi nastajanje citija bilo determinirano zgolj ekonomsko. Vendar moramo tu upoštevati tudi dediščino fevdalne 9 5) absolutistične države , ki je ustvarila merodajne predpogoje 96) za kasnejši prostorski razvoj. Tako kot je "absolutna država" z nasiljem in kolonijalnim, držav- nodolžniškim, davčnim in protekcionističnim sistemom dopolnila 97 ) "prvotno akumulacijo" in povezala svetovni trg ter tako ustva- rila podlago za nov, kapitalistični tip načina proizvajanja, je istočasno ustvarila tudi podlago za nov "kapitalistični struk- 98) turni tip prostorske členitve." Absolutistično mesto je produkt merkantilizma, ekonomske prevla- de trgovskega oz. cirkulacijskega kapitala. Ta kapital, ki se pa skokovito razmahne z razvojem industrije, se centrira v središču mesta, kjer so na ugodnejši pogoji za blagovno in denarno cirku- lacijo. S prometno mrežo, ki je usmerjena v središče s središčno lokacijo palač vladarja in njegovega dvornega plemstva, kakor tudi državnih institucij sodstva in državne banke in dalje bli- žina kulturnih institucij: univerze, bibliotek, galerij itd. so že dane vse prednosti središčne lege; tako prometna, kot tudi aglomeracij ska in reprezentančna prednost. • Л ; Cestna prometna mreža absolutističnega mesta tvori osnovno og- rodje za razvoj nove prostorske strukture, čeprav je celotna "ma- terialna infrastruktura" postopoma izginila in so jo nadomestile modeme naprave, se je osnovna mreža v določenem smislu podedo- 99 ) vala. Nadomeščanje in moderniziranje "materialne infrastruk- ture" se odvija ustrezno periodičnemu revolucionirčmju tehnične osnove produkcije, kar vsakokrat zahteva "...tudi prevrat v sploš- nih pogojih družbenega produkcijskega procesa, se pravi, prevrat 247 v komunikacijskih in transportnih sredstvih. "^'^^ ^ "Kolikor bolj temelji produkcija na menjalni vrednosti, to- rej na izmenjavi, toliko bolj pomembni postajajo zanjo fi- zični pogoji izmenjave - komunikacijska in transportna sredstva. Kapital sili po svoji naravi preko vseh prostor- skih om.ejitev ... Produkcija transportnih in komunikacij- skih sredstev (je) pogoj za na na kapitalu temelječi pro- dukciji in jo izvaja zategadelj kapital sam."101) Vendar je med produkcijo blaga in produkcijo splošnih produkcij- skih pogojev bistvena razlika - razlika v ciklusih obrata vlo- ženega kapitala. Ciklusi obrata kapitala, naloženega v splošne produkcijske pogoje so mnogo daljši kot ob naložbah v posebne produkcijske panoge in so zato prve naložbe za privatni kapital le omejeno interesantne. Ker pa so splošni produkcijski pogoji predpogoj za delovanje celotnega kapitalističnega sistema, prev- zema to področje država (v že omenjeni mešanici možnosti) oz. mestne oblasti, ki predstavljajo decentralizirano državno si- lo. '^'^^^ Po interpretaciji Lichtenbergove se začne v kontinen- talni Evropi v začetku 20. stoletja nek val "pomestnitve" (Ver- städtlichungswelle) množičnih prometnih sredstev in drugih mest- nih preskrbovalnih sistemov (tako plinarn in elektrarn). Od tak- rat naprej odločajo investicijska sposobnost mest in njihov ta- rifni sistem bistveno o ugodnostih lege v mestnem centru in s tem o samem nastajanju citija.^^^^ Od svojega začetka je proces oblikovanja citija determiniran z v mestnem središču lociranimi institucijami "javne sile", ki predstavljajo "kontaktno prednost" za cirkulacijski kapital kot tudi ustrezajo njegovim reprezentančnim potrebam. Gre za prisot- nost državnega upravnega aparata (dvor), represivnega aparata (sodišča, policija), centrale ekonomskega (davkarija, državna banka) in ideološkega državnega aparata'''^'* (knjižnice, gleda- lišče, galerije, univerza itd.), ki vse skupaj oblikujejo m.est- no središče kot politično-inštitucionalni center. V času osamo- svajanja mestnih (meščanskih) občin obdržijo le-te iz prometno- tehničnih in reprezentančnih razlogov lokacije vseh teh insti- 248 tucij,^^^^ pri čemer pa celoten sistem državnih aparatov prila- gajajo splošnemu razvoju kapitalistične produkcije kot tudi nje- ni prostorski organiziranosti - ustrezno potrebam lokalnih kapi- talov po državnih posegih za vzpostavljanje skupnih lokalnih konkurenčnih pogojev. Prilagajanje in reorganiziranje državnih aparatov se odraža v tkzv. "vklapljanju v občino" (Eingemeindung) - ti upravni prijemi so relativno ustrezni vsakokratnemu stanju prometnotehnični in gospodarski preraščanju mesta v mestno re- gijo. Razširjanje občinske oblasti na sosednja naselja pa vodi seveda k večanju moči odločanja celotnega sistema aparatov v prid institucij, ki leže v središčnem, matičnem mestu in s tem k večanju kontaktnih in reprezentančnih prednosti citija. Prav dandanes potekajoči proces tkzv. "upravne reforme" v ZRN, ki je usmerjena v vzpostavljanje komunalnega sistema konkurenčnih po- gojev na ravni regije^^^^ - in ki jo vsled tega Neuffer poimenu- je "komunalno regijo"^^^^ - ponazarja,-kako se centrira politič- na moč odločanja v citiju centralnega mesta, kar tu pospešuje proces nastajanja citija. ..^.^ , i. . ji:.,. ч .. Nastajanje citija pogojuje prisotnost državnih institucij tudi negativno in sicer skozi državno lastništvo mestnega zemljišča in z relativno nespremenljivostjo na tem zemljišču-stoječih : r stavb. Državno oz. komunalno zemljišče praktično ni naprodaj in omejuje prostor za ekspanzijo kapitala v centru. Posebno vlogo pri nastajanju citija ima državna banka, ki je bi- la ustanovljena v vseh absolutističnih metropolah. Državna banka predstavlja temeljnega garanta celotne denarne cirkulacije; depo- zitne rezerve vseh drugih bank izhajajo iz rezervnih skladov dr- žavne banke.Državna banka izdaja državne zadolžnice, ki so osnova borznih špekulacij^^^ \ Državna banka in borza tvorita skupaj z vladarjevo palačo kristalizacijsko točko, okoli katere se grupirajo privatne banke in drugi denarni inštituti kot tudi na kapitalni trg vezana pod jet ja. ^^*^ ^ Nadaljno politično determinanto predstavljajo zakonski predpisi 249 Nadaljne, za nastajanje citija mierodajne zakonske ureditve se nanašajo predvsem na nenehen poskus, kako bi lahko z državnim posredovanjem regulirali zemljiški trg (vse do občasnega total- nega plafoniranja cen kot v Nemčiji med 1936 in 1952^"''^^. Pri • takih posegih gre za poskus, kako bi po eni strani izključili "škodljivi" vpliv odtegovanja zemljiške rente (ali v ceni kapi- talizirane zemljiške rente) od profita posamičnega kapitala - to odtegovanje ogroža profitno mero v medregionalnem in medna- rodnem konkurenčnem boju - po drugi strani pa, kako bi odpra- " vili drobne parcele in hišno lastništvo, ki se izkazuje kot ome- jitev za velika podjetja koncentriranega velekapitala (kar je v ZRN do sedaj najbolj temeljito opravljeno s tkzv. "Städtebau- IIM ) förderungsgesetz") B/3. Planiranje kot zadnja stopnja oblikovanja citija Politična determiniranost procesa nastajanja citija kulminira v planskem poseganju državne (komunalne) oblasti v ta proces, v tkzv. "saniranju". Celoten proces izrivanja prebivalstva in v svoji historični lokaciji vztrajajočega drobnega kapitala na pe- riferijo se sedaj institucionalizira; velekapital cirkulacijske sfere se naseljuje legitimno in plansko na zanj ugodne površine v mestnem centru. Ta proces prefunkcioniranja prostora se odvija kot posredovan preko številnih procesov uvrednotenja različnih soudeleženih posameznih kapitalov, vendar sedaj s preventivnim odstranjevanjem vseh potencialnih neugodnosti za posamezni ka- pital, kar zagotavlja planski poseg idealnega celokupnega kapi- in omejitve. Lichtenbergova opozarja v tej zvezi na ohranjene "gradbene rede" (Bauordnung), ki so ustrezali zahtevam srednje- veških mest. Predvsem ima v mislih omejitev višine zgradb iz požarnovarstvenih razlogov na 25 m (višina požarne lestve). Ta omejitev je bila glavni razlog za pretežno horizontalno razšir- janje kontinentalnoevropskih citijev'^^"'"^ do po 2. svetovni voj- ni, 'i^':^'^''- ^ - ^:' '"^9 -:п/.'г:УV: i-//..-,-vr< ..л^' 250 talista. лч-уз-^^ в^т&лс^ч.у ■;:;i-->áí^r-í'--: ■ гј-/:;:^i.-íítv Poseganje države direktno v prostorsko prerazdelitev družbenih virov dohodkov v centru mesta, ki sledi interesom kapitala, na- leti na nasprotne interese prebivalstva, ki pregnčmo na rob me- sta najde tam v mnogih ozirih slabše življenske pogoje (višje najemnine v novogradnjah, daljše poti do delovnega mesta in na- kupovanja, slabe komunikacijske možnosti itd.), kakor tudi na nasprotne interese drobnega kapitala, hišnih in parcelnih last- nikov hiš in malih parcel, obrtnikov in drobnih trgovcev, saj pomeni zanje saniranje istočasno opustitev njihove ekonomske sa- mostojnosti, f ći-ii'" V C'î^'^îi^ï-:^^^^ "Saniranje: to je humanitarno okrašena kamuflaža pod kate- ro se danes ekonomsko močnejši s pomočjo politikov in up- ■ ' rave polaščajo območij socialno šibkih." ..."Govori se o dviganju vrednosti nekega mesta ali dela mesta in se pri tem misli na prirast vrednosti za kapital."H5) Naloga države je, da ohranja družbeni proces ustvêur'janja vred- nosti - s tem pa nujno tudi kapitalistično strxikturo gospodču?- stva. Istočasno pa se država nahaja tudi v legitimacijski odvis- nosti do prebivalstva, ki ima drugačne interese kot kapital. S tem, ko se državni aparati in akcijska zmožnost planskih uprav nahajajo v direktni fiskalični odvisnosti od dčme kapitalistič- ne strukture družbene produkcije, je razumljivo, da interesi ve- le- oz. monopolnega kapitala po "optimalnih pogojih uvrednote- nja" znotraj državne prostorsko-planske politike prevladajo nad interesi prebivalstva po "izboljšanju kvalitete življenja"."^^^^ Prav v plčmski prenovi mestnih centrov, v saniranju, je očitno,, kar npr. Mladi socialisti v ZRN očitajo državni politiki. Da vsakodnevna praksa političnih organov v komunah, kjer se držav- na politika pretvarja v družbeno prakso, sledi interesom inve- stiraj očega kapitala brez ozira na dejanske potrebe prizadetega prebivalstva.^^^^ Ta politična prčiksa posreduje videz, kot da je splošni cilj "maksimiranja blaginje" odvisna od privatnega "mak- simirêuija profita". ......^.r c^^/s-^v^---í Ideološko enačenje skupnih interesov celotne družbe in interesov 251 118) Planiranje kot končna oblika političnega determiniranosti nasta- janja citija izpolnjuje nalogo, da optimira cirkulacijski pro- storski sistem, se pravi, da vse zaviralne, v prostoru odražajo- če se posledice tržnih zakonitosti tkzv. "eksterne efekte", ki jih posamezni kapitali nujno zanemarjajo in ki sumirani povzro- čajo tkzv. "propad" citija, plansko odpravljajo oz. preprečuje- jo. Apologeti kapitalizma sami zahtevajo tovrstno planiranje, kot npr. tu Samuelson: "Te ,eksterne efekte in izgube' ni mogoče odpraviti preko konkurence in borbe za dobiček. Za to so nujni zazidalni načrti, zakonske naredbe in prepovedi, planiranje in koor- dinacija, subvencije in davčne kazni."1^1^ z naraščanjem družbene pomembnosti (prostorskega) planiranja po- staja mesto kot celota spoznavni in planski cilj urbanistov."^^^^ Vendar pa mesta ne razumevajo kot produkt razvoja kapitala same- ga, temveč kot dan, nevtralen prostorsko-socialni sistem, ki ga 12 3) je, tako kot "mestno življenje" nasploh, vredno ohraniti. S to ideološko predstavo se planiranje, konkretno planiranje citija integrira v proces oblikovanja citija kot imanentni se- stavni del procesa uvrednotenja kapitala. ^ _ : , ., Vendar, kot smo že obširneje obrazložili, proces nastajanja in celotnega kapitala še v zvezi s saniranjem odvija, na teore- tični ravni v posebni "teoriji citija" s planskim vodilom "ur- banost" in konceptom "urbani city", na praktični ravni pa v tkzv, "inciativah občanov".(Bürgerinitiative). Tu zapada od saniranja prizadeto prebivalstvo iluziji, da lahko s pomočjo zeihteve po soodločanju (Mitbestimmung) uveljavi svoj interes po boljših 119 ) življenskih pogojih proti interesom velekapitala. Tam, kjer ideološko prepariranje ne uspe in se prebivalstvo trdovratno u- pira poslabšanju življenskih pogojev, nastopi groba sila držav- nih represivnih aparatov, ki lomi vsak odpor, kot to dokazuje brez števila jurišev policije v številnih zahodnonemških in íh'"' sploh zahodnoevropskih mestih na hiše, ki so jih zasedli prebi- valci, da bi jih obvarovali pred brezsmiselnim rušenjem. ^^'^ ^ 252 oblikovanja citija ne more biti odvisen nekakšnih abstraktnih predstav in samovolje planerjev, temveč je ekonomsko in politič- no determiniran. Po eni strani z zgodovinsko pogojenim načinom in stopnjo akumulacije kapitala, po drugi pa z zgodovinsko pogo- jeno obliko meščanske države in od načina in intenzivnosti nje- nih posegov v družbeni proces ustvarjanja vrednosti - pri tem pa se ti prepletajoči se determinanti navezujeta na podedovane, 124) geografsko različne prostorskoorganizaci^ske oblike. , - -. Glede na to odvisnost se je v zahodnoevropskem prostoru razvila "mestna regija", včasih imenovana tudi "regionalno mesto" (Hil- lebrecht), ki predstavlja osnovno prostorsko enoto pogojev uvred- notenja kapitala, konkretnejše, osnovno cirkulacijske enoto, ki jo omejuje dnevna prevozljivost blaga delovne sile, ki pa je da- lje merodajna za prostorsko porazdelitev posčuneznih virov dohod- kov. Center te cirkulacijske enote, city, se je razvil kot eko- nomski, politični in ideološki center odločanja. ,v-i^.^i, no • e Do planiranja citija oz. planiranega procesa oblikovanja citija pride v trenutku, ko z zakonom vrednosti pogojen samonikel pro- ces nastajanja citija ne more več sam iz sebe zagotavljati na- daljne povečevanje kapacitete in učinkovitosti cirkulacijskega sistema oz. ko se sprevrže že v svoje nasprotje. Za državne planske posege velja v nasprotju s podjetniško kalku- lacijo, ki je usmerjena le v (ekstra)profit posameznega kapitala, racionalnost celokupnega kapitala (ki je ne gre zamenjevati ra- cionalnostjo celotne družbe!). Niso torej usmerjeni v maksimi- ranje posamičnih profitov, temveč v zagotavljanje in povečeva- nje povprečnega profita. Omejenost in pogojenost fiskalnih sred- stev kot tudi prisila kratkoročnosti, ki jo pogojuje interregio- nalna in internacionalna konkurenca, usmerja planiranje v izpo- polnjevanje in optimiranje obstoječih cirkulacijskih pogojev, na odstranjevanje in preprečevanje zaprek, ne da bi se obstoječi sistem prostorske členitve pri tem bistveno izpremenil. le obsto- 253 Opombe : --i-- --^u.-.-- ■{ vV,--.íí , ' 1. Opozarjam na prispevek z naslovom "Urbanost - alienacija ver- so integracija" v 12. številki Časopisa s. 3U-69. 2. Po Marxu razpadejo zunanji naravni pogoji za dva velika raz- reda: na naravno bogastvo življenskih potrebščin in na na- ravno bogastvo delovnih sredstev. Na začetku razvoja kulture je bilo merodajno prvo, na višji razvojni stopnji pa drugi razred naravnih bogastev. Sele potreba po nadzorovanju neke naravne sile izsili delitev dela in tvori podlago za spremi- njanje naravnih danosti. Glej Marx K.: KAPITAL I, CZ Ljub- ljana 1961, s. 576 . . -. 3. "Zahvaljujoč temu stalnemu presežku (skozi umetno namakanje v poljedelstvu - R.J.) se je lahko rokodelstvo osamosvojilo, ■ specializiralo in izpopolnilo. Družba je lahko preživela ti- soče ljudi, ki niso več sodelovali direktno pri proizvodnji življenskih sredstev. Mesto se je lahko ločilo od vasi. Civi- lizacija je bila rojena". Cit. Mandel E.: MARXISTISCHE WIRT- SCHAFTSTHEORIE, EVA Frankfurt, b.l., s. 3 8 (prevod R.J.). 4. Cit. Harvey D.: SOCIAL JUSTICE AND THE CITY, E. Arnold Lon- don 1973, s. 2UQ (prevod R.J.). 5. Cit. Wittfogel K.A.: GESCHICHTE DER BUERGERLICHEN GESELL- SCHAFT, Reprint 1972, s. 52 (prevod R.J.). 6. Cit. Marx K./Engels F.: NEMŠKA IDEOLOGIJA, MEID II, CZ Ljub- ljana 1971, s. 6U. ječe neugodnosti tega sistema za prebivalstvo se jemlje še na- dalje v zakup in se jih s pomočjo ideoloških "kurzschlussov" predstavlja kot legitimne in celo kot zaželjene. Nasprotje med deklariranimi cilji in med vsakodnevno prakso, prisila, da stalno izgleda kot nekaj drugega, kar v resnici je, je značilni problem kapitalističnega državnega planiranja. Kajti, v hipu, ko spoznamo kapitalistični proces uvrednotenja kot proces odtu- jevanja za človeka, ki dela pod gospostvom kapitala, za mezd- nega delavca, potem spoznamo tudi proces nastajanja citija kot specifičen proces odtujevanja in planski koncept "urbani city" kot iluzijo, ki naj sedaj planirani proces odtujevanja v druž- beno najbolj pomembnem prostoru prikrije in legitimira. < : ;■ ; 254 16. Prim. Castells, s. 166 ff. -'..rt 17. Prim. Grundrisse, s. 435. 18. Prim. ib. \ j'j : .v'; /'' ''Z--- IS. Celo v konsumptivni sferi sodeluje človek v procesu uvred- notenja; konsumira lastne produkte, ki jih je našel na trgu kot blago; v tem, ko jih konsumira, reproducira svojo last- no delovno silo, ki jo kot blago prodaja na trgu. Prim. Ka- pital I, s. 643 ff. 20. Marx, Kapital I, o.e., s. 205 - primerjaj: "Medtem se je moderni produkcijski način v svojem prvem obdobju, v obdob- ju manufaktxire, razvijal samo tam, kjer so se že v srednjem veku ustvarili zanj pogoji." Cit. Kapital III, s. 374. 21. Evers A.: STAEDTISCHE STRUKTUREN UND STAATSINTERVENTIONISMUS, v časopisu ARCH. Westberlin Stuttgart 20/73. 22. Prim. Kapital I, s. 435. 23. Produkcija blaga je obenem konsumpcija blaga surovine in 7. Cit. ib. " .■ ■ - ■■ —. ■ 8. Primerjaj Sohn-Rethel A.: GEISTIGE UND KOERPERLICHE ARBEIT, Suhrkamp Frankfurt 1970 , s. 161. fr,y--.^ -^,,, ^ 9. Cit. Marx/Engels, s. 63. > ■ ; v. л; жв' :-;л /:.■; .-/^^ .-^. 10. Cit. Marx K.: OBDOBJA EKONOMSKEGA FORMIRANJA DRUŽBE, MEID IV, CZ Ljubljana 1968, s. 58 f. 11. Prim. Marx K.: GRUNDRISSE DER KRITIK DER POLITISCHEN OEKONO- MIE, EVA Frankfurt Wien, b.l., s. 363. 12. Cit. Harvey, s. 24 0. 13. Cit. ib. s. 239. 14. Prim. Castells M.: LA QUESTION URBAINE, Francois Maspero Paris 1972, s. 166 ff. 15. "...V produkciji člani družbe prisvajajo (spravljajo na dan, oblikujejo) naravne produkte človeškim potrebam; distribu- cija določa razmerje, v katerem je posameznik deležen teh produktov; menjava mu dovaja posebne produkte, za katere želi zamenjati delež, ki mu je .pripadel z distribucijo; v konsumpciji slednjič postanejo produkti predmeti uživanja, individualnega prisvajanja." Cit. Marx K.: UVOD (v Očrte kritike politične ekonomije), MEID IV, s. 19. 255 blaga delovne sile, individualna konsumpcija je obenem pro- . ' dukcija blaga delovne sile. "Produkcija je torej neposredno konsumpcija, konsumpcija je neposredno produkcija." Marx, Uvod..., s. 22. - , „ . 24. Problema zemljiške rente tu ne bomo obdelovali; na stopnji splošnosti, ki karakterizira našo študijo, je to vprašanje drugod že dovolj obdelano. Glej tu npr. nemške avtorje NeefR.: DIE BEDEUTUNG DES GRUNDBESITZES IN DEN STAEDTEN, v - zborniku Enzensberger H.M./Michel K.M.: KURSBUCH 27, Wagen- bach 72 - Frank H./Joers H.H.: PLANUNGSPOLITIK. FUNKTION VON INFRASTRUKTUR IM SYSTEM DER STAATSMONOPOLISTISCHEN KRISEN- MANAGEMENTS UNTER BESONDERER BERUECKSICHTIGUNG DER BODEN- FRAGE, V zborniku Brake K. (izd.): ARCHITEKTUR UND KAPITAL- VERWERTUNG, Suhrkamp Frankfurt 1973 - Janssen J./Ratz M.: BODENPOLITIK UND BODENRECHTSREFORM IN DER BRD, Hefte zur politischen Gegenwartsfragen 9, Pahl-Rugenstein Köln 197 3 -* Hofmann W.: BODENORDNUNG UND GESELLSCHAFT, reprint brez podatkov. -, : . , , ■ 25. Primerjaj Autorski kolektiv: DIE HERAUSBILDUNG DES ARBEITS- KRAEFTE TRANSPORTS, v ARCH., 19/7 3. 26. Stöber (DAS STANDORTGEFUEGE DER GROSZSTADTMITTE, EVA Frank- furt 1964) ugotavlja, da še ni izdelan izčrpen in sistema- tičen pristop, ki bi omogočal ugotovitev vseh "lokalizacij- skih pogojev" prostorsko odvisnih institucij v "povezavi gospodarstva neke velemestne naselbine". Opira se predvsem na grupiranje merodajnih momentov pri odločanju o lokaciji na tri skupine - prometne, aglomeracijske in reprezentančne prednosti. (Ib. s. 39 ff) - "Lokacijske prednosti citija iz- hajajo prvenstveno iz njegove središčne lege v mestnem in regijskem območju, iz pretežno radialnih linij cestnega om- režja in javnih prometnih sredstev, iz tradicionalnega so- cialno-ekonomskega prestiža mestnega središča kakor tudi iz raznolikosti obstoječih možnosti kontaktiranja. Zadnje tri imenovane značilnosti ne le doprinašajo k ugodnosti lokacije v citiju, temveč se tudi jačajo kot posledica naraščajočega lokacijskega potenciala." (Cit. ib. s. 40) 27. Konkurenco definirata dva pojma: najprej pojem neomejenega trga in kot drugo pojem raznolikosti m.ed seboj nepovezanih centrov odločanja, predvsem na področju investicij in pro- dukcije. Prim. Mandel E.: EINFUEHRUNG IN DIE MARXISTISCHE WIRTSCHAFTSTHEORIE, Neue Kritik Frankfurt 19 71, s. 34. 28. "Tu deluje zakon vrednosti in uresničuje družbeno ravnotež- je produkcije sredi njenih slučajnih fluktuacij samo kot no- tranji zakon, kot slep naravni•zakon..." Cit. Kapital III, s. 980. 29. Ib. 256 40. Ib. . \ 41. Cit. Mandel, Spätkapitalismus, s. 3 53. 30. "...konkurenca raed kapitali teži prav k temu, da se ...raz- like čedalje bolj izravnavajo; določanje vrednosti z druž- beno potrebnim delovnim časom se uveljavlja s podcenjeva- njem blaga in s pritiskom, da se blago proizvaja (in kroži - R.J.) v enakih ugodnih pogojih." Kapital III, s. 727. 3"!. Primerjaj tu: "...posebna gibčnost prometa in zaradi nje po- spešeni obrati kapitala (kolikor je odvisen od cirkulacij- skega časa) (povzroča - R.J.) pospešeno koncentracijo pro- _ dukcijskega centra na eni strani in njegovega trga na drugi Vr strani. S tako pospešeno koncentracijo množic ljudi in ka- pitala na določenih točkah napreduje koncentracija teh mno- žin kapitala v neJcaj rokah." Kapital II,s.278f. 32. Kapital II, s. 113, 114, 115. , ^ ,. 33. Prim. Kapital III, četrti oddelek. ' . !. . . , „ 34. Cit. Kapital II, s. 62. ' .-.у... 35. "Cirkulacijski stroški kot taki, tj. skozi operacijo izmen- . jave in z vrsto menjalnih operacij povzročena konsumpcija delovnega časa ali opredmetenega delovnega časa, so ... od- tegljaj ali od časa porabljenega za produkcijo, ali od skozi produkcijo doseženih vrednosti.. Nikoli ne morejo pomnožiti vrednosti. Spadajo v faux frais de pro- duction in ti faux frais de production spadajo k ima- nentnim stroškom na kapitalu temelječe produkcije." Grundris- se, s. 526 f (prevod R.J.). 36. Cirkulacija se odvija v prostoru in času. Raz- voj družbene produktivne sile transportnih in komunikacij- skih sredstev, ki predstavljajo za na izmenjavi temelječo kapitalistično produkcijo življensko merodajen predpogoj, predstavlja po Marxu ustvarjanje možnosti za premeščanje prostora s časom; nasproti temu je kredit le neko umetno skrajševanje cirkulacije s tem, da kredit odpravlja slučaj- nosti prostora in časa, katerim je cirkulacija sicer izpo- stavljena. Prim. Grundrisse, o.e., s. 432 ff in s. 440 ff. 37. Ib. s. 311 f (opomba). 38. Cit. Mandel E.: SPAETKAPITALISMUS, Suhrkamp Frankfurt 197 2, s. 41 (prevod R.J.). 39. Prim. Meinel H.: DAS PROBLEM DER CITY, Diss. Würzburg 1954, s. 192. , • ■s, 257 ■ 42. Cit. Marx, Grundrisse, s. 313 (prevod R.J.). 43. -Sweezy P.A.: THEORIE DER KAPITALISTISCHEN ENTWICKLUNG, ponatis s. 221. 44. "Razdeljevanje - ne proizvodnja - je zdaj veliki novi svet ameriškega poslovnega sistema. Razdeljevanje zahteva 59 cen- tov od dolarja potrošnika, v primerjavi s samo 41 centi za proizvodni proces. Med 1870 in 1930 se je povečalo število v razdelitvi zaposlenih delavcev za devetkrat, medtem ko se je število prebivalstva le potroj ilo." Cit. iz "Circular let- ter of economics teachers from Twentieth Century Fund, dated 9 May 1941, iz Sweezy s. 223 (prevod R.J.). 45. Meinel opozarja v tej zvezi, da ti podcentri (sekundarni centri) kakor tudi nanovo oblikovani centri v srednjih mestih niso "citiji" v pravem pomenu besede, ker jim manjkajo ban- ke, borze in gospodarske uprave; v prvi vrsti so namreč le trgi detajlistične trgovine. Meinel, pripomba 8 0, s. XX. 46. Nakopičeno denarno premoženje, ki se preoblikuje v kapital, izvira predvsem iz trgovine in oderuštva, ne iz obrti ali poljedelstva., torej iz cirkulacije, ne iz produkcije. Prim. Marx, Obdobja ___ s. 86. 47. Meinel, pripomba 2 6, s. XX. 48. Po Marxu je koncentracija kapitala tisti proces rasti kapi-¡. ^ talov, ki temelji na akumulaciji, ki pa je razkropljen na mnogo točk in ki ga prepletajo tvorbe novih in cepitve sta- rih kapitalov. Centralizacija pa je "koncentracija že stvor- jenih kapitalov, odprava njihove individualne samostojnosti, ekspropriacija enega kapitalista po drugem, spreminjanje mnogih manjših kapitalov v majhno število večjih kapitalov." Kapital I, s. 707. 49. Prim. Mendel, Wirtschaftstheorie, s. 229 ff. »^vv.- 50. "V isti meri, kakor se razvijata kapitalistična produkcija in akumulacija, se razvijata konkurenca in kredit, ta dva najmogočnejša pospeševatelja centralizacije." Kapital I, s. 708 - "... s kapitalistično produkcijo (nastane) čisto nova sila - kredit. Ta se v svojih začetkih kradoma vtihotaplja kot skromen pomočnik akumulacije in z nevidnimi nitm.i vleče denarna sredstva, ki so raztresena v večjih ali manjših mjio- žinah po površini družbe, v roke posameznih ali asociiranih kapitalistov. Toda kmalu postane novo in strašno orožje v konkurenčnem boju in se naposled spremeni v ogromen socialni mehanizem za centralizacijo kapitalov." Kapital I, s. 708. 51. Engels v Kapital III, s. 495 - Lenin citira tu Heymanna; "Vodja kontrolira matično družbo, le-ta svojo podružnico in 258 - le-te zopet svoje podružnice itd. Tako se da z ne prevelikim kapitalom obvladati velikanska področja produkcije; kajti če le zadošča za oblast nad 50% kapitala, mora posedovati vodja le 1 mio. da lahko kontrolira pri podružni-cah podruž- , nie celih 8 mio. V kolikor stopnjuje dalje, pride že na 16 mio., 32 mio. itd." Lenin W.I.: IMPERIALISMUS ALS HOECHSTES STADIUM DES KAPITALISMUS, Dietz Berlin 1970, cit. s. 52 (рге- ''^'^' vod R.J. ). ...... 52. Kapital III, s. U9U. r': -''■—■^^^■-l. 53. Glej tu izčrpneje Hilferding R.: DAS FINANZKAPITAL, (Bd. I - II) EVA Frankfurt 1968, zv. I. s. 173 ff - "Pri cirkulaciji^ efektov ... gre za prenašanje lastnine, za cirkulacijo zgolj lastninskih naslovov brez istočasnega prenašanja blaga. Gi- banje lastnine se tu odvija brez istočasnega gibanja blaga." Ib. s. 189, 54. Prim, ib., s. 19 f. V. 55. Kapital III, s. 498. ^ , - 56. Cit. ib. s. 1008. 57. Cit. Hilferding, zv. I, -s. 191. 58. Ib. s. 199 f. 59. Ib. ZV. II, s. 309. 60. Lenin, s. 51. • 61. Primerjaj Huffschmid J.: DIE POLITIK DES KAPITALS. KONZENTRA- TION UND WIRTSCHAFTSPOLITIK IN DER BRD, Suhrkamp Frankfurt 1969 s 81. 62. Ib. s. 8 3. ' 63. Cit. Chmelnizkaja J.: DER WESTDEUTSCHE MONOPOLKAPITALISMUS, Verlag die Wirtschaft Berlin, 1970, s. 99 64. Huffschmid, s. 86 - "Banka, ki vodi tekoči račun za določe- ne kapitaliste, vrši navidez čisto tehnično operacijo, neko pomožno operacijo. Kakor hitro pa ta operacija zavzame ve- likanske dimenzije, se izkaže, da si peščica monopolnih ka- pitalistov podreja trgovske in industrijske operacije, s tem ko - skozi povezave bank, tekoče račune in druge finanč- ne operacije - dobi možnost, da se sprva natančno informira o poslovnem položaju posameznih kapitalistov, jih nato kon- trolira, vpliva nanje z razširjanjem ali omejevanjem z olaj- ševčmjem ali otežkočanjem kreditov in končno njihovo usodo izključno določa, jim določa višino njihovih dohodkov, jim 259 odteguje kapital ali pa jim daje možnost, da povečajo svoj kapital hitro.in v velikem obsegu."•Lenin, s. 38 (prevod R.J.). 65. HuffSchmid, s. 86 - Pri razpršitvi delnic na množico drob- nih lastnikov je mogoče kontrolirati neko družbo že pri po- sedovanju 3% delnic; ne s strani posameznih osebnosti, pač pa s strani interesnih koalicij posameznih kapitalistov in bankirjev. Primerjaj Institut für Weltwirtschaft und interna- tionale Beziehungen der Akademie der Wissenschaft der UdSSSR (izd.): POLITISCHE OEKONOMIE DER HEUTIGEN MONOPOLKAPITALIS- MUS, Verlag Marxistische Blätter Frankfurt 1972, s. 215 f. 6 6 . Lenin , s . 44. - , n ^< /■> н :■ 30,^.:^;^ ј^г^ал on r- ; ö.^ 67. Primerjaj Lenin, s. 60 ff. ' ' " 9^ 68. Glej Kluzka G.: ZENTRALE ORTE UND ZENTRALOERTLICHE BEREICHE MITTLERER UND HOEHERER STUFE IN DER BRD. Bonn-Bad-Godesberg 1970 . 69. Kar imenuje Marx pravilneje "postopni izdelek", Kapital I, ■ri s. 206. • 70. Primerjaj Grundrisse, s. 434. 71. Po Castellsu, s. 198. 72. Na mednarodnem posvetovanju v Amsterdamu, sept. 1966 je bilo ugotovljeno, da je tkzv. "teorija centralnih krajev" uporab- na le za "funkcije" končne potrošnje. University of Amsterdam, Sociographical Demartement: URBAN CORE AND INNER CITY. PRO- CEEDINGS OF THE INTERNATIONAL STUDY WEEK AMSTERDAM, 11-17 •r Sept. 1966, Leiden 1967, s. 527. 73. Po Lichtenberg E.: OEKONOMISCHE UND NICHTOEKONOMISCHE VARIA- BLEN KONTINENTALEUROPAEISCHER CITY-BILDUNG, v časopisu DIE ERDE, Berlin, 3-4/72, s. 239 ff. 74. Pojem meščanske države lahko še danes uporabimo v skladu z Marxovo razlago. Marx je ugotovil, da je "današnja država" neka fikcija, saj se spreminja z državnimi mejami. Vendar, ker je njena podlaga vsepovsod meščanska, kapitalistična družba, imajo vse različne države različnih kulturnih dežel skupne določene bistvene značilnosti. Marx K.: KRITIKA GOTH- SKEGA PROGRAMA, MEID IV, o.e., s. 503. 75. Zgodovinski moment nastanka države je razpad stare rodovne ureditve in izoblikovanje razredov. Država stoji kot "javna oblast" (öffentliche Gewalt - javna sila, oblast) navidez nad v konfliktu se nahajaj očimi razredi. V vseh zgodovinskih državah je bilo politično mesto vsakega državljana vidno iz 260 2 njegove ekonomske pozicije. Drugače v "meščanski državi", kjer postane država geirant za "svobodo in enakost" medse- bojno v izmenjavanju nahajajočih se lastnikov blaga, s tem pa tudi garant za izkoriščanje in nadvlado (ki ni neposred- no razpoznavna) lastnikov produkcijskih sredstev nad last- niki delovne sile. Primerjaj Engels F.: IZVOR DRUŽINE, PRI- VATNE LASTNINE IN DRŽAVE, CZ Ljubljana 1963, s. 156 ff. 76. Von Flatow S./Huisken F.: ZUM PROBLEM DER ABLEITUNG DES BUERGERLICHEN STAATES, v časopisu PROKLA, Berlin Erlangen 7/73, s. 122. 77. Menjava menjalnih vrednosti je produktivna realna baza vse meščansko pojmovane enakosti in svobode. Grundrisse, s. 126. 78. V. Flatow/Huisken, s. 106. - < 79. Ib. s. 117. • ' ' ■ 80. Iz protislovja med posebnim in skupnostnim interesom zado- bi "skupnostni interes kot država samostojno podobo, ločeno od dejamskih posčimičnih in skupnih interesov - in hkrati kot iluzorična občestvenost..." Marx/Engels, Nemška ideologija, s. 38 f. 81. Ib. . ' 82. Glej Kapital I, peto poglavje: Proces dela in proces večanja vrednosti. 83. "...moderna država ni nič drugega kaücor organizacija, ki si jo buržoazna družba ustvarja, da bi obvarovala splošne vna- nje pogoje kapitalističnega načina produkcije pred samolast- nim vmešavanjem delavcev kakor tudi posameznih kapitalistov. Moderna država najsi bo njena oblika kakršna koli, je v bi- stvu kapitalistični stroj, država kapitalistov, idealni ce- lotni kapitalist." Engels F.: ANTI-DUEHRING, CZ Ljubljana 1965, s. 322. 84. V. Flatow/Huisken, s. 107. ^ . 85. Cit. ib., s. 133. . г - 86. Rosenbaum W.: STAATSINTERVENTIONISMUS UND WIRTSCHAFTSPLANUNG IM MODERNEN KAPITALISMUS, v zborniku Kühin R. (izd.): DER BUERGERLICHE STAAT DER GEGENWART. Formen bürgerlicher Herrs- chaft II, Rowohlt Reinbek 197 2, s. 9. 87. "Kapitalistična produkcija razvija ... tehniko in kombinaci- jo družbenega produkcijskega procesa samo tako, da hkrati spodkopuje oba vira vsega bogastva: zemljo in delavca." Ka- pital I, s. 569 - Meščanska država skuša to preprečiti s 261 pripravo splošnih vnanjih produkcijskih pogojev kot tudi s pripravo in obvarovanjem blaga delovne sile; vendar so za- gotavljanju, usposabljanju in popravilu blaga delovne sile ; - vsemu, kar država označuje kot "socialno dejavnost" - postavljene ozke meje. "Ohranitev ,socialnega miru' je do- ločitveni faktor spodnje meje socialne dejavnosti... ,sta- bilnost cen* in , investicij ska pripravljenost' podjetnikov definirata zgornjo mejo." Müller W./Neusüss Ch.: SIE SOZIAL- STAATSILLUSION UND DER WIDERSPUCH VON LOHNARBEIT UND KAPI- TAL, V Prokla, o.e., posebni zv. 1/71, s. 23. 88. Altvater E.: ZU EINIGEN PROBLEMEN DES STAATSINTERVENTIONIS- MUS, V Prokla 3/7 2, s. 12. 89. Po Läpple D.: STAAT UND ALLGEMEINE PRODUKTIONSBEDINGUNGEN, VSA Westberlin 1973, s. 144 f. 90. Glej tu Mattick F.: MARX UND KEYNES. DIE GRENEZEN DES GE- MISCHTEN WIRTSCHAFTSSYSTEMS, Räteverlag Wien, Neustadt 1973. 91. Ib. S. 16 3. ; . . 92. Mišljene so npr. politike: varovanja okolja, infrastruktur- na, strukturna, razvojna, konjunkturna itd. , itd. Primerjaj Evers, s. 16 f. 93. Primerjaj Afheldt H.: STAEDTE IN WETTBEWERB, v reviji STADT- BAUWELT, Berlin 26/70 - V koliki meri je takšno "izboljše- vanje vtisa" fetišiziranja človekovih odnosov do življenske- ga prostora ponazarja med drugimi Lange: "Mesta lahko v naši družbi obstajajo le, če se pojmujejo kot nenehno obnavljajo- če se ponudbo občanu. Morajo se naučiti, kako se lahko pro- dajo. To pomeni, da je treba vzbujati potrebo po produktu ,mesto' in pripraviti zadovoljitev te potrebe. Takšno poj- • movanje mesta vodi k novi orientaciji odnosa do občana kot konzumenta mestne ponudbe. To zahteva na eni strani nepre- stan dialog z njim, ne da bi samo spoznali njegove želje, temveč da bi občanu - mnogim občanom z različnimi interesi - povedali, kakšne nove možnosti ponujajo prenovljena mesta in kako jih lahko uporabimo za še nepoznane dejavnosti in rezultate. Po drugi strani ne zadošča, da reagiramo na že- lje in zahteve. Mesta morajo sama od sebe ponujati takšne dejavnosti, usluge in oblike, ki jih občan še ne zahteva, ker še ni spoznal, da so mogoče in da mu bodo všeč." Lange , r- H.G.: DIE STADT ALS ANGEBOT, v reviji URBANE INFORMATION, München 3/71 (prevod R.J.). 94. Benevolo L.: DIE SOZIALEN URSPRUENGE DES MODERNEN STAEDTEBAUS, Bertelsman Gütersloh 1971, s. 22 - Verjetno moramo tu njego- vo navajanje nekoliko relativizirati z: "Večina dežel Evro- pe". . - 262 95. "Izjemoma nastanejo razdobja, ko sta si med seboj boreča se razreda v takšnem ravnotežju, da dobi državna oblast kot dozdevna posrednica začasno neko samostojnost nasproti obema. Tako npr. absolutna monarhija 17. in 18. .stoletja, ki je držala v ravnotežju plemstvo in buržoazijo..." Engels, Izvor družine... , s. 157. л ,^ 96. Wittfogel govori v tej zvezi celo o "revoluciji absolutizma" Navaja primere, ko je absolutistična država s silo odpravi- la autonomijo posameznih, v srednjeveških razmerah vztraja- jočih mestih in tako prilagodi politično nadgradnjo tačas že preoblikovanemu produkcijskemu načinu. Wittfogel K.A.: GESCHICHTE DER BUERGERLICHEN GESELLSCHAFT, ponatis 1972, s. 295,f. 97. Prim. Kapital I, s. 8U6 f. 98. Evers A. et al.: VERWALTUNGSREFORM ALS BESTANDTEIL VON LAN- DESENTWICKLUNGSPLANUNG, V Stadtbauwelt, 39/7 3 - Izraz "ka- pitalistični strukturni tip prostorske členitve" lahko upo- rabimo, čeprav variira glede na lokalno različno stopnjo akumulacije kapitala, na moč države in glede na historične variable posa^neznih mest in je pravzaprav neka fikcija; analogno "meščanski državi" pa leihko tudi tu upoštevamo bi- stveno skupno značilnost - kapitalistično produkcijo. 99. Primerjaj Jochimsen R.: THEORIE DER INFRASTRUKTUR, Tübingen 1966, s. 111.^; • 100. Kapital I, s. 435. \, ' ^ ' ~ ^ 101. Cit. Marx, Grundrisse, s. 423. , , .. ' r 10 2. Komunalna samouprava je tesno povezana z razvojem kapista- listične produkcije - v Nemčiji celo politični predpogoj za njeno uveljavitev. Funkcija komunalne samouprave je bila podpiranje skupnih interesov lokalnih kapitalov. Rodenstein M.: THESEN ZUM WANDEL DER KOMMUNALEN SELBSTVERWALTUNG IN DEUTSCHLAND, v zborniku Emenlauer R. et al.: DIE KOMMUNE IN DER STAATSORGANISATION, Suhrkamp Frankfurt 1974, s. 35 ff. 103. Prim. Lichtenberg, s. 221. 104. Po Castells, s. 286 - Zanj so mestni centri med drugim tudi politično-institucionalni centri, tj. tako centri odločanja kot tudi simbolični centri, oddajniki vrednot. Politični centri se oblikujejo kot vozlišča institucionalne strukture mestnega prostora in postanejo opazni skozi ustrezno pogra- ditev. "Le centre politic-institutionnel est donc l'artiku- lation des points forts des appareils d*Etat par rapport á une structure urbaine donnée." Ib. s. 287. 263 105. Prim. Lichtenberg, s. 219 ^''"J?''" ^ ' ' 106. Evers et al., s. 28. . " 107. Glej Neuffer M.: ENTSCHEIDUNGSFELD STADT, DVA Stuttgart 1973, s. 143 ff. 108. Kapital III, s. 536. - ■ 109. Se 1. 186 5 se predstavljale državne zadolžnice glavno maso borzne vrednosti. Kapital III, s. 1008. 110. V Miinchenu npr. so iz plemiških palač, ki so bile grupira- ne okoli vladarjeve palače, napravili banke. Ta. proces se je odvijal v drugi polovici 19. stoletja. Glej Steinmüller G.: DER MUENCHENER STADTKERN, München 1958, s. 30 f. Ilu- stracijo grupiranja bank in okoli bank daje Peters C: ENGLAND UND DIE ENLAENDER, Berlin 1904, - poglavje Die Ci- ty - "Celoten promet se koncentrira na Bank of England, Mainson house in Stock Exchange (borzo R.J.)...."(s. 46) "Vse ... banke brez izjeme imajo svoje glavne biroje v City of London." (s. 52) "Kakor je Bank of England naravno sre- dišče Londona, kjer kulminira cestni promet, tako je ona tudi dejanski vogalni kamen londonskega poslovnega življe- nja, je za kreditnega sistema vsega sveta tx-ic..-. л -л^. 112. odpade. ... / ^ ' 113. Meinel, s. 173. 114. Glej tu kritiko von Einem E.: ZUR ENTSTEHUNG UND FUNKTION DES STAEDTEBAUFOERDERUNGSGESETZES, v ARCH. 4/72. ' 115. Cit. Andritzky M. et al.: STADTSAInIIERUNG ALS STADTZERSTOE- RUNG, V zborniku Glaser H. (izd.): URBANISTIK, Neue Aspekte der Stadtentwicklung, CH. Beck München 1974, s. 124. 116. Primerjaj Grauhan R.R./Linder W.: POLITIK DER VERSTAEDTERUNG, Athenaeum Fischer Frankfurt 1974, pogl. Die doppelte Abhän- gigkeit des Staatsapparates - die fiskalische und die legi- timatotische, s. 63 ff. 117. Primerjaj Roth W. (izd.): KOMMUNALPOLITIK - FUER WENN? Arbeitsprogramm der Jungsozialisten, Fischer Frankfurt 1971, s. 60. 118. Prim. Huffschmid, s. 135 f. 119. Prim, tu Fassbinder H.: KAPITALISTISCHE STADTPLANUNG UND DIE ILLUSION DEMOKRATISCHER FUERGERINITIATIVEN, v zborniku Büro für Stadtsanierung und soziale Arbeit Berlin-Kreuzberg (izd.): SANIERUNG FUER WENN? Berlin 1970, s. 319 ff. 264 Tekst ni lektoriran. 120. Naj tu opozorim eksemplarično na zadostno dokumentirane dogodke februarja 1974 v frankfurtskem Westendu. 121. Cit. Samuelson P.A.: DIE VOLKSWIRTSCHAFTSLEHRE,' Bd. I, s. 560 . 122. Körte, H.: SOZIOLOGIE DER STADT, Juventa München 1972, s. 26 ff. 123. Po Schmidt-Relenbergu npr. je mesto in velemesto industrij- ske družbe danost, ki si je ni več mogoče odmisliti in jo je tre-a vsled tega "neutralno" (wertneutral) obravnavati. Schmidt-Relenberg N.: SOZIOLOGIE UND STAEDTEBAU, Krämer Stuttgart Bern 1968, s. 85. 124. Planski posegi, ki so se ravnali po nekih deklariranih ci- ljih; ki niso temeljili na proučevanju družbenozgodovin- skih danosti in ki so skušali odstraniti probleme z neko abstraktno planersko "voljo", so v nekaterih mestih ZDA vodili k svojemu nasprotju, ne k "urbanemu citiju", tem- več k "centru za odpadke" k pravi karikaturi planiranja citija. Primerjaj Fehl G.: GARBAGE CITY, v Stadtbauwelt 27/70. UDK 330 : 251 . 5 -^' ' . , TOMAZ MASTNAK, LEO ŠEŠERKO EKONOMIJA IN RELIGIJA -V Strah pred slepo silo kapitala, ki je slepa, ker je ne mo- rejo predvidevati ljudske množice, ki grozi na vsakem ko- raku življenju proletarca in malega gospodarčka., da mu bo " prinesla in mu tudi prinaša "nepričakovano", "nenadno", "slučajno" pogin, pogubo, smrt od lakote,.da ga bo spreme-' nila v berača, v pauperja, v prostitutko - vidite, to je tista korenina današnje religije, ki jo mora predvsem in iznad vsega imeti pred očmi materialist, če hoče ostati ma- terialist pripravljalnega razreda. Nobena poučna brošura ne more izruvati religije iz množic, ki so otopele v kapi- talistični sužnosti in so odvisne od slepih uničevalnih sil kapitalizma, dokler se ne bodo množice same naučile boriti se združeno, organizirano, načrtno, zavestno proti • tej korenini religije, proti gospostvu kapitala v vseh ob-" likah. ' ' : ■ ■,■■<:- ^ ^ (Lenin) Religija, ki spregovori sauna, kot beseda, ki je meso postala, far, ki je personifikacija religije, kot je kapitalist personi- fikacija kapitala, ki misli, kot misli kapital, in ki torej mi- sli, kot misli religija, trdi o sebi, da je večna, razmerij zdaj in tu prosta, z eno besedo, zgodovine svobodna religija. Prc- svetljenstvo se ji postavlja nasproti kot njeno ogledalo in ji vpije ateizem, ji očita spreženost z oblastništvom, z vladavi- no misli, z zgodovino perverznosti. Prosvetljenstvo m^eče reli- ' gijo iz njenega trona čistosti in samo leze nanj. V tem tekstu nama gre za to, da proti iluzijam prosvetljenstva, 266 *Kjer je mogoče, navajava za paginacijo originala odgovarjajočo stran slovenskega prevoda. va proti navidezni borbi razuma, pokaže£noro idejo religije, da je večna in od družbenih, zgodovinsko-historičnih razmer neodvisna religija nekega drugega sveta, ne religija bede tega sveta in zato tudi ne beda religije, kot resnico te religije. Norosti re- ligije, temu, da ne ve več ali je dejanskost ali domišljija, od- pravi navidezne meje med obema, hočeva potrditev. Ne gre nama več za kritiko religioznih predstav, ki gospostvo religije predpostavlja: "Vsa nemška filozofska kritika od Straus- sa do Stirnerja se omejuje na kritiko religioznih predstav.... Gospostvo religije je bilo predpostavljeno." (Nemška ideologija, MEW 3:19/MEID II : 15-6).* ■,^,.:.^::Г:,^^^^ Ne za označitev religije kot "produkta zavesti", "iluzije zave- sti", ki kritiko religije izpelje v "moralni postulat", naj bi spremenili zavest, ki se nadalje "izteče v zahtevo, da naj ob- stoječe drugače interpretiraš, tj., ga s pomočjo druge inter- pretacije pripoznaš" (MEW 3 :20/MEID" II: 16). Tako se je, če vza- memo čisto svež primer, "revolution of consciousness" sprevrgla, če ne iztekla, v različne novoreligijske, novoreligiozne in mi- sticistične poniglavosti (ali pa v buržujski revolucionizem). Ob tem te "nove religije" (obnavljanje in prenavljane stare) in misticizem niso nikak nov zgodovinski pojav, pojavljajo se v kriznih in represivnih obdobjih, in sta se z njimi spopadla tudi Marx in Engels. V Okrožnici proti Kriegeju napadata tega "res- ničnega" socialista, ki pretvarja komunizem v 1jubeznipolno na-^ sprotje egoizma, reducira svetovno zgodovino na dvojico besedi > Ljubezen-Sovraštvo ter revolucionarno gibanje bojazljivo in hi-., navsko predstavlja kot iz(po)polnitev, ne pa uničenje, razdrtje obstoječih slabih razmer. Pridigajoč religijo ljubezni spregle- duje, da so "ta krščanska sanjaštva le fantastičen izraz obsto-v ječega sveta in zatorej njihova ,dejanskost' že obstoji v sla- , bih razmerjih tega obstoječega sveta." (MEW 4:12) Na sporočilo 267 . Kriegej eve religije, da moramo početi še kaj drugega, kot skr- , beti za naš "malovredni Jaz" (lumpiges Selbst), kajti pripada- m.o "človeštvu", pristavljata Marx in Engels naslednje: "S tem brezčastnim in ostudnim, servilizmom nasproti nekem od "Jaza" ločenem in razlikujočem se "človeštvu", ki je tako metafizična in pri njem celo religiozna fikcija, s tem vsekakor "najmalo- vrednejšim" suženjskim ponižanjem končuje ta religija, kot vsa-, ka druga. Takšen nauk, ki pridiga slast klečeplastva in samoza- ničevanja, je ravno pravšnji za hrabre - menihe, toda nikdar za energične ljudi, in še celo ne v času boja. Manjka le še, da ti hrabri menihi kastrirajo svoje "malovredne Jaze" ter s tem za- dostno dokažejo svoje zaupanje zmožnosti "človeštva", da samo sebe porojeva." (MEW 4:15) V recenziji knjige G.F. Daumerja "Re- ligija novega sveta" (MEW 7:198 in dalje) Marx in Engels zopet nastopata proti modrihi, ki si umišlja, da morejo nove svetovne razmere izrasti le s pomočjo novih religij, ter razložita, da se religiozne predstave ljudi spreminjajo z zgodovinskimi spre- membami družbenih razmer ter da je razlika med spremembo, ki jo vnaša proletarska revolucija, tj. med "sodobno spremembo in vse- mi prejšnjimi" prav v tem, da so ljudje zdaj končno prodrli v skrivnost tega zgodovinskega preobrazbenega procesa ter zato, namesto da bi ta praktični, "zunanji proces zopet oboževali, ^ posvečevali v prekipevajoči obliki neke nove religije, odkloni- li, ovrgli sleherno religijo. Praksa vsake "nove" religije, ki jo uči in izvršuje vsaka "nova" religija: samoponiževanje in zametovanje (MEW 4:16), pa slejkoprej potrjuje tiste principe, ki jih je Marx označil za družbene principe krščanstva (gl. MEW 4:200): Za krščanstvo je vsaka oblast od boga, zato je bra- nilo tako antično suženjstvo kot srednjeveško tlačanstvo in tla- čenje proletariata. Socialna načela krščanstva pridigajo nuj- nost vladajočega in vladanega, zatiralskega in zatiranega raz- reda. Višek krščanske revolucionarnosti je moledovanje tiranov, naj bodo dobrotij ivi in usmiljenega srca. Z minljivostjo indi- vidualnega življenja spletkari za večnost tegob zemskega živ- ljenja, po kompenzacijo pa se zateče v nebesa. Zla in krivice. 268 ■ 'V:.;.- •■ ki jih trpijo zatirani, vse podlosti tlačiteljev do tlačenih družbena načela krščanstva posvečujejo kot pravično kazen za iz- virni greh in za druge grehe ali kot preizkušnje, ki jih Gospod pošilja odrešenim po svoji modrosti. Seveda ne gre, ne da bi takšno socialno konstelacijo, to zatiralsko družbeno organizaci- jo zakoreninili v posameznikih, jo na ta način ponaravili ter ji dali, kot bi rekel M. Weber^'^^ "značaj etično obarvane življenj- ske maksime." Konstituensi tega etosa so strahopetnost, samozani- čevanje, ponižanost, podredijivost, ponižnost, skratka same last- nosti sodrge, podrhaljenje, medtem ko so proletariatu, "ki noče, da bi 2 njim ravnali kot s sodrgo,... njegov pogum, njegova sa- mozavest, njegov ponos in njegov smisel za neodvisnost še veliko bolj potrebni kot kruh. Socialna načela krščanstva so prihulje- na, proletariat pa je revolucionaren." Tako kot je "nirvanistič- na afiniteta do orienta zgolj reminiscena poželenj po surovinah i 2) tretjega sveta" , tako so poskusi rešiti krščansko vero (z nje- nim obujanjem v raznoterih kostumih; ena karakternih mask je kr- ščanski socializem - spomnimo se tu Komunističnega manifesta: "Nič ni lažjega kot krščanski asketizem socialistično opleska- , ti. Mar ni tudi krščanstvo grmelo proti privatni lastnini, pro- ti zakonski zvezi, proti državi? Mar ni namesto tega pridigalo dobrodelnost in beraštvo, celibat in mrtvičenje mesa, življenje v celici in cerkev? Sveti socializem je le blagoslovljena voda, s katero far blagoslavlja aristokratsko togoto." V ponatisih sta avtorja nerazumljivo besedo "sveti soc." zamenjala s "chri- stliche" - kršččmski: torej, da bi ne bilo nejasnosti, kompli- ment krščanskemu socializmu) "naloga, ki jo narekuje kapitali- zem, in pod krinko ljubezni do Boga ter duhovnega čaščenja se skriva mnogo bolj prozaična ljubezen do presežne vrednosti."^^^ - Sicer pa se spomnimo, da so mize začele plesati, ko se je zde- lo, da ves ostali svet stoji - pour encourager les autres. (1) Protestantska etika i duh kapitalizma. Veselin Masleša, Sa- rajevo 1968, str. 22. (2) Bojan Baskar: Kažipoti nirvanizma (rokopis). ^ (3) Charles Hainchelin: Izvori religije. CZ, Ljubljana 1962, str. 66. 269 Ne za gledanje religije kot sadu neomikanosti, gledanje, ki se razveže v zahtevo prosvetljevanja nevednih množic, v racional- (istič)no = znanstveno kritiko iracionalnih predstav, ki svoj "ratio" fiksira kot nekaj nadzgodovinskega in nadhistoričnega, lahko v "znanstveni ateizem", pri tem pa ne vidi, da so predpo- stavke religije in znanosti iste, da obe, kljub medsebojnemu na- sprotovanju, rasteta iz iste korenine ter iz nje črpata svojo legitimnost - da se v obeh pretakajo isti življenjski sokovi, -• s tem pa potrjujeta, vsaka zase kot v zoperstavljanju ene dru- gi, ne pa njunim predpostavkam - in celo v iluzorični kritiki teh predpostavk, - legitimnost ravno teh predpostavk, pritrju- jeta legitimnosti ravno te korenine. Tako znanost kot religijo napaja zastrtost praktičnih vsakodnevnih življenjskih razmerij, razmerij "med človekom in naravo ter človekom" -(vzp. MEW 23:94/K 1:92 in MEW 25:825/K 111:911). Na ta problem opozarja M.Kerševan (Religija kot družbeni pojav, MK, Ljubljana 1975, str. 77) ter pripominja (op. 146), da dolguje "pobudo za to pri- merjavo" Tinetu Hribarju. Nasprotno piše B. Bošnjak: "Religija kao kriva svijest o životu i svijetu, nema razlog postojanja pored naučnog tumačenja povijesti i bitka." (Filozofija i kr- šćanstvo. Naprijed, Zagreb 1966, str. 482 - kurziv najin). Ko- liko more interpretativna znanost prispevati k (revolucionarne- mu) spreminjanju dejanskosti, je Marx v Kapitalu dokaj jasno naznačil (gl. MEW 23:88, 89; nekoliko "prijetneje" v Predgovoru k prvi izdaji, ibid. str. 15-6); zato ni začudujoče, da religi- ja vztraja kljub obstoju znanosti, marveč da Bošnjak vztraja pri znanosti (kot zdravilu zoper religijo) kljub obstoju religije. Da bi ne bilo nelogičnosti pa zapiše, da odnosi v ekonomski sfe- ri (kot tisti v sferi religiozne zavesti) "nisu na naučnim os- novama" (463): ker je Bošnjak konsekventen logik, raje žrtvuje zgodovino logiki kot logiko zgodovini. In ker religija kljub vsej znanosti obstoji dalje, jo je potrebno prenesti v sfero, ki je za znanost imuna, to pa so seveda emocije - Bošnjak tedaj zmagoslavno zapiše: "Ta mogućnost da je religija iščezla za društvo kao društvo, a tirne i za socijalističku državu, a da se još zadržala kao teorija i praksa pojedinaca, pokazuje da emo- cionalni odnos znači negaciju svake logike." (U88) 1) V Pris- pevku k židovskem vprašanju je Marx pokazal, da je zgodovinsko-, historična dejanskost, v kateri se država osvobodi religije in ^ religija postane privatna teorija in praksa posameznika-burgeo- isa (ne bomo se spraševali, kaj je "društvo kao društvo" in ne, kje živi posameznik, ki ne živi ne v državi ne v družbi), dovr-" šitev občanske družbe in upostavitev politične države: politic-^ na država se osvobodi religije tako, da jo proglasi za nepoli- tično; religije ne odpravlja, temveč jo celo predpostavlja. S tem ko preneha biti religiozna država, ne preneha biti religio-^ zen tudi človek; ta dobi le versko svobodo. Religija postane element življenja občanske družbe in občanska družba življenj- ski element religije. To "pokazuje" vse kaj drugega, kot da je emocionalni odnos negator logike. 2) "Religiozni i mistički od-., nosi" so logični člen, člen logike družbe, v kateri vlada bla- ^- govna produkcija. 3) Emocionalni odnos sam je vedno zgodovinski produkt. "Emocije imajo vedno povsem določeno razredno podlago; oblika, v kateri nastopajo, je vedno zgodovinska, specifična, omejena in določena. Emocije nikakor niso občečloveške in izven- časovne." (B. Brecht: Dijalektika u teatru. Nolit, Beograd 1966, str. 62) Religija nikakor ni samo emocionalni odnos, kolikor pa to je, je religiozno čustvo le zgodovinsko-historična oblika človeškega čustva in njegovega izpričevanja. Marx v 7. tezi o Feuerbachu zapopada, da je ",religiozno čustvo' samo družben produkt." Bošnjak pa nadaljuje: "Stoga daljnje postojanje reli- gije ne proizlazi iz istine njene biti i sadržaja(? !), več samo iz ljudske želje da se živi i poslije smrti." (489) Ker more ta želja, zaradi minljivosti individualnega življenja, biti večna, čeprav so tudi človeške želje povsem produkti določenih zgodo- vinsko-historičnih okoliščin - sploh je za profesorja vse, kar je v človeku naravno-biološko (emocionalnost kakopak tudi spada sem) ne-družbeno in ne-zgodovinsko (jer je čovjek dvojako biče: 1) kao društveno-povijesno i 2) kao prirodno biološko - 462), večno, kot tej "sferi" po drugi strani podarja večn^'zoperstav-, 271 Ijenost "večni logiki" -, je religija, kljub vsem citatom iz Marxa in solidariziranju z njimi, kanonizirana za večno (in tu ne gre le za večnost, ki je večnost naravnosti neke družbe, če- ' prav ta poklonitev večnosti izvira ravno iz te naravnosti). Po drugi strani se izkaže fatalno "prezrtje" ugotovitve, da "ta dr- žava, ta družba producirata religijo, sprevrnjeno zavest sveta zato, ker sta sprevrnjen svet" (MEW 1:378/MEID 1:191) ugotovit- ve, ki obvezuje (vsakega kritika religije, če naj bo na zgodo- vinsko-historičnem stališču), da se enkrat za vselej izkobaca iz udobnega zavetja "človeške notranjosti" in se ozre okoli sebe. Kljub naznačeni razliki med njima pa kažeta Kerševan in Bošnjak (v zadnji instanci) isto nerazumevanje kapitalsko-blagovne pro- dukcije. Tako Kerševan piše: "Vzeto v celoti pa eksplicitni Marxovi in Engelsovi teksti o religiji ne predstavljajo celovite (marksistične) teorije religije.... manjka prikaz, kako človek ali pa družba tak specifičen proizvod proizvajata, kako potekaj specifično religiozno prisvajanje sveta." In dalje, "da je ob . načelni opredelitvi religije kot človeške (družbene) proizvodnje ali proizvoda, pri klasikih neobdelan sam način te proizvodnje." (52) Zato se opre na Althusserja. Toliko manj za še vedno prisotno teološko obravnavanje "religije kot religije". V mislih nimava zgolj semeniščnikov, temveč pred- vsem profan^ teologe, tiste, ki jim^WUSH ne da, da bi ne gledali religiozne probleme kot religiozne probleme, verjeli v bistvo religije, v nekakšno njej lastno substanco ter jo razlagali iz nje same ipd. Poglejmo, kaj sta o tem zapisala Marx in Engels: ' "Teolog bo razsojal po videzu in gledal v religioznem vprašanju religiozno vprašanje." Nemško-francoski letopisi pa pravijo kri- tični kritiki naslednje: "Religiozna dnevna vprašanja imajo dan- danes družben pomen. O religioznih interesih kot takih ni več govora. Samo še teolog more verjeti, da gre za religijo kot re- ligijo." (Sveta družina, MEW 2:115) Marx prigovarja Szeligu, ker "pretvarja krščanstvo v individualno lastnost, v ,pobožnost'" (MEW 2:73), ter se podsmehuje B. Bauerju in njegovemu "teološke- mu fanatizmu", ki ogradi sposobnost sveta, da bi se osvobodil. 272 na "edino abstraktno sposobnost kritizirati »religijo in teo- logijo* kot ,religijo in teologijo*." (MEW 2:117) Za Marxa re- ligija ni nobena "apartna, zase eksistirajoča bitnost"(Wesen/MEW 2:116)-, zgubi vsak videz samostojnosti, je le še nujen subli- mat določene oblike materialnega življenjskega procesa: "Tudi meglene tvorbe v možganih ljudi so nujni sublimati njihovega materialnega, empirično ugotovljivega in na materialne predpo- stavke vezanega življenjskega procesa." (MEW 3:26/MEID 1:25, na str. 137/123 pa:): "Stališče, na katerem se človek zadovolji s takimile-zgodbami o duhovih (gre za Stirnerjeve predstave o krščanstvu - op. avt.), Ш je samo religiozno, ker se na njem pomiri pri religiji, ker pojmuje religijo kot causa sui (zakaj tudi "samozavedanje" in "človek" sta še religiozna), namesto da bi jo razložil iz empiričnih pogojev in dokazal, kako so do- ločene industrijske in občevalne razmere nujno povezane z dolo- čeno družbeno obliko, e tem z določeno obliko države in s tem Z/ določeno obliko religiozne zavesti." Spada med teoretske proizvode in oblike zavesti meščanske družbe, je ideologija, oblika "siceršnje ideologije"; farji so prva ob- lika ideologov, njihov nastop sovpade z nastopom delitve materi- alnega in duhovnega dela. (MEW 3:31) V Nemški ideologiji je na л večih mestih eksplicitno zapisano, da religija nima niti svoje- ga bistva niti svoje zgodovine (niti svojega kraljestva). (MEW 3:27, 63, 539, 1U3, 86/MEID 11:25, 96, 98, 125) "Bistva" religije, če že hočemo o njem govoriti, oz. njene "bit- • nosti", tj. "materialne podlage tega (nebit ja) ", nćim ni iskati niti v bistvu človeka niti v predikatih boga, "temveč v materi- alnem svetu, ki nanj naleti vsaka stopnja religioznega razvoja" (MEW 3:143/MEID 11:125). ; • - - Ne gre nama niti za razvezanj e "religioznih meglenih tvorb" v njihovo "posvetno osnovo", iskanje njihovega "posvetnega jedra". V takem primeru gre za kritiko religije, kritiko, ki religijo 273 predpostavlja, ki izhaja "iz fakta religiozne samoodtuj itve podvojitve sveta na religioznega in posvetnega" (4. ad Feuer- bach), za filozofsko kritiko religije, tj. kritiko, ki sama o- • staja znotraj v misel razvezane religiozne sfere.Kolikor je taka kritika radikalna, razkraja religijo, religiozno razkroji v posvetno, ter pri tem ostane. Do posvetnega, iz katerega kri- tizirano religiozno dejansko izvira - kako in zakaj, se ta kri- tika ne sprašuje, zato ostaja nedejanska -, se nekritično vede, nanj pozitivistično pristaja, s tem pa izničuje lastno kritiko religije, religioznega, kajti hkrati z zadržanjem do" danega posvetnega kot večnega, nareja večno iz le-tega nujno izvirajo- če religijo: religije tega posvetnega. Kritični razkroj danega religioznega se ob nerazkrojitvi "njegovega" posvetnega spre- vrže v znovno, kritično postavitev taistega, te iste religije - tu, kjer je ta kritika dejanska, je pa nekritična -, ki s tem postane, kot živeči predmet kritike, tej kritiki nedosegljiva (- kolikor kritika še vztraja v svoji pozi, se sprevrže v reli-' gijo kritike; ta pojav je sicer dans notre régions pomenljivo razširjen in - fort apprécié: po eni strani kot pozitivna, oz. konstruktivna kritika, na spodnjem kraju mize pa tista, ki ume-" je biti brezobzirna do vsega obstoječega tenja, se pa uglajeno " obzirno vede do tal, iz katerih nevšečno ji rastlinje poganja; celo družabna igra, ko eni na druge uperjajo operna kukala, po-* stopajo pa, kot bi se obstreljevali s kanoni: tu veljajo le poza in načela - ker so splošna, pomenijo mnogo -, ne pa morda vede- nje in metoda, ki ju je moč obvladati za obvladanje sveta: tedaj poza odpade in načela ne zavajajo več, ker so splošna, ne pome-' nijo mnogo, "so zavest o stvari in stvar je pogosto boljša od zavesti" (Hegel): to je raj te kritike). . Tovrstno kritiko (religije) izpelje Feuerbach: "Feuerbach raz- (1) Vse to so protislovja kapitalistične produkcije, ki se izko- pava iz fevdalne družbe in slednjo samo še meščansko inter- pretira, svoje lastne oblike pa še ni našla, tako nekake fi- lozofija, ki se najprej izkonstruira v religiozni obliki za- vesti in s tem po eni strani uniči religijo kot tako, po dru- gi strani pa se, pozitivno, še sama giblje samo v tej ideali- zirani, v misel razvezani religiozni sferi (MEW 26.1:22). 274 . ■ rešuje religiozno bistvi) v človeško bistvo. Toda človeško bi- stvo ni nikak abstraktum, prebivajoč v posameznem individuu. V svoji dejanskosti je skupek družbenih razmerij. Feuerbach, ki se ne spušča v kritiko tega dejanskega bistva, je zato prisiljen: ■ •-»»^tsc; r 'c'tg ^ííI'Í-. - . 1. abstrahirati od zgodovinskega poteka in fiksirati religiozno čustvo zase ter predpostaviti abstraktno - izolirano - člo- ; veški individuum. 2. Bistvo je lahko zato razumljeno le kot"rod", kot notranja, nema, mnoštvo individuov naravno povezujoča občnost." (6.ad . Feuerbach). ; ; Feuerbach se ne spušča v kritiko tega dejanskega bistva: "njego* vo delo je v tem, da razreši religiozni svet v njegovo posvetno' osnovo.".(U. ad Feuerbach) Toda, pristavlja Engels v svoji re- dakciji te teze, "spregleduje, da je potem, ko je ta posel op- ■ ravljen, treba šele narediti tisto glavno." Marx: "Ampak da se '¿ posvetna osnova odpne od seune sebe in se fiksira samostojno kra- ljestvo v oblakih, je razložljivo le iz seunoraztrganosti in opo- rekanj a-sebi-s ami te posvetne osnove. To samo je treba torej v t njej sami tako razumeti v njenem protislovju kot praktično re- c volucionirati. Torej potem ko je npr. pozemska družina odkrita - kot skrivnost svete družine, mora zdaj prva sama biti teoretsko;' in praktično uničena." (U. ad Feuerbach) i Naloga, ki jo zastavlja Marx, je kritika "skupka družbenih raz- - merij", ki ne abstrahira od zgodovinskega poteka, ki se ne za- teka v rod (prim. MEW 3:U5/MEID 11:32), temveč vidi povezavo med ljudmi v zgodovinsko-historičnem sistemu potreb; razložiti, ka- ko in zakaj se posvetna osnova odpne od same sebe in se fiksira samostojno kraljestvo v oblakih, iz nje same, iz njenih lastnih protislovij. V Kapitalu je problem še natančneje zastavljen: "Tehnologija 275 razkriva aktivno zadržanje (Verhalten) človeka do narave, nepo- sreden proces produkcije njegovega življenja, s tem tudi njego- va družbena življenjska razmerja in iz njih izvirajoče duhovne predstave. Tudi vsaka zgodovina religije, ki abstrahira od te materialne baze, je - nekritična. Dejansko je veliko lažje z analizo najti posvetno jedro religioznih meglenih tvorb, kot ob- ratno, iz vsakokratnih dejanskih življenjskih razmerij izviti njihove ponebesene oblike. Slednje je edina materialistična in zatorej znanstvena metoda." (MEW 23:393, op./Kapital 1:433-3, >. op.; kurziv najin). Cisto v nasprotju s filozofijo, ki sestopa z nebes na zemljo, se tu vzpenjamo z zemlje na nebo. Izhodišče kritike je materialna baza, iz katere šele je zapopad- Ijiva družbena bit, kot duhovne predstave, ki iz nje izraščajo; protislovja med materialno-tehnološkim produkcijskim procesom in njegovo družbeno obliko, med produkcijo ljudi in stvari ter nje- no družbeno obliko, med materialno in družbeno bitjo. Nekritič-д na je "vsaka zgodovina religije, ki abstrahira od te materialne baze"; abstrahirati od materialne baze pa ne pomeni zgolj uko- račiti se na stališču idealizm.a v prinavajenem pomenu besede - mešetarjenja z idejami, "filozofskega sejmarstva" -, marveč rav- no tako nasesti na sipino družbene predmetnosti. družbene obli- ke raaterialno-tehnološkega procesa kot na ta proces sam, "poza- biti" protislovja med njima, oz. pristati na zabrisanost le-teh. Za kritično zgodovino religije se izkaže "kritična zgodovina tehnologije". Razreševanje zagonetke je razkrivanje človekove- > ga predrugačevanja narave - presnavl j anj a med njima, te "večne naravne nuje" (MEW 23:57/K 1:52) -, procesa produkcije in repro- dukcije njegovega življenja. Potrebno, koristno delo, tvorec u- porabnih vrednosti, snovnega bogastva - posrednik človeškega življenja - je samo večno naravno potrebno. Delavci - delujoči, dejavni ljudje - in produkcijska sredstva; materialno-tehnološki proces; materialna baza, bit: en aspekt vsakokratne zgodovinsko- -historične totalitete procesa produkcije/reprodukcije človeške- 276 ga življenja, človekovega razmerja do narave. Po drugi strani poseben način združevanja delavcev in produkcijskih sredstev - določen način in "običaj, na kateri se ta povezava izpeljuje, razlikuje različna ekonomska obdobja družbene strukture^ (HEW 24:42/K II : 44 )—družbena oblika materialno-tehnološkega produk- cijskega procesa; produkcijskega razmerja med ljudmi; družbena Človekovo predrugačevanje narave je hkrati tvorba-nastajanje "produktivnih organov družbenega človeka, materialne baze vsake posebne družbene organizacije." (MEW 23:392, op./K 1:422, op.) • Materialna baza je tčiko način bivanja narave kot produkt člove- škega dela: njegov pogoj in rezultat. Tvorba produktivnih orga- nov družbenega človeka je hkrati tvorba družbenega človeka, do-^ ločenih produkcijskih/reprodukcijskih razmerij. Z mnogokratnim posredovanjem se ta razmerja do določene mere utrdijo in posplo- šijo. Ta utrditev in posploševanje sovpadata s kristalizacijo ^ odgovarjajočih družbenih razlik (med) stvar(m)i, stvari je vtis- njena določena družbena oblika. Bolj kot je produkcija totalna, oz. totalitarna, tj., bolj kot je družba podružbena, tj., večji kot je del prebivalstva, neposredno vpet v produkcijske odnose, v družbeni produkcijsko-reprodukcijski proces (meščanska, kapi-' talska družba je dovršitev tega procesa), neizogibneje je stvar, (stvar je vseskozi pojmovana kot produkt človeškega dela), po- srednik produkcije in reprodukcije dane družbene oblike; z učvr- stitvijo produkcijskih razmerij določenega tipa, skozi nešteto- kratno posredovanje istih produkcijskih in reprodukcijskih raz- merij, se družbena oblika stvari, njena družbena funkcija, se- dimentira na stvari kot njena naravna lastnost. Ta proces po- družbiJanja zajame samo materialno bazo: tako kot z ene strani vstopa v materialno-tehnološki proces, v to presnavljanje nara- ve, narava (toda narava, vstopajoča v ta proces, torej narava, ki jo je,zgrabilo človeško delo je, že predrugačena, da tako re- čemo: umna), tako kot vstopajo vanj "naravni zakoni" in s tem, na ta način, postajajo "osnove smotrnostne dejavnosti ljudi" (Le- 277 nin), tako kot je torej po eni strani ta proces naraven, ga z druge strani oblikujoče določajo družbeno oblikovani posredniki ' (nanj vzvratno, bolj ali manj posredno, vplivajo produkcijska razmerja med ljudmi, predvsem kolikor so, oz. tista, materiali- zirana): potem ko je stvar privzela družbeno obliko, ko se je njena družbena oblika prilepila nanjo, ko jo je njena družbena funkcija oblepila, kot njena naravna lastnost, vnaša, funkcio- nira joča v družbenem produkcijskem/reprodukcijskem procesu, to družbeno-naravno obliko v materialno-tehnološki proces. S tem postaja družbena, družbeno-naravna oblika stvari nekaj, kar ji ' ni šele post festum., potem, ko je že izstopila iz materialno- tehnološkega produkcijskega procesa, pridodano, temveč lastnost, ki jo privzema v samem tem procesu (tako kot je otrok socializi- ran že pred rojstvom, že samo s hrano, ki jo mati jé in z zra- kom, ki ga dihaj s samim spolnim aktom - tu se kot še pa še re- levantno izkaže D. Cooper j evo vprašanje: "Did I comie from an orgasmic fuck or what did they think they were doing with each other?" - socializiran skozi svoje meso in kri): ta družbenost - je vsejana v samih pogojih tega temeljnega procesa, ki niso ni- kakšna "čista, deviška (Oh!) narava", se v njem kali in vzcveti kot njegov rezultat. Prestrukturiran je sam materialno-tehnolo--" Ški proces, tehnološki aparat sam je tako skonstruiran, da dru- gega kot dane družbene oblike ne more (re)producirati. Cilji in interesi dane družbe, ki so vedno tisti vladajočega razreda, ni- so "šele ,naknadno' in od zunaj oktroirani tehniki - vstopajo že v konstrukcijo samega tehničnega aparata." (Marcuse) Podobno kot tehnološki aparat, kot "zunanji" materialno-tehnolo- ški proces, v istem zgodovinskem in historičnem dogajanju, se spreminja človeški organizem, njegovi fiziološki procesi, biolo- ški ustroj. Tako kot postaja "zunanja" narava kapitalizirana in kapitalska (produkcijska sredstva kapital, delavec mezdni dela- vec), tako postaja človekova "notranja" narava "farška narava (pfäffischen Natur)" (MEW 1:386/MEID 1:202), s tem pa dana ("da- na" je, zgodovinsko gledano, vedno že producirana in reproduci- 27a rana) družbena oblika zasidrana, vcepljena v človekovem mesu, krvi itd., njegova biološka potreba in človeški orgčmizem pro- dukcij sko- reprodukcij ska celica dane družbe. S tem poniknjenjem družbe, družbene oblike, v materialno bazo je vtisnjena materialno-tehnološkemu procesu oblika, nadeta obleka, ki jo je sam že prerasel, medtem ko si jo je družba šele ukroje- vala. Ta proces, ki je notranje parazitiranje in vnanje utesnje- vanje materialno-tehnološkega procesa, je po drugi strani raz- raščanje dane družbene oblike; proces, v katerem dana družba na- re j a dani materialno-tehnološki proces za produkcijsko-reproduk- ci j ski proces svoje oblike, je proces podružbljanja materialnega, materialno-tehnološkega procesa in materializiremja ter tehnolo- gizirsmja, materialno-tehnološkega procesiranja dane družbene oblike, oblike dane družbe. Proces temeljnega zlitja družbenega z naravnim: ne le, da je naravno producirčino v družbeno, družbe- no je, ker se vsesa, vrine v proces, ki naravo nareja človeško, v samo presnavljanje narave, producirano in reproducirano kot na- ravno; družbeni zakoni dobijo značaj naravnih zakonov, družbeni procesi privzcimejo podobo naravnih procesov, družbene potrebe karakter naravnih potreb etc. - vse prevleče videz večnosti, v i katerem utone zgodovina. , , ^ Nadalje kritični zgodovini religije ne gre več za to, da bi po- kazala posvetnost religioznega, temveč religioznost posvetnega; ne za to, da bi nebeške vonjave prevonjala v peklenski smrad, ampak pokazala dviganje žveplenih par v dišave nebes; ne za to, da bi pokazala, kako nebeški dež (ali pa mana) pada na zemljo in se nabira v blatnih mlakuiah, temveč kako te mlakuže izhlape- vajo v nebeške studence (oz. znoj tistih, ki garajo, da bi imeli "farji.. .veliko zreti" (MEW 26.1:272), v nektar in ambrozijo). Ne gleda, če, kje in kako je religioznost vsakdanja (to premle- va in pogreva sociologija in jo pušča tako, kot je), temveč ka- ko, od kod, zakaj in čemu je vsakdanjost religiozna. Ne gre več za religiozno kritiko vsakdanjosti, ne za vsakdanjo kritiko re- 279 ligioznosti, temveč za kritiko religioznosti vsakdanjosti, za kritiko "religije vsakdanjega življenja" (MEW 25:838/K 111:925). Kaj je religija vsakdanjega življenja? - "Personifikacija stva- ri in postvarenje produkcijskih razmerij" (ibid.): svet splošne blagovne produkcije, produkcije, ki je ravno zaradi svojega vse- družbenega obsega, zaradi svoje splošnosti, mogoča "le v kapi- talistični obliki" (MEW 23:652/K 1:705; gl. tudi str. 653/706 " ter MEW 24:39, 41/K 11:40 i.d, 43 i.d.):' svet kapitala. Tu je sprevrnjenj e razmerja med materialno in družbeno bazo, med ma- terialno-tehnološkim procesom produkcije in njegovo družbeno ob- liko, produkcijskimi razmerji med ljudmi, dovršeno: "mistifika- cija kapitalističnega produkcijskega načina, postvarenje družbe- nih razmerij, neposredno zraščenje snovnih produkcijskih razme-' rij z njihovo zgodovinsko-socialno določenostjo je dopolnjeno: začarani, sprevrnjeni in na glavo postavljeni svet, kjer monsi- eur le Capital in madame la Terre strašita kot socialna značaja in obenem neposredno kot goli stvari." (MEW 25:838/K 111:925). Zraščenje družbenega z materialnim, katerega cena je upropašča- nje materialnega, narave - cena današnje socialnosti. Mistifikacija: "V prejšnjih družbenih oblikah prihaja do te eko- nomske mistifikacije v glavnem le pri denarju in obrestonosnem kapitalu. Po naravi stvari je izključena, prvič, kjer prevladu- je produkcija za uporabno vrednost, za neposredno lastno potre- bo; drugič, kjer tvorita, kot v antičnem času in srednjem veku, suženjstvo ali tlačanstvo široko bazo družbene produkcije: gos- postvo produkcijskih pogojev nad producenti je tu skrito z raz- merji gospostva in hlapčevstva, ki se tu pojavljajo in so vidna kot neposredna gonila produkcijskega procesa." (MEW 25:839/K 111:926) Slejkoprej gre za vladanje pogojev produkcije nad pro- ducenti, za pogoje, v katerih so producenti v odvisnostiem polo- žaju. Najprej predružbene oblike; potlej odnosi osebne odvisno- sti: "Osebna odvisnostna razmerja (sprva povsem samorasla) so prve družbene oblike, v katerih se človeška produktivnost raz- vija le v neznatnem obsegu in na izoliranih točkah" ;^'^^ "šele v (1) Grundrisse, str. 75.(<«)Sledi "zur Abwechslung (MEW 23 :92/К 28в kapitalističnem produkcijskem načinu" je vzpostavljen sistem splošne družbene menjave snovi; "Osebna neodvisnost temeljena na s t vanii odvisnosti je druga velika oblika, v kateri šele se izoblikuje sistem splošne družbene menjave snovi, univerzalnih odnosov, vsestranskih potreb in univerzalnih zmožnosti." Splošna ekonomska mistifikacija, lastna "kapitalističnemu pro- dukcijskemu načinu", splošni blagovni produkciji: kapitalsko- blagovni produkciji; mistifikacija tega zgodovinsko-historične- ga produkcijskega načina, te zgodovinsko-historične oblike pro- dukcije. Kako in zakaj se je spremenila "narava stvari"^ da te mistifikacije ne izključuje? Da se je razrasla religija vsakda-.. . njega življenja? - Marx išče odgovor v analizi celične oblike kapitalsko-blagovnega sveta, elementarne oblike bogastva družb, v katerih vlada kapitalsko-blagovna produkcija. Produkcijski procesčlovekovegajivljenja, to praktično vsakodnevno človeško ^ . razmerje do narave in drugih ljudi, zagrinja zastor, skrivnost-; nosti— ta zagrnjenost produkcije in reprodukcije pogojuje re- . ligijo. Nasprotno jo pogled za zastor produkcije človeškega živ- ljenja razblinja. Tako je obdobje nastopanja velike industrije označeno z upadanjem religioznosti, zlasti pri delavcih, kajti "velika industrija je raztrgala pajčolan, ki je ljudem zakrival ; njihov lastni družbeni produkcijski proces in narej al različne sajnorasle posebne produkcijske panoge drugo drugi in celo v vsa- ki panogi vanjo posvečenim skrivnostne." (MEW 23:510/K 1:547, prim. Nemško ideologijo. Položaj delavskega razreda v Angliji ...) - Po osvojitvi terena in zavladanju nad njim, je velika in- * dustrija sama spletla tančico... --, skrivnostnosti, ki izvira iz vrednostne oblike, blagovne oblike, ker "ljudem nazaj-zrcali (zurückspiegelt) družbene značaje njihovega lastnega dela kot predmetne značaje delovnih produktov samih, kot družbene nara- vne lastnosti teh stvari, torej tudi družbeno razmerje producen- tov do celokupnega dela kot neko zunaj njih eksistirajoče druž- ■ 1:91)": "Svobodna individualnost, temeljena na univerzalnem razvoju individuov in podreditvi njihove skupnostne, družbe- ne produktivnosti, kot njihovih zmožnosti, je tretja stopnja. Druga ustvarja pogoje za tretjo." (Grundrisse: 75-6). 281 beno razmerje predmetov. Skozi ta quid pro quo postanejo delov- ni produkti blaga, čutno-nadčutne ali družbene stvari." (MEW 23 : 86/K 1:84-5) . .ч,';.:.-.- r,-; v •,o"ft^,-ïi;Vi-r^: ¿i^Jír ' Blago: polno teoloških muh; tako je analiza blaga hkrati analiza njegove teološke muhavosti, hkratne zemskosti in nebeškosti, na- ravnosti in nadnaravnosti, telesnosti in nadtelesnosti, grešnega in brezmadežnega porekla, analiza elementarne celične oblike teo- logije, razkrivajoča splošno blagovno produkcijo/reprodukcijo kot vsakdanjo in vsakodnevno teološko prakso oz. prakso teologije, blagovnega producenta kot teologa ex professo, kapitalsko-blagov- no produkcijo/reprodukcijo kot teološko in produkcijo/reproduk-: cijo teologije, tako da je teologija ne le "nebeška nacionalna ekonomija" (MEW 2:116), veda o produkciji, distribuciji, menjavi in konsu^ciji "duhovnega bogastva" in "zakladov v nebesih", tem- več tudi materialnega in duhovnega bogastva na zemlji: politič- na ekonomija zemska teologija, ko ne gre več za kritične teolo- ge in teološke kritike, marveč za profani "nizkotni miateriali- zem": veda o produkciji, distribuciji, menjavi in konsumpcij i materialnega in s tem duhovnega bogastva je, ob predpostavije- ■ nem produkcijskem načinu, tudi veda o teologiji in kot kritika politične ekonomije hkrati kritika teologije, neteološka kriti- ka teologije. Brezbožnost te kritike je, da - začenjajoča osre-■ dotočujoče se na nadnaravno, nadčutno, nebeško etc. ne zgublja- joča z vidika naravno, čutno, zemsko, marveč nasprotno, opira- joča se nanje in iz njih izvajajoča ponadnaravenje, ponadčute- nje, ponebesenje, oz. bolje: sledeča dejanskemu zgodevanju tega iluzorično-neiluzoričnega, neiluzorično-iluzoričnega samoraztr- ganja dejanskosti, dejanskosti samoraztrganja, nenehnemu zoper- stavljanju in preženaju nasprotij in protislovij, vzajem.nem.u iz- ključevanju in predpostavljanju, sprevračanju bistva v pojav in pojava v bistvo, dejanskosti v domišljijo in domišljije v dejan- skost, transsubstanciacijam začenši torej s skalpelom, uba- dajoč se s pretanjenostmi, mikrološko anatomsko, zarezujoč do celične oblike ekonomskega organizma kapitalsko-blagovnega sveta in dalje, samo celico: secirajoč teüco kapital pri živem telesu, izkazujoč s tem tako moč kot nemoč tako t(ak)e kritike kot ka- \ pitala (razgrinjajoč paradoksnost situacije, postavljajoč para- doksno situacijo, da morejo nemočni nastopati s pozicij moči in da so tisti, ki stojijo na pozicijah moči, nemočni) - dvigne ro- ko na vrhovno, absolutno subjektnost tega sveta, ne le na nje- govega vrhovnega in absolutnega, temveč edinega subjek- ta: kapital. In še enkrat: ta skrivnostnost je objektivni temelj religije. Skrivnostnost, ki ljudem ne da neposredno videti njihovega last- nega dela, ustvarjalnega procesa, tega, da so sami stvarniki lastnega življenja in življenja soljudi, oz. tega značaja in po- mena njihovega delanja - od tod po drugi strani izrašča -, tem- več se njihovo delo izraža prek posrednika, ker tiransko vlada ■ družbena manira izražanja dela skozi menjalno vrednost, vredno-' stno obliko, blagovno obliko. Religija je ravno priznavanje ' človeka po ovinkih. Prek posrednika. V tem je kapitalsko-bla- govni svet bitno religiozen. Bogastvo kapitalsko blagovne druž- be je religiozno bogastvo. Bogastvo religije te družbe je reli-- gija njenega bogastva. Tako kot je bogastvo religija je tu re- "* ligija bogastvo. Nesnovnost, dejanska iluzoričnost tega boga- stva se izvija v prividno snovnost, iluzorično dejanskost reli-- gije - in obratno. Ko religija oz. njene "profane" personifikacije pridigajo iluzo- ričnost posvetnega bogastva, jim lahko pritrdimo, saj izrekajo • resnico družbenega bogastva kapitalsko-blagovnega sveta. Toda tega ne vedo; zato bi pritrjevanje tu pomenilo zavestno laž, medtem ko je tisto, čemur bi moglo biti pritrjevano, lažna za- vest. In kar je najpomembnejše: to farško stališče zanikuje farška praksa: far, ki stopi s prižnice, ne grmi proti iluzorič- nemu bogastvu, temveč si to iluzorično bogastvo grmadi. Tudi njegovo prižniško preklicevanje tega bogastva se izkaže v vsej svoji profanosti: za priklicevanje le-tega: business, commer- ce, mešetarjenje; "celo oznanjevanje evangelija je...postalo 283 trgovsko blago" (MEID 1:184). Politično ekonomijo povzdigne far v nebesa, zato ga politična ekonomija sprejme v svoje nebo. Far- ška praksa sprejema družbeno bogastvo in družba sprejema farško prakso pridobivanja bogastva: zažiranje neposrednih producentov. Tu srečujemo modernega, izobraženega svetnika, ki - v nasprotju s klasičnim krščanskim svetnikom, ki je mrtvičil svoje telo, da bi rešil duše množic - mrtviči telesa množic, da bi rešil svojo lastno dušo, kot piše Marx v članku Kirchliche Agitation (MEW 11:322 in dalje), kjer sicer pokaže povezavo med cerkvijo in ka- pitalom. S tem ko farška praksa iluzorično nastopa proti iluzoričnemu bo- gastvu, tj. k slednjemu dejansko pristopa, se neiluzorično bori za dejansko bedo zdajšnjega sveta, s tem torej nam hkrati razkri- va, proti čemu se dejansko bori. Proti snovnemu bogastvu. Klan- janje iluzorični materialnosti, ekonomiji, in vključevanje va- njo, je istočasno klanje dejanske materialnosti: naravnosti, čut- nosti, telesnosti, snovnosti... Znova se princip farške prakse pokaže za princip kapitalsko-blagovne produkcije/reprodukcije. Kapitalsko-blagovna produkcija/reprodukcija je celovito udeja- njenje farške prakse, udejanjena celovitost farške prakse, dot- lej, ko je kri obarvala jutranje nebo kapitalističnega produk- cijskega načina, teoretične dovršitve "samoodtujitve človeka od sebe in narave". Bogoslužje je eno samo: služenje. Služenje po- svetnemu bogu: Posvetni kult. Posvetni temelj religije. (Bog praktične potrebe in sebičnosti je denar. - MEID 1:185) Pomembno je pripomniti, da je bogastvo kot tako, i.e. meščansko bogastvo vedno v najvišji potenci izraženo v m.enjalni vrednosti, kjer je postavljeno kot posrednik, kot posredovanje ekstremov menjalne vrednosti in uporabne vrednosti same. Ta sredina se prikazuje vedno kot dovršeno ekonom.sko razmerje, ker spri jema (zusammenfasst) nasprotja, in pojavlja se naposled vedno kot e- nostrana višja potenca nasproti samim ekst:çemom; ker gibanje ali razmerje, ki se izvorno prikazuje kot posredovano med ekstremo- ma, dialektično nujno dalje vodi k temu, da se prikazuje kot posredovamje s samim sabo, kot subjekt, katerega momenti so le ekstremi, katerih samostojno predpostavko odpravlja .(aufhebt) , ^ da bi se po njihovi odpravi samo postavilo kot edino samostoj- no. Tako postane v religiozni sferi Kristus srednik med bogom V in človekom - goli cirkulacijski instrument med obema - njuna enost, bogočlovek, ter postane kot tak pomembnejši kot bog; svetniki pomembnejši kot Kristus; farji pomembnejši kot svetni-,, ki. Totalni ekonomski izraz, sam enostran proti ekstremoma, je ^ vedno menjalna vrednost, kjer je postavljena kot sredni člen (Mittelglied). Religija je ravno priznavanje človeka po ovinkih. Prek posredni- ka. Religija je priznavanje človeka prek menjalne vrednosti, po menjalni vrednosti. Kakor Kristus Jehovo, sveti Peter Kristusa, far svetnike (prim, odblesk Grundrissov v Marxovem članku Ouid pro Quo - MEW 13:455), tako menjalna vrednost producenta. Reli-, gija je priznavanje, čaščenje menjalne vrednosti. Religija je religija menjalne vrednosti. Religiozni človek je ekonomski člo- vek. Ekonomija je religija. (In da bi se kateri onih tovarišev, ki naimišljajo ucvretijo iz dimnice tega našega neprisrčnega obstoječega sveta, ogrinjajoč si plašč mistike prek pleča, na glavo globoko poveznjeno pokriva- lo misticizma, ne čutil - zakaj le-ti tovariši najraje čutijo, saj to je tisto, kar pač najlaglje kar samo pride - tu izvzete- ga, visoko nad tem, kakršno je pač njih samočutje, je trdno pri- staviti, da ta zgodba o njem govori. Ti vitezi ne-dogmatizma, ta knežja gospoda višjih svetov, izbornih občevanj, prelestnih vrednot itn., pač skratka: posvečena v tisto, kar je najvišje in večno in nad vsem, je brezpogojno podložna ravno tistemu, nad čemer si iimišlja biti, podlegla najglobljemu principu in temelj- ni značilnosti zdajšnjega produkcijskega načina. Saj bi se pač lahko reklo tudi, da onih, ki si umišljajo ignoriranje ekonomi- - je, pa ekonomija ne ignorira. Njihova ignoranca je bogočastje in najgloblje religiozni so tedaj, ko si pričarajo, da niso.) 285 Menjalna vrednost, oblika vrednosti, blagovna oblika, ki se po- stavi med producente in njihovo delovanje, delO;kot zrcalo in jim ne da videti skozenj, ter se, ker je v njeni absolutni ne- snovnosti, nenaravnosti, netelesnosti, nečutnosti (oz. nadnarav- nosti, nadčutnosti etc.) ne morejo nikjer zgrabiti, osamosvoji ter ona njih grabi, jim ugrabija življenje, se postavlja kot nadnaravno, ki določa obliko tvorjenja, tj. predrugačevanja - : snovnega, naravnega, telesnega, čutnega, in se sama prikazuje kot tvorec, vrhovni delavec, katerega so delavci le orodje. Ta- ko kot je blagovna oblika nujno zrcalo med producentom in nje- govim delom, tako je tu nujen stvarnik, tj. zanikanje tako na- rave kot človeka; še več, ta oblika sama, kot posrednik med de- lavcem in njegovim delom, tj. opredmetenim, materializiranim de- lom, vsrka vase to delo ter sama zaživi kot stvarnik, se kot ta- ka dozdeva ljudem. Ker njegovo delo, je človek tu sam priznan le po ovinku: po dvojnem ovinku, prek posrednika>in če hoče ži- veti, ne more, ne da bi priznaval božanskega posrednika,in k sebi se vrača vedno le skozenj, a le tako, da ga takega nareja, da v njem pušča svojo božanskost, mu naprti vso svojo religioz- no ujetost. Religija je ukinjena šele, ko je to zrcalo razbito; ko je razstreljena sama družbena bit, zakaj ta bit je, dokler je družba kapitalsko-blagovna družba, torej družba splošne bla- govne produkcije, zrcalna in božanska, nujno fiksirana kot ab- . straktnost nasproti dejanskim ljudem, ki se zgubljajo v njenem zrcalnem labirintu, medtem ko je ona toliko bolj pri sebi, koli- kor bolj so oni zgubljeni, toliko bolj božanska, kolikor bolj ' so le personifikacije kapitala oz. delovne sile. Religija bo prevladana šele, ko bodo ljudje ne le tu pa tam poškilili za za- stor produkcije (ki je produkcija/reprodukcija njihovega življe- nja), temveč ko bo ta zastor dokončno raztrgan in bodo razmerja praktičnega delovnega vsakdanjega življenja ljudem dan za dnem predstavljala prozorno umne odnose enega do drugega in do nara- ve. Rečeno je bilo, da se za kritično zgodovino religije izkaže kritična zgodovina tehnologije; torej razkrivanje človekovega aktivnega zadržanja do narave, zatorej njegovih družbenih živ- Ijenjskih razmerij; "samo določeno razmerje ljudi samih je, ki ; tu privzame zanje famtazmagorično obliko razmerja stvari." Ta- ko je tudi problem religije vsakdanjega življenja problem zgo- dovinsko-historične oblike prakse dela (oz. človeške dejavno- sti). Povsem določena oblika te prakse je objektivna baza bla- < govnega fetišizma, religije vsakdanjega življenja: "Ta fetiški značaj blagovnega sveta izvira, kot je že pokazala predhodna einaliza, iz svoj skega družbenega značaja dela, ki producira blago." (MEW 23:87/K 1:85) Kakšen je tedaj ta svojski družbeni značaj dela, iz katerega vre fetiški značaj blagovnega sveta? Značilnost tega sveta, značil- nost družbene ekonomije in hkrati (total(itar)no) ekonomske družbe je, da so nosilci, orgemizatorji,družbene produkcije privatni (blagovni) producenti, svobodni in neodvisni ter upoš-* tevajoči samo in edinole lastne interese, opravljajoči ali pu- ščajoči drugim opravljati zase medsebojno ločena in neodvisna privatna dela ter na ta način "upravljajoči" produkcijo: družba blagovnih producentov dejavnosti svojih članov neposredno ne uravnava. Družbena delitev dela združuje ta privatna dela v } družbeno celokupno delo, v družbeni produkcijski organizem. Ker stopajo blagovni producenti v družben kontakt šele z menja- vo, se ta družbeni produkcijski organizem ne vzpostavlja v (ne- posredni) produkciji, temveč zunaj nje, s čemer pa je tisto "zu- naj", menjava, vpotegnjeno v produkcijsko-reprodukcijsko sfero, preneha fungirati kot od produkcije ločena in neodvisna sfe- ra^^^ in obratno. V menjavo, na trgu pa lahko blagovni produ- centi stopajo le kot lastniki blag, uporabnih vrednosti, na ka- terih realizaciji sami ne morejo in ne smejo sodelovati, kate- rih družbena uporabnost se ima izkazati z realizacijo njihove (1) I.I. Rubin piše: "Produkcija in menjava predstavljata neloč- ljivo povezani*čeprav specifični komponenti reprodukcije... Menjava postane del samega procesa reprodukcije... Menjava nas zanima v glavnem kot družbena oblika procesa reprodukci- je, ki specifično zareže v fazo.direktne produkcije, ne kot faza procesa reprodukcije, ki se izmenjuje (alternate) s fazo direktne produkcije." (Essays on Marx*s Theory of Value Black and Red, Detroit 1972 , str. 9.^ 287 menjalne vrednosti. Nastopajo kot depersonalizirani primerki do- ločenega tipa blaga, ne ozirajoč se na to, kdo, kje, kdaj, kako jih je sproduciral, pri tem pa, ko se menjujejo z drugim blagom,- postavljajo svoje producente v menjalna razmerja. Na trg lahko ljudje vplivajo le, kolikor se kot blagovni produ- centi in menjalci svojega blaga podrejajo njegovim zakonitostim, do njega so v profanem razmerju, le kolikor ga priznavajo za vi- šjo silo, in ko so z njim v najbolj profanem razmerju, se do njega skoz in skoz religiozno vedejo. Vsakdanje življenje ¿la- govnih producentov je stalno bogoslužje. Celotno njihovo življe- nje določajo religiozni obrazci in če želijo biti deležni vsaj trohe tržne milosti in ne biti pahnjeni v pekel bede in še več- jega ponižanja, se ne smejo pregrešiti zopelp nobeno božjih zapo- vedi. Pa še tedaj, ko skrbno in predano opravljajo službo božjo, jih lahko muhasti bog, ko se prenažre darov, pahne v pogibel. Kolike milosti božje bodo deležni, ni odvisno od tega, kaj, v kolikem času in s koliko truda so sproducirali, temveč od tega, kaj, kako in v kolikem času so svoje darove sproducirali vsi o-; stali hlapci božji - ljudje v pogojih vladanja blagovne produk- cije ne morejo, ne da bi častili božanstvo in ateizem je tudi tu poslednja stopnja teizma -, zakaj v slučajnih in stalno ko- lebaj očih menjalnih razmerjih med njihovimi prod\ikti se nasilno uveljavlja za njih produkcijo družbeno potrebni delovni čas kot urejajoči naravni zakon. Družbeno potrebni delovni čas se odpne od privatnega, družbeno delo od privatnega, sfera menjave od sfere produkcije, družbeni naravni zakoni od človeških. Sfera menjave, odpeta od sfere produkcije, je sfera, v kateri ugasne vsa peklenskost produkcije, v kateri vlada pravica, četudi bes- nijo v sferi produkcije same krivičnosti, prevare in sleparije; vse kršitve človeških naravnih zakonov so izbrisane, ko je za- dovoljevan in spoštovan družbeni naravni zakon, zakaj kjer vla- da ta zadnji, tam nima prejšnji, človeški, kaj iskati. Sfera menjave blaga je dejansko domovanje svobode, morale, pravično- sti, enakosti in kar je še takih lepih čednosti, tu vladata za- konitost in justica, ki sta sankcioniranje zakonitosti in justi- 288-.:./-; : ■ .../-y, v^:;;.;'; ^ V'''--v--r..-'- ce vladajočega naravnega zakona družbe, četudi se vse te lepe in krasne reči v sferi neposredne produkcije sprevrnjene v svoja nasprotja: umor v sferi produkcije ni justični umor.« Sfera menja- ve je idealnost nikoli idealne realnosti in sankcioniranje real- nih neidealnosti; utopija kapitalsko-blagovne družbe v kateri utapljajo blagovni producenti vsa svoja gorja. V ločenosti od pekla je ta sfera nebo, božanstvo samo, "dejansko resnični raj : prirojenih človeških pravic" (MEW 23:189/K 1:199), sfera, v ka- teri si freetrader vulgaris sposoja nazore, pojme in merila za svoje razsojanje o družbi kapitala in mezdnega dela. Ker je ste- kališče njihovih poti v nebesih, si privatni blagovni producenti ne morejo pomagati, ne častiti svetega kraja, kjer se odloča o ; njihovem življenju in določa njihovo življenje, ne biti do druž- be v religioznem odnosu - kot z druge strani družba ne more, kot general-zVodnica, kot univerzalna javna hiša, ne da bi bila bo- žanska -, in v religioznem razmerju so, božanstvo spoštujejo, božjo službo opravljajo, četudi (in ravno zaradi tega, ker) v svojem brlogu počnejo raznolike nesvetosti. Da pa menjava more potekati, tj., da se produkti različnih pri-;' vatnih del morejo menjavati, morajo biti soizmerljivi. Takšni so le kot produkti abstraktnega človeškega dela, substance vred- nosti, kot produkti tistega produkcijskega procesa, ki je enost procesa dela in procesauvrednotenja (Verwertungsprozess), pri če- mer je proces dela le pojavna oblika Verwertungsprozessa, tako kot Marx v analizi ekvivalentne oblike vrednosti odkrije, da je konkretno delo le pojavna oblika svojega nasprotja, abstraktne- ga človeškega dela (kot uporabna vrednost vrednosti in privatno delo družbenega). Menjava blaga se more (in mora) oddeliti od produkcije blaga, ker je blago samo razcepij ivo, ker se vrednost more odpeti od uporabne vrednosti, četudi je druga nosilec, sub- stanca, funkcija prve in ta brez prejšnje ne more funkcionira- ti; to pa spet zato, ker se abstraktno delo nujno odpne od kon- kretnega, četudi je le po tem zadnjem mogoče in brez njega ne more, medtem ko obratno lahko, in se kljub svoji nepredmetnosti, nesnovnosti, nenaravnosti predstavlja kot predmetno, kot narav- na lastnost produkta dela. Ravno to, da se delo, potrošeno v pro- - 289 5 dukciji neke uporabne reči, predstavlja kot njena "predmetna" lastnost, kot njena vrednost, označuje neko historično določeno^ razvojno obdobje in je tisto, ki produkt dela, ki je v vseh družbenih oblikah, neodvisno od njih, uporaben predmet, spreme-\^, ni v blago. Tako kot je po eni strani vrednostna predmetnost blaga, za nasprotje od predmetnosti blagovnih teles, čutno ne- otipljiva, ker ni v njej niti atoma naravne snovi, in zatorej nekaj povsem družbenega, ker je izraz iste družbene substance^ ^ (enakovrstnega) človeškega dela, tako da se more pojaviti le v :^ družbenem razmerju blaga do blaga: čisto družbena predmetnost, golo družbeno bivanje teh stvari, potrdij iva le v določeni zgo-• dovinsko-historični obliki družbe, je po drugi strani vsa pred- metnost te družbe ravno v tej vrednostni predmetnosti ter na ,^ tej in iz te je ta družba zgrajena. Abstraktno delo zato velja : nad vse; človek zatorej toliko in le toliko, kolikor takega de- la iztisne iz sebe. Je le personifikacija abstraktnega dela. Tako kot v tej družbi vlada kult abstraktnega dela, vlada hkra-/; ti kult abstraktnega človeka. Konkretni, čutni, predmetni člo- ;■ vek je pojavna oblika abstraktnega, nadčutnega, družbenopred- metnega človeka. Tu si ta družba blagovnih producentov in kr- ščanstvo planeta v hermafroditski objem: "Za družbo producentov blaga, katere splošno družbeno produkcijsko razmerje obstoji v ; tem, da se obnašajo do svojih produktov kot blag, torej vredno- sti in v tej stvarni obliki primerjajo svoja privatna dela dru- go z drugim kot enako človeško delo, je krščanstvo s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti v meščanskem obdobju svoje- ga razvoja, protestantizmu, deizmu itd., najustreznejša oblika religije." (MEW 23:93/K 1:92) Poleg tega, da so ljudje kapital- sko-blagovne družbe religiozni v profanem, vsakdanjem in vsako- dnevnem življenju, kjer fungirajo kot personifikacije kapitala in m.ezdnega dela, so še "dodatno" religiozni kot kristjani. To- da to je le lošč istega, pološčena religija vsakdanjega življe- nja: dovršitev krščanstva, dovršitev židovstva in dovršitev ob- čanske družbe sovpadajo; krščanstvo je vzvišena misel židovst- . va, židovstvo je prostaška uporaba krščanstva, toda ta uporaba je lahko postala splošna šele potem, ko je krščanstvo kot izgo- tovljena religija teoretično dovršilo samoodtujitev človeka cd 290 ^. sebe in narave. Sele zdaj je lahko židovstvo doseglo splošno ob- last in napravilo otujenega (entäussert) človeka in odtujeno na- ravo za potujljiva (veräusserlich), kupivna predmeta,za predme- ta, ki sta zapadla v sužnost sebični potrebi, mešetar j enju. Ne-", beška potreba se sprevrže v zemeljsko in "Židov monoteizem je zategadelj v dejanskosti politeizem mnogih potreb, politeizem, ki naredi tudi stranišče za predmet božje postave." (MEW 1:37U/MEID I: 185), tako da je tudi resnica sranja religiozni akt. V kapitalsko-blagovnem sistemu potreb je religija religija po- treb: religija vsakdanjega življenja ravno v opravljanju, zado- voljevanju takih ali drugačnih potreb, v prvi vrsti tistih, ki jih je organsko-nujno zadovoljevati ("organsko" seveda ni ne-, oz. nad-družbeno), potreb, kakršne so zgodovinsko-historično razvite, kakor so lahko, po drugi strani, te potrebe, naj bodo še tako majhne in neznatne, zadovoljevane le na religiozni na- ' čin, tj. način, ki je določen z dano zgodovinsko-historično ob- liko človeške življenjske•prakse, ki tu doseže stopnjo vseinvsa- kogarobsegajočosti; zato je v religijo ujeto in jalovo kakršno- koli meščansko preganjanje religije; "vsakomur mora biti omogo- čeno, da opravlja svoje verske kakor tudi telesne potrebe, ne da bi vtikala vam je svoj nos policija. Toda delavska stranka bi morala pri tej priložnosti vendarle povedati, da se zaveda, ka- ko ni buržoazna "svoboda vesti" nič drugega kot dopuščanje vseh mogočih vrst verske svobode vesti, da pa si delavska stranka na- sprotno prizadeva, da bi vest osvobodila verskih utvar." (MEID 4:507) ^ . ,^ . ' Ta nesmrtna ljubezen kapitala in krščanstva, katere žar se ne ozira ne na kraj ne na čas, teh čednosti zakoncev, ki pridigata vzdržnost in odpovedovanje ter si nadevata krepostni izraz, ki pa zgubita vsako mejo in razsodnost, ko gre za tešitev njunih gonov in apetitov, ki so za vrati spalnice, v "skrivnem kraju produkcije, kjer je nad vhodom napisano: No admittance except on business" (MEW 23:189/K 1:199), kruto materialni - "anglikan- 291 ska visoka cerkev npr. raje odpusti napad na 38 od svojih 39 verskih členov kakor na 1/39 svojih denarnih dohodkov" (MEW 23:16/K 1:12) - in osupljivo meseni, ljubezenski objem, ki je nesmirten, kot je nesmrten kapital (zgolj z znanstvenega stali- šča je kapital lahko večen), torej to, da je krščanstvo "speci- alna religija kapitala" (MEW 26.3:442), se nam kaže tudi z dru- gega vidika: ko buržoazija, ki je v svoji revolucionarni mlado-' sti napadala "neproduktivne delavce" (gi. zanimiv farški očitek A. Smithu, ki je uvedel to kategorijo, v op. 75 23. pogl. 1. zv. Kapitala), tj. "suverene,sodnike, farje, oficirje"(MEW 26 .1:273) ipd., sama zavladala, se je s spremembo njenega mesta v produk-' cijsko-reprodukcijskem procesu spremenilo tudi njeno stališče do teh "transcendentnih poslov", ost njene kritike se je obrni- la proti tedanjemu (in zdajšnjemu) produktivnemu razredu, prole- tariatu, ter se od tam odbila proti njej sami. V odbijanju napa- dov s strani izkoriščanega razreda se je buržoazija skoitirala z omenjenimi neproduktivnimi staleži, si jih podredila - ker je obvladovala produkcijska sredstva (tudi 'heproduktivnih"dejavno- sti) -, tako da so postali in jih je priznala za kri svoje krvi, jih spremenila v svoje funkcionarj e, jim dala svojo podobe, da bi samoehranjali njeno. Ker je duhovno delo vkleščeno v produk- cij sko-reprodukci j ski proces - znanost npr. je postala in vse bolj postaja "glavna produkcijska sila''-, je moral vladajoči raz- red obvladati tudi to produkcijsko-reprodukcijsko sfero, vpreči "neproduktivne delavce" v produkcijsko-reprodukcij ski proces ka- pitala in jih tako narediti produktivne, tj. oplajajoče kapital. Ideološki staleži se začnejo kvantitativno in kvalitativno mno- žiti. Religija, oz. farjijkot njena personifikacija^so produk- cijsko-reprodukcijska sila kapitala, funkcionarji produkcije/re- produkcije kapitala. Kot ostali "paraziti dejanskih producentov" postanejo potrebni v tem najboljšem vseh možnih svetov, ki s ten postane še boljši, ali se take narejajo, zaradi slabosti, pomanj- kljivosti, trenj (telesnih, duševnih, sporov privatnih in nacio- nalnih interesov itd.) tega sveta. Kot velik del "neproduktivnih delavcev, ki sami ne producirajo nič, ne duhovno ne materialno, 292 temveč so le potrebni, nujni zaradi pomanjkljivosti družbenih razmerij - zahvalo za svoj obstoj dolgujejo social evils," (KEW 26.1:261) potrebni so v tisti meri, "v kateri narejajo le plus efficace le travail des travailleurs productifs." (ibid.) Kaj se dogaja v menjavi, oz. kako sploh more priti do nje in kako se perpetuira? (Predpostavljena je tista obsežnost blagov- ne produkcije in s tem menjalnih razmerij, ko prihaja vrednost-., ni značaj stvari v poštev že pri produkciji:) razcep delovnega ; produkta na koristno stvar in vrednostno stvar, enačenje popol- noma različnih del z abstrakcijo od njihove dejanske neenakosti, redukcijo na njihov skupni značaj, ki ga imajo kot abstraktno ; človeško delo. Toda to so že rezultati, ozreti se je treba na "predhodno analizo", na analizo vrednostne oblike, menjalne vred- nosti. Analiza te oblike je še posebej pomembna: "Vrednostna ob- lika delovnega produkta je najabstraktnejša, toda tudi najsploš- nejša oblika meščemskega produkcijskega načina, ki je skoznjo - označen kot posebni način družbene "produkcije in s tem. hkrati historično kaгakteгiziraл, če jo prezremo za večno naravo obli-'^ ko družbene produkcije, tako nujno spregledamo tudi tisto spe- ; cifično vrednostne oblike, torej blagovne oblike, dalje razvite denarne oblike, kapitalske oblike itd." (MEW 23:95/K I:94jOp.) - Pri obravnavanju religije, religioznosti kapitalsko-blagovnega y sveta takšno "prezrtje" potegne za sabo naravnost-večnost kapita- la, zatorej religije. Ker torej razrešitve in korenine religije ne iščeva v religiji,- ampak v ekonomiji, zato je tudi ne povezujeva zgolj z Marxovo kritiko religije, ampak z njegovo kritiko politične ekonomije. Ne trdiva, kot apologeti menjalnih razmerij in obstoječega - me- ščanskega kozmosa, da vzeto v celoti eksplicitni Marxovi in En-_ gelsovi teksti o religiji ne predstavljajo celovite (marksistič- ne) teorije religije, ampak nasprotno, da je revolucija meščan- skega kozmosa mogoča skozi revolucijo teh razmerij, da je odpra- va te celote mogoča le v nasprotju z "jemanjem v celoti^, da 293 sta Marx in Engels kritično opravila z religijo v celoti s tem, da sta opravila kritiko politične ekonomije. Ne trdiva kot apo- logeti temeljnih razmerij in principov obstoječega kapitalsko- blagovnega sveta, katerih apologetskost drema utajena pod si- cer hvalevrednimi napadi na akcidence tega sveta, da se "religi- ja ne more zvesti samo na prakso" - in to da velja za "svaku mo- guću religiju" - (svojevrstna ironija je, da se tisti, ki so naj- več govorili o praksi, niso lotili analize te prakse), marveč nasprotno, da je m.arksistična kritika religije mogoča le skozi ; kritiko vsakokratne zgodovinsko-historične oblike prakse člove-' ške dejavnosti, torej le z zvedbo religije na prakso družbenega produkcijsko/reprodukcijskega procesa, v najinem spisu na kapi- talsko obliko prakse produkcije ljudi in stvari, iz nje in skozi njo, zato v nasprotju s filozofsko kritiko religije, ki je po Marxu sama še religiozna, poprijemava kritiko politične ekonomi- je kot edino zgodovinsko relevantno "kritiko religije"; medtem ; ko filozofska kritika religije na religijo pristaja, kritika po- litične ekonomije ne, in tako kot jo prva ohranja, jo druga, v svojem zadnjem dejanju, odpravlja. . ? Gre za to, da si apologet vedno znova sam postavi svoj predmet » in svojo metodo, kot apologet obstoječe predmetnosti., okam.enelih oblik te predmetnosti, ker te oblike sprejema kot dokončne pred- mete, in te primerja s predmeti Marxove in Engelscve analize. Ta- ko se mu kaže, da ta dva nista v celoti obravnavala predmeta, ki ga on, apologet, obravnava, ravno zato, ker sta obravnavala pred- metnost v celoti, s tem ko sta jo v celoti podvrgla kritični a- nalizi, ker sta obravnavala reprodukcijo predmetnosti v kritiki politične ekonomije, in se jima je zato vsak predmet nujno raz- krojil. On, apologet, pa svojemu predmetu ne more dopustiti niti v mislih, da bi se mu ta razkrojil, ker živi od tega predmeta, ■ živi od svojega posla, od svojega ukvarjanja s tem predmetom. A- pologet parazitira na svojem predmetu, sam razkrije parazitstvo le v razmerju do predmeta, in je s tem apologet delitve dela prav po svojem apologetskem razmerju do svojega položaja v delitvi de- 294 at; - la. Metoda in predmet analize sovpadata zunaj kritike politic- ne ekonomije iluzorično, nasilno, kot ju je mogoče le v tej ¿ ¿¿t kritiki nasilno spraviti vsaksebi. ' -i■-.¿A Predpostavke in vse bistvene poteze Marxove in Engelsove "kri- "< tike religije" so torej podane v kritiki politične ekonomije. Gre za razkritje, da ni v produktih inkorporirani delovni čas, , temveč sedaj nujni delovni čas tisto vrednost določujoče. To je tu izhodišče za vpogled v blagovna protislovja. Tisto, kar blaga konstituira, je vedno že pretekli, potrošeni, minuli de- " lovni čas, tisto pa, kar določa njihovo vrednost na trgu, nji- hovo eksistenco za ljudi, individue, njihovo družbeno eksisten- co, in za individue nimajo blaga nobene druge eksistence kot za individue, je sedčmji živi delovni čas. Pretekli, popredmeteni : delovni čas se skozi blaga menjuje za sedanji živi delovni čas,? sedanji živi delovni čas je podvržen, je vladan od preteklega, . popredmetenega delovnega časa. Vrednost (realna vrednost) vseh ^ blag (vključno z delovno silo) je določena po produkcijskih stroških, z drugimi besedami, po delovnem času, ki je potrošen za njihovo proizvodnjo. Cena je ta njihova menjalna vrednost iz- ražena v denau?ju. Ta po delovnem času določena vrednost blag je le njihova povprečna vrednost. Povprečje,ki se kaže kot vnanja ' abstrakcija, kolikor je izšteta (herausaddiert) kot povprečno število neke epohe. Je pa zelo realno, če je hkrati spoznano kot gonilna sila in gibalni princip oscilacij, skozi katere te- čejo cene blaga v določeni epohi. Ta realnost ni le teoretično pomembna. Ne tvori le podlage trgovske spekulacije, katere ver- jetnostni račun izhaja tako od osrednjih povprečnih cen, ki ve- ljajo kot center oscilacije, kot od povprečnih višin in povpreč- nih nižin oscilacije nad in pod tem centrom. Posebej je od te poprečne vrednosti blaga njena tržna vrednost stalno različna in stoji stalno ali pod ali nad njo. Tržna vrednost se izravna- va z realno vrednostjo skozi svoje stalne oscilacije, nikoli z neko izravnavo z realno vrednostjo kot nekim tretjim, temveč skozi stalno neenako postavi j čin j e sebe same. V ekonomiji se nam 295 religija razkriva kot substanca, ker je ekonomija substanca religije. Tu je religija močnejša od svoje personifikacije - cerkve, čeprav se zdi, da cerkev obvladuje religijo. Realnost povprečne vrednosti, povprečje, ki sezdi menjujočemu individuu vnanja, tuja realnost, ali kot religiozna abstrakcija, tuja re-', alnost, ker mu jo vsiljuje odvratna, odljudna in antisocialna institucija, ki se sama imenuje cerkev, se individuu samemu, brez teh odljudnih posrednikov, v njegovi intimi, čisto njego- va ali njegova v svoji čistosti, kaže kot gonilna sila in gi- balni princip zunaj njega, kot božanski princip, ki je od nje- ^ ga - individua toliko bolj neodvisen, kolikor bolj se individu- um spoznava odvisen od tega zadnjega in tako prvega gibalca. Da to božanstvo ni eno in isto z njegovo praktično formo, da bog ni tisti, ki hodi na trg in mešetari z individuom, to ve že spre- ten trgovec, ki ve, da se tržna vrednost, in le s to vrednostjo ima trgovec in vsak individuum opraviti, izravnava skozi svoje stalne oscilacije, nikoli z neko izravnavo z realno vrednostjo kot nekim tretj im, božanstvom samim kot posredovalcem. To tret- je, absolutni posrednik, je božansko tudi po tem, da je stalno tu, in da ni nikoli tukaj, da je realna vrednost in da ni niko- li realna, da se more in m.ora tržna vrednost in personifikacija te vrednosti, trgovec, individuum, vernik, polastiti tega tret- jega le skozi stalno neenako postavljanje sebe same. Individuum, vernik, si mora sebe sebi stalno postavljati neenakega, da si je realna vrednost, ki je od njega neodvisna in ki ji je abso- lutno podvržen, da si je bog,.ki je od njega neodvisen in ki mu je vernik ab'solutno podvržen, enaka, čeprav ne prakcitira božan- stva, ne fiksira realne vrednosti kot realne vrednosti, čeprav ravna povsem brezbožno, ker tudi s to odtujitvijo mešetari, pu- sti hkrati, da ta proizvod njegove dejavnosti,.odtujitev zaple- še svoj lastno ples, da ga ta posrednik povabi na plesišče in se potem muči v tem in onem ritmu, kakršni so pač nebeški gla- sovi. Predvsem pa ta odtujitev zapleše svoj lastni ples v gla- vah ljudi, kjer se fiksira strah, da ti za vsako napačno stopi- canje tvoj soplesalec pohodi prste, strah, da ti bo pohodil kur- ja očesa. Poprečna vrednost kot gonilna sila in gibalni princip, katere realnost ni le teoretično pomembna, ni torej pomembna za religiozno teorijo in apologijo, ampak za praktično klečeplaze- nje in bogohlinjenje, pa je šele izhodišče za vstop-v skrivno- sti tega plesa, religioznega obreda, blagovnih protislovij. Da je religija po svojem bistvu ples, ritmika po božanskem taktu, je v sodobnih religijah toliko zakrito, ker se je tu religioz- na zgodovina že končala, kot se je sploh končala zgodovina, in je med individua, trgovca in vernika in tisto pravo realnost, tisto tretje, stopil neki drugi posrednik, v obliki okostenele in sklerozne cerkve, ki sam ni več eleganten plesalec, toda kot dovršitev zemeljskih podob edini, ki bi mu bilo namenjeno poka- zati vso gracioznost religioznih plesov. Kakor je prava religi- ja odvzeta ljudem in prenesena v cerkev, tako je religiozni ples odvzet primitivcem in prenesen v cerkveno togost. Ker pa cerkev ni ustvarila religije, ne daje ona religije ljudem, ta- ko cerkev religije Ijudemi ne more odvzeti, lahko se le tišči med ljudi in religijo, kot da bi ta bila njihova posebna, od njih in njihove dejavnosti ločena dejanskost. Cerkev ni religi- ja, je iluzija, sprevrženost religiozne prakse. Ni v nobenem neposrednem, čistem razmerju do religije. Cerkev je le commerce z religijo, medtem ko je religija sama religija splošnega com- merce. Vsako razmerje med religijo in cerkvijo je slučajno. To- da niti religija niti cerkev nista slučajni. Cena se torej raz- likuje od vrednosti, ne le kot nominalna od realne. Protislovje med menjalno vrednostjo in ceno - poprečno ceno in cenami, ka- terih poprečje je -, razlika med veličinami in njihovo poprečno veličino, ne bo ukinjeno s tem, da se ukine zgolj razlika v ime- nu med obema. Razlika med ceno in vrednostjo, med blagom, merje- no po delovnem času, katerega produkt je, in produktom delovne- ga časa, za katerega se zamenja, ta razlika zahteva (erheischt) neko tretje blago kot mero, v kateri se izraža dejanska menjal- na vrednost blaga. To je protislovje, na katerem korenini reli- gija in skozi katero dobi svojo posebno formo odtujitve. Ker ce- na ni enaka vrednosti, vrednost določuje element - delovni čas - ne more biti element, v katerem se izražajo cene, ker bi se de- 297 lovni č as izrazil hkrati kot določujoče in nedoločujoče, kot ena- ko in neenako svojega razmerja. Ker delovni čas eksistira kot me- ra vrednosti le idealno, ne more služiti kot materija primerjave- cen. Ker se torej delovni čas, živo delo, delovna sila ne more hkrati izraziti kot določujoče in nedoločujoče, kot enako in ne- enako njega samega, ker je delovni čas kot mera vrednosti in s tem mera vseh stvari le idealen, mora realno eksistenco prepusti- ti neki realni eksistenci, bogu ali denarju. Teološkemu pojmova- nju vprašanja je to pojmovanje tako tuje, kot mu je tuje iskanje vernikove skrivnosti v delavniškem verniku. Ali drugače: Ne iščimo Zidove skrivnosti v njegovi religiji, marveč poiščimo : skrivnost religije v dejanskem Zidu! Kaj je posvetni temelj židovstva? Praktična potreba, sebičnost. •Kaj je Zidov posvetni kult? Mešetarjenje. Kaj je njegov posvetni bog? Denar. Denar je zato bog med blagi. (Grundrisse 132) Kot posamezen oprijemljivi predmet je denar zato lahko slučajno iskan, najden, ukraden, odkrit, in splošno bogastvo oprijemlji- vo spravljeno v posest posameznega individua. Iz njegove hlap- čevske podobe, v kateri se prikazuje zgolj kot cirkulacijske sredstvo, postane nenadoma vladar in bog v svetu stvari. Pred- stavlja nebeško eksistenco blag, medtem ko te predstavljajo nje- govo zemsko. Vsaka forma naravnega bogastva, preden je skozi me- njalno vrednost predstavljeno, pripisuje bistveno razmerje indi- vidua do predmeta, tako da se ta po svojih straneh sam popredme- ti v stvari in se njegova posest te stvari hkrati prikazuje kot nek določeni razvoj njegove individualnosti; bogastvo ovac raz- voj individua kot pastirja, bogastvo žita njegov razvoj kot kme- ta etc. Denar nasprotno, kot individuum splošnega bogastva, kot sam izhajajoč iz cirkulacije in reprezentirajoč to splošno, kot samo družbeni rezultat, nikakor ne pripisuje nobenega individu- alnega razmerja do svojega posestnika; njegovo posedovanje ni razvoj katere koli bistvene strani njegove individualnosti, tem- več mnogo bolj posedovanje tega brezindividualnostnega (des In- dividualitätslosen), ker to družbeno (razmerje) eksistira hkra- ti kot nek čutni, vnanji predmet, katerega se lahko mehanično 298 '' _ ir'--:-. -A' - .-'v,:--'-' \ ^ polasti, in ki je prav tako lahko izgubljen. Njegovo razmerje do individua se prikazuje torej kot neko čisto slučajno; medtem mu to razmerje do neke z njegovo individualnostjo sploh ne koherent- ne stvari hkrati, skozi karčikter te stvari, daje splošno gospo- stvo nad družbo, nad vsem svetom užitkov, del etc. To bi bilo isto, kot če bi mi na primer najdenje kamna, čisto neodvisno od moje individualnosti, oskrbelo posedovanje vseh znanosti. Posest denču?ja me postavlja v razmerju do bogastva (družbenega) v isto razmerje, v katerega bi me kamen modrosti postavljal v odnosu do vseh znanosti. Denar zato ni le en predmet sle po bogatenju, temveč je sam pred- met le-te. Ta (sla) je bistveno auri sacra fames. In obratno, bog ni le en predmet sle po bogatenju, kot bodo apologeti in teologi hoteli opraviti s to emalizo, ker bog ni le predmet, temveč iz-, vir sle po bogatenju, kar je mogoče seveda le po tem, ko se je splošno bogastvo, bogastvo k-ot tako, individualiziralo v neki posebni stvari, se pravi brž ko je denar postavljen v njegovi tretji označitvi. Kot odtujitev te "tretje označitve" in hkrati njeno nasprotje je zato denar bog med stvarnu.. Sla imetja je mogoča tudi brez denarja; sla obogatenja je sama produkt določenega družbenega razvoja, ne naravna v nasprotju z družbenim. Zato tarnanje starih nad denarjem kot virom vsega slabega. V ubesedeni religiji, v bibliji, je seveda bog tako kreator vsega dobrega kot vsega slabega, torej tudi hudiča. Hudič je edini produkt boga, ki se je bogu odtujil in zopersta- • vil, vendar fantastični refleks odtujitve vsakega produkta indi- viduu. In ta edini produkt boga spravlja na stranpota vse ljudi, oziroma vsi problemi vesti, vse religiozno tarnaлje je rezultat dejavnosti tega odtujenega, od boga neodvisnega produkta. Ta produkt, ta femtastični refleks, je seveda sam podvržen božan- ski zvijači, stalno hoče slabo, in vedno doseže dobro. Za tarna- nje torej več kot dovolj razlogov, ne glede na pozicijo, na ka- tero se postaviš. To tarnanje proti denarju kot viru vsega sla- • 299 ^ bega je bilo samo meglena, sebi sami nejasna, anticipira j oča kritika religije, mástificirajoča kritika mistificiranih razme- - rij. Bila je namreč hkrati zahteva po odpravi menjavnih razme- v rij in refleks propada skupnosti. .4 Sla užitka v njeni splošni form.i in skopost sta dve posebni for- mi denarnega pohlepa. Abstraktna sla užitka udejanji denar v do- ločitvi, v kateri je materialni reprezentant bogastva; pohlep, kolikor je (denar) le splošna forma bogastva nasproti blagom kot njegovim posebnim substancam.. Da bi (denar) držal kot tak, mora vsa posebna razmerja do predmetov posebnih potreb žrtvovati, se¿ jih odpovedati, da bi zadovoljil potrebo denarnega pohlepa kot >f tako. Vzdrževanje od čutnosti, žrtvovanje posebnih naravnih raz- merij do drugih individuov, do stvari in do narave, ki ga prak- ticira in pridiga religija, ni nobena posebnost religije, tako kot celibat, razmerje moškega do ženske in ženske do moškega je najbolj generično razmerje individua do individua, ni nobena po- sebnost neke posebne institucije - cerkve. Vzdrževanje od čutno- sti, žrtvovanje posebnih naravnih razmerij do drugih individuov dejansko prakticirajo druge institucije - družina etc., ki po v eni strani uravnavajo produkcijo ljudi po produkciji stvari, neposredno tudi tako, da jo podrejajo taki stvari, taki odtujit- vi generičnih razmerij med ljudmi, kot je družina etc., po dru- gi strani pa so to družbene forme, v katerih sta združeni obe posebni formi denarnega pohlepa, sla užitka v njeni splošni for- mi in skopost hkrati. •, ^ti'-'v^ . -ii^kca ■. јЈз* - лл-,-/ Denarni pohlep in sla bogatenja sta nujno propad starih skupno- sti. Zato nasprotje proti temu, Zato je religija kot nejasna si, mistificirana kritika, zganjala vedno jasno apologijo vladajo- čih razmerij med ljudmi. Toda (denar) sam je skupnost, šele z njegovim posredovanjem nastane kakršna koli skupnost, vsa raz- - merja vzajemnosti so posredovana skozenj, in ne more trpeti no- bene druge nad njim stoječe skupnosti. To pa vzpostavlja poln razvoj menjalne vrednosti, torej njej ustrezajoče organizacijo 300 družbe. Skupnost postane dejansko religiozna s tem, ko dejansko;^ postane skupnost, takrat se religija odtrga od golega prazno- verja in mitologije in postane racionalna; seveda tako religija- kot skupnost te religije, se ta pojava racionalnosti postavi na temelj, na podlago praznoverja in mitičnosti, toda svoje sokove črpa iz nje tako, da se s to svojo predpostavko prikazuje loče- na in v nasprotju z njo. - ' ■ ■ ■ w Pri starih ni bila menjalna vrednost nexus rerum. Pri starih :î ljudstvih se prikazuje kopičenje zlata in srebra prvotno kot •: svečeniški (duhovniški) in kraljevski privilegij, ker bog in kralj blag pripade le bogovom in kraljem. Le ti zaslužijo pose-:* dovanje bogastva kot takega. To kopičenje potem po eni strani : le kot za razkazovanje izobilja, se pravi bogastva kot izredne i nedeljske stvari; za darilo za templje in njihove bogove; za javne umetniške predmete; končno kot gotovo sredstvo za primer izredne nuje, za nakup orožja etc. To kopičenje postane pozne- je pri starih politika. Državni zaklad kot rezervni fond, in tempelj sta prvotni banki-, v katerih se to od vsega najbolj ' sveto konservira. To kopičenje in nalaganje (doseže) svoj konča- ni razvoj v modernih bankah; tu pa z naprej razvito določitvi- jo. Po drugi strani pri privatnikih to nalaganje kot spravlja- nje-na-vamo bogastva v njegovi posrečeni formi pred spremenlji- vimi padci, v kateri je lahko zakopan etc., kratko stopi v či- sto skrivno razmerje do individua. To se ponavlja pri vseh pa- ; nikah, vojnah etc. v meščanski družbi, ki potem pade nazaj v barbarsko stanje. V takem stanju menjalna vrednost spet neha bi- ti nexus rerum, toda nakopičeno bogastvo ima isti prvotni karak- ter, da je svečeniški in kraljevski privilegij, ker potem bog in kralj blag pripade spet le bogovom in kraljem. Čeprav torej pri stari menjalna vrednost ni bila ta nexus rerum, je že pri starih ta nexus rerum tvoril, proizvajal, formiral religijo ko- likor se je osamosvojil, tako kot tvori, proizvaja, formira re- ligijo zdaj in tu. Vprašanje torej, zakaj religija pri starih, ^ ki niso poznali meščanske ekonomije, je religiozno vprašanje, 301 € vprašanje znotraj horizonta religije sar.e, ki vidi isto religi-,.:^» jo danes in pri starih in ne vidi ničesar drugega mino te reli- ¿, gije, ji je vse drugo, razen religije zgodovinsko minljivo. Ker ■ je to religiozno vprašanje, je torej tudi kritično, kolikor je religija kritična, kritično je do razmerij zdaj in tu, kolikor je to v mejah religije mogoče. Zato priznava, da v, "moderni" e- konomiji leži koren religije, ki pa kot moderna ekonomija ni .i večni koren, ni vse tisto, kar religijo kot religijo konstitui-f, ra, kajti temu religioznemu stališču se religija prikazuje prej kot ekonomija, bog se mu prikazuje prej kot denar, odtujitev prej kot proces odtujevanja, produkt prej kot producent. In ker je v meščanski družbi ves ta proces sprevrnjen, ker so tu in y zdaj akcidence dejansko pred substanco, ker se blaga prikazuje- * jo prej kot njihovi producenti, ker se forma stvari prikazuje prej kot individui, skozi katere so si stvari to formo nadele, ker se ljudje prikazujejo šele skozi stvari in ker se stvari prikazujejo personificirano, kot ljudje, najde to religiozno stališče potrditev svojega religioznega vprašanja in religioz- nega dvoma v kapitalsko bistvo religije v vseh pojavih, v vseh C stvareh, v vseh individuih, in kakšna ironija, v kapitalu sa- mem. Ker religija dejansko vlada ekonomiji, da je ekonomija > sploh mogoča, ker božanstvo dejansko vlada denarju, da je de- : nar mogoč, ker torej odtujitev dejansko vlada procesu odtuje- vanja, ker produkt dejansko vlada producentu, da je mogoč kot blago, ker menjalna vrednost dejansko vlada uporabni vrednosti, da je mogoča menjava, zato teološkemu in apologetskemu mišlje- nju te dejanskosti ni mogoče obrniti tako, da se od vseh teh sprevrnjenih dejanskih razmerij poskuša obrniti eno samiO in re- či nekaj nedejanskega, namreč da je ekonomija pred religijo, da je religija produkt menjave in menjavi podvržene produkcije, ker je to izrekanje ateizma v religiozni praksi. Nasprotovati trditvi, da je religija več kot refleks, praktičen, realen ref- leks odtujitve človekovih moči skozi menjalno vrednost etc., je v iluzoričnih razmerjih in za ta razmerja nedejansko, ker so ta razmerja dejanska. V njih so dejanske le panike, ko pade maščan- 302 '--í ska družba nazaj v barbarsko stanje, stanje, ki je v meščanski družbi preseženo le na videz, ker kot damoklejev meč visi nad njo in ki ga ta družba bolj in bolj ostri, in ravno .v teh pa- nikedi se religija izkaže v svoji dejanskosti, ker edina dejan- \ sko ostane individuu. To je nadaljni kritični moment religije kot mistificirane kritike, ki menjavi imanentna ostane pri živ- ljenju, tudi ko nexus rerum pod njo ostane brez diha, se zama- .> je in ko ga ona vodi čez to ozko brv. In prav zato mora kriti- r ka politične ekonomije kritično opraviti tudi z religijo, ki je produkt'Osamosvojenih menjavnih razmerij, ki se proizvajajo zdaj in tu, se pa tudi od ekonomije zdaj in tu osvobajajo, kot v religija sploh neha biti produkt človeške dejavnosti. Temu pro- , tislovnemu razmerju, da religija je produkt menjavnih razmerij,, ker nastaja po posredovanju menjavne vrednosti, in da religija , ni produkt menjavnih razmerij, ker neha sploh biti produkt, ker^ se osamosvoji in sploh neha biti produkt svojega producenta, ni mogoče dati teoretične rešitve, kot to delajo teologi in apolo- geti, алпрак ga jé mogoče rešiti samb praktično, skozi radika- lizacijo kritičnega momenta religije, tako da se ta kritični moment iz religije osamosvoji proti njej v kritiki politične e-J konomije. To osamosvajanje se je v vsej tej predzgodovini doga-,;/ jalo le znotraj religije in se izkazalo za dejansko harmonijo / religije in ateizma, cerkve in države, praznoverja in razsvet- v; Ijenstva. Ta harmonija se vedno posreduje skozi utopizem, tudi če je socialističen. Je prav tako pobožna kot abotna želja, da se npr. menjalna vrednost ne bi smela iz forme blaga in denarja/ naprej razviti k formi kapitala, ali da se menjalno vrednost producirajoče delo ne bi smelo naprej razviti v mezdno delo. Kar te socialiste razločuje od meščanskih apologetov, je na eni stra- ni občutek protislovij sistema, na drugi strani utopizem, da ne zapopadejo nujne razlike med realno in idealno podobo meščanske družbe, in da zato prevzemajo odvečen posel, da hočejo spet ude- janjiti idealni izraz sam, olepšano in od dejanskosti same kot tako iz sebe vrženo reflektirano fotografijo (Lichtbild). (Grund- risse 916) Kritik^pi religije kot kritika religije je tak odvečni. . ' : . . 303 posel, zastiranje, da gre za apologijo "ekonomske harmonije". Da pa je religija sama bistveno religija ekonomske harmonije, da je religija odmišljanja protislovij, ki so imanentna protislovja. In za protislovja religije, ne za religijo sprave, nama gre. Od tod se tudi vprašanje po .religiji kot nadekonomski religiji, religi- je, ki ni le religija meščanske družbe, ampak "vse dosedanje zgo- dovine", izkaže kot poskus demonstracije, da se potrdijo historič- no v obtok vržene meščanske ideje, da je religija prvotno (v ča- su) adekvaten refleks prvotnih razmerij med ljudmi, da pa naj bi bil prvotni sistem (prakomunizem) svobode in enakosti vseh iz- krivljen skozi denar in kapital. Ta apologija religije kot nade- konomskega pojava se iztefe v tem, da se poleg ekonomskega kore- na religije zdaj in tu odkriva še neka religiozna posebnost re- ligije, ki naj bi bila ravno ta nadekonomska fiksnost, in ki je religiji, ki je zdaj .in tu, posredovana iz preteklosti. Tako ni spoznana niti pretekla substanca tega zdaj in tu, temveč je le-ta še religiozno fiksirano, teološko in znanstveno, da ne trpimo le zaradi živih, temveč tudi zaradi mrtvih. Le mort saisit le vif. i S tem ko apologeti in teologi zatrjujejo in prepričujejo o po- sebni substanci religije, ki je naj bi ne bilo mogoče izvesti iz politične ekonomije, ker naj bi religija obstajala prej kot me- njalna vrednost, denar in kapital, religija in siceršnja ideolo- gija ter skozi nje reflektirane oblike zavesti ohranjajo videz samostojnosti, videz ene strani, enega momenta protislovja, v katerem dejansko so kot meglene tvorbe v možganih ljudi. Xar je bistveno v tem zatrjevanju religije, ni toliko to, da naj se za- briše, da je koren religije zdaj in tu, čeprav se ustvarja videz, da na isti - domnevno neekonomski podlagi, na kateri je stala re- ligija v predmeščanskih skupnosti, stoji tudi zdaj in tu, se to- rej sodobna religija navidezno hrani iz pretekle religije, ampak to, da religija v starih skupnostih ni bila sublimat materialne- ga, empirično ugotovljivega in na materialne predpostavke veza- nega življenskega procesa. Resnica vpraševanja po starih in od ekonomije neodvisnih religijah se tako izkaže kot sestopanje iz nebes na zemljo, tu pa se čisto v nasprotju s takim apologetsko religioznim spraševanjem, ki za hrbtom skriva odgovor kot macólo. 304 X vzpenjava z zemlje v nebo. To se pravi, da ne izhajava iz tega, da teologi in apologeti vprašujejo, kako je mogoča religija, če ni ekonomije, od teh teologov in apologetov mišljene, umišlje- ^ ne, predstavljene religije, da bi od tod prišla k ekonomiji, n^ izhajava od rečenega, umišljenega, predstavljenega človeka, da ; bi od tod prišla k ljudem iz mesa in kosti; izhajava iz dejan- ; sko dejavnih ljudi in iz njihovega dejanskega življenskega pro- cesa prikazujeva tudi razvoj ideoloških refleksov in odmevov te- ga življenskega procesa. Morala, religija, metafizika in sicer^r nja ideologija in njim ustrezne oblike zavesti tu ne ohranjajo : več videza samostojnosti. One nimajo zgodovine, one nimajo raz-l voja, kakor hoče dokazati apologet z nadekonomsko zgodovino re*^ ligije, ki je le njegova izmišljotina, marveč ljudje, ki raz- vijajo svojo materialno proizvodnjo in svoje materialno občeva-*;^ nje, spreminjajo s to svojo dejanskostjo tudi svoje mišljenje in proizvode svojega mišljenja. Ne določa zavest življenja, mar- več življenje določa zavest.- Po prvem načinu opazovanja izhaja-ï; jo apologeti in teologi iz zavesti, kot bi bila živ individuum,- po drugem, ki ustreza življenju, pa izhajava iz dejanskih, ži- vih individuov samih in obravnavava zavest le kot njihovo za- vest. Vrednost blaga je od blaga samega različna. Vrednost (menjalna vrednost) je blago le v menjavi (dejanski ali predstavljeni); vrednost ni le zmožnost izmenjave blag na sploh, temveč njiho- va specifična izmenljivost. Hkrati je eksponent razmerja, v ka- terem se je v produkciji'že izmenjalo z drugimi blagi (materia- liziran delovni čas); je njegova kvantitativno določena izmen- - 1jivost. Vrednost je družbeno razmerje blag, njihova ekonomska kvaliteta. Toda analiza blaga in denarja, protislovij, ki se tu razkrivajo, kaže, da ta ekonomska kvaliteta sama zapleše lastni ples, da je ekonomska kvaliteta, in da ni ekonomska kvaliteta, , pač glede na stališče, s katerega jo opazujemo, čeprav nobeno ' stališče ni niti poljubno niti slučajno. Kot vrednost je blago hkrati ekvivalent za vsa druga blaga v ne- kern posebnem razmerju. Kot vrednost je blago ekvivalent; kot ek- vivalent so vse njegove naravne lastnosti v njem ugasnjene, ne stoji v nobenem kvalitativno posebnem razmerju več do drugih blag; temveč je tako splošna mera kot splošni reprezentant, kot splošno menjalno sredstvo vseh drugih blag. Kot vrednost je denar, če je bilo skozi protislovje menjalne vrednosti razvidno formiranje go- nilne sile in gibalnega principa, z eno besedo odtujitve, ki se . osamosvoji kot božanstvo, je iz te antinomije menjalne vrednosti razvidna razcepitev med nadnaravno, vseh naravnih lastnosti os- vobojeno odtujeno formo, božanstvom, in med človekom kot indivi- duom naravnih, čutnih potreb. To posebno razmerje, da je blago kot vrednost ekvivalent, obrača vsa splošna razmerja, trga vezi človeka do narave, človeka do človeka in ga spreminja v indivi- dua, egoista, v bitje razuma nasproti slepi naravi. In hkrati je to racionalno, zato fiktivno nadnaravno bitje, kreatura nekega drugega, dejansko nadnaravnega bitja, boga. Da je delovna sila blago kot vsako drugo blago, da je individuum podvržen blagovni formi, pojasnjuje, zakaj so tudi v tem poseb- nem blagu ugasnjene vse njegove naravne lastnosti, da ne stoji v nobenem kvalitativno posebnem razmerju več do drugih blag delov- ne sile, do drugih individuov, kolikor je kot vrednost to blago ekvivalent, in da je zato za vzpostavitev ene same kvalitativne razlike z nekim drugim bitjem potrebno hkrati vzpostaviti vse kvalitativne razlike do tega bitja, človekovi slabovidnosti po- staviti nasproti boga, ki vse vidi, človekovi nevednosti boga, ki vse ve in človekovi minljivosti boga, ki je večen. Ker pa je blago oziroma produkt ali produkcijski instrument cd sebe kot vrednosti različen, je blago kot vrednost različno od sebe kot produkta. Njena lastnost kot vrednost ne le more, tem- več mora hkrati dobiti neko od njene naravne različno eksisten- co. Blago je vrelec nenaravne, nadnaravne, božanske eksistence. Ker so blaga kot vrednosti drugo od drugega le kvantitativno зоб različna, ker je vsako blago ekvivalent drugemu blagu, ker je delovna sila blago in individuum le personifikacija tega bla- ga, mora biti vsako blago kvalitativno različno od svoje last- ne vrednosti. Njihova vrednost mora zato posedovati neko od njih kvalitativno razločljivo eksistenco in v dejemski menjavi , mora ta razločljivost postati dejanska ločitev, ker mora priti naravna različnost blag z njihovo ekonomsko ekvivalenco v pro- tislovje in obe lahko obstojita le druga poleg druge, dobi s ;v tem blago dvojno eksistenco, poleg njene naravne neko čisto e- 4^ konomsko, v kateri je (blago) zgolj znak, črka za neko produk- S- cijsko razmerje, zgolj znak za svojo lastno uporabno vrednost in v nasprotju z njo. To je dejansko religiozno razmerje, v i katerem naravne značilnosti blaga niso več v nobenem razmerju do ekonomske eksistence in ekonomskih značilnosti blaga, je , njihova narava in s tem vsa narava povsem podvržena "čisti" i ekonomski eksistenci tako, kot se skozi religijo neko posebno blago, delovna sila, individuum, "človek", podvrže skupaj s svojimi naravnimi, minljivimi lastnostmi in potrebami neki ne- naravni, "čisti", božanski eksistenci, da mu vlada. Nemoč člo- veSke narave, njegove eksistence, njegovih misli, njegovih po- treb, pred to "čisto" eksistenco seveda ni nikakršna nemoč zgolj človekove glave, njegovega mišljenja ali njegove zave- . sti, ni neutemeljeno praznoverje in ni neutemeljen strah, ni zgolj nemoč človeka, da bi razximel, da je on, človek, božanski; nadnaravna ali nenaravna, "čista" eksistenca ni nobena izmiš- ljotina, zlasti pa ne zgolj izmišljotina fau^jev, ampak je de- _ janska človeška nemoč, nemoč človeške narave in njeno dejansko ; hlapčevanje, podvrženost in odvisnost od te "čiste" eksisten- ce, menjalne vrednosti, boga. Menjalna vrednost blaga, kot posebna eksistenca poleg blaga sa- mega, je denar; forma, v kateri se vsa blaga enačijo, se primer- jajo, se merijo; v kateri se vsa blaga razkrojijo, kar se raz- kroji v vsa blaga; splošni ekvivalent. Individuum je blago kot delovna sila, zato njegovo enačenje, njegovo primerjanje, nje- . : . . , 307 govo merjenje samega sebe z drugim.i individui, ki se le dejansko fiktivno dogaja v denarju, se v denarju ne m.ore izvršiti dokonč- no,- ker je tudi denar kot blage še obremenjen z naravnim.i last- .- nostmi, ki jih individuum, lahko tipa, gleda, vonja, am.pak se do- končno izvrši fiktivno dejansko v "čisti" eksistenci, ki z na- rave ni več obremenjena, pa vendar se m.orajo in se morejo v njej dejansko vsa blaga, vsi individui enačiti, se primerjati, se me- riti, kot v neki posebni, od njih ločeni božanski eksistenci. Da je ta eksistenca božanska, to ne izvira iz njene splošnosti, am- pak iz njene posebnosti, da se vsa blaga, vsi individui, vsi "ljudje" v njej razkrojijo, v njej izginejo, da se ta eksisten- ca prikazuje skozi vsa blaga, vse individue, ona se razkroji v vsa blaga, vse individue. Ta eksistenca v njeni dovršeni formi, ta substanca meščanskega kozmosa, katere akcidence so individui v razmerju do nje samo kot delovna sila, je kapital. Ta eksisten- ca v njeni nedovršeni ideološki, iluzorični formi, torej iluzo- rični formi iluzoričnih razmerij, to človeku odtujeno bitje, je Produkti (ali dejavnosti) se menjujejo le kot blaga; blaga v me- njavi eksistirajo le kot vrednosti; le kot taka se primerjajo. Tu izvira nadaljna teološka skrivnost. Blago mora biti najprej spre- menjeno (prestavljeno) v delovni čas, torej nekaj od njega kva- litativno različnega 1) ker ne eksistira delovni čas kot delov- ni čas, temveč materializirani delovni čas ; ni delovni čas v formi gibanja, temveč miru ; ne procesa, temveč je rezultat; ker ni popredmetenje delovnega časa nasploh, ki eksistira le v pred- stavi (je samo od njegove kvalitete ločeno, le kvantitativno raz- lično delo), da bi bilo potem kot določen kvantum delovnega časa, določena veličina dela, primerjano z drugimi kvantum.i delovnega časa, drugimi veličinami dela. Tisto kar individuumu vlada, "či- sta" eksistenca, se od njega, ki je blago po tem,, da je delovna sila, razlikuje in loči po tem, da je on, delovna sila, indivi- duum v formi gibanja, da je blago le kot proizvajalec, ki m.ora svojo delovno silo stalno popredmetovati, da bi sploh imel kaj prodajati, da sploh more eksistirati se mora sam sebi odtuj eva- ti. Individuum spreminja, predstavlja sebe kot blago, tako da svoje blago - delovno silo spreminja, prestavlja, popredmetuje - v vseh drugih blagih in v sebi kot blagu, da torej reproducira s.amega sebe zunaj sebe in v nasprotju s sčunim seboj , da torej svoj delovni čas, svojo dejavnost, svoje gibanje, spreminja, predstavlja v nekaj od njega (individua) različnega, njemu tuj produkt, mirovanje, v nekaj od njega (individua) povsem različ*^" nega. Individuum ne eksistira kot delovni čas, ampak se skozi ^ svoj delovni čas ločuje in stopa v nasprotje vsaki eksistenci, med delovnim časom si je najbolj tuj, in pri sebi je najbolj, kadar ne dela, k delu se vedno znova sili in je prisiljen, ved- no znova si želi iz procesa dela, in materializirani delovni čas individua, produkt njegovega živega dela, eksistira kot njegovi dejavnosti, njegovemu gibanju tuj materializirani ali okameneli delovni čas, njemu tuje popredmeteno delo. Ta eksistenca delov- nega časa individua je individuu tuja, kajti delovni čas indi- t vidua je za individua v formi gibanja, procesa dela, minevanja, je individuum kot nemir, in na miru participira le, kolikor je : deležen milosti svojega nasprotja, kolikor mu je milostna "či- " sta" eksistenca, čisti mir. Ves svoj nemir, svojo radovednost, ' svoje živo delo, svojo minljivost naloži individuum v mir "či- ste eksistence, vsevednost, večnost boga. In individuum je, ko- likor sploh je, le po primerjavi, le po svoji ničnosti in le po potencialnosti dela je deležen te aktualnosti, "čiste" ek- ' sistence. Z drugimi besedami, "ekonomsko" rečeno: vsa blaga so minljivi denar, denar je neminljivo blago. Denar je prvotno reprezentant vseh vrednosti; v praksi se stvar obrne, in vsi realni produkti in dela postanejo reprezentanti denarja. V neposredni menjavi ne more biti vsak artikel zamenjan za' vsak artikel in neka dolo- čena dejavnost je lahko zamenjana le za določene produkte. Te- žave, ki ležijo v menjavi, lahko denar odpravi le, v tem da jih posploši, naredi univerzalne. Ustvarja se videz, da je skupaj s 309 prenosom družbene moči, moči individua, od individua v čisto eksistenco, prenesena tudi vsa produktivnost in kreativnost, ali drugače, vsaka produktivnost in kreativnost individua je mogoča le, torej eksistira le, če reproducira čisto eksistenco . kot čisto eksistenco, če potrjuje svojo potenci skozi tujo ek- sistenco. Teološko rečeno: vsi individui so minljiva božanstva, bog je neminljivi individuum. Zato nadaljna teološka trditev, da je bog napravil človeka po svoji podobi kot krono temu sve- tu. Posredno, skozi boga, skozi posrednika, v iluziji, se in- dividuum postavija-proti naravi, je ironičen do sebe kot produ-, centa. Zgornjo trditev obrača v stavek: vsa narava je minljivi ! individuum, individuum je neminljiva narava. In individuum de- jansko v razmerju do narave kot individuum ni minljiv, ni na- ravno ampak "čisto" ekonomsko bitje, ni določen s svojimi narav- nimi lastnostmi in potrebami ampak s sistemom potreb, s tem da zadovoljuje potrebe drugega individua in da oni drugi zadovolju- je njegove potrebe, vendar ta vzajemnost ni vzajemnost indivi- duov, ampak vzajemnost stvari, narave, po kateri se posreduje. Je vzajemnost, ki vsakemu človeku dopušča, da v drugem človeku ne najde udejanjenja, ampak oviro svoje svobode. Sfera homo no- mini lupus ali sfera homo economicus-a je naravi zoperstavljena in s stališča individuuma ni podvržena nobeni spremembi, medtem ko je narava sfera samih sprememb. Ker je religija protest pro- ti tem razmeram, ker je mistificirana kritika teh razmer, nahaja individuum udejanjenje v bogu, potem ko ga v meščanski družbi ni našel v sebi - v individuu. Individuum se lahko emancipira samo individualno in zato se je proti njemu emancipiral en sam indivi- duum - bog. V svoji emancipaciji, v svoji izoliranosti, v tem da se z vsakim svojim aktom potrjuje kot nase skrčena monada, je individuum osvobojen sprememb, ki jim je podvržena narava, in- dividuum je za individuuma zgodovini odtegnjeno, cd zgodovine neodvisno, večno bitje. Skozi boga, idol individualne emancipa- cije in skozi naravo, dejanskost individualne emancipacije, se kaže, da je vsa narava minljivi individuum in da je individuum neminljiva narava. 310 S stališča apologetske modrosti so v tej êinalizi boga kot čiste eksistence same težave. Ni pa razvidno, da je religija protest proti protislovjem te dejanskosti, čeprav nejasni, mistificira- ; ni protest, in da že obstoji sila, ki proti tem razmeram, pro- i ti tem težavam nastopa. Apologetska modrost pa je ravno v za- megljevanju dejanske kritike in dejanskega protesta, zato ne more odkriti niti tega, da je moč, ki odpravlja težave menjav- nih razmerij spet čista eksistenca sama. Odpravlja jih kot sploh opravlja vse svoje posle - iluzorično, tako da jih dela univer- zalne. Kar-pa je za teologijo najbolj bistveno, je od tod izvi- rajoča univerzalnost religije, ki je spet v nasprotju s svojo personifikacijo, cerkvijo in farjem, ki sta nerazrešljivo uje- ta v svoje lokalne, naravne in individualne meje. Ta novi izvir protislovij razkriva, keüco je denarju imanentno, da svoje smotre izpolnjuje, v tem ko jih hkrati negira; se osa- mosvoji proti blagom; postaj-a iz nekega sredstva smoter; reali- zira menjalno vrednost blag, v tem ko jo od njih loči; menjavo olajša, v tem ko jo cepi;-težave neposredne blagovne menjave pre- seže, v tem ko jih posploši; v isti stopnji, kot postajajo pro- ducenti odvisni od menjave, se menjava osamosvaja proti produ- centom. ■■ • :-.v; .4.;. ^ Produkt kot neposredno menjalno sredstvo je 1) še neposredno ko- herenten s svojo naravno kvaliteto, torej v vseh pogledih skozi njo omejen; lahko se na primer deteriorira itd.; 2) z neposred-. no potrebo, ki jo ima drugi prav po tem produktu ali je nima, ali bi jo tudi po njegovem produktu naj imel. V tem da je pro- dukt dela in delo samo podvrženo menjavi, vstopa moment, ko sta ločena od svojega lastnika. Ce se iz te ločitve v neki drugi po- dobi spet povrneta k njemu, je slučajno. V tem ko denar vstopa v menjavo, sem prisiljen zamenjati moj produkt za splošno men- jalno vrednost ali splošno možnost menjave, tako postane moj produkt odvisen od splošnega commerce in iztrgan iz njegovih lo- kalnih, naravnih in individualnih meja. Prav skozi to lahko neha 311 biti produkt. ií'í^:>-i^y:r.A ј.пиг;.\'л/г;;;а;.. ■.■■т.х-: .:.ï:._cJ.u\^z .c ntft : Te podobe sva opazovala skupno s teologi, kot da bi bile tudi religiozne podobe, ki se individuom prikazujejo zdaj tako zdaj drugače, pač odvisno od mesta na katerega so nas postavile, po- tem ko so nam zavladale, toda za nas vedno slučajno in le za čisto eksistenco, božanstvo, absolutno veder/e je slučajnost tega prikazovanja nujna. Slučajnost individua je koherentna z njegovimi naravnimi lastnostmi, z njegovimi potrebami. Tako de- lovna sila kot produkti živega procesa dela, procesa dela indi- vidua, so obremenjeni s temi naravnimi lastnostmi in s potreba- mi individuov, z uporabno vrednostjo. Skozi sistem potreb, sko- zi sistem obremenitev s temi naravnimi lastnostmi in s temi na- ravnimi potrebami pa je vsak produkt dela, in dela se samo s temi lastnostmi in za te potrebe, in delo samo, torej individuum, ki dela, podvržen menjavi in je le iluzorično lastnik svoje de- lovne sile kot je iluzorično podlaga svojim naravnim potrebam., tako kot produkt njegovega procesa dela evidentno ni njegov produkt, ni v nobenem naravnem razmerju do njega kot svojega producenta, ampak je od njega ločen in namenjen menjavi z dru- gim individuom, njegova uporabna vrednost in njegove naravne la- stnosti obstojijo torej za tega drugega individua, za katerega . pa ta produkt ni predmet dela. Kolikor je individuum producent, kolikor je kreator, ne obstoji zanj nobena druga narava kot na- ravnost njegovih razmerij do drugih individuov. Kolikor pa je individuum konzument, je povsem izročen naravnim lastnostim pro- duktov, ki jih konzumira, je do narave povsem pasive. Narava je zato za individua po eni strani dosegljiva le skozi drugega in- dividua in mu zato kot individuu ni dosegljiva, po drugi strani pa mu je onstran dosegljivosti povsem nespremenljiva, kot indi- viduum je lahko in mora biti do nje pasiven. Ker pa narava ek- sistira, ker se individuum ne more prepričati, da narave ni, in ker je ne more niti doseči niti spremeniti v njenih naravnih lastnostih, in ker ne more dopustiti drugemu individuu, da bi opravil in da bi lahko opravil tisto, česar ne more opraviti 312 -I sajn, potem bi se ukinil kot individuum, kot egoist, kot nase skrčena monada, se mora prepričati, da gre za čisto eksistenco in da je vsa narava produkt te eksistence. Tako kot .do nobene- ga svojega produkta individuum ni v naravnem razmerju, ni do njega v razmerju kot do produkta z naravnimi lastnostmi, tako ni v naravnem razmerju do nekega svojega posebnega produkta - boga. Do vsakega svojega produkta je individuum v "čisto" eko- nomskem razmerju, v razmerju do blaga, do njegove menjalne vrednosti, ki je svobodna vseh naravnih vezi, in do svojega po- sebnega produkta - boga je individuum v "čisto" religioznem raz- merju, v razmerju kot do boga, torej v razmerju, ki je videti ' svobodno vseh naravnih vezi, kot je bog videti svoboden vseh na- ravnih lastnosti. Ce pa individuum ni in ne more biti v razmer-- ju do boga kot do nekega bitja, ki bi bilo samo produkt in ki bi bilo zato samo tudi obremenjeno z naravnimd lastnostmd, če " torej individuum ni do boga v nobenem naravnem razm.erju, pa to ni niti najmanjša ovira, da bi z njim ne bil v ekonomskem raz- w mer ju, da bi z njim ne mešetaril, ga prodajal in kupoval, mu -l'A zviševal ceno in jo zbijal. Toda to mešetarjenje samo se mu >;\ spet odtujuje in se nad njim in proti njemu upodobi v posebni ¿; instituciji mešetarjenja - cerkvi. Celo pozitivni sociologi so o- odkrili, da cerkev ni nič drugega kot eden od servisov, ki lju- dem zadovoljujejo njihove potrebe. Kolikor imajo torej ljudje potrebe po tem posebnem servisu, toliko je cerkev zakoreninje- na in je ni mogoče izkoreniniti iz tega sveta. Individuum kot producent je v tej svoji ločitvi od svojega pro- dukta povsem ločen ne le od svojega produkta, ki je od njega lo- čen in kot blago, kot menjalno vrednost namenjen drugemu indivi- duu, ampak tudi od drugega individua, ker mu ta stopa nasproti le skozi dejavnosti in produkte, torej z uporabnimi vrednostmi, in se vidi tudi v stvari ločen od njega, ker jima gre vedno za različne, nasprotne kvalitete na istih stvareh. Na tisti stvari, na kateri gre prvemu individuu samo za menjalno vrednost, gre drugemu individuu scuno za uporabno vrednost. In na drugi stvari 313 gre prvemu individuu sömo za uporabno vrednost, drugemu pa le za menjalno vrednost. Ker pa je individuum sam tudi stvar, ker i je blago, ki se menjuje kot vsako drugo blago in je zato tudi ■: kot vsako drugo blago razcepljeno na menjalno vrednost in upo- rabno vrednost, ker je individuum naravno bitje in ker je kot delovna sila menjalna vrednost, mu na samem sebi vedno gre za menjalno vrednost, takrat ko gre v isti stvari in istočasno drugemu individuu za uporabno vrednost. In obratno, kolikor si hoče biti sam naravno bitje in uporabna vrednost, se sam kot \ blago prikazuje le kot menjalna vrednost. Nikjer v stvareh zu- naj sebe niti v sebi samem ne more odkriti individuum razmerja,; ki bi bilo blizu njegovemu, ampak brezupno osamljen odkriva v vsaki svoji naklonjenosti brezbrižje drugega individua, v vsaki svoji ljubezni sovraštvo drugega individua. Zato individuum ni- ti ne more posvetiti svoje pozornosti in ljubezni drugemu indi- viduu, niti ne m.ore česa takega pričakovati od drugega indivi- dua, niti ne more odkriti česa takega v vseh stvareh in v vsej naravi. Ker pa je individuum v svetu stvari in v naravi, ker je individuum to protislovje naravnih in "ekonomskih" lastnosti, ker je čuteče in ljubeče bitje, posvetiti svojo pozornost in ljubezen bitju, ki mu edinemu gre za individua, za njegovo de- lovno silo, za vse njegove dejavnosti in produkte dela, z eno besedo - v celoti, ki mu torej gre za individua tako za menjal- no kot uporabno vrednost, ki mu gre za individua kot producenta in kot konzumenta, ljubečega in sovražnega, ki mu gre za indi- vidua kot individua, čisti eksistenci, božanstvu, kapitalu. De- jansko razumevajoče in ljubeče bitje lahko človek odkrije edino v bogu. Ker pa bog ni naravno bitje, ker ni bitje naravnih last- nosti, individuum tega razumevanja in ljubezni bogu, tega raz- merja ne more narediti vzajemnega, saj je on, individuum nesvo- boden naravnih lastnosti; če torej naklonjenost in ljubezen do boga ni naravno razmerje individua, pa to ni niti najmanjša ovi- ra, da bi individuum teh razmerij ne udejanjil, potem ko jih ni mogel udejanjiti do boga, v ekonomski sferi, da bi z njimi ne mešetaril, jih prodajal in kupoval, jim zviševal ceno in jo zbi- 314 Družina in celibat sta seveda navidezno nasprotje. V obeh gre za slo užitka v njeni splošni formi in za skupnost hkrati, za abstraktno slo užitka, ki je posebna forma denarnega pohlepa. V teh institucijah gre za brezbrižnost (Gleichgültigkeit) moške- ga do ženske in ženske do moškega, brezbrižnost do generičnega • razmerja, do sebe samega kot naravnega bitja in do drugega narav- nega bitja. Toda brezbrižnost moškega do ženske je hkrati na- ostrena brižnost do nje: "Z ženo se mešetari" (MEID 1:186); brezbrižnost do generičnega razmerja je hkrati stalna skrb zanjî "generično razmerje, razmerje med možem in ženo itn. postane predmet trgovanja" (ibid.); brezbrižnost do sebe samega kot na--: ravnega bitja in do drugega kot naravnega bitja je hkratno in- tenzivno poklanjanje ekonomske pazljivosti svoji naravnosti in naravnosti drugega: "dejansko zaničevanje, 'praktično ponižanje narave" (ibid.). Brezbrižnost je zadržanje ekonomskega individua do naravnih razmerij, lastnosti, narave. Toda brezbrižnost ni v pasivnosti, v pasivnem odrekanju tem razmerjem, lastnostim in naravi, temveč v aktivnem odrekanju le-tem, v aktivnosti, ki ta razmerja, lastnosti, naravo zadeva, zadeva na tak način, da jih uničuje, ponižuje, zatira, mrtviči in mrcvari. Razlika med celi- batom in zakonom (družino) je le v ekonomski regulaciji te brez- brižnosti, je brezčutnost razmerij med ljudmi, ki so v kakršnih- koli razmerjih ne kot naravni in čutni ljudje, ampak le kot Iju- domrzni, abstraktni, svoji čutnosti na videz odtujeni individui - egoisti. Ta navidezna odtujenost čutnosti je enako prisotna v družinskem kot samostanskem življenju (ter v obliki navidezne neodtujenosti v njima komplementarni ustanovi javne hiše), pri patriarhalnem koitiranju kot masturbiranju, v tovarni kot cerk- vi, posvetni šoli kot seminišču, v vsej svoji ekonomski določe- < jal. Seveda se mu to mešetarjenje samo spet odtuji in se nad njim in proti njemu uporabi v posebnih institucijah mešetarje- nja - zakonu kot družini, celibatu itd. i : 'f/.:: 315 nosti, vase obrnjeni nevrotični obliki, redukciji na čute in ču- tenje ekonomskega sveta - dejanska odtujenost čutnosti, ravno {•ako kot brezbrižnost, ki ji ekonomska regulacija sicer daje vsakokratno podobo, je pa ne odpravlja, kot je ne odpravljajo demonični izbruhi čutnosti brezčutnih individuov, demonične čut- nosti, ki jo poraja - kakšna ironija! - ravno ekonomskemu boju proti naravi odgovarjajoče stalno vojevanje individuov proti mikom strasti, tj. globokoverno bogoslužje. Naš "lastni notra-. nji far" (MEID 1:202) poraja demone in kliče v žii/ljenje hudiča, naša "farška narava" je, ki nas nareja hudičevske, da smo lahko še bolj pobožni, še bolj bogaboječi, še bolj - brezbrižni. BrezbrižnoB-t je ekonomsko določena in ekonomsko posredovana, toda ni- kakor ne "brezbrižnost do ekonomije, ekonomskih razmerij in zakonov, tem- več totalna pozornost, skrbnost, brižnost do ekonomije, ekonomskilt raz- merij in zakonov, in zato ter po tem totalna brezbrižnost do narave. Ko je vsako človekovo razmerje do narave posredno ali neposredno ekonomsko, je postavljen človek ▼ paradoksen položaj, da je tudi tedaj, ko ni brez- brižen do narave, ker ni brezbrižen do ekonomije, marveč je brižen do narave, ker se prikazuje brezbrižen do ekonomije, v svoji brižnosti do narave do nje brezbrižen, т svoji navidezni izvenekonomskosti ekonomski. Družina in celibat sta tako instituciji individuov za individue. Brezbrižnost je ekonomsko-religiozno generično razmerje, generič- no razmerje ekonomsko-religioznih individuov, blagovno-religioz- nih fetišistov. Ker je torej razmerje producenta do njegovega lastnega produkta, razmerje individua do njegove lastne dejavnosti slučajno, kot je slučajno njegovo razm.erje do stvari in do drugega individua, ker torej individuum v meščanskem kozmosu ne more niti v sebi niti v vseh stvareh zunaj sebe najti oporne točke, na katero bi se sam in vse stvari mogle opreti, ker je sam skozi razdvojenost v me- njalno in uporabno vrednost v protislovju, ki je na tem, da izgi- ne, ker so vse stvari njegovega meščanskega sveta le še podobe protislovij med menjalno in uporabno vrednostjo, ker jih je mo- r ral spremeniti vse v blaga, da bi se sam konstituiral kot indi- viduum, zato mora ta individuum odkriti edino neprotislovno me- sto, oporno mesto za vse ostalo v bitju, v čisti eksistenci, ki je nadnaravna in nenaravna in zato ne more biti niti menjalna niti uporabna vrednost, si je povsem neprotislovna, je čista i- dentiteta, in identiteta vseh drugih stvari je mogoča in posre- dovema skozi to neprotislovno eksistenco. Da je individuum in- , dividuum, identiteto samega sebe lahko najde individuum le v bo^ gu. Ker pa-je individuum bistveno praktično bitje, bitje prakse, protislovnosti blag - vseh stvari ne jemlje v njihovi protislov- nosti, ne jemlje jih v njihovem razcepu na menjalno in uporabno v vrednost, čunpak jih jemlje kot identitete, ki so zato neproti- :¿ slovne, ker so posredovane skozi čisto identiteto, popolno nepro- tislovnost. Ker stvari še zdaleč niso za individua na tem, da propadejo, da izginejo, čeprav vsaka od njih izginja, tako indi-r, viduum zase kot individuum ni na tem, da je v protislovju s sa- mim seboj, ker mu to neprotislovnost in lastno identiteto zago-v tavlja popolna neprotislovnost in čista identiteta. Seveda pa ga tudi to, kot naravnega in praktičnega bitja ne odvrača od tega«, da bi z vprašanjem lastne protislovnosti in lastne identitete ne mešetaril, prodajal in kupoval prepričanj« o lastni neproti- slovnosti in identiteti, saj je tudi naravno bitje"in se vidi v- naravnem minevanju. Toda to mešetarjenje z lastno neprotislov- -. nostjo se mu spet odtujuje in se fiksira proti njemu in v nas- protju z njim. Mešetarjenje z njegovo identiteto in z njegovo neminljivostjo, ki jo individuum kupuje in prodaja, ki ji zvišu- je in zbija ceno, se odtuji spet v posebni instituciji, bolnici in za mešetarjenje z vprašanjem te neprotislovnosti in identite- te, z eno besedo - neminljivosti, je tu institucija, poleg dru- gih, ki zna s težavnimi vprašanji individua napraviti vedno do- ber posel, naj stojijo stvari kakor koli - cerkev. Dejavnost individua in s tem individuum sam je tako odvisen od neke tuje, čiste eksistence, ki je od njega povsem neodvisna. 317 Ce pa je njegova dejavnost odvisna od te eksistence, sama ta eksistenca pa je videti od dejavnosti individua povsem neodvis- na, in če vsa dejanskost s svojo eksistenco prepričuje individua- v to, je mogoč za individua en sam sklep. Namreč da je njegova dejavnost odvisna in da je eksistenca neodvisna, da je eksisten- ca neodvisna od njegove dejavnosti. Skozi religijo se individu- um prepričuje, da ne le čista eksistenca je, temveč da je tudi eksistenca vsega meščanskega kozmosa neodvisna od njegove dejav- nosti. Skozi religijo se individuum ne prepričuje le, da tega sveta ni ustvaril, to je težko, ker ustvarja v njem -za individua vsako posamezno stvar in zdi se m.u, da sam določa celo, kdaj ustvari drugega individua, ampak mnogo bolj, kèr tega sveta -' dejanskosti meščanskega sveta ni ustvaril, da je zato tudi uki- niti ne more. ' Religija torej ne prepričuje individua le v to, da vsega tega, . kar je, ni on ustvaril, am.pak ga prepričuje v to, da vsega te- ga, kar je, on ne bo ukinil. Prepričuje ga torej v resnico in- dividua, prepričuje ga, znotraj meja individualne emancipacije, . o mejah te emancipacije. Religija je potrditev in zanikanje te- ga sveta, religija je kritika tega sveta in religija ni kritika tega sveta. Da se individuu zdi, da tega sveta ne more odpravi- ti, ker ga ni on ustvaril, to prepričanje individuu kot naravne- mu bitju, ne ostaja neločljivo od čiste eksistence, ki od dejav- nosti individua za individua ni odvisna, pač pa je povsem, odvis- na prav ta dejavnost, ampak je individuum do njega v praktičnem razmerju, z njimi mešetari, ga prodaja in kupuje, mu dviguje ceno in jo zbija, toda tako, da se mu ta dejavnost spet odtuji in se etablira v posebnih institucijah, v katerih se mora individuum pustiti organizirati, da kot znanstvenik raziskuje ta problem. Opravlja torej miren posel, take kot posluje s tem, da je mir in da se karkoli lahko dogaja samo in edine v glavi in sicer v njegovi glavi. In svoj« posel opravlja in z njim. m;ešetari toliko bolje, kolikor manj se v njegovi glavi opravi. Težji je položaj individua, kolikor kot praktično bitje mešetari s temu prepričanju in tej dejavnosti nasprotno dejavnostjo. Po- četi mora namreč nekaj, česar ne počne, in ne sme početi neče- sa, kar počne. Ali natančneje, počne nekaj, česar ne počne, in ne počne nečesa, kar počne. In individuum verjame, da je to ta- ko. Individuum veruje. In vse religiozne podobe eksistirajo kot dejanske podobe te čiste eksistence, neprotislovja, identitete, boga. л:,.:;. V ,v.-.•■ a; .-у^'Ч'; ' S tem ko je moj produkt odvisen ne od mene, čunpak od splošnega commerce in je iztrgan iz njegovih lokalnih, naravnih in indivi- dualnih meja, je hkrati rešen vseh svojih zgodovinskih vezi, re- šen je vezi svojega nastanka, rešen je tega, da sem ga jaz na- - redil in se je prestavil v brezčasnost, ki vlada vsem minljivim potrebam individua. Kakor zna človek, dokler je ujet v religijo, opredmetiti svoje bitje samo tako, da naredi iz njega neko tuje fantastično bitje, tako se lahko pod oblastjo praktične potrebe praktično udejstvuje, izdeluje praktične predmete samo tako, da postavi svoje izdelke, svojo dejavnost pod oblast nekega tujega bitja in jim da pomen nekega tujega bitja - denarja. Da se je bog postavil proti individuu kot dejansko bitje nad in proti nedejanskemu bitju, da se je predmetnost, ki je rezultat člove-, kove dejavnosti vzpostavila proti človeku, da se je njegov pro- dukt - stvarje, postavilo proti njemu kot dejansko bitje, izvira iz tega, da je individuum nedejanski, da eksistira le potencial- no kot delovna sila in da se zato ne ravnajo stvari po njem, am- pak on po stvareh, da je bitje le kot personifikacija stvari in potemtaücem stvar. Zato je to bitje - individuum stvar, in stvar - • v svoji božanski dovršitvi je edino bitje - bog. Brezčasnost te čiste eksistence, to da ta eksistenca nima nobene zgodovine, preide na vsak produkt dejavnosti individua. Ko ugasnejo v pro- duktu, v blagu vse naravne lastnosti, ko tako v stvari sami ugas- nejo vse naravne lastnosti, ugasne v njih tudi živi delovni pro- ces, čas sam se v njih ustavi in same participirajo na nadčasno- sti čiste eksistence. Njihovo ekonomsko bistvo jih osvobodi na- čina njihove produciranosti, niso več videti produkt živega dela. ■ ■■"^- ; 319 ampak so po svcji participaciji na mrtvem, pcprećmetenemi delu, so po tem., da sc za kapital. In pc tem. da sc za kapital, se zdi, da sc rešene svojega izvora, svojega nastanka. Rešene so dejav- - nosti, ki jih je sprcducirala, tako da je videti, da se skozi blage odreši ta dejavnost. Religija je iluzorična dejanskost, je dejavnost, ki se indivi- duu za individua slučajno vrača namesto njegove lastne dejavno- sti, ki se mu je kot božanski, nadnaravni in nenaravni predmet, kct čista eksistenca odtujila. Religija ni preostanek neke pre- tekle dobe, ni ena od metamorfoz ali ena od podob ločitve pro- ducenta od njegovega produkta, individua od individua, družbe od narave, človeka od boga, to so institucije, ki so popredm^e- tenje neke segmentarne dejavnosti, fiksacije delitve dela, am.pak je živa praksa tega ločevanja, ni produkt ampak element dejavno- sti sam.e. Zato farji niso v slepi ulici, če trdijo, da je reli- gija in nadnaravni svet z božanstvom vred večna, od zgodovin- skega procesa neodvisna eksistenca, ki ni podvržena nobenem.u spreminjanju, nobeni človeški dejavnosti. Trditev farjev ni ka- prica, ampak refleks iluzoričnosti proizvodnje individuov, ki skozi menjavo in nikoli v ločitvi od menjave vsak svoj produkt, tudi človeka, v vsej tej predzgodovini skozi njegovo odvisnost od splošnega commerce trga iz njegovih lokalnih, naravnih, in individualnih meja, tako da ne neha biti le produkt njegove de- javnosti, ampak sploh neha biti produkt. Tu smo na tej točki, ko se je religija osvobodila svojih lokalnih, naravnih meja in mie j a individuuma, s tem ko religija ni produkt individuuma, s tem da sploh neha biti produkt, ji je posredovana večnost, kot ji je posredovana neodvisnost. Večnost, ki je skozi mienjalno vred- nost posredovana religiji, tako kot vsem odtujenim dejavnostim individuov, je hkrati večnost, ki se kot ustvarjanje predpogojev za reprodukcijo produkcije individuov vzpostavlja kot dejanskost za hrbtom individuov. Religija je torej dejansko nezgodovinska in nadnaravna in bog je dejanske neminljiv, kolikor je neminlji- va otujena človeška dejavnost, delitev dela in urni listek (Stun- denzettel), kolikor je neminljiva ekonomija. Religija je dejan- skost človeške predzgodovine, dejanskost te dejanskosti je eko- nomija; religija "je lahko pokopana le skupaj s to predzgodovi- no; toda pokopanje le-te ni ekonomsko pokopanje, četudi ekono- mija pripravlja - in spodmika - temelj tega pokopanja, pokopa- nje na ekonomski osnovi le toliko, kolikor hkrati ne: je poko- panje ekonomije same. Predzgodovina je ne le ekonomija religije, temveč tudi religija ekonomije; je religiozna in ekonomska, kot sta ekonomija in religija predzgodovinski. Religija je ilu-i". zorična dejanskost; to je tudi ekonomija: spiritualizem mate- rialnega. - : v (Ne smemo pozabiti, da pravo prav tako nima svoje lastne zgodo-Ç vine, kot je nima religija.- MEID II : 96. )*. ; >, >.. LITERATURA: Kari Marx, Friedrich Engels: Werke, Dietz Verlag Berlin - MEW Karl Marx: Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, Europäische Verlagsanstalt Frankfurt - Grundrisse Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvezkih, CZ 196? - MEID '-л: Karl Marx: Kapital, CZ 1961 - K_I, CZ 1967 - K II, CZ 1973 - K III I. I. Rubin: Essays on Marx's Theory of Value, Black & Red, ■ ■ ■^ Detroit 1972 •: . l/V;, ^V: ' *Tekst ni lektoriran; - avtorja. OPOMBA: Ta tekst je nastal kot raziskava pri Centru za preuče- vanje religije in cerkve Fakultete za sociologijo, poli- tične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani. UDK 339 . 2 (497.12) "■' ' FRANC GLA2AR ' ' ' ' " . - ' -■ ^ SOCIOLOŠKE RELACIJE ODNOSOV V DELITVI OSEBNIH DOHODKOV ' ? ■ Pri uresničevanju z ustavo opredeljenega sistema delitve oseb- nih dohodkov na osnovi načela "vsakemu po njegovem delu" se nuj- no pojavi vrsta vprašanj in dilem glede ugotavljanja, realnega delovnega prispevka slehernega udeleženca v združenem delu. Tehnološki in organizacijski razvoj je vplival na to, da je ve- čina delovnih mest v neposredni proizvodnji vključena v sistem - nagrajevanja "po normi", v katerem je vsebovan element delovne- ■ ga časa in intenzitete dela, medtem ko se zahtevnost oziroma zapletenost dela določa s posebnim vrednotenjem zahtev delovne-v ga mesta. Nagrajevanje "po normi" predstavlja merilo, ki ob > predpostavki pravilnega vrednotenja zahtevnosti delovnega mesta, realnosti norm in pravilne delitve minulega dela omogoča dejan- sko nagrajevanje po delu, ker so natančno vidne razlike v uspeš- nosti dela slehernega delavca. Vendar pa v praksi obstaja cela vrsta dejavnosti in veliko šte- vilo delovnih mest, kjer se uspešnost dela ne ugotavlja s ča- sovnimi in fizičnimi pokazatelji. Običajno je za vsa ta delovna mesta poleg ugotavljanja zahtevnosti dela delovni čas edino me- rilo za udeležbo v delitvi osebnih dohodkov. Upoštevajoč dejansko stanje v sistemu delitve osebnih dohodkov je torej izpolnitev ustavne obveze še vedno naš cilj, ki zahte- va ožjo organizacijsko in širšo sociološko obravnavo. S sociološkega vidika se nam v delitvenih odnosih kaže vrsta od- prtih vprašanj, ki so vredna osvetlitve in temeljitejše proučit- ve. 322 V delitvenih odnosih se nam kažeta dve večji skupini, katerih značilna razlika je v delitvi dela in v sistemu ugotavljanja uspešnosti dela. Takšna delitev opredeljuje na eni s.trani sku- pino, ki je vključena v sistem nagrajevanja "po normi" in na drugi strani skupino, ki je vključena v sistem nagrajevanja "po času". Vemo, da se je v zgodovinskem procesu delitve dela ločevalo um- sko in fizično delo, prav tako pa vemo, da so bili z razvojem produkcijskih procesov in s tem z uvajanjem zahtevnejšega (tudi umskega) dela v neposredno proizvodnjo ter s spremenjeno vlogo delavca v družbi, postavljeni osnovni pogoji za odpravo razlik med fizičnim in umskim delom. Prisotno je tudi spoznanje, da je v slehernem procesu dela vsebovan element fizičnega in umskega napora in je zato delitev neumestna, vendar pa se vseeno v pro- cesu dela kažejo določeni pojavi, ki zadržujejo še nekatere ele- mente tega razlikovanja. Iz ugotovitev v nalogi je mogoče spozna- ti, da sodijo med te elemente razlikovanja prav položaj človeka in vrednotenje njegovega dela. Utemeljenost te domneve je razvid- na iz sledečih ugotovitev. Predvsem je že sama delitev zaposlenih na sistem nagrajevanja "po normi" in "po času" zelo sporna. Tako sestavljajo skupino "po normi" izključno operativni delavci v neposredni proizvod- nji, katerih značilnost dela in zahtevnost delovnih nalog teme-. Iji na psihofizičnem naporu in spretnosti, manj pa na zahtevah po visokem znanju in izobrazbi. Skupino "po času" pa sestavlja- jo v pretežni meri vodstveni, tehnični, administrativni in vo- dilni kadri, katerih zahtevnost dela je opredeljena predvsem z vrednostjo znanja, izobrazbe in sposobnosti. To ugotovitev potrjujejo vrednosti posameznih zahtev po anali- tični oceni delovnih mest, kjer je za operativna delovna mesta v povprečju 70% vrednosti v fizičnih zahtevah dela in delovnih pogojih, obratno pa pri upravno-administrativnih in tehničnih . ■ - . ^ 323 delih prevladuje v 90% vrednosti ocena znanja, sposobnosti in odgovornosti. Vsekakor se vsiljuje vprašanje umestnosti tako nizkega vrednotenja znanja in sposobnosti operativnih delavcev, še posebno, če izhajamo iz zahtev delovnih mest in ne iz obsto- ječega stanja izobrazbene strukture operativnih delavcev. če na osnovi prikazanega neenakega izhodiščnega položaja obeh skupin pogledamo še značilnost enega in'drugega položaja skupin pri ugotavljanju uspešnosti s sociološke plati, se bo element neenakosti še jasneje odražal. Skupina "po normi" si v osnovi ne postavlja in ne ugotavlja sa- ma zase delovnih obvez in uspešnosti dela, niti pri tem ne so- deluje. Oba ključna elementa dela sta v rokah skupine "po času", če zanemarimo še vidik udeležbe skupine "po normi" na raciona- lizatorskem in novatorskem področju (večini delovnih organiza- cij ni zaznaven in ni formalno-normativno urejen), je vpliv skupine "po času" v celoti tudi na področju organizacije dela, delitve dela in kontrole izvajanja zadolžitev. Obratno pa skupina "po normi" nima nikakega vpliva na organizi- ranost in delitev dela v skupini "po času" in je v celoti odvo- jena iz sistema ugotavljanja uspešnosti dela te skupine. Izhajajoč iz takšne položajne neenakosti je v bistvu logično, da ima skupina "po normi" bistveno bolj opredeljen obseg in zah- tevnost delovnih nalog in ima uvedeno zelo temeljito ugotavlja- nje uspešnosti dela. Tu je delovna obveza in uspešnost dela do- ločena z minutno natančnostjo, v drugi skupini pa se to ne ugo- tavlja niti v letnem obsegu dela. Te značilnosti so osnova tudi v sistemu ugotavljanja in določa- nja produktivnosti dela. Elementi produktivnosti dela se največ- krat ugotavljajo in prikazujejo v fizičnih ali finančnih kazal- cih na zaposlenega operativnega delavca iz skupine "po normi". a - Očitno je, da je vprašanje produktivnosti skupine "po času" ne- pomembno (?!) Upoštevajoč strukturo zaposlenih, kjer je v veči- ni primerov gospodarskih organizacij preko 3 5% delovnih mest v tej skupini, je to vsekakor težko sprejemljivo. Spornost sled- njega odnosa pogojuje tudi dejstvo, da so v nasprotju z odsot- nostjo ugotavljanja uspešnosti dela na delovnih mestih "po ča- su", prav tu vsa tista delovna mesta, kjer ima uspešnost dela odločilne in dolgoročne posledice za celotno organizacijo zdru-^ ženega dela. Očitno je torej, da je osnovna težnja k organizi- ranju dela; ugotavljanju produktivnosti in uspešnosti dela us- merjena le k tistemu delavcu, ki ima najmanjši vpliv na področ- ju lastnega dela in ki na delo drugih sploh nima možnosti vpli- va, če pri tem upoštevamo še dejstvo, da morajo biti delovne obveze naravnane tako k ekonomskim kot socialnim in samouprav- nim ciljem, potem je obstoječa neenakost še bolj izrazita. Glede na ustavno opredeljeno načelo delitve po rezultatih dela je potrebno nekoliko podrobneje osvetliti vprašanje delitve v eni in drugi skupini. 1. Skupina "po normi" čeprav je v tej skupini celotni obseg in kvaliteta dela normira- na,so vseeno določene razlike. Pomembnost teh razlik se v socio- loškem smislu kaže na eni strani v neenakosti postavljenih obvez in s tem v neenakosti meril pri delitvi osebnih dohodkov ter v odsotnosti načela "za enako delo enako plačilo", na drugi strani pa v neenakem vplivnem položaju oz. v neenaki distribuciji moči v okviru ožjih delovnih skupin. Neenakost postavljenih obvez v tej skupini se kaže v vprašanju realnosti delovnih norm in v neenakem sistemu normiranja vseh delovnih skupin. Tako imajo predvsem osnovni operativni delavci visoke norme na tehnični osnovi; te je zelo težko doseči. Tudi izpolnjevanje delovne obveze, odnosa do dela, do delovnih sred- 325 stev in k4'alitete dela je tu natančno nadzorovana. Bistveno manj dosledno je postavljena obveza in nadzor nad uspešnostjo dela na delovnih mestih izven osnovne dejavnosti, kjer so nor- mativne obveze le izkustveno določene in jih delavci lahko iz- polnijo in visoko prekoračujejo. Osnovni operativni delavci so torej izpostavljeni bistveno več- jemu vsestranskemu naporu v enaki časovni enoti, poleg te raz- like pa se neenakost odraža še v razliki pri višini udeležbe v • delitvi osebnih dohodkov. Pri osnovnih operativnih delavcih pa je glede ha prikazano niz- ko doseganje norme prisotno tudi vprašanje realnosti norm. Po- manjkljivost potrebnega znanja in poznavanja tehnike dela, neu- poštevanje organizacijskih pomanjkljivosti izven vpliva samega delavca ter omejenost možnosti vpliva delavca na nivo osnovnih ■ produkcijskih odnosov, postavljajo dvom v realnost norme, ki se ugotavlja in določa v okviru takih odnosov. To potrjujejo tudi pogosti spori pri praktičnem delu, ko delavec noče sprejeti postavljene obveze (noče podpisati delovnega nalo- ga, na katerem je izračunana norma), mnogokrat tudi zato, ker ne sodeluje in ne razume načina ugotovitve in postavitve delovne obveze. Delavčevo nasprotovanje pomeni dololeno izgubo delovne- ga časa, ki pa jo nosi predvsem delavec sam, ker "kolikor nare- di, za toliko je plačan". Tega se operativni delavci močno zave- dajo, zato tudi ne težijo k takšnim "izgubam časa". Prikazana neenakost normiranja je težko razumljiva tudi zaradi tega, ker je število osnovnih operativnih delavcev in ostalih profilov pogosto približno enako. Očitno je tako različen odnos povezan z dejstvom, da se vrednost dela osnovnih delavcev odra- ža neposredno na trgu (pomeni za podjetje prodajo in finančno realizacijo), medtem ko se vrednost dela ostalih delavcev odra- ža le navznoter (in pomeni za delovno organizacijo le porabo sredstev ?). Takšen odnos je seveda napačen, ker je uspešnost poslovanja in dela odvisna ne samo od finančne realizacije, tem- več tudi od porabe sredstev, v katero so vključena tudi dela iz- ven prodajne sfere. Po drugi strani pa pomeni uspešnost dela tu- di realizacijo celotnega plana ne samo na ekonomskem, temveč tu- di na socialnem področju. Očitno je torej, da se že v okviru po- stavljanja delovnih obvez in ugotavljanja uspešnosti dela v skupi- ni "po normi" sprevrže načelo enakosti v neenakost, le-ta pa se še bolj utrdi, če si ogledamo odstopanja med skupinami. Ta so še posebno vidna v položaju skupine delavcev iz drugih republik. Iz ugotovitev izhaja, da so delavci iz te skupine oddvojeni od domačih delavcev, da se kaže odsotnost vertikalne mobilnosti, da je zavrt proces adaptacije in asimilacije, da imajo bistveno manjši vpliv od normativno predvidenega, da so v veliki meri iz- ključeni iz informacijskih tokov, da obstojijo problemi komuni- ciranja in da se na površini obstoječih odnosov kaže osebni do- hodek kot osnovni motivacijski faktor. V naštetih ugotovitvah je prisotna očitna izoliranost in zapo- stavljenost te skupine, kar kaže na prisotnost nezadovoljstva, čeprav se le-to ne odraža v nasprotovanju, ampak v pasivnem iz- vajanju nalog in v oženju interesov le na materialno področje. Takšno stanje je vsekakor kontraindikacija integracije kolektiva in pomeni oviro za uveljavljanje procesa socializacije kolekti- va. Upoštevajoč večletno delo članov te skupine v podjetjih in obstoječi nivo integriranosti ter komuniciranosti ima proces socializacije izrazito avtoritativno obliko, ki pa očitno ni uspešna. Tako je v tej skupini značilna visoka stopnja fluktua- cije, visoko število kršitev delovnih in socialnih norm, visoko število delovnih sporov, nizka stopnja intergrupne povezave... Kaže se očitna odsotnost težnje obojestranskemu prilagajanju ciljev organizacije potrebam kolektiva in prilagajanju potreb posameznih skupin skupno sprejetim ciljem organizacije združe- nega dela. Ta skupina delavcev je zaradi izoliranosti od širšega 327 ' delovnega in življenjskega okolja (delajo pretežno ločeno od domačih delavcev, živijo v bivališčih, ki so največkrat ločena (življenjsko in prostorsko) od okolja, prepuščena tudi v rese- . vanju lastnih nasprotij sama sebi. Vpliv zunanjega okolja, ki lahko bistveno pripomore k razreševanju intragrupne problemati- ke, je v tem primeru v celoti odsoten. Takšno stanje je pogoje- no z zmotno asocialno investicijsko politiko, po kateri so se bivališča za te delavce gradila vedno stran od naselij, čeprav je bilo treba delavce prevažati na delo. Izoliranost te skupine povečuje tudi njihova oddvojenost od ko- munikacijskega in informacijskega sistema. Horizontalna komuni- kacija je bistveno omejena zaradi pomanjkanja informacij. Vemo pa, da se prav s horizontalno komunikacijo lahko zelo zm.anjšu- jejo napetosti v odnosih in s tem pridejo do trdnejše intragrup- ne kohezivnosti. Prav tako pomanjkljiva pa je tudi vertikalna komunikacija, ki je ovirana predvsem iz sledečih razlogov: šte- vilo komunikacij izven te skupine je izrazito nizko. Sama vse- bina komunikacijskih relacij zadeva le ozko področje (predvsem izpolnjevanje delovnih obvez). Vzroki so zlasti v oddvojenosti - od kolektiva, v hierarhični obliki informiranja in še posebno V jezikovni pregradi, \:-j.^'-^-■ ; ;. -y-, >' Celoten informacijski sistem, tudi po vprašanju delitve OD, je grajen predvsem na pisani slovenski besedi, ki je v podani ob- liki nerazumljiva in nesprejemljiva za to skupino. Enako je tu- di z neposredno obliko informiranja. Delavcem iz te skupine je razumevanje slovenskega jezika omejeno predvsem na ozko področ- je lastnega dela, medtem ko so jim širše kolektivne obrazložit- ve, poročila, diskusije itd. razum.ljive le v najmianjšem. obsegu. Tolmačenja ali pisanja tudi v srbsko-hrvatskemi jeziku ni, v iz- obraževalni sistem pa niso vključeni kljub izrazito nizki iz- obrazbeni strukturi in kljub prekinjenemu informacijskemu kro- gotoku. Ta ovira je očitno prisotna tudi kot razlog odsotnosti vertikalne mobilnosti, saj so ti delavci v celoti izključeni iz 328 -r.'y ";I;;■v^::^,;:,v.. sistema izobraževainja in napredovanja. Prikazani sociološki problemi te skupine ovirajo tesnejšo delov- no in življenjsko povezanost te skupine s kolektivom, zato tudi ni zanimanja za delovno in organizacijsko problematiko, ekonom- ski položaj podjetja in dolgoročni razvojni program, temveč pred- vsem za materialni položaj in specifično socialno problematiko. Vendar je njihov položaj tak, da tudi na tem področju nimajo po- trebnega vpliva, ki je normativno predviden, člani te skupine zato ne kažejo potrebe po tesnejši kolektivni integriranosti in medsebojni odvisnosti, temveč se zadovoljujejo z interakcijo le znotraj skupine, kar pa slabi njihovo moč in s tem tudi vpliv v kolektivu. Takšno stémje sproža socialne napetosti, ki jih vod- stva podjetij skušajo paralizirati z avtoriteto. Interes delav- cev je usmerjen k zahtevi po popuščanju pri delovnih obvezah, ni pa usmerjen k zahtevi po učinkovitem in strokovnem delu vod- stvenega kadra. Ker se delovno integriranje ne intenzivira, ostane avtoriteta edina možna oblika vpliva. Vemo pa, da ohranjeinje avtoritativ- nosti ovira proces demokratizacije in uveljavljanje samouprav- • nih pravic zaposlenih, če pri tem upoštevamo, da sta funkcional- na in delovna integracija pogojeni s stopnjo demokratizacije, potem tudi delovna koordinacija ne bo dosegla visoke stopnje.* Opisđmi položaj in vplivna moč skupine delavcev iz drugih repub- lik zelo jasno opredeljuje ustreznost vrednotenja njihovega dela.- Očitno je, da se tej skupini postavljajo večje zahteve, kot jih dopušča stopnja njihovega znanja, usposobljenosti in kolektivne integriranosti. Prav tako je možno zaključiti, da je vrednost njihovega' dela v celoti izven sfere njihovega vpliva in da se povečana stopnja njihovih prizadevanj, večjega znanja in spo- sobnosti ne odraža v adekvatni meri v delitvenih odnosih. V okviru delovnih mest, ki so vključena v nagrajevanje "po normi" *Veljko Rus: Človek, delo in strukture. ' 329 í torej ni doslednosti v izpolnjevanju načela - za vsako delo ii » enako plačilo. V obstoječem normativnem sistemu je to načelo izpolnjeno le v okviru ene skupine, medtem ko so med skupinami posameznih poklicnih profilov bistvene razlike in je za enako plačilo vložena bistveno različna količina in zahtevnost dela. Г Pri ugotavljanju realnosti norm in realnosti vrednotenja dela na osnovi normativov se kažejo še nekatere druge negativne di- menzije. Sistem normiranja bi moral temeljiti tudi na psihofi- zičnih sposobnostih človeka, na delovnih in življenjskih pogo- jih, na dejanskih odnosih, na nevarnosti in škodljivosti dela : in ne nazadnje na objektivnem stanju okolja ter njegovih vpli- « vih na človeka v procesu dela. če vemo, da se normativi časa postavljajo na osnovi snemanja dejansko porabljenega delovnega časa pri delu, največkrat celo po "boljših delavcih" in da se ugotovljene vrednosti ne korigi-" rajo, potem je jasno, da vsi našteti soodvisni elementi delovne uspešnosti sploh niso upoštevani. Verjetno je to širši pojav, vendar pa so si v nekaterih panogah (predvsem v industriji) de- lavci z osveščenostjo že priborili osnovno ureditev pogojev y^^j] življenja in dela, ki neposredno vplivajo na delovno uspešnost. Podatki o delovnih in življenskih pogojih ter zdravstvenem sta- nju nekaterih osnovnih proizvodnih profilov (posebno delavcev iz republike BiH) postavljajo v ospredje vprašanje realnosti vrednotenja tega dela in ekonomsko ter socialno upravičenost obstoječih organizacijskih postopkov. Pri tem. je treba poudari- ti, da težo teh posledic ne nosi ie sam delavec, ampak tudi ož- je in širše okolje. Tako v obstoječih pogojih, kljub nekoliko boljšemu zaslužku ostajajo družine teh delavcev osamljene in neurejene, otroci ne napredujejo v šolanju in zaostajajo v vzgojnem, kulturnem in razvojnem procesu. Funkcije v družini kot primarni družbeni skupini, se ne delijo, funkcija očeta je v celoti izostala. . , 330 V razčlenjevanju vplivov posameznih skupin je nujno poudariti, ■ da je urejenost oz. upoStevanje vseh opisanih elementov dela operativnih delavcev v izključni pristojnosti skupina "po času", čeprav nikogar iz te skupine urejenost teh pogojev ne zadeva. Tako tudi tabele norm in normativov časa ne sprejemajo delavci (kot ostale interne akte) temveč se to obravnava kot "tehnična stvar", o kateri delavci nimajo kaj diskutirati. Kažejo se to- ■ rej elementi odtujenosti delavcev od dela, kar potrjuje tudi prikazani način delitve kolektivnega učinka, ko delavci pogo- sto ne odločajo o delitvi ostanka dohodka TOZD. Ta odločitev je v bistvu tudi v rokeih skupine "po času", ki je po ustalje- nem sistemu delitve udeležena v enaki vrednosti. Očitno je torej, da sami delavci ne morejo vplivati na to, da se pri postavljanju delovnih zahtev in vrednotenju uspešnosti dela upoštevajo vsi tisti elementi, ki so potrebni za readap- v tacijo vseh psihofizičnih sposobnosti človeka na tem delu, u- poštevajoč pri tem tudi potrebe človeka kot družinskega in družbenega subjekta, njegove funkcije v družini ter potrebe po združevanju, izobraževanju, kulturnem in vzgojnem udejstvova- nju idr. te opis¿me spornosti pri delu dokazujejo, da se delavci iz sku- pine "po normi" zavedajo nepravilnosti, zato postavljajo tudi zahteve in dajejo iniciativo za rešitev določenih vprašanj, vendar že v okviru lastne skupine nimajo moči in ne zadostnega vpliva, ki je potreben pri konfrontaciji z vodstveno struktu- ro skupine "po času". Pri tem je nujno poudariti, da tudi spremljanje uspešnosti dela te skupine v celoti opravlja druga skupina, zaradi česar delav- ci ne zaupajo izračunanim podatkom o višini doseganja norme in se njihove ocene vedno bistveno razlikujejo od "uradnih". Dej- stvo je torej, da skupina "po času" pripravlja, vodi, nadzoru- je^ kontrolira in vrednoti delo skupine "po noi^i". Obratno pa 331 *Veljko Rus: Vertikalna in horizontalna diferenciacija delov- nih organizacij. ta skupina, čeprav je bistveno večja, nima nobene od teh vlog za skupino "po času", in kar je še posebno usodno, ne more ni- : ti za lastno delo uveljaviti potrebnega vpliva. Očitno je vod- stveno strokovna struktura visoko presegla delavsko strukturo, ■ kar kaže na zaprti sistem vodenja, ki ne ustvarja možnosti za demokratično integriranost delovne skupnosti."Demokratično in-, tegrirana organizacija je odprti sistem komuniciranja na inter- personalni in intergrupni ravni. Sajno odprti sistem omogoča o- sebni razvoj posameznika, saj ga integrira v širši sistem ak- tivnosti. V zaprtem sistemu ni mogoča niti personalna niti grupna integracija v širši socialni sistem. S tem pa tudi ni- sta mogoča osebni razvoj in resnična človekova sreča, saj le > ta izvira iz njegove polne socialne vključenosti v širše soci- ; alno totalitete."* ... Enakost in pravičnost nagrajevanja je še bolj nedoločena, če primerjamo vrednotenje uspešnosti dela med obema skupinama "po , norm.i" in "po času". Vendar pa je nujno, da si najprej ogleda- mo še značilne dimenzije v okviru skupine "po času". 2. Skupina po času . ^ ■ ■. , ' ■ ■ V tej skupini ni normativnih obvez glede obsega in kvalitete dela. Delovne obveze in s tem vrednost dela izhajajo iz zahtev delovnega mesta, ki je ovrednoteno z analitično oceno. Bistve- na je torej le prisotnost na delu, ker se uspešnost dela ugo- tavlja redkokje in še to le v minimalni vrednosti (povprečna vrednost 8 do 15% OD) z delovno oceno. Pri tem je bistveno to, da že samo vrednotenje delovnih mest po analitični oceni delovnih mest za vsa delovna mesta opravlja- jo člani te skupine. V komisiji, ki ocenjuje vsa delovna mesta (tudi vsa iz skupine "po normi") navadno ni nobenega delavca iz 332 /V ■ neposredne proizvodnje. Ker v to komisijo predlaga vsaka TOZD svojega predstavnika, je vsekakor očitno, da se v vsaki TOZD borijo predvsem za pravilnost ocenitve delovnih mest skupine "po času", kar dokazuje enostransko distribuiranost moči že na sami TOZD. Torej že prvi element vrednotenja dela vsebuje ele- mente priviligiranosti, ki lahko odločilno prispevajo k neena- kosti tudi v delitvi dohodka. Glede na osnovni poudarek delovnega časa oz. prisotnosti na de- lu, ki je osnovni element nagrajevanja, je potrebno poudariti, da so delovna mesta v tej skupini po delovnih zadolžitvah taka, da ni ožje skupinske delovne povezave, temveč je v ospredju in- dividualno delo (delovodje, tehnični kadri, vodilni kadri), kar onemogoča uspešno intragrupno kontrolo. Pri večini teh kadrov je odnos do delovnega časa in do dela nasploh odvisen predvsem od stopnje zavesti in upoštevanja načela enakosti ter pravič- nosti. ■.. -^-i-r . -:;..,.„....,,. No, tu je vsekakor vidno odstopanje zaželjenega in dejanskega stanja, ki se odraža tudi v negativnih ocenah posameznikov po kriteriju discipline dela. I^rimerjava stanja v obeh skupinah nam pokaže, da je v skupini "po času" npr. 10-15 minutno zamu- janje na delo povsem normalen pojav, ki si ga posameznik lahko privošči skozi celo leto (v delovni organizaciji ni bil šenih- če zaradi tega poklican na disciplinsko komisijo), na drugi strani pa je ob organiziranem prevozu na delo delavec iz sku- pine po normi lahko zaradi enominutne zamude ob ves delovni dan, za kar izgubi osebni dohodek, poleg tega ima ta dan zna- čilnost "neupravičenega izostanka", zaradi katerega izgubi te- renski dodatek, dodatek za delovna leta, dodatek za prehrano, lahko pa postane tudi kandidat za disciplinsko komisijo. Ob tej očitni neenakosti je zelo pomembna tudi praksa odobravanja izostankov z dela, po kateri ima delavec skupine "po času" v vseh nujnih primerih (zasebni opravki) možnost zapustitve de- lovnega mesta za določen čas ali za ves dan, s tem da mu "plača teče".' Obratno pa ima normirani delavec bistveno težjo pot. 333 preden dobi dovoljenje za izredni izostanek z dela (biti mora skrajno tehten razlog), vendar pa mu v tem primeru odpade OD in terenski dodatek in sam nosi stroške prevoza. Očitno je torej, da se v skupini "po času" niti v osnovnem ele- mentu vrednotenje dela - tj. prisotnosti na delu, ne zagotavlja doslednost izvajanja, ker v pretežni meri ni organiziranega nad- zora, ki pa je pri normiranih delavcih stalen. Tudi v tej dimen- ziji se torej potrjuje predhodno prikazana koncentracija moči in Iz primera distribucije delovne ocene je razvidno, da se tudi v okviru same skupine "po času" kaže močna diferenciranost, čim- višji je položajni nivo posamezne ožje skupine, temvišja je po- prečna vrednost delovne ocene in tem ožji je razpon. Tako so npr. delovodje močne potisnjeni navzdol, na poprečno vrednost H-5%, tehnični kadri na 9-11%, vodilni kadri pa na 12-14%. Upoštevajoč zakonitost normalne distribucije se v ocenah kažejo očitne ne- pravilnosti, ki so vzročno pogojene tako s sam.im sistemom ocenje- vanja kot s formalnim in neformalnim vplivom posamezne strukture. Za razliko od odločilnega vpliva, ki ga ima skupina po času na vrednotenje dela skupine "po normi", je vpliv operativnih delav- cev pri postavljanju delovne ocene v celoti izključen. V obsto- ječi praksi ocenjevanja je delovna ocena dejansko v rokah vodil- ne strukture, čimvišji je položaj posameznika v tej strukturi, večjo pristojnost im.a (ta je tudi formalizirana). Tako ima pogo- stokrat največji vpliv direktor podjetja, ki ocenjuje vse vodil- ne delavce, le-ti pa so v svojem področju dela povsem samostoj- ni pri določanju delovnih ocen podrejenim. Načelo sodelovanja še dveh članov, ki jih določi sam vodilni, se upošteva samo formal- no. Torej so delavci tudi pri delovni oceni iz skupine "po nor- mi" v celoti izključeni. Glede na fleksibilnost tega sistema pa ti delavci niso niti informirani o višini dejanskih osebnih dohodkov skupine "po času". 334 ^.^ ■ .- - čeprav se vrednotenje dela delavcev skupine "po normi" odraža v objektivni vrednosti na trgu, kar posredno pomeni neposredno ^ soodvisnost ustvarjenega dohodka in tega dela, je razpolaganje s tem dohodkom v bistvu izven njihovega vpliva. Tako ne morejo vplivati na višino OD v strukturi režijskih delovnih mest, o- mejuje se jim pravica odločanja o delitvi ostanka dohodka, ni- majo možnosti vpliva na uveljavitev enakosti delovnih obvez in odnosa do dela in ne nazadnje nimajo možnosti vpliva na "menja-: vo" ustveœjenega dela ih s tem na bistveni del ustvarjanja do- hodka. Tudi slednje - tj. vrednotenje njihovega dela na trgu - je v rokčih skupine "po času". Pri analiziranju elementov vrednotenja dela skupine po času je nujno omeniti še eno dimenzijo, ki je izrazito pomembna. V ok- viru te skupine so dane vse možnosti za napredovanje in s tem. možnosti višje udeležbe v delitvi. Ves sistem izobraževanja, ki omogoča tudi napredovanje, je v bistvu dostopen le skupini "po . času". Tako je tudi formalna normativna ureditev področja izob- raževanja v bistvu "ukrojena" za to skupino. Kljub izrazito po- manjkljivi izobrazbeni strukturi skupine "po normi", ponavadi ni v normativnem čiktu predvideno nikakršno izobraževanje za to skupino. Očitna razlika se kaže tudi v formalnih možnostih iz- obraževemja. Posameznik iz skupine po času ima večjo možnost, da se mu izobraževanje odobri, s tem pridobi vrsto ugodnosti, med katerimi je zelo pomemben izostanek z dela ob predavanjih in izpitih, zaradi česar pri OD ni prizadet. Obratno pa posameznik iz sloapine "po normi" nima dejanske mož- nosti izobraževanja iz sledečih razlogov: organizacijski sistem dela in značilnost večine del je takšna, da je delavčev prosti popoldnevni čas izgubljen (prevoz z dela). Poleg tega pa v nor- mativnem éüctu ni predvideno kritje izgube OD delavcem, ki so plačani po normi. Bistvena razlika je še v stimulativnem in mo- tivacijskem elementu, ko ima posameznik iz skupine "po času" jasno vidno možnost napredovanja, za katero je tudi motivacij- 335 sko usmerjen od strani strokovnih služb, medtem kc im.a kandidat iz druge skupine zelo zoženo m^oznost napredovanja. Zanj ni od- prtih mjicgo "višjih delovnih r.est". Edina m.ožnost, ki se m.u v bistvu nudi, je napredovanje v okviru istega kvalifikacijskega ranga, na druge, "uglednejše" ali pa fizično manj naporno de- lovno miestc. Očitno je torej, da tudi na področju porabe dohodka, ki ga ust- vari skupina "po normi" le-ta nima vpliva in da so sredstva (ki niso majhna) nam.enjena le privilegirani skupini. Prikazano stanje dokazuje, da je proces strukturne diferencia- cije na takšni stopnji, ko vodstvena struktura še vedno domdni- ra nad delovno strukturo. Prikazane sociološke relacije sistema nagrajevanja in odnosov v okviru sistema vrednotenja dela obeh osnovnih skupin zahtevajo osvetlitev še tistih dim^enzij , ki dajejo celovito pcdobo prika- zanim odnosom. Pri tem. so bistvena sociološka raz.merja m.ed sku- pinam.a in odnos do vodstvene strukture in sam.oupravnega poslo- vanja in dela. Predhodne ugotovitve dovoljujejo spoznanje, da prevladujejo v skupini "po času" predvsemi težnje po prevladova- nju, po združevanju moči in zadrževanju vpliva. Te težnje je v dani organizacijski strukturi vodenja in organiziranosti dela mo- goče tudi uresničevati. V skupini "po normi" se predvsem kaže še vedno pripravljenost prilagajanja formalnim in neformalnim zah- tevam vodstvenih struktur. Spoznanje o pomanjkljivem izpolnjeva- nju načela neodtuj 1jivosti dohodka, načela nagrajevanja po delu in načela enakopravnosti še ni v celoti prodrlo. Pomembnost pre- vzemanja odgovornosti, moči in vpliva Se ni intenzivirana. Mož- nosti sedanjega in bodočega normativnega urejanja odnosov so še neizkoriščene. Prikazane odvisnosti delitve odnosov dokazujejo, da je delovna organizacija heterogen kolektiv, ki ga sestavljajo številne pro- 336 :Л- *Karl Marx: Kritika Gothskega programa. fesionalne in socialne skupine, ki imajo tudi različne interese. Pri tem je pomembno, da se odnosi med skupinami ne gradijo na osnovi dominantnih vlog, kar jača stopnjo centraliziranosti in zavira stopnjo demokratičnosti odnosov v kolektivu. Prodreti mora spoznanje, da je v sodobnem kolektivu nujna delitev dela, delitev odgovornosti in delitev moči, ker se samo tako lahko doseže optimalna integriranost, kooperativnost in socializacija kolektiva, odpravi socialna distanca med vodilno in delovno strukturo in doseže identifikacija vodstva in delavcev s cilji delovne orgemizacije, kar vse skupaj omogoča tudi dejansko nov-- mativno in življenjsko uveljavitev načela "pravične" delitve "vsakemu po njegovem delu". : Seveda pa je pri delitvenem odnosu nujno poudariti, da je si- stem delitve po delu le v načelu pravičen, ker v njem niso vse- bovaine objektivne razlike med ljudmi v sposobnostih, znanju, fizioloških zmogljivostih, zdravstvenem stanju itd., kar nepo- sredno vpliva na uspešnost dela posameznika. "Ta enaka pravica je neenaka pravica za neenako delo. Pri ena- . kem delovnem učinku in zato enakem deležu iz družbenega potres- nega fonda dobi potemtakem dejansko eden več kčikor drug, je eden bogatejši od drugega itd. Da bi te pomanjkljivosti odpravili, bi pravica ne smela biti enaka, temveč neenaka."* Pravičnost v sistemu delitve bo mogoča šele v fazi komunistič- nega razvoja družbe, ko bo mogoče sistem delitve prilagoditi načelu "vsak po sposobnosti, vsakemu po potrebi!". ČLANKI RAZPRAVE POLEMIKE UDK IUI.3 3.001.3 BOJAN BASKAR KAŽIPOTI NIRVANIZKA " .. - . j . . . I. UVOD - ■ . ■ , ;^ .. ; . Lahko bi rekli, da je nirvanizem privzemanje ali imitiranje ori- entalske metafizike, psihologije, filozofije, seksualnih, psihič- nih, prehranjevalnih, dihalnih in drugih tehnik, ne da bi pri tem upošteval, da vse te zadeve v kontekstu našega sveta funkcionira- jo temeljito drugače. A s tako definicijo bi nirvanističnega po- java ne zajeli dobro - predvsem zato, ker nirvanizem hkrati seže čez imitacijo orientalskega sveta, ker si postavlja tem.elj v na- šem svetu samem, čeprav v našem prim.eru ne avtonor.no. Tako lahko že zdaj zaslutimo posebno interakcijo, ki poteka med obema sveto- voma in ki nas tu zanima kot tisto, čemur pravim.o nirvanizem. Ra- zumljivo je torej, da mora biti definicija nirvanizm.a šele dose- žena, in pričujoči tekst poskuša prav to - izoblikovati pojem, nirvanizma in ga vzporedno konfrontirati s širšimi predpostavka- mi. V tekstu bo ostalo definiranje nirvanizma zgolj im.plicitno in sam pojem "nirvanizem", ki je zaenkrat še skoraj v celoti neute- meljen in neupravičen, bo le postopoma sprejemal konkretno vsebi- no vase. ■ Slovenski nirvanizem ni nekaj homogenega, še manj kako organizi- rano in sistematično delovanje. Obstajajo pravzaprav nirvanisti, medtem ko je izraz nirvanizem zelo umetno skonstruiran in povze- ma le najsplošnejše karakteristike nirvanistov. Izraz je preveč abstrakten, da bi lahko z njim precizno operirali. Kritika nirvanizmia naleti še na eno težavo: nirvanisti zelo m.alo publicirajo. Tako je tisti, ki se spopada z nirvanizmom., prisil- jen, da pristopi k problemu drugače: z empirično raziskavo, in- 340 • . tenzivnim opazovanjem, življenjem v kaki nirvanistični sredini, komuni oz. nirvanišnici ali kako drugače. Ker omenjenih možno- sti nisem imel ali jih nisem sprejel, sem se moral zadovoljiti s tem, kar o nirvanizmu "pač vem": kar sem izvedel iz srečanj z njimi (osebno jih ne poznam preveliko število - tistih prav tipičnih nčunreč), kar sem razbral iz njihovega obnašanja in de- lovanja, kar sem videl nirvanističnih prizorov, kar sem slišal od drugih, kar poznčun ta pojav v drugih, predvsem zahodnih dr- žavah in še kaj. Potemtakem razprava ni v celoti objektivna, vendar upam, da nakazuje nekatere premise in zadeva problem. Njeno težišče se po sili razmer od faktualnega raziskovanja j prenaša v razbiranje pomenov, kar že odpira prostor sčimovolji in subjektivnim predsodkom ter dovoljuje spekulativno konstruk- cijo; to pa ne pomeni nujno laganja in zlaganosti. S tem se raz- prava hote ali nehote "znčmstveno" devalvira. Razprava je pole- mična in ker "nirvanistična stran" svojih stališč ne obelodanja tako, da bi bila širše dostopna, dobi polemika videz fiktivno- „, sti. To se pa spet veže na zgoraj povedano. Vsaka nadaljnja kri- tika nirvanizma bi morala.preko tega, kar si tu privoščim. Tre- ba bi bilo sprovocirati nirvaniste in zaostriti nasprotja. Hkrati je ta tekst polemika proti nirvanizmu, ki ga prepoznavam v sebi kot eksponatu nekega (proti)okolja, ki je sito evropske samozadostnosti in plemetarnega mesijanstva. S tem dobi tekst še bolj subjektivno noto, to pa mi je bolj všeč kot ne. II. ČUTENJE DEVIŠKE NARAVE > ■ "The Child's Toys and the Old Man's Reasons Are the Fruits of the Two Seasons". (W. Blake: Auguries of Innocence) Nirvanistični svet je svet, kjer delo, produkcija ni določujo- či princip sveta. Narava, kot v tem svetu nastopa, je še nekaj nasebnega, nekaj, kar še ni bilo od človeškega dela iz čunorfne 341 materije skreirano v predmetnost. Ljudje, ki nastopajo v tem sve- tu, so "naravni": spontani, receptivni, trpni, erotični, čustve- ni itd. Hkrati pa nirvanisti vedo za univerzalno polucijo, de- strukcijo naravnih virov itd., kakor tudi za eksploatacijo člove- ka po človeku, mogoče celo razreda po razredu. Seveda je prav ve- denje o tej totalni avtodestrukciji najbolj neposreden stimulans za odpotovanje posameznikov, ki jih je ta profani svet razočaral, v nirvanistični svet. Ker naš svet ni od dela nedotaknjen, ker je - prav nasprotno - z delom totalno določen, je delo predpostavka, preko katere ne mo- remo. Nirvanistični svet je fiktiven, pa ne zato, ker je drugačen od danega sveta, ker hoče le-tega preseči, zanikati, ampak zato, ker se izogne osnovni predpostavki in s tem zgodovini. Kot u-topos ima v sebi minimalno stopnjo konkretne utopije. Nirvanistične teme, kot so čutenje, spontanost, ljubezen, odprtost svetu, predajanje univerzalni ljubezni itd., niso nekaj takega, s čimer bi lahko mirno opravili kot irelevantnim. Poznomeščanska situacija (zgodovina stopnjevanega abstraktnega dela) se najiz- " raziteje perpetuira s tem, da v individue vgrajuje napačne potre- be - potrebe po ohranjanju statusa quo. Kontinuiteta te situaci- je je hkrati kontinuiteta samoodtujevanja. Tu nas zanima kontinui- teta prodirajoče nečutnosti oz. "brezčutnosti". To dejstvo sicer nirvanisti dobro čutijo, a ga ne reflektirajo. Prav v omejenosti na čutenje se nirvanizem najusodneje zlomi v svojih aspiracijah in se sprevrže v antiintelektualizem. Funkcija individualnega in kolektivnega čutenja postane v svetu abstraktnega dela ta, da s pomočjo čutov dobivamo orientacijo prav v tem svetu dela in ne morda izven nje. Čutnost je tedaj os- leparjena za svoj ontološki status (so-kreacija človeškega sveta oz. človekovo prisvajanje svojega človeškega bistva, čuti, ki so neposredno v svoji praksi postali teoretiki. Vse to ve nirvani- stom naznani Marx) in izrabljene za perpetuiranje statusa quo (v 342 . .^. ■ •■ ■ . ■ tem se izkaže njen nihilizem). Dovoljeno ji je, da gre samo v eno, v družbeno določeno smer. Ta kanalizacija in sprevrnjenost čutnosti čutnost obrabi in onesposobi; pognana v antipod intelek- tu postane čutnost površna. Ko se konkretni nosilec take čutnosti sreča s tistim, kar naj bi bilo njegov predmet, ostane v njem vse nespremenjeno. Ni kontakta, ko prideta skupaj, ker je vm.es vse zarjavelo. Srečata se le na površini in s tem posameznik izniču- je svoj predmet in samega sebe. Srečanje z jabolkom, z vetrom, z govorjenjem ne vpelje čutne zadovoljitve že zato, ker jabolko, veter, govorjenje najprej in hkrati enostavno je, ker gre mimo pred njegovimi očmi, ker se kot mlačna voda vali skozenj in upo- giba vse čutnice ter kot refleksija vstopa v zavest. Nekaj, kar^ je, ga ne zadene v celoto, sprejema ga zoženo. Ostane enak, ko gre nekaj mimo. Takoj skrene misel drugam, ker mu tudi misel ne prodre v tej smeri. Odpove se kontemplaciji, ker mora loviti čas, biti na tekočem s časom: ne po-časen, temveč pred-časen. Sreččmje z jcdjolkom, z vetrom itd.,' ki zadene, je želja vseh nirvanistov, ki se sklicujejo na čutenje (obstoje namreč tudi nirvanisti, ki jim je čutenje oz. čutnost utelešenje Zla, npr. Jesus Freaks). Spontčmost, ki kontemplira mimohod narave, je nir- včmistom vrednota. A z vztrajno redukcijo na čutenje, s senzi- _ tivizmom, z emocionalizmom itd. se zgodi prav isto, namreč ni- hilizem čutnosti. Da nirvanisti odvržej o zajebani intelektuali- zem ambicioznih znanstvenikov in profesorjev, to jih še ne reši. Hkrati pa tisto, kar enostavno najprej je, tisti biti, zadene le, ko se vzporedno kaže spoznavnemu naporu kot posredovano, kot • so-kreirano. Le v oživljeni naravi, v sklopu počlovečena narava/po- néu?avljeni človek, torej v sklopu so-kreacije, lahko tisti biti, ki je hkrati tudi reflektiran v svoji bitnosti, zares dobro zade- ne. Nirvanist, ki kontemplativno sedi pod drevesom in navede igra ig- ro, v kateri je on sam ta kontemplacija, v kateri subjekta in ob- jekta Tli več, v kateri je eno samo neposredno čutenje in vibrira- 343 nje kozmične energije znotraj narave-koznosa kot nasebnega, ne počne nič drugega kot to, da zaradi napačne pred-stave o naravi spregleda naravo in sebe. Njegova "kontemplacija" je čisti vo- luntarizem; znotraj mnogostranske posredovanosti se sili kot či- sta neposrednost čutenja: utvara, ki je posredovana s površin- skim, čutenjem, to pa z abstraktnim delom. Da pri tem kontempli- rajoči subjekt in kontemplirani objekt nemoteno živita dalje, je odveč pripom.injati. Tako je nirvanistični prehod k čutnosti kot poslednj.emu samio ob- rat v okviru istega dualizma, ki se v evropski mietafiziki sploh ne pojavlja prvič, čutenje postane nirvanistom temeljna katego-^. rija sveta, ki povzema sam.o njegovo bit: Sentio, ergo sumí Kot bleda parafraza cogita je razglašeno za totalno: poslednji veri- fikator resnice, spoznavni akt sam, resnica sam.a, etični ideal in ne ve se, kaj še vse. Treba je človeka ČUTITI, drevo ČUTITI, ve- ter ČUTITI. To je tisto neposredno, gotovo, izven vsakega dvoma, poslednje, neokrnjeno, neumazano. Gre edino za to, da v njem ne delujejo motni, posredovani, patogeni faktorji (malomeščanska mi- selnost, lastniški čut, intelektualizemi itd.) in kar je tudi za- nimivo: dostikrat se m^ed patogene faktorje štejejo druge, ne gle- de na staro miodrost z Orienta, ki pravi: "če prava sredstva upo- rablja napačen človek, prava sredstva delujejo napačno." Kakor so ti faktorji eliminirani, že je čutenje avtentično. Skratka: čute- nje naj bi bilo izhod in cilj delovanja, še preden sm.o obračunali z njegovo odtujitvijo. «■".•._:;•■:-.. >, ; v-* . , :--v;-, .^v / ^,., III. TURISTIČNO POTOVANJE, KIRVANISTIČNO POTOVANJE ' ' ' ' 5' - "To the mdnd which pursues every road to its end, every road leads nowher-cr" : , .. (A. Watts; Nature, Man and V.'om.an) "Nečutni" individuum - predstavnik meščanskega sveta - je neču- ten v tem, da je njegova čutnost izolirana in nereflektirana. 344 (1)...R. Barthes: Mythologies (Editions du Seuil 197 5, collection Points, str. 239 in 121-125). Barthes prav tako pripominja, da naj bi primitivna plemena izvajala svoje plese z namenom eksotično zabavati turiste. Zato se nikakor ne odpove ćutnemu užitku, temveč ga šele vzpo- stavi "kot takega", tj. kot trošenje - in to kot totalno tro- šenje, tudi samo-trošenje. Totalno trošenje je fanatično troše- nje, nekaj aktivističnega, produktivističnega. Pravzaprav je princip Storilnosti tisti, ki se hkrati uveljavlja kot trošenje, čutni užitek skozi totalno trošenje je vedno aktivni užitek, še- le ko je tuj predmet prešel v moje roke, ko ga posedujem, ga na- redim za predstavo, sem za hip zadovoljen. Gre za to, da jaz za- denem predmet in nikoli predmet mene. Potovanje skozi svet pred- metnosti ima predznak odrešeništva. Prav tako je turistično potovanje. Preden se turist odpravi na i potovanje, mora predmete, ki jih bo zaužil, že predhodno aran- žirati, napraviti priročne v ustreznem času. Ta čas je prav ta- ko aranžiran za aktivno potrošenje-použitje. Turistični prospekt (pro-spekt) je tisti, ki dobesedno omogoča turistično potovanje. Po njem turist konstituira ustrezen teritorij, ki potuje skozenj. R. Barthes opozarja, da je ta teritorij, ta turistična dežela -, konkretno Španija, kot jo.predstavlja prospekt Le Guide bleu - ; bila že od vsega začetka narejena za turista^''^ V zavesti pov- ' prečnega turista stoji demiurg te Španije kot nek meščanski ko- ■ lektivni subjekt, ki je neodvisno od socialne realnosti (Barthes tudi poudarja, da socialna stvarnost turizma in eksotizma ne za- nima) postavil cerkve in podobne kulturne spomenike, njegova vlo- ga pa je, da te spomenike vidi. K uspešni izvedbi subjektove-turistove namere pripomore v prvi vrsti turistična agencija s celotno mrežo svojih uslug (in s prospektom par excellence), medtem ko turistova finančna zmožnost stopi v tem oziru v drugi plan. Neorganizirano in individualno 345 potovanje je v turizmu vse manj priljubljeno in tudi vse m.anj možno, ker ne omiogoča zadostne stopnje programiranosti in racio- nalnosti. Nasprotno pa je na potovanju, ki ga organizira insti- tucija, vsak trenutek maksimialno izrabljen. Turistu, ki potuje v sočredi, je omogočeno, da čimbolj uživa in spoznava ta svet-za- -njega. Mnogo mu je do tega, da ne opravi poti zastonj, ampak da vidi vse, kar je tam, ko je pač že šel tja. Enostavno da je tam bil in vse videl, se vsega dotaknil s svojo naturo naturans. Da je mimo vsega šel, ono pa je ostalo tam in zdaj priča o njem (o atomiu kolektivnega m.eščanskega subjekta) kot kulturni spome- nik. Turistično potovanje mu je hkrati kulturno potovanje, kul- _ turna miisija, ki jo v zadnji instanci legitimira ontološko: tu- ristično potovanje postane življenjsko potovanje/potovanje živ- ljenja in to je potovanje Subjekta, ki se vzburi s tem, da zno- traj meščanskega univerzuma zabrazda v Objekt. ^ Volja turizma je VSE VIDETI, biti povsod, vse prevohati, onesna- žiti, obkrožiti itd. A v tem ekstatičnem poželenju po vse videti ne vidi nič ozirqma vidi irelevantne stvari. Ogledati si Louvre v nekaj urah pomeni nobene slike videti. Utrujene noge, m:rzlično hitenje za ciljem, dohitevanje časa, teženje vodičev - vse to je posrečeno nezdružljivo z gledanjem in videnjem. Voverizem. turiz- ma se naslanja na bolj ali manj jasno izraženo predpostavko, da tu in zdaj (v prostoru in času vsakodnevnega bivanja) ni kaj vi- deti, pač pa da se ta možnost NEKAJ VIDETI nahaja nekdaj drugič (prosti čas) in nekje drugje, čimbolj je ta nekje "drugje" daleč, tem več je tam videti. S tem postaja domet današnjega turizma planetaren, če že ne kozm.ičen. Tudi čas, v katerega potuje, po- staja totalen. Bolj kot prihodnost pa vabi preteklost. Arhaični svet in stare civilizacije so eminentno m-am^ilo. Indija in Kitaj- ska vas vabita s svojo kulturo! Tako tudi v vsakodnevnem, turizmu v skrajno prim.itivni obliki vegetira določen korelat nirvanizma. Nirvanistično potovanje je manj konvencionalno. Nima afinitete do čutno-nazornih kulturnih spomenikov (pa če so to spomeniki padlih civilizacij, padlih borcev ali pa spomeniki padle narave, kamor se hodi na piknike), ker so le-ti profani, maya, ampak predvsem goji afiniteto do vzvišenih spiritualnih in mističnih plodov človeške vrste. Njegova afiniteta je afiniteta do tiste- ga, kar je neposredno tu-in-zdaj, vendar na ta način, da z njim rie mara delati, kot da je pri roki, kot da je vedno na razpola- go, ampčuc se hoče do tu-in-zdaj šele povzpeti: Užitek mu ne po- meni več nekaj, kar je povzročeno z aktivnim prisvajanjem, am- pak se že preveša v kultivacijo spontanosti in receptivnosti; sredstva, s katerimi nirvanisti dosegajo tu-in-zdaj (askeza, jo- ga, meditacija, kontemplacija, seks itd.) se jim izmaknejo iz območja refleksije, ker so pač ves intelekt prodali za devocijo in ljubezen; zato mislijo, da je njihova pot do tu-in-zdaj kar nekaj neposrednega (tj. da poti sploh ni). Užitek nirvanistov se spet - transcendentalno in from beyond - plemenito vdaja in predaja samodisciplini in volji po samorealizaciji ter naporu, da se to doseže. S tem v novi preobleki vpeljuje pojme žrtvova- nja, delavnosti* vztrajnosti kot sredstev za dosego cilja. Seve- da užitek še zmerom stoji nekje zadaj in opominja, da je treba zdaj pač malo delati, z disciplino doseči višji nivo, kjer bo u- žitek bolj nepredmeten, manj maya. Pojem užitka konvergira s poj- mom breztelesne blaženosti. To se najlepše vidi pri Jesus Freakih. IV. NIRVANISTIČNI KOZMOS, MEŠČANSKI KOZMOS v* -1 г^^Л í v^^^^^^^ "One of the most meu?ked characteristics of cultural imperia- lism is not the imposition of first-world cultural patems on the third world, which is violent enough, but the para- - sitie sucking of wisdom in any form from older civilizations" (David Cooper; The Death of the Family) Nirvanizem ima svoj vulgarni korelat v meščanskem svetu. To ne samo zato, da z izumetničenim nirvanizmom sistem integrira subkul- turni nirvanizem, temveč tudi zaradi težnje blagovne družbe po ka- kršnikoli umiritvi: avtodestrukcij i, Konformizmu, "socialni nirva- ni" (izraz je Zijderveldov) itd. Nirvanizem je zaradi svojega an- ¿-7 .4. tiintelektualizr.a, zaradi oaklanj ar. j a , da bi reflektiral socioekono.T.ske predpostavke in zaradi ockla.njanja пегеГ1^'. CKOt DO J proti religiji, drogam, nemorali itd.) . Tako si ne- ka družba za okras in zadovoljitev lastnih potreb po socialni nirvani lahko na en mah privošči dve verziji nirvanizmia, ki sta sicer m.ogoče mied seboj sprti, vendar gresta - objektivno - z rek- co v rokci lepši bodočnosti nasproti. Vulgarno izvedbo nirvaniz- ma krasno ilustrira naslednja reklama: "Nirvana je simpatična in udobna garnitura sedežnega pohištva za počitek, ki prihaja iz rok oblikovalca inž. arh. Branka Ladavca. Nič klasičnega ni v í njej. Sproščena je tako po miaterialu kot po barvi in izvecbi, saj omogoča hitro ,variacijo na isto temo'. Z zasukom dveh eie- m.entov se kotna garnitura spreminja v spolno enoto.- Ob počitku nam ne primanjkuje odlagalnega prostora; njena poglavitna pred- nost je udobje". - -. ,. ■ • Subkulturni nirvanizem, s katerim, se tu ukvarjam.o, vseeno ni tako vulgaren kot Eadavčev, ki je banalna vizija nirvane kot * sproščenega, udobnega, ekonom.ičnega, sim.patičnega itd., vendar ' ostaja pred tem. svojim, pandanom brez mioči. .Yoralna digniteta m.u pač ne more pom¡agati dosti. Prav tako se nirvanistično spiritualno potovanje postavlja na- ■ sproti turističnemiu potovanju z vzvišenostjo, vendar v te- pof- nosta- ^jenosti, v tej zreduciranosti na eno dimenzijo: spiriiu- alnost, povezano z delovnostjo, žrtvovanjem itd., ca se oco-::>- končni cilj in se zm.agoslavnc ozre :.azaj , da se sle..i vsa"-:; : do konca, da se šari po neki kulturi kot to svoje.-.. ...emu In : ■ (2) ... Vendar nirvanizm.u ne očitamo toliko, da je bil i-:..:.ir.:- liran, da je prišel spontano, na način V.'aterocurse ir -.o ob pravem času, kot pač vsako gibanje pod za.itavo l. ::i'. lux (v tem. je vsa njegova histeričnost;, marveč tc, d= tera še ni uspel spregledati in da očitno ne m.isli napr^ -iti kaj takega tudi v bodoče. 348 (3) ... Tu gre vsaj za dve plasti: a) ekonomski in politični pro- fit, ki ga doprinese manipulacija z nirvanizmom, b) tista e- konomija, ki iz ozadja nirvanizma nepremagana seva skozenj - v tem primeru je nirvanistična afiniteta do orienta zgolj re- miniscenca poželenj po surovinah tretjega sveta. (U) ... Mythologies, str. 165-168. kot po predpostavki, ne preseže turizma v nobenem bistvenem mo- mentu. Volja VSE VIDETI, aktivistično potovanje (človek, ki ga na potovanje žene princip Storilnosti, se tudi na potovanju že-■ ne) se uveljavi tudi v nirvanizmu in ta volja sistemu profitne • ekonomije nadvse ugaja, saj odvrača kritične poglede od njega na kulturne spomenike in piknike v naravi alias na tradicijo bu- dističnih, taoističnih, hinduističnih, sufističnih ipd. siste- mov in naturizem izpred Pascala. Ali drugače rečeno: da zaradi dreves ne vidi gozda. Ne bi bilo preveč drzno trditi, da je nir- vanizem obstoječemu sistemu nezaželjen samo v toliko, v kolikor sistem v njem še ni prepoznal njegove uporabnosti zase, tj. mož- nosti, da dela na njegov račun razne oblike biznisa, od ekonom-- skega do političnega^ ^ \ . - . . .. Ta istovetnost dveh variant nirvanizma pa kulminira v točki,kj er začneta obe koketirati s kozmičnimi razdaljami. Ne le, da se kozmična zavest fanatičnega nirvanista ne razlikuje bistveno od kozmične zavesti ameriškega astronavta, ampak še kaj več. Pro- stor kulminacije je astrologija. Zelo dobro analizo mitološke funkcije astrologije je opravil že omenjeni Barthes v svojih My- thologies. Tam ugotavlja, da astrologija ni uvertura v sanjski, onorični svet, temveč čisto zrcalo, čista institucija realnosti. Glavne rubrike horoskopa (Sreča, Pri vas doma, V službi, Rom.an- tika...) uvajajo totalni ritem delavnega življenja, ki je njego- va enota delovni teden. Zvezde so torej zavezane malomaščanskemu življenju, uvajajo v spoštovanje reda, nikoli pa ne postulirajo (4) obrnitve tega reda . y.^^, ■ -r^,,. , : ' Vidimo torej, da se malomeščanski kozmos v horoskopu na simboli- čen način etablira kozmično. Horoskop pove, da ni ozvezdja izven malomeščanskega ozvezdja. Zvezde odločajo o financah, ljubezni, seksu, zdravju, potovanjih, delu itd. Vera v tak horoskop je av- tomatično pristajanje na vseedinost in relevance financ, lju- bezni, seksa, poslov itd. takih, kot so. Usodo malomeščanskega kozmosa zvezde predestinirajo vedno tako, da se vse srečno kon- ča in izravna, da harm.onija statusa quo ostane nedotaknjena. Sko- zi popularno astrologijo se vzpostavlja harmonija meščanskega in- dividua (mikrokozmosa) s celotnim kozmosom - makrokozmosom in to na tak način, da se v makrokozmos, v zvezde projicira ritem ma- lomeščanskega življenja, da bi se od tam skozi horoskop vračal nazaj z navdihom mističnega. Enost, harmonija makrokozmosa in , m.ikrokozmosa, posameznika in celotnega človeškega rodu, narave ^ in vesolja je stvar miistike in le-ta ne uide nirvanistični de- formaciji. Nirvanisti, ki nimajo pojma o zgodovini, si nekritično prilaščajo minule situacije, ne vedoč, da sta oba kozm.osa posta- la totalno določena z enimi samim, mieščanskim kozmosom, ki se z .. razcepom na posamezni individuum (mikrokozmios ) in blagovno-kapi- talski univerzum (miakrokozmos ) hkrati skriva in razkriva. Prav ta skritost ostane nirvanistom. za vselej nedostopna, saj jim. je pozicija osamljenega in odtujenega poseuneznika startna točka za polet v raz-odtuj itev, ki je po njihovem mnenju izm.iritev obeh kozmosov na način zavedanja enosti, čemur sledi univerzalna lju- bezen. Ko tako nasproti stoječa kozmosa stopita naprej v m.istič- ni objem, v enost, v enotnost, je izključen vsak revolt elemen- tov te celote. Nastane situacija predzgodovinske čredne zavesti, za katero vemo, da učinkovito onemogoča ne samo delinkvente, am- pak še bolj zavestne revoltirance. Tudi dejstvo, da čreda kliče firer ja, je splošno znano^^\ , , (5)... O tem, kako se nirvanistična skupnost sprevrže v totali- tarno skupnost, glej zelo imipresivno pisano knjigo R. Kourieta Getting Back Together, poglavje Spiritual Odyssey (tam:, kjer je govora o krišnaitski kom.uni New Vrindaban in Jesus Freaks komuni Brotherhood of the Spirit). 350 Rezine je torej, da je nirvanistična enost s kpzmoso.T. v resni- ci enost z neščanskiir. kozmosom, temu pa bi lahko rekli tudi me- ščanska mistika. Konfliktnost sveta se skozi nirvanista prece- di tako, da jo v sebi pomiri in svetu pokaže nekonfliktno fasa- do (Fotjomkinova vas). :-kSKUrZ Osnovna literatura nirvanistične astrologije je I Ching. Z orne-'* njanjem tega dejstva ne mislim zanikati vrednosti I Chinga niti ne njegove uporabnosti za evropske ljudi. Vse je pač odvisne od načina uporabe in načina branja, bolj zanimivo pa je, kako hitro se nirvanizem povzpne preko njega. Za vulgarne nirvaniste je po- skrbljeno s srbohrvatskim prevodom I Chinga, ki ga je oskrbel neki šarlatan iz Subotice; ta njegov "Ji-Džing, Kazivanje sreče i knjiga promjena (Filozofski i mistički sistem sa istoka star oko 6000 godina)" vsebuje poleg skrajno iznakaženega original- " nega teksta še naslednje rubrike: f. inansi je, uspeh, posao, ro- mantika, putovanja. Za uglednejše nirvaniste je poskrbljeno s kvalitetnejšim, posodobljenjem I Chinga v priredbi Sama Reifler- ja (I Ching: A New Interpretation for Modern Times; Bantam Books 1974). V tej knjigi je celotna Interpretacija orakla sumirana pod tri principe hindujske filozofije: artho, kamo.in mokšo, kar uporabnika te knjige sili v razumevanje sveta in prebiranje I Chinga posebej, skozi prizmo teh treh kategorij - in prav to, da so ti (ko konsultiraš I Ching) ponujeni odgovori, ki grejo bodisi pod rubriko artha (ki funkcionira kot uspešnost in praktično življenje), kama (seks) ali mokša (kot osvoboditev, razsvetlje- nje), da ti I Ching daje odgovore zgolj v polju nirvanistično- meščanskih kategorij, je nirvanizem par excellence: totalitarni aspekt nirvanizma, nirvanizem, ki hoče biti univerzalni posred- nik (podobno kot klerikalizem). Tudi sicer je knjiga zgleden primer eklekticizma. i- . V. ANTIINTELEKTUALIZEM, INDIVIDUALIZEM "Reakcija, ki se sedaj začenja na Zahodu proti intelektu v ko- 351 (6) ... e.G. Jung, komentar h knjigi The Secret of the Golden Flower, A Chinese Book of Life (Harvest Book 1962, str. 85). rist čutenja ali intuicije, se mi zdi znak kulturnega napredka, širjenje zavesti preko preozkih meja tiranskega intelekta" Jung je s takimi in podobnimi izjavami predstavnik tistega naiv- nega mišljenja, ki vidi v Zahodu utelešenje Intelekta (Ratia, Logosa) in mu pripisuje krivdo za vse nevšečnosti, medtem ko vi- di rešitev v nečem, kar je Intelektu nasprotno: Intuicija, ču- stva, čuti itd. Jungov vpliv na nirvanizem je nedvomno velik, čeprav Jung sam še ne izvede vseh konsekvenc antiintelektualiz- ma, predvsem še ni glasnik takšne ali drugačne subkulture. Ne bi spet ponavljali, kako je antiintelektualizem obrat v ok- viru istega dualizma in kako so v skladu s tem čutnost, čustva, intuicija sami zase nemočno podvrženi manipulaciji, kako so npr. še bolj hvaležen plen kot je npr. intelektualizem. Videli smo že tudi, da senzitivizem, emocionalizem in spiritualizem ne posta- vijo tega sveta pod vprašaj, ampak se gibljejo znotraj njega kot fiktivna opozicija - opozicija, ki jo kapitalski svet potrebuje za lastno utrjevanje. S tem nirvanizem ne kreira ničesar novega, čeprav ga vzdržuje ravno želja po novem. Ohranja stereotip (ne- premagani evropski fa(k)tum), čeprav ga ne mara. Hoče se ga os- voboditi tako, da se mu umika, da nanj pozablja, ker živi v lepi iluziji, da je akt gole volje svet spreminjajoči akt. S tem se temeljito vrača v imanenco domačega fa(k)tuma, postane "¿rtev " sistema". Drugi stereotip nirvanizma (ki je po mnenju nirvani- stov tisti novum) je logična posledica prvega: nakup uvoženega spomenika z Orienta. Prav v trenutku, ko nirvanizem zanika svoje evropskost in uvozi luč (surovino) z Orienta, šele v resnici do- kaže svoj evropocentrizem. л' - ... .. . Na vsakem koraku spoprijemanja z nirvanizmom se izkazuje, kako so vse njegove teme teme, ki se v kriznih obdobjih ponavljajo skozi našo zgodovino. Te teme (privatizem, emocionalizem, senti- mentalizem, kičasti naturizem, romantizem itd.) se vsakokrat 352 ?f (7) ... Ko se nirvanistična skupnost sklicuje na naravno življe- nje, na naravne odnose v skupnosti, počne prav isto kot me- ščanska družba, ki trdi, da so njeni zakoni večni naravni za- koni. Zanimivo bi bilo tudi raziskati, kako v nirvanizmu funk- cionira meščanski mit o naravi. proklanirajo kot eshatološke, zato le zgodovinska obravnava lah- ko razkrije zgodovinsko breztemeljnost takih eshatonov. .faoft;- Antiintelektualizem nirvanizma se zliva z individualizmom. O i človeškem bistvu kot totaliteti družbenih ra.zmerij med nirvani- ; sti sploh ni govora, saj je nirvanizem že rojen onstran takih ( 7 ) profanih dejstev. V svojem naturizmu izvrže socialno, gene- rično plat človeka. S tem izvrže tudi socialno izkustvo in miš-s ljenje; v kolikor se mišljenje že poslužuje, gradi na individu-^ alnem. čutenju plus ezoterični literaturi. Da mišljenje, ki gra- di na individualnem čutenju, ne prileze mimo zdravega razuma, je več kot jasno. Tudi spoznavna teorija se v tem svetu atomarnih, ■ izoliranih individuov nadvse poenostavi: duh in telo sta eno- . stavno enota, celota. Mišljenje kot modus duhovnega se tembolj г razvija, čimbolj se razvija, napreduje telo (oziroma čutenje kot njegov modus). Tako so atomarnemu individuu kot "celoti du-, ševnosti in telesnosti" odprta vrata do poslednjega spoznanja, t ki ga mišljenje lahko doseže. Posamezni individuum je tisti ul- timum, ki sam sebe osvobodi-razsvetli (čeprav rabi v začetku gu- ru jevo pomoč). Tako je tudi tokrat poklican, čeprav le še k se- oi samemu. Meščanski svet je tak egoizem v njegovih najlepših ^ oblikah že pustil za sabo, nirvanisti pa ga dodatno navržejo, - • kot da bi jim šlo za renesanso zgodnjega meščanstva. Tudi nir- vanistične pojmovanje svobode je tipično meščansko, in to iz ča- sov izpred Hegla oz. iz časov eksistencialističnega protesta. Svobodo si nirvanisti predstavljajo tako: tudi če sem. z vsemi petimi udi prikovan na stene celice, sem lahko svoboden. To pe- netran j eno svobodo transcendentalnega subjekta pa postavi na laž poznomeščanski svet sam, npr. s pridelki uradne psihiatri- , je. Govorjenje o svobodi duha (točneje - o možnosti dosege nir- vane) postane v svetu, ki ga pomaga obvladovati omenjena psihia- trija, reakcionarno delovanje. V takem svetu je nirvanizem boj 353 (8) ... "Predno začno jesti, se okrog skupne posode s priprav- ljeno jedjo, okrog katere so položene žlice, primejo za roke in si v tišini z mirnim, globokim dihanjem umirijo duha in telo, medtem ko se vsi čutijo med seboj, z rokami združeni v človeško enakost". Poročilo Lojzeta Staniča o raznih komunah r v Ljubljani in okolici v Nedeljskem dnevniku iz 7. decembra 1975, str. 14. proti pacifikaciji sveta in boj proti nirvani sami. Zate ni nič čudnega, če se nirvanistični proces sam.eosvcbajanja sprevrača > v fčupso. V umetni izolaciji od družbe se hoče nirvanist znebitic- svojega ega. Vendar ga ostanki subjektivnega in racionalnega že- nejo dovolj močno, da se ne more ustaviti tam, kjer bi se dvoj- na spona nenadoma razblinila in bi tako padel v nirvano. O dvoj- nih sponah ekonomije in politike se mu še sanja ne. Tako lebdi v praznem: zazrt v nirvano, a hkrati ugotavljajoč (če sploh to), da se ego še kar sprehaja v njem in se spretno izmika dosegu rok, s katerimi ga hoče izvreči. Vendar v pričakovanju napredka^ upa, da bo s pomočjo raznih naprezanj (joga, transcendentalna meditacija, kontemplacija itd.) nekega dne lé raztrgal dvojno spono in se povzpel do Ciste Luči. Njegova akcija - in akcija Y to vsekakor je - je torej spopad s fiktivnim, spopad z dvojno / . spono, se pravi točno to, čemur se hoče izogniti. Na tem para- s -noičnem potovanju zato zelo malo vidi: ne vidi tistega, kar gre samo mimo, niti ne vidi tistih konkretno represivnih, odtu-S( jenih mehanizmov. Izmcücne se tako vzhodu kot zahodu, če njegovo terminologijo obrnemo proti njemu. Ne vidi konteksta, v katerem se nahaja in s tem radikalno krši proti njemu ljubemu zenu in л Tau. Vidi samo skozi vizije. Samorealizacija je v takem okviru > iluzorna in kot taka iluzija je nirvanizem obsojen na avtodefor- maci jo. V taki obliki subkulture se ne morejo izgraditi kvalitet- ni prototipi nove družbe. To, da je intelektivna plast izvršena, pomeni deformacijo celotne osebnosti. Je ovekovečenje kontinui- tete abstraktnega dela, saj je njegova gola, ničeča se čutnost ( 8 ) najbolj abstreiktna od vseh čutnosti . O zgodovini in ekonomiji ne ve ničesar, zato propade tudi v mistiki. Racionalnega mišlje- nja se loteva srčunežljivo in ga skriva v razne preobleke. To miš- ljenje običajno ne seže preko jungovskih klanf (mistificiranega 354 in absolutiziranega dualizma med Vzhodom in Zahodom), teorije čutenja in devocije, trivialnih definicij nirvane itd. Njegov interes za transcendiranje jxjjmovnega mišljenja je jasen, saj ga sploh ne obvlada. . -■■ Taiko osvobajanje nujno zapade v potiskanje potreb, čustev itd. in s tem postane frustrirano. Ko se ponavadi še sramuje nega- tivnih čustev (da se ne bi pregrešilo proti Love, Devotion and Surrender) mora skrito in zatrto agresivnost spustiti na dan drugje in drugače. * "Boj za nirvano", "sledenje Poti" itd. so možni le na naših tlah, to pa ne pomeni primarno na čutno-nazornih tleh naše narave (zem- lji, kamenju itd.) ampak na zgodovinskih tleh naše socio-ekonom- ske realnosti (vključno s tlemi izmaličene, predelane narave, to- rej narave, ki ne more pomagati k drugačnemu natur-misticizmu kot meščansko-nirvanističnemu). Boj za nirvano je torej možen * edino posredno, preko negativnega mišljenja in delovanja, medtem ko je neposrednost (neposredno sprejemanje orientalskih data ni nič drugega kot eksploatacija surovinske baze) le nostalgična želja po avtentičnosti, je le nekaj posredovanega skozi manipu- lacijo. '■>' i -'-Wv.' -4 .^'.'•.r^ -v - - ,< .--J VI. GURUJI ' -ХГ ' - . ' • -^- "There is a hunger, now quite universal in the first world, for supreme teachers, spiritual masters who will, if not solve all one's problems, at least point out the right way to the right end". (D. Cooper; The Death of the Family") Nirvanistično življenjsko potovanje je fanatično strukturirano. - Slediti Pot je nad vsem. Zablod, digresij, grehov itd. se nirva- nisti neskončno bojijo, saj je njihov svet bistveno zaznamovan z moralnim l'esprit de sérieux. Odrešenje pride le skozi razsvet- ljenje, zato pa je treba biti v skladu s samim seboj. Biti v skia- 355 . (9) ... "Dobro se je učiti biti ubogljiv", pravi nirvanist Ro- nidhir; gl. R. Hourriet: Getting Back Together (Avon Books 1973, str. 337). du s samim seboj (tj. s svojim organizmom, s svojo naravo) po- ¿ meni hkrati biti v skladu s svetom in kozmosom. Struktura sve- ta in kozmosa je torej brezhibna, gre le za to, da se ji prila-"-- godimo, da ne interferiramo procesu univerzalne harmonije. A zgrešiti Pot ni težko. Zato je nirvanistično metanoično poto- vanje že ob samem odhodu v zadregi. Rodi se potreba po razsvet-> 1j enem učitelju, ki naj uvede pronirvanično uglašenega adolescen- ta v regijo svetega, poslednjega, resničnega, ki naj v prvem kri- žišču pokaže "right way to the right end". í';íí!í^^-,-A*É' ■Миу.т^,:-Јл1_,, ■^}-::4.^;í,'^x%-^{■jjM't^-. ;a teüco ilustrativnih tekstov pri nas (še) ni dosti (dobi se še časopis Vsemirje, ki ga izdajajo v Klubu za prevencijo nêirkomanije alias Vsemirje), bi v kratkem opozoril na nekatere njegove značilnosti. Tekst v Nedeljskem v glavnem piše o komuni Gradaška, nekaj pa tudi o komuni v Podgorici (Mčuieu?adži trip) in o "skupini brez i- mena" (kot član dotične skupine pripominjam, da je informacija zaradi skrajne enostranskosti v celoti neobjektivna). živobarvne sličice, na katerih se pojavlja sveti Me^arishi Ма- hesh Yogi med kičastimi rožicami in obžarjen s prekrasnim sonč- nim zahodom (tu se nirvanizem zliva s sentimentalnijç malome- ščanskim Sundom). J Za razumevanje strukture osebnosti povprečnega nirvanista bi bila potrebna široka in poglobljena analiza z interdisciplinar-: nim pristopom. Zelo relevantne ugotovitve bi nedvomno prispeva-, li socialna psihologija in psihoanaliza, pa prav tako tudi ne- katere druge discipline. Pričujoči pristop, ki je zaradi že ome- njenih težav dokaj površen, pa bi le s skrajno težavo naletel na globlje premise in jih razumel. л 357 ' Tekst se odlikuje po tem, da svetu napredka, shizofrenije, & - profita, kompeticije itd. zoperstavlja idilični svet mladih, herojskih ljudi, ki odhajajo v komune. S profano stvarnostjo so opravili tako, da so se dyignili nad njo. Samostojni inže- nir organizacije Ciril z Barja je citiran takole: "Ker ni pri- čakovati družbene nesebičnosti kot nesebičnosti vseh posamez- nikov, sploh ne, iščejo načine, da bi živeli sami, po svoje. In tčLko je! "To je tipična "teoretska" utemeljitev nirvani- stične privatizacije. Bolj zgoraj avtor pove še več: "Vendar ta prebujanja (komune namreč - op. B.B.), ki vstopajo v svet, niso več uperjena proti kakšnemu političnemu in družbenemu si- stemu, temveč se nagonsko odvračajo od civilizacijskega siste- ma, ki je postal nepriroden". Vsa dejanska nasprotja se pri nirvanistih namreč zreducirajo na abstraktno nasprotje med ne- naravno civilizacijo in nepokvarjeno naravo. Nirvanizem je rav- no reševanje tega nasprotja in je torej logično, da je tudi sam abstraktno početje. V tekstu je mogoče zaslediti več misli o človeku, naravi itd., ki so ali avtorjevo delo ali pa citati ljudi, o katerih piše. "Kdor zanemarja telo, zanemarja duha, ker oboje skupaj je celo- ta, oboje je eno, pravijo". Tu gre spet za primitivno pojmova- nje človekove celote kot sestavljene iz dveh delov: telesa in duha, pri čemer duh nikoli ne napravi kaj več, kot da na pred- pojmovnem nivoju govori o telesu in sebi kot celoti. V celem se zdi, da je namen teksta prav isti kot namen tipične- ga nirvanističnega početja - naivna apologija neke nepokvarjene narave in naravnih ljudi pred "boleznimi civilizacije". "Ko sli- šijo (običajni ljudje namreč - op. B.B.) besedo "komuna" in vi- dijo neugledno oblečene dolgolasce in bradače, že ogorčeno obso- jajo skupinski seks, narkomanijo, delomrzništvo, zanemarjenost in nesocialnost". Ta stavek je višek celotnega teksta; v njem pride najbolj očitno na dan tisto, kar je prisotno skozi ves tekst: žurnčuListično podane sentimentalne vrednote malomeščan- 358 ,,. stva. Tudi tu si nirvanizem in malomeščanstvo složno čuteče , .v-- stopata nasproti. -'.^ rb^- •• v--^ ■ ■ j - . • ■ ■v,^ Hvala! /• ■. .. ■ -^: ^ ■ ■ " • IJADALJEVANJE? A) Ves tekst je zreduciran na polemični spoprijem. Ko ga take- ga preberem, se mi zdi, da ga polemika osiromaši, mene pa raz- .. dvoji. Tekst se mi odtuji. In tudi v širših okvirih se mi zgornje pisanje izkaže kot žrtev, torej vnanje delo ali pa mogoče kot (ne preveč uspešen) money making. S tem se hkrati postavi pod vprašaj? Tišina in Praznina ("Brez ptiča, ki po- je, je gora še tišja" - zen izrek), ki naj bi ju izkusili še danes, uhajata čez horizont kot privilegij ezoteričnih in e- 4 litnih. ;V.. ---/^ B) Za nekoga, ki začne razkrivati vzorce in strukturo socialne igre zgleda nujno, da ga morebitno nepristajanje nanje kljub/ ■ vsem naporom sili v pozicijo elitizma, cinizma in ironije - ali so torej elitizem, cinizem in ironija edini možni načini,, ' nepristajanja na socialno igro? Ali pa kar nepristajanje sa- mo? Nirvanisti ne reflektirajo svojega cinizma in s tem ne ' mislijo na sestop v družbo. Pri tem je možno dvoje: ali cini- ■ zem na nek neznan način premagujejo (potiskajo?) ali da eno- stavmo ne uvidijo, kako se njihovi napori sprevračajo v far- so, kako so vsi mediatorj i zlagani. Prav preko uvida v total- no zlaganost bi bilo treba šele iti dalje, medtem ko nirva- nizem temu ne posveča nobene pozornosti. RECENZIJE VZGOJA OTROK V SYKANOK KOMUNAH ^ ' ■ ...^V. J , Po članku Edwarda Goulda: Child Rearing and Education in the Synanon School; Human Relations, Vol. 28, No. 2, March 1975. Osem let po ustanovitvi prve Synanon komune (ustanovil jo je Charles Diederich leta 1958)* se je pojavila v tedaj že poveča- nem številu komunskih podružnic potreba po organizirani vzgoji in izobraževanju otrok, ki stalno živijo v komuni. Leta 1966 so" ustanovili prvo šolo v podružnici v Tómales Bayu v Kalliforniji. Ustanovitev prve šole je v življenju komune pomenila poskus ures- ničitve okolja, ki bi naj vsklajevalo vzgojo otrok z osnovnimi principi skupinskega življenja v komuni. Synanon komuna je bila ustanovljena kot poskus reformatičnega pristopa k zdravljenju narkomanije, alkoholizma in asocialnega vedenja. Učinek življenja v skupini naj bi bil predvsem vzgojen, kontrolirano in nenehno eksperimentiranje s skupinskimi procesi pa naj bi povzročalo individualne, skupinske ter posredno tudi družbene in institucionalne spremembe. Iz komune zaprtega, te- rapevtskega tipa (sprva so morali člani ob vstopu v komuno pre- trgati vse stike z okolico, po določenem času bivanja v komuni so dobivali gratifikacije ipd.) se je komuna postopoma razvila v skupnost odprtega tipa. Danes tivi v vseh štirih podružnicah (Santa Monici, San Franciscu, Oaklandu, Tómales Bayu) 30-U0% člčmov, t.im, "stilizatorjev življenja", ki opravljajo svoje redno delo izven komune. To so zdrave, odrasle osebe, ki vzdržu- jejo zvezo med komuno in zunanjim svetom ter s tem vplivajo na raznolikost in neodvisnost življenja v komuni. Za razliko od "stilizatorjev" opravljajo redni člani komune vsa življenska o- pravila v komuni, po potrebi v različnih podružnicah. Oboji so dolžni prispevati denarni prispevek, le da redni člani vplača- jo večjo vsoto ob vstopu v komuno, "stilizatorj i" pa plačujejo *Vinko Zalar: Komune med utopijo in realnostjo, časopis 7-8, 1975. 362 \ tekoče življenske stroške. ' * '-^* Ob ustanovitvi prve šole je v komuni stalno živelo 3ß-4Q otrok; živeli so pri starših. S hitrim naraščanjem števila otrok je pojavila potreba po uveljavljanju novih, skupinskih vzgojnih prijemov, le leta 1968 so zgradili prve stavbene komplekse, na- menjene samo otrokom. Naj navedemo nekatera osnovna življenska pravila, ki neposredno vplivajo na" vzgojo otrok. Vsak odrasli član komune ima svoj pri- vatni prostor v posebnih zgradbah za privatne prostore. V neka- terih podružniceih so zgradbe celo ločene glede na spol. Družbeno življenje se odvija v skupinskih prostorih, kot so jedilnice, de- lavnice, igralnice ipd. Otroci žive v posebnih prostorih, in si- cer v skupinah po starosti, v katerih potekajo vse osnovne aktiv- nosti. Pristopni so jim vsi prostori za družbeno življenje, kjer lahko po svobodni izbiri vzpostavljajo stike z odraslimi in so- delujejo pri njihovih opravilih. Tako imajo otroci stike s šte- vilnimi odraslimi, ki igrajo vlogo staršev. Odrasli kot otroci morajo sodelovati v vsakodnevnih shodih, imenovanih "games" (ig- re). E. Gould navaja štiri filozofske temelje vzgoje in organizacije življenja v Synanonu: - Fullerjevo teorijo o možnostih za kreacijo in uporabo okolja ; kot bolj ali manj ugodnega dejavnika rasti posameznika; - Emersonovo teorijo rasti kot razvoja samozaupanja, samoodgovor- nosti, samoekspresije in zmožnosti zastopanja lastnih princi- pov; ■'• : — ^ ÍÍ.I ....... .:!^-)? - Deweyevo teorijo učenja preko neposrednega delovanja (oz. doje- manja) ; ,^ . - po kibucih prevzet princip učenja v skupinah vrstnikov (peer -; groups). ..^ . . , ■ ■ Približno 800 v komuni stalno živečih otrok v starosi nekaj ted- 363 nov pred rojstvom do dvanajstih let je stalno deležno organizi- rane skupinske vzgoje. : '■ " ■'^' ; ' • • • V jaslih živijo matere nekaj tednov pred porodom in matere z no- vorojenci 6-9 mesecev po porodu. V porodnišnici v Santa Menici živijo v jaslih tudi očetje novorojencev. Matere (očetje) skupno skrbijo za otroke in ves ta čas ne opravljajo del izven jasli, pač pa izdelujejo igrače, se igrajo z otroki, pripravljajo pre- hrano ipd. 6-9 mesecev stari otroci se s prehodom v vzgajališče ločijo od staršev. V vzgajališčih, ki so v Santa Menici in v Tómales Bayu, se prične za otroke skupinsko učenje, razdeljeno na tri področja. Igralno in delovno področje, omejeno na določene prostore in pre- skrbljeno z raznimi pripomočki, orodji, materiali in igračami, je namenjene razvijanju fizičnih in lingvističnih sposobnosti. • Namen skupnih jedilnic je poleg prehranjevanja tudi učenje samo- stojnih prehranjevalnih navad. Zanimivo je, da so tako v delovno- -igralni kot v prehranjevalni dejavnosti otroci samostojni akter- ji, ki se učijo drug od drugega. Spalnice so prostor za shajanje otrok z odraslimi, za intimnosti in zaupnosti. Z enim in pol do dveh let otroci zapustijo vzgajališče in se vključijo v šolo pr- ve stopnje. Obvezni del šolskega programa je deljen na področja in po starostnih skupinah. Skupine otrok od 2 do 4, od 3 do 5 in od 4 do 6 let se vključujejo (po svobodni izbiri) v štiri učne programe; jezikovnega, dramskega, matematično-znanstvenega in u- metnostno-oblikovalnega. Učenje na prvi in na drugi stopnji je namenjeno izkustvu funkcionalnega in dekorativnega vidika pred- meta učenja. Idealen model je za otroke odrasli, zavzet z aktiv- nim odkrivanjem svojega sveta. Ta model je otrokom praktično do- stopen z možnostjo aktivne vključitve v dejavnost odraslega. Ta- ko na prvi kot na drugi stopnji so otrokom dane možnosti opazo- vanja in vključevanja v projekte, ki jih po področjih vodijo od- rasli. Na drugi stopnji je za otroke od 6. do 12. leta organizi- ran ekstenziven pouk v skupinah ali v dvojicah. Poleg aktivnega sodelovanja v projektih je pouk iz praktičnih predmetov inten- ziviran tako, da se z določenim predmetom seznanjajo učenci tu- di po cele tri dni skupaj in sicer po možnosti "na к;^аји samem"; npr. prirodoslovja se uče na farm.i v Tómales Bayu, političnega odločanja z obiskom prestolnice ipd. Kjer praktični poduk ni mo* goč, se poslužujejo simulacijskih iger. T.im. "prosti čas" je namenjen običajnim prostočasnim aktivno- stim, kot so šport, igre, branje, ipd. ter sestajanju z odrasli- mi. Ti sestanki so lahko v jedilnicah, skupnih prostorih, igral- nicah; ob skupnih dejavnostih, v privatnih sobah ali ob obveznih "games" (igrah). "Igre" igrajo vsi člani komune, vsak dan, v naj- različnejših starostnih zasedbah in različno dolgo (od 1 do 4 8 ur). To so nekakšna skupinska srečanja desetih do petnajstih čla- nov komune, ki intenzivirajo spreminjanje posam.eznikov in skupin. Za razliko od "ecounterja" situacija pri "igrah" ni umetna, ampak je del vsakodnevnega skupinskega življenja. Vsi sodelujoči posa- mezniki se trudijo reagirati čim bolj neposredno, ostro, fleksi- bilno, potencirano. Situacija med igrami je tudi primerna za prevzemanje in nreizkušanje starševskih vlog. Preko "iger" se lažje vzpostavljajo "mnogo-starševski" odnosi. Raziskave, ki so jih izvedli v okviru komune, so v'glavnem, veri- ficirale hipoteze o pozitivnih vplivih zgoraj opisanih vzgojnih metod (okolja, v katerem odraščajo otroci) na rast otrokove oseb- nosti. Tako so npr. z znanstvenimi metodami dokazali, da so ka- rakterne lastnosti, značilne za otroke v Synanonu, kot so nepo- . srednost, odkritost, komunikabilnost, nezavrtost, zaupnost na- praim odraslim, rezultat kolektivne vzgoje. Priredila D.P, 365 VIRGINIA M. AXLINE IGR/.LNA TERAPIJA (PLAY THERAPY) Ballantine Books, New York, 1969 0 aplikaciji principov in "filozofije" (tako trdi avtorica) sku- pinskega dela, kot ga je razvil Rogers, na delo z otroki, govo- ri knjiga Virginie M. Axline o igralni terapiji. Po mnenju avto- rice je nedirektivna ali še bolje samodirektivna terapija več " kot tehnika in več kot teorija. Gre za filozofska načela, ki jih avtorica sprejema kot izhodišče. Opis praktičnega dela z otroki . pa je opis nekaterih specifičnih izkušenj oz. metod dela, ki se razlikujejo od Rogersovih glede na specifičnost subjekta. 4 Subjekt je posameznik, h katerem.u je terapija usmerjena, je spre- minjajoča se osnova, ki v vsakem trenutku reorganizira akumulira- ne izkušnje, stališča, misli in občutja, .ter se obnaša glede na samozavedanje tega procesa. Odnos terapevt - "klient" omogoča izražanje samopreraščanja tako, da terapevt brez zadržkov sprej- me neodtujljivo pravico klienta, da se sam usmerja. Terapevt sprejema klienta takega, kot je. . . .... ■ ...... Teoretična osnova sair.odirektivne terapije je po mnenju avtorice teorija rasti vsakega posameznika; tako odraslega kot otroka. Proces rasti pa je pri otroku še bolj poudarjen kot pri odras- ■ lem; individualna sila v posamezniku, ki kontinuirano teži k sa- morealizaciji, izgradnji, odraslosti, samoopredeljevanju in, ki se zoperstavlja omejitvam okolja, je v otroku intenzivnejša. Ot- rok je sposoben hitro pozabljati negativne izkušnje in sprejema- ti življenje ter ljudi take, kot so. S tem izraža svojo željnost, radovednost in ljubezen do življenja. Otrok reagira na okolje, ki ni izrazito omejujoče, tako da neprestano raste: v svojih izkuš- njah, v razumevanju sveta in samega sebe, v specifičnosti organi- zacije asimiliranih izkušenj. 366 .x;' .Nasprotno od omejujočih okoliščin, ki rast preprečujejo in iz- . krivljajo, terapevtska situacija vzpostavlja okolje, ki rast pospešuje in korigira. . . v;,>■,...• Ker naša kultura po mnenju avtorice otroka omejuje in mu vsilju- je odvisnost, otrok nadaljuje svojo rast v notranjem svetu. Za- piranje v notranji svet je nadomestek neuspelih poskusov uveljav- ljanja notranjih teženj v zunanjem svetu in je lahko zelo nevar- no. Takšna ali drugačna oblika samorealizacije se kaže v vzorcih obnašanja otroka. Igralna terapija temelji na igri kot naravnem mediju otroške samoekspresije. Njen namen je ustvariti možnosti, v katerih lahko otrok izigra svoje notranje občutke in probleme. V primeru, ko ima otrok probleme s socializacijo, avtorica pri- poroča skupinsko igralno terapijo in v primeru čustvenih težav individualno izgralno terapijo. Soba za igranje je okolje za rast otroka, kjer je vsak posameznik najpomembnejši, kjer je ?. vodja situacije in sebe, kjer mu nihče ne zapoveduje in kjer je sprejet takšen, kot je. Po avtoričinih izkušnjah otrok reagira sprva z nezaupanjem zaradi občutka odgovornosti, potem pa glede na gotovost situacije vedno bolj odločno raziskuje možnosti in uveljavlja svoje delovanje. Terapevt mora biti občutljiv za obču- tja otroka. Reflektirati mora otrokove izraze z emocionalnega vidika in jih posredovati tako, da prispeva k otrokovemu samora- zumevanju. Minimalno omejevanje s strani terapevta in dajanje občutka varnosti ter sigurnosti temelji na totalnem sprejemanju otroka; to pa na zaupanju in spoštovanju otrokovih zmožnosti. Leta, zunanjost in spol terapevta niso važni; važen pa je profe- sionalen odnos, ki temelji na neodvisnosti od mnenj drugih in na neemocionalni vezanosti na otroka. Terapevt mora že ob prvem sre- čanju pokazati odkrito zanimanje za otrokovo početje, pri čemer pa se mora čim bolj samodisciplinirati. Najostrejša samodiscip- lina je po mnenju avtorice tista, ki temelji na prepričanju, da mora imeti vsak človek pravico in možnost za samostojnost in za sprejemanje lastnih odločitev. ....... • ~ - ■ Ni nujno, da so tudi starši vpleteni v terapijo otroka. Potreb- no jih je seznaniti ali vključiti v terapijo glede na stopnjo - zanimanja, ki ga pokažejo. Za starše in otroka je koristen le tisti nasvet, s katerim se starši strinjajo. Avtorica navaja osem osnovnih principov nedirektivne, igralne terapije in dokumentira vsakega s primeri iz individualne in skupinske terapevtske prakse. ■ »vi-. Prvi princip je razvijanje toplega in prijateljskega- odnosa z otroki. V skupini se stik lažje vzpostavi, paziti pa je treba, da se pozornost usmerja enakomerno. Ob prvih srečanjih so otro- ci še posebej nezaupljivi, med njimi se pojavljajo napetosti, kar pa omogoča odkrito odgovarjanje terapevta. Po drugem principu mora terapevt sprejemati otroka takšnega, kot je. Vedenje terapevta v odnosu do otroka mora biti mirno, '^' konstantno, prijateljsko, potrpežljivo, strpno in sprejemljivo za vse oblike in vsebine izraženih občutij. V skupinski situa- ciji se ne sme postavljati otrok v primerjalno ali zapostavlje- no medsebojno vlogo, do česar prihaja ob vsakršni direktni ali indirektni pohvali oz. kritiki posameznika. ' * ■ i -.-í.^ * Terapevt mora uveljavljati princip permisivnosti. Verbalno tako, da opiše, kaj lahko otrok z igračam.i počne; neverbalno pa z bar- vo ter tonom glasu in neposrednimi dejanji. Nasveti naj samo od- pirajo možnosti, odločiti pa se mora otrok sam. -..^^.^-v^ .h-. četrti je princip refleksije otrokovih občutkov. Verbalna razla- ga naj bo minimalna. V večini primerov se otrok izraža simbolič- no preko igre, zato naj bo tudi terapevtovo prepoznavanje otro- kovih občutkov posredovano na ta način. ■ ; ' Spoštovanje otroka je princip, ki omogoča otroku reševanje last- nih problemov in samostojno odločanje. Igralno uro mora imeti 368 otrok zase in se mora konfrontirati z nalogo, da funkcionira za- se in samo po sebi. Dinamika skupine probleme posameznika izkri- stalizira; rešuje se jih skupno..-, . Princip samodirektivnosti se kaže kot prevzemanje vodstva igral- nih ur s strani otrok, četudi ima pri tem eden od otrok pomemb- nejšo vlogo, to ni isto, kot da bi uro vodil terapevt. Postopnost je princip, ki omejuje terapevta v prehitevanju dogod- kov in omogoča razvoj otrokove pripravljenosti za izražanje ob- čutij. V vsakdanjem življenju je otrok prisiljen v naglico. Doga- ja se, da otrok v naglici zahtevanega ne more storiti in potem . opravi to odrasli namesto njega. Rezultat takega prehitevanja je stopnjevanje tenzije, izgubljanje samozaupanja in nezmožnost opraviti nalogo po svoje. Otrok bo iznesel svoje probleme, ko bo pripravljen na to. Prob- lem, ki ga predpostavlja terapevt, je enostrčuiski in ga ne more izraziti namesto otroka; zato lahko reflektira le trenutne za- ključke. Osmi princip je princip omejevanja. Omejevanje je nujno, vendar^ le toliko, kolikor usklajuje terapijo z realnim svetom in kolikor osvešča otroka za odgovornost v medčloveških odnosih. Omejitve naj se nanašajo predvsem na materialne predmete, poškodbe, nevar- ne situacije in na nedotakljivost terapevta. Najboljše so zdrave- razumske omejitve, definirane v konkretni situaciji. Ko so enkrat, postavljene, se jih mora dosledno izvajati. V nobenem primeru ne smejo vzbujati v otroku občutka krivde in ne smejo se uporablja- ti kot sredstvo za reševanje otrokovih problemov. Po mnenju avtorice so navedeni principi temelj uspešne igralne terapije, uporabni in koristni pa so v vseh oblikah dela z otro- ki; npr. v šoli. Ker pa pretenzije avtorice (tako kot Rogersa) presegajo okvire terapije in znanstvene teorije, poskuša avtorica 369 aplicirati zgoraj navedene princi^^e na reševanje družbenih kon- fliktov; v tem primeru konflikta med pedagoškim.i delavci, admi- nistracijo in hierarhično strukturiranostjo pedagoških institu- cij. Naj navedemo kot ilust^^acijo eno od nakazanih rešitev, ki se nanaša na uvajanje inovacij v izobraževalni sistem. "Prisila je neefektivna, učitelje je treba sprejeti take, kot so. Prepoz- nati je treba njihove občutke, reflektirati njihova stališča, jim omogočiti osebnostno rast, razvoj in vpogled vase... V odno- su nadrejeni-učitelj je treba uveljavljati principe terapije; sprejemati je treba odklonilna stališča, nuditi pomoč za odkri- vanje pogleda vase. če učiteli nasprotuje predlagani motivaciji, naj ga nadrejeni ne zavrača, ampak naj reflektira njegovo nega- tivistično stališče ter mu pomaga s tem pridobiti več zadovolj- stva s svojim položajem...." (str. 161). Distancirati se moramo od takšnih in podobnih zaključkov, ker so- ciološka kritika enostranskega prenašanja principov terapije ot- rok na "terapijo družbenih konfliktov" ni naš namen. Uporabnost in koristnost terapevtskih principov naj se omeji le na terapijo specifičnega subjekta. Ob koncu knjige sta poglavji ekscerptov in individualne in skupinske terapije, katerih namen je prikaza- ti način (metode) terapevtske obdelave otroških problemov: "le-ti ilustrirajo otrokovo izigravanje trenutno najbolj akutnih proble- mov in občutkov na način, ki se ga lahko pismeno posreduje bral- cu" (str. 171). Gre za opise dialogov in ravnanj vseh prisotnih na igralnih urah, iz česar so razvidne terapevtske tehnike (meto- de), eksplicitno vsebovane v osmih principih igralne terapije. SINOPSISI 373 UDK : 330. 1 - • ,лл«> ■ ..V. ekonomska znanost, kritična ekonomija, vulgarna ekonomija, "me- ščanska" in "marksistična" ekonomija DRENOVEC, Franček: Do kod vulgarna ekonomija časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 Po sami svoji opredelitvi (je teorija le izoliranega fragmenta celovitega človeškega sveta) obstoji ekonomska znanost našega časa nujno le znotraj okvirja vsakokrat.danega konkretnega si- stema razširjene blagovne proizvodnje. Ker ne more razumno opa- zovati celote, da bi razložila posamezni del, se postavlja eko- nomski znanosti njen predmet v svoji vsakokratni razvojni fazi kot edino izhodišče in obvezni horizont. Vseeno pa se lahko tru- di opazovati ga nepristransko, prodreti čim globlje v njegove izvore, principe funkcioniranja - ali pa površno, s samovoljnim shematiziranjem pojavnih ekonomskih oblik zasledovati cilje, ki niso izključno le cilji te znanosti; lahko je kritična ali vul- garna. Tekst postavi osnovne grobe opredelitve okrog kritično- sti in vulgarnosti na primerih ekonomske znanosti za čas, ki ga je zaobsegel s svojo kritiko tudi Marx, ter nadaljuje z ugotav- ljanjem usmerjenosti "meščanske" in "marksistične" ekonomije v zadnjih sto letih. UDK : 330.1 ■ ökonomische Wissenschaft, kritische Ökonomie, Vulgärökonomie, "bürgerliche" und "marxistische" Ökonomie , , DRENOVEC, Franček: Wie lange noch Vulgärökonomie časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 ? Nach ihrem Selbstverständnis, Theorie nur eines isolierten Frag- ments der Ganzheit der menschlichen Welt zu sein, existiert die ökonomissche Wissenschaft unserer Zeit notwendig nur innerhalb des Rahmens des jeweils gegebenen konkreten Systems der erweiter- ten Warenproduktion. Da sie nicht vernünftig die Ganzheit" betra- chten kann, um einen einzelnen Teil zu erklären, stellt sich der ökonomischen Wissenschaft ihr Gegenstand in seiner jeweiligen Ent- wicklungsphase als einziger Ausgangspunkt und verbindlicher Ho- rizont dar. Trotzdem kann sie bemüht sein, ihn unparteiisch zu betrachten, möglichst tief in seine Wurzeln, Funktionsprinzipien einzudringen - oder aber oberflächlich, durch willkürliches Schematisieren der ökonomischen Erscheinungsformen Ziele verfol- gen, die nicht ausschliesslich nur Ziele dieser Wissenschaft sind; sie kann kritisch sein oder vulgär. Der Text gibt grobe Grund- bestimmungen der Kritizität und Vulgarität an Beispielen der öko- nomischen Wissenschaft für eine Zeit, die auch Marx mit seiner Kritik erfasst hat, und setzt mit der Feststellung der Ausrichtung der "bürgerlichen" und der "marxistischen" Ökonomie in den letzten hundert Jahren fort. 374 Avtor po uvodnem razmišljanju o stanju kritike politične ekono- mije skuša ovreči osnovne predpostavke marginalistične teorije cene. Cena je v tej teoriji določena s ponudbo in povpraševanjem. Ne samo, da samo z delovanjem teh dveh površinskih pojavov cene ni mogoče razložiti, tudi mikroekonomske utemeljitve krivulj po- nudbe in povpraševanja so subjektivistične in zato nevzdržne. 33 (049.3) Kritik der politischen Ökonomie, marginalis tische Preis théorie,,, Angebot und Nachfrage WIESER, Peter: Die Theorie des Marktmechauiismus oder Wie der Preis nicht gebildet wird časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo la-iu/isve Der Autorinach einigen einleitenden Gedanken über den Zustand der Kritik der politischen Ökonomie die Grundvoraussetzungen der marginalistischen Preistheorie zu widerlegen. Der Preis ist in dieser Theorie durch Angebot und Nachfrage bestimmt. Abge- sehen davon, dass der Preis durch das Wirken dieser beiden Ober- flächenerscheinungen nicht zu erklären ist, sind auch die mikro- okonomischen Begründungen der Angebots- und Nachfragekurven subjektivistisch und daher unhaltbar. UDK 33 (049.3) • kritika politične ekonomije, marginalistična teorija cene, po- nudba in povpraševanje .... . . . . ,r- WIESER, Peter: Teorija tržnega mehčmizma ali Kako se cene ne oblikujejo л' časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-1U/1976 375 ^ UDK : 330. 173 ¿ г {• ^fp; blagovna produkcija, blagovni fetišizem, družbeno planiranje BON, Ranko: Zapis o blagovni produkciji in družbenem planiranju časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 Najvažnejša in najbolj sistematična obdelava razmerja med bla- govno produkcijo in družbenim planiranjem v Marxovem delu se nahaja v četrtem razdelku prvega poglavja prve knjige Kapitala; - razdelek nosi naslov Fetiški značaj blaga in njegova skrivnost. Pričujoči zapis govori o obravnavanju samoupravljanja kot druž- benega planiranja. Takšno obravnavanje hoče poudariti "demokra- tičnost" kot centralno vrlino le-tega. To pojmovanje temelji na implicitni ali eksplicitni postavki, da je blagovna produkcija popolnoma razviden proces, ki omogoča popolnoma racionalno samo- upravno odločanje. Marxovo razpravljanje o blagovnem fetišizmu napada prav to postavko; njegovo razpravljanje o družbenem pla- niranju je postavljeno v kontekst razvidnosti družbenih razmerij med producenti in njegova analiza blagovnega fetišizma je kon- centrirana na blagovno produkcijo kot tako. .y.^.-. UDK : 330.173 y: commodity production, commodity fetishism, social planning ,, , BON, Ranko: A Note on Commodity Production časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 '^î-?,:X- :.;v.;' The most important and most systematic treatment of the rela- tionship between commodity production and social planning in Marx's work can be found in the Fourth Section of the First Chapter of the First Volume of Capital (entitled "The Fetishism of Commodities and the Secret Thereof"). This note concerns the treatment of the subject of self-government as social planning that tends to emphasize its "democratic" aspect as its central virtue. This view is based on an implicit or explicit assump- tion that commodity production is a perfectly intelligible process which allows perfectly rational self-government deci- sion-making. Marx's discussion of commodity fetishism attacks precisely this assumption. His discussion of social planning is set in the context of intelligibility of social relations between producers, and his analysis of commodity fetishism con- centrates upon commodity production as such. 376 UDK : 7Ì1.55 • г mesto kot rezultat,/objekt in pogoj eksistence kapitala, prostor- ska členitev produkcije, cirkulacije in konsumpcije, "centrira- nje" kapitala, regionalizacija in citizacija, osnovni sistem cir- kulacije JAKHEL, Rudi: Politična ekonomija centrov. Kritična presoja plan- ■ --f«/;" b»; 6 ske prenove mestnih centrov z vidika uvrednotenja kapitala. časopis za kritiko znemosti, domišljijo in novo antropologijo 13-1U/1976 Pri pojasnjevanju vzrokov tkzv. "krize mest" in "propada cityja" - kar naj bi planska prenova mestnih centrov odpravljala - izha- jamo iz historično materialističnega pojmovanja mesta kot rezul- : tata, objekta in pogoja eksistence kapitala. V kapitalističnem mestu smo priča procesu regionalizacije in citizacije. Vzroke zanj odkrivamo v razpletanju posameznih glavnih področij družbe- ne reprodukcije - produkcije, cirkulacije in konsumpcije - ki so bila v predkapitalističnem mestu še tesno prepletena. Kapitali cirkulacije silijo v zanje odločilno centralno lego in preko me- hanizma cen zemljišč izrivajo produkcijo in konsumpcije proti periferiji. Ta proces uravnavata: a) zakon vrednosti, ki sili r posamične kapitale, da brezobzirno izrabljajo obstoječe pogoje uvrednotenja ter b) vplivi in posegi države, ki mora kot ideal- ni celokupni kapitalist te pogoje zagotavljati. Plansko posega- nje v proces citizacije postane potrebno tisti hip, ko le-ta sam iz sebe ne more več zagotavljati učinkovitosti sistema prostor- skih pogojev cirkulacije. UDK : 711.55 C: die Stadt als Resultat, Objekt und Bedingung der Existenz des Kapitals, rämliche Gliederung der Produktion, Zirkulation und Konsumption, "Zentrierung" des Kapitals, Region- und City-Bil- dung, grundlegendes System der Zirkulation JAKHEL, Rudi: Politische Oekonomie der Zentren. Kritische Be- trachtung planmässiger Stadtzentrenerneuerung aus der Sicht der Kapitalverwertung Časopis ва kritiko Enanosrti, doBieljijo in hoto antropologijo I3-I4/1976 ' Bei der Erklärung der sog. "Krise der Städte" und des sog. "Ver- falls der City" - Erscheinungen, die durch planmässige Stadtzen- trenerneuerung behoben werden sollten - gehen wir vom historisch- materialistischen Begreifen der Stadt als Resultat, Objekt und Bedingung der Existenz des Kapitals aus. In der kapitalistischen Stadt lässt sich ein Prozess der Region- und City-Bildung feststel- len. Seine objektive Ursachen sind in der Entflechtung der Bere- iche gesellschaftlicher Reproduktion - Produktion, Zirkulation, Konsumtion- zu finden, die in der vorkapitalistischen Stadt noch eng durchflochten waren. Kapitale der Zirkulation drängen sich in die für sie entscheidende zentrale Lageein, Produktion und Kon- sumtion werden durch Mechanismus der Bodenpreise an die Periephe- rie hinausgedrängt. Dieser Prozess wird determinert durch: a) das Wertgesetz, das einzelne Kapitale dazu zwingt, die bestehenden ' Verwertungbedingungen rücksichtslos auszunutzen, b) die Einflüsse und Eingriffe des Staates als des ideellen Gesamtkapitalisten, der diese Bedingungen eben sichern muss. Ein planmäseigeif Eingriff, in den Prozess der City-Bildung wird in jenem Avigentlick zur Notwendig- keit, in dem dieser Prozess aus eich heraus die Wirksamkeit des Systeme der Raumbedin^pin^en der Zirkulation nicht mehr sichern kann» 378 ^,, UDK : 330 : 261.6 . religija, cerkev, kritika politične ekonomije, blagovno-reli- giozni fetišizem. MASTNAK, Tomaž/ŠEŠERKO, Leo: Ekonomija in religija časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 Proti apologetski modrosti, da Marx in Engels nista postavila celovite teorije religije, je kritika politične ekonomije "res- nica" kritike religije. Temu religioznemu stališču, stališču blagovno-religibznega fetišizma, se religija prikazuje pred e- konomijo, bog pred denarjem, odtujitev prej kot odtujevanje, produkt prej kot producent, ker je po posredovanju menjalne vrednosti produkt sploh nehal biti produkt in je zato religija nehala biti produkt ekonomskih razmerij. Ker pa so ta razmerja sama odtujena "čisti" ekonomski sferi, se tudi z religijo meše- tari in je vsako razmerje med cerkvijo in religijo čisto slučaj- no. Družina in celibat sta navidezno protislovje. V obeh gre za slo užitka v njeni splošni, skozi menjalno vrednost posredovani formi in za skopost hkrati, za abstraktno slo užitka, ki je po- sebna forma denarnega pohlepa. V vseh teh institucijah gre za brezbrižnost moškega do ženske in ženske do moškega, brezbriž- nost do generičnega razmerja, do sebe samega kot naravnega bit- ja in do drugega naravnega bitja. Razlika med celibatom in dru- žino (zakonom) je le v ekonomski regulaciji te brezbrižnosti. Religija je iluzorična dejanskost; to je tudi ekonomija: spiri- tualizem materialnega. UDK : 330.261.6 Religion, Kirche, Kritik der politischen Ökonomie, warenhaft- religioser Fetischismus MASTNAK, Tomaž/ŠEŠERKO, Leo: Ökonomie und Religion* časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo amtropologijo 13-14/1976 Entgegen der apologetischen Weisheit, Мги^х und Engels hätten keine geschlossene Theorie der Religion hinterlassen, ist die Kritik der politischen Ökonomie die "Wahrheit" der Religions- kritik. Dieser religiössen Sichtweise, der Sichtweise des wa- renhaft-religiosen Fetischismus, erscheint die Religion vor der Ökonomie, Gott vor dem Geld, Entfremdung vor dem Entfremden,das Produkt vor dem Produzenten, da durch die Vermittlung des Tau- schwerts das Produkt überhaupt aufgehört hat, Produkt zu sein, und darxm die Religion, ein Produkt der ökonomischen Verhält- nisse zu sein. Da aber diese Verhältnisse selbst der "reinen" ökonomischen Sphäre entfremdet sind, wird auch mit der Religion Handel getrieben und ist jedes Verhältnis zwischen Kirche und Religion ein durchaus zufälliges. Familie und Zölibat sind ein scheinbarer Widerspruch. Bei beiden geht es gleichzeitig um Ge— nussgier in ihrer allgemeinen, durch den Tauschwert vermittel- ten Form, und um Geiz, um die abstrakte Genussgier, die eine be- sondere Form der Geldgier ist. In allen diesen Institutionen geht es um die Gleichgültigkeit des Mannes gegenüber der Frau und 379 ... fc> der Frau gegenüber dem Mann, die Gleichgültigkeit gegenüber einem Gattungsverhältnis, gegenüber sich selbst als natürli- chem Wesen und gegenüber dem anderen natürlichen Wesen. Der Unterschied zwischen Zölibat und Familie (Ehe) liegt nur in der ökonomischen Regulierung dieser Gleichgültigkeit. Die Religion ist illusorische Wirklichkeit; so ist auch die Ökonomie: ein Spiritualismus des Materiellen. 380 UDK : 339.2(497.12) ^^^' : ' Delitev osebnih dohodkov, delovne obveznosti, organizacija de- la 5 GLA2AR, Franc: Sociološke relacije odnosov v delitvi osebnih dohodkov Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 . . V tem delu obširnejše analize raziskuje avtor delitve dela in iz nje izvirajoče delitev osebnih dohodkov. Izhaja iz spornega toda dejanskega fakta, da se v delitvenih odnosih kažeta dve veliki skupini, prva je vključena v sistem nagrajevanja "po nor- mi", druga pa "po času". Skupino "po normi" sestavljajo izključ- no operativni delavci v neposredni proizvodnji in je njihovo de- lo povezano s psihofizičnim naporom in spretnostjo, skupino "po času" pa sestavljajo v pretežni meri vodstveni, tehnični, admi- nistrativni in vodilni kadri, katerih delo je povezano predvsem z vrednostjo znanja, izobrazbe. Skupina "po normi" si v osnovi ne postavlja in ne ugotavlja sčuna zase delovnih obvez in uspeš- nosti dela, niti pri tem ne sodeluje. Njena udeležba je zanemar- ljiva na področju racionalizatorstva in novatorstva, organizaci- je in delitve dela ter kontrole izvajanja zadolžitev, čeprav je osnovna težnja k racionaliziranju, produktivir am ju in ugotavlja- nju uspešnosti dela usmerjena na njeno delovno področje. UDK : 339.2 (497.12) Teilung des personlichen Einkommens, Arbeitsaufgaben, Organisa- tion der Arbeit GLAZAR, Franc: Soziologische Relationen der Bezienhungen in der Teilung der persönlichen Einkommen Časopis za kritiko znêmosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 In diesem Teil einer umfemgreicheren Analyse untersucht der Autor die Arbeitsteilung und die aus dieser entspringende Teilung der personlichen Einkommen. Er geht vom umstrittenen, aber wirklichen Faüctum aus, dass in den Teilungsbeziehungen zwei Gruppen erschei- nen: erstere wird nach dem "Norm" belohnungssystem entlohnt, letzr tere nach dem "Zeit" belohnungssystem. Die "Norm" gruppe setzt sich ausschliesslich aus operativen Arbeitern der unmittelbaren Produktion zuseunmen und ihre Arbeit ist mit psychophysischer Anst- rengung und Fertigkeit verbunden, in der "Zeit" gruppe dagegen sind in erster Linie Leitungskader, technische, administrative und führende Kader, deren Arbeit vor allem mit den Werten Kenntnisse und Bildung verbunden ist. Die "Norm" gruppe bestimmt grundsätz- lich nicht selbst ihre Arbeitsaufgaben, noch stellt sie selbst ihre Arbeitsleistung fest, noch nimmt sie daran teil. Ihre Teilnah- me im Bereich des Rationalisierungswesens, der Organisation und der Teilung der Arbeit sowie der Kontrolle der Aufgabenausführung ist vernachlässigbeu?, obwohl die Grundtendenz zu Rationalisierung, Produktivierung und Arbeitsleistungsfeststellung gerade auf ihren Arbeitsbereich gerichtet ist. 381 i ■ ■ " ■ UDK: 141.33.001.3 Nirwanismus, Tourismus, Antiintellektualismus, Fühlen, Reisen, Hier-und-jetzt, Reflexion, Mystik, Vermitteltheit BASKAR, Bojan: Wegweiser des Nirwanismus časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 Der Autor möchte zeigen, dass der Nirwanismus mit seiner Abso- lutisierung des Fühlens und seinem Antiintellektualismus ein "Opfer des Systems" ist, dass er zur Gänze durch das System bedingt und gegenüber dieser Bedingtheit vollkommen ohnmächtig ist. Er ist nur eine Umwandlung im Rahmen desselben Dualismus und hebt dadurch den Nihilismus der europäischen Metaphysik nicht auf. Sein Widerstcuid gegen den status quo verkehrt sich in allen Zügen in die Apologie desselben status quo. UDK: 141»33.001.3 nirvemizem, turizem, antiintelektualizem, čutenje, potovanje, tu-in-zdaj, refleksija, mistika, posredovanost BASKAR, Bojan: Kažipoti nirvanizma časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 13-14/1976 Avtor hoče pokazati, da je nirvanizem s svojo absolutizacijo čutenja in svojim antiintelektualizmom "žrtev sistema", da je s sistemom v celoti pogojen in do te pogojenosti popolnoma brez- močen. Je samo preobrat v okviru istega dualizma in s tem ne preseže nihilizma evropske metafizike. Njegov upor proti statu- su quo se v vseh potezah sprevrže prav v apologijo statusa quo. tac , \ ■:.j -,^c:- - ■ - -,