Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan Inkluzija v visokem šolstvu DOI: https://doi.org/10.55707/ds-po.v40i2.176 Prejeto 24. 10. 2024 / Sprejeto 7. 4. 2025 Received 24. 10. 2024 / Accepted 7. 4. 2025 Znanstveni članek Scientific paper UDK 376-057.875 UDC 376-057.875 KLJUČNE BESEDE: inkluzija v visokem šolstvu, KEYWORDS: inclusion in higher education, public javne univerze, dostopnost, ovire, individualizacija in universities, accessibility, barriers, individualization diferenciacija, študenti s posebnimi potrebami and differentiation, students with special needs POVZETEK – Število študentov s posebnimi potre- ABSTRACT – The number of students with special bami na slovenskih univerzah se povečuje, kar pri- needs at Slovenian universities is increasing, which naša številne izzive, predvsem zaradi pomanjkanja brings numerous challenges, primarily due to a lack of ustreznih pogojev. Fakultete pogosto niso prilagojene appropriate conditions. Faculties are often not adapted, niti fizično niti strokovno za delo s temi študenti. Med either physically or professionally, to work with these osnovno- in srednješolskim izobraževanjem imajo students. While students with special needs receive učenci s posebnimi potrebami več prilagoditev, na more accommodations during primary and secondary univerzitetni ravni pa dostopnost in podpora nista education, accessibility and support at the university vedno zagotovljeni. Raziskava, izvedena jeseni 2023, level are not always guaranteed. Research conducted je pokazala, da mnogi študenti zaradi arhitekturnih in the fall of 2023 revealed that many students are un- ovir in neustreznih pravilnikov ne morejo izbrati žele- able to choose their desired faculty due to architectural ne fakultete. Prav tako večina visokošolskih učiteljev barriers and inadequate regulations. Furthermore, the nima formalnega pedagoškega znanja o inkluzivnem majority of university teachers lack formal pedagogical izobraževanju, kar otežuje prilagoditev študijskega knowledge of inclusive education, which complicates procesa. Pomanjkanje strokovne podpore in enotne- the adaptation of the learning process. The lack of ga sistema informiranja dodatno zavira doseganje professional support and a unified information system enakovrednih pogojev za vse študente. Čeprav se further hinders the achievement of equal conditions for zavedanje o pomembnosti inkluzije povečuje, nas do all students. Although awareness of the importance of polne dostopnosti za študente s posebnimi potrebami inclusion is growing, a long road still lies ahead to en- čaka še dolga pot. sure full accessibility for students with special needs. 1 Uvod Inkluzijo v visokem šolstvu razumemo kot aktivno vključevanje študentov z različ- nimi zmožnostmi v visokošolski proces, pri čemer moramo prilagoditi pedagoški pro- ces. Šolanje na visokošolski stopnji je za posameznika zelo pomembno, saj odpira za- poslitvene možnosti, omogoča pridobivanje dodatnih znanj in kompetenc in zagotavlja enakovreden socialno-ekonomski status. Vključitev in uspešen zaključek visokošolske- ga izobraževanja oseb s posebnimi potrebami ustvarjata možnosti za večjo neodvisnost, boljšo zaposljivost in višjo kakovost življenja. Na prvi pogled obetavna statistika števila oseb s posebnimi potrebami, ki so vključene v visokošolsko izobraževanje, pa še ne pomeni kakovostne implementacije inkluzivnega izobraževanja. Dejstvo je, da posamezniki, ki so usmerjeni že na nižjih ravneh izobraževanja, v viso- košolskem prostoru doživljajo več ovir in dosegajo slabše akademske uspehe ter z večjo verjetnostjo ne dokončajo študija glede na svoje vrstnike, kljub temu da imajo ob vstopu Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 115 v visokošolsko okolje oboji enake kvalifikacije. Slabši rezultati torej niso rezultat slabših učnih sposobnosti, ampak nespodbudnega visokošolskega okolja, ki prilagoditev ne zna ali ne želi zagotavljati (Kalan in Licardo, 2022; Drobnič, 2018; Jeznik in Kristl, 2024). Z začetkom novega tisočletja se je v slovenskem vzgojno-izobraževalnem siste- mu začel intenziven razvoj inkluzije (Drljić in Kiswarday, 2022). Inkluzija v vzgoji in izobraževanju, ki jo Kroflič (2003) opredeljuje kot spontano sprejetje različnosti, v resnici predstavlja strpne, spontane, skrbne ter pravične odnose med različnimi ljudmi ne glede na razlike v mentalnih in telesnih sposobnostih ali rasne, etične, religiozne oziroma kakršne koli druge razlike. Inkluzija v vzgoji in izobraževanju s formalnega vidika (tj. pravnega in finančnega) pogosto na papirju zagotavlja enake pogoje za vse, a osebe s posebnimi potrebami se na individualni ravni še vedno soočajo s številnimi ovirami (Kalan in Licardo, 2022). Študenti s posebnimi potrebami imajo načeloma ena- ko ustrezne potenciale za doseganje študijske uspešnosti kot njihovi vrstniki, vendar jih zaradi različnih zunanjih in/ali notranjih dejavnikov ne morejo realizirati pod istimi pogoji. Ključna načela za spodbujanje kakovosti inkluzivnega izobraževanja so zago- tavljanje dostopnosti izobraževanja za vse študente, zagotavljanje njihove participacije in razvijanje potencialov, zagotavljanje izobraževanja in usposabljanja predavateljev, oblikovanje skupne kulture in etike organizacije, kjer se spodbuja inkluzivno izobraže- vanje ter podporne strukture, ki s pomočjo strokovnjakov različnih disciplin nudijo pod- poro pri uresničevanju inkluzije (Drljić in Kiswarday, 2022). Na ministrski konferenci v Londonu leta 2007 so se vse države članice v komunikeju zavezale k skupnemu cilju, da mora študentska populacija, ki je vključena v visokošolsko izobraževanje, izražati raznolikost širše populacije in da morajo biti med študenti zastopane tudi ranljive sku- pine (Loboda idr., 2020). Poudarili so, da je pomembno študentom zagotoviti vstop v visokošolsko izobraževanje, nemoten študijski proces in dokončanje študija. Zavezali so se k zagotavljanju ustreznih sistemov pomoči študentom, oblikovanju prilagodljivih študijskih procesov ter širšemu dostopu visokega šolstva, ki bo poosebljal pojem ena- kih možnosti. Nacionalna študija o stanju ureditve potreb posebnih skupin študentov v visokem šolstvu izpostavlja tudi določene šibkosti. Raziskovalni izidi so pokazali po- trebo po vzpostavitvi infrastrukturnih pogojev za organizacijo postopkov, svetovalnih in podpornih mehanizmov študentom s posebnimi potrebami, izpostavili nujnost uspo- sabljanja in podpore visokošolskim učiteljem in drugim strokovnim delavcem za delo s študenti s posebnimi potrebami (Košak Babuder idr., 2018; Kušar in Volgemut, 2016). Želimo proučiti udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu v Republiki Sloveniji s poudarkom na javnih univerzah, in sicer Univerzi v Ljubljani (UM), Univerzi v Mari- boru (UM) in Univerzi na Primorskem (UP), opredeliti prednosti, slabosti ter oblikovati priporočila za prihodnost. 2 Metodologija Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno kavzalno-neekspe- rimentalno metodo. V raziskavo je bilo vključenih 49 članic treh javnih univerz v Republiki Sloveniji, 26 članic UL, 17 članic UM in šest članic UP. Na prvi stopnji raziskovanja smo zbirali 116 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (2, 2025) podatke s tehniko opazovanja. V mesecu oktobru 2023 smo obiskali vseh 49 članic ter opazovali fizično dostopnost članic za gibalno ovirane ter slepe in slabovidne skupine študentov. V okviru raziskave je bilo opravljenih 13 intervjujev s predstavniki posa- meznih članic, ki so navedeni kot kontaktne osebe za študente s posebnimi potrebami oziroma kot tutorji za študente s posebnimi potrebami. Od tega je bilo osem intervju- vancev iz članic UL, trije intervjuvanci iz članic UM in dva intervjuvanca iz članic UP. Sodelujoči v raziskavi so bili strokovni delavci (7) in visokošolski učitelji (6). Sode- lovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno. Kvalitativno vsebinsko analizo zbranih podatkov smo izvedli na podlagi transkripcije intervjujev, z razčlenjevanjem besedila na sestavne dele in odprtim kodiranjem. Pri procesu kodiranja smo uporabili induktivni pristop. Z združevanjem kod v kategorije smo smiselno primerjali odgovore intervjuvancev. Za odprto kodiranje in oblikovanje kategorij smo uporabili program ATLAS.it 2023. 3 Rezultati Rezultate bomo predstavili po kategorijah, pridobljenih s kodiranjem. Dostopnost študija na javnih univerzah v Republiki Sloveniji S tehniko opazovanja smo ugotovili, da ima 24 od 49 članic javnih univerz omo- gočen dostop za gibalno ovirane skozi glavni vhod, kar predstavlja 48 %, in pet od 49 članic ima oznake za slepe in slabovidne, kar predstavlja 10 %. Intervjuvanci so kot glavna razloga za neurejeno stanje na tem področju navajali pomanjkanje finančnih sredstev in neustrezno lokacijo članice. Ob tem se je pri intervjuvancih večkrat pojavil tudi pomislek o kompatibilnosti študija z gibalno oviranostjo in možnostjo dokončanja študija ter kasnejšega opravljanja poklica. Le tri izmed 49 članic zagotavljajo dostopnost tako za gibalno ovirane kot slepe in slabovidne. Z ustrezno urejenimi klančinami, vidnimi in taktilnimi oznakami, prosto dostopnimi dvigali z oznakami in dvižnimi ploščadmi zagotavljajo enake možnosti štu- dija vsem študentom ne glede na ovire in primanjkljaje. Izbira fakultete dijaka s posebnimi potrebami ob koncu srednješolskega izobraževanja in dostopnost informacij o možnostih študija Na uradnih spletnih straneh vseh treh javnih univerz smo našli nekaj osnovnih infor- macij o študiju študentov s posebnimi potrebami ter povezave do pravilnikov za pridobi- tev statusa in obrazce za oddajo vloge. Pravilniki in obrazci niso poenoteni, kar lahko za marsikaterega bodočega študenta predstavlja nekaj zmede. Za dodatne informacije smo se obrnili na kontaktne osebe za študente s posebnimi potrebami oziroma učitelje tutorje za študente s posebnimi potrebami. Le-ti so v večini primerov to funkcijo prevzeli na način, da jih je določilo vodstvo in to funkcijo opravljajo “za zraven” poleg svojih osnov- nih nalog, ki so bodisi pedagoške ali nepedagoške narave. Vpetost oseb, ki so določene Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 117 za pomoč osebam s posebnimi potrebami, v delo s študenti s posebnimi potrebami pa je odvisna od samoiniciativnosti in obremenjenosti z rednimi delovnimi nalogami. Redki so strokovno usposobljeni za delo z različnimi skupinami oseb s posebnimi potrebami. Čeprav se vsi trudijo po svojih najboljših močeh pomagati in svetovati študentom s po- sebnimi potrebami, se pri tem večkrat znajdejo v stiski, kako pomagati. V sklopu poklicnega usmerjanja ob koncu srednješolskega izobraževanja redki prejmejo konkretne informacije o možnostih študija na posameznih članicah. Posledič- no se na članice z vprašanji o možnostih študija pogosto obračajo starši mladostnikov s posebnimi potrebami. Komunikacije med srednjimi šolami in univerzami ni oziroma je ta zelo redka. Informativni dnevi razen redkih izjem prav tako niso prostor in čas, kjer bi dijaki s posebnimi potrebami lahko prejeli informacije o možnostih študija. V okviru dostopnosti informacij je zelo pomembno, da imajo članice izbrane zapo- slene, ki so na voljo za pomoč in podporo študentom s posebnimi potrebami. Pomemb- no je, da so podatki teh zaposlenih javno objavljeni in da se še pred vpisom lahko nanje obrnejo bodoči študenti s posebnimi potrebami. Poimenovanje, vloga in naloge teh za- poslenih bi morali poenotit na ravni vseh treh javnih univerz, saj le na ta način lahko zagotavljamo enakovredno obravnavo in dostopnost informacij. Vloge in naloge zapo- slenih, ki so kontaktne osebe ali tutorji, niso natančno opredeljene in poenotene, rezultat tega pa se kaže v različni participaciji teh oseb, ki je lahko zelo aktivna ali zelo pasivna. Pomanjkljiv sistem informiranja in poklicne orientacije ob koncu srednješolskega izobraževanja ter pa ozka dostopnost informacij o možnostih študija na visokošolski stopnji izobraževanja zagotovo pomembno vplivata na dostopnost in ustrezno izbiro študija v procesu vzgoje in izobraževanja. V okviru zagotavljanja enakih možnosti bi bilo treba vzpostaviti učinkovit sistem poklicne in karierne orientacije ob prehodu s srednješolskega na visokošolsko izobraže- vanje ter tesno povezovanje in sodelovanje srednješolskih organizacij z visokošolskimi. Pomembno je tudi, da so informativni dnevi organizirani na način, da se jih lahko udeležijo vsi bodoči študenti ne glede na primanjkljaje in ovire, pri tem pa je potrebno predstaviti študij in podati informacije o študiju na način, da vsi študenti prejmejo rele- vantne informacije o študiju in študijskem procesu. Poleg dostopnosti informacij pa je za udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu ključ- na tudi arhitekturna dostopnost vseh članic javnih univerz. Osnovno izhodišče pred- stavlja fizična dostopnost predavalnic, ki jo lahko dosežemo z dvižnimi ploščadmi, klančinami, dvigali, ustrezno širino vrat, pa tudi ustreznim označevanjem, od taktilnih talnih oznak do oznak zidu in napisov v brajici (Kraljić, 2010). Glede na rezultate naše raziskave le 6 % fakultet in akademij javnih univerz v Republiki Sloveniji zagotavlja fizično dostopnost in prilagojenost okolja vsem študentom ne glede na ovire in primanj- kljaje. To pomeni, da so možnosti izbire študija za gibalno ovirane študente ter slepe in slabovidne študente precej okrnjene. Zagotavljanje dostopnosti študija na vseh članicah za vse študente ne glede na primanjkljaje in ovire je ključno za udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu. Zavedanje o pomembnosti zagotavljanja dostopnosti izobraževanja se sicer po- večuje tudi v akademskih krogih. Pojavljajo pa se pomisleki, predvsem pri kompati- bilnosti študenta s posebnimi potrebami in kasnejšem opravljanju poklica. Pa vendar smo med intervjuji kmalu prišli do zaključka, da pridobljena izobrazba na visokošolski 118 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (2, 2025) stopnji odpira različne možnosti zaposlitve tudi tistim z raznovrstnimi primanjkljaji in ovirami. Druga skrb, ki se pojavlja, je strah pred zniževanjem standardov. Do zniževanj standardov ob ustreznih načinih poučevanja in inkluzivnem pristopu nikoli ne bi smelo priti. Za udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu pa je potrebnih nekaj korenitih spre- memb, ki bodo prvi korak na poti do inkluzije. Odločanje o dodelitvi prilagoditev za študente s posebnimi potrebami in na podlagi katerih kriterijev se te določijo na posameznih članicah javnih univerz Rezultati raziskave kažejo, da si študenti s posebnimi potrebami prilagoditve v času študija izberejo sami ob vpisu na študij. Prilagoditve označijo na vnaprej pripravlje- nem obrazcu oziroma v vlogi. V vlogi so vnaprej navedene možne prilagoditve v času študija, ki obsegajo prilagoditve pri izvedbi pedagoškega in raziskovalnega dela (pre- davanja, vaje), prilagoditve glede načina preverjanja in ocenjevanja znanja ter prilago- ditve glede študijskega gradiva. Vsaka od zgoraj navedenih kategorij obsega vnaprej določene oblike prilagoditev. Študent sam izbere prilagoditve, ki jih potrebuje, in to ustrezno označi na vlogi za pridobitev statusa študenta s posebnimi potrebami. Študent vlogo odda v referatu članice, obravnava jo študijska komisija, ki jo odobri ali zavrne. Obrazec z vnaprej navedenimi prilagoditvami, ki jih študent izbere sam, še preden se sploh prvič sreča z akademskim svetom, je zelo težko inkluziven ter daleč od individu- alizacije in diferenciacije. Kot navaja tudi Krajnc (2021), splošne prilagoditve, kot so podaljšan čas pri ocenjevanju, dodatni izpitni roki, uporaba računalnika, spremljevalec itd., še ne zagotavljajo akademskega uspeha, vključenosti in individualizacije. Prilagoditve se študentom odobrijo na podlagi zmožnosti fakultete ali akademije, o njih pa odloča komisija, ki je na večini članic ne sestavljajo strokovnjaki s področja usmerjanja oseb s posebnimi potrebami. Strokovna podpora študentom s posebnimi potrebami in visokošolskim učiteljem na posameznih članicah Ugotovili smo, da strokovnjakov za to področje na večini članic ni. V primeru po- trebne pomoči in vprašanja se kontaktne osebe in tutorji lahko obrnejo na komisije, ki so temu namenjene v sklopu univerz, veliko pa jih za pomoč povpraša svoje sodelavce na pedagoških fakultetah. Ker ima vsaka članica glede na izobraževalni program svoje specifike, se z vprašanji pogosto obrnejo na vodstvo in prodekane za študijske zadeve. Intervjuvani so ob tem poročali o stiski, nemoči in strokovni neusposobljenosti na tem področju. V visokem šolstvu je zaposlena le peščica strokovnjakov s področja dela z osebami s posebnimi potrebami, kar v praksi pomeni, da na članicah ni strokovno usposobljenih oseb, na katere bi se lahko obrnili tako študenti s posebnimi potrebami kot visokošolski učitelji, ki te študente poučujejo. To pomembno vpliva na kakovost izobraževanja, pa tudi na splošno udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu. Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 119 Evalvacija ustreznosti prilagoditev v izobraževalnem procesu Glede na to, da študenti prilagoditve izberejo sami, še preden se spoznajo z nači- nom študija, študijsko snovjo in posebnostmi visokošolskega izobraževanja, je eval- vacija ustreznosti izbranih prilagoditev zelo pomembna. Večina intervjuvanih je od- govorila, da prilagoditev ne evalvirajo in te ostanejo enake ves čas študija. V primeru, da študent želi dodatne prilagoditve, lahko le-te pridobi tudi v času študija na podlagi ponovne oddaje vloge. Izjema so članice, ki pripravijo individualni program za študenta s posebnimi potrebami. Na teh šestih članicah se letno izvaja evalvacija prilagoditev, ki jo izvede učitelj tutor na podlagi poteka študijskega procesa in uspešnosti študenta. Dodatna strokovna pomoč (DSP) v času študija Čeprav Zakon o visokem šolstvu v 69.a členu (ZVis, 69.a člen) opredeljuje, da so študenti s posebnim statusom upravičeni do dodatne strokovne pomoči, pa smo ugo- tovili, da se ta ne izvaja v ustreznih oblikah oziroma se sploh ne izvaja. V prvi vrsti je razlog za to pomanjkanje strokovnjakov za delo s študenti s posebnimi potrebami na visokošolski stopnji, v drugi vrsti pa razumevanje koncepta dodatne strokovne pomoči, ki jo glede na rezultate raziskave v visokošolskem svetu enačijo s tutorstvom. Udejanjanje načela inkluzivnega izobraževanja in usposabljanja visokošolskih učiteljev, ovire, s katerimi se srečujejo, in izvajanje prilagoditev Rezultati raziskave so pokazali, da večina visokošolskih učiteljev nima temeljnih pedagoških znanj, zato je nemogoče pričakovati, da bi lahko med poučevanjem upo- števali inkluzivna načela individualizacije in diferenciacije. Izobraževanja s področja andragogike, pedagogike in s področja poučevanja študentov s posebnimi potrebami se izvajajo, a niso obvezna in udeležba je odvisna od samoiniciative vsakega posameznega učitelja. Za individualizacijo in diferenciacijo je pomembno poznavanje osnovnih pedago- ških pristopov, načinov poučevanja in uporabe didaktičnih pripomočkov, zagotavljanje inkluzivnega okolja in prepoznavanje močnih področij. Zagotovo bi morala biti temelj- na pedagoška znanja pogoj za pridobitev naziva. Temeljna pedagoška znanja v obliki formalnega izobraževanja bi morala vsebovati najmanj osnove pedagogike, andragogi- ke, didaktike, psihologije in inkluzije. Kot učinkovit pedagoški pristop bi lahko uporabili tudi koncept univerzalnega di- zajna učenja (v nadaljevanju UDL), ki zaenkrat glede na rezultate raziskave v visoko- šolskem svetu še ni poznan. Ustvarjanje spodbudnega, kompleksnega in dinamičnega učnega okolja ter prilagodljiv kurikuluma sta ključna dela koncepta UDL. UDL ni učin- kovit pedagoški koncept le za posameznega študenta, ampak ima pozitiven vpliv na vse študente, ki skupaj ustvarjajo spodbudno učno okolje, ki omogoča dobro učno izkušnjo in napredek v znanju vsakemu posamezniku. Pri tem velja, da zagotavljamo takšne različne učne priložnosti, ki optimalno izko- riščajo in spodbujajo posameznikove potenciale. Gre za vključevanje vseh učencev v 120 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (2, 2025) učni proces in uporabo takšnih strategij, ki jim omogočajo doseganje najvišjih možnih standardov v njihovem šolanju. Poznati in razumeti moramo različno predznanje in izkušnje, ki jih imajo študenti, ter stremeti k zagotavljanju varnega okolja, tako čustve- nega, socialnega kot fizičnega. Oblikovati moramo podporno učno okolje, v katerem se viri, jezik poučevanja ter poučevalne in učne strategije uporabijo za maksimalno dostopnost kurikuluma vsem učencem. Kakovostno poučevanje temelji na skrbnem in temeljitem prepoznavanju raznolikosti predznanja, pripravljenosti za učenje, učnih pro- filov, interesov ter predpostavlja spoštljivo upoštevanje in odzivanje na te raznolikosti. Individualiziran pristop k poučevanju od učitelja zahteva veliko prilagodljivosti v pri- stopu k poučevanju. Za njeno doseganje pa je nujna ustrezna usposobljenost visokošol- skih učiteljev, ki jo lahko dosežemo z ustreznimi oblikami izobraževanja in s podporo strokovno usposobljenih oseb. Izobraževanja se že izvajajo na ravni univerz, vendar pa je pomembno, da se izobra- ževanj udeležujejo vsi pedagoški delavci na visokošolski stopnji in da se organizirajo izobraževanja na posameznih članicah z namenom, da se lahko ustrezno implementira inkluzivne vidike skladno s specifikami posameznih programov. 4 Razprava Priporočila za udejanjanje inkluzije v visokem šolstvu temeljijo na več pomembnih postavkah, ki zagotavljajo enakopravnost in dostopnost za vse študente, še posebej tiste s posebnimi potrebami. Prvi ključni ukrep je vzpostavitev integriranega sistema poklicne orientacije in kari- ernega usmerjanja že na ravni srednjih šol, kjer so aktivno vključene vse članice javnih univerz. To zagotavlja, da imajo študenti že pred vpisom jasen vpogled v možnosti in potek študija, kar prispeva k zmanjševanju socialnih in izobraževalnih ovir. Pomembno je tudi, da so informacije o študijskih programih dostopne vsem in so informativni dnevi organizirani na način, da so prilagojeni vsem študentom ne glede na njihove posebne potrebe (Hmelak in Krajnc, 2024). Poleg tega mora biti zagotovljena enotnost v dokumentaciji na vseh univerzah, kar vključuje poenotene pravilnike in postopke vpisa, da bi se zmanjšale administrativne ovire. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi kontaktom za študente s posebnimi potrebami, ki naj imajo jasno opredeljene naloge ter vzpostavljen sistem nadomeščanja v primeru odsotnosti. Infrastrukturne prilagoditve so ključen vidik inkluzivnosti, kjer je nujno omogočiti dostopnost do predavalnic, knjižnic in drugih prostorov. To vključuje fizične prilago- ditve, kot so taktilne oznake in oznake, prilagojene slepim in slabovidnim osebam ter osebam z okvarami vida, ter pripravo evakuacijskih načrtov, ki upoštevajo potrebe štu- dentov s posebnimi potrebami. V nadaljevanju se priporoča zagotavljanje dostopnosti ustreznih pripomočkov, ki so na voljo tako študentom kot visokošolskim učiteljem, ter izvedbo obveznega pedago- ško-andragoškega izobraževanja za visokošolske učitelje, ki nimajo predhodne pedago- ške izobrazbe. Prav tako je pomembno izobraževanje strokovnih delavcev in učiteljev Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 121 o konceptu UDL, kar omogoča boljšo prilagoditev učnih vsebin specifičnim potrebam posameznih skupin študentov. Za učinkovito implementacijo teh ukrepov je potrebno tudi zaposliti strokovnjake, ki bodo nudili podporo pri delu in poučevanju študentov s posebnimi potrebami, ter preoblikovati študijske programe, da bodo bolj vključujoči in prilagojeni raznolikim potrebam študentov. Lea Ravnikar, Mitja Krajnčan, PhD Inclusion in Higher Education In recent years, the number of students with special needs in Slovenia has signifi- cantly increased, particularly in universities and faculties that are more accessible to this demographic. This trend reflects a broader movement towards inclusivity, but it also presents various challenges, especially for public universities. As the number of students with special needs rises, so does the pressure on universities to provide suitable learning environments and support systems. Unfortunately, the vast majority of Slove- nian public universities are not yet fully equipped to meet the needs of these students. The primary obstacles include physical inaccessibility, lack of specialized knowledge and training for educators, and inadequate institutional support. During primary and secondary education, students with special needs benefit from different forms of support, ranging from adjusted teaching methods to additional hours of professional assistance. These students often demonstrate exceptional abilities, with some showing talent in multiple fields, known as twice-exceptional individuals. They possess both a learning disability and a high level of giftedness in certain areas. Many of these students aspire to continue their education at the university level, hoping to achieve their personal and academic goals. However, despite their talents and ambi- tions, their educational choices are not solely based on interests and academic success. The accessibility of the institution and the potential for adapting the learning process to accommodate their needs play a significant role in their decision-making process. To better understand the challenges faced by students with special needs in higher education, we conducted qualitative research in October and November of 2023. The research focused on the accessibility of public universities in Slovenia, the criteria used to determine the type of accommodations provided, and the availability of professional support for both students and faculty. Through observations and interviews with repre- sentatives of various public universities, including tutors and designated contact per- sons for students with special needs, we gathered valuable insights into the current state of inclusion at the university level. One of the key findings of our research is that physical and institutional barriers re- main significant obstacles to achieving full inclusion in higher education. Many univer- sity buildings are not designed with accessibility in mind, creating architectural chal- lenges that hinder students with physical disabilities. This issue is further compounded by a lack of clear, unified regulations across institutions, leading to inconsistent policies and practices regarding accommodations for students with special needs. 122 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (2, 2025) In addition to physical barriers, there is also a notable shortage of professionals trained to provide the necessary support at this stage of education. The absence of spe- cialized staff means that many students do not receive the individualized assistance they need to succeed. Although the principles of individualized and differentiated instruction are recognized in theory, they are rarely applied in practice within higher education. This is partly due to the fact that most university professors have not received formal pedagogical training on how to teach students with special needs. Professional devel- opment in this area is often left to individual initiative, which results in significant vari- ability in the level of support provided across faculties. Our research highlights the critical role of professional development in promoting inclusive education. Many faculty members lack formal training in inclusive teaching practices, which impacts their ability to effectively support students with diverse needs. Without adequate training, educators may struggle to implement strategies that accom- modate different learning styles, leading to a less inclusive classroom environment. While there is growing awareness of the importance of making education accessible to all students, this awareness has not yet translated into widespread changes in teaching practices. The need for more comprehensive training is further underscored by the fact that many professors are unaware of the legal and ethical responsibilities associated with teaching students with special needs. Inclusive education is not just about physical ac- cess to buildings but also about ensuring that all students have equal opportunities to participate in the learning process. This includes providing appropriate accommoda- tions, such as extended deadlines, alternative assessment methods, and assistive tech- nologies. However, without proper training, many educators are not equipped to make these adjustments. Another major challenge identified in the research is the inconsistency in policies and support systems across universities. There is no standardized approach to deter- mining the types of accommodations that should be provided to students with special needs, which leads to significant disparities in the level of support offered at differ- ent institutions. For example, some faculties may have well-established procedures for granting accommodations, while others may lack any formal guidelines. This inconsistency is further exacerbated by the fact that many universities do not have sufficient resources to provide the necessary support. For instance, the availabil- ity of assistive technologies, such as screen readers or speech-to-text software, varies widely between institutions. Similarly, the presence of trained staff, such as academic advisors or tutors specializing in working with students with special needs, is often lack- ing. Without these resources, students with special needs may struggle to fully engage with their studies, leading to higher dropout rates and lower academic achievement. Institutional leadership plays a crucial role in shaping the policies and practices related to the inclusion of students with special needs. University administrators have the power to set priorities and allocate resources to support inclusive education. However, our research found that many institutions have not yet made inclusion a central part of their strategic planning. This is evident in the lack of dedicated funding for accessibility improvements and professional development programs focused on inclusive teaching. Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 123 Moreover, the absence of a clear institutional framework for supporting students with special needs means that the responsibility for implementing accommodations of- ten falls on individual faculty members. This ad-hoc approach leads to significant vari- ability in the quality of support provided, as some educators may be more committed to inclusive teaching than others. To address this issue, universities need to establish clear policies and provide faculty with the necessary training and resources to implement these policies effectively. Despite the challenges highlighted in this research, there are signs of progress in the area of inclusive education at Slovenian universities. In recent years, there has been growing recognition of the importance of providing equal access to education for all students, regardless of their abilities or disabilities. This shift in mindset is reflected in the increasing number of universities that are taking steps to improve the physical ac- cessibility of their campuses and provide additional support services for students with special needs. However, much work remains to be done to fully realize the goal of inclusive educa- tion. To achieve this, universities must adopt a more proactive approach to inclusion, one that goes beyond physical accessibility to encompass all aspects of the learning experience. This includes ensuring that faculty members are adequately trained to teach students with special needs, providing students with access to the necessary resources and accommodations, and developing clear, consistent policies that promote inclusion across the institution. Based on the findings of our research, we offer the following recommendations for improving the inclusion of students with special needs in higher education: □ Standardize policies and procedures: Universities should work together to develop standardized policies for accommodating students with special needs. This would ensure that all students receive the same level of support, regardless of which insti- tution they attend. □ Increase professional development opportunities: Universities should invest in pro- fessional development programs that provide faculty with the skills and knowled- ge they need to effectively teach students with special needs. This could include workshops on inclusive teaching practices, training on assistive technologies, and seminars on legal and ethical responsibilities. □ Improve physical accessibility: Universities should conduct audits of their facilities to identify and address any physical barriers that may prevent students with special needs from fully accessing their campuses. This could involve installing ramps, ele- vators, and accessible restrooms, as well as ensuring that classrooms are designed to accommodate students with mobility impairments. □ Expand support services: Universities should provide students with access to a ran- ge of support services, including academic advising, tutoring, and mental health counselling. These services should be tailored to meet the specific needs of students with disabilities and should be readily available to all students. □ Foster a culture of inclusion: Universities should promote a culture of inclusion by raising awareness of the importance of accessible education and encouraging fa- culty, staff, and students to embrace diversity. This could involve hosting events and 124 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (2, 2025) workshops on disability awareness, as well as creating platforms for students with special needs to share their experiences and advocate for their rights. The inclusion of students with special needs in higher education is a complex issue that requires a multifaceted approach. While progress has been made in recent years, there are still many challenges that need to be addressed to ensure that all students have equal access to education. By standardizing policies, increasing professional de- velopment opportunities, improving physical accessibility, expanding support services, and fostering a culture of inclusion, universities can create a more equitable learning environment for all students. The road to full inclusion is long, but with continued effort and commitment, Slo- venian universities can become leaders in providing accessible, inclusive education for students with special needs. The changes needed may be significant, but they are crucial to ensuring that every student has the opportunity to achieve their academic and per- sonal goals, regardless of their abilities or disabilities. LITERATURA 1. Drljić, K. in Kiswarday, V. R. (2022). Inkluzija študentov s posebnimi potrebami v visokošol- skem izobraževanju. V M. Mezgec, A. Andrejašič in S. Rutar (ur.), Interdisciplinarna obzorja visokošolske didaktike (str. 205–226). Univerza na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978- 961-293-160-5.205-225 2. Drobnič, J. (2018). Inkluzija/integracija oseb s posebnimi potrebami v slovenski bibliografiji. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(3–4), 20–35. 3. Hmelak, M. in Krajnc, N. (2024). Samoocena učiteljev o delu v inkluzivnem razredu. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 39(2), 36–52. https://doi.org/10.55707/ds-po.v39i2.132 4. Jeznik, K. in Kristl, N. (2024). Stališča zaposlenih o inkluzivnosti in pravičnosti strokovnih in poklicnih šol. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 39(2), 3–21. https://doi.org/10.55707/ ds-po.v39i2.130 5. Kalan, M. in Licardo, M. (2022). Specialnopedagoški vidiki inovativnih pristopov k učenju in poučevanju študentov s posebnimi potrebami v visokošolskem prostoru. Založba Univerze v Ljubljani. 6. Košak Babuder, M., Pulec Lah, S., Štemberger, V., Javornik, K., Tivadar, J. H., Podlesek, A., Alič, L., Vršnik Perše, T., Schmidt, M., Licardo, M., Rutar, S., Kiswarday V. R., Drljić, K. in Leban, U. (2018). Študija o stanju ureditve posebnih skupin študentov v visokem šolstvu: naci- onalna študija – poročilo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. 7. Krajnc, M. S. (2021). Vključevanje študentov s posebnimi potrebami v visokošolsko izobraže- vanje. V Učenje in poučevanje v visokem šolstvu: spoznanja in izzivi (str. 155–170). Univerza v Mariboru. 8. Kraljić, S. (2010). Dostopnost predavanj za študente invalide. V Prijazen študij za študente invalide (str. 22–24). Društvo študentov invalidov Slovenije. 9. Kroflič, R. (2003). Etika in etos inkluzivne šole/vrtca. Sodobna pedagogika, 54, (Posebna iz- daja), 24–35. 10. Kušar, D. in Volgemut, M. (2016). Pomen in spremljanje prostorske predstave študentov arhi- tekture. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 31(2), 134–149. 11. Loboda, M., Bedek, N., Žerak, U., Juriševič, M. in Vogrinc, J. (2020). Stališča študentov pe- dagoških smeri do nadarjenih in njihovega izobraževanja. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 35(1), 3–20. 12. Zakon o visokem šolstvu (ZVis). Uradni list RS, št. 67/93, 39/95, 18/98, 35/98, 99/99 in 64/01. Lea Ravnikar, dr. Mitja Krajnčan: Inkluzija v visokem šolstvu 125 Besedilo / Text © 2025 Avtor(ji) / The Author(s) To delo je objavljeno pod licenco CC BY Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. This work is published under a licence CC BY Attribution 4.0 International. (https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/) Lea Ravnikar, mag., profesorica inkluzivne pedagogike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem. E-mail: ravnikarlea@gmail.com Dr. Mitja Krajnčan, redni profesor socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. E-mail: mitja.krajncan@pef.upr.si