NIŽE RAZREDE SREDNJIH ŠOL 1^ SPISAL IN ZALOŽIL JANEZ JESENKO. fEI\VI DEL. STARI VEK. aeBot V TEESTU J^atisnil Rupnik in Dt\. 1871. 36836/1 931(075.3) JTESEISIKO Občna zgodovina 7nn66,5*1 /So M ^pn ! let pr. K. (pred Krislom). Stari Gorki so računili po 4-1 e In ih olimpijadah in le začeli šteti od vpeljave slovesnih iger v Olimpiji 1. 770 pr. K.. Rimljanjo so šteli lela od ustanovitve glavnega mesta 783 pr. K. Mohamcdanci je štejejo od moba-medovega bega iz Meko v Medino (Hcžra) 022 po K. Preteklega stoletja so bili Francozi po ustanovitvi ljudo vlade (3a/9 17!)2) začeli posebno ero; zarad prevelike zmešnjavo so to štetje že čre/. 14 let (1808) opustili. Starodavniki so zemljepis in časoslovjc zarad preveliko važnosti primerno imenovali oči zgodovine; novejša doba pa jo dokazala neccnljivo važnost primerjalnega jezikoslovja za vsakega zgodopisca. Jezik jo kot pervo in najslarše razodetje človeške duše sam po sebi merilo, s klcrim se da narodov duh merili. Kjer so vsi drugi zgodovinski viri starodavnih časov usahnili, sc jezik pokaže kot najvažnišo in najzanesljiviše spričevalo narodovega začetka in pervotnega razvilka. Razdelitev zgodovine. Po času delimo zgodovino v 1) stari vek, od pervih zgodovinskih poročil do razrušenja zahodno-rimskega cesarstva 476 po K.; 2) srednji vek, do najdbe Ameriko 1402 po K.; 3) novi vek, do francozke prekucije 1780 po K.; 4) novejši vek, do sedanjega časa. Ker se je nn podlagi k e r š č a n s t v a narodor življenje, zlasti duševno drugače razvijalo kot poprej pri malikovalskih ljudstvih, se občna zgodovina tudi deli v dva dolga veka: 1) s t a r i v e k, od začetka do kristovega rojstva in 2j n o v i v e k, do sedanjega časa. Stari vek. Občne zemljepisne opombe. Zgodovina starega veka so razvija le na tako zvanem starem svetu — v Aziji, Afriki in Evropi; še rečenih zemljin celoma ne obsega, ampak le posebno ono pokrajine, ki je sredozemsko-morje obliva. Starodavniki niso poznali severne, vzhodne in jugovzhodne Azije, srednje in južne Afrike pa severne Evrope. - 3 — Pervi zgodovinski narodi so si mislili zemljo kot veliko okroglo ploščo, ki jo krog in krog morje — 'ocean — obdaja, To velikansko celino so primeroma zgodaj ločili v sedanje tri zemljine, v Azijo, kterej so stari zemljepisen tudi Egipt prištevali, v L i b i j o ali A f r i k o in E v r o p o. Tanaj (Don) je ločil Azijo od Evrope, Nil pa od Libije. — Od vesoljnega morja sta bilo samo indijski in atlantski ocean znana. Indijsko morje sc je povečem zvalo eritrejsko nli rdeč {'-morje z arabskim in perzijskim zalivom pa g a n g o š k i m zatokom (sinus gangeticils) na vzhodni strani sprednje-Indijc. Od atlantskega oceana (miire esternum) so starodavriiki naj bolje poznali s r e d o z e,m s k o morje (mare internum); zadnja stoletja stai-ega veka. so na severni strani šč ločili severno ali germansko morje (mare germanieum) pa vzhodno ali s a r ni a t s k o (m. suebieum sive sarmatieum).1— Glavni deli sredozemskega morja so bili; ob afriškem obrežji libijsko morje s zatoki syrtis major (velika sirta pri Barki) pa minor (mala s. ali kabeški zaliv) in egiptovsko morje (m. aegyptium); med malo-Azijo in Egiptom feniško morje (m. phoenichim, sedaj sirsko m.); med Azijo in Evropo egejsko morje ali Arhipelag, kterega južni del so je tudi mirtojsko m. (m. Myrtoum) imenovalo, Helespont (dardanelski preliv), Propontis (marmarsko m.). Bosporus tkracicus (carigradski preliv), Pontus euzinus (černo m.), Bosporus cimmerius (jenikalski ali kerčki preliv) pa Palus maeotis (azovsko m.); ob evropskem obrežji so ločili jonsko (m. jonium), sicilsko (m. siculum), jadransko (m. ndrlatfcum sivo superum) pa tirensko morje (m. thyrrhenum s. inferum). Otoka Sardinija' in Korzika sta zadnje ločila od sardinskega morja (m. Sardoum). Veliko hvalinsko jezero (m. Caspium sivo Hyroanum) so imeli za veliki zatok nepoznanega oceana, ki severno Azijo in Evropo obliva. Občne narodopisne opombe. Po polti in postavi so vse človeštvo navadno deli v pet plemen: kavkaško, mongolsko, etijopsko, malajsko in ameriško. Zgodovina /.lasti starega veka se peča skoraj le /'narodi kavkaškega p lem ena. Kavkaško pleme že v starodavnih časih stanujoče po Evropi, v zahodni Aziji lakraj Oba, hvalinskega morja in Ganga pa v severni Afriki so deli v tri rodove: v kamilski, semitski in indoevropski ali jafotski rod. Med k amili ali k uš iti so so v starem veku posebno odlikovali stari Egipčan j e. Šemi tj o po jugozahodni Aziji so delijo v več posebnih narodov; naj bolj znani so Arabci, Izraelci, Feničanje in Sirci, Babilonci in Asirci [ta Lidijanci. Največ zemljo pa so posedli mnogobrojni Indoevropejci ali Jafetci. Ločijo so v tri velikansko veje: a) Arijanci, ki so v pervolni domačiji ostali ali sc le po nekterih azijskih pokrajinah naselili kot Iranci (Baktrijanci, Perzijani in Medijanci pa sanskcrlovski Indijani. b) i ugoevropejci kot Iborci (?), Traki, Ilirci in Pelazgi; zadnji so so v predzgodovinskem času razločili v Gerko in Italce. c) Sovoroevropejci, h ktorim sc Gel ti, Germani pa Slovani prištevajo. * — 4 — Otnikopisne opombe. Oziraje se na to, s čini se narodi pečajo ali s čim se živijo, jih ločimo v lovce in ribiče, v pastirske in poljedelske ali vseljene narode. Povsodi so le poljedelci, ki se s živinorejo, kmetijstvom, obertnijo in tergovstvom pečajo, dospeli do više duševne omike in do obilnega gmotnega blagostanja; le oni so se v zgodovini posebno odlikovali. Omikani narodi se zovejo tisti, ki so k razvitku človeškega rodu z bolj ali manj živo zavestjo posebno veliko pripomogli in na polji občne izobraženosti druge narode daleč prekosili. Omika raznih narodov se najprej kaže v bogočastji in veri. Po tej se ljudje ločijo v spoznavalce enega boga — enobožni k e ali mono teiste (Judje, Krisljanje in Mohamedanci) in častilce raznih bogov — malikovalce ali poli teiste (mnogobožniki). Da zamorejo ljudje drug drugega podpirati in braniti, so zlasti, kar je vseljenih, zvezani v veliko družbe — derža ve. Verhovno oblast v deržavi ima ali en sam človek — samovladar v samovladi (monarhiji), ali se pa izroča več možem vkup, ki se vsako leto ali tudi za več let volijo — ljudovlada ali republika. Republikanska deržava se zovo plemeniška (boljarska ali aristokracija, če se je v njej en slan po posestvu, omiki ali rodu najbolj veljaven, polastil verhovneoblasti, ali pa prava Ij udovlada —demokracija, če je vladna oblast v rokah vseh deržavljanov. Zemljepisni pregled starega sveta. Azija. Gorovje. Starodavnikl so imeli jako nejasne pojme o naličji velikanske azijske zemljine ; kajti popolnoma neznan jim je kil celi njen severni in vzhodni del in celo na zahodu in jugu so lo posamezna pogorja bolje poznali. Hazne gore maloazijskega polotoka so se zvalo taversko (Taurus) zlasti na južnem robu ondotne planote (Ararat). Paropamiz (poslej Caueasus indicus) na vzbo Inem Iranu. Imaus z emodskimi gorami (zahodni in vzhodni Himalaja). Kavkaz med čemim in hvalinskim morjem je dolgo veljal za skrajno mejo suhe zemlje. Hi p e rbor e j s k o gorovje (Ural.) Morja. 1) Severni ocean (occanus scptentrionalis s. hj'perhoreus); vzhodni ocean (o. oous); indijski ocean pa sredozemsko morje s svojimi deli (gl. str. 3.); hvalinsko morje, ki je skoraj gotovo v pervih časih bilo z aralskim jezerom sklenjeno; zato so to jezero še lo v t. stoletji po Kt posebno omenja. Reke. Najznamenitniše reke so bile: Ganges in Jnd, Evfrat in Tigrid, Halij (Kisil Irmak) pa Granik (Ustvola), Oks (Arnu) in Jaksart (Sir) pa Rha (Volga). Dežele. 1) Mala-Azija, zahodni azijski polotok, jo po večem visoka planota, ki jo oklepajo taverske gore; Ida, Sipil in Tmol so naj viši veršaci. Med rekami brežuicami: Halij, Granik, Meander, - n - Kalikadon. Razni narodi so bili po njej nasoljeni; na obrežji in po olocili jo cvetelo tudi mnogo gorskih naselbin. Posamezne pokrajino so bilo: Mizija s Trojo fllium); Lidija s Sardami; Karija z raz-upilimi morskimi roparji; Cilicija s Tarzom, in druge. Oloei: Ciper, Rod, Sam, Lezb. 2) Kavkaške deželo med černim in hvalinskini morjem in proti vzhodu do uralskega jezera so bile le poverboma znane. Ob černem morji je naj bolj slovela Kol bi da po svojih raznih pravljicah. 3) Sirija z libanskimi gorami in brežnico Orontom. Mesta: Tadmor (Palmyra), Antiohija, Damask. 4; Fonicija na obali sirskega morja, na vzhodu od nje pa 5) Palestina. 6) Armenija, gorata dežela na zgornjem porečji Evfrata in Tigri da; mesto: A rta k sala. 7) Asirija na levi strani zgornjega Tigrida: Ninive, Arbela 8) Mezopotamija, srednja rodovitna ravan med rečenimi rekami.; Na jugu 9) Babilonija z Babilonom. Od teh dežela na vzhodu sloji iranska višavina; oklepajo jo hvalinsko morje, reki Oks in Ind. eritrejsko morje pa perzijski zaliv. Prostorno planoto pokrivajo ob robu razna pogorja in jo kot naravno terdnjavo varujejo pred tujimi napadi. Arijski narodi so se bili že v praveku po njej razširili. Pokrajine: Medija z m. Ekbatano; Perzida z m. Pcrsepoljcm in Pasargadami; Karmanija, deloma puščava, deloma rodovitna žemlja; Gedrozija skoraj sama puščava; Arahozija; Partija; Baktrija z m. Baktro. i. d. Znamenita je tudi Suzijana, po večem v spodnjem ligridskem porečji z m. Suzami. Indija (sprednja) je bila le deloma poznana; tudi takrat je pod imenom Ofirska dežela slovela kot ena najbogalejših dežel. Sorska t. j. svilna dežela je starodavnikom obsegala del male-Buhafije pa severozahodne Kine. Afrika. i Ta neclenovita zemljin«, ,pri Gorkih Tahija imenovana, je bila po svojih notranjih deželah skoraj popolnoma neznana; le njena severna stran je bila posejana z bogatimi in velikimi mesti. Tu ao se nahajale deržave, ki bo po starodavnem svetu daled okrog slovele. Med gorovji so poznali Atlant. Naj viši verhovi merijo črez 10.000’ (Miitsin 10.70U'l in so navadno sč snegom pokriti. Za ondotne kraje nenavadne višine so stvariie lopo povedko, da Atlant na svojih ramah nebo nosi. Cirenska planota ob veliki Sirti in libijsko in arabsko pogorje v Egiptu. Daleč n.a jug v nepoznano povirje Nila so stavili lunine gore (lunae montes). Morje (gl. str. 3). Med veletoki jo najvažniši Nil. V. zadnjih stoletjih starega veka so poznali njegovi izvirni reki — modri in beli Nil. Obe sto izvirali iz jezer, o kterih pa kakor o njegovem zgornjem teku niso nič natančnega vedeli. Med dotoki je Asta-baros (Atbnra) po domišljiji starodavnikov z Nilom oklepal otok Meroe. O Nigru ^Nigir) ni bilo dosti več znanega kot njegovo ime. Dežele, Egipt ob spodnjem Nilu; dalje so bile na severnem obrežji: Cirenska in kartaginska pokrajina (pri Rimljanih Afri- 6 ka imenovana), N um id i ja (vzhodni Algier); Mauretanija (zahodni Algier pa Maroko,); Getulija je obsegala neomejeno zemljo na jugu od atlantskih gora; Libija v oženi pomenu, zemlja proti zahodu od Egipta, — k njoj so je navadno tudi Cirenajika prištevala. Etijo-pija jc zaznamovala ali vso srednjo Afriko, ali pa le pokrajini od Egipta proti jugu: Nubijo in Abesinijo. Evropa. Stuvi narodi zlasti Feničani so ločili zahodno zemljino od vzhodne in jo po svojem jeziku Evropo imenovali. Južne in zahodne dežele te Členovite zemljine so bile bolj naseljene kakor severne. Gore. Pirenejsko gorovje (Pyrcnaei montes); te velikanske gore ločijo kakor nepredert zid Hispanijo od Galije; Alpe (Alpes) so staro Evropo ločile v manjšo gosto naseljeno pa omikano polovico in večo neom'kano; Apenini (Apenninus) v Italiji; Hem ali Balkan na ilirsko-gerškem polotoku; hiper-b o rejske gore. Na levi strani Donave so Bimljnni vse gore imenovali heroinski gozd; le nektero njegove dele so še posebno ločili. Morjs. Kazen str. J omenjenih delov so še ločili v atlantskem morji: Kanal la manche (fretum gallieum) pa biskajski zatok (maro cantabricum); gadi-tanski preliv (fr. gaditanurn s. herculeum). V sredozemskem morji: genovski' tare n ti n ski in korintovski zaliv (sinus ligustiens, tarentinus ct eorinthioits). Reke. V suebsko morje se izlivajo: Visla (Vistnla), Odra (Viadrus); v germansko morje: Daha (Albis), Vezera (Visurgis), Ren (Khenus). Skalda (Scaldis), Temza (Tamesis); v britansko morje: Sena (Soquana); v biskajski zaliv: Loara (Eiger), Garona (Garumna); v odperto atlantsko morje: Minho (Mining), D uro (Durius), Tabo (Tagus), Guadiana (Anas), Guadalkvivir (Buetis); v sredozemsko morje: Eber (Iborus), Rodan, Aren, Tibera, Adiža (Athesis), Pad; v černo morje: Donava. — spodnji tek so je zval Ister, zgornji pa Danubius, — Dnester (Tyrus), Dneper (Borysthenes); v azovsko morje: Don (Tanais). Dežele Gerško in pokrajine na ilirskem polotoku kol: Macedonija, Tracija, Ilirija, Mezija (Bolgarsko) Darija (Rumunsko); Italija in Hispanija s dotičnimi otoki; Galija, Britanija; Germanija in dežele ob zgornji in srednji Donavi kot: Vind elicij a z Beri jo (južno Bavarsko, Virtemberžko, Tirolsko, Svajcarsko); Norik med inoiii in Litavo; na vzhodu od< Norika je bila Panonija. Manj znane dežele so bile Kaledonija, (Šolsko), Hi-bernija (Irsko), prosta Germanija, Sarrhacija (Rusko). I Azijski in afriški omikani narodi. Izraelci. Dežela. Palestina v pervih stoletjih Kanaan imenovana, se jo razprostirala na zahodu do srednjega morja, na severji do Libana, na vzhodu in jugu pa do sirske iu arabske puščave. Najimenitniša reka — Jordan — teže skoz vso deželo od severja proti juga ter jo deli v pokrajino ta kraj in onkraj Jordana. Jordan izvira na sneženih hermonskih višinah in do iztoka v jako slano mcrtvo-morje moči sicer ozld pa najglobokcjši zemeljski vsed. Tri jezera : Mero insko, geneza relsko (galilejsko morje 700' pod sirskim morjem) in mcrtvo (1235' pod morjem) ločijo podolgaslo doiino v tri stopinje. Po rodovitnosti in podnebji najlepši svet — pravi raj —jo ob gcnezaret-skem jezeru, kjer so je tudi zveličar naj rajšo mudil. Svet onkraj Jordana (Pcreja) je enoličen ; takraj ga pa gore zlo mnogoličnega delajo. Obmorskem obrežji jo ozka nižina (pravi Kanaan), sredi ktcro gora Karmel stoji. Veča južna polovica je rodovitna, severna manjša pa ima bolj členovito obrežje s pripravnimi pristani. Med to nižino in jordanskim vsedom so proslira lepo gredje s 2000 do 3000' visokimi gorami. Na severji: Izraelska ravan z goro Taborom; med srednjimi samarijskimi gorami stojita Ebal in Gar iz im. Glavne pokrajine so bile odjuga proti scverju: a) Judeja. Ob morji je stala Jafa z lepo luko ; Gaza, karavanam pripravno počivališče sredi filistejskega razreda. Jeruzalem je bil na štirih slermih hribeih sezidan. Gornjo mrsto je stalo na Zijomi, tempelj pa na Moriji. Na jugu od Jeruzalema : Betlehem in Hebron, na vzhodu pa Jeriha. r:a lepi zelenici blizo jordanskega izliva v mertvo-morje. Samarija z enako imenovanim glavnim mestom; S i h e m, središče izraelskih malikovalcev. Galileja: Nazaret in Tiberija! P e rej a. Ta dežela, kaeih aOO-GOOšt. m. obsegajoča, je bila domovina izraelskega ljudstva. Prebivalci njeni so so živili s živinorejo pa z obilnimi poljskimi pridelki. Ob mejah tujemu svetu skoraj popolnoma zagrajena je bila po podnebji in mno-goverstnih pridelkih prav pripravna za visoke namene svojih prebivalcev. Ti so v njej lehko ohranili pravo vero izročeno jim po svojih prededih. Poslej je ponovljena in požlahnjena prestopila ozke meje in se širila po širokem svetu. Bližnje morje in prevažna deželna lega na moji dveh velikanskih zemljin sto jo o tem času naj bolj pospeševali. Zgodovina. a. Od. Abrahama do osvojitve Kanaana (2000-1500 pr. K.). Sveto pismo pripoveduje o stvarjenji sveta in pervih človekov, o Adamu in Evi. Njuni potomci so se bilro razmnožili, pa zmeraj bolj popačevali. Vesoljni potop jih pokonča, lo Noe se ohrani s svojo rodovino v velikanski Indiji. Ker sc tudi njegovi potomci — Somi tj e, Kami tj c in Jafetci kmalu udajo malikovalstvu in drugi popačenosti, zapusti Abraham fokoli 2.000 pr. K.), iz somovega zaroda, Mezopotamijo in se preseli v Kanaan. Njegov sin Izak jo rodil Eza v.a in Jakoba. Ezav je začetnik edorni Iškega razroda. Jakob s pri- - 8 ~ dcvkom Izrael (t. j. bogoborec) pa zgodovinski oče Izraelcev. Pastirski izraelski narodič sc ie vslcd veliko lakote, kot sv. pismo pripoveduje, preselil v Egipt, kjer je od sorodnih Hiksov travnato pokrajino G osen v vlasl dobil. Tu so Izraelci bivali 530 let. Ko so domači kralji (faraoni) po celej egiptovski deželi znova oblast dobili, so jeli jim tuje Izraelce hudo zatirali. Zato jih pelje Mozes iz deželo. Na potovanji skoz puščavo, kjer so se 10 let mudili, so dobili postave, po klerik je bil bog sam najviši kralj ljudstva (bogovlada). Nastopni rod še le pelje slavni voditelj Jozua v obljubljeno deželo, ki jo dvanajstero izraelovih rodov med seboj razdeli. b. Doba sodnikov ali junakov (1500-1095 pr. K). Izraelci so se morali neprenehoma bojevali z bližnjimi razredi, ki so jim sprelepo kanaansko deželo zavidali. Najsilniši med temi malikovalskimi razredi so bili Mcdijanili, Amonili in Filistejci. Izraelska za v e zn a deržava se je njihovim napadom tem manj vspešno upirala, ker ni nikaka tefdna vez dvanajstero rodov med seboj vezala. Le sovražnikova sila jim prebudi narodno zavest in krepki junaki jih peljejo od zmage do zmage. Med znanimi junaki so razen Jozua naj holj odlikujejo Gidcon, Jefta pa Simson. Imenovali sojih tudi sodnike (sofetim), ker so kol najmodrejši veljaki tudi v mirnih časih med rodovi posredovali in posamezno tožbe razsojevali. Poslednji sodnik je bil Samuel. Za njega so Amonili in Filistejci Izraelce posebno pritiskali. Vsled tega postane po deželi nezadovoljnost z ustavo in nerednost se širi. Ljudstvo si izvoli kralja, pričakuje, da ta je bo stiske rešil. e. Doba pervih kraljev 1095-975). 1. Sauliz benjaminovega roda je bil po zmagi črez Amonite od vsega ljudstva za kralja spoznan. V slavnih bojih je zmagal tudi druge kanaanske razrede, zlasti po Filistejce, ki so takrat bili Izraelcem orožje in orožarje vzeli Ker sc bistroumnemu Samuelu ni hotel v vsem udati, se je moral zadnja leta svojega vladanja s puntarji vojskovati. Med temi je bil tudi David iz Judovega rodu. Zarotniki so v zavezo stopili celo z najhujšimi izraelskimi sovražniki. V boji s Filistejci je Saul obupal ter samega sebe ubil. iž. David seje dokaj časa bojeval z nasprotno stranko; ko je vse možke potomce savlovc pokončal, se je dežela pomirila, kar se jo v osmem letu zgodilo. V srečnih bojih premaga vse bližnje razrede in razširi svoje kraljestvo na vso strani. Tako se polasti tudi bogate tergovine po zahodni Aziji, kajti podložno so mu bile pokrajine od Elata in Eziongebra ob rdečem morji do Tapsaka na spodnjem Evfratu; Damask je bil v njegovi oblasti in Tir v prijateljski zavezi. Tmli notranje razmere svoje deržave je skušal prav po kraljevo uredili. Sezidal jo stolno mesto Jeruzalem, v gorati pokrajini ben-jaminovpga roda. Tu som prestavi tudi skrinjo zaveze. Božjo časi je prav pristojno poveličeval /, godbo pa navdušenimi pesnimi ('psalmi). Zadnje čase so mu grenili prepiri njegove rodovine pa punti njegovih sinov. 3. Salamon je zmagal nasprostnike, ki so se ž njim za prestol poganjali. Kraljestvo jo pod njegovo miroljubno vlado dospelo do najviše stopnje duševnega razvitka in gmotnega blagostanja. Na kupčijski poti med Fenicijo in Babilonijo jo sezidal Balbek pa Tadmor, na jugu [ta z Feničani v zvezi podpiral kupčijo v bogati Ofir. V Jeruzalemu sezida Jehovi na čast prekrasen tempelj, sebi pa lepo palačo. Salamonove pesni in pregovori so njegovo modrost slavili daleč po svetu. Za preveliko stalno vojsko in gizdavi kraljevi dvor mu je ljudstvo plačevalo premnogo davkov. Med Izraelci, zlasti v efraimovem rodu je nastajala zmeraj veča nezadovoljnost s kraljevim gospodarstvom, ki je bilo le Jeruzalemu in njegovi okolici na korist, vsem drugim pa na škodo. Salamon je naslali punt zalerl in Jeroboam, puntarski njegov sin, je moral celo v Fgipt pobegnili. Po njegovi smerti začne njegov sin in naslednik Rehabeam ljudstvo že bolj treti in z davki obkladati. Za to se je desetero severnih rodov spunlalo in pod Jeroboamom ustanovilo posebno 'kraljestvo. Južno manjšo z judovim in benjaminovim rodom soje zanaprej zvalo judovsko, veče severno z glavnim mestom Samarijo pa izraelsko. V sledečem času občnega verskega propada so se posebno odlikovali preroki. Ti so bili navdušeni možje, ki so se živo poganjali za obstanek narodnega duha in prave judovske vere. Protivili so vrivajočemu se malikovalstvu; mnogokrat so tudi s svojimi modrimi besedami in nasveti določili posvetno osodo svoje domovine. Izraelsko kraljestvo (975-722). Elija in Eliza sla najslavniša in najslarša izraelska preroka. Notranje in sirske homalijo privabijo Asirce v deželo. Ko sta izraelski in damaški vladar napadla Ahaza, judovskega kralja, je ta kljubu preslavnemu preroku Jezajiju poklical Asirce na pomoč. Damask se je Asircem moral udali, Izraelci pa z velikim davkom tujo nadvlado priznati. Da bi sc znebil težkega davka in sramotno odvisnosti, sc jo združil kralj llozeja z Egipčani. Kar je z vojsko prihrumel asirski kralj Sa Ima n as ar v Izrael; v kervavem boji so polasti celo dežele, razdore Samarijo ter odpelje izraelsko ljudstvo z vjelim kraljem v asirsko sužnost (722). Potem so prišli asirski naselniki v deželo ter so pomešali z ostalimi Izraelci; njegovi potomci so so zvali Samari tanje. 10 - Judovsko kraljestvo (975-586). Jeznija in Jeremija slabila naj veča judovska preroka. Tudi lo kraljestvo se je velikili stiskah zavezalo z Asirci in jim moralo davek plačevali. Ko jo pobožni kralj Hiskija bolel deželo popolnoma oprostili, ga je prerok Jeza j a zastonj svaril pred nezanesljivo zvezo z Egipčani. Asirski kralj Sanhcrib obsede Jeruzalem; kar se začne huda kuga v sanheribovem taboru in Jude reši asirske sile (711). Eno slolelje poslej jih egiptovski kralj Nebo premaga pri Megidi fC08) in jih podveržc svojej oblasli. Kmalu potom pa je babilonski kralj Ncbukadnczar premagal Nebo in prisilil judovskega kralja priznati babilonsko nadvlado. Ko so je Zedekija je hotel znebili, ga je prerok Jeremija oslro svaril, da naj so nikar ne naslanja na omahljive Egipčane; vse zastonj! Mogočni Nebukadnezar pride, kralja vjame, Jeruzalem s krasnim tempeljnom razdere in Judo odpelje v babilonsko sužnost. O mika. Sveto pismo obsega vse izraelsko slovstvo. Ono obsega z go do vin ska dela (kot 5 mojzesovih bukev, bukve sodnikov in kraljev i. d.) pa razne pesniške in preroške spise (kot jobove bukve, davidove psalme, Salamonove pregovore, jezajijevo, Jeremije ro, eoehielovo, dan i elovo i. d. prerokovanje). Med umetnimi napravami so Salamonove stavbe naj bolj slovele, zlasti pa narodni tempelj ra Moriji. Tuji umetniki in zidarji iz Tira so ga napravili iz dragetra gradiva. Z drugimi umetnostmi kakor s slikarstvom in kiparstvom se Izraelci niso dosti pečali. Vera jih je zaverala; kajti bati se je bilo, da bi jih bile podobe in kipi k malikovalstvu zapeljavale. Penicami. Dežela. Ozko obrežje ob sirskem morji se zove po svetem pismu Kanaan t. j nižina. Feničanjo so posolili lo malo deželico, kacih 40 milj dolgo in semlcrlje komaj miljo široko. Na vzhodni strani jo mejijo libanske — bele gore 8000-9000' visokimi veršaci proti sirskemu svetu;dolgo časa so jo tudi varovale proti tujim navalom. Liha n, bogat najlepšega lesa za ladijevjo sc s stermim pobočjem spušča k morju, polnemu varnih luk in ladjišč. Neznatno brcžnice z deročim tokom močijo rodovitno zemljico med morjem in belimi gorami, čroz klero nepripravne preseko derže. Podnebje jo po raznih krajih jako različno povsodi pa ugodno mnogoverstnim pridelkom; vroče po nižinah, zmerno po višinah. Najimenitniša mosta so bila od od juga proti severju: Tir, Sidon Beril, Bibel, Arad in Tripolj. -11- Zgodovina. Sidon t. j. ribiško mcsfo je najprej slovel v feniški zgodovini. Stanovalci njegovi so bili tudi krepki mornarji. Za Ramza 11. (1390) jo bila dežela Egipčanom podložna in Sidonci so mu ladije v davek dajali, pa kmalu je prenehala ta egiptovska sila. Sidon in poslej Tir sla poslala na tujo kraje mnogo na solnik o v. Prenaseljcnjo v mali domačiji, notranje homalije, silni navali tujih narodov so pogostoma napptovali stanovalce Fenicijo zapustiti in se drugod naselili; pa tudi kupčija jih je močno vabila v tuje kraje. Naselbine so bile od domovine bolj ali manj odvisne: po dcr-žavni oblasti odpravljene so jej plačevalo razno davke, druge, po zasebnikih ustanovljene, so pa ob velikem prazniku melkartovem v Tir le poslance pošiljale in ondolnemu svetišču dvojno desetino plačevale. Tako naselbine so nastale po azijskih pokrajinah, kamor so je feniška kupčijo razširila, kot v Ciliciji (Tarz), v Siriji (Nizib), ob perzijskem (Til) in arabskem zalivu (Elat). Naj bolj so pa slovele naselbine ob sredozemskem morji. Najstarše so bile na Cipru: Kitij (Kitim) in Hamat (Amaihus). Potem so poselili Hod in druge otoke egejskega morja kot Kreto, Lomen, Taz, Cilero; od zadnjega otoka so imeli po malih naselbinah ob gerškem obrežji mnogo vpliva do gorskega naroda. Prejadrali so jonsko morje in v Meliti (Malta) ustanovili svoji daljni pomorski kupčiji naj priprav-nišo postajo. Krog Sicilije so cvetele njihove naselbine: mesta Minoa, Motija, Mnhanat ali Panorm, Solunla so bila v per-vih stoletjih popolnoma feniška; tudi v severni Afriki so Sidonci ustanovili Hi pon pa ve I i ki-Lep ti d. Okoli 1,300 je Sblon bil naj slavnišo in naj močnejše mesto na feniškem svetu. Potem je počasi propadal. Črez 300 let stopi T ir vsem drugim načelo. Okoli 1209 se v$led filistejske sile preselijo najbogatejše rodovine iz Sidona v Tir. Tirski naselniki so se odpravljali v severno Afriko in v jugozahodne evropejske kraje. V Afriki so ustanovili razen malih naselbin U ti ko in Had r u m et. Tir-sko Indije so jadrale skoz giberaltarski preliv in z mesti pokrile srebra bogato Tartezido (Spodnje guadnlpuivirsko porečje), med klerimi je mesto Gade(Cadit) najbolj slovelo. Od Tartezido so jadrali proti severju ter lam obiskovali kositra bogate otoke Kaši ter ide (ob jugozahodnem nosu Anglije), proti jugu pa so veslali do kanarskih otokov. Na severozahodnem afriškem obrežji so Tirjanci imeli okoli 300 cvetečih naselbin. Tir je najbolj cvetel za kralja Hirama. Ta jo dajal svojemu soverstniku in zavezniku, izraelskemu kralju Salamonu, dclalcc in dragoceno gradivo za jeruzalemski tempelj. Med njegovimi nasledniki so se začeli notranji prepiri zarad prestola; mnogobrojna stranka najimenilnišik Tirjancev zapusti 1. 815 doma- cijo ter se odpravi v Afriko. Naselijo se v starodavni Birsi, ki so potem «Kartago» ('Novo-mesto) zove. Ker so tudi druge naselbine od domovine ločijo, Tir liilro propade. Od vzhoda pridero Asirci v deželo in jo podjarmijo (722). Od tega časa jo osoda feniškega naroda navezana na razne spremembe zahodnoazijskih deržav. O m i k a. Vera. Najimenilniši hog je bil Bal, gospod nebes in zemlje; častili so ga po višinah. Tirjani in fcniški naselniki so častili posebno njegovega sina Melkarta, kteremu so Gorki Ilerakloj rekli. On je potujočesolncc in začetnik človeške omike. 1 ladijami je šel. tako so o njem pripovedovali, v Kreto in Hispanijo ; v Afriki je učil poljedelstvo in zidal mesta. Balova žena Ašera jo bila boginja rodovitne narave; studenci, reke, jezera, drevesa so jej bili posebno posvečeni. Sidonci so jo imenovali A s la rib in jo častili kot vojno in lunino boginjo. Grozoviti M o lob je bil malik človeške postave pa bikove glave; njemu so zlasti otroke darovali. Ustava. Najimenitniša mesta kot Sidon, Tir, Aradi.d. so imela svojo kraljiče, ki so se posvetovali z dvema starešinstvoma — z v očim in manjšim; vse važne stvari pa je narodni zbor konečno določeval. Obertnijain umetnost. Najvažniše iznajdbe kot pisanje s čerkami, steklo, denar i.d.so Feničanom pripisujejo ; vendar no po pravici. Oni so nektere iznajdbe drugih narodov le zboljšali in je zlasti razširili po srednjemorskem svetu Tako so so v Egiptu naučili pisati in predko ne tudi steklo na reja ti (Pravljica o iznajdbi stekla slavi brodnike, ki so na morski peskovini iz solitra ognjišče napravili); pri Babiloncih so si izposodili mero in vago, pri teh so sc tudi naučili z vezdoslo vj a, pri Asircih pa tkanja. Negotovo je, ali so Škerla t res sami iznašli (Pravljica o psu, ki je ob morji škerlatovec razgrudil ter z rdečim gobcem k svojemu gospodu pritekel). Naj ve,xo zasluge pa imajo v tesanji in rabi ladij. Rudarijo so jako zboljšali in zgodaj znali rudo žgali in kovino liti. Njih rokodelnice so pošiljale na vse strani razno lepolino in dragotino iz zlata, srebra, jantarja in slonovo kosti. Njihove stavbe so posebno slovele zarad velikosti in terdnosli, še bolj pa zarad okusne izpeljave. Kupčija. Feničanje so pervi kupci starega sveta. Mala, preob-Ijudena domovina jih je h kupčiji silila, še bolj jim pa stregla njena lega ob sredozemskem morji, v središči omikanih deržav in bogatih dežel. Njih ladijo in dolge karavane so prinašalo blago k najodlež-nišim narodom ter ga tam za drugo zamenjavale. Kupčevali so z raznimi pridelki in izdelki. Tako dobivali iz Afrike žito, slonovo — 13 - kost, kože, steklo in sužnje; iz Mezopotamije, Indije in Kine razno tkanino in svilo, koralde, bisere in dragocene kamne ; iz Arabije kadilo in razne dišave; iz Grecije vino in lončevino; iz Hispanije srebro, volno, morske jegulje in tune. Kartagine!. Dežela. Kartaginska pokrajina je sperva obsegala le mestno okolico. Srčni in premeteni njeni prebivalci se sčasoma polasle velikega afriškega primorja od male Sirle proti zahodu in vzhodu. Vsa dežela sc je delila v tri pokrajine: 1) vzhodna ali Syrtika, deloma rodovitna, deloma peščena s pastirskimi razredi ; 2) južna ali Biza-cija, deloma gorata, deloma ravna, z dosti rodovitno zemljo; mosta: H a dr umet, mali-Leplid, Taps; 3) severna ali Zcvgitana z nizkimi proti morju deržečimi gorami, med kterimi se rodovitne veče in manjše ravni razprostirajo. Njeno obrežje jc povečem stermo pa členovito z jako priprav-ninimi lukami. Na tej zemlji močeni z malimi brežnicami ste stali Utika nad bagfadovim ustjem pa Kartagina. Kartagina, glavno mesto vse dežele, je stala ob morji na malem polotoku ne daleč od sedanjega Tunesa. O s vojoj velikosti jc štela kacih 700000 stanovalcev. Proti suhemu je bila zavarovana s trojnimi terdnimi z.idovi, na morskej strani pa se je v dveb lukah zbiralo njeno vojno kot kupčijsko ladijevje. Okolica njena je bila posejana z lepimi pristavami in kakor vsa gosto poseljena Zcvgitana posebno dobro obdelovana. Zgodovin a. Stari Sidonjani so v dvanajstem stoletji ustanovili malo pa terdno odpravilnico Birso. Konec stoletja so se je bogati lirski na-selniki polastili in jo razširili. Tirski kralj Matoh zapusti po svojej smerti hčer K lis o (Dido), ki je bila striou Sikarbalu (Siheju) udana, in maloietncga sina P igmalij o na, za kterega je Sihej kraljeval. Ko je Pigmalijon dorasel, je prevzel kraljestvo in umoril Sihoja, da bi sc polastil njegovih zakladov. To je Eliso tako zlo žalilo, daje Tir zapustila. Z njo so sc odpeljale nnjveljavniše in naj bogatejše tirske rodovine in se naselile v severni Afriki blizo Utike. Tu Eliso kupi toliko zemlje, kolikor bi je z volovsko kožo obsegla. Pcrvotni libijski prebivalci privolije v ta kuj). Elisa razreže kožo v tenko jermene in ž njimi oklene velik prostor, na kterem grad Birso sezida, Krog grada kmalu nastane novo mesto Kartagina. Karlagnici so so hitro polastili severnega afriškega primorja ; ondotne feniške naselbine, ki so poprej semoslulno bile, so se jim morale udali. Potem so Karlaginci sami odpravljali naselbino v S a r d i n i j o, S i c i 1 j j o na b a 1 e a r s k c otoke, posebno pa v His pan ij o. Ko so Feničanjo, odvisni od velikih azijskih deržav, oslabeli ter svojo pomorsko oblast izgubili, so jo Karlaginci prevzeli in razširili zlasti ob zahodnem sredozemskem morji pa na atlantskem oceanu. V poslednjih stoletjih svojega obstanka se niso več zadovoljevali s posamnimi naselbinami in pomorji, ampak hlepeli so po širokih deželah. Tako so podjarmili skoraj celo Hispanijo, Sardinijo in zahodni del Sicilije in tudi vzhodnega so skušali v več stoletnih vojskah (480-275) vzeli gorskim Sirakusancem. (Punske vojske z Rimljani v rimski zgodovini). Njihova omika se povežem vjema z feniško; le ri njih posebno cvetelo. Gerki so jih v lem prekosili le glede na epolo, nikakor pa po veličanstvu umelnijskih del. Najimenilniši njihovi spominki so tempelj ni in piramide, obeliski in grobovi v skalah. Tempelj ni. Zid iz opeke zngraja velik prostor; prod vhodom so povečem velikanske postave in obeliski. Na obeh straneh stojite stolpom podobni poslopji. Od vhoda se stopi ali precej v tempelj ali pa versta sfing derži do enakega druzega ali tretjega vhoda. Skoz tega so stopi v tempelj, ki je pokrit in z mnogimi stebri ozaljšan; derži se ga nizki pa temni predel, pravo svetišče. Tempelj na otoku filskem se je naj bolje ohranil. Pi ram i de stojč lev srednjem Egiptu na meji med rodovitno, poseljeno zemljo in puščavo. Te štirioglate stavbo so velikanski nagrobni spominki kraljev. Po Herodotu jo najviša merila 80t>';med ostalimi najviša še meri 450'. Pri tleh sev sredi povedem nahaja izba, v ktero nizek in ozek predor derži. V izbi je stal sarkofag t. j. velikanska kamnita truga s staviteljevo mertvaško suhaljo. Obeliski so štirioglati na vzgor zmiraj tanjši stebri različne visokosti (od 50— ISO'), Izsekavali so jih navadno le iz ene skale in postavljali solnčnemu bogu na čast. Sfi nge so velikanske levove postave s človeško glavo. Katakombe ali grobi v skalah se nahajajo v libijskih gorah. Vsekani so v živo skalo; in sicer se nahajajo posamezne izbo, ali pa jih je po več skup celo v nadstropjih ena nad drugo. Vsekani predori in stopnice jih med seboj vežejo. V izbe in dolbine so postavljali mOrtvaške suhali. Stone so ozaljšane s podobami in napisi, ki se spominjajo rajnkih ali pa rajsko življenje pred oči postavljajo. Asirci in Babilonci. Dežela. Velika planjava ob srednjem in spodjem Evfratu in Tigridu je asirsk.o-babiIonski svet. Meji na severji z armenskim gorovjem in^recljefn, na vzhodu z robnimi gorami iranske višavine, na jugu s perzijskim zatokom, na zahodu pa s sirsko-arabsko puščavo, Velika nižina od armenskih gora do tjc, kjer sc reki do malo milj bližate, sejo v starem veku zvala prava Mezopotamija (medrečje); njena vzhodna stran, zlasti na levem bregu Tigrida, je bila asirska d ožel a, ki pa je deloma v kurdistansko gore segala. Na jugu od Mezopotamijo se je med rekama in pa ob desnem bregu Evfrata do morja razprostirala stara Babilonija («Sincar» svet. pisma). Evfrat in.Tigrid (pred iztokom v perzijski zaliv zedinjena in Paziligrcd ali Sat el Arah imenovana) izvirata v armenskih gorah; veči, 3oU milj dolgi Evfrat na erzerski planoti, manjši (iid milj dolgi) Tigrid pa hlizo tam, kjer se izvirni evfratski reki stekate. Crez armensko gredjo prišedši namakale široko deloma pusto, deloma pa jako rodovitno mezopotamsko planjavo. Kar je Egiptu Nil, sla zlasti Babilonji Evfrat in Tigrid. Sirsko-arabska puščava sc bi hitro razširila do zahodnih perzijskih gor, ko bi je povodnji ne ustavljale; kajti ob srednjem in spodnjem Evfratu in Tigridu skoraj nikdar ne dežujo. Snežnico armenskih gora napne reki, da prestopile bregove ter sc razlijete po široki ravnini. Stanovalci so cenili blagor mastne vode in jo črez polje napeljavali po noštovilnih prekopih in jarkih. Ob bregovih so napravljali velikanske nasipe, zlasti ob deročem Tigridu (t. j. puščica), aa premočne povodnji niso rodovitne zemlje odnesle. Med deželami, * — 20 - ki jili je Herodot prehodil, je bila Babilonija najrodovilniša; žito je tako dobro plcnjalo, da je dajalo po 200-lerno do 300-terno setev. B ab i lo n (Babelj je bil poglavitno mesto babilonske dežele. Stal jc ob bregovih spodnjega Evfrata. Velik 9 milj obsegajoči štiriogelnik je bil zagrajen s zidom, ki je bil 32 komolcev širok in 50 komolcev dolg. Ninive, glavno asirsko mesto jo stalo ob levem tigridskem bregu; tudi to je bilo štirioglato, in 12miljdoigpa po 100'širok in visok zid je je oklepal; prerok Jona pravi, daje ozidje tri dni hoda obsegalo. V teh prostornih mestih pa niso stale samo hiše, ampak razprostirali so se tudi veliki vertovl in obdelana polja. Zgodovina. Staro kaldejsko kraljestvo (2000-1250 pr. K.) Po sv. pismu je «mogočni lovec« Nimrod, prevnuk noelov, ustanovil pervo der-žavo v sinearski nižini. Prod ko no so bili najslarši njeni prebivalci kamovega rodu in so se z lovom pečali. Kralji leh starodavnih časov so se posebno odlikovali z mogočnimi stavbami; med njimi je tudi babilonski stolp (sedaj: Birs Nimrod). VeČi zgornji del njegov je podert, le spodnji 3 do 4 odstavki so se ohranili in merijo še 200' nad zasuto ravnino. Okoli 1500 so so Arabci, ki so sc iz Epipta izgnanim Hiksom umaknili, dežele polastili. Ko so se Babilonci tuje oblasti iznebili, sojih sredi i3. stolelja Asirci podjarmili. Asirsko kraljestvo (1250-006 pr. K). Utemelj.Llj ninivskega mesta so v sv. pismu zeve As ur, pri Cerkih pa Ninus. Ti popisujejo njegovo junaštvo in veliko njegovo tojske. Podjarmil je Armenijo, Medijo, Babilonijo in vso pokrajino do sirskega morja. Pravljice so paše bolj slavilo njegovo ženo, veliko Semiramido. Mogočni Nin sklene vso Azijo svojej oblasti pridobiti. Vso dežele se udajo njegovi sili, le Baktra se ustavlja, ker je bila z jako terdnim ozidjem zavarovana. Nič mu ni pomagalo, dajo skoraj milijon vojakov pri sebi imel. Neki polkovnik pošlje po svojo ženo Semiramido, ki jo je pri nekem širokem pas irji pervikrat videl in zarad njeno lepota za ženo vzel. Prišedši v tabor Semiramida zapazi, da je mestni grad ki jo na zlo stermi skali stal, brez straže. Ona pride z n kterimi okretnimi možmi vanj —in Baktra pade. Kralj jo bogato obdaruje; njena lepota ga napoti, da jo vzame za ženo. Njen mož zarad tega razžaljen, umori samega sobe. Ko Nin umorjo, prevzame Semiramida kraljestvo za svojega nedoraslega sina Nini ja. Ona podjarmi L i b ij o in Etiopijo ter napade Indijo. Njena vojska je štela 5 milijone pešcev, 500000 konjikov in 100000 oroženih voz; tudi ukaže 100000 velblodov preobleci z volovskimi kožami; češ sovražniki bodo mislili, da ima toliko vojnih slonov. Indijanci so se je sperva jako bali in bežali; kmalu so pa zvijačo zapazili in kraljico v beg pognali. Kmalu potem umerje, prav zaprav se kot golobica proti nebu vzdigne. Ninu kol začetniku asirskega kraljestva so pripisovali vse pridobitve, ki so je naslednji kralji v slolcljih z Asirijo zedinili. Semiramida pa jo prav zaprav asirska boginja—Dcrkola, zato se njeni nastopniki zovejo Derketadi. Tudi o njih so so pravljice ohranile. Ninija te je nasproti svoji junaški materi popolnoma pomehkužil. Za kraljestvo so ni menih ampak živel je prav po Žensko vedno v svojem gradu, Da ~ 21 bite t eblastl obderžal, je leto 2ft letom pri podjArmlienib nftrodih vojake nabiral in jih pri Ninivah zbiral. Poslednji Derketad je bil Belej; njega je Beletaras, nadzornik kraljevih vertov. 6 prestola *pahn il. Tako pravljica; zgodovina pa pozna mogočno asirske kralje. Asardonpal (okoli 1. 1000) je prisvojil Cilicijo ter Sirijo in Fe-nicijo prisilil mu davek plačevali. Eden izmed njegovih naslednikov, namreč Salmanasar ("731-713) je le dežele popolnoma podjarmil; dalje je prisvojil Ciper in s Sirci zvezano izraelsko kraljestvo (722). Za njim je kraljeval njegov sin Sanherib (713-603), bojeval sejo najprej z vstajniki v Babilonu, polom pa na zahodu, kjer sta se judovski in egiptovski kralj zoper Asirce zavezala. Ko mahoma z vojsko v deželo pridere, se judovski kralj Hiskija lako prestraši, da mu obljubi nalog plačevali. Krepko pa se je Hiskija ustavil, ko je Sanherib zahteval, da mu Jeruzalem izročit Sanherib pride in obsede mesto, pa huda kuga ga je prisilila iz dežele se umakniti. Nesrečen je bil tudi v boji z Egipčani. Ko je z vojsko pred terdnim Peluzijem stal, prederejo miSi v tabor ter razjejo ločne tetive. Asirci so mislili, da so bogovi jim s tem ukazali iz dežele se umakniti, in so iz tabora pobegnili. To nezgodo so Medijanci porabili ter odpadli od asirskega kraljestva. Zadnji asirski kralj je bil Sarak. Pravljica ga zove Sardsnapala ter ga popisuje kot pomehkuženega vladarja, ki je le med ženskimi živel, pa po ženski oblečen volno predel. Zoper njega se vzdigneta med jski kralj Ciaksar pa babilonski namestnik Nabopolasar. Sarak jih pred Ninivami užugater odbije naslednje napade. Nazadnje jo bil vendar zmagan in nasprotnika sta ga v glavnem mestu obsedala. Dve leti se je mesto branilo. V tretjem letu je Cgrideka povodenj nekoliko zidu spodkopala in poderla; skoz predor sta se sovražnika mesta polastila. Ko je Sarak videl, da je vse izgubljeno, je napravil gramado, nanjo spravil žene, otroke in zaklade ter se ž njimi sežgal. Zmagovalca sta razrušila Ninive, asirsko kraljestvo pa med se razdelila (606). Novo babilonsko kraljestvo (606-538 pr. K). Zmagalni Nabopol asa r je utemeljitelj novega babilonskega kraljestva. Asirske deželo mu je hotel egiptovski kralj Nebo s silo vzeti; pa kraljevič Nebukadnezar ga je pri K ar k e miši (606) užugal ler ga zapodil v Egipet. Očetova smeri je poklicala kraljeviča v Babilon, kjer je brez ovire na prestol sedel. Nebukadnezar (604-562) je podjarmil sirske pokrajine pa judovsko kraljestvo, razderl Jeruzalem, poslaslil se svetih posod ter Jude odpeljal v babilonsko sužnost (586). Tudi Fenicija se jo morala udali njegovi oblasti, če se je prav Tir na otoku 13 let hrabro branil. Po teh zmagonosnih vojskah jo mogočni kralj skušal pridobljeno ulerditi in pred tujimi napadi zavarovati. Na severni strani je prek nižine od Evfrata do Tigrida sezidal 12 milj dolgi medijski zid ; za zidom je izkopal velik prekop, po klcrem se jo voda in Evfrata v Tigrid pretakala. Napravil je tudi mnogo drugih prekopov, ki so rodovitnost zem- )je pospeševali, ob rekah mnogo nasipov, pri Sipari pa velikansko jezero. Prestolno mesto je razširil z.novim mestom na levem evfral-skem bregu in je uterdil z močnim ozidjem, pa ozaljšal s krasnimi stavbami Na vzhodni strani Evfrata je postavil veliko palačo, popravil je razderli belov stolp pa sezidal lako zvano viseče vertove. Postavil jih je svoji ženi Amili (Semiramidi) naljubo, ker jo sredi mezopotamske nižino kot prava gorjanka žalovala po domačih medijskih gorah. Povcršina tega dela se jo vzdigovala v velikanskih pragovih ali gredih. Ti pragovi na debelo s zemljo pokriti so stali na oblo-kaslih stropih iz opeke narejenih; koso na verhu drevesa in cvetlice cvelele, je hladna sapa po spodnjih prostorih in izbah vela. Po nebukadnezarjevi smerti je babilonsko kraljestvo hitro propadlo. Poslednji kralj je bil N a bo n od. Perzijanski kralj C ir pridere s silo v deželo ter obsede stolno mesto. Ker je mesto bilo terdno zavarovano, se prebivalci niso dosti bali tujega sovražnika. Cir za nekaj časa Evfrat napelje v jezero, ki je je Nebukadnezar izkopal, in so mesta polasti. Kralja Nabone-da so vjeli in poslej umorili (538). Omika. Vera babilonska in asirska je oboževala prirodo. Bogovi teh narodov so sicer različnega imena, pa taistih lastnosti in moči. Najimenilniši jo solnčni bog Bel ali Bal, gospod nebes pa svetlobe in stvaritelj vesoljnega sveta; njegova žena je Milila ali Bol-tida, boginja lune pa plodne narave. Asirci so posebno česlili vojnega boga Asara. Vpodobljali so gaz orlovo glavo. Tudi Sandon je asirski bog; mislili so, da so v zmerni solnčni toploti, ki zemljo hude poletne vročine varuje, sam sebe sežge in pomlajen iz ognja vstane. Gerkom je bil Hcraklej. Česlili so tudi zvezde in je ločili v srečo-in nesrečonosne. Ustava je bila samovlad na. Poleg kralja so naj več veljali duhovniki, ki so bili v posebni slan Kaldejcev zbrani. Deržava je bila razdeljena v pokrajine; njim na čelu so stali namestniki (satra p j c). Slovstvo. Najbolj razvito je bilo svczdoslovjc ; v mezopotamski planjavi pod vedno jasnim nebom so doma. najslavniši zvoz-darji, ki so osodo človeško iz zvezd prerokavali. Že zarad zvezdo-slovja so se morali z matematiko pečati; napredovali so tudi v fiziki. Mera in vaga je njihova iznajdba. Pisali so s klinastimi pismen kami; mnogo takih napisov so je ohranilo dosedanjega časa. Umetnost in obertnost. Njihove stavbe, zlazti asirske,, so bilo veliki narodni spominki, predko no obenem tempelj ni in dvori. Narejene so bile iz opeke, le podstava je bila povečein iz lerdega — 23 — kamna. Da bi zidovje bolj uterdili, so je navadno preoblekli s kamnit-nimi ploščami. Ker so strope le iz lesa narejali, so bile njih sobane če prav dolge vendar jako ozke. Zgornji del vseh stavb je razdori, ker so iz premehkega gradiva napravljene. Zaljšali so svoje spominke z izrezanimi podobami. Pred vhodom v palače stoje velikanski biki s perotnicami pa človeško glavo. Skopičena dela na kamnitih stenah jako živo postavljajo pred oči razno življenje mezopotamskih prebivalcev, njihove bogove in kralje, love in pojedine, vojske in zida rj en j e. Izmed njihovih obertnijskih izdelkov se je še ohranilo mnogo raznoverslnih posod, kamnov z izrezanimi podobami, perstanov, steklenine in bronastih stvari. Daleč po svetu so azirske in babilonske rokodelnice slovele po svojih lepih tkaninah iz volne in pavole in prijetno dišečih mazilih. Kupčija njihova so je najbolj razvijala po cvfralskem in ti-gridskem porečji pa po perzijskem zalivu. Sredi Indije in Fenicijo naseljeni so posebno pospeševali premet med tema deželama ; priča temu so njihov denar, njih mera in vaga, ki so se po vsem kupcijskem svetu razširili. Dobivali so iz Arabije razne dišave za mazila, iz Armenije vino in les, iz Indijo zlato, slonovo kosti in žlahtne kamne, iz zahodnih krajev pa kovine in razno druge izdelke. V tuje kraje so pošiljali svojo pridelke in izdelke. Kepi «plajšči sincarski« so bili že o jozuetovem času znani. Indijani. Dežela. Indija jo bilastarodavnikom le deloma znana; ločili so jo v deželo la- in on kraj G a nga. Sprclepa dežela, kacih (ioOOO št. m. velika, jena seveji po Himalaji in vzhodnih iranskih gorah ograjena, na vzhodni in zahodni strani jo pa indijsko morje zaliva. Zemljepisno se deli v serverni gorati predel, v srednjo nižino in v južno planoto. — Severni del pokriva Himalaja, najviše gorovje na zemlji ; primerno sc zove damačija večnega snega (Himalaja), iz klcre beli verhovi k žarečemu solncu kipe. Po teh velcčaslnih višavah «Himavala, kralja skalovja« kakor ga indijanske pesni slavijo, ne cvete nič, ne zeleni nikaka bil, v zraku so no ziblje nikaka ptica, ne giblje se nič živega, samo veter veje okoli njih. Na jugu se v indijsko nižino prehaja v redno znižanih pokrajinah, no kterih se versti razno rastlinje, kakoršno se nahaja od merzlega do vročega pasa. Nižina bindo-slanska derži na jugu do vindhijskih in arvalskih gord. Vzhodna polovica ob Gangu in Bramaputru jo posebno plodna tor rodi preobilo rajža, sladkornega terslja, pavole, rajskih smokev i. d. Namakata je rečena veletoka, posebno pa Gang s svojimi rednimi povodnjimi. Zahodna polovica ob I n d u jo suha in pusta planjava; ker globoko vderti Ind, no moro prestopiti visokih bregov. Le berdnati svet na Severji, ki ga petero voda namaka, je rodoviten in povečem naseljen. Dckanska planota stoji na Irioglalcm polotoku; obrobne gore jo o trajajo na vseh straneh. Dobro močena ni le ob riečleno-vitem nizkem pomorji, temuč tudi po sredini zlo rodovitna in bogata raznoverstnih pridelkov. Indijani niso nikdar segali po tujih deželah, k r jim je njihova rajska domovina skoraj brez truda dajala raznoverstnih pridelkov, kterih bi se le izmislili bili. NI čuda tudi, da so vsi slavni zmagalei hlepeli po deželi, klere lopota in bogatost je po stoterih potih razglašena bila. Zgodovina. Indijani, veja arijskega naroda, so se okoli I. 2000 pr. K. iz pervotno domovine ob Ilindu-ku preselili v rodovitno porečje peterih indovskih pritokov (Pendžab) ter si razvili posebni jezik (samskcrl). Zlo razmnoženi so se pred 13. stoletjem razširili črez celo hindostansko nižino pa pervolne zlo černikaste prebivalce deloma podjarmili, deloma uničili. Ti junaški boji obsegajo mnoga stoletja. Takrat so nastale posebne družbinske razmere kot razdelitev ljudstva v natanko ločene versle, ki so se naslednja stoletja ohranile. Vslcd le razverslitvc in njihove vero je prestala vsa krepost, ki se je poprej v dejanji kazala. Asirski kralji (Semiramida) so že v 13. stoletji skušali Indijo si prisvojiti; po njej je tudi hlepel egiptovski kralj Sezostrij. Gotovo pa je, da so Feni-čanje z Izraelci v zvezi že v 10. stoletji kupčevali z Ofirom, bogato indijsko deželo. Poslej je perzijanski kralj Darij skusil Indijo podjarmiti (510), kar se mu je pri nekterih razredih ob desnem Indu posrečilo. Tudi A leksander včliki jo napadel deželo; ko so se pa vojaki ustavili črez Hifnz iti, je moral daljo vojsko opustiti (327—326), Od tega časa je Indija zahodnemu svetu vsaj nekoliko bolj znana postala. Omika. Vera. Indijani so sperva oboževali prirodo. Med bogovi je bil najimenilniši Indra, gospod nebes, ki dež daje, blisk nosi in grom nareja. Ta prirodna vera se jo ob Gangu in Indu jako pre-stvarila. Mesto obožene narave so česlili bogove, ki jih je človeški um izmislil. Najveljavniši šobili Erama, stvaritelj sveta, Višnu, njegov ohranitelj, in Šiva, ki vso pokonča pa pokončano oživlja. O Višnu so tudi učili, da se je večkrat včlovečil. Vsi skup so indijska trojica (trimurli). Duhovniki te vere so se zvali E ra mani. Gavtama Buda l. j. razsvetljeni je v 6. slolelji pr. K. ustanovil novo vero, ki so po njem Eudaizem zeve. Bil je kraljevega rodu in za naslednika na prestolu namenjen. V 29. letu vidi enkrat ob ccsli bolnika, starčcka in merliča in pride v neko vas, ktere prebivalci so v najvcči rovi živeli. Kar sklene svoje premoženje razdelili ter prestolu se odpovedati; v beraški obleki gre v samoto, kjer se nekaj let za novi poklic pripravlja. Z nekoliko učenci prebodi Indijo oznanujoč novo vero. On zaverže vero v bramanske bogove in uči popolnoma enakost vseli ljudi. Najvcčo celo edino veljavo ima čednostno življenje; to se pa le pri taistem nahaja, ki se slednjega dejanja zderžuje ter v samoti živi. Ker bi po njegovi veri ozkoserčna stara razverslitev ljudi morala prenehati, sc je jako hitro razširjala. Že njegovi učenci so zbrali 500 razsvetljenih mož, ki so učenikove nauke zapisali. — Bramaizem in Budaizem sla se v Indiji mnoga stoletja prepirali in spodrivala; na zadnjo so je budova vera morala umaknili. Pregnanci so jo hitro razširili po Cejlonu, Japoniji, Tibetu, po Kitajskem in Mongolskem; sedaj šteje črez 300 milijonov slednikov. Ustava je bila samovlad n a. Kralj je imel neomejeno samosilno oblast. Ljudstvo je bilo razdeljeno v 4 v e r s t o, kterih mejo nikdo prestopiti ni smel. Kervavi boji junaške dobe in presilni vpliv duhovski so jo vpeljali. V pervi versli so bili Brama ni (duhovniki); v drugi Kšatriji (vojaki); v tretji Vasij i (poljedelci), ki so se s kmetijstvom, obertnijo in kupčijo pečali, v četerti pa Sudri (hlapci in posli). Perve tri verste so obsegale zmftgalno arijske Indijane; ti so smeli prebirati svete knjige in se udeleževati svetili daritev. Sudri so tisti pervotni prebivalci, ki so se prostovoljno udali, starini bogovom odpovedali, arijskega jezika, arijskih postav in šeg se privadili: tudi zemeljskega posestva niso smeli imeti. Živeli so kot posli in hlapci po hišah in zemljah arijskih verst. Vsi drugi prebivalci, kteri so se le veliki sili udali, so se zvali Parije. Vse jih jo zasramovalo in se jih kot kužnih ogibalo Nikoli se niso smeli prikazati v mesto ali vas. Cesar se je kdo izmed njih dotaknil, je ostale nečisto, eeld voda, ki je prek njihove sence tekla. Kdor jih je le zagledal, so je mislil omadeženegn. Če so se pokazali na cesti, po kterej so ravno Bramani šli, so jih preganjali in morili kakor divje zveri (Še sedaj se jim dosti bolje ne godi). Slovstvo indijansko, v razvitem sanskcrlskem jeziku pisano, je posebno bogato. Najimcnitniše so njihove pesni, pred vsem 4 vede, svete bukve, ki božje pesni, svete običaje in pregovore i. t. d. obsegajo. Zloženo so bile žo pred letom 1500. Razen pesništva so se tudi pečali z raznimi znanstvi. V umetnosti naj bolj slovo njihove stavbe. Njih lempeljnise ločijo v podzemeljske in nadzemeljsko v skalo vsekane pa v zidana poslopja. Podzemeljski tempeljni so v živo skalo vsekani, čudoviti po svojej velikosti in lepoti (na otoku Elefanti pa pri Elori). Nadzemeljski so tudi v živo skalo vsekani, pa le v povoršnih skladih kake goro (pri kraljevem mestu Mahabalipuru). Zidana poslopja, ki je Evropejci pagode zovejo, so kakor piramido navzgor bolj tanko; obsegajo mnogo nadstropij in so posebno ozaljšana. Povečem so Budi posvečena. 'Njili kipi so z ozirom na izdelavo res čudoviti, drugače pa nikakor ne lepi. Vera jim je branila bogove uoodobljati drugače, kot so jih sperva narejali. Ti so bili prav nenaravni in so imeli n. pr. mnogo glav. rok i, t. d. Iranski narodi. Dežela. Iran obsega ves svet med Tigridom in Indoin, med hvalinskim morjem in luransko pustinjo pa perzijskim zalivom in eritrejskim (indijskem) morjem. Osrednja planota je deloma peščena z lepimi zelenicami; le vzhodna stran jo dobro močena, rodovitna in obdelana. Primeriti se da vclikans-ki kotlini, ktero na vseh straneh gore oklepaje. Nad njo se vedno jasno nebo v obtok vzdiguje. Vode znotra-njega pobočja se v nji stekajo in ali v pesku vsihnjo, ali šepav pus-tinjska jezera izlivajo. Ob robu je na zahodni strani gredjo kurdi-slansko in luristansko in polagoma prepada v nizko Mezopotamijo. Narejajo ga premnogo vštrične goro z dobro močenimi dolinami. Jugozahodna stran (Farzistan) se sme šteti mod najlepši in naj rodovi t-niši svet vsega iranskega višavja. — Južni obkraj je odkrojena stena, po klercj se no vije nobena reka; zahodna njegova stran s peščenim pomorjem spominja na suho Arabijo. Na vzhodu so i ndo perz i j skc gore, ki zlo stermo v indovsko dolino propadajo. Reka Kabul jih deli od Hinduku-a na Severji. Njegova dolina derži kot edina vrata iz Irana v indijski Pendžab. Narodje kot zmagalne vojske in tcr-govci so že od nekdaj po njej prehajali. — Na Severji slojč tri všHčnc ponage paropamiškega gorstva, ki zlo stermo v luransko nižino prepada. Črez le gore. ki se s planoto kol neznatne višavine kažejo, derže stermo soteske iz Irana v Turan ; zn nje se tisočletja bojujejo iranski selniki iz Korasana s pastirskimi Turanoi. Perzijske junaške pesni (rostem) je popevajo. Na obali hvalinskega morja se vzdiguje vulkansko gorstvo Elbrus z ognjenikom Dcmavendom (18!500') Ob severnem znožji je pomorska ravan masenderanska (nekdanja Hirkanija) z obilnimi vodami, ekvatorsko vročno in prebujnirn rastlinjem. Po zahodni strani Irana so stanovali na Severji Modijanci (z glavnim mcslom Ekbalano), na jugu pa Perzija njo (s Pcrzc-poljem, Pazargadami in SuzamiJ. Na severovzhodni strani šobili Baktrijanci (z Baktro). Zgodovina. I. Baktrijanci. Baktrijanski razredi so se od svoje pervotne domovine ob Hinduku in Paropamizu razširili proti Mediji in Perziji. V 13.slo-letji so izgubili samoslalnost, kajti podjarmili so jih asirski kralji. Nin jc z orožjem v/.el Baktro. Dvogerbavi ('baktrijanski) velblod nani-nivskih spominkih pričuje, da so Asirci dalj časa po deželi gospodovali. Poslej so Baktrijanje služilo perzijanskim kraljem. Baklrijanci so kakor njihovi sorodniki v Indiji sperva cestili prirodo, zlasti pa ogenj (Alra). Za časa, ko so se Asirci polastili dežele, je modrijan Zoroaster (Zaratustra) prestvaril pervolno vero. Svete bukve Zen da vesta obsegajo vse njegove nauke in zakone. Po njem so bogovi dobri in hudi. Dobri se zavejo tudi bogovi svetlobe; njim na čelu stoji Ormuzd (Ahuramazda) ter se neprestano vojskuje z Arimanom (Agra-majnij), voditeljem hudih bogov (bogovi le m o to). Neprestana vojska med svetlobo in temolo, med dobrim in slabim, med Ormuzdom in Arimanom se s lom konča, da svetloba zmaga. Baklrijanski duhovniki so se zvali Magi, ki pa niso imeli takih osebnih pravic kakor Bramini v Indiji. II. Medijanci. Tudi Medijanci so bili podložni zahodnim sosedom, asirskim kraljem. Ko jo Sanheriba v Egiptu in pred Jeruzalemom velika nesreča zadela, so se iznebili njegove sile in Deioka za kralja izvolili (708). Dejok je bil poprej sodnik ter je zarad svojih modrih razso-deb slovel daleč po deželi. Sezidal je glavno mesto Ekbatano in jo s sed meri m obzidjem ulerdil. Najnolranje obsidje je obsegalo kraljivi grad in bogato blagajnico. Da bi se vsaki nevarnosti ubranil, si je oskerbel telesno stražo in pa odpravil vse osebno občenjc s svojimi podložniki. — Njegov sin in naslednik Fraort je podjarmil najprej Perzijane, potem pa ves Iran; nazadnje jo napadel Asirijo, pa bil je v boji ubit; — Da bi so zarad očetove smerli maščeval, je njegovo sin Ciaksar znova napadel Asirijo. Kar so Scilje prihrumeli v deželo; ko sc je njim ustavil, so ga popolnoma užugali. Scilje so ga 28 let preganjali ter Medijo ropali. Nazadnje jih je bil Ciaksar premagal in iz dežele spodil. Nekoliko jih jo bežalo v malo- Azijo k lidijskemu kralju Alijalu. Zato se huda vojska vname med Lidijo in Medijo ter dolgo časa traja. V šestem letu so neha s kervavo bilko ob Haliji, ki jo jc solnčni pomerk (610) končal. Kralja skleneta mir in ciaksarov sin Astijag za ženo vsamo hčer lidij-skega kralja. Potem jo Ciaksar v zvezi z babilonskim Nabopolasarjem znova napadel Asirijo; po triletnem boji sla vzela Ninive in je razdjala (606). Vzhodni del asirskega kraljslva pripade Mediji. — Za njegovega sina As lija ga jo Medija propadla. Pomehkuženi kralj jo 3!i let veselo živel v krasnih ekbatanskih palačah in so ni dosti menil za varnost svojega kraljestva. Proti koncu njegovega življenja se Por-zijanje spunlajo; njih kraljič Cir pahne Aslijaja s prestola ter utemelji perzijansko kraljestvo (538). PrAvljlcii popisuje olrovo rojstvo in njegov nastop tako-le: AetijflgU Se je senjalo, da je iz njegove Mere Mandane pritekla voda, ki je vso Azijo pokrila. Kazkladnloi sanj so rekli, da bo Mandana dobila sina, ki bo erez celo Azijo kraljeval, tedaj tudi Astijaga s prestola pahnil. Astijag ni dal hčere nobenemu plemenitnemu Medijanu, temuč zaročil jo je s podložnim Perzijanom K2 milj obrežja. Najznamenitniši zalivi so v egejskem morji: a) Termajski zaliv (sedaj: solunski), b) pagazejski (s. volovski), c) malejski (s. zejtunski), d) e v hej s k i (s. talantski kanal) z e vripski m prelivom, e) saronski (s. eginski), /) argolski (s. navplijski); V jonskem morji: a) Lakonski zaliv (sedaj : kolokitijski), b) mesenski (s. korenski), c) korintovski (s. lepanlovski), rf) ambra cijski (s. arlski). Tolika členovilost gerške dežele je vabila njene prebivalce na morje, ktero jo po vseh straneh z mnogimi otoki posejano. Otoki so jim že v starodavnih časih, ko so sc gorski mornarji komaj na od-perlo morje upali, kazali pol od kraja do kraja, od Grccije do Italije, od Evrope do Azije in Afrike. Morje je bilo in je pravi živelj gorskega naroda. Gorški svet je po vočem hribovit. Glavna gorstva dorže od severja proti jugu, poprek je križajo postranska tor ž njimi delajo mnogo posebnih pokrajin ednaod druge odločenih. Od široke rilske go-rinc (Orbelus), glavnega sklopa na ilirskem polotoku, derži proti jugu lloradag in njegov podaljšek Pind. Pind jo 7000-8000' visoko, po vočem golo gorstvo. Njegovo sleme, ktero skorej neprestano sneg pokriva, dela razvodje med egejskim in jonskim morjem. Od Pinda proti zahodu sloje ceravnijske gore v premnogih vejah ter polnijo stari Epir (južno Albanijo); proti vzhodu pa kambunske gore, ki sc pred lermajskim zalivom z Olimpom, najvišim gerškim hribom (9160') in božjim sedežem, nehajo. Storma Osa stoji na jugu od Olimpa in od njega po reki Pencji ločena ; še dalje proti jugu na ozek polotok derži Polij (s zdravilskim zeliščem), ki pagazejski zaliv zagraja. Na srcdnje-gei-ški zemlji od Pinda proti vzhodu deržita O trij pa Ela ter oklepala sperhijonsko dolino pa malejski zaliv. Otrij je kakih 3000' visoka, dobro zarasena gora. Med nepristopno Elo in močvirnatim morjem je tormopilski prelaz, ki po spartanskem Leonidu veliko bolj slovi nego po svojih gorkih vrelcih. Potok Celiz je loči od planolastega Parnasa s posamnimi složki (7300', «mnogostož-kati»). Na jugozahodni strani stojo samski hribje: zarasoni Helikon, pusti Cileron, Parnot, medu bogati Uimcl pa Penlelik s marmornimi rovi. Tudi južni del deželo (Peloponez) jo hribovit, vendar se njegove gore no derže srednje-gerških, od kterih jih dolgi korintovski pa saronski zaliv loči. Jedro Peloponeza, otoku jako podobnega, jo arkadska planota; obrobno gore jo na vseh straneh oklepajo. Naj imeni tniše so na soverji cilenske in orjmantske, na jugu pa najviše peloponeško gorstvo Tajget (liOO*), ki se z južnim evropskim nosom lenarškim neha. Tudi gerški otoki so vsi bolj ali manj gorati. — Mala dežela nima velikih nižin, le semterljo se nahajajo prostrorne kotline plesalska, bcotijska) pa bolj široke doline, kterobi se malim ravnem primerjati mogle. Rek ima Grecija kakor vsaktcra hribovita dežela jako veliko, Ker se pa morje od dveh strani v celino vriva in jo razjeda in stiska, reke pri mali širokosti dežele nimajo prostora se razviti. Ni tu ne enega veletoka ; le obilne brežnice in potoki namakajo male pa po vežem sterme dolino. Ker le pozno na jesen, po zimi in spomladi dežuje, se takrat vode napnd; poleti pa imajo le malo vode, ali so pa popolnoma posuše. Najznatniše reke so : 1) Penej (Salambrija) zbira vso vode med vzhodnim Pindom pa Oso in Polijem ter teže skoz prc-derlo slovečo dolino Tempe v termajski zaliv. 2) S por hi j, 3) C e fiz leče od Kte v kopaj sko (topolsko) jezero, i) Evrota, 5) Pa miz, 6) A1 fej (Rulija) teče z arkadskih goni v jonsko morje, 7) A h e loj (Aspropo-tam), naj veča gerška reka, teče z epirskih gora v jonsko morje. Tak jo gerški svet. Nad njim se vgpenja po vežem vedno jasno nebo. Podnebj« je sploh gorko, vendar se navad mnogoverstnega naličja povsodi nahajajo velike razlike; zmerno hladno je na višavah in živinoreji posebno ugodno, po dolinah in ravninah pa vročo, da vsi južno-evropski sadeži zore. Nekdanji pesniki kot sedanji potniki ne morejo prehvaliti čiste, zdrave sape, ki jo po gerški zemlji vela in še veje. Gerško sc po naravnih mejah loči v severno, srednje in južno. — Severni del jo obsegal le 2 pokrajini: 1) Tesalija (pe-* nejsko porečje) jo lepa ravan ob Peneji ; krogin krog jo gore ogra-jajo. V predzgodovinskem času je bila veliko jezero, dokler voda ni pretergala zagraje med Olimpom in Oso (Tempe) ter odtekla. Mesta: Larisa, Fere, Farzal, Lamija in primorski Jelk. 2) Epir jo popolnoma gorata dežela, ktero potresi večkrat pretresajo (zato ceravnijske gore). Stormi Pind ga loči od Tcsalijo. Stanovalci njegovi so se kakor lesalski v poslednjih stoletjih gerške zgodovine pri-šlevali k napol barbarom. Ned raznimi razredi so bili naj bolj poznani: Melosi, Tesproliin llaoni. Mcsla: Dodona (blizojanin-skega jezera); v hrastovji je bilo nar slarše gerške preročišče. Duhovniki — homerjevi Seli— so poslušali šumenjehrastja, žverčanjo vrelca in zvonjenje bronastih plošč, po vejah obešenih, ter naznano-vali misli in naredbe dež dajočega Zevsa. Ambr aci ja (pirovo prestolno mesto). Srednje Gorško, tudi Hclada imenovano, jo imelo na zahodu tri pokrajine: 1) Akarnanijo, 2) Etolijo pa 3) ozolsko Lokrido, ki se v gerški zgodovini niso posebno odlikovalo. V berdnati Akar-naniji, žita in olja bogati, je stalo mesto S trat; v Eloliji, deloma ravni in rodovitni, deloma gorati in bolj pusti, zavezno mesto T e r-mon; v ozolski Lokridi pa A m lisa in Navpakt (LepantoJ. Na vzhodu so: 4) Dorid]a, pervotna domovina Dorcev, med Elo in Par- nasotn. 3) Vzhodna Lokrida in sicer a) epiknemidsk'a ob hribu Knemidi), b) opunlska z mestom Opunlom. 6) Foči d a krasna gorska dežela krog Parnasa in ob Cefizu. Mesta: Delfi, sperva po preročišči Pilon imenovani. Apolonovo pre-rokovališče je bilo v svetem lavoričji blizo kastalskega studenca, s kterim so se pesniki navduševali; s sveto vodo so se očiščevali tudi obiskovalci preročišča. V tempeljnu je stal nad temno jamo zlat trinog, na klcrega se je pitija (duhovnica) vsedala. Ko jo jo hladna para, iz žrela se vzdigajoča, omamila, seje jela mikati tor posamezne besede izgovarjati. Poleg nje stoječi prerok je iz besedi sestavljal verze in ž njimi vprašalccm odgovarjal. Krog tempeljna v velikem dvorišči so stale blagajnice posameznih deržav s posvečenimi darili. — Elalcja, velika terdnjava, je varovala pot v srednjo G reci j o. Od Delfov na južnem parnaškem pobočji je deržala pol mimo K rise v pristan Kiro. 7) Beotija, veliko gerško bojišče, je rodovitna deloma berdnala deloma ravna nižina, ki jo na vseh straneh gore oklepajo. Sredi severne polovice stoji kopajsko jezero. Glavno mesto so Tebe s kad-mejskim gradom; ob evripskem prelivu: Avlida in Dclij. Krog jezera so: Orhomcn, Keroneja, Hal ijart; na jugu pa: Tanagra, Pia tej e. 8) A tik a (Al št. m.) jo trijaku podoben polotok od pustega •Citcrona do sunijskega nosa. Zemlja ni ravno rodovitna, bolj plitva in scmlertje tudi kamnita. Po malih ravninah je zorelo žito in vino, oliva in smokva. Med gorami sta bila Parnel in Briles popolnoma zarasena, Himet je dajal dosti meda, Pcntelik marmor, Lavrej pa mnogo sreberne rude. Mesta: Atene s prislanskim mestom Pirejem. Stale so krog grada Akro polj e. V Akropolji so se še ohranili ostanki kot: propileje, versta stebrov pred vhodom z vsekanimi stopnicami; veliki tempelj p arten o n, boginji Ateni posvečen, obsega pravo svetišče in deržavno blagajnico. Temu nasproti stoji erehtejsko svetišče, naj starši tempelj atenski (Homer ga žo omenja). Zunaj grada se je obvaroval te zej e v t.e m p e Ij, di j o ni z ij e vo gledišče, horodov odej in sedeži na pniki. Imenitnosti zunaj mosta so še bilo: gimnazije (akademija pa likej in poslej še tri druge) in tekalnica. Elevzina z demetrinim tempeljnom, kjer so sc boginji na čast skrivne svečanosti obhajalo; File in Dcceleja, terdnjavi; Maraton blizo vzhodnega obrežja. 9) Megarida, mala in nerodovitna deželica, po klerej so pota peljalo v Peloponez. Gl. mesto Megara. Južno Gerško — Peloponez imenovano — je obsegalo tudi 9 pokrajin: 1) Korintija je bila gorata deželica, oljki posebno ugodna, manj pa poljedelstvu. Gl. mesto Korint na islmu blizo korintskega in saronskega zaliva, se je posebno pečalo s kupčijo. «Korinlu so rekli helensko oko». Tu so slavili istemske igre, Pozejdonu na čast. 2) Sicijonijn je berdnata in rodovitna: gl. m. Sicijon. 3) Flijazija je gorata pa rodovtina ; gl. m. Flijunt. i) Argolitla ali Argoja med saronskim in argolskim zalivom, v kterjji stoji mnogo argejskih otokov (Egina, Hidra). Fo ve-čom je ravna in plitva, zato sc je zvala sulia — užejna Argeja». Mesta: Argej, ob Tnalui krog grada Larise s ci k lops ki m zidovjem; proti jugovzhodu: Ti rini z najslaršimi ciklopskimi stavbami; proti severju Mi cen e, prestolno mesto agamemnonovo; obranile so se še ciklonske stavbe pa najstarše izrezano podobe (nad vhodom sloji namreč velik steber, na kterega sla dva leva operta); na vzhodu Tre-cen in Epi da v er. o) La k on ij a (87 št. m.) obsega lajgetska in parnonska pobočja in evrotsko dolino. Po večem je pusta in gorata, divjim zverinam in živinoreji dosti bolj ugodna nego poljedelstvu. GL m. S pa rta (Laccdemon) ob Evrolu, sedež menelajev in spartanskih kraljev. Hiše odpertega mesta so bile neznatne, ulice pa široke in tergi prostorni. A mi k le, pred Sparto glavno deželno mesto. Gitej in Hel ob morji. 6) Mescnija je po Tajgetu od Lakonije ločena. Po večem ravna deželica ima med vsemi gorskimi pokrajinami naj lepši in najrodo-vilniši svet. Dobro močena pamiška dolina se po svojej lepoti in rodovitnosti celo primerjali more z naj bogatejšimi deli sveta. Mesta: Mesena blizo terdnjave ilomske: terdna Ira, lerdnjavica ob ar-kadskimeji; na zahodnem obrežji: Pil. 7) Elida jo po vzhodnih straneh gorata, drugodi pa ravna ali berdnata dežela. Zarasena in dobro močena, pa tudi lepo obdelana zemlja. Mesta: Elida, Piza in Olimpija. O li ni'pij a ni nikoli bila mesto v pravem pomenu, ampak le kraj posvečen veri, umetnosti in svetim igram. Posebno so ga zaljšali zevsov tempelj z velikansko podobo, ki jo je Fidija mojslcrsko izrezal; stadijon in lekalnica, pa gaj divje oljke, s klerososc olimpijski zmagale! venčali. 8) Ah a ja, severno poloponeško primorje, je semtertjo komaj 2-4 milje široka. Mesta: Ilc lika, ki so je I. 373 pr. K. pri potresu v eni noči v morje pogreznila; Egij in Patre. 9) Arkadija je osrednja hribovita dežela z rekami, jezeri in slovi, s cvetočimi dolinami in bogatimi ravnicami. Mesta: Tcgeja, Manlineja, .Orhomen pa Megalopolj (1.371 pr. K. sezidan). Otoki. Gorški otoki stoje po večem blizo celino, s kiero so tudi po poveršji in naravi lehko primerjajo. Pred ko no so bili ž njo v predzgodovinskem času sklenjeni, pa ognjene in povodne moči so jih od nje (celine) odlergale. Naj-znalniši sov jonskem morji: Korcira (Kerf), gorata pa sadju, oljki — 38 - in terti posebno ugodna. — Levkada (St. Mavra) se je v zgodovinskem času od celine odtergala. — Itaka, Odisejeva domovina.— Cefalonija z m. Samo, pa Zakint (Zantc). V egejskem morji: a) ob gerškem obrežji: C i tora (Cerigo) s slovečim afrodilinem tempeljnom. — llidrcja (Hidra). — K a-lavrija. — Egina. — Salamina, Atenam nasproti. — Evbeja (Negroponle, 64 st. m.), po ozki evripski strugi od celine ločena. Pokriva jo apneniška gora, ki je mnogo kovin pa rudnic dajala. Mesta: Ere-trija, Halcida in Orcj. b) Ob malo-azijskem obrežji: Hod je bogatel po poljedelstvu in kupčiji. — Od njega proti severju stoje «raztreseni otoki« Spo-radje (Kos, Ikarija, Sam). — llij, eden izmed najlepšib in najro-dovitnišik otokov na svetu (tu je blezo bil Homer rojen). — Lezb, domovina imenitnih pesnikov pa pesnico Sapfe; gl. m. Mililena. — Tened. c) V severnem egej. morji: Lomen, ognjeniško narave ter Hefestu posvečen. — Imbor.— Samotracija, sloveča po skrivnostnih svečanostih kabirskih. — Taz, zlata bogat otok, je bil že Ec-ničanom znan. d) V južnem egejskem morji: C Skladje l. j. v krogu stoječi otoki; v njihovem središči je sveti Del, rojstni kraj Apolona in njegove sestre Artemido. — Par z najžlahlnišim belim marmorom. — M el, lep in rodoviten pa vulkansk otok. — Na k s, najlepši in naj-plodniši med Cikladi. — Ander. — Na jugu Kreta (Kandija 1!)0 št. m.) zagraja egejsko morje proti odpertomu srednjemu morju. Za-rasone gore idejsko jo pokrivajo; ob morji je nekaj rododitnih ravnic pa mnogo dobrih luk. Med 30 mesti sle bili najznatniši: Knos pa Cidonija. Zgodovina. Pervotnl prebivalci. Pervolni prebivalci gerškega sveta so bili Pelazgi. V predzgodovinskih časih so stanovali z drugimi Indo-evropejci v osrednji Aziji. Iz neznanih vzrokov so sc najprej ločili od svojih sorodnikov ter šli proti zahodu. Tu so se znova ločili ; eni (Italci) so šli ob severni obali jadranskega morja na apeninski polotok ter novo domačijo zvali Italijo; drugi so sc pa razširili po ilirskem polotoku in njegovih otokih in po malo-azijskem obrežji. Ti so gerški Pelazgi, med kterimi se je štelo mnogo razredov. Pelazgi niso bili pastirji ali lovci, ampak imeli so lerdna sta-novališča ter se s poljedelstvom pečali. Sezidava!i so lerdne gradove, Larise imenovano, s ciklopskim zidovjem. Česlili so le nckkre prirodne bogove kol Zevsa (nebo) pa boginjo Dcraetro (zemljo). Tuje naselbine Vzhodni narodi so pogostoma obiskovali evropejske Pelazge ter sc tudi med njimi naseljevali. Tako je kupčija k njim vabila 1'enieane, od klerih so sc naučili ladije tesati, rude kopati in marsiklere obertnije (tkanja). Od Feničanov so dobili pismenke, denar, mero in vago ter si prisvojili n c k terc stvari njihove v e re (gerška Afrodita je feničanska Ašera). Feničanje so bili naseljeni na Kandiji, Citeri, v Korintu, Beoliji, na lazu, Samotraciji in drugodi. Razen Eeničanov so se tudi Pelazgi iz male-Azije preseljevali k evropskim sorodnikom. Vsled vpliva omikanih azijskih narodov so se bili primerno omikali in v Grecijo preseljeni, so svojim bolj surovim sorodnikom marsiktero novo stvar prinesli. Pravljica jo povzela vse naselitve raznih časov ter poročila feničanske vpri-povesli o Kadmu, in naselilvo maloazijskih Pelazgov v pripo-vesli e P el op u. Kadem je sin sidonskega kralja Agenorja. Zevs se v bikovi podobi približa Evropi, njegovi sestri, ter jo ukrade. Agonor pošlje Kadma je iskat. Ta dolgo blodi po svetu ter nazadnje pride k prerokovališeu v Delfih. Apolon mu veli, da naj slodi kravo z belo liso na strani. Kmalu najde zaznamovano kravo, jo sledi in pride v lleotijo. Tu se krava vležo in Kadem jo hoče darovati. Pred daritvijo pošlje svojo tovarse k bližnjemu studencu po vode. Ko se ti ne vernejo, gre sam tje, zagleda zmaja ter ga umori; zmajeve zobe potem vseje, kakor mu je boginja Atena ukazala. Iz vsejanih zob zrasejo možje, ki se med seboj pomorč. Lo pet jih ostane živih; ž njimi sezida Kadem grad, ki po njem dobi ime Kadmeja. Krog gradu se naseli obilo ljudi, ki jih Kadem zedini v urejeno deržavo. Uči jih pisati in izkopa vodo.ok, po kterem se jo iz močvirnate zemlje voda odtekala. P el o p jo sin frigijskega kralja Tantala, kterega bogato polje je od Sipila in Herma 12 dni hoda daleč do Ide segalo. Tantal je stanoval blizo hriba Sipila. Zarad njegovo modrosti so ga bogovi pogostoma obiskovali. To ga stori prevzetnega. Da bi poskusil njihovo vsegavednost, jim enkrat za jed pripravi lastnega sina Pelopa. Jedi ne okusi nobeden bog razen Demetre, ki je ravno zgubljeno svojo hčer obžalovala. Serditi Zevs oživi dečka in pa uniči tantalovo kraljestvo. Prederznega Tantala pahne v podzemelje. Tam mu žuga neprestana nevarnost; nad njegovo glavo visi skala, ki ga v vsakem hipu če pobiti. Strašna lakota in žeja ga neprenehoma terpinčitc. Najslajše sadje se nad njim ziblje; ko se pa stegne po njem, se veje više vzdignejo, da jih doseči ne more. Ko se stegne po vodi, sredi ktere stoji, da bi si žejo ugasil, voda zbeži pred njegovo roko. Nesrečnega Tantala sin zapusti svojo frigijsko domovino in pride v Pizo h kralju Ojnomaju. Ta je imel hčer Ilipodamejo, ktere ni hotel zaročiti nobenemu snubaču, ki bi no bil kralja v skušnji z vozmi prekosil. Kralj pa je pri skusni vožnji vsakega snubača umoril, kadar jo mimo njega derdral. Tako jih je že mnogo zgubilo življenje. Tudi Pelop se tvega življenja. Pozejdon mu posodi krilate konje, Hipodameja pa, ki ga je ljubila, pregovori očetovega voznika, da jo voz jako slabo zvezal. Ko so skusna vožnja začne, se kraljev voz razsuje in njega samega ubije. Pelop vzame Hipodamejo za ženo; ž njo dobi veliko kraljestvo, ki seje po njem Peloponez imenovalo. Pravljica popisuje tudi egipčanske naselitve, dasiravno Egipčanje pred sedmim stoletjem (pr. K.) niso imeli z Gerki neposredno nič opraviti. Tako slovi Cekrop, ki je iz Egipta prižcdši atenski grad (Cekropija) na Sternu goličavi sezidal. Dal je pervotnikom kamonite dežele postave ter jili učil bogove častiti. — Tudi Danaj je prižel iz Egipta. V Egiptu sta kraljevala brata Egi pet in Danaj. Pervi jc imel 50 sinov. Drugi pa 50 hčeri. Ker so egip-tovi sinovi zalezovali danajevo hčere, zapusti Danaj Egipet ter pride v Argej, kterega kralj mu kraljestvo izroči. Danaj napravi suhi deželi vodnjake, sezida grad in srečno kraljuje. Kar pridejo egiptovi sinovi in ga silijo, da naj jim svoje hčere da. To sicer stori, da pa hčeram bodalca (kratke meče) in jim ukaže svoje može pomoriti. Vse so to storile, le Hipermnestra prizanese svojemu možu Linkeju. Njunega rodu so argejski kralji. Druge Danajide so prišle v pod-zemelje. Usojeno jim je bilo „sode brez dna polniti" s' prevertanimi posodami. Tuji vpliv jc močno prenarcdil pcrvolnc 1’clazgc. Pomešali so se s tujci ali sc vsaj njihove olike navzeli. Prcmenili so ludi svoje ime ter se Danajci ali Ahojci zvali; poslej so jim rekli Heleni, Rim-Ijanje pa le Hcrki, klero ime je sporva mali razrod krog Dodono zaznamovalo. Jako zgodaj so se Gerki ločili v 4 razrede: Eolec, Borce, J one e in Ahejce, ktorih peni očetje so bili Kol, Dor, Jon in A hej. Ko so se jeli zavedati svoje narodnosti tor so se vsi Helenci imenovali, so jim pervi očetje bili potomci belenovi, la pa sin d evkalij o no v. Pravljica pripoveduje o Devkalijonu, gerkšem Noetu to-Ic: Zevs, silo razserjon nad popačenostjo človeškega rodu, sklene ga s povodnjo uničiti. Sam pobožni Devkalijon (ustanovitelj dodonskega svetišča) s svojo ženo Piro sc reši na Parnas. Ko se voda odteče, Zevs jima ukaže materne kosti za seboj metati. Sperva ne razumeta božjih besedi, poslej so zmislita na pravo, da njena mati je zemlja,njene kosti pa kamenje. Na to mečeta kamenje za seboj in iz kamnov, ki jih Devkalijon verže, zrasejo možje, ženske pa iz onih, ki jih Pira zažene. Tako nastane novi kamniti rod. Junaška doba. Najslarša gerška zgodovina obsega, kakor je lo tudi pri drugih narodih, obilo pravljic, ki popisujejo posamezne odlične može, klcri so ljudstvu posebno koristili, je nevarnosti in drugega zlega rešili, pa slavna kraljestva ustanovili. Imenovali so jih heroo ali junake. Popisujejo ludi imenitna dela in počelja, ki so jc mnogi junaki skup ali pa celi raz.rodi doveršili. Taki junaki so bili: Telamon inPclcj, Amlijon, Evmolp, Kastor in Poluks; najimonitniša pa slallč-raklej in Tezej. Heraklej (Hcrkul). Hcrakloj jo sin ze v s o v in alkme n i n. Boginja Hcra ga preganja že v zibelji; pošlje mu dve kači, ki ju pa Heraklej zaduši. Jako skerbno odgojujejo dečka in mladeniča. Ko je dorasel, so poda po svetu iskat raznih naključij in nevarnosti. Na razpotji sreča hudobo in krepost. Hudoba mu obeta vse sladkosti zemeljskega življenja ter ga vabi na široko in prijetno pot, krepost mu pa kaže na stermo in ternovo stezo in mu obeta vežno slavo. Določi so za krepost. Pri-šedsi v Tebe osvobodi stanovalce jim naloženega sramotnega davka in dobi zato — i 1 — kraljevo hžer Megaro za ženo. Sovražna Hera mu zmcža pamet. V sv oji kesnosti postreli Heraklcj s puščicami lastne otroke. Delto veko preročiščem u za pokoro naloži, da mora osem (12) let služiti malopridnemu žlahtniku Evrist eju. Ta pa mu ukaže dover.šiti 12 terdih del. Heraklcj ubije nemejskega leva ter obleče njegovo neranljivo kožo. — Zmaga le mejak o kačo; v boji ž njo mu pomaga zvesti to var š Jolaj, sin njegovega prijatla Ifikla. — Vjame ke rinitidsko košuto s zlatimi rogovi ter živo pripelje v lliceno. — Preganja er i) nan t ske ga divjega prašiča, ga pripodi v sneg ter ga v zanjko vjame in pripeljie prestrašenemu Evristeju. — Pocedi hlev elidskega kralja Avgija, ki jo imel. 3000 goved. Ker gnoja že mnogo let izkidavali niso, napelje Heraklcj reki P enoj in Aliej skoz lilev. — Splaši etimfalske tiče, ki so v svojem okrožji ljudem in živalim veliko škodo delale, z ropotuljo, ktero mu je Atena dala, ter jih s puščicami postreli. — V Kreti ukroti bika ter ga Evristeju črez morje pripelje. — Odjadra v Tracijo, zmaga kralja Dijomeda, ukroti divje konje njegove, ki so se s človeškim mesom branili; da jim namreč kralja samega pojesti ter jih odpelje v Micene. — Ob pontovskem obrežji zmaga junaške A mažo ne ter Evristeju prinese orožno prevez ubite kraljice Hipolite. Domu se vernivši pri Troji osvobodi laomedontovo hčer He vmij o n o, ktero je morska pošast požreti imela. —• Triglavega Gerijona ubije in ukrade njegovo goved; ženo jo iz Eriteje črez Italijo, kjer ubije sirovega Kaka, in Sicilijo v Argolido. Vernivši so postavi stebra ob vhodu v srednjezemsko morje (Heraklejevi stebri). — Na potu po hesperidska jabolka gre črez Ilirijo, Italijo v Eibijo, kjer v zraku stare Anteja, kteremu je njegova mati Zemlja vedno novo moč dajala; iz Ubije gre v Egipet, kjer Buzirida, morilca vseh tujcev, ubije, iz Egipta pa v Kavkaz. Na Kavkazu osvobodi Prometej a, kteri je bil ljudem nebeški ogenj prinesel. Zarad tega zločinstva jo bil k skali prikovan in orel mu jo črez dan kljuval jetra, ki so ponoči se ponovila. Na zadnje pride k Hesperidom. Titan Atlant, ki je nebo nosil, mu gre po jabelka; med tem mora Hcraklej nositi nebo, ktero Atlant, vernivši se s zlatimi jabelki, noče prevzeti. Izgovarjajo se, da si hoče blazino podložiti, ga Hcraklej pregovori težo znova si naložiti, on pa odide sč zlatimi jabelki. — Nazadnje gre celo v p o dz e mel j e, od koder pripelje peklenskega psa Gerber j a. — To eo dvanajstera heraklejeva dela, ki so bila v olimpijskem tempeljnu upodobljena. Poslej Herakleja znova napade besnost in on ubije svojega gostoljuba Ifita. Da bi se očistil zločinstva, so proda lidijanski kraljici Omfali za hlapca; pri tej mora v ženski sohi presti pa vojskovati sc z bližnjimi rozrodi male Azije. Po triletnem hlapčevanji se verne v Grecijo in so oženi z Dejaniro, hčerjo kalidonskega kralja Ojneja. Zarad novega umora je s ženo vred pregnan v Trahido. Ko prideta do neke reke, nese centaver (polkonj) Nes Dejaniro črez vodo ter jo če odpeljati. Hcraklej pa ga ustreli s puščico, ki jo bila s kervjo lernejske kačo ostrupljena. Umirajoči centaver svetuje Dejaniri, da naj njegove kervi pristreže in, čo hoče ljubezen svojega moža vedno ohraniti, naj mn obleeo oblačilo, ktero je bilo v njegovo kri pomočeno. Crez malo časa zapusti Heraklej svojo ženo ter gre po svetu. Ko se Ojhaliji bliža, so polasti kraljeve hčere Jole. Pri njej hitro spozabi svojo ženo. Za darovanje potrebuje prazničnega oblačila ter pošlje k Dejaniri po nje. Da bi ljubezen svojega moža znova pridobila, mu pošljo oblačilo v nesovo kri pomočeno. Komaj Heraklej oblačilo obleče, že čuti kerv lernejske kače. Stcrga si je s života; na Eti si nanosi gramado in se na njej sežge. Puščice podari Pojantu, ki mu je derva zažgal. Pa Heraklej ni umeri, ampak bogovi Bo ga sprejeli v Olimp ter ga z Hobo, boginjo mladosti, oženili. Tezej. Tezej je sin atiškega kralja Egeja in Etre, kraljeve hčere iz Trecena. Ko Egpj ženo zapusti, skrije moč in opanke ];od veliko skalo ter jej naroči, da naj sina k skali pripelje, ko hitro bo dorasel. Če jo more prevaliti naj vzame - 42 — meč in opanke ter naj prMc v Atiko. Po teh znamenjih ga bo precej spoznat. Komaj lli let star, odvali Tezej skalo ter se napoti v Atiko. Na potu naleti velikana, ki je s železnim betom potnike pobijal ter ga ubije. Dalje grede ubije druzega velikana, ki jo tudi potnike nadlegoval. Na korintovskem modmorji pahne liudcga tolovaja v morje. Po dvoboji clevzinskem zmaga in ubije gordega tolovaja Prokrusta, ki je prenočujoče potnike polagal v posteljo in pievelikim odsekoval nogo, premajhenim pa jih tako natezal (Prokrustova postelja), da so umerli. Ko pride v Atene, ga oče spozna. Mnogo koristi rojstnemu mestu. Naj prej ubije divjega bika, ki je maratonsko zemljo pokončava!. Na to sc napravi v Kreto. Kralj Min oj je bil užugal Atence ter jim naložil sramoten davek. Vsakih 8 let so mu morali dati po 7 dečkov in 7 deklic. Požiral jih je Minotavcr, ki je bil strašna pošast, na pol človek, na pol bik, in je bival v labirintu, hiši polni zahodov. Pred odhodom v Kreto se Tezej zmeni z Egojem, da bo vernivši se razpel bela jadra v znamenje, da je Atenčane davka osvobodil. V Kreto prišedši pridobi ljubezen kraljeve hčere Arijadne. Tezej gre v labirint, ubije minotavra in srečno pride iz hiše polne zohodov; kajti Arijadna mu je bila dala klobčič, iterega razvita nit ga je srečno izvodila. Ko s Krete odide, vzame Arijadno a Seboj. Ker mu jo Dijoniz v Naksu ukrade, po njej žaluje in spozabi bela jadra razpeti. Egej, ki ga na visoki pečini pričakuje, misli, da je poginil, in skoči v morje, ki se odslej egejsko zove. Tezej prevzame kraljestvo ter je varuje pred Amazonkami, ki so bile zmaguj6 do Aten priderle. On vredi atensko doržavo, zedini atiške pokrajine, razredi ljudstvo v plemenitnike (evpatride), poljedelce in rokodelce, jim da modre zakone ter skerbi za obsno varnost. Ustanovi ali vsaj ponovi istemske igre Pozejdonu na čast. Vernivši se iz Kolhide, misli vpeljati ljudovlado, Ko se plemenitniki zoper njega spuntajo gre k scirskemu kralju Likomedu, ki ga kovarno pelje na visoko pečino ter od tistod v morje pahne. — Atenoani so mu sezidali krasni tempelj — tezojon, kterega razvaline so se do naših časov ohranile. Najimenitniša skupna počeli a združenih junakov in celih razrodov so pol Argonavtov v Kolhido, vojske s Tebanci in Trojanci. Pot Argonavtov. Atama je kraljeval erez Minijce v Orhomenu. Oženjen je bil z Nefelo in imel dva otroka Friksa in Helo. Po stari navadi hoče Zevsu darovati Friksa pervorojenega, pa nebeška mati Nofela pošlje otrokoma zlatega ovna, ki ju po zraku odnese v solneno deČelo Ejo (Kolhido), Hela napoti pade z ovna v morje, ki se po njej llelespont zove, Friks pa srečno pride v solneno doželo, daruje ovna in zlato runo v gaji obesi. Atama se drugikrat oženi tor vzame kadmovo hčer Ino; od njo je imel dva sina, pa sam umori eduega, drugi pa z materjo v morje skoči. Ker drugih otrok ni imel, podeduje njegov brat Kretej kraljestvo. Ta ima pet sinov, med njimi Ezona in Pclijo, ki je Jolku gospodoval. Ezonov sin Ja z o n, pri nekom oontavru zrejen, pride z enim čevljem na stogijej (drugega jo bil liri prebodu črez neko reko izgubil) na dvor svojega strica Polija, ki so ga 2e davno svarili piod človekom (možem) z enim čevljem na stogijej. Ko jo Jazon svoje očetinstvo zahteval, mu Pelija obljubi je izročiti, če gre prej po zlato runo. Jazon, k temu pripravljen, zbere najimenitniše junake, kot Ilerakleja, Tezeja, Orfeja Borejade (Borejevc sinove); Kastora in Polidevka (dioskura), Meleagra, vedeža Mopsa, vseh skup 50 mož. Velika laiija, Argo imenovana, pelje junake proti vzhodu. Najprej prijadrajo v Lomen, kjer so bile žone svojo može pomorile. Ž njimi se poskusijo v igrah, vendar nočejo pri njih ostati. Po hudih viharjih, z Orfejevim petjem utolaženih, in drugih čudovitih zgodbah pridejo do vhoda v Pont (eorno morje), kjer jo na visoki pečini kralj Finoj bival. Ker jo ljudem prihodnost razodeval, so ga bogovi kaznovali ter oslepili, divje tiče — Harpije — so mu pojedale živež ali pa ga oskrunjale. Borojadi, nagli kot - 43 - veter prežene in pobijejo harpije; zn hvalo jim Finej popiše ncvarnosU, klere jim bodo pri S i m p lognd nh pretile. Bili ste to dve velikanski pečini, ki niste med seboj sterpeli žive stvari, ampak strinjaje se jo vselej zmeli. Argonavti po finejevem svetu spuste med pečini goloba, ki srečno odide; zgubi le nekaj perotničnih peres. Brodniki se z golobom tolažijo ler njegovi osodi svojo primerjajo. Ko so pečini zopet odprete, naglo jadrajo skoz ter srečno uidejo; izgube le lepo glavico na kermilu. Odsihmal se pečini več ne sklepate. Tako so Argonavti prišli v Kolhido, kjer je Eet kraljeval; imel je tudi zlato runo. Jazon je zahteva in Eet mu jo obljubi, pa še le kadar mu izpolni ta-le dela: On je moral najprej orati z biki, ki so ogenj puhali in bronaste noge imeli. Srečno opravi to delo; kajti kraljeva hči Medeja mu je dala mazila, ki ga je pred bikovim ognjem varovalo. Potem je moral zmajeve zobe sejati ter se boriti z možmi, ki so iz njih zrasli. Po nasvetn medejinem verže veliko skalo med zmajevo setev; bronasti možje mislijo, da je eden izmed njih skalo vergel, se med seboj razpre in pomore. Ko jo ubil zmaja, ki je v gaji zlato runo čuval, vzame runo in ljubeznivo Mčdejo ter se z ladijo odpelje. Oče se poda za njimi, pa Medeja umori mladega brata Absirta, ki ga je vzela s seboj, ga razkosa in kosove v morje pomeče. Očo lovi kosovo in se s tem dosti zamudi; Argonavti mu uidejo. Peljejo se po Istru (Donavi) in Savi do Verhnike (Navport), neso ladijo erez Ilirijo do jadranskega morja in po Eridanu (Padu) in Rodanu pridejo do tirenskoga morja, od koder se memo Sicilije in Korcire črez Libijo vernejo v Jolk. Jazon izroči zlato runo Peliju, ki pa kraljestvo obderži, dokler ga njegove hčera ne razmesarijo in skuhajo po nasvetu Medeje, ki jim je obljubila očeta s svojimi čari pomladiti. Iz Jolka prideta Jazon in Medeja v Korint, kjer Jazon ženo zapusti. Medeja se maščuje nad njim, mu pomori lastne otroke ter so s zmajevim vozom odpelje v Atene, kjer so Egeju uda. Jazona pa je ubila ladija Argo, ki je na-nj padla, ko je pod njo spal. Tebanski vojski. Tebanskemu kralju Laju, prevnuku kadmovemu, so v Delfih prerokovali, tla bo dobil sina, ki bode očeta umoril pa z materjo se oženil. Ko mu Jokaš ta porodi sina, mu kralj ukaže noge zvezati pa prebosti in ga na Citeronu izpoložiti. Neki pastir se ga pa usmili ter ga prinese korintovskemu kralju Poiibu, ki ni imel lastnih otrok. Zarad oteklih nog se je deček zval Edi p (Oedipus). Ko ja dorasel in izvedel, da ni polibov sin, vpraša delfovskega boga po svojem rodu, Pitija ga svari, da naj se nikar ne verno domu, ker mu je usojeno, da bodo svojega očeta ubil in sc z materjo oženil. Imel je Korint za svojo pravo domovino ; zato so ne verno tje, temuč gre v Beotijo. Na poti sreča v soteski voznika, ki šiloma od njega zahteva, da naj se mu umakne. Nastane velik prepir v kterem Edip ubije voznika, pa tudi moža, ki je na vozu sedel in se v razpor vtikal. Bil je Laj, tebanski kralj, ki se je ravno peljal v Delfe boga pra.šat, kako bi škodljivo Sfingo odpravili. Sfinga je mimogredočim zastavljala zastavico: „ktera stvar hodi v jutro po štirih, o poidi n po dveh, zvečer pa po treh nogah". Umorila je vsacegn, ki uganke uganil ni. Mnogo mladeničev je bilo že izgubilo življenje. Kdor bi, obljubi Kreont, jokastin brat, uganil uganko in deželo rešil strašne nadloge, dobi kraljevo vdovo in prestol. Edip pride ter ugane zastavico, da je namreč ona stvar človek (otrok, odrasli človek in starček). Sfinga so s svoje pečine v morje spusti. Edip pa dobi prestol in svojo mater Jo kas to za ženo. Dolgo časa je srečno kraljeval; kar nastane strašna kuga. Vedeževalce Tirezija naznani, da se je mesto zlo pregrešilo in da je bolezen zarad pregrehe šiba. Dolgo časa iščejo brezbožnega hudob-nika ; nazadnje pride na dan, da jo Edip sam derzoviti človek, ki je očeta umoril in se z materjo oženil. Jokasta se obesi, Edip si pa oči izkoplje ter beži iz kraja velika svoje pregrehe. Hčeri njegovi Antigona in Izmena spremljate slepega starčeka v A tik o (v Kclon), kjer v evmenidskem gaji umerje. — 44 - Tolmnako kraljestvo podedujeta njegova sina E i e o k lej in 1’ o I i u i k, kiju je oče pred odhodom zatrad njune izdajo preklel. Verstoma bi imela kraljevati. Ker pa Eteoklej ni dal bratu kraljevati, pobegne Polinilc v Peloponez k argejskemu kralju A.drastu. K temu pride tudi Tidej, ki so ga tudi i/. njegovega kraljestva izpodili. Adrast z beguncema omoži svoji hčeri. Ker sta ga zeta vedno naganjala, skliče peloponeške kralje tor pripravlja vojsk o zoper Tebance. Le sedem knezov med njimi tudi slaviti vedež Amfijaraj, so zbere, kajti znamenja niso bila ugodna. Na jrotu ustanovijo slavite nemejske igre. Pred Tebe prišedši skusi Tidej brata pomiriti; zatonj.' Tebanci se pripravljajo za boj in kreontov sin Me n oj kc j bogovom samega sebe daruje; kajti orakelj je rekel, da le potem bodo Tebanci zmagali. Vsi junaki umerjejo v dolgem boji; Amfijaraj, pobožni vedež, se s konjem pogrezne v zemljo, ki jo mu Zevs razkolje. Sam Adrast se verne v domovino. Sovražna brata se ubijeta v dvoboji, in K r e o n t prevzame tebansko kraljestvo. On pokoplje Eteokleja, prepove pa pokopati Polinika, ker je s sovražniki domovino napadel. Vendar se sestra Antigona no boji prepovedi in bratu izpolni sveto dolžnost. Zato jo živo vzidajo. Ko kreontov sin H e m o n, njen zaročnik, to zve, samega sebe usmerti. Ko sinovi pred Tebami padlih junakov dorasejo, 'Tebancem zopet vojsko napovejo. Znamenja so jim ugodna. Vojsko je vodil Alič m e j o n, amfijarajev sin. Polaste se Teb ter polinikovoga sina T e r s a n d r a na kadmejski prestol posadč, Trojanska vojska (1194—1184). (I 1 i j a d a). Ko je T e t i d a vzela P e 1 e j a, so bili vsi bogovi razen E r i d e („nesIo-geu) v svate povabljeni. Erida verze med boginje jabelko z napisom: naj lepša naj je ima. Med vsemi so si je H era, A t e n a in A f r o d i t a najbolj lastile. Ker se ne zedinijo, gredo na zevsovo povelje na malo azijsko goro Ido, koder je P a r i d, sin trojanskega kralja P rij a m a, očetovo čredo pasel. Ta ima razločiti prepir med boginjami. Hera mu obljubi moč in voljavo. Atena modrost in slavo, Afrodita pa naj lepšo ženo. Parid prisodi jabelko Afroditi. Naj lepša žena je bila Helena, žena špartanskega kralja M e n e 1 a j a. Pa-rid pride v S p ar to tor odpelje Heleno z mnogimi zakladi. Itazserjen Ma-nelaj pregovori svojega brata Agamemnona, kralja micenskega, in mnogo drugih gorskih kraljev, da se pripravijo za vojsko zoper Trojo. Naj slavniši vojvodi so bili: Ptijski A h i 1 e j, piiski N e s t o r, argejski D i j o m e d, salaminski A j ant in njegov brat Tevker, itaški Odisej, mirmidonski Patroklej i. d. V beo-tijski A v H d i se zbere krog 2000 ladij in 100000 mož. Odpeljati so ne morejo, ker jo bilo popolnoma brez vetra. Duhovnik Kalhant vprašavši bogove izreče: Poveljnik Agamemnon je razžalil Artemido, ker je košuto njej posvečeno ubil, le daritev najstaršc njegove hčero jo more utolažiti. Težkega serca se Agamemnon odloči k daritvi ter pošljo po Kli t omnes t r o, naj pripelje svojo hčer Ifigenijo v Avlido. Kralj daruje Ifigenijo, ki jo pa Ar te m i da v oblakih odnese v Ta vr i do. Veter nastane in vojska se pripelje srečno pred Trojo. Ladije potegnojo na suho, so poleg njih vtaborijo in z okopom zavarujejo. Ker jo Troja (Ilij) bila opasana s terdnim ozidjem in branjena od hrabrih vojščakov, s« je Gerki niso mogli precej polastiti. Napadajo okolico ter po njej ropajo. Med drugim plenom dobi Agamemnon Hrizejido, hčer nekega duhovnika, Ahilej pa B ri z ej ido, hčer nekega kralja. Duhovnik izprosi Apolona, da pošlje hudo kugo v gerški tabor. Na kalhantove besede Agamemnon očetu izroči Hrizejido z bogatimi darovi, pa vzame Ahileju njegovo Brizejido. Razdraženi mladi junak sklene ne več se udeleževati boja ter teče k morju in toži svoji materi Tctidi, da so ga hudo razžalili. Tetida ga potolaži in prosi Zevsa, da naj nad Gcrke pošlje nesrečo. Zovs jo usliši in Gerki so v vseh bojih zmagani. Trojanci jih napadajo in se bijejo z njimi v kervarih bitkah, ali pa se skušajo v dvobojih, kakor Parid z Menelajem, Hektor s telamonskim Ajantom. Kot napadno orožje rabijo meče, kopja, sulice, loke, prače pa tudi samo kamenje; branijo se s čelado, persnim oklepom, golenicami in ščitom (opevani ščit Ahilejev). — Med Trojanci se naj bolj odlikuje prijamov sin Hektor. Težkega serca se popolnoma poslovi od svojo Andromahe, da bi ac z večo gorečnostjo za domovino bojeval. Zastonj prosijo Oerki Ahileja, naj se boja znova udeležuje. Serditi junak so ne gane iz svojega šatora. Ko pa Trojanci do ladijišča pridero in nekaj ladij zažgč, se Ahilej omeči in dovoli svojemu prijatelju Patrokieju, da njegovo orožje vzame in sovražnike ostraši. Trojanci bežč sicer pred bojno opravo abilejevo, pa kmalu opazijo, da so no vojskuje Aliilej v njej. Silomi napade Hektor Patrokleja, ga zmaga in ubije ter mu orožje vzame. Hud boj so vname za patroklejevo truplo, ktero na zadnje vendar Gerki rešijo. Tako zlo razkači prijateljeva smort Abileja, da sklene se maščevati. Tetida mu prinese prekrasno novo orožje (zlasti čudoviti ščit), ki je je Hefest sam skoval- Strašen boj se začne; Aliilej išče le Hektorja- Ko ga zagleda, ga podi trikrat krog mesta; ves spehan Hektor obstane. Y dvoboji ga Ahilej ubije, za noge priveže k vojnemu vozu ter dorše v gerški tabor. Trojanci obžalujejo ljubljenega junaka. Prijam po noči odide v gerški tabor; Hermej ga spremlja skoz tabor do ahilejevega šatora. Tu objame so\ ražniku kolona, ga spomni njegovega starega očeta v Ftiji ter milo prosi za sinovo truplo. Ahilej ginjen ukaže Hektorjevo truplo umiti in je z mazili pomazati, ter je izroči Prijamu, ki se še tisto noč v Trojo verne. Za 11 dni sklenejo premirje; med tem Trojanci slovesno pokopajo Hektorja, Gerki pa Patrokleja. Uterjena Troja se tudi dalje krepko brani; vojska torpi 10 let in pogubi mnogo gerških junakov; celo Ahileja Parid s puščico ustreli. Božji izrek naznani, da Troje ne bodo vzeli, dokler bo p o dob a boginje Palade Atene (paladij ali hranilna svetinja) v njej bivala. Dijomed in Odisej se napravita jo ukrast. Helena njima pomaga svetinjo vzeti. Haljo izrečejo bogovi, da se mora z Gerki zediniti ahilejev sin Ne o p tole m inFiloktet, kije imel heraklejeve puščice. Ker bi se drugače ne polastili mesta, so pregovorili Neoptolema, da je prišel pred Trojo. Odisej in Neoptolem pregovorita tudi Filokteta, ki jo bil od kačo uklan, na Lemnu ostal. Vso zastonj ! Troja se hrabro brani. Odisej svetuje zdaj, kako da bi s zvijačo mesto vzeli. Epej steše velikanskega k o n j a, v kterega zleze i)0 imenitnih junakov. Gerki zapmto tabor, gredč v ladije in veslajo za otok Tenod. Le prekanjeni Sin o n ostane ter so skrije v primorskem torstji. Trojanci mislijo, da so Gerki domu sc odpeljali, pridejo iz mesta in občudujejo velikanskega konja. Nekteri so precej meri i na gerško zvijačo ter svetovali konja v morje potopiti ali pa sežgati. Za to se naj bolj poganja duhovnik L a o k o o n t. Ko so pa morske kače pri darovanji umorile Laokoonta in njegova sina, so Trojanci verovali onim, ki so konja imeli za božje znamenje, za po-Bvočeno darilo njihove pomočnice Atene. Kar zlečejo Sinona iz terstja, ki jim pravi, da bi konj nadomestoval varovalno podobo od Gerkov jim ukradeno. Ker je konj prevelik, podro vrata, ga vlečejo v mesto in se neizmerno radujejo. Po noči Sinon zapali ogenj, ki Gorke izzad Teneda pokliče, tor zapertim junakom odpre konja. Gerki se polaste Troje, pomorč večino stanovalcev, mesto razrušijo in mnogo vjet-nikov odpeljejo v sužnost. Nekteri junaki iz gerškega tabora in njihova pot v domovino. Agamemnon, kralj micenski, jo bil za poveljnika izvoljen, ker je naj več. ladij (100) za vojsko pripravil. Odlikoval seje po hrabrosti v boji, po modrosti pa v vojnem svetovalstvu. Ko je prišel v Mieone, jo bila njegova žena Kli-temnestra oženjena z Egistom. Nezvesta žena ga zvabi v kopel ter ga s egistovo pomočjo umori. Ker tudi sinu O r e s t u po življenji streže, ga nje- — 46 - goTa scftra Elelttra rtM li kralju koriutorskomu. Orest so v Korintu posebno sprijatli s kraljerim sinom IM lati om. Ko je dorasel, sklene zarad očetove smerti se maščevati. Ko pride v Micene, razglasi, da se je Orest pri vožnji na skus ubil, K1I-temnestra in Egi st e j mu verujeta in se znebita vseh skerbi pred Orestom. Kar ju ta ubije na taistem mestu, kjer je Klitemnestra pred 7 leti ubila Agamemnona. Strašne Erinije p a ga zdaj preganjajo zarad umora matere. Atenski arejbpag ga sicer oprosti krivice, pa vest mu ne da miru. Ko Apolona v Delfih zaprosi pomoči, mu ta reče, da naj gre po sestro v Tavrido. Orest misli na apolonovo sestro Artemido, ki so jo tam v posebnem svetišči šestili, ter se odpravi s zvestim prijateljem Piladom na daljni polotok. Tam ju vjamejo in hočejo boginji darovati. Duhovnica Ifigenija spozna brata Oresta in se mu da spoznati. Z njeno pomočjo misli Orest boginjino podobo iz tempeljna odpeljati. Pa Apolon ni mislil na svojo sestro ampak na orestovo. Ifigenija se verne domu. Erinije se zgubč, Orcstu se vest umiri in srečno kraljuje v očetovem kraljestvu. Menelaj nbeIolasi“ se je serčnega kazal v boji, drugodi pa modrega in mirnega. Crez 8 let se mu posreči s svojo Heleno so poverniti v Lacedemon, kjer jo po smerti svojega tasta Tindareja kraljeval. Ah i lej „bcrzonogi“, sin mirmidonskega kralja Peleja in boginje Tctide, je bil najlepši, najmočnejši in najserčniši med vsemi junaki trojansko vojske. Mati ga je pomočila v reko Stigo, da bi ga storila neranljivega; kajti rečeno jej je bilo, da bo sin pri kratkem življenji zadobil večno slavo, ali pa dolgo pa neslavno živel. Skerhna mati, znova ostrašena, pošlje sina h kralju Likomedu, ki ga v dekliški obleki med svojimi hčerami zredi. Ahilej, pravi Kalhant, bo sicer pred Trojo umeri, vendar bi Gorki brez njega ne vzeli mesta. Premcdeni Odisej pride kot tergovee na scirski otok in med kraljevimi hčerami spozna Ahileja, kteremu je izmed drugo ropotije na prodaj postavljeno orožje posebno dopadalo. Hitro pregovori boje-žcljnega mladeniča, da se vojske udeleži. Nestor odide z 90 brodovi v vojsko, vendar sc zarad prevelike starosti o-sebno ne udeležuje bojev. Tem bolj se pa odlikuje in Gerkom koristi s svojo skuše-nostjo, previdnostjo in modrostjo. Pesnik ga tudi slavi kot glavarja vojnega načelstva, kajti posebno dobro je znal bojne verste vredovati. Ta govornik, kterega besede so bile slajše od medu, jo med vsemi gerškimi junaki edini srečno prišel v domovino, kjer je 90 let star v Pilu umeri. Telamonov A jant salaminski, zarad visoke rasti tudi „veliki“ imenovan, je *a Ahilejcm naj sereniši junak. Močan je bil tako zlo, da nikdo ni mogel nositi njegovega sedmerokožnega ščita. Ko ga je Odisej za Abilejevo orožje prekanil, se mu pamet zmeša in umori se z lastnim mečem. Odisej (Ulis), lacrtov sin in kralj itaški, je bil med vsemi junaki naj bolj prekanjen ^iznajdljivi11); v boji je bil jako serčen, odlikoval se je tudi v rovanji pa T teku na skus. Še bolj jo slovela njegova zgovornost, ki jo jo kot poslanec ali pa pri pomirjanji raznih razporov kazal. Posebna pesem (nOdisoja“) popeva zgodbe njegove, kako se je 10 let okoli vozil, preden se je vcrnil v Itako. Od Troje veslajo naj prej pristane v Ci k oni ji; od tam ga vihar prižene k Eotofagom (ki so nIotos“ jedli). Gostoljubno ljudstvo ga lepo sprejme ter mu da sladkega ledvenca. 'Tega jedo tovarši njegovi in spozabijo na domovino; komaj da jih Odisej pregovori so verniti na ladije. Ko pridejo do nekega otoka (Sicilije), gredo na suho ter naletč voliko jamo, v kterej dohč sira in mleka. Ko se ravno goste, pride enooki velikan, eiklop Polifoni, sin pozejdonov. Precej poje dva Odisejeva tovarša ter ga praša po imenu. Odisej mu odgovori, da se zove U tis t. j. nobeden. Ko eiklop drugo jutro čredo žene na pašo, zavali velikansko skalo pred jamo. Na večer se verne in zopet poje dva tovarša. Pre-medeni Odisej ga upijani, eiklop zaspi. Odisej ožge velik kol ter ga enookemu velikanu zasadi v oko. Ker ga neizrekljiva bolečina terga, vpije eiklop, da so hrib trese in drugi ciklopje skup hitč. Ko pa slišijo Polifema, da mu ni nnobeden“ nič žalega storil, se provernejo v svoje jame. Ker zarad skale pred vbodom ne morejo iz jame, si Odisej izmisli novo zvijačo. Tovarše priveže ovcam na trebuh in sam so prime za vampno volno najmočnejšega ovna; ko na jutro eiklop ovce na pašo spusti, se 2 — 47 - njimi rešijo vi jame. IMšedši na ladije zasmehujejo oslopljenega ciklopa in Odisej mu pove pravo svoje ime, in da je laertov sin iz Itake. Naglo veslajo naprej ter pridejo do eolovega otoka. E o I (bog vetrov) jih prijazno sprejme in pri odhodu jim da meh, v kterem so vsi vetrovi jim neugodni za-perti. Približajo so Itaki, Odisej zaspi. Radovedni trovarši odvežejo meh in sovražni vetrovi zaneso ladije k ljudožercem L e st ri go n o m. Odisej izgubi 11 ladij, vesla dalje in pride na otok Kojo, kjer je čarovnica Circe bivala. Ta spremeni tovarše njegove v prašiče; Odiseju pa Hermej da vračilo, da mu čari no škodujejo; po božjem svetu proti Cirei z mečem ter jo prisili, da njegovim tovaršem zopet da človeško podobo. Circe ga pregovori, da gre v podzemelj o. Tam so razgovarja z vedeževalcem Ti-rezijem, ki ga svari, da naj ne poškoduje helijevih govedi; zve tudi žalostno smert agamemnonovo ter se verne v Eojo. Za daljno potovanje mu Circe da mnogo dobrih svetov. Jadral je mimo Siren (morske devojke), ki so mornarje s prijetnim petjem k sobi vabilo in jih pojedale. Odisej svojim tovaršem zamaši z voskom ušesa, sam sebe pa priveže k jaderniku, da bi le slišal sladko glasove. Srečno pride mimo njili. Potem mora iti prek Karibde, pogubljive morske kernioe, in mimo Seile, morske pošasti, ki je ljudi požirala. Urnost njegovih tovaršev ga reši Karibde, Soila pa mu jih pet požre. Po teh nevarnostih pristane v Trinakriji, koder se je pasla helijeva goved. Ko njega ni bilo nazočega, pojedo lačni njegovi tovarši nekaj svetih goved. Helij jih kaznuje; velik vihar vse pogubi, le Odisej se reši na otok Ogigijo, kjer je nimfa Kalipso bivala. Pri njej ostano 7 let. Vila mu obeta cold meumerjoenost, ko bi vedno pri njej ostal. Pa Odisej ne privoli, temuč si želi domu k svojej ženi, zvesti Penelopi. Penelopa težko pričakuje svojega moža. Dolga leta so prešla, Odiseja le ni. Mnogo knezov se zbere na njenem dvoru ter jo snubi. Nesramneži se gostijo in pravijo, da ne gredo prej z dvora, dokler ne bode enega vzela. Brez vsa druge pomoči si Penelopa skusi s zvijačo pomagati. Prej, pravi, hoče Uaertu stkati mertvaški part, potem se bo odločila. Tri leta ima mir, kajti kar je po-dnevu natkala, je vselej po noči razplela. Ko je neka postrežnioa snubačem izdala njeno zvijačo, so jo ti toliko bolj nadlegovali. Na to se Odisejev sin Telemali odpravi očeta iskat. Boginja Atena ga spremlja v mentorjevi podobi. Najprej jadra v Pil. Stari Nestor ga prijazno sprejme in mu pove mnogo o trojanski vojski, pa nič gotovega o Odiseji. Svetuje mu iti v Sparto k Menelaju, pa tudi tam o svojem očetu nič ne pozvo. Snubači so bili silo razkačeni, da je Telemah odšel brez njihove vednosti. Sklenejo na njega prežati, ko se bo vernil, in ga ubiti. Med tem Kalipso na hermejevo povelje odpusti Odiseja. Po njenih besedah napravi plav in odrine. Bil je že blizo Itake, ko ga zagleda Pozejdon, razžaljeni polifomov oče; pošlje mu vihar, plav se razsuje in Odisej se reši le s tančico boginje Levkoteje. Nezavednega valovi zaženo na kraj otoka skerijskega, kjer v gozdu prenoči. Kraljičina Navzikaa pride tisti dan s svojimi tovaršioami k morju perilo prat. Po pranji se devojke radujejo in žogo bijejo. Ko jim žoga v morje pade, na ves glas zakričč ter prebude spečega Odiseja. Devojke se vstra-sijo moža, s primorskim glenom pokritega; le Navzikaa se derzne mu približati se ter ga nagovoriti. Ko zve, da se mu jo la li ja (plav) razbila, mu da jesti in obleko; reče mu. da naj se ž njo pelje v mesto, samo da jo pred vrati zapusti tersam gre na dvor njenega očeta. Atena so preoblečena mu pridruži terga spremlja do Alkinojevega stanovanja, kjer Odisej prosi kraljico Areto, da naj ga pošljejo v njegovo domovino. Prod odhodom A 1 k i » o j časti tujca z obodom, h kteremu tudi pevec D o m o d o k pride. Ko ta popeva, kako so Trojo vzeli in razrušili, je bil Odisej do solza ginjen. Na to ga Alkinoj praša, zakaj da žaluje, in on so da spoznati tor pripoveduje svoje zgodbe. Bogato obdarovan zapusti otok feaški ter speč pride do kraja svojo domovine. Atena somu prikaže in se ž njim posvetuje, kako naj bi snub iče pomoril. Ko ga jo spremenila v berača, hiti v Sparto po Telemaha. Odisej pride nepoznan v kočo svinjskega pastirja Evmeja, ki ga prijazno sprejme, gosti in mu popi- suje ožabnobt in nndližnost penelopinih snubačev. Med tem se verne Telemah, sredno odide preždčim snubačem, in pride k Evmeju, kjer naleti berača. Ko jo Evmej odčel v mesto Penelopi naznanit, da se je sin verni!, se Odisej razodene sinu; in pogovorila se, kako da bosta snubače pomorila. Drugo jutro gre Telemah v mesto in Odisej gre kot berač za njim. Med potjo ga zasramuje kozji pastir Melantij, ki jc snubačem bil jako udan. Ko k svojcj hiši pride, snubači zlo gerdo ž njim ravnajo; razpre in spuli se z beračem I r om mislečim, da mu Odisej koče Škodo delati. Le stari pes na dovoričči že umirajoč spozna svojega go-spoda. Spoznala ga jo tudi stara služabnica E vri k lej a, ko mu je noge umivala in zagledala znano brazgotino. Ko sta Odisej in Telemah po noči vzela snubačem orožje ter je pespravila, jim Penelopa na jutra naznani, da bo tistega vzela, ki bo lok njenega moža napel in s puščico ustrelil skoz i2 obročkov. Noben snubač tega ne stori. Kar pride Odisej, že zmeraj po beraško oblečen, ter prosi, da naj bi tudi on smel se poskusiti. Dolgo mu branijo in ga zasmehujejo, nazadnje mn vendar pripustijo. Igraje napne lok in ustreli s puščico skoz železna kolesca. Pote.m postreli vse snubače. Ko so šc nezvesto služabnico obesili, počedijo hišo in jo dobro prckadč. Odisej se razodene svojej ženi in gre s sinom pozdravit starega očeta Laerta. Slavni junak jo še dolgo časa gospodoval na otoku Itaki. Preseljevanja gerških rairodov. Ker so Ilirci od severja liutlo pritiskali v Epir, so šli Te-salci črez Pind ler posedli penejsko pokrajino in jo zvali Tesalijo. Poprejšno stanovalec so deloma podjarmili, deloma spodrinili. Izmed razrodov, ki so se Tesalcem umaknili, so šli Beotci v ravno deželo krog kopajskega jezera in jo po sebi imenovali Be-otijo; Dorci so se pa naselili v gorenji cefiški dolini—v «Doridi». Dorski knezi, namreč braljc Temen, Kresfon l in Aristodem so bili bera kleje vega roda; mislili so, da imajo' po svojem prededu pravico do peloponeške zemlje. L. 1104 je večina ljudstva zapustila Dorido ter šla črez Etolijo, kjer se jim je mnogo E tol cev pridružilo, v Navpakt. Prišedši črez ondotni preliv so Dorci zmagali peloponeško vojsko, ki se jim je z vojvodom Tizamenom, orestovim sinom, ustavila, ler posedli velik del polotoka. Etolci so dobili rodovitno Elido, Dorci pa se naselijo jio Meseniji, Lakoniji in Argolidi. Najslarši brat Temen dobi Argolidn, najmlajši Kreslont Mesenijo, ari-stodemova sina Proklcj in Evrislen pa Lakonijo. Poslej so podjarmili Dorci še Flijazijo in Sicijonijo, Kerin tijo in Mogarido. Ko so Atencem vzeli Mogarido, so hoteli tudi Atiko in Beolijo dobili ter južno dorske pokrajino združili s pervolno svojo domovino med Elo in Parnasom. Njihovemu navalu se krepko branijo uterjeno Atene. Obscdovalccm je delfovski Apolon obljubil zmago, če atenskemu kralju nič žalega no storijo. Ko je kralj Koder v Atenah to zvedel, jo sklenil za domovino sc žertvovali. Za krnela oblečen je šel v dorski labor; v nastalem prepiru so ga ubili (1068). Ko so Atenci poslali po ubitega kralja, so Dorci bolj natanko ogledali niert-vega krnela ter Kodra spoznali. Obupali so, da bi mogli Atene vzeti, pa se prek medmorja vernili v Peloponez. V Peloponezu je le hribovita Arkadija ohranila svoje stare stanovalce. Od drugod so deloma spodrinjcni A h e j c i derli na primorje ob korintovkem ~ 49 - zalivu ter deželo po sebi zvali Ahajo. Mnogi so se zedinili s spodrinjenimi Kolči srednje Grecije ter se peljali (Srez morje proti scvero-vzhodu. Naselili so se po otokih Lemnu in Lczbu pa po bližnjem obrežji male-Azije od skamandrO’ vega do hermovega ustja. Kuma in Mi til en a ste najimenitničii med ondotnimi eolskimi naselbinami (Bolida). — Pregnani Jonci so se obernili v Atiko. Ker pa ta pokrajina ni mogla vseh prercditi, so sli na severne Ciklade. Drugi so se preselili na otoka Hi j in S a m in bližnje malo-azijsko primorje. Med jonskimi naselbinami (Jonija) sta se naj bolj odlikovala Milet in Efez, poslej tudi Boloem vzeta Smirna. — Tudi Doroi, iz Atike zaverneni, so se preseljevali žrez morje. Naj prej so posedli Gitero in Kreto, potem južne Ciklade in na vzhodu Rod in Kos pa nasprotno obrežje male-Azije. Med ondotnimi dorskimi naselbinami (Dorida) sta naj bolj slovela Halikarnas pa Knid. Posebna društva so edinila posamezne razrede; ker so nastala zlasti krog skupnega svetišča, so je zvali amfiktijonijo. Najime-nitniša amfiklijonija je bila delfovska; obsegala jo 12 ljudstev iz severne in srednje Grecije. V delfovskem svetišči so njeni udje obhajali skupne praznike; vpeljali so med soboj enak kalendar. Ker so ob teh prilikah tudi lergovali, so ustanovili med seboj enak denar, enako mero in vago. Skupna sodnija jo razsojala prepire med posameznimi členovi. V mali-Aziji je na nosu mikaiskem stal krasni pozejdonov tempelj; tu je sklenilo dvanajstero ondolnih jonskih mest enako amfiktijonijo. Tudi šestero malo-azijskih mestdorskih je sklenilo posebno amfiktijonijo terna trijopijskem nosu Apolonu na čast obhajalo skupne slovesnosti. Sparta. Ko so se dorski knezi polastili južnega in vzhodnega Peloponeza, so skušali podjarmljene Abejce zase pridobili. Da bi jih prej zedinili s zmagalci v eno ljudstvo, so jim zlasti v Lakoniji in Me-seniji priznali enako pravice. Tej nameri svojih kraljev so se Dorci ustavili; kajti gospodovali so hoteli zmaganim. Vneli so se novi boji; pervolni stanovalci so bili zmagani in prisiljeni Dorcem služili. V Lakoniji so se Dorci naselili v Sparli in se zato tudi Spartanci zvali. Likurg. Boj s pervotnimi stanovalci je bil sicer dognan, nastali so pa lem hujši razpori med kralji in Spartanci. Deržava bi se bila razdcrla, ko bi jo ne bil postavodajalec Likurg, razdraženost pomirivši, znova uredil in tako pogubo rešil. Slavni Likurg jo mnogo potoval; bil je v Kreti in maloazijski Joniji tor opazoval naprave ondotnih narodov. Prišedši domu je kol stric nedoraslega kralja Harilaja prevzel najvišo oblast. Ko ga je delfovski orakelj še posebno poslavil in Sparlancom priporočil, jim je dal sledeče postave. -Lakonijsko ljudstvo je razdelil v tri stanove. - ISO - 1. Dorci so bivali lo v Sparli. Oni edini so kol plemcnilniki imeli vse deržavljanske pravice in prednost v življenji pred vsemi drugimi. Pol jim je bila odperta do vseh uradov in po zborih so se udeleževali tudi vladanja. V last so imeli veliko kosove najboljše zemlje, ki jih niso smeli niti prodali niti podarili. Pečali so se lo z vojsko in lovom ; tudi ob miru so se za vojsko pripravljali in v orožji vadili. Nikdo se ni smel poprijeti niti poljedelstva nili oberlnije niti kupčije. 2. Pori ek i (»okolni prebivalci«) so bivali zunaj Sparte, zlasti po bolj odležnih krajih Lakonijo. Ker se Sparlancem niso do zadnjega branili, temuč se jim proslovoljno udali, so ohranili osebno svobodo in povečem tudi jim lastno zemljo; razen poljedelstva so so pečali še z obertnijo in kupčijo. Drugih deržavljanskih pravic niso imeli, morali so pa plačevati davke in v vojsko hodili. 3. Ilelotje («vjelniki») so bili listi Ahejci, ki so so lo spar-tanski sili udali. Bivali so kot osebno nesvobodni služabniki in de-lalci po sparlanskih zemljiščih in deloma tudi pri posameznih rodovinah v Sparli. Postava je natanko določevala, koliko žila, olja in vina so imeli od obdelovanega polja dajali posestniku. Sparlanec ravno tako ni smel prodali ali podariti dotičnih lielotov, kakor ne svojega polja ; kajti bili so prav zaprav deržavna lastnina. V vojski so jih rabili na ladijah za veslarje, na suhem so so pa boja udeleževali kol lehkooboroženci. Vsak Sparlanec jo v vojsko vzel po 7 ali 8 lielotov, ki so mu hlapčevska dela opravljali, pratež nosili in ranjence iz bojišča spravljali. Najvišo oblast je Likurg izročil d verna kraljema iz egid-ske in evriponlidske rodovine, kteri ste po starih poročilih od aristo-demovih sinov izvirali. Kralja sta sc v vseh važnih stvareh posvetovala z geruzi jo ali starešinstvom; lo v vojski sla kot najviša vojvoda imela neomejeno oblast. Starešinstvo je štelo 28 najmanj 60 lot starih mož. Geružija je bila tudi najviša sodnija spartanska. Predsedovala sla jej kralja. Konečno pa je določeval narodni zbor vse imenitne stvari kot o vojski in miru, o pogodbah s tujimi derža-vami, o novih postavah ; volil je tudi deržavne uradnike in geronle t. j. starešine v geruzijo. K narodnemu zboru so hodili vsi Spar-tanci, ki so vsaj 30 let slari bili. V zboru samem pa niso nikakor besedovali, temuč predloge lo sprejemali ali pa zamotavali. Likurgovo postave so so ludi ozirale na odgojo mladine in na osebno življenje odraslih Spartaricev. Precej po rojstvu so izpo-lagali slabotne in pohabljeno otroke. Krepki in zdravi so ostali do sedmega leta pri stariŠih; potem so jih do 20-lega odgojevali v der-žavnih zrčjališčih. V teh so posebno gledali, da bi mladini teloukrc-pili in ulerdili. Dečki in mladeniči, po starosti razdeljeni v posebno oddelke, so spavali na senu ali slami pa na lorslji, ki sojo sami iz Evrota nosili. Po loti kot po zimi so hodili bosi. Toplo kopeli, ma* lila in odeje so bilo prepovedane. Z vsakim letom so jih ostreje der- žali; od 12-tcga naprej so bili le s plaščem pokriti. Njihove jedi so bile slabe, in še teli so jim dajali tako pičlo, da se niso nikdar popolnoma nasitili. Ce niso hoteli stradati, so morali krasti. Kdor se je pri kraji posebno zvitega izkazal, so ga hvalili, ostro pa kaznovali, če se jo dal zasačili. Enkrat je lesica mladeniča, ki jo jo pod plaščem odnesel tako hudo uklala, da se kar mertev na tla zgrudi, pa kljubu hudi bolečini vendar ni niti zajokal niti zastokal. Vsako leto so na praznik Artemide Orlije v njenem tempeljnu hudo, celd kervavo bičali mladino ; kdor je naj dalje zderžal, da ni pri veliki bolečini zastokal (in mnogi so se omedlevši na tla zgrudili), dobil je kot bo-monika ali zmagalec pri altarji častni venec. — Vadili so se letali, skakati, rovati se, kopje in okroglo ploščo (discus) metali in v raznih vojnih vajah, pa tudi plesali in peti. V pervih letih se je mladina /.e morala privaditi starost spoštovati; hudo so ga karali, ki bi ne bil pred starčekom vstal, se mu s slola ne umaknil i. t. d. Tudi pri devojkah so gledali na lepo odrejo in na uterjenje njih života. Njihova izrejališča so bila po večem tako ustanovljena kakor ona za mladeniče. V vojsko so. po potrebi hodili od 20. do 60. leta. Bali se je nikoli niso, temuč še hrepeneli so po njej kakor po najljubši slovesnosti. Mesto priproste navadne obleke so v vojski imeli lepo rudečo; pred bitvo so se snažili, lase lopo si razčesali in čelado si ovenčali. Serčnost je bila njihova naj veča čednost, boječnost pa naj-veča sramota. Vsak je zasmehoval Sparlanca, ki je pred sovražnikom bežal; izgubil je vse deržavljansko pravico. On se ni smel več udeleževati narodnih zborov, skupnih obedov, telovadbo, petja in raznih slovesnosti. Lase jo nosil na enoj strani kratko pristrižene pa oblačil se z obleko skerpano iz mnogobarvnih zaplat. Na ulici se je moral vsakemu, celo mlajšim ognili. Tudi odrasli so so pogostoma vadili za vojsko; njo je ob miru zlasti lov nadomesloval. Obedovali, prav za prav večerjali so skupaj na očitnih mestih. Navadno so se zbirali v obcdnicah v družbah po pclnajstero mož (sisilija). Naj imenitniša, če prav vsakdanja jed je bila černa juha: meso s soljo in kisom v svinjski kervi kuhano. Prigrizavali so rženi kruh lei po starogerški šegi pili vino z vodo mešano. Dobivali so tudi sira oliv, pa smokev, včasih tudi divjačine, če so je udeležniki kaj nalovili po zarasenem Tajgelu. K obedom so pogostoma prihajali tudi mladeniči, da bi se naučili kratkega, pa prebrisanega govora. Njihovi kratki, pa ostroumni odgovori so pri sta-rodavnikih jako sloveli. Ferva mesenska vojska (730—710). Vojaški Spartanoi niso mogli dolgo mirovati; skušali so svoje kraljestvo razširiti. Ko so si nekaj arkadske pokrajine prisvojili, se obernejo s svojo silo proti rodovitni Meseniji. Te se polastiti, jih je tem bolj mikalo, ker so meseuski Uorci podverženim Ahejoem priznali enake pravice, - 32 — Pmljica pa drugače pripoveduje vzrok in začetek 20-letne vojske. Pri neki slovesnosti napadejo Mcsenci spartanske devojke. Telekel, nazoči spartanski-kralj, je brani; kar ga zavratno ubijejo. Kazdraženost med Mesenci in fcipartanci »e je pomnožila zarad Polihara. Taje bil svojo čredo izrociliakonskemu pastirju, ki jo je prodal in potem v Sparto ubežal. Polibar zahteva od Spartancev nezvestega pastirja in zarad tega pošlje ce!6 svojega sina v JSpaito. Spartanei ga uoijejo. Slavni Polihar, ki je bil v četerti olimpijadi pri tekanji na skus zmagal, gre raz-serjen sam tje in pobije vse Spartanco, na ktere naleti. Sedaj zahtevajo Spartanci, da naj ga Mesenci jim izročijo. Ker se tega branijo, se vojska začne. Kralja Teopomp in Polidor sla vodila Sparlanco. Pervih 5 let so drug drugemu le škodo delali. Ko so pa Mesenci po nedoločeni bilki se umaknili na Ilomski grad, so Spartanci deželo z večo silo nadlegovali. Kralj Aristodem je na apolonove besede daroval lastno hčer. Vse zastonj; sicer je še enkrat zmagal, pa neugodna znamenja so naznanovala, da Mesenija je izgubljena. Arislodeum se je v sanjah prikazala hči ter ga ogernila z inerlvaškim perlorn. Iz lega sprevidi, da jo je zastonj daroval, in umori so na njenem grobu. Kmalu so se Spartanci polastili terdnega Atomskega grada. Mo-senci zmagani so deloma bežali v goro, deloma pa zapustiti nesrečno domovino. Velika njih množina, ki je doma ostala, jo kol Ueloljc morala Sparlancem služili. Druga mesenska vojska (648-630). Črcz mnogo let so se Mesenci skusili iznebiti težkega jarma. Z vstajniki (348?) so takrat v zavezo stopili Arkadci, Argivci in Pizatje. Mesenski vojvoda jcbilslavni Aristomen; večkrat je zmagal Spartanco in jih pregnal iz svoje domovine. Nadlegoval jih je celo v Lakoniji. Enkrat pride po noči v fcparlo ter sovražnikom na sramoto obesi svoj ščit v aleninem tempeljnu. Ko so preplašeni Spartanci delfovsko peročiščo za svet prašali, jim je reklo, da naj Atence pomoči prosijo. Tiso jim poslali kruljcvega pesnika Tirteja. Pesnik je poterte Sparlanco z vojaškimi pesnimi tako navduševal, da so se Mesencem hrabro branili. V veliki n.tki so jih celo zmagali, ker jo Aristokrat, arkadski kralj in mesensid zaveznik, med bojem prestopil k Sparlancem. Mesenci so sc nato umaknili v hribe — v terdnjavo Iro. V Irski terdnjavi so je Aristomen branil mnoga leta; napadal je sovražnika na vseh straneh in celo v Lakonijo hodil plenit. Pravljica slavi dela meseiiskega junaka. Trikrat so ga Spartanci ugrabili. Enkrat ga demetrina duhovnica iz ljubezni razveje. Drugikrat se poleg spečih stražnikov splazi k ognju ter prežge jermenje, s kterim so ga bili zvezali. Tretjikrat ga Spartanci pahnejo s 60 tovarši v globoko brezdno na Tajgetu. Tovarši se ubijejo, njega pa božji orel nese z razpetimi perot-nicami v globočino. Smertne slabosti ga obhajajo, ko tretji dan opazi lesieo, ki je merliče glodala. Zgrabi jo za rep ter prestrašeni živali sledi po zaviti luknji; tako pride na prosto in uide k svojim rojakom. Enajst let se Aristomen brani v lerdni Iri. Na zadnje so neki lakonski pastir splazi v terdnjavo ter po noči zve od nekega Me-sonca, da zarad gerdega vremena ni nikoga na straži, iiitro se verno y tabor in Sparlancem pove, kar je zvedel. Ti naskočijo terdnjavo - 83 - t(>r jo mod gromom in bliskom vzamejo. Aristomen se je s tovarSi bojeval do zadnjega; vsi spehani so se udali s pogojem, da so jih pustili proste oditi. Večina se jih je podala v južno Italijo, kjer so so zlasti v sicilski Zankli naselili in jo po sebi Mesino zvali. Aristomen je na Rodu umeri. Spartanci so Mesenijo popolnoma med se razdelili. E f o r 1. Ob času perve mesenske vojske sla kralja Teopomp in Polidor nastavila pel nadzornikov (cforov), ki so mesto nenazočih kraljev terg nadzorovali in prepire o lastnini razsojevali. Te nadzornike, sperva le začasno ustanovljene, so poslej kralji od leta do lota volili. Ker sle se kraljevi rodovini med seboj sovražili, so efori imeli priliko svojo oblast pomnožili in razširili. Prisvojili so si mnogo pravic, ki so poprej bilo le kraljem in starešinstvu lastne. Tako so nadzorovali vso počenjanje kraljevo; v sili so smeli kralje zapreti, jih pred narodnim zborom tožili in kaznovali. Spartansko vodstvo. Srečne mesenske vojsko so Spirlance mikale, njihovo oblast Še bolj razširili. Dolga leta so se vojskovali z arkadsko Tegejo. Res da je niso tako podjarmili kakor Mesenijo. pa so jo vendar prisilili, da jo sparlansko nadvlado priznala. Enako seje godilo A r-golidi, nekdaj najmogočniši deržavi peloponeški. Iver so sc tudi druge deržave pogodile s Spartanci, so sredi G-tega stoletja ustanovili peloponeško zavezo (simahijo) ter sebi vodstvo ("hegemonijo) prideržali. Po potrebi so Spartanci sklicevali zavezne zbore, ki so o miru in vojski sklepali, potrebni denar dovoljevali ter število vojakov določevali. Tudi zavezno vojsko so le Spartanci vodili. Atene. Kraljestvo. V pervotirh časih so v Atenah gospodovali kralji; med temi je za, junaške dobe bil Tezej najimenitniši. Zedinil je posamezne okrogo atiške v eno deržavo, ktere središče je bil atenski grad. Temu zedinjenju v spomin je ustanovil slovesni praznik pan aten e j ski, ki so ga vsako leto meseca avgusta, posebno slovesno pa vsako četerto leto obhajali. Razdelil je ljudstvo v tri stanove: vpleroenitnlke (evpatrido), poljedelce in rokodelce. Med nasledniki je bil Timoet zadnji kralj tezejevega rodu. Ko je bil s prestola pahnjen, so nanj posadili M elan ta iz nestorjeve rodovine, ki se je bila iz Pila v Atene preselila. Nelidi so gospodovali do 1. 1068, v kteiem se je znani kralj Koder za domovino žertvoval. Plcmeniska vlada. Vslcd dorskega preseljevanja so so ustavo vseli gerškib deržav prestvarile. Staro rodovinsko pa dedno kraljestvo propade in p le- ~ !U ~ menitniki se pelast^ njegove oblasti. Tako se je godilo tudi v Atenah. Po slavljeni kodrovi smerti ni bil nikdo izmed njegovih sinov za vrednega spoznan, da bi zasedel kraljevi prestol. Plemstvo jo izvolilo izmed kraljevo rodovine posebnega »oblastnika« (arhonia),ki je do smerti verhovno oblast v rokah imel. Leta 753 so plemenitniki oblastniku še bolj roke zvezali; kajti za naprej ga niso volili več za ves čas njegovega življenja, temuč samo na 10 let; začeli so tudi prezirati kraljevo rodovino in ar-honte jemati iz drugih plemeniških rodov. Oblastniki so postali uradniki, odvisni od plemstva, kteremu so tudi bili odgovorni. Leta 653 so verhovno oblast še bolj stesnili. Volili so za naprej vsako leto po 9 arh on tov, ki so prej zedinjeno oblast med seboj delili. Pervi oblastnik je bil a rhoi\t eponim, ker sejo leto po njem imenovalo; drugi se je zval bazi lej, ker je posebno izverševal duhovska kraljeva opravila; tretji je bil polemarh t j. najviši vojskovod; šestero drugih se je zvalo tezmoleti. Ti so bili najviši sodniki v vseh stvareh, ki niso prednjim oblastnikom ali posebnim sodnikom pristojale. Ker jo plemstvo izmed sebe volilo tudi drugo uradnike, jo bila vsa deržavna oblast v njegovih rokah. Ljudstvu je nakladalo zmeraj veče davke, pa je tudi s sodnijami jako terlo. Tožbe so popolnoma samovoljno razsojevali, danes tako, julre ravno nasprotno; kajti Atcnčani tačas še niso imeli pisanega prava. Visoke globe so potlačile ljudstvo šo v večo revščino. Nezadovoljnost ljudstva je zarad negotovega pravnega slana rasla od leta do leta. Bojč se silnega punta so plemenitniki naročili Dra-konu, da naj ponavadno pravo zapiše (620). Drakonovi zakonik pozna le hude kazni: za glavo je šlo vsakemu, ki bi bil, če tudi kaj prav malega ukradel; enako je kaznoval nekaj majhenih zločinov. Druge prestopke je kaznoval z izgubo deržavljanskih pravic, z visokimi globami ali celo z izgubo osebne svobode; v kratkem dra-konove postave so bile tako ostre, da so o njih rekli, da jih je s kervjo pisal. Ne da bi nove postave bile ljudstvo pomirile, še bolj razkačilo so je. To je mislil plcmenitaž Ki Ion porabiti ter po zgledu drugih gerških tiranov (samovladarjev) so polastiti verhovne oblasti. Nekaj pomoči jo dobil tudi pri svojem tastu Teagenu, megarskem samo-vlaslniku. L. 612 se je pri nekoj slovesnosti polastil Akropolje. Ljudstvo je mislilo, da se tujci hočejo mesta polastili ter je šlo s plemstvom nad njega. Kilon je ubežal, padlo pa je mnogo njegovih slednikov. Ostali so se udali arhontu Mcgakleju, pa pri odhodu so jih napadli in v svetišči poklali. Kri se jo točila po svetem kraji in oskrunila je celo deželo. Kilonova vstaja pa jo imela še druge žalostno nasledke. Teogen razserjen, da so Atenci izgnali njegovega zeta, jim je vzel otoksa- - 55 ~ la minski, zaperl je pot njihovim ladijam ter oviral atensko kup-fijo. Atončani so skušali sovražniku otok vzeli, pa Vsi navali so jim spodleteli. Izgubili so mnogo ladij in ljudi in s smertjo žugali vsakemu, ki bi jim bil svetoval, naj bi znova poskusili Salamino vzeli. Te nadloge jih je Solon rešil. Rojen je bil I. 639 iz kraljeve rodovino kodrove. Veliko podedovano premoženje je pomnožil s erečno kupčijo; prehodil je tudi dosti sveta, opazoval postave in običaje raznih narodov ter si svoj um izbistrit. Ker je sprevidel, da Atene ne morejo obstati brez Salamine, se je naredil brezumnega (kajti starodavniki so mislili, da brezumnike sami bogovi navdušujejo) ter rojakom nasvetoval, znova poskusiti sovražniku otok vzeti (598), Poslušali so ga ih zbrali novo vojsko; njej na čelo so postavili Solona, ki je Mcgarce iz Salamine izpodil. Da bi deržavo osvobodili zavoljo kervi v svetišči prelite, so izgnali J(jene začetnike, plemeniške Alkmeonide. Na to jim je Solon nasvetoval poslati po slavnega vedeževalca Epi m eni d a. Ta sveti mož je na Kreti 57 let neprestano spal v Bbožji jami", se hranil le z rastlinami in doživel 299 let. Deržavna ladija ga je pripeljala v Atene, ktere je s slovesnim darovanjem in Čiščenjem spravil z razžaljenimi bogovi, Bogato so ga hoteli itenčani obdarovati, pa sveti duhovnik sc je ubranil daru ter zadovoljil se z vejo „svete oljke." Solonova ustava. Lela 594 so izvolili zaslužnega Solona za pervega arhonla ter mu naročili deržavi dati novo postavo. Zaupanja mu niso pridobila le rečena dela, ampak še bolj njegova sposobnost in zvedenost v der-žavnih stvareli, ki jo je občinstvu kazal v jedernatih pesnih. Razne stiske so ljudstvo spravile v dolgove. Bogati plemiči so pa bili jako terdoserčni upniki. Kdor dolga z velikimi obrestmi ni mogel plačati, so mu vso vzeli; posodniki so dolžniku celo smeli vzeli otroke iu ženo in jih na tuje prodali ; silili so ga kot sužnika upniku služiti, ali so ga pa tudi prodali v robslvo. Solon osvobodi vse dolžnike, ki so domačim upnikom služili; na tuje prodano pa je odkupil na doržavne stroške. Prepovedal jo pod smerlno kaznijo na život posojevali. Da bi pomogol zadolženim posestnikom, pomanjšal je denar pa tako, da mu je prejšnja veljava ostala: skoval je namreč iz 73 starih drahem 100 novih ter zapovedal, da se stari dolgovi brez preračuna pl 'čaje z novim denarjem. To je znamenita Solonova sejzableja (zmanjšanje dolgov). Potem je atensko deržavo znova uredil. Za podlago nove uredbe je postavil posest zemlje tor po tej v deržavi odmeril vsakemu njegove pravice in dolžnosti. Posestnikom, je mislil, je dosti bolj mar, da se deržava ohrani in v blagostanji obderži kot onim, ki imajo le na kupo denarjev; kajti ti pri vsaki priliki lebko odidejo in se drugod! naselijo. Po velikosti stalnega posestva je razdelil ljudstvo v 4 razvedo. 1) V porvi razred so so šteli vsi veliki posestniki, ki so na lastni zemlji vsaj 500 korcev (medimnov) žita (ali olja in vina) pridelovali. 2) V drugi razred so spadali tisti, ki so vsaj 300 korcev na leto pridelovali. Bili so po večom manj imenitni plemenilniki iu se zvali konjiki, ker so se le na konjih vojskovali. 3) V tretji razred so se verstili vsi mali posestniki in bogati kmetje, ki so od svojega polja vsaj ISO korcev na leto dobivali, i) V čelertem razredu šobili vsi deržavljani, ki so šo manj kot ISO korcev na leto pridelovali, ali pa nič zemlje niso v last imeli ter so z obertnijo, kupčijo ali z doneski svojega premakljivega premoženja živili. Davke so plačevali po razrednem posestvu, in sicer pervoraz-redniki največe, čclertorazrcdniki so pa bili davka in vojaščino oproščeni. Po teh razredih so se tudi udeleževali vladanja. Tako so ar bon te, ki jih je Solonova ustava kot najviše deržavne oblastnike obderžala, volili le izmed pervorazrednikov. — Poleg arhonlov je vpeljal veljavno «svelovalslvo» (bule), ki je 400 svetovalcev štelo. Y to svelovalslvo so sc volili le možje iz pervili treh razredov. Imelo je v rokah deržavno upravo in je deželo zastopalo v vseh zunanjih zadevah. Posvetovalo se je o vseh postavah in drugih važnih stvareh. — Narodni zbor (eklezija) je obsegal vse atenske deržav-Ijane, ki so bili vsaj 20 let stari. Po občnih razgovorih je konečno sprejemal ali zametal postave, določeval o vojski in miru ter volil arhonte, svetovalce in druge uradnike. Ker je Solon prav za prav največo moč v roke dal narodnemu zboru, so njegovo ustavo zvali demok r a ti js ko ali «ljudovladsko». V starodavnih časih je že slovelo atensko najviše sodišče are-jopag, ki je sodil o umoru in uboji. Da bi sebičneži ne zapeljavali ljudstva in da bi to škodljivih postav nepremišljeno ne sklepalo, je pomnožil arejopagovo oblast. Odsihmal je arejopag nadzoroval nravno vedenje deržavljanov pa smel celo odslranUi postave in sklepe narodnega zbora. V arejopag so prišli le arhonlje, ki so brez najmanjše pomanjkljivosti svojo službo opravljali. Kot vsi postavodajalci starih časov je tudi Solon postavno sker-bel za odgojo deržavljanov. Najvažniša podlaga mu je bila rodovina; njenih naravnih vezi ni nikakor pretergal ali oslabil; zato jo mladina sredi nje odraščala. Od sedmega leta naprej je deček moral hoditi v šolo in v telovadnico Y šoji se je učil pisati, brati in računih, pa tudi na liro brenkati in poleg peli pesni, ki so dejanja prededov slavile in mu blage misli izbujale. Telovadnice so imele namen, njegov život okrepili in gibčnega naredili. V gimnazijah so mladeniči nadaljevali razno nauke in vaje. Z 20. letom jo mladenič prestopil med dorasle deržavljane ter hodil v vojsko; deržavne službe je smel še le pozneje opravljati. Lenoba je bila ostro prepovedana. Solon je jako častil rokodelstvo. Zapovedal je starišem, da morajo svoje otroke dati učit kake obertnije ali kakega drugega dela. Kteri slariši bi bili to dolžnost zanemarili, v starosti niso mogli zahtevati, da bi jih otroci priživili. Spodobno so obnašati je bila mladini posebna dolžnost. Nehvaležnost proti starišem je postava kaznovala z izgubo deržavljanskib pravic. s? - Solonova ustava razen deržavljnnov še pozna meteke in sužnje. Melcki so se zvali tujci iz raznih krajev, ki so se zlasti zarad kupčijo v Atenah naselili. Sužnji atenski se ne dajo primerjati s sparlanskimi heloli, ampak so kupljeni tujci, s kterimi so milo ravnali. Ko je slavni postavodajalec dognal svojo nalogo, so mu Atenoani prisegli, njegove postave 10 let izpolnovati brez najmanjše spremembe. Potoval jo potem v Uiper in Euipet. Vernivši se domu (570), je našel med stanovalci nevarne zmot-njavo in hude prepire. Nedoločeno je, kje in kdaj da je umeri. Njegov prah so potresli v morje krog Salamine. Pizistratldi (560—610). Veliki posestniki so po solonovi ustavi imeli naj več oblasti ; vendar niso bili s tem zadovoljni in so kot plomeniška stranka z Likurgom na čelu še več zahtevali. Srednjo stranko je vodil Me-gaklcj ; tretjo, pervi ravno nasprotno, pa 1'izistrat. Ta je obsegala vse bolj revno ljudstvo, klcremu se je Solonova ustava zdela še preveč plomeniška. Pizistratje bil kraljevega rodu nilidskoga in se je po premoženji med vsemi bolj a rji naj bolj odlikoval. Proti tem je bil silo osoren, jako prijazen pa proti prostemu ljudstvu. To porabi, da bi se polastil najviše deržavne oblasti. Enkrat se jo ranil samega sebe in svoje mezge ter kljubu Solonovemu ugovoru se lagal ljudstvu, da zarad življenja ni brez skerbi pred sovražniki. Ljudstvo mu privoli 50 kijenoscev, ki jih Pizislrat kmalu do 400 pomnoži. Lela 500 ž njimi grad obsede ter gospoduje Atenčanom. Pa nasprotni stranki sle se zedinili ter ga izpodili. Pizistratje šel na svoja posestva in čakal ugodnišega časa. Zedinjeni stranki sto se kmalu razperli; rečeni Megaklej se je pogodil s Pizislralom, da mu bode pomagel verniti se v Atene, čo vzame njegovo bčer za žeco. Pot si je odpori s to-le zvijačo. Velikanska žena Fija se je za Ateno preoblekla ter ga v mesto spremljala. Klicarji so oznanovali, da Atena sama pelje Pizislrala v grad. Ljudstvo so jo res dalo oslepili ter jo boginjo častilo. Tako je Pfzistrat drugikrat ustanovil svojo'samovlado. Ker se je Megaklej zarad svoje hčere ž njim razperl, seje Pizistrat črez 2 leti moral umaknili, takrat je šel v Ercliijo, kjer je 11 let živel. Med tem je kot izgnanec nabral veliko vojsko, zmagal je Atence ter treljikrat nastopil samovlado in jo obderžal da smerti (538—528). Pizistrat na videz ni odstranil Solonove ustave, ker je le na lo gledal, da so izvoljeni uradniki bili njemu udani možje. Ukoreniniti jo skusil svojo oblast s zunanjo slavo. Očistil jo dolski otok ter na njem vpeljal posebno slovesnost. Pospeševal je kupčijo in oberl-nijo in podpiral kmetijstvo. Atenčanom je napravil velik vodotok ter Zevsu na čast jel zidati tempelj, kterega Aristotel po njegovi velikosti primorja s piramidami. Da bi so ljudstvo bolj rado- 88 - valo, je določil, da so vsako četerto lelo panatenejski praznik posebno slovesno obhajali. Pri tej slovesnosti so pevci peli vse homor-jeve pesmi, ktere je Pizislratdal zbrati in zapisati; ukazal je tudi pregledati hezijodove pesni. Po njegovi smerli sla kraljevala sina njegova, Hipija in IIi-parb. Umetnost in slovstvo sla šo bolj podpirala kot njun oče, in ladanje pesnike vabila na krasni dvor v Atenah. Tudi mesto sla ozaljšala s stavbami in spominki (hermejevi stebri). Manjkalo pa jima jo očetove previdnosti; in to ju jo pogubilo. Hiparh je sestri meščana Ha rm odi j a prepovedal se udeležiti panatenejskega obhoda. Razžaljeni Harmodij sklene s prijellom Ari-stogi tonom, na rečeni praznik samosilnika umoriti. Zarotniki so umorili Hiparha (514), Hipija pa jim je ušel. Ta ukaže zarotnike zgrabiti tor jih kaznovati. Mnogo jih jo umerlo jako mučne smerli. Od slej si je Hipija vedno hudo domišljeval ter ostro in neusmiljeno gospodoval. Mnogo Alenčanov jo zapustilo svojo domačijo ; med temi seje najbolj odlikoval Klisten iz alkmeonidskoga rodu, ki je v Delfih pogoreli tempelj za malo ceno zopet sezidal. Pilija njemu udana je pri vsakej priliki opominjala Spartance, da naj Atene osvobodijo samosilnika. Nazadnje jo šel sparlanski kralj Kleomon z vojsko nad Hipija. Begunci in izgnanci so se vernili tor s Kleomo-nom mesto vzeli. Pa Hipija so jo branil v terdnem gradu. Ko so pa Atenci na potu zajeli njegove otroke, so je ž njimi pogodil, jim grad izročil ter na tuje odšel (510). Klistenora sprememba sclonove ustave. Ko so samosilnika odpravili, so se stranke znova razperle;ena z Izagorom na čelu je hotela upeljati plemeniško ustavo, nasprotna z voditeljem K lis le no m pa je bila za ljudovlado. Zadnja je nadvladala pa solonovo ustavo, zopet upeljano, tako pronaredila, da je bila popolnoma 1 j ud ovladska. Mesto starih 4 rodov je Klisten brez ozira na sorodnost razdelil ljudstvo v 10 okrajev (fil), kterih posamezne občine so bilo semlertje po deželi raztresene. Središče svoje so imeli na atenskem tergu, kjer so stali kipovi deseterih raz-rodovih heroov (junakov). Vsak okraj je izmed sebe volil 50 svelo-valcev; celo svelovalslvo je tedaj štelo 500 členov. Pedesetcro svetovalcev enega okraja (pritanija) je za 35 do 36 dni na lelo prevzelo vlado deržavo in opravljalo vsa opravila pa sklicevalo narodne zbore. Tako je zlo zmanjšal oblast deveterih arhontov. V najvišo sodnijo jo vsak okraj volil 500 členov in 100 namestnikov. Da bi dotičnim razporom v okom prišel, jo določil, da uradnikov niso več volili, ampak izsrečkovali. Klisten je baje vpeljal ostracizem ali črepno sodbo. Če so deržavljani sumili, da deržavi preti nevarnost od posameznih mož, so se zbrali v narodnem zboru. Vsak je dnhil lončeno tnblico fostrakon) ter nanio zapisal ime njemu sumljivega moža. Cigar ime jo vsaj 0000 deržavljanov napisalo, ta jo moral v 10 dneh zapustiti mesto ter za 10 let iti na tuje. Nikakor pa mu z obsodbo niso škodili na premoženji ali osebni poštenosti. Ta kazen jo bila celo častljiva, kajti pričala je, koliko veljave da je izgnanec imel v deržavi. Oslracizom je. varoval deržavo pred samosilniki, še bolj pa pred hudimi notranjimi razpori. Gerške naselbine. Razen FemVanov so v starem veku flerki ustanovili naj vež naselbin. Donsko preseljevanje in notranji deržavni razpori pa vojske med razredi so Gerke naj bolj pnale na tuje. Tudi zarad kuprije in prisvojenja tujega sveta jih je mnogo zapustilo domovino. Naseiidne so bile skoraj popolnoma neodvisne od domovinskih m»st; kaiti vso deržavijnnske razmero so si po svojem vredile. Le vera jih je vedno vezala z maternimi mesti, s kterimi so obhajali skupne praznike ter eestili taiste bogove in polbogove. Nnjvoč naselbin so ustanovili prebrisani in gibčni Junci, gorski kot malo-azijski. Halcida na Evboji je naselila 32 mest le na členovili Haleidiki ob severnem egejskem morji: potem Regij in Kome v Italiji; Kalano, Leonlino in nervolno Zanklo v Siciliji. Malo-azijski Milet je ustanovil okoli i>0 mest zlasti ob černem-in marmnrskem morji; naj bolj so sloveli Ahid, Sinopa, Dijoskurija, Pantikapej. Tanajida, Olbijn. Tira, Islropolj i. d. — Fokejani so med drugim naselili Lampsak ob marmarskem morji in Masilijo (Marseille) v Galiji. Ahejci so se preseljevali posebno v južno Italijo, kjer sla Kroton in Sibarij zlo slovela po svojem bogastvu. Krolonci, ki so bili najboljši telovadci starega veka. so v boji z Lokrijanci sami oborožili črez 10000 o mož. Sibarijani še sedaj v pregovoru slove po svoji mebkužnosti in nasladnosli (Sibarit). Sploh je bila južna Italija z gorskimi mesti tako gosto nasejana, da so joj rekli »velika Grecija« (Greda mngna). Med dorskiml naselbinami so se posebno odlikovalo korintovsko na Kerfu in l.evkadiji pa na nasprotnem obrežji, kot Apolonija. Fpidamen ('Drač); v Siciliji pa slavno Sirakuze. — Mega rja n i so sezidali Bizanti) in Haleidon ob traoijskem Bosporu pa Solin na Siciliji. — La {conski begunci se ustanovili Tarent, mesenski pa Mešano. — Rodjani so na Siciliji naselili Golo, Celjani pa Akraganl — Dorski stanovalci z otoka terskega so šli v severno Afriko ter tam sezidali mnogo imenovano Cireno. Edlnstvo gerških razredov. Gerški narod je bil že v svojej porvotnej domovini zemljepisno razkosan v več razrodov in mnogo deržavic. To razcepljen)o se jo šo posebno žolč pomnožilo po neštevilnih bližnjih in odležnih - 60 nnsolhinnh. Vsled njegovpffa deržnvnega uzora, da jo vsako vsaj no-koliko veljavno mesto z okolieo ali malo pokrajino bilo samostojna deriava, soje bilo bati, da bi se narod popolnoma no razdrobil. Pa tordne vozi so vezalo posamezne vejo in vejice ter obžiidljivo moč dajale celemu narodu, da se je zavedal narodne edinosti in samo-slalnosli. Take vezi so bile: jezik, običaji, vera pa narodne igre. Kiiknr vsak narod so so tudi Gorki sorodnosti mod sekoj naj bolj zavedali po svojem lepo zvonečem jeziku. Brez razločka bili so ponosni na bog-ate zaklade svojega slovstva tor sebi nasproti vse tuje narode zvali sirovežo (barbare). Res da se Šege in običaii, družbeno kakor osebno življenje po vsem nikakor ne dajo primerjati sedaniemu pasu; vendar so Gerki tudi v tem prekosili vse druge narode stareza veka Milejle od A/.iiancev in Rimljanov so ravnali z vjetniki in robovi; dosti bolj so cenili tudi ženski spol ter tudi mladino skerbljviSe odgoievali kot kterikoli stari narod. Take razmere so jih celo po tujih deželah posebno ločile od tujcev ter jih spominjale na njihovo gerSko narodnost. Posebno pa jih je edinila znana gostoljubnost. Ta ni vezala med seboj le posameznih oseb in rodovin, temuž tudi cela mesta in cele deržave. Posebno tordnn pa je vera ok'epaIa raztresene 'gerške razrode. Praznovali so skupne praznike in čestili taiste bogove. Vtem oziru je imel delfovski orakelj veliko zaslugo. Ondotno svetišče je bilo skupno vsem Gerkom. Delfovski duhovniki, jako izobraženi in povsodi čislani, so imeli naj več vpliva na razvitek gerške vere. Ustavljali so se tujim veram pa novim bogovom in med vsemi Gerki oživljali in ohranjevali staro vero, zlasti vero v „svitlega“ Apolona. V zvezi z. raznimi duhovniki ie njih prerokovališče dajalo naj boljše sveto v vseh deržavnih razmerah. Tzselniki so se obračali do Pitije, da bi jim za novo domačijo odločila najugodniše mesto. Tarent, Sirakuze, Cirena, Masilija pričajo, kako natanko je duhovnica poznala razne zemljepisne, tergovske in druge razmere. Slovesne narodne igre so dejansko najbolj edinile gorski narod. Le Gerki so se jili smeli udelževati. Vsakemu Gerku je bila raj veča slava, če jo pri igrali zmagal; za srečnega so ga šloli in slavili njega in njegovo rojstno mesto. Imeli so pitijsko, is-temske. nemojske in olimpijske iere. V Delfih so Apolonu na čast obhajali pitijske igre, sperva le s peljem, poslej tudi s telovadbo in bojem pa vožnjo na skus. Zmagalca so obdarili z vencem iz sveteja lavoričja. — Istemske ali korintovske igre so obhajali na korinlovskem medmorji morskemu bogu Pozejdonu na čast. Beršljanov, poslej pa smrekov venec je bil darilo zmagalcu. — Manj znamenite so bile nemejske igre, ki so je Argejci v nemejski dolini obhajali Zevsu na čast; tudi pri teh so zmagalca venčali z beršljanom. — Naj slovesniše so pa bile olimpijske, ktere so vsako peto loto obhajali (olimpijada-). Iz vseh gorskih krajev, iz domačije kakor iz odležnih naselbin, so se zbirali v sveti Olimpiji. Le kdor je bil gerške kervi, se je smel igro dejansko udeležiti. Po slovesni božji službi so se igre začele in o dni zaporedoma verstile. Sperva je bil le tek na skus; pridjali so poslej še skakanje in metanje kolesa (diska) in kopja pa rovanje, še pozneje pa boj na pesti in skušnjo z vozmi. Zmagalca v teku na skus so najbolj častili in tudi olimpijado po njem zaznamovali. Darovali so - ei - mu vejico svete oljke pa palmo; slovesno so oklicali njegovo ime pa ime njegovega očeta in rojstnega kraja. Kadar se je verni 1 domu, so ga slovesno sprejeli, o njem prepevali, mu kipove poslavljali in ga bogato darovali. V Atenah so ga do smerti v prilaneji živili. Perzijanske vojske (500—449). Vstaja loncev (600—491). Pcrzijanjc so zlo terdo gospodovali erOz malo-azijsko Gorke. Niso jim nakladali lo velikih davkov, ampak jim spodkopavali tudi samostalno občinsko čdvljenje ter jim vrivali samosilnike. Tak je med drugimi bil Hi s ti jej v Miletu. Ker je v vojski zoper Scite Dariju ohranil most £rez Donavo, mu je kralj dal malo pokrajino ob Strimonu v Traciji. Ko jo podvzetljivi Histejej jel tam razširjati svojo oblast in mesto zidati, so je kralj bal, da bi ne odpadel, ter ga je poklical v dvorno sveto-valstvo. Histijej je bil svojo oblast v Miletu že poprej izročil Aristagoru, svojemu zetu. Ta je pregovoril Artaferna, perzijauskega satrapa v Sardah, dajo z nekteri-mi izgnanci napadel otok Naks. Ker se pa otoka ni mogel polastiti, imel bi bil vse stroške plačati Da bi so tej kazni odtegnil, je sklenil z Jonoiso spun ati. Takrat je Histijej poslal iz Suz k zetu sužnika, kteremu je bil naročilo na ostriženo glavo spisal. Prigovarjal mu je, da naj se spunta. Aristagora je šel v Evropo ter obhodil perve gerške deržave; pa lo Eretrljani in Atenčani so mu poslali 25 ladij na pomoč. Malo-azijski Jonci se vendar spuntajo. Aristagora je peljal njih vojsko nad Sarde, je vzel, pa po nesreči sežgal. Kazserjoni Lidijanci in Perzijanci so kmalu zavernili ger.ško vojsko ter jo pri Efezu zmagali. Na to so se Atenci in Eretrijani vernili domu. Tudi Aristagora je zapustil spuntane Jonce pa šel v Tracijo; skušal je malo oblast tastovo razširiti, pa v boji s Traki je bil ubit. Jonci se sami še nekaj časa branijo. Ko so pa njih zadnje ladije bile deloma razkropljene, deloma uničene, so Perzjanci šiloma vzeli terdni Milet in ga popolnoma požgali, stanovalce so nekaj pomorili, nekaj pa preselili na tigridsko obustje. Perzijanski kralji so Jonijo za naprej še bolj terli nego poprej. Darijevi vojski ztper evropske Gerke. Kdo so Atenci, je vprašal mogočni Darij, ki so z Jonci mi Sarde požgali ? Ves razsoljen je vzel puščieo ter jo proti nebu vslre-lil rekoč: »Dovoli mi, o bog, nad Atenčani se maščevati!« Trikrat na dan mu je moral postrežnik pri obedu zaklicati: »Gospod, spomni se Atencev!« Leta 493 je poslal svojega zeta Mar donij a, strahovat prevzetno Gerke. Ta jo peljal vojsko na suhem črez llelesponl v Tracijo, mftogobrojno ladijevje pa ga jo spremljalo poleg obrežja. Traki so vojsko na suhem hudo napadali in jo razkropili; ladijevje so pa jo razbilo (pri Ilalcidiki) ob atoškem nosu. Tako se mu je perva vojska šo prej ponesrečila, ko so 1'erzijanje prišli na gorsko zemljo. Darij je pripravljal novo vojsko; celo leto 391 so se zbiralo ladije v mulo-azijskiii pristanih. Poprej je šo poslal poslance na gerške otoke v egejskem morji pa v celinske deržave; zahtevali so zemljo in vode v znamenje udaje. Mnogo gerških deržav in otokov se mu jo udalo, le Atenčani in Sparlanci so se mu uperit. Derzno zahtevanje perzijanskih poslancev je tako razjarilo ponosne Spar-tance, da so zgrabili Perzijauo pa vergli v vodnjak rekoč: „Tu si »ami vzaraite vode in zemlje." Kazkaceni ntencaui so jih po milujadovem nasvetu pomorili. i\a lo je Darij nad Gerke poslal vojvoda Dalija in Arla-1'erna s lOoOOO pešcev in 10000 konjikov. Okoli 600 ladij je neslo perzijansko silo prek egejskega morja. 1'ot jej je kazal Hipija, izgnani atenski samosilnik. Gikladski oloki so se jej strahu udali. ko so Perzijani po izdaji vzeli Eretrijo na Evbeji in jo razrušili, so se obernili proti Atencem ter šli pri Maratonu na suho. Najimeoitniša moža v Atenah sta takrat bila Miltijad in Aristiu. Miltijad je kot nekdanji herzoneški oblastnik dobro poznal perzijansko šege in navade, pa tudi njih voskovanje. Aristid se je posebno odlikoval po svojej previdnosti in premišljenosti pa po pravičnosti, ki je celo v pregovor prišla. Za leto 390 sla oba bila voljena med vojdtovode. Alenčani so na pervo poročilo, da se Perzi-janje jim bližajo, v Sparto poslali hitrega sla ter jiomoči prosili. Pa Sparlanci jim odgovorijo, da njih vojska vsled stare šege pred novo luno ne more odili. Pako so Atenci ostali osamljeni; le 1000 Platejanov se je ž njimi zedinilo. Desetero vojvodov je peljalo atensko vojsko, ki je okoli 10000 mož štela, v maratonsko ravan, kjer so se bili Porzijanje utaborili. Izveden Miltijad pregovori arhonta po-lemarba in uruge vojvode, da mu za več dni izročijo poveljstvo. 12. kimovca 390 napade: Perzijane in 11000 Gerkov užuga najmanj 100000 Azijancev. Pobili in razkropljeni Pcrzijanci beže na ladijc, Gerkem prepustivši 6400 merlvih pa vso ranjence, bogato pratež m zalogo svojega tabora. Gerkov je padlo le 192 in ranjenih je bilo okoli 100O. Zmagani Pcrzijanci niso obupali, lemuč veslali so krog Atike, da bi nenadoma napadli nezavarovane Atene. Pa Miltijad je opazil njih naklep ter se z večino svoje vojske približal Atenam. Ko so sovražniki ugledali atensko vojsko, so odjadrali domu. Atenci so v zahvalo za zmago bogovom darovali; na maratonskem bojišči so pa postavili marmarski spominek, na kterem so usekane verste pesnika Isimonida slavile atenske in plalcjske junake. Miltijad jo pri someščanih zadobil toliko veljavo, da so mu zaupali Vso atensko moč na suhem in na morji. Napadel je parski otok in obsedal glavno njegovo mesto. Pa Parijanci so se krepko branili in Miltijad sc je ranjen moral verniti domu. Ker so bili vsi ti stroški brez vspeha, so ga Atenčani z globo kaznovali. Ker le precej ni plačal, so ga zaperli, in slavni maratonski zmagalec jo v ječi za rano umeri. Geto njegov sin Cimon je zarad očetovega dolga za toliko časa izgubil vse deržavljanske pravice, dokler ni globe plačal. Kserksova vojska lopar Gerk«. Dafij se je hotel maščevati zarad maratonske izgubo. To je zahtevala vladarjeva čast, pa tudi politika perzijanske deržave. Tri leia sejo pripravljal za novi boj; kar se Egipčanjc spunlajo. Med vojsko z vstajniki jo Darij umeri (ISoJ. Njegov sin K serk s je za-terl egipčansko vslajo pa do I. 480 doveršil vse priprave za gerško vojsko. Prek II el es po n ta so mu Peniča njo napravili dva mosta; ob poti vojski določeni so pa postavili velikanske shrambe za zalogo ter je napolnili. Dal je prekopati polotok Akto, ker se je ondi ob aloškem nosu bilo darijevo ladijevje razbilo. Spomladi I. 480 je prišel z vojsko do Ilelesponla. Ker jo bil vihar razdori mostava, je oholi kralj baje ukazal stavitelje pomorili, nemirno morje pa bičali in verige vanj metali. Napravil jo nova mostova, črez ktera je vsa vojska še le v 7 dneh in 7 nočeh v Evropo prišla. Potem je šla do mosta Doriska; za obrežjem jo je ladijevje spromljevalo. Tu je kralj ogledal vojsko. Ukazal jo namrei odšteti lOOOO mož in prostor, ktorega so skupaj stopivši pokrili, ograditi. Ko so ti prostor izpraznili, so ga napolnili drugi vojaki; tako se je pokazalo, dajo vojska štela okoli 1700000 mož. Imel je še 1200 vojnih ladij in več kot dvakrat toliko prevoznih. Iz Doriska jo vojska šla erez pomorsko Tracijo v Termo (Salonik) v Macedoniji, kamor je tudi ladijevje za bregom in prek atoškega prekopa prijadralo. Gerki so sicer mislili na nevarnost, ki jim je od perzijanske strani protila, vendar so se stari razpori med njimi kmalu ponovili. Tako so se Atenci vojskovali z Eginjani. V Atenah samih ste se po millijadovi smerti oživili nasprotni stranki. Eno je vodil Temi-s to k lej. Ta zlo zmožni mož seje že odlikoval v bilki maratonski; poslej je opravljal najviše deržavne službe. Prigovarjal je Atenčanom ladijo pomnožili in le na morji veljave izkati. Temu je nasprotoval Aristid, imenovan pravični. Pa Temistoklej je zmogel in Aristid, po ostracizmu obsojen, je moral za 10 let deržavo zapustiti. Potem so vsi temisloklejevi nasveti obveljali; Atcnčani so kmalu šteli 200 vojnih ladij, na kterih so tudi četerlorazrcdniki služili. Ko je Temistoklej slišal, kako zlo da so Perzijanje za vojsko pripravljajo, je sklical zastopnike vseh gorskih deržav v velik narodni zbor na Istmu (481). Voditeljstvo je prepustil prevzetnim Spar-tancem, da bi v pretečem boji le zlogo ohranil. Gorški zbor je sklenil, sotesko Tempe obsesti in Perzijanom zapreti pot v Tesalijo. Ker so pa Perzijanci na svojo stran spravili prestrašeno Tesalce, jo zbor sklenil braniti srednjo-Gerško. Spartanski kralj Leonida jo peljal 7000 mož (med njimi le 300 Sparlancev) v srednjo Grecijo ter obsedel termopilsko sotesko. Memo Teb grede je vzel 400 zaztavljenccv, ki so s svojim življenjem morali biti porok, da sumljivi Tebanci ne bodo s sovražnikom potegnili. Kserks jo poslal k Leonidu in mu obetal, da ga bo postavil za kralja vso gorske dežele, če se mu uda. Zastonj! Potem ostro zahteva, da naj mu Gerki orožje izročč; pa prav po spartansko mu Leonida odgovori: aPridi si po nje«. Ko neki ošaben Perzijan Cerkom zažuga in pravi, da njih io toliko, da bodo njih puščice solnco zatemni e, rau odgovori neki Lakonec: »Tem boljo, ao pa bodemo v senci bojo* - 04 - vali.» Trikrat jih Gerki odbijejo in brez števila pokončajo. Celo 1000() izbranih vojakov, znanih neumerjočih, ni nič opravilo zoper Gerke. Pa izdajalec Efijalt pride k Kserksu in mu pokaže malo stezo črez Elo. Ko je Leonida zvedel, da so ga Perzijani, klere je Efijalt vodil, zajeli, je poslal večino svoje vojske domu. Na mestu je ostal le s Sparlanci, ki so sklenili v kervavem boji junaško umreti. Ostalo je tudi 700 hrabrih Tespijanov, ker jih niso nikakor mogli pregovoriti, dahi Leonida zapustili. Onih 400 Tebancev pa je moralo ostali. Takrat so Gerki sami napadli sovražnike in vso posekali, kar jih je njihova roka le dosegla. Do zadnjega moža so se bojevali (le Tebanci so prosili milosti). Pesniki so opevali njih ljubezen do domovine in lepi spominki so slavili padle junake. V Termopilah se je njih spominjal pomenljivi napis: nLaccdemoncem naznani popotnik, tu da ležimo Mertvi, kor velel tak6 je domovine ukaz. “ (U.) Gerško ladijevje je peljal Sparlanec Evribijad perzijanskemu nasproti. Postavilo sojena severni strani evbejskega otoka ob arte-mizijskem nosu. Umaknilo se bi bilo sovražniku, ko bi so temu ne bil uslavljal Te mistok lej, ki je atenski oddelek (eskadro) vodil. Gerško ladije so se hrabro branile ter trikrat odbile perzijansko ladijevje in je zlo poškodovale. Ko so pa gerški pomorski vojvodi zvedeli, da se je sovražnik polastil Termopil in da je nekaj perzijanskih ladij bolelo Evbejo objaurali ter Gerke tudi od zadej poprijeti, so šli skoz Evrip in krog Alike v salaminski zatok. Kserksova sila se je brez ovire valila črez Dorido in Beotijov A ti ko. Aličanje so po temisloklejevem nasvetu zapustili domove ter šli na ladije; kajti le ti leseni zidovi jih bodo varovali. Preselili so se nekaj na Salamine, nekaj pa v Peloponez. Ko je kralj priderl v Atene, je pokončal in slavni grad zažgal, so so pomorski vojvodi znova zbrali in posvetovali. Večina jih je bilo preplašenih; boleli so, zlasti Korinčanjc, zapustili skupno ladijevje pa se verniti domu. Temisloklej je sprevidel, da le edinost utegne rešiti gerško samoslalnosl; pregovoril je torej Evribijada, da jo drugi dan znova sklical vojaški zbor. Se enkrat so sklonili skupaj ostali. Ko so se pa ncštevilne perzijansko ladije prikazalo, je večini serce upadlo in šiloma so hoteli domu. Tudi iz le stiske si je premedeni Temisloklej vedel pomagali. Skrivaj je poslal Sinika, zvestega odgojiteljasvojih otrok, h Kserksu ter mu rekel poročili to-le: «Temisloklej, tvoj prijatelj, ti pove, da so Gerki med seboj razperli, Ce jih hočeš h kralu užugali, okleni jih v salaminskem zanožji«. Kserks mu je veroval in ukazal za-nožjo od obeh strani zapreti. O polnoči je nekdo poklical Tcmistok-leja iz vojaškega zbora in mu poročil, daje gerško ladijevje od vseh strani zagrajeno. Bil jo Aristicj, največi nasprotnik temistoklejev, ki je če prav izgnan prihitel se borit za domovino. Tako se je 23. septembra leta 480 moralo 375 gerških ladij bojevali s sovražnikovim ladijovjom, ki je štelo 750 ladij in 150000 mož. Ročni Gerki zmagajo ljule sovražnike, ktcriin njih mnogobrojno ladijevje v ozkem salaminskem morji nič ni pomagalo. Kserkssije bil na visoki islem-ski pečini napravil prestol, da bi gledal, kako bodo njegove ladije Ger e zmagale. Ko pa je videl, kako so Gerki 200 njegovih ladij razvertali in v dno morja pogreznili, ostale pa na vse strani razkropili, je jel divjati, lase si iz glave puliti in iz bolečino in jeze si obleko lergati. Napuhnjeno serce mu je upadlo; sklenil je se ver-nili menda strahu, da bi mu Gerki nozaperli poli v Azijo. Vzdignil se je ter z vojsko, le malo poškodovano, šel po stari poli nazaj v Azijo. Na poli so ga lakota in žeja, mraz in sovražni napadi jako zavirali in mu mnogo škodovali. V Tesaliji jo pustil Mardonija s 300000 izbranimi vojaki, da bi na pomlad znova poskusil Grccijo podjarmiti. Po zimi se jo Mardonij pogajal z Gorki, zlasti z Atenčani. Ti so so bili ver- nih v domačijo in naglo sezidali razdorte Atene. Mardonij je k njim poslal macedonskega kralja Aleksandra tor jim obljubil vso odpustili in njihovo deželo razširili, ko bi od zaveze helensko odstopili in s Perzijani potegnili. Atenci so določno zavernili nepristojne pogoje. Pomladi 1. 479 jo Mardonij znova napadel Atene, iz kterih so prebivalci bežali na Salamino. Ker so Atenci za terdno zavernili nove ponudbe, razruši Mardonij njihovo mesto, pokonča Aliko in se umakne v Boo lij o, kjer se blizo Teb utabori. Atenci so poslali v Sparto pa prosili pomoči. Sperva so Sparlanci se obotavljali; ko so pa pomislili, da bi poslej tudi njim pretila enaka nevarnost, so zbrali tako močno vojsko kakor nikoli niti poprej niti poslej. Z njo so so združila druga peloponeška kerdela. Sparlanski kralj Pavzanija jo jo peljal prek Istma in se združil z Atenci, klere je Ar is t id vodil. Cela gerška vojska jo štela okoli 1JOOOO mož. Blizo Pl a tej so naleteli sovražnika. Črez 10 dni so vname hud boj; Perzijanje so popolnoma potolčeni, njihov bogati tabor je vzet, Mardonij ubit (25. kimovca 470). Sparlanci in Atenci so sc v boji naj bolj odlikovali, za njimi pa Tegejani. — Gerki so sc lem bolj veselili le zmage, ker sla taistega dne Sparlanec Leotihid in Alenčan K san tip ob malo-azijskem nosu Mikali popolnoma uničila perzijansko ladijevje. Gerki so slovesno obhajali veliki zmagi ter sklenili zavezo, da bi Perzijane popolnoma pregnali iz gerško zemljo. Sparta se je postavila tej zavezi načelo. Atensko vodstvo. Po rečenih zmagah so Atenčani hiteli zopet zidati glavno mesto. Po temistoklejevom nasvetu so sklenili je s lerduim zidovjem obdati. Temu so nasprotovali Sparlanci, kor so so bali, da bi jim Atenčani no vzeli predvsta med gorskimi deržavami. Pa premedeni Temisloklej 6 jo skazil vse zvijače sparlansko, in Atenčani niso obzidali ie mosla, ampak tudi pirejsko luko. Aris ti d. iz pregnanstva nazaj poklican, se ni več ustavljal, da so Atene razširjcvale svojo moč na morji. Nasvetoval je tudi važno premembo deržavne ustave, po kleri je bila tudi čclertorazred ni kom pot do deržavnih služb odperla. Spartanski kralj Pavzanija je vodil gerško vojsko zoper Per-zijano. Vzel jim jo prevažni Bizantij. Pa sreča ga je prevzela in in naklepal je, da bi s pomočjo perzijanskcga kralja podjarmil Grecijo in jej v njegovem imenu gospodoval. Ko so Spartanci o tem zvedeli, so ga v Sparlo poklicali. Po odhodu pavzanijevom so gerški zavezniki, po večem jonskega rodu, zavezno vodstvo izročili Atenča-nom, klerih ladijevju je ravno nesebični Aristid zapovedoval. Tako so živi Alenčani prevzeli vodstvo gerškib deržav. Aristid je uredil novo zavezo, h klerej so skoraj vsi otoki egejskega morja in mnoga mesta ob malo-azijskem in evropskem obrežji pristopili. Da bi se zoper Perzijane krepko bojevali in zadnja gerška mesta osvobodili njihove silo, dajali so zavezniki na leto po nekaj oboroženih ladij in plačevali v občno blagajnico 460 talentov (okoli 1000000 gld.) Zavezua blagajnica je bila na otoku Delu (477.) Pavzanija sejo opravičil v Sparti ter vernil v Bizantij. Kmalu so je jel znova pogajati s perzijanskimi satrapi. Spartanci so ga zopet poklicali v Sparto. Pa prederznež se celo v Sparti ni bal kovati svojih černih naklepov, dokler ni sužnik, ki je zadnje pismo imel nesti perzijskim satrapom, izdal svojega gospoda ter pismo izročil eforom. Ko jo Pavzanija videl, da se ne more več zagovarjati, jo bežal v neki atenin tempelj, kterega so Spartanci zazidali. Umirajočega so izvlekli iz njegovega pribežališča, da bi s svojo smertjo ne oskrunil svetišča. V Atenah je poleg Aristida še zmiraj naj več veljal bistroumni Temistoklej. Plemeniska stranka s Cimonom na čelu ga je pripravila v sumnjo, da streže po deržavni samovlasti. Po ostracizmu izgnan, je šel v Argej (-173), Pri pavzanijevi tožbi so ga Spartanci, ki so ga silno čertili, obdolžili, da sc je tudi on udeležil izdaje. Ka to so Atenčani k smerti obsodili slavnega junaka. Obsojenec je bežal iz Argoja v Kcrf in od tistod k svojemu prijatelju, mološkemu kralju Admetu. Ko so ga tudi pri tem preganjali, je šel črez Macedonijo in prek egejskega morja v Azijo. Na zadnje je prišel celo na dvor perzijanskcga kralja Artakscrksa. Ta ga ni le dobro sprejel, temno določil mu je obilno dohodke malo-azijskih mest Miunta, Lampsaka in M agnez ije. Ker jo umeri ob času (okoli 405), ko bi bil ravno imel Perzijane peljati zoper svojo rojake, je nastala pravljica, da si je zavdal. — Nekaj let poprej je umeri pošteni Aristid (1GS), Co je prav opravljal najviše službe, vendar je gospodaril tako nesebično in pošteno z občnim imetjem, da je popolnoma reven umeri. Colo pogreb je zanj plačala deržava in preskerbela je tudi njegove otroke. V vojski s Berzijani sc je zadnja lela posebno odlikoval Cimon, sin miltijadov. Pregnal jih je iz vseh Iraških terdnjav. Napadal jih je v raznih krajih malo-azijskega obrežja in jih slavno zmagal ob uslji Evrimedonta (466). lu na južnem obrežji male-.Azijo je pokončal njih ladijevje in potem užugal na suhem razstavljeno vojsko. Uplenil je neizmerne zaklade. Spartanci so jako zavidali Alenčanom, da sojenjih moč neprestano množila. Ko so Tazjani atenski zavezi se odpovedali in v Sparti pomoči prosili, so že mislili Atiko napasli, kar je v njih deželi naslal slrašen polres. Razrušil je Sparlo in pokončal okoli 20,000 ljudi. O lej nesreči so se vzdignili lielolje in Mesenci ter začeli treljo mesdnsko vojsko (4Co-456). V veliki zadregi so Sparlanci prosili celo Alenčanov pomoči. Cimon in njegova pleme-nilaška slranka pregovorila narodni zbor, in Cimon sam je peljal vojsko v Reloponez. Vstajniki so se polastili lerdnjave iloinske in jo vspešno branili sparlanskih pa alenčanskih navalov. Med obsedanjem so pa Sparlanci nepošteno zahvalili sc za atensko pomoč in jo poslali domu. Zarad lega je Cimon izgubil vso .veljavo pri ljudstvu in v črepni sodbi obsojen je. zapustil domovje. Se le črez 10 let so Sparlanci vzeli llomo. Vstajniki so šli iz domovine in se naselili v Navpaktu, kterega so bili Alčnčani ravno Lokrijancem vzeli. Sovraštvo med Atenci in Sparlanci se jo jako pomnožilo. Ko so Atenci hoteli razširili svojo nadoblast črez Beotijo, so se Sparlanci jim usla-vili ler poslali svojo vojsko v srednje Gorško izgovarjajo so s tem, da hočejo Dorido branili bocijancev. Ko seje vernila, sojo Alčnčani napadli pri Tanagri (4i57). Sparlanci zmagajo, vendar zmago nikakor ne porabijo in gredo naprej v Peloponez. Alčnčani so kmalu zbrali novo vojsko in pri Enofili popolnoma zmagali Beotce. Vsled te izgube so celo plemeniške Tebe morale vpeljali ljudovlado in Beotija, Eocida in Lokrida so pristopile k atenski zavezi. Iz pregnanstva so poklicali Cimona, da bi jih pomiril s Sparlanci, Res jo sklenil premirje za 5 let (4ti|b). Ko pa jo videl,da v mestu imajo njegovi nasprotniki vso oblast v rokah, skusil je v vojski sc izkazati. Peljal je veliko ladij proti vzhodu ter napadel Ciper; pa umeri je pri obsedanji mesta Čilija. Atenski poveljniki so zakrivali njegovo smeri in pri Salamini (na oloku Cipru) zmagali perzijansko vojsko in ladijovje (44^). S to zmago so se nehale slavne perzijansko vojske, ki niso ubranile le gerške zemlje v Evropi, ampak tudi malo-azijsko Gerke rešile perzijansko sile. Periklcj Periklej je bil sin slavnega Ksanlipa, kije pri Mikali Per-zijane zmagal. Podedoval je velikansko premoženje ter je rabil za svoje izobraženjo. Duševno jako obdarovan se je posebno pridno učil pri Zenonu iz Kleje in Anaksagoru iz Klazomen. Slovel je zarad lopo svoje postave, pri kteri so se nasprotniki njegovi le nad neprimerno veliko glavo spodlikali. Slovel je kol zveden vojvoda, serčen vojak pa po svoji določni in stalni značajnosli, naj bolj pa po svoji zgovornosti. Primerjali so ga s Zevsom ler rekli, da nosi strele na jeziku in da blisk šviga iz njegovih ust. Vsestransko pripravljen je po aristidovi smorli prevzel voditeljstvo atenske deržave (468—426); kajli nikdo niti Cimon niti Tueidid so ž njim ni mogel vspešno poganjali za predstvo. Zmerna vladožcljnost pa vzvišeno hrepononje po časti sle ga vodili pri njegovem delovanji. Na * - 68 — videz jo ljudstvo gospodovalo, pa storilo je vendar le vse po njegovi volji. Da l)i se mu še bolj prikupil, je razširil njegovo oblast, skerčil pa arejopagovo in ar h o n lovsko. Da bi se tudi revni meščani udeleževali deržavnega delovanja, jo nasveloval iz občne blagajnico jih odškodovali za izgubljeni čas. Tako so jim plačevali, če so hodili v narodni zbor ali pa kol sodniki se udeleževali sodnijskih zborov. Obeh zborov opravila in pravice je jako pomnožil. Ker so deržavni stroški narasli, je povišal plačila atenskih zaveznikov. Ti skoraj niso bili več zavezniki ampak podložniki. Celo njih prepire je presojeval sodnijski zbor v Atenah. Zadnji dve desetletji ti niso dajali več ladij in vojakov za vojsko zoper Perzija ne, ampak so vse le v denarjih plačevali. Piriklej je dal zavezno blagajnico prenesti z Dela v Atene. Denarje, le zaveznim nameram namenjene, je rabil za olepšan je in ute rj en j e Aten pa za izobraževanje svojih someščanov. Dozidal je »dolgo zidovje«, ki je mesto vezalo s pirejsko in falersko luko, in Atene, središče velike zaveze, tako ulerdil, da se nobena pomorska moč ni mogla ž njimi meriti. Napravil je lep vhod v mestni grad, verslo stebrov z vsekanimi stopnicami (pro-pilcje), atenin tempelj z dvojno verslo iz belega marmora (partenon) pa novo gledališče, odej, za igro in godbo. Krasno jo olepšal rečene stavbe s kipovi, ki so jih deloma Fidija, deloma njegovi učenci izdelali. Periklejev prijalelj Fidija, dosedaj še neprekošeni kipar, jo izdelal tri velikanske podobe. Verhu Akropolje je stala iz brona vlila Atena, tako velikanske postave, da so jo mornarji že ob su-nijskem nosu občudovali. V parlenonu je stala druga Atena 37' visoka. Ko je Fidija nasvetoval, da bi jo naredil iz marmora, ker bi cenejša bila, mu je ljudstvo zaklicalo: »Ne, no, iz zlata in slonove kosti«! Najimenitniše tidijevo delo pa je bil velikanski Zevs v 0-limpiji. Med slikarji se je naj bolj odlikoval Polignot, ki je lezejev tempelj in »pisano lopo» (poikile) z lepimi slikami ozaljšal. Penklej je podpiral tudi znanstvo, posebno pa pesništvo; naj bolj jo tedaj cvetela tragedija. Da bi si tudi reveži serce požlahtnili, jim jo Periklej glediščnb vstopnino plačeval iz doržavne blagajnico. — Da bi nekoliko zmanjšal, preveliko število meščanov je napravil, da se jih jo mnogo odpeljalo na tuje; ustanovili so Amfipolj ob Slri-monu in Tu rije v Italiji. Skerbel je tudi za vojsko ter jo zelo pomnožil; pripravljenih je imel 300 vojnih ladij in zakladnice polne zaloge za vojsko, v deržavni blagajnici pa 6000 talentov (okoli 15 milijonov gd.). AtenOnni ao trnU potrebovali tako previdnega voditelja. Izgnani beotijaki ploraonitniki ao ae zbrali in požugali At»nce pri K o r o ne j i ( Sparlanci so so šiloma polastili vodstva po vsej gorski zemlji. Gorki so mislili, da bodo do končani vojski, po uničenji Aten svobodno živeli v svojih malih deržavah; pa prevarili so so, kajti Sparlanci so jim ostreje gospodovali in nakladali večo davke nogo Atenčani. Vendar so nikjer ni godila tolika sila kakor v Atenah samih. Trideseteri oligarhi so bili pravi samosilniki. Na klerega koli so sumili, da bi bil udan ljudovladstvu, umorili so ga. Zavcrženi vohuni in podkupljivi ovadniki so pogubili mnogo najpošlenejših mož. Samosilirki bo celo presanjali ovoje nasprotnike, če bo na tuje pobeg ‘ili. Tudi Aloibijad je moral pred njimi bežati. Zapustil je Traoijo ter šel k perzijan- — 74 - »kamu satrapu Farnabazu. Ko so pa oligarhi v Sparto poročili, da Atene nikakor ne bodo voljne nosile njihovega in spartanskega jarma, dokler bo Alcibijad Živel, so Sli epartanski poslanci k satrapu v malo-Azijo. Lizander je zahteval alcibija-dovo glavo. Farnabaz se jim sperva ustavlja, nazadnje pa privoli v prošnjo. Dobro uterjeno alsibijadovo stanovanje so obdali z dervami in hosto ter jo zapalili. Alcibijad je vzel plašč in goli meč in je prodori skoz ogenj. Pa sovražniki so ga od daleč ubili s puščicami. Med atenskimi samosilniki je naj grozoviliše razsajal kervoločni Kritija; napadel in založil je celo svojega tovarša neznačajnega Tera mena. Obsodili so ga in umorili. V 8 mescih svojega nasilnega gospodovanja, so pogubili okoli 1500 meščanov. Celo sovražni Tebanci so milovali Atenčane, tako hudo strahovane, ter begune prijateljsko sprejemali. Zbral jih je Trazibul pa so polastil mestica File. Na to je napadel Ateno, zmagal oligarhe,jih izpodil in vpeljal prejšnjo ustavo (403). Sokrat (469 — 399). Koliko da je dolga peloponeška vojska popač la gerško nravitost, ftflj bolj Živo priča Sokratova smert. Ta modrijan je bil sin kiparja Sofroniska; sperva se je tudi on pečal s kiparstvom, poslej pa le sž znanstvom (modroslovjem) in s takimi meščani, ki bi bili v modroslovji radi napredovali. Vse je skušal zboljšati in osrečiti, jih narediti svobodne in bogu dopadljive. Učil ni v kaki šoli, ampak po ulicah in tergih, v občnih in zasebnih hišah. Tudi ni jemal za svoj poduk nobenega plačila. Itazgovori — prašanja in odgovori — so mu pridobivali učence in jih po njegovo izobraževali. Navadno je začel uk s kako znano stvarjo in potem tako zastavljal prašanja, da so učenci sami prišli na to, kar jim je povedati mislil. Občudovali pa niso le njegovih naukov, ampak še bolj njega samega. Njegovo ž.vljenje je izrezovalo razne čednosti. Natanko je izpolnoval vse deržavljanske dolžnosti. Branil je nedolžne vojvode, ki pri Argenuzih niso bili mertvih in po-topljencev polovili Pred sovražnikom seje odlikoval kot serčen in pogumen vojak. Pri Potideji je rešil Alcibijada smerti, pri Deliji pa je Alcibijad ohranil življenje Sokratu. Bil je poterpežljiv in zmeren in jako uterjenega života. Priprosto oblečenemu so sc rojaki posebno čudili, ko se je v Traciji pri hudem mrazu upal iz šatora. Celo bos jo hod 1 po ledu, in vendar ni na zdravji terpel najmanjše škode. Postava njegova ni bila ravno prikupljiva, tem prikupljiviše pa njegovo ponašanje. Imel jo plešasto glavo, dolgo brado, veličastno čelo, velike polne oči, privihan nos pa velik trebuh. Delfovski orakelj je rekel o njem: nSofoklej je moder, modrejši od njega Evripid, med vsemi ljudmi najmodrejši pa jo Sokrat." Ljubeznivi in ponižni Sokrat je tolmačil božje besede ter rekel, rta on ertini zna, da nič ne zna, ko drugi mislijo, da kaj znajo, pa vendei nič ne znajo. Ker je Sokrat pri vsaki priliki brez strahu zagovarjal resnico, zmotnjave in krivico pa spodbijal in grajal, si je nakopal dosti nasprotnikov. Melet, Anit in Likon so ga zatožili, da zaničuje domače bogove pa nove vpeljuje in da s svojimi nauki zapeljuje in pači mladino. Sokrat je naprej vedel, da ga bodo obsodili. Za to je rekel svojim sodnikom: nKjer ljudstvo samovoljno gospoduje, nikdo ne bo odšel smerti, ki se brez strahu ustavlja njegovi samopašni krivičnosti." Za krivega spoznan jih tudi ni hotel milosti prositi, temuč rekel je: BCelo mojo življenje, Atoneani, sem neprestano delal, da bi bil podučil vas in vašo mladino; zanemaril sem med tem cel<5 moje gospodarstvo in nikdar sc poganjal za deržavnimi službami. Zato so spodobi, da mo ostalo življenje hranite v pritaneji." Odkritoserčno besede nedolžnega S krata so razserdile sodnike in obsodili so ga, da more strup piti. Obsojen jo brez strahu čakal smerti. Prijatli in učenci so ga hoteli rešiti; temu se je Sokrat stanovitno branil, kajti tudi v smerti je hotel pokoren biti postavam. Tolažil je do zadnjegaprijatle ter jim mirnega - 7S - spr^a rarjasnov«! ncumerjo^nost duše. Ko je strupeno pijano ter čutil smertnft slabosti, je rek»-l učencu Kritonu: „Eskulapu sem dolžan pisanca; ne pozaM mu ga daroTati.1' Sedemdesetletni starček je hotel s temi besedami reči, da Življenje je bolezen, ktero ga bo smert ozdravila. Sparta In Perzija. Vsled dolgih vojsk so so Gorki zlo odvadili domačega dela; vojska se jim je posebno priljubila. Okoli 11000 Cerkov je vstopilo v vojsko Čira mlajšega, ki jo lastnega brala Artakserksa II. hotel s prestola pahniti. Cir mlajši je bil sin Darija II ('424-405) in ljubljenec svojo matere Parizatidc; zalo mu je oče izročil namestništvo cele sprednje Azije. Nezadovoljen z veliko oblastjo je nabral veliko vojsko ter jo peljal v Mezopotamijo zoper svojega brata, kralja perzijanko deržave. Pri Kunaksi (blizo medijskega zidovja) sta se poprijela. Cir je bil ubit in njegova vojska zmagana. Le Gorki so na svoji strani užugali sovražnike (401). Na potu domu so se neprestano bojevali s sovražniki in drugimi težavami. Ko so jim zvijačni Perzijanjo pogubili stare voditelje, jih je y vodil Atenčan Ksenfont. Ta je ob Tigridu rekel vojakom: »Če ostanemo v tej bogati deželi, bi kot lolojedci hitro pozabili na damačijo. Naj prej idimo na Gorško domu, povedal rojakom, da so sami krivi svoje ubožnosli; povejmo jim, da je tukaj dosti bogate zemljo za vsakega, ki ima serce se je polastiti.« Srečno je teh 1 0000 Cerkov prišlo črez Armenijo do černega-morja in od tislod domu. Perzijanski satrap Tisafern je zelo tori gerška mesta v mali-Az;ji, ker so bila Čiru mlajšemu posebno udana. Zatiranci so prosili Sparlance pomoči. Sparlanski kralj Agezilaj je sovražnike večkrat zmagal ter jih odgnal s malo-azijskega primorja. Nesrečno pa je bilo spartansko ladjevje; Atenčan Konon in Perzijanec F a maha z sta je pri Knidu (304) uničila. Agezilaj je že proprej moral oditi na Gorško, kjer so se zatirani Korinčanje, Argejci, Tebanci in Atenci zavezali in pri Ilalijarlu popolnoma potolkli spartansko vojsko. Ubit je bil njen poveljnik, slavni Lizander (303). Agezilaj je pri Kor oneji (304) sicer zmagal zavezance, pa v bitki je padlo tudi silo veliko njegovih vojakov. Konon in Farnabaz sta po zmagi pri Knidu sama prišla na Gerško. Spodila sta z vseh otokov egejskega morja spartansko uradnike in njih vojake. Konon je s perzijanskimi denarji zopet sezidal dolgo zidovje, ki jo Atene vezalo s Pirejem (303). Počasi so si oslabele Atene zopet na noge pomagale. Spartanci so se bali, da bi Alenčani ne dobili stare moči na morji, in so v Perzijo poslali Antalcida. Ta je sklenil sramotni mir, v kterem so Spartanci pcrzijanskemu kralju prepustili vsa mesta v mali-Aziji in lepi otok ciperski. Gerško deržave bi imele vse prosto biti in le Atenčani bi smeli obderžali otoke Lemcn, Imbcr pa Scir (387). Tako je Perzija določevala osodo gerških deržav.. — 76 — Sparta tn Tebe (3S7—371). Spartanska sila jo sicer propadla na otokih, tem določnišo in ostreje pa je gospodovala po gerški celini, ker se posamezne derža-vicc niso smele njej nasproti zediniti. Celo oddaljenemu Olinfu so Sparlanei branili zediniti lialcidiška mesta. Pri tej priliki je šel spar-lanski vojvoda Febida prek Beotije. Kar gaje Tebanec Leontijad, načelnik plemeniške stranke, pregovoril, da so sparlanski vojaki posedli terdni mestni grad Kad mojo. Na to so se plemenitniki polastili oblasti in pregnali ali pa pogubili ljudovladcc. Pregnani Iju-dovladci so bežali po večem v Atene, kjer so jih prijateljsko sprejeli. Med temi najimenilniši je bil Pelopida. Polo pida jo bi iz zc!6 imenitne plemeniške rodovine. Veliko las'no premoženje je pomnožil z lepim priženilom. Kljubn svojemu rodu in bogastvu se j« neprestano živo potegoval za ljudovladstvo. Sovražil je vsaktero krivico in občnim pa koristnim napravam svoje domovine žertvoval svoje moei in dokaj denarjev. Živo vnet za svobodo in slavo domovine, se je sramoval sramotnega stanja, v ktero so plemenitniki rojstno mesto pripravili. Hudo so je serdil nad njimi, še bolj pa čertil njiho c branilce—Spartanco. Leta 379 je nekega viharnega zimskega večera prišlo 12 pregnancev v lovski obleki v Tebe. Zedinili so se s zarotniki \ mestu. Deržavni tajnik Filida se je pogovoril s zarotniki pa povabil glavarje plemeniške vlado k obedu, pri klerem so jih umorili. Znova so vpeljali ljudovladstvo, spartansko posadko pa prisilili sramotno oditi. Alenčani so so veselili tebansko zmage, in to lem bolj, ker sta njih vojvodi llabrija in Timotej vzela Spartancem mnogo mest in jih pridobila za novo pomorsko zavezo Kor pa je tebanska moč prenaglo rasla, so so Atenčani pomirili s Sparlanei. Ti so sklicali v Sparlo velik shod, ki bi imel priznati in uresničiti pogoje antalcidovega miru. E pa m i n on d a je zastopal Tebe ter se branil sprejeti stavljene pogoje. Sparlanski kralj Agezilij je zahteval, da se razdere beotijska zaveza, kterej so Tebe predsedovale. »Ko se bodo Sparlanei, pravi Epaminonda, odpovedali oblasti čroz lakonske in mesensko kraje, bodo tudi Tebanci razpustili zavezo beolijskih mest.« Molče je izbrisal razserjen Agezilaj Tebance iz mirovne pogobde. Epaminonda, ki je sž svojo pogumnostjo in stanovitno mirnostjo Spartancem vsekal hudo rano, je irh»l takrat 40 let. Bil jo stare plemenite, pa obožane rodovino. Narava ga je preobilno obdarovala. Porabil je vsako priliko, da bi svojo zmožnosti vsestransko razvil. Odlikoval so ja pri telovadvi in polji in znal izverstno na piščal piskati in na liro gosti. Enako jo razvijal svoje duševne darove in nravne kreposti. Učil se je pri Simiji in Spintarji, Sokratovih učencih, posebno pa pri pitagorejci Lizidu iz Tarenta. Poleg telesnih in duševnih darov so že starodavnih! posebno občudovali ponižnost in zmernost, najlepši nj govi kreposti. Ostal je ves eas svojega življenja ubožen, nesebičen in nepodkupljiv. Mož, ki je 12 let vodil osodo svoje domovine in cele Greciie, je imel le eno veihnjo obleko in moral je doma ostati, če jo bila v perilu. Umeri je kakor Ar stid tako ubožen, da zapuščina še za pogrebne stroške zadostavala ni. Ko je sparlanski kralj Kleombrot napadel Beolijo, mu je Epaminonda nasproti peljal Tebance, kterib hrabro «svolo ker- _ 77 — dclo» je vodi! Pdopida; prijel gaje pri Lcvktri in popolnoma pobil. Od te bilke slovi epaminondova poprečna bojna versla (371). Tebansko vodstvo (371—36-2). Zmagalni Tebanci so naglo dobili mnogo zaveznikov; njih moi' se je tako pomnožila, da se nobena gerška deržava ž njimi ni mogla meriti. Kazcepljeni Arkade i se bi bili radi združili. Kerso jim Spartanci branili, so poklicali Tebance na pomoč,. Epaminonda je šel v Peloponez in napadel je celo Sparto. Pa kralj Agezilaj je otcl mesto, ki ni imelo ozidja Epaminonda je osvobodil Mescnijo spar-lansko sile ter je sredi nove samostalne deržave sezidal glavno mesto Meseno. Uredil je arkadsko zavezo pa v gorenji alfesjki dolini u-slanovil novo zavezno mesto McgalopoIj. Tako je oslabil sparlansko moč, Tebancem pa pridobil udane zaveznike (370 in 300). Pelopida jo skušal na severji razširiti tebansko oblast. Varoval je Tesalce pred silo kervolocnega Aleksandra, kijevFc-rah nasledoval samosilniku Jazonu (368). V Macedoniji je pomiril prepire med raznimi kraljiči pa kraljeviča Filipa in 30 mladeničev kot zastavljcnee odpeljal v Tebe. Ubit je bil v novem boji z Aleksandrom iz Fer (364). Ker so Sparlanci skušali podreli epaminondove ustanovitve v Peloponezu, jo večkrat z vojske tje šel. Leta 302 še je zadnjikrat tje odpravil, da bi pomiril prepirajočo se (Aikadeč, ki so jih Spartanci zmagali v «brezso!zni bilki». Tudi takrat je brez vspeha napadel Sparto; poslej je pri Manlineji (302) zmagal Sparlanco in z njimi zavezane Atence, pa v razjarjenem boji je bil sam smerlno ranjen. Kopje ga je zabodlo v persa. Zdravniki so izrekli, da bo umeri, ko hitro bo kopje iz rane izderi. Ko se mu povedali, da je sovražnik popolnoma zmagan, je rekel: »Dosti sem živel, ker nezmagan umerjem«. Po njegovi smcrli so Tebe naglo propadle, ker jim je manjkalo izverslnih voditeljev. — Alcnčan Timotej jim je vzel E v bojo. Pa tudi Ateno se niso dolgo obderžale: zatirale so svoje pomorske zaveznike in izgubilo najimonitniše, kol Hod, Kos, Hij in Dizanlij. Perva sveta (foeijanska) vojska (35G—346). Focija nci so obdelovali »svelo polje,« kije je bil Solon po raz-rušenji Kirc Apolonu posvetil. Tebanci, njih sovražniki, so jih tožili pred amliklijoni, klori so jih obsodili. Ker Focijanci niso mogli plačati prevelike globe, so jih izobčili. Na to so se Focijanci pripravljali za boj in izovolili voditelja Filomola. Ta so jo polastil zakladov, v apolonovih hramih spravljenih; ž njimi jo najel veliko vojsko tor začel desetletno «svoto vojno». Filomel so je srečno voj- - 7Š — skoval zoper Lokrijance in Tesalce, tebanske zaveznike. Po izgubljeni bilki s Tebanci sc je ubil, spuslivši se z visoke pečine. Onomarh, tilonielov brat in naslednik, je s svetimi zakladi nabral novo vojsko; on je užugal Tesalce, in v dveh bitkah tudi Filipa, macedonskoga kralja, ki so ga bili Tcsalci na pomoč poklicali. Po njegovi grozoviti smerli na križi je prevzel Fajii, brat poprejšnjih vojvodov, poveljstvo. On in onoinarhov sin Falck sla se doigo vojskovala z Heolci. Ti so poklicali macedonskoga Filipa na pomoč. Ko je Falek videl, da so njegovi pomčki usahnili, je kralju prepustil lermopilsko sotesko. Filip jo Foeijance ukrotil nekaj s silo, nekaj s zvijačo. Potem so se amfiktijoni zbrali in sodili svetokradne Foeijance. Filipu so dali glasova, ki so ju Focijanci pri amliklijonih imeli. Svojim mestom so Focijanci morali razdreti obzidja in stanovalci sc naselili po raznih vaseh, svete zaklade so pa morali povernili. Demosten in vojska s FiTpom, kraljem macedonskim. Focijanska vojska jo pripeljela Filipa v Tcsalijo in sred-njo-Grecijo, kjer sc je polastil več terdnih mest. Na to seje obcrnil proti gerškim naselbinam ob macedonskem obrežji. Naj močnejši jc bil Glini, ki je gospodoval mnogim halcidiskim mestom. Olinčani so o pravem času opazili jim pretečo nevarnost ter v Atenah zaveze in pomoči prosili. Slavni govornik Demosten jo pregovoril svoje rojake, da so z Olinčani sklenili zavezo. Ker so Atenci le majheno vojsko v pomoč poslali, jc Filip vzel Glini (348j ter ga razderl kakor tudi drugih 32 halcidiških most. Pemosten (385 — .i22) je bil sin bogatega nožarja. Oce mu je zgodaj umeri pa zapustil 14 talentov. Varuhi so s premoženjem tako slabo gospodarili, da so doraslemu mladeniču izročili komaj dva talenta. Pri Kalistratu, Izokratu in Izeji se jo učil govorništva, pa je tudi obiskaval platonovo šolo. 19 let star je sam tožit nevestno varuhe. Sodniki so jih obsodili, da so morali poverniti zapravljeno premoženje. .Leta 355 je pervikrat stopil na oder v naro Inem zb >ru. ICrobotali so se mu. Njego r govor je bil okoren, glas slaboten, sapa kratka, stavki pretergani in nerazumljivi. — Svojo nesrečo jo tožil glediščnemu igralen Satiru. Ta mu je dal govoriti mesto iz Sofokleja; potem je Satir sam govoni taisto mesto. Demosten je spoznal, da ne zna lepo govoriti in da je lepo umevno govoriti najperva in najvaž-niša lastnost govornikova. Z občudljivo stanovitnostjo so je znebil raznih napak. Lašč si je postrigel po eni strani glave, da ni mogel iz hišo, dokler ni popravil svojega izgovora. Kamenčke je doval v usta in na glas bral dolge pesni, da bi se privadil razumevno govoriti. Ker je imel navado z eno ramo zmigavati, seje postavil pod oster meč, ki ga je hudo zbodel, ko hitro je med govorom z ramo zganil. Da bi slabotni glas okrepil in sapo zdaljšal, je grede v stermi breg glasno govoril. Da bi ga razjarjeno ljudstvo s kričanjem ne omamilo in oglušilo, je govoril poleg šumečega morja in skušal glasiti se močneje od šumenja morskih valov. Osemkrat je baje prepisal tuchlidovo zgndbo, da bi se privadil njegovega veiečastnege zloga. Tako se je izšolal pervi govornik atenski, pervi govornik tadanjoga časa, v kterera so veliki govorniki, kot Kabin, Likurg i. d. sloveli. V njegovih govorih občudujemo globoke misli, žive čuti in vetečasten jezik. Lju'.ezen do domovine in navdušenost za vso vebčastno in lepo ste posvetili vsako njegovo besedo. Govoril je po večam proti Filipu („filipica“j kterega je zboru kot najnevarriišoga sovražnika atenska deržavt in gerške svobode popisoval. 7S—• Da bi svojo moč, zlasti na morji, že bolj razširil je Filip sklenil polastili se mest ob Helesponlu in Bosporu. Oblegal je Perint, pa ga ni vzel, ker ga je A pol o d or iz Aten s perzijanskimi vojaki branil. Na to seje obernil proti Bizanliju. Bemoslcn je spregledal veliko nevarnost ter Atenčane pregovoril, da so Ije poslali vojvoda Focijona. Fecijon je prišel o pravem času Bizantincem na pomoč; in Filipu so spodleteli njegovi naklepi. Sveta vojska zoper Amfiso in bitka pri Keroneji (339—338). Filip se ni upal Grecijo brez vzroka napasti. Neprestano budni Demostcn se je poganjal rojakom vdihniti nekoliko svojega duha; zastonj! Atenčani so bili preomahljivi in prepoželjivi, da bi jih bila njegova premagalna zgovornost stalno za njegove naklepe pridobila. Tudi je v Atenah plačeval Filip veliko stranko, klera je v njegovem zmislu delala; zlasti njen voditelj, podkupljeni govornik Es h in, je pri vsaki priliki hudo nasprotoval dcmoslenovcmu domoljubju. Ko je Eshin I. 331) zastopal Ateno pri amfiktijonih, je nasvetoval Amfisane kaznovati, ker so »sveto polje« brez davka obdelovali. Amfiktijoni so jih obsodili in Filipu naložili z vojsko jih kaznovali. Filip je prišel z vojsko, pa posedel jeinuterdil Elalcjo, ključ srednje helenske zemlje. Atenčani so se silo prestrašili in po demoslenovem nasvetu s Tebanci sklenili zavezo, da bi odvernili veliko nevarnost, ki je prelila gerški svobodi. Zalo so podpirali Lo-krijanco in v Focidi zopet sezidali razrušena mesta. Premedeni Filip pa je prevaril zaveznike. Ko je zmagal Amfišane, je šel nad zavezno vojsko. 4. avgusta 339 so se poprijeli pri Keroneji v Booliji. Tebanci in Atenčani so se hrabro bili kakor njih prededje pri Lcvktri in Maratonu, pa presilni sovražnik jih je zmagal. 1000 mertvih Alenčariov jo pokrivalo bojišče in »sveto kerdelo« tebansko je ležalo mož za možem, kakor so v boji stali. Gerška svoboda je bila pogubljena. Filip je Tebance ostro strahoval. Voditelji narodno-svobodne stranke so bili ali pomorjeni ali pa izgnani; macedonska posadka so je polastila Kadmejc in tebanska nadvlada v Beoliji jo prenehala. Milejše je ravnal z Atenčani, ki so se pripravljali ustavljati se mu do zadnjega. Izgubili so svoje zaveznike in zunanja posestva; ohranili so pa deržavno samoslalnosl pa ž njim sklenili zavezo, vslcd klere so Macodoncem v občnih vojskah morali pomagali. Filip jo šel memo Aten v Korint, kamor je v zavezni zbor sklical zastopnike gerških deržav. Le Spartanci niso poslali zastopnikov, kakor tudi poslej nikoli niso priznali macedonskega vodstva v Greciji- Ltordil je novo gorško-macodonsko zavezo; zavezniki so mu slovesno izročili vodstvo tor sklenili z določenimi kordeli udeležiti so prihodnje vojske zoper Perzijane. — 80 Omika Vera. Pervolna vera Pelazgov in Cerkov je bila silo pri-prosla; imela je le malo bogov (gl. str. 38). Poslej se pa jo umetno razvila; ker so oboževali razne moči in prikazni naravo, so spoznavali premnogo bogov. Ločili so jib v tri kroge, v kterih so posebni glavarji gospodovali. Na čelu nebeških bogov jo bil Zevs, ki je kraljeval v nebesih in na zemlji; na čelu povodnih je stal Pozejdon, ki jo kraljeval po morji in sladkih vodah; na čelu podzemeljskih bogov pa Pluton, ki je v podzomelji kraljeval. a). NflbeSki bogovi: Zevs (Jupiter) je oče bogov in Človekov, najviši gospodar in vladar sveta. Skoraj povsodi so ga čestili na najvisih hribih kot boga nebes, ki dež daje, grom dela in strele pošilja. V roči derži strelo ali pa žezlo, znamenji svojo oblasti. Posvečen mu je orel. — Njegova žena in sestra je H era (Junona). Ona nareja zemljo rodovitno in varuje zakon. Ako so razpre s Zevsom, je strahovita in maščevalna. Posvečen jej jo pav. — A t e n a (Minerva) je hči zevsova in boginja jasnega neba, potem jasnega uma in modrosti. Zato je začetnica in predstojnica vseh umetnih del. Kot boginja bojev se je zvala Palada-Atena in je iz zevsove glave poskočila oborožena s kopjem, čelado in ščitom (egido). Posvečena jej jo sova. — Oiroka zevsova inletina sta Apolon in Artemida. Apolonjebog solnca (febus) pa duševne svetlobe —načelnik umetnosti in znanstva in voditelj Modric vMuz). Pozna in prerokuje prihodnost. Vpodoijali so ga s tulom in lokom. Posvečena mu je lavorika. — Artemida (Pijana) je deviška lunina boginja pa predstojnica lova. Vpodobljali so jo s tulom in lokom pa s polomescem na glavi. Hefest in njegova žena Afrodita sta otroka zevsova in herina. Hefest (Vulkan) je kruljevi bog ognja; peča se posebno z umetalnimi kovinskimi deli, s kterimi bogove obdaruje.— Afrodita (Venera) je boginja ljubezni. — Arej (Mart), bog prepira zlasti pa vojske. — Hermej (Merkurij) je zevsov sin in poslanec, in ker je posebno pre-meden in previden, tudi bog kupčije in sleparije. On vodi duše v podzemeljski svet. Vpodabljali so ga s krilato čeladioo in perotnieami na nogah; v roči derži palico krog ktere ste dve kači ob vite. — Hestija (Vesta) je deviška boginja ognjišč in ognja pa varhinja vseh človeških naselitev. Zemljo so čestili kot boginjo De-metero (Oercra). Ona jo dela rodovitno in uči ljudi kmetjstva. Klasje venča njeno glavo. — Pij oni z (Bab) je bog vina in sili cvetlice, da poganjajo. Posvečena sta mu vinska rozga pa panter. Manj veljavni bogovi in spremljevalci velikih so: Irida, zevsova poslanica in herina služabnica. — Eos oznanovalka jutra. — Apolon jo vodil devetero „Modrio“ (Muz), načelnic raznih umetnij in znanstev. — Nimfe (Vile), boginje gozdov in hribov, spremljajo Artemido. — Erot(Amor), krilati deček s puščicami, in Harite (Gracije, boginje miline, spremljajo Afrodito. — Pijoniza vedno spremljajo njegov učitelj Silen, pijanček na oslu, pa kozonogi Satiri. Heba in Ganimed strežeta bogovom pri obedu. b). Povodni bogovi: P o z ejdon (Neptun) je kralj morja in vseh voda; stoluje v globočini morja in se vozi na vozu iz školjk, kterega morski konji vlečejo. V roči ima trirogelj, s kterim zemljo potresa. Konj in pliskavka (delfin) sta mu sveti živali. — Njegova žena je Amfitrita, boginja šumečih valov. — Nerej, sin Ponta in Geje pa oče 50 hčeri, ljubeznivih morskih-Vil (Nerejid), med kterimi Tetida, ahilajeva mati, naj bolj slovi. — Ocean, mož tetidin in oče mno-gobrojnih Oceanid. — Pozejdona pa spremljajo Protej, morski starček in prerok, ki se velno spreminja, pa mnogobrojni Tritoni, ki na školjke piskajo. o). Podzemeljski bogovi: Had ali Pluton (Ork) je mezavi in molčeči kralj podzemeljski. — Perzefona (Prozerpina), liči demetrina, je njegova žena. Pluton jo je odpeljal materi. Žalujoča Deraetra je dolgo išče; nazadnje jej Zevs razodene ~ 81 — stanovanje njene hčere. Ker je Prozerpina v podzemelj! že okusla sad, se ne sme popolnoma povnerniti na zemljo. Spomladi zapušča podzemelje, jeseni se pa zopet tje vrača. — V plutonovem spremljevulstvu so Erinijo (Furije), boginje maščevalke. Pomenijo hudo, nemirno vest; upodobljali so jih v poiastni postavi s kačami mesto las. Utolaženo se zovejo Evmenide. Pri lenarškem nosu, so mislili Gorki, je vhod v podzemeljski svet. Ločene duše so moralo naj prej ili črcz reko S ligo; prcpelje-val je je brodnik Haron, kleremu so po en oboi (okoli S kraje.) plačevale. Pri vratih podzemeljskih je čuval triglavi pes Gerber; mem njega so prišlo v Tartar ali v Elizij. Tartar je bil peklensko prebivališče vseh zaveržencev (kol Tantala, Danajid, litija, Sizifa, Iksijona i.d.), kjer so terpeli večne muke. Elizij je bil gerški raj. Na srečnih otokih so živeli zveličani, potem ko so, napivši se jz reko Lele, pozabili na vso posvetne težave, in so lam uživali večno veselje. Pravični ftadamantij, Minoj in Eak so pod predsedni-štvom Plutona in Perzefone sodili ločeno duše. Bogočastje. Bogovom na čast so slavili tempelj n e, v klerih se ni zbiralo ljudstvo, ampak so le hranili podobo ali postavo božjo. Najpoglavitniša stvar gerškega bogočastja je bilo darovanje. Durovi so bili ali kervavi ali pa no;kervavi. V pervotnih časih so dai-ovali in klali ljudi; vendar so ti kervavi darovi kmalu nehali. Le semtorlje so v staii spomin darovali nekoliko človeške kervi; tako so Spartanci na artemidin praznik bičali dečke do kervi. Pogostoma so darovali živali kot goveda, ovce, koze, prašiče, konje i.d. Velik dar, ki je štel navadno po 100 živali, so imenovali he-katombo. Daiovalci so bili v praznični obleki, živali v dar namenjene pa ozaljšano s pasovi, trakovi in venci. S kervjo darovane živali so škropili darilnik, kos živali, navadno le drob, so sežgali, ostalo pa pojedli. Da pri žgani žerlvi ni preveč sraerdelo, so na ogenj dovali prijetno dišeč los, pozneje pa kadilo. — Nekcrvavi darovi so bili ali suhi ali mokri. Pri suhih darovih so bogovom na darilnik pokladaii sadje, kolače in druge močnate jedi. Pri mokrih darovih jo darovalec izlil nekoliko vina, mleka, olja ali vode na zemljo ali pa okrog darilnika. Žgali so bogovom tudi kadilna darila. Razen teh darov so jim posvečevali cvetlice in umetniške izdelke in posode iz dragih kovin. Slovstvo. Gerki so obdelovali raznovorstna slovstvena polja. V ncklorih predelih so tako napredovali, da jih do sedanjega časa ni prekosil nobeden narod. V nekterih slrokab so ohranjeni njihovi izdelki, res nedosegljivi vzori. Pesništvo. Občudovani sto junaški jjesni Ilijada (gl. str. 44) In Odiseja (gl. str. 46), kteri je baje zložil Homer ir, Hija (okoli 950 pr. K.). Jako slovi tudi eolski pesnik Hezijod, ki je v teogoniji popeval začetek in sorodnost gerških bogov. V lirični poeziji ali pesni za petje so se naj bolj odlikovali Tir-tej (gl. II. mcs. vojsko, str. 52), Simonid iz Geja (ob času perzij. vojskA), Alcej (612) in mlajša njegova sovcrstnica Sapfo iz Mitilene na otoku Lezbu in pa pri- — 82 — aeržni Anakreont (540). V dobi porjiianskih. vojsk in malo prej sta posebno slovela Ibik (528) pa Pindar, najslavniši narodni pesnik (522—442), kterega “hvalnico,, o zmagalcih v Olimpiji in Delfih, v nomejski dolini in v istemskem smrečji so se popolnoma ohranilo. Pisatelji tragedij (žalostnih iger) so živeli v dobi porzijanskih vojsk; najslavniši so Eshil, So f o klej in Evripid, ki so gradivo jemali iz nepotek-Ijivega zaklada gorskih pravljic. Aristofan, soverstnik Sokratov, je pisal posebno zbadljive komedije (vesele igre). Znanstvo. Posebno razvito je gorško modroslovstvo. Znan je Sokrat. Bil je najvedi nasprotnik sofistov, onih zvijaških modrijanov, ki so vsako stvar tako zavijali, da so jo po volji razkazovali kot dobro ali pa kot slabo (gl. str. 71). Med Sokratovimi učenci sta naj vee pisala Atenčana Ksenofont in Platon (429—348)- Zadnji je samostalno razvijal sostavo Sokratovega modroslovja. Na enako visoko pa nasprotno stališče se je postavil platonov učenec Aristotel iz Stagire v Macedoniji (384—322). Tudi na zgodovinskem polji so Gorki mnogo delali. Herodot iz Halikarnnsa (484—408) «očo zgodovine« jo potoval po vseh gorskih pokrajinah pa skoraj po vseh deželah v Aziji, Afriki in Evropi, ki so je Gorki obiskovali. Popisal jo v deveterih bukvah per-zijansko-gerške vojske ter ob priliki poročal o zgodovini in zemlji raznih narodov. — Alcnčan Tucidid (471—402), prebrisani dor-žavnik, je popisal pervih 21 lot peloponeške vojske, klcre sojo kot vojvod udeleževal. Dognal ni slavnega dela, ker so ga pred časom zavratno umorili. — Ksenofont iz Aten (445—355) jo posebno lepo popisal vojsko Čira mlajšega in zlasti zgodbe onih 10000 Ger-kov, ki so se po bitki pri Kunaksi vernili domu. Nadaljeval jo tudi lucididovo zgodovino do bilko pri Mantineji (362-IicIcnika). Ker so so vse deržavno razmere gerških ljudovlad po lergih in narodnih zborih razpravljalo in določevale, jo govorništvo posebno napredovalo. Starodavniki so naštevali desetero govornikov, ki so vse drugo prekosili. Vsi so živeli v Atenah. Naj bolj so občudovali Lizija (roj. 459), Izokrata (roj. 43GJ, kterega Ciceron zove očeta zgovornosti, Eshina (393—317), posebno pa Demostcna (gl. str. 158), Do današnjega dne slovi Hipokrat iz Kosa (470—364), ki je s zdravilskimi preiskavami zdravilstvu pravi temelj postavil. Umetnost. Gorki so so odlikovali v raznih umetnijah, posebno pa jo cvetelo pri njih umetno zidarstvo, kiparstvo in slikarstvo. Najslarši ostanki gerških stavb so ciklopski zidovi v Tirinlu in Miceni. Skladali so velikanskeobdelaneali neobdelaneskalo drugo na drugo, pa vmes niso dcvali niti mazko (malto) niti apna. (Gl.slr. 37 in38)Naj-lepše gerškostavbo so tem peljni. Ker so v njih hranili le božjo podobo, niso zlo prostorni. Pogostoma zavzema gerški tempelj le svetišče, pred kterim se odperlo predvežje nahaja. Veliki tempeljni imajo po tri prostore: predvežje, v kterem je darilnih, svetišče z božjo podobo in navzadje. Streha je ravna in nosijo jo stebri. Na podstrešji so razni predeli, zlasti tako zvani friz, ozaljšani z rezanimi podobami. Najlepša krasota gerških tempeljnov in drugih stavb so stebri. — - 83 — Razen lempeljnov so slavili [še krasna gledišča, odeje, hipodrome in sploh občinska poslopja. Z izrezanimi podobami so olepševali slavbe in terge. Izrezovali soje iz kamna ('marmora), ali vlivali iz kovin (brona), ali pa narejali iz zlala in slonokostenih ploščic, ki so je prilcrjevali na leseno jedro. V tempeljskem svetišči so stali veliki kipovi, z obrazom na darilnik obernjcni. Mnoge izbuknjene podobe so zaljšale razne predelo stene in podstrešja ter predstavljalo po večem predmete iz ger-škega basnoslovja in raznih pravljic. — Najizverstniši kipar je bil Atenčan Fidija (482—532, gl. str. 68). Slovela sta njegova so-verstnika Poli klet in Miron. Poliklet iz Argoja (okoli 420) je izdelal velikansko postavo Herc torentovsko pa mladeniča s kopjem, ki so ga stari umetniki zvali kanon t. j. pravilo (vzorno delo). V poznejših časih so sc odlikovali Praksitel, Skopa in Lizip. Praksitel (330) jo baje izdelal občudovano Nijobo z otroci pa medicejsko Venero v Florenoiji. Parčan Skopa (360) pa je med drugimi izgubljenimi deli izdelal milsko Venero (sedaj v Parizu). Lizip iz Sioijona (325) je posebno vlival kipe iz raznih kovin. Ti mojstri so imeli mnogo učencev in izverstnih naslednikov. V kiparstvu že dosedaj Gerkov ni dosegel nobeden narod. Tudi se slikarijo so so (Jerki jako pridno pečali. O njih slikah sodimo po večem iz popisov, ker se jo le maloklero delo ohranilo. Sloveli so Polignot, periklejev soverstnik, Zevksid pa Pa-razij (400) in Apel (za Aleksandra velikega). Najimenitniža sta bila Zevksid in 1’arazij. Purazij je enkrat naslikal dečka, ki je grozdje nesel. Ponažal se je, da je grozdje tako živo naslikal, da so tiči ga zobat prileteli. Zevksid mu ugovarja in pravi: nDeček' gotovo ni bil dobro narejen, drugače se bi ga bili tiči ba!i.“ Ko je nnjjsterski prijatelj odžel, je namalal Zevksid pregrinjalo črez podobo. Vernivži se stegne Parazij roko, da bi pogrinjalo v stran potegnil. Spoznavži, da se je prevaril, jo vskliknil: ^Zevksid, jaz tebe priznam za svojega mojstra, kajti ti si prevaril mene, jaz pa le ptice. Macedonci. Dežela. Maccdonija se je razprostirala na severno stran od Tesalije. V raznih dobah so so njene meje različno razlegale. Pervotna Mace-donija je bila kaj majhena dežela, ki je segala od Olimpa in Lak-mona (severni del Pinda) do reke Aksija. Le ob kratkem in nečle-novitem obrežji jo je zalival termajski zaliv. Poslej sč je razširila na vse strani in obsegala na kakih 1200 št. m. ves svet od Olimpa in lihnulskega jezera do roke Slrume. Tri pogorja segajo od severja v deželo in jo delijo v več ravnih predelov, ki so posebno rodovitne zemlje. Ko je Filip s kraljestvom zedinil Halcidiko, je imelo dolgo pa Členovito obrežje med termajskim in slrimonskim zalivom. Hal-cidika sama moli v egejsko morje tri ozka stegna, polna gerških naselbin. Največe reke dobro močene Macedoniie so: Halijakmon (Biklisla), Aksij (Vardar) in Slrimon (Strtima) Najimenitniša mesta - u — so: Pela, glavno in prestolno mesto; E d c s a, stolno m. pred kraljem Arholajein; Pidna, Terma ali Tesal onika (Solun), Olint, P o Ude j a in Amfipolj so gerško naselbine. Zgodovina. Fred Filipom II. Macedonci so bili spevva gorskega rodu; ker so se zel6 pomeSali i drugimi narodi, jih Gerki niso imeli za svoje rojake, ampak jih prištevali k napol-sirovlra tujim narodom. Gospodovali so žez njo kralji, ki so izhajali iz horakle-jevega rodu in sl lastili pravico, se udeleževati gerških slovesnih iger. Za nekaj časa so bili podložni perzijanski sili; iznebeli pa so se je po slavnih gerških zmagah. Kralji so se .prizadevali svoje ljudstvo po gorsko iz ob raži ti. Aleksander l. je po kserksovem odhodu posredoval med Perzijani in Atenčani in pri Platejah je Gerkom izdal mardonijeve naklepe. Ker jo Gerkom h l zlo naklonjen, so ga, zlasti Atenčani, jako častili in ga imenovali tilhelena t. j. prijatelja Gerkov. Pesnik Pindar iz Teb gaje v pesnih slavil. Med nasledniki jo bil Perdika II. za časa pe o-poneške vojsko zdaj na spartanski zdaj na atenski strani. On in njegov sin in naslednik Arhelaj sta posebno podpirala gerški živelj. Arhelaj je uredil Mace-donijo, zidal mesta in ceste, nabral nAvo vojsko, ki je deželo pred zunanjimi in notranjimi roparji branila. Ustanovil je novo stolno mesto Pelo in na svoj dvor zvabil več učenjakov, pesnikov in umetnikov (Evripida, Zovksida), Le Sokrat ni maral za kraljevi dvor. Poročil je Arhelaju: „Možem so nikakor no spodobi sprejemati dobrot, kterih poverniti ne bi mogli; tudi jev Aionah na ostajanje dobre vode in za cn oboi se dobi 4 bokale bole moke.“ Filip 11. (359—336). Ko jo Pelopida I. 308 pomiril Macedonijo, je med drugimi zastav-Ijenci peljal 15 lot starega Filipa v Tebe. Tri leta je Filip živel poleg Epaminonda in Paraena, slavnih tebanskih deržavnikov. Navzel so jo gerško olike. Pri Epaminondi se je učil vojsko razstavljali in vodili pa zmagovito bitke biti. Spoznaval jo tudi stanje raznih gorskih deržav in njih medsebno razmere. Na prestol postavljen je prenaredil vojsko in ustanovil ali prav zaprav popravil falango. Falanga jo bil bojni rod, ki je v šestnajsterih verstah štel 16000 mož. Vojaki so stali drug lik drugega, se branili na vse strani s ščiti pa oboroženi bili se sarisami (16* dolgimi sulicami). Skusil je falango v bojih s sirovimi razrodi, zlasti z Ilirci in jo na zahodu premaknil meje do libnidskega jezera. Na to je podjarmil gerške naselbine ob maccdonskoni primorji (Amfipolj in PidnoJ. Od Amfipolja proti vzhodu jo premaknil mejo črez Strumo do reke Nesla v Traciji. Kmalu so je uterdil v Tcsaliji in podpiral Tesalce zoper ferska samovilnika Likofrona in Pilolaja. Prekanjeni kralj Se je potem ukoreninil v Greciji in pri Koroneji pokopal gerško samostalnost (gl. str- 78 in 79). Izvoljen za gorskega vojvoda je pripravljal vojsko, da bi so nad Perzijani maščeval za lo, kar so poprej zlega storili Greciji in Macedoniji. Kar ga je pri nekej veselici eden izmed njegove telesne straže zavratno umoril (336), - 85 AlBksander veliki (336-323). Aleksander je Lil rojen leta 356 taisto noč, kloro je fle-rostrat v Efezu zažgal artomidin tempelj. Po očetu je dobil jasno glavo in neutrudljivo delavnost, po materi (OlimpijadiJ pa jo bil ponosen in vroče krvi. Od 13. leta naprej ga je odgojeval slavni modrijan Aristotel, kteremu je še kot kralj bil dolgo časa posebno udan. Prav rad je prebiral homerjevo pesni, ktere je celo ponoči pod vzglavjem imel. Ze v mladosti je kazal, da bo enkrat hraber vojak. Mod starodavnimi junaki je občudoval posebno homcrjevega Ahileja. Če so mu prijatelji pripovedovali o zmagah in pridobitvah njegovega očeta, jim je tožil, da mu Filip ne bode pustil nič, kar bi on mogel si pribojevati. Kako derzen in moder je bil, je pokazal, ko je ukrotil razdivjanega konja Bucefala. Konj se jo plašil lastne sence. Aleksander ga je zasedel in proti solncu peljal brez najmanjše težave. 18 let star je pri Koroneji vodil desno krilo in so bojeval s Tebanci; proti večeru jo predori tebanske verste in tako mnogo pripomogel k zmagi. Dvajset let star je prišel na prestol ter kaznoval morilce očetovo. Ljudstva so se uperla. Cerki so se nadejali, da se bodo Johko osvobodili macedonske oblasti. Kar pride Aleksander z močno vojsko in vsem serce upade. Prišedši v Korint je zbral gerške zastopnike ter jim naznanil maščevalno vojsko zoper Perzijane. Kot izvoljenemu vojvodi vseh Helenov so mu izročili neomejeno oblast. V Korintu je obiskal cinika Dijogena. Ta modrijan, iz Sinope doma, je pretiral Sokratovo priprosto Življenje in postal prava spaka, za to so mu rekli presiljeni (besni) Sokrat. Prizadeval si je, manj ko mogoče potrebovati. Bival je blizo Korinta v nekem sodu, jedel je sadje in pil studenčico. Okrog je hodil ves razcapan in zamazan ; imel ni druzega kot malo posodico, s ktero jč vodo pil. Videvži pa dečka, kije s poSčico pil, je vergel v stran nepotrebno posodo. Od vseh gerških krajev so modrijani, umetniki in učenjaki hiteli v Korint, d« bi vidili mladega Aleksandra. Le Dijogen se ni zmenil za junaka. Alesander je sam žel k njemu; doMI gaje pred njegovim sodom in se 2 njim pogovarjal. Nazadnje mu j« rekel, da bi mu dovolil, česar bi ga Dijogen prosil. Trezni Dijogen mu je odgovoril mirnega serca: „Idi mi s solnca.“ Ginjen je vskiiknil Aleksander: ,Ko bi ne bil Aleksander, bi hotel biti Dijogen." Preilon je Šel nad Perzijo, hotel je svojo kraljestvo pred sovraž-uiki popolnoma zavarovati. Napadel je Iraške razrode, ki so od Ma-codonije proti Donavi bivali. Vojskoval se je s Tribalci, Pconci in Ilirci. Ko je Aleksander zmagoval razrod za razrodom. so perzijanski podkupljonci in zvobodoželjniki po Greciji raznesli glas, da je Aleksander ubit. Cerki so se vzdignili, pred vsemi pa Tebanci, ki so v Kadmeji imeli maccdonsko posadko. Kar je prišel Aleksander in naglo zmagal osamelo Tebance. Strahovito so je nad njimi maščeval. Razrušil je vzele Tebe razen Kadmeje, tempeljnov in hiše pesnika Prndarja. Mnogo prebivalcev je bilo v boji ubitih, ostalo (30.000) pa jo prodal v sužnosl. Prežalostna osoda Tebancev je oslrašila in pomirila vse gerške deržave. 86 Potem se je Aleksander odpravljal v Azijo. Macedonijo in Grecijo je izročil svojemu namestniku A n ti patru in šel spomladi 1. 334 črez Helespont. S seboj je peljal 30,000 pešcev in okoli 5000 ko-njikov. Res mala moč nasproti velikanski Perziji. Pa Aleksander je poznal vse slabosti sovražnikove. Perzijanskikralj Darij III. (Kodoman) mu ni bil nikakor kos; manjkalo mu je previdnosti in serčnosli. Perzijanje so bili pomehkuženi in se nikakor niso mogli meriti z utcrjenimi Macedonci. Nepremagljiva falanga z velikoumnim vojvodom na čelu je morala podreti in razpoditi mnogobrojne čete perzijanske vojske, ki so jo vodili needini poveljniki. — Na grobu ahilejevem je daroval in blagroval občudovanega junaka, da jo v življenji našel zvestega prijatelja, po sraerli pa slavnega pesnika svojih junaških del. Ob potoku Graniku so se mu ustavili perzijanski satrapje. Med njimi je bil naj bolj znajden v vojski M e m n o n gerškega rodu iz Roda; pa ošabneži niso poslušali Gerka in Aleksander jih jo popolnoma zmagal. V bitki ga jo Klit rešil smcrtne nevarnosti (334). Gorška mesta na zahodnem obrežji male-Azije so se mu prostovoljno udala, le Milet in Halikarnas sta se dalje časa branila, Prezimoval je v Frigiji in presekal v Gordiji znameniti vozel. O tem so govorili, da kdor ga bo razvozlal, bode Aziji gospodoval. Pravilo so jo namreč, da se jo kmetovalcu Gordiju orel na voz vsedel. To bo tako razlagali, da lio njegov rod slaven postal, in res njegov sin Mi d a prisvoji vi Frigijo in jej kraljuje. Gordij je v spomin svojega začetka jarem 'kOjesu tako umetno privezal, da nikdo ni znal vozla razrešiti. Ljudje so govorili, da bode Aziji gospodoval, kdor ga lo razvozlal. Aleksander ga skusi razvozlati, pa nič ne opravi. Nazadnje potegne tvoj mee in ga preseka rekoč, da ni nikjer zapovedano, kako naj se razreši. Pomladi 333 jc šel skoz cilicijske soteske v Tarz. Ker sc je razgret kopal v potoku Gidnu, ga je napadla smertna vročica. Razna zdravila niso nič pomagala. Njegov osebni zdravnik Filip je mislil skusili še z enim zdravilom. Kar je dobil bolni kralj list od svojega vojvoda Pai menijona, ki ga jc svaril pred Filipom. Pa Aleksander je vzel pijačo, ktero mu je zdravnik pripravil, in mu je dal pismo brati, Kmalu jc ozdravil ter šel proti mestu Isu. Darij Kodoman je zbral silno vojsko, ki je štela 600,000 mož. Ustavil se je macedonskemu kralju na ozki primorski ravni blizo Isa, kjer svojih čet še razslaviti ni mogel. Začel so jc kervav boj in Aleksander je zmagal, ker je Darij prezgodaj obupal in bežal. Perzijanje so blezo izgubili okoli 10,000 konjikov in 100,000 mož, Aleksander pa le 300 pešcev in 150 konjikov. Uplenil je bogate zaklade perzijnnskega tabora, 3000 talentov zlata, darijev voz, lok, ščit, plašč pa njejrovo mater, ženo, sestro in troje otrok. Ta slavna zmaga pri Isu (333) mu je pridobila vso Sirijo. Iz Cilicije je šel ob sirskem morji proti jugu. F eniška mesta so se mu prostovoljno udala, le Tir na otoku se je ustavil. Ale- ~ $7 - ksnnder ga jo 8 mescev oblegoV.il; ko je napravil velik zasip od suhega do otoka, ga je od morja in po suhem naskočil in vzel (332). Perzijanski kralj je poslal poslance, da bi se z njim pomiril. Ponudil mu je vse deželo lakraj Evfrata, svojo hčer za ženo in veliko odkupnino za svoje žlahlnike. Parrnenijon mu je rekel: »Ko bi jaz bil Aleksander, bi sprejel pogoje.« Aleksander mu jo odgovoril: » Tudi jaz bi jih sprejel, ko bi bil Parrnenijon.« Dariju pa je poročil: »Denarja tvojega no potrebujem in tudi ne sprejmem dela za ceWo; tvoji denarji in tvojo deželo so tako moje. Če hočem tvojo hčer za ženo, jo brez tebe lehko vzamem. Co kaj pričakuješ od moje velikoserčnosli, pridi k meni « Po lem je šel dalje v Egi pot, kjer so ga kot rešitelja iz perzijanskega jarma z veseljem sprejeli. Ob sredozemskem morji je sezidal mesto Aleksandrijo ter povoč-nil svoje ime. Z enim oddelkom svoje vojske je potoval na zelenico boga Amona, kjer so ga duhovniki razglasili za božjega sina in ga posvetili kakor druge orientalske kralje. SpomladT 331 jo zapustil Egipet in šel v Mezopotamijo. Prekorakal je Evfrat in Tigrid in se približal razvalinam ninivskim; pri Gavgameli (in Arbeli) je naletel na darijevo vojsko, ki je baje štela 1000,000 pešcev, 40,000 konjikov in mnogo vozov z nataknjenimi kosami. Aleksander je imel le 40,000 pešcev in 7,000 konjikov in vendar se je Perzijanov tako malo bal, da jih še po noči napasti ni hotel. »Jaz nočem ukrasti zmage« je rekel Parmenljonu, ki mu je ponočni napad nasvetoval. Zjutraj 1. oktobra 331 je solnce že sijalo, ko so Aleksandra zbudili s terdnega spanja. Začel jo določljivo bilko in popolnoma užugal Perzijance, ktorih je bilo 300,000 ubitih. Darij je b°žal v Ekbalano, pa Aleksander mu ni precej sledil, ampak vzel je brez upora stolni mesti Babilon in Šuzc, kjer je dobil neizmerne zaklade. Le pokrajina Perzida se je branila, pa Aleksander jo je šiloma vzel in v Perzepol ji ugrabil še druge zaklalo, preden so jih Prrzijanjc odpeljali mogli. Tu je tudi rešil 500 “''Iflfornjenih Cerkov in požgal kraljeva poslopja. Potem je šel nad Ekbalano, pa Darija ni več tam dobil. Ta je bežal v naj bolj oddaljene pokrajine svojega kraljestva; na bogu ga je Bes, namestnik baktrijski, zgrabil in vklenil. Aleksander mu je noč in dan neprestano sledil; ko zbegani kralj ni mogel dalje nežati, ga je Bes umoril (330). Aleksander si je prisvojil Hirka-nijo, Arijo in Drangijano. Po darijevi smerti se je imel za njegovega postavnega naslednika. Naklanjal se je Azijancem, jih jemal med svoje spremstvo in jim dajal častne službe. Privadil so je celč vzhodnim šegam in perzijanski noši. Zahteval je od svojih vojakov, da bi ga kot perzijanskega kralja čestlli in pred njim na kolena padali. Tako ponašanje je ostrašilo Maccdonce in mu odtegnilo njihovo udanost. Snovale so so zarote zoper kralja in celo imenitni vojvodi so se jih udeleževali. Vsaj Eilola so umorili v Vroftaziji, glavnem mestu drangijanskem, in njegovega očeta Parni eni ja na zabodli v Ekbatani. Mncedoneo Cc balin je zvedel od svojega brata, da se jo osnovala zarota, ki bode Alesandru črez tri dni smert pripravila. Precej je Sel v grad zaroto naznanit. Pred vhodom je srečni Pilota, poveljnika plemeniškega kerdcla, in mu razloiil, naklepe zarotnikov. Pilota pa je zamolčal, kar je sličal; ko je Cebalin zopet priSel, se mu jo izgovarjal, da Se ni imel niti časa niti prilike, kralju razložiti kovarstvo. Enako se je izgovarjal drugi dan. Ker so tretji dan hoteli Aleksandra umoriti, je Cebalinu zmeraj težje prihajalo. Razkril je zaroto nekemu kraljevemu blngiču, ki jo je nemudoma Aleksandru poročil. Zgrabili so Pilota, ki je svojo nemarnost izgovarjal. Poglavitni zarotnik Dimen je ubil samega sebe, Filoto pa je Alezander tožil prod zbrano vojsko. Ker ni bilo ncknkorSnih dokazov, so ga mučili. Prevelike muke so ga prisilile, da je priznal, da jo kriv. Vojaki so ga kamenjali. Alexonder se jo bal, da bi se Parmenijon, filotov oče, nad njim ne maSeeval. Zato je poslal v Ekhatano častnika. Ta je dospel po noči v mesto ter podpoveljniku prinesel poročilo aleksandrovo, da naj umori starega vojvoda. Na jutro je bilo vso pripravljeno. Častnik je Sel k Parmenijonu; dobil ga je v vertu ter mu izročil ponarejeno lllotovo pismo. Ko je Parmenijon čital sinov list, ga je Častnik zavratno zabodel. Iz Drangijane j« Aleksander deri za Hcsoin, ki se jo lastil čast in oblast kralja perzijanskega ter se Artakserksa imenoval. Prišel je v Baklrijo, jo podjarmil in prekorakal reko Oks. Bes je bežal daljo proti severju, dokler ga nisi njegovi generali Aleksandru izročili. Ta ga je dal darijevemu bratu, ki ga je ukazal na čvetero raz-tergati. Iz Baktrije je šel prek Sogdijano do Jaksarta, ob kterem je sezidal Aleksandrijo eshato(s. Kožami). Scilov ni podjarmil, ker so se pred njim v pustinje umaknili. Vernivši se je v Mara-kandi (s. Samarkand) umoril svojega prijatelja Klita. Napravil je namreč veliko gostijo. Prilizovale! so slavili. junaSka dela kraljeva ter ga stavili nad polbogove. Aleksander vinjen se je samega jel povzdigovati, dela In »lavo svojega očeta pa zmanjševati. Serdito se oglasi Klit in protivi nespodobnemu slavljenju. Spominjal se je Filipa, ki je Macedonijo otel In poveličal, pa Parmenijona, ki ga je Alexandcr dal umoriti. , Aleksander, ta-le roka je tebe rešila," je rekel Klit in stegnil svojo desnico. Razdraženi Aleksander je skočil nad Klita ter ga umoril rekoč: Pojdi tedaj k svojemu Filipu in Parmenijonu!“ Pogled mert-vega prijatelja ga je naglo streznil; zavedel se je svojega dejanja in prevzela ga je najhujša britkost. Hotel se je s taisto sulico ubiti, kajti mož ne more več častno živeti, ki je pijan umoril svojega prijatelja. Tri dni in tri noči ni niti jedel niti pil, žaloval in jokal je na postelji in neprestano klical klitovo ime. Nazadnje ga je vojska sprosila, da se je pri življenje ohranil. Posluj je podjarmil vso Sogdijano. Ko je šiloma vzel neki terdni grad, je spoznal Boksa no. «cvetlico orientalsko«; peljal jo je v Baktro ter se ž njo zaročil (327). Velikansko macodonsko kraljestvo mu ni zadostovalo. Hotel je kraljevati črez celo Azijo. Zalo sejo leta 327 odpravil v Indijo. Kralj Taksil ga je precej priznal za svojega nadvladarja. Brez ovire je Aleksander prekorakal Ind in prišel v Ta k sil o, od koder je kralja Pora na udajo nagovoril. Ker se pa Por ni prostovoljno udal, je šel Aleksander prek Hidaspa in zmagal kralja v kervavi bilki (32(5). Prepustivši mu njegovo kraljestvo je pridobil z velikoserčjem zvestega prijatelja in slednika. Ustanovil jo mesti Bucefalo (na spomin svojega konja, ki jo bil v bitki ubil) m Nicejo. Ko je dospel do Hifaza, vojaki njegovi niso hoteli dalje iti. Aleksander se je zaklenil za dalj časa s svoj Sator, pa Vso nič ni pomagalo; vojaki niso odjenjali. Aleksander je postavil 12 altarjov, kakor slolpi visokih, na tistem kraji ter se verni 1. Del vojske seje peljal po Hidaspu, Acezinu in Indu navzdol, drugi pa je šel po suhem polog rečenih rek. Vsi razredi soseudali, le Malci so se ustavili. Ko je Aleksander šiloma vzel njih glavno mesto, je bil hudo ranjen. Ob ustji Inda se je vojska znova razdelila. Manjši oddelek jo šel na ladije, ktere je Nearh peljal poleg, obrežja v perzijski zaliv in po tem do ligridskega izliva. Aleksander sam pa je peljal drugega prek Gedrozije in Karmanije v Per-zido. Strahovito so terpeli vojniki v godrozijski puščavi, dve tretjini jih je poginilo. Prišedši v Suzo je napravil velike svečanosti (325). Aleksander sc jo namreč zaročil s hčerjo kralja Darija; tudi mnogo njegovih poveljnikov in vojakov se je oženilo s Perzijankami. S takimi ženitvami in raznimi napravami je Aleksander skušal zedinili vzhodni svet s zahodnim ter ju pomiriti. Macedonski vojaki niso bili zadovoljni s kraljevini počenjanjem in, ko je hotel odpustiti starše vojake, so vsi hoteli odpuščeni biti. Razserjen je ukazal Aleksander 13 napeljalcov precej pomorili, drugim pa je rekel, da naj gredo, kamor hočejo; on bode s tujci branil svoje kraljestvo. Ostal je dva dni v gradu in nikogar ni pustil pred sc. Vojaki so se jeli kesati in ga prosili odpuščanja. Rad jim je prizanesel in le nekoliko jih je poslal bogato obdarovanih v Macedonijo domu. Kmalu potem jo potoval v Ekbatano dijonizijev praznik obhajat. Kar mu je smert vzela Hefestijona, ki mu je bil prijatelj od mladih let. Za rad te izgubo se ni dal utolažite; da bi serčno bolečino nekoliko omamil, soje udal nezmernemu življenju. Oslabelega je prijela huda merzlica in in umeri je v Babilonu v 33. letu svoje starosti (323). Aleksandrovi nasledniki. Besede umirajodega Aleksandra, „da bodo na spomin njegove smerti napravljali jako bojne igre," so se popolnoma uresničile. Vojvodi iri narodje so se med seboj razperli. Za malo dasa so priznali za nad vladarja vojvoda Perdika. Temu je Aleksander na smertni postelji na pra.šanje, kdo da naj mu sledi, odgovoril: „najdo8tojniši,“ ter mn izrodil pečatni perstan. Najveoo pravico do kraljestva sta imela njegova sina Aleksander in Herkul, komaj rojena, pa Filip Aridej, njegov bebasti napolbrat Za nje je kraljeval Perdika; po njegovi smerti (321) pa je velikansko kraljestvo razpadlo v ved samostojnih kosov. Antipater je obd ržal Macedonijo in Grecijo, kterih sejo po njegovi smerti Kasander polastil; Lizimah je dobil Tracijo, Antigon skorej vso malo-Azijo, Selevk Babilonijo, P t o 1 o m e j Zj a g i Egipot i. t. d. Mod posameznimi vladarji, ki so sc poslej kralji zvali, so nastali ker-vavi in dolgi boji. Ko je bil Antigon, ki je hotel vsem gospodovati, pri Ipsu (800) zmagan, so zmagale! razdelili njegovo kraljestvo; najvooi kos je dobil babilonski kralj Selevk. Takrat so so na razvalinah macedonsko-perzijanske deržave ustanovila — 90 tri velika kraljestva: Mače d o n ck o - per S k o z raznimi kraljevimi rodovi 1323— M^j, sirsko-tiabilonsko s selevcidskimi kralji (301—6-tj in egiptovsko s Ptolnmejoi (323—30) Razen teh velikih kraljestev se je obderžalo še nekaj majhenih, kot Persramsko, Bitinsko Pontovsko, Armensko, Partija. Aleksander veliki je po razrih pokrajinah svojepa kraljestva skerbel za vpeljavo per^ik»?a življa. V tem so pa posnemali nasledniki, zlasti tisti, ki so bili perfike kervi. GerSki jezik in nekoliko tudi perske navade in Sepe so se razširjale med narodi sprednje Azijo. 'Nikjer pa tiko prizadevanje ni doneslo toliko sadu kot v Epiptu. A 1 ek s a n drija je postala to, kar so Atene b'Ie samostalni Greoiii. Polep kupčije in obertnije so posebno slovele umetnosti in znanosti. Imenitne zbirke pa radodarnost ptolomejskih kraljev so tje vabile bistre plave iz raznih krajev. Matematika, z vez d oz nan s tv o pa mehanika sov Aleksandriji dosegle naj-vižo stopinjo v s‘arem veku. Rimljani. Dežela. Italija jo sporva obsegala le polotok od rečic Rubikona in Makre proti jugu; za časa rimskih cesarjev so jej pridjali gorenjo Italijo. Ves svet od Aln do nosov Levke in Spartiventa z otoki vred ima kakih JifiOO št. m. Italija ima sama na sebi veliko obrežje, ker se kot pndolgast polotok med jadranskim in tirenskim morjem razteguje daleč proti jugu v jonsko morje; vendar pa primeroma ni tako členovita kakor ilirsko-gerški polotok, in le dolenja tretjina in zahodno obrežje ima mnogo luk. Alpski lok zagraja gorenjo Italijo ter jo kot velikansko zidovje loči od celinske Evrone. Drugo veliko gorovje je apeninsko, ki od prelaza Boeehetta derži v več všlričnih gorstvih po celem italiianskem polotoku Deli se v severni, srednji in južni Apenin. — Severni Anenin, ki derži, do (iberskega povirja je ozek in ima le malo stranskih vej. Kot nepremakljiva stena pa loči prirodo — podnebje in rastje — gorenje in srednie Italijo. — Srednji Anenin derži do volturenskega izvirja. Ta najširši dol ila-Iskih gorA ima več všlričnih gorstev in bdraslckov. V njem so najviši hribovi fod 7000—9000''). kot Gran sasso (mons Fiscellus, 8934'), Majella (85044), Volino (7851'). — Južni Apenin sc v ne-preterganem gorstvu vleče do mesinskega preliva. Tudi sicilske gore so apeninskega sklada, pa mesinska morska ožina jo je odtergala od polotoka. Na tem otoku je ognjenik Etna. pervi italski velikan (10200'), pa je le samski hrib kakor oghjebljuvni Vezuv (3600' blizo Ncapolja). Italija ima več lepih ravnin. Gornje-italska nižava so prostim med Apeninom in Alpami do jadranskega morja in je dobro močena in jako rodovitna. Toskanska, razširjena dolina ob Arnu. jo zlo rodovitna in dobro obdelana. Rimska (Campagna di Roma) ob dolenji Tiberi je bila nekdaj rodovitniša nego sedaj; na jugu je po polnoma močvirnata (Paludes pomplinae). Kampanska (Campagna -Gi- di Nilpoli) je zlo rodovitna in obdarovana z vso prirodno lepoto. Na njej stoji samski ognjenik Vezuv. Apulska ravan na vzhodni obali južnega Apenina, kterega loži od samskega hriba Gargana. Voda ima Italija posebno veliko, pa le v gorenji Italiji je več znamenitih. Na polotoku, ki od morja do morja komaj 24 do 34 milj meri, so ninogobrojne reke niso mogle razviti, temuč derd kot majhene brežnice od posrednjega Apenina v bližnja morja. Nnj-yeča italska reka je Pad ; izvira na snežnalem Montc-Vizu (Vesulus) in zbira vso vcče in manjšo vode od severnega Apenina in zno-1 ra njo obali zahodnih in srednjih Alp. Levi dotoki so: Ticin. A dna (s. Adda), O lij (s. Osrlio) in Mincij; desni pa: Ta n ar, Trebija in Ren. V severno jadransko morje se še izlivajo: Adiža (AthesisJ. Medcak (s. Brenta), Plava (Plaviš) in Tilavempt (s. Taljmcnt). Iz polotoka teko v tircnsko morje; Ar n, Umbron (s. Om-brone), Tibera, Lirij (s. Garigliano) in Volt urn. Italija ima mnogo jezer. Največa in naj lepša so ob znožii srednjih Alp, kot: Veliko jezero (Lacus verhanus). komsko j. H. Larius), izejsko j. (\. Sevinus) in gardsko j. H. Benaeus) — Na polotoku so jezera pogostoma nahajajo v zasutih žeknih ugasnjenih ognjenikov. Najznalniša so: Peružijsko j. (I. Trasimenus),bol-zonsko j. (I. Vulsinicnsis), čelansko j. H. Fucinus), arvoronsko j (1. Arvernus). kamor so Rimljanjo stavili vhod v podzemelje, in ribovito lukrinsko j. (I. Lucrinus). T»ka je Italija. Pod n eh j e je vsled ruznoverstnepa naličja po raznih krajih različno. Po leti imajo vise ravnine in eloboke doline zlo enakomerno obilno vročino, nima pa je po njih tem mehkejčn, čim dalje proti jugu stojč. Sploh veje onkraj Apenina mehkejSa sapa nego takraj. Najgorkejče so Sicilija in Kampanija pa ni-ceiska in genovska okolica. Od toplega primorja do posrednjega hribovja toplina redoma pojema, tako da po višinah več tednov in celo voč mescev »neg leži. Italija so navadno deli v severno, srednjo in južno. Severna ali celinska Italija jo obsegala tri pokrajine: 1) Ligurija jo primorska gorata pokrajina med brežnicami Makro in Varom; na severji so jo proslirala po zgornjem padskem porečji. Mesta: Genova (Genua) in Nica (Nicaea). 2) Gallia cisalpina ('«Galija takraj Alp«) je obsegala ves svet od srednjih Aln do elrurskega in srednje-itajskega Apenini. Veletok Pad jo je ločil v Galijo takraj in onkraj Pada (G. cis-et transpadana). Imcnitniša cispadanska mesta so: Placencija fs. Piacenza), Parma, M uti n a (s. Modena). Bononija (s. Bologna) in Ravena. — Transpadanska pa : Tju ri n (Augusta faurinorum), Medi-jolan (s. Milan), Krem ona,, Man tu a in Verona. 3) Veneclja je obsegala beneško ravnino ; za rimskih cesarjev so jej prištevali velik kos sedanjega Primorja. Mesta: Pa ta vij (s. Padua), Oglej (Atjuilcia), Vicecija (s. Vicenza). Srednja Italija (Italia propria) je obsegala ves svet od Rubikona in Makre do Frentona in Silara ter štela sledečib 6 pokrajin: 1) Etrurija lo deloma gorata, z lepimi pa rodovitnimi dolinami, deloma berdovila, deloma pa globoka ravan (ob Arnu). Nekdaj jo bila rodovitniša pa bolje obdelana nego dan današnji, luski (Etruski) so bili po njej poseljeni. Mesta: Piza, Pistorija (s. Pi-stoja), Arecij (s. Arezzo), Kluzij (s. Chiusi), Vulziniji (s. Bol-sena), Tarkviniji in Cere s tuskovskimi podertinami, in Veji. 2) Umbrija se je vzhodno od Etrurije prostirala do jadranskega morja; pokriva jo rimski Apenin s svojimi vejami. Mesta: Ari m in (s. Rimini), Sena Gallica (s. Sinigaglio), Spolecij (s Spolelo). Na jugu od Umbrije je primorska dežela 3) Picenija (Picenum) z J a k i n o m (Ancona), imenitnim mestom s pristanom. 4) Lacija, »široka pa ravna« pokrajina (campus latus) od Tibero do Lirijn, je bila poseljena z Latinci, Volski., Ekvi in drugimi malimi razrodi. Njene vzhodne strani so gorate ali pa berdnate Mesta ob morji: Oslija, Ancij, Teracina; notranja so: Arpin (s. Aguino), Suesa Pomecija, Ardeja, Tuskul (pri s. Frascali), letovišče imenitnih Rimljanov, Prenesle (s. Palestrina). Ga bi ji, Alba longa, Tibur (s. Tivoli), letovišče olepšano s premnogimi poslopji bogatih Rimljanov, pa večni Rim. Rim je po vežem stal na levem bregu Tibere in sezidan bil na sedmerih hribeih in sicer na palatlnskem, kapitolinskim, aventiskim, eskvilinskem, vlmi* nalskem, kvirinalskem in celijskem. Ohranilo se je mnogo poslopij, pa že vež pedertin starodavnega mesta. Ravnina med Tibero in kapitolinskim in kvirinalskim kribeem seje zvala Martovo polje (Campus Martius). Na njem stoji stari Pantej (sedaj sv. Marija della Rotonda), okrogel tempelj, ki ga je Agripa za čara Avgusta sezidal. Blizo njega st^ji stolp cesarja Marka Avrelija. Na desni strani Tibere stoji nadgrobje hadrijanovo (Moles Hadriani), velikansko poslopje, ktero so v srednjem veku spremenili v terdnjavo. Sedaj so zovo grad sant Angelo, ker kip arhangela Mihaela njegov verh zaljša. V nekdanjem notranjem mestu so stale razvaline Velikega-terga (Forum Romanum, s. eampo vaccino) sž slavodobitnimi obloki čarov Tita, Septim ja Severa pa Konstantina. Med palatinskim in eskvilinskim hribeem je kolizej (Amphi-theatrum Flavium), velikanski amfiteater pripravljen za SOOOO gledalcev; med kapitolinskim in kvirinalskim hribeem se prostira Trajanski-terg (Forum Traj.) s tem-peljnom in HO* visokim stolpom, na kterem sedaj stoji kip aposteljna Petra, Od Trojanskega terga grodž proti Tiberi naletiž na lepi Vestin tempelj. Ohranile so se znatne podertine raznih kopeli (Tita, Antonina Karakale in Dijoklecijana), palaž, mostov, vodotokov in nadgrobij. ti) Samnija, pusta in hribovita dežela, je obsegala obe strani srednjega Apenina od Umbrije do Silara in Frentona. Sabelci in Sabinci so bili po njej naseljeni; ločeni v več razredov so tudi deželo razdelili v več majbenih pokrajin. Mesla: Fidene blizo Rima, Kure, Korfinij, Rovijan, Heiievent, Kavdij s slovitimi soteskami (furculae Caudinae). 6) Kampanija jo obsegala pomorsko ravnino 10 milj dolgo in 4 široko. Njena zemlja je silno rodovitna in podnebje nad njo - 93 — vedno gorko in bujnemu rastju posebno ugodno (Campagna felice). Notranja mesta: Nota in pa Kapua, ki jo slovela po bogatiji in nezmernosti svojih prebivalcev. Ob morji: K ume, najstarša gerška naselbina v Italiji, Baje, najslavniše kopališče starega sveta, P u-tooli (s. Puzzcoli), Ncapolj, zasuli mesti Herkulan in Pompeji, Surent (s. Sorrenlo). Južna Italija, zarad premnogih genskih naselbin velika Gre-cija imenovana, je naj bolj členovili del vsega polotoka. Obsegala je 4 pokrajine: 1) Lukanija je deloma berdovila, deloma gorota pa rodovitna dežela med salerenskim in tarentinskim zalivom. Pervotni stanovalci so bili samniškoga rodu. Ob ti renskem morji ste mesti P est (Paostum), in Velija; ob larenlinskcm zalivu pa Motapont, Herakleja, Sibarij z razupilimi naslad noži in Tu rij i. — Vse so gerške naselbine. 2) Brutija na zahodnem polotoku južne Italije. Enotri in Sikuli so bili po njej naseljeni. Med gorskimi naselbinami so naj zna meni tiše: Regij (s. Reggio), Lokri in K rolo n. 3) Apulija ob jadranskem morji je po večem ravna; le na severji se vzdiguje samski hrib garganski, drugod so semterlje le neznatne goro posejane. Mesta: Luče rij a, Kanu zija (s. Canosa), v njenej okolici slavilo bojišče Kane, Asculum Apulum (s. Ascoli) in Venuzija (s. Venosa). 4) Kalabrija (tudi Japigija ali Mesapija zvana) je obsegala vzhodni polotok južne Italije. Lepa berdnala in plodna pokrajina ima mesti: B r u n d i z i j (s. Brindisi) in T a r e n t. Vsi ilalski otoki sloje po ali ob tirenskem morji. 1) Sicilija, trivoglati otok (Trinakria), jo povečem gorata, le ob južnem kraji ima ozko primorsko ravnino. Jako rodovitni otok jo ognjeniško tvorine, za to so na njegovih tleh od nekdaj poganjale raznoverstne pravljice. Obrežje je bilo oklcnjeno z gerškimi in feni-škimi naselbinami: Mesina (Zankla), Kalana, Sira kuže, Gela, Agrigcnlfs. Girgcnli), Solin, Lilibej (s. Maršala), Drppan (s. Trepani), E gesla, Pa norm (s, Palermo) in Mile (s. Milazo). Sredi otoka: .Ena, kjer jo Pluton odpeljal Prozcrpino. 2) Sardinija je zelo hriboviti, pa žita in kovin bogati otok. Prebivalstvo je bilo jako pomešano z raznimi narodi. Kara lij (s. Cagliari) in Olbija. 3) Korzika; njeni prebivalci so bli zelo surovi tor se živili od živinoreje in morskega ropa. Alerija (fokejanska> AlalijaJ. Med majhenimi otoci so najimenilniši: l) Železa bogta Elba (Ilva), 2). Sprclepi kampanski otoki: Procida (Prochyta), Iskija (Aenaria) in Kapri (Kapraea). 3) Ognjeniški liparski (eolski) otoki. Lipara je med znatnimi oslrovi največi (5'A št. m.) \) Pred zahodnim nosom sicilskim sloje egadski otoki. Š) Od Sicilije proti jugu stoji Malta (Melita). — 94 -~ Zgodovina. Pervotni italskl stanovalci. Pervotna ilalska ljudstva so po vcčem pclazgo-italskega rodu. Od, vzhoda so prišla po suhem na polotok, ker oh onih starodavnih časih njihovega preseljevanja vožnja po morji ni bila še razvila. Tisti razrod je baje naj prej ustanovil stalna stanovališča, ki je naj-dalje proti jugu pomaknjen. Bili so Japigi in Sikulci. Italci so se ločili v dve veji: v latinsko in umbro-sabelsko. K Latin-cem so se razen drugih razredov prištevali Rimljanje in Sikulci; k Umbro-Sabelcem pa Umbri, Sabinci in Šamnilje. — Etruski, ki so se sami Bazene zvali, so se ločili od 1 talcev in so neznanega rodu. Še poznejše od Elruščanov so Galci ali Cclti pri-derli prek Alp v Italijo ter posedli vso padsko nižino. I. Doba rimskih kraljev ^753-510 pr. K.). Pravljica o začetku Rima. Trojanec Enej zapusti* svojim ofetom Anhizom in sinom Julom Askanijem gorečo Trojo. Naj prej jaara z 20 ladijami do Iraškega obrežja, od tod pa prek clkladskih otokov, kjer se na D o 1 u dalj časa pomudi, v Kreto. Tu misli ustanov ti kraljestvo; ko se pa hude bolezni zadnd, je prisiljen dalje jadrati. PenatI (hišni bogovi) mu rekd, da naj gre prek jonskega morja. Po dolgem potu pritisne v Siciliji h kraju, kjer stari Anhiz umerje. Enej ga pokoplje in dalje odpotuje. Junona (boginja), ki Trojance sovraži, pošlje vihar, ki ga zaoese v Kartagino, kjer je kraljica Didona kraljevala. Ta ga hoče pri sebi obderžati, pa Jupiter jej ukaže, da ga naj odpusti. Didona se iz žalosti, da je Enej odšel, na gramadi sežge. On se srečno pelje med Soilo in Karibdo metno Siren ter pride do i ta I s ke ga obrežja. V larrantskem kraljestvu pritisne h kraju pustega pomorja. Mahoma začne voda vreti iz zemlje. Pri obedu njegovi lačni tovarši snedd cclč listove, na kterih so jedi bile. V tem spozna Enej, da je dosegel svoj cilj; kajti perokovali so mu, da se bo tako dolgo potikal in bežal po zenjlji, dokler njegovi tovarši ne bodo toliko Izstradani, da bodo pojedli svoje mize. Po stari navadi hoče domačim bogovom darovati prašiča. Pa ta uide in beži od morja na holmoo. Na tem kraji začne Enej zidati novo mesto. Latin, kralj lavrentski, to zve in gre nad tujce. Ko jih pa ▼idi oborožene in lepo razstavljene, se ž njimi pogodi in jim odknže del svoje oblasti. Obe ljudstvi — Trojanci in Lavrentinoi — se pomešate in zedinite v nov narod, ki se zove latinski. I)a bi se zveza bolj uterdila, se Enej zaroči s kraljevo hčerjo Lavinijo tor njej na čast novo mesto imenuje L a vi ni j. Kor pa je bila Turnu, rutulskemu kralju, obljubljena, začnd Rutuloi vojsko, v kteri se Turn in Latin ubijeta. Enej potem kraljuje nad vsemi Latinci; pa Rutuloi dobijo pomoči pri Meoenoiji, kralji oerskem, in zopet gredč nad Eneja. Pri reki Numinlji te vname hud boj, v kterem Enej zgine. Častili so ga potem kot Jupitra indige ta. Njegov sin Jul Askanij konča vojsko pa ustanovi mesto A l bodongo kjer so Sjlvijeviči, potomci Lavinije, kraljevali. Proka, trinajsti silvijski kralj, zapusti dva sina, N u mi to rj» in A m u l i j a. Po dedni pravici nastopi Numiter kraljestvo. Vladohlepni Amulij pahne brata s prestola, umori njegovega sina, hčer Reo Silvijo pa naredi za vestalko. Od boga Marta dihi vestina služabnica dvojčka Romulo in Rema. Amulij ukaže Reo Silvijo živo zakopati, dvojčka - *.)5 - pa v rodi potopiti. Ker se je napota Tibera <5rez bregove izlila, nešek z dvojčkoma ne morejo djati v voditod. Ko voda upade, ostanejo pod smokvo (Ficus ruminaiis) blizo svete jame luperkove. Jokajoča otročiča privabita žolno, ki jima jesti nosi, in volkuljo, ki ju doji. Kraljevi pastir Favstul ju najde in prinese svoji ženi Aki Lavrenciji, ki ju odgoji. Med čredniki odraseta iu postaneta tako mučne in lepe postave, da sc jima kot voditeljema drugi pastirji udajo. Fri nekej priliki se razpreta s čredniki numitorjevimi, Ti vjameje Kerna ter ga od peljejo k svojemu gjspodu. Na to Favstul razodene Romulu, kar je o njem vedel; tudi Numitor spoznav Remu svojega vnuka. Romul gre s (svojim!) tovargi nad Amulija tor ga ubije. Numitorja, starega očeta, pa pastavi na prestol v Albi. Hvaležni Numitor odloči vnukoma prostor, na kterem novo mesto ustanovita. Pogovorita »o, da bode mesto po taistem imenovano, ki bode naj prej videl naj več svetih ptic. Romul opazuje obzorje na palatinskem hribei, Rera pa na aventinskem. Rem zagleda naj prej 6 jastrebov, Romul pa taisti hip 12. Mesto se je tedaj po R om u 1 u imenovalo Ko m a — R i m. Romul raiorje razor, ki je kot obzidje in okop novo mesto oklepal. Zasmebujč skoči Rom črez nizko obzidje; za to ga Romul napade in ubije. Sedmero rimskih kraljev. I) Romal, pervi kralj, je naj prej skusil svoje mesto obljuditi. Okliče je za pribežališče vseh begunov in privabi mnogo izgnancev, hudodelcev in pobegnjenih sužnikov. Ker je žensk primanjkovalo, pošlje poslance k sosednim narodom, da bi njegovim podložnikom dali svoje hčere za žene. Zazmehujd mu odbijejo ponudbo. Romul pa napravi konzualije t. j. slovesne igre Neptunu na čast in k njim povabi Katince in Sabince. Ti pridejo sč ženami in otroci. Med slovesnostjo se rimski mladeniči vrinejo med gledalce ter jim devojke odpeljejo. Razžaljeni sosedje napadejo him. Ker pa vojske združeni ne začnč, jih Rimljan je užtigajo. Ro Tit Taeij, kralj sabinski, seje srečno vojskoval; predori je v mesto ter prišel do Kapitoia. Uradni kova hči Tarpeja spusti Sabince celč v grad; za plačilo izprosi vse, kar Sabinci na levi roči nosijo, ter misli na zlate zapestnice. Sabinci pa pomeeejo nanjo ščite, ki so jih tudi na levi roči nosili, ter tako kaznujejo izdajnieo. l’o njej se zahodno pobočje kapitolinskega hriboa zove ntarpejska pečina". Ob njenem znožji se drugi dan znova vname kervava bitka. Med najhujsim bojem planejo uropans Sabinke med serdite verste ter jaraejo prositi svoje očete, naj jih ne naredč vdovo, svoje može pa, naj jim ne pomorč očetov. Bojevaloi se pomirijo in sklenejo večno zavezo. Obe ljudstvi ste se zedinile v eno doržavo, kterej sta Romul in Tit Taeij skupno kraljevala. Zedinjeno ljudstvo so je imenovalo K vi riti. Kralja sta le malo časa skup gospodovala, ker so Lavrentinci Tita Taeija ubili. Potem je Romul sam dalje kraljeval. On je uredil deržavo. Ustanovil je posvetovalno slarešinsto (senat) ter vanje zbral po 100 Rimljanov in Sabinccv. Prebivalstvo je razdelil v dve »rodovni občini« (tribus); v Ramno in Ticije. Uredil je vojaštvo; vojska (legio) je štela 2000 pešcev pa 200 konjikov. Konjiki (Celores) so bili razdeljeni v 2 kerdeli, ki sto so zvali centuriji ali stotniji. Ustanovil in uredil je tudi vedeževanje iz ptičjega letanja (auspicium); njega samega so imeli za pervega vedeževalca (augura). Ko je v S7. letu svojega vladanja na Martovem polji ogledoval vojsko, je nastal silen vihar in temota se je po zemlji razgernila. Narava se počasi pomiri in svetloba se z pet pokaže, pa Romula ni bilo več videti. Kmalu potem se prikaže spoštovanemu starešini 1’rokulu Juliju pa mu ukaže Rimljanom naznaniti, da naj se potolažijo zarad njegovo izgube, Verni! so je k nebeškim bogovom in bode kgt bog Kririn čuval nad svojim ljudstvom. Pod tem Imenom so mu odfihmal Itira-Ijanje izkazovali božjo čast. 2) Numa Pompilij. Starešinstvo je hotelo samo vladati deržavo. Temu se jo uperlo ljudstvo in je prisililo po enoletnem brezkra-Ijevji (interregnum) oblast prepustili novo izvoljenemu kralju. Bilje Numa Pompilij iz sabinske^a rodu. Ta je uravnal Rim z mirnimi naredbami. Dalje postave in uredil razno verske zadeve. Dvoobrazncmu Janu (geminus) jo sezidal tempelj, kteri je odperl naznanoval vojsko, zapori pa mir. Postavil je tudi mnogo drugih tempejnov in allarjcv. Uredil je občno bogočastje in ustanovil razno duhovske z bore (collegia). Jupiter, Mart in Kvirin so bili najimetniši bogovi, ktore so vsi Rimljanjo častili Ustmovil je tri flamine (zažigalee), kteri so jim darila sežigali. Vesti, boginji hišnega ognjišča, v čast jo nastavil 4 (6) vestalke, ki so morale na sveti ogenj paziti in jej 30 let služiti (10 lat so so učile, 10 let službo opravljale, 10 lot pa druge učile). Naj tažniši paje bil zbor petero pontifikov, kterim je „pontifex maximus“ predsedoval. Nadzorovali so vse rimsko bogočastje, določevali štetje let in zapisovali najimenitniše zgodbe. Pomnožil je vedeževalce, ki so iz ptičjega letanja ali iz drugih nebnih prikazkov prerokovali. Ustanovil je feoijale, ki so vojsko svečano napovedovali in enako sklepali mir ali zaveze. Zbor dvanajsterih salijev jo čuval nad svetim ščitom, kije z neba padel (paladij). O njem so prerokovali, da se bo Rim tako dolgo obderžal, dokler bodo Rimljanjc čudodelni ščit ohranili. Da bi ga nikdo ne spoznal in ukradel, so napravili 11 drugih ščitov, onemu popolnoma enakih. Numa je baje popravil tudi rimski koledar in mesto deset - mesečnega leta vpeljal dvanajstmesečno. Pri vseh napravah se je posvetoval z vilo E g e r i j o; po noči jo je obiskaval v svetem gaji, kjer mu jo božje skrivnosti in namene oznanovala. S sosednimi razrodi se miroljubni kralj nikdar ni vojskoval. V visoki slarosli jo umeri po 43-leliiem vladanji. 3,) Tul Hostilij, vojskoljubni Rimljan, je nasledoval pobožnemu Sabincu. Vojskoval se je z Albanci. Vojski ste si stali nasproti, pripravljeni začeti kervavo bitko. Kar stopi iz verste Metij Fufecij, kterega so bili Albanci po smerti kralja Kluilija za samovelitelja izvolili, ter nasvetuje, da naj dvoboj določi izid vojske. Tul v to privoli. Iz rimske in albanske vojsko se izvolijo trojčki Horaci j i in K u rij ac iji, sinovi dveh sester. Dvoboj se začne. Naglo padeta dva Horacija. Rimljanski vojski serce upade; nekoliko upa jej daje leto, da so vsi trije Kurijaciji ranjeni, ostali Horacij pa jc nepoškodovan. Ta se nalašč spusti v bog ; nasprotniki derč za njim, pa se naglo ločijo, ker so imeli različno težko rane. Horacij jih počaka, napade vsacega posebej ter ga ubije. Zmagilec ozaljšan z orožjem ubitih nasprotnikov, se verne v Rim na čelu radujoče se vojske. Pred vrati ga sreča sestra; med plenom spozna suknjo, ktero je bila enemu ubitemu Kurijaoiju, svojemu ženinu, naredila, ter vsa obupna brata začne grajati. Razkačeni Horacij vidi v sestri le sovražnico svoje domovine ter jo zabode. Na to Rimljanje Izvolijo dva sodnika, ki hudodelnika po zakonu k smerti obsodita. Kralj mu svetuje, da naj se oberne na ljud-itvo, najvišega sodnika (provoeatio sive appellatio). Stari oče, ki je že tri otroke izgubil, izprosi ljudstvo milosti. To mu siser smert prizanese, ukaže mu pa s zagernjeno glavo iti tako rekoč „pod jarm“ t. j. neko čez cesto postavljeno bruno, ki so jo posihinil imenovali »sestrino bruno' (sororium tigillum), — Albanci so bili Rimljanom podložni. Kar njih samovoditelj na skrivnem našunta Vejance (v Etruriji) in Fidenjano (v Uaciji), da se vzdignejo zoper Rimljane. Ko Tul Hastilij napade Vejance, Metij Fufecij, rimski zaveznik, ne poprime Fidenjaeov, ampak se umakne na stran. Rid bi bil namreč pričakal izid bitke, če bi'rhu kazalo naravnost prestopiti k sovražnikom. Rimljanje so bili osupnjeni; pa Tul HostUij opazi izdajo ter svojoj vojski zakliče, da Metij Fufeolj bode na nja-govo povelje sovražnika od zadaj prijel. To besede je zaklical jako glasno, da bi ga sovražniki slišali. Fidenjani se prestrašijo in bežijo, Vojani so pa v kervavem boji popolnoma zmagani. Izdajalec Metij Fufecij se hlini in rimskemu kralju k zmagi čestita. Na to stopite vojski v krog, oboroženi Rimljanje krog neoboroženih Albancev. Kralj jim razloži izdajo Mctija Fufecija in ga ukaže s konji raztergati. Potem razruši Alb o -1 on go, Albance pa preseli v Rim, kjer jim odkažo oelijski hribec. Presoljeni Albanci so se združili z rimskim prebivalstvom kot tretja »rodovna občina« po imenu Luceri. Ti so imeli enake pravico kakor Ticiji in Ramni. Primerno so dajali v legijo po 1000 pešcev in 100 konjikov. Starešinstvo je odslej štelo 300 svetovalcev.Kralj je sezidal starešinsko svetovalnico (curia Ilostilia). V 32. letu njegovega vladanja ga je pred darilnikom strela zadela : zgorel je s svojo rodovino. Pobožni Rimci so v tem videli nasledek božje jeze, ker se je kralj skoraj neprestano vojskoval, službo božjo pa je zanemarjal. 4) Ank Marcij jobil sabinskega rodu in je posnemal Numo, svojega starega očeta. Latinci so ga zato imeli za slabotneža ter napadli rimsko oblast. Pa kralj je odbil sovražni napad; šiloma je vzel več mest ter prebivalce preselil v Rim (odkazal jim je neki aven-tinski hribec). Novonaseljenci pa niso bili niti kot posebna občina pridruženi prebivalstvu, niti sprejeti med stare občine, ampak šteli so jih v posebni slan prostega ljudstva ali plebejcev (plebs). Plebejci so deržavi le služili, nasproti starim prebivalcem, gospodujočim plernenitnikom (patricijem). Srečne vojske so rimsko pokrajino razširile do lironskega morja in kralj jo ob «ustji» Tibere sezidal mesto O s lij o. Uterdil jo s zidovjem hribec janikulskina desnem bregu Tibero ter je prek reke naredil lesen most na kolih (pons sublicius). 5) Po njegovi smerli so Rimljani Tarkvinija Priska za kralja izvolili. Plemeniti Bakhijadi so morali iz Korinta bežati. Eden izmed njih — De-marat — pride v Tarkvinije, kjer jako obogati. Njegov sin Lukumon se zarodi z Etruščanko Tanak vilo. Kor v Tarkvinijih kot tujec ne dospe do nikakorSne časti, se preseli v Rim. Na potu nenadoma priferči orel, vzame mu z glave klobuk, ž njim kviškn sferči pa vernivši se ga zopet pokrije. Tanakvil spozna božje znamenje ter obeta možu najlopŽo prihodnost. V Rimu dobi meščanstvo. Ker se povsod kaže previdnega in radodarnega, se priljubi kralju in ljudstvu. Ank Marcij ga naredi svojim sinom za varha; po njegovi smcrti ga starežinstvo in tudi ljudstvo kot najvrednišega posadi na prestol. Vojskoval se je s Sabinci in Elruščani ter zelo razširil svojo oblast. Terdo je tudi deržal svoje podložnike Plebejcem bi bil rad dal pravice, ki so jih plemenitniki uživali; zalo je hotel iz njih ustanoviti tri nove občine. Pa ustavil se mu je vedeževalec At Navij. Zato jo Tarkvinij odstopil od svojega namena ter le mnogo plebejskih rouovin vverstil med stare tri občine. Vendar so se nove rodovino (gentos minores) ločile od starih (gontes majores) ter se T — 98 — zvale drugoverstni Ramni, Ticiji in Lucori (R. T. et L. secundi). Enako jc pomnožil stare tri stotnije konjikov na 600 mož. — Posebno pa je skerbel za olepšanje mesta. Izkopal je in obzidal p o-vodnike in smradotoče (cloacae); tako jc posušil močvirnate globine proti zahodu od kapilolinskega griča in napravil tam slavni «rimski terg»» (forum romanum). V posušeni dolini medAvenli-nom in Palatinom jc sezidal «veliko igrišče« (circus maximus^ v kterem so obhajali rimske igre (tudi romani). — Spodrinjdna sinova ankova sta Tarkviniju zold zavidala kraljestvo ter napravila pastirje, da so ga ubili. 6) Servij Tulij. Pravljica popisuje njegov začetek tako-le: On je sin neke tanakviline suž-niče. Ko je enkrat otrok zaspal v veži kraljevega dvora, je iz (njegove) glave ogenj švigal in jo obdajal. Kraljica Tanakvil je v znamenji precej spoznala visoki poklic dečkov in ga po kraljevo odgojila. Ko je dorasel, se je med mladeniči odlikoval z lepimi lastnostmi. Tako zlo se priljubi postarnemu kralju, da ga izvoli za naslednika in mu da svojo hčer za ženo. Ko Tarkvinija umore, zataji Tanakvil njegovo smert in Servij so poprime vlade v imenu kralja, ki je bil, kakor so razglasili, le ranjen. Ko dovolj utordi svojo oblast, naznanijo tarkvinijevo smert, - -in ljudstvo izvoli Servija Tulija za kralja. Novi kralj je razširil mesto črez vi mi na Is ki in esk vilinski hribec in pervič jc ulerdil z obzidjem in okopom. Največo slavo pa si jc pridobil z novo deržavno ustavo. Vso rimsko oblast je razdelil v 30 okrajev (regio sive tribus), klerik štirje so obsegali mesto, ostalih 26 pa deželo. Vsi prebivalci enega okraja so bili brez ozira na posestvo in rod združeni v «okrajno občino« (tribus), ki je bila ali mestna (urbana) ali pa kmetovska (rustica). Vse rimsko prebivalstvo je razdelil v 193 stotnij (centuriac) in po premoženji vredil njihove pravice in dolžnosti. Razen konjikov, ali vitezov, ki so imeli naj več premoženja in šteli 18 c en turi j je razdelil drugo prebivalstvo v 5 razredov. *) 1) Pervorazrcdniki so imeli vsaj po 100000 asov*) in šteli 80 stot. 2) Drugorazredni ki « 75000 (( 20 3) Troljcrazredniki « 50000 <( 20 4) Četertorazredniki « 25000 « 20 K) Petorazredniki « 12500 « 30 Razen naštetih stotnij ste bili še d v c, ki ste obsegali oro-zarje in lesarje (fabrij,in dve, ki sle obsegali trobentarje (lilicines *) As je bil rimski denar ali prav zaprav „funt“ medi (bakra, pervega rimskega denarja), ki je imel. okoli SO krajcarjev vrednosti. Poslej se mu je vrednost v raznih dobah različno zmanjšala; okoli 191 pr. K. n. pr. jc imel le okoli 3 krajcarjev vrednosti. Cenitev naštetih razredov je iz dobe 1. punske vojske. Pervorazred-niki so imeli tedaj po tej cenitvi kakih 3450 gd. petorazredniki pa okoli 43U. Pa pred ko ne S, Tulij ni cenil premoženja v denarjih, ampak po številu oralov zemlje. — 99 — et cornicincs); te dve ste se verstili k čelertorazrednikom, one dve pa k drugorazrednikom. Vsi ostali deržavljani, ki so še manj kot 12500 asov imeli, so bili združeni v posebno stotnijo siromakov (prolelarii, capite ccnsi). Ta razdelitev je bila posebne važnosti za vojsko in za der-žavijanske razmere. V vojsko so morali vsi od 17. do 60. leta, in sicer so se od 17. do 45. sovražnikom ustavljali in ga napadali zunaj mesta, od 45. do 60. leta so pa pri veliki sili branili mesto (rimski «brambovcih j. Za to so se cenlurije pešcev delile v starše (majores) in mlajše (minores). Zbirali so se v zbore in po stotnijah glasovali («slotnijski zbor« — comitia cenluriata ) Ti zbori so volili uradnike, sprejemali ali zavračali novo postave in določevali o miru in vojski. Večina glasov je odločevala. Vsaka stotnija je imela en glas. Če so se vitežke stotnije zedinile s pervorazrednimi (18+80) so imele večino glasov in vse lebko po svoje določevali. Kersople-menitniki imeli tačas in še mnogo stoletij poslej naj več premoženja, so pravzaprav oni vodili deržavno vlado. Vsakih pet let (lustrum) so znova cenili premoženje deržavljanov (census) in jih razverslili po razredih. Srečno se jo Sorvij Tulij vojskoval z Etruščani. Tudi jo Rimljanom pridobil vodstvo nad latinskimi mesti in deržavicami, in je ž njihovimi knezi in plemenitniki živel v neprestanem prijateljstvu. Zato so sezidali zavezniki na aventinskem hribci Dijani lep tempelj kol zavezno svetišče. Umeri jo silne smerti, ktero pravljica tako-le popisuje: Servij Tulij je imel dve kžeri, kteri je s tarkvinijevima jSinoma omožil. Starša Tu lija, jako mila de-vojka, vzame ljutega in silovitega Lucija, mlajša Tulija, zelo jezična in hudobna ženska, pa tihega in milega Arun ta. Kar mlajša Tulija umori svojega moža in se zarodi z Lucijem Tarkvinijem, ki je po dogovoru ubil svojo ženo. Vladohlepna Tulija pregovori Lucija, da se z nekterimi plemenitniki zaroti zoper kralja. Kot kralj opravljen pride v starešinstvo ter so vsede na prestol. Servij Tulij prihiti v svetovalnico; divji L. Tarkvinij ga pahne po svetovalnienih stopnicah in ukaže služabnikom ga umeriti in na ulico vroči. Tulija se pelje v kurijo (svetovalnico) svojemu možu čestitat. Ko jo mezgi pripeljejo do trupla umorjenega očeta se oplašeni ustavijo in se postavljajo po konci. Pa brezserčna hči zapove kočijažu jo peljati črez raertvega očeta, in očetova kri je šterknila po njenem vozu. Ta pot se je od sihmal zvala »grešna ulica“ (vicus sceleratus). 7J Tarkvinij, imenovan ošabni (superbus), je jako samosilsko gospodoval. Zatiral je plemenitnikc in prostake. Da bi povišal in ulerdil kraljevo oblast, ni več sklicoval starešinstva; pomoril ali pa izgnal jo vse starešine, ki so mu prolivili ali mu vsaj niso bili po godu. Ljudstvu je nakladal pretežko davke in jo lori s hudimi tlakami. Dodelal je povodnike in smradoloče (cloaca maxima), ki jih je bil njegov oče začel, in sezidal jo na tarpejski skali Jupitru krasni tempelj. Ko so delali tempeljnu podzidje, so neki izkopali kervavo glavo (oaput). EtruŠki vedeževaleo razloži čudno znamenje ter reče, da bo Rim postal glava sveta. Zato so tudi oni hribec zvali kapitolinski ali glavni. V kapitolintkem tem* * — 100 — peljnu so hranili sibilsko knjige (zel6 nejasni vedeški Izreki), o kterih pravljica to-lo pripoveduje : Nekdaj pride neznana starka h kralju in mu za visoko ceno ponudi 9 bukev. L. Tarkvinij se nože ž njo meniti in jo odpravi. Starka gre in sežge troje bukev; ostalih šest mu vnovič ponudi za taisto ceno. Ker jo je tudi takrat zavcrnil, sežge zopet troje bukev. Ko kralju ponudi zadnje tri, se ta premisli, pregleda bukve ter je kupi za ceno, ki jo je starka sperva zahtevala za 9 knjig. L. Tarkvinij jo razširil rimsko oblast in zlasti pri latinski zavozi ulerdil svoje vodstvo. Zato sc je ozko zavezal z latinskimi plc-menilniki in enemu izmed njih dal hčer za ženo. Zvijačno pa je pogubil Turna Ilerdonija, naj veČega svojega nasprotnika. Le (iabija-ni so sc branili priznati njegovo nadvlado, pa zvijača kraljeviča Seksta (Tarkvinija) jih jo zmagala. Kraljevič pride namreč s kervavo-progastim herbtom v Gnbije in pravi, da je ušel očetu, ki je tako gerdo ž njim ravnal. Gabijani mu verujejo in ga prijazno sprojmo. Izročč mu sperva maia kerdela, poslej pa zmeraj veča, ker se je srečno vojskoval s kraljevo vojsko. Nazadnje mu izročč verhovno poveljstvo. Sekst ne ve, kaj bi storil, da bi Gabijo očetu izdal. Zato pošlje sla v Rim, da bi mu oče naročil, kaj ima storiti. Kralj pelje sla v vert ter ga molčč vodi po njem pa odbija glave najvišim makovicam. Ko sel pove, kar je videl, razume Sekst oče ov ukaz in pomori najimenitniše može. Gabjjani, izgubivši svoje veljake, se udajo Rimljanom. Srečno seje vojskoval z Volščani in bogati plen porabil za olepšanjo mesta. Zunanja slava pa mu ni pripravila notranjega miru. Slaba znamenja so mu prerokovala pretečo nesrečo. Svoja sinova pošlje v Delfe, boga za svtt prašat. Spremlja ju sorodnik L. Junij, imenovan bebasti (Brutus). Pridevek je dobil, ker se je delal bebastega in si tako življenje otel; kajti kervoločni kralj bi ga bil drugače umoril kakor njegovega očeta in brata. Kraljeviča izročita draga dar la. L. Junij pa daruje leseno palico, sredi ktere je bila dragocena zlata skrita. Orakelj obljubi prestol taistemu, ki bode domu se vernivši pervi poljub.1 mater. L. Junij razumi nejasne besede in prišedši v Italijo se nalašč spodtakne ter poljubi zemljo, mater vseh ljudi. L. Junij Brut je nagovoril Rimljane, da so pregnali tarkvinijevo rodovino, med tem ko je kralj oblegal Ardejo, rutulsko mesto. Enkrat se kraljeviči, med njimi tuui L. Tarkvinij kolatinski, razgovarjajo o svojih ženah. Vsak svojo hvali. Nazadnje sklenejo, je obiskati in so prepričati o njih hvalevrednosti. Ponoči zapustč tabor in jezdijo najprej v Rim. Tam zasačijo svojo žene pri preobilni gostiji; prišedši v Kolaoijo, dobe Lukrecijo, koiatinovo ženo, v navadni izbi, kjer je med deklami predla. Tako se prepričajo, da je Lukrecija edina hvale vredna. Malo pozneje jo L. Tarkvinij s svojim obnašanjem v tako sramoto pripravi, da pošlje po očeta in moža ter se v pričo nju umori. Žalosti in bolečine stermita oče in mož ; Junij Brut, ki je tudi ž njima prišel, pa potegne bodalo iz mertve Lukrecijo in vzdigujč je priseže maščevati so nad Tarkvinijeviči. Naglo zbere nekoliko mož in ž njimi hiti v Rim, kjer ljudstvu živo popisuje zlobnost in zaverženost kraljeve rodovine. Razjarjeni Rimljanje odstavijo kralja in za zmeraj izženč njega in njegovo rodovino. Tudi vojska pr stopi temu sklepu. Kralj Tarkvinj prišedši pred Rim najde vrata zaperta in pobegne v C er o (610), Ko so Rimljanje izgnali Tarkvinija Superba, so odpravili kraljestvo in ustanovili ljudovladsivo. - 101 - II. Doba ljudovladstva (510—30 pr. K.) A. Plcmeniška vlada. Ljadovladstca ustava Po pregnanji kraljev so sc p l em e n i t n i k i skoraj izključljivo polastili vse oblasti. Le izmed njih so se volili vsi deržavni uradniki za deržavno upravo in božjo službo. In celo voljeni so bili le tisti, ki so njim bili po godu; kajti po uredbi Servija Tulija so imeli plemonitniki vse volitve v svojej oblasti. Ljudovladska ustava je deržavi na čelo postavila dva konzula fsperva p rotorja imenovana). Razen bogočastnih opravil sta imela vso oblast poprejšnjih kraljev: bila sta najviša sodnika, perva upravnika in vojvoda. Stotnijski zbor jih je vsako leto volil izmed plemenitnikov. V velikih nevarnostih ali pa pri izvenrednih primer-Ijejih sla konzula odstopila, in izvolili so diktatorja (samovelitelja), ki je imel neomejeno verhovno oblast; vendar je ni smel dalje nego 6 mescev obderžali. Zlo zmanjšano starešinstvo so pomnožili na 300 členov in mu izročili toliko oblast, da je prav zaprav ono vladalo deržavo. Perva konzula sta bila L. Junij Brut in L. Tarkvinij Kolatin. Ko je moral zadnji kot sorodnik izgnanega kralja Rim zapustiti, so mesto njega izvolili P. Valerija (consul suflectus). ■ Vojska zoper Etrukčane In Latince Tarkvinijeviči so v Rimu nasnovali zaroto med plemeniškimi mladeniči; pa zajeli so jih in kaznovali. Brut sam je ukazal svoja sina ob glavo deti, ker 8‘a se zarote udeležila. — Izgnani kralj je izprosil pomoči najprej pri Vejanih in Tark vin i j nnih in vojsko začel z Rimljani. Pa v kervavi bitki je bila zmaga nedoločena. Takrat je bil ubit konzul L. Junij Brut. Rimske gospe so celo leto obžalovale smert maščevalca ženske časti. P. Valerij je sam konzul ostal. Ko je ljudstvo sumilo, da hlepi po samovladi, je je skunaj sklical in pr»d njim n»gnil butarico Šib s sekiro ffnsees cum securi), znamenje svoje oblasti; nasvetoval je postavo, da naj bo vsakteri izgnan, ki bi hlepel po kraljestvu, in da naj bode vsakemu (pred konzulom) obsojenemu Rimljanu pripušženo zahtevati, naj ga ljudstvo še enkrat presodi (lex Valeria provocationis). Valerija so odslej imenovali .Poplicola“ t. j. ljudomila. Tarkvinij se je obernil na Porsčno, kralja kluzijskega, in ga prosil pomoči. Porsena naglo pridere ter užuea Rimljane. V veliki nevarnosti s« mu onkraj lesenega mosta ustavi Horacij Koklit (enook) in Etruščanom brani pot, dokler Rimljanje zadej mosta ne poderd. Potem skoči v vodo in srečno priplava k svojeem. Dali so mu v dar toliko zemlje, kolikor je je v onem dnevu oborati mogel. — Porsena oklene mesto in mu prepreči ves privoz. Lakota se začne. 300 mladeničev se zaroti zoper Porseno; serčni K. Muoij gre pervi v etruški tabor, da bi rojstno mesto osvobodil sovražnika. Priplazil se je v kraljev šator in opazoval vojake, ki so se pred bogatoopravljenim možem uklanjali. Toga je imel za kralja in ga umoril. Umorjen pa jo bil le kraljev tain!k, ki je vojake izplačeval. Zgrabljenemu se Por-sena silno grozi, da bi kaj zvedel o naklepu. Muoij pa koče pokazati, da se ne straSi nikakorŽnih muk ter dene desnico na živo oglje in pusti jo, da zgori. Kralj se mu začudi in mu prizanese. Iz hvaležnosti mu razodene serčni mladenič, da se je 300 mladih plemenitnikov zarotilo zoper kraljevo življenje. Prestrašeni Porsena se z Rimljani pomiri pa kralja Tarkvinija prepusti njegovi osodi. Mucija so zdaj imenovali Scevola (t. j. leyičnika). — Pravljica pozna še serčno devojko Klelij o, ki je kot zastavljcnka kralju izročena ušla in prek Tibere domu priplavala. Rim se je udal otruškemu kralju, izročil orožje in odstopil 9 okrajev svoje oblasti. Nazadnje se jo Tarkvinij obernil do Latincev. Mnogo latinskih mest mu je obljubilo pomoči, zbralo veliko vojsko in šlo nad Rim. V tej hudi nevarnosti si Rimljani izvolijo pervega diktatorja in sicer A. Postumija. Pri regilskem jezeru so poprijeli sovražnika in ga popolnoma zmagali. Na rimljanski strani sta se celo Dijoskura (Kastor in Poluks) bojevala in k zmagi pripomogla. Tarkvinij jo obupal, da bi še mogel na prestol priti. .Tako prileten je umeri v (gerških) Kumah. Izselitev plebejcev pa ustanovitev ljudskih tribunov (494). Neprestane vojske so hudo terlc revno ljudstvo (plebejce); kajti rimljanski vojaki so morali sami skerbeti za orožje in živež: od deržave niso dobivali nikakoršnega plačila. Vojskuje se s sovražniki so zanemarjali svoja poljska in druga opravila, s kterimi so se živili. Mnogokrat je sovražnik celo pokončal njih majhena posestva, od kterih so visoke davke plačevali. Prisiljeni so tedaj bili na posodo jemati in od denarjev plačevati zelo visoke obresti. Gorje dolžniku (nexus), ki ni mogel dolga plačati. Terdoserčni plemonilniki, pri kterem so plebejci po večem si izposojevali, so mu prodali hišo in polje, ga zaperli in prisilili njega, njegovo ženo in njegove otroke, da so upniku hlapčevska dela opravljali, ali pa so jih na tuje (trans Tiberim) kot sužnike prodali. Take razmere so zmeraj bolj odbijale prosto ljudstvo od plemenitnikov; med njimi ni bil le razloček po kervi, ampak še veči po posestvu. Leta 495 uide starček iz ječe za dolžnike. Ves razcapan in mer-šav pribeži na veliki terg ter kliče ljudstvo na pomoč. Zbrani množici pove svojo nesrečo. V vojski je izgubil svoje premoženje, sovražniki so mu vse vzeli, hišo zažgali, polje pa pokončali. Prisiljenega zadolžiti se so upniki uklonili in silno terpinčili. Pokazal je neusmiljeno razmesarjeni herbel pa tudi junaška persa, ki so je nešte-vilne brazgotine pokrivale. Razjarjeno ljudstvo jo spoznalo nekdanjega stotnika, ki se je v 28 bilkah slavno vojskoval Zagnali so velik vrešč ter se branili iti v vojsko zoper Volščane. V veliki nevarnosti si plemenitniki niso vedeli pomagati. Tolažili so uporno prosto ljudstvo ter mu obetali milejšo prihodnost. Plebejci so se dali pregovoriti in šli so nad sovražnika ter ga zmagali. Pa plcme-nitniki jim ne izpolnijo svojih obljub. Nova nevarnost—novo obetanje. Pa takrat se ljudstvo ni dalo oslepiti, ampak oboroženo je šlo na — 103 - »sveto goro« (mons sacer) ter hotelo tara novo mesto ustanoviti (secessio plebis, 494). Plemenitniki so sprevideli nevarnost, ki je Rimu pretila, ter so poslali Menenija Agripo mirit upornike. Agripa jim pove priliko o želodci in človeških ndih, kako so se namreč spuntali »oper samopašni želodec in mu niso hteli več jedi prinašati; kmalu pa so zapazili, da sami medlč, ker jim želodec soka ne daje, in so zato sklenili želodcu tudi za naprej služiti. Na to so se plebejci pogodili s plemenitniki. Ti so jim privolili posebno oblast, ki je vsacega plebejca posebej in vse prosto ljudstvo skupaj pred plemeniško silo branila (jus auxilin. Ti oblastniki so bili peteri plebejski ali ljudski tribuni (tribuni plebis). Sklicavali so ljudstvo v posebne zbore, v klerih so po posameznih okrajih glasovali (»okrajno-občinski zbor,« comitia tri-buta). Poslušali so obravnave starešinstva pa prepovedovali (velo) sklepe, ki bi prostemu ljudstvu bili na škodo. Da bi vsakdo vselej pri njih našel pomoči, niso smeli mesta zapustili in njih hiša jo morala zmeraj odperla biti. Gorje tistemu, ki bi se njim bil ustavil ali jih poškodoval, kajti osebno so bili nedotakljivi (sacrosancli). Korijolan to vojska zoper Volšcane. Leta 492 je bila v Rimu huda lakota. Ko je prišlo mnogo žita iz rodovitno Sicilije, je hotelo starešinstvo jo ljudstvu po nizki ceni prodati. Temu so je uperi mladi plemič K. Marci j, imenovan Korijolan, ker se je pri vzelji volščanskega mesta »Korijoli« naj bolj izkazal. Žito naj se le potem razproda med ubogo ljudstvo, če se odpove ljudskih tribunov. Zatožen in obsojen v okrajno-občinskem zboru se je smerti otel in bežal na tuje. Šel je k sovražnim Vol-ščanom in ž njimi napadel svojo domovino. Vzel je mnogo mest in pokončal rimsko okolico, zlasti polja plebejcev. Rimljanjo so k njemu poslali najprej starešine, potem duhovnike praznično oblečene ter ga prosili milosti. Zastonj! Na to ste se napravili korijolanova mali Veturija in njegova žena Vol um ni j a s svojima dečkoma v sovražnikov tabor. Mali je na kolenih prosila razseljenega junaka, da naj prizanese rojstnemu mestu. Ginjen jo Korijolan vzdigne ter roče: »Glej mali, rešila si Rim, pa izgubila sina.« Odpeljal je vojsko iz rimske oblasti. Volščani so ga baje kamenjali (491). S tem se pa vojske z Volščani niso nehale, ampak pretergoma so še terpele črez 30 let. Ž njimi so zadnja leta v zavezo stopili Ekvijanoi in Rimljane hudo pritiskali. Oni sol. 458 pri gori Algidu zajeli celo rimsko vojsko. Rimljanjo so bili zarad tega vsi preplašeni. Nagloma izvolijo L. Kvinkeiju Cincinata za diktatorja ter pošljejo poslanca naznanjat mu izvolitev. Ta ga dobi na polji, kjer je ves zamazan in prašen deržal za drevo in oral. Izvoljeni samovelitelj hiti v Rim in zapove, da se vsi možki, ki so podverženi dolžnosti vojaško službe, imajo drugi dan zbrati na Martovem polji in seboj prinesti za 5 dni živeža in po 12 kolov. Drugega dne na večer pelje vojsko iz mesta ter okoli jmlupČi dospe d° Algida. Precej obstopi sovražnikov tabor ter ga oklene z nasipom in okopom. Tu porabijo Rimljanje omenjen« gradišnioe. Oklenjeni Rimljani zv«jo po kliku, da so prilil njihovi osvoboditelji, ter napadejo Ekvijancc in se do zora vojskujejo. Na jutro se Ekvijanci silo prestrašijo, ko vidijo, da jih je Cinoinat popolnoma oklenil. Od dveh strani napadeni se podajo; izrošiti morajo Rimljanom orožje ter se pod jarm podati. Cincinat pride v slavnem vhodu (triumfu') v mesto ter se črcz 16 dni verne na svojo kmetijo. Vojska z Vejani (486-474). Rimljani so se hoteli polastiti pokrajine, ki so jo bili za kralja Porsena odstopili Etruščanom. Začeli so dolgo pa kervavo vojsko z Vejani, naj mogočnišim etrurskim razrodom. Takrat se je naj bolj odlikoval hrabri fabijski rod, ki je dolgo časa bil načelu plemstva. Ko se pa je ž njim razperl, je zapustil mesto pa vojskč, po njem začeto, hotel sam končati (479). Rod jo štel ‘106 mož. Ti so s svojimi branjenci (klijentijsezidali ob potoku Kremen' terdnjavico. iz ktcre so neprenehoma napadali vejansko oblast. Vejani, večkrat zmagani, so si skusili sč zvijačo pomagati. Krepki vojaki po pastirsko preoblečeni prižcnč mnogo goved v terdnjavino okolico, kjer razpostavijo tudi močno zasedo. Fabijeviči pridero iz terdnjave, da bi se polastili črede. Kar jih zajme vejanska zaseda; od vseh krajev okle-njeni se branijo kakor levi. pa prevelika sila sovražnikova jih premaga in do zadnjega pogubi. Pokončan je bil ves fabijski rod razen enega dečka, ki je bil doma ostal (477). Iz tega je izviral naslednji fabijski rod. Ta pogubljivi dan se je v rimskem koledarji štel med nesrečne (dies nefastus). Vejani so poslej priderli celo do' Rima: pa Rimljani so jih zavernili in prisilili skleniti premirje za 40 let (474). Decemviri. Rimljani so perva stoletja imeli le ponavadno pravo, ki se je v plemenitih rodovinah podedovalo od očeta do sina. Le plemenit-niki so je poznali in kot edini sodniki določevali. Prostemu ljudstvu so je po njegovih razsodbah pogosloma godila silna krivica, zlasti če je plebejec tožil plemenitnika. Za to je plebejski tribun Teren-tilij Harza 1. 462 nasvetoval, da naj se pravo zapiše in priobči. Sebični plemenitniki so se 10 let ustavljali temu nasvetu. Za leto 4S1 pa so izvolili desetero mož plemenitega stanu ter jim naročili pravo zapisati. Dali so jim popolno konzulsko oblast (decemviri consulari impcrio); tribuni so za ta čas odstopili in nikdo se ni mogel zoper razsodbo desetornikov pritožiti pri slolnijskem zboru. Kljubu neomejeni oblasti so deseterniki milo in pravično vladali. Sestavili so mnogo postave ki je jo ljudstvo poterdilo, in je zapisali na 10 bronastih plošč. Konec leta so se odpovedali službe. Ker še niso bile vse postavi zapisane, so za leto 450 znova izvolili desetero mož in jim izročili taisto oblast. Takrat je Apij Klavdij, vlado-blepni plemenitnik, tako vodil volitve, da so med deseterniki bili sami njegovi priverženci. r/ njimi je Rimljanom samovoljno gospodoval. Oslale postave so ti deseterniki sestav5!! in je na dveh ploščah priobčili. Dvanajstero plošč je obesegalo razne postave, ki so za tadanje razmere potrebne bile. Rimljanje so se jih kot podlage vsega prava (Tons omnis juriš) mnoga stoletja na pamet učili. — Leto je preteklo, pa deseterniki vendar niso odstopili. Zbudi se nezadovoljnost ljudstva ter se še pomnoži, ko vidijo, da Apij Klavdij, glavar deseternikov, hoče ljudo.vlado spodkopali. Stari stotnik L. Sikcij Dental je očitno grajal ravnanje samosilnikov ,• decemvir Fabij pa ea kar pogubi. Pošlje namreč junaka, ki je bil v 120 bitkah 45 krat ranjen in sovražnikom vzel 34-tero orožje, na odležno stran ter ga da zavratno umoriti. Njegova smeri jo vojsko silno razkačila. Naravnost pa se je uperla, ko je Apij Klavdij storil hudo krivico spoštovanemu stotniku (cenlurio) Virginiju. Zločinski deseternik je namreč enemu izmed svojih branjencev po krivem kol sužnico prisodil Virginijo, lepo hčer rečenega Virginija in zaročnico ljudskega tribuna Teilija. Oče prišedši iz tabora jo je brez vspeha zagovarjal pred krivičnim sodnikom. Ko je videl Virginij, da hčere ne more oteli nasilnikom, popade za nož na bližnjem mesarskem stolu ter ga zasadi hčeri v serce rekoč: «S to kervjo, Apij Klavdij, izročim tvojo glavo maščevalnim bogovom« ! Na to seje razdraženo ljudstvo spunlalo; taisto je storila vojska, ki. jp ravno domu prišla. Znova so šli iz Rima na sveto goro. Ple-menitniki. prisiljeni se udati, so poslali L. Valerija in M. Horacija. plebejce mirit. D edem viri so se morali oblasti odpovedali: dva izmed njih (med lemi Apij Klavdij') sla se v ječi sama umorila, drugi so pa na tuje pobegnili. Stara ustava jo bila zopet vpeljana ; prosto ljudstvo je dobilo svoje tribune, občinski zbor pa prevažno pravico, da so njegovi sklepi kakor oni stolnijskih zborov imeli občno veljavo (448'). Plemenilniki so še zmeraj imeli veliko oblast, ker so razen ljudskih tribunov izmed njih volili vse deržavne uradnike. Za to je (l. 444) ljudski tribun K. Kanu lej s svojimi tovarši nasvetoval, da bi enega konzula volili izmed plebejcev in da bi ženitve med plemenilniki in prostim ljudstvom veljavne bile. Plemenilniki so se hudo upirali: nazadnje so pa priznali veljavo vzajemnih ženitev. Konzulske časti pa niso hoteli z ljudstvom deliti; raji so se je sami odrekli in mesto konzulov volili vojaške tribune s konzulsko oblastjo (tribuni militares consulari potestate). Vsako leto so jih izbrali po 6 ali 8 in med nje tudi plebejce jemali. Vendar so njihovo oblast nekoliko omejili in za nektera opravila prejšnjih konzulov ustanovili novi urad cenzorjev ali preglednikov. Volili so izmed plemenitnikov po dva cenzorja na o let (luštnim), poslej pa na poldrugo leto. Razverslovala sta deržavljane po premoženji v razne razrede, oskerbovala deržavno denarstvo in nadzorovala nravno obnašanje deržavljanov. Zadnja vojska z Vejani (405—396). Zarad Fiden so sc Rimljani večkrat vojskovali z Vejani. Ko so se Celljc širili erez severno Italijo in hudo pritiskali severne Etruščane, so Rimljani napadli terdne Veje. Deset let so baje oble-govali mesto. Da bi se jim vojaki ne uperli, ker so neprestano po leti in po zimi morali na sovražnika prežati, so jim pervikrat začeli plačo izplačevati. Po dolgem trudu je hrabri diktator M. Furij Kami! mesto vzel in stanovalce nekaj pomoril, nekaj pa v sužnosl prodal. Pravljica je juko olepšala desetletno obleganje mesta in je primerjala s trojansko vojsko: Etruščanski vedeževalec (kakor tudi delfovski bog) naznani, da se Rimljani mesta ne bodo prej polastili, dokler ne bo upadlo albansko jezero, ki se po okrožni zemlji razliva. Rimljani napravijo kanal, po kterem se voda odteče. Vse zastonj! Nazadnje Tiarecfe "po (f ko p, ki je deržal v sredo vejskega mesta in se nehal pod darilnikom junoninega tempeljna. Rimljani v podkopu slišijo junoninega duhovnika naznanjati, da bo zmagalo taisto ljudstvo, ktero bo bogovom darovalo na darilniku pripravljeno darilo. Nemudoma prederč iz podkopa v tempelj, ubijejo duhovnika pa darilo darujčjo. Kamil je praznoval slovesni vhod na lepem vozu, v kterega so bili 4 beliči vpreženi. Ta njegova prevzetnost (beli konji so bili namreč solncu posvečeni) je razžalila celo plemiče, ljudi njegovega stanu. Nezadovoljnost je šestem pomnožil, da je deseti del razdeljenega bogatega plena nazaj zahteval, da bi izpolnil neko Apolonu storjeno obljubo. Zdaj pa ga zatoži ljudski tribun, daje prikril nekaj vejskega plegi^.V globo obsojen je ni hotel plačati; 'šel je rajše v pregnanstvo‘ pa7 na poti prosil bogove, naj Rimljanom kmalu pošljejo nesrečo, v kleri bi tako ravnanje ž njim obžalovali. Galci v Rimu (389). Preteklo je bilo več kot poldrugoslo let, odkar so Galci ali Celtje posedli severno Italijo. Tudi v novi prerodovitni domovini so ohranili svoj značaj. Prostim Galcem se je zdelo sramotno, samim polje obdelovati. Željni vojske so nanapadali sosedne narode in zlasti Etruščane hudo pritiskali. Pod vodstvom svojega Hrena t. j. kralja so pridorli v Etrurijo in obsedali K luži j. V lej sili so Kiuzijani prosili Rimljane pomoči. Ti so poslali h Galcem tri poslance iz fabijskega rodu, ki so jim pretili z rimsko silo in zahtevali, naj se umaknejo v domovino. Hren jim odgovori: «Nič nam ni mar Rimljanov, ktere danes slišimo pervikrat imenovati; pravico pa nosimo na svojih mečih, kajti vse jo le lastnina junaških mož«. Rimski poslanci so ostali v Elruriji ter se zoper mednarodno pravo udeleževali bojev z Galci. Pri nokej priliki so celo ubili nekega galskega vojvoda. Razdraženi Hren je poslal v Rim in zahteval, da bi mu izročili Fabije, ki so se tako zelo pregrešili. Starešinstvo je privolilo! Pa narodni zbor se je uperi hrenovi zahtevi in enega Fabija celo izvolil mod vojaške tribune. Na to je Bren nagloma zapustil Kluzij ter deri nad Rimljane. Ob potoku AJjjj je popolnoma pobil rimsko •« vojsko; le nekaj razkropljenih vojakov se je olelo v zapuščene Veje (389). Rimski stanovalci vsi prestrašeni pobegnejo iz mesta, le bolj krepki ljudje se uterdijo na Kapitolu in na »velikem tergu« nekaj starih senatorjev, sede na slonokostenih stoličkih, pričakuje gotove smertf. Galci priderejo, mesto oplenijo in je sežgd. Kapitol pa začno oblegati. Enkrat zapusti človek iz fabiskegu rodu Kapitol, da bi rodovinskim bogovom daroval, in črez pečine prileze zopet k svojcem. Neki Galec ga op^zi jij pelje ponoči več vojakov po taietej stezi. Eden žc prileze na ozidje; kar začnč'krakati gosi, ki so je Junoni na častna Kapitolu hranili. M. Manlij so prebudi ter na inesto prileti in z zida pahne galske vojake po stermini. Od takrat so M. Manlija zvali kapi-tolinskega. Od taistega časa so tudi gosi zarad njih budnosti ob letnih obhodih slavili, nebudne pse pa bičali. .Rimski beguni se sčasoma zbero krog Kamila, je v Ardeji šSivel. Izvolijo ga za diktatorja; pa Kami! se brani samoveliteljstva, dokler/™^-'.Z>,W bi ga postavno ne izvolili meščani na Kapitolu. Neki Rimljan so splazi v Kapitol^/«« v 4*4.^ ter mu od tistod prinese postavno pooblastilo. Kamil nabere precej veliko vojsko. •w ,.^ Med tem zvedč Galci, da so sovražniki napadli njih domovino. Pogodijo se z obsedenimi Rimljani. Ti jim obljubijo 1000 funtov zlata. Ko zlato vagajo, ee Rimljani pritožijo črez krivično vago. Kar verže Bren težki meč v torilo pri vagi ter vzklikne znamenite besede: »Gorje zmaganim (Vae victis)“. V taistem hipu pride Kamil ter pripelje 40,000 oboroženih mož. »Stran sč zlatom; le s železom odkupi Rimljan svojo domovino!" pravi slavni vojvoda, napade Galce in jih požene v beg. Naslednji dan jih zopet dohiti in tako popolnoma zmaga, da le eden ni ušel. Tako pravljica. Ko so Galci odšli, se je večina ljudstva bolela preseliti v zapuščene Veje, pa Kamil jih je pregovoril, da so ostali in razrušeni Rim znova sezidali. Kamila so za to imenovali drugega utern el itelja Rima. — Galci so še večkrat priderli v Lacijo, pa Rimljani se jih vsakrat srečno odgnali. •'^ Licinijevi predlogi in njih nasledki. Vsakemu podjarmljenemu narodu so Rimljanje vzeli kos zemljo ter jo dali deržavi v last; zato se je zvala deržavna (ali občinska) zemlja (ager publicus). Užitek od le navadno odležne zemlje so imeli bogatini, povečem tedaj plemiči. Da bi revnemu ljudstvu vsaj nekoliko pomogel, je nasvetoval Spurij Kasij ;(486.), naj bi se deržavna zemlja razdelila v male kose, klere hi ubogi plebejci v last dobili (lex agraria). Pa sebični plemenitniki so ga pogubili in njegov predlog zavergli. V galskih vojskah je ljudstvo šo bolj obožalo. Njegova posestva so bila obropana ali pokončana, stanovališča pa razrušena in požgana. Zopet se je zelo zadolžilo. Da bi ljudstvu iz nove stiske pomagala in mu v vsem pridobila s plcmcnitniki enako pravice, sta ljudska'tribuna JCLicinjj Stolon in L. Sekstij Lateran predložila sledeče postave: 1) Plačane obresti se odtegnejo od' islino,-ostali dolg se razdeli v tri dele, ki so imajo v treh letnih obrokih J /!cmV m/« tuji A/ plačati. 2) Vsak deržavljan ima pravico do deržavnega zemljišča, ni-kdo pa ga no sme imeli več kot 500 oralov. Kar so ga več posamezni do sedaj obdelovali, naj ga izročo deržavi, ki ga v kosih po 7 oralov med uboge dcržavljane v last razdeli. 3) Za naprej so ne volijo več vojaški tribuni, ampak dva konzula in sicer eden izmed prostega ljudstva. Tem predlogom so se plcmonitniki s zvijačo in silo 10 let ustavljali. Lela 366 so jih morali sprejeti. Imenovani tribun L. Seks-lij je bil porvi konzul izmed plebejcev. Velika plemeniška nadoblast je nehala. Da bi se za izgubo velike prednosti vsaj nekoliko odškodovali, so plemenitniki ustanovili novi urad in ga sebi prideržali. Imenoval se je pretorstvo (praclura). Sperva je bil le en pretor, za perve punske vojske so izvolili še enega, poslej so se pa jako pomnožili. Prelorju so izročili najvišo sodnijsko oblast, ki so jo poprej konzuli imeli. — Časoma se je ljudstvu odperla pot do vseh deržavnih služeb. K. Marcij Rutil je bil porvi diktator izmed plebejcev (316); taisti je bil pervi izvoljeni cenzor (351). Do pretorstva so plebejci pervikrat dospeli leta 337. Najdalje so plemenitniki zase obderžali duhovske službe; 1.300 so plebejci bili voljeni tudi v odbore ponti-tikov in augurov (vedeževalcev iz ptičjega letanja). B. Prava ljudovlada (366—30). Perva samntška vojska (342—340.) Gorjanski Samnilje so se preseljevali od časa do časa v bližnje ravno pokrajine in se tako razširili po Kampani ji in Lukaniji. Ti naseljenci so mnogo občevali z gerškimi naselbinami ob morji in se nekoliko ž njimi pomešali. Navzeli so se gerške omike pa se vsled nje po bogati novi domovini zlo pomehkužili. Pervolni Samnilje na visokih Abrucih so ohranili šege in navade neolikanih prededov pa tudi staro krepkost in živahnost. Rlagovita Kampanija jih je neprestano mikala z njihovih pustil) hribov. Napadli so kampanske Sidi-cinjane in hudo pritiskali Kapuance, ki so hoteli one braniti Ka-puanci prosijo Rimljane pomoči ter je tudi dobo s pogojem, da priznajo rimsko nadoblast črez Kampanijo. Rimljani zmagajo Samnite pri Kumah in Suesuli in jih spodrinejo iz Kampanije. Zadnja latinska vojska (339—337). Latinski razrodi so bili zavezniki Rimljanov. Tem so pomagali zmagovati v vseh vojskah. Vse koristi so pa le Riraljanje uživali. Zalo so zahtevali popolnoma ravnopravnost. To jim Rimljanje — 109 - odbijejo in vname se huda vojska. Konzul T. Manlij Torkvat* jih premaga pri Vezuvu in Trifanu. Sovražni vojski sto pri Vezuvu si nasproti stali; rimski poveljnik je prepovedal vsak dvoboj. Ko se je njegov sin vendar bojeval z latinskim vojvodom in ga ubil, ga je oče k smerti obsodil. — V bitki so omahovale rimske verste. Kar plebejski konzul 1‘. Decij Mus posveti podzemeljskim bogovom sebe in sovražnike. V beli (gabinski) obleki in na visokem konji se ■zakadi v naj bolj gosto kerdelo sovražnikov. Njegova pogumnost oserči Kiinljane; krepko poprimejo sovražnika, da bi maščevali ubitega poveljnika, in res tudi zmagajo. Zmagani Latinci so se morali udati, njih zaveza se je razrešila ; posamezna mesla so se pogodila z Rimljani in jim odstopila nekoliko zemlje. Na tej se je ustanovilo nekoliko rimskih naselbin, ki so kot zanesljivo posadke čuvale nad latinskimi razrodi. Druga samniška vojska (325-303) Samnitje so hoteli Rimljanom braniti, da bi se ne polastili Neapelj a, zadnje samostojne kampanske občine. Rimljani so se takrat zavezali z Lukanci in Aputci ter tako osainotili Samnite in jih oklenili. Nato so jih v vojski tako hudo pritiskali, da so miru prosili. Pa Rimljanje jim prošnjo odbijejo. Kar se sreča oberne. Pogumni vojvod K. Poncij jo v kavdijski soteski (furculae Caudinae) zajel veliko rimsko vojsko z obema konzuloma. Vso bi bil lehko pokončal. Vendar tega ni storil, ampak sklenil je mir s zajetima konzuloma ; ob-deržal je 000 zaslavljencev iz vitežkega stanu. Razoroženi Rimljanje so šli pod jami ter se osramoteni vernili domu. Sramolni mir je ljudstvo v Rimu silno razdražil; starešinstvo ga ni hotelo po-tcrdili in je konzula sovražniku izročilo. Velikodušni Samnitje niso nič žalega storili niti konzuloma niti zaslavljencem. Vojska se znova vname. Rimski konzul L. Papirij Kurzor zmaga Samnite pri Luceriji, vzame ulerjeno mesto ter osvobodi rimske zastavljenee. Nevarniša je bila Rimljanom vojska, ko so s Samnili se združili Elruščani, Umbri in Marži ter napadli rimsko oblast. Rimljani so hude sovražnike po samezi užugali. Konzul Kvint Fabij (poslej Maksim imenovan) je zmagal Etrusko v bitkah pri vadimonskem jezeru in pri Pcruziji (308). Po slavnih zmagah pri Longuli (309) in Rovijanu (303) so Rimljani prisilili sovražnike ž njimi se pogoditi. Samnitje so ohranili samostalnost, Rimljanje pa dobili Apulijo. Tretja samnišna vojska (298—290). Utesnjeni Samnitje so se polastili Lukanije. Temusose Rimljanje ustavili in jim vojsko napovedali. Oslabeli Samnitje se zave- *)Torquatust. j. verižiconoseoseje zval T. Manlij, ker je boje v galski vojski (1. 360) v dvoboji zmagal ošabnega velikana (galskega Golijata) pa ubitemu vzel ovratno verižico, žejo z Etruski, Urabri in Galci; pa stari konzul Kvint Fabij (Maksim) zmaga pri Sentinu (v Umbriji) zavezno vojsko. Takrat je omahovalo levo rimljansko krilo. Poveljnik P. Deeij, sin slavnega Deoija iz latinske vojske, posveti sebo in sovražne čete podzemeljskim bogovom ter se zakadi v silovito galsko kerdelo. Njegova smert oserei Rimljane. „Galci bež6, se h kratu glasi, Decij jih sili v smert.“ Na to se Samnitje umaknejo in Galci so pobiti. Imeli so črez 20,000 mertvih. Zmaga pri Sentinu je Rimljanom pridobila Umbrijo ; oslabeli Etruski so miru prosili. Osameli Samnitje so se še nekaj let serčno branili. Ko so pa Rimljanje zajeli njih pogumnega voditelja K. Pon-cija (pred ko ne sina slavnega kavdinskega zmagalca) in ga ob glavo deli, so mir sklenili. Rimljanje so posedli in uterdili Venuzijo in Lucerijo v južni Italiji in tako Samnite ločili od Tarentincev. V severni Umbriji so ustanovili Sieno Galiko (Sinigaglia) in ondotno oblast zavarovali proti Galcem. Fojska s Tarentlnci in kraljem Plrom (282—272). Lukanoi so napadli gerško naselbino Turije, kije Rimljane pomoči prosila. Ti so poslali malo ladijevje, ki je memo lacinijskega nosa v tarentinski zaliv priveslalo. Razdraženi Tarentinoi sojo nenadoma napadli, ladije nekaj prevertali in pogreznili v dno morja, nekaj pa vzeli in vojake ali pobili, ali pa prodali v sužnost. Na to so rimski poslanci zahtevali od Tarenoanov, da naj jih odškodijo in začetnike onega napada kaznujejo. Lehkomiselni Tnrenčani so jih zasmehovali inPostumiju, penemu poslancu, ostudno pomazali verhno oblačilo. „Ije smejite se, pravi razžaljeni Postumij, kmalu boste jokali in mojo togo s kervjo opirali.* Vojska se začne. Rogali, pa omehkuženi Tarenčani niso hoteli sami v vojsko, lemuč poklicali so Pira, kralja epirskega, na pomoč. Ta čudoviti kralj je bil najizverslniši vojvoda svojega časa. Vlado-klepen, kakor je bil, je skusil podjarmiti Macedonijo in Grecijo. To mu jo bilo spodletelo. Radostno je sprejel ponudbo tarenčanov upaje, da bo svojo kraljestvo razširil proti zahodu kakor nekdaj Aleksander svoje proti vzhodu V Italijo jo pripeljal 25000 izurjenih vojščakov in 20 vojnih slonov. Pri Hera kleji je napadel in zmagal Rimljane (280). Pir je pred bitko z hribca ogledoval rimsko vojsko ter rekel:„ Bojni red sirovežev se mi nikakor sirov ne zdi “ Po dobljeni bitki pa je pohvalil Rimljane rekoč' „8 takimi vojaki bil bi svet moj, in Rimljani bi mu gospodovali, ko bi jaz bil njih poveljnik*. Pir je potem v Rim poslal svojega prijatelja, zgovornega in premedenega Cinoja, da bi mir sklenil. Zahteval je, naj se Rimljanje odrečejo oblasti črez gerške naselbine in vse južno-italske razrede, ki so ž njim potegnili. Odbili so mu ponudbo in se pripravljali za boj. Znajdeni Cinej jo skusil veljavne može celo podkupiti. Starešinstvo je omahovalo, mnogo senatorjev je bilo za mir. Kar v svetovalnico prinesd častitljivega etarčeka, »lepega Apija Klavdija. BDoslej, pravi veljavni mož, sem vedno obžaloval izgubo jvojlb oči j sedaj mi pa je le jako žal, da nisem že oglušil; vsaj 111 - bi ne slišal tako sramotnih re^i“. Starešinstvo sklene, da se s Pirom ne bo prej pogajalo, dokler ne zapusti Italije, in narooi Cineju, da naj pred aolnčnim zahodom zapusti mesto. Ginej je lo poročil kralju ter mu starešinstvo popisal kot zbor velečastnili kraljev. Pir je priderl celo do Prenesla, vendar so ni upal ulerjenega Rima naskočiti. Vernil se je pa prezimoval v Tarentu. Da bi vjetnike osvobodili, pošljejo Rimljani k Piru Fabrioija, jako poštenega in hrabrega moža. Pir bi bil rad pridobil slavnega vojvoda in mu je ponudil mnogo zlata in drugih zakladov. Priprosti Fabricij pa zaverne vse ponudbe, rekoč, da ga malo posestvo dostojno živi. Kralj ga na to pelje v sobo; ko se razgovarjata, pride Fabriciju za herbet velik slon, ki svojo troho po njem stegne Neprestrašeni Rimljan kralju prav mirno reče: „Tvoje zlato mo ni nič mikalo in tudi tvoj slon me nič ne straši". Pir je občudoval nepodkupljivo njegovo domoljubje ter ga spoštljivo odpustil. Ker so Riraljanjc takrat ravno obhajali saturnalske svečanosti, je pustil kralj vse vjetnike v Rim. Pred odhodom so mu prisegli, da se bodo po svečanosti vernili. Vsi so zopet prišli. Le eden izmed vjetnikov se je mislil zvijačno rešiti prisege. Domu gredč se naglo verne v tabor ter se tam mudi, kot da bi bil kaj pozabil, Češ da je tako svojo prisego izpolnil. Pa Rimljani niso odobrili njegoyo zvijače ter ga Piru izročili. Naslednje leto se vojska znova začne. Pri apulskera Askulu jo Pir zmagal (279), pa ubitih je bilo toliko njegovih vojakov, da je vskliknil: «Še ena taka zmaga, pa sem izgubljen !» Takrat se je baje kraljev osebni zdravnik ponudil Fabriciju, rimskemu vojvodu, da bi za veliko plačilo znvdal kralju. Fabricij jo poslal izdajalčevo pismo kralju, ki jo občudojoč poštenost sovražnikovo vskliknil: BRavno tako Fabricij ne zgreši poti poštenosti, kakor solnce ne svojega tira„. Iz hvaležnosti jo domu izpustil vse rimske vjetnike. Kartagine! so hudo pritiskali sicilske Gorke; ti prosijo Pira pomoči. Rad je zapustil kralj celinsko Kalijo pa šel v Sicilijo (278—275). Naglo je pregnal Kartagince iz vseh gerških mest, le v Lili boji so se mu branili. Ker se je ponašal kot samovoljen kralj, so ga osvobojeni Gerki jeli čertili. Med lem so Rimljani večkrat zmagali svojo nasprotnike. Tlačeni Samniljo in Lukanci pošljejo po Pira. Pa konzul M. Kurij Dcnlat ga je zmagal pri Maleventu, ki se od taistega časa zove Rencvont (175). Kralj se verne v domovino. Ko sc je poslej v Peleponezu vojskoval, je bil v Argeji ubit (272). Rimljani so se v kratkem času polastili Lukanijc, Apulije in Brulije. L. 272 jim epirski vojvoda Milon izroči Tarcnt. Ošabno mesto je izgubilo vojno ladijevje in mnogo umetnijskih izdelkov, terdno obzidje in deržavno samoslalnost. Perva punska vojska (2i;i—241). Lepa Sicilija je bila razdeljena med tri oblasti. Zahodna polovica je bila k a r t a g i n s k a, vzhodna sirakuzanska, severo-vzhodni ogel s terdno Mešano pa mam e rt in s ki. Mamertinoi t. j. sinovi martovi so bili kampanski najetniki, ki so se za Agatokieja, sirakuzanskega samo-silnika, v Siciliji vojskovali. Po njegovi smerti so jih Sirakuzanje odpustili. Domu gredč so se siloviti vojaki polastili terdno Mešane in vso Sicilijo, zlasti pa eirnku« 112 - zansko nadlegovali. Hi j e r o n II., sirakuzanski kralj, je šel nad nje z veliko vojsko. V stiski se oberne ena stranka do Kartagincev, druga pa do Rimljanov. Kartaginci nagloma posedejo mesto. Po dolgem posvetovanji so tudi Rimljanje sklenili, braniti Mamertince in se polastiti ponujene Mešane. Tako se vname huda vojska med Riu Ijani in Kartaginjani, ki se tudi Punci zovejo. Prišedši v Sicilijo so HimIjani nagloma zmagali Kartaginee in kralja Ilijerona pa sc polastili Mešane. Uijeron sklene ž njimi mir; Kartaginee so pa podili od mesta do mesle ter jih nazadnje ob-legovali v lerdnem Agrigenlu. Po kervavi zmagi so jim tudi to mesto vzeli. Brez ladijevja jim ni bilo mogoče polastiti se celega otoka, ker so Kartaginci v lerdnih pomorskih mestih svoje upehane vojske vedno pomnoževali. Indije karlaginsko ladijevje pokončava lo ilalsko obrežje in zaviralo ondolno kupčijo. Zato so Uimljani po zgledu veliko karlaginsko ladijc, ki se je bila na plitvo vsedla, stesali 1Ž0 bojnih ladij. Ž njimi je konzul K. Duilij pri Milah zmagal kar-taginsko ladijevje. On je bil namreč na ladijah napravil zapadne mostove s kopikami (mački), ki so jih spuščali na karlaginsko ladije, tako da so se železni kljuni zasekali vanje in je obderžavali. Potem so derli Rimljani črez most na sovražne ladije in sovražno vojake lehko užugali. Zmagalcu na spomin so na «velikem lergu» postavili steber (columna rostrata), kterega napis sc je ohranil do današnjega dno (260). Rimljanje so hoteli vojsko naglo končati. Stesali so 330 vojnih ladij ter konzula M. A ti lij a Rogu la poslali v Afriko, da bi Kartagino samo napadel. Ladijevje odjadra; ob južnem siciliskem obrežji sreča pri nosu E k no mu še mnogobrojnišo karlaginsko. Ljut boj se vname in Rimljanje dobe največo bilvo na morji, klerc koli se zgodovina spominja (256)- Rimljani priveslajo v Afriko in napadejo karlaginsko pokrajino. Pobiti Kartaginjanjo prosijo miru. Ker sla rimska konzula zahtevala skoraj popolno udajo, niso sc pogodili in Kartaginciso se črez zimo pridno za vojsko pripravljali. Najeli so izverslno kerdelo numidskih konjikov in mnogo gerških vojakov; po-veljnišlvo so izročili Ksanlipu iz Sparle, kaj izverslnemu vojvodu. Ta je pri Tunelu popolnoma zmagal rimsko vojsko; le okoli 2600 mož je ušlo v pomorsko Klupcjo. Rcgul sam je bil vjet (255). Rimsko ladijevje je šlo v Klupcjo, da bi malo rimsko kerdelo rešilo karlaginsko sile, pa vernivši se domu se je v velikem viharji povečem razbilo. OserČeni Kartaginci pošljejo veliko vojsko in 120 vojnih slonov v Sicilijo. Sperva so bili srečni, pa kmalu jih je konzul L. Cecilij Metel pred Panormom popolnoma zmagal (250). Iz vseli krajev spodrinjeni, so ze branili v lerdnjavah Lihbeji in Drepanu, kleri so Rimljanje oblegovali. — Na morji pa so Kartaginci nadvladali; požugali so več malih rimskih ladijevij in pri Drepanu eno veliko popolnoma pokončali (249). Velika nevarnost pa jo Rimljanom pretila, ko je izverstni vojvoda Hamilkar Barka t, j. bl.sk prišel v — 113 - Sicilijo in sc ulcrJil na hribu Eriku (blizo Drepana). Kot ročen borilec jo neprestano nadlegoval Rimljane in jim delal veliko škodo. Ravno tako so njegovo ladijo roparice napadalo italsko obrežje in je pokončavale. Rimska deržava sama ni mogla napraviti novega la-dijevja, ker jo v nesrečnih zadnijh letih na morji terpela preveliko škodo. Pa domoljubni možje so jej iz zadrege pomagali. Nabirali so prostovoljne darove in napravili 200 močnih ladij. Ž njimi je konzul K. Lutacij Kalul pri ega Iški h olocih popolnoma uničil sovražnikovo ladijevjo (211). Ta zmaga je vojsko določila. Karlaginci, tudi jako oslabljeni, niso mogli h kratu napraviti novega ladijevja in nabrati druge vojske. Za to so ukazali llamilkarju Barki, da naj z Rimljani mir sklene. Kartaginjani so Rimljanom odstopili Sicilijo, brez odkupnine jim izročili rimske vjetnikc in plačali 3200 talentov (7,600,000 gld.) odškodnine za vojsko (211). Razen hijeronovega t. j. sirakuzanskega kosa je bila Sicilija perva rimska provincija t. j. perva podložna dežela. Podložniki so izgubili lastno upravo in pravico orožje nosili. Plačevali so nalog in rimski upravniki so jim upravljali deželo. Pridobitve Rimljanov od I. do II. punske vojske (241—218). Ker Kartaginjani najelo vojske niso precej plačali, se jo spun-lala. V silo kervavih bitkah so so tri leta bojevali z vstajniki. Deželohlepni Rimljanje porabijo nesrečo svojih sovražnikov in kljubu miru posedejo Korziko in Sardinijo. Iz njih ustanovijo drugo provincijo. — Ilirske roparske ladije so rimski kupčiji delale veliko škodo in tudi napadale italsko obrežje. Za to napovejo Rimljani vojsko ilirski kraljici Tevti in jo k miru prisilijo. Takrat so so ustanovili na Korciri, v Epidamnu in nekterih drugih krajih ob vzhodnem obrežji jadranskega in jonskega morja. — Po dolgem mirovanji so (Jalci zopet skusili razširili so črez srednjo Italijo. Sperva so se srečno vojskovali z Rimljani; ko so pa ti zbrali svojo moč, so jih pri Telamonu (223) popolnoma užugali. Več kot 40000 Galcev jo bilo ubitih in okoli 10000 vjelih. Po lej slavni zmagi so Rimljanje v 7-letni vojski podvergli skoraj vso severno Italijo in ustanovili terdnjavi Placencijo in Kremono, kteri ste novo pokrajino varovali. Druga punska vojska (218—201). Da bi domovino odškodoval za razne izgube v pervi punaki vojski in nabral novih moči za prihodnjo vojsko z K mljani, je Hamilkar Barka podjarmil severo-zahodno afriško obrežje in od ondod šel v Hispanijo (237). V malo letih jo poavergel južno in vzhodno Hisprnijo. Po njegovi smerti (229) je poveljništvo prevzel njegov zet Hazdrubal ter daljo razširjal kartaginsko oblast. On je tudi sezidal prostorno in terdno primorsko mesto “Kartagino novo,, (Kartageno). Rimljani so že dalj časa zavidno opazovali rastdcio moč svojega nasprotnika. Da bi jo.jistavili, so sprejeli Sagunt in Emporijo med svoje zaveznike in zastran - in - Hiupanije so pagodili s Hazdrubaiom. Po tej pogodbi Kartagino! niso smoli niti prestopiti roke Kbra, niti napasti rimskih zaveznik mest. Ko je bit Hazdruhal za vratno umorjen, izroči vojska vodstvo svojemu ljubljencu Hanibalu (220). Novi 'poveljnik se ni menil za rečeno pogodbo in je napadel terdni Sagunt. Rimljanje so se dolgo posvetovali, kaj bi storili; nazadnje so poslali poslance, kterih pa Hanibal že sprejeti ni hotel. Črez 8 mescev je Hanibal vzel Sagunt in ga razružil. Razžaljeni rimski poslanci so šli v Kartagino pa sc pri tožili črez Hanibala; celč zahtevali so, da bi ga jim izročili. Kartaginjani so jim pa to odbili in svojega poveljnika Izgovarjali. Kar Kv. Fabij, načelnik rimskih poslancev, naguba svojo verhno obleko pa reče: nTu deržim vojsko in mir, izvolite si!“ Ornahujč mod sovraštvom in strahom mu zakličejo Kartaginjani: ^Izvoli sami" In Rimljan potrese svojo togo ter reče: „Dobro, tedaj imate vojsko." Hfi nihal je bil rojen 1. 248. Hamilkar Barka, njegov oče, jo vzel 9-letnega dečka s seboj v Hispanijo. Takrat je predbalovim altarjem očetu prisegel, da bo Rimljane vedno sovražil. In res nikdo ni svoje prisege deržal vestnejse nego Hanibal. Dorasel je v taboru zmagovitega očeta in se dejansko udeleževal vseh bojev svojega preslavnega svaka Hazdrttbala. Ti boji so uterdili njegov život in razbistrili njf gov um. Med vsemi vojaki jo znal naj hitreje tekati in jezdariti, naj bolje, plavati in se boriti. S prostaki jo spaval na mokrih tleh in ž njimi mnogokrat terpel naj veče pomanjkanje. Pervi je šel v boj, pa zadnji iz boja; odlikoval se je med vstmi v najnevhrniši gnječh Tudi prevelike duševne zmožnosti je skerbljivo razvijal. Ger-škega slovstva se jo učil pri Sozilu in se tako zlo privadil gerškega jezika, da je eelč sestavljal ger.ške deržavoslovne spise. Bil je prebrisan in razviden deržavnik, paše slavniši, rekel bi nedosegljiv vojvod. Napoleon veliki ga je primerno stavil med šestero najveeih vojskodov, ki jih človeška zgodovina pozna. Rimljanje so se ga bali kot strašne pošasti. Primerno se druga punska vojska zove kanibalova, kajti Hanibal jo je začel in se tudi do konca neprestano vojskoval. Ko jo Hanibal Sagunl razdori, je šel prek libra in pirenejskih goril v Galijo. Ilazdrubala, svojega brata, je pustil v Hispaniji, da bi varoval bogato deželo in Hanibalu v Italijo pošiljal pomoči. Rimljani so sprevideli pretečo nevarnost in konzula 1*. Kornelija Scipijona poslali v Hispanijo, da bi Hanibala ustavil. Na potu jo ta v Masitiji zvedel, da jo Hanibal že prišel do Hoda na. Skusil se mu jo ustaviti, pa Hanibal ga je prevari 1 in naglo šel v bližnje pianine. Nepopisljive težavo so ga ovirala na mnogo občudovanem polu črez prelaz malega Hernarda Izgubil jo polovico svojo vojske in pripeljal le okoli 20000 pešcev in 0000 konjikov pa nekaj vojnih slonov v Italijo. 1’a še ti njegovi vojaki so bili vsi razcapani in izstradani in lako bolehavi, da bi jih bilo malo rimsko kerdelo lehko uničilo. K sreči njegovi ga Rimljanje niso precej napadli. Njegova vojska se je bila že popolnoma okrepčala in se v gorenjem padovskem porečji ulerdila, ko sc mu je l*. Kornelij Seipijon ob Tieinu ustavil (31S). Hanibal je zmagal, Seipijon sam je bil ranjen, in le hrabri njegov sin 1’ublij ga jo otel iz ljuloga boja med konjiki. Konec taistega leta je užugul Hanibal tudi druzega konzula T. Sempronija Longa, ki se mu je proti nasvetu zmaganega tovarša ob ročici Trebiji ustavil. Vsled teh zmag je Hanibalu pripadla vsa severna Italija. Trumoma so se njegovi vojski pridruževali Galci, v klerib so jo komaj potlačeno sovraštvo zoper Rimljane znova vnelo, Naslednjo spomlad je Hanibal peljal vojsko v srednjo Italijo; ob morji prek etrurskega močvirja grede, je silno terpela, Hanibal sam je tu izgubil eno oko. Črez 3 dni in 3 noči neprestanega hoda je prišel iz pogubljive sape ter krenil v hribovite kraje proti tra-zimenskemu jezeru. Tu sem v zaperto sotesko je zvabil konzula K. Flaminija ter ga popolnoma uničil. Konzul sam je bil ubil, vojska njegova pa nekaj v bitki posekana, nekaj v jezero pognana, kjer je potonila (217). Kljubu velikim zmagam ni le eden rimskih zaveznikov v srednji in južni Italiji odpadel in k Hanibalu prestopil. Za to ni šel naravnost nad Rim, ampak prek Apenina in ob obali jadranskega morja v južno Italijo. Nadejal se jo, da bodo ondolni razredi, nekdanji, neumirljvi sovražniki rimske oblasti, k njemu pristopili. Prazen up! še Samnilje se ne ganejo. V veliki nevarnosti izvolijo Uimljanjo Kv. Fabija Maksima za diktatorja. Ta premišljeni poveljnik je spoznal kanibalovo vojvodsko iznajdenost; zato se ni spuščal ž njim v boj, ampak po gorah in višinah preba-jaje jo kakor hudourni oblak prežal na punskega sovražnika in mu skušal privoz ustavili in pot zapreti. Za to so ga imenovali Kunk-lalorja (odlašalca.) Tako jo enkrat v nekej soteaki popolnoma oklenil sovražnika. Pa Hanibal se reši iz velike stiske s prečudno zvijačo. Volem je na rogove navezal butarice protja, prižgal je po noči in volovo ukazal gnati na hribe, ki so nad sotesko. Ko Rimljanje luči zagledajo, mislijo, da Kartaginci prek hriba gredč, Nagloma zapustč sotesko in jo udarijo v hrib, da bi jim pot zaperli. Med tem se Hanibal skoraj brez ovire po soteski reši iz nevarnega kraja. Rimsko ljudstvo ni bilo zadovoljno z vojskovanjem svojega diktatorja. Za to je za 1. 216 zopet izvolilo dva konzula. Rila sta L. Emilij Pavel in K. Tcrencij Varon. Ta jo bil sin nekega mesarja in tako nepremišljen kakor ljudstvo, ktero mu je bilo posebno udano; oni pa je bil iz žlahtnega rodu, poseben prijatelj diktatorja Fabija Maksima pa jako pazljiv vojskovod. S preveliko vojsko sla šla v Apulijo nad Hanibala, liden za drugim sta imela od dne do dne verbovno poveljništvo. 2. avgusta je vojsko vmdil Varon in pri Kanali napadel Hanibala, ki jo imel za polovico manj vojakov. Rimljanje so bili popolnoma zmagani. Ubitih je bilo okoli 70000 Rimljanov in njihovih zaveznikov, med njimi konzul Pavel in ‘21 bivših konzulov in pretorjev pa 80 senatorjev. Rimskih vitezov je bilo toliko mertvih, da je Hanibal baje tri koroe zlatih perstanov nabral in v Kartagino poslal. Tolika nesreča pri Kanali je rimsko oblast sicer potresla, pa ne uničila. Južno-ilalski razredi odpadejo in pristopijo k Hanibalu. Enako so storili Samnilje in Kampanci v srednji Italiji. Le latinski zavezniki in gerški naselniki so Rimljanom zvesti ostali. Hanibal je pridobil tudi Sirakuzance, klerim je takrat lehkomiselni kralj Hijeronim gospodoval. Zavezal se je dalje s Filipom III., mace-donskim kraljem. Pri toliki nevarnosti Rimljanje vendar ne izgube poguma, Senat sprejme Varona, ki so je bože rešil, in se mu za* - 116 — hvali, da ni obupal nad prihodnostjo domovine. Vsi prepiri med plemiči in ljudsvom prenehajo, zedinjena stanova se med seboj le poganjala, kleri da bi več koristil domovini. Eimljani so nabrali nove vojske in jim pogumne vojvode na čelo postavili. Nedoločnemu Filipu macedonskomu so brez težave branili, da ni Hanibalu izdatno pomagal. Tega samega je izverslni M. Klavdij Marcel, imenovan «rimski meč», zmagal pri Noli in Bencvcntu (2la). Potem je šel Marcel na Sicilijo; naglo je podjarmil otok in obsedel terdne Sirakuze, ktereje slavni Arhimed se svojimi iznajdbami dve leti vspešno branil. L. 212 so so jih Rim-Ijanje polastili in jih oplenili. Arhimed (287—212) je bil kraljevega rodu simkuzanskega. Učil se jo ▼ Aleksandriji in postal velik matematik in najslavniši mehanik starega veka. Sira-Sirakuze je branil v. umetnimi mašinami in rimsko ladijovje, ki ju sirakussansko luko zaperlo, od daleč zažgal sč zažigalnim zerkalnm. I.ehkomiselni Sirakuzanje so so preveč zanašali na Arhimeda iri zanemarjali eelA potrebne straže. Tako je Marcel vzel mesto. Prepovedal je siocr Arhimedu kaj žalega storiti; pa surovi vojaki pri-derd v sobo, kjer je učenjak na s peskom potrošenih tleli ravno risal razne podobe. Prestrašen zakliče kervoločnikom: nXe razdirajte mi mojih podob 1“ Ker ga niso poznati, so ga umorili Ker Hanibal ni nikake pomoči dobil niti iz Ilispanije, niti iz Afrike, se je moral le braniti. V neprestanih bojih se je zmeraj bolj kerčilo število njegovih pervotnih vojakov; nadomesloval jih jo z llalci. Pa vse mu ni nič pomagalo.. Uimljanje so naslavljali zmeraj mnogobrojniše vojske in skušali sovražniku vzeti mesto za mestom, pokrajino za pokrajino. Nenadomestljiva je bila izguba mogočnega mesta kapuanskega, ki je bilo Hanibalu posebno udano. l)a bi je rešil, je šel celo nad Rim (Hannibal ante portas), vendar se ni upal naskočiti ter-dnoga mesta (211). Pa obscdovalci krogKapucsene ganejo in kmalu potem mesto vzamejo. Dve leti poslej je K v. F a b i j Maksim, imenovan «rimski ščil», vzel Tarčni, za Hanibala najvažniše mesto v južni Italiji (209). Tudi v Hispaniji so sc Rimljani dolgo časa nesrečno vojskovali. Ko so pa 2i-lelnega P. Kornelija Scipijona poslali v Hispa-nijo, so v malo letih izgubili Kartaginci vso deželo Poslala je rimska provincija (205). Kljubu scipijonovim zmagam je I. 208 šel Hazdrubnl, Hanibala \redni brat, prek Pirenej in Alp v Kalijo. Rimu bi bila prelila prevelika nevarnost, ko bi sc bila hrabra brala zedinila. S Hanibalom se vojskuje je konzul K. Klavdij Neron prestregel list, v klorcm je Hazdrubnl bratu poročal o svojem nnčcrlu. Na lihem je zapustil z večino svoje vojske Hanibala in nagloma šel na pomoč svojemu tovaršu M. Livij u Šali nator-ju, ki je Hazdrubalu pot zastavljal. Zedinjena sta ob brožnici Me-tavru Hazdrubala popolnoma zmagala. Hazdrubal sam je bil ubit, njegova vojska pa uničena (207). Za vojsko je bila zmaga ob Molavru odločilna. To jo Hanibal sam priznal, ko je zagledal bratovo glavo, ki jo je surovi Neron v njogov tabor vergel. Rekel je namreč z milim glasom: «V tej glavi vidim osndo Kartagine«. Nato jo zapustil Lukanijo in Apulijo, pa šel v Brulijo, kjer se jo še mnoga leta branil rimski sili. Utesnjen v mali deželi jo ros kakor lev vse sterl, kar se mu je približalo, pa upal ni več od drugod dobili izdatne pomoči. Vcrnivši so iz Ilispanijo je šel mladi pa zmagoviti P. Kornelij Scipijon za oblastnika v Sicilijo. Brez deržavne pomočijo v Sira-kuzah nabral vojsko ter jo peljal v Afriko (204). Tu je pridobil Mašiniso, numidskoga kralja, in pri Uliki zmagal Kartaginee (203). V veliki zadregi so Punci poslali po Hanibala. Njogov odhod iz Italijo jo prebudil v Rimu neizrekljivo veselje; pol dni po versti so praznovali in sc radovali. Prišodši v Afriko je izkušeni Hanibal mislil z lepo pomiriti mladega Scipijona. Ponudil mu je vsa zunanja posestva ; sredozemsko morje naj bi v prihodnje ločilo rimsko pa kartaginsko oblast. Zastonj ! Orožje mora določili. V kervavi bilki pri Zami (202) je Hanibal vse storil, kar prebisani vojskovod storiti mora; pa zmagala ga je prevelika rimska moč. Ko je Hanibal videl, da so usahnili vsi pomočki, je svetoval, naj se mir sklene Zmagani Karlaginci so izročili vse vojne ladije razen 10 trojeveslenic, v 50 letih so morali plačali 10000 talentov vojno odškodnine in obljubiti, da se brez privoljenja Rimljanov nikdar več vojskovali no bodo. Nu-midijo so Rimljani vzeli Sifaku, kartaginskemu zavezniku, in jo dali Masinisu, svojemu zvestemu prijatelju. Scipijon je dobil ime afrikanski (Africanus major, 201). Perva macedonska vojska (2»o—i9?j. Premedeni Filip 111., maccdonski kralj, seje bil sicer zavezal s Hanibalom, vendar tega ni izdatno podpiral in tudi Rimljanov ne posebno nadlegoval. Veliko svojo moč je razdrobil in rabil v bojih z gorskimi razrodi, rimskimi zavezniki. Leta 205 se je popolnoma pomiril z Rimljani. Ko so ti končali drugo punsko vojsko, so se obernili proti vzhodu, kjer jo Filip ravno skušal polastiti sc Cikladov in nekterih inalo-azijskih mest, raztresenih kosov egiptovskega kraljestva. Najprej so poslali poslance, ki so ga od njegovo namere odvračali. Ker so ni udal, šo začeli vojsko. Filip je sperva premagoval in celo Epir napadel. Ko pa jo konzul T. Kvinkcij Flaminin prevzel vodstvo, se jo sreča obernila. Taje pri Kinoskcfa lab (Pasjih glavicah) popolnoma uničil macodonsko vojsko. Pri sklepanji miruje moral Filip odstopiti vsa posestva zunaj Macedonijo, plačali veliko odškodnino za vojno stroške pa obljubili, da ne bo nikdar več napadel deržave, ki bi bila z Rimljani v zavezi (297). Konzul Flaminin je šel potem v Grocijo in pri slovesnih istemskih igrah slovesno oklical svobodo vseh gerških der-žav (196). Sirska vojska (102—iso). Antijoh III., sirski kralj iz selevkovega rodu, se bi bil ludi rad kakor Filip macedonski polastil nekoliko egiptovskega kraljestva. Na vojsko ga je nagovarjal tudi Hanibal, ki je bil na njegov dvor pribežal, pa ga svaril pred omahljivimi Gerki, zlasti pred Elolci, ki so kralja prosili pomoči zoper Rimljane. Kralj pride z vojsko v Grc-cijo in res vidi, da so ga Gerki prevalili. Uterdi so toraj v Termopilah. Kar prido M. Porcij Katon iz Tcsalije in pobije sirsko vojsko. Kralj sam z rešenimi ostanki komaj ubeži v Azijo. Potem Rimljani uničijo sirsko ladijevjo in napadejo kralja v mali-Aziji. Lucij Šci-pijon, kterega je njegov slavni brat Publij kot legat (glavar vojnega načelništva) spremljeval, ga je pri Magneziji do dobrega zmagal (190). Ubitih je baje bilo 50000 Sircev in pa le 300 Rimcev. Na to se je Antijoh pomiril z Rimljani; plačal jim je 15000 talentov vojne odškodnine, izročil vse ladije razen deseterih in odstopil vso inalo-Azijo takraj Tavra. Rimljani so dobljeno pokrajino razdelili med pergamskega kralja Evmena in Rodjane, svojo zaveznike. Po punski vojski je Hanibal kaj skerbljivo upravljal kartaginsko derža-vico. Ker je vidno se krepčala, so se je Rimljani jeli zopet bati, zlasti pa so čertili Hanibala. Tako zlo so v Kartagini suntali njemu nasprotno stranko, da mu jo cel6 stregla po življenji. Ko je moral Hanibal iz domovine bežati, je prišel na sirski dvor. Prisereno sprejet, je kralja nagovarjal na vojsko zoper Rimljanje. V svojo največo nesrečo ni poslušal Antijoh premodrih svetov izvedenega vojskovoda. Po bitki pri Magneziji Hanibal ni bil veo brez skerki zarad življenja; bežal je k Pruziju, bi tinskemu kralju. Pa Rimljanje ga tudi tam ne pustč v miru. K Pruziju namreč pošljejo vojvoda Flaminina, ki zahteva, da naj mu kralj izroči svojega gosta. Hanibal sprevidi pretečo nevarnost in se zavda (183).~,Taistega leta je umeri tudi njegov najveei nasprotnik Pub 1 ij Scipijon na svojem posestvu v Kampaniji, kamor se je bil iz nehvaležne domovine preselil. Druga macedonska vojska (1:1—168). V sirski vojski je macedonski Filip izdatno pomagal Rimljanom; vendar mu ti niso izkazali najmanjšo hvale. Rarserjen se jo mnoga leta pripravljal za novo vojsko zoper Rimljane. Umoril je celč Demetrija, slarejega sina, kor ga je mlajši sin Porzoj černil, ceš da vleče z Rimljani. Filip sam ni učakal vojske. Umori jo 1. 179 in Perzej je nastopil kraljestvo. On se je zavezal z Epirci in Ilirci ter začel vojsko. Rimljani sperva nesrečni so poveljstvo izročili izverstnemu L. Emi liju Pavlu, ki je z edino bitko pri Pidni vojsko končal (168). Perzej jo bežal v Samotracijo; vjetega so pripeljali v Italijo, kjer je čroz dve leti v Albi umeri. Podjarmljeno Macedonijo so Rimljani razdelili v štiri samoslalne deržavice, ki med seboj niso bile v nikakoršni dotiki in zavezi in so Rimljanom nalog plačevale. Enako soje godilo Iliriji, ki je bila v tri deržavice razdeljena. Naj hujše pa so strahovali Epirce; razdcrli se jim 70 - 119 — mest in v sužnost prodali več nego 150,000 prebivalcev. Razdraženo stranke v Greciji so s lem nekoliko pomirili, da so 1000 veljavnih Cerkov odpeljali v Italijo. Med njimi je bil tudi slavni zgodopisec Polibjj (168). Tretja macedonska vojska in podjarmljenje Gredje (ira—usj. Dvajset let so potlačeni Macedonci mirovali; nezadovoljnost z deržavnirni jim vsiljenimi razmerami se je množila od leta do leta. Kar v deželo pridere suknar Andrisk, ki sc je za perzejevega sina izdal in se nadel ime Filip. Macedonci so mu verjeli in ga za kralja priznali. Rimljani so poslali pretorja Kv. Cecilija M e tel a, ki je Psevdo-Filipa v dveh bi Iva h požugal. Cela Macedonija (s Tcsalijo in Epirorn)je potem postala rimska provincija (118). Ko se je 300 od onih 1000 Cerkov, v Italijo preseljenih, črez 17 let domu vernilo, so šuntali rojake zoper Rimljane. Na čelo vstajnikov so se postavili najhujši sovražniki Rimljanov. Nad nje je šel Metel, ki je ravno bil Macedonijo podjarmil. Ko jo pri Skarfeji zmagal vojsko ahejske zaveze, jo poveljništvo izročil konzulu Mumi-j u. Ta je užugal Cerke pred Korintom ter šiloma vzel mesto in je razdjal (146). Možke je pomoril, ženske in otroke pa prodal v sužnost; mnogo umetnih izdelkov jo takrat prišlo v Italijo. Grecija je bila popolnoma podveržena. Rimljanje so jo uverstili me svoje pro-vincije ter jo imenovali Ahajo; vendar so iz spoštljivosti do gerške omike in slave njej milejše gospodovali nego drugim pokrajinam. Nekleri kraji, kakor Šparla, Atene, amfiktijonske deržavice so celd ohranili staro samostalnost. Tretja punska vojska (149—ue). Potlačena Kartagina se je naglo opomogla. Njeno blagostanje je zbudilo zavidnost Rimljanov; zlasti stranka, ki jo je Katon starejši vodil, je neprestano zahtevala uničenje cvetečega kupčijskega mesta. Katon je vsak govor v starešinstvu končal z besedami: »Sicer pa mislim, da je Kartagino treba podreti». Masi n iša, numidijski kralj in rimski zaveznik in prijatelj, je pogostoma napadal sosedne Kartagince. Ker se ti sami niso smeli branili, so ga tožili v Rimu. Pa rimski poslanci so prepire krivično razsojevali ali vsaj kralja zavračali niso. Ko je spodbujeni kralj zopet napadel Kartagince, so se ti sami ustavili Prekanjeni Rimljanje so jih precej obdolžili, da so prelomili sklenjeni mir. Kartaginjanje so se prestrašili in jih skusili potolažili. Dali so jim 300 zastavljencev in izročili vse orožje in vse ladijc in druge vojne zaklade. Vse nič ni pomagalo! Konzula sta potem zahtevala, Kartaginjanje naj podere mesto ter se naselijo na drugem kraji, vsaj dve milji od morja. Neusmiljeno zahtevanje jih je silno razkačilo in sklenili so v obupnem boji se braniti rimske sile. Zavarovali so mestna vrata in noč in dan so pripravljali za straŽni boj. Strožja so podirali, kor jim jo primanjkovalo drnzega losa za ladijo in razne mažine. Žensko so dale ves kovani ližp, da so iz njega orožjo narejali, in odstrigle so si laso za tetivo. Tako so bili Rimljanje prisiljeni mesto z vso silo oblegovali. Dve leti so jim jo vspesno branilo. V veliki zadregi so za konzula izvolili mladega P. Kornelija Scipijona Emilijana, sina perzejovega zmagalca, ki ga je bil Scipiion, zamski zmagalec, posinil. Mladi vojvoda pride v Afriko in uredi obsedno vojsko. Njegova previdnost zmaga Karta-gince. Rimsko čete prederd v mesto in strašno klanje sc začno po ulicah, tergih in hišah. Ostale prebivalec so nekaj v sužnost prodali, nekaj zaperli v deržavno ječe. Mesto je bilo popolnoma razrušeno ; v znamenje večnego uničenja je Scipijon peljal oralo črez razvalino. Dežela kartaginskaje poslala rimska provincija (provineia africa). Mladi zmagalec je dobil pridevek «afrikanski (mlajši)«. Ko je Kartagina propadla, ob sredozemskem morji ni bilo moči, ki bi se bila z rimsko merili mogla. Odpcrla jim je stala pot do vesoljne oblasti. Luzitanska in numantinska vojska (152—133). V drugi punski vojski so si Rimljanje prisvojili vso karlagin-sko Hispanijo;iz nje in iz kosov med Pircneji in Ebrom so naredili dve provinciji, po Ehru imenovani takrajna (eiterior) in onkrajna (ulterior) Ilispanija. Stanovalci so le prisiljeni nosili tuji jarem; nezadovoljni so bili z Rimljani, kor ti jih niso za svoje vojske najemali in dobro plačevali kot nekdanji Kartaginjani. Ker so tudi sa-mostalni razrodi osrednje in zahodne Hispanije pogosloma napadali rimsko pokrajino, so se Rimljani morali skoraj neprestano ž njimi vojskovati. Posebno kervavi so bili boji z Luzitanci, ki so po sedanjem Portugalu prebivali. Vodil jih je Viri j at. Poprej pastir se je kot izveden, previden in hraber vojvoda skoraj 10 let bojeval z Rimci (149—140). Užugoval je velike rimske vojske v hudih bitvah ali jih pa obstopal, da so so morale udali. Zmagan nikdar ni bil. Nazadnje so Rimljani podkupili njegovo sobojnike, ki so ga spečega umorili. Kmalu po njegovi smerli so bili Luzitanci podjarmljeni. Virijntove zmage so napravile Celjlo-iberce, stanevalce srednje in severne Hispanije, da so odpadli (144). Združeni z Luzitanci so se hrabro bojevali; po virijatovi smerli so pa bili v malo letih podverženi. Le ulerjena Nu-mancija, ki je komaj 8000 vojakov imela, sc je 10 let branila rimske sile. Numantinci so večkrat zmagali rimsko vojske in prisilili konzule mir sklenili. Pa rimsko starešinstvo je vsak mir zlobno prelomilo. Upehani Rimljanje so nazadnje vojsko izročili P. Scipijonu, ki je bil Kartagino razdori. Ta je preuredil 60000 mož močno vojsko ter je dcržal v strahu in redu ; na to je mesto oklenil z nasipom in okopom in jo izstradal; Numantinci so se nazadnje hranili celd s človeškim mesom. Pomorili so žene in otroke, potem pa sami sebe; le 50 napol živih kostnjakov je zmagalec v slovesnem vhodu pripeljal v Rim. Po razrušenem mestu so ga imenovali numantinskega. Notranje rimske razmero. Po postavni poti jo sicer izginil stari razloček med plemstvom in prostim ljudstvom, pa le prenaglo jo nastal nov plemeniški slan. Ta je obsegal vse rodovino, kterih udje so v viših deržavnih uradih služili. Te više službe so imenovoli kurulsko, ker so dotični uradniki namreč: konzuli, prelorj i in ed i I i, službo opravljajo, sedeli na kurulskih, s slonovo kosijo vloženih stolih (sella curulis). To uradno plemstvo (volikaši, nobiles, oplimales) se je izključljivo polastilo deržavnih služeb in zavidalo vsakemu novincu, ki so je iz nizkega stanu povzdignil do kurulsko časti (homo novus). Ti uradniki so v svojih službah posebno bogateli; kajti le oni so upravljali razne provincije, jo zatirali in zase nabirali bogate zaklade. S temi so kupovali prevelika posestva (lalifudium), klera so jim robovi obdelovali. Za to niso mogli mali kmetovalci žita, olja vina tako ceno prodajali kol ti uradni velikaši ali deržava, ki ga jo iz raznih pokrajin skoraj zastonj dobivala. Obožali so in bogatemu plemstvu poprodali polje in hišo ter se preselili v Rim, kjer so uživali deržavjjanske pravice. Res da so rimski bogataši v obilnosti in gizdosli živeli, pa mnogobrojni ubogi množici so dajali le malo zaslužka, ker so med svojimi sužniki imeli na ostajanje raznoverstnih rokodelcev. Tako se je po glavnem meslu neprestano nabirala neštevilna d ruhal (čern, t'acx). ki ni vedela, od česa bo jutro živela. Nadlegovala jo posebno der-žavo, ki jej je morala iz občnih zakladnic hrano (žito) dajati. In vendar je to prosto ljudstvo v občnih zborih določevalo najvažniše deržavne zadeve. Za to so se mu prilizovali povzdignjene! in vsi možje, ki so po važnih službah ali po deržavnem vodstvu hlepeli ; podkupovali so je z raznimi sredstvi, je gostili, žito med nje delili u jo kratkočasili s krasnimi igrami (panes ct circenses). Grahovski nemiri (133—121). Tiber Sempronij Grah, sicer iz ljudske, pa jako veljavne rodovino, je kaj častno opravljal razne deržavne službe. Bil je tudi cenzor in zagovarjal P. Kornelija Snipijona afrikanskega staršega, ko so ga njegovi zavidni nasprotniki obkri-vili podkupljenja in krivične prideržbe sirskega plena. Oženjen je bil z blagoserčno Kornelijo, hčerjo staršega Scipijona afrikanskega, in imel sina Tiberija in Kaja. Po prezgodnji smerti moževi je mati skerbljivo odgojevala mladeniča. „Vojne slave svojega žlahtnika (mlajšega Scipijona) ne moreta preseči, pa odperta je vama nič manj častna pot, z modrimi postavami pospeševati blagor svoje domovine.^ Tako jima je pri nekaj priliki govorila velikodušna mati. Tiberij, starši izmed bratov, je bil kaj mirne kervi in priprostega pa priljudnega ponašanja. Razne službe opravljajo je bistroumni mož opazil globoki prepad, kteremu se je velikanskader-žava priidiževala. Pretila jej je pogubljiva vojska med malo peščico milijonarjev in pa milijoni revežev. Da bi strašni deržavni prekuciji v okom prišel, je Tiberij, I. 134 izvoljen za ljudskega tribuna, nasvetoval postavo o razdelitvi deržavnega zemljišča. Prenaredil je nekoliko še zmeraj veljavno pa pozabljeno postavo Licinija in Sekstija, da namreč nikdo ne sme imeli več kol 300 oralov deržavnega zemljišča; le če ima nedorasle sinovo, še enkrat toliko. Ostalo deržavno zemljo naj bi trije izvoljeni možje (triumviri agris dividendis) razdelili med revne deržavljane kot neprodajljivo lastnino. Sebični in ozkoserčni veliki posestniki so se Iiudo ustavljali nasvetovanemu predlogu. Pridobili so M. Oktavija, enega izmed ljudskih tribunov, da je ljudskemu zboru prepovedal o predlogu glasovati. Ker M. Oktavij od svoje prepovedi ni hotel odstopiti, so ga okrajne občine po neopravičenem nasvetu tiberijevem odstavile od njegove časti in potem sprejele nasvetovano postavo. — Ravno takrat je umeri A tal III,, kralj pergamski, ki je svoje premoženje in kraljestvo volil Rimljanom. Za to je Tiberij nasvetoval, naj se atalovi zakladi razdele med nove posestnike za oskerbljenje malih kmetij. Da bi ta nasvet zastopal in pazil na izpeljavo sprejete postave, se je I. 133 zopet poganjal za tribunslvo. K nesreči se je volitev veršila ob takem času, da se je ljudje iz kmetov zarad premnogega dela udeleževali niso. Razseljeni plemenitniki so v volilnem zboru napravili velik hrup in zagnali sum, da Tiberij hlepi po kraljevi oblasti. Scipijon Nazika soje postavil na čelo razsajalcev, ki so derli v okrajno-občinski zbor in ubili Tiberija Graha in 300 njegovih pridružencev. Silna smeri bratova nikakor ni zaderževala Kaja Graha, da ne bi bil predložil enakih postav. Ko jo bil I. 123 za ljudskega tribuna izvoljen, je ponovil svojega brala postavo o razdeljenji deržavnega zemljišča. Nasvetoval je napraviti velike deržavno žitnice in zidati draga občinska poslopja in ceste. Tako je prosto ljudstvo imelo dosti zaslužka. Predložil je dalje, naj so revnim deržavljanom iz deržavnih žitnic daje žilo za treljino leržne ceno. S tem se jo posebno prikupil prostemu ljudstvu glavnega mesta. Sprejet je bil tudi nasvet, da naj se 6000 revnih Rimljanov ali 1 talcev preseli na mesto razrušene Kartagine in mednjo razdeli ondotna rodovitna zemlja. Da hi na-sprolno velikaško stranko oslabil, ljudsko pa okrepil, je starešinstvu odtegnil sod njo oblast črez hudodelstva zoper deržavo in jo izročil bogatim vitezom, ki so se s kupčijo pečali in deržavni col v zakup jemali. Za to ga je starešinstvo silno oertilo. Pridobilo je L. Druza, enega izmed ljudskih tribunov, klcrega ljudomili predlogi so množici obetali še več koristi nego kajevi. Tako jo ta nasvetoval 12 naselbin po 3000 mož; kratkovidno množico je to tem bolj sle- pilo, ker jej je obetal naseliti jo po Italiji ne pa v odležni Afriki, če prav v Italiji ni bilo nikjer dobiti 36000 kosov deržavne zemlje. Ko je Kaj Grah nasvetoval rimsko dcržavljanstvo podeliti latinskim zaveznikom, ga je omahljiva množica celo zapustila; kajti sebična in za-vidna, kakor je bila, ni hotela svojih pravic deliti se sorodnim plemenom. Za to ga tretje leto (121) ni izvolila za ljudskega tribuna, če seje prav za to čast zelo poganjal. Ko so velikaši nasvetovali, da bi se sklep o naselbini na kartaginski zemlji ne izveršil, se je vnel velik prepir, v ktorem so enega liklorja (konzulovega beričaj ubili. Drugi dan so se velikaši s svojimi sužniki zbrali na Kapitelu, Kaj Grah s pridužcnci pa na Avenlinu. K er va v boj se začne. Kaj beži črez «leseni most« na desno stran Tibere, kjer ga v gaji boginje Furine poleg umorjenega sužnika mertvega najdejo. Ubitih je bilo okoli 3000 kajovih slednikov; njihova trupla so pometali v Tibero. — Tako so je plemstvo dejansko zopet polastilo najviše deržavne oblasti. Jngurtlnska vojska (112—106). Po punskih vojskah so se Rimljanje skoraj popolnoma spremenili. Poprej hrabri in uterjeni zmagalo! sveta ob sredozemskem morji so zmlahaveli in se pomehkužili. Od vseh strani se je bogastvo stekalo v glavno mesto ter služilo prevelikemu lišpu in razuzdanemu življenju gospodovaloev sveta. Časi priprostega Oincinata in poštenega Fabricija so bili že davno zginili in nastopila je doba nenasitljive lakomnosti in umazane podkupljivosti; kajti spačeni Rimljanje so hlepeli le po sredstvih, s kterimi bi ustrezali svojim gerdim razvadam. Jugurtinska vojska očitno kaže, kako zelo se je hrabrost in poštenost Rimljanov popačila. Po Masinisu je podedoval njegov sin Micipsa numidsko kraljestvo. Ta je je razdelil v tri kosove in jih volilsinftma Adherbalu in Hijempsalu pa Jugurti svojemu žlahtniku in posinjencu. Vladohlepni Jugurta je umoril Hijempsala, polastil se njegovega deleža in spodil Adherbala. Ta jo prosil Rimljane pomoči. Ko so rimski poslanci prišli, jih je Jugurta podkupil, da so nastali prepir njemu na korist razsodili. Znova so namreč razdelili Numidijo in Adherbalu dali slabšo polovico. Pa še nezadovoljni Jugurta jo nenadoma napadel Adherbala, pred Cirto gaje zmagal in v mestu oblegoval. Ko je šiloma vzel mesto, je umoril Adherbala in mnogo Rimljanov, ki so v Cirli bivali (112). To je rimsko ljudstvo silno razdražili; da bi je potolažilo, je starešinstvo poslalo konzula Kal pumi ja Bes ti j o z mnogobrojno vojsko strahovat prederznega numidskega kralja. Pa Jugurta podkupi konzula in druge poveljnike, da ž njim silno sramoten mir sklenejo. Tribun Memij je ljudstvu pojasnil nesramno podkupljenjo. Ko je bil Jugurta v Rim pozvan, da bi se opravičil, je s seboj pripeljal bogata darila in podkupil mnogo starešin. V Rimu je dal celo umoriti sorodnika, ki mu je numidsko kraljestvo spodbijal. Tega prederznega hudodelstva se podkupljeno starešinstvo vendar ni upalo prod ljudstvom zagovarjati, in Jugurta je moral mesto zapustiti. Takrat jo izrekel pomenljve besede: «0 kupljivo mesto, ki boš konec vzelo, ko hitro se bo našel kupec!» Ko so Rimljanje vojsko zaželi, jo Jugurta zopet podkupil poveljnike, da niso nie storili in enkrat se celo zmagati dali. Na to je vodstvo prevzel nepodkuljivi Kv. Cecilj Motet. Zmagal je Jugurlo ter ga prisilil bežati k njegovemu tastu Bohu, kralju mavrolanskemu. Ob novem letu je povelje izročil K. Mariju, svojemu podpoveljniku, kterega je ljudstvo zarad njegovega nizkega rodu posebno ljubilo in ga za konzula izvolilo (107). Junaški pa izvedeni novi vojvoda se je srečno bojeval z Jugurlo in Bohom. Nazadnje je k Bohu poslal svojega kvestorja J,. Kornelija S ul o, ki se je ž njim pogodil, da mu izroči Jugurlo (106). Marij je imel v Rim slovesni vhod; poveličeval ga jo vklenjeni Jugurta, ki so ga pahnili v deržavno ječo, kjer je lakote umeri. Vojska s Cimbrt in Tevtoni (113—101). Cimbri in Tevtoni, razredi germanskega plemena, so bili velikanske pa močne postave, dolgih rudečkastih las in sivovišnjevib oči. Pokrivali so se s kožami in železnimi oklepi in nosili prevelike ščite, dolge meče pa težke buzdohane. Leta 113 so Cimbi pridcrli v deželo Tavriskov (Koroško in Kranjsko), ki so bili malo poprej z Rimljani prijateljstvo sklenili. Ravno takrat je lam stala rimska vojska s konzulom K. Papirjem Karbonom. Tajili je hotel v zasedo zapeljali in uničili. Cimbri še o pravem času zapazijo nevarnost in pri Noreji popolnoma pobijejo rimsko vojsko (113)! Vendar niso šli dalje v Italijo, ampak obernili so se proti zahodu in prekorakali Helvccijo fSvajco), kjer se jim je pridružilo mnogo Galcev. V Galijo prišedši so potolkli vse vojske, ki s« je Rimljani nasproti postavili. V bitki pri Aravzijoni (Orangej so baje pobili 30006 rimskih vojakov in brez šlevila vojnih hlapcev (103). Pa tudi takrat zmagalci niso dorli v odperto Italijo, ampak šli so črez Pireneje v Hispanijo ter oplenili in pokončali ondotne severne pokrajine. Ver-nivši se v Galijo so so ob Seni zedinili s Tevtoni in se obernili proti jugu. Sklenili so Italijo napasli. Prišedši pred zahodne Alpe so se razdelili. Tevtoni so so namenili prek zahodnih Alp iti v Italijo, Cimbri pa prek srednjih Alp od severja jo napasli. Rimljanje so trepetali pred strašnim sovražnikom. Poveljništvo so izročili izkušenemu Mariju ter ga v veliki sili, ne ozirajo sc na postave, ki so to prepovedalo, pel let zaporedoma za konzula volili (104-100). Marij je najprej uredil plaho vojsko, jo oserčil pa privadil germanskega pogleda in bojevanja. Tevtonom nasproti sejo postavil v terdnom taboru, ki so ga sovražniki brez vspeha naskakovali. Potem jih popade pri Sekstijovi h-topl ica h (Aquae sexliae, Aix) ter jih popolnoma požuga (102). Ubitih jo bilo nad 100000. Tovtobad. njih kralj pa vjot (furor leulonicus). - m - Med tem so Cimbri prišli prek brenskega prelaza v adiž-ko dolino pa derli za konzulom Kv. Lutacijem Ka tulom, ki so je umaknil na desni breg Pada. Brez oviro so šli ob levem padskem bregu do Vercel. Tu na ravdinskem polji sta jih poprijela Marij in Kalul, ki sla bila svoji vojski zedinila, in jih popolnoma uničila (101). Zmagovitega Marija so slavili in primerjali Bomulu in Kamilu ter ga imenovali tretjega utemelitoija Rima. Vojska z Italskiml zavezniki (91—88). Tako je Marij postal še reži ljubljenec prostega ljudstva, iz kterega je on peni za vojsko s Cimbri in Tevtoni vojake nabiral. Za konzula izvoljen se jo zavezal z C. Apulejom Snturninom in K. Servilijem Olavcijo, voditeljema ljudske stranke. Da bi pomagala revnemu ljudstvu, sta ta dva nasvetovala mednje razdeliti nekoliko deržavnega zemljišča in mu dajati žito iz deržavnih žitnic-Starešinstvo se je ustavilo njunima predlogoma pa prisililo konzula Marija, da je svoje prijatelje s silo napadel in uničil (tOO). Tako je od sebe odbil lastno stranko, plemeniške pa vendar ni pridobil. Velikaši so zopet vso moč v roke dobili. Kar se jim ustavi K. Livij Druz, sin nekdanjega nasprotnika grahovih predlogov. Za tribuna izvoljen je I. 91 med drugim nasvetoval, naj so rimsko dcrz.a v Ijanstvo podeli vsem italskim zaveznikom, ki so do-sedaj nosili vsa deržavna bremena, pa nikakoršnih pravic ne uživali. Zarad tega nasveta je razkačena plemeniška stranka zavratno umorila blagega moža. I ta Iški zavezniki so potem očitno zahtevali deržavljansko ravnopravnost. Ko jim jo odbijejo, odpadejo in med seboj sklenejo posebno zavezo, ki sejo zvala italska republika. Za glavno mesto so določili Korfinij in izvolili dva konzula in starešinstvo, ki jo štelo S00 udov. Vnela se je huda vojska. Črcz 3 lela so Rimljani odjenjali od svojo oslrosti ler vsem italskim zaveznikom podelili rimsko deržavljanstvo. Priznano ravnopravnost so jim le s tem nekoliko skerčili, da so nove doržavljano razverslili v S zadnjih okrajnih občin (vseh je bilo 35). Notranja vojska med Marijem in Sulo (88—82). V vojski z ilalskimi zavezniki sc je Siila posebno odlikoval. Ker jo velikaška stranka zapovedovala, so njega izvolili za konzula in mu izročili poveljništvo v napovedani vojski zoper kralja Milri-datft. Ko je Sula odšel k zbrani vojski v Kamnaniji, je ljudski tribun P. Sulpieij med drugim nasvetoval, da bi sc poveljništvo Suli vzelo in Mariju izročilo. Naklonil jo množico, da je predlogu pri-tcrdila. Sula pa ni bil voljen odstopiti vodstvo, ki mu je obetalo veliko časti in mnogo dobička. Ko sta dva ljudska tribuna vojski naznanila novi sklep o voditeljstvu in jo hotela za Marija v prisego vzeti, so ju našunlani vojaki kamenjali ter silili v Sulo, naj jih peljo nad Rim. Le prerad jih pelje Sula zoper svoje nasprotnike’in mesto s silo vzame (88). Mnogo meščanov nasprotne stranke je izobčenih, med njimi tudi Marij in Sulpicij. Sulpicija so, ko je bežal, ubili, Marij pa se je otel do morja. Viharji 50 njegovo iadijo zagnali na circejski nos, od koder se je peš bližal Minturnam. Pred svojimi zasledovalci je bežal v bližnje močvirje, kjer se je do pasa pogreznil. Sovražniki so ga zgrabili in peljali v Minturne, kjer so ga zaperli. Ko so gabili k smerti obsodili, pošljejo v ječo cimberskega sužnika, da bi ga umoril. Marij ga strašno pogleda ter mu zakliče: „Kaj, ti si upaš K. Marija umoriti!* Sužniku pade sekira iz rok in on sam naglo izbeži iz ječe. Mestna gosposka se je sramovala svojega sklepa, ker je videla, da celo sužnik rešitelja Kima bolj spoštuje nego Kimci sami. Osvobodila ga je in mu dala vsega potrebnega, da je ušel v Afriko. Sula jc odpravil sulpicijeve postave, ponovil zastarele naprave in plemstvo ukrepih Ukazal je izvoliti Cino in Oktavija za konzula ter šel nad Milridata. — Cina je bil marijeve stranke. Precej po sulovem odhodu je nasvetoval, odpraviti vse njegovo naredbo. Po kervavem boji pa je bil prisiljen iz mesta bežati in starešinstvo ga je od konzulata odstavilo. Zedinil se je s sulovimi nasprotniki in poklical Marija iz Afrike, sla sta z močnima vojskama nad Rim. Mesto, slabo branjeno, se je moralo udali (86). Grozovitno so razsajali zmagalci po vzetem mestu. Cina je zopet prevzel konzulstvo ter zapovedal to čast tudi Mariju podelili. Marij je stregel le svoji maščevalnosti. Umorjeni so bili plemeniti veljaki, njihove hiše oropano in posestva jim vzeta. Pet dni je terpelo klanje in razsajanje. Marij sam je s kervoželjno derhaljo hodil po mestu in v hipu umoril vsakega, ki mu po volji ni bil. Stari vojvod jc bil tako razdražen, da še po noči in spal. Da bi zadušil vest in se popolnoma omanil, se je udal nezmernemu pijančevanju. Kar ga je popadla huda vročina in strašansko se mu je jelo blesti. Tako je nagloma umeri 70-letni starček (86,). Cina si jo izbral drugega lovarša in naslednja 3 leta brez vsaktere volitve naredil samega sebe za konzula. Ko seje Sula vernil iz mitridatove vojske, je šel Cina k svojim vojakom. Nenadoma so se pa ti spuntali in ubili svojega lastnega načelnika (84.J Pem mitridatova vojska (87—84). Mi tri dat je gospodoval v Pontu, majhenemu kraljestvu ob se-vero-vzhodnem obrežji malc-Azije. Malo oblast je šiloma razširil v okrožji černega in azovskega morja in prisvojil Kolhido, malo-Armo-nijo, Kapadocijo in Paflagonijo. Ko je napadel kraljiče, ki šobili Rimljanom prijatelji, so se mu ti ustavili. PaMitridatje popolnoma užugal bitinskega kralja in spodrinil Opija in M. A k vi 1 ij a, rimska oblastnika in vojvoda v azijski provinciji. Posedel jo rimsko pokrajino in silno sramotno in gerdo ravnal z vjetim A k vi lijem. Posadil ga jc namreč na osla in zasmehujoč ga vodil po malo-azijskih mestih; nazadnje mu je v usta vlil razbelionega zlata, Ob enem jc trinog ukazal zgrabili in pomoriti vse Rimce, ki so bivali v azijski provinciji Deželani so radi ubogali pontovskega kralja, kajti razseljeni so bili nad rimskimi zakupniki in uradniki, ki so deželo silno zatirali. Takrat je baje umorjenih bilo 150000 Rimcev. Ko so Rimljani to zvedeli, so sklenili vojsko zoper Milridata. Ta je poslal svojega vojvoda Arbelaja na Gorško, kjer so skoraj vsi Gerki, ki so nezadovoljni bili z rimsko oblastjo, na njegovo stran pristopili. Kar pride Sula v Grecijo in jo naglo podverže; šiloma vzame terdno Atene, pa jim prizanese zarad nekdanje slave. Imel je sicer komaj 30000 mož, pa derzno je šel nad Arbelaja in ga pri Keroneji (86) popolnoma požugal. Ravno lako je zmagal v obupnem boji pri Or bomen u (85) drugo vojsko, ki jo jo bil Mitridat v Reotijo poslal. Potem je šel v malo-Azijo in prisilil Milridata, da se je v Dardanu ž njim pomiril (84). Pontovski kralj je Suli odstopil vse pridobitve, izročil mu bojne ladije in za vojsko plačal 3000 talentov odškodnine. Sulovo samov eliteljstvo (8-1—79)., Ko je Snla uredil malo azijske zadeve, kaznoval poglavitne morilce Rimljanov in pokrajini naložil plačati 20000 talentov, sojever-ml v Italijo. Tu se je dve leti vojskoval z nasprotno stranko rajnega Marija. Uničil jo je v kervavi bilki pred kolinskimi vrati Na bojišči je bilo ubitih črez 40000 sovražnikov in vjetih nad 8000, ki jih je neusmiljeni Sula v »velikem igrišči« dal pomorili (82). Nato se 'je začelo grozovito samosilstvo. Sula je izobčil vse Marjevce. Sestavljal je razupite imenike izobčenih (tabulae proscriptionis) in jih pribijal na ulične ogle. Ti imeniki so obsegali vse osebe, ktere je sklonil pogubiti. Vzel jim je premoženje in njih potomce za zmeraj izklenil iz vseh dcržavnih sluzel). Kdor bi izobčenega umoril, obljubil mu je 12000 denarov (nad 5000 gld.) Tako je bilo okoli 5000 veljavnih Rimljanov nekaj pomorjenih, nekaj pa izgnanih. Potem so ga izvolili za diktatorja, da bi deržavo znova uredil. To je samovelitelj storil s kornelijovimi postavami, ki so zopet vpeljale nekdanjo plcmcniško ustavo. Pomnožil je zeldsker-čeno starešinstvo in mu zopet izročil verhovno in določljivo oblast. Slesnil je pravice o k raj no-obči ns Kega zbora in posebno prikratil oblast ljudskih tribunov. Tudi deržavno upravo je dosti bolje uredil, kakor je bila poprej. Da bi to ustavo primerno zavaroval, je osvobodil 10000 močnih sužnikov, ki so se po njem Komel ijeviči zvali. Po Italiji pa je naselil 120000 vojakov ter mednje razdelil ravno toliko majhenih kmetii, kijih je zmaganim občinam vzel. Tako si je pridobil mnogo popolnoma udanih ljudi. Misleč da je stomi naredbami plemstvo za večno uterdil, se je 1. "9 prostovoljno odpovedal diktatorstvu. Šol je na svojo posestvo v Kam* paniji, kjor je v 60. lolu starosti baje za strašno boleznijo umori (78), — 128 — Sertorij In Lepil (80—72). Scrtorij je bil izverstcn vojvoda in prebrisan deržavnik. Ker je vlekel z Marjevci, ga jo Sula izobčil in pregnal iz njegove pro-vincije. Pa Luzitanci, nezadavoljni s sulovitni nameslniki. so nazaj poklicali poštenega moža. Naglo se je polastil vse Hispanije in sc uspešno ustavljal celo Kv. Motelu, kaj izvedenemu vojvodu (79). — Po sulovi smcrli so je ljudska stranka celo v Rimu oživila in zbrala pa zahtevala odslranjenje sulovih uredeb. Vodil jo je konzul E. L op id. Pa velikaši so se mu ustavili, ga zmagali in pregnali v Sardinijo, kjer je I. 77 umeri. Pri tej priliki se je posebno odlikoval Kn. Pompej. Ril jo iz jako bogato rodovino in se že za Sulc v notranji vojski zlo izkazal. Zmagal in uničil jo marjevo stranko v Siciliji in Afriki in si od Sulo pridobil pridevek .»veliki« (mag-nus). Ko jo Lepida zmagal, so ga poslali v Hispanijd. Tako sla sc dva imenitna plemenilnika (Pompej in Metel) vojskovala zoper Scr-torija, pa da-si ravno bolj močna, nič opravila nista. Ko sc pa jo podpoveljnik Por p er n a zarotil zoper Sertorija in ga pri nekej gostijo zavratno umoril, se je naglo razšla njegova vojska. Pompej jo lebko zmagal zvijačnega Perpcrno in podvergel deželo. Vojska z borilci tn sužrkl (73—71). Vsi narodje starega veka so imeli sužnike; nikjer jih pa toliko ni bilo kot po Italiji, ker so jih pozamezniki imeli na tisoče. V pervih stoletjih so Rim-Ijanje še dosti lepo ž njimi ravnali. Ko se pa je stara hrabrost in nravitost izgubila, sojih neusmiljeno zatirali. Neki senator je v deržavljanski vojski izgubil velik del svojega premoženja, vendar je še imel 4150 sužnikov. Cenili so jih kot živino. BTrojno orodje, pravi rimski pisatelj V aro n, moraš imeti, če hočeš svoje posestvo dobro obdelovati: Porvo je nemo, — to je oralo in druga poljska priprava; drugo nerazumljivo vpije, — to je konj in vol; tretje pa govori, — to je Sušnik." Pro-gerdo ravnanje jo razkačilo sužnike; šiloma so se uperli svojim tenioserčnim gospodom. Razbili so železno verige in zgrabili za orožje. Tako so nastale kervave vojske v Siciliji (135—132; 103- 100) in v mali-Aziji. Posebno nevarna in pokončavna jc bila vojska z borilci in sužniki, ki seje I. 73 začela. Rorilci so bili izbrani, zlo močni sužniki, ki so se v glediščih gledalcem na veselje med seboj z mečem borili in klali. Olerpnjeno rimsko ljudstvo — od zanemarjeno druhali do izobraženih senatorjev in vestalk—se je neizrečeno radovalo nad lemi kervavimi igrami. Za nje so so borilci pripruvljaii v posebnih vadnicah. Iz velike vadnice v Kapui jo ušel Spartak s 70 tovarši; sklenili so rajše v hudem boji poginili kot rimljanski nasladnosli na ljubo med seboj so poklati. Oklical je svobodo vseh sužnikov in jih v kratkem zbral v močno vojsko nad 100001) mož. Prehodil je in oropal vso južno in deloma , tudi srednjo Italijo in nervi dve leti zmagal vse rimske vojske. Še le prelor M. Licinij Kras ga je v Lukaniji zmagal (71). Mali oddelek razgnano sužniške vojsko se je bolel prek severne Italijo ololi v domovino; pa v Etru« 129 riji so naleteli na Pompeja iz Hispanije ^gredočega, ki jih je do zadnjega uničil. Za to se je srečni človek bahal, da je on to vojsko prav s korenino zadušil. Za naslednje leto (70) sta bila oba zmagalca izvoljena za konzula. Pompej, razžaljen od plcmeniške stranke, jo prestopil k ljudski in nasvetoval, naj se ljudskim tribunom zopet podeli stara oblast, starešinska pa naj se omeji. Predloga sta bila sprejela. Vojska z morskimi roparji (67). Po tretji punski vojski so Rimljanje jako zanemarili bojno ladijevje in, zlasti o zadnjih vojskah v Italiji, nikakor niso skerboli za varnost na morji. Po vzhodnem predelu sredozemskega morja se je že od nekdaj nahajalo dosti morskih roparjev. Zadnja desetletja so se pa tako pomnožili, da so imeli vež kot 1000 ladij in žrez 400 uterjenih pribežališč, v ktcrih so uropane zaklade spravljali in o veliki nevarnosti se skrivali ali so branili sovražnikov. Gorata pa zel<5 členovita Cilio j j a, L i ci j a, Karija in bližnji otoki, zlasti pa Kreta, so bile v njih oblasti. Z njimi se je vojskovat prokonzul P. Servilij (78—7.6) in jim v Ciliciji razderl mnogo terdnjavie. Pa to nio ni pomagalo, ker so s svojimi ladijami gospodarili skoraj po celem sredozemskem morji. Ropali niso le ladij, ampak tudi plenili skoraj po vsem obrežji sredozemskega morja. Pogostoma so prehvapili celo velika mesta ter je oplenili. Pre-derzneži so se upali v tirensko morje in Rimljanom jemali prevozne ladije s žitom in drugim blagom; pred Ostijo ob tiberskom ustji so celd zmagali rimsko bojno ladijevje. Na to so Rimljanje v Kreto poslali Cecilija Me tel a, ki je v dveh letih otok podjarmil (68 — 67). Da bi šc zmeraj mogočno roparje popolnoma spodrinil in uničil, je nasvetoval ljudski tribun Gabi ni j, naj se v okrožji sredozemskega morja Pompeju izroči neomejena verhovna oblast (lex Ga-binia). Izročili so mu vse deržavne ladije, odperli občne blagajnice in mu dali 25 podpoveljnikov. V treh mescih jo pregnal vse roparje in razdjal njih terdna pribežališča. Potlačena kupčija se je znova oživila in razvila. Zadaja vojska z Mitridatom (74—64). Ko je Ni ko m od III., kralj bitinski in svak mitridalov, umeri in Rimljanom volil svojo deželo, je Mitridat začel novo vojsko zoper Rimljane (74). Napadel je Bitinijo, užugal rimsko vojsko ter na suhom in mokrem oblegoval mesto Cicik. Rimljani so v Azijo poslali konzula L. Licinija Lukula. Ta kaj izverslni vojvod jo zmagal Mitridata ter ga izpodil iz Ponta. Kralj je bežal k svojemu zetu Tigranu, kralju armenskemu. Lukul ga je sledil pa zmagal 20-krat močnejšega Tigrana pri Tigranocerti in mesto je s silo vzel (69). Naslednje leto je prihrul do Artaksato, glavnega mesta velike Armenije, in zmagal zedinjeno vojsko svojih sovražnikov (69). Kralja bi bil uničil in vojsko popolnoma dokončal, ko bi so mu njegovi vojaki no bili ustavili. Prestrašeni so bili od hude zmerzali, ki jo po armenski planoti nastopila-, in prisilili vojvoda, da se je vornil. Nerad je Lukul zapustil Armenijo in se umalcnil v rimsko pokrajino. Tigran in Mitridat sta na to zopet posedla svoji kraljeitvi (67). D Takrat jo ljudski tribun Manili j nasvetoval, naj se zmagai-netnu Pom poj u za vojsko v Aziji izroči enaka oblast, kakor jo jo imel v vojski z morskimi roparji (lex Manilia). Na to je šel Pompej v Azijo iu spomladi leta GO napadel Pont. Milridala je užugal v mali Armeniji na kraji, kjer je poslej na spomin zmago sezidal mesto Nikopolj. Pobili kralj je zopet bezal k Tigranu, ki ga pa sprejeli ni bolel. Na to je Mitridat šel prek Kolhido na severno obrežje čer-nega-morja. Pompej je najprej deri v Armenijo, kjer mu je kralj Tigran prisegel udanost ter svojo kraljestvo odkupil z veliko denarji. Potem se je obcrnil v Kavkaz in zmagal ondotna razreda, iberskega in albanskega. Mitridat sc jo v Panlikapeji (na krimskem polotoku) pripravljal za novo vojsko. Ko sc pa je Farna k, njegov sin, zoper njega spunlal, je oslrupil samega sebe (73). Vernivši sc iz Kavkaza je Pompej Antijobu, zadnjemu kralju iz selevkovc rodovine, šiloma vzel Sirijo (Gi) in Palestini davek naložil. Poprejšnji provinciji Azijo in Cilicijojc pri lej priliki zelo razširil in ustanovil dve novi: Iti linijo s Paflagonijo in enim kosom Ponta pa Sir ij o s Feoicijo. Kapadoci j o, K o m a ge n o, mal o-A rmen ijo, Palestino i. d. je prepustil kraljičem, ki so rimsko nadoblast priznali. Eatiltnova zarota in Giceron (63—62). Med tem, ko se je Pompej v Aziji vojskoval, se je ljudska stranka zopet povzdignila. Bala se jo, da bi mogočni Pompej, vernivši sc iz Azije, se ne opiral na zmagalno vojsko in ustanovil osebno vlad^. Zato je sklenila sama se polastili deržavne oblasti. Vrodil jo je L. Sergij Kalili na. Ta človek iz plemenitega rodu je bil poprej pri sulovi stranki in jej pomagal nasprotnike morili. Za prebuja izvoljen, je provincijo Afriko tako zlo zatiral, da so ga tožili. Zurad tega se tudi ni mogel za konzulslvo poganjati. Iverje silo zazuzdano živel, jo zapravil bogato lastno premoženje in se zakopal v velike dolgove. Razvajen je lilepil po novih sredstvih ter osnoval zaroto, kleru se je udeležilo okoli 400 osramolenib plemeniškib zapravljivcev. Hoteli so se polastili najviše oblasti, gosposko pomorili, dolžne listine sežgali, mesto zapalili in posestva med se razdeliti. Opirali so sc na obožano sulove vojake in dve legiji jih zbrali v Klruriji. Posebno so bili razkačeni, da je bil leta G3 mesto Kataline Cicc-ron za konzula izvoljen. Tega so sklenili pri volitvah za lelo G2 umoriti in Kalilino za konzula vsilili. Budni Ciccron pa je zasledil njih naklepe ter jih starešinstvu razodel. Na to je Katilina pobegnil v Etrurijo, glavne zarotnike v mestu ostale, so pa zgrabili. Ker so pisma, a Iobrogsk i m poslancem vzeta, očitno pričala zoper zarotnike, je starešinstvo 4 k smcrli obsodilo in nemudoma so bili na cioero-novo povelje, v ječi umorjeni. Drugi konzul M. Antonij je šel nad zarotniško vojsko v Eluriji in jo pri P is loriji uničil. Katilina sam je bil, jako hrabro so bojujoč, ubit (62). 131 - M. Tulij Cioeron (10(5—43) je bil iz Arpina, rojstnega kraja slavnega Marija. Njegov precej premožni oče, vitežkega stanu, ga je mladega pripeljal v Rim, da Id »e bolje izobražil. Pri Scevoli se je učil deržavljanskega prava in sploSne-ga deržavoznanstva. Poleg tega se je zelo pečal z modroslovjem in govorstvom. V 2(5 tem letu se je pred sodnijo že izkazal prebrisanega zagovornika. Pa neutrudljiva delavnostma je zdravje oslabila. Da bi se okrepčal, potoval jo v Grecijo in Azijo. Dalj časa se je mudil v Atenah in na Rodu. Tujo obiskal Molona, najsbunišega tadanjega učitelja govorstva, pri kcerem seje nekdaj v Rimu vadil te prevažn i umetnosti. Enkrat je Ciceron napravil izverstoh govor; občudovali in hvalili so ga Molon in njegovi učenci, in Molon mu je rekel milega glasa: „Rimljanje, tvoji rojaki, so nas oropali svobode in b agovitosti, slave lepogovorstva pa nam niso mogli vzeti; ti odpelješ se to prek morja.1* —Iz Arpina v Rim prišedši je bil prijazno sp cjet od imenitne rodovino skavrove; zato se je poslej skoraj neprestano der-žal p le me n iške stranke. Razne njegove lastnosti so ga velikašem posebno prikupile. Zato so ga izvolili zakvOstorja v (Siciliji 8(3), za edila(70), za pre-torja ((>7) in nazadnje za konzula (63). Tako je arpinski meščan vstopil v versto rimskih velikašev (homo novus). Ker je-deržavo rešil katilinove zarote, gaje udano mu starešinstvo poslavilo z imenom „oče domovine.“ To je posebno dobro delo častilakomnemu možu, ki je, občutljiv kakor je bil, zarad to otetbe vedno samega sobe povzdigoval, če ga drugi niso čroz mero hvalili. Dosti grenkobo so mu napravile njegove slabosti, ki so nazadnje nekoliko tudi njegovo smert vzro-čile. Kljubu vsem tem pa je bil Cioeron pervi rimski govornik. Pervo trivladje (60—53). Ko so jo P o m poj iz Azije vcrnil, jo zahteval, da naj starešinstvo polordi njegovo ondolnc naredbe in naj preskerbi njegovo vojake. l’a to mu jo obojo odreklo (61). Razžaljeni Pompoj zapusti volikaško stranko pa pristopi k ljudovladski. Zedini so ž njenim voditeljem, bistroumnim K. Julijem Cezarjem in bogatim M. Licinijem Krasom (60). Ta zaveza vojaške slave, prevelike bistroumnosti in nezmerne bogatijo sc zovo trivladje (trium-viral), ker so rečeni možje sklenili po svoji volji deržavo urediti in vladati. Ko je bil leta 80 Cezar za konzula izvoljen, jo ljudstvu nasvetoval, naj polordi pompejeve naredbe v Aziji in s kmetijami preskerbi doslužene njegovo vojake. Plemstvo se jo sicer ustavljalo, pa brez vspeba. Ko je konzul Ribul pri lej priliki za njo se potegoval in Cezarjevemu nasvetu ugovarjal, so ga šiloma iz zbora izgnali in tako osramotili, da so kot konzul nikjer ni več prikazal. Zbadljivo so govorili le o konzulslvu Julija, in Cezarja. Da bi starešinstvo še bolj potlačil, jo napeljal ljudstvo, da mu jo Ilirijo in Galijo la kraj Alp kot provincijo za pel let odkazalo. Da bi se več no obcrnil do ljudstva, mu jo starešinstvo pridalo šo trans alpinsko Galijo. Samovoljnim določbam trivladnikov sla se naj bolj ustavljala M. P. Katon in Ciceron, voditelja plemcniške stranke. Oblastniki soju naglo spodrinili. Katon jo šel kot izvenredni poslanec na ciperski otok, da ga je odtergal egiptovskemu kraljestvu in za Rimljane v posest vzel. Ciceron jo zarad umorjeni b pridružencov kaliliuovih moral na tujo; šol jo v Solun, kjer pa je zelo nemo* žalo prenašal svojo kratko pregnanstvo (lib), $ — 132 - tCaton, navadno Katon utiški (Utioensis) imenovan, jo Ijil provnulc atnr-šega Katona cenzorja. Bil je zmeren in pošten in jako izobražen. Navdušen za »tare deržavne naredbe se je vse svoje življenje neprenehoma in noustrašljivo potegoval za obstanek ljudovinde. Ko so jo leto njegovega konzulslva izteklo, je šel Cezar v Galijo, 1’ompej pa je prevzel vodstvo v Rimu. Nedoločnemu Pompeju nasproti si je plemstvo kmalu opomoglo in ga prisililo, da so Ci-eerona [»oklicali iz prognanstva domu (57). Potem je spodkopavalo postave po Cezarji vpeljane; zalo se je Cezar v Luki sešel s Pom-pejcm in Krasom (5(5). Ponovili so staro zavezo ter določili Pom-peja in Krasa za konzula prihodnjega leta (55); po dokončanem letu dobi Pompej Hispanijo, Kras pa Sirijo kot provincije; Cezarju so Galijo določili še za drugih 5 let, potem pa znova konzulstvo. Cezar in njegove vojske v fiallji (58—61). Kaj Julij Cezar je bil rojen leta 100 pr. K., 12. dne mesca Kvintila, ki »e je poslej njemu na čast, Julij imenoval. Bil je sicer iz zlo starega plemeni-nitegu rodu, vendar se je že v mladih letih seznanil z ljudsko stranko, ktere priznani edini voditelj jo bil zadnjo polovico svojega življenja. Njegova teta Julija je bila M arij u zaročena. Slavni vojvoda je gotovo imel veliko vplita na mehko serce mladeniča; tako je Cezar skoraj nevedž podedoval namere in nade marijeve stranke. V 17. letu se je zaročil s Kornelijo, oinovo hčerjo. Diktator Sula je zahteval, naj jo zaverže; pa Cezar ni bil kakor omahljivi Pompej in je terdovratoo kljuboval vsegamogočnežu. Oropan svojega premoženja je bežal in se dalje časa po Snbinskem potikal. K nesreči je se tudi bolehal. Vestalke in veljavni prijatelji so zanj prosili milosti. Sula se je dal izprositi, pa rekel je: „Tako ga imejte! pa varujte se pred njim in vedite, da bo ta mladenič, ki ga tako neznatnega in neškodljivega popisujete, enkrat razderl vse nase uredbe; kajti v enem Cezarji tiči mnogo Marijev.“ Cezar da-si ravno pomiloščen ni upal samovelitelju, in šel je v Azijo, kjer se je v vojski pri Miti leni pervikrat izkazal in deržavljanski venec dobil. Vernivši se v Bim je tožil Sulovce, da so provincije preveč zatirali repetundarum), in jih tako silo razdražil. Odtegnil se jim jo in šel k Molonu na rodskem otoku govorništva se učit. Na potu so ga zajeli morski roparji. Njegova duševna moč je celo »irovežem v serce segala in jih tako ganila, da so vjetniku kakor oblastniku služili. Če jo hotel spati, jim je zapovedal molčali in ne ropatati. Včasi jim je čital svoje govore in pesni; če jih niso dosti hvalili, jim je zabavljal in jih zval siroveže. Ko so 20 talentov odkupnine zahtevali, jim je rekel: „Kaj, za moža, kakor sem jaz, le 20 talentov odkupnine! Ne, ne, 50 jih bom dal, potem pa vas križal.“ In bil jo mož beseda. Vernivši se v Rim je skusil ljudstvu se prikupiti ter sc njemu na čelo postaviti. Zato je pri pogrebu marijeve udove imel prekrasni govor in Mariju je zoper očitno prepoved na Kapitolu znova postavil podobo in druge spominke iz jogurtove in cimberske vojske. Ko so se nekega jutra nena doma na Kapitolu blišcali v novem zlatem žaru, so se dosluženci veselja jokali, ve-tiknši pa togote s zobmi škripali. Njegova perva deržavna služba je bila kvestura. Upravljajo onkrajno Hispanijo se je enkrat v heraklejevem tempeljnu pred ale ksandrovo podobo obmiloval ter vskliknil: „Ti si v mojih letih že svet prisvojil, jaz pa še nič storil nisem." Lota 65 je opravljal edilstvo in se ljudstvu prikupil s prekrasnimi igrami; borilo sc jc namreč 320 parov borilcev v sreberni opravi. &vel je kakor so ta čas rimski imenitniki navadno živeli; pil in pel je in drugo veselje užival. Prijatelj jo bil katilinovim zarotnikom, poznal je njih naklepe in za tožence je celo pred starešinstvom zagovarjal. Ko je bil za pre t o r j a izvoljen (in za namestnika onkrajne Hispanijo določen), ga upniki niso iz Rima pustili, dokler dneh popolnoma užugal in v Rim starešinstvu poročil kratke besede: «Prišol sem, videl sera in sera zmagala (Veni, vidi, vici). Cezarjevi zadnja vojska zoper Pomprjevce (47—45). n) Vojska v Afriki (47—46). Ko so je Cezar vernil v Rim, je velikodušno prizanesel in odpustil svojim sovražnikom pa bogalo obdaril svojo prijatelje. Pa kmalu je moral znova iti v vojsko. Naj-hrabriši in nejdoločniši Pompejevci so se zbirali v afriški provin-eiji; ž njimi seje združil Juba, mogočni kralj Numidije. Ko jo Cezar ukazal legijam, ki so ravno v Kampaniji stale, odrinili v Afriko, so se uperle, odgnalo cesarjevo poslance in dcrlo v Rim. Neustrašen slopi Cezar no Marto vem polji pred nje. »Kaj hočete ?» —Odpust! — »Dobro, o Ipuščeni sle! ko bom z drugimi vojščaki zmagal in slovesni vhod obhajal, vam bom plačal obljubljena darila«. Pridobil jih je s temi besedami in vsi so šli v Afriko. Takrat jo dorzni Cezar s primeroma zelo malo vojsko šel nad Pompejevee in jih pri Ta psu £4|) popolnoma zmagal. I.jiili njegovi vojaki niso nikomur prizanesli in jih nad 50000 pobili. Knlon, čversti republikanec, sojev Uliki umoril z lastnim mečem; enako je umeri Molel Soipijon, tast rajneega Pompeja; v dvoboji pa sla se končala Juba in Pelrcj. Lo pompejeva sina sla bežala v llispanijo. b) Vojska v Hispaniji (46-45). Po zmagi pri Tapsu mu je starešinstvo podelilo diktatorstvo n& 10 let, imenovalo ga jeza nadzornika nravnega zaderžanja Rimljanov (prnefeclus morum) in mu odločilo čas In o mesto v svetovalnici. Šliri dni po versli je v slovesnih obhodili obhajal svojo zmage v Galiji, Egiptu, Pontu in Nu-midiji. Deržavni blagajnici je izročil neizmerno zaklade, po kraljevo obdaroval svoje vojščake in rimsko prebivalstvo gostil in s krasnimi igrami kratkočasil. — Po zimi leta 46 je moral zadnjikrat iti nad — 136 - Poinpejevce, ki so se v Hispaniji krog pompejevih sinov zbirali. Pri Mundi (45) so se popadli razjarjeni nasproiniki. Zmaga je dolgo omahovala. Cezar so celo osebno ustavi svojim vojakom, ki so se pred sovražnikom umikali, ter jim zakliče: «Šram vas bodi, da čete vašega starega vojvoda tema fantalinoma izročiti! «Tako jih jo oserČil in zmagal sovražnike. Kncj P o mpej je bil ubit, njegov brat Seksi se pa je otel v hribovje. Cezar samovtadar (46—44). Po hispanski vojski ste se starešinstvo in ljudstvo med seboj skušali, kdor bi se mogočnežu bolj prikupil. Izvolili so ga za do-smertnega diktatorja in cenzorja, za konzula na deset let i. t. d. Enako somu dosmertno podelili naslov imperator (tako so poprej čestili zmagalnega glavarja vojske), ki je odslej naprej zaznamoval samovladarja. Koval je denarje s svojo podobo in samovoljno upravljal deržavno blagajnico ter imenoval oblastnike posameznih dežel. Skušal je zediniti velikansko deržavo ob sredozemskem morji in odpraviti vse razločke med italskimi deržavljani in prebivalci drugih pokrajin. Kar ga pri izverševanji velikanskih naklepov zarotniki umore. Njegov prijatelj M. Antonij mu jo žo 15. evečona I. 44 ponudil kraljevo krono. Cezar pa je ni sprejel, ker je videl, da ta čast ljudstvu ni 1'ila po godu. Ko seje iotel zarad Krasa maščevati nad Parti, ki so vzhodno mejo nadlegovali, in so sibilske bukve povedale, da le kralj to ljudstvo zmagati zamore, je starešinstvo namerovalo, Cezarju vsaj za zunaj Italije podeliti kraljevo čast. To je hudo razdražilo prave republikance in zarotili so se. Med zarotniki sta se naj bolj odlikovala M. Brut in K. K asi j. Sklenili so 15. sušca Cezarja umoriti; kajti ta dan so ga njegovi prijatelj mislili kronati. Neki vedeževalec je svaril Cezaria pred rečenim dnevom; tudi njegova žena Kalpurnija, po sanjih prestrašena, mu je branila iti v svetovalnico; pa Cezar jo je pomiril in šel. Na potu gaje srečal neki A r-temidor in mu izročil pismo, v kterem je bila vsa zarota razodeta; pa Cezar je pismo nebrano utaknil v žep. Ko se je v svetovalnici na prestol veedel, ga je prosil Tilij Cimber, da bi pomilostil njegovega brata. Pri tej priliki ga zarotniki obstopijo. Cezar se vzdigne. H kratu mu potegne. Cimber togo z rame in zarotniki ga z bodalo,! napadejo. Ko je med njimi M. Bruta, svojega ljubljenca, zagledal, je izrekel: .Kaj, tudi ti moj sin!“in zgrudil seje pred stebrom ponn.pejevega kipa na tla. Tako je umeri največi Kimljan. Mntioska notranja vojska (44—43). Po umoru mogočnega Cezarja je nastala v Rimu silna zmešnjava. Konzul M. Antonij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, so bi bil rad polastil oblasti. Ko je na velikem lergu ljudstvu prebral oporoko in omenil darov, ki jih je Cezar določil vsakemu meščanu, se je množica silno razgrela. Pomorila bi bila morilce, ko bi ne bili iz mesta pobožali, Kar pride v llim 19 let stari K. Oktavij, prevnuk Cezarjeve sestre, ki ga je umorjeni samovladar bil posinil in za dediča postavil. Zato se je imenoval K. Julij Cesar O k ta vij a n. Oklenil se jo Cicerona, klerega je svojega očeta imenoval, in hlinil se prijatelja republikancev. Med tem ko je Anlonij skušal D. Brutu vzeli cisalpinsko Galijo in ga v Mutini oblegoval, ga je Ciceron starešinstvu črez mero černil. Starešinstvo je Antonija oklicalo za sovražnika deržave pa zoper njega poslalo konzula Ilirci j a in Panzo pa mladega Oktavijana. Antonij je bil v bitvi pred Mutino zmagan in bežal je k L e pidu, namestniku transalpinske Galije. Pa ubila sta bila tudi konzula. Drugo trivladje (43—36). Ker 1 judovladsko starešinstvo Oklavijanu ni bilo po volji, seje v Bononiji ,sešel z Lepidom in Antonijom in z njima sklenil zavezo, ki se zove drugo tri v 1 a d j e (43). Triumviri so najprej sestavili imenike izobčenih meščanov. Obsegali so 300 starešin, 2000 vitezov in mnogo drugih veljavnih mož. Med njimi je bil tudi Ciceron; bežečega so boriči dotckli in umorili (Via 43J. Trivladniki so se polastili premoženja izobčenih in pomorjenih in pobirali prevelike davke. Bogato so obdarili vojake in sc pripravljali za vojsko zoper Bruta in Kasija, glavna Cezarjeva morilca. Ta dva sta v oblasti imela vse vzhodne provincije; nabrala sla veliko vojsko in iz Sard prišla ž njo v Maccdonijo. Pri Filipih naletita na Antonija in Oktavijana. Republikanci so zmagani, in Brut in Kasij se sama sebe umorita (42). Potem so trivladniki med se razdelil dežele. O k la vi jan je dobil zahodne, Antonij vzhodne pokrajine, L e p i d pa A f r i k o razen Egipta; Italijo pa bi perva dva imela skupno vladati. Da bi medsebojno zavezo bolj ulerdila, seje zarobil Anlonij z lepo in krepostno Oktavi jo, sestro oktavijanovo. — Kmalu po Cezarjevi smerli je ob zahodni polovici sredozemskega morja ustanovil Sekst Pom poj samostalno oblast. Ker so od vseh strani nasprotniki triumvirov k njemu hiteli, jo je naglo razširil črez Sicilijo in bližnja otočja pa podjarmil Sardinijo in Korziko. 1 ladijami jo nadlegoval bližnja primorja in Rimu zaperl ves dovoz prekmorskega žita. Ker ga trivladci niso mogli zmagati, so priznali njegovo oblast ter mu odstopili Sicilijo, Sardinijo, Korziko in Ahajo. Ko je znova jel Italijo nadlegovali, ga je oktavijanov vojvod Vipsanij Agripa na morji pred Milami popolnoma uničil (39). Sekt Pompej se je bil v bitvi otel; šo eno leto so jo klatil po raznih krajih, dokler ga niso ubili pri Miletu v mali-Aziji. Kmalu po bitvi pri Milah se je Oktavijan razpcrl z omahljivim Lepidom; pridobil je njegovo legije pa mu vzel vso oblast. Tako sta ostala še Oktavijan in Antonij. Vojska med Cktavijanom in Anton'jem. •'// Antonij jo od leln Sl skoraj ncprrsliino bival v Alobsandriji; kajli K I eopa I ra, prelepa kraljica egipUnsla, sc mu je bila lako zlo prikupila, da je poleg nje zanemarjal vse drugo dolžnosti. Njej in,njenim otrokom jo podelil rimski jokrajini Sirijo in Circno. Daljo je njej na ljubo dal slovo svoji ženi, nepopačeni Oklaviji. To nepristojno ravnanje jo Rimljane silno razdražilo in napovedali so Kleopatri vojsko Antonij je imel premočno ladijevje, pa le predolgo je odlašal napad. Tako so nasprotniki imeli priliko se dobro ol orožili bela 31 sla se pri A k liji poprijela Oklavijan in Anlonij. Oktavijan je popolnoma zmagal, ker je Kleopatra s svojimi ladijami prezgodaj iz bilke bežala, šemasti Anlonij pa deri za njo. Nnlo jo Oklavijan oba sledil v Egipet. Kar da ohola pa kovarna kraljica Anloniju poročiti, da se je sama sohe umorila. Antonij ni hotel biti manj senčen nego kraljica in prebodel se je z lastnim mečem. Tako so ga je Kleopatra iznebila, upala pa je, da bo zdaj tudi Oktavijanu se prikupila. Ko pa jej to spodleti, se sama sebe oslrupi (pritisnila je baje strupeno kačo na peisi, da jo je uklala. Podjarmljeni Egipet je poslal rimska provincija, Oklavijan pa samovladar (30). III. Doba rimskih cesarjev (30 pr. K. — 476 po K.). Cesar Avgust (30 pr. K. — 14 po K.). Ko se jo Oktavijan vernil v Rim, mu jo starešinslvo kakor nekdaj Cezarju podelilo pridevek imperator; ta naslov je odslej zaznamoval neomejeno vojaško oblast rimskih cesarjev. Dalo mu jo tudi ime «auguslus» (I. j. vzvišeni); lako se navadno ludi v zgodovini zove. Cesarska oblast pa je nastala, ker je Avgust v svojej osebi zedinil vso ljudovladsko oblasti. Bil je ob enem konzul, plebejski tribun, cenzor, naj viši duhovnik ('ponlifex maximus) in nad-oblaslnik vseh dežel. Kot cenzor je starešinstvo skerčil na 600 udov, klere je samovoljno imenoval ali jih pa odstranjeval; sam sc jo zval glavar starešinstva (princeps sonalus) in določeval razne postave in upiavljal deržavo. Pomirjene dežele je upravljal le posredno, kajli starešinstvo je zanje imenovalo namestnike (provinciao senalusj; neposredno pa vse mejne deželo in taisto notranje, ki še niso bile popolnoma pomirjeno (provinciao principisj. Za leje sam naslavljal namestnike, zidal terdnjavice in deržal stalne vojske. Modro je uredil upravo raznih dežel in odpravil prejšnje zatiranje. Pospeševal je njih gmotno bla-govitost in zidal ceste, napeljeval vodotoke pa izkopaval prekope. Ob mejah se je srečno vojskoval s sovražniki) in razširil cesarstvo. Partovski kralj je imel pred njim tolik strah, da mu je ~ 139 prostovoljno poslal bojna znamenja (20), klora so bili Parli vzeli nesrečnemu Krasu. Druz in Tiberij, cesarjeva paslorka, sta podjarmila ves svet med Italijo in Donavo. Iz njega je cesar uredil tri provincije: Reci jo, VindeIicijo pa Nori k (15). Tako je proti Severju mejila Donava od izvira do ustja njegovo oblast; kajti Panonija (35 pr. K.) in Mczija (20 pr. K.), že poprej pridobljeni, sle bili tudi takrat urejeni. — Posebno kervavi in manj srečni so pa bili boji z Germa nci, ki so med Renom in Vislo, med gorenjo Donavo in germanskim morjem bivali. Druz je v 4 vojskah (12 — 9 pr. K.) podjarmil nekaj severne Germanijc med Rerom in babo. Po druzovi smerli je njegov brat Tiberij skušal podvreči (9 pr. K. — 6 po K.) zlasti južne — suevske razrede, k terc je bil Marbod, knez markomanski, zedinil v veliko kraljestvo. Pa nevarna vstaja hrabrih Ilircev ga je prisilila z Marbodom sc pomirili in sc iz dežele umaknili. — Rimski namestnik Salurnin je kaj mehko ravnal z Germanei ter jih skušal privaditi rimske oblasti. Ves drugačen je bil Kvintilij Var;zatiral je svobode privajeno razrede, jim nakladal velike davke in med njimi samovoljno nabiraj vojake. Da bi sc osvobodili, je A r m i n ij ( Herman ), knez keruskovski. osnoval zaroto ter v Tevtonskem lesu Vara s 3 legijamj popolnoma uničil (9 po K.). Nesrečni Var se je umoril z lastnim mečem. Zarad te izgube je bil Avgust silno pobit in otožen je pogostoma klical: «Var, Var verni mi moje legije U Nato se je Tiberij znova vojskoval z Gcr-manci (10—12 po K.), za njim pa mladi Gormanik (14—10 poKA. Avgust jo pospeševal tudi znanstva in umetnosti. Rim je olepšal s krasnimi stavbami: tempelj maščevalnega Marta na njegovem foru, svetišče gromečega Jupitra na kapilolinskem hribei. apo-linov tempelj iz belega marmora na Palalinu i. d. so sc prištevali m jlepšim vclcčaslnim poslopjem večnega mesta. Podpiral jo tudi pesnike in učenjake ter poleg apolinovega lempeljna na pala-tinskem hribei ustanovil pervo občno knjižnico. Cesarja so posnemali rimski bogatini in imenitniki, kol Mecena t, A gripa A zi n i j Pol ijo n. Mešala i. d. Tako so sc razcvetele vede in dospele na tako visoko stopinjo, da se doba Augusla primerno imenuje zla ta doba. Zelo nesrečen je bil v svojej rodovini. Njegova hči Julija jo tako razuzdano živela, da jo jo moral iz Rima izgnali. Njegova pre-vnuka, Kaj in Lucij, julijina sina. sla umcrla v mladih letih; pred ko ne jim je vlndohleprin L i vi j a, četerla avgustova žena, zavdala. Pred njim so umorli tudi njegovi najbolj zanesljivi prijatelji. Tako jo osamljen v Noli umeri v 74. letu starosti (14 po K.). Cesarji iz avgustove hiše (14- cs). Tiberij je bil klavdijsko rodovino in sin zvijašbe cesarico Livije. Ta je bila Avgusta pregovorila, da ga je posinil. V 56. letu svoje svoje starosti prišedši na prestol jo sperva kaj modro in zmerno vladal. V posamezne dežele je pošiljal le spretne in poštene može tor jim ostro prepovedal vsaHero zatiranje. On sam je živel zelo pripro-sto in zmerno v lepi zgled pomehkuženim in zapravljivim Rimljanom. — Vojskoval se je z Germani. Germanik, zmagoviti njegov bralič, je zmagal celo Anninija in vjcl njegovo ženo Tuzneldo (16). 1'otem so Rimljan je zasejali razpor med Arminijem in Mar-hodom; lega so rojaki izpodili, onega pa sorodniki umorili. — Dahi svojo oblast zavaroval pred vsakterim napadom, je uredil močno telesno stražo, imenovano pretorijansko kerdclo, ki je naslednjim cesarjem bilo v največo pogubo. Prclorijanci so bili poprej sem-tertje raztreseni; v Rimu jih je zelo malo bivalo, drugi so bili po bližnjih mestih naseljeni. Tiberij jih je zbral in jim pred viminal-skimi vrati napravil stalen tabor. Zedinjeni so časoma dobili toliko moč, da so cesarje samovoljno na prestol postavljali in odstavljali. Maloupen kakor je bil, je hudo ravnal z veljavnimi moži, zlasti pa z najbližnjimi žlahtniki. Ljudstvu priljubljenega German i k a, sina svojega brata Druza, je pozval iz Germanije. kjer seje v vojski posebno odlikoval, ter ga poslal v Sirijo, kjer je nagloma umeri (19). Sploh so govorili, da ga je cesar dal ostrupiti. Posebno se mu je bil prikupil Sejan, mož nizkega rodu, kterega je pretorijancem za načelnika naredil. Ta ljubljenec je pregovoril cesarja, da se je preselil i/ Rima na rajski otok Kapre; potem je skušal potrobili si pol do prestola. Za to mu jo tako hudo začernil Agripino, germanikovo vdovo, da mu je Tiberij privolil jo kaznovati. Agripina in dva njena otroka so bili umorjeni. Pa tudi grozovitega Sejana je kazen doletela. Ko je snubil cesarjevo snaho, je Tiberij spregledal zvijač-neža ter ukazal umoriti njega in njegove otroke in prijatelje. Odslej je hudo ravnal zoper krive in nedolžne. On pervi je ustanovil raz-upite sodnije zoper razžalilcljo velečanstva in zoper veiiko izdajo. Njegovim kervoločnim slrastim jo streglo premnogo ovaduhov (dela-tores), ki so se z ovajanjem kakor s kakim rokodelstvom pečali. Ko je enkrat na potovanji v Kampaniji omedlel, ga je Makron, pre-torijanski načelnik, zadušil s podzglavnimi blazinami. Za čara Avgusta je bil v Nazaretu rojen božji zveličar; umeri je za Tiberija. Zariikerna sta bila tiberijeva naslednika: zapravljivi in kervoložni K. Cezar .Kaligula" (voiaška škornjica 37—41) pa slabotni in kasnoumni Tiberij K lav d i j Cezar (41 — 54). Vendar so krepki vojvodi tačas podjarmili Mavretanijo in nekaj Britanije; tudi v Armeniji so se zmagovito bojevali. Še zanikerniei pa je bil klavdijev naslednik in posinjonc'- Klavdij Neron (ok—68). Pervih 5 lot je dobro cesarjeval, ker sta ga vodila njegova učitelja, modrijan Seneka in Bur, pretori-janski načelnik. — Agripina, vladohlepna njegova mati, sc mu ni hotela podrediti; samovoljnemu sinu je celo pretila, da ga bo s prestola pahnila in na-nj posodila svojega pastorka Britanika, klav- - 141 — dijevega sina. Zalo je Neron ukazal ostrupili 14-lelnega mladeniča. Razuzdanemu cesarju se je posebno prikupila nesramni Popeja Sabina in največ vpliva na nj zadobila. Začernila mu je njegovo mater; Neron jo je dal ubili. Potem mu je rečena nesramnica obrekovala pošteno Oktavijo, njegovo ljudstvu jako priljubljeno ženo, in gro-zovilež jo jo umoril. Taistega časa jo pred ko ne zavdal svojemu učitelju, poštenemu Buru. Odslej je mladi cesar, nikakor ne omejen, silno divjal in stregel samo svojemu poželenju. Ker z obilnimi davki vesoljnega cesarstva ni izhajal, je znova vpeljal sodnije zoper veliko izdajo. Tako je pomoril mnogo krivih in nekrivih pa se polastil njih premoženja. Razuzdanež je tudi glediščne igre slrastno ljubil. Teh se jo celo sam dejansko udeleževal ; v skusni vožnji se je izkazoval ročnega voznika, na očitnem odru pa je pel in citral. Prisiljeval je imenilne može, da so se v arpfilealru borili z borilci ali pa se zverinami. — Leta 64 je Rim zadela velika nesreča. Devetdnevni požar je uničil tri čelerli mesta. Krivično so na njega sumili, da je dal mesto zapalili. Ker je krasne stavbe posebno rad slavil, so mislili, da je dal neredno zidano mesto zažgali- Tembolj so na njega merili, ker si je potem sezidal prekrasno palačo (domus aurea), ktere velikost in lepota je prekosila vsa poslopja ladanjega časa. Da bi se opravičil natolčevanja, jo obkrivil kristjane, da so oni mesto zanetili, in jel jih je strahovito preganjali. Ugrabljene so oblačili s kosmatimi kožami in jih ljutim psem in zverinam metali, ali so jih pa silno mučili in zasmehovali in potem križali. Mnogo so jih oblili sč smolo pa po cesarskem vcrlu razstavljene kakor svečavje sežgali. Takrat je bil tudi apostelj Peter križan, (apostelj) Pavel pa ob glavodjan. Uold rimskim malikovalcem seje studila tolika grozovitost. Da bi deržavo gerdega samosilnika osvobodili, se je mnogo Rimljanov zarotilo zoper njega (OS). Ko pa je neki sužnik izdal zarotnike, je ljuti Neron pomoril vse krive in mnogo nedolžnih, ki mu ali niso bili po godu, ali pa je hlepel po njihovem premoženji. Takrat sla med drugimi umcrla Seneka in pesnik Lukan. Pri nekej priliki je togotni cesar ubil Popejo Sabino, nesramno svojo ženo. Da bi še bolj stregel strasti v gledišči se kazati, je potoval na Gorško (67). Spremljala gaje velika truma ploskalcev (avguslancev), ki so mu pri raznih igrah ploskali Tako sojo kol pevec in igralec kazal pri olimpijskih, pitijskih in istemskih igrah. V slovesnem vhodu so je verniI v Rim. Tolika raznoverstna popačenost cesarjeva je nazadnje razkačila rimsko legijo v Hispaniji in Galiji; oklicale so svojega poveljnika G albo za cesarja tor derlc proti Rimu. Nato so se vendar Rimljanje razdramili; starešinstvo je priznalo novega cesarja, Nerona pa k stncrli obsodilo. Strašljivec je ves preoblečen bežal iz mcsla. Da bi ga zasledovalci ne ugrabili, je prosil osvobojenca, naj ga prebode. Zadnje besede gerdega trinoga so bile: «Oh, kak umetnik zdaj umerjo« (Qualis artifox pereo). Flavtfeviči (go—9G). Oalba, Oton in Vitelij po bili naglo drug za drugim na prestol povzdignjeni. Vsi trije so kom tj poldrugo leto gospodovali. Za nasladnim požeruhom Vue-lijem je nastopil T. Flavij Vespazijan ((i‘J—79). Ta krepki in zmerni cesar je znova uredil deržavno tieiiarslvo in slarešinslvo. Sezidal je mnogo koristnih in nekaj velikanskih poslopij (kakor za Vilelija razderti Kapilol in ampliilliealrum Uavium = sedanji kolizej). \ojskoval se ie v Palestini, G er maniji in Britaniji. V takratni judovski vojski jo bil Jeruzalem razdori. Sovražil je modrijane in kaldejce kol lenuhe in nevarne sanjarje; preganjal je tudi krisljuiic, ker jih nikakor ni ločil od puntaisklh Judov. Po njegovi naravni smerli je ccsaroval njegov starši sin Tit (79—81), pravi vzor milega in dobrodelnega vladarja ; zalo so ga zvali ljubezen in veselje človeškega rodu (amor el delioiae gc-nerjs humani). Znano so bile njegovo besede: «.Nikdo ne sme prestol cesarjev žalosten zapustiti« in izgubljen mu jo bil vsak dan, kloroga bi no bil nikomur nič dobrega storil. Za njegovega prekratkega vladanja jo imel tudi mnogo prilik milostljivega se izkazali; kajti veliko nesreče so zadelo Ulm in ncklerc krajo po Italiji. V Rimu je enkrat razsajal silovit požar, poslej pa huda kuga; v lepi Kam-paui j i pa je ognjenik Vezuv pokončal mesta P ompej i, II er kul a n in S ta bij e (79). Ognjenik Ve z u v je nenadoma jel bljuvati. Plin ij mlajši jo popisal strahovito prikazen. ,lz ognjenika so rojili Strašno černi oblaki, ki so po sinodami dišali. Iz njih so švigali plameni bliskom podobni, le dosti veei. Kmalu potem se nam je zdelo, da se je oblak znižal m vse morje zagernd, in res sta nam kaprejski otok in mizenski nos zginila iz prod oei. Nato je jel ne ravno gost pepel kot dež na nas padati. Obernivsi so sem zagledal gost dim, ki se jo kakor dereca voda za nami valil. (To je bil velikanski tok žlindre, egnoniške zmesi stopljenih rudnin, ki jo Horkulan zalil) Da bi nas ne pomečkala prevelika gnjeea ljudi, smo krenili s cdSte na polje; pa komaj da smo pot zapustili, že nas je obdala tem da, ki se ne da primerjati z oblačno nočjo na prostem, ampak le s temoto v zaperti sobi brez luei. slišati n> bilo druzega kot kričanje otrok, jokanje žen in klicanje možev; kor ti so klicali svoje o roke, oni pa svoje stariše in se le po glasu spoznati zamogli. Nektcri so obžalovali lastno osodo, nekteri pa svojce; nektori so pa roke sklepali in vzdigovali k bogovom. Skoraj vsi so mislili, da jo napočila zadnja, večna noč, ki bode svet in bogove skupaj im čila,* Teko Plinij. Tako je ognjenik pokončal vso rajsko okolico in zasul rečena mesta. Črez 16 stoletij jib je pokrivala ogneniska zmes. Po naključbi so ja za-dedili v pervi polovici preteklega stoletja (Herkulan 1709, 1’ompej pa 17:11). He rku lan je silo na debelo zasut; zalila ga je tudi žlindra, ki se jo kot debela skorja sterdila. Na njej stoji sedanje mesto i ezina; zato so izkopali Herkulan kakor kak rudnik, kterega predulie in rove pri lučnicah lehko ogledaš. Mesto Pompeji pa jo popolnoma razkrito ; obseva jo taisto žaro kam pansko solnce. Herkulan so da primerjati velikanski temni raki, v kterej cel rod počiva; Pompej pa mestu, ki so jo prebivalci po požarji zapustili, samo da zidovje ni okajeno. Strahovita nesreča je v teh mestih ohranila rekel bi vse, kar so starodavniki le imeli in rabili. Ker je tako nenadoma prišla, begajoči niso mogli dosti rešiti. V Pompejih so je množica ravno v krasnem amfiteatru kratkočasila, ko jej je neusmiljena Parka prerezala nit življenja. Vidijo se jjVcliki-tPrg* (forum). gUvne in stranske trlice, tempeljni, bazilike, kopeli, gledičča in amfiteater, zasebne hiše in občinska poslopja, prodajalnie.e, pekarnioe, suknar-niee in drugo obertnijske naprave. Kazen premnogih izrezanih podob in z atih in srobernih denarjev so nabrali že mnogo raznoverstnih posod, verig za hudod lnike in naročnic za devojke, drago in lepo ozaljšanih svečnikov, škatlic z bobki in drugimi lekar.-kimi pripravki, in kristalnih posodic z lepotilom, vag s tehtali i. d. Tit jo komaj tlve leti ccsaroval; nasledoval je njemu prav nič podobni bral T. Flavij Domicijan (81-90). Ta je razsajal kakor Tiberij in Neron v njunih najhudobniših letih. Vojskoval sc je z Daki ler prisiljen ž njimi sklenil sramoten mir. Srečniši je bil njegov vojvoda Julij Agrikola, ki je podjarmil vso Britanijo. Strahovitega trinoga so ubili zarotniki, ki jih jo Domicija, njegova lepa pa razuzdana žena, k temu pregovorila. Doka izverstnih cesarjev (06—180). Nerva (90—98), jako prileten senator, jo imel dosti dobre volje, pa premalo dejansko moči; zato je posinil krepkega vojvodo M. Ulpija Trajana (98-117), ki je rojen Hispanec kot porvi ncrimljan gospodoval neizmerni doržavi. Serčni cesarje precej odpovedal sramotni nalog, ki ga je Domicijan plačeval dakovske-mu kralju Decebalu. V dveh vojskah (101-103) jo Dako popolnoma podjarmil. Novo deželo Dacijo (sedanji rumunski svet t. j. jugovzhodno Ogersko, Erdcljsko, Valahijo in Moldavijo) je obljudil in zavaroval z muogobrojaimi rimskimi naselbinami. Po teh so je latinski jezik ondod tako razširil in ukoreninil, da se jo v rumunskem narečji ohranil do današnjega dno. V spomin to vojske je v Rimu poslovil velikanski stolp z izbuknjenimi polobami. — Srečno se je vojskoval s P a rti, šiloma jim vzel Babilon, Selevci jo in K tez i fon (ob desnem in levem bregu Tigrida), glavno meslo purlovsko, in cesarstvu pridobil dežele: Ar men ij o Mezopotamijo in Asirijo. Prisvojil je tudi kos Arabije in Nubije. Rimljanjo'so občudovali zmagovitega cesarja in mu dali častni pridevek «daoicus>i in «pur-tbicus». Pa Trajan ni bil le srečen vojskovod, ampak tudi izveden in zelo pošten vladar. Skcrbel je za dobro pravosodje in pospeševal blagovilost Italije in drugih dežel. Naredil je mnogo mostov in vodotokov in zidal ceste in pristane. Poleg tega ni pozabil znanstev in umetnosti. Primerno so ga zvali «najboljšega« in starešinstvo je poslej vsakega vladarja pozdravilo:« Bodi srečnisi nogo Trajan«! Nasledoval jo sorodnik in posinjencc njegov P. Elij Hadrijan (117-138). Ker ni bil tako vojaškega duha kakor njegov prednik, jo Partora odstopil pokrajini onkraj Evfrata in tudi Armencem dal domačega kralja. Enako — .144 - je v Britaniji umaknil mejo in jo zavaroval s terdnim zidovjem (vallum Hadriani). — Starešinstvo je jako spoštoval in mu povernil mnogo nekdanjih pravic. Posebno je pazil na dobro upravo svojih dežel, klere je skoraj vse le peš prehodil in ogledal. Gerkom je bil kaj zelo udan; ozaljševal jim je mesta, zlasti Atene in Cicik. V zadnjem kraji je sezidal veličasten tempelj, kterega so sedmerim čudežem prištevali. V Rimu jo sebi postavil velikansk nagrobni spominek (moles Hadriani), še sedaj pod imenom »angelski grad» eden izmed najimenilniših ostankov večnega mesta. Ustanovil je več mest: v Egiptu — An ti no polj, svojemu ljubljencu na čast, Adrijanopolj v Traciji i. d. Na jeruzalemskih razvalinah je zidal , novo mesto Pilijo Kapilolino in na mestu nekdanjega svetišča jeho-vinega velik tempelj, posvečen kapitolinskemu Jupitru. To je tako zlo razdražilo pravoverne Jude, da so se se Simeonom Bar K okli e bo (t. j. sin zvezde) na čelu spuntali. Triletna kervava vojska (131-133) je znova pokončala Palestino in pogubila na tisoče ljudi. Kar jih je ostalo, so skoraj vse prodali v sužnosl. Za Hadrijanom jo nastopil njegov posinjenec T. Avrclij Antonin (138-161) Miroljubni cesar, kterega pregovor je bil,da raj še ohrani enega deržavljana kakor 1000 sovražnikov pobije, je skerbel le za notranjo naprave velikanskega, cesarstva. Ker razvajeni tadanji pisatelji niso imeli čuta za blagovito vladanje brez šuma in orožnega rožljanja, so o njem poročali zelo poveršno in kratko. Mark Avrelij Antonin (161-180) je bil udan ostrim načelom modrijanov stoikov; tudi na prestolu je živel jako zmerno in nravilo v najlepši zgled razuzdanim soverstnikom. Njegovi vojvodi so se srečno bojevali s Parti ter jim zopet vzeli Armonijo in Mezopotamijo (162-163). Manj srečne so bile njegove vojske zoper Mar koma ne in K vade, germanska razroda, ki sta iz sedanjega Češkega in Moravskega in iz južnih mejnih pokrajin napadala in plenila rimsko dežele od Donave do jadranskega morja. V tretji vojski ž njimi je umeri v Vindoboni (Dunaji) leta 180. Pretoryanski cesarji (180—284). Komod, zanikerni sin M. Avrelija, začne dolgo verslo malovrednih pretorijanskih cesarjev. Komod sam je sicer podedoval oblast po svojem očetu, vendar se je siloviti grozovite/, opiral le na močno telesno stražo. V lej dobi je štelo pretorijansko kerdolo od 10000 do 13000 vojščakov, ki jih niso le izmed Rimljanov in Italcev, ampak tudi izmed Hispancev, Noričanov, Ilircev in Mace-doncev nabirali. Ti razvajeni in siloviti vojščaki so se polastili vse oblasti; samovoljno so cesarje naslavljali in odstavljali. Od vsakega izvoljenca so zahtevali posebna darila (donativum) in enkrat so celo na očitni dražbi prodali prestol. Zmešnjava je bila tem veča, kor se legijo v provincijah niso zmeraj udale prelorijanskim cesarjem, ampak navadno svoje vojvode oklicale za cesarje. Zalo so so pogostoma nahajali prolicosarji in enkrat (okoli I. 260) jih je bilo celd devetnajst. Med dolgo verslo slabotnežov je vladalo lo malo krepkih in poštenih mož (Aleksander Sever, Avrelijan); nasproti so pa Komod, Antonia Karakala in Helijogabal po vsem lehko primerjajo z Neronom in Domicijanom. Dtjoklecljan (-284 Ce so prav vojščaki I) ijoklecijana na prestol posadili, se po gumni mož jim vendar ni udal; celd kaznoval jo in skoraj popolnoma razpustil staro prelorijansko kerdelo. Potem je odstranil vse meje cesarske oblasti pa ustanovil samosilsko gospostvo. Starešinstvu je vzel vso veljavo in odpravil razne republiknaske naredbe, ki so so bile do njegovega časa vsaj na videz obderžale. Vpeljal je d vorske šego vzhodni h samosilnikov, kotpadanjena kolena i. t. d.; očitno seje imenoval «cesar in gospod (dominus)«. Da bi preveliko cesarstvo leže branil tujih navalov in je krepkeje vladal, je vzel surovega Maksi mi jan a, starega sobojnika, za sovladarja. Temu jo prepustil zahodne dežele s stolnim mestom Milanom, sam pa si jo prider-žal vzhodne zglavnim mestom Nikomedijo (v Bitiniji). Oba sta so zvala »avgusta (vzvišena)«) in si pridružila vsak po enega podoblast-nika, «cczarja» imenovana. Dijoklecijan je postavil za cozarja surovega Galerija, ki je v S ir mi ji (ob spodnji Savi) stoloval, črez gerške in ilirske pokrajine gospodoval in branil spodnje-donavsko mejo. Maksimijanov cczar je bil mili Konstancij Mor (»bledi »J, kije iz Tricra (ob Mozelij črez Hispanijo, Galijo in Britanijo caroval pa obrensko in kaledonsko mejo varoval. Osebno vse hvalo vredni Dijoklecijan je tudi preganjal kristjane, vendar je baje le nerad v lo privolil svojemu podoblasl-niku, grozovitemu Galcriju. Kmalu potem je zbolel; ko je črez leto zopet okreval, se je čutil na duhu in telesu oslabelega. Zato se je odpovedal oblasti (30!i) in šel v Salo no, svojo domovino v Dalmaciji. Sezidal sije prekrasno poslopje, ki je bilo tako prostorno, da sedanje mesto Splet sloji sredi njegovega ozidja. Tu jez vertnarijo se pečajo umeri I. 313. Razdelitev cesarstva med štiri oblastnike so je ohranila. Dijoklo-cijanje sicer pri odstopu pregovoril Maksimijana, da so je tudi oblasti odrekel; Galerij in Konst a n c i j sla potem poslala augusta in izvolila dva cezarja. Ko je Konstancij v vojski z Kaledonci umeri (306), so zmagovite legijo okklicalc Konstantina, njegovega sina, za cesarja, Ta jo sčasoma spodrinil vse sovladarje, kterih jo jenkrat celo 6 bilo, in leta 324 vse cesarstvo zedinil pod svojo oblastjo. — 140 — Konstantin veliki (421--S87). Konstantin jo doveršil samosilsko uredbo cesarstva, kakor jo je bil po večein žo Dijoklecijan osnoval. Iver mu Rim se svobodomiselnim prebivalstvom ni bil po godu, je ustanovil novo stolno mesto, ki so je po njem Konslan linopol j (Carigrad) imenovali. Sezidal jo je na mestu gerškega Bi/.antija. S prelepa in ugodna lega ob treh morjih in med Azijo in Evropo ga je vodila pri tej volitvi. Ponovil je stari terdni Bizanlij, ga razširil in ozaljšal z najlepšimi cerkvami in poslopji. Cesarstvo je razdelil v 4 oblastnije, prefekture (vzhodno, ilirsko, ilalsko in zahodno), te zopet v 13 dijocez in 11(1 provincij. Upravljali so je prefekti, vikarijiin rektorji (oblastniki, namestniki in ravnatelji), klcri so brez števila pomagačev — cesarskih uradnikov imeli. Deželska oblast je bila ločena od vojaško. To je izročil (sperva dvema, poslej pa) osmerim vojvodom, kterih 4 so pešce (magistri peditum), 4 pa konjike (magistri equilum) vodili. Njim podložni, so bili v posameznih pokrajinah poveljniki, ki so sc «čomitesn (t. j. «polkovniki))) in «duces» (t: j. voditelji, glavarji) imenovali. Temu silo umetno in natanko sestavljenemu uredništvu na čelu je stal samosilni cesar, zalo so dvorjani, njegovi spremniki in služabniki, med mnogobrojnimi uradniki stali na pervem mestu. Tako so se posebno odlikovali: pervi kamernik (praeposilus sacri eubieuli/, deržavni kaneolir (pečatnikar) •(magister officiorum), deržavni tajnik (f[uaeslor sacri palacij), deržavni blagajnik (comes sacrarum largitionum) i. d. Vsi so bili prav po vzhodni.ško razvorsteni ter se med seboj ločili po posebnih naslovih in obrobljenih in neoh-rohljenih suknjah in drugih znamkih. Posebno pa Konstantin v zgodovini zato Slovi, ker jo pervi izmed rimskih cesarjev kcrŠčasntvo očitno priznal. Zadnje desetletje svojega vladanja je je oklical za dvorsko in deržavno vero; kajti spregledal jo njeno prihodnost in moč ler ž njo razjedeno cesarstvo vsaj nekoliko zlepil. Keršcanstvo. Apostoljui h) ujihoti .uS^noi «o j»ko hitro rossiirjuii k«i-S«ausko vero po runih krajih rimskoga cesarstva. Najsiar.Ša njih občina je bila.v Jeruzalemu, začetnem središči novo vere; dvužniki one vAntijohiji, po aposteljnu Pavlu ustanovljene, so se najprej imenovati kristjani, kterega Imena so se vsi verniki naglo poprijeli. Rimljanje so. splott bili poterpni v verskili rečeh; zastran tega niso nikdar zatirali malikovalskih narodov. Vse drugače, ravno nasprotno so pa ravnali » kristjani. Sovražili in preganjali so jih, ker niso poznali njihovih nenevarnih naultbv, Ker se jo ker.Šeanstvo začelo med Judi, med n jimi so najprej širilo, je Rim-(jeni niso ločili od judovstva./ato'kristjanov niso manj čortili nego puntarske jude. Zasramovali in čertili so jih.tudi, ker so se odločevali od malikovalcev, ž njimi so nikakor ne družili in studiliraaliliovanjc. Alnogo poštenih cesarjev jih je preganjalo, ker so se v svojej slepoti bati, da bi kerščanstvo ne razjedlo vseli deri.avnih vezi. Nektera preganjanja, kterih od Ueronn do 1'i j ok l e c i j an a 10 štejemo, so bila posebno grozovita in kervava. Tako so razen Nerona zoper kristjane hudo divjadi: hrabri Trajan, požteni Mark Avrelij, pogumni Decij (249 •251), previdni Dijokleoijan pa surovi Galerij. Pa brez vspoha so se napenjali grozoviti mogočneži; dim bolj so z mukami, s pregnanstvom in s smertjo kristjane ssatirali, tem bolj so se ti množili. Semen est sanguis christianorurn (ni/, mudeni$ke kervi raste kerščanstvo“) je navdužono zaklical Tertulijan. Pred Pecijcm, hudim sovražnikom keršeanstva, je bežal Egipčan Pavel v bližnjo tebansko pulavo, kjer je v žpilji v skalovji 90 let živel. Pil je vodo iz hladnega studenca tik jamo in živež in obleko dobival od rodovitne palme. V taisto samoto so je podal sveti Anton, pobožni pa neizobraženi mladenič Iz neke gorenje-egiptovske vasi. Evangeljske besedo o bogatem mladeniči so ga k temu napravile. Ravno tako močne volje kakor terdne, Žive vere je samostalni mladenič razdelil svojo premoženje med uboge, oblekel raševnik in žel v pužčavo. Sperva je bival v raki, poslej se je preselil v zapuščeno zidovje napol razdertega grada v hribih. Med dijokiecijanovim preganjanjem je prišel v Aleksandrijo, .jtjer je služil kerščanskim vjetnikom ter jih v veri uterjeval. Potem se je Ternil v puščavo, kamor mu je sledilo mnogo učencev in častiteljev, ki so kakor učitelj v ubožnošti in zmernosti živeli. Imenovali so se pušČavniki ali menihi (ana-ohoretae ali eremitae in monaehl). Tako je bil sv. Anton, ki je 105 let doživel, pravi začetnik meništva. Njegov učenec Pahonij je zedinil menihe, jih privadil skupnega življenja, urejenega po pravilih (coenobium) v zagrajeni poslopjih, ki sc samo stan i (kioštri, claustrum) zovejo. Red o v n i ki (eocnobitae) so obljubovali in še vedno obljubujejo uboštvo, pokorščino In samstvo. Poslej so se tudi žensko z enakimi pravili v redove združevale. Te redovnice so zvali matere (nune, nonnae). Tako se je sv. Anton odlikoval ne s spisi, ne s posvetno modrostjo in umetnostjo, temnč le s pobožnostjo; če prav brez otrok je vendar postal c če ncštevilnega rodu. Aposteljni in njihovi nasledniki so ustanovili posamezne občine (ecclesia) v raznih krajih rimskega carstva, posebno pa v velikih in majhenih mestih, kjer je zlasti nizko ljudstvo z veseljem sprejelo razodeto vero upanja in ljubezni. Že takrat so se po občinah vsled naravnih razmer ustanovile naredbe, ki so tudi poslej ostale podlaga vesoljne ncorkve“ (ejTiaoon). Iz enakosti vseh kristovih spoznOvaleev je izvirala de m okra ti j sk a uredba vseh kerščanskih občin;'vendar se ne sme prezreti, da je vera kerščanska že izvirno zastavljena na višo veljavo začetnikovo In da aposteljni v imenu kristovem niso le vere oznanovali, ampak tudi pri urejevanji občin nnj več vpliva imeli. Najiinenitniša opravila vsake kerščanske občine so bila izkazovanje ljubezni proti ubožcem in nadzorovanj« zader-žan ja vseh občinskih členov. Za te je občina volila dijake ne (t. j. posli, siuž-niki) in presbiterje (starešine, duhovnike). Pred ko ne da so se shajali v zborih, kterim je predsedoval škof (iz cpiscopus t. j. „nadzorniku). Ta cerkvena uredb« se je ustanovila brez deržavne pomoči, še cclč kljub deržavni oblasti. Iz mest sa je keržčanstvo širilo po bližnjih vaseh; zato male 1< meške cerkvene občine niso imele lastnega višega nadzornika, ampak so se podredile škofu bližnjega mesta, pri kterem sov stiskah sveta in pomoči iskale. Tako so se ustanovile škofije (dioecesis). .‘■Škofje malih mest so stopili v zavezo s škofom v glavnem deželnem mestu ter bili od njega nekako odvisni, ker jim je tega veljava pri namestniku raznoverstno koristila. Tako so nastale nadškofije (z nadškofi ali metropolitani). Po razdejanji Jeruzalema se je med nadškofi posebno odlikoval rimski kakor naslednik sv Petra. Ž njim so se za prednost poganjali oni v A n t ij o h i j i, Aleksandriji. Efezu in Carigradu tor se tudi patriarhi zvali. Zarad občno važnih določeb so sc zastopniki cerkve zbirali v cerkven ib zborih (svnodus, concilium;, se posvetovali in sklepali sklepe veljavno za vso cerkvene občine. Taki cerkveni zbori so sodili o krivih naukih. Pervi vesoljni zbor jo bil v Nicoji (v Bi-tiniji. 3281 Arij, duhovnik v Aleksandriji je učil nevarno krivovrero — 148 — o neenakosti boga očeta in sina ter začel hudo razkolu ištvo (schis-ma) vesoljne cerkve. Sledniki njegovi so se zvali arijanci. Da bi resnici koristil, krivoverstvo pa zaterl, je sklical Konstantin rečeni občni zbor. Ta je obsodil krivo vero arijevo in sestavil in razglasil pravo («nicejsko») vero — Konstanti n je tudi drugod podpiral kcršČansko cerkev. Zaukazal je nedelje praznovali, cerkvam je podaril mnogo posestev, hiš in zapuščenih malikovalskih tcmpelj-nov, cerkvenim občinam in zlasti duhovnikom je priznal in podelil mnogo pravic in sezidal več kersčanskih cerkev. V tem ga je posebno popirala in posnemala njegova mali, sv. Helena. Jako previdni in pogumni cesar je vse storil, da bi cesarstvo bolj ulerilil. Posebno zalo je tudi podpiral kerščanstvo. Vera ljubezni do bližnjega ni dosti ganila terdoserčnega cesarja. Tako je jako hudo ravnal s žlahlniki; iz sebičnih vladohlepnih namenov je umoril ll-letnega dečka, nedolžnega sinka svojega svaka Licinija. Umoril jo celo lastnega sina, krepkega in poštenega K ris p a, kterega je konslan-tinova žena, malovredna Favsta, hudo obrekovala. Ue jo prav Konstantin kerščanstvo zelo pospeševal, se je sam vendar še le na smcrlni postelji .(337) dal kersliti. Silo velečaslno so ga pokopali v cerkvi a postelj no v v Carigradu. Kristjani in malikovalci so slavili njegov spomin. Ti so ga sprejeli med svoje bogove, oni pa česlili kot per-vega utemolitelja kerščanskega cesarstva ter mu dali pridevek «veliki». Konstantinovi nasledniki do preseljevanja narodov (337—375). Konstantin veliki je cesarstvo razdelil med svoje tri sinove — Konstantina, Konslancija in Konstanta. Ti so bili očetu podobni po svojem imenu, nikakor pa ne niti po mišljenji niti po svojem dejanji. Med njimi so so začele žalostne zmešnjave in Ijutc notranje vojske. Razen naslednika Julijana se pomorili vse sorodnike, potem pa med seboj divjali. Konstancij je preživel oba brala; zoper njega so sc legijo v Galiji spuntale in cesarja J ul i j a na, svojega priljubljenega vojvoda, za avgusta oklicale. Ker jo Konstancij nenadoma umeri, je Julijan, kot zadnji potomec konstantinovega rodu, podedoval celo cesarstvo (3?1). Julijan «odpadnik» (apostata; 361—363) je bil jako temeljito izobražen. Rojen in odgojen kristjan je vendar na prestol prišedši očitno zatajil kerščansko vero. Izverslni spisi slarodavnikov so vneli njegovo serce za starodavne versko naprave. V teh mislih so ga uterjevali sočasni malikovalski modroslovei in govorniki. Nasproti so mu kerščanstvo pristudilo brilkosli in žalostne dogodbe njegovega življenja. Videl je, kako so konstanlinovi sinovi, kerščanstvu sicer živo udani, divjali, kako slabo je Konstancij spolnoval vero ljubezni in pomoril vso njegovo rodovino. Odpadnik je skušal zatreti pravo vero in oživiti malikovalstvo in vso slaro-rimsko naj»rave.Po-slovil je mnogobrojno bliščečc dvorjane, ki so deržavi preveliko denarjev slali, pa jej nič no koristili. Sam jo priprosto živel in se oblačil z inodroslovskim plaščem. Osebno je na tergu razsojeval prepire in tožbe. Malikovalsko duhovništvo je pomnožil in po kerščanskem uredil. Zapovedal mu je razen bogočastja posebno skerbeti za ubogo in odgojo mladine v šolah. Malikovalcem je sezidal in popravil dosti tempeljnov in prisilil kristjane, da so jim povernili vzeta svetišča in zemljišča. Kristjanov ni ravno preganjal, pa jih tudi ne branil, če je nadraženo ljudstvo semtertjo nadnje planilo. Zasmebaval in zanemarjal je kristjane, podpiral pa razkolnike (krivoverce) in imenitne službe dajal le malikovalcem. Iz sovraštva do kcrščanslva jo celo Judom prizanesel staro pregrehe in jim dovolil ver n iti se v Palestino inv Jeruzalemu tempelj znova sezidati; pa podzemeljski plamen je uničil njihovo derzno početje. Leta 3(i3 se je zmagovito vojskoval s Pa rti; s silo je vzel Sclovcijo in priderl do Ktezifonla. Gorda izdaja ga je prisilila sc umakniti. Na lem potu nazaj ga je nekdo zavratno umoril. Njegove zadnjo besede so baje obsodile prazno njegovo prizadevanje, ukoreninjeno kerščanstvo zatreti. Njegov naslednik, slabotni Jovijan, je kerščanstvu vso pover-nil, kar mu je Julijan poškodoval. Po njegovi nagli smerti jo bil Valenlinijan L (365—373) izvoljen. Bil je izveden vojvoda, čednega zaderžanja in bistro glavo. Da bi lože in bolje cosarovalje svojemu bratu Valentu izročil vzhodno polovico velikega carstva (367ji. Začetek preseljevanje narodov. Valent (367—378), cesar vzhodne polovice, ni imel niti po gumnosli, niti previdnosti, da bi bil cesarstvo pred pretečo nevarnostjo zavaroval. Huni bo bili finsko-mongolskega rodu. Kimski pisatelj Amijan Marcelin jih jo dosti natanko popisal. Bili so male rasti pa močnih kosti, čokasti in Jirocih pleč-Imeli so rujavo-rumeno poB, raajhene vderto ooi, zl > debelo glavo, močen vrat in krive noge. Obraza so bili ostudnega, ker so dečko precej po rojstvu po licih raxme-sarjevali, da jim poslej brada ni rasla. Živili so se s zelišči in surovim mesom; to so pokladali na konje, so nanje vsedali in tako dolgo na njem jezdarili, da se je nekoliko omehčalo. Pokrivuli so se s kožami. HIŠ niso imeli, ampak le pokrite vozove, v kterih so ženske in otroci bivali; možki so bili skoraj neprestano na konjih, na kterih so eel6 svoja dela opravljali. Poznali niso niti nobene vere niti pravioe. Ti divjaki so prihrumeli iz osrednjo Azije in najprej napadli Alane, napol germansko, napol pa sarmatsko pleme. Podjarmili so jih in na to napadli Gole, čroz klerejc takrat stari kralj Herman-rih gospodoval. Užugali so ludi vzhodnc-Golc, zahodni so so pa jim umaknili ler šli prek doljnc Donave v Mdzij-o, kjer jim je cesar Valent odkazal nova domovja. Ker so jih pa rimski namestniki preveč zatirali, so se Goti spuntali ter užugali rimsko vojskot Potem — 150 — so se adružili z drugimi razrodi, prehodili T racij o in jo pokončali. Valent je zbral močno vojsko pa šel nadnjo. Pri Adrijanopolji sb so sprejeli; rimska vojska je bila popolnoma potolčena in cesar skrivši se v neko kočo je ž njo zgorel (378^. Teodozij veliki (378—395). G racij a n, cesar zahodnega cesarstva, jo naredil hrabrega Ilispanca Teodozija za socesarja ter mu izročil dežele rajnkega Valenta. Ta je končal vojsko s zahodnimi Goli; v veliko bitko se ž njimi ni hotel vpuščati, ampak vedno jih je nadlegoval in jih tako utrudil, da se je njih vodja Alarih ž njim pogodil. Teodozij jih je mnogo naselil v Frigiji, Lidiji in Traciji. Ti mu niso plačevali nikakoršnega davka, ampak se proti letnemu plačilu le zavezali, za Rimce pripravljenih imeli 40000 vojščakov* — Potem se jo obernil proti zahodu, kjer se jo po umoru Graci-jana in Valentinijana II. več vojvodov'lastilo oblasti. 1'žugat jib je in tako zadnjikrat zedinil vse rimsko cesarstvo (384). Teodozij se je prizadeval malikovalstvo popolnoma za tre ti. Prepovedal je malikovanje in nasprotnikom žugal s kaznijo velike izdaje in s smerljo. Tempeljni so bili zaperti, preročišča so omolk-nila, sveti ogenj vestin je ugasnil, olimpijske igre so leta 394 zadnjikrat obhajali. Vsled teodozijevega ukaza so se kristjani tudi zvali 'tka toliškin. Sklical je v Carigrad drugi vesoljni cerkveni zbor (381) in ostro prepovedal vsaktero krivoverstvo. Krivoverce je kot upor nike zoper deželnega in cerkvenega glavarja preganjal in s hudimi kaznimi kaznoval. Katoliško kerščanstvoje naglo zadobilo preVc liko veljavo, kar sv. Ambrozij, slavni nadškof milanski, očitno priča. Kahodno rimsko cesarstvo od stalne razdelitve do njegovega pogina (395—iru). Teodozi j je malo pred smertjo carstvo razdelil med svoja nedorasla sina, Starši Arkadij je dobil vzhodno rimsko cesarstvo s prestolom v Carigradu; vodil ga je zvijaški Galec Rufin. Mlajši Honorij jo v dobro uterjeni Raveni carovai črez zahodno cesarstvo; vodil ga je pogumni Vandalec Sli liho. Arkadij in skoraj vsi njegovi nasledniki so brez slavnih del živeli v svojih prekrasnih palačah sredi gizdavih žensk in sebičnih dvorjanov, klerim so vladanje prepuščali. Vojaški za hbdni-G o tj e so porabili priliko pa prehodili in oplenili Ma cedon i jo in Grocijo. Vernivši se v Ilirijo ie njih kralj Alarih napadel Itahjo. kjer ga je izvedeni vojskovod Stili ho dvakrat premagal (pri 1'bteričiji in Veroni, 403) ter ga prisilil se zopet v Ilirijo umakniti. Da bi Italijo varovali, so Rimljani takrat zapustili svoje tabore ob gorenje-donav • ski in renski moji. Razni germanski narodi kol R u r g u nd i j o n i, Suevi, Vandali in Alani so prestopili odperte meje ter se naselili po raznih rimskih deželah. Burgundijoni so ustanovili b u r- - 151 gundsko kraljestvo, kije zahodno Švajco in bližnjo gajske pokrajine obsegalo. Vandali, Snovi in Alani so prestopili Pireneje ter po liispanskem polotoku ustanovili posebna kraljestva. I>a bi sc toliko sovražnikov lože ubranil in vsaj še vcoo izgubo no lerpel, se je Sli liho zavezal z Alarihom, kraljem zahodnih Golov, ter mu prepustil zahodno Ilirijo in zagotovil precej veliko letno plačilo. Zalo so ga nespretni zavidneži. obrekovali pri cesarji Ilonoriji in ga umorili (108). Razdraženi Al ar ih ni hotel odstopiti od zaveze ter je napadel Italijo. Leta 508 je priderl pred Rini, ki se je z velikim denarjem odkupil. Se dvakrat (10!) in 410) je napadel Rim in zadnjikrat ga tudi s silo vzel in hudo oplenil. Potem jo šel v j užno Italijo, kjer pa je nagloma umeri. Njegov naslednik Alaulf se je pogodil s Ilonorijem, vzel za ženo njegovo sestro Placidijo ter Gole peljal v Galijo (.512), kjer so ustanovili .zahodno—gotovsko kraljestvo (južna Galija in severovzhodna Hispanija), ki sc je po glavnem mestu To loži (Toulouse) tudi loltpzansko zvalo. V al en tinijan III. (525-555). Placidija se je po zgodnji suierti svojega moža vernila v Italijo ter na presto! postavila svoje ga nedoraslega sina Valenlinijana lil. pa v njegovem imenu vladala s prebrisanim deržavnikom Aecijem. Hrabri in pošteni Boni Taci j, namestnik v Afriki, seje, obrekovan in prekanjen od Aecija, spunlal pa na pomoč poklical Vandale \ južni Hispaniji (Vaudaluzija). Njib kralj Gaj zori b jih pelje (-420) prek giberallarskega preliva, šiloma obsede rimske pokrajine, strahovito divja zoper pcrvolnc stanovalce ter ustanovi novo vandalsko kraljestvo. Ko so okoli I. 406 rimske legije zapustile britansko-kaledousko mejo, so severni Pikti in Skolje napadali in ropali Britanijo. Ker sc Britanci niso mogli sami braniti, so poklicali Angole in Saksena pomoč, llengisl in Horza, voditelja rečenih germanskih razrodov, jih pripeljeta v Britanijo in odpodita kaledonske sovražnike; potem se pa sama polastita dežele in ustanovila sedmero anglosaksonskih kraljestev (445); . . Silna nevarnost je rimski oblasti inceli zahodni Evropi protila od hunskega kralja Atile (444-453), Ta jo iz svojega središča ob Tisi na Ogerskem podjarmil vse narode od Volge do Rena. Pa to velikansko kraljestvo mu ni zadostilo; sklenil je zahodno-rimsko cesarstvo podjarmili ali vsaj ponižali. L. 450 je peljal več kot polmi -lijona vojščakov prek Avstrijo, Bavarijo do Bena, kjer jebungundsko kraljestvo uničil. Prišedši v Galijo je napadel lerdni Orloan(Co-naburn Avreliani); pa umaknili so je moral. Rimska vojska z Aocijcm in zahodni Goljo z kraljem Teodori bom pa neklera druga germanska plemena so ga popadla na Katalavnskem polji (Cha-lons sur Marno. 451) ter ga užiigala. V loj najbolj kervavi bitki. ki io zgodovina pozna, je baje bilo ubitih nad 180000 vojščakov. Atila jo z razbito vojsko bežal v svoje središče ob Tisi in so pri- pravljal za novi naval na rimsko carstvo. Naslednjo leto (152; je deri prek Alp v Italijo, šiloma vzel in razdjal Oglej ('Aquiloia) in mnogo mest v severni Italiji. Napravljal so je proti Rimu, pa papež Leo I. ga jo izprosil, da je zapustil Italijo in se vernil v domačijo. Prišcdši v velikansko stolno vas je kmalu potem umeri nagle smerti (453). Njegovo kraljestvo so je hitro razdcrlo; podjarmljeni narodi so znova zadobili svojo samoslalnost. Valentinljan je sumil, da Accij streže, po prestolu in umoril ga jo z lastno roko (454). Aceijevi prijatelji so se pa zarotili zoper cesarja in ga ubili (455). (llavni zarotnik Pelronij Maksim je nasledoval in snubil vdovo, cesarico Evdoksijo. Ta je zoper morilca svojega moža poklicala Vandale na pomoč. Kralj Gajzerih pripelje svojo divje trume, s silo vzame mesto, po klerem vojaki 14 dni ropajo. Zmagani P. Maksim je bil ubit od razdraženih Rimljanov. Gajzerih je nazadnje v sužnost odpeljal mnogo tisoč prebivalcev, med njimi tudi Evdoksijo in njene hčere. Naslednjih 5 cesarjev jo samovoljno imenoval in odstavil Suevcc Rici mer, nadpoveljnik tujih pomočnih polkov. Po njegovi smerti (472) jo vojskovod Orcst na prestol postavil svojega sina Romula Avgiistula (175). Ker Orest ni hotel pomočnih polkov dostojno obdarovati, so so spuntali. Hcruli, Rugi in Sciri so se zavezali in s herulskim knezom Od oa k er j cm šli nad Gresta ter ga v Paviji oblegovali. S silo so mesto vzeli, Orcsla umorili, sina (Romula AvgustulaJ pa s prestola pahnili (476). Odoaker se jo sam polastil oblasti ter se zval «kralj Italije«. Tako jo nehalo zahodno rimsko cesarstvo. O m i k a. Vera Rimljanov jo nastala kakor njih deržava iz s a b i n s k i h in latinskih snovi; pravljica pa jo zaznamovala kralja N urno kot osebnega enotnega začetnika njih verstva. Potem so si prisvojili mnogo iz ctruškega verstva. Tudi Helenci so imeli veliko vpliva na-njc. Poslej so se Rimljanje privadili, bogove podjarmljenih narodov preseljevati v glavno mesto velikansko deržave. Izvirni staro-italski bogovi so bili: J u p i t o r, J u n o n a, M a r t, V e s 1 a. Latincem lastni: Saturn, O p a. Pik in Faun (Luperk), Sahincem pa S o I, L u n a, J u n in K v i r i n. Razdelimo jih tudi lehko po njihovih lastnostih in po obsežku njihove oblasti. 1) Nebeški bogovi: Jupiter, bog nebee in kmlj zemlje, je varuh pravice in mogočni bojni bog (Stator, Feretrius); zato so mu zmagoviti vojvodi na Kapitelu (Capitolinus) darovali bojno pripravo (apolia opima), ki so jo ubitemu sovražnikovemu poveljniku vzeli. — Junona, žena jupitrova, je kraljica nebes in var- hinja žen. — Jan' sperva bog svetlobe, poslej pa začetka in konea, izhoda in vhoda; zato so ga upodobljali z dvojnim obrazom.-- Mi n er va, sosebno pri Etruskih eeščena, bliskajoča boginja višin in začetnika umetalnih iznnjdcb. — Vpolin je iz gerškega vzet bog. — Dijana (Jana), sperva boginja svetlobe, poslej boginja lune. — t!) Mart in njemu podobni bogovi: Mart, starodavni italeki bog, sperva bog narave, načelnik poljedelstva in živinoreje, poslej bog vojsko. — Sabine! so boga vojske zvali Kvirina. — Fnun, dobrodejni duh hribov in ledin, je rodovitne delal njive in živali. Pastirji so ga sosebno destili in Luperka zvali. — 3) .Venera in njen krog: Venera, lepa žena spomladi in vsega cvetja, je boginja vertov, zelenjadi in vinogradov. Sosebno so jo častili kot začetnico rimskega ljudstva. — Vertumon, bog jeseni, in njegova žena P o m o n a, boginja sadja. — Bogovi zemlje in poljedelstva: T e 1 u r a je boginja zemlje in setve. — Saturn jo bog setve in začetnik italskega poljedelstva; njemu na čast so praznovali „saturnalia,“ ki jo bil eden izmed naj večih rimskih praznikov-. — Opa, boginja rodovitnosti in obilnosti. —6) P o d zem elj s ki bog O rk, kralj pod-zemelja; zval sc je tudi Dis-pater.-G) Neptun je bil bog voda.-7) Vulkan bog ognja. — Vest«, boginja ognjišč.-Daije so Rimljani poosebovali razne pojme in jih kot posebne bogove častili. Fortuna (Msreta ), Vietoria („zmaga“), Špes („upanje“), Pax („mir“), Juventus (nmladost1'), Virtus („kre-post“) i. d Rimljanom lastna jo vera v duhove v ar h e (genije), v hišne bogove (penate), v oboženo duše z a m e r 1 i h (lare) in v duše r a j n c i b sploh (mane). Ceslili so bogove z molitvami, obljubami, darovi in prazniki. Darila so bila k e r v a v a ali n e k e r v a v a; v pervolnih časih so darovali tudi ljudi. Duhovništvo (glej str. 96). — Za vedeževanje so imeli posebne duhovnike: A v g u r e in h a r u s p i k e Avguri (gl. st. 96) so prerokovali iz ptičjega letanja, iz zobanja svetih piščet in drugih naravnih prikazkov (prodigia, porlcnla, omina). Haruspiki so razodevali prihodnost iz droba bogovom zaklanih živali (kot iz serca, jeter) (eslispicia). Sibilskc bukve (gl. sir. 100). Slovstvo. Pesništvo se je počasi razvijalo, in še takrat, ko je dospelo najvišo stopinjo, je prerndo posnemalo gerško vzore. V tako zvani zlati dobi so za cesarja Avgusta naj bolj sloveli P. Vergilij Maron (70—19 pr. K.), P. Ovidij Nazon (-13 pr. K. — 17 po K.) pa Kv. Horacij Fink (65 pr. K. — 8 po K.). Med znanstvi sc zgodopisje naj bolj odlikuje. K. lulij Cezar je v prostem jeziku živo popisal svoje galske in notranje vojske («commenlarii dc bello gallico ct de bello civili»). Salusti j Krisp (86-35 pr. K.) jo popisal katilinovo zaroto in jugur-tovo vojsko. T. Livij je sestavil obširno zgodovino rimsko deržave od začetka mesla do druzovc smerti (hisloriae ab urbc condita I. CXLII). Ohranilo se jelo nekoliko bukev njegovega v resnici narodnega dela. Deloma še bolj pa slove dela zgodopisca cesarjev pervega stolelja po Kristusu, bistroumnega in jodernatega Kornelija I’ a c i I a. V zcmljepisjf, modroslovji in nekoliko v prirodopisu so Rim-Ijanje ustvarili le malo samostalnoga in temeljitega. Po pravici pa slovi njihovo p ra v o z n a n s t v o. Gaj in Papini jan (v 2. stoletji po K.) in Ul pijan, pretorijanski načelnik za Aleksandra Severa, so prištevajo najslavnišim pravo-slovccm. Poslej je T r e b o n i j a n za bizantinskega cesarja Justinijana (530) v redil obširni zakonik (oorpus juriš) ter podlago postavil rimskemu pravoslovju.— V ožki zvezi s pravoelovjera in deržavozuanstvom sploh je jako razvito Umsko -- 154 - govorništvo. Njega razvitek so posebno pospeševale deržavno naprave, očitno obravnave pred sodnijo pa v narodnih zborih in v starešinstvu. Izmed množice izvcrstnih govornikov so te ohranili le c i o e v o n o v i govori (gl. str. 131). Umetnost rimljanska ni izvirna. Njihove stavbe za kraljev in v pcrvotnih republikanskih časih so bile izdelano po etruških vzorih; v poslednjih dobah Ijudovladslva so se pa ravnale po gorski h zgledih. Etruška zidava na obl o k se je pri njih posebno razvila, in po tem se naj bolj ločijo od Gerkov. Občudovanja vredno so njihove stavbe, namenjene dejanskim potrebam. Vodotoki so v premnogih obtokih derzali iz daljnih krajev v mesto. Velikanski povod niki in smradotočiso še današnjega dne tako terdni, kot da bi bili včeraj narejeni. Enake terdnosti so rimsko ceste, ki so na vse strani propregalo nezmerno cesarstvo. Imenitni cesarji so slavili svoje zmage in njim na spomin poslavljali slavoloke (Konstantin veliki) in velikansko stolpe (Trajan). Silno lepo so izdelane njih kopeli. Obleki in okrogla zidava je zedinjena v velikih aml i leal rih, kterih naj veči, kolizej imenovan, so je ohranil do današnjega dno. Vzora okrogle zidavo sta vestin tempelj in panteon. Jako raznolični so rimski nagrobni spominki; vendar so med njimi pogosto nahajajo okrogli velikanski stolpi (liudrijanov nagrobni spominek pa oni Cecilije M e tele). — Za čara Trajana in'Hadrijana se jo bila rimska zidarija povzdignila na najviše stopinjo; v naslednjih časih je bila zidava preobložena in sc je preveč oddalila od prosto lepote. Se dosti manj izvirno je rimsko slikarstvo in kiparstvo. Posnemali so gerško umetnost. Dolgo časa so bogatini po gerških krajih skupovali ali s silo jemali gerško ki pove in sliko ler ž njimi zaljšali svoja poslopja. Tudi so najemali gorske umetnike, ki so krasne stavbe cesarjev in drugih mogočnežev sč slikami in kipovi lepšali. Poverstni zgodopisni pregled. I. Od najstarših časov do Čira, kralja perzijanskega (558). 3802 (3612) Meneč, pervi egiptovski kralj. 2100 Kralj Aincnenlia lil. (Marij) iz Teb. 2100—IGuO Hikeovsko kraljestvo v Egiptu. 2000 Abraham. Nimrod Preseljevanje ArijanCfiV v Indijo. 1500 Mozes; 12 Izraelovih rodov gre iz Egipta v Kanaau. 1500—722 Doba cvetice feničanske moči. 1391—1328 Itamz II. včliki (Se/.ostris), naj slavniši egiptovski kralj. 1270 Rninzenit, bogati egiptovski kralj. 1250 Nin in Semiramida. Asirsko kraljestvo (1250 — 606). 1101 Dorci se polaste Peloponeza. 1095-975 Saul, David, Salamon. 975 Ustanovitev judovskega in izraelskega kraljestva. 850 — 775 Likurg, spartauski postavo dajalec. 814 Ustanovitev mesta Kartagine. Elisa (Didona). 776 Začetek Štetja let po olimpijadah. 753 Ustanovitev mesta Rima. Kralj Romul (753—716). 730 — 710 Pervn mesenska vojska. Aristodem. 722 Salanianasnr razdore izraelsko kraljestvo. Asirska siUnost. 715—672 Numa Ponipilij, ustanovitelj rim. bogočastja. 708 Začetek medijanskega kraljestva. 772 — 611 Tul Hastilij. RazruSenje Albe-longe. 670 Psametih, pervi saiski kralj. 618 630 Druga mesenska vojska. Aristomen. 640—616 Ank Marcij. Početek prostega ljudstva (plebejcev;. 620 Drakon iz Aten. 616—573 Tarkvinij Prisk. 610—600 Nebo, drugi saiški kralj (Ritka pri Mcgidi COS). 606- -538 Novo babilonsko kraljestvo. Nabopolasar. 604- 562 Hebukadnezar (Bitka pri Karkmiši 606). 594 Solon, atenski postavodajalce. 586 Koncu judovskega kraljestva. Babilonska soižnost, 678—534 Servij Tulij. Štotnijska listava. II. Od Čira do Aleksandra velikega (558- 336 560 — 527 Pizistrat, samosilnik atenski. 558—529 Clr Konec medijanskega kraljestva (558;. 549 KrOZ. Konec lidijanskega kraljestva. 534 — 509 Tarkvinij, imenovan ošabni, zadnji rimski kralj-529—522 KambiZ. (Krivi Smerdij). 521 485 Darij I., sin histaspov. 51« Konec sanrosilstva Pizistralidov v Atenah. 609 Klisten prenaredi Solonovo ustavo. Ostracizem. 600---194 Vstaja Joncev. — Začetok plebejskega. tribUHStTa (494;, 491 Korijolan, prevzetni plemič rimski. 490 Bitva pri Slaratonn. Miltijad. 481—458 Rimske vojske z Vejuni, Volšeani, Ektijanci. Pogin I'abijeviecv t48l 480 Boji v Termopilah (Leonida) in pri {Salamini (Tcmistoklej). 4 79 Bitka pri Platejah in pri Mikali. 671 Atensko vodstvo. Aristid, imenovan pravični. 465— 456 Tretja mesenska vojska. 451—450 Decemviri in postavo na dvanajsterih ploščah. 4 19 Konec perzijanskih vojsk; bitka pri Salamini na Cipru. — 156 — 444. Vojaški tribuni; cenzorstvo. 431—404 Peloponeška vojska. Periklej f (429) 421 Nicija sklene mir s Spartanoi. 415—413 Atenska vojska v Siciliji. Alcibijad (f 104). 410 Atenska zmaga pri Ciciku. 405 Spartanska zmaga pri Egospotama. Lizander. 401 Atenci so udajo Spartanoem. 30 samosilniki v Atenah, 401 Bitka pri Kunaksi. Cir mlajši f. 395 Spartanska izguba pri Halijartu. Lizander f-394 Spartansk • zmaga pri Koroneji. Agezilaj. 389 Galci zmagajo ob Aliji Rimljane. 387 Antalkidov mir s Perzijanci. 383 Spartanci se polaste grada Kadmcje v Tebah. 3G1 Bitka pri Levktri. Epaminonda in Pelopida. 367 Pervi plebejec za konzula izvoljen. Pretorstvo 362 Bitka pri Mantincjl. Epaminonda f. 359—330 Filip, kralj macedonski. 356—346 Perva sveta (focijanska) vojska. 342—340 Perva samniška vojska. 338 Bitka pri Keioneji. Propad gerške samostalnosti. III. Od Aleksandra velk. do punskih vojskA (336-264) 336—323 Alrksander veliki. 334 Aleksander zmaga ob Grafika in pri ISU (333). 331 Aleksander zmaga pri Arbell. Konec perzijanekega kraljestva (330). 327—325 Aleksandrove vojske v Indiji. 325—304 Druga samniška vojska. 323 Ptolomej Lagl ustanovi egiptovsko kraljestvo. 321 Rimljani so udajo v kavdinski soteski. 312 — 64 Sirsko kraljestvo. Selevk Nikator (312-281). 301 Bitka pri Ipsu. 298—290 Tretja samniška vojska. 282—272 Vojska s Tarenčani in Pirom, kraljem epirskem. IV. Od I. Punske vojske do cesarja Avgusta (264-30). 264—241 Perva panska vojska. Sicilija perva rim. provincija (241). ; 260 Rimska zmaga pri Miiah. Pri egatskih otočih (242). 218 — 201 Draga panska vojska. Hanibal zmaga oh Tininu in Trebiji (218), pri trazimenskera jezeru (217), Kanah (216). 215 Hanibal izgubi bitki pri Noli in Beneventu 207 Hazdrnbal izgubi bitko ob IHetavrn in f. 202 Hanibal „ „ pri Zamt. 200—197 Perva macedonska vojska. Bitka pri Kinoscefalah (197). 191 -189 Sirska vejska. Bitka pri Magneziji (189). Aptijoh v. (224—204). 171—168 Druga macedonska vojska. Bitka pri Pidni (168). 149—146 Tretja panska vojska. Razrušenje Kartagine (146). 148 Tretja macedonska vojska. Macedonija rimska provincija. 146 Razrnšenje Korinta. Rimska provincija Ahaja. 133 Razrušenjo Numancije. Tiberij Scmp. Grah (Iex agraria), 123—121 Kaj Semp. Grah in njegove postave. 111 -106 Jugurtinska vojska. Matij pervikrat konzul (107). 113 — 101 Vojska s Tevtoni in Cimbri. Marij, konzul (104—101), zmaga Tevtone pri Sekstljevih toplicah (102), Cimbre pa pri Verče lab (101). 91—88 Vojska z italskimi zavezniki. 88 — 82 Perva notranja vojska (med Marijem in Sulo), 87 — 84 Pcrva mitridatova vojska. Sula zmaga pri Keroneji (86) in Orhr.menu fSS). 82—79 Sulo?o samovladje. Sula t (78). 80—72 Vojska zoper Sertorija. Metel Pij in Pompej vžliki. 78—67 Vojsko z morskimi roparji. Pompej jih i maga (67). 74—64 Tretja mitridatova vojska. Lukul in Pompej, Sirija rim. provincija. 73—71 Vojska z borilci in sužniki. Spartak. Iricinij Kras. 63 Cieeron (106 — 43) in katilinova zarota. Bitva pri Pistoriji. 6o Pervi triura?irat. Pompej Kras in Cezar. 58—51 Cezar podjarmi transalpinsko Galijo. 48 Cezar zmaga Pompeja pri Farialll. 46 Cezar zmaga Pompejevce pri TapSO; pri Mundi (45). 45—44 Cezar saraovladar in umorjen (44). 43 Drugi triumvirat. Oktavijan, Antonij in Lepid. Cieeron -j-. 42 Boljarji in rcpublioanoi poginejo v bitki pri Filipih. 31—30 Vojaka med Oktavijanom in Antonijem. Bitka pri Aktiji (Sl), so Oktavijan (Avgust) samovladar. V. Od cesarja Avgusta do razpada zahodnego rimskega cesarstva (30 pr. K. — 476 po K.) 30 pr. K. —14 po K. Oktavijan Avgust, pervi cesar rimski. 4 ali 7 (?) Kristovo rojstvo. 9 po K. Arminij uniži Vara v tevtonskcm-lesu. 14--37 Cesar Tiberij. Germanik, Sejan. 37—41 K. Julij Cezar Kaligula. 41—64 Klavdij. Pervi kos Britanije podjarmljen. 54—68 Neron. Pervo preganjanje Kristjanov 65. 09 — 96 Flavijeviui: Vespazijan, Tit, Domic;jan. TO Tit razruši JetUZalem. 79 Ognjenik Vezuv pokonča Pompeje, Herkulan in Slabijo. 98—117 Trajan; pribojuje Dacijo (106), Armenijo (114), Mezopotamijo, Asirijo (115), Nubijo. Nojveča obširnost rimskega carstva. 117-137 Hadrijan. 137—161 Antonin Pij. 161 —180 Mark Avrelij. Vojska s K vadi in Markomnni. 181—192 Komod, pervi pretorijanski cesar. 193 Pretorijancl prodajo carstvo Didiju Julijami. 284—305 Dioklecijan in njegovi sovladniki. 308 Šestero cesarjev v rimskem cesarstvu. 313 Licinij in Konstantin priznata kcrščanslvo. 324—337 Konstantin veliki. Keršcanstvo za derfavno vero spozaano. 325 Pervi vesoljni cerkveni zbor v Niceji. Arij. 337—361 Kostantinovi sinovi dclč carstvo, ki je Konstaneij nazadnje zopet zedini (353—361). 361- 363 Julijan odpadnik. 364—378 Valentinijan (j- 375) in Valent pri Adrijanopolji f (378). 395 Teodozij Veliki (378—395) razdeli carstvo med Arkadija in Honorija, 375 Začetek preseljevanja narodov. Hunci. 409 Vandali, Alani in Suevi v Hispnniji. 410 Alarih, kralj zahodnih Gotov, vzame Rim in ga opleni. 412 Zahodni Goti v Galiji in Hispaniji. 425—455 Valentinijan III. 429 Gajzcrih gre iz Hispanije v Afriko. 451 Atila zmagan na katalavnijskem polji. 455 Gajzcrih vzame Rim in ga opleni. 476 Romul Avgustul, zadnji rimski cesar. Odoaker. KAZALO Predgovor Vvod . . znanstvu............................... Razdelitev zgodovine....................................... Stari vek Občno zemljepisne opombe , . . . ,.............■ . . Občne narodopisne opombe................................... Občne omškopisne opombe.................................... Zemljepisni pregled starega sveta Azija ............... ..................................... Afrika .................................................... Evropa..................................'V................. I. Azijski in afriški omikani narodi 1zraelei Dežela................................ .................... Zgodovina.................................................. Omika...................................................... F e n i č a n 1 Dežela....................., ............................. Zgodovina................................................ . Omika ........................................ Kart.agino i Dežela............................................... . . Zgodovina.................................................. Egipčani Dežela.....................•............................... Zgodovina ........... Omika...................................................... Asirci in Babilonci Dežela . ................. . . . . . . ...... Zgodovina ......................................... Omika........................................... I n d i j a n i Dežela................................................: . Zgodovini.................................................. Omika...................... - . . . . I ranski narodi Dežela..................................................! Zgodovina.................................................. f. B a k t r i j a n c i ................................. il. Medijanci . . ,.....................• . III. Perzijani (O.r, Ičnmbiz in Darij)................ , Omika...................................................... II. Evropski omikani narodi O e r k i Dežela (Severno, srednje in južno Gorsko; ................. Otoki...................................................... Zgodovina....................................... .......... Pervotni prebivalci........................................ Tuje naselbine (Kadem, Pelop, Cekrop in Dunaj)............. Junaška doba........................ Uoraklej (HerknD................................... .... Pojem zgodovine . Zgodovinska pomožna Stran III 1 o 1 1 2 :t 4 n 4 6 6 10 „ 10 u 'r 12 - is ,. 13 „ 14 r IS 17 19 80 82 23 24 24 s T» .t Ja 26 2U 26 27 29 32 33 37 38 „ 38 j 89 S 40 40 — 189 — Tezej ....................................................... Pot Argonavtov v Kolhido .................................... Tebanski vojski ............... . ........................... Trojanska vojska (Ilijada) .................................. Nekteri junaki iz geržkaga tabora in njihava pot v domovino (Agamemnon, Menelnj, Ahllej, Nestor, Tolamonov Ajant in Odisej (Odiseja) Preseljevanje gerških narodov........................... . Sparta . . ................................................... Likurg.................................................. Pcrva mesenka vojska (730—7X0).............................. Druga mesenska vojska (OdS—030)....................... Efori........................................................ Spartansko vodstvo........................................... Ateno Kraljestvo.....................*............................. Plemeniška vlada (Drakon, Kilon)...........................—. Solonova ustava ............................................. Pizistratidi (560—510) ..................................... Klistenora sprememba Solonove ustave......................... flerške naselbine............................................ Edinstvo gerških razredov ................................... Perzijanske vojsko (500—449) Vstaja Joncov (500—194) .................................... Darijevi vojski zoper evropske 2 . .