Marko Motnik Glasbena pot Sophie Linhart Po sledeh družine Antona Tomaža Linharta Znanstvena monografija izpod peresa muzikologa Marka Motnika bralca popelje v glasbeno in kulturno sfero Dunaja in Ljubljane v prvi polovici 19. stoletja ter na podlagi neštetih pregledanih arhivskih in časopisnih virov ter sekundarne literature sestavi prepričljivo biografsko sliko protagonistke Sophie Linhart ter jo umesti v čas in prostor, v katerem je živela in ustvarjala. Pred bralčevimi očmi se izrisuje živa slika tedanje habsburške prestolnice, prav tako pa začutimo tudi kulturni utrip v prestolnici Kranjske. Osrednjo osebo monografije, Sophie Linhart, avtor predstavi verodostojno in jo, kot bi jo z brskanjem in detektivskim iskanjem po arhivih priklical iz pozabe, zopet umesti v slovensko (a tudi avstrijsko) kulturno zgodovino in ji poišče mesto med glasbenicami njenega časa. Avtor z neverjetno spretnostjo in umetelnim, izbranim jezikom, ki pritegne, bralca popelje po dunajskih salonih in mu ponuja vpogled v tedanje glasbeno dogajanje – in prav nič drugače ni s prikazom Ljub ljane tistega časa. Monografija je izjemnega pomena tudi s kulturnozgodovinskega vidika in je pionirsko delo, saj osvetljuje doslej popolnoma neznane vidike glasbene in kulturne zgodovine. Nagovarja strokovnjake za različna področja humanistike, predvsem muzikologije ter kulturne in literarne zgodovine, pa tudi splošno občinstvo. Iz recenzije dr. Tanje Žigon Znanstvena monografija avtorja Marka Motnika je zasnovana kot celosten prikaz življenja in dela pevke Sophie Linhart (1788–?), častne članice Filharmonične družbe v Ljub ljani in Združenja prijateljev glasbe na Dunaju. Monografija, ki temelji skoraj izključno na dokumentarnih fragmentih, je prva sistematična, širše zasnovana muzikološko-kulturnozgodovinska študija o obravnavani tematiki na Slovenskem. Avtor jo je z znanstveno raziskovalnim pristopom zasnoval s podatkovno in analitično natančnostjo, skrbno je sledil najrazličnejšim dosegljivim virom, jih nepristransko in kritično interpretiral ter ustvaril sestavke, ki pozornim bralkam in bralcem ponujajo mnogo več kot le biografijo osebnosti Sophie Linhart. Delo je kljub znanstveni naravi ubesedeno tako razgibano in berljivo, da ne bo doseglo le strokovne, pač pa tudi laično javnost. Iz recenzije dr. Tine Bohak Adam Glasbena pot Sophie Linhart Po sledeh družine Antona Tomaža Linharta Marko Motnik Glasbena pot Sophie Linhart Po sledeh družine Antona Tomaža Linharta Ljubljana / Radovljica 2024 Marko Motnik Glasbena pot Sophie Linhart. Po sledeh družine Antona Tomaža Liharta Urednica: dr. Maruša Zupančič Recenzentki: doc. dr. Tina Bohak Adam, red. prof. dr. Tanja Žigon Avtorica predgovora: Katja Kreutz Praprotnik Prevodi citatov v slovenščino: Marjana Benčina Jezikovni pregled: mag. Darja Gabrovšek Homšak Jezikovni pregled nemškega povzetka: Nina Heimbach Jezikovni pregled angleškega povzetka: Christine Kolacio Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tehnično urejanje: Lucija Herga Izdajatelj: Muzikološki inštitut ZRC SAZU, zanj dr. Katarina Šter Soizdajatelj: Muzeji radovljiške občine, zanje dr. Petra Bole Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU, zanj dr. Oto Luthar Glavni urednik založbe: mag. Aleš Pogačnik Tisk: Cicero Begunje, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva naklada, prvi natis. / Prva e-izdaja. Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa »Raziskave glasbene preteklosti na Slovenskem« (P6-0004), ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Izdajo knjige so podprli Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARIS), Muzikološki inštitut ZRC SAZU, Muzeji radovljiške občine in avtor. Prva e-izdaja je na voljo pod pogoji licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND. Licenca ne velja za slikovno gradivo, ki je posebej označeno z znakom ©. The Open Access version has been made available under a Creative Commons Attribution-NonCommerial-NoDerivates 4.0 International License, except for the material where there is indicated otherwise in the credit line. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508823 Slika na naslovnici: Neznani umetnik, Pogled v kabinet ( Schreibkabinett), akvarel, ok. 1840. © Museen der Stadt Wien, Inv. Nr. 96745/5. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) so pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani: ISBN 978-961-05-0881-6 COBISS.SI-ID 204002563 ISBN 978-961-05-0882-3 (PDF) COBISS.SI-ID 203989507 Fremd bin ich eingezogen, Fremd zieh’ ich wieder aus. Der Mai war mir gewogen Mit manchem Blumenstrauß. Sem tuj sem se napotil, kot tujec grem nazaj, ker me je č as premotil, z obeti cvetni maj. (Wilhelm Müller, Winterreise / Zimsko popotovanje, prepesnil Pavel Oblak) 6 Vsebina Knjigi na pot (Katja Kreutz Praprotnik) .....................................................................10 Uvod ...................................................................................................................................12 I. Anton Tomaž Linhart ........................................................................................16 Anton Tomaž Linhart: biografski oris .........................................................................18 Linhartova poroka in družina ........................................................................................23 Linhartov prijateljski krog ..............................................................................................27 Gradnja hiše ......................................................................................................................33 Smrt Antona Tomaža Linharta ......................................................................................35 Anton Tomaž Linhart in glasba .....................................................................................39 II. Jožefa Linhart na Dunaju .............................................................................48 Družbeni in kulturni utrip Dunaja v zgodnjem 19. stoletju ....................................50 Selitev Jožefe Linhart na Dunaj in možni podporniki družine ...............................60 Družina Makovic ....................................................................................................62 Žiga in Jožef Zois ....................................................................................................65 Janez Morak .............................................................................................................67 Anton Schmith ........................................................................................................68 Prva leta Linhartovih na Dunaju in dnevnik Josepha Carla Rosenbauma ...........74 Smrt Jožefe Linhart ..........................................................................................................82 III. Sophie Linhart: dunajsko obdobje.........................................................84 Izobrazba Sophie Linhart ...............................................................................................86 Združenje prijateljev glasbe (Gesel schaft der Musikfreunde) ...............................89 Koncerti Združenja prijateljev glasbe (Gesel schafts-Concerte) ...........................96 Večerna glasbena srečanja (Abendunterhaltungen) .................................................97 Zasebni glasbeni saloni na Dunaju .............................................................................103 Salon družine Linhart ..........................................................................................104 »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja ..........................................108 Glasbena srečanja pri družini Hohenadl ..........................................................111 Historični koncerti v hiši Raphaela Georga Kiesewetterja ...........................112 Glasbeni salon sester Fröhlich ............................................................................114 7 Concerts spirituels – Združenje glasbenih prijateljev ............................................115 Drugi javni koncerti .......................................................................................................118 Koncerti v poslopju spodnjeavstrijske deželne hiše ......................................120 Koncerti v hotelu Pri rimskem cesarju .............................................................122 Dobrodelni koncerti ......................................................................................................123 Sophie Linhart na opernem odru ...............................................................................124 IV. Sophie Linhart: ljubljansko obdobje .................................................134 Družbeni in kulturni utrip Ljubljane ..........................................................................136 Selitev Sophie Linhart v Ljubljano leta 1826 ...........................................................140 Sophie Linhart in Filharmonična družba v Ljubljani .............................................144 Vzgojiteljica pri družini Jombart na gradu Klevevž .................................................151 Poroka Sophie Linhart in Josepha Heuschoberja leta 1831 ..................................153 Slovo Sophie Linhart od koncertnega odra ..............................................................156 Izobraževalna in vzgojna ustanova Josepha Heuschoberja za dečke ...................160 Razpustitev vzgojne ustanove in selitev zakoncev Heuschober iz Ljubljane .....168 Izgubljene sledi ...............................................................................................................170 V. Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog ............174 Repertoar in glasbene sposobnosti Sophie Linhart ................................................176 Družbeni krog Sophie Linhart ....................................................................................181 Anselm Hüttenbrenner ........................................................................................181 Franz Schubert ......................................................................................................189 Družina Sonnleithner ..........................................................................................194 Družina Förster .....................................................................................................196 Ignaz von Mosel ....................................................................................................198 Pevke in pevci ........................................................................................................200 Pianistke in pianisti ...............................................................................................205 Violinisti .................................................................................................................206 Druge glasbenice in glasbeniki ...........................................................................207 VI. Življenjska pot Amalie Linhart ..............................................................210 Amalia Linhart, poročena Matzal ...............................................................................212 Življenjske poti potomcev Johanna in Amalie Matzal ............................................216 Johann Nepomuk Emanuel Matzal (1822–1902) .........................................216 Barbara Amalia Matzal (1824–1884) ...............................................................218 Theodor Anton Matzal (1830–1900) ..............................................................220 8 VII. Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi ...............222 Glasbeno ljubiteljstvo ...................................................................................................224 Pomen petja in pevske vzgoje ......................................................................................232 Ženske v glasbenem življenju Ljubljane ....................................................................235 Sophie Linhart med Dunajem in Ljubljano ..............................................................240 Zusammenfassung ..................................................................................................244 Summary .......................................................................................................................276 Viri in literatura ...................................................................................................296 Spletne podatkovne zbirke ..................................................................................296 Arhivski viri ............................................................................................................296 Glasbeni viri (tiski in rokopisi) ..........................................................................297 Tiskani viri in literatura .......................................................................................300 Priloga 1: Kronološki pregled javnih nastopov Sophie Linhart ......314 Priloga 2: Transkripcije izvirnih dokumentov .......................................318 Imensko kazalo .........................................................................................................384 Zahvale .........................................................................................................................397 9 Knjigi na pot Na ime slovenskega misleca, razsvetljenca, dramatika, pesnika, začetnika moder-nega zgodovinopisja na Slovenskem, šolskega komisarja in visokega državnega uradnika, predvsem pa pred več kot 250 leti rojenega slavnega sina Radovljice Antona Tomaža Linharta v mestu naletimo skoraj na vsakem koraku: imamo Linhartovo dvorano, Linhartov trg, Hotel Linhart, Linhartov hram, osnovno šolo in knjižnico smo poimenovali po njem in še Picerija Matiček nas opominja na njegovo bistroumno komedijo. Imamo pa tudi Mestni muzej, ki je pravzaprav nastal iz sprva skromne Linhartove sobe in obiskovalkam in obiskovalcem sedaj ponuja stalno razstavo o Linhartu in njegovem času. O Linhartu in njegovem delu se je že veliko pisalo in razpravljalo, medtem ko o usodi njegove družine doslej ni bilo veliko znanega. Vedeli smo kvečjemu, da je po njegovi nenadni smrti vdova Jožefa prodala imetje v Ljubljani in se s hčerama odselila na Dunaj. Želja, da bi o usodi njegove družine izvedeli več, je med kolegicami in kolegi Mestnega muzeja v Radovljici tlela že dolgo, nikoli pa ni postala raziskovalna prioriteta. Naposled me je dr. Miha Valant, takrat še študent, opozoril na oglas v časopisu Laibacher Zeitung, v katerem je bilo objavljeno, da bo v Ljubljani na koncertu 27. maja 1831 nastopila pevka Sophie Heuschober, rojena Linhart, častna članica Filharmonične družbe v Ljubljani in Združenja prijateljev glasbe na Dunaju. Po tej novici sva se s kole gico Nadjo Gartner Lenac začeli posvečati raziskovanju usode Linhartovih hčera in njegove vdove, vendar delo sprva ni obrodilo veliko sadov. Naposled sva najino povpraševanje naslovili na arhiv Združenja prijateljev glasbe na Dunaju in zaprosili za informacije o njihovi članici Sophie Linhart. Da sporočilo ne bi bilo spregledano, sem se potrudila in ga napisala v nemškem jeziku. Po nekaj tednih je septembra 2017 prispel odgovor, vendar na presenečenje vseh v slovenskem jeziku. Oglasil se nam je dr. Marko Motnik, takrat zaposlen v omenjeni ustanovi. Povpraševanje je vzbudilo njegovo zanimanje, ponudil je svojo pomoč in bil pripravljen raziskovati. S tem se je začelo naše večletno raziskovalno sodelovanje in popotovanje, ki je bilo polno presenetljivih odkritij in vselej zanimivih spoznanj, večkrat pa tudi razočaranj, ko se delčki iz življenja Linhartove družine nikakor niso pustili odkriti. 10 Knjigi na pot Decembra 2018 smo okoli občinskega praznika in rojstnega dneva Antona Tomaža Linharta (11. december) v Radovljici priredili muzejsko-glasbeni večer z naslovom »Po sledeh Linhartove družine«. Na prireditvi nam je dr. Marko Motnik predstavil dotedanje arhivske najdbe in izsledke o življenju Linhartove družine. Ob prireditvi, ki je vzbudila veliko zanimanja ter obiskovalke in obiskovalce spomnila, da narodna in kulturna dediščina ni le v okras, temveč tudi odgovornost, se je porodila želja po objavi teh spoznanj. Iz sprva načrtovanega članka je po vsej prizadevnosti in vztrajnosti avtorja »čez dolgih sedem let«, kot pravi pesem, pred nami knjiga, ki nas popelje v meščansko družbo bidermajerja, na koncertne in operne odre ter v glasbene salone nekdanje dunajske in tudi ljubljanske družbe. Študija ni le pomemben prispevek k poznavanju življenjskih okoliščin potomk in potomcev Antona Tomaža Linharta, pač pa posega mnogo globlje v (glasbeni) svet 19. stoletja tako v slovenskem kot tudi evropskem prostoru. Katja Kreutz Praprotnik, kustosinja Mestnega muzeja Radovljica Januar 2024 11 Uvod Ko se je muzikologija v poznem 19. stoletju začela uveljavljati kot znanstvena veda in je postala univerzitetni predmet, je Guido Adler v sistematizaciji predmeta biografske študije uvrstil med manj pomembne.1 V sedemdesetih letih 20. stoletja jih je tudi Carl Dahlhaus odločno zavrnil in označil za neznanstvene.2 Kljub živahnemu diskurzu, ki je v celotnem 20. in prvi dve desetletji 21. stoletja potekal v drugih znanstvenih disciplinah, se muzikologija v tem času ni mogla otresti mačehovskega odnosa do biografskih del in je vztrajala pri starih protiargumentih, kot so popularizacija, heroiziranje velikih osebnosti in mitiziranje historičnih subjektov, predvsem pa je biografom očitala izogibanje vsakršnim teoretičnim diskusijam. Biografije znotraj historičnih disciplin večinoma še vedno veljajo za metodološko nekritične, teoretično skromne, nevšečne in v najboljšem primeru znanstveno dvomljive.3 Ta drža se odraža tudi v slovenski muzikologiji, ki se od monografskih biografskih študij Dragotina Cvetka v osemdesetih letih 20. stoletja pravzaprav ni več izčrpneje posvečala tej tematiki. Začetek ženskih študij, ki so na marginalizacijo pomena žensk v zgodovini odgovorile z vrsto biografskih del, je v znanosti znova izzval diskusijo o pomenu in mestu biografskih študij in stroki hkrati ponudil možnosti za ponovno presojo. Nove impulze so od začetka devetdesetih let 20. stoletja4 omogočili tudi teoretični modeli s področja spominskih študij, ki jim je v okviru literarnih ved uspelo vključiti najnovejša spoznanja s področja nevrologije. Ti modeli temeljijo na spoznanjih, da »spomini niso objektivne podobe preteklih zaznav, kaj šele pretekle resničnosti. Gre za subjektivne, zelo selektivne rekonstrukcije, ki so odvisne od situacije priklica. Spominjanje je postopek zbiranja razpoložljivih podatkov, ki poteka v sedanjosti. […] Individualni in kolektivni spomin tako nikoli ni ogledalo preteklosti, temveč pomemben pokazatelj potreb in skrbi tistih, ki se spominjajo v sedanjosti. […] Spominjanje in pozabljanje sta dve plati ali različna procesa 1 Adler, »Umfang, Methode und Ziel der Musikwissenschaft«. 2 Dahlhaus, »Wozu noch Biographien?«. 3 Unseld, Biographie und Musikwissenschaft. 4 Pojem »spomin« je Jan Assmann leta 1992 razglasil za novo paradigmo kulturnih študij. Assmann, Das kulturelle Gedächtnis, 11. Gl. tudi povzetek in seznam nedavnih študij v: Schaser, »Memory«. 12 Uvod istega pojava: spomina.«5 Da je vsakršna (avto)biografija, kot tudi vsaka raziskava zgodovine, v največji meri odvisna od perspektive raziskovalca ali raziskovalke, naj bi bilo danes splošno znano dejstvo. Zanimivo je, da ob vseh znanstvenih diskurzih zanimanje širše javnosti za biografske raziskave nikoli ni ponehalo. Razloge za to je med drugim mogoče iskati v najnovejših razmišljanjih modernih filozofov, psihologov, sociologov in nevro-logov, ki človeka razlagajo kot pripovedno bitje. Človek svet povezuje v zgodbe in ga dojema preko zgodb. Pojavljajo se celo pozivi k preobrazbi v dojemanju človeka kot homo narrans namesto homo sapiens. Zdi se namreč, da ima osnovna človeška fascinacija nad pripovedmi evolucijske prednosti, pri čemer sploh ni nujno, da zgodbe temeljijo na dejstvih.6 Dejstva sama, zgodovinska ali ne, so zdaj razumljena zgolj kot miselni konstrukti, vsakršna (avto)biografija pa dejstva bolj konstruira kot reprezentira. Medtem ko si stroka morda ni dovolj resno postavila vprašanja, kako bi lahko zanimanje širše javnosti za biografske študije vsem negotovostim navkljub vzela resno, so te potrebe zadovoljevali medijski prostori, ki jih z določeno zadrego imenujemo poljudnoznanstvene. Avtor biografske študije se danes komaj lahko izogne poskusu legitimacije svojega dela in upoštevanju teoretičnih razprav, ki vsaj v muzikologiji potekajo že več kot stoletje. Pomembno je vedeti, na katere potrebe se biografija odziva, katere probleme obravnava ali o katerih razpravlja, v kateri literarni tradiciji stoji in katere družbene, ideološke ali didaktične učinke skuša doseči.7 V pričujočem delu je obravnavana medsebojna povezanost biografije z zgodovino in glasbeno kulturo časa. Hkrati je poskus biografske raziskave, ki temelji skoraj izključno na dokumentarnih fragmentih. Danes ni na voljo nobenega dnevnika, nobene spominske knjige, nobene obširnejše korespondence, kaj šele avtobiografskih zapisov, ki bi lahko temu delu služili kot temelj in izhodišče. Tudi v prvoosebnih dokumentih izpod peresa drugih oseb so omembe Linhartovih redke. Pričakovati je, da bo s pomočjo novejših tehnologij vedno lažja dostopnost primarnih virov razkrila še marsikatero podrobnost, do tedaj pa bo iskanje podatkov v korespondencah, dnevnikih in raznovrstnih drugih pisnih dokumentih v lasti knjižnic, arhivov in tudi zasebnikov še naprej težavno. Številne najdbe, vključno z omembami v tiskanih časopisih, so dostikrat slučajne. Oblikovanje celo te predstavlja izziv, hkrati pa se lahko vsak obroben podatek izkaže za izjemno drago cenega, saj zmore odpreti nova poglavja in zastaviti nova vprašanja. Nekatera izmed teh vprašanj – tudi ključna – ostajajo brez jasnih odgovorov. V študijo uvaja biografski oris življenja in dela Antona Tomaža Linharta, v katerem so posebno izpostavljeni njegov družbeni položaj, vpletenost v socialne 5 Erll, Kollektives Gedächtnis, 6–7. 6 El Ouassil in Karig, Erzählende Affen; Breithaupt, Das narrative Gehirn. Obe navedeni deli je mogoče uvrstiti med popularnoznanstvene razprave. Prim. tudi Löschnigg, »Narratology«. 7 Scheuer, »Biographie«, 11. 13 kroge in – kolikor je to mogoče iz virov sploh razbrati – tudi odnos do glasbe. Vse kaže, da je bila Linhartova soproga Jožefa za tedanji čas nadpovprečno kulturno razgledana in da sta zakonca skrbela za primerno vzgojo obeh hčerk. Selitev vdove na Dunaj je splošno znana. Prvo javno omembo okoliščin je mogoče najti že v kratkem anonimnem biografskem prispevku o Linhartu, ki ga je marca leta 1808 objavil dunajski časnik Intelligenzblatt der Annalen der Literatur.8 O nadaljnji usodi Linhartove vdove ter obeh potomk doslej ni bilo znanega ničesar.9 Da je bila Sophie Linhart dejansko Linhartova hči, v muzikološki literaturi sicer ni ostalo prezrto, saj so sorodstveno povezavo med drugimi opazili že Dragotin Cvetko,10 Primož Kuret11 in Cvetko Budkovič,12 a življenjskih poti Linhartove družine doslej ni osvetlila še nobena podrobnejša študija. Osrednji del monografije je posvečen predstavitvi glasbene poti Sophie Linhart: v poglavju III sta predstavljena njeno življenje in delovanje na Dunaju, v poglavju IV pa leta njenega življenja v Ljubljani. Kulturni utrip Dunaja z njegovimi mnogovrstnimi organizacijskimi in družbenimi strukturami je za slovenske bralke in bralce gotovo smiselno predstaviti obširneje. Umetniška dejavnost Sophie Linhart na Dunaju je bila bogata, hkrati pa se zdi njeno življenje nekoliko statično. Danes dostopni viri dajejo vtis, da je njeno življenje postalo bolj razgibano, ko se je leta 1826 preselila v Ljubljano. V nadaljevanju študije so predstavljene glasbene sposobnosti Sophie Linhart, njen repertoar in ugled, ki ga je uživala v svojem neposrednem okolju. Njen družbeni krog je mogoče brez pretiravanja označiti za glasbeno elito tedanjega časa. Tudi mlajša hči Antona Tomaža in Jožefe Linhart je bila pevka. Amalia Linhart se je očitno glasbeno udejstvovala le v domačem okolju in v javnem glasbenem življenju ni zapustila sledi. Poglavje VI je torej omejeno zgolj na predstavitev genealoških podatkov, interpretacije o odnosu med sestrama pa so opuščene. Delo zaključuje splošno razmišljanje o pomenu in vrednotenju glasbe v (meščanski) družbi predmarčne dobe, posebej o vlogi žensk v (javnem) glasbenem življenju in možnostih njihovega delovanja v okviru tedaj ozko začrtanih družbenih norm. Poudarek je v pričujočem delu na posameznici, njenem družinskem ozadju in družbenih mrežah, pri čemer se postavljajo povsem konkretna vprašanja o pomenu te pevke kot hčere slavnega in velikega moža, kot ženske, umetnice in zakonske žene. Čeprav je osrednji del študije posvečen glasbenemu delovanju Sophie Linhart, ne gre za strogo muzikološko raziskavo. Življenje, delo in pomen 8 »Nachrichten von früher verstorbenen Gelehrten«, 128. 9 Francka Slivnik je v svojem prispevku o Linhartu npr. zapisala: »Tri leta zatem [po Linhartovi smrti] je njegova vdova prodala hišo, ki jo je dogradila po njegovi smrti, in se s hčerkama preselila na Dunaj. Njihove usode po našem vedenju ni nihče raziskal.« Slivnik, »Anton Tomaž Linhart in gledališče«, 43. 10 Cvetko, Odmevi glasbene klasike, 140–141; Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, 175. 11 Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 73, 78 in 84. 12 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva, 53. 14 Uvod Linhartove družine so prikazani v širših okvirih, v katerih poleg glasbe pomembno vlogo igrajo tudi drugi segmenti družbenega, političnega in kulturnega življenja. V raziskavi so uporabljene tako imenovane »mikrozgodovinske« metode, dognanja pa izpeljana iz podrobne analize razmeroma majhnih ali obvladljivih raziskovalnih enot. Zgodovinske podrobnosti niso bile uporabljene zaradi njih samih, temveč z namenom bolje utemeljiti spoznanja o (glasbeni) zgodovini v širšem kontekstu. Na ta način naj bi na primeru posameznic(e) v izbranem prostoru in času postala vidna in bolje razumljiva kompleksna prepletenost družbenih, političnih, kulturnih in umetnostnih dejavnikov. Študijo je mogoče legitimirati in razumeti kot prispevek h kolektivnemu spominu in spominski kulturi glasbenozgodovinske preteklosti, ne da bi se bilo pri tem treba sklicevati na postulate nacionalne glasbene zgodovine, preživela vrednotenja, heroiziranje in mistifikacije. 15 Slika 1: Silhueta Antona Tomaža Linharta v pesniškem zborniku Blumen aus Krain ( Cvetje s Kranjskega) iz leta 1781. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R 6722. 16 I Anton Tomaž Linhart 17 Anton Tomaž Linhart: biografski oris Vsestransko razgledani leksikograf in topograf Franc Anton von Breckerfeld (1739–1806) je v zadnjih letih 18. stoletja povzel najpomembnejše podatke o življenju in delu Antona Tomaža Linharta v spodaj citirani biografski skici.1 Besedilo sicer prinaša nekaj zgodovinskih netočnosti, hkrati pa tudi v današnjem času pozabljenih in spregledanih podrobnosti. Na tem mestu lahko skica služi kot uvod v razširjen povzetek Linhartovega biografskega ozadja. Anton Linhart, tajnik kranjskega deželnega glavarja, je umrl v Ljubljani 14. julija 1795. Rodil se je 17. junija 1757 v Radovljici preprostim staršem, v Ljubljani je študiral humanistiko, nato vstopil v cistercijanski red v Stični in tam študiral filozofijo, vendar je iz reda izstopil pred dopolnjenim 20. letom in se vrnil v posvetno okolje, ne da bi opravil redovniške zaobljube. Nato je na dunajski univerzi študiral pravo, pod vodstvom znamenitega Sonnenfelsa pa policijske, poslovne in finančne vede. Izobražen za državno službo se je vrnil v Ljubljano in našel skromno zaposlitev v knezoškofijski pisarni. Od tam je bil premeščen na ljubljanski okrajni urad, kmalu postal okrajni komisar in član gospodarske družbe na Kranjskem.2 Z natančnostjo in lepoto svojega sloga se je prikupil vsem dikasterijem,3 s svojimi tiskanimi deli pa se je uveljavil tudi v tujini; to so bila: Die Blumen aus Krain [Cvetje s Kranjskega] iz leta 1781, okrašeno z njegovo silhueto. To delo je bilo plod njegove mladostne bistroumnosti. – Versuch zu einer Geschichte von Krain [Poskus zgodovine Kranjske] v dveh zvezkih v oktavu, natisnjenih v Ljubljani leta 1788 in 1791. Aprila 1797 je bilo delo recenzirano in ocenjeno v časopisu Al gemeine Literatur Zeitung iz Jene, št. 120. – Dve komediji v slovanskem deželnem jeziku leta 1788: Županova Micka in travestirana komedija Figarova svatba z naslovom: Ta veseli dan; ali Matiček se ženi! *Pred tema dvema v ljubljanskem gledališču v slovanskem deželnem jeziku še ni bila uprizorjena in odigrana nobena komedija niti tragedija; pa vendar sta ti igri poželi nedeljen navdušen aplavz. – Bil je prijeten sogovornik in lepe postave; njegov orlovski nos mu je zelo pristajal: v svojem Cvetju je o njem napisal epigram: Le sem, le sem, ravni nosovi, zaletite in ukrivite se! Saj učeni krivi so nosovi: o tem Lavatra vprašajte. S soprogo, rojeno Detela, je imel dve hčerki: Sophie in Amalie. Nekaj let pred smrtjo ga je sloviti deželni glavar grof Gaisruck imenoval za tajnika deželnega glavarja. Kranjski stanovi so ga nagradili s stotimi dukati za državni traktat, ki so ga leta 1790 ob nastopu vladanja izročili monarhu Leopoldu II. in v katerem je tako živo opisal 1 Biografska skica, morda načrtovana kot nekrolog za objavo, se je ohranila v rokopisnem zapisu v Arhivu Republike Slovenije (ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, fond Breckerfeld VIII, fasc. 127, fol. 160). Na dnu strani je ob koncu besedila dodana opomba: »Histoire de mon tems: F. A. v. B.«. Za besedilo v nemškem izvirniku gl. prilogo 2, št. 3. 2 Mišljena je leta 1767 ustanovljena Kranjska kmetijska družba (Gesel schaft für Ackerbau und nützliche Künste für Krain). Linhart je bil njen član od leta 1781 dalje. Prim. Umek, »Kranjska kmetijska družba«, 6–7. 3 Prečrtano v izvirniku. 18 I Anton Tomaž Linhart razmere v provinci pod vladavino njegovega predhodnika, cesarja J[ožefa] II., da se je vladar milostno odločil odpraviti zatiranje dežele. Njegov spis na 18 polah in pol je v rokopisu shranjen v Stanovskem arhivu med spisi iz istega leta. Pokopan je pri svetem Krištofu na ljubljanskem pokopališču, ovekovečen s spominskim napisom na črnem marmorju.4 Antona Tomaža sta starša Venceslav in Terezija Linhart kot svojega drugorojenega sina nesla h krstu v župnijsko cerkev v Radovljici 11. decembra 1756.5 Oče (rojen 20. septembra 1719) se je iz moravskega mesta Ivančice zahodno od Brna med letoma 1748 in 1750 preselil v Radovljico in se leta 1751 poročil z vdovo Terezijo Mertl, rojeno Kunstl. Zakoncema se je rodilo šest otrok. Terezija je umrla 25. aprila 1766 v 43. letu starosti. Že leto dni pozneje se je Venceslav vnovič poročil, tokrat z Nežo Kapus, hčerjo čevljarja iz Ljubljane, in imel z njo še štiri otroke. Linhartov oče v Radovljici ni opravljal službe oskrbnika ali uradnika pri grofih Thurn-Valsassina, kot je pogosto navedeno v literaturi, pač pa je družino preživljal kot obrtnik pletilec in nogavičar, in kot kaže, je bilo povpraševanje po njegovih izdelkih precejšnje.6 Osnovno izobrazbo je Anton Tomaž bržkone prejel v radovljiški šoli,7 že z enajstimi leti pa je mesto zapustil in izobraževanje nadaljeval na latinski jezuitski šoli v Ljubljani.8 Sam ne v pismih ne v svojih delih nikoli ni zapisal niti besede o svojem poreklu in zgodnji mladosti. V Radovljico se je gotovo vrnil vsaj v vlogi kresijskega šolskega nadzornika leta 1787, sicer pa o poznejših stikih s starši, brati in sestrami ni nikakršnih podatkov. 4 Baron Breckerfeld in Linhart sta bila v osebnem stiku in Breckerfeld je skrbno spremljal delo in objave mlajšega sodobnika. Njegovo ime je zaslediti med prednaročniki Linhartovega Poskusa zgodovine Kranjske in v povezavi z nastankom drugega dela te zgodovinske študije so se ohranila tudi tri doslej neopažena Linhartova pisma Breckerfeldu. V njih je govor o poslikavah v gradu Klevevž na Dolenjskem, ki so zanimale Linharta za raziskave o slovanskih božanstvih, sicer pa je iz pisemskega duktusa jasno prepoznavno, da Breckerfeld in Linhart nista negovala tesnejših stikov, kaj šele, da bi bila prijatelja. Gl. seznam »Verzeichnis der Herrn Subskribenten für den ersten, und zweiten Theil dieses Buchs nach alphabethischer Ordnung« v: Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain. Linhartova pisma Breckerfeldu z dne 7. marca 1788, 19. oktobra 1790 in 31. marca 1791 hrani Arhiv Republike Slovenije (ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, fond Breckerfeld II, fasc. 120, fol. 539–549). Alfonz Gspan je pravilno sklepal o obstoju teh pisem, vendar mu niso bila znana. Prim. Linhart, Zbrano delo, 517. 5 NŠAL, Radovljica, Krstna knjiga / Taufbuch 1749–1758, 01954, 160. Zapis v krstni knjigi se glasi: »Die 11 hujus mane Circa 3tia natus et eadem hora 10 Bapt[izat]us e[st] Thomas Antonius fil: leg: Wenceslai Leenhorht Civis, et Conjugis ejus Theresiæ, levantibus eum Simone Werauss, et Maria Caspergerin Civibus per me Casparu[m] Globotschnigg Vic. loci. Ex Civitate.« Breckerfeld v svoji biografski skici navaja datum rojstva 17. junij 1757, v epitafu pa celo 10. junij 1758. 6 Gspan, »Prispevek h genealogiji«, 292–294; Štekar-Vidic in Gartner Lenac, »Radovljica v času Linhar tovega otroštva«, 488–490. 7 Gspan, »Prispevek h genealogiji«, 296. 8 Vrhovec, »Anton Linhart kot dijak«. 19 Linhart je v Ljubljani obiskoval jezuitski kolegij v letih od 1768 do 1773 in je sodil med zadnje dijake te gimnazijske izobraževalne ustanove, ki je bila po skoraj dvesto letih delovanja julija 1773 ukinjena. Jezuitska gimnazija je imela šest razredov, od tega štiri gramatične in dva humanistična. Ohranili so se učni programi za leta 1769, 1770, 1772 in 1773 in v njih so navedeni dosežki dijakov. Linhart se je v Ljubljani učil latinščino, grščino, nemščino, aritmetiko, zgodovino, zemljepis in krščanski nauk in se je dejansko uvrščal med uspešnejše dijake svoje generacije.9 V virih se Linhartovo ime zopet pojavi po treh letih. 30. novembra 1776 je namreč vstopil v stiški cistercijanski samostan, tam 8. decembra opravil navadne redovne zaobljube ter si nadel redovno ime Kristjan. Prav istega dne je v stiški samostan vstopil tudi Martin Kuralt (1757–1845),10 s katerim je Linharta odtlej povezovalo dolgoletno prijateljstvo. Linhart naj bi Stično razočaran zapustil 26. oktobra 1778, Kuralt pa je med samostanskimi zidovi vztrajal še leto dni in bil odpuščen 30. oktobra 1779.11 Najpomembnejši biografski vir za poznavanje Linhartovega življenja so prav pisma, ki jih je Linhart med letoma 1778 in 1793 naslovil na Kuralta.12 Kljub vrzelim in velikim časovnim zamikom v korespondenci je mogoče iz 39 ohranjenih pisem razbrati Linhartovo življenjsko pot vsaj v grobih potezah. Kuralt se je po izstopu iz stiškega samostana odpravil na študij v Firence in se nato vrnil v Ljubljano. Tam je bil leta 1782 posvečen v duhovnika in je nekaj let opravljal službo kaplana na škofijskem dvoru. Zaradi svobodomiselnosti je kmalu padel v nemilost, sledila je odslovitev iz škofije in selitev v Galicijo. Leta 1785 je postal knjižničar v Lvovu, a je s svojimi antiklerikalnimi stališči vedno znova izzival cerkvene oblasti in zabredel v težave, ki so jim sledili pripori in poboljševalni ukrepi. Od leta 1823 je živel na Moravskem in konec leta 1845 umrl v Mirovu.13 9 Učni program in Linhartove dosežke v primerjavi z drugimi dijaki, med njimi sta bila tudi njegova vrstnika Jurij Vega in Jurij Gollmayr (tudi Gollmayer), je natančno predstavil Vrhovec, »Anton Linhart kot dijak«. 10 Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Kuraltovo literarno delo je bilo za časa njegovega življenja visoko cenjeno, a je danes komaj opaženo. Pisal je večinoma v latinskem in nemškem jeziku. Med njegovim poznejšim bivanjem v Lvovu se je udejstvoval v tamkajšnjih krogih intelektualcev. Gl. Štefanova, »Slovenski razsvetljenec Martin Kuralt«. 11 Mlinarič, Stiška opatija, 947. Mlinarič poroča, da je v času opata Frančiška Ksaverija Tauffererja (1765–1780) v samostan Stična vstopilo 24 novincev in od teh jih je sedem že kmalu po redovnih zaobljubah zopet izstopilo, »česar Stična do tedaj še ni doživela.« Ibid., 787–788. 12 Pisma je objavil Alfonz Gspan v originalnih jezikih in priskrbel tudi slovenske prevode z opombami in komentarji (Linhart, Zbrano delo, 263–319 in 407–446). Izvirna pisma skupaj s Kuraltovo literarno zapuščino hrani Univerzitetna knjižnica v Olomucu. Pred Gspanom je pisma objavil in komentiral že Moric Remeš (Remeš, »Abbé Martin Kuralt«, 49–80), vendar je njegova izdaja manj zanesljiva. Od Linhartove korespondence s Kuraltom se povsem razlikuje osem ohranjenih pisem, ki jih je Linhart med letoma 1789 in 1792 naslovil na Karla Gottloba Antona v Gornjo Lužico. Njihova vsebina se vrti izključno okoli jezikovnih in zgodovinskih vprašanj in ne razkriva biografskih podrobnosti (Gspan, »Pisma A. T. Linharta«). 13 Pirjevec, »Kuralt, Martin«. 20 I Anton Tomaž Linhart Linhart se je kmalu po izstopu iz stiškega samostana odpravil na Dunaj. Tam je poslušal predavanja slavnega profesorja političnih znanosti Josepha von Sonnenfelsa, a na dunajsko univerzo ni bil uradno vpisan. V prvem pismu Kuraltu sporoča, da se je iz Ljubljane odpravil s poštno kočijo 21. novembra 1778.14 Mesec dni pozneje, 23. decembra, se je prijatelju ponovno oglasil, in kot kaže, je na Dunaju kaj kmalu navezal stike in se dobro vživel v mestno življenje. Podrobnosti Linhartovega skoraj dve leti trajajočega bivanja na Dunaju niso pojasnjene, očitno pa je, da je v tem času pozornost posvečal nastanku nemškega dramskega besedila Miß Jenny Love, ki je bilo najpozneje januarja 1780 natisnjeno v Augsburgu. Na Dunaju je začel snovati tudi pesniški almanah in ga po vrnitvi v Ljubljano objavil z naslovom Blumen aus Krain ( Cvetje s Kranjskega). Linhart namiguje, da je na Dunaju opravljal službo v hiši predsednika vladnega tajništva, kjer bi se lahko dokopal celo do položaja tajnika.15 Avgusta 1780 se je vrnil v Ljubljano, menda po nagovarjanju deželnega glavarja grofa Franca Adama Lamberga, ki ga je vzel s seboj na pot in mu v Ljubljani ponujal zaposlitev. Linhartova slutnja, da gre le za prazne obljube, se je potrdila.16 Linhart v Ljubljani sprva ni našel dela. Povpraševanje pri guberniju ni obrodilo sadov in profesura za književnost je ostala le obljuba. Šele sredi leta 1781 ga je v službo sprejel ljubljanski škof Karel Janez Herberstein, vendar pri njem več kot dve leti ni počel drugega, kot urejal škofijski arhiv.17 Pomembno vlogo pri sprejemu v službo je gotovo igrala Linhartova začetna naklonjenost do Herbersteina, za katerega je že ob nastavitvi na ljubljanski škofovski sedež leta 1773 še kot dijak jezuitskega kolegija spesnil in objavil odo18 in pesnitev v nekoliko predelani obliki vključil v zbirko Cvetje s Kranjskega. Ne more biti naključje, da je Linhart v študijskih letih na Dunaju prebival prav v hiši grofov Herberstein,19 14 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 21. november 1778. Linhart, Zbrano delo, 263 in 407. 15 »Zapustil sem najboljše mesto na Dunaju, zato da sem neznan v domovini.« V izvirniku: »J’ai abandonné la meilleure situation à Vienne, pour être inconnu en ma patrie.« Linhart v nadaljevanju pisma dodaja, da je za prazne obljube žrtvoval letno plačo 400 goldinarjev. Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 1. november 1780. Linhart, Zbrano delo, 273 in 414. 16 »Zdaj sem torej v domovini; deželni glavar, ki me je vzel s sabo na pot, me je pripravil do tega. Bojim se, da sem sprevidel, da sem zapustil mastne paše, zato da stojim zdaj na peščenih tleh; bojim se, da ne bi bila naša domovina kakor vlačuga, ki zmerom vabi in zmerom išče zaprek, da bi ne bilo treba priti k stvari.« V izvirniku: »Ich bin also im Vaterlande. Der Landeshauptmann, der mich auf die Reise mitnahm, bestimmte mich vollends. Ich fürchte zu erfahren, daß ich fette Weiden verließ, um auf sandigem Boden zu stehen; ich fürchte, daß unser Vaterland nicht eine Hure wäre, die immer lockt, und immer Hindernisse sucht, um nicht zur Sache zu kommen.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 18. avgust 1780. Linhart, Zbrano delo, 312 in 413. 17 Podrobneje o Linhartovem službovanju pri škofu Herbersteinu: Žnidaršič Golec, »Anton Tomaž Linhart«. 18 Linhart, An den Hochwürdigen, Hochgebornen Herrn. 19 »Zdaj stanujem Auf der hohen Brücke, v veliki hiši ekscelence Herbersteina. Na ta naslov bom dobil vsako pismo.« V izvirniku: »Ich wohne nun Auf der hohen Brücke, im großen Excellenz Herbersteinischen Hause. Mit dieser Addresse kömmt mir jeder Brief zu.« Anton Tomaž Linhart 21 Slika 2: Portret Antona Tomaža Linharta, anonimna risba s črnilom, pred 1820. © Avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju, Portretna zbirka cesarja Franca I. Österreichische National bibliothek, Bildarchiv, PORT_00107912_01. vendar podrobnosti o stikih s to družino niso znane. Nekaj mesecev za Linhartom je Herberstein v službo povabil tudi Kuralta, a ga je v začetku leta 1783 zopet Martinu Kuraltu, Dunaj, 2. marec 1779. Linhart, Zbrano delo, 226 in 409. Linhart je na Dunaju sprva stanoval na naslovu »Am alten Fleischmarkt, Kleinkaznriss, četrto nadstropje,« kot piše Kuraltu v pismu z Dunaja 23. decembra 1778. Ibid., 265 in 408. Z oznako »Kleinkaznriss« je Linhart najverjetneje mislil ozek in strm prehod, imenovan Katzensteig, ki je povezoval trg Kienmarkt z rokavom Donave. Velika Herbersteinova hiša je do začetka 20. stoletja stala na današnjem naslovu Wipplingerstraße 12, zraven te (Wipplingerstraße 14) pa je bila tako imenovana mala Herbersteinova hiša, v kateri je bilo mogoče najeti stanovanje. Od decembra 1782 do februarja 1783 je v njej prebival tudi Wolfgang Amadeus Mozart. V Linhartovem času je na Dunaju živel grof Joseph Johann Nepomuk von Herberstein (1727–1809), ki pa z ljubljanskim škofom ni bil v direktnem sorodstvu. Za ta podatek se zahvaljujem dr. Matjažu Grahorniku. 22 I Anton Tomaž Linhart odslovil. Linhart je bil zaradi medsebojne nenaklonjenosti20 odpuščen pol leta pozneje, verjetno konec septembra.21 Linhart je nejevoljen v tem času zopet razmišljal o tem, da se vrne na Dunaj in si tam najde zaposlitev. Tja je oktobra leta 1783 že poslal svojo prtljago.22 Šele po posredovanju grofa Janeza Nepomuka Edlinga, s katerim je Linharta družilo že nekajletno poznanstvo in morda prijateljstvo, ali morda tudi barona Antona Nepomuka Tauffererja je Linhart oktobra 1783 postal zapisnikar kresijskega urada za gorenjsko okrožje. Stremel je po službi pri guberniju in je delo zapisnikarja videl kot nekakšno odskočno desko. Leta 1785 se mu je obetala precej bolje plačana služba okrožnega šolskega nadzornika, za to pa je moral v Gradcu opraviti strokovni izpit. Službo je naposled dobil novembra 1786.23 Nadziral je nemško šolstvo na Gorenjskem s sedežem v Ljubljani. Svoj poklicni cilj je dosegel šele v drugi polovici leta 1791, ko so ga predlagali za službo gubernijskega tajnika in ga s posredovanjem grofa Edlinga in deželnega glavarja grofa Janeza Jakoba Gaisrucka leta 1792 dejansko imenovali na to ugledno in dobro plačano mesto; to službo je opravljal do smrti.24 Linhartova poroka in družina O Linhartovem zasebnem življenju je danes znanega le malo. V pismu prijatelju Kuraltu 20. februarja 1781 omenja, da se je v Ljubljani zagledal v neko gospodično, ki mu jo je ravno Kuralt – nekoliko nejasno izraženo – »zarisal v srce«. Ob pisa nju pesmi Meinem Liedchen auf der Reise ( Moji pesmici na pot)25 naj bi imel zaljub ljeni Linhart v mislih prav to dekle.26 Iz teh vrstic ni mogoče jasno razbrati, 20 Linhart je ob smrti škofa Herbersteina v pismu Kuraltu 4. junija 1788 zapisal: »Osovraženega in strah vzbujajočega Herbersteina torej ni več ali pa je tam, kjer nikomur škodovati ne more.« V izvirniku: »Der gehaßte, gefürchtete Herberstein ist also nicht mehr – oder ist er dort, wo er Niemanden schaden kann.« Linhart, Zbrano delo, 312 in 441. 21 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 30. september 1783. Linhart, Zbrano delo, 283 in 421. 22 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 30. september 1783 in 10. november 1783. Linhart, Zbrano delo, 283–285 in 421–423. 23 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 30. september 1785, 20. november 1785 in 8. december 1786. Linhart, Zbrano delo, 301–305 in 433–436. 24 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 8. avgust 1791. Linhart, Zbrano delo, 316 in 444. 25 Linhart, Blumen aus Krain, 137–139; Linhart, Zbrano delo, 251–252 in 401–402. 26 »Čudim se lepoti gospodične, katere podobo ste mi Vi zarisali v srce. Zmerom jo vidim v sanjah (saj moja domišljija ni nič manj iznajdljiva kakor Fidijeva roka). Zdihujem za njo, in da Vam vse povem, ljubim jo. Dejali boste, da sem prismojen; več jih je, ki to pravijo, in jaz se ž njimi strinjam. Toda pustite mi mojo ljubezen in mojo prismojenost, saj potrebujem prav ljubezni in prismojenosti, da se umirim. Veste, da sem mislil prav na to gospodično, ko sem zlágal pesem 23 ali gre za gospodično, ki naj bi mu jo Kuralt predstavil, zgolj opisal ali mu celo podaril njen potret. Iz zadnjih verzov Linhartove pesmi je razvidno, da je moralo biti to dekle nekje v Ljubljani, saj lirski subjekt – pesem sama – pripoveduje: »Z mrzlih planin prihajam, deklica! S šumenjem Save sem prišumela nizdol.«27 Alfonz Gspan dopušča možnost, da Linhart na tem mestu pravzaprav govori že o svoji bodoči ženi Jožefi Detela. Proti tej tezi govori dejstvo, da je Jožefa v času nastanka Linhartovega pisma dopolnila komaj 12 let, v njen prid pa ravno njena starost, saj so se Linhartovi »prismojenosti« posmehovali njegovi prijatelji. Jožefa naj bi se leta pozneje še dobro spominjala Linhartovega starega znanca. S Kuraltom se je lahko srečala le v času njegovega službovanja na škofiji v Ljubljani, torej med drugo polovico leta 1781 in prvo polovico leta 1783. Verjetno je, da je bil Linhart primoran potrpeti in z ženitno ponudbo počakati na Jožefino primerno starost. Tako ali drugače se je z njim poročila izredno mlada. Linhart ženo Jožefo v pismih Kuraltu omenja na koncu pisma 26. januarja 1790, kjer piše: »Moja soproga, gotovo najbolj ljubezniva soproga, se še prav dobro spominja tistih srečnih večerov, ki jih je preživela v Vaši in moji družbi. Ukazala mi je, da jo prav posebej priporočim Vašemu prijateljstvu. Ljubite naju oba, prepričajte naju o tem prav kmalu in prav pogosto, pa ne samo s pokloni – to Vas prosim.«28 V naslednjem ohranjenem pismu, ki je sledilo 18. julija 1791, je Linhart srečanje med Kuraltom in svojo soprogo prijatelju še enkrat priklical v spomin: »Moja boljša polovica se še prav dobro spominja prijetnih ur, ki jih je preživela v Vaši družbi. Lepo Vas pozdravlja.«29 Vsekakor ni dvoma, da sta bila Linhart in Kuralt v prijateljskem odnosu z Jožefinim svakom Antonom Makovcem, Meinem Liedchen auf die Reise, ki stoji na koncu moje knjige.« V izvirniku: »Je m’êtonne de la Beauté de cette Demoiselle, de la quelle Vous me fites le Portrait dans mon Coeur. Je la vois toujours dans le sommeil (car mon imagination n’est pas moins ingenieuse que la main de Phidias) je soupire auprès d’elle, et pour Vous dire le tout, je l’aime. Vous me direz que je suis fou; il y en a plusieurs, qui le disent, et j’en suis d’accord aussi. Mais laissez moi mon amour et ma fol ie; c’est justement de l’amour et de la fol ie qu’il me faut, pour être tranquille. Savez Vous, que c’est à cette même Demoiselle-la que j’ai pensé, en composant la pieçe: Meinem Liedchen auf die Reise, que Vous trouvez au bout de l’ouvrage.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 20. februar 1781. Linhart, Zbrano delo, 274–275 in 415. 27 V nemškem izvirniku Linhart govori o hladnih Alpah: »Von den rauhen Alpen / Komm’ ich her, du Mädchen! / Mit den Savus Rauschen / Rauschte ich hinunter.« Linhart, Blumen aus Krain, 139; Linhart, Zbrano delo, 252 in 402. 28 »Meine Gemahlinn, gewiß die liebenswürdigste Gemahlinn, erinnert sich noch ganz wohl jener glüklichen Abende, die Sie in Ihrer und meiner Gesel schaft zugebracht hat. Sie befahl mir, sie Ihrer Freundschaft recht nachdrücklich zu empfehlen. Lieben Sie uns beide, versichern Sie uns davon recht bald, und recht oft, nur nicht mit Komplimenten – um das bitte ich Sie.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 26. januar 1790. Linhart, Zbrano delo, 313–314 in 442. 29 »Meine Hälfte erinnert sich noch ganz wohl der angenemmen Stunden, die sie in Ihrer Gesel schaft zugebracht hat. Sie läßt Sie grüssen.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 18. julij 1791. Linhart, Zbrano delo, 314 in 443. Jožefine pozdrave Linhart Kuraltu sporoča tudi v naslednjih dveh pismih, 9. in 31. avgusta 1791. Ibid., 316–317 in 444–445. 24 I Anton Tomaž Linhart ki je bil že od leta 1779 poročen z njeno šest let starejšo sestro Marijo Agato.30 O naraščaju zakoncev Makovic je Linhart Kuralta v pismih obvestil še dvakrat.31 Potem ko se je Linhart aprila 1787 pritožil, da se počuti osamljenega in da se bo nemara poročil,32 je poroka naposled sledila 25. junija 1787 v župnijski cerkvi v Šentvidu pri Ljubljani.33 Nevesti Jožefi Detela je bilo ob poroki komaj 18 let, a v matični knjigi je zanjo nepravilno navedena starost 20 let, in to bržkone z namenom. Poročni priči sta bila odvetnik Jožef (Joseph) Piller in okrajni komisar in tajnik Jožef Pavel (Joseph Paul) Semen,34 postavlja pa se vprašanje, zakaj je bila poroka v Šentvidu. V zapisu je Linhart imenovan komisar normalke iz Radovljice, stanujoč v ljubljanski župniji Marijinega oznanjenja, za Jožefo pa je pripisano le, da je Ljubljančanka. Jožefa je bila predzadnji otrok ljubljanskega gostilničarja Mihaela35 in Marije Detela, rojene Canton.36 Rodila se je 11. februarja 1769 in bila krščena na ime Juliana Josepha.37 Zakonca Detela sta imela poleg nje vsaj še tri sinove, poznejšega uradnika Matijo Jožefa (1761–1837), Frančiška Ksaverija Mihaela (1764–1769) in Janeza Nepomuka (1771–1839). Jožefa je imela vsaj dve sestri, že omenjeno Marijo Agato (1763–1821) in Evo (1766–1769).38 30 Marija Agata Detela in Anton Makovic sta se poročila 3. avgusta 1779. NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1771–1812, 01222, 64. 31 Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 30. september 1783 in 18. februar 1785. Linhart, Zbrano delo, 284, 300, 442 in 433. 32 »Tako me zapušča prijatelj za prijateljem. Kumerdej je odšel, Japelj hoče postati župnik, neki tretji prijatelj, ki ga niste poznali, je umrl. Tako sem sam kakor zapuščen otok. Navsezadnje se bom kar oženil.« V izvirniku: »So verläßt mich ein Freund nach dem anderen. Kumerdei ist weg, Japel will Pfarrer werden, ein dritter Freund, den Sie nicht kannten, ist tod [ sic]. Ich bleibe allein, wie eine Insel – Ich denke gar, ich nehme ein Weib.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 18. april 1787. Linhart, Zbrano delo, 309 in 439. 33 NŠAL, Ljubljana Šentvid, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1773–1815, 01341, 90. 34 Jožef Semen (tudi Semmen) je bil leta 1792 imenovan za deželnega tajnika na Kranjskem, zaradi svojih posebnih sposobnosti in zaslug pa tudi za cesarskega svétnika. Wiener Zeitung, 7. april 1792, 918. 35 Mihael Detela je umrl 5. junija 1783 v 71. letu starosti (NŠAL, Ljubljana, sv. Peter, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1779–1812, 01272, 71) in je bil torej rojen ok. leta 1726. Vpisa njegovega krsta v ljubljanskih cerkvah doslej ni bilo mogoče najti. 25. marca 1726 je bil pri sv. Petru krščen neki Josephus Detel a, sin Janeza iz predmestja (NŠAL, Ljubljana, sv. Peter, Krstna knjiga / Taufbuch 1725–1731, 01244, 15), vendar se ime ne sklada z Mihaelom. 36 Dekliški priimek matere je bil zapisan le ob rojstvu zadnjega sina, Janeza Nepomuka (14. maja 1771), z nemško žensko končnico -in, namreč Candonin. Morda gre za priimek italijanskega izvora (NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01176, 6). Marija Detela bi morda lahko bila Maria Anna, hči Sylvestra in Ursule Canton, krščena 17. julija 1737 v ljubljanski stolnici (NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1731–1740, 01196, 243). Kraja in datuma poroke zakoncev Detela doslej ni bilo mogoče najti. Marija Detela je umrla 7. maja 1797 v 63. letu starosti (NŠAL, Ljubljana, Marijino oznanjenje, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1791–1802, 01121, 132). 37 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1762–1770, 01200, 166. 38 Vsi otroci so bili krščeni v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. 25 Slika 3: Vpis rojstva Sophie Linhart v krstno knjigo župnije sv. Nikolaja v Ljubljani, 3. junij 1788. Nadškofijski arhiv Ljubljana, sv. Nikolaj, krstna knjiga 1771–1791, 01201. Zdi se, da so bili Jožefini starši dokaj premožni. Oče Mihael je imel v posesti dve stavbi v Šempetrskem predmestju in vsaj od leta 1771 dalje gostišče, imenovano Pri Deteli, v Kapucinskem predmestju št. 10. Stavba je stala v današnji Nazorjevi ulici za frančiškanskim samostanom in cerkvijo Marijinega oznanjenja.39 Gostišče je ostalo v lasti družine do srede 19. stoletja in je imelo dober sloves.40 Znano je, da je za časa ljubljanskega kongresa (1821) na tem naslovu prebivalo več uglednih 39 Linhart, Zbrano delo, 567. 40 Danes na vogalu Nazorjeve ulice in Miklošičeve ceste. 26 I Anton Tomaž Linhart gostov.41 Lastnik gostišča je bil v tem času Mihaelov zadnji sin, Janez Nepomuk Detela, za njim pa je vodenje gostišča prevzel njegov sin Ignac (1801–1875).42 Zakoncema Linhart se je 3. junija 1788 v Ljubljani rodila hči, ki so jo še istega dne krstili na ime Sophia Antonia.43 Linhart je v pismu Kuraltu le dan po rojstvu, 4. junija 1788, sporočil, da je poročen, da se mu je rodila hči in da je srečen.44 Malo manj kot tri leta pozneje, 30. marca 1791, se je rodila še ena hčerka, ki sta jo zakonca Linhart poimenovala Maria Amalia.45 Krstna botra obema deklicama sta bila Anton Makovic in njuna babica Marija Detela. Linhartov prijateljski krog Poleg arhivskih virov, v katerih so zapisi o Linhartovem uradniškem, literarnem in znanstvenem delu, nekaj drugih dokumentov kaže, da je bil Linhart aktivno vključen v različne družbene kroge. Pomena poznanstev in negovanja osebnih stikov se je dobro zavedal in jih je znal uporabljati za dosego svojih ciljev in napredek poklicne kariere. Razen ohranjene korespondence s Kuraltom, v kateri Linhart svoj socialni krog občasno izrecno omenja, pa ni na voljo prav veliko virov, ki bi neposredno izkazovali njegove osebne stike. Vpliv Žige Zoisa na Linhartovo osebnost in delo je danes splošno znan, prav zanimivo pa je, da Linhart Zoisa v svojih sicer izjemno odkritih in pogosto celo intimnih pismih Kuraltu razmeroma redko omenja. Nič manj zanimivo ni, da Zois kmalu po Linhartovi smrti v svoji korespondenci ni več omenjal svojega nekdaj najbolj prizadevnega sodelavca. Zois je brez vsakršnega dvoma vseskozi idejno in gmotno podpiral Linhartovo delo.46 Vendar pa se, kot se je po skrbni analizi 41 »Verzeichniß der bei dem in Laibach im J. 1821 abgehaltenen Congresse«, 94–95. Gostilno omenja tudi Ivan Tavčar v romanu Izza kongresa kot kraj, kjer se je zbirala boljša družba. Tavčar, Izza kongresa, 26, 146 in 260–261. Prim. tudi Linhart, Zbrano delo, 567. 42 O Ignacu Deteli gl. tudi poglavje IV (»Sophie Linhart in Filharmonična družba v Ljubljani«). Od srede 19. stoletja naprej je gostišče vodila družina Florjana Fischerja (SI_ZAL_LJU/0504, t. e. 032, Konskripcijske tabele 1830–1857, Kapucinsko predmestje 10, leto 1846), pozneje pa do potresa v Ljubljani (1895), ko je bila stavba porušena, neka Josipina Pikl (gl. Staroslav, »Gostilne v stari Ljubljani«). Zanimivo je, da se je Linhartova hči Sophie desetletja pozneje (1826) po vrnitvi z Dunaja v Ljubljano nastanila pri sorodnikih na tem naslovu. Podrobneje o selitvi v poglavju IV. 43 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 230. 44 »Najprej morate izvedeti, kako živim. Oženjen sem, in sicer že leto dni (približno od takrat, ko mi dolgujete odgovor), imam že hčerko in živim zadovoljno. To je najvažnejše od vsega, kar se tiče mene.« V izvirniku: »Wie ich lebe? müssen Sie am ersten erfahren. Ich bin verheurathet, und zwar seit einem Jahre (ungefähr seit der Zeit, als Sie mir eine Antwort schuldig sind) habe bereits eine Tochter, und lebe vergnügt. Dieses ist das wichtigste, was mein Ich betrift.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 4. junij 1788. Linhart, Zbrano delo, 312 in 441. 45 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 252. 46 Vidmar, Zoisova literarna republika, 24–25. 27 Zoisove korespondence nedavno vprašal Luka Vidmar, postavlja tudi vprašanje, kako je Linhart lahko vplival na Zoisa in kdo je komu v tem odnosu dajal idejne usmeritve. Iz Zoisovih pisem Valentinu Vodniku je mogoče razbrati, da je bil Linhart »Zoisu enakovreden arhitekt preporoda«.47 Linhart je bil vseskozi vpleten v razne družabne kroge. Na prvem mestu velja omeniti Zoisov krog z Jurijem Japljem in Blažem Kumerdejem, kateremu so se postopoma pridružili Janez Anton Ricci, Feliks Anton Dev, Franc Anton von Breckerfeld in drugi.48 Med omenjenimi literati je Linharta povezovalo tesno prijateljstvo predvsem s Kumerdejem. Še pred začetkom aktivnega delovanja Zoisovega kroga se je Linhart vključil v spomladi leta 1781 znova obujeno Akademijo operozov (Academia operosorum). Ideja o povezavi akademikov v uradno inštitucijo se je že leta 1779 porodila Kumerdeju, a so se njegove zamisli uresničile šele po dveh letih. O tem dogodku je Linhart Kuraltu poročal vznesen in navdušen ter prijatelja vabil v te vrste.49 Ustanovni člani akademije so bili danes popolnoma pozabljeni baron Seifried Gusič (Gussich), nadalje grof Janez Nepomuk Edling, Kumerdej, Japelj in Linhart. Akademija je med svoje člane sprejela vrsto danes znanih in manj znanih literatov s Kranjske in iz Avstrije, ne pa – kar posebej bode v oči – barona Zoisa.50 Svojih delovnih ciljev ta krog akademikov, ki je kot pogoj za članstvo navedel, »da je treba brezpogojno pisati« in da bo vsako leto izšel en zvezek,51 nikakor ni dosegel. Akademija se že po prvi delovni seji, sklicani 15. maja 1781, v virih sploh ne omenja več. Vidneje je v Ljubljani delovala Linhartova Družba prijateljev gledališča (Gesel schaft der Theaterfreunde), ustanovljena nekje v začetku leta 1786.52 Da je ta družba ljubiteljskih igralk in igralcev konec leta 1789 v Ljubljani izvedla Županovo Micko, je splošno znano, manj pozornosti pa je bilo doslej posvečene dejstvu, da so ti isti ljubitelji gledališke umetnosti od ustanovitve do leta 1790 v Ljubljani uprizorili najmanj šest nemških dramskih del.53 Izkupiček od predstav je bil namenjen ljubljanski sirotišnici, kar je Alfonz Gspan interpretiral kot izraz človekoljubja in morda celo dokaz prostozidarskega ozadja članov.54 Dejanski razlog gre verjetno iskati v zunanjih okoliščinah, saj je bilo ljubiteljskim skupinam 47 Ibid., 143–145. 48 Ibid., 23. 49 Prim. pisma Antona Tomaža Linharta Martinu Kuraltu, Ljubljana, 5. april 1781; Ljubljana, brez datuma; Ljubljana, 7. julij 1781. Linhart, Zbrano delo, 275–280 in 416–419. 50 Obširneje o akademiji in njenih članih: Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 218–220. 51 »Car la principale loi de l’Academie, c’est d’ecrire sans excuse. Chaque année on publièra un Tome.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 5. april 1781. Linhart, Zbrano delo, 276 in 416. 52 Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani, 334–335. 53 Družba prijateljev gledališča je tudi 28. decembra 1789 pred praizvedbo Županove Micke uprizorila nemško komično enodejanko Nacht und Ungefähr Heinricha Augusta Otta Reicharda. Laibacher Zeitung, 29. december 1789. 54 Linhart, Zbrano delo, 464. 28 I Anton Tomaž Linhart v javnosti dovoljeno nastopati zgolj v dobrodelne namene.55 O ustanovitelju gledališke druščine – morda je bil to Linhart sam – ni prav nobenih podatkov, prav tako kot viri ne omogočajo pogledov v zaodrje. Programski list Linhartove 28. decembra 1789 v ljubljanskem Stanovskem gledališču prvikrat uprizorjene Županove Micke se ni ohranil, a je bil izvod sredi 19. stoletja očitno še v lasti Janeza Bleiweisa. Bleiweis je zasedbo opisal v sestavku v Kmetijskih in rokodelskih novicah, vendar je tam tudi zapisal, da naj bi mu o zasedbi povedala »stara gospá«, ki se je prve izvedbe še vedno z veseljem spominjala. Četudi se okoliščine tega poročila zdijo vse prej kot zanesljive, imena igralk in igralcev zvenijo preveč prepričljivo, da bi lahko bila naključno izbrana. Bolj od zgodovinskih dejstev je Bleiweis želel uveljaviti idejo, da je Linhartova komedija starejšemu meščanstvu po skoraj šestih desetletjih ostala še vedno v spominu in je torej izvedba v novejšem času, o kateri poroča, še toliko bolj upravičena.56 Prvotna razporeditev igralskih vlog naj bi bila naslednja:57 Tulpenheim: Desselbrunner Šternfeldovka: Garzarol i Monkof: dr. Makovic Jaka: dr. Morak Micka: Linhartova žena Anže: dr. Piller Glažek: dr. Repič šepetalec: Linhart Vlogo žlahtnega gospoda Tulpenheima je igral Jožef Desselbrunner (1753–1792), čigar oče Jožef je bil za zasluge v proizvodnji sukna v Selu pri Ljubljani prav v letu izvedbe Županove Micke povzdignjen v dedni plemiški naziv. Oče Desselbrunner je sinovoma Jožefu in Janezu leta 1788 prepustil vodenje tovarne, ki je tisti čas sodila med največje tekstilne obrate v Avstriji.58 Linhartovo poznanstvo z Desselbrunnerjem je segalo nemara že v leta šolanja, ko so se njune poti leta 1769 križale na jezuitskem kolegiju. Ivan Vrhovec je med ohranjenimi programi kolegija naletel na gledališki list ob izvedbi neke pastoralne igre z 55 Slivnik, »Anton Tomaž Linhart in gledališče«, 76. 56 Bleiweis, »Županova Micka«, 125. Janez Bleiweis omenja, da je v Linhartovi gledališki družbi sodeloval grof Franc Hohenwart (Bleiweis, »O domorodnih zadevah«). Okoliščine nastanka in prve izvedbe Županove Micke je podrobno opisal Alfonz Gspan (Linhart, Zbrano delo, 460–470). Časopis Laibacher Zeitung 29. decembra 1789 prinaša poročilo o izvedbi, a ne navaja igralske zasedbe. 57 Peter von Radics leta 1893 v svojem sestavku o Linhartu zatrjuje, da zasedbo Županove Micke navaja po tedaj očitno še ohranjenem gledališkem listu. Radicseve navedbe se od Bleiweisovih razlikujejo pri vlogi župana Jake, pri kateri imenuje dr. Merka, založnika časopisa Laibacher Zeitung. Radics, »Anton Linhart«, 86. 58 Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 19–23. 29 naslovom Alexis iz leta 1769, ko je Linhart svoje šolanje ravno začel, Desselbrunner pa ga je kot dijak zadnjega, šestega letnika zaključil. V igri Alexis je slednji upodobil naslovno vlogo.59 Vlogo Šternfeldovke, mlade bogate vdove, je igrala Frančiška Garzarol i, ki je bila od leta 1782 kot hči krojača Koruna poročena z uradnikom Franzem de Paulo Garzarol ijem.60 Po soprogovi smrti se je leta 1815 poročila z odvetnikom Jožefom Pillerjem (ok. 1758–1836),61 ki je bil sicer tudi Linhartova poročna priča, po Linhartovi smrti pa pravni skrbnik njegovih hčera. V Županovi Micki je odigral vlogo Anžeta. Ime igralca Tulpenheimovega prijatelja Monkofa, Antona Makovca (1750–1802), kranjskega deželnega kirurga in porodničarja, je v Linhartovi biografiji prisotno od zgodnjih osemdesetih let 18. stoletja dalje. Ne le da je bil Linhart od poroke z Jožefo Detela z njim sorodstveno povezan, Makovic je bil že leta 1781 tudi med člani kratkožive Akademije operozov. Istega leta je nase opozoril kot prevajalec priročnika za babice Prašanja inu odgovori čez všegarstvu Rafaela Johanna Streidla, se verjetno po Linhartovem posredovanju udejstvoval v Zoisovem preporodnem programu62 in bil tudi krstni boter obeh Linhartovih deklic.Janez Morak (tudi Morack) (1761–1837) je bil po rodu iz Idrije in je vsaj do leta 1796 kot odvetnik deloval v Ljubljani.63 Pozneje je služboval v raznih mestih Avstrijskega cesarstva in nazadnje na Dunaju.64 Tudi vlogo Glažka je igral odvetnik, namreč dr. Repič. Alfonz Gspan na tem mestu imenuje Franca Repiča,65 a je v Ljubljani v tem času deloval tudi odvetnik Janez Repič.66 Linhartov krog znancev in prijateljev navaja tudi oskrbnik gradu Brdo pri Kranju Martin Urbančič, ki je lastnika gradu Žigo Zoisa v Ljubljani redno obveščal o tamkajšnjem dogajanju. V dveh pismih Zoisu maja in junija leta 1791 Urbančič omenja nastanitev družine Linhart na posestvu. V pismu 23. maja pravi, da so Linhartovi skupaj z neko gospodično Liset (Elisabeth), sestro stotnika Schmola, že osem dni na Brdu. Na večer pred Urbančičevim poročilom, torej 22. maja, sta 59 Vrhovec, »Anton Linhart kot dijak«, 122. V gledališki mapi ( Theatermappe) v Radicsevi zapuščini se v Narodnem muzeju Slovenije nahaja tisk o igri Alexis. Natisnjen je kratek povzetek vsebine, navedene so vloge in imena igralcev ter podatek, da bodo igro predstavili 8. septembra 1769 v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Besedilo igre ni vključeno. V brošuri sledi seznam gojencev kolegija v posameznih razredih leta 1769. Linhart je imenovan med gojenci prvega razreda (»In infima grammatices classe«). Prim. Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, 250–251, 370 in 373. 60 Poroka je bila 10. junija 1782 v Ljubljani. NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1771–1812, 01222, 97. 61 Linhart, Zbrano delo, 470. 62 Kidrič, »Makovic, Anton«; Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 221 in 234–235. 63 Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 123. 64 Podrobneje o Janezu Moraku v poglavju II (»Janez Morak«). 65 Linhart, Zbrano delo, 470. Prim. tudi Vilfan, »Repič, Franc«. 66 Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 123. 30 I Anton Tomaž Linhart prispela gospoda Pernberger67 in Korn68 – najverjetneje ljubljanska knjigotržca Mihael Promberger in Viljem Henrik Korn – in se dan pozneje skupaj z Linhartom podala na pohod na Kokro.69 Po prihodu Linhartovih so se obiski na Brdu kar vrstili in Urbančič je do 10. junija naštel okoli dvajset ljudi: Blagorodni baron Milostivi gospod! Priloženo prejmite svež grah, šparglje in drugo zelenjavo. Včeraj zvečer je prišel g. dr. Morack s svojo mlado ženo, roj. pl. Tantini. Od milostivih baronov Karla in Bernardina je dobil dovoljenje, da lahko nekaj dni ostaneta tukaj. Pri Linhartovih so vsak teden novi gostje iz Ljubljane, ki bivajo tu po dva in tri dni. Prišli so: gospodje Kleinmayer, Korn, Bernberger, Podobnig, stari in mladi Repitsch, Johann Gollmayer, Rosmann von der Schranken skupaj z ženama, gospa Garcarolova von der Mühl, gospe Linhartove mati, brat, sestra Makovčeva, duhovnik iz Ljubljane Pinhak. G. Linhart vsak teden za nekaj dni službeno potuje v Ljubljano. Tudi gospod polkovnik pl. Smol je nekajkrat obiskal svojo gospodično sestro, gospod polkovnik pl. Pasquali pa se veliko pogovarja z gospo pl. Linhart.70 Med obiskovalci so bile tri osebe, ki so znane tudi iz igralske zasedbe Županove Micke. Med njimi je bil odvetnik Morak z mlado ženo Ano Marijo (Marianna) Tantini, s katero se je poročil le mesec dni pred obiskom Brda.71 Tam se je mudila tudi Frančiška Garzarol i, vendar pri njej Urbančičev pridevek k imenu »von der Mühl« ni povsem jasen. Z oznako starejši in mlajši Repič je Urbančič nemara mislil Franca in Janeza Repiča. V Zoisovi korespondenci se še dlje časa pojavlja ime Barbara oziroma Barbette Repič, ki je bila najprej poročena z ljubljanskim županom Antonom Podobnikom, pozneje pa z Janezom Repičem. Jernej Kopitar je jeseni leta 1808 v pismu Žigi Zoisu na primer prosil za izposojo izdaje del Immanuela Kanta iz zasebne knjižnice Barbare Repič, zanjo pa je na Dunaju kupil izvod nekega pevskega učbenika ( Singschule) ter ji v Ljubljano večkrat poslal note in knjige.72 Med obiskovalci se je poleg že omenjenih knjigotržcev Prombergerja in Korna znašel tudi Ignac Alojz Kleinmayr (1745–1802), ki je kot ljubljanski tiskar 67 Urbančič je v pismu 23. maja 1791 zapisal Pernberger, v pismu 10. junija 1791 pa Bernberger. Med ljubljanskimi knjigotržci tega priimka ni najti. Verjetno gre za Mihaela Prombergerja in ne za starejšega Lorenca Bernbacherja, znanega med drugim kot knjigoveza Pohlinove Kraynske Grammatike in drugih Pohlinovih knjig, kot je predvideval France Kidrič (Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 262). Podrobneje o Mihaelu Prombergerju: Dular, Živeti od knjig, 159–167. 68 Viljem Henrik Korn je bil leta 1791 založnik drugega dela Linhartove zgodovine Kranjske ( Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs). 69 Priloga 2, št. 1. 70 Priloga 2, št. 2. 71 Poroka je bila 2. maja 1791. NŠAL, Ljubljana, sv. Jakob, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1785–1816, 01165, 24. 72 Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 1, 46, 58–59, 84, 104, 112 in 123. 31 in založnik leta 1791 natisnil Linhartov Ta veseli dan in leto pozneje tudi Linhartov prevod priročnika Johanna Gottlieba Wolsteina Bukve od kug.73 Z imenom Johann Gollmayer ni mišljen ljubljanski duhovnik in Radovljičan Jurij Gollmayer, ki je bil v jezuitskem kolegiju Linhartov sošolec, pač pa verjetneje Gollmayerjev sorodnik in ljubljanski odvetnik Janez.74 Linhartov prijatelj Anton Podobnik (1755–1809) je v tem času opravljal službo svétnika na ljubljanskem magistratu, se leta 1795 povzpel do službe župana in menda pred načrtovano javno dražbo v tej funkciji tudi bdel nad zapuščino umrlega Linharta.75 Gospoda Rosmanna »von der Schranken«, ki je Brdo obiskal skupaj z ženo, ni mogoče identificirati. Priimek je bil na Kranjskem izjemno pogost in že zgolj šematizmi tega časa za Ljubljano navajajo vsaj šest različnih oseb s priimkom Rosmann, Roßmann ali Rößmann.76 Prav tako nepojasnjena ostaja identiteta polkovnika Smola. To bi lahko bilo ime poznejšega oficirja avstrijske vojske Josepha von Smola (ok. 1764–1820), vendar Urbančič imena ni zapisal dovolj jasno. V predhodnem pismu s 23. maja 1791 navaja, da je z Linhartovimi na Brdo prispela gospodična Liset (Elisabeth) Schmol, njen brat pa jo je obiskal nekaj dni zatem. Kljub različnim zapisom gre torej za isti priimek. Zanimiv je obisk duhovnika Jožefa Pinhaka (ok. 1760–1814), ki se je okoli leta 1789 namestil v Ljubljani in bil v mestu znan nemški pridigar. V šematizmu za Kranjsko je leta 1793 omenjen kot kaplan v stolnici.77 V letih od 1793 do 1797 je bil ravnatelj ljubljanskega bogoslovnega semenišča in novembra 1796 imenovan za župnika cerkve sv. Jakoba. To službo je opravljal do leta 1810 in zatem postal kanonik v ljubljanski stolnici. Pinhak je leta 1798 od Linhartove vdove Jožefe odkupil hišo ter zemljišče v Poljanskem predmestju. Poleg bližnjih sorodnikov Jožefe Linhart, matere Marije Detela, enega izmed bratov in sestre Marije Makovic, je zanimiva še Urbančičeva zbadljiva pripomba ob koncu njegovega seznama gostov, namreč, da se ima polkovnik Pasquali »veliko pomeniti« z gospo Linhart.78 73 Šlebinger, »Kleinmayr«. 74 Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 123. 75 Andrejka, »Podobnik, Anton«. 76 Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 73, 97, 105, 160 in 169–170. 77 Instanzkalender für das Herzogtum Krain, 64. 78 Pasquali je verjetno oseba, ki jo Žiga Zois večkrat omenja v svoji korespondenci ter v letih 1809–1810 v svojem dnevniku. Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 2, 23, 27, 36, 47 in 168. 32 I Anton Tomaž Linhart Gradnja hiše Anton Tomaž Linhart je v Ljubljani prebival na več različnih naslovih. Po šematizmu iz leta 1793 sodeč je z družino v tem času stanoval v novem licejskem poslopju, ki je imelo tedaj konskripcijo številko Mesto 221.79 To isto prebivališče je navedeno tudi v šematizmu iz leta 179580 in v knjigi umrlih v ljubljanski stolnici.81 Še leta 1789 je Linhart kot kresijski šolski nadzornik imel v najemu stanovanje v hiši s številko 266 na Špitalski, danes Stritarjevi ulici 5, ki jo je imel tedaj v lasti pek Luka Černe.82 Da naj bi Linhart prebival v palači barona Žige Zoisa na Bregu št. 319,83 ostaja zgolj domneva, vsekakor pa je, kot je bilo že omenjeno, v poletnih mesecih leta 1791 nekaj tednov uporabljal Zoisovo posestvo Brdo pri Kranju kot poletno rezidenco. Kmalu potem, ko je Linhart dobil službo gubernijskega tajnika, se je odločil zgraditi svoj lastni dom. Junija leta 1792 je na mestno oblast naslovil prošnjo za dodelitev nerabljenega zemljišča na severozahodnem delu grajskega griča, v tako imenovanem Podgradu (danes Streliška ulica 18) v Poljanskem predmestju, ki je bilo tedaj še komaj pozidano. Po dolgotrajnih pogajanjih mu je magistrat z dovoljenjem kresije 1. decembra 1792 dodelil to pusto reber grajskega griča, Linhart pa se je obvezal, da bo plačeval dogovorjeno davščino ter svet usposobil in zravnal. Vse kaže, da se je začetek del zavlekel vsaj do začetka leta 1795. Linhart je namreč 12. februarja tega leta mestno oblast zaprosil za dodelitev dodatnega zemljišča, re-koč, da mu bo potrebno za dostop do vrta. Šele s tem dovoljenjem je začel graditi stav bna poslopja, a dograditve ni doživel. Zdi se, da je vdova Jožefa vendarle razpo-lagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, da je gradbena dela nekako dokončala.84 Zgodovinski arhiv Ljubljana hrani načrte Linhartove hiše, na katerih so vidna poslopja v dograjenem stanju, vključno s tlorisom in vrtom. Če je Linhart ob iskanju primernega prostora za hišo varčeval s finančnimi sredstvi in izbral ugodno parcelo, ki mu jo je mestna oblast dodelila in ne prodala, se dograjeno poslopje s stanovanjsko hišo, dvema hlevoma in ograjenim vrtom pred hišo zdi vse prej kot skromno. Jožefa naj bi s hčerama tu stanovala naslednja tri leta, najpozneje do 1. julija 1798, ko je s kupno pogodbo hišo z vrtom vred prodala šentjakobskemu župniku Jožefu Pinhaku. Uradna cena 600 goldinarjev se zdi dokaj nizka. Pinhak je Jožefi takoj izplačal 100 goldinarjev z obvezo, da bo preostanek poplačal v petletnih obrokih.85 79 Instanzkalender für das Herzogtum Krain, 34. 80 Schematismus für das Herzogtum Krain, 24. 81 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1771–1812, 01213, 63. 82 »[…] woh[nhaft] im Tscherneisch[en] Hause in der Spitalgas[se] 266.« Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 73; Suhadolnik, »Hiše in njihovi lastniki«, 116. 83 Koblar, »Linhart, Anton Tomaž«. 84 Proces pridobitve zemljišča in gradnje hiše je podrobno opisal Rudolf Andrejka, pred njim pa že Ivan Vrhovec: Andrejka, »Najstarejše ljubljanske industrije«; Vrhovec, »Linhartova hiša«. 85 Andrejka, »Najstarejše ljubljanske industrije«, 134. 33 Slika 4: Načrt stanovanjske hiše in hleva Antona Linharta, 1795. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/489, fasc. 63, t. e. 87, fol. 531. Jožef Pinhak zemljišča ni nameraval uporabljati za lastne stanovanjske potrebe, pač pa je na tem odročnem mestu postavil kemično delavnico vitriola, torej modre galice. Prošnjo za dovoljenje je na magistrat vložil pod imenom družabnika Jožefa Ignaca Friberta že 1. junija 1798 in je torej pred odkupom želel zagotovilo, da bo mestna oblast njegovi prošnji zares ugodila. Deželno glavarstvo je pobudo sprejelo, češ da bo ta panoga deželi v korist, in konec leta 1798 je Pinhak začel prezidavati Linhartovo hišo. Pinhakov obrat je z imenom družabnika Blaue Vitriolfabrik Fribert & Co. deloval do stečaja leta 1803.86 Linhartova nekdanja hiša je bila nato v 19. stoletju še nekajkrat prezidana, poslopja na današnji Streliški ulici pa so bila pozneje porušena.87 Ideja, da je bil lastnik kemično-tehničnega obrata prav duhovnik, se zdi danes težko pojmljiva, a morda bolje razumljiva ob podatku, da se je tudi Pinhakov brat, 86 Kidrič, »Pinhak, Jožef«; Andrejka, »Najstarejše ljubljanske industrije«, 133–134. 87 Andrejka, »Najstarejše ljubljanske industrije«, 135. 34 I Anton Tomaž Linhart zdravnik dr. Karel Pinhak, ukvarjal s proizvodnjo modre galice in bil lastnik take delavnice v Šmarjeti pri Zagorju. Tam je imel v lasti tudi premogovnik. Pozneje sta skupaj z bratom ustanavljala vitriolne obrate še drugod po Sloveniji in vlagala v premogovništvo.88 Na prvi pogled se nemara zdi, da je župnik Pinhak izrabil položaj Linhartove vdove, vendar k njej ni pristopil šele ob prodaji hiše. Iz že citiranega pisma Zoisovega upravnika Urbančiča je razvidno, da sta bila zakonca Linhart s Pinhakom v stikih že poprej.89 Smrt Antona Tomaža Linharta Okoliščine nenadne smrti Antona Tomaža Linharta niso povsem pojasnjene. Dogodek še danes spremlja vrsta legend, ki se ob natančnejšem pogledu v vire pokažejo v drugačni luči. Še vedno je splošno razširjeno mnenje, da je Linhart ob smrti zavrnil zadnje zakramente, da je umrl kot prostozidar in da so oblasti zaradi tega prepovedale javno žalovanje, vsakršne slovesnosti, objavo osmrtnic in postavitev nagrobnika. Celo kraj njegovega zadnjega počitka naj bi ostal zamolčan. Večina teh predstav temelji na prenagljeni interpretaciji zapisov Žige Zoisa, ki je v svojih pismih Valentinu Vodniku poleti 1795 omenil govorice o prepovedih izkazovanja žalovanja, postavitve nagrobnika in objavljanja žalostink. Zois je izrazil željo, naj se napiše kratek življenjepis in objavi med nekrologi učenjakov. Profesor na ljubljanski gimnaziji Jakob Abraham Penzel naj bi v ta namen že zbiral biografske podatke.90 Ljubljanski literati so na Zoisovo pobudo kmalu začeli snovati verze za Linhartov nagrobnik, med njimi nekdanji stiški menih Wilhelm91 ter učenjak Franc Anton von Breckerfeld v nemščini,92 Penzel pa v latinščini. Valentin Vodnik naj bi napisal verze v slovenščini, za kar mu je Zois posredoval konkretna navodila.93 88 Ibid., 134–135. 89 Gl. poglavje »Linhartov prijateljski krog«. 90 »Ueber Lienharts Todt wird noch immer gedichtet, und – nichts entschieden. Man spricht, es sey von der Obrigkeit verboten worden, auf Trauer-Beweise, weder Grabsteine, noch Elegien, öffentlich Hand zu legen. Das schicksamste wäre nun, eine kurze Biographie* (Pentzel sammelt schon die Materialien dazu) aufzusetzen, und sie in den bekannten Nekrolog in Deütschland, der die Todtfälle aller Gelehrten sammelt und berichtet, einrücken zu lassen.« Žiga Zois Valentinu Vodniku, Ljubljana, 4. avgust 1795. Costa, Vodnikov spomenik, 52. 91 Morda Friedrich Wilhelm (1742–1808), ki je po ukinitvi samostana Stična deloval v župniji sv. Jakoba v Ljubljani, ali Wilhelm Zumpe (1749–1835), poznejši katehet pri uršulinkah v Ljubljani (Mlinarič, Stiška opatija, 942). Slednjega navaja tudi Gspan, »Naš odnos do Linharta«, 1087. O delovanju cistercijanskega patra Friedricha Wilhelma v glasbeni kapeli šentjakobske cerkve in tudi na koru ljubljanske stolnice gl. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, 31, 34 in 38. 92 Prepis nemškega epitafa se je ohranil v ARS, SI AS 730, fond Breckerfeld VIII, fasc. 127, fol. 312. Priloga 2, št. 4. Na istem listu je tudi nekakšen osnutek druge možne različice epitafa za Linharta, v katerem so v angleškem izvirniku in nemškem prevodu citirani verzi iz žalostinke angleškega pesnika Edwarda Younga, objavljene leta 1742 v pesniški zbirki The Complaint, or Night Thoughts on Life, Death and Immortality. 93 »Liebster Freünd! Mit welchen Worten soll ich Ihnen die betrübte Nachricht verkündigen? 35 Zois v nedatiranem, a bržkone kmalu po Linhartovi smrti napisanem pismu Vodniku dokaj natančno opisuje vzrok Linhartove smrti. Pravi, da je umrl nenadoma zaradi anevrizme aorte, ki je narasla do velikosti moške pesti. Ko je počila, se je Linhartu kri razlila v prsni koš. Po smrti je bila opravljena obdukcija, saj Zois pravi, da ga anatomija tolaži vsaj do te mere, da nobena človeška pomoč na kraju smrti tega tragičnega konca ne bi mogla preprečiti. Kljub potrtosti Zois v istem pismu opisuje svoje vsakdanje opravke in naloge s knjižnimi projekti. Ob koncu naposled vendarle priznava, da ga od Linhartove smrti nič več ne navdušuje, da je bolan, nerazpoložen, melanholičen in nemiren.94 K legendam ob Linhartovi smrti in pogrebu je mogoče navesti naslednje: Linhartova smrt je bila vsekakor vpisana v knjigo umrlih pri ljubljanski stolnici 15. julija 1795.95 Zapisan je kraj smrti (št. 221, tedaj licejsko poslopje), označena je katoliška veroizpoved umrlega, starost 37 let, kap kot vzrok smrti ( Schlagfluß) in nazadnje še ime duhovnika, ki je pokojnega pokopal (Smolle). Drži pa, da omembe Linhartove smrti ni mogoče najti v časopisu Laibacher Zeitung. Nobena skrivnost ni, da so Linharta pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa v predmestju Ljubljane. Cerkev za Bežigradom je bila zaradi širjenja mesta v tridesetih letih 20. stoletja prezidana in pozneje porušena. Nagrobnike pomembnih osebnosti so mestne oblasti z opuščenega dela pokopališča pri sv. Krištofu prenesle v nov spominski park Navje, kjer stojijo še danes. Linhartovo nagrobno ploščo so leta 1840 nadomestili z novo. Na tej so pod rahlo spremenjenim prvotnim napisom v latinskem jeziku96 dodani verzi Franceta Prešerna.97 Lienhart ist nicht mehr! Er starb plötzlich, an einem Aneurysma der Aorta, das zur Grösse einer Mannsfaust anwuchs, und in dem Augenblicke, als es zerborst, die ganze Blutmasse in die Brust und Leibeshöhle ausgoss. Die Anatomie tröstet uns wenigstens mit dem Beweise, dass kein Fehler, noch Mangel menschlicher Hülfe unterlaufen sey. Unsere besten Köpfe bemühen sich nun, Epitafien auf Lienharts Verdienste zu fertigen. Der Ex-Sitticher Wilhelm, und v. Preckerfeld haben es in deütscher Sprache versucht. – Professor Penzel arbeitet im Lateinischen – der Dichter am Terglav muss es im krainerschen – ich werde dem unvergesslichen Freünde Trähnen opfern – und ihn bald im Grabe besuchen.« Žiga Zois Valentinu Vodniku, brez datuma. Costa, Vodnikov spomenik, 51. 94 »Ich bin seit Lienharts Todte zu nichts aufgelegt, krank, missmüthig, melancholisch, unruhig etc.« Ibid., 51. 95 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1771–1812, 01213, 63. 96 »ANTONIO LINHART CARNIOLIÆ HISTORIOGRAPHO ET CÆSAREO-REGII CAPITANEATUS DUCAT[US] CARN[IOLIAE] SECRETARIO MERENTI MOERENTES POSUERUNT AMICI OBIIT 14. JULII 1795.« V slovenskem prevodu: »Antonu Linhartu, kranjskemu zgodovinopiscu in tajniku cesarsko-kraljevega glavarstva Vojvodine Kranjske. Zaslužnemu postavili žalujoči prijatelji. Umrl 14. julija 1795.« Napis navaja tudi neznani Linhartov biograf leta 1808 (»Nachrichten von früher verstorbenen Gelehrten«, 128), po katerem sta bili pred besedi »merenti moerentes« vstavljeni še besedi »hoc monumentum« (»ta spomenik«). 97 »Stezè popustil nemš[k]ega Parnasa / Je pisal zgodbe kranjske star’ga časa / Komu Matiček, Micka hči župana / Ki mar mu je slovenstva nista znana? / Slavile dòkler mertvi se zbudijo / Domače bote ga Talíja, Klíjo. / Postavili perjatli 1840.« 36 I Anton Tomaž Linhart Da naj bi bil Linhart član prostozidarske lože, ni bilo nikoli dokazano.98 Zdi se, da se pomen prostozidarstva danes posplošuje in predvsem precenjuje, sploh pa za časa Linhartove smrti pripadnost prostozidarski loži še ne bi mogla biti vzrok za prepoved javnega žalovanja. Pripadnost ložam je dejansko dokazana za številne vidne osebnosti javnega življenja tudi iz najvišjih cerkvenih krogov, pri katerih pa po smrti ni bilo nikakršnih prepovedi. Bolj verjetno je, da pogrebne slovesnosti niso bile v skladu s tedaj še veljavnimi jožefinskimi reformami. Cesar Jožef II. je za časa svoje vladavine uveljavil rigorozne predpise in zakone, ki niso več dovoljevali pokopavanja v mestih, pokopov v družinske grobnice, pač pa v skupne grobove, ki so jih polnili preprosto po vrstnem redu in brez ozira na sorodstvene vezi umrlih. Za kratek čas je cesar odredil celo pokope umrlih v lanenih vrečah brez krste in sploh prepovedal pogrebne sprevode, spremstvo duhovnika in svojcev na pokopališča, hvalne govore, križe in nagrobnike. Normiral je tudi pogrebne stroške. Nekaj izmed teh strogih odredb je Jožef II. zaradi nejevolje ljudstva že kmalu sam umaknil ali vsaj umilil, nekateri pa so veljali še v času cesarjev Leopolda II. in Franca II./I.99 V začetku avgusta 1795 je Zois sporočil Vodniku, da še ni razmišljati o prevzemu Linhartovih knjig, rokopisov in nedokončanih del. Počakati je bilo treba na uradni popis in voljo vdove ter sploh na javno dražbo. Dodal je, da ljubljanski župan Anton Podobnik bdi nad pokojnikovim imetjem in tako prav noben listič papirja ne bo šel v izgubo.100 S tem seveda ni bilo mišljeno, da je Podobnik fizično prevzel Linhartovo knjižnico. Tri mesece pozneje, v začetku oktobra, je Zois zopet poročal, da bo javna dražba Linhartove knjižnice šele po začetku novega šolskega 98 Linharta prostozidarja imenuje le Jernej Kopitar, ko v svoji avtobiografiji opisuje pripetljaje z mlado francosko konteso Bellegarde med poučevanjem kranjskega jezika v času njenega obiska v Zoisovi hiši v Ljubljani leta 1806. V pomanjkanju primernih besedil je Kopitar svoji učenki ponudil v branje Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Povsem nepričakovano in izven konteksta Kopitar Linharta imenuje prostozidarja in kranjskega zgodovinopisca: »In den weitern Lectionen ward sie über diese tabel arische Grammatik praktisch eingeübt durch Lesung der zwar einzigen, noch dazu grammatisch sehr incorrecten krainischen Bearbeitung des Freimauerers und krainischen Geschichtsschreibers Linhart […]« (Miklosish, Barth. Kopitars kleinere Schriften, 8). Duhovnik in jezikoslovec Marko Pohlin v svoji Kranjski knjižnici ( Bibliotheca Carnioliae) Linharta ne imenuje prostozidarja, pravi pa, da do smrti ni hotel spremeniti svoje svobodne verske drže: »[…] inter Academicos Operosos Labacenses dictus: Agilis, Labaci generosi, et immutabili suae Religionis spiritu, nec quidquam in melius persuadentibus fratribus suis, et fidis amicis, suam animam egit 1795.« (Paduano, » Bibliotheca Carnioliae «, 260). Jerneju Kopitarju je bilo ob prebiranju Pohlinovega zapisa novo, da naj bi Linhart umrl kot svobodomislec ( Freygeist). Jernej Kopitar Žigi Zoisu, Dunaj, 5.–7. december 1808. Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 1, 76. 99 Gl. npr. Kripatschek, Handbuch, zv. 2, 355–356 in 472; zv. 5, 383; zv. 6, 559–570; zv. 8, 674–675; zv. 10, 835; zv. 13, 640. 100 »Was Lienharts Bücher, Manuskribte und unvollendete Arbeiten betrifft, ist noch zu frühe, in Anspruch zu nehmen. Man muss das politische Inventursoperat, und dann den Willen der Wittwe, unfehlbar eine Lizitation u. s. w. abwarten. Indessen ist alles in guten Handen und gar nicht zu bezweifeln, dass jeden Blättchen Papier sorgfältig aufbewahrt bleiben wird. Der vortreffliche Burger-Meister Herr J. Podobnigg, ein Freünd des Mannes und der Wissenschaften, sieht dem Publiko gut dafür. « Žiga Zois Valentinu Vodniku, Ljubljana, 4. avgust 1795. Costa, Vodnikov spomenik, 53. 37 leta, ker naj bi odgovorni s tem poznejšim datumom upali na več zanimanja in več možnih ponudnikov.101 Dejanske dražbe Zois ni omenjal. Popis Linhartovega imetja, v katerem bi bila zanimiva predvsem njegova osebna knjižna zbirka, ni naveden ne v starejši ne v novejši literaturi in med arhivskim gradivom tega dokumenta doslej ni bilo mogoče zaslediti.102 V resnici ni znano niti, kdaj in kje naj bi javna dražba bila, in posledično tudi ne, kdo bi lahko bili kupci Linhartovega imetja, o kakšnih zneskih bi lahko bil govor in ali je prihodke razprodaje prejela vdova. Verjetneje je, da javne dražbe sploh ni bilo. France Koblar v biografskem prispevku o Linhartu sicer omenja tri Linhartove knjige, ki naj bi prešle v Zoisovo knjižnico, vendar naslovov, kaj šele fizičnih izvodov teh del, ne v Zoisovem ne v katerem drugem fondu doslej ni bilo mogoče identificirati. Med Linhartovimi rokopisi pa se je dejansko ohranilo gradivo za nadaljevanje Zgodovine Kranjske. Šele pred kratkim je Sonji Svoljšak v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani uspelo ugotoviti, da je ta rokopis (MS 345) v Licejsko knjižnico prišel z zbirko Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti na Kranjskem (Gesel schaft für Ackerbau und nützliche Künste für Krain), ki je delo tudi finančno podprla.103 Narodna in univerzitetna knjižnica hrani še prvo knjigo Voltairovih zbranih del iz Linhartove lastnine, vendar je knjižnica knjigo pridobila šele leta 2010.104 Iz dokumentacije v zvezi z gradnjo hiše v Poljanskem predmestju je še razvidno, da je po Linhartovi nenadni smrti odvetnik Piller prevzel vlogo pravnega varuha mladoletnih otrok in se z magistratom pogajal o višini davščine.105 101 »Mit der Lizitation seiner Bücher und Papiere wird bis nach Eintritt des neüen Schulljahres abgewartet werden, um mehr Concurrenz zu finden.« Žiga Zois Valentinu Vodniku, Ljubljana, 4. oktober 1795. Costa, Vodnikov spomenik, 57. Novo šolsko leto se je začelo v začetku novembra. 102 Npr. v zapuščini Žige Zoisa v Arhivu Republike Slovenije. Zois je hranil kataloge drugih dražb in bi ga razprodaja Linhartovega imetja prav gotovo zanimala. Če kje, bi se popis Linhartove knjižnice moral nahajati v Zoisovi zapuščini. Za podatek in mnenje se zahvaljujem dr. Sonji Svoljšak. 103 Sonja Svoljšak, elektronsko sporočilo avtorju, 23. december 2021. Sonja Svoljšak izhaja iz omembe v popisu družbinih knjig knjižničarja Franza Wildeja. 104 Oeuvres de M. de Voltaire. Nouvelle edition, revue, corrigée & considérablement augmentée, avec des figures en taille-douce (A Amsterdam: chez Etienne Ledet, 1738), s podpisom »Linhard« na naslovni strani. NUK, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R I 714015. Za podatke se zahvaljujem dr. Sonji Svoljšak. 105 Protokol prošnje dr. Jožefa Pillerja z dne 10. oktobra 1795. SI_ZAL_LJU/0489 Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, t. e. 87, fasc. 63, fol. 497. 38 I Anton Tomaž Linhart Anton Tomaž Linhart in glasba Linhart je glede na svojo izobraženost in razgledanost gotovo dobro poznal glasbo svojega časa, čeprav je za to na voljo le malo neposrednih dokazov. Z glasbo se je bržkone srečeval že v času šolanja na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, med noviciatom v cistercijanskem samostanu v Stični, v večji meri gotovo za časa bivanja na Dunaju, naposled pa tudi v hiši Žige Zoisa ter nasploh v glasbenem življenju Ljubljane. Kmalu po vrnitvi v Ljubljano poleti 1780 je Linhart začel pripravljati objavo svoje pesniške zbirke. Večji del je bržkone napisal že na Dunaju. Za zbirko Cvetje s Kranjskega je pravzaprav težko najti ustrezno oznako. Že novembra 1780 je Linhart z oglasom vabil prednaročnike, a doslej ni znano, kje je ta oglas objavil. Poslal ga je tudi Martinu Kuraltu, v spremnem pismu pa svoje delo označuje kot »l’Allmanac des Muses«.106 V predgovoru k zbirki sami pravi, da je kljub nespremenjeni vsebini namesto naslova almanah vendarle raje ponudil šopek cvetja, saj almanah ne naznanja drugega kot koledar.107 Linhartova dokaj heterogena zbirka je bila objavljena v Ljubljani verjetno v začetku leta 1781.108 Poleg dramskih, epskih in lirskih pesnitev ter filozofskega spisa je vključena notna priloga z uglasbitvami dveh pesmi. Obe skladbi imata oznako »Aria«, besedili pa naslova An Liebchen ( Ljubici) in Lied ( Pesem). Skladbi danes veljata za Linhartovi,109 a njegovega avtorstva v resnici ni mogoče ne potrditi ne ovreči. Dvome vzbuja najprej monogram ali okrajšava na spodnjem desnem robu notne priloge prve arije ( An Liebchen), ki se glasi »P. S. P.«. Če ne gre za katero od v Linhartovem času nemara splošno znanih okrajšav,110 bi to lahko bil tudi monogram skladatelja, manj verjetneje pa monogram graverja notne priloge.111 Znano je na primer, da je Linhart v Cvetje 106 »Pošiljam Vam oznanilo almanaha, ki bo izšel. Imam že veliko naročnikov, imam jih tudi v Benetkah. To se mi zelo dobro zdi.« V izvirniku: »Voici l’annonciation de l’Allmanac des Muses, qui va être publié. J’ai quantité des Prenumerans, j’en ai aussi à Venise. Voila ce qui me flatte beaucoup.« Anton Tomaž Linhart Martinu Kuraltu, Ljubljana, 1. november 1780. Linhart, Zbrano delo, 273 in 414. 107 »Ich kündigte einen Musenalmanach an, und gebe einen Blumenstrauß. Man wird mirs, hoffe ich, um so viel weniger übel nehmen, da ich bloß den Namen änderte, und die Sache behielt. Die Benennung Almanach verkündigt einen Kalander, so wie er auch in auswärtigen Almanachen gemeiniglich mitkömmt, und ein Kalender ist bey der Uiberschwemmung von Kalendern, die von allen Seiten herandringt, in der That höchst entbehrlich. Ich schmeichle mir, daß ich mich auf die Einsicht meiner Leser berufen darf, um nicht um Verzeihung zu bitten.« Linhart, Blumen aus Krain, Vorbericht. 108 Linhartov predgovor ima datum 15. december 1780. 109 Tako v notni izdaji Zgodnji slovenski samospevi, 7–9. Prim. tudi Barbo, »Korenine slovenskega samospeva«, 18. 110 Npr. posteris suis posuit (postavil za prihodnje rodove) ali proprio sumptu posuit (postavil na lastne stroške). 111 Notne priloge skupaj z Linhartovim portretom (silhueto) naj bi izdelal bakrorezec Johann Veit Kaupertz. Linhart, Zbrano delo, 496. 39 Slika 5: Arija »Lieblich Liebchen ist dein Lachen«. Notna priloga v pesniškem zborniku Blumen aus Krain ( Cvetje s Kranjskega) Antona Tomaža Linharta iz leta 1781. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R 6722. s Kranjskega vključil tudi prevod ode Feliksa Antona Deva112 Die Menschenliebe Joseph des II. , katere avtor ni bil Linhart sam, temveč grof Janez Nepomuk Edling. Imena prevajalca ode Linhart ne omenja.113 Verjetnost, da sta tudi obe uglasbitvi delo drugega neimenovanega avtorja, je precejšnja. Skladateljevega imena pa ne moremo iskati le med glasbeniki v Ljubljani, saj bi uglasbitvi lahko nastali že na Dunaju. Preprosta struktura obeh glasbenih stavkov vsekakor ni dokaz, da gre za delo neprofesionalnega glasbenika, torej Linharta. Glasbeni stavek je bolj odraz tedanjih estetskih načel klavirskih pesmi.114 Te so bile v zadnji četrtini 18. stoletja pogosto dokaj enostavne. Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani hrani rokopis skladbe z naslovom Polka-Mazurca von Linharth. Preprosto plesno skladbo je 112 Gre za odo Lubesn Joshefa II. Rimskega zesarja pruti svojemu blishnemu, objavljeno v Skupspravlanje Kraynskeh pissaniz, brez oznake strani. 113 Edlingov nemški prevod je prav tako vključen v Skupspravlanje Kraynskeh pissaniz, brez oznake strani. Prim. Linhart, Zbrano delo, 495, 502–503; Zupančič, Literarno delo, 74. 114 Oznaka samospev za to glasbeno obliko ni najbolj primerna. 40 I Anton Tomaž Linhart Slika 6: Arija »Wollt ihr meine Seufzer tragen«. Notna priloga v pesniškem zborniku Blumen aus Krain ( Cvetje s Kranjskega) Antona Tomaža Linharta iz leta 1781. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R 6722. Marijan Lipovšek označil za eno najzgodnejših ohranjenih slovenskih klavirskih skladb in delo Antona Tomaža Linharta.115 Ta glasbeno-plesna oblika že sama po sebi izključuje Linhartovo avtorstvo, saj skladba ni mogla nastati ob koncu 18. stoletja, temveč šele ob pojavu modnih plesov polke in mazurke v tridesetih letih 19. stoletja. Prej kot Linhart bi v tem primeru lahko bila avtorica skladbe njegova hči Sophie, ki je do leta 1831 še nosila očetov priimek in je v tem času dejansko živela v Ljubljani, vendar za to ni nikakršnih dokazov in sploh o njenih skladateljskih poskusih ni znanega ničesar. Priimek Linhart na Kranjskem ni bil redek in v zvezi z Linhartovimi potomci se oblika »Linharth« v resnici ne pojavlja. Skladatelj Polke-Mazurke je torej nekdo drug. Nekoliko številnejši so viri, ki pričajo o Linhartovem poznavanju gledališke glasbe. Znano je, da je podobno kot Žiga Zois in morda celo skupaj z njim v osemdesetih letih 18. stoletja Linhart prevajal arije iz italijanskih oper v slovenščino, njihove izvedbe pa je med predstavami gostujočih italijanskih operistov 115 Lipovšek, »Slovenska klavirska glasba«, 65; Barbo, »Korenine slovenskega samospeva«, 23. 41 ljubljansko občinstvo menda z navdušenjem sprejemalo.116 Manj znano je, da je Linhart za gledališke predstave italijanska besedila prevajal v nemščino. Doslej nepojasnjeno ostaja, s kakšnim namenom je v nemščino prevedel in priredil libreto L’isola disabitata Pietra Metastasia.117 Metastasio je besedilo te azione per musica spesnil sicer že leta 1753, vendar so delo z glasbo različnih skladateljev tri desetletja pozneje še vedno izvajali širom po Evropi. Linhartovo nemško besedilo Das öde Eiland je vse prej kot dobesedni prevod Metastasievega originala, pač pa dokaj prosta predelava. Kaže, da je Linhart predlogo v dveh dejanjih skrajšal v Singspiel (spevoigro) z enim dejanjem in številne verze razvezal v prozo,118 vendar je arije ohranil v vezani obliki. Tudi vsebinsko je posegel v originalno besedilo in spremenil sorodstveno razmerje obeh ženskih vlog (Konstantia in Sylvie).119 Delo torej morda ni le pesniški poizkus, temveč libreto nove spevoigre, katere uglasbitev in izvedba doslej ostajata neznani.120 Na Linhartove tesne stike z gledališkimi krogi že v začetku osemdesetih let 18. stoletja kaže nedavno odkriti prevod libreta Filippa Livignija za opero buffo Giovannija Paisiel a La Frascatana.121 Delo je februarja 1782 v nemškem jeziku z naslovom Das Mädchen von Fraskati med gostovanjem v Ljubljani uprizorila gledališka skupina Emanuela Schikanederja.122 Libreto je vzbudil zanimanje 116 O Zoisovih prevodih opernih arij poroča Jernej Kopitar v svoji avtobiografiji iz leta 1839 (Miklosish, Barth. Kopitars kleinere Schriften, 8). Edini znani Zoisov prevod operne arije »O care donette« je leta 1814 objavil Marcel de Serres v kratkem poglavju o zgodovini slovanskih narodov v četrtem delu svojega popotniškega poročila po Avstriji (Serres, Voyage en Autriche, 331). Besedilo je Serresu posredoval Kopitar in o tem tudi poročal Zoisu v pismu 26. novembra 1809 (Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 2, 115). Opernega dela, iz katerega izhaja omenjena arija, doslej ni bilo mogoče identificirati. Kopitar je o Zoisovih prevodih poročal Josefu Dobrovskemu v pismu 30. marca 1808, vendar Kopitar v tej povezavi Linharta ne omenja (Jagić, Briefwechsel, 9). Direktnih pisnih pričevanj o Linhartovih prevodih opernih arij ni. Linhart v drugem delu Zgodovine Kranjske omenja le, da je slovenski jezik v svoji spevnosti skoraj tako primeren kot italijanski, kar se že nekaj let preizkuša na odru ljubljanskega gledališča: »Man hat seit einigen Jahren auf dem Theater zu Laibach Versuche gemacht, die alle Erwartungen übertroffen haben.« Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain, 317. 117 Nemško priredbo tega besedila je Linhart objavil v Blumen aus Krain. 118 V Singspielu dialogi niso peti, temveč deklamirani. 119 Za natančnejši opis dela gl. Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani, 432–436. 120 O možni izvedbi spevoigre razmišlja tudi Janko Kos (Kos, »Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta«, 452–453), Rudolf Flotzinger pa po drugi strani ugotavlja, da so dramska besedila vključena tudi v druge pesniške almanahe tega časa (Flotzinger, »Zu den Anfängen des slowenischen Musiktheaters«, 27). Potemtakem bi lahko bila Linhartova predelava Metastasieve predloge prikaz in hkrati dokaz njegovih pesniških sposobnosti. 121 O izjemni priljubljenosti in razširjenosti Paisiellove opere obširneje Schraffl in Niubo, »Paisiello’s La Frascatana«. 122 Libreto je odkrila Nataša Cigoj Krstulović, »Odkritje Linhartovega prevoda«. Edini doslej znani izvod se je ohranil v tako imenovani Schikanederjevi knjižnici, danes hranjeni v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju (Österreichisches Theatermuseum, Theaterbibliothek Schikaneder, 845000-A.213,1). O Schikanederjevem gostovanju v Ljubljani in operi La Frascatana gl. tudi Ludvik, Nemško gledališče, 61–70 in 86; Cigoj Krstulović, »Gledališka družba Emanuela Schikanedra«. 42 I Anton Tomaž Linhart predvsem zaradi vključene arije »Navęm, zhe je kei fletno« v slovenskem jeziku,123 saj je to edini znani primer Linhartovega prevoda operne arije v slovenščino. Nič manj zanimivo ni, da je Linhart za Schikanederjevo gledališko skupino prevedel in predelal pravzaprav celotno italijansko besedilo v nemški jezik. Najdba libreta oziroma identifikacija prevajalca124 tako ni le dokaz Linhartovega zgodnjega udejstvovanja v gledališkem življenju Ljubljane, temveč odpira tudi vprašanje o stikih in sodelovanju s Schikanederjem. Zanimivo je, da ta v svoji knjižnici ni hranil le ljubljanskega libreta Paisiellove opere, temveč tudi izvod leta 1780 v Augsburgu objavljene Linhartove tragedije Miß Jenny Love.125 V zvezi s prevajanjem italijanskih arij v slovenski jezik za ljubljansko gledališče je v literaturi vedno znova citirana anekdota, ki jo je leta 1831 zapisal vsestransko razgledani slovenski jezikoslovec, pesnik in duhovnik dvomljivega slovesa Jakob Zupan. Zupanovo pričevanje zveni vse prej kot zanesljivo, gotovo pa je pripetljaj temeljil na resničnem dogodku. Zupan opisuje srečanje ljubljanskega kanonika Riccija z Metastasiem na Dunaju, ki se je bržkone odvijalo v stanovanju dvornega pesnika v stavbi z imenom Großes Michaelerhaus na Kohlmarktu pred aprilom 1782, torej datumom Metastasieve smrti. Nemogoče je ugotoviti, katero Linhartovo kranjsko pesem bi Ricci lahko predstavil uglednemu pesniku, a danes prevladuje mnenje, da je bil to prevod neke operne arije:126 Za zaključek še anekdota, ki utegne vliti slehernemu izobraženemu prijatelju spoštovanje do naše kranjščine. Tamkajšnjemu pomožnemu škofu Ricciju v Ljubljani je nekoč rekel slavni Italijan in cesarski dvorni pesnik Metastasio v odlični družbi na Dunaju: »Toliko lepega slišim o kranjskem jeziku, da si želim slišati kako kranjsko pesem.« Ricci mu zapoje neko Linhartovo, Metastasio napeto posluša. Ko je Ricci odpel, je dejal Metastasio: »Noben glas Vaše pesmice ni žalil mojega ušesa.« Tako je pripovedoval Ricci sam vpričo podpisanega.127 123 To je prevod arije protagonista Nardoneja v tretjem prizoru prvega dejanja. V libretu je slovenski prevod arije natisnjen za isto arijo v nemškem jeziku (»Den Kitzel, der die Herzen«). Das Mädchen von Fraskati, 12–13. 124 Ime prevajalca je na edinem ohranjenem izvodu na naslovnici označeno s polanonimno okrajšavo »A. L. ***«. 125 Mihurko Poniž, »Nekaj ugotovitev«, 7–8. 126 Prim. npr. Linhart, Zbrano delo, 463; Cigoj Krstulović, »Odkritje Linhartovega prevoda«, 485. 127 »Zum Schluße eine Anecdote, welche im Stande ist, jedem gebildeten Fremden Achtung für unser Krainisch einzuflößen. Dem seligen Weihbischofe Ricci zu Laibach, sagte in früherer Zeit, der berühmte Italiener und kaiserliche Hofdichter Metastasio, in einer vornehmen Gesel schaft zu Wien: Ich höre so viel Schönes von der kranischen Sprache, daß ich wünsche, ein krainisches Lied singen zu hören. Ricci singt ihm ein Linhartisches vor. Metastasio war ganz Ohr. Als Ricci ausgesungen, sprach Metastasio: ›Kein Laut Ihres Liedchens hat meine Ohren beleidiget.‹ So erzählte es Ricci selbst dem Unterzeichneten.« Zupan, »Vorzug des Krainischen«. Slovenski prevod Alfonza Gspana (Linhart, Zbrano delo, 463). 43 Od Linhartovih slovenskih verzov za gledališki oder se je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ohranil še tiskani letak, na katerem razen dveh kitic pesmi z začetkom besedila »Fantji! En lęp zvęt je ta« nista natisnjena ne ime avtorja ne namen, čas ali kraj izvedbe.128 Gspan navaja zapis na kataloškem listku, po katerem sodeč naj bi letak knjižnici leta 1864 podaril neki Jože Schrey. Schreyev lastnoročni podpis se dejansko nahaja na spodnjem robu lista.129 V zapisu na kataloškem listku je nadalje omenjeno, da je to kranjsko pesem pela neka deklica v gledališču.130 Peter von Radics brez navedbe vira dodaja, da je bila pesem deklamirana na dobrodelni predstavi igralke Deimer 8. februarja 1791 v Ljubljani.131 Pomen glasbe v Linhartovem dramskem delu je najbolj očiten pri komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Čeprav ni jasno, ali je bila igra izvedena za časa Linhartovega življenja, je Janez Krstnik Novak (1756–1833) scensko glasbo gotovo zložil v sodelovanju z avtorjem besedila. Dramsko besedilo glasbo narekuje na treh mestih in Novakova partitura vsebuje ravno uglasbitve teh prizorov: tercet Nežke, gospe Rozale in Tončka v četrtem prizoru drugega dejanja, nadalje kvartet Nežke, gospe, Tončka in Matička v desetem prizoru četrtega dejanja in nazadnje, ob koncu komedije, še sekstet Nežke, gospe, Jerce, Tončka, Matička in barona Naletela. Glasba je v dogajanje povsem logično vpeta in brez nje bi manjkal ključni dramaturški element. Linhartov sodobnik Novak je v Ljubljani opravljal različne uradniške službe. V šematizmu iz leta 1795 je naveden kot kancelist cesarsko-kraljeve deželne vlade na Kranjskem in je bil potemtakem Linhartov sodelavec. Zanimivo je tudi, da je v tem času živel v hiši, ki je bila v lasti Linhartovega svaka Antona Makovca (»am Platze 189«).132 V šematizmu iz leta 1795 je Novak naveden tudi kot kapelnik pri godbi mestne lovske divizije (Bürgerliche Jäger-Division).133 Aktivno je deloval v Filharmonični družbi kot pevec in violinist. V letih 1799 in 1800 je bil vodja orkestra, v letih od 1808 do 1825 pa glasbeni ravnatelj družbe. Prav verjetno je Linhart sam zaprosil Novaka za glasbo k svoji komediji. Novakovo partituro hrani Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Rokopis nima naslovnice in nobenega zapisa datuma. Na platnici je etiketa z napisom »Figaro. Gedicht von Anton Linhart, Musik von J. B. Novak«. Zakaj je delo imenovano Figaro, je poskusil razložiti Janez Höfler in predvideval, da je bila etiketa partituri dodana pozneje in da njen pisec ni več poznal povezave 128 NUK, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R 25927. 129 V Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 160, je omenjen neki Joseph Schrey, akcesist (pripravnik) v službi ljubljanskega stanovskega arhiva. 130 Linhart, Zbrano delo, 327 in 575. 131 Radics, »Slovenske predstave v deželnem gledališči«, 290; podobno tudi Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, 59. 132 Schematismus für das Herzogtum Krain, 25. 133 Ibid., 185. 44 I Anton Tomaž Linhart Slika 7: Zaključni sekstet »Sdej sapojmo, sdej vukajmo« v izvirnem natisu komedije Ta veşsęli dan, ali Matizhek şe shęni Antona Tomaža Linharta, 1790, str. 148–149. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, R 10215 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­S2G9Q52R). glasbe z Linhartovim Matičkom.134 Komaj verjetno je, da bi pisec prepoznal avtorja besedila, ne pa tudi naslova njegove literarne predloge. Na podlagi manjših jezikovnih odstopanj med uglasbenim in objavljenim besedilom je Dragotin Cvetko domneval, da je Novakova glasba nastala pred natisom Linhartovega 134 Höfler, Tokovi glasbene kulture, 110. 45 Slika 8: Začetek seksteta »Sdej sapojmo, sdej vukajmo« v partituri Janeza Krstnika Novaka ( Figaro). Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Glasbena zbirka (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­5CSTZJAU). besedila, ki naj bi ga Linhart pred objavo še dodelal. Cvetko je argumentiral, da spremembe besedila135 niso pogojene z glasbo in uglasbitev ni mogla biti vzrok za odstopanja.136 Odstopanja so dejansko očitna, vendar kot argument za ugotovitev nastanka glasbe vse prej kot zanesljiva. Ob Novakovi glasbi, katere zapis je bil do leta 1952 v zasebni lasti,137 se zopet postavi že večkrat načeto vprašanje o izvedbi Matička v Linhartovem času. Za prvo potrjeno javno uprizoritev velja šele izvedba leta 1848 v Novem mestu. Tej je leto 135 Npr. »Tiranska lubezen, o huda bolezen« v partituri in »Perserčna bolezen, tiranska lubezen« v tisku. 136 Cvetko, Odmevi glasbene klasike, 71–72 in 79–82. 137 Höfler, Tokovi glasbene kulture, 109; Novak, Figaro. Cantate, XI. 46 I Anton Tomaž Linhart pozneje sledila postavitev v Ljubljani in nato še v drugih slovenskih mestih. Danes prevladuje mnenje, da je uprizoritev komedije za časa Linhartovega življenja preprečila cenzura, vendar ta domneva nikoli ni bila dokazana. Obstaja nekaj namigov, da je bilo delo vendarle izvedeno. Breckerfeld v biografski skici o Linhartu ne izraža nikakršnega dvoma, da delo v Ljubljani ne bi bilo uprizorjeno, temveč, prav nasprotno, govori o navdušenem sprejemu obeh Linhartovih dramskih del.138 Cesarski dvor je zares prepovedal izvedbo izvirne Figarove svatbe Pierra- -Augustina Beaumarchaisa, ni pa prepovedal italijanske priredbe Le nozze di Figaro Lorenza da Ponteja z glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta maja leta 1786 na Dunaju. Leto poprej je cenzura gledališki skupini Emanuela Schikanederja v dunajskem Gledališču pri Koroških vratih prepovedala izvedbo nemške priredbe Figara Johanna Rautenstraucha, ni pa preprečila objave besedila v tisku.139 Je torej cenzura pet let pozneje prepovedala tudi izvedbo Linhartove veseloigre in hkrati privolila v objavo besedila, ki ga je leta 1790 natisnil ljubljanski založnik Ignac Kleinmayr? Linhart, ki je bil sam dejaven kot knjižni cenzor in se je pri objavah svojih del že spopadal s cenzuro, najbrž ne bi naivno verjel v privolitev in ob tako slabih obetih v izvedbo ne bi vložil toliko naporov, vključno z naročilom glasbe. V vsakem primeru si je mogoče predstavljati izvedbo vsaj v zasebnem krogu. Čeprav dileme v zvezi z uprizoritvijo ob pomanjkanju zgovornih virov doslej ni bilo mogoče razrešiti,140 pomen Linhartovega Matička za zgodovino slovenske glasbe ostaja nespremenjen. Novakov Figaro je v resnici najstarejša ohranjena slovenska scenska glasba. 138 Gl. Breckerfeldovo biografsko skico na začetku tega poglavja in prilogo 2, št. 3. 139 Delo je izšlo v časniku Das Wienerblättchen, 28. februar 1785, 1. marec 1785, 2. marec 1785, nato pa še v knjižni obliki: Beaumarchais, Der närrische Tag. Na naslovnici je citat iz tretjega prizora petega dejanja: »Gedruckte Dummheiten haben nur da einen Werth, wo man ihren freyen Umlauf hindert.« (»Natisnjene neumnosti imajo smisel le tam, kjer se jim prepreči prost obtok.«) 140 Podrobneje o Linhartovem spopadanju s cenzuro Deželak Trojar, »Linhartovo soočanje s cenzuro«, 45–47; Dović, »Slovenski literati in cesarska cenzura«, 247–253. 47 Slika 9: Pogled na Dunaj iz Leopoldstadta (Ansicht von der Leopoldstadt aus), Joseph Rabl, kolorirana jedkanica, natisnil Joseph Eder, ok. 1790. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. 48 II Jožefa Linhart na Dunaju II Jožefa Linhart na Dunaju 49 Družbeni in kulturni utrip Dunaja v zgodnjem 19. stoletju Prestolnica habsburške večnacionalne državne tvorbe je bila okoli leta 1800 z 233.431 prebivalci za Londonom (959.310 prebivalcev) in Parizom (547.756 prebivalcev) tretje največje mesto v Evropi. Število prebivalcev Dunaja se je v naslednjih desetletjih dvigovalo nekoliko počasneje kot drugje: leta 1820 jih je bilo 247.754 in leta 1830 303.885, medtem ko je leta 1830 v Londonu živelo že 1.655.583 in v Parizu 785.862 ljudi.1 V zadnjem desetletju 18. stoletja je začelo število prebivalcev Dunaja upadati, saj je leta 1800 tam živelo okoli 30.000 manj ljudi kot leta 1787.2 Šele sredi tretjega desetletja 19. stoletja je število prebivalcev prestolnice zopet doseglo raven izpred leta 1790.3 Kljub upadu števila prebivalcev na prehodu v 19. stoletje je na Dunaju vladala huda stanovanjska stiska. Razsvetljenski pisec, topograf in kronist Johann Pezzl je leta 1805 zapisal, da se glede na zmožnosti mesta tam gnete vsaj 80.000 ljudi pre več. Pritoževanje, da stanovanj ni najti niti za visoko ceno, naj bi bilo ena najpo gostejših pogovornih tem. Prostorska stiska se je odražala v stalnih gradbenih delih, rušenju stavb in postavljanju novih, predvsem pa v nadgradnji nadstropij. Množično izseljevanje v predmestja je bilo pogosto,4 a so se z večjim povpraševanjem po stano vanjih najemnine dvigovale tudi tam.5 Ker so Dunajčani iz mesta bežali pred po letno vročino, dragih stanovanj v mestu med odsotnostjo pogosto niso zadržali, temveč so jeseni poiskali nova.6 Sploh so bili Dunajčani znani po pogosti menjavi stanovanj. Najemnino so plačevali dvakrat letno (konec aprila in konec septembra) in ob teh terminih so bile množične selitve posebno vidne. Zaradi prostorske stiske in porasta najemnin je na Dunaju cvetelo podnajemništvo. Le redke družine so v stanovanjih prebivale same, oddajanje sob je bilo bolj pravilo kot izjema, govor pa je celo o oddaji postelj več ljudem hkrati, ki so jih uporabljali menjaje.7 Na vrhu družbene piramide je bilo visoko plemstvo, h kateremu je okoli leta 1816 sodilo okoli 20 knežjih in okoli 70 grofovskih družin. Plemičem je sledil najštevilnejši, meščanski sloj, ki pa je bil izjemno heterogena tvorba, saj je združeval tako uradnike, trgovce, obrtnike, pravnike in zdravnike kot tudi umetnike. Pezzl za leto 1813 med skupaj 237.743 ljudmi, ki so na Dunaju, vključno s predmestji, 1 Olegnik, Historisch-Statistische Übersichten von Wien. Cit. po: Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 91. 2 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 350. 3 Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 91. 4 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 8–10. 5 Ibid., 35–36. 6 Selitve so tradicionalno potekale ob prazniku sv. Jurija (23. aprila) in prazniku sv. Mihaela (29. septembra). 7 Kämpken, »›Wir bezahlen jetzt 30 fl.‹«, 71. 50 II Jožefa Linhart na Dunaju prebivali v 7162 hišah, našteva 4543 plemičev, 895 duhovnikov, 4976 uradnikov, 15.976 umetnikov in obrtnikov, 9109 priseljencev iz avstrijskih dežel in 13.276 tujcev.8 Po statističnih pregledih iz tridesetih let 19. stoletja so v celotni monarhiji na tisoč oseb živeli povprečno po trije uradniki, dva duhovnika, sedem umetnikov in obrtnikov, enajst plemičev, trinajst vojakov in 54 kmetov.9 V dvajsetih letih 19. stoletja viri govorijo o vsaj 20.000 ženskah, ki so se ukvarjale s prostitucijo.10 Ta dejavnost seveda nikakor ni bila dovoljena, vendar vselej tolerirana. Ženske in moški so svoje usluge ponujali tako na ulicah, v plesnih dvoranah in gledališčih kot celo v cerkvah. Prostitucija na Dunaju je bila svojevrsten mikrokozmos, ki je ustvarjal paralelno topografijo mesta.11 Dunaj je bil talilni lonec najrazličnejših kultur in narodov. V mestu so se srečevali študenti, trgovci, umetniki, diplomati in obiskovalci z vseh strani monarhije in od drugod. Slišati je bilo mogoče različne jezike, izobraženci pa so poleg nemščine najraje uporabljali francoščino, ki je veljala za posebno imenitno. Italijanščina je bila prav tako prisotna, vendar bolj omejena na italijansko skupnost.12 Dunaj je imel znotraj mestnega obzidja v drugem desetletju 19. stoletja okoli 1380 hiš, katerih število zaradi prostorske omejenosti ni dosti raslo, predmestja pa so štela okoli 5600 poslopij. Vse stavbe razen cerkva so bile oštevilčene s tako imenovanimi konskripcijskimi številkami. Leta 1770 vpeljani sistem hišnih številk se je spremenil v letih 1795, 1821 in 1863. Ulice in trgi so imeli sicer lastna imena, vendar le za boljšo orientacijo. Tlakovane ulice in ceste so bile ozke in polne ovinkov in na njih je vladala neprestana gneča. Staro mestno jedro ovalne oblike je bilo obdano z obzidjem v višini 40–50 dunajskih čevljev (12,6 do 15,8 metra), v katerem je bilo enajst vogalnih utrdb (bastij) ter sedem večjih in štiri manjša vrata v mestno jedro. Tudi pri mestnih vratih je bila gneča neizmerna in ljudje so morali za vstop v mesto ali izstop iz njega čakati po pol ure ali dlje.13 Med predmestji in obzidjem se je okoli Dunaja razen ob rokavu Donave razprostirala nepozidana površina, tako imenovana Glacis ali Esplanade, široka kakšnih 600 korakov. V času cesarja Jožefa II. so te površine zasadili z vrtovi, livadami, travniki in drevoredi, ki so postali priljubljena sprehajališča Dunajčanov. Nič manj priljubljene niso bile promenade na vrhu obzidja, na katerih ni bilo kočij in so ponujale čudovit razgled v predmestja.14 Med pogosto obiskane zelene površine sta sodila Augarten in predvsem Prater v predmestju Leopoldstadt.15 8 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 315. 9 Becher, Statistische Uebersicht der Bevölkerung, 354–355. 10 Wien wie es ist, 97–98. 11 Schrank, Die Prostitution in Wien, 238–293. 12 Pezzl, Neue Skizze, zv. 2, 266–271; Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 317–318. 13 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 12–13. 14 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 3–15. 15 Realis, Curiositäten- und Memorabilien-Lexikon, zv. 1, 106–109; Pezzl, Neueste Beschreibung von Wien (1821), 173–176. 51 Slika 10: Pri gostilnah v Pratru ( Bey den Wirtshäusern im Pratter), kolorirana akvatinta Wilhelma Friedricha Schlotterbecka, ok. 1815. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Geografsko lego Dunaja sodobniki ocenjujejo za zdravo in slikovito ter predvsem za izjemno rodovitno. Pezzl je leta 1816 zapisal, da je v Evropi komaj še mogoče najti glavno mesto s tako primerno lego za kakovostno življenje,16 kar velja pravzaprav do danes. Pezzl je hkrati priznaval, da kakovost pitne vode predvsem v nižjih predelih Dunaja ni bila najboljša. Zdravstvene težave je povzročal prah, ki je bil moteč predvsem v poletnih mesecih in po tedanjem mišljenju krivec za izredno pogosta obolenja dihal. Sodobniki so za neprestane pljučne bolezni krivili tudi večno hojo po stopnicah: Pezzl hudomušno opisuje, da se je moral človek povzpeti po vsaj devetsto stopnicah, preden je zvečer zaključil vse svoje dnevne opravke.17 V resnici je šlo za okužbe s tuberkulozo, ki je leto za letom zahtevala številne smrtne žrtve. Mesto se je v začetku 19. stoletja sicer lahko pohvalilo s kanalizacijskim sistemom, vendar sta jarke ob cestah izpirali zgolj odpadna voda in deževnica, kar pomeni, da je bilo v sušnih mesecih v mestu nemalo smradu. Že od leta 1776 je mestne ulice ponoči razsvetljevalo okoli 3200 svetilk, ki so bile 16 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 10. 17 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 145–149. 52 II Jožefa Linhart na Dunaju pritrjene visoko na stavbe in so do druge ure zjutraj gorele na mešanico lanenega olja in svinjske masti.18 Z vstopom v 19. stoletje se je kot posledica napetega političnega stanja, utrudljivih vojn z Napoleonom, francoskih zasedb, finančnih špekulacij, uvedbe novih davkov in nenazadnje izpadov žetve v Avstriji začela vsesplošna gospodarska in družbena kriza. Prvi glasniki te finančne stiske so se z dvigovanjem cen pojavili že v zadnjih letih 18. stoletja, cene pa se po letu 1800 niso umirile, pač pa vedno hitreje naraščale. Kar so prebivalci Avstrije sprva doživljali kot splošno draginjo, se je kmalu preoblikovalo v bliskovito in neobvladljivo inflacijo. Cene so se podvojile, nato potrojile in se ob koncu prvega desetletja 19. stoletja dvignile na desetkratno višino. Večina prebivalcev tedaj ni bila več sposobna kriti niti najosnovnejših življenjskih potreb. Neobvladljivo finančno stanje je ob koncu februarja 1811 vodilo do razglasitve državnega bankrota. Dvor je marca objavil tako imenovani februarski patent in uvedel novo dunajsko valuto ( Wiener Währung). Menjava tako imenovane konvencijske veljave ( Conventionsmünze) je povzročila 80-od stotno izgubo vrednosti denarja in kmalu se je izkazalo, da patent finančne krize ne bo mogel ustaviti. Izjemna inflacija in podražitve se v času dunajskega kongresa (ok. 1815) še niso umirile in konsolidacija valute je uspela šele v tretjem desetletju 19. stoletja.19 Hkrati s tem, ko je dunajski kongres naposled le naznanil umiritev političnega stanja in konec koalicijskih vojn proti Napoleonu, je leta 1815 na indonezijskem otoku Sumbava izbruhnil vulkan Tambora. Vulkanski prah je potemnil severno hemisfero zemeljske poloble in privedel do drastičnega padca temperatur. Ne da bi si prebivalci Evrope dogodek znali kakorkoli razumno pojasniti, so leto 1816 doživeli kot leto brez poletja. Povsod po Evropi je sledil izpad žetve in nato na evropskem kontinentu že zdavnaj pozabljena vsesplošna lakota.20 Johann Pezzl je v svojih opisih Dunaja kritično in bistroumno opisal to nestabilno gospodarsko in družbeno stanje. V spisu Neue Skizze von Wien iz leta 1805 je na primeru povprečnega moškega iz srednjega sloja prikazal splošne finančne razmere v prvih letih 19. stoletja. Jasno je ponazoril rast cen v letih od 1786 do 1804 in prikazal, da je človek za življenje brez posebnega blišča, ki bi vključeval obiske gledališča, koncertov ali druge zabave, leta 1804 potreboval vsaj 923 goldinarjev. Zanimiva je Pezzlova razporeditev življenjskih stroškov. Zdaleč največji finančni izziv so Dunajčanom predstavljale cene hrane, za katero je bil povprečen prebivalec primoran odšteti nekaj več kot polovico svojega prihodka. V primerjavi z današnjim časom je nenavadno velik delež zaslužka (skoraj četrtino) terjal nakup oblačil, za najemnine pa so tedaj odšteli manj kot dvajset 18 Ibid., 100; Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 103–104. 19 Grundner, »Taler – Gulden – Bancozettel«. 20 Behringer, Tambora und das Jahr ohne Sommer. 53 in za ogrevanje zgolj štiri odstotke prihodkov.21 Drugače kot danes so bile cene za potovanja in komunikacijske sisteme za tedanjega človeka komaj vredne omembe. Najemnine so se plačevale v polletnih obrokih in najemniki so draginjo občutili z vsakim obrokom bolj. Pezzl je leta 1805 rekel, da je cena najemnine pred dobrim desetletjem znašala okoli 50 goldinarjev na sobo, leta 1804 pa je bilo komaj še mogoče najti sobo za 130 goldinarjev. Dodal je, da v mestu ne bo mogel živeti nihče, čigar letni prihodek bo manjši od 2000 goldinarjev.22 Razlike v višini zaslužka med predstavniki različnih družbenih slojev so bile v začetku 19. stoletja neizmerne. Delavci v tovarnah in manufakturah so zaslužili od 20 do 50 krajcarjev na dan, dninarji okoli 70. Ženske v teh poklicih so dobile 10 do 30 krajcarjev, če so opravljale hišna dela, pa kvečjemu pet krajcarjev. Slabo plačani so bili vojaki, ki so prejeli največ 60 goldinarjev letne plače, vendar njim ni bilo treba skrbeti ne za hrano in obleko ne za najemnino. Vojaški stotnik je zaslu žil tridesetkrat več (1800 goldinarjev), maršal pa je imel letni prihodek okoli 20.000 goldinarjev. Pisarji pri knežjih družinah so letno zaslužili 150 do 400 goldinarjev, višji uslužbenci pa okoli 1000 goldinarjev. Podobno plačo je imel bančni knjigovodja. Učitelj v navadnih šolah je lahko zaslužil največ 150 goldinarjev. Večina uradnikov je spadala v tretji plačni razred in je imela letni dohodek od 200 do 1200 goldinarjev, dvorni svétniki pa so zaslužili najmanj 4000 in največ 6000 goldinarjev. V tej višini so se gibali prihodki najboljših gledaliških igralcev in pevcev (4000 do 5000 goldinarjev), dolgoletni član dvorne kapele pa je bil primoran shajati z letnim zaslužkom od 400 do 700 goldinarjev.23 Knezi so imeli letni prihodek od 100.000 do 500.000 goldinarjev, nekateri tudi več. Tako je knez Esterházy prislužil letno več kot 700.000 goldinarjev, grof Fries, ki se je ukvarjal z bančništvom, pa več kot 800.000. Letni prihodek grofovskih družin je bil vsaj desetkrat manjši in se je gibal med 20.000 in 80.000 goldinarji. Materialno bogastvo so si kopičile tudi meščanske družine, predvsem tiste, ki so se ukvarjale s trgovino in špekulirale na borzi.24 V kulturnem utripu mesta vsesplošna in več kot dve desetletji trajajoča finančna kriza na prvi pogled ni prepoznavna. Mesto je kljub vsemu nudilo številne možnosti za živahno družabno življenje in preživljanje prostega časa, ki so ga številne družine uradnikov imele na pretek. Delovni čas povprečnega dunajskega uradnika je znašal kvečjemu šest ur in bil razdeljen: trajal je od 9. do 12. ure do-poldne ter od 15. do 18. ure popoldne. Višji uradniki so si čas za delo razporejali povsem svobodno, sploh če niso imeli opravkov s strankami. Predpisani delovni čas 21 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 159–162. 22 Ibid., 37–38. 23 Podatki so povzeti po: Kämpken, »›Wir bezahlen jetzt 30 fl.‹«, 75–76; Fuchs, »›Ohne Geld, keine Musik‹«, 87. 24 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 316. Za nadaljnji pregled letnih dohodkov po poklicih gl. Hanson, Musical Life in Biedermeier, 20–22. 54 II Jožefa Linhart na Dunaju se v Avstriji ni uveljavil pred sredino 19. stoletja.25 Meščanstvo se je ob popoldnevih in večerih srečevalo v gostilnah, pivnicah, vinskih kleteh in kavarnah, ki so bile opremljene z mizami za biljard in druge družabne igre ter z ločenimi prostori za uživanje tobaka.26 Pezzl je opazil, da je družabnost Dunajčanov po začetku vojn s Francijo občutno upadla. V osemdesetih letih 18. stoletja naj bi bilo razširjeno vsesplošno veselje, odprtost in sproščenost, razpoloženje mestnih prebivalcev v letih po 1800 pa se je korenito spremenilo.27 Družabno življenje v prvih desetletjih 19. stoletja kljub finančni krizi in zaostrenim političnim razmeram ni zamrlo, povečal pa se je pomen zasebnosti. Popoln umik v družinsko sfero se ni zgodil nikoli in lahko danes velja za enega iz med klišejev bidermajerske dobe. Metternichov protiliberalni sistem, vzpostavljen po dunajskem kongresu, je sinonim za preganjanje in zatiranje svobodnega izražanja mnenja, svobode tiska in zbiranja, vendar prebivalstvo nadzora ni nujno doživljalo kot ustrahovanje. Sčasoma se mu je večina prilagodila. »Avstrijska policija je odlična, in ker je odlična, je nadležna,« je v dvajsetih letih 19. stoletja zapisal anonimni francoski obiskovalec Dunaja.28 Zasebni saloni in družabne dejavnosti v družinskem in prijateljskem krogu niso nujno reakcija na represivno politično ureditev,29 temveč morda bolj odraz nove mentalitete in idealov srednjega sloja. V vedno širših krogih družbe je opaziti zavest o pomenu dela, prizadevnosti in dolžnosti na eni strani in pomena prostega časa na drugi. Zlasti meščanski krogi so začeli delo vse bolj ločevati od prostega časa, prosti čas pa so si prizadevali oblikovati in preživeti v praktični in prijetni domačnosti ter udobju. Hkrati se je spremenil pomen družinskih vezi, ki pa so bile zopet neločljivo povezane z delovnimi dejavnostmi. Sinovi so pri izbiri poklica sledili očetom in tudi izbira partnerja je potekala v ozkih družbenih okvirih. Običajno se je odvetnik poročil s hčerjo odvetnika, hči trgovca pa s trgovcem. Poznanstva in odnosi v lastnem družbenem okolju so terjali neprestano skrb in nego.30 Poudarek družinske in zasebne sfere se je jasno odražal pri opremljanju bivalnih prostorov. Za bidermajerski način življenja je značilna ljubezen do lepega, vključno z umetnostjo, literaturo in glasbo. V začetku tega obdobja so značilni preprostost, udobje in praktičnost ureditve in pohištva, najpozneje po letu 1840 pa zopet zunanji blišč in reprezentativnost.31 Višji in premožnejši sloji so gledališke predstave, opere in balete obiskovali vsakodnevno. Iz dnevnikov kulturno razgledanega in nadvse kritičnega Carla 25 Podrobneje o delovnem času uradnikov gl. Heindl, G ehorsame Rebellen, 225–231. 26 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 115–118. 27 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 39–42. 28 Wien wie es ist, 39. 29 O dunajski policiji in vplivih cenzure na glasbeno življenje gl. Hanson, Musical Life in Biedermeier, 34–60. 30 Bruckmüller, »Wiener Bürger«, 50. 31 Krüger, Biedermeier, 59–68. 55 Rosenbauma izhaja, da je ob večerih obiskal tudi po dve različni predstavi v dveh gledališčih, vendar nobene ni spremljal od začetka do konca. V mestu sta pod okri ljem dvora delovali Gledališče pri Hofburgu (Hoftheater nächst der Burg), v tem času namenjeno predvsem uprizoritvam gledaliških iger, in Gledališče pri Koroških vratih (Hoftheater nächst dem Kärntnertor ali tudi Kärntnertortheater), ki je uprizarjalo nemške in italijanske opere ter balete. Medtem ko je bilo za ložo v Gledališču pri Hofburgu treba odšteti pet goldinarjev, je loža v Gledališču pri Koroških vratih stala osem goldinarjev za nemške opere in balete, za predstave italijanskih oper pa celo dvajset goldinarjev na večer. Vstopnica za sedež v parterju je v obeh hišah znašala 1 goldinar in 24 krajcarjev, za italijanske opere pa 2 gol-dinarja in 20 krajcarjev. Najcenejše vstopnice v najvišjih nadstropjih so stale od 15 do 20 krajcarjev.32 Precej ugodnejše so bile cene vstopnic za gledališke hiše v bližnjih predmestjih, predvsem v dvornima gledališčema konkurenčnem gledališču Theater an der Wien, po opernih parodijah in »ljudskih« burkah slovečem gledališču v Leopoldstadtu in gledališču v Josephstadtu.33 V času karnevala, na Dunaju imenovanega Fasching, je mesto vsako leto znova zajela plesna mrzlica. Dunajska družba se je na plesih srečevala v uglednih redutnih dvoranah, sčasoma pa je vrata odpiralo vse več novih plesnih dvoran, med katerimi sta zasloveli predvsem leta 1807 odprta dvorana Sperl in leto pozneje Apollosaal.34 Vsako pustno sezono se je na Dunaju zvrstilo več kot sedemsto različnih plesnih prireditev. Pri tem ne gre pozabiti na številna zasebna plesna srečanja v hišah, domovih ter v ta namen najetih gostiščih. Veselje Dunajčanov do plesa je legendarno in količina v tem času nastale plesne glasbe popolnoma nepregledna.35 Dunaj je ponujal vrsto danes bolj ali manj nenavadnih zanimivosti, na primer prvi vrtiljak v Pratru od leta 1824, v istem času tako imenovano »opičje gledališče« ( Affentheater), v katerem so se Dunajčani zabavali nad pisano oblečenimi opicami in drugimi živalmi, delovala so razna mehanična gledališča in vseskozi so se pojavljale nove, vendar kratkožive atrakcije. Mesto je vedno znova zapadalo novim norostim, tako na primer »žirafomaniji«, ki se je porodila v pomladnih mesecih leta 1828, ko je egiptovski kraljevi namestnik avstrijskemu cesarju za njegovo menažerijo v Schönbrunnu poslal diplomatsko darilo – živo žirafo. Nenadoma je ves Dunaju govoril in pisal le še o tej eksotični živali, ki je sprožila pravo manijo. Galanterijski trgovci so nemudoma začeli ponujati vse vrste blaga in izdelkov v žirafjih vzorcih in oblikah, začenši z oblačili, tobačnimi pločevinkami, nakitom, stekleničkami za parfume in vse do nove pokončne oblike klavirjev. Frizerji so damam začeli oblikovati pričeske, inspirirane po žirafi, in slaščičarji so izdelovali pecivo in sladkarije v obliki te ljubke živali. To splošno navdušenje se je odrazilo 32 Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 172–180. 33 Ibid., 180–193. 34 Za pregled dunajskih plesnih dvoran gl. Witzmann, Der Ländler in Wien, 104–106. Za opis plesne dvorane Apollosaal gl. Reise der Göttinn der Tanzkunst. 35 Witzmann, Der Ländler in Wien, 1–15. 56 II Jožefa Linhart na Dunaju celo v glasbenih delih (na primer Galop à la Giraffe skladatelja Henrija Herza) in na gledaliških odrih. Preden je leto dni pozneje žirafa v cesarski menažeriji žalostno poginila, je modno norost že nadomestila nova.36 Premožnejši Dunajčani so redno zahajali na kopališke in zdravilne kure v mesto Baden, neredko pa v kopališka mesta na Češko. Dunaj se je lahko pohvalil z več kopališči različnega ugleda in kakovosti, z vrsto bolnišnic, dobrodelnih ustanov in izobraževalnih inštitucij. Dunajska univerza je imela štiri klasične fakultete. Študij teologije in prava je trajal po štiri leta, medicine in kirurgije po pet let, filozofskim študijem pa je bilo treba nameniti le tri leta. Mesto je nadalje imelo konvikte (internate), tri gimnazije, normalke in tako imenovane trivialke za najnižje družbene sloje, poleg tega pa še vrsto akademij, ki so podajale praktično znanje za zdravnike (Josephinum), plemstvo (Theresianum), dekliški penzionat za izobraževanje učiteljic in podobno.37 Cesar Jožef II. je hkrati z reformami vzpostavil birokratski sistem, ki ga Av - strija do tedaj sploh ni poznala. Birokracija se je v naslednjih desetletjih še pove čala in dosegla nov vrh pod kanclerjem Metternichom. Johann Pezzl se je že ob koncu jožefinskega desetletja šalil na račun sprevoda birokratov v pisarne. Nad tisoč strašno zaposlenih uradnikov je kot nekakšna vojaška garda tajnikov, registrantov, adjuktantov, koncipistov, protokolistov, ingrosistov, kancelistov in akcesistov dnevno odkorakala na delo, takoj za njimi pa je peljalo še tristo kočij kanclerjev, predsednikov, referentov, arhivarjev, svétnikov in registratorjev.38 Opisi življenjskih navad dunajskih meščanov pogosto zvenijo nenavadno moderno. Pezzl se je ponorčeval iz lastnikov psov in drugih hišnih živali, ki so plačevali astronomske vsote za zdravljenje svojih hišnih ljubljenčkov.39 Zanimivi so opisi vedno višje hitrosti kočijažev po mestu, ki je kljub vsem prepovedim ni bilo nikoli mogoče omejiti.40 Občutek, da se hitrost življenja le povečuje, vsekakor ni nov fenomen, pisatelj Gerhard Robert Walter von Coeckelberghe-Dützele (imenovan Realis) je že leta 1846 zapisal: Stavek, da ljudje v današnjem času živijo hitreje kot običajno, se ne zdi neresničen; vročična aktivnost, ki nas žene, nam preprečuje, da bi prenašali zložni in umirjeni tempo hoje jajčaric pri onih prevoznih sredstvih, ki so zadoščala hladni, ravnodušni in ukalupljeni preteklosti, s katero je bila ta monotona počasnost v popolnem sozvočju; zato pa se dandanes vsakdo želi voziti, in to zelo hitro in vratolomno. Tako se zgodi, da življenje na Dunaju, tako kot v drugih velikih prestolnicah, namesto da bi teklo, šviga kot puščica po deželni cesti bivanja – dokler zadnje v črno odeto vozilo ne odpelje nemirnega popotnika iz njegovega bivališča na poslednjo postajo, kjer 36 Schönherr, Johann Strauss Vater, 31–32. 37 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 167–190. 38 Pezzl, Skizze von Wien, 136. 39 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 70–71. 40 Ibid., 102–104. 57 ima dovolj časa, da si opomore od naporov in udarcev v rebra, ki jih je pretrpel na kotanjasti življenjski poti.41 Vtis modernosti vzbujajo opisi hitro spreminjajoče se mode, zapravljivosti in pretiranega potrošništva. Splošno zanimanje za modo v širših krogih družbe je na Dunaju močno naraslo v začetku 19. stoletja in mesto je začelo tekmovati s Parizom. Hkrati se je močno razširila tekstilna industrija, zlasti proizvodnja svile, in meščanom ponujala prej težko dosegljive vrste blaga. Leta 1816 je na Dunaju začel izhajati prvi ilustrirani in izrecno modi posvečeni tednik ( Wiener-Moden-Zeitung), žepne knjižice na temo mode pa so trg preplavile že prej.42 V začetku 19. stoletja so dunajske dame začele prevzemati tedaj v Evropi razširjene lahkotne obleke po grških in rimskih vzorcih. Nenadoma so postale moderne lahke tkanine v svetlih barvah, kroji brez gub pa so morali čimbolj poudarjati vitko žensko figuro. Ker te obleke niso imele nobenih žepov in drugih možnosti za spravljanje najnujnejših potrebščin, je v modo prišel mošnjiček, imenovan réticule ali po nemško Ridikül ali Retikül. Pezzl se je ponorčeval, da bi zdravnik iz vsebine daminega mošnjička lahko razbral bolj točno diagnozo kot z merjenjem pulza.43 Še ena lastnost Dunajčanov, ki jo je Pezzl opisoval v prvih letih 19. stoletja, je ostala zakoreninjena do danes, namreč izrazito odklonilna drža in skeptičnost do tujcev. Številni popotniki iz nemških in okoliških dežel, ki so se na Dunaj podali ali iz poslovnih ali osebnih razlogov, neredko pa iz gole radovednosti, so v mestu vsem priporočilom navkljub pogosto naleteli na izrazito hladen sprejem in nedovzetnost. Dunajčani niso razpravljali niti o dnevni politiki niti o umetnosti in literaturi in so pri tujcih vzbujali vtis popolne indiferentnosti ter dvoumne prijaznosti.44 Za mobilnost prebivalcev je skrbelo okoli 650 kočijažev, ki so bili povsod po mestu pripravljeni od 7. ure zjutraj do 10. ure zvečer; mednje niso vštete številne zasebne kočije dunajskih uglednežev. Pezzl se je pritoževal nad tisočerimi konji v mestu, saj je tedaj tudi srednji sloj meščanov in uradnikov želel imeti lastne kočije. Nič manj ga ni motilo vsaj 20.000 psov, katerih lastniki so po nepotrebnem prispevali k rasti cen mesa.45 V začetku 19. stoletja je bilo na Dunaju še vedno 41 »Der Satz, daß man in unsern Tagen schneller lebe als sonst, scheint nicht unwahr zu sein; die fieberhafte Thätigkeit, die uns beseelt, macht es uns unmöglich, den gemessenen und ruhigen Eier weibergang jener Transportmittel zu ertragen, welche der kalten phlegmatischen und abge-zirkel ten Vergangenheit, womit diese monotone Langsamkeit in vol kommenen Einklang stand, genügten; daher will heut zu Tage alles fahren, und das dazu noch recht schnell und halsbrecherisch fahren. So geschieht es, daß das Leben in Wien, wie in andern großen Hauptstädten, statt dahin zu fließen – pfeilschnell auf der Landstraße des Daseins fortrollt – bis endlich ein letzter, schwarz ausgeschlagener Wagen den unruhig Reisenden aus seiner Wohnung abholt, und ihn auf die letzte Station bringt, wo er Zeit genug hat, sich von den, auf der holprigen Lebensstraße erlittenen Mühen und Rippenstößen zu erholen.« Realis, Curiositäten- und Memorabilien-Lexikon, zv. 2, 398. 42 Kämpken, »›Wir bezahlen jetzt 30 fl.‹«, 73–74. 43 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 109–111; zv. 2, 237–240. 44 Pezzl, Neue Skizze, zv. 2, 189–194 in 208–210. 45 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 64–69. 58 II Jožefa Linhart na Dunaju Slika 11: Dunajska moda, gravura F. Stöberja, 1820. Vir: Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 10. februar 1820. Avtorjeva zasebna zbirka. mogoče najeti nosilnice s sedežem za eno osebo, a zaradi visokih cen niso bile v splošni rabi.46 Že leta 1817 je Dunaj dobil tako imenovani omnibus, predhodnik tramvaja s konjsko vleko. Dejanski tramvaji s konji so se začeli pojavljati po letu 1840. Mestni vrvež, neprestana zaposlenost meščanov in želja po mobilnosti in prevažanju s kočijami po tlakovanih mestnih ulicah so povzročali neznanski hrup. Začel se je kmalu po 4. uri zjutraj in se komaj umiril po 22. uri.47 Leta 1837 je bila odprta prva železniška proga, ki je Dunaj povezovala s severnimi predmestji. Pred izgradnjo železniškega sistema sredi 19. stoletja so 46 Pezzl, Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt, 113–114. 47 Ta perpetuum mobile mestnega življenja je hudomušno opisan v anonimni literarni skici Tag und Nacht in Wien. 59 ljudje v druga mesta potovali s kočijami. Le redki so imeli v lasti lastne kočije in redki so za svoja potovanja zmogli najeti zasebnega kočijaža. Večina popotnikov je uporabljala poštne kočije. Od leta 1823 so v Avstriji delovale hitre poštne kočije, ki so ljudi prevažale v vsa pomembnejša mesta cesarstva in drugam. Vozni red je bil stalen, a se je bilo za potovanje treba prijaviti vnaprej in zanj poravnati stroške, ki so znašali okoli 24 krajcarjev na miljo. S seboj je bilo mogoče vzeti osebno prtljago, večje količine osebnih stvari pa so poštne kočije na cilj potovanja prevažale vnaprej ali z zamikom. Potniki so morali pred začetkom potovanja predložiti potni list oziroma prepustnico, za katero so vnaprej zaprosili v konskripcijskem uradu. Prepustnica je veljala le za določen čas, smer in namen potovanja.48 Potrebna je bila za potovanja tako v druge dedne dežele Avstrijskega cesarstva kot tudi v druge države. Po leta 1828 objavljenem voznem redu hitrih kočij je razvidno, da je bilo s kočijo mogoče doseči Linz v 22 urah, Prago v 37 do 38 urah, Gradec v 24 urah, pot v Trst pa je trajala skoraj 72 ur. Kočija, namenjena v Trst, je zapustila Dunaj ob ponedeljkih, sredah in sobotah ob 22. uri, po enem dnevu prispela v Gradec, čez dan in pol zgodaj zjutraj v Ljubljano in istega dne okoli pol desete zvečer pripeljala v Trst.49 Misel, da so ljudje v začetku 19. stoletja nenehno potovali s poštnimi kočijami, je romantična predstava. Potovanja so bila vse prej kot prijetna. Le redki so bili dejansko ves čas na poti, velika večina pa sploh nikoli v življenju ni zapustila svojega kraja bivanja. Selitev Jožefe Linhart na Dunaj in možni podporniki družine Prva leta po Linhartovi smrti je njegova vdova Jožefa s hčerkama preživela v Ljubljani. Kot že omenjeno, je dokončala gradnjo hiše pod ljubljanskim gradom, a jo je s kupno pogodbo z dne 1. julija 1798 prodala šentjakobskemu župniku Jo- žefu Pinhaku. Jožefa je po pokojnem soprogu gotovo prejela pokojnino in znano je tudi, da so ji deželni stanovi ob selitvi na Dunaj izplačali sto dukatov za spo me nico o jožefinski uravnavi davkov, ki jo je Linhart spisal že leta 1790 po naročilu stanov za cesarski dvor.50 Arhivsko gradivo o odmeri pokojnine ni na voljo. V času Linhartove smrti je bila v veljavi jožefinska pokojninska odredba, ki se v resnici ni bistveno spremenila 48 Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 229. Dunajski mestni in deželni arhiv (WStLA) za prvo polovico 19. stoletja še vedno hrani protokole prosilcev za izpostavo prepustnic oziroma potnih listov ( Passprotokolle). 49 Engelhart, Allgemeiner österreichischer und neuester Wiener Secretär, 792–798. Gl. tudi faksimile v Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 236–237. 50 »Nachrichten von früher verstorbenen Gelehrten«, 128; Radics, »Anton Linhart«, 88–89. O vsebini spomenice gl. Vodopivec, »A. T. Linhart – uradnik«. 60 II Jožefa Linhart na Dunaju do leta 1870. Teoretično so imeli uradniki po dopolnjenem desetem letu zaposlitve pravico do ene tretjine zaslužka, pri 25 letih delovne dobe do polovice in pri 40 letih dela do dveh tretjin. Kdor je iz službe izstopil pred dopolnjenim desetim letom zaposlitve, je imel pravico do enkratnega izplačila v višini enoletnega dohodka. Pri pokojninah vdov uradnikov delovna doba ni igrala vloge, pač pa plačni razred umrlega soproga. Teoretično je lahko vdovska pokojnina znašala nekaj več kot tretjino plače umrlega in je bila individualno odmerjena, nikoli pa ni mogla doseči nekdanje polovične plače soproga. K vdovskim pokojninam se je prišteval vzgojni dodatek za sirote, v primeru uradnikov za sinove do 22. leta, za dekleta pa do 20. leta starosti. Vzgojni dodatek pa so lahko uveljavljali le vdove in vdovci z najmanj štirimi otroki, ki so bili nato več let pod budnim očesom moralne policije. Vsakršne kršitve norm dobrega obnašanja so lahko pomenile prekinitev izplačil pokojnine. To je nedvomno vodilo do značilne pokorščine, previdnosti in strahu vdov in sirot. Možnosti samostojnega zaslužka za vdove so bile neznatne in odvisnost od finančne podpore sorodnikov ali drugih dobrotnikov skoraj vedno neizogibna.51 Neštete ženske so si morale poiskati ljubimca in »dobrotnika«, število tistih, za katere je bila prostitucija zadnja možnost, pa je bilo naravnost osupljivo.52 Johann Pezzl v svojih karakternih opisih Dunaja omenja naslednjo anekdoto: K vsaki novici, da bo nekdo vzel to ali ono nevesto, sta kot noč dnevu sledili dve vprašanji: »Ali je lepa?« in »Ali ima denar?«.53 Kar zveni kot obrekljivost, je bilo za dekleta iz revnejših družin dejansko huda težava. Brez ustrezne dote na ženit venem trgu kljub lepoti in sposobnostim niso veljale za »dobro partijo«. Najverjetneje je bil ravno to razlog, da sta se obe Linhartovi hčeri poročili pozno. Motivi in razlogi za odločitev za selitev Linhartovih na Dunaj ostajajo uganka. Vzroki so lahko bili raznoliki in predstavljati si je mogoče tako ljubezensko razmerje, povabilo znancev in prijateljev kot tudi preprosto željo po spremembi okolja, bolj razgibanem družabnem življenju in nemara boljših možnostih za izobrazbo hčerk. Odprto ostaja vprašanje, kdo bi družini pri selitvi lahko pomagal in kdo bi jim lahko s priporočili ali posredovanji odpiral vrata v dunajsko družbo. Verjetno je, da so Jožefo finančno podprli sorodniki, med njimi morda brat Janez Nepomuk, lastnik gostilne Pri Deteli, nemara mati Marija Detela54 ali sestra Marija s soprogom Antonom Makovcem. Sodeč po Linhartovem ugledu, položaju ter njegovi vpetosti v meščanske in intelektualne kroge, ni manjkalo vplivnih oseb, ki bi vdovi lahko pomagale. Viri pa vendarle molčijo in dopuščajo zgolj bolj ali manj verjetne hipoteze. Nekatere izmed teh velja podrobneje pretehtati. 51 Megner, Beamte, 143 in 175–182. 52 Joseph Schrank je leta 1886 npr. navedel, da se je v dvajsetih letih 19. stoletja s prostitucijo ukvarjalo 20.000 žensk. To je ok. osem odstotkov tedanjega prebivalstva Dunaja. Schrank, Die Prostitution in Wien, 242. 53 Pezzl, Neue Skizze, zv. 1, 60–62. 54 Marija Detela je umrla 7. maja 1797 v 63. letu starosti. NŠAL, Ljubljana, Marijino oznanjenje, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1791–1802, 01121, 132. Gl. poglavje I (»Linhartova poroka in družina«). 61 Družina Makovic Med prvimi, ki bi Jožefo po Linhartovi smrti lahko gmotno podpirali, bi bila lahko sestrina družina. Sestra Marija je bila od leta 1779 poročena z ljubljanskim deželnim kirurgom in porodničarjem Antonom Makovcem. Makovic ni negoval le dolgoletnega prijateljskega odnosa z Linhartom in sodeloval pri prvi izvedbi Županove Micke, pač pa se je udejstvoval tudi v slovenskem preporodnem gibanju. Poleg Marije Detela, Jožefine in Marijine matere, je bil Makovic krstni boter obema Linhartovima hčerkama in pričakovati bi bilo, da je po prijateljevi in svakovi smrti vdovi finančno priskočil na pomoč in morda celo poskrbel za vzgojo obeh deklet. Anton Makovic (1750–1802) je sodil med uspešne in ugledne ljubljanske zdravnike. Veljal je za poštenega, spretnega in moralno brezhibnega, nedvomno pa tudi ambicioznega.55 Študij medicine je zaključil leta 1776 na Dunaju in nato v Ljubljani odprl zasebno zdravniško prakso. Leta 1783 je postal stanovski kirurg, v zgodovino pa se je zapisal predvsem z dejavnim pedagoškim delom. Na medikokirurškem liceju v Ljubljani je kot prvi v slovenskem jeziku predaval od leta 1789 in skrbel za izobrazbo babic, za katere je objavljal prve medicinske priročnike v slovenščini. Od leta 1790 je Makovic na Kranjskem vodil porodniško službo (takrat imenovano »všegarstvo«), spomladi leta 1798 pa se je z družino preselil v Idrijo in tam odtlej ne brez spopadanja z nazadnjaško miselnostjo deloval kot rudniški kameralni kirurg in učitelj porodništva. Morda ni naključje, da je prav v tem času Jožefa Linhart zapustila Ljubljano. Makovic je nepričakovano umrl oktobra 1802 v 52. letu starosti v Idriji56 in zapustil deset nepreskrbljenih otrok, šest sinov in štiri hčerke. Najstarejši sin je bil v 19. letu starosti, zadnji sin pa se je rodil le nekaj mesecev pred Makovčevo smrtjo. Družina se je ob zaostritvah splošnega gospodarskega stanja v avstrijskih deželah v začetku 19. stoletja že nekaj let spopadala z gmotnimi težavami in kljub dokaj visoki Makovčevi plači (okoli 1000 goldinarjev) težko shajala. Vdovi in otrokom je Makovic sicer zapustil hišo na Mestnem trgu 3 v Ljubljani, vendar tudi dolgove. Vdova je po njegovi smrti prejela pokojnino, ki pa je znašala komaj dobro tretjino nekdanje plače. Družina se je iz Idrije sredi leta 1803 vrnila v Ljubljano in po oglasu v časniku Laibacher Zeitung sodeč je Marija Makovic v Ljubljani svoje gmotno stanje poskušala izboljšati s poukom ženskih ročnih del.57 Leta 1815 je hišo prodala Jožefu Stroju (Stroyu).58 55 Pfeifer, »Idrijski rudniški kirurg«, 38 in 49. 56 ŠAK, Idrija, Matična knjiga umrlih 1800–1809, ŠAK Ž Idr MKK 1, 59. 57 Oglas brez navedbe datuma časopisa omenja Pintar, Mediko-kirurški učni zavod, 33. Oglasa v časopisu Laibacher Zeitung doslej ni bilo mogoče zaslediti. 58 Suhadolnik, »Hiše in njihovi lastniki«, 90. Jožef Stroj je bil zdravnik v Ljubljani. Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebieths (1822), 171. 62 II Jožefa Linhart na Dunaju Ob kopici lastnih otrok, zgodnji smrti in slabem gmotnem položaju je torej malo verjetno, da bi lahko Anton Makovic finančno podpiral Linhartovo vdovo in siroti, vsekakor ne v tolikšni meri, da bi si lahko privoščile brezskrbno življenje ali v Ljubljani ali na Dunaju. Morda je bilo celo ravno obratno. V popisu stanovalcev v hiši na trgu Kienmarkt št. 459, kjer so Linhartove na Dunaju prebivale v drugem in tretjem desetletju 19. stoletja, je v istem stanovanju poleg Jožefe, Sophie in Amalie Linhart navedena Antonija Makovic.59 Dopisan je njen poklic »interne Gouvernante«.60 Jožefa je nečakinji očitno ponudila pomoč in jo vzela v stanovanje. Zapis vsekakor dokazuje povezanost obeh družin. Kdaj se je Antonija pridružila Linhartovim na Dunaju, sicer ni znano, a je dokaj natančno mogoče določiti čas njene odselitve. 30. septembra 1821 je pri dunajskem konskripcijskem uradu vložila prošnjo za prepustnico v Ljubljano in kot razlog svojega potovanja imenovala obisk matere.61 Nekaj mesecev pozneje, v začetku januarja 1822, je v Ljubljani objavila oglas o ustanovitvi zasebne dekliške šole. Antonija je vabila k vpisu v svojo izobraževalno ustanovo in obljubljala pouk v vseh spretnostih in sposobnostih, ki so se tedaj pričakovale od izobražene ženske. Začenši z roko-delskimi deli (vezenje, šivanje, pletenje) in poukom verouka (pod nadzorom du hov nika), je Antonija ponujala pouk branja, pisanja, računanja, nemškega in fran coskega jezika in pravopisa, zgodovine, geografije in naravoslovja. V oglasu je zagotavljala, da si je izkušnje in znanje pridobila v uglednih zasebnih hišah in javnih izobraževalnih ustanovah ter da se bo trudila za primerno vzgojo razuma, srca in telesnega zdravja.62 Antonija Makovic je bila za tisti čas očitno zelo izobražena. Izkušnje, ki jih omenja v oglasu, si je pridobila pri delu kot zasebna učiteljica v hiši grofov Sigray v Iváncu, lastnikov gospostva Körmend na Madžarskem, nedaleč od skrajnega severovzhodnega roba današnje slovenske meje. To delo je opravljala leto dni in štiri mesece. Nato naj bi bila sedem mesecev pomočnica v zasebni vzgojni ustanovi Theresie Mel ini na Dunaju.63 Zasebno dekliško vzgojno in izobraževalno ustanovo Mel inijeve dnevni časopisi omenjajo v letih med 1815 in 1824, najprej na naslovu Graben 612, pozneje na Seilergasse 1092. Zanimivo je, da je besedilo ljubljanskega oglasa Antonije Makovic iz leta 1822 skoraj identično z oglasom Mel inijeve iz leta 1815 na Dunaju.64 V poznejših objavah je Theresia Mel ini ponujala pouk glasbe, 59 Antonija se je kot šesti otrok zakoncev Makovic rodila 28. novembra 1788 v Ljubljani. NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 511. 60 WStLA, Konskriptionsamt, A101, Konskriptionsbogen Stadt, Nr. 459 (Kienmarkt, Judengasse 11), fol. 4. 61 WStLA, Konskriptionsamt, B4, Passprotokol , 7/2, št. 1270, fol. 213. 62 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 18. januar 1821, 74. Več številk časopisa Laibacher Zeitung ima v prvih tednih leta 1822 pomotoma natisnjeno letnico izida 1821. Datum bi se moral glasiti 18. januar 1822. 63 Hojan, »Žensko šolstvo in učiteljstvo«, 74. Tatjana Hojan izobraževalno ustanovo Antonije Makovic brez navedbe arhivskih virov in najbrž pomotoma omenja šele za leto 1827. 64 Allgemeines Intelligenzblatt zur Wiener Zeitung, 9. september 1815, 515. 63 risanja in plesne umetnosti.65 Z Dunaja se je Antonija odpravila v Bratislavo in bila dve leti učiteljica v tamkajšnji dekliški šoli Naše Gospe (Notre Dame). Šolski zavod redovnic Naše Gospe je bil ustanovljen leta 1747 z namenom, da bi se v njem izobraževala dekleta iz vrst madžarskega plemstva. V 19. stoletju ustanova ni bila več dostopna le plemstvu, vendar je izobraževalni zavod še vedno sprejemal zgolj dekleta iz uglednih družin.66 Antonija Makovic je izpit za učiteljico opravila 15. oktobra 1821 pri vzorčni šoli sv. Ane na Dunaju,67 prav tako pa tudi v bližnji uršulinski šoli.68 Antonija Makovic je znana kot avtorica risbe ljubljanskega kapucinskega samostana, nastale maja 1826. V umetniškem smislu to njeno edino ohranjeno likovno delo resda ni najbolj kakovostno, a je veduta dragocen dokument ravno v času nastanka risbe porušenega samostana na današnjem Kongresnem trgu.69 Na Dunaju je prebival tudi sin Antona in Marije Makovic Karl Leopold (1796–1842), ki je bil trgovec z mešanim blagom. V poznejših letih ga časopisi omenjajo kot izumitelja mlinov na parni pogon za mletje žita.70 Karla Leopolda Makovca omenja tudi ljubljanski trgovec Valentin Češko, ki se je v letih od 1827 do 1829 mudil na Dunaju in o tamkajšnjih pripetljajih poročal sesti Jožefini Terpinc v Ljubljano. Februarja 1828 je zapisal, da je Karla Leopolda v zvezi z nekimi posli obiskal že dvakrat, da ima elegantno in razkošno urejeno stanovanje ter celo lastnega služabnika, vendar da je izjemno vzvišen in ga nič kaj rad ne obiskuje.71 Ali je z dunajskim Makovcem vzdrževala stike tudi družina Linhart, ni znano, so pa na Dunaju prebivali dokaj blizu.72 65 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 9. januar 1824, 39–40. 66 Štibraná, »Die blauen Damen«. Iz časa bivanja Antonije Makovic v Bratislavi so se ohranila tri nedatirana pisma, ki jih je Antonija napisala deloma v francoščini, deloma v nemščini in jih naslovila na Jožefino Češko, pozneje poročeno Terpinc. Mogoče je, da je bila Antonija nekoč vzgojiteljica pri Češkovih, saj v pismih ni mogoče spregledati določenega poučevalnega tona. Antonija govori o izobrazbi kot dragocenem kapitalu, omenja plemstvo, svojo mater in razvajene brate ter piše o dobroti Jožefininih staršev, katerih finančne podpore je bila morda deležna. Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 2, 10–12 in 30–32. 67 Protokol izpita hranijo v arhivu ÖAW, St. Anna, B 73. I. Namens-Verzeichniß der privatim geprüften Lehramts-Candidaten. Vom Jahre 1820 bis 1824 inclusive. 68 Vsi biografski podatki so zapisani v vlogi Antonije Makovic za odobritev šolske ustanove pri guberniju v Ljubljani z dne 16. novembra 1821. ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, reg. VIII, fol. 55, št. 118 (1821). 69 Risbo z gvašem na papirju hrani Narodni muzej Slovenije. Gl. Stopar, Ljubljanske vedute, 106; Tavčar, Vzporedni svetovi, 154–158. 70 Gl. npr. Kunst- und Industrie-Ausstellung. Wöchentliches Beiblatt zum Humoristen, 12. junij 1837, 95. 71 Pismo Valentina Češka Jožefini Terpinc, Dunaj, 29. februar 1828. Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 101 (pismo št. 62) in 87 (pismo št. 54). 72 Kammerhofgasse 549. Na tem mestu (Bauernmarkt 5–7) od leta 1905 stoji stavba Jožeta Plečnika z imenom Zacherl-Haus. Karl Leopold Makovic je umrl 24. junija 1842 neporočen in brez potomcev. Wien, St. Peter, Sterbebuch 1828–1847, 03-03, 328. 64 II Jožefa Linhart na Dunaju Žiga in Jožef Zois Medsebojno sodelovanje in prijateljske povezave med Linhartom in Žigo Zoisom so tako trdno zapisane v slovensko kulturno zavest, da se predstava o baronu Zoisu kot podporniku Linhartove družine po nenadni smrti tesnega sodelavca ponuja kar sama po sebi. Dobro so znani Zoisova radodarnost, mecenstvo, idejna in gmotna podpora številnih osebnosti iz njegovega ožjega kroga in pričakovati bi bilo, da je priskočil na pomoč Linhartovi vdovi. Misel se zdi prav posebej privlačna tudi zato, ker je Zoisov leto dni mlajši brat Jožef sam prebival na Dunaju, njegova hiša pa je svojčas veljala za enega najbolj znanih naslovov za ljubitelje glasbe. Jožef, ki je od očeta Michelangela Zoisa v last prejel več gradov in posesti na Kranjskem ter poleg tega zajetno vsoto gotovine, ni nikoli opravljal nobene službe, pač pa z družino več desetletij živel od dediščine in donosa svojih posesti.73 Po smrti prve žene leta 1779 se je Jožef preselil na Dunaj in se tam novembra 1782 zopet poročil. Njegova druga soproga je bila Katharina Auenbrugger (1756–1825), hči uglednega dunajskega zdravnika Leopolda Auenbruggerja. Katharina in njena sestra Marianne (1759–1782) sta že v rani mladosti zasloveli kot odlični glasbenici in družina Auenbrugger je bila v stikih s številnimi vidnimi glasbeniki tedanjega časa. Več desetletij je bila prijateljsko povezana s skladateljem Antoniem Salierijem, stike je negovala z Josephom Haydnom in že zgodaj (1773) jih je obiskal tudi Leopold Mozart s svojim tedaj sedemnajstletnim sinom Wolfgangom Amadeusom. V Mozartov zasebni glasbeni klub je Katharina še dolgo zahajala.74 Obiskovalci in občudovalci Auenbruggerjevih in pozneje Zoisovih nedeljskih glasbenih srečanj – družini sta dlje časa prebivali v skupnem gospodinjstvu – so bili številni. Med tistimi, ki so svoje vtise zapisali v pismih, dnevnikih ali objavljenih delih, gre omeniti nemškega pisatelja Friedricha Nicolaia, skladatelja in odposlanca Du brov niške republike na dunajskem dvoru Luko Sorkočevića (Luca Sorgo), pianista in skladatelja Muzija Clementija ter skladatelja Johanna Friedricha Reichardta.75 Jožefu in Katharini Zois sta se rodili dve hčeri: leta 1783 Josepha Maria Anna in januarja 1785 Maria Aloisia, imenovana Louise. Obe sta bili odlično glasbeno izobraženi in predvsem Louise je slovela kot izvrstna pevka. Tudi mati Katharina je ostala dolgo glasbeno aktivna, vendar se je kot poročena ženska glasbi posvečala le še v intimnem družinskem krogu. Carl Rosenbaum je 16. marca 1803 v svojem dnevniku na primer zapisal, da je baronica Zois na hišnem koncertu v 73 O glasbi pri družini Zois na Dunaju gl. Motnik, »Glasbeni salon družine Zois«. 74 »Alle Sonntage um halb 11 Uhr bis eins, gehe ich zu Herrn Mozart in den Musikalischen Club, wo die Gräfin Hazfeld, Baronesse Zoys, der Junge Jaquin, und verschiedene Cavaliers, detachierte Arien aus Opern, auch ganze Opern singen.« Amand Wilhelm Smith Emerichu Horváthu-Stansithu, Dunaj, brez datuma, cit. po: Fuchs, »W. A. Mozart in Wien«, 198. 75 Motnik, »Glasbeni salon družine Zois«. 65 Schouppéjevem salonu pred številno in briljantno družbo skupaj s hčerjo zapela v duetu.76 Iz pričevanj Ernsta Lehmanna, vnuka Jožefa in Katharine Zois, iz leta 1865 izhaja, da so se glasbene matineje pri Zoisovih na Dunaju po Auenbruggerjevi smrti leta 1809 končale.77 Auenbrugger se je že po smrti soproge Marianne leta 1807 umaknil iz javnosti in dejansko v drugem desetletju 19. stoletja pričevanj o glasbenem življenju v družini ni več. Jožef Zois je umrl 15. aprila 1813. O Kathari ninem nadaljnjem življenju ni znanega ničesar, razen da se je novembra 1815 včlanila v tedaj še mlado Združenje prijateljev glasbe.78 Umrla je junija 1825 na Dunaju. Njena neporočena hči Josepha je živela do leta 1849. Splošna finančna kriza po Napoleonovi zasedbi Dunaja leta 1809 je močno prizadela gmotni položaj družine Zois79 in Louise Zois se je v tem času odločila za selitev v Ljubljano. Tam je sprva prebivala v Zoisovi palači na Bregu, oktobra 1814 pa se je na Brdu pri Kranju poročila z Johannom Nepomukom Lehmannom.80 Skoraj nemogoče je, da se poti Linhartovih in Zoisovih na Dunaju ne bi križale, čeprav se je javna glasbena kariera Sophie Linhart začela ravno v času, ko Zoisovi niso bili več javno glasbeno aktivni. Podobno kot je Jernej Kopitar takoj po svojem prihodu na Dunaj jeseni leta 1808 s priporočilom Žige Zoisa potrkal na vrata Jožefa Zoisa81 in ga je slednji s svojimi osebnimi stiki in uglednim družbenim položajem pomagal hitro vpeljati v dunajsko družbo,82 bi si bilo mogoče predstavljati, da se je pri Zoisovih oglasila tudi Jožefa Linhart. Kopitar, ki se je sicer izredno hitro znašel v mestnem vrvežu in navezal pomembne stike, v svojih pismih Linhartovih nikoli ne omenja. Zdi se, da Kopitar delu in osebnosti Antona Tomaža Linharta ni bil naklonjen in glasba ga ni zanimala. 76 »Um 7 h fuhren wir zum Schouppe in die Musik. Sie war bril ant und die Gesel schaft zahlreich. Die Zoys sang mit ihrer Tochter ein Duo.« Rosenbaum, Tagebuch IV, 16. marec 1803, fol. 97v. Carl Rosenbaum v svojem dnevniku pogosto omenja očeta in sina Schouppéja. 6. aprila 1803 npr. poroča, da se je z Jožefo Linhart sprehajal po mestnem obzidju in se pri Schottentoru spustil do Schouppéjevega stanovanja na hišni koncert. Po podatkih časopisa Wiener Zeitung, 15. maj 1805, 2207, je maja 1805 v 85. letu starosti pri Schottentoru umrl dvorni svétnik Johann Paul von Schouppé, stanujoč na ulici Schottengasse 111 (danes Schottengasse 3). Dvorni svétnik Joseph von Schouppé je umrl v 62. letu starosti na naslovu Bauernmarkt 619 (danes Bauernmarkt 9) novembra 1812. Morda je bil to sin Johanna Paula ( Amtsblatt zur Wiener Zeitung, 28. november 1812, [143]). 77 Lehmann, »Mittheilungen eines Urenkels Auenbrugger’s«, 40. 78 Matrikel der Gesellschaft der Musikfreunde des Oest. Kaiserstaates, A-Wgm 9297/105. 79 Gl. opis vsebine pisma Janeza Černiča s Turna Žigi Zoisu, 10. november 1809, in pismo Jerneja Kopitarja Žigi Zoisu, Dunaj, 16. avgust 1809. Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 2, 76–77 in 120. 80 Johann Nepomuk Lehmann je bil sin Johanne Zois, hčere Avguština Zoisa, in Josepha Lehmanna, finančnega uradnika v Gradcu, torej daljni sorodnik Louise Zois. 81 Jernej Kopitar Žigi Zoisu, Dunaj, 5. in 8. november 1808. Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 1, 42–45. 82 Gl. npr. pisma Jerneja Kopitarja Žigi Zoisu, Dunaj, 29. avgust, 13. september, 18. oktober, 26. december 1809 in 25. april 1810. Kidrič, Zoisova korespondenca, zv. 2, 81, 87, 102–103, 129 in 152. 66 II Jožefa Linhart na Dunaju Janez Morak Med vplivnejše osebnosti iz Linhartovega prijateljskega kroga sodi jurist Janez Morak (Johann Morack), ki je v Županovi Micki upodobil lik Jake. Morak (1761–1837), po rodu iz Idrije, se je šolal v Ljubljani v letih od 1775 do 1779 in je pozneje doktoriral na dunajski univerzi. Vrnil se je v Ljubljano in tam vsaj do leta 1796 služboval kot odvetnik.83 Kratke navedbe Alfonza Gspana vzbujajo vtis, da se je Morak iz Ljubljane preselil direktno na Dunaj,84 torej skoraj sočasno z Jožefo Linhart, a v resnici je imela njegova službena pot še več drugih postankov. Iz Ljubljane se je preselil v Krakov, Benetke in nato v Lvov, kjer je deloval kot galicijski apelacijski svétnik,85 in potem verjetno služboval v Gradcu. Od leta 1814 je bil nastavljen v Celovcu in šele od leta 1819 je kot dvorni svétnik in strokovnjak za pravo deloval na Dunaju (»Hofrath bei der k. k. obersten Justizstelle«).86 Morak je bil vsekakor vplivna osebnost in nič manj zanimiva ni njegova soproga, s katero sta skupaj kot mladoporočenca87 poleti leta 1791 obiskala Linhartove na Zoisovem gradu Brdo. Morakova žena je bila 7. marca 1772 v Ljubljani rojena Maria Anna Tantini,88 njen oče Franz Tantini pa je v zapisih krstov svojih otrok naveden kot administrator in pozneje direktor loterije na Kranjskem.89 Ime matere je bilo Maximiliana de Modesti. Med bivanjem v Gradcu v letih od 1811 do 1814 je Marianna Tantini negovala tesne stike z družino Koschak. Bila naj bi sestrična Therese Ruard, poročene Koschak (Košak), torej matere znane ljubiteljske glasbenice in pianistke Marie Koschak-Pachler.90 Therese je bila hči belgijskega trgovca Valentina Ruarda,91 družabnika Jožefa Desselbrunnerja, s katerim sta si od leta 1762 delila lastništvo ljubljanske suknarne. Ruard se je iz družbe kmalu umaknil in je prebival v Savi pri Kranju. Therese se je leta 1791 na Jesenicah poročila z odvetnikom Aldobrandom Koschakom iz Celja, se z njim preselila v Gradec in leta 1794 rodila hčer Marie. Ta se je leta 1816 poročila z juristom Karlom Pachlerjem. Že v Koschakovi hiši so se 83 Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain, 123. 84 Linhart, Zbrano delo, 470. 85 Gl. nekrolog za Morakovega brata Franca Moraka v: Rosbierski, Annalen, 157–159. 86 Umrl je 20. oktobra 1837 na Dunaju, na naslovu Seilergasse 1093. Wien, St. Stephan, Sterbebuch 1831–1837, 03-42, 399. 87 NŠAL, Ljubljana, sv. Jakob, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1785–1816, 01165, 24. 88 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 295. Sama se je imenovala Nina. V knjigi umrlih pri stolnici sv. Štefana na Dunaju je pripisano, da je bila po rodu iz Trsta (Wien, St. Stephan, Sterbebuch 1831–1837, 03-42, 231). Georg Locher navaja, da se je rodila leta 1776 ali 1777 v Pisi in da je odraščala v Gorici (Locher, Der Salon Marie Pachlers, 46). Oče Franz Tantini je dejansko izhajal iz Pise, mati Maximiliana Modesti pa iz Gradca. Gl. Fontani, »Cenni biografici«, 8–9. 89 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 43, 117, 308 in 476. Prim. tudi Instanzkalender für das Herzogtum Krain, 87. 90 Tako Deutsch, »Schuberts Aufenthalt in Graz«, 103. Sorodstveno razmerje bi bilo treba še natančneje preveriti. 91 Lohberger, »Marie Koschak-Pachler«, 177. 67 redno srečevali glasbeniki, umetniki in ugledni meščani. Salon zakoncev Pachler je nato postal stičišče graškega družabnega in kulturnega življenja, četudi je bil njun zakon vse prej kot srečen.92 Marie Pachler je že v otroštvu slovela kot pianistka z izjemnimi sposobnostmi. Bila je v stiku z Ludwigom van Beethovnom in tudi s Franzem Schubertom, ki je Pachlerjeve obiskal v zadnjem letu svojega življenja (1827). Leta 1835 sta zakonca Pachler posvojila prijateljičinega sina Friedricha Kalteneggerja von Riedhorsta (1820–1892), poznejšega deželnega glavarja Kranjske.93 Štajerska deželna knjižnica v Gradcu hrani 73 pisem, ki jih je v letih od 1814 do 1834 Marianna Morak naslovila na Marie Pachler.94 Pisma na podrobnejšo obravnavo še čakajo in iz njih bi bilo mogoče razbrati še marsikatero zanimivo podrobnost o tej razgledani in izobraženi ženski. Ali sta zakonca Morak negovala stik z družino Linhart na Dunaju in ali je morda Sophie Linhart leta 1826 v Gradcu obiskala družino Pachler, vsaj iz omenjenih pisem ni mogoče razbrati. Kaže, da je Marianna pogosto bolehala in pozneje trpela zaradi naglušnosti, ki jo je primerjala z Beethovnovo.95 Umrla je 27. novembra 1834 na Dunaju.96 Anton Schmith V najvišjih družbenih in glasbenih krogih na Dunaju se je ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja gibal zdravnik Anton Schmith. Nanj je na Slovenskem opozoril že Friedrich Keesbacher v svoji zgodovinski skici ljubljanske filharmonične družbe. Filharmonična družba je želela leta 1800 med svoje častne člane sprejeti Josepha Haydna, tedaj nedvomno največjega živečega skladatelja. Ker je moral Haydn v to privoliti, so ljubljanski filharmoniki svojega člana, duhovnika Jožefa Pinhaka, ki je v tistem času ravno potoval na Češko in Moravsko, na Dunaju napotili k Wolfgangu Schmithu. Ta naj bi pomagal pridobiti Haydnovo privolitev. Po Pinhakovem obisku je upokojeni deželni trobentač Schmith v Ljubljano sporočil, da se Haydn zadržuje pri knezu Esterházyju v Železnem (Eisenstadt) in obisk pri njem ni mogoč. Pinhak je srečo poskusil še enkrat nazaj grede. Tokrat je srečanje s Haydnom uspelo in Pinhaka je k skladatelju očitno pospremil Schmithov sin Anton ter o obisku poročal v danes ne več ohranjenem pismu Janezu Krstniku Novaku. Povedal je, da je Haydn članstvo z zanj značilno ponižnostjo sprejel in se razveselil poročil o uspehih družbe. Ljubljanskemu stolnemu kanoniku Pinhaku je Haydn izročil prepis svoje maše97 ter ga opremil z raznovrstnimi napotki za izvedbo. Te naj bi 92 Harer, »›Schönheit, Fülle der Begabung‹«. 93 Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 59–60. 94 Steiermärkische Landesbibliothek Graz, zapuščina Fausta Pachlerja, Ms. 365. 95 Locher, Der Salon Marie Pachlers, 46–47. 96 Wiener Zeitung, 2. december 1834, 1113. 97 Missa in tempore belli, Hob. XXII:9, imenovana tudi »Paukenmesse«. Partituro v rokopisu Haydnovega kopista Johanna Elßlerja hrani Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice 68 II Jožefa Linhart na Dunaju Pinhak predal glasbenemu direktorju družbe Novaku, da bi maša v Ljubljani lahko zazvenela v skladu s skladateljevimi predstavami.98 Zanimivo bi bilo vedeti, ali je Pinhak na poti na Dunaj obiskal Jožefo Linhart in ali je z njo po selitvi na Dunaj še vzdrževal stike. Keesbacher omenja Antona Schmitha še v zvezi s podelitvijo častnega članstva skladateljema Ludwigu van Beethovnu in Johannu Nepomuku Hummlu okoli leta 1808. Schmith je na to povpraševanje odgovoril, da priporoča Hummla in odsvetuje Beethovna, saj ima slednji preveč kapric in premalo uslužnosti.99 Schmithu ocene gotovo ne gre očitati, saj Beethoven ni ravno slovel po olikanosti. Schmith v istem pismu dodaja, da Haydna že dlje časa ni srečal, saj sedaj stanuje daleč iz mesta,100 da je slaboten in da se skladanju ne posveča več. Obljublja, da ga bo kljub temu v kratkem obiskal in za družbo poskušal pridobiti Haydnove kanone.101 Že Keesbacherjevi opisi zadostujejo za spoznanje, da sta Wolfgang in Anton Schmith na Dunaju negovala stike z najvidnejšimi glasbenimi osebnostmi in da sta bila oba Ljubljančana. Identiteto Antona Schmitha je že pred desetletji poskušal pojasniti muzikolog Otto Erich Deutsch, čigar pozornost je vzbudil vpis v spominsko knjigo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Schmith je 31. oktobra 1789 v ta od druge svetovne vojne dalje pogrešani dokument zapisal: PALLAS IN LOVDON IN MOZART REGNAT APOLLO, VIVET VTERQVE INGENS ARTE PER AEVA SVA. Tuus Sincerus amicus Ant. Schmith Med. Dr.102 Deutschu Schmithovega kraja in časa rojstva ni uspelo dognati in šele nedavno je Rita Steblin v arhivu dunajske univerze naletela na zapis o opravljenem zaključnem izpitu iz medicine, ki potrjuje Schmithov izvor iz Ljubljane: »Schmith /: Antonius :/ natus 2 Sept. 1762 zu Laibach in Carniola fuit examinatus 31 octob. v Ljubljani. Delo je bilo v Ljubljani prvič izvedeno 28. decembra 1800 v šentjakobski cerkvi in morda ni naključje, da je v tej cerkvi služboval Jožef Pinhak. Prim. Kuret, »Haydnova vokalno-inštrumentalna dela«, 69; Motnik, »Joseph Haydn und die Philharmonische Gesel schaft«. 98 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 25–26. 99 »Beethoven hat ebenso viele Launen, als wenig Dienstfertigkeit.« (Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 50). Filharmonična družba je Beethovnu podelila častno članstvo šele dobro desetletje pozneje, leta 1819. 100 Haydn je prebival v predmestju Dunaja, v Gumpendorfu, danes Haydngasse v šestem mestnem okrožju. 101 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 50. 102 Engl, »Das Stammbuch W. A. Mozart«, 38. Besedilo se v prostem slovenskem prevodu glasi: »Palas (Atena) vlada v Laudonu, v Mozartu Apolon. Vsak od njiju živi, mogočen v svoji umetnosti, svoja leta. Tvoj iskreni prijatelj Ant. Schmith, dr. med.« Schmith se navezuje na feldmaršala Ernsta Gideona von Laudona, ki mu je jeseni leta 1789 v avstrijsko-turški vojni med obleganjem Beograda uspelo osmansko vojsko prisiliti v umik. 69 1788 in 1mo bene in 2do sufficientes.«103 Ta podatek je mogoče dopolniti z zapisom v krstni knjigi pri cerkvi sv. Petra v Ljubljani, kjer pa je kot datum rojstva zapisan 19. februar 1762.104 Oče Wolfgang Schmith je izhajal iz okolice Salzburga, natančneje iz Berchtesgadna, vendar ni znano, kdaj se je preselil v Ljubljano in ali je bil takrat poročen. V krstnih knjigah je omenjen dekliški priimek žene Marie Anne Zil ich, s katero je imel Wolfgang najmanj pet otrok.105 Prva Wolfgangova soproga je umrla leta 1779. Pozneje se je poročil z Barbaro, rojeno Faber,106 in tudi v tem zakonu se je rodilo več otrok. Pri zapisih krstov presenečajo imena botrov. Med njimi so ljubljanski podjetnik Jožef Desselbrunner ter njegova prva in druga soproga (Cordula in Francisca Romana),107 nadalje ljubljanski lekarnar Anton Wagner in njegova soproga Maria Anna. Schmithovemu sinu Sigismundu je bil leta 1779 boter baron Žiga Zois, ki ga je zaradi odsotnosti zastopal Johann von Eichelburg. Druga Sigismundova botra je bila Johanna Nepomucena Zois,108 ki je bila pozneje kot poročena baronica Bonazza botra tudi Schmithovi hčerki Theresii.109 Pri tem krstu je naveden tudi baron Avguštin Zois.110 Imena botrov so vsekakor dokaz Schmithovega ugleda in visokega družbenega položaja v Ljubljani, ki ga je bil več desetletij deležen kot deželni trobentač.111 Anton Schmith je okoli leta 1780 v Ljubljani obiskoval gimnazijo112 in se potem odpravil na študij medicine na Dunaj. Tudi oče Wolfgang je Ljubljano 103 Catalogus Medicinae Doctorum ab anno 1752 ad 1821 incl. Rigorosae exeminatorum. UAW, Promotions-und Rigorosenprotokolle, MED 9.5., fol. 162. Prim. Steblin, »Schober’s Love Affair«, 71. 104 NŠAL, Ljubljana, sv. Peter, Krstna knjiga / Taufbuch 1760–1765, 01251, 61v. 105 Poleg sina Antona so v krstno knjigo pri stolni cerkvi sv. Nikolaja vpisani še Francisca Romana Dorothea (6. februar 1765), Joseph Franz (6. ali 7. februar 1768), Wolfgang (5. januar 1776) in Sigismund (6. maj 1779). Hčerka Xenia Nepomucena Theresia je bila leta 1786 krščena pri cerkvi sv. Jakoba. Otrok je moralo biti še več. 106 Maria Anna je umrla 19. junija 1779 v 45. letu starosti (NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Mrliška knjiga / Sterbebuch 1771–1812, 02123, 45). Schmith se je znova poročil 10. januarja 1783 (NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1771–1812, 02122, 125). 107 Maria Cordula Ursula, rojena Stickler, je bila prva žena Jožefa Desselbrunnerja. Umrla je leta 1764. Leta 1765 se je Desselbrunner poročil z Dunajčanko Mario Francisco Samin. Preinfalk, Plemiške rodbine, 20 in 22. 108 NŠAL, Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch 1771–1791, 01201, 111, 6. maj 1779. Zdi se, da je bila Johanna Nepomucena, pozneje poročena Bonazza, med vsemi člani Zoisove družine najbolj muzikalna. Slovela je kot izvrstna pianistka. Prim. Kokole, »Glasba pri Zoisovih v Ljubljani«. 109 NŠAL, Ljubljana, sv. Jakob, Krstna knjiga / Taufbuch 1785–1802, 01154, 17, 15. oktober 1786. 110 Verjetno gre za Avguština (1731–1808), sina Michelangela Zoisa iz njegovega prvega zakona. Preinfalk, Plemiške rodbine, 194; Preinfalk, »Genealoška podoba rodbine Zois«, 45. 111 Wolfgang Schmith se je kot violinist in učitelj udejstvoval tudi v glasbeni kapeli ljubljanske stolnice (gl. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, 34–36). 10. decembra 1775 je v Ljubljani v 8. letu starosti umrl njegov sin Joseph. V omembi sinove smrti v časopisu Wöchentliches Kundschaftsblatt des Herzogthums Krain, 16. december 1775, 801, je Wolfgang imenovan deželni trobentač, stanujoč pri sv. Jakobu v Hraniševi hiši št. 73. 112 Njegovo ime je navedeno med študenti ljubljanskega profesorja fizike Antona Ambschla v spisu Assertationes ex Universa Physica quas in Aula Academica Archiducalis Gymnasii Labacensis Mense Augusto die […] Anno M. DCC. LXXX. […] Philosophiae in secundum Annum Auditores. Južnič, »Tudi knjige rade potujejo«, 52. 70 II Jožefa Linhart na Dunaju po upokojitvi v devetdesetih letih 18. stoletja zapustil in se preselil na Dunaj. Oba Schmitha sta že v najzgodnejših ohranjenih seznamih članov ljubljanske Filharmonične družbe imenovana kot častna člana, kar bi po tedaj veljavnih pravilih družbe sodeč lahko pomenilo, da sta se odselila.113 Ob selitvi ali nekoliko pozneje sta družbi podarila več muzikalij.114 Wolfgang je umrl na Dunaju 20. septembra 1807 v 79. letu starosti.115 V svojem letopisu Jahrbuch der Tonkunst je Johann Ferdinand von Schönfeld leta 1796 med virtuozi in glasbenimi ljubitelji na Dunaju omenil nekega doktorja medicine Schmitta. Ta je bil dobrodošel gost na vsakovrstnih zasebnih glasbenih srečanjih kot izvrsten violinist z ljubkim tonom in občuteno igro v godalnih kvartetih. Vse kaže, da je mišljen Anton Schmith.116 Prav s tega vidika postane razumljivo poročilo nečaka Žige Zoisa Avguština Zoisa,117 ki se je leta 1793 s postankom na Dunaju podal na študijsko pot na Slovaško. Avguštin v pismu Žigi Zoisu 11. novembra 1793 vzneseno opisuje kulturni utrip Dunaja. Po obisku pri Jožefu in Katharini Zois je imel Avguštin priložnost obiskati zasebni glasbeni salon v hiši Mozartovega nekdanjega prijatelja Johanna Michaela von Puchberga (1741–1822). Tam je slišal enega ali več Mozartovih godalnih kvartetov v izvedbi Tonerla Schmieda, Emanuela Aloysa Försterja, Antonina Krafta in še nekega četrtega interpreta. Dodaja, da je Schmied pravi mojster violine in da so glasbeniki igrali odlično in povsem v duhu Mozartove glasbe, kar bi gotovo navdušilo Žigo 113 V tiskanem seznamu članov Verzeichniß sämtlicher wirklichen, und Ehren-Mitglieder der philharmonischen Gesellschaft (NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe) iz leta 1801 je pri Wolfgangu zapisano: »Herr Wolfgang Schmith jubilirt. Landschaftl. Trompeter, dermal in Wien«, torej upokojeni deželni trobentač, trenutno na Dunaju. Seznami članov med letoma 1806 in 1816 niso ohranjeni. V seznamu članov iz leta 1817 ( Verzeichniß sämmtlicher wirklichen- und Ehren-Mitglieder) je omenjen Anton, tokrat s priimkom Schmitt, ki je v letopisih Filharmonične družbe naveden vsaj še do leta 1836. 114 Katalog muzikalij Filharmonične družbe navaja, da je Wolfgang Schmith daroval devet Haydnovih simfonij, Gluckovo uverturo k operi Alceste in koncertantno simfonijo Antonia Capuzzija. Anton Schmith je družbi daroval godalni kvartet po Haydnovem oratoriju Stvarjenje skladatelja Mosla. Musicalien-Catalog der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Zum Gebrauche für auswärtige Herren Mitglieder dieser Gesellschaft, Nro. 1. Seit 1. Nov. 1794 bis lezten Juni 1804. NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe. 115 Obvestilo o smrti v časopisu Wiener Zeitung navaja: »Hr. Wolfgang Schmidt, pens. Steyerm. Land schafts beamter, alt 79 J. in der Rossau N. 28.« Wiener Zeitung, 26. september 1807, 4488. Gl. tudi Wien, Rossau, Sterbebuch 1796–1813, 03-02, 258. 116 »Schmitt, Doktor der Medizin, ein sehr vortrefflicher Violinspieler, welcher vormals in allen unsern Privatakademien mit offenen Armen aufgenommen wurde, und vorzüglich in Quartetten, wegen seinen [ sic] lieblichen Ton, und seiner schönen Empfindung glänzte, aber zum Verdruß unserer wahren Musikfreunde, sich seit einiger Zeit her sehr zurückziehet.« Schönfeld, Jahrbuch der Tonkunst, 54. 117 Avguštin Zois (1768–1830), sin barona Avguština Zoisa. Preinfalk, Plemiške rodbine, 194; Preinfalk, »Genealoška podoba rodbine Zois«, 45. 71 in Karla Zoisa v Ljubljani.118 Uporaba pomanjševalne in ljubkovalne oblike imena Tonerl (Tonček) kaže, da gre za starega družinskega znanca, torej Antona Schmitha. Schmith je bržkone zahajal v glasbeni salon Jožefa in Katharine Zois, kjer se je redno zbirala častitljiva družba. Sodil je med ustanovitelje dunajskega Združenja prijateljev glasbe in bil v njem dejaven.119 Leta 1802 se je na Dunaju poročil s triindvajsetletno vdovo Helene Mayrhofer iz Linza.120 Helene je bila posvojenka Marie Berndt,121 ki naj bi bila Mozartova in Schmithova učenka. Z družino Schmith sta v stanovanju blizu cerkve sv. Petra v letih 1814 in 1815 živela nečaka Helene Schmith Joseph in Franz von Spaun. To je posebej zanimivo, saj je Joseph von Spaun sodil med tesne prijatelje Franza Schuberta in je slednjega seznanil s Schmithom.122 Schuberta pa je prav dobro poznal tudi Karl (imenovan Marl) Mayrhofer, sin Helene Schmith iz njenega prvega zakona.123 Morda ni naključje, da se je Schubert s Salierijevim priporočilom – in kot je znano, brez uspeha – aprila 1816 prijavil za mesto glasbenega učitelja v Ljubljani.124 118 »[…] unter andern war ich beÿ einem Quartetten zu gegen, wo Tonerl Schmied, der Kompositeur Förster, und sein Meister auf dem Bassetell Namens Kraft, und noch ein vierter, in einer Hauß Musick beÿ einem gewissen Herrn von Buchberg, einem intimen Freund unsers angebeteten Mozarts sein Weil and seeliges Angedenken erneurten; Schmied ist ein wahrer Meister, und Kenner des Mozart, auch Kraft exequirte so gutt, daß ihm wohl der sein Namen mit allen Recht gebührt, übrigens muß ich unsren Herrn Anastetistz zum Trost noh sag[en], daß wenn Sie oder der Onkel Karl zu gegen gewest wären, gewiß auch ihnen in der Stille ein Bravo zugerufen hätten, weil sie faktwirklich dem Gefühl, und Wirklich Willen des Mozart ganz nahe kommen, wie mann es hier beÿ der Quelle, durch Vergleihung finden muß.« NMS, RAR M 12 P 132. Transkripcija celotnega pisma v: Kokole, »Glasba pri Zoisovih v Ljubljani«. 119 V seznamu članov iz leta 1815 je imenovan vodja prvih violin. Deutsch, »Dr. med. Anton Schmith«, 24. 120 3. junija 1802. Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Trauungsbuch 1802–1808, 02–40, 18. 121 Helene je bila nečakinja in posvojenka Marie Berndt. Deutsch, »Dr. med. Anton Schmith«, 24. 122 »Aufzeichnungen über meinen Verkehr mit Franz Schubert« Josepha von Spauna iz leta 1858 v: Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 149–150. Gl. tudi Deutsch, »Dr. med. Anton Schmith«, 24. 123 Karl Mayrhofer se je rodil na Dunaju leta 1801. Šolal se je v gimnaziji v Kremsmünstru (Steblin, »Unknown Documents«, 98–99), doktoriral iz medicine in od leta 1832 deloval kot praktični zdravnik v Ljubljani. Tam je umrl 18. maja 1838. Prim. Spaun, Spaun-Chronik, 224; Wurzbach, »Mayrhofer, Karl Maria«. 124 O tej epizodi iz Schubertovega življenja gl. Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 59; Hauffen, »Franz Schubert und Laibach«; Steska, »Franc Schubert in Ljubljana«; Mantuani, »Ein Kapitel über die Musikpflege Laibachs«. Schuberta bi lahko k prijavi na razpis spodbudil tudi družinski prijatelj, duhovnik in šolski nadzornik Jožef Spendou (1757–1840). Spendou se je rodil v Mošnjah pri Radovljici. Med šolanjem na ljubljanskem jezuitskem kolegiju je bil sošolec Antona Tomaža Linharta. Na Dunaju je študiral teologijo in tam ostal do konca življenja. Na Dunaju je deloval njegov starejši brat, teolog Anton Spendou (1739–1813), v letih 1783–1784 dekan filozofske fakultete in v letih 1798–1799 rektor dunajske univerze (gl. Schubert-Lexikon, s. v. »Spendou Josef«, 439; Uršič, »Spendou, Anton«; Uršič, »Spendou, Jožef«; Žnidaršič, Fara Mošnje, 231–232). Zanimivo je, da je Schubert Spendouu septembra leta 1816, torej nekaj mesecev po prijavi na razpis v Ljubljani, posvetil kantato za soliste, zbor in orkester ( Kantate zu Ehren von Josef Spendou, D 472, op. posth. 128). Delo je bilo namenjeno izvedbi ob jubileju ustanovitve ustanove za podporo vdov učiteljev, ki jo je leta 1797 ustanovil Spendou, in izvedeno januarja 1817. 72 II Jožefa Linhart na Dunaju Spaunova rokopisna družinska kronika se za poznavanje Antona Schmitha izkaže za zgovoren vir. Spaun pravi, da je bil Schmith premožen lastnik dveh hiš na Dunaju. Njegova zdravniška praksa je bila ugledna in donosna, vendar se je zapletel v dvomljive finančne posle in bil pred upniki in s pomočjo premožnega ruskega kneza primoran pobegniti v Kijev ali verjetneje v Lvov.125 Helene Schmith se je okoli leta 1816 preselila v Gornjo Avstrijo in živela v Kremsmünstru. V tamkajšnji samostanski gimnaziji se je šolal njen sin Karl. Leta 1823 se je skupaj s hčerjo Marie iz zakona s Schmithom – rojeno leta 1803 – preselila v Linz in tam odtlej živela pri družini Spaun. Anton Schmith se očitno nikoli ni vrnil v Avstrijo. Žena in hči sta ga leta 1821 obiskali v Lvovu in Marie, ki je trpela za hudo obliko somnambulizma, se je pozneje za stalno preselila k očetu.126 Datum in kraj smrti Antona Schmitha do danes nista bila odkrita. Spaun v družinski kroniki dodaja, da je Schmith kot izvrsten violinist v mladih letih igral prvo violino v kvartetu z Mozartom. Celo poznejši soprog Mozartove vdove Constanze Georg Nikolaus Nissen je leta 1825 zaman iskal stik z Mozar-tovim nekdanjim prijateljem, saj bi ta lahko prispeval zanimive podatke in anek do te za biografsko študijo.127 V tem leta 1828 posthumno objavljenem delu ( Biographie W. A. Mozart’s) Nissen Schmitha ne omenja, a iz njegovega pisma Schubertovemu prijatelju Albertu Stadlerju v Linzu s 23. in 24. oktobra 1825 izhaja, da je Schmith negoval stike s Franzem Xaverjem Wolfgangom Mozartom. Mozartov sin je že od leta 1808 stalno prebival v Lvovu in se je med svojo koncertno turnejo med Gradcem in Trstom ustavil v Ljubljani. Tam je 19. julija 1820 odigral koncert ter je z obiskom navdušil občinstvo.128 Schmithovo priporočilo v tem primeru verjetno ni bilo potrebno, saj je bilo Mozartovo zveneče ime za sprejem v Ljubljani dovolj zgovorno, morda pa je bil v zadevo vendarle vpleten. Bi torej lahko Schmith v času svojega bivanja na Dunaju vzdrževal stike z družino Linhart in ji pomagal s priporočili in svojimi kontakti? Verjetnost, da je dobro poznal Antona Tomaža Linharta, je velika, a o neposrednih stikih med Schmithom in Linhartovimi na Dunaju doslej ni bilo mogoče najti pričevanj. Njihove poti so se vendarle križale. Schmith je pri glasbenih slavjih Združenja prijateljev glasbe v orkestru vodil prve violine in prav s temi koncerti se je začela tudi solistična kariera Sophie Linhart.129 125 Oglasi v časopisu Lemberger Zeitung iz let med 1816 in 1821 večkrat omenjajo, da je Schmith prebival v mestu Lvov in tam ponujal zdravstvene terapije z žveplenim prekajevanjem. Gl. npr. Lemberger Zeitung, 3. avgust 1818, 478, ali Lemberger Zeitung, 4. maj 1821, 276. 126 Tako Joseph von Spaun v njegovi družinski kroniki: Spaun, Spaun-Chronik, 222–224. Prim. tudi Deutsch, »Dr. med. Anton Schmith«, 25; Steblin, »Schober’s Love Affair«, 75. 127 Deutsch, »Dr. med. Anton Schmith«, 26–27. Albert Stadler je bil očitno dober znanec Antona Schmitha. 128 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 54. 129 Priloga 2, št. 9/3, in poglavje III (»Združenje prijateljev glasbe«). 73 Prva leta družine Linhart na Dunaju in dnevnik Josepha Carla Rosenbauma Prva leta bivanja Linhartovih na Dunaju so dokumentirana vse prej kot izčrpno. Edini doslej znani vir, ki sploh omenja njihovo tamkajšnjo prisotnost, je dnevnik Josepha Carla Rosenbauma (1770–1829). V dnevniku je v enajstih rokopisnih knjigah zajeto obdobje od leta 1789 do leta 1829 in je neprecenljiv dokument dunajskega meščanskega življenja in kulturnega utripa mesta.130 Carl Rosenbaum je leta 1790 začel svojo poklicno kariero kot uradnik na dvoru kneza Nikolaja II. Esterházyja v Železnem. Službo je opravljal do leta 1798, zaradi knezovega neodobravanja ljubezenskega odnosa s pevko Therese Gassmann in varčevalnih ukrepov dvora jo je bil nato primoran zapustiti. Preselil se je na Dunaj, tam postal osebni tajnik grofa Karla Esterházyja ter se junija 1800 poročil z omenjeno hčerjo skladatelja in kapelnika dunajske dvorne kapele Floriana Leopolda Gassmanna. Therese je bila rojena na Dunaju v letu očetove smrti (1774). Vlogo njenega glasbenega učitelja je prevzel dvorni kapelnik Antonio Salieri. Postala je izvrstna pevka in kmalu članica dunajske dvorne opere. Kot briljantna koloraturna sopranistka je hitro zaslovela v opernih delih Wolfganga Amadeusa Mozarta in njena najslavnejša vloga je bila vloga Kraljice noči v Čarobni piščali. Na opernih odrih je redno nastopala do leta 1814. Skupaj s soprogom je Therese Rosenbaum sodila v ožji prijateljski krog Josepha Haydna in je večkrat nastopila v izvedbah njegovih del. Med najbolj temačna in nenavadna poglavja Rosenbaumovega življenja sodi njegova vpletenost v krajo Haydnove glave s pokopališča, ki jo je s prijatelji v »znanstvene« namene izkopal kmalu po pogrebu 31. maja 1809.131 Rosenbaum je dnevnik pisal redno in večinoma v precej jedrnatem slogu. Bežno je našteval svoje dnevne opravke in srečanja z raznovrstnimi ljudmi, vendar skoraj nikoli ni zapisal njihovih polnih imen. Številna osebna imena ali priimki se v dnevniku pojavijo povsem iznenada in Rosenbaum prvih srečanj s temi ljudmi ni izrecno opisal. Omembe teh istih oseb se v dnevniku neredko brez kakršnihkoli dodatnih pojasnil prekinejo. Rosenbaumova družbena povezanost je bila izjemna in v širok krog njegovih poznanstev so sodili predstavniki prav vseh družbenih slojev.Priimek Lenhard, s katerim je zagotovo mišljena Jožefa Linhart, se v Rosenbaumovem dnevniku prvič pojavi 12. decembra 1799. Zvečer po rednem obisku gledališča je Rosenbaum obiskal prijatelja Josepha Brandla in v njegovi družbi preživel nekaj ur. Pri Brandlu so bile na obisku še druge osebe, med njimi 130 Dnevnike hrani Avstrijska nacionalna knjižnica (ÖNB, Sammlung von Handschriften und Alten Drucken, Series Nova 194–204). 131 Plettenbacher, »Die Odyssee des Haydn-Schädels«. 74 II Jožefa Linhart na Dunaju Slika 12: Dunaj, trg Freyung, kolorirana litografija Franza Xaverja Sandmanna, ok. 1840. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Lenhard (torej Linhart), Grünwald, Gruber, Pitzer in Fajt.132 Pozneje je Rosenbaum priimek zapisoval v različnih oblikah in Jožefo zadnjikrat omenil konec aprila 1807. Rosenbaum je Jožefo očitno spoznal v Brandlovi hiši133 in zdi se, da so Linhartove tja zahajale na dnevne obede. Joseph Brandl je bil mestni in pozneje dvorni ključavničar ter lastnik stanovanjske hiše s številko 366, v kateri je prebival s soprogo Anno in otroki. Jožefa Linhart je nedaleč stran med trgom Am Hof in ulico Tiefer Graben imela v najemu stanovanje v hiši z imenom Zur Stadt Frankfurt (Pri mestu Frankfurt). Konskripcijske tabele te danes ne več obstoječe stavbe s številko 325134 hrani Dunajski mestni in deželni arhiv, vendar so popisi stanovalcev 132 Rosenbaum, Tagebuch II, 12. december 1799, fol. 55v. Priloga 2, št. 6/1. 133 Josef Brandl z ženo Mario Anno je bil od leta 1777 lastnik hiše št. 366 (po letu 1821 je to bila št. 337; danes Ledererhof 9). Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 2/2, 295–296. Rosenbaum je leta 1810 najel drugo nadstropje tega poslopja, po Brandlovi smrti novembra 1813 pa je hišo odkupil od potomcev (Rosenbaum, Tagebuch VII, fol. 166r; Wien, Am Hof, Sterbebuch 1796–1819, 03-02, 217). Anna Brandl je umrla 20. marca 1809 (Wien, Am Hof, Sterbebuch 1796–1819, 03-02, 178). 134 Danes na tem mestu stoji novejša stavba z naslovom Tiefer Graben 2. 75 nepopolni in sploh najzgodnejši segajo šele v leto 1805. V stanovanju s številko 5 je dejansko navedena družina Linhart (Jožefa s hčerama Sophie in Amalio), vendar v konskripcijskih tabelah ni naveden čas vselitve ali izselitve stanovalcev, pač pa so napisane letnice rojstva, ki se pri Linhartovih izkažejo za netočne.135 Glede na omembo v Rosenbaumovem dnevniku konec leta 1799 je verjetno, da so Linhartove tod prebivale vse od prihoda na Dunaj dalje, vsekakor pa je očitno, da je Jožefa kajpak hitro vzpostavila stike s soseščino. Priimki oseb, ki jih Rosenbaum omenja hkrati z Jožefo, se v večini primerov pojavijo le enkrat, nekaj imen pa se vendarle ponavlja. Poleg družine Brandl so v ožji krog Jožefinih znank ali prijateljic sodile neka Gruber, Grünwald in Rottensteiner. Navadno je Rosenbaum to druščino srečeval v Brandlovi hiši, nekajkrat pa v mestnih lokalih, gostilnah, na sprehodih in predvsem v gledaliških ložah. Točnejša identifikacija oseb je sicer mogoča le izjemoma, a vedno vodi le do predstavnikov povprečnih dunajskih meščanov. Pri priimku Rottensteiner gre tako na primer za Katharino, soprogo izdelovalca lončenih peči Johanna Rottensteinerja.136 Pogled v matične knjige v bližnji cerkvi Schottenkirche razkrije, da sta zakonca Rottensteiner živela nedaleč od Linhartovih in da sta bila Brandlova njunim otrokom krstna botra.137 Med nekoliko bolj znane osebnosti, ki jih Rosenbaum pogosteje omenja hkrati z Jožefo, sodi njegov dolgoletni prijatelj Johann von Kárner, uradnik na dvoru kneza Esterházyja v Železnem. Podobno kot Rosenbauma je Nikolaj II. Esterházy Kárnerja leta 1798 odpustil iz službe. Slednji je našel začasno zaposlitev v Bratislavi, tam deloval kot mestni sodnik in nato celo kot župan, a je bil leta 1802 znova poklican v Železno kot direktor knezove dvorne pisarne. Po prvi omembi decembra 1799 Rosenbaum o Jožefi ni zapisal ničesar več do začetka julija 1802, ko jo je skupaj z njeno prijateljico Gruberjevo zopet srečal pri Brandlovih.138 Šele od konca leta 1802 so omembe pogostejše in Rosenbaumovi zapiski razkrivajo nekaj zanimivih podrobnosti iz življenja družine Linhart. Jožefa je bila vneta ljubiteljica gledališča. Rosenbaum je nanjo pogosto naletel, ko je v spremstvu prijateljic Brandl, Gruber in Rottensteiner ter Kárnerja obiskala predstave dramskih in opernih del v ložah gledaliških hiš Theater an der Wien, Leopoldstädter Theater in najpogosteje v Gledališču pri Koroških vratih. Le enkrat izrecno omenja tudi njeni hčeri, ki da sta prišli v gledališče: 135 WStLA, Konskriptionsamt, A101 – Konskriptionsbogen Stadt, Stadt 325, fol. 3. Pri Jožefi je zapisana letnica rojstva 1770, za Sophie 1790 in za Amalio 1792. Stavba je bila tedaj v lasti Katharine Förschl. 136 Rosenbaum 10. februarja in 22. maja 1810 omenja, da mu je Rottensteiner popravljal peč. 137 Zakonca Rottensteiner (tudi Rothensteiner) sta se poročila 8. junija 1791 (Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten 1787–1791, 02-37, 184). Katharina je v naslednjih letih rodila več otrok, med njimi sina Johanna Baptista 12. avgusta 1794 in hčer Katharino 14. novembra 1796 (Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Taufbuch 1793–1799, 01-44, 65 in 161). Naslov bivališča v zapisih v cerkvenih matrikah je Tiefer Graben 172, danes Tiefer Graben 9. 138 Rosenbaum, Tagebuch IV, 3. julij 1802, fol. 55v. Priloga 2, št. 6/2. 76 II Jožefa Linhart na Dunaju Slika 13: Dunaj, pogled na Škotsko cerkev (Schottenkirche), kolorirana jedkanica Carla Schütza po lastni predlogi, 4. odtis, ok. 1815. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Ob 6. uri v Gledališče pri Koroških vratih na Uniformo, da bi pomirili Therese. Sepherl nas je že čakala. Paulino sem pospremil v grofovsko ložo in šel po Brandlove in Gruberjevo. Prišli sta tudi Lienhartovi dekleti. Z njimi in Pauline sem ostal do konca Theresine predstave, potem v dvorno gledališče (Burgtheater) k Sitah Mani, tam srečal druščino in se vrnil v Gledališče pri Koroških vratih, da bi pospremil Pauline.139 Še bolj zanimive so omembe Jožefinega hišnega gledališča. Jožefa je vsaj med novembrom 1804 in januarjem 1805 v svojem stanovanju prirejala ljubiteljska srečanja, na katerih je bil Rosenbaum navzoč najmanj trikrat. 25. novembra in 23. decembra 1804 je v dnevnik zapisal: Popoldne k Monseju, zvečer v Gledališče pri Koroških vratih na Savoyarde, po operetni predstavi k Lienhartovi, kjer so dekleta uprizorila Jacques Splen in Geständnis [Priznanje] ter nato zaplesala. Ostal sem do pol desetih, nato pa domov.140 139 Rosenbaum, Tagebuch V, 22. marec 1805, fol. 62r. Priloga 2, št. 6/36. Sepherl je bila očitno uslužbenka Rosenbaumovih. Uniform je naslov opere Josepha Weigla, v kateri je Therese Rosenbaum pela vlogo prodajalke. Prva uprizoritev opere je bila 15. februarja 1805. 140 Rosenbaum, Tagebuch V, 25. november 1804, fol. 48v. Priloga 2, št. 6/33. Ime Monse se v dnevniku pogosto pojavlja, a polno ime te osebe ostaja nejasno. Z opereto Savoyarden je mišljena spevoigra 77 S Kárnerjem in grofom Vincenzem sem šel v hišno gledališče k Lienhartovi na predstavi Die Tochter Pharaonis [Faraonova hči] in Mann von 40 Jahren [Štiridesetletni moški], sploh ni bilo tako slabo, kot sem bil pričakoval. Ob pol devetih je bilo konec teatra, šli smo k Daroniju [Taroniju], pili punč in se ob devetih vrnili domov.141 Rosenbaum 2. januarja 1805 omenja, da so pri Linhartovi imeli vajo za igro Überraschung ( Presenečenje) in da se je tam Katharina Rottensteiner prvič preizkusila v igranju.142 Večina od skupaj petih izvedenih dramskih del je iz jedr-natih naslovov jasno prepoznavnih, o zadnjem pa je mogoče vsaj domnevati. Z Jacques Splen Rosenbaum gotovo misli prevod znane francoske komedije Le fou raisonnable, ou l’anglois Josepha Patrata iz leta 1781, v kateri nastopi protagonist Jacques Splin. Delo je v nemškem prevodu kot Jack Splien, oder Ich erschieße mich nicht! leta 1786 v Leipzigu objavil Johann Gottfried Dyck.143 Tedaj je bila precej priljubljena enodejanka Augusta von Kotzebueja Die Beichte, oder das Geständnis, vendar pri Linhartovih to delo ni moglo biti uprizorjeno, saj se je v javnosti pojavilo šele leto dni pozneje.144 Kaže, da so izvedli igro Das Geständniß, ki jo je leta 1804 po neki italijanski predlogi prevedel in priredil Tobias Frech von Ehrimfeld.145 Decembra 1804 izvedeni deli Tochter Pharaonis in Der Mann von 40 Jahren pa sta zagotovo igri Augusta von Kotzebueja.146 Nejasno ostaja torej le, katero dramsko besedilo je Rosenbaum mislil z naslovom Überraschung. Morda je bil avtor tega Stephanie der Jüngere (1778)147 ali Paul Weidmann (1771),148 lahko pa gre tudi za neko drugo dramsko delo. Vsa omenjena dramska besedila so kratke komične enodejanke in izbrani primeri specifično nemške oblike komedije, imenovane Lustspiel, za katero še najbolj ustreza slovenski izraz veseloigra. Gre za popularna dramska besedila z dokaj stalno vsebinsko in formalno zasnovo. Navadno pet dramskih oseb, med njimi le ena ali največ dve ženski vlogi, zastopajo različne sloje meščanstva; predstavniki plemstva so v njih redkejši. Vsebina vedno znova kroži okoli tem iz specifično meščanskega vsakdana in obravnava motive, kot so premoženje, poroka, dediščina, vsakovrstne družbene prepreke in gospodarske težave. Dogajanje in Antona Fischerja Die beyden Savoyarden. Ni mogoče reči, ali Rosenbaum pri Linhartovih misli dve ali več deklet, ki so igrale in plesale, prav verjetno pa sta bili vključeni obe Jožefini hčeri. 141 Rosenbaum, Tagebuch V, 23. december 1804, fol. 51v. Priloga 2, št. 6/34. Grofa Vincenza Rosenbaum od leta 1804 dalje pogosto omenja in z njim ga je družilo neke vrste prijateljstvo. Gre za tedaj še mladega grofa Vinzenza Esterházyja de Galántha (1787–1835), ki se je pozneje posvetil vojaški karieri. 142 Rosenbaum, Tagebuch V, 2. januar 1805, fol. 53r. Priloga 2, št. 6/35. 143 [Dyck], Jack Splien. 144 Kotzebue, Die Beichte. 145 Frech von Ehrimfeld, Das Geständniß. 146 Kotzebue, Die Tochter Pharaonis; Kotzebue, Der Mann von vierzig Jahren. 147 Stephanie, Die Ueberraschung. 148 Weidmann, Die Ueberraschung. 78 II Jožefa Linhart na Dunaju Slika 14: Dunaj, druščina v kavarnah v Pratru (Versammlung der schönen Welt bey den Kaffée­Häusern in der grossen Prater­Allée), kolorirana jedkanica Johanna Zieglerja po Lovru Janši (Laurenz Janscha), 2. odtis, natisnil Artaria und Comp., ok. 1815. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. dramske osebe so realistični, komika pa temelji na prefinjenih, ne pa plehkih ali grobih dialogih. Kljub navidezno lahkotnemu žanru imajo nemške veseloigre izrazito resne moralne nauke. Asociacije z Linhartovo Županovo Micko in Jožefine izkušnje z gledališko umetnostjo iz Ljubljane se v tej zvezi ponujajo same od sebe. Rosenbaum in Jožefa Linhart sta se srečevala na skupnih sprehodih ter v glasbenih salonih dunajskih meščanov. Rosenbaum eno izmed takšnih srečanj opisuje v začetku aprila 1803: Popoldne sem obiskal Rühla v njegovi pisarni pri dr. Schlagerju, nato sem šel h Kárnerju in z njim sem se odpeljal v Prater k Lusthausu. Pri Lusthausu sem se pogovarjal z Willmannom o Beethovnovi akademiji, ki jo je pohvalil, čeprav sem od vseh drugih slišal nasprotno. Ob pol sedmih smo se vrnili. Srečal sem se z Lienhardovo, se z njo sprehodil čez Bastei, navzdol ob Schottentoru, do zadnjega hišnega koncerta pri Schouppeju.149 Tomasini je igral kvartete, Therese pa je zapela 149 Že omenjeni dvorni svétnik Johann Paul von Schouppé je na Dunaju redno prirejal zasebna glasbena srečanja, na katerih je pogosto nastopila Therese Rosenbaum. Gl. podpoglavje »Žiga in Jožef Zois«. 79 Mozartov rondo Deh, per questo istante itd. Eberl in Grechtler sta zaigrala Eberlov Caprice na dveh klavirjih, Scheidlinovi pa sta z bratom zapeli tercet in s tem se je zaključilo. Bila je velika gneča in nemir. Eberl mi je povedal, da Beethoven na svoji včerajšnji akademiji nikakor ni izpolnil upravičenih pričakovanj občinstva in da nič ni bilo povsem vredno velikega mojstra.150 Rosenbaum v svojem dnevniku nudi še en zanimiv pogled v življenje Linhartovih na Dunaju. V začetku marca 1803 je pri Brandlovih naletel na Jožefo in ta mu je omenila, da ima pripravljeno pošiljko vezenin, ki sta jih izdelali njeni dekleti in jih namerava kmalu poslati v Ljubljano. Rosenbaum je vezenine zares prišel pogledat, v nekaterih prepoznal precej dobrega okusa in je za rojstni dan svoje soproge naročil garnituro.151 Nekaj dni pozneje, sredi marca, so bile vezenine za Therese Rosenbaum že pripravljene.152 Rosenbaum je 1. aprila 1803 to garnituro skupaj z vrsto drugih skrbno izbranih oblačil in obutve podaril ženi.153 Vse kaže, da je ročno delo Therese ugajalo, saj Rosenbaum Jožefo odslej večkrat omenja v družbi svoje soproge, na primer 22. aprila 1803 na skupnem izletu v Prater: Oblačno, zvečer in ponoči dež. […] Povabil sem Brandlovo in Lienhardovo. […] Ob pol štirih je prišel voz, s Thereso sva se odpeljala k Brandlovi. Ona, Lienhardova in Therese so se odpeljale v Lusthaus, srečali smo se v 2. kavarni.154 Z Reziko sva se odpravila peš. V kavarni Jüngling [Mladenič] smo pili kavo in jedli zmrzlino, nato pa smo obiskali Buschevo optiko; še posebej so nam bili všeč prospekti o Pragi in Petersdorfu. Dame so se odpeljale v mesto. Jaz sem še klepetal z Buschem in mladim Langom, se z njima sprehodil k Donavi do Buschevega stanovanja. Potem sem šel domov, pojedel nekaj šunke, skočil v Burgtheater […].155 Jožefa je Therese Rosenbaum na njenem domu v spremstvu Brandlove prvikrat obiskala 2. maja 1803,156 poslej pogosto sama in enkrat tudi v spremstvu hčere Sophie.157 Predvsem pa je Therese pokazala zanimanje za Jožefino rokodelstvo in ta jo je uvedla v umetnosti vezenja. 12. maja je Rosenbaum zapisal: »Po kosilu se je Therese odpravila k Uhrmacherjevi, pozneje pa k Lienhartovi na vezenje, kjer je ostala ves večer. […] Po gledališču naravnost v posteljo. Therese se je vrnila 150 Rosenbaum, Tagebuch IV, 6. april 1803, fol. 101r–101v. Priloga 2, št. 6/12. 151 Ibid., 6. marec 1803, fol. 96r. Priloga 2, št. 6/5. 152 Ibid., 14. marec 1803, fol. 97r. Priloga 2, št. 6/6. 153 Ibid., 1. april 1803, fol. 100v. Priloga 2, št. 6/11. O nakupih daril tudi ibid., 23. marec 1803, fol. 99r. Priloga 2, št. 6/9. 154 Prva in druga kavarna v Pratru sta bili od osemdesetih let 18. stoletja pomembni prizorišči koncertnih dejavnosti. V prvi kavarni je leta 1814 npr. Ludwig van Beethoven organiziral klavirski recital, v drugi kavarni pa so pozneje redno nastopale glasbene kapele bratov Josepha in Johanna Straussa ter Carla Michaela Ziehrerja. Prim. Kretschmer, »Musiktopographie«, 541–542. 155 Rosenbaum, Tagebuch IV, 22. april 1803, fol. 104r–104v. Priloga 2, št. 6/18. 156 Ibid., 2. maj 1803, fol. 106r. Priloga 2, št. 6/22. 157 Npr. ibid., 8. maj 1803, fol. 106v; 11. maj 1803, fol. 107r. Priloga 2, št. 6/23 in 6/24. 80 II Jožefa Linhart na Dunaju Slika 15: Kavarna Mladenič ob Donavi (Jünglings Kaffeehaus an der Donau ), kolorirana litografija Alexandra von Benseja. Vir: Charakteristische Bilder des Wiener Lebens (Wien: A. Paterno, 1836). © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. od Lienhartove šele okrog pol enajstih.«158 Za kakšno vrsto vezenin dejansko gre, iz Rosenbaumovega dnevnika žal ni mogoče razbrati in prav tako nepojasnjeno ostaja vprašanje, ali so Linhartove to ročno delo opravljale iz kratkočasja ali pa jim je predstavljajo dodatni, morda celo poglavitni vir zaslužka. Na številne podrobnosti o življenju Linhartovih na Dunaju Rosenbaum le mimogrede namigne in iz njegovega sicer obsežnega dnevnika podrobnosti ni mogoče razbrati. Omembe Jožefe so pogoste predvsem v letih med 1803 in 1805 in kažejo, da je bilo njeno družabno življenje zelo razgibano. Morda je v poznanstvu z zakoncema Rosenbaum mogoče iskati tudi odgovor na vprašanje, kako je Jožefi uspelo angažirati dvornega skladatelja in v začetku 19. stoletja nedvomno najbolj iskanega učitelja glasbe na Dunaju Antonia Salierija, da je Sophie in Amalio poučeval petje. Rosenbaum druženja med Jožefo in Salierijem sicer ne omenja, razen 15. oktobra 1806, ko sta med drugimi obiskovalci oba prišla Therese voščit za god.159 Posredovanje in priporočilo Carla in Therese Rosenbaum Salieriju je kajpak verjetno, saj nista mogla spregledati nadarjenosti obeh deklet za glasbo. 158 Ibid., 12. maj 1803, fol. 107r. Priloga 2, št. 6/25. Dva dni pozneje je Jožefa prišla pogledat Theresin izdelek. Ibid., 14. maj 1803, fol. 107v. Priloga 2, št. 6/26. 159 Rosenbaum, Tagebuch VI, 15. oktober 1806, fol. 15v. Priloga 2, št. 6/38. 81 Kot že omenjeno, se poročila o Jožefi v Rosenbaumovem dnevniku končajo tako iznenada, kot so se začela. Rosenbaum je ime zadnjič zapisal 25. aprila 1807. Ta dan je preživel ob delu na domu, se proti večeru odpravil na sprehod, obiskal Brandla in šel nato z Linhartovo na sprehod.160 Ali se je nemara zgodil kakšen spor ali pa so se Linhartove iz tega mestnega predela odselile, iz Rosenbaumovih zapisov ne izvemo. Zanimivo je, da je bil Rosenbaum pozneje pogosto med poslušalci koncertov, na katerih je po letu 1813 redno nastopala Sophie Linhart. Marsikatero izmed prireditev v svojem dnevniku sicer omenja, a o Sophie nikoli ne zapiše niti besede. Izjema je le njegov obisk uprizoritve Rossinijeve opere Tancredi 8. novembra 1817 v gledališču Theater an der Wien, ko je z dokaj hladnimi in ostrimi besedami opisal operno zasedbo. Zapis ne daje slutiti, da je bila Sophie Linhart njegova stara znanka: V operni hiši Theater an der Wien so spet naštudirali Tancreda; Borgondieva kot Tancred, Linhartova kot Amenaida, Rinaldi v vlogi očeta; čudna, dvomljiva zasedba. […] O Tancredu sem slišal, da tenor ni imel dobrega nastopa, ampak je bil ves lesen; ravno tako Linhartova, ima pa vendarle dober, le šibak glas. Na splošno opera ni bila bogve kaj.161 Smrt Jožefe Linhart Po omembah v Rosenbaumovem dnevniku se ime Jožefe Linhart v virih ne pojavlja več. Pismo Sophie Linhart, ki ga je naslovila na Leopolda Sonnleithnerja, žal nima zapisanega datuma, vendar bi po vsebini sodeč lahko nastalo spomladi leta 1824.162 V njem omenja, da je mati še vedno bolehna in zaradi tega v njihovem stanovanju ne more prirediti glasbenega srečanja. Jožefa Linhart je umrla 1. oktobra 1824 v bolnišnici Alservorstadtkrankenhaus. V zapisu v knjigi umrlih je k imenu dodano, da je bila vdova gubernijskega tajnika, kot vzrok smrti je navedena vodenica ( Wassersucht), starost umrle pa sedemdeset let. Zadnje seveda ni točno. Kraj pogreba v matično knjigo ni vpisan.163 V Dunajskem mestnem in deželnem arhivu je mogoče najti zapis v registru umrlih, žal pa ne tudi zapisnika zapuščinske razprave.164 160 Ibid., 25. april 1807, fol. 37v. Priloga 2, št. 6/39. 161 Rosenbaum, Tagebuch IX, 8. november 1817, fol. 1v. Priloga 2, št. 23/2. 162 Priloga 2, št. 81. O pismu Sophie Linhart podrobneje v poglavju III (»Salon družine Linhart«). 163 Wien, Alservorstadtkrankenhaus, Sterbebuch 1824, 03-027, 177; tudi Wiener Zeitung, 9. oktober 1824, 976, kjer je zapisana starost 53 let. V resnici je bila Jožefa v 56. letu starosti. 164 WStLA, Magistratisches Zivilgericht, Officiosa B 1/293, Sterberegister 1824 J–Z, Bd. 155, fol. 29v. 82 II Jožefa Linhart na Dunaju Register umrlih, časnik Wiener Zeitung ter zapis v knjigi umrlih omenjajo Jožefin naslov Döbling 86. Dunajski predmestji Oberdöbling in severno od njega ležeči Unterdöbling sta se šele leta 1892 kot skupno okrožje Döbling priključili dunajski mestni upravi. Verjetno je mišljena hiša v Oberdöblingu, ki je bila okoli leta 1805 v lasti preprodajalca vina Jakoba Steinwendtnerja.165 Dejansko so tedaj ti griči nad Dunajem sloveli po pridelavi vina in številni meščani so tod najemali ali imeli v lasti hiše in posestva, kamor so se lahko umaknili pred mestnim vrvežem in poletno vročino. Leta 1831 je bil v časniku Wiener Zeitung objavljen oglas za prodajo te hiše; opisana je kot poslopje s samostojnim vodnjakom, dobro kletjo, enim nadstropjem in vrtom.166 Leto dni pozneje je bila stavba še vedno ali zopet naprodaj in je tudi tokrat opisana kot enonadstropno poslopje v odličnem stanju, z lepim sadnim vrtom, prostornim dvoriščem, vodnjakom s črpalko, odlično vodo in kletjo. V pr vem nadstropju je bilo na voljo poletno stanovanje, ki bi se lahko ponujalo v dnevni najem.167 Hiša je stala v ulici Neugasse in je pozneje nosila številko 31, po letu 1894 in do danes pa se ulica imenuje Hardtgasse, hišna številka 31 pa je še vedno veljavna.168 Od nekdaj idiličnega podeželskega vzdušja danes na tem mestu ni slutiti ničesar več. O tem, ali je Jožefa na tem kraju imela v najemu poletno hišo, ali je tukaj stalno prebivala, ali pa se je morda zgolj zaradi bolezni umaknila iz mesta, je mogoče zgolj ugibati. Vse kaže, da so Linhartove do materine smrti prebivale večinoma skupaj v stanovanjski hiši na Kienmarktu. 165 Gl. oglas za licitacijo vina v Wiener Zeitung, 20. marec 1805, 1204; 23. marec 1805, 1282. 166 Allgemeines Intelligenzblatt zur Wiener Zeitung, 28. marec 1831, 466. 167 Ibid., 26. marec 1832, 314. 168 Czajek, Vollständiges Häuserbuch, 426. 83 Slika 16: Pogled na Dunaj z mestnega obzidja, jeklotisk Alberta Henryja Payna, ok. 1850. Avtorjeva zasebna zbirka. 84 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje III Sophie Linhart: dunajsko obdobje 85 Izobrazba Sophie Linhart Prvi zgovorni dokument, ki priča o pevski izobrazbi Sophie Linhart, izvira šele iz leta 1826. Nekaj mesecev po tistem, ko se je Sophie z Dunaja preselila v Ljubljano, je v časopisu Laibacher Zeitung objavila oglas za poučevanje petja.1 V objavi se imenuje učenka slavnega Tomasel ija in kapelnika Salierija. Tovrstnih oglasov najrazličnejših glasbenikov sicer ne gre vedno jemati dobesedno, saj se navedbe slavnih učiteljev kot dokazilo lastnih sposobnosti, usposobljenosti in kvalitet mnogokrat izkažejo za pretirane, dvomljive in pogosto celo neresnične.2 O velikih pevskih sposobnostih Sophie Linhart sicer ni nikakršnih dvomov, a virov o trajanju pouka pri obeh omenjenih mojstrih ni na voljo. Tomasel i in Salieri sta v začetku 19. stoletja sodila med najbolj iskane, priznane in najbolje plačane učitelje petja na Dunaju, nepojasnjeno pa ostaja, kdo je za Sophie in verjetno tudi za Amalio kril stroške zasebnega pouka. Morda sta imeli dobrotnike, nemara pa sta Salieri in Tomasel i zanju celo znižala višino honorarja. Ne v Salierijevi ne v Tomasel ijevi zasebni zapuščini niso ohranjeni pisni viri o njunih učencih in metodah pouka. Seznam Salierijevih učencev je mogoče sestaviti le na podlagi raznovrstnih, vendar pogosto dvomljivih sekundarnih pričevanj.3 Ta seznam je izjemno dolg, vendar vse prej kot zanesljiv in popoln. Tomasel ijeva zapuščina je danes v zasebni lasti in ni javno dosegljiva. Allgemeine musikalische Zeitung leta 1817 prinaša kratek opis Tomasel ijevega pedagoškega dela in v kratkem izboru njegovih slavnih učenk in učencev navaja Sophie Linhart kot članico opernega ansambla v gledališču Theater an der Wien.4 Giuseppe Tomasel i (1758–1836) se je rodil v Roveretu in se leta 1781 zaposlil kot knezoškofijski dvorni tenorist v Salzburgu pri škofu grofu Hiero nymusu Colloredu. V Tomasel ijev prijateljski krog sta sodila Leopold Mozart in njegova hči Maria Anna (Nannerl). V Salzburgu ni zaslovel le kot pevec, temveč tudi kot iskan pevski pedagog. Ko se je leta 1800 drugič poročil, tedaj z Antonio Honikel, 1 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 24. oktober 1826, 2032, ter še več enakih oglasov v naslednjih številkah časopisa. Priloga 2, št. 92. 2 Skladatelj in violinist Louis Spohr npr. v svoji avtobiografiji poroča o podobnem pretiravanju. Spohr se je leta 1820 mudil v Londonu. Že kmalu po prihodu so se pred njegovimi vrati zglasili učenci, ki so bili za pouk glasbe pripravljeni odšteti visoke zneske, a je večini primanjkovalo vsakršnega talenta in prizadevnosti. Skladatelj pove, da so se pri njem želeli učiti le zato, da bi se lahko imenovali »Spohrovi učenci«. Spohr, Louis Spohr’s Selbstbiographie, zv. 2, 89–90. Za namig na to anekdoto se zahvaljujem kolegici dr. Maruši Zupančič. 3 Sophie Linhart med Salierijevimi učenci in učenkami ne omenja ne njegov prvi biograf Ignaz von Mosel (Mosel, Ueber das Leben und die Werke des Anton Salieri) ne sodobnejše študije Rudolpha Angermül erja (Angermül er, Antonio Salieri. Dokumente; Angermüller, Antonio Salieri. Sein Leben, 321–323; Angermüller, »Salieri e i suoi allievi«). 4 Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 27. december 1817, 450–451. Priloga 2, št. 27. Sophie Linhart med Tomasel ijevimi učenci omenja tudi dunajski časopis Allgemeine Theaterzeitung und Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des geselligen Lebens, 11. marec 1828, 124. 86 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 17: Antonio Salieri, litografija Heinricha Eduarda von Wintterja, 1815. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. je s to poroko postal lastnik salzburške kavarne, ki z imenom Café Tomasel i obstaja še danes. Po razpustitvi knezoškofijske salzburške dvorne kapele med sekularizacijo leta 1803 so deželno vlado in salzburško glasbeno kapelo prevzeli Habsburžani in slednjo leta 1806 razpustili. Tomasel i se je preselil na Dunaj in tam postal tenorist cesarske kapele. S pedagoško dejavnostjo je nadaljeval tudi na Dunaju in izobrazil nekaj slavnih pevk in pevcev.5 Že zgolj navedba njegovega imena je lahko učencem in učenkam odpirala vrata in je veljala kot jamstvo za uspeh. Gerhard Ammerer poroča, da je Tomasel ijev honorar za poučevanje lahko znašal tudi petsto goldinarjev letno.6 Salierijev pedagoški pristop pri pouku kompozicije je opisal njegov učenec Anselm Hüttenbrenner. Omenja, da je Salieri svoje metode vselej prilagajal 5 Gl. Vaterländische Blätter für den österreichischen Kaiserstaat, 27. maj 1808, 50. 6 Ammerer, »Giuseppe Tomasel i«, 89–104, posebej 99. 87 individualnim potrebam in sposobnostim svojih učencev, čeprav je temelj izobrazbe vseskozi predstavljalo usvajanje in upoštevanje pravil strogega stavka.7 Verjetno je Salieri didaktične metode prilagajal tudi pri pouku petja. Osnove njegovega pouka so se ohranile v praktično-teoretičnem priročniku petja iz leta 1816, ki ga hrani arhiv Združenja prijateljev glasbe na Dunaju. Ta rokopis z naslovom Scuola di canto je bil sicer namenjen izobrazbi nemške mladine na novoustanovljenem konservatoriju glasbenega združenja, ki si je za primarni cilj postavilo vzgojo veščih pevk in pevcev za zborovske produkcije. Priročnik tako vsebuje izključno štiriglasne pevske vaje. Prav zanimivo pa je, da je Salieri v njem uglasbil kar pravila ( regole) dobrega petja, ki jih morajo mladi pevci spoznati in ponotranjati, kar gre najhitreje in najlažje s petjem. Salieri tako s precej nenavadnim in šaljivim pristopom razlaga najosnovnejša pravila glasbene notacije in teorije, dodaja pa le malo napotkov o oblikovanju vokalov, solfeggiu, fizični drži in petju okraskov.8 Priročnik tako ne more biti odraz Salierijeve didaktične metode, ki jo je uporabljal pri izobrazbi solistov. Šolanje pri obeh mojstrih je njunim učenkam in učencem nudilo izvrstne možnosti medsebojnega povezovanja. Sophie Linhart je tako navezala stike s številnimi vidnimi osebnostmi glasbenega Dunaja.9 Ta poznanstva in v nekaterih primerih bržkone prijateljstva so ji odprla vrata na koncertne odre, v zasebne salone in sploh v elitne glasbene kroge. Vrsta pevk in pevcev iz Salierijeve šole se neposredno ob njej pojavlja v koncertnih programih, iz tega kroga pa je bil tudi skladatelj, dirigent in prvi Salierijev biograf Ignaz von Mosel, pod čigar taktirko je Sophie debitirala na koncertnem odru.10 Pri Salieriju je bržkone spoznala Anselma Hüttenbrennerja, s katerim jo je povezovalo dolgoletno prijateljstvo. V literaturi se občasno omenja, da naj bi bila celo njegova učenka.11 Hüttenbrenner jo dejansko sam navaja med svojimi učenkami in učenci, vendar je Sophie zgolj korepetiral pri klavirju in jo pripravil na vlogo Ameinaide za uprizoritev Rossinijeve opere Tancredi leta 1817.12 7 Hüttenbrenner, »Kleiner Beytrag zu Salieri’s Biographie«. 8 Prim. Angermüller, »Antonio Salieri und seine ›Scuola di Canto‹«; Del aborra, »Salieri, maestro di canto«. 9 Salierijevo povezovalno vlogo izpostavlja npr. Anselm Hüttenbrenner v pismu Ferdinandu Luibu, Maribor, 23. februar 1858. Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 77; Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 139–140. 10 Gl. poglavje V (»Ignaz von Mosel«). 11 Npr. Deutsch, Schubert. Die Dokumente, 116. 12 Anselm Hüttenbrenner Ferdinandu Luibu, Maribor, 7. marec 1858. Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 147; gl. tudi poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). 88 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Združenje prijateljev glasbe (Gesellschaft der Musikfreunde) Začetki pevske kariere Sophie Linhart sovpadajo z začetki delovanja in ustanovitvijo Združenja prijateljev glasbe (Gesel schaft der Musikfreunde) na Dunaju, s katerim je ostala povezana do konca svojega bivanja v habsburški prestolnici. Zgodnejša pričevanja, torej izpred leta 1813, doslej niso znana. Prvi dosegljivi dokumenti o Sophie Linhart govorijo kot o solistki pri izvedbah oratorijev, ki jih je organiziralo Združenje prijateljev glasbe, še pred tem pa Združenje plemiških žena za širjenje dobrega in koristnega (Gesel schaft adeliger Frauen zur Beförderung des Guten und Nützlichen). Združenje plemiških žena je bilo ustanovljeno leta 1810 ob splošni gospodarski in ekonomski krizi, ki je močno prizadela avstrijske dežele. S podporo cesarskega dvora je združenje v svoje vrste vabilo člane darovalce, ki bi finančno podpirali izbrane ustanove, predvsem ustanovo za gluhoneme (Taubstummeninstitut), združenje za pomoč slepim otrokom, strokovno izobraževanje okulistov, javno plavalno šolo in čebelarstvo. Dvanajst dam iz vrst visokega plemstva, med njimi iz družin Auersperg, Dietrichstein, Esterházy, Lichnowsky, Lobkowitz in Trautmannsdorff, si je razdelilo dvanajst dunajskih okrožij, v katerih je bila vsaka zase zadolžena za vzpostavitev in širjenje družbenih mrež ter pridobivanje novih dobrotnikov.13 Ideja o ustanovitvi združenja se je porodila Josephu Sonnleithnerju, ki je sprva deloval kot tajnik društva, grof Moritz Dietrichstein pa kot blagajnik. Prva predsednica je bila kneginja Caroline Lobkowitz, rojena kneginja Schwarzenberg, pozneje pa je njeno delo nadaljevala Henriette Zichy-Ferraris, poročena kneginja Odescalchi. Združenje plemiških žena si je postopoma postavljalo nove naloge in cilje, razširilo svoje dejavnosti in sčasoma podpiralo vse več finančne pomoči potrebnih ustanov. Za glasbeno zgodovino je Združenje plemiških žena pomembno predvsem kot organizator širokopotezno zastavljenih dobrodelnih koncertov, vendar ga ne gre imeti za koncertno ustanovo. Po prvih uspešnih glasbenih prireditvah se je v tem krogu izoblikovala želja po ustanovitvi Združenja prijateljev glasbe. Dva dobrodelna koncerta, ki ju je Združenje plemiških žena konec novembra in v začetku decembra 1812 priredilo v cesarsko-kraljevi zimski jahalni šoli (Winterreitschule)14 in zbiralo denar za vojne žrtve, sta na Dunaju sprožila val navdušenja. Viri govorijo o zboru in orkestru z okoli šeststo večinoma ljubiteljskimi glasbeniki, ki so pred okoli pettisočglavim občinstvom izvedli odo za praznik 13 Franzl, Die Gesellschaft adeliger Frauen, 4. 14 O glasbenih prireditvah v zimski jahalni šoli v Hofburgu gl. Kretschmer, »Musiktopographie«, 551–552. 89 Slika 18: Izvedba velike Händlove kantate Timotheus v cesarski jahalni šoli (Ansicht der Aufführung der grossen Händelschen Cantate), anonimni kolorirani bakrorez, 1812. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Sophie Linhart na tem prvem velikem glasbenem slavju, ki ga je organiziralo Združenje plemiških žena, še ni sodelovala, vendar so glasbena slavja, ki jih je med letoma 1813 in 1816 prirejalo Združenje prijateljev glasbe, potekala v podobnih okvirih. sv. Cecilije ( Alexander’s Feast; or, the Power of Music) Georga Friedricha Händla v nemški verziji kot Timotheus oder Die Gewalt der Musik.15 V valu navdušenja nad uspehom slavnostne prireditve je postajala želja po glasbenem združenju vse glasnejša. Odločilno pobudo naj bi dala Fanny von Arnstein, ljubiteljska glasbenica in članica Združenja plemiških žena. Joseph Sonnleithner je organiziral zbiranje podpisov, na katero se je odzvalo nad petsto oseb, in napisal prve cilje društva. Prav paradoksalno se zdi, da je ravno Dunaj kot »mesto glasbe« na ustanovitev takega združenja čakalo tako dolgo. Ustanovitelji pri tem niso institucionalizirali abstraktnih idej, temveč črpali iz tistega, kar je bilo v mestu že dolgo tako rekoč v zraku. Njihove idejne cilje najlepše izraža v zadnjih dvesto letih vedno znova citirani izrek: »Prispevati k razcvetu glasbe v vseh njenih vejah.«16 Prijatelji glasbe niso bili iz vrst poklicnih glasbenikov, pač pa predvsem iz vrst nižjega plemstva, meščanstva in uradništva, ki je po francoski revoluciji in 15 O Združenju plemiških žena in koncertih v organizaciji tega društva gl. Antonicek, Ignaz von Mosel, 135–136. 16 »Emporbringung der Musik in allen ihren Zweigen.« Statuten der Gesellschaft der Musikfreunde, 3. 90 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 19: Portret Josepha Sonnleithnerja, heliogravura po predlogi Aloisa Karnerja, ok. 1820. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. napoleonskih vojnah postopoma prevzemalo vodilno vlogo v družbenem, gospodarskem in političnem življenju in nenazadnje v umetnosti. Čeprav je bil ta sloj glasbeno odlično podkovan, ni težil k prvovrstni tehnični popolnosti in umetniški individualizaciji, bistveni so bili ljubezen do glasbe, povezovanje in možnosti lastnega umetniškega izražanja. Meja med odrom in avditorijem, torej med izvajalci in poslušalci, v tem času še ni bila jasno začrtana. Prav tako se na glasbenih prireditvah ni strogo ločevalo med umetniki, profesionalnimi glasbeniki in ljubitelji, tako imenovanimi dile tanti. Vsakdo, ki je želel uživati v glasbi, je moral v njenem poustvarjanju sodelovati tudi sam. Pobude za ustanovitev Združenja prijateljev glasbe tako niso dali poklicni glasbeniki, pač pa pravzaprav glasbe željna publika. Združenje v prvih letih svojega delovanja ni bilo drugega kot institucionalizirano ljubiteljstvo. Podobna ljubiteljska združenja je pred Dunajem imelo že več drugih mest v avstrijskih in nemških deželah, med prvimi prav Ljubljana. Ustanovitev dunajskega združenja je 91 bila solidnejša in postavljena na trdnejše temelje. Združenje je znalo svoje mesto v glasbeno razgibanem okolju obrniti v svoj prid in sčasoma prerasti meje golega ljubiteljstva. Skupaj s komitejem je Joseph Sonnleithner, spiritus movens glasbenega zdru ženja, prijateljem glasbe zastavil šest nalog,17 od katerih je združenje za časa svojega delovanja uresničilo le tri: ustanovitev konservatorija, skrb za izvajanje »klasičnih« glasbenih del, torej organizacija koncertov, in ustanovitev glasbene knjižnice. Preostali cilji (razpisi za skladateljska tekmovanja in podeljevanje nagrad, ustanovitev lastnega časopisa in mecenstvo posebno vidnih glasbenih talentov) so ostali le pobožne želje, ki jih je združenje po nekaj kratkotrajnih poskusih opustilo. Idejne cilje je spremljala zapletena in povsem v birokratskem duhu tedanjega časa zasnovana shema funkcionarjev z delitvijo pristojnosti in nalog, ki se do današnjega dne ni osvobodila toge hierarhične in nepregledne organizacijske zasnove. Spletkarstvo in želje po vplivu so med člani že od vsega začetka igrali pomembno vlogo.18 Leta 1813 dvoru predloženi statut Združenja prijateljev glasbe je cesar Franc I. potrdil 28. junija 1814. Sophie in Amalia Linhart sta bili med člane Združenja sprejeti leta 1813.19 Tedaj še v procesu formiranja je Združenje prijateljev glasbe pod okriljem Združenja plemiških žena za širjenje dobrega in koristnega 2. maja 1813 organiziralo dobrodelni koncert v dvorani dunajske univerze20 in izvedlo nov oratorij Maximiliana Stadlerja na besedilo bratov Heinricha in Matthäusa von Col ina Die Befreyung von Jerusalem ( Osvoboditev Jeruzalema). Izkupiček je bil namenjen bolnišnici redovnic elizabetink, ob drugi izvedbi 9. maja pa pokojninskim združenjem za vdove pravnikov in zdravnikov. Opis izvedbe je hkrati prva omemba javnega nastopa Sophie Linhart. Presenetljivo je, da se je njena kariera začela v tako širokih okvirih: 2. maja opoldne je bil v c. in kr. univerzitetni dvorani izveden oratorij Osvoboditev Jeruzalema. […] Izvedba, ki jo je v celoti vodil za glasbo nadvse zaslužni gospod dvorni koncipist Mosel, za prvo violino pa je bil gospod Tost, je bila nov dokaz visoke kulturne ravni, ki jo dosega glasba na Dunaju; ne glede na to, da je bil 76-članski orkester v veliki meri sestavljen iz diletantov, sta zadoščali le dve vaji, vodenje na klavirju pa so morali izpustiti, ker prepis partiture še ni bil dokončan. Gospodje Sonnleithner, Tuscher in Soini so s svojo znano umetelnostjo izvedli moške solistične vloge; gospodična Linhardt, nova razveseljiva pojava na tukajšnjem glasbenem obzorju, je prevzela vlogo Gabriela. S čistostjo in močjo svojega prelepega glasu, pravilno intonacijo in občuteno deklamacijo si je prislužila upravičen aplavz vseh prisotnih. Izvedba zborov, zlasti obeh zaključnih fug, je bila v največjo čast 17 Ibid., 3–5. 18 Antonicek, Ignaz von Mosel, 147–149. 19 Matrikel der Gesellschaft der Musikfreunde des Oest. Kaiserstaates, A-Wgm 9297/105. 20 O dvorani podrobneje Kretschmer, »Musiktopographie«, 558–559. 92 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje gospodom in damam, ki so prijazno prevzeli zborovske glasove. Celota je bila sprejeta z enoglasnim vsesplošnim aplavzom.21 V prvih letih svojega obstoja je Združenje prijateljev glasbe priredilo več slovesnih javnih koncertov in v velikih zasedbah izvedlo nekaj oratorijev.22 Ker je na prireditev želelo privabiti čim večje število poslušalcev, je za izvedbe izbralo dvorno jahalno šolo. Novembra 1813 je bila v tej začasno preurejeni koncertni dvorani kot že leto poprej izvedena Händlova oda Timotheus.23 Oktobra 1814 je med dunajskim kongresom zazvenel Händlov oratorij Samson kot prvo glasbeno slavje po uradni potrditvi Združenja. Aprila 1815 so prijatelji glasbe izvedli Händlovega Mesijo,24 novembra 1816 pa zopet Stadlerjev oratorij Osvoboditev Jeruzalema. Sophie Linhart je kot solistka nastopila v Händlovem Mesiji 20. aprila 1815, pri ponovitvi tri dni pozneje (23. aprila) pa je sopranski part pela Therese Klieber.25 Nemško verzijo oratorija v priredbi Wolfganga Amadeusa Mozarta je kot vse te izvedbe dirigiral Ignaz von Mosel in na koncertu je sodelovalo več kot 700 ljubiteljskih glasbenikov. Novembra 1816 je Združenje prijateljev glasbe za koncert zopet izbralo Stadlerjevo Osvoboditev Jeruzalema. Skladatelj je svoje v letih od 1811 do 1813 nastalo delo revidiral in ga prikrojil akustičnim zahtevam dvorane dvorne jahalne šole.26 Glasbeno slavje leta 1816 je hkrati služilo javnemu oglaševanju ob usta navljanju konservatorija,27 izvedba pa je morda imela tudi določeno politično ozadje. »Osvoboditev« je mogoče razumeti kot domoljubno umetniško manifestacijo proti Napoleonovi nadvladi, hkrati pa kot patriotsko umetniško prizadevanje za uveljavitev Stadlerja kot avtoritete na področju avstrijske oratorijske kompozicije.28 21 Der Sammler, 9. maj 1813, 296. Priloga 2, št. 7/3. Prim. tudi Der Sammler, 25. april 1813, 264; Allgemeine musikalische Zeitung, 23. junij 1813, 417. Časopis Wiener allgemeine musikalische Zeitung, 8. maj 1813, 287, o koncertu pravi, da je »bila gospodična Linhardt za nas nova in nadvse razveseljiva pojava«. Priloga 2, št. 7. Gl. tudi Antonicek, Musik im Festsaal, 85–86. 22 Koncertne izvedbe oratorijev so imele na Dunaju dolgo tradicijo. Wuchner, Tonkünstler-Societät and the Oratorio. 23 Pohl, Die Gesellschaft der Musikfreunde, 96; Zeitung für die elegante Welt, 9. december 1813, 1959–1960. Priloga 2, št. 8/2. 24 Friedensblätter. Eine Zeitschrift für Leben, Literatur und Kunst, 27. april 1815, 199–200 (priloga 2, št. 9/3); Pohl, Die Gesellschaft der Musikfreunde, 96. 25 Bertuch, Carl Bertuchs Tagebuch, 175–176. Priloga 2, št. 9/2. 26 O kompozicijski strukturi oratorija: Mosel, »Über die Musik des Oratoriums«; [Mosel], »Über die musikalische Composition«. 27 Wiener Zeitung, 5. november 1816, [1292]; Wiener-Moden-Zeitung und Zeitschrift für Kunst, schöne Literatur und Theater, 7. december 1816, 662. Priloga 2, št. 13. 28 Antonicek, »Musik und Politik«, 81. 93 Slika 20: Abbé Maximilian Stadler, rokopis oratorija Osvoboditev Jeruzalema ( Die Befreyung von Jerusalem), naslovnica. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, III 5 (Q 1064). Slika 21: Abbé Maximilian Stadler, rokopis oratorija Osvoboditev Jeruzalema ( Die Befreyung von Jerusalem), začetek arije št. 5 za sopran (angel Gabriel) »Jetzt rollt des Donners allmächtiger«. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, III 5 (Q 1064). 94 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 22: Rokopisna skica postavitve zbora in orkestra v cesarski jahalni šoli 22. in 26. novembra 1816 na Dunaju (Situations Plan der Chor und Orchesteraufstellung in der Kais. Reitschule). © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, Akt Nr. 125 ex 1822. Imena solistk in solistov v oglasih in poročilih v časopisih niso bila nikjer objavljena, točna zasedba pa je razvidna iz dokumentacije v arhivu Združenja prijateljev glasbe. Iz poročila, pripravljenega za objavo, ki je ostalo v rokopisu, izvemo, da je solistični sopranski part 22. novembra 1816 pela Sophie Linhart, pri ponovitvi 24. novembra pa Therese Klieber, še ena učenka Antonia Salierija.29 29 A-Wgm, Gesellschaftsakten, 1816, Nr. 125. 95 V arhivskem gradivu Združenja se je ohranila skica postavitve inštrumentalistov, zboristov in solistov. Da pri tem ne gre za nikakršno posebnost, potrjuje podobna skica postavitve orkestra in zbora ob izvedbi Händlovega Timotheusa leta 1812, ki je bila v reprezentativne namene dodana notni izdaji tega dela.30 Postavitev se od današnjih najvidneje razlikuje v tem, da zbor stoji pred orkestrom in da sta bila za vodenje celotnega vokalno-inštrumentalnega sestava potrebna dva dirigenta. V računski knjigi Združenja so za organizacijo in izvedbo Stadlerjevega oratorija našteti najrazličnejši stroški, med njimi honorarji za skladatelja in prepisovalce not, stroški za prevoz glasbil, uglaševanje klavirja, plačila za garderoberje in podobno, ni pa najti nobenih omemb honorarjev za izvajalce.31 Aktivno sodelovanje pri koncertih Združenja za interprete s finančnega vidika ni moglo biti privlačno in ni bilo ni kakr- šen vir zaslužka. Povabilo k sodelovanju je bilo za Sophie Linhart v prvi vrsti izjem na čast, saj izkušenih sopranistk v tem času na Dunaju ni manjkalo. Hkrati si je s temi nastopi v dunajski javnosti zagotovila takojšnji sloves in prepoznavnost. Koncertov Združenja se ni udeleževalo le glasbe željno meščanstvo, s svojo prisotnostjo so prireditve počastili predstavniki cesarske družine in dvornega plemstva.32 Izvedba Stadlerjevega oratorija leta 1816 je bila v resnici finančni neuspeh, pri katerem je mogoče čutiti že postopno ohladitev začetnega zanosa in entuziazma. To je že po nekaj letih vodilo do prekinitve glasbenih slavij in ambicioznih izvedb velikih vokalno-inštrumentalnih del. Združenje je svoj zadani cilj preusmerilo v organizacijo manjših koncertov (Gesel schafts-Concerte), ki so se začeli decembra 1815. Tri leta pozneje so začeli prirejati tako imenovana večerna glasbena srečanja (Abendunterhaltungen). V nasprotju z izvedbami oratorijev, ki so bile dostopne vsakomur, so bili ti koncerti namenjeni zgolj članom Združenja. Koncerti Združenja prijateljev glasbe (Gesellschafts-Concerte) Tradicija koncertov Združenja prijateljev glasbe, ki se je začela konec leta 1815, ostaja do danes neprekinjena. V letih po 1815 je Združenje organiziralo štiri koncerte na sezono v jesenskih in zimskih mesecih. Drugače kot na večernih glasbenih srečanjih s komornimi zasedbami je na koncertih sodeloval orkester. Prire ditev se je vselej začela z Mozartovo, Haydnovo ali Beethovnovo simfonijo 30 Plan des Orchesters der grossen Cantate: Timotheus, oder Die Gewalt der Musick, von Haendel, aufgeführt von der Dilettanten-Gesellschaft in Wien den 29ten November und 3ten December 1812, priloga v: Händel, Timotheus. 31 Geld-Rechnung über Einnahmen und Ausgaben der Gesellschaft der Musikfreunde des Österreichischen Kaiserstaates von der Entstehung im Monath Juny 1813 bis Ende 1816, A-Wgm. 32 Prim. npr. prilogo 2, št. 7/3, 8/2 in 9/3. 96 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje ali simfonijo katerega drugega skladatelja, se navadno nadaljevala z operno arijo ali opernim duetom in nato inštrumentalno solistično skladbo ali koncertom z orkestrsko spremljavo. Redno so bile vključene še orkestrska uvertura in večje vokalno-inštrumentalno delo za soliste in zbor. Dirigenti so se menjavali, v prvih letih pa je vodstvo najpogosteje prevzel Vinzenz Hauschka, še en v Združenju prijateljev glasbe aktiven uradnik, glasbenik in skladatelj. Združenje je za koncerte najelo malo redutno dvorano dunajskega Hofburga, a je že po dveh prireditvah ugotovilo, da ob velikem zanimanju občinstva dvorana ni dovolj prostorna. Od tretjega koncerta dalje so bili koncerti v veliki redutni dvorani.33 Sophie Linhart je na teh koncertih Združenja nastopila štirikrat: na koncertih 7. januarja 1816,34 2. marca 1817,35 20. februarja 1820 in zadnjikrat 21. oktobra 1821.36 Na teh koncertih je sodelovala v izvedbi prvega finala iz opere Elisa Luigija Cherubinija, solistično z arijo iz Mozartove La Clemenza di Tito s klarinetom solo,37 v duetu Gioachina Rossinija ter leta 1821 v tercetu iz opere Achille Ferdinanda Paërja.38 Večerna glasbena srečanja (Abendunterhaltungen) V Združenju prijateljev glasbe se je leta 1818 izoblikoval krog glasbenih ljubiteljev in začel prirejati glasbene soareje ali tako imenovana večerna glasbena srečanja (Abendunterhaltungen).39 Beseda Unterhaltung ima v nemščini dvojni pomen: lahko pomeni tako razvedrilo kot tudi pogovor. Prireditev so si organizatorji dejansko zamislili kot neke vrste uglajeno razvedrilo. Na prireditvah so osrednje mesto imele izvedbe glasbenih del, hkrati pa so druženja služila omikani 33 O redutnih dvoranah v Hofburgu: Kretschmer, »Musiktopographie«, 552–554. 34 Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 12 (1829), 186. Priloga 2, št. 10. 35 Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 12 (1829), 188–189. Priloga 2, št. 14. 36 Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 3 in 5 (1830), 44 in 78. Priloga 2, št. 49 in 65. Prim. tudi Neue Wiener Musik-Zeitung, 15. oktober 1857, 170. 37 Arija »Parto, ma tu ben mio« iz prvega dejanja Mozartove opere La Clemenza di Tito, KV 621, št. 9. 38 Priloga 2, št. 10, 14, 49 in 65. 39 Z izrazom soareja je mišljena večerna družabna prireditev v meščanskem okolju, za dopoldanske prireditve pa se je uveljavil izraz matineja. Soareje niso vselej vključevale glasbe in sploh vsakega družabnega srečanja ni smiselno imeti za soarejo. Organizatorji bi lahko uporabili sicer tudi v nemščini pogosto rabljeni francoski izraz soirée oziroma Soiree, vendar so se odločili za nemško obliko Abendunterhaltung. Ker beseda vzbuja asociacije z druženjem ali srečanjem, je tudi v slovenščini za te konkretne prireditve smiselno uporabiti opisni prevod »večerna glasbena srečanja«. 97 konverzaciji med obiskovalci iz kultiviranih in izobraženih družbenih slojev. Eden glavnih ciljev je bilo stopnjevanje družabnosti in povezovanje ljubiteljev umetnosti. Po prvih večernih glasbenih srečanjih v pomladnih mesecih leta 1818 je združenje svoje cilje in pravila avgusta istega leta objavilo v tiskani brošuri. To niso ravno uradna pravila kroga, pač pa nekakšen medsebojni dogovor in etični kodeks, ki so ga morali člani in gostje spoštovati in upoštevati.40 Krog se je srečeval ob četrtkih, izvzemši postni čas in poletne mesece od junija do avgusta. V praksi je v naslednjih sezonah vedno znova prihajalo do krajših prekinitev in zastavljenega števila srečanj ni bilo mogoče vselej uresničiti. Soareje so se začenjale ob pol sedmi uri zvečer in so trajala do devete ure. Ob torkih pred koncerti so se aktivni člani po potrebi sešli zaradi skupnih vaj in priprav. Tri glasbena srečanja v mesecu so bila namenjena izvedbam glasbenih del v manjših komornih zasedbah, enkrat mesečno pa so organizatorji prirejali koncerte z orkestrom in po svojih trenutnih finančnih zmožnostih najemali pihalce za izvedbo večjih inštrumentalnih in vokalno-inštrumentalnih del.41 Na večernih glasbenih srečanjih so smeli aktivno sodelovati le člani kroga, ki so v ta namen plačevali mesečno članarino v višini treh goldinarjev. Manj premožnim so organizatorji ponudili možnost plačevanja nižjih prispevkov. Članarine ni bilo treba plačevati ženskam, ki so tako ali tako smele sodelovati le po izrecnem povabilu in pač po potrebah ali željah organizatorjev. Na srečanja so bile k aktivnemu sodelovanju praviloma vabljene zgolj pevke in pianistke.42 Razumljivo je torej, da se imena pevk precej pogosto menjavajo, pevci pa so bili dosti bolj stalni. V programih se pogosto ponavljajo Ludwig Titze, Johann Carl Schoberlechner, Peter Lugano, Vinzenz Franz Gottfried, Karl Groß in Joseph Mozatti.43 Tudi med pianistkami in pianisti ni ravno opaziti težnje k raznovrstnosti, saj se vedno znova pojavljata imeni Anna (Nanette) Fröhlich in Jan Hugo Worzischek (Jan Václav Voříšek). Organizatorji so si pridržali pravico, da občasno in po lastni presoji v svoj krog povabijo odlične zunanje ljubiteljske glasbenike in tuje virtuoze. Vsekakor lahko govorimo o izbrani in zaprti družbi, saj se v ta glasbeni klub nikomur ni bilo mogoče vključiti po lastni želji, pač pa šele po povabilu organizatorjev, ki so skupaj odločali o sprejemu ali zavrnitvi članov. Organizacijo, glasbeni program, vabila in kraj srečanj je od koncerta do kon certa menjaje prevzemalo sedem članov direkcijskega odbora, v vseh letih delovanja pa se je udejstvovalo vsaj dvanajst različnih direktorjev.44 Spored so na kraju srečanja vselej izobesili na vidnem mestu. Pravila so nadalje predpisovala, da je bil vstop na prireditev mogoč le članom, ki vstopnic niso smeli prenašati na 40 Kurze Nachricht über Zweck und Verfassung der Anstalt der wöchentlichen musikalischen Abend-Unterhaltungen. 41 Ibid., 5–6. Uresničevanje v tej brošuri zastavljenih ciljev se zrcali tudi v programskih listih. 42 Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 48. 43 Ibid., 70. 44 Biba, »Franz Schubert«, 12–13. 98 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje druge osebe. Le izvajalke in izvajalci koncerta so lahko po lastni izbiri povabili enega gosta, ženske pa so na prireditev seveda prišle v spremstvu, kot so tedaj zahtevale družbene norme. V teh vrstah so bile dobrodošle le omikane in kulti-virane konverzacije zmožne osebe. Med glasbenimi izvedbami je bila zaželena tišina, kar tedaj očitno ni bilo samo po sebi umevno. Vsakogar, ki teh strogih pravil in dogovorov ne bi upošteval ali svojega aktivnega sodelovanja v primeru kakršnekoli zadržanosti ali nerazpoloženja ne bi pravočasno odpovedal, bi lahko iz kroga izključili. Sodelovanje na koncertih za interprete torej ni bilo finančno donosno, saj je združenje pred vsakršnimi ekonomskimi prednostmi zagovarjalo idealne cilje in se izvajanju glasbe posvečalo iz občutka odgovornosti in ljubezni do glasbene umetnosti.45 Ekskluzivnost tega glasbenega kluba se zrcali v ohranjenih programskih lis tih, ki so bili v prvih letih obstoja v celoti napisani z roko, pozneje pa ročno vpisani na vnaprej natisnjene letake. Šele za glasbena druženja po letu 1831 so bili sporedi v celoti natisnjeni, v čemer so prepoznavne spremembe v organizacijski strukturi, predvsem pa vnaprejšnje in dolgoročnejše načrtovanje.46 Število izvajalk in izvajalcev na večernih glasbenih srečanjih je bilo že od vsega začetka dokaj visoko, vendar sporedi jasno kažejo na zaprt krog, v katerem se imena interpretov vseskozi ponavljajo. Na nekaterih programskih listih iz let 1820 in 1821 so ob robu zapisana imena nekaterih abonentov in ta imena so večinoma identična z imeni sicer že znanih izvajalcev večernih glasbenih srečanj. Ker so bile vstopnice očitno oštevilčene, bi bilo na podlagi teh obrobnih zapiskov mogoče sklepati, da se je prireditev udeleževalo vsaj okoli devetdeset oseb.47 Med njimi je bila tudi Sophie Linhart.48 Večerna glasbena srečanja so imela intimen in družabni značaj. Redno so potekala v letih od 1818 do 1840. Po večletnem premoru jih je Združenje prijateljev glasbe leta 1856 obudilo, a jih je že po tej sezoni zopet opustilo. V praksi se sprva načrtovana ekskluzivnost in zaprtost ni obdržala dolgo. Iz dobro organiziranega zasebnega glasbenega salona se je kmalu razvil javno dostopen koncertni ciklus, za katerega je bilo mogoče pridobiti abonmajske vstopnice.49 Že sredi leta 1826 je tednik Allgemeine musikalische Zeitung poročal, da so vstopnice sicer dosegljive članom Združenja prijateljev glasbe in njihovim sorodnikom, a da jih lahko kupijo tudi zunanji obiskovalci.50 45 Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 72–73. 46 Programme der Musikalischen Abendunterhaltungen [1818–1840; 1856], A-Wgm 2697/32. Nekaj programskih listov že od vsega začetka manjka, tako da večerna glasbena srečanja niso popolno dokumentirana. Ohranjenih je skupaj 280 sporedov. 47 Biba, »Franz Schubert«, 11–12. 48 Na programskem listu z dne 14. decembra 1820 je na spodnjem robu pod nekoliko nejasno oznako »manjkajoče vstopnice« (»mangelnde Billetten«) zapisanih nekaj imen. Med njimi je tudi ime Sophie Linhart. Priloga 2, št. 54. 49 Biba, »Franz Schubert«, 8. 50 Allgemeine musikalische Zeitung, 10. maj 1826, 313. 99 V prvih letih obstoja se je druščina glasbenih entuziastov večkrat selila: iz hiše dvornega svétnika Johanna Baptista von Langa v stavbi Zum roten Apfel na Singerstraße, kjer je imelo Združenje prijateljev glasbe sprva svojo pisarno in sedež od leta 1817 delujočega konservatorija, leta 1819 v dvorano pri Rdečem stolpu (Müllerischer Kunstsaal am rothen Turm), leta 1820 v stavbo Gundelhof na trgu Bauernmarkt in leta 1822 v poslopje Zum roten Igel na ulici Tuchlauben. To zadnjo hišo je Združenje prijateljev glasbe sprva najemalo, pozneje odkupilo in na tem mestu v letih od 1829 do 1831 postavilo prvo dejansko koncertno dvorano na Dunaju z možnostjo sprejema do sedemsto ljudi. Novo poslopje je bilo prvi samostojni upravni sedež Združenja prijateljev glasbe.51 Selitev in spremenjene zunanje razmere so navsezadnje botrovale opustitvi večernih glasbenih druženj. Prvotna ideja prijateljskega kroga glasbenim ljubiteljem nuditi varno in intimno okolje za skupno in dokaj spontano glasbeno izražanje ni bila več izvedljiva v veliki koncertni dvorani in z vse večjim številom zunanjih poslušalcev. Kljub temu da je v 22 letih obstoja večernih srečanj mogoče opaziti težnje k profesionalizaciji, se je koncertni ciklus obdržal le do leta 1840. V mestu je s časom vse bolj naraščalo število raznovrstnih konkurenčnih javnih glasbenih prireditev, od tridesetih let 19. stoletja pa se je močno povečalo število gostujočih virtuozov in naposled privedlo do opustitve večernih glasbenih srečanj. Soareje je vsekakor mogoče pojmo vati kot pomemben mejnik v zgodovini javne koncertne dejavnosti. Koncertni cikel je sicer presegel tradicijo zasebnih glasbenih salonov, ni pa se mu uspelo preoblikovati v dolgotrajno javno koncertno inštitucijo.52 Programi večernih glasbenih srečanj so bili sestavljeni po značilnem in več desetletij komaj variiranem modelu komornih koncertov. Skoraj brez izjem so se prireditve začele z godalnim kvartetom in nadaljevale z operno arijo ali občas-no opernim duetom ob klavirski spremljavi. Sledila je klavirska ali komorna inštrumentalna skladba, po kateri je bila na programu navadno zopet arija ali ansambelska skladba iz kakšne trenutno priljubljene opere. Po še eni komorni inštrumentalni skladbi se je koncertni del prireditve zaključil z nastopom vokalnega ansambla ali manjšega zbora, ki je navadno izvedel kakšen operni finale ali zborovsko delo. Pri solističnih vokalnih skladbah so operne arije številnejše od samospevov, ki so se v programih znašli razmeroma redko.53 Gioachino Rossini je bil v sporedih večernih glasbenih srečanj v celotnem obdobju najpogosteje izvajani skladatelj, čeprav je bil zastopan le z opernimi arijami in dueti. Sledijo dela Carla Marie von Webra ter Giacoma Meyerbeerja. Tudi skladbe Ludwiga van Beethovna in Franza Schuberta niso bile redke, a je tod pogosteje od samospevov in komornih del zazvenela Schubertova večglasna vokalna glasba. V repertoarnih smernicah je mogoče opaziti težnjo k izvajanju 51 Biba, »Franz Schubert«, 8–9; Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 49–51. 52 Prim. Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 72–73. 53 Biba, »Franz Schubert«, 10–11. 100 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 23: Dunaj, stara stavba Združenja prijateljev glasbe na ulici Tuchlauben (Altes Musikvereinsgebäude »Unter den Tuchlauben«), anonimna akvatinta, 1837. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. skladb tedaj živečih skladateljev, četudi je krog redno izvajal »klasična« dela Wolfganga Amadeusa Mozarta ali Josepha Haydna. Prepoznavna je želja po glasbenih novostih in aktualnih skladbah, ki pa so morale biti všečne in ne preveč zahtevne.54 Med inštrumentalnimi solističnimi deli se tako pogosto pojavljajo variacije in potpuriji na znane operne melodije. 54 Prim. Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 55–56. 101 Slika 24: Rokopisni spored 13. večernega srečanja Združenja prijateljev glasbe v sezoni 1822/23 (Musikalische Abendunterhaltungen) 20. februarja 1823. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, 2697/32. Po ohranjenih programskih listih sodeč je bila Sophie Linhart v krog večernih glasbenih srečanj povabljena najmanj petnajstkrat,55 najpogosteje štirikrat v prvi sezoni 1818/19. V naslednjih letih je vse do njenega zadnjega nastopa decembra 1825 redno sodelovala z enim do tremi nastopi na koncertno sezono. Sporedi sezone 1821/22 se niso ohranili, vendar je mogoče sklepati, da je sodelovala tudi 55 V koncertnem sporedu z dne 27. novembra 1823 je ime Sophie Linhart prečrtano. Verjetno zaradi bolezni ali druge zadržanosti je bil njen nastop prestavljen na 11. december. Priloga 2, št. 77 in 79. 102 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje takrat.56 Na teh koncertih izvajan repertoar se bistveno ne razlikuje od siceršnjih nastopov Sophie Linhart, vendar je število solističnih skladb nekoliko manjše kot sicer. Predstavljala se je z opernimi arijami in kavatinami italijanskih opernih skladateljev Rossinija, Pavesija, Generalija in Carafe, še pogosteje pa je nastopila v opernih duetih in tercetih istih skladateljev, pa tudi Paërja, Winterja, Pucitte, Mayrja, Mosce in Weigla. Nekajkrat je sodelovala v večjih ansambelskih zasedbah v Mozartovih, Cimarosovih, Haydnovih in Rossinijevih delih. Pomembna izjema med navedenimi skladbami je izvedba Schubertovega samospeva Gretchen am Spinnrade 20. februarja 1823.57 Poleg tega, da so na večernih glasbenih srečanjih skrbeli za izvajanje glasbenih del, so srečanja ponujala odlične možnosti za povezovanje ljubiteljskih in profesionalnih glasbenikov in vzdrževanje stikov. Med interpreti se vedno znova pojavljajo zveneča imena tedanjega dunajskega glasbenega življenja in v tem krogu je bilo morda lažje sklepati nova poznanstva, prijateljstva in spletati vsakovrstne družbene vezi, ki so marsikateremu glasbeniku lahko koristile v nadaljnji karieri. Predhodna poznanstva in povezave pa so bili seveda temeljni pogoj za sprejem v ta ekskluzivni glasbeni krog. Zasebni glasbeni saloni na Dunaju Novice o dogajanju v zasebnih salonih v predmarčnem Dunaju so precej pomanjkljive. O številnih manjših salonih se ni ohranilo skoraj nič pričevanj, pa tudi o najbolj znanih pričajo le še bolj ali manj naključno ohranjene omembe v dnevnikih, korespondencah ali tu in tam objavljenih poročilih. Za večino salonov niso znani niti točni časovni okviri njihovega delovanja, kaj šele podrobnosti o repertoarju ali o nastopajočih glasbenikih. Ohranjeni koncertni listi ali obširnejši vpogledi v dogajanje v zasebnih stanovanjih dunajskih meščanov so pravzaprav velike izjeme. Tudi pričevanja o nekoč najbolj priljubljenih in pogosto obiskovanih salonih so skromna. Tak primer ob koncu drugega desetletja 19. stoletja je hiša dunajskega trgovca in posestnika Antona Pettenkofferja (1788 – ok. 1834). Njegov glasbeni salon je skopo opisal Leopold Sonnleithner in omenil, da je Pettenkoffer glasbena sre čanja prirejal od leta 1818 dalje. V Pettenkofferjevih zasebnih prostorih v stav bi na trgu Bauernmarkt se je srečeval ljubiteljski orkester,58 v katerem je 56 Gl. poglavje V (»Franz Schubert«). 57 Priloga 2, št. 72. 58 Pettenkofferjevo stanovanje se je nahajalo le nekaj korakov od stavbe Gundelhof, kjer je prebivala družina Sonnleithner. To orkestrsko združenje, ki ni imelo posebnega imena, je nastalo leta 1815 in glasbeniki so se sprva redno srečevali v stanovanju violinista Otta Hatwiga. Ko je Hatwig leta 1818 zbolel, se je orkester preselil v Pettenkofferjevo stanovanje. Prim. Biba, »Franz Schubert«, 18. 103 Franz Schubert igral violo in zanj zložil več del. Repertoar glasbenih srečanj se je od orkestrskih simfonij in uvertur hitro razširil na solistična koncertna dela z orkestrsko spremljavo in postopoma so glasbeniki začeli izvajati celotne oratorije. Danes si je komaj še mogoče predstavljati, da so lahko v zasebnih meščanskih stanovanjih dejansko zazvenela tako obsežna vokalno-inštrumentalna dela, kot je Händlov Mesija ali Haydnovo Stvarjenje. Leopold Sonnleithner pri opisu Pettenkofferjevega salona navaja nekaj imen sodelujočih pevk in pevcev in vse te osebe so znane že z drugih koncertnih prireditev. Sophie Linhart v opisu ni omenjena. Pettenkofferjev salon je pogosto obiskoval uradnik in neutrudni kronist dunajskega mestnega življenja Matthias Franz Perth, ki je po obiskih v svoj dnevnik prepisal celotne koncertne sporede,59 a je le izjemoma dodal imena izvajalcev. Otto Erich Deutsch je pozneje zapisal, da naj bi Sophie Linhart 8. februarja 1821 v Pettenkofferjevem salonu javno izvedla Schubertov samospev Erlkönig.60 Skladba je na ta dan tam dejansko zazvenela, vendar pri tem vpisu koncertnega sporeda v Perthovem dnevniku manjkajo imena izvajalcev in Deutschev podatek o izvedbi ni zanesljiv.61 Sonnleithner opis zaključuje z novico o zamrtju glasbenih srečanj leta 1820. Antonu Pettenkofferju se je namreč nasmehnila sreča in zadetek na loteriji mu je omogočil selitev iz mesta na deželo.62 Letnica 1820 pa ne more biti točna, saj je Perth Pettenkofferjev salon obiskoval vsaj še do konca marca 1821.63 Salon družine Linhart Družina Linhart je na Dunaju nekje od drugega desetletja 19. stoletja dalje stanovala v stavbi z nekdanjo konskripcijsko številko 459, danes Judengasse 11 oziroma Salzgasse 8.64 Ozka ulica (Judengasse) se proti nekdanjemu mestnemu obzidju nad rokavom Donave razširi v trg z imenom Kienmarkt, kjer leta 1786 zgrajena stanovanjska hiša stoji še danes. Kdaj točno so se Linhartove vselile v stanovanje št. 4, ni znano, saj najstarejši popis stanovalcev izvira šele iz leta 1816.65 Nizka števil ka stanovanja kaže, da je šlo verjetno za dokaj ugledne, ne pa nujno razkošne prostore. 59 Dnevnik Matthiasa Franza Pertha iz let od 1803 do 1856 obsega 58 knjig in je enkraten dokument svojega časa. Opisi raznovrstnih zasebnih pripetljajev se menjavajo z navedbami vsakdanjih političnih in kulturnih dogodkov. Dnevnik hrani Dunajska mestna knjižnica (A-Wst, Teilnachlass Matthias Franz Perth, Tagebuch, H.I.N.-226988). 60 Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 402. 61 Perth, Tagebuch XXXIV, 7. 62 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen IV«, 179. 63 Perth, Tagebuch XXXIV, 59. 64 »Linhart, Fräul. Sophie, wohnt in der Stadt, Judengasse Nr. 459«. Ziegler, Addressen-Buch, 122. 65 WStLA, Konskriptionsamt, A101 – Konskriptionsbogen Stadt, Nr. 459 (Kienmarkt, Judengasse 11), fol. 4. Vredno je omeniti, da je bila stavba v letih 1808–1812 v lasti grofa Johanna Antona von Wenckheima, čigar družina je v osemdesetih letih 18. stoletja živela v Ljubljani. Stavbo je leta 1812 odkupil zakonski par Joseph in Emilia Lahoda. Obširneje o hiši in njenih lastnikih: Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 1/3, 539–542. 104 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 25: Načrt mesta Dunaj, izrez z okolico trga Kienmarkt (Grundriss der kais. König. Haupt­ und Residenzstadt Wien und allen Vorstädten), bakrorez, Tranquillo Mollo, 1827. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Hiša št. 459, danes Judengasse 11, v kateri je prebivala družina Linhart, je poudarjena. Linhartove so v tem stanovanju prirejale bolj ali manj redna glasbena ljubiteljska srečanja. Že Carl Rosenbaum je v svojem dnevniku od novembra 1804 do januarja 1805 omenjal hišno gledališče pri Jožefi Linhart.66 V začetku dvajsetih let 19. stoletja je Anton Ziegler na Dunaju objavil knjigo z naslovi poklicnih in ljubiteljskih glasbenikov, ki so v tistem času tako ali drugače vidno delovali v mestu. Adresar med drugim vsebuje seznam zasebnikov, ki so v svojih hišah redno prirejali glasbena srečanja. Med nekaterimi imeni, ki so po svojih salonih znana že iz drugih virov (Kiesewetter, Sonnleithner, Hohenadl in Paradies), so navedeni sicer manj znani organizatorji glasbenih srečanj: Carl Pfaff, Anton Röhrich, Joseph Mozatti, Friedrich Warsov, Duvivier, Susanna von Wetzlar, Kindermann, Johann Pensel in Dominik Perlaska ter Sophie Linhart.67 Glasbeni salon družine Linhart je omenjen v edinem ohranjenem oziroma doslej edinem dosegljivem lastnoročnem pismu Sophie Linhart. Pismo je naslovljeno na Leopolda Sonnleithnerja,68 a žal nima datuma. Iz vsebine je 66 Rosenbaum, Tagebuch V, 25. november 1804, fol. 48v; 23. december 1804, fol. 51v; 2. januar 1805, fol. 53r. Gl. poglavje II (»Prva leta Linhartovih na Dunaju in dnevnik Josepha Carla Rosenbauma«) in prilogo 2, št. 4/35–37. 67 Ziegler, Addressen-Buch, 191–192. 68 A-Wgm, Briefsammlung. Priloga 2, št. 81. 105 Slika 26: Lastnoročno pisano pismo Sophie Linhart Leopoldu Sonnleithnerju, 1. stran. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, Briefe Sophie Linhart 1. mogoče razbrati, da načrtovano glasbeno srečanje pri Linhartovih ni bilo prvo te vrste. Ker Sophie omenja neprijetnosti v preteklih zimskih mesecih, je najbolj verjetno, da ga je odposlala spomladi. Glasbeno srečanje je bilo načrtovano za 24. dan v enem izmed pomladnih mesecev in pismo je vsekakor nastalo pred letom 1824. Če Sophie Linhart z omenjenim slabim počutjem matere namiguje na njeno daljšo obolelost pred smrtjo oktobra 1824, bi lahko bil torej mišljen 24. marec 1824. To je bila v pomladnih mesecih tega leta edina sreda s tem datumom. 106 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 27: Dunaj, trg Kienmarkt ok. leta 1780 (Der alte Kienmarkt), reprodukcija akvarela Chr. von Mayrja iz grafične zbirke Albertina. Vir: Max Eisler (ur.), Das bürgerliche Wien 1770–1860. Historischer Atlas der Wiener Stadtansichten (Wien: Österreichische Staatsdruckerei, 1929), št. 56. Avtorjeva zasebna zbirka. Akvarel prikazuje stanje trga pred letom 1786. Takrat je bila na mestu hiše s tremi zatrepi postavljena nova hiša z naslovom Kienmarkt št. 459, danes Judengasse 11, v kateri je prebivala družina Linhart. a Monsieur Monsieur Leopold de Sonleithner [ sic] a ses mains Velecenjeni gospod v[on] Sohnleithner [ sic]! Ker mi je končno spet dano zadovoljstvo, da aranžiram glasbo (sicer ne pri nas, ker se moja mama še vedno ne počuti najbolje, ampak pri naši sosedi g. von Förster), bi Vas lepo prosila za sodelovanje in si bom dovolila, da v veliki meri izkoristim Vašo prijaznost. Tako Vas predvsem prosim, če je to mogoče, da prihodnjo soboto pridete k meni ob 7. uri zvečer, ko želimo imeti tako imenovano bralno vajo, potem je zadnja vaja v torek opoldne, glasba pa v sredo, 24., zvečer. Tudi če bi morda šlo, da mi za torek priskrbite nekaj zboristov. Oprostite mi za tolikšno nadlego in res prav lepo vas prosim, da ne zavrnete moje prošnje, saj sem morala to zimo že tako in tako pretrpeti veliko neprijetnosti. Z vsem spoštovanjem ostajam Vaša nadvse vdana Sophie Linhart mp.69 V pismu je zanimiva omemba sosede, »gospe von Förster«. Mišljena je soproga skladatelja Emanuela Aloysa Försterja, ki je z družino na trgu Kienmarkt 69 Leta 1823 nobena sreda v pomladnih mesecih ni bila 24. dne v mesecu. Mogoči datumi so še 24. april 1822, 24. maj 1820 ali tudi 24. april 1819. 107 prebival v istem stanovanjskem poslopju kot Linhartove.70 Pismo nadalje potrjuje, da je Sophie Linhart uživala podporo Sonnleithnerjevih. To se zrcali tudi v dejstvu, da je bila redna gostja med glasbeniki, ki so se srečevali na tako imenovanih glasbenih vajah v stanovanju Ignaza Sonnleithnerja. »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja Ignaz je bil mlajši brat Josepha Sonnleithnerja. Deloval je kot odvetnik in notar, ljubiteljsko pa kot basist. Tudi Ignazev sin Leopold je bil pravnik, ljubiteljski skladatelj in od smrti strica Josepha dalje (1835) tajnik Združenja prijateljev glasbe. Ignaz Sonnleithner je koncerte – pogosto imenovane »glasbene vaje« (Mu sikalische Übungen) – začel v svojem stanovanju prirejati leta 1815, torej nekaj let pred ustanovitvijo večernih glasbenih srečanj (Abendunterhaltungen), a šele po ustanovitvi Združenja prijateljev glasbe. Kljub vsebinski bližini koncertom Združenja in kljub temu, da se med interpreti v obeh primerih pojavljajo večinoma ene in iste osebe, so Sonnleithnerjevi koncerti vendarle potekali v zasebnem krogu. Od večernih glasbenih srečanj se v nekaterih posebnostih precej razlikujejo. Že samo poimenovanje »glasbene vaje« razkriva, da je bilo glasbeno udejstvovanje spontano in absolutna tehnična dovršenost izvedb verjetno manj po-memba. Družina pevsko nadarjenega Ignaza Sonnleithnerja, njegove glasbeno razgledane soproge Anne (rojene Putz) ter trinajstih otrok iz njunega zakona se je vdano posvečala glasbi. Muziciranju v družinskem krogu so se sčasoma začeli pridruževati zunanji glasbeniki in glasbe željni obiskovalci in konec maja 1815 je Sonnleithner v svojem prostornem, več kot deset soban obsegajočem stanovanju v Gundelhofu začel prirejati javno dostopne koncerte.71 V teh prostorih se je lahko zbralo več kot 120 vabljenih obiskovalcev in tako je Sonnleithnerjev salon sodil med največje v mestu.72 Srečanja so redno potekala do smrti Anne Sonnleithner leta 1824. V slabem desetletju obstoja je salon slovel širom po mestu in družina je komaj še zmogla obvladati številna povpraševanja po možnostih obiska. Sonnleithner je v svoje vrste privabil celotno glasbeno elito Dunaja. Koncerti so potekali v zimskih mesecih, sprva tedensko ob petkih zvečer, sčasoma pa je število koncertov upadlo na dva v mesecu in pozneje še manj. Po glasbenem repertoarju je bil Sonnleithnerjev salon precej podoben večernim 70 Podrobneje o družini Förster v poglavju V (»Družina Förster«). 71 Gre za stavbo na današnjem naslovu Brandstätte 5 oziroma Bauernmarkt 4, ki ima v glasbeni zgodovini Dunaja vidno mesto. Poleg Sonnleithnerjevega salona je imelo v tem poslopju sedež Združenje prijateljev glasbe, ki je tod v letih 1820–1822 prirejalo večerna glasbena srečanja. Tukaj je hišne koncerte v letih 1818–1820 prirejal violinist Otto Hatwig; na njih je sodeloval Franz Schubert. Glasbena srečanja je v letih 1817–1822 organiziral tudi lastnik stavbe Vinzenz Neuling. Prim. Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 49–50. 72 Leopold Sonnleithner Ferdinandu Luibu, Dunaj, 1. november 1857, v: Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 125. 108 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 28: Portret Ignaza Sonnleithnerja, litografija Josepha Eduarda Teltscherja, 1827. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. glasbenim srečanjem. Sprva je Sonnleithner najemal manjši orkester, ki je uvo-doma izvedel operno uverturo in spremljal soliste. Že po prvih treh letih je orkester zamenjal godalni kvartet, za spremljavo vokalnih in inštrumentalnih solističnih del pa je odtlej morala zadostovati klavirska spremljava. Med vokalnimi deli so prevladovale operne arije italijanskih skladateljev, prav tako pa tudi operni dueti, terceti in druge ansambelske skladbe. Sonnleithnerjev salon se je od drugih glasbenih srečanj razlikoval po vsaj eni pomembni posebnosti: na pobudo sina Leopolda so Sonnleithnerjevi začeli podpirati tedaj v javnosti še komaj znanega Franza Schuberta in mu ponudili možnost za javne izvedbe in promocijo del.73 73 Prim. Böcking, »Musikalische Skizzen«, 372. 109 Slika 29: Rokopisni spored »glasbenih vaj« 30. marca 1821 v salonu Ignaza Sonnleithnerja. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, 10520/133. Večina izvajalk in izvajalcev v Sonnleithnerjevem salonu je nastopala tudi na večernih glasbenih srečanjih.74 Za mnoge med njimi je salon predstavljal nekakšno odskočno desko za nadaljnjo kariero in sklepanje poznanstev. Ime Sophie Linhart se na koncertnih sporedih od 19. novembra 1819 do 29. novembra 1823 pojavi kar devetnajstkrat z eno, dvema in izjemoma tremi točkami na večer.75 Operne arije in kavatine so v tem krogu zazvenele redkejše kot drugod. Sophie Linhart je nastopila predvsem v italijanskih opernih duetih, pogosto s Petrom Luganom, Caroline Unger in Josefom Götzem, po enkrat pa tudi z Marie Mathilde Weiß, Josefom Barthom in Raphaelom Georgom Kiesewetterjem. Redno je sodelovala pri ansambelskih skladbah, opernih finalih ter tudi pri izvedbi kantate Leopolda Sonnleithnerja Hoffnung und Glaube 14. januarja 1820.76 Zasebni značaj salona se jasno zrcali v zunanji podobi programskih listov, ki so oblikovani precej manj skrbno kot sporedi večernih glasbenih srečanj. Programe spremljajo vsakoletni povzetki s seznami in tabelaričnimi pregledi nastopov, izvajal cev in repertoarja. V treznem zavedanju njihove pomembnosti za glasbeno zgodovino je Leopold Sonnleithner bdel nad skrbno dokumentacijo dogodkov.77 74 Seznam sodelujočih glasbenikov je leta 1862 objavil Böcking, ibid., 373–375. 75 Gl. pregled koncertnih nastopov v prilogi 1 in transkripcije programskih listov v prilogi 2. 76 Priloga 2, št. 47. 77 Ignaz von Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen 1815–1823, A-Wgm 10520/133. 110 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Glasbena srečanja pri družini Hohenadl Med zasebne glasbene salone na Dunaju, o katerih so se ohranila razmeroma zgovorna pričevanja, sodi salon družine Hohenadl (tudi Hohenadel, Hochenadl). Hohenadlovi so prebivali v stanovanjskem kompleksu z imenom Bürgerspital. Po opisu Leopolda Sonnleithnerja sodeč je bilo njihovo stanovanje vsemu slovesu in priljubljenosti navkljub vse prej kot reprezentativno.78 Obiskovalci so morali namreč v glasbeno sobo vstopati kar skozi kuhinjo. Gonilna sila tega salona je bil Joseph Hohenadl, knjigovodja dvornega vojaškega urada (ok. 1754–1842). Njegova soproga Cäcilia je umrla že leta 1787 ter zapustila moža in hčerko Katharino (1785–1861). Joseph Hohenadl se je kmalu zopet poročil in imel z Barbaro Grassi še sina Thomasa (1789–1853). Katharino je v klavirski igri poučeval Mozartov učenec Anton Eberl, brat Thomas pa se je posvečal študiju violončela. Čeprav je bil oče Joseph vnet glasbeni navdušenec, sam očitno ni imel ne najboljših glasbenih sposobnosti ne posebnega talenta. Vrsto let, vsekakor pa v letih od 1810 do 1825, je od sredine novembra do velike noči ob nedeljah v opoldanskem času v svojem stanovanju organiziral glasbena srečanja in v svoj krog vabil številne goste. Med njimi je bilo mogoče naleteti na vidne glasbenike in glasbene ljubitelje tedanjega časa in pravzaprav že znani krog navdušencev, ki se je redno shajal v drugih salonih in glasbenih prireditvah. Katharina Hohenadl je svojčas slovela kot ena prvih pianistk na Dunaju. Zanimivo je, da si je ta sloves pridobila skoraj izključno z nastopi v domačem okolju in se drugje v javnosti ni pojavljala pogosto. Programski listi iz Hohenadlovega salona se niso ohranili. Leopold Sonnleithner v svojih spominih na ta glasbena srečanja sicer našteje nekaj skladb, a o zasnovi programa in izboru skladb večinoma govori le na splošno. Zdi se, da je repertoar temeljil na delih klasičnih in uveljavljenih mojstrov, predvsem Haydna, Mozarta in Beethovna, pozneje Schuberta, Cherubinija, Paërja, Rossinija in drugih. V ospredju so bile izvedbe vsakovrstnih inštrumentalnih komornih del, med njimi pa tudi sicer v salonih priljubljene arije, samospevi, ansambelska dela in zbori. Sonnleithner v svojem opisu izrecno navaja izvedbi Schubertovih samospevov Erlkönig in Gretchen am Spinnrade. Gretchen am Spinnrade je morda izvedla prav Sophie Linhart, saj je samospev že od leta 1821 sodil v njen repertoar.79 Prav zanimivo je, da so v tem skromnem stanovanju zazvenele celo kantate in oratoriji, med drugim Händlov Judas Maccabäus in Beethovnov Christus am Ölberge, tu in tam pa tudi kakšno obsežno operno delo, na primer Gluckov Orfeo. Glasbeniki so ta dela izvedli zgolj ob spremljavi klavirja in violončela. Sonnleithner pravi, da je bilo pri Hohenadlovih mogoče slišati skladbe, ki jih na Dunaju sicer ni izvajal nihče. Glasbeniki so te skladbe imeli sčasoma že skrbno pripravljene, saj so se izvedbe istih del večkrat ponovile.80 78 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen I«, 739–741. 79 Gl. opis »glasbenih vaj« v salonu Ignaza Sonnleithnerja v tem poglavju. 80 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen I«, 740. 111 Veliko je bilo obiskovalcev, ki so bili pripravljeni ali aktivno sodelovati ali izvedbam zgolj prisluhniti. Sonnleithner je v svoj opis salona vključil seznam solistov, med njimi zopet imena znanih pevk in pevcev (Caroline Unger, Anna in Babette Fröhlich, August von Gymnich, Josef Barth, Peter Lugano, Ludwig Titze, Josef Götz in drugi). Med solistkami je bila Sophie Linhart, ki naj bi pri Hohenadlovih redno sodelovala med letoma 1817 in 1821. Občasno so o izvedbah poročali celo javni časopisi. Iz teh na primer izhaja, da je Linhartova v salonu nastopila aprila 1821 pri izvedbi pasijonskega oratorija Der Tod Jesu Carla Heinricha Grauna,81 9. decembra 1821 pa v tercetu iz opere I virtuosi ambulanti Valentina Fioravantija.82 Kot pevec in delno soorganizator je v Hohenadlovem salonu sodeloval dvorni svétnik Raphael Georg Kiesewetter, ki je za izvedbe pripravljal klavirske izvlečke oratorijskih del. Kiesewetter je sodil med iskane basiste raznovrstnih ljubiteljskih krogov na Dunaju, bil dejaven v Združenju prijateljev glasbe in je v svojem stanovanju prirejal glasbena srečanja prav posebne vrste. Historični koncerti v hiši Raphaela Georga Kiesewetterja Uradnik Raphael Georg Kiesewetter (1773–1850) je na svojih hišnih glasbenih srečanjih negoval za tedanji čas edinstven repertoar. Posvečal se je namreč zbiranju, raziskovanju in izvajanju glasbe starejših in pozabljenih skladateljev iz obdobja od 15. do 18. stoletja. Glasbena dela srednjega veka, renesanse in baroka so bila na koncertnih programih meščanskih glasbenih salonov v prvi polovici 19. stoletja izjemna redkost in Kiesewetterjevo dejavnost lahko označimo kot pomemben začetek glasbenega historicizma. Leopold Sonnleithner je bil v Kiesewetterjev krog uveden leta 1818, ko so se historični koncerti že uveljavili. V svoji »glasbeni skici« priznava, da so ob opoldnevih večjih praznikov prirejana srečanja (matineje) sicer vselej privabila številne radovedneže, ki pa so se ob izvedbah stare glasbe pogosto dolgočasili. Glasbena druščina se je srečevala v Kiesewetterjevem stanovanju na Salzgriesu83 in to je bilo precej bolj prostorno in prijazno od skromnih prostorov družine Hohenadl. Sonnleithner Kiesewetterja opisuje kot prijetnega, šaljivega in ljubeznivega učenjaka, ki se je vdano in sistematično posvečal zbiranju partitur pozabljenih skladateljev in v ta namen navezal stike s poznavalci po vsej Evropi.84 81 Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 28. april 1821, 270–271; 2. maj 1821, 275–276. Priloga 2, št. 64. 82 Ibid., 19. december 1821, 799–800. Priloga 2, št. 68. 83 Stara konskripcijska številka hiše je bila 184 in stavba je stala na vogalu ulic Salzgries in Heinrichgasse. Hiša je bila v 18. stoletju v lasti znanega dunajskega komedijanta Josepha Antona Stranitzkega, zaradi česar se je je prijelo ime »Hanswursthaus«. V 19. stoletju je imela v njej sedež domena cesarsko-kraljeve loterije. Prim. Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 2/4, 899–901. 84 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen II«. Posebne omembe je vredno predvsem Kiesewetterjevo delo z naslovom Geschichte der europäisch-abendländischen oder unsrer heutigen Musik iz leta 1834. 112 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Koncerti stare glasbe so dejansko tesno povezani s Kiesewetterjevim zbiral-skim in publicističnim delom,85 saj je za svojo zbirko pridobljena glasbena dela želel obuditi in jih predstaviti širšemu krogu prijateljev umetnosti. Ti poizkusi so kmalu prerasli v redna koncertna srečanja. Repertoar salona, čeprav še zdaleč ne popoln, je znan zaradi Sonnleithnerjevega popisa,86 posredno tudi zaradi Kiese-wetterjevega kataloga partitur in nenazadnje zaradi glasbene zbirke same, ki je bila na njegovo osebno željo posthumno predana cesarski, danes Avstrijski nacionalni knjižnici.87 Programski listi niso ohranjeni, a Sonnleithnerjeva skica vsebuje vsaj seznam v Kiesewetterjevem salonu redno nastopajočih pevk in pevcev. Na tem je Sophie Linhart med sopranistkami uvrščena na drugo mesto. Vključno s Kiesewetterjem je več teh pevk in pevcev redno sodelovalo na glasbenih srečanjih pri Hohenadlovih.88 Kiesewetter je glasbeno vodstvo na svojih koncertih zaupal mlajšim kolegom, med njimi Franzu Xaverju Gebauerju, Janu Hugu Worzischcku (Jan Václav Voříšek), Johannu Baptistu Jengerju in še nekaj drugim. Sonnleithner jih omenja kot pianiste, ki so vokalna glasbena dela spremljali s klavirjem,89 verjetno pa so bili zadolženi za vaje in študij del ter glasbeno vodstvo pri izvedbah.90 K objavljenemu vabilu na koncerte v jesenskih in zimskih mesecih sezone 1820/21 je dodan seznam glasbenih del v strogem kontrapunktičnem slogu, ki so v Kiesewetterjevem salonu zazvenela v letih od 1816 do 1820. V besedilu je omenjeno, da na koncertih pod Gebauerjevim in Worzischckovim vodstvom redno sodeluje vsaj trideset do štirideset pevk in pevcev ob spremljavi klavirja in kontrabasa,91 kar je še ena podobnost s Hohenadlovim salonom. Ciklus historičnih koncertov se je začel najpozneje leta 1816 in se nadaljeval do leta 1838. Srečanja so v intimnem krogu prijateljev in brez posebnih priprav sporadično potekala do leta 1842. V salonu so vsekakor zazvenela tudi dela sodobnih skladateljev in Kiesewetter je bil prav posebej naklonjen Beethovnovi in Schubertovi glasbi. Že za časa Schubertovega življenja, predvsem pa po njegovi smrti (1828) je prirejal tako imenovane »schubertijade«, za katerih organizacijo je skrbela hči Irene Kiesewetter. Irene, še ena izvrstna pianistka na Dunaju, je bila Schubertu in njegovi glasbi izjemno naklonjena in je bila v zadnjih letih sklada-teljevega življenja z njim prijateljsko povezana.92 Schubert sam je redno zahajal h 85 Kiesewetter, »Meine musikalisch-litterarische Selbstbiographie«, 75–80. 86 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen II«, 754–756. 87 Po virih rekonstruiran pregled na Kiesewetterjevih koncertih izvedenih del je vključen v: Kier, Raphael Georg Kiesewetter, 178–184. 88 Ibid., 84–86. 89 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen II«, 756. 90 »Biographische Notizen über Johann Hugo Worzischek«. 91 Allgemeine musikalische Zeitung, 6. september 1820, 607–610. 92 O Schubertovi glasbi v Kiesewetterjevem salonu gl. Kier, Raphael Georg Kiesewetter, 91–95. Irene se je leta 1832 poročila z diplomatom Antonom Prokeschem von Ostnom. Ta je bil velika, a nesojena ljubezen v Gradcu živeče pianistke Marije Koschak, poročene Pachler. Po Jengerjevem 113 Kiesewetterjevim, navadno v spremstvu prijatelja Jengerja, ki je po Worzischckovi smrti (1825) vodil historične koncerte. Kako pogosto in pri katerih glasbenih delih je Sophie Linhart dejansko sodelovala na Kiesewetterjevih historičnih koncertih, ni mogoče pojasniti. Nekaj več je znanega o sodelovanju Linhartove in Kiesewetterja na drugih koncertih in predvsem na prireditvah Združenja prijateljev glasbe.93 Kiesewetter je 7. januarja 1816 prevzel direkcijo koncerta Združenja v mali redutni dvorani Hofburga in Sophie Linhart povabil k sodelovanju pri izvedbi Cherubinijevega terceta.94 Kot basist je pogosto nastopal na večernih glasbenih srečanjih, večkrat tudi z Lin har tovo.95 Njune poti so se pogosto križale v salonu Josepha Hohenadla96 in predvsem na glasbenih vajah Ignaza Sonnleithnerja, na katerih sta na primer 15. decembra 1820 skupaj izvedla Guglielmijev operni duet.97 Glasbeni salon sester Fröhlich Glasbena srečanja pri sestrah Fröhlich so imela med zasebnimi dunajskimi saloni posebno mesto. Zanimanju za ta krog, ki so ga v poznejših časih spletali z miti,98 je botroval za tedanji čas neobičajen družbeni položaj sester, ki so si kot izobražene, ugledne in predvsem neporočene dame delile stanovanje in v njem sprejemale številne obiskovalce.99 Fröhlichove niso le vzdrževale stikov s kulturno elito mesta in podobno mislečimi, temveč so bili ti odnosi sestavni del njihovega vsakdanjega življenja. Vse štiri sestre, namreč Maria Anna ali Nanette (1793–1880), Barbara, Babette ali Betty (1797–1879), Katharina (1800–1879) in Josephine (1803– 1878), so bile izvrstne pevke in pianistke. Barbara se je edina od sester leta 1825 poročila s flavtistom Ferdinandom Bognerjem. Po poroki se je bolj kot glasbi posvečala likovnim umetnostim. Sestre Fröhlich so živele skupaj s starši v ulici Singerstrasse, v stavbi tik ob palači princa Evgena, pozneje pa na Spiegelgasse, kjer posredovanju so Pachlerjevi Schuberta septembra 1827 gostili v Gradcu. O Irene Kiesewetter: Harer, »Neue Dokumente zu Irene Kiesewetter«; Harer, »›… deine lieben Noten‹«. Prim. tudi Hoorickx, »Unknown Schubert Letter«. 93 O Kiesewetterjevih prizadevanjih in aktivnem sodelovanju v Združenju prijateljev glasbe: Kier, Raphael Georg Kiesewetter, 27–46. 94 Priloga 2, št. 10. 95 Gl. koncertne sporede za 3. december 1818, 31. december 1818, 8. februar 1821, 20. februar 1823, 21. februar 1823. Priloga 2, št. 40, 41, 58, 72 in 73. 96 Gl. opis koncertov v salonu Hohenadl v Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 2. maj 1821, 275–276. Priloga 2, št. 64/2. 97 Priloga 2, št. 53. Prim. tudi koncertne sporede za 17. december 1819, 25. februar 1820, 2. februar 1821 in 8. februar 1822. Priloga 2, št. 46, 50, 57 in 69. 98 Tovrstni miti in klišeji so se razširili z deli dvomljive umetniške vrednosti. Omeniti velja roman o Schubertu Rudolfa Hansa Bartscha z naslovom Schwammerl (1912), operetno različico Heinricha Bertéja Das Dreimäderlhaus, praizvedeno na Dunaju leta 1916, ter film z istim naslovom iz leta 1958. 99 Življenje sester Fröhlich je podrobno obravnavano v: Blaha, Die Schwestern Fröhlich. Biografije vsake sestre Fröhlich posebej je povzela Ingeborg Harer: Harer, »Anna Fröhlich«; Harer, »Barbara Fröhlich«; Harer, »Josephine Fröhlich«; Harer, »Katharina Fröhlich«. 114 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje so v svoje stanovanje kot podnajemnika sprejele dramatika Franza Grillparzerja. Slednji se je že v mladostnih letih zaročil s Katharino, vendar se z njo nikoli ni poročil.100 Anna Fröhlich si je pridobila ugled pevske pedagoginje in od leta 1819 kot prva ženska nasploh 35 let delovala kot učiteljica petja na Konservatoriju za glasbo pri Združenju prijateljev glasbe. Kot najstarejša od štirih sester je bila Anna očitno glavna pobudnica družabnih dogodkov v družinskem krogu in vanj je redno zahajal tudi Schubert. Po skladateljevi smrti se je Anna še desetletja na različne načine zavzemala za promocijo njegove glasbe.101 Tudi Sophie Linhart je bržkone zahajala v salon Fröhlichovih in v njem aktivno sodelovala, čeprav pričevanj o njenih obiskih ni na voljo. Njihove poti so se vsekakor križale na javnih in zasebnih koncertih, predvsem pa v hiši Raphaela Georga Kiesewetterja,102 Ignaza Sonnleithnerja, v salonu družine Hohenadl in na večernih glasbenih srečanjih Združenja prijateljev glasbe. V koncertnih sporedih je hkrati s Sophie najpogosteje navedena Barbara, ki je na prireditvah Združenja nastopala kot pevka, pa tudi Anna v vlogi pianistke. Sophie je nekajkrat javno nastopila tudi s flavtistom Ferdinandom Bognerjem, in sicer že pred njegovo poroko z Barbaro Fröhlich, nazadnje na svojem lastnem koncertu, ki ga je 11. novembra 1827 organizirala v prostorih Združenja prijateljev glasbe.103 Povabilo k sodelovanju je morda mogoče razlagati kot znak njunega dobrega poznanstva, morda celo prijateljstva. O Josephine Fröhlich je znano, da se je 27. februarja 1831 na poti s koncertne turneje po Italiji skupaj s sestro Katharino ustavila v Ljubljani, vendar koncertni nastop sester tam ni dokumentiran.104 Concerts spirituels − Združenje glasbenih prijateljev Leta 1819, kmalu po ustanovitvi Združenja prijateljev glasbe (Gesel schaft der Musikfreunde), se je na Dunaju formiralo še eno združenje glasbenih prijateljev in si nadelo ime Gesel schaft von Musikfreunden. Izraz »prijatelji glasbe« je bil v prvih desetletjih 19. stoletja v vsakodnevni in dobesedni rabi in kljub podobnosti v imenu tukaj ne gre za konkurenčni ustanovi. V začetku 19. stoletja so bila na Dunaju ustanovljena številna bolj ali manj kratkoživa združenja in društva. 100 Franz Grillparzer in Katharina Fröhlich naj bi se spoznala pozimi leta 1820/21 na koncertu v razvpitem salonu bančnika Johanna Heinricha Geymüllerja in njegove soproge ter tudi pevke Rosalie. Sauer, »Grillparzer und Katharina Fröhlich«, 224–225. Podrobneje o zakoncih Geymüller v poglavju V (»Ignaz von Mosel«). 101 Harer, »Anna Fröhlich«. 102 Po smrti pianista Worzischcka leta 1825 je Anna Fröhlich nekaj časa vodila hišne koncerte pri Kiesewetterju. Gl. Blaha, Die Schwestern Fröhlich, 224. 103 Priloga 2, št. 96. 104 »Josepha Fröhlich, Kammersängerinn, mit Schwester von Triest nach Wien.« Anhang zur Laibacher Zeitung, 1. marec 1831. 115 O bleščeči prihodnosti Združenja prijateljev glasbe leta 1819 gotovo še ni razmišljal nihče. Tekmovalnost med združenjema izključuje že dejstvo, da so bili številni glasbeniki hkrati aktivni v obeh. Novo združenje glasbenih prijateljev je bila zamisel regens chorija dvorne župnijske cerkve sv. Avguština na Dunaju Franza Xaverja Gebauerja (1784–1822). Gebauer se je leta 1810 iz Šlezije preselil na Dunaj in vzbudil pozornost kot igralec drumljice. Kot ustanovni član se je udejstvoval v Združenju prijateljev glasbe in se leta 1816 zaposlil v avguštinski cerkvi.105 Aktivno se je udejstvoval v Hohenadlovem in Kiesewetterjevem salonu. Skupaj s prijateljem Ferdinandom Piringerjem je Gebauer septembra 1819 izoblikoval pravila novega združenja in k sodelovanju povabil glasbenike kapele avguštinske cerkve. Prvotni in sprva edini cilj tega kroga so bila štirinajstdnevna srečanja izven cerkve, na katerih naj bi glasbeniki v lastno veselje izvedli vsakič po eno simfonijo in cerkveno delo sodobnih ali starejših mojstrov. Očitno gre za nekakšne priprave na izvedbo cerkvenih del pri bogoslužju. Združenje se je srečevalo v mesecih od oktobra do maja ob petkih popoldne v dvorani stavbe Zur Mehlgrube na trgu Neuer Markt.106 Podobno kot že pri koncertih Združenja prijateljev glasbe in njihovih večernih glasbenih srečanjih so člani Gebauerjevega društva plačevali članarino in v zameno prejeli abonmajsko vstopnico, ki jim je omogočila aktivno sodelovanje na vseh koncertih ene sezone. Gebauerjevo združenje je ponujalo tudi neaktivno članstvo, torej za tiste, ki so želeli »vadbenim koncertom« prisostvovati zgolj kot poslušalci. Združenje se je že v prvem letu lahko pohvalilo z več kot 150 člani. Med njimi je bilo le šestnajst žensk, a njim ni bilo treba plačevati članarine. Nadalje je bilo vključenih še 37 častnih članov in nekaj poklicnih glasbenikov. Slednji so za sodelovanje prejemali honorarje. Od leta 1824 je združenje za svoja srečanja najemalo prostornejšo dvorano poslopja spodnjeavstrijske deželne hiše na ulici Herrengasse (Landständischer Saal) in članom ponudilo dodatne vstopnice. Razdeliti so jih smeli med prijatelje in znance. S tem so privabili večje število poslušalcev, kar kaže na postopno komercializacijo koncertov.107 Kljub mnogim glasbenim salonom in številnim javnim glasbenim dogodkom v mestu je bila dunajska javnost Gebauerjevim koncertom že od vsega začetka naklonjena. Visoka kakovost izvedb ni bila poglavitna – glasbeniki so dela bolj kot ne le preigrali108 –, pač pa je razlog za priljubljenost treba iskati v repertoarju, ki mu na Dunaju sicer ni bilo mogoče pogosto prisluhniti. Tako je Ignaz von Mosel v tedniku Allgemeine musikalische Zeitung leta 1820 pohvalil predvsem izbor glasbe,109 saj je združenje odločno odklanjalo vsakršne virtuozne inštrumentalne 105 Podrobneje o Gebauerju: Pfeiffer, Franz Xaver Gebauer. 106 Podrobneje o stavbi Zur Mehlgrube: Kretschmer, »Musiktopographie«, 543–545. 107 Lampert, »Die Gesel schaft der Musikfreunde«, 155; Handlos, »Die Wiener Concerts spirituels«, 292–293. 108 Hanslick, Geschichte des Concertwesens, 186. 109 Allgemeine musikalische Zeitung, št. 20, 17. maj 1820, 333. Obširneje Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 5. april 1820, 217–220. Prim. tudi ibid . , 7. november 1821, 705–707. 116 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje koncerte in se namesto popularni italijanski operni glasbi posvečalo delom v strogem »cerkvenem in oratorijskem slogu« zlasti nemških skladateljev. Številni skladatelji so bili sami člani združenja. Repertoar koncertov, ki se jih je sčasoma prijelo ime Concerts spirituels, se je osredotočal na inštrumentalne simfonije, ki jih je Gebauerjevo združenje – tedaj bolj izjema kot pravilo – vselej izvedlo v celoti.110 Po Gebauerjevi nenadni smrti leta 1822 sta koncertni ciklus prevzela Ferdinand Piringer, že od vsega začetka koncertni mojster orkestra, in čelist Johann Baptist Geißler. Zmanjšala sta število koncertov in ciklus vodila do Piringerjeve smrti. Leta 1830 so koncerti zopet dobili novo vodstvo. Prevzeli so jih direktor Eduard von Lannoy, koncertni mojster Carl Holz in direktor zbora Ludwig Titze. V tem sestavu so Concerts spirituels obstajali do Lannoyjevega umika na njegovo posestvo Viltuš pri Mariboru leta 1848.111 Prve tri sezone Concerts spirituels so izvrstno dokumentirane.112 Gebauerjev sodelavec Geißler je za vsako leto posebej sestavil spominsko knjižico in vanjo vnesel podrobne podatke o članih, programih, vajah, raznovrstnih stroških za razsvetljavo, najemnino, prepisovanje not in podobno ter v zvezke prepisal tudi v časopisih objavljene kritike. V knjižice so nadalje prilepljene tiskane vstopnice, vabila, programski listi z besedili izvajanih del ter skice postavitev zbora in orkestra. Seznami članov razkrivajo številna imena dunajske glasbene elite, vendar je tabela sodelujočih in očitno povabljenih pevk vključena le v zvezek prve sezone. Med šestnajstimi pevkami je na drugem mestu za Therese Klieber zapisana Sophie Linhart. Sledijo Caroline Unger, Marie Mathilde Weiß, Katharina Hohenadl, sestre Fröhlich in druge. Ali so te pevke sodelovale celotno sezono ali zgolj na posamičnih koncertih, ni razvidno, saj Geißler v sicer v knjižice vpisanim koncertnim sporedom nikoli ni dodajal imen izvajalk in izvajalcev. Na šestnajstih do osemnajstih koncertih na sezono so zazvenele simfonije Haydna, Mozarta, Beethovna in drugih tedaj priljubljenih skladateljev, med sakralnimi deli pa se pojavljajo maše, rekviemi, himne, moteti in občasno oratoriji Haydna, Mozarta, Beethovna, Cherubinija, Hummla in drugih. Na vsakem koncertu je sodelovalo okoli sto glasbenikov, vključno z nekaj honoriranimi poklic nimi inštrumentalisti.113 Poznanstvo med Sophie Linhart in Franzem Xaverjem Gebauerjem sega vsaj že v leto 1813, ko je Gebauer pri izvedbi Händlove ode Timotheus v dvorni 110 Hanslick, Geschichte des Concertwesens, 186. 111 O Concerts spirituels pod vodstvom Lannoyja: Suppan, Heinrich Eduard Josef von Lannoy, 15–18. 112 Denkbüchlein über die Übungs-Concerte einer Gesellschaft von Musikfreunden unter der Leitung des F. X. Gebauer im Jahre 1820 von J. B. Geißler, obiger Gesellschaft Mitglied u. Schreiber; Denkbüchlein über die Concers spirituels einer Gesellschaft von Musikfreunden unter der Leitung des F. X. Gebauer im Jahre 1820–21 von I. B. Geißler, obiger Gesellschaft Mitglied und Cassier. A-Wgm 1778/30. Gl. tudi Lampert, »Die Gesel schaft der Musikfreunde«; Hanson, Musical Life in Biedermeier, 97–98. 113 Celotni program koncertov prve sezone 1819/20 je objavljen v Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 5. april 1820, 219–220; 14. junij 1820, 377–379. 117 jahalni šoli prevzel klavirski part.114 Sodelovala sta tudi na koncertu Združenja prijateljev glasbe v veliki redutni dvorani 2. marca 1817.115 Septembra 1817 se njuni imeni hkrati pojavita še na dobrodelnem koncertu v mestu Baden pri Dunaju, na katerem je Gebauer korepetiral vokalna dela in na katerem je poleg Linhartove sodelovalo še nekaj solistov . 116 Prepoznavnost, ki si jo je Gebauer na Dunaju pridobil z organizacijo Concerts spirituels, mu je prav gotovo pripomogla do častnega članstva v ljubljanski Filharmonični družbi, ki mu ga je podelila leto dni pred njegovo smrtjo (1821).117 Drugi javni koncerti Javnih koncertov na Dunaju niso prirejala zgolj glasbena in koncertna zdru- ženja, pač pa tudi glasbeniki sami. Na lastne stroške so najeli enega izmed primernih prostorov, najpogosteje cenovno ugodnejše manjše dvorane v gostiščih, restavracijah in hotelih. Nekatere teh lokacij so si sčasoma pridobile prepoznavnost in že izbira prostora je lahko pripomogla k uspehu koncerta. Namen tovrstnih nastopov je bila promocija glasbenikov, a so za samoorganizacijo obstajali komercialni razlogi, saj je izkupiček od prodaje vstopnic ostal izvajalcem. Samoorganizacija koncerta je bila tvegan podvig, ki je lahko vodil do velikih finančnih izgub. Organizator je moral poskrbeti za plačilo najemnine in poravnati stroške ogrevanja, razsvetljave, natisa programov, vstopnic in vabil, hkrati pa plačati vse potrebno osebje.118 V samoorganizacijo koncertov so se navadno podajali zgolj mednarodno uveljavljeni virtuozi in umetniki, ki so v mestu uživali določeno stopnjo prepo znavnosti in priljubljenosti. Želja po ugajanju razvajenemu in zahtevnemu občinstvu in ostrim dunajskim kritikom se zrcali v raznovrstnosti koncertnih sporedov. Sodelovanje in povezovanje med glasbeniki sta bila torej pogosta. Omogočala sta raznolikost in izvedbe različnih glasbenih zvrsti v različnih zasedbah in celo na nastopih najslavnejših virtuozov je na programu komaj kdaj manjkala vsaj ena priljubljena operna arija. Tudi violinist mednarodnega slovesa Niccolò Paganini se je na koncertna popotovanja v letih od 1824 do 1828 podal v spremstvu sopranistke in hkrati ljubimke Antonie Bianchi, ki je popestrila njegove koncertne 114 Zeitung für die elegante Welt, 9. december 1813, 1959–1960. Priloga 2, št. 8/2. 115 Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 12 (1829), 188–189. Priloga 2, št. 14. 116 Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 18. september 1817, 328–329. Priloga 2, št. 21. Prim. tudi Pfeiffer, Franz Xaver Gebauer, 44. 117 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 56. Gl. tudi Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1822). 118 Prim. Hanson, Musical Life in Biedermeier, 86–91. 118 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 30: Tiskano vabilo na soarejo Georga Hellmesbergerja 8. decembra 1819 na Salzgriesu, 1. stran. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, Programmsammlung. nastope.119 Povezovanje glasbenikov je imelo tako torej tudi pragmatične razloge. Skupna organizacija koncertov je bila finančno varnejša, hkrati pa je delitev organizacijskega dela razbremenila izvajalce. Sophie Linhart se je v organizacijo lastnega koncerta na Dunaju zaradi omenjenega finančnega tveganja podala le dvakrat in šele na vrhuncu svoje pevske kariere. 20. novembra 1825 je priredila koncert v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše, 11. novembra 1827 pa v prostorih Združenja prijateljev glasbe.120 119 Zupančič, »Joseph Benesch«, 45. 120 Priloga 2, št. 84 in 96. 119 Koncerti v poslopju spodnjeavstrijske deželne hiše (Landständischer Saal) Na ulici Herrengasse stoječa stavba z imenom Landhaus je še pred nekaj desetletji služila spodnjeavstrijski deželni vladi kot njen upravni sedež.121 Stavba s konca 16. stoletja se do štiridesetih let 19. stoletja ni kaj dosti spremenila. Že od konca 18. stoletja, predvsem pa v predmarčnem času so v sejni dvorani pogosto potekale koncertne prireditve in dvorana je bila na razpolago vsakomur, ki si je lahko privoščil dokaj visoko najemnino. Ker velikega prostora ni bilo mogoče ustrezno ogrevati, so bili koncerti v toplejših mesecih pogostejši. Prostor je tesno povezan z velikimi imeni glasbene zgodovine in v njem so pred občinstvom nastopili Franz Schubert, Franz Liszt, Sigmund Thalberg in številni drugi. V dvorani so bili tudi koncerti ciklusa Concerts spirituels pod vodstvom Franza Xaverja Gebauerja in pozneje Eduarda von Lannoyja. Šele po otvoritvi stalnega sedeža Združenja prijateljev glasbe na ulici Tuchlauben leta 1831 s prvo dejansko koncertno dvorano na Dunaju se je pomen poslopja spodnjeavstrijske deželne hiše kot prizorišča koncertnih prireditev zmanjšal.122 O koncertnih nastopih Sophie Linhart v teh prostorih pred letom 1818 ni poročil. Toliko bolj odmevne in lepo sprejete so bile štiri koncertne matineje, ki so jih tod aprila in maja 1818 organizirali tedaj že uveljavljeni pianist Ignaz Moscheles, violinist Joseph Mayseder in kitarist Mauro Giuliani. Na enega izmed koncertov (23. aprila) so k sodelovanju povabili tudi Sophie Linhart. Na drugem koncertu tega cikla je izvedla arijo z obligatnim violinskim partom iz Rossinijeve opere Ciro in Babilonia (»Deh, per me non v’affligete«).123 Pozneje je Sophie Linhart v tej dvorani nastopila na dveh koncertih pianista Franza Schoberlechnerja, prvič 11. februarja 1821 in drugič 6. aprila 1823.124 Schoberlechnerju, učencu Johanna Nepomuka Hummla in Emanuela Aloysa Försterja, se je med njegovo koncertno turnejo po Italiji uspelo povzpeti do mesta kapelnika na vojvodskem dvoru španske infantinje Marie Luise v Lucci. Leta 1820 se je vrnil na Dunaj in tam deloval do selitve v Sankt Peterburg tri leta pozneje (1823).125 Koncert v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše februarja 1821 je bil precej odmeven, vendar so kritiki Schoberlechnerju očitali izgubo takta pri vodenju orkestra, s čimer je preglasil sicer dobro pripravljena solista. Ob Linhartovi je nastopil še Peter Lugano. Schoberlechnerjev poslovilni koncert pred njegovo selitvijo v Rusijo aprila 1823 je vzbudil še več pozornosti. Tudi takrat je 121 Spodnjeavstrijska vlada se je leta 1997 preselila v St. Pölten in stavba na naslovu Herrengasse 13 se danes imenuje Palais Niederösterreich. 122 Kretschmer, »Musiktopographie«, 555–557. 123 Priloga 2, št. 38. 124 Priloga 2, št. 59 in 76. 125 Podrobneje o Schoberlechnerju: Pachovsky, »Zur Rezeption österreichischer Komponisten«, 98–104. 120 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 31: Dunaj, stavba spodnjeavstrijske deželne hiše na ulici Herrengasse, ok. 1830 (N. Œ. Landhaus zu Wien I.), tiskana reprodukcija risbe neznanega avtorja po jedkanici Emila Hütterja, Das Landhaus in Wien 1835. Wien: Franz Kargl, 1869. Avtorjeva zasebna zbirka. k sodelovanju povabil Sophie Linhart, ki je s Pavesijevo arijo popestrila koncert, sodeloval pa je še pianistov bratranec Johann Carl Schoberlechner, s katerim je Linhartova večkrat nastopala.126 Na vrhuncu svoje glasbene kariere torej in nekaj mesecev pred selitvijo v Ljubljano je Sophie Linhart 20. novembra 1825 v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše priredila svoj prvi in do tedaj edini samostojni koncert. Kritiki so dobro obiskano prireditev pozitivno ocenili in Sophie Linhart pohvalili kot sposobno in cenjeno dunajsko pevko. Več pozornosti kot njene interpretacije Rossinijevih in Mercadantejevih opernih arij pa je na tem koncertu vzbudil štirinajstletni virtuoz Moritz Wehle, ki se je na Dunaj priselil iz Prage, da bi študiral violino pri Josephu Maysederju.127 Wehlejev nastop je kot atrakcija prireditve skoraj zasenčil organizatorko koncerta, ki je bila – tako vsaj pravi recenzent koncerta – primorana predati lovorike mlademu violinistu.128 126 Priloga 2, št. 71, 74, 76, 77, 78–80, 84. 127 O Wehleju gl. Allgemeine Theaterzeitung und Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, 29. november 1825, 588. 128 Allgemeine musikalische Zeitung, 21. december 1825, 843. Priloga 2, št. 84. 121 Koncerti v hotelu Pri rimskem cesarju (Zum Römischen Kaiser) Hotel z imenom Pri rimskem cesarju je stal pri tako imenovani Škotski cerkvi (Schottenkirche) na trgu Freyung in je v času dunajskega kongresa sodil med najuglednejše naslove v mestu.129 Hotel je bil prizorišče živahnega kulturnega dogajanja, v katerem je marca 1818 prvič javno nastopil Franz Schubert, kjer je koncerte komorne glasbe redno prirejal znani Schuppanzighov godalni kvartet in kjer so potekale plesne prireditve in literarni večeri.130 V pomanjkanju koncertnih dvoran na Dunaju so glasbeniki za svoje javne koncerte pogosto najemali dvorano tega hotela. Kot zanimivost gre omeniti, da je bančnik in poslovnež Salomon Mayer Rothschild začel leta 1816 v tem poslopju najemati eno sobo za drugo. Preden mu je bilo leta 1844 kot judovskemu državljanu sploh dovoljeno kupiti posestvo v Avstriji, je imel v najemu že prav vse prostore poslopja. Stavba je tako postala prvi sedež Rothschildovega bančnega imperija.131 Hotel Pri rimskem cesarju je imel v zakupu Emanuel Eppinger, njegov brat, pravnik Joseph Eppinger, pa se je kot pevec basist sam glasbeno udejstvoval v teh prostorih.132 Leopold Sonnleithner je poročal, da se je tod okoli leta 1814 obliko valo »malo« glasbeno združenje z imenom Reunion. Združenje je ob torkih v zimskih mesecih in posebej v času posta organiziralo soareje in obiskovalcem ponujalo abonmajske vstopnice. Izvajali so predvsem komorno glasbo s spremljavo klavirja ali godalnega kvarteta, občasno pa so zazvenela večja vokalno-inštrumentalna dela, na primer marca 1814 Beethovnov oratorij Christus am Ölberge. Med sodelujočimi glasbeniki Sonnleithner Sophie Linhart ne omenja in priznava, da mu čas razpustitve tega kroga ni znan.133 V poročilih in kritikah koncertov v časopisih so nastopi Sophie Linhart v dvorani hotela Pri rimskem cesarju omenjeni šele v letih 1817 in 1818, a tedaj vsaj osemkrat. Tukaj je nastopila v sodelovanju z znanimi violinisti (Franz Pechatschek in Eduard Jaël ), s pianistom Josephom Szalayem ter z vrsto drugih glasbenikov.134 129 Pred letom 1821 je imela stavba naslov Freyung 145, do leta 1862 Freyung 132 in danes Renngasse 1. 130 O plesnih prireditvah v hotelu gl. Gräffer, Kleine Wiener Memorien, 17–18. 131 Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 2/4, 697–698. Podrobneje o pomenu hotela za glasbeno zgodovino prim. Kretschmer, »Musiktopographie«, 547–548. 132 Josepha Eppingerja omenja Anselm Hüttenbrenner v svojem pismu Ferdinandu Luibu iz Maribora 7. marca 1858 in pravi, da mu je Eppinger omogočil obisk pri Beethovnu in ga k skladatelju pospremil. Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 145; gl. tudi poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). Leopold Sonnleithner omenja Eppingerja kot vsiljivega in v glasbenih stvareh domišljavega, njegov glas pa nazalen. Sonnleithner, »Musikalische Skizzen VI«, 306. 133 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen VI«, 305–306. 134 25. marec 1817 (priloga 2, št. 16); 30. marec 1817 (priloga 2, št. 17); 23. november 1817 (priloga 2, št. 24); 28. december 1817 (priloga 2, št. 28); 1. marec 1818 (priloga 2, št. 32); 8. marec 1818 (priloga 2, št. 33); 15. marec 1818 (priloga 2, št. 34); 2. april 1818 (priloga 2, št. 37). 122 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Dobrodelni koncerti Med komaj preglednim številom koncertnih prireditev, ki so na Dunaju na najrazličnejših lokacijah potekale teden za tednom, so bili neredki dobrodelni koncerti. Izkupiček so organizatorji namenili javnim ustanovam za revne ali zaradi naravnih nesreč pomoči potrebnim prebivalcem mesta. Kariera Sophie Linhart se je pravzaprav začela prav z dobrodelnimi koncerti Združenja plemiških žena in z leti je vedno znova dokazovala svojo človekoljubnost s sodelovanjem na tovrstnih prireditvah. Med dobrodelnimi koncerti gre omeniti odmevno izvedbo dela Vater unser saškega skladatelja Johanna Gottlieba Naumanna na besedilo Friedricha Gottlieba Klopstocka. Koncert s tem delom je 1. aprila 1817 organiziral kapelnik dunajskega dvornega gledališča Anton Jeckel v Gledališču pri Koroških vratih in izkupiček namenil gledališkemu skladu za revne.135 Skladba, ki je na Dunaju vzbudila veliko zanimanja, je bila v isti zasedbi izvedena že nekaj dni poprej v mali redutni dvorani Hofburga.136 Med dobrodelne prireditve s Sophie Linhart štejejo nadalje koncert v mestu Baden pri Dunaju 8. septembra 1817, koncert oktobra 1817 v prid centralnega združenja za revne pri lastnici hotela Aug Gottes Anni Strahl,137 dobrodelni koncert gledališča Theater an der Wien 23. decembra 1817138 in nenazadnje tudi dobrodelni koncert v Gradcu spomladi leta 1826 za žrtve požara v kraju Fernitz na Štajerskem.139 Vse kaže, da večina opisanih koncertnih nastopov za Sophie Linhart finančno ni bila donosna. Ne lastniki zasebnih glasbenih salonov ne javna združenja interpretov niso honorirala. Ljubiteljski glasbeniki so sledili idejnim ciljem in na prireditvah sodelovali iz lastne naklonjenosti in ljubezni do glasbe, predvsem pa so jih šteli za prijetne priložnosti za povezovanje in vzdrževanje stikov ter možnosti za družabno muziciranje. 135 Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 17. april 1817, 131–132. Priloga 2, št. 18. 136 Priloga 2, št. 15. 137 Stavba v glasbeno razgibanem predelu mesta in neposredni bližini poslopja Gundelhof, gostišča Zum roten Igel, stanovanja Ignaza Sonnleithnerja, Otta Hatwiga, in Antona Pettenkofferja stoji med ulicami Tuchlauben, Milchgasse in Petersplatz. O tamkajšnjih koncertih gl. prilogo 2, št. 22. 138 Priloga 2, št. 26. 139 Priloga 2, št. 87 in poglavje IV (»Selitev Sophie Linhart v Ljubljano leta 1826«). 123 Sophie Linhart na opernem odru Po obetavnih začetkih pevske kariere na dunajskih koncertnih odrih in v zasebnih glasbenih salonih se je Sophie Linhart jeseni leta 1817 kot solistka pridružila ansamblu gledališča Theater an der Wien. Ni znano, kdo jo je spodbudil k tej odločitvi oziroma kdo jo je povabil v ansambel. Lastnik gledališke hiše je bil v letih od 1813 do 1825 grof Ferdinand Pálffy von Erdőd. Od januarja do konca avgusta 1817 je bil njen umetniški direktor Carl Friedrich Heusler, eno leto od 4. februarja 1818 dalje Peter von Braun, v vmesnih mesecih pa vsaj formalno nihče. Finančno stanje gledališča je bilo v tem obdobju kočljivo. Operne predstave je vodil dirigent Ignaz von Seyfried.140 Sophie Linhart je na opernem odru debitirala 8. novembra 1817 z zahtevno vlogo Amenaide v operi Tancredi Gioachina Rossinija,141 na katero jo je pripravil prijatelj Anselm Hüttenbrenner.142 Dunajska uprizoritev Rossinijevega Tancreda štiri leta po beneški premieri ni bila edina izvedba severno od Alp, saj je bil leta 1816 na programu tudi drugih nemških opernih hiš. Nasploh je val navdušenja nad Rossinijevo glasbo zajel nemško govoreče dežele ravno v letu 1816.143 Vrsta predstav na odru gledališča Theater an der Wien leta 1817 se je začela konec junija144 in je do 9. julija dosegla pet ponovitev v zasedbi italijanskih pevk in pevcev.145 Po daljšem premoru so se predstave novembra nadaljevale s skoraj povsem novo zasedbo. V vlogi Agirija je nastopil tenorist Rinaldi in v vlogi Amenaide Sophie Linhart, slavna in pri dunajski glasbeni javnosti nadvse cenjena Gentile Borgondio pa je obdržala vlogo Tancreda. Opera je novembra zaradi precejšnjega neuspeha doživela komaj tri ponovitve, po 8. novembru še 10. in 12. dne istega meseca.146 14. februarja 1818 je bila v istem gledališču izvedena izbrana scena iz opere z nastopom Gentile Borgondio, Sophie Linhart in tenorista Franza Jägerja. Tudi ta delna izvedba ni požela vidnega uspeha.147 140 Theater-Journal, 6; Krzeszowiak, Theater an der Wien, 32–62. 141 Opera v dveh dejanjih libretista Gaetana Rossija po Voltairovi tragediji Tancréde je Rossini v 20. letu starosti zložil za operno hišo La Fenice v Benetkah, kjer je leta 1813 doživela premiero. Tancredi ni Rossinijevo prvo operno delo, je pa njegova prva resna opera (opera seria), natančneje heroična melodrama, in poleg biblične opere Ciro in Babilonia (1812) gotovo eno prvih del, ki so skladatelja preko meja Italije bliskovito povzdignila med operne velikane zgodnjega 19. stoletja. 142 Gl. poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). 143 Prim. Worbs, »Zur deutschen und österreichischen Rossini-Rezeption«; Jahn, Di tanti palpiti, 61–115. 144 Letopis gledališča ( Theater-Journal, 24) omenja, da je bil izkupiček premiere 30. junija 1817 namenjen altistki Gentile Borgondio, ki je nastopila v naslovni vlogi Tancreda. Izvod koncertnega lista je prilepljen v dnevnik Matthiasa Pertha. Perth, Tagebuch XXXI, 15. Vlogo Amenaide je takrat pela Antonia Campi. 145 Theater-Journal, 24–25. 146 Theater-Journal, 34. Marca 1818 je Rossinijevo delo uprizorila dunajska dvorna opera (Hof operntheater). 147 Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 19. februar 1818, 179. Priloga 2, št. 31/2. 124 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Slika 32: Dunaj, poslopje gledališča Theater an der Wien, anonimna kolorirana jedkanica, ok. 1825. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Zgodba opere se dogaja v sicilijanskem mestu Sirakuze v začetku 11. stoletja. Argirio in Orbazzano sta predstavnika dveh sovražnih družin, ki naj bi sklenili sporazum s poroko Argirijeve hčerke Amenaide z Orbazzanom. Amenaida se zaljubi v izgnanega viteza Tancreda, ki jo v boju z Orbazzanom odreši vsiljene poroke, vendar Amenaido po spletu okoliščin krivično obtožijo izdaje in jo vržejo v ječo. Znani sta dve finalni verziji. Prva ima srečen konec z združitvijo ljubimcev, v drugi pa Tancred umre v boju in pred svojim zadnjim izdihom prejme novico o osvoboditvi Amenaide. Rossinijeva uglasbitev dobesedno kipi od spevnih in liričnih kantilen ob tehnično izjemno zahtevnih, virtuoznih in agilnih solističnih partih. Poleg dveh kavatin, od katerih je druga (»No, che il morir non è«) posebno lep primer italijanskega belcanta, je vlogi Amenaide namenjena še ena samostojna arija z vrtoglavimi koloraturami in dva zahtevna dueta s Tancredom. Ta tehtna vloga kliče po vešči sopranistki s polnim in stabilnim glasom, širokim glasovnim obsegom in usklajenimi registri. Ob popolnem obvladanju vokalne tehnike in kontrole nad glasom je za upodobitev Ameinade nujna sposobnost podajanja najrazličnejših emocionalnih nians. Uprizoritev Rossinijeve opere na Dunaju je tesno povezana s prisotnostjo italijanske altistke Gentile Borgondio, ki si je mednarodni sloves ustvarila prav z interpretacijo Tancreda. Leta 1780 v Brescii rojena pevka je leta 1816 gostovala v 125 Münchnu in se od tod odpravila na Dunaj. Od konca leta 1816 do marca 1817 je nastopala na odru dvorne opere (Hofoperntheater), od junija do decembra 1817 pa v gledališču Theater an der Wien. Vodstvo gledališča si je namreč zadalo cilj, da dunajskemu občinstvu po daljšem premoru zopet ponudi italijanske opere, ki so navadno že same po sebi zagotavljale uspeh. Angažma Borgondieve naj bi za izvrstno ter za gledališko hišo lukrativno uprizoritev zadostovala, vendar vrsta drugih pomanjkljivosti tako v organizaciji in zasedbi kot tudi v nezadostnih pripravah ni privedla do uspeha. Gledališka direkcija je občinstvo k predstavam Rossinijevega Trancreda vabila ne le s slavno altistko, pač pa tudi z naznanilom sodelovanja in opernega debija dveh ljubiteljskih glasbenikov, in sicer Sophie Linhart in tenorista Rinaldija.148 Oba mlada pevca sta si pred letom 1817 v dunajskih glasbenih krogih že ustvarila ime in bila vajena raznovrstnih nastopov pred številčnejšim občinstvom, a obema so povsem manjkale izkušnje na opernem odru: Naposled se je italijanska opera ponovno pojavila pri nas, in sicer za začetek s Tancredom. Ga. Borgondio je bila v glavni vlogi preveč osamljena in ni imela dovolj podpore, da bi bila predstava trdno postavljena. Gdč. Linhart in g. Rinaldi sta se prvič preizkusila kot Amenaida in Argirio. Njen glas ni slab, vendar je prešibak, poleg tega je gledališče obema tuje. Ni pričakovati, da bo uprava od tega imela kakšno korist. – Govorice o tem, da se je to gledališče izpelo, še vedno krožijo.149 Kritike navajajo, da je občinstvo že v prvem prizoru slišalo Rinaldijeve napačne tone, ki je k svoji vlogi v opero vključil dve tuji ariji iz neke opere, od katerih je bila prva popolnoma neprimerna in jo je občinstvo tudi odklonilo. Rinaldijevemu glasu naj bi manjkala moč, obseg in ljubkost, čeprav mu je nekaj nežnejših mest menda dobro uspelo. Kritiki so mu očitali pomanjkanje občutka za ritem, zaradi česar je v tempu zaostajal ali prehiteval svoje partnerje ali pa je od njih izstopal v netočni intonaciji. Priporočili so mu resnejši pristop do dela in bolj poglobljen študij vloge. Eden izmed kritikov je vedel celo poročati, da je Rinaldi vlogo naštudiral ob spremljavi kitare, kar mu pač ni moglo zagotoviti pravega tonskega občutka, spet drugi pa, da Rinaldiju manjka vsakršna teoretično-praktična podlaga vokalne tehnike. Ta bi bila zanj priporočljivejša od študija vokalne ornamentacije, o kateri »ve« Rinaldi že preveč.150 Vlogo Argirijevega tekmeca Orbazzana je upodobil pevec Lanius, vendar v zanj tujem jeziku. Zaradi nepoznavanja italijanščine poustvaritvi vloge ni bil kos. Poleg vsega je Lanius po presoji publike bolj kričal kot pel, forsiral glas in imel težave z intonacijo. Njegova igra je bila patetična, kar je izzvalo posmeh občinstva. 148 Wiener allgemeine Theaterzeitung, 6. november 1817, 532 (priloga 2, št. 23/1). Nobeno pričevanje ali dokument ne navaja polnega imena tenorista Rinaldija. 149 Morgenblatt für gebildete Stände, 2. december 1817, 1152. Priloga 2, št. 23/8. 150 Priloga 2, št. 23/3–9. 126 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje Vloga Tancredovega oprode Ruggiera, v Rossinijevem izvirniku za sopran, je bila dodeljena pevcu Juliusu Cornetu, ki je svojo nalogo solidno opravil, a ostal v senci preostalih, prav tako kot tudi pevka Retzer v vlogi Ameinaidine zaupnice Isaure. O nedvoumni zvezdi predstave Gentile Borgondio so kritiki previdno zapisali le, da je bila primorana naslovno vlogo peti z več napora kot sicer, hkrati pa tudi, da njen glas ni še nikoli poprej zvenel tako jasno in polno. Vsakršne govorice o oslabelem glasu, menda zaradi neke predhodne bolezni, naj bi bile neresnične. Borgondieva naj bi kot vselej pela očarljivo in ponotranjeno in enemu izmed kritikov je njen nepopisni in božanski glas celo odvzel vsakršne besede, s katerimi bi ga sploh še lahko opisal.151 Časopis Wiener Zeitschrift für Kunst je predstavo Rossinijeve opere povzel takole: Če bi nas kdo vprašal, ali italijanska opera v Theater an der Wien lahko prinese dobi ček, bi glede na tukajšnje prevladujoče [ sic] občinstvo odgovorili z odločnim ne. Prizadevanja uprave, da bi nas razveseljevali z raznolikostjo, so sama po sebi hvalevredna in zaslužna, vendar v tem primeru ne bi smela biti niti priznana niti nagrajena, saj znajo le redki ceniti težave takega podjetja in zato presojajo le glede na trenutno stanje stvari. Stanje pa seveda ni najbolj rožnato, saj člani, ki tvorijo operno zasedbo, niso bili niti na voljo niti izurjeni, ampak jih je bilo treba najprej zbrati. Zatorej tudi v tem oziru ni bilo mogoče pričakovati nečesa popolnega. Ga. Borgondio je v vlogi Tancreda potrdila svoj dosedanji sloves in zapela z navdušujočo srčnostjo. Bila je kraljica vseh večerov, vendar je prav zato zatemnila vso svojo okolico. G. Rinaldi (Argirio) in gdč. Linhart (Amenaida) imata sicer prav prijetna glasova, slednja pa bi bila s svojim glasbenim znanjem lahko tudi izvrstna komorna pevka; toda tako kot je pri prvem šepal ritem, je drugi primanjkovalo vzdržljivosti. Lahko pa priznamo, da je vsaj v prvem dejanju mojstrsko sekundirala ge. Borgondio. Tako Argirio kot Amenaida sta nastopila kot začetnika – kar naj bi opravičevalo pomanjkanje vsakršnega dogajanja. Kaj bo prinesel čas, bomo še videli; vendar pa so lastnosti, pomanjkanja katerih ne gre oprostiti nikomur, ki se posveča gledališču. Domnevno naj bi tu angažirali go. Coda, ki je pela v italijanskem gledališču z go. Catalani v Parizu. Morda bo to zapolnilo drugo vrzel. Orkester sicer ni bil povsem uglašen, pa ima virtuoze v skoraj vseh sekcijah. Kako pride do tega? In kako to odpraviti?152 Javni časopisi so bili do Sophie Linhart pravzaprav prizanesljivi. Skladno omenjajo, da je svoj dotedanji sloves komorne pevke v predstavi potrdila, da je njen glas prijeten in da izhaja iz dobre šole. V prvem dejanju naj bi mojstrsko podpirala Borgondievo in njuna glasova sta se celo sestrsko prepletala. Hkrati pa nobeden izmed kritikov ne pozabi omeniti, da Sophie Linhart nima nikakršne gledališke prakse in da je zaradi njene sramežljivosti trpel glas, ki ni bil dovolj močan. V oceni v časopisu Wiener Zeitschrift für Kunst na primer beremo: 151 Za opise predstave in dosežkov posamičnih solistk in solistov gl. prilogo 2, št. 23. 152 Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 15. november 1817, 348. Priloga 2, št. 23/4. 127 Gdč. Linhart ima svetal in lep, šolan, na videz šibak glas, ker bi ga znal zadrževati strah. Prehod iz prsnega tona v falzet je zelo neopazen. Z lahkoto izvede visoki B; prizor v ječi je odigrala zelo dobro. Je pevka, dasiravno še ne gledališka, in je požela velik aplavz, čeprav je bilo opaziti njeno popolno nepoznavanje gledališča.153 Podobno je nastop Sophie Linhart ocenil časopis Wiener allgemeine Theaterzeitung: Gdč. Linhart v vlogi Amenaide je na odru, če je le mogoče, še bolj sramežljiva kot g. Rinaldi; nikakor še ni igralka, vendar je silno muzikalna in je z nežnim zvonkim glasom čudovito izvedla vse pevske točke. Ko bo pogosteje stopila na oder, se bodo vse njene napake ublažile, opustila bo taktiranje z rokami, gibala se bo bolj svobodno in tudi njena igra in drža bosta postali bolj zanesljivi.154 Začetek operne kariere Sophie Linhart potemtakem ni bil najbolj uspešen. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je pohvale sprejela kot spodbudo ali pa so kritične opazke okrnile njeno samozaupanje in jo tako postavile pred nove in nepričakovane ovire pri naslednjih predstavah in posledično v celotni operni sezoni. Neuspeh debija bi prav gotovo vzbudil osebne negotovosti in povzročil strah in tremo pri vsakem solistu, prav posebej pri tistem, ki je bil na odru še neizkušen. Predstava ni požela želenega uspeha in po nekaj ponovitvah je gledališka uprava Rossinijevo opero umaknila s programa. Ob uprizoritvi scene iz Tancreda sredi februarja 1818 je kritik zapisal, da Sophie Linhart pač ni bila pri volji in je pela le še povprečno.155 Uprizoritve drugih opernih del v sezoni 1817/18 so bile deležne vidnejših uspehov, vendar so jih še nekaj mesecev dušile sence ponesrečenega Tancreda. Gledališče je 8. januarja 1818 občinstvu postreglo z opero Zémire et Azor skladatelja Andréja-Ernesta-Modesta Grétryja, vendar ne v francoskem originalu kot comédie-ballet iz leta 1771, temveč v nemškem jeziku ter v priredbi Ignaza von Seyfrieda.156 Grétryjevo delo je od zadnjih desetletij 18. stoletja v Parizu sodilo med pogosto izvajane opere in njegova priljubljenost ni pojenjala vse do dunajske izvedbe. Po različnih starejših predlogah sestavljen libreto Jeana-Françoisa Marmontela z realistično tematiko in fantastičnimi primesmi kroži okoli poroke Zemire z neprikupnim ali celo pošastnim princem Azorjem, na katero je junakinja primorana privoliti po finančnem polomu očeta, trgovca Sanderja. Azorju s svojo 153 Ibid., 26. november 1817, 372. Priloga 2, št. 23/7. 154 Beylage zur Wiener allgemeinen Theaterzeitung, 15. november 1817, 36. Priloga 2, št. 23/6. 155 Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 19. februar 1818, 179. Priloga 2, št. 31/2. 156 Seyfriedov avtograf in prepis partiture hrani glasbena zbirka Avstrijske nacionalne knjižnice: »Zemire und Azor. Eine Zauberoper in vier Acten. Die Musik von Gretry ist neu beareitet von KpllMstr. Seyfried. Aufgeführt zum erstenmale im k. k. priv. Theater an der Wien am 8ten Jäner 818. Wien. 1814/18.«, ÖNB, Musiksammlung, Mus. Hs. 3288 Mus. Čistopis partiture je hranjen pod signaturo KT 476 in ob tej rokopisni libreto nemške verzije. 128 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje odkritosrčnostjo uspe pridobiti Zemirino naklonjenost in njena ljubezen naposled privede do Azorjeve preobrazbe. Delo ima govorjene dialoge.157 Dunajsko občinstvo je bilo Grétryjevi operi naklonjeno in kritike so bile bolj prijazne kot pri Tancredu. Delo je januarja in februarja 1818 doživelo sedem ali osem ponovitev, novembra in decembra v naslednji operni sezoni sta sledili še dve predstavi, vendar tokrat že brez Sophie Linhart v naslovni vlogi.158 Časopis Wiener allgemeine Theaterzeitung je predstavo ocenil takole: Predstava je zelo zadovoljiva, že če imamo pred očmi dva začetnika, g. Jägerja in gdč. Linhart (Azor in Zemira). Lepo petje prvega in njegova skoraj posrečena igra za to vlogo (togost je zelo primerna za upodobitev pošasti), nato otroškost, prisrčnost slednje in njeno lepo, čisto, intimno petje, združeno z večinoma pravilno deklamacijo, nudijo pravi užitek. G. Gned v vlogi Zandra je prav tako zelo dobrodošla pojava, pa tudi obe sestri, ki sta ju posrečeno upodobili gdč. Hornik ml. in gdč. Gleich. Zrcalni tercet je občinstvo sprejelo z navdušenjem, vendar naj bi bili v preteklosti opravili boljše delo, razlog za to pa vsaj v tem poročilu ostaja nepojasnjen. Tudi g. Schwarzböck se v svoji komični vlogi sluge dobro znajde.159 Kritiki Sophie Linhart v vlogi Zemire niso imeli očitati ničesar. Složno so hvalili njen ljubki in čisti glas, pravilno deklamacijo ter zgolj tu in tam dodajali, da se še ni naučila povsem zaupati svojim sposobnostim. Vloga Azorja je bila dodeljena tenoristu Franzu Jägerju, ki je svojo nalogo izpolnil precej bolje kot Rinaldi v Rossinijevem Tancredu. Kritiki omenjajo njegovo napako v hoji, ki pa naj bi bila pri tej vlogi celo dobrodošla. Wiener Zeitschrift für Kunst dodaja, da je Sophie Linhart Jägerja tehnično prekašala s tekočim petjem, vendar je njen glas šibkejši od njegovega.160 Tudi pri preostalih solistkah in solistih kritiki niso imeli pripomniti ničesar izrazito negativnega. Hvalili so dekoracijo in predvsem sliko, v kateri Zemira ob ariji »Wandle auf Rosen und Vergiß mein nicht!« v spremstvu genijev in amoretov stopa skozi pokrajino. Pri vsakem koraku pod njenimi stopali zacvetijo cvetlice. V predstavo je bil vključen otroški balet, ki je v gledališču Theater an der Wien deloval pod vodstvom koreografa in plesalca Friedricha Horschelta in bil deležen posebne pohvale.161 157 Ibid. 158 Število in datume izvedb je mogoče razbrati iz dnevnega časopisja, predvsem iz oglasov v časniku Der Wanderer, prav tako pa tudi iz dnevnika Carla Rosenbauma (Rosenbaum, Tagebuch IX). Zemire und Azor je bila po premieri 8. januarja ponovljena še dnevno od 9. do 12. januarja, 23. januarja, 17. in 28. februarja in nato še 13. novembra in 31. decembra 1818. 159 Wiener allgemeine Theaterzeitung, 13. januar 1818, 23–24. Priloga 2, št. 29/2. 160 Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 13. februar 1818, 47–48. Priloga 2, št. 29/3. 161 Otroški balet Friedricha Horschelta je deloval v letih od 1814 do 1821. Iz te plesne šole so prihajale odlične plesalke, med njimi tudi slavna Fanny Elßler. V zakulisju se je dogajala zloraba deklet, v katero so bili vpleteni najvišji sloji dunajske družbe in ki je leta 1822 privedla do javne afere in sodnega procesa proti diplomatu knezu Aloysu Wenzlu Kaunitz-Rietbergu. Proces je dokazal zgolj neučinkovitost tedanjega sodnega sistema. Prim. Oberzaucher-Schüller, »Coming Out in the Limelight«. 129 Slika 33: Začetek kavatine »Schönste aller Rosen«, št. 6, iz opere Zemire und Azor Andrée­ Ernesta­Modesta Grétryja v priredbi Ignaza Xaverja von Seyfrieda. Vir: Ignaz Xaver von Seyfried, Zemire und Azor. Eine Zauberoper in vier Acten, partitura, avtograf, 1814–1815. © Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, Mus.Hs. 3288. Februarja 1818 je z novim direktorjem gledališča Petrom von Braunom začel kot drugi kapelnik ob Ignazu von Seyfriedu delati Philipp Jacob Riotte, ki je tudi dirigiral naslednjo produkcijo operne sezone. Dunajsko občinstvo je italijansko komično opero Ser Marcantonio Stefana Pavesija z navdušenjem sprejelo. Premierna uprizoritev je bila 5. februarja 1818, ponovitve pa so sledile 6., 10. in 18. tega meseca.162 Pavesijeva opera buffa z značilnimi zamenjavami oseb, 162 Premiero in ponovitve omenja Carl Rosenbaum v svojem dnevniku ter dodaja, da je bila izvedba zelo všečna, vendar Sophie Linhart izrecno ne omenja. Rosenbaum, Tagebuch IX, fol. 10v–12r. 130 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje ki se ponorčujejo iz svojega gospodarja Marcantonija, je bila prvič izvedena v Milanu leta 1810 in še danes sodi med skladateljeva znana dela za operni oder. V že znani družbi s tenoristom Franzem Jägerjem in altistko Gentile Borgondio je Sophie Linhart tokrat nastopila v vlogi Dorine, ki pa od nje ni terjala posebno velikih pevskih sposobnosti.163 Morda je to tudi razlog, da se je lahko bolj posvetila igralskim aspektom. Kritik v Wiener allgemeine Theaterzeitung je to spremembo pozorno opazoval in zapisal, da se je Sophie Linhart navsezadnje le gibala bolj lahkotno in svobodno ter da je svojo arijo »Crudeli … Infin l’amante« spretno odpela.164 V vsesplošnem zadovoljstvu so kritiki pozdravili in pohvalili še trud in napore gledališča in predvsem nov duh, ki je zavladal med pevci in orkestrom: Nasploh predstave ni mogoče prehvaliti. Zdi se, da je pevce in orkester, ki ga je še posebej odlikovala natančnost, prerodil nov živahen zanos. Vseskozi je vladala ubranost in čutiti je bilo njihovo prizadevanje, da bi dosegli čim večjo popolnost – v skladu z danimi zmožnostmi. Tu imamo zgovoren dokaz, kaj lahko storita dobra volja in marljivost; tako naj ostane tudi v bodoče; nagrada se skriva v zadovoljstvu umetnika in aplavzu občinstva.165 Izboljšanje je bilo le kratkotrajno, saj je že 18. februarja 1818 spodletela četrta ponovitev Pavesijeve opere. Gentile Borgondio je mučil prehlad in je ostala brez glasu, Sophie Linhart je pela sicer z močnejšim glasom kot kadarkoli dotlej, vendar je zgrešila intonacijo v recitativu, ker je bil začetni akord orkestra povsem kaotičen in nejasen.166 S to zadnjo ponovitvijo Ser Marcantonia se je nekako naznanil neuspeh še enega opernega dela, v katerem je Sophie Linhart še zadnjič nastopila na odru gledališča Theater an der Wien. Gledališče je 24. marca 1818 občinstvu ponudilo komično opero Ferdinanda Orlandija La dama soldato, v virih imenovana tudi La donna soldato in La dama di soldato. Gre za uglasbitev libreta Caterina Mazzolàja v dveh dejanjih, premierno uprizorjeno leta 1808 v Milanu. Opera je v Theater an der Wien v tej sezoni doživela eno samo izvedbo, katere izkupiček je bil namenjen Gentile Borgondio. Milo rečeno je predstavo mogoče označiti za popoln polom, vendar neuspehu tokrat ni botrovala pomanjkljiva izvedba, temveč predvsem izbor dela. Orlandijeva opera dunajskega občinstva nikakor ni zmogla nagovoriti tako kot obiskovalce opernih hiš v Italiji. Kritiki so delo označili kot povprečno, dogajanje plehko in mestoma indiskretno, izvedbo pa – na kratko rečeno – dolgočasno. V predstavi je še največ 163 V naslovni vlogi je nastopil Andrea Costa, ki je bil pevski mojster Gentile Borgondio in jo je spremljal na njenih potovanjih. Nastopil je tudi v predstavi opere La dama soldato. Costa je leta 1838 objavil razpravo o petju (Costa, Analitical Considerations). Zanimivo je, da ga dunajski kritiki na opernem odru gledališča Theater an der Wien imenujejo začetnika in diletanta. Prim. prilogo 2, št. 30/1–2, 30/5 ter 34/2. 164 Wiener allgemeine Theaterzeitung, 12. februar 1818, 75–76. Priloga 2, št. 30/2. 165 Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 10. februar 1818, 148. Priloga 2, št. 30/1. 166 Wiener allgemeine Theaterzeitung, 24. februar 1818, 95. Priloga 2, št. 30/3. 131 navdušenja vzbudila Sophie Linhart z arijo, ki pa ni bila Orlandijeva, temveč je bila vzeta iz nekega drugega opernega dela Pietra Guglielmija: Theater an der Wien. Nova italijanska opera La Dama Soldato, ki jo je napisal Orlandi, je doživela popoln fiasko; pravzaprav si je 24. zlomila nogo in od takrat si ni več opomogla. Niti čisto vsakdanja glasba niti beneficiatinja Borgondieva s svojim spremstvom in tudi ne popolna turška godba niso mogli predramiti nejevoljne publike iz otopelosti, med katero se je zabavala zgolj s topotanjem, sikanjem in žvižganjem.167 Operna sezona 1817/18 v gledališki hiši Theater an der Wien se je tako v pomladnih mesecih leta 1818 zaključila s še manj uspeha, kot se je jeseni začela. Sophie Linhart se je imela v eni operni sezoni priložnost preizkusiti na odrskih deskah, a je po tej neprijetni izkušnji vsakršne načrte za nadaljevanje odrske kariere opustila. Zdi se, da je obveznosti168 opravila po svojih najboljših zmožnostih, vendar neugoden splet okoliščin njenemu uspehu na opernem odru ni bil naklonjen. 167 Allgemeine musikalische Zeitung, 22. april 1818, 293. Priloga, 2 št. 35/4. 168 23. decembra 1817 je gledališče Theater an der Wien priredilo tudi dobrodelni koncert (akademijo), ki je bila najverjetneje del angažmaja. Priloga 2, št. 26. 132 III Sophie Linhart: dunajsko obdobje 133 Slika 34: Pogled na Ljubljano izpod Rožnika, litografija C. Schuberta po predlogi Aloisa Schaffenratha, Wien: Lithographisches Institut, ok. 1840. © ZRC SAZU, UIFS, zbirka dr. Ivana Stoparja, foto: Andrej Furlan. 134 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje 135 Družbeni in kulturni utrip Ljubljane V tretjem desetletju 19. stoletja je Kranjska sodila med habsburške dežele z najmanjšim številom prebivalcev. Na Kranjskem in Koroškem je leta 1819 prebivalo skupaj 652.360 ljudi od skupaj 30.479.776 prebivalcev celotnega cesarstva. Do leta 1830 se je število prebivalcev v obeh deželah skupaj povečalo na 733.411.1 Ljubljana je v Avstrijskem cesarstvu sodila med manjša mesta s 17.375 prebivalci leta 1846; Dunaj je v tem času imel že 407.980, Trst 55.310 in Gradec 51.349 prebivalcev.2 S schönbrunnskim mirom je Avstrija leta 1809 izgubila dežele ob Jadranu in te so z imenom Ilirske province postale del Napoleonovega imperija. Kljub temu, da območje, ki je segalo od Tirolske do Dalmacije, formalno nikoli ni postalo del Francoskega cesarstva, so bile Ilirske province Napoleonu popolnoma podrejene. Glavno mesto in upravno središče generalnega guvernerja je bila Ljubljana. Prebivalstvo Kranjske je lahko bilo francoski nadvladi načeloma naklonjeno, saj je uvedla številne reformne ukrepe, ki so prinašali ugodne spremembe v politični, kulturni in družbeni ureditvi. Začenši pri pravni in davčni enakosti pred zakonom, ukinitvi privilegijev in položajev plemstva v upravi in sodstvu ter uvedbi gospodarske svobode, so Francozi v provincah ustanavljali osnovne šole, gimnazije in za kratek čas tudi univerzo v Ljubljani. Vsi ti in nadaljnji dosežki pa so vendarle trajali prekratek čas, da bi se trajno uveljavili. Avstrija je leta 1813 Franciji napovedala vojno in začela anektirana ozemlja osvajati nazaj, naposled pa je dunajski kongres uradno priznal avstrijsko zasedbo Ilirskih provinc. Francoska vladavina je propadla in Ilirske province so bile leta 1816 z imenom Ilirsko kraljestvo ponovno dodeljene Avstriji. Ustanovitev kraljevine je na Kranjskem vzbudila nova upanja, vendar se je kmalu izkazalo, da je dunajski dvor zvenečemu imenu navkljub novo kraljestvo štel le za eno izmed svojih administrativnih enot in ni niti mislil na priznanje ne lastne državnosti ne posebne avtonomije. Za vodilno načelo pri upravljanju dežele je veljalo vzdrževanje zatečenega upravnega stanja, v katerem so bile vse bistvene odločitve sprejete na Dunaju. Ljubljana, v času francoske zasedbe prestolnica Ilirskih provinc, je v Ilirskem kraljestvu sicer postala upravni sedež Kranjske in Koroške, vendar je v primerjavi s prejšnjo ureditvijo izgubila svoj središčni pomen. Reakcionarna drža cesarskega dvora pod Francem I. za časa predmarčne dobe avtonomni ureditvi in narodnemu gibanju na Slovenskem ni bila naklonjena, vendar v obdobju zloglasnega Metternichovega absolutizma nikakor ne moremo govoriti o popolnem zatišju družbenega razvoja in kulturnega življenja. Ljubljana 1 Becher, Die Bevölkerungs-Verhältnisse, 362–363. Prim. tudi Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 92–93. 2 Uebersichts-Tafeln zur Statistik der österreichischen Monarchie. Cit. po: Nödl, Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien, 94. O številu prebivalcev v Ljubljani sredi tridesetih let 19. stoletja gl. Lipič, Topografija, 394–396; Lippich, Topographie, 345–389. 136 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 35: Ljubljana, Kongresni trg (Der Congressplatz in Laibach), kolorirana litografija G. Paika po predlogi Franza von Kurza zum Thurna und Goldensteina, ok. 1836. Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, inv. št. G­2517, foto: Tomaž Lauko. je tako kot že stoletja poprej imela koristi od svojega ugodnega geopolitičnega položaja. Na poti med Dunajem, Trstom in Reko ter ob plovnih rekah Savi in Ljubljanici je tu cvetela špedicijska in komisijska trgovina. Že v času Ilirskih provinc se je število komercialnih obrti povečalo in njihova dejavnost se po umiku Francozov ni zmanjšala, čeprav v Avstriji popolna obrtna svoboda ni bila vzpostavljena. Če je trgovski imperij družine Zois nekoč še temeljil na trgovini z železom, je imela v 19. sto letju za Ljubljano pomembno vlogo trgovina z žitom, tekstilom in lesom, nekoliko pozneje s sladkorjem. Trgovina na drobno in obrtništvo sta pridobivala pomen.3 V Ljubljani dejavni zdravnik in topograf Fran Viljem Lipič (Franz Wilhelm Lippich) je leta 1834 zapisal, da »za Ljubljančane sproščena družabnost in pravo splošno veselje nista tako značilna kot za prebivalce sosednjih mest.«4 Kljub 3 Podrobneje o gospodarskem stanju Ljubljane: Žontar, »Ljubljana v 18. in v prvi polovici 19. stoletja«, 167–176. 4 O družabnem javnem življenju Ljubljane gl. Lipič, Topografija, 155–159; Lippich, Topographie, 115–118. Slovenski prevod Lipičeve Topografije iz leta 2003 mestoma ni povsem dosleden in močno odstopa od nemške originalne verzije. Iz tega razloga je bolje upoštevati izvirno izdajo iz leta 1834. 137 temu je bilo družabno, gledališko in glasbeno življenje mesta v predmarčni dobi živahno.5 Ljubljana je svojim prebivalcem in obiskovalcem nudila gledališče, redutno dvorano v nekdanjem jezuitskem poslopju z možnostjo sprejema okoli štiristo ljudi ter mestno strelišče s plesno dvorano, jedilnico in čitalnico, kjer so predvsem v pustnem času prirejali plese.6 V nasprotju s plesi v redutni dvorani so bile plesne prireditve v dvorani strelišča privlačne predvsem za srednji sloj. Lipič pravi, da dobrih plesnih sposobnosti nimajo niti najvišji sloji, sploh pa ljubljanskim moškim manjka veselja do plesa. Nemško dramsko gledališče v Lipičevem času naj ne bi bilo najbolje obiskano, operne predstave pa so bile vselej razprodane in so vzbujale veliko zanimanja.7 Leta 1831 je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski deželni muzej, že vse od leta 1775 dalje pa je tam delovalo kazinsko društvo kot družabno središče ljubljanskih veljakov; leta 1838 je dobilo lastno stavbo pri današnjem parku Zvezda. Poglavitni cilj ekskluzivne Kazine je bilo povezovanje, zbliževanje in negovanje socialnih stikov, predvsem pa pospeševanje trgovine in družabnega življenja.8 Meščanstvo se je družilo v kavarnah, ki jih v Ljubljani ni manjkalo.9 Že za časa fran coske nadvlade in pozneje ob pripravah na kongres (1821) je mestna oblast začela urejati parke, drevorede in zelene površine in med njimi sta bili kot sprehajališči najbolj priljubljeni aleja na Kongresnem trgu ter Lattermannova aleja pod Rožnikom. Nasploh sta naravna lepota in lega Ljubljane z okolico in z alpskimi vrhovi na obzorju vedno znova navduševali obiskovalce.10 Po letu 1820 se je z imenovanjem Janeza Nepomuka Hradeckega za ljubljanskega župana mesto za- čelo vidno spreminjati tudi navzven. V dvajsetih letih 19. stoletja je v Ljubljano 5 Izjemno pestro sliko ljubljanskega družabnega življenja v tridesetih letih 19. stoletja odseva skoraj 1900 pisemskih poročil, ki jih je med letoma 1832 in 1840 v Ljubljani živeči upokojeni polkovnik Franc Franz na željo barona Jožefa Kalasanca Erberga temu dnevno pošiljal v Dol pri Ljubljani. Pisma hrani Arhiv Republike Slovenije (ARS, SI AS 730, Fasc. 46–47, Graščina Dol). Znanstvenokritična izdaja pisem je trenutno v pripravi in bo v kratkem objavljena v uredništvu dr. Mihe Preinfalka, ZRC SAZU. Gl. tudi Vodopivec, »Prispevek k zgodovini mentalitete na Slovenskem«; Motnik, »Glasbeni in plesni utrip Ljubljane«; Motnik, »Eine Stadtchronik oder ein Ego-Dokument?«. 6 Podlesnik Tomášiková in Motnik, »Laibacher Deutscher«, 19–27. 7 Lippich, Topographie, 116. 8 Gl. Lah, »Ob stoletnici ljubljanske Kazine«. 9 Costa, Reiseerinnerungen, 25. 10 [Wojda], Briefe eines französischen Offiziers, 91–92; Lipič, Topografija, 158–159; Lippich, Topographie, 117–118. Knez Metternich, avstrijski zunanji minister in tedaj še ne kancler, nad idejo o kongresu v Ljubljani leta 1821 sprva ni bil navdušen in je mesto januarja tega leta označil za predsobo udobnega stanovanja. Ob koncu kongresa je maja istega leta Ljubljano vzljubil in naposled obžaloval, da jo je moral zapustiti: »In etwa drei Wochen wird Laibach wie ausgestorben sein; wir werden etwa nach den Schwalben nach Wien kommen. Es thut mir leid, das schöne Land zu verlassen. Schön ist es im wahren Sinne des Wortes jetzt, wo es allerwärts grünt und die hohen Schneespitzen der Alpen den weiten Horizont begrenzen. Beim Anblick dieser schönen Natur geht Einem das Herz auf, das sich am Conferenztische zusammengeschnürt hatte.« Metternich-Winneburg, Aus Metternich’s nachgelassenen Papieren, 421 in 437. 138 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 36: Ljubljana, Šentjakobski most, litografija Heinricha Ferstlerja, 1838. Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, inv. št. G­2510, fotodokumentacija: GK NMS. prispel guverner Jožef Kamilo von Schmidburg, ki se je Ljubljančanom priljubil kot podpornik umetnosti, še posebej glasbe. Pisatelj Johann Heinrich Meynier z besedami literarnega lika mladega potujočega Rinalda v začetku dvajsetih let 19. stoletja poroča, da v Ljubljani ni težko sklepati poznanstev, saj so prebivalci višjih družbenih slojev prijazni, izobraženi in vljudni do tujcev. Po načinu obnašanja so podobni Dunajčanom ter so lepo in okusno oblečeni. Ženske so po vedenju in drži enakovredne Dunajčankam, le pov prečen človek iz nižjega sloja se od povprečnega dunajskega meščana močno razlikuje.11 Nemščina je bila ne glede na narodno pripadnost še vedno pisni in pogovorni jezik kulturne elite in izobraženci so jo obvladali bolje kot slovenski jezik, predvsem pa so jo raje uporabljali. Kljub temu da se je slovensko narodno navdušenje hitro širilo, večjih sporov in nestrpnosti še ni bilo. V utripu mesta je bila občutna bližina Italije in italijanščina je bila močno prisotna.12 Filharmonična družba je poleg Stanovskega gledališča13 dajala ton uradnemu glasbenemu življenju v mestu, saj je redno organizirala koncerte in nudila prilož- nost predstavitve številnim lokalnim glasbenikom ter mednarodno priznanim 11 [Meynier], Rinaldo’s Reisen, 199–200. 12 O italijanščini v Ljubljani npr. [Wojda], Briefe eines französischen Offiziers, 94. 13 O opernem gledališču v Ljubljani gl. Sivec, Opera v Stanovskem gledališču. 139 virtuozom, ki so se ustavili v mestu. O glasbenem dogajanju v zasebnih domovih in salonih ljubljanskih veljakov je bilo doslej malo znanega in vlogo glasbe bi bilo treba v prihodnosti še podrobneje proučiti. Lahko sklepamo, da je bila glasba v tej zasebni sferi na podobni ravni kot v drugih večjih mestih cesarstva.14 Selitev Sophie Linhart v Ljubljano leta 1826 Spomladi leta 1826 se je Sophie Linhart odločila zapustiti Dunaj in je za kraj svojega nadaljnjega bivanja in delovanja izbrala rodno Ljubljano. V protokol dunajskega konskripcijskega urada je bila 3. februarja 1826 vpisana vloga Sophie Linhart za pridobitev prepustnice in kot cilj potovanja je navedena Ljubljana.15 Dovoljenje je veljalo za leto dni, zapisana je netočna starost 30 let in v rubriko poklica je zapisano »hči gubernijskega tajnika«. Zanimivo je predvsem, da sta vpisana dva različna naslova bivanja, namreč Mesto 84116 in sicer že znani naslov Mesto 459 (Judengasse 11). O razlogih za to odločitev lahko le ugibamo. Življenje na Dunaju je za Sophie Linhart po skoraj treh desetletjih po materini smrti in sestrini poroki morda izgubilo čar. Morebiti jo je v Ljubljano kdo povabil ali jo k temu vsaj spodbudil, prav gotovo pa si je od selitve obetala nove možnosti umetniškega in pedagoškega udejstvovanja. Morda se je prvotno nameravala podati le na koncertno popotovanje in je šele sčasoma sprejela odločitev, da ostane na Kranjskem. Sophie Linhart se je na pot proti Ljubljani podala najpozneje v drugi polovici marca 1826. Spotoma se je ustavila v Gradcu in tam obiskala prijatelja in starega znanca Anselma Hüttenbrennerja, s katerim sta skupaj nastopila na koncertu Štajerskega glasbenega združenja v stanovski viteški dvorani v Gradcu na velikonočno nedeljo, 26. marca 1826. V graškem časopisu Der Aufmerksame je omenjeno, da se je Štajersko glasbeno združenje nekaj dni pozneje spontano odločilo prirediti dobrodelni koncert za žrtve požara, ki je 16. marca izbruhnil v 14 Na to posredno kažejo npr. posvetila skladb, naslovljena na eno ali drugo damo iz višjih krogov ljubljanske elite in na druge ugledne meščane. Podrobneje o posvetilih: Cigoj Krstulović, »Posvetila na skladbah«. 15 WStLA, Konskriptionsamt B4 – Passprotokoll 12 (1826), Nr. 304, fol. 51. 16 Današnji naslov se glasi Grünangergasse 8 ali tudi Sackgasse 3. Hiša je nosila oznako Zum grünen Anger, znana pa je tudi z imenom Kipfelhaus. V njej je namreč že stoletja delovala pekarna. Od leta 1822 je bila stavba v lasti družine Goldhahn (prim. Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 4/3, 628–631). Povsem nejasno je, zakaj je imela Sophie Linhart v tem času na Dunaju dve bivališči in ali je bila kakorkoli povezana z lastniki ali prebivalci te hiše. Med drugim lahko domnevamo, da je tukaj opravljala delo, morda kot guvernanta. Konskripcijske tabele s popisi prebivalcev hiše so ohranjene v dunajskem mestnem in deželnem arhivu, vendar v njih ni najti zapisa o Sophie Linhart ali katerihkoli drugih osebah, ki bi jih bilo mogoče povezati z njo. 140 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje graškem predmestju Fernitz. Na glasbeni akademiji 3. aprila v stanovski viteški dvo rani je Sophie Linhart nastopila še v ta namen in preložila nadaljnje potovanje v Ljubljano.17 Na pragu svojega drugega življenjskega obdobja in kmalu po prihodu v Ljubljano18 je Sophie Linhart priredila samostojen vokalno-inštrumentalni koncert in se 22. aprila 1826 prvič predstavila ljubljanskemu občinstvu kot hči zaslužnega zgodovinarja in nekdanjega tajnika kranjske deželne vlade. Oglas v časo pisu Laibacher Zeitung vabi vse prijatelje glasbene umetnosti na akademijo te izvrstne glasbenice: Napoved velikega vokalno-inštrumentalnega koncerta. Gospodična Sophie Lienhard, hči našega zaslužnega zgodovinopisca in nekdanjega deželnega tajnika, pokojnega gospoda Antona Lienharda, je prejela visoko dovoljenje, da prihodnjo soboto, 22. t. m., v svojo dobrobit priredi velik vokalno-inštrumentalni koncert; s tem obveščamo vse prijatelje glasbene umetnosti in jih vabimo, da s številnim obiskom podprejo to odlično umetnico, ki so jo tako na Dunaju kot tudi v štajerski prestolnici sprejeli z velikim navdušenjem. Ljubljana, 19. april 1826.19 Koncertni list tega koncerta se ni ohranil, pač pa je na voljo koncertni list ljubljanske Filharmonične družbe z dne 28. aprila 1826. Program tega drugega koncerta je vseboval večinoma orkestrska inštrumentalna dela, med njimi Variacije za flavto in orkester Karla Schol a, ki jih je izvedel flavtist Joseph Bosizio, klavirski koncert Johanna Nepomuka Hummla (št. 2, op. 85) v izvedbi pianistke Marie Wagner in eno vokalno-inštrumentalno delo, romanco iz opere Teobaldo ed Isolina Francesca Morlacchija s Sophie Linhart.20 Že nekaj dni po obeh koncertih je časopis Laibacher Zeitung objavil, da se je Sophie Linhart 8. maja odpravila v Trst.21 Namen tega potovanja lahko razberemo iz časnika L’Osservatore Triestino, ki razkrije, da je tja potovala zaradi koncerta. Časnik jo 20. junija v Trstu predstavlja kot uspešno pevko z Dunaja, kjer je v italijanski operi pela ob slavni Gentile Borgondio, in naznanja vokalno-inštrumentalni koncert v dvorani Gadol a 23. junija.22 Zaradi bolezni enega izmed sodelujočih je bil koncert naposled prestavljen na 30. junij. Objavljena je bila kratka recenzija te glasbene akademije. Kritik piše, da je Sophie Linhart obdarovana z lepim glasom, izobražena v odlični šoli, tehnično odlično podkovana in da v njeni italijanščini 17 Der Aufmerksame, 29. april 1826, [4]; priloga 2, št. 87 in poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). 18 Prihod Sophie Linhart v Ljubljano aprila 1826 ni omenjen v naznanilih prihodov v Ljubljano v časopisu Laibacher Zeitung. 19 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 21. april 1826, 759. Priloga 2, št. 88. 20 Priloga 2, št. 89. 21 »Fremden-Anzeige. […] Abgereist den 8. May 1826. Fräulein Sophie Linhart, Gub. Secretars-Tochter [ sic], nach Triest«, Laibacher Zeitung, 16. maj 1826, 156. 22 L’Osservatore Triestino, 20. junij 1826, 36; 22. junij 1826, 40. Priloga 2, št. 90/1–2. 141 ni opaziti nikakršnega tujega naglasa. To naj bi bil njen prvi javni nastop v Italiji, vendar recenzent pravi, da Sophie Linhart dežele ni obiskala kot začetnica, pač pa kot popolnoma izoblikovana pevka, ki si bo naklonjenost občinstva gotovo pridobila povsod, kjer bo v prihodnje še nastopila.23 Za imenom dvorane se bržkone skriva palača štajerske trgovske družine Gadolla.24 V začetku 19. stoletja je v Trstu deloval Ignaz (Ignatio) Gadol a kot trgovec, patricij in ustanovni član leta 1810 ustanovljenega združenja z imenom Società del Gabinetto di Minerva. Združenje je povezovalo ljubitelje znanosti in umetnosti pod okriljem rimske boginje modrosti.25 Doslej ni bilo mogoče dognati, na čigavo povabilo ali s podporo katerih poznanstev se je odvil koncert Sophie Linhart v Trstu. Viri prav tako ne povejo ničesar o ostalih glasbenikih, ki so sodelovali na akademiji. Med njimi je bil verjetno violinist Joseph Melchior Kieninger.26 Da se je Kieninger v istem času kot Sophie Linhart mudil v Trstu, je razvidno iz časnika L’Osservatore Triestino.27 Ob koncu poletja 1826 se je Kieninger na poti iz Italije ustavil v Ljubljani in tam nastopil na koncertu Filharmonične družbe. Na njegovem recitalu 1. septembra 1826 v hiši nemškega viteškega reda je poleg še nekaj drugih solistov sodelovala tudi Sophie Linhart.28 Sophie Linhart se je iz Trsta odpravila v Benetke in morda obiskala še druga italijanska mesta. Morda je bilo to potovanje zasebne narave, saj koncertnih najav v časopisih ni najti. 29. julija se je vrnila v Trst29 in od tam 8. avgusta pripotovala v Ljubljano.30 Poleg že omenjenega nastopa s Kieningerjem sta bila decembra 1826 pri Filharmonični družbi v Ljubljani še dva koncerta: 2. decembra je nastopila na koncertu violinista Josepha Benescha,31 13. decembra pa na koncertu dunajskega pianista Maximiliana Josepha Leidesdorfa, ki se je med svojo koncertno turnejo ustavil v Ljubljani.32 23 L’Osservatore Triestino, 4. julij 1826, 60. Priloga 2, št. 90/3. 24 Schil inger, »Die Familie Gadol a«. Veja družine Gadol a je imela v posesti gradove v Savinjski in Šaleški dolini. Z družino se je podrobno ukvarjal Boris Golec, med drugim obširno v: Golec, Zadnji Valvazorjevi potomci na Slovenskem. O tržaško-graških trgovcih Wilhelmu in Ignazu Gadol i gl. Cova, »Wirtschaftliche Beziehungen«, 419 in 422. Ignaz Gadol a je lastno trgovsko podjetje v Trstu ustanovil leta 1783. Palača Gadol a je stala na trgu Piazza Nuova, pogosto imenovanem tudi Piazza Gadol a. Trg se od leta 1955 imenuje Piazza del a Reppublica. 25 Statuti del Gabinetto di Minerva, 31; Redl, Adressen-Buch der Handlungs-Gremien, 367. 26 Kieninger je bil najverjetneje z Dunaja. Iz raznih oglasov v časopisih lahko razberemo, da je leta 1826 deloval kot učitelj violine na šoli Štajerskega glasbenega združenja v Gradcu in zatem kot violinist v orkestru dvorne opere na Dunaju. 27 L’osservatore Triestino, 20. junij 1826, 36, je objavil vabilo k neki mehanični predstavi Josepha Kieningerja, na kateri naj bi v gledališkem poslopju predstavil »čarobno potovanje« (»viaggio magico in camera«), pri čemer je gotovo mišljena kakšna zgodba ali pripoved. 28 Priloga 2, št. 91. 29 L’Osservatore Triestino, 3. avgust 1826, 112. 30 Laibacher Zeitung, 11. avgust 1826, 258. 31 Priloga 2, št. 93. Podrobneje o Beneschu: Zupančič, »Joseph Benesch«. 32 Gl. sliko 37 in prilogo 2, št. 94. Leidesdorfov postanek v Ljubljani na njegovem potovanju v Firence v pismu s 17. decembra 1826 možu Fideliju omenja tudi Jožefina Terpinc. Leidesdorfa je 142 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 37: Spored koncerta Maximiliana Josepha Leidesdorfa v dvorani nemškega viteškega reda (Križanke) v Ljubljani s sodelovanjem Sophie Linhart. Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, sporedi, 13. december 1826 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­BV0TXD81). pred koncertom v Križankah gostila družina Jožefa Schmidhammerja, direktorja ljubljanske policije. V Schmidhammerjevem salonu na Gosposki ulici je Leidesdorf pred vabljenimi gosti nastopil 12. decembra. Med prisotnimi je bila Jožefina Terpinc, ki je dan pozneje obiskala Leidesdorfov javni koncert, vendar tega v svojem pismu ne opisuje podrobno. Jožefina Terpinc Fideliju Terpincu, Ljubljana, 17. december 1826. Gl. Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 81–82. 143 Sophie Linhart in Filharmonična družba v Ljubljani Podobno kot Združenje prijateljev glasbe na Dunaju se je zamisel o ustanovitvi Filharmonične družbe v Ljubljani (Philharmonische Gesel schaft) porodila v ljubiteljskem glasbenem krogu skoraj dve desetletji pred Dunajem in v precej bolj skromnih, s tem pa v bolj preglednih okvirih. Leta 1794 so štirje ljubljanski meščani (dimnikar Karl Moos, zdravnik Karl Bernhard Kogel ali Kogl, blagajnik direktorata za gradbeništvo Josef Jellemitzky in uradnik Josef Flikschuh) ustano-vili godalni kvartet, ki se je že po nekaj mesecih povečal v organizirano združenje z aktivnimi in podpornimi člani, kajpak tudi poslušalci. S hitro širitvijo delovanja in števila članov so organizatorji že leta 1796 objavili pravila glasbene družbe in jih leta 1801 nekoliko preoblikovali.33 Filharmonična družba je zmogla v svoje vrste dokaj hitro pritegniti dovolj glasbenikov za sestavo orkestra, organizirati redne glasbene akademije, sestaviti lastno zbirko glasbil in muzikalij, sodelovati pri ureditvi javnega glasbenega pouka ter vseskozi pridobivati nove članice in člane. Njen poglavitni idejni cilj pa je bilo »plemenitenje čustev z izbiro odličnih del glasbene umetnosti in krepitev užitka z izvajanjem teh del v družbinem krogu.«34 Vodstvo in organizacijsko delo sta bila zaupana trem članom direkcije z direktorjem, predstavnikom izvajalcev in predstavnikom poslušalcev, nadalje tajnikom, blagajnikom in orkestrskim direktorjem. Konkretna navodila za orkestrskega di rektorja v zvezi z organizacijo koncertov, izbiro repertoarja in notnega gradiva, s pri-pravami in izvedbami določajo leta 1805 objavljena pravila.35 Tiskani seznami članov so redno izhajali najpozneje od leta 1801 dalje. Francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc sta delo Filharmonične družbe za nekaj časa ustavili, a že po letu 1816 se je družba začela obnavljati. Tedaj je mesto direktorja prevzel Janez Krstnik Novak in družba je štela že okoli dvesto članic in članov. Filharmonična družba je do leta 1918 ostala vodilna glasbena inštitucija v Ljubljani in v tem dolgem obdobju delovanja je vidno zaznamovala kulturni utrip mesta. Osebni stiki Sophie Linhart s Filharmonično družbo in s kranjsko prestolnico nasploh segajo že vsaj v leta okoli 1821. Kot častna članica je v tiskanih seznamih članov namreč omenjana od leta 1822 dalje.36 Častno članstvo v tem primeru 33 Statuten der musikalischen Gesellschaft; Statuten der Philharmonischen Gesellschaft (1801). 34 »Der Zweck zur Vereinigung in diese Gesel schaft ist: Verfeinerung des Gefühles durch die Auswahl vortrefflicher Werke der Tonkunst; und Erhöhung des Genusses durch geschmackvolle Ausführung derselben im gesel schaftlichen Kreise.« Statuten der Philharmonischen Gesellschaft (1801), člen 1. O ustanoviti in začetkih Filharmonične družbe gl. med drugim Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 12–28; Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 19–56; Škrjanc, »Filharmonična družba v Ljubljani«. 35 Instruction für das Orchester. 36 »Fräulein Sophie Linhard, in Wien. Ehrenmitglied.« Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1822); Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebieths (1822), 373. 144 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje pomeni le, da Sophie Linhart v Filharmonični družbi ni dejavno sodelovala oziroma da ni prebivala v Ljubljani. V tiskanih pravilih Filharmonične družbe iz leta 1801 je namreč navedeno, da vsak redni član, ki se mora iz poklicnih razlogov oddaljiti od družbe, samodejno postane njen častni član. Častno članstvo je bilo mogoče podeliti tudi vidnim tujim glasbenikom, če so s svojim glasbenim darom in delovanjem družbi lahko tako ali drugače koristili.37 Odprtost in velikodušnost pri podeljevanju sta kajpak vodili do hitrega porasta častnih članov in članic in njihov status se ne more primerjati s precej strožjimi pogoji za sprejem v dunajsko Združenje prijateljev glasbe ali Štajersko glasbeno združenje. Podeljevanje častnega članstva je bilo dokaj inflatorno, saj ga niso prejemali zgolj vidni glasbeniki in glasbenice, pač pa številne vplivne osebe, ki bi lahko družbi koristile. Tako je bilo med častnimi člani leta 1822 že 85 oseb, leta 1831 pa že skoraj 150. Čeprav Filharmonična družba sama nikoli ni izrecno razlikovala med rednimi in izrednimi častnimi člani, sta očitni dve različni vrsti častnega članstva. Pri Sophie Linhart se to izraža v dejstvu, da je leta 1831 – tokrat dejansko za svoje zasluge kot koncertne pevke in pevske pedagoginje mladih deklet v Ljubljani – častno članstvo prejela še enkrat.38 Ker je ohranjeno arhivsko gradivo Filharmonične družbe iz prvih desetletij njenega delovanja skopo, lahko o ozadju izbire Sophie Linhart za častno članico leta 1822 zgolj ugibamo. Podatkov, da bi v tem času potovala v Ljubljano, zaenkrat ni, prav gotovo pa je moral nekdo postati pozoren na njeno delovanje in vidne uspehe vsaj zaradi objav v dunajskih časopisih. V vodstvenih gremijih Filharmonične družbe39 so v tem obdobju delovali njen direktor doktor medicine Bernhard Kogl, kot predstavnika članov Franz von Marinel i in lekarnar Josef Friedrich Wagner, kot glasbeni direktor pa Gašper Mašek.40 V odboru je pomembno delo opravljal Janez Krstnik Novak, skladatelj scenske glasbe k Linhartovemu Matičku iz leta 1791.41 Edina neposredna osebna povezava Sophie Linhart je razvidna le s članom odbora Filharmonične družbe in uradnikom na direktoratu za gradbeništvo 37 Statuten der Philharmonischen Gesellschaft (1801), člena 24 in 25; identično tudi v: Statuten der Philharmonischen Gesellschaft (1817). Pravila iz leta 1796 ( Statuten der musikalischen Gesellschaft) v členu 24 omenjajo častne člane, ne omenjajo pa pogojev za podelitev častnega članstva. 38 Letnica 1831 je zapisana v rokopisnem seznamu častnih članov (»Alphabetisches Verzeichniss der Ehrenmitglieder«, NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe); Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 120. 39 Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1822). 40 Filharmonična družba je glasbenega direktorja imenovala Orchesterdirektor (orkestrski direktor), vendar s tem ni mišljen koncertni mojster ( Konzertmeister), ki je bil navadno prvi violinist orkestra. Orkestrski direktor je bil v Ljubljani zadolžen za vsa poglavitna vprašanja v zvezi z organizacijo glasbe in torej nekakšen intendant. Mašek je leta 1822 nekaj mesecev deloval kot orkestrski direktor, posebej zanj pa je Filharmonična družba med letoma 1821 in 1830 organizirala mesto kapelnika ( Kapellmeister). Zaradi nejasne porazdelitve vlog so se med člani družbe pojavljale napetosti in trenja. Prim. Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 60 in 123–124; Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, 168–169. 41 Prim. poglavje I (»Anton Tomaž Linhart in glasba«). 145 Maximilianom Sinnom. Ta je ob njeni poroki leta 1831 nastopil kot poročna priča. V seznamih članov Filharmonične družbe je Sinn v tej funkciji naveden šele leta 1823,42 Sophie Linhart pa je častna članica postala že prej. Zanimivo je, da se je Bernhard Kogl, zdravnik in gubernijski svétnik, eden izmed ustanovnih članov Filharmonične družbe ter leta 1822 njen direktor43 – ravno ko je Sophie Linhart postala častna članica –, v letih od 1809 do 1816 mudil na Dunaju.44 Koglovo povezovanje z dunajskimi glasbenimi krogi potrjuje posvetilo vokalnega terceta Anselma Hüttenbrennerja, nastalega marca 1816 na Dunaju. V besedilu je govor o nekem resno obolelem prijatelju in umetniku (»Musen-Sohn«), ki ga je Kogl s svojo človekoljubnostjo in znanjem rešil pred skorajšnjo smrtjo. Skladba je kajpak izraz hvaležnosti Hüttenbrennerja in njegovega kroga. Prijatelji neimenovanega ozdravljenega umetnika so jo Koglu bržkone zapeli.45 Privlačna, a nekoliko drzna je predstava, da je bil ta neimenovani sin muz Franz Schubert. Tako ali drugače je verjetno, da sta se Kogl in Sophie Linhart spoznala na Dunaju. Druga možna povezava med Sophie Linhart in Filharmonično družbo bi bila lahko žena Gašperja Maška Amalija Mašek, rojena Horny, ki je od leta 1820 živela v Ljubljani. Čeprav iz dunajskega obdobja ni direktnih dokazov o neposrednih stikih med Amalijo Mašek in Sophie Linhart,46 sta se poznali vsaj iz glasbenega kroga okoli Ignaza Sonnleithnerja. Amalija je po letu 1815 dokumentirana kot ena izmed sopranistk v Sonnleithnerjevem salonu.47 Morda je ona v Ljubljano prinesla novico o dejavnostih Sophie Linhart na Dunaju. Takih osebnih povezav je bilo vsekakor še več. Mednje gre nenazadnje prišteti violinista Eduarda Jaël a, ki je s Sophie Linhart nastopal na Dunaju leta 1818, konec leta 1821 pa se je preselil v Ljubljano in v mestu deloval več let.48 42 Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1823). Seznama članov za leti 1824 in 1825 nista na voljo, v seznamu iz leta 1826 ( Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder [1826]) pa Maximilian Sinn med člani Filharmonične družbe ni več imenovan. 43 Kogl je bil sprva podpredsednik Filharmonične družbe, od smrti Karla Moosa leta 1799 ter do svojega odhoda na Dunaj (1809) pa njen direktor. Direktor je znova postal leta 1822. Gl. Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1822); Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 12–13, 21 in 41; Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 19, 31 in 39. 44 Carl Bernhard Kogl (tudi Karl Bernard Kogel) se je rodil leta 1763 v Novem mestu, v Ljubljani pa je deloval kot praktični in pozneje vojaški zdravnik, učitelj medicine in veterine. Na Dunaju je od leta 1809 opravljal službo dvornega zdravnika, a se je avgusta 1816 vrnil v Ljubljano in tam do upokojitve leta 1820 deloval kot prvi mestni zdravnik (protomedikus). Kogl je umrl 14. marca 1839 v Ljubljani. Gl. Hohenwart, »Vaterländisches«; Dimitz, Geschichte Krains, 287–288. 45 Hüttenbrenner, Terzett (»Für dich, o Freund, für dein so theuer Leben«). Na prvem izmed treh glasovnih listov je zapisano: »Componirt v. Anselm Hüttenbrenner im März 816. zu Wien« ter »Dedicirt dem Herrn Hofmedicus Bernhard v. Kogl«. 46 Amalia Mašek je sodelovala na poslovilnem koncertu Sophie Linhart v Ljubljani 27. maja 1831. Priloga 2, št. 104, in poglavje V (»Pevke in pevci«). 47 Böcking, »Musikalische Skizzen«, 374. 48 Priloga 2, št. 32 in 39, ter poglavje V (»Pevke in pevci«). 146 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Konec oktobra 1826 je bila Sophie Linhart primorana poiskati vir zaslužka in je v časopisu Laibacher Zeitung objavila oglas za zasebni pouk petja.49 Iz oglasa izhaja, da je za bivanje izbrala gostišče Pri Deteli, ki je bilo tedaj v lasti njenega strica Janeza Nepomuka Detele: Sophie Linhart z Dunaja (hčerka pokojnega c.-kr. deželnega sekretarja v Ljubljani in zgodovinarja Kranjske), učenka slavnega Tomasellija in kapelnika Salierija, članica dunajskega glasbenega združenja in ljubljanske Filharmonične družbe, si šteje v čast, da ljubljanskim ljubiteljem umetnosti sporoči, da je pripravljena temeljito poučevati petje, in si je v ta namen za svoje bodoče bivališče izbrala rodno mesto Ljubljano. Še toliko bolj upa, da bo izpolnila stroge zahteve za poučevanje, saj v njen prid poročajo javni časopisi o njenih dosežkih in sposobnostih na področju umetnosti. Zato se priporoča cenjenim prebivalcem Ljubljane, ki želijo svojim otrokom in varovancem omogočiti udeležbo pri tem pouku, in si že vnaprej obeta, da bo njeno delo kronano z ugodnim uspehom. Njeno stanovanje se nahaja v Kapucinskem predmestju št. 10, za frančiškanskim samostanom.50 Koliko zanimanja je v Ljubljani vzbudila ta ponudba, koliko učencev oziroma verjetneje učenk je Sophie Linhart poučevala in kdo bi lahko bil med njimi, ni znano. V indeksu Deželnega sodišča v Ljubljani je za leto 1827 omenjena tožba Sophie Linhart proti Johanni von Höffern zaradi neupoštevanja neke pogodbe.51 Morda je bila vsebina pogodbe dogovor o poučevanju petja otrok zakoncev Höffern, vendar je to le domneva, saj sodni spis ni ohranjen. Vsekakor se Sophie Linhart v naslednjih mesecih ni več dosti pojavljala v javnosti.52 49 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 24. oktober 1826, 2032; 27. oktober 1826, 2039; 3. november 1826, 2086. Priloga 2, št. 92. 50 Janez Nepomuk Detela (1771–1839), ki je od očeta Mihaela prevzel gostišče Pri Deteli, je bil brat Jožefe Linhart. Od leta 1797 je bil poročen z Anno Mario Lotz von Sternbaum, hčerjo uradnika Franza Lotza (od leta 1794 plemeniti Sternbaum). Zakonca Detela sta imela vsaj štiri otroke, ki so bili krščeni pri sv. Nikolaju v Ljubljani: Marija Frančiška (27. november 1798), Marija Jožefa Karolina (4. marec 1800), Jakob Ignac (17. julij 1801) in Jožef (7. marec 1803). Razen drugorojeni Mariji Jožefi Karolini je bil preostalim otrokom poleg babice Marie Lotz boter ugledni ljubljanski trgovec Joseph Alborghetti. Pozneje je gostišče prevzel Ignac Detela. Gl. Staroslav, »Gostilne v stari Ljubljani«. 51 »Registratura Repertorium de annis 1822–1827«. ARS, SI AS 307, Registratura D. Sodni spis, ki je v indeksu naveden s številko 3 D, fasc. 1517, v arhivu manjka. Johanna (Janette) Höffern von Saalfeld (1792–1879), rojena Burger, je bila poročena z lastnikom gradu Brdo pri Lukovici Herbertom Höffernom von Saalfeldom. Njena hči Berta Maria Beatrix se je pozneje poročila z Jožefom Kersnikom in njun sin je bil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik. 52 Ime »Fräule[in] Sophie Linhard« se pod št. 667 pojavi v seznamu dobrotnikov, ki so ob novem letu darovali ustanovi za obubožane: »1827. Verzeichniß der wohlthätigen Neujahrs-Gratulanten in Laibach, welche zum Besten des hiesigen Armen-Instituts Neujahrwünsch-Erlaßkarten gelöst haben. […] (Fortsetzung.)«, priloga k Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 2. januar 1827. 147 Slika 38: Oglas Sophie Linhart za zasebni pouk petja v Ljubljani, »Gesang­Unterricht«, Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 3. november 1826, 2086 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc­XX1ZDID0). Iz drugega sodnega spisa Deželnega sodišča v Ljubljani izvemo, da je Sophie Linhart jeseni leta 1826 potovala na Dunaj. Njen sorodnik Ignac Detela53 jo je ob tej priložnosti prosil, naj ga vzame s seboj, da si bo na Dunaju lahko poiskal službo. Sophie Linhart je ugodila njegovi prošnji, in ko mu ni uspelo uresničiti svojega načrta, se je želel z njo vrniti na Kranjsko. Svojega strica Josepha Lotza von Sternbauma je prosil za posojilo 50 goldinarjev za potovanje. Lotz je denar poslal na Dunaj in Sophie Linhart se je proti upniku s pismom z dne 13. januarja 1828 v zvezi z dolgom zavezala kot porokinja in plačnica ter zajamčila, da bo dolg poplačala v roku enega leta. Poravnala je vsoto 20 goldinarjev, nato pa se je znašla v finančnih težavah. Joseph Lotz je Sophie Linhart leta 1832 tožil, čemur je sledilo celo rubljenje njene lastnine. Sophie je rotila Ignaca Detelo, naj odplača svoje dolgove. Detela je to obljubil in trdil, da se je dogovoril s stricem, vendar se je to izkazalo za laž. Zadeva je zaposlovala sodišče do januarja 1835, Detela pa je bil nato primoran poravnati dolg in stroške sodne obravnave. Sophie od bratranca vseeno ni prejela denarja, pač pa je sodišče njegov dolg v višini 421 goldinarjev vpisalo v zemljiško knjigo na stavbo v Kapucinskem predmestju št. 10.54 53 Sodni spis Ignaca Detelo (1801–1875) navaja kot nečaka Sophie Linhart. Ignac je bil sin Janeza Nepomuka Detele in v resnici Sophiejin bratranec. Iz spisa izvemo, da je konec dvajsetih let 19. stoletja opravljal službo upravnika na gospoščini Novo Celje (Neucil i) v bližini Žalca. Gospoščina je bila tedaj v lasti Josepha Ludwiga Hausmanna. Njegov stric Joseph Lotz von Sternbaum je bil upravitelj in okrožni komisar gospostva Podsreda (Hörberg). 54 ARS, SI AS 307, 3 D, št. 2736. Tožba je omenjena tudi v Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 12. april 1850, XI, v seznamu z naslovom »Verzeichniß der im Archive der alten Magistratacten aufgefundenen inrotulierten Prozesse«, št. 785 za leto 1834. 148 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 39: Vabilo na poslovilni koncert Sophie Linhart v redutni dvorani v Ljubljani 17. avgusta 1827, Laibacher Zeitung, 17. avgust 1827, 272 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­IJ8RRA6F). Šele sredi avgusta 1827 se v časopisu Laibacher Zeitung zopet pojavi oglas, ki vabi k obisku koncerta Sophie Linhart, ki odhaja iz Ljubljane. Ta poslovilni koncert je bil v redutni dvorani v okviru koncertov Filharmonične družbe, vendar se programski list ni ohranil. Oglas. V petek, 17. t. m., ob pol devetih zvečer bo imela gospodična Sophie Lienhard v tukajšnji deželnostanovski redutni dvorani s sodelovanjem Filharmonične družbe velik vokalno-inštrumentalni koncert ob svojem slovesu od Ljubljane. Izvrstni užitki, ki so jih bili prijatelji glasbene umetnosti deležni med daljšim bivanjem te cenjene umetnice pri nas, ter prizadevanje, da bi ta poslovilni koncert popestrili z najboljšimi in najbolj priljubljenimi glasbenimi deli, so zadostna spodbuda, da koncertni izvajalki zagotovimo podporo s številno udeležbo.55 Če se nedatirano pismo Fidelija Terpinca soprogi Jožefini z izrecno omembo Linhartove dejansko nanaša na to prireditev, je iz teh vrstic mogoče razbrati, da je na koncertu sodelovala pevka Eleonora Hauck, ki bi morda lahko bila učenka 55 Laibacher Zeitung, 17. avgust 1827, 272. Priloga 2, št. 95. 149 Sophie Linhart.56 Fidelij v pismu soprogi omenja, da je začetek koncerta zamudil, vendar so mu drugi poslušalci pozneje povedali, da je vse skupaj izpadlo dokaj povprečno.57 Vse kaže, da se je Sophie Linhart po dobrem letu dni bivanja v Ljubljani od mesta znova poslovila in se vrnila na Dunaj.58 Tam je njeno ime zaslediti v recenzijah koncerta, ki ga je 11. novembra 1827 samostojno organizirala v prostorih Združenja prijateljev glasbe.59 Pri direkciji Združenja je pred tem zaprosila za dovoljenje za uporabo prostorov.60 Iz omemb koncerta v časopisih je mogoče razbrati, da je direkcija ugodila vlogi svoje dolgoletne članice. Na koncertu se je Sophie Linhart zopet enkrat predstavila z Vaccaievimi in Mercadantejevimi italijanskimi arijami ter s Pacinijevim opernim duetom, ki ga je zapela z nekim neimenovanim pevcem. Sodeloval je pevski zbor in več inštrumentalistov, med njimi znani violinist Georg Hellmesberger. Zanimivo je, da koncert ni omenjen v nobenem dunajskem časopisu, s kratkimi in pikrimi besedami pa je opisan v več časnikih v Berlinu, Leipzigu in Dresdnu. Te recenzije sicer ne povejo ničesar oprijemljivega o izvedbi, govorijo pa o za občinstvo menda precej nezanimivem programu.61 Nadaljnjih javnih koncertov s Sophie Linhart na Dunaju jeseni leta 1827 ni zaslediti, pač pa je 14. decembra z italijanskimi arijami nastopila v gledališču v Brnu in se tam predstavila med dejanji dramske igre Gabriele.62 Po obeh 56 Eleonore Hauck (ok. 1811–1891) je bila hči Terezije in Leopolda Haucka, stotnika in poveljnika 17. pehotnega polka in člana Filharmonične družbe v Ljubljani. Eleonora se je poročila z Aloisom Labresom (tudi Labrés ali Labris) in z njim pozneje živela v Gradcu. Na koncertih Filharmonične družbe je nastopala predvsem kot pianistka (npr. 14. februarja, 16. junija in 27. oktobra 1826). Gl. Železnik, Repertoarne smernice, 36–39; Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 73, 138, 144, 163 in 308. 57 Pismo je bilo napisano v soboto, dan po koncertu. Fidelij Terpinc kot kraj koncerta izrecno omenja redutno dvorano. V nobenem drugem ohranjenem koncertnem listu ali oglasu za koncert, na katerem je v Ljubljani nastopila Sophie Linhart, ni navedena pevka Eleonore Hauck. Nataša Budna Kodrič v objavi korespondence (Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 163) pismo datira z 28. majem 1831. Ker je bil koncert Sophie Linhart 27. maja 1831 v dvorani Križank, datum pisma ne more biti pravilen. Priloga 2, št. 95/2. 58 Zanimivo bi bilo vedeti, ali se je Sophie Linhart spotoma ustavila v Gradcu. Tam se je namreč med 3. in 20. septembrom na obisku pri družini Karla in Marie Pachler mudil Franz Schubert v spremstvu prijatelja Johanna Baptista Jengerja. Družina Pachler je Schubertu v čast priredila več glasbenih srečanj in družabnih dogodkov. Prim. Becker, Johann Baptist Jenger, 53–58. 59 V tiskanih seznamih članov Združenja prijateljev glasbe jo navajajo vključno do leta 1828 ( Verzeichniß der Mitglieder der Gesellschaft der Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaates zu Ende des Jahres 1828, A-Wgm 8399/125). 60 V ekshibitnem protokolu Združenja prijateljev glasbe je pod št. 651 za leto 1827 vpis: »Frl. Linhart bittet, ihr das Locale für den 11t 9h Abends Mittags zu bewil igen.« ( Exhibiten-Protocoll der Gesellschaft der Musikfreunde 1812–1829, A-Wgm). Pisemska prošnja Sophie Linhart se v omenjenem arhivu ni ohranila. 61 Priloga 2, št. 96. 62 Tham, Brünner Theater-Almanach, 6 in 21. Verjetno gre za dramo Gabriele v treh dejanjih Ignaza Franza Castel ija iz leta 1824. Priloga 2, št. 97. 150 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje koncertnih nastopih na Dunaju in v Brnu viri o Sophie Linhart do pomladi leta 1831 obmolknejo in zdi se, da je svojo pevsko kariero z nastopi konec leta 1827 pravzaprav že zaključila. Vzgojiteljica pri družini Jombart na gradu Klevevž Najpozneje jeseni leta 1828 je Sophie Linhart prevzela službo vzgojiteljice na graščini Klevevž (Klingenfels) pri Šmarjeti na Dolenjskem. To sled razkriva zapis o njeni poroki v Ljubljani leta 1831, kjer je v matični knjigi mimogrede omenjeno, da je bila poroka oklicana v Šmarjeti. V tamkajšnjih matičnih knjigah je dejansko mogoče najti kraj njenega bivanja in delovanja, saj je bila Sophie v Šmarjeti krstna botra dvema otrokoma nekega Antona Očka (Ozhek) in Ane Rupar iz bližnjih Dul. Ob obeh lastnoročnih podpisih je v krstno knjigo dodala »Gouvernante in Klingenfels«. 15. septembra 1828 je bila skupaj z Antonom Oppitzem, ki je naveden kot upravnik gradu (»Hofmeister in Klingenfels«)63 botra Antonu Očku.64 5. februarja 1831 je vlogo botre prevzela še za hčerko istega zakonskega para, ki so jo krstili na ime Sophie. Zapis tega drugega krsta je še posebno zanimiv, saj je kot boter Sophie Oček v krstno knjigo vpisan tudi Joseph Heuschober, ki se prav tam imenuje absolvent prava in zasebni učitelj.65 Sophie je torej od leta 1828 in do pomladnih mesecev leta 1831 opravljala službo vzgojiteljice pri lastnikih gradu Klevevž, medtem ko je bil Joseph Heu sch o - ber tam hišni učitelj. Gre za družino Louisa Josepha Jombarta (1780–1863)66 iz mesta Lille v Franciji in njegove soproge Elisabeth Gabriele Victoire Jombart (1784–1855) iz Sedana. Zakonca Jombart sta v Sedanu verjetno živela do selitve na graščino Klevevž,67 ki jo je Jombart zadel na loteriji. Z dovoljenjem cesarja se je marca 1823 začela igra na srečo, pri kateri je prejšnji lastnik posestev Klevevž in Zbure (Swur) Anton von Schweiger prodal svoje premoženje.68 Loterija je potekala 63 Neki Anton Oppitz je 15. marca 1824 pred šolsko komisijo pri vzorčni šoli sv. Ane na Dunaju opravil izpit iz pedagoških sposobnosti in pridobil dovoljenje za opravljanje dela zasebnega učitelja. Morda je bil Oppitz pred Josephom Heuschoberjem v Klevevžu hišni učitelj. I. Nahmens-Verzeichniß der privatim geprüften Lehramts-Cadidaten vom Jahre 1820 bis 1824 inclusive. ÖAW, St. Anna, B 73. 64 NŠAL, Šmarjeta, Krstna knjiga / Taufbuch 1821–1871, 03297, 35. 65 »[…] absolv. Jurist u. Privatleh[rer].« NŠAL, Šmarjeta, Krstna knjiga / Taufbuch 1821–1871, 03297, 47. 66 V virih pogosto tudi v nemščini Ludwig Josef Jombart. 67 Nagrobniki pri cerkvi Karmelske Matere Božje na Griču pri Klevevžu navajajo Sedan kot kraj rojstva Jombartevih otrok. Dražumerič, »Nagrobniki klevevških graščakov«, 131–145. 68 Wiener Zeitung, 8. marec 1823, 221–222. Premoženje Antona Schweigerja je bilo leta 1815 ocenjeno na 277.592 goldinarjev, kar bi danes znašalo več kot sedem milijonov in pol evrov. 151 Slika 40: Grad Klevevž, razglednica (Zagreb: Griesbach i Knaus, pred 1939). Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto (posebne zbirke Boga Komelja). do novembra 1823 in srečke so prodajali širom po deželah Avstrijskega cesarstva.69 V literaturi se večkrat omenja, da naj bi zakonca Jombart zapustila Francijo že v času francoske revolucije, a je precej bolj verjetno, da je Jombart loterijsko srečko kupil na enem izmed svojih poslovnih popotovanj v Avstrijo. Novice v časopisih Jombarta občasno omenjajo kot lastnika tovarn ( Fabrikant) v Parizu,70 in kot kaže, je izhajal iz družine trgovcev s tekstilom v mestu Lille.71 Posestvo Klevevž je pozneje podedoval Jombartev sin Emil Julius, za njim pa hči Gabriele (1861–1933), ki se je poročila z Antonom Ulmom. Družina Ulm je imela Klevevž v lasti do druge svetovne vojne. Grajsko poslopje so leta 1942 požgali partizani in leta 1955 so lokalne oblasti do temeljev porušile vse preostale dele stavbe. Danes stojijo zgolj še ostanki gospodarskih poslopij in majhen del grajskega parka.72 Sophie Linhart je na Klevevžu prav gotovo poučevala Jombartevi hčerki Emilie Victoire (1812–1833) in Adèle (1818–1892), za vzgojo obeh sinov, poznejšega lastnika gradu Emila Juliusa (1815–1874) in v vojski dejavnega Augusta (umrl 69 Žrebanje je bilo izvedeno 23. novembra 1823 in zadetek do konca februarja 1824 še ni bil vročen. Lastnika srečke so na to opozarjali časopisi po vsej monarhiji, tako npr. Gazeta Lwowska, 20. februar 1824, 225, in Prager Zeitung, 22. februar 1824. Časopis Laibacher Zeitung omenja, da je tovarnar Jombart 20. februarja 1824 prispel v Ljubljano iz Trsta in potovanje nadaljeval na Dunaj. Laibacher Zeitung, 27. februar 1824, 68. 70 Npr. Laibacher Zeitung, 20. april 1824, 128; Wiener Zeitung, 20. september 1824, 905. 71 Calendier de Lille, 103. Tukaj omenjeni trgovec Pierre Joseph Jombart-Hallez je bil morda njegov brat. 72 Granda, »Grad Klevevž in njegovi lastniki«. 152 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje 1885), pa je bil bržkone zadolžen Joseph Heuschober. Po kateri poti je Jombart Sophie Linhart in Josepha Heuschoberja izbral za to nalogo in ju zaposlil pri svoji družini, ni znano, a si je mogoče predstavljati tako osebna priporočila kot njune prijave na objavljen oglas. Raznovrstne ponudbe in oglasi o iskanju zasebnega pouka in vzgoje so v časopisih pogoste in skoraj vselej anonimne, kar otežkoča identifikacijo morebitnega Jombartevega oglasa. Iz teh objav pa je mogoče razbrati zahteve in želje pri zaposlovanju guvernant, ki skoraj vedno poudarjajo moralno nesporno osebnost, splošno razgledanost in izobrazbo ter ustrezne metode pri podajanju znanja. Poznavanje francoskega in nemškega jezika je bilo pogosto prvi pogoj, znanje italijanščine pa vsaj dodatna prednost. Oglasi občasno omenjajo pouk klavirja, risanja in »ženskih« ročnih del.73 Odprto ostaja vprašanje, ali sta se Sophie Linhart in Joseph Heuschober spoznala že na Dunaju ali šele na Klevevžu. Kakorkoli, med njunim delom na Dolenjskem je Joseph Heuschober Sophie Linhart zaprosil za roko in zaroka je bila verjetno razlog za odpoved službovanja, tej pa je sledila odločitev zaročencev za selitev v Ljubljano. Poroka Sophie Linhart in Josepha Heuschoberja leta 1831 Georg Joseph Heuschober se je kot sin učitelja Mathiasa Aloisa Heuschoberja in njegove soproge Maximiliane, rojene Schweinhofer, rodil 19. marca 1802 v mestu Goisern ob Hallstattskem jezeru.74 Slikovita pokrajina z več kot sedemdesetimi jezeri na severnih obronkih Alp je najjužnejši del Gornje Avstrije in proti vzhodu in jugu meji na Štajersko, proti zahodu pa na deželo Salzburg. Območje z imenom Salzkammergut je zaradi nahajališč kamene soli od srednjega veka dalje vzbujalo skomine različnih vladarjev in bilo pozneje v zasebni lasti Habsburžanov. Posestvo Wildenstein v okolici Ischla (danes Bad Ischl) je bilo upravno središče pokrajine, ki 73 Prim. npr. oglase v Wiener Zeitung, 14. december 1827, 887; 27. december 1827, 954; 19. februar 1828, 262. 74 Bad Goisern, Taufbuch 05E (E/1), 1787–1837, 101/05E, 9. Mathias Alois Heuschober (1761–1817), sicer katoliške veroizpovedi, se je z Maximiliano Schweinhofer (1770–1827) poročil 18. februarja 1799 v Ischlu in je v tem času opravljal službo učitelja v St. Agathi, predelu mesta Goisern (Bad Ischl, Trauungsbuch 06 (VI), 1786–1810, 201/06, 172). Učitelji v teh krajih so bili načeloma slabo izobraženi, borno plačani in so navadno hkrati opravljali službe cerkovnikov (Schraml, Das oberösterreichische Salinenwesen, 534–535). Zakonca Heuschober sta se pozneje, najpozneje leta 1815, preselila v mesto Ebensee ob jezeru Traunsee. Tam je Alois Heuschober do smrti leta 1817 deloval kot učitelj in mežnar župnijske cerkve (Rieder, Gastinger in Schaller, Illustrierte Chronik von Ebensee, 26 in 33). Alois Heuschober je umrl 22. aprila 1817 (Ebensee [Langbath], Sterbebuch 01 (I), 1771–1821, 301/01, 344). Maximiliana Heuschober je umrla 12. marca 1827 (Ebensee [Langbath], Sterbefälle – Duplikate 1827, 306/1827, 297). 153 Slika 41: Pogled na naselje Ebensee z jezera (Ebensee, sur le lac de Traun), jeklotisk po risbi D. Freemanna, 1859. Vir: Magasin Pittoresque a cinquante centimes par livraison mensuelle 27 (1859): 149. Avtorjeva zasebna zbirka. se je raztezala od jezera Traunsee do vrha mogočnega gorovja Dachstein. Prihodki iz lukrativne trgovine s soljo so pristali na Dunaju v zasebnih blagajnah cesarske družine. Ta krajina se je 19. stoletju zaradi svoje očarljivosti razvila med prve turistične regije v monarhiji, kamor so se dunajski veljaki odpravljali na poletni oddih, tudi cesar Franc Jožef, ki je v Bad Ischlu preživljal poletne počitnice. V za- če t ku 19. stoletja so bila mesta ob jezerih Salzkammerguta še redko poseljena in predvsem težko dostopna. Medtem ko so katoliški vladarji v času protireformacije povsod uspešno zatirali protestantsko vero, se je protestantizem v teh odročnih krajih zmogel obdržati. Iz dokumentacije v zvezi z leta 1831 v Ljubljani ustanovljeno vzgojno in izo braževalno ustanovo je jasno razvidno, da je moral biti njen lastnik Joseph Heuschober deležen solidne izobrazbe. Prav verjetno je obiskoval šestletno akademsko gimnazijo ali na Dunaju, v Gradcu ali kje drugje, vsekakor pa je kot izredni študent (tako imenovani privatist) opravljal izpite na filozofski in nato še na pravni fakulteti graškega liceja. V seznamih študentov v arhivu univerze v 154 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Gradcu je njegovo ime med »privatisti« zapisano v študijskih letih od 1823 do 1825.75 Med filozofskimi predmeti je Heuschober leta 1823 opravil izpite drugega letnika76 iz religije, praktične filozofije, fizike in aplikativne matematike, zgodovine in grškega jezika, na pravni fakulteti leta 1826 pa iz evropske in avstrijske statistike, pravnopolitične enciklopedije ter naravnega zasebnega, državnega, ljudskega in avstrijskega kazenskega prava. Šolnino je plačeval iz lastnih sredstev in za časa študija v Gradcu bival v gostišču Pri knezu Schwarzenbergu (Zum Fürst Schwarzenberg) na desnem bregu Mure.77 Heuschober je 25. junija 1830 pri šoli sv. Ane na Dunaju, ki je tedaj skrbela za izobraževanje in preizkušanje učiteljev, opravil izpit iz pedagoških sposobnosti in pridobil dovoljenje za opravljanje dela zasebnega učitelja.78 V Metternichovem času je bilo v habsburških deželah pred poroko treba priložiti poročno soglasje ( Eheconsens). Za pridobitev soglasja sta bila med drugim potrebna prijava kraja bivanja ter ustrezno dokazilo o delu ali viru prihodkov, ki bodo zagotavljali preživljanje družine. Pred sklenitvijo poroke sta Sophie Linhart in Joseph Heuschober v Ljubljani naletela na težave, saj ženin ni imel poročnega dovoljenja iz svojega rojstnega kraja. Zaročenca sta pri guberniju vložila pritožbo, v kateri sta izpostavila, da Heuschober tega potrdila ne more predložiti, saj že od ranega otroštva ne prebiva več v svojem rojstnem kraju, pač pa se je zaradi šolanja in študija zadrževal deloma v Gradcu, deloma na Dunaju in pozneje kot vzgojitelj na podeželju. Heuschober se imenuje uradno preizkušeni zasebni učitelj, Sophie Linhart pa pevska umetnica in vzgojiteljica. Oba izkazujeta zadosti sposobnosti, ki jima bodo omogočale preživljati družino. Poleg tega nameravata v Ljubljani zaprositi za dovoljenje za ustanovitev zasebne vzgojne ustanove. Prosilcema se ne zdi, da bi bilo potrdilo urada iz rojstnega kraja potrebno, in sploh je bila njuna poroka že dvakrat oklicana v dosedanjem kraju bivanja, namreč v župniji sv. Marjete na Dolenjskem. Poleg tega v tako kratkem času do poroke 75 Katalog vom Schuljahre 1823 über die Hörer der Philosophie des zweyten Jahres am kaiserl. königl. Lyzäum zu Grätz, für das erste Semester; Katalog vom Schuljahre 1823 über die Hörer der Philosophie des IIten Jahres am kaiserl. königl. Lyzäum zu Grätz, für das IIte Semester; Ausweis Uiber die im Iten Semester des Schuljahres 1823/24 am k. k. Lyzeum in Grätz nachträglich geprüften Hörer der Philosophie in allen drey Jahrgängen; Katalog über die Juristen im ersten Jahrgange aus der jurid. polit. Encyklopädie, dem natürlichen Privatrechte, Staatsrechte, Völkerrechte und der österr. Criminalrechte. Für das Schuljahr 1825; Katalog vom Schuljahre 1825 über die Zuhörer der Rechte im ersten Jahrgange als juridisch-politischen Studiums aus der Theorie der Statistik, der Statistik der Europäischen Staaten und des Oesterr. Kaiserstaates für das Ite und IIte Semester, UAG. 76 Priimka Heuschober v prvem in tretjem letniku filozofskega študija na graškem liceju v tamkajšnjih katalogih študentov ni najti, vendar imena izrednih študentov niso dosledno registrirana. Priimka prav tako ni najti med študenti pravne fakultete po letu 1825. Mogoče je, da je Heuschober študij prvega letnika filozofije leta 1822 opravil na Dunaju ali kje drugje. 77 Leta 1813 dograjeno gostišče na Lendu je stalo na Kosakengasse 1. Danes na tem mestu stoji Kunsthaus Graz. Gl. Popelka, Geschichte der Stadt Graz, zv. 2, 767. 78 II. Nahmens-Verzeichniß der privatim geprüften Lehramts-Cadidaten vom Jahre 1825 bis 1833 inclusive. ÖAW , St. Anna, B 74. Priloga 2, št. 98. 155 11. aprila potrdila iz Gornje Avstrije sploh ni mogoče priskrbeti. Oba potem takem ponižno prosita gubernij za dodelitev privoljenja k njuni poroki.79 Glede na oklice v župnijski cerkvi v Šmarjeti se zdi, da sta Sophie Linhart in Joseph Heuschober Klevevž zapustila nenadoma in se sprva sploh nista načrtovala poročiti v Ljubljani. V Ljubljani sta zaprosila, da se njuna poroka okliče enkrat namesto trikrat, in kot razlog navedla nujnost nekega potovanja na Madžarsko. To pot naj bi že vnaprej načrtovala, a dejanski cilj in razlog potovanja v arhivskem gradivu nista omenjena.80 Poroka je bila vsekakor v petek, 11. aprila 1831, v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, čeprav je kot kraj bivanja navedeno Kapucinsko predmestje z župnijo Marijinega oznanjenja. V poročni knjigi je tridesetletni ženin (v resnici devetindvajsetletni) naveden kot absolvent prava in aprobirani zasebni učitelj normalk in gimnazij. Starost Sophie Linhart je z navedbo 36 let napačna, saj je za časa poroke imela že 43 let in je bila od ženina torej starejša štirinajst let.81 Kot priči sta v poročno knjigo vpisana Simon Nadamlensky, nadprejemnik ( Obereinnehmer) pri glavnem carinskem uradu v Ljubljani,82 ter že omenjeni Maximilian Sinn, pomožni uradnik ( Adjunkt) pri uradu za gradbeništvo.83 Kot kraj bivanja Sophie Linhart je zapisano Kapucinsko predmestje 10, kar je pač gostilna Pri Deteli, naslov Josepha Heuschoberja pa je bil Kapucinsko predmestje 59.84 Slovo Sophie Linhart od koncertnega odra Nekaj tednov po poroki je Sophie Linhart v Ljubljani zadnjič nastopila v javnosti in se tokrat zares za vselej poslovila od koncertnega odra. Javni nastopi poročenih žensk niso bili nemogoči, vendar bolj izjema kot pravilo. V nasprotju s poklicnimi opernimi pevkami in igralkami se za meščanske družine ni spodobilo, da bi žena nastopala na odru in se izpostavljala v javnosti. Pogosto pa so se ženske po poroki 79 ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, t. e. 48/17, 1831, št. 8115, z dne 7. aprila 1831. Priloga 2, št. 99. 80 ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, t. e. 48/17, 1831, št. 8116. 81 Ljubljana, Sv. Jakob, Poročna knjiga / Trauungsbuch 1826–1835, 01167, 68. 82 Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebiethes (1833), 65. 83 Ibid., 56 in 166. 84 Naslov Kapucinsko predmestje 59 verjetno ni točen. Gre za stavbo na vogalu med današnjo Tomšičevo ulico in Slovensko cesto, ki je bila tedaj v lasti nekega Andreja Maliča (Andreas Mallitsch). Joseph Heuschober ni vpisan v konskripcijski seznam te stavbe (SI_ZAL_LJU/0504, t. e. 034, Konskripcijske tabele 1830–1857, Kapucinsko predmestje 59). Dispenz za oklic poroke ( Eheaufgebothsdispens) sredi aprila 1831 namesto Kapucinskega navaja Gradiščansko predmestje 59 kot naslov ženina in tudi neveste (ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, t. e. 48/17, 1831, št. 8116). Ta hiška na skrajnem robu Ljubljane je bila kmalu po letu 1831 porušena in tudi tukaj Heuschober ni vpisan v konskripcijsko tabelo (SI_ZAL_LJU/0504, t. e. 035, Konskripcijske tabele 1830–1857, Gradišče 59). 156 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje še naprej glasbeno udejstvovale v zasebnem družinskem krogu in salonu. Napoved koncerta v časopisu Laibacher Zeitung poudarja dotedanje zasluge Sophie Linhart-Heuschober za Filharmonično družbo in njen trud pri pevski vzgoji mladih deklet in vabi k čim večjemu obisku prireditve v dvorani Križank v Ljubljani: Napoved koncerta. V petek, 27. tega meseca, bo v običajni dvorani Filharmonične družbe potekal koncert, ki ga je gospe Sophie Heuschober, rojeni Linhart, častni članici dunajskega in ljubljanskega glasbenega društva, odobrilo slavno ravnateljstvo Filharmonične družbe. Nadvse si bomo prizadevali, da bi prijateljem glasbene umetnosti s to akademijo, pripravljeno s posebno skrbnostjo, zagotovili kar največji možni umetniški užitek. Sophie Linhart, hčerka znamenitega domoljubnega pisatelja, bi morala biti kot izvrstna pevka še toliko bolj upravičena do udeležbe svojih plemenitih rojakov in vseh prijateljev umetnosti ter bi smela pričakovati množičen obisk koncerta, saj si njena že znana odločitev, da bo z vzgojo ženske mladine koristila svoji domovini, s stalnim voljnim sodelovanjem pri glasbenih produkcijah pa tukajšnjemu društvu, vsekakor zasluži vso pozornost. Ljubljana, 23. maj 1831.85 Z ohranjenega koncertnega lista je mogoče razbrati, da gre za orkestrski koncert, na katerem sta kot solista sodelovala flavtist Joseph Bosizio in pianistka Amalija Oblak.86 Oba sta bila s Filharmonično družbo tesno povezana. Bosizio je v tem času deloval kot predstavnik aktivnih članov družbe,87 Amalija Oblak pa je bila osemnajstletna hči odvetnika Janeza Oblaka, ki je med letoma 1826 in 1829 direktoroval Filharmonični družbi.88 V vokalnem kvartetu Widerspruch Franza Schuberta (D 865) so nastopili ljubiteljski pevci in uradniki pri deželnem računovodstvu Theodor Steiner, Andreas Schrapöck in Emil Partsch.89 Tem se je pridružil Joseph Heuschober. Theodor Steiner je skupaj s Sophie Linhart zapel še duet iz Rossinijeve opere Aureliano in Palmira, pri duetu iz opere Sargino Ferdinanda Paërja pa se ji je pridružila znana ljubljanska pevka Amalija Mašek. Sophie Linhart se je predstavila z dvema solističnima točkama iz oper Nicolaja Vaccaia, namreč s kavatino iz opere La donna caritea ter za zaključek koncerta z arijo z zborom 85 Laibacher Zeitung, 26. maj 1831, 168. Priloga 2, št. 104. Filharmonična družba je koncerte običajno prirejala v dvorani Križank, bolj slovesne akademije pa v redutni dvorani. 86 NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni listi, 27. maj 1831. Priloga 2, št. 104/2. 87 Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1831), [3]. 88 Odvetnik Janez Oblak je zastopal Sophie Linhart pri njeni tožbi proti Ignacu Deteli. Priloga 2, št. 107. 89 Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder (1831), 12 in 14–15. Službo uradnika na deželnem računovodstvu je opravljal tudi Joseph Bosizio. 157 Slika 42: Spored koncerta Sophie Linhart­Heuschober v dvorani nemškega viteškega reda (Križanke) v Ljubljani. Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, sporedi, 27. maj 1827 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC0IZWQW9K). »Voi mi chiamaste al trono« iz opere Zadig e Astartea. Zadnja skladba se zdi glede vsebine in besedila prve kitice prav posebej prikladna za zaključek dolgoletnega glasbenega delovanja Sophie Linhart. Arija, ki je okronala njeno glasbeno kariero, se glasi: 158 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 43: Nicola Vaccai, kavatina »Voi mi chiamaste al Trono« iz opere Zadig ed Astartea, klavirski izvleček, 1. stran. Milano: Gio. Ricordi, [1825]. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, VI 9767 (Q 9989). Voi mi chiamaste al trono Na prestol ste me poklicali Dopo i miei lunghi affanni; po mojih dolgih tegobah; Se ne fui degna e’l sono z ljubeznijo ste dokazali, Lo addita il vostro amor. če vredna sem take časti. A Babilonia oppressa Z zatiranim Babilonom Fiano sacri i voti miei, svoje svete zaveze delim E imploro sol per lei, in le zanj bogove rotim De’ Numi il gran favor. za obilo milosti. 159 Izobraževalna in vzgojna ustanova Josepha Heuschoberja za dečke Joseph in Sophie Heuschober sta 23. aprila 1831 deželnim oblastem v Ljubljani predala vlogo za odobritev zasebne izobraževalne ustanove. Njuna lastnoročna vloga, vključno z življenjepisoma in dokazili, žal ni ohranjena, ohranjeni pa so policijsko spričevalo, opis in vzgojni načrt ustanove ter zapisnik obravnave.90 Policijska direkcija je guberniju 29. aprila 1831 sporočila, da sta bila oba prosilca deležna odlične izobrazbe, da sta se v vseh pogledih obnašala vzorno in zato ob ustanovitvi fantovskega internata in izobraževalne ustanove, ki jo pač želita ustanoviti, policija nima nikakršnih pomislekov.91 Tudi študijska komisija ni imela zadržkov in je prošnji ugodila 5. maja. V konceptu pisnega dovoljenja komisija poudarja, da je učencem javnih šol dovoljeno nuditi zgolj dodatno pomoč pri učenju ( Korrepetitions-Unterricht) in pri tem upoštevati predpise šolske ustave, pač v njeni veljavni izdaji iz leta 1828.92 Zasebno poučevanje morata vseskozi skrbno nadzorovati pristojni duhovnik in šolski nadzornik. Če bi prosilec nameraval v internat sprejemati zasebne učence, se šolska komisija sklicuje na dosledno upoštevanje veljavnih predpisov o zasebnem študiju gimnazijskih učnih predmetov.93 V rokopisnem vzgojnem načrtu Heuschoberjeve vzgojne ustanove so podrobno opisani konkretni in idejni cilji ustanove, katere namen naj ne bi bilo le zagotavljanje ustrezne izobrazbe, temveč tudi vzgoja v moralno in etično dobre ljudi.94 Podrobno so opisane učne metode ter povsem vsakodnevne zadeve, kot so prehrana, oblačila, telesna higiena in splošna dnevna rutina. Letna pristojbina 250 goldinarjev se zdi visoka,95 vendar je vključevala celodnevno oskrbo in je lastnika ustanove zaposlovala od zgodnjega jutra do poznega večera. Posebej zanimiva je omemba pouka glasbe, plesa in risanja ter celo angleškega jezika, ki je bil takrat na celini komaj v uporabi. Velik poudarek je na učenju in uporabi francoščine in italijanščine. Na splošno vzgojni načrt kaže na visoko raven splošne razgledanosti 90 ARS, SI AS 14, t. e. 55/89, št. 9041 in št. 10.211. Prepis privolitve gubernija hrani tudi NŠAL 31, šk. 3c, f. 1/1/3, leto 1831, št. 573. Priloga 2, št. 100 in 102. 91 Priloga 2, št. 100. 92 Politische Verfassung der deutschen Schulen, 55–61, členi 125–131. Predpisi določajo, da lahko zasebni pouk in zasebna izobraževalna ustanova potekata le na podlagi predhodno pridobljenega dovoljenja. Vse vrste zasebnega pouka strogo in redno preverja nadzornik. Vsi, ki želijo poučevati zasebno, se morajo udeležiti pedagoških predavanj na običajni ali vzorčni glavni šoli in to dokazati s potrdilom. Če gre poleg zasebnega pouka tudi za vzgojo mladine, je za to treba pridobiti potrdilo profesorja pedagogike. Nazadnje je v predpisih govor o brezhibnem moralnem ravnanju zasebnih učiteljev, ki ga je treba skrbno nadzorovati. Posebno poudarjen je pomen verske vzgoje in verouka. 93 »Vorschrift über das Privat-Studium der Gymnasial- und der Lehrfächer der höheren Studien-Abtheilungen. Instruction zur Vol ziehung dieser Vorschrift,« v: Sammlung der politischen Gesetze, št. 89, 129–145. 94 Za originalno različico gl. prilogo 2, št. 101. 95 Današnja vrednost 250 goldinarjev bi znašala ok. 6600 evrov. 160 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje in izobrazbe obeh lastnikov ustanove, hkrati pa tudi določeno skladnost s pedagoškimi pristopi, ki jih je v avstrijskih deželah propagiral Vincenz Eduard Milde. Izhajajoč iz Rousseaujevih pedagoških nazorov, je Milde upošteval naravne razvojne zakonitosti otroka in zastopal idejo, da lahko le naravna vzgoja vodi do pristnega, humanega in kulturnega človeka. Milde je pravzaprav še vedno zagovarjal stališča fevdalne pedagogike, ki vzgaja človeka skupnosti (državljana) in ne individualista, pri metodah izobraževalnega dela pa je vendarle uporabljal naprednejše ideje buržoazne pedagogike. Izhajal je iz ideje, da naj vzgojni in izobraževalni proces spodbuja razvoj dobrih in človeški naravi lastnih sposobnosti in vrlin.96 Vzgojni načrt in pregled pogojev za sprejem gojencev, ki obiskujejo javni pouk, a so zaradi neznanja nemškega jezika ali drugih ovir prisiljeni nadaljevati študij tudi zasebno, v Deškem vzgojnem zavodu Jos. Heuschoberja, aprobiranega zasebnega učitelja vseh predmetov na gimnaziji in normalki. V najgloblji želji, da bi z vzgojo mladih prispeval svoj delež k izboljšanju človeštva, sem si z občutkom, da sem k tej lepi in plemeniti dejavnosti poklican na podlagi študija vzgoje in dolgoletnih opazovalnih izkušenj, za svoj poglavitni cilj zastavil naslednje: vzgojiti svoje gojence v etično dobre ljudi, ki bodo sposobni opravljati svoje prihodnje poklicne naloge. Zato je moj poglavitni cilj, da imam gojence – kot starši lastne otroke – vedno pred očmi, da jih usmerjam od jutra do večera, bdim nad njimi in jih nasploh telesno, moralno in intelektualno vzgajam. A. Kar zadeva telesno vzgojo, je treba izvajati in spodbujati vse, kar prispeva k zdravju telesa, razvoju in krepitvi moči ter negovanemu videzu, in poskušati preprečevati vse, kar na to škodljivo vpliva. Zato velja naslednji hišni red Gojenci morajo: 1. stremeti k najstrožji čistoči, zlasti z umivanjem, za kar bo v zavodu na voljo tudi posebna kopalnica, 2. zaužiti zajtrk, kosilo in večerjo ob določenih urah, 3. prejeti okusno pripravljeno hrano v zadostnih količinah in primerno omikanemu stanu, 4. biti zaščiteni pred škodljivo hrano in skrivnimi priboljški ter pred nevarnimi pijačami. 5. Le pod nadzorom se smejo sleči zjutraj in zvečer. 6. Dosledno je treba skrbeti, da bodo mirno spali v osvetljenih spalnicah. 7. Prekomerno neprekinjeno sedenje je treba prekinjati z oddihi na prostem, in sicer glede na letni čas in vreme. 96 Schmidt, Zgodovina šolstva, 310–317. 161 8. Sobe naj bodo vedno očiščene in prezračene, sam ravnatelj pa učence zaradi svežega zraka in gibanja ob primernem vremenu pelje na sprehod. 9. Zelo natančno se skrbi za čistočo oblačil in perila tako v gospodinjstvu kot na telesih gojencev; prav v ta namen so v zavodu zaposleni in nastanjeni lastni služabniki za čiščenje perila in telesnih oblačil, za pripravo miz in postrežbo. Nadalje je 10. v zavodu uvedeno pravilo, da vsak gojenec ob vstopu v zavod s seboj prinese naslednje predmete: 6 dnevnih in 4 nočne srajce, 6 spodnjih hlač – 12 robcev, 12 parov dokolenk ali nogavic, 6 posteljnih rjuh – 2 prevleki za vzglavnik, 6 brisač – 6 prtičkov, 1 komplet jedilnega pribora – 1 ogledalo z glavniki, 4 pare škornjev. Posteljna oprava: 1 vzmetnica – 1 prešita slamnjača, 1 odeja – 1 vzglavnik – 4 spalne srajce. B. Intelektualna in moralna vzgoja je bila od nekdaj najljubše in najsvetejše opravilo ustanovitelja kot dolgoletnega vzgojitelja v najuglednejših domovih. Zato iz bogatih izkušenj ve, kako nujno je, da so izbira, število, sestava in zaporedje poučevanih predmetov preračunani z glavnim namenom splošnega razvoja duševnih sposobnosti, povzdignjenja duha, oplemenitenja okusa, izostritve presoje, primernega usmerjanja volje in oblikovanja pristno moškega značaja. V tem duhu se ravna z gojenci, ki so zaupani inštitutu. Navajanje na delavnost, natančnost v vseh stvareh, na snažnost in red, poštenje, potrpežljivost, spoštovanje nadrejenih in resnicoljubnost, odvajanje od morebitnih razvad, neolikanosti in porednega vedenja, ogrevanje duha za Boga in vero, vztrajnost pri dobrih delih – za doseganje teh neobhodnih pogojev za resnično moralno in všečno izobrazbo se uporabljajo predvsem naslednja sredstva: 1. nenehen nadzor, podučevanje, opozarjanje, nagrajevanje in kaznovanje, 2. neumorno sodelovanje in udeležba ravnatelja in njegovih pomočnikov pri vseh opravilih, tudi pri razvedrilu, 3. skupne molitve zjutraj, opoldne in zvečer, 4. izbrano čtivo, zlasti v zimskem času, 5. preudarni, smotrni pogovori za mizo v latinščini, predvsem pa v francoščini kot priznanem občevalnem jeziku, in nenehna skrb za vse, kar sodi k lepemu obnašanju, zato tako opoldne kot zvečer ravnatelj in njegova žena obedujeta skupaj z gojenci za isto mizo. C. Ekonomija Preostane še navedba pogojev, ob izpolnitvi katerih so staršem zagotovljene naslednje storitve: 1. za nastanitev, ki s svojo ugodno lego, blagodejnim svežim zrakom in dovolj svetlobe izpolni vsa pričakovanja; 162 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje 2. za hrano, kot: zajtrk: kava ali čokolada, kar je učencu bolj všeč, s finimi žemljicami, opoldanski obrok: tri dobro pripravljene jedi; ob nedeljah in praznikih štiri jedi ter ob posebnih dnevih, kot so godovi in rojstni dnevi, pa tudi ob dnevih po uspešno opravljenem izpitu, popoldanska malica: domači beli kruh s sadjem, maja in junija kruh z maslom, večerja: juha in ena ali dve lahko prebavljivi jedi; 3. za ponavljanje predmetov, obravnavanih pri javnem pouku; 4. za pouk francoščine in italijanščine znaša letni penzion 250 gld. in se poravna četrtletno vnaprej. Za gojence, ki se učijo zasebno, pa tudi za pouk glasbe, risanja, angleščine, plesa itd., veljajo posebni pogoji, ki se izračunajo glede na povišane stroške. 5. Vsak gojenec ob sprejemu prevzame enoten komplet pohištva, ki ga sestavljajo posteljno ogrodje, nočna omarica ter posteljno dno skupaj z okvirjem. Za te predmete znaša polog 18 gld. in se gojencu ob izstopu lahko povrne, zmanjšan za nizko obrabnino. 6. Točen obračun izdatkov za šolske knjige, zemljevide, pisalne potrebščine, kot tudi za krpanje perila, se predloži ob koncu vsakega četrtletja. 7. Med šolskim letom se lahko gojence ob nedeljah in praznikih od zgodnjih jutranjih ur do osme ure zvečer odvede tja, kamor so jim starši ali skrbniki izrecno dovolili, in sicer le, če so bili med tednom pridni in olikani. 8. Izstop gojenca je treba napovedati eno četrtletje vnaprej, sicer se zaračuna znesek četrtletne šolnine. Francoski in italijanski jezik se poučujeta dve leti. Prvi letnik: branje, govorjenje in pisanje. Drugi letnik: slovnični pouk, pisni sestavki in razlaga klasikov. Pouk francoščine mora biti posebej uspešen za vsakega, tudi najšibkejšega gojenca, in mora v kratkem času prinesti pričakovane sadove, saj je teoretičnemu pouku tega jezika namenjenih 10 ur na teden, ravnatelj in njegova žena pa ves dan govorita francosko. Vsak delovni dan ravnatelj zaključi s predavanjem – četudi kratkim – za vse učence, ki so za to primerni, pri izbiri pa vedno vzame v ozir lepo v povezavi s koristnim. Jos. Heuschober, l.r. Vse starše in skrbnike najvljudneje prosim, da z napitninami ali drugimi darili moji hišni služinčadi ne dajejo povoda za škodljivo pristranskost do enega ali drugega gojenca, kar bi motilo harmonijo celote in posledično škodovalo tudi dotičnemu gojencu, ampak naj mi za vsakega gojenca ob vpisu v posamezni letnik plačajo 5 gld., ki jih bom nato razdelil med služabnike glede na delež njihove obremenitve. 163 Slika 44: Vabilo k vpisu učencev v vzgojno ustanovo Josepha Heuschoberja, Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 26. maj 1831, 433 (Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:doc­9ACGHA9F). Heuschober je na svojo izobraževalno ustanovo redno opozarjal z javnimi oglasi in objavami v časopisu Laibacher Zeitung ter starše vabil k vpisu svojih otrok. V oglasih poudarja, da je bil dolga leta učitelj in vzgojitelj pri uglednih družinah na Dunaju. Ob zavedanju vestnega izpolnjevanja svojih obveznosti zagotavlja, da bodo njemu v varstvo zaupani otroci odrasli v telesno in duševno zdrave ljudi.97 Heuschober starše vabi k osebnemu prevzemu tiskanega načrta, v katerem se lahko podrobneje seznanijo s šolo. V oglasu leta 1831 omenja, da bo načrt vseboval vse podrobnosti, ki si jih je določil za svoj poglavitni cilj, in da bo starše hkrati seznanil s sprejemnimi pogoji. Tiskani izvod načrta se, kot kaže, ni ohranil, a se najbrž ni dosti razlikoval od rokopisnega opisa, ki ga je Heuschober ob vlogi za dovoljenje predložil guberniju. Heuschoberjevi oglasi pričajo o vsaj štirikratni spremembi naslova šole. V prvem oglasu, objavljenem maja 1831, navaja naslov bivanja v gostišču Pri Deteli v Kapucinskem predmestju 10, vendar izobraževalna ustanova ni delovala na tem mestu. Šele v oglasu oktobra leta 1832 je naveden naslov v hiši št. 14 pri Šuštarskem mostu, ko se je ustanova po prvem letu delovanja že preselila v stavbo št. 139 na trgu sv. Jakoba.98 Ta stavba je bila znana kot Rastnerjeva hiša in je bila 97 Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 17. maj 1831, 394; 26. maj 1831, 433; 28. maj 1831, 446. Priloga 2, št. 103. 98 Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 18. oktober 1832, 984; 20. oktober 1832, 988; Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 23. oktober 1832, 546. Priloga 2, št. 105. 164 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje tedaj v lasti barona Nicomedesa von Rastnerja.99 Dve leti pozneje, oktobra 1834, je Heuschober vzgojno ustanovo preselil v stavbo na Starem trgu št. 154, katere lastnica je bila Frančiška Šebenik (Franziska Schebenig).100 Tukaj je ustanova delovala do septembra 1836,101 ko se je Heuschober preselil na nekdanji Sejemski, danes Krekov trg.102 Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani poročila, ki jih je Heuschober vsako leto predložil knezoškofijskemu konzistoriju, takrat pristojnemu nadzornemu organu za šolstvo.103 Tabelarični opisi razkrivajo, da je število učencev leto za letom upadalo, kar je lastnikoma gotovo povzročalo finančne izgube. Dejanski razlogi za zmanjšanje povpraševanja iz arhivskega gradiva niso razvidni, vendar se zdi, da Heuschoberju ni uspelo uresničiti idejno zastavljenih ciljev in zamisli. Kon zistorij je guberniju že v poročilu za šolsko leto 1832 sporočil, da Heuschoberjeva ustanova nudi preveč šolskih predmetov ob hkrati premajhnem številu učiteljev in tako torej ne more zagotavljati dovolj velikih uspehov svojih gojencev. Heuschober je na očitek ustrezno reagiral in leta 1834 število učiteljev – med slednje je vselej vštet katehet za pouk verouka – povečal na šest. S padcem števila učencev v naslednjih letih je bil primoran število učiteljev zopet zmanjšati na pet in nato na štiri. Iz ohranjene dokumentacije ni nikjer razvidno, kdo naj bi poleg njega še poučeval na tej šoli. Heuschoberjevi soprogi dečkov najverjetneje ni bilo dovoljeno poučevati niti v glasbi. Pregled delovanja zasebne izobraževalne ustanove Josepha Heuschoberja v Ljubljani (1832–1837) Leto Učitelji Število učencev Primerjava Stroški v skupno gimnazija normalka števila učencev goldinarjih 1832 ? [13] ? ? 1833 4 27 8 19 14 več 2.600 1834 6 21 10 11 6 manj 3.000 1835 5 20 9 11 1 manj 2.500 1836 4 16 11 5 4 manj 2.300 1837 4 13 7 6 3 manj 1.000 99 Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebiethes (1833), 167. 100 Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 11. oktober 1834, 942; Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 14. oktober 1834, 574. Priloga 2, št. 108. Današnji naslov je Stari trg 30; gl. Suhadolnik in Anžič, Stari trg, 166. 101 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 10. september 1836, 656; 13. september 1836, 661; 15. september 1836, 671. Priloga 2, št. 109. 102 Nekdanji naslov se je glasil Marktplatz št. 61. Stavba z vrtom je stala na vogalu današnjega Krekovega trga (prej imenovanega Sejemski trg) in Poljanske ceste. 103 NŠAL 31, Šolstvo [1832–1837]. 165 Iz let od 1833 do 1836 so se v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani ohranjeni imenski seznami učencev, ki so ob koncu šolskega leta opravili javni izpit oziroma se ga iz različnih razlogov niso udeležili. Heuschoberjevi učenci so prihajali iz vseh koncev monarhije in posebej številčno iz Italije. Najverjetneje so bili to sinovi trgovcev, ki so se v Ljubljani naselili iz poslovnih razlogov, in zlasti dečki iz italijanskih družin so najbrž potrebovali pomoč pri pouku nemščine. Tu in tam se v seznamih pojavijo celo imena plemičev. Imenski seznam učencev, ki so se šolali v zasebni izobraževalni ustanovi Josepha Heuschoberja v Ljubljani (1832–1837) Ime Kraj izvora 1833 1834 1835 1836 Allessandri, Alexander Umag * Butterweck, Carl [Temišvar] * Butterweck, Joseph Temišvar * Cantoni, Aloys Ljubljana * * Cohini, Anton Trst * Dorfmeister, Vincenz Ljubljana * Frühauf, Eduard Linz * Frühauf, Franz Gradec * Galvagni, Caesar Trst * Galvagni, Ernst Trst * Gasparini, Fritz Mengeš * Hanslick, Eduard Reka * Hölbling, Adoph Ljubljana * * * Juvanz, Matthias Velike Lašče * * * Kattauer, Joseph Ljubljana * * Kolb, Adolph Benetke * Kolb, Carl Benetke * Koroschitz, Aloys Trst * * Koroschitz, Anton Trst * Koroschitz, Ignatz Trst * Kunt, Johann Senj * Le Clair, Adolph Petrovaradin * Leitenburg, Franz von Trst * * Leitenburg, Leopold von Trst * * * Leitenburg, Raimund von Trst * * * * Louschin, Carl Ljubljana * * Marussig, Ferdinand Trst * Mauroner, Julius Trst * * * 166 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Ime Kraj izvora 1833 1834 1835 1836 Mauroner, Richard Trst * * * Montmorendi, Adolph Ljubljana * * Naredi, Aloys Ehrnegg * Naredi, Joseph Ehrnegg * * Negovetich, Johann Materija na Krasu * * Nutschitz, Ferdinand Ljubljana * Ogrissigg, Franz Reka * Olivieri, Johann Trst * Parisini, Agathon Pazin * Parisini, Geminian Pazin * Pavelch, Ludwig Trst * Pechani, Joseph Mirna * Pietch, Aloys Ljubljana * Rupnik, Ferdinand Trst * Rupnik, Florian Trst * Rusconi, Anton Trst * * Sander, Anton Victor von Galicija * Schwarz, Aloys Zagorje ob Savi * Schwarz, Heinrich Zagorje ob Savi * Sinn, Felix Ljubljana * Spendou, Dionys Reka * * * Spendou, Leopold Reka * Steinach, Armand von Ljubljana * Thomas, Heinrich Ljubljana * Tomz, Franz Ljubljana * Urbas, August Ljubljana * * Urbas, Franz Ljubljana * Varese, Camillo Vicenza * Varese, Casimir Vicenza * * Varese, Nicolaus Vicenza * Wiesler, Eduard Ljubljana * 167 Razpustitev vzgojne ustanove in selitev zakoncev Heuschober iz Ljubljane O zasebnem življenju zakoncev Heuschober in njuni vpetosti v ljubljanske druž- bene kroge ni na voljo nobenih podatkov.104 Sredi leta 1837 sta se odločila razpu-stiti vzgojno ustanovo in se iz Ljubljane preseliti v Gradec. Razlogi za to odločitev niso jasni, a morda sta si v štajerski prestolnici obetala ugodnejše razmere za delo in življenje. Gradec sta že dobro poznala in ideja o selitvi se jima je morda porodila že prej. Joseph Heuschober je namreč že avgusta 1833 ljubljanskemu guberniju izročil prošnjo in v njej prosil, da se njegovo leta 1831 dodeljeno dovoljenje za poučevanje razširi na druge province, pri čimer je imel v mislih predvsem Avstrijsko primorje in Lombardijo z univerzo v Padovi. Gubernij je odgovoril s ponovitvijo vsebine dekreta iz leta 1831.105 Sophie in Joseph Heuschober sta Ljubljano zapustila avgusta 1837, in to precej v naglici. 7. in 8. avgusta sta na javni dražbi prodala pohištvo, 8. avgusta je Heuschober dvignil potne liste in 9. avgusta sta že odpotovala proti Gradcu. Ta nenadni odhod je povzročil nemalo vznemirjenja in vse kaže, da je bil to neke vrste pobeg. Vendar pred čim? Ob odhodu Heuschober ni naznanil kraja svojega prihodnjega bivanja. Na dražbi imetja je Leopold Baumgartner kot zastopnik odsotnega trgovca Jožefa Šparovca (Joseph Sparovitz) nakupil neke reči v vrednosti 34 goldinarjev in 4 krajcarjev. Posel je uredila trgovka Marija Količ (Kol itsch), ki je kupljene stvari dala odnesti Šparovčevi ženi. Pojavilo se je vprašanje, kdo naj bi plačal teh 34 goldinarjev, in zadeva je magistrat zaposlovala vsaj še do februarja 1839. Hkrati je Heuschober odpotoval, ne da bi poravnal svoje davčne dolgove v višini 169 goldinarjev in 54 krajcarjev in pol. Ljubljanski magistrat je sprožil poizvedovanje in policijska direkcija mu je vedela sporočiti le, da je Heuschober 8. avgusta dvignil prepustnico za potovanje ( Paßierschein) in ob tem navedel, da ima namen v Gradcu ustanoviti izobraževalno ustanovo.106 V zvezi s svojimi neporavnanimi davščinami je bil Heuschober 15. novembra 1837 poklican na zaslišanje v Gradcu. V protokolu izpraševanja je bilo ugotovljeno, da je zaprl svojo ljubljansko ustanovo in se odselil. Neplačane davke naj bi poravnal v celoti, in sicer preko Andreasa Golloya, služabnika pri nekem ljubljanskem 104 Majhno izjemo predstavlja novica, da je Joseph Heuschober leta 1835 novoustanovljenemu deželnemu muzeju v Ljubljani podaril bakrorez z upodobitvijo človeške ribice: »In Kupfer: […] Nr. 174. Herr Heuschober, einen Proteus.« Seznam oseb (»Verzeichniß N.ro 12. der eingegangenen Museums-Beiträge«), ki so muzeju leta 1835 darovale predmete, je objavljen kot priloga v: Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 13. junij 1835. Priimek Heuschober se tudi ne pojavi v sicer izjemno podrobnih poročilih Franca Franza baronu Erbergu, ki so dejansko prava zakladnica ljubljanske družbe v tridesetih letih 19. stoletja. Prim. opombo 5 v tem poglavju. 105 Priloga 2, št. 106. 106 SI_ZAL_LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 432, fol. 88, 99, 128 in 129; fasc. 497, fol. 613. Gl. tudi prilogo 2, št. 111. 168 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje trgovcu. Temu naj bi izročil gotovino in ga zaprosil, da denar vplača na magistratu. V Gradcu naj bi medtem že vložil prošnjo za odobritev zasebne izobraževalne ustanove, vendar še ni prejel odgovora.107 Heuschober je zaprosil za potrdilo o opustitvi ljubljanske ustanove, saj v Gradcu sicer ne bo mogoče odpreti nove. Zdi se, da omenjeni Golloy davkov ni poravnal ali pa Heuschober pri zaslišanju ni pričal po resnici. Dne 5. januarja 1838 je odvetnik Baumgartner v imenu odsotnega Jožefa Šparovca v Ljubljani zaradi že omenjenih neporavnanih stroškov v zvezi z licitacijo Heuschoberjevega imetja proti slednjemu vložil tožbo.108 Med nekaj let trajajočim procesom ni bilo mogoče doseči ustreznega sporazuma. Položaj zakoncev Heusch o ber se je precej zaostril, saj jima je grozila tudi neugodna sodba mestnega in okrož nega sodišča v Ljubljani v zvezi s tožbo, ki jo je zaradi neporavnane najemnine proti Heuschoberju vložila Frančiška Šebenik, lastnica hiše na Starem trgu.109 Sodni spis je izredno podroben in obsežen, odločitev sodišča pa je bila najverjetneje eden izmed razlogov za umik zakoncev najprej v Gradec, nato na Dunaj in od tam neznano kam.110 Heuschober je 1. julija 1834 z lastnico stavbe št. 154 sklenil najemno po godbo za prostorno stanovanje z desetimi sobami za namene izobraževalne ustanove. Kot je Heuschober navedel v svojem zagovoru, so se v naslednjih dveh letih začele kazati pomanjkljivosti stanovanja, ki so ga silile v enostransko prekinitev pogodbe. Ob običajnem času letnih selitev v mestih, torej ob prazniku sv. Mihaela (29. septembra), je stanovanje izpraznil. Šebenikova je trdila, da tehtni razlogi za to sploh niso obstajali, in je zahtevala plačilo četrtletnega obroka od oktobra do decembra 1836. S tožbo je nameravala doseči tudi plačilo najemnine od 1. januarja do 1. aprila 1837. Januarja istega leta se je med lastnico in najemnikom začela pravda, v kateri stranki nista varčevali z medsebojnimi obtožbami. Heuschober je trdil, da streha že več let ni bila niti pregledana, kaj šele popravljena, ter da so bili žlebovi poškodovani, zaradi česar je bilo več prostorov vlažnih in zdravju škodljivih, tla gnila in nestabilna, stene razpokane, več peči za ogrevanje pa neuporabnih. Pomanjkljivosti so mu na njegove stroške pisno potrdili zidar, tesar ter dva mestna zdravnika. O vsem tem naj bi pravočasno in večkrat obvestil lastnico hiše, jo prosil za pomoč in popravila ter ji naposled zagrozil z izselitvijo. Šebenikova je vsaki Heuschoberjevi izjavi odločno nasprotovala, poročila izvedencev označila za neverodostojna, trdila, da je zaradi lege hiše ob Ljubljanici vlaga tam povsem 107 SI_ZAL_LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 432, fol. 128 (gl. prilogo 2, št. 111/3). V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pisne vloge Josepha Heuschoberja ni najti. 108 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 16. januar 1838, 35; Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 18. januar 1838, 38. Priloga 2, št. 112. 109 Danes Stari trg 30, 2. hiša. Suhadolnik in Anžič, Stari trg, 166. 110 ARS, SI AS 307, 3 D, fasc. 3737. Gl. tudi »Verzeichniß der im Archive unter den alten Magi strat s - acten aufgefundenen inrotulirten Prozesse«, v: Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 12. april 1850, št. 1020, XIV. 169 normalna, se sklicevala na druge (zadovoljne) stanovalce hiše in izjavila, da zidar pač vedno najde kakšno steno za popravilo. V svojih obtožbah je postala precej groba in je trdila, da so bili fantje v vzgojnem zavodu povsem brezobzirni in nevzgojeni in bi hišo, če bi bilo to pač mogoče, postavili na glavo. Lastniku zavoda naj ne bi bilo nič mar za čistočo in red, sploh pa mu stanovanja ni oddala zato, da bi v njem povzročal potrese, kopičil tone tovora in v njem nastanil slona ter s tem povzročil zrušenje tal. Odvetnik dr. Maksimilijan Wurzbach se je izkazal za izvrstnega poznavalca svojega področja in je na koncu dosegel ugodno sodbo za tožničin zahtevek. V skladu s sodno odločbo z dne 15. septembra 1837 naj bi Heuschober v dveh tednih plačal izostalo najemnino v višini 92 goldinarjev in 30 krajcarjev, vključno z zamudnimi obrestmi. V tem času ga že ni bilo več v Ljubljani in sodišče se je v tej zadevi sestalo še nekajkrat. Iz zapisnika z dne 14. maja 1838 je kot iz edinega doslej znanega vira razvidno, da se je Heuschober iz Gradca preselil na Dunaj, kjer naj bi se v hiši št. 805 (danes Seilerstätte 10) zadrževal sredi marca. V pismu svojemu pravnemu zastopniku dr. Blažu Crobathu naj bi omenil, da bo kmalu začel opravljati novo delo, ni pa omenil kraja in vrste tega dela. Sodišče je odločbo zopet ponovilo 1. marca 1839, a Heuschober svojih dolgov očitno nikoli ni poravnal. Težko je presoditi, katera od obeh strank je imela prav in ali se je Heuschober poravnavi najemnine zgolj izmikal. Terjatev je postala leto dni pozneje brezpredmetna, saj je Frančiška Šebenik 3. aprila 1840 umrla.111 Izgubljene sledi Heuschober v Gradcu vsekakor ni ustanovil izobraževalne ustanove, temveč je tam vsaj nekaj mesecev ponujal zasebni dopolnilni pouk za dečke. Že v začetku septembra 1837 je časopis Steyermärkisches Intelligenzblatt objavil anonimni oglas neke družine iz Ljubljane, za katerim se po vsebini sodeč skrivata zakonca Heuschober: Deški penzion Poštena družina, ki se je iz Ljubljane preselila v Gradec, pod ugodnimi pogoji nudi celotno oskrbo za dečke iz normalk in gimnazij, ob tem pa je treba omeniti, da jim je ravno tam na voljo tudi ves potrebni dopolnilni pouk, kot tudi pouk francoščine in italijanščine po najboljši metodi. Podrobneje se izvolite pozanimati v knjigarni gospoda [Eduarda] Ludwiga.112 111 Frančiška Šebenik je bila premožna vdova Carla Fuchsa (tudi Fux), poštarja v Metliki. Gl. Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 28. maj 1840, 418; Kreačič, »Družina Fux«, 146–147. 112 Steyermärkisches Intelligenzblatt zur Grätzer Zeitung, 7. september 1837, 511; 9. september 1837, [513]. Prim. prilogo 2, št. 110. Omenjena knjigarna Eduarda Ludwiga je delovala 170 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje Slika 45: Pogled na Gradec z vzhodne strani, jeklorez Josepha Junga po Fr. Goldhannu, ok. 1830. Vir: Wenzel Carl Wolfgang Blumenbach, Neueste Gemälde der Österreichischen Monarchie, Erster Theil (Wien: Anton Doll, 1830). Avtorjeva zasebna zbirka. Prisotnost Josepha in Sophie Heuschober v Gradcu potrjuje kratko pismo Anselma Hüttenbrennerja, ki je bil že avgusta 1837 obveščen, da želita ustanoviti učno ustanovo.113 Njuna prizadevanja za preživetje v Gradcu niso mogla biti uspeš na, saj ju je pot že kmalu vodila na Dunaj, tam pa se njune sledi marca 1838 naposled izgubijo.114 Leta 1861 je Leopold Sonnleithner v svojih Glasbenih skicah omenil delovanje Sophie Linhart v dunajskih zasebnih salonih in k njenemu imenu dodal: »pozneje poročena Schuller«.115 Če ne gre za preprosto zamenjavo priimka in Sonnleithnerjevo napako, je mogoče pomisliti, da je Joseph Heuschober umrl in se je Sophie vnovič poročila. Sonnleithner sicer velja za dobro informiranega in zanesljivega poročevalca. Leta 1860 je glasnik avstrijske centralne policije med obravnavanimi primeri objavil sporočilo, da je neki dr. phil. Joseph Heuschober v mestu Günzburg na na Herrengasse 203, vendar ni rečeno, da sta zakonca Heuschober živela v tej stavbi. Prim. Popelka, Geschichte der Stadt Graz, zv. 1, 547. 113 Gl. poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). 114 ARS, SI AS 307, 3 D, fasc. 3737. Zapisnik zasedanja sodišča z dne 14. maja 1838 omenja Heuschoberjevo pismo z dne 12. marca 1838 z Dunaja. 115 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen I«, 740; Sonnleithner, »Musikalische Skizzen II«, 756. Prav tako tudi Böcking, »Musikalische Skizzen«, 374. 171 Bavarskem izgubil svoj potni list, ki mu je bil 15. septembra 1857 z veljavnostjo treh let dodeljen v Linzu za potovanja po nemških deželah, v Francijo, Italijo in Belgijo.116 Že 15. aprila 1850 je kraljeva vlada Zgornje Frankovske v Bayreuthu ugodila prošnji nekega dr. Josepha Heuschoberja iz Ebenseeja v Gornji Avstriji in mu dovolila prirejati predstave s predvajanjem meglenih slik na območju kraljestva za čas treh mesecev.117 Predstave z meglenimi slikami so se kot najnovejša atrakcija za zabavo občinstva pojavile okoli leta 1840. Z bledenjem ali sočasnim projiciranjem dveh ali treh čarobnih svetilk (tako imenovana laterna magica) je bilo mogoče ustvariti iluzijo izginjanja in pojavljanja projiciranih podob. Slike so navadno nastajale s projiciranjem v dim. Za osvetlitev projektorja se je sprva uporabljala apnena luč, pozneje pa seveda elektrika. Ob koncu 19. stoletja je z razvojem kinematografa ta »umetnost« tonila v pozabo.118 S tem ni rečeno, da je bil omenjeni moški dejansko mož Sophie Linhart. Doktorat, omenjen v poročilih, govori proti tej tezi, rojstni kraj Ebensee pa vendarle v njen prid. Je bila Sophie takrat sploh še živa? Sta se zakonca morda podala v Heuschoberjevo rodno pokrajino Salzkammergut ali pa se je Joseph po soprogini smrti tja vrnil sam? Sta morda po selitvi iz Ljubljane poskušala srečo v raznih mestih monarhije in drugod po Evropi? Kot pri meglenih slikah projicirana podoba počasi izginja in se nova hkrati počasi pojavlja ter ustvarja iluzijo prelivanja ene podobe v drugo, se življenjska pot Sophie Linhart po letu 1838 razblini v megli. 116 »Reisepässe: […] des Dr. phil. Joseph Heuschober, ausgestellt von der Statthalterei in Linz am 15. September 1857, Z. 14272, auf 3 Jahre, für die deutschen Bundesstaaten, Frankreich, Italien und Belgien giltig, verloren zu Günzburg in Baiern.« Central-Polizei-Blatt, 17. februar 1860, 62. Dokumentacija o izdaji potnega lista v Gornjeavstrijskem deželnem arhivu v Linzu ni ohranjena. 117 »[…] Im Namen Seiner Majestät des Königs. Dem Dr. Joseph Heuschober von Ebensee in Oberösterreich gemäß höchster Entschließung des K. Staats-Ministeriums des Innern vom 11. April c. die nachgesuchte Bewil igung, auf die Dauer von drei Monaten seine optischen Kunst-und Nebelbilder im Königreich vorzeigen zu dürfen, mit dem Bemerken ertheilt, daß derselbe überall die ortspolizeiliche Genehmigung zu seinen Produktionen zu erholen gehalten ist. Hievon werden sämmtliche Distrikts-Polizeibehörden in Kenntniß gesetzt. Bayreuth, den 15. April 1850. Königliche Regierung von Oberfranken, Kammer des Innern, von Stenglein, Präsident.« Königlich Bayerisches Intelligenz-Blatt für Oberfranken, 18. april 1850, 525–526. 118 Podrobneje o tovrstni optični umetnosti: Hick, Geschichte der optischen Medien, 166–177. 172 IV Sophie Linhart: ljubljansko obdobje 173 Slika 46: Dekle s harfo in fant z violino ( Musizierendes Paar), risba s svinčnikom, kredo in akvarelom Josepha Eduarda Teltscherja, ok. 1835. © Museen der Stadt Wien, Inv. Nr. 133942/49. 174 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog 175 Repertoar in glasbene sposobnosti Sophie Linhart Sophie Linhart se je na Dunaju gibala v družbenih krogih, katerih ozračje je bilo prežeto z nepisanimi pravili obveznosti in uslug. Družbo so povezovale sorodstvene in prijateljske vezi ter poklicna poznanstva. V tej mreži se je v bistvu odvijal danes komaj še povsem razumljiv sistem mecenstva umetnosti. Doslej znana poročila o javnih uspehih Sophie Linhart vzbujajo vtis, da je svojo pevsko kariero začela iznenada in postala slavna tako rekoč čez noč. Njen prvi dokumentirani solistični nastop 2. maja 1813 v oratoriju Osvoboditev Jeruzalema Maksimilijana Abbéja Stadlerja v Univerzitetni dvorani na Dunaju se zdi vendarle preveč pomemben in odmeven, da bi organizatorji za to vlogo izbrali povsem neizkušeno solistko. Z veliko gotovostjo lahko domnevamo, da se je pred tem dogodkom že dodobra predstavila v zasebnih salonih in prav verjetno tudi v lastnem domu, zagotovo pa so ji k prepoznavnosti pripomogla ustrezna poznanstva in priporočila. Po tem obetavnem začetku kariera Sophie Linhart nikakor ni tekla brez ovir in niso se vrstili le uspehi. Sledili so si vzponi in padci, vmes pa vedno znova razmeroma dolgi presledki, v katerih v arhivskem gradivu ali v javnih časopisih ni zaslediti nobenih novic o njenih dejavnostih. Ne gre pozabiti, da z izjemo operne sezone 1817/18 na odru Theater an der Wien Sophie Linhart nikoli ni obveljala za profesionalno pevko, pač pa je v skladu s tedaj splošno veljavnimi normami ostala ljubiteljica glasbe in v najboljšem primeru glasbena poznavalka. Za priznanje statusa poklicnega glasbenika ni bila odločilna stopnja glasbenih sposobnosti in še manj kakršnakoli institucionalna izobrazba, temveč zgolj družbeni položaj. Med profesionalne glasbenike so šteli le tisti, ki jim je glasba služila kot (poglavitni) vir zaslužka in materialna podlaga za preživetje. Vprašanje, s čim se je Sophie ukvarjala poleg glasbe, ostaja odprto. Med omembami javnega delovanja je mogoče občasno opaziti več mesecev trajajoča obdobja, za katera o javnih nastopih ni na voljo nobenih podatkov. Takšne vrzeli so kajpak nastale iz različnih razlogov. Predstavljati si je mogoče bolezni, potovanja ali druge obveznosti in zaposlitve, morda pa pisna poročila o njenem udejstvovanju preprosto manjkajo. Hkrati so očitna obdobja, ko je bila Sophie Linhart s koncerti in nastopi izjemno zaposlena, na primer v letih 1817 in 1818. Na voljo ni nobenih novic iz drugih mest in zdi se, da ni dosti potovala in se je do leta 1826 zadrževala predvsem na Dunaju.1 Šele od selitve v Ljubljano dalje je njeno življenje postalo bolj razgibano. Čeprav so o koncertnih nastopih Sophie Linhart pogosto izhajale kritike v časopisih, so v njih le redko natančneje opisani njen glas in glasbene sposobnosti. 1 V virih npr. niso omenjeni nobeni javni nastopi Sophie Linhart za celotno leto 1814. Tudi v poznejših letih so vedno znova očitne večmesečne vrzeli. Prim. prilogo 1. 176 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Večinoma kratki opisi so poldrugo desetletje glede vsebine precej enotni. Na začetku njenega javnega delovanja in ob nastopu v Stadlerjevem oratoriju leta 1813 je dunajski tednik Allgemeine musikalische Zeitung zapisal: Po drugi strani pa je bila gospodična Linhardt za nas nova in nadvse razveseljiva pojava. Narava jo je obdarila z bogatim, zvonkim glasom z obsegom dveh oktav, sama pa združuje zanesljivo intonacijo z izrazno izvedbo. Njenemu okusu gre še toliko bolj zahvala, da je svojo vlogo odpela s preprostostjo, ki pritiče tej glasbeni zvrsti, saj bi jo bila gibčnost njenega grla zlahka zapeljala k okraševanju. Da bi postala izvrstna pevka, ji preostane le še to, da si prizadeva doseči jasnost izgovarjave, ki jo je pokazala pri recitativu, tudi pri melodioznem petju v vezanih glasbenih oblikah.2 Tukaj naštete pevske kvalitete so večkrat izpostavljene v recenzijah iz poznejših let. Kritiki jo vedno znova imenujejo odlično in iskano koncertno pevko in ljubljenko meščanskih salonov. Njen glas naj bi bil naravno lep, prijeten, svetel, poln, prožen in čist. Iz opisov je razvidno, da je pela koloraturni sopran, kar potrjuje tudi njen repertoar. Kritiki pri opisih pogosto uporabljajo oznako ljubek (»lieblich« ali »hübsch«) in enkrat celo čudežno ljubek (»wunderlieblich«). Sophie je slovela po ponotranjenem in čustvenem izrazu ter naravni muzikalnosti. Pogosto se omenja njeno popolno obvladanje vokalne tehnike, v katerih so sodobniki prepoznali najboljše vzore in odlično italijansko šolo petja. Pričevalci nekajkrat občudujejo širok obseg glasu, izenačenost prsnega in glavinega registra ter spretnost doseganja visokih tonov brez vsakršnega napora. Opisi so najpogostejši v času delovanja Sophie Linhart na odru Theater an der Wien, ko so recenzenti naštevali tudi njene pomanjkljivosti. Ob prvih nastopih v opernih vlogah so ji očitali šibkost glasu in pomanjkanje vzdržljivosti,3 premalo odrske prezence in igralskega pristopa ter to pojasnjevali z boječnostjo in tremo, predvsem pa s pomanjkanjem odrskih izkušenj. Kritike nadaljnjih predstav so bolj prizanesljive in zopet pogosteje hvalijo naravno muzikalnost, nadalje pa odkritosrčne, mestoma otroško prisrčne4 in vselej muzikalne interpretacije vlog. Le tu in tam se v repertoarju Sophie Linhart pojavijo dela skladateljev iz nedavne preteklosti, ki pa so v tem času veljali že za klasične (na primer Wolfgang Amadeus Mozart ali Christoph Wil ibald Gluck). Novejša literatura je Sophie 2 Wiener allgemeine musikalische Zeitung, 8. maj 1813, 287. Priloga 2, št. 5/2. 3 Očitki o prešibkem glasu na opernem odru se zdijo mestoma upravičeni in kritiki jih večkrat navajajo. Podobno kritiko vsebuje npr. recenzija koncerta, ki ga je 11. februarja 1821 v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše organiziral pianist Franz Schoberlechner in k sodelovanju povabil Sophie Linhart (»[…] nur war die Stimme der Sängerinn für das große Locale etwas zu schwach«, Conversationsblatt, 17. februar 1821, 165; priloga 2, št. 59/3). Povod za kritiko si je morda mogoče razlagati kot odraz nekega trenutnega stanja. Sophie Linhart je pogosto pela v večjih dvoranah (univerzitetna dvorana, redutna dvorana ali dvorana dvorne zimske jahalne šole), kjer pa recenzenti prešibkega glasu niso tematizirali. 4 Gl. npr. recenzijo ob premieri Grétryjeve opere Zemire und Azor v Wiener allgemeine Theaterzeitung, 13. januar 1818, 23–24. Priloga 2, št. 29/2. 177 Linhart omenjala, če sploh, zgolj kot eno izmed prvih interpretk samospevov Franza Schuberta.5 Čeprav sta v virih izpričani praizvedbi zgolj dveh Schubertovih samospevov ( Gretchen am Spinnrade in Der Jüngling auf dem Hügel), Schubertove skladbe v repertoarju Sophie Linhart niso imele pomembnega mesta. Tudi sicer ni videti, da bi se posebej posvečala nemškemu samospevu. Recenzenti koncertov so nekajkrat celo izrazili željo, naj ta odlična interpretka italijanske glasbe občinstvo kdaj razveseli še z vokalnimi deli v nemškem jeziku.6 Če se je pevska kariera Sophie Linhart torej začela z nastopi v izvedbah oratorijskih del Georga Friedricha Händla v nemških verzijah in s Stadlerjevim oratorijem, se je v njenem izboru skladb kaj kmalu izkristalizirala težnja k izrazito italijanskemu opernemu repertoarju aktualnih skladateljev s posebnim poudarkom na delih Gioachina Rossinija.7 Sophie Linhart je bržkone izbirala predvsem skladbe, ki jim je občinstvo želelo prisluhniti. Kljub neizmerni popularnosti Rossinija in njegovih italijanskih kolegov pa je bilo vsesplošno navdušenje nad to glasbo vendarle razmeroma kratkotrajna modna muha. Sophie Linhart se je najpozneje po angažmaju na opernem odru gledališča Theater an der Wien posvetila italijanski operni glasbi in tako imenovanemu belkantu. Izraz se pogosto posplošeno enači z romantično italijansko operno glasbo, pri čemer ni vselej jasno, ali je mišljen način petja, vokalna tehnika, izvajalska praksa ali celo kompozicijska tehnika. Pojem pravzaprav ni jasno opredeljen in ga je mogoče še najbolje razložiti kot pevski ideal in neke vrste estetsko načelo, ki vključuje uporabo različnih sredstev (stilne) interpretacije, popolno obvladovanje vokalne tehnike in tudi posebno obliko glasbenega stavka. Skupen rezultat ali vsaj cilj teh elementov je »lepo petje«. Operne arije iz Verdijevih in Puccinijevih oper, ki se pogosto navajajo kot paradigmatični primeri belkanta, sodijo v resnici že k verizmu, katerega glavna značilnost je prikazovanje nepopačene resničnosti v vseh fasetah. Te pač ni mogoče izraziti izključno le z »lepim« petjem.8 5 Najnovejše npr. Byrne Bodley, Schubert, 573. 6 Npr. v recenziji matineje Franza Pechatschka 30. marca 1817 v Allgemeine musikalische Zeitung, 10. april 1817, 122–123. Priloga 2, št. 17/1. 7 V koncertnih sporedih se poleg Rossinija pogosto pojavljajo še skladatelji Michele Caraffa, Valentino Fioravanti, Pietro Generali, Saverio Mercadante, Franceso Morlacchi, Luigi Mosca, Giovanni Pacini, Stefano Pavesi, Vincenzo Pucitta in Nicola Vaccai. Nenavadno navdušenje nad Rossinijem se je na Dunaju začelo ok. leta 1816, ko so v Dvornem gledališču uprizorili njegovo opero L’inganno felice. Odtlej so skladateljeve opere tam nekaj let brez prestanka uprizarjali tako v originalnih italijanskih verzijah kot v nemških prevodih. Vsesplošna razvnetost je dosegla vrhunec, ko je Rossini leta 1822 na povabilo najemnika in direktorja Gledališča pri Koroških vratih Domenica Barbaje obiskal mesto. V njegovem spremstvu je bilo šest opernih pevcev in med njimi Rossinijeva soproga primadona Isabel a Colbran. Rossini je na Dunaj prispel 23. marca 1822 in se nastanil v gostišču Zum goldenen Ochsen na Seilergasse. Prisotnost skladatelja in italijanskih operistov je vsesplošnemu navdušenju nad Rossinijevo glasbo dala nov zagon in je za nekaj mesecev povsem obnorela mesto. Od marca do julija 1822 je bilo na Dunaju uprizorjenih kar deset skladateljevih oper. Prim. Kantner in Jahn, »Il viaggio a Vienna«, 197–198; Wendt, Rossini’s Leben und Treiben, 236–246. 8 Najnovejša znanstvena študija o belkantu je izšla leta 2021: Balmori, Le belcanto. 178 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 47: Portret Gioachina Rossinija ob skladateljevem obisku na Dunaju leta 1822, risba s kredo na papirju Moritza Michaela Daffingerja. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Italijanski belkanto je v izrazu in tehnični popolnosti pevk in pevcev dosegel vrhunec v tretjem desetletju 19. stoletja in nato postopoma začel izgubljati veljavo.9 Tudi priljubljenost Rossinijeve glasbe in virtuozne ter lahkotnejše italijanske operne glasbe10 je konec dvajsetih let 19. stoletja presegla svoj vrhunec. V letih po 1820 so se postopoma že kazali prvi znaki nasičenosti11 in občinstvo je 9 V pevskih krogih danes razširjene šole »lepega« petja Manuela Garcíe mlajšega ( Traité complet de l’art du chant, Paris 1841 in 1847) ni mogoče več uvrščati med didaktične priročnike za belkanto. García je v svoj traktat vključil modernejše pristope, ki tradicijo belkanta že presegajo. Balmori, Le belcanto, 205–223. 10 Kritike Rossinijeve glasbe, ki so jo številni poznavalci predvsem v nemško govorečih deželah imeli za »lahkomiselno«, so bile od vsega začetka številne. Prim. Worbs, »Zur deutschen und österreichischen Rossini-Rezeption«. 11 Že marca 1823 je recenzent tednika Allgemeine musikalische Zeitung zapisal: »Rossini je v zadnjem času redek in – ni več magnet za blagajne.« (»Rossini ist in der letzten Zeit selten und – kein Kassenmagnet mehr.«) Allgemeine musikalische Zeitung, 19. marec 1823, 182. 179 Slika 48: Gioachino Rossini, 1. stran dueta za dva soprana »Se tu m’ami o mia Regina« iz opere Aureliano in Palmira v klavirskem izvlečku ([Milano]: Giuseppe Antonio Carulli, ok. 1824). © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, VI 7230 (Q 8706). Rossinijev duet sta na koncertu Združenja prijateljev glasbe na Dunaju 20. februarja 1820 izvedli Caroline Unger in Sophie Linhart (gl. prilogo 2, št. 49). začelo izgubljati zanimanje za koncertne nastope Sophie Linhart in drugih pevk in pevcev tega repertoarja. Sophie Linhart svojega izbora glasbe ni več prilagodila spremenjenemu okusu časa. Tako je na primer mogoče razumeti ostro opazko ob njenem dunajskem koncertu novembra 1827, ki pravi, da je gospodična Linhart prepevala različne italijanske pesmice, da sodi v preteklost in bi morda raje počivala na svojih resničnih ali namišljenih lovorikah.12 12 Berliner Allgemeine Musikalische Zeitung, 9. januar 1828, 15. Priloga 2, št. 96/3. 180 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Družbeni krog Sophie Linhart Sophie Linhart se je kot ljubljenka dunajskih salonov gibala v osrčju tedanje meščanske družbe. Že nekaj bežnih vpogledov v vire razkrije njeno družbeno mrežo in vpetost v ugledne dunajske kroge. V tesnejših ali vsaj bežnih stikih je bila s številnimi ljubiteljskimi in poklicnimi glasbenicami in glasbeniki, pri čemer je redka, vendar pomenljiva izjema le najslavnejši živeči skladatelj tistega časa Ludwig van Beethoven. O njenem srečanju z Beethovnom v virih ni najti nobenega namiga. Kljub njeni široki družbeni mreži so omembe Sophie Linhart v korespondencah, dnevnikih in drugih prvoosebnih dokumentih prava redkost. Njena poznanstva in stike je večinoma mogoče razbrati le posredno iz koncertnih programov ter iz objavljenih kritik javnih nastopov. Čeprav ti viri o intenzivnosti stikov ne sporočajo veliko, se v njih vendarle zrcali vsestranska povezanost Sophie Linhart z neposrednim družbenim okoljem. Poleg že obravnavanih meščanskih salonov je vredno na tem mestu izpostaviti še nekaj vidnih oseb. Anselm Hüttenbrenner V družbenem krogu Sophie Linhart je pomembno mesto zasedal skladatelj in pianist Anselm Hüttenbrenner (1794–1868).13 Z njim jo je povezovalo dolgoletno prijateljstvo. Ta štajerski skladatelj sodi med izjemno zanimive glasbene osebnosti prve polovice 19. stoletja, kajpak ne zgolj zaradi skladateljske ustvarjalnosti in delovanja v Štajerskem glasbenem združenju, katerega direktor je bil. Skladateljeva pisna zapuščina kaže na številne in mnogovrstne povezave, njegova poznanstva in prijateljstva pa so segala v prav vse družbene kroge. Večji del Hüttenbrennerjeve zapuščine danes hrani knjižnica Univerze za glasbo v Gradcu. Javno dosegljiva zapuščina obsega avtografe in prepise skladb, družinsko korespondenco in vrsto drugih pisnih virov, a je vse prej kot popolna, saj je več dokumentov še vedno v zasebni lasti potomcev. Prav posebnega obžalovanja je vredno, da je Hüttenbrenner po lastnem pričevanju sežgal dnevnik, ki ga je pisal med študijskimi leti na Dunaju.14 V tem času je navezoval tesne prijateljske stike s številnimi glasbeniki, tudi s Franzem Schubertom15 ter s Sophie Linhart. Hüttenbrenner se je rodil leta 1794 v Gradcu. Obiskoval je graški licej in leta 1811 na željo staršev vstopil v cistercijanski samostan Rein pri Gradcu. Najpozneje leta 1814 je spoznal, da samostansko življenje zanj ni bilo prava izbira, in je iz reda 13 O prijateljstvu med Anselmom Hüttenbrennerjem in Sophie Linhart gl. tudi Motnik, »›Weilet die Muse mit dir‹«. 14 Hüttenbrenner sežig svojega dnevnika omenja v pismu bratu Josephu 4. aprila 1842 (Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 137) ter v spisu Hüttenbrenner, »Bruchstücke aus dem Leben des Liederkomponisten«, 209; Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 125. 15 Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 139–140. 181 Slika 49: Portret Anselma Hüttenbrennerja, litografija Josepha Eduarda Teltscherja, 1825. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. izstopil. Začel je študirati pravo. Študij je v zimskih semestrih opravljal na Dunaju, v poletnih pa v Gradcu in ga zaključil leta 1818. S priporočilom in finančno podporo grofa Moritza Christiana von Friesa je v letih od 1815 do 1819 na Dunaju obiskoval zasebni pouk kompozicije in petja pri Antoniu Salieriju. V tem krogu je srečal in spoznal vrsto glasbenic in glasbenikov in s številnimi ohranjal stike celo življenje. V Hüttenbrennerjevi zapuščini se je ohranil prepis vokalnega terceta za sopran, tenor in bas s klavirsko spremljavo na besedilo Friedricha Schillerja Das Lied von der Glocke ( Pesem zvonov). Prepis ima številko opusa 2 ter letnico nastanka 1815.16 Skladba je posvečena grofici Wilhelmine Leslie. Na zgornjem desnem robu 16 Glawischnig za skladbo navaja opus 8 in letnico nastanka 1814 ter omenja prepis terceta iz leta 1815 (Glawischnig, Anselm Hüttenbrenner, 128, št. 37). Felix Hüttenbrenner, Verzeichnis der Tonwerke von Anselm Hüttenbrenner, 8, št. 238 (191a), ne navaja številke opusa, vendar prav tako leto 1814 kot čas nastanka (A-Gk, Rara MPMs 0/1328, https://phaidra.kug.ac.at/view/o:2073). Kot kaže, gre tako pri oznaki opusa kot času nastanka za napako. Opus 8 namreč nosi Hüttenbrennerjeva skladba Rondeau pastoral za klavir štiriročno, objavljena pri dunajski založbi Sauer und Leidesdorf (brez letnice izdaje in brez številke tiskarske plošče). V Hüttenbrennerjevi zapuščini sta se ohranila 182 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Sliki 50 in 51: Naslovnica in 1. stran vokalnega terceta »O zarte Sehnsucht« za sopran, tenor, bas in klavir Anselma Hüttenbrennerja v prepisu Sophie Linhart. Universitätsbibliothek der Universität für Musik und darstellende Kunst Graz, Nachlass Anselm Hüttenbrenner, Rara MPMs 0/258. 183 naslovnice je lastnoročno zapisano ime Sophie Linhart. Prepis skladbe je bil torej vsaj začasno v njeni lasti, vendar je o tem, zakaj se nahaja v Hüttenbrennerjevi zapuščini, mogoče le ugibati. Lastnoročni pisni viri Sophie Linhart so sicer izjemno redki, vendar primerjava z ohranjenimi zapisi kaže, da je vsaj besedilo terceta v partituro vpisala prav ona. Ob pomanjkanju primerjalnega gradiva tega ni mogoče trditi za notni zapis, vendar se ob tem porodi ideja, da bi lahko Sophie Linhart za Hüttenbrennerja celo prepisovala note. Nekaj desetletij po nastanku terceta je Hüttenbrenner opisal svoje prvo srečanje z Ludwigom van Beethovnom. Na obisk se je leta 1816 odpravil z dvema skladbama, da bi Beethovna prosil za oceno svojih skladateljskih sposobnosti. Prvo delo je bila uvertura k Schillerjevi drami Die Räuber ( Razbojniki), drugo pa vokalni tercet s klavirsko spremljavo na Schillerjevo besedilo, najverjetneje prav Pesem zvonov. »Nisem vreden vašega obiska,« naj bi Beethoven odvrnil po pregledu skladb in Hüttenbrenner si ni znal razložiti, ali se Beethoven norčuje ali naj njegove besede jemlje dobesedno. Hüttenbrenner dodaja, da je na poti domov obe skladbi izgubil,17 in tako se zdi mogoče, da mu je Sophie Linhart vrnila prepis terceta. Ta razlaga pa ne pojasni, zakaj je v Hüttenbrennerjevi zapuščini ohranjen še en prepis skladbe. Odprto ostaja tudi vprašanje, kje in kdaj je bila skladba izvedena. Predstavljati si je mogoče prijateljski krog glasbenikov, ki so se morda zbrali in skladbo izvedli v salonu grofice Leslie na Dunaju, saj ji je bilo delo posvečeno. Prav gotovo je Sophie Linhart ob neki izvedbi pela sopranski part. Grofica Wilhelmine Leslie, rojena Wurmbrand-Stuppach (1764–1851), je v Hüttenbrennerjevem življenju igrala pomembno vlogo in bila dolga leta njegova zaupnica in podpornica. Leta 1786 se je poročila z Antonom Josefom Lesliejem (1734–1802), ki je bival na Ptuju. Leto dni po soprogovi smrti je od poljskega kneza Stanislava Poniatowskega odkupila grad Borl (Ankenstein), ki je postal njeno stalno prebivališče, čeprav se je pogosto zadrževala na Dunaju in v Gradcu. V pismu Ferdinandu Luibu je Hüttenbrenner spotoma omenil, da ga je grofica podpirala že v študijskih letih na Dunaju in da je tam prebival na njene stroške. Uvedla ga je v visoko družbo in mu odprla vrata v hiše plemiških družin Dietrichstein, Auersperg, Paar, Salm in Sulkowsky.18 Hüttenbrenner v pismih bratu dva prepisa terceta. Prvi ima na naslovnici pripis »Componirt anno 1814. Exemplar [1]817«, na zunanji etiketi pa oznako opusa 8 in letnico 1814 (A-Gk, Rara MPMs 0/261, https://phaidra. kug.ac.at/view/o:296). Drugi prepis iz lastnine Sophie Linhart ima pripis »iites Werck« in letnico 1815. (A-Gk, Rara MPMs 0/258, https://phaidra.kug.ac.at/view/o:293). Gl. sliko 50. 17 »Beide Sachen verlor ich in Originali im Nachhausegehen von Beethoven.« Anselm Hüttenbrenner Ferdinandu Luibu, Maribor, 7. marec 1858. Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 145–146. 18 Hüttenbrenner v pismu 7. marca 1858 pravi: »Ich hatte unentgeltliche Wohnung und Kost bei meiner mütterlichen Gönnerinn der Gräfin Leslie-Wurmbrand, durch die ich in die fürstlichen Häuser Dietrichstein, Auersperg, Paar, Salm u. Sulkowsky eingeführt wurde.« Hüttenbrenner navaja imena svojih dunajskih učenk in učencev in omenja dva grofa Wurmbrand, gotovo nečaka grofice Leslie. Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 144 in 146. 184 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 52: Lastnoročni vpis Sophie Linhart v spominsko knjigo Anselma Hüttenbrennerja, str. 34. Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner. © Kulturgeschichte / Universalmuseum Joanneum GmbH, Inv. Nr. 6096, foto: Nikolaus Lackner. Josephu redno omenja grofico Leslie, in sicer do njene smrti leta 1851. Na gradu Borl se je 3. septembra 1814 vpisala v Hüttenbrennerjevo spominsko knjigo in k risbi šopka rož dopisala: »Vselej na vašo uslugo.«19 Morda je bil Hüttenbrenner leta 1814 pri njej na Borlu celo na obisku, vsekakor pa se je po izstopu iz samostana Rein jeseni tega leta podal na popotovanje v Celovec, Ljubljano, Trst in Benetke.20 Spominska knjiga je bila morda celo njeno darilo. Sophie Linhart in Anselm Hüttenbrenner sta osebne stike po datumu terceta sodeč navezala najpozneje v drugi polovici leta 1815, torej kmalu po Hüttenbrennerjevem prihodu na Dunaj. Nekaj mesecev pozneje, 25. marca 1816, se je Sophie Linhart z naslednjimi verzi vpisala v njegovo spominsko knjigo: 19 »Stets Bereit Ihnen zu dienen.« Poleg prvotnega datuma vpisa je še nejasen in verjetno poznejši zapis, morda letnica 1819. Universalmuseum Joanneum, Kulturhistorische Sammlung, Inv. Nr. 6096. 20 Hüttenbrenner popotovanje v Celovec, Ljubljano, Trst in Benetke omenja v avtobiografskih zapiskih: »Im J. 1814 machte er eine Kunstreise nach Klagenfurt, Laybach, Triest und Venedig.« Anselm Hüttenbrenner, Biographischer Aufsatz, A-Gk, Rara MPMs 0/1180, https://phaidra.kug. ac.at/view/o:1886. 185 Če muza te, ljubljenca svojega, spremlja pod prijateljsko streho, ti življenje odplava iz tuzemskega bitja, ovenčano s cvetjem, vse do Lete! Naj Vas te vrstice vselej spominjajo na neomajno prijateljstvo Vaše prijateljice Sophie Linhart l.r.21 Verzi niso Sophiejin izdelek, temveč so moto h knjigi Nine d’Aubigny von Engelbrunner. V pisemski obliki sestavljena razprava o pevski vzgoji za mladino oziroma njihove starše je bila objavljena leta 1803 v Leipzigu.22 O tem delu bomo v nadaljevanju še govorili.23 Istega dne kot Sophie, torej 25. marca 1816, se je v spominsko knjigo vpisala tudi Amalia Linhart. Ta je izbrala verze v francoskem jeziku, ki prav tako niso bili njena lastna pesnitev. V času zapisa je bila pesem stara že nekaj desetletij in je najverjetneje delo francoskega pesnika in filozofa Pierra-Sylvaina Maréchala (1750–1803). Daljša različica pesnitve z dvema kiticama je bila brez naslova objavljena v časniku Nouveau Mercure de France leta 1775,24 a je imela Amalia Linhart pri roki neko drugo knjižno izdajo, morda Bibliotheque pour les Enfans Jeana Antoina Bruela iz leta 1777.25 Bruel je namreč objavil le drugo kitico in jo opremil z naslovom Les Avantages de l’Amitié, ki pa v objavi v Nouveau Mercure manjka. Amalia je spremenila množinsko obliko naslova v L’avantage de l’Amitié: Dobra stran prijateljstva. Kadar prijatelj tolažeči sam solze iz oči otare prijatelju, ki je v nesreči, ima nesreča tudi čare. Da bi Vas vedno spremljal tak prijatelj, je najbolj goreča želja Vaše prijateljice Amélie Linhart26 Anselm ni bil edini član družine Hüttenbrenner, ki je gojil osebne stike z Linhartovimi. Z njimi sta se srečevala tudi njegova mlajša brata Joseph in Heinrich. Joseph (1796–1882) je po študiju v Gradcu našel zaposlitev kot uradnik v dvorni 21 Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner. Universalmuseum Joanneum, Kulturhistorische Sammlung, Inv. Nr. 6096. Za zapis v nemškem jeziku gl. prilogo 2, št. 11, in sliko 52. 22 D’Aubigny, Briefe an Natalie über den Gesang. 23 Prim. poglavje VII (»Pomen petja in pevske vzgoje«). 24 Nouveau Mercure de France 6 (1775), 11. 25 Bruel, Bibliotheque pour les Enfans, 42. 26 Za zapis v francoskem jeziku gl. prilogo 2, št. 12, in sliko 53. 186 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 53: Lastnoročni vpis Amalie Linhart v spominsko knjigo Anselma Hüttenbrennerja, str. 35. Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner. © Kulturgeschichte / Universalmuseum Joanneum GmbH, Inv. Nr. 6096, foto: Nikolaus Lackner. službi in večino svojega življenja preživel na Dunaju, Heinrich (1799–1830) pa je kot profesor rimskega in cerkvenega prava na graški univerzi živel v štajerski prestolnici. Joseph si je pridobil solidno glasbeno izobrazbo, obiskoval pouk pri Salieriju in se ljubiteljsko ukvarjal s skladanjem. Med obiskom brata Anselma na Dunaju leta 1817 je spoznal Franza Schuberta in sčasoma začel zanj opravljati vsakovrstna tajniška dela. Vrsto let je bil skladateljeva desna roka in njegov zaupnik, vendar se zdi, da je Schuberta Josephova nekritična navdušenost motila. Iz tega ozadja je mogoče razumeti, zakaj je Leopold Sonnleithner svoje pismo s 26. marca 1821 naslovil na Josepha Hüttenbrennerja in ga v njem prosil, naj se Schubert oglasi pri Sophie Linhart.27 Od jeseni 1818 je Joseph prebival v hiši na Wipplingerstraße (danes št. 2) in v isti stavbi si je Schubert v letih od 1819 do 1821 delil stanovanje s prijateljem Johannom Mayrhoferjem. Ime Sophie Linhart se poleg treh bratov Hüttenbrenner in grofice Wilhelmine Leslie morda ne le po naključju pojavi v seznamu prednaročnikov Mayrhoferjevih Pesmi ( Gedichte).28 27 Gl. naslednje podpoglavje (»Franz Schubert«). 28 Mayrhofer, Gedichte, IV. V pismu z dne 26. januarja 1824 je Heinrich Hüttenbrenner prosil brata Josepha na Dunaju, naj ga vpiše med prednaročnike Mayrhoferjeve pesniške zbirke ( Briefe von Heinrich Hüttenbrenner an Joseph Hüttenbrenner, A-Gk, Rara MPMs 0/1235, [56], https://phaidra.kug.ac.at/open/o:1969). 187 Anselmov najmlajši brat Heinrich Hüttenbrenner se je udejstvoval kot pesnik in Schubert je njegovo besedilo Der Jüngling auf dem Hügel uglasbil novembra 1820. Ta isti samospev je Sophie Linhart prvič javno izvedla v Sonnleithnerjevem salonu.29 Heinrich je v pismih, napisanih v letih 1823 in 1824 v Gradcu, pogosto izpraševal brata Josepha na Dunaju o počutju Linhartovih in jim preko brata redno pošiljal pozdrave.30 Še bolj zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je Joseph vedel poročati o njih, vendar se njegova pisma ali niso ohranila ali pa niso dosegljiva. V nekaj pismih jih Heinrich imenuje celo baronice ali pa k njihovemu priimku dodaja plemiški pridevek »von«. Slednje seveda ne drži, a je to mogoče razumeti kot znak ugleda, ki so ga bile Linhartove deležne v dunajskih krogih.31 Vpis Sophie Linhart v spominsko knjigo ni zadnje pričevanje o njenem prijateljskem odnosu z Anselmom Hüttenbrennerjem. Hüttenbrenner je med svojimi učenci in učenkami zapisal njeno ime, vendar je imel v mislih manj pouk petja kot pa klavirske korepeticije, s katerimi ji je pomagal naštudirati vlogo Amenaide za uprizoritev Rossinijevega Tancreda leta 1817.32 Po očetovi smrti je Anselm Hüttenbrenner leta 1821 prevzel vodenje družinskega posestva in se z Dunaja za stalno preselil v Gradec. S Sophie je verjetno ostal v pisemskem stiku, čeprav se njuna korespondenca ni ohranila. Ko je tudi ona pet let pozneje, marca 1826, zapustila Dunaj, se je spotoma ustavila v Gradcu, tam obiskala svojega starega znanca in skupaj z njim nastopila na dveh koncertih. O tem, kako visoko jo je Hüttenbrenner cenil, govori dejstvo, da jo je na koncertu 26. marca sam spremljal na klavirju. V teh letih namreč skorajda ni več javno nastopal kot pianist.33 Hüttenbrennerju je ljubljanska Filharmonična družba decembra 1835 podelila diplomo častnega člana in mogoče je, da je na odločitev družbe vplivala Sophie Linhart.34 Izvedbe njegovih del v Ljubljani so bile kljub temu precej red ke.35 Kot kaže, se je sredi oktobra istega leta (1835) v Ljubljani mudil Joseph 29 Nekaj let pozneje (1826) je Schubert uglasbil še pesem Wehmut (D 825) Heinricha Hüttenbrennerja. 30 Pisma z dne 16. junija, 10. julija in 29. avgusta 1823, 15. januarja, 14. februarja, 6. marca, 4. maja in 10. avgusta 1824, hranjena v dveh mapah ( Briefe von Heinrich Hüttenbrenner an Joseph Hüttenbrenner: A-Gk, Rara MPMs 0/1184, https://phaidra.kug.ac.at/open/o:1890 in Rara MPMs 0/1235, https://phaidra.kug.ac.at/open/o:1969). 31 Plemiški predikat »von« se pred imenom Sophie Linhart občasno pojavlja tudi na koncertnih sporedih in objavljenih kritikah javnih nastopov. 32 Anselm Hüttenbrenner Ferdinandu Luibu, Maribor, 7. marec 1858. Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 147. Prim. poglavje III (»Izobrazba Sophie Linhart«). 33 Eisbacher, Das Grazer Konzertleben, 63–64. O obeh koncertih v Gradcu gl. tudi poglavje IV (»Selitev Sophie Linhart v Ljubljano leta 1826«). 34 Diploma z dne 13. decembra 1835 je bila še pred nekaj leti v zasebni zbirki dr. Gerde Merth, potomke družine Hüttenbrenner v Gradcu, in je verjetno še vedno v družinski lasti. Gl. opis razstavnega predmeta št. 8.54.4 na deželni razstavi v Gradcu leta 1980 v Flotzinger, Musik in der Steiermark, 321. 35 Po koncertnih sporedih Filharmonične družbe sodeč so bile v Ljubljani izvedene naslednje Hüttenbrennerjeve skladbe: zborovsko delo Heil dir Franz 8. oktobra 1830 in 15. februarja 1833, 188 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Hüttenbrenner. Na koncertnem programu Filharmonične družbe je bil 16. oktobra njegov samospev Der Alpenjäger, na letaku programa v Hüttenbrennerjevi zasebni zbirki pa je pri kvartetu Antona Hackla za moške glasove z roko dopisano, da je pri izvedbi sodeloval Joseph Hüttenbrenner.36 Zakonca Heuschober sta po zaprtju vzgojne ustanove v Ljubljani in selitvi v Gradec gotovo navezala stik s Hüttenbrennerjem.37 Z enim samim stavkom je ta v nedatiranem in fragmentarno ohranjenemu pismu, ki pa je glede na vsebino nastalo avgusta 1837, sporočal bratu Josephu na Dunaj: »Sophie Linhart (Heuschober) je zdaj prav tako tukaj in se uveljavlja; njen mož tu ustanavlja vzgojni zavod za dečke, tako kot ga je imel v Ljubljani.«38 Franz Schubert Leopold Sonnleithner je 26. marca 1821 na Schubertovega zaupnika in tesnega sodelavca Josepha Hüttenbrennerja v upanju in želji po posredovanju in podpori naslovil pismo. Ker Schuberta omikana družba nikoli ni kaj dosti zanimala in se ni posebej trudil spoštovati družbenih norm, so vrstice napisane v precej velelnem tonu: G. von Hüttenbrenner! Prosim vas, da zagotovo poskrbite, da bo Schubert jutri prišel h gdč. Linhardt in z njo vadil Jünglinga, ki ga ona poje pri meni, nato pa, da Schubert pride k meni v sredo ob pol dvanajstih, da bo imel vajo za svoj Geisterchor. Računam na vašo prijaznost, da boste poskrbeli, da bo Schubert zagotovo prišel na te vaje. Res me čudi, da se Schubert sploh ne pojavi pri meni, saj se moram z njim nujno pogovoriti o njegovem Erlkönigu in o drugih zadevah. S spoštovanjem, Vaš vdani Leop. Sonnleithner l.r. S. H. [Schottenhof], 26. marca [1]821.39 vokalni kvartet Der Abend 29. novembra 1833, 22. februarja 1839 in 4. decembra 1846, uvertura k operi Lenore 15. marca 1839 in 12. februarja 1845. NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe. 36 »Gesungen von Josef Hüttenbrenner.« Kopija koncertnega sporeda Filharmonične družbe 16. oktobra 1835 v Hüttenbrennerjevi zapuščini (A-Gk, Rara MPMs 0/1288, https://phaidra. kug.ac.at/view/o:2035). 37 Prim. poglavje IV (»Razpustitev vzgojne ustanove in selitev zakoncev Heuschober iz Ljubljane«). 38 »Die Sophie Linhart (Heuschober) ist jetzt auch hier u. etabliert sich; ihr Mann errichtet hier ein Erziehungs-Institut für Knaben, so wie er eines in Laibach hatte.« Anselm Hüttenbrenner Josephu Hüttenbrennerju, Gradec, brez datuma, A-Gk, Rara MPMs 0/1234, [104–108], https:// phaidra.kug.ac.at/view/o:1968. 39 Leopold Sonnleithner Josephu Hüttenbrennerju, [Dunaj], 26. marec 1821, A-Gk, Rara MPMs 0/1230, https://phaidra.kug.ac.at/open/o:1962. Priloga 2, št. 61. 189 Sliki 54 in 55: Pismo Leopolda Sonnleithnerja Josephu Hüttenbrennerju, Dunaj, 26. marec 1821. Universitätsbibliothek der Universität für Musik und darstellende Kunst Graz, Nachlass Anselm Hüttenbrenner, Rara MPMs 0/1230. Ali je Schubert prišel na vajo k Sophie Linhart, ni znano, vsekakor pa je Sophie 30. marca 1821 v salonu Ignaza Sonnleithnerja prvič javno predstavila njegov samospev Der Jüngling auf dem Hügel (D 702).40 Posebej zanimivo je, da gre za uglasbitev verzov Josephovega brata Heinricha Hüttenbrennerja. Izvedba sodi v serijo Schubertovih vokalnih skladb, ki jih je Leopold Sonnleithner kot 40 Leopold Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen 1815–1823, A-Wgm 10520/133. Priloga 2, št. 62. Prim. tudi Waidelich, Franz Schubert, 66. Samospev je nastal novembra 1820 in je bil pod št. 1 opusa objavljen ok. 8. maja 1822 pri založbi Cappi & Diabel i. 30. marca 1821 je v Sonnleithnerjevem salonu zazvenela tudi Schubertova uglasbitev pesnitve Johanna Wolfganga von Goetheja Gesang der Geister über den Wassern za moške glasove. Znanih je več različic za različne zasedbe. Izvedena bi lahko bila verzija za dva tenorja in dva basa (D 538), vendar je v koncertnem listu navedenih osem pevcev. Verzija za moški oktet (D 714) zahteva inštrumentalno spremljavo v zasedbi dveh viol, dveh violončelov in kontrabasa. 190 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 56: Avtograf samospeva Der Jüngling auf dem Hügel (D 702) Franza Schuberta, 1. stran. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, A 228. Uglasbene verze Heinricha Hüttenbrennerja je Sophie Linhart prvič javno izvedla 30. marca 1821 v salonu Ignaza Sonnleithnerja. organizator glasbenih vaj uvrstil na program. Precej Schubertovih skladb je v Sonnleithnerjevem salonu zazvenelo prvikrat pred večjim občinstvom, med njimi na primer danes izgubljena kantata Prometheus, vokalni kvartet Das Dörfchen, predvsem pa znamenita samospeva Der Erlkönig in Gretchen am Spinnrade. Občasno je Schubert salon sam obiskal in pri koncertih sedel za klavir. Tako je na primer 9. novembra 1821 prevzel klavirski part pri izvedbi samospeva Am Grabe Anselmos (D 504) s pevcem Georgom Krebnerjem. Ta isti večer je pri glasbenih vajah sodelovala tudi Sophie Linhart.41 Ozadje prizadevanj za promocijo Schubertovih samospevov je Leopold Sonnleithner nazorno opisal v pismu Ferdinandu Luibu, ki je sredi petdesetih 41 Priloga 2, št. 66. 191 let 19. stoletja zbiral gradivo za svojo nikoli realizirano biografijo o Schubertu. Sonnleithner poroča, da se je s Schubertovimi samospevi srečal prej kot s skladateljem samim. Skladbe so v prepisih namreč krožile med Schubertovimi študijskimi kolegi. Ker je v tistih letih njegov oče Ignaz prirejal glasbeni salon, Leopold pa je pri tem opravljal vse organizacijsko delo, se je samospeve odločil vključiti v programe in jih tako predstaviti vabljenim gostom. Skladbe je tudi predlagal pevkam in pevcem. Že samospev Erlkönig, ki ga je 1. decembra 1820 na glasbenih vajah predstavil pevec August von Gymnich, je na Dunaju vzbudil pravi val navdušenja. Sonnleithner je navezal stik z Josephom Hüttenbrennerjem in od njega izvedel, da Schubert živi v skromnih razmerah in da je povsem nesposoben skrbeti za svoje lastno hišno gospodarstvo. Pri stricu Josephu Sonnleithnerju je Leopold dosegel, da so bili samospevi uvrščeni na programe večernih glasbenih srečanj Združenja prijateljev glasbe, na katerih so dosegli še večji krog poslušalcev. Tam je Gymnich Schubertovega Erlköniga predstavil 25. januarja 1821. Ker objave Schubertovih samospevov tedaj komaj znanega skladatelja ni hotel tvegati noben dunajski glasbeni založnik, sta Sonnleithner in Joseph Hüttenbrenner poskrbela za kritje stroškov prvih glasbenih izdaj. Po objavi samospeva Erlkönig so obiskovalci Sonnleithnerjevega salona tiskane izvode dobesedno razgrabili in v enem samem večeru jih je bilo prodanih sto.42 Vzdušje ob »odkritju« Schuberta v dunajski glasbeni javnosti je desetletja pozneje (1877) opisala Marie Wagner, poročena Mitterbacher. Zdi se, da njen opis ni povsem konsistenten, vendar je duh časa nazorno ujet v pričevanje: Vsak četrtek, razen v pustnem času, se je v dvorani, skoraj vsako zimo v drugi, a navadno majhni dvorani, ki je bila v ta namen najeta v zasebni hiši ali praznem stanovanju, zbiral ozek krog izbrancev, da bi večinoma diletanti, a ti pomembni, pred majhnim krogom pravih ljubiteljev glasbe izvajali staro in novo glasbo. Ker na teh koncertih ni bilo ne lepega prostora, ne razkošja (vsi so prišli v domačih oblačilih), ne nečimrnosti, temveč le najvišje spoštovanje do umetnosti vseh umetnosti, je bila to pravzaprav le nekakšna družina. In če se res niso poznali (kar je bilo težko, saj so se člani skozi leta vedno znova srečevali), so drug drugemu prikimavali ob lepih odlomkih in si čestitali, ko se je pokazal nov talent. Na enem od teh četrtkov sem v gostilni »Zum roten Apfel« na Singerstraße kot 13-letnica prvič slišala Schubertovo pesem »Erlkönig« (to je bil prvi Schubertov samospev, ki smo ga slišali) in naslednji četrtek »Gretchen am Spinnrocken«. Že pri »Erlkönigu« je bil aplavz tako silovit, da sem spoznala, da bo prišlo do ponovitve. Bila pa sem tako strašansko ganjena, da sem se bala, da bom omedlela, kar se mi je takrat včasih dogajalo.43 42 Leopold Sonnleithner Ferdinandu Luibu, Dunaj, 1. november 1857. Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 125–132; Fareanu, »Leopold von Sonnleithners Erinnerungen«, 468–474. 43 Epizodo Marie Mitterbacher je objavil Heinrich Güttenberger v sestavku »Unbekannte Schuberterinnerungen« v časopisu Reichspost, 18. november 1928, 1–2. Tukaj cit. po: Deutsch, Schubert. Die Erinnerungen, 341–343. 192 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 57: Prva izdaja samospeva Franza Schuberta Gretchen am Spinnrade, op. 2 (D 118), 1. stran (Wien: Cappi & Diabelli, [1821]). © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, Sammlung Witteczek­Spaun, Bd. 1. Sophie Linhart je samospev prvič javno izvedla 2. marca 1821 v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 20. marca 1823 pa tudi na večernem glasbenem srečanju Združenja prijateljev glasbe. Marie Mitterbacher, rojena leta 1804, je trinajsto leto starosti dosegla leta 1817, ko Schubertovi samospevi še niso bili javno izvajani. Dogodek se je moral pripetiti nekaj let pozneje. Iz omembe kraja je vsekakor mogoče razbrati, da Marie Mitterbacher ne opisuje Sonnleithnerjevega zasebnega salona, pač pa večerna glasbena srečanja. Glasbene vaje so potekale zgolj v stanovanjskih prostorih družine Sonnleithner, krog večernih glasbenih srečanj pa je pogosto menjaval lokacije in se vedno zbiral ob četrtkih. Po ohranjenih sporedih sodeč pa samospeva Erlkönig in Gretchen tam nikoli nista bila izvedena v zamiku enega tedna, pač pa v razmiku dveh let: Erlkönig 25. januarja 1821, Gretchen v izvedbi Sophie Linhart pa šele 20. februarja 1823. Morda Marie Mitterbacher opisuje večerna glasbena srečanja v sezoni 1821/22, za katera se koncertni listi niso ohranili. Samospev Gretchen am Spinnrade je nastal 19. oktobra 1814,44 prva izdaja pa je bila kot opus 2 pri založbi Cappi in Diabel i na Dunaju objavljena konec aprila 44 Avtograf v Dunajski mestni knjižnici, A-Wst, MH 69/c [PhA 1126]. Prim. pismo Anselma Hütten brennerja Ferdinandu Luibu, Maribor, 21. februar 1858, v: Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 138. 193 1821, dober mesec dni po izvedbi v Sonnleithnerjevem salonu v interpretaciji Sophie Linhart (2. marec 1821). V najavi v časopisu Wiener Zeitung je omenjeno, da je delo ob vsaki izvedbi v omikanih glasbenih krogih vzbudilo navdušenje in da bo vsakemu prijatelju umetnosti in vsaki prijateljici petja posebej dobrodošlo.45 Natisnjeni samospev je posvečen grofu Moritzu von Friesu, ki pa je moral v to čast predhodno privoliti.46 Poznanstvo med Sophie Linhart in Franzem Schubertom ni vprašljivo, negotovo pa je, kako poglobljeni so bili njuni osebni stiki. Razen v Hüttenbrenner-jevih osebnih zapiskih v pisnih virih iz neposrednega Schubertovega prijateljskega kroga omembe Sophie Linhart iščemo zaman. Anselm Hüttenbrenner je v svojih spominih omenil, da je med bivanjem na Dunaju Schuberta vpeljal v številne glasbene kroge, hkrati pa je Schubert predstavljal Hüttenbrennerja svojim znancem. Pri tem omenja hišo družine Linhart, vendar ne pove, kdo je komu koga predstavil. Ali je Schubert poznanstvo cenil, je dokaj vprašljivo, saj Hüttenbrenner v svoji pripovedi v istem dihu dodaja: Če je Schubert v glasbenih krogih sam pel svoje pesmi, jih je običajno tudi sam spremljal. Kadar so peli drugi, sem jih spremljal jaz, on pa je običajno sedel v kotu salona ali celo v sosednji sobi in poslušal. Nekega večera mi je na uho tiho rekel: »Ti, te ženske so mi odvratne s svojimi všečnostmi, o glasbi ne vedo ničesar in to, kar mi govorijo, ne prihaja iz srca. Pojdi, Anselm, in mi na skrivaj prinesi kozarec vina.«47 Družina Sonnleithner Joseph Ferdinand Sonnleithner (1766–1835) je bil iz družine pravnikov, katere člani so vsaj tri generacije na Dunaju opravljali pomembne uradniške službe in se ob tem na visokem ljubiteljskem nivoju posvečali glasbi. Že oče Christoph Sonnleithner (1734–1786) je združeval poklic pravnika in glasbenika. Prav njegov glasbeni dar in velike skladateljske sposobnosti so ob vsej vnemi v pravniškem poklicu vzbudile zanimanje cesarja Jožefa II. Christoph je zanj zlagal godalne kvartete in užival cesarjevo podporo. Njegovi otroci, med katerimi sta danes 45 Wiener Zeitung, 30. april 1821, 396; prim. tudi oglas v Der Sammler, 1. maj 1821, 208. 46 V pismu z dne 13. aprila 1821 Leopold Sonnleithner sprašuje Josepha Hüttenbrennerja, ali je grof Fries privolil v posvetilo, in predlaga naslov glasbenega tiska, ki se ujema z objavljenim. Leopold Sonnleithner Josephu Hüttenbrennerju, Dunaj, 13. april 1821. A-Gk, Rara MPMS 0/1203, https://phaidra.kug.ac.at/open/o:1930. Gl. tudi Deutsch, Franz Schubert. Die Dokumente, 101; Deutsch, Schubert. Die Dokumente, 120. 47 »Sang Schubert in musikalischen Zirkeln selbst seine Lieder, so begleitete er sie gewöhnlich auch selbst. Sangen andere, so akkompagnirte ich, und er setzte sich gewöhnlich in einem Winkel des Salons oder gar in ein Nebenzimmer und hörte zu. Eines Abends sagte er mir leise ins Ohr: ›Du, diese Frauenzimmer sind mir zuwider mit ihren Artigkeiten. Sie verstehen von der Musik nichts, und was sie mir da sagen, geht ihnen nicht von Herzen. Geh, Anselm, und bring mir heimlich ein Glasel Wein.‹« Hüttenbrenner, »Bruchstücke aus dem Leben des Liederkomponisten«, 209; Deutsch, »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen«, 125. 194 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 58: Portret Leopolda von Sonnleithnerja, Joseph Geyling, olje na platnu, 1860. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. najbolj znana brata Joseph in Ignaz, so bili glasbeno nadarjeni in so se že v zgodnji mladosti srečevali z vodilnimi glasbeniki in skladatelji tedanjega časa, med njimi s Haydnom in Mozartom. Sestra Anna Sonnleithner je znana kot mati avstrijskega nacionalnega dramatika Franza Grillparzerja. Podobno kot oče Christoph je tudi Joseph Sonnleithner užival naklonjenost cesarskega dvora in se zaposloval v dvornih službah. Svoj podjetniški dar je sprva preizkusil z ustanovitvijo lastne tiskarne, a jo že leta 1784 opustil. Izjemne organizacijske sposobnosti, praktični dar za uresničevanje zastavljenih idej, sposobnost za povezovanje in storilnost je Joseph Sonnleithner po letu 1804 dokazal kot tajnik dvornih gledališč. Svoje literarne ambicije je uresničeval kot prevajalec in pisatelj gledaliških besedil in opernih libretov. Večina njegovih literarnih del je danes sicer pozabljena, a v javni zavesti še vedno ostaja libreto za prvo verzijo Beethovnove Leonore (1805). Naloge tajnika Združenja prijateljev glasbe je predano opravljal od ustanovitve združenja do svoje smrti.48 48 Prim. Walther, »Joseph Ferdinand Sonnleithner«. 195 Ignaz Sonnleithner (1770–1831) je bil podobno kot njegov starejši brat in ustanovitelj Združenja prijateljev glasbe Joseph Sonnleithner uradnik. Deloval je kot sodni in dvorni odvetnik, notar ter kot profesor in avtor razprav o trgovskih in finančnih znanostih. Aprila 1828 ga je cesar povzdignil v plemiški stan. V mestu je bil znan po družabnosti, smislu za humor in norčavosti,49 predvsem pa tudi kot izvrsten basist. Njegovo ime se v koncertnih programih pojavlja pogosto in redno. Ignazev sin Leopold Sonnleithner (1797–1873) je po zaključenem študiju prava začel opravljati službo sodnika, pozneje pa je deloval kot odvetnik. Po smrti strica Josepha (1835) je prevzel mesto tajnika Združenja prijateljev glasbe. Podobno kot preostali člani družine je bil Leopold deležen odlične glasbene izobrazbe. Bil je izjemno produktiven skladatelj, čigar dela pa so danes popolnoma pozabljena. V dunajskih glasbenih krogih je zasedal eno najvplivnejših mest in bil v stiku s številnimi glasbeniki svojega časa. Ob pogledu v ozadje pevske kariere Sophie Linhart ni mogoče spregledati, da je uživala podporo in vsestransko naklonjenost družine Sonnleithner. V ozadju njenih številnih javnih nastopov, naj gre za dejavnosti Združenja prijateljev glasbe, v katerem sta Joseph in Leopold Sonnleithner vselej imela zadnjo besedo, ali za zasebni glasbeni salon Ignaza Sonnleithnerja, so bili pogosto vpleteni člani te družine.50 Najverjetneje jo je Josephu Sonnleithnerju kot solistko za izvedbo oratorijev na glasbenih slavjih Združenja prijateljev glasbe in še prej na dobrodelnih koncertih Združenja plemiških žena priporočil Antonio Salieri. Še najbolj očitni so stiki z Leopoldom Sonnleitnerjem. Nanj je Sophie Lin hart naslovila že omenjeno pismo in svojega znanca in podpornika prosila za pomoč pri organizaciji glasbe v lastnem stanovanju oziroma zaradi bolezni matere pri sosedi Eleonore Förster.51 Kljub vsej tej podpori Sonnleithnerjev osebna korespondenca ali izrecna pisna pričevanja o prijateljskih odnosih s Sophie Linhart žal niso na voljo. Družina Förster Družina Linhart je vzdrževala stike z družino skladatelja Emanuela Aloysa Försterja (1748–1823), iskanega učitelja kompozicije, skladatelja ter violinista in violista, ki je na Dunaju nenazadnje odločilno vplival na razvoj godalnega kvarteta. Förster naj bi bil dober prijatelj Wolfganga Amadeusa Mozarta, Josepha Haydna in pozneje Ludwiga van Beethovna. Poročen je bil z Eleonore von Reczka in zakonca sta imela najmanj štiri otroke.52 V glasbeno zgodovino mesta Dunaj se je zapisala predvsem leta 1799 rojena hči Eleonore, ki je kot učenka svojega očeta 49 Bauernfeld, Erinnerungen aus Alt-Wien, 146. 50 Gl. poglavje III (»›Glasbene vaje‹ v salonu Ignaza Sonnleithnerja«). 51 Prim. ibid. in prilogo 2, št. 81. 52 Eleonore von Reczka je bila francoska plemkinja. Saltscheff, Emanuel Alois Förster, 12. 196 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Slika 59: Portret Emanuela Aloysa Försterja, litografija Josepha Eduarda Teltscherja, [1824]. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. ter Johanna Nepomuka Hummla slovela kot odlična pianistka, a je po poroki z grofom Franzem Continom leta 1822 prekinila javno glasbeno udejstvovanje in se z njim preselila v Benetke.53 Njen leta 1803 rojeni brat Josef Förster se je odlikoval kot skladatelj, violončelist in pianist.54 Sin Emanuel (rojen leta 1797) je nekaj časa obiskoval pouk klavirja pri Beethovnu, a se je pozneje posvetil vojaški karieri in od leta 1827 živel v Trstu.55 Förster je zadnjih nekaj let svojega življenja z družino prebival na trgu Kienmarkt v isti stavbi kot družina Linhart in v njegovem stanovanju so se srečevali številni glasbeniki in predstavniki plemstva. Morebiti so ta srečanja tako ali drugače koristila tudi karieri Sophie Linhart. Försterjev ugled je bil v tistem času zares velik in družbeni položaj visok, v njegov ožji prijateljski krog pa so 53 Grof Franz (tudi Francesco) Contin je bil Försterjev učenec. Leta 1802 rojena Försterjeva hči Michaela Constanze se je leta 1820 poročila z znanim violinistom Pietrom Rovel ijem (1793–1838) in z njim živela v Italiji. Saltscheff, Emanuel Alois Förster, 34–37. 54 Weigl, »Emanuel Aloys Förster«, 284; Saltscheff, Emanuel Alois Förster, 32 in 36. 55 Weigl, »Emanuel Aloys Förster«, 280; Saltscheff, Emanuel Alois Förster, 36. 197 sodili na primer violinista Ignaz Anton Schuppanzigh in Joseph Mayseder, pianist Johann Nepomuk Hummel ter, kot že omenjeno, tudi Ludwig van Beethoven. Člani družine Förster, pri čemer so poleg očeta mišljeni sinova Emanuel in Josef in predvsem hči Eleonore, so na koncertnih sporedih nekajkrat napisani skupaj s Sophie Linhart.56 Ignaz von Mosel V prvih letih svojega delovanja je Sophie Linhart pogosto pela pod dirigentskim vodstvom Ignaza Franza von Mosla (1772–1844). Mosel je kot eden izmed ustanovnih članov igral pomembno vlogo v Združenju prijateljev glasbe in sploh zasedal vidno mesto med glasbenimi osebnostmi prve polovice 19. stoletja na Dunaju. Četudi je izviral iz preprostega okolja, mu je z glasbenim darom uspelo prodreti do uglednega družbenega položaja. Kot uradnik in pozneje svétnik je deloval v dvornih službah in s podporo grofa Moritza Dietrichsteina od leta 1820 opravljal službo nadomestnega direktorja dvornih gledališč, od leta 1821 dalje je bil kustos dvorne knjižnice in naposled njen direktor.57 Mosel se je zavzeto udejstvoval kot glasbeni pisec in objavil več glasbenoestetskih in zgodovinskih razprav, med njimi na željo Antonia Salierija samega njegovo biografijo (1827), pozneje pa tudi zgodovino dunajske dvorne knjižnice (1835).58 Moslove skladbe so žele vidne uspehe, zaslovel pa je predvsem kot aranžer oratorijev Georga Friedricha Händla. Od leta 1809 je bil poročen s pianistko, skladateljico in pisateljico Katarino Mosel, rojeno Lambert (1782–1832). Sophie Linhart je hkrati z njo nastopila vsaj na enem koncertu, enkrat pa tudi z njuno hčerko, pevko Babette Mosel.59 Poti Sophie Linhart in Ignaza von Mosla so se prvič križale na dobrodelnem koncertu Združenja plemiških žena leta 1813. V tej organizaciji, ki ji je predsedovala kneginja Caroline Lobkowitz, je grof Dietrichstein opravljal delo računovodje, Joseph Sonnleithner pa je bil njen tajnik. Po nekem nepojasnjenem spletu okoliščin je Združenje glasbeno vodstvo kolosalnega koncerta v dvorni zimski jahalni šoli dva tedna pred izvedbo Händlove ode Timotheus predalo Ignazu von Moslu, ki je – sprva menda proti svoji volji – to nalogo sprejel in jo odlično opravil.60 Uspešen koncert je vodil v idejo o ustanovitvi Združenja prijateljev glasbe, v katerem je Mosel dirigiral vsakoletna glasbena slavja do leta 1816. Kot že omenjeno, je Sophie Linhart na teh koncertih redno nastopala kot solistka. 56 Gl. prilogo 2, št. 33, 47, 55, 58 in 60. 57 Leta 1829 je umrl prvi kustos dvorne knjižnice Johann Vesque von Püttlingen. Na tem mestu naj bi ga nasledil naslednji uradnik knjižnice v vrsti, namreč Jernej Kopitar. Mesto je bilo dodeljeno Ignazu von Moslu, Kopitar pa je postal njegov podrejeni uradnik. Prim. Antonicek, Ignaz von Mosel, 209–222. 58 Moslovo delo ima naslov: Geschichte der kaiserl. königl. Hofbibliothek zu Wien. 59 Koncerta 2. januarja 1816 in 4. oktobra 1817. Priloga 2, št. 10 in 22. 60 Antonicek, Ignaz von Mosel, 135–140. 198 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Na kakšen način, po kakšnih družbenih mrežah in na čigava priporočila so organizatorji teh prireditev izbirali soliste, ni mogoče podrobno pojasniti. Do leta 1814 se je sicer ohranila podrobna korespondenca med grofom Dietrichsteinom in Moslom, vendar danes ni javno dostopna.61 Zdi se, da je pri izbiri solistov sodelovalo več oseb, poleg Mosla zagotovo Salieri in Joseph Sonnleithner.62 Občasno je odbor za koncerte Združenja prijateljev glasbe izbranim glasbenikom in glasbenicam pošiljal vabila. V arhivu Združenja se je ohranil tovrsten poziv, ki se glasi: Združenje prijateljev glasbe Avstrijskega cesarstva je sklenilo na naslednjem velikem koncertu izvesti sloviti Naumannov Očenaš in še en psalm taistega. V upanju na vaše blagohotno sodelovanje vam pošiljamo pevski part in vas prosimo, da se v sredo, 5. novembra, točno ob pol dvanajstih zglasite na vaji v pisarni družbe na Singerstraße pri Rdečem jabolku. Če pa pri tej predstavi ne bi mogli sodelovati, blagovolite part najkasneje v dveh dneh poslati nazaj v pisarno. Predstava se bo vršila v veliki redutni dvorani. Dunaj, _ oktobra 1817 Odbor za javne koncerte63 Izbira solistov kajpak ni bila opravljena le z umetniškega vidika, pomembno vlogo je igral tudi njihov družbeni položaj. Ne glede na želje organizatorjev marsikaterega solista preprosto ni bilo mogoče obiti. Zanimiv primer je izpričan pri izboru sopranistke za glasbeno slavje leta 1813. Medtem ko je bila za eno od dveh izvedb Händlovega oratorija Timotheus pač zgolj zaradi svojih sposobnosti izbra na Sophie Linhart, je v drugi izvedbi pela Rosalia Geymüller. O pevskih sposobnostih slednje ni veliko povedati, toliko več pa o njenem družbenem položaju. Na Dunaj je prišla kot hči vladnega svétnika Deahna iz Bayreutha in kmalu postala guvernanta v plemiški družini Fries. Tam je spoznala Johanna Heinricha Geymüllerja-Falknerja in se z njim poročila leta 1807. Geymüllerjevi so izvirali iz Švice in so 61 Theophil Antonicek je korespondenco analiziral v svojem doktorskem delu, vendar navaja le kratke odlomke iz pisem. O dodelitvi solističnega parta Sophie Linhart v Händlovi odi Timotheus je vsekakor govor v Moslovih pismih Dietrichsteinu konec oktobra 1813. Korespondenco hrani arhiv princese Marie Theresie Liechtenstein, zbirka grofa Moriza Dietrichsteina, na gradu Waldstein pri Peggauu-Deutschfeistritzu. Zasebna zbirka je trenutno za javnost zaprta. Prim. Antonicek, Ignaz von Mosel, 556–584. 62 Antonicek, Ignaz von Mosel, 145. 63 »Die Gesel schaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates hat beschlossen, bey dem nächsten großen Concerte das berühmte Vater-Unser von Naumann und einen Psalm desselben aufzuführen. Sie erhalten, in der Hoffnung auf Ihre gefällige Mitwirkung, den Singpart, und werden ersucht, sich in der Gesel schafts-Kanzley, in der Singerstraße im rothen Apfel, Mittwochs den 5. November pünctlich um halb 12 Uhr zur Probe einzufinden; sollte es Ihnen aber unmöglich seyn, bey dieser Aufführung mitzuwirken, den Part binnen zwey Tagen in die Kanzley gefälligst zurück zu schiken. Die Aufführung wird im großen Redoutensaale Statt haben. Wien den _ October 1817. Von der Commitee der öffentlichen Concerte.« A-Wgm, Gesel schaft, Konservatorium, 9808/138. 199 v prvih desetletjih 19. stoletja na Dunaju zgradili bančni imperij ter se ukvarjali z veleprodajo. Gre za eno najbolj premožnih in vplivnih družin v habsburškem cesarstvu nasploh, ki je od bogastva dobesedno prekipevala. Sodobniki o Rosalii Geymüller niso poročali najbolj prijazno. Bila naj bi vzvišena, arogantna, nestrpna in prepirljiva, vsekakor pa nadvse vplivna.64 V vsakem primeru je v ozadju izvedbe Händlovega oratorija s podporo svoje zaveznice Fanny von Arnstein povzročila nemalo hrupa in glavobole Ignazu von Moslu.65 Dokumentacija in ozadje Moslovega glasbenega in organizacijskega dela kažeta nekakšno vzporedno zgodovino dunajskega Združenja prijateljev glasbe. Prva leta obstoja niso bila tako harmonična in umirjena, kot so to pozneje poskušale prikazati uradne pisne objave. Že kmalu po ustanovitvi so se v ozadju pojavili nesoglasja, spletke ter boji za vpliv in premoč. Grof Dietrichstein, ki je Ignaza von Mosla vseskozi protežiral, je do leta 1816 deloval kot podpredsednik in član upravnega odbora. Zaradi splošnega nezadovoljstva je aprila tega leta odstopil, ne da bi kdaj razkril svoje osebne razloge. Srečanja članov je že nekaj mesecev pred odstopom opisal kot »žalostno sliko človeških slabosti in strasti«.66 Dietrichstein in Mosel sta bila odgovorna za izbiro oratorija Osvoboditev Jeruzalema skladatelja Stadlerja, ki sta ga želela na vsak način izvesti ob glasbenem slavju leta 1816. Zaradi številnih nasprotovanj se je Dietrichstein umaknil, še preden je bilo delo izvedeno. Kmalu po izvedbi so organizatorji Dietrichsteinu in Moslu ostro očitali mlačen sprejem dela v javnosti in ju krivili za slab finančni izkupiček. Mosel je zatem odstopil z vodilnih položajev, demonstrativno pa sta mu sledili še soproga Katarina in hči Babette.67 Njegov odnos z vodstvom Združenja je v naslednjih desetletjih ostal vendarle stvaren in je pozneje z njim še nekajkrat sodeloval.68 Pevke in pevci Nekaj podatkov o raznolikem družabnem krogu Sophie Linhart lahko pridobimo iz ohranjenih koncertnih programov in kritik njenih javnih nastopov. Sophie Linhart je bila v stiku z vrsto že uveljavljenih glasbenic in glasbenikov, tako ljubiteljskih kot profesionalnih, glasbene kariere nekaterih pa so se razvile šele pozneje. Nekaterim osebam iz tega kroga je sčasoma dejansko uspelo doseči trajno slavo, a večina je danes domala pozabljena. O tesnejših stikih ali celo prijateljstvu viri seveda ne 64 Welzl, Die Familie Geymüller, 206–212. 65 Antonicek, Ignaz von Mosel, 142–143. O zakoncih Geymüller gl. tudi Castel i, Memoiren, zv. 2, 75–79. 66 Nemecek, Moritz I., Graf von Dietrichstein; cit. po: Antonicek, Ignaz von Mosel, 152. 67 Antonicek, Ignaz von Mosel, 134–158. Barbara (Babette) Mosel (1789–1836) je bila Ignazeva hči iz njegovega prvega zakona z Marianne, pozneje se je omožila z Nikolausom von Lagusiusom. 68 O odstopih grofa Dietrichsteina in Ignaza von Mosla z vodilnih položajev Združenja prijateljev glasbe gl. Antonicek, Ignaz von Mosel, 152–158. 200 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog povedo veliko, vendar je vredno nekaj imen, ki se večkrat pojavijo na koncertnih programih skupaj s Sophie Linhart, posebej izpostaviti. V tej povezavi je zanimiva pripomba anonimnega kritika, zapisana ob koncertu pevke Marie Mathilde Weiß 10. aprila 1824: »V dunajskem umetniškem svetu ni nič težjega kot uveljaviti se v glasbi, zlasti v petju, in si pridobiti ugled na tem področju, sploh če ga človek še nima.«69 Marie Mathilde Weiß naj bi imela torej težak položaj, ki pa ga je vsekakor znala izkoristiti sebi v prid. Na več koncertnih sporedih je Sophie Linhart omenjena hkrati s to pevko.70 Obe sta bili učenki Josepha Tomasel ija. Po prvih produkcijah v meščanskih salonih na Dunaju se je Marie Mathilde Weiß kmalu preselila na Bavarsko ter v Regensburgu postala komorna pevka pri knezih Thurn und Taxis.71 Med pevkami, ki so glasbeno kariero začele istočasno s Sophie Linhart, velja prav posebej izpostaviti Caroline Unger (1803–1877).72 Caroline je bila hči tedaj uglednega, a danes domala pozabljenega literata.73 Johann Carl Unger je bil v stiku s Franzem Schubertom, prijateljeval pa je tudi – kot pozneje njegova hči – z Beethovnom. Caroline je bila sicer nekoliko mlajša od Sophie, vendar so tudi njeni prvi javni nastopi potekali v dunajskih zasebnih salonih, predvsem v krogu Ignaza Sonnleithnerja. Nastopala je na koncertih Združenja prijateljev glasbe ter na Concerts spirituels v organizaciji Franza Xaverja Gebauerja.74 Nekaj let pozneje kot Sophie Linhart se je Caroline Unger preizkusila na opernem odru in od leta 1821 dalje redno nastopala v Gledališču pri Koroških vratih. Tam je sprva pela le stranske in manj tehtne vloge v nemških operah. Kot kaže, ji dunajsko občinstvo sprva sploh ni bilo naklonjeno in kritike njenih nastopov zvenijo precej podobno kot kritike nastopov Sophie Linhart na odru gledališča Theater an der Wien nekaj let poprej. Caroline Unger naj bi bila za operni oder nezanimiva, imela naj bi premalo odrske prezence, vsekakor pa preveč treme. Kljub začetnim težavam je vztrajala, si sčasoma priborila tehtnejše vloge in se naposled vendarle uveljavila kot solistka v italijanskih operah. Odločilni premik v karieri je dosegla z upodobitvijo vloge Tancreda v istoimenski Rossinijevi operi leta 1824.75 Po spletu ugodnih okoliščin in s podporo gledališkega direktorja Domenica Barbaje je Caroline leta 1825 uspelo dobiti angažma v gledališču San 69 »Es ist wohl für den Augeblick in der Wiener Kunstwelt nichts schwieriger als sich in der Musik, zumal im Gesang geltend zu machen, und sich hierin einen Ruf zu erwerben, wenn man nicht schon einen hat.« Allgemeine Theaterzeitung und Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des geselligen Lebens, 28. april 1825, 211. 70 Priloga 2, št. 46, 47, 50, 55, 62 in 65. 71 Allgemeine musikalische Zeitung, 19. april 1826, 268. V prispevku v münchenskem časniku Flora je Marie Mathilde Weiß imenovana učenka slavne altistke Gentile Borgondio. Flora. Ein Unterhaltungs-Blatt, 19. april 1827, 329. 72 Obširneje o Caroline Unger: Szabo, »Wie i mi auf Wien g’frey«. 73 Od pesniških del Johanna Carla Ungerja sta po uglasbitvi Franza Schuberta danes znani pravzaprav le še dve pesmi: Die Geselligkeit (D 609) in Die Nachtigall (D 724). 74 Szabo, »Wie i mi auf Wien g’frey«, 16–19. 75 Caroline Unger je sprva pela alt, v poznejši karieri pa je slovela kot sopranistka. 201 Slika 60: Portret Caroline Unger­Sabatier, litografija Ferdinanda von Lütgendorffa, 1823. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Carlo v Neaplju. Tam je po nekaj začetniških težavah kmalu žela vedno večje priznanje. Sčasoma je osvojila vse pomembnejše italijanske operne odre, že nekaj let pozneje pa jo je operno občinstvo širom po Evropi pozdravljalo s frenetičnimi aplavzi. Uveljavila se je kot ena najbolj iskanih, oboževanih in nedvomno najbolje plačanih solistk italijanske opere tedanjega časa. V zgodovino glasbe se je zapisala kot solistka pri praizvedbi Beethovnove 9. simfonije v Gledališču pri Koroških vratih maja 1824 na Dunaju, v kateri je pela altovski part.76 Kako pomembno vlogo so za kariero solistov igrala poznanstva in dobro prepletena družbena mreža, je pri Caroline Unger posebej očitno. Vsestransko razgledani oče je svojo edino hčer vpeljal v dunajsko družbo, podporo pa ji je nudila 76 Szabo, »Wie i mi auf Wien g’frey«, 29–33. 202 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog krstna botra Caroline Pichler, pisateljica in voditeljica znanega literarnega salona. Caroline naj bi bila učenka Mozartove svakinje Aloysie Weber-Lange, v klavirski igri pa naj bi jo poučeval Mozartov sin Franz Xaver. Njen pomembnejši učitelj petja je bil Joseph Mozatti, ki ji je tudi pomagal do angažmaja v dunajski dvorni operi. Caroline Unger se je sprva, pozneje pa zgolj še zasebno in celo skladateljsko, posvečala nemškemu samospevu. Na opernem odru je sicer zableste la v Rossinijevih delih, vendar je svoj repertoar nenehno dopolnjevala in se prilagajala novim modnim tokovom in spremembam glasbenega okusa. V tridesetih letih 19. stoletja je bila iskana interpretka naslovnih vlog v operah Gaetana Donizettija in Vincenza Bel inija. Po poroki s precej mlajšim francoskim literatom Françoisom Sabatierjem leta 1841 se je poslovila od opernih odrov, a se je še naprej udejstvovala kot pevska pedagoginja in skladateljica nemških samospevov. Arhivsko gradivo v zvezi s Caroline Unger, vključno z njeno korespondenco, je obširno, vendar v teh dokumentih ni najti nobenih omemb Sophie Linhart. V letih 1819 in 1820 sta večkrat skupaj nastopili na koncertih, včasih tudi v vokalnih duetih.77 Ker se za poročene ženske javno nastopanje ni spodobilo, so se pevke v javnosti pojavljale navadno le v mladostnih letih. Le redkim je uspelo svojo glasbeno nadarjenost in ljubezen do glasbe povzdigniti v kariero operne pevke. Koncertni sporedi večernih glasbenih srečanj Združenja prijateljev glasbe iz let od 1818 do okoli 1840 na primer jasno kažejo, da pevke v tem krogu niso nastopale tako pogosto in predvsem ne tako redno kot pevci. Večina ženskih imen se na sporedih pojavi sporadično ali pa celo le enkrat. Imena pevcev so na drugi strani stalna. Ne glede na njihov družinski in družbeni položaj so moški nastopali na javnih glasbenih prireditvah precej daljša obdobja.78 Sophie Linhart je negovala tesnejše odnose s tenoristom Josephom Mozattijem, ki ga je verjetno spoznala med študijem petja pri Salieriju. Mozatti je bil po rodu iz Vidma, kjer se je rodil leta 1786. Na Dunaju je redno nastopal na vsakovrstnih koncertih, deloval kot član dvorne kapele in si sčasoma pridobil sloves učitelja petja.79 Istočasno s Sophie Linhart sta na koncertih redno nastopala Josef Johann Götz in Josef Barth. Oba pevca, medsebojna prijatelja in pomembna podpornika Schubertove glasbe, sta bila s Češke. Barth se je na Dunaj preselil leta 1807, Götz pa nekoliko pozneje, leta 1812. Oba sta bila zaposlena kot uradnika pri knezu Josefu Schwarzenbergu na Dunaju. Götz je malo pred svojo prezgodnjo smrtjo leta 1821 kot basist in igralec sprejel angažma v ansamblu Gledališča pri Koroških vratih, tenorist Barth pa je leta 1819 postal član dunajske dvorne kapele.80 77 Priloga 2, št. 42–46, 49, 53 in 55. 78 Prim. Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 70–71. 79 Joseph Mozatti je umrl leta 1858 v Hermannstadtu, danes Sibiu v Romuniji. Sodil je v ožji prijateljski krog Franza Schuberta. Hilmar, Franz Schubert, 650. 80 Záloha, »Josef Götz und Josef Barth«; Hilmar, Franz Schubert, 497–498 in 566. Franz Schubert je Josefu Barthu, ki ga je očitno visoko cenil, leta 1822 posvetil opus 11 s tremi vokalnimi kvarteti za 203 Med pevskimi interpreti v dunajskih zasebnih salonih in javnih koncertih posebej izstopa Johann Nepomuk Nestroy, danes precej bolj kot glasbenik znan kot avtor bistroumnih komedij. Slednje še vedno sodijo v železni repertoar številnih gledaliških hiš v nemško govorečih deželah. Manj znano je, da je Nestroy svojo kariero začel pravzaprav kot pevec in pianist v meščanskih salonih, in to očitno precej uspešno, saj je kot basist nastopal na opernih odrih na Dunaju, v Amsterdamu, Brnu in Gradcu, še preden se je v javnosti uveljavil kot dramatik. Sophie Linhart se je z Nestroyem v letih med 1819 in 1822 večkrat srečala v salonu Ignaza Sonnleithnerja, hkrati z njim pa je nastopila le dvakrat v komornih zasedbah.81 V istem družbenem krogu se je gibal basist Johann Carl Schoberlechner, še en učenec Josepha Mozattija. V koncertnih sporedih je Sophie Linhart pogosto omenjena tudi hkrati s tenoristoma Petrom Luganom in Georgom Krebnerjem ter basistom Josephom Preisingerjem. Posebno naklonjenost Franza Schuberta je užival tenorist Franz Jäger, ki je leta 1818 hkrati s Sophie debitiral na opernem odru gledališča Theater an der Wien. Čeprav kritiki do njega tedaj niso bili nič bolj prizanesljivi kot do nje, je nadvse uspešno nadaljeval kariero opernega pevca. Pot ga je z Dunaja popeljala na operne odre v Berlin in nato v Stuttgart. S Sophie Linhart se je leta pozneje najbrž zopet srečal v Ljubljani, ko ga je gledališka podjetnica Amalija Mašek februarja in marca 1834 povabila na gostovanje v Stanovsko gledališče. Tam je Jägerju z umetnostjo belkanta uspelo pridobiti naklonjenost ljubljanskega občinstva.82 Daljše osebno poznanstvo med Amalijo Mašek, rojeno Horny, in Sophie Linhart je nadvse verjetno. Najbrž sta se spoznali v salonu Ignaza Sonnleithnerja okoli leta 1815 na Dunaju.83 Amalija se je rodila leta 1792 v Valticah (Feldsberg) na Moravskem.84 Od približno leta 1811 je bila dejavna kot odrska pevka na Du naju, nato je od leta 1815 delovala v gledališču v Celovcu,85 od leta 1819 pa v Grad cu. Tam se je marca poročila z Gašperjem Maškom, ki je bil angažiran v štajerskem Stanovskem gledališču.86 Skupaj z njim se nekaj mesecev pred ljubljanskim kongresom preselila v Ljubljano ter tu delovala in živela do smrti leta moške glasove ( Das Dorfchen, Die Nachtigall in Geist der Liebe). Josef Barth očitno ni bil v sorodu z Wilhelmom Barthom, ki se je pozneje poročil z Amalio Matzal, nečakinjo Sophie Linhart. 81 Priloga 2, št. 44, 49, 55, 67 in 70. 82 Illyrisches Blatt, 8. marec 1834, 40; Sivec, Opera v Stanovskem gledališču, 102. O Jägerjevem gostovanju v Ljubljani med koncem februarja in koncem marca 1834 poroča tudi Franc Franz v pismih baronu Erbergu, ARS, SI AS 730, fasc. 46–47, Graščina Dol, pisma št. 36, 40, 43, 50, 63 in 72 iz leta 1834. 83 Prim. poglavje III (»›Glasbene vaje‹ v salonu Ignaza Sonnleithnerja«). 84 Maria Amalia Viktoria Horny se je rodila 12. januarja 1792. Prim. Zupančič, »Joseph Benesch«, 26. 85 Gl. tiskano zahvalo in slovo Amalije Horny celovškemu občinstvu v Klagenfurter Zeitung, 4. marec 1818, [7]. 86 Graz, Dom, Trauungsbuch III 1815–1833, 306. 204 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog 1836.87 Čeprav iz dunajskega obdobja ni direktnih dokazov o neposrednih stikih med Amalijo Mašek in Sophie Linhart,88 so se njune poti gotovo križale. Kljub angažmaju v Celovcu po letu 1814 se je Amalija tu in tam mudila na Dunaju in očitno zahajala v Sonnleithnerjev krog.89 Pianistke in pianisti Prvo mesto med priljubljenimi in najbolj razširjenimi glasbili v zgodnjem 19. stoletju nedvomno pripada klavirju. Klavir je v primerjavi s prejšnjimi obdobji v bidermajerski kulturi doživel nenavaden vzpon in dosegel vsestransko velik umetniški in družbeni pomen. Na Dunaju so dokaj redki javni nastopi Ludwiga van Beethovna v vlogi pianista in improvizatorja v letih od 1795 do 1814 odločilno vplivali na neizmerno rast priljubljenosti tega glasbila. Danes je Beethovnov vpliv na razvoj pianizma seveda še najbolj viden v njegovih klavirskih skladbah. Beethoven je vsekakor nakazal novo smer klavirske virtuoznosti, ki so jo na Dunaju najbolj uspešno in zaznamujoče prevzeli in dalje razvijali Carl Czerny, Johann Nepomuk Hummel in Ignaz Moscheles, vsak na svoj edinstveni način. Sčasoma se je v cesarski prestolnici pojavljalo vse več spretnih pianistov, med katerimi so bili morda najbolj opazni Anton Halm, Johann Horžalka, Hieronymus Payer, Maximilian Joseph Leidesdorf, Josef Czerny, Carl Maria von Bocklet, Franz Schoberlechner, Ferdinand Stegmayer in od pianistk Leopoldine Blahetka. To so večinoma pianisti in pianistke mlajše generacije in kot taki predvsem učenci Carla Czernyja in Johanna Nepomuka Hummla.90 O sodelovanju Sophie Linhart s pianistkami in pianisti pravzaprav ni najbolj zanesljivih podatkov, saj v koncertnih listih imena klavirskih korepetitorjev pogosto sploh niso omenjena. Sodelovala je s tedaj še mladim Ignazem Moschelesom, ki se je v letih od 1808 do 1820 večinoma mudil na Dunaju. Stike je negovala s Franzem Schoberlechnerjem, bratrancem že omenjenega pevca Johanna Carla. Schoberlechner je prišel iz Hummlove šole in se v kompoziciji podobno kot številni dunajski skladatelji šolal pri Emanuelu Aloysu Försterju. Sodelovala je 87 Maškov prihod v Ljubljano očitno ni bil povezan s kongresom alianse v pomladnih mesecih leta 1821, pač pa se je v Ljubljano odpravil na pobudo Filharmonične družbe. Mašek naj bi že spomladi leta 1820 med svojim delovanjem v Gradcu nameraval sestaviti igralsko in pevsko družbo in z njo odpotovati v Ljubljano, a je to idejo opustil. Zakonca Mašek sta se med ljubljanskim kongresom vsekakor udejstvovala v Stanovskem gledališču, Amalija kot pevka v gledališki skupini Catharine Anton, Gašper pa kot dirigent nemških in italijanskih oper. Amalija je v gledaliških sezonah 1833/34 in 1834/35 prevzela umetniško vodenje Stanovskega gledališča. Po nadvse obetavnih začetkih je kmalu zabredla v resne finančne težave in je zelo zadolžena umrla leta 1836. Sivec, Opera v Stanovskem gledališču, 59–60 in 100–106. 88 Amalija Mašek in Sophie Linhart sta na koncertu 27. maja 1831 v Ljubljani skupaj nastopili v vokalnem duetu Ferdinanda Paërja. To sodelovanje je verjetno znak njunega prijateljstva. Priloga 2, št. 104/2, in poglavje IV (»Slovo Sophie Linhart od koncertnega odra«). 89 Böcking, »Musikalische Skizzen«, 374. 90 Hanslick, Geschichte des Concertwesens, 208–227. 205 na primer tudi z Babette Kunz, z Janom Václavom Voříškom (Worzischek) ter pozneje v Ljubljani nastopila z Maximilianom Josephom Leidesdorfom, ki je bil od leta 1822 dalje tudi lastnik uspešne dunajske glasbene založbe.91 Med pianistke mlajše generacije je sodila Leopoldine Blahetka (1809–1885), ki je na Dunaju javno debitirala leta 1817 in je veljala za čudežnega otroka. Menda po nasvetu Ludwiga van Beethovna se je v igranju klavirja izobraževala pri Czernyju. Blahetka je vsaj petkrat nastopila hkrati s Sophie Linhart, vendar nikoli skupaj z njo. Prvi takšen koncert je bil 1. marca 1818 v dvorani Pri rimskem cesarju, ko je bilo Leopoldine devet let.92 Med koncertnim potovanjem v Italijo se je Blahetka ustavila v Ljubljani in se 3. septembra 1830 predstavila ljubljanskemu občinstvu na koncertu Filharmonične družbe.93 Violinisti V začetku 19. stoletja se je na Dunaju poleg klavirskih virtuozov začelo pojavljati vse več virtuozov na violini. To obdobje so najvidneje zaznamovali Franz Clement, Ignaz Anton Schuppanzigh, Joseph Mayseder in Joseph Böhm. Prva dva sodita v starejšo generacijo violinistov in na tem mestu velja izpostaviti predvsem Schuppanzigha, ki je bil sicer rojen na Dunaju leta 1776 kot sin učitelja Franza Josepha Schuppanzigha, vendar je družina izhajala z Goriške, verjetno iz kraja Zali Breg (Schallenberg).94 Schuppanzigh manj kot interpret solistične violinske glasbe izstopa kot pomembna figura v zgodovini godalnega kvarteta in komorne glasbe. Legendarni dunajski Kvartet Schuppanzigh (Schuppanzigh-Quartett) je v resnici več godalnih kvartetov, ki so pod njegovim vodstvom delovali v letih od 1794 do 1830. V tej zasedbi se je v komorni glasbi urilo več glasbenikov, med njimi gotovo najbolj vidno Schuppanzighov učenec Joseph Mayseder.95 Poleg Maysederja in že omenjenega Josepha Böhma so se od konca drugega desetletja 19. stoletja na Dunaju javno udejstvovali Franz Pechatschek, Stephan Franz, Leopold Jansa, Georg Hellmesberger starejši, Eduard Jaëll in nekoliko pozneje tudi Joseph Benesch.96 Sophie Linhart je na koncertih z njimi dokaj redno sodelovala. Zanimiv je primer Eduarda Jaël a (1793–1849). Rojen na Dunaju, v Gradcu ali morda nekje na Štajerskem, je Jaëll sprva (med letoma 1815 in 1818) deloval kot koncertni mojster orkestrskega združenja na Dunaju.97 Od leta 1817 se je na 91 Wurzbach, »Leidesdorf, M. J.«, 324. 92 Oglasi omenjajo starost sedem let. Priloga 2, št. 32/2–3. 93 NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni list, 3. september 1830. 94 Zupančič, »Joseph Benesch«, 17. 95 Obširneje o Maysederju: Lissy, Virtuosität und Wiener Charme. 96 O Josephu Beneschu podrobneje Zupančič, »Joseph Benesch«, 11–76. O dunajski violinski tradiciji ibid., 17–18. 97 Sonnleithner, »Musikalische Skizzen IV«, 178. Franz Schubert je v tem orkestrskem združenju igral violo in Jaëll je bil z njim očitno prijateljsko povezan. Vseskozi se je zavzemal za izvedbe in promocijo Schubertovih del. Hilmar, Franz Schubert, 600. 206 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog Dunaju predstavljal občinstvu na solističnih koncertih, predvsem v hotelu Pri rimskem cesarju. V tem času je postal violinist v orkestru gledališča Theater an der Wien, od okoli leta 1822 pa je živel ali se vsaj pogosto zadrževal v Ljubljani.98 Tam je vsaj do leta 1825 opravljal službo koncertnega mojstra pri Filharmonični družbi, katere častni član je postal že dve leti poprej (1823). Pogosto je nastopal na Dunaju, v Gradcu, Celovcu, Trstu, Firencah in v Ljubljani (nazadnje še leta 1841). Leta 1830 se je preselil v Trst in tam ustanovil violinsko šolo. Že v letih 1815 in 1817 se v Ljubljani omenja neki Franz Jäll kot violinist v orkestru Stanovskega gledališča, vendar identiteta te osebe doslej ni bila pojasnjena.99 Morda gre vendarle za Eduarda Jaël a.100 S Sophie Linhart je bil Jaëll nedvomno v stiku in jo je 1. marca 1818 skupaj s tenoristom Mozattijem povabil k sodelovanju pri svojem koncertu v dvorani hotela Pri rimskem cesarju.101 Istega leta v začetku junija sta hkrati nastopila vsaj še na enem zasebnem koncertu na Dunaju.102 Prav gotovo sta se srečala v Ljubljani, vendar skupni javni nastopi tam niso dokumentirani. Druge glasbenice in glasbeniki Med glasbenicami in glasbeniki, ki so se v prvih desetletjih 19. stoletja udejstvovali v meščanskih salonih in na javnih koncertih, izstopa harfistka Josepha Müllner- -Gollenhofer. Večina v tem obdobju na Dunaju dejavnih glasbenic in glasbenikov je bila podobne starosti in skoraj vsi so bili rojeni proti koncu 18. ali v začetku 19. stoletja. Leta 1768 rojena Josepha Müllner je tako pripadala starejši generaciji. Kljub temu, da je harfa veljala za izrazito žensko glasbilo in je Josepha Müllner veljala za iskano, cenjeno in nadvse zaposleno učiteljico, se druge harfistke v dokumentih iz tega časa dosti redkeje omenjajo.103 Josephi Müllner je že kmalu uspelo pridobiti naklonjenost cesarja Jožefa II. in za njim Franca I., ki sta jo vso njeno kariero dejavno podpirala. Že od leta 1780 dalje je kot prva ženska igrala v orkestru gledališča Burgtheater, leta 1798 98 V začetku januarja 1822 je v Jaëllovem stanovanju na Starem trgu (Alter Markt) št. 155 začela delovati njegova zasebna violinska šola. V tiskanem oglasu se Jaëll imenuje violinist z Dunaja. Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 21. december 1821, 1613. Gl. Zupančič, »Institutionalization of Modern Bourgeois Musical Culture«, 309. 99 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 14. februar 1815, 7; Sivec, Opera v Stanovskem gledališču, 46 in 48. 100 Eduard Jaëll se je v oglasu za koncert 11. aprila 1817 v Stanovskem gledališču v Gradcu podpisal z očitno polnim imenom, in sicer Eduard Franz Jäll. »Concert-Anzeige«, Steyermärkische Intelligenzblätter zu Nro. 56 der Grätzer Zeitung, 9. april 1817. Na koncertu je kot pianist sodeloval Anselm Hüttenbrenner. 101 Priloga 2, št. 32. 102 Na koncertu flavtista Raphaela Ziegelhauserja, 1. junij 1818. Priloga 2, št. 39. 103 Na Dunaju so v začetku 19. stoletja nastopale še Dorothea Spohr, soproga skladatelja Louisa Spohra, Marie Nicole Pollet, Louise Pasqual, Therese Démar in Céléste Gallyot Boucher. Pri večini gre za gostujoče harfistke, ki so se v mestu zadrževale le krajši čas. Hanslick, Geschichte des Concertwesens, 255–256. 207 pa je postala članica orkestra dvornega gledališča. Šele v starosti 40 let se je leta 1808 poročila s precej mlajšim uradnikom Georgom Gollenhoferjem, vendar v nasprotju s številnimi drugimi ženskami javnega udejstvovanja po poroki ni opustila. Njeni koncertni nastopi so dokumentirani vsaj še do leta 1833. Med dunajskimi poznavalci glasbe je bila visoko cenjena, na koncertnih turnejah pa se je predstavila širom po Evropi. Svoja dela ji je posvetilo več skladateljev in Ludwig van Beethoven je v baletno glasbo Die Geschöpfe des Prometheus (1801) posebej zanjo vključil part za harfo. Josepha Müllner-Gollenhofer se je tudi sama ukvarjala s skladanjem.104 Sophie Linhart je hkrati z njo nastopila na matineji, ki jo je marca 1818 v dvorani hotela Pri rimskem cesarju priredil violinist Stephan Franz, v letih 1821 in 1822 pa na dveh glasbenih vajah pri Ignazu Sonnleithnerju, ko sta skupaj izvedli kavatino iz opere I due Valdomiri Petra von Winterja.105 Na Dunaju je bila kitara v zgodnjem 19. stoletju sicer izjemno priljubljena in razširjena, vendar jo je med koncertna glasbila s svojo virtuoznostjo povzdignil šele italijanski kitarist Mauro Giuliani. Giuliani je bil po rodu iz Bologne in je na Dunaju bival v letih od 1806 do 1819 in tam naletel na entuziastičen sprejem, sploh pa je odločilno vplival na vsesplošno priljubljenost tega glasbila. Z navdušenjem občinstva so bili sprejeti trije abonmajski koncerti, ki jih je priredil v pomladnih mesecih skupaj z violinistom Josephom Maysederjem in pianistom Ignazem Moschelesom v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše. Na enem izmed teh koncertov je 23. aprila 1818 s tremi glasbeniki nastopila tudi Sophie Linhart.106 104 Obširneje o Josephi Müllner-Gollenhofer: Haas, »›Wunschtraum und Wirklichkeit‹«. 105 Priloga 2, št. 33, 57 in 70. 106 Priloga 2, št. 38. Gl. tudi Heck, Mauro Giuliani. 208 V Sophie Linhart kot glasbenica in njen družbeni krog 209 Slika 61: Dunaj, pogled na Kohlmarkt, kolorirana jedkanica Carla Schütza pa lastni predlogi, 3. odtis, ok. 1797. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Družina Matzal je imela v lasti drugo stavbo na levi strani trga. 210 VI Življenjska pot Amalie Linhart VI Življenjska pot Amalie Linhart 211 Amalia Linhart, poročena Matzal Podobno kot Sophie Linhart je bila tudi njena sestra Amalia pevsko izo bražena, vendar se o njenih javnih nastopih ni ohranilo niti eno poročilo. Skupaj s sestro se je leta 1813 včlanila v novoustanovljeno Združenje prijateljev glasbe.1 V letih 1821–1823 jo Franz Heinrich Böckh še navaja med aktivnimi, torej izvajalskimi člani kot pevko.2 V tiskanih seznamih članov se njeno ime pojavlja le do leta 1817 in iz njih izvemo, da je bila altistka.3 O Amalijinem življenju je na voljo komaj kakšen podatek in žal o odnosu med sestrama ni znanega ničesar. Amalia se je leta 1822 poročila in očitno povsem prevzela vlogo zakonske žene in matere. Sta s sestro po poroki sploh še ohranjali stike? Na sestrsko povezanost spominja le še ime oktobra 1826 rojene hčerke, ki jo je Amalia nekaj mesecev po sestrinem odhodu z Dunaja poimenovala Barbara Sofia. Sophie ni bila krstna botra nobenemu izmed Amalijinih otrok. Dokumentov, ki bi lahko kakorkoli pobliže osvetlili življenje družine, ni na voljo in zaradi pomanjkanja virov to poglavje ostaja genealoška skica. Amalia Linhart se je enaintridesetletna poročila 5. maja 1822 v cerkvi sv. Pet ra na Dunaju s sinom trgovca in lastnika stavbnih posesti Johannom Nepomukom Leopoldom Matzalom. Tamkajšnja knjiga porok navaja nevestin naslov Kienmarkt št. 459 in kot njeno poročno pričo spodnjeavstrijskega svétnika Ignaza Steinmetza. Ženinov naslov je bil Kohlmarkt št. 255, njegova priča pa je bil uradnik spodnjeavstrijske uprave Johann Zimer.4 Johann Nepomuk Matzal, ki je bil nekaj let mlajši od neveste, se je kot edini otrok zakonskega para Matzal rodil 2. marca 1798 na Dunaju.5 Družina je bila dokaj premožna, saj viri Johanna Matzala starejšega omenjajo kot poslovneža in trgovca, ki se je na Dunaj priselil iz Prage, mati Barbara pa je izhajala iz dunajske družine Motta ali Motha.6 V šematizmih dunajskih poslovnežev je Matzal od leta 1 Matrikel der Gesellschaft der Musikfreunde des Oest. Kaiserstaates, A-Wgm 9297/105. 2 Böckh, Wiens lebende Schriftsteller (1821), 358. 3 Verzeichniss der ausübenden Mitglieder der Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaates nach ihren Musikfächern [1814]; Verzeichniß der [ausübenden] Mitglieder der Gesellschaft der Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaates [1818]. V seznamih članov Združenja je za leto 1815 in leto 1825 med podpornimi člani imenovan Johann Matzal, najbrž soprog Amalie Linhart: Verzeichniß sämmtlicher Mitglieder der Gesellschaft der Musikfreunde des Oesterreichischen Kaiserstaates [1815] in Verzeichniß der wahlfähigen Mitglieder der Gesellschaft des österreichischen Kaiserstaates [1825]. Vse citirane sezname članov hrani A-Wgm pod signaturo 8399/125. 4 Wien, St. Peter, Trauungsbuch 1808–1824, 02-02, 254. 5 Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Taufbuch 1793–1799, 01-44, 206. Družina je takrat stanovala na naslovu Tiefen Graben 237 (danes Tiefer Graben 18). Hiša je ohranjena, vanjo je vzidana plošča v spomin na Leopolda in Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki sta v njej stanovala poleti 1773 med obiskom Dunaja. 6 Johann in Barbara sta se poročila 16. aprila 1797. Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Trauungsbuch 1796–1801, 02-39, 59. V zapisu o poroki je 29-letni trgovski družabnik ( Handlungs-Compagnon), rojen v Pragi, naveden kot sin Wenzla in Barbare Matzal. Nevesta Barbara je bila 25-letna hči Johanna in Anne Motta z Dunaja. 212 VI Življenjska pot Amalie Linhart 1804 voden kot trgovec z galanterijo. Svojo prodajalno je imel na že tedaj ugledni ulici Kohlmarkt, v hiši, imenovani Zur Mahagony Tatze, št. 300–301.7 Najpozneje od leta 1822 dalje in vsaj do leta 1825 je prodajalna obratovala v sosednji hiši, imenovani Zur eisernen Krone, ki jo je Matzal vodil skupaj z družabnikom Josephom Trotterjem.8 Družina Matzal je na Kohlmarktu prebivala v petnadstropni hiši s št. 255, po prodajalnici čokolade v njej znani z imenom Pri črnem jagnjetu (Zum schwarzen Lamm). Stavbo je Johann Matzal s kupno pogodbo pridobil julija 1814. Po njegovi smrti leta 1847 je polovica stavbe prešla v last sina Johanna Nepomuka, Amalijinega soproga, ki je po materini smrti 3. avgusta 1848 leta 1849 podedoval še drugo polovico. V mestnem urbarju so že leta 1867 otroci zakoncev Matzal (Johann Nepomuk, Theodor in Amalia Barth) navedeni kot lastniki.9 Stavba je bila leta 1891 porušena in že leto pozneje so na tem mestu postavili hišo z današnjim naslovom Kohlmarkt 16. Johann Matzal starejši je imel poleg tega v mestu v letih od 1816 do 1826 v lasti še eno hišo. Stavba s številko 1173 je tedaj stala ob mestnem obzidju, danes pa na tem mestu stoječa hiša nosi naslov Gonzagagasse 1.10 Lastništvo hiš, v katerih je Matzal ponujal najemniška stanovanja, je družini gotovo prinašalo redne dohodke. Iz zapisnika zapuščinske razprave Johanna Matzala starejšega je razvidno, da si je zmogla družina privoščiti tudi hišo z vrtom v predmestju Oberdöbling,11 ki takrat še ni sodilo pod dunajsko mestno upravo. Oče je Johannu Matzalu z oporoko, sestavljeno junija 1820 in spremenjeno maja 1821, zapustil svoje celotno premoženje, vključno z nepremičninami, obleko in osebnimi stvarmi; mati Barbara je obdržala svojo polovico hiše. V oporoki je Matzal izrazil željo, da vdova svoj del hiše po smrti prepusti sinu. Poleg tega naj se 100 goldinarjev dunajske veljave razdeli med revne, ki jih izbereta sin in vdova, vsakemu posamezniku, ki bo za časa njegove smrti pri družini zaposlen med osebjem ali služinčadjo, pa po 50 goldinarjev. Celotno premoženje, tudi nekaj zlatnine in srebrnine, je bilo po odštetju vseh dajatev in stroškov ocenjeno na precej visoko vsoto 15.836 goldinarjev konvencijske veljave.12 7 Danes Graben 19. Redl, Kalender und Handlungs-Gremien Schema, 39. 8 Kohlmarkt 282 (pred 1821 št. 302) in danes Graben 20. Redl, Handlungs-Gremien, 44–45. Prim. tudi Redl, Adressen-Buch der Handlungs-Gremien, 49; Kalender des bürgerlichen Handelsstandes, 83. 9 Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 7, 29. 10 Ibid., zv. 2/4, 885. 11 Hiša je imela naslov Oberdöbling 128, danes Vormosergasse 5. 12 WStLA, Zivilgericht, A2-Faszikel 2, Verlassenschaftsabhandlungen: 4108/1847 (Johan Matzel). Letna plača sredi 19. stoletja dobro plačanega uradnika je redko znašala več kot 1000 goldinarjev. Univerzitetni učitelj je prejel npr. ok. 1200 goldinarjev letne plače, gimnazijski ok. 600. Spletni pretvornik historičnih valut (https://www.eurologisch.at/docroot/waehrungsrechner/#/) je 15.836 goldinarjev konvencijske veljave iz leta 1847 preračunal v današnjih 343.176,10 evra. 213 Amalijin soprog Johann Nepomuk je v virih imenovan kot uslužbenec spodnjeavstrijske knjigovodske pisarne na Dunaju.13 Zakoncema se je v letih od 1822 do 1834 rodilo vsaj sedem otrok. Po rojstnem datumu prvorojenega Johanna Nepomuka Emanuela 30. oktobra 1822 sodeč, je bila Amalia ob poroki v začetku maja že v četrtem mesecu nosečnosti. Trije potomci, Barbara Sofia, Paul Anton in Hermann Wenzel, so umrli v ranem otroštvu, sin Vincenz Hermann pa je umrl v 24. letu starosti. Odraslost sta torej dočakala le sinova Johann Nepomuk in Theodor Anton ter hči Barbara Amalia. V prvih letih po poroki sta zakonca Matzal večkrat zamenjala stanovanje, a razlogi za selitve niso znani. Sedem otrok se je rodilo na kar petih različnih naslovih: 1. Johann Nepomuk Emanuel (30. oktober 182214 – 30. maj 190215) 2. Barbara Amalia (4. marec 182416 – 17. januar 188417) 3. Vincenz Hermann (4. maj 182518 – 10. marec 184919) 4. Barbara Sofia (12. oktober 182620 – 1. avgust 182821) 5. Paul Anton (22. november 182722 – 27. april 182823) 6. Theodor Anton (27. september 183024 – 3. junij 190025) 7. Hermann Wenzel (2. avgust 183426 – 1. september 183727) V konskripcijskih tabelah hiše št. 255 na Kohlmarktu je omenjeno, da Johann Nepomuk in Amalia Matzal od leta 1856 ali 1857 nista prebivala na Dunaju, 13 Uporabljena je oznaka Ingrossist, ki najverjetneje pomeni vpisovalca v registre. 14 Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Taufbuch 1819–1825, 01-48, 133. Naslov: Löbelbastei 1162, danes Löwelstraße 5. 15 Wien, Unsere Liebe Frau zu den Schotten, Sterbebuch 1899–1915, 03-23, 45. 16 Wien, St. Peter, Taufbuch 1804–1825, 01-02, 510. Naslov: Hoher Markt 542, danes Hoher Markt 2. 17 Baden, St. Stephan, Sterbebuch 1877–1886, 03-15, 204. 18 Wien, St. Peter, Taufbuch 1804–1825, 01-02, 535. Naslov: Hoher Markt 542, danes Hoher Markt 2. 19 V knjigi umrlih je kot razlog smrti navedena okužba z ošpicami ( Blattern). Vincenz je bil pokopan 12. marca na pokopališču Schmelzer Friedhof. Wien, St. Michael, Sterbebuch, 1845–1870, 03-13, 52; naznanilo o smrti v: Wiener Zeitung, 15. marec 1849, 749. 20 Wien, St. Peter, Taufbuch 1826–1837, 01-03, 18. Naslov: Hoher Markt 542, danes Hoher Markt 2. 21 Barbara je umrla pred dopolnjenim drugim letom starosti zaradi okužbe s tifusom (stari nemški izraz za to bolezen je Nervenfieber). Naslov se glasi Oberdöbling 32, danes Döblinger Hauptstraße 62. Wien, Döbling, Sterbebuch 1783–1837, 03-01, 241. 22 Wien, St. Michael, Taufbuch 1824–1834, 01-20, 45. Naslov: Untere Bräunerstraße 1130, danes Bräunerstraße 6. 23 Paul Anton je umrl v 5. mesecu starosti na naslovu Oberdöbling 132, danes Kirchengasse 4, če je naslov pravilen. Stari nemški izraz za bolezen Abzehrung ali Auszehrung je zgolj opis simptomov, ki se kažejo kot izhiranost. Wien, Döbling, Sterbebuch 1783–1837, 03-01, 239. 24 Wien, St. Augustin, Taufbuch 1824–1834, 01-07, 109. Naslov: Mesto št. 1088, danes Seilergasse 12. 25 Wien, St. Stephan, Sterbebuch 1899–1915, 03-48, 38. 26 Wien, Döbling, Taufbuch 1825–1836, 01-02, 156. Naslov: Oberdöbling 179, danes Hofzeile 31. 27 Kot vzrok smrti je navedeno vnetje možganske ovojnice ( Gehirnhöhlenwassersucht). Wien, St. Michael, Sterbebuch 1824–1844, 03-12, 157. 214 VI Življenjska pot Amalie Linhart temveč v mestu Gräfenberg.28 Verjetneje je, da ob popisu dunajskega prebivalstva nista bila navzoča in sta se zgolj zadrževala v toplicah v mestu Gräfenberg, danes Lázně Jeseník na severu Moravske, ki je slovelo po zdravilnih terapijah z vodo. Lastnoročni podpis na zapisniku zapuščinske razprave po Amalijini smrti iz leta 1863 nedvomno kaže, da se je Johann Matzal podpisal s težavo in s tresočo se roko, kar je nemara znak za obolenje za protinom ali za druge resne zdravstvene težave. V poletnih mesecih je z družino redno zahajal v topliško mesto Baden pri Dunaju.29 Amalia je v 71. letu starosti umrla 5. januarja 1863 v stanovanju na Kohlmarktu. Knjiga umrlih v cerkvi sv. Mihaela kot razlog smrti navaja vnovično kap ( wieder holter Schlagfluß). Pokopali so jo 7. januarja v lastnem grobu na pokopališču Schmelz.30 Ohranjeni zapisnik zapuščinske razprave poleg imena soproga navaja še imena treh polnoletnih otrok (Amalio Barth, Johanna Nepomuka in Theodorja Matzala). Amalia je umrla brez oporoke in tudi sicer v njeni lastnini razen njene lastne obleke in perila vsaj uradno ni bilo prav ničesar omembe vrednega. V zapisniku so oblačila, perilo, čevlji in druge najbolj osebne stvari natančno naštete in njihova vrednost ocenjena na 50 goldinarjev. Ker je vdovec za stroške pogreba plačal nekaj več kot 137 goldinarjev, je zaprosil, da imetje umrle soproge ostane v njegovi lasti.31 Časa in kraja smrti soproga Johanna Nepomuka Matzala doslej ni bilo mogo- če najti ne med naznanili smrti v dunajskem dnevnem časopisju, ne v seznamih mrliških oglednikov v dunajskem mestnem in deželnem arhivu in tudi ne v popisih grobov na Dunaju. Zdi se, da je umrl nekje izven mesta. Po zapisu v mestnem urbarju sodeč že od leta 1867 ni bil več lastnik stanovanjske hiše na Kohlmarktu,32 vendar je v seznamih dunajskih poslovnežev vključno do leta 1870 naveden kot upokojeni deželni uradnik prav na tem naslovu.33 28 WStLA, Konskriptionsamt, A101 – Konskriptionsbogen Stadt Nr. 255 (Kohlmarkt), fol. 8 in 15. 29 Cur- und Fremden-Liste des Curortes Baden bei Wien 1849, št. 65/1622; 1850, št. 67/1715; 1852, št. 78/1956; 1853, št. 68/1756; 1860, št. 13/275. 30 Wien, St. Michael, Sterbebuch 1845–1870, 03-13, 151; naznanilo o smrti v: Wiener Zeitung, 6. januar 1863, 41. 31 WStLA, BG Innere Stadt (I), A4-A, Amalia Matzal, G 306-1/1-6: A4/1 (prov.) 32 Harrer-Lucienfeld, Wien, seine Häuser, zv. 7, 29. 33 Lehmann, Allgemeiner Wohnungs-Anzeiger, 292. Zapisan je naslov Kohlmarkt 29. 215 Življenjske poti potomcev Johanna in Amalie Matzal Johann Nepomuk Matzal (1822–1902) Prvorojeni sin Johanna in Amalie Matzal Johann Nepomuk Emanuel (glej sliko 62) je poklicno kariero začel leta 1843 kot praktikant v pisarni spodnjeavstrijske uprave za okrožje St. Pölten. Od leta 1850 dalje je pogosto menjaval zaposlitve in je delal v najrazličnejših upravnih službah v spodnjeavstrijskih mestih Zwettl, Neunkirchen, Korneuburg, Neulengbach in Amstetten. Po službi glavarja okrožja Korneuburg 1873 je leto pozneje (1874) opravljal službe glavarja, komisarja in svétnika dunajskih okrožij Rudolfsheim, Fünfhaus, Sechshaus in Josefstadt. Upokojil se je 23. oktobra 1883.34 Z 31 leti se je Johann Nepomuk 24. septembra 1854 v Kremsu na Donavi poročil s sedemnajstletno Pauline Seidl, ki je do tedaj živela pri starših v Zwettlu.35 V zapisu v knjigi porok je naveden kot koncipist spodnjeavstrijske uprave ( k. k. NÖ- Statthalterei-Concipist) z letnim prihodkom 800 goldinarjev.36 Kot poročni priči sta nastopila za nevesto zdravnik okrožja Krems Franz Drinkwelder, za ženina pa brat Theodor Matzal. Zakon je po vsej verjetnosti ostal brez otrok. Johann Matzal je kot prvi sin Amalie Linhart preživel vse svoje brate in sestre ter tako kot zadnji Linhartov vnuk umrl v 80. letu starosti 30. maja 1902 na Dunaju zaradi možganske kapi. Njegov zadnji naslov bivanja se je glasil Hohenstauffengasse 2. Po maši zadušnici v cerkvi Schottenkirche so ga pokopali na pokopališču Heiligenstädter Friedhof.37 Zapisnika zapuščinske razprave doslej ni bilo mogoče najti, imetje pa je bržkone podedovala vdova Pauline, ki je na Dunaju živela do 21. januarja 1925.38 34 Beiträge zur Geschichte der niederösterreichischen Statthalterei, 489. 35 Krems, St. Veit, Trauungsbuch 1851–1863, 02-26, 69. Pauline je bila rojena 8. marca 1837 v Dürnsteinu (Dürnstein, Pfarrkirche, Taufbuch 1784–1842, 01-02, 130). Oče Heinrich Seidl je bil davčni inšpektor, mati Theresia je bila iz družine Sinreich. 36 V zapisu v knjigi porok je med drugim omenjeno, da je letna plača ženina znašala 800 goldinarjev konvencijske veljave (»NB. Der Gehaltsbezug des Bräutigams beträgt 800 f. C.M. jährlich«). Krems, St. Veit, Trauungsbuch 1851–1863, 02-26, 69. 37 Prim. naznanila o umrlih v: Wiener Zeitung, 31. maj 1902, 12; Neuigkeits Welt-Blatt, 1. junij 1902, [6]. 38 Datum na nagrobniku na pokopališču Heiligenstädter Friedhof. 216 VI Življenjska pot Amalie Linhart Slika 62: Johann Nepomuk Matzal (1822–1902), črno­ ­bela fotografija iz fotografskega ateljeja Adèle Perlmutter, Dunaj, med 1878 in 1884. Muzeji radovljiške občine, Mestni muzej Radovljica, inv. št. MM 1790. Slika 63: Tiskana osmrtnica za Johanna Nepomuka Matzala. © Niederösterreichisches Landesarchiv St. Pölten, PartenSlg K3, Parte Johann Matzal. 217 Barbara Amalia Matzal (1824–1884) Marca 1824 rojena hči Barbara je dobila ime po babici po očetovi strani in po materi so jo imenovali Amalia. Z 32 leti se je 29. julija 1856 v cerkvi sv. Mihaela na Dunaju poročila z 28-letnim doktorjem medicine in magistrom porodništva iz Kremsa na Donavi Wilhelmom Barthom.39 Barth je takrat opravljal službo splošnega zdravnika v Mürzzuschlagu na Štajerskem. V zapisu o poroki je omenjen njegov doktorat z Univerze na Dunaju z dne 21. julija 1854.40 V študijskem letu 1846/47 je bil Wilhelm Barth vpisan tudi v prvi letnik prava,41 a tega študija očitno ni dokončal. Konskripcijske tabele hiše št. 255 na Kohlmarktu razkrivajo, da je imel Barth za časa svojega študija na Dunaju v Matzalovi hiši najeto stanovanje in gotovo je tukaj spoznal Amalio.42 Po poroki sta se zakonca preselila v mesto Bruck ob Leithi. Tu je Barth opravljal službo zdravnika do leta 1873, zatem je postal zdravnik za okrožje Baden in tam služboval do upokojitve leta 1890.43 Zdravniško prakso je imel na naslovu Frauengasse 10. Amalia se je v Badnu aktivno udejstvovala v leta 1878 ustanovljenem patriotskem združenju žensk (Patriotischer Frauenhilfsverein) ter v društvu za podporo žena vojaških veteranov (Militär-Veteranen-Frauen-Verein). Društvi sta se zavzemali za finančno podporo v mestu in okolici stanujočih vojakov, rezervistov, veteranov, njihovih vdov in sirot. Amalia je povsem nepričakovano umrla na večer 17. januarja 1884 za srčno kapjo. Zapisi v lokalnem časopisu razkrivajo, da je že več let trpela za prirojeno srčno napako in da njena nenadna smrt ni bila nepričakovana. Ta dogodek spominja na smrt njenega dedka Antona Tomaža Linharta in prav verjetno je, da je Amalia zdravstveno stanje podedovala prav od njega. Okoliščine njene smrti so opisane v dnevnih časopisih: Smrtni primer. Tukajšnjega c.-kr. okrožnega zdravnika dr. Wilhelma Bartha je doletela pretresljiva in nadvse boleča izguba, saj je preminila njegova soproga, gospa Amalie Barth. Predvčerajšnjim zvečer je bila pokojnica na obisku na domu visoko cenjene družine, ko se je nenadoma nezavestna zgrudila s stola in po nekaj trenutkih podlegla srčnemu infarktu. Bolehala je za prirojeno srčno napako, zato je bilo takšno tragedijo moč vsak čas pričakovati.44 39 Rojen 18. maja 1828 v Kremsu; Krems, St. Veit, Taufbuch 1825–1833, 01-16, 113. Oče Vincenz Barth je bil mizarski mojster v Kremsu, mati Theresia pa hči Franza Rührerja. 40 Wien, St. Michael, Eheverkündbuch 1855–1863, 05-32, 21v; Wien, St. Michael, Trauungsbuch 1845–1867, 02-12, 146. 41 Hauptmatrikel der Universität Wien, UAW, M 13 (1843–1849), fol. 19. 42 Gre za stanovanje št. 5 v tej stavbi. WStLA, Konskriptionsamt, A101 – Konskriptionsbogen Stadt, Nr. 255 (Kohlmarkt), fol. 19v. 43 Ob upokojitvi konec oktobra 1890 je Wilhelm Barth za dolgoletno zaslužno delo prejel zlati znak s krono. Badener Bezirks-Blatt, 11. november 1890, 2. 44 Badener Bezirks-Blatt, 19. januar 1884, 7. Priloga 2, št. 113/1. 218 VI Življenjska pot Amalie Linhart Slika 64: Tiskana osmrtnica za Amalio Barth. © Baden bei Wien, Stadtarchiv, Parte Amalia Barth. (Smrtni primer.) Tukajšnji c.-kr. okrožni zdravnik g. dr. Wilhelm Barth je v četrtek, 17. t. m., utrpel bridko izgubo zaradi nenadne smrti svoje soproge, gospe Amalie Barth. Njen odhod bodo boleče občutila tako domača ženska društva, katerih goreča in dejavna članica je bila pokojnica, kot tudi ugledni družabni krogi, v katerih se je gibala ta ostroumna in ljubezniva gospa. Slava njenemu spominu.45 Pogreb je bil 19. januarja 1884 v Badnu. Amalio je pokopal svak Leopold Barth, tedaj duhovnik v župniji Persenbeug-Gottsdorf pri Melku. Sodeč po imenih žalujočih na osmrtnici Amalia ni imela otrok. Med svojci sta poleg soproga imenovana brata Johann in Theodor s soprogama ter svaka Jacob in Leopold Barth. Amalia Barth se je gibala v krogih uglednih meščanov, njena dobrodelnost in delovanje v prid družbe pa sta bila v Badnu visoko cenjena. To kaže kratek opis pogreba v časopisu Badener Bezirks-Blatt: (Pogreb.) Prejšnjo soboto, 19. t. m., je bilo položeno k zemeljskemu počitku telo gospe Amalie Barth. Krsto je bilo komajda moč videti pod številnimi veličastnimi venci. Lokalna podružnica domoljubnega ženskega podpornega društva, katerega tajnica je bila pokojna, je na krsto položila velik lovorjev venec z znakom društva 45 Izrezek iz nekega neidentificiranega časopisa hrani Mestni arhiv mesta Baden. Priloga 2, št. 113/3. 219 in posvetilom na trakovih. Pogreba so se udeležili najvišji predstavniki oblasti ter pokojničini prijatelji in znanci, ki jih je imela zelo, zelo veliko. Sodelovalo je tudi društvo žena vojnih veteranov.46 Wilhelm Barth je umrl v 71. letu starosti 18. februarja 1900 v bolnišnici Rudolphinerhaus (Billrothstraße 78) v 19. dunajskem okrožju po obolenju za rakom ustne votline ( Entartung des Mundes).47 21. februarja so ga pokopali na mestnem pokopališču v Badnu. Theodor Anton Matzal (1830–1900) Theodor Matzal je zaključil študij medicine in se 19. julija 1856 poročil s Caroline, plemenito Hölzel, hčerjo uradnika Johanna von Hölzla, rojeno leta 1832.48 Zakoncema se je 2. marca 1857 rodil sin Theodor Johann Michael,49 a je le nekaj dni po dopolnjenem drugem letu starosti 13. marca 1859 umrl zaradi vnetja možganske ovojnice, ki ga je povzročila okužba s tuberkulozo.50 Theodor Matzal je v tem času že sam skrbel za sina, saj je žena Caroline prav tako zaradi tuberkuloze umrla le nekaj mesecev po porodu, 2. avgusta 1857.51 Theodor Matzal se je 26. avgusta 1862 v Kremsu na Donavi ponovno poročil, tedaj s Theresio Seidl,52 leto dni mlajšo sestro Pauline Seidl, ki je bila poročena s Theodorjevim bratom Johannom Nepomukom. Theodor je opravljal službo vojaškega zdravnika in kirurga in deloval kot zdravnik na Jožefinski akademiji na Dunaju ter v Kremsu na Donavi. Umrl je 3. junija 1900 v 69. letu starosti, nazadnje stanujoč na Dunaju na Rothenthurmstrasse 22.53 Kot vzrok smrti je naveden plevritis, torej vnetje pljučne ovojnice ali prsnega koša.54 Vdova Theresia je po napisu na nagrobniku na Heiligenstädter Friedhof sodeč umrla 3. septembra 1922, in kot vse kaže, zakonca nista imela otrok. 46 Badener Bezirks-Blatt, 22. januar 1884, 2. Priloga 2, št. 113/2. 47 Döbling, Sterbebuch 1894–1900, 03-07, 7/7; Baden, St. Stephan, Sterbebuch 1900–1903, 03-19, 2/9; in naznanila smrti: Wiener Zeitung, 20. februar 1900, 6; Das Vaterland, 20. februar 1900, 5. 48 Wien, Pfarre Schottenfeld, Trauungsbuch 1856, 02-034, 59. 49 Stanujoč na naslovu Schottenfeld 351; Wien, Pfarre Schottenfeld, Taufbuch 1857, 01-053, 106. 50 Stanujoč na naslovu Alsergrund 129. Pokopali so ga 15. marca 1859 ob materi na pokopališču mesta Brunn am Gebirge. Wien, Alservorstadtpfarre, Sterbebuch 1857–1859, 03-014, 307; Brunn am Gebirge, Sterbebuch 1837–1867, 03-04, 204; naznanilo smrti: Wiener Zeitung, 17. marec 1859, 1223. 51 Zakonca sta v tem času očitno živela v kraju Brunn am Gebirge št. 62. Carolino so na tamkajšnjem pokopališču pokopali 4. avgusta 1857. Brunn am Gebirge, Sterbebuch 1837–1867, 03-04, 190. 52 Krems, St. Veit, Trauungsbuch 1851–1863, 2-26, 270. Theresia Matilde Seidl se je rodila 5. oktobra 1838 v Dürnsteinu. Dürnstein, Pfarrkirche, Taufbuch 1784–1842, 01-02, 137. 53 Naznanila smrti: Neues Wiener Tagblatt, 5. junij 1900, 5; Neue Freie Presse, 5. junij 1900, 6; Danzer’s Armee-Zeitung, 7. junij 1900, 11. 54 Wien, St. Stephan, Sterbebuch 1899–1915, 03-48, 38. 220 VI Življenjska pot Amalie Linhart Znani avstrijski pisatelj, dramatik in zdravnik Arthur Schnitzler (1862–1931) je v avtobiografiji opisal leta svojega študija od julija 1882 do maja 1885.55 V enem izmed odlomkov omenja vse prej kot prijetno izkušnjo z zdravnikom Matzalom, in kot gre razbrati iz Schnitzlerjevega opisa, Theodor v strokovnih krogih ni bil deležen največjega ugleda: Sicer pa sem si karseda prizadeval, da bi po možnosti ostal na internih oddelkih. Tudi štabni zdravnik Matzal, pri katerem sem nekaj časa služboval, je bil do neke mere internist, vendar je bil indolenten in nesposoben; slednje je veljalo tako za znanstveno kot vojaško stroko. Da naj zanj ne bi obstajala nobena druga bolezen kot Catarrhus pulmonum in Catarrhus ventriculi, je bilo sicer pretiravanje, pa tudi, da je diagnozo Ulcus rotundum (okrogla razjeda želodca), ki si jo je neki neučakani pripravnik drznil napisati na tablo nad pacientovo glavo, velel izbrisati s pripombo: »Česa takega pri nas ni«, ni nič drugega kot zlonamerno izmišljena anekdota; vendar sta bili tako anekdota kot pretiravanje dokaj blizu resnice.56 Nobeden izmed otrok Amalie in Johanna Matzala torej ni zapustil potomcev in s smrtjo sina Johanna Nepomuka leta 1902 je družina Matzal izumrla, z njegovo smrtjo pa se je hkrati končala linija neposrednih potomcev Antona Tomaža Linharta. Imetje družine Matzal je prešlo v last svakinje Adeline Clotilde Seidl (1845–1931), mlajše sestre Pauline in Theresie Matzal. Adeline se je poročila z majorjem Hansom von Trapplom (1837–1918), njuna hči Paula (umrla 1937) pa v družino Nickl, ki na Dunaju živi še danes. Amalia Linhart je bila leta 1863 prav tako kot že njen tast in tašča, leta 1849 umrli sin Vincenz in soprog Johann pokopana na dunajskem pokopališču Schmelzer Friedhof. Po opustitvi tega pokopališča sta še živeča sinova posmrtne ostanke umrlih družinskih članov s pokopališča na Schmelzu 30. aprila 1897 velela prenesti na pokopališče v Heiligenstadt.57 Pozneje je bil tudi ta grob opuščen in ponovno oddan. Danes na pokopališču na družino Matzal ne spominja nič več. Nedaleč od tega mesta pa sta pokopana Theodor in Johann Matzal ob članih družin von Trappel, Kiswardey in Nickl.58 55 Večinoma med letoma 1916 in 1918 nastale avtobiografske zapiske je Schnitzler naslovil Leben und Nachklang, Werk und Widerhall. Besedilo je bilo objavljeno šele leta 1968 z naslovom Jugend in Wien ( Mladost na Dunaju). 56 Schnitzler, Jugend in Wien, 159. Priloga 2, št. 114. 57 Heiligenstädter Friedhof, grob št. A/4/246. 58 Heiligenstädter Friedhof, grob št. N/2/2. 221 Slika 65: Henri Herz v glasbenem salonu, jeklotisk Augusta Faucheryja po predlogi Achilla Devérie, ok. 1830. © Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. 222 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi 223 Glasbeno ljubiteljstvo Gravura Augusta Faucheryja po predlogi francoskega slikarja in litografa Achil a Devérie (1800–1857), ki je med drugim zaslovel po portretih znanih pisateljev in umetnikov, odstira vpogled v zasebni glasbeni salon v letih okoli 1830. Za klavirjem sedi skladatelj Henri Herz, ki je bil sicer po rodu z Dunaja, a je večino svojega življenja preživel v Parizu. Dokler njegovega ugleda ni zasenčil Franz Liszt s svojimi virtuoznimi nastopi, je Herz slovel kot izvrsten pianist. Na gravuri je prikazan eleganten in samozavesten mladenič v okusno opremljenem salonu, obdan s skupino očitno prijateljsko povezanih ljubiteljic in ljubiteljev glasbe. Za klavirjem stoji harfa, ki zaradi nežnega tona in elegantne oblike do danes velja za žensko glasbilo. Čeprav upodobitev izvira iz Francije, se po intimnem vzdušju slikovne vsebine ne razlikuje bistveno od številnih upodobitev scen v bidermajerskih stanovanjih in zasebnih prostorih na Dunaju in v drugih mestih Avstrijskega cesarstva.1 Glasba in glasbeno življenje v predmarčni dobi imata veliko skupnega z likovno umetnostjo bidermajerja, pa naj s to oznako povezujemo slog pohištva, žanrskega slikarstva ali tudi le značilno meščanski odnos do življenja in mišljenja v obdobju med dunajskim kongresom (1814/15) in marčno revolucijo (1848). Današnje vrednotenje »bidermajerske« glasbe v primerjavi z drugimi umetniškimi izdelki tega časa je precej drugačno: medtem ko sta slikarska umetnost in pohištvo iz obdobja bidermajerja visoko cenjena in iskana, glasba v tem slogu ni širše znana. Skladateljsko delo Franza Schuberta predstavlja pravzaprav veliko izjemo. Na pomembno vlogo glasbe v vsakdanjem življenju meščanstva pogosto spominja le še vsebina likovnih upodobitev bidermajerskih stanovanj, katerih oprema je nujno vključevala klavir.2 Tako v likovni umetnosti kot v glasbi iz časa bidermajerja skoraj povsem manjkata monumentalnost in brezkompromisno prizadevanje za izvirnost. Hkrati se zdi, da je slikarstvo vendarle izvirnejše od glasbe, še posebej zato, ker slikarstva ni mogoče primerjati z vzori »dunajske klasike«, ki so glasbeno ustvarjalnost zasenčili za še nekaj desetletij. Če sploh lahko govorimo o bidermajerski glasbi, je za skladateljsko produkcijo tega časa morda najbolj značilna poenostavitev klasičnih vzorcev. Toda glasba v tem slogu, ki so jo zanimale predvsem manjše glasbene oblike, v vsakem merilu jasno odraža svoj uporabni namen in rabo v tedaj vsakdanjem glasbenem življenju.3 Vplivni nemški muzikolog Carl Dahlhaus je bidermajer kot izraz za glasbeno obdobje odločno zavračal, saj proti njemu govori za to obdobje značilni slogovni pluralizem. Dahlhausu se je na drugi strani zdelo povsem umestno razpravljati o bidermajerju v smislu družbene zgodovine glasbe, s čimer je mislil na bidermajer kot obdobje glasbene kulture.4 1 O tem obširneje Heusinger, » Zwischen Repräsentation, Sittsamkeit und Emanzipation«. 2 Ibid. 3 O problemu bidermajerja kot glasbenozgodovinskega pojma gl. Boisits »›Diener‹ oder ›gehorsamer Rebell‹«. 4 Dahlhaus, »Romantik und Biedermeier«; Dahlhaus »Systematische Musikwissenschaft«. 224 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Slika 66: Dekleti pri klavirju ( Mädchen am Flügel), Georg Friedrich Kersting, olje na platnu, ok. 1830. Slika iz nekdanje zasebne zbirke Johanna Friedricha Lahmanna (Dresden) je bila leta 1931 uničena v požaru v Münchnu. Vir reprodukcije: Georg Jacob Wolf, Verlorene Meisterwerke deutscher Romantiker (München: F. Bruckmann AG, 1931). V skladu z idealom časa upodobitve bidermajerske hišne idile niso vključe vale le klavirja ali drugih glasbil, temveč so predstavljale tudi podobe posameznikov, ki so se v stanju notranje zbranosti posvečali poustvarjanju. Igranje čembala in pozneje klavirja je zlasti za ženske vselej veljalo za spodobno, še posebej, če je bila njihova igra zmerna. Skupaj s predpostavko ženske pasivnosti in podrejenosti je to poudarilo vizualni efekt in omogočilo, da je bilo dekle, ki se posveča glasbi, obravnavano kot reprezentativen kos pohištva v dobro opremljenem stanovanju.5 5 O pogledih na »spodobno« žensko muziciranje gl. tudi Miller, Musikdiskurs als Geschlechterdiskurs, 39–47. 225 Eden glavnih motivov takratnih nazorov in aktualnega diskurza je krožil okoli predstave, da se glasbena reprodukcija z žensko naravo sklada bolje kot glasbena produkcija. Ko je vzpenjajoči se meščanski sloj postopoma zamenjal staro in uveljavljeno plemstvo v vlogi nosilca kulturnega življenja, je veljavo izgubilo do tedaj pomembno ločevanje med profesionalnim in neprofesionalnim glasbenikom. Ne glede na stanovsko pripadnost je družba sedaj razlikovala med profesionalnimi glasbeniki, poznavalci in ljubitelji oziroma glasbenimi amaterji. Oblikovanje najrazličnejših društev in združenj, ki jih je meščanski sloj od konca 18. stoletja dalje ustanavljal širom po deželah srednje Evrope, temelji na ideji interakcije in izmenjave idej med navedenimi skupinami. Z razmahom fenomena potujočih virtuozov se je v naslednjih desetletjih med umetniki porodila težnja po njihovi ločitvi od poslu- šalcev. Pred tem so bili profesionalni glasbeniki v neposrednem stiku z bolj ali manj izobraženim občinstvom, ki pa ni hotelo igrati vloge pasivnih poslušalcev, temveč je v poustvarjalnih procesih aktivno sodelovalo. Valove neznanskega navdušenja, ki so jih sprva sprožili gostujoči operni skladatelji, na primer Gioachino Rossini, kmalu zatem pa virtuoza Niccolò Paganini in Franz Liszt, gre morda razumeti kot znak, da se je kultura intimnega in navidezno samotnega glasbenega udejstvovanja za zidovi lastnih stanovanj polagoma že izčrpala. Tradicionalno in tesno povezavo med družbenim življenjem in glasbeno poustvarjalnostjo amaterjev je profesionalizacija koncertne dejavnosti sčasoma potisnila v ozadje, mnoga združenja ljubiteljev glasbe pa so se preoblikovala v združenja poklicnih glasbenikov.6 Naslovi retrospektivnih spisov in spominov na preteklo kulturo salonov in vsesplošno navdušenost dunajske družbe nad glasbenim udejstvovanjem niso brez melanholičnega pridiha. Takšne spise je v zadnjih letih svojega življenja (1861–1863) objavil eden nekdaj najpomembnejših predstavnikov minule ljubiteljske glasbene kulture Leopold Sonnleithner in za prispevke izbral naslov Glasbene skice s starega Dunaja.7 Vsesplošno navdušenje meščanskih krogov nad glasbo, sploh pa njihovo ljubiteljsko udejstvovanje nista bila vedno deležna le pozitivnega sprejema. Anonimni poročevalec z Dunaja je za leipziški časopis Allgemeine musikalische Zeitung oktobra 1800 napisal pregled najpomembnejših značilnosti tedanjega glasbenega življenja na Dunaju in v njem deloma ironično, deloma kritično opisal vpliv ljubiteljskega udejstvovanja na kakovost glasbe in glasbenega življenja: 6 Prim. npr. Fuchs, »Die Musikalischen Abendunterhaltungen«, 72–73; Hinrichsen, »Musikalische Gesel igkeit«. 7 Leopold Sonnleithner je pet prispevkov pod tem naslovom objavil v tedniku Recensionen und Mittheilungen über Theater und Musik. Prispevek o Sonnleithnerjevem salonu je leta 1862 napisal Wilhelm Böcking. 226 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Ljubiteljstvo Verjetno je le malo mest, kjer je glasbeno ljubiteljstvo tako vsesplošno prisotno kot tukaj. Vsi igrajo, vsi se učijo glasbe. Seveda so med to veliko množico tudi zelo dobri diletanti, vendar jih ni več toliko kot sicer. Ljudje imajo glasbo za preveč enostavno, kot da se je je moč naučiti mimogrede, menijo, da kar takoj vse obvladajo, se na koncu opravičijo z besedo diletant in vse skupaj jemljejo bolj kot stvar uglajenosti in bontona. Vendar se pri nas resnično najdejo solidni poznavalci in prijatelji glasbe kot umetnosti, več, kot si menda mislijo drugod. Za to, da o njih ni več slišati, je morda krivo dejstvo, da sami niso prav glasni, temveč po tihem častijo svojo boginjo in uživajo v njenih darovih. Vso zimo se tu odvija nešteto tako imenovanih zasebnih akademij (glasbenih prireditev v imenitnih hišah). Ne mine obhajanje godu niti rojstnega dne, ne da bi ga spremljalo muziciranje. O tem se sicer ne da kaj prida povedati, če naj ne zveni smešno, pa sploh ničesar. Večinoma so si ti dogodki med seboj podobni: takole so videti! Najprej je na vrsti kvartet ali simfonija, ki pravzaprav velja za nujno zlo – z nečim je pač treba začeti! – in tako tudi mine ob klepetanju občinstva. Potem pa si sledijo ena gospodična za drugo, vsaka se loti svoje klavirske sonate – če je mogoče, ne brez veščine in elegance – in jo odigra, kakor se ji pač posreči. Nato pridejo druge in na podoben način odpojejo nekaj arij iz najnovejših oper. Zadeva je všečna – no ja, zakaj pa ne? In kdo bi imel kaj oporekati, če gre zgolj za družinsko zabavo? V bran umetnosti pa je le treba kaj pripomniti. Nastopajočim udeleženkam se ni treba takoj imeti za umetnice zaradi morebitne vljudnosti navzočih. Nasprotno, prav to vsesplošno razširjeno in preveč lahkotno ljubiteljstvo ter poplava malih akademij z njimi primerno glasbo sta pokvarila okus in uspavala čut za kaj večjega. S tem si lahko razložimo sicer v oči bijoč vzvišen odnos uglednežev do glasbenikov, celo če so sami glasbeni diletanti – k temu pa seveda spet prispevata svoje tudi neotesanost in nespodobnost mnogih glasbenikov. Pri tem je največja škoda, da tisti, ki so boljši kot umetniki in ljudje, običajno trpijo skupaj z onimi slabšimi, umetnost sama pa izgublja spoštovanje. Da bi razložili pojav razširjenosti tukajšnjega ljubiteljstva in hkrati nekatere druge stvari, spregovorimo nekaj besed o špekulacijah s pomočjo glasbenega ljubiteljstva. Vsako vrlo dekle, pa najsi ima talent ali ne, se mora naučiti igranja klavirja ali petja; prvič, to je modno, in drugič (tu vstopi duh špekulacije), to je najpriročnejši način, da se v družbi predstavi v lepi luči in si s pomočjo tega – če ji je sreča mila – najde uglednega, predvsem pa bogatega ženina. Tudi sinovi se morajo učiti glasbe; prvič, ker se spodobi in je moderno; drugič, ker jim služi tudi kot priporočilo v visoki družbi, in izkušnje učijo, da se je prenekateri mladec (vsaj pri nas) primuziciral do premožne žene ali zelo donosne službe. Študentje brez premoženja se z glasbo uveljavijo, dobijo štipendije in zaposlitev; če želi nekdo postati odvetnik, si z glasbo, tako da igra vsepovsod, pridobi številna poznanstva in stranke; enako velja za bodočega zdravnika. Daleč od tega, da bi obsojal te vrste stremljenja k sreči, ki je zagotovo veliko plemenitejše od načinov, ki prevladujejo v drugih velikih mestih, morda še bolj kot v našem; omenjam jo le zato, da bi pokazal, da iz ugodnega položaja tukajšnje glasbe z vidika ljubiteljstva ne moremo sklepati, da je v tako dobrem položaju tudi kot umetnost. – Dodal bi še, da je sreča potujočih umetnikov v rokah teh diletantov, ki imajo resnično premalo znanja, a pogosto veliko 227 Slika 67: Družbena scena ( Scène de Sociétè) iz serije karikatur Še več nesmisla ( Encore des Ridicules), št. 1028, ročno kolorirana litografija Alexandra Cheyèra po predlogi Henrija Daniela Plattela, Pariz, ok. 1825. Avtorjeva zasebna zbirka. mero pristranskosti. Če se tujec ne odzove na vsako povabilo, se ne prilizuje, ne hvali vsevprek talentov itd., potem mora biti res človek z največjim ugledom, da se kljub vsemu uveljavi. Če pa bi mu prišlo na misel, da bi ostal tukaj, bo postal celoten corpus musicum njegov sovražnik. Kar zadeva presojanje virtuozov, so merila pri nas (ker smo imeli priliko spoznati tako veliko najodličnejših) visoka, in to ne brez razloga; toda to, da tisti, ki jim niso na las podobni, nič ne veljajo, ni niti najmanj spodbudno, in to še toliko manj, ker potem med tukajšnjimi glasbenimi izvajalci morda ne bi bilo prav nobenega virtuoza – vsaj med violinisti ne; morda le Beethoven in Wölffl, vendar kot pianista.8 8 »Kurze Uebersicht des Bedeutendsten aus dem gesammten jetzigen Musikwesen in Wien (Beschluß)«, Allgemeine musikalische Zeitung, 22. oktober 1800, 65–67. Priloga 2, št. 5. 228 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi V nadaljevanju avtor sestavka zapiše, da poklicni glasbeniki na Dunaju nimajo več najboljših obetov, saj diletanti drug za drugim zasedajo njihova nekdanja mesta. Plemiške hiše so odpustile svoje orkestre, glasbeniki v gledališčih pa komajda še prejemajo dostojno plačilo. Skratka, možnosti za zaposlitve so se drastično zmanjšale in od glasbe skorajda ni bilo več mogoče dostojno živeti. Ostalo naj bi le še nekaj uglednih hiš, za katere te pritožbe ne veljajo. Diskurz o delitvi vlog med skupinami, ki so se ukvarjale z glasbo, se je začel v drugi polovici 18. stoletja in celotno 19. stoletje ni pojenjal. Različno in glede na kontekst so bili rabljeni izrazi, kot so poznavalec, ljubitelj, navdušenec, diletant, amater in prijatelj glasbe. Sprva še pozitivno ocenjena ljubiteljska naklonjenost glasbi je bila že konec 18. stoletja pogosto deležna zaničevalnih in satiričnih opazk, izrazov diletant in amater pa se je prijel do danes veljaven negativni pridih. Izraz diletant je, kot je na primer razvidno iz zgoraj citiranega sestavka, vse bolj prevzemal pomen estetske neprilagojenosti, pomanjkanja strokovne usposobljenosti ter zanašanja na subjektivno čutnost.9 Zanimivo pa je, da je to razlikovanje postajalo vse bolj opazno tudi v skladateljski produkciji in je postopoma privedlo do ločitve estetskih kategorij. S profesionalizacijo glasbenega trga sta se razšli umetniška in lahka glasba, in medtem ko so učeno umetniško glasbo lahko izvajali le še profesionalni glasbeniki in virtuozi, je bila lahkotna glasba preračunljivo prilagojena diletantom. Amatersko muziciranje je dobilo slabšalni pomen in se umaknilo v sfero tako imenovane »salonske glasbe«.10 V prvotnem pomenu je izraz ljubitelj pomenil zgolj razlikovanje med poklicnim in nepoklicnim ukvarjanjem z glasbo. V tem smislu lahko razumemo dejavnosti Sophie Linhart. Glasbeno udejstvovanje kljub nekaj poskusom profesionalizacije sicer ni postalo njen stalni poklic, vendar so bile njene ambicije nadvse resne, stopnja njene umetniške popolnosti pa visoka. Razen za poklicne operne pevke, ki jih je skoraj vedno spremljal dvomljiv sloves, so bile poklicne možnosti za glasbenice komaj na voljo. Seveda so obstajale izjeme, vendar so bile ženske, ki so – kot na primer slavna pianistka in učiteljica Clara Schumann – z glasbo zmogle preživljati svoje družine, v 19. stoletju velika redkost. Glasbeno kariero in objave del v glasbenih tiskih je v veliki meri prepovedala celo razgledana in bogata nemško-judovska družina Mendelssohn hčerki Fanny. Starši in brat Felix Mendelssohn so jo hoteli spametovati in so jo spodbujali, naj se pripravi na edini poklic, do katerega je bila kot ženska upravičena, in sicer na poklic žene in matere. Kljub temu se Fanny Mendelssohn, pozneje poročena Hensel, nikoli ni nehala posvečati glasbi. Na svojih nedeljskih glasbenih koncertih v Berlinu je ustvarila poljavni prostor, v katerem je bilo mogoče redno slišati njene skladbe. 9 Sponheuer, »Kenner-Liebhaber-Dilettant«. 10 Cigoj Krstulović, »Glasbenozgodovinsko in glasbenoestetsko ozadje«. Zanimivo je, da se je izraz diletant v 19. stoletju najpogosteje uporabljal za ženske. Prim. Rieger, Frau, Musik und Männerherrschaft, 37. 229 Tam je nastopala kot solistka in je celo dirigirala večja vokalno-inštrumentalna dela. Stavki, s katerimi je svojo petnajstletno hčer podučil Abraham Mendelssohn, so za tedanjo miselnost značilni: Glasba bo zanj [za Felixa] morda postala poklic, zate pa je lahko in mora biti vselej le okras, vedno sredstvo omike, rdeča nit tvojega bitja in početja. Vztrajaj pri tej miselnosti in pri tem vedenju. To sta ženski lastnosti in samo to, kar je žensko, krasi in nagrajuje ženske.11 Številke o poklicnih glasbenicah govorijo same zase: nemška muzikologinja Claudia Schweitzer, ki se je intenzivno ukvarjala z učiteljicami glasbe do okoli leta 1814, je za celotno območje Nemčije in Avstrije identificirala vsega skupaj le okoli trideset vidnejših žensk, od katerih je bila večina dobro izobražena.12 Vse to ne pomeni, da Sophie Linhart možnosti poklicnega udejstvovanja ni preizkusila. V tem smislu si je mogoče razlagati njen sprejem angažmaja v Theater an der Wien v operni sezoni 1817/18, prav tako pa poskus, da bi se leta 1826 uveljavila kot učite ljica petja v Ljubljani. Oba poskusa sta bila kratkotrajna. Čeprav lahko zasebne salone in koncertne dvorane 19. stoletja razumemo kot prostor relativne enakopravnosti spolov, so se ženske zunaj teh skoraj vedno uklonile strogim družbenim normam. Podobno kot Sophie Linhart je večina žensk svoje javno delovanje popolnoma opustila najpozneje po poroki. Možnosti glasbene profesionalizacije so bile za dekleta že od ranega otroštva dalje sicer močno omejene, vendar je bilo ukvarjanje žensk z glasbo z vidika družbenih norm povsem sprejemljivo, pohvalno in celo dobrodošlo. Dostop do glasbene izobrazbe je bil najpogosteje vprašanje finančnih zmožnosti. Ugledni zasebni učitelji glasbe so za svoje delo zahtevali visoke honorarje in pogosto so celo v dobro situiranih in uglednih družinah glasbeni pouk izvajali kar starši sami. Otroci so glasbo spoznavali najpogosteje v družinskem krogu. Čeravno ni jasnih dokazov o vlogi glasbe v Linhartovi družini, lahko domnevamo, da sta bila Anton Tomaž in Jožefa Linhart glasbeno izobražena in sta v tem duhu vzgajala hčerki.13 Kar zadeva tradicionalne vloge spolov v zgodnjem 19. stoletju, se je ženski del družine Linhart po smrti Antona Tomaža znašel v nadvse neugodnem položaju. Jožefa Linhart se je s hčerkama preselila na Dunaj in kot vdova in mati do konca življenja ostala neporočena. Mlajša hči Amalia se je poročila razmeroma pozno, vendar se je po poroki popolnoma prilagodila pričakovani vlogi žene in matere. 11 »Die Musik wird für ihn vielleicht Beruf, während sie für dich stets nur Zierde, immer Bildungsmittel, Grundbass Deines Seins und Tuns werden kann und sol . Beharre in dieser Gesinnung und diesem Betragen. Sie sind weiblich, und nur das Weibliche ziert und belohnt die Frauen.« Abraham Mendelssohn Fanny Mendelssohn, Pariz, 16. julij 1820. Cit. po: Hensel, Die Fami lie Mendelssohn, 97. 12 Schweitzer, »… ist übrigens als Lehrerinn höchst empfehlungswürdig«; Schweitzer, »Nina d’Aubigny«, 2–3. 13 Gl. poglavje I (»Anton Tomaž Linhart in glasba«). 230 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Zdi se, da je Sophie Linhart v mnogih pogledih najdlje vztrajala pri določenih idejah emancipacije in si poskušala utiriti pot kot neodvisna umetnica in neporočena ženska. Vendar pa vtisa, ki ga njena življenjska pot kaže navzven, ne gre precenjevati, saj ji morda življenjske okoliščine druge izbire sploh niso dopuščale. Le nevesta z dobro doto se je lahko dobro poročila. Vsekakor lahko domnevamo, da je Linhart kot razsvetljenski mislec, intelektualec in svobodni duh s svojimi liberalnimi idejami močno vplival na svojo ženo in hčerki. Ker so vse tri torej živele in hčerki tudi odraščali v nekonvencionalnem gospodinjstvu, so se, vsaj v krogu lastne družine, preprosto otresle številnih omejujočih družbenih norm. Tod jim ni bilo treba pojasnjevati, kaj je primerno za žensko in kdaj je ukvarjanje z glasbo in drugimi zaposlitvami preseglo mejo tistega, kar naj bi se še spodobilo za ženski spol. V zasebni družinski sferi je poročena ženska in mati, ali v našem primeru vdova, lahko postala vzgojiteljica lastnih otrok, kar ji je ponujalo priložnost, da se vsaj v domačem okolju izogne obstoječim normam in svojo dejavnost prilagaja lastnim merilom in pogledom. V prvi polovici 19. stoletja je bil klavir med vsemi glasbili nedvomno prva izbira, ki je bila hčerkam plemiških in meščanskih hiš na voljo. Viri, glasbena literatura in cela vrsta ikonografskih dokumentov ponujajo neizmerno bogastvo poročil o pianistkah. Poleg kitare je za žensko glasbilo veljala tudi harfa, ki pa je kljub temu ostala precej redek inštrument. Na področju hišnega muziciranja je imelo prav posebno mesto petje. Da se dekleta iz dobre družine naučijo igrati enega ali več glasbil in imajo nekaj glasovne izobrazbe, je veljalo za spodobno in pričakovano, do katere stopnje popolnosti pa naj bi te spretnosti segale, je leta 1806 v svojem sestavku v časopisu Allgemeine musikalische Zeitung več kot nazorno pojasnil pisec Friedrich Guthmann. Njegove besede lahko označimo kot tipičen odraz takrat splošno razširjenega mnenja. Guthmann izrecno poudarja, da ne govori o dejanskih umetnicah in virtuozinjah, ki so po njegovem mnenju tako ali tako redke, temveč o povsem povprečnih dekletih. Glasba spodbuja vedrino in domačnost, krasi življenje in služi družabni zabavi. Dobra glasbena osnova je potrebna vsakomur, vendar naj se dekletom ne postavlja previsokih zahtev in naj se pri dečkih in deklicah razlikuje med namenom in načinom izobraževanja. Učenje osnov za dekleta naj ne bo tako izčrpno in poglobljeno, predvsem pa naj ne bo tako dolgotrajno kot za fante. Guthmannova argumentacija je sicer povsem v skladu s takratnimi narativi in kot taka niti ni presenetljiva, z današnje perspektive pa je kljub temu zmotna. Pravi namreč, da »si ženski čut želi več cvetov in zgodnjih spomladanskih plodov«. Prevelike zahteve ne ustrezajo ženski naravi, ki ji je potrpljenje tuje, in učenka se bo le utrudila na pol poti. Preprostejše skladbice in ljudske pesmice jih bodo bolj krasile kot bravurozne arije, ki so za njihovo zdravje tako ali tako škodljive. Resnično perfidno pri vsem tem je, da argumenti dozdevno govorijo v prid ženskemu spolu in izpostavljajo tisto, kar je seveda z moškega vidika zanj najbolj koristno in dobro.14 14 Guthmann, »Winke über den musikalischen Unterricht«. 231 Pomen petja in pevske vzgoje Kljub skrajnim stališčem in mnenjem se zdi, da je bil diskurz o spolu v zvezi z glasbenim izobraževanjem in prakso vendarle večplasten in z nazori Friedricha Guthmanna se celo v izrazito patriarhalno usmerjeni družbi gotovo ni strinjal vsakdo. Nekaj let pred njegovim spisom je leta 1803 v Leipzigu izšel priročnik, ki zastopa povsem drugačna stališča. Izhodiščna ideja tega dela je za tedanji čas nadvse nenavadna in knjiga je na področju glasbenega izobraževanja postavila nova merila. Nina d’Aubigny von Engelbrunner, avtorica priročnika, je pozivala k novim možnostim za udejstvovanje žensk, ne da bi pri tem pravzaprav presegla ali celo kršila obstoječe družbene norme. Kot sporoča že podnaslov njenega dela, je v vokalni vzgoji prepoznala potencial za »spodbujanje domače sreče in družabnega zadovoljstva« zlasti v domačem okolju. Vsebina in sporočila knjige si zaslužijo posebno pozornost tudi zato, ker se je izvod tega v javnosti dobro sprejetega dela nahajal v osebni knjižnici Sophie Linhart in ta je iz njega verjetno prevzela marsikatero idejo. Primerljiva dela, sploh izpod peresa žensk, ki bi podobno izčrpno poročale o svojih zahtevah, pričakovanjih in metodah pri pouku glasbe, v tem času iščemo zaman.15 Nina d’Aubigny v Pismih Natalie o petju uporabi pisemsko obliko in v skupno enaintridesetih pismih fiktivno prijateljico z imenom Natalie poučuje o vzgoji glasu in o splošni glasbeni izobrazbi. Natalie predstavlja vse matere in vzgojiteljice, na katere so navodila tudi naslovljena. Nina d’Aubigny želi opozoriti na odgovorno nalogo glasbene izobrazbe otrok, ki se mora začeti že v najzgodnejšem otroštvu, hkrati pa želi spodbuditi starše, predvsem matere, da sprejmejo to pobudo kot odgovorno nalogo in kreativno dejavnost. Prvoosebna oblika je avtorici omogočila, da z visoko stopnjo subjektivnosti vnese svoje lastne izkušnje, opažanja in poglede.16 Medtem ko se je od deklet iz meščanskih družin na splošno pričakovalo le, da bodo ne glede na stopnjo njihove umetniške (ne)popolnosti v krogu družine ali pred obiskovalci zmogle zapeti nekaj pesmi ob lastni spremljavi na klavirju, kitari 15 Nina d’Aubigny se je rodila leta 1770 v Kasslu in odraščala v premožni hiši nižjega plemstva, kjer jo je oče v skladu s tedanjimi vzgojnimi načrti za dekleta poučeval glasbo, zgodovino, mitologijo in jezike. Že zgodaj je prišla v stik s številnimi umetniki in učenjaki, od leta 1787 pa se je v petju izpopolnjevala pri italijanskem skladatelju Pietru Pompeu Salesu in njegovi soprogi Katharini Franziski Sales, dvorni pevki v Koblenzu. Nina D’Aubigny je imela možnost potovati po Evropi, kjer je spoznala in slišala nekatere najslavnejše vokalne soliste tistega časa ter pridobivala izkušnje kot učiteljica, recenzentka in pisateljica. Številna potovanja so jo med letoma 1807 in 1817 povedla celo v Indijo. Leto 1827 je preživela na Dunaju, zadnji dve desetletji svojega življenja (od 1828 do 1847) pa na gradu Erkö pri Gradcu (danes Nestelbach). Nina d’Aubigny se ni nikoli poročila in se je lahko tako v največji možni meri posvečala razvijanju svojih intelektualnih sposobnosti, poglabljanju znanja in oblikovanju lastnega življenja, ne da bi bila odvisna od drugih. Kot altistka ni bila iskana in kljub odlični izobrazbi se ji ni uspelo uveljaviti kot pevki. 16 Schweitzer, »Nina d’Aubigny«, 5–6. 232 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Slika 68: Naslovnica razprave o petju Nine d’Aubigny von Engelbrunner, Briefe an Natalie über den Gesang, als Beförderung der häuslichen Glückseligkeit und des geselligen Vergnügens (Leipzig: Voß, 1803). © Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, SA.75.F.45 MUS MAG. ali harfi, in medtem ko so bile za nekaj ur glasbenega pouka pogosto zadolžene (ne)popolno izobražene guvernante, je Nina d’Aubigny zahteve in pričakovanja postavila neprimerljivo višje. Njena navodila segajo vse od začetnih osnov do nasvetov za temeljito izurjene pevke in pevce. Za absolutni pogoj za uspeh vsakršne glasbene in pevske vzgoje avtorica šteje ustrezne osnove, ki jih je treba položiti že v otrokovih najzgodnejših letih. To lahko dosežejo skoraj izključno matere z lastno iniciativo. Danes je samoumevno, 233 a takrat se je zdelo skoraj revolucionarno, da naj se otroci naučijo glasbenih osnov predvsem pri igri.17 Zgodnja in pravilna glasbena vzgoja je nadvse pomembna, saj bodo neustrezno postavljeni temelji učencu ali učenki za vselej onemogočili pot do popolnosti in polnega razvoja potenciala. Avtorica pragmatično predpostavlja, da »nič več truda ni potrebnega, če želimo neko stvar naučiti dobro, kot če jo naučimo slabo.«18 Kljub včasih okornemu, za tisti čas značilnemu slogu pisanja in nekaterim razlagam, ki se z današnje perspektive in z gotovostjo najnovejših spoznanj kažejo kot napačne, je traktat Nine d’Aubigny presenetljivo natančen, izčrpen in še vedno aktualen. Pisma Natalie o petju ne odražajo le pripravljenosti za preseganje tradicional-nih vzorcev, temveč se v njih zrcalita tudi odprtost za nove ideje in avtoričin dar za bistroumno opazovanje. Čeprav je bila knjiga deležna izjemno pozitivne ocene, so kritiki Nini d’Aubigny vendarle očitali, da je zgolj ženska, ki je nekoliko pregloboko posegla v moške domene.19 V resnici razprava iz svojega časa izstopa ravno zato, ker gre za delo v več ozirih nekonvencionalne ženske. Precej poglavij knjige je povsem pevsko specifičnih. V pismih govori na primer o dihalni tehniki, položaju ust in grla, pravilni izgovarjavi in čistosti samoglasnikov in soglasnikov, o vlogi in vplivu nacionalnih jezikov na razvoj organov, o obsegu glasu, rabi in funkciji glasovnih registrov, o urjenju sluha, nadzoru intonacije, solmizaciji, solfeggiu, deklamaciji, negi in ohranjanju zdravega glasu, vplivu čustev na glas, nacionalnih šolah petja in nenazadnje o metodah vadbe in organizacije pouka. Drugi deli knjige so bolj splošni in avtorica v njih razpravlja o ugledu in položaju pevke in pevca v družbi, o napakah in nevarnostih nekaterih pristopov do vokalne tehnike, o odstopajočih mnenjih, pogledih in številnih klišejih. Strogo gledano, ta šola izobraževanja glasu temelji pravzaprav na ideji izobraževanja uma, in sicer uma tako učenca kot tudi učitelja.20 Sophie Linhart je 25. marca 1816 v spominsko knjigo Anselma Hüttenbrennerja prepisala moto te knjige.21 Gotovo ga ni izbrala naključno in le malo je verjetno, da bi nameravala prikriti avtorstvo verzov in jih zapisati kot svoje. Zdi se, da je želela vzbuditi določene asociacije, o vsebini katerih pa lahko danes zgolj ugibamo. Pomisliti je mogoče, da je Hüttenbrenner Sophie Linhart ali ona njemu knjigo priporočila ali podarila ali da sta o njej vsaj razpravljala. Osebno srečanje med Nino d’Aubigny in Sophie Linhart v tem zgodnjem obdobju se zdi zaradi geografske oddaljenosti malo verjetno. Ob vpisu v spominsko knjigo se je 17 Načelo spominja na tako imenovano »igralno« pedagogiko, ki jo je nekoliko pozneje zagovarjal ustanovitelj vrtcev Friedrich Wilhelm August Fröbel. Fröbel, Die Menschenerziehung. 18 »Es kostet nicht mehr Mühe, eine Sache gut, als sie schlecht zu lehren, oder zu lernen.« D’Aubigny, Briefe an Natalie, 58. 19 Allgemeine musikalische Zeitung, 14. september 1803, 837–848; 21. september 1803, 853–861. Več o recepciji dela: Elsberger, Nina d’Aubigny von Engelbrunner, 223–237. 20 O Nini d’Aubigny je na voljo obsežna študija (Elsberger, Nina d’Aubigny von Engelbrunner), z njeno didaktiko pa se ukvarja tudi Schweitzer, »Nina d’Aubigny«. 21 Prim. poglavje V (»Anselm Hüttenbrenner«). 234 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi d’Aubignyjeva mudila v Indiji, vendar je njen nečak in učenec Eduard Horstig tedaj živel na Dunaju.22 Stiki in povezave so torej mogoči in morda sta se Nina d’Aubigny in Sophie Linhart srečali v Gradcu konec tridesetih let 19. stoletja. Medtem ko je življenje in delo te izjemne ženske mogoče rekonstruirati skoraj brez vrzeli, številna poglavja življenja in dela Sophie Linhart ostajajo nejasna. Med obema ženskama je kljub temu mogoče opaziti določene vzporednice, ki se nanašajo na nekatere ideje razsvetljenstva, ženske emancipacije in filantropije. Pri Nini d’Aubigny je ta intelektualni svet očiten, pri Sophie Linhart pa ga je mogoče zaradi preredkih ohranjenih pričevanj zaznati le bežno. Ženske v glasbenem življenju Ljubljane Kljub temu da pomen žensk v glasbenem življenju 19. stoletja na Slovenskem sodi med doslej še komaj raziskana poglavja glasbenega zgodovinopisja, že bežen pregled virov in pričevanj vodi do spoznanja, da so možnosti udejstvovanja v Ljubljani obstajale in se niti niso bistveno razlikovale od tistih na Dunaju. Delež glasbenic v Ljubljani se zdi tem bogatejši, čim bolj intenzivno proučujemo njihove aktivne vloge v kulturnem in glasbenem življenju mesta. Že samo število vidnih ljubljanskih glasbenic je obsežno, četudi viri vselej omenjajo le pianistke in pevke. Profesionalne operne pevke so bile običajno angažirane za eno ali dve sezoni v Stanovskem gledališču in tudi gostujoče glasbenice so se ljubljanskemu občinstvu na koncertih redno predstavljale. Ena redkih profesionalnih pevk, ki je v prvi polovici 19. stoletja dejansko stalno prebivala v Ljubljani, je bila že omenjena Amalija Mašek.23 Predvidevati je mogoče, da je večina žensk svoje glasbene ambicije uresni- čevala predvsem v domačem okolju in v zasebni sferi, številne pa so vendarle redno nastopale na koncertih Filharmonične družbe. Pravila družbe so članstvo glasbenim ljubiteljicam omogočala, vendar družba v svoje vrste ni sprejemala žensk brez glasbenega znanja.24 V koncertnih sporedih, ki so ohranjeni od leta 1816 dalje, so razmeroma pogosto navedena imena pianistk in pevk, ki so se s svo jimi glasbenimi sposobnostmi javno predstavljale ljubljanskemu občinstvu. Ozna ka Fräulein (gospodična) pred njihovimi imeni v sporedih kaže, da so bile to pogosto hčere ljubljanskih veljakov, hkrati tudi članov Filharmonične družbe. Sorodstvene vezi so ženskam in dekletom bržkone omogočile potrebno izobrazbo, 22 Elsberger, Nina d’Aubigny von Engelbrunner, 64; Motnik, »›Weilet die Muse mit dir‹«, 65. 23 Prim. Zupančič, »Joseph Benesch«, 24. 24 Statuten der musikalischen Gesellschaft zu Laibach (1796), člen 21. Člen je ponovljen v pozneje objavljenih pravilih družbe: Statuten der philharmonischen Gesellschaft in Laibach (1801) in Statuten der philharmonischen Gesellschaft in Laibach (1817), člen 20. Prim. tudi Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 15–16. 235 jim pomagale pri vstopu in prepoznavnosti v družbi ter jim hkrati odpirale vrata do javnih nastopov. Število omembe vrednih ljubiteljskih glasbenic v Ljubljani v prvi polovici 19. stoletja je veliko, a že nekaj izbranih primerov privede do spoznanja, da so kljub strogim družbenim normam in tradicionalnim vlogam spolov vsaj za ženske iz elitnih in privilegiranih krogov tedanje družbe obstajale možnosti za javno glasbeno udejstvovanje. Tak primer je družina deželnega guvernerja Ilirije Jožefa Kamila Schmidburga (1779–1846), ki je naklonjenost glasbi in lepim umetnostim začel izkazovati že kmalu po prihodu v Ljubljano leta 1822. Schmidburg je bil tesno povezan s Filharmonično družbo, ki mu je leta 1823 podelila častno mesto protektorja. Funkcijo je obdržal do svojega odhoda iz Ljubljane leta 1840.25 Filharmonična družba je imela seveda vse razloge, da se je trudila za guvernerjevo naklonjenost in že oktobra 1822 je njegov prihod v Ljubljano počastila s slavnostno akademijo. Od takrat dalje je vsako leto zapored s koncertom okoli 18. marca proslavila njegov god.26 Schmidburg naj bi bil sam glasbeno razgledan in reden gost na koncertih družbe. Svojim otrokom je dovolil, da ob posebnih priložnostih na društvenih koncertih s petjem in igranjem javno pokažejo glasbeni talent in naj bi, kot je zapisal Henrik Costa, s temi dejanji ljubljansko elito spodbujal k posnemanju.27 Kot kaže, je bila od šestih Schmidburgovih otrok hči Eliza (1811–1838) najbolj zavzeta za glasbo. Kot pianistka je najpozneje 12. novembra 1830 prvič javno nastopila na koncertu Filharmonične družbe in tam izvedla briljantne variacije za klavir in orkester skladatelja Henrija Herza.28 Eliza ali morda njena sestra Antonija je na koncertu Filharmonične družbe pela že februarja istega leta.29 Eliza naj bi se udejstvovala tudi kot skladateljica,30 vendar se žal ni ohranilo nobeno njeno delo. Leta 1835 se je poročila z baronom Francem Ksaverjem Lazarinijem in je umrla mlada, v 27. letu starosti, leta 1838.31 25 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, 137; Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 89. 26 22. julija 1823 je Filharmonična družba priredila koncert ob praznovanju godu Schmidburgove soproge, kar pa je očitno ostalo izjema. NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni sporedi, 22. julij 1823. 27 Costa, »Joseph Camillo Freiherr von Schmidburg«, 200. 28 »5. Grandes Variations Bril antes, sur l’air favori: Le petit Tambour, par Henri Herz, arangiè pour le Piano-Forte a 4 mains, avec l’Accompagnement de tout l’Orchestre par Mademoiselle Baronesse Elsbeth de Schmidburg.« NUK, arhiv Filharmonične družbe, koncertni sporedi, 12. november 1830. Koncert je potekal v redutni dvorani, izkupiček pa je bil namenjen skladu glasbene šole pri Filharmonični družbi. Sredi decembra je Filharmonična družba koncert ponovila, izkupiček pa tokrat namenila prebivalcem okrožja Vipava, ki so se zaradi izpada pridelka znašli v gmotni stiski. NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni sporedi, 17. december 1830. 29 »3. Großes Duett für Sopran und Alt aus der Oper: Bianca e Faliero (Sappi che un rio dovere) von Rossini, mit Orchester-Begleitung, vorgetragen von Fräulein v. Schmidburg und Dlle. Henkel der jüngern.« NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni sporedi, 13. februar 1830. 30 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 80; Radics, Frau Musica, 41. 31 Cigoj Krstulović, »Posvetila na skladbah«, 477. 236 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Amalija Oblak (1813–1860) je danes znana kot spretna slikarka, pred poroko leta 1832 ter že v zgodnjih mladostnih letih pa je slovela kot izvrstna pianistka. »Klavir je igrala enako mojstrsko, kot je risala in slikala,« je leta 1868 zapisal leksikograf Constantin von Wurzbach.32 Amalija se je rodila leta 1813 pravniku in izobražencu Janezu Nepomuku Oblaku in ženi Izabeli Milič, plemeniti Palmberg, na Vrhniki. Na koncertih Filharmonične družbe je nastopala v letih 1825 in 1826, pri čemer gotovo ni nepomembno, da je njen oče v letih od 1826 do 1829 deloval kot direktor družbe.33 Ko je bila Amalija stara 16 let, sta jo starša poslala na Dunaj. Tam se je učila slikarstva pri Leopoldu Kupelwieserju in glasbe pri Carlu Marii von Bockletu.34 Okoli leta 1829 se je vrnila v Ljubljano in pri Matevžu Langusu nadaljevala študij slikarstva.35 Njeni javni koncertni nastopi so izpričani še leta 1831, med njimi tudi nastop na koncertu Sophie Linhart 27. maja 1831.36 Znani pesnik Franz Hermann von Hermannsthal naj bi Amalijo spoznal v družinskem salonu Oblakovih in jo nato maja 1831 prav na omenjenem koncertu slišal igrati klavirski koncert Johanna Nepomuka Hummla. Navdušenje nad njenimi glasbenimi sposobnostmi naj bi tako spodbudilo Hermannovo odločitev, da Amalijo zaprosi za roko.37 Po poroki se je Amalija posvetila družinskemu življenju in se kot zakonska žena in mati umaknila iz javnosti. Hermann je medtem opustil uradniško službo, se posvečal pesništvu in uredniškemu delu časnika Carniolia, preden je leta 1846 sprejel službo na finančnem ministrstvu na Dunaju. Družina se je odselila iz Ljubljane in Amalija je umrla leta 1860 na Dunaju.38 Med glasbenicami, ki so redno sodelovale na koncertih Filharmonične družbe, gre izpostaviti tudi hčer gubernijskega svétnika in protomedika ter ustanovnega člana družbe Karla Bernharda Kogla Julijo Kogl (1804–1835), ki je kot pianistka na koncertih nastopala v letih 1816, 1821 in nato pogosteje v letih 1825 in 1826. Po poroki z nižjim gubernijskim uradnikom Jožefom Žonto (Schonta) in rojstvu otrok39 se Julija ni več pojavljala v glasbeni javnosti. V Ljubljani je svojčas slovela na primer tudi Eleonore, hči upokojenega stotnika Leopolda in Theresie Hauck (tudi Hauk in Haug), ki je na koncertih Filharmonične družbe kot pevka in pianistka pogosto nastopala v letih 1823–1831.40 Eleonora se je poročila z državnim 32 »Sie spielte ebenso meisterhaft den Flügel, als sie zeichnete und malte.« Wurzbach, »Hermann von Herrmannsthal, Franz«, 397. 33 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 122. 34 Ob Bockletu je v salonu Ignaza Sonnleithnerja med letoma 1821 in 1823 vsaj trikrat nastopila tudi Sophie Linhart. Priloga 2, št. 67, 69 in 71. 35 O Amaliji Oblak obširneje Kos, »Ana Schiffrer«, 177–182. 36 Priloga 2, št. 104/2, in slika 42. 37 Pachler, »Franz Hermann von Hermannsthal«, 490–491. 38 Tavčar, Vzporedni svetovi, 198–199. 39 Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 35. Priloga 2, št. 95/2. 40 S Sophie Linhart je pela na koncertu v redutni dvorani. Koncert omenja Fidelij Terpinc v pismu ženi Jožefini (Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 163), vendar je pismo brez datuma in koncertni list ni ohranjen. 237 uradnikom Aloisom Labresom (tudi Labrés in Labris) in z njim pozneje živela v Trstu, Splitu, Zadru in nazadnje v Gradcu.41 Kot še ena pianistka z izrednim glasbenim talentom je v Ljubljani veljala Anna (Nanette) Herzum, hči Andreasa Herzuma.42 Ta je v Ljubljano prispel s Češke kot vojak v pehotnem polku in se tukaj poročil z Marijo Knalič (Knallitsch). Leta 1820 se jima je rodila hči Anna. Andreas Herzum se je preživljal kot zasebni učitelj petja, violine, klavirja in pihal,43 in to precej uspešno, saj mu je uspelo v mestu kupiti stanovanjsko hišo v Šentpetrskem predmestju,44 pozneje pa še hišo v Križevniški ulici.45 Herzum naj bi poučeval tudi hčerko Blaža Crobatha in bil v stiku s Francetom Prešernom, ta pa je menda gojil simpatije do Herzumove nadvse muzikalne hčerke.46 Anna se je naposled leta 1842 poročila z Antonom Ahčinom,47 pravnikom in uradnikom, ki je bil sam dejaven kot violinist, skladatelj, slikar in pesnik.48 Na koncertih Filharmonične družbe Anna ni nastopala pogosto, saj je v letih od 1830 do 1841 dokumentiranih le pet koncertov,49 o njenih glasbenih nastopih po poroki pa tako ali tako ni na voljo nobenih podatkov. Glasbene sposobnosti Anne Herzum so bile očitno izjemne. Ko je na koncertu v dvorani Stanovskega gledališča 2. maja 1839 izvedla virtuozno klavirsko fantazijo Franza Liszta na teme iz Bel inijeve opere I Puritani (op. 7), je s skladbo ljubljansko občinstvo, milo rečeno, povsem vznemirila. Recenzent koncerta je sicer priznal, da je Anna res igrala odlično, vendar ji je ostro očital izbiro Lisztove skladbe. A ne zato, ker pianistka ne bi premogla potrebne virtuoznosti, temveč ker naj bi temu orjaškemu in temačnemu delu kot nekakšnemu razburkanemu orkanu manjkalo vsakršnih sončnih žarkov. Kritik je zapisal, da takšna skladba pač ne more pritegniti mešanega občinstva, kakršno se navadno zbere na javnih koncertih.50 Zanimivo bi bilo vedeti, kako bi ocenil izvedbo Lisztove fantazije, če bi jo na koncertni spored uvrstil interpret moškega spola. Med glasbenicami tega obdobja v Ljubljani je redka izjema pianistka Maria Wagner, okoli leta 1802 rojena baronica Schmidhammer, ki je po poroki 41 Eleonora Hauck je umrla marca 1891 v 81. letu starosti v Gradcu, torej je bila rojena ok. leta 1811. Gl. tudi Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 2, 20–21. 42 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 68. 43 Gl. oglas v Amstblatt zur Laibacher Zeitung, 1. oktober 1833, 1036. 44 Konskripcijska tabela »Svetega Petra predmestje št. 143« iz leta 1846: SI_ZAL_LJU/0504, t. e. 033, Konskripcijske tabele 1830–1857, Šentpetrsko predmestje 143. 45 Ferle, »Hiša št. 3«, 102. 46 Kidrič, Prešernov album, 269. 47 Poroka je bila 4. julija 1842. Ljubljana, sv. Nikolaj, Poročna knjiga / Trauungsbuch, 1816–1846, 01224, [121]. 48 Gl. »Gospodin Ahčim« v: Trdina, Zbrano delo, 89–103 in 291–292; Cvetko, Odmevi glasbene klasike, 140. 49 Gl. NUK, Glasbena zbirka, arhiv Filharmonične družbe, koncertni sporedi, 29. oktober 1830, 4. april 1834, 30. marec 1838, 12. avgust 1840 in 21. maj 1841. 50 W. St., »Tonkunst«, Carniolia. Zeitschrift fü r Kunst, Literatur, Theater u. geselliges Leben, 6. maj 1839, 8. 238 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi z gubernijskim svétnikom Josephom Wagnerjem redno nastopala na javnih koncertih oziroma se je v javnosti pojavila šele kot poročena ženska. Družina gubernijskega svétnika in policijskega direktorja Josepha Schmidhammerja se je leta 1817 v Ljubljano preselila iz Brna. Hči Maria se je z dvajset let starejšim Wagnerjem, ki je bil iz Freiburga, poročila leta 1821 v 19. letu starosti51 in je vsaj do leta 1830 redno nastopala na koncertih Filharmonične družbe.52 Od leta 1843 dalje je družina živela v Gradcu.53 Konec leta 1820 je Filharmonična družba v Ljubljani ustanovila pevsko šolo in za učitelja angažirala Gašperja Maška, ki je začel poučevati v začetku leta 1821 in je poleg petja poučeval tudi klavir. Pouk naj bi sprva obiskovalo dvanajst deklic in pet fantov in šola je v tej obliki obstajala do leta 1829.54 Filharmonična družba je dvakrat letno priredila javne izpite in na nekaj sporedih teh šolskih koncertov so zapisana imena učenk in učencev.55 Izbrane učenke pevske šole so s solističnimi točkami redno sodelovale na drugih koncertih družbe, na primer že omenjena Eleonore Hauck, hči ljubljanskega tiskarja Josepha Sassenberga Amalia Sassenberg,56 Johanna Strangfeld, hčeri upokojenega stotnika Franca Franza Amalia in Nanette Franz, Maria May (ali Mey) in še nekaj deklet iz uglednih ljubljanskih družin. Po nekajletni prekinitvi delovanja glasbene šole (1830–1839) je Filharmonična družba zaposlila prvo profesionalno učiteljico petja. Josephina Haderlein, pozneje poročena Rotter (1805–1865), je bila po rodu z Dunaja, kamor se je po poroki zopet vrnila. Preden se je zaposlila v Ljubljani, je poučevala petje pri Glasbenem združenju (Musikverein) v Celovcu.57 Zanimivo je, da je Josephina Haderlein znana le kot pedagoginja, ne pa kot koncertna ali operna pevka. Bila je stroga in sposobna in šola petja je pod njenim vodstvom odlično napredovala, vendar se je v Ljubljani soočala s težavami. Potem ko je leta 1841 k brezplačnemu pouku petja povabila tudi študente, se je med direktorjem fakultete in Filharmonično družbo vnel spor o smiselnosti pevskega pouka za fante. Eden izmed očitkov je ciljal na spol učiteljice in moralne nevarnosti, ki bi nastale pri nemara istočasnem poučevanju deklet in fantov.58 51 Poroka je bila 5. junija 1821. Ljubljana, sv. Nikolaj, Poročna knjiga / Trauungsbuch, 1816–1846, 01224, 41–42. 52 Maria Wagner je nastopila na koncertih s Sophie Linhart 28. aprila in 2. decembra 1826. Priloga 2, št. 89 in 93. 53 Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 2, 15–17. 54 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva, 52–53. 55 Npr. 3. maja 1822 in 10. septembra 1824. 56 Rojena 6. avgusta 1809. Ljubljana, sv. Nikolaj, Krstna knjiga / Taufbuch, 1806–1820, 01204, 76. 57 Wilhelmer, »Der ›kärntnerische Musikverein‹«, 283. 58 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft, 85 in 88–89; Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva, 59–60. 239 Sophie Linhart med Dunajem in Ljubljano »Glasba je tu zelo cenjena, cerkveno glasbo je čudovito poslušati, v nekaterih kavar nah pogosto slišimo kvartete, ki jih v dvorani ljubljanske filharmonije skorajda ne izvajajo tako dobro,« je zapisal Valentin Češko v pismu, poslanem z Dunaja v Ljubljano sestri Jožefini Terpinc novembra 1828.59 V zvezi s tem so zanimive ugotovitve zgodovinarja Ernsta Bruckmüllerja, ki je opozoril, da so v obdobju bidermajerja večja mesta nudila neprimerljivo boljše možnosti umetniškega ustvarjanja od manjših. Prvič, veliko mesto je lahko umetnosti zagotovilo razumevajoče občinstvo tako iz umetniških kot komercialnih razlogov. Mesta so ponujala številne možnosti za izobraževanje in socialne stike, v katerih se je razvi-jala umetnost, in imela so živahen glasbeni trg. Nenazadnje je meščanska družba razvila različne oblike srečevanja umetnosti z občinstvom, kot so bila glasbena združenja, saloni, hišna glasba in javni koncerti, prav tako pa vse tiste oblike dru- žabne zabave, pri katerih je imela glasba pomembno vlogo.60 Primerjava glasbenega utripa med cesarsko prestolnico, ki izstopa v evropskem in vsakršnem drugem merilu, in razmeroma majhnim mestom na robu tedanje državne tvorbe je brez dvoma neenakovredna in za Ljubljano nikakor ne more biti ugodna. Je taka primerjava sploh smiselna? Čeprav so bile okoliščine povsem drugačne, Ljubljana ni bila zaspano provincialno mesto na obrobju cesarstva in možnosti glasbenega udejstvovanja in ponudbe javnih glasbenih prireditev tod niso bile zanemarljive. Prav nasprotno, če upoštevamo kvantitetne razlike, se organizacija glasbenega življenja in odnos prebivalstva do glasbe v bistvu nista dosti razlikovala od glasbenega življenja na Dunaju. Vsakodnevno muziciranje, javno ali ne, je za ljudi v 19. stoletju tako na Dunaju kot v Ljubljani služilo podob-nim namenom, naj gre za potrebo po kontinuirani praktični vadbi, razvoj lastnega umetniškega izražanja, preživljanje prostega časa, druženje s somišljeniki ali kot medij družbene komunikacije. V smislu meščanskih idealov je bila glasba del meščanskih vrednot in tradicij, ki so se predajale iz generacije v generacijo. Sophie Linhart je imela za odločitev, da se po desetletjih življenja in dela na Dunaju vrne v rojstno mesto, gotovo predvsem osebne razloge. Mogoče si je predstavljati, da je utrip velemesta zanjo dosegel določeno stopnjo nasičenosti. Dunaja vsekakor ni zapustila zato, ker bi želela drugje naleteti na kulturno podobno intenzivno dogajanje, je pa očitno upala, da bo v Ljubljani lahko odkrila in preizkusila nove prostore in možnosti za glasbeno udejstvovanje. 59 »Die Musig wird hier hoch verehrt, herlich sind die Kirchen Musiken anzuhören, oft hört man in ma[n]chen Kaffeehäusern Quartäten, die schwerlich im vielharmonischen Saal in Laibach so gut ausgeführt werden.« Valentin Češko Jožefini Terpinc, Dunaj, 30. november 1828. Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 143. 60 Bruckmüller, »Zur sozialen Situation des Künstlers«, 28–30. 240 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi Pomen in pevske uspehe Sophie Linhart je danes mogoče oceniti predvsem na podlagi resonance, ki se zrcali v omembah njenih dejavnosti in nastopov v jav nih časopisih. Čeprav izpričane aktivnosti niso redke, se o velikem deležu nasto pov Sophie Linhart ni ohranil noben dokument. Večina njenih nastopov je bržkone potekala v zasebnih salonih. Poskusi vpogledov v tedaj številne zasebne hiše meščanstva in plemstva na Dunaju in v Ljubljani navadno ne razkrijejo veliko, saj se opisi ali niso ohranili ali pa jih lastniki salonov sploh niso pisali. Javni časopisi dogajanja v salonih niso obravnavali kot novic, ki bi bile zanimive ali primerne za širšo javnost, in so se zanje zanimali le takrat, ko so v njih nastopili potujoči virtuozi mednarodnega slovesa. V najboljšem primeru so se ohranila le imena posameznikov, ki so redno organizirali glasbena srečanja v svojih zasebnih prostorih. Le izjemoma je še mogoče razkriti podrobnosti o organizaciji, repertoarju, sestavu izvajalcev in vabljenem občinstvu. Še posebej zanimivo bi bilo spoznati značaj glasbenih srečanj v salonu Linhartovih na Dunaju, vendar vpogled v njegovo zakulisje zaradi pomanjkanja virov ni mogoč. Kljub temu so bili zasebni krogi v času, ko je bila institucionalizacija glasbenega življenja še v povojih, izjemno pomembni. Pri tem ni mogoče dovolj poudariti, da sta bila »zasebno« in »javno« v salonih v tesnem razmerju in eno stranska delitev ni primerna. Kolikor je mogoče sklepati iz redkih virov, so bila takšna srečanja v mnogih pogledih heterogena. Nekateri krogi so imeli bolj zasebni, drugi bolj javni značaj, večinoma nekaj od obojega. Srečanja so, kot pove že izraz »salon«, običajno potekala v bolj ali manj reprezentativnih prostorih zasebnega doma. Gostitelji so vstopnino zahtevali kvečjemu izjemoma, to pa je pomenilo tudi, da nastopajoči umetniki za sodelovanje niso prejeli plačila. Kljub temu saloni niso bili dostopni vsakomur. Vstop je bil mogoč le s povabili, prek osebnih poznanstev in priporočil. V vsakem primeru je bil družbeni sestav tako aktivnih kot pasivnih obiskovalcev temeljnega pomena. Oboji so bili izobraženi, omikani in ugledni ali pa so vsaj veljali za take. Zdi se, da nekatera srečanja niti niso bila koncerti s poslušalci, temveč preprosta prijateljska druženja glasbenih navdušencev, ki so se zbrali zato, da bi skupaj muzicirali.61 Zasebne salone lahko navsezadnje razumemo kot talilni lonec za izmenjavo idej o najnovejših trendih na glasbenem trgu, estetskih mnenj in sodb, novosti s širših področij glasbenega življenja, možnostih interpretacije, navsezadnje pa tudi kot dobrodošlo možnost za spoznavanje glasbenega repertoarja in sklepanje poznanstev. Predstavljamo si jih lahko kot prostore razmeroma svobodnega eksperimentiranja, ki so jih lahko številni posamezniki uporabljali kot pripravo za svoje javne nastope in predvsem kot možnost za vstop v druge podobne kroge in javne ustanove.62 61 Značilen primer tovrstnega skupnega vadenja je glasbeni krog družine Hohenadl na Dunaju. Gl. poglavje III (»Glasbena srečanja pri družini Hohenadl«). 62 O razlikovanju med zasebnim in javnim značajem glasbenih salonov ter merilih za razvrščanje gl. Timmermann in Hoffmann, »Im Spannungsfeld«. 241 Raziskovanje življenja in pomena Sophie Linhart v glasbenem življenju 19. stoletja na Dunaju in v Ljubljani se zdi le majhen segment glasbene in kulturne zgodovine. Kljub temu si to na videz ozko področje kulturnega delovanja ene same glasbenice zasluži posebno pozornost, saj odseva številne vidike glasbenega življenja tedanjega časa in je bistveno tako za poznavanje glasbene zgodovine nasploh kot tudi za poznavanje vloge žensk. Sophie Linhart je za seboj pustila številne drobne sledi, ki so doslej ostale neopažene. Če te sledi spremljamo skozi mikrozgodovinsko lečo, uzremo svet izjemno raznolike glasbene kulture, vključno z njenimi razvejanimi socialnimi mrežami, uspelimi ali ponesrečenimi karierami, glasbenimi ustanovami, družbenimi normami in moralnimi koncepti. Sophie Linhart pripada veliki skupini nepoklicnih glasbenic in glasbenikov, ki so odločilno sooblikovali in zaznamovali glasbeno življenje svojega časa, četudi se z glasbo niso preživljali. Nenazadnje bi se bilo smiselno zamisliti, zakaj umetnica, kot je Sophie Linhart, doslej še ni našla svojega mesta v zgodovini glasbe, zakaj se množično pojavljanje glasbenic v 19. stoletju tako počasi vrača v kulturno zavest in zakaj ima stroka težave z vzpostavljanjem njihove prepoznavnosti. 242 VII Sophie Linhart in pomen glasbe v predmarčni dobi 243 Zusammenfassung Die Laufbahn der Sängerin Sophie Linhart: Auf den Spuren der Familie von Anton Tomaž Linhart 244 Zusammenfassung Einführung Seitdem sie sich als akademische Disziplin etabliert hat, hegt die Musikwissenschaft eine gewisse Abneigung gegen biographische Studien und lehnt sie mit dem Argument der Popularisierung, der Verklärung oder Heroisierung großer Persönlich keiten und der Mythisierung historischer Subjekte weitestgehend ab. Biographische Arbeiten gelten häufig als methodisch unkritisch, theoretisch bescheiden und wissenschaftlich fragwürdig. Diese Haltung spiegelt sich auch in der slowenischen Musikwissenschaft wider, die sich seit den biographischen Studien von Dragotin Cvetko in den 1980er Jahren kaum mehr mit derartigen Sujets auf akademischem Niveau beschäftigte. Die Frauenforschung, die der Marginalisierung von Frauen in der Geschichte eine Reihe biographischer Arbeiten entgegensetzte, hat die wissenschaftliche Diskussion über den Stellenwert der Biographik erneut entfacht. In den 1990er Jahren gaben ferner die theoretischen Modelle der Gedächtnisforschung neue Impulse. Allmählich wurden auch die jüngsten Forschungsergebnisse der Neurologie in die Literaturwissenschaft integriert. Diese Modelle basieren auf der Erkenntnis, dass das Erinnern nicht als ein Abruf aus einem Speicher objektiver Abbilder vergangener Wahrnehmungen oder gar vergangener Wirklichkeit be trach tet werden kann. Vielmehr hat sich das Konzept von Erinnerungen als subjektiver, hochgradig selektiver Rekonstruktionen, die im Kontext der Situation stehen, in der sie abgeru-fen werden, als zeitgemäß erwiesen. Erinnern als Prozess des Sammelns verfügba-rer Informationen findet in der Gegenwart statt. Dass (Auto-)Biographien ebenso wie die Geschichtsforschung in hohem Maße die Perspektive der Forschenden spiegeln, entspricht dem aktuellen Forschungsstand. Interessanterweise hat das öffentliche Interesse an Biographik nie nachgelassen. Die neueren Erkenntnisse moderner Philosophen, Psychologen, Sozio-logen und Neurologen verweisen einstimmig darauf, dass der Mensch ein narratives Wesen ist. Während sich die Musikwissenschaft bisher kaum die Frage stellte, wie man die Skepsis diesen Erkenntnissen gegenüber überwinden kann, um das große Interesse an biographischen Studien stillen zu können, zeigt man sich in populärwissenschaftlichen Sphären weniger gehemmt, die Nachfrage zu befriedigen. Die vorliegende Arbeit untersucht die Verflechtung der Biographie mit der Geschichte und der Musikkultur der Epoche. Sie ist zugleich der Versuch einer biographischen Studie, die sich fast ausschließlich auf dokumentarische Fragmen-te stützt. Denn Tagebücher, Memoiren, umfangreiche Korrespondenzen oder gar autobiographische Aufzeichnungen, die als Grundlage und Ausgangspunkt für die Arbeit hätten dienen können, liegen nicht vor. Die Studie gibt zunächst einen biographischen Überblick über Leben und Werk von Anton Tomaž Linhart, wobei seine soziale Stellung, seine Einbindung in gesel schaftliche Kreise und – soweit aus den Quellen ersichtlich – seine Beziehung zur Musik hervorgehoben werden. Linharts Gattin Josepha war offenbar 245 überdurchschnittlich gebildet, und das Ehepaar sorgte auch für eine angemessene Ausbildung der beiden Töchter. Im Mittelpunkt der Arbeit stehen Sophie Linharts musikalischer Werdegang, ihr familiärer Hintergrund und soziale Netzwerke. Die Studie verfolgt einen „mikrohistorischen“ Ansatz. Dabei werden die Erkenntnisse aus der detail ierten Analyse relativ kleiner Untersuchungseinheiten gewonnen. Auf diese Weise wird das komplexe Zusammenspiel sozialer, politischer, kultureller und künstlerischer Faktoren am Beispiel einer Künstlerin im Kontext von Raum und Zeit sichtbar und besser verständlich. I. Anton Tomaž Linhart: ein biographischer Abriss Der Dramatiker und Historiker Anton Tomaž Linhart gilt nicht nur als eine der zentralen Figuren der slowenischen Aufklärung sowie als Pionier des slowenischen Theaters und der Geschichtsschreibung. Auch als Übersetzer, Archivar, Bibliothekar und Dichter genießt er einen besonderen Stellenwert. Er wurde am 11. Dezember 1756 in Radovljica (Radmannsdorf) geboren. Sein Vater Wenzel (geb. 1719) kam um 1750 aus dem mährischen Ivančice (Eibenschütz) als Strumpfweber nach Krain und heiratete dort im Jahr 1751 Therese Mertl, geb. Kunstl. Linharts Mutter starb 1766 im Alter von 43 Jahren, ein Jahr später heiratete sein Vater Neža (Agnes) Kapus, mit der er weitere Kinder hatte. Linhart verließ seine Heimatstadt im Alter von elf Jahren und besuchte das Jesuitenkolleg in Ljubljana (Laibach). Ende November 1776 trat er in das Zister-zienserkloster Stična (Sittich) in Unterkrain ein und legte die Ordensgelübde ab. Zugleich trat auch Martin Kuralt in das Kloster ein, mit dem Linhart eine langjährige Freundschaft verband. Enttäuscht und ernüchtert verließ Linhart im Oktober 1778 den Orden, während Kuralt etwas später entlassen wurde. Die Briefe, die Linhart zwischen 1778 und 1793 an Kuralt richtete, stellen eine wichtige (auto-) biographische Quelle dar. Kuralt studierte später in Florenz und kehrte dann nach Ljubljana zurück. Er wurde 1782 zum Priester geweiht, wurde aufgrund seiner antiklerikalen Einstellung aus der Diözese entlassen und nach Galizien verbannt. Er wurde 1785 Bibliothekar in Lemberg, lebte ab 1823 in Mähren und starb Ende 1845.Linhart reiste 1778 nach Wien, um Vorlesungen von Joseph von Sonnenfels zu hören, ohne jedoch offiziell an der Wiener Universität immatrikuliert gewesen zu sein. Die Einzelheiten seines Wiener Aufenthaltes liegen weitestgehend im Dunkeln. Belegt ist, dass in Wien sein erstes dramatisches Werk, die Tragödie Miß Jenny Love, entstand (erschienen Anfang 1780 in Augsburg). Linhart begann auch an einem poetischen Almanach zu arbeiten, den er später in Ljubljana unter dem 246 Zusammenfassung Titel Blumen aus Krain veröffentlichte. In der Hoffnung auf eine gut dotierte Stelle kehrte er im Sommer 1780 nach Ljubljana zurück. Mitte des Jahres 1781 wurde Linhart vom Bischof von Ljubljana, Karl Johann von Herberstein, angestellt, um das Diözesanarchiv zu ordnen. Etwa zwei Jahre später wurde er, vermutlich wegen seiner liberalen Ansichten, wieder entlassen. Durch die Unterstützung des Grafen Johann Nepomuk von Edling wurde Linhart im Oktober 1783 zum Sekretär des Oberkrainer Kreises ernannt. Im Jahr 1786 wurde ihm die wesentlich höher dotierte Stelle des Kreisschulinspektors ange-boten und 1792 erreichte er mit der Ernennung zum Sekretär des Guberniums schließlich sein berufliches Ziel. Über Linharts Privatleben ist nur wenig bekannt. Am 25. Juni 1787 heiratete er Josepha, die erst 18-jährige Tochter des Gastwirts Michael Detel a. Am 3. Juni 1788 wurde die auf den Namen Sophia Antonia getaufte Tochter geboren. Etwa drei Jahre später, am 30. März 1791, kam die zweite Tochter, Maria Amalia, zur Welt.Neben den archivalischen Quellen, die von Linharts amtlicher, literarischer und wissenschaftlicher Tätigkeit zeugen, belegen einige Dokumente seinen geselligen Charakter. Durch sein Engagement in verschiedenen gesel schaftlichen Kreisen verstand er sich gut darauf, soziale Netzwerke für seine Karriere zu nutzen. Obwohl der Einfluss von Sigmund Zois von Edelstein auf Linharts Werk weithin bekannt ist, sind nur wenige Details über die Zusammenarbeit der beiden Männer überliefert. Eine wichtige Rolle im gesel schaftlichen Leben von Ljubljana spielte die Anfang 1786 offenbar von Linhart gegründete Gesel schaft der Theaterfreunde, in der sich Laienschauspieler:innen der Aufführung deutscher Theaterstücke widmeten. Die Einnahmen kamen wohltätigen Zwecken zugute. Ende 1789 wurde in Ljubljana Linharts Übersetzung und Bearbeitung von Joseph Richters Einakter Die Feldmühle in slowenischer Sprache ( Županova Micka) uraufgeführt. Er gilt als erstes weltliches Werk in slowenischer Sprache, das auf einer öffentlichen Bühne aufgeführt wurde. Das nicht erhaltene Programmblatt der Uraufführung wies auf einen Perso-nenkreis hin, der im Leben Linharts offensichtlich eine wichtige Rolle spielte. Es wirkten mit: Joseph Desselbrunner, der Sohn eines Textilfabrikanten; Franziska Garzarol i, die später den Juristen Joseph Piller heiratete, welcher ebenfalls in der Aufführung mitwirkte; Anton Makovic, Chirurg und Geburtshelfer, der mit Linharts Schwägerin Maria verheiratet war. Auch Johann Morak (Morack), ein Jurist, der in verschiedenen Städten der österreichischen Monarchie und schließ- lich als Hofrat und Rechtsexperte in Wien tätig war, war unter den Mitwirkenden. Über den weiteren Bekannten- und Freundeskreis Linharts informieren Briefe von Martin Urbančič, Verwalter des Schlosses Brdo (Egg) in Oberkrain. In seinen Briefen an Sigmund Zois, den Besitzer des Schlosses, berichtet Urbančič im 247 Mai und Juni 1791 über die Unterbringung der Familie Linhart auf dem Gut, das auch weitere Gäste beherbergte. Darunter waren beispielsweise die Buchhändler Michael Promberger, Wilhelm Heinrich Korn und Ignaz Alois Kleinmayer, der Advokat Morak mit seiner jungen Frau Marianna Tantini, Franziska Garzarol i, der Rechtsanwalt Johann Gollmayer, der Priester Joseph Pinhak und der spätere Bürgermeister von Ljubljana, Anton Podobnik. Linhart lebte in Ljubljana an verschiedenen Adressen, unter anderem in einer Wohnung am Hauptplatz und im Gebäude des Lyzeums. Kurz nach seiner Ernennung zum Sekretär des Guberniums beschloss er, ein eigenes Haus zu bauen. Im Juni 1792 erhielt er von den Stadtbehörden ein ungenutztes Grundstück unter-halb der Burg, doch der Baubeginn verzögerte sich bis in das Jahr 1795. Am 15. Juli 1795 starb Linhart unerwartet an einem Aneurysma der Herz-aorta. Um seinen Tod und sein Begräbnis ranken sich verschiedene Legenden, die sich jedoch bei näherer Betrachtung als realitätsfern erweisen. Besonders verbreitet ist der Glaube, Linhart habe bei seinem Tod die Sterbesakramente verweigert, er sei als Freimaurer gestorben und die Obrigkeit habe ein öffentliches Begräbnis, die Veröffentlichung von Lobreden und die Errichtung eines Grabsteins verbo ten. Selbst seine letzte Ruhestätte sei verschwiegen worden. Keineswegs hin gegen ver-weigerte Linhart die Sterbesakramente. Auch ist bekannt, dass er auf dem Friedhof der Kirche St. Christophorus in der Vorstadt von Ljubljana beige setzt wurde. Dass er Mitglied einer Freimaurerloge war, ist nicht bewiesen und das bescheidene Begräbnis ist wohl eher im Zusammenhang mit den teilweise noch geltenden jo-sephinischen Bestattungsvorschriften zu erklären. In den archi valischen Quellen konnten bisher keine Belege über eine öffentliche Versteigerung des schriftlichen Nachlasses und der persönlichen Bibliothek Linharts gefunden werden. Die Witwe Josepha setzte zunächst die Bauarbeiten am Wohnhaus fort, ver-kaufte es im Juli 1798 jedoch an den bereits erwähnten Pfarrer Joseph Pinhak. Dieser errichtete dort eine chemische Fabrik zur Herstellung von Vitriol. Es ist anzunehmen, dass Linhart zumindest über eine musikalische Grund-ausbildung verfügte, jedenfalls war er über das aktuelle Musikgeschehen gut infor-miert. Sein Anfang des Jahres 1781 veröffentlichter Almanach Blumen aus Krain enthält neben dramatischen, epischen und lyrischen Gedichten sowie einer philosophischen Abhandlung auch einen Anhang mit Vertonungen zweier Gedichte ( An Liebchen und Das Lied). Hinweise auf einen möglichen Komponisten fehlen. Es ist ferner bekannt, dass Linhart zusammen mit Sigmund Zois in den 1780er Jahren einige Opernarien ins Slowenische übersetzte. Diese wurden auf der Bühne des Ständetheaters in italienischen Opern gesungen und kamen beim Publikum offensichtlich gut an. Weniger beachtet wurde bisher, dass Linhart auch als Übersetzer italienischer Libretti ins Deutsche tätig war. Der Zweck seiner Übersetzung und Überarbeitung von Pietro Metastasios L’isola disabitata (1753), ist fraglich. Linharts deutsche Fassung mit dem Titel Das öde Eiland ist eine freie 248 Zusammenfassung Nachdichtung, in der er die zwei Akte des Originals zu einem Einakter zusammen-fasste und die meisten Verse in Prosa umwandelte, während die Arien in Strophen-form belassen wurden. Möglicherweise handelt es sich um das Libretto eines Singspiels, dessen Vertonung und Aufführung jedoch ungeklärt sind. Linharts Interesse am aktuellen Theatergeschehen zeigt sich auch in seiner Übersetzung von Filippo Livignis Libretto für Giovanni Paisiellos Opera buffa La Frascatana. Das Werk wurde im Februar 1782 in deutscher Sprache unter dem Titel Das Mädchen von Frascati von Emanuel Schikaneders Theatertruppe in Ljubljana aufgeführt. Das Libretto erregte auch wegen einer darin enthaltenen slowenischen Arie („Navęm, zhe je kei fletno“) Aufsehen, zumal es sich um das einzige erhaltene Beispiel einer ins Slowenische übersetzten Opernarie Linharts handelt. Das gedruckte Libretto befindet sich heute in der Bibliothek Emanuel Schikaneders im Österreichischen Theatermuseum. Schikaneder besaß übrigens auch ein gedrucktes Exemplar von Linharts Trauerspiel Miß Jenny Love. Die Bedeutung der Musik in Linharts dramatischem Werk zeigt sich am deutlichsten in der Komödie Ta veseli dan ali Matiček se ženi ( Der freudige Tag oder Matiček heiratet), zu der Linharts Kollege Johann Baptist Novak (1756–1833) drei Ensemblenummern komponierte. Der Beamte der Krainer Landesregierung Novak bekleidete in Ljubljana verschiedene Ämter. In der dortigen Philharmonischen Gesel schaft war er später als Sänger und Geiger, um 1800 als Dirigent und 1808– 1825 als deren musikalischer Leiter aktiv. Man geht davon aus, dass die Zensur eine öffentliche Aufführung der Komödie verhinderte, zumal es sich dabei um eine Bearbeitung der berühmt-berüchtigten Hochzeit des Figaro von Pierre-Augustin Beaumarchais handelt. Jedoch existieren auch Hinweise darauf, dass das Werk in privatem Rahmen in Ljubljana dargeboten wurde. II. Josepha Linhart und ihr Umzug nach Wien Wien war um 1800 nach London und Paris die drittgrößte Stadt Europas. Das städtische Leben, die Mentalität und die Sitten der Wiener:innen beschrieb der Wiener Topograph und Stadtchronist Johann Pezzl frisch und pointiert. Wien wurde einerseits als gesunde und malerische, vor allem als äußerst fruchtbare Gegend beschrieben. Doch die wirtschaftliche und soziale Krise, die zu Beginn des 19. Jahrhunderts einsetzte und durch die angespannte politische Lage, durch die leidvollen Kriege mit Napoleon, die französische Besatzung, Finanzspekulationen, durch die Einführung neuer Steuern und nicht zuletzt durch Missernten verursacht wurde, stellte ein großes Problem dar. All dies führte Ende Februar 1811 zum Staatsbankrott. Die extreme Inflation beruhigte sich erst in den 1820er Jahren. 249 Nichtsdestotrotz kam das gesel schaftliche Leben in den ersten Jahrzehnten des 19. Jahrhunderts nicht zum Erliegen, wohl nahm aber die Bedeutung der Pri-vatsphäre zu. Private Salons und gesel ige Aktivitäten im Familien- und Freundeskreis sind nicht zwangsläufig als Reaktion auf die repressive politische Ordnung, sondern eher als Ausdruck einer neuen bürgerlichen Mentalität zu deuten. Die bürgerliche Gesel schaft maß Arbeit, Fleiß und Pflicht hohe Bedeutung zu, strebte dabei auch an, die freie Zeit möglichst häuslich und behaglich zu verbringen. Die ersten Jahre nach Linharts Tod verbrachte seine Witwe Josepha mit ihren beiden Töchtern in Ljubljana. Sie muss wohl eine Rente erhalten haben, doch sind die Archivunterlagen über deren Berechnung nicht auffindbar. Die Frage, wie sie ihren Lebensunterhalt bestritt und mit ihren beiden Töchtern nach Wien übersiedeln konnte, bleibt unbeantwortet. Rätselhaft sind auch die Motive und Gründe für die Übersiedlung, wobei eine mögliche Liebesbeziehung, eine Einladung von Freunden, der Wunsch nach einem abwechslungsreicheren gesel schaftlichen Leben und vielleicht auch nach besseren Ausbildungsmöglichkeiten für die Töchter, in Betracht zu ziehen sind. Es ist nicht zu eruieren, wer die Familie finanziell unterstützte oder ihr durch Empfehlungen die Türen zur Wiener Gesel schaft öffnete. Angesichts der hohen gesel schaftlichen Stellung und der Vernetzung Linharts mit bürgerlichen und intellektuellen Kreisen seiner Zeit mangelte es wohl nicht an einflussreichen Personen. Einige der potenziellen Unterstützer sollen näher beleuchtet werden. Zu diesen gehörte beispielsweise Josephas Schwester Maria, die seit 1779 mit dem Chirurgen und Geburtshelfer Anton Makovic verheiratet war. Makovic pflegte nicht nur eine langjährige Freundschaft mit Linhart und wirkte in dessen Theatergruppe mit, sondern war auch selbst als Aufklärer aktiv. Makovic war Tauf-pate der beiden Töchter Linharts. Nach Abschluss seines Medizinstudiums im Jahr 1776 in Wien eröffnete er eine Privatpraxis in Ljubljana und galt als einer der erfolgreichsten Ärzte der Stadt. Er hielt am medizinisch-chirurgischen Lyzeum in Ljubljana Vorlesungen in slowenischer Sprache und war für die Ausbildung von Hebammen zuständig. Im Frühjahr 1798 zog er mit seiner Familie nach Idrija und es ist vielleicht kein Zufall, dass zu dieser Zeit auch Josepha Linhart Ljubljana verließ. Makovic starb unerwartet im Oktober 1802 und hinterließ zehn Kinder. Die Familie hatte bereits seit einigen Jahren mit einer schlechten wirtschaftlichen Lage zu kämpfen, weshalb eine Unterstützung der Familie Linhart wohl aus-zuschließen ist. Möglicherweise war das Gegenteil der Fall. Josepha Linhart unterstützte nachweislich ihre Nichte Antonia Makovic, die um 1816 als Lehrerin in der privaten Erziehungsanstalt von Theresia Mel ini in Wien arbeitete. Sie nahm sie zu sich in die Wohnung auf. Antonia war später an der Mädchenschule der Ordens-schwestern Notre Dame in Bratislava tätig. Im Jahr 1822 gründete sie eine private Mädchenschule in Ljubljana. 250 Zusammenfassung Die enge Zusammenarbeit und die freundschaftlichen Beziehungen zwischen Linhart und Sigmund Zois sind vielfach belegt, und es ist gut vorstel bar, dass Zois nach dem plötzlichen Tod seines engen Mitarbeiters die Witwe und die Waisen unterstützte. Besonders plausibel erscheint diese These auch deshalb, weil Zois’ Bruder Joseph in Wien lebte und sein Haus im ausgehenden 18. Jahrhundert als eine der ersten Adressen für Musikliebhaber galt. Joseph war seit 1782 mit Katharina, der Tochter des bekannten Wiener Arztes Leopold Auenbrugger, verheiratet. Katharina und ihre Schwester Marianne hatten sich bereits in jungen Jahren als hervorragende Musikerinnen einen Namen gemacht. Auch die beiden Töchter (Maria Anna und Louise) von Joseph und Katharina Zois wurden in Wiener Kreisen als Musikerinnen geschätzt. Die musikalischen Matineen im Hause Zois endeten allerdings um 1809 nach Auenbruggers Tod und über Katharinas Leben ist nach dem Tod ihres Mannes (1813) wenig bekannt. Es ist kaum vorstel bar, dass sich die Wege der Familien Linhart und Zois in Wien nicht gekreuzt hätten, selbst wenn Sophie Linharts öffentliche Musikerkarriere zu einer Zeit begann, als sich die Zois bereits zurückgezogen hatten. Zu den einflussreichen Persönlichkeiten in Linharts Freundeskreis zählte auch der aus Idrija stammende Jurist Johann Morak. Er studierte in Wien und war bis etwa 1796 in Ljubljana tätig. Sein Lebensweg führte ihn über Krakau, Venedig, Lemberg, Graz und Klagenfurt im Jahr 1819 schließlich nach Wien. Nicht minder interessant war Moraks Ehefrau Marianna Tantini. Während ihres Aufenthaltes in Graz zwischen 1811 und 1814 unterhielt sie enge Kontakte zur Familie Koschak. Sie war mit der berühmten Pianistin Marie Koschak-Pachler verwandt, deren Haus Treffpunkt des Grazer Gesel schafts- und Kulturlebens war. Dass das Ehepaar Morak mit der Familie Linhart in Wien in Kontakt stand und sie womöglich unterstützte, liegt nahe, ist jedoch nicht belegt. Der Arzt und Geiger Anton Schmith war Ende des 18. und Anfang des 19. Jahrhunderts in den höchsten gesel schaftlichen und musikalischen Kreisen Wiens aktiv und es ist belegt, dass er sich aufgrund seiner Kontakte auch für die Belange der Philharmonischen Gesel schaft von Ljubljana einsetzte. Schmith war der Sohn des in Ljubljana tätigen und dort hoch angesehenen und gut vernetzten Landschaftstrompeters Wolfgang Schmith. Anton besuchte um 1780 das Gymnasium in Ljubljana und ging anschließend zum Medizinstudium nach Wien. Auch sein Vater Wolfgang lebte dort seit seiner Pensionierung. Als versierter Geiger gehörte Anton Schmith zu den Gründern der Gesel - schaft der Musikfreunde. Er heiratete 1802 in Wien Helene Mayrhofer und lernte über deren Neffen Joseph und Franz von Spaun Franz Schubert kennen. Die handschriftlich überlieferte Familienchronik von Spaun berichtet, Schmith sei wohlhabend und als Arzt angesehen gewesen, habe sich aber in dubiose Finanzge-schäfte verstrickt und vor seinen Gläubigern nach Galizien fliehen müssen. Spaun erwähnt ferner, Schmith hätte in seinen jungen Jahren zusammen mit Mozart in Streichquartetten gespielt. 251 Ob Schmith mit der Familie Linhart in Kontakt stand und sie mit Empfehlungen und Kontakten versorgte, lässt sich nicht nachweisen, sicher ist aber, dass sich seine Wege in Wien mit denen von Sophie Linhart kreuzten. Schmith leitete die ersten Geigen im Orchester der Gesel schaft der Musikfreunde bei jenen Musikfesten, mit denen Linharts öffentliche Karriere als Sängerin begann. Die ersten Jahre der Familie Linhart in Wien sind unzureichend dokumentiert. Als einzige bisher bekannte Quelle dient das umfangreiche, den Zeitraum von 1789 bis 1829 umfassende Tagebuch Joseph Carl Rosenbaums. Es stellt ein unschätzbares Dokument des bürgerlichen und kulturellen Lebens in Wien dar. Josepha Linhart taucht darin erstmals am 12. Dezember 1799 auf und Rosenbaum erwähnt sie zum letzten Mal Ende April 1807. Er scheint sie im Haus des gemeinsamen Bekannten, des Stadt- und Hofschlossers Joseph Brandl, kennen-gelernt zu haben. Dort versammelte sich täglich eine große Gesel schaft zur Kost. Unweit des Hauses der Familie Brandl, zwischen dem Platz Am Hof und dem Tiefen Graben, mietete Josepha eine Wohnung im Haus Zur Stadt Frankfurt (ehemals Nr. 325). Aus Rosenbaums Tagebuch geht deutlich hervor, dass Josepha schon bald nach ihrer Ankunft nach Wien (spätestens Ende 1799) gut in der Wiener Gesel schaft etabliert war. Rosenbaum kam mit ihr und ihrem Freundeskreis meist im Hause von Brandl, gelegentlich aber auch in Gasthäusern, Kaffeehäusern, bei Spaziergängen und im Theater zusammen. Nach der kurzen Erwähnung im Dezember 1799 berichtet Rosenbaum über Josepha Linhart erst ab Ende des Jahres 1802 ausführlicher. Aus seinen Notizen geht hervor, dass sie eine begeisterte Theaterbesucherin war. Rosenbaum traf sie häufig in den Logen des Theaters an der Wien, des Leopoldstädter Theaters und des Kärntertortheaters. Besonders aufschlussreich sind seine Angaben über Josephas Haustheater, das Rosenbaum einige Male zwischen November 1804 und Januar 1805 besuchte. Er nennt auch die Titel der gespielten Stücke, meist Einakter von August von Kotzebue. Im Frühjahr 1803 berichtet Rosenbaum in seinem Tagebuch von den geschmackvollen Stickereien, die Josepha Linhart und ihre Töchter anfertigten. Er bestellte eine Garnitur zum Geburtstag seiner Frau, der berühmten Sängerin Therese Gassmann, die sich daraufhin von Josepha in der Kunst des Stickens unter-richten ließ. Die Rosenbaums könnten Josepha auch den Kontakt zum Hofkom-ponisten und gefragten Musiklehrer Antonio Salieri vermittelt haben. Jedenfalls unterrichtete Salieri ihre Töchter in Gesang. Im Jahr 1807 enden die Berichte über Josepha Linhart in Rosenbaums Tagebuch so abrupt, wie sie einige Jahre zuvor begonnen hatten. Josepha Linhart starb am 1. Oktober 1824 im Krankenhaus in der Alservorstadt an „Wassersucht“. Das Archivmaterial zur Verlassenschaftsabhandlung ist nicht erhalten. Die Anzeige in der Wiener Zeitung und der Eintrag im Sterberegister nennen ihre letzte Wohnadresse Döbling 86, heute Hardtgasse 31. Ob Josepha 252 Zusammenfassung dieses Haus zwischenzeitlich gemietet hatte oder dauerhaft dort wohnte, ist unklar. In anderen Quellen wird die Wohnung am Kienmarkt (heute Judengasse 11) als gemeinsamer Wohnsitz der Familie Linhart genannt. III. Sophie Linharts Wiener Zeit Sophie Linhart wurde von Giuseppe Tomasel i und Antonio Salieri im Gesang unterreichtet, doch gibt es über die Dauer ihrer Ausbildung keine Belege. Sowohl Tomasel i als auch Salieri gehörten zu den renommiertesten und bestbezahlten Gesangslehrern der Stadt, wodurch sich die Frage stellt, wer den Musikunter richt finanzierte. Das Studium bei den Meistern bot deren Schüler:innen besondere Möglichkeiten der Vernetzung und so kam Sophie Linhart mit prominenten Musiker:innen in Kontakt. Solche Bekanntschaften öffneten ihr die Türen zur Wiener gesel schaftlichen Elite, zu privaten Salons und Konzertbühnen. Der Beginn der Gesangskarriere Sophie Linharts fällt mit der Gründung der Gesel schaft der Musikfreunde zusammen, der sie über Jahre verbunden blieb. Die frühesten erreichbaren Dokumente erwähnen sie im Jahr 1813 als Solistin bei Oratorienaufführungen, die von der Gesel schaft der Musikfreunde und davor von der Gesel schaft adeliger Frauen zur Beförderung des Guten und Nützlichen veranstaltet wurden. Diese Gesel schaft adeliger Frauen wurde 1810 in einer Zeit der wirtschaftlichen und sozialen Krisen gegründet, um Spenden für Bedürftige zu sammeln. Die Idee zur Gründung stammte von Joseph Sonnleithner, der zunächst als Sekretär fungierte. Nach und nach wurden die Aktivitäten dieser Vereinigung ausgeweitet und ab 1812 auch Benefizkonzerte veranstaltet. Begünstigt durch den Erfolg dieser Veranstaltungen soll der Wunsch entstanden sein, in Wien eine Gesel schaft der Musikfreunde zu gründen. Sonnleithner schrieb anschließend die ersten ideellen Ziele einer solchen Vereinigung nieder. Die Statuten der Gesel schaft der Musikfreunde wurden am 28. Juni 1814 von Kaiser Franz I. genehmigt und stellten die Wiener Musikfreunde vor sechs Aufgaben, von denen drei verwirklicht wurden: die Errichtung eines Konservatoriums, die Veranstaltung von Konzerten und den Aufbau einer Musikbiblio-thek. Zu den Zielen gesellte sich ein komplexes, im bürokratischen Zeitgeist kon-zipiertes Funktionärssystem mit einer recht undurchsichtigen Kompetenz- und Aufgabenverteilung. Sophie und Amalia Linhart wurden bereits 1813 Mitglieder der Gesel schaft der Musikfreunde, die sich zu dieser Zeit noch in der Gründungs- und Aufbauphase befand und zum Teil noch unter der Schirmherrschaft der Gesel schaft adliger Frauen stand. Diese veranstaltete am 2. Mai 1813 ein Benefizkonzert im Wiener 253 Universitätssaal. Die Beschreibung der Aufführung des neuen Oratoriums Die Befreyung von Jerusalem von Abbé Maximilian Stadler ist die erste bekannte, überaus lobende Erwähnung eines öffentlichen Auftritts von Linhart. In den ersten Jahren nach ihrer Gründung veranstaltete die Gesel schaft der Musikfreunde mehrere öffentliche Festkonzerte. Als Aufführungsort wurde der gewaltige Saal der Hofreitschule gewählt. Im November 1813 wurde Georg Friedrich Händels Ode Timotheus oder die Gewalt der Musik aufgeführt, im Oktober 1814 sein Oratorium Samson. Im April 1815 brachten die Musikfreunde Händels Messias und im November 1816 wiederum Stadlers Die Befreyung von Jerusalem zur Aufführung. Sophie Linhart wirkte am 20. April 1815 als Solistin im Messias mit, während Therese Klieber drei Tage später bei der Reprise sang. Im November 1816 sang Linhart wieder in Stadlers Oratorium. Die aktive Teilnahme an den Konzerten stellte für die Interpret:innen keine Einnahmequelle dar, vielmehr muss die Einladung zur Mitwirkung als große Ehre empfunden worden sein. Diese Auftritte sicherten Sophie Linhart eine sofortige Anerkennung beim Wiener Publikum, zumal die Konzerte nicht nur von zahlreichen musikbegeisterten Bürgern, sondern sogar bis zu den Vertretern der kaiserlichen Familie und des Hofadels besucht wurden. Die Aufführung von Stadlers Oratorium im Jahr 1816 war ein finanzieller Misserfolg, der bereits die allmähliche Abkühlung des anfänglichen Enthusiasmus erkennen ließ. Die Organisation von derart ambitionierten Musikfesten mit gro- ßen vokal-instrumentalen Werken wurde damit nicht mehr in Angriff genommen. Die Gesel schaft verlagerte ihre satzungsgemäße Aufgabe auf die Veranstaltung von Gesel schaftskonzerten, die mit Dezember 1815 begannen. Wenige Jahre spä- ter kamen die sogenannten Abendunterhaltungen hinzu, die nur einem geschlossenen Kreis von Mitgliedern vorbehalten waren. In den Jahren nach 1815 veranstalteten die Wiener Musikfreunde in den Herbst- und Wintermonaten vier Gesel schaftskonzerte pro Saison. Zu Beginn erklang jeweils eine Orchestersinfonie, meist gefolgt von einer Opernarie oder einem Opernduett. Darauf folgte ein Instrumentalsolo oder ein Konzert mit Orchesterbegleitung. Orchesterouvertüren und größere vokal-instrumentale Werke standen ebenfalls regelmäßig auf den Programmen. Die Dirigenten wechselten, die meisten Konzerte wurden jedoch von Vinzenz Hauschka geleitet. Der Aufführungsort war zunächst der kleine, später der große Redoutensaal der Hofburg. Sophie Linhart wurde viermal zur Mitwirkung eingeladen (im Januar 1816, im März 1817, im Februar 1820 und zum letzten Mal im Oktober 1821). Im Februar 1818 schloss sich ein Kreis von Musikliebhabern innerhalb der Gesel schaft der Musikfreunde zusammen und begann, sogenannte Abendunterhaltungen zu veranstalten. Hier stand zwar die Aufführung musikalischer Werke im Mittelpunkt, doch dienten die Soireen auch der Kontaktpflege. Diese Gesel - schaft in der Gesel schaft veröffentlichte ihre Ziele und Regeln in einer separaten Broschüre. 254 Zusammenfassung Der Kreis traf sich, abgesehen von der Fasten- und Sommerzeit, donners-tags abends. Die Dienstage waren für gemeinsame Proben und Vorbereitungen reserviert. Bei drei monatlichen Zusammenkünften sollten kleinere kammermu-sikalische Werke gespielt und gesungen werden und einmal im Monat wirkte ein Orchester mit. Bei den Abendunterhaltungen konnten sich nur Mitglieder dieses geschlossenen Kreises aktiv beteiligen und zahlten hierfür sogar einen Mitglieds-beitrag. Frauen waren zwar von der Mitgliedsgebühr befreit, durften jedoch nur auf ausdrückliche Einladung der Organisatoren aktiv teilnehmen. Die ideellen Ziele standen in diesem Kreis über jedem wirtschaftlichen Kalkül. Dessen Exklusivität spiegelt sich nicht zuletzt auch in den sorgfältig gestal-teten, handgeschriebenen Programmzetteln wider. Erst nach 1831 wurden die Programme gedruckt, was als Zeichen der veränderten Organisationsstruktur im Sinne einer längerfristigen Planung zu deuten ist. Die Zahl der Ausführenden bei den Abendunterhaltungen umfasste etwa neunzig Personen. Die Namen der Sängerinnen wechselten häufig, während die Sänger mehr oder weniger kons-tant blieben. Gelegentlich wurden auch auswärtige Amateurmusiker:innen und Virtuos:innen eingeladen. Die Abendunterhaltungen wurden in den ersten Jahren ihres Bestehens im Haus Zum roten Apfel in der Singerstraße, ab 1819 im Müllerischen Kunstsaal am rothen Turm, ab 1820 im Gundelhof am Bauernmarkt und ab 1822 im Gebäude Zum roten Igel am Tuchlauben abgehalten. Am Tuchlauben wurde in den Jahren 1829–1831 auch das erste feste Vereinsgebäude der Gesel schaft der Musikfreunde samt eigenem Konzertsaal errichtet. Im Zuge der zunehmenden Professionalisierung des Musiklebens verloren die Abendunterhaltungen um 1840 an Bedeutung. Die Programme der Abendunterhaltungen folgten dem charakteristischen, kaum variierten Schema der gemischten Kammerkonzerte. Meist enthielten sie ein Streichquartett, einige Opernarien oder Opernduette mit Klavierbegleitung, Klavier- oder Kammermusikstücke und zum Abschluss ein Vokalensemble oder ein kleines Chorwerk. Unter solistischen Vokalwerken waren Opernarien häufiger vertreten als Lieder, die eher selten zu hören waren. Gioachino Rossini nahm in diesem Rahmen den Platz des meistgespielten Komponisten ein. Werke von Ludwig van Beethoven oder Franz Schubert waren zwar keine Seltenheit, doch erklang Schuberts mehrstimmige Vokalmusik häufiger als seine Lieder. Die Konzertprogramme zeigen eine Tendenz zu aktueller Musik eher gefälliger, nicht zu anspruchsvoller Art. Zwischen 1818 und 1825 war Sophie Linhart mit mindestens fünfzehn Ein-ladungen ein häufiger Gast der Abendmusiken. Das italienische Opernrepertoire, das sie vorführte, entsprach dem ihrer sonstigen Auftritte, nur wirkte sie bei den Abendunterhaltungen häufiger in Vokalensembles mit. Ihre Aufführung von Schuberts Gretchen am Spinnrade am 23. Februar 1823 stellt eine bemerkenswerte Ausnahme dar. 255 Das Geschehen in den privaten Wiener Musiksalons ist nur unzureichend dokumentiert. Über die meisten Salons gibt es so gut wie keine Aufzeichnungen, und selbst die bekanntesten Häuser werden in den schriftlichen Quellen oft nur beiläufig erwähnt. Meist sind nicht einmal die genauen Zeiträume ihres Bestehens bekannt, geschweige denn Details über das gepflegte Repertoire oder die auftre-tenden Musiker:innen. Die Familie Linhart hielt in ihrer Wohnung am Kienmarkt mehr oder weniger regelmäßig musikalische Zusammenkünfte ab. Sophie Linhart erwähnt ihren Musiksalon in einem undatierten, vermutlich im Frühjahr 1824 verfassten Brief an Leopold Sonnleithner. Daraus geht hervor, dass das wegen der Erkrankung von Josepha Linhart in Eleonora Försters Nachbarwohnung anberaumte Treffen nicht das erste seiner Art war. Linhart bittet Sonnleithner, daran teilzunehmen und einige Chorsänger mitzubringen. Leopold Sonnleithners Vater Ignaz war der Bruder von Joseph Sonnleithner. Er war für seine Gesel igkeit bekannt und galt als ein ausgezeichneter Bassist. Immer wieder taucht sein Name in den Konzertprogrammen auf. Zwischen 1815 und 1824 veranstaltete Sonnleithner Konzerte in seiner Wohnung, welche unter dem Titel „Musikalische Übungen“ in die Musikgeschichte eingingen. Wie der Name anklingen lässt, handelte es sich um Zusammenkünfte mit eher spontaner musikalischer Beteiligung, bei denen technische Perfektion wohl nicht im Vordergrund stand. Sonnleithners Salon öffnete in den Wintermonaten wöchentlich am Freitag-abend, später vierzehntägig und dann noch seltener seine Pforte. Das Repertoire ähnelte dem der Abendunterhaltungen. Bei den Vokalwerken dominierten zwar italienische Opernarien, doch begann die Familie daneben den damals noch kaum bekannten Franz Schubert zu unterstützen und die Aufführung seiner Werke zu fördern. In den Konzertprogrammen der Musikalischen Übungen zwischen 1819 und 1823 taucht Sophie Linhart neunzehn Mal auf. Vor allem sang sie in italienischen Opernduetten, häufig zusammen mit Peter Lugano, Caroline Unger und Josef Götz. Außerdem wirkte sie häufig in Ensemblewerken, Opernfinalen und Kantaten mit. Der private Charakter des Salons spiegelt sich im Erscheinungsbild der nur flüchtig notierten Programmzettel wider. Ein weiterer privater Musiksalon in Wien wurde über mehrere Jahre von der Familie Hohenadl in ihrer Wohnung im Bürgerspital veranstaltet. Trotz des ausgezeichneten Rufs dieser Zusammenkünfte waren die Räumlichkeiten des Veranstaltungsorts alles andere als repräsentativ. Die treibende Kraft des Salons war Joseph Hohenadl, unterstützt von seiner Tochter, der Pianistin Katharina, und seinem Sohn, dem Cel isten Thomas. Die Familie lud sonntags in der Winterzeit etwa zwischen 1810 und 1825 Gäste zum gemeinsamen Musizieren ein, darunter einige der bekanntesten Musiker:innen und Musikliebhaber:innen der Stadt. Programme des Salons sind nicht erhalten und über die Auswahl der gespielten Werke 256 Zusammenfassung gibt es nur einige wenige Hinweise. Im Mittelpunkt stand jedenfalls Kammermusik von Haydn, Mozart und Beethoven, später auch Vokalwerke von Schubert, Cherubini, Paër und Rossini. Kantaten und sogar ganze Oratorien erklangen in dieser bescheidenen Wohnung. Die hin und wieder dargebotenen Opern wurden von Klavier und Violoncello begleitet. Gelegentlich berichteten die öffentlichen Zeitungen über die Darbietungen im Hause Hohenadl, so etwa nach einer Aufführung des Passionsoratoriums Der Tod Jesu von Carl Heinrich Graun im April 1821, bei der auch Sophie Linhart mitwirkte. Sonnleithner erwähnt in seiner Beschreibung des Salons ausdrücklich auch die Darbietungen von Schuberts Erlkönig und Gretchen, letzteres möglicherweise durch Sophie Linhart. Sie beteiligte sich an diesem Kreis in den Jahren 1817–1821. Der Hofrat Raphael Georg Kiesewetter, der Klavierauszüge für die Aufführungen oratorischer Werke bei den Hohenadls vorbereitete, nahm als Sänger und teilweise als Mitorganisator teil. In den Wiener Liebhaberzirkeln war er ein gefragter Bassist. Er betätigte sich aktiv in der Gesel schaft der Musikfreunde und war selbst Veranstalter von musikalischen Zusammenkünften. In seiner Wohnung am Salzgries pflegte er ein für die damalige Zeit einzigartiges Repertoire, widmete sich dem Sammeln, Erforschen und Aufführen von Musik älterer und vergessener Komponisten aus der Zeit vor dem 18. Jahrhundert. Der alljährliche Zyklus seiner „Historischen Konzerte“ begann spätestens 1816 und dauerte bis mindestens 1838 an. Die musikalische Leitung übertrug Kiesewetter jüngeren Kollegen wie Franz Xaver Gebauer, Johann Hugo Worzischeck (Voříšek) und Johann Baptist Jenger. Auch Sophie Linhart beteiligte sich, doch ist über die Art ihrer Mitwirkung nichts Näheres bekannt. Die musikalischen Zusammenkünfte bei den Schwestern Fröhlich nahmen unter den Wiener Privatsalons eine Sonderstellung ein. Das Interesse an diesem später legendär gewordenen Kreis beruhte auf der für die damalige Zeit ungewöhnlichen gesel schaftlichen Stellung der Schwestern. Die gebildeten, angesehenen und vor allem unverheirateten Damen teilten sich eine Wohnung, in der sie ihre Gäste wil kommen hießen. Die vier Schwestern waren begabte Sängerinnen und Pianistinnen. Anna Fröhlich erwarb sich den Ruf einer exzellenten Gesangslehrerin und unterrichtete als erste Frau 35 Jahre lang Gesang am Konservatorium der Gesel schaft der Musikfreunde. Sophie Linhart muss im Salon Fröhlich ver-kehrt und sich engagiert haben, allerdings ist dies nicht belegt. Ihre Wege kreuzten sich sicherlich bei öffentlichen und privaten Konzerten, vor allem aber im Hause Kiesewetter, bei Ignaz Sonnleithner, im Salon der Familie Hohenadl und bei den musikalischen Abendunterhaltungen der Gesel schaft der Musikfreunde. In den Konzertprogrammen findet man meist Barbara Fröhlich als Linharts Gesangpart-nerin, während Anna Fröhlich bei den musikalischen Veranstaltungen der Gesel - schaft der Musikfreunde oft als Pianistin mitwirkte. Auch mit dem Flötisten Ferdinand Bogner, Barbara Fröhlichs Ehemann, trat Linhart mehrfach öffentlich auf. 257 Im Jahr 1819 kam es in Wien zu einer weiteren Gründung einer Vereinigung von Musikliebhabern, der Gesel schaft von Musikfreunden. Trotz der Ähnlichkeit der Namen handelte es sich keineswegs um eine mit der Gesel schaft der Musikfreunde konkurrierende Institution. Die Gründung ging auf eine Idee von Franz Xaver Gebauer, dem Regens chori der Wiener Augustinerkirche, zurück. Gemeinsam mit seinem Kollegen Ferdinand Piringer entwarf Gebauer im Herbst 1819 die Vereinsstatuten und lud die Musiker der Augustinerkirche ein, beizutreten. Das Konzept bestand darin, sich alle vierzehn Tage außerhalb der Kirche, im Saal der Mehlgrube am Neuen Markt, zu treffen, um in sogenannten Concerts spirituels jeweils eine Sinfonie und ein kirchenmusikalisches Werk aufzuführen. Damit konnten zugleich Aufführungen geistlicher Werke im Gottesdienst vorbereitet werden. Die Mitglieder der Gebauer-Gesel schaft zahlten einen Beitrag, der zur aktiven Mitwirkung bei sämtlichen Veranstaltungen einer Saison berechtigte. Es gab auch Abonnements für externe Zuhörer. Bereits im ersten Jahr zählte die Gesel schaft über 150 Mitglieder, darunter lediglich 16 Frauen, die keinen Beitrag zahlten. Ab 1824 mietete die Gesel schaft für ihre Versammlungen den Landständischen Saal in der Herrengasse. Nicht die Qualität der Aufführungen lockte das Publikum an, eher das in Wien selten zu hörende Repertoire. Der Verein lehnte virtuose Instrumentalkonzerte und populäre italienische Opernmusik ab, man widmete sich Werken im strengen Kirchen- und Oratorienstil. Instrumentalsinfo-nien wurden – damals eher eine Ausnahme – stets mit sämtlichen Sätzen gespielt. Nach Gebauers Tod im Jahr 1822 wurde der Konzertzyklus von Ferdinand Piringer und dem Cel isten Johann Baptist Geißler weitergeführt. 1830 ging die Organisation an Eduard von Lannoy, Carl Holz und Ludwig Titze über. Die ersten drei Saisons der Concerts spirituels bis 1822 sind besonders gut dokumentiert, da Geißler für jedes Jahr ein handschriftliches Gedenkbuch zusammenstellte. In den Mitgliederlisten finden sich zahlreiche bekannte Namen der Wiener Musikerelite, darunter auch Sophie Linhart. Leider notierte Geißler die Mitwirkenden bei den jeweiligen Konzerten nicht. Öffentliche Konzerte wurden in Wien nicht nur von Musikvereinen, sondern auch von den Musikern selbst veranstaltet. Sie mieteten auf eigene Kosten einen dafür geeigneten Veranstaltungsort, meistens kleinere und günstigere Säle in Gasthäusern, Restaurants und Hotels. Dahinter standen aller Wahrscheinlichkeit nach mitunter kommerzielle Interessen, doch war die Organisation eines Konzerts in Eigenregie ein riskantes Unterfangen. Der Wunsch, das verwöhnte Publikum zufrieden zu stellen, spiegelt sich deutlich in der Vielfalt der Konzertprogramme wider. Kooperationen und Al ianzen zwischen Musiker:innen waren üblich, zumal die gemeinsame Organisation finanziell sicherer war. Sophie Linhart veranstaltete ein solches Konzert in Wien erst auf dem Höhepunkt ihrer Karriere, am 20. November 1825 im Landständischen Saal in der Herrengasse. Zuvor war sie schon mehrmals hier aufgetreten, beispielswiese bei einer Konzertmatinee von Ignaz 258 Zusammenfassung Moscheles, Josef Mayseder und Mauro Giuliani (1818) oder bei zwei Konzerten des Pianisten Franz Schoberlechner (1821 und 1823). Im renommierten Hotel Zum Römischen Kaiser neben der Schottenkirche wurden häufig musikalische Darbietungen, Tanzveranstaltungen sowie literarische Abende abgehalten. Berichte und Konzertkritiken erwähnen mehrfach Auftritte Sophie Linharts im Hotelsaal in den Jahren 1817 und 1818. Sie war an Konzerten der Violinisten Franz Pechatschek und Eduard Jaël , des Pianisten Joseph Szalay und weiterer Musiker beteiligt. In Wien in den Genuss einer musikalischen Darbietung zu kommen, war kein schwieriges Unterfangen. Zu dem reichhaltigen Angebot kamen noch recht häufig abgehaltene Benefizkonzerte. Deren Erlös kam öffentlichen Einrichtungen für Arme oder durch Naturkatastrophen in Not geratenen Bewohnern zugute. Durch mehrfache Teilnahme an den Wohltätigkeitsveranstaltungen stellte Sophie Linhart ihre Menschenfreundlichkeit unter Beweis. Insgesamt scheinen ihr jedoch die meisten der (bisher ermittelten) Auftritte keinen finanziellen Gewinn gebracht zu haben. Weder private Musiksalonnières noch öffentliche Organisationen und Vereine zahlten Gagen. Die Amateurmusiker:innen nahmen wohl vor allem aus ideellen Beweggründen teil, ganz besonders aber waren es wil kommene Gelegenheiten zur Vernetzung und Kontaktpflege, nicht zuletzt auch zum gesel igen Musizieren im Freundeskreis. Im Herbst 1817 wurde Sophie Linhart vom Theater an der Wien als Solistin engagiert. Es ist nicht bekannt, wer sie zu diesem Schritt ermutigte oder wer sie einlud. Sie debütierte am 8. November 1817 mit der anspruchsvollen Partie der Amenaide in Gioachino Rossinis Tancredi, auf die sie von Anselm Hüttenbrenner vorbereitet worden war. Neben Linhart stand mit dem Tenorsänger Rinaldi als Agirio ebenfalls ein Neuling auf der Opernbühne, während die berühmte und vom Wiener Publikum geschätzte Gentile Borgondio die Rolle des Tankred sang. Eine Reihe organisatorischer Schwierigkeiten, die nicht gerade geglückte Auswahl von Solist:innen und vor allem die unzureichende Vorbereitung führten zum Scheitern der Produktion. Die Oper konnte lediglich dreimal aufgeführt werden. Die öffentliche Kritik war vernichtend, wobei die Rezensenten Nachsicht mit Linhart bewiesen. Wiederholt erwähnten sie, dass sie ihren Ruf als Kammersängerin bestätigt habe, dass sie über eine angenehme Stimme verfüge und aus einer guten Schule komme. Gleichwohl versäumte keiner der Kritiker zu bemerken, dass Linhart keinerlei Theatererfahrung habe, ihre Stimme unter ihrer Schüchternheit leide und nicht ausdauernd und kräftig genug sei. Andere Opernaufführungen der Saison 1817/18 waren erfolgreicher, standen jedoch im Schatten des missglückten Tancredi. Am 8. Januar 1818 wurde die Oper Zémire et Azor von André-Ernest-Modest Grétry in der deutschen Bearbeitung von Ignaz von Seyfried uraufgeführt. Das Publikum war begeistert und auch die Kritiken waren deutlich positiver. Sie lobten Sophie Linharts liebliche und 259 klare Stimme, ihre korrekte Deklamation, fügten aber hinzu, dass sie noch nicht gelernt habe, ihren Fähigkeiten voll zu vertrauen. Im Februar 1818 trat Philipp Jacob Riotte seine Stelle als zweiter Kapel - meister des Theaters an der Wien an und leitete die Aufführung der Opera buffa Ser Marcantonio von Stefano Pavesi. Das Werk wurde begeistert aufgenommen. Die Kritiker begrüßten und lobten die Bemühungen des Hauses, allem voran aber den neuen, unter Sängern und Orchester herrschenden Geist. Die Euphorie war allerdings von kurzer Dauer, denn schon die vierte Wiederholung der Oper am 18. Februar 1818 scheiterte, weil Borgondio aufgrund einer Erkältung stimmlos war, während Linhart mit kräftigerer Stimme als je zuvor bril ierte, jedoch wegen des „verstimmten“ Orchesters mit der Intonation zu kämpfen hatte. Diese letzte Reprise des Ser Marcantonio kündigte auch das Scheitern der folgenden Produktion an. Am 24. März 1818 brachte das Theater an der Wien Ferdinando Orlandis Opera buffa La dama soldato auf die Bühne. Die Premiere war ein völ iger Misserfolg, der nicht nur auf der unzulänglichen Ausführung, sondern auch auf der Werkauswahl basierte. Orlandis Oper fand beim Wiener Publikum keinerlei An-klang. Die Musik wurde als mittelmäßig, die Handlung als seicht und teilweise indiskret und die Aufführung als unmotiviert empfunden. Lediglich die Zwischen-arie aus einer anderen Oper von Pietro Guglielmi, ausgeführt von Sophie Linhart, wurde mit gewisser Begeisterung aufgenommen. So endete die Opernsaison am Theater an der Wien im Frühjahr 1818 noch weniger ruhmreich, als sie im Herbst 1817 begonnen hatte. Sophie Linhart hatte die Gelegenheit, sich einige Monate lang auf der Bühne zu versuchen, gab nach dieser unangenehmen Erfahrung jedoch alle Pläne auf, ihre Karriere auf einer Opernbühne weiterzuverfolgen. IV. Sophie Linhart in Ljubljana Zu Beginn des 19. Jahrhunderts gehörte Ljubljana zu den kleinsten Landes-hauptstädten des Kaiserreichs. Mit dem Frieden von Schönbrunn verlor Österreich 1809 die Gebiete entlang der Adria, die nun als Illyrische Provinzen Teil des na-poleonischen Reiches wurden. Ljubljana wurde Hauptstadt und Verwaltungszen-trum dieses Gebietes. Österreich erklärte Frankreich 1813 den Krieg und begann mit der Rückeroberung der annektierten Gebiete. Die Illyrischen Provinzen wurden 1816 zum Königreich Illyrien. Dies weckte in Krain Hoffnungen auf mehr Au-tonomie, doch bald zeigte sich, dass der Hof in Wien das Königreich trotz seines klangvollen Namens nur als eine weitere, nicht sonderlich bedeutende Verwal-tungseinheit betrachtete. Die reaktionäre Haltung des Hofes unter Franz I. war der slowenischen National bewegung sicherlich nicht förderlich, doch selbst im berüchtigten 260 Zusammenfassung Absolutismus Metternichs kam es nicht zum Stil stand des kulturellen Lebens. Ljubljana profitierte nach wie vor von seiner günstigen geopolitischen Lage zwischen Wien und Triest. Nach dem Laibacher Kongress (1821) nahm das kulturelle Leben sichtlich zu und auch das äußere Erscheinungsbild der Stadt begann sich zu verändern. 1822 wurde Joseph Camillo von Schmidburg als Statthalter nach Ljubljana berufen und machte sich als Förderer der Künste, insbesondere der Musik, bei den Bürgern beliebt. Neben dem Ständetheater gab die Philharmonische Gesel schaft den Ton im offiziellen Musikleben der Stadt an, indem sie regelmäßig Konzerte veranstaltete und den zahlreichen einheimischen Musiker:innen und international bekannten Virtuos:innen Auftrittsmöglichkeiten bot. Über die musikalischen Aktivitäten der privaten Salons gibt es dagegen nur vage Hinweise. Im Frühjahr 1826 entschloss sich Sophie Linhart, Wien zu verlassen, um fortan in ihrer Geburtsstadt Ljubljana zu wirken. Die Protokol bücher des Wiener Konskriptionsbüros vermerken ihren Passantrag am 3. Februar 1826. Auf dem Weg nach Ljubljana machte sie in Graz Station, um am 26. März gemeinsam mit Anselm Hüttenbrenner am Konzert des Steirischen Musikvereins mitzuwirken. Kurzfristig entschied sie, noch bei einer Grazer Wohltätigkeitsveranstaltung am 3. April zu singen. Nach ihrer Ankunft in Ljubljana machte Linhart das Publikum am 28. April 1826 mit einem Konzert bei der Philharmonischen Gesel schaft auf sich aufmerksam und stellte sich als Tochter des verdienstvollen Historikers und ehemaligen Sekretärs der Krainer Landesregierung vor. Wenige Tage nach ihrer Darbietung kündigte die Laibacher Zeitung an, dass Sophie Linhart am 8. Mai nach Triest auf-brechen werde. Der Zweck dieser Reise, ihr Triestiner Debütkonzert im Saal des Palazzo Gadol a auf der heutigen Piazza del a Reppublica, geht aus der Zeitung L’Osservatore Triestino hervor. In der Ankündigung wird sie dem Publikum als erfolgreiche Sängerin aus Wien, wo sie an der Seite von Gentile Borgondio in der italienischen Oper gesungen hatte, vorgestellt. Die Rezension des Konzertes im Juni lobt Linharts schöne Stimme, ihre ausgezeichnete Ausbildung, technische Perfektion und tadellose Aussprache des Italienischen. Sophie Linhart reiste von Triest nach Venedig und besuchte möglicherweise noch andere italienische Städte. Am 8. August kehrte sie nach Ljubljana zurück, wo sie ihr Können im Herbst in verschiedenen Konzerten der Philharmonischen Gesel schaft, gemeinsam mit den Violinisten Joseph Kieninger und Joseph Benesch sowie mit dem Pianisten Maximilian Joseph Leidesdorf, zum Besten gab. Die Gründung der Philharmonischen Gesel schaft Ljubljana geht auf die Initiative eines Kreises von Laienmusikern zurück. Im Jahre 1794 schlossen sich vier Bürger zu einem Streichquartett zusammen, das sich innerhalb weniger Monate zu einem organisierten Verein aktiver und unterstützender Mitglieder entwickelte. Nach einer raschen Ausweitung der Aktivitäten wurden im Jahr 1796 die Statuten 261 der Gesel schaft veröffentlicht. Erstaunlich schnell gelang es, genügend Musiker für ein Orchester zu gewinnen, regelmäßige Musikakademien zu veranstalten, eine Sammlung von Musikinstrumenten und Musikalien anzulegen und sich etwas spä- ter auch an der Organisation des öffentlichen Musikunterrichts zu beteiligen. Die Verwaltungs- und Organisationsarbeit oblag einem Vorstand, der sich aus einem Direktor, einem Vertreter der Musiker und einem Vertreter des Publikums, ferner einem Sekretär, einem Schatzmeister und einem Orchesterleiter zusammensetzte. Die französische Besatzung brachte die Arbeit der Philharmonischen Gesel schaft für einige Jahre zum Erliegen, doch diese erholte sich nach 1816 wieder und blieb bis 1918 eine der führenden musikalischen Einrichtungen der Stadt. Linharts persönliche Kontakte zur Philharmonischen Gesel schaft reichen bis in das Jahr 1821 zurück. Dass sie ab 1822 in den gedruckten Mitgliederlisten als Ehrenmitglied geführt wurde, bedeutet in ihrem Fall laut Statuten lediglich, dass sie sich nicht aktiv betätigte, beziehungsweise nicht in Ljubljana lebte. Die Ehrenmitgliedschaft konnte bedeutenden ausländischen Musiker:innen und anderen Personen verliehen werden, die der Gesel schaft in irgendeiner Form von Nutzen sein konnten. Obwohl nicht explizit zwischen ordentlichen und außeror-dentlichen Ehrenmitgliedern unterschieden wurde, gab es doch zwei Kategorien. Linhart wurde für ihre Verdienste als Konzertsängerin und Gesangslehrerin in Ljubljana nämlich im Jahr 1831 noch ein zweites Mal zum Ehrenmitglied ernannt. Das erhaltene Archivmaterial der Philharmonischen Gesel schaft aus den ersten Jahrzehnten ihres Bestehens ist spärlich, womit die Hintergründe der Ernennung Linharts zum Ehrenmitglied um 1821 rätselhaft bleiben. Es gibt keine Hinweise darauf, dass sie sich damals in Ljubljana aufhielt. Möglicherweise wurde man durch die in Wien erschienenen Rezensionen ihrer Konzerte auf sie aufmerksam. An der Spitze der Philharmonischen Gesel schaft standen zu dieser Zeit Bernhard Kogl als Direktor, Franz von Marinel i und Josef Friedrich Wagner als Vertreter der Mitglieder und Caspar Maschek als Dirigent. Ein wichtiges Mitglied des Komitees war auch der bereits erwähnte Komponist der Bühnenmusik zu Linharts Komödie Ta veseli dan von 1791, Johann Baptist Novak. Eine Bekanntschaft Sophie Linharts mit Kogl, der von 1809 bis 1816 als Hofarzt in Wien wirkte, ist denkbar. Kogls Verbindung zu Wiener Musikerkreisen wird beispielswiese durch die Widmung eines im März 1816 entstandenen Vokalterzetts von Anselm Hüttenbrenner bestätigt. Der Widmungstext spricht von einem schwer erkrankten Freund und Künstler, den Kogl vor dem Tod bewahrt habe. Der Gedanke, dass es sich dabei um Franz Schubert handeln könnte, ist reizvol , aber mangels weiterer Quellen doch etwas gewagt. Ein weiteres Bindeglied zwischen der Philharmonischen Gesel schaft und Linhart könnte die Ehefrau des Kapellmeisters Caspar Maschek, Amalia, geb. Horny, sein. Das Ehepaar Maschek lebte seit 1820 in Ljubljana. Amalia wurde 1792 Mähren geboren, trat ab etwa 1811 als Bühnensängerin in Wien auf, ging 262 Zusammenfassung 1815 nach Klagenfurt und später nach Graz. Dort heiratete sie den am Ständetheater engagierten Maschek und übersiedelte mit ihm nach Ljubljana, wo sie bis zu ihrem Tod 1836 als Sängerin, später sogar als Entrepreneurin des Ständetheaters wirkte. Amalia Maschek und Sophie Linhart dürften sich in Wien im Salon von Ignaz Sonnleithner begegnet sein, wo Amalia um 1815 als eine der Sängerinnen dokumentiert ist. Ende Oktober 1826 bot Sophie Linhart in einer Anzeige der Laibacher Zeitung privaten Gesangsunterricht an. Inwieweit ihr Angebot in Ljubljana auf Interesse stieß, wie viele und welche Schüler sie unterrichtete, bleibt offen. Mitte August 1827 erschien wieder ein Inserat, in dem zu einem Abschiedskonzert von Sophie Linhart aus Ljubljana geladen wurde. Nach einem Jahr, das sie wohl größtenteils in Ljubljana verbracht hatte, nahm sie wieder Abschied und kehrte nach Wien zurück. Dort taucht ihr Name in der Rezension eines Konzertes auf, das sie am 11. November 1827 in den Räumen der Gesel schaft der Musikfreunde veranstaltete. Von Wien aus reiste sie nach Brünn, wo sie im Theater am 14. Dezember zwischen den Akten eines Schauspiels auftrat. Im Anschluss an diese beiden Auftritte schweigen die Quellen zu Linharts Konzerttätigkeit bis zum Frühjahr 1831. Spätestens im Herbst 1828 wurde sie als Gouvernante auf dem Gut Klingenfels engagiert, während ihr künftiger Ehemann, Joseph Heuschober, dort als Hauslehrer wirkte. Die beiden wurden vom Fabrikanten und Textilhändler Louis Joseph Jombart aus Lille in Frankreich und seiner Frau Elisabeth Gabriele Victoire als Erzieher ihrer Kinder angestellt. Wie sie allerdings zu dieser Anstellung kamen, bleibt ebenso offen wie die Frage, ob sie sich erst auf Klingenfels kennenlernten. Jedenfalls beschlossen sie zu heiraten und ihr Leben gemeinsam in Ljubljana zu verbringen. Georg Joseph Heuschober wurde am 19. März 1802 in Goisern am Hallstätter See als Sohn eines Schullehrers geboren. Die Familie lebte zunächst in St. Agatha, einem Ortsteil von Goisern, und übersiedelte später nach Ebensee am Traunsee. Aus den Unterlagen der 1831 von Heuschober in Ljubljana gegründeten Lehranstalt geht hervor, dass ihr Inhaber eine solide Ausbildung genossen haben muss. Mit Sicherheit absolvierte er Prüfungen an der philosophischen und dann an der juristischen Fakultät des Grazer Lyzeums. In den dortigen Studentenkatalogen taucht sein Name unter den Privathörern der philosophischen Vorlesungen in den Studienjahren 1823 bis 1825 und 1826 an der juristischen Fakultät auf. Ende Juni 1830 legte Heuschober an der St. Anna-Schule in Wien eine Lehrbefähigungsprü- fung ab, die ihm ermöglichte, sich seinen Lebensunterhalt als Privatlehrer zu verdienen. Die Trauung von Sophie Linhart und Joseph Heuschober fand am 11. April 1831 in der St. Jakobskirche in Ljubljana statt. Die Braut war zum Zeitpunkt der Eheschließung bereits 43 Jahre alt und somit 14 Jahre älter als ihr Bräutigam. Wenige Wochen nach ihrer Hochzeit hatte Linhart ihren letzten öffentlichen Auftritt 263 in Ljubljana und verabschiedete sich damit endgültig von der Konzertbühne. In der Ankündigung des Konzerts hob die Laibacher Zeitung noch ein letztes Mal ihr Engagement für die Philharmonische Gesel schaft und ihre Bemühungen um die Gesangsausbildung junger Mädchen hervor. Im April 1831 stellten Joseph und Sophie Heuschober bei der Bezirkshaupt-mannschaft in Ljubljana den Antrag auf Genehmigung zur Errichtung einer privaten Lehr- und Erziehungsanstalt für Knaben. Der handschriftliche Plan der Anstalt beschreibt detail iert die konkreten und konzeptionellen Ziele, die nicht nur auf eine ordentliche Ausbildung, sondern auch auf eine moralisch-ethische Erziehung abzielten. Besonders interessant ist die Erwähnung von Musik-, Tanz- und Zeichenunterricht und sogar der englischen Sprache. Besonderer Wert wurde auf das Erlernen und Anwenden des Französischen und Italienischen gelegt. Insgesamt deutet das Curriculum auf ein hohes Maß an Al gemeinwissen und Bildung der beiden Inhaber hin. Durch öffentliche Anzeigen machte Heuschober fortan regelmäßig auf seine Bildungseinrichtung aufmerksam. Im Diözesanarchiv in Ljubljana werden ferner Berichte aufbewahrt, die er jährlich dem Konsistorium der Diözese, der damaligen Schulaufsichtsbehörde, vorlegte. Aus den Jahren 1833 bis 1836 haben sich sogar Schülerlisten erhalten. Die Knaben kamen aus allen Teilen des Kaiserreichs, am häufigsten jedoch aus Italien. Allerdings gingen die Schülerzahlen von Jahr zu Jahr zurück. Die genauen Gründe sind zwar nicht zu ermitteln, doch ist offensichtlich, dass die Anstalt ihre Ziele nicht erreichte. Über das Privatleben der Eheleute Heuschober und ihre Einbindung in die gesel schaftlichen Kreise Ljubljanas liegen keinerlei Informationen vor. Im August des Jahres 1837 beschlossen sie, die Lehranstalt aufzulösen und nach Graz zu übersiedeln, wo sie sich wohl bessere Arbeits- und Lebensbedingungen erhoff-ten. Sie verließen Ljubljana in aller Eile. Im November 1837 wurde Heuschober in Graz wegen seiner Steuerrückstände verhört, ferner kam es bei der Versteigerung seines Besitzes in Ljubljana zu Problemen. Darüber hinaus hatte er beim Gericht in Ljubljana noch eine Klage von Franziska Schebenig, der Besitzerin des Hauses, in dem seine Lehranstalt untergebracht war, wegen ausstehender Mietzahlungen anhängig. Der Rückzug des Ehepaares, zunächst nach Graz, im Frühjahr 1838 nach Wien und von dort an einen bisher nicht zu ermittelnden Ort, hatte wohl finanzielle Gründe. Anders als ursprünglich geplant, gründete Heuschober in Graz keine Lehranstalt, erteilte aber offenbar einige Monate lang privaten Nachhilfe-unterricht. Leopold Sonnleithner erwähnt in seinen Musikalischen Skizzen von 1861 Sophie Linharts musikalisches Wirken in den Wiener Salons der 1820er Jahre und fügt ihrem Familiennamen den Zusatz „später verheiratete Schuller“ hinzu. Wenn es sich dabei nicht um eine Verwechslung handelt, könnte man meinen, Joseph Heuschober sei gestorben und Sophie habe wieder geheiratet. Dazu schweigen 264 Zusammenfassung die Quellen. Im Jahr 1860 erschien im Mitteilungsblatt der österreichischen Zen-tralpolizei ein Bericht, wonach ein aus dem oberösterreichischen Ebensee stammender Dr. phil. Joseph Heuschober in Günzburg in Bayern seinen im September 1857 in Linz ausgestellten Reisepass für die deutschen Länder, Frankreich, Italien und Belgien verloren habe. Bereits im April 1850 hatte die königliche Regierung von Oberfranken in Bayreuth dem Gesuch von Dr. Joseph Heuschober aus Ebensee stattgegeben und ihm bewil igt, im Gebiete des Königreichs „optische Kunst-und Nebelbilder“ vorzeigen zu dürfen. Es ist unklar, ob es sich hier um Linharts Ehemann handelt. In Ermangelung aussagekräftiger Quellen verlieren sich nach 1838 ihre Spuren. V. Die Sängerin Sophie Linhart und ihr soziales Umfeld Die Berichte über Sophie Linharts öffentliche Erfolge erwecken den Eindruck, sie hätte über Nacht Berühmtheit erlangt. Ihr erster dokumentierter Soloauftritt am 2. Mai 1813 in Oratorium Die Befreyung von Jerusalem von Maximilian Stadler im Wiener Universitätssaal kann jedoch nicht als ihr Debüt gelten, scheint die Veranstaltung doch von zu herausragender Bedeutung, als dass die Organisatoren eine völ ig unerfahrene Solistin gewählt hätten. Bereits zuvor hatte sie offenbar zahlreiche Auftritte in privaten Salons, wahrscheinlich auch im eigenen Hause, und verfügte über einschlägige Kontakte und Empfehlungen. Mit Ausnahme der Opernsaison 1817/18 am Theater an der Wien galt Linhart nie als Berufssängerin, sondern nach damaligen Maßstäben als Dilettantin. Entscheidend für die Anerkennung als Berufsmusiker war nicht musikalisches Können, geschweige denn eine institutionelle Ausbildung, sondern einzig der soziale Stand. Als Berufsmusiker galten nur jene, für die Musik die (Haupt-)Einnahmequelle und materielle Existenzgrundlage darstellte. Die Frage, wie Linhart ihr Leben tatsächlich finanzierte, lässt sich nicht beantworten. Immer wieder gibt es Zeiträume, in denen keinerlei Nachrichten über eine Konzerttätigkeit zu finden sind und in finanzieller Hinsicht waren die Auftritte ohnehin auf keinen Fall ren-tabel.Linharts konzertante Auftritte wurden in der Presse häufig angekündigt und besprochen, doch mit differenzierten Beschreibungen ihrer Stimme und ihres musikalischen Talents ist die Kritik nicht großzügig. Die meist kurzen Charakte-risierungen sind jedoch über fünfzehn Jahre hinweg einheitlich: Wiederholt wird Linharts natürliche, klangvolle Stimme mit großem Umfang, sicherer Intonation und ausdrucksstarkem Vortrag gelobt. Die Rezensenten heben sie als hervorragende, gefragte Konzertsängerin und Liebling der Wiener Salons hervor. Ihre 265 Stimme wird als natürlich schön, angenehm, hel , vol , klar, lieblich, geschmeidig und rein beschrieben. Die Beschreibungen deuten insgesamt auf einen Kolora-tursopran hin, was auch aus Linharts Repertoire deutlich hervorgeht. Für ihren verinnerlichten, emotionalen Ausdruck und ihre natürliche Musikalität war sie bekannt. Mehrfach wird ihre ausgefeilte Gesangstechnik, in der ihre Zeitgenossen die besten Vorbilder und die hervorragende italienische Gesangsschule erkannten, gerühmt. Vielfach bewunderten Zeitzeugen den außergewöhnlichen Stimmumfang, die Ausgewogenheit von Kopf- und Brustlage und die Fähigkeit, mühelos hohe Töne zu erreichen. Solche Beschreibungen sind vor allem typisch für die Rezeption in der Zeit am Theater an der Wien, in der gleichwohl auch ihre Schwächen kritisiert werden. Bei ihren ersten Auftritten in der Oper wird ihre für die Bühne zu schwache Stimme und mangelnde Ausdauer gerügt, ferner fehlende Bühnenpräsenz und schauspielerische Herangehensweise, die mit Schüchternheit und Ängstlichkeit, vor allem aber mit einem Mangel an Bühnenerfahrung erklärt werden. Linharts Karriere begann mit den Solopartien der groß angelegten Oratorien. Schon bald darauf zeigt sich eine deutliche Vorliebe für die aktuelle italienische Opernmusik, vor allem die von Gioachino Rossini. Werke von Komponisten des ausgehenden 18. Jahrhunderts (z.B. von Wolfgang Amadeus Mozart oder Christoph Wil ibald Gluck) tauchten in den Konzertprogrammen nur ausnahmsweise auf. Spätestens mit der Aufführung der Oper L’inganno felice 1816 im Wiener Hoftheater kam in Wien allgemeine Begeisterung für die Musik Rossinis auf. Seine Opernwerke standen von da an über mehrere Jahre auf den Wiener Spielplänen und Rossinis Opernarien füllten auch die Konzertprogramme. Dieses „Rossini-Fieber“ erreichte seinen Höhepunkt anlässlich des Wiener Besuches des Komponisten im Jahr 1822. Die Popularität seiner Musik sowie der virtuosen italienischen Opern überhaupt begann Ende der 1820er Jahre allerdings zu verebben, womit auch das Interesse an Sophie Linharts Konzertauftritten schwand. Diesem Geschmackswandel sollte sie ihr Repertoire allerdings nicht anpassen. In der neueren Literatur wird Sophie Linhart, wenn überhaupt, lediglich als eine der ersten Interpretinnen der Lieder Franz Schuberts erwähnt. Tatsächlich sind Aufführungen von nur zwei Liedern ( Gretchen am Spinnrade und Der Jüngling auf dem Hügel) belegt. Es ist nicht anzunehmen, dass Schuberts Kompositionen in ihrem Repertoire eine besondere Rolle gespielt hätten, und auch das deutsche Lied nahm zumindest in ihren öffentlichen Auftritten keinen besonderen Stellenwert ein. Gelegentlich wurde in Konzertkritiken sogar der Wunsch geäußert, diese hervorragende Interpretin italienischer Musik möge das Publikum gelegentlich auch mit deutschsprachigen Vokalwerken erfreuen. Sophie Linhart war häufiger Gast der Wiener Musiksalons und war eine zentrale Figur der bürgerlichen Gesel schaft. Schon ein flüchtiger Blick in die Quellen verrät ihr weitverzweigtes soziales Netzwerk. Nichtsdestotrotz sind in 266 Zusammenfassung Korrespondenzen, Tagebüchern und anderen biographischen Zeugnissen Hinweise auf sie äußerst selten. Auf ihre Bekanntschaften und Kontakte lässt sich hauptsächlich indirekt aus Konzertprogrammen und veröffentlichten Rezensionen schließen. Franz Schubert und Sophie Linhart hatten mehrere gemeinsame Freunde und eine nachweisliche Bekanntschaft. Dies geht beispielsweise aus einem Ende März 1821 verfassten Brief Leopold Sonnleithners an Joseph Hüttenbrenner hervor, in dem Sonnleithner Schubert indirekt auffordert, zu einer Probe seines Liedes Der Jüngling auf dem Hügel bei Linhart zu erscheinen. Sie soll das Lied am 30. März 1821 im Salon von Ignaz Sonnleithner erstmals öffentlich vorgetragen haben. Auch das Lied Gretchen am Spinnrade soll sie dort am 2. März 1821 gesungen haben, nur wenige Wochen, bevor es im April im Druck veröffentlich wurde. Die Intensität der Bekanntschaft von Schubert und Linhart bleibt unklar. Abgesehen von einigen Randbemerkungen sucht man in den schriftlichen Quellen aus Schuberts unmittelbarem Freundeskreis vergeblich nach Hinweisen auf die Sängerin. Interessant ist jedoch die Anmerkung Anselm Hüttenbrenners in seinen Lebenserinnerungen, er habe Schubert während seines Wiener Aufenthaltes in verschiedene Kreise des Musiklebens eingeführt, während Schubert ihm seiner-seits sein Umfeld vorgestellt habe. Dabei hebt Hüttenbrenner das Haus Linhart ausdrücklich hervor. In Sophie Linharts Umfeld dürfte Hüttenbrenner eine wichtige Rolle gespielt haben. In den Jahren 1815–1819 nahm er Kompositions- und Gesangsunterricht bei Salieri und lernte dort eine Reihe musikinteressierter Personen kennen. Umso bedauerlicher ist, dass Hüttenbrenner sein Tagebuch, das er während seiner Studienzeit in Wien führte, später vernichtete. In Hüttenbrenners Nachlass blieb jedoch die Abschrift eines Vokalterzetts für Sopran, Tenor und Bass mit Klavierbegleitung zu Friedrich Schillers Das Lied von der Glocke aus dem Jahr 1815 erhalten. Die von Sophie Linhart angefertigte Abschrift befand sich zeitweise auch in ihrem Besitz. Wie sie wieder in die Sammlung Hüttenbrenners gelangte, ist ebenso unklar wie die Frage, wo und wann das Werk aufgeführt wurde. Denkbar ist eine Darbietung im Salon der Gräfin Wilhelmine Leslie in Wien, die Hüttenbrenner seine Mäzenin nennen durfte und der die Komposition auch gewidmet ist. Ende März 1816 trug sich Sophie Linhart mit einigen Versen in Hüttenbrenners Stammbuch ein. Sie verwendete dabei das Motto der 1803 in Leipzig erschienenen Abhandlung über die Gesangserziehung von Nina d’Aubigny von Engelbrunner ( Briefe an Natalie über den Gesang). Am selben Tag schrieb auch Amalia Linhart einige französische Verse des Dichters Pierre-Sylvain Maréchal hinein. Persönliche Kontakte zur Familie Linhart pflegte offenbar nicht nur Anselm, sondern auch seine Brüder Joseph und Heinrich Hüttenbrenner. Während Joseph als Beamter in Wien tätig war, lebte Heinrich in Graz. Joseph erhielt eine solide musikalische Ausbildung bei Salieri und lernte dort 1817 Schubert kennen, für den er schließlich Arbeiten aller Art verrichtete. Heinrich Hüttenbrenners Gedicht Der 267 Jüngling auf dem Hügel vertonte Schubert im November 1820. Linhart präsentierte es, wie erwähnt, in Sonnleithners Salon. In seinen Briefen, die er 1823 und 1824 nach Graz schickte, erkundigte sich Heinrich bei seinem Bruder Joseph häufig nach dem Wohlergehen der Familie Linhart. In einem Brief aus dem Jahr 1858 erwähnt Anselm Hüttenbrenner Linhart als eine seiner Schülerinnen, allerdings weniger im Hinblick auf den Gesangsunterricht, als auf seine Korrepetitionen beim Einstudieren der Rolle der Amenaide für die Inszenierung von Rossinis Tancredi im Jahr 1817. Hüttenbrenner verließ Wien im Jahr 1821 und lebte fortan vorwiegend in Graz. Obwohl die Korrespondenz nicht erhalten ist, ist davon auszugehen, dass er mit Linhart in Briefkontakt blieb. Besondere Unterstützung erfuhr Sophie Linhart durch die Familie Sonnleithner. Bei ihren öffentlichen Auftritten, ob im Rahmen der Gesel schaft der Musikf reunde oder im Salon Sonnleithner, wirkten Sonnleithners häufig im Hinter grund mit. Zu Ignaz Sonnleithner und seinen Sohn Leopold pflegte sie besonders intensiven Kontakt. An Leopold richtete sie ihren einzigen erhaltenen Brief, in dem sie ihn um Hilfe bei der Organisation einer eigenen Musikveran-staltung, die sie jedoch aufgrund der Erkrankung ihrer Mutter bei der Nachbarin Eleonora Förster abhalten wollte, bittet. Emanuel Aloys Förster, ein in Wien bedeutender Kompositionslehrer, Komponist und Musiker, wohnte mit seiner Familie am Kienmarkt im gleichen Haus wie die Linharts. Seine Wohnung diente der musikinteressierten Wiener Welt als Treffpunkt, wovon auch die Familie Linhart profitiert haben dürfte. Zu Beginn ihrer Laufbahn war Linhart des Öfteren unter der Leitung des Dirigenten Ignaz von Mosel zu hören. Ihre Wege kreuzten sich vermutlich erstmals 1813 bei einem Benefizkonzert der von Moritz von Dietrichstein als Rechnungs-führer und Joseph Sonnleithner als Sekretär geleiteten Gesel schaft adeliger Frauen. Mosel leitete bis 1816 die jährlichen Musikfeste der Gesel schaft der Musikfreunde und Sophie Linhart wirkte bei diesen mehrmals mit. Weitere Informationen zu Linharts sozialem Umfeld lassen sich den Konzertprogrammen und Rezensionen ihrer öffentlichen Auftritte entnehmen. Häufig trat sie gemeinsam mit etablierten wie angehenden Musiker:innen in Erscheinung. Einige dieser Kolleg:innen, zu denen sie mehr oder weniger intensiven Kontakt pflegte, verdienen besondere Beachtung. Zu den bekanntesten Sängerinnen dieses Umfelds zählt zweifellos Caroline Unger. Um einiges jünger als Linhart, nahm auch sie ihre Laufbahn zunächst in Wiener Privatsalons auf, vor allem in den Kreisen des Salon Sonnleithner. Auch Unger wirkte zunächst in Konzerten der Gesel schaft der Musikfreunde und in den von Gebauer veranstalteten Concerts spirituels mit. 1821 erhielt sie ein Engagement am Kärntnertortheater, an dem sie zunächst nur in Nebenrollen deutscher Opern zu hören war. Interessanterweise scheint ihr das Publikum anfangs nicht wohlge-sonnen gewesen zu sein. Die Kritiken sind denen von Linhart am Theater an der Wien einige Jahre zuvor durchaus ähnlich. Nach diesen Anfangsschwierigkeiten 268 Zusammenfassung erhielt Unger zunehmend größere Rollen und konnte sich schließlich als Solistin in der italienischen Oper etablieren. Der entscheidende Durchbruch gelang 1824 in der Rolle des Tankred in Rossinis gleichnamiger Oper. Dank günstiger Umstän-de und der Unterstützung des Theaterdirektors Domenico Barbaja erhielt sie 1825 ein Engagement am Teatro San Carlo in Neapel, von wo aus eine wahrhaft glänzende Karriere ihren Lauf nahm. Von welcher Bedeutung ein wohlgepflegtes Netzwerk sein konnte, kann am Beispiel Unger besonders gut abgelesen werden. Anders als Linhart erweiterte sie ihr Repertoire laufend, um es dem sich wandelnden Musikgeschmack anzupas-sen. Einschließlich ihrer Korrespondenz existiert eine Fülle von Archivmaterial zu Caroline Unger, doch sind darin keinerlei Hinweise auf Linhart zu verzeichnen. In den Jahren 1819 und 1820 bestritten die beiden jedoch nachweislich mehrere gemeinsame Konzerte. In einigen Konzertprogrammen wird Linhart gemeinsam mit Marie Mathilde Weiß genannt. Eine engere Beziehung scheint sie mit dem Tenoristen Josef Mozatti, den sie vermutlich während ihres Gesangsstudiums bei Salieri kennenlernte, gehabt zu haben. Sie pflegte ferner Kontakte zu den Sängern Josef Johann Götz, Josef Barth, Johann Carl Schoberlechner, Peter Lugano, Georg Krebner, Joseph Preisinger, sowie auch zu Ignaz Sonnleithner und Raphael Georg Kiesewetter. Eine steile Opernkarriere machte der Tenorist Franz Jäger, der 1818 mit Linhart am Theater an der Wien debütierte. Über die Zusammenarbeit mit Pianist:innen gibt es nur wenige zuverlässige Informationen, da die Klavierbegleiter:innen in Konzertprogrammen und Rezensionen häufig nicht namentlich erwähnt werden. Sicher ist, dass Linhart mit dem damals noch jungen Pianisten Ignaz Moscheles auftrat, Kontakt zu Franz Schoberlechner und Jan Hugo Worzischek pflegte und später in Ljubljana mit Maximilian Joseph Leidesdorf konzertierte. Beginnend mit Franz Clement, Ignaz Anton Schuppanzigh, Joseph Mayseder und Joseph Böhm machten in Wien zu Beginn des 19. Jahrhunderts zunehmend mehr Geigenvirtuosen auf sich aufmerksam. Zu den Violinisten der jüngeren Generation, mit denen Sophie Linhart regelmäßig konzertierte, gehörten neben Mayseder und Böhm noch Franz Pechatschek, Leopold Jansa, Georg Hellmesberger d. Ä., Eduard Jaëll und etwas später Joseph Benesch. Interessant ist der Fall Jaël , der möglicherweise in Wien, Graz oder irgendwo in der Steiermark geboren wurde und zunächst als Konzertmeister des privaten Wiener Orchestervereins wirkte. Ab 1817 gab er regelmäßig Solokonzerte, wurde Violinist im Orchester des Theaters an der Wien und lebte ab etwa 1822 in Ljubljana. Hier war er Konzertmeister der Philharmonischen Gesel schaft und leitete zunächst eine private Violinschule. 1830 ließ er sich in Triest nieder. Gemeinsam mit Linhart gab er um 1818 verschiedene Konzerte in Wien, während gemeinsame Auftritte in Ljubljana nicht dokumentiert sind. 269 VI. Das Leben von Amalia Matzal, geborene Linhart Wie Sophie erhielt auch Amalia Linhart eine Gesangsausbildung, doch ist kein einziger öffentlicher Auftritt von ihr dokumentiert. Nach ihrem Beitritt zur neu ge-gründeten Gesel schaft der Musikfreunde im Jahr 1813 wird sie in den Mitgliederlisten bis 1817 als Altistin verzeichnet. Franz Heinrich Böckh führt sie in seinem Verzeichnis der in Wien lebenden Künstler auch 1821 bis 1823 noch als aktive Sängerin. Über Amalias Leben und ihr Verhältnis zur Schwester ist nur wenig bekannt. Nach ihrer Heirat scheint sie sich ganz auf ihre Rolle als Ehefrau und Mutter kon-zentriert zu haben, sodass außer verschiedenen genealogischen Angaben nur spärlich zu berichten bleibt. Im Alter von 31 Jahren heiratete Amalia Linhart Johann Matzal am 5. Mai 1822 in der Wiener Peterskirche. Er wurde am 2. März 1798 in Wien als Sohn von Johann und Barbara Matzal geboren. Die Eltern scheinen wohlhabend gewesen zu sein, denn in den Quellen wird Matzal der Ältere als ein aus Prag nach Wien zugewanderter Kaufmann und Händler genannt. In den Wiener Kaufmannslisten wird er ab 1804 als Kurzwarenhändler mit einem eigenen Geschäft am Kohlmarkt geführt. Die Familie wohnte in einem fünfstöckigen Haus am Kohlmarkt Nr. 255, das Johann Matzal 1814 erworben hatte und das nach seinem Tod (1847) und dem seiner Frau Barbara (1848) in den Besitz ihres Sohnes überging. Es wurde 1891 abgerissen. Ein Jahr später wurde an dieser Stelle ein neues Haus mit der heutigen Adresse Kohlmarkt 16 errichtet. Im Besitz Matzal des Älteren waren von 1816 und 1826 noch ein Stadthaus (heute Gonzagagasse 1) sowie ein Sommerhaus in Oberdöbling. Amalias Ehemann wird in den Quellen als Angestellter der Niederösterreichischen Buchhaltung genannt. Zwischen 1822 und 1834 bekam das Ehepaar mindestens sieben Kinder, von denen drei (Barbara Sophia, Paul Anton und Hermann Wenzel) im Kindesalter starben. Der Sohn Vincenz Hermann erlag im Alter von 24 Jahren einer Krankheit. Folgende Lebensdaten der Nachkommen ließen sich ermitteln: 1) Johann Nepomuk Emanuel (30. Oktober 1822 – 30. Mai 1902) 2) Barbara Amalia (4. März 1824 – 17. Januar 1884) 3) Vincenz Hermann (4. Mai 1825 – 10. März 1849) 4) Barbara Sofia (12. Oktober 1826 – 1. August 1828) 5) Paul Anton (22. November 1827 – 27. April 1828) 6) Theodor Anton (27. September 1830 – 3. Juni 1900) 7) Hermann Wenzel (2. August 1834 – 1. September 1837) Amalia Matzal starb am 5. Januar 1863 im Alter von 71 Jahren an einem Schlaganfall und wurde auf dem Schmelzer Friedhof beigesetzt. Später wurden ihre sterblichen Überreste auf den Grinzinger Friedhof überführt. Sie starb ohne 270 Zusammenfassung Testament und in ihrem Nachlass befand sich laut der Verlassenschaftsabhandlung nichts Nennenswertes außer ihrer persönlichen Kleidung. Ort und Zeit des Todes von Johann Matzal konnten bisher nicht festgestellt werden. Laut Stadtmatrikel war er ab 1867 nicht mehr Eigentümer des Wohnhauses am Kohlmarkt. Der älteste Sohn Johann Nepomuk Emanuel Matzal begann seine berufliche Laufbahn 1843 beim Amt der Niederösterreichischen Landesregierung im Bezirk St. Pölten. Ab 1850 wechselte er häufig in verschiedene Verwaltungsämter in Zwettl, Neunkirchen, Korneuburg, Neulengbach und Amstetten. 1873 wurde er Bezirkshauptmann von Korneuburg, danach Bezirkshauptmann und Stadtrat der Wiener Bezirke Rudolfsheim, Fünfhaus, Sechshaus und Josefstadt. Am 23. Oktober 1883 trat er in den Ruhestand. Im September 1854 heiratete er in Krems an der Donau die aus Zwettl stammende Pauline Seidl. Die Ehe blieb kinderlos. Johann Matzal starb im 80. Lebensjahr am 30. Mai 1902 in Wien an einem Schlaganfall. Die im März 1824 geborene Barbara Amalia Matzal heiratete 1856 in Wien den Arzt und Geburtshelfer Wilhelm Barth aus Krems an der Donau, der damals in Mürzzuschlag in der Steiermark praktizierte. Interessanterweise wohnte er während seines Studiums an der Wiener Universität im Haus der Familie Matzal am Kohlmarkt. Nach der Heirat zog das Ehepaar zunächst nach Bruck an der Leitha. Danach war Barth bis zu seiner Pensionierung 1890 Bezirksarzt in Baden. Seine Frau Amalia engagierte sich dort in mehreren Wohltätigkeitsvereinen und war wegen ihres sozialen Engagements sehr beliebt. Sie starb unerwartet am Abend des 17. Januar 1884 an einem Herzinfarkt und wurde in Baden beigesetzt. Wilhelm Barth verstarb 1900 im Alter von 71 Jahren in Wien. Das Ehepaar hatte offenbar keine Nachkommen. Theodor Matzal beendete sein Medizinstudium und heiratete 1856 Caroline von Hölzel. Im März 1857 wurde der Sohn Theodor Johann Michael geboren, der jedoch bereits im zweiten Lebensjahr an Tuberkulose starb. Auch seine Mutter Caroline erlag der Krankheit wenige Monate nach der Geburt. Theodor Matzal heiratete im August 1862 in Krems an der Donau Theresia Seidl, eine jüngere Schwester von Pauline Seidl, der Ehefrau seines Bruders Johann Nepomuk. Theodor wirkte als Militärarzt und Chirurg in Krems an der Donau sowie an der Josephinischen Akademie in Wien. Ein Hinweis auf ihn findet sich in der Autobiographie Arthur Schnitzlers. In einer kurzen Passage über seine Studienzeit schildert Schnitzler ein unangenehmes Erlebnis mit Matzal, den er als seinen Vorgesetzten und als unfähig bezeichnet. Keines der Kinder von Amalia und Johann Matzal hatte Nachkommen. Mit dem Tod von Johann Nepomuk im Jahre 1902 erlosch die Familie Matzal und damit auch die direkte Nachkommenschaft von Anton Tomaž Linhart. Das Vermögen der Familie Matzal ging auf seine Schwägerin Adeline Clotilde Seidl, die jüngere Schwester von Pauline und Theresia Matzal, über. 271 VII. Sophie Linhart und die Rolle der Musik in der Vormärzgesellschaft Die besondere Rolle der Musik im gesel schaftlichen Alltag der ersten Jahrzehnte des 19. Jahrhunderts wird häufig mit Darstellungen von Biedermeierwohnungen illustriert, zu deren Ausstattung unweigerlich ein Klavier gehörte. Auch wenn sich der Begriff Biedermeier als Bezeichnung für die Musikepoche nicht durch-setzte, erscheint eine Diskussion über das Biedermeier unter dem Aspekt der Sozialgeschichte der Musik sinnvol . Zum Kanon der idealisierenden Darstellungen biedermeierlicher Wohn-idyllen gehören dem Zeitgeist entsprechend einerseits die typischen Musikinstrumente, doch auch die musizierenden Akteur:innen werden in introvertierter Konzentration inszeniert. Das Klavier ist nicht nur symbolisch untrennbar mit der biedermeierlichen Rolle der Frau verknüpft, die Zuschreibung als „Frauen-instrument“ kann auch im Zusammenhang mit der häuslichen Isolation der Frauen verstanden werden. Die am Klavier – dem einzig unbeweglichen der Instrumente – musizierende Frau wird in dieser Darstellung patriarchaler Ordnungsmacht als repräsentativer Einrichtungsgegenstand wahrgenommen. Als das aufstrebende Bürgertum allmählich den Adel als Förderer des kulturellen Lebens ablöste, verlor die bis dahin gültige Unterscheidung zwischen Berufs- und Amateurmusikern an Bedeutung. Unabhängig ihres gesel schaftlichen Status differenzierte die Musikgesel schaft nun hierarchisch zwischen Berufsmusiker:innen, Kenner:innen und Amateur:innen bzw. Liebhaber:innen. Die Musikvereinigungen, die das Bürgertum ab dem Ende des 18. Jahrhunderts ins Leben rief, gründeten auf der Idee von Interaktion und Gedankenaustausch dieser Gruppen. Erst als in den darauffolgenden Jahrzehnten das Phänomen der reisenden Virtuos:innen aufkam, wurde die Tendenz zur Trennung von Künstler:in und Publikum wieder aktuel . Die enge Verbindung von gesel schaftlichem Leben und musikalischem Schaffen von Amateur:innen trat durch zunehmende Professionalisierung und das infolgedessen aufstrebende Virtuosentum in den Hintergrund. In der Folge gerieten Vereinigungen der Musikliebhaber:innen mit denjenigen der Berufsmusiker:innen in Konkurrenz. Der Diskurs über die Rollenverteilung zwischen den am Musikgeschehen be-teiligten Akteur:innen entflammte in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts. Die neu aufkommenden Begriffe wie Kenner, Liebhaber, Enthusiast, Dilettant, Amateur und Musikfreund wurden zwar in unterschiedlichen Kontexten unterschiedlich verwendet, doch wurde der Begriff Dilettant:in zunehmend mit ästhetischer Unangepasstheit, mangelnder Kompetenz und leutseligem Vertrauen auf das subjektive Empfinden assoziiert. Nicht selten wurde der mit Minderwertigkeit kon-notierte Begriff Dilettant:in zur herabstufenden Zuschreibung für Frauen heran-gezogen. Die Unterscheidung zwischen professionellen und laienhaften Gruppen 272 Zusammenfassung schlug sich auch in der kompositorischen Produktion nieder und führte allmählich zur Trennung gegensätzlicher und unvereinbarer ästhetischer Kategorien: Mit der Professionalisierung des Musikmarktes kam es zur Spaltung in Kunst- und Unter-haltungsmusik. Unter diesem Druck zog sich das Laienmusizieren in die Sphäre der sogenannten Salonmusik zurück. In seiner ursprünglichen Bedeutung diente der Begriff Dilettant lediglich der Unterscheidung zwischen professionellem und nicht-professionellem Musizieren. In diesem Sinne sind auch die musikalischen Aktivitäten Sophie Linharts zu verstehen. Auch wenn sie die Musik nicht zu ihrem Hauptberuf machte (oder machen konnte), waren ihre musikalischen Absichten durchaus ernsthafter Natur. Die An-nahme eines Engagements am Theater an der Wien sowie der Wunsch, sich 1826 in Ljubljana als Gesangslehrerin zu etablieren, können als Professionalisierungs-versuche interpretiert werden. Obwohl die privaten Salons des 19. Jahrhunderts als Orte relativer Gleichbe-rechtigung der Geschlechter gelten können, waren Frauen außerhalb dieser Räu-me strengen gesel schaftlichen Normen unterworfen. So wie Sophie Linhart waren die meisten Frauen in der Konsequenz nach der Heirat nicht mehr in der Lage, ihre öffentlichen beruflichen Aktivitäten weiterzuverfolgen. Ihre musikalischen Betätigungen waren mit den gesel schaftlichen Werten zwar durchaus konform, jedoch der Zugang zur musikalischen Ausbildung war eine Frage der finanziellen Mittel und meist den männlichen Familienmitgliedern vorbehalten. Private Musiklehrer waren teuer, und selbst in wohlhabenden Familien wurde der Musikunterricht für Mädchen häufig von den Eltern selbst erteilt. Entgegen eindimensionaler Positionen ist der Geschlechterdiskurs in Bezug auf Musikerziehung und Musikausübung vielschichtig. So erschien 1803 in Leipzig ein Lehrbuch zur Stimmbildung, in dem die Autorin Nina d’Aubigny von Engelbrunner neue Möglichkeiten der Partizipation für Frauen forderte, ohne die bestehenden gesel schaftlichen Strukturen und Normen zu überschreiten. Inhalt und Botschaft dieser Schrift verdienen besondere Beachtung, hier auch deshalb, weil sich ein Exemplar in Linharts persönlicher Bibliothek befand. In ihren Briefen an Natalie über den Gesang unterweist d’Aubigny eine fiktive Freundin in Stimmbildung und allgemeiner Musikerziehung und verweist mit Nachdruck auf die elterliche Aufgabe der musikalischen Erziehung ihrer Kinder. Diese solle bereits im frühen Alter aufgenommen werden, wobei insbesondere die Mütter die Initiative ergreifen sollen. Während üblicherweise von Mädchen aus bürgerlichen Familien erwartet wurde, dass sie unabhängig ihrer künstlerischen (Un-)Vol kommenheit im Kreise ihrer Familie oder vor Besuchern ein paar Lieder singen konnten, stellte d’Aubigny weitaus höhere Anforderungen. Am 25. März 1816 kopierte Sophie Linhart den Leitspruch des Werkes in das Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner, um möglicherweise bestimmte Assoziationen zu wecken. Es ist denkbar, dass sie sich von diesem Buch hat inspirieren lassen. 273 Während die Bedeutung von Frauen im Musikleben des 19. Jahrhunderts relativ gut erforscht ist, wurde dieses Kapitel von der slowenischen Musikgeschichts-schreibung bisher kaum beachtet. Dabei lässt bereits eine kursorische Durchsicht der Quellen den Schluss zu, dass Frauen im Musikleben von Ljubljana eine wichtige Rolle spielten. Je intensiver man sich mit ihrer aktiven Rolle im kulturellen Leben beschäftigt, umso höher erscheint der Anteil an Musikerinnen. Es ist anzunehmen, dass den meisten Frauen vorbehalten war, ihr musikalisches Können im häuslichen und privaten Bereich zu beweisen, gleichwohl sind regelmäßige Auftritte von Frauen in den Konzerten der Philharmonischen Gesel schaft zu verzeichnen. Weniger überraschend ist die Herkunft der Mehrheit öffentlich auftretender Musikerinnen, die meist aus privilegierten Familien stammten. Neben ihrem musikalischen Talent ebneten ihnen also familiäre Netzwerke ihren Weg aufs Podium. Um nur einige besonders augenfällige Beispiele zu nennen: Die Familie des Gouverneurs von Illyrien, Joseph Camillo von Schmidburg, die seit 1822 in Ljubljana lebte, war musikalisch besonders aktiv. Von den sechs Kindern Schmidburgs tat sich insbesondere seine Tochter Elise als Sängerin und Pianistin hervor. Sie soll auch komponiert haben, doch ist keines ihrer Werke erhalten. Sie heiratete 1835 den Baron Franz Xaver Lazarini und starb bereits 1838 im Alter von 27 Jahren. Amalia Oblak war nicht nur eine begnadete Malerin, vor ihrer Heirat im Jahr 1832 wurde sie auch als Pianistin geschätzt. Sie studierte in Wien Malerei bei Leopold Kupelwieser und Musik bei Carl Maria von Bocklet. Ihre öffentlichen Auftritte sind bis in das Jahr 1831 belegt, darunter auch ihre Teilnahme am Konzert von Sophie Linhart am 27. Mai 1831. Unter den Musikerinnen, die regelmäßig als Pianistinnen in den Konzerten der Philharmonischen Gesel schaft hervor-traten, ist ferner auch Julia Kogl, die Tochter des bereits erwähnten Arztes und Gründungsmitglieds der Philharmonischen Gesel schaft, Bernhard Kogl, zu nennen. Bekanntheit erlangten ferner Eleonore Hauck und vor allem Anna (Nanette) Herzum. Die Pianistin Maria Wagner, geborene Baronin Schmidhammer, die erst nach ihrer Heirat öffentlich auftrat, muss als Ausnahme betrachtet werden. Ein Vergleich des musikalischen Geschehens zwischen der in jeder Hinsicht herausragenden Hauptstadt Wien und dem relativ kleinstädtischen Milieu am Rande des österreichischen Kaiserreiches kann nicht zugunsten Ljubljanas aus-fallen. Größere Städte boten künstlerischem Schaffen in jeder Hinsicht bessere Bedingungen, auch in kommerzieller Hinsicht: Es stand ein gebildetes und aufnah-mefreudiges Publikum bereit. Man verfügte über einen lebendigen Musikmarkt, bessere Bildungsmöglichkeiten und vor allem auch über soziale Netzwerke, die der Entfaltung der Künste förderlich waren. Dort entwickelten sich mannigfaltige Formen gesel schaftlicher Unterhaltung, des Austauschs zwischen den Künsten und der Begegnung des Publikums, das der Musik eine wichtige Rolle beimaß. Trotz alledem war Ljubljana keineswegs eine verschlafene Provinzstadt; es boten sich die verschiedensten Möglichkeiten der musikalischen Betätigung. Das 274 Zusammenfassung tägliche Musizieren, ob öffentlich oder privat, diente auch hier der Übung, der Freizeitgestaltung, dem gesel igen Beisammensein oder auch als Medium sozialer Kommunikation. Die Entscheidung Sophie Linharts, nach Jahrzehnten in Wien in ihre Geburtsstadt zurückzukehren, dürfte vor allem persönliche Gründe gehabt haben. Wohl kaum verließ sie Wien, um anderswo nach einem ähnlich reichhaltigen Kulturangebot zu suchen. Sehr wohl aber erhoffte sie, in Ljubljana neue Räu-me und Möglichkeiten der Musikausübung vorzufinden. Die Erforschung des Lebensweges und der Stellung Sophie Linharts im Wiener und Ljubljanaer Musikleben des 19. Jahrhunderts scheint bloß ein kleines Segment der Musik- und Kulturgeschichte in Betracht zu nehmen. Es ist jedoch eine Frage des Maßes, mit dem gemessen wird. Schenkt man dem kulturellen Wirken einer einzelnen Musikerin wie Sophie Linhart die ohnehin gebotene Aufmerksamkeit, wird es nicht nur zum Spiegel der zahlreichen Facetten des damaligen Musiklebens. Es kann einem Perspektivenwechsel der Musikgeschichte im Al gemeinen als auch einem neuen Rollenverständnis der Frau in der Musik im Besonderen dienlich sein. Es nimmt kein Wunder, dass die wenigen von Linhart hinterlassenen Spuren von der Forschung bislang übersehen wurden und es ist auch nicht verwunderlich, dass ihr im normativen musikhistorischen Kanon kein Platz beschieden war. Folgt man ihren unscheinbaren Spuren durch die mikrohistorische Linse, eröffnet sich eine Welt erstaunlich vielfältiger Musikkultur und weit verzweigter sozialer Verbindungen, erfolgreicher wie gescheiterter Karrieren und musikalischer Institutionen. Es zeigt sich eine andere Dimension gesel schaftlicher Normen und Wertvorstellungen. In dieser Welt zählt Sophie Linhart zu denjenigen Musikerpersönlichkeiten, die das kulturelle Leben ihrer Zeit in entscheidender Weise prägten. 275 Summary Sophie Linhart’s Musical Career: In the Footsteps of A. T. Linhart’s Family 276 Summary Introduction Since its inception as an academic discipline, musicology has harboured a cer tain aversion to biographical studies, often rejecting them due to concerns of over-simplification, idealisation, and romanticisation of historical figures. Biographical works are frequently viewed as lacking in methodological rigor, theoretical depth, and scholarly credibility. However, feminist scholarship, in response to the historical marginalisation of women, has championed biographical studies, reigniting scholarly discussions about their significance, and potentially level ing the academic playing field. Interestingly, public fascination with biography has remained steadfast. This enduring interest may be attributed, in part, to recent insights from modern philosophers, sociologists, and neurologists who perceive human nature as inherently narrative-driven. While musicology has not fully grappled with how to approach biographical studies, these needs have found outlets in media plat-forms and are now, somewhat uncomfortably, categorised as popular science. This work delves into the intersection of biography, historical context, and musical culture during the chosen period. It is primarily a biographical study constructed almost exclusively from documentary fragments, lacking diaries, memoirs, extensive correspondence, or autobiographical notes that typically serve as foundational sources. Focusing on Anton Tomaž Linhart, the study offers a biographical overview emphasising his societal standing, involvement in social circles, and, to the extent permitted by sources, his relationship with music. His wife, Josepha, also appears to have received an exceptional education, and the couple ensured that their two daughters were similarly educated. Central to this examination is Sophie Linhart, her familial background, and her social connections, which prompt specific inquiries into her significance as the daughter of a prominent figure, an artist, and a married woman. Employing a “micro-historical” approach, the study scrutinises relatively small units of analysis, enabling a nuanced understanding of the intricate interplay among social, political, cultural, and artistic elements within the broader spatial and temporal context. Furthermore, it contributes to collective memory and the culture of remembrance regarding music history, all without adhering strictly to conventional nationalistic music historiography. 277 I. Anton Tomaž Linhart: a Biographical Survey Anton Tomaž Linhart stands as a central figure of the Slovenian Enlightenment, renowned for his multifaceted contributions spanning theatre, historiography, translation, archiving, library science, and poetry. Born in Radovljica on 11 December 1756, Linhart’s intellectual journey began at the Jesuit college in Ljubljana. However, his path diverged when he entered the Cistercian monastery of Stična in Lower Carniola in 1776, a decision he later regretted, leading to his departure after two disillusioning years. It was during this time that Linhart forged a lasting friendship with Martin Kuralt, with their correspondence from 1778 and 1793 serving as a valuable (auto)biographical source. In 1778 Linhart travelled to Vienna, drawn by the lectures of Joseph von Sonnenfels at the university. It was here that he penned his first dramatic work, the tragedy, Miß Jenny Love, published in Augsburg in 1780. Concurrently, he embarked on compiling a poetic almanac, later published in Ljubljana under the title Blumen aus Krain. Linhart’s return to Ljubljana in the summer of 1780 marked a pivotal moment, setting the stage for his subsequent endeavours. In the spring of 1781, Linhart assumed the role of archivist to Bishop Karl Johann Herberstein of Ljubljana, only to be dismissed after a brief tenure. Undeterred, he transitioned to public service, securing appointments such as secretary of the Upper Carniola district in 1783, district school inspector two years later, and government secretary in 1792. Linhart’s personal life remains somewhat enigmatic, though records show his marriage to Josepha, daughter of Ljubljana innkeeper Michael Detel a, on 25 June 1787, and the birth of their daughters, Sophia Antonia in 1788 and Maria Amalia in 1791. Linhart’s social acumen and networking prowess propelled his involvement in various circles, notably the Society of the Friends of the Theatre, which he likely founded in early 1786. This society, initially focused on staging German plays, played a pivotal role in Linhart’s cultural impact. Notably, in late 1789, Linhart’s translation and adaptation of Joseph Richter’s one-act play Die Feldmühle into Slovenian as Županova Micka marked a historic milestone – the first public performance in Ljubljana of a secular Slovenian play. Tragically, Linhart’s promising career was cut short when he succumbed to an aortic aneurysm on 15 July 1795, during the construction of his own house. His widow, Josepha, completed the building, which was sold to the clergyman Joseph Pinhak in July 1798 and converted into a chemical factory. Linhart most probably possessed at least a rudimentary musical education, and certainly kept up to date with contemporary musical trends. His affinity for music permeated his work, evident in his almanac Blumen aus Krain, published 278 Summary in early 1781. This almanac included dramatic, epic, and lyric poems alongside a philosophical treatise and an appendix with settings of two poems ( An Liebchen and Das Lied). Col aborating with Baron Sigmund Zois von Edelstein, Linhart translated Italian opera arias into Slovenian in the 1780s. These were included in the performances of Italian operas on the stage of the Estates Theatre and were greatly appreciated by the public. Furthermore, his translations of Italian libretti into German, including work for Emanuel Schikaneder, underscored his versatility. The culmination of Linhart’s musical and dramatic fusion is perhaps best exemplified in his comedy Ta veseli dan ali Matiček se ženi ( The Joyful Day or Matiček Marries). Colleague Johann Baptist Novak (1756–1833) composed three ensemble pieces for this work. Novak was an official of the provincial government of Carniola and worked as a singer and violinist at the Ljubljana Philharmonic Society around 1800. He later became its conductor around 1800 and took on the role of musical director from 1808 to 1825. While censorship hindered public performance of this comedy, especially as it is an adaptation of the famous Marriage of Figaro by Pierre-Augustin Beaumarchais, evidence suggests private renditions in Ljubljana. II. Josepha Linhart and her Move to Vienna By 1800, Vienna had ascended to the rank of the third-largest city in Europe, trailing only London and Paris in population. The urban life, mentality and customs of the Viennese were captured by the city chronicler Johann Pezzl with a vividness and acuity that defined his writings. The onset of the 19th century, however, ushered in an era of economic and social turmoil. Political tensions, protracted conflicts with Napoleon, French occupation, financial speculation, the imposition of new taxes, and poor harvests, coalesced to precipitate a profound crisis. This tumult culminated in national bankruptcy by the close of February 1811. However, even amid this upheaval, Viennese social fabric remained resilient. Rather than succumbing to col apse, societal focus shifted towards the private sphere. Private salons burgeoned, becoming focal points for various forms of social interaction among families and friends. Following Linhart’s death, his widow Josepha resided in Ljubljana for a period alongside her two daughters. The circumstances surrounding her ability to sustain herself and eventually relocate to Vienna remain shrouded in mystery. It is unclear who provided financial support for the family or facilitated their integration into Viennese society. Among the plausible benefactors, Josepha’s sister Maria emerges as a notable figure. Maria had been married to surgeon Anton Makovic since 1779. Not only 279 was Makovic a close friend of Linhart’s and godfather to Linhart’s two daughters, but he also belonged to Linhart’s theatre group. Renowned as a physician, Makovic enjoyed a distinguished reputation. However, tragedy struck when Makovic relocated his family to Idrija in 1798, only to pass away unexpectedly in October 1802, leaving behind ten children. The family’s financial struggles in the preceding years likely precluded them from aiding the Linhart family; indeed, the opposite scenario may have been true. Josepha Linhart later extended support to her niece Antonia Makovic, who pursued a career as a governess and teacher, working in Vienna, Bratislava, and later in Ljubljana. One potential patron for the Linhart family could have been Baron Sigmund Zois. This conjecture holds weight, especially considering that Zois’s brother, Joseph, had established himself in Vienna by the end of the 18th century, hosting a renowned music salon. Joseph’s marriage to Katharina, the daughter of the Viennese physician Leopold Auenbrugger, further solidifies this connection. Katharina and her sister, Marianne Auenbrugger, garnered widespread acclaim for their musical prowess, extending their influence far beyond the city limits of Vienna. It is difficult to conceive that the paths of the Linhart and Zois families did not intersect in Vienna, given their shared circles and social prominence. While Sophie Linhart embarked on her public musical career as the Zois family was withdrawing from public life, the likelihood of their prior acquaintance remains compel ing. Johann Morak, a lawyer from Idrija, was a further influential figure in Linhart’s social circle. Educated in Vienna, Morak worked in Ljubljana until approximately 1796. His professional journey subsequently led him through various European cities, including Krakow, Venice, Lemberg, Graz, and Klagenfurt, before ultimately returning to Vienna in 1819. Adding to the intrigue, Morak’s wife, Marianna Tantini, possessed her own interesting background. She was related to the renowned pianist Marie Koschak-Pachler, whose residence served as a vibrant hub for Graz’s social and cultural elite. While it is plausible that the Moraks maintained contact with the Linhart family in Vienna and potentially offered support, no concrete evidence substantiates this theory. Lastly, among the potential benefactors of the Linhart family, the physician and violinist Anton Schmith merits consideration. Engaged within Vienna’s elite social and musical circles, Schmith not only cultivated his own connections but also advanced the interests of the Philharmonic Society in Ljubljana. His lineage adds to his prominence; as the son of the Ljubljana-based Landschaftstrumpeter Wolfgang Schmith, who commanded respect and influence in Ljubljana, Schmith inherited a rich legacy. A proficient violinist and co-founder of the Gesel schaft der Musikfreunde, Schmith’s musical prowess was formidable. His early years were marked by col aboration with luminaries like Wolfgang Amadeus Mozart, with whom he purportedly played in a string quartet. Schmith’s marriage to Helene 280 Summary Mayrhofer in Vienna in 1802 opened doors to further connections, including the likes of Franz Schubert, whom he encountered through his wife’s nephews, Joseph and Franz von Spaun. However, Schmith’s trajectory took a tumultuous turn in Vienna, where he became involved in dubious financial dealings, eventually necessitating his flight from creditors to Galicia. While it remains uncertain whether Schmith could have directly supported the Linhart family with recommendations and contacts, evidence suggests that he did at least meet Sophie Linhart. Joseph Carl Rosenbaum’s extensive diary provides a window into the Linhart family’s initial years in Vienna. Josepha Linhart’s presence first appears in its pages in late 1799, and Rosenbaum’s final mention of her occurs in April 1807. During this period, she resided near Rosenbaum in a house on Tiefer Graben. Their social orbits frequently intersected, often gathering at the home of their mutual acquaintance, Joseph Brandl. Rosenbaum recounts spending leisurely hours with Josepha and her companions in taverns, coffee houses, on walks, and at the theatre. Notably, his entries attest to Josepha’s ardent love for the theatre, with Rosenbaum occasionally attending performances at her home theatre. In the spring of 1803, Rosenbaum takes note of Josepha and her daughters’ skilful embroidery work, commissioning a set of these intricate pieces as a birthday gift for his wife, the famous singer Therese Gassmann, who later sought instruction in this craft from Josepha herself. It is plausible that the Rosenbaums facilitated Josepha’s introduction to Antonio Salieri, the renowned court composer and coveted music teacher, who subsequently became the singing teacher for the Linhart girls. Josepha Linhart died on 1 October 1824, at the Alservorstadt Hospital. While archival records cite her last residence as Döbling 86 (present-day Hardtgasse 31), conflicting sources solely reference the apartment at Kienmarkt (modern-day Judengasse 11) as the Linhart family’s home. III. Sophie Linhart in Vienna Sophie Linhart’s singing teachers were Giuseppe Tomasel i and Antonio Salieri, both among the most renowned and highly paid music teachers in Vienna. This circumstance raises the question of who funded the lessons. The beginning of Sophie Linhart’s career as a singer roughly coincides with the founding of the Gesel schaft der Musikfreunde, with which she remained associated for several years. The first known records mention her in 1813 as a soloist in oratorio performances set up by the Gesel schaft der Musikfreunde and, before that, by the Society of Noble Women (Gesel schaft adeliger Frauen zur Beförderung des Guten und Nützlichen). 281 The Society of Noble Women was founded in 1810 amid a backdrop of economic and social upheaval; it was dedicated to alleviating the plight of the less fortunate. The brainchild of Joseph Sonnleithner, who also assumed the role of the Society’ secretary, it aimed to mobilise resources for charitable causes. A pivotal moment in the public recognition of Sophie Linhart’s talent unfolds in the annals of a benefit concert held on 2 May 1813, in the Vienna University Hall. Here, with Maximilian Stadler’s oratorio Die Befreyung von Jerusalem, Sophie Linhart made her noteworthy debut, garnering commendation and acclaim. These charity concerts, orchestrated by the Society of Noble Women, proved to be a great success and contributed significantly to the establishment of the Gesel schaft der Musik freunde. Sophie and Amalia Linhart joined the Gesel schaft der Musikfreunde as early as 1813, with the articles of association officially ratified by the Imperial Court in June 1814. During its nascent years, the Society organised several public concerts at the grand Court Riding School Hall. Notable performances included George Friedrich Handel’s Timotheus in November 1813, followed by his oratorio Samson in October 1814. In April 1815, the Musikfreunde put on a performance of Handel’s Messiah, and in November 1816, Maximilian Stadler’s Die Befreyung von Jerusalem was showcased. Sophie Linhart performed as a soloist in the Messiah in 1815 and in Stadler’s oratorio in 1816, earning immediate acclaim from the Viennese public. Despite the recognition garnered, these performances proved financially challenging, with Stadler’s oratorio in 1816 marking a notable setback. Beginning in December 1815, the Society consequently pivoted its focus to smaller, more intimate social concerts. Over time, soirées (Abendunterhaltungen) were introduced, albeit limited to a select circle of members. From 1815 onwards, the Society hosted four regular concerts per season during the autumn and winter months, featuring an orchestral symphony and an operatic aria or duet. This was followed by an instrumental solo or concerto with orchestral accompaniment. Overtures and larger vocal-instrumental works were also performed regularly. While directors rotated, Vinzenz Hauschka conducted most concerts, held initially at the small Redoutensaal before transitioning to the large Redoutensaal at the Hofburg. Sophie Linhart graced the stage four times, in January 1816, March 1817, February 1820, and for the final time in October 1821. Beyond music, the Society fostered social connections, with a subgroup organising evening entertainments (Abendunterhaltungen) from February 1818 onwards. These gatherings, held on Thursday evenings during winter, were exclusive to fee-paying members. Driven by ideological pursuits rather than financial gain, the soirées featured a rotating cast of performers, eventually expanding to around ninety participants. The names of the female singers changed frequently, but the male singers remained stable. While venues shifted, the Society eventually found 282 Summary a permanent home with its own concert hall on the Tuchlauben between 1829 and 1831. However, with the increasing professionalisation of musical life around 1840, the significance of these evening entertainments gradually waned. The soirées typically featured a diverse line-up, including a string quartet, select opera arias or duets with piano accompaniment, piano or chamber music selections, and often concluded with a vocal ensemble or a small choral piece. Among the vocal solos, Gioachino Rossini’s opera arias were frequently performed. While there was a leaning towards contemporary pieces, the aim was to offer enjoyable performances without overwhelming the audience. Sophie Linhart graced the evening concerts on no less than fifteen occasions between 1818 and 1825. Although the Italian opera repertoire she performed at the soirées mirrored that of her other engagements, she notably participated in vocal ensembles more frequently. One remarkable exception was her performance of Franz Schubert’s lied Gretchen am Spinnrade on 23 February 1823. Sophie Linhart was a welcome guest in the Viennese music salons, yet the private events hosted in homes are poorly documented. Most remain unchronicled. The Linhart family, however, frequently hosted musical gatherings in their Kienmarkt apartment. In an undated letter, likely penned in the spring of 1824, Sophie Linhart mentions one such gathering to Leopold Sonnleithner. The letter suggests that this event, moved to Eleonora Förster’s apartment next door due to Josepha Linhart’s illness, was not the first of its kind. Linhart invited Sonnleithner to attend and arrange for choir singers, indicating the recurring nature of these gatherings. Leopold Sonnleithner, nephew of Joseph Sonnleithner, the secretary of the Gesel schaft der Musikfreunde, hailed from a family deeply involved in musical pursuits. His father, Ignaz, renowned for his bass singing, hosted concerts in their home from 1815 to 1824. These gatherings, termed “Musikalische Übungen”, though resembling the soirées organised by the Gesel schaft der Musikfreunde in content, were held in a more intimate, private setting. As the name suggests, these events fostered spontaneous musical participation, prioritising enjoyment over technical perfection. Sonnleithner entertained weekly on Friday evenings during the winter months, which later transitioned to every fortnight and eventually became less frequent. While Italian opera arias continued to dominate the vocal programme, the Sonnleithners began championing the then relatively unknown Franz Schubert by featuring his music. Sophie Linhart’s name appeared in the concert programs of the Musikalische Übungen nineteen times between 1819 and 1823. She primarily performed Italian opera duets alongside Peter Lugano, Caroline Unger, Josef Götz, and others. Additionally, she frequently participated in ensemble pieces, opera finales, and cantatas. Notably, at the Musikalische Übungen, she introduced Schubert’s Gretchen am Spinnrade and Der Jüngling auf dem Hügel to a broader audience for the first time in 1821. 283 Another private music salon was organised by the Hohenadl family in their apartment at the Bürgerspital in Vienna from 1810 to 1825. Spearheaded by Joseph Hohenadl and supported by his children Katharina and Thomas, the salon attracted some of the city’s most prominent musicians and connoisseurs on winter Sundays. While specific details about the repertoire performed remain scarce, chamber music and vocal works took centre stage. In the intimate setting of their modest apartment, cantatas, and occasionally complete oratorios or even entire operas were presented. Sophie Linhart was part of this circle from 1817 to 1821. Court Councillor Raphael Georg Kiesewetter, known both as a singer and occasional co-organiser of musical gatherings at the Hohenadl’s, played an active role in the Gesel schaft der Musikfreunde. However, his primary focus lay in the collection, research, and performance of music by older and often overlooked composers predating the 18th century. Commencing in 1816 and continuing until 1838, Kiesewetter hosted a series of historical concerts in his Salzgries apartment. For these events, he entrusted the musical direction to younger colleagues such as Franz Xaver Gebauer, Johann Hugo Worzischeck (Voříšek) and Johann Baptist Jenger. While Sophie Linhart participated in Kiesewetter’s salon, details regarding the nature of her involvement remain elusive. In 1819, the Gesel schaft von Musikfreunden, an association of music enthusiasts, was established in Vienna under the leadership of Franz Xaver Gebauer, the music director of the Augustinian Church. Col aborating with his colleague Ferdinand Piringer, Gebauer drew up the Society’s articles of association in the autumn of the same year. Initially, the Society’s aim was to convene every fortnight outside the church for performances termed Concerts spirituels, featuring a symphony and a sacred music piece. While the quality of these performances might not have been paramount, audiences were drawn to the rarity of the repertoire, seldom heard elsewhere in Vienna. The society deliberately eschewed virtuosic instrumental concertos and popular Italian opera music in favour of works reflecting the strict church and oratorio styles. Instrumental symphonies, a rarity during that era, were consistently presented in their entirety. The initial three seasons of the Concerts spirituels, up to 1822, are thoroughly documented, thanks to Johann Baptist Geißler, who meticulously compiled a handwritten memorial book for each year as co-organiser. The membership registers contain numerous notable names from Vienna’s musical elite, among them Sophie Linhart. Following Gebauer’s death in 1822, Ferdinand Piringer and Geißler carried on the concert series. In 1830, the organisation transitioned to Eduard von Lannoy, Carl Holz, and Ludwig Titze. In Vienna, public concerts were not solely the domain of music societies but were also organised by individual musicians themselves. They secured suitable venues at their own expense, typically opting for smaller and more affordable halls in inns, restaurants, and hotels. While commercial interests were undoubtedly at play, organising such events independently was a high-risk venture. Col aborations 284 Summary among musicians were common, offering a safer approach. It was during the pinnacle of her career that Sophie Linhart arranged her concert in Vienna, held on 20 November 1825, at the Landständischer Saal in Herrengasse. She had already performed there on several occasions, including a matinée concert featuring Ignaz Moscheles, Josef Mayseder, and Mauro Giuliani in 1818, as well as two concerts by the pianist Franz Schoberlechner in 1821 and 1823. Musical performances frequently took place at the prestigious Hotel Zum Römischen Kaiser, adjacent to the Schottenkirche. Reports and concert reviews from 1817 and 1818 highlight Sophie Linhart’s appearances in the hotel’s hall. She participated in concerts hosted by violinists Franz Pechatschek and Eduard Jaël , pianist Joseph Szalay, and other musicians. Sophie Linhart consistently demonstrated her philanthropic spirit by actively engaging in charity concerts. It appears that most of her performances were not financially lucrative, as neither private salon hosts nor public associations compensated the performers. Amateur musicians primarily participated in these events out of idealism, viewing them as opportunities to network, socialise, and, above all, make music alongside friends. Sophie Linhart’s engagement at the Theater an der Wien in autumn 1817 marked a pivotal step in her professional journey. Debuting on 8 November of that year, she undertook the formidable role of Amenaide in Gioachino Rossini’s Tancredi, a challenge for which she had meticulously prepared under the guidance of Anselm Hüttenbrenner. Linhart shared the stage with the debutant tenor Rinaldi as Agirio, and the renowned Gentile Borgondio as Tancredi. However, myriad organisational hurdles, an unfortunate selection of soloists, and, most significantly, insufficient preparation culminated in a disappointing performance. Critics delivered scathing reviews, emphasising Linhart’s prior reputation as a chamber singer, acknowledging the pleasant quality of her voice and her distinguished training. Yet, they lamented her lack of stage experience, noting a timidity in her vocal delivery and a deficiency in projection. Despite this setback, other operas performed at the Theater an der Wien during the 1817/18 season achieved greater success; however, they were overshadowed by the failure of Tancredi. Notably, on 8 January 1818, the premiere of André-Ernest-Modest Grétry’s opera Zémire et Azor, adapted into German, garnered widespread acclaim. Linhart’s performance received praise for her beautiful, crystalline voice and her precise diction, though critics observed a lingering hesitation in fully embracing her own talents. In February 1818, Stefano Pavesi’s opera buffa Ser Marcantonio debuted to enthusiastic reception, with critics applauding the theatre’s efforts and noting a new spirit among the singers and orchestra. However, the success was short-lived; by mid-February, the fourth performance of the opera failed to sustain momentum. Towards the end of March, the Theater an der Wien staged Ferdinando Orlandi’s opera buffa La dama soldato, which premiered to complete failure, largely attributed to the choice of the work. Criticism was levelled at the music for its mediocrity, 285 the plot for its weakness and occasional indiscretion, and the actors for their lack of motivation. Only one aria, sung by Linhart and borrowed from another opera by Pietro Guglielmi, received praise. Thus, the opera season at the Theater an der Wien concluded in the spring of 1818 with even less fanfare than its autumn 1817 inception. Sophie Linhart, despite a few months on stage, decided to abandon her opera singing career following this disappointing experience. IV. Sophie Linhart in Ljubljana In the early 19th century, Ljubljana stood as a modest provincial capital within the Austrian Empire, later elevated to the capital of the Kingdom of Illyria in 1816. Despite the conservative stance of the court under Francis I, which did not favour the Slovene national movement, cultural life persisted. Following the Congress of Laibach in 1821, cultural activity surged, visibly transforming the city’s landscape. Alongside the Estates Theatre, the Philharmonic Society emerged as a leading force in the city’s musical scene, hosting regular concerts. However, records of musical gatherings in private salons remain somewhat ambiguous. In the spring of 1826, Sophie Linhart departed Vienna, opting for her hometown as the stage for her future endeavours. En route to Ljubljana, she briefly stopped in Graz, where she performed two concerts alongside Anselm Hüttenbrenner. Upon reaching Ljubljana, Linhart made her public debut at a concert organised by the Philharmonic Society. In early May, she journeyed to Trieste, presenting a recital at Palazzo Gadol a. Critics lauded her beautiful voice, superb training, technical finesse, and impeccable Italian diction. Linhart then ventured to Venice, possibly exploring other Italian cities. She returned to Ljubljana on 8 August, participating in several concerts of the Philharmonic Society that autumn, alongside violinists Joseph Kieninger and Joseph Benesch, as well Viennese pianist Maximilian Joseph Leidesdorf. Founded in 1794 by a group of amateur musicians, the Philharmonic Society of Ljubljana swiftly evolved from a string quartet into a vibrant association. By 1796, the Society formalised its activities, with the publication of its articles of association. It soon established an orchestra, organised regular music academies, amassed a collection of musical instruments and scores, and contributed to public musical education. Although interrupted temporarily by the French occupation, the Philharmonic Society rebounded after 1816, maintaining its status as the city’s leading musical institution until 1918. Sophie Linhart’s name appears as an honorary member of the Philharmonic Society of Ljubljana in the printed registers of members from 1822. According to the Society’s statutes, honorary membership could denote non-active participation 286 Summary or residency outside Ljubljana. Notably, it could also recognise significant contributions to the Society, as the Society never explicitly distinguished between ordinary and extraordinary honorary members. Linhart received honorary membership again in 1831 in recognition of her services as a concert singer and singing teacher. Awareness of Sophie Linhart within the Society likely rose around 1821 through reviews of her performances or via personal connections with the Society’s leadership. Johann Baptist Novak, the composer of the stage music for Linhart’s 1791 comedy Ta veseli dan, was an influential member of the committee. Bernhard Kogl, the director of the Philharmonic Society at the time, served as court physician in Vienna from 1809 to 1816, indicating ties to Viennese musical circles. Anselm Hüttenbrenner’s dedication of a vocal quartet to Kogl in March 1816 implies the latter’s involvement in the musical scene. The dedication references a seriously ill friend whose life Kogl purportedly saved. While there is a theory that this friend could have been Franz Schubert, the lack of concrete evidence prevents certainty on the matter, though it remains intriguing. A significant connection between the Philharmonic Society and Sophie Linhart could potentially be traced through Amalia Maschek, née Horny, the wife of conductor Caspar Maschek. The Maschek couple had been residing in Ljubljana since 1820. Born in Moravia in 1792, Amalia initially pursued a career as a stage singer in Vienna around 1811, later relocating to Klagenfurt and Graz. In Graz, she married Maschek, who was engaged at the Estates Theatre, and accompanied him to Ljubljana shortly before the Congress of Laibach. In Ljubljana, she not only performed as a singer but also served as a manager at the Estates Theatre from 1833 to 1835. It is likely that Amalia and Sophie Linhart crossed paths in the Vienna salon of Ignaz Sonnleithner. In late October 1826, Sophie Linhart published an advertisement in the Laibacher Zeitung offering private singing lessons. Unfortunately, records regarding the level of interest in her teaching or the number of pupils she attracted are unavailable. Another advertisement did not surface until mid-August 1827, announcing Linhart’s farewell concert. After spending a year in Ljubljana, she returned to Vienna, where she held a concert at the Gesel schaft der Musikfreunde in November 1827. Linhart then journeyed to Brno, where she performed between acts of a play at the theatre in mid-December. Following these two performances, information about Linhart’s musical activities becomes scarce until the spring of 1831. By the autumn of 1828 at the latest, she had become a governess at Klingenfels Castle in Lower Carniola, where her future husband, Joseph Heuschober, was employed as a private tutor. Both were hired by Louis Joseph Jombart, a factory owner and cloth merchant from Lille, France, and his wife, Elisabeth Gabriele Victoire, to educate their children. The Jombart couple had acquired the property through a lottery in late 1823. 287 Details about Linhart’s and Heuschober’s employment and whether they first met at Klingenfels remain uncertain. However, they became engaged and intended to begin the next phase of their lives together in Ljubljana. Joseph Heuschober, born on 19 March 1802 in Goisern on Lake Hallstatt, was the son of a schoolteacher. The family later relocated to Ebensee on the Traunsee. Documentation related to the educational institution Heuschober founded in Ljubljana in 1831 indicates that he received a solid education. In the mid-1820s he successfully completed private examinations at the Graz Lyceum, initially in philosophy and later in law. By the end of June 1830, Heuschober had qualified at the St. Anna School in Vienna, enabling him to pursue a career as a private teacher. Sophie Linhart and Joseph Heuschober exchanged vows on 11 April 1831, at St Jacob’s Church in Ljubljana. At the time, the bride was 43 years old, a notable 14 years older than her groom. A few weeks after their wedding in May, Linhart gave her last public performance in Ljubljana, bidding farewell to the concert stage. In April of the same year, the couple sought permission from the district authorities in Ljubljana to establish a private educational institution for boys. Their handwritten plan meticulously outlined the institution’s educational objectives, emphasising not only academic proficiency but also moral and ethical development. The curriculum reflected a comprehensive scope of knowledge, showcasing the couple’s educational prowess. Heuschober diligently promoted his school through newspaper advertisements. The Diocesan Archives in Ljubljana still preserve annual reports, along with registers of pupils from 1833 to 1836, submitted by Heuschober to the school inspectorate. Although boys from across the Empire, especially Italy, attended the school, enrolment declined annually. While the exact reasons for this decline remain unclear, it is evident that the school fell short of its intended objectives. Little is known about the private life of the Heuschober couple or their involvement in Ljubljana’s social circles. In August 1837, they closed the school and relocated to Graz, seeking potentially better opportunities. However, by November 1837, Heuschober faced inquiries in Graz regarding tax arrears, encountered difficulties with property auctions in Ljubljana, and had unresolved rent debts pending before the Ljubljana court. Financial considerations likely prompted their subsequent moves, first to Graz, then to Vienna in the spring of 1838 and later to an undisclosed location. Although Heuschober initially intended to establish a school in Graz, it appears he instead offered private lessons for a brief period. In 1860, the Bulletin of the Austrian Central Police reported the loss of a passport belonging to a Dr Joseph Heuschober from Ebensee in Upper Austria, issued in Linz in September 1857 for travel to the German states, France, Italy, and Belgium. Furthermore, in April 1850, the royal government of Upper Franconia in Bayreuth had already granted a Dr Joseph Heuschober of Ebensee permission to conduct optical arts performances within the territory of the kingdom. However, 288 Summary whether these references pertain to Sophie Linhart’s husband remains uncertain. Unfortunately, due to a lack of definitive sources, Sophie Linhart’s whereabouts after 1838 remain shrouded in mystery. V. Sophie Linhart as a Singer and her Social Environment Accounts of Sophie Linhart’s rise to fame may give the impression of an overnight sensation. However, her documented solo debut in May 1813, performing in Maximilian Stadler’s oratorio Die Befreyung von Jerusalem at Vienna University Hall, suggests a level of experience that organisers would not typically entrust to a novice. It is likely that prior to this event, Linhart honed her skil s through frequent performances in private salons and possibly in her own home, cultivating relevant connections and earning recommendations. While press coverage of Linhart’s performances was plentiful, detailed descriptions of her vocal and musical abilities are scarce. Nevertheless, consistent characterisations over a span of fifteen years praised her natural, resonant voice with an extensive range, secure intonation, and expressive delivery. Critics described her as an exceptional and sought-after concert singer, lauding the natural beauty, brightness, purity, and clarity of her voice. Such accolades align with the traits of a coloratura soprano, corroborated by the repertoire she sang. Linhart was also admired for her innate emotional expression and musicality, with contemporaries acknowledging her mastery of vocal technique in the style of the Italian school of singing. She was praised for seamlessly transitioning between registers and effortlessly reaching high notes. However, critics at the Theater an der Wien noted weaknesses such as lack of stamina, stage presence, shyness, and inexperience. Early in her career, Linhart demonstrated a clear preference for contemporary Italian opera, particularly the works of Gioachino Rossini. Beginning in 1816, Rossini’s operatic works were included in the Viennese repertoire for several years, and his arias also filled concert programmes. This “Rossini fever” reached its peak during the composer’s visit to Vienna in 1822, but the popularity of his music, and of virtuoso Italian opera in general, began to decline in the late 1820s, when audiences also gradually lost interest in Linhart’s concert performances. Linhart failed to adapt her repertoire, contributing to declining audience engagement. While she had been occasionally cited as an early interpreter of Franz Schubert’s lieder, documented performances of only two lieder exist, suggesting German lieder were not a significant aspect of her repertoire. Concert reviews occasionally expressed their wish that this outstanding interpreter of Italian music would occasionally delight audiences with German-language vocal works. 289 Despite her prominence in Viennese bourgeois society, direct references to Linhart in letters, diaries, and other biographical evidence are rare, leading researchers to rely mainly on concert programs and reviews to trace her social network. Linhart and Franz Schubert shared mutual acquaintances and had a personal connection. This is evidenced by a letter dated late March 1821 from Leopold Sonnleithner to Joseph Hüttenbrenner, where Sonnleithner indirectly invites Schubert to attend a rehearsal of his lied Der Jüngling auf dem Hügel at Linhart’s residence. Linhart is reported to have premiered this lied in public on 30 March 1821 at Ignaz Sonnleithner’s salon. Additionally, it is noted that she sang Schubert’s lied Gretchen am Spinnrade at Sonnleithner’s gathering on 2 March 1821, just a few weeks before its publication. The depth and scope of Schubert’s relationship with Linhart remains elusive. With only a few passing mentions, written sources from Schubert’s circle of friends offer little insight into Linhart’s presence. Anselm Hüttenbrenner’s memoirs, however, shed light on their social dynamics. Hüttenbrenner recounts introducing Schubert to various musical circles during his time in Vienna, reciprocally integrating Hüttenbrenner into Schubert’s social circle. Notably, Hüttenbrenner explicitly references the Linhart family in his recollections. Hüttenbrenner played a significant role in Sophie Linhart’s social milieu. Between 1815 and 1819 he received composition and singing instruction from Salieri, forging connections within Vienna’s musical community. Unfortunately, Hüttenbrenner’s decision to destroy his Vienna diary deprives us of further insights. However, a surviving copy of a vocal trio, based on Friedrich Schiller’s poem Das Lied von der Glocke and composed in 1815, survives in his estate and offers a glimpse into their shared artistic endeavours. Interestingly, Sophie Linhart copied the score and briefly held it in her possession. The circumstances surrounding its return to the Hüttenbrenner collection remain unclear, as does the question of where and when the work was performed. It is conceivable that a rendition took place in the salon of Countess Wilhelmine Leslie in Vienna, given her patronage of Hüttenbrenner and the piece’s dedication to her. Years later, Hüttenbrenner referenced Sophie Linhart as one of his students, although not in the context of singing lessons, but rather in preparation for her role of Amenaide in the 1817 production of Rossini’s Tancredi. At the end of March 1816, Sophie Linhart wrote a few lines in the Hüttenbrenner album amicorum, drawing inspiration from Nina d’Aubigny von Engelbrunner’s treatise Briefe an Natalie über den Gesang. On the same occasion, Sophie’s sister Amalia Linhart contributed some French verses to the album. Personal connections with the Linhart family extended beyond Anselm his brothers Joseph and Heinrich Hüttenbrenner. Joseph crossed paths with Schubert in Vienna in 1817, thereafter assuming the role of factotum in his life. Meanwhile, Heinrich, 290 Summary a poet, witnessed his poem Der Jüngling auf dem Hügel set to music by Schubert in November 1820, with Linhart performing it within Sonnleithner’s salon. Heinrich’s correspondence from Graz with his brother Joseph in 1823 and 1824 frequently inquired about the Linhart’s family wel being. Sophie Linhart received substantial support from the Sonnleithner family, often involving them behind the scenes of her public performances, whether at the Gesel schaft der Musikfreunde or at their private music salon. Notably, Linhart maintained close ties with Ignaz Sonnleithner and his son Leopold. Her sole surviving letter, addressed to Leopold, sought assistance in organising one of her musical events, hosted at her neighbour Eleonora Förster’s residence. Emanuel Aloys Förster, a renowned composition teacher, composer, and musician in Vienna, lived with his family in the same house on Kienmarkt as the Linhart family. Caroline Unger, another prominent singer within Vienna’s musical circles, was slightly younger than Linhart. She gave her first performances in private salons in Vienna alongside the Sonnleithner family, and frequently col aborated with Linhart in concerts between 1819 and 1820. Both singers graced events hosted by the Gesel schaft der Musikfreunde and the Concerts spirituels. Unger’s career trajectory saw her secure engagements at the Kärntnertortheater in 1821, and, despite some initial challenges, eventually transition from minor roles in German operas to soloist positions in Italian opera, notably at the Teatro San Carlo in Naples in 1825 under the direction of theatre director Domenico Barbaja. Concert programmes of the time mention Linhart alongside Marie Mathilde Weiß, who was later appointed to the court of Princes Thurn and Taxis in Regensburg. Linhart also col aborated with singers Joseph Mozatti, Josef Johann Götz, Josef Barth, Johann Carl Schoberlechner, Peter Lugano, Georg Krebner, and Joseph Preisinger. While details about her pianist col aborators are scant, as the names of piano accompanists are often not included in concert programmes and reviews, she certainly performed with a young Ignaz Moscheles, Franz Schoberlechner, and Jan Hugo Worzischek, and shared the stage in Ljubljana with Maximilian Joseph Leidesdorf. Noteworthy violinists with whom Sophie Linhart performed regularly were Joseph Mayseder, Joseph Böhm, Franz Pechatschek, Leopold Jansa, Georg Hellmesberger the Elder, Eduard Jaëll and, later, Joseph Benesch. Eduard Jaël , who was born in Vienna, Graz, or somewhere in Styria and served as concertmaster of the private Vienna Orchestra Society, deserves a special mention. From 1817 he gave regular solo concerts, was a member of the orchestra of Theater an der Wien and lived in Ljubljana from about 1822, where he was concertmaster of the Philharmonic Society and ran a private violin school. He relocated to Trieste in 1830. Although Linhart and Jaëll col aborated in Vienna around 1818, no public performances together in Ljubljana are recorded. 291 VI. The Life of Amalia Matzal, née Linhart Like Sophie, Amalia Linhart received vocal training, although her public performances remain undocumented. She became a member of the newly established Gesel schaft der Musikfreunde in Vienna and is recorded as an alto in the membership registers from 1813 to 1817. However, scant information is available about Amalia’s life and her relationship with her sister. Following her marriage, she appears to have focused entirely on her role as a wife and mother, leaving little record beyond basic genealogical details. Amalia married Johann Matzal on 5 May 1822, at the age of 31. Johann Matzal was born into a prosperous family in Vienna on 2 March 1798. His father Johann Matzal the Elder was a merchant who owned properties on Kohlmarkt and elsewhere in Vienna. Amalia’s husband worked as a clerk in the Lower Austrian accounts department. The couple had at least seven children between 1822 and 1834, tragically losing three (Barbara Sophia, Paul Anton, and Hermann Wenzel) in infancy. Their son Vincenz Hermann passed away at the age of 24. The eldest son, Johann Nepomuk Emanuel Matzal (born 1822), pursued a career in law, serving in various administrative offices in Lower Austria and Vienna. He married Pauline Seidl, but the union remained childless. Johann Nepomuk died in Vienna in 1902 at the age of 80. Barbara Amalia Matzal, born in 1824, in 1856 wed Wilhelm Barth, a doctor who initially resided in the Matzal family house on Kohlmarkt while studying at the University of Vienna. Barth later served as a district physician in Baden near Vienna until his retirement in 1890. Barbara Amalia was actively involved in charitable organisations until her death from heart failure in 1884. Her brother Theodor (born 1830) pursued medical studies in Vienna and married Caroline von Hölzel in 1856. After the tragic deaths of both his son and his wife in 1859, Theodor married Theresia Seidl in 1862. Theresia was the younger sister of Pauline Seidl, the wife of his brother Johann Nepomuk. Theodor worked as a military doctor and surgeon, serving in Krems an der Donau and at the Josephine Academy in Vienna. His character is unfavourably mentioned in the autobiography of the renowned writer Arthur Schnitzler. Amalia Linhart-Matzal herself passed away on 5 January 1863 at the age of 71. None of her children left any descendants. 292 Summary VII. Sophie Linhart and the Role of Music in the Vormärz Era As the rapidly growing bourgeoisie gradually supplanted the nobility as patrons of cultural endeavours, the traditional demarcation between professional and amateur musicians underwent a transformation. Society became divided between these two groups. The concept of col aboration and interchange between them formed the foundation for the establishment of various musical societies initiated by the bourgeoisie from the late 18th century onwards. However, it was not until the emergence of itinerant virtuosos in subsequent decades that the trend towards segregating artists and audiences became pronounced once more. The once-intimate connection between social life and amateur musical pursuits receded into the background amid the growing emphasis on professionalisation and virtuosity. Consequently, amateur musical societies found themselves in competition with their professional counterparts. In the latter half of the 18th century, discussions about the roles of various music-related groups began to surface. Terms such as connoisseur, enthusiast, dilettante, and amateur took on varied meanings depending on the context, with dilettante increasingly carrying connotations of aesthetic non-conformity, lack of expertise, and reliance on subjective sentiment. This label was frequently applied, particularly to women. Such distinctions also influenced compositional practices, gradually leading to the delineation of aesthetic categories. As the music market professionalised, a divide emerged between music as an art form and popular music, relegating amateur music-making to the realm of what was termed “salon music”. Originally, the terms “amateur” and “dilettante” simply differentiated between professional and non-professional musicians. Sophie Linhart’s musical pursuits should be viewed within this framework. Despite not making music her primary profession, her dedication to music was earnest. Her acceptance of a role at the Theater an der Wien and her aspiration to establish herself as a singing teacher in Ljubljana in 1826 can be seen as steps towards professionalisation. While 19th century private salons represented spaces of relatively equitable gender dynamics, women faced stringent social constraints beyond these settings. Like Linhart, most women ceased their public musical engagements upon marriage. Despite conforming to societal norms regarding musical pursuits, access to musical education was primarily dictated by financial status. Private music teachers commanded high fees, and even wealthy families often resorted to parental instruction. Despite varied opinions, the discourse surrounding gender and musical education and practice was multifaceted. For example, a vocal training manual published in Leipzig in 1803 by Nina d’Aubigny von Engelbrunner, advocated for expanded opportunities for women’s musical involvement within existing social 293 norms. The manual, present in Linhart’s personal library, merits particular attention for its content and message. In her “Letters to Natalie about singing”, d’Aubigny advises a fictional friend on vocal training and general musical education, stressing the parental responsibility for their children’s musical upbringing. She advocates for an early start to musical education, especially under the guidance of mothers. While girls from middle-class backgrounds were typically expected to be able to sing a few songs within the family circle or in front of visitors, regardless of their proficiency, d’Aubigny’s standards were more demanding. On 25 March 1816, Linhart copied a motto from “Letters to Natalie” into Anselm Hüttenbrenner’s album amicorum, likely to evoke specific associations. While the significance of women in 19th-century European musical life has been relatively well researched, this aspect of Slovenian musical history remains largely overlooked. However, even a preliminary examination of available sources suggests that female musicians made notable contributions to the musical landscape of Ljubljana. It is reasonable to infer that while most women pursued their musical ambitions within domestic and private settings, many also participated regularly in public concerts. Their backgrounds are unsurprising, as they predominantly hailed from prestigious families. In addition to possessing musical talent, these women benefited from family networks that facilitated their involvement in public performances. Among the notable female musicians in Ljubljana during that period were Elise von Schmidburg, daughter of the governor of Illyria, Joseph Camillo von Schmidburg, who served in Ljubljana from 1822 onwards. Elise gained recognition as both a singer and pianist, and although it is reported that she also composed, none of her works have survived. Another remarkable figure was Amalia Oblak, celebrated not only for her talent as a painter but also as an accomplished pianist before her marriage in 1832. She studied painting under Leopold Kupelwieser and received music instruction from Carl Maria von Bocklet in Vienna. Records indicate her public performances in 1831, including her participation in Linhart’s concert on 27 May 1831. Additionally, noteworthy figures include Julia Kogl, daughter of the aforementioned doctor and founding member of the Philharmonic Society, Bernhard Kogl; Eleonore Hauck, and especially Anna (Nanette) Herzum. Maria Wagner, née Baroness Schmidhammer, stood out among female musicians in Ljubljana during that era, as she only performed in public after her marriage. When comparing the musical scene of the bustling capital, which excelled in every aspect, with that of a relatively small town on the fringes of the Austrian Empire, Ljubljana may not emerge as the clear victor. Undoubtedly, larger cities provided superior opportunities for artistic endeavours and boasted educated, receptive audiences that could sustain the arts economically. These urban centres fostered vibrant music markets, offered better educational resources, and, most importantly, provided fertile social networks conducive to artistic flourishing. 294 Summary However, despite its seemingly provincial appearance, Ljubljana was far from a sleepy town. It, too, offered a diverse array of opportunities for musical engagement. Here, music served as more than mere recreation; it was a form of exercise, a means of artistic expression, a leisure pursuit, a means of socialising, and a medium for social communication. While Linhart’s decision to return to her hometown after decades in Vienna may have been motivated by personal factors, she did not abandon Vienna in search of a comparably rich cultural scene elsewhere. Rather, she sought new avenues for her musical pursuits in Ljubljana, hopeful of discovering fresh opportunities in her familiar surroundings. Exploring the life of Sophie Linhart and her contributions to the musical landscapes of Vienna and Ljubljana in the first half of the 19th century may seem like a niche pursuit within the broader scope of music and cultural history. However, delving into this particular aspect of musical culture offers valuable insights. It provides a window into the multifaceted nature of musical life during that era and sheds light on women’s roles in music – a topic often overlooked in historical narratives. Examining Linhart’s journey through a micro-historical lens unveils a rich tapestry of musical culture, encompassing diverse social networks, both successful and unsuccessful careers, musical institutions, and prevailing social norms and values. Sophie Linhart undeniably belonged to a cohort of musicians who left an indelible mark on the cultural fabric of their time. Thus, her story serves as a significant chapter in our understanding of music history, offering glimpses into the broader societal and cultural dynamics of the era. 295 Viri in literatura Časopisni viri (periodika) so citirani v sprotnih opombah. Večinoma so dosegljivi v elektronski obliki v spletnih elektronskih bazah ANNO, dLib in digiPress. Cerkvene matične knjige so citirane le v sprotnih opombah z navedbo kraja, cerkve, vrste in signature navedene knjige. Vse cerkvene matične knjige so dosegljive v elektronski podatkovni zbirki Matricula Online, ki jo upravlja neprofitna organizacija ICARUS – International Centre for Archival Research. V seznamu arhivskih virov so navedena skrajšana in polna imena arhivov, knjižnic in drugih ustanov, ki hranijo v knjigi navedene vire. V sprotnih opombah so navedene zgolj kratice ustanov skupaj z natančnejšimi signaturami. Spletne podatkovne zbirke ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana SI AS 14, Gubernij v Ljubljani ANNO Historische Zeitungen und Zeitschriften: https://anno. SI AS 307, Sodstvo onb.ac.at/ SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v CityABC – WienWiki (konskripcijske številke): https://cityabc. Ljubljani at/index.php/Kategorie:Konskriptionsnummern SI AS 730, Gospostvo Dol, fond Breckerfeld digiPress – Das Zeitungsportal der Bayerischen Staatsbibliothek: SI AS 1052, Rodbina Zois Edelstein digipress.digitale-sammlungen.de Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si): https://www.dlib.si/ A-Wgm – Archiv, Bibliothek und Sammlungen der Gesellschaft Eurologisch – Historischer Währungsrechner (spletni pretvornik der Musikfreunde in Wien, Dunaj historičnih valut): https://www.eurologisch.at/docroot/ Briefsammlung waehrungsrechner/ Gesel schaft, Konservatorium Matricula Online (cerkvene matične knjige): https://data. A-Wn – Österreichische Nationalbibliothek, Musiksammlung, matricula-online.eu/sl/ Dunaj Popis grobov na Dunaju (Verstorbenensuche): https://www. friedhoefewien.at/verstorbenensuche A-Wst – Wienbibliothek im Rathaus, Dunaj SIstory – Zgodovina Slovenije (popisi prebivalstva Slovenije Hartmann, Franz von. Tagebuch 1825–1831, H.I.N.-39725 1830–1931): https://www.sistory.si/11686/menu510Anno Perth, Matthias Franz. Tagebuch 1803–1856, H.I.N.-226988 NMS - Narodni muzej Slovenije, Ljubljana RAR M 12 P 132. Pismo Avguština Zoisa, Dunaj, 11. november Arhivski viri 1793 A-Gk – Universitätsbibliothek der Kunstuniversität Graz, Gradec NÖLA – Niederösterreichisches Landesarchiv, St. Pölten Nachlass Anselm Hüttenbrenner Partezettelsammlung NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Ljubljana A-Gla – Steiermärkische Landesbibliothek, Gradec NŠAL 31, Šolstvo Nachlass Faust Pachler 296 Viri in literatura NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, Glasbena zbirka, . Duetto Mendace fu il labbro. Nell’Opera Il sacrificio d’Epito. Ljubljana Composto in Venezia Dal Sig.r Maestro Michele Carafa ed Arhiv Filharmonične družbe eseguito Dalle Signore Morandi e Cortesi. Milano: Gio. Ricordi, [1820]. A-Wgm, VI 2871 (Q 4688). ÖAW – Archiv der Österreichischen Akademie der Cherubini, Luigi. Finale I [So kommt. Nein, nimmermehr] . Elise. Wissenschaften, Dunaj Del Sig. L. Cherubini. A-Wgm, VI 24861a (Q 2774). Archiv St. Anna . Medea, eine tragische Oper in drey Aufzügen frey nach Französischen von J. F. Treitschke. Musik von Cherubini. Clavier ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek, Sammlung von Auszug. Wien: Thadé Weigl, [1803]. A-Wgm, IV 1945/2 Handschriften und alten Drucken, Dunaj (Q 1246). Rosenbaum, Carl. Tagebücher 1797–1829, Cod. ser. n. 195–204 . Medea. Tragische Oper in 3 Aufzügen von L. Cherubini. Für das Piano-Forte eingerichtet. Wien: S. A. Steiner und Comp., Stadtarchiv Baden, Baden bei Wien [1820]. A-Wgm, VII 1945/4 (Q 12242). Osebna mapa Wilhelm in Amalia Barth Cimarosa, Domenico. Duetto Con quelle tue manine. Del Sig.re Cimarosa. L’amor costante. A-Wgm, VI 1602 (Q 3725). UAG – Universitätsarchiv Graz, Gradec Fesca, Friedrich Ernst. Die Geburt. Schon bey dem Eintritt in das Studentenkataloge Leben. [ No. II. Vierstimmige Gesänge für Sopran, Alt, Tenor, und Bass […] mit Begleitung des Piano-Forte]. Wien: Pietro UAW –Universitätsarchiv Wien, Dunaj Mechetti q.m Carlo, [1819]. A-Wgm, VI 715/2 (Q 5520). M – Matrikel der Universität Wien Fioravanti, Valentino. Duetto Con un’aria schizzignosa dal Sciabacchino ingentilito. Opera buffa del Sigr. V. Fioravanti. Universalmuseum Joanneum, Kulturhistorische Sammlung, Clavicembalo. A-Wgm, VI 1597/2 (Q 5536). Gradec . Trio de Virtuosi Ambulanti. Chanté par Med.es Cannavassi, Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner, Inv. Nr. 6096 Barili et M. Barili. Musique de Fioravanti. Arrangé avec accompagnement de Piano par Pacini de Naples. Paroles WStLA – Wiener Stadt- und Landesarchiv, Dunaj Françaises par Desriaux. Paris: Imbault, [ok. 1810]. Bezirksgericht Innere Stadt (I) A-Wn, MS30595-4°/11 MUS MAG. Konskriptionsamt, A101 – Konskriptionsbogen Stadt Generali, Pietro. Cavatina Nume perdonami aus der Oper Baccanali Konskriptionsamt, B4 – Passprotokolle di Roma von Generali. Mit Begleitung des Piano-Forte. NB. Magistratisches Zivilgericht, Officiosa der deutsche Text ist von H.rn G. Edel. Wien: Ant. Diabel i u. Zivilgericht, A2 Comp, [1820]. A-Wgm, VI 7963 (Q 10658). Graun, Carl Heinrich. Der Tod Jesu, eine Cantate in die Musik ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana gesetzt von Herrn Carl Heinrich Graun, Königl. Preuß. SI_ZAL_LJU 487, Mesto Ljubljana, indeksi in delovodniki Capellmeister. Leipzig: Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, SI_ZAL_LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige 1760. A-Wgm, III 7/7 (H 27399). SI_ZAL_LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura Grétry, André-Ernest-Modest. Zemire und Azor. Eine Zauberoper SI_ZAL_LJU 504, Konskripcijske tabele 1830–1857 (gl. podat-in vier Acten. Die Musik von Gretry ist neu beareitet von kovno zbirko SIstory) KpllMstr. Seyfried. Aufgeführt zum erstenmale im k. k. priv. Theater an der Wien am 8ten Jäner 818. Wien. 1814/18. A-Wn, Mus. Hs. 3288 Mus. Guglielmi, Pietro Carlo. Duetto In casa, e fuori dell Opera La Scielta Glasbeni viri (tiski in rokopisi) dello Sposo. Partitura. Del Sig.re Carlo Guglielmi. A-Wgm, VI 9213 (Q 2962). Carafa, Michele. Cavatina Amor fortuna e pace. Nell’Opera Adele Gyrowetz, Adalbert. Federica ed Adolfo. Dramma Serio in due Atti. di Lusignano. Del Sig.r Maestro D.n Michele Carafa. Dedicata Composto e messo per il Cembalo Dal Sig.r Adalberto Gyrowetz dall’Editore alla Signora Carolina Brizzi. Milano: Gio. Ricordi, Maestro di Capella dei Teatri Imp. R. di Vienna. Vienna: [1817]. A-Wgm, VI 8142/1 (Q 4686). Magazino di Musica dei Teatri Imp., [1813]. A-Wgm, IV 7012/1 (Q 1445). 297 Händel, Georg Friedrich. Timotheus oder Die Gewalt der Musick. nach dem Urtext der Neuen Mozart-Ausgabe von Rasmus Eine grosse Cantate in Musick gesetzt von Haendel. Im Baumann. Kassel, Basel, London: Bärenreiter, 2006. vollstaendigen Clavier-Auszug übersetzt, und den Kunstfreunden . Il dissoluto punito ossia il Don Giovanni. Dramma giocoso in und Kunstfreundinnen die dieses grosse Werck aufgeführt haben, zwei Akten. Libretto: Lorenzo Da Ponte. KV 527. Klavierauszug zugeeignet von P. J. Riotte. Wien: Pietro Mechetti q.m Carlo, nach dem Urtext der Neuen Mozart-Ausgabe von Hans-Georg [1812]. A-Wgm, III/1 (Q 780). Kluge. Kassel, Basel, London: Bärenreiter, 2005. Hüttenbrenner, Anselm. Terzett [»Für dich o Freund, für dein so . La clemenza di Tito. Opera seria in due Atti. Libretto: theuer Leben«] . Componirt v. Anselm Hüttenbrenner mp. im Caterino Mazzolà after Pietro Metastasio. KV 621. Vocal Score März 816. zu Wien. Dedicirt dem Herrn Hofmedicus Bernhard based on the Urtext of the New Mozart Edition by Eugen Epplée. v. Kogl. A-Gu, Rara MPMs 0/259. https://phaidra.kug.ac.at/ Kassel, Basel, London: Bärenreiter, 2001. open/o:294. . Quartett Dite almeno in che maniera zu der Oper La . Terzett für Sopran, Tenor e Bass mit Begleitung des Piano-villanella rapita von W. A. Mozart. Klavierauszug. Leipzig: -Forte über Schillers Worte im Lied von der Glocke. (O zarte Breitkopf & Härtel, [1823]. A-Wgm, VI 32387 (Q 7369). Sehnsucht) verfasst u. gewidmet. Ir Exzellenz der Frau Gräfin Naumann, Johann Gottlieb. Um Erden wandeln Monde &c. Psalm Wil. von Leslie. von August Anselm Hüttenbrenner. iites Werck. mit dem Vater unser von Klopstock und Naumann. Partitur. 1815. A-Gu, Rara MPMs 0/258. https://phaidra.kug.ac.at/ Leipzig: Breitkopf & Härtel, [ok. 1823]. A-Wgm, III 838/1 open/o:293. (Q 938). . Terzett für Sopran, Tenor e Basso mit Begleitung des Piano-Nicolini, Giuseppe. Duetto [ Il braccio mio guerriero] dell’Opera -Forte über Schillers Worte, im Lied von der Glocke. (O Zarte Trajano. Pezzi Favoriti dell’Opera Seria Trajano in Dacia per Sehnsucht) von August Anselm Hüttenbrenner. Componirt anno Il Clavicembalo […] . Musica del Sig. Nicolini. Wien: Artaria et 1814. Aechtes Exemplar Hüttenbrenner mp. Vienne [ 1] 817. Comp., [ok. 1800]. A-Wgm, VI 9884/1 (Q 7762). A-Gu, Rara MPMs 0/261. https://phaidra.kug.ac.at/ Novak, Janez Krstnik. Figaro. Cantate zum Geburts oder open/o:296. Namensfeste einer Mutter. Ur. Aleš Nagode in Zoran Isouard, Niccolò. Duett aus der Oper Alamon, Fürst von Catanea Krstulović. Monumenta artis musicae Sloveniae 47. für das Piano-Forte. Wien: Verl. der k.k. priv. chemischen Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2004. Druckerey, [1814]. A-Wn, MS16816-qu.4° MUS MAG. . Figaro. Gedicht von Anton Linhart; Musik von J. B. Krufft, Nikolaus von. Gottes Lob im Frühling. Hymne III für 6 Novak. NUK, Glasbena zbirka. http://www.dlib. Singstimmen von Niclas Baron v. Krufft, instrumentirt von si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5CSTZJAU. Leopold Sonnleithner mp. den 29. Februar 1820. A-Wgm, Pacini, Giovanni. Gran Duetto. In quel cor confido e spero. V 1841/1 (MA Leopold Sonnleithner). Nell’Opera Il Barone di Dolsheim. Del Sig.r M.o Giovanni Pacini. Linharth. Polka-Mazurca. NUK, Glasbena zbirka. Eseguito al R. Teatro alla Scala dalla Sig.a Camporesi e dal Sig.r Liszt, Franz. Réminiscences des Puritains. Grande Fantaisie pour Remorini. Dedicato dall’Editore a Madamigella Isabella Cecilia le Piano. Dédiée à Madame la Princesse Belgioso par F. Liszt. Keatinge. Milano: Gio. Ricordi, [1818]. A-Wgm, VI 6515/2 Nouvelle Édition. Op. 7. Mayence et Anvers: Chez les fils (Q 7865). de B. Schott, [1880]. https://s9.imslp.org/files/imglnks/ . Terzetto Per pietà con tal promessa. Nell’Opera Il Faleg[ n] ame usimg/9/91/IMSLP67567-PMLP136369-S390.PDF. di Livonia. Del Sig.r M.o Giovanni Pacini. Eseguito al R. Teatro alla Mayr, Johann Simon. Aria Sento mancarmi l’anima. Alonso e Cora. Scala Dalla Sig.ra Festa e dai Sig.ri Crivelli e Remorini. Dedicato Del Sign. Giov. Sim. Mayer. Vienna: Stamperia di Musica dei dall’Editore all’Ill.mo Sig.r tenente Colonnello Enrico Browne. Teatri di Corte, [ok. 1805]. A-Wgm, VI 38662 (Q 6801). Milano: Gio. Ricordi, [1819]. A-Wgm, VI 1937 (Q 7881). Morlacchi, Francesco. Romanza Caro suono lusinghiero nell’Opera Paër, Ferdinando. Achille. Duetto (per te mio tesoro). Del Sig. Tebaldo ed Isolina del Sgr. Maestro Francesco Morlacchi. Wien: Ferdinando Paer. No. 7. [Wien: k. k. Hoftheater-Musik-Verlag, Pietro Mechetti q.m Carlo, [1829]. A-Wgm, VI 13618/2 1801]. A-Wgm, VI 9787 (Q 8003). (Q 3960b). . Duetto. Perchè mai Sposina mia, per il Clavicembalo, ricavato Mozart, Wolfgang Amadeus. Aria Parto, ma tu ben mio. La dall’Opera Il Principe di Taranto. Del Sig.r Ferd. Pär. Raccolta Clemenza di Tito. Del Sig.e Wolfgango A. Mozart. Clavir Part. d’Arie No. 233. Vienna: Artaria e Comp., [ok. 1797]. A-Wgm, A-Wgm, VI 256 (Q 3806). VI 490 (Q 7984). . Così fan tutte ossia La scula degli Amanti. Dramma giocoso in . Duetto. Te sovvente in mezzo all’ire. Nell’Opera l’Eroismo in zwei Akten. Libretto: Lorenzo Da Ponte. KV 588. Klavierauszug Amore del Sig.r M.o Ferdinando Paër. Eseguito dalli Sig.ri Elisa 298 Viri in literatura Manfredini e Claudio Bonoldi. Dedicato dall’Editore All Signor . Scena e Terzetto Cruda sorte. Nella Grand’Opera Riciardo Barone Gaetano Ciani, Cavaliere della Corona Ferrea. Milano: e Zoraide. Del Celebre Maestro Gioachino Rossini Di Pesaro. Gio. Ricordi, [1816]. A-Wgm, VI 12853 (Q 8015). Dedicato dall’Editore all’Ill.ma Sig.ra La Sig.ra Contessa Amalia . Ginevra degli Amieri. Tragicommedia per Musica in Quattro Belgiojoso. Milano: Gio. Ricordi, [1819]. A-Wgm, VI 8140/2 Atti. La Poesia e del Sig: Giuseppe Foppa. A-Wn, KT.185 MUS (Q 9010). MAG. . Tancredi. Melodramma serio in due atti di Gaetano Rossi. . Terzetto. Dunque andiam, più non si tardi. Achille. Del Sig. Posto in Musica da Gioachino Rossini. Rappresentato per la Ferdinando Paer. No. 6. [Wien: k. k. Hoftheater Musik Verlag, prima volta al Gran Teatro La Fenice in Venezia il Carnevale del 1801]. A-Wgm, VI 9786 (Q 8002). 1813. Riduzione per Canto con accomp. di Pianoforte di Pavesi, Stefano. Duetto. Se dai retta a quell’infido. Nell’Opera la L. Truzzi. Milano: Tito di Gio. Ricordi, [1854]. A-Wgm, Gioventu di Cesare del Sig.r M.o Stefano Pavesi. Eseguito al R. IV 4563/2 (Q 1912). Teatro alla Scala Dalle Signore Teresa Belloc, e Teresa Gallianis. . Terzetto. Quel sembiante quello sguardo für Sopran, Tenor Dedicato dall’Editore Al suo amico Davide Banderali Egregio und Bass. Aus der Oper L’Inganno felice (Die Getäuschten) von Cantante. Milano: Ricordi, [1817]. A-Wgm, VI 588/1 G. Rossini. Mit Begleitung des Pianoforte. Wien: Ant. Diabel i (Q 3363). und Comp., [ok. 1825]. A-Wgm, VI 9918 (Q 8888). . [ Ser Marcantonio]. [Wien: Pietro Mechetti q.m Carlo, . Terzetto Soave conforto cantato dalle Sig.e Colbran e Cecconi 1818]. A-Wgm, VI 7668 (Q 8153). ed il Sig.r Ambrogi nell’Opera Zelmira del M.o G. Rossini, ridotto Pucitta, Vincenzo. Duetto. Quel’occhietto, coccoletto dell’Opera I due con accomp.to di Forte-Piano. Milano: Gio. Ricordi, [1822]. Prigionieri con accompagnamento di Piano-Forte del Maestro A-Wgm, VI 5083/3 (Q 9115). Puccita. Wien: Pietro Mechetti q.m Carlo, [1817]. A-Wgm, Schubert, Franz. Das Dörfchen. von Bürger Die Nachtigall. VI 12840 (Q 8340). von Unger und Geist der Liebe. von Matthisson. für 4 Rossini, Gioachino. Aureliano in Palmira. Dramma serio in due Männerstimmen mit Begleitung des Pianoforte oder der atti di Felice Romani. Posto in musica da Gioachino Rossini. Guitarre, in Musik gesetzt, und dem Hrn Joseph Barth k.k. Rappresentato per la prima volta nel Gran Teatro alla Scala Hofsänger gewidmet von seinem Freunde Franz Schubert 11tes in Milano il Carnevale del 1814. Riduzione per Canto con Werk. N° [ 1–3]. Wien: Cappi und Diabel i, [1822]. A-Wn, accompagnamento di Pianoforte di Emanuele Muzio. Milano: SH.Schubert.059; SH.Schubert.060; SH.Schubert.062. Tito di G. Ricordi, [1851]. A-Wgm, IV 23683 (Q 1962). . Der Jüngling auf dem Hügel. Avtograf. A-Wgm, A 228. . Ciro in Babilonia ossia La Caduta di Baldassare. Dramma . Gretchen am Spinnrade aus Göthe’s » Faust« in Musik gesetzt in due atti di F. Aventi. Posto in Musica da Gioachino Rossini. und dem Hochgebohrnen Herrn Herrn Moritz Reichsgrafen Rappresentato per la prima volta al Teatro Communale di von Fries, Ritter des oester. kais. Leopoldordens, Sr k.k. Majestät Ferrara la Quaresima del 1812. Riduzione per Canto con wirklichen Kämmerer &.&. ehrfurchtsvoll gewidmet von Franz accompagnamento di Pianoforte di Gio. Castellini. Milano: Schubert. 2tes Werk. Wien: in Comission bey Cappi und Tito di Gio. Ricordi, [1852]. A-Wgm, IV 23234 (Q 1956). Diabel i, [1821]. A-Wgm, VI 2906 (Erstausgabe). . Corradino ossia Bellezza e cuor di Ferro. Dramma in due . Lieder. Band 1. Hohe Stimme. Uredil Walther Dürr. Urtext Atti. Musica del Sig.r Maestro Rossini. Per il Canto e Piano-Forte der Neuen Schubert-Ausgabe. Kassel, Basel, London: ridotto da J. M. Leidesdorf. Sul nuovo Spartito originale Seguito Bärenreiter, 2005. al Teatro Imp.le et Reale di Vienna nel 1822. Vienna: Artaria et Stadler, Abbé Maximilian. Die Befreyung von Jerusalem. Ein Comp., [1822]. A-Wgm, IV 4570 (Q 1925). Oratorium, gedichtet von Heinrich und Matthäus v. Collin. In . Duettino [ Se tu m’ami o mia Regina] nel ’Opera Aureliano Musik gesetzt von Herrn Abbè Maximilian Stadler. A-Wgm, in Palmira del Maestro Gioachimo Rossini. Ridotto per Canto, III 5 (Q 1064). e Clavicembalo da Benedetto Carulli. [Milano]: Giuseppe . Die Befreyung von Jerusalem. Grosses Oratorium in zwey Antonio Carulli, [ok. 1822–1832]. A-Wgm, VI 7230 (Q 8706). Abtheilungen. Gedichtet von Heinrich und Matthäus von Collin, . Elisabetta Regina d’Inghilterra. Oper im Klavierauszug von J. in Musik gesetzt von Abbé Maximilian Stadler. Vollständiger Rossini. Leipzig: Breitkopf und Härtel, [1819]. A-Wgm, Klavierauszug. Ihrer kaiserlichen Hoheit der Frau Erb-IV 3930/2 (Q 1908). Grossherzogin Maria von Sachsen Weimar &. &. in tiefster . Scena e Duetto Se ricuso i doni tuoi. Nell’Opera Il Sigismondo. Ehrfurcht zugeeignet von S. A. Steiner und Comp. Musikverleger A Soprano e Contralto. Del Sig.r M.o Gioachino Rossini. Milano: in Wien. Wien: S. A. Steiner, [1821]. A-Wn, SA.82.D.21 MUS Gio. Ricordi, [1819]. A-Wgm, VI 1845 (Q 1932). MAG. 299 Vaccai, Nicola. Cavatina: Voi mi chiamaste al Trono. Nell’Opera . Antonio Salieri. Sein Leben und seine weltlichen Werke unter Zadig ed Astartea. Del Sig.r M.o Vaccaj. Rido.ta con accomp.to besonderer Berücksichtigung seiner » großen« Opern. Vita und di Piano-Forte da L. Truzzi. Milano: Gio. Ricordi, [1825]. weltliche Werke. Zv. 2/1. München: Emil Katzbichler, 1974. A-Wgm, VI 9767 (Q 9989). . »Antonio Salieri und seine ›Scuola di Canto‹«. . Coro e Cavatina Deh m’inspira oh Ciel. Nell’Opera Bianca V: Beethoven-Studien. Festgabe der Österreichischen Akademie di Messina. Del Sig.r M.o Vaccaj. Eseguita in Torino dalla Sig.a der Wissenschaften zum 200. Geburtstag von Ludwig van Lalande. Milano: Gio. Ricordi, [1826]. A-Wgm, VI 9763 Beethoven, 37–50. Veröffentlichungen der Kommission für (Q 9985). Musikforschung 11. Wien: Hermann Böhlaus Nachf., 1970. Weigl, Joseph. Gran Duetto Minacciar tù mi vedesti. Nel . »Salieri e i suoi allievi«. V: Da Beaumarchais a Da Melodramma L’Iimobscata [ L’Imboscata]. Del Sig.r Maestro Ponte. Convegno su Antonio Salieri. Verona, 9 aprile 1994, ur. Giuseppe Weigl. Eseguito al R. Teatro alla Scala, dalle Signore Rudolph Angermüller in Elena Biggi Parodi, 1–24. Torino: Maria Marcolini e Carolina Bassi. Dedicato dall’Editore Alla EDT, 1996. Sig.a Baronessa Walbrun nata Principessa de la Torre Taxis. Antonicek, Theophil. Ignaz von Mosel (1772–1844). Biographie Milano: Gio. Ricordi, [1815]. A-Wgm, VI 2463 (Q 10249). und Beziehungen zu den Zeitgenossen. Doktorska disertacija, Winter, Peter von. Cavatina Ah! come può quest’anima. Nell’Opera Universität Wien, 1962. I Due Valdomiri del Sig.r M.o Pietro de Winter. Eseguita dalla . Musik im Festsaal der Österreichischen Akademie der Sig.a Violante Camporesi al R. Teatro alla Scala e dall’Editore Wissenschaften. Veröffentlichungen der Kommission für dedicata Al merito singolare della Medesima. Milano: Gio. Musikforschung 14. Wien: Hermann Böhlaus Nachf., 1973. Ricordi, [1818]. A-Wgm, VI 530 (Q 10332). . »Musik und Politik«. V: Bürgersinn und Aufbegehren. Zgodnji slovenski samospevi. Edicije Društva slovenskih Biedermeier und Vormärz in Wien 1815–1848, ur. Tino Erben, skladateljev 1777. Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 80–82. Sonderausstellung des Historischen Museums der 2006. Stadt Wien 109. Wien: Jugend und Volk, 1988. Assmann, Jan. Das kulturelle Gedächtnis. Schrift, Erinnerung und politische Identität in frühen Hochkulturen. 5. izd. München: C. H. Beck, 2005. Tiskani viri in literatura Balmori, Isabel. Le belcanto. Qu’en ont fait les enseignants? Une analyse située de pratiques didactiques, entre 1639 et 1950. »100 Jahre der Laibacher Bühne (1765–1865)«. Blätter aus Rennes: Presses universitaires de Rennes, 2021. Krain, 29. april 1865, 66–67. Barbo, Matjaž. »Korenine slovenskega samospeva«. Muzikološki Adler, Guido. »Umfang, Methode und Ziel der zbornik 42, št. 2 (2006): 15–24. Musikwissenschaft«. Vierteljahrschrift für Musikwissenschaft 1 Bauernfeld, Eduard. Erinnerungen aus Alt-Wien. Uredil Josef (1885): 5–20. Bindtner. Wien: Wiener Drucke, 1923. Ammerer, Gerhard. »Giuseppe Tomasel i (1758–1836). Beaumarchais, Caron von. Der närrische Tag, oder die Hochzeit des Eine biographische Skizze des Salzburger Hoftenors und Figaro. Ein Lustspiel in fünf Aufzügen, aus dem Französischen Gesangspädagogen aus Anlass seines 250. Geburtstags«. […]. Wien: s. n., 1785. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 148 Becher, Siegfried. Die Bevölkerungs-Verhältnisse der österreichischen (2008): 89–104. Monarchie mit einem Anhange der Volkszahl, Geburten, Andrejka, Rudolf. »Najstarejše ljubljanske industrije«. Kronika Sterbfälle und Trauungen vom Jahre 1819 bis zum Jahre 1843. slovenskih mest 3, št. 2 (1936): 132–135. Wien: Anton Dol ’s Enkel, 1846. . »Podobnik, Anton (1755–med 1798 in 1808)«. V: . Statistische Uebersicht der Bevölkerung der österreichischen Slovenska biografija. Obiskano 4. oktobra 2021. http:// Monarchie nach den Ergebnissen der Jahre 1834 bis 1840. www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi439721/#slovenski- Stuttgart, Tübingen: J. G. Cotta, 1841. biografski-leksikon. Becker, Karl. Johann Baptist Jenger (1793–1856). Ein Breisgauer Angermüller, Rudolph. Antonio Salieri. Dokumente seines Lebens Freund Franz Schuberts. Ein Beitrag zum 150. Todestag unter Berücksichtigung von Musik, Literatur, Bildender Kunst, Schuberts (19. 11. 1828–19. 11. 1978). Veröffentlichungen Architektur, Religion, Philosophie, Erziehung, Geschichte, des Alemannischen Instituts Freiburg i. Br. 45. Bühl, Baden: Wissenschaft, Technik, Wirtschaft und täglichem Leben seiner Verlag Konkordia, 1978. Zeit. Bad Honnef: Bock, 2000. 300 Viri in literatura Behringer, Wolfgang. Tambora und das Jahr ohne Sommer. Wie ein Bruckmüller, Ernst. »Wiener Bürger. Selbstverständnis und Vulkan die Welt in die Krise stürzte. München: C. H. Beck, 2015. Kultur des Wiener Bürgertums vom Vormärz bis zum Fin de Beiträge zur Geschichte der niederösterreichischen Statthalterei. siècle«. V: »Durch Arbeit, Besitz, Wissen und Gerechtigkeit«. Die Räthe der niederösterreichischen Landesstelle in Bürgertum in der Habsburgermonarchie, ur. Hannes Stekl, chronologischer Reihenfolge. Wien: Selbstverlag der k. k. Peter Urbanitsch, Ernst Bruckmüller in Hans Heiss, zv. 2, niederösterreichischen Statthalterei, 1896. 43–68. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1992. Bertuch, Carl. Carl Bertuchs Tagebuch vom Wiener Kongreß. Uredil . »Zur sozialen Situation des Künstlers, vornehmlich des Hermann von Egloffstein. Berlin: Gebrüder Paetel, 1916. Musikers, im Biedermeier«. Studien zur Musikwissenschaft 5 Biba, Otto. »Franz Schubert in den musikalischen (2002): 11–30. Abendunterhaltungen der Gesel schaft der Musikfreunde«. Bruel, J. A. Bibliotheque pour les Enfans, ouvrage propre à leur V: Schubert-Studien. Festgabe der Österreichischen Akademie inspirer l’amour pour la Vertu & l’horreur pour la vice, en der Wissenschaften zum Schubert-Jahr 1978, ur. Franz occupant leur Esprit & leur Cœur d’une maniere aussi instructive Grasberger in Othmar Wessely, 7–32. Veröffentlichungen qu’amusante. Le tout récueilli des meilleurs Auteurs tant Anciens der Kommission für Musikforschung 19. Wien: Verlag der que Modernes. Zv. 1. Dresden: Hilscher, 1777. Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1978. Budkovič, Cvetko. Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem. Zv. 1, »Biographische Notizen über Johann Hugo Worzischek, k. k. Od začetka 19. stoletja do nastanka konservatorija. Ljubljana: erster Hoforganisten«. Monatsbericht der Gesellschaft der Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992. Musikfreunde 10 (1829): 148–160. Budna Kodrič, Nataša. Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc. Blaha, Johanna. Die Schwestern Fröhlich. Doktorska disertacija, Zv. 2, Pisma za Jožefino (pred 1821–1871). Viri 45. Ljubljana: Universität Wien, 2002. Arhivsko društvo Slovenije, 2022. Bleiweis, Janez. »O domorodnih zadevah«. Novice kmetijskih, . Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc (1825–1858). rokodelnih in narodskih rečí 8, št. 6, 6. februar 1850, 25. Zv. 1. Viri 41. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2018. . »Županova Micka«. Kmetijske in rokodelske Novice 6, Byrne Bodley, Lorraine. Schubert. A Musical Wayfarer. New št. 29, 19. julij 1848, 125–126. Haven, London: Yale University Press, 2023. Böckh, Franz Heinrich. Merkwürdigkeiten der Haupt- und Residenz-Calendier de Lille, pour l’année 1830. Lille: L. Danel, 1830. Stadt Wien und ihrer nächsten Umgebungen. Ein Handbuch für Castel i, Ignaz von. Memoiren meines Lebens. Gefundenes und Einheimische und Fremde. Wien: B. Ph. Bauer, 1823. Empfundenes, Erlebtes und Erstrebtes. 2 zv. Denkwürdigkeiten . Wiens lebende Schriftsteller, Künstler und Dilettanten im aus Alt-Österreich 9–10. München: Georg Müller, 1913. Kunstfache. Dann Bücher-, Kunst- und Naturschätze und andere Catholy, Eckehard. Das deutsche Lustspiel. Von der Aufklärung bis Sehenswürdigkeiten dieser Haupt- und Residenz-Stadt. Ein zur Romantik. Sprache und Literatur 109. Stuttgart, Berlin, Handbuch für Einheimische und Fremde. Wien: B. Ph. Bauer, Köln: W. Kohlhammer, 1982. 1821. Chronologisches Verzeichniß aller auf den fünf Theatern Wien’s . Wiens lebende Schriftsteller, Künstler und Dilettanten im gegebenen Vorstellungen. Vom ersten November 1827 bis letzten Kunstfache. Dann Bücher-, Kunst- und Naturschätze und andere October 1828. Nebst Angabe aller neuen Vorstellungen, Beneficien Sehenswürdigkeiten dieser Haupt- und Residenz-Stadt. Ein und Debüts auf allen fünf Theatern. Sammt einem Anhange, Handbuch für Einheimische und Fremde. Wien: B. Ph. Bauer, enthaltend. Alle in diesem Zeitraume gegebenen Akademien, 1822. Concerte und musikalischen Unterhaltungen, nebst vollständiger Böcking, Wilhelm. »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien V«. nahmentlicher Angabe aller dabey mitgewirkt habenden Recensionen und Mittheilungen über Theater, Musik und Individuen. Vierter Jahrgang. Wien: J. P. Sol inger, 1829. bildende Kunst 8, št. 24, 15. junij 1862, 369–375. Cigoj Krstulović, Nataša. »Glasbenozgodovinsko in Boisits, Barbara. »›Diener‹ oder ›gehorsamer Rebell‹. Zu den glasbenoestetsko ozadje fenomena ›salonska glasba‹ mentalitätsgeschichtlicher Voraussetzungen der Musik im na primeru meščanske glasbene prakse na Kranjskem«. Biedermeier«. V: Musizierpraxis im Biedermeier. Spezifika Muzikološki zbornik 49, št. 1 (2013): 5–23. und Kontext einer vermeintlich vertrauten Epoche, ur. Barbara . »Gledališka družba Emanuela Schikanedra v Ljubljani v Boisits in Klaus Hubmann, 9–20. Neue Beiträge zur sezonah 1779/80 in 1781/82 – premislek o zgodovinskem Aufführungspraxis 5. Wien: Mille Tre, 2004. pomenu njenih uprizoritev«. V: Glasbene migracije: stičišče Breithaupt, Fritz. Das narrative Gehirn. Was unsere Neuronen evropske glasbene raznolikosti / Musical Migrations: Crossroads erzählen. Berlin: Suhrkamp, 2022. of European Musical Diversity, ur. Jernej Weiss, 115–131. 301 Studia musicologica Labacensia 1. Koper: Založba univerze Das Mädchen von Fraskati: Ein Singspiel in 3 Aufzügen. Nach dem na Primorskem / Ljubljana: Festival, 2017. Italiänischen von A. L. *** Aufgeführt von der Schikanederischen . »Odkritje Linhartovega prevoda italijanskega opernega Gesellschaft. Laybach: gedruckt mit Egerischen Schriften, 1782. besedila La frascatana (1782)«. Slavistična revija. Časopis za D’Aubigny von Engelbrunner, Nina. Briefe an Natalie über den jezikoslovje in literarne vede 64, št. 4 (2016): 475–488. Gesang, als Beförderung der häuslichen Glückseligkeit und des . »Posvetila na skladbah kot izhodišče za razpoznavanje geselligen Vergnügens. Ein Handbuch für Freunde des Gesanges, kulturne zgodovine 19. stoletja na Slovenskem«. Kronika. die sich selbst, oder für Mütter und Erzieherinnen, die ihre Časopis za slovensko krajevno zgodovino 56, št. 3 (2008): Zöglinge für diese Kunst bilden möchten. Leipzig: Voß und 473–494. Compagnie, 1803. Ciperle, Jože. »Ljubljansko šolstvo 1774–1848«. V: Zgodovina Del aborra, Mariateresa. »Salieri maestro di canto: La Scuola, gli Ljubljane. Prispevki za monografijo. Gradivo s posvetovanja o allievi e il repertorio«. V: Antonio Salieri. La carriera di un zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, musicista fra storia e leggenda, ur. Francesco Passadore, 181– ur. Ferdo Gestrin, 189–198. Ljubljana: Kronika, 1984. 197. Studi e saggi 4. Lucca: Libreria Musicale Italiana, 2017. Costa, Andrea. Analytical Considerations on the Art of Singing. Deutsch, Otto Erich. »Anselm Hüttenbrenners Erinnerungen an Containing an Account of the Various Styles of Singing Prevalent Schubert«. Jahrbuch der Grillparzer-Gesellschaft 16 (1906): in the Principal Countries of Europe, Classed under the Heads of 99–163. Sacred, Popular, and Theatrical. London: Sherwood, Gilbert . »Dr. Med. Anton Schmith – ein vergessener Freund and Piper, 1838. Mozarts«. Mozart Jahrbuch 11 (1960/1961): 22–28. Costa, Ethbin Hein[rich] (ur.). Vodnikov spomenik. / Vodnik--- . Franz Schubert. Die Dokumente seines Lebens. Zv. 1. -Album. Ljubljana: Ignaz žl. Kleinmayr in Fedor Bamberg, München, Leipzig: Georg Müller, 1914. 1859. . Franz Schubert. Thematisches Verzeichnis seiner Werke in Costa, Heinrich. »Joseph Camillo Freiherr von Schmidburg«. chronologischer Folge. Kassel: Bärenreiter-Verlag, 1978. Schriften des historischen Vereines für Innerösterreich 1 (1848): . »Rossinis Lebewohl an die Wiener«. Österreichische 189–206. Musikzeitschrift 12, št. 5 (1957): 181–182. . Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach: Eger’sche Gubernial- . Schubert. Die Dokumente seines Lebens. 2. izd. Leipzig: -Druckerei, 1848. Breitkopf & Härtel, 1996. Cova, Ugo. »Wirtschaftliche Beziehungen zwischen Triest und . Schubert. Die Erinnerungen seiner Freunde. Leipzig: der Steiermark von der Zeit Kaiser Karls VI. bis 1809«. Breitkopf & Härtel, 1983. Sonderbände des Historischen Vereines für Steiermark 25 . »Schuberts Aufenthalt in Graz 1827. Neue Beiträge zur (2000): 403–424. Biographie des Meisters«. Die Musik 6, št. 8 (1907): 91–114. Cvetko, Dragotin. Odmevi glasbene klasike na Slovenskem. Deželak Trojar, Monika. »Linhartovo soočanje s cenzuro na Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1955. dramskem in zgodovinopisnem področju«. V: Slovenski . Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. Zv. 2. literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ur. Marijan Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Dović, 33–62. Studia litteraria 29. Ljubljana: Založba ZRC, Czajek, Anton. Vollständiges Häuserbuch der k. k. Reichshaupt-2023. und Residenzstadt Wien sammt Umgebung. Uredil Eduard Dimitz, August. Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Scholz. Wien: Verlag und Eigenthum des Verfassers und Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Herausgebers, 1869. Zv. 2, Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich Dahlhaus, Carl. »Romantik und Biedermeier«. V: Neues (1564) bis aus das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien Handbuch der Musikwissenschaft, ur. Carl Dahlhaus in Helga (1813). Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Ferd. Bamberg, 1876. de la Motte-Haber, zv. 10, 139–146. Laaber: Laaber Verlag, Dović, Marijan. »Slovenski literati in cesarska cenzura. Izbrani 1980. primeri iz dolgega 19. stoletja«. V: Cenzura na Slovenskem od . »Systematische Musikwissenschaft und protireformacije do predmarčne dobe, ur. Luka Vidmar, Strukturgeschichte«. V: Neues Handbuch der 243–284. Apes academicae 3. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. Musikwissenschaft, ur. Carl Dahlhaus in Helga de la Motte-Dražumerič, Marinka. »Nagrobniki klevevških graščakov na -Haber, zv. 10, 40–42. Laaber: Laaber Verlag, 1980. pokopališčih v Slapih«. V: Klevevž. Biser narave z bogato . »Wozu noch Biographien?«. Melos. Neue Zeitschrift für zgodovino, ur. Majda Pungerčar, 131–148. Novo mesto: Musik 1 (1975): 82. Goga, 2009. 302 Viri in literatura Dular, Anja. Živeti od knjig. Zgodovina knjigotrštva na Kranjskem Simpozij 20.–21. oktobra 1982, [ur. Dragotin Cvetko in do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Danilo Pokorn], 20–41. Ljubljana: Slovenska akademija Slovenije, 2002. znanosti in umetnosti, 1982. [Dyck, Johann Gottfried]. Jack Splien, oder Ich erschieße mich Fontani, Tito. »Cenni biografici sul professore Francesco nicht! Ein Lustspiel in Einem Akte. Leipzig: im Verlage der Tantini«. V: Francesco Tantini, Pensieri, reminiscenze ed elogj Dykischen Buchhandlung, 1786. del professore Francesco Tantini, 5–25. Amburgo: Augusto Eisbacher, Erika. Das Grazer Konzertleben von 1815 bis März Campe, 1833. 1839. Doktorska disertacija, Universität Graz, 1956. Franzl, Franz. Die Gesellschaft adeliger Frauen zur Beförderung Eisler, Max (ur.). Das bürgerliche Wien 1770–1860. Historischer des Guten und Nützlichen in Wien; deren Entstehen und Atlas der Wiener Stadtansichten. Wien: Österreichische Wirksamkeit in dem Zeitraume von fünf und zwanzig Jahren Staatsdruckerei, 1929. (von 1811 bis 1835). Wien: Carl Gerold, 1836. El Ouassil, Samira, in Friedemann Karig. Erzählende Affen. Frech von Ehrimfeld, Tobias. Das Geständniß. Ein Lustspiel in Mythen, Lügen, Utopien – wie Geschichten unser Leben einem Aufzuge. Frey nach dem Italienischen, von Tob. F. v. E. Für bestimmen. Berlin: Ul stein Verlag, 2021. die k. k. Hoftheater. Wien: Joh. Bapt. Wallishausser, 1804. Elsberger, Manfred. Nina d’Aubigny von Engelbrunner. Eine adelige Fröbel, Friedrich Wilhelm August. Die Menschenerziehung, die Musikpädagogin am Übergang vom 18. zum 19. Jahrhundert. Erziehungs-, Unterrichts- und Lehrkunst, angestrebt in der Untersuchungen zu ihrem Hauptwerk Briefe an Natalie über allgemeinen deutschen Erziehungsanstalt zu Keilhau; dargestellt den Gesang. München: Buch und Media, 2000. von dem Stifter, Begründer und Vorsteher derselben, Erster Engelhart, Andreas. Allgemeiner österreichischer und neuester Band. Bis zum begonnenen Knabenalter. Keilhau: Verlag der Wiener Secretär, für alle im Geschäfts- und gemeinen Leben, so allgemeinen deutschen Erziehungsanstalt / Leipzig: in wie in freundschaftlichen Verhältnissen vorkommenden Fälle Kommission bei A. Wienbrad, 1826. […]. 3. izd. Wien: Mörscher und Jäsper, 1828. Fuchs, Ingrid. »Die Musikalischen Abendunterhaltungen der Engl, Johann Evangelist. »Das Stammbuch W. A. Mozart im Mozart-Gesel schaft der Musikfreunde in Wien. Kammermusik auf -Museum aus dem Jahre 1787«. Jahresbericht. Internationale dem Weg vom Salon in den Konzertsaal«. V: Musikfreunde. Stiftung Mozarteum in Salzburg 31 (1911): 35–40. Träger der Musikkultur in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts, Entstehungsgeschichte und Verfassung der Gesellschaft adeliger 47–73. Kassel, Basel, London: Bärenreiter, 2017. Frauen, zur Beförderung des Guten und Nützlichen. Aus dem . »›Ohne Geld, keine Musik‹. Zu den Preisen von Noten vaterländischen Blättern für den Oesterreichischen Kaiserstaat. und Musikinstrumente in der Beethoven-Zeit«. V: »Alle Wien: Johann Baptist Wallishauser, 1811. Noten bringen mich nicht aus den Nöthen!!« Beethoven und Erll, Astrid. Kollektives Gedächtnis und Erinneungskulturen. Eine das Geld. Begleitbuch zu einer Ausstellung des Beethoven-Einführung. 3. izd. Stuttgart: J. B. Metzler, 2017. Hauses in Zusammenarbeit mit dem Archiv der Gesellschaft der Eybl, Martin. »Female Singers, Virtuosos, Dilettantes in the Musikfreunde in Wien und der Oesterreichischen Nationalbank, Music Culture of Vienna. Published Lists of Names and their ur. Nicole Kämpken in Michael Ladenburger, 79–93. Bonn: Interpretation«. V: Women’s Agency in Schubert’s Vienna, ur. Beethoven-Haus, 2005. Andrea Lindmayr-Brandl, Birgit Lodes in Melanie Unseld, . »W. A. Mozart in Wien. Unbekannte Nachrichten in einer 45–65. Vienna Schubert Studies 1, Wien: ÖAW Verlag, 2024. zeitgenössischen Korrespondenz aus seinem persönlichen Faganel, Jože. Zoisovi rokopisi. Popis I. Ljubljana: ZRC SAZU, Umfeld«. V: Festschrift Otto Biba zum 60. Geburtstag, Založba ZRC, 1999. 187–207. Tutzing: Hans Schneider, 2006. Fareanu, A. »Leopold von Sonnleithners Erinnerungen an Franz Gartner Lenac, Nadja. Radovljiške družine v 18. stoletju. Radovljica Schubert«. Zeitschrift für Musikwissenschaft 1 (1918/1919): mesto. (Naše mesto in ljudje). Radovljica: Muzeji radovljiške 466–483. občine, 2007. Ferle, Mojca. »Hiša št. 3. Poskus mikroraziskave hiše v Ljubljani Glaser, Karol. Zgodovina slovenskega slovstva. Zv. 2, Od francoske in njenih stanovalcev v 19. stoletju«. Etnolog 55, št. 1 (1994): revolucije do 1848 l. Ljubljana: Slovenska Matica, 1895. 99–117. Glawischnig, Dieter. Anselm Hüttenbrenner 1794–1868. Sein Flotzinger, Rudolf (ur.). Musik in der Steiermark. Katalog der musikalisches Schaffen. Graz: Akademische Druck- u. Landesaustellung 1980. Graz: Styria, 1980. Verlagsanstalt, 1969. . »Zu den Anfängen des slowenischen Musiktheaters«. Golec, Boris. Zadnji Valvazorjevi potomci na Slovenskem. Med V: Slovenska opera v evropskem okviru. Ob njeni 200-letnici. domoznanstvom, nostalgijo, politiko, umetnostjo in evtanazijo. 303 Življenja in dela 18, Biografske študije 13. Ljubljana: Založba Obiskano 17. aprila 2018. https://mugi.hfmt-hamburg.de/ ZRC, 2018. receive/mugi_person_00000273. Gräffer, Franz. Kleine Wiener Memorien. Historische Novellen, . »›… deine lieben Noten werden Seele in die Worte Genrescenen, Fresken, Skizzen, Persönlichkeiten und athmen…‹ (1832). Irene Kiesewetter und Anton Prokesch- Sächlichkeiten, Anecdoten und Curiosa, Visionen und Notizen Osten im musikalischen Dialog – ein Spiegel des Leben sim zur Geschichte und Characteristick Wien’s und der Wiener in Biedermeier«. Jahrbuch des Steiermärkischen Landesarchivs 3 älterer und neuerer Zeit. Zv. 1. Wien: Dr. Beck’s Universitäts- (2020): 95–121. -Buchhandlung, 1845. . »Josephine Fröhlich«. V: MUGI. Musikvermittlung und Granda, Stane. »Grad Klevevž in njegovi lastniki«. V: Klevevž. Genderforschung. Lexikon und multimediale Präsentationen. Biser narave z bogato zgodovino, ur. Majda Pungerčar, Obiskano 17. aprila 2018. https://mugi.hfmt-hamburg.de/ 115–127. Novo mesto: Goga, 2009. receive/mugi_person_00000274. Grundner, Michael. »Taler – Gulden – Bancozettel. Österreichs ———. »Katharina Fröhlich«. V: MUGI. Musikvermittlung und Geldwesen zur Zeit Beethovens«. V: »Alle Noten bringen mich Genderforschung. Lexikon und multimediale Präsentationen. nicht aus den Nöthen!!« Beethoven und das Geld. Begleitbuch zu Obiskano 17. aprila 2018. https://mugi.hfmt-hamburg.de/ einer Ausstellung des Beethoven-Hauses in Zusammenarbeit mit receive/mugi_person_00000275. dem Archiv der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien und der . »Musikalische Wirkungsfelder der bürgerlichen Frau im Oesterreichischen Nationalbank, ur. Nicole Kämpken in Michael Biedermeier«. V: Musizierpraxis im Biedermeier. Spezifika Ladenburger, 9–14. Bonn: Beethoven-Haus, 2005. und Kontext einer vermeintlich vertrauten Epoche, ur. Barbara Gspan, Alfonz: »Naš odnos do Linharta v preteklosti in Boisits in Klaus Hubmann, 49–65. Neue Beiträge zur sedanjosti«. Naša sodobnost 4, št. 12 (1956): 1079–1100. Aufführungspraxis 5. Wien: Mille Tre, 2004. . »Pisma A. T. Linharta gornjelužiškemu preroditelju . »Neue Dokumente zu Irene Kiesewetter und den ihr dr. Karlu Gottlobu Antonu«. Dokumenti Slovenskega gewidmeten Werken von Franz Schubert«. Jahrbuch des gledališkega muzeja 8–9 (1966): 133–166. Steiermärkischen Landesarchivs 2 (2019): 161–171. . »Prispevek h genealogiji in biografiji Antona T. Linharta«. . »›Schönheit, Fülle der Begabung, männlicher Ernst für Slavistična revija. Časopis za literarno zgodovino in jezik 5–7 alles Wahre, Reine, Hohe …‹. Marie Pachler (1794–1855) (1954): 289–297. und ihr musikalisch-literarischer Salon in der Grazer Guthmann, Friedrich. »Winke über den musikalischen Herrengasse«. V: Lebensbilder Steirischer Frauen 1650–1850, Unterricht der Frauenzimmer«. Allgemeine musikalische ur. Elke Hammer-Luza in Elisabeth Schöggl-Ernst, 393–352. Zeitung, 14. maj 1806, 513–516. Forschungen zur Geschichtlichen Landeskunde der Haas, Gerlinde. »›Wunschtraum und Wirklichkeit‹. Steiermark 82. Graz: Leykam, 2017. Korrigierende Notizen zu Leben und Werk der Josepha Harrer-Lucienfeld, Paul. Wien, seine Häuser, Menschen und Kultur. Müllner-Gollenhofer«. Studien zur Musikwissenschaft 44 8 zv. Tipkopis. Wien, 1951–1958. (1995): 289–302. Hauffen, A. »Franz Schubert und Laibach«. Laibacher Handlos, Martha. »Die Wiener Concerts spirituels (1819–1848)«. Wochenblatt, št. 560, 2. maj 1891, [1–2]. V: Österreichische Musik – Musik in Österreich, ur. Elisabeth Heck, Thomas F. Mauro Giuliani. Virtuoso Guitarist and Composer. Theresia Hilscher, 283–319. Wiener Veröffentlichungen zur Columbus, Ohio: Editions Orphée, 1995. Musikwissenschaft 34. Tutzing: Hans Schneider, 1998. Heindl, Waltraud. Gehorsame Rebellen. Bürokratie und Beamte in Hanslick, Eduard. Geschichte des Concertwesens in Wien. Wien: Österreich 1780 bis 1848. Studien zu Politik und Verwaltung Wilhelm Braunmüller, 1869. 36. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag, 1991. Hanson, Alice M. Musical Life in Biedermeier Vienna. Cambridge Hensel, Sebastian. Die Familie Mendelssohn. 1729 bis 1847. Nach Studies in Music. Cambridge: Cambridge University Press, Briefen und Tagebüchern. 6. izd. Berlin: B. Behr’s Verlag 1985. (E. Bock), 1888. Harer, Ingeborg. »Anna Fröhlich«. V: MUGI. Musikvermittlung Heusinger, Caroline. » Zwischen Repräsentation, Sittsamkeit und und Genderforschung. Lexikon und multimediale Emanzipation«. Die Frau am Klavier in ausgewählten deutschen Präsentationen. Obiskano 17. aprila 2018. https://mugi.hfmt-Bilddarstellungen des 18. und 19. Jahrhunderts. Diplomsko hamburg.de/receive/mugi_person_00000272. delo, Universität Wien, 2013. . »Barbara Fröhlich«. V: MUGI. Musikvermittlung und Hick, Ulrike. Geschichte der optischen Medien. München: Fink, 1999. Genderforschung. Lexikon und multimediale Präsentationen. Hilmar, Ernst (ur.). Franz Schubert. Dokumente 1801–1830. 304 Viri in literatura Zv. 1, Texte, Programme, Rezensionen, Anzeigen, Nekrologe, und das Geld. Begleitbuch zu einer Ausstellung des Beethoven-Musikbeilagen und andere Quellen. Addenda und Kommentar. Hauses in Zusammenarbeit mit dem Archiv der Gesellschaft der Tutzing: Hans Schneider, 2003. Musikfreunde in Wien und der Oesterreichischen Nationalbank, Hinrichsen, Hans-Joachim. »Musikalische Gesel igkeit und ur. Nicole Kämpken in Michael Ladenburger, 169–175. Selbstorganisation des Bürgertums. Musikvereine des Bonn: Beethoven-Haus, 2005. 19. Jahrhunderts im europäischen Vergleich.« V: . »›Wir bezahlen jetzt 30 fl. für ein Paar Stiefel, 60 auch 70 Musikfreunde. Träger der Musikkultur in der ersten Hälfte des fl. für einen Rock‹. Beethovens Lebenserhaltungskosten«. 19. Jahrhunderts, ur. Ingrid Fuchs, 207–217. Kassel, Basel, V: »Alle Noten bringen mich nicht aus den Nöthen!!« London: Bärenreiter, 2017. Beethoven und das Geld. Begleitbuch zu einer Ausstellung des Höfler, Janez. Tokovi glasbene kulture na Slovenskem. Ljubljana: Beethoven-Hauses in Zusammenarbeit mit dem Archiv der Mladinska knjiga, 1970. Gesellschaft der Musikfreunde in Wien und der Oesterreichischen Hohenwart, Franz von. »Vaterländisches«. Illyrisches Blatt, 9. maj Nationalbank, ur. Nicole Kämpken in Michael Ladenburger, 1839, 77–79. 67–78. Bonn: Beethoven-Haus, 2005. Hojan, Tatjana. »Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v Kantner, Leopold M., in Michael Jahn. »Il viaggio a Vienna«. preteklih stoletjih«. Zbornik za historiju školstva i prosvjete 4 V: Rossini 1792–1992. Mostra storico-documentaria, ur. Mauro (1968): 47–81. Bucarel i, 197–204. Perugia: Electa Editori Umbri, 1992. Holz, Eva, in Heinrich Costa. Ljubljanski kongres 1821. Ljubljana: Keesbacher, Fr. Die philharmonische Gesellschaft in Laibach seit dem Nova revija, 1997. Jahre ihrer Gründung 1702 bis zu ihrer letzten Umgestaltung Hoorickx, Reinhard Van. »An Unknown Schubert Letter«. 1862. Eine geschichtliche Skizze. Laibach: Ig. v. Kleinmayr & The Musical Times 122, št. 1659 (1981): 291–294. F. Bamberg, 1862. Hüttenbrenner, Anselm. »Bruchstücke aus dem Leben des Kidrič, Francè. »Makovic, Anton (1750–1803)«. V: Slovenska Liederkomponisten Franz Schubert. Mitgeteilt von seinem biografija. Obiskano 5. oktobra 2021. http://www.slovenska-Jugendfreund und Mitschüler Anselm Hüttenbrenner, biografija.si/oseba/sbi343352/#slovenski-biografski-leksikon. Ehrenmitglied mehrerer philharmonischer Gesel schaften, . »Oblak, Janez Nepomuk (1780–1858)«. V: Slovenska Wien 1854«. V: Schubert. Die Erinnerungen seiner Freunde, ur. biografija. Obiskano 22. januarja 2024. http://www.slovenska-Otto Erich Deutsch, 204–214. Leipzig: Breitkopf & Härtel, biografija.si/oseba/sbi391877/#slovenski-biografski-leksikon. 1983. . »Pinhak, Jožef (okoli 1760–1814)«. V: Slovenska biografija. . »Kleiner Beytrag zu Salieri’s Biographie«. Allgemeine Obiskano 3. oktobra 2021. http://www.slovenska-biografija. musikalische Zeitung 27, 30. november 1825, 796–799. si/oseba/sbi424733/#slovenski-biografski-leksikon. Instanzkalender für das Herzogtum Krain auf das Jahr 1793. Laibach: . Prešernov album. Z uporabo Kidričevega gradiva dokončala in der Edel v. Kleinmayerschen Buchdruckerey, 1793. Alfonz Gspan in Mirko Rupel. Ponatis izdaje iz leta 1948. Instruction für das Orchester der philharmonischen Gesellschaft zu Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Laibach. Verfaßt im Jahre 1805. [Ljubljana]: s. n., [1805]. . Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne Jagić, V[atroslav] (ur.). Briefwechsel zwischen Dobrowsky und revolucije. Razvoj in cena pismenstva, književnosti in literature. Kopitar (1808–1828). Berlin: Commissionsverlag der Ljubljana: Slovenska Matica, 1929. Weidmann’schen Buchhandlung, 1885. . Zoisova korespondenca 1808–1809. 2 zv. Korespondence Jahn, Michael. Di tanti palpiti… Die Italiener in Wien. Schriften zur pomembnih Slovencev 1 in 2. Ljubljana: Akademija znanosti Wiener Operngeschichte 3. Wien: Verlag Der Apfel, 2006. in umetnosti, 1939. Južnič, Stanislav. »Tudi knjige rade potujejo prek oceanov, mar Kier, Herfrid. Raphael Georg Kiesewetter (1773–1850). Wegbereiter ne? O popotovanjih kranjskih knjig med Indijance, da o des musikalischen Historismus. Studien zur Musikgeschichte des izpitu barona Zoisa niti ne govorimo«. Zgodovina za vse 19, 19. Jahrhunderts 13. Regensburg: Gustav Bosse Verlag, 1968. št. 1–2 (2012): 39–55. Kiesewetter, Raphael Georg. »Meine musikalisch-litterarische Kalender des bürgerlichen Handelsstandes in Wien, fü r das gemeine Selbstbiographie«. Almanach der kaiserlichen Akademie der Jahr von 365 Tagen 1821. Wien: Franz Haller, 1821. Wissenschaften 3 (1853): 73–80. Kämpken, Nicole. »›… sollte ich immer hier bleiben, so bringe Koblar, France. »Linhart, Anton Tomaž (1756–1795)«. ichs auch sicher dahin daß ich jährlich immer eine[n] Tag zur V: Slovenska biografija. Obiskano 18. januarja 2024. http:// Akademie erhalte‹. Beethovens als Konzertveranstalter«. V: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi330432/#slovenski- »Alle Noten bringen mich nicht aus den Nöthen!!« Beethoven biografski-leksikon. 305 Kokole, Metoda. »Glasba pri Zoisovih v Ljubljani«. V: Zois. Lah, Ivan. »Ob stoletnici ljubljanske Kazine«. Kronika slovenskih Študije, ur. Luka Vidmar Apes academicae 5. Ljubljana: mest 3, št. 3 (1936): 182–183; št. 4 (1936): 201–206. Založba ZRC, v pripravi. Lampert, Ulrike. »Die Gesel schaft der Musikfreunde und die Kos, Janko. »Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta«. Slavistična Concerts spirituels in Wien«. V: Musikfreunde. Träger der revija. Časopis za literarno zgodovino in jezik 55, št. 3 (2007): Musikkultur in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts, ur. Ingrid 447–461. Fuchs, 151–161. Kassel, Basel, London: Bärenreiter, 2017. Kos, Mateja. »Ana Schiffrer, Curator of the Provincial Museum Lehmann, Adolph. Allgemeiner Wohnungs-Anzeiger nebst Handels-for Carniola and Her Role in Museum’s Art Collection und Gewerbe-Adreßbuch für die k. k. Reichshaupt- und Research«. V: Evropa v času Franza Liszta / Europe in the Residenzstadt Wien und Umgebung. Zv. 8. Wien: Verlag der Time of Franz Liszt. The Collected Volume of the Symposium Beck’schen Universitäts-Buchhandlung, 1870. 13.–15. 10. 2016, ur. Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič, Lehmann, Ernst von. »Mittheilungen eines Urenkels 176 – 184. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 2016. Auenbrugger’s«. V: Leopold Auenbrugger, der Erfinder der Kotzebue, August von. Der Mann von vierzig Jahren. Ein Lustspiel Percussion des Brustkorbes, geb. zu Graz 1722, gest. zu Wien in einem Aufzuge. Nach dem Französischen des Fayan bearbeitet 1809, und sein Inventum novum, ur. Clar, 35–42. Graz: von August von Kotzebue. Für die k. k. Hoftheater. Wien: Joh. Leuschner & Lubensky, 1867. Bapt. Wallishausser, 1803. Linhart, Anton Tomaž. An den Hochwürdigsten, Hochgebohrnen . Die Beichte. Almanach Dramatischer Spiele zur geselligen Herrn, Herrn, Carl, Des Heil. Röm. Reichs Fürsten, und Bischof Unterhaltung auf dem Lande von A. von Kotzebue. Vierter zu Laybach, Aus dem Gräflichen Hause von Herberstein, Jahrgang. Berlin: F. T. de La Garde, 1806. Freyherrn zu Neuburg, und Guttenhaag, Beyder K. K. A. . Die Tochter Pharaonis. Ein Lustspiel in einem Aufzuge. Von Majestaeten wirklich geheimen Rath, Bey dem Antritte des August von Kotzebue. Für die k. k. Hoftheater. Wien: Joh. Bapt. Laybacherischen Bisthumes. Gesungen von Anton Lienhard. Wallishausser, 1804. Hörer der schönen Wissenschaften im zweyten Jahre an der Kreačič, Goranka. »Družina Fux iz Metlike. Primeri čezmejnih Akademie zu Laybach. [Ljubljana]: s. n., 1773. stikov v Obkolpju, ženitvenih strategij in socialne mobilnosti . Blumen aus Krain. Für das Jahr 1781. Laybach: gedruckt konec 18. in v 19. stoletju«. Kronika 71, št. 1 (2023): 143–160. mit Egerschen Schriften, [1781]. Kretschmer, Helmut. »Musiktopographie«. V: Wien Musik- . Fantji! en lep zvet je ta, kar kol lubesen da. [Ljubljana]: s. n., geschichte. Von der Prähistorie bis zur Gegenwart, ur. Elisabeth [1791]. Th. Fritz-Hilscher in Helmut Kretschmer, 535–598. . Ta vesseli dan, ali: Matizhek se sheni. Ena komedia v pet Geschichte der Stadt Wien 7. Wien: LIT Verlag, 2011. aktih. Obdelana po ti franzoski: La folle journée, ou le mariage Kripatschek, Joseph (ur.). Handbuch aller unter der Regierung de Figaro par M. de Beaumarchais. V Lubljani: per Ignazi od des Kaisers Joseph des II. für die K. K. Erbländer ergangenen Kleinmayerja, 1790. Verordnungen und Gesetze in einer Sistematischen Verbindung. . Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen 18 zv. Wien: Joh. Georg. Moesle, 1785–1790. Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs. Zv. 2, Von der ersten Krüger, Renate. Biedermeier. Eine Lebenshaltung zwischen 1815 und Anpflanzung der krainischen Slaven bis auf ihre Unterjochung 1848. Leipzig: Koehler & Amalang, 1982. durch die Franken. Laibach: gedruckt mit Egerschen Krzeszowiak, Tadeusz. Theater an der Wien. Seine Technik und Schriften, im Verlage bei Wilhelm Heinrich Korn, 1791. Geschichte 1801–2001. Wien: Böhlau, 2002. . Zbrano delo. Zv. 1. Uredil Alfonz Gspan. Zbrana dela Kuret, Primož. »Haydnova vokalno-inštrumentalna dela na slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: Državna založba programih Filharmonične družbe v Ljubljani«. V: Muzikološke Slovenije, 1950. razprave. In memoriam Danilo Pokorn, ur. Nataša Cigoj Lipič, Fran Viljem. Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Krstulović, Tomaž Faganel in Metoda Kokole, 67–85. Ljub-Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ljana: Založba ZRC, Muzikološki inštitut ZRC SAZU, 2004. ureditve in biostatike. Prevedla Marjeta Oblak, uredila . Ljubljanska filharmonična družba 1794–1919. Kronika Zvonka Zupančič Slavec. Ljubljana: Znanstveno društvo za ljubljanskega življenja v stoletju meščanov in revolucij. zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Ljubljana: Nova revija, 2005. Lipovšek, Marijan. »Slovenska klavirska glasba«. Muzikološki Kurze Nachricht über Zweck und Verfassung der Anstalt der zbornik 2 (1966): 65–76. wöchentlichen musikalischen Abend-Unterhaltungen. Wien: Lippich, Fr. Wilhelm. Topographie der k. k. Provinzialhauptstadt Anton Strauß, 1818. Laibach, in Bezug auf Natur- und Heilkunde, Medicinalordnung und Biostatik. Laibach: Joseph Blasnik, 1834. 306 Viri in literatura Lissy, Raimund. Virtuosität und Wiener Charme. Joseph Mayseder. Musik gesetzt vom Herrn Abbe Max. Stadler«. Allgemeine Violinist und Komponist des Biedermeier. Leben, Werk und musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den Rezeption. Mit einem Werkverzeichnis und einer Bibliographie österreichischen Kaiserstaat, 2. januar 1817, 1–8; 9. januar der Musikdrucke. Wien: Hol itzer Verlag, 2019. 1817, 9–12; 16. januar 1817, 17–22. Locher, Georg. Der Salon Marie Pachlers – ein Beitrag zur . »Über die Musik des Oratoriums: Die Befreyung von österreichischen Elitenforschung. Doktorska disertacija, Jerusalem«. Vaterländische Blätter für den österreichischen Universität Graz, 1990. Kaiserstaat, 4. avgust 1813, 365–371. Lohberger, Hans. »Marie Koschak-Pachler und die Untersteier- . Ueber das Leben und die Werke des Anton Salieri, k. k. mark«. Blätter für Heimatkunde 39 (1965): 176–188. Hofkapellmeisters […]. Wien: J. B. Wallishauser, 1827. Löschnigg, Martin. »Narratology«. V: Handbook of Autobio graphy Motnik, Marko. »Anselm Hüttenbrenner in Lower Styria / Autofiction. Theory and Concepts, ur. Martina Wagner- (1853–1858)«. De musica disserenda 18, št. 1–2 (2022): -Egelhaaf, zv. 1, 103–110. Berlin, Boston: De Gruyter, 2019. 77–126. Ludvik, Dušan. Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790. . »Eine Stadtchronik oder ein Ego-Dokument? Die Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 1957. Schilderungen des Musiklebens im Laibach der 1830er Mantuani, Josef. »Ein Kapitel über die Musikpflege Laibachs zur Jahre in den Berichten von Franz Franz«. Studien zur Zeit Schuberts«. V: Studien zur Musikgeschichte. Festschrift Musikwissenschaft. Beihefte der Denkmäler der Tonkunst in für Guido Adler zum 75. Geburtstag, 195–201. Wien, Leipzig: Österreich 62 (2024): 25–48. Universal-Edition, 1930. . »Glasbeni in plesni utrip Ljubljane v tridesetih letih Marsoner, Karin. »Frauenbildung im Vormärz. ›Doppelte 19. stoletja«. V: Podobe bidermajerske Ljubljane. Pisma Franca Zensur?‹«. V: Musizierpraxis im Biedermeier. Spezifika und Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu (1832–1840), Kontext einer vermeintlich vertrauten Epoche, ur. Barbara ur. Miha Preinfalk. Ljubljana: Založba ZRC, v pripravi. Boisits in Klaus Hubmann, 37–48. Neue Beiträge zur . »Glasbeni salon družine Zois na Dunaju«. V: Zois. Študije, Aufführungspraxis 5. Wien: Mille Tre, 2004. ur. Luka Vidmar. Apes academicae 5. Ljubljana: Založba Mayrhofer, Johann. Gedichte. Wien: Friedrich Volke, 1824. ZRC, v pripravi. Megner, Karl. Beamte. Wirtschafts- und sozialgeschichtliche . »Joseph Haydn und die Philharmonische Gesel schaft zu Aspekte des k. k. Beamtentums. Studien zur Geschichte der Laibach – Die Überlieferung von Haydns (Kirchen-) Musik Österreichisch-Ungarischen Monarchie 21. Wien: Verlag der im heutigen Slowenien«. V: Eisenstädter Haydn-Berichte 13, Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1985. ur. Walter Reicher. Wien: Hol itzer Verlag, v pripravi. Metternich-Winneburg, Richard. Aus Metternich’s nachgelassenen . »›Weilet die Muse mit dir, ihrem Liebling‹. Papieren. Friedens-Aera 1816–1848. Uredil Alfons v. Die Freundschaft zwischen der Sängerin Sophie Linhart Klinkowström. Zv. 3. Wien: Wilhelm Braunmüller, 1882. und Anselm Hüttenbrenner«. V: Drehscheibe Graz. [Meynier, Johann Heinrich]. Rinaldo’s Reisen durch Deutschland. Musikkulturelle Verbindungen im 19. Jahrhundert, ur. Ingeborg Ein Unterhaltungsbuch für die Jugend zur Beförderung der Harer, 61–74. Graz, Wien: Leykam, 2022. Vaterlandskunde. Zv. 1. Leipzig: Carl Cnobloch, 1823. »Nachrichten von früher verstorbenen Gelehrten«. Mihurko Poniž, Katja. »Nekaj ugotovitev o Linhartovi Miss Jenny Intelligenzblatt der Annalen der Literatur des Österreichischen Love«. Slavistična revija 60, št. 1 (2012): 1–13. Kaiserthumes, marec 1808, 127–129. Miklosish, Fr[an] (ur.). Barth. Kopitars kleinere Schriften Nemecek, Wilhelm. Moritz I., Graf von Dietrichstein (1775–1864). sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen Hofbibliothekspräfekt 1826–1845. Doktorska disertacija, und rechtshistorischen Inhalts. Zv. 1. Wien: Friedrich Beck’s Universität Wien, 1953. Universitäts-Buchhandlung, 1857. Nödl, Carl (ur.). Die k. k. Haupt- und Residenzstadt Wien und Miller, Cordelia. Musikdiskurs als Geschlechterdiskurs im deutschen das Kaiserreich Österreich 1800–1850. Fakten, Listen, Musikschrifttum des 19. Jahrhunderts. Schriftenreihe des Tabellen und Statistiken aus Originalquellen gesammelt und als Sophie Drinker Instituts 16. Oldenburg: BIS-Verlag, 2019. Handbuch herausgegeben. Wien: Österreichischer Kunst- und Mlinarič, Jože. Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto: Dolenjska Kulturverlag, 2007. založba, 1995. Oberzaucher-Schüller, Gunhild. »Coming Out in the Limelight – [Mosel, Ignaz von]. »Über die musikalische Composition des Going Home in the Rain«. Obiskano 1. marca 2024. https:// Oratoriums: Die Befreyung von Jerusalem. Gedichtet tanz.at/index.php/wiener-tanzgeschichten/2279-coming- von den Herren Heinrich und Matthäus von Col in, in out-in-the-limelight-going-home-in-the-rain. 307 Pachler, Faust. »Franz Hermann von Hermannsthal. (Geboren Plettenbacher, Otto E. »Die Odyssee des Haydn-Schädels. Eine zu Wien am 14. August 1799, gestorben ebenda am Criminal-Geschichte«. Mitteilungen des Augustinus Ambrosi 24. Juni 1875). Skizze eines Menschen- und Dichterlebens«. Gesellschaft 7 (1990): 23–50. Die Dioskuren. Literarisches Jahrbuch des ersten allgemeinen Podlesnik Tomášiková, Lidija, in Marko Motnik. »Laibacher Beamtenvereins der österreichisch-ungarischen Monarchie 5 Deutscher after the Congress of Laibach«. Mozikološki (1876): 484–508. zbornik 62, št. 2 (2021): 5–64. Pachovsky, Angela. »Zur Rezeption österreichischer Pohl, Carl Ferdinand. Die Gesellschaft der Musikfreunde des Komponisten in Lombardo-Venetien. Weigl, Gyrowetz und österreichischen Kaiserstaates und ihr Conservatorium. Schoberlechner am Teatro alla Scala«. Musicologica Austriaca Auf Grundlage der Gesellschafts-Acten bearbeitet. Wien: 16 (1997): 85–110. Wilhelm Braunmüller, 1871. Paduano, Marci a S. »Bibliotheca Carnioliae in qua reperiantur Politische Verfassung der deutschen Schulen in den kaiserl. königl. Scriptores […]«. V: Catalogus bibliographicus librorum deutschen Erbstaaten. 6. izd. Wien: im Verlagsgewölbe der saeculi secundi typographici. Ab Anno MDXXXVII. usque k. k. Schulbücher-Verschleiß-Administration bey St. Anna in MDCXXXVI. inclusive in bibliotheca Caes. Reg. et equestris der Johannis-Gasse, 1828. Academiae Theresianae exstantium, ur. Joseph von Sartori, Popelka, Fritz. Geschichte der Stadt Graz. 2 zv. Graz, Wien, Köln: zv. 4, 205–316. Vindobonae: J. V. Degen, 1803. Verlag Styria, 1959–1960. Perger, Richard von, in Robert Hirschfeld. Geschichte der Preinfalk, Miha. »Genealoška podoba rodbine Zois od 18. do k. k. Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. Wien: Adolf 20. stoletja«. Kronika 51, št. 1 (2003): 27–50. Holzhausen, 1912. . Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. Zv. 1, Pezzl, Johann. Beschreibung der Haupt- und Residenz-Stadt Wien. Od Andriolija do Zorna. Ljubljana: Viharnik, 2013. Vierte viel vermehrte Ausgabe. Wien: Anton Strauß, 1816. Radics, Peter von. »Anton Linhart«. Ljubljanski zvon. Leposloven . Beschreibung und Grundriß der Haupt- und Residenzstadt in znanstven list 13, št. 1 (1893): 27–32 in 86–91. Wien. Sammt ihrer kurzen Geschichte. 3. izd. Wien: In der . Frau Musica in Krain. Kulturgeschichtliche Skizze. Laibach: Degenschen Buchhandlung, 1809. Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1877. . Chronik von Wien. Berichtigt, vermehrt und bis auf . »Slovenske predstave v deželnem gledališči v Ljubljani od die neueste Zeit fortgesetzt von Franz Ziska. Wien: Karl leta 1789 do 1850«. Ljubljanski zvon. Leposloven in znanstven Armbrusters Verlag, 1824. list 7, št. 5 (1887): 289–294. . Neue Skizze von Wien. 2 zv. Wien: J. V. Degen, 1805. Realis. Curiositäten- und Memorabilien-Lexicon von Wien. Ein . Neue Skizze von Wien. Zv. 3. Wien: In der Degenschen belehrendes und unterhaltendes Nachschlag- und Lesebuch Buchhandlung, 1812. in anekdotischer, artistischer, biographischer, geschichtlicher, . Neueste Beschreibung von Wien mit vorzüglicher Rücksicht legendarischer, pittoresker, romantischer u. topographischer auf alle Merkwürdigkeiten dieser großen Kaiserstadt. Wien, Beziehung. Uredil Anton Köhler. 2 zv. Wien: [s. n.], 1846. Triest: Geistinger, 1812. Redl, Anton. Adressen-Buch der Handlungs-Gremien und Fabriken . Neueste Beschreibung von Wien und allen Merkwürdigkeiten in der kais. kön. Haupt- und Residenz-Stadt Wien dann dieser grossen Kaiserstadt, nebst einem Plan und mehreren mehrerer Provinzial-Städte für das Jahr 1825. Wien: bey dem Kupfern. Wien: Geistinger, [1821]. Verfasser, [1825]. . Skizze von Wien. Wien, Leipzig: Kraus, 1787. . Handlungs-Gremien und Fabriken. Adressen Buch der Haupt Pfeifer, Jože. »Idrijski rudniški kirurg Anton Makovic«. Idrijski und Residenzstadt Wien dann mehrerer Provincialstädte für das razgledi 19, št. 1–2 (1974): 36–50. Jahr 1822. Wien: bey dem Verfasser, [1822]. Pfeiffer, Martina. Franz Xaver Gebauer. Sein Leben und Wirken, . Kalender und Handlungs-Gremien-Schema der K. auch K. K. unter besonderer Berücksichtigung der von ihm gegründeten Haupt und Residenzstadt Wien für das Jahr 1806. Wien: beym Concerts Spirituels. Diplomsko delo, Universität Wien, 1995. Verfasser, [1806]. Pintar, Ivan. Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov Reise der Göttinn der Tanzkunst in den Apollo-Saal und zu den anderen nastanek, razmah in konec. Habilitacijska dizertacija. Faschingslustbarkeiten in Wien. Wien: J. Schrämbl, 1808. Ljubljana: [I. Pintar], 1939. Remeš, M. »Abbé Martin Kuralt. Življenjepisna črtica in Pirjevec, Avgust. »Kuralt, Martin (1757–1845)«. V: Slovenska prispevek k zgodovini narodnega prebujenja Slovencev. biografija. Obiskano 24. marca 2024. http://www.slovenska-Iz češkega rokopisa prevedel dr. Vinko Zupan«. Zbornik biografija.si/oseba/sbi311896/#slovenski-biografski-leksikon. Matica Slovenska 14 (1912): 1–80. 308 Viri in literatura Rieder, Walter, Johann Georg Gastinger in Lukas Schaller. Schnitzler, Arthur. Jugend in Wien. Eine Autobiographie. Uredila Illustrierte Chronik von Ebensee. Ebensee: Robbsbooks.com, Therese Nickl in Heinrich Schnitzler. Wien, München, 2017. Zürich: Verlag Fritz Molden, 1968. Rieger, Eva. Frau, Musik und Männerherrschaft. Zum Ausschluß der Schönfeld, Johann Ferdinand von. Jahrbuch der Tonkunst von Frau aus der deutschen Musikpädagogik, Musikwissenschaft und Wien und Prag. Faksimile-Nachdruck der Ausgabe Wien 1796. Musikausübung. Frankfurt am Main, Berlin, Wien: Ul stein, Uredil Otto Biba. München, Salzburg: Musikverlag Emil 1981. Katzbichler, 1976. Rosbierski, Anton. Annalen der Rechtsgelehrsamkeit für Beamte Schönherr, Max, in Karl Reinöhl. Johann Strauss Vater. Ein Werkver-und Geschäftsmänner. Wien: Johann Georg Ritter von Mösle, zeichnis. London, Wien, Zürich: Universal Edition, 1954. 1813. Schraffl, Ingrid, in Marc Niubo. »Paisiello’s La Frascatana. Rugále, Mariano, in Miha Preinfalk. Blagoslovljeni in prekleti. Dramaturgical Transformations on Its Journey through Zv. 2, Po sledeh mlajših plemiških družin na Slovenskem. Central Europe«. Musicologica Austriaca. Journal for Austrian Ljubljana: Viharnik, 2012. Music Studies (2017). https://www.musau.org/parts/neue-Saltscheff, Nescho. Emanuel Alois Förster. Doktorska disertacija, article-page/view/30. Ludwig-Maximilians-Universität München, 1911. Schraml, Carl. Das oberösterreichische Salinenwesen von 1750 bis . Emanuel Alois Förster. München: Schwabinger Druckerei, zur Zeit nach Franzosenkriegen. Zv. 2. Studien zur Geschichte [1914]. des österr. Salinenwesens. Wien: Generaldirektion der österr. Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Salinen, 1934. Laibacher Gouvernements-Gebieth im Königreiche Illirien. Jahr Schrank, Josef. Die Prostitution in Wien in historischer, 1827. Zv. 9. Laibach: Im Verlage der Eger’schen Gubernial-administrativer und hygienischer Beziehung. Zv. 1, Die -Buchdruckerei, 1830. Geschichte der Prostituion in Wien. Wien: Selbstverlag, 1886. Sauer, August. »Grillparzer und Katharina Fröhlich«. Jahrbuch Schubert-Lexikon. Uredila Ernst Hilmar in Margret Jestremski. der Grillparzer-Gesellschaft 5 (1895): 219–288. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1997. Schaser, Angelika. »Memory«. V: Handbook of Autobiography / Schweitzer, Claudia. »…ist übrigens als Lehrerinn höchst Autofiction, zv. 1, Theory and Concepts, ur. Martina Wagner-empfehlungswürdig«. Kulturgeschichte der Clavierlehrerin. -Egelhaaf, 342–349. Berlin, Boston: De Gruyter, 2019. Schriftenreihe des Sophie Drinker Instituts 6. Oldenburg: Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebiethes im BIS-Verlag, 2008. Königreiche Illyrien für das Jahr 1833. Laibach: in der . »Nina d’Aubigny von Engelbrunner und ihre Methodik Eger’schen Gubernial-Buchdruckerey, [1833]. im Instrumentalunterricht«. European Journal of Musicology Schematismus des Laibacher Gouvernements-Gebieths für das Jahr (2008). https://hal.archives-ouvertes.fr/hal-01514133. 1822. Laibach: Leopold Eger, [1822]. Seebauer, Renate. »Zwischen Reformbestrebungen und Schematismus für das Herzogtum Krain 1795 mit verschiedenen Konservatismus. Zur Geschichte der Lehrerbildung in nützlichen Nachrichten geographischen, und statistischen Inhalts. Wien«. Beiheft 1, Wiener Geschichtsblätter 48 (1993). Laibach: Ignaz Merk, 1795. Serres, Marcel de. Voyage en Autriche ou essai statistique et Schematismus für Steyermark, Kärnten und Krain auf das gemeine géographique sur cet empire […]. Zv. 4. Paris: Arthus Jahr 1789. [Graz]: Mit von Widmanstättenschen Schriften, Bertrand, 1814. 1789. Seyfried, Ferdinand von. Rückschau in das Theaterleben Wiens seit Scheuer, Helmut: »Biographie. Überlegungen zur einer den letzten fünfzig Jahren. Wien: Selbstverlag des Verfassers, Gattungsbeschreibung«. V: Von Anderen und vom Selbst. 1864. Beiträge zu Fragen der Biographie und Autobiographie, ur. Sienel , Stefan. »Das Archiv der Wiener Normal-Schule und Renhorl Grimm in Jost Hermand, 9–29. Königstein: späteren Lehrerbildungsanstalt St. Anna 1775–1963/67«. Athenäum, 1982. Wiener Geschichtsblätter 59, št. 2 (2004): 140–146. Schil inger, Christa. »Die Familie Gadol a«. V: Josef Ritter von Sivec, Jože. Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 Gadolla. Ein ö sterreichisches Offiziersleben in der k. u. k. Armee, do 1861. Ljubljana: Slovenska matica, 1971. im Bundesheer und der Wehrmacht, ur. Egon Ehrlich, 1–7. . »Razvoj glasbe v Ljubljani v 18. in 19. stoletju«. V: Zgodo-2. izd. Wien: Heeresdruckerei, 2000. vina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Gradivo s posvetovanja o Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, Zv. 2, 1805–1848. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. ur. Ferdo Gestrin, 255–273. Ljubljana: Kronika, 1984. 309 Skupspravlanje Kraynskeh pissaniz od lepeh umętnost. V Lublani: Statuti del Gabinetto di Minerva in Trieste. [Trieste]: Dalla per Joan. Frideriku Egerju, 1779. Imperiale Publica Tipografia, [1810]. Slivnik, Francka. »Anton Tomaž Linhart in gledališče njegovega Steblin, Rita. »Schober’s Love Affair with Marie von Spaun and časa«. V: Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob the Role Played by Helene Schmith, the Wife of Mozart’s 250-letnici rojstva, ur. Ivo Svetina, Francka Slivnik in Verena First Violinist«. Schubert. Perspektiven 8, št. 1 (2008): 48–86. Štekar-Vidic, 41–97. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej / . »Unknown Documents about Kremsmünster Students in Radovljica: Muzeji radovljiške občine, 2005. the Schubert Circle«. Schubert. Perspektiven 2, št. 1 (2002): Sonnleithner, Leopold von. »Musikalische Skizzen aus Alt-57–116. -Wien«. Recensionen und Mittheilungen über Theater und Stekl, Konrad. »Ein kostbares Stammbuch von Anselm Musik 7, št. 47, 24. november 1861, 737–741. Hüttenbrenner«. Mitteilungen des Steirischen . »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien. (Fortsetzung.) II.«. Tonkünstlerbundes 41 (1969): 8–14. Recensionen und Mittheilungen über Theater und Musik 7, št. Stephanie, Gottlieb, der Jüngere. Die Ueberraschung. Ein Lustspiel in 48, 1. december 1861, 753–757. zwey Aufzügen. Von Stephanie dem Jüngern. Aufgeführt im k. k. . »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien. III.«. Recensionen Nationaltheater. Wien: zu finden beym Logenmeister, 1778. und Mittheilungen über Theater, Musik und bildende Kunst 8, Steska, V. »Franc Schubert in Ljubljana«. Cerkveni glasbenik. št. 1, 5. januar 1862, 4–7. Glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani 51, št. 11–12 (1928): . »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien. IV.«. Recensionen 177. und Mittheilungen über Theater, Musik und bildende Kunst 8, Stopar, Ivan. Ljubljanske vedute. Ljubljana: Arterika, 1996. št. 12, 23. marec 1862, 177–180. Suhadolnik, Jože. »Hiše in njihovi lastniki«. V: Mestni trg z okolico . »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien. V.«. Recensionen und in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris predela Mittheilungen über Theater, Musik und bildende Kunst 8, št. 24, med grajskim hribom z gradom, Cankarjevim nabrežjem, 15. junij 1862, 369–375. Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela Ciril-Metodovega . »Musikalische Skizzen aus Alt-Wien. VI.«. Recensionen trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. und Mittheilungen über Theater und Musik 9, št. 20, 17. maj Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, atrij Mestne občine 1863, 305–307. Ljubljana in avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ur. Jože Spaun, Josef von. Spaun-Chronik. Abschrift des Originals […] Suhadolnik in Sonja Anžič, 61–128. Ljubljana: Zgodovinski von der Hand der Witwe des Maximilian Gandolf Ritter von arhiv, 2000. Spaun (1797–1844), Marie, geb. Zach (1811–1875). Wien: (ur.). Živilski trg in Plečnikove tržnice z okolico v zgodovini. fotomehanična reprodukcija in tiposkript, 1864. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med Ljubljanico, Spohr, Louis. Louis Spohr’s Selbstbiographie. 2 zv. Cassel, Ciril-Metodovim trgom, Stritarjevo in Kopitarjevo ulico ter Göttingen: Georg H. Wigand, 1860–1861. arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Razstava Sponheuer, Bernd. »Kenner-Liebhaber-Dilettant«. V: MGG Online. Zgodovinskega arhiva Ljubljana, avla Zgodovinskega arhiva Obiskano 20. novembra 2023. https://www-1mgg-2online-Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1997. 1com-10047900f0068.han.onb.ac.at/mgg/stable/28563. Suhadolnik, Jože, in Sonja Anžič (ur). Kongresni trg z okolico Staroslav. »Gostilne v stari Ljubljani«. Jutro. Dnevnik za do Prešernovega trga. Arhitekturni in zgodovinski oris gospodarstvo, prosveto in politiko, 9. junij 1826, 7. mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Statuten der Gesellschaft der Musikfreunde des österreichischen Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Razstava Zgodovinskega Kaiserstaates. Wien: Anton Strauß, 1814. arhiva Ljubljana, atrij Mestne občine Ljubljana in avla Zgodo-Statuten der musikalischen Gesellschaft zu Laibach. Laibach: Johann vinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2009. Friedrich Eger, 1796. . Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni Statuten der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach. (Nach den in zgodovinski oris predela med grajskim hribom z gradom, Statuten vom Jahre 1794. umgearbeitet, und festgesetzt im Jahre Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega 1801.). [Ljubljana]: s. n., [1801]. dela Ciril-Metodovega trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega Statuten der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Neu gedruckt arhiva Ljubljana. Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, atrij im Jahre 1817 und mit den durch das höchste Hof- und Staats-Mestne občine Ljubljana in avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana. -Polizey Ministerial-Decret ddo. 26. Juny 1802 bestättigten Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2000. Statuten, – als gänzlich gleichlautend verbürgt; – von der . Stari trg. Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in Direction […]. [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, 1817. zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš in 310 Viri in literatura arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Razstava Tham, Karl Friedrich. Brünner Theater-Almanach für das Jahr Zgodovinskega arhiva Ljubljana, atrij Mestne občine 1829: Mit dem Verzeichnisse der vom 1. December 1827, bis Ljubljana in avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: inclusive 30. November 1828 gegebenen Vorstellungen. Brünn: Zgodovinski arhiv, 2003. J. G. Gastl, [1829]. Suppan, Wolfgang. Heinrich Eduard Josef von Lannoy (1787–1853). Theater-Journal, oder Übersicht aller Opern, Schauspiele, Ballets und Leben und Werke. Steirischer Tonkünstlerbund. Musik Pantomimen, welche im Jahre 1817 im k. k. priv. Theater an der aus der Steiermark 4/2. Graz: Akademische Druck- und Wien aufgeführt wurden. Nebst einem Verzeichniß der Nahmen Verlagsanstalt, 1960. des sämmtlichen Theater-Personales, und der vorgefallenen Svetina, Ivo, Francka Slivnik in Verena Štekar-Vidic (ur.). Anton Debuts. Dem sämmtlichen hohen und gnädigen Adel, und Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva. allen verehrungswürdigen Gönnern und Freundes des Theaters Ljubljana: Slovenski gledališki muzej / Radovljica: Muzeji gewidmet. Wien: s. n., 1818. radovljiške občine, 2005. Timmermann, Volker, in Freia Hoffmann. »Im Spannungsfeld Szabo, Evelyn. » Wie i mi auf Wien g’frey« – Die Sängerin Carline von ›privat‹ und ›öffentlich‹. Musikalische Salons im Ungher-Sabatier (1803–1877) und ihr Wien. Magistrsko delo, deutschsprachigen Raum und in Paris.« V: Musikwissenschaft: Universität Wien, 2022. die Teildisziplinen im Dialog. Beitragsarchiv zur Jahrestagung der Škerlj, Stanko. Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih. Gesellschaft für Musikforschung Halle/Saale 2015, ur. Wolfgang Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1973. Auhagen in Wolfgang Hirschmann, 1–9. Mainz: Schott, 2016. Škrjanc, Radovan. »Filharmonična družba v Ljubljani od http://schott-campus.com/gfm-jahrestagung-2015. nastanka do sredine 19. stoletja«. V: 300 let Academia Trdina, Janez. Zbrano delo. Zv. 5. Uredil Janez Logar. Zbrana dela Philharmonicorum Labacensium 1701–2001. Zbornik slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: Državna založba referatov z mednarodnega simpozija 25. in 26. oktobra Slovenije, 1952. 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič, 131–143. Ljubljana: Umek, Eva. »Kranjska kmetijska družba 1767–1787«. Arhivi 29, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2004. št. 1 (2006): 1–34. Šlebinger, Janko. »Kleinmayr«. V: Slovenska biografija. Obiskano Unseld, Melanie. Biographie und Musikwissenschaft. 4. oktobra 2021. http://www.slovenska-biografija.si/ Wandlungen biographischer Konzepte in Musikkultur und rodbina/sbi274887/#slovenski-biografski-leksikon. Musikhistorographie. Biographik. Geschichte – Kritik – Praxis Štefanova, Rozka. »Slovenski razsvetljenec Martin Kuralt v 3. Köln: Böhlau Verlag, 2014. lvovski dobi«. Slavistična revija 38, št. 2 (1990): 81–99. Uršič, Milena. »Spendou, Anton (1739–1813)«. V: Slovenska Štekar-Vidic, Verena, in Nadja Gartner Lenac. »Radovljica v času biografija. Obiskano 26. marca 2022. http://www.slovenska-Linhartovega otroštva«. V: Anton Tomaž Linhart. Jubilejna biografija.si/oseba/sbi596680/#slovenski-biografski-leksikon. monografija ob 250-letnici rojstva, ur. Ivo Svetina, Francka . »Spendou, Jožef (1757–1840)«. V: Slovenska biografija. Slivnik in Verena Štekar-Vidic, 471–499. Ljubljana: Slovenski Obiskano 27. marca 2022. http://www.slovenska-biografija. gledališki muzej / Radovljica: Muzeji radovljiške občine, 2005. si/oseba/sbi596865/#slovenski-biografski-leksikon. Štibraná, Ingrid. »Die blauen Damen. Konvikt für adelige Vago, Alexandra A. Musical Life of Amateur Musicians in Vienna, Mädchen beim Orden Notre Dame in Bratislava und Porträts ca. 1814–1825. A Translated Editions of Leopold Sonnleithner’s dessen Absolventinnen aus der zweiten Hälfte des 18. » Musikalische Skizzen« aus » Alt-Wien« (1861–1863). Jahrhundert«. V: Adelige Ausbildung. Die Herausforderung der Doktorska disertacija, Kent State University, 2001. Aufklärung und die Folgen, ur. Ivo Cerman in Luboš Velek, Verfassung der Gesellschaft adeliger Frauen, zur Beförderung des 117–141. Edice. Studien zum mitteleuropäischen Adel 1. Guten und Nützlichen. Wien: Kaiserl. königl. Hof- und Staats-München: Meidenbauer, 2006. -Druckerey, 1810. Tag und Nacht in Wien. Ein angenehmes Gemählde für Einwohner »Verzeichniß der bei dem in Laibach im J. 1821 abgehaltenen und Fremde. [Wien]: s. n., 1810. Congresse anwesend gewesenen Allerhöchsten und hohen Tavčar, Ivan. Zbrano delo. Zv. 5, Izza kongresa. Zbrana dela Personen nebst ihrer damaligen Wohnung«. Mittheilungen slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: Državna založba des historischen Vereines für Krain 13 (oktober 1858): 81–84; Slovenije, 1955. (november 1858): 90–92; (december 1858): 93–97. Tavčar, Lidija. Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. Verzeichniss der bis einschliesslich 31. Julius 1816 eingetretenen stoletja na Kranjskem. Ljubljana: Narodna galerija / Modrijan, Herren Akzionare, sammt der Anzahl der von jedem derselben 2004. erhobenen Akzien. [Wien]: s. n., [1816]. 311 Verzeichniß der Mitglieder der Gesellschaft der Musikfreunde des Vrhovec, Ivan. »Anton Linhart kot dijak«. Izvestja muzejskega österreichischen Kaiserstaates zu Ende des Jahres 1828. [Wien]: društva za Kranjsko 5 (1895): 122–124. s. n., [1828]. . »Linhartova hiša«. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko Verzeichniss Nro. 1. der wirklichen ausübenden Mitglieder der 4 (1894): 167–168. Gesellschaft der Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaates Waidelich, Till Gerrit (ur.). Franz Schubert. Dokumente 1817–1830. nach ihren Musikfächern. [Wien]: s. n., [1814]. Zv. 1, Texte. Veröffentlichungen des Internationalen Franz Verzeichniß sämtlicher wirklichen, und Ehren-Mitglieder der Schuberts Instituts 10/1. Tutzing: Hans Schneider, 1993. philharmonischen Gesellschaft in Laibach. [Ljubljana]: s. n., Walther, Paul Friedrich. »Joseph Ferdinand Sonnleithner. [1801]. Biographische Würdigung«. Oesterreichische Zeitschrift für Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder der Geschichts- und Staatskunde 2, št. 28, 6. april 1836, 109–112; philharmonischen Gesellschaft in Laibach beim Beginne des št. 29, 9. april 1836, 113–116. Jahres 1836. [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1836]. Weidmann, Paul. Die Ueberraschung. Ein deutsches Originallustspiel Verzeichniß sämmtlicher wirklichen- und Ehren-Mitglieder der von einem Aufzuge. Wien: gedruckt bey Joh. Thom. Edl. v. philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Im Jahre 1817. Trattnern, 1771. [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1817]. Weigl, Karl. »Emanuel Aloys Förster«. Sammelbände der Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder der Internationalen Musikgesellschaft 6, št. 2 (1905): 274–314. philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Im Jahre 1822. Welzl, Lucia. Die Familie Geymüller. Über die politische, [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1822]. wirtschaftliche und gesellschaftliche Situiation Österreichs in der Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts und die Bedeutung der Familie philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Im Jahre 1823. Geymüller in dieser Zeit. Doktorska disertacija, Universität [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1823]. Wien, 1989. Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder der Wendt, Amadeus. Rossini’s Leben und Treiben, vornehmlich nach philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Im Jahre 1826. den Nachrichten des Herrn v. Stendhal geschildert und mit [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1826]. Urtheilen der Zeitgenossen über seinen musikalischen Charakter Verzeichniß sämmtlicher wirklichen und Ehren-Mitglieder der begleitet. Leipzig: Leopold Voß, 1824. philharmonischen Gesellschaft in Laibach. Im Jahre 1831. Wien wie es ist. Fortsetzung der Sitten- und Charaktergemälde von [Ljubljana]: Joseph Sassenberg, [1831]. London und Madrid. Aus dem Französischen übersetzt von Vidmar, Luka. Zoisova literarna republika. Vloga pisma v narodnih Eduard Forstmann. Leipzig: Magazin für Industrie und prerodih Slovencev in Slovanov. Studia litteraria. Ljubljana: Literatur, 1827. Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Wilhelmer, Ambros. »Der ›kärntnerische Musikverein‹. Vilfan, Sergij. »Repič, Franc (okoli 1758–po 1812)«. V: Slovenska Die Erstgründung des Musikvereines für Kärnten. II. biografija. Obiskano 4. oktobra 2021. http://www.slovenska-Teil (1834 – um 1848)«. Carinthia I. Geschichtliche und biografija.si/oseba/sbi502550/#slovenski-biografski-leksikon. volkskundliche Beiträge zur Heimatkunde Kärntens 146 Vodopivec, Peter. »A. T. Linhart – uradnik: poslušni upornik«. (1956): 256–294. V: Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici Witzmann, Reingard. Der Ländler in Wien. Wien: Arbeitsstelle für rojstva, ur. Ivo Svetina, Francka Slivnik in Verena Štekar-den Volkskundeatlas in Österreich, 1976. -Vidic, 441–467. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej / [Wojda, Fryderyk Karol]. Briefe eines französischen Offiziers Radovljica: Muzeji radovljiške občine, 2005. geschrieben im Jahre 1800 aus Steiermark, Kärnthen; Italien, der . »Predmarčna doba«. V: Simpozij Prešernovi dnevi v Schweiz, Baiern und Salzburg. Herausgegeben von dem Verfasser Kranju ob 150-letnici dr. Franceta Prešerna od 2. do 5. februarja der Briefe über Frankreich und Italien. Leipzig: Pet. Phil. Wolf 1999 na Fakulteteti za organizacijske vede v Kranju, ur. Boris und Comp., 1803. Paternu, 9–21. Kranj: Mestna občina Kranj, 2000. Wolf, Georg Jacob. Verlorene Meisterwerke deutscher Romantiker. . »Prispevek k zgodovini mentalitete na Slovenskem v času München: F. Bruckmann AG, 1931. biedermaierja«. V: Nemzetközi Kultúrtörténeti Szimpozion Worbs, Hans Christoph. »Zur deutschen und österreichischen Mogersdorf, 1990. A polgári világ a pannon térségben 1830 Rossini-Rezeption im Vormärz«. V: Festschrift Heinz Becker és 1867 között, ur. Árpád Zsámboki, 79–89. Szombathely: zum 60. Geburtstag am 26. Juni 1982, ur. Jürgen Schläder in Vas Megyei Önkormányzati Hivatal Művelődési és Sport Reinhild Quandt, 106–115. Laaber: Laaber Verlag, 1982. Titkársága, 1994. 312 Viri in literatura Wuchner, Emily W. The Tonkünstler-Societät and the Oratorio in Zupančič, Maruša. »Institutionalization of Modern Bourgeois Vienna, 1771–1798. Doktorska disertacija, University of Musical Culture in Nineteenth-Century Carniola and Lower Illinois, 2017. Styria«. Arti musices. Hrvatski muzikološki zbornik 54, št. 2 Wurzbach, Constant von. »Hermann von Herrmannsthal, (2023): 289–333. Franz«. V: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich . »Joseph Benesch. A Fogotten Bohemian Violonist and an enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche Imitator of Niccolò Paganini within the Central European seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden Violinistic Tradition«. De musica disserenda 18, št. 1–2 oder darin gelebt und gewirkt haben, zv. 8, 396–398. Wien: (2022): 11–76. k. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1862. Zupančič, Mirko. Literarno delo mladega A. T. Linharta. Razprave . »Leidesdorf, M. J.«. V: Biographisches Lexikon des in eseji 17. Ljubljana: Slovenska matica, 1972. Kaiserthums Oesterreich enthaltend die Lebensskizzen der Železnik, Sara. Repertoarne smernice Filharmonične družbe v denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Ljubljani. Ljubljana: Znanstvena založba FF Univerze v Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt Ljubljani, 2014. haben, zv. 14, 324–325. Wien: k. k. Hof- und Staatsdruckerei, . »Solisti na koncertih Filharmonične družbe do leta 1865. 1872«. Muzikološki zbornik 49, št. 1 (2013): 25–55. . »Mayrhofer, Karl Maria«. V: Biographisches Lexikon des Žigon, Tanja. Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Kaiserthums Oesterreich enthaltend die Lebensskizzen der Pavla pl. Radicsa (1836–1912). Knjižnica »Kronike« denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen 12. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije / Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, haben, zv. 17, 194. Wien: k. k. Hof- und Staatsdruckerei, 2009. 1867. Žnidaršič, Darko. Fara Mošnje skozi 850 let. Mošnje: Krajevna Záloha, Jiří. »Josef Götz und Josef Barth. Zwei Schubert-Sänger skupnost, Župnija, 2004. böhmischer Herkunft«. Studien zur Musikwissenschaft 30 Žnidaršič Golec, Lilijana. »Anton Tomaž Linhart – ljubljanski (1979): 263–276. škofijski arhivar«. V: Anton Tomaž Linhart. Jubilejna Ziegler, Anton. Addressen-Buch von Tonkünstlern, Dilettanten, monografija ob 250-letnici rojstva, ur. Ivo Svetina, Francka Hof-Kammer-Theater- und Kirchen-Musikern, Vereinen, Slivnik in Verena Štekar-Vidic, 334–349. Ljubljana: Slovenski Lehr- und Pensions-Instituten, Bibliotheken zum Behufe der gledališki muzej / Radovljica: Muzeji radovljiške občine, Tonkunst; k. k. privil. Kunst- und Musikalien-Handlungen, 2005. Instrumentenmachern, Geburts- und Sterbtagen vorzüglicher Žontar, Jože. »Ljubljana v 18. in v prvi polovici 19. stoletja«. Tonkünstlern &c., in Wien. Wien: Anton Strauß, 1823. V: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Gradivo s Zupan, Jakob. »Vorzug des Krainischen von dem Russischen und posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 Serbischen, von den Russen und Serben selbst anerkannt«. v Ljubljani, ur. Ferdo Gestrin, 157–176. Ljubljana: Kronika, Illyrisches Blatt, 5. marec 1831, 40. 1984. 313 Priloga I Kronološki pregled javnih nastopov Sophie Linhart Številka v zadnjem stolpcu se nanaša na številčenje dokumentov v prilogi 2. 314 Priloga I Datum Prireditev Št. 1813, 2. maj Dobrodelni koncert v dvorani dunajske univerze (Universitätssaal) 7 1813, 11. in Dobrodelni koncert Združenja prijateljev glasbe v zimski jahalni šoli (Winterreitschule) 8 14. november 1815, 20. april Dobrodelni koncert Združenja prijateljev glasbe v zimski jahalni šoli (Winterreitschule) 9 1816, 7. januar Koncert Združenja prijateljev glasbe v mali redutni dvorani Hofburga, 10 2. koncert 1. sezone 1816, 22. november Koncert Združenja prijateljev glasbe v dvorni jahalni šoli (Reitschule) 13 1817, 2. marec Koncert Združenja prijateljev glasbe v veliki redutni dvorani Hofburga, 14 3. koncert 2. sezone 1817, 23. marec Koncert v mali redutni dvorani Hofburga 15 1817, 25. marec Koncert klarinetista Josepha Christopha Rüttingerja v dvorani hotela Pri rimskem 16 cesarju (Zum römischen Kaiser) 1817, 30. marec Matineja violinista Franza Pechatschka v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 17 (Zum römischen Kaiser) 1817, 1. april Dobrodelni koncert v Gledališču pri Koroških vratih (Kärntnertortheater) 18 1817, 11. maj Koncert pianista Josefa von Szalaya v mali redutni dvorani Hofburga 19 1817, 26. junij Dobrodelni koncert v hiši barona Langa v Döblingu 20 1817, 8. september Koncert v mestnem gledališču Baden pri Dunaju 21 1817, 4. oktober Dobrodelni koncert v hotelu Aug­Gottes Anne Strahl 22 1817, 8., 10. in Premiera in ponovitve opere Tancredi Gioachina Rossinija v gledališču Theater 23, 36 12. november an der Wien 1817, 23. november Matineja violinista Franza Pechatschka v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 24 (Zum römischen Kaiser) 1817, 14. december Koncert pianistke Babette Kunz v mali redutni dvorani Hofburga 25 1817, 23. december Dobrodelni koncert (akademija) v gledališču Theater an der Wien 26 1817, 28. december Koncert violinista Bernharda Moliqueja v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 28 (Zum römischen Kaiser) 1818, 8. januar Premiera in ponovitve opere Zemire und Azor Andrée­Ernesta­Modesta Grétryja v 29, 36 priredbi Ignaza von Seyfrieda v gledališču Theater an der Wien 1818, 5. februar Premiera in ponovitve opere Ser Marcantonio Stefana Pavesija v gledališču Theater 30, 36 an der Wien 1818, 14. februar Izvedba scene iz opere Tancredi Gioachina Rossinija v gledališču Theater an der Wien 31 1818, 1. marec Koncert violinista Eduarda Jaëlla v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 32 (Zum römischen Kaiser) 1818, 8. marec Matineja violinista Stephana Franza v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 33 (Zum römischen Kaiser) 1818, 15. marec Matineja trobentača Josepha Wernerja v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 34 (Zum römischen Kaiser) 1818, 24. marec Premiera opere buffe La Dama Soldato Ferdinanda Orlandija v gledališču Theater an 35 der Wien 315 Datum Prireditev Št. 1818, 2. april Koncert pianista Josefa von Szalaya v dvorani hotela Pri rimskem cesarju 37 (Zum römischen Kaiser) 1818, 23. april Koncert pianista Ignaza Moschelesa, violinista Josefa Maysederja in kitarista Maura 38 Giulianija v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše (Landständischer Saal) 1818, 1. maj Koncert flavtista Raphaela Ziegelhauserja v galeriji Josepha von Müllerja (Kunstgalerie 39 zu Wien, Rotenturmstrasse) 1818, 3. december Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 14. koncert sezone 1818/19 40 1818, 31. december Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 17. koncert sezone 1818/19 41 1819, 11. februar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 23. koncert sezone 1818/19 42 1819, 1. april Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 27. koncert sezone 1818/19 43 1819, 19. november »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 2. koncert sezone 1819/20 44 1819, 8. december Soareja (koncert) violinista Georga Hellmesbergerja na Salzgriesu 45 1819, 17. december »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 4. koncert sezone 1819/20 46 1820, 14. januar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 6. koncert sezone 1819/20 47 1820, 11. februar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 8. koncert sezone 1819/20 48 1820, 20. februar Koncert Združenja prijateljev glasbe na Dunaju, 1. koncert 5. sezone 49 1820, 25. februar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 9. koncert sezone 1819/20 50 1820, 7. april »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 12. koncert sezone 1819/20 51 1820, 22. april Matineja v hiši klarinetista Krausa na Kärntnerstraße 52 1820, 17. november »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 2. koncert sezone 1820/21 53 1820, 14. december Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 2. koncert sezone 1820/21 54 1820, 15. december »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 4. koncert sezone 1820/21 55 1821, 11. januar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 6. koncert sezone 1820/21 56 1821, 2. februar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 7. koncert sezone 1820/21 57 1821, 8. februar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 10. koncert sezone 1820/21 58 1821, 11. februar Koncert pianista Franza Schoberlechnerja v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše 59 (Landständischer Saal) 1821, 2. marec »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 9. koncert sezone 1820/21 60 1821, 30. marec »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 11. koncert sezone 1820/21 61, 62 1821, april Izvedba oratorija Der Tod Jesu Carla Heinricha Grauna na koncertu zasebnega 64 glasbenega združenja družine Hohenadl v dvorani Zur Mehlgrube 1821, 21. oktober Koncert Združenja prijateljev glasbe, 1. koncert 7. sezone 65 1821, 9. november »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 1. koncert sezone 1821/22 66 1821, 7. december »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 2. koncert sezone 1821/22 67 1821, 9. december Koncert v salonu družine Hohenadl 68 1822, 8. februar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 4. koncert sezone 1821/22 69 1822, 27. marec »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 5. koncert sezone 1821/22 70 1823, 15. januar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 2. koncert sezone 1822/23 71 1823, 20. februar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 13. koncert sezone 1822/23 72 316 Priloga I Datum Prireditev Št. 1823, 21. februar »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 3. koncert sezone 1822/23 73 1823, 20. marec Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 16. koncert sezone 1822/23 74 1823, 3. april »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 4. koncert sezone 1822/23 75 1823, 6. april Koncert pianista Franza Schoberlechnerja v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše 76 (Landständischer Saal) 1823, 27. november Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 4. koncert sezone 1823/24 77 (točka Sophie Linhart odpadla) 1823, 29. november »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 1. koncert sezone 1823/24 78 1823, 11. december Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 6. koncert sezone 1823/24 79 1824, 8. januar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 10. koncert sezone 1823/24 80 1825, 13. januar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 9. koncert sezone 1824/25 82 1825, 20. januar Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 10. koncert sezone 1824/25 83 1825, 20. november Koncert Sophie Linhart v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše (Landständischer Saal) 84 1825, 1. december Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 4. koncert sezone 1825/26 85 1826, 26. marec Koncert Glasbenega združenja za Štajersko v stanovski viteški dvorani v Gradcu 86 1826, 3. april Dobrodelni koncert Glasbenega združenja za Štajersko v stanovski viteški dvorani v 87 Gradcu 1826, 22. april Koncert Sophie Linhart v Ljubljani 88 1826, 28. april Koncert (akademija) Filharmonične družbe v Ljubljani 89 1826, 30. junij Koncert v palači Gadolla v Trstu 90 1826, 1. september Koncert violinista Josepha Kieningerja v hiši nemškega viteškega reda (Križanke) v 91 Ljubljani 1826, 2. december Koncert violinista Josepha Benescha v hiši nemškega viteškega reda (Križanke) v 93 Ljubljani 1826, 13. december Koncert pianista Maximiliana Josepha Leidesdorfa v hiši nemškega viteškega reda 94 (Križanke) v Ljubljani 1827, 17. avgust Poslovilni koncert Sophie Linhart v redutni dvorani v Ljubljani 95 1827, 11. november Koncert Sophie Linhart v dvorani Združenja prijateljev glasbe na Dunaju 96 1827, 14. december Nastop v stanovskem gledališču v Brnu med dejanji gledališke igre 97 1831, 27. maj Koncert Sophie Heuschober s Filharmonično družbo v hiši nemškega viteškega reda 104 (Križanke) v Ljubljani 317 Priloga II Transkripcije izvirnih dokumentov V izvirnih virih, predvsem v tiskanih, so lastna imena in drugi izbrani izrazi pogosto natisnjeni ležeče ali razprto. V transkripcijah dokumentov so vsa takšna mesta natisnjena ležeče. 318 Priloga II gebohrnen von Tantini angekommen, er hat von gnädigen Pismo Martina Urbančiča Žigi Zoisu, Brdo pri Herrn Baron Karl und Bernardin Erlaubnüß erhalten einige Kranju, 23. maj 1791 Täge hier zu bleiben. 1. ARS, SI AS 1052, Rodbina Zois Edelstein, fasc. 8. Die Linhartinischen bekommen wochentlich neue Visiten Wohlgebohrner Freyherr von Laibach, die sich zu 2. und 3. Täge hier aufhalten. Es Gnädiger Herr Herr! waren da: H.r Kleinmayer, Korn, Bernberger, Podobnig, der H.r D.r Anton Gollmayer hat auf das zweite alte und der junge Repitsch, Johann Gollmayer, Rosmann Erstreckungsgesuch noch keinen Bescheid erhalten, H.r Adm. von der Schranken samt seiner Frauen, die Frau Garzarolin mag die Sache zurück halten, um uns Zeit zu lassen die Klage von der Mühl, der Madam Linhart ihr[e] Mutter, Bruder, einzubringen. Schwester Makouzin, ein Geistl[icher] von Laibach Hiebey schickt H.r Gollmayer den Entwurf zur Klage Pinhak. H.r Linhart reiset wochentlich auf ein paar Täge in samt dazu gehörigen Beilagen, und in zweitem Faszikel Amtsgeschäften nach Laibach. H.r Oberl[eutnant] von Smol die übrig[en] Informations Acten. Darüber belieben ware auch schon ein paar mal hier, seine Fräule Schwester zu Euer Gnaden den H.rn Veronser Klementini mündlich zu besuchen, und Herr Oberl[eutnant] von Pasquali unterhält vernehmen, die Klage nach wohlbefund zu verbessern, sich recht sehr mit der Madam v. Linhart. und solche samt übrigen Akten bis künftigen Donnerstag H.r Pommer befindet sich täglich schwächer, die Füße allenfalls mit diesem Bothen nach Egg zu senden. geschwöllen ihn immer mehr, er hat von hiesiger Luft alle H.r Gollmayer wird sich die Freiheit nehmen künftigen Hofnung zur Besserung verlohren, er ist entschlossen nach Donnerstag Frühe mit der Fräule von Erberg in Egg 8. Tagen, wenn ihm hier nicht besser wird, nach Jauerburg einzutrefen, weil Sie Egg zu sehen so sehnlichst wünschet, zu reisn. Er wurde Anfangs in das sehr droken Zimmer des zud[em] da könnte auch der H. Klementini erscheinen, wenn Schreibers, wo vorhin die Jungfer Katherl war, zu ebene Erd Euer Gnaden nach Einsicht der Klage einen Zusammentritt einquartirt, nach einigen Tägen schien ihm dieses Zimmer für nothwendig erachten sollten: auch in jenem Falle, wenn für den Sommer zu kühl zu seyn, er wählte sich das grüne der Zusammentritt nicht nothwendig wäre, wünschet er die Zimmer ob der Kuchel, ich stellte ihm vor, daß es dermale Schriften in Egg zu finden, und die Klage und Beilage gleich von H.rn v. Pasquali bewohnt seye, und spätter für die gnädige hier abschreiben zu lassen, und sodann nach Egg Velden zu Maman in Bereitschaft erhalten werden müsse. senden. […] Endlich machte ich den Vorschlag ihn das Gewöhr Zimmer Die Linhartinischen samt der Fräule Liset von Hauptmann auszuraumen, welches ebenfalls ob der Kuchel ist, allein Schmol sind schon seit 8. Tagen hier, H.rn Pernberger, und er war damit nicht zufrie[den] und bat den H.r v. Pasquali H.rn Korn Buchhandler sind gestern Abends angekommen, selbst ihm das grüne Zimmer auszuraumen, welcher ihm um heute mit dem H. Linhard eine Lustreise in die Kanker zu auch sogleich diesen Gefallen erwies. Nun aber ist dem machen. H.rn Pommer bey der Nacht in diesem Zimmer zu warm, er Heüte hatte ich die gnädige Mama, von Bonaza und übrige wünscht das grüne Zimmer auf der garten Seite zu beziehen, Angehörige in Egg zu erwarten, diese Abreise ist aber wegen wann einmal die Madam Linhard abreisen wird; Da aber der Ankunft der Frau Schwägerin Gräfin von Gaisruck Euer Gnaden eben in diesem grünen Zimmer im Herbste unterblieben. Womit mich untertänigst empfehle. zu wohnen pflegen, so bitt ich zu bestimmen, welches Untertänigster Urbantschitsch mp. Zimmer im obern Stock ich ihm geben sol , wenn es jenes des Egg, den 23ten May 1791. Schreiber zu eben Erd nicht beziehen wollte. H.r D.r Bernik ist der Meinung, H.r Pommer durfte noch bis Herbste ziehen, Pismo Martina Urbančiča Žigi Zoisu, Brdo pri aber niemaln mehr gesund werden, er fahrt doch noch täglich Kranju, 10. junij 1791 spaziern. […] 2. ARS, SI AS 1052, Rodbina Zois Edelstein, fasc. 8. Egg, den 10.ten Juny [1]791. Wohlgebohrner Freyherr Untertänigster Urbantschitsch mpia. Gnädiger Herr Herr! Hiebey folgen frische Erbsen, Spargel und anderes Grünwerk. Gestern Abends ist der H.r D.r Morack mit seiner jungen Frau 319 von hundert Dukaten, für eine Staatsschrift, welche sie 1790 Franz Anton von Breckerfeld: življenjepis Antona bey dem Regierungs Antritte, Leopold II, dem Monarchen, Tomaža Linharta (po 1797) vorlegten; und den unter der Regirung seines Vorfahrers 3. ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, fond Breckerfeld VIII, J[oseph]. II Kaisers des organisierten Zustand[s] der Provinz fasc. 127, fol. 160. so lebhaft schilderten, daß der Landesfürst der Bedrückung Anton Linhart Landeshauptmannschaftl. Sekretär in Krain des Landes allergnädigst abzuhelfen geruhete. Seine Schrift starb zu Laibach den 14 Juli 1795. Er war zu Radmannsdorf 18 ½ Bogen stark ist im Ständischen Archiv unter den von gemeinen Eltern den 17 Juny 1757 geboren, studirte zu Akten selben Jahrs im Manuskripte. Er liegt begraben bey Laibach den Humaniora, trat in den Zisterzenser Orden zu St. Christoph auf den Laibacher Gottesacker, durch eine Sittich, wo er Philosophie studirte, aber wieder vor dem 20 Denkschrift auf schwarzen Marmor verewigt. Jahr seines Alters aus dem Orden in die Welt zurückkehrte Histoire de mon tems: F. A. v. B. ohne jemals die Ordensgelübte abgelegt zu haben. Er hörte dann auf der Universität zu Wien die Rechte, und Franz Anton von Breckerfeld: epitaf za nagrobnik unter der Leitung des berühmten Sonnenfels die Polizey, Antona Tomaža Linharta Handlung und Finanz Wissenschaften. Zum Dienste des 4. ARS, SI AS 730, fond Breckerfeld VIII, fasc. 127, fol. 312. Staats gebildet, kam er wieder nach Laibach, und fand in der fürstbischöflichen Kanzley eine magere Anstellung. Vaterland[s] Musen Von da überging er in das Laibacher Kreisamt, ward balde Streut Blumen auf Grab! Kreiseskommissär, und Mitglied der ökonomischen hier liegt Gesel schaft in Krain. Er empfahl sich bey allen Dikasterien Anton Linhart durch die Präcision und Schönheit seines Stils [sic], und K. K. Sekretär der Landeshauptmannschaft in Krain machte sich durch seine gedruckten Werke auch im gelehrten die Blume aus Krain Ausland bekannt; diese waren: Die Blumen auß Krain keimte zu Ratmannsdorf auf 10ten Juni 1758. im Jahre 1781, mit der Silhouette seiner eigenen Person blühte in den Geschäften des Staates ausgeschmückt. Es waren Geburten seines jugendlichen und der Witzes. – Versuch zu einer Geschichte von Krain in 2 schönen Litteratur Oktavbändchen von 1788 und 1791 gedruckt zu Laibach. verwelkte zu Laibach den 15ten Juli 1795. Dieß Werk wird in der Al gemeinen Literatur Zeitung von Hör’s Wanderer! Jena im J. 1797 April. No 120 rezensirt und beurtheilt. – Zwo Gelehrte können so ruhig entschlummern Komödien in der slavischen Landsprache im J. 1788: als wie Er Schupanova Mizka, und das travestirte Lustspiel: Figaros’ Aber so sanft und so schmerzlos Hochzeit unter dem Nahmen: Ta veseli dan; Matizek se das steht bey Grabe des Lebens sheni! *Vor diesen beyden ist noch ein auf dem Laibacher der ihm’s, und uns ewig genade. Theater in der slavischen Landsprache weder ein Lußt- noch Trauerspiel aufgeführt und gespielt worden; diese Stücke Opis glasbenega življenja na Dunaju leta 1800 aber wurden mit ungetheilten Beyfall beklatscht. – Er war ein 5. »Kurze Uebersicht des Bedeutendsten aus dem angenehmer Gesel schafter, und von schöner Leibesbildung; gesammten jetzigen Musikwesen in Wien«, Allgemeine seine Adlernase ließ ihm sehr wohl: er hat in seiner Blume ein musikalische Zeitung, 22. oktober 1800, 65–67. Epigramm darauf gemacht: Liebhaberey. Herbey, herbey, ihr graden Nasen, herbey- und stoßt euch Es wird wenig Städte geben, wo die Liebhaberey zur Musik so krumm! Denn krumm sind die gelehrten Nasen: fragt nur allgemein ist, als hier. Alles spielt, alles lernt Musik. Natürlich, Lavatern drum. dass es unter der großen Menge auch sehr brave Dilettanten Er hat mi seiner Ehegattinn einer gebornen Detela zwo giebt: doch sind sie nicht mehr so häufig als sonst. Man sieht Töchter erzeuget: Sophie, und Amalien. Ein Paar Jahre vor die Musik für zu leicht an, als wenn sie so im Vorübergehn seinem Tode hat ihn der ruhmwürdige Landeshauptmann zu erlernen wäre, glaubt gleich alles zu können, entschuldigt Graf Gaisruck zum Landeshauptmannschaftlichen Sekretär sich am Ende mit dem Worte Dilettant, und nimmt das Ganze erkiesen. Die Stände Krains verehrten ihm eine Rekompens mehr als Sache der Galanterie und des guten Tons. Doch 320 Priloga II giebt es hier wahrlich der soliden Kenner und Freunde der mancher (bey uns wenigstens) sich an die Seite einer reichen Musik, als Kunst, mehrere, als man auswärtig zu glauben Frau, oder in eine sehr einträgliche Bedienung musicirt scheint. Die Schuld davon, dass von ihnen weniger Geräusch hat. Die Studenten ohne Vermögen bringen sich durch die ist, mag wohl darinn liegen, dass sie selbst kein Geräusch Musik fort, bekommen Stipendien und Anstellungen; wil machen, sondern im Stillen ihrer Göttin und dem Genusse einer Advocat werden, so verschaft er sich durch Musik, derselben huldigen. So genannte Privatakademien (Musik indem er überall spielt, eine Menge Bekanntschaften und in vornehmen Häussern) giebt es hier unzählige den Winter Partheyen; ebenso der angehende Arzt. Ich bin weit entfernt, hindurch. Da giebt’s keinen Namens- keinen Geburtstag, wo diese Art sein Glück zu gründen, die denn doch gewiss weit nicht musiciert würde. Uebrigens lässt sich davon freylich edler ist, als so manche, die an andern großen Orten, vielleicht nicht viel sagen; und gar nichts, wenn es nicht spashaft mehr als bey uns herrscht – gerade hin zu tadeln: sondern klingen sol . Die meisten sind einender ziemlich ähnlich: so ich erwähne ihrer nur, um zu erweisen, dass man von dem sehen sie aus! Vorerst ein Quartett oder eine Symphonie, vortheilhaften Zustande der hiesigen Musik in Ansehung der welche im Grunde als nothwendiges Uebel angesehen, Liebhaberey, nicht auf vortheilhaften Zustand derselben als man muss doch mit Etwas anfangen! Und also verplaudert Kunst, schliessen darf. – Noch will ich hinzusetzen: das Glück wird. Dann erscheint aber ein Fräulein nach dem andern, reisender Künstler liegt in den Händen dieser Dilettanten, legt ihre Klaviersonate – wo möglich, nicht ohne Artigkeit die wahrlich zu wenig Kenntniss, aber oft viel Partheylichkeit und Grazie, auf, und spielt sie weg, wie es nun gehen wil . besitzen. Erscheint der Fremde nicht bey jeder Einladung, Dann kommen andere und singen einige Arien aus den schmeichelt nicht, findet lobpreisend überall Talent u. s. w., neuesten Opern, ebenfalls so. Die Sache gefällt – nun ja, so muss er ein Mann von grösstem Ruf seyn, um allenfalls warum nicht? Und wer hat etwas drein zu reden, wenn sie durchzudringen. Sollte es ihm einfallen hier bleiben zu wollen, bloß als Familienvergnügen betrachtet wird? Aber als Sache so ist das ganze Corpus musicum sein Feind. In Ansehung für die Kunst muss man sie; als Künstlerinnen müssen des Urtheils über Virtuosen hat man hier (da man so viele sich die Theilnehmerinnen, etwanniger Höflichkeiten der der allervortrefflichsten kennen gelernt hat) einen hohen Anwesenden halber, nicht betrachten wollen. Im Gegentheil Maasstab, und nicht mit Unrecht; aber dass man, was jenen hat gerade diese überall verbreitete, und gar zu leichte nicht ganz ähnelt, geradezu für nicht’s hält, ist wenigstens nicht Liebhaberey, so wie die überhäuften kleinen Akademien mit aufmunternd, und sollte um so weniger seyn, da unter den ihrer dorthin passenden Musik den Geschmack verdorben hiesigen praktischen Musikern dann vielleicht nicht Einer ganz und den Sinn für Größeres einschlummern lassen. Daraus bestünde – wenigstens unter den Geigern keiner; nur etwa erklärt sich die sonst auffallende Geringschätzung der Beethoven und Wölffl, aber als Klavierspieler. Musiker von Vornehmen, sogar wenn sie selbst Dilettanten sind – wozu aber freylich die Rohheit und Unsittlichkeit Omembe Jožefe Linhart v dnevniku Josepha Carla mancher Musiker auch wieder das Ihrige beyträgt. Der Rosenbauma größte Schade dabey ist, dass der als Künstler und Mensch 6./1. Rosenbaum, Tagebuch II, fol. 55v, 12. december 1799. Bessere, mir dem Schlechteren gemeiniglich leidet, und die […] Um ½ 7 Uhr gieng ich wieder zu Brandl wo ich bis Kunst selbst an Achtung verliert. Um einen Begriff von der 11 Uhr blieb. Lenhard, Grünwald, Gruber, Pitzer, Fajt, sein Ausbreitung der hiesigen Dilettantenschaft und zugleich von Mädchen waren von der Gesel schaft. […] noch einigem Andern zu gehen, setzen wir einige Worte über die Spekulationen durch Musikliebhaberey her. Jedes feine 6./2. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 55v, 3. julij 1802. Mädchen, habe sie Talent oder nicht, muss Klavierspielen […] Ich speiste bey Brandl, kam mit Lienhart und Gruber oder singen lernen; erstlich ist’s Mode, zweytens (hier tritt zusammen. Die Brandlischen engagierte ich für heute in die der Spekultationsgeist ein) ist’s die bequemste Art, sich in der Loge im K[ärntnertor]-Th[eater], zum 3tenmal Freemann. […] Gesel schaft hübsch zu producieren, und dadurch – wenn das Glück es will – eine in die Augen fallende, besonders 6./3. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 85v, 26. december 1802. eine reiche Partie zu machen. Die Söhne müssen ebenfalls […] Vor Mittag bis 12 Uhr gieng ich nicht aus, dann in die Musik lernen; erstens ebenfalls weil es gehörig und Mode Th[eater-]Kanzley, zum Kárner, und mit ihm zu Brandl ist; zweytens, weil es auch ihnen zur Empfehlung in der speisen. – Th[erese] machte vorher einen Besuch bey der feinen Gesel schaft gereicht, und die Erfahrung lehrt, dass gar Szilinska, welche sie sehr gut aufnahm, um ihr Portrait bat, 321 und viel von Kar[ners] Freundschaft für uns sprach. Sie reist 6./8. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 98v, 21. marec 1803. Dienstags früh nach Paris. – Bey Brandl war noch Radakofsky […] Kröss und ich giengen zum rothen Thurm hinaus, und die Linhard. – Wir unterhielten uns sehr angenehm. […] an der Donau zur neuen Brücke, durch den Prater ins Mar[inel ische] Th[eater], Baumanns Einnahme „Unruhige 6./4. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 91r, 1. februar 1803. Nachbarschaft“. – Oper in 3 A[cten] von Hensler und Müller. […] Abends engagierte mich Kár[ner], mit ihm in den Baumann spielte sehr brav, und das Quodlibet vom Schuster Saal zur neuen Welt zu fahren. Brandl hätte ihn gebetten gefiel mir. – Ich fand Kárner, die Brandl, Lienhard und und geladen. Wir fuhren nach 7 Uhr hinaus, bestimmten Rottensteiner. – Nach dem Theater ins Bett. 1 Stunde zu bleiben, um bis 9 Uhr im Casino zu seyn, wo uns Th[erese] mit den Kühnelschen und Hitzingerischen 6./9. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 99r, 23. marec 1803. Gesel schaft erwartete. – Als wir ankamen, hörten wir, es sey […] Heiter. Den Vormittag beym Grafen. – Th[erese] kaufte das Grünwaldische Piquenique, und jede Person zahle 3 fl. 30 ich 10 Ellen Sisaca, auf einen Schlafrock, auch bekam ich x. Wir mussten 7 f. zahlen. Brandl machten wir derb herab, er heute vom Kilian die seidenen Strümpfe und Handschuhe. lachte uns aus. Man gab uns Billets zur Tafel um 9 Uhr. – Die Dann von der Lienhard die Stickerey. – Alles Angebinde für Lienhard, Rottensteiner, Kaiser, Grünwald etc. fanden wir da. Th[erese] Geburts Feyer. […] – Mit aller Mühe kamen wir erst um 12 Uhr etwa ins Casino. Ich hatte von Schmerzen ein Fieber, doch um den Spaß nicht 6./10. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 99v, 26. marec 1803. zu verderben, machte ich mit. – Wir fanden die Kühnelschen, […] Abends gieng ich zu Kárner, und mit ihm ins B[urg] Louis, St. Joany, Mainoni, und Hitzinger, Jean etc. – Kaum Th[eater] Dorfbarbier, und Terzett von der DeCaro mit ihren suchte ich eine Stunde auszuhalten, dann ins Bett zu eilen, Schwestern Die Tanzschule. DeCaro tanzte ein englisches um selbes beinahe 14 Tage nicht zu verlassen. – Im Casino Solo unübertrefflich. – Den Brandlischen gab ich die Loge war es vol , und eine gewählte, schöne Gesel schaft. ins K[ärntnertor] Th[eater] Schreibpult. Nach dem schönen Solo gieng ich ins K[ärntnertor] Th[eater]. Da waren ausser 6./5. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 96r, 6. marec 1803. ihnen die Lienhart und Rottensteiner. Nach dem Theater ins […] Mittags speiste ich in Gesel schaft des Meisel beym Bett. Th[erese] war den Abend zu Hauß. Brandl. – Nach Tisch kam Lienhart, sie sagte, sie habe eben bereit eine Lieferung von Stickarbeiten ihrer Mädchen, um 6./11. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 100v, 1. april 1803. sie nach Laibach zu schicken, ich möchte sie ansehen. – Freytag am 1sten. Mit den herzlichsten Glückwünschen Es geschah und ich fand in manchen viel Geschmack, und erwachte ich für Th[erese]. Sie freute sich über die bestellte zu Th[ereses] Geburtsfest eine Garnitur. […] Geschenke, die in meinen Augen doppelten Wert erhielten. Die Garnitur, Kopftüchl, Chemisl, und Ärmel von Petinet 6./6. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 97r, 14. marec 1803. Dünntuch [?], 2 paar weisse, und soviel graue Strümpfe, […] Mittags speiste ich bey Brandl, Th[erese] bey Hitzinger, 1 paar weißseidene und 1 paar grauseidene Handschuhe. weil die Sepherl ausrieb. […] Bey Brandl kam ich mit der – Verschiedene Bänder, 6 paar Schuhe und einen Ring mit Lienhart zusammen, welche mir sagte, daß die Stickereien für meinen Haaren und Namen. […] Nach dem Th[eater] Th[erese] heute vollendet würden. – Wenn es ihr nur Freude giengen Ringer, Pölt und ich in den Seitzer Keller, wo uns macht! […] Brandl, Frau und Lienhard erwarteten. Es wurden uns die Keller und die im 2ten Stock gebaute ehemalige Kirche der 6./7. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 98r, 19. marec 1803. Tempelherren gezeigt. […] Ich fuhr mit Perinet, Sommer, der Neumann und Stegmayer ins W[iener] Theater [an der Wien], zum 1tenmahl 6./12. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 101r–101v, Die Entlarvten. Oper [in] 2 Aufzügen, von Schikaneder, 6. april 1803. Musik von Fischer, als Fortsetzung der Waldmänner. – Ein […] Nach Mittag besuchte ich Rühl in seiner Kanzley elendes Machwerk, und mißfiel ganz. – Ich fand die Walther beym Doctor Schlager, dann zu Kárner, mit diesem fuhr ich mit Lienhard, welche mir Platz machten, dann kam Baranya, in Prater ins Lusthaus. Um ½ 7 Uhr kamen wir zurück. – dem ich aus Höflichkeit Platz überlassen mußte. Ich stand die Beym Lusthaus sprach ich mit Willmann über Beethowens ganze Oper. […] Accademie, der sie lobte, obwohl ich von allen das Gegenteil 322 Priloga II hörte. – Ich kam mit Lienhard zusammen, gieng mit ihr über trafen wir uns. Die Reserl und ich giengen zu Fuß heimb. die Bastey beym Schottentor herab, zur letzten Musik bey Beym Jüngling wurde Coffee getrunken, und Gefrorenes Schouppe. – Tomasini spielte Quartetten, Th[erese] sang den genommen, dann besuchten wir Buschs Optik. – Besonders Rondo von Mozart Deh, per questo istante etc. Eberl und gefielen mir die Prospecte von Prag, und Petersdorf. – Die Krechtler spielten auf 2 Pianoforte eine Caprice von Eberl, Damen fuhren in die Stadt. – Ich plauderte noch mit Busch, die Scheidlinschen sangen ein Terzett mit ihrem Bruder. dem jungen Lang, gieng mit ihnen an die Donau, bis zu Damit Punctum. Es war sehr voll und unruhig. Eberl erzählte Buschs Wohnung. – Dann nach Hauß, verzehrte etwas mir, daß Beethowen in seiner gestrigen Accademie der Schinken, sah ins B[urg] Th[eater] Elise Valberg, die Roose als berechtigten Erwartung des Publikums gar nicht entsprach, Fürstin. – Wartete die Scene der Fürstin, Oberhofmeisterin, daß Nichts eines großen Meisters vol kommen würdig war. und der Valberg ab, besuchte dann Kár[ner], welchen ich am Stock hinken traf. Er kann weder liegen noch sitzen. Der 6./13. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 101v, 8. april 1803. Gute dauert mich sehr. Nach meiner kam Oestreicher, und Char-Freytag. […] Nach Mittag besuchte ich Kárner, und Fürst Paul, welcher 4 Engel änd[er] kaufen, und von Kár[ner] fuhr mit ihm zum Lusthauß. Th[erese] suchte ich zu Hauß, das Geld haben wil . Ich rufte Kühnel. Hollte Th[erese] bey dann zu Brandl, wo ich nebst der Familie Walter, Frau und Brandl ab, und giengen um 10 Uhr schlafen. Lienhard fand. – Nach 9 Uhr nach Hauß. […] 6./19. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 104r–105r, 6./14. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 101v, 9. april 1803. 25. april 1803. […] Th[erese] blieb zu Hauß. Ich kam zu Lienhard und um 9 […] Dann ins B[urg] Th[eater] Hugo Grotius. – Uhr legte ich mich. […] Th[erese] brachte um 5 Uhr den Brandlischen die Loge ins K[ärntnertor] Th[eater], Bettelstudent und Tanz 6./15. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 102r, 10. april 1803. Schule. DeCaro tanzte das so berühmte Hornpipen, – und […] Mittags speiste ich mit der Lienhard beym Brandl. unterhielt sich den Abend bey Braunmüller. Nach dem 2ten Act des Hugo begab ich mich ins K[ärntnertor] Th[eater] 6./16. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 102r, 11. april 1803. – der Bettelstudent war zu Ende. In der Loge hörte ich, daß […] Ich speiste im Lamm. – Nach Tische einen Augenblick dem Moreau als Hidraulikaus in der Kiste der Huth vom zu Brandl, sie, Grünwald und Lienhard thaten in Prater. […] Kopfe fiel, und als er nach selbem griff, die Kiste mit ihm umfiel. Es entstand ein Gelächter und Klatschen. – Moreau 6./17. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 103r, 17. april 1803. mag der Deckel der Kiste einen empfindlichen Schlag […] Th[erese] gieng nach Erdberg und speiste bey der verursacht haben. – Die Brandlischen begleitete ich mit der Ascher. – Bey Brandl blieben wir bis 6 Uhr, dann einen Lienhard, beym Poilrother kam uns Th[erese] entgegen. Augenblick zu Lienhard, zum Vetter Hitzinger, wo sie heute Zusammen giengen wir bis zum Brandl, dann nach Hauß. – zum zweytenmahl den Jux mit Armut und Edelsinn sich Moreau war heute Th[eresens] Gast. machten. – Es war unausstehlich warm darin. Ich blieb nur den 2ten Act um meinen Bruder als Van der Husen zu sehen. 6./20. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 105r, 26. april 1803. – Nachher ins K[ärntnertor] Th[eater] 2 Figaro, in die Loge, April Wetter. Früh arbeitete ich zu Hauß. – Um 10 Uhr gieng wo die Brandlischen, Lienhard und die eben angekommene Th[erese] zur Ascher. Ich zu Kárner, Lienhard, und Brandlin. Dujardin waren. – Nach dem Theater ins Bett. […] […] 6./18. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 104r–104v, 6./21. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 106r, 1. maj 1803. 22. april 1803. […] Um 6 Uhr besuchte ich Kárner, dann schlich ich ins Trübe, Abends, und in der Nacht Regen. – Vormittag beym Leop[oldstädter] Th[eater], wohin Kárner mit Kühnel kam. – Grafen, Kárner, der sich heute wegen Kopfschmerzen sehr Aus dem Heller wird kein Groschen, oder Tages – dann übel befindet, er trug Th[erese] seine Equipage an. Ich lud Hasenhuts Pantomime Arlekin als Leierer. Ich fand die die Brandlin, und Lienhard ein. […] Um ½ 4 Uhr kam der Brandlin, Lienhard, Etzelt, Poit, und Korntheuer, mit denen Wagen, Th[erese] und ich fuhren zur Brandl. Sie, Lienhard, ich mich am meisten unterhielt, und bey ihr Soupirte in und Th[erese] fuhren ins Lusthauß, beym 2ten CoffeeHauß Kramers Bierhauß. 323 6./22. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 106r, 2. maj 1803. Nach Mittag ins Wirschmidsche Coffeehauß, von da mit […] Um 8 Uhr kam ich nach Hauß. Bey Th[erese] war Korntheuer, Scheiber, Zrust, Reil, Krickel und Lieben in die Brandlin, Reserl und Lienhard, letztere zum 1tenmahl. Prater. […] Sie blieben bis um 10 Uhr, dann ins Bett. […] 6./29. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 113r, 18. junij 1803. 6./23. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 106v, 8. maj 1803. […] Mittags allein. Nach Tisch gieng ich zu Kárner, und […] Th[erese] speiste beym Uhrmacher, ich bey Brandl. später zu Brandl, wo ich Martini und Lienhart traf. Ich blieb Ich habe so Kopfweh, daß ich gar nichts essen konnte. Nach bis 6 Uhr, dann nach Hauß. […] Mittag kam die Th[erese], später die Lienhard. Sie tranken Coffee, dann bediente ich sie mit Gefrorenem. – Nach 6 6./30. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 115r, 28. junij 1803. Uhr giengen wir zum Uhrmacher. – Es wurde Wohltun und […] Nach Tische gieng Th[erese] zur Lienhart. Ich theils zu Herzensgüte, L[ustspiel in] 4 A[cten] vom Ziegler in 4 Acten Hauß, theils auf dem Rathauß […] gegeben. – Die Woller Lisett kam mit Carl, und brachte mir ein Billet mit der Mama. In dem kleinen Raum versammelten 6./31. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 129v, 20. september sich 52 Personen. […] 1803. […] Mittags speiste Th[erese] bey der Uhrmacher, wo sie 6./24. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 107r, 11. maj 1803. schon den Vormittag stoppte, ich beym Brandl, wo auch die Kalt und Regen. Den Vormittag beym Grafen, dann lud ich Lienhard war. […] die Brandlin und Lienhard zu Th[erese] auf den Abend ein. Mittags allein. Nach Mittag arbeitete ich. Später besuchte ich 6./32. Rosenbaum, Tagebuch V, fol. 42r, 16. september Kár[ner], abends gieng ich ins K[ärntnertor] Th[eater] zur 1804. Generalprobe von Wagen gewinnt. Sing[spiel] in 2 A[cten] […] Bey Brandl speiste ich in Gesel schaft der Gruber, nach aus dem Französischen, übersetzt von Treitschke. Mus[ik] Tisch kam die Lienhart, dann nach Hauß. […] von Mehul. – Mich unterhielt sie nicht sehr, besonders langweilte mich der 2te Act. Lippert als komischer intriganter 6./33. Rosenbaum, Tagebuch V, fol. 48v, 25. november Bedienter näherte sich kaum dem Charakter, und gefiel mir 1804. so wenig, so wenig ich glaube, daß die Oper Glück macht. – […] Abends ins K[ärntnertor] Th[eater] Savoyarden, nach Als ich nach Hauß kam, fand ich die Brandlin mit der Reserl, der Operette zur Lienhart, wo die Mädchen Jacques Splen Lienhard mit der Sophie. Sie blieben bis ½ 11 Uhr. und Geständniß aufführten, und nachher tanzten. Ich blieb bis ½ 10 Uhr, dann nach Hauß. […] 6./25. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 107r, 12. maj 1803. […] Nach Tische gieng Th[erese] zur Uhrmacherin, und 6./34. Rosenbaum, Tagebuch V, fol. 51v, 23. december später wegen Sticken zur Lienhard, wo sie den Abend blieb. 1804. […] Nach dem Theater gleich ins Bett. Th[erese] kam erst […] Ich gieng mit Kár[ner] und Grafen Vincenz ins Hauß um ½ 11 Uhr von der Lienhard. […] Theater zur Lienhart Tochter Pharaonis und Mann von 40 Jahren. Fiel nicht so schlecht aus, als ich mirs dachte. – Um 6./26. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 107v, 14. maj 1803. ½ 9 Uhr war das Theater zu Ende, wir giengen zum Darony, […] Vormittag arbeitete ich zu Hauß. Die Lienhard sah tranken Punsch, und um 9 Uhr nach Hauß. […] Th[eresens] Stickerei einen Augenblick nach. […] 6./35. Rosenbaum, Tagebuch V, fol. 53r, 2. januar 1805. 6./27. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 108v, 20. maj 1803. […] Abends zu Nigst wegen Quartier, zu Brandl, Lienhard, […] Th[erese] sang im B[urg] Th[eater] Achille Adelaide. wo Probe von Überraschung war, dann nach Hauß. Th[erese] Ich arbeitete bis gegen 8 Uhr, dann zur Lienhard und war allein. – Bey den Brandlischen und Linhart, wo die Brandlin. Um ½ 10 Uhr nach Hauß. Rottensteiner ihren ersten theatralischen Auftritt hatte, unterhielt ich mich gut. Amalie kam auch hin, die ich nach 6./28. Rosenbaum, Tagebuch IV, fol. 109v, 29. maj 1803. Hauß begleitete. Pfingsten. […] Beym Brandl speiste ich mit der Lienhart. – 324 Priloga II 6./36. Rosenbaum, Tagebuch V, fol. 62r, 22. marec 1805. gewöhnliche Zahl der Kranken zu erhalten, und die Nahrung […] Um 6 Uhr kamen wir um Th[erese] zu beruhigen beym und Pflege derselben ohne Abbruch fortzuführen. Genau K[ärntnertor] Th[eater zu] Uniform, an. Sepherl wartete unterrichtet von den Bedürfnissen des Institutes, so wie schon. Ich führte Paul[ine] in des Grafen Loge, und holte die von den großen Vortheilen, welche dasselbe der dürftigeren Brandlischen und Gruber ab. Die Lienhartischen Mädchen Classe des weiblichen Geschlechts der hiesigen Hauptstadt kamen auch. Ich blieb bey Ihnen bis nach Th[eresens] gewährt, hat sich eine Gesel schaft Liebhaber der Tonkunst Abgang mit Paulinen, dann ins B[urg] Th[eater] Sitah Mani, entschlossen, Sonntag den 2. May Mittags um halb ein fand Comp[agnie], und gieng wieder ins K[ärntnertor] Uhr im k. k. Universitäts-Saale ein großes musikalisches Th[eater] um Paulinen zu begleiten. – Heute giengs Oratorium: Die Befreyung von Jerusalem, gedichtet von den Theresens Tanzen gut. Herren Heinrich und Matthäus von Collin, in Musik gesetzt von Herrn Abbée Maximilian Stadler, zu veranstalten, 6./37. Rosenbaum, Tagebuch VI, fol. 13v, 27. september und die Einnahme davon dem Spital der Elisabethiner- 1806. Nonnen, und den dürftigsten hier anwesenden Witwen […] Abends gieng ich noch in beyde Quartiere, dann herum, der juridischen und medicinischen Witwen-Societäten zu ins K[ärntnertor] Th[eater zu] Lästerschule, gab Th[erese] widmen. Eintrittscarten sind bey Anton Strauß im Comptoir die Loge in die Buchhandlung. – Mit uns fuhr die Treitschke des Sammlers und österr. Beobachters am Prater Nr. 603 zu in Prater, die dann samt ihren Mann bey Th[erese] Caffee 5 Gulden, so wie der Text zu 15 Kreutzer zu haben. – Über trank. – Ich gieng im Mondschein eine Weile herum, um höhere Beyträge wird besonders quittirt werden. 8 Uhr nach Haus, und ins Bett. Im Prater stieg ich allein aus, und plauderte mit der Hiller, Lienhart, und dem Günther. 7./2. Wiener al gemeine musikalische Zeitung, 8. maj 1813, 281–288. 6./38. Rosenbaum, Tagebuch VI, fol. 15v, 15. oktober 1806. Großes Oratorium. Heiter. – Nach Mittag trüb. – Mit Küssen weckte ich Zum Vortheile des hiesigen, eben so zweckmäßig Th[erese], brachte ihr meine herzlichen Wünsche, und eingerichteten, als trefflich verpflegten Krankenspitals zeigte ihr den Interims Schein auf 1000 f. von Stessel vom der Elisabethiner-Nonnen, dann zur Unterstützung der 1ten October, welcher ihr aber nicht viel Freude zu machen Dürftigen unter den hier anwesendenen Wittwen aus den schien. – Früh kam die Rosalie, Goldmann, Barany, Gulyás, juridischen und medizinischen Wittwen-Societäten, wurde die Großbauerischen und Rivol aschen, Schweiger, Lienhard, am 2. d. M. [Mai] im k. k. Universitäts-Saale ein neues Salieri etc. Th[erese] gieng zur Salieri, Hitzinger. Ich wagte es Oratorium: Die Befreiung von Jerusalem, gedichtet von den aber noch nicht auszugehen. […] Hrn. Heinrich und Mathäus Edlen von Collin, in Musik gesetzt von Hrn. Abbé Maximilian Stadler, von einer Gesel schaft 6./39. Rosenbaum, Tagebuch VI, fol. 37v, 25. april 1807. menschenfreundlicher Musik-Dilettanten aufgeführt. […] Den ganzen Nach Mittag arbeitete ich zu Haus, – gegen An der Spitze dieses wohlthätigen Unternehmens stand Abend machte ich Promenade zum Glückshafen, gieng zu der, mit den Wissenschaften und Künsten eben so sehr Brandl, dann mit Lienhars herum. […] befreundete, als für jeden schönen Endzweck thätige Graf Moriz von Dietrichstein, auf dessen, und der Mitunternehmer, Dobrodelni koncert v dvorani dunajske univerze nämlich der ausübenden Aerzte, Grafen Karl von Harrach, (Universitätssaal), 2. maj 1813 und Joseph Edlen von Partenschlag, Sohn, (Physicus des 7./1. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 25. april 1813, 264. obgenannten Spitals) dann des k. k. Hofkonzipisten I. F. Großes Oratorium. Mosel, Ersuchen sich eine Anzahl von 65 der talentvol sten Unter jene Anstalten, welche durch eine Reihe von Jahren hiesigen Musikfreunde und Freundinnen mit edelmüthiger mit den Calamitäten der Zeit zu kämpfen hatten, gehört Bereitwil igkeit herbeiließ zur Aufführung des erwähnten vorzüglich auch das größtentheils von der Wohlthätigkeit des Oratoriums mitzuwirken; so, daß nur noch 10 Tonkünstler, Publicums sich erhaltende Spital für kranke Weibspersonen zur Ergänzung der Blas-Instrumente, und Verstärkung der Elisabethiner-Nonnen. Nur durch die größten der Contrabäße nöthig waren, und das auf 75 Individuen Einschränkungen der eigenen Bedürfnisse wurde es den berechnete Orchester zu Stande zu bringen. menschenfreundlichen Schwestern bisher möglich, die Die Namen so berühmter Autoren ließen ein ausgezeichnetes 325 Werk erwarten; dennoch wurde die Erwartung in jeder wie das übrige, aus dem gebildetsten Theile des Mittelstandes Hinsicht noch übertroffen. […] bestandene Auditorium, vollen Beifall. Die Solo-Parthien waren folgender Massen besetzt: Gabriel, Der schöne Eifer, mit welchen so viel Musikfreunde und Fräulein Sophie von Linhardt (eine der vorzüglichsten Freundinnen sich zur Ausführung dieses Oratoriums Schüllerinnen des berühmten Singmeisters Tomaselli); versammelten, und der große Eindruck, den es auf die Goffredo, der k. k. Rath, Hof- und Gerichtsadvokat Ignaz Zuhörer machte, begründet die Hoffnung, daß der Sonnleithner; Tancred, Magistratsrath Tuscher; Rinaldo, musikalische Geschmack, nach langer bedauernswerther der k. k. priv. Großhändler Soini. Die hier genannten Verirrung, sich endlich wieder zum Gediegenen und drei Musikfreunde haben schon so viele Beweise ihrer Classischen neige. Gebe der Himmel, daß diese Hoffnung ausgezeichneten Talente gegeben, daß es überflüßig wäre, sich fortan bestätige! zu ihren, ohnehin allgemein verbreitetem Lobe etwas beizufügen. Fräulein Linhardt hingegen war uns eine neue, 7./3. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 9. maj 1813, 296. ungemein erfreuliche Erscheinung. Von der Natur mit einer Am 2. May wurde das in dieser Zeitschrift Nr. 66 gehaltvollen, wohlklingenden Stimme begabt, deren Umfang angekündete Oratorium: Die Befreyung von Jerusalem im zwei Oktaven einnimmt, verbindet sie mit einer sicheren k. k. Universitätssaale um die Mittagsstunde gegeben. Seit Intonation einen ausdrucksvollen Vortrag. Es macht ihrem langer Zeit als einer der ersten musikalischen Ästhetiker und Geschmack um so mehr Ehre, ihren Part mit der, dieser als gründlicher Contrapunctist geschätzt, hatte Hr. Abbé Musikgattung zukommenden Simplicität gesungen zu haben, Max. Stadler eine große Anzahl vortrefflicher Musikwerke als die Beweglichkeit ihrer Kehle sie leicht zu Verzierungen leider nur einem kleinen Zirkel von Musikfreunden hätte verleiten können. Um eine ausgezeichnete Sängerinn geweiht, bis es diesen gelang, ihn durch ihr Zureden zu zu werden, bleibt nur noch der Wunsch übrig, daß sie sich bewegen, mit seinen meisterhaften Chören zu Collin’s bemühen möge, die Deutlichkeit der Aussprache, welche Polyxena in dem größern musikalischen Publicum zu sie in Rezitativ zeigte, auch im zeitgemessenen Gesange zu erscheinen. Der einstimmige Beyfall, den diese Chöre erreichen. erhielten, bestimmten Herrn St., die freyen Stunden auf Die Chor-Stimmen waren durchaus mit talentvollen Sängern einer einsamen, beynahe von allem Umgange entfernten und Sängerinnnen besetzt, und im Orchester befanden sich Landpfarre für den Satz dieses Oratoriums, dessen ersten rühmlich bekannte Dilettanten. Theil der leider zu früh verstorbene Hofrath Heinrich von Die Direktion hatte auf das ausdrückliche Verlangen des Collin hinterließ, und welches Herr Matthäus von Collin Componisten, und nach dem allgemeinen Wunsche der fortsetzte und vollendete, zu verwenden. Der erhabenste Mitwirkenden, Hr. I. F. Mosel übernommen. Styl, ohne Pedanterie, verbunden mit Kraft, Anmuth, Die Ausführung war in den einzelnen Theilen größtentheils Originalität, einer vortrefflichen Instrumentirung und vortrefflich. Wenn sie im Ensemble hie und dort etwas genauen Übereinstimmung mit dem Texte, zeichnet dieses zu wünschen übrig ließ; so ist es bil ig, zu erwägen, daß Kunstwerk vorzüglich aus, und sichert ihm eine Stelle in durch die Produktion eines so großen, komplicirten, allen der Reihe der unsterblichen Werke eines Händels, Bach’s, Mitwirkenden gänzlich unbekannten Werkes, noch nur zwei Graun’s, Naumann’s, Haydn’s u. a. Die Ausführung, welche Proben, in der That das Unmögliche geleistet wurde, von der um die Musik so sehr verdiente Herr Hof-Concipist v. welchem Verdienste ein großer Theil dem erstgenannten Mosel im Ganzen, und Herr v . Tost bey der ersten Violine Hrn. I. F. Mosel zukömmt, dessen, bereits in der Leitung leitete, gab einen neuen Beweis von dem hohen Grade der großen Händel’schen Cantate erprobte tiefe Einsicht, der Cultur, auf welchem die Musik in Wien steht, indem, umfassende Sachkenntniß, und rastloser Eifer auch hier in ungeachtet des aus 76 Individuen zusammengesetzte Erhaltung des genauen Zusammenwirkens, und besonders Orchester größtentheils aus Dilettanten bestand, nur zwey in der passenden Wahl und gleichen Durchführung der Proben gehalten werden konnten, und die Leitung am verschiedenen Tempo’s sich glänzend auszeichnete. Claviere wegen nicht vollendeter Abschrift der Partitur Sr. k. k. Hoheit, der Durchlauchtigste Erzherzog Rudolph unterbleiben musste. Die Herren v. Sonnleithner, Tuscher und viele Personen des hiesigen hohen Adels beehrten dieses und Soini führten die männlichen Soloparthien mit ihrer Conzert mit ihrer Gegenwart, und schenkten demselben, so bekannten Kunstfertigkeit aus; Fräulein v. Linhardt, eine 326 Priloga II neue erfreuliche Erscheinung am hiesigen musikalischen gedichteten, und von ihm in Musik gesetzten Oratoriums, Horizonte, hatte die Rolle das Gabriel übernommen. Die die Befreyung von Jerusalem, zu befördern. Die Solo-Partien Reinheit und Stärke ihrer schönen Stimme, ihre richtige wurden vorgetragen von Fräulein v. Linhardt, (Gabriel) Intonation und ihre gefühlvolle Declamation erwarben ihr und den Herren Ignatz Sonnleithner, k. k. Rath, (Goffredo) den gerechten Beyfall aller Anwesenden. Die Ausführung Tuscher, Magistratsrath, (Tancred) und Soini (Rinaldo.) Das der Chöre, besonders der beyden Schlußfugen, machte Orchester, mit Inbegriff der Solo- und Chorsänger, – welche den Herren und Damen, welche die Gefälligkeit hatten, die Letztere auch, so wie der grösste Theil der Mitwirkenden Chorstimmen zu übernehmen, die größte Ehre. Das Ganze beym Orchester, aus Dilettanten bestanden – betrug nur wurde mit einstimmigen allgemeinen Beyfall aufgenommen. 75 Personen. Der geachtete k. k. Hofkoncipist, Hr. Mosel, Se. kaiserl. Hoheit, der große Beschützer der Tonkunst, hatte die Leitung des Ganzen übernommen. Die Musik, Erzherzog Rudolph, viele Glieder des hohen Adels, und durchaus im ächten Styl des Oratoriums geschrieben, ein, wenn auch nicht sehr zahlreiches, doch sehr gewähltes verdient ganz jene Auszeichnung, die ihr gleich bey dieser Publicum beehrten die Aufführung mit ihrer Gegenwart. ersten Aufführung zu Theil ward. Wir könnten viele einzelne, Durch die Gnade Sr. Majestät des Kaisers, der Erzherzoge meisterhaft gelungene Stellen ausheben und darüber zu kaiserl. Hoheiten, Sr. königl. Hoheit des Herzogs Albert von Ihren Lesern sprechen, wenn wir nicht das ganze Werk, Sachsen, und die ansehnlichen Beyträge mehrerer hohen sowol von Seite der richtigen Behandlung des Textes, als Herrschaften haben die Unternehmer das Vergnügen, den rücksichtlich des durchaus herrschenden, würdigen und Instituten, zu deren Besten diese Akademie veranstaltet strengen Satzes, rühmen müssten. Nur des achten Auftritts wurde, eine beträchtliche Summe übergeben zu können, die (Rinaldo mit dem Chor der Krieger: Wacht auf, ihr Brüder!) um so bedeutender ist, da der Damenverein zur Beförderung sey darum hier eigends gedacht, weil er, dieser ganze Auftritt, des Guten und Nützlichen seiner so schönen Bestimmung mit seinem gehaltvollen Schluss-Chor, worin die, Schillers gemäß, die Kosten der Ausführung zu übernehmen sich würdigen Verse: „Wer nicht den Muth im Busen verloren, erbothen hat. wohl ist er frey, ein König, geboren“*) vorkommen – mit dem rauschendsten Beyfalle aufgenommen ward, und ganz 7./4. Allgemeine musikalische Zeitung, 23. junij 1813, wiederholt werden musste. Wir hegen den Wunsch, dieses 416–417. Oratorium mit einer stärkeren Besetzung bald wieder zu Die wohlthätigen Dienste, welche das Krankenhaus hören. der Elisabetherinnen der leidenden Menschen leistet, *) Heinr. v. Col in, 1.ste Abtheilung und die Aufopferung, mit welcher die Nonnen dieses achtungswerthen Convents sogar auf einen Theil der Dobrodelni koncert Združenja prijateljev glasbe nöthigsten Lebensbedürfnisse Verzicht leisten, um den, v zimski jahalni šoli (Winterreitschule), ihrer freundlichen Pflege anvertrauten Kranken alle 11. in 14. november 1813 möglichen Mittel zur Erleichterung und Wiederherstellung 8./1. Wiener al gemeine musikalische Zeitung, zu verschaffen, haben bey einigen Menschenfreunden den 1. december 1813, 712–714. Wunsch erzeugt, durch Aufführung eines interessanten Timotheus oder die Gewalt der Musik. Eine Cantate von Concerts den Bedürfnissen dieses Instituts zu Hülfe G. B. Händel [ sic], mit vermehrter Instrumentierung von zu kommen, und das ehrwürdige Consistorium der k. W. A. Mozart. k. Universität hat den herrlichen Saal daselbst hierzu Die Musik-Dilettanten Wiens, stolz bewußt, wie herrlich einzuräumen beschlossen. Zugleich hat man mit erwähntem ihrem zahlreichen Vereine im vorigen Jahre die Ausführung Zwecke die Unterstützung der dürftigeren Wittwen der der Cantate Timotheus gelang, und wie vol kommen sie juridischen und der medicinischen Facultäten zu verbinden ihren erhabenen Zweck erreichten, als sie die, bei zwei gesucht. Der, durch seine ausgebreiteten musikal. Kenntnisse Darstellungen dieser Cantate im k. k. Reitschulgebäude eben so sehr, als durch seine edle Denkart rühmlich eingegangenen bedeutenden Geldsummen den durch den bekannte Tonsetzer, Hr. Abbé Maximilian Stadler, hatte sich Krieg verunglückten Bewohnern Asperns, und den durch erboten, dies Unternehmen durch die Ueberlassung eines, Feuersbrunst ihres Haabes beraubten Bewohnern Badens von den Hrn. Heinrich und Matthäus Edlen von Col in widmeten, verbanden sich in diesem Jahre abermals zur 327 Ausführung dieses Meisterwerkes, indem sie den Ertrag der Stelle erneuerten Akklamationen, daß sie in der Cantate ersten Darstellung (am 11. November) zur Unterstützung ausgesprochenen Wünsche des Heils und Segens für unsern der, in dem gegenwärtigen heiligen Kriege verwundeten besten Kaiser Franz in der Brust jedes seiner getreuen tapfern Vertheidigern des Vaterlandes, und den der zweiten Unterthanen fühlen, und sie von dem Gefühle des Glückes (am 14. Nov.) zur Vertheilung an die zurückgelassenen durchdrungen sind, dem Lande anzugehören, das sich des Familien der ins Feld gezogenen Landwehrs-Männer Schutzes des erhabensten Monarchen erfreut. bestimmten. Der wohlthätige Sinn der Bewohner dieser Residenzstadt 8./2. Zeitung für die elegante Welt, 9. december 1813, 1959– ließ auch dießmal dem Musik-Dilettanten-Verein seine 1960. patriotische Absicht erreichen; ja, die Einnahme, übertraf alle Schon im verflossenen Jahre hatte die Aufführung der großen Erwartungen. Das dringende Bedürfniß der Hülfe gestattete Händelschen Kantate: Timotheus, oder die Gewalt der Musik, nämlich nicht, die Einübung einer neuen Composition in der k. k. Reitschule den Kunstfreunden Wiens einen vorzunehmen, und die Widerholung der schon bekannten unvergänglichen Ruhm erworben, der Kaiserstadt einen eben Cantate ließ bei einem gewöhnlichen Publikum ein so herrlichen als neuen Genuß verschafft, und zugleich einer geschwächtes Interesse und daher einen minder zahlreichen größern Anzahl Unglücklicher eine ergiebige Unterstützung Besuch besorgen; allein eben darin bewährte sich der ächte bereitet. Als in den glorreichen Schlachten dieses Jahres so Kunstsinn der Bewohner Wiens, daß es nicht der Reiz viele Tapfere ruhmvoll für das Vaterland fielen oder bluteten, der Neuheit, sondern der innere Werth ist welcher bei entstand in jedem Oestreicher der lebhafteste Wunsch, die Gegenständen der Kunst ihre Theilnahme bestimmt. Mit Verwundeten selbst, die Wittwen und Waisen der Gefallenen, nicht geringerem Verlangen als im vorigen Jahre ward die die Familien der noch für das Vaterland kämpfenden Produktion von Händles Timotheus erwartet, und an den Krieger zu unterstützen. Es war vorauszusehen, daß auch dazu bestimmten Tagen drängte sich Alles nach diesem die Kunstfreunde nur die Anzeige erwarten würden, wie schönen Genusse. sie ebenfalls zur Erfüllung dieses allgemeinen Wunsches Die Ausführung der Cantate von 704 Mitgliedern (also um beitragen könnten, um mit edler Bereitwil igkeit ihre 114 mehr, als im vorigen Jahre) ging wiederholt vortrefflich. Mitwirkung zuzusichern. Da der große Dilettantenverein, zu Herr Hofkapellmeister Salieri hatte dießmal die Einübung der dessen Bildung, mit allerhöchster Bewil igung Sr. Majestät, Chöre mit den, dem Vereine neu beigetretenen Dilettanten bereits große Vorbereitungen gemacht worden waren, noch besorgt: der k. k. Hofkonzipist v. Mosel leitete das Ganze nicht organisirt, und der bereits vollendete Entwurf der mit rühmlich erprobter Einsicht und unermüdlichem Statuten noch nicht zur allerhöchsten Bestätigung vorgelegt Eifer. Der Hr. Großhändler Tost dirigirte an der ersten worden war, faßten vier Kunstfreunde, namentlich Moriz Violine. Die Solosingstimmen übernahmen Fr. v. Geymüller, Graf v. Fries, Moriz Graf v. Dietrichstein, der als Tonsetzer Fräulein Linhardt, Hr. K. Rath v. Sonnleitner, Hr. Soini und und Schriftsteller rühmlich bekannte Hofkonzipist, Ignaz Hr. Hofmann. Eine ausgezeichnete Erwähnung verdient das Franz Mosel, und der Hoftheatersekretär, Joseph Sonnleithner, besonders zweckmäßige neue Arrangement des Orchesters, den Entschluß, den Kunstfreunden und Freundinnen die welches das richtige Zusammenwirken den Mitgliedern Wiederholung jener Kantate vorzuschlagen, nachdem nicht wenig erleichtete. Der Verein verdankt dieses Se. Majestät der Kaiser, auf das durch den k. k. ersten größtentheils dem erfahrnen Rathe des schon genannten obersten Hofmeister, Ferdinand Fürsten zu Trautmannsdorf, Herrn Hofkapellmeisters Salieri, der sein Verdienst um Allerhöchstdenselben vorgelegte Bittgesuch, die hierzu dieses Unternehmen noch dadurch vermehrt hat, daß er vorbereitete k. k. Reitschule zu dieser Absicht zu bewil igen dem Vereine eine von ihm komponirte kleine patriotische geruht hatten. Die Heiligkeit des Zwecks wirkte zu lebhaft auf Cantate übergab, welche, nach der, um einige Gesangstücke jedes Gemüth, als daß der Erfolg auch nur einen Augenblick verkürzten Cantate Händels, abgesungen wurde. Ungeachtet hätte zweifelhaft seyn sollen. Die Erklärungen von Seiten des fühlbaren Contrastes des Stoles beider Compositionen, der Kunstfreunde kamen binnen wenigen Tagen so häufig gewährte doch auch jene des Hrn. Salieri ein lebhaftes ein, daß die Zahl der mitwirkenden Personen, welche im Vergnügen, und mußte bei jeder Produktion auf allgemeines verflossenen Jahre 590 betrug, jetzt auf 704 stieg, und daß Verlangen wiederholt werden. Die versammelten man ungefähr 80 Personen nicht mehr einzeichnen konnte, mehrerer Tausend Zuhörer bezeugten durch die bei jeder weil sie der Raum des Orchesters nicht mehr hätte fassen 328 Priloga II können. Die Einübung der Chöre hatte unser würdiger erster Obschon der Patriotismus und die Wohlthätigkeit der edlen Hofkapellmeister, Anton Salieri, übernommen, und mit Bewohner Wiens bereits auf so vielfältige Weise sich bewährt unermüdlichem Eifer, welcher die allgemeine Achtung, die hatten, stieg doch die Einnahme, welche durch großmüthige er genießt, wo möglich, noch mehr erhöhte, in unglaublich Geschenke Ihrer Majestät der Kaiserin, und des ganzen kurzer Zeit vollendet, obschon sich der Chor beträchtlich allerhöchsten Hofes, des Herrn Fürsten zu Trautmannsdorf, vermehrt hatte. Herr Gebauer übernahm die Leitung am und des Grafen v. Fries ansehnlich vermehrt wurde, über die Clavier; der rühmlich bekannte Dilettant auf der Violine, Erwartung hoch. Sie betrug am 11ten November 16,745 Hr. Großhändler Johann Tost, die Leitung des Orchesters Guld. nebst 20 Stück Dukaten und 12 Napoleonsd’or; am als erster Violinist, und der schon obgedachte Hofkonzipist 14ten Nov. 11,746 Guld. 36 Kr. nebst 18 Stück Dukaten im Mosel, die Anführung des Ganzen; von ihm aber nahm Golde. Da die Unkosten mit 2340 Guld. 43 Kr. von beiden Hr. Steinacker das Zeitmaß für die entfernteren Theile des Einnahmen zu gleichen Theilen abgezogen wurden, betrug Orchesters ab. Die Solopartien trugen vor: Frau Rosalie die erste reine Einnahme 15,574 Guld. 38 Kr., die zweite v. Geymüller, Fräulein Sophie Linhardt, der k. k. Rath und 10,576 Guld. 15 Kr., nebst den benannten Goldmünzen. Doktor der Rechte, Ignaz Sonnleithner, der Eigenthümer einer Beide Beiträge wurden unverzüglich zu ihrer Bestimmung an privil. Fabrik, Soini und Georg Hofmann. Der Chor, reich an die Behörde übergeben. Das sind die herrlichsten Früchte der ausgezeichneten Musiktalenten, bestand aus 334 Personen. Kunst, des Edelmuths und der Eintracht. Heil dem Lande, Die erste Aufführung hatte am 11.ten Nov. Statt. An diesem in dem so die Künste blühen! Heil den Kunstfreunden Tage war die Einnahme der Unterstützung der Witwen und Freundinnen, die ihre Talente so schön, so rühmlich und Waisen der in diesem Kriege gebliebenen Vertheidiger verwenden! des Vaterlandes gewidmet. Die zweite Aufführung, deren Ertrag zur Unterstützung zurückgelassener Familien der Dobrodelni koncert Združenja prijateljev glasbe als Soldat oder Landwehrmann in das Feld gerückten v zimski jahalni šoli (Winterreitschule), Niederöstreicher bestimmt war, folge am 14.ten November. 20. april 1815 Beide Produktionen wurden, ungeachtet der geringen Zahl 9./1. Bertuch, Carl Bertuchs Tagebuch, 175. der Proben, die man zur Schonung der Kunstfreunde, und Donnerstag 20. April [1815] im Vertrauen auf ihren Eifer sehr beschränkt hatte, mit der […] Des Mittags 12 Uhr wurde vom musikalischen Verein größen Vollendung gegeben. Beiden geruhten Allerhöchst unter Mosels Direction der Messias gegeben. Soloparten zu Ihre Majestät die Kaiserin, Höchstdero durchlauchtigste schwach und matt, mächtig aber die Chöre, das Hallelujah Mutter, und die ganze k. k. Familie beizuwohnen. Als vor hinreißend. […] dem Anfange der ersten Produktion der kaiserl. russische General, Graf Ostermann, auf der Galerie erschien, erkannten 9./2. Bertuch, Carl Bertuchs Tagebuch, 176. die versammelten Tausende den Heiden von Culm, und Sonntag 23. April [1815] brachten in lauten Zuruf der dankbaren Bewunderung aus. […] Um 12 Uhr in den Messias 2te Vorstellung… Die Dieser Zuruf, der ihn bewil kommte, begleitete ihn auch, als Kaiserin und die Erzherzoginnnen da. Mosel dirigirt. Die er sich entfernte. Als Ihre Majestät die Kaiserinn Ihre Loge Solostimmen Suini [Soini], Franz Fischer, Neukomm, betraten, erneuerte sich der jubelnde Zuruf mit verdoppelter Klüber, die Klieber die vorzüglichste. Gegen 600 Personen… Kraft; das Schmettern der Trompeten wurde beinahe von Die einzelnen Arien nicht mehr für unsere Zeit. – Die Chöre dem Jauchzehn der Menge übertönt. Nach der Kantate vortrefflich… Im 2ten Theile der vorzüglichste. Das Hallelujah wurde ein patriotischer Chor, von der Komposition des Hrn. groß und erhaben. Die Execution sehr brav. […] Salieri, vorgetragen. Als die Worte erschallten: Es lebe Kaiser Franz! da erreichte die Begeisterung die höchste Stufe; alle 9./3. Friedensblätter. Eine Zeitschrift für Leben, Literatur und Zuhörer waren gegen des allgeliebten Fürsten erhabene Kunst, 27. april 1815, 199–200. Gemahlin, als den Zeugen ihres Jubels und ihrer Liebe, Den 22. verfloßenen Donnerstag gab die Gesel schaft gewendet, Allerhöchstwelche diesen feurigen Ausbruch der Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaats ein der Fürstenliebe mit sichtbarer Rührung und huldvollen schönes Fest der Kunst und der Wohlthätigkeit durch die Neigung gegen das Publikum wiederholt erwiederte. Salieris Aufführung des Händelschen Messias in der k. Reitschule, ergreifender Chor mußte an beiden Tagen wiederholt werden. zur Unterstützung der zurückgebliebenen Familien der 329 Landwehrmänner. Um von dem wohlthätigen Zweck und seine Gallerien nicht überfüllt, und in der Hofloge zuerst zu sprechen, so erklärte sich die Gesel schaft dahin, waren, die Großfürstin Marie, der Herzog von Weimar, daß sie zwar diese Einnahmen zur ersten Gründung eines mehrere Erzherzoge, und Herzog Albert gegenwärtig. Conservatoriums bestimmt gehabt, daß sie aber, obgleich die Vortheile entschieden sind, welche dem Vaterlande und Koncert Združenja prijateljev glasbe der Kunst durch eine Lehranstalt bereitet werden, in welcher (Gesellschafts-Concert) v mali redutni dvorani sich junge Kunsttalente unter Leitung der vorzüglichsten Hofburga, 1. sezona, 2. koncert, 7. januar 1816 Professoren ausbilden sollen, dennoch ihre besonderen 10. Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Zwecke der Wichtigkeit des gebietenden Augenblicks Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 12 (1829), 186. nachsetzen zu müssen glaube; eine Ansicht, die wir nicht Zweites Gesellschafts-Concert. anders, als ehren können und für welche die glückliche Den 7. Jänner 1816. Milderung vieler Leiden unverschuldeter Armuth ihnen 1. Symphonie in D-dur, von Ludwig van Beethoven. danken wird. – So ist denn den Kunstfreunden Wiens der 2. Duett aus der Oper: Sofonisba, von Pär, vorgetragen von Genuß geworden, in der würdigen Art dieß Oratorium Fräulein Therese Edlen von Komper, und Herrn Peter zu hören, das in ganz Europa für des Meisters größtes Lugano. Meisterstück gilt und es ist, das in dem Lande seiner Geburt 3. Variationen für das Pianoforte (über den nicht genug gehört und bewundert werden kann, und das, so Alexandermarsch) mit Orchesterbegleitung, gespielt von lange Musik und Kunst besteht, die Bewunderung und das Frau Katharina Mosel, gebornen Lambert. Entzücken der Kenner bleiben wird. Hinlänglich vorbereitet 4. Zwei Chöre aus der Oper: Die Danaiden, von Salieri. auf dasselbe durch die Aufführungen des Timotheus und 5. Finale des ersten Actes aus der Oper: Elisa, oder der Simson [ sic], sind die hiesigen Zuhörer im Stande, dieses Bernhardsberg, von Cherubini, vorgetragen von der unsterbliche Werk des Genies und der Kunst gehörig zu Fräulein Sophie Linhart, Therese Riedl, den Herren Joseph würdigen und in seiner Tiefe und Fülle zu genießen. – Barth, Joseph Götz und Ignaz Sonnleithner. Was die heutige Aufführung betrifft, so hat der Verein 6. Ouverture der Oper: Ariodant, von Mehul. von 700 Musikfreunden, Sängern und Instrumentalisten, Oberleiter: Herr Raphael Kiesewetter. abermals alles gleistet, was von dieser großen und einzigen Anstalt zu erwarten war, und wir würden uns Vpis Sophie Linhart v spominsko knjigo Anselma nur wiederholen, wenn wir, was über Präcission und Hüttenbrennerja, 25. marec 1816 Großartigkeit dieses Orchesters gesagt werden kann und 11. Universalmuseum Joanneum, Kulturhistorische muß, (s. die Nachricht von der Aufführung des Simson in Sammlung, Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner, Inv. unserm Tagsblatt vom 16. October im 48. St. v. J.) aufs neue Nr. 6096. rühmen wollten. Die Leitung des Ganzen führte abermals, Weilet die Muse mit dir, ihrem Liebling. mit bekannter Einsicht und Thätigkeit Hr. Hofsecretair Unter befreundedem Dache Mosel; die Solostimmen hatten für heute die Fräulein: So entschwebt dem irdischen Daseyn dein Leben Lienhard, Riedel (Sopran), und Neukomm (Alt), so wie die Mit Blüthen umkränzt, bis zum Lethe! Herren: Rath Sonnleitner, Barth (Tenor), und Götz (Baß) übernommen, Hr. D. Schmidt leitete die ersten, und Herr Mögen diese Zeilen Sie stets an die unwandelbare Banquier Hering die zweyten Violinen. […] Freundschaft Ihrer Freundinn Sophie Linhart mp. erinnern. Der ungeheure Saal war zu dieser Aufführung wieder in seine alte Verfassung versetzt und alles Festlichen, welches Wien. März den 25ten 1816. er in der letzten Zeit gehabt hatte, entkleidet, um seiner ersten Bestimmung, mit Ausnahme der Productionen des Musikvereins, zurückgegeben zu werden; doch war die kaiserliche Loge sehr schön angeordnet und die Mittelstücke zwischen den Pfeilern der ersten Gallerie mit Teppichen behangen. Bey der heutigen Aufführung war sein Parterre 330 Priloga II 13./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 1. januar 1817, Vpis Amalie Linhart v spominsko knjigo Anselma 18–19. Hüttenbrennerja, 25. marec 1816 Am 22sten und 24sten gab die Gesel schaft der Musikfreunde 12. Universalmuseum Joanneum, Kulturhistorische des österreichischen Kaiserstaates ihr jährliches grosses Sammlung, Stammbuch von Anselm Hüttenbrenner, Inv. Concert in der k. k. Reitschule. Die Wahl fiel diesmal auf Nr. 6096. ein Oratorium von den Brüdern Heinrich, und Matthäus L’avantage de l’amitié. von Col in: Die Befreyung von Jerusalem, in Musik gesetzt von Hrn. Abbé, Maximilian Stadler. Dieser Componist, der, Quand un ami consolateur freylich durch eigene Schuld, ausser Wien wol Wenigen näher Vient lui-même éssuyer les larmes bekannt seyn dürfte, verdient um so mehr Bewunderung, Des son ami, dans le malheur als er in seinem vorgerückten Alter, (er ist bereits in Le malheur alors a des charmes. den Sechzigen) noch eine Arbeit von solchem Umfang Qu’un tel ami vous acompagne unternahm, und sie mit ächten Kunstsinn, einer lebendigen Par tout, c’est le desir Phantasie, und raschem Jugendfeuer durchführte. […] Le plus ardant de votre amie Die Aufführung war in allen Theilen sehr gelungen, und Amélie Linhart besonders wirkten die Chöre mit möglichster Vollendung. Das ganze Orchester bestand aus 530 Personen, welche Vienne le 25iem Mars 1816 Hr. Hofsekretair, von Mosel, mit Sicherheit leitete, und fest zusammenhielt. Wir hoffen mit Sehnsucht noch auf eine Koncert Združenja prijateljev glasbe v dvorni dritte Wiederholung, wähend der Anwesenheit des königl. jahalni šoli (Reitschule), 22. november 1816 Hofes. 13./1. Wiener Zeitung, 5. november 1816, [1229]. Die Gesel schaft der Musik-Freunde des Oesterreichischen Koncert Združenja prijateljev glasbe Kaiserstaates ist mit dem Entwurfe und der innern (Gesellschafts-Concert) v veliki redutni dvorani Einrichtung des vaterländischen Konservatoriums der Musik, Hofburga, 2. sezona, 3. koncert, 2. marec 1817 welche der Hauptzweck dieses Vereines ist; unablässig 14. Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des beschäftigt, und diese Arbeit ist der Vollendung nahe. Auch Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 12 (1829), 188–189. bereitet sie dem Publikum der Kaiserstadt einen grossen Drittes Gesellschafts-Concert. Kunstgenuß durch die Aufführung des grossen, und den (7tes seit E[nstehtung] d[er] G[esel schaft]) beyden Brüdern Collin gedichteten, und dem Herrn Abbé Den 2. März 1817. Maximilian Stadler in Musik gesetzten Oratoriums: 1. und 2. Ouverture und Introduction der Oper: Ferdinand Die Befreyung von Jerusalem, vor, welche am 22. und 24. des Cortez, von Spontini; die Tenorsolopartie vorgetragen von M. November in der k. k. Reitschule Statt haben wird. Herrn Georg Krebner. 3. Arie aus der Oper: La clemenza di Tito, mit 13./2. Wiener-Moden-Zeitung und Zeitschrift für Kunst, Clarinettbegleitung, von Mozart, gesungen von Fräulein schöne Literatur und Theater, 7. december 1816, 662. Sophie Linhart. Die Befreyung von Jerusalem. 4. Adagio und Rondo, für das Violoncel , componirt und Ein großes Oratorium, gedichtet von Heinrich und Matthäus gespielt von Herrn Vinzenz Hauschka. von Collin und in Musik gesetzt von Maximilian Stadler. 5. Hymne an die drei Nymphen der Bacchos-Quelle, Die Aufführung hatte in der k. k. Reitschule am 22. und gedichtet von Herrn Matthäus Edlen von Collin, in Musik 24. November Statt und wurde durch die Gesel schaft der gesetzt von Herrn Ignaz F. Mosel. Musikfreunde des österreichischen Kaiserstaates bewirkt. 6. Ouverture der Oper, Lodoisca, von Cherubini. Die Versammlung war ungemein zahlreich und die zweyte Oberleiter: Herr Franz Gebauer. Aufführung durch die Gegenwart Ihrer Majestät der Kaiserinn und des Allerhöchsten Hofes verherrlicht. […] 331 15./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Koncert v mali redutni dvorani Hofburga, Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 3. april 1817, 23. marec 1817 108–109. 15./1. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 29. marec 1817, Am 23. März gab der Orchesterdirector des k. k. Hoftheaters 152. nächst der Burg, Herr Jeckel, eine Akademie im kleinen Unter die großen Componisten, welche Teutschland schon Redoutensaale, wobey er eine grosse Ouverture von dem seit Langem bewunderte, und Wien noch selten zu bewundern verewigten königl. sächsischen Hofcapellmeister Naumann, Gelegenheit fand, gehört der verstorbene königl. sächsische und desselben Meisters hochberühmte Composition des Capellmeister Naumann, der Sohn eines sächsischen Bauers, Klopstockschen Vater Unsers aufführte. Diessmahl hat der dem der Zufall die Ausbildung seines Talents verschaffte, der Ruf nicht zu viel gesagt, und an diesem Mittag wurde uns seit hierauf in Italien durch Notenschreiben den nothdürftigen Jahren einer der herrlichsten Kunstgenüsse zu Theil. Schon Unterhalt gewann, aber in diesem Lande des Gesanges und der die Ouverture (dem Vernehmen nach aus der Oper Medea), in heiteren Ideen, auch die Kunst der musikalischen Mahlerey einem ernsten, edlen Style geschrieben, mit männlich festem und jene schwerere lernte, das Gefällige und Anmuthige Geiste kraftvoll und feurig durchgeführt, erweckte die tiefste mit den Grundsätzen eines strengen Satzes zu vereinbaren. Hochachtung für den uns leider in seinen Werken nur wenig Naumann fand in Dresden eine edle Beschützerin seines bekannten Tonsetzer. Talentes, und starb, geehrt von allen, die ihn kannten, und reich […] – alle diese Gesänge machten dem Hörer die Wahl genug, um nichts zu bedürfen, im Jahre 1801. […] schwer, welchem er den Vorzug zugestehen sol . Naumann Unter diese [Kompositionen] gehört auch seine dürfte in seinem thätigen, blüthenreichen Leben sonst keine Composition des Kloppstock’schen Vater unser, welche der einzige Note gesetzt haben, und sein Nahme müsste doch im Orchesterdirector des k. k. Hoftheaters nächst der Burg, Hr. Tempel der Unsterblichkeit prangen. Wie tief empfunden, Jeckel, nebst einer Ouverture von demselben Meister, am 23. wie kraftvoll aufgefasst ist nicht das erhabene Gedicht, und d. um die Mittagsstunde im k. k. kleinen Redoutensaale zur wie klar und deutlich ist nicht alles gegeben, wie verständig Aufführung brachte. Diese kraftvolle, gediegene, zugleich aber ist nicht selbst die Anordnung des Cyclus der Tonarten, auch liebliche Composition – die würdigste Erläuterung des in der absteigenden Scala von C-dur, analog den sieben erhabenen Textes unsers großen Barden – machte einen tiefen Bitten? – Aber auch Herrn Jeckel gebührt unser volle Dank, Eindruck auf alle Gemüther, die es sich anfangs still zuriefen der mit gewagter Aufopferung uns diesen überraschenden und am Ende – laut bekannten, selten etwas Vollendeteres Genuss bereitete. Das Orchester ging unter seiner und Herrn aus dem unermeßlichen Tonreiche vernommen zu haben. Capellmeisters Umlauff Anführung eingreifend zusammen. Wir wollen dieses Gefühl nicht durch preisende Anführung Fräulein Linhard und Klieber, die Herren Cornet und einzelner Stellen entweihen; nicht diese Arie oder jener Dopler liessen in den Soloparten nichts zu wünschen übrig. Chor, sondern das Ganze in dieser Zusammensetzung bewirkte Von den Chören konnte man bey einer so kostspieligen jene wundervolle vereinte Stimmung des Rührenden, des Privatunternehmung, und den schwierig zu intonirenden Entzückens und der Bewunderung. Hrn. Jeckel gebührt der Choralen nach den Gesetzen der Bil igkeit nicht mehr Dank aller Kunstfreunde dafür, daß er uns zuerst diesen fordern. Das zahlreiche, sehr gewählte Auditorium zollte herrlichen Genuß verschaffte. Die ausübenden Künstler hatten lauten, einstimmigen und diessmahl gewiss den gerechtesten sich mit Liebe der Ausführung unterzogen. Die Fräuleins Beyfall. Linhard und Klieber, die Herren Cornet und Dopler sangen die Soloparthien. Das Orchester und der Chor wirkte unter 15./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 23. april 1817, Leitung des Hrn. Jeckel und des Capellmeisters Hrn. Umlauf 295–296. harmonisch zusammen. Dennoch war die durch das Locale […] Der Musikdir. des k. k. Burgtheaters, Hr. Jeckel, und andere Umstände bedingte Beschränkung des Personals verschaffte uns am 23sten einen wahrhaft wunderschönen zu bedauern, da dieses Tonwerk eine weit zahlreichere Genuss durch die Aufführung des klopstock’schen Vater- Besetzung und häufigere Proben erheischt. Doch dürfen wir Unsers mit Naumann’s unübertrefflicher Composition; bey der enthusiastischen Aufnahme, welche es gefunden, wohl ein bis zu dieser Stunde hier leider noch ungekanntes, nie hoffen, es bald in seiner Vollendung genießen zu können. gehörtes Meisterwerk. Des Sängers der Liebe, wie ihn 332 Priloga II Schubart so treffend bezeichnet, himmlische Melodien; 4. Arie aus Federica ed Adolfo, ges. von Fräulein Linhart. 5. die herrliche Führung u. Verschlingung der Stimmen; Sonate für Pianoforte und Horn. 6. Adagio und Variationen die edle Einfachheit seiner, durch neue Harmonien stets für das Bassethorn, vorgetragen vom Concertgeber. überraschenden Choräle; die zarte, und doch so auf den Der 12jährige Sohn desselben, der in zwey Stücken die Totaleffect berechnete Begleitung; dieses tiefe Eindringen Pianoforte-Stimme ausführte, scheint Anlagen zu besitzen. in den Geist und Sinn des heiligen Gedichts; seine hohe Würde und Grösse in den Chören: – alles dies erhob die Matineja violinista Franza Pechatschka v dvorani zahlreiche, sehr empfängliche Versammlung zu wahrer hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), Entzückung, und eben zu derjenigen, welche Dichter u. 30. marec 1817 Tonsetzer hier einmüthig beabsichtigt haben. Durch nichts 17./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer hätte wol die innigste Hochachtung gegen den verklärten Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 10. april Meister würdiger und sicherer angefrischt werden können, 1817, 122–123. als durch die Aufführung dieses wahrhaft klassischen Werks. An demselben Tage [30. März] hatten wir auch das Ausser den, die Paraphrasen des Gebets ausfüllenden, Vergnügen, dem mit Recht allgemein geschätzten Virtuosen und die Gesangsstücke in den Tonfolgen verbindenden auf der Violine, Herrn Franz Pechatschek, in einer von ihm Chorälen, liessen einen unverlöschlichen Eindruck zurück: im Saale zum römischen Kaiser gegebenen musikalischen 1. Der einleitende Chor: Um Erden wandeln Monde – 2. Mittagsunterhaltung bewundern zu können. Die die Arie: Er, der Hocherhabene – in welcher der kön. bayr. vorkommenden Stücke waren: Kammervirtuos, Hr. Rovel i, seine obligate Violinstimme 1. Neues Violinquartett in A-dur von seiner Composition mit bezaubernder Anmuth vortrug. 3. Das Concertant- […] Stück mit abwechselnd einfallendem Chor: Wohl ihnen, 2. Concertant-Variationen für Fortepiano und Violine in dass nicht sie, dass Er – 4. die liebliche Pastoral-Arie mit den E-dur, von Hrn. Pixis, gespielt von dem Verfasser schmeichelnden Hörnern und Flöten: Er hebt die Halme und dem Concertgeber. Beyde wirkten hierbey in so die Aehr’ empor – und der erschütternde, mit furchtbarer schönem Vereine, dass ihrem eifrigen Bemühen und ihrer Kraft herandringende Schluss derselben: Aber sein Donner Virtuosität allgemeiner Beyfall ward. rollt auch her; – 6. [ sic] das unbeschreiblich milde, und so 3. Arie, gesungen von Fräulein Linhard. Sie hat eine schöne, künstlich ausgearbeitete Quartett: Gesonderte Pfade gehen wohlklingende, umfangreiche Stimme, und trug diese Arie zum hohen Ziel; – 7. der feyerliche, majestätische Chor: zart und lieblich vor. – Dürfte man hier nicht wieder einen Anbetung dir – und die gewaltige, kolossale Final-Fuge: alten Wunsch in Anregung bringen, dass nähmlich eine Denn dein ist das Reich, u. die Kraft, und die Herrlichkeit, so brave Sängerinn uns auch für italienische Singerey – Amen! – In dem Vortrage der Solopartien zeichneten sich teutschen Gesang geben möge. die Dem. Klieber und Lienhard, so wie die Hrn. Cornet u. 4. Neue Polonaise in E-dur, componirt und gespielt vom Dobler, auf das vortheilhafteste aus. Für die Chöre wären Concertgeber. […] noch einige Proben, vorzüglich der sichern Intonation wegen, Bey dieser Unterhaltung, nach der die zahlreich sehr erspriesslich gewesen. […] versammelten Zuhörer vergnügt den Saal verliessen, hatten wir zugleich die Gelegenheit, in der Person des Koncert klarinetista Josepha Christopha Concertgebers auch den genialischen, emsig und auf gutem Rüttingerja v dvorani hotela Pri rimskem cesarju Wege fortschreitenden Tonsetzer kennen zu lernen. – Möge (Zum römischen Kaiser), 25. marec 1817 Euterpe noch lange ihren Priester schützend begleiten, und 16. Allgemeine musikalische Zeitung, 30. april 1817, 308. ihn auch auf seinen Wegen recht oft dem Schwesternbunde […] Noch liessen sich im Saale zum römischen Kaiser der Huldinnen, den Göttinnen des Angenehmen, Gefälligen hören: Am 25.sten: Hr. Rüttinger, 2.ter Klarinettist im k. k. und Sanften entgegen führen. Theater an der Wien; wobey vorkam: 1. Mozarts Quintett für Pianoforte, Klarinette, Hoboe, Horn und Fagott. 2. Declamation. 3. Harfen-Polonoise, gesp. von Hrn. Katschirek. 333 17./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 30. april 1817, 309. In Pechatschecks Concerte am 30sten hörten wir: 1. Ein 19. Koncert pianista Josefa von Szalaya v mali neues Quartett von seiner Composition. 2. Concertant- redutni dvorani Hofburga, 11. maj 1817 Variationen für Violine und Pianoforte, von J. P. Pixis, gesp. 19./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer von demselben und dem Concertgeber. 3. Arie, ges. von Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Fräulein Linhard. 4. Neue Polonoise von Pechatscheck. 22. maj 1817, 174. Diesmal hat sich dieser wackere Künstler selbst übertroffen; Concerte. Am 11. May im k. k. kleinen Redouten-Saale, er besiegte mit einer fast beyspiellosen Leichtigkeit gegeben von Jos. v. Szalay. die ungeheuersten Schwierigkeiten, die gefährlichsten Dieser brave Zögling Hummels bildet sich immer mehr zu Wagstücke, und entzückte alle Anwesende durch die einem der vorzüglichsten Clavierspieler, und ermüdet er Sicherheit und Reinheit seines kraftvollen Vortrages. […] nicht in seinem Eifer, sucht so fort das gehörig aufzufassen und zu benützen, was unsere, theils einheimische, theils Dobrodelni koncert v Gledališču pri Koroških fremde Meister auf dem Pianoforte auszeichnet, so lässt sich vratih (Kärntnertortheater), 1. april 1817 sehr viel von ihm in wenigen Jahren erwarten. Sein Spiel in 18. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer dem Concerte von Riess Nr. 3 und in einem neuen Rondeau Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, von Worzischek, war sehr brav; seine Fertigkeit verdient 17. april 1817, 131–132. Bewunderung; im Tacte schein er noch nicht immer sicher In der musikalisch-declamatorischen Abendunterhaltung, genug zu seyn; übrigens was das Concert für ihn auch etwas veranstaltet am 1. April im k. k. Hoftheater nächst dem schwierig, das Rondeau zu lang und ermüdend. Eine neue Kärnthnerthor, zum Vortheile des Theater-Armen-Fonds, Ouverture von Rossini aus der Oper: Elisabeth, hatte nichts wurde an Musikstücken gegeben: Eine Ouverture aus Mehuls Vorzügliches. Der Schutzgeist, von Bar. Sydow, herrlich Hadrian, eine Polonaise für die Violine, componirt und declamirt von Heurteur, in ein neues Duett von Rossini, gespielt von J. Mayseder; eine grosse Ouverture, von gesungen von Dlle. Linhardt und Herrn Mozatti, waren die J. A. Naumann, und dessen Oratorium: Das Vater-unser. übrigen Stücke dieser Unterhaltung. Die Dlln. Klieber und Linhardt, die Herren Frühwald und Weinmüller hatten die Solostimmen übernommen. 19./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 18. junij 1817, 430. […] Die Production des Oratorium liess jene erste im Am 11.ten [Mai] gab Hummels hoffnungsvoller Schüler, k. k. Redoutensaale (S. diese Blätter Nr. 14) weit hinter sich. der junge Szalay, im kleinen Redoutensaale neue Beweise, Zwar haben das Orchester und die Solostimmen einen guten dass durch die Trennung von seinem Meister Fleis, Eifer Beweis ihrer Meisterschaft gegeben: allein die Chöre wussten und Anstrengung in ihm nicht erkaltet sey. Er entwickelte in keineswegs in das allgemeine Interesse einzugreifen, die dem schweren Concerte No. 3 von Ries, und in einem neuen Bässe und Posaunen waren mehrere Mahle – hauptsächlich Rondeau von Worzischeck, bewundernswürdige Fertigkeit, beym Eintritte zufälliger Dissonanzen – nicht im Stande, welche ihm auch ungetheilten Beyfall erwarb. Als Anhängsel sie im Tone und im Zeitmasse zu erhalten, und dem Herrn dieser Unterhaltung hörten wir die nichtssagende Ouverture Capellmeister Umlauf, welcher das Oratorium mit Einsicht aus Rossini’s Oper, Elisabeth, und ein Duett desselben und Anstrengung dirigirte, gebührt allein das Verdienst, wenn Meisters, gesungen von Dem. Linhart und Hrn. Mozatti. manchen Mängeln vorgebeugt, einige Präcision und der Auch ein „Darsprecher“ war zugegen, und that das Seinige. nöthige Geist erweckt wurde. Dobrodelni koncert v hiši barona Langa v Döblingu, 26. junij 1817 20. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 10. julij 1817, 233. Musikalische Akademie am 26. Juny, zum Besten der Armen in Döbling, gegeben von mehreren Künstlern und Dilletanten im Baron v. Lang’schen Sommerhause daselbst. 334 Priloga II Eine neue Symphonie von Feska (Manuscript), Adagio ihr gebildeter, gefühlvoller Vortrag sprachen sehr an, und und Rondeau von Rode, für die Flöte von weil. Hofmeister steigerten das Vergnügen der Zuhörer auf einen hohen Grad. arrangirt, gespielt von Herrn Bogner; eine Arie aus Alonzo Wir hätten gewünscht, die beyden weiblichen Stimmen und Cora, gesungen von Fräulein Linhardt; eine concertante in einem Duett vereint zu hören. Inzwischen spielte Hr. v. Composition für 2 Violinen und Violoncell mit Orchester-Häring noch ein concertantes Trio, von Viotti, auf der Violine. Begleitung von Kreutzer, gespielt von den Herren Böhm, Hr. Gebauer leitete mit Genauigkeit die Gesangstücke Pechatschek und Merk; Cherubini’s Ouverture aus Medea am Clavier, so wie auch dem Hrn. Hillebrandt die präcise – allerdings interessante Stücke – füllten den Musiksaal Ausführung der drey Ouvertüren aus Demophon von Vogel, mit einer bedeutenden Anzahl Städter, deren grösster Lodoisca, v. Cherubini, und Sophonisbe, v. Paer zur Ehre Theil, wie gewöhnlich, den seiner angenehmen Lage gereicht. und der Gesundheit vortheilhaften Ort Döbling zum Sommeraufenthalt gewählt hat. Dobrodelni koncert v hotelu Aug-Gottes Anne […] Der Gesang der Dlle. Linhardt gefiel; sie erfreue Strahl, 4. oktober 1817 uns auch einmahl mit einer deutschen Arie. – Übrigens 22./1. Oesterreichischer Beobachter, 3. oktober 1817, 1424. erschwerte eine ungemeine Hitze das Spiel der Concert-Anzeige. Mitwirkenden, und eine besondere Folge dessen mag es Anna Strahl, bisherige Inhaberinn des hotêl garni unter den gewesen seyn, dass Herrn Böhm eine Saite riss, Herr Bogner, Tuchlauben zum Aug Gottes, glaubt diese Unternehmung ungeachtet seiner Anstrengung sich weniger vortheilhaft ihrer Gesinnungen nicht angemessener beschließen zu zeigen konnte. – In der Ouverture war das Tempo zu schnel ; können, als indem sie alldort morgen, Sonnabend den 4. dem ungeachtet wurde sie gut ausgeführt. Die Bemühungen October 1817, zur Feier des Namensfestes Sr. Majestät des des Herrn Bogner und Pieringer*) (letzterer leitete überdiess Kaisers, ein Concert gibt, dessen Ertrag sie dem Central-auch das Orchester), diesem wohlthätigen Zwecke gehörig Verein zur Unterstützung der Nothleidenden widmet, nachzukommen, verdienen eine rühmliche Erwähnung. und wozu, in Rücksicht dieses Zweckes, mehrere der *) Beyde Beamte der k. k. Hofkammer. vorzüglichsten hiesigen Tonkünstler und Kunstfreunde ihre Mitwirkung mit edler Bereitwil igkeit zugesichert haben. Koncert v mestnem gledališču Baden pri Dunaju, Eintrittskarten zu fünf Gulden WW. sind am Petersplatze 8. september 1817 beim Aug Gottes, sowohl im Kaffehause, als in dem 21. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Comptoir des österr. Beobachters zu haben. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 18. september Der Anfang des Concertes ist Mittags um 12 Uhr. 1817, 328–329. Die zur Aufführung gewählten Musikstücke werden in einem Den 8. d. M. [September] wurde im Theater der Stadt gedruckten Programm den Eintrittskarten beigelegt. Baden zum Vortheile der hiesigen Wohlthätigkeitsanstalt eine musikalische Akademie von einer Gesel schaft 22./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Musikfreunde veranstaltet, welche das zahlreiche glänzende Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Auditorium nicht nur sehr zufrieden stellte, sondern der auch 2. oktober 1817, 355. geziemender Beyfall gezollt wurde, und zwar vorzüglich den Kammermusik. beyden lieblichen Sängerinnen, Fräulein Sophie Linhardt Gegeben von Mad. Strahl, zum Besten des Central-und Fräulein Sophie Wertheimstein. Erstere sang mit viel Armenvereins, in ihrer Wohnung in der Stadt beym Aug. Anmuth die Arie aus Tancredi, mit obligater Violine (von Hrn. Gottes am 4. October. v. Häring mit vieler Delicatesse accompagnirt), wie auch ein 1. Das erste Stück eines Quartetts von Mayseder, gespielt von Duett von Paer, mit Hrn. v. Bevilaqua; in welchem sie ausser den HH. Mayseder, Kaufmann, Weiss und Merk. 2. Psalm ihrer guten Methode noch den Vortheil des Wohlklanges für eine Singstimme, mit Pianoforte-Begleitung, von Herrn ihrer Stimme hatte. Eben so trug Fräulein Wertheimstein ein Abbé Stadler, gesungen von Fräul. Babette Mosel. 3. Sonate Duett von Pavesi, mit Hrn. v. Rinaldi, wie auch am Schluss für Pianoforte und Violine, von Herrn Mayseder, gespielt eine Arie mit Chor, aus der Oper „ l’Italiana in Algeri“ von Frau v. Mosel und dem Autor. 4. Arie mit obligater meisterhaft vor; ihre schöne Stimme ( mezzo soprano) und Violine und Pianoforte-Begleitung aus Tancredi, von Rossini, 335 vorgetragen von Fräul. Linhardt und Hrn. Mayseder. 5. Adagio 23./2. Rosenbaum, Tagebuch IX, fol. 1v, 8. november 1817. und Rondeau für Violoncel , von Romberg, gespielt von Hrn. Im Theater an der Wien wieder studiert Tancred, Borgondio, Merk. 6. Duett von Rossini, gesungen von den beyden Fräulein Amenaide Linhart, der Vater Rinaldi; kuriose, dubiose Linhardt und Bab. Mosel. – Diese Musik verdient wirklich Besetzung. […] Von Tancred hörte ich, dass der Tenor wieder unter die vorzüglichsten gezählt zu werden, welche keinen Vortrag habe, ganz Holz; auch die Linhart, aber wir in diesem Jahre gehört haben, jedes Musikstück wurde dennoch eine gute, nur schwache Stimme. Im Ganzen herrlich ausgeführt, und man muss den genannten Künstlern machte die Oper nichts. und Künstlerinnen den glänzenden Beyfall, den sie schon auf die mannigfaltigste Weise ernteten, auch diessmahl zollen. 23./3. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 11. november Der Psalm hat eine reine, ungezierte Melodie, die Rhythmen 1817, 540. sind ernst und feyerlich. Was Herr Merk nun einige Zeit In der italienischen Oper Tancredi (im Theater an der Wien auf dem Violoncell leistet, wie durchaus brav auch heute gegeben), zeigte sich außer Mad. Borgondio (Tancredi), Dlle. sein Spiel war, macht uns Vergnügen, besonders erwähnen Linhardt als Amenaide, Hr. Rinaldi als Argirio und Hr. Lanius zu können. Die HH. Kaufmann (zweyte Violine), Weiss als Orbazzano. Diese Besetzung hat sehr viele Neugierige (Viola), und Oehlinger (Pianoforte) unterstützten das Ganze herbeygezogen. Dlle. Linhardt, dem gebildeten Publicum aus rühmlich. manchen öffentlichen und Privatconzerten bereits rühmlich bekannt, bewies sich auch heute ihres Rufes würdig. Wil 22./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 3. december 1817, man der Schüchternheit des ersten Auftrittes zurechnen 841–842. was ihm gebührt, so bleibt Dlle. L’s. angenehme, ziemlich Unter die Rubrik: Kammermusik, gehört eine im Hôtel tonreiche Stimme und eine Manier zu loben, welche die garni der Mad. Strahl zum Vortheile des Central-Armen- Abstammung aus einer guten Schule beurkundet. Hr. Rinaldi Vereins gegebene Akademie, in welcher gegeben wurde: schien ebenfalls befangen; in der Eingangsscene bekamen wir 1. Quartett von Mayseder, gesp. von dem Verfasser und einige falsche Töne zu hören. Er legte im ersten Acte an der den Hrn. Kaufmann, Weiss und Merk. 2. Psalm vom Hrn. Stelle der von Tacchinardi so bezeichnungsvoll vorgetragenen Abbé Stadler, ges. von Fräul. Babette Mosel. 3. Sonate für Schlachtbeschreibung eine unbedeutende Arie ein, welche Pianoforte und Violine von Mayseder, gesp. von Frau von auch nicht gefiel; besser gelang es ihm mit einer (gleichfalls Mosel und dem Componisten. 4. Arie aus Tancredi, ges. von eingelegten) Scene mit Chor im 2. Acte. Im Ganzen fehlt Fräul. Linhard. 5. Adagio und Rondo für Violoncello von es seiner Stimme an Kraft und Umfang, gewisser Maßen Bernh. Romberg, vorgetragen von Hrn. Merk. 6. Duett von auch an Lieblichkeit. Einige sanfte Stellen gelangen ihm. Hr. Rossini, ges. von den Fräuleins Linhard und Mosel. Lanius versuchte sich in einer ihm fremden Sprache; der Erfolg konnte nicht günstig seyn. Mad. Borgondio machte Premiera in ponovitve opere Tancredi Gioachina die Honneurs der Oper, und sey es, daß sie schwächer als Rossinija v gledališču Theater an der Wien, sonst umgeben, durch die Gesetze des Reflexes gewann, 8., 10. in 12. november 1817 oder daß sie wirklich mit besonderer Anstrengung sang; wir 23./1. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein glaubten sie nie so vol kommen gehört zu haben. Hier muß Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und Tadel und Lob verstummen; denn jenem fehlt es durchaus des geselligen Lebens, 6. november 1817, 532. an einem Gegenstand, und dieses könnte niemanden einen Im Theater an der Wien wird vom künftigen Sonnabend anschaulichen Begriff von dem ganz eigenthümlichen Reitze angefangen, eine neue italienische Oper Statt finden. Mad. verschaffen, welchen diese Künstlerinn in ihren Vortrag Borgondio; Dem. Linhardt, als Dilettantinn bisher rühmlich zu legen weiß. Erfreulich ist die Bemerkung, daß Mad. B’s. bekannt; Hr. Rinaldi, ebenfalls als braver Sänger in einigen Stimme seit ihrer letzten Krankheit an Klarheit und Fülle Privat-Concerten ausgezeichnet, werden darin auftreten. Die zugenommen hat. erste Oper wird »Tankredi« seyn. Auch sol , dem sichern Vernehmen nach, Mad. Borgondio außerordentlich viel Fleiß auf die Erlernung der deutschen Sprache wenden. Davon läßt sich das beste erwarten. […] 336 Priloga II 23./4. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und neuerdings aufgeführt. Hr. Rinaldi, aus mehreren Privat- Mode, 15. november 1817, 348. Concerten bekannt, und Dem. Linhart, welche in diesen Tancredi. Blättern schon öfters rühmlich genannt wurde, erschienen Seriose Oper in zwey Aufzügen; Musik von Rossini, im als Argirio und Amenaide; Hr. Lanius war Orbazzano, und Theater an der Wien den 8. Nov. Wenn man uns die Frage ein Hr. Cornet (Ruggiero). Mad. Borgondio als Tankredi war stellte, ob im Theater an der Wien eine italienische Oper also die einzige aus der frühern Besetzung; wer hätte auch ersprießlich seyn könne? so würden wir solche rücksichtlich ihren Part, um ihn mit den Neulingen in eine Cathegorie des daselbst vorherrschenden Publikums gerade zu mit zu bringen, übernehmen sollen; aber besser gesagt, ist sie Nein beantworten. Das Bestreben der Direktion, durch es denn nicht eigentlich allein, wegen welcher diese Oper Abwechslung zu ergetzen, ist löblich und verdienstlich gegeben wird. Bey dem dreymahligen Erscheinen der an sich, aber in diesem Fall dürfte es weder erkannt noch großen, hochbeliebten Künstlerinn schien sie und an Kraft, belohnt werden, in dem nur Wenige die Schwierigkeiten Fülle und Lieblichkeit der Stimme gewonnen zu haben; sie eines solchen Unternehmens zu würdigen wissen, und bezauberte durch ihren göttlichen Alt in einem weit höheren daher lediglich nach dem jedesmahligen Stande der Sache Grade als jemahls, und wurde mit einem solchen Hochgenuß ihr Urtheil ablegen. Der Stand der Sache ist nun freylich empfangen, daß wir wirklich um Worte verlegen sind, nicht der günstigste; denn die, eine Oper gestaltenden, solchen zu beschreiben. – Herr Rinaldi ist Anfänger; daher Mitglieder sind weder vorhanden, noch eingeübt gewesen, seine Befangenheit, daher sein Ueberschlagen, Verändern des sondern haben erst zusammengebracht werden müssen. Tons, daher sein plötzliches Auseinanderkommen mit den Daher war auch in dieser Rücksicht nichts Vol kommenes andern Sängern und dem Orchester. Seine Stimme ist indeß zu erwarten. Sigra. Borgondio behauptete als Tancredi ihren sehr angenehm, vorzüglich in den weichen Tönen. Eine älteren Ruhm, und sang mit hinreißender Innigkeit. Sie war Arie, von ihm eingelegt, die sich zu jener Situation gar nicht die Königinn aller Abende, aber eben deßhalb verdunkelte sie schickte, und an deren Stelle Hr. Tacchinardi die mit solchem ihre sämmtlichen Umgebungen. Herr Rinaldi (Argirio) und Beyfall aufgenommene Schlachtbeschreibung sang, glich Dlle. Linhart (Amenaide) haben zwar eine recht angenehme einer komischen Exklamation der Opera Buffa und wurde Stimme, und letztere mag bey ihrer musikalischen Kenntniß hart getadelt; das Duett im zweyten Akt mit M. Borgondio auch eine treffliche Kammersängerinn seyn; allein so entbehrte durch sein Distoniren in vielen Takten aller wie es Ersterem an Takt fehlte, mangelte der Andern die Zusammenstimmung und Reinheit. Die zweyte eingelegte ausdauernde Kraft. Doch kann man gestehen, daß sie, im Arie mit Chor im zweyten Akt ging jedoch besser zusammen. ersten Aufzuge wenigstens, der Sigra. Borgondio meisterhaft Ohne Hrn. Rinaldi nahe zu treten, glauben wir, daß er bey sekundirte. Beyde, Argirio und Amenaide, traten als Anfänger Fleiß und Studium erst werden könne, wenn er nur nicht, wie auf – welches den Mangel an aller Aktion entschuldigen muß. wir befürchten, die Epoche der Tenoristen überschritten hat! Was die Zeit reifen wird, ist abzuwarten; es gibt indessen – (Der Beschluß folgt in der mit diesem Blatte ausgegebenen Eigenschaften, von denen Niemand, der dem Theater sich Beylage Nro. 9.) widmet, entbunden werden kann. Angeblich soll auch Sigra. Coda, welche auf dem italienischen Theater mit Mad. 23./6. Beylage zur Wiener al gemeinen Theaterzeitung, Catalani in Paris gesungen hat, hier engagirt seyn. Vielleicht 15. november 1817, 36. wird dadurch eine andere Lücke gefüllt. Das Orchester (K. K. priv. Theater an der Wien) »Tankredi« (Beschluß). stimmte wohl nicht ganz zusammen, und doch besitzt es – Dem. Linhart als Amenaide ist auf der Bühne, wo beynahe in jedem Fache Virtuosen. Wie geschieht das? und möglich, noch schüchterner als Hr. Rinaldi; noch gar wodurch ist dem abzuhelfen? nicht Schauspielerinn; aber sie ist fest musikalisch, und W. H. hat mit einer sanften Glockenstimme alle Gesangstücke wunderlieblich vorgetragen. Wenn sie öfters die Bühne 23./5. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein betreten wird, werden sich alle ihre Fehler mildern, sie Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des wird das Taktgeben mit den Händen als taktfest ablegen, geselligen Lebens, 15. november 1817, 548. freyer sich bewegen, und selbst in Spiel und Haltung mehr (K. K. Theater an der Wien.) Tancredi mit größtentheils Festigkeit bekommen. – Hr. Lanius (Orbazzano) hat, dem neuer Besetzung, wird seit einigen Tagen in diesem Theater Urtheil des Publikums gemäß, mehr gebrüllt als gesungen, 337 auch schienen ihn die italienischen Worte sehr zu geniren. – Die ganze Aufführung war so ziemlich gut. Einige Tempi’s, Hr. Cornet (Ruggiero) hat nichts verdorben. – Die Ouvertüre besonders Finale’s, gingen zu langsam; es schien aber der Oper ging prächtig zusammen. Die Virtuosen, deren das mit Recht; denn bey den spätern Aufführungen waren sie Orchester dieser Bühne mehrere zählt, haben viel Applaus schneller und der Vortrag der Sänger wurde undeutlich. Die erhalten, und Hr. Clement hat für sein meisterliches Solospiel Chöre waren gut einstudiert. im zweyten Akt durch Kraftfülle, Lieblichkeit und Weichheit D. des Striches, wie ihm diese Eigenschaften von jeher mit Recht *) Vergl. Blatt Nr. 92. zugestanden wurden, enthusiastischen Beyfall erhalten. 23./8. Morgenblatt für gebildete Stände, 2. december 1817, 23./7. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und 1152. Mode, 26. november 1817, 371–372. Endlich ist hier wieder die italienische Oper zum Vorschein Tancredi*) gekommen und mit Tancredi eröffnet worden. Mad. im Schauspielhause an der Wien. Was über die durch Borgondio stand in der Hauptrolle zu vereinzelt und wurde zu Krankheit geschwächte Stimme der Sigra. Borgondio wenig unterstützt, als daß sich die Vorstellung halten könnte. gesprochen worden, ist unwahr. Sie bewies durch ihren Mlle. Linhart und Hr. Rinaldi machten ihren ersten Versuch Gesang, daß solche Vortrefflichkeit unter besonderer Obhut als Amenaide und Argirio. Ihre Stimme ist nicht übel, aber zu des Himmels stehe, und wer sie hörte, meinte, daß (wäre es schwach, und auf dem Theater sind Beyde fremd. Es ist nicht möglich) die Klarheit ihrer Stimme noch mehr gewonnen zu erwarten, daß die Direktion Vortheil davon haben wird. – habe. Wir erinnern uns nicht, einen ähnlichen, die Seele so Das Gerücht wegen Ausspielung dieses Theaters erhält sich. tief ergreifenden Gesang gehört zu haben. Diesen Genuß Z. verdanken wir lediglich der Direktion dieses Theaters, denn Sigra. Borgondio hatte überaus vortheilhafte Anerbiethungen 23./9. Allgemeine musikalische Zeitung, 7. januar 1818, für die italienische Oper in Paris. Herr Rinaldi ist noch sehr 11–12. Anfänger und hat keine richtige Intonation, besonders wenn Theater an der Wien. Am 8ten Tancredi. Ausser Mad. er eine Weile auf dem Theater steht. Seine Stimme wird Borgondio, die, wie immer, als Polar-Stern glänzte, mit zu leicht angegriffen. Beytragen mag wohl dazu, daß er die durchaus neuer – aber auch viel mangelhafter Besetzung, Rolle bey der Guitarre einstudiert hat. Das Akkompagnieren wie vormals. Dem. Linhard, eine in den angesehensten am Klavier würde das richtige Tongefühl wecken; er sollte Familien-Cirkeln mit Recht beliebte Kammersängerin, dieß Instrument spielen lernen. Er hat eine ziemliche versuchte sich als Amenaide. In musik. Hinsicht leistete sie Beweglichkeit, aber dann übereilt er den Takt; g auch a vol kommen Genüge, und ihr schöne Stimme schmiegte nimmt er ziemlich gut, doch bedarf er einer echten Schule, sich schwesterlich an den herrlichen Alt der vergötterten nicht der Verzierungskunst, von der er schon zu viel besitzt. Borgondio; im Spiele war aber die allenthalben verlegene und Im ersten Finale gingen die Soloparthien größten Theils im unbeholfene Anfängerin unverkennbar. Eben so bey Hrn. Chor unter. Rinaldi, der in der Rolle des Argirio gleichfalls als Neuling Dlle. Linhart hat eine helle und schöne, gebildete, dem zum erstenmale die Bühne betrat. Dieser scheint noch Anschein nach schwache Stimme, weil sie durch Furcht obendrein gar keine theoretisch-praktische Vorkenntnisse in zurückgehalten seyn konnte. Der Übergang von der Brust der Gesanglehre zu besitzen, wankte nicht selten im Takte, zum Falset ist sehr unmerklich. Sie nimmt das hohe B mit intonirte bald zu hoch, bald zu tief, konnte sich vornämlich in Leichtigkeit; die Scene im Kerker trug sie sehr gut vor. Sie den parlanten Recitativen gar nicht zu rechte finden, irrte, wie ist eine Sängerinn, wenn gleich noch keine theatralische, ein verlorenes Schäflein, auf den Bretern umher, und legte und erntete großen Beyfall, trotz dem, daß noch völ ige sich zum Ueberfluss noch ein Paar verschollene, hier ganz Unkenntniß des Theaters sichtbar war. Herrn Lanius heterogene Arien ein. Für einen mezzo Tenore ist jedoch seine wollen wir mit Herrn de Grecis nicht vergleichen, wohl aber Stimme nicht übel: aber die Höhe fehlt gänzlich; deshalb wünschen, ihn an einem vortheilhafteren Platze zu sehen. liess er sich auch seine Gesangstücke, z.B. die Introduction, Doch darf seine Stimme nie forcirt werden, weil der Ton um einen Ton herabsetzen. Hr. Lanius – Orbazzano – schien dadurch in Gefahr geräth. mit der ihm unbequemen Sprache einen ungleichen Kampf 338 Priloga II zu kämpfen, und suchte daher durch gewaltigen Pathos zu spielten die Herren Moscheles und Merk ein Pot-pourri für imponiren, wodurch er aber nur Gelächter zu erregen im Pianoforte und Violoncell von des ersteren Composition, Stande war. Ein Hr. Cornet wollte sich als Ruggiero, par force zur grossen Zufriedenheit aller Zuhörer. Herr Capellmeister bemerkbar machen, blieb aber, so wie Isaura – Dem. Retzer – Kinsky accompagnirte am Piano-forte. im tiefsten Schatten. 24./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 7. januar 1818, 18. Matineja violinista Franza Pechatschka v dvorani Am 23.sten gab der Tonkünstler Pehatschek eine hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), Privatunterhaltung im Saale zum römisch. Kaiser. Er spielte 23. november 1817 ein neues Violinquartett von seiner Composition in F dur, 24./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer wovon besonders die neckische Menuet und Trio, so wie das Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 13. november äusserst schwere, und durch das schnelle Tempo und 1817, 396. ein fortwährendes Staccato sehr ermüdende Finale in Herr Franz Pechatschek wird am 23. d. M. [November] im F moll allgemein ansprachen. Noch mehr furore machte Saale zum römischen Kaiser eine musikalische Unterhaltung zum Schlusse eine bril ante Polonoise mit vollem Orchester, (Mittags halb 1 Uhr) geben. Dlle. Linhardt, die HH. die wol von wenigen Virtuosen besser ausgeführt werden Moscheles, Merk, Scholz, Weiss, der Tenorist Herr Jäger werden kann. Ausserdem sangen Dem. Linhard eine Cavatine von mitwirken. Morlacchi, Hr. Jäger Beethovens Adelaide; und die Herren Moscheles und Merk spielten einen vom Ersteren gesetzten 24./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Pot-pourri für Pianoforte und Violoncell mit gewohnter Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 4. december Meisterschaft. 1817, 417–418. Musikalische Unterhaltung, gegeben von Franz Pehatschek am Koncert pianistke Babette Kunz v mali redutni 23. Nov. im Saale zum römischen Kaiser. dvorani Hofburga, 14. december 1817 Dieser ausgezeichnete Violinspieler bestätigte in einem 25./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Quartett und einer Polonaise von seiner Composition, Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 27. december hinsichtlich des Spieles wieder alles das, was wir ihm schon 1817, 448–449. in Nro. 15 d. Z. zum Ruhme nachsagten, nähmlich Sicherheit Am 14. December wurde im k. k. kleinen Redoutensaale zum und Reinheit in äusserst schwierigen Sätzen, eine erstaunliche Vortheile der Dlle. Babette Kunz ein Concert gegeben. Geläufigkeit – wer bewunderte ihn z. B. nicht in dem letzten In diesem Concerte hörten wir 1) eine Ouverture von Stücke des Quartetts? – und eine Kühnheit bey Passagen, die J. Moscheles; sie ist in einem grossen imposanten Style fast unausführbar scheinen möchten; zudem überraschten geschrieben, schön und künstlich durchgeführt, reich und uns noch mehrere mit Laune gesetzte Stellen, in denen er effectvoll instrumentirt, und zeigt wieder den denkenden sein glänzendes Staccato, deutlichen Vortrag in Doppelgriffen Tonsetzer. 2) Septett von J. N. Hummel, vorgetragen von bewies; kurz, wir haben nichts mehr zu wünschen, als uns Dlle. Kunz. Es wäre überflüssig, über dieses Werk, dessen auch von einem seelen- und ausdrucksvollen Vortrage etwas Werth beynahe einstimmig anerkannt worden, ein Mehreres näher überzeugen zu können. Die Compositionen sind zu sagen. Die Ausführung dieses Stückes muss sowohl von bril ant, aber nur für die concertirende Stimme gearbeitet; Seiten des Pianoforte als von Seiten der Begleitung mit das Accompagnement im Quartett könnte so manche Stelle äusserster Delicatesse und Präcision geschehen, welches mit der ersten Violine theilen, ja durch eine mannigfaltigere aber nicht der Fall hier war; auch fehlt es der Dlle. Kunz, Abwechslung würde diese noch mehr gewinnen, das welcher übrigens Fertigkeit im Spiele nicht abzusprechen Violoncell bleibt zu lange pizzicato, der Trio (moderato) nach ist, an der nöthigen Kraft, um nicht von der concertanten dem Presto eines Menuets und zwar in dem Charakter eines Begleitung verdunkelt zu werden. Ungern hatte man den oberösterreichischen Walzers, mag vielleicht als Scherzo lieblichen Menuett vermisst, und wir können uns keine betrachtet, von einer kleinen Anzahl Quartett-Liebhaber eine Ursache denken, warum selber ausgelassen wurde (?). 3) bessere Wirkung machen. – Ausserdem sangen Dlle. Linhardt Arie aus Cyrus in Babylonien, gesungen von Dlle. Linhardt. (eine Arie), Herr Jäger (Die Adelaide von Beethoven) und Auch dieses Mahl zeigte Dlle. L., dass sie sich die italienische 339 Manier eigen zu machen gewusst, und ihre angenehme Was die zweyte Abtheilung betrifft, so verdienen biegsame Stimme sichert ihr immer den verdienten Beyfall. vorzugsweise erwähnt zu werden: Herr Pechatschek hat die obligate Violine mit Zartheit und 1. Dlle. Linhardt, die eine von Hrn. Pechatscheck mit obligater Einsicht dem Gesange angeschmiegt. 4) Gedicht von Castelli, Violine begleitete italienische Arie sang. sehr gut gesprochen von Hrn. Hofschauspieler Krüger. 5) 2. Hr. Hindle, der auf dem Contrabasse ein Adagio Neue Variationen für die Violine, verfasst und vorgetragen sammt Polonaise trotz der stets schwankenden von Hrn. Pechatschek. Dieser Künstler ist schon lange als Orchesterbegleitung mit Sicherheit und Richtigkeit auf ein kühner und fertiger Violinspieler bekannt, der sich von diesem an sich so schwierigen Instrumente vortrug. keiner Schwierigkeit abschrecken lässt. So zeigte er sich 3. Herr Demmer, der das Gedicht: Johann Hunyady Corvin auch in diesen Variationen. Seine Sprünge und sein Staccato von Frau Caroline Pichler vortrefflich sprach. ziehen immer die Aufmerksamkeit der Zuhörer auf sich und 4. Dlle. Elisabeth Coda, welche eine Arie von Pavesi mit verschaffen ihm den sichern Beyfall. 6) Rondeau brillant, von Kunstfertigkeit durchführte. J. N. Hummel, vorgetragen von Dlle. Kunz. Die Ausführung 5. Das von Hrn. v. Sydow gedichtete und von Mad. Gottdank dieses Stückes war etwas gelungener, als die des Septetts; nicht unrichtig gesprochene Gedicht: Der Schutzgeist, so doch schadete es dem Effecte sehr, dass das Tempo viel zu wie die von Maurer componirte und von Hrn. Doppler langsam genommen wurde. ohne Leben gesungene Arie, dann das schon bis zum Überdruß gehörte Allegro für die Pedalharfe fanden keine 25./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 28. januar 1818, 71. sonderliche Theilnahme. Die Tableaux waren dieselben Am nämlichen Tage [14. Dezember 1818] gab im k. k. wie in Hrn. Clements Concerten. kleinen Redoutensaale Dem. Babette Kunz Concert. Sie trug das Septett, und das Rondeau bril ant von Hummel mit 26./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer ziemlicher Geläufigkeit, aber mit zu wenig Ausdruck vor. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 3. januar Eine Ouverture von Moscheles ist ein wackeres Stück Arbeit, 1818, 5–6. und wurde, so wie Dem. Linhard in einer Arie von Rossini, Musikalisch-declamatorisch-mimische Abendunterhaltung und Hr. Pechatscheck in seinen neuen Variationen, ehrenvol im k. k. Theater an der Wien zum Besten der öffentlichen ausgezeichnet. […] Wohlthätigkeitsanstalten am 23. December. Musikstücke: Ouverture aus der Oper Johanna, von Mehul, und Dobrodelni koncert (akademija) v gledališču Beethovens Ouverture: die Geschöpfe des Prometheus. Beyde Theater an der Wien, 23. december 1817 Ouverturen erhielten Beyfall. Arie aus Glucks Iphigenie, 26./1. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 30. december gesungen von Herrn Jäger, dieselbe, wovon in Nr. 51 dieser 1817, 624. Blätter Erwähnung geschah, jedoch, obwohl mit gleicher Akademie. Anmuth gesungen, fand sie eben nicht so viel Eingang bey (Theater an der Wien.) […] Dinstag [ sic] den 23. d. den Zuhörern. Arie aus Cyro in Babylonia, mit obligater [Dezember] ebenfalls eine musikalisch-declamatorisch- Violinbegleitung, vorgetragen von Dlle. Linhardt und Herrn mimische Abendunterhaltung zum Besten der öffentlichen Pechatschek. Beyde erhielten vielen Beyfall. Die bekannte Wohlthätigkeitsanstalten, wie die vorgehende in zwey Mauer’sche Bassarie: Ach, Laura! gut gesungen von Herrn Abtheilungen. Doppler. Arie von Pavesi, gesungen von Dlle. Coda; sie 1. In der ersten Abtheilung dünken uns bemerkungswerth: wurde hervorgerufen. Herr Werner spielte seine Variationen Die von Hrn. Heurteur mit Ausdruck und Würde für die organisirte Trompete, Herr Hindle das Adagio und gesprochene Legende: Das Schiff des heil. Franz de Paula: Polonaise aus seinem Concert für den Contrabass, und Herr ferner Katschirek ein Rondeau für die Pedalharfe von Nadermann. 2. Eine Arie aus der Oper: Iphigenia auf Tauris von Gluck, Wir verweisen unsere Leser, die beyden ersten betreffend, gesungen von Hrn. Jäger; wie auch die von Hrn. Werner auf die früheren Urtheile über sie in diesen Blättern, und auf der organisirten Trompete (so nennt er sie) mit bemerken nur, dass sie hervorgerufen wurden. Würde doch verdientem Beyfall gespielte Variationen. Herr Katschirek einmahl etwas mit Begleitung des Orchesters 340 Priloga II wählen, woran es wohl auch für dieses Instrument nicht In Salzburg: Elise Neukomm, die von Tomaselli in der fehlen dürfte, so wären wir nicht in die peinliche Lage Singkunst durch sieben Jahre unterrichtet wurde, und für versetzt, zu vergessen, dass wir in einem Concertsaale sind. – welche er wie für sein eigenes Kind gesorgt hat. Die declamirten Stücke, so wie die mimischen Vorstellungen Nannette Schwarz, jetzt erste Sängerinn in Regensburg. wurden an beyden Tagen vorzugsweise mit Beyfall Herr Joseph Kanz, Herr Röckel u. s. w. aufgenommen. In Wien: Dlle. Pfeiffer, gegenwärtig erste Sängerinn in Pesth. 26./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 28. januar 1818, 72. Dlle. Linhardt, nur erste Sängerinn im Theater an der Am nächsten Tage [23. Dezember] wurde für den Fonds Wien. der öffentlichen Wohlthätigkeitsanstalten in diesem Tomaselli hat sich jetzt aufs neue herbeygelassen, ohne Schauspielhause [Theater an der Wien] gegeben: Rücksicht auf eine Belohnung, einem Fräulein den 1. Ouverture aus Johanna von Mehul. 2. Declamation. unentgeldichen Unterricht zu ertheilen, von der sich mit 3. Arie aus Iphigenia in Tauris, ges. von Hrn. Jäger. allem Grunde hoffen lässt, dass sie in kurzer Zeit den ersten 4. Variationen für die organisirte Trompete, gesp. von Sängerinnnen an die Seite gesetzt zu werden verdienen wird. Hrn. Werner. 5. Declamation. 6. Tableau. 7. Ouverture aus Prometheus von Beethoven. 8. Arie von Rossini, ges. von Koncert (akademija) violinista Bernharda Dem. Linhardt. 9. Adagio und Polonoise für den Contrabass, Moliqueja v dvorani hotela Pri rimskem cesarju comp. und gesp. von Hrn. Hindle. 10. Declamation. (Zum römischen Kaiser), 28. december 1817 11. Arie von Maurer, ges. von Hrn. Doppler. 12. Allegro 28./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer für die Pedalharfe von Nadermann, vorgetragen von Hrn. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Katschireck. 13. Arie von Pavesi, recht kunstgerecht ges. von 10. januar 1818, 12–13. Dem. Coda. 14. Schluss-Tableau. Die meisten Stücke wurden Musikalische Akademie, gegeben von Bernh. Molique (Schüler beyfällig aufgenommen. Rovelli’s), im kleinen Saale zum römischen Kaiser am 28. Dec. Mittags. Opis pedagoškega dela Giuseppeja Tomasellija Dieser junge Künstler präsentirte sich in einem Concert 27. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer für die Violine von Kreutzer, und in Variationen (Alpenlied) Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, mit Polonaise von Rovelli, und wahrlich, der gute Ruf, der 27. december 1817, 450–451. ihm vorausging, bestätigte sich; ein ruhiges, anspruchsloses Unter den vielen berühmten italienischen und deutschen Spiel, eine schulgerechte Applicatur, gute, ökonomische Singmeistern in Wien verdient Herr Joseph Tomaselli, k. Bogenlenkung bezeichnen ganz den Schüler des uns k. Hocapellensänger, ein besonderes Lob. Zwar wurde er immer im süssen Angedenken bleibenden Meisters. Am bereits in den vaterländischen Blättern (den 3 May 1808) als ähnlichsten kam er diesem in der zweyten Variation in den vorzüglicher Tenorist und seiner gründlichen musikalischen bril anten Intervallen, deren Abschnitten ein kurzes Staccato Kenntnisse wegen angerühmt, wie auch in der Zeitung für bezeichnen, und in der Polonaise, wo dem Ende zu ein die gebildete Welt (den 11. Juli 1807) zur Errichtung einer schnelleres Tempo mit Doppelgriffen eintritt; wird er es Kunstschule des Gesanges als ein zu diesem Geschäfte vermögen können, auch die besonderen Vorzüge so vieler ganz geeigneter Mann in Voschlag gebracht. Allein sein seiner Kunstgenossen in Wien aufzufassen (wir dürfen Verdient um die musikalische Welt wird dadurch ungemein diess doch wohl mit Recht sagen?), um so mit zunehmend erhöht, dass aus seiner Schule nicht nur viele Dilettanten geläutertem Geschmacke eine immer höhere Kunststufe als gründliche Sänger und Sängerinnen hervorgegangen, zu erklimmen, tritt er vollends in die Jahre, wo ein richtiges sondern auch mehrere von ihm gemäss seiner Gefühl nur allein neue Schönheiten zu schaffen im Stande Uneigennützigkeit unengeldlich in der Singkunst gebildet ist, so können wir sicher auf eine glänzende Epoche rechnen, worden sind, die auf den Theatern ihres vortrefflichen die Herr Molique machen wird. Beethovens Ouverture: Gesangen wegen herechtes Lob einernten. Unter diesen Egmont; ungeachtet das Locale für solche geniale Werke mit werden nur einige nachsteghende hiermit bekannt gemacht: grosser Besetzung nicht geeignet ist, so kann man doch die 341 Ausführung unter der Direction des Herrn Clement nicht niemand mehr besitzt. Das Recitativ im zweyten Aufzuge genug rühmen. Duett von Generali, gesungen von Dlle. sollte nicht stehend, sondern während des Briefschreibens Linhardt und Herrn Mozzati; Gesang und Vortrag Beyder gesungen werden; das Lebewohl an die Töchter kann dann machten uns die schale Composition für den Augenblick im Fortstürzen gerufen werden. Will Hr. Gned diesem Rathe weniger fühlbar. Rondeau für Pianoforte, von Steibelt, folgen, so wird er sich durch die bessere Wirkung überzeugen, von Herrn J. Horzalka (Schüler des Herrn Moscheles) mit daß er gut gemeint war. Das berühmte Spiegelterzett konnte verdientem Beyfalle gespielt. aus mehreren Ursachen nicht die gehoffte Wirkung thun. Die Personen müssen mehr in den Hintergrund getellt, 28./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 28. januar 1818, 74. die Stimmen mehr gedämpft werden; das Orchester sollte Am 28sten [Dezember] liess sich Hr. Molique, Rovel i’s sich auf dem Theater befinden und eine Begleitung von Zögling, ebendaselbst [beim römischen Kaiser] hören, Blasinstrumente allein wäre hier zweckmäßig gewesen. Auch und zeigte sich in einem kreuzerschen Violinconcert und war das Tempo nicht langsam genug und der Spiegel mußte in Variationen seines Meisters würdig; auch Hr. Horzalka, rascher herabgelassen werden. – Hr. Horschelt hat sich mit ein Schüler Moscheles, trug ein steibelsches Rondo zur der Schlußscene des dritten Aufzuges Ehre gemacht. Die von allgemeinen Zufriedenheit vor, so wie ein Duett von Hrn. Gail trefflich gemahlte Landschaft entzückt zuerst das Generali, ges. von Dem. Linhard und Hrn. Mozatti, Beyfall Auge; dann kommen Genien mit Zemiren, um sie zu ihrem erhielt, und Beethovens Ouverture aus Egmont sehr brav Vater zu begleiten; auf dem Wege, den sie nimmt, zaubert gegeben wurde. Azors Galanterie Blumen hervor; über eine Kluft wölbet sich eine zierliche Brücke; die Genien bilden langsam längs des Premiera in ponovitve opere Zemire und Azor Abhanges gefällige Gruppen; das Ganze zeigt ein Tableau, Andrée-Ernesta-Modesta Grétryja v priredbi das in solcher Vol kommenheit nur auf dieser Bühne gesehen Ignaza von Seyfrieda v gledališču Theater werden kann. Das Spiegelzimmer von Hrn. Kerker ist schön an der Wien, 8. januar 1818 und die Schlußdecorationen von Hrn. Neefe vereinigt Pracht 29./1. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, mit Geschmack. – Ein Übelstand war es, daß im ersten Acte 13. januar 1818, 24. heller Tag gemacht wird, wo doch jedermann von der Nacht (Schauspielhaus an der Wien.) Zemire und Azor, romantische und ihren Schrecknissen spricht. – Die Direction verdient Oper in 4 Aufzügen, nach Marmontel; die Musik von Gretry den Dank aller Musikfreunde, daß sie dieses herrliche ist vom ersten Capellmeister dieser Bühne, Hrn. Ign. R. von Werk so trefflich ausgestattet auf die Bühne brachte; der Seyfried, neu bearbeitet. […] minder rauschende Beyfall ist nur der veralteten Form Zemire wurde von Dlle. Linhart gesungen; sie entfaltete zuzuschreiben; daran wird man sich gewöhnen, und dann die darin den Zauber einer lieblichen Stimme und wird noch musikalischen und poetischen Schönheiten besser würdigen. besseres leisten, wenn sie ihren Kräften mehr vertrauen lernt. Die herrliche Arie mit dem Echo im 4. Aufzuge 29./2. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein sang sie zur allgemeinen Zufriedenheit, eben so jene im 3. Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des Aufzuge. Hr. Jäger erschien als Azor. Wie auch die Spötter geselligen Lebens, 13. januar 1818, 23–24. über einen organischen Fehler in seinen Füßen witzeln (K. K. priv. Theater an der Wien.) Am 8. Jänner zum ersten mögen, so ist doch unbestreitbar sein Gesang, auch in der Mahl: » Zemire und Azor,« romantische Oper in vier Akten, Unvol kommenheit des Vortrags, äußerst zu loben. In der nach dem Französischen des Marmontel, neu bearbeitet mit Arie des 3. Aufzuges sprach der rührende Klang seiner Musik von Gretry, und diese ebenfalls neu bearbeitet von Stimme zu Aller Herzen; er mußte sie wiederhohlen. Hrn. Ignaz Ritter von Seyfried, erstem Kapel meister etc. Mehrere einzelne Stellen gelangen ihm vortrefflich. Wir etc. Die vorkommenden Kindertänze von Hrn. Horschelt, kennen seine Mängel so gut wie jeder andere; aber es trete die Dekorationen von den Hrn. Gail, Kerker und Neefe. – ein Sänger hin und singe den Azor nach ihm. Uns dünkt, Kein Wunder, daß dieser Oper vor einigen dreyßig Jahren Hr. Jäger werde lange ohne Nebenbuhler bleiben. Hr. Gned hier in Wien das größte denkbare Aufsehen machte, und befriedigte als Sander, wenn schon dieser sehr hochgesetzte wie »Abraham« in neuerer Zeit Wochen lang, ja Monathe Part eine Stärke in den höheren Tönen erfordert, die jetzt lang nach einander gegeben wurde. Noch jetzt spricht 342 Priloga II ihr höchst poetischer Inhalt ungemein an, sie dünkt uns 29./3. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und eins der anziehendsten Zaubermärchen zu enthalten, und Mode, 13. januar 1818, 47–48. die Musik ist von so ergreifender Wirkung, so einfach, Zemire und Azor, so herrlich, so fromm, möchten wir sagen, daß sie es romantische Oper in vier Aufzügen nach dem Französischen allerdings hoffen durfte, auf eine dem jetzigen Geschmacke des Marmontel, für das Theater an der Wien neu bearbeitet; mehr entsprechende Art wieder eingeführt zu werden. die Musik von Gretry ebenfalls neu bearbeitet von Hr. Kapellmeister v. Seyfried, der ihren edlen Geist am Kapellmeister Hrn. Ign. Ritt v. Seyfried, zum ersten Mahl würdigsten aufzufassen und die Ideen des großen Gretry am 8. Jänner. Irren wir nicht, so wurde diese Oper im Jahre schon mehrseitig durch glückliche Instrumentierungen 1776 zuerst auf dem Theater in Versailles gegeben und dann auszuschmücken verstand, hat das Amt des Bearbeiters gar oft in Paris wiederholt, von wo sie sich, in ein deutsches wieder zweckmäßig verwaltet, und uns besonders durch Gewand gekleidet, über die deutschen Theater verbreitete. verständige Abkürzungen, reiches Accompagnement und Der Stoff ist ansprechend genug, denn es handelt sich um geistvolle Zusätze einen heitern Genuß bereitet. Von dem nichts Geringeres, als trotz einer widrigen, abschreckenden zarten Stoffe und der effektvollen Musik begeistert, hat Gestalt, die Güte des Herzens und alle sonstigen trefflichen die Direktion ihre große Liberalität und ihr unbegränztes Eigenschaften dergestalt zu entwickeln, daß man die Liebe Streben, dem Genusse des Publikums selbst Opfer zu eines tugend- und schönheitsreichen Mädchens erwirbt. bringen, neuerdings bewährt, und durch sehr bedeutenden Die Moral ist aus der allegorischen Hülle so leicht heraus Aufwand an Kleidern, neuen Dekorationen, Maschinen und zu finden und die Romantik so ungezwungen dabey Tänzen die beynahe goldene Hochzeit Zemirens und Azors gehandhabt, daß man den Beyfall wohl ohne Schwierigkeit gefeyert. Ein Genuß ganz eigner Art wird dem Publikum sich erklären wird, den die Aufführungen in früher Zeit beym Anblick der Felsen-Dekoration zu Teil, die unter gefunden haben. Wenn dieses jetzt nicht mehr in gleichem dem leichten Fortwandeln Zemirens sich in unzählbare Grade der Fall ist, so darf man nur bedenken, daß in dem Rosenpfade verwandelt. Hier versinnlicht sich das Zeitraum von ein und vierzig Jahren die Romantik ihr Losungswort sanfter Liebenden buchstäblich: » Wandle auf Reich gewaltig erweitert hat und mit einer einfachen Be-Rosen und Vergiß mein nicht! « – Die Aufführung genügt sehr, und Verzauberung der verwöhnte Geistergeschmack der sobald man zwey Anfänger, Hrn. Jäger und Dem. Linhart Zuschauer nicht befriedigt werden kann. Die Oper gleicht (Azor und Zemire), im Auge behält. Der schöne Gesang daher einem alten Kleide mit neuem Kragen und neuen des erstern und sein für diesen Part beynahe glückliches Auffschlägen, die, so prachtvoll sie auch gewählt seyn mögen, Spiel, (Steifheit kann sich am besten bey einem Ungeheuer dennoch die ursprüngliche, einfache, großmütterliche Form aufbringen lassen,) dann das Kindliche, Herzliche der ganz zu verdecken nicht vermögend sind. Außerdem ist letzteren, und ihr schöner, reiner, inniger Gesang, verbunden Azor ein männliches Aschenbrödel, freylich im vergrößerten mit einer größtentheils richtigen Deklamation, gewähren Verhältniß, und erfordert eine überaus große Lieblichkeit wahres Vergnügen. Hr. Gned als Sander ist ebenfalls eine und Zartheit des Spiels, auf daß man doch glaube und sehe, sehr wil kommene Erscheinung, so wie auch die beyden wie und auf welche Art er das Herz einer liebenswürdigen Schwestern durch Demois. Hornik d. j. und Demois. Schönen erobern, eigentlich erschmeicheln könne. Was hier Gleich gut besetzt sind. Das Spiegelterzett wurde beyfällig in der Vorstellung zu wünschen übrig blieb, war viel – sehr aufgenommen, soll aber in früherer Zeit mehr gemacht viel; und dieser große Mangel verminderte ganz natürlich haben, worin es liegt, sey bey dieser Anzeige wenigstens die Theilnahme am Erfolge, dessen vorbereitende Ursache unbeantwortet. Auf Hr. Schwarzböck wirkt in seinem nirgends sichtbar wurde. Eine anziehende Eigenschaft war komischen Knappen recht gut mit. Das Ganze verdient indessen dem Azor nicht abzusprechen; wir meinen, ein lebhaft durch häufige Besuche beehrt und die Aufopferung hübscher Ton der Stimme und die Anlage zur Singkunst, der Direktion dankbar vergolten zu werden. die er aber erst in der gehörigen Schule zur Ausbildung und Adolf Bäuerle. Reife bringen muß. Nimmt man jedoch an, daß Zemire für den hübschen Ton, wie Mehrere ihres Geschlechts, sehr empfänglich gewesen, so hat man den Schlüssel zum Räthsel, 343 wie Azors Ton den Weg zu ihrem Herzen, gefunden und alles 29. 4. Zeitung für die elegante Welt, 3. februar 1818, 200. erfolgt in der Ordnung. Auch kann man dem Liebhaber eine Einer beifälligeren Aufnahme erfreute sich die auf dieser starke Gabe Bescheidenheit, oder Schüchternheit, mitunter Bühne zum ersten Male dargestellte Oper Zemire und Azor. Verlegenheit in Gegenwart seiner Schönen nachrühmen Zwar sprach Seyfrieds neue Bearbeitung von Gretrys alter und das Gelingen seines Plans auf Rechnung dieser Gattung Musik wenig an, aber Beifall verschaften ihr die tanzenden Zartheit setzen, wenn man mit der Erörterung des Begriffs Kinder, die so klein sie auch sind, doch die größte, beinahe nicht gar zu genau nimmt. Zemire, die Geliebte, hielt ziemlich einzige Stütze dieses Theaters ausmachen, und die eben gleichen Schritt mit Azor, doch hatte sie einen Vorsprung und so zart als sinnig ausgedachte, als vortrefflich ausgeführte mehr Geläufigkeit in der Singkunst bey einer übrigens etwas Dekoration, nämlich: eine Felsengegend mit Wasserfällen, schwachen Stimme. An Gelegenheit, die Empfindungen die sich bei Zemirens Erscheinen nach und nach in einem laut werden zu lassen, fehlte es dem liebenden Paare nicht; paradiesischen Blumengarten verwandelt, liebliche beyde haben im Überflusse zu singen und manches davon Blumenbouquette, die bei jedem ihrer Schritte entsprossen, wurde auch beyfällig aufgenommen, ja ein Stück mußte Felsenspitzen, die zu Brücken von Blumen werden, um die sogar wiederhohlt werden. Daß der Theaterzettel verkündete: von Genien mit Blumenkränzen geleitete Zemire über das Azor erscheine anfangs unter einer fürchterlichen Gestalt, Wasser zu führen. scheint dem Interesse zuwider, denn die Überraschung Dem. Linhards Gesang war lieblich und durchaus richtig, verschwindet. – Die Schwestern Zemirens, Fatme und Lisbe, ihr Bemühen wurde mit Beifall belohnt. Hrn. Jäger nahmen sich ganz artig aus, nur sang die eine in der Regel als Azor gelang bisweilen eine Stelle, welche von dem nicht richtig und die andere blieb zurück. Sie müssen künftig dankbaren Publikum nicht unbemerkt blieb. Was sein Spiel sich besser einüben. Sander, der Kaufmann, und Ali, sein betrifft, so gibt er den so ganz unbeholfenen keineswegs Sklave, hatten die deutsche Sprache nicht dialektfrey erlernt, liebenswürdigen verzauberten Prinzen mit solcher Natur, auch vernichtete die Angst des letzteren allen Anstrich von daß es nicht zu wundern ist, daß er auch nach gelöstem Humor und Komik. – Zauber etwas von den früher an Tag gelegten Eigenschaften Die Dekorationen waren vortrefflich, insbesondere beibehält. bezauberte die Landschaft, auf welcher Zemire von Genien und Amuretten begleitet wird, und Blumen unter ihren 29./5. Allgemeine musikalische Zeitung, 18. februar 1818, Tritten hervor blühen. Die Versammlung verlangte diese 129–131. noch einmahl zu sehen. Mit Recht! Die Kosten müssen Theater an der Wien. Am 8ten [Januar] Zemire und sehr beträchtlich gewesen seyn; gern wünschen wir der Azor, romantische Oper in 4 Acten, nach Marmontel, liberalen, für das Vergnügen der Zuseher besorgten Direktion wobey Grétry’s Musik vom Hrn. Kapellm. v. Seyfried vol ständigen Erlaß derselben. neu überarbeitet war. Dieses 42jährige, einst mit Recht Herr Jäger hat den Azor, Dlle. Linhart die Zemire gegeben; so beliebte Singspiel liegt, dem Vernehmen nach, schon Hr. Gned war Sander, Herr Schwarzböck Ali etc. geraume Zeit in dieser veränderten Gestalt fertig, und nur Von der Musik gefiel uns besonders die Ouverture; das der Mangel der erforderlichen Individuen hinderte bisher Terzett, zwischen Sander und seinen Töchtern Fatme und die frühere Ausführung. Wie diese nun hier erfolgte, war sie Lisbe, unter dem Spiegel, ist als ein Chef d’oeuvre bekannt, der beyfälligen Aufnahme vol kommen werth, und was hier wurde aber zu laut, zu nahe dem Vordergrund der Bühne, für den musikal. Theil geschehen, hat daran wesentlichen und auch wohl mangelhaft gesungen. Man hat uns gesagt, Antheil. Darunter gehört vorzüglich die durchgehends daß bey demselben in der ersten Aufführung zu Versailles verbesserte Fundamentalstimme, mit welcher es Grétry, auch die ersten Klarinetten auf’s Theater gekommen sind, wie bekannt, eben nicht genau nahm; ein lebendiges, den mit welcher antiquarischen Nachricht wir diese Anzeige Sängern keineswegs nachtheiliges Instrumentalspiel; eine schließen wollen. erspriessliche Verkürzung der Arien, die Hinweglassung der W. H. veralteten Coloraturen, und die Ersetzung derselben durch moderne, wohlklingende Passagen; die neu eingelegten charakteristischen Genien-Tänze, statt jener verschollenen Giques und Chaconnes; – endlich, glückliche Modificationen 344 Priloga II im Gange der Handlung. So schliesst nun der erste Act mit treffliche Cavatina des dritten Actes, endlich die grosse einem lieblichen Terzett, unter welchem Sander und Ali ihre Scene im 4ten, bieten jedem Sänger ein weites Feld zur Luftreise antreten; den dritten eröffnet ein ausdruckvolles Entwicklung seiner Talente. Die Vaterrolle des Sander gibt Recitativ, als Einleitung zur schönen Arie in Es dur des Hr. Gned verdienstlich; seine schöne, biegsame Stimme Azor; nach dem herrlichen Spiegelterzett, wo ehemals dieser entfaltet sich vorzüglich in der, eines Gluck würdigen Arie: Aufzug mit Dialog endigte, verwandelt sich die Bühne Das arme Kind hat nicht gedacht – (F mol ) im herrlich in eine wüste Gegend, mit schroffen Felsenmassen und declamirten Recitative, während des Briefschreibens, brausenden Wasserfällen; Zemire – von einem Genienheer und im vielbesprochenen Spiegel-Terzett, welches auch umgaukelt, eilt sehnsuchtsvoll zurück in die Arme des darum merkwürdig bleibt, weil hier Grétry die damals jammernden Vaters: mit ihrem Erscheinen gewinnt alles ein noch ziemlich seltenen Klarinetten zuerst als Orchester- reizendes Ansehen; Blumen entspriessen bey jedem ihrer Instrumente anwendete. – Hr. Schwarzbök hat vermuthlich Tritte, Berge ebnen sich; wie durch einen Zauberschlag aus Noth den Sklaven Ali übernommen, und auch diese verbinden Rosenbrücken die grauenvol sten Klüfte und Bereitwil igkeit verdient dankbare Anerkennung. Die Abgründe, der Himmel strahlt im mildesten Aetherlichte, beyden Schwestern, Lisbe und Tisbe, (Dem. Hornik und ein Paradies liegt geöffnet vor unsern Augen. Dieser rein und Gleich) leisteten Genüge, und trugen besonders empfundene und dargestellte poetische Moment, erhöht das naiv-kindliche Introductions-Trio des 2ten Acts mit durch sehr zarte Melodie, lässt einen schönen Eindruck Zemiren in harmonischer Uebereinstimmung vor. – Die zurück, und bewirkt jedesmal ein nochmaliges Aufziehen scenischen Anordnungen entsprachen, wie gewöhnlich, der des Vorhangs. Im 4ten Act ist aus dem Quartett nun ein kunstsinnigen Liberalität der Direction, und somit können Quintett geworden, weil vormals Ali müssig und stumm wir den aufrichtigen Wunsch nicht bergen, diese schöne, so dastehn musste; auch die demselben angehängte Stretta ist lange in den Theater-Archiven vergrabene Oper nach ihrer effectreich, so wie der mit Tänzen verwebte Schlusschor, Wiedergeburt bald auf alle Bühnen Deutschlands verpflanzt während Zemirens Huldigung in Azors Königspalast. – zu sehen; welcher Wunsch um so leichter zu realisiren ist, Das Verdienstlichste bey dieser Umarbeitung ist, dass alles da das Ganze bey der vorherrschenden Simplicität nur 6 genau und natürlich zusammengereiht worden, dass die Individuen, und darunter eigentlich nur 3 Hauptpersonen neuen Ideen sich gut an jene, des Originals, anschmiegen, erfordert. dass man keine Abweichung des Styles wahrnimmt, und daher vermeynt, das Ganze müsse immer so gewesen seyn. 30. Premiera in ponovitve opere Ser Marcantonio Daher konnte es denn auch nicht fehlen: der das Gefühl Stefana Pavesija v gledališču Theater an der Wien, ansprechende und verständig behandelte Stoff, – Sieg der 5. februar 1818 Herzensgüte bey höchster körperlicher Missgestalt, die 30./1. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und einfachen, u. ausdrucksvollen Gesänge, mussten, trotz dem, Mode, 10. februar 1818, 148. dass die Darstellung grösstentheils auf Anfängern beruhte, Ser Marcantonio. Wohlgefallen erregen. Dem. Linhard (Zemire) zeichnete Komische Oper in zwey Aufzügen; Musik von Pavesi; im sich aus in der lieblichen Cavatine: Schönste der Rosen – in Theater an der Wien zum ersten Mahl am 5. Febr. Das dem herzlichen Duett: O bringe auf Schwingen – und in der Program dieser italienischen Oper ist in deutscher Sprache sehr gelungenen Concertant-Arie mit obligater Flöte. Die gedruckt und dadurch die Verständlichkeit der Handlung berühmte Echo-Arie im 4ten Act, in welcher 3 Waldhörner für die, des Italienischen nicht kundigen, Zuseher bewirkt so interessant benutzt sind, fordert mehr Portamento di worden. Die Intrigue ist, wie die Musik, echt italienisch. voce, als ihr die Natur verliehen zu haben scheint. Für Verkleidungen spielen die Hauptrolle und der Hausherr ist Hrn. Jäger kann man sich keine zweckmässigere Rolle als natürlich der Geprellte. Daß es dabey auf ein lebendiges Spiel jene, des Azor, denken. Ein gewissermassen linkisches vorzugsweise ankommt, versteht sich von selbst und daß es Benehmen entschuldigt seine, bis zur Lösung des Zaubers an diesem fehlen könne, war wohl mit Recht zu befürchten. währende physische Verwilderung; dagegen entströmen Was man indeß befürchtete, geschah aber nicht; es erfolgte seiner Kehle herrliche Melodien: das Terzett des ersten vielmehr gerade das Gegentheil und die Vorstellung Acts, mit der zarten Cabaletta, die rührende Arie, und die erfreute sich eines ungetheilten Beyfalls. Herr Costa betrat 345 als Dilettant die Bühne in der Rolle des Marcantonio. Was 30./2. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein ihm an Stimme abgeht, ersetzt er durch einen trefflich Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des gebildeten Vortrag und sein Spiel artet nie in ein Zerrbild geselligen Lebens, 12. februar 1818, 75–76. aus. Mad. Borgondio erschein als Putzhändlerinn Lischen (K. K. priv. Theater an der Wien.) Am 5. Februar zum ersten und überraschte wahrhaft durch ihre komische Laune. Das Mahl: „Ser Marcantonio“, italienische Oper von Pavesi. hatte wohl Niemand erwartet. In den verschiedenen Rollen Herr Marcantonio (Hr. Costa) eröffnet seinen Freunden, der Venetianerinn und Französinn beobachtete sie genau den daß er Willens sey, sich zu vermählen. Diese, darüber verschiedenen Dialekt und ergetzte dadurch nicht wenig die bestürzt und erstaunt, versuchen ihn, wiewohl vergebens, Sachkenner. Über die Vortrefflichkeit ihres Gesanges läßt von seinem Vorsatze abzubringen. In seiner Abwesenheit sich nichts Neues sagen. Dlle. Linhart (Dorina) sang sehr verspricht Tobias, ein Wechsler (Hr. Gned), Marcantonios lieblich und bewegte sich ziemlich ungezwungen; Herr Jäger Nichte Dorina (Dem. Linhart) und Neffen Medoro (Hr. (Medoro) sang schöner, als jemahls. Seine Stimme hatte Jäger) sich für sie zu verwenden, und beredet seine Schwester reinen, vollen Klang und sein Vortrag verrieth eine bessere Lischen (Mad. Borgondio), eine Putzhändlerinn, die Rolle Schule. Wahrscheinlich wird er die Rolle unter Anleitung eines eingezogenen und einfältigen Mädchens zu spielen, des Herrn Costa, der ein ungemein braver Singlehrer zu seyn um Marcantonios Herz zu fesseln, welches ihr auch so scheint, studiert haben. Auch sein Spiel war freyer. Nur mag vol kommen gelingt, daß er sich entschließt, sie auf der Stelle er die Arme seltener kreutzweis über einander legen, sondern zu heyrathen. Tobias, als Notar verkleidet, bringt den Ehe-sie lieber herabhängen lassen und sich zur Aushülfe keines Contrakt, in welchem als Bürgschaft seines Wortes achtzig Schnupftuches bedienen. Der Gebrauch desselben auf dem tausend Franken Reugeld festgesetzt worden sind. Der Geck Theater ist, äußerst wenige Fälle ausgenommen, durchaus unterschreibt den Contrakt; allein kaum ist dieß geschehen, unschicklich; Unschicklichkeiten aber müssen gerügt und auf so ändert Lischen Sprache und Sitten, schmilzt das ganze deren Ablegung gehalten werden. Herr Gned zeichnete sich Hauswesen um und gibt sich gränzenloser Verschwendung im eigentlichen Sinne als Tobias aus. Er sang sehr gut und hin. Der Alte, darüber außer sich, beklagt sich bitter bey spielte über alle Erwartung. Dabey haben er und Herr Jäger seinem Neffen. Als er aber die Nachricht erhält, Lischen habe das Italienische regelrecht ausgesprochen und in der That das sich mit einem vermuthlichen Geliebten in einem Pavillon Mögliche geleistet. Übungen und Versuche dieser Art müssen begeben, schleicht er sich dahin, und sperrt seinen Neffen ihnen sehr wil kommen seyn; sie tragen zu ihrer Ausbildung und Nichte, die er im Dunkel der Nacht für Lischen und wesentlich bey. Auch Dlle. Retzer (Lisette) und Herr Cornet ihren Geliebten gehalten hatte, in selben ein; nun läßt er (Pasquino) füllten redlich ihren Platz, letzterem wollen den Richter hohlen, als welcher sich sein eigener Bediente wir jedoch etwas mehr Anstand anempfehlen. Der Mangel verkleidet hatte, in der Hoffnung, seines Wortes und des könnte hier leicht für Keckheit gelten. Reugeldes entbunden zu seyn. Allein bey Eröffnung des Im Ganzen kann man über die Aufführung des Pavillons zeigt sich das Mißverständniß, und Tobias verlangt Lobenswerthen nicht genug sagen. Ein neuer reger Geist für seine Schwester Genugthuung. Marcantonio, in die Enge schien die Sänger und das Orchester zu beleben, welches getrieben, verbindet sich die achtzigtausend Franken zu letztere besonders durch Präzision sich auszeichnete. Überall zahlen, dem Tobias seine Nichte und seinem Neffen Lischen war Einklang und das Bestreben sichtbar die mögliche zur Frau zu geben. Schlüßlich, da Lischen zum Schein Vollendung – Maßgabe der vorhandenen Mittel, – zu nach Anstand nimmt, Medoro zu heyrathen, verschreibt er erreichen. demselben, um aus dem verdrießlichen Handel zu kommen, Wir haben hier einen sprechenden Beweis, was guter Wille die Hälfte seines Vermögens. und Fleiß thun können, dabey möge es auch ferner sein Es war ein sehr ominöses Zeichen, als bey Erscheinung des Bewenden haben; die Belohnung liegt in der Beruhigung des Anschlagzettels neben einem Hrn. Dilettanten noch mehrere Künstlers und in dem Beyfall des Publikums. Personen zur Ergänzung, wie es hieß, angezeigt waren, und wir müssen es freymüthig gestehen, daß wir und viele andere nicht mit den besten Hoffnungen das Theater betraten. Allein wie angenehm waren die Erwartungen übertroffen, als das 346 Priloga II künstlerische Zusammenwirken so vieler heterogener Theile auch nicht unterließ, dem Publikum den erwarteten Genuß bewundert wurde. Da war nichts, was an die sogenannten zu verkümmern. Ohne nun diejenigen, deren sich dieser Deutsch-Italiener durch übel ausgesprochene Worte oder ärgerliche Regent als seiner thätigen Werkzeuge bediente, ungewohnte Mundart erinnert, nichts, was die Illusion hiermit näher anzeigen zu können, oder zu wollen, halten wir gestört hätte, die uns wirklich in eine Provinzialstadt Italiens es für unsere Pflicht, diejenigen wenigstens zu rechtfertigen, versetzte. Der Hr. Freyherr von Braun betrat seinen schweren die sich, wenn auch ohne Erfolg, demselben, so viel an ihnen Stand mit unerwartetem Erfolge, er hat unter glücklichen war, wiedersetzen. Mad. Borgondio leistete, was bey ihrer Auspicien begonnen. Es scheint, daß schon bey seinem sehr bemerkbaren Heiserkeit möglich war: wir konnten Antritt der Direktion die Musen ein günstigeres Schicksal also zwar die Schönheit ihres Vortrages, nicht aber jene haben werden. ihrer sonst so herrlichen Stimme genießen. Dem. Linhart Die Aufführung war in allen ihren Theilen gut; vor allem sang, was wir nicht ohne großes Vergnügen bemerkten, mit leistete Mad. Borgondio (Lischen) sowohl im Gesang mehr als gewöhnlicher Stärke; insbesondere trug sie die als ihm Spiel ungemein viel. Da man früher immer nur Polonaise mit großer Kunstfertigkeit vor, nur sang sie das Gelegenheit hatte, sie in seriösen Opern zu bewundern, vorhergehende Recitativ höher, als es der Intonation des so war uns ihr ausdrucksvolles Spiel, ihre Leichtigkeit und Orchesters gemäß gewesen wäre. Dieß war jedoch ohne Sicherheit im Benehmen ein neuer und bisher unbekannter Zweifel eine blosse Folge der Verwirrung, in welche sie die Reiz. Ihr am nächsten standen im Gesange die Hrn. Gned Fehler bringen mußten, welche man sich im Orchester häufig (Tobias) und Jäger (Medoro). Das Spiel des ersteren ist zu Schulden kommen ließ. Es war daher der zur Intonation überaus lobenswerth und nicht genug zu rühmen, wir haben nöthige Accord ein solches Chaos, daß selbst der geübteste bey seinem ersten Erscheinen mit Recht das Beste von Sänger den wahren Ton unmöglich hätte herausfinden ihm erwartet; auch an letzteren bemerkte man allgemein können. Jedoch wollen wir dieß ohne Beziehung auf Hrn. größere Leichtigkeit und freyere Bewegung. Dorina Kapellmeister Riotte gesagt haben, dessen Bemühung (Dem. Linhart) sang eine Arie mit vieler Kunstfertigkeit, und Kunstkenntniß wir wohl anerkennen, und dessen sie wurde mit Beyfall belohnt. Von allen der Schwächste Acquisition als Kapellmeister, nicht als Vice-Kapellmeister, ist Hr. Costa (Marcantonio) sowohl im Gesange als auch wie es früher irrig hieß, für das Theater an der Wien sehr den Anforderungen nach, die man an einem Buffo zu günstig scheint. Hr. Jäger kam ziemlich glücklich durch; daß machen berechtiget ist. Allein da derselbe uns als Dilettant er keinen größern Beyfall fand, hat er wohl nicht sich selbst vorgestellt wurde, so muß die Kritik bil iger Weise denselben zuzuschreiben. Hr. Gned endlich war derjenige, der sich nachsichtsvoller beurtheilen. – Die Musik von Pavesi ist des von den ungünstigen Einflüssen des Tages am meisten rein Nahmens dieses Meisters würdig; sie schleicht sich durch erhielt; er befriedigte allgemein. Im Uebrigen gilt auch von das Ohr ins Herz, und paßt sich genau den Worten und den dieser Vorstellung der Oper, was bereits bey Gelegenheit Empfindungen der handelnden Personen an. Ausgezeichnet einer frühern Recension derselben in diesen Blättern gesagt schön sind ein Quintett im ersten Akt und eines im zweyten, wurde. dann ein Terzett ohne Musikbegleitung, welches rauschend begehrt und wiederhohlt werden mußte. 30./4. Intelligenzblatt der österreichischen Literatur, 11. marec 1818, [80]. 30./3. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein Übersicht der halbjährlichen Leistungen der fünf Theater Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des Wiens. geselligen Lebens, 24. februar 1818, 95. […] Tancredi ward in italienischer Sprache mehrmals Folgende Bemerkungen wurden der Redaktion eingesendet. bey übervollem Hause gegeben; Mad. Borgondio sang (Kaiserl. Königl. privil. Theater an der Wien.) Am 18. Febr. darin, Dem. Linhardt, und Herr Rinaldi, zwey Dilettanten, wurde „Ser Marcantonio“ zum vierten Mahl gegeben. Wir versuchten nicht ohne Glück ihre Kräfte. Die Oper: Ser Marc glauben nicht ungerecht zu seyn, wenn wir behaupten, Antonio gefiel, wozu vorzüglich der herrliche Gesang, und das daß diese Vorstellung den früheren weit nach stand. Das meisterhafte Spiel der Mad. Borgondio als Lisette beytrug. Glück, der Gott der Bühne, schien für diesen Abend seine Herrschaft dem Unfalle abgetreten zu haben, der es denn 347 30./5. Allgemeine musikalische Zeitung, 25. marec 1818, den nächsten Abend statt der gefürchteten Wiederholung 224–225. der Dama Soldato die beliebte Oper: Ser Marcantonio Theater an der Wien. […] Am 5ten sahen wir wieder einmal ankündigte, worin Mad. B. die Hauptrolle hat. eine italienische Oper: Ser Marcantonio, von Pavesi recht leicht und gefällig, in reizender Anmuth des üppigen Süden Izvedba scene iz opere Tancredi Gioachina Rossinija geschrieben. Philomele Borgondio entfaltete alle Vorzüge v gledališču Theater an der Wien, 14. februar 1818 ihrer Wunderkehle, und ein noch nicht gekanntes Talent für 31./1. Rosenbaum, Tagebuch IX, fol. 11v, 14. februar 1818. die komische Muse. Die Herren Jäger und Gned benahmen […] im Theater an der Wien Lorenz als Räuberhauptmann, sich gewandt und unbefangen in einer, ihnen fremden große Szene aus Tancred mit Borgondio, Lienhart, Jäger. Sphäre, u. sangen ganz ausgezeichnet. Hr. Costa, Singmeister der Mad. Borgondio, hatte zur Ergänzung als Dilettant den 31./2. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Vecchio burlato übernommen. Man war mit seiner Leistung Mode, 19. februar 1818, 179. zufrieden, weil das Ensembel vergnügte, obschon seine Eine große Scene aus der Oper Tancredi Stimme schwach, hohl und klanglos ist; welche Gebrechen im Theater an der Wien den 14. Febr. Mad. Borgondio als er jedoch durch einen raschen, declamatorischen Vortrag zu Tankredi sang vortrefflich. Es ist kaum möglich, einen maskiren versteht. Gesang zu hören, der das Herz mehr anspricht. Dlle. Linhart schien nicht bey Laune und sang auch höchst mittelmäßig. 30./6. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 9. junij 1818, Beydes verdient keine Entschuldigung; das Publikum hat für 280. sein Eintrittsgeld Anspruch auf mögliche Vol kommenheit. Die in Mayland erscheinende Zeitschrift: Corriere delle Herr Jäger hat noch immer nicht gehen gelernt; – sollte Dame enthält einen, auch in die Venetianer Zeitung diese Kunst denn wirklich so schwer zu erreichen seyn? Die übergegangenen Bericht aus Wien, worin mit trockenen Zuschauer belächelten sein Hüpfen wohl nicht mit Unrecht. Worten gesagt wird, Mad. Borgondio, die bisher so hochgefeyerte Sängerinn, sey in der Oper: la Dama Soldato, Koncert violinista Eduarda Jaëlla v dvorani welche in Italien so sehr gefiel, ausgepfiffen worden und in hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), die gänzliche Ungnade des Publicums verfallen. Als Ursache 1. marec 1818 wird eine Unpäßlichkeit angegeben, welche ihrer Stimme 32./1. Oesterreichischer Beobachter, 25. februar 1818, 284. Eintrag that; ferner der übel gewählte und so zu sagen Der Violinspieler Hr. Eduard Jäl , wird künftigen Sonntag den schlechte Anzug, in welchem sie auf der Bühne erschien, 1. März Abends 5 Uhr im Saale des Hotels zum römischen endlich eine von ihr ausgelassene Arie, welche das Publicum Kaiser auf der Freiung eine musikalisch-declamatorische zu hören erwartet hatte. – Das Wahre an der Sache ist, Academie geben, worin außer den vorkommenden daß la Dama Soldato wegen des abgeschmackten Textes Musikstücken die k. k. Hoffschauspielerinn Mme. Korn ein und Orlandi’s unbedeutender Musik so mißfiel, daß sie Gedicht von Castel i: Der Papagei, und die HH. Moreau und ausgezischt wurde, und man die Oper nicht wiederhohlen Ignatz Schuster den komischen Wettstreit: Der Trompeter konnte. Wahr ist ferner, daß Mad. Borgondio übel costumirt und der Pauker, von Hrn. Adolf Bäuerle, vorgetragen werden. war; unwahr aber ist, was von ihrer Stimme erzählt wird. Unter den Musikstücken bemerken wir eine Cavatine aus der Wenn sie eine Arie wegließ, so konnte sie dieß ohne Sorge neuen Oper Elisabeth von Rossini, vorgetragen von Fräulein thun, weil die wenigsten Zuschauer das Scenarium der Oper Linhart, und ein Duett aus derselben Oper, vorgetragen von kannten. Unwahr ist ferner, daß Mad. Borgondio ausgezischt demselben Fräulein und Hrn. Mozatti. wurde. Unter Publicum beurtheilt nicht das Kleid, sondern der Künstler; es hätte einiges Recht gehabt, Mad. Borgondio 32./2. Außerordentliche Beylage zur Wiener allgemeinen strenge zu behandeln, weil sie zu ihrer Benefice ein Singspiel Theaterzeitung. Ein Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, gewählt hatte, das so wenig Anspruch auf Beyfall hatte; aber Literatur und des geselligen Lebens, 26. februar 1818, 6. auch hier trennte das Publicum die Person von der Sache. Abends um 5 Uhr an demselben Tage [1. März] hat auch Es zischte als der Vorhand fiel, rief Mad. B. vor, und empfing eine musikalisch-deklamatorische Akademie im römischen sie mit großem Beyfall, welcher sich erneuerte, als man für Kaiser Statt. Diese wird der bekannte geachtete Violinspieler 348 Priloga II Hr. Eduard Jäl veranstalten, und folgende Stücke werden komisches Zweygespräch, von Adolph Bäuerle; der Trompeter darin vorkommen: Erste Abtheilung: Ganz neue Ouverture und der Pauker, declamirt von den Herren Moreau und Ign. von Hrn. Riotte, Kapellmeister des k. k. priv. Theaters an Schuster mit vielem Beyfall aufgenommen. der Wien. – 2.) Violin-Concert von Spohr, gespielt von Hrn. Jäl . – 3.) Sopran-Arie von Paisiello mit obligatem 32./4. Außerordentliche Beylage zur Allgemeinen Clarinett, gesungen von Dem. Linhart. – 4.) »Der Papagay«, Theaterzeitung. Ein Unterhaltungsblatt für Freunde der Gedicht von Castel i, vorgetragen von Mad. Korn, k. k. Kunst, Literatur und des geselligen Lebens, 14. marec 1818, Hofschauspielerinn. – 5.) Variationen für das Pianoforte 13–14. von Hummel mit Orchesterbegleitung, gespielt von Fräulein Sonntag am 1. März Abends um 5 Uhr wurde im Saale Blahetka, 7 Jahre alt. – Zweyte Abtheilung: Ganz neue zum römischen Kaiser eine musikalisch-deklamatorische Ouverture von Hrn. Franz Schubert. – 2) Duett aus Akademie zum Vortheil des Hrn. Jäl gegeben. Den Anfang »Trajano in Dacia,« vorgetragen von Dem. Linhart und machte eine ganz neue Ouverture vom Hrn. Kapellmeister Hrn. Mozzatti. – 3.) »Der Trompeter und der Pauker,« ein Riotte. Diese gehaltvolle Composition zeigte von dem komischer Wettstreit von Hrn. Adolf Bäuerle, vorgetragen von Talente des Compositeurs im pathetischen Style. Reichthum Hrn. Moreau, k. k. Hofschauspieler, und Hrn. Ignaz Schuster, der Gedanken mit kühnen Wendungen und Uebergängen k. k. Hofcapellensänger und Mitglied der Leopoldstädter berechtigen die musikalische Welt zu schönen Erwartungen, Bühne. Zum Schluß: Neue Concert-Polonaise für die Violine nur scheint der letzte Satz in dieser Ouverture etwas übereilt; von Küffner, gespielt von dem Concertgeber Hrn. Eduard der Schluß ist zu gedrängt und verliert an Deutlichkeit. Jäl . Der Eintrittspreis zu dieser Akademie ist 3 fl. W. W. Auch Hierauf folgte ein Violin-Concert von Spohr, gespielt von hiervon wird in diesen Blättern Erwähnung geschehen. Hrn. Jäl . Obwohl dieser junge Künstler seit seinem letzten Auftreten besonderen Fleiß auf seine Ausbildung verwendet 32./3. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer zu haben scheint, so konnte er seines kleinen Tones und Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, wegen des Mangels an Energie in seinem Spiele nicht ganz 7. marec 1818, 81–82. gefallen. Seine ganze Aufmerksamkeit scheint auf einem Musikalisch-declamatorische Akademie gegeben von Herrn süßen schmelzenden Vortrag gewendet zu seyn, und diese Eduard Jäll, im Saale zum röm. Kaiser, Abends um 5 Uhr, am Spohrische Composition fordert Kraft. Seine Bogenführung 1. März. ist unnatürlich und wahrscheinlich übel verstandene Das heutige Spiel des Concertgebers in einem Concerte Nachahmung irgend eines großen Meisters, und der höhern von Spohr für die Violine und in der Schluss- Pieçe genügte Kunstfertigkeit gewiß sehr nachtheilig. Bey diesen tadelnden ungleich mehr als sonst dem eigentlich musikalischen Bemerkungen darf der junge talentvolle Künstler nicht Publicum; der Kunstkenner wird und muss ihm noch in muthlos werden, da man ihm mit Gewißheit voraus sagen mancher Hinsicht, wenn er es redlich mit ihm meint, die kann, daß es ihm bey fortgesetztem Studium und Fleiße nöthige Ausbildung anrathen, um als Concertist in die nicht mißlingen wird, seine nicht gemeinen Anlagen zu einer Schranken treten zu können; Stellen, die des Ausdrucks erfreuenden Frucht zu reifen. Die Sopran-Arie der Dem. bedürfen, gelangen ihm nicht selten sehr wohl. Zwey neue Linhart blieb aus unbekannten Ursachen weg. […] Ouverturen, die eine von Hrn. Riotte, die andere von Hrn. Ein Duett aus »Trajano in Dacia« wurde von Dem. Linhart Franz Schubert (Schüler des Herrn Salieri), gefielen sehr; und Hrn. Mozatti, besonders am Schlusse, nicht befriedigend letztere hat viel jugendliches Feuer. Die grösste Würdigung vorgetragen. – Den gänzlichen Beschluß machte eine verdiente wohl an diesem Tage Fräulein Blahetka, 7 Jahre Polonaise für die Violine von Küffner, gespielt von Hrn. alt, welche Variationen von Hummel, mit Begleitung auf dem Jäl . Die immer steigende Hitze im überaus gefüllten Saale Pianoforte, spielte. Wir machen das Publicum auf diese, fast machten es dem Hrn. Jäl noch schwerer mit seinem Spiele könnte man sagen, musikalische Wunderkind einstweilen durchzudringen, aber das Publikum, Anlagen und guten aufmerksam; mehr Kunstfertigkeit und Sinn für richtigen Willen ehrend, ermunterte ihn auch jetzt so wie beym Vortrag haben wir wohl in diesem Alter im gegenwärtigen Concerte mit lautem Beyfalle. Jahrhundert nicht gehört. Ein Duett wurde von Fräul. Linhardt und Herrn Mozzatti gut gesungen, so wie ein 349 Matineja violinista Stephana Franza v dvorani Matineja trobentača Josepha Wernerja v dvorani hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), 8. marec 1818 15. marec 1818 33./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer 34./1. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Unterhaltungsblatt für Freunde der Kunst, Literatur und des 21. marec 1818, 102. geselligen Lebens, 24. marec 1818, 144. An demselben Tage [8. März] gab Herr Stephan Franz, Hr. Joseph Werner, Mitglied des Orchesters im k. k. priv. Tonkünstler der k. k. Hofcapelle, im Saale zum röm. Kaiser Theater an der Wien, gab am 15. März eine musikalische eine musikalische Mittagsunterhaltung, bey welcher sich Mittags-Unterhaltung im Saale zum römischen Kaiser, zur nicht unangenehmen Überraschung des Concertgebers wo er sich auf der von ihm organisirten Trompete hören mehr Damen als Herren einfanden. – Wir hörten zwey seiner ließ. Hr. Werner leistet auf seinem Instrumente recht viel neuesten Compositionen, nähmlich: ein Solo-Quartett für Vergnügliches, geht ohne Schwierigkeiten in alle Tonarten die Violine, und ein Septett für Violin ( Franz), Flöte, Oboe über, hat einen schönen Triller, und beobachtet Schatten (Gebrüder Khayl ), Horn ( Herbst), Viola ( v. Blumenthal), und Licht in seinem Vortrage. Er ist noch ein junger Violoncell ( Dont) und Contrabass ( Förster). Obwohl Herr Mann, deßwegen glauben wir behaupten zu dürfen, daß er Franz im Vortrag schwieriger Passagen keineswegs die besonders mit seinem vielseitigen musikalischen Talente Sicherheit unserer Violinspieler vom ersten Range besitzt, und fortschreitendem Fleiße ein großer Virtuose auf so muss man ihm doch in Hinsicht seiner Fertigkeit und diesem Instrumente werden könne. Die Composition hätte der Bogenführung Gerechtigkeit widerfahren lassen. Beyde mehr für die Trompete geeignet seyn sollen. Ein Duett aus Compositionen, vorzüglich das erste Allegro des Septetts, der vom Französischen ins Deutsche übersetzten Oper: sind angenehm und gefällig. Ausserdem wurden eine »Alamon, Prinz von Catanca«, von Nicolo Isouard, wurde Phantasie und Variationen für die Pedalharfe, gespielt von von Dem. Linhart und Hrn. Jäger mit Gefühl und Geschmack Mad. Müllner-Gollenhofer, und eine Arie, gesungen von Dlle. vorgetragen. Zum Verdienste rechnen wir es ihnen, daß Linhardt, beyfällig aufgenommen. sie ein deutsches Gesangstück wählten. Dem. Mendl, eine Schülerinn des Hrn. Hummel, spielte das bekannte 33./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 22. april 1818, 295. Rondeau für das Pianoforte aus A-dur, von eben demselben An demselben Tage [8. März], im römischen Kaiser, Hr. componirt, präcis und geschmackvol . Sie machte ihren Franz, Violinist in der k. k. Hofkapelle. Ein Quartett für Meister Ehre. Hr. Pechatschek, von dessem Composition die Bogeninstrumente, und ein Septett für Violine, Flöte, wir auch im Anfange eine Ouverture hörten, spielte einige Hoboe, Horn, Viola, Violoncell und Contrabass, worin er die Variationen auf der Violine mit der ihm gewöhnlichen Hauptstimme lobenswerth ausführte, beurkunden zugleich kühnen Meisterschaft; nichts desto weniger genügte er auch seinen Beruf als gefälligen, geschmackvollen Tonsetzer. Eine vol kommen in andern Stellen, wo Annehmlichkeit und Phantasie nebst Variationen für die Pedalharfe, so wie eine Weichheit des Tones vorherrschend waren. Die Ouverture, ziemlich unbedeutende Arie, ges. von Dem. Linhart, waren welche, wenn wir nicht irren, das erste größere Werk von die Zugaben. ihm ist, scheint nicht für diesen kleinen Raum berechnet und müßte im Theater an der Wien noch größern Effekt machen. Sie ist, den zu häufigen Gebrauch schallender Instrumente abgerechnet, durchgängig kraftvoll und lieblich, besonders in den abwechselnden Solopartien des Cello mit der Harmonie, und wir machen mit Vergnügen diese aufmunternde Anzeige in diesen Blättern bekannt. Der Saal war ziemlich gefüllt; das Ganze gewährte eine ungestört angenehme Unterhaltung, und wir wünschen, daß der Concertgeber seine Rechnung dabey gefunden habe. 350 Priloga II 34./2. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode, 24. marec 1818, 292. Premiera opere buffe La Dama Soldato Ferdinanda Musikalische Mittagsunterhaltung, Orlandija v gledališču Theater an der Wien, veranstaltet von Herrn Jos. Werner im Saale zum römischen 24. marec 1818 Kaiser den 15. März. Eine neue Ouverture von Herrn 35./1. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, Pechatschek wurde gut ausgeführt und mit Beyfall 28. marec 1818, 156. aufgenommen. Herr Werner blies auf seiner sogenannt Tags darauf [24. März] wurde zum Vortheil der Mad. organisirten Trompete (Klappentrompete) ein Konzert und Borgondio neu aufgeführt: La Dama Soldato, komische eine Polonaise. […] Oper in 2 A., mit Musik von Orlandi. Eine eifersüchtige Das schöne Duett aus Alamon von Isouard: Dame, welche gemeiner Husar wird, um ihren Geliebten, O bleib bey mir, Armide, Rittmeister unter den Husaren, und ihre Nebenbuhlerinn in Sey meines Herzens Königinn! der Nähe zu beobachten, ist der Kreis, um welchen sich die wurde von Herrn Jäger und Dlle. Linhart vorgetragen. Handlung dreht. Die Leidenschaft dieser Dame reißt sie hin, Ersterer hätte hier in den Wiederholungen der Worte: O als sie zur Nachtzeit vor dem Zelte ihres Geliebten Wache bleib bey mir etc. eine treffliche Gelegenheit gehabt, sein haltend, dessen Haushälterinn dahin schleichen sieht. Sie Fortschreiten in dem deklamatorischen Gesang zu zeigen. will den Rittmeister erschießen, das Gewehr versagt, sie wird Das bloße Wiedergeben der Noten ergreift das Herz nicht. als Mörder verhaftet, zum Tode verurtheilt, und auf dem Vortrefflich spielte Herr Pechatschek seine selbst komponirten Richtplatz durch das Hinzukommen eines Wirthes, der den Variationen für eine Violine, indem er alle Schwierigkeiten Pardon bringt (!) begnadiget. Dieß ist denn eine gar matte, leicht und kühn besiegte. Dlle. Mendl trug ein Rondeau für und für den Teutschen, der von militärischen Einrichtungen das Pianoforte von Hummel artig und geläufig vor. mit Recht strenge Begriffe hat, unerträgliche Handlung. Dazu W. H. kömmt noch eine durchaus geistlose Musik, die das Herz kalt läßt, nicht zur Einbildungskraft spricht, und nicht einmal 34./3. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer angenehme Reminiscenzen enthält. Obwohl sie von Mad. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Borgondio und Dlle. Linhardt, den Herren Jäger, Gned und 28. marec 1818, 113–114. Costa mit sichtbaren Fleiße vorgetragen wurde, so konnten Musikalische Akademie, gegeben von Herrn Jos. Werner, im doch die nähmlichen Personen, welche in Ser Marcantonio Saale zum römischen Kaiser am 15. März. so außerordentlich beklatscht worden, den Fall dieser Oper Herr Werner ist der musikalischen Welt schon vortheilhaft nicht aufhalten, der schon in den ersten Scenen entschieden bekannt; sein Spiel in dem ersten Satze eines Concertes und war, und sich besonders beym Fallen der Gardine deutlich einer neuen Polonaise für die organisirte Trompete erwarb aussprach. Das gerechte Publicum wußte die Sache von ihm abermahls einen rauschenden Beyfall; doch, indem der Person zu unterscheiden und nachdem dem Stoffe wir ihn nun schon mehrere Mahle gehört haben, so dürfte und der Musik ihr Recht widerfahren war, rief man Mad. man mit ziemlicher Gewissheit angeben können, dass das Borgondio vor; die lauten Beyfallsäußerungen konnten ihr Instrument selbst einiger Verbesserungen bedarf, um dem beweisen, daß ihr Verdienst auch hier anerkannt, und sie für Künstler ein manierirtes Spiel, die dem Instrumente doch die unglückliche Wahl nicht verantwortlich gemacht wurde, noch nicht ganz zusagenden Verzierungen zu sichern. Eine welche sich zum Theil durch den Beyfall rechtfertigte, den Ouverture und Variationen für die Violine, beyde von Herrn la Dama Soldato an andern Orten erhielt, um welchen wir Pechatscheck, und letztere von diesem Virtuosen gespielt, jedoch kein Publicum beneiden können. gefielen sehr. In der That hat Herr P. nicht bald mit seiner gewöhnlichen Kühnheit richtiger und reiner gespielt. Herr 35./2. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Jäger und Dlle. Linhardt sangen ein Duett von Isouard; Mode, 28. marec 1818, 307–308. Composition und Vortrag amusirten. Dlle. Mendl, eine La Dama Soldato. Schülerinn des Herrn Hummel, spielte ein Rondeau von ihrem Komische Oper in zwey Akten; die Musik von Orlandi, Meister recht brav; einige Mahle schien es jedoch, als ob es im Theater an der Wien den 24. März zum Vortheile der vorher mit Begleitung nicht probirt worden wäre. Mad. Borgondio. Wenn von der Beschaffenheit eines zur 351 Benefizvorstellung gewählten Stückes auf die Beschaffenheit Karrikatur, die man vorübergleiten lassen kann. Dlle. Linhart des Geschmacks der Wählenden gefolgert werden darf, so gab die Haushälterinn und resp. Marketenderinn; sie schien kann darüber der Mad. Borgondio wenig Erfreuliches gesagt sich ihres Werths bewußt zu seyn, wozu indeß noch keine werden. Ein Husarenrittmeister, der mit seiner Haushälterinn gegründete Ursache vorhanden ist. liebäugelt und nebenbey einer Gräfinn den Hof macht, Die Musik ist, dem Text entsprechend, durchaus flach, ohne oder sich den Hof von ihr machen läßt; ein von der das mindeste Ausgezeichnete, und was uns am meisten Haushälterinn verschmähter Wachmeister; ein Gastwirth, befremdete, sogar für die Singstimmen wenig vortheilhaft. der überall herumspionirt und die Leute zusammenhetzt; Von einer Sängerinn, wie Mad. Borgondio, hätte man gerade die Gräfinn, welche als Bauer verkleidet, aus Liebe, dem hier die genaueste Berücksichtigung des letzten Punktes Rittmeister nachfolgt und, in einen wohlhabenden Husaren erwarten können. So dankbar das Publikum auch einzelne umgewandelt, aus Eifersucht den Ungetreuen erschießen schön vorgetragene Stellen erkannte, so kam doch kein Stück wil , dann verhaftet wird und selbst erschossen wäre, wenn vor, welches wahre Theilnahme erregt hätte. Am besten gefiel nicht der Wirth Begnadigung erwirkt hätte; endlich die noch ein Duett im zweyten Akt in F-dur zwischen Mad. rührende Vereinigung des Rittmeisters und der Gräfinn – Borgondio und Herrn Costa. Herr Jäger und Dlle. Linhart diese und ähnliche Scenen machen den Inhalt der Oper befriedigten im Gesange; besonders hatte ersterer seinen Part „la Dama Soldato“ aus. Daß die, zahlreich versammelten, mit lobenwerthem Fleiß einstudiert. Zuseher kein Gefallen daran finden konnten, ist leicht H**. zu begreifen und daß der Beyfall auch nur äußerst selten laut wurde, dünkt uns nicht minder natürlich. Selbst die 35./3. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein Unterhaltungs- Hauptrolle hat nichts Empfehlendes, es wäre denn, daß man blatt für Freunde der Kunst, Literatur und des geselligen die Husarentracht dazu rechnen wollte. Wir haben indeß Lebens, 28. marec 1818, 151–152. irgendwo die Bemerkung gelesen, daß es gegen das weibliche (Kaiserl. Königl. privil. Theater an der Wien) […] Zum Zartgefühl sey, sich dem Publikum beym ersten Auftreten in Vortheile der Mad. Borgondio gab man in diesem Theater einer sogenannten Hosenrolle zu zeigen, und wir möchten am 24. März die komische Oper: »La Dama Soldato«, beynahe in Versuchung kommen, zu behaupten, daß dieß Musik von Orlandi – Eine eifersüchtige Gräfinn reiset als auch bey einer letzten Benefizvorstellung der Fall seyn kann, Bauernjunge verkleidet einem lustigen Husaren-Rittmeister wenn nähmlich die Wahl der Rolle unbeschränkt war. Sonst in das Lager nach, und läßt sich dort unter der Bedingniß, spielte Mad. Borgondio mit vieler Unbefangenheit; doch die heutige Nacht vor dem Zelte des Rittmeisters den ließ sich das Publikum nicht erwärmen, weil die sparsamen Wachdienst versehen zu dürfen, engagieren. Als sie auf Blitzstrahlen nirgends zu zünden vermochten. dem Posten steht, und durch die verliebten Gespräche des Herr Jäger, der Husarenrittmeister, soll ein lebhafter, Rittmeisters und Laurentens, seiner Haushälterinn, (die auch eigentlich lebenslustiger Mann seyn; das wollte aber nicht verliebter Weise als Markatenderinn den Feldzug mitmacht) ganz zur Anschauung kommen. Seine Empfänglichkeit zur höchsten Wuth entflammt wird, feuert sie das Gewehr für die Liebe bezeichnete er dadurch, daß er fleißig die auf ihn los. Der Schuß versagt, sie wird eingekerkert und rechte Hand auf’s Herz legte, und wenn er zornig wurde, zum Tode verurtheilt; und im Augenblicke der Vol ziehung drohte er ungestüm mit dem Zeigefinger. Er schien uns dieses Urtheils kömmt der Gastwirth mit der Begnadigung, auf der Scheidelinie zwischen Bürger und Militär zu weil er dem Generalen die ganze Sache entdeckt hat. verweilen und mehr sich dem ersten hin zu neigen, als die Die Handlung hat zwar Stoff genug für Musik, dieß hat Eigenthümlichkeiten des letzern zu besitzen. Nur sein Gang Naumann bewiesen, aber (wie es in der Ankündigung der hatte mehr Sicherheit gewonnen. Benefiz-Vorstellung hieß) der »celebre Orlandi« nicht; Herr Gned, der Husarenwachtmeister, hatte den Charakter seine Musik ist durchgängig mittelmäßig, ohne Originalität seiner Rolle vergessen, und warf sich in die Brust und und Annehmlichkeit, das erste Finale und ein Paar Duetten schwenkte sich auf der Bühne herum, als habe er eine ausgenommen. Dieß, die anstossige und in einigen Scenen komische Person darzustellen. Diese Beweglichkeit war sehr wirklich indecente Handlung, und die im Ganzen genommen am unrechten Orte, besonders in den Scenen mit seinem schlechte Produktion entschieden den Ruin dieser Oper, Rittmeister. Herr Costa, der Gastwirth, ist eine italienische um welche eben kein Schade ist. Mad. Borgondio, die nicht 352 Priloga II vol kommen bey Stimme war, hatte nichts Vorzügliches Hrn. Ritter von Seyfried, besteht in einigen 40 Personen. In zu singen und war ohne Geschmack gekleidet; sie gefiehl den Sängerinnen […] Dlle. Linhardt, deren lieblicher Gesang in dieser Oper am wenigsten. Dem. Linhart sang eine durchaus richtig ist, […]. eingelegte Arie von Guglielmi recht hübsch, und sie hat den meisten Beyfall errungen. Die Uebrigen wirkten theilweise 36./2. Zeitung für die elegante Welt, 19. maj 1818, 767. gut mit. Das beste Musikstück, der Schlußkanon: „doppo il Das Theater an der Wien, das seit dem ersten Februar von Fremente nembo,“ den Herr Weigl ursprünglich in der Oper seinem Eigenthümer, Grafen von Palffy, zur Oberleitung an »Ginevra di Scozia« für die Hrn. Simoni, Marchese und Baron Braun übergeben wurde, leistete seit dieser kurzen Mad. Paer geschrieben, hat durch die vierte hineingeflickte Frist der Anzahl nach, sehr viel, dem Gehalte nach, sehr Stimme nichts gewonnen; auch wurde er matt und fehlerhaft wenig. Wir glauben, daß die komische Oper, Ser Marc vorgetragen. Die Einnahme schien uns sehr ergiebig. Antonio (Musik von Pavesi), aus allen diesen Neuigkeiten jene war, welche das gebildete Publikum am meisten 35./4. Allgemeine musikalische Zeitung, 22. april 1818, 293. ansprach, und daß dabei auch am meisten geleistet wurde. Theater an der Wien. Die neue italienische Oper: La Dama Man berücksichtige, daß Mad. Borgondio die einzige Soldato, von Orlandi, machte einen totalen fiasco; sie brach Italienerin (in einer wälschen Oper) und zugleich auch die eigentlich am 24. ein Bein, und ist seitdem nicht wieder einzige ausgezeichnete Künstlerin ist. Aus diesem Grunde zum Stehen gekommen. Weder die ganz alltägliche Musik, liegt aber auch die ganze wälsche Oper darnieder, wenn diese noch die Beneficiatin, Borgondio, mit ihren Umgebungen, einzige Sängerin, wegen Krankheit im Bette liegt, was seit selbst nicht einmal eine vol ständige türkische Bande, konnte zwei Monaten der Fall war. das verstimmte Publicum aus seiner Lethargie wecken, in welcher es sich einzig und allein mit Pochen, Zischen und Koncert Pianista Josepha von Szalaya v dvorani Pfeifen unterhielt. hotela Pri rimskem cesarju (Zum römischen Kaiser), 2. april 1818 Poročilo o opernih predstavah v gledališču 37. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Theater an der Wien v sezoni 1817/18 Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 36./1 . Intelligenzblatt der österreichischen Literatur, 11. april 1818, 129. 1. april 1818, 104. Musikalisch-declamatorische Unterhaltung, gegeben von Herrn Referirende Übersicht des Musikzustandes in Wien, in dem Jos. v. Szalay im Saale zum römischen Kaiser am 2. April. letzten halben Jahre […]. Das Talent dieses jungen Künstlers, aus der Schule des Das Theater an der Wien. Herrn Hummel, berechtiget uns ganz gewiss zu grossen […] Die Wiederholungen des Tancred und des Blaubart Erwartungen; man ist sehr geneigt, seinen Fleiss sich zu waren nicht ganz glücklich. […] Die neu zur Aufführung bilden, zu erkennen; allein ein Concert für Pianoforte von gebrachte Oper: Zemire und Azor, hat, da Hr. v. Seyfried Field (Nro. 4), dann ein neues Potpourri für Pianoforte, Flöte, mit Einsicht eine neue Bearbeitung der Musik von Gretry Waldhorn und Violoncel , von Herrn Carl Czerny, waren, vorgenommen hat, ziemlich angesprochen. Die Production ungeachtet des ersteren Werthes und des letzteren gefälliger war in einzelnen Theilen gelungen. Dlle. Linhardts Gesang Zusammenstellung, nicht geeignet, den Concertgeber war durchgehends richtig und angenehm. Hrn. Jäger glückten (scilicet Concertist) bemessen zu können. Eine Arie von Pär mehrere Stellen, und er wurde mit Beyfall belohnt. mit obligater Violine; Variationen von Rode für eine Violine, Dieses Theater sieht nun unter der neuen Oberdirection des die Ouverture aus dem Thurm von Gotheburg, Herrn Reils Hrn. Baron von Braun mancher Verbesserung und Änderung Gedicht: Der Pulverturm, gesprochen von Herrn Heurteur, entgegen, denn er hat sich das Ziel der möglichen Einigkeit füllten den übrigen Theil der Unterhaltung, wobey Dlle. vorgesetzt, und jedes einzelne Mitglied insbesondere, das die Linhardt, die Herren Rudersdorf (Violine), Sedlazeck (Flöte), Würde seines Berufes mit dem edlen Ehrgeitz des Künstlers Hradezky (Horn) und Schuster (Violoncello) ehrenvol vereint, hierzu nach Kräften beyzutragen aufgefordert. erwähnt zu werden verdienen. Das Opernpersonale, unter der Leitung des ruhmvollen Tonsetzers und ersten Capellmeisters bey dieser Bühne, des 353 wieder, und zwar mit eben der Präcision, wie im ersten Koncert pianista Ignaza Moschelesa, violinista Concerte, gegeben wurde; neue Variationen für Pianoforte Josefa Maysederja in kitarista Maura Giulianija und Violine, componirt von Mayseder. Die Composition v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše ist unter die lieblichsten ihrer Art zu zählen, und kann (Landständischer Saal), 23. april 1818 jedem vortrefflichen Concertstücke an die Seite gesetzt 38./1. Wiener allgemeine Theaterzeitung. Ein Unterhaltungs- werden. Dasselbe Urtheil trifft einstimmig auch ein neues blatt für Freunde der Kunst, Literatur und des geselligen Rondeau brillant für Pianoforte mit Orchester-Begleitung, Lebens, 30. april 1818, 207. von Moscheles, und von ihm zum Schlusse vorgetragen. Musikalische Unterhaltung. Das Spiel beyder wurde, wie gewöhnlich, mit höchsten Die zweyte musikalische Unterhaltung der Hrn. Moscheles, Enthusiasmus aufgenommen. Giuliani zeigte seine Virtuosität Giuliani und Mayseder wurde am 23. April gegeben. – in dem ersten Stücke eines Concertes für die Guitarre Obwohl selbe außer dem Rondeau bril ant, welches den wieder von der glänzendsten Seite; und bedenkt man, wie Schluß machte, nur schon gehörte Stücke enthielt, so gab denn doch immer die Guitarre weniger für den eigentlichen diese Stunde, im Heiligthume der Tonkunst verlebt, allen Concertstyl organisirt, minder durchgreifend ist, weil selbst harmonisch gestimmten Seelen ergiebige Nahrung; nicht das zweckmässig delicateste Accompagnement über die bloßen Ohrenkitzel, nach heutiger, so oft sich darstellender Mittelklänge vorherrschend bleibt, so kann man behaupten, Art und Weise; und dieß vorzüglich durch die Concertgeber. dass Giuliani, so wie er diess Instrument behandelt, – Beethovens Ouverture, schon jüngst hier gehört, wurde gegenwärtig noch unübertrefflich spielt. vol kommen und jedem genügend wiederholt. Die Varia- Dlle. Linhardt sang inzwischen eine Arie mit Violin-Solo aus ti onen für Pianoforte und Violine, componirt von Hrn. der Oper: Cyrus, von Rossini, begleitet von Mayseder, und Mayseder, vorgetragen von den Hrn. Moscheles und Mayseder, Herr Jäger eine Cavatine aus der Oper: Ser Marcantonio, mit stellten das Vol kommenste in ihrer Art dar. – Herr Jäger vielem Beyfalle. sang mit gedeckter Stimme eine Arie aus der Opera: „Ser Marcantonio,“ und entlockte jedermann, seines Vortrages 38./3. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und wegen, gute Wünsche für seine Stimme, daß sie wieder Mode, 9. maj 1818, 450–451. auflebe und sich erhalte. – Giulianis Concert entzückte alle Musikalische Unterhaltungen im landständischen Saale in der zarten Seelen und nöthigte selbst die Feinde der Guitarre Herrengasse. zur Bewunderung. – Die Arie mit Violinsolo aus der Oper Die beyden letzten der von den HH. Moscheles, Giuliani „Cyrus,“ von Rossini, begleitet von Hrn. Mayseder, stellte die und Mayseder veranstalteten musikalischen Unterhaltung, Sängerinn, Dem. Linhart, in das vortheilhafteste Licht und gehören nicht weniger als die erste derselben, durch den gefiel allgemein. – Das neue Rondeau bril ant, componirt Gehalt der vorgetragenen Tonstücke, so wie durch deren und vorgetragen von Hrn. Moscheles, zeigte den Meister in kunstvolle Behandlung, zu den genußreichsten, welche jedem Takte. – Wie lange, Muse der Tonkunst, darfst du der Kaiserstadt in der letzten Zeit dargebothen wurden. wieder suchend wandern, durch Räume und Zeiten, bis Mehrere unserer ausgezeichnetsten Talente im Gesang gatte du solche Priester deines Dienstes wieder auf einem Punkte sich mit den genannten Künstlern vereinigt, und so dem vereinigt findest, und auch – solche würdige Layen! Genusse größere Mannigfaltigkeit und höheren Reitz geben helfen. Eine eben so zahlreiche als glänzende, und eben so 38./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer gebildete als kunstsinnige Gesel schaft von Zuhörern war Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 2. maj 1818, dabey versammelt und verherrlichte durch ihre Gegenwart 158–159. das ganze. Zu beklagen blieb nur, daß so manche andere Das zweyte Concert, welches die Herren Moscheles, Mayseder Musikfreunde und Kenner, in deren Weise es nicht ist, und Giuliani im landständischen Saale am 23. April gegeben den bey Konzerten gewöhnlichen Preis um einen seltenen haben, war nicht minder ausgezeichnet und bril ant, als Kunstgenuß zu scheuen, von dem der gegenwärtigen aus dem das erste. Moscheles und Mayseder spielten nach der neuen entgegengesetzten Grunde abgehalten wurden. Ouverture (C-dur) von L. v. Beethoven, die auf Verlangen Unter den Musikstücken, welche im zweyten dieser Konzerte 354 Priloga II vorgetragen wurden, zeichneten sich vorzüglich aus: etwas bizarre, aber im Ganzen sehr hübsch geschriebene eine Ouverture von unserem unübertroffenen Beethoven, neue Rondeau bril ant für das Fortepiano mit Orchester-welche dasselbe würdig eröffnete; Variationen für Violine Begleitung, von Herrn Moscheles auch sehr schön vorgetragen und Fortepiano, komponirt von Hrn. Mayseder und Hrn. wurde. Moscheles, und von beyden mit gewohnter Kunstfertigkeit und mit rauschendem Beyfalle vorgetragen; eine Arie aus 38./5. Allgemeine musikalische Zeitung, 27. maj 1818, 388. Sir Marcantonio, gesungen von Hrn. Jäger, und ein Satz aus Die letztgenannten drey Künstler [Moscheles, Mayseder und einem Guitarre-Konzert von Hrn. Giuliani gespielt. Sein ganz Giuliani] hatten auch für sich eine Tripelallianz geschlossen, vorzügliches Spiel und die ungemeine Fertigkeit, womit er und im landständischen Saale ein Abonnement für drey die Guitarre zu behandeln weiß, erregten die Bewunderung wöchentlich auf einander folgende Concerte eröffnet, in aller Anwesenden. Noch folgte eine Arie aus der Oper welchen sie wechselsweise ihre allgemein anerkannte und Cyrus, gesungen von Dlle. Linhart, mit Begleitung von Hrn. hoch gepriesene Virtuosität entfalteten. Von Novitäten Moscheles, und ein Rondo, von Letzterem gesetzt und unter hörten wir dabey: Pianoforte-Variationen von Moscheles, lautem Beyfall gespielt, beschloß diese Unterhaltung. […] Rondo bril ant für die Violine von Mayseder, Potpourri für P.forte und Guitarre, Variationen für Violin u. P.forte von 38./4. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Mayseder, Rondo bril ant für Pf. mit Orchesterbegleitung Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 16. maj 1818, von Moscheles, ein neues Guitarre-Concert von Giuliani u. 173–175. s. f., wobey man nicht wusste, ob man mehr die künstlerische Die drey musikalischen Unterhaltungen, welche von den Vollendung des Vortrags, oder die grösstentheils Herren Moscheles, Giuliani und Mayseder am 16., 23. und 30. ausgezeichneten Compositionen bewundern sollte. Dem. April im landständischen Saale gegeben wurden, haben sich Wranitzky, die Herren Barth und Jäger, so wie Fr. Linhard, eben so sehr durch geschmackvolle Auswahl und sinnige erhöhten durch gefällige Mitwirkung den auserlesenen Anordnung, als durch vollendete, künstlerische Ausführung Genuss, und eine neue Ouverture à la chasse von Beethoven, höchst ehrenvoll bemerkbar gemacht. Der ungetheilte C dur 6/8, fand zahlreiche Verehrer. Beyfall einer zahlreichen und glänzenden Versammlung ist der sicherste Bürge dieser Behauptung. Der Inhalt der Koncert flavtista Raphaela Ziegelhauserja Akademien war durchaus musikalisch, und aus demselben v galeriji Josepha von Müllerja (Kunstgallerie das in der Regel langweilige, mehr der Gesel schaft als dem zu Wien, Rothenturmstrasse), 1. junij 1818 wahren Kunstgeschmack angehörige Declamiren verbannt, 39. Allgemeine musikalische Zeitung, 24. junij 1818, – ein Umstand, der besondere Berücksichtigung und 454–455. allgemeine Nachahmung verdient. […] Um die Mittagszeit desselben Tages [1. Juni] liess sich Im zweyten Concerte wurden die von Herrn Mayseder sehr in dem von müllerschen Gebäude ein Flötenspieler, geschmackvoll componirten neuen Variationen für das Hr. Ziegelhauser, hören. In dem Divertimento von Romberg Fortepiano und die Violine von ihm und Herrn Moscheles und den Variationen von Dressler konnte man eigentlich eben so geschmackvoll vorgetragen. Dlle. Linhardt machte nichts bewundern, als die Arroganz u. den sträflichen durch den braven Gesang einer Arie aus der Oper Cyrus, mit Eigendünkel, sich mit so äusserst beschränkten Kräften auf Violin-Begleitung von Mayseder grosse Wirkung. Dasselbe den Platz zu wagen, welcher hier in Wien bey so manchen erfolgte bey dem Vortrage des ersten Stücks eines Concertes Gelegenheiten von einem Bayr, Keller, Schol , Bogner für die Guitarre, componirt und gespielt von Giuliani, denn bestiegen wird. Uebrigenes declamirten Mad. Gottdank, man muss in der That ein grosser Künstler seyn, um eine nebst den Hrn. Denner [Demmer?], Korntheuer und Müller; solche Idee, wo z. B. das erste Solo mit Accompagnement von Hr. Jäll trug ein Violin-Rondeau von Radicati vor; Dem. Pauken gehört wird, durchzuführen. Die Cavatine aus Ser Linhart und Hr. Jäger sangen Arien; und Hr. Ferd. Stegmayer Marcantonio, gesungen von Herrn Jäger, verfehlte bey einer, spielte Pianoforte-Variationen über das Gassenhauer-Thema grössten Theils aus Kennern bestehenden Versammlung eines Ländlers recht schülerhaft. einiger Massen den Effect, wogegen das zwar hin und wieder 355 weggelassenen Schlusse Ausgeführt durch die Fräuleins Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Lynhart, Weiss und Fröhlich (Josephine) - und durch die glasbe, 14. koncert sezone 1818/19, 3. december 1818 Herren Kräbner, Romann, Preysinger, Kiesewetter und 40. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Schmidl. der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Donnerstag den 3.ten Decbr. 1818 Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev 14.tes Concert glasbe, 23. koncert sezone 1818/19, 11. februar 1819 Director Fesca 42. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft 1. Quartett von Mozart, vorgetragen von den Herren von der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Reich (Vater), Kratzer, Dr. Peck und Reich (Sohn) 23.te Abendunterhaltung am 11.t Februar 1819. 2. Arie aus: I Cherusci, von Pavesi gesungen von Fraeulein Director v. von Hauschka von Linhardt 1. Quintett von Mozart in C. vorgetragen von H. v. Jansa, 3. Sonate für das Pianoforte mit Begleitung des Fagotts von Kirchlehner, Hardt, Chalupskÿ und Hauschka. Freiherrn Niclas von Kruft vorgetragen von Fraeulein von 2. Arie von Rossini aus Barbiere di Seviglia vorgetragen von Hohenadel und Herrn Mrskosch Fräulein von Unger. 4. Potpourri für die Violin von Fesca, vorgetragen von den 3. Duetto von Paer. Gesungen von Fräul. von Linhardt und Herren Helmsberger [Hellmesberger], Fesca, Zahradnick Herrn von Götz. und Reschny 4. Violoncell Solo von Hauschka acompagnirt von Herrn 5. Arie aus der Zauberflöte von Mozart: O Isis und Osiris – von Jansa, Kirchlehner, Hardt, Chalupskÿ und Baron gesungen von Herrn von Preisinger König. 6. Divertissement für die Flöte, componirt und vorgetragen 5. Duetto von Rossini gesungen von Fräul. von Unger und von Herrn von Keller, begleitet von den Herren Helms- Herrn von Barth. berger [Hellmesberger], Fesca, Zahradnik und Reschny 6. Quintett von Cimarosa gesungen von Fräul. v. Linhardt, 7. Zwey vierstimmige Gesaenge: 1) die Erscheinung bei den Unger, die Herrn von Mozatti, Götz und Schmidt. Hirten (von Schreiber) 2) Frühlingslied (von Rochlitz) – 7. La Sentinelle von Hummel. Vorgetragen von Fräul. von mit Chor compon. von Fesca (Manuscript) gesungen von Engelhardt, Fröhlich, H. von Barth, Jansa, Hauschka und den Fraeuleins Nannette und Babette von Froehlich, den Chor. Herren von Krebner und von Kiesewetter. Nächsten Donnerstag Kann wegen der vielen Carnevals Unterhaltungen Kein Concert gegeben werden. Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 17. koncert sezone 1818/19, 31. december 1818 Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev 41. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft glasbe, 27. koncert sezone 1818/19, 1. april 1819 der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. 43. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft 17.s Concert der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Direktor H. Hofrath von Kiesewetter 27. Concert am 1. April 1819. 1818 Donnerstag den 31. Dezember 1. Quartett von Beethoven vorgetragen von den Herrn F. 1. Quartett von Andreas Romberg ausgeführt durch die und Joseph v. Kirchlehner, v. Schönpichler und v. Reschny Herren Coppaÿ, Fröhlich, Schulz u. B. König. 2. Arie von Rossini aus der Oper Gazza ladra vorgetrag[en] 2. Arie von Soliva gesungen von Fräulein Nanette von von Fräulein Unger Barbolani 3. Sonate für’s Piano-Forte und Begleitung einer Flöte 3. Sonate von N. Bar. Krufft für Fortepiano und Waldhorn, vorgetragen von Fräulein Biler und Herrn Baron König vorgetragen durch Fräulein Catton [Katharina?] Hohenadl 4. Terzett von Winter gesungen von den Fräulein Linhardt, und Herrn Radetzkÿ [Hradetzky] Unger, und Milani. 4. Duett aus der Oper Agnese von Paer Gesungen von Frau v. 5. Polonaise für die Violine, componirt und vorgetragen von Peters und Rohmann Herrn Vinzenz Neuling 5. Finale (2.tes) aus Don Giovanni von Mozart mit 6. Chor von Mozzatti dem in den Vorstellungen auf der Bühne gewöhnlich 356 Priloga II 7. Der Abschied der Troubadours, eine Romanze, gedichtet »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, von Castel i, und für Gesang, Pianoforte, Violin, und 2. koncert sezone 1819/20, 19. november 1819 Guitarre, komponirt von den Herren Moscheles, 44. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Mayseder, und Giuliani, gesungen von Fräul. Unger, Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. gespielt von Fräul. Marie Baronesse de Bibra, Schülerin Musikstücke den 19. Nov. [1]819 des Fräul. v. Paradis, Herrn Rektorscheck, und dem 1. Quatuor in F von Bernard Romberg. Concertgeber. Jansa, Worzischek, Zarahdnik [Zahradnik], Pechatzek. Sämmtliche Mitwirkende haben aus besonderer Gefälligkeit 2. Cavatina (Per lui che adoro) aus L’Italiana in Algeri v. für den Unterzeichneten die Ausführung obbenannter Rossini. Musikstücke übernommen. Fl. Weis M. M. [?] Georg Hellmesberger. 5. Polonoise für P. F. mit Quartettbegl. v. Pensel. Eintrittskarten zu 3 fl. W. W. sind zu haben, in der Fl. Schadt Aloisia Gesel schafts-Kanzley der Musikfrunde des österreichischen 4. Vocalquartett für Männerstimmen v. Schubert. Kaiserstaates, in der Singerstrasse beym rothen Apfel im 3ten Kesaer, Hutschenreiter, Nestroy, Dr. Ign. Sonnleithner. Stock, und in der Kunsthandlung des Herrn Steiner u. Comp. 3. Scena e Duetto (Se tu m’ami) aus Aureliano in Palmira v. am Graben. Rossini. Fls. Linhard u. Unger. 45./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer 6. Variationen für die Violine v. Maurer. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, Hr. Jansa. 18. december 1819, 814. 7. Terzetto con Coro aus Idomineo von Mozart. Musikalische Abendunterhaltung. Fls. Schauff, Unger u. Hr. Mozatti. Der junge Violinspieler Hellmesberger veranstaltete am 8. d. M. [Dezember] am Salzgries Nr. 192 eine musikalische Soareja (koncert) violinista Georga Abendunterhaltung, in welcher er ein neues Quartett Hellmesbergerja na Salzgriesu, 8. december 1819 von Spohr in A-dur, Variationen von seiner Composition 45./1. Vabilo in koncertni list, A-Wgm, ( exempla trahunt) und die Troubadour-Variationen von Programmzettelsammlung. Mayseder vortrug. – Sein Spiel zeichnet sich durch Reinheit, Einladung zur musikalischen Abend-Unterhaltung welche Fertigkeit und gut geübten Bogen sehr vortheilhaft aus; der Unterzeichnete Mittwoch den 8. Dezember 1819, um noch fehlt es indessen seinem Vortrag an Bestimmtheit, den 7 Uhr am Salzgries Nro. 192. im 3ten Stock zu geben Passagen an Rundung, und dem Staccato an Deutlichkeit. die Ehre hat. – Hr. Zyrer führte ein von Keller für die Flöte gesetztes Pot-Vorkommende Stücke. Pourri mit Fertigkeit aus. Gesangstücke hörten wir folgende: 1. Neues Violin-Quartett von Spohr, gespielt von dem Arie von Rossini, gesungen von Dlle. Unger, Duett von Pavesi, Unterzeichneten, und den Herren Piringer, Weiß und gesungen von den Dlln. Linhardt und Minetti. Warum die Kraft. Geburt, ein vierstimmiger Gesang von Fesca, von den Dlln. 2. Arie von Rossini, gesungen von Fräul. Unger. Linhardt und Minetti, und den HH. Tröls und Preysinger gut 3. Por pourri für die Flöte von Keller, vorgetragen von Herrn vorgetragen, nicht allgemein ansprach, ist schwer zu errathen. Zyrer. Zum Finale diente die beliebte Romanze: der Abschied der 4. Duetto von Pavesi, gesungen von den Fräul. Linhart, und Troubadours, gesungen von Hrn. Tröls, begleitet von Fräulein Minetti. Marie Baronesse de Bibra (Pianoforte), Hrn. Rektorschek 5. Variationen für die Violine, komponirt und gespielt von (Guitarre) und dem Concertgeber (Violine). Dieser dem Concertgeber. talentvolle junge Künstler berechtigt bey fortgesetztem Fleiss 6. Die Geburt, ein vierstimmiger Gesang von Fesca, und Studium zu grossen Erwartungen. gesungen von den Fräul. Linhart u. Minetti, den Herren Tröls, und Preisinger. 357 »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 4. koncert sezone 1819/20, 17. december 1819 8. koncert sezone 1819/20, 11. februar 1820 46. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 48. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Musikstücke. Den 17. Dezember [1]819. Den 11.ten Februar [1]820 1. Quatuor in E dur von L. Spohr. 1. Quatuor in B für Streichinstrumente von Mozart. Hr. Leop. Jansa, Hr. Jo. Worzischek, Hr. Zahradnik, Hr. Herrn: Hellmesb[erger], Fröhlich, Pek, Katzinsky Frz. Pechaczek 2. Hoch lebe das Haus Oesterreich, Gedicht von Körner, 2. Cavatina (Deh per me) aus Ciro in Babilonia v. Rossini. Musik von Ig. Sonnleithner Fl. Sophie Linhardt Hr. Georg Krebner 3. Quintuor für Pianoforte mit 4 Streichinstr. von F. Ries. 5. Trio in E. für Hammer-Klavier, Violine und Violoncell v. Fl. Marie Math. Weiß Hummel 4. Hymne (hallet wieder) von Preindl. Fl. Belleville, Herrn: Hellmesb[erger], Katzinsky 5. Divertiments für das Violoncell mit Begleitung v. B. 4. Terzetto (Quel sembiante) aus L’inganno felice v. Rossini. Romberg Fl. Linhard, Herrn Lugano, Götz Hr. Franz Pechaczek 3. Rondeau für die Violine mit Begleitung das P. F. von 6. Quartetto (Bald prangt) aus Die Zauberflöte v. Mozart. Mayseder à 4 mains v. Ch. Czerny Maria Stuart v. Zumsteg. Belleville, C. Czerny Hr. Tröls 6. Duetto (Se inclinassi) aus L’Italiana in Algeri v. Rossini 7. Finale des 2. Actes aus der Oper: Die Vestalin von Hr. Lugano, Hr. Jos. Preisinger. Spontini. 7. Finale des II. Aktes aus Medea von Cherubini. Fl. Caroline Unger, Hr. Rafael Kiesewetter. Fl. Linhart, Schauff, Preisinger, Herr Hutschenreiter, Chor »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, Koncert Združenja prijateljev glasbe 6. koncert sezone 1819/20, 14. Januar 1820 (Gesellschafts-Concert), 5. sezona, 1. koncert, 47. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 20. februar 1820 Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. 49. Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des Den 14. Jänner [1]820 Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 3 (1830), 44. 1. Quatuor in D für Bogeninstrumente, von Mayseder. Erstes Gesellschafts-Concert. Herrn: Hellmesberger, Fröhlich, Peck [?], v. Kaczinsky (17tes seit E[nstehung] d[er] G[esel schaft]) 2. Variationen und Rondo für die Flöte von Ferd. Bogner. Den 20. Februar 1820. Hr. Ferd. Bogner 1. Große Symphonie in Es, von Ludw. van Beethoven. 3. Aria (Una voce) aus L’inganno felice von Rossini. 2. Vierstimmige Hymne mit Orchesterbegleitung von Herrn Hr. Jos. Götz Jos. Preindl. Die Solo’s der Flöte, Oboe und Trompete von 4. Variationen für Pianoforte u. Violine v. Mayseder u. den Brüdern Khaill vorgetragen. Moscheles. 3. Duett mit Chor aus der Oper: Aureliano in Palmira, von Fl. Eleonore Förster, Hr. Georg Hellmesberger Rossini, gesungen von den Fräulein Sophie Linhart, und 5. Hoffnung und Glaube eine Cantate von G. S. Bürde. Caroline Unger. Musik v. L. S. [Leopold Sonnleithner] 4. Ein Satz eines Violin-Concertes von Kreutzer, gespielt von Fl. Sophie Linhardt, Fl. M. Math. Weiß, Hr. Jos. Barth, Herrn Leopold Jansa. Dr. Ign. Sonnleithner, – Chor. 5. Der Sturmchor von Jos. Haydn. Oberleiter: Herr Franz Pechaczek. 358 Priloga II Fl. Linhardt, Schauff, Weis, Dermer, Heistermann, »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, Herrn Hutschenreiter, Ignaz S[onnleithner], Lugano, 9. koncert sezone 1819/20, 25. februar 1820 Götz, Kiesew[etter], Gsiller, und Chor. 50. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Matineja klarinetista Krausa na Kärntnerstrasse, Den 25. Feb. [1]820 22. april 1820 1. Quatuor in Es für Streichinstrumente von A. Romberg. 52. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer H. Franz Kirchlehner, Hr. Jos. Kirchlehner, Moser Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 26. april (Cello). 1820, 269. 2. Arie (Du schöner Stern) aus dem befreyten Teutschland v. Am 22. April gab ein Herr Kraus in der Kärnthnerstrasse Spohr. Nro. 1101 eine Mittags-Unterhaltung, und liess sich in Hr. Rafael Kiesewetter. dem bekannten herrlichen Quintette von Mozart auf 3. Variationen für das Hammerklavier mit Begleitung v. Pixis. der Clarinette hören. Sein Instrument war zu hoch oder Fl. Fanny Schadt. vielmehr die begleitenden Saiten-Instrumente zu tief 4. Terzetto con Coro (Cruda forte) aus Ricciardo e Zoraide gestimmt, sein Ton ist angenehm aber schwach, sein Vortrag v. Rossini. ohne Auszeichnung. Die übrigen Bestandtheile dieses Fl. Linhardt, Fl. M. M. Weiß, Hr. Lugano. Concertchens waren das treffliche Quartett von Haydn 5. Duo für Chitarren. in D-mol , eine Arie aus Mozart’s Idomeneo, vorgetragen Hr. Andr. Schulz, Hr. Suppan. von Dlle. Linhardt, Beethoven’s Adelaide, gesungen 6. Die Geburt, Vocalquartett von Feska. von Herrn Tröls, neue Variationen für Pianoforte und Fl. Linhardt, Fl. M. M. Weiß, Herr Franz Pehaczek, Hr. Violoncel , componirt von Herrn Worzischek, und gespielt Kiesewetter. von demselben, und Herrn Pechatschek. Letztere Pieçe, 7. Chor (Nichts von Pardon) aus Graf Armand v. Cherubini. obwohl etwas lang, gefiel sehr und verdiente es, denn sie Hr. Frz. Kirchlehner, Hr. Joh. Nestroy, Hr. Joh. Schmidl; ist gediegener als die meisten jetzigen Bravour-Stücke, und – Chor. zeugt von Fleiss und Studium. Sie wurde gut vorgetragen, und das Ganze wohlgefällig aufgenommen, weil sich doch »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, kein unwürdiger Behelf der gewöhnlichen Concerte unter 12. koncert sezone 1819/20, 7. april 1820 den gegebenen Stücken eingeschlichen. 51. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, Letzte Musikal. Uibung den 7. April [1]820. 2. koncert sezone 1820/21, 17. november 1820 1. Quatuor für Bogeninstrumente von Beethoven 53. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der (Hellmesb., Frölich, Peck, Pehatzek) Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. 2. Aria (Ja hoffe Kunigunde) Kronen aus Faust Samori v. Den 17. November 1820 Spohr Vogler. 1. Quatuor für Streichinstrumente in D v. Mozart. Hr. Dr. Ignaz Sonnleithner Hr. Hellmesberger, Hr. Frölich, Hr. Kirchlehner, Hr. 3. Variationen für das Hammerklavier u. Violoncell von Pechaczek Worzischek. 2. Cavatina, aus Demetrio e Polibio v. Rossini. (Worzischek, Pechatzek) Fl. Caroline Unger 4. Duett (In quel cor) aus Il Barone di Dolsheim v. Pacini. 3. Französisches Rondeau für Pianof. u. Violine v. Moscheles. Fl. Linhard, Hr. Götz Fl. Anna Sprinz, Hr. Hellmesberger 5. Introduction und Variationen für die Violine v. 4. Gott im Frühlinge, Chor v. Worzischek. Hellmesberger 5. Duetto (Se ricuso i doni) aus Sigismondo v. Rossini. 6. Duett (Parlar, spiegar non posso) aus Moise in Egitto v. Fl. Unger, Fl. Linhardt Rossini. Lützows Jagd, v. Weber. 6. Variationen für die Guittarre v. Giuliani. 7. Gottes Lob im Frühlinge; Hymne von Baron Krufft. H. Baron v. Steger 359 7. Arie (Nur einen Wunsch) aus Ifigenia auf Tauris von Gluck. Fl. Unger, Fl. M. M. Weiß, Hr. Joh. Hutschenreiter, Hr. Vinzenz Gottfried Hr. Joh. Nestroy. 8. Finale des 2.ten Actes aus der Oper: Die Vestalin; v. Spontini. Fl. Sofie Linhardt, Hr. Jos. Preisinger Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev glasbe, 6. koncert sezone 1820/21, 11. januar 1821 Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev 56. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft glasbe, 2. koncert sezone 1820/21, 14. december 1820 der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. 54. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft 6.te Musikalische Abendunterhaltung am 11.ten Jänner der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. [1]821 2. Musikalische Abendunterhaltung 1. Quartett von G. Onslow (in A) vorgetragen von den Donnerstags den 14.t Decemb. 1820 Herrn von Contin, Fradl, Peck, und Freyherrn von Koenig. 1. Violin-Quartett von Mozart in Es dur vorgetragen von den 2. Duett von Simon Mayer vorgetragen von Fräulein von Herren Piringer, Holz, Kaufmann und Freyh. v. König. Linhard und Herrn v. Gottfried. 2. Arie von Pacini, gesungen von Fräul. v. Bonmassar. 3. Variationen für das Pianoforte vorgetragen von Fräulein 3. Polonaise für das Pianoforte von Hrn. Pensel, vorgetragen von Heger. von Fräul. v. Schadt. 4. Duett von Generali vorgetragen von Fräulein von Weiss 4. Arie von Rossini, gesungen von Hrn. Bogsch. und Herrn von Götz. 5. Spanisches Rondo für das Violoncell von B. Romberg, 5. Polonaise für die Flöte, vorgetragen von Herrn v. Bittner. vorgetragen von Hrn. Pechaczek. 6. Quartett von Jos. Haydn für Gesang, betitelt der Greis 6. Duett von Puccitta, gesungen von Fräul. Linhardt und vorgetragen von ihren [?] Fräulein von Linhard und Weiss Hrn. Lugano. und Herren Moser und Kirchlehner. 7. Verschwörungschor aus der Oper Semiramis, von Catél. 7. Introduction aus Lodoiska von Cherubini, vorgetragen [Ob zgornjem robu:] Mangelnde Billeten […] [No.] 4. von Herrn von Rohmann und Chor. Fräul. Linhart […] »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 7. koncert sezone 1820/21, 2. februar 1821 4. koncert sezone 1820/21, 15. december 1820 57. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 55. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Den 2. Februar 1821. Den 15. December 1820. 1. Trio für zwey Violinen und Cello von Kreutzer 1. Quatuor für Streichinstrumente von E. Foerster Hr. Jos. Böhm, Hr. Georg Hellmesberger, Hr. Pixis Hr. Georg Hellmesberger, Hr. Eugen Frölich, Hr. 2. Cavatina (ah come può) aus I due Waldomiri v. Winter, Emmanuel Förster (Vater), Hr. Förster mit Harfenbegleitung. 2. Bolleros (Non ti celar con me) von Blangini Fl. Sophie Linhardt, Frau Josefa Gollenhofer Fl. Caroline Unger 3. Potpourri für die Pedalharfe von Mad. Müllner- 3. Duetto (In casa e fuori) aus La scelta del a sposo v. Gollenhofer Guglielmi. 4. Quartetto (Vorrei parlar) aus Teresa e Claudio v. Farinel i Fl. Sofie Linhardt; Hr. Rafael Kiesewetter Fl. Staudinger, Herrn Gymnich, Wagner, Kiesewetter 4. Variationen (in G) für Pianoforte und Violine von 5. Variationen für zwey Pianoforte v. Worzischeck Mayseder Fls. Aloisia und Fanny Schadt Fl. Aloisia Schadt, Hr. Hellmesberger 6. Duetto (In quel cor) aus Il Barone di Dolsheim v. Pacini 5. Duetto (Se tu m’ami) aus Aureliano in Palmira v. Rossini. Fl. Linhardt, Hr. Götz Fl. Sofie Linhardt, Fl. Unger 7. Finale des ersten Actes aus Faust von Spohr. 6. Potpourri für die Flöte v. Keller Hr. v. Gymnich – Hr. Jos. Götz Hr. Anton Buber 7. Gottes Allmacht und Güte. Hymne von Bar. Krufft. 360 Priloga II der nied. österr. H. H. Stände, ein großes Concert geben, Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev und im demselben eine Symphonie von seiner Composition glasbe, 10. koncert sezone 1820/21, 8. februar 1821 aufführen, so wie sich selbst in zwey seiner Compositionen 58. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft auf dem Fortepiano produciren. Fräulein Linhardt und der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Hr. Lugano werden bey diesem Concerte mitwirken. 10. Musikalische Abendunterhaltung am 8.t Februar 1821 Eintrittsbillets, eines zu 3 fl. W. W. sind in der Kunsthandlung 8. Quartett in Es von Beethoven. Vorgetragen von den des Hrn. Pietro Mechetti; und am Concerttage selbst an der Herren Piringer, Holz, Kaufmann und Friedrich Gross. Casse zu haben. 9. Quartett aus Vilanel a rapita von Mozart. Vorgetragen von Fräulein Linhardt, den Hrn. v. Krebner, Preisinger und 59./3. Conversationsblatt. Zeitschrift für wissenschaftliche Kiesewetter. Unterhaltung, 17. februar 1821, 165. 10. Rondo von Mayseder. Vorgetragen von Herrn Am 11ten dieß [Monats] gab Herr Schoberlechner, ein Wiener, Lackenbacher - Schüler des Hrn. Professors Böhm. gegenwärtig Hof-Capellmeister ihrer Majestät der Königinn, 11. Die Sehnsucht von Schiller in Musik gesetzt von Franz Maria Louise, Infantinn von Spanien, Herzoginn von Lucca Schuberth. Vorgetragen von Herrn Götz. &c. im landständischen Saale um die Mittagsstunde ein 12. Schluss Terzett aus der Entführung aus dem Serail Concert, in welchem er sich auf dem Pianoforte in einem von Mozart. Vorgetragen von den Herren v. Gymnich, großen Rondeau und Variazionen hören ließ. Sein Spiel hat Krebner und Preisinger. Kraft, Sicherheit, und einen deutlichen, in allen Passagen 13. Adagio und Rondo für das Fortepiano von Rieß. Gespielt verständigen Anschlag, aber es mangelt ihm in etwas an von Fräulein Förster. angemessener, bezeichnender Färbung seines Vortrags. 14. Vocal Chor von Schulz. Seine Compositionen sind von Verdienst, sie verrathen eine genügende Ausführung, allein Rossini spuckt in allen Ecken. Koncert pianista Franza Schoberlechnerja – Ein Herr Hacker ließ sich mit einem wackern Concerte v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše von Krommer hören, von dem er das erste Stück recht brav (Landständischer Saal), 11. februar 1821 vortrug, so zwar, daß man von ihm etwas Erfreuliches 59./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer erwarten kann, wenn er seine Anlagen recht fleißig ausbildet, Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, und sich nach guten Mustern noch ferner regelt. Fräulein 10. februar 1821, 96. Linhart sang eine Rossini’sche Cavatine, und mit Herrn Concert-Anzeige. Lugano ein Duett von Pucitta. Beyde Gesangstücke wurden Den 11. d. M. [Februar] wird Herr Franz Schoberlechner, von diesen talentvollen Mitwirkenden sehr gut gegeben, Hofcapellmeister Ihrer Majestät der Königinn Marie Louise, nur war die Stimme der Sängerinn für das große Locale Infantinn von Spanien, Herzoginn von Lucca, die Ehre etwas zu schwach, wodurch vom sinnigen Vortrage Manches haben, in dem Saale der N. Ö. Herren Landstände um halb verloren ging. Herrn Lugano echt künstlerische Energie riß 1 Uhr Mittags, eine grosse musikalische Akademie zu seinem im Duett auch seine etwas kühlere Gefährtinn mit sich fort. Vortheile zu geben. Dem Herrn Concertgeber wäre ein größerer Zuspruch zu Es wird derselbe sich auf den Fortepiano in eigenen wünschen gewesen. Compositionen hören lassen, dann wird Dlle. Linhardt und Mt. Herr Lugano aus Gefälligkeit für den Concertgeber, einige Gesangstücke vorzutragen, und Herr Carl Hacker, ein Violin-59./4. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Concert zu spielen, die Ehre haben. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 24. februar 1821, 121. 59./2. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, Concert des Hrn. Franz Schoberlechner. (Fortsetzung.) 10. februar 1821, 72. Wir haben versprochen, zuerst einiges über die Fortepiano’s Concert-Anzeigen. zu sagen, welche wir unlängst bey Concerten hörten. Zuvor Hr. Franz Schoberlechner, Kapellmeister am Hofe zu Lucca, sey jedoch in der Beurtheilung des Concertes noch der wird morgen um die gewöhnliche Mittagsstunde im Saale Gesang[s]tücke erwähnt. Dlle. Linhardt, eine uns schätzbare 361 Dilettantinn, liess sich hören. Sie zeigte in dem Duett, 59./6. Allgemeine musikalische Zeitung, 28. marec 1821, welches sie mit Hrn. Lugano vortrug, dass sie eine gefühlvolle 204–205. Sängerinn ist, welche sowohl von Seiten ihrer guten Manier, Am 11.ten [Februar] liess sich im landständischen Saale Hr. als auch ihrer sonoren Stimme Lob verdient. Herr Lugano Schoberlechner, Kapellmeister der Frau Herzogin von Parma, hat einen sehr angenehmen Bass und viel Biegsamkeit der hören. Er spielte ein Pianoforte-Rondo und Variationen mit Stimme. Sie erhielten Beyfall. vieler Bravour, rein, nett und deutlich; besonders gelingt ihm Der Concertgeber dirigirte hier das Orchester; allein sein das wiederholt schnelle Anschlagen eines Tones, und seine Eifer hätte ihn fast zu weit geführt. Er gab zu wenig den Sicherheit in Doppelgriffen setzt eine grosse Uebung voraus. Sängern nach, und brachte dadurch ein Schwanken des Eine Ouverture aus einer von ihm in Italien geschriebenen Orchesters mit den Stimmen hervor – eines Orchesters, von Oper: La famiglia araba, trägt die charakteristischen Züge dem man nicht gewohnt ist, einen schwankenden Tact zu ihres Geburtslandes an sich, melodiöse Motive, eine leichte, hören. […] tändelnde Durchführung, effectvolle crescendo’s, sattsame forte’s u. dgl. Mit dem Directionswesen scheint der Hr. 59./5. Der Sammler. Ein Unterhaltungsblatt, 24. februar Hofkapellmeister von der Hand noch nicht sonderlich 1821, 96. vertraut zu seyn, denn die Schuld des Heerführers war es Tonkunst. wahrlich nicht, wenn sich die wohlgeübte Armee durch (Concert des Hrn. Schoberlechner.) Es fand den 11. Febr. im Selbsthülfe der augenscheinlichen Verwirrung entzog. landständischen Saale Statt. Der Concertgeber, Kapellmeister Fräulein Linhard und Hr. Lugano mögen in dieser Hinsicht der Frau Herzoginn von Lucca, führte eine Ouverture (zur bey ihrem Duette ansehnliche Schweisstropfen vergossen Oper: La famiglia araba gehörig) von seiner Composition haben. auf. Der Tonsatz ist italienisch, mit Crescendo’s verstärkt, und durch rauschende Forte’s ziemlich effectvol . Wurde »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, applaudiert. 9. koncert sezone 1820/21, 2. marec 1821 Hr. Schoberlechner spielt ein großes Rondò mit 60. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Orchesterbegleitung. Bril ante Passagen, besonders Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Doppelgriffe, das öftere, trompetenartige Anschlagen eines Den 2. März 1821. und desselben Tons, große Geläufigkeit in Octaven-Gängen 1. Quintuor in D für Bogeninstrumente v. Mozart. zeichnen sein Spiel aus. Feinheit, Eleganz und Ausdruck Hr. Carl Fradl, Hr. Carl Holz, Hr. Jos. Kaufmann, Hr. werden aber noch vermißt. Das Fortepiano von Leschen hat Andr. Schultz, Hr. Baron König einen schönen, singenden Ton. Besonders anziehend ist der 2. Der Alpenjäger, v. Schiller, für eine Singstimme gesetzt, Discant, und immer klingend. Es ist dreyseitig bezogen, und von Graf Joh. Somssich hielt doch recht gute Stimmung. Hr. Jos. Barth Der Fortepianospieler erhielt vielen Beyfall. Am meisten aber 3.b Concert in A mol für Pianoforte, erster Satz; v. Hummel erregten seine Variationen Aufsehen, welche er am Schluss Fl. Eleonore Förster vortrug. Eine leichte Lösung der größten Schwierigkeiten, 4. Gretchen am Spinnrade, v. Göthe, Lied von Schubert. und grosse Sicherheit in Passagen zeichneten auch hier den Fl. Sofie Linhardt Spieler ehrenhaft aus. 3.a Duetto (Se libertà) aus Aureliano in Palmira v. Rossini. Dlle. Linhardt und Hr. Lugano (beyde Dilettanten) trugen ein Fl. Linhardt, Hr. Jos. Barth Duett vor. Zum Dirigieren gehört weit mehr Umsicht und 5. Variationen für die Violine v. Rovel i. Aufmerksamkeit auf alles andere, als Hr. Schoberlechner jetzt Hr. Carl Fradl noch besitzt. Er hätte das Duett beynahe ganz umgeworfen. 6. Sestetto aus: Cosi fan tutte, von Mozart. Die Sänger wurden dadurch in ihrer freyen Wirkung Fl. Linhardt, Fl. Schauff, Fl. Heinrich, Hr. Lugano, Hr. gehemmt. Der angenehme Vortrag der Sängerinn und die Joh. Nejebse, Dr. Ign. Sonnleithner sonore Stimme des Hrn. Lugano fanden Beyfall. 362 Priloga II Pismo Leopolda Sonnleithnerja Josephu Omemba »Lenhard« (morda Jožefa ali Sophie Linhart) Hüttenbrennerju, Dunaj, 26. marec 1821 v dnevniku Jožefa Carla Rosenbauma, 24. april 1821 61. A-Gk, Nachlass Anselm Hüttenbrenner, Rara MPMs 63. Rosenbaum, Tagebuch IX, fol. 176r, 24. april 1821. 0/1230. […] Abends ins Burgtheater, sprach Kettel. Dann zum Hr. v. Hüttenbrenner! Souper zur Steindl, mit den Reimannischen, Fieglmüller, Ich ersuche Sie, ja gewiß zu besorgen, daß Schubert morgen Lenhard, der Nettl und Liesi. […] zu Frl. Linhardt kömmt, um mit ihr den Jüngling zu probiren, welchen sie bei mir singt, dann, daß Schubert Mittwoch um Izvedba oratorija Der Tod Jesu Carla Heinricha ½ 12 Uhr zu mir kommt, um seinen Geisterchor zu probiren. Grauna na koncertu zasebnega glasbenega Ich rechne auf Ihre Gefälligkeit, daß Sie veranstalten daß združenja družine Hohenadl v dvorani Zur Schubert gewiß zu diesen Proben kömmt. Ich muß mich Mehlgrube, april 1821 bil ig wundern, daß sich Schubert überhaupt nicht bei mir 64./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer sehen läßt, da ich doch wegen seinem Erlkönig und wegen Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, andern Angelegenheiten ihn dringend zu sprechen habe. Mit 28. april 1821, 269–271. Achtung Ihr Ergebener Leop. Sonnleithner mp. Die Annäherung des heiligen Osterfestes veranlasste in S. H. [Schottenhof] d. 26 März 821. Wien viele Concerts spirituels, welche theils durch eine grossartige Besetzung des Orchesters und Singchors einen »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, imposanten Eindruck zurückliessen, theils auch durch 11. koncert sezone 1820/21, 30. marec 1821 vollendete Aufführung im Kleinen den Kenner und Freund 62. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der der Tonkunst mit recht vieler Freude erfüllten. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. So gab die von uns rühmlich erwähnte Gesel schaft, welche Den 30. März 1821. sich ausschliessend zur Aufführung grosser Orchester- und 1. Quatuor in D für Bogeninstrumente von B. Romberg. Sing-Compositionen vereinigte, im Stadthaus-Saale „zur Hr. Jansa, 2 Kirchlehner, Pehaczeck Mehlgrube“ den Tod Jesu von Graun – und führte im nächsten 2. Duetto (Sempre fedele) aus La Rappressaglia von H. Stunz Concert Beethovens „Christus am Öhlberg“ auf. Fl. Staudinger, Hr. Lugano Bey des ersten Werkes Aufführung war der Saal etwas zu 3. Im Frühling; ein dreystimmiger Gesang. gedrängt vol , und die daraus entstehende Hitze wirkte Fl. Linhardt, Hr. Barth, Götz auf einige Sänger nicht vortheilhaft. Doch wurden die 4. Veränderungen für das Hammerklavier mit Begleitung v. grossgedachten, trefflich gearbeiteten Fugen, welche Riotte den unvergesslichen Graun auf eine hohe Stufe der Fl. Blahetka Leopoldine Kunstvollendung stellen, von dem braven Orchester und 5. Gesang der Geister über den Wässern von Göthe, Musick Singchor sehr gut executirt. von Schubert Die Aufführung dieses, im wahren oratorischen Style Barth, Gymnich, Johann Karl Umlauf, Krebner, gearbeiteten Werks hinterlässt beym Hörer den feyerlichsten Nejebse, Götz, Preisinger, Hardt. Eindruck, der durch den höchsten Adel der musikalischen 6. Rondo für die Violine von Mayseder. Ideen, durch den erhabenen, alles fremdartige Flitterwerk Hr. Jansa verschmähenden Ernst, und durch die tiefe, in allen 7. Der Jüngling auf dem Hügel Lied von Schubert. Melodieströmen waltende Empfindung – nur hervorgebracht Fl. Linhardt werden kann. Was die etwas veraltete Form der Arien 8. Lob Gottes im Frühlinge, Hymne von Baron Krufft. betrifft, so spricht sie uns eben so ernst an, wie der Styl Fl. Schauff, Staud[inger], Weiß, Heistermann, der alten gothischen Gebäude. Doch wäre nicht bey jeder Hr. Gymnich, Krebner, Umlauf, Nejebse, Schmidl, Arie die Amputation anzurathen, und etwa die Reprise des Götz, Chor. ersten Theiles zu verwerfen; denn die Tonkunst zählt die Wiederhohlung [ sic] der Ideen – d. h. derselben Ideen aber nicht ganz auf dieselbe Art – zu einem ihrer Kunstpostulate, 363 weil die vorgeführten Charaktere oder Melodien – wenn sie noch nicht ganz zur Reife gediehen, so beweist sie doch nur so vorüberfliegen, ohne uns in neuer und interessanterer schon eine grosse Ausdauer; denn sie sang die ganze, grosse Beziehung, obgleich fast in der nähmlichen Form und Sopranparthie allein und zur grössten Zufriedenheit aller Bewegung wieder zu erscheinen – keinen bleibenden Anwesenden. Eindruck hinterlassen können. Denn das geistige Vergnügen Der sinnvolle, zarte Vortrag in den schönen Arien Grauns, des Zuhörers, welcher bey der Wiederaufführung der setzte den scharfen Beobachter in Verwunderung, weil in musikalischen Ideen, nun gleichsam activ mit auftritt, indem dieser grossen, anstrengenden Parthie die Bildung des Tons ihm die Freude, das Vorhergehörte an geistigen Merkmahlen immer ziemlich kunstgerecht vor sich ging. Mehr als alles wieder zu erkennen, vom Tonsetzer bereitet wird, würde bey erfreute uns aber der Triller, dessen sich die junge Sängerinn solchen Werken ganz wegfallen, welche jede Wiederhohlung schon ziemlich bemeistert hat. Die grosse Arie: „Singt absichtlich vermeiden wollen. […] dem göttlichen Propheten“, welche doch schon gegen das Das oben erwähnte Meisterwerk Grauns wurde kurze Zeit Ende des Oratoriums liegt wurde von ihr mit einer Frische darauf auch in einem musikalischen Privatzirkel gegeben. und Kraft gegeben, die nach solcher vorhergegangenen Dieser ist der eigentliche Stamm aller musikalischen Anstrengung nicht mehr zu erwarten war. Privatvereine zu nennen, denn er war der erste und einzige Al gemeiner Beyfall ward der liebenswürdigen jungen welcher seit Mozart’s und Haydn’s Zeiten die Freude der Sängerinn. Musikliebhaber beförderte. Er findet Statt in dem Hause des Ein grosser Theil davon gebührt der so brav und geschmackvol Herrn von Hohenadel. Fräulein Hohenadel, eine treffliche accompagnirenden Meisterinn am Fortepiano. Ihr Spiel Clavierspielerinn, welche durch ihren Unterricht auf diesem und die kluge Verwendung der Mutationen ersetzte den Instrumente schon viele brave Clavierspieler gebildet hat, Wechsel des Orchesters ganz. Ihre Festigkeit hielt die grossen vertritt durch ihr gewandtes und kraftvolles Spiel auf dem Meisterfugen Grauns im trefflichsten Gange. Fortepiano hierbey die Stelle des Orchesters, und wird nur Noch verdient Herr Barth unsere freudige Erwähnung, von ihrem Herrn Bruder auf dem Cello accompagnirt. Diese welcher die Tenorparthie höchst ausdrucksvoll sang, so Meisterinn hat die freundliche Mitwirkung einiger trefflichen wie Herr Lugano und Dlle. Linhardt, welche Beyde recht Dilettanten zur Seite, und einen recht brav wirkenden Chor angenehm und zweckmässig mitwirkten. Als Solo-Basssänger zu ihrem Gebothe. Durch diese zwar etwas beschränkte, steht der durch seine ausgezeichneten musikalischen aber in höchster Virtuosität wirkende Execution werden von Kenntnisse rühmlichst bekannte Herr Hofrath v. Kiesewetter jeher an Sonntagen um die Mittagsstunde – nähmlich nur im schon längere Zeit in diesem schönen Vereine, und wirkt mit Winter – die schönsten Werke der Tonkunst zur Aufführung unermüdeter Kraft zu dessen Erhaltung. Sein Vortrag zeigt gebracht, und zwar in einem geschmackvollen Wechsel der den Meister in der Musik und den geschmackvollen Kenner. Theater-, „Kirchen- und Kammermusik.“ Die ganze Aufführung ging musterhaft von Statten, und Niemand vermisste den Mangel eines grossen Orchesters bey 64./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer der Präcision der Executirenden. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 2. maj 1821, 275–276. Koncert Združenja prijateljev glasbe Ueber die Concerte bey Herrn v. Hohenadel. (Gesellschafts-Concert), 7. sezona, 1. koncert, Die diesen Zirkel bildenden Zuhörer dürfen ohne Bedenken 21. oktober 1821 zu den distinguirtesten gezählt werden, weil ihr Kunstsinn 65. Monatsbericht der Gesellschaft der Musikfreunde des sich darin besonders bewährt, dass sie, auf grosse Mittel Oesterreichischen Kaiserstaates, št. 5 (1830), 78. zur Aufführung Verzicht leistend, mit immer neuer Erstes Gesellschafts-Concert. Anhänglichkeit den Kunstunterhaltungen dieser Gesel schaft (25tes seit E[nstehtung] d[er] G[esel schaft]) zueilen. Den 21. October 1821. Wir hörten bey Gelegenheit der Aufführung von Grauns 1. Neue Symphonie in Es, von Herrn Franz Krommer. Tod Jesu eine junge Sängerinn, Dlle. Schauf, welche bey 2. Terzett aus der Oper: Achille, von Paer, gesungen von ihrem Alter von 16 Jahren schon eine recht treffliche Fräulein Sophie Linhart, und den Herren Peter Lugano Kunstbildung zeigt. Ihre Stimme ist anmuthig, und obgleich und Joseph Götz. 364 Priloga II 3. Erster Satz eines Violin-Concertes in D-mol , von Ludwig 7. Chor (Was glich’ wohl auf Erden) aus der Oper: Der Spohr, vorgetragen von Herrn Franz Kirchlehner. Freyschütze; von C. M. Weber 4. Gott, eine Hymne von J. W. v. Gerstenberg; in Musik H. Binder [?], Gottfried, Kesaer, H. Gsiller, Joh. gesetzt von Herrn Abbé Max. Stadler. Schönauer, Ludw. Titze, H. Dr. Ant. Pek, Peter v. […], Oberleiter: Herr Vinzenz Hauschka. Jul. Landschulz, H. Nestroy, Joh. Nejebse, Dr. Ign. Sonnleithner »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 1. koncert sezone 1821/22, 9. november 1821 Opis zimskih koncertov v salonu družine Hohenadl 66. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der in koncert, 9. december 1821 Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. 68. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer Den 9.ten November 1821 Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 19. december Hellmesb[erger], Holz, Kaufmann, Rigler 1821, 799–800. 1. Quatuor in C für Bogen-Instrumente, v. Mozart Zur Freude aller Verehrer der Tonkunst hat Herr v. Hr. Georg Hellmesberger, Hr. Carl Holz, Hr. Jos. Hohenadel am 2. December seine Concerte für diesen Winter Kaufmann, Hr. Rigler wieder begonnen. Sie finden jederzeit Sonntags um die 2. Am Grabe Anselm’s Lied von Schubert Mittagsstunde in seiner Wohnung Statt, und es ist jedem Hr. Georg Krebner (Begleitung: Frz. Schubert) Künstler oder Musikfreunde sehr leicht Zutritt in diesem 3. Concert in H mol, für das Pianoforte, v. Hummel gastfreundlichen Hause zu finden. […] Hr. Vinz. Lemoch Das zweyte Concert am 9. December begann mit einem 4. Duetto (Se dai retta) aus: La gioventù di Cesare, v. Pavesi Violin-Quartett von Helmesberger. Dieser talentvolle junge Fl. Sofie Linhardt; Fl. Maria Math. Weiß Künstler, der seinem Meister, Herrn Böhm, täglich mehr Ehre 5. Variationen über ein dänisches Lied, für die Violine v. macht, führte die ziemlich schwierigen Passagen der ersten Mayseder Violinstimme recht präcis, mit der feinsten Nuançirung aus, Hr. Georg Hellmesberger und wurde von den Mitspielenden delicat accompagnirt. 6. Finale aus: Armida von Gluck Nun folgte ein komisches Terzett aus Fioravanti’s Virtuosi Fl. Linhardt, Hr. Georg Krebner, Chor ambulanti, in welchem alle Verzierungskünste des Gesangs mit recht vielem Effecte angebracht sind. Dieses brav »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, gearbeitete Tonstück both den Ausführenden reichliche 2. koncert sezone 1821/22, 7. december 1821 Gelegenheit dar, ihre schönen Talente zu entwickeln, und 67. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der den Beyfall des entzückten Auditoriums einzuernten. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Besonders glänzte neben Dlle. Lienhart, Dlle. Schauf, und Den 7. December 1821 bewies welch’ schöne Fortschritte sie seit vorigem Jahre 1. Quatuor in F für Streichinstrumente von Beethoven gemacht habe. Hierauf spielte Fräulein v. Hohenadel die Hr. Carl Maria v. Bocklet, Hr. Carl Holz, Hr. Albert schweren Variationen über den Alexander-Marsch von Hardt, Hr. Friedrich Groß Moscheles mit Begleitung, und zeigte sich, wie immer, als eine 2. La placida campagna Polonoise von Pucitta unserer ersten Virtuosinnen. Zuletzt wurde das erste Finale Fl. Pauline Lechleitner aus Rossini’s Italienerinn in Algier mit Lebhaftigkeit und echt 3. Variationen für das Pianoforte mit Quartettbegl. v. H. Payer komischer Wirkung aufgeführt. Fräulein Fröhlich sang die Fl. Leopoldine Blahetka Altparthie der Italienerinn voll Gefühl und Ausdruck. 4. Aria con Coro (Quando a lui) aus Ser Marcantoni, v. Pavesi Die ausgezeichneten Kunstfreunde, welche in diesen Fl. Babette Peißwanger abwechslungsreichen Concerten mitwirken, und mit denen 5. Terzetto (Tu di Ginevra) aus: Ginevra d’Amieri, v. Paer wie Leser unseres Blattes schon früher (sieh die Nr. 34 Fl. Linhardt, Hr. Peter Lugano, Hr. Joh. Nestroy und 35) bekannt machten, lassen uns im Verlaufe dieses 6. Rondó e Variazioni für die kleine Physharmonica von Winters noch manchen schönen Genuss erwarten. Noch H. Payer müssen wir eines neuen Mitgliedes dieses schönen Vereins, Fl. Blahetka, Hr. C. M. v. Bocklet nämlich Herrn Reissiger’s, Tonkünstler und Compositeur 365 aus Leipzig erwähnen, dessen sonore Stimme und wahrhaft 4. Vocalquartett mit Begl. von Harfe, Horn, Cello und Basso, declamatorischer Vortrag in der Cantate von Romberg, von Paer und in dem Finale aus der Italienerinn, wo er den Part des Fl. Linhardt, Hr. Elsner, Lugano, Nestroy, Frau Josefa Thaddaeus sang, kräftig zum Gelingen des Ganzen mitwirkte, Gollenhofer, Hr. Herbst, Rigler, Langhammer und allgemeinen Beyfall erhielt. 5. Duetto (con un’aria) aus: Il Ciabattino ingentilito, von Fioravanti »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, Fl. Linhardt, Hr. Lugano 4. koncert sezone 1821/22, 8. februar 1822 6. Rondo Variationen für die Pedalharfe, von Mad. Müllner-69. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Gollenhofer von ihr selbst gespielt. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. 7. Coro: (Nichts von Pardon) aus: Graf Armand, von Den 8. Februar 1822. Cherubini 1. Quatuor in D mol für Bogeninstrumente, v. Mozart. Herren Nestroy, Kiesew[etter], Gsiller Hr. Carl M. v. Bocklet, Hr. Carl Holz, Hr. Jos. Kaufmann, Hr. Rigler »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 2. Duetto (Con queste tue manine) von Alessandri Cimarosa. 2. koncert sezone 1822/23, 15. januar 1823 Fl. Linhardt, Hr. Lugano 71. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 3. Rondo für das Pianoforte mit Begleitung; von Worzischek. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Fl. Fr[an]z[is]ka Biler Den 15. Jaenner 1823. 4. Aria aus der Oper: Waldemar von Weigl. 1. Quatuor in F für Bogen-Instrumente, von Mozart Hr. Vinz. Gottfried Hr. Carl M. v. Bocklet, Hr. Jos. Porges, Hr. Weiß, Hr. Hr. Fürst pfiff eine Arie aus Gazza ladra mit dem Munde. Ritter von Andreae 5. Terzetto (Stiamo attente) aus: I virtuosi ambulanti, von 2. Duetto (Renerimi al ben) aus Violenza e Costanza v. Fioravanti. Mercadante Fl. Julie Schauff, Fl. Linhardt, Hr. Raf. Kiesewetter Fl. Julie Clary, Hr. Carl Schoberlechner 6. Variationen für die Violine von Spohr. 3. Quintuor in H mol für Pianoforte und Bogeninstrumente, Hr. C. M. v. Bocklet von Ries 7. Finale des ersten Actes aus der Oper: L’Italiana in Algeri, Fl. Blahetka, Herren: Holz, Weiß, Andreae, Anton von Rossini. Röhrich Fl. Julie u. Marie Schauff, u. Betty Fröhlich, Herrn 4. Duetto (Quel ’occhietto) aus: I due prigionieri, von Gottfried, Lugano, Schmiedel, Kiesewetter. – Chor Pucitta Fl. Sofie Linhardt, Hr. Peter Lugano »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 5. Variationen für das Pianoforte, mit Begleitung, von Pixis 5. koncert sezone 1821/22, 27. marec 1822 Fl. Leopoldine Blahetka 70. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 6. Introduction aus Corradino von Rossini Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Hr. Schoberlechner, Hr. Ludw. Titze, Chor Den 27. Maerz 1822. 1. Sechstes Quatuor für Bogeninstrumente, von Mayseder Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Herrn Ebener jun., Jos. Beckers, Müller, Rigler glasbe, 13. koncert sezone 1822/23, 20. februar 1823 3. Cavatina (Frà un istante) aus Torvaldo e Dorlisca von 72. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Rossini der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Hr. Vinz. Gottfried 13.tes Concert 2. Variationen für Pianoforte und Violoncello v. Reissiger Donnerstag den 20.ten Februar [1]823 und Merk Adagio e Rondo aus dem Concerto in Es, von 1. Quartett von L. v. Beethoven, gespielt von den Herrn A. v. Ries Rohrer, Holz, Carl u. Friedrich Gross. Fl. Rzehaczek Nina. 2. Gretchen am Spinnrade, Gedicht von Göthe, in Musik gesetzt von Schubert, gesungen von Frln. v. Lienhart. 366 Priloga II 3. Variationen für Piano-Forte, Flöte u. Violoncel , von 3. Neues Trio für Pianoforte, Violine u. Violoncell von Mayseder Hummel, vorgetragen von Frln. v. Sprinz (Schülerin der vorgetg. von Fräulein Biler u. den H. Porges u. Gross Frln. v. Paradis) dann den Herrn v. Bogner u. Fr. Gross. 4. Cavatine und Terzett aus der Oper Zelmira von Rossini 4. Duett von Rossini, gesungen von Frln. v. Lienhart und H.n vorgetr. von den Fräulein Linhardt, Graziosi und Herrn v. Lugano. Schoberlechner. 5. Adagio und Rondo für die Violine, mit Quartett 5. Septuor für Violine, Viola, Clarinette, Horn, Fagott, Begleitung von Mayseder, gespielt von H. Matthäus Violoncell und Bass von Beethoven vorgetg. von den Strebinger (Schüler des H. Georg Hellmesberger, H. Jansa, Kaufmann, Grafen v. Troyer, Herbst, Mittag, adjungirten Professors der Violine am vaterländischen Gross und Krams. Conservatorio) 6. Quartett mit Chor aus Elisabetta von Rossini vorgetg. 6. Terzett von Rossini aus l’Italiana in Algieri, gesungen von von den Fräulein Marie und Louise Weiss und den Herrn den Herrn v. Gottfried, Lugano und v. Kiesewetter. Barth und Lugano. »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, 3. koncert sezone 1822/23, 21. februar 1823 4. koncert sezone 1822/23, 3. april 1823 73. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der 75. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Den 21. Februar, 1823. Den 3. April 1823. 1. Quintett für Bogeninstrumente von Spohr 1. Trio für Bogeninstrumente von R. Kreutzer. Hr. G. Hellmesberger, Hr. Jos. Porges, Hr. Jos. Hr. Leop. Jansa, Hr. Hiebler, Hr. Rigler Kaufmann, Hr. Carl Groß, Hr. Friedr. Groß 2. Terzetto, aus: La vil anel a rapita von Mozart. 2. Arie (Nur einen Wunsch) aus: Iphigenia auf Tauris, v. Gluck Fl. Wilhelmine Baumann, Hr. Peter Lugano u. Dr. Ign. Hr. Vinzenz Gottfried Sonnleithner 3. Divertimento, für das Violoncel , von B. Romberg 3. Sonate für Pianoforte und Violine, von Worzischek. Hr. Friedr. Groß Hr. Hugo Worzischek, Hr. Leop. Jansa 4. Vocalquartett für Männerstimmen von C. Kreutzer 4. Duetto, aus Corradino von Rossini. Hr. Titze, Hr. Lugano, Leop. Sonnleithner, Hr. Adalbert Fl. Sofie Linhardt, Hr. P. Lugano Rotter Variazionen über ein Thema von Caraffa 5. Große Variationen für Pianoforte mit Quartettbegleitung 5. Solo-Stück für die Guitarre d’amour, mit Begleitung der v. Moscheles Guitarre F. Nina Rzehaczek Hr. Vinzenz Schuster; Hr. Andr. Schultz 6. Quintett aus: L’Italiana in Algeri von Rossini 6. Introduction aus Maometto von Rossini Fl. Linhardt, Fl. Betty Fröhlich, Hr. Vinz. Gottfried, Hr. Fl. Betty Fröhlich, Hr. Georg Hoffmann, Hr. Peter Lugano P. Lugano, Hr. Raf. Kiesewetter Koncert pianista Franza Schoberlechnerja Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev v dvorani spodnjeavstrijske deželne hiše glasbe, 16. koncert sezone 1822/23, 20. marec 1823 (Landständischer Saal), 6. april 1823 74. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft 76./1. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 5. april 1823, Sechzehntes Concert 224. Donnerstag den 20. Maerz 1823 Anzeige. 1. Quatuor in D von J. Haydn, vorgetg. von den H. Jansa, Künftigen Sonntag, den 6. April, wird Hr. Franz Porges, Kaufmann und Friederich Gross Schoberlechner die Ehre haben, um halb 1 Uhr Mittags im 2. Arie und Chor aus der Oper Zelmira v. Rossini, vorg. grossen Landhaussaale vor seiner Kunstreise nach Russland, v. Fräul. Marie Weiss ein Concert zu geben. Vorkommende Stücke. 367 1. Ouverture von Louis van Beethoven. sich in diesem Concerte, oder in diesem wirklich heftigen 2. Arie von Pavesi, gesungen von Fräulein Sophie Linhart. musikalischen Angriffe so standhaft gehalten hat. […] 3. Grosses Concert (in H-mol ) von J. N. Hummel, gespielt vom Concertgeber. 76./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 4. junij 1823, 358. 4. Introduction und Arie mit Chor, aus der Oper Corradino, Am 6ten [April]: im landständischen Saale, zur von Rossini, gesungen von Herrn J. Carl Schoberlechner. Mittagsstunde: Concert des Hrn. Schoberlechner, folgenden 5. Grosse Variationen über den Alexander-Marsch, von I. Inhaltes: 1. Hummels Pianoforte Concert in H mol ; 2. Arie Moscheles, gespielt vom Concertgeber. von Pavesi, gesungen von Fräulein Linhart; 3. Boleros für Eintrittskarten zu 3 fl. W. W. sind in den Kunsthandlungen die Violine von Lafont, vorgetragen von Hrn. Helmesberger; der Herren Artaria et Comp. am Kohlmarkt, Peter Mechetti am 4. Introduction und Arie mit Chor aus Rossini’s Corradino, Michaelerplatz, und am Tage des Concerts bey der Cassa zu gesungen von Hrn. Carl Schoberlechner; 5. Variationen haben. von Moscheles über den Alexander-Marsch, gespielt von dem Concertgeber, welchem wir sowohl wegen seiner 76./2. Allgemeine musikalische Zeitung, mit besonderer kunstsinnigen Auswahl, als wegen des wahrhaft meisterlichen Rücksicht auf den österreichischen Kaiserstaat, 16. april Vortrages einen hohen Genuss verdanken. 1823, [241]–242. Am 6. April Mittags gab Herr Franz Schoberlechner, Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Capellmeister am Hofe zu Lucca ein zweytes öffentliches, glasbe, 4. koncert sezone 1823/24, 27. november 1823 zahlreich besuchtes Concert im Saale der niederösterr. 77. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Herren Landstände. der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Er spielte das herrliche, im grossen Style geschriebene Abend Unterhaltung am 27. November 1823 Fortepiano-Concert in H-moll von Hummel, und die 1. Violin Quartett von Haydn, vorgetragen von den Herrn beliebten Variationen über den Alexander-Marsch von Gross (Karl), Holz, Rohrer u. Gross Fried. Moscheles mit Virtuosität, und bestätigte das über ihn früher 2. Arie mit Chor von Rossini, gesungen von Fräulein gefällte Urtheil. Er bewies aber hier auch zugleich, dass er Mathilde Weiss. ein sehr braver Executor fremder Compositionen ist. Hierin 3. Variationen von Rode, eingerichtet für Physharmonica zeigt sich noch mehr seine vielseitige Ausbildung. Wir und zweÿ Guitarren von Schulz, vorgetragen von ihm und wünschen ihm zu seiner vorhabenden Kunstreise überall eine seinen Söhnen Eduard und Leonhard. so gute Aufnahme, als er in dem heutigen Concerte fand. 4. Duett von Mosca Mercadante gesungen von Fräulein Ein Gleiches mögen ihm Künstler und Dilettanten beym Linhart Herrn Mozzatti und Herrn Schoberlechner. Accompagnement erweisen. 5. Rondeau für Pianoforte von Hummel vorgetragen von So oft wir noch dieses H-moll Concert zu hören, Gelegenheit Fräulein Biler. hatten, bemerkten wir in dem vortrefflichen Adagio, dass die 6. Introduction und Chor aus Zelmira v. Rossini gesungen vier Hörner nie rein gestimmt waren und jederzeit schwankte von Herrn Tietze und Nejebse Schoberlechner. es in der Ausführung hier und da. Die übrigen Pieçen waren eine Arie von Pavesi, welche »Glasbene vaje« v salonu Ignaza Sonnleithnerja, Fräulein Linhart sehr brav sang; dann eine Arie mit Chor von 1. koncert sezone 1823/24, 29. november 1823 Rossini, in welcher Herr Carl Schoberlechner einzelne Stellen 78. Koncertni list, Sonnleithner, Programme der artig vortrug. Musikalischen Übungen, A-Wgm 10520/133. Herr Hellmesberger spielte ein Rondo für die Violine, von Den 29. November 1823. Lafont. Seine ruhige Bogenführung und reine Intonation 1. Quatuor in C für Bogeninstrumente, von Mozart verschafften ihm grossen Beyfall. Der Saal war so gefüllt, Hr. Ign. Schuppanzigh, Holz, Kaufmann, Groß dass uns die Concerte anderer hier sehr beliebter Meister ein 2. Aria con Coro (In si barabar sciagura) aus Semiramide von Räthsel bleiben. Rossini Zuletzt müssen wir noch des braven Instruments von Leschen Fl. Babette Fröhlich in Wien, erwähnen, das wir desswegen brav nennen, weil es 368 Priloga II 3. Bravour-Variationen für das Pianoforte, mit Begleitung; von Worzischek Pismo Sophie Linhart Leopoldu Sonnleithnerju, Fl. Rzehaczek Nina Dunaj, marec 1824 [?] 4. Terzetto aus: Il falegname di Livonia, von Pacini 81. A-Wgm, Briefsammlung, Briefe Sophie Linhart 1. Fl. Linhardt, Hr. Mozatti, Hr. Schoberlechner a Monsieur Monsieur Leopold de Sonleithner a ses mains 5. Jägerchor aus: Euryanthe, von C. M. v. Weber Schätzbarster Herr v. Sohnleithner! 6. Capriccio über schwedische Volkslieder für das Violoncel , Da ich endlich wieder das Vergnügen haben kann, eine Musik von B. Romberg zu arangiren (zwar nicht bey uns, da meine Mutter noch H. Friedr. Groß unpäßlich ist, sondern bey unserer Nachbarin F. v. Förster) 7. Scena ed Aria con Coro, aus Semiramide von Rossini so bitte ich Sie gefälligst mitzuwirken, und ich werde so Hr. Carl Schoberlechner frey sein, Ihre Gütte recht sehr in Anspruch zu nehmen. Ich bitte sie also vor allen, wenn es Ihnen möglich ist, künftigen Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Samstag Abends um 7 Uhr zu mir zu kommen, wo Wir eine glasbe, 6. koncert sezone 1823/24, 11. december 1823 sogenannte Seitenprobe zu haben wünschen, dann ist die 79. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft letzte Probe Dienstag zu Mittag; und die Musik Mittwoch der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. den 24ten Abends. Auch wenn es sein kann, mir für Dienstag Abend Unterhaltung am 11. December 1823 ein paar Choristen zu besorgen. Verzeihen Sie nur daß ich Sie 1. Violin-Quartett von J. Haydn B dur, Tost, No. 3 vorgetrag. so sehr plage, und bitte Sie recht sehr mir keine abschlägige von den Herren Piringer, Pöschel, Karl und Franz Hacker. Antwort zu geben, da ich diesen Wintter ohnedieß so viel 2. Cavatina von Rossini, gesungen von Fräulein Linhart. unangenehmes erdulden mußte. – Ich bin mit aller Achtung 3. Rondo für die Violine von Mayseder gespielt von Herrn Ihre ergebstenste Sophie Linhart mp. Zäch. 4. Duett von Mosca, gesungen Fräulein Linhart und Herrn Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Schoberlechner. glasbe, 9. koncert sezone 1824/25, 13. januar 1825 5. Schwedische National-Lieder mit Variationen für das 82. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Pianoforte von Ries, gespielt von Fräulein Rzehaczek der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. 6. Chor aus der Oper Euryanthe von Karl Maria v. Weber. 9.te Abend-Unterhaltung Donnerstag den 13. Jänner [1]825 Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Director Herr Fischer glasbe, 10. koncert sezone 1823/24, 8. januar 1824 1. Doppel-Quartett von L. Spohr vorgetr. von den Herrn 80. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Holz, Karl Gross, Kaufmann, Friedrich Gross, Franz der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Kirchlehner, Porges, Schurz [Schulz?] und Moser. 10.te Abend Unterhaltung am 8. Jänner 1824 2. Cavatina von Generali aus der Oper: Baccanali di Roma 1. Quartett in G von Mayseder vorget. von den Herren gesungen von Fräulein Linhart. Helmesberger, Porges, Kaufmann und Gross. 3. Verbeßerte Harmonie von Reinlein gespielt von Herrn 2. Duett aus der Oper Il Sacrificio d’Epito von Caraffa Lickl. vorgetragen von den Fräulein Linhart u. M. Weiss. 4. Erlkönig, Gedicht von Göthe, Musik von Schubert, 3. Chor zu dem Schauspiele: Die Hussiten vor Naumburg vorgetr. von Herrn Tietze. von B. Weber. 5. Concert für das Pianoforte von Riess, vorgetragen von 4. Variationen für das Pianoforte, mit Instrumentalbegleitung Fräulein Schallbacher. (Au clair de la lune) von Moscheles gespielt von Fräulein 6. Duett von Weigl aus der Oper: L’Imboscata gesungen von Blahetka. den Fräulein Linhart und Fröhlich. 5. Duett aus der Oper Il Turco in Italia von Rossini, vorget. 7. Neue Polonaise für die Violine v. komp. und vorgetragen von den Herren Lugano u. Schoberlechner. von Herrn Beckers. 6. Fantasie für das Pianoforte mit Instrumentalbegleitung 8. Jaeger-Chor aus Euryanthe von C. M. v. Weber. und Chor, v. Beethoven vorgetragen von Fraulein Blahetka den obgenannten Herren und dem Chor. 369 Fräulein Bendl und die Herren Lugano, Mozzatti, Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Schoberlechner und Wallnöfer, so wie die in den Chören glasbe, 10. koncert sezone 1824/25, 20. januar 1825 Singenden, haben, aus besonderer Gefälligkeit für die 83. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Concertgeberinn, ihre Parthien übernommen. der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Eintrittskarten zu 3 fl. W. W. sind in der Kunsthandlung des Abend-Unterhaltung Herrn Pietro Mechetti qm. Carlo am Michaeler-Platze zu Director: Herr Leop. v. Sonnleithner haben. Donnerstag am 20. Jänner 1825 Der Anfang ist mit Schlag halb 1 Uhr. 1. Quatuor für Bogeninstrumente, in D moll von B. Romberg, gespielt von den Herren Porges, Holz, Kaufmann und 84./2. Allgemeine Theaterzeitung und Unterhaltungsblatt für F. Gross. Freunde der Kunst, 3. december 1825, 595. 2. Duetto (Serbami ognor) aus der Oper Semiramide von Dem. Sophie Linhart gab Sonntags den 20. November um die Rossini, vorget. von den Fräulein Marie Weiss und Hähnel Mittagsstunde im landständischen Saale ein Privat-Concert, 3. Variationen für das Violoncell von Merk, gespielt von in welchem sie sich im Vortrage mehrerer Stücke von Herrn Friedrich Gross. Rossini und Mercadante als brave und gefühlvolle Sängerinn 4. Aria e Rondo con Coro (In si barbara sciagura) aus erprobte. Sie wurde von Dem. Bendel, den Herren Lugano, Semiramide von Rossini, gesung. von Fräul. Hähnel Mozzatti, Schoberlechner und Wallnöfer und von einem guten 5. Quintuor für Pianoforte, Hoboe, Clarinette, Horn und Chor, auch aus Dilettanten bestehend, als Mit-Sänger sehr Fagott von Beethoven, vorget. von Fräulein Biler und den gut unterstützt. Die Herren Schoberlechner und Wallnöfer Herren Krähmer, Friedlovsky, Herbst u. Mittag. machten sich und dem Publikum das Vergnügen, die 6. Quartett mit Chor aus der Oper Mosé in Egitto von Herren Lablache und Ambrogi bis auf die kleinste Nüance zu Rossini vorget. von den Fräulein Marie Weiss und imitiren. Obwohl solche Copien sich besser im Salon als im Linhardt, und den Herren Tietze und Hofmann. Concert-Sale ausnehmen, so ist denn doch gewiß, daß man ein wackerer Sänger seyn muß, um das machen zu können. Koncert Sophie Linhart v dvorani Der kleine Moritz Wehle trug Variationen für die Violine, spodnjeavstrijske deželne hiše (Landständischer von seinem Lehrer Mayseder componirt, so trefflich vor, daß Saal), 20. november 1825 er wiederholt gerufen wurde, und endlich auch Mayseder 84./1. Koncertni list, A-Wgm, Programmzettelsammlung, mit ihm erscheinen mußte. Der Saal enthielt ein zahlreiches 20. november 1825. Publikum. Einladung zu einem Privat-Concert, welches Sophie Linhart die Ehre haben wird, Sonntag den 20. November 1825 um 84./3. Allgemeine musikalische Zeitung, 21. december 1825, die Mittagsstunde im n. öst. großen Landhaussaale in der 843. Herrngasse, zu ihrem Vortheile zu geben. Am 20sten, im landständischen Saale: Privat-Concert Vorkommende Stücke: der Dem. Sophie Linhart, enthaltend: 1. Ouverture von 1. Ouverture von Spohr. Spohr; 2. Arie aus Ciro in Babilonia von Rossini, gesungen 2. Arie mit Chor aus der Oper: Ciro in Babilonia, von Rossini, von der Concertgeberin; 3. Duett aus Cenerentola von gesungen von der Concertgeberinn. Rossini, vorgetragen von den Herren Schoberlechner und 3. Duett aus der Oper: Cenerentola, von Rossini, vorgetragen Wallnöfer; 4. Arie aus Andronico von Mercadante, gesungen von den Herren Schoberlechner und Wallnöfer. von der Concertgeberin; 5. Variationen für die Violine, 4. Scene und Arie aus der Oper: Andronico, von Mercadante, von Mayseder, gespielt von dessen Schüler Moritz Wehle; gesungen von der Concertgeberinn. 6. Sextett aus Rossinis’s Corradino, vorgetragen von Dem. 5. Variationen von Herrn Mayseder, gespielt von dessen Bendl, der Concertgeberin, den Herren Lugano, Mozzatti, Schüler Moritz Wehle. Schoberlechner und Wallnöfer. Dem. Linhart gehört zu den 6. Sechstett aus der Oper: Corradino von Rossini, geschätzten hiesigen Sängerinnen; doch heute musste sie die vorgetragen von Fräulein Bendl, der Concertgeberinn, und Palme dem kleinen Zauberer Wehle überlassen, der einen von den Herren Lugano, Mozzatti, Schoberlechner und zweyten, wo möglich noch entscheidenderen Sieg erkämpfte. Wallnöfer. 370 Priloga II 86./2. Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Večerno glasbeno srečanje Združenja prijateljev Mode, 5. avgust 1826, 747–748. glasbe, 4. koncert sezone 1825/26, 1. december 1825 Grätz, am 20. May 1826. 85. Koncertni list, Abend-Unterhaltungen der Gesellschaft Der Musikverein gab mehrere Akademien, wovon die zu der Musikfreunde, A-Wgm 2697/32. Ostern sich besonders auszeichnete. Dieses Institut schien Abend Unterhaltung eine Zeitlang eben nicht die besten Fortschritte zu machen, Donnerstag den 1.ten Dezemb. 1825 ja, es war auf dem Wege, den früher mit Recht erhaltenen 1. Quartett von Haydn in B vorgetragen von den Herren Ruhm zu verlieren. War nun der Fehler auf Seite der Jansa, Holz, Schurz [Schulz?] und Friedrich Gross. leitenden, oder auf Seite der mitwirkenden Glieder, kurz, 2. Cavatina aus der Oper: Adele di Lusignano von Carafa, bey Proben fand sich gewöhnlich Niemand ein, und die vorget. von Fräulein Sophie Linhart. Monat-Concerte und einige größere Akademien gingen 3. Rondo für das Pianoforte von Kalkbrenner, gespielt von nicht wie sonst. Das für Musik sehr empfängliche und Fräulein Oster. geschmackvolle Publicum fühlte dieß und äußerte laut seine 4. Duett aus der Oper Othello von Rossini, vorgetragen von Unzufriedenheit. In obenberührter Akademie endlich zeigte den H. Johann Hoffmann und Greisinger. sich der Musikverein wieder in seinem alten Glanze, und wir 5. Variationen für die Violine, komp. und vorgt. von den wünschen, sein dadurch wieder hergestellter Ruhm möge Herrn Jansa. sich nun auch erhalten, und vermehren, damit das Land die 6. Introduction aus der Oper Elise (oder der Bernhardsberg) bedeutenden Vortheile, in Hinsicht musicalischer Bildung vorget. von den Herren Greisinger, Krow u. dem Chor. sowohl, als andrer wohlthätigen Zwecke wegen, durch die Auflösung derselben niemals verliere. Es sind so schöne Koncert Glasbenega združenja za Štajersko Kräfte vorhanden, daß bey gehöriger Benützung von der v stanovski viteški dvorani v Gradcu, einen, und lebendiger Theilnahme für einen so edlen Zweck, 26. marec 1826 auf der andern Seite, dieser Fall nicht leicht eintreten kann. 86./1. Der Aufmerksame, 29. april 1826, [4]. Dlle. Sophie Linhart aus Wien veranstaltete am Ostersonntag […] Am h. Ostersonntage [26. März] hörten wir im im ständischen Rittersaale, durch die gütige Vorsorge Sr. oberwähnten Locale die rühmlich bekannte Kunstsängerinn Excellenz, des Hrn. Landeshauptmann Grafen von Attems, Dlle. Sophie Linhart aus Wien in einem Concerte. Was die nun ganz in einen Concertsaal umgestaltet, ein großes Vocal-Wiener Kunstblätter seit mehreren Jahren zu ihren Gunsten und Instrumental-Concert, bey welchem sie ziemlichen gesprochen haben, bewährte sich vol kommen. Ihre Stimme Beyfall sich durch ihren Gesang erwarb. […] ist von seltenem Umfang, sehr wohltönend und biegsam; der Vortrag gebildet, in besonders im Recitativ von großer Dobrodelni koncert Glasbenega združenja za Wirkung. Aus der besten Schule hervorgegangen, wird diese Štajersko v stanovski viteški dvorani v Gradcu, Künstlerinn bey dem Wohlklange ihrer Töne und ihrem 3. april 1826 Geschmack in Auswahl der Gesangstücke, wo wie hier, gewiß 87. Der Aufmerksame, 29. april 1826, [4]. aller Orten Beyfall und Ruhm ernten. […] Am 3. d. M. [April] fand abermahl eine große Academie Die Herren Duck und Müller, Mitglieder des ständischen Statt, die von dem zur Beförderung wohlthätiger Zwecke Theaterorchesters unterstützten die Concertgeberinn, stets eifrig mitwirkenden Musikverein zur Unterstützung Ersterer durch sehr lobenswerthen Vortrag von Bravour- der durch Feuer verunglückten Bewohner von Fernitz Variationen für die Violine, Letzterer durch meisterliches in Eile veranstaltet ward. Ungeachtet die zwey kürzlich Spiel eines Flöten-Concertstückes. vorangegangenen Productionen die Wahl der Stücke für Die Ouverturen aus Anakreon von Cherubini, und dieß Mahl zu erschweren schienen, so wurden wir dennoch Almazinde von Pixis wurden mit Präcision ausgeführt. Aus größtentheils mit neuen und interessanten Nummern erfreut. Gefälligkeit übernahm Hr. Anselm Hüttenbrenner bey den Dlle. Sophie Linhart, welche dieses Concertes wegen ihre Gesangnummern den Platz am Clavier, so wie Herr Eduard Abreise verschob, trug mit der an ihr bereits gerühmten Hysel die Leitung des trefflich besetzen Orchesters. Kunstfertigkeit eine Arie, und mit einem sehr geschätzten Das Auditorium was sehr gewählt und zahlreich. Dilettanten, dessen Stimme umfangreich, kraftvoll und nach 371 den besten Mustern gebildet ist, ein Duett vom Rossini 4. Grand-Concerto in A-moll für das Piano-Forte von J. vor. Ein anderes durch Kunstleistungen ausgezeichnetes Hummel, vorgetragen von Frau Marie v. Wagner. Vereinsmitglied, Hr. S* spielte Variationen für die Violine 5. Romanze aus der Oper: Teobaldo ed Isolina von von Mayseder, und wurde seines an Virtuosität gränzenden Morlacchi, vorgetragen von Fräulein Sophie Lienhard. Spieles wegen mit Beysfallsbezeigungen überhäuft. 6. Ouverture zur Oper: L’Italiana in Algiri, von J. Rossini. Eben so Hr. P*, der mit der Flöte ein gefälliges Potpourri mit vieler Gewandtheit und begeisterndem Ausdruck vortrug. Koncert v dvorani Gadolla v Trstu, 30. junij 1826 Den Beschluß dieser Academie machte ein von Kollmann 90./1. L’Osservatore Triestino, 20. junij 1826, 36. gedichteter, und von Anselm Hüttenbrenner componirter ANNUNZIO MUSICALE. großer patriotischer Chor, welcher durch die trefflich La sig. Sofia Linhart viennese, che qualche anno addietro pompöse Musik und durch seine Tendenz das Publikum in canto con ottimo successo in quel a capitale nel ’opera die freudigste Stimmung und Theilnahme setzte. italiana e fianco del a rinomata Borgondio, darà un’academia Der reichliche Ertrag dieses Tonfestes, welcher sich über vocale ed istrumentale venerdì prossimo 23 corrente nel a 1200 fl. WW. belief, ist ein neuer glänzener Beweis von der sala fu Gadolla. großen und beharrlichen Wohlthätigkeitsliebe des hiesigen edelmüthigen Publikums. 90./2. L’Osservatore Triestino, 22. junij 1826, 40. ANNUNZIO MUSICALE. Koncert Sophie Linhart v Ljubljani, Domani sera avrà luogo nel a sala fu Gadol a la già annunziata 22. april 1826 academia vocale ed istrumentale del a signora Sofia Linhart. 88. Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 21. april 1826, 759. 90./3. L’Osservatore Triestino, 4. julij 1826, 60. Anzeige eines großen Vocal- und Instrumental-Concertes. MUSICA. Nachdem Fräulein Sophie Lienhard, Tochter unseres L’accademia del a signora Sofia Linhart di Vienna, che verdienstvollen Historiographen und gewesenen avavamo annuziata per il Venerdì 23 giugnio, e che per landeshauptmannschaftlichen Secretärs Weiland Herrn indisposizione di un soggetto principale che doveva agire Anton Lienhard, die hohe Bewil igung erhalten hat, am nel a medesima fu transportata; ebbe luogo Venerdì 30 detto. künftigen Sonnabende den 22. d. M. zu ihrem Vortheile ein Dotata di un bel ’organo di voce, ammaestrata certamente großes Vocal- und Instrumental-Concert zu geben; so werden ad ottima scuola, immedesimatesi nelle difficultà del ’arte, hiemit alle Freunde der Tonkunst davon in die Kenntniß e resasi familiar la lingua nostra, in modo da non far gesetzt, um diese ausgezeichnete Künstlerinn, welche scorgere l’accento straniero, la signora Linhart cantò nelle sowohl in Wien als auch in der Hauptstadt Steyermarks opera italiane sui teatri di Vienna, ed ora per la prima volta mit ungetheiltem Beyfalle aufgenommen wurde, mit einem scende in Italia; non però come una novizia, che venga per zahlreichen Besuche zu unterstützen. apprendere, ma come una cantata formata, capace di dar saggi Laibach am 19. April 1826. del frutto de’suoi lodoveli studj; e noi portiamo opinione, che dove si farà sentire riscuotera quei medesimi applausi, dei Koncert (akademija) Filharmonične družbe v quali, in tutti i tre pezzi per essa eseguiti, la scelta udienza di Ljubljani, 28. april 1826 quelle sera l’à colmata. 89. Koncertni list Filharmonične družbe, NUK. Philharmonische Gesel schaft in Laibach. Koncert violinista Josepha Kieningerja v hiši Feytag am 28. April 1826, Abends um 7 Uhr, nemškega viteškega reda (Križanke) v Ljubljani, Gesel schaft-Akademie. 1. september 1826 Zum Vortrage kommende Stücke: 91./1. Laibacher Zeitung, 29. avgust 1826, 278. 1. Ouverture zu Demophon, von J. Vogl. Concert-Anzeige. 2. Variationen für Flöte und Orchester-Begleitung von Karl Mit hoher Bewil igung wird Freytag den 1. September Joseph Schol , vorgetragen vom Herrn Jos. Bosizio. Kieninger, Professor der Violine beym steyermärkischen 3. Andante aus der Sinfonia militare, von Jos. Haydn. Musikvereine zu Grätz, auf seiner Zurückreise aus Italien, im 372 Priloga II hiesigen Gesel schafts-Saale ein grosses Instrumental- und diesem Zweck ihre Vaterstadt Laibach zu ihrem künftigen Vocal-Concert zu geben die Ehre haben. Aufenthalte bestimmt hat. Sie hofft um so sicherer, den Das Nähere enthält der Anschlagzettel. strengen Forderungen im Unterrichte zu entsprechen, als über ihre Leistungen und Fähigkeiten in der Kunst 91./2. Koncertni list Filharmonične družbe, NUK. öffentliche Journale für sie sprechen. Sie empfiehlt sich daher Mit hoher Bewil igung wird Freytag den 1. September den verehrten Bewohnern Laibachs, welche ihre Kinder und 1826 im Saale der philharmonischen Gesel schaft Joseph Pflegliche an diesem Unterreicht wollen Theil nehmen lassen, Kieninger, Professor der Violine beym steyermärkischen und schmeichelt sich im Voraus, ihr Unternehmen mit dem Musikvereine zu Grätz, auf seiner Rückreise aus Italien ein günstigen Erfolg gekrönt zu sehen. großes Vocal- und Instrumental-Concert zu geben, die Ehre Ihre Wohnung ist in der Capuciner-Vorstadt H. Nr. 10, haben. hinter dem Franciscaner-Kloster. Vorkommende Stücke: Erste Abtheilung. Koncert violinista Josepha Benescha v hiši 1. Ouverture zur Oper: der Barbier von Sevil a von Rossini. nemškega viteškega reda (Križanke) v Ljubljani, 2. Große Polonais für die Violin von Pechatschek, 2. december 1826 vorgetragen vom Concertgeber. 93./1. Laibacher Zeitung, 1. december 1826, 386. 3. Duett für Sopran und Alt, aus der Oper: Richard und Anzeige. Zoraide, von Rossini, vorgetragen von Fr. R. und A. S. Mit hoher Bewil igung wird Samstag den 2. December l. J. [Amalie Sassenberg?] um 7 Uhr, Hr. Joseph Benesch, Tonkünstler und Orchester-Zweyte Abtheilung. Director der löbl. philharmonischen Gesel schaft, zu 1. Polonaise für das ganze Orchester, von Schneider. seinem Vortheile ein grosses Vocal- und Instrumental- 2. Sopran-Arie mit Violin-Solo, aus der Oper: Tancred von Concert im Saale des deutschen Ordens-Hauses geben. Rossini, vorgetragen vom Fräulein Sophie Linhard, und Die schönen Genüsse, deren sich Laibach durch das dem Concertgeber. ausgezeichnete Spiel dieses Mannes so häufig erfreut, und 3. Variationen für das Piano-Forte von Winkler, vorgetragen das Bestreben desselben, durch die getroffene Wahl der, bey vom Herrn Carl Ullepitsch. dieser Gelegenheit zum Vortrage kommenden Tonwerke 4. Tenor-Arie aus der Oper: Joseph und seine Brüder (Ach berechtigen, die (P. T.) Freunde der Tonkunst und die um sonst Pharo) von Mehûl, vorgetragen vom Herrn R. S. kunstsinnigen Bewohner dieser Provinzial-Hauptstadt auf 5. Variationen für die Violine, von Mayseder, seinen Freund diese musikalische Abend-Unterhaltung mit dem Wunsche Paganini gewidmet, vorgetragen vom Concertgeber. aufmerksam zu machen, dass sich der Concertgeber der Eintritts-Preis 20 kr. gewohnten gütigen Anerkennung seiner Verdienste erfreuen Der Anfang ist um 7 Uhr. möchte. Laibach am 1. December 1826. Oglas Sophie Linhart za pouk petja v Ljubljani, oktober 1826 93./2. Koncertni list Filharmonične družbe, NUK. 92. Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 24. oktober Mit hoher Bewil igung wird heute Samstag den 2. December 1826, 2032; 27. oktober 1826, 2039; 31. oktober 1826, 1826, im Saale des deutschen Ordens-Hause Joseph Benesch 2059; 3. november 1826, 2086. ein großes Vocal- und Instrumental-Concert zu geben die Gesang-Unterricht. Ehre haben. Sophie Linhart, von Wien, (Tochter des verstorbenen k. k. Zum Vortrage kommende Stücke: Gub. Secretärs in Laibach und Geschichtsschreibers von Erste Abtheilung. Krain), Schülerinn des berühmten Tomaselli und des 1. Ouverture aus der Oper: Oberon, von Carl M. von Weber. Capellmeisters Salieri, Mitglied des Musik-Vereins in Wien 2. 8tes Concert (in modo di Scena cantante) für die Violine und der Laibacher philharmonischen Gesel schaft, gibt von L. Spohr, vorgetragen von Concertgeber. sich die Ehre, den kunstsinnigen Bewohnern Laibachs 3. Scena e Cavatina aus der Oper Balduino von S. die ergebenste Anzeige zu machen, daß sie gesonnen ist, Mercadante, gesungen von Fräulein Sophie Lienhard. im Gesange gründlichen Unterricht zu ertheilen, und zu 4. Große Variationen für 2 Forte-Piano zu 8 Hände mit 373 Orchester-Begleitung, von F. Kalkbrenner, vorgetragen 4. Variationen über ein beliebtes Thema für Piano-Forte, mit von Fräulein Therese Freyinn von B. Frau Marie von Orchester-Begleitung, componirt und vorgetragen vom W[agner]. Fräulein Julie v. K. und Fräulein Marie v. K. Concertgeber. Zweyte Abtheilung. Der Eintritts-Preis ist 20 kr. 1. Ouverture zu der Oper: Freyschütz von C. M. von Weber. Der Anfang ist um 7 Uhr. 2. Concertant-Variationen für Forte-Piano und Violine von P. Pixis, vorgetragen von Frau [Marie] v. W[agner] und dem Poslovilni koncert Sophie Linhart v redutni Concertgeber. dvorani v Ljubljani, 17. avgust 1827 3. Cavatina von N. Vaccaj, gesungen von Fräulein Sophie 95./1. Laibacher Zeitung, 17. avgust 1827, 272. Lienhard. Anzeige. 4. Drey russische Arien varirt, für die Violine von L. Maurer Freytag den 17. l. M. Abends um 1/2 acht Uhr, wird Fräulein mit Orchester-Begleitung, vorgetragen vom Concertgeber. Sophie Lienhard, im hiesigen landständischen RedoutenSaale, unter Mitwirkung der philharmonischen Gesel schaft, Koncert pianista Maximiliana Josepha Leidesdorfa zum Abschiede von Laibach, ein grosses Vocal- und v hiši nemškega viteškega reda (Križanke) v Instrumental-Concert geben. Ljubljani, 13. december 1826 Die ausgezeichneten Genüsse, welche den Freunden der 94./1. Laibacher Zeitung, 12. december 1826, 398. Tonkunst während dem längeren hierortigen Aufenthalte Anzeige. dieser schätzbaren Künstlerinn zu Theil wurden; dann das Herr Leidesdorf, der rühmlichst bekannte Virtuose auf Streben, dieses Abschieds-Concert mit den besten und dem Forte-Piano und Compositeur, wird bey seiner beliebtesten Tonwerken auszuschmücken, sind genügende Durchreise, Mittwoch den 13. l. M., Abends um 7 Uhr, im Triebfedern, der Concertgeberinn einen zahlreichen Saale des deutschen Ordens-Hauses ein grosses Vocal- und Zuspruch zu verbürgen. Instrumental-Concert geben. Laibach am 12. December 1826. 95./2. Pismo Fidelija Terpinca soprogi Jožefini Terpinc, Ljubljana, brez datuma [morda 18. avgust 1827] – 94./2. Koncertni list Filharmonične družbe, NUK. SI_ZAL_LJU/0296, š. 35, ovoj 1, pismo 24; Budna-Kodrič, Mit hoher Bewil igung wird heute Mittwoch den 13. Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc, zv. 1, 163. December 1826, im Saale des deutschen Ordens-Hauses Samstag 2 Uhr Nach dem Essen. M. J. Leidesdorf aus Wien, bey seiner Durchreise nach Italien Liebe gute u[nd] böse Pepi! ein großes Vocal- und Instrumental-Concert zu geben die […] Vorgestern brachte ich die Nacht mit Carl in Ehre haben. Kaltenbrunn zu, gestern hier, u[nd] war Abends in der Zum Vortrage kommende Stücke: Accademie der Lienhard mit Anderle, Eleonore H. sang, ich Erste Abtheilung verspättete es aber, es soll nach Urtheil anderer alles ziemlich 1. Ouverture von Stunz. mittelmäßig ausgefallen seyn. […] Gestern während der 2. Recitativ und Arie von Vaccaj, zur Oper: Donna Caritea, Accademie erhielt ich gerade vor den Redouten Gebäude, dieß gesungen von Fräulein Sophie Lienhard. Bouquet von H. Apoth. Wagner für Dich, u[nd] weil solches 3. Concertino für das Piano-Forte, mit Orchester-Begleitung, zu groß war um selbes in der Accademie verborgen zu halten, componirt und vorgetragen vom Concertgeber. so versteckte ich’s, auf der Statue vor der St. Jakobs-Kirche, 4. Chor der Richter aus der Oper: Emma di Resburgo, von welches ich nachdem wieder abhollte. […] Dein Dich innigst Mayerbeer. liebender verpante [verbannte ?] Fidelis. Zweyte Abtheilung 1. Ouverture, von Pavesi. Koncert Sophie Linhart v dvorani Združenja 2. Großes Rondeau für die Violine, mit Orchester-Begleitung, prijateljev glasbe na Dunaju, 11. november 1827 componirt und vorgetragen von Herrn Jos. Benesch. 96./1. Chronologisches Verzeichniß aller auf den fünf 3. Arie aus der Oper: Das Lotterie-Los. (Nein, ich singe nicht Theatern Wien’s gegebenen Vorstel ungen, 43. mein Herr,) von Isouard, vorgetragen von Frau Amalie Am 11. [November] Ebendaselbst [Im Vereins-Saale]: Priv. Maschek. Unterhalt. der Dlle Sophie Linhart. 1. Violin-Quartett, von 374 Priloga II Wassermann. 2. Arie v. Vaccaj, ges. v. Dlle. L[inhart]. 3. Pfte. Trio, vorg. v. den Hrn. Budler, Bogner, (Flöte) und L[eopold] Nastop Sophie Linhart v Stanovskem gledališču v Böhm, (Violoncel ). 4. Duett mit Chor, von Paccini, ges. v. Brnu med dejanji gledališke igre, 14. december 1827 Dlle. L[inhart] mit einem Hrn. Dilettanten. 5. Violin-Rondo, 97. Tham, Brünner Theater-Almanach, 6. comp. u. vorg. v. Hrn. Hellmesberger. 6. Arie m. Chor. v. Den 14. [Dezember] Gabriele [von Ignaz Franz Castel i]. In Mercadante, ges. v. Dlle. Linhart. den Zwischenakten sang Dlle. Linhardt italienische Arien. 96./2. Allgemeine musikalische Zeitung, 9. januar 1828, 31. Aprobacijski izpit Josepha Heuschoberja v Am 11ten, im Saale des Musikvereins: Privat-Unterhaltung izobraževalni ustanovi za učitelje pri vzorčni šoli der Dem. Sophie Einhart [ sic]. Sie selbst sang; die Hrn. sv. Ane na Dunaju, 25. junij 1830 Budler, Hellmesberger, Bogner und Leopold Böhm 98. II. Nahmens-Verzeichniß der privatim geprüften spielten Pianoforte, Violine, Flöte und Violoncel ; gut, wie Lehramts-Cadidaten vom Jahre 1825 bis 1833 inclusive. gewöhnlich. Was vorkam, war weder neu, noch interessant. ÖAW, St. Anna, B 74. Für Schul-Candidaten und Hauslehrer. 96./3. Berliner Allgemeine musikalische Zeitung, 9. januar Vorzeiger dessen H. Jos. Heuschober, hat in der k. k. Normal-1828, 15. Haupschule bey St. Anna dem neun monathlichen Unterrichte Wien, im November [1827]. für Schul-Candidaten und Hauslehrer beygewohnet, und bey […] Die Konzerte fangen bereits wieder an, ihr Unwesen der Prüfung bewiesen, daß er erlernet hat: zu treiben. Eines derselben veranstaltete der Opern-Sänger Die Grundsätze der Unterweisung gut Seipelt, zur Unterstützung seiner durch Feuer verunglückten Die Religionslehre sehr gut Landsleute im ungarischen Marktflecken Raggendorf, Die Deutsche Current-Schrift sehr gut wobei sein Töchterlein das Hammerklavier bearbeitete; Die Lateinische Schrift sehr gut ein zweites zum Besten des Blindeninstitutes, gab der Die Kanzlleyschrift sehr gut gleichfalls gesichtslose Lehrer an demselben, Herr Franz Die Rechtschreibung sehr gut Mennen, und bewährte sich als tüchtiger Pianist in dem Die Aussprache sehr gut Cis-moll Konzerte von Ries; ein drittes verdanken wir Die Deutsche Sprachlehre gut dem egoistischen Eigendünkel eines heimischen Flötisten, Die Rechenkunst gut nomine Ziegelhauser; No. 4. war die Kunstproduktion des Die Geographie gut Ritters Antonio dall’Occa, auf einen Diminutiv-Kontrabass Die Schreibart gut und in No. 5. sang Demoiselle Linhart allerlei italienische Das Verfahren Sächelchen, beide gehören der Vergangenheit an, und sollten bey dem Buchstabenerkennen gut bil ig auf ihren wirklichen, oder eingebildeten Lorbeeren Buchstabieren gut ausruhen. […] Lesen gut Schönschreiben sehr gut 96./4. Abend-Zeitung [Dresden in Leipzig], 11. januar Rechtschreiben gut 1828, 40. Dictando-Schreiben gut Nachrichten aus dem Gebiete der Künste und Wissenschaften. bey der Deutschen Sprachlehre gut Aus Wien. Von den Monaten November und December 1827. Rechenkunst gut […] Ein Fräulein Linhart, welches eine angenehme Geographie gut Stimme besitzt, gab für öffentliches Geld eine musikalische Naturlehre / Privatunterhaltung. Was dieses Fräulein für einen Geschmack Schreibart gut hat und für Zuhörer wünschte, zeigte sich aus den Namen bey dem Vortrage der Religionslehre gut der Tonsetzer, von welchen sie Arien sang. Es waren Vaccai, Mit Rücksicht auf die beygeschriebenen Anmerkungen kann Pacini und Mercadante. man denselben als Privat-Lehrer denen, die seiner nöthig haben, empfehlen. Wien by St. Anna den 19. Aprill 1830. 25. Juni 1830. Diöc. Schulen-Oberaufseher Director d. k. k. N. Hauptschule. 375 entbinden und denenselben diese politische Eheconsens zu Pritožba Josepha Heuschoberja in Sophie Linhart ertheilen. zoper zahtevo gubernija o predložitvi dovoljenja Laibach den 7. April 1831. za poroko, 7. april 1831 Jos. Heuschober mp. 99. ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, t. e. 48/17, 1831, Sophie Linhart mp. št. 8115. Hochlöbliches K. K. Gubernium! Mnenje policijske direkcije v Ljubljani o Josephu in Nach Inhalt der magistrat. Verordnung sub det. 6 d. M. Z. Sophie Heuschober ob ustanovitvi šolske ustanove, 1609 wurde dem gehorsamst Unterzeichneten der politische 29. april 1831 Consens zur Eheschließung aus dem Grunde verweigert, weil 100. ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, 1831, t. e. 55/89, Bräutigam zur einheimischen Bevölkerung dieses Bezirks št. 10.211. nicht gehört, und die Ausfertigung der Ehelizenz nur der Hochlöbliches K. K. Laender-Gubernium! Geburtsobrigkeit zusteht. In ehrerbietigster Befolgung des hohen Auftrags vom 23. Gegen diese Erledigung finden sich die gehorsamst d. M. Z. 9041 dessen Beilagen im Anschluße rückfolgt, wird Unterzeichneten beschwert und ergreifen dagegen folgenden gehorsamst berichtet, daß Joseph Heuschober Schullehrers- Recurs Sohn aus Goisern bei Ebensee, und seine Gattin, Tochter Der Bittsteller Joseph Heuschober befindet sich seit seiner des verstorbenen Sekretärs bei hierortigen k. k. Landesstelle frühesten Jugend von seinem Geburtsorte abwesend und Anton Linhart, eine vorzüglich gute Ausbildung erhalten hielt sich theils in Gratz und Wien in Studium auf, theils aber haben, sich in jeder Hinsicht lobenswürdig betragen, und auf dem Lande als Erzieher der Jugend. Er steht mit seinem daher in Betreff der zu errichtenden Knaben-Kost- und Geburtsorte in gar keiner Verbindung mehr, und befindet Erziehungs-Anstalt kein polizeilicher Anstand gegen ihre als ein in jeder Hinsicht freyer Individuum keineswegs in Personen obwaltet. der Verpflichtung von der Geburtsobrigkeit den politischen Laibach am 29. April 831 Eheconsens einhohlen zu müßen. Bey Unpäßlichkeit des k. k. Gubernial Raths und Sollte die k. k. Hohe Landesstelle in des Erwerbs der Polizeydirectors gehorsamsten Bittsteller ein Mißtrauen setzen, so wird Kremnizer mp., K. K. Rath hier blos erwähnt, daß der Bräutigam als ein geprüfter Privatlehrer laut 2s. et 3s. und die Braut als Gesangkünstlerin Vzgojni načrt zasebne vzgojne in izobraževalne und Erzieherin Fähigkeiten genug besitzen, um eine Familie ustanove Josepha Heuschoberja (1831) unterhalten zu können; dieselben beabsichten auch ein 101. ARS, SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura VIII, Privat-Erziehungs-Institut hier in Laibach zu errichten, und 1831, t. e. 55/89, št. 10.211. hiezu die Genehmigung der Hohen k. k. Landesstelle zu Erziehungsplan und Uibersicht der Bedingniße zur erbitten. Aufnahme der Zöglinge, welche sowohl den öffentlichen Da gegenwärtig der Fall nicht einzutreten scheint, daß Unterrichte beiwohnen, als auch wegen Nichtkenntniß der politische Eheconsens von Seite der Geburtsobrigkeit der deutschen Sprache oder anderer Hindernisse ihre erforderlich wäre, da ferner diese Ehe bei der Pfarre St. Studien privat fortzusetzen gezwungen sind in der Knaben- Margarethen in Unterkrain, wo sich die gehorsamsten Erziehungsanstalt des Jos. Heuschober approbirten Bittsteller bisher aufgehalten haben, bereits zweymal Privatlehrers sämmtlicher Gegenstände des Gymnasiums aufgebothen wurde, sohin derzeit bis 11. d. M. nicht und der Normalschule. mehr möglich ist den Eheconsens von der H[err]sch[a]ft Bei meinem innigsten Wünsche durch Bildung der Jugend Wildenstein in Österreich ob der En[n]s zu erhalten, so wird auch einen Theil zur Vervol kommnung der Menschheit hiemit im Reineswege gehorsamst gebethen: beizutragen, habe ich mir, im Gefühle, durch das Studium der Das Hochlöbliche K. K. Gubernium geruhe den Erziehung und durch vieljährige beobachtende Erfahrung Unterzeichneten Jos. Heuschober zur Eheschließung der Ehe zu dem schönen und edlen Geschäfte berufen zu seyn, mit der unterzeichneten Sophie Linhart von der Beibringung Folgendes zum Hauptziele vorgesteckt: Meine Zöglinge des politischen Eheconsens seiner Geburtsobrigkeit zu zu sittlich guten, und für ihre kunftigen Berufsgeschäfte 376 Priloga II taugliche Menschen zu bilden. Dem zu Folge ist es meine 12 Paar Strümpfe oder Fußsocken, Hauptbeschäftigung, die Zöglinge, wie Kinder eines Hauses, 6 Betttücher – 2 Kopfkissen Uiberzüge, stets vor Augen zu haben, vom Morgen bis zum Abend sie 6 Handtücher – 6 Servietten, zu leiten, über sie zu wachen, und überhaupt sie physisch, 1 Besteck – 1 Spiegel sammt Kämmen, moralisch und intellectuell zu bilden. 4 Paar Stiefeln, An Bettgewand: 1 Matratze – 1 gehefteten Strochsack, 1 A. Decke – 1 Kopfkissen – 4 Nachtleibeln In Betreff der physischen Erziehung, wird Alles was der Gesundheit des Körpers, der Entwicklung und Zunahme B. der Kräfte und einem liebevollen Äußern zuträglich ist, Intellectuelle und moralische Bildung hat von jeher das herbei zu führen und zu befördern, alles hierauf nachtheilig liebste und heiligste Geschäft des Unternehmers, als eines Einwirkende zu verhüthen gesucht. vieljährigen Erziehers in den angesehnlichsten Häusern, ausgemacht. Er weiß daher aus langer Erfahrung, wie Deßhalb besteht folgende Hausordnung nothwendig es sey, daß die Wahl, Menge, Zusammenstellung, Die Zöglinge müßen: Aufeinanderfolge der Lehrgegenstände, auf den Hauptzweck 1. sich der strengsten Reinlichkeit befließen, besonders mit einer allgemeinen Entwicklung der Geisteskräfte, Erhebung Waschen, zu diesem Zwecke wird auch im Institute ein des Gemüthes, Veredlung des Geschmackes, Schärfung der eigens Badezimmer sich befinden; Urtheils, gehörige Richtung des Willens, Gestaltung eines 2. zur bestimmte Stunde das Frühstück, Mittags und echt männlichen Characters berechnet werden. Abendmahl einnehmen. In diesem Geiste wird nun mit den dem Institute 3. hinreichend, und dem gebildeten Stande gemäß, mit einer anvertrauten Zöglingen vorgegangen. wohlbereiteten Kost genährt. Gewöhnung zur Arbeitsamkeit, zur Genauigkeit in allen 4. vor schädlichen Speisen und heimlichen Näschereien Dingen, zur Reinlichkeit und Ordnung, zur Ehrlichkeit, behüthet und vor gefährlichen Trinken bewahret werden. Verträglichkeit, Achtung gegen Höhere und Wahrheitsliebe, 5. dürfen sie nur unter Aufsicht sich des Morgens an des Entwöhnung etwaiger Unarten, Ungezogenheiten und Abends auskleiden. Untugenden, Erwärmung des Gemüthes für Gott und 6. mangelt es nicht an Obhuth darüber, daß sie in Religion, Beharrlichkeit im Guten; – diese unumgänglichen beleuchteten Schlafgemächern ruhig schlafen. Erfordernisse einer wahrhaft sittlichen und wohlgefälligen 7. wird für Unterbrechung des allzulangen aufhaltenden Ausbildung zu erreichen, werden folgende Mittel Sitzens durch Erhohlung und zwar nach Jahreszeit und hauptsächlich angewendet. Witterung, in freyer Luft gesorgt. 1. Ein beständiges Wachen, Belehren, Warnen, Belohnen 8. werden die Zimmer stets gesäubert und gelüftet und und Strafen. die Zöglinge, der frischen Luft und Bewegung halber, 2. Ein unermüdetes Mitwirken und Teilnehmen an jeder von dem Vorsteher selbst bei unschädlicher Witterung Beschäftigung, so wie auch an jeder Erheiterung von Seite spatzieren geführt. des Vorstehers und seiner Gehülfen. 9. Wird sehr genau auf Reinlichkeit der Kleidung und 3. Gemeinschaftliche Gebethe Morgens, Mittags, und Wäsche, sowohl am Hausrathe als am Leibe der Zöglinge Abends. gesehen; und aus eben dieser Ursache befinden sich 4. Veranstaltung gewählter Lectüre, besonders während der in dem Institute zur Reinigung der Wäsche und der Dauer des Winters. Leibeskleidung, Bestellung des Tisches und Servirung bei 5. Bedachtsame, zweckmässige Tischgespräche in demselben, eigene Diener mit der Unterkunft im Institute. lateinischer, besonders aber französischer, als anerkannten Im Uibrigen wird Conversations-Sprache, und eine unabläßige Obsicht auf 10. in dem Institute als Norm eingeführet, daß jeder Zögling alles, was zum guten Tone gehört, weßhalb sowohl Mittags bei seinem Eintritte folgende Stücke mitbringe: als Abends der Vorsteher sammt Frau gemeinschaftlich bei 6 Tag- und 4 Nachthemden, einem Tische mit den Zöglingen speisen. 6 Unterziehhosen – 12 Sacktücher, 377 C. Oeconomie gemeldet, widrigens der Betrag einer vierteljährlichen Es erübrigt von den Bedingnissen zu sprechen, gegen deren Pensionsbezahlung zu entrichten ist. Erfüllung denen Eltern die Leistungen zugesagt werden: 1. Für Wohnung, welche, der zuträglichen Luft und nöthigen Die Französische und Italienische Sprache wird in zwey Lichtes wegen, auf einem freyen Platze dem Wünsche Jahrgängen gelehrt. entspricht. Erster Jahrgang: Lesen, Sprechen – Schreiben. 2. Für Kost, als: Zweiter Jahrgang: Grammaticalischer Unterricht, schriftliche Frühstuck: Aufsätze und Erklärung der Classiker. Kaffeh oder Chiocolade, welches von beiden dem Der Unterricht in der französischen Sprache muß bei jedem, Zöglinge angewohnt oder zuträglicher ist, mit feinen selbst bei dem schwächsteren Zöglinge, besonders gedeihen, Semmeln. und in kurzer Zeit die erwarteten Früchte bringen, weil dem Mittagsmahl: theoretischen Unterrichte in dieser Sprache wöchentlich Drey gut zubereitete Speisen. An Sonn- und Feyertagen 10 Stunden gewidmet werden, und der Vorsteher und seine vier Speisen, wie auch an besonderen Tagen, als an Gemahlin den Tag hindurch französisch sprechen. Namens- und Geburtstagen, eben so den Tagen nach Jedes Tagwerk schließt der Vorsteher damit, daß er wohlbestandener Prüfung. sämmtlichen dazu geeigneten Zöglinge, eine, wenn auch Vesperbrot: kurze, Vorlesung hält, wo bei der Wahl immer auf das Schöne Weißes Hausbrot mit Obst, Mai und Juni Butterbrot. verbunden mit dem [sic] nützlichen Rücksicht genommen Nachtmahl: wird. Suppe und eine auch zwey leicht verdauliche Speisen. Jos. Heuschober mp. 3. Für Widerholung der im öffentlichen Unterrichte vorgetragenen Gegenstände. Alle Eltern und Vormünder werden höfentlichst ersucht 4. Für Unterricht in der französischen und italienischer meinem Hausgesinde ein durch Trinkgeld oder andere Sprache Geschenke Anlaß zu einer nidrigen die Harmonie des ist als jährliche Pension 250 f. Mze. festgesetzt, und Ganzen störrenden und folglich auch dem Begünstigten vierteljährig voraus zu entrichten; schädlichen Parteylichkeit gegen einen oder den anderen Zöglinge, welche privat studieren, wie auch der Zögling zu geben, sondern beim Eintritte des einen Jahres Unterricht in Musik, Zeichnen, englischer Sprache, für jeden Zögling 5 f. Mze. Mir zu entrichten, die ich dann Tanzen etc. unterliegen besonderen nach dem größeren unter die Dienstleute nach dem Maßstabe ihrer Verwendung Kostenaufwande zu berechnenden Bedingnissen. vertheilen werde. 5. Jeder Zögling übernimmt bei seinem Eintritte ein gleichförmiges Mobiliar bestehend in einer Bettstatt Dovoljenje gubernija za ustanovitev zasebne und einem Nachttische und einer Louvertdecke sammt vzgojne in izobraževalne ustanove Josepha Rahmen. Für diese Gegenstände werden 18 f. Mze. erlegt. Heuschoberja, 5. maj 1831 Sie können dem Zöglinge bei dem einstigen Austritte 102. NŠAL 31, šk. 3 c, f. 1/1/3, leto 1831, št. 573. gegen einen bil igen Abnützungsbetrag abgelöset werden. An das Hochwürdige Fürstbischöpfliche Consistorium zu 6. Uiber die Auslagen für Schulbücher – Landkarten – Laibach. Schreibrequisiten, wie auch für Ausbesserung der Wäsche Das Gubernium hat dem Joseph Heuschober approbirten wird nach Verlauf eines jeden Vierteljahres die genaueste Privatlehrer sämmtlicher Lehrgegenstände des Gymnasiums Rechnung vorgelegt. und der Normalschule die nachgesuchte Bewil igung, eine 7. Während des Schuljahres können die Zöglinge an Sonn- Knabenkost- und Erziehungsanstalt zu Laibach in der Art und Festtagen von Morgens früh bis Abends 8 Uhr errichten zu dürfen, daß die demselben von den respektirten dorthin abgehohlt werden, wohin ihre resp. Eltern oder Aeltern anvertrauten Knaben in der Regel die öffentlichen Vormünder es ausdrücklich erlaubt haben, und dann nur, Schulen besuchen, und zu Hause über die vorgeschriebenen wenn sie die Woche hindurch fleißig und gesittet waren. Studiergegenstände nur Korrepetitionen erhalten sollen, 8. Der Austritt eines Zöglings wird ein Vierteljahr vorher ertheilt. Hiebei wurde Heuschober auf die Beobachtung 378 Priloga II der diesfalls bestehenden Vorschriften in den §.§. 125. bis der philharmonischen Gesel schaft der Frau Sophie 131. der deutschen Schulverfassung angewiesen, und auch Heuschober, gebornen Linhart, Ehrenmitglied der Musikvereine ausdrücklich der Aufsicht des Herrn Ortspfarrers, und des zu Wien und Laibach bewil igte Concert im gewöhnlichen Herrn Schuloberaufsehers untergeordnet. – Gesel schafts-Saale Statt finden. In wiefern Heuschober vorhat, auch Privatstudierende bei Es wird keine Mühe gespart werden, den Freunden der sich in der Kostanstalt aufzunehmen, wird aber bemerkt, daß Tonkunst durch diese mit besonderem Fleisse arrangirte derselbe sowohl, als auch die bezüglichen Privatstudierenden Akademie einen möglichst hohen Kunstgenuss zu verschaffen. an die strenge Beobachtung der diesfalls bestehenden Sophie Linhart, Tochter eines hochgefeierten, vaterländischen allerhöchsten Vorschriften (Gubernial Kurrende vom Schriftstellers dürfte als ausgezeichnete Sängerinn auf die 19ten April 1827, Zahl 7853) verpflichtet bleiben. Theilnahme ihrer edlen Landsleute und aller Kunstfreunde Hiervon wird das Hochwürde Fürstbischöfliche um so mehr Anspruch machen können, und sich eines Konsistorium in die Kenntniß gesetzt. zahlreichen Concertbesuches zu erfreuen haben, als ihr Laibach den 5ten May 1831. bereits bekannter Entschluss, ihrem Vaterlande durch Schmidburg Bildung der weiblichen Jugend und dem hiesigen Vereine durch stete bereitwil ige Mitwirkung bei musikalischen Obvestilo o ustanovitvi zasebne vzgojne in Productionen nützlich zu werden, wohl alle Berücksichtigung izobraževalne ustanove Josepha Heuschoberja, verdient. maj 1831 Laibach am 23. Mai 1831. 103. Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 17. maj 1831, 394; 26. maj 1831, 433; 28. maj 1831, 446. 104./2. Koncertni list Filharmonične družbe, NUK. Ankündigung einer Erziehungsanstalt für Knaben. Mit hoher Bewil igung wird SOPHIE HEUSCHOBER, Der Unterzeichnete hat die Ehre bekannt zu machen, daß geborne LINHARD, Ehrenmitglied der philharmonischen mir hoher Bewil igung des k. k. Guberniums, im Verlaufe Gesel schaft zu Laibach, und der Gesel schaft der Musik- des Monats August, eine Lehr- und Erziehungsanstalt für Freunde des Oesterreichischen Kaiserstaates, Freitag den öffentlich, als auch Privat-Studierende, aus den deutschen und 27. Mai 1831, unter Mitwirkung der philharmonischen lateinischen Schulen in Laibach bestehen werde, nebstbei Gesel schaft ein großes Vocal- und Instrumental-CONCERT wird der Unterricht in der französischen und italienischen im Saale des Deutsch-Ordens-Hauses zu geben die Ehre Sprache, im Zeichnen, in der Musik &c. verbunden. Der haben. Unternehmer war viele Jahre bei ansehnlichen Familien in Zum Vortrage kommen Stücke: Wien, Lehrer und Erzieher, und glaubt bei dem Bewußtstein 1. Ouverture, von Johann Nep. Hummel. gewissenhafter Erfüllung übernommener Verpflichtungen 2. Recitativo e Cavatina (Deh, m’inspira o ciel clemente); aus versichern zu können, daß die seiner Obsorge anvertraute der Oper: La donna caritea, von Vaccaj: vorgetragen von Jugend zu körperlich und geistig gesunden Menschen der Concertgeberin. heranreifen sol . Ein gedruckter Plan, welcher bei mir zu 3. Fantasie für die Flöte, mit Begleitung des Orchesters, haben, wird dasjenige, was man sich zur Hauptaufgabe komponirt und vorgetragen vom Herrn Joseph Bosizio. gemacht hat, ausführlich enthalten, und nebst den 4. Duetto (se libertà t’è cara), aus der Oper: Aureliano in Bedingungen der Aufnahme die Uebersicht des Ganzen Palmira, von Rossini; vorgetragen vom Herrn Theodor darlegen. Steiner und der Concergeberin. Jos. Heuschober, 5. Widerspruch, Vocal-Quartett mit Begleitung des Piano- Kapuziner-Vorstadt, Nr. 10. Forte, von Schubert; vorgetragen von den Herren Steiner, Schrapöck, Partsch und Heuschober. Koncert Sophie Heuschober v hiši nemškega 6. Duett aus der Oper: Sargino (Voi con vedeste mai), von viteškega reda (Križanke) v Ljubljani, 27. maj 1831 Paer; vorgetragen von der Frau Amalie Maschek und der 104./1. Laibacher Zeitung, 26. maj 1831, 168. Concergeberin. Concert-Anzeige. 7. Großes Concert für das Piano-Forte, von Joh. Nep. Freitag den 27. d. M. [Mai] wird das von der löbl. Direction Hummel; vorgetragen vom Fräulein Amalie Oblak. 379 8. Arie con coro (voi mi chiamaste al trono) aus der Oper: Zadig e Astartea, von Vaccaj; vorgetragen von der Prošnja Josepha Heuschoberja guberniju o izdaji Concergeberin. dovoljenja za šolsko ustanovo v italijanskih Der Anfang ist um halb 8 Uhr. Eintritts-Preis 20 Kreuzer. provincah, 10. avgust 1833 106. ARS, SI AS 14, t. e. 55/147, št. 18.645. 104./3. Der Wanderer, 1. junij 1831, [4]. Hochlöbliches K. K. Gubernium! Laibach. Uiber das Gesuch de praes. 18 Ap. 1831 Zahl 9041/1428 Am 27. Mai gab Frau Sophie Heuschober, geborne wurde dem gehorsamst Unterzeichneten die Errichtung eines Linhart (unter letzterem Namen von längerer Zeit als Lehr- und Erziehungs-Instituts zu Laibach gnädigs bewil iget, eine ausgezeichnete Dilettantinn im Gesange bekannt), und diese hohe Bewil igung mittels Bescheides […] vom Ehrenmitglied der Musikvereine zu Wien und Laibach, ein 5. Mai 1831 erlediget. großes Concert im Gesel schaftssaale. Da aber der gehorsamst Unterzeichnete zur Ausweisung dieses gnädigst bewil igten Befügnisses in anderen 104./4. Allgemeiner Musikalischer Anzeiger, 16. junij 1831, 95. Provinzen, vorzüglich im Küstenlande und im lombardischen Am 27. May veranstaltete die philharmonische Gesel schaft Königreiche auf der Universität zu Padua ein förmliches zu Laibach für ihr Ehrenmitglied, Frau Sophie Heuschober, Decret nothwendig hat, so ist er zu der gehorsamsten Bitte geborne Linhart, ein Concert im Gesel schaftssaale. Sie genöthiget: hat diese Unterstützung durch ihr thätiges Mitwirken bey Ein Hochlöbliches K. K. Gubernium geruhe ihm über der Productionen des Vereins, und durch ihren Eifer in obgedachte hohe Bewil igung ein förmliches Decret musikalischer Bildung der weiblichen Jugend verdient. ausstel en zu lassen. Laibach am 10. Aug. 1833 Sprememba naslova zasebne vzgojne in JosHeuschober mp. izobraževalne ustanove Josepha Heuschoberja, 16. oktober 1832 Zapisnik mestnega in deželnega sodišča v Ljubljani: 105. Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 18. oktober 1832, tožba Sophie Heuschober proti Ignacu Deteli, 984; 20. oktober 1832, 988; Intelligenz-Blatt zur Laibacher 27. avgust 1833 Zeitung, 23. oktober 1832, 546. 107. ARS, SI AS 307, 3D, št. 2736. Wohnung-Veränderung. Referat Der Gefertigte gibt sich die Ehre allen seinen Gönnern und in der Rechtssache der Sophie Heuschober, gebornen Freunden ergebenst anzuzeigen, daß er seine Wohnung in Linhart, unter Vertrettung Dris Oblack wider Ignatz Detela das Freiherr v. Rastern’sche Haus, am St. Jacobs-Platze, im unter Vertrettung Dris Lindner puncto Bezahlung der aus ersten Stocke überträgt, und ersucht, ihn dort mit geneigten einer Bürgschaftsleistung schuldigen 50 f. C.M. c. e. c. und Aufträgen zu beehren. Ebenfalls kann die bis jetzt in Miethe Rechtfertigung der Superpraenotation der fraglichen 50 gehabte Wohnung im Hause Nr. 14, im zweiten Stocke, f. samt Klags und Exekutions-Kosten auf den intabulirten nächst der Schusterbrucke, in die Aftermiethe gegen bil ige mütterlichen Erbtheil des Geklagten zu 421 f. über das über Bedignisse sogleich genommen werden. beiderseitig verhandelte Nothdruften am 28ten Juli [1]834 Laibach den 16. October 1832. geschloßene mündliches Verfahren. Joseph Heuschber, I. Klage de praes. 27ten Aug. [1]833. Inhaber und Vorsteher des Lehr- und Erziehungs-Instituts für Im Jahre 1826 im Herbste, als Klägerinn eine Reise nach männliche Jugend. Wien machte, bath sie ihr Neffe Ignatz Dettela auf das dringenste ihn mitzunehmen, damit er dort einen Dienst für sich aufsuche. Klägerin wil fahrte seine Bitte, und als er dasselbst seinen Plan nicht realisiren konnte, wollte er wieder mit ihr zurückreisen, und bath seinen Onkel H. Joseph Lotz von Sternbaum zur Bestreitung dieser Reise um ein Darlehen von 50 f. C.M., welche er ihm (Geklagten) gegen ihre 380 Priloga II (Klägerin) Gutstehung nach Wien schickte; später hat sich dieser 50 f. samt Gerichts und Exekutions-Kosten auf den Klägerin gegen diesen Gläubigern mittels Schreibens A. dat.o zu Gunsten des Ignatz Dettela auf das Haus No 10 in der 13. Jänner 1828 als Bürgerin und Zahlerin hinsichtlich dieser Franziskaner Gasse intabulirten mütterlichen Erbtheil zu 421 Schuld verpflichtet, und die Zahlung in Jahresfrist zu leisten f. gerechtfertigt cum expensis. versprochen, worauf Klägerinn auch nach Eingeständniß des Gläubigers in seiner Klage B. vom Bescheide 10ten 9ber 1832 Sprememba naslova zasebne vzgojne in einen Betrag von 20 f. bereits bezahlte. izobraževalne ustanove Josepha Heuschoberja, Als Klägerin den Rest zu zahlen nicht im Stande war, 9. oktober 1834 belangte der Gläubiger die Klägerinn mittels der eben 108. Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 11. oktober 1834, angeführten Klage, erwirkte wider sie das Urtheil und führte 942; Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 14. oktober laut Gesuches C. vom Bescheide 28ten Mai [1]833 auf der 1834, 574. Klägerinn Effekten die Exekution. Gleich nach Zustellung Der Unterzeichnete hat die Ehre seinen verehrten Freunden der Klage forderte Klägerinn den Ignatz Dettela, als und Gönnern anzuzeigen, daß er mit seinem Lehr- und Hauptschuldner zur Zahlung dieses Betrags auf, erhielt aber Erziehungsinstitute für männliche Jugend das Haus, Nr. 154, am von ihm den Brief D. vom 30ten Dezember [1]832, worin er alten Markte, am 14. d. M. beziehen und dort wohnen werde. erklärte, daß er die Schuld bei seinem Onkel auf sich nehmen, Laibach am 9. October 1834. und ihm einen Schuldschein darüber auszustellen bereit sey. Joseph Heuschober. Indem Klägerinn sich damit zufrieden stellte, ermahnte sie den Geklagten, daß er mit seinem Onkel Richtigkeit mache, Sprememba naslova zasebne vzgojne in und sie von der wider sie angestrengten Klage entbinde, izobraževalne ustanove Josepha Heuschoberja, worauf er ihr laut Schreiben E. dat.o 29ten Jänner 1833 september 1836 antwortete, d[a]ß er diesfalls das Nöthige veranlaßt, aber von 109. Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 10. september seinem Onkel keine Antwort erhalten könne. 1836, 656; 13. september 1836, 661; 15. september 1836, Aus der Fortsetzung der Klage und darauf erfolgten 671. Exekution hat Klägerin sich überzeugt, d[a]ß Gegner mit Heuschober’s-Erziehungs-Institut für Knaben. dem Gläubiger keine Richtigkeit gemacht hat, und d[a]ß Unterzeichneter gibt sich die Ehre, Aeltern und Vormündern sich Joseph v. Lotz wegen dieser Forderung sich nur an sie sein der Erziehung und dem Unterrichte der männl. Jugend (Klägerin) halten wil . In diesem Anbetrachte bath Klägerin gewidmetes Etablissement um so mehr in Erinnerung zu um die Superpraenotation der fraglichen 50 f. sammt Klags bringen, als sein neues, in einer der gesundesten Gegenden und Exekutions-Kosten auf den intabulierten mütterl. Laibachs gelegenes, geräumiges, mit einem Garten Erbtheil des Gegners zur 421 f. welche ihr laut Erledigung versehenes Locale, am Marktplatz Nr. 61, in dem jetzigen des Gesuchs F. vom Bescheid[e] 5ten Juli [1]833 bewil igt und Zeitpuncte vielen Aeltern zur Beruhigung dienen möchte. vorgenommen wurde, nun aber bittet Klägerin durch ihren in Es wird außerdem nichts verabsäumt werden, was zur G. ermächtigten Rechtsfreund: harmonischen Bildung des Geistes und Körpers beitragen Das Hochlöbl. k. k. Stadt und Landrechts Gerichte zur kann. Gegenstände des Unterrichts sind jene der Normal- Verhandlung der Nothdruften einer Tagsatzung anzuordnen, und Gymnasial-Classen, Zeichnen, französische und sofort aber durch Urteil zu erkennen: italienische Sprache &c. Der Geklagte, Ignatz Dettela, sey ihr, Klägerin die dem Da bereits der Privatunterricht im Schuljahre 1836/37 für Joseph Lotz v. Sternbaum an Darlehen schuldigen, und die erste, zweite und dritte Grammatical-Classe eingeleitet von ihr als Bürgerin und Zahlerinn laut Quittung dato 22ten ist, so können auch Auswärtige, insbesondere jene, welche 9ber [1]833 sub H. bereits bezahlten 50 f. C.M. samt 4 % wegen der vollen Anzahl in die erste Grammatical-Classe Verzugszinsen vom Tage der überreichten Klage binnen 14 zum öffentlichen Unterrichte nicht aufgenommen werden, in Tagen bei Vermeidung der Exekution zu bezahlen schuldig, diese drei Classen um ein bil iges Honorar eintreten. und werde zugleich die am 5ten Juli [1]833 bewil igte und Der Plan, worin die Aufnahmebedingungen enthalten sind, am 13ten ejusdem vorgenommenen Superpraenotation der ist im Hause Nr. 154, am alten Markte zu haben. Briefe dato 30ten Xber 1832 und 29ten Jänner 1833 hinsichtlich Joseph Heuschober. 381 als Unternehmer einer Lehr-Anstalt einvernohmen, Oglas Josepha in Sophie Heuschober [?] za zasebni und es wird sohin das mit ihm in diesem Gegenstande dopolnilni pouk v Gradcu, september 1837 aufgenommene Protokoll dem löblih. Magistrate in der 110. Steyermärkisches Intelligenzblatt zur Grätzer Zeitung, anlage dienstfreundschftlich übermacht. 7. september 1837, 511; 9. september 1837, [513]. Vom polit. Magistrat Gratz am 16. Nov[em]b[e]r [1]837. Kostknaben Eine honnette Familie, welche von Laibach nach Grätz 111./3. SI_ZAL_LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna übersiedelte, wünscht Knaben sowohl aus Normal- mestna registratura, fasc. 432, fol. 129. als Gymnasialschulen in gänzliche Verpflegung Magistrat Gratz den 15 9r [1]837 gegen bil ige Bedingnisse zu nehmen, und wird noch Protokoll bemerkt, daß dieselben daselbst auch den nöthigen Welches auf die Zuschrift des Löbl. Magistrat der Correpetitionsunterricht, so wie die Unterweisung in der Hauptstadt Laibach mit Joseph Heuschober Unternehmer französischen und italienischen Sprache nach der besten einer Erziehungs Anstalt, in Betref abgeforderter Methode genießen können. Erwerbsteuerscheins aufgenohmen worden ist. Das Nähere beliebe man in der Buchhandlung Herrn Derselbe gibt hieraus an [Eduard] Ludwig einzuholen. Ich gebe unter zu, die Erziehungs Anstalt ganz aufgehoben, und mich von Laibach entfernt, dem besagten Steuerschein, Prošnja Josepha Heuschoberja za odprtje vzgojne in worin die Steuer pro [1]837 ganz bezahlt, habe ich meinem izobraževalne ustanove v Gradcu, oktober 1837 Diener Andreas Golloy, welcher von einem Kaufman in 111./1. ARS, SI AS 14, t. e. 55/177, 1837, št. 24.072. Dienste zu Laibach steht übergeben, denselben an dem Vom kaiserlichen königlichen steiermärkisch Gubernium. Magistrate abzugeben. Da ich nun hier zu Gratz über mein Note Gesuch wegen Errichtung einer Privat-Lehr-Anstalt keine In dem angeschloßenen Gesuche bittet Joseph Heuschober, Erledigung erhalten habe, so bitte ich den löbl.ten Magistrat in welchem von dem löbl. k. k. Gubernium unterm 5. Mai 1831 Laibach bekannt zu geben, daß ich meine Aeußerung über Z. 10211 die Errichtung einer Privat-Lehr- und Erziehungs- die gänzliche Aufhebung der Erziehungs-Anstalt zu Laibach, Anstalt für Knaben in Laibach bewil igt worden ist, diese kann ich hierorts keine Aussicht sehen mit Erfolg errichten zu seine Anstalt nach Gratz übertragen zu dürfen. können – sehe, oder hierzu keine Bewil igung erhalten sollte Man ersuchet demnach das löbl. k. k. Gubernium, die ich bis künftigen Monat Dezember gewiß abgeben werde näheren gefälligen Auskünfte über die sittlich-religiösen [ sic]. und politischen Gesinnungen des Bittstellers, über seine Jos. Heuschober Verhältniße, dann ob derselbe nach Vorschrift des hohen vorgetragen / Studienhofkommissionsdekretes vom 26. April 1831 Zahl 1793 auch die besondere Erlaubniß zur Ertheilung des Poziv mestnega in deželnega sodišča v Ljubljani Gymnasial Unterrichtes in seiner Erziehungsanstalt erhielt, Josephu Heuschoberju, 5. januar 1838 unter Rückzug der Komunikate anher mittheilen zu wollen. 112. Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 16. januar 1838, Gratz am 2. Oktober 1837. [35]; Amts-Blatt zur Laibacher Zeitung, 18. januar 1838, 38. In Dienstabwesenheit Sr. Exiellenz [ sic] des Herrn Stadt- und landrechtliche Verlautbarungen. Gouverneurs. Erbner [?] mp. Z. 60, Nr. 24 Von dem k. k. Stadt- und Landrechte in Krain wird dem 111./2. SI_ZAL_LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna abwesenden Joseph Heuschober mittels gegenwärtigen mestna registratura, fasc. 432, fol. 128. Edicts erinnert: Es habe wider denselben bei diesem Gerichte An Den löbl. Magistrat der Hauptstadt Laibach. der Dr. Leopold Baumgarten, als Curator des abwesenden Zuschrift. Joseph Sparovitz, die Verboths-Rechtfertigungsklage, puncto In Folge der anhero erlassenen Zuschrift vom 5. Oktober schuldigen 169 fl. 24 ½ kr. c. s. c. eingebracht, und um eine [1]837 Nro 6367 wurde der von dort abgegangene Joseph Tagsatzung gebethen, welche auf den 26. März l. J. Vormittags Heuschober in Betref der Vorlage des Erwerbsteuerscheines 9 Uhr vor diesem k. k. Stadt- und Landrechte hiemit 382 Priloga II angeordnet wird. – Da der Aufenthaltsort des Verklagten, patriotischen Frauenhilfs-Vereines, dessen Schriftführerin die Joseph Heuschober, diesem Gerichte unbekannt, und weil Verstorbene war, legte gleichfalls einen großen Lorbeerkranz derselbe vielleicht aus den k. k. Erblande abwesend ist, so auf den Sarg nieder, dessen Schleifen das Vereinszeichen hat man zu dessen Vertheidigung, und auf seine Gefahr und und eine Widmung trugen. An dem Leichenbegängnisse Unkosten den hierortigen Gerichtsadvocaten Dr. Blasius betheiligten sich die Spitzen der Behörden und die Freunde Crobath als Curator bestellt, mit welchem die angebrachte und Bekannten der Verstorbenen, deren sie viele, sehr viele Rechtssache nach der bestehenden Gerichtsordnung hatte. Auch der Militär-Veteranen-Frauen-Verein hatte hieran ausgeführt und entschieden werden wird. – Der Beklagte theilgenommen. wird dessen zu dem Ende erinnert, damit er allenfalls zu rechter Zeit selbst erscheine, oder inzwischen dem 113./3. Izrezek iz neznanega časopisa, Mestni arhiv Baden. bestimmten Vertreter, Dr. Crobath, Rechtsbehelfe an (Todesfall.) Einen herben Verlust hat der hiesige k. k. die Hand zu geben, oder auch sich selbst einen andern Bezirksarzt Herr. Dr. Wilhelm Barth durch das Donnerstag Sachwalter zu bestellen und diesem Gerichte nahmhaft zu den 17. d. M. plötzlich erfolgte Ableben seiner Gemahlin machen, und überhaupt im rechtlichen ordnungsmäßigen Frau Amalia Barth, erlitten. Nicht nur die hiesigen Wege einzuschreiten wissen möge, insbesondere da er sich Frauenvereine, deren eifriges und thätiges Mitglied die die aus seiner Verabsäumung entstehenden Folgen selbst Verstorbene gewesen, sondern auch die distinguierten beizumessen haben wird. Gesel schaftskreise, in denen sich die ebenso geistreiche – Laibach den 5. Jänner 1838. als liebenswürdige Frau bewegte, werden ihr Hinscheiden schmerzlich empfinden. Ehre ihrem Andenken. Obvestila o smrti Amalie Barth, januar 1884 113./1. Badener Bezirks-Blatt, 19. januar 1884, 7. Opis Theodorja Matzala v Avtobiorafiji Arthurja Todesfall. Der hiesige k. k. Bezirksarzt Herr Dr. Wilhelm Schitzlerja, ok. 1882–1883 Barth hat in dem Ableben seiner Gattin Frau Amalie 114. Schnitzler, Jugend in Wien, 159. Barth einen erschütternden, ihn tief betrübenden Verlust Stabsarzt Matzal, unter dem ich einige Zeitlang diente, erlitten. Die Verblichene befand sich vorgestern Abends bei war gewissermaßen Internist, aber von einer Indolenz und einer hochangesehenen Familie zu Gaste, als sie plötzlich Unfähigkeit, die sich in gleicher Weise auf wissenschaftliches ohnmächtig vom Stuhle fiel und nach wenigen Momenten und militärisches Wesen erstreckte. Daß es für ihn überhaupt dem sie betroffenen Schlaganfalle erlag. Sie litt an einem keine anderen Krankheiten gegeben hätte als Catarrhus organischen Herzfehler, und war aus diesem Grunde eine pulmonum und Catarrhus ventriculi war allerdings solche Katastrophe immer voraussichtlich. Übertreibung, und daß er die Diagnose Ulcus rotundum (rundes Magengeschwür), die ein voreiliger Eleve auf die 113./2. Badener Bezirks-Blatt, 22. januar 1884, 2. Kopftafel zu setzen wagte, wieder ausstreichen ließ, mit der Leichenbegängniß. Vorigen Samstag den 19. wurde die Bemerkung ›So was gibt’s bei uns nicht‹, ist auch nichts irdische Hülle der Frau Amalie Barth zu Grabe getragen. anderes als eine boshaft erfundene Anekdote; aber beides, Der Sarg war unter der großen Anzahl von prachtvollen Anekdote wie Übertreibung, kamen der Wahrheit ziemlich Kränzen kaum sichtbar. Der hiesige Zweigverein des nahe. 383 Imensko kazalo A Barth, Amalia, roj. Matzal 204, 213– Berndt, Marie 72 Adler, Guido 12 215, 218–220, 270–271, 292, 383 Berté, Heinrich 114 Ahčin, Anna → Herzum, Anna Barth, Jacob 219 Bevilacqua, Paolo 335 Ahčin, Anton 238 Barth, Josef 110, 112, 203–204, 269, Bianchi, Antonia 118 Alborghetti, Joseph 147 291, 330, 355–356, 358, 362–364, Bibra, Marie von 357 Alessandri, Felice 366 367 Bihler (Biler, Bieler, Biller), Franziska Allessandri, Alexander 166 Barth, Leopold 219 von 356, 366–368, 370 Ambrogi, Antonio 370 Barth, Theresia, roj. Rührer 218 Binder, Sebastian Josef 365 Ambschel, Anton 70 Barth, Vincenz 218 Bittner, Felix 360 Ammerer, Gerhard 87 Barth, Wilhelm 204, 218–220, 271, Blahetka, Maria Leopoldine 205–206, Andréä, Edmund von 366 292, 383 349, 363, 365–366, 369 Andrejka, Rudolf 33 Bartsch, Rudolf Hans 114 Blangini, Felice 360 Angermüller, Rudolph 86 Bäuerle, Adolf 343, 348–349 Bleiweis, Janez 29 Anton, Catharina 205 Baumann, Anton 322 Blumenthal, Joseph von 350 Anton, Karl Gottlob 20 Baumann, Wilhelmine 367 Böckh, Franz Heinrich 212, 270 Antonicek, Theophil 199 Baumgartner, Leopold 168–169, 382 Böcking, Wilhelm 110, 226 Arnstein, Fanny von, roj. Itzig 90, 200 Bayr, Georg 355 Bocklet, Carl Maria von 205, 237, Artaria & Comp., založba 79, 368 Beaumarchais, Pierre-Augustin Caron 274, 294, 365–366 Assmann, Jan 12 de 47, 249, 279 Bogner, Ferdinand 114–115, 257, Attems, Ignaz von 371 Beckers, Joseph 366, 369 335, 355, 358, 367, 375 Auenbrugger, Katharina → Zois von Beethoven, Ludwig van 68–69, 79–80, Bogner, Katharina → Fröhlich, Edelstein, Katharina 96, 100, 111, 113, 117, 122, 181, Katharina Auenbrugger, Leopold 65–66, 251, 280 184, 195–196, 198, 201–202, Bogsch, Friedrich 360 Auenbrugger, Marianne, hči 65, 251, 205–206, 208, 228, 255, 257, Böhm, Joseph 206, 269, 291, 335, 280 321–323, 330, 339–342, 354–356, 360–361, 365 Auenbrugger, Marianne, mati 66 358–359, 361, 363, 365–370 Böhm, Leopold 375 Auersperg, plemiška rodbina 89, 184 Bellegarde, kontesa 37 Bonazza, Johanna Nepomucena Belleville, Anna Caroline de 358 → Zois von Edelstein, Johanna B Bel ini, Vincenzo 203, 238 Nepomucena Bach, Johann Sebastian 326 Bendel (Bendl), pevka 370 Bonmassar, Antoine 360 Bárány, družina 322, 325 Benesch, Joseph 142, 206, 261, 269, Borghes (Borges, Porges), Joseph Barbaja, Domenico 178, 201, 269, 291 286, 291, 317, 373–374 Bartholomeus 366–367, 369–370 Barbolani, Anna (Nanette) von 356 Bense, Alexander von 81 Borgondio, Gentile 82, 124–127, Bartenschlag (Partenschlag), Joseph Bernbacher, Lorenc (Lorenz) 31 131–132, 141, 201, 259–261, 285, von 325 Bernberger → Promberger, Mihael 336–338, 346–348, 351–353, 372 384 Imensko kazalo Bosizio, Joseph 141, 157, 372, 379 Clary (Clari), Julie 366 Desselbrunner, Jožef (Joseph) ml. Brandl, Joseph 74–77, 80, 82, 252, Clement, Franz 206, 269, 338, 340, 342 29–30, 247 281, 321–325 Clementi, Muzio 65 Desselbrunner, Jožef (Joseph) st. 29, Brandl, Maria Anna 75–77, 80, 252, Coda, Elisabetta 127, 337, 340–341 67, 70 321–325 Coeckelberghe-Dützele, Gerhard Desselbrunner, Maria Cordula Ursula, Braun, Peter von 124, 130, 347, 353 Robert Walter von → Realis roj. Stickler 70 Breckerfeld, Franc (Franz) Anton von Cohini, Anton 166 Desselbrunner, Maria Francisca 18–19, 28, 35, 47, 320 Colbran, Isabel a 178 Romana, roj. Samin 70 Bruckmüller, Ernst 240 Col in, Heinrich von 92, 325–327, 331 Detela (Detella), Eva 25 Bruel, Jean Antoine 186 Col in, Matthäus von 92, 325–327, 331 Detela (Detella), Frančišek Ksaverij Buber, Anton 360 Colloredo, Hieronymus 86 Mihael 25 Budkovič, Cvetko 14 Contin, Eleonore von → Förster, Detela (Detel a), Jakob Ignac (Ignaz) Budler (Pudler, Putler), Ignaz 375 Eleonore 27, 147–148, 157, 380–381 Budna Kodrič, Nataša 150 Contin, Franz (Francesco) von 197, 360 Detela (Detel a), Janez Nepomuk 25, Bürde, Samuel Gottlieb 358 Coppay, violinist 356 27, 61, 147–148 Burger, Johanna → Höffern von Cornet, Julius 127, 332–333, Detela (Detel a), Jožef (Joseph) Saalfeld, Johanna (Janette) 337–339, 346 147–148, 380–381 Busch, Eugenius 80, 323 Costa, Andrea 131, 345–348, 351–352 Detela (Detel a), Jožef (Josephus) 25 Butterweck, Carl 166 Costa, Henrik (Heinrich) 236 Detela (Detel a), Jožefa → Linhart, Butterweck, Joseph 166 Crobath, Blaž (Blasius) 170, 238, 383 Jožefa Cvetko, Dragotin 12, 14, 45–46, 245, Detela (Detel a), Marija Agata → C Czerny, Carl 205–206, 353, 358 Makovic, Marija Agata Campi, Antonia 124 Czerny, Josef 205 Detela (Detel a), Marija Frančiška Canton, Marija → Detela (Detel a), (Maria Franziska) 147 Marija Č Detela (Detel a), Marija Jožefa Canton, Marija Ana (Maria Anna) 25 Černe, Luka 33 Karolina (Maria Josepha Carolina) Canton, Silvester (Sylvester) 25 Černič, Janez (Johann) 66 147 Canton, Uršula (Ursula) 25 Češko, Jožefina → Terpinc, Jožefina Detela (Detel a), Marija, roj. Canton Cantoni, Aloys 166 Češko, Valentin 64, 240 25, 27, 31–32, 61–62, 319 Cappi & Diabel i, založba 190, 193 Detela (Detel a), Matija Jožef 25 Capuzzi, Antonio 71 D Detela (Detel a), Mihael 25–27, 147, Carafa (Caraffa) de Colobrano, d’Aubigny von Engelbrunner, Nina 186, 247, 278 Michele 103, 178, 367, 369, 371 232–235, 267, 273, 290, 293–294 Deutsch, Otto Erich 69, 104 Castel i, Ignaz Franz 150, 340, Daffinger, Moritz Michael 179 Dev, Feliks Anton (Janez Damascen) 348–349, 357, 375 Dahlhaus, Carl 12, 224 28, 40 Catalani, Angelica 127, 337 dall’Occa, Antonio 375 Devéria, Achille 222, 224 Catel, Charles-Simon 360 Deahn, Rosalia → Geymüller, Rosalia Dietrichstein, Moritz von 89, 198–200, Chalupsky, Joseph 356 DeCaro, Francesca 322–323 268, 325, 328 Cherubini, Luigi 97, 111, 114, 117, Deimer, igralka 44 Dietrichstein, plemiška rodbina 89, 184 257, 330–331, 335, 358–360, 366, Démar, Therese 207 Dobler, Joseph Aloys 333 371 Demmer, Carl 340, 355 Dobrovsky, Josef 42 Cheyère, Alexandre 228 Dermer, Elisabeth 359 Donizetti, Gaetano 203 Cigoj Krstulović, Nataša 42 Desselbrunner, Janez Krstnik (Johann Dont, Jakob 350 Cimarosa, Domenico 103, 356, 366 Baptist) 29 Doppler, Joseph 332–333, 340–341 385 Dorfmeister, Vincenz 166 Fesca (Feska), Friedrich Ernst 335, Fröhlich, Katharina 114–115, 257 Dressler, Raphael 355 356–357, 359 Fröhlich, Maria Anna (Nanette) 98, Drinkwelder, Franz 216 Field, John 353 112, 114–115, 257, 356 Duck (Duk), August 371 Fioravanti, Valentino 112, 178, Fröhlich, sestre 114–115, 117, 257, Duvivier, Ignaz von 105 365–366 356, 358, 365, 369 Dyck, Johann Gottfried 78 Fischer, Anton 78 Frölich von Frölichstahl, Eugen 356, Fischer, Florjan (Florian) 27 358–360 E Fischer, Franz 329 Frühauf, Eduard 166 Eberl, Anton 80, 111, 323 Fischer, Friedrich Johann 322 Frühauf, Franz 166 Ebner (Ebener), violinist 366 Fischer, Johann Nepomuk 369 Frühwald, Joseph 334 Eder, Joseph 48 Flikschuh, Josef 144 Fuchs (Fux), Carl 170 Edling, Janez (Johann) Nepomuk von Flotzinger, Rudolf 42 Fuchs (Fux), Frančiška → Šebenik 23, 28, 40, 247 Förschl, Katharina 76 (Schebenig), Frančiška Ehrimfeld, Tobias Frech von 78 Förster, Eleonore, por. Contin Eichelburg, Johann von 70 196–198, 358, 361–362 G Elsner, August 366 Förster, Eleonore, roj. Reczka 107, Gadol a, družina 141–142, 261, 286, Elßler, Fanny 129 196–197, 256, 268, 283, 291, 369 317, 372 Elßler, Johann 68 Förster, Emanuel 197–198, 360 Gadol a, Ignaz (Ignatio) 142 Engelbrunner, Nina → d’Aubigny von Förster, Emanuel Aloys 71–72, Gadol a, Wilhelm 142 Engelbrunner, Nina 107–108, 120, 196–198, 205, 268, Gail, Matthias 342 Engelhardt, Julie 356 291, 350, 360 Gaisruck, Janez (Johann) Jakob von Eppinger, Emanuel 122 Förster, Josef 197–198 18, 23, 320 Eppinger, Joseph 122 Förster, Michaela Constanze, por. Gallyot Boucher, Céléste 207 Erberg, baronica 319 Rovel i 197 Galvagni, Caesar 166 Erberg, Jožef Kalasanc (Josef Fradl, Carl 360, 362 Galvagni, Ernst 166 Kalasanz) von 138, 168, 204 Franc II./I., cesar 22, 37, 56, 92, 136, García, Manuel 179 Esterházy de Galantha, Karl 74, 207, 253, 260, 286, 327–329 Gartner Lenac, Nadja 10 322–324 Franc Jožef, cesar 154 Garzarol i, Frančiška, por. Korun, Esterházy de Galantha, Nikolaj Franz, Amalia 239 pozneje por. Piller 29–31, 247–248, (Nicolaus) II. 54, 68, 74, 76 Franz, Franc (Franz) 138, 168, 204, 319 Esterházy de Galantha, Paul III. 239 Garzarol i, Franz de Paula 30 Anton 323 Franz, Nanette 239 Gasparini, Fritz 166 Esterházy de Galantha, plemiška Franz, Stephan 206, 208, 315, 350 Gassmann, Florian Leopold 74 rodbina 54, 89 Freemann, D. 154 Gassmann, Therese → Rosenbaum, Esterházy de Galantha, Vincenz 78, 324 Fribert, Jožef Ignac (Joseph Ignaz) 34 Therese Evgen Savojski, princ 114 Friedlovsky, Joseph 370 Gebauer, Franz Xaver 113, 116–118, Fries, Moritz Christian von 182, 194, 120, 201, 257–258, 268, 284, 329, F 328–329 331, 335 Faber, Barbara → Schmith, Barbara Fries, plemiška rodbina 54, 199 Geißler, Johann Baptist 117, 258, 284 Fajt 75, 321 Fröbel, Friedrich Wilhelm August 234 Generali, Pietro 103, 178, 342, 360, 369 Farinel i, Giuseppe 360 Fröhlich, Barbara (Babette, Betty), Gerstenberg, Johann Wilhelm von 365 Fauchery, Jean Claude Auguste 222, por. Bogner 112, 114–115, 257, Geyling, Joseph 195 224 356, 366–368 Geymüller, Rosalia (Rosalie) von, roj. Ferstler, Heinrich 139 Fröhlich, Josephine 114–115, 356 Deahn 115, 199–200, 328–329 386 Imensko kazalo Geymüller-Falkner, Johann Heinrich Grillparzer, Anna Marie → Hauck (Haug), Leopold 150, 237 von 115, 199–200 Sonnleithner, Anna Marie Hauck (Haug), Theresia 150, 237 Giuliani, Mauro 120, 208, 259, 285, Grillparzer, Franz 115, 195 Hauschka, Vinzenz 97, 254, 282, 331, 316, 354–355, 357, 359 Groß (Gross), Friedrich 361, 365–371 356, 365 Glawischnig, Dieter 182 Groß (Gross), Karl 98, 366–369 Hausmann, Joseph Ludwig 148 Gleich, Louise (Aloysia) 129, 343, 345 Gruber 75–77, 321, 324–325 Haydn, Joseph 65, 68–69, 71, 74, 96, Globočnik (Globotschnigg), Gašper Grünwald 75–76, 321–323 101, 103–104, 111, 117, 195–196, (Caspar) 19 Gsiller, Karl 359, 365–366 257, 326, 358–360, 364, 367–369, Gluck, Christoph Wil ibald 71, 111, Gspan, Alfonz 19–20, 24, 28–30, 35, 371–372 177, 266, 340, 360, 365, 367 43–44, 67 Heger, Rosa 360 Gned, Joseph 129, 342–348, 351–352 Guglielmi, Pietro Alessandro 114, Heinrich-Reichel, Emerenzia 362 Goethe, Johann Wolfgang von 190, 132, 260, 286, 353, 360 Heistermann, Caroline 359, 363 362–363, 366, 369 Gulÿas (Gulyásch, Gulyás, Gulias, Hellmesberger, Georg 119, 150, Goldhahn, družina 140 Gulashy), Katharina von 325 206, 269, 291, 316, 356–360, 365, Goldhann, Franz 171 Gusič (Gussich), Seifrid von 28 367–369, 375 Goldmann, Josephine 325 Guthmann, Friedrich 231–232 Henkel, pianistka 236 Golec, Boris 142 Güttenberger, Heinrich 192 Hennel → Hähnel Gollenhofer, Georg 208 Gymnich, August von 112, 192, Hensel, Fanny → Mendelssohn Gollenhofer, Josepha → Müllner, 360–361, 363 Bartholdy, Fanny Josepha Hensler, Karl Friedrich 322 Gollmayer (Gollmayr), Janez H Herberstein, Joseph Johann Nepomuk (Johann) 31–32, 248, 319 Habsburžani, rodbina 87, 153 von 22 Gollmayer (Gollmayr), Jurij (Georg) Hackel, Anton 189 Herberstein, Karel Janez (Karl 20, 32 Hacker, Carl 361, 369 Johann) von 21–23, 247, 278 Gollmayer, Anton 319 Hacker, Franz 369 Herberstein, plemiška rodbina 21–22 Golloy, Andreas 168–169, 382 Haderlein, Josephina (Josefine), por. Herbst, Michael 350, 366–367, 370 Gottdank, Josepha, roj. Schlögl 340, Rotter 239 Hering, Carl 330 355 Hähnel (Hennel), Amalie 370 Hermann von Hermannsthal, Amalija Gottfried, Vinzenz Franz 98, 360, Halm, Anton 205 → Oblak, Amalija 365–367 Händel, Georg Friedrich 90, 93, 96, Hermann von Hermannsthal, Franz Götz, Josef Johann 110, 112, 203, 256, 104, 111, 117, 178, 198–200, 254, 237 269, 283, 291, 330, 356, 358–361, 282, 326–329 Herz, Henri 57, 222, 224, 236 363–364 Hanslick, Eduard 166 Herzum, Andreas 238 Grassi, Barbara → Hohenadl, Barbara Hardt, Albert 356, 363, 365 Herzum, Anna (Nanette), por. Ahčin Graun, Carl Heinrich 112, 257, 317, Harer, Ingeborg 114 238, 274, 294 326, 363–364 Häring, Johann Baptist von 335 Herzum, Marija, roj. Knalič 238 Graziosi, Carlina 367 Harrach, Karl von 325 Heurteur, Nikolaus 334, 340, 353 Grechtler, baron 80, 323 Hasenhut, Philipp Karl 323 Heuschober, Georg Joseph 151, Grecis, Nicola de 338 Hatwig, Otto 103, 108, 123 153–157, 160–161, 163–166, Greisinger, Carl 371 Hatzfeld, Anna Maria Hortense 168–172, 189, 263–265, 287–288, Grétry, André-Ernest-Modeste 128– (Hortensia) von 65 375–383 130, 177, 259, 285, 315, 342–345, Hauck (Haug), Eleonora, por. Labres Heuschober, Mathias Alois 153 353 (Labrés, Labris) 149–150, 237–238, Heuschober, Maximiliana, roj. Griesbach in Knaus 152 239, 274, 294, 374 Schweinhofer 153 387 Heusler, Carl Friedrich 124 Hradecky, Janez Nepomuk 138 Jombart, družina 151, 263, 287 Hiebler, violinist ali violist 367 Hradetzky (Radetzky), Friedrich 353, Jombart, Elisabeth Gabriele Victoire Hillebrandt, pianist 335 356 151–152, 263, 287 Hindle, Johann Andreas 340–341 Hummel, Johann Nepomuk 69, 117, Jombart, Emil Julius 151–152 Höffern von Saalfeld, Berta Maria 120, 141, 197–198, 205, 237, 334, Jombart, Emilie Victoire 151–152 Beatrix 147 339–340, 349–351, 353, 356, 358, Jombart, Gabriele, por. Ulm 151–152 Höffern von Saalfeld, Herbert 147 362, 365, 367–368, 372, 379 Jombart, Ludwig (Louis) Joseph Höffern von Saalfeld, Johanna Hutschenreiter, Johann Baptist 151–153, 263, 287 (Janette), roj. Burger 147 357–360 Jombart-Hallez, Pierre Joseph 152 Hoffmann (Hofmann), Georg Hüttenbrenner, Anselm 87–88, Jožef II., cesar 19, 37, 40, 51, 57, 60, 328–329, 367, 370 122, 124, 140, 146, 171, 181–189, 194, 207, 320 Hoffmann, Johann 371 193–194, 207, 234, 259, 261–262, Jung, Joseph 171 Hoffmeister (Hofmeister), Franz 267–268, 273, 285–287, 290, 294, Juvanz, Matthias 166 Anton 335 330–331, 371–372 Höfler, Janez 44 Hüttenbrenner, Felix 182 K Hohenadl (Hohenadel, Hochenadl), Hüttenbrenner, Heinrich 186–188, Kaczyński (Kaczinsky, Katzinsky), družina 105, 111–115, 241, 190–191, 267–268, 290–291 Józef 358 256–257, 284, 316, 363–365 Hüttenbrenner, Joseph 181, 184–190, Kalkbrenner, Friedrich 371, 374 Hohenadl, Barbara, roj. Grassi 111 192, 194, 267–268, 290–291, 363 Kaltenegger von Riedhorst, Friedrich 68 Hohenadl, Cäcilia 111 Hütter, Emil 121 Kant, Immanuel 31 Hohenadl, Joseph 111, 114, 116, 256, Hysel, Franz Eduard Xaver 371 Kanz, Joseph 341 284, 364–365 Kapus, Neža (Agnes) 19, 246 Hohenadl, Katharina 111, 117, 256, I Karner, Alois 91 284, 356, 364–365 Isouard, Niccolò 350–351, 374 Kárner, Johann von 76, 78–79, Hohenadl, Thomas 111, 256, 284, 364 Itzig, Fanny → Arnstein, Fanny von 321–324 Hohenwart, Franc (Franz Josef Katschirek, Joseph 333, 340–341 Hannibal) von 29 J Kattauer, Joseph 166 Hojan, Tatjana 63 Jacquin, Emilian Gottfried von 65 Kaufmann, Joseph 335–336, Hölbling, Adoph 166 Jaëll (Jäll), Eduard 122, 146, 360–362, 365–370 Holz, Carl 117, 258, 284, 360–362, 206–207, 259, 269, 285, 291, 315, Kaunitz-Riethberg, Aloys Wenzel von 365–366, 368–371 348–349, 355 129 Hölzel, Caroline von → Matzal, Jäger, Franz 124, 129, 131, 204, 269, Kaupertz, Johann Veit 39 Caroline 339–348, 350–355 Keesbacher, Friedrich 68–69 Hölzel, Johann von 220 Jäll, Franz 207 Keller, Carl 355–357, 360 Honikel, Antonia → Tomasel i, Jansa, Leopold 206, 269, 291, Kerker, F. 342 Antonia 356–358, 363, 367, 371 Kersnik, Janko 147 Hornik, Caroline ali Hornik, Johanna Janša (Janscha), Lovro (Laurenz) 79 Kersnik, Jožef 147 129, 343, 345 Japelj, Jurij 25, 28 Kersting, Georg Friedrich 225 Horny, Amalia → Mašek (Maschek), Jeckel, Anton 123, 332 Kesaer, Joseph von 357, 365 Amalia Jellemitzky, Josef 144 Khayl , Aloys 350, 358 Horschelt, Friedrich 129, 342 Jenger, Johann Baptist 113–114, 150, Khayl , Joseph 350, 358 Horstig, Eduard 235 257, 284 Kidrič, France 31 Horzalka (Horžalka), Johann Jombart, Adèle 151–152 Kieninger, Joseph Melchior 142, 261, Evangelist 205, 342 Jombart, August 151–153 286, 317, 372–373 388 Imensko kazalo Kiesewetter, Irene, por. Prokesch von Koschak (Košak), Marie → Pachler, Lagusius, Nikolaus von 200 Osten 113–114 Marie Lahmann, Johann Friedrich 225 Kiesewetter, Raphael Georg 105, 110, Koschak (Košak), Therese, roj. Ruard Lahoda, Emilia 104 112–116, 257, 269, 284, 330, 356, 67 Lahoda, Joseph 104 358–361, 364, 366–367 Kotzebue, August von 78, 252 Lamberg, Franc (Franz) Adam von 21 Kindermann, salon 105 Kraft, Anton (Antonin) 71–72, 357 Lambert, Katharina → Mosel, Kinsky, Joseph 339 Krähmer, Ernst 370 Katharina von Kirchlehner, Franz 356, 359–360, Krams, kontrabasist 367 Landschulz, Jul. 365 363, 365, 369 Kratzer, violinist 356 Lang, Johann Baptist von 100 Kirchlehner, Joseph 356, 359–360, 363 Kraus, klarinetist 316, 359 Lang, plemiška rodbina 80, 315, 323, Kiswardey, družina 221 Krebner (Kräbner), Georg 191, 204, 334 Kleinmayr (Kleinmeyer), Ignac Alojz 269, 291, 331, 356, 358, 361, 363, Lange, Aloisia → Weber, Aloisia (Ignaz Alois) 31–32, 47, 248, 319 365 Langhammer, Anton 366 Klieber, Therese 93, 95, 117, 254, 329, Kremnitzer, Simon 376 Langus, Matevž (Matej) 237 332–334 Kreutzer, Conradin 367 Lanius, Joseph Maria Anton 126, Klopstock, Friedrich Gottlob 123, 332 Kreutzer, Rodolphe 335, 341, 358, 336–338 Knalič (Knallitsch), Marija → Herzum, 360, 367 Lannoy, Eduard von 117, 120, 258, Marija Krommer, Franz 361, 364 284 Koblar, France 38 Krow (Krov), Josef Theodor 371 Lattermann, Christoph von 138 Kogl (Kogel), Julija, por. Žonta Krufft (Kruft), Nikolaus von 356, Laudon, Ernst Gideon von 69 (Schonta) 237, 274, 294 359–360, 363 Lavater, Johann Caspar 18, 320 Kogl (Kogel), Karl Bernhard 144–146, Krüger, Karl Friedrich 340 Lazarini, Franc Ksaver (Franz Xaver) 237, 262, 274, 287, 294 Küffner, Joseph 349 von 236, 274 Kolb, Adolph 166 Kumerdej, Blaž 25, 28 Le Clair, Adolph 166 Kolb, Carl 166 Kunstl, Terezija → Linhart, Terezija Lechleitner, Pauline 365 Količ (Kol itsch), Marija 168 Kunt, Johann 166 Lehmann, Ernst 66 Komper, Therese von 330 Kunz, Babette 206, 315, 339–340 Lehmann, Johann Nepomuk 66 König, baron, violončelist in flavtist Kupelwieser, Leopold 237, 274, 294 Lehmann, Johanna, roj. Zois von 356, 360, 362 Kuralt, Martin 20–25, 27–28, 39, 246, Edelstein 66 Kopitar, Jernej 31, 37, 42, 66, 198 278 Lehmann, Joseph 66 Korn, Viljem Henrik (Wilhelm Kuret, Primož 14 Lehmann, Louise → Zois von Heinrich) 31, 248, 319 Kurz zu Thurn und Goldenstein, Edelstein, Maria Aloisia Korn, Wilhelmine Stephanie 348–349 Franz von 137 Leidesdorf, Maximilian Joseph Körner, Theodor 358 142–143, 182, 205–206, 261, 269, Korntheuer, Friedrich Joseph L 286, 291, 317, 374 323–324, 355 Lablache, Luigi 370 Leitenburg, Franz von 166 Koroschitz, Aloys 166 Labres (Labrés, Labris), Alois 150, Leitenburg, Leopold von 166 Koroschitz, Anton 166 238 Leitenburg, Raimund von 166 Koroschitz, Ignatz 166 Labres (Labrés, Labris), Eleonora → Lemoch, Vincenz 365 Korun, Frančiška → Garzarol i, Hauck (Haug), Eleonora Leopold II., cesar 18, 37, 320 Frančiška Lackenbacher, Heinrich Salomon 361 Leschen (Löschen, Löscher), Kos, Janko 42 Lafont, Charles Philippe 368 Wilhelm 362, 368 Koschak (Košak), Aldobrand 67 Lagusius, Marianne von → Mosel, Leslie, Anton Josef 184 Koschak (Košak), družina 67, 251 Marianne von 389 Leslie, Wilhelmine, roj. Wurmbrand- Lobkowitz, plemiška rodbina 89 Matzal, Caroline, roj. Hölzel 220, 271, -Stuppach 182, 184–185, 187, 267, Locher, Georg 67 292 290 Lotz von Sternbaum, Ana Marija Matzal, Hermann Wenzel 214, 270, Lichnowsky, plemiška rodbina 89 (Anna Maria) 147 292 Lickl, Carl Georg 369 Lotz von Sternbaum, Franc (Franz) Matzal, Johann Nepomuk Emanuel Liebirzewska, Henriette → Zielinska 147 213–217, 219–221, 270–271, 292 Liebirzewska, Henriette Louschin, Carl 166 Matzal, Johann Nepomuk Leopold Liechtenstein, Maria Theresia von 199 Ludwig, Eduard 170–171, 382 212–216, 218, 221, 270–271, 292 Lindner, Anton 380 Lugano, Peter (Pietro) 98, 110, 112, Matzal, Johann st. 212–213, 270, 292 Linhart, Amalia, por. Matzal 10, 14, 120, 204, 256, 269, 283, 291, 330, Matzal, Paul Anton 214, 270, 292 18, 27, 30, 33, 61–63, 76, 78, 80–81, 358–367, 369–370 Matzal, Pauline, roj. Seidl 216, 86, 92, 140, 186–187, 212–216, Luib, Ferdinand 88, 108, 122, 184, 219–221, 271, 292 218, 221, 230, 247, 250, 252–253, 188, 191–193 Matzal, Theodor Anton 213–216, 267, 270–271, 278, 280, 282, 290, Lütgendorff, Ferdinand von 202 219–221, 270–271, 292, 383 292, 320, 331 Matzal, Theodor Johann Michael 220, Linhart, Anton Tomaž 10–11, 13–14, M 271, 292 16, 18–25, 27–47, 60–63, 65, 67, Makovic, Anton 24–25, 27, 29–30, Matzal, Theresia Matilde, roj. Seidl 72–73, 79, 82, 140–141, 145, 216, 44, 61–64, 247, 250, 279–280 216, 220–221, 271, 292 218, 221, 230–231, 245–251, 262, Makovic, Antonija 63–64, 250, 280 Matzal, Vincenz Hermann 214, 221, 271, 277–280, 287, 319–320, 372 Makovic, Karl Leopold 64 270, 292 Linhart, družina 10–11, 13, 15, 30, Makovic, Marija Agata, roj. Detela Matzal, Wenzel 212 33, 61–62, 64, 66, 68, 73–76, 78, (Detel a) 25, 31–32, 61–64, 247, Maurer, Ludwig (Louis) Wilhelm 80–83, 104–108, 186, 188, 194, 250, 279, 319 340–341, 357, 374 197, 231, 241, 246, 248, 250–253, Malič (Mallitsch), Andrej 156 Mauroner, Julius 166 256, 267–268, 279–283, 290–291, Marchesi, Luigi 353 Mauroner, Richard 167 319 Maréchal, Pierre-Sylvain 186, 267 May (Mey), Maria 239 Linhart, Jožefa, roj. Detela (Detel a) Maria Luisa, španska infantinja 120, Mayr, Christian von 107 10, 14, 18, 24–27, 29–33, 35, 37– 361–362 Mayr, Johann Simon 103, 360 38, 60–63, 65–67, 69, 74–76, Marinel i, Franz von 145, 262, 322 Mayrhofer, Helene → Schmith, Helene 78–83, 105–106, 140, 147, Marmontel, Jean-François 128, Mayrhofer, Johann 187 230–231, 245, 247–250, 252, 256, 342–344 Mayrhofer, Karl Maria (Marl) 72–73 278–281, 283, 319–325, 363 Marussig, Ferdinand 166 Mayseder, Joseph 120–121, 198, 206, Linhart, Terezija, roj. Kunstl, ovdovela Mašek (Maschek), Amalija (Maria 208, 259, 269, 285, 291, 316, 334– Mertl 19, 246 Amalia Viktoria), roj. Horny 146, 336, 354–355, 357–358, 360–361, Linhart, Venceslav (Wenzel) 19, 246 157, 204–205, 235, 262–263, 287, 363, 365–367, 369–370, 372–373 Linharth, skladatelj 40–41 374, 379 Mazzolà, Caterino Tommaso 131 Lipič, Fran Viljem (Lippich, Franz Mašek (Maschek), Gašper (Caspar) Mechetti, Pietro (Peter) 361, 368, 370 Wilhelm) 137–138 145–146, 204–205, 239, 262–263, Méhul, Étienne-Nicolas 324, 330, Lipovšek, Marijan 41 287 334, 340–341, 373 Lippert, Friedrich Karl 324 Matzal, Amalia → Linhart, Amalia Mel ini, Theresia 63, 250 Liszt, Franz 120, 224, 226, 238 Matzal, Barbara Amalia → Barth, Mendelssohn Bartholdy, Abraham Livigni, Filippo 42, 249 Amalia 229–230 Lobkowitz, Caroline von, roj. Matzal, Barbara Sofia 214, 270, 292 Mendelssohn Bartholdy, Fanny, por. Schwarzenberg 89, 198 Matzal, Barbara, roj. Motta (Motha) Hensel 229–230 212–213, 218, 270 390 Imensko kazalo Mendelssohn Bartholdy, Felix Moscheles, Ignaz 120, 205, 208, Naredi, Aloys 167 229–230 258–259, 269, 285, 291, 316, Naredi, Joseph 167 Mendl, pianistka 350–351 339–340, 342, 354–355, 357–359, Naumann, Johann Gottlieb 123, 199, Mennen, Franz 375 365, 367–369 326, 332, 334, 352 Mercadante, Giuseppe Saverio Mosel, Barbara (Babette) von 198, Neefe, Hermann 342 Raffaele 121, 150, 178, 366, 368, 200, 335–336 Negovetich, Johann 167 370, 373, 375 Mosel, Ignaz Joseph von 86, 88, 92– Nejebse, Johann 362–363, 365, 368 Merk, Ignac (Ignaz) 29 93, 116, 198–200, 268, 325–331 Nejebse, Wenzel (Hugo) 363, 368 Merk, Joseph 335–336, 339, 366, 370 Mosel, Katharina von, roj. Lambert Nestroy, Johann Nepomuk 204, 357, Merth, Gerda 188 198, 200, 330, 335–336 359–360, 365–366 Mertl, Terezija → Linhart, Terezija Mosel, Marianne von, por. Lagusius Neukomm, Elisabeth (Elise) Metastasio, Pietro 42–43, 248 200 329–330, 341 Metternich, Klemens Wenzel Lothar Moser, Ignaz 359–360, 369 Neuling, Vinzenz 108, 356 von 55, 57, 136, 138, 155, 261 Motta (Motha), Anna 212 Nickl, družina 221 Mey, Maria → May (Mey), Maria Motta (Motha), Barbara → Matzal, Nickl, Paula, roj. Trappel 221 Meyerbeer, Giacomo 100, 374 Barbara Nicolai, Friedrich 65 Meynier, Johann Heinrich 139 Motta (Motha), Johann 212 Nissen, Constanze → Mozart, Constanze Milani, Josepha 356 Mozart, Constanze, pozneje por. Nissen, Georg Nikolaus 73 Milde, Vincenz Eduard 161 Nissen 73 Novak, Janez Krstnik (Johann Milič von Palmberg, Izabela → Oblak, Mozart, Franz Xaver Wolfgang 73, 203 Baptist) 44–47, 68–69, 144–145, Izabela Mozart, Leopold 65, 86, 212 249, 262, 279, 287 Minetti, Theresia 357 Mozart, Maria Anna (Nannerl) 86 Nutschitz, Ferdinand 167 Mittag, August 367, 370 Mozart, Wolfgang Amadeus 22, 47, Mitterbacher, Marie, por. Wagner 65, 69, 71–74, 80, 93, 96–97, 101, O 192–193 103, 111, 117, 177, 195–196, 203, Oblak, Amalija, por. Hermann von Mlinarič, Jože 20 212, 251, 257, 266, 280, 323, 327, Hermannsthal 157, 237, 274, 294, Modesti, Maximiliana de → Tantini, 331, 333, 356–362, 364–368 379 Maximiliana Mozatti (Mozzatti), Joseph Oblak, Izabela, roj. Milič von Molique, Bernhard 315, 341–342 (Giuseppe) 98, 105, 203–204, 207, Palmberg 237 Mollo, Tranquillo 105 269, 291, 334, 342, 348–349, Oblak, Johann (Janez) Nepomuk Monse 77 356–357, 368–370 157, 237, 380 Montmorendi, Adolph 167 Mrskosch, Wenzel 356 Occa → dall’Occa, Antonio Moos, Karl 144, 146 Müller, flavtist 371 Oček (Ozhek), Ana, roj. Rupar 151 Morak (Morack), Franc 67 Müller, Joseph von 100, 255, 316, 355 Oček (Ozhek), Anton ml. 151 Morak (Morack), Janez (Johann) Müller, violist 366 Oček (Ozhek), Anton st. 151 29–31, 67–68, 247–248, 251, 280, Müller, Wenzel 322 Oček (Ozhek), Sophie 151 319 Müllner, Josepha, por. Gollenhofer Odescalchi, Henriette → Zichy- Morak (Morack), Nina (Marianna), roj. 207–208, 350, 360, 366 -Ferraris, Henriette Tantini 31, 67–68, 248, 251, 280, 319 Oehlinger (Öhlinger), Sebastian 336 Moreau, Josef 323, 348–349 N Ogrissigg, Franz 167 Morlacchi, Francesco 141, 178, 339, Nadamlensky, Simon 156 Olivieri, Johann 167 372 Naderman, François-Joseph 340–341 Onslow, George 360 Mosca, Luigi 103, 178, 368–369 Napoleon Bonaparte 53, 66, 91, 93, Oppitz, Anton 151 136, 249, 260, 279 Orlandi, Ferdinando 131–132, 260, 285, 315, 348, 351–353 391 Oster, Antonia 371 Peisswanger (Peißwanger), Babette Prokesch von Osten, Irene → Ostermann-Tolstoi, Alexander 365 Kiesewetter, Irene von Iwanowitsch 329 Pensel, Johann Nepomuk 105, 357, Promberger, Mihael (Michael) 31, 360 248, 319 P Penzel, Jakob Abraham 35–36 Puccini, Giacomo 178 Paar, plemiška rodbina 184 Perlaska, Dominik 105 Puchberg, Johann Michael von 71–72 Pachler, družina 68, 114, 150, 251, Perlmutter, Adèle 217 Pucitta (Puccitta), Vincenzo 103, 178, 280 Pernberger → Promberger, Mihael 360–361, 365–366 Pachler, Karl 67–68, 150 Perth, Matthias Franz 104, 124 Püttlingen, Johann Vesque von 198 Pachler, Marie, roj. Koschak 67–68, Peters (Petters), Josepha 356 Putz, Anna → Sonnleithner, Anna 113, 150, 251, 280 Pettenkoffer, Anton 103–104, 123 Pacini, Giovanni 150, 178, 359–360, Pezzl, Johann 50–55, 57–58, 61, 249, R 369, 375 279 Rabl, Joseph 48 Paër Riccardi, Francesca 353 Pfaff, Carl 105 Radicati, Felice 355 Paër, Ferdinando 97, 103, 111, 157, Pfeiffer, Elise (Elisabeth) 341 Radics, Peter von 29–30, 44 205, 257, 330, 335, 353, 356, Pichler, Caroline 203, 340 Rastner, Nicomedes von 164–165, 364–366, 379 Pietch, Aloys 167 380 Paganini, Niccolò 118, 226, 373 Pikl, Josipina 27 Rautenstrauch, Johann 47 Paik, G. 137 Piller, Frančiška → Garzarol i, Realis (Gerhard Robert Walter von Paisiello, Giovanni 42–43, 249, 349 Frančiška Coeckelberghe-Dützele) 57 Pálffy von Erdőd, Ferdinand 124, 353 Piller, Jožef (Joseph) 25, 29–30, 38, 247 Reczka, Eleonore von → Förster, Paradis, Maria Theresia von 105, 357, Pinhak, Jožef (Joseph) 31–35, 60, Eleonore 367 68–69, 248, 278, 319 Reich, Joseph ml. 356 Parisini, Agathon 167 Pinhak, Karel 34–35 Reich, Joseph st. 356 Parisini, Geminian 167 Piringer, Ferdinand 116–117, 258, Reichard, Heinrich August Otto 28 Partenschlag → Bartenschlag 284, 335, 357, 360–361, 369 Reichardt, Johann Friedrich 65 Partsch, Emil 157, 379 Pitzer 75, 321 Reil, Johann Anton Friedrich 324, 353 Pasqual, Louise 207 Pixis, Johann Peter 333–334, Reinlein, Anton 369 Pasquali, polkovnik 31–32, 319 359–360, 366, 371, 374 Reissiger, Carl Gottlieb 365–366 Patrat, Joseph 78 Plattel, Henri Daniel 228 Rektorschek, kitarist 357 Pavelch, Ludwig 167 Plečnik, Jože 64 Remeš, Moric 20 Pavesi, Stefano 103, 121, 130–131, Podobnik, Anton 31–32, 37, 248, 319 Repič, Barbara (Barbette), ovdovela 178, 260, 285, 315, 335, 340–341, Podobnik, Barbara → Repič, Barbara Podobnik 31 345–348, 353–357, 365, 368, 374 Pohlin, Marko 31, 37 Repič, Franc 29–31, 319 Payer, Hieronymus 205, 365 Pollet, Marie Nicole 207 Repič, Janez 29–31, 319 Payne, Albert Henry 84 Poniatowski, Stanislav 184 Reschny, Thomas 356 Pechani, Joseph 167 Ponte, Lorenzo da 47 Retzer, Antonie 127, 339, 346 Pechatschek (Pecháček, Pehaczek), Porges → Borghes Ricci, Janez Anton de (Johannes Franz (František) Martin 122, 178, Pöschel, violinist 369 Antonius) 28, 43 206, 259, 269, 285, 291, 315, Preindl, Joseph 358 Richter, Joseph 247, 278 333–335, 339–340, 350–351, Preisinger (Preysinger), Joseph 204, Riedl (Riedel), Therese 330 357–360, 363, 373 269, 291, 356–358, 360–361, 363 Ries, Ferdinand 334, 358, 361, 366, Peck (Pek, Pöckh), Anton 356, Prešeren, France 36, 238 369, 375 358–360, 365 Prokesch von Osten, Anton 113 Rigler (Riegler), Andreas 365–367 392 Imensko kazalo Rinaldi, pevec 82, 124, 126–129, 259, Rudersdorf, Joseph 353 Schlager 79, 322 285, 335–338, 347 Rudolf (Rudolph), nadvojvoda Schlotterbeck, Wilhelm Friedrich 52 Riotte, Philipp Jacob 130, 260, 347, 326–327 Schmidburg, Antonia von 236 349, 363 Rührer, Franz 218 Schmidburg, družina 236, 274 Rochlitz, Friedrich 356 Rührer, Theresia → Barth, Theresia Schmidburg, Eliza (Elise) von 236, Röckel, Joseph August 341 Rupar, Anna → Oček (Ozhek), Ana 274, 294 Rode, Jacques Pierre Joseph 335, 353, Rupnik, Ferdinand 167 Schmidburg, Jožef Kamilo (Joseph 368 Rupnik, Florian 167 Camillo) von 139, 236, 261, 274, Rohmann (Romann), Joseph 356, 360 Rusconi, Anton 167 294, 379 Rohrer, Anton von 366, 368 Rüttinger, Joseph Christoph 315, 333 Schmidhammer, Jožef (Joseph) von 143, Röhrich, Anton 105, 366 Rzehaczeck, Anna (Nina) 366–367, 239 Romberg, Andreas Jakob 356, 359, 366 369 Schmidhammer, Maria von → Wagner, Romberg, Bernhard 336, 355, 357– Maria 358, 360, 363, 365, 367, 369–370 S Schmidt, Johann 356 Rosenbaum, Carl Joseph 55–56, Sabatier, François 203 Schmiedel (Schmidl), Johann Baptist 65–66, 74–82, 105, 129–130, 252, Sachsen-Teschen, Albert Kasimir von 356, 359, 363, 366 281, 321–325, 336, 348, 363 327, 330 Schmiedel (Schmiedl), Julie, roj. Rosenbaum, Therese, roj. Gassmann Sales, Katharina Franziska 232 Schauff 357–359, 362–366 74, 77, 79–81, 252, 281, 321–325 Sales, Pietro Pompeo 232 Schmith, Anton 68–73, 251–252, Rosmann »von der Schranken« Salieri, Antonio 65, 72, 74, 81, 86–88, 280–281, 330 31–32, 319 95, 147, 182, 187, 196, 198–199, Schmith, Barbara, roj. Faber 70 Rossi, Gaetano 124 203, 252–253, 267, 269, 281, 290, Schmith, Francisca Romana Dorothea Rossini, Gioachino 82, 88, 97, 100, 325, 328–330, 349, 373 70 103, 111, 120–121, 124–129, 157, Salm, plemiška rodbina 184 Schmith, Helene, ovdovela Mayrhofer 178–180, 188, 201, 203, 226, 236, Samin, Maria Francisca Romana → 72–73, 251, 280–281 255, 257, 259, 266, 268–269, 283, Desselbrunner, Maria Francisca Schmith, Joseph Franz 70 285, 289–290, 315, 334–338, Romana Schmith, Maria Anna, roj. Zil ich 70 340–341, 348, 354–362, 365–373, Sander, Anton Victor von 167 Schmith, Marie 73 379 Sandmann, Franz Xaver 75 Schmith, Sigismund 70 Rothschild, Salomon Mayer 122 Sassenberg, Amalia 239, 373 Schmith, Wolfgang 68, 70–71, 251, 280 Rottensteiner, Johann Baptist 76 Sassenberg, Joseph 239 Schmith, Wolfgang ml. 70 Rottensteiner, Katharina 76, 78, 322, Sauer, Ignaz 182 Schmith, Xenia Nepomucena 324 Schadt, Aloisia 357, 360 Theresia 70 Rotter, Adalbert 367 Schadt, Fanny 359, 360 Schmol, Elisabeth (Liset) 30–32, 319 Rotter, Josephina → Haderlein, Schaffenrath, Alois 134 Schmol, stotnik ali polkovnik 30–32, 319 Josephina Schallbacher, pianistka 369 Schneider, Friedrich 373 Rousseau, Jean-Jacques 161 Schauff, Julie → Schmiedel, Julie Schnitzler, Arthur 221, 271, 292, 383 Rovel i, Michaela Constanze → Schauff, Marie 357–359, 362–363, 366 Schoberlechner, Franz 120–121, 177, Förster, Michaela Constanze Schebenig, Franziska → Šebenik, 205, 259, 269, 285, 291, 316–317, Rovel i, Pietro 197, 333, 341–342, Frančiška 361–362, 367–368 362 Scheidlin, družina 80, 323 Schoberlechner, Johann Carl 98, 121, Ruard, Therese → Koschak (Košak), Schikaneder, Emanuel 42–43, 47, 204–205, 269, 291, 366–370 Therese 249, 279, 322 Schol , Karl (Carl) 141, 355, 372 Ruard, Valentin 67 Schiller, Friedrich 182, 184, 267, 290, Scholz 339 327, 361–362 393 Schönauer, Johann 365 Sedlaczek (Sedlazeck), Johann 353 226, 256–257, 264, 267–268, 283, Schönbichler (Schönpichler), Johann Seidl, Adeline Clotilde → Trappel, 290–291, 358, 363, 367, 369–370 Nepomuk 356 Adeline Clotilde Sorkočević (Sorgo), Luka (Luca) 65 Schönfeld, Johann Ferdinand von 71 Seidl, Heinrich 216 Sparovitz, Joseph → Šparovec, Jožef Schönpichler → Schönbichler Seidl, Pauline → Matzal, Pauline Spaun, Franz von 72, 251, 281 Schouppé, Johann Paul von 66, 79, 323 Seidl, Theresia Matilde → Matzal, Spaun, Joseph von 72–73, 251, 281 Schouppé, Joseph von 66 Theresia Matilde Spendou, Anton 72 Schrank, Joseph 61 Seidl, Theresia, roj. Sinreich 216 Spendou, Dionys 167 Schrapöck, Andreas 157, 379 Seipelt, Joseph 375 Spendou, Josef (Jožef) 72 Schreiber, Alois 324, 356 Semen (Semmen), Jožef Pavel Spendou, Leopold 167 Schrey, Jože (Joseph) 44 (Joseph Paul) 25 Spohr, Dorothea 207 Schubart, Christian Friedrich Daniel 333 Serres, Marcel de 42 Spohr, Louis (Ludwig) 86, 207, 349, Schubert, C. 134 Seyfried, Ignaz Xaver von 124, 128, 357–360, 365–367, 369–370, 373 Schubert, Franz 68, 72–73, 100, 130, 259, 315, 342–344, 353 Spontini, Gaspare 331, 358, 360 103–104, 108–109, 111, 113–115, Sigray, plemiška rodbina 63 Sprinz, Anna (Nanette) 359, 367 120, 122, 146, 150, 157, 178, 181, Simoni, Gennaro 353 Stadler, Abbé Maximilian 92–94, 96, 187–194, 201, 203–204, 206, 224, Sinn, Felix 167 176–178, 200, 254, 265, 282, 289, 251, 255–257, 262, 266–268, 281, Sinn, Maximilian 146, 156 325–327, 331, 335–336, 365 283, 287, 289–291, 349, 357, Sinreich, Theresia → Seidl, Theresia Stadler, Albert 73 361–363, 365–366, 369, 379 Matilde Staudinger, Eleonore 360, 363 Schulz (Schultz), Andreas 356, 359, Slivnik, Francka 14 Steblin, Rita 69 362, 367–369, 371 Smol, Elisabeth → Schmol, Elisabeth Steger → Stöger Schulz (Schultz), Eduard 368 Smol, Joseph von 30–32, 319 Stegmayer, Ferdinand 205, 322, 355 Schulz (Schultz), Leonhard 368 Smole (Smolle), duhovnik 36 Steibelt, Daniel Gottlieb 342 Schulz (Schulze), Johann Philipp Soini, Paul 92, 326–329 Steinach, Armand von 167 Christian 361 Soliva, Carlo Evasio 356 Steinacker, Carl 329 Schumann, Clara, roj. Wieck 229 Somssich von Saárd, Johann 362 Steiner, Sigmund Anton 357 Schuppanzigh, Franz Joseph 206 Sonnenfels, Joseph Ferdinand von 18, Steiner, Theodor 157, 379 Schuppanzigh, Ignaz Anton 122, 198, 21, 246, 278, 320 Steinmetz, Ignaz 212 206, 269, 368 Sonnleithner, Anna Marie, por. Steinwendtner, Jakob 83 Schuster, Ignaz 322, 348–349 Grillparzer 195 Stephanie der Jüngere, Johann Schuster, Vinzenz 353, 367 Sonnleithner, Anna, roj. Putz 108 Gottlieb 78 Schütz, Carl 77, 210 Sonnleithner, Christoph 194–195 Stickler, Maria Cordula Ursula → Schwarz, Aloys 167 Sonnleithner, Ignaz von 92, 103, 105, Desselbrunner, Cordula Schwarz, Heinrich 167 108–111, 114–115, 123, 146, 188, Stöber, F. 59 Schwarz, Nannette 341 190–196, 201, 204–205, 208, 226, Stöger (Steger), Johann von 359 Schwarzböck, Ludwig 129, 343–345 237, 256–257, 263, 267–269, 283, Strahl, Anna 123, 315, 335–336 Schwarzenberg, Caroline von → 287, 290–291, 316–317, 326–330, Strangfeld, Johanna 239 Lobkowitz, Caroline von 357–360, 362–363, 365–369 Stranitzky, Joseph Anton 112 Schwarzenberg, Josef von 203 Sonnleithner, Joseph 89–92, 108, 192, Strauß, Anton 325 Schweiger, Anton von 151 194–196, 198–199, 253, 256, 268, Strauss, Johann 80 Schweinhofer, Maximiliana → 282–283, 328 Strauss, Joseph 80 Heuschober, Maximiliana Sonnleithner, Leopold von 82, Strebinger, Matthäus 367 Schweitzer, Claudia 230 103–113, 122, 171, 187, 189–196, 394 Imensko kazalo Streidl, Rafael Johann 30 Tomasel i, Antonia, roj. Honikel Verdi, Giuseppe 178 Stroj (Stroy), Jožef 62 86–87 Vidmar, Luka 28 Stunz, Joseph Hartmann 363, 374 Tomasel i, Giuseppe (Joseph) 86–88, Viotti, Giovanni Battista 335 Sulkowsky, plemiška rodbina 184 147, 201, 253, 281, 326, 341, 373 Vodnik, Valentin 28, 35–38 Suppan, kitarist 359 Tomasini, Luigi 79, 323 Vogel, Johann Christoph 335, 372 Svoljšak, Sonja 38 Tomz, Franz 167 Vogler, Georg Joseph Abbé 359 Sydow, Theodor von 334, 340 Tost, Johann 92, 326, 328–329, 369 Voltaire (François-Marie Arouet) 38, Szalay, Joseph von 122, 259, 285, Trappel, Adeline Clotilde, roj. Seidl 124 315–316, 334, 353 216, 221, 271 Voříšek, Jan Václav → Worzischek Szilinska Liebirzewska, Henriette → Trappel, Hans von 221 (Voříšek), Jan Hugo Zielinska Liebirzewska, Henriette Trautmannsdorff, Ferdinand von Vrhovec, Ivan 29, 33 328–329 Š Trautmannsdorff, plemiška rodbina W Šebenik, Frančiška (Franziska 89 Wagner, Anton 70 Schebenig), ovdovela Fuchs (Fux) Treitschke, Georg Friedrich 324–325 Wagner, Josef Friedrich 145, 262, 374 165, 169–170, 264 Tröls, Carl 357–359 Wagner, Joseph 239 Šparovec (Sparovitz), Jožef (Joseph) Trotter, Joseph 213 Wagner, Maria Anna 70 168–169, 382 Troyer, Ferdinand von 367 Wagner, Maria, roj. Schmidhammer Tuscher, Mathias 92, 326–327 141, 238–239, 274, 294, 372, 374 T Wagner, Marie → Mitterbacher, Marie Tacchinardi, Niccolò (Nicolo, Nicola) U Wallnöfer, Franz 370 336–337 Uhrmacher, družina 80, 324 Warsov, David 105 Tantini, Franz 67 Ullepitsch, Carl 373 Wassermann, Heinrich Joseph 375 Tantini, Maria Anna → Morak, Nina Ulm, Anton 152 Weber, Aloysia, por. Lange 203 Tantini, Maximiliana, roj. Modesti 67 Ulm, Gabriele → Jombart, Gabriele Weber, Bernhard Anselm 369 Taufferer (Tauffrer), Anton Nepomuk Umlauf, Michael 332, 334 Weber, Carl Maria von 100, 359, 365, von 23 Umlauff von Frankwel , Johann 369, 373–374 Taufferer (Tauffrer), Frančišek Baptist Carl 363 Wehle, Moritz 121, 370 Ksaverij (Franz Xaver) von 20 Unger, Caroline, por. Sabatier 110, Weidmann, Paul 78 Tavčar, Ivan 27 112, 117, 180, 201–203, 256, Weigl, Joseph 77, 103, 353, 366, 369 Teltscher, Joseph Eduard 109, 174, 268–269, 283, 291, 356–360 Weinmüller, Carl Friedrich Clemens 182, 197 Unger, Johann Carl 201–202 334 Terpinc, Fidelij 142–143, 149–150, Urbančič, Martin 30–32, 35, 247, 319 Weiss (Weiß), Franz 335–336, 339, 237, 374 Urbas, August 167 357, 366 Terpinc, Jožefina, roj. Češko 64, Urbas, Franz 167 Weiß (Weiss), Louise 367 142–143, 149–150, 237, 240, 374 Weiß (Weiss), Marie Mathilde 110, Thalberg, Sigmund 120 V 117, 201, 269, 291, 356–360, 363, Thomas, Heinrich 167 Vaccai, Nicola 150, 157–159, 178, 365, 367–370 Thurn und Taxis, plemiška rodbina 374–375, 379–380 Wenckheim, Johann Anton von 104 201, 291 Valant, Miha 10 Werner, Joseph 315, 340–341, Thurn-Valsassina, plemiška rodbina Varese, Camillo 167 350–351 19 Varese, Casimir 167 Wertheimstein, Sophie 335 Titze (Tietze), Ludwig 98, 112, 117, Varese, Nicolaus 167 Wetzlar, Susanna von 105 258, 284, 365–370 Vega, Jurij 20 Wieck, Clara → Schumann, Clara 395 Wiesler, Eduard 167 Z Zois von Edelstein, Josepha Maria Wilde, Franz 38 Zäch (Zach), Joseph 369 Anna 65–66, 251 Wilhelm, Friedrich 35 Zahradnik, violist 356–358 Zois von Edelstein, Jožef (Joseph) Willmann 79, 322 Zichy-Ferraris, Henriette, por. 65–66, 71–72, 251, 280 Winkhler (Winkler), Karl Angelus Odescalchi 89 Zois von Edelstein, Karel (Karl) 31, 373 Ziegelhauser, Raphael 207, 316, 355, 72, 319 Winter, Peter von 103, 208, 356, 360 375 Zois von Edelstein, Katharina, roj. Wintter, Heinrich Eduard 87 Ziegler, Anton 105 Auenbrugger 65–66, 71–72, 251, Wölffl (Woelfl), Joseph Johann Ziegler, Friedrich Wilhelm 324 280 Baptist 228, 321 Ziegler, Johann 79 Zois von Edelstein, Maria Aloisia Woller, Elisabeth (Lisett) 324 Ziehrer, Carl Michael 80 (Louise), por. Lehmann 65–66, 251 Wolstein, Johann Gottlieb 32 Zielinska (Szilinska) Liebirzewska, Zois von Edelstein, Michelangelo 65, Worzischek (Voříšek), Jan Hugo Henriette 321 70 (Václav) 98, 113–115, 206, 257, Zierer (Zyrer), Franz 357 Zois von Edelstein, plemiška rodbina 269, 284, 291, 334, 357–360, Zil ich, Maria Anna → Schmith, Maria 65–66, 70, 72, 137, 251, 280 366–367, 369 Anna Zois von Edelstein, Žiga (Sigmund) Wranitzky, Anna 355 Zimer, Johann 212 27–28, 30–33, 35–39, 41–42, Wurmbrand-Stuppach, plemiška Zois von Edelstein, Avguštin 65–67, 70–72, 247–248, 251, rodbina 184 (Augustin) ml. 71 279–280, 319 Wurmbrand-Stuppach, Wilhelmine Zois von Edelstein, Avguštin Zumpe, Wilhelm 35 von → Leslie, Wilhelmine (Augustin) st. 66, 70–71 Zumsteeg, Johann Rudolf 358 Wurzbach, Constantin von 237 Zois von Edelstein, Bernardin 31, 319 Zupan, Jakob 43 Wurzbach-Tannenberg, Maximilian Zois von Edelstein, Johanna → von 170 Lehmann, Johanna Ž Zois von Edelstein, Johanna Žonta (Schonta), Jožef 237 Y Nepomucena, por. Bonazza 70 Žonta (Schonta), Julija → Kogl Young, Edward 35 (Kogel), Julija 396 Zahvale Ideja za nastanek pričujoče knjige se je porodila v Mestnem muzeju Radovljica. Za vse nasvete, pomoč pri iskanju gradiva, spodbudo in nenehno izkazovanje zanimanja v celotnem procesu nastajanja besedila se zahvaljujem sodelavkama muzeja Nadji Gartner Lenac in Katji Kreutz Praprotnik. Posebna zahvala gre tudi direktorici Muzejev radovljiške občine dr. Petri Bole za podporo in odobritev objave knjige. K nastanku knjige je pripomogla vrsta oseb, ki jim izražam iskreno zahvalo: · kolegici dr. Maruši Zupančič, ZRC SAZU, za prevzem uredniških odgovornosti, vsestransko pomoč, nasvete in podporo, · mag. Darji Gabrovšek Homšak za izvrstno lekturo slovenskega besedila, številne posvete in nasvete, · Nini Heimbach za lekturo nemškega in · Christine Kolacio za lekturo angleškega povzetka, · Marjani Benčina za rahločutne in pesniško navdihnjene prevode nemških, francoskih in italijanskih citatov v slovenščino, · Luciji Herga, ZRC SAZU, za potrpežljivo in skrbno preverjanje opomb ter bibliografskih zapisov, · doc. dr. Tini Bohak Adam (Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo) in red. prof. dr. Tanji Žigon (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) za opravljeni recenziji in nasvete, · doc. dr. Alešu Nagodetu (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) za opravljeno oceno dela, · Barbari Bogataj Kokalj, ki je knjigi dala estetsko dovršeno celostno podobo, 397 · mag. Alešu Pogačniku (Založba ZRC) za vso potrebno podporo pri nastanku knjige, · nekdanjim kolegicam in kolegom v Arhivu Združenja prijateljev glasbe na Dunaju mag. Carmen Ofner za pomoč pri iskanju gradiva in transkripcijah, mag. Ingrid Leis za nasvete v zvezi s slikovnim gradivom in tudi danes že upokojenemu direktorju arhiva ddr. Ottu Bibi za možnost in priložnost brskanja po bogati zbirki Združenja, · prof. dr. Gudrun Rottensteiner za pomoč pri iskanju arhivskega gradiva v graških arhivih, · prof. dr. Ingeborg Harer za diskusije v zvezi z glasbenim življenjem v Gradcu in o vlogi glasbenic, · mag. Marcusu Paulu Nicklu za možnosti vpogleda v zasebno družinsko zbirko, · prijatelju Danilu Kostevšku, profesorju petja na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, ki je potrpežljivo spremljal študijo vse od prvih idej do objave, hkrati pa k nastanku pripomogel tako s številnimi nasveti o pevskih tehnikah in pevskem repertoarju kot tudi z vsakovrstno podporo in spodbudo. Nadalje se za pomoč pri iskanju gradiva, preverjanju podatkov in za dovoljenja za objave slikovnega gradiva zahvaljujem zaposlenim javnih in zasebnih arhivov, knjižnic in drugih ustanov. Prav posebej: · Arhivu Avstrijske akademije znanosti (Archiv der Österreichischen Akademie der Wissenschaften), dr. Stefanu Sienllu, · Arhivu Republike Slovenije, še zlasti Andreji Klasinc Škofljanec in Vanji Rupnik, · Dunajskemu mestnemu in deželnemu arhivu (Wiener Stadt- und Landesarchiv), · Grafični zbirki Muzeja Joanneum (Universalmuseum Joanneum) v Gradcu, zlasti dr. Bettini Habsburg-Lothringen in Moniki Russ, · Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, · Mestnemu arhivu Baden (Stadtarchiv Baden), zlasti mag. Birgit Doblhoff- -Dier, · Nadškofijskemu arhivu Ljubljana, zlasti mag. Tonetu Krampaču in mag. Blažu Otrinu, · Narodnemu muzeju Slovenije, zlasti Barbari Rogač, · Narodni in univerzitetni knjižnici, zlasti mag. Lidiji Podlesnik Tomášikovi in dr. Alenki Bagarič (Glasbena zbirka), dr. Sonji Svoljšak (Zbirka starih tiskov), mag. Marijanu Rupertu (Rokopisna zbirka) ter Simoni Šubic (Digitalna knjižnica Slovenije), 398 Zahvale · osebju Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju (Österreichische Natonalbibliothek), predvsem v tamkajšnji glasbeni zbirki, · Spodnjeavstrijskemu deželnemu arhivu v St. Pöltnu (Nieder österreichi ches Landesarchiv), · Šolskemu muzeju Slovenije, zlasti prof. mag. Stanetu Okolišu, · Štajerskemu deželnemu arhivu v Gradcu, · Umetnostnozgodovinskemu inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, zlasti Nike Duh, mag. Andreji Rakovec in Andreju Furlanu, · Univerzitetni knjižnici Univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti Gradec (Kunstuniversität Graz), direktorju mag. Robertu Schillerju, · Zgornjeavstrijskemu deželnemu arhivu v Linzu (Oberösterreichiches Landesarchiv), · Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, zlasti dr. Barbari Žabota, · in še enkrat Arhivu Združenja prijateljev glasbe na Dunaju, zlasti direktorju dr. Johannesu Prominczlu. 399 400 Marko Motnik se je rodil v Slovenj Gradcu in odraščal v idiličnem okolju Koroške. Po ma turi se je odpravil na študij orgel, čembala, inštrumentalne pedagogike in muzikologije na Dunaj. Po zaključenem študiju se je zaposlil na Univerzi na Dunaju, nato na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti in nazadnje v Arhivu Združenja prijateljev glasbe. Na Dunaju je preživel petindvajset let svojega življenja in se nato odločil za vrnitev v Slovenijo. Sedaj je kot znanstveni sodelavec zaposlen na Muzikološkem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pa kot docent predava zgodovino plesa. Njegova zanimanja so široko razvejana in se navdušuje nad glasbo od renesanse do romantike. Zanimajo ga vloga glasbe v različnih družbenih sistemih, plesna kultura in glasbeni trg, pa tudi literatura, razvoj sodobne družbe in ekologija. Živi v okolici Ptuja in se posveča študiju, branju in vrtnarjenju. Marko Motnik je s pogledom na glasbeno delovanje Linhartove družine odprl več za slovensko glasbeno zgodovinopisje novih in že nekaj časa premalo raziskanih tem. Najprej opozarja na delovanje meščanskih ljubiteljskih glasbenikov, ki so – skupaj s svojimi družinskimi člani – bili v okolju provincialnih mestec na tak ali drugačen način pomembno gonilo višje glasbene kulture. V tem kontekstu ni pozabil na doslej največkrat spregledane glasbenice, ki so bile kot pevke in najpogosteje tudi pianistke nepogrešljive za izvajanje zahtevnejšega glasbenega repertoarja. V monografski obravnavi družine Linhart, ki je bila sicer v sodobnem slovenskem kulturnem življenju precej izpostavljena, lušči plast za plastjo njihove vpetosti v kulturno delovanje: od javnega literarnega delovanja Antona Tomaža Linharta prek polzasebne kulture družinskega »salona« do domače kulture, iz katere je izšla glasbena kariera Sophie Linhart. S tem izpostavlja tudi do sedaj spregledano in izjemno pomembno vlogo žensk v glasbeni zgodovini, ki so – čeprav v veliki meri prikrajšane za moškim enakovredno uveljavitev v javnosti – v zasebnosti svojih družin s kulturnim delovanjem in glasbeno vzgojo otrok neizbrisno zaznamovale razvoj glasbene kulture. Prepričljiva predstavitev tako ambicioznega in brezkompromisnega pogleda v kulturno delovanje družine Linhart ne bi bila mogoča brez zares izjemno kvalitetno opravljenega dela v hevristični fazi raziskave. Monografija kar vrvi od novih zgodovinskih dejstev. Celo pri orisih oseb, ustanov in dogodkov, ki tvorijo le zgodovinski kontekst opazovanih oseb, vedno znova naletimo na z ustreznim arhivskim gradivom podprte korekcije in dopolnitve do sedaj znanih dejstev. V tem pogledu je monografija eno najbolj kvalitetnih del v slovenskem glasbenem zgodovinopisju. Dr. Aleš Nagode