Franc Žagar 
KAKO OSNOVNOŠOLSKI OTROCI DOJEMAJO KNJIGE
Dobra knjiga zna vedno pritegniti bravce, da se zamaknejo vanjo in sledijo dogajanju v njej. Popolno sozvočje med pisateljevo mislijo in bravčevim doživetjem pa je pravzaprav redkost in poseben dar. Zdi se mi, da bi sposobnost bravcev za dojemanje knjig zaslužila, da se raziskuje. Posebno pa bi bilo še
242
vredno proučevati, kako sprejemajo leposlovje otroci in mladostniki, ker so le-ti potrebni varstva, nasveta in vodstva v svetu knjig.
Nekaj izkušenj na tem področju sem si pridobil pri prebiranju domačih nalog in v razgovorih o knjigah z učenci raznih osnovnih šol v grosupeljski občini. V pričujočem članku analiziram, kakšen vtis so napravila na učence različne starosti tri domača dela: Levstikov Martin Krpan, Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in Cankarjevi Dateljni. Zaključke sem delal predvsem na osnovi takih spisov in izjav, ki še najbolj odpirajo pogled v otrokovo ali mla-dostnikovo notranjost.
Martin Krpan
Na ljudske pravljice vajenim otrokom je tudi Levstikova povest Martin Krpan, ki je podobna folklornemu pripovedništvu, zelo domača. Navadno jo preberejo v tretjem razredu. Ker jim dela branje v teh letih velike težave, jim lahko razumevanje olajšamo z razlaganjem ilustracij in predvajanjem na gramofonsko ploščo posnetega Krpana.
Povprečna učenka je po obravnavanju takole napisala obnovo:
v knjigi nastopata Krpan in Brdavs. Krpan je bil bojevit človek, ki je vsakega premagal. Imel je svojo kobilico, ki je bila zelo močna. Kdor ga je vprašal, kaj tovori, mu je dejal, da bruse in kresilno gobo. Imel jih je v vreči, da mu ne bi zmrznili.
Naenkrat je srečal Brdavsa in ta ga je vprašal, če mu proda kobilico. On je dejal, da za dva ona konja ne da. Kobilico je prestavil čez pot. Brdavs pa je gledal tega močnega Krpana.
Krpan je šel na cesarjev dvor, da bo posekal lipo. Cesarica se je jokala, ko y'e videla, da nima več lipe. Krpan pa je bil tiho in je sekal dalje. Iz lipe si je stesal kij. Skoval je mesarico.
Potem sta se šla bojevat. Brdavs je zamahnil, da mu bo odsekal glavo, a on je nastavil kij. Potem pa mu je Krpan odsekal glavo in se je norčeval iz njega. Dejal je: »Petnajst se jih nisem bal, tebe se tudi ne bom.«
Danica K., III. razred
V obnovi so zamenjane osebe (cesar — Brdavs), dialog in stvarno dogajanje (tovorjenje brusov in kresilne gobe, prodajanje kobilice) in različne situacije med seboj (izjava cesarjevemu slu in zasmehovanje Brdavsa). Nit vzrokov in posledic se stalno trga. Učenka ni razumela, kakšen smisel imajo posamezni pripovedni elementi v celotnem delu, ampak jih je preprosto razložila z najobičajnejšimi predstavami iz svoje zavesti. Takšne napake pa niso tipične samo za učence tretjega razreda, napravil jih bo tudi starejši in izkušenejši bravec pri površnem branju.
Drug učenec pa je takole popisal odlomek iz knjige:
Izmed vseh knjig se mi zdi najbolj smešna in zanimiva knjiga Martin Krpan. v njej sta popisana Martin Krpan in Brdavs.
Krpan je bil močan človek, ki je premagal Brdavsa. Brdavs je bil tudi močan, a ne tako kakor Martin Krpan. Najbolj zanimivo je, kot sta se bojevala.
Krpan je prišel na Dunaj. Brdavs reče Krpanu, če se gre bojevat. Krpan se je šel. Brdavs je mislil, da ga bo položil na tla kot smet. Bilo pa je ravno obratno. Krpan ie položil Brdavsa na tla kot smet.
Smejal sem se, ko sem to bral.
Franci N., IV. razred
Kažejo se zanimive razlike med Levstikovim in učenčevim pripovedovanjem. Učenec ni znal ohraniti napetosti, ampak je že takoj v začetku povedal,
243
kako se je dvoboj končal. V obnovo je vrinjeno, kako je Brdavs izzival Krpana. Brdavs si je v svesti moči, medtem ko se je v knjigi zanašal le na vojaško izurjenost. Obnova se konča s Krpanovo zmago, obglavljenje Brdavsa pa je izpuščeno. Iz tega spisa je čutiti enotnejše pojmovanje povesti kot iz prejšnjega, dasi se to pojmovanje razlikuje od pisateljevega. Ti vrivi in spremembe niso več tako slučajni, skozi spis prosevajo izkušnje iz deških dvobojev in želja po moči, medtem ko je Levstik hotel predvsem pokazati, kako moško in humano je Krpan pokončal nasprotnika. Obnova je asimilacija med pisateljevo pripovedjo in otrokovim svetom.
Na kakšen povezan razgovor o knjigi v teh letih še ni misliti, vendar pa dajo učenci posamezne prav zanimive izjave:
»Saj bi Brdavs ne mogel hoditi v železju!« »Kaj ne bi! Saj so vsi vitezi na gradovih nosili take železne obleke.«
»Krpan je potegnil Brdavsa s konja in mu stopil za vrat. Jaz sem bil žalosten, ko je to naredil. A pomislil sem na ljudi, ki jih je Brdavs pomoril«
»Krpan je šel k cesarju, da mu dd, kar mu je obljubil. Cesarica je začela vpiti, da mu ne sme nič dati. Zmerjala je tudi Krpana. Dunajčani so tudi vpili, naj gre, od koder je prišel. Ce bi bil jaz Krpan, bi potolkel cesarja in še tiste Dunajčane. Krpan je bil neumen, ker jih ni od kraja do konca vseh potolkel.«
Tudi iz razgovora je razvidno zlitje med knjigo in otroškimi izkušnjami in željami. Otroci razmišljajo, kako bi se počutili, če bi se znašli v takih situacijah, kot so popisane. Razočarani so, če zgodba ne poteka tako, kot oni želijo. Ta njihova razmišljanja so sicer naivna, a pospešujejo dojemanje celotnega dela. Za učitelje v nižjih razredih pa so obnove in razgovori o knjigah odlična prilika za razlago raznih pojavov iz narave in družbe in razvijanja logičnega mišljenja učencev.
Pod svobodnim soncem
Ko učenci dobro obvladajo bralno tehniko, se lotevajo romanov. Tako v šestem ali sedmem razredu preberejo Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Primerjajmo, kakšen vtis je naredil ta roman na dečka in deklico:
Ko sem prvič dobil v roke knjigo Pod svobodnim soncem, sem vzdihnil: »Kdaj jo bom prebral?« Ko pa sem jo začel prebirati, sem jo kar požira! z očmi. Kadar je bilo kaf napetega, sem se kar tresel. Ce se je pa kaj pripravljalo, sem kar spusti! in začel brati, kjer je bilo bolje.
Sloveni so bili pastirji, zato se niso znali bojevati. Iztok, sin vladarja Slovenov, je odšel v Bizanc, da bi se naučil bojevanja. Ko je zmagal na veliki tekmi, je bi! povišan v oficirja. Vodil je skupino vojakov, drugo pa je vodil Bizantinec Azbad. Kadar so se vadili — bojevali med seboj — je Iztok vedno zmagal. Zaradi tega je zaslovel po vsem Bizancu. Ko se je dobro izuril, se je vrnil za Donavo k Slovenom. Postal je njihov glavni voditelj. v vseh bojih je dobro vodil svoje vojake.
Franci K., VIL razred
V roke mi je prišla knjiga Pod svobodnim soncem. Začela sem jo čitati. Na prvih straneh mi ni bila nič kaj všeč, ker je pisalo samo o bojih med Sloveni in Bizantinci. Mislila sem jo že odložiti, pa sem obrnila nekaj listov naprej in videla, da bo zanimivo.
Najprej opisuje ljubezen med Iztokom, sinom vladarja Slovenov, in Ireno, ki je-bila dvorjanica na dvoru v Bizancu. To ljubezen je hotela preprečiti cesarica Teodora..
244
Prav zato sem jo zelo sovražila. Nekega večera sta bila Iztok in Irena zmenjena, da se \ na kamniti klopci snideta in da mu bo ona razlagala krščansko vero. Za to je zvedela i Teodora. Oblekla se je, da je bila podobna Ireni, in je prišla k Iztoku. Iztok jo je šele \ potem spoznal, ko se je obrnila na drugo stran. Ko jo je spoznal, jo je naglas preklel, i Teodora pa ga je kaznovala tako, da ga je vrgla v ječo. \
Marjanca D., VI. razred i
Iz obeh spisov vidimo, s kakšnim hlastanjem učenci osvajajo knjige. Zajeti j hočejo predvsem smisel knjige, za podrobnosti se ne brigajo. Tisto, kar jih ne \ zanima, kratko malo spuščajo. Zanimivo je, da se zapis dečka in deklice o ro-1 manu Pod svobodnim soncem med seboj tako ločita, kot bi bili popisani dve i različni knjigi. Takšne razlike v knjižnem okusu dečkov in deklic so precej ; splošne. Dečke pritegujejo predvsem boji, občudujejo spretnost, zvijačo, raz-; burja jih, kdo bo zmagal. Za deklice je mikavna prva ljubezen, ocenjujejo zna- , čaj človeka, roman dojemajo kot boj dobrote in hudobije. Tako bomo dobili i temeljitejšo obravnavo, če dopolnjujemo pripoved dečka s pripovedjo deklice, i
Iz domačih nalog sem si izpisal razne kritične izjave o knjigi in jih dal i učencem sedmega razreda v pretres. Med njimi se je razvilo prav zavzeto raz- j pravljanje: 1
»Kako je mogel Iztok z lokom ustreliti kragulja? Saj ga še s puško ne zadeneš, pa i bi ga z lokom!« j
»Kaj ga ne bi zadel! To ni bil otroški lok, ampak mnogo večji. Iztok se je vedno j vadil v streljanju z lokom.« ]
»Pisatelj preveč povzdiguje Slovene in tlači Bizantince. Saj vsak ve, da so bili ] Sloveni slabo izvežbani v bojevanju in slabo opremljeni, Bizantinci pa v oklepih, na ko- \ njih ter dobro oboroženi. To se mi zdi tako, kot bi šel sedaj jaz s puško in bajonetom i proti tanku in ga premagal« \
»Pomisliti moramo, da je pisatelj zamolčal poraze Slovenov. Sicer pa so bili Slo- , veni zviti, napadali so Bizantince v soteskah. Bilo jih je tudi več kot Bizantincev.« ]
»Finžgar je preveč hvalil glavnega junaka. Stari ljudje pravijo takemu človeku j hvaluža. Noben človek ni za vsako stvar na svetu.« ]
»Ko se je Iztok boril z Bizantinci, Tunjušem, je vedno on zmagal. Če je že vedno \ vojska, naj se bijejo in naj zmaga, kdor hoče.« \
»Meni ni vseeno, kdo zmaga. Jaz držim s Sloveni. To so bili vendar naši predniki.« ¦
Učenci kljub navdušenju za napete in snovno bogate zgodbe le razmišljajo ] o verjetnosti dogajanja, zgodovinski resničnosti, življenjski vrednosti značajev j in ideji dela. Nič več ne merijo nekega dela le po svojih željah, ampak tudi po \ možnosti uresničitve, njihovo obzorje se je razširilo. Razlikujejo resnico od fik-; cije. Ne posvečajo sicer posebne pozornosti bogastvu pisateljevega izražanja, j vendar že na osnovi njihovega odnosa do vsebine lahko izostrimo njihov čut za i razlikovanje literarne plaže od kvalitetnih del. j
j
Dateljni j
Cankarjeva črtica Dateljni je natisnjena v Berilu za šesti razred, dasi jo učenci v tem razredu dojamejo samo v grobem. Obnovo učenca iz šestega razreda sem prebral v osmem razredu, nato sem zahteval, da učenci napišejo svoje i tolmačenje črtice, ki se je v mnogih primerih sprevrglo v polemiko z obnovo i iz šestega razreda. Primerjajmo med seboj spis iz šestega in osmega razreda: i
Cankar je ministriral. Nekoč je dobil za to groš. Pred cerkvijo je videl štante. ? Tam so prodajali razne sladkarije. Stopil je bliže in premišljeval, kaj bi kupil. Nenadoma ' mu je prodajalka rekla, naj kupi dateljne. Kupil jih je. Ko je Sel domov, jih je pokusil. j Bili so mastni. Vrgel jih je v vodo. Domov je šel žalosten. Kesal se je. Prišel je domov. Skrival se je, ker se je bal matere. Mati ga je vprašala, če je bolan. Cankar ni na to nič
245'
odgovoril. Rekel je: »Mati, mati, umrl bom.« Povedal je, da je zapravil po nepotrebnem groš. Mati je bila žalostna, mislila je, koliko je vreden groš.
Jože N., VI. razred
Ko je bil Cankar pri novi maši ministrant, je dobil nov groš. Kot sam pravi, se da sanjati o zlatih gradovih in nebesih, a o grošu ne. Ni si mogel predstavljati, da bi tak revež, kot je on, utegnil kdaj zares dobiti groš.
Za ta denar si je kupil dateljnov. Njihovo cukreno meso se je oprijelo njegove potne dlani in z gnusom je zagnal vso kepo v potok. Pomislil je, mati je koruzni močnik, on pa dateljne. Hotel je umreti, zato je molil.
Ko je šel domov, mu je na srcu ležal težak kamen. Mati je predenj postavila je-šprenj. Ker ga ni hotel jesti, ga je zaskrbljeno vprašala, kaj mu je. Vse je po pravici povedal. Peljala ga je pod razpelo, ga prekrižala in se zjokala. Ni se zjokala zaradi tega, ker je zapravil groš, ampak ker je videla, kako lant občuti njihovo revščino.
Vinko Z., VIII. razred
V obnovi učenca šestega razreda opažamo podobno asimilacijo med Cankarjevim pripovedovanjem in učenčevimi izkušnjami, kot smo jo opazili pri obnovi Martina Krpana: prodajavka nagovori Cankarja, da kupi dateljnovi vrže jih stran, ker so premastni; kesa se in skriva, ker se boji matere; materi je hudo, ker je zapravil groš. V tej obnovi sploh ni pravega Cankarjevega doživetja, vse dogajanje je motivirano z nekimi zunanjimi vzroki.
Učenec osmega razreda je mnogo globlje prodrl v umetnino. Začutil je, da je neko duševno stanje ¦—zavest o revščini — povzročilo, da je vse dogajanje v črtici tako mučno. Nanj je naredil vtis tudi Cankarjev slog, saj je v svoji obnovi uporabil več pisateljevih izrazov (nov groš, zlati gradovi, cukreno meso, potna dlan, z gnusom je zagnal vso kepo, na srcu je ležal težak kamen). Za vse prejšnje obnove lahko rečemo, da so jih učenci napisali s svojimi besedami, šele mladostniki posnemajo izražanje nekega pisatelja.
Verno razumevanje Cankarja je učenec pokazal tudi s tem, da je pravilno razložil tudi tista mesta, na katerih je pisatelj, zanašajoč se na zrelost bravca, opustil razlago:
Groš je bil bogastvo, daleč onkraj ciljev in sanj. Da se sanjati o zlatih gradovih, dd o samih nebesih, o grošu ne.
— Ni si mogel predstavljati, da bi tak revež, kot je on, utegnil kdaj zares dobiti
groš.
Mati me je prijela narahlo za obedve roki. Sla z menoj preko izbe v kot pod razpelo, tam me je pokrižala trikrat po vrsti.
»Ti moj lani!« je rekla. Nato je naglas zajokala, sam ne vem zakaj.
—¦ JVj se jokala zaradi tega, ker je zapravil groš, ampak ker je videla, kako fant občuti njihovo revščino.
Ko sem skušal z učenci osmega razreda razplesti razgovor o Cankarju, nisem mogel priti v najbolj intimen stik z njimi, ker so mladostniki precej zaprti vase. Pač pa sem v matičnih listih in pri učiteljicah poizvedel za osebne razmere učencev in jih primerjal z njihovim odnosom do Cankarja. Ugotovil sem, da je dojemanje često pogojeno z življenjskimi izkušnjami. Za Vinka, ki je napisal gornjo obnovo, sem zvedel, da sicer ne živi v takšni revščini kot nekoč Cankar, toda odkar se ne čuti več otroka, ga je sram, da je njegov oče pijanec. To skriva in ne bi nikomur zaupal, toda Cankarjeva dela so mu uteha, ker so v njih popisana podobna doživetja, kot je njegovo. Poznam še več takih primerov, da se ujemajo učenčeve razmere in njegove najljubše knijge.
Mladostnikom branje ni več samo projekcija želja ali vprašanje domiselnosti in verjetnosti, ampak zrcalo človeške usode. Od zanimanja za snov prehajajo na razumevanje višjih umetniških vrednot. Bolj kot kdajkoli jim je v teh letih potreben nevsiljiv in tankočuten mentor.
246