Ime Grk v pomenu „velikana" pri Belokranjcih v Dravski banovini.* N. Županić — Ljubljana. Vsa jugoslovenska plemena spoznavajo prebivalce južnega dela Balkanskega polotoka in Arhipelaga za Grke in jih tudi tako imenujejo. To ime pa ima, kakor se bo kmalu čulo, tudi drugačne pomene, ki so jih leksikografi že zabeležili, tu pa Vam, cenjeni gospodje kolegi, hočem povedati, da pomeni ime Grk pri Belo- kranjcih, ki stanujejo med Gornjo Kolpo in pobočjem dolenjsko - kočevske gorske planote, orjaka ali velikana. To še ni splošno poznano lingvistom, etnografom ali zgodovinarjem. Starocerkvenoslovenski se je grško ime glasilo ГРћКЋ adj. ГРћЧћвКЋ »grški«; ruski se Grk imenuje Гректв adj. греческји dijal. грец »vrag«; bolgarski ГрЂКЂ adj. rpibUKi; srbohrv. Grk adj. grčki; slovenski Grk; češki Rek, Hrek adj. геску, hfečsky, fecsky; poljski Grek adj. grecki; gornje sorb. Gricha iz novo- visokonem. Grieche. Pri Ogrih se imenuje Grk G o r o g , pri Arbanasih G e r k' in Grkinja G e r k i ή e in na kraju pri Rumu- nih Grec. To so varijante imena ГРћКЋ pri raznih slovanskih narodih in pri njihovih neposrednih sosedih, toda oblike ki imajo etnično zaznamovanje v pomenu grškega naroda. Ime Grk (grk) pa skriva v sebi še pomene drugih stvari, ki so kaj raznolike prirode: socijalne, religijozne, geografske, mete- reološke in botanične prirode. V Bački (Dunavska banovina), tam med Dunavom in Tiso, se imenuje pri tamošnjih kmetih grk vsakdo, ki vzdržuje kako trgovino, kar pomeni, da je trgovski stan nekdaj v prošlosti * Predavanje na IV. Internacijonalnem Bizantinološkem Kongresu v Sofiji, dne 13. sept. 1934. (Mesto: Univerza, dvorana Nro. 1.) Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. 167 tam do polovice XIX. stoletja izhajal pri vojvodinskih Srbih iz Grkov in grško vzgojenih Cincarjev; celo židovskega kupče- valca se je imenovalo grka: »gle, u ovom selu čivutin grk!« V srednjem veku je pomenilo ime Grk, posebno plural Grci grško zemljo ali bolje rečeno Romejsko cesarstvo: »Koje si iz Grbkb dovel«, »V gradi Melnice v Grcijeh« (anno 1348). Pripadnik vzhodne (pravoslavne) cerkve se je zval pri Hrvatih »Grk«, ali ne pri ljudstvu ampak le v pisanih dokumentih: »Rimnanin posvećujući u kruhu kvasnomu i Grk u kruhu prisnomu.« Tudi kot moško osebno ime se je v srednjem veku (XIV. stol.) ime Grk pojavilo pri Srbohrvatih: „Grbkb Bogdanović"-Severovzhodni veter (burja) so Srbohrvati v Dalmaciji imenovali grk, verjetno iz ital. greco; »grk s istocnjakom« grecolevante, vulturnus. Od XVII. stoletja naprej se je imenovala v Dalmaciji neka vrsta trte grk, kakor tudi iz njenega grozdja pridelano vino. Neki pisatelj XVIII.stoletja je prevel grško besedo'£1λ??»ί(Ττ?;ς v G r k a- nac. Primorski Srbohrvati so namreć imenovali v Grčiji rojene in vzgojene Žide Gr kance in ne Grke. Dalje spadajo sem ruske označbe za ajdo (Heidenkorn, ble sarrasin): g r e ć a, gre- Ć i h a »ajda«, maloruski hrecka, hrečuh; poljski greczka, hrečka. To žito je pač moralo priti na slovanski sever od vzhod- nega mediteranskega primorja, verjetno po posredovanju Grkov. Iz ruske oblike izhaja litavsko g r i k a i in latiško g r i k i »ajda« in iz tega dijalektične nemške besede v Pribaltijskih deželah Gričke n, Grücken »ajda«. To so imena in označenja, poznana leksikografom. Sedaj pa pridemo k imenu Grk v pomenu »velikan«, kar smo sami sli- šali* okolo leta 1890 in kesneje od svojih ožjih rojakov, od Belo- kranjcev ob Kolpi. V Gribljah (nom. Griblje) se je pripovedovalo, da je nekdaj v prastarem času Grkinja stala z eno nogo na holmu Kučarju (220m) na kranjski strani Kolpe in z drugo na hribu Lipniku (303m) na hrvatski strani in prala svoje perilo v Kolpi, ki teče med obema vzvišenjima. Če se pomisli, da postoji izmed obeh hribov razda- lj enost 7 km zračne črte, potem je morala ta Grkinja imeti gigant- ske roke in noge. Antični bronasti kolos na otoku Rodu, to je * N. ž u p a η i Ć , Dobrovskega naziranje o Sporih in poznejša mišljenja o njih. (Zvlaštni otisk ze zborniku stati k stemu vuroCi smrti Jczefa Dobrov- skeho 1753—1829, pag. 7.) Praga 1929. 168 Ν. Županić: 34 m visoki Apolonov kip, ki je bil znan kot eden od sedmih čudežev sveta, je moral v primeri z grško perico iz Bele Krajine res pigmejsko majčken izgledati! Dalje so v Gribljah pripove- dovali, da so si pri vsakem gradu držali po enega Grka in ko je odšel nekoč Grk z grajskimi hlapci v gozd po drva, je ta kar izpuknil bukev, jo razčesnil, vrgel na sani in vse skupaj odvlekel domov. Pri vasi Grmu pod Kučarjem se še zdaj poznajo po stelnikih kraji (razori) njiv, ki so jih Grki izorali. Na eden obrok je pojedel vsak izmed njih škaf žgancev. Stari Bajuk iz Grma je pripovedoval Janku Barletu da so Grki izklesani v Ljubljani pred škofovsko cerkvijo (na semenišču) in da drže kamene na glavi.* V Adlešičih (nom. Adlešiče) postoji prislovica »jak kot Grk« ker Grk, grčina pomeni velikana.** Π. Po teh ugotovitvah nastane vprašanje, kaj bi bilo napotilo Belokranjce, da si pod imenom Grk predstavljajo velikana? Kiklopskih (orjaških) narodov namreč ne pozna znanstvena etno- logija (fizična antropologija) ni v zgodovinskem času ni v pra- zgodovinskih epohah. Zanimivo je pribiti, da je bil paleolit- ski neandertalec, najstarejši poznani predstavitelj člove- škega rodu, celo nižje rasti nego povprečni Evropejec sedanjosti. Tedaj je potrebno, da posmatramo pravljične velikane samo pri- spodobno, hiperbolično in da si tolmačimo pretirano velike teles- ne osobitosti narodov iz medsebojnega socijalnega razmerja med ljudstvi pri katerem je eno ali drugo ljudstvo trpelo težo nad- oblasti drugega. Paleoetnologija in socijologija nas uči, da plemena in narodi niso vedno mimo živeli eden poleg drugega, ampak da so močni napadali slabe da so si jih podvrgli in izkoriščali kot višja socijalna in politična kasta. Potlačeni so često imenovali svoje gospodarje in tlačitelje »velikane«, posebno če so bili eni drugim tuji v etnič- nem oziru. Ce so se zmagalci in podvrženi s časom zlili in spojili jezikovno, kulturno in politično, potem je delujoči in služeči * I. Β a r 1 e , Iz narodne zakladnice. (Letopis »Matice Slovenske« za le- to 1890-, str. 10, 11.) Ljubljana 1893. ** J. Sasel j, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, L, str. 255. Novo mesto 1906. — F. Kocbek in I. Sašelj, Slovenski pregovori, reki in prilike, str. 62. (Založila »Družba sv. Mohorja.) Celje 1934. Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. 169 družabni sloj imenoval gornje iz nekdanjih zmagovalcev nastale gospodarje »velikaš e«, »m a g n a t e«, četudi niso bili ti uživa- joči srečniki telesno čisto nič večji nego li pripadniki nižjega, delavskega ljudstva. Naj navedem, gospodje bizantinologi, neko- liko primerov iz evropske zgodovine. 170 Ν. Županić: V stari cerkvenosiovanščini obstoji beseda GIIOrtHHTi »veli- kan«, v poljščini stoli n, stolym z istim pomenom in po gornji sociološki teoriji bi bili morali v sivi davnini izvesni Spoli napasti Slovane, jih premagati in potlačiti ko so še skup- no v Zakarpatju stanovali. In res piše historiograf Jordanis, da so Goti na njihovem pohodu v srednjo in južno Evropsko Sar- matijo (Oium) zadeh na bojevit narod Spalov in ga premagali. Na ta način so se morda Slovani ob srednjem Dnjepru iznebili starih tlačiteljev, ako se ni že prej izvesten del Slovanov počasi s Spali zlil v narodno enoto in se sam tako imenoval pri prihodu Gotov.* V IV. in V. stoletju po Kr. r. so mongolski Huni po mili volji razpolagali kot zmagovalci z raznimi germanskimi narodi posebno z Vzhodnimi Goti in Gepidi in kot zel spomin na one dni pokorenja in služenja silnim osvajačem je nastal in ostal dolnjenemški (niederdeutsch) izraz Hüne (Hcune, srednje viso- konemški hiune = Hun ali Oger v obče, preneseno »velikan«) za zaznamenovanje posebno velikega in močnega človeka, »orja- ka«. Tudi pri Rusih je ta beseda (ΧΚΙΗΊι, plur. ΧΚΙΗΟΒβ) z istim pomenom poznana in je iz istega etničnega imena nastala. Na sličen način je nastala pri Čehih beseda obr in pri Poljakih olbrzvm v pomenu »gigas«. Naravno, saj so zgodo- vinski Avari (bolje rečeno Abari) grje postopali s slovanskimi narodi (Dulebi, Poljaki, Čehi) in jih bolj tlačili kakor pa Huni Germane dvesto let poprej. Zone spreletavajo človeka pri čitanju Fredegar j eve in Nestor j eve kronike, ki opisujete tlačenje in nasilnosti avarskih premagovalcev na slovanskih zemljodelcih in ni se za čuditi če so jim do današnjega dne ostali v spominu kot strašni in nasilni ljudje, kot »o b r i«. Prvobitno jedro Obrov (Avarov), ki je prihrumelo iz Centralne Azije skozi Kaspijska vrata narodov v Ciskavkazijo, v ozemlje Kuhana, se je imeno- valo drugače, namreč Žuan-Žuan (Žui-Žui) i še prej ko so nekoč bivali kot lovci - kožuhovinarji vzhodno od plemena Hiaka (Kirgizov) na sibirski reki Jenisej (po priliki v Bajkalski oblasti) so nosili ime J ü - k i ü e -1 ü. V kubansko kotlino so prišli v V. stoletju po Kr. r., kjer niso baš dobro došli raznim tam že poprej naseljenim plemenom kot n. pr. Sabirom, Urugurom, Saragurom, N. Županić, Dobrovskega mišljenje o Sporih..., 1. c. Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belo'kranjcih v Dravski banovini. 171 Ugurom. V ozemlju reke Kubana so ti Žuan - žuan brez sumnje neprijateljski trčili tudi ob kavkaske aborigne (Čerkezi, Abhazi, Čečenci, Lezgi, Gruzini) posebno pa s Čerkezi. Potem so se sku- paj zvadili in kot zavezniška enota, kot A b a r i, hrumeli na svojih konjih proti vzhodni in srednji Evropi in so pustošili z ognjem in mečem. Najverjetnejše izgleda da so dali Čerkezi svojim nadlegovalcem Žuan - žuan ime Abari (Abri),* ker v kabardinsko - čerkeskem jezikovnem idijomu pomeni a b e r e ali a b r e »ingens« »giganteus«. Tudi Čerkezi in morda tudi njihovi bližnji bratje po jeziku so morali kot vse izgleda, okusiti bridko osodo premaganih in poslušnih, ki so jim jo prinesli prvotno sibirsko - turški zmago- valci kar dokazuje to, da so te imenovah Abri (Abari). Okolu leta 558 so Abari prekoračili reko Don in njihove konjeniške horde so se bližale nesrečni domovini Slovanov, katerim so kot O b r i »velikani« ostali do danes v slabem spominu. III. če bi se hotelo na osnovi navedenih primerov per analogiam sklepati na nekdanje medsebojne razmere med Grki in Belo- kranjci, potem bi kazalo v mitičnih Grkih »velikanih« prepoznati nekdanje zmagovalce in tlačitelje Belokranjcev. Ali je morda bajka o orjaških Grkih prišla v Belokrajino sekundarno, po kakovih posrednikih? Prej ko se bo mogel na to dati odgovor, treba je nekoliko povedati o izvoru Belokranjcev samih. Belokranjski Poljci in Privršci, ki so organski del Belo- kranjcev in ki stanujejo ob Kolpi ter so nosilci bajk o grških veli- kanih, niso namreč srednjevečni autohtoni v svojem sedanjem bi- vališču, ampak so došljaki od hrvatskega juga. V kulturnem oziru se sicer danes čutijo Slovence, ali doma govorijo neke vrste hrvat- sko mešanico. In res nam poroča zgodovina hrvatskih migracij za časa turških vpadov na Kranjsko okolu 1524, da so bile belokranj- ske vasi ob Kolpi od Turkov (pomohamedanjenih Srbohrvatov) * Iz te besede se da lepo izvesti češko obr »velikan« kakor tudi stara oblika ΟΒΡΙΗΈ plur. ОБРИ, ki se nahaja v legendi Konstantina in pri kijevskem kronistu. Na osnovi tega bi se dalo sklepati, da ni prava pisava Avari in Avares, ki se nahaja pri večini starih historijografov in kronistov, ampak da je pristna oblika Abari, ki jo ima PAULUS DIACONUS (Historia Long., IV, C. 11) in FREDEGAR (Chronicon, IV, C. 72). 172 Ν. Županić: požgane in oropane stanovalcev tako da so morali grajščaki iskati novih naseljencev za obdelovanje polja. Ker so ravno takrat bežali Hrvati iz strahovito napadane Like in pripadajočega Pri- morja proti severozapadu (v smeri Dinarskega gorskega siste- ma), je mnoga hrvatska rodbina po prehodu čez Kolpo ostala v Beli Krajini, kjer danes stanujejo kot Poljci in Privršci.* Beguncem iz Like in Primorja pridružili so se na potu v Belo- krajino tudi Kajkavci iz oblasti rek Mrežnice, Dobre pa morda tudi dolnje Kupčine. Kedaj toraj bi bili mogli Belokranjci priti v dotiko z Grki? Ako so njihovi predniki v VL stoletju bivali na liniji Save ali Drave, mogli.so z Bizantici pri raznih vpadih voditi male borbe in praske ali pa služili kot najemniki v bizantinski vojski. Morda so ti bojevniški avanturisti vmivši se domov pripovedo- vali svojcem o mogočnih Grkih, o imponujočih in čudovitih stavbah v Carigradu in morda si je slovanski narod doma predstavljal Grke kot velikane. Ali Bizantinci so sami sebe ime- novali Romejce, kar bi se bilo staroslovansko glasilo ΡΟΜΐΗ. To bi podpiralo nazor onih slovanskih lingvistov, ki trdijo, da oblika ΓΡΚΚΊι ni mogla postati iz grške besede Γραιχόζ, ker se ne bi mogel opravdati slovanski b. Tako bi moral polvokal t, nastati iz e v dotiki s C in c, toraj nom. plur. TPhU,!, adj. ΓΡΙιΏιΘΚΊι. Postojala bi večja možnost, da se staroslovansko ime TPhKTi izvede iz latin- ske oblike GRAECUS, ki še živi v rumunskem izrazu G r e c. Po tem takem bi bili imeli ali balkanski Romani (Vlahi) ali pa Itali- jani prvi sporočiti grško ime Slovanom zgodnjega Srednjega veka. Ko je uzurpator Fokas z umorom nasilno odstranil skrbnega in hrabrega cesarja Mavrikiosa (602) so Slovani prodrli preko savske in dunavske linije in so se naselili v prvih dveh deset- letjih VII. stoletja na Balkanskem polotoku tako, da se niso več vračali v stari kraj. Tedaj je dobila Lika skupno s Hrvatskim pri- morjem svoje slovanske prebivalce, med katerimi so se nahajali tudi predniki naših Belokranjcev. Romanski stanovalci, v prvi vrsti meščani in trgovci so poiskali varstvo na istrskih in dalmatinskih otokih in v utrjenih primorskih mestih, ki so ostali v zgodnjem srednjem veku pod suvereniteto in zaščito Bizanca. Sedaj so * N. Županić, Bjelokranjci. (Narodna Enciklopedija Srpsko-Hrvatsko- Sloveaiačka, L, str. 225—228.) Zagreb 1925. Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. 173 mogli Hrvati mnogokaj zvedeti in slišati o Grkih iz ust od roman- skih provincijalov, ki so polagoma stopili v stik in sožitje s slovanskimi novoseli (prišleki). So-li morda na tleh Dalmacije Bizantinci nastopili kot zmagovalci in tlačitelji Hrvatov tako da bi bili enako Spalom, Hunom in Avarom kot silniki, kot orjaki, kot grki v spominu ostali? Ne! Zgodovina ne pozna nikakega podjarmljen j a in podvržen j a, pač pa so Bizantinci vzdrževali tradicijo, da spada prav za prav ves Balkanski polotok pod suverenost carja na Zlatem rogu in da je on edini legitimni gospod Hrvatov, Srbov in Bolgarov, četudi ni v istini vladal več časa nad nobenim rečenih narodov. Kronanje Karla »Velikega« za rimskega cesarja na Božič leta 800 je povzročilo v Carigradu veliko zgražanje, zavist in strah, ki je privedlo do javne vojne med obema rivalima, posebno ko je Kari »Veliki« spravil pod svojo nadoblast širno dalmatin- sko - hrvatsko ozemlje med morjem, Rašo, Vrbasom in Cetino (A. D. 803). Na zadnje sta oba cesarja sklenila Ahenski mir (A. D. 812) v katerem je bizantinski car Mihael I priznal Karlu »Velikemu« cesarski naslov a Benečansko, dalmatinska mesta (Zadar, Trogir, Split), in otoki (Krk, Rab, Osor = Cres + Lošinj) so ostali še nadalje pod nadoblast j o vzhodnih Rimljanov ali Rome j cev. Še manj pridejo Grki v poštev kot gornja socijalna plast, kot magnati ker bi to moralo predpostaviti prejšnje podjarmljenje in tlačenje. Nasprotno, Jugosloveni so si podčinili zatečene iliro- romanske provincijalce s tem da so jih spravili v razmerje dolnje društvene plasti (vlah). Kot spomin na to so morda ostali tudi izrazi KPhGTbHHHHTi.KPhGTHHKfl v pomenu »kmet, poljedelec«. Slovani so namreč zadeli pri prodiranju in osvojevanju Balkan- skega polotoka povsod na krščansko prebivalstvo (Latine in Grke), dočim so sami bili še mnogobožci in je razumljivo da so služeče provincijalce stare Panonije in Dalmacije kratko kristi- jane imenovali. Še danes imenujejo Slovenci ponekod služkinje krščenice ali krščence. Na tleh zgodnje sredovečne hrvatsko - dalmatinske kneževine ne bi bilo toraj najti vzrokov politične in socijalne prirode, ki bi opravičiH, da bi bilo tamošnje ljudstvo obdržalo Grke kot orjake v spominu. 174 Ν. Županić: IV. Na koncu vzamemo lahko v pretres še en moment za pojas- nitev belokranjskih pripovedk o orjaških Grkih. Ta moment je arheološki. Na to stezo pojasnitve peljejo nas Belokranjci sami s tem da tako zvanm Grkom ne samo da ne pripisujejo nadnaravno velikost in moč, ampak jih tudi smatrajo za najstarejše prebi- valstvo dežele. Radi tega pripovedujejo da so neobične zgradbe (n. pr. stare gotske cerkve in nenavadne stare gradove) Grki postavili in sezidali. Kadar se reče, da je nekaj grško, se misli da je staro, prastaro. Po pojmovanju in sodbi bizantinskih historikov in kronistov VI. stoletja je bila vsebina materijalne kulture tedanjih Slovanov primitivna in bolj siromašna posebno z ozirom na njihove zgradbe in hiše. Njihovi stanovanjski prostori so navadno čepeli v zemlji in samo streha in odprtina za dim so bili vidni na površini in še to je bilo vse iz gline in lesa narejeno, kar v glavnem tudi arhe- ologija potrjuje. Povsem je prirodno in razumljivo da so Jugo- slovani pri prihodu na bizantinski Balkan strmeli in občudovali bela mesta, palače, teatre, cirkuse posebno še rafinirano zgrajena antična kopališča. Na taka poslopja so naleteli tudi predniki Hrvatov na ozemlju stare provincije Dalmacije (če že prej ne na pol porušene zgradbe v Dakiji) in občudujoč impozantne stavbe so brez dvoma povpraševali pri ostankih provincijalov (Iliro - Romanov, Vlahov), kdo so bili mojstri ki so to postavili. Mogoče da so Vlahi stara robustna in težka zidanja pripisovali Grkom. Enako se je pripetilo Helenom pri njihovem prihodu na Grško, kjer so zatekli premikenske in zgodnje mikenske stavbe. Prejšnji stanovalci so prisojali zgradbe v Mikenah in v Tirinsu Ciklopom (velikanom), pozneje pa so Heleni smatrali vse staro bilo iz področja umetnosti, pisave ali zidanja za pelazgijsko (n. pr. πελααγικόν, πιλααγικά γράμματα). Pelazgi so bili namreč pred- helenski prebivalci Grčije niso bili Arijevci (Indoevropljani) ampak so pripadali alarodijski ali jafetitski narodni družini. V prazgodovinskem in protohistoričnem času so se v srednji Evropi zavarovali s tem da so dvignili utrdbe, gradišča (Ring- wälle) in so tudi omejevali večje predele svojega ozemlja. To so bili takozvani obmejni nasipi (Grenzwälle) kakor na pr. v zgo- dovinski dobi Rimski limes v Nemčiji in v zgodnjem Srednjem veku Saški Limes Karla »Velikega«, ki je oddelil nemško posest Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belckranjcih v Dravski banovini. 175 od Slovanov in ga jim zaprl. Pod zaokroženimi nasipi (Ring- wälle) je razumeti krožne obkope, ki so jih Germani imenovali tudi Hünenringe. Celo prazgodovinske kamenite konstruk- cije dolm so imenovali v Germaniji Hunske grobove (Hünengräber) verjetno po strahovitih premagovalcih nemških plemen in narodov, po Hunih, ki so živeli v Srednjem veku v spominu Germanov kot pravljičen narod orjakov. Tako so mogle postojati za časa prihoda Hrvatov tudi na tleh stare rimske pro- vincije Dalmacije razne utrdbe in nenavadne zgradbe iz kamna,* ki so jih morda tam zatečeni iliroromanski provincijalci (Vlahi) prisojevali Grkom in so menda to povedali tudi novoselom (pri- šlekom) za potolaženje njihove radovednosti in znatiželjnosti. * Provenijenca dolnjih kulturnih slojev velike razvaline v Bribiru kakor tudi »bunj« ni še popolnoma razščiščena. Der Name Grk (Grieche) in der Bedeutung „Riese" bei den Belokranjci im Königreiche Jugoslavien. Mit dem Namen Grk bezeichnen alle südslavischen Stämme die Be- wohner des südlichen Teiles der Balkanhalbinsel und des Archipelagos, das heisst die Griechen. Derselbe Name hat, wie wir es gleich hören werden, auch andere Bedeutungen, die von den Lexicographen schon verzeichnet sind, hier jedoch will ich euch, werte Kollegen, mitteilen, dass der Name Grk bei den Belokranjci, im südöstlichen Teile des ehemaligen Herzogtums Krain, am oberen Laufe des Kulpa-Flusses, »Riese«, »Gigas« bedeuted. Dies ist neu und weder den Linguisten, noch den Ethnographen, noch den Historikern allgemein bekannt. Altkirchenslavisch hiess Grieche ΓΡΙ1ΚΊ1 adj. ГРћЧћОКЋ»griechisch«; russisch heisst der Grieche ГрекЂ adj. греческ1И dial. грец »Teufel«; bulgarisch ГрЂКЂ adj.rp-bUKi; serbokroatisch: Grk, adj.grčki; slovenisch Grk; tschechisch: Rek, Hren, adj. fecky, hrecsky, recsky; polnisch: Grek, adj. grecki; obersorbisch: Gricha aus dem Neuhochdeutschen Grieche. Bei den Magyaren heisst der Grieche G ö r ö g, bei den Alba- nesen G e r k' und Gerkine »Griechin« und schliesslich bei den Ru- mänen G r e c. Es sind das Varianten des Namens ΓΡΚΚΊι bei verschie- denen slavischen Völkern und bei ihren unmittelbaren Nachbaren, je- doch Namensformen, die eine ethnische Bedeutung haben und das Volk der Griechen bezeichnen. Dem Worte Grk liegen aber auch andere Sachen und Bedeutungen zu Grunde, die sehr verschiedener Natur sind: sozialer, geographischer, religiöser, metereologischer und botanischer Natur. 176 Ν. Županić: In der Bačka zwischen der Donau und der Theiss, in der Dunavska banovina, heiset bei den dortigen Bauern Grk jedermann, der einen Kaufladen hält, ein Zeichen, dass ehemals bis zur ersten Hälfte das XIX. Jahrhunderts bei den Serben des Donaugebietes (in der Vojvo- dina) der Kaufmannstand hauptsächlich aus Griechen und griechisch erzogenen Zinzaren hervorgieng. Sogar einem jüdischen Händler sagte man da »grk«. Im Mittelalter bedeutete Grk, besondere plural Grci soviel als grčka zemlja oder besser gesagt Romäfeches Reich; »Koje si iz Grbkb dovel«; »V gradi Meinice u Grcijeh« (anno 1348). Ein Mensch, welcher dier östlichen (orthodoxen) Kirche angehörte, hicss bei den Kroaten grk, jedoch nicht beim Volke sondern nur in den schriftlichen Doku- menten: »Rimnanin posvećujući u kruhu kvaisnomu i Grk u kruhu prisnomu«. Auch als männlicher Personenname kam im Mittelalter (XIV. Jahrh.) der Name Grk bei den Serbokroaten vor: »Grbkb Bogda- nović«. Der nordöstliche Wind (bura) hiees bei den Serbokroaten Dalmatiens grk, wahrscheinlich vom italienischen greco; »grk s istočna- kom« grecolevante, vulturnus. Seit dem XVII. Jahrh. hiess eine Art Weinrebe in Dalmatien grk, wie auch der aus ihren Trauben gewonnene Wein. Ein Schrifsteller des XVIII. Jahrh. übersetzt das griechische *Ελληνιοτής mit Grkanac. Die Juden nämlich, welche in Griecheniand geboren oder erzogen wurden und deshalb griechisch sprachen, hiessen bei den Serbokroaten nicht Grci sondern G r k a η c i. Weiter gehören hieher die ruissiscben Bezeichnungen für Buchweizen (Heidenkorn, ble sarrasin: greča, grečiha »Buchweizen«, kleinrussisch: hrečka, hre- čuh; polnisch: greczka, hrečka. Dieses Getreide kam wohl vom östlichen Mittelmeere nach dem slavischen Norden, wahrscheinlich durch die Vermitifclung der Griechen. Aus dem Russischen stammt das littauische g r i k a i und das lettische g r i k i »Buchweizen«, woraus dann dia- lektisch deutsche Formen in den Ostseeprovinzen »G ricken, Grü- cken Buchweizen« entnommen sind. Das sind Namen und Bezeichnungen die den Lexikographen be- kannt sind. Nun kommen wir zum Namen Grk in der Bedeutung »gigas«, was mir um das Jahr 1890 und auch später von meinen engeren Landsleuten, den Belokranjci (Weiss-Krainer), welche an der oberen Kupa in der heutigen Dravska banovine wohnen, erzählt wurde.* Im Dorfe Griblje erzählte man, dass seiner Zeit, in sehr alter Zeit, eine Grkinja (Griechin) mit einem Fusse auf dem Hügel Kučar in Krain und mit dem anderen auf dem Berge Lipnik in Kroatien stand und im Kupa-Flusse. welcher zwischen den genannten Anhöhen fliesst, Wäsche wusch.** Wenn man bedenkt, dass die zwei Anhöhen 7 km * N. Županić, Dobrovskega nazdranje o Sporih in poznejša mišljenja o njih. (Zvlaštni otisk ze zborniku stati k stemu vyroci smrti Jožefa Dobrov- skeho 175S—1829, pag. 7.) Praga 1929. ** J. B a r 1 e , Iz narodne Zakladnice. (Letopis »Matice Slovenske« za le- to 1893., pag. 10.) Ljubljana 1893. Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belckranjcih v Dravski banovini. 177 (Luitlinie) entfernt sind, so musste diese Griechin koilossale Körper- dimensionen und gigantische Extremitäten gehabt haben. Da muss der antike, aus Erz gegossene Koloss von Rhodos, eins der sieben Welt- wunder, eine Apollostatue von 34 m Höhe im Vergleiche mit dieser griechischen Wäscherin aus der Bela Krajina rein pygmäisch ausgesehen haben! Auch im Dorfe Adlešiče (Polit. Bezirk Črnomelj) bedeutet Grk, Grčina einen Riesen.* Es gibt noch mehrere Vergleichungen und Sagen über die Leistungen der G r k i bei den erwähnten Belokranjci im nordwestlichen Königreiche Jugoslavien. Ebendaselbst erwähnt die Sage, dass sich in der Bela Krajina jedes Schloss einen Griechen d. h. einen Riesen hielt. II Nach diesen Feststellungen entsteht nun die Frage, was die Weiss>- Krainer (Belokranjci) veranlasst haben mag, sich unter dem Namen Grk (plur. Grki) Riesen vorzustellen? Riesenhafte Völker kennt nämlich die wissenschaftliche Ethnologie weder in historischer noch in prähistorischer Zeit. Der paläolitische Neanderthaler war sogar kleiner als im allgemeinen der Europäer der Jetztzeit. Man muss also die sagenhaften Riesen sinnbildlich annehmen und diese übertrie- benen Körpereigenschaften der Völker als Ausdruck gewisser kultu- reller, sozialer und politischer Wechselbeziehungen annehmen. Die historische Ethnologie und Soziologie lehrt uns, dass Volk- stämme und Völker nicht immer friedlich nebeneinander lebten, son- dern die Starken Angriffe auf die Schwachen machten, um sie zu unterwerfen und als höhere sociale und politische Schichte auszubeuten. Die Unterworfenen pflegten oft ihre Bezwinger mit dem Namen »Riesen« zu bezeichnen, besonders wenn die Bezwungenen und die Bezwinger ethnisch heterogen waren. Falls die einen wie die anderen mit der Zeit sprachlich, kulturell und politisch zusammenschmolzen, so nannt das arbeitende und dienende Volk, die aus den einstigen Erobe- rern entstandene gebietende soziale Schicht öfters »die Grossen« oder »Magnaten«, obgleich sie körperlich ganz und gar nicht grösser waren als die Angehörigen der arbeitenden Volksmasse. Es sollen etliche Beispiele aus der europäischen Geschichte angeführt werden. In der altkirchenslavischen Sprache besteht das W"ort βΠΟΛΗΗΤι »gigas«, im Polnischen s t ο 1 i n, s t o ί y m in derselben Bedeutung, und nach der obenangeführten soziologischen Theorie müssten wohl einst in grauer Vergangenheit gewisse Spolen die Slawen, als sie noch in der transkarpatischen Urheimat zusammenlebten, angegriffen, besiegt und vergewaltigt haben. Und wirklich erzählt der Geschichtsschreiber Jordanis, dass die Gothen auf ihrem Zuge nach dem mittleren und (Oium) südlichen Sarmatien (scilicet Sarmatia Europaea) auf das * Iv. Š a Š e 1 j, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, I., pag. 255. Novo mesto 1906. 12 178 Ν. Zupanič: kriegerische Volk der Spalen trafen und es besiegten, wodurch sich wahrscheinlich die im Gebiete des mittleren Dnjepr wohnenden Slaven der alten Quäler entledigten.* Es könnte auch der Fall eingetreten sein, dass ein Teil der Slaven allmählich mit den Eroberem zusammen- geschmolzen war und sich Spalen (Spolen, Polen) nannte. Im IV. und V. Jahrhunderte p. Chr. n. schalteten und walteten die mongolischen Hunnen als Bezwinger und Oberherren über verschiedene germanische Völker, besonders über die Ostgothen und Gepiden und als böse Erinnerung an jene Tage des Dienens und der Bezwingung durch die gewältigen asiatischen Eroberer ist der niederdeutsche Aus- druck Hüne (Heune, mittelhochdeutsch H i u η e - Hunne, oder Ungar überhaupt, übertragen »Riese«) für einen besonders grossen und starken Menschen, »Riesen« geblieben. Auch bei den Russen ist dies Wort (ΧΚΙΗΊι, pl. XhlHOfig) in derselben Bedeutung bekannt und ist aus demselben ethnischen Namen Hunne entstanden. Auf ähnHche Weise entstand bei den Cechen das Wort obr und bei den Polen olbrzym in der Bedeutung »gigas«, da ja die historischen Avaren (oder besser geschrieben Abaren) slavische Völker (Dudlebi, Polen, Cechen) schlechter behandelten als 200 Jahre früher die Hunnen gegen die Germanen verfuhren. Haarsträubend schildern die Chro- niken Fredegars und Nestors die Unterdrückvmgen und Gewalttätig- keiten der avarischen Bezwinger an den slavischen Bauern und es ist kein Wunder, wenn sie bis auf den heutigen Tag als gewaltige und fürchterliche Leute, als »Obri«, bei den Slaven in Erinnerung geblieben sind. Der ursprüngliche Kern der Avaren, der aus Zentralasien durch die Kaspische Völkerpforte nach Ciskaukasien, ins Kubangebiet ge- kommen war, hiess anders, nämlich Žuan-žuan (Žui-žui) und noch früher als sie einsit als Pelzjäger östlich von den Hiaka (Qyrgyzen) des sibirischen Flusses Jenisej sassen (etwa in der Baikalregion), Jü-kiüe-lü. Hieher kamen sie im V. Jahrb. p. Chr. n., und sind nicht gar will- kommene Nachbarn verschiedener dort früher niedergelassenen Völker- schaften, wie der Sahiren, Uruguren, Saraguren, Uguren, geworden. Im Kuban-Gebiet sind sie zweifellos auch mit den kaukasiischen Aborigern (Cerkessen, Abchasen, Čečenzen, Grusiner), besonders mit den Cer- kessen, anfangs in feindliche Berührung gekommen, um später als Bundesgenossen, als einheitlich organisierte A b a r e η Ost- und Mittel- Europa mit Feuer und Schwert zu verwüsten. Die Cerkessen nämlich dürften ihren Bezwingern, den Žuan-žuan den Namen Abari (Abri)** * N. Zupanid, Dobrovskega mišljenje o Sporih..., 1. c. ** Aus diesem Worte lässt schön das čechische obr »Riese«, wie die alte Form OBPIHTi pl. ОЕРИ, welche in der Legende des Konstantin und bem Chroni>- sten von Kijev vorkommt, erklären. Auf Grund dessen könnte man schliessen, daß die Schreibweise Avari und Avares, wie sie bei den meisten Historiographen und Chronisten vorkommt, nicht richtig ist, sondern die Form Abari, die man bei PAULUS DIACONUS (Historia Longob. IV. c. 11) und bei FREDEGAR (Chronicon IV, c. 72) findet. Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. 179 gegeben haben, denn in «der čerkessischen (kabardinischen) Sprache bedeutet a b e r e oder a b r e »ingens« »giganteus«. Es muss also auch den Cerkessen das bittere Los der Bezwungenen und Unterdrückten durch die ursprünglich eibirisch-türkischen Eroberer zuteil geworden sein, da sie diese Abri (Abari) genannt haben. Um das Jahr 558 überschritten die Abaren den Don und ihre zahlreichen Reiterhorden näherten sich der unglücklichen Slavenwelt wo sie als Obri »Riesen« bis auf den heutigen Tag in schlechter Erinnerung geblieben sind. in. Wenn man auf Grund angeführter Beispiele Schlüsse auf die einstigen Wechselbeziehungen zwischen den Grki (Griechen) und den Belokranjci ziehen wollte, so könnte man in den sagenhaften Grki »Riesen« einstige Besieger und Unterdrücker der Weisskrainer erken- nen. Oder ist die Sage über die riesenhaften Griechen nach Weisskrain durch Vermittlung irgendwelcher Art gekommen? Bevor wir aber auf dies Antwort geben werden, ist es nötig etwas über die Abkunft de.r Belokranjci selbst zu sagen. Die weisskrainerischen Poljci und Privršci, welche einen Teil der Belokranjci ausmachen und am linken Ufer der Kupa wohnen und welche die Träger der Sagen über die griechischen Riesen sind, sind nämlich keine frühmittelalterlichen Autochtonen in ihrem jetzigen Heim, sondern sind Ankömmlinge aus dem kroatischen Süden. In poli- tisch kultureller Beziehung fühlen sie sich heute zwar als Slovenen, aber zuhause reden sie einen kroatischen Dialekt. Und richtig erzählt uns die Geschichte der kroatischen Migrazionen während der Türkeneinfälle in Kroatien und Krain um das Jahr 1524, dass die weisskrainerischen Dörfer an der Kupa (z. Β. Griblje) durch die Türken (mohamedanische Serbokroaten) verbrannt und der Bewohner entledigt worden sind und dass sich die adeligen Grossgrundbesitzer bemühten neue Ansiedler zur Bebauung (des Feldes zu bekommen. Da die Kroaten aus der gefährdeten Lika und dem kroatischen Küstenlande nach dem Nordwesten flohen, so sind manche nach dem Überschreiten des Kupa-Flusses nach Weiss- krain gekommen, wo sie heute als Poljci und Privršci wohnen.' Zu den Flüchtlingen aus der Lika gesellten sich auch die Kajkavci aus dem Flussgebiete der Mrežnica und Dobra. Wann hätten also diese Belokranjci mit den Griechen in Kontakt kommen können? Falls ihre Vorfahren im VI. Jahrhunderte an der Savelinie sassen, so hätten diese mit den Byzantinern anlässlich ver- schiedener Einfälle kleinen Krieg führen oder hie und da als Sölder im romäischen Heere dienen können. Vielleicht erzählten dann die Aben- teurer, heimgekehr't, ihren Landsleuten von den mächtigen Griechen, von den riesigen Prachtbauten in Carigrad (Constantinopel), auf Grund * N. 2upanić, Bjelokranjci. (»Narodna Enciklopedija« Srpsko-hrvatsko- slovenačka, L, pg. 225—228.) Zagreb 1925. 12· 180 Ν. Zupanic: wessen sich das Volk hätte die Griechen als Riesen vorstellen können? Aber die Byzantiner nannten sich selbst nie Griechen sondern Romäer, was im Altslavischen Р0Л1ЂИ gegeben hätte. Das würde die Ansicht jener slavischen Linguisten stützen, welche behaupten, das Wort rPliliK^könne nicht aus der griechischen Form Γραι-/.ύς entstanden sein, weil dadurch das slavische 6 nicht erklärt wird. Das b sei vielleicht aus e in der Nähe von c und c entstanden, also im Nominativ plur. ГРћЦ! (Grtci), adj.rPL4hGKTi. Vielmehr wäre der altslavische Name ГРћКЂ aus dem lateinischen GRAECUS, welche Form noch im rumä- nischen Wort Grec lebt, entstanden. Darnach hätten entweder die Balkan-Romanen oder die Italer den Slaven des frühesten Mittelalters den griechischen Namen mitgeteilt. Nach dem Sturze des Kaisers Maurikios durch den Usurpator Phokais (602) durchbrachen die Slaven die Save- und die Donaulinie, und siedelten sich in den ersten zwei Dezenien des VII. Jhdts. auf der Balkanhalbinsel an, um nimmer in die frühere Heimat zurückzukehren. So bekam auch Lika das kroatische Küstenland slavische Einwohner und unter diesen die Vorfahren unserer Belokranjci. Die romanische Bevölkerung flüchtete sich nach den Inseln und in befestigte Städte, über welche die Byzantiner im frühen Mittelalter ihre Suverenität ausübten. Da konnten die Kroaten, von den Bewohnern des Innenlades manches über die Griechen erfahren durch die Vermittlung der romanischen Provinzialen, welche allmählich mit den slavischen Ankömmlingen in Berührung traten. Sind vielleicht da auf dem Boden Dalmatiens die Byzantiner als Sieger über die Kroaten und als ihre Unterdrücker aufgetreten, so dass sie analog den Spalen, Hunnen und Avaren als »Riesen«, als Grci in Erinnerung geblieben wären? Nein! Die Geschichte kennt so eine längere Unterjochung nicht, wohl aber hielten die Byzan- tiner an der Tradition fest, dass die ganze Balkanhalbinsel eigentlich unter die Suverenität der Kaisers am Goldenen Horn gehöre, dass er allein der legitime Herr über die Kroaten, Serben und Bulgaren sei, wenn auch er doch faktisch keines der genannten Völker für längere Zeit beherrschte. Als sich Karl »der Grosse« am Weihnachtstage 800 zum römischen Kaiser krönnen Hess, erweckte er in Konstantinopel grosses Aergerniss und grosse Eifersucht, die dann zum offenen Kriege zwischen den beiden Rivalen trieb, besonders nachdem Karl der Grosse das weite dalmatinisch-'kroatische Gebiet zwischen dem Meere, der Rasa, Vrbas und Cetina unter seine Oberhoheit gebracht hatte (A. D. 803). Zuletzt schlössen die beiden Kaiser den Aachener Frieden (A. D. 812) in welchem der byzantinische Kaiser Michael I. Karl »den Grossen« den Kaisertitel zuerkannte während Venetien, die dalmatinischen Städte (Zadar, Trogir, Split) und die Inseln (Krk, Rah, Osot = Cres + Losinj) weiter unter der Oberherrschaft der Ost-Römer blieben. Noch weniger kamen da die Griechen als obere soziale Schichte, als Magnaten in Betracht, da ja dies eine frühere Unterjochung und langwierige Uniterdrückimg voraussetzen müsste. Nein, im Gegenteil Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. 181 die Südslaven machten sich die angetroffenen illyro-romanischen Pro- vinzialen untertänig indem sie dieselben zur unterer Schichte (Vlah) herabgedrückt haben. Als Erinnerung daran könnten vielleicht die Bezeichnungen Christ KPhGTKHHHHTi, KPhGTMHKil in der Bedeutung »Bauer, Landmann« geblieben sein. Die Slaven trafen bei ihrem Vor- dringen und bei ihrer Eroberung der Balkanhalbinsel durchwegs auf christliche Bevölkerung, wogegen sie selbst noch Heiden waren und es ist begreiflich, dass sie die dienenden Provinzialen des alten Panonniens und Dalmatiens kurzweg doch Christen nannten. Noch heutzutage nen- nen die Slovenen die Diestmägde auch k r š č e η i c a oder krščenca. Auf Grund und Boden des frühmittelalterlichen dalmatinisch-kroatischen Fürstentums wären keine Ursachen sozialer Natur vorhanden, welche die Griechen hätten zu Riesen stempeln können. IV. Zuletzt könnten wir noch ein Moment in Betracht ziehen zur Erklärung der Entstehung weisskrainerischer Sagen über die riesen- haften »Grki«. Dieses Moment wäre ein archäologisches. Auf diesen Weg der Erklärung führen mich die Belokranjci selbst, indem sie den sogenannten Griechen nicht nur übernatürliche körperliche Grösse und Kraft zusprechen, sondern sie auch als älteste Bevölkerung des Landes betrachten. Deshalb werden die ungewöhnlichen Baukonstrulktionen (z. B. gotische Kirchen oder ungewöhnliche alte Schlösser) als von Griechen errichtet erachtet. Griechisch (grški) bedteutet soviel als alt, uralt. Nach den Begriffen der byzantinischen Historiker und Chronisten des VI. Jahrhunderts war der Inhalt der materiellen Kultur der alten Slaven sehr dürftig und sehr armselig, besonders was ihre Bauten, Häuser anbelangt. Ihre Hütten steckten meistens mit den Wohnräumen in der Erde und nur das Dach und die Öffnung für L.en Rauch war oberflächlich und das war aus Holz gebaut. Es ist nun natürlich, dass die Südslaven bei ihrem Vordringen nach der Balkanhalbinsel, nach den byzantinischen Provinzen in Staunen versetzt wurden beim Anblick weisser Städte, der Paläste, der Theater, der Cirkusse, besonders der grossartig angelegtem antiken Bäder. Auf solche Bauten trafen die Vorfahren der Kroaten auch auf dem Gebiete der alten Provinz Dal- matien, wenn nicht früher, und bei der Bewunderung und dem Anstaunen gewaltiger Bauten fragten sie gewiss die übriggebliebenen Provinzialen, die Illyro-Romanen, wer die Baumeister gewesen wären? Und es ist möglich, dass gewisse rubustere, ältere Blockbauten von den Provinzialen auf die Griechen zurückgeführt wurden. Ahnliches kam in Giechenland vor bei der Ankunft der Hellenen in Gebiete, wo noch vormykänische und mykänische Bauten standen. Die früheren Einwohner schrieben die Bauten von Mykenä und Tyrins den Cyklopen (Riesen) zu, später aber bezeichneten die Hellenen alles Alte, sei es Kimst, Schrift oder Gebäude als pelasgisch (Z. B. Πελαΰγικόνηιχος, Πελα- 182 Ν. Županić: Ime Grk ν pomenu »velikana« pri Belokranjcih... ϋγι-χα γράμματα). Die Pelasger waren ja die vorhellenischen Einwohner von Griechenland, sie waren keine Indoeuropäer (Arier), sondern ge- hörten der alarodischen oder japhetitischen Völkerfamilie an. In vorhistorischer Zeit, wurden in Mitteleuropa zur Landesverteidi- gung Befestigungen (Ringwälle) angelegt und grenzten hie und da grössere Gebiete ab. Das waren sogenannte Grenzwälle wie z. B. in geschichtlicher Zeit der Römische Limes in Deutschland und im frühen Mititelalter »der Sächsische Limes« Kairls »des Grossen«, der das deutsche Gebiet gegen die Slaven abschloss. Unter den Ringwällen versteht man kreisförmige Ringe, auch Hünenringe genannt'. Sogar die uralten Dolmenbauten nannte man in Deutschland Hünengräber, wohl nach den gewaltigen Bezwingern der deutschen Stämme, nach den Hunnen, welche im Mittelalter als sagenhaftes Volk und als Riesen bei den Germanen in Erinnerung lebten. So könnten auch auf dem Boden der alten römischen Provinz Dalmatien verschiedene Befesti- gungen und ungewöhnliche steinerne Bauten* zur Zeit der Ankunft der Kroaten existiert haben, welche die vorgefundenen illyro-römischen Provinzialen (Wlachen) auf die Griechen zurückgeführt und dies den neuen Bewohnern mitgeteilt haben dürften, um ihren Wissensdurst und ihre Neugierde zu stillen. * Die Provenienz der untersten Schichten der Bribir-Ruine, sowie der »bu- nje« ist noch jetzt nicht ganz geklärt.