34 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1–2 Seminar ELAG 2008, že 32. po vrsti, se je odvijal na Nizozemskem na Univerzi v Wageningenu (http://library. wur.nl/elag2008/). Na seminarju z naslovom Rethinking the library smo poslušali 11 prispevkov, sodelovali v 9 delavnicah in poslušali 12 kratkih (5-minutnih) predsta- vitev različnih govornikov o različnih temah (Lightning Talk), ki so letos prvič kot novost uvedene v program namesto poročil sodelujočih (Progress reports). Seminar so odprli Paula Goossens, predsednica ELAG- a, in Dick van Zaane, direktor univerzitetne knjižnice (Wageningen University and Research library), nato pa je sledil prispevek Petra van Boheemna (Wagenin- gen University and Research Library) z naslovom The Wageningen Library Content Management System, v katerem je predstavil arhitekturo in delovanje novega sistema za upravljanje vsebine v njihovi knjižnici, ki povezuje njihov katalog, institucionalne repozitorije, 6 lokalnih bibliografskih baz podatkov, več kot 200 eksternih bibliografskih baz podatkov, več kot 10.000 elektronskih revij, več kot 35.000 elektronskih knjig in poročil in več kot 600.000 tiskanih kopij knjig in revij. Ker ILS ni več podpiral vseh potrebnih konceptov, so za vzpostavitev sistema pripravili popolnoma novo arhi- tekturo sistema na osnovi obstoječih komponent (SFX, MetaLib, Collexis), manjkajoče komponente pa so razvili s pomočjo odprtokodnih orodij (LibXML, Perl, PHP, MediaWiki, Subversion …). Sistem je zasnovan na tehnologiji XML (ena podatkovna baza XML z vsemi bibliografskimi opisi, XQuery, XML Schema, XSLT, XForms) in spletnih servisih SRU. Preko tega sistema delujejo vse druge lokalne in spletne aplikacije (OPAC; modul za katalogizacijo, naročanje in medknjižnično izposojo, administracijo serijskih publikacij, izposojo; vmesniki za NCIP, Z39.50, OAI-PMH; predmetni po- rtal, novosti, komentarji, izobraževalno gradivo …). Prednosti takšne arhitekture so: • zasnovanost na standardih XML – omogoča servisno orientirano arhitekturo (SOA), • generična orodja – večina aplikacij je narejena preko XSLT, • hiter razvoj in nameščanje modulov, • neodvisnost od ponudnikov programske opreme, • kontrola nad sistemom. Laura Hollink (Vrije Universiteit Amsterdam) je v pri- spevku Semantic WEB opportunities predstavila osnovne koncepte semantičnega spleta in izpostavila dva razloga uporabe tehnologije semantičnega spleta v knjižnicah in arhivih: • strojno prepoznavanje semantičnih informacij, npr. za iskanje slik v podobnih stilih v digitalnih repozitori- jih; • interoperabilnost, npr. pri medsebojnem povezovanju knjižničnih zbirk ali različnih shem za organizacijo znanja (Knowledge Organization Scheme – KOS), kot so kontrolirani geslovniki, tezavri, klasifikacijske sheme, taksonomije. Razlikujemo sintaksno in semantično interoperabilnost. Sintaksno interoperabilnost zagotavljamo z uporabo skupnih formatov za opis KOS-ov (predvsem XML), s semantično interoperabilnostjo pa omogočamo semantič- no (pomensko, konceptualno) povezovanje KOS-ov (npr. Zevs v enem geslovniku lahko ima enak pomen kot Ju- piter v drugem). Standardni način predstavitve s sintakso RDF je SKOS (Simple Knowledge Organization System), ki s koncepti, kot so broaderTerm, narrowerTerm, relat- edTerm, exactMatch, narrowMatch, broadMatch in relat- edMatch, ter s povezavami RDF namesto URL omogoča interoperabilnost informacij med različnimi aplikacijami. Primeri dobre prakse uporabe semantičnih tehnologij v digitalnih knjižnicah so projekti programa CATCH, Mul- timediaN E-Culture in eContentPlus (TELPlus). V okviru programa CATCH je bil predstavljen projekt STICH, ka- terega cilj je povezovanje kolekcij nizozemske nacional- ne knjižnice s kolekcijami francoske nacionalne knjižnice preko njihovih geslovnikov z avtomatskim semantičnim uparjanjem gesel. Paula Goossens je v prispevku Rethinking Cataloguing predstavila različne dileme, pred katerimi se nahaja sodo- bna katalogizacija. Kot prvo dilemo je izpostavila kom- pleksnost sodobne katalogizacije in potrebo, da jo tudi SEMINAR ELAG 2008 doi:10.3359/oz0912034 1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI M 35ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1–2 v prihodnosti ohranimo. Po njenem mnenju zahteve po hitrih in radikalnih spremembah katalogizacije, kot jih je moč slišati v laičnih krogih, v profesionalnih krogih niso sprejemljive. Smer spreminjanja katalogizacije je mogoče videti v RDA, ki je utemeljen na FRBR/FRAD – na ob- jektnem modelu bibliografskega zapisa. Sam pravilnik RDA je organiziran v poglavja, si so namenjena enajstim entitetam bibliografskega zapisa. Poglavja od 1 do 4 so namenjena atributom teh entitet, medtem ko so poglavja od 5 do 10 namenjena odnosom. Na področju katalogizacijske prakse je v prihodnosti pričakovati še večje prilagajanje uporabniškim potre- bam, tako končnih uporabnikov, kot tudi proizvajalcev sistemov za knjižnično poslovanje. Govoreč o katalogi- zacijskih področjih prihodnosti, je gospa Goossensova izpostavila večjezikovne normativne baze podatkov, ki so že zdaj v središču zanimanja večjih knjižničnih sistemov in konzorcijev. Trenutno manj opazen, vendar za prihod- nost vedno bolj zanimiv je trend, ki se dogaja na področju integracije profesionalnega in javnega znanja. Pri siste- mih za iskanje po vsebinah lahko že v bližnji prihodnosti pričakujemo kombiniranje strokovnih predmetnih oznak z vsebino družbenega označevanja. V OPAC-ih pa je opa- zen trend kombiniranja podatkov iz lastne baze podatkov s podatki iz zunanjih virov. Isti trend kombinacije stro- kovnega in laičnega znanja vidimo tudi pri metapodatkih. Metapodatke lahko kreirajo knjižničarji, lahko pa se avto- matsko oblikujejo ob arhiviranju elektronskih objektov ali pa jih posredujejo končni uporabniki sistema. Javni vpliv lahko zasledimo tudi pri tradicionalnih sistemih, kot so katalogi in normativne baze podatkov. Ko danes govo- rimo o katalogizaciji, govorimo o kontroliranih katalogih, kot so katalogi nacionalnih knjižnic, CERL ali WorldCat, vendar pomeni tudi nekontrolirane kataloge, kot so Li- brayThing, Amazon in Google. Joroen Hoppenbrouwers (Synergetics, Antwerpen) je v prispevku Rethinking subject access poudaril pomen predmetnih geslovnikov za razvoj spletne semantike. Znanje, ki je primerno za semantično povezovanje spleta, se nahaja v strukturiranih geslovnikih. Kljub mnenju, da so geslovniki predragi in prezahtevni za vzdrževanje, so primeren arhiv znanja za spletno semantiko. Danes o ges- lovnikih razmišljamo tudi v pomenu sinergije knjižničar- skega in uporabniškega znanja. Zato bi knjižnice morale več premišljevati o večji uporabi spleta 2.0 (Web 2.0) pri svojih servisih. V prispevku Second Life and Libraries nam je Berna- dette Daly Swanson (University of California, Davis) predstavila možnosti knjižnic v spletnem okolju Second Life. Po njenem mnenju gre za vizualno očarljivo okolje, ki pa zahteva močne računalnike in internetne povezave. Second Life vidi kot nadgradnjo svojega knjižničarskega dela v realnem svetu in kot okolje za preizkušanje novih idej, poceni udeležbo na pomembnih konferencah ter srečevanje in sodelovanje s kolegi, bodisi prostovoljci, učitelji, mentorji ali učenci. Sodeluje v skupini preko 800 knjižničarjev in 95 knjižničnih organizacij na 40 otokih, ki jih obišče več kot 5000 uporabnikov dnevno. Second Life je vzhajajoča tehnologija (in ne virtualna igra), za katero predvidevajo, da jo bo do leta 2011 uporabljalo 80 odstotkov internetnih uporabnikov. Statistika aktivnih uporabnikov po starosti kaže, da so najbolj aktivne sta- rostne skupine 18–24 let in 35–44 let. V številu ur prijave po državah januarja 2008 prednjačijo ZDA (37,69 %) pred Nemčijo (9,93 %), Japansko (7,26 %), Združenim kraljestvom (6,43 %), Francijo (5,67 %) in drugimi drža- vami. Novi projekt sistema LIBRIS (švedski nacionalni katalog za več kot 300 knjižnic) so v prispevku User centered design and the next generation OPAC – a perfect match? predstavili Henrik Lindström, Martin Malmsten in Kristin Olofsson (Libris, Stockholm). Pri prehodu na OPAC – a nove generacije so naleteli na naslednje izzive: rangiranje po pomembnosti, novi servisi, kot so “more like this”, “get it”, seznam novih knjig, kazala in komen- tarji, boljša organiziranost in prikaz zadetkov iskanja, iskanje brez “praznih” zadetkov ter nove tehnologije, s katerimi so omogočili implementacijo trajnih URI-jev za vire, podporo servisu Zotero, RDF-integracijo, Ope- nURL/CoinS, iskanje SPARQL itn. Projekt so izvedli v več manjših iteracijah, v procesu raz- voja pa so upoštevali standard ISO-13407:1999 (Human- centered design process for interactive systems – HDC). Ključni principi user-centered dizajna (UCD) so aktivno sodelovanje uporabnikov v procesu razvoja, jasno razu- mevanje zahtev uporabnikov in iterativni razvoj. Tehnike, ki so jih pri tem uporabili, so: uporabniški nadzor procesa razvoja, delavnice, sestanki, projektne skupine (za for- mat, dizajn, razvoj in HDC). Uporabniki in knjižničarji so testirali tudi prototipno in beta verzijo. Testiranje je po- tekalo v univerzitetni knjižnici, kjer so končni uporabniki te knjižnice testirali beta verzijo. Testiranje (zaslone in govor pri testiranju) so posneli tudi na video. Testatorjem je bil na voljo feedback forum. Dizajn UCD jim je omo- gočil, da odkrijejo probleme pri uporabi aplikacije že v zgodnji fazi razvoja, tj. pri dizajnu, zato je reševanje teh problemov lažje in razvoj cenejši. V prispevku Can the library be a publisher? je Leo Waaijers (Wageningen University and Research Centre) predstavil obstoječi sistem publiciranja znanstvenih del in rezultatov raziskovalnih projektov, ki naj bi bili javno do- stopni. Založniki ocenjujejo kakovost prispevka glede na število citiranj v določenem časovnem obdobju, kar lahko povzroči manipulacije med avtorji. Založniki zaračuna- POROČILO 36 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1–2 vajo velikokrat avtorjem tudi objavo njihovih del (tudi do 3.000 EUR), pri tem pa še obdržijo ekskluzivne pravice za objavo. Po drugi strani pa založniki uporabnikom za- računavajo dostop do teh prispevkov, ki na ta način niso javno dostopni. Ker takšen sistem popolnoma ustreza založnikom, ni pričakovati, da ga bodo spreminjali. Kaj pa lahko naredijo avtorji? G. Waaijers je predstavil si- stem publiciranja na njihovi univerzi, ki zagotavlja, da sta izbor in recenzija člankov neodvisna in rigorozna, avtorji pa lahko svoje članke objavijo tudi v drugih revijah. Uni- verzitetna knjižnica se v tem procesu pojavlja kot skrbnik publiciranega digitalnega gradiva. Theo van Veen (Koninklijke Bibliotheek, Netherlands) je v prispevku The way from sharing data to sharing intel- ligence predstavil idejo o novi infrastrukturi servisov v okviru projekta TELplus. Ta infrastruktura bo omogočila izmenjavo znanja o funkcijah obstoječih servisov, ki bi se lahko semi/avtomatsko izvedle glede na kontekste raz- ličnih spletnih aplikacij. Na ta način bi uporabniki lahko izbirali različne funkcije in jih kombinirali s svojimi last- nimi vsebinami brez razvoja novih programov. Servis opravi katero koli funkcijo, ki jo zahtevamo z vpisom URL, in nam vrne rezultat v obliki html, xml, videa, slike, besedila itn. Zahteve se generirajo na spletnem portalu glede na kontekst. Servise lahko uporabimo v verigi; izhod enega servisa je vhod v drugega, npr. “prevedi” besedilo in ga “kon- vertiraj v govor”. Opis servisov je definiran s shemo, po- nudniki servisov pa opise svojih servisov po tej shemi lahko publicirajo v registrih servisov ali v mikroformatih spletnih strani. Uporaba teh servisov omogoča razvoj servisno orienti- rane arhitekture programskih rešitev. Rosemie Callewaet, vodja sistema VCOB, je v prispev- ku z naslovom FRBR : a practical case in the Flamish Central Catalogue predstavila njihov OPAC z vgraje- nimi funkcijami FRBR. VLACC je centralni katalog 6 flamskih splošnih knjižnic, ki deluje že od leta 1987. V knjižnicah uporabljajo Aleph500, medtem ko za OPAC uporabljajo Aquabrowser (http://zoeken.bibliotheek. be). Open VLACC, kot se imenuje novi OPAC, je na voljo od leta 2006. Njegova fasetna struktura omogoča, da se iskalni zadetki prikažejo skupaj s povezanimi viri. Uporabnikom OPAC-a dajejo na vpogled tudi priporočila bralcev ter digitalizirane dele enote. Sorodni viri se gru- pirajo po tipih gradiva, vrsti vsebine, jezikih in časovnih obdobjih. Identifikacija dela temelji na naslednjih algorit- mih, in sicer: 130 – enotni naslov za anonimna dela; 240 + 100$a/110$a – avtor/naslov identifikacija; 534$a + 100$a/110$a – identifikacija prevedenih del; 245$a$n$p + 100$a/110$a – avtor/naslov (dela s podnaslovom). Identificirana dela dobijo identifikacijsko številko, ki omogoča naknadna grupiranja povezanih entitet. Priza- devajo si tudi za uvajanje mednarodne identifikacijske številke dela, ki naj bi delovala podobno kot ISSN_L in bi na osnovi številke ISBN združila različna dela z njego- vimi izraznimi in pojavnimi oblikami. Sodobno gledanje na vlogo uporabnikov pri razvoju spletnih sistemov je predstavila Fleur Stigter, vodja marketinga pri Evropski knjižnici, v prispevku Putting the shoe on the other foot: actual and future user require- ments. Časi, ko smo se spraševali, kaj lahko naredimo za uporabnike, so po njenem mnenju za nami. Danes bi se morali obrniti k uporabnikom in se vprašati, kaj uporab- nik želi, da za njega postorimo. Po mnenju Stigterjeve sta oba projekta, Evropska knjižnica in Europeana, dobra primera upoštevanja uporabnikovih zahtev. Projekt Euro- peana je mlajši in ga nekoliko manj poznamo, namenjen je združenemu iskanju po servisih, ki hranijo digitalne objekte Evropske knjižnice. Demo verzijo iskalnika lahko najdemo na naslovu: http://www.europeana.eu/portal/. Uporabniškim zahtevam sledijo na različne načine: z obsežnimi statističnimi meritvami, analizami log datotek in analizami likov, ki jih uporabniki izbirajo. Pozorni so tudi na mnenja uporabnikov v blogu “TELL Fleur” in “The European Library Facebook Group”. Od marca 2008 deluje tudi Svet uporabnikov, ki vpliva na strategijo razvoja portala in marketinga projekta. Pri projektu Eu- ropeana so bili pozorni na uporabniške potrebe že pred začetkom priprave demo verzije iskalnika. Študija analize uporabniških potreb je objavljena na spletu Europeane. Na osnovi teh mnenj so se odločili za koncept iskalnika, prilagojenega uporabniku, ter za razvoj servisa za družbe- no označevanje. Registriranim uporabnikom je na voljo možnost, da shranijo potek iskanja in prenesejo opisane metapodatke v obliki reference. V zaključku prispevka je Stigterjeva poudarila, da se zavedajo vseh omejitev por- talov, vendar le-ti vseeno ponujajo dostop do virov, ki bi brez njih ostali skriti nekje v internetu. Maivor Hallen, svetovalka v BIBSYS, je v prispevku Rethinking the library system predstavila izhodišča BIB- SYS za oblikovanje uspešnega knjižnično-informacijskega sistema. Pri uporabniških servisih je treba upoštevati, da uporabniki nimajo znanja, kako iskati, želijo pa hiter odziv sistema in so vajeni brskati. Pri servisih za knjižničarje pa je nujno treba upoštevati nasvete in mnenja bibliotekarjev. Kot dober primer sodelovanja je označila projekt LIVA (2005–2007), pri katerem so sodelovali informacijski strokovnjaki in bibliotekarji. Rezultat projekta je ekspertni sitem za katalogizacijo, ki vsebuje sistem za avtomatsko dodelitev predmetnih oznak, indeksov in oznak za raz- vrščanje gradiva. Čas za sodelovanje med bibliotekarji in informacijskimi strokovnjaki šele prihaja. Sisteme, ki temeljijo na popolnem ujemanju informacij, nadomeščajo sistemi, ki temeljijo na asociacijah in razumevajočih po- stopkih. Takšnih sistemov pa ni mogoče ustvarjati brez ekspertnega znanja najboljših strokovnjakov. POROČILO M T 37ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1–2 Sklopa Lightning Talk se je udeležilo 10 prijavljenih, ki so predstavili tehnološke novosti, s katerima se v tem času ukvarjajo. Med drugim je Roxana Maria Popistasu predstavila novo orodje za statistiko uporabe elektronske knjižnice LibStat, ki ga uporabljajo na univerzi v Amster- damu. S tem orodjem so zbrani številčni in kvalitativni podatki o uporabi tega servisa. Martin Malmasten iz švedske nacionalne knjižnice je sporočil, da njihov kata- log že ponuja določene podatke v RDF, in sicer: norma- tivne podatke, povezave med bibliografskimi in norma- tivnimi podatki ter povezave FRBR med bibliografskimi podatki. Thom Hickey, OCLC, je na kratko predstavil napredke projekta VIAF. Anders Soderback, ki tudi pri- haja iz švedske nacionalne knjižnice, je predstavila nena- vadno idejo o neomejeni uporabi bibliografskih podatkov iz njihovega kataloga. V konzorciju LIBRIS celo poteka sprememba pravne podlage, ki bo omogočila neomejeno uporabo njihovih zapisov. Zanimiv prispevek sta podala Cristian Bernareggi in Giancarlo Dalto z univerze v Milanu, ki eksperimentirata s portalom znanstvenih virov za slepe in slabovidne. V okviru ELAG-a 2008 je bilo organiziranih 9 delavnic, in sicer: • Digital repository management (Ramon Ros), • Evaluation of Services – Why? What? How? (Maja Žumer), • Game technology for libraries (Ad Aerts), • Incorporating library services in E-learning (Matilde Fontanin), • Rethinking Bibliographic Data (Patrick Danowski), • Semantic Web and library applications (Luit Gazen- dam), • Service Oriented Architecture (Ellen Røyneberg), • Social Tagging (Wouter Gerritsma), • Geographical information as access point to cultural heritage resources (Fredrik Palm). Delavnice Semantic Web and library applications se je udeležilo 23 udeležencev in kar 70 odstotkov le-teh ni imelo kaj dosti izkušenj s semantičnim spletom, zato je vodja delavnice na začetku predstavil primere semantič- nega spleta v praksi: spletni brskalnik za tezaver GTAA (http://ems01.mpi.nl:8080/GTAABrowser/), muzej Suomi (http://www.museosuomi.fi/) in iskalnik po različnih mu- zejskih zbirkah v okviru projekta E-Culture MultimediaN (http://e-culture.multimedian.nl/demo/session/search). Nato je Martin Malmsten predstavil implementacijo semantičnega spleta v sistemu LIBRIS, Ron Davies (Evropska komisija, Belgija) pa je predstavil standard za tezavre – British Standard 8723, ki naj bi bil podoben SKOS-u. Gre za funkcionalnost, kot je “mash up” po- datkov (npr. z Google Maps), fasetno iskanje, semantično grupiranje zadetkov iskanja in njihova različna vizua- lizacija. Aplikacije semantičnega spleta za knjižnice so večinoma še v demo fazi in dizajnirane tako, da podpirajo funkcionalnost obstoječih knjižničnih aplikacij. Sledila je diskusija ob naslednjih vprašanjih: • Ali naj knjižnice ponudijo svoje podatke v formatu za semantični splet? Ker knjižnice skrbijo za dostopnost svojih podatkov, naj bi jih ponudile tudi v tem forma- tu. Dodatno vrednost pa bi prinesle šele aplikacije, ki bi uporabile te podatke. Ker je semantični splet v knjižničnem okolju šele vizija, ne moremo pričakova- ti, da se bodo knjižnice v kratkem odločile za prehod na semantični splet. Ko bodo na semantični splet pre- šle nacionalne knjižnice, ji bodo sledile tudi druge. Za knjižnice je glede prehoda največje vprašanje financi- ranja. • Ali naj knjižnice ponudijo svoje tezavre v formatu za semantični splet? V praksi večina knjižnic uvaja teh- nologije semantičnega spleta najprej za svoje tezavre. Vprašanje je, kateri pristop je pri tem boljši: SKOS (cenejši) ali ontologija (dražji, celovitejši). Tudi pri tezavrih se dodana vrednost, ki jo prinaša prehod na semantični splet, pokaže šele v aplikacijah. • Kje naj knjižnice začnejo uvajati semantični splet? Za knjižnice je najboljše, da najprej ponudijo svoje podatke v formatu za semantični splet in tako pripra- vijo tudi svoje tezavre. Standardizacija na področju semantičnega spleta je v zreli fazi, ključnih aplikacij v tej domeni, ki bi knjižnicam prinesle dodano vrednost, pa še ni. Zato knjižnice še vedno čakajo na konkretne rešitve, ki bi jih lahko vključile v svoje aplikacije, čeprav podpirajo semantični splet kot idejo in vizijo. Glede na sorodnost tem sta delavnici Ponovno premišljevanje o bibliografskih podatkih in Družbeno označevanje potekali skupaj, debata pa je bila posvečena vlogi knjižničnih podatkov, predvsem geslovnikov, v pro- gramih semantičnega spleta. Nekaj projektov s področja kulturne dediščine, ki temeljijo na konceptu semantičnega spleta, je bilo ocenjenih kot dober primer uporabe struk- turiranih geslovnikov v projektih semantičnega spleta. Ko je moderator predstavil dilemo o brezplačni, neome- jeni uporabi bibliografskih podatkov, se je veliko udele- žencev temu uprlo. Bibliotekarji so namreč mnenja, da je ločnica med javno dejavnostjo in družbeno iniciativo kakovost, ki pa ima svojo ceno. Največ časa je bilo po- svečeno temi družbenega označevanja. Ugotovljeno je bilo, da imajo knjižnice bolj malo izkušenj z družbenim označevanjem, veliko bolj pa premišljujejo o načinih, kako to označevanje primerno uporabiti v OPAC-ih. V Univerzitetni knjižnici v Wageningenu so v OPAC vgra- dili možnost dodajanja komentarjev, kar je namenjeno predvsem profesorjem kot možnost dodatnega vrednote- POROČILO 38 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1–2 nja učnega gradiva. V prvem letu tega projekta spodbud- nih rezultatov zaenkrat ni. OCLC je predstavil svoj pro- jekt družbenega označevanja v WorldCat, ki je eden od njihovih strateških načrtov. Večina udeležencev delavnice je bila mnenja, da OPAC, ki je namenjen iskanju nezna- nega gradiva, in družbeno označevanje znane vsebine, nista kompatibilna koncepta. Knjižnice bi, glede uporabe folkonomij in družbenega označevanja, morale poiskati svoje rešitve sodelovanja z uporabniki, ne pa zgolj prena- šati izkušenj spletnih servisov LibraryThing, Delicious, Flikerja in drugih. Delavnica je bila sklenjena s predlogom, da bi bilo treba s podobno temo nadaljevati tudi leta 2009. Katalogizacija je na razpotju, na izbiro je veliko možnih poti, mnenja o prihodnosti katalogizacije so še vedno precej razdeljena. Gordana Budimir, Gordana Mazić POROČILO