Stran 86.
Kmetijstvo.
Kmetovalec v stiski.
Kmetovalcu primanjkuje ne le denarja nego tudi delavnih rok. Gmotne razmere ne dopuščajo kmetovalcu, da bi poslom več plačeval in tako fabrikam vzel one, kateri so se od pluga k njim zatekle. A če bi se to tudi z zvišanjem plačila hotelo poskusiti, bi se vendar ne posrečilo, zakaj kmetijsko delo je dosti hujše kakor fabrično ali sploh delo v mestih. Pri kmetijstvu se delavcu čas ne da omejiti na gotove ure vsak dan, kakor v tovarnah. Kar svet stoji se je in se bo morala živina zjutraj krmiti in se bode morala o žetvi porabiti vsaka ura. Vprašanje pa je, kdo da bo to delo opravljal. Kdo bo še hotel na kmetiji služiti ? Kaj pa ima kmetijski delavec od življenja ? V delavnik se mora pehati, v nedeljo in v praznik pa, če neče popivati in se pretepati, mora dolg čas prodajati. Delavec v mestu se oblači kakor gospod, za nekaj krajcarjev gre lahko v gledališče, časih sliši lahko zastonj godbo, lahko hodi na plese in na druge zabave, a naposled so tam vsak čas — delavski shodi. Na deželi je pa že kaj posebnega, če v kaki gostilni zacvili stara harmonika.
Ravno tako je z dekleti. Delati na deželi od zore do mraka — pri kmetski hrani in za slabo plačilo, to je blaznost — tako govore dekleta. V tovarni je delo prijetnejše, delavni čas ni predolg, dela se pod streho in zvečer je človek prost. Že pred tovarniškimi vratmi čaka ljubeč! In potem, koliko je nedelj in praznikov!
Kdor sodi pravično, ne more kmetskim poslom zameriti, če tako mislijo in če se trudijo, da si življenje tako uravnajo. Vsakdo gleda, da si zboljša svoj položaj in kmetski posel ima ravno tako pravico do tega, kakor vsak drugi.
Ali posledice tega so, da je najmanjši gospod na svojem posestvu pravi gospodar sam. Danes reci kaj ali samo svetuj kaj hlapcu, a jutri ga že nimaš več in potem glej, kako sam vse opraviš.
Lahko je obrtnikom! Naj je stroka katerakoli, povsod vidimo isti pojav: ako se zvišajo plače delavcem, zviša se tudi cena izdelkom. S tem je doseženo ravno-vestje. Vsako zvišanje plač zadene konsumenta, a če se med obrtniki sklene še kak kartelček, jim je že izhajati.
A kako naj si pomore kmetovalec. Ta ne more konkurirati s celim svetom, a dandanes smo že tako daleč prišli, da se dovažajo poljski pridelki iz Severne Amerike in iz Indije namesto balasta. Kmetovalcu že zdaj ni obstanka, kaj bo šele takrat, ko bo končana sibirska železnica!
Nikar ne recite, da v resnici ni tako hudo, kakor je tu popisano! Nevarnost je velika in pomoč nujno potrebna. Treba je, kmetovalca gmotno podpreti, da bi bil sposoben za svetovno konkurenco, in da bi mogel za svoje posle poskrbeti tako, kakor je preskrbljeno za tovarniške in rokodelske delavce sicer zavlada mej kmeti popolni anarhizem in brezdomovinsko, ki se že dlje časa pojavlja pri nas.