/T3/ac/o Jul&if
—11 ............trn
36	Nedelja 5. septembra	1937,
Mdeci vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
Cetvorica še vedno ni razumela, kaj se je zgodilo. Dva umirajoča moža sta se zakotalila po zelenju, hropla sta v smrtni borbi in jima ni več bilo rešitve.
»Ben — človek božji — kaj — kaj — hk — je s teboj! Prijatelj, človeček — hk, hk — stoj, pokonci! Vstani vendar
—	vstani! Strela — hk — hk — preveč si pil — vsega preveč — preveč, dragi Ben!«
Mož, ki je govoril in stopal na levici ter je bil še nezadet, je skušal vzravnati svojega padlega tovariša. Tedaj je videl, kako vre kri iz njega. Okrenil se je — zarjul je — in že je tudi njega zadela pšica maščevalca. Tekumseh je meril v grlo, da prepreči njegov krik
—	in res se je namesto kričanja glasilo le še grgranje. Še je hotel zadeti kričati, a ni več mogel, grabil je z rokami divje po zraku, — tedaj je priletel tomahavk
—	in tudi to življenje je bilo končano. Trojica, ki je pravkar še stopala roko
v roki in si glasno pripovedovala, kako je zadeta od dveh strelov padla Loga-
Tako so Indijanci na smučeh zasledovali in s pšicami in sulicami pobijali bizone. Potrebovali so krzna za oblačila. Na smučeh so bili kos vsaki divjačini. Zlasti bizoni in jeleni s« se udirali glo-
nova stara mati, imenovana »Mala reka«, in kako so nato potegnili čolnič k bregu, da bi umorjeni sneli skalpe — ta zločinska trojica je bila mrtva.
Četrti, po imenu Jozva Stamp, grobi-jan, v ostalem pa eden izmed najbolj treznih od četvorice, je še držal v rokah krvavi, sivolasi skalp »Male reke« in ga je kazal tovarišem: »Ben, Joni, — irokeški glavar, to bo denarja, fantje, več kakor za bobrovo krzno. To je bil dober posel, zelo dober posel, h katere-remu nas je pripravil Gritjuz ...«
Presenečen je zrl na svoje tri tovariše na tleh in je hitro pojmil, kaj se tu dogaja. Kolikor mu je le dalo, se je naglo okrenil, pogledal v gozd, potem nazaj po poti, koder so pravkar šli. Krik-nil je iz vsega grla: »Pomoč, pomoč!«
Videl je za nizkim grmom, niti ne pet korakov daleč, čepečega, prežečega Indijanca, videl je dvoje žarečih, krvoločnih oči. Ni pa videl noža, ki ga je Tekumseh že zabrisal po zraku.
Tako so pozimi lovili ribe. Napravili so luknjo v led, nad njo pa majhen šo-torček, da odprtina v mrazu ni prehitro zamrznila. V debele plašče odeti so ribiči prežali poleg lukenj, sulico v desnici, pripeto z jermenom ob obleko, da se ni nikoli izgubila. V tem načina Jgva aa feU| jfriflfjffii pto mrotnl
Jozva Stamp je hotel nameriti puško, tedaj se je nekaj zabliskalo ob žarku sonca — strahovito ga je udaiilo v prsi, da je omahnil in se opotekel. Pogledal je po sebi in je videl samo ročaj noža za sk alpiranje, ki se je zadri skozi njegovo lovsko srajco k srcu.
»Tako torej, treba je umreti —«. Začuden je tako pomislil in že se mu je zmračilo, že je čul samo neskončno šumenje dreves naokrog...
Tekumseh, maščevalec iz temnih gozdov svoje domovine, je priskočil k padlim truplom. Izdrl je nož iz srca —■ in že je bil v štirih, šestih dolgih skokih na prihodnjem ovinku divje steze, koder je bil nekaj prej izginil Bob Lajton s poslednjim svojim tovarišem.
Pritihotapil se je blizu in gledal skozi vejevje. Z divjim zadoščenjem je spoznal: bojazni ti beli morilci res niso imeli. Ničesar nista ta dva pričakovala, kar bi ju moglo na tej poti iznenaditi. Zdaj je Tekumseh videl, kako sta se okreni-la. Črni Lajton je bil trideset, štirideset korakov za svojim tovarišem. Prvo ječanje, prvi kriki ga niso kaj posebno opozorili. Šele ko je Jozva sam zavpil na pomoč, je bilo Bobu Lajtonu mahoma jasno, da ono ječanje ni bilo oponašanje umirajočih Indijancev, katere so pobili, marveč da so sami postali žrtve napada.
Ko je Lajtonov tovariš hotel zaviti okrog ovinka, je planil Tekumseh pokonci in že je zadonel strahotni bojni krik pravega Savana. Domala je belec trčil ob Indijančeve prsi. Tedajci je od-skočil, vendar je bil v takem diru, da se je opotekel, grabil z rokami v prazno in je izbuljenih oči videl, kako se je Indi-jančeva pest zavihtela v zraku. Zgrudil se je pod udarcem Indijančevega noža. Isti čas, kakor njegova žrtev, pa se je zgrudil tudi Indijanec na zemljo — niti trenutek ne prezgodaj: kajti ostro, kakor udarec z bičem, je zažvižgalo ob njegovem ušesu, je odjeknil strel iz puške. Bob Lajton je bil vse vid^l, slišal — in je ustrelil. Vsa izkušenost belega grani-čarja se je izkazala v tem trenutku, ko je bliskovito odgovoril na Tekumsehov nenadni napad.
Tekumseh maščevalec pa je začutil vroče veselje: vendar enkrat sovražnik! Odkotalil se je v grmičje, potem je spretno, kakor divjačina, v neslišnem zagonu hitel čez mah, še vedno krvavi nož v desnici, že je spet zagrmel streL Lajton
je v drugič nabasal puško. Krogla je treščila prav tam, kjer so se zaradi In-dijančevih kretenj zazibale veje gr-
mičja.
Tekumseh se ni ganil. Napeto je prisluhnil, potem je znova zagorel srd V njem. Napravil je prvo napako. Zavpiti bi bil moral, kakor da je zadet. To bi bilo opogumilo sovražnika in ga zavedlo k nepremišljenemu dejanju. Najbrž bi se približal. To napako si je treba zapomniti. S svojim molkom je samo še razodeval Bobu Lajtonu, da je neranjen, na preži.
»Tekumseh je pobil šest belih morilcev. Ako ga črni Bob Lajton zdaj ubije, bo vendarle sloves leteče pšice šel po vseh vaseh med rdečimi in belimi možmi!«
Ta pristno indijanska misel mu je dala novega poguma. Zamislil se je v položaj svojega belega nasprotnika, ki je zdaj prav tako kakor on sam ležal negiben na preži. Nihče izmed njiju ni vedel, kod naj išče sovražnika.
Tekumsehov prvi načrt je bil, da se popolnoma neslišno zadrži na svojem mestu in počaka, kdaj se bo zganil sovražnik. Ni bil daleč od njega, to je vedel po obeh strelih. Indijanec je celo bil prepričan, da čuje šumenje, povzročeno po zelo neprevidnih kretnjah, kakor da graničar znova baše puško. Tako ni bil popolnoma prepričan o tem. Tako spretno in tiho se je oglašal Bob Lajton. Sicer pa je Indijanec vedel, da potrpežljivost belcev ni velika. Slej aH prej se bo oni tam že zganil. Lajton mora Indijanca izslediti ali pa zbežati!
Tekumseh je pomislil: »Ali sploh ve črnolasec, da ima opravka z enim samim nasprotnikom? Mar ni najbrž prepričan, da je njegove tovariše napadla cela tolpa rdečekožcev. Pijani ljudje niso mirni, gotovo je slutil, da so oni, ki so zdaj tako tihi, mrtvi. Takšnega dejanja ni mogel prisoditi enemu samemu rdečemu bojevniku. Gotovo bo črnolasec v strahu čimprej zbežal. Ostala mu Je samo en pot: proti naselbini ob Modri reki. Na desno in levo roko od steze je bil sam pragozd, tam je gotovo slutil polno Indijancev. In Lajton je pač vedel, da rdeči takoj obkrožijo sovražnika, čim se boje, da bi v napadu od spredaj imeli izgube. Da, obkrožiti ga hočejo, da ga zajamejo od zadaj, tako je mislil.
(Dalje pribodnJUj).
Pod vročim soncem
Spisal Žun tivan, dijak v Ljubljani
Ivan in njegov oče, ki sta bila izpo-Četka nemalo presenečena in drhtela za svoje življenje, sta vedela, ko sta opazila Indijance kako bežijo, da jih je nekdo namenoma odgnal in da sta nepričakovano rešena.
VI. POGLAVJE.
Iz grmovja je tedaj stopil mornarsko oblečen belec, po videzu Spanec, s puško v roki. Približal se je k zvezan-cema in jim odvezal vezi. Ivan in oče sta padla pred njim na kolena in se mu srčno zahvalila za rešitev. »Ni se treba zahvaljevati,« jim je odvrnil v španščini, ki sta jo Ivan in Jakob tudi umela, »kajti to je bila moja dolžnost rešiti brata kristjana iž nevolje. Pojdita rajši za mano v mojo kočo, da se malo odpočijeta in skromno pokrepčata!« Ivan in oče sta mu molče sledila. Peljal ju je po ozkih stezah skozi gosto grmovje do neke visoke skale. Španec je odrinil na gosto prepleteno dračje in Ivan je zagledal pred seboj precej obsežno votlino v skali, ki mu je služila kot stanovanje. Na zidu je bilo pribito par desk kot police v sredi pa preprosta mizica in stolček. Mož jima je velel vstopiti. Ponudil jima je vode in nekaj gozdnih sadežev, na katere sta se spravila z uživanjem, ko sta se Ivan in njegov oče napila in najedla, ju je začel izpraševati, odkod sta, kaj sta in kako sta prišla v roke Indijancem. OČe Jakob mu je pripovedoval vse njune doživljaje in ga obenem vprašal, kako je tudi on prišel ^em In koliko časa je tukaj.
»Senjor«, mu je odvrnil Španec, »moja je pripovest dolga in žalostna. Prej sem živel v Buenos-Airesu kot pomočnik pri nekem bogatem trgovcu Vse je šlo srečno, dokler me niso nekega dne, čeprav nedolžnega, obdolžili, da sem umoril nekega človeka in zaradi tega tudi obsodili na smrt. Toda dan prej, nego bi me morali obesiti, sem s pomočjo gospodarja, ki me je poznal kot dobrega in vestnega človeka, pobegnil. Ker pa bi me bili gotovo našli, sem se z majhno ladjico, spremljan od nekega Človeka, 2 nekoliko hrane in streliva zatekel na ta otok. Nekaj časa sem imel
| zvezo s svojim gospodarjem, toda odkar so mi nekega dne prinesli vest, da je nenadoma umrl, je vse zamrlo. Kaj je bilo z njegovim premoženjem ne vem. Odtlej nisem več videl nobenega človeka in sem primoran, da se hranim s koreninami in gozdnimi sadeži. Celo rdečokožce sem sedaj prvič opazil. Namreč, ko sem se zjutraj podal v gozd, sem nenadoma zagledal tri Indijance, ki so vlekli drva. Sledil sem jim in tako prišel do vas. Ker sem pa kakor tudi sicer imel puško s seboj, se mi je posrečilo, da sem vas rešil. Vesel sem, da vidim po dolgih letih svojega človeka, še bolj zato, da sem naredil dobro delo. —
Ivan in oče sta molče in pozorno poslušala njegovo pripovest. Jakob se ja pri tem spomnil na podobno zgodbo nekega kaznjenca, kakor so mu jo pripovedovali mornarji, s katerimi je prišel v dotiko. Zato ga je tudi vprašal za ime. »Hotel bi rajši, da bi moje ime ostalo skrito, vendar vam ga povem. Imenujem se Pedro Torenelo, pa tudi vi mi niste povedali vašega?«
»Pedro Torenelo«, reče Jakob, »potem je opravičena moja sumnja. Rečem vam, da ste svobodni in da se vam ni treba več skrivati v tej samoti, nego se vrnite med svobodne ljudi!« — »Kako to mislite?«, vpraša začudeno samotar, »to bi bila največja sreča zame!« »Ko sem še prebival na tistem otoku«, je pripovedoval Jakob, »nam je ladja, ki je prihajala kupovati naše ribe, prinašala tudi novice iz raznih krajev, po-največ pa iz Buenos-Airesa, odkoder je bila. Pravili so nam tudi o ujetniku Torenelu, ki je bil obsojen na smrt pa je neznanokam pobegnil. Približno eno leto potem pa so nam prinesli novico, da se je javil pravi hudodelec, ki je izvršil tisti zločin. Oblasti so poizvedovale za vami, toda nikjer vas ni bilo dobiti.« »O, dobri človek, izpolnila se mi je davna želja, ki sem jo nosil v svojem srcu, kako naj ti se zahvalim za vse to!« S temi besedami se je ubežnik vrgel v naročje Jakoba, ga poljubljal in objemal. »Recite mi vsaj, kako naj vas kličem, dragi moji rešitelji!«
(Dalje prihodnjič.)
Turban — zanimivo vozlanje
O vozlanju smo že prej enkrat govorili. Danes pa vidite vozljanje, ki ni samo umetno in lepo, temveč prava uganka za tiste, ki tega posla niso dosti vajeni. Saj ni niti lahko uganiti kako se takole vozljanje začne, da dobimo
ce x in y in ju potegnemo druga nad drugo, kakor vidimo na peti sliki in pre taknemo skozi prosti konec vrvice. Drugi prosti konec vrvice vtaknemo pod y (slika 6) in potegnemo vrvici do bro skupaj. Roko zdaj obrnemo, da se
nazadnje tak lep kolobarček, kakor ga vidite na sliki 9. Toda če si risbe dobro ogledamo in istočasno pokušamo s koncem vrvice, se tega prav lahko naučimo. Na prvi in drugi sliki vidimo kako se vrvica nastavi na prste. Na tretji sliki vidimo, kako se prosti konec vrvice vtakne skozi točko B. Ce zdaj roko obrnemo, morajo ležati vrvice tako kakor vidimo na sliki 4. Zdaj primemo vrvi-
prepričamo če ležijo vrvice na roki tako kakor jih vidimo na sedmi sliki. Nato utaknemo prosti konec vrvice skozi A in B in prvi kolobarček turbana je gotov. Zdaj nam ne preostaja nič drugega kakor s prostim koncem vrvice kolobarček naprej spletati dokler nismo porabili vse vrvice. Ce je prvi kolobarček pravilno spleten bo tudi potem ko ni več na prstih, obdržal pravo obliko.
šmarnica in metulj
Med drugim pomladanskim cvetjem je rastla med grmovjem šmarnica in razširjala svoj dišeči vonj na vse strani. Lepo, zeleno listje je obdajalo steblo, na katerem se je košatil cvet, ki je imel snežnobelo glavico, sredi nje pa rumeni prašniki zvedavo gledajoči v svet kot mala očesca. Pomlad, ki je dihala novo življenje okrog sebe in raz-
veseljevala vso naravo, je dala tej roži posebno krasoto, ki se je združevala z vonjem in radostilo vsakega, ki je prispel v ta del livade. Je človek spomladi cvetja vesel, toda šmarnice se še vsak posebno razveseli.
Kot pripoveduje pravljica, je dobila šmarnica tudi moč zdravljenja od samega viteza Jurija, ko je prijahal v deželo in prinašal s seboj pomlad. Prišel je Jurij s svojim belcem čez še za-
mrle livade in trosil kaplje novega življenja in skrivne moči vsej prirodi. Šmarnica je prva med rožami prejela to moč, ki je tako silna, da je njen duh v preveliki meri škodljiv.
Zbudil se je metulj zgodaj spomladi in vesel zakrilil s svojimi perutmi v lepem pomladanskem soncu. Prve rože, ki so se zbudile istočasno z metuljem ali malo prej in so bile takorekoč njegove vrstnice, so ga vabile s svojimi košatimi glavicami k sebi in mu nudile svojo medico, da se z njo pokrepča, se z njimi veseli novega prebujenja in se z njimi okoplje v toplih sončnih žarkih. Metulj, ki se še ni uživel v vso to lepoto in še vanj ni prodrlo življenje, se je tega vabila skoraj ustrašil in se ni odzval močnemu klicanju rožic. Bela vetrnica, rumena trobentica, že starejša marjetica in druge cvetice z lepimi rožnatimi lici so ga vabile v svoj objem, toda niso imele uspeha. Metulj se ni ustavil nikjer, zanj je bilo le sonce edino, ki je ogrevalo njega enako kot vse ostalo stvarstvo in od katerega je sprejemal svojo toploto. Plaval je samo kvišku in veliko rož je že šlo mimo njega, ko je vendar na eno sedel in se hotel umiriti, se napiti in nabrati moči za nadaljnje življenje. Metulj, še neizkušen, ni razločil vonja in moči posameznih rož, je kmalu opazil, da se je ta hitrost in njegova zaupljivost, s katero se je približal roži, maščevala. Roža ni imela duha, ne medice in osvežujoče rosice, ki bi mu dajala m>:i za nadaljnji polet in smisel za krasoto narave, ki ga je obdajala. Prijela se ga je omrtvičenost, ki je ni mogel premagati.
Ko pa je zacvetela šmarnica in se je njen duh začel širiti po širini livadi, opa-jajoč na vse strani še drugo cvetje, ki se je radovedno oziralo okrog, od kje prihaja ta vonj poln skrivne moči, stap-ljajoč se s soncem v opojnost, je tudi metulj začutil to silo, ki mu ni dala več moči in obstanka. Zbral je svoje sile in odletel v smer, ki mu je bila neznana, toda je skrivala v sebi toliko sladko lepega in opojnega. Bila je to moč, ki ga je vlekla z neodoljivo silo. Prihod-njost skrita, prostrana livada, močan opojni duh, vse to mu je zatreslo krila, da je jadral po zraku in priletel k šmarnici, katere okolica je obdajala mirna tišina. V zavetju, pred vetrovi obvarovana, obsijana od toplega sonca
pod modro čistim nebom, je šmarnica rastla cvetela, in osrečevala svojo bližino. Ko je metulj prišel k njej, se mu je zdelo, da je v raju polnem sreče. Ni bilo viharjev in ledene burje, ki je v višinah še poskušala svojo moč. Kot varen pristan, zaprt od vseh strani, kamor pride samo vse dobro, tako je občutil metulj. Sonce je sijalo nanj in mu ogrelo krilca, da so mu postala prožna in gibčna. Vonj in medica pa mu je dala voljo za polet.
Zopet se je dvignil metulj v zrak, poln novega življenja, okrepčan po tej pomladanski roži, ki trosi svoj vonj na vse strani še vedno in vedno.
Vončina Drago
Listnica uredništva
Uganke in križanke v zadnjih številkah so pravilno rešili:
Pahič Stanko, dijak II. c razr. drž. real. gimn. v Mariboru, Zor Marjan, uč. II. razr. osn. š. v Ljubljani, Olga Štravs, uč. VI. razr. v Guštanju, Branko Golob, uč. I. razr. višje narodne šole v Sv. Trojici v Slov. goricah, Rešek Milan, uč. I. razr. real. gimn. v Murski Soboti, Ry-bar Miloš, uč. III. razr. nar. šole v Mariboru, Rado Golob, uč. I. razr. v Sv. Trojici v Slovenskih goricah, Vezovi-šek Branko, uč. III. razr. v Senovem pri Rajhenburgu.
•
Zd. F.: »Zadeva«, kakor jo Ti imenuješ, je kaj hitro pojasnjena: verzi so na vso moč šepali! Brez zamere in piši mi drugič rajši v prozi! Iskreno Te pozdravlja Tvoj stari stric Matic.
•
L. H. »Kazen«: Pesmica je prav dobra, rime Ti gladko teko, vsebina je kaj zanimiva — le tiste besede (sam veš, katero mislim) v mladinskem listu res ne
moremo objaviti. Oglasi se še kaj! •
P. St. iz M. »Prebrisane!«: Tvojega
spisa ne moremo objaviti, ker je prepisan! Če ne znaš sam sestaviti kaj po-rabnega, se rajši ne oglasi.
Jutrovčki pišejo
Dragi stric Matic! Nekaj Ti moram kratko opisati o čebelnjaku. Moj brat je letos kupil čebele, in sicer en panj. Zjutraj ko vstanem, se umijem, počešem in potem grem zajtrkovat. Po zajtrku grem najprvo gledat čebele, sedim hekaj časa tam in opazujem, ter vidim, da čebele neso cvetni prah in pa med. Vsakih štirinajst dni pregleda brat notranjost panja in ga osnaži. Žal letos je zelo slaba letina. Medu je le toliko da se bodo lahko preživele čez zimo. Prav prisrčno Te pozdravlja
Milica Črne r, uč. IV. razr. Škofjavas štev. 5 pri Celju.
V slovo gospodični učiteljici!
Zadnji mesec šolskega leta smo izvedeli, da gospodične Trepečnikove ne bo več nazaj. Ta novica nas je razža-lostila, ker smo jo imeli vsi zelo radi. Bila je osem let na šoli, zato je razumljivo, da smo se je tako privadili in da Si nismo mogli misliti šole brez nje. Želimo vsi, posebno pa jaz, da bi bila naša dobra gospodična učiteljica na novem službenem mestu srečna in zadovoljna. Mi otroci se je bomo pa vedno radi in hvaležni spominjali.
Cvirn Franc, uč. 11. razr. višje nar. š.
Blanca ob Savi,
Dragi stric Matic! Meseca junija sem bila prvič v Ljubljani. Bila sem namenjena v bolnico. Ker pa v bolnici hi bilo prostora in ni bil tak nujni slučaj me niso sprejeli — tega sem bila prav vesela, zlasti zato ker sem ostala 4 dni v Ljubljani in tako imela priliko občudovati lepote naše lepe Ljubljane. Predvsem mi je ugajal park Tivoli, kjer sem hodila vsak dan potem lepe vile v Škrabčevi ulici v eni izmed njih sem bila jaz pri eni dobri gospej. Videla sem tudi univerzo Frančiškansko cer kev razne spomenike ali najlepši je park Tivoli, Res lepo mesto je Ljubljana. Prav žalostna sem bila ko sem se morala vrniti, Sicer bom morala iti še enkrat ali takrat se pa he veselim tako ker bom gotovo sprejeta v bolnici in operirana na mandlih. Sedaj Te pa prav lepo pozdravlja
Micika Cvirn, uč. 1 r. m. 3.
Blanca ob Savi.
POŽAR
Hladna jesenska noč se je bližala. Tu pa tam je padel ovenel listič na premočena tla. Sonce je že zatonilo. Rdeče osvetljeni oblaki so potemnevali. V bližini je zazvonilo Ave-Marijo. Potem je vse utihnilo. Na zemljo je legel mir. Narava je počivala.
Sredi noči se je zaslišal presunljiv krik: »Gori« in že se je pokazal na sosedni bajti rdeč petelin. Rdeči zublji sO strahotno osvetljevali okolico. Ljudje napol oblečeni, zaspani, začudeni, so se zbirali in pomagali reševati, kar se je dalo. V cerkvici je zdaj začelo udarjati na zvon. Glas je strahotno odmeval v gluho noč in se mešal z otroškim jo* kom in kriki obupane žene. Mož z opečenimi rokami je ravno privlekel i* goreče bajte obnemoglo ženo. Drugi so polivali hišo z vodo. Ogenj je žačel pojenjati. Kmalu je bilo vse pogašeno. Vsak je odšel zopet na svojo stran. In zopet je bila družina brez Strehe, brez varstva, brez pomoči. Ugasnila je še katera lučka, slišal se je še kakšen korak, vzdih, stok, potem je vse požrla noč.
Irgolič Janja, uč. III. razr. gimn.
V Mariboru.
Dragi stric Matic! Pošiljam Ti povest,
ki sem jo sestavila sama. Mislim, da je dobra za tisk. Zelo rada bi jo videla tiskano. Povestica se glasi takole:
Junaška deklica, ki je osvobodila palčke.
Živela je nekoč deklica, ki je bila sirota. Hotela je iti k teti v drugo vas, v katero je peljala pot skozi gozd. V gozdu jo je prehitela noč. Vlegla se j« pod hrast in zaspala. Drugi dan je nadaljevala pot. Toda zašla je. Ko je nekaj časa blodila po gozdu, se prikaže čarovnica. Deklica se je zelo prestraši, čarovnica pa ji reče hudobno: »Z menoj pojdeš In začarala te bom!« Deklica je začela milo Jokati. Čarovnica se je usmili in reče: »Naj bo! Toda zaprta boš en dan, nato mi boš morala služiti.« In čarovnica je odpeljala deklico. Imela jo je en dan zaprto V kleti. V tem dnevu je bila deklica zelo žalostna. Kar se spomni na biser, ki ji ga Je dala
mamica rekoč: »Spravi biser in kadar boš v stiski ga položi na dlan in pomoč boš dobila,« Položila ga je torej na dlan In glej! Namesto bisera je imela na dlani majhnega palčka, ki jo je vprašal; »Kaj želiš?« Deklica je odgovorila: »Bodi mi vedno ob strani.« Nato je palček izginil. Deklica pa je spravila biser. Drugi dan jo je poklicala čarovnica in rekla: »Vidiš ta suhi vodnjak? Tamle v bližini je jezero. Iz tega jezera prenesi vodo v vodnjak.« Ko je čarovnica odšla, se ji prikaže palček rekoč: »Pomagati ti hočem. Pojdi malo v gozd medtem opravim delo « Zvečer je bilo vse opravljeno. Čarovnica se je zelo začudila, ko je videla delo narejeno. Drugi dan je morala deklica nasekati drv polno drvarnico. Seveda je vse to opravil palček. Tretji dan je morala deklica sezidati hišo, To je palček izgotovil do večerne zarje. Ko je čarovnica videla da je deklica močnejša od nje, jo je izpustila. Palček je vodil deklico. Ko sta bila precej daleč, sta slišala močno za-grmeti. Šla sta pogledat kaj je.
Čarovnica je nekoč začarala celo kraljestvo palčkov v rastline na svojem vrtu. Junaška deklica je tako osvobodila palčke in uničila čarovniško moč. Hiša, ki jo je morala zgraditi deklica, je bil sedaj kristalen grad. Deklico so izvolili za kraljico, ona pa si je vzela za kralja onega palčka, ki ji je pomagal priti do tako visoke časti.
Pod zemljo pa so našli velike skrinje zlata, ki jih je zapustila čarovnica. — Lepo Te pozdravlja.
Erika Mihevc, uč. IV. razr. na liceju v Ljubljani.
Na počitnicah. Letos sem bil na počitnicah v dolenjskih Toplicah. Tam sem dobil prijatelja Milana, kateri mi je razkazoval svoj kraj. Dopoldne sva se šla kopat v toplo, a popoldan v mrzlo vodo. Včasi sva šla tudi na ribji lov. Ujela pa sva ves čas samo eno ribo. Ko sva prišla domov, naju je že čakala večerja. V soboto sva šla gledat skušnjo Slehernika. V nedeljo popoldan se sva oba napotila v Semič. Na poti na postajo naju je ujel dež. Ko sva prišla k mojemu atu in mami, se sva preoblekla, ker je bila obleka mokra. Nato sva šla večerjat. Po večerji se pa smo sestra Vida, bratranec Slavko in midva igrali domine.
Derganc Franci, uč. II. razr. mešč. šole v Semiču.
Dragi stric Matic! Prvič so Ti oglRŠam v »Mladem Jutru«. Veš, že mnogokrat sem se pripravljal, da bi Ti pisal, pa mi je vselej upadel pogum, ker sem se bal Tvojega požrešnega koša. No pa sem se le odločil. Opisati Ti hočem moje potovanje na naš ispi Bled.
Bil sem zelo nestrpen. V jutru tistega dne sem se prebudil zelo zgodaj. Hitro sem se oblekel. Nato smo se odpravili na Gorenjski kolodvor. Kupili smo vozovnice. Ko je vlak pridrvel smo vstopili. Tudi ustavili smo se na postajah. Kmalu smo morali izstopiti. Nato smo se podali na Brezje. Med potjo je ata ugotovil, da smo se vozili 1 in pol ure. Ko smo prišli do Brezij, smo šli tudi V cerkvico. Ostali smo nekaj časa v njej, nato smo pa šli v gostilno. Potem smo šli do nekega voznika, pri katerem smo povprašali za ceno vožnje. Nato nas je pa peljal do Bleda. Najprvo smo si šli ogledat blejsko okolico, nato smo se pa peljali s čolnom po Blejskem jezeru. Tudi na otoku smo se pomudili. Mimo nas je priplavala labodova družina. Videl sem tudi kraljev gradič, šli smo tudi •» farno cerkev. Ko smo se nagledali te divne lepote, smo se odpravili na postajo Lesce. Tam smo čakali več kot 1 uro. Končno pa nas je vlak le potegnil proti Ljubljani. Lepo pozdravlja Tebe in vse Jutrovčke.
Rugelj Franc, uč. III. r. os. š.
Vodovodna c. 87, Ljubljana.
O j ta nesrečna kriza!
Ko sem bil star okrog 5—6 let, sem se zmirom rad igral z punčkami. Z sestro sva si jih napravila iz cunj, ter sva si zibelke naredila iz navadnih cikorjevih škatel. To je bilo moje največje veselje, da sva jih lepo z cvetkami ovenčala. Mama pa se je vedno nad menoj jezila, da se kot deček, vedno igram z punčkami. Pa mi je nekoč zažugala, da mi bode tudi živo punčko enkrat kupila, katera se bo tudi v resnici jokala. Jaz pa sem bil prav vesel, pa sem rekel da hočem dečka, pa čisto kodrastega. Zdai sem že 11 let star, pa dečka ni od nikoder, mama pravi, da ko bode krize konec, ga bode kupila. Sem radoveden kdaj bo to.
Vaš Jože, uč. II. razr.
Zg. Iludinja št. 21 pri Celju.
Prebrisani Škot
Neki Škot je stanoval v hotelu. Ko se je odpravljal mu je sluga prinesel račun. Škotu se je zdel ta račun neznansko velik in začel je premišljevati, kako bi si vsaj pri napitnini mogel kaj prihraniti. Dobro si je ogledal mladega moža pred seboj in rekel: »Poglejte gospod plačilni, ta račun se glasi na tri Številke. Ka)io bi vam ugajajo, če bi midva preračunala vašo napitnino na •ledeči račun: Od vsote, ki jo bova do-
bila, če pomnoživa te tri številke drugo z drugo, bova odbila poprečno svoto. Kar bo od tega števila ostalo, bo za va-io napitnino.
Sluga ni bil kaj prida računar in je takoj privolil. Škot mu je nato napravil račun, ki se je pa tako iztekel, da za nje govo napitnino ni nič ostalo.
Vprašanje je samo: Koliko je znašal račun?
S pridnostjo in štednjo do darila
Oče da stiinlku h godu vselej lepo da-riilo. Letos je sinko že precej poodra-•eH Nekega dine — do goda je še daleč
__ poide oče k sinku in ga ogovori:
— Velik si že, sinko! Zato iti za letošnji god ne bom kupil darila jaz, ampak ti bom dal denar, ti pa preu-dari in ri potem kupi sam, kakor apo-
znaš, da bo najbolje. A ker te hočem navajati k šttedinji, ne boš dobil vsega zneska naenkrat, ampak ti bom dajal po malem, vslak dan dinar. Evo ti prvi dinar! Dajal ti bom dotlej, dokler boš priden. Glej, da dosežeš znesek, ki sem ti ga namenil!
Ko je sinko že nekaj dini dobival dinarje, vpraša:
—	Očka, koliko bo vsega skupaj?
Oče se nasmehne in odgovori:
—	Od znesika, ki sem ti ga namenil, si imel z včerajšnjim dinarjem petino — a če dobiš jutrišnji dinar, bo že četrtina .
Sinko zaskrbljen pogleda očeta:
—	Saj sem priden!?
Oče se spet nasmehne. Sinko izračuna, objame očeta in vzradoščen p o-hiti h knjigi.
Kolik znesek je oče namenil sinku?
Križanka »Polh«
Vodoravno: 1. pomemben ogenj; i del živalskega tellesa; 5. stremljenje k napredku.
Navpično: 1. vsakdanja hrana; * pregovor; 3. pripovedna peanltev.
Rešitev križanke »Metulj«
Vodoravno: 1. uk; 3. bi; 5. pas; 7. mož; 8. Levstik; 11. ne; 12. iz; 13. ak; 14. rt. Navpično: 1. up; 2. kal; 3. bor; 4. Iž; 6. senati J, mirtajl & Y*kj W» tten