Zborovanje katol. političnega društva v Konjicah dne 15. oktobra 1893. To zborovanje sme se po vsej pravici imenovati najsjajnejše v zadnjih letih. Na vabilo odbora zbralo se je v nedeljo popoldne do 250 udov »katol. političnega društva« iz vseh bližnjih župnij in krajev. Počastili so nas trije gospodje poslanci: Fr. Robič, M. Vošnjak in dr. Dečko. Prišlo je 9 duhovnikov, kar posebno pohvalno omenjamo. Ljudstvo videč pastirje svoje gre rado in navdušeno za njimi. Ob določeni uri, treh popoldne, pozdravijo gospod prvomestnik Voh v tako obilnem številu zbrane zborovalce, predstavijo naše gospode poslance, dajo besedo državnemu in deželnemu poslancu g. M. Vošnjaku. Ta gospod nam v dobro premišljenem govoru pokaže razmere deželnega zbora štajarskega in kako težko je nam Slovencem kaj doseči, kjer 45 Nemcev zavrže in zaduši vsaki še tako dober in koristen predlog, ki ga stavi kateri izmed 8 Slovencev. — Potem navaja in opravičuje svoje postopanje in pravi, da je proti prosti ženitvi, t. j. da se sme le tisti ženiti, ki dokaže, da zamore rodovino pošteno preživiti in oskrbeti. Nekega dneva prišlo je premajhno število liberalcev v deželno zbornico in njegov predlog se s pomočjo konservativcev sprejme, a ni dobil najvišjega potrjenja. Gosp. poslanec je proti lovski postavi in je predlagal za kmeta večjo odškodnino, ravno tako proti silno krivični volitvi v okrajne zastope, a zastonj, ker je deželnozborska liberalna večina prešla prek teh predlogov na dnevni red. Nadalje govori gosp. poslanec o državnem zboru od leta 1879 naprej, ko je liberalcem odklenkalo. Od tega časa so volitve vsaj nekoliko prostejše, zato pa se je tudi kmalu spremenilo lice državnega zbora, obrnilo se je na konservativno, Slovanom prijaznejšo stran. Kako pa je v novejšem času v državnem zboru ? Vseh poslancev je 353, od teh le 13 Slovnncev. Zares malo število in neznatno. Zato si morajo slovonski poslanci iskati zaveznikov in ti so Poljaki, Čehi, .lugoslovani, Hrvati in Dalmatinci. Vsi ti skupaj še tudi nimajo večine. Tega kriva pa je volilna postava po liberalnem Sehmerlingu v prid liberalcem skovana na škodo Slovanov v Avstriji. Slovani sami tedaj na Dunaju ne dosežemo ničesar, iščemo še si zaveznikc pri drugih narodnostih in to so verni nemški katoličani, ki priznavajo, da ima vsak narod pravico do § 19. Teh poslancev je 23 in so bili do sedaj in upamo, da bodo ludi zanaprej naši podporniki in našim zahtevam pravični. Zborovalci in vsi navzoči temu z živio-klici navdušeno pritrdijo. — S temi hočemo mi slov. poslanci, sklene gosp. govornik, složno delovati po geslu, s katerim smo bili izvoljeni, delati kot katoličani, Slovani in Avstrijani. Za njim dobi besedo poslanec g. Robič in govori kot strokovnjak o šoli. V prepričevalnem govoru razkriva stare rane in bolečine, katere nosimo že čez 20 let zarad naših učilnic, kjer naj bi so ne samo učilo, ampak tudi odgajalo in vse to le v materinskem jeziku. Njegovo delovanje v državnem zboru bilo je vselej v tem smislu. Potegoval se je za Korošce, Goričane in Tržačane, kjer so prav žalostne šolske razmere. Otroci, ko stopijo 6 let stari v šolo, zabija se jim v glavo pouk v tujem jeziku, med tem, ko že slovenski ne znajo govoriti in se potrebno izraziti. — Poglejmo druge narode: Nemec se uči le nemško, Lah laško, Anglež po angleško, le slovenski otroci se še na mnogih krajih v prvem šolskem letu mučijo z »edino zveličalno« nemščino. Slovenec potrebuje naobrazbe, a ta je mogoča le v materinem — slovenskem jeziku. — Gospod poslanec naznanja, da je vlada predložila osebni davek. Kot ud davčnega odseka pravi, da je s pomočjo Poljakov in konservativcev dosegel, da se je v tem odseku sklenilo, bodi si davek kakoršenkoli, a naj se s tem kmetom ne nalagajo večja bremena, ker jih nositi ne morojo. V misel vzame zdajni polit;čen položaj ter pravi, da je povsem neugoden in zamotan. — Omenja še raznih vladnih predlogov, katere je ali bode kmalu vlada stavila, posebno novo volilno predlogo. Kaj nam ista prinese, kaj imamo od nje upati, še danes soditi ne moremo. Pri vseh teh nejasnih razmerah hočemo državni poslanci delati po geslu: »Ne vdajrao se!« G. dr. Rudolf vpraša gospode poslance, kaj je vendar s slovenskimi paralelkami v Trstu, Gorici in našem Celji, kje morajo slov. otroci celo 9 let gimnazijo obiskovati. Odgovarja mu g. M. Vošnjak, da so na to delovali že prejšnji poslanci, se potegovali za iste sedanji in se hočejo tudi za naprej potegovati. »Ako pa tega nismo dosegli«, pravi, »krivda ni na naši strani«. Vlada ne kaže Slovencem nič kaj prijazrega obraza, za to ni vspeha. 0 naši Konjiški šoli govoril je ognjevito gosp. dr. Rudolf. Razvijal dokaj zamotani vozel, kjer imamo kar naenkrat tri šole in tri krajne šolske svete. Četrti govornik, tajnik g. Tomažič ni mogel obširno razlagati o letošnjem rimskem potovanju, ker ura kazala je že na pozno. Omeni le nekoliko o 501stnici škofovanja sv. očeta Leona XIII. in nepozabnega sprejeina pri njih dne 14. aprila t. 1. Čez vse Ijubeznjivi bili so sv. Oče posebno do nas Slovencev, ker so nas osebno prestavljali dični naS rojak, milostni vladika Mihael. — Obljubi pa, da hoče o tem zanimivem potovanju govoriti drugokrat, ko bode več časa. K sklepu se gospod prvomestnik zabvali gospodom poslancem, govornikom in vsem vdeležencem, ter zbrane povabi, naj zakličejo trikratni živio na sv. očeta Leona XIII. in na svetlega cesarja Franca Jožefa I., kar se ve, da pričujoči z največjo navdušenosljo storijo.