—   198  —
Dobitkovina in preselitev obrtnika v drug kraj.
Odvetnik A. preseli se v drugem poluletji 1882. 1. iz C. v T. Ker se mu v T. za zvrševanje odvetništva predpiše nova dobitkovina za drugo poluletje, prosi A. okrajnega glavarstva v C,
') Herbst 1. c. str. 436 kas. 27. okt. 1853, odi. 20. okt. 1869, odi. 17. marcija 1867. —
¦-) Kas. 20. jan. 1853, odi. 30. marcija 1866.
3) Kas. 11. avg. 1853. —
*) Odi. 19. dec. 1884, št. 11534.
•) Kas. 14. nov 1885, št. 9026.
«) Herbst. 1. c. str. 126.
—   199   —
naj mu povrne dobitkovino, katero je bil uže ondu vplačal za isto dobo. Okrajno glavarstvo zavrne prošnjo; tudi deželno davčno oblastvo odbije pritožbo proti odloku prve instance. Naposled zavrne tožitelja tudi upravno sodišče, potrdivši odlok druge instance. Vse tri odločbe so popolnoma zakonite ter utemeljene v splošnem smislu davčnega zakonodavstva in tako tudi zlasti v posameznih odstavkih, kar hočem nastopno dokazati.
Vvod patentu o dobitkovini z dne 31. decembra 1812 slove:
„Vedno je bila naša skrb, da se stavi med različnimi raz redi državljanov v dolžnosti donašanja za državne potrebe pravično razmerje, ter da se vsem razredom državljanov olajšajo bremena naklad razmerno z njihovim imetjem in obrtnimi strokami po kolikor moči jednaki razdelitvi za posameznike."
Nadalje pravi patent z dne 16. decembra 1815, s katerim se je dobitkovina uvedla na Kranjskem in Primorskem:
„S tem namenom uvedli smo pred več leti v Svojih državah dobitkovino, po kateri naj se — razen z zemljarino in hišnim davkom zadetih — tudi oni državljani, ki se pečajo z obrti, tovarnami in trgovskimi podjetji ali drugimi koristonos-nimi opravili, neposredno in v kolikor moči natančnem razmerji s svojimi dohodki pritegnejo k državnim potrebščinam."
Dobitkovina po navedenem patentu ima povsem drugačna načela za podlogo, nego li tako zvani patentni davek drugih dežel. V pouku o zvršitvi tega patenta ddo. 14. januvarija 1813, ki to izreka, piše se nadalje § 1. al. 2:
„Z onim davkom (namreč dobitkovino ali obrtnino) se nikakor ni uvedla splošna obrtna svoboda, kateri je pogoj vplačilo zneska, uže naprej vsakemu v zakonu določenega po tem, ka-keršna so podjetja, stališča aU druge okolnosti; marveč je najvišji namen Njegovega Veličanstva spraviti v soglasje ta davčni naklad z raznimi stopinjami produktivne in pridobitne zmožnosti . . . Zato je v izdanem patentu za vsak glavni oddelek pridobninskih vrst pri vsaki stopinji prebivalstva odločenih več davčnih razredov ..."
Po teh določihh in načelih se dobitkovina ne plačuje za pravico, da je smeti opravljati dotični obrt, — sicer bi 1.) vsi obrti in vsa koristonosna podjetja ali opravila sploh in brez izjeme J in 2.) tudi vsi obrtniki jednako morali biti obdavčeni, ker bi vs
—   200   —
zviševali isto pravico, — nego ta pravica mora uže obstati, in pogoj je, da se predpiše ta davek.
Odmerja se dobitkovina na podlogi gotovih dejanskih okol-nostij in razmer dotičnega obrta in po zmožnosti davkoplače-vanja, javljajoči se v le-teh. Naj navedem besede § 2. omenjenega pouka, ki pravi:
„V obče povsodi obilnost posameznemu obrtniku na razpolaganje danih produktivnih sredstev nakazuje tudi razred, po katerem ga je obdavčiti v njegovi uže zakonski določeni vrsti. Zlasti naj se ozira: «) na način opravila ali obrta; — b) na stališče, kjer se opravlja v kraji; — c) na število pomočnih delavcev ali priprav; in d) na obratno glavnico.
Razvidno je torej, da predmet dobitkovini je obrt, sestavljajoči ga momenti so merilo, podmet pa je obrtnik, imovnik, kateremu se ta davek naklada brez ozira na slučajno razdelitev dobitka iz obdavčenega obrta med razne pri tem deležne osebe. Po §§ 9. in 12. dob. pat. in § 11. pouka namreč plačuj dobitko-vino, kedor se z obrtom ali koristonosnim opravilom peča, ali na kogar ime se glasi podjetje in torej tudi obrtni list.
To so splošna, poglavitna načela zakonodavstvu o dobitkovini. Naj preidem k posebnim določilom, zadevajočim zlasti slučaj te razprave.
Dobitkovina vplačuje se po    16. dob. pat, v dveh letnih rokih, za vsak rok naprej, in sicer, kakor ukazuje § 22. pouka, jedenkrat najkasneje januvarija meseca, drugič pa najkasneje julija meseca. Dolžan pa jo je plačevati po določbi § 9. dob. pat. vsakedo, ki opravlja kak obrt ali kako koristonosno podjetje (ako sam zakon ne pripušča izjeme); vsakdo mora se tudi izkazati z obrtnim listom, katerega dobi, ko se mu je odmeril davek. Obrtni list pa — kakor odmerilo davka sploh — po izrecnem določilu § 11., al. 3 pouka k dob. pat. velja le za kraj, kjer se opravlja temu davku podvrženo podjetje. Patent v § 11. al. 2. veleva: „Kedor se — med tem časom — preseli v drug kraj, ali se poprime druzega opravila, mora se oglasiti za nov obrtni list, primeren njegovim izpremenjenim razmeram." — Jednako piše § 18. al. 2. pouka: „Kedor opusti dosedanje obdavčeno opravilo z namenom, da je ah zamenja z drugim ali pa zvršuje na drugem kraji, mora si prej za izvoljeno novo opravilo ali novo stališče
—   201   -
priskrbeti na način, v §§ 8. in 6. omenjen, pri krajnem oblastvu nov obrtni list in, ko ga dobi, dosedanjemu krajnemu oblastvu vrniti*) (starij obrtni list.
Tukaj je omeniti, da je — po § 43. novega obrtnega reda iz leta 1883. (drž. zak. št. 39.) — pri vseh obrtih preselitev v okraj drugega obrtnega oblastva smatrati za ustanovitev novega obrta.
Po teh §§ pa ima dobitev novega obrtnega lista v poluletji za posledico, da se dobitkovina za to dobo plačuj na ta — novi — list; vender pa vrnitev obrtnega lista za jeden kraj ob preselitvi ne oprosti vplačanja dobitkovine za poluletje, če se je po njegovem začetku vrnil list. Po § 17. dob. pat. namreč smrt, prisiljen ali prostovoljen odstop od svojega obrta, prestop k drugemu ne daje pravice zahtevati povračilo naprej vplačanega po-luletnega davka, ker le v slučaji dokazano nepravičnega vplačanja dopušča se povračilo takega zneska.
Po vsem, kar sem navedel zakonskih določil o dobitkovini, bila je torej neopravičena zahteva odvetnika A-a, naj se mu povrne dobitkovina, katero je bil za drugo poluletje 1882. vplačal v C, ker se je opirala na neutemeljeno mnenje, da obrt nadaljuje le tist, kedor se iz jednega kraja preseli v drug kraj kar bi — po obrtnem redu § 43. — pač veljalo, ko bi ob kraja ležala v istem okraji, torej v območji istega obrtnega oblastva. A tudi ugovor, da se na ta način obrtniku naklada isti davek dvakrat za isti dobitek — ni resničen: kajti razvidno je iz naštetih zakonskih določil, da dobitkovina zadene pač obrt, a tako, da je le-ta in v njem se javljajoča zmožnost davkopla-čevanja le merilo — za ta davek, —¦ a dobitek ali dohodek se obdavčuje posebe z dohodarino.
_ Fr. G.
*) Vrniti pa mora stari obrtni list, ker s tem, da ne zvršuje več obrta in se mu le neprijavljeno odpove, se še nikakor ne oprosti nadaljnjega plačevanja dobitkovine na ta list. (Isti § 18. pouka.)