V prevdarek. Naši »prijatelji" tako radi tožijo, da šola ne prinaša onih obresti, kakor bi jih morala — ker požre toliko tisocakov vsako leto. Istina je, da šola bi lahko veliko več storila v izobrazbo ljudstva, kakor stori, a tega ni krivo učiteljstvo, temveč oni zastareli birokrotizem, ki prevladuje vse naše javne faktorje, ki vodijo krmilo šolstva in odločujejo usodo uciteljstva oziroma čuvajo šolske zakone. Ko bi naš slavni sistem se hotel v toliko preleviti, da bi smelo učlteljstvo vpeljati ono šolsko preostrojbo, za katero se je že toliko porabilo črnila in papirja, bi zginili kmalu vsi analfabeti iz širne Avstrije in tudi §§ bi se tolikokrat ne kršili, kakor sedaj. Kot prvi pogoj tej preustrojbi šolstva bi bil ta; da bi se šolska doba morala pričeti z dopolnjenim sedmim letom, kakor je to n. pr. na Danskem, in trajati bi inorala do končanega štirinajstega leta. Od te dobe dalje do 18. leta bi se morali vpeljati tako imenovani nadaljevalni-pripravljalni tečaji vsaj dvakrat na teden. Na vsaki šoli bi morali biti tudi obrtni-pripravljalni tečaji, kakor tudi kmetijski. Seveda, za tako delo je pa treba placati dotične delavce-ueitelje tako, da bi se zamogli popolnoma posvetiti le zgolj učiteljskemu stanu. No, današnji šolski sistem je pa ustvarjen prav po avstrijskem kopitu. Otroka se sili s šestim letom v šolo in vzame se ga iz nje še ne s spolnjenim 12. letom. Na to sledi tako imenovana ponavljalna šola — posebno na Kranjskem — drugje so vsaj toliko pametni, da so odpravili to ,,nebodijotreba" in so jo nadomestili z raznimi -olajšavami" — ki pa pomenijo isto kakor ponavljalna šola. Vrhutega je na Slovenskem še prav — prav mnogo enorazrednic in šol s poldnevnim poukom. Poleg tega se pa dobe še taki ,,prijatelji šolstva in učiteljstva", ki vpijejo, da je ,,šolstvo prokletstvo za ljudstvo" ki zahtevajo, da naj se na Kranjskem vpelje po ,,kmetih" poldnevni pouk, da se skrajša šolsko-obvezna doba in da naj se zidajo le enorazrednice po znani divizi: čim bolj je neumen kmet, tem srecneji — ker blagor revnim na duhu. Naš šolski sistem pa prepušča našo šoli odraslo mladino — izvzemsi one7 ki se šolajo dalje — popolnoma samo sebi, kakor telička na gmajm. In naš kmet ima večjo skrb za svojo živino kakor za svoje otroke; to je pa lahko umevno; zakaj on dobro ve, da dobi od države in dežele nagrado ali pohvalo, če se izkaže, da je dober živinorejec, da ima lepo živino. Kdo mu pa da kako nagrado, če odgoji svoje otroke po božjih in človeških postavah? Takih premij se nimamo. In ravno v oni dobi, v kateri naša mladina takorekoč dozoreva, izročena je sama sebi, no, in če se ozremo po onih faktorjih, ki jo podpirajo v tej nadaljni vzgoji, konštatirati moramo z žalostjo, da se ji odtuje še oni nauki, ki jih je prejela v soli. Iz prižnic, od koder bi se morala slišati edino le ona vzvišena pesem o ljubezni, spravi in potrpežljivosti, doni dandanes le maščevalnost, sovraštvo do onih, kateri se slepo ne uklanjajo ljubljanskim diktatorjera. Od starišev — ki se rekrutirajo z večine iz hlapcev in dekel — so pač tudi častne izjeme — ne slišijo prevečkrat vzpodbudjevalnih naukov — in temu se ni čuditi, ker se te stariše pita le z ravnokar navedenimi pridigami in obskurnimi lističi, ala ,,Domoljub", ,,Primorskilist" in ,,Slovenski Gospodar", čijih tendenca je, vzbujati sovraštvo do pravih domoljubov in povzdigovati ljudi sumljivega značaja, a ,,uzorne preteklosti" in sebičnega značaja v ,,deveta nebesa". Ker je torej naš šolski sistem tako zastaran — in ta zastarelost ne bo prej minila, dokler ljudstvo samo ne prične delovati na to; delovati moramo ravno mi slovensko učiteljstvo; da dospemo čim preje do tega cilja. In to dosežemo najprej s tem, da odpremo nasemu ukaželjnemu ljudstvu vse vire, da mu napeljujemo izomiko na njegov mlin. Jeden tak vir smo že pokazali slovenskemu učiteljstvuIn ta vir je, da ustanovi vsak učitelj na svoji šoli nekako ljudsko knjižnico. Seveda, to bode pa storil le tak učitelj, ki je značaj, ki hoče storiti za slovenski narod tudi kaj brezplačno, storil pa tega ne bode nikdar oni učitelj, ki se peha le za takimi službami, ki mu kaj neso, pri katerih je dobro plačan. Prvi vir, iz katerega bode črpilo naše slovensko ljudstvo mnogo duševne hrane, je pa ta; da skuša vsak učitelj-pevec ustanoviti v svojem okolišu wpevsko društvo". V ta namen naj zbira okrog sebe mladeniče in dekleta, ter jih naj vadi v petju. Vsaj vemo, kako blažilni pomen ima ravno petje na človeško srce, na človeško narav. Truda naj se ne straši in tudi trud se prav lahko zmanjša, ako se praktikuje pri tem na ta način, da se goji že v šoli petje uprav temeljito. Na podstavi teh pridodobitev naj se potem zida in zida — da dospe zgradba do one veličastnosti, kakor mora biti. In pevci dobe s tem neko ljubav do svojega pevovodje in kdor doseže to pri našem naraščaju, dobi tudi zaupanje in kdor ima to, no7 potem je pa pridobljeno za ljudsko izomiko ogromno. Tudi do Tebe, s.lovenska uciteljica, se obračamo z isto prošnjo. Stopi i Ti med ljudstvo. Ne bodi enakopravna z učiteljem le tedaj, kadar se gre za ncvenk", temveč sploh v vseh slueajik. Slovenska učiteljica isto tako stori prav veliko ravno v tem oziru. Njej se ženska mladina veliko rajše bliža kakor nam čmernežem. In bi bilo mogoče to kaj nečastnega, ko bi kdaj brali v kakem dnevniku to-le: Pri veselici na N . . . v korist družbi sv. Cirila in Metoda nastopi mešan zbor pod vodstvom gdč. učiteljice N. Mladeniče bi izuril ucitelj, a dekleta pa učiteljica in pri nastopu bi prepustil čast pevovodje svoji koleginji. To bi bil korak dalje v ženski emancipaciji. Z nekakim ponosom latiko trdimo7 da ima ravno pri petju, kar ga je na Slovenskem, največ zaslug ravno slov. učiteljstvo, in dobe se na Slovenskem pevski zbori, ki slujejo daleč po svojem dovršenem petju; vendar bi zamoglo slov. nčiteljstvo storiti še mnogo, mnogo več v tem pogledu. Vsaka vas, kjer je šola, bi imela lahko svoj pevski zbor, potem bi ne bilo več čuti onega kruljenja po raznih vaseh, kakor ga sedaj slišimo in potera bodo tudi prenehali vsi oni žalostni pretepi iu poboji, o katerih se čuje dan na dan, zakaj nkjer se petje glasi, tam ni hudobnih ljudij".