ne zmorejo še prave besede. Slog pri- povedi, ki je že sicer pester, ti vložki dodatno barvajo. Črno-bele ilustracije Ninoslava Kunca podpirajo in še stopnjujejo hu- mor, že kar drastično grotesknost po- sameznih prizorov, tako da so ob pr- vem prelistavanju knjige zabrisani bolj utišani, intimnejši toni pripo- vedi. Vera Vujasinovic Vera Vujasinovic, rojena Zupančič, ki je po svojem osnovnem študiju (južnoslovanske književnosti) in po svoji specializaciji (metodika pouka južnoslovanskih književnosti) bila poklicana, da sodeluje v reviji Otrok in knjiga kot posrednica med nami in drugimi južnoslovanskimi književnost- mi ter je svoje sodelovanje pri reviji tudi za naprej načrtovala, žal ne bo več mogla pisati. 14. decembra 1988 jo je na domačiji na Hotemežu pri Radečah prehitela smrt (rodila se je prav tam 9. decembra 1923). Ostaja pa nam spomin nanjo, na njeno neomajno privrženost lepoti in resnici. O JEZIKU NA IGRIV NAClN Berta Golob: Igrarije — besedne čarovnije. Ilustriral Daniel Demšar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1988. (Velika izobraževalna slikanica.) Berta Golob, avtorica nove velike izobraževalne slikanice za male rado- vedneže z naslovom Igrarije — be- sedne čarovnije, je ime, ki ga učitelji slovenskega jezika, vrtnarice v otro- ških vrtcih, predvsem pa otroci in nji- hovi starši dobro poznajo. V zadnjih letih je namreč objavila kar precej tekstov, ki s posebno ljubeznijo in iz- branim okusom ter vedrim humor- jem približujejo malim bralcem to, česar njihovi veliki vrstniki ponavadi prav posebno ne marajo — slovensko slovnico. Kdo se ne spominja v Cici- banu 1985/86 objavljene serije pri- spevkov z naslovom Sporočila brez besed, Nataše in njenega pritepenega pasjega prijatelja Šušuja, ki ne more govoriti, lahko pa Nataši oblizne roko in ji tako »pove«, da jo ima rad. V njih je Berta Golob v obliki kratkih zgod- bic iz vsakdanjega življenja pokazala otrokom, da sporazumevanje ne pote- ka samo na jezikovni ravnini, ampak da se ljudje (in živali) lahko sporazu- mevajo (ali pa ne) tudi s pomočjo do- govorjenih znakov, kretenj, pogledov. V Igrarijah pa pripoveduje pisate- ljica otrokom o drugi vrsti sporazu- mevanja — o jezikovnem sporazume- vanju in o tem, da je tudi pri take vr- ste sporazumevanju treba spoštovati nekatera dogovorjena pravila, ta pa so zapisana v učeni knjigi, ki se ime- nuje slovnica. Pove tudi, da je prva slovenska slovnica stara že štiristo let in da se imenuje Zimske urice. In to je, pravi, »zelo ljubkovalno ime za strogo teto slovnico«. Slikanico sestavlja dvaindvajset zgodbic, ki govorijo o »različnih gla- sovih in sporočilih, o teh in drugih je- zikovnih rečeh«. Pisateljica jo zače- nja z nekakšnim uvodom, ki ima funkcijo motivacije. Že v prvem stav- ku namreč otroka preseneti z izjavo, da v slikanici ni nobenega volka. Po- tem pa vpraša, kako se volk oglaša, ali zavija, tuli ali laja. In že je pri je- dru problema — pri glasovih, bese- dah, sporočilih. Vsaka izmed dvaindvajsetih zgod- bic, ki sledijo, načenja enega izmed slovničnih problemov. Pri tem ravna pisateljica dokaj sistematično, saj začne pri glasovih, ki so glasni in tihi, ki mrmrajo, bučijo, šumijo . . . , nada- ljuje z nastajanjem besed in pravi, da besede klijejo (iz človeka), da besede rastejo (pri tem razloži pojem besed- ne družine), in nekoliko kasneje, da se besede tudi utrudijo in umirajo, sklene pa s po enim poglavjem o obli- koslovni in skladenjski jezikovni rav- nini. Največ zgodbic je posvečenih »odraslim« besedam in temu, da so take besede sposobne izražati naše misli in naša čustva. Avtorica načenja tudi problemati- ko slogovno opaznih besed. Enajsta zgodbica se imenuje Šola za lepe be- sede. Ta je najdaljša izmed vseh, pi- sateljica pa jo je postavila na osred- nje mesto v slikanici. V njej učiteljica sova uči sovice in čukce sovje abece- de. Nerodni čuk Čuki, ki mora abece- do ponoviti, natrese učiteljici celo pr- gišče germanizmov. Nato sova strogo: »Kaj so slišala moja stara ušesa? Potepal si se med človeškimi otroki. Te besede so popačenke, zapomnite si, popačenke! . . . Zaradi njih lahko zadene učitelja kap. Posluh! Mir! Po- glejmo, kaj piše v znanstveni knjigi. Naj bere sovka Slovka.« In potem izvemo, da delajo popa- čenke ostalim besedam sramoto in da popačenke niso za v javnost. Čisto brez reda pa so po vsej slika- nici raztresene zgodbice, ki govorijo o pravopisnih težavah. Verjetno jih je pisateljica razdrobila zato, da ne bi zbujale preveč pozornosti. Sicer pa je ta neprijetni del slovnice popisan prav posebej igrivo: Besede nagajajo (o 1, j in lj), Iščemo Jurčka in Ti, ti, matija (o pisavi lastnih imen z veliko začetnico) ter zgodbica o hudomušnih vejicah, ki se konča s spoznanjem, da sp vejice »nadvse koristna stvar«. Po taki vsebinski analizi se seveda postavlja vprašanje, komu so Igrarije — besedne čarovnije pravzaprav na- menjene. Rekli bi, da otrokom med petim in osmim letom starosti, torej tistim, ki so na pragu osnovne šole, in tistim v prvem in drugem razredu. Malčkom v mali šoli bodo slikanico brale tovarišice v vrtcih ali starši, pri tem pa bodo verjetno izbrali tiste zgodbice, ki govorijo o vrstah besed, o slogovno zaznamovanih besedah in o tem, kakšna čustva le-te izražajo. Toda, če bodo le brali, potem vseh možnosti slikanice še zdaleč ne bodo izkoristili, saj ponuja neizčrpno boga- stvo misli, idej in spodbud, kako naj bi se z otroki pogovarjali o jezikovnih vprašanjih, kako naj bi v njih uzave- stili določene jezikovne pojave. Če že- limo slikanico do kraja izkoristiti, je otrokom ne bomo le brali, ampak jih bomo spodbudili h kreativnemu po- slušanju, k sodelovanju, zlaganju no- vih ljubkovalnih besed, novih zmer- jalnih besed, novih zaljubljenih be- sed. Pozvali jih bomo, naj nam pove- do, katera izmed živali rjove in kate- ra riga, kdaj slišimo resk, kdaj bum in kdaj je treba reči aaaaa. Starejšim otrokom, tistim, ki že ho- dijo v šolo, bomo lahko brali vsa po- glavja, tudi tista, ki opozarjajo na pravopisna vprašanja, in verjetno bo po taki imenitni in nazorni zgodbici marsikateri problem za zmeraj od- pravljen. Kljub temu da šolarji že znajo brati, pa mislim, da bi tudi njim morali brati slikanico starši ali učite- lji zato, da jih bodo ob branju lahko spodbujali k aktivnemu poslušanju in k jezikovni aktivnosti. Sploh mislim, da je posebna vred- nost slikanice, poleg mojstrsko napi- sanih tekstov, izrednega posluha za otroški svet in način otroškega raz- mišljanja (otroška nagnjenost k ani- mizmu) v tem, da odkriva nov, svež pristop k zgodnjemu pouku sloven- ske slovnice. Berta Golob v Igrarijah — besednih čarovnijah dokazuje, da slovnica ni siva zaprašena knjiga, ka- tere vsebino je bilo, j e in bo treba vedno sovražiti. Dokazuje, da se je mogoče o jeziku pogovarjati na člove- ški, vsakdanji, topel, igriv, otrokom dostopen način, ki mora nujno čim- prej najti pot tudi v naše vrtce in šole. Metka Kordigel KNJIGA O ILUSTRACIJAH GRIMMOVIH PRAVLJIC Rdeča kapica Marlenke Stupica med stotimi najlepšimi ilustracijami Številne založbe v svetu so ob dve- stoletnici rojstev bratov Grimm, Ja- coba (rojen 1785) in Wilhelma (rojen 1786), izdale ponatise in nove izdaje njunih pravljic, pojavilo pa se je tudi več strokovnih del, ki na novo osvet- ljujejo življenje in delo bratov Grimm. Grimmove pravljice so zaslo- vele po vsem svetu, saj sodi število njihovih prevodov v sam vrh. Velik izziv pa so že ves čas tudi za ilustra- torje. Prav ilustriranju Grimmovih prav- ljic je posvečena knjiga Heinza We- gehaupta: Mein Voglein mit dem Ringlein rot1 (Moja ptička z rdečim 1 Naslov knjige je vzet po začetku Jo- rindine pesmi iz pravljice Jorinda in Jo- ringel: »Mein Vöglein mit dem Ringlein rot Singt Leide, Leide, Leide: Es singt dem Täublein seinen Tod, Singt Leide, Lei — zicküht, zicküht, zicküht.« ki se v prevodu Alojzija Bolharja (v knjigi: Brata Grimm, Pravljice. Ljubljana, Ljudska knjigarna 1944. Zbirka mladin- skih spisov) glasi: »Moja ptička je žalostna in joka, joka, joka; golobček, oh mora umreti in joka, joka . . . civit, civit, civit.« obročkom), ki je izšla pri založbi Der Kinderbuchverlag Berlin v Nemški demokratični republiki leta 1985. V knjigi, ki ima podnaslov: Hundert Il- lustrationen aus zwei Jahrhunderten zu Märchen der Brüder Grimm (Sto ilustracij pravljic bratov Grimm v dveh stoletjih) je Heinz Wegehaupt izbral petnajst pravljic in sto ilustra- cij teh pravljic slikarjev iz raznih dr- žav. Izbor ilustracij naj bi prikazal razvoj ilustriranja Grimmovih pra- vljic od začetkov do danes, in to tako nemških kot prevodnih izdaj. Heinz Wegehaupt pravi, da ni nobeno na- ključje, da so izbrani najpomembnej- ši ilustratorji Grimmovih pravljic po svetu tisti, ki tudi sicer veljajo doma za najboljše ilustratorje. Med veliki- mi imeni ilustratorjev, George Cruikshank, Max Slevogt, Werner Klemke, Svend Otto Sorensen, Mau- rice Sendak, Vladimir Minaev in dru- gi, je tudi Marlenka Stupica. Likovna upodobitev Rdeče kapice Marlenke Stupica (J. in W. Grimm: Rdeča kapi- ca. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968) se pridružuje upodobitvam Edwarda Goreya (Rotkäppchen. Ein Märchen der Brüder Grimm. Zürich, Diogenes 1974), Fedorja Flinzerja (Feen in den