Jan Bednarik PREMIŠLJEVANJE O ZGODOVINSKEM SMISLU EVROPSKOSTI PRI E. SEVERINU Emanuele Severino se je rodil 26. februarja 1929 v Brescii. Študij je končal na 303 Univerzi v Pavii, kjer je že zelo mlad habilitiral (1950). Njegov učitelj je bil znani italijanski filozof Gustavo Bontadini. Do leta 1970 je Severino poučeval na Katoliški Univerzi (Universitá Cattolica) v Milanu; potem ko je leta 1970 Cerkev razglasila njegovo filozofsko misel za nezdružljivo s krščanstvom, je moral v Benetke, kjer je bil nastavljen za profesorja za teoretično filozofijo in postal ravnatelj tamkajšnjega inštituta za filozofijo (Istituto degli Studi filoso-fici). Njegova najbolj znana dela so: Note sul problematicismo italiano, 1950; Heidegger e la metafísica, 1950; La metafísica classica e Aristotele, 1956; La struttura originaria, 1958; Per un rinnovamento nell'interpretazionefichtiana, 1961; Studi di filosofía della prassi, 1962; Essenza del nichilismo, 1962; Gli abitatori del tempo, 1978; Legge e caso, 1979; Techne. Le radici della violenza, 1979; Destino della necessitá, 1980; II parricidio mancato, 1985; II giogo, 1989; Lafilosofíafutura, 1989. Severino je Sedanes enaod osrednjih osebnosti v italijanski filozofiji. Pri njem je študirala cela generacija priznanih raziskovalcev in filozofov, med katerimi so najbolj znani Mario Ruggenini, Luigi Ruggiu, Carmelo Vigna, Salvatore Natoli in Umberto Galimberti. Severinova misel predstavlja poskus globinskega premišljevanja smisla zgodovine Zahoda, ki ima svoje izhodišče v razumevanju predsokratske misli in Phainomena 9/31-32 Bolečina in zgodovinskost interpretaciji bistvenih kategorij grškega mišljenja. Možnost enotnega zaob-jetja zgodovine Zahoda je zasnovana v razbiranju oblik postopnega obvladovanja nekega procesa, ki bi ga lahko poenostavljeno poimenovali »odtujevanje«. Ta proces Severino opisuje z različnimi imeni: osamitev, zmota, pot noči. Gre za odtujevanje v posebnem smislu. Njegova bistvena značilnost je vzpostavitev sprotnosti biti in niča, ki od nekdaj predstavlja temeljno nasprotje evropske misli. Nasprotje med bitjo in ničem je po Severinovem mnenju usodno. Od njega je odvisno domala vse. »Bistveno alienacijo evropske civilizacije lahko opišemo v nekaj besedah; toda od njihovega razumevanja odvisi usoda Evrope in zdaj že vse Zemlje. Besede so sledeče: misliti, da stvari niso (ko še niso nastale oz. bile stvarjene, ali pa ko umrejo ali so uničene), pomeni misliti, da so stvari - to, kar ni ničnost — pravzaprav nič. To je misel, ki vzklije z grško metafiziko ter vodi in združuje celotno zgodovino Zahoda«. Ker se je zahodna družba razvila v okviru tega bistvenega določila mišljenja, je v nekem pogledu konstitutivno nesposobna, da dojame njegov smisel. S Platonom filozofija že prestopi prag nasprotja biti in nebiti. V 5. knjigi Države je na Sokratovo vprašanje, ali je spoznavanje pravzaprav spoznavanje nečesa bivajočega ali nečesa nebivajočega, Platon dal Glavkonu odgovoriti, da je spoznanje nebivajočega pravzaprav nemogoče. Bivajoče kot nebivajoče: v poskusu razmejitve območij bivajočega in niča je resnica biti že zapuščena. Ko mislimo na možnost ne-bivanja nečesa, po Severinu že izenačujemo bivajoče, stvar, z nebivajočim, ničem. Ali bolje: ko mislimo, da stvar zdaj je, a v bodoče ne bo, daje na sploh nekoč ni bilo, s tem časovne razsežnosti bitja že dojemamo v žaru niča. To je blaznost Zahoda (follia dell'Occidente), zmota, ki zaznamuje nosilni steber zgodovine metafizike in evropske civilizacije. Korenine te zmote segajo v davnino in se oprijemajo nekega bistvenega nesporazuma v zvezi z razumevanjem predsokratske misli, pravzaprav samega začetka zahodnega mišljenja. Anaksimandrov fragment DK BI, ki ga najdemo v Simplicijevem komentarju na Aristotelovo Fiziko in velja za najstarejši rek zahodne misli, se glasi takole: wv Sv r| yeveai<; eoTi tok; ouot, Kai ttjv tpBopav sic, toutci yiveaOai kara to xpewv. SiSovai yap auxa 6ikt|v kai tuji v aAAoic ttiq aSuaag koctcx tt|v too xpovou toc£iv. Te besede navidezno izrekajo neko nujnost: nujnost, da se bivajoče povrne tja, od koder vznika - v nič. »Nujnost« vračanja v nič je v grščini izrečena v sintagmi koct(X to xpewv. Smisel tega izraza ostaja zagoneten. Severino trdi, da »prav te nujnosti ni premislila zgodovina Zahoda«,1 Ker ni premislilo te nujnosti, je zahodno mišljenje zašlo v noč in v 1E. Severino, Destino della necessita, Adelphi, Milano 1980 str. 13 (odslej = DN). Jan Bednarik: Premišljevanje o zgodovinskem smislu evropskosti. . njene steze. Nujnost, ki jo omenja Anaksimandrov rek, je mišljena drugače kot nujnost v običajnem smislu. To je Nujnost, ki se odpira pred razpotjem Par-menidovih poti. Iz izraza xpewv nam spregovori glagol xpaopai, ki zaznamuje »rabo« in »uporabljanje«.2 Iz njegovega dna se kaže tista »roka« (x^p), s katero smrtnik grabi to, kar potrebuje kot smrtnik. V zgodovini Zahoda pa se ta roka zmagoslavno dviguje kot roka, ki razporeja stvari, ne pa kot roka, ki seže po stvareh zato, ker jih potrebuje. Ker so Anaksimandrove besede še na razpotju, od katerega nato gresta vsaka svojo smer pot dneva in pot noči, je njihovo razumevanje povezano z neko dvoumnostjo. Besedo xpewv sestavljata glagol XPea) in particip glagola eivcu: ov. Ta particip meni »bivajoče«. Izraz Xpecov potemtakem zaznamuje to xpswv ov: to, kar je po nujnosti, »bivajoče iz nujnosti«. Kar je kcctoc to xpewv, kar sledi nujnosti (in torej nujnosti bivajočega), je samo »bivajoče«. Korea to xP^cov je bivajoče, bivajoče stvari, xa ovca. Tako je tudi v Anaksimandrovem fragmentu, ki nam ga je posredoval Simplicij. Nujnost je v njem mišljena kot skupnost bivajočega. Če je na razpotju smisel bivajočega še skrivnosten, nato - na stezi noči, na poti, koder je krenil Zahod - pridobi bivajoče nedvoumen, čeprav bistveno zakrit smisel. Ta smisel je »nič«. Smisel bivajočega je zakrit v tem, kar se nam 305 najpoprej pokaže kot bivajoče, v tem, kar velja kot bivajoče KaOoAov. To bivajoče je »stvar«, s katero se dan za dnem srečujemo, »stvar«, ki nas dan za dnem »zadeva«. Ta stvar je v času lastnega obstajanja nasprotna niču, zato pa tudi vsebinsko pripada možnosti izničenja. Temu dojetju smisla stvari, ki se razteza na poti noči, ustreza nihilizem. Nihilizem je naravnanost, ki vsako bivajoče kot bivajoče premisli in doživlja izhajajoč iz niča. Nihilizem pa je obenem drža, ki vsako stvar misli in doživlja kot stvar, kolikor ta stvar ni neki 2 Tu je že jasno, daje Severinovo misel v marsičem mogoče primerjati s Heideggrovo, v tem primeru npr. z uvidi iz dela Was heisst Denken. Razmerje med tema mislecema bi terjalo samostojno obravnavo. Na splošno se zdi upravičena trditev, da je do Heideggrove misli Severino zavzel kritično stališče. Prim. npr. DN, str. 41: »Heideggrova 'ontološka diferenca' je sama svoboda bivajočega: 'bit' se razlikuje od 'bivajočega' prav zato, ker hrani odprto možnost 'bivajočega', možnost, ki mu omogoča, da stopi iz niča in se vanj vrača. 'Ontološka diferenca' rigorozno izraža izvorno voljo do moči, ki hoče svobodo bivajočega, Ejia^ipoTgp i£eiv med bitjo in ničem (tisto bitjo in tistim ničem, kiju Heideggrova misel ne zmore obvladati v njunem radikalnem smislu«. Čeprav Severino opredeli zgodovino zahodne filozofije kot zgodbo »pozabe smisla biti, ki ga je izvorno uzrla najstarejša misel grštva« (E. Severino, Essenza delnichilismo, Adelphi, Milano 1982, str. 20), obenem opozarja (Techne. Le radici della violenza, Rusconi, Milano 1979, str. 268; odslej = TRV), da v njegovi misli »metafizika kot zgodovina Zahoda pomeni nekaj globoko različnega od tega, kar ta izraz zaznamuje pri Nietzscheju in Heideggru (in njenih epigonih)«. Phainomena 9/31-32 Bolečina in zgodovinskost nič. Bistvene poteze nihilizma se razgrnejo v trenutku, ko grška metafizika določi enkrat za vselej smisel tega, kar imenujemo »stvar«. Zahod je namreč tista civilizacija, ki se razrašča v okviru obzorja, ki ga razpira grški smisel stvarnosti stvari. V grščini se »stvar« najpreprosteje izreka z nedoločnim zaimkom srednjega spola ti (aliquid, nekaj). Stvar je to ti. Kaj pa je pravzaprav stvar? Ali »nekaj« je? Če je nekaj stvar, je »ta stvar mišljena kot bivajoče (to ov), ko je z ene strani dojeta kot nastopajoče v skrajnosti nasprotja, kot tisto, kar je nasprotno niču (ta je mišljen kot |ir|6a|i.g)<; ov, nihil absolutum), z druge strani pa je dojeta kot to, kar je povezano z bitjo in skupaj tudi z ničem«.3 To bistveno razpetost bivajočega v razporu med bitjem in ničem Platon določi kot »premetavanje med enim in drugim«, enap.«OT£piiei v.4 Bivajoče kot bivajoče je epi^eiv sni xa a(i.... xcu pr| oi>tu>), " Prim. DN, str. 30-42; EN 205-230. Jan Bednarik: Premišljevanje o zgodovinskem smislu evropskosti. . cija ničesar ne dodajajo čistemu bistvu svobode, ampak predstavljajo način, ki si gaje metafizika izbrala za vodenje svobode bivajočega«. Če svoboda nastaja z osvobajanjem, se pot osvobajanja odstira samo z določitvijo bivajočega kot svobodnosti. Če je bivajoče svobodno, razrešeno od niča in bivanja, je razpoložljivo proizvajanju in uničevanju. Tehnika pogreza svoje korenine v samo bistvo te svobode. Ko je vse uzrto kot svoboda, se razpira pot popolne obvladljivosti bivajočega. Če se je v zgodovini Zahoda zasnova te obvladljivosti razgrnila kot volja do moči, ki naj bi obvladovala skrajno nihanje bivajočega od biti do niča, je pravzaprav sam zasnutek tega snovanja izvorno zapisan v razporu med bitjo in ničem.20 V tem razporu se vsaka stvar izpostavlja svobodi, zato pa se prevesi v ničnost. Psihologija obravnava prepričanje, da je bivajoče nič, kot eno od najznačilnejših potez duševnih bolezni.21 Sama izguba smisla za stvarnost se kaže kot prepričanje, da so stvari nič. Takšna navezava na psihiatrijo nam pokaže, kako se v ontičnem fenomenu blaznosti odstira grški smisel stvari. Toda v zgodovini Zahoda se je ta blaznost spremenila v »pamet«, v »razum«. Blaznost trdi, da bivajoče je nič; razum pa pravi, da bivajoče ni neka ničnost. Toda v okviru tega razuma in razsodnosti je še dejavna grška matrika smisla stvari. Ta matrika se 309 prikaže šele v govorici blaznosti, kolikor je skupna normalnemu človeku in blaznežu. Prepričanje v ne-ničnost stvari, ki ga duševni bolnik potiska v »nezavedno«, pomeni za Zahod fenomensko obliko neznansko globlje nezavesti: bivajoče je mišljeno in doživeto kot nič. Na površini se odseva zrcalna podoba še neraziskane podzavesti Zahoda. Razglejmo se po tej površini. E7iapcpoxc.piCElv stvari je obzorje, znotraj katerega Zahod motri sebe. Ko t fenomen se nihilizem kaže v smislu, v katerem se prikazuje sebi. Nihilizem zato samega sebe nikdar ne uzre kot nihilizem.22 Kar določa možnost motrenja, je grški smisel »stvari«, »predzavestna« plast zgodovine Zahoda. Tudi delovanje sodobne znanosti in tehnike se giblje povsem v okviru grškega smisla stvari, čeprav se tega ne zaveda.23 Da pa je nihilizem kot temeljna poteza Zahodnega mišljenja v svojem bistvu neznan, to izhaja iz tega, 20 Interpretaciji te sheme je posvečeno delo L. Messinese, Essere e diven ire nel pensiem di Emanuele Severino. Nichilismo tecnologico e domanda metaftsica, Cittii Nuova, Bologna 1985 21 Navezava na psihiatrijo je prava konstanta Sevcrinovega dela. Prim. npr. naslov kot II parricidio mancato itn. 22 EN, str. 415. 23 Prim. E. Severino, Legge e caso, Adelphi, Milano 1979. Phainomena 9/31-32 Bolečina in zgodovinskost da je prav preko tehnoznanstvenega razcveta civilizacija navidez izgubila svoj izvorni stik z grškim virom. Toda prav preko svoje polne dovršitve v smislu volje do moči, kolikor ta volja korenini v razporu bivajočega, se Zahod lastnemu izvoru šele približuje. Smer tega približevanja je zarisana v pojmu em-ott||jit|. Ta pojem zaznamuje metafizično misel, ki se zasnuje kot nehipotetična in neovržna vednost. EmcjTr)|J.r| napoteva v dojemanje različnih modalitet, v katerih je metafizična misel v svojem razvoju določala različna neovržna prepričanja in raznolike temelje. Toda do prave osvoboditve bistva ejucrrr||j,Ti pride z njeno negacijo: v trenutku, ko se polno vedenje razkaže kot ovržba vsakega »dokončnega« in »absolutnega« znanja. Do tega določila pride z novoveško eksperimentalno znanostjo. EmoTrifiri je okraj, znotraj katerega je svoboda bivajočega založena kot »razvidnost« - kot to, kar se nujno prikazuje (avayKT| tpavT|voa).24 Prav razvidnost svobodnosti bivajočega zahteva de-strukcijo sleherne vednosti, ki se predstavlja kot poskus popolnega in neovrž-nega spoznavanja vsega bivajočega. Tragičnost te poti se zasveti že v Ajshilovi pesniški misli. V STtiOTTipri se potemtakem, tako kot v pojmu »bivajočega«, razbirata dva 3-|0 medsebojno speta, a nasprotujoča si pomena. V zgodovini nihilizma prevlada zdaj eden zdaj drugi med njima: na eni strani £7uotr)Hr\ dojema bivajoče kot nihanje med bitjo in ničem, na drugi pa si prizadeva, da bi trajno določila strukturo tega nihanja in s tem razprl a »resnični« smisel bivajočega. V zgodovini nihilizma pa je izvorna in prva razvidnost prav nastajanje bivajočega, njegovo vznikanje iz niča in njegovo vračanje v nič.25 V zgodovini nihilizma je eTuoT-r|(j.r| kot neovržno vedenje o bivajočem v celoti tudi že izvorna oblika volje do moči. Takšna volja do moči (to je drugi aspekt emoTrmi]) določa že vnaprej smisel »nastajanja«. To pa počne preko teorije, ki predhodno razpira smisel celote bivajočega. Vse, kar vznika iz niča, je prisiljeno, da se s tem smislom usklajuje. E7iioTT|jiT| je zasnutje, ki se »na-stavi« (£7Uot«,tou) nad (eni) vsem. Drugi aspekt pa zatira prvega. S tem, da je to zasnutje že predhodno smislu bivajočega, ga obenem že zastira in onemogoča svobodo bivajočega. Zatrjevanje ničnosti nebivajočega je nihilizem. Nihilizem pa je »neznani veliki bog zahodne civilizacije«.26 Danes se Človekovo delovanje kaže v smislu tehnoznanstvenega proizvajanja in uničevanja, obenem pa je znanost 24 Tc konture pojma episteme so sicer bolj značilne za kasnejša Scverinova dela. V SO in EN histatsthai v -sleme zaznamuje prej obstojnost usode resnice, zato pa kot ananke stenai. 25 Prim. Aristoteles, Fizika 185 a 13-14, 6r|Xov 6eKiri<; ena7107 ti; 26 Prim. AT, str. 115. Jan Bednarik: Premišljevanje o zgodovinskem smislu evropskosti. . opustila svojo zahtevo po absolutni in neovržni resnici. To za Severina pomeni, da v okviru nihilizma je »ne-resnici hipoteze usojeno, da ne bo mogla nikdar biti presežena. Znanost se ne razvija le v obzorju nihilizma, ampak je kot načrt tehnološkega obvladovanja vsega postala najstrožja udejanitev Platonovega smisla nastajanja«.27 Destrukcija etuctttuiti je potemtakem nujna in neogibna. Eiuornpri kot taka namreč sprevrže ničnost nebivajočega (tega, kar še ne biva, ah tega, kar ne biva več) v ne-nebivajočost. EuioTr||iri je entifikacija niča. Iz tega izhaja zastiranje zgodovinskega nastajanja, ki že spet izpostavlja temeljno, a neuzrto blaznost Zahoda: zenačenje med bivajočim in nebivajočim v okviru temeljnega, a bistveno neuzrtega smisla stvari kot rcccpcpo-cepiCeiv med bitjo in ničem. Čeprav je en;ap