384 Ventil 19 /2013/ 5 ■ 1 Uvod Varjeni produkti in drugi izdelki, ki so izpostavljeni obremenitvam za- radi tlaka medija, ki je v njih, ali pa konstrukcije, ki prenašajo različne obtežbe, morajo v prvi vrsti delo- vati varno. Varnost je povsod na prvem mestu. Tudi na področjih, ki so urejena na evropskem nivoju, je predvsem regulirana varnost. Tako se srečujemo z različnimi evropski- mi direktivami, kot npr.: direktiva o varnosti strojev, nizkonapetostna direktiva, direktiva o tlačni opremi ali direktiva o gradbenih proizvo- dih. Izdelke, ki izpolnjujejo bistve- ne varnostne zahteve teh direktiv, je moč opremiti z znakom CE. Ta pa ne pomeni, da je izdelek funk- cionalen, pomeni le, da je izdelek varen za predviden namen upora- be. Iz nepoznavanja tega pristopa pogosto prihaja do nesporazumov in slabe volje, ko kupec ni dobil iz- delka s karakteristikami, ki jih želi za svoj namen. Da do tega ne pride, je potrebno natančno navesti nabavne zahteve v pogodbi oz. naročilu. Ker so naročniki velikokrat nedosledni, so primeri nesporazumov pogosti [1]. Nikakor se ne sme zgoditi, da je na račun nedoslednega pristopa ogro- žena varnost uporabnikov proizvo- da. In eden od najpomembnejših elementov varnosti je tudi kontrola kakovosti izvedenih del. Ta je pri var- jenih konstrukcijah še posebno zah- tevna, saj jo moramo izvajati že pred varjenjem, med njim in po njem. Varilski nadzor lahko izvaja le uspo- sobljeno osebje z ustreznimi atesti. Prav tako moramo izvesti kontrolo kakovosti vseh vhodnih materialov in primernosti uporabljene varilske ter pomožne opreme. Pogosto se dogodi, da je pri sana- ciji starih varjenih cevovodov treba uporabiti stare, uradno neveljavne standarde. Kako ravnati v teh pri- merih? Lahko pa se tudi dogodi, da se projektant pri svojih zahtevah o kontroli kakovosti iz najrazličnejših razlogov odloči za stare standarde, ki sicer niso veljavni, a je njihova uporaba dopustna. ■ 2 Načrtovanje in kontrola kakovosti Varjenje je zaradi zapletenih fizikal- no-metalurških procesov, ki pote- kajo med izdelavo zvara ali navara, najbolj zahtevna izdelovalna tehno- logija. Pri tem se srečujemo z najra- zličnejšimi nepravilnostmi v materi- alu in z drugimi napakami, ki lahko pripeljejo do nepravilnega »delova- nja« samega produkta ali celo do porušitve. Tega se moramo zavedati že v fazi načrtovanja in oblikovanja končnega produkta. Ko projektant predvidi izdelek in ko izdela analizo napetosti, mora pri tem upoštevati, da vari niso vedno brez napak. Prav zaradi dejstva, da se lahko pojavijo nepravilnosti v materialu, je zelo po- memben dejavnik tudi obseg kon- trole, ki jo je potrebno izvesti na konč- Kriteriji sprejemljivosti zvarnih spo- jev na cevnih konstrukcijah z upora- bo starih in novih standardov Andrej LEŠNJAK, Janez TUŠEK Izvleček: V članku so podane osnovne smernice za uporabo standardov pri nadzoru varjenih konstrukcij. Podana je potreba po kontroli varjenih izdelkov, uporaba standardov in obseg kontrole. Na primeru varjene- ga cevovoda je prikazana uporaba standardov pri projektiranju in pri kontroli izdelanih zvarov. Za konkreten primer so prikazani obsegi neporušnih preiskav, kot so vizualna kontrola, penetrantska ali magnetna metoda, radiografska metoda in metoda z ultrazvokom. Na koncu članka so navedeni zaključki, v katerih je zapisano, da za obseg in način izvajanja kontrole na varje- nem produktu odgovarja projektant varjene konstrukcije. Ključne besede: varjena konstrukcija, neporušne metode preskušanja, zvarni spoj, kriteriji sprejemljivosti, standardi Doc. dr. Andrej Lešnjak, univ. dipl. inž., QTechna, Institut za zagotavljanje in kontrolo kako- vosti, Ljubljana; Prof. dr. anez Tu- šek, univ. dipl. inž., Fakulteta za strojništvo, Univerza v Ljubljani VARJENJE 385 Ventil 19 /2013/ 5 nem proizvodu. Velikokrat se tako tehta med več kontrole in vitkejšo konstrukcijo ter manj kontrole in bolj robustno konstrukcijo. Odločitev je iz- ključno v rokah projektanta. Razlogov za odločitev pa je lahko več, npr. cena materiala, stroški kontrole, zahteva kupca po teži izdelka, namen uporabe varjenega produkta in podobno. ■ 3 Osnova za načrtovanje in projektiranje Ko dobimo zahtevo za izdelavo pro- izvoda, se vedno vprašamo, kakšne so zakonske zahteve za izdelek. Za- konske zahteve smo dolžni vedno spoštovati in jih je treba v celoti iz- polniti. Manj zavezujoča, če sploh, pa je uporaba standardov. Če jih zakonodaja ne citira, niso obvezni. Vendar se projektanti še predobro zavedajo, v kakšno pomoč so lahko produktni standardi, tj standardi za proizvod, ki ga načrtujemo. Pravi- loma so tako natančni, da določajo tako izbiro materialov, preračun, iz- delavo, kontrolo, po potrebi zagon ter morebiti tudi ugotavljanje skla- dnosti. Z odločitvijo, da izdelamo izdelek skladno z izbranim produk- tnim standardom, prevzamemo vse zaveze in ne zgolj tistih, ki so nam všeč. Tako nikakor ni sprejemljiv način, da bomo izdelek preračuna- li po enem standardu, izdelali po drugem, kontrolirali pa po tretjem, s tem da le-ti med seboj niso usklaje- ni. Slednje drži ne glede na trenutno veljavnost standardov. V produktnih standardih je trdno- stna analiza praviloma povezana tudi z obsegom kontrole in kriteriji sprejemljivosti, ki so najpogosteje obravnavani v ločenih standardih. To je s stališča projektanta najlažje, v vsakem primeru pa mora poznati osnove s tega področja. Če se lotimo načrtovanja izdelka brez tako razdelanih standardnih podlag, npr. zgolj na osnovi trdno- stnega preračuna z metodo končnih elementov ali z neko drugo metodo, je treba imeti bistveno več znanja in izkušenj, da se v okviru projekta predpišejo ustrezne zahteve za iz- delavo in kontrolo. V nadaljevanju bomo na primeru varjenega cevovoda opisali, kako v fazi projektiranja podati zahteve za vrsto in obseg kontrole ter zahteve za kriterije sprejemljivosti s pomo- čjo evropskih in mednarodnih stan- dardov, ki veljajo tudi v Sloveniji. ■ 4 Varjeni cevovodi V praksi poznamo različne vrste ce- vovodov, ki se med seboj ločijo po namenu, velikosti , lokaciji, načinu izdelave in podobno. Tako mora- mo ločeno obravnavati magistralne plinovode za zemeljski plin, hišne razvode za zemeljski plin ali uteko- činjeni naftni plin ali pa industrijske cevovode za različne aplikacije, kot so parovodi, cevovodi v kemijski, farmacevtski, živilski industriji itd. Pogosto se dogodi, da je treba var- jene cevovode variti ročno in v pri- silnih legah, kar je prikazano na sli- kah 1 do 3. Če je naše delo vezano na industrij- ske cevovode, lahko vzamemo za projektiranje in izvedbo serijo stan- dardov SIST EN 13480 [2–9]. V pr- vem delu so podane splošne določ- be, v drugem dobimo informacijo, katere materiale lahko uporabimo za cevovod. To ne pomeni zgolj vr- ste materiala, temveč tudi zahteve, skladno s katerimi mora biti izdelan posamezen element, npr. cevi, kole- na in drugo. Zahteve podaja stan- dard, v skladu s katerim mora biti iz- delan polproizvod. V prvi vrsti se tu srečamo s cevmi, izdelanimi s serijo standardov SIST EN 10216 [10 –14] in SIST EN 10217 [15]. To so cevi za tlačne varjene konstrukcije za različ- ne medije, v katerih deluje višji tlak od atmosferskega. V tretjem delu SIST EN 13480 do- bimo zahteve za projektiranje, pri čemer tu ne govorimo zgolj o tr- dnostni analizi. Zahteve za izdelavo so zajete v četrtem delu. Podano je, kaj vse je potrebno upoštevati tako s stališča tehnologije izdelave, postopkov, toleranc, zagotavljanja kakovosti. Šele ko je izdelek narejen v celoti v skladu s temi zahtevami, je moč uporabiti pristop h kontroli, kot je podan v petem delu standar- da [6]. Zahteve pregleda in kontrole zvarov so podane v preglednicah, kar omogoča hitro določitev obsega kontrole (glejte preglednico 1 in 2). Primer: Želimo izdelati cevovod iz materiala vrste P460N in debeline 15 mm [18]. Cevovod je DN 300 (DN – diametre nominal) in bo v njem vodna para, tj medij skupine 2 (nenevaren fluid) tlaka PS 25 bar. Iz teh podatkov (PS, DN, medij) in preglednic v direktivi o tlačni opre- mi ugotovimo, da imamo opravka s Slika 1. Ročno varjenje cevovodov in drugih varjenih konstrukcij je na terenu še vedno pogosto VARJENJE 386 Ventil 19 /2013/ 5 cevovodom kategorije III. Od tu da- lje pa uporabimo preglednico 1. Iz zapisanega sledi, da je material cevi jeklo, ki sodi v skupino 1.3 (norma- lizirana drobnozrnata jekla z mejo tečenja višjo od 360 MPa in nižjo od 460 MPa) [16]. Na celotnem cevovo- du je tudi nekaj elementov, ki imajo vzdolžne zvare. Predpostavimo, da je koeficient zvara 0,85. Na osnovi omenjenih vhodnih po- datkov iz preglednic 1 in 2 izluščimo potrebne obsege kontrole. Tako lah- ko naredimo navodilo izvajalcu del s podatki, ki se nahajajo v preglednici 3. Takšna preglednica bi morala biti v projektni dokumentaciji. Na ta na- čin dobi izvajalec del jasna navodila, kako in v kakšnem obsegu je po- trebno te zvare pregledati. Seveda pa sta tu pomembna še dva para- metra, in sicer skladno s katerimi standardi izvesti preiskavo in kako Preglednica 2. Obseg neporušitvenih preiskav (NDT – Non-destructive te- sting) na vzdolžnih zvarih [6] Koeficient zvarnega spoja c z VT MT ali PT a RT ali UT b z ≤ 0,7 100 0 0 0,7 < z ≤ 0,85 100 10 10 0,85 < z ≤ 1,0 100 100 100 a Za feritne materiale je prednostna tehnika MT. b Glejte preglednico [5]. c Faktor, ki pove, za koliko je konstrukcija oslabljena zaradi zvarnega spoja. Odvisen je od obsega kontrole. Preglednica 1. Obseg preskušanja radialnih, priključnih, vtičnih in tesnilnih zvarov: VT – vizualna kontrola, MT – magnetna kontrola, PT – penetrantska metoda, RT – radiografska kontrola, UT – ultrazvočna kontrola, n/a – (not applicable) kontrola se ne izvaja, e n – imenska debelina na risbi v mm, – [5] Skupina materia- lov a Kate- gorija V s i zvari Radialni zvari Priključki Vtični spoji Tesnilni zvari Površinska metoda Volume- trična metoda Površinska meto- da Volumetrična metoda Površinska metoda Površin- ska me- toda VT % e n b mm MT/ PT c % RT/UT % Pre- mer pri- ključ- ka e n mm MT/ PT c % Pre- mer pri- ključ- ka e n b mm RT/ UT % e n mm MT/PT % e n mm MT/ PT % 1.1 1.2 8.1 I 100 n/a n/a 5 Vsi n/a Vsi n/a Vsi n/a Vsi n/a II n/a n/a 5 III n/a n/a 10 10 >DN 100 >15 10 10 10 1.3, 1.4, 2.1, 2.2, 4.1, 4.2, 8.2, 8.3, 9.1, 9.2, 9.3, 10.1, 10.2 I 100 ≤30 5 10 Vsi e 10 Vsi n/a Vsi e 10 Vsi e 5 >30 10 10 II ≤30 5 10 >30 10 10 III ≤30 5 25 Vsi >DN 100 >15 10 Vsi 25 Vsi 25 >30 10 25 d 3.1, 3.2, 3.3, 5.1, 5.2, 5.3, 5.4, 6.1, 6.2, 6.3, 6.4, 7.1, 7.2, 11 I 100 ≤30 10 25 Vsi 25 >DN 100 >15 25 Vsi 25 Vsi 10 >30 25 25 II ≤30 25 25 >30 25 25 d III ≤30 100 100 100 100 100 100 >30 100 100 d a Skupine materialov, glejte CR ISO/TR 15608:2005 [16]. b Za izbiro ustrezne tehnike pregleda glejte preglednico 8.4-4. c Za feritne materiale je prednostna tehnika MT. d Dodatno preskušanje prečnih napak na površini zvara (glejte 8.4.4.2). e Le v primeru, da je bila izvedena toplotna obdelava po varjenju. Slika 2. Varjenje korenskega varka na steni dveh cevi je pogosto treba izvesti ročno obločno z oplaščeno elektrodo ali pa s postopkom TIG, kot je prikazano na sliki. VARJENJE 387 Ventil 19 /2013/ 5 Preglednica 4. Metode NDT in kriteriji sprejemljivosti [6, 17, 19, 20–26] Vrsta metode NDT Način preskušanja Kriterij sprejemljivosti Vizualna kontrola (VT) SIST EN 970:1997 [17] Preglednica 1 Radiografska kontrola (RT) SIST EN 1435:1997+A1:2002+A2:2003, razred B a, b [19] SIST EN 12517, stopnja 2 ter dodatne zahteve iz tabele 8.4-3 [23] Ultrazvočna kontrola (RT) SIST EN ISO 17640:2010, razred B b [20] SIST EN ISO 11666:2010 c , stopnja 2 d [24] Penetrantska kontrola (PT) SIST EN 571-1:1997 [21] SIST EN ISO 23277, stopnja sprejemljivosti 1[25] Magnetna kontrola (MT) SIST EN ISO17638:2009 [22] SIST EN ISO 23278, stopnja sprejemljivosti 1 [26] a Večina področja za enojno ekspozicijo mora ustrezati zahtevam EN 1435:1997+A1:2002+A2:2003, razred A [19]. b Razred A za skupine materialov 1.1, 1.2, 8.1 pri kategoriji cevovodov I ali II. c Za določitev indikacij se lahko uporablja EN ISO 23279 [27]. d Stopnja sprejemljivosti 3 za skupine materialov 1.1, 1.2, 8.1 se lahko uporabi pri kategoriji cevovodov I ali II. Preglednica 3. Obseg kontrole za vzorčni cevovod Vzdolžni zvari Radialni zvari Priključki Vtični spoji Tesnilni zvari VT (vizualna kontrola) 100 % 100 % 100 % 100 % 100 % MT (magnetna kotrola) 10 % 5 % 10 % 25 % 25 % RT (radiografska kontrola) 10 % 25 % / / / vrednotiti rezultate. Zato je še kako pomembno, da pri zahtevnih var- jenih konstrukcijah sodelujejo kon- struktor, varilni tehnolog in kontro- lor kakovosti zvarnih spojev. Iz preglednice 4 vidimo, kakšen je predpisan postopek preskušanja, po katerih standardih se je treba ravnati in način vrednotenja rezul- tatov. Praviloma vsako metodo pre- izkušanja pokrivata dva standarda. Prvi je produktni in govori o načinu in postopku preizkušanja, drugi pa nam služi za oceno sprejemljivosti. Postopek preskušanja je lahko v mnogih primerih enak, kriteriji spre- jemljivosti pa so praviloma ozko ve- zani na predmet preiskave. Poleg tega pa je v tej preglednici moč priti do zaključka, da se pro- duktni standard ne sklicuje vedno na zadnji veljavni standard, kar ni najboljša rešitev. Je pa to dopustno, ker uporaba standardov ni obvezna. Tako lahko tu navedemo standard SIST EN 970, ki ga je nadomestil SIST EN ISO 17637:2011. Ker pa produktni standard eksplicitno na- vaja SIST EN 970 skupaj z letnico, je potrebno upoštevati le-tega, čeprav ga bomo v katalogu SIST našli kot neveljavnega [17, 28]. Podobno je v primeru radiografske kontrole, kjer je treba uporabljati SIST EN 1435:1998 in ne standard SIST EN1435:2008. Tu bi radi opo- zorili še na eno »težavico«, ki je ve- zana na letnico standarda in včasih povzroča nekaj zmede. Tako je SIST EN 1435:1999 standard, ki povzema SIST EN 1435:1998. Zamik v letnicah za obdobje do enega leta je vezan na postopek sprejetja novega stan- darda v okviru nacionalne standardi- zacije. Vsebinsko govorimo o istem dokumentu, razen če se kdaj, sicer zelo redko, ne pojavi še nacional- ni dodatek. Poleg tega pa bodo vsi standardi serije SIST EN 1435 z leto- šnjim septembrom prenehali veljati. Vrednotenje vizualnega pregleda zvarnih spojev je zelo povezano s standardom SIST EN ISO 5817. To je eden od osnovnih standardov za vizualno kontrolo. V določenih primerih projektant opredeli zah- teve za zvare zgolj z referenco na ta standard ter na izbrano stopnjo sprejemljivosti, ki so lahko »B«, »C« ali »D«. Projektant mora določi- ti kakovostni razred zvarnih spojev glede na namen konstrukcije. V pri- meru cevovodov je sklicevanje na ta standard precej bolj razvejano v odvisnosti od kategorije cevovoda Slika 3. Ročno varjen priključek cevi na cev po postopku TIG utripno, brez obrobnih zajed, visoke kakovosti in lepega videza VARJENJE 388 Ventil 19 /2013/ 5 in vrste indikacij [29]. To lahko lepo vidimo v preglednici 5. Pri drugih varjenih konstrukcijah je kontrola kakovosti nekoliko bolj preprosta. V primeru površinske magnetne ali penetrantske kontrole zvarnih spo- jev so v standardu navedene slede- če stopnje sprejemljivosti: »1«, »2« ali »3«. Stopnja »1« je najbolj zah- tevna, velikost nepravilnosti je naj- nižja, pri stopnji »2« je nekoliko višja in pri stopnji »3« so nepravilnosti, ki so še sprejemljive, največje, kar je razvidno iz preglednice 6. Iz preglednic 6 in 7 lepo vidimo, ka- kšne nepravilnosti so še sprejemljive. Napake je možno tudi sanirati. To iz- vedemo z brušenjem ali žlebljenjem. Te sanacije pa se lahko lotimo samo, če je debelina materiala po brušenju oziroma žlebljenju zadostna. Pri volumetričnih preiskavah je predstavitev kriterijev sprejemljivo- sti nekoliko težja. Za ponazoritev povezave med vizualno kontrolo in radiografsko kontrolo je navedena tabela 7. Mejne vrednosti za stopnje spreje- mljivosti za radiografsko kontrolo so podrobneje opredeljene v standar- du SIST EN 12517 [23]. V preglednici 8 vidimo sklic na stan- dard EN 25817, ki ga je kasneje na- domestil EN ISO 5817. Vendar na področju radiografije upoštevamo prvega, ker smo vezani na standard SIST EN 12517:1999, čeprav uradno Preglednica 5. Kriteriji sprejemljivosti za površinske nepravilnosti na zvarnih spojih [2, 6, 29, 30] Identifikacija površinske nepravilnosti Maksimalna dovoljena nepravilnost SIST EN ISO 6520-1 [30] Referenčna številka Opis SIST EN ISO 5817 [29] Refe- renč-na številka Kategorija skladno s SIST EN 13480-1 [2] Dodatne zahteve a III II I SIST EN ISO 5817 Stopnja sprejemljivo- sti [29] 1001-1064 Razpoke (vse) 1 Ni dovoljeno 2011-2017 2021-2024 Plinske pore (vse) Lunkerji (vsi) 3 do 5 B 1 B C 1) Če se pojavijo na površini, - premer = 2 mm in - globina = 1 mm. Z dodatnimi pogoji, ki so: - ni na začetku, zaključku ali ponov- nem nadaljevanju vara, - ni sistematična nepravilnost na istem zvaru na tlačni meji ali na nosilnem priključku. 3011-3014 3021-3024 303 3041-3043 Vključki žlindre (vsi) Vključki praška (vsi) Oksidni vključki Kovinski vključki (vsi) 6 6 6 6, 7 Ni dovoljeno Morajo biti odstranjene, npr. z bruše- njem. 4011-4013 Zlepi (vsi) 8 Ni dovoljeno 402 Neprevaritev 9 Ni dovoljeno Če je zahtevana polna prevaritev. 5011-5012 Zajede 11 B 2 C C 2) t ≥ 16 mm: h ≤ 0,5 mm za dolge nepravilnosti 6 mm ≤ t < 16 mm: h ≤= 0,3 mm za dolge nepravilnosti h ≤= 0,5 mm za kratke nepravilnosti t < 6 mm: h < 0,3 mm za kratke nepravilnosti Se nadaljuje VARJENJE 389 Ventil 19 /2013/ 5 Preglednica 6. Stopnje sprejemljivosti za penetrantsko kontrolo, kot določa standard [25] Vrsta nepravilnosti Stopnja sprejemljivosti a 1 2 3 Linearne nepravilnosti L = dolžina nepravilnosti v mm l ≤ 2 l ≤ 4 l ≤ 8 Nelinearne nepravilnosti d = dolžina glavne osi v mm d ≤ 4 d ≤ 6 d ≤ 8 a Stopnji sprejemljivosti 2 in 3 sta lahko označeni s predpono »X«, kar pomeni, da je potrebno linearne nepravilnosti vrednotiti v skladu z zah- tevami za stopnjo sprejemljivosti 1. Vseeno je lahko verjetnost odkrivanja teh indikacij manjša od verjetnosti odkrivanja indikacij, označenih v ori- ginalnih stopnjah sprejemljivosti. Preglednica 7. Stopnje sprejemljivosti za magnetno kontrolo, kot določa standard [26]. Vrsta nepravilnosti Stopnja sprejemljivosti a 1 2 3 Linearne nepravilnosti L = dolžina nepravilnosti v mm l ≤ 1,5 l ≤ 3 l ≤ 6 Nelinearne nepravilnosti d = dolžina glavne osi v mm d ≤ 2 d ≤ 3 d ≤ 4 a Stopnji sprejemljivosti 2 in 3 sta lahko označeni s predpono »X«, kar pomeni, da je potrebno linearne nepravilnosti vrednotiti v skladu z zah- tevami za stopnjo sprejemljivosti 1. Vseeno je lahko verjetnost odkriva- nja teh indikacij manjša od verjetnosti odkrivanja indikacij, označenih v originalnih stopnjah sprejemljivosti. ni več veljaven [23]. Ta standard je bil kasneje nadomeščen s SIST EN 12517-1:2006 [34] in SIST EN 12517-2:2008 [35]. To je zelo nazo- ren primer uporabe uradno veljav- nih in neveljavnih standardov. Prav zato je celovito poznavanje standar- dov o kontroli zvarjenih konstrukcij za projektanta zelo pomembno. ■ 5 Omejitve Zelo pomembno je, da se projek- tant zaveda osnovnih omejitev, ki jih imajo različne metode preiskav na varjenih konstrukcijah. Posebnih omejitev za vizualno in penetrant- sko kontrolo ni. Problem je lahko le dostopnost. Takrat si pomagamo z ogledali, videoskopi in podobnimi pripomočki. Pri magnetni kontroli je ključna omejitev ta, da je metoda neprimer- na za nemagnetne materiale, kot so npr. avstenitna nerjavna jekla. Pri radiografski kontroli je največja težava geometrija zvara. Pri sočelnih zvarih načelno težav ni, so pa težave, ko želimo kontrolirati cevne vbode. Po drugi strani pa so lahko težave pri večjih debelinah. Pri debelinah nad 40 mm se priporoča uporaba ultrazvočne kontrole. V praksi pa se že pri debelinah nad 20 mm raje od- ločamo za UT. Ultrazvočna kontrola ima omejitve v prvi vrsti vezane na debelino ma- teriala. Ta metoda praviloma ni pri- merna za debeline pod 8 mm. Tudi pri debelinah do 15 mm je RT pred- nostna tehnika v primerjavi z UT. Poleg tega ima ultrazvočna kontrola omejitve pri specifičnih geometrijah in predvsem pri zvarih, kjer se ne zahtevajo popolne prevaritve vara. Na tem mestu bi tudi omenil zelo pomemben standard SIST EN ISO 17635, ki zelo nazorno pokaže osnovne omejitve ter povezavo med posameznimi metodami in kri- teriji sprejemljivosti [33]. ■ 6 Kontrola med obratovanjem Ko se znajdemo v situaciji, da je po- trebno nek izdelek po določenem času obratovanja ponovno pregle- dati, se moramo najprej vprašati, skladno s katerimi zahtevami je bil narejen. Če obstaja dobra projektna dokumentacija, so zahteve za pre- gled in vrednotenje jasne. Izdelek se pregleda po pogojih in zahtevah, ki so veljali ob izdelavi. Pri tem pred- vsem preverjamo, če je prišlo do nesprejemljivih indikacij, ki so po- sledica obratovanja. To so zlasti raz- poke. Temu prilagajamo tudi meto- dologijo pregleda. Radiografija tako v večini primerov izgubi svoj smisel in jo, če se le da, nadomestimo z UT, zelo dobre podatke pa dobimo tudi s penetrantsko ali magnetno kon- trolo. Preglednica 8. Povezava med zahtevami standarda za stopnjo sprejemljivosti za vizualno kontrolo in standardom za radiografsko kontrolo SIST EN 12517[19, 23, 31, 32] Stopnje sprejemljivosti po SIST EN 25817 ali SIST EN 30042 [31, 32] Tehnike preiskave in stopnje po EN 1435 [19] Stopnje sprejemljivosti po EN 12517 [23] B B 1 C B a) 2 D A 3 a) Vendar pa naj maksimalna površina za posamezen posnetek ustreza zahtevam razreda A po EN 1435. VARJENJE 390 Ventil 19 /2013/ 5 Če smo morali izdelek, recimo v našem primeru cevovod, sanirati, celoten postopek sanacije vodimo, kot to velja za nov proizvod tako s stališča izdelave (sanacije) kot tudi s stališča kontrole. Tu so na prvem mestu zahteve za varjenje, ustrezne odobritve varilnega postopka, mo- rebitne toplotne obdelave ipd. Na koncu pa se seveda izvede kontrola v obsegu, kot jo je zahtevala prvo- tna dokumentacija, vključno s pre- skusom tesnosti in trdnosti. Na področjih, kjer je že dolgo uve- ljavljena tehnična zakonodaja, je tak pristop še posebej aktualen. Reci- mo, da je bil parni kotel izdelan pred 40 leti po takrat veljavni zakonodaji in veljavnih standardih. Ali lahko popravljamo takšen kotel v skladu z novimi zahtevami. Načelno ne. Upo- rabiti je potrebno vse zahteve iz se- demdesetih let prejšnjega stoletja. Izjema je lahko le v primeru, da je bila narejena inženirska analiza pri- mernosti uporabe novega produk- tnega standarda. Ta analiza pa mora temeljiti na primerjavi vseh kriterijev in je praviloma zahtevna in draga. Precej bolj pogosta pa je ta anali- za na nivoju pomožnih standardov. Tako praviloma ni več mogoče dobi- ti materialov, izdelanih po takratnih standardih, in v tem primeru nare- dimo analizo primernosti uporabe novih materialov, vendar tudi tu ne sme biti avtomatizma, npr. zgolj na nivoju primerjave meje tečenja kot edinem parametru primerjave. ■ 7 Zaključek Na osnovi primera kontrole (pregle- da zvarnih spojev) varjenega cevo- voda lahko napravimo nekaj ugoto- vitev in zaključkov: 1. Načrtovalec oziroma projektant mora določiti način trdnostnega izračuna varjene konstrukcije in s tem tudi obseg kontrole pred varjenjem, med njim in po njem. 2. Pomembno je, da imajo projek- tanti ustrezna znanja za pripravo celovite projektne dokumentaci- je, ki mora vsebovati tudi zahteve za kontrolo. 3. Ni prav, da se projektanti kontroli izognejo in jo prepustijo izvajalcu kontrole, ki velikokrat nima ustre- znih vhodnih podatkov, da bi lah- ko pravilno določil njen obseg, metode in kriterije sprejemljivo- sti. 4. Načrtovalec oziroma projektant mora določiti, na kakšen način bo izbral kontrolo, katere standarde bo upošteval . 5. Pri nadzoru starih varjenih objek- tov je treba v večini primerov opraviti kontrolo po starih, takrat veljavnih predpisih. V posebnih okoliščinah in pod posebnimi po- goji se lahko uporabijo tudi drugi standardi. Literatura [1] http://ec.europa.eu/news/bu- siness/100419_sl.htm. Kaj po- meni znak CE? Ogled 30. 07. 2013. [2] SIST EN 13480-1: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 1. del: Splošno. Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2012. [3] SIST EN 13480-2: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 2. del: Materiali. Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2012. [4] SIST EN 13480-3: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 3. del: Konstruiranje in izračun. Slo- venski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 2012. [5] SIST EN 13480-4: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 4. del: Proizvodnja in vgradnja. Slo- venski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 2012. [6] SIST EN 13480-5: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 5. del: Pregled in preskušanje. Slo- venski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 2012. [7] SIST EN 13480-6: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 6. del: Dodatne zahteve za vkopane cevovode. Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2012. [8] SIST CEN/TR 13480-7: Kovin- ski industrijski cevovodi – 7. del: Smernice za ugotavljanje skladnosti. Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2002. [9] SIST EN 13480-8: Kovinski in- dustrijski cevovodi – 8. del: Do- datne zahteve za cevovode iz aluminija in aluminijevih zlitin. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2012. [10] SIST EN 10216-1: Nevarjene jeklene cevi za tlačne posode – Tehnični dobavni pogoji – 1. del: Nelegirane jeklene cevi s specificiranimi lastnostmi za delo pri sobni temperaturi. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2003. [11] SIST EN 10216-2: Nevarjene jeklene cevi za tlačne posode – Tehnični dobavni pogoji – 2. del: Nelegirane in legirane je- klene cevi s specificiranimi la- stnostmi za delo pri povišanih temperaturah. Slovenski inšti- tut za standardizacijo, Ljublja- na, 2003. [12] SIST EN 10216-3: Nevarjene jeklene cevi za tlačne posode – Tehnični dobavni pogoji – 3. del: Legirane jeklene cevi z drobnozrnato mikrostrukturo. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2003. [13] SIST EN 10216-4: Nevarjene jeklene cevi za tlačne posode – Tehnični dobavni pogoji – 4. del: Nelegirane in legirane jeklene cevi s specificiranimi lastnostmi za delo pri nizkih temperaturah. Slovenski inšti- tut za standardizacijo, Ljublja- na, 2003. [14] SIST EN 10216-5: Nevarjene jeklene cevi za tlačne posode – Tehnični dobavni pogoji – 5. del: Cevi iz nerjavnega jekla. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2004. [15] SIST EN 10217-1: Varjene jekle- ne cevi za tlačne posode – Teh- nični dobavni pogoji – 1. del: Nelegirane jeklene cevi s spe- cificiranimi lastnostmi za delo pri sobni temperaturi. Sloven- ski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2003. [16] SIST-TP CEN ISO/TR 15608: Varjenje – Smernice za razvr- ščanje kovinskih materialov v skupine (ISO/TR 15608:2005. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2006. VARJENJE 391 Ventil 19 /2013/ 5 [17] SIST EN 970: Varjenje, vizualni pregled zvarnih spojev pri talil- nem varjenju. Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 1998. [18] SIST EN 10217-3: Varjene jekle- ne cevi za tlačne posode – Teh- nični dobavni pogoji – 3. del: Legirane jeklene cevi z drob- nozrnato mikrostrukturo. Slo- venski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 2003/A1:2005. [19] SIST EN 1435: Neporušitvene preiskave zvarnih spojev – Ra- diografska preiskava zvarnih spojev – Dopolnilo A1. Sloven- ski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 1998/A1:2003. [20] SIST EN ISO 17640: Neporuši- tveno preskušanje zvarnih spo- jev – Ultrazvočno preskušanje – Tehnike, stopnje sprejemljivo- sti in kriteriji ocenjevanja (ISO 17640:2010). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2011. [21] SIST EN 571-1: Neporušitveno preskušanje – Preskušanje s pe- netranti – 1. del: Splošna načela. Slovenski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 1998. [22] SIST EN ISO 17638: Neporušitve- no preskušanje zvarnih spojev – Preskušanje z magnetnimi delci (ISO 17638:2003). Slovenski in- štitut za standardizacijo, Ljublja- na, 2011. [23] SIST EN 12517: Neporušitvena preiskava zvarov – Radiografska preiskava zvarnih spojev – Sto- pnje sprejemljivosti. Slovenski inštitut za standardizacijo, Lju- bljana, 1999. [24] SIST EN ISO 11666: Neporu- šitveno preskušanje zvarnih spojev – Ultrazvočno presku- šanje – Stopnje sprejemljivosti (ISO 11666:2010). Slovenski inštitut za standardizacijo, Lju- bljana, 2011. [25] SIST EN ISO 23277: Neporu- šitveno preskušanje zvarnih spojev – Preskušanje zvarnih spojev s penetranti – Sto- pnje sprejemljivosti (ISO 23277:2006). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2010. [26] SIST EN ISO 23278: Neporu- šitveno preskušanje zvarnih spojev – Preskušanje zvarnih spojev z magnetnimi delci – Stopnje sprejemljivosti (ISO 23278:2006). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2010. [27] SIST EN ISO 23279: Neporu- šitveno preskušanje zvarnih spojev – Ultrazvočno pre- skušanje – Karakterizacija in- dikacij v zvarnih spojih (ISO 23279:2010). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2011. [28] SIST EN ISO 17637: Neporu- šitveno preskušanje zvarov – Vizualni pregled zvarnih spo- jev pri talilnem varjenju (ISO 17637:2003). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2011. [29] SIST EN ISO 5817: Varjenje – Talilno zvarjeni spoji na jeklu, niklju, titanu in njihovih zlitinah (varjenje s snopom izključeno) – Stopnje sprejemljivosti nepo- polnosti (ISO 5817:2003, po- pravljena verzija:2005 vsebuje tehnični popravek 1:2006). Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2007. [30] SIST EN ISO 6520-1: Varjenje in sorodni postopki – Klasifikacija geometrijskih nepopolnosti v kovinskih materialih – 1. del: Talilno varjenje (ISO 6520- 1:2007). Slovenski inštitut za standardizacijo, Ljubljana, 2008. [31] SIST EN 25817: Obločni zvar- ni spoji na jeklu – Smernice za stopnje sprejemljivosti napak. Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 1996. [32] SIST EN 30042: Obločni zvarni spoji na aluminiju in njegovih varivih zlitinah – Smernice za stopnje sprejemljivosti napak (ISO 10042:1992). Slovenski inštitut za standardizacijo, Lju- bljana, 1995. [33] SIST EN ISO 17635: Neporu- šitveno preskušanje zvarov – Splošna pravila za kovinske materiale (ISO 17635:2010). Slovenski inštitut za standardi- zacijo, Ljubljana, 2010. [34] SIST EN 12517-1: Neporušitve- no preskušanje zvarnih spojev – 1. del: Ocenjevanje zvarnih spojev na jeklu, niklju, titanu in njihovih zlitinah z radiografijo – Stopnje sprejemljivosti. Slo- venski inštitut za standardiza- cijo, Ljubljana, 2006. [35] SIST EN 12517-2: Neporuši- tvene preiskave zvarnih spojev – 2. del: Ocenjevanje zvarnih spojev na aluminiju in njegovih zlitinah pri radiografiji – Sto- pnje sprejemljivosti. Slovenski inštitut za standardizacijo, Lju- bljana, 2008. Acceptance criteria for welded joints of tubular structures with the use of old and new standards Abstract: Basic guidelines how to use standards for the production of welded piping are described in this ar- ticle. Requirements for the design and testing of welded joints are explained. The volumes of non-destructive testing, such as visual inspection, penetrant or magnetic method, radiographic method and the method that uses ultrasound are given for a concrete example. With the example scope of non-destructive examination is presented including the acceptance criteria. As a conclusion it is explained that the designer is fully responsible not only for the calculation but also to define all the criteria for the production and testing of welded components. Key words: piping, welded components, non-destructive testing, weld joint, acceptance criteria, standards VARJENJE