Jernej Popotnik-.
Klobuček
V čeraj je priskakljala v mojo izbo mala Fa-nica, vsa vesela in rdeča v lica.
»Jaz sem pa nekaj dobila!«
Poskočila je in me je prijela za roko.
»Ugani!«
Smehljala so se ji lica in oči, ki so bile velike in sanjave.
»Ugani!«
Dvignil scm jo v zrak, majčkeno in otroško, kakor je bila.
»Daj no, ugani!«
Postavil sem jo spet na tla.
»Kaj pa je, Fanica? Povej!«
»Da kdo  sliši.. .«
-    59
¦
¦            »Ah, ne,  Fanica: tu ni nikogar! Kar povej, kaj
si dobila!«
Položila je prst na ustnice.
i»Nov klobuček!« »Kaj, Fanica?« Povzpela  se  je  do  mojega  ušesa  in  mi  zaše-petala: »Klobuček!« »Ah, tako!« Zasmejala se je. »Čisto nov je še; svetal,  lep...   Ne veš,  kako lep!  0 da bi ga ti videl!« »Pokaži ga,  Fanica!« »Takoj!«
Stekla je k durim, v stanovanje svojih staršcv      ¦
in se je brž vrnila.                                                 ^j
»Lej jo,  gospodično Fanico!«                           'I^H
Črn klobuček ji je čepel na plavih  laskih,  vcs      1
lep in snažen.                                                        _^J
»Vidiš? — Vidiš?«                                           fl|
Okrenila se je in pobegnila. Jaz pa sem bil veselj     1
da sem imel čast, prvi videti na njenih laskih njen   " 1
klobuček .. .                                                           ^J
Če sem bil namreč res — prvi?                      ,^H
¦
60    —                                                                  ^M