Kolofon: Dobrovniški orožniki, milicniki, policisti skozi zgodovino 1919 – 2021 Odgovorni urednik Milan Osterc Glavni urednik Drago Ribaš Avtorji prispevkov Milan Osterc, Drago Ribaš, Slavica Birsa, Ludvika Gjerek, Ludvik Lazar, Radivoj Pantovic, Božo Pongrac, Ludvik Nemeth, Bojan Gavric, Boris Ostrc, Alojz Kra-mar, Franc Lutar, Ivan Kolenc, Marjan Kardinar, Elizabeta Horvat, Jasna Milinko-vic, Angela Oblak, Janez Šabjan, Željko Križanic Izdajatelj Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje (Murska Sobota) in obcina Dobrovnik Jezikovni pregled Jadranka Tavcar Oblak Graficni prelom in tisk Video studio Signal d.o.o., Murska Sobota Naklada: 200 izvodov Cena Dobrovnik, september 2021 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 351.745.94(497.411Dobrovnik)"1919/2021" DOBROVNIŠKI orožniki, milicniki, policisti skozi zgodovino : 1919-2021 / [avtorji prispevkov Milan Osterc ... [et al.] ; odgovorni urednik Milan Osterc]. - Murska Sobota : Pomursko veteran-sko društvo Sever za Pomurje ; Dobrovnik : Obcina, 2021 ISBN 978-961-94995-3-5 COBISS.SI-ID 75408643 Kazalo Uvod ............................................................................................................................. 4 Prekmurje konec 19. in zacetek 20. stoletja .................................................................. 6 Razpad Avstro-Ogrske in nastanek države SHS ........................................................... 9 Vojaške enote kraljevine SHS zasedejo Prekmurje ..................................................... 15 Razmejitev z Madžarsko ............................................................................................. 18 Orožništvo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev - Jugoslaviji ................................ 22 Seznam orožniških postaj v srezu Lendava ................................................................ 27 Arhivi srezkih nacelstev............................................................................................... 30 Gozdna železnica Lendava–Bogojina ......................................................................... 32 Zgodba žandarja ......................................................................................................... 34 Organiziranost orožniških postaj v casu madžarske zasedbe v Prekmurju 1941–1945 ............................................................................................. 39 Organi za notranje zadeve v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in Socialisticni federativni republiki Jugoslaviji .................................................................................... 43 Postaja ljudske milice Dobrovnik ................................................................................. 50 Spomini milicnikov ...................................................................................................... 52 Delo milice na podrocju zatiranja kriminalitete ............................................................. 52 Milica po drugi svetovni vojni ...................................................................................... 67 Nacionalisticna gibanja na narodnostni osnovi ............................................................ 71 Zodovina se ponavlja .................................................................................................. 72 Osamosvojitvena vojna 1991 v Sloveniji ..................................................................... 79 Razvoj lokalne samouprave v Dobrovniku................................................................... 87 Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje ......................................................... 89 Utrinki iz novejše zgodovine dela društva ................................................................... 93 PVD Sever za Pomurje ............................................................................................... 93 UVOD Ideja za to knjigo se mi je porodila ob pogovoru z ravnateljico OŠ Kobilje Ludviko Gjerek, ko sem zbiral podatke o delu orožnikov na obmocju Dobrovnika. Pove-dala mi je, da mi lahko pomaga pri iskanju fotografij orožnikov iz prejšnjega sto-letja, saj pozna hcerko enega od njih, Slavico Birsa. Tako sem se leta 2019, ko smo praznovali 100 let združitve prekmurskih Slovencev z maticnim narodom, odlocil, da zapišem, kaj se je v Dobrovniku skozi zgodovino dogajalo na podrocju varovanja ljudi in premoženja. V Policijskem veteranskem društvu, kjer sem clan upravnega odbora in predse-dnik pododbora PP Lendava, smo leta 2014 v sodelovanju s Policijsko upravo Murska Sobota izdali knjigo z naslovom Zgodovina pomurske policije in orožniš-tva. Takrat so moji sodelavci iz društva zbrali precej podatkov o delu pomurske policije in orožništvu. Skupaj smo pripravili dober in zanimiv pregled naše zgodo-vine. Moje zanimanje za zgodovino pa se je širilo in vse bolj poglabljalo, kar mi je v veliki meri pripo-moglo pri nastajanju te knjige. Nadvse dobrodo-šle so bile izkušnje, ki sem jih pridobil s sodelo-vanjem pri pripravi knjig Pomurje je gorelo mo-dro in elektronske knjige Pomurje v ognju osa-mosvojitvene vojne, vloga organov za notranje zadeve, zbrana gradiva in zbiranju podatkov za predstavitev milice ter policije za odprtje muzeja Varuhi meje v nekdanji stražnici Cepinci. Z vsem tem delom sem obogatil svoje znanje, zbral številne podatke in tako sestavil to zgodbo sto let dobrovniške policije. Pri varovanju ljudi gre za teritorialno pokritost te-rena z uslužbenci javne varnosti, zato bom pri opisovanju uporabljal teritorij delovanja policije iz leta 1996. Takrat je policijski oddelek pokrival teritorij današnje obcine Dobrovnik z vasmi Dobrovnik, Žitkovci in Strehovci, obcine Kobilje z enovito vasjo Kobilje in obcine Turnišce z vasmi Turnišce, Renkovci, Nedelica in Gomilica. Pri pisanju sem se naslonil na pricevanja vseh, ki so v knjigi tudi zapisani, nekaj sem pa poiskal v raznih tiskanih medijih, ki so prav tako navedeni. Pri navajanju dejstev so uporabljene tudi nekatere fotografije iz lokalnega okolja, ki odražajo življenje v prejšnjem stoletju. Zgodovinski del predstavitve opisa orožništva in milice je zapisal in zbral Drago Ribaš, predsednik PVD Sever za Pomurje. Casi se spreminjajo in z njimi tudi naša zgodovina. Vse vecja naglica današnjega casa pa nam pogosto ukrade tudi zgodovinski spomin, saj preprosto ni vec niti casa niti želje obujati dogodke nekdanjih dni. In vendar, naša sedanjost je plod preteklosti. Delo naših prednikov je naš današnji kruh. In to zavedanje naj bo popotnica pricujoci knjigi. Milan Osterc Drago Ribaš PREKMURJE KONEC 19. IN ZACETEK 20. STOLETJA Prekmurje (madžarsko Muravidék, prekmursko Prekmürje, Prekmörje, hrvaško Prekomurje, nemško Übermurgebiet) je nižinska pokrajina na skrajnem severo-vzhodnem delu Slovenije ob meji z Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime. Pokrajina je vecinoma poljedelska, vecji mesti pa sta Murska Sobota in Lendava. Prekmurje je bilo vedno in je še vedno gospodarsko in politicno odmaknjeno od ostalih slovenskih pokrajin. Zaradi geografske lege in politike je bilo mnogo bolj podvrženo raznarodovalnim vplivom od konca 11. stoletja dalje. Vsi ti dejavniki so vplivali na etnicni in jezikovni znacaj slovenskega Prekmurja, ki je obsegalo komaj okrog 1000 km˛ in bilo ob koncu madžarske okupacije naseljeno z okoli 90.000 prebivalci, ki so ohranili svoj slovenski znacaj vse do prikljucitve h Kralje-vini SHS leta 1919.1 1 https://sl.wikipedia.org/wiki/Prekmurje Slovenski prebivalci Prekmurja so se vse do konca prve svetovne vojne razvijali loceno politicno, gospodarsko in kulturno in bili pod mocnim vplivom madžariza-cije, ki pa ni obrodila resnicnih sadov, saj so ohranili svojo slovensko narodno zavest. Prekmurci so nekaj casa živeli v Slovenski krajini (to ime se je med njimi udomacilo ob zacetku 19. stoletja) v dveh komitatih ali županijah: Železna župa-nija in Zala, cerkveno pa so katolicani spadali pod sombotelsko škofijo. Prekmurje se je v marsicem razlikovalo od drugih slovenskih dežel. Samo v Prek-murju je na primer obstajala prava zemljiška veleposest z obdelovalnimi površi-nami, skoraj povsod drugod je bila gozdna. Tu so kmetje imeli tudi zelo malo obdelovalne zemlje. Znacilne so bile ozke in zelo dolge njive. V Prekmurju je na-stal agrarni proletariat, ki je iskal delo tudi na ozemlju današnje Madžarske, med-tem ko danes išcejo Madžari delo v Prekmurju. Ceprav so že leta 1848 obstajali poizkusi, da bi se Prekmurci povezali z rojaki, so živeli precej samosvoje. K temu je prispevala tudi verska razlicnost, saj so med njimi živeli tudi protestanti luteranske in kalvinske veroizpovedi. Poleg Mad-žarov je med prekmurskimi Slovenci v mestih živelo tudi precej madžarskih Ju-dov. Prekmurski Slovenci so bili, zlasti po uvedbi dualizma, pod mocnim madžar-skim pritiskom in so ohranjali svojo identiteto z verskimi knjigami v madžarskem crkopisu, katolicani in zlasti protestanti v narecju, ki jih je na eni strani odtegovalo od vsenarodne skupnosti, notranje pa bolj povezovalo zaradi svoje razlicnosti. Prekmurski Slovenci so bili izpostavljeni madžarskim pritiskom zaradi želje obla-sti, da bi iz vecnarodne Ogrske ustvarili eno narodno Madžarsko. Tako je šolski zakon iz leta 1908 dolocal, da morajo nemadžarski otroci po koncanem 4. razredu osnovne šole govoriti in pisati madžarsko. Narodno zavest je na prelomu iz 19. v 20. stoletje zacela dvigati skupina katoli-ških duhovnikov, ki so se zbirali okoli Frana Ivanocija. Prvic so slovensko zastavo razvili šele 1897, in sicer na novi maši Ivanocyjevega sodelavca Jožefa Klekla na Tišini. Sestavili so politicni program, ki je poudarjal pomen vere v zasebnem in javnem življenju, verski pouk v materinšcini in zahteval lokalne casopise v slo-venskem jeziku. V programu je bila vkljucena tudi zahteva po železniški povezavi s sosednjimi pokrajinami, zmanjšanju carin in regulaciji Mure. Klekl je ne le na Ogrskem, temvec tudi v Sloveniji hotel avtonomojo za Prekmurje. Širili so knjige Mohorjeve družbe, še vedno pa so izdajali tudi casopise in knjige v domacem slovenskem jeziku. Prava jezikovna in kulturna enotnost z vsemi Slo-venci je dejansko zacela nastajati šele po prvi svetovni vojni. V Prekmurju vlada dvojezicnost že od nekdaj, zato tudi lokalno narecje vsebuje mnogo madžarskih izposojenk in obratno ter ima tudi fonem vec kot knjižna slovenšcina. 2 2 https://sl.wikipedia.org/wiki/Prekmurje Foto: Osebni arhiv/Borut Klepec MMC RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | 1995 – 2020 (osebni arhiv Boruta Klepeca) RAZPAD AVSTRO-OGRSKE IN NASTANEK DRŽAVE SHS Revolucionarna socialna gibanja se iz Sovjetske Rusije prelijejo tudi v zahodno Evropo. Še pred podpisom premirja je bila v Nemciji ukinjena monarhija in raz-glašena republika. Pod pritiskom revolucionarnih množic v Berlinu se nemški ce-sar Wiljem II. in prestolonaslednik, najstarejši sin Wiljem, odpovesta prestolu. Revolucionarna dogajanja obcutijo tudi v Avstro-Ogrski. Po uporu na Dunaju in sklicu nemškega nacionalnega parlamenta 21. 10. 1918 je bila dvojna monarhija po 55-ih letih razpušcena. Od tega dne pa vse do 12. 8. 1919 (prikljucitev h Kra-ljevini SHS) je bilo Prekmurje skozi razlicne in tranzitne državnopravne ureditve znova v politicno gospodarskem sklopu takratne Madžarske. Avstrijski del države po valu demonstracij, stavk in republikanskih manifestacijah 12. 11. 1918 postane republika. Zadnji cesar Karel je moral v izgnanstvo na por-tugalski otok Madeira, kjer je umrl leta 1922. Na pogorišcu Avstro-Ogrske na-stane niz novih držav. Med njimi so južnoslovanski narodi znotraj bivše monarhije 29. 10. 1918 oklicali lastno državno skupnost (brez Prekmurja) - Državo Sloven-cev, Hrvatov in Srbov (odslej SHS) s središcem v Zagrebu, ki pa je antantne sile v casu njenega trajanja (29. 10. 1918 –1. 12. 1918) niso priznale. https://docplayer.si/docview/100/147852928/#file=/storage/100/147852928/147852928.pdf Dne 31. 10. 1918 je ljubljanski Narodni svet imenoval Narodno vlado SHS, ki jo je potrdil tudi Narodni svet v Zagrebu. S tem je dobila tudi slovenska Narodna vlada vsa zakonodajna in izvršilna pooblastila. Država SHS je imela skupno samo zunanjo in vojaško politiko. Sredi novembra 1918 je Narodna vlada SHS izdala »Naredbo o prehodni upravi«, ki jo oznacujemo kot prvo slovensko ustavo. Ta je omogocila Sloveniji tudi samostojno delovanje na obrambnem podrocju. Tako je po nalogu Narodnega sveta prodirajoce italijanske sile 14. novembra pri Logatcu zaustavila srbska vojaška enota (srbska vojska je bila del antantnih sil) pod vod-stvom podpolkovnika Stevana Švabica. Na slovenski severni meji je major (v tem cinu je docakal razpad dvojne monar-hije) Rudolf Maister (1874–1934) 1. 11. 1918 s svojimi vojaki (20. 11. so ustanovili mariborski pešpolk - to je bila prva slovenska vojaška enota s slovenskimi castniki in poveljevanjem v slovenšcini) prevzel nadzor nad Mariborom in okolico. Po teh dogodkih je upravo na slovenskem Štajerskem prevzel Narodni svet, ki je majorju Rudolfu Maistru podelil naziv generala. Enote generala Maistra so, tudi s pomocjo srbske vojske, v nekaj naslednjih me-secih v bojih z Avstrijo zasedle velik del slovenskega nacionalnega ozemlja. Ven-dar Slovenci smo, tudi zaradi pritiska vecjih sil, predvsem Italije, vecji del tega ozemlja izgubili oziroma je pripadlo Avstriji. Tako ostanemo Pomurci brez Rad-gonskega kota (Radkersburg z okoliškimi slovenskimi vasmi). V Prekmurju se je del katoliške duhovšcine (skupina duhovnikov okoli Klekla) za-vzemal za nekakšno avtonomno entiteto v okviru Madžarske (Kleklov program Slovenske krajine). Redki pomurski izobraženci, predvsem študentje, ki so študi-rali v slovenskih mestih, in del narodno osvešcenega ljudstva (predvsem v vaseh okoli Beltincev), ki so imeli stike s Slovenci cez reko Muro, pa so na zborovanjih po vaseh zahtevali prikljucitev k takratni Kraljevini SHS). Najbolj odmevno je bilo zborovanje v Beltincih 19. 2. 2019, ko se je zbralo okrog 10.000 ljudi. Takoimenovani Beltinski shod je napovedal vladni komisar dr. Bela Obal, ki ga je imenovala madžarska vlada za Prekmurje. Skupaj s prekmursko duhovšcino so želeli ljudem razložiti nacrt za avtonomijo Prekmurja (v sestavi Madžarske), ki jo je sestavil Jožef Klekl.3 Govor dr. Obala je bil prekinjen z med-klici množice v prid države SHS. Zatem je dr. Obal na oder poklical domacina 3 Dragi rojaki! Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije, štera prebridke skuzé morete tociti ... Poslüšajte jo, potrta srca, poslüšajte jo vsi mladi i stari, katolicanci i evangelicanci, bogati i soromaki, vsi ste njéni, nad vse vas razprestera svoje materne peroti, zato ka ste vsi njena deca, zato ka ste vsi Slovenci. To ste! ... To veselo vest, glas preradosten tvojega rešenja ti naznanja tvoja slovenska mati, mati Slovenija. Prekje-zeroletno robstvo konec jemle ... Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vüra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je placo dobila!" Jožef Klekl, starejši, Novine, 17. avgust 1919 Erjavca, ki je vodil medklice. Ta je govoril o Wilsonovih tockah glede samoo-dlocbe. Na shodu je bila prvic javno podprta jugoslovanska/SHS opcija za Prek-murje. Država SHS ni bila mednarodno priznana (Slovenci in Hrvati so se aktivno boje-vali v enotah poražene države) in obstajala je nevarnost, predvsem s strani Italije, da narode v tej državni tvorbi znova razkosajo. Zato se je izoblikovalo stališce, na podlagi katerega je bila sprejeta odlocitev, da bi se država SHS združila s Kraljevino Srbijo. Glasovanje o združitvi je potekalo 23. 11. 1918 v Zagrebu. Kraljevina SHS je bila razglašena 1. 12. 1918 v Zagrebu. Že januarja so bile uki-njene avtonomne narodne vlade, imenovane pa so bile deželne vlade z omeje-nimi pooblastili. Za takratno Kraljevino SHS so bile pomembne odlocitve, ki so jih sprejeli predstavniki antantnih sil na mirovni konferenci v Parizu, ki se je zacela 18. 1. 1919 v Versaillesu. Wilson Woodrow, demokratski ameriški predsednik (1913–1920), je s svojimi znamenitimi 14 tockami postavil nacela mednarodnega sodelovanja po prvi sve-tovni vojni. Te tocke so bile tudi podlaga za pogajanje o mirovnih pogodbah s poraženimi centralnimi silami, ki na konferenci niso sodelovale in so morale sklepe konference samo podpisati ter se jim seveda podrediti. https://img.rtvslo.si/_up/archive/zabava/wilson_1.jpg Wilson Woodrow: © MMC RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | 1995 - 2020 Za Slovence in ostale manjše narode je bila pomembna predvsem 10. Wilsonova tocka, ki govori o »svobodnem in avtonomnem razvoju narodov Avstro-Ogrske«. Kasnejše mirovne pogodbe so bile podpisane v razlicnih delih Pariza, v razlicnih dvorcih, po katerih se imenujejo glede na mesto podpisa. Saintgermainska mirovna pogodba Saintgermainska mirovna pogodba je bila podpisana med Avstrijo in predstavniki antante 10. 9. 1919 v Saint-Germainu. Avstrija je pogodbo ratificirala 5. 11. 1919, veljati pa je zacela 16. 7. 1920. Pogodba je obsegala 391 clenov, ki so dolocali obseg Avstrije in njeno državno ureditev. Priznati je morala neodvisnost Madžar-ske, Ceškoslovaške, Poljske in Kraljevine SHS. V pogodbi so bili doloceni tudi pogoji za izvedbo plebiscita v Celovški kotlini in na južnem Koroškem, kjer živi slovenska narodna manjšina. (Plebiscit je bil izveden 10. 10. 1920, 22.025 glasov za Avstrijo in 15.278 glasov za Kraljevino SHS). Spor med Italijo in Kraljevino SHS v Saint-Germainu se je koncal s podpisom Rapalske pogodbe 12. 11. 1920. S pogodbo je bila dolocena meja med državama, s cimer je bila tretjina sloven-skega etnicnega ozemlja in Istra z delom Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v za-meno priznala Kraljevino SHS. 4 4 https://sl.wikipedia.org/wiki/Aleksander_I._Karad%C5%BEord%C5%BEevi%C4%87 Aleksander Karadordevic (1888–1934) jugoslo-vanski kralj in vrhovi poveljnik vojske Kraljevine Jugoslavije. Kolorirana fotografija, okrog leta 1931. Kot regent je državo vodil od leta 1918, kralj pa je postal po smrti svojega oceta Petra I. leta 1921. Leta 1934 je bil ubit v atentatu v Mar-seillu. (foto: Tomislav Vrecic, Murska Sobota, 2014. Sliko hrani Drago Ribaš.) Trianonska mirovna pogodba Trianonska mirovna pogodba je bila med Madžarsko kot naslednico Avstro-Ogr-ske in silami antante podpisana 4. 6. 1920 v palaci Grand Trianon v Versaju. Madžarska je izgubila vec kot dve tretjini ozemlja, ki je bilo še pred koncem vojne madžarsko, ter nekaj manj kot dve tretjini prebivalcev Ogrske (od tega se je za Madžare štelo okrog 3,3 milijona ljudi). Kraljevini SHS je bila dodeljena Hrvaška, Slovenija, del Banata in ozemlje današnjega Prekmurja. Sicer pa je Kraljevina SHS z dovoljenjem Pariške mirovne konference zasedla Prekmurje že 12. 8. 1919. https://www.prekmurjevsrcu.si/data/galerija/343be067b4511f6db9e73f47d7fe92eb1b08feac/31546590979Posnetek_zaslona_162_.png Etnografski zemljevid Slovenske krajine, predložen mirovni konferenci. Etnografsko karto je iz-delal Matija Slavic, razmejitveno mejo med Muro in Rabo pa je predlagal ameriški izvedenec Teritorialne komisije pri mirovni konferenci P. W. Johnson (vir: M. Slavic, Naše Prek-murje: zbrane razprave in clanki. Murska Sobota: Pomurska založba, 1999, str. 293). Kako so bile dolocene slovenske meje v Kraljevini SHS - PDF Free Download https://docplayer.si/147852928-Kako-so-bile-dolo%C4%8Dene-slovenske-meje-v-kraljevini-shs.html VOJAŠKE ENOTE KRALJEVINE SHS ZASEDEJO PREKMURJE Prekmurje zasedejo vojaške enote Dravske in Savske divizije. Komandant Drav-ske divizijske oblasti (1. 2. 1919–2. 5. 1920) je bil general armade Krsta Smiljanic (1868–1944). Komandant Savske divizijske oblasti (14. 1. 1919–5. 4. 1920) je bil general armade Svetomir Matic (1870–1931). Pod poveljstvom podpolkovnika Vladimirja Uzorinica so enote Dravsko-Prekmur-skega odreda - 2. bataljon 37. pehotnega polka, 1. bataljon 45. pehotnega polka, 1. bataljon 36. pehotnega polka, 3. topniške baterije in 2. eskadrona konjenice - iz smeri Radgone 12. 8. 1919 vstopile in zasedle gornje Prekmurje z Mursko So-boto. Dne 12. 1. 13. kolovoza 1919 godine provedena je okupacija Prekomurja po Dravskom-Prekomurskim odredom. Madžari (Bijela garda) odstupajo u neredu te ostavljaju znatni ratni plijen, a osobito nekoliko teških ratnih oružja sa vecjom množinom municije. 5 5 Dne 12. in 13. avgusta je izvedena okupacija Prekmurja s strani Dravsko–Prekmurskega odreda. Madžari (Bela garda) se umikajo v neredu in zapušcajo pomemben vojni plen, še posebej nekaj težkih vojnih orožij z vecjo kolicino streliva – neuraden prevod Deli Savske divizije, med njimi tudi prekmurska, hrvaška in primorska prosto-voljna legija, ki so zasedli spodnje Prekmurje z Lendavo, pa v celoti prodrejo iz smeri Murskega Središca proti Kobilju. General Rudolf Maister je 36. pehotni polk in njegovega poveljnika podpolkovnika Vladimirja Uzorinca še posebej pohvalil za požrtvovalnost pri bojih okrog Dravo-grada in Maribora. Polk je imel svoj sedež v Varaždinu in 30. 4. 1920 je prevzel celoten prekmurski odsek. Kasneje se je v Murski Soboti nastanila (v prostorih bivše avstro-ogrske konjušnice, neposredno ob Szaparyijevem gradu) 5. ceta 2. bataljona tega polka. Leta 1937 je bil poveljnik cete kapetan II. stopnje Uglješa Košutic. Slovesnost ob zasedbi Prekmurja v Beltincih V Beltincih je bila 17. 8. 1919 osrednja slovesnost ob prikljucitvi Prekmurja h Kra-ljevini SHS. Zbralo se je okrog 20.000 ljudi iz vsega Prekmurja. Poveljnik podpol-kovnik Vladimir Uzorinac je predal vojaško oblast civilni upravi, ki jo je vodil civilni komisar za Prekmurje Srecko Lajnšic. Ta je razglasil tudi jugoslovansko upravo v Prekmurju. Po prikljucitvi Prekmurja h Kraljevini SHS in organizacija upravnega aparata Zasedeno Prekmurje še ni imelo dolocenih mej, zato je zacasno ostalo pod voja-ško upravo, h kateri je bil kot civilni komisar dodeljen dr. Srecko Lajnšic. Sprva je uradoval v Gornji Radgoni (12. 8. 1919–27. 9. 1919), 6. 9. 1919 pa se je preseli v Mursko Soboto. Dolnjo Lendavo je upravljal namestnik civilnega komisarja dr. Jožef Kocar iz Skakovec. Po zasedbi je prišlo do upravne odcepitve južnega (spodnjega) Prekmurja k hrvaškemu delu države, kar postane znano kot Preko-murska afera. Vojska je namrec uradne zadeve prepustila hrvaški civilni upravi. Po protestu prekmurske deputacije 29. avgusta v Beogradu je Ministrstvo za zunanje zadeve poslalo deželni vladi Slovenije odredbo, po kateri naj tvori ves zasedbeni teritorij Prekmurja do ustavne ureditve upravno celoto, ki bo pod vodstvom civilnega ko-misarja. Dne 2. 9. 1919 je celotno Prekmurje na osnovi omenjene odredbe prešlo v gospodarski in politicni sestav tedanje Slovenije. Konec oktobra leta 1919 so vsi upravni organi delali že pod novo oblastjo Kralje-vine SHS. Po vzpostavitvi jugoslovanske uprave se je dr. Lajnšic vrnil v Maribor na položaj okrajnega glavarja, vodstvo civilnega komisariata pa je prevzel Bogo-mil Berbuc, ki pa je zaradi posledic italijanske internacije kmalu umrl - 9. 5. 1920. Tretji civilni komisar je bil Gašper Lipovšek. Na tem položaju je ostal do ukinitve civilnega komisariata 31. 5. 1921. Notranje ministrstvo Kraljevine SHS je 1. 6. 1921 ustanovilo Okrajno (srezko) glavarstvo za politicni okraj Prekmurje s sede-žem v Murski Soboti in ekspozituro v Dolnji Lendavi. Lipovšek pa je prevzel novo zadolžitev okrajnega glavarja. Glavar je mesecno opravljal po en uradni dan v Gornji Lendavi in Križevcih ter na Cankovi, namestnik iz Lendave pa v Beltincih in Dobrovniku. Dobrovnik-Dobronak leta 1920, trgovina z mešanim blagom (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) Glavna ulica Dobrovnika leta 1920 (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) RAZMEJITEV Z MADŽARSKO Meje Prekmurja z Madžarsko so bile v grobem dolocene 9. 7. 1919, ko je vrhovni svet peterice sprejel predlog teritorialne komisije z mejo o razvodnici med Muro in Rabo. Prekmurje je bilo dodeljeno Kraljevini SHS, Ogrska pa je dobila Porabje z okrog 6 000 Slovenci. Na predlog jugoslovanske delegacije dne 16. julija je Vrhovni svet 1. avgusta dovolil, da je vojska Kraljevine SHS zasedla Prekmurje v odobrenih mejah. To se je zgodilo, kot smo že podrobno opisali v prejšnjih pogla-vjih, 12. 8. 1919. V diplomatskem boju za prikljucitev Prekmurja h Kraljevini SHS je pomembno vlogo odigrala številcna delegacija (med njimi priznani srbski geograf in akademik Jovan Cvijic) Kraljevine SHS. Pri tem so izstopali njeni slovenski clani, posebej izvedenca za Prekmurje - Prlek dr. Matija Slavic (po babici Prekmurec) in dr. Fran Kovacic, filozof, teolog in zgodovinar, rojen v Veržeju. Kot velika poznavalca sta s svojo interpretacijo narodnostnih, jezikovnih, zemljepisnih, gospodarskih, poli-ticnih in zgodovinskih razmer v Prekmurju pomembno vplivala na odlocitev Vr-hovnega sveta konference, da se Prekmurje prikljuci Kraljevini SHS. Dobrovnik leta 1920, središce vasi v Kraljevini SHS (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) Mirovna pogajanja med zavezniki in Ogrsko so se zavlekla zaradi proletarske revolucije na Madžarskem. Šele po padcu revolucionarne vlade so zavezniki 16. 2. 1920 izrocili besedilo mirovne pogodbe, ki je bila podpisana 4. 6. 1920 v Tria-nonu in ratificirana 15. novembra istega leta v madžarskem parlamentu v Budim-pešti. Ratifikacija mirovne pogodbe je znatno pripomogla k ustalitvi razmer v Prekmurju. Porocilo zavednega zaupnika o stanju na Madžarskem leta 1921 Peta orožniška ceta iz Murske Sobote je 10. 4. 1921 poveljniku 2. orožniškega bataljona v Mariboru poslala zaupno sporocilo (Porocilo z Ogrskega) o splošnih in varnostnih razmerah na Madžarskem. Konspirativni podatki s terena razkrivajo med drugim tudi mocno propagandno dejavnost glede vrnitve Karla I., zadnjega avstro-ogrskega cesarja, ki pa je umrl naslednje leto (1. 4. 1922) na otoku Madeira (Portugalska), kamor so ga pregnali. Komandantu 2. orožniškega bataljona v Mariboru Potom zavednega zaupnika sem doznal sledece, kar mi je v cast porocati: 1. Exkralj Karol zapustil je Ogersko dne 5. t.m. v spremstvu ogerskih gro-fov. Ljudstvo mu je povsod delalo ovacije. 2. Ogri so poklicali pod orožje dva nova letnika in sicer letnik 1900 in 1901, razpustijo pa letnik 1897. Poklicejo le kmete in poljedeljce. Drugih delav-cev niso vpoklicali. 3. V Jännersdorfi je 25 vojakov in 15 orožnikov. V Sv. Gothardu sta dva voda z mitraljezi, dva voda pehote. V Kermendinu sta dva bataljona pe-hote. V Salaegerseku je en bataljon pešadije. Neznani fotograf - tromejnik, Trdkova 30. 5. 1924. Major Jakob Sagadin in srezki nacelnik Gaš-per Lipovšek. Jakob Sagadin na levi je bil v casu med 1919 in 1925 komandant 5. orožniške cete v Murski Soboti. Okrog leta 1926 je napredoval v cin orožniškega podpolkovnika. Tromej-nemu kamnu je mesto, na katerem stoji, dolocila in potrdila razmejitvena komisija 31. 5. 1924. Na vsaki strani troploskovne piramide je vzidan grb ene od treh mejnih držav ter letnica podpisa mirovne pogodbe. Z Avstrijo 10. 9. 1919, z Madžarsko 4. 6. 1920. (vir: PAM-1524, Lipovšek Gašper, arhivska škatla) Delo razmejitvene komisije Prekmursko mejo, doloceno s podpisom trianonske pogodbe, je bilo treba na-tancneje dolociti na terenu. Konec avgusta leta 1921 je zacela delovati medna-rodna razmejitvena komisija. Njeni clani so bili: predsednik: podpolkovnik Cree iz Anglije; clani: podpolkovnik Marminia iz Francije, podpolkovnik Valvasori iz Italije, pod-polkovnik Janagava z Japonske ter predstavnika Kraljevine SHS in Madžarske. Na seji v Varaždinu je razmejitvena komisija 9. 11. 1921 razglasila trianonsko crto na osnovi trianonske pogodbe. Tako doloceno mejo so morale priznati še jugoslovanske in madžarske oblasti. Na osnovi dela komisije na terenu in njenih ugotovitev so jugoslovanske vojaške posadke in orožniki zapustili vecinsko mad-žarske vasi, Somorovce in Jošec (blizu Domanjševcev). Prav tako so jugoslovan-ske oblasti zapustile Bonisdorf in Kalch, vecinsko nemški vasi (danes Avstrija), ki so ju imeli dotlej v zasedbi. To je bil zadnji popravek glede dokoncne meje med Kraljevino SHS in Avstrijo. Nemška Apaška kotlina je tako ostala v Sloveniji, Radgonski kot (slovenske vasi Poterna, Žetinci, Dedonci, Zenkovci, Slovenska gorica, Stara-nova vas in mesto Radgona) pa v Avstriji. Boj za jugoslovansko-madžarsko mejo v Prekmurju pa še ni bil koncan. Delo obmejne komisije so spremljali številni incidenti ob meji, vpadi madžarskih vojaških enot in cet vstajnikov, ki niso bile pod kontrolo madžarskih upravnih oblasti. V mnogih obmejnih vaseh, kamor je prihajala mednarodna raz-mejitvena komisija, je domace prebivalstvo pripravilo (tudi pod vplivom madžar-ske propagande) demonstracije v prid Madžarski. Predsednik Cree je na skupni seji razmejitvene komisije 14. 11. 1921 predlagal, da bi 27 obcin (vasi) ob madžarski meji odstopili Madžarski. Predlog je bil po daljših proceduralnih postopkih zavržen šele na zadnji stopnji, na veleposlaniški konferenci v Parizu 10. 11. 1922. Neznani fotograf - tromejnik, Trdkova 30. 5. 1924. Clani mednarodne razmejitvene komisije z vojaškima predstavnikoma obeh vpletenih strani. Z leve proti desni: generalmajor Giovanni Val-vassori (Italija); brigadni general Vojin Colak-Antic (1877–1945) (Kraljevina SHS) od leta 1921 do leta 1923 komandant 2. konjeniške divizije in komisar Kraljeve vlade za razmejitev z Madžar-sko - med letoma 1923 in 1927 je opravljal vlogo vojnega odposlanca v Bukarešti, ki je leta 1927 napredoval v cin divizijskega generala; podpolkovnik David Cree (Anglija); podpolkovnik Maurice Marminia (Francija) in generalmajor Karoly Vassel (Madžarska). (vir: PAM-1924, Lipov-šek Gašper, arhivska škatla). OROŽNIŠTVO V KRALJEVINI SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV - JUGOSLAVIJI6 6 https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/zgodovina-in-razvoj#II 7 https://www.vreme.com/cms/view.php?id=292556 https://www.vreme.com/g/images/292556_ZANDARI1.jpg Orožniki – žandarji Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske smo Slovenci v novo-nastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) vstopili s svojimi varnost-nimi silami. Leta 1918 so orožniki in policijski stražniki že sodelovali s slovensko vojsko in pod vodstvom generala Rudolfa Maistra zagotovili, da sta severna Šta-jerska in južna Koroška ostali v Sloveniji. Vsi orožniki v novi državi niso obdržali službe. Narodna vlada SHS v Ljubljani je prevetrila tako vrste orožnikov kot stražnikov in odpustila vse, ki niso bili slovan-skega porekla. Odpušcene Nemce, Italijane in Madžare so vecinoma nadomestili slovenski fantje, ki so prišli iz Trsta, z Goriškega in iz Istre. Orožniki so morali zapriseci: »Jaz (ime in priimek) prisegam na vsemogocnega Boga, da bom vrhovnemu poveljniku narodne oborožene sile kralju Srbov, Hrva-tov in Slovencev, Aleksandru Prvemu, zvest, iz vse duše vdan in pokoren; da bom kot orožnik (orožniški castnik) v službi javne varnosti, reda in miru vestno in zvesto izvrševal svoje dolžnosti po ustavi, zakonih, pravilih in nalogih predstojni-kov in službenega oblastva in da bom cuval uradno tajnosti. Tako mi Bog poma-gaj.« (Celik, 2001: 90). Žandar Kraljevine Jugoslavije – paradna uniforma7 Tudi v kraljevini ostaja orožništvo najštevilcnejši varnostni organ med službami, ki skrbijo za notranjo varnost države. In tako kot v Avstro-Ogrski sta za orožništvo skrbeli dve ministrstvi: Notranje ministrstvo in Ministrstvo za vojsko in mornarico. Prvo je odlocalo o uporabi orožništva, strokovnem usposabljanju in opremljanju, drugo pa je bilo pristojno za disciplino, osebna razmerja, vojaški pouk in oboroži-tev. Orožniške uniforme so bile izdelane iz takrat uveljavljene tkanine, imenovane coja, in so bile olivno sive barve. Od vojaških so se razlikovale le v naramnih epoletah, cinih in našitih trakovih na levem rokavu, ki je bil pri nižjih castnikih srebrne barve, pri višjih pa zlate. K uniformi sta spadali tudi dve vrsti pokrival: kapa »šajkaca« in »šapka« (kapa s šcitnikom). Ravno tako kot v casu Franca Jožefa I. je orožnik za poroko potreboval dovoljenje ministra oziroma predstojnika. Le manjšina orožnikov je bila porocena, saj so bili pogoji za pridobitev dovoljenja strogi. Foto3 Poroka orožniškega podnarednika Antona Suhadolnika (orožniška postaja Gornji Petrovci) s Karolino Jakic iz Markovcev. Na dvorišcu gostilne Štefanec v Šalovcih 27. marca 1940. Prva uredba o porokah castnikov iz leta 1923 je med drugim dolocala: »Orožniški podcastniki, kaplarji in stalni orožniki se lahko porocijo po koncanih osmih letih službe v orožništvu ... Pripravniki orožništva se kot poroceni ne sprejemajo niti se ne morejo porociti. Poroko orožniškim podcastnikom, kaplarjem in stalnim orož-nikom lahko odobri komandant celotnega orožništva (brigadni, pozneje polkovni general s sedežem v Beogradu). Orožniški podcastnik in kaplar ali stalni orožnik, ki se poroci brez odobritve pristojnih organov, je odpušcen iz orožništva.« Pozor-nost je bila usmerjena tudi na nevesto. Ta je morala biti iz dobre družine, moralno neoporecna itd. Predpisi o orožništvu8 8 Povzeto po diplomskem delu: Karierni sistem v žandarmeriji Kraljevine Jugoslavije, april, 2011 Alen Gamser https://dk.um.si/Dokument.php?id=22550 Ministrski svet kraljevine SHS je 26. februarja 1919 sprejel Uredbo o formaciji, opremi, podrocju, dolžnostih in pouku orožništva. Zakon o orožništvu je ugledal luc 25. decembra 1921, ko je zakonodajni odbor Narodne skupšcine obravnaval uredbo o orožništvu in jo nekoliko spremenil in dopolnil. Zakon je obsegal 120 strani, v temelju je povzel uredbo, ki jo je na podlagi izkušenj vsebinsko obogatil. (Celik 2001) Sestavljen je bil iz devetih poglavij. Tretje poglavje govori o razmerju orožništva v službi in o dolžnostih. V tem po-glavju je bila objavljena tudi nova dolocba, kdaj sme orožnik uporabiti orožje. To je bilo dopustno v petih primerih, in sicer, ce bi: - od sebe ali drugega odbil namerjeni udarec, - obvladal upor, - preprecil beg nevarnih hudodelcev, - preprecil beg sumljivih oseb na državni meji, - preprecil beg skupini vojaških begunov. Strelno orožje se je lahko uporabilo le, ce se drugace ni dalo odvrniti napada, po možnosti pa nož ali sabljo. Paziti so morali, da ob uporabi orožja ne trpijo nedolžni ljudje. Zakonska podlaga in navodila za opravljanje dela so bili kazenski zakon in drugi zakoni (Zakon o zašciti javne varnosti in reda v državi, Zakon o tisku, vojaški kazenski zakonik in prirocnik za delovanje orožnikov z naslovom Žandarmerijski predpisi kot ucni pripomocek za poskusne orožnike, vodje patrulj, kakor tudi za vse ostale orožnike). Prirocnik je bil sestavljen iz treh delov, pripravilo pa ga je osrednje orožniško poveljstvo. Gradivo ni bilo objavljeno v Uradnem listu, pac pa izdano v knjižni obliki. Nekaj izvodov so prejele enote, druge pa so pokupili samo orožniki. Temeljna naloga orožništva je bila zatiranje kriminalitete vseh vrst. Postopoma se je izoblikovalo šest podrocij orožniškega delovanja: - zatiranje kriminalitete v pravem pomenu besede, - vzdrževanje javnega reda in miru, - skrb za varnost cestnega prometa, - državna zašcita, - pomoc pri varovanju državne meje, - druge naloge.(Celik 2008). Leta 1919 je bilo na obmocju posameznih okrajev, politicnih ekspozitur in v Prek-murju skupaj 258 orodniških enot: Brežice 11, Celje 21, politicna izpostava Cer-knica 7, Crnomelj 8, Kamnik 12, Kocevje 15, Konjice 5, Kranj 15, Krško 14, Litija 11, Ljubljana 21, Ljutomer 8, Maribor 28, politicna ekspozitura Mozirje 4, Novo mesto 14, Ptuj 23, Radovljica12, Slovenj Gradec 12 in Prekmurje 17. Pod slovensko oblast sta takrat spadala tudi okraja Borovlje z 21 postajami in Velikovec z 22 orožniškimi enotami. Ce upoštevamo še ti dve enoti, je bila tedaj na slovenskem ozemlju skupaj tri sto ena orodniških postaja. Leta 1921 je slovensko orožništvo obsegalo eno brigado, dva bataljona, devet cet, petindvajset vodov in 276 postaj, od katerih so bile tri zacasne. Ozemlje je obsegalo 16.683 kvadratnih kilometrov in je štelo 1.056.464 prebivalcev. Postaja je obsegala približno 59 kvadratnih kilometrov in je štela približno 3 828 prebival-cev. Najmanjša je bila ceta, ki je imela vodstvo v Murski Soboti. Štela je dva voda, v Murski Soboti in Dolenji Lendavi. Murskosoboški vod je imel devet postaj: Gornja Lendava, Križevci, Markovci, Murska Sobota, Puconci, Sveti Jurij, Šalovci, Tišina in Trdkova. Drugi vod v Dolenji Lendavi je imel devet postaj: Beltinci, Bogojina, Crenšovci, Dobrovnik, Dolina, Dolenja Lendava, Gertjanoš, Motvarjevci in Turni-šce. (Celik 2001) Število in organiziranost orožniških postaj v Pomurju; srez Lendava 1918 do 1941 Srez je kratica za najvišjo lokalno-upravno oblast-okraj. Glede na površino 339 kvadratnih kilometrov je bil lendavski srez med najmanj-šimi v Dravski banovini. Leta 1931 je tu živelo 37.353 prebivalcev, kar je pov-precno 110 ljudi na kvadratni kilometer. Najbolj gosto so bile naseljene obcine Turnišce, Odranci in Crenšovci. Tu je v povprecju živelo 170 ljudi na kvadratni kilometer. Najmanj pa na ozemlju obcin Dobrovnik, Bogojina in Genterovci, le 70 ljudi na kvadratni kilometer. Srez Dolnja Lendava z oznacenimi orožniškimi postajami 1919–1941 (vir: Zgodovina pomurske policije in orožništva, 2014, stran 73) SEZNAM OROŽNIŠKIH POSTAJ V SREZU LENDAVA Dobrovnik Orožniško postajo so ustanovili leta 1919. Ukinjena je bila 6. 4. 1941. Znana komandirja postaje sta bila: - orožniški narednik II. razreda Miha Eržen, 1922–1926 in - orožniški narednik Matija Štefe, 1938–1941. Orožniška postaja je imela pristojnosti za kraje: Dobrovnik, Bogojina (po letu 1930), Filovci (po letu 1930), Strehovci (po letu 1930), Kamovci (po letu 1930) in Jošec (Szentistvanlak), ki leta 1921 pripade Madžarski. Kobilje Orožniška postaja je bila ustanovljena leta 1922. Ukinili so jo leta 1929. Leta 1922 je bil komandir postaje orožniški podnarednik Miha Eržen. Orožniška postaja je imela v tem casu pristojnost za kraja Kobilje in Bukovnica ter Motvarjevce med letoma 1922 in 1929. Motvarjevci (Mrtvarjevci) Orožniška postaja je bila ustanovljena leta 1919. Ukinjena je bila 6. 4. 1941. Od leta 1922 do leta 1929 postaja ni delovala. Zacasno pristojnost postaje je pre-vzela orožniška postaja v Kobilju. Znani komandirji postaje so bili: - orožniški podnarednik Miha Eržen, 1919–1922, - orožniški narednik Risto Bajalo, 1935–1936 in - orožniški narednik Miha Obilcnik, 1937–1941. Orožniška postaja je imela pristojnost za kraje: Bukovnica, Kobilje in Motvarjevci. Turnišce Orožniška postaja je bila ustanovljena leta 1919. Ukinjena je bila 6. 4. 1941. Znani komandirji postaje so bili: - orožniški narednik Martin Korošec, 1919–1922, - orožniški narednik Rupert Nekrep, 1922–1925, - orožniški narednik Franc Trbižan, 1935–1940 in - orožniški narednik Plesnicar, 1940–1941. Orožniška postaja je imela pristojnost za kraje: Brezovica; Genterovci (po letu 1922), Gomilica, Mala Polana, Lipa, Nedelica; Radmožanci (po letu 1922), Ren-kovci in Turnišce. (Izpis iz knjige Zgodovina pomurske policije in orožništva (2014), stran 61) Fokovci Orožniško postajo so ustanovili leta 1919. Ukinjena je bila 6. 4. 1941. Znani komandirji postaje so bili: - orožniški narednik II. razreda Ivo Bezjak, 1926–1928, - orožniški narednik II. razreda Josip Mohoric, 1928–1930, - orožniški narednik Valentin Hlodnik do leta 1937, - orožniški narednik Božidar Radešic, 1937–1939. Financna kontrola (stran 92, Zgodovina pomurske policije in orožništva, 2014) Financna kontrola je bila od leta 1919 do leta 1941 oborožena financna straža oziroma financna policija Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije. Pogovorno so ljudje za pripadnike moštva uporabljali izraz financarji, glede na barvo uniforme iz leta 1924 pa tudi zelenci. V Prekmurju so jim rekli financarge. Srez Dolnja Lendava Oddelki financne kontrole so bili v Dobrovniku, Kobilju, Dolnji Lendavi, Pincah in Beltincih. V Dolnji Lendavi je financna služba (Penzügyörseg) zacela delovati že leta 1852. Konec 19. stoletja je nadzirala 512 žganjarn, 184 mer za pijace, 148 majhnih prodajaln tobaka, 2 prodajalni smodnika, 15 prodajaln znamk itd. Policija v kraljevini (stran 83, Zgodovina pomurske policije in orožništva, 2014) Policija (stražništvo, detektivi in policijsko uradništvo) je bila del tedanje uniformi-rane, hkrati tudi civilne varnostne organizacije. Policija Kraljevine SHS (kasneje Jugoslavije) je nasledila kompleksen organizacijski sistem treh nekdanjih držav, Srbije, Avstro-Ogrske in Crne gore. Kar nekaj let je trajalo, da se je institucija policije v okviru Ministrstva za notranje zadeve stabilizirala in poenotila. Pojmovno je izraz policija takrat obsegal to, kar smo do nedavnega poznali kot organ za notranje zadeve, danes pa kot Policija in Ministrstvo za notranje zadeve. Osnovna naloga policije (stražništva) je bila skrbeti za javni red in mir, varovanje pomembnih institucij in ljudi, del službe pa se je ukvarjal z detektivskim delom. V Sloveniji so bile v tem casu policijske enote (skupaj z uradništvom), razporejene po vecjih mestih in obmejnih (glavnih) carinarnicah. Policijski stražniki so bili v Prekmurju le kratek cas (v resnici jih niso potrebovali) od leta 1919 do leta 1921. Nadzorno službo so pa pri srezkih oblasteh (Murska Sobota, Lendava, Ljutomer) in na glavni carinarnici v Gornji Radgoni, kasneje tudi na Hodošu, opravljali poli-cijski uradniki in agenti. Milan Osterc ARHIVI SREZKIH NACELSTEV Arhiva srezkih nacelstev v Lendavi in Ljutomeru sta bila v casu druge svetovne vojne izgubljena ali unicena, zato manjkajo podrobnejši opisi orožniških postaj iz teh upravnih enot, kljub vsemu pa bom poskušal prenesti gradiva.9 9 Pri zbiranju podatkov sem se naslonil na knjigo Zgodovina pomurske policije in orožništva iz leta 2014. (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik – Dobronak) FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik – Dobronak Osnovna šola v Dobrovniku leta 1936 (FA Zavod za turizem in okolje Dobrovnik-Dobronak) Gozdna železnica Lendava–Bogojina Gozdna železnica Lendava-Bogojina je bila prometna pot za prevoz lesa od že-lezniške postaje Lendave do gozdov grofa Esterhazyja pri Bogojini. Esterhazi-jeve gozdove v okolici Bogojine, v katerih so rastli predvsem bukev, hrast in beli gaber, je izkorišcala delniška družba »Našicka, tvornica tanina i paropila d.d. Za-greb« iz Našic, ki je bilo drugo najvecje gozdnogospodarsko in lesnopredelovalno podjetje stare Avstrije v Slavoniji. Za izkorišcanje 3 300 hektarov gozdov so za-celi leta 1917 graditi gozdno železnico s tirno širino 76cm od železniške postaje v Lendavi proti Bogojini. Celotna dolžina preprosto grajene proge, prirejene za parno vleko, je bila 26,4km. Pri gradnji so uporabljali bukove in borove neimpreg-nirane pragove, na katere so pribili lahke tirnice, teže 9,5kg na tekoci meter. Družba Našicka, ki je izkorišcala gozdove, je na železnici uporabljala tri tri-osne parne lokomotive, ki so jih pripeljali iz Slavonije. Lokomotive so bile stan-dardnega tipa za ozkotirne železnice, narejene leta 1900 v tovarni Kraus & Co v Linzu. Kurili so jih z lesom ali ogljem. Obicajno sta obratovali dve lokomotivi, tretja pa je bila v rezervi. Tovorni vagoni so bili klasicni leseni gozdni vagoni, gipi in rame, kakršne so ta-krat uporabljali na ozkotirnih gozdnih železnicah, z lesenimi rocnimi zavorami, nevzmeteni in z maloštevilnimi kovinskimi deli. Na rame so naložili do 16mł po-len, tehnicni les, dolg do 8 metrov pa so nalagali na gipe. Tovorni vlaki so vozili predvsem podnevi, ponoci le redkoma. Obicajno sta vsak dan peljala po dva vlaka v gozd in nazaj. Gozdna železnica se je zacela pri kilo-metru 92,4 državne železnice pri postaji v Lendavi. Tu je bilo tudi skladišce lesa in rampa za pretovarjanje na normalnotirne vagone. V zacetku so les iz Lendave vozili na žago v Našice. Leta 1929 pa so pri skladišcu na postaji v Lendavi posta-vili novo parno žago z enim polnojarmenikom in šestimi krožnimi žagami. Leta 1937 se je proga koncala pri kilometru 20,6 državne železnice, kjer je bila tudi koncna postaja z izogibališcem. Na progo pa se je navezovalo še vec stran-skih odcepov, in sicer: - km 4,935; odcep A dolžine 1,030 km, - km 5,632; odcep B dolžine 0,985 km, - km 20,316; odcep C dolžine 2,472 km, - km 20,304; odcep D dolžine 1,326 km, - km 16,00; odcep v smeri proti Kobilju, a dolžina ni znana. Na odcepih C in D so bila izogibališca dolga po 50 metrov, namenjena srecevanju (križanju) vlakov. Prvo izogibališce enake dolžine pa je bilo že na zacetku proge pri Lendavi pri kilometru 1,405. V letih 1928 in 1929 so zgradili še en odsek gozdne železnice od Lendave proti Murski šumi po nasipu reke Ledave mimo naselja Pince Marof do soto-cja Ledave in Mure. Odsek je bil dolg 12 kilometrov. S tem odsekom in prejšnimi (Lendava-Bogojina) je bilo v Prekmurju v celoti kar 38,4 kilometrov gozdnih že-lezniških prog. Gozdne proge so obratovale do konca druge svetovne vojne. Po vojni prog niso vec uporabljali. Za obratovanje žage v Lendavi so zaceli voziti les po cestah s to-vornjaki. Od gozdne železnice danes ni ostalo nicesar, razen nekaj poraslih ostankov tras železniške proge, sicer pa so na drugih trasah po vojni zgradili goz-dne ceste. Našicka leta 1917 Gozdna železnica (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) Nekateri potomci takratnih žandarjev se spominjajo svojih prednikov. Zato sem zbral tudi zgodbe o ljudeh, ki so delali v okrožju Dobrovnika, pricevanja njihovih sorodnikov in tistih, ki se teh casov spominjajo. ZGODBA ŽANDARJA Božidar Radišic 1892 – 1949 Prva zgodba je zgodba Slavice Birsa, ki mi je dala na voljo fotografije in mi opisala življenje in delo njenega oceta orožnika Božidarja Radišica. Oce Radašic je bil rojen leta 1892 v Krnjeuši v današnji Bosni in Hercegovini, svojo poklicno pot pa je zacel na orožniški postaji Kobilje. Božidar je bil vojak prve svetovne vojne, kot vojni ujetnik je preživel tudi taborišce v Sibiriji, vendar se je vrnil živ. V Kobilju je spoznal Trajber Rozalijo, kjer sta se tudi leta 1926 porocila. Božidar Radišic je bil veckrat povišan, glede na razlicne kraje rojstva otrok, pa vidimo, da je bil pogosto premešcen in se je z družino tudi precej selil. Leta 1927 se je zakoncema rodil sin Zdravko, ki pa je kmalu po rojstvu umrl. Rojen je bil v Križevcih v Prekmurju, kjer je bila leta 1928 rojena tudi hcerka Milica. Leta 1930 se je v Turnišcu rodil sin Branko Radišic. Leta 1938 se je v Selu rodila Slavica Radišic, kasneje porocena Birsa. Po rojstvu otrok lahko sklepamo, da se je družina tudi pogosto selila iz kraja v kraj. Božidar Radišic je bil razgledan in uspešen mož, saj je veliko let vodil razlicne orožniške postaje, kot je razvidno iz naslednjih fotografij in opisov. Leta 1941, ko je Madžarska zasedla Prekmurje, se je družina vrnila v Kobilje, kjer so stanovali kot podnajemniki. Kljub pozivom madžarskih oblasti po okupaciji Prekmurja leta 1941, naj se orožniki bivše kraljevine aktivirajo v novi ureditvi, se na ta poziv Radišic ni odzval. V casu okupacije Madžarske je bil nekajkrat klican na orožniško postajo v Dobrovnik, kjer so ga prepricevali, naj vstopi v njihove vrste. To je odklonil, zato so ga veckrat tudi pretepli. Po pripovedovanju Slavice Birsa so madžarski orožniki njenega oceta skoraj ubili. Eden od madžarskih orož-nikov, ce ne celo njihov komandir, mu je poslal sporocilo, naj se skrije, ker ga bodo v naslednjih dneh poiskali in ustrelili. Božidar Radišic se je uspešno skrival in tudi preživel. Kasneje se je zaposlil v Nafti Lendava in s placo preživljal svojo družino. Prvi pisni dokument o obstoju lovske družine Kobilje je iz leta 1946, in sicer zapi-snik z dne 27. avgusta 1946, v katerem je navedeno, da je lovska družina Kobilje imela deset clanov. Starešina lovske družine je bil takrat Božidar Radišic, tajnik pa Viljem Gjerek, kot piše na spletni strani Obcine Kobilje. Lovska družina Kobilje je v tistih casih gospodarila z lovno površino velikosti 1 830 hektarjev in je obse-gala del KO Kobilje in del KO Motvarjevci. Gospodarili so pretežno z malo divjadjo, leta 1947 pa so uplenili tudi prvega jelena – v »Krancovi žacki«. Lovska družina Kobilje je v tej obliki organiziranosti delovala vse do leta 1956, ko so na obmocju OZL Murska Sobota razpustili vecino lovskih družin, med njimi tudi Lov-sko družino Kobilje. Božidar Radišic je leta 1948 zbolel zaradi raka na sapniku in leta 1949 v Kobilju tudi umrl. Gospa Slavica Radišic, porocena Birsa, se je s svojim možem Bogdanom in nje-govo družino iz Kamovcev preselila v Ankaran, kjer živi še danes in še vedno ohranja stike s svojimi prekmurskimi sorodniki, predvsem tistimi v Kobilju. Božidar Radišic Božidar Radišic sedi prvi z leve, zraven njega je sin Branko, rojen leta 1930 in pa sodelavci, verjetno iz orožniške postaje Fokovci. Vodje orožniških postaj murskosoboškega okraja. (Moj tata stoji na levi strani.) Žandarji, ki so lovili znanega prekupcevalca (rapcisarja). Vodja akcije Božidar Radišic stoji zra-ven kriminalca na desni. (Tata mi je pripovedoval, kako so se trudili, da so ujeli rapcisarja, ker je bil nevaren in zvit.) Žandarji s kolesi iz orožniške postaje Križevci. (Moj tata je drugi z leve.) Komandirja iz orožniške postaje Selo in Križevci. (Moj tata in brat Branko na motorju.) Žandarji iz orožniške postaje Selo in Križevci. (Vse fotografije v arhivu Slavice Birsa, hcerke Božidarja Radišica.) Drago Ribaš ORGANIZIRANOST OROŽNIŠKIH POSTAJ V CASU MADŽARSKE ZASEDBE V PREKMURJU 1941–1945 Razmere na levi strani reke Mure »Ce ješ madžarski kruh, boš govoril madžarsko!« Prekmurje sta 6. 4. 1941 zasedli 101. in 125. nemška divizija iz sestava 2. armade, ki sta imeli zbirno mesto v okolici Radgone. Odpor jugoslovanske vojske je bil le neznaten, prebivalci obmejnih vasi in predstavniki Kulturbunda pa so nav-dušeno pozdravili nemške vojake. A razmere so bile zgolj prehodne, saj je bilo Prekmurje doloceno kot madžarsko zasedbeno podrocje. Dne 15. 4. 1941 je prišla madžarska predhodnica, 16. 4. pa je vkorakal v Mursko Soboto 2. körmendski bataljon V. pešadijska polka iz Szombathelyja, pod povelj-stvom polkovnika Józsefa Radvanya. Istega dne so jim Nemci na prireditvi v Mur-ski Soboti svecano predali oblast v Prekmurju. Ostali so le v obcinah ob zahodni meji, kjer je živelo nemško prebivalstvo. Dne 10. 6. 1941 je bilo dokoncno odlo-ceno, da pripadajo vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice Nemciji, osta-lemu nemškemu prebivalstvu v Prekmurju pa je bilo dovoljeno, da se preseli na ozemlje rajha. Uvedena je bila vojaška uprava z dvema vojno-upravnima poveljstvoma, v Murski Soboti in Lendavi. Vojaška uprava je bila organizirana tako, da je pomenila vme-sni korak k popolni vkljucitvi zasedenih ozemelj v madžarsko administrativno raz-delitev, z namenom cimprejšnje vzpostavitve stanja pred koncem oktobra 1918. To je v praksi pomenilo odstranitev vseh sledov 22-letne jugoslovanske uprave v teh krajih ter postavitev temeljev za njeno pomadžarjenje. Razglednica Dobrovnika leta 1941 (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) Dobrovnik leta 1942 (FA Zavod za okolje in turizem Dobrvnik-Dobronak) Organizacija okupatorske oblasti Od vseh treh okupatorjev so Madžari najkasneje uvedli civilno upravo, šele 15. 8. 1941. Obnovili so upravno-teritorialno razdelitev iz leta 1919, tako da Prek-murje ni bilo niti posebna upravna enota niti ga niso prikljucili k eni madžarski upravni enoti. Murskosoboški okraj so prikljucili Železni županiji s središcem v Sombotelju (Szombathely - pred vojno Sobotišce). Doljnelendavski okraj pa je bil prikljucen županiji Zala s središcem v Zalaegerszegu. Formalnopravno je mad-žarski okupator prikljucil Prekmurje kot del južnih pokrajin (Delvidek-Backa, Ba-ranja, Medžimurje) k Madžarski 16. 12. 1941. Zaradi vojne se civilna oblast ni veliko razlikovala od vojaške. V Murski Soboti so tudi do nadaljnjega ostali: poveljstvo 2. bataljona V. pešadijskega polka, dve strel-ski ceti in ena artilerijska v Rakicanu, vse skupaj podredjeno 3. korpusu v Szom-bathelyu. Po novi upravni razdelitvi, ki se je naslanjala na stanje z dne 31. 10. 1918, so bili okraji razdeljeni na obcine ali notariate. Notarji, ki jih je sedaj postavljal okrajni nadglavar, so bili uradniki s srednješolsko izobrazbo in posebno dveletno notar-sko šolo, ki so imeli na svojem ozemlju skoraj neomejeno oblast. Vodili so ma-ticne knjige, poravnavali manjše spore in izrekali kazni, opravljali civilne poroke in vrsto drugih obveznosti, ki so jim bile sproti naložene. Upravna razdelitev Prekmurja: županija Zala; okraj Dolnja Lendava, z veliko ob-cino Dolnja Lendava in notariati v Dolnjem Lakošu, Dolnji Lendavi - okolici, Bo-gojini, Turnišcu, Beltincih, Crenšovcih, Bratoncih in Nedelici; Železna županija: okraj Murska Sobota z veliko obcino Murska Sobota in notariati v Puconcih, Bo-doncih, Tišini, Gornji Lendavi, Martjancih, Murski Soboti, Murski Soboti-okolici, Prosenjakovcih, Pertoci, Petrovcih, Rogaševcih, Pecarovcih, Križevcih, Fokovcih in Cankovi. Soboškemu okraju so bili prikljuceni še kraji Velemér, Magyars-zom-bat in Godorhaza ter iz monoštrskega okraja Dankovci, monoštrskemu okraju pa so pripadle vasi Budinci, Cepinci, Trdkova, Dolenci, Šalovci in Hodoš. Prekmurje je spadalo v III. Orožniško okrožje s poveljstvom v Szombathelu. To se je delilo na tri orožniške okraje: - Szombathely, - Zalaegerzeg in - Veszprem. Za Prekmurce sta bila pomembna 1. in 2. okraj, kamor so, razdeljene med posa-mezna mestna orožniška poveljstva, spadale vse orožniške postaje, ki so jih v Prekmurju ustanovili Madžari v casu okupacije. Okraj Szombathely se je delil na tri mestna poveljstva. Vsakemu od treh povelj-stev sta pripadala dva orožniška voda s postajami kot najmanjšo formacijsko enoto: - Szombathely, - Sopron in - Murska Sobota (vod številka 1 in 2). Poveljstvo Murska Sobota: Vod številka 1 – postaje: Murska Sobota, Cankova, Gornji Petrovci, Tišina, Ro-gašovci, Grad in pomožna postaja v Serdici. Vod številka 2 – postaje: Prosenjakovci, Gornji Senik, Öriszentpeter, Krcica, Mo-nošter in Crete. Poveljstvo v Murski Soboti je vodil orožniški stotnik Jozsef Torbagyi. Okraj Zalaegerszeg se je delil na tri mestna poveljstva: - Zalaegerszeg (dva voda), - Nagykanizsa (trije vodi) in - Keszthely (dva voda). Poveljstvo Zalaegerszeg: Vod ševilka 2 – od 9 postaj so bile tri v nekdanjem lendavskem srezu: Dolnja Lendava, Dobrovnik in Beltinci. Poveljstvo v Zalaegerszegu je vodil orožniški stotnik dr. Mihaly Hegedus. Kmalu po vojni je ucitelj in kasnejši ravnatelj Miro Štubl iz Murske Sobote na osnovi pricevanj in lastnih zapisov sestavil seznam orožniških postaj v Prekmurju v casu madžarske okupacije. Pri imenu postaje so navedena imena madžarskih orožnikov, ki so se jih ljudje še spomnili. Pri nekaterih imenih so kratki opisi nji-hovih dejanj oziroma zlocinov. Podrobnejše opise najdemo v arhivskem gradivu iz zapušcine Mira Štubla, ki ga hrani Pomurski muzej v Murski Soboti in je nava-jan v nadaljevanju. Turnišce: Magy Janez - orožniški komandir je leta1944 dal ustreliti 9 oseb. Dobrovnik: Boroš Jenö je dal ustreliti dve osebi. ORGANI ZA NOTRANJE ZADEVE V FEDERATIVNI LJUDSKI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI IN SOCIALISTICNI FEDERATIVNI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI Narodna zašcita postane Narodna milica, ta pa del MNZ10 10 Povzeto po Zgodovina Pomurske policije in orožništva Ob ustanovitvi slovenske vlade 5. 5. 1945 je bilo ustanovljeno tudi Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), ki je bilo organizirano v 4 oddelkih: - obci oddelek, - personalni oddelek, - oddelek za narodno varnost in - oddelek za kazenske zavode. Obci oddelek je imel štiri odseke (pravni, upravni, statisticni in racunovodsko-ekonomski). Personalni oddelek je vodil podatke o zaposlenih na ministrstvu in odsekih za notranje zadeve; po okrožjih in okrajih. Oddelek za javno varnost je imel odsek za narodno milico, kriminalno preiskovalni oddelek in odsek za gasil-stvo. Milica (vir: Pomurje je gorelo modro: prva uniforma milicnika) Odsek za narodno milico, ki je nastal iz odseka za narodno zašcito, je imel pod-odseke za organizacijo, za varnostno milico in oskrbo. Ob koncu vojne je Naro-dna milica štela 18 000 clanov in je opravljala pomembne naloge tudi na voja-škem podrocju, kjer je razorožila vec kot 16 000 vojakov in oficirjev in zaplenila orožje in opremo ter ujela in usmrtila vec skrivacev, ustašev, Nemcev, cetnikov, v casu, ko je bilo že koncano zajetje okupatorskih armad na tem ozemlju. Narodna zašcita, ki je ime ohranila le na Primorskem, je štela 4 601 clana. Po prvi reorganizaciji je štela Narodna milica 8 193 milicnikov. Ob koncu reorganiza-cije naj bi bila ta številka 4 000, pri tem pa naj bi milica prevzela še varovanje industrije in rudnikov. Zaradi prenizke številke so organizirali pomožno narodno milico iz neplacanih prostovoljcev, ki so poleg rednega dela opravljali še dolžnost stražarjev v obratih (iz tega je kasneje nastala zavodska in industrijska milica). Pri pregledih v obmejnih obmocjih je Narodna milica sodelovala s KNOJ11-em. 11 KNOJ- korpus narodne obrambe Jugoslavije, zaledne partizanske enote, ki so po II. svetovni vojni prevzele varova-nje državne meje http://kokosar.com/ZZ-milica-1.jpg Reorganizacija MNZ12 12 Ministrstvo za notranje zadeve Po sprejemu ustave FLRJ 31. 1. 1946 so se na novo konstituirali organi oblasti. Tako sta bili v Ministrstvu za notranje zadeve združeni javna in državna varnost, OZNA se je preimenovala v Upravo državne varnosti (UDV), OZNA v Jugoslo-vanski armadi pa v Kontra-obvešcevalno službo Jugoslovanske armade (KOS JA). Enotno organizacijo MNZ v republikah je 29. 3. 1946 predpisal zvezni Mini-ster za notranje zadeve Aleksander Rankovic. Tako so MNZ sestavljali: - Uprava ljudske milice je imela odsek za javni red in mir, odsek za promet, odsek za gasilce, odsek za gospodarsko-financno službo in odsek za oskrbo; - obci upravni oddelek je imel obci odsek, odsek za državljanstva, odsek za maticne zadeve, odsek za potne liste in prijavno-odjavni oddelek, statisticni odsek, odsek za racunovodstvo in splošni odsek; - pravno-financni oddelek je imel odsek za zakonodajo, koordinacijski odsek in organizacijski odsek; - oddelek za kontrolo je imel odsek za splošne zadeve, odsek za Ljudsko milico in odsek za notranje zadeve; - personalni oddelek je imel odsek za kadre, administrativno-pravni odsek in odsek za šolstvo; - oddelek za preprecevanje kriminalitete je imel odsek za kazensko-preisko-valno službo, odsek za kriminalisticno tehnicno službo in odsek za preganja-nje špekulacije in gospodarske sabotaže; - oddelek za izvrševanje kazni je imel odsek za prevzgojo obsojencev, odsek za kazensko popravne zavode in zapore, odsek za zavode za prisilno delo, odsek za vojne ujetnike in ekonomsko racunovodski odsek; - UDV je bila kot posebna služba MNZ vezana na pomocnika ministra, ki jo je vodil glavni sekretar. Prvi odsek je pokrival Italijo in Avstrijo, drugi odsek je imel referat za ljudsko oblast (varovanje funkcionarjev in ustanov) in referat za mešcanske stranke, tretji odsek je imel referate za industrijo, vojaško indu-strijo, rudarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo in lesno industrijo, referat za finance, trgovino in oskrbo, cetrti odsek je pokrival arhiv, peti odsek je imel angleški referat, ameriški, francoski in referat za druge države, referat za nadzor meje in referat za Nemcijo, šesti odsek je imel referate za železniški, avtomobilski, tramvajski in letalski promet, upravo zapora, materialno-financni odsek in cen-tralni odsek za šifriranje. Narodna milica dobi tudi svoj prvi zakon Zakon o Narodni milici, sprejet konec leta 1946, je dolocal, da je Narodna milica vojaško organizirana in uniformirana, oborožena formacija, ki skrbi za varstvo javnega reda in mira, državljanov in premoženja. Zakon je poznal še prometno, gasilsko, industrijsko in zavodsko milico. Krajevni Ljudski odbori pa so lahko ustanovili pomožno Narodno milico za oprav-ljanje službe javnega reda iz državljanov, vojaških obveznikov. Pomožno Naro-dno milico sta vodila predsednik in tajnik Krajevnega ljudskega odbora, razen ce so izvajali naloge skupaj s splošno Narodno milico, takrat jih je vodila uprava Narodne milice okraja. Narodna milica je bila dolocena kot izvršilni organ državne uprave v ljudskih re-publikah in upravno teritorialnih enotah za varstvo javnega reda in mira, držav-nega, družbenega in zasebnega premoženja, varnosti ljudi in za podpiranje dr-žavnih organov pri zagotavljanju pravnega reda. Milica je bila organizirana strogo hierarhicno. Glavna uprava milice Federativne Ljudske Republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ) je bila pod Ministrstvom NZ FLRJ, kateremu so bila podre-jena MNZ ljudskih republik, okrožij in okrajev. Zakon je kot temeljno enoto Narodne milice dolocil postajo milice v mestu ali pa za eno ali vec vasi, ki jo je vodil komandir postaje, imenoval pa ga je minister za notranje zadeve republike. Postaje so bile neposredno podrejene Upravi narodne milice pri odseku za notranje zadeve okraja, ki je odgovarjal odseku za notranje zadeve okrožja, kjer je tudi bila Uprava narodne milice. Obe Upravi narodne milice (na okraju in okrožju) sta vodila šefa, ki ju je imenoval minister za notranje zadeve. Na republiški ravni je bila ustanovljena Uprava na-rodne milice, ki jo je vodil nacelnik, ki ga je imenoval minister za notranje zadeve republike sporazumno s predsednikom vlade ljudske republike. Zakon o Narodni milici je za šefe uprav Narodne milice na okraju in okrožju uvedel sistem dvojne odgovornosti. Za svoje delo so bili odgovorni šefom odsekov, od-delkov oziroma pozneje tajništva za notranje zadeve na okraju oziroma okrožju. Glede vojaških, formacijskih, organizacijskih vprašanj, glede discipline, vojaške in strokovne izobrazbe ter glede oborožitve so bili odgovorni nacelniku Uprave milice ljudske republike. Milica v Pomurju takoj po koncu vojne Zapisnik konference nacelnikov odsekov za notranje zadeve okrožij v državi, ki je bila dne 24. 6. 1945 v Ljubljani, ohranja podatke o številu milicnikov in koman-dirjev postaj po okrajih: okraj Število komandirjev Število milicnikov Murska Sobota 11 34 Gornja Radgona 9 24 Dolnja Lendava 8 22 Ljutomer 8 32 Na konferenci so porocali okrožni nacelniki o stanju v Pomurju o težavah, saj so se milicniki kot tudi nekateri komandirji vdajali alkoholu, niso opravljali dela dovolj vestno ali pa so bili odsotni in niso povedali, kje so bili. Podatek kaže tudi, kako slabo so bile zasedene postaje milice v tistem obdobju. Postaj je bilo po evidencnih podatkih 36 (sklepanje po številu komandirjev) in 112 milicnikov, torej le malo vec kot trije na eno postajo v povprecju, s tem da so bile postaje v mestih bolje zasedene. Okraji in okrožja niso imeli povsem enake upravno teritorialne razdelitve, kot jo imajo danes. V Pomurju so imeli štiri upravne enote. Tako so po pricevanju gospoda Kosa v okraj Gornja Radgona spadale tudi obcine Trate (Velka), Sveta Ana, Benedikt in Cerkvenjak. Postaje ljudske milice izven vecjih krajev so bile majhne, vcasih le z dvema milicnikoma in komandirjem, ki je bil podoficir. Na okraju sta bila nacelnik uprave milice in namestnik, ki sta bila oficirja in sta imela še enega ali vec milicnikov. Leta 1948 je bilo po podatkih MNZ v okrajih v Pomurju naslednje število milicnikov: Delovno mesto/okraj Dolnja Lendava Murska Sobota Gornja Radgona Ljutomer oficir 2 2 2 2 podoficir / 1 / 2 milicnik 6 6 6 4 civilna oseba 1 / / / zapori podoficir 1 / / / milicniki 2 3 4 1 postaje milice podoficir komandir 8 9 6 4 milicniki 19 52 40 24 Gozdna mi-lica milicnik 1 / / / Industrijsko-zavodska na-rodna milica 12 20 15 15 milicniki pri UDB 2 3 3 3 Iz gornje tabele je razvidno, da se je število milicnikov, podoficirjev in oficirjev na okrajih od leta 1945 bistveno povecalo. Gozdna milica je spadala pod okraj in pristojnost MNZ, vendar je izvajala specificne naloge varovanja gozdov. Industrij-sko-zavodska milica je bila pomožna milica, namenjena varovanju objektov dr-žavnega ali republiškega pomena. Na obmocju Pomurja so varovali skladišca goriva, na primer skladišce Jugopetrola v Murski Soboti, granitno industrijo Jo-sipdol, proizvodnjo nafte Dolnja Lendava, ki je bila 15. 8. 1951 z odlocbo MNZ ukinjena, milicniki pa so lahko postali varnostniki v teh podjetjih ali pa so prestopili v splošno milico. Dobrovnik leta 1960 (FA Zavod za okolje in turizem Dobrvnik-Dobronak) Milan Osterc POSTAJA LJUDSKE MILICE DOBROVNIK Postaja ljudske milice Dobrovnik je leta 1948 teritorialno pokrivala naslednja na-selja: Dobrovnik, Kobilje, Motvarjevci, Filovci, Bogojina, Bukovnica, Renkovci, Turnišce, Žitkovci, Strehovci, Filovske gorice, Dobrovniške gorice, Strehovske gorice. Število prebivalcev je bilo 8 000 na približno 115 kvadratnih metrov, po-staja je bila v zasebnih prostorih. Pokojni Jože Pintar je v svojem dnevniku zapisal, da je bil 19. aprila 1948 z Go-riškega razporejen na Postajo ljudske milice Dobrovnik, kjer je takoj zacel z de-lom. Dokument MNZ iz leta 1948 o postajah ljudske milice v okraju Dolnja Lendava. (Zgodovina pomurske policije in orožništva, 2014, stran 145) Po pricevanju Janeza Šabjana iz Dobrovnika je bil leta 1945 za komandirja Po-staje narodne milice postavljan Marjan, vendar se priimka ne spomni. Komandir je imel ženo iz vasi Strehovci, ne pozna pa njegove zgodbe in poti po tem, ko ga je leta 1952 zamenjal Jože Oblak. V casu od 1945 leta sta z Marjanom kot milic-nika delala tudi Ignac Temlin iz Kmaovca in Ignac Zadravec iz Nedelice. Komandirji Postaje milice Dobrovnik po drugi svetovni vojni Marjan, priimek ni znan, je bil komandir od leta 1945 do leta 1952. V casu od 1952 pa do 1960 se je zamenjalo vec komandirjev, in sicer Jože Oblak, Alojz Gorišek in Anton Zrimšek, ki je leta 1960 odšel za komandirja PM Gornja Rad-gona. Ivan Kolenc je prevzel vodenje postaje od 1960 dalje. Leta 1967 se na podlagi Zakona o notranjih zadevah Postaja milice Dobrovnik preimenuje v Od-delek milice Dobrovnik. Radomir Milinkovic je bil komandir oddelka od 1. 1. 1975 do 1. 9. 1988, Boris Osterc od 1. 9. 1988 do 15. 5. 1991, Milan Osterc od 15. 5. 1991 do 19. 9. 1991, Alojz Kramar od 19. 9. 1991 do jeseni 1994, Franc Lutar od jeseni 1994 do januarja 1996, ko se Oddelek milice Dobrovnik zapre in ostane še do danes le kot Policijska pisarna Dobrovnik. Milan Osterc SPOMINI MILICNIKOV Jože Oblak Zgodbo Jožeta Oblaka sem zapisal po pripovedovanju njegove žene Angele Kuzma, porocene Oblak, ki je bila rojena 1929 leta v Gaberju. Jože Oblak je bil rojen 19. 3. 1922 leta v Radgonici pri Litiji v številcni družini. V Lendavo je prišel koncem leta 1945 s Kozjanskim odredom partizanske vojske. Rad je bral razlicno literaturo in je bil zelo razgledan. Zaposlil se je na takratnem notranjem odseku za zbiranje in varovanje orožja Lendava. Kot marljiv delavec je imel veliko idej, kako izboljšati delo. Z Angelo sta se spoznala preko njenega brata Jožeta Kuzma, ki je v tistih casih delal kot tajnik na krajevnem uradu v Ga-berju. Jože Oblak je veckrat z bratom prišel k njim domov in tam sta se tudi spoz-nala. Leta 1948 sta se tudi porocila in skupaj zaživela v Lendavi. Po pripovedo-vanju Angele Oblak je bil mož premešcen leta 1949 ali 1950 za komandirja na Postajo narodne milice Crenšovci. Leta 1951 se jima je rodil prvi sin, ko sta bila še v Lendavi, pozneje pa sta imela še tri otroke, skupaj tri sinove in hcerko. Takrat je v Lendavi obratovala tiskarna Ernesta Balkanyija, ki je poleg glasila Ljudska pravica tiskala tudi razglednice, knjige in druge publikacije. Leta 1947 je bila tiskarna nacionalizirana in vecji del tiskarske tehnike so odpeljali v Ljubljano. V tej tiskarni je Jože Oblak našel tudi star pisalni stroj, ki ga je popravil in to je bil prvi pisalni stroj na takratni Postaji milice Crenšovci. Delo milice na podrocju zatiranja kriminalitete Zapis iz knjige Zgodovina pomurske policije in orožništva Milicniki so preiskovali vecino lažjih kaznivih dejanj splošne kriminalitete. Iz strokovnega biltena številka 2 leta 1953 je razviden primer dveh tatvin v Ljutomeru, in sicer klavirske harmonike in kolesa. Milicnik postaje ljudske milice je preiskoval primera z zbiranjem obvestil, razbijanjem alibija storilcu, natancnim zaslišanjem, preverjanjem navedb osumljenca in priznanjem storilca, ki je poka-zal tudi, kam je predmeta skril. Opisan primer dokazuje, da so milicniki takrat že poznali osnove kriminalisticnega dela in so to tudi uporabljali. V istem biltenu so opisani tudi vlomi v zidanice na obmocju Dobrovnika, ki jih je bilo vec kot 70 v letu 1952, vendar milicniki niso našli storilcev. Zaradi nezado-voljstva ljudi in ugotovljenih malomarnosti pri delu so zamenjali komandirja in vse milicnike razen enega. Vlomi so se ponavljali v letu 1953, vendar so že po tretjem vlomu prišli do prvega storilca in prek njega do cele skupine devetih storilcev, ki so skupaj vlamljali. Uspeh je zagotovilo boljše delo pri ogledu kraja, pogovor z oškodovanci in pridobitev zaupnikov - oseb, ki so milicnikom dale podatke o storilcih kaznivih dejanj. Prav zadnji zapis povecanega števila kaznivih dejanj vlomov v zidanice na ob-mocju Dobrovnika je bil tudi vzrok, da so Jožeta Oblaka leta 1952 premestili za komandirja Postaje narodne milice Dobrovnik. Z njim se je iz Lendave preselila tudi njegova žena Angela z sinom. Za kratek cas so stanovali v zasebni hiši pri Šoošovih in bili sosedje Maryke Nagy Kardinar. Angela se spominja, da je bilo v Dobrovniku veliko ljudi madžarske narodnosti in se je redko govorilo slovensko. Njen mož je bil zelo aktiven pri svojem delu in tudi zelo uspešen. Takrat so z njim delali milicniki: Štefan Kep, Ivan Kolenc, Milan Škapin, Stane Cesnik, Sedmak in Franc Beznec. Na postaji so imeli eno kolo za delo na terenu. Angela se spomi-nja, da so delovali na terenu od Tešanovca do Genterovca. V teh krajih so bile takrat hude zime, zato so milicniki svoje delo opravljali tudi na smuceh, saj takrat še ni bilo pluženja in urejenih cestnih povezav. Glede na to, da je bil Jože Oblak s svojimi milicniki uspešen pri odkrivanju storilcev vlomov na dobrovniškem ob-mocju, so bili vsi storilci tudi obsojeni za svoja dejanja. Vsi so dobili zaporne kazni, nekateri pa so se z odslužene zaporne kazni vrnili še v casu, ko sta z ženo sta-novala v Dobrovniku. V casu bivanja v Dobrovniku sta se Jože in Angela z družino preselila v vecjo zgradbo v Dobrovniku, kjer so bili pred tem nastanjeni obmejni vojaki, ki so se odselili. Še pred letom 1959 je bil Jože Oblak premešcen nazaj v Lendavo za komandirja Postaje ljudske milice Lendava. Leta 1959 je Jože Oblak prevzel dela in naloge sekretarja tovarne obutve v Turnišcu. Zanimiv je zapis Jožeta Benceta o cevljarski tradiciji na spletni strani Reciklaža identitete, ki ga povzemam v celoti. https://reciklazaidentitete.wordpress.com/2011/12/02/planika/ Podjetje Obutev iz Kranja, ki edino ni imelo cevljarske tradicije, je združevalo dr-žavne, zadružne in zasebne delavnice po Sloveniji; najvec v Prekmurju (Turnišce z okolico, Rogaševci). Takšno poslovanje je bilo za petdeseta leta 20. stoletja te-žavno in nekonkurencno, zato so iskali industrijsko alternativo. Tradicija, znanje in zaledje delovne sile so pripomogli k sicer politicni odlocitvi, da bo to v Turnišcu. Aprila 1959 je v preurejenih zadružnih hlevih pod imenom Planika Kranj Obrat II Turnišce stekla industrijska proizvodnja cevljev. Na zacetku so zaposlovali pred- vsem mlajše cevljarske pomocnike in mojstre. V letu 1960 je 130 delavcev izde-lalo 70 000 parov cevljev. Vsekakor spodbuden zacetek, ki so mu sledila bolj ali manj uspešna leta poslovanja. Iz ekonomskih in politicnih razlogov se je Slovenija leta 1970 odlocila za pospešen razvoj manj razvitih in obmejnih obmocij republike (decentralizacija in policentrizem na republiški in obcinski ravni). Turnišce je za-radi svoje lege in že obstojecega obrata ustrezalo tem merilom. Svoje delo je Jože opravljal v tovarni, kamor se je vozil s kolesom. Zaradi razdalje in tudi možnosti, da se preseli, se je leta 1961 s svojo družino naselil v Turnišcu. Otroci so odrašcali in v sedemdesetih letih je Angela Oblak našla delo v kuhinji v Avstriji. Tudi Jože se je za njo odpravil v Avstrijo in je delal kot montažer v neki zasebni firmi. V tem casu so se tudi preselili v Mursko Soboto. Jože je bil konec sedemdesetih let upokojen, Angela pa se je iz Avstrije vrnila v Mursko Soboto, kjer se je zaposlila v takratni Družbeni prehrani, ki so jo odprli 1975 leta. Angela je svoje delo zakljucila v takratni Družbeni prehrani leta 1988 in se upokojila. V pokoju je Jože še vedno veliko bral knjige in se izobraževal. Umrl je leta 1986. Spomini na oceta Ivana Kolenca Po spominu zapisal sin Ivan Kolenc Spomini v tem prispevku so plod pripovedo-vanja pokojnega oceta in doživetij, ki sem jim bil prica kot otrok in pozneje kot odrasla oseba. Nekateri dogodki so zbledeli, zato se opravicujem, ce sem katero od oseb nena-merno pozabil omenititi. Oce Ivan Kolenc je bil rojen 6. 4. 1922 v de-lavsko-kmecki družini na Lokvah na Trnov-ski planoti. V casu odrašcanja je obcutil vso grenkobo italjanskega fašizma, saj je ta-kratna Primorska bila prikljucena Italiji. Pod Italijo je služil vojsko v Gorici. Meseca julija 1942 so ga premestili z ostalimi Slovenci v Potenco (Italija), ker so se Italjani bali, da bi prestopili k partizanom. Njegova pot se je nato nadaljevala do otoka Sicilija. Ob izkrcanju zaveznikov na otok so jih 21. 7. 1943 zajeli Americani in jih odpeljali v Alžirijo in Tunis. V Afriki je služil kot letalski mehanik pri Angleškem kraljevem letalstvu RAF. Meseca no-vembra 1944 se je želja slovenskih letalcev, ki so že takrat pristopili k partizanski vojski, uresnicila. Podali so se na dolgo pot iz Afrike preko Barija, Dubrovnika, Crne gore in Srbije vse do Sremske fronte. Pot od Dubrovnika do Sremske fronte so prehodili peš. Ivan Kolenc je od 16. 5. 1945 do 8. 11. 1946 služil JLA. Po vrnitvi z odsluženega vojaškega roka se je zaposlil na Gozdni upravi Trnovo, kjer je služboval do 31. 12. 1946. S prvim majem leta 1947 je bil sprejet v organe za notranje zadeve na delovno mesto milicnika. V zacetku je služboval kot preglednik na obmejnem bloku Ajše-vica in obcasno delal tudi na obmejnem bloku Gorica. Kasneje je delal tudi na mejnem bloku Rižana, kjer je bila vstopna oziroma izstopna tocka med Jugosla-vijo in cono »B« - svobodno Tržaško ozemlje. Službena pot ga je na to vodila v Ljubljano, kjer je vecinoma delal v prometni milici, saj je v casu od 23. 1. 1949 do 5. 3. 1949 uspešno opravil usposabljanje za inšpektorja avtomobilske vožnje. Iz Ljubljane so ga leta 1953 premestili v Prekmurje. Uprava ljudske milice Murska Sobota ga je razporedila na delovno mesto milicnika na Postajo milice v Dobrov-niku. Nastanil se je na Postaji milice v Dobrovniku 270. Ob vstopu na postajo je zagledal velik hodnik. Z desne strani so bili prostori za dežurstvo, malo naprej pisarna komandirja in naravnost spalnica za milicnike in sanitarije. Levo od vho-dnih vrat je bilo prirocno skladišce, na koncu hodnika pa kuhinja z jedilnico. Ob-jekt se je na južni strani spremenil v lep steklen zimski vrt. Milicniki so takrat spali v skupni spalnici in imeli svojo kuhinjo. Za kuhanje in cistoco je skrbela kuharica. Na veliki parceli okoli postaje je bil lep sadovnjak, zasajen s starimi vrstami sadnega drevja. Imeli so tudi vrtove in odbojkarsko igrišce. Takratno obmocje postaje je poleg Dobrovnika pokrivalo tudi naselja: Kobilje, Bukovnica, Bogojina, Ivanci, Filovci, Strehovci, Renkovci, Turnišce, Nedelica, Gomilice, Radmožanci, Genterovci, Kamovci in Žitkovci. Delo milicnikov v tistem casu ni bilo lahko, saj je potekalo ob znani »železni zavesi«, kot so imenovali mejo z Varšavskim paktom. Po terenu so se gibali veci-noma peš, saj so imeli obhode vecinima izven urejenih prometnic. Obhodi so trajali vec dni in strogo je bilo prepovedano, da bi prespali v hišah pri domacinih. Pred obhodom jih je vedno pregledal komandir, ce so bili primerno urejeni in imajo vso opremo. Kljub prepovedi so marsikatero mrzlo noc prebili pri domaci-nih, ki so jih z veseljem sprejeli pod streho na toplo. V vsaki vasi so imeli svoje dobrotnike. Žal, sem si po pripovedovanju oceta zapomnil samo nekatere: mli-narja Premošo iz Turnišca in Šadla iz Bogojine ter gozdarja Baligaca iz logarnice Kobilje. Na Madžarskem je prišlo leta 1956 do krvave vstaje. Madžari so se hoteli otresti Sovjetov. Vstaja je bila zatrta. Posledicno je veliko Madžarov pobegnilo na zahod. Po pripovedovanju oceta so bili prebežniki tudi na obmocju Postaje milice Do-brovnik. Glavna begunska pot je potekala ob reki Ledavi, ki jim je služila kot ori-entacija za pot do Avstrije. Povedal je tudi, da beguncev niso zadrževali in jih ovirali na njihovi poti. Skrbeli so samo za varnost, da ne bi prišlo do neljubih do-godkov. Tisti cas so bili njegovi najtesnejši sodelavci, ki se jih spomnim: Milan Škapin, Tone Lah in Stane Cestnik. Med službovanjem v Dobrovniku je oce uspešno koncal Srednjo milicniško šolo v Tacnu. Postal je vodja obhodnega okoliša. Leta 1960 pa so ga imenovali za komandirja Postaje milice Dobrovnik. V tem obdobju se je zacela tudi motorizacija na postajah milice. Obhode so lažje opravljali, saj so imeli namesto koles motorna kolesa. Po letu 1960 so zaceli pri-hajati novi milicniki, kolikor se jih spomnim so to bili: Ludvik Lazar, Radivoj Pan-tovic, Nedeljko Gavric, Geza Rituper, Budimir Gaševic, Radomir Milinkovic in Sto-jadin Antic. Milicniki so takrat organizirali vrsto športnih tekmovanj v atletiki, streljanju, odbojki ipd. Tudi zimskim športom se nisi odrekli. Oce je bil velik športnik, saj je pod Italijo kot italjanski državljan bil mladinski prvak v smucarskih tekih. Glede na njegove tekaške sposobnosti je tekmoval na številnih milicniških tekaških tekomvanjih po Sloveniji. Pri milici je prihajalo do vrste prerazporeditev. Ocetu je bilo ponujeno delovno mesto komandirja Postaje milice v Beltincih. Za namero so izvedeli tudi krajani Dobrovnika in okolice ter nemudom poslali peticijo na Upravo za notranje zadeve Murska Sobota z zahtevo, da komandirja Ivana ne dajo. Po krajšem premisleku sta se z ženo Milico odlocila, da ostaneta, ker imata tu dobre prijatelje in sova-šcane. V casu njegovega vodenja se je takratna postaja milice preselila v blok v Do-brovniku 251/d. Oce je delal tudi kot namestnik komandirja Postaje milice Len-dava, kadar je bil ta odsoten. Spominjam se tudi zanimive anekdote, ki mi jo je oce pripovedoval še kot otroku. Oce je bil tudi strasten lovec. Mati Milica je veckrat šla z ocetom na lov. Ona je ponavadi pocakala pri avtu, brala knjigo ali šla gobarit. Oce se je odlocil, da bo šel na srnjaka tik ob mejnem pasu z Madžarsko. Cez cas se mu je srnjak prikazal in oce ga je ustrelil. Nato je poklical ženo: »Milica, Milica pridi mi pomagati!« Želel je, da mu mati pomaga odnesti srnjaka do avta. Vse to dogajanje sta slišala gra-nicarja, ki sta ravno takrat patruljirala ob državni meji. Takoj sta prišla do oceta in ga odpeljala na karavlo v Žitkovcih. Oce je sicer poznal komandirja karavle in tudi vojake, ker so milicniki tesno sodelovali z vojsko, toda vojaka sta bila novinca in oceta nista poznala. Vzeli so mu puško in ga izpustili. Drugi dan je oce odšel po puško na karavlo. Pred vhodom ga je ves nasmejan pricakal komandir karavle. Vrnil mu je puško in mu pokazal zapisnik, ki sta ga o tem dogodku zapisla vojaka. V zapisniku sta vojaka zapisala: »Bila sva ob tome i tome granicnom stubu i od-jednom zacujeva pucanj i nakon toga neko vice milica, milica pomozi.« Granicarja sta namrec mislila, da nekdo strelja in klice milicnike. V casu svojega službovanja je preživel veliko lepih in težkih trenutkov in se 31. 12. 1974 upokojil. Marjan Kardinar, župan obcine Dobrovnik, o Ivanu Kolencu Novonastali dvojezicni obcini Dobrovnik je pri iskanju in urejanju poslovnih pro-storov pomagal Ivan Kolenc starejši kot nekdanji komandir milice. Za zacasno rešitev je obcini ponudil dve pisarni v policijskih prostorih v Dobrovniku. Tako je v prvem mandatu samostojne obcine župan s sodelavkama in obcinskim svetom »uradoval« na policiji. Dobro sodelovanje med obcino in policijo pa se nadaljuje vse do danes. Zanimivo je, da sedaj policija uraduje in domuje v CZR – Centru za zašcito in reševanje Dobrovnik. Dobro se vedno vraca z dobrim. Nekdanja zgradba Postaje ljudske milice Dobrovnik do leta 1965, danes je to stanovanjska hiša Dobrovnik št. 279. (osebni arhiv Milana Osterca) Ludvik Lazar Ludvik Lazar pripoveduje o Postaji ljudske milice leta 1959. Ludvik Lazar je zacel svojo pot in kariero milicnika na postaji 15. aprila 1959 leta. Ob prihodu na postajo ga je sprejel komandir Zrimšek Anton, ki ga je leta 1960 zamenjal Ivan Kolenc. Takratni milicniki na Postaji milice Dobrovnik so bili še Stane Milosavljevic, Milan Škapin, Stojadin Antic, Budimir Gaševic, Franc Seme-nic (odpušcen iz milice 1958), Franc Beznec, ki je umrl 1957, Štefan Kos pa je odšel pred prihodom Zrimška. Takrat je bilo kar nekaj kadrovskih menjav. Na Postaji ljudske milice Dobrovnik je bilo od šest do osem milicnikov s komandirjem. Z njim so v casu službovanja Ludvika Lazarja delali še Nedeljko Gavric, Štefan Casar, Geza Rituper, Stanko Petek, Radomir Milinkovic, Štefan Bernjak in Radi-voj Pantovic od leta 1960. Takrat so bili teritorialno razdeljeni na tri varnostne okoliše, in sicer: - varnostni okoliš je zajemal naslednja naselja: Dobrovnik, Kobilje, Radmo-žanci, Genterovci, Kamovci, Žitkovci; - varnostni okoliš je zajemal naslednja naselja: Motvarjevci, Pordašinci, Ci-kecka vas, Bogojina, Ivanci, Filovci, Bukovnica, Strehovci; - varnostni okoliš je zajemal naslednja naselja: Renkovci, Turnišce, Gomilice, Nedelica, Brezovica. Kolesa so bila takrat edino prevozno sredstvo. Kasneje v letu 1962 so si nekateri kupili motorje in z njimi opravljali tudi službo. Fotografija iz leta 1959 od leve proti desni stojijo Semenic, Lah, Kolenc, Antic, cepijo Lazar, Rituper in Gaševic. Milicnika kolesarja, Ludvik Lazar levo in Rituper Geza desno. Od leve proti desni Pantovic Radomir, Rituper Geza in Ludvik Lazar leta 1961. Leta 1961, zbor pred športnimi igrami na OŠ I. Murska Sobota Motoristi Postaje ljudske milice Dobrovnik leta 1963 od leve proti desni Kolenc, Škapin, Lah, Antic, Lazar, Rituper, Gaševic. Študenti Višje šole za notranje zadeve v Tacnu leta 1968, z lovoriko Ludvik Lazar. Študenti višje šole 1968. Lazar Ludvik cepi prvi z leve. Kontrola cestnega prometa na cesti Bogojina–Dobrovnik. Milicnika Pugelj Janez in Dušan Kolaric. Odbojkaši PM Lendava, OM Dobrovnik in vojaki po letu 1978. Vse prikazane fotografije so iz osebnega arhiva Ludvika Lazarja. Karierna pot Ludvika Lazarja se je zacela na Postaji ljudske milice Dobrovnik 1959. Na šolanje na višjo šolo je odšel leta 1968 in po koncanem šolanju še nekaj casa delal na oddelku milice. Leta 1972 je bil z odlocbo razporejen na delovno mesto komandirja Postaje mejne milice Dolga vas. Leta 1975 je bil premešcen na Postajo milice Lendava, kjer je kot komandir PM Lendava deloval do leta 1980. Omenjenega leta je bil premešcen na Sektor stalnega dežurstva pri takratni UNZ Murska Sobota za vodjo sektorja. Delo je opravljal do upokojitve. Leta 1991, ceprav je bil že v pokoju, je priskocil na pomoc kot vodja takratnega Centra za vojne ujetnike Puconci, kjer je deloval do odhoda zadnjega vojaka iz centra. Dobrovnik 30. januarja 1960 leta (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik-Dobronak) Pantovic Radivoj Pantovic Radivoj je bil leta 1960 vojak v Tolminu. Na poziv se je 2. februarja 1960 udeležil sprejemnih izpitov v Ljubljani za delo milicnika. V juniju istega leta, ko je bil že odpušcen iz vojske, je dobil na dom obvestilo, da je sprejet na delo milicnika in je od 1. avgusta 1960 dalje razporejen na Postajo ljudske milice Dobrovnik. Takratna placa je bila 15 800 jugoslovanskih dinarjev. Leta 1980 je zapustil Oddelek milice Dobrovnik in odšel na delo na UJV Murska Sobota. V casu njegovega odhoda leta 1980 je bil komandir oddelka milice Ra-domir Milinkovic kot vodja varnostnega okoliša. Pomocniki vodij varnostnega okoliša in milicniki so bili takrat še: Ernest Bedek, Štefan Vouri, Oto Gumilar, Ne-deljko Gavric in Božo Pongrac. Radivoj Pantovic, decembra 1962 leta v Dobrovniku. (osebni arhiv Radivoja Pantovica) Bojan Gavric Nedeljko Gavric (1938 – 1984) Nedeljko Gavric se je rodil 25. 9. 1938 v vasi Osojnica v Bosni in Hercegovini, po narodnosti je bil Srb. Osnovno šolo je obiskoval v Maglaju. Do odhoda v JLA je pomagal staršem na domaci kmetiji. Leta 1958 je od-šel služit vojaški rok v Beograd v Titovo gardo. Po od-služenem vojaškem roku, ker je bil vzoren in zaupanja vreden vojak, je dobil ponudbo za delo milicnika. Po-nudbo je sprejel in se leta 1960 zaposlil na Postaji milice v Lendavi. Med delom se je izobraževal na Srednji milicniški šoli v Ljubljani, ki jo je tudi uspešno koncal. Leta 1962 je bil premešcen na Oddelek milice Dobrovnik. Cez leto dni se je porocil z Ano Casar, s katero ima dva otroka Cvetka in Bojana. Na oddelku milice je opravljal delo vodje varnostnega okoliša, pokrival je vasi Turnišce, Renkovci, Gomilice, Nedelica, nekaj casa pa tudi Kobilje in Prosenja-kovci. Za delo na terenu je uporabljal najprej kolo, kasneje pa tudi moped. Milic-niki so imeli na oddelku samo en milicniški avto fiat 750-Fico, ki pa je bil namenjen za hitro posredovanje. Svoje delo je z veseljem opravljal, dobro je skrbel za var-nost ljudi, prav tako so ga ljudje vzeli za svojega milicnika in je bil zelo priljubljen, kar pa nekaterim vodilnim ni bilo najbolj po volji. Veliko je sodeloval z lokalno oblastjo, takratno obmejno vojsko, s katero so imeli redna srecanja (športna, kulturna, predvsem pa na prireditvah ob državnih praz-nikih). V prostem casu je rad ribaril in nabiral gobe. Upokojil se je leta 1984, žal, je tragicno preminil dva meseca po upokojitvi 7. 12. 1984. Jasna Milinkovic Radomir Milinkovic (1937–2020) Radomir Milinkovic se je rodil 15. maja 1937 v hribovski vasi Sivcina v Srbiji kot najmlajši od štirih otrok Žarka in Pantelije Milinkovic. Osnovno šolo je obiskoval v Milandži in Ivanjici. Do odhoda v Jugoslovansko ljudsko armado leta 1958 je kmetoval na družinski kmetiji v Sivcini. Voja-ški rok je služil v Bitolju (Makedonija), Bjelovarju (Hrva-ška) in Murski Soboti (Slovenija). Kot vzoren vojak je leta 1960 dobil ponudbo za zaposlitev v Slovenski milici. Po kratkem dopustu v rojstnem kraju je ponudbo sprejel in se zaposlil na Oddelku milice v Prosenjakovcih. Delo med ljudmi na terenu ga je izjemno veselilo in se je rad spominjal svojih poklicnih zacetkov med dobrimi ljudmi na Gorickem. Leta 1963 se je porocil z uciteljico Etelko Graber in leto poz-neje se jima je rodila hci Melita. Radomir je v Prosenjakovcih delal do leta 1965, ko je službovanje nadaljeval na Oddelku milice v Dobrovniku, kjer se mu je istega leta rodila hci Jasna. Od leta 1967 do 1969 se je izobraževal na Srednji milicniški šoli v Ljubljani. Leta 1975 je postal komandir Od-delka milice v Dobrovniku. Milicniki so imeli v majhnem kolektivu veliko dela, ves cas so morali biti v pripravljenosti in skrbeti za varnost ljudi. Leta 1985 ga je razveselilo rojstvo vnuka Darjana. Leta 1988 je napredoval v pomocnika postaje milice na mejnem prehodu Dolga vas, kjer je delal do upo-kojitve 31. marca 1991. Po njej se je posvetil kme-tovanju in vinogradništvu, zelo rad je imel živali. Dolga leta je bolehal zaradi odpovedi ledvic; pre-minil je 28. oktobra 2020 v Dobrovniku, kjer je tudi pokopan. Božo Pongrac Leta 1979 se je Božo Pongrac prijavil na razpis za milicnika pripravnika. Sprejemne izpite je uspešno opravil in 4. julija 1979 oblekel milicniško uniformo ter zacel službovati na takratnem OM Dobrovnik. Jeseni istega leta je nadaljeval s šolanjem v šoli za milicnike pripravnike v Mariboru ter leta 1980 pri-dobil naziv milicnika. Vrnil se je v domaci kraj in nadaljeval z delom na PM Lendava, kjer je napre-doval najprej na delo pomocnika vodje varnost-nega okoliša (PVVO) in zelo hitro prevzel še delo vodje varnostnega okoliša (VVO). Milan Osterc MILICA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Prvih dvajset let po drugi svetovni vojni je bilo zelo težkih za prebivalce FLRJ in LR Slovenije, milicniki pa so v celoti delili usodo prebivalstva. Iz najprej zelo vo-jaško organizirane milice in zametkov nove kriminalisticne službe je nastala nova moderna milica in strokovno usposobljena kriminalisticna služba. Milicniki so bili v zacetku slabo obleceni, dostikrat tudi lacni, v slabih stanovanjskih razmerah in brez pravih pogojev za delo. Strokovno znanje in usposobljenost sta bili slabi, edino orožja je bilo dovolj. Zelo hitro so vzpostavili pristen stik s prebivalstvom. Bolj, kot so se oddaljevali nepriljubljeni ukrepi oblasti (obvezni odvzem pridelkov, prepoved zakola živine doma ipd.), boljši je bil odnos milice s prebivalstvom. Kriminalisticna služba se je hitro organizirala, usposobila za delo in zacela dose-gati rezultate na vseh ravneh kriminalitete. S spremembo procesno-kazenske za-konodaje so postali postopki primerljivi postopkom zahodnih držav, razen postop-kov UDV ali SDV, ki so bili še vedno brez procesnih garancij. Znacilno za to ob-dobje je obilo reorganizacij okrožij, oblasti, okrajev in postaj milice. Milica je dobila svojo šolo, v kateri se je pridobilo bistveno vec znanja kot na tecajih pred tem in s šolo se zacne razvijati stroka na teoreticnem podrocju. Mi-licniki v Pomurju so bili narodni zašcitniki in milicniki z nekaj-dnevnimi tecaji; pred-vsem bivši partizani in osebe iz družin zavednih Slovencev. Oficirski kader je bil še slabše usposobljen. Milica ni samo delala z OZNO, ampak je delala za OZNO, za UDV oziroma SDV. V primeru prijetja osumljencev kaznivih dejanj, pripadnikov band in pozneje na terenu je po narocilu SDV tudi spremljala pomembne osebe. Milica je dobro sodelovala s KNOJ in pozneje z granicarskimi enotami, kar doka-zuje podatek, da so se milicniki v Pomurju lahko hranili v obmejnem pasu, v ka-ravlah KNOJ. Postaje milice so, predvsem na podeželju v Pomurju, delale ne samo v slabih, ampak grozljivih razmerah, ki so se le pocasi izboljševale. Proti koncu obdobja milica dobi boljšo in ustreznejšo opremo in boljše pogoje za delo in Pomurje svojo UNZ. (stran 172, Zgodovina pomurske policije in orožniš-tva, 2014) Boljši pogoji dela in življenja za milicnike Tudi po letu 1965 so bili pogoji bivanja in dela za milicnike težki. Zato so bili mi-licniki Postaje milice Dobrovnik zelo veseli, ko je bil zgrajen stanovanjski blok, v katerem so dobili stanovanje vsi milicniki te postaje, ki niso imeli rešenega stano-vanjskega problema. Seveda je bil v tem bloku do leta 1996 tudi Oddelek milice Dobrovnik, na naslovu Dobrovnik 251/d. Fotografije stanovanjskega bloka v Dobrovniku (okna v pritlicju desno), kjer je bil do leta 1996 Oddelek milice Dobrovnik. (osebni arhiv Ludvik Nemeth) Svet delovne skupnosti je lahko razpolagal s sredstvi šest odstotkov od bruto plac delavcev, ki so jih delno morali dati obcinam za stanovanjski sklad, preostanek pa so porabili sami za izboljšanje pogojev dela. S svojo aktivnostjo so dosegli, da je UJV pridobila zelo veliko stanovanj iz teh sredstev, iz sredstev obcin in z do-govori z drugimi državnimi organi, katerih delavci so bili zakonci milicnikov ali drugih uslužbencev UJV. Svet delovne skupnosti je na UNZ Murska Sobota de-loval že pred letom 1980. Del sredstev se je moralo odvajati tudi v sklad skupne porabe, iz katerega je bilo zgrajeno pocitniško naselje na Debelem rticu in v dru-gih turisticnih krajih. Komandirji postaj milice leta 1966 Alojz Vidovic je bil leta 1966 komandir Postaje milice Cankova, Roman Vergan komandir Postaje milice Grad, Ivan Kolenc komandir Postaje milice Dobrovnik in Viljem Pecek komandir Postaje milice Lendava. Sistemizacija UJV leta 1967 Uprava javne varnosti Murska Sobota je imela 1967 leta 163 redno zaposlenih in sedem delavcev na šolanju. Na UJV sta bila poleg nacelnika dva delavca v službi milice (vodja in inšpektor za promet), na mejni službi en delavec, kriminalisticna služba je imela devet delavcev, ostalo pa so bili milicniki na postajah milice. Pod UNZ so spadali tudi obcinski zapori v Murski Soboti, kjer je bilo zaposlenih pet paznikov in vodja zapora. Splošne postaje so bile: Postaja milice Lendava in oddelek v Dobrovniku, Postaja milice Ljutomer, Postaja milice Murska Sobota z oddelki Mošcanci, Beltinci, Can-kova, Grad, Rogaševci, Šalovci in Postaja milice Gornja Radgona z oddelkoma Slatina Radenci in Videm ob Šcavnici. Prav tako so imeli Postajo mejne milice Dolnja Lendava in Postajo mejne milice Dolga vas-Lendava. Na splošnih posta-jah so bili sistemizirani vodje obhodnih okolišev in milicniki, na mejnih postajah pa vodje skupin in milicniki kontrolorji. Pred reorganizacijo je bila ukinjena Postaja milice Prosenjakovci, ki je imela leta 1966 še komandirja in dva milicnika. Postaje milice s splošnim delovnim podrocjem kot obcinske postaje milice Po dolocbah Zakona o notranjih zadevah iz leta 1967 so skupšcine obcin zacele ustanavljati postaje milice s splošnim delovnim podrocjem. Hkrati so bile ukinjene druge manjše postaje ali spremenjene v oddelke milice. Tako je Skupšcina ob-cine Lendava 16. 6. 1967 ustanovila Postajo milice Lendava in Oddelek milice Dobrovnik, kjer je bilo sistemiziranih 18 delovnih mest. Hkrati sta bili ukinjeni prej-šnji Postaji milice Lendava in Dobrovnik. Postaja milice Crenšovci pa je bila ocitno ukinjena že prej. V predlogu za ustanovitev RSNZ je tudi, da je bil poleti leta 1966 ustanovljen mejni prehod I. kategorije v Dolgi vasi. Razmere leta 1979 Postaja milice Lendava II. kategorije je imela sistemiziranih 29 delovnih mest, od tega 25 delovnih mest PUO. Maticna enota je imela komandirja postaje in po-mocnika, Oddelek v Dobrovniku pa komandirja oddelka, dve vodji varnostnega okoliša I. kategorije sta bila na maticni enoti. Od petih vodij varnostnega okoliša II. kategorije so bili trije na oddelku in dva na maticni postaji ter skupaj šest po-mocnikov vodje varnostnega okoliša. Na maticni enoti so imeli dva stalna dežurna milicnika in vodnika službenega psa. Vodja pisarne in administratorka sta bili na maticni enoti in dve snažilki, po ena za vsako enoto. Drago Ribaš NACIONALISTICNA GIBANJA NA NARODNOSTNI OSNOVI V 70-ih letih se je z ustavo SFRJ iz leta 1974 okrepila vloga republik pred fede-racijo, na drugi strani pa se je politika pripravljala na razmere po smrti predse-dnika Tita. Po Titovi smrti maja 1980 so se zelo hitro zacela prebujati nacionali-sticna gibanja, ki so prej delovala podtalno ali vsaj ne tako ocitno. Reakcija na vecjo vlogo Srbije v avtonomnih pokrajinah je bila najprej na Kosovu, kjer so leta 1981 izbruhnile množicne demonstracije, ki jih je z veliko težavo zatrla milica iz cele države z neuradno pomocjo vojske. Prvi val demonstracij je bil izjemno velik in tudi reakcija na njih je bila ostra. Pozneje je na Kosovu ostal vod Zvezne milice - milicniki iz cele države - vse dokler slovensko vodstvo ni leta 1990 svojih milic-nikov odpoklicalo. Zelo pomembno v tem casu je bilo srbsko nacionalisticno gibanje, ki je sledilo idejam velike Srbije in jih s prihodom Slobodana Miloševica na oblast v srbski komunisticni partiji tudi v resnici zacelo uresnicevati. Slovenski izobraženci, ki so se zbirali in pisali v takratno Novo revijo, so prav tako videli Slovenijo kot del Jugoslavije, vendar v državni obliki konfederacije, v primeru, da to ni izvedljivo, pa kot samostojno državo. Z vse vecjo zahtevo federacije po podpori nerazvitim republikam in avtonomni pokrajini in s slovenskimi težavami v gospodarstvu, so takšne ideje hitro padle na plodna tla. Ob vse hujši gospodarski krizi konec 80-ih let so bili nacionalizmi še bolj mamljivi za aktualno politiko. Srbska politika je zacela z mitingi rušiti najprej oblast v avto-nomnih pokrajinah Kosovo in Vojvodina in nato še v Crni Gori. Državno in poli-ticno vodstvo Slovenije je ta dogajanja obsodilo, zato je Srbsko vodstvo posku-šalo z mitingom resnice 1. 12. 1989 v Ljubljani zrušiti politicno vodstvo republike Slovenije, vendar se jim zaradi odlocnega odziva milice in državnega vodstva to ni posrecilo. Vsi ti dogodki pa so vodili v vecstrankarske volitve v Sloveniji in Hr-vaški leta 1990 in pozneje tudi v preostalih republikah. V Sloveniji so na teh voli-tvah zmagali predstavniki novih strank, organizirani v Demos, ki je po prevzemu oblasti sprejel politicno smer, da Slovenija izstopi iz skupne države. Decembra istega leta je odcepitev in osamosvojitev na referendumu potrdila velika vecina prebivalstva. Politicno vodstvo je pripravilo za razdružitev pravne temelje in ustrezne predpise in 25. 6. 1991 razglasilo neodvisnost Republike Slovenije. Jugoslovansko, pred-vsem pa srbsko vodstvo, tega nista sprejela in sta poskušala z intervencijo JLA ta proces ustaviti, vendar se jim po odlocnem uporu slovenske policije in Terito-rialne obrambe s podporo vecine naroda to ni posrecilo. Milan Osterc ZGODOVINA SE PONAVLJA Policijski oddelek Dobrovnik je imel dolgoletno tradicijo dela na razlicnih podrocjih in pod razlicnimi imeni, od Postaje ljudske milice do današnje policijske pisarne. Na oddelku, kjer je bilo zaposlenih povprecno šest milicnikov s komandirjem od-delka, posebnih težav pogojenih s kriminalom niso imeli. Obcasno pa se jim je pripetil kakšen dogodek, ki je, tako ali drugace, razvrednotil ali celo iznicil njihove dobre rezultate dela. Stalna tekmovalnost med maticno enoto - Policijsko postajo Lendava in njenim »sinom« - Policijskim oddelkom Dobrovnik je tako prve kot tudi druge spodbujala za cim uspešnejše delo. Statistiko pa so lahko uporabljali na dva nacina, odvisno od potreb obeh enot. Ce je bila na primer statistika na postaji slaba, so odgovorni vkljucili v svoja porocila rezultate oddelka. Ce pa je bila statistika dobra, je šlo za tekmovalnost in so rezultate oddelka prikazovali loceno. V tistem casu je oddelek na letni ravni v povprecju obravnaval med 20 in 30 kaz-nivih dejanj, v veliki vecini kaznivih dejanj tatvin. Postaja je na letni ravni imela okrog 200 kaznivih dejanj. Za zaposlene, tako na postaji kot na oddelku, je to pomenilo, da so storili vse, da je bilo število kaznivih dejanj raziskano v cim višjem odstotku, saj so sicer nastopile težave. Res pa je, da lahko crni oblaki, od casa do casa, zaidejo tudi na obmocje takratnega Oddelka milice Dobrovnik, kar se je pokazalo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za boljše poznavanje dela milicnikov prilagam še zelo zanimiv delni prepis iz knjige Zgodovina o delu milic-nikov na OM Dobrovnik. Neko ponedeljkovo jutro so prišli na policijski oddelek štirje krajani iz vasi Žitkovcev in prijavili tatvine in vlome v kokošnjake, zajcnike in hleve ter tatvine kokoši, zajcev, gosk in rac. Komaj je takratni dežurni na oddelku uspel zbrati in zapisati vse znane osnovne podatke o ukradenih živalih, so na oddelek prišli še štirje drugi krajani iz iste vasi in prijavili, da je bilo tudi njim v nocnem casu ukradeno nekaj kokoši, zajcev, rac in gosi. Vse te prijave so pomenile za oddelek alarm. Zato so o tem hitro obvestili vse vodje varnostnih okolišev in milicnike, komandir oddelka pa je odredil takojšnje zbiranje podatkov, da se cimprej izsledi neznanega storilca. Po prvih prijavah ni nihce predvideval ali kakor koli domneval, da bo to nocna mora za oddelek in zaposlene. Zato so prve prijave spremljali in obravnavali kot obicajne prijave. Pri ogledu kraja kaznivih dejanj je bilo ugotovljeno, da je neznani storilec prišel od zadnje strani preko travnika do zajcnika, kokošnjaka ali drugega prostora, kjer so oškodovanci imeli kokoši, zajce in druge domace živali. Prostore je brez težave odprl, saj so bili obicajno zaprti le z zaticem in iz njih ukradel nekaj kokoši, zajcev in drugih domacih živali, ki so bile v teh objektih. Neznani storilec je pri vsakem izmed oškodovancev pustil nekaj živali, s tem je vsaj za nekaj casa prikril tatvino, saj ce bi ukradel na primer vse kokoši, bi se to takoj videlo. Enako je bilo tudi pri drugih tatvinah živali. Po tatvini je kraj zapustil po isti poti in od tam odšel v smeri lokalne in regionalne ceste, kjer pa se je vsaka sled izgubila. Milicniki Oddelka milice Dobrovnik nikakor niso mogli sprejeti dejstva, da imajo vec kot polovico vseh, v tistem obdobju prijavljenih kaznivih dejanj neraziskanih, zato so poskušali z raznimi oblikami dela neznanega storilca ali pa storilce izslediti, vendar jim to ni takoj uspelo. V dogovoru z vodstvom ali pa kar na lastno spodbudo so v nocnih urah postavljali zasede, da bi ujeli storilca ali storilce, opravili so nešteto pogovorov z vašcani, pregledali in nadzirali so bližnjo in daljno okolico, vendar vse brez uspeha. Po krajšem zatišju se je neznani storilec ponovno pojavil in ponovno ukradel tako kokoši, zajce kot tudi druge pernate živali. Mnogo vašcanov je živelo v strahu, da se tudi njim ne bi dogodilo podobno kot sovašcanom. Svoje ko-košnjake, zajcnike in druge prostore, v katerih so hranili domace živali, so zaklenili s kljucavnicami, a tudi ta ovira neznanega storilca ni odvrnila od vlomov in tatvin. Ko so milicniki Oddelka milice Dobrovnik analizirali te prijave in oškodo-vance, so lahko z veliko žalostjo ugotovili, da je v vasi Žitkovci vlomljeno skoraj v vsak drug kokošnjak ali zajcnik in da je na takšen ali drugacen nacin oškodovana vsaj vsaka druga hiša, to pa je predstavljalo tako za kolektiv oddelka milice kot tudi za vodstvo Postaje milice Lendava in ne nazadnje tudi takratno UNZ Murska Sobota velik problem, ki ga je bilo potrebno omejiti ali bolje rešiti. Za milicnike na Oddelku milice Dobrovnik je to pomenilo mnogo nepres-panih noci, preverjanje takšnih in drugacnih informacij, oseb in drugih pristopov, vendar pa je bilo vse skupaj zaman, saj so se po krajšem zatišju tatvine in vlomi ponovili in še razširili, sedaj tudi na bližnje naselje Dobrovnik. Zato so sklenili, da bodo svoje delo na tem podrocju poostrili. Milicniki so postavljali zasede, da bi izsledili neznanega storilca ali storilce, preverjali dolocene osebe in njihovo gibanje in zadrževanje, opravljali razne po-govore z vašcani in dobromislecimi krajani, uporabljali razlicne tehnike s podrocja kriminalistike, iskali dokaze in naredili še marsikaj drugega, vendar se vlomi in tatvine niso prenehali. Še vec. Nadaljevale so se v sosednjo vas Strehovce, pose-bej v vinske kleti, iz katerih je zmanjkalo orodje in predmeti. Ko so milicniki tako poizkušali na razne nacine priti na sled neznanemu storilcu ali storilcem, se jim je pokazal žarek upanja pri eni izmed mnogih tatvin kokoši v vasi Žitkovci, ko je neznani storilec starejšima krajanoma ukradel še tistih nekaj kokoši in zajcev ter dve gosi, ki so jima ostale. Starejša krajana sta vsa prestrašena o tatvini obvestila soseda, ta pa milicnike in že je stekla obširna akcija iskanja sledov. V iskanje neznanega storilca se je namesto vodnika službenega psa z maticne Postaje LM Lendava vkljucil vodnik s Postaje LM Murska Sobota tovariš V.P. Ob prihodu vodnika in psa na kraj tatvine in manjšega vloma (zajcnik je bil zaklenjen, zato je neznani storilec strgal kljucavnico obešanko) in glede na dejstvo, da starejša krajana, nista pregledovala okolice in vseh treh gospodarskih objektov, je bilo malo upanja, vendar je pes zaznal sled hoje v travi, zato ga je vodnik usmerjal in vzpodbujal. Sled je vodila od zajcnika in kokošnjaka (vsi trije gospodarski objekti so bili na zadnji strani hiše, ob nekdanjih svinjskih hlevih in so mejili na vecji travnik, z lokalne ceste pa niso bili vidni) proti travniku in manjšemu gozdicku, cez dovozno makadamsko pot in od tam naprej v smeri nekdanje karavle Žitkovci, nato pa levo skozi gozd do zaselka Riganoc in od tam levo v smeri manjšega romskega za-selka oziroma nekdanje gozdarske koce v Dobrovniku. Ves cas sledenja psu na dolgem povodcu niti vodnik niti milicnik nista spre-govorila besede, vsak je pricakoval svoje - vodnik uspešno delo psa, milicnik pa uspešno raziskavo vsaj te, ce že ne vseh dosedanjih tatvin in vlomov. Ko je pes nakazal sled do nekdanje gozdarske koce in križanja gozdne poti z glavno cesto, se je sled izgubila, oziroma je milicnika skupaj s službenim psom nista uspela izslediti. V bližnjem, manjšem naselju Romov, kjer živi nekaj romskih družin, pa je izza vecjega drevesa dogajanje opazoval starejši Rom, ki se je, ko sta ga milicnika opazila, takoj skril. Obstajal je utemeljen sum, da je ta Rom kakorkoli povezan s tatvinami, vlomi in drugimi nedovoljenimi ravnanji in dejanji. Zato je milicnik po UKW zvezi obvestil dežurnega na oddelku in se dogovoril, da mu je poslal tri milicnike na pomoc. Vsi skupaj so opravili hišno preiskavo brez odredbe v stano-vanjski hiši tega Roma, vendar brez uspeha. Po opravljeni hišni preiskavi so se milicniki, ki so prišli na pomoc, odpravili nazaj na oddelek milice, milicnik-vodnik službenega psa in milicnik, ki je takrat na tem delu opravljal tudi naloge vodje varnostnega okoliša, pa sta se napotila v gozd in v okolico tega manjšega naselja Romov, kjer so milicniki pregledovali del po del in preiskovali teren z namenom, da dejanje razišcejo. Pri hišni preiskavi, razen dveh ocišcenih kokoši v loncu, pripravljenih za kuhanje, drugega perutninskega in zajcjega mesa niso našli, za te kokoši pa je Rom trdil, da jih je pred dnevi dobil v bližnjem naselju Kobilje, ko je pomagal pri delu, kar je bilo tudi preverjeno in potrjeno. Zato sta se milicnika, ki sta zadevo preiskovala (vodnik službenega psa s psom in milicnik) dogovorila, da se bosta locila in vsak na svoji strani pregledala še bližnji gozd za hišo te romske družine. Pri pregledu gozda nista našla nobenih sledov, nekajkrat pa se je zaslišalo v daljavi kikirikanje, vendar glede na oddaljenost zvoka temu nista namenjala pose-bne pozornosti, ceprav se je v nadaljevanju izkazalo, da je tudi taka malenkost vcasih pomembna. Ko sta tako raziskovala gozd, sta videla, da se starejši Rom zadržuje na gozdni poti, ceprav glede na predhodno opravljeno hišno preiskavo in glede na druge okolišcine za to ni imel nekega posebnega razloga. Zato sta se milicnika odlocila, da se bosta, vsaj navidezno, umaknila vsak v svoj del gozda in se potem neopazno, po drugi poti, vrnila nazaj na izhodišce oziroma proti poti, na kateri je njuno delo opazoval starejši Rom. Ko sta se milicnika po približno eni uri prikritega gibanja po gozdu, ob državi meji s sosednjo Madžarsko, vsak s svoje strani vrnila do gozdne poti, sta bila oba presenecena, ko sta, že prej opaženega starejšega Roma, izsledila v notranjosti gozda. V rokah ni imel nicesar, a na vprašanje, kaj išce v tem delu gozda, ni znal odgovoriti. Milicnik-vodnik službenega psa si je takrat dovolil nekaj, kar ni bilo in ni niti danes v skladu z veljavnimi predpisi, bilo pa je ucinkovito in hkrati za prekinitev kaznivih dejanj nedvoumno poucno, ceprav je milicnik milicnika-vodnika ves cas rotil, da naj tega ne dela, to ni pomagalo. Milicnik-vodnik službenega psa je psu snel nagobcnik in mu odpel sledilni jermen. Ko je Rom videl, da pes ni pripet in da nima nagobcnika, se je tega ustrašil in se s hrbtom stisnil k debelejšemu hra-stu ter prosil milicnika-vodnika, naj službenega psa priveže. Milicnik-vodnik je na to prošnjo odgovoril z besedami: »Veš, moj pes že nekaj dni ni jedel nicesar in ce te bo zdaj zacel jesti, si boš sam kriv, ker ne poveš, kam si skril kokoši in zajce, ki si jih ukradel.« Nato se je zacel oddaljevati od psa, kateremu je pred tem ukazal mirovanje. Po nekaj korakih, ko se je milicnik-vodnik službenega psa oddaljil od psa in Roma, ki se je še vedno ves prestrašen s hrbtom oklepal hrasta in po tem, ko se je službeni pes po ukazu mirovanja na mestu dvignil, je starejši Rom uvidel, da se zadeva ne bo dobro koncala, posebej ne, ker je pes naredil nekaj korakov proti Romu. Res pa je, da je vodnik ves cas imel svojega psa pod stalnim nadzorom, pes pa je vodnika popolnoma ubogal, ker so bili vsi gibi in vsa ravnanja službenega psa dobro nauceni. Ce bi na primer vodnik pokazal z roko psu, naj vstane in ob tem podal še ustrezen ukaz, bi pes to storil, cesar pa Rom ni vedel. Milicniku z Oddelka milice Dobrovnik je bilo tako ravnanje milicnika-vodnika psa povsem nesprejemljivo, vendar mu je zaupal, da ve, kaj dela. Rom je bil ves prestrašen, kaj se bo zgodilo, nemo je opazoval gibanje in premike službenega psa. Vodnik se je namenoma zadrževal za hrbtom Roma, zato si je lahko privošcil marsikaj, tudi to, da je službeni pes, le nekaj metrov pred Romom sedel in nepremicno opazoval Roma. Milicnik-vodnik pa je Romu rekel, da sedaj pes razmišlja, kaj naj najprej poje - je to ena ali druga noga ali kaj drugega. Tudi milicnik z Oddelka milice v Dobrovniku ni bil popolnoma preprican, da se zadeva ne bo kakor koli prelevila v prepovedano ravnanje milicnika-vodnika službenega psa, za kar bo posledicno odgovarjal tudi sam. Zato je tudi on prosil vodnika: »Lepo te prosim, daj priveži psa in mu natakni nagobcnik, da se kaj ne zgodi!« Vendar mu je vodnik odgovoril, da to ni mogoce, ker si sedaj tudi sam ne upa prijeti psa, saj ne ve, kaj bo naredil in kje bo zacel gristi in jesti. Vsakemu je jasno, kako se pocuti clovek, ki sliši take besede in kakšen strah se lahko naseli v cloveka. Milicnik z Oddelka milice v Dobrovniku je vedel, da je vodnik psa sicer znan po tem, da kdaj pretirava, vendar pa je bil njegov pes eden najboljših v takratni državi za naloge sledenja in druge dolžnosti, ki jih milicniki opravljajo s svojimi štirinožnimi prijatelji. Zato ga je še nekajkrat prosil, da naj ne pocenja tega in naj psa priveže. Vendar to ni zaleglo, saj je službeni pes še vedno nepremicno sedel nekaj metrov pred drevesom, na katerega je bil s hrbtom naslonjen Rom, od strahu pred dejanji službenega psa ves trd in znojen. Milicnik-vodnik službenega psa se je igral naprej in Romu povedal, da gre lahko domov, saj ga nihce ne zadržuje, vendar on za dejanja psa ne odgovarja, prav tako pa si psa zdaj ne upa prijeti, saj se boji, da ga bo ugriznil. Ko je Rom uvidel, da se pes ne premakne in da milicnika-vodnika ni v njegovem vidnem polju, je zacel rotiti milicnika z Oddelka milice Dobrovnik, naj mu pomaga, da ga pes ne bi pojedel, sam pa bo vse povedal in pokazal, kje so kokoši in zajci, kje jih imajo zaprte in kje so gosi in race, samo naj psa privežejo in mu nataknejo na-gobcnik. Milicnik z Oddelka milice Dobrovnik je takrat ponovno zaprosil milicnika-vodnika službenega psa, tovariša V.P, da psa priveže na povodec in mu natakne nagobcnik, saj bo Rom pokazal, kje imajo domace živali, ki so bile ukradene, ce pa tega ne bo storil, lahko psa spusti in naj pes dela, kar hoce. Vodnik službenega psa je brez najmanjših težav psa privezal na krajši vodilni jermen, mu nataknil zašcitno košarico in tako omogocil Romu, da se je nekoliko odmaknil od drevesa in z roko pokazal na kup vejevja ob bližnjem, manjšem hribcku. Ko sta se milicnika z Romom približala temu kupu vejevja, so zaslišali glasove podobne vrešcanju rac ali podobno, vendar nikakor niso uspeli prepoz-nati zvoka, še manj pa dolociti kraj, od koder se je ta zvok slišal. Milicnik je Romu ukazal, naj zacne odmetavati vejevje. Ko je odstranil vecji kup vejevja, se je na manjšem hribu pokazala vecja luknja z lesenimi deskami, zato je milicnik zahteval, da se vse vejevje odstrani, milicnik-vodnik službenega psa in pes pa sta odmetavanje vej opazovala od dalec. Ko je Rom odmetal vse veje, ki so bile pred jamo, se je pokazalo, da so neznani storilci skupaj s tem Romom v jamo, veliko približno devet metrov krat pet metrov, skrili vecjo kolicino, v zadnjem obdobju iz vasi Žitkovci in Dobrovnik, ukradenih domacih živali; od kokoši, zajcev do gosk in rac. Vhod v jamo, ki je pred leti služila kot prirocni peskokop, so Romi zaprli z lesenimi vrati, ki so bila prav tako ukradena pred nekaj vec kot enim letom ob prvih tatvinah in vlomih v vasi Žitkovci, vse skupaj pa so dodatno zamaskirali tako, da so pred vhod nanosili in odvrgli suhe veje in druge veje, ki so jih odlomili v gozdu. Ko so prišli kupci za ukradene kokoši ali zajce, so jih polovili in jih dali v vrece ter jih prodali, predvsem Romom iz sosednje Madžarske. Živali so obcasno hranili tako, da so jim skozi odprtine v vratih trosili koruzo v storžih, pobrano z bližnjih njiv takratnih posestev oziroma KG Rakican in OE Žitkovci. Koruza pa je bila krma tudi v casu zimskih mesecev, saj storilci niso izbirali casa za vlome in tatvine, prav tako pa tudi niso bili izbircni glede ukradenih predmetov, saj so poleg tega, da so v zacetku kradli le kokoši in zajce, pozneje kradli tudi vse tisto, kar se je dalo prodati, svojo neregistrirano dejavnost pa so razširili na vinograde in vinske kleti v Dobrovniku in Strehovcih. Po prvih ocenah je bilo v gozdni jami vec razlicnih kokoši, zajcev, gosi in rac, zato so imeli milicniki takratnega Oddelka milice Dobrovnik navkljub uspehu velik logisticni problem, kako vse te kokoši, peteline, zajce, gosi in race poloviti, jih ustrezno popisati in jih vrniti oškodovancem, saj je bilo skoraj nemogoce na primer prepoznati rdece kokoši in jih vrniti oškodovancu. Po vaseh je bilo ukradeno veliko število popolnoma enakih kokoši, zajcev in drugih domacih živali. Takratni komandir oddelka je zadevo komentiral z besedami: »Kako bomo te kokoši vozili v ficku, saj ga bodo celega onesnažile.« Vendar jim je na pomoc priskocil bližnji kmet, takratni rezervni milicnik, s svojim traktorjem in vecjo prikolico za prevoz svinj. Zato se je tudi komandir oddelka samo nasmehnil in zacel usmerjati lov na kokoši, zajce in druge domace živali v jami. Temu delu pa se ni izognil niti Rom, ki je pod budnim nadzorm milicnikov moral pomagati polo-viti ukradene živali. Lov in prevoz s traktorjem in prikolico vseh v jami najdenih kokoši, zajcev, gosi in drugih živali sta trajala do poznih vecernih ur, ko so tudi že uspeli, v vecini primerov, oškodovancem vrniti vecino ukradenih domacih živali. Nekaj kokoši, zajcev in dve gosi pa oškodovanci niso prepoznali, zato so jih zacasno shranili v prazen svinjski hlev pri takratnem rezervnem milicniku in trenutnem prevozniku. Zoper Roma so odredili policijsko pridržanje. Oddelek milice Dobrovnik 1984 Boris Osterc je prišel na Oddelke milice Dobrovnik s Postaje milice Lendava leta 1984. Takrat so na oddelku delali Radomir Milinkovic kot komandir oddelka, De-ziderij Cimerman, Štefan Vouri, Ernest Bedek, Tanacek Bela, Drago Varga, Franc Lutar. Leta 1985 je Boris Osterc odšel na šolanje na Višjo šolo za notranje zadeve v Ljubljano in se 1. septembra 1988 leta vrnil nazaj v Dobrovnik kot komandir Oddelka milice Dobrovnik. Leta 1988 so z njim na oddelku delali Deziderij Cimerman, Drago Bedek, Viljem Bagari, Franc Lutar, Jože Gjergjek in Kotnjek Jože. Oddelek milice Dobrovnik 1991 Milan Osterc sem bil s 15. majem 1991 razporejen na Oddelek milice Dobrovnik kot komandir oddelka. Ob mojem prihodu so bili na oddelku zaposleni Deziderij Cimerman, Franc Lutar, Viljem Bagari in Jožef Kotnjek. Jožef Gjegjek pa je bil pred mojim prihodom premešcen na PMM Dolga vas. Po osamosvojitveni vojni sta se nam kot aktivna milicnika z odlocbo pridružila Jožef Prša in Dušan Hala-barec. V casu osamosvojitvene vojne so bili kot rezervni milicniki 24. junija 1991 aktivi-rani še: Jožef Balažic, Pavel Uljancic, Metod Cigüt, Ciril Cigüt, Jože Glavac, Bo-rut Zadravec, Vlado Zver, Andrej Biro, Ludvik Nemeth, Bojan Gavric, Jožef Cam-plin, Stanko Tivadar, Alojz Lebar, Viljem Šooš in Jože Bela. Milan Osterc OSAMOSVOJITVENA VOJNA 1991 V SLOVENIJI JLA je 27. 6. 1991 blokirala mejne prehode Mednarodnemu mejnemu prehodu Dolga vas se je dne 27. 6. 1991, ob 12.30 uri v strelski formaciji zacelo približevati okrog 60 vojakov JLA, ki so prišli iz stražnice Štefana Kovaca in vojašnice Murska Sobota. Približno 150 metrov pred mejnim prehodom so se vojaki razvrstili v strelske položaje, pripravili orožje in se približali na razdaljo okrog sto metrov, kjer so zavzeli položaje v zaklonu. V dvajsetih minutah je bil mejni prehod blokiran. Pogajalec JLA je prišel h koman-dirju milice in mu sporocil, da JLA do 14. ure ne bo ukrepala in da cakajo okrepitve iz mariborske vojašnice ter tanke, ki prihajajo iz Cakovca in Murskega Središca. Pogajalec je povedal, da želi vojska mejni prehod zasesti mirno in brez oborože-nega spopada. Milicniki so s tovornimi vozili blokirali dostop po cesti do mejnega prehoda. Fotografija iz oddaje TV Slovenija prikazuje zavarovanje mejnega prehoda Dolga vas s tovornjaki (arhiv Ladislava Bagladija) Ob 14.25 so vojaki JLA komandirju PMM Dolga vas sporocili, da je zadnji rok za predajo prehoda ob 14.45. Na prehodu so zato umaknili vse civiliste, ker JLA za žrtve med civilisti ne bo odgovarjala. Dolgo vas je takrat branilo 20 aktivnih in rezervnih milicnikov PMM Dolga vas in pet milicnikov iz PM Lendava, ki so dostop do mejnega prehoda blokirali s tovornimi vozili civilistov. Za položajem enot JLA, okoli mejnega prehoda, so milicniki PM Lendava in OM Dobrovnik naredili obroc. Pod poveljstvom komandirja OM Dobrovnik v zunanjem obrocu je sodelovalo 40 aktivnih in rezervnih milicnikov ter 7. odred, del 6. odreda, posebni vod in 2. ter 3. diverzantski vod, skupaj 170 pripadnikov TO. Patrulja OM Dobrovnik je ob 15. uri izven naselja Mostje na cesti ustavila kolono 15 vojakov JLA pod poveljstvom vodnika iz stražnice Žitkovci. Patrulja je vojakom preprecila prehod preko mostu cez Kobiljski potok in jim ukazala, naj se vrnejo v dovoljeni stometrski pas ob državni meji, saj kot organizirana formacija nimajo kaj iskati izven tega obmocja. Vodnik je navodila milicnikov upošteval in se vrnil proti mejnemu pasu, vendar je tam z vojaki preckal potok in se prikljucil formaciji JLA, ki je blokirala mejni prehod Dolga vas. Zgodaj zjutraj je bil mejni prehod Dolga vas še vedno obkoljen s pri-bližno 60 vojaki JLA. Do te ure sta v mocnem nalivu obe strani vztrajali na svojih položajih in do oboroženega spopada ni prišlo. Vojska je bila še naprej vkopana na svojih položajih in cakala na umik ali napad. Ob 8. uri so se na mejnem prehodu Dolga vas nadaljevala pogajanja med milico in JLA. V pogajanjih je vojska zahtevala predajo mejnega prehoda, saj ga bo sicer zasedla s silo. Milica in TO sta od vojske zahtevali umik iz obmocja mejnega prehoda ter vrnitev v stražnico. Na koncu pogajanj, ko je vojska ugotovila, da mejni prehod ne bo mogla zasesti brez pomoci oklepne enote, milica in TO za-htevata umik njihovih enot brez orožja. Vojaki so se po zakljucenih pogajanjih zaceli umikati s svojih položajev z orožjem, zato je milica izstrelila nekaj opozorilnih strelov. Med vojaki je nastala zmeda in panika. To je bil povod, da so odvrgli orožje in se predali milici in enotam TO. Pri tem je bilo zajetih 62 vojakov, dva castnika in trije podcastniki JLA. Vsi so bili odpeljani v zbirne centre. Milan Osterc (levo) 27. junija 1991 na položajih v obrocu okrog PMM Dolga vas. Brata Cigüt, Metod na levi in Ciril na desni, na položajih v obrocu okrog PMM Dolga vas 27. junija 1991. Dogovarjanje med predstavniki policije, Teritorialne obrambe, Jugoslovanske ljudske armade in civilnih predstavnikov oblasti 27. junija 1991 pred obrocem okrog PMM Dolga vas. V casu blokade so bili na cesti proti mejnemu prehodu v vidnem kontaktu pove-ljujoci JLA in poveljujoca iz vrst milice in TO. Na mostu cez reko Muro med Murskim Središcem in Petišovci iz Varaždina je ob 14.30 prodrla izvidniška ceta JLA iz 32. mehanizirane brigade, ki je bila name-njena proti mejnemu prehodu Dolga vas. Sestavljena je bila iz treh tankov, štirih oklepnih transporterjev, cisterne, vozila za zvezo ter nekaj tovornih vozil, na ka-terih sta bila dva voda vojakov JLA (pehote). V tem casu je bil most blokiran s tovornimi vozili, med katerimi je bila tudi cisterna z bencinom. Zato se je kolona JLA v Murskem Središcu ustavila. Po pogajanjih s TO, ko so vojaki JLA ugotovili, da barikade ne bodo mogli prebiti brez velikih žrtev in škode, se je kolona JLA preusmerila proti Razkrižju, da bi reko Muro preckala na mostu med Razkrižjem in Srednjo Bistrico. Na hrvaški strani mostu so kolono JLA mocno ovirali tudi domacini iz Murskega Središca, sicer državljani Republike Hrvaške. Zajetje stražnic Jugoslovanske ljudske armade Osem milicnikov in komandir OM Dobrovnik so 29. junija 1991, ob 10.10 po po-gajanjih brez oboroženega spopada vstopili na obmocje stražnice Žitkovci in za-vzeli stražnico. Prijetih je bilo šest vojakov JLA. Ostali vojaki stražnice so bili že pred tem s poveljujocim zajeti v obrocu okrog mejnega prehoda Dolga vas. V stražnici je bilo najdeno orožje in strelivo, ki so ga prevzeli pripadniki TO. Komandir OM Dobrovnik je po posvetu z aktivnimi delavci in vednostjo operativ-nega štaba UNZ pripravil nacrt vstopa in predaje vojaške karavle v naselju Kobi-lje. Tudi tokrat so bili k sodelovanju povabljeni pripadniki TO preko poveljujocega castnika za obmocje Lendave. Delavci milice so se morali odlociti za samostojno akcijo, ker so imeli pripadniki TO druga dela in obveznosti. Z akcijo zavzetja stražnice niso mogli vec odlašati, zato je ob 15. uri komandir OM s tremi aktivnimi in štirimi rezervnimi milicniki blokiral vojaško stražnico Kobilje. Po pogajanjih se je ob 15.30 poveljujoci vodnik predal z 12 vojaki. V stražnico so poklicali pripadnike TO, ki so s tovornimi vozili za prevzem orožja in tehnike prispeli ob 16. uri. Delavci policije Oddelka milice Dobrovnik so zavzeli stražnico Kobilje 29. junija 1991. Na levi razoroženi vojaki stražnice, na desni sedijo od desne proti levi pokojni Viljem Šooš, Jožef Bala-žic in Alojz Lebar. Fotografija je nastala pred oddelkom milice Dobrovnik julija 1991. Stojijo od leve proti desni De-ziderij Cimerman, Pavel Uljancic, Viljem Bagari, Metod Cigüt, Viljem Šooš, Borut Zadravec, Ciril Cigüt, Jože Glavac, Vlado Zver, Andrej Biro, Milan Osterc, cepijo Ludvik Nemeth, Bojan Gavric, Jože Camplin, Franc Lutar, Stanislav Tivadar, Alojz Lebar, Jožef Balažic. Jožeta Bela kot aktivi-ranega rezervnega milicnika ni na fotografiji, ker se je moral po nalogu svojega delodajalca vrniti nazaj na delo v Lendavo. Oddelek policije Dobrovnik 1991, 19. september Alojz Kramar je 19. septembra 1991 leta kot komandir prevzel vodenje Oddelka policije Dobrovnik. V casu njegovega dela do jeseni 1994 leta so bili na Oddelku policije Dobrovnik zaposleni Franc Lutar, Deziderij Cimerman, Viljem Bagari, Jožef Prša, Tanacek Bela, Marjan Casar. Jeseni 1994 leta je vodenje Oddelka policije Dobrovnik prevzel vodja varnost-nega okoliša Franc Lutar, ki ga je vodil do zaprtja oddelka februarja 1996 leta. V tem casu so na oddelku policije bili zaposleni še Viljem Bagari, Jožef Prša, Ta-nacek Bela, Marjan Casar in Albin Belovic. Reorganizacije V casu obstoja nove države je bilo izvedenih vec reorganizacij policije. Najbolj obsežna v prvem desetletju je bila reorganizacija policije na lokalni ravni leta 1996, katere namen je bil racionalizacija kadra po posameznih enotah in druga-cen nacin dela. Posledica te reorganizacije, ki je pomenila velik poseg v delo policije na lokalni ravni, je bila tudi ukinitev varnostnih okolišev in uvedba policij-skih okolišev. Policijski okoliši so tako postali bistveno vecji in so zajemali vec krajevnih skup-nosti oziroma vec obcin. Vendar je bilo razumevanje vodij, da je njihovo delo na-menjeno izkljucno preventivnim nalogam in sodelovanju z lokalno skupnostjo, do-kaj problematicno. Takšno razumevanje je na terenu povzrocilo pomanjkanje operativcev na policijskih postajah za delo na podrocju interventnih nalog in pred-vsem preiskovanju kaznivih dejanj. S projektom javne varnosti, ki ga je uvedlo Ministrstvo za notranje zadeve, so Oddelek milice Dobrovnik dokoncno zaprli, delavci zaposleni v njem so bili pre-mešceni na PP Lendava in druge enote, v Dobrovniku je ostala le še policijska pisarna, ki je podrocno pokrivala naslednje vasi Strehovci, Dobrovnik, Kobilje, Žitkovci, Kamovci, Radmožanci, Genterovci, Velika Polana, Mala Polana, Brezo-vica, Gomilica, Nedelica, Turnišce, Renkovci. Od leta 1996 dalje so bili delavci PP Lendava kot vodje policijskega okoliša in pisarne v obcini Dobrovnik: Marjan Casar, Robert Timar in Darko Škraban. Leta 2013 je bila opravljena reorganizacija in se je podrocje, ki ga je pokrivala policijska pisarna Dobrovnik, razdelilo v dva policijska okoliša, in sicer policijski okoliš z vasmi Strehovci, Dobrovnik, Kobilje, Žitkovci, Kamovci, Radmožanci, Genterovci, ki jih danes pokriva Darko Škraban in policijski okoliš z vasmi Velika Polana, Mala Polana, Brezovica, Gomilica, Nedelica, Turnišce, Renkovci, ki ga pokriva vodja policijskega okoliša Mojca Kepe. Mejni prehod Kobilje Mejni prehod Kobilje je bil za meddržavni potniški promet odprt 24. 8. 1997. Z vstopom Slovenije v EU 1. 5. 2004 je mejni prehod postal mednarodni mejni pre-hod za potniški promet osebnih vozil. Mejni prehod je odprt v letnem casu med 1. aprilom in 31. oktobrom, med 7. in 19. uro ter v zimskem casu med 1. novem-brom in 31. marcem, med 8. in 16. uro. Na tem mejnem prehodu je v letu 2007 prestopilo državno mejo dnevno povprecno 121 potnikov oziroma 54 vozil. Mejni prehod je odprt le za potniški promet, kar pomeni, da tovorna vozila in avtobusi na tem mejnem prehodu ne smejo preckati meje. Zakljucek Slovenska policija se je po osamosvojitvi uspešno prelevila iz milice, zacasne oborožene sile, v moderno evropsko policijo. Pri tem se je notranje utrdila in po-skrbela za dvig strokovnosti na primerljivo raven najboljših evropskih policij in sprejela zunanje obveznosti mednarodnega sodelovanja, ki ga je pred tem izvajal Zvezni sekretariat za notranje zadeve Jugoslavije. Kljub poizkusom med vec reorganizacijami, da bi policija postala zgolj organ iz-vršilne veje oblasti, ki nadzira izvajanje prisilnih predpisov, se policija ni odmak-nila od ljudi in uživa še vedno visoko stopnjo zaupanja v javnosti. Policija je mo-rala prevzeti obveznosti varovanja oblasti tudi pred protestniki, kar je vedno izva-jala strokovno ter z najmanjšo mero uporabe sile, ki je še omogocala izvedbo naloge. Marjan Kardinar, župan Obcine Dobrovnik, Dobronak Község Polgármestere RAZVOJ LOKALNE SAMOUPRAVE V DOBROVNIKU Obcina Dobrovnik/Dobronak je bila z odcepitvijo dela obcine Lendava/Lendva ustanovljena 1998 leta. Prvi dokumenti nam potrjujejo, da je bil že leta 1280 Dobrovnik sejemsko mesto, saj so se tu križale trgovske poti na vzhod in zahod, proti morju in na sever. Skozi zgodovino zasledimo tudi podatke o turških vpadih, pozneje tudi podatek o vitezih templjarjih. Zanimiv je podatek, da je cerkev imela sicer katoliško prevlado, vendar pa je za kratek cas bila tudi evangelicanska. Prva svetovna vojna je tudi to obmocje zaznamovala z odhodom mladih fantov na fronto, od koder se žal niso vsi vrnili. V njihov spomin in spoštovanje je po-stavljen spomenik na dobrovniškem pokopališcu. Druga svetovna vojna se je odvijala tudi v teh krajih. V Strehovskih goricah je bila ustanovljena Prva prekmurska partizanska ceta decembra leta 1944. Spominska znamenja, obeležja tradicije in vrednot NOB zasledimo v Trajberjevi zidanici in Voglerjevi koci. Dobrovnik je bil skupaj s Strehovci in Žitkovci pomembno strateško obmocje, o cemer pricata tudi nekdanja karavla v Žitkovcih in Policijska postaja v Dobrovniku. Za casa osamosvojitve je bilo s sodelovanjem policije in takratne Teritorialne obrambe veliko pomembnih odlocitev in aktivnosti. Obcina Dobrovnik vztraja pri aktivnem delovanju policije v obcini in želi ohraniti nekdanjo karavlo v Žitkovcih, zdaj seveda za druge namene. Rezultat pozitivnega odnosa med dvema prijateljskima narodoma Slovenije in Madžarske je Park pri-jateljstva v Žitkovcih - Bödeháza. Vrednote sožitja, ki smo jih uspeli ohraniti in smo na njih tudi ponosni, pa želimo prenašati na vse naslednje generacije. V slovenskem merilu sodi Obcina Dobrovnik/Dobronak med majhne obcine, raz-prostira se na 31 kvadratnih metrih in obsega tri naselja (Dobrovnik/Dobronak, Žitkovci/Zsitkóc in Strehovci). Na severozahodnem delu obcine se razprostirajo dobrovniško–strehovske gorice, posajene z vinogradi in sadovnjaki, med kate-rima leži gozd s cudovitim Bukovniškim jezerom na robu, medtem ko sta južni in zahodni del tipicna panonska nižina, z njivami in travniki. Naselji Dobrovnik/Do-bronak in Žitkovci/Zsitkóc ležita na narodnostno mešanem obmocju, vecinski del prebivalstva je pripadnikov madžarske narodnosti, v Strehovci pa je vecina slo-vensko govorecega prebivalstva. V Dobrovniku živijo Romi v dveh manjših zasel-kih. Obcinski svet šteje enajst clanov, madžarska narodna skupnost in romska skupnost imata po enega predstavnika v svetu. Kot zanimivost, ker so v obcini pripadniki slovenskega naroda v manjšini, imajo v obcinskem svetu tudi svojega predstavnika. Ob osamosvojitvi smo si zastavili cilje, da bomo v obcini zagotavljali kakovostno življenje vsem obcankam in obcanom v zdravem, urejenem, cistem in varnem okolju. Danes po skoraj 24 letih z veseljem ugotavljamo, da nam je uspelo. Za naše najmlajše smo zgradili nov sodoben vrtec, šolo in telovadnico. Zgrajeno je bilo kanalizacijsko omrežje s cistilno napravo, imamo novo vodovodno omrežje, v vecjem delu obcine je bila izvedena sanacija obstojecih cest. Zgradili smo novo zdravstveno postajo in lekarno ter tako zagotovili zdravstveno oskrbo v domacem kraju. Z izgradnjo novih obcinskih prostorov in rekonstrukcijo kulturnega doma je nastalo vaško jedro – obcinsko središce, ki združuje institucije, kot so obcina, Zavod za okolje in turizem Dobrovnik, knjižnica, krajevni urad, policija, Zavod za gozdove, pošta in zavarovalnica, vse na enem kraju. Za varnost življenja in pre-moženja je poskrbljeno v novem Centru za zašcito in reševanje Dobrovnik. V samem središcu je tudi cerkev sv. Jakoba starejšega, Hiša rokodelcev in Etno-grafska hiša-Dobronoki György ház. Uredili smo vaško-gasilska domova v Stre-hovcih in Žitkovcih, poskrbeli smo za urejenost pokopališc in z izgradnjo zbirnega centra skrbimo za varstvo okolja. Iskrene cestitke in zahvala vsem, ki so pripravljali in zbirali podatke za zelo dra-goceno knjigo o resnicnih dogodkih osamosvojitve vse do danes in vztrajali, da je knjiga neprecenljiv dokument za danes, jutri in prihodnost. Obcina Dobrovnik-Dobronak danes (FA Zavod za okolje in turizem Dobrovnik – Dobronak) Drago Ribaš POLICIJSKO VETERANSKO DRUŠTVO SEVER ZA POMURJE Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje deluje na obmocju Prekmurja in Prlekije ter pokriva obmocja vseh 27 obcin Pomurja. Sedež društva je na Policijski upravi Murska Sobota, v Ulici arhitekta Novaka 5 v Murski Soboti (spletni naslov: www.sever-pomurje.si). V dejavnost društva se vsako leto vkljucuje do 500 cla-nov, ki so veterani vojne za Slovenijo iz vrst policistov, rezervnih policistov, drugih delavcev policije ter državljanov, ki so aktivno sodelovali pri aktivnostih za zašcito demokraticnih procesov v Sloveniji in v vojni za Slovenijo leta 1991 ter njihovih družinskih clanov ali pa so pristopili, ker bi radi pomagali pri uresnicevanju nacel in ciljev društva. Zaradi lažjega delovanja smo organizirani po teritorialnem na-celu v pododborih - UNZ Murska Sobota, PM Murska Sobota, PM Lendava, PM Ljutomer in PM Gornja Radgona. Dne 16. 1. 1998 je bilo na ustanovni skupšcine v Sebeborcih ustanovljeno, v skladu s spremenjeno zakonodajo o društvih - Policijsko veteransko društvo "Se-ver" za Pomurje, s sedežem v Murski Soboti, v Ulici arhitekta Novaka številka 5. Upravna enota Murska Sobota je dne 3. 3. 1998 izdala obvestilo o registraciji društva št. 026-41/98-7, s katerim je društvo registrirano pod registersko številko 363. Društvo se na ravni države združuje v krovno organizacijo, imenovano Zveza po-licijskih veteranskih društev Sever. Ustanovljeno je bilo 26. marca 1994 v Novem mestu, združuje pa dvanajst pokrajinskih društev. Krajše poimenovano Združenje Sever na prostovoljni, nepoliticni in domoljubni osnovi združuje vse udeleženke in udeležence aktivnosti za zašcito demokraticnih procesov v Sloveniji in priprav ter aktivnosti v vojni za ohranitev samostojne in suverene Republike Slovenije. Zveza ima podeljen status nevladne organizacije, da deluje na podrocju vojnih veteranov in vojnih grobišc, deluje v javnem interesu, vkljucena je v delovanje Konference domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, ki deluje pod okri-ljem predsednika države Slovenije in je tudi clanica mednarodne Svetovne vete-ranske federacije. Dosedanji predsedniki društva so bili Alojz Flisar, Franc Slokan, Iztok Trcek in Ciril Magdic. V letu 2014 je postal predsednik društva Drago Ribaš. Najpomemb-nejše odlocitve o delovanju društva sprejema skupšcina, operativno pa vodi de-lovanje desetclanski upravni odbor, nadzorni odbor in castno razsodišce pa skr-bita, da delovanje poteka v skladu z akti in potrebami clanov društva. Alojz Flisar in Ciril Magdic imata na skupšcinah društva podeljen naziv Castni predsednik društva. Društvo je prostovoljno, nepridobitno, samostojno združenje, udeleženk in ude-ležencev vojne za Slovenijo, ki so kot pripadniki organov za notranje zadeve so-delovali pri aktivnostih za zašcito demokraticnih procesov v Sloveniji ali pa so bili s svojimi aktivnostmi neposredno vkljuceni v vojno za osamosvojitev Republike Slovenje. Prav tako pa se v društvo lahko vclanijo osebe, ki sprejemajo nacela in cilje društva. Društvo ima status nevladne organizacije - društva v javnem inte-resu na podrocju veteranstva. Društvo opravlja svoje naloge v skladu s statutom in drugimi akti društva, posebni poudarek pa je ohranjanje spomina na vlogo, pomen, aktivnosti in zgodovinski prispevek milice v osamosvojitvenih procesih in osamosvojitveni vojni. Društvo je združeno z drugimi društvi in zvezami v Pomurju na podrocju domoljubja in vete-ranstva v koordinacijo domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja – KODVOP. Delo društva Pri izvedbi nalog smo zelo uspešni. Z zavodom Soncnica smo uspeli skupaj ob 20. obletnici osamosvojitvene vojne posneti dokumentarni film z naslovom Rad-gona 1991 Osamosvojitvena vojna v Pomurju. Gospod Tomislav Habulin je izde-lal in odlicno zagovarjal diplomsko delo z naslovom Aktivnosti pomurske milice v osamosvojitveni vojni, kar hkrati predstavlja odlicno izhodišce za knjigo z enakim naslovom, ki bo kmalu v tisku. Skupaj s PU Murska Sobota, smo izdali knjigo zgodovina pomurske policije in orožništva. V lastni režiji smo izdali knjigo Po-murje je gorelo modro in pozneje z vsem gradivom, ki smo ga imeli še njeno elektronsko razlicico. Skupaj z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo in pozneje z drugimi clani Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja (KODVOP) smo izvedli tri literarne razpise z naslovom Spominska obeležja pri-povedujejo med ucenci osnovnih šol Pomurja in dijaki srednjih šol ter izdali zbor-nike z besedili avtorjev. O našem dobrem delu govorijo tudi gostovanja razstav Cloveka nikar, Uporniki z razlogom in 25 let osamosvojitve Slovenije v lasti Združenja Sever. Z njimi prika-zujemo dogodke pred, med in po osamosvojitveni vojni v Sloveniji in tudi Po-murju. Razstave poskušamo pripeljati v vse vecje kraje v Pomurju. Pozitiven odnos do skupne junaške preteklosti Slovenije potrjujemo tudi z odkritji spominskih obeležij, posvecenim dogodkom iz osamosvojitvene vojne. V okviru aktivnosti Združenja Sever kot našo krovno organizacijo smo uspešno zakljucili projekte in priprave na izdajo vrste zbornikov, najpomembnejši so vsekakor Zbor-nik Sever, Zbornik posvetovanj na temo osamosvojitvene vojne, Ranjenci, Hrani-telji orožja, Spominska obeležja, vsekakor pa zbornik, ki bo govoril o aktivnostih slovenske policije v osamosvojitveni vojni in ravnanju z vojnimi ujetniki. Tudi vse izvedene prireditve sporocajo mladi generaciji o polpretekli zgodovini. Med njimi so najpomembnejša druženja na pohodih in športnih srecanjih. Med vsemi so najpomembnejše prireditve, vsekakor že uveljavljene in tradicionalne - pohod Dolga vas, pohod ob meji Gornja Radgona in Radenci ter že omenjeni tradicionalni in množicno obiskan pohod po poteh bojev pomurske policije. V sodelovanju s sorodnimi organizacijami, združenimi v KODVOP, smo izvedli vec vecjih odmevnejših prireditev (Pomurska slovesnost ob 25. obletnici osamosvoji-tve, zakljucne slovesnosti literarnih natecajev, združene s pomembnimi datumi ali prazniki). Tudi sejemske predstavitve, ki so potekale pod razlicnimi naslovi v Gornji Rad-goni, so bile odlicno obiskane. Na njih so se uspešno predstavila veteranska društva, predstavili smo naloge in izvedene aktivnosti v casu osamosvojitvene vojne 1991. Skupaj z ZVVS že vec let izvajamo predavanja v osnovnih in srednjih šolah v Pomurju o osamosvojitveni vojni (po skupnem programu). Sodelovali smo na se-minarju uciteljev (ki poucujejo zgodovino in domoljubje) Pomurja v Puconcih leta 2016 in predstavili program, ki je bil soglasno sprejet kot pripomocek uciteljem pri ozavešcanju ucencev in dijakov in širjenju domoljubja. Pomembni so tudi nastopi v javnosti in v medijih in vse to z namenom, da se dogodki, ko smo koncno dobili svojo državo, ne pozabijo, in se pocasi dvigne raven domoljubja na tisto, ki je bila leta 1991. Ob 25. obletnici osamosvojitve smo skupaj z ZVVS in Mestno obcino Murska Sobota organizirali pokrajinsko slovesnost ob osamosvojitvi Republike Slovenije z govornikom predsednikom Državnega sveta Republike Slovenije, ki je bila od-mevna in obiskana. Pred tem smo obeležili skupaj z ZVVS obletnico delovanja MSNZ v Pomurju s slovesnostjo in razstavo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Podobno prireditev ob 30-letnici osamosvojitve Republike Slo-venije pripravljamo tudi letos. Prav tako sodelujemo z lokalnimi skupnostmi pri organizaciji in izvedbi slovesnosti ob pomembnih datumih ali državnih praznikih. Izredno prijetno druženja pa predstavlja izvedba veteranskih izletov, na katerih si ogledamo znamenite kraje, ki so kakorkoli povezani z domoljubjem in zgodovino Slovencev in domovine (Trst, Doberdob, Posocje, Primorje, Vipavska dolina, Po-horje, Okrešelj, Celovec, Koroška, Dolenjska, Budimpešta, Szombathely, Ko-marno GEOSS, Pivka …) Skrb za clane društva in udeležence osamosvojitvene vojne se kaže z nudenjem pomoci, ko posamezni clan zaradi osebnih težav zaide v eksistencno krizo, po-magamo pa tudi pri uveljavljanju statusov vojnega veterana in ohranjanju že pri-dobljenih pravic. V okviru sodelovanja s sorodnimi društvi smo prepoznavni z obema policijskima sindikatoma PSS in SPS, Regionalnim klubom IPA za Pomurje, z društvom upo-kojenih delavcev ONZ, s Klubom upokojenih delavcev MNZ »Maksa Perca«, s Športnim društvom UJV Murska Sobota, z društvom policijskih šefov in društvom kriminalistov. Z društvi ZVVS, ZSC, društvi za vrednote NOB, Prleškim in Prekmurskim druš-tvom generala Maistra in Domoljubnim krajevnim združenjem Puconci in druš-tvom vojnih invalidov Pomurja poteka sodelovanje na že ustaljen nacin - skupaj pripravljamo in organiziramo slovesnosti ob spominskih dnevih, potekajo pa tudi druge oblike druženja, med katerimi so na primer športna srecanja. Veliko pozornosti namenjamo prijateljskemu sodelovanju z društvi iz tujine. Že uteceno tradicionalno sodelovanje poteka z društvom POLGAROR iz Szom-bathelya in Magjarszombatfa, z društvom BEOSZ iz Szombatheliya iz Madžarske in društvom UDVDR iz Cakovske županije. Vsa leta nam je v okviru zmožnosti stala ob strani Policijska uprava Murska So-bota in tudi ustrezne vojaške enote. Kot partnerji so nam pomagale tudi pomurske obcine, seveda v okviru svojih zmožnosti. Nekatere so nam za delovanje prispe-vale denarna sredstva na razpisih, vecina pa nam je pomagala pri soorganizira-nju spominskih slovesnosti. Vsi v Pomurju se zavedamo, da je vrsta naših aktivnosti že prerasla lokalni »re-gionalni« okvir delovanja društva, saj se v izvedbo in udeležbo prireditev vkljucu-jejo poleg clanov Združenja Sever, veteranskih organizacij in domoljubnih druš-tev tudi prebivalci Republike Slovenije in iz tujine. Prav to dejstvo, obiskanost in priljubljenost društva kot organizacije in njena pre-poznavnost na podrocju domoljubja in pomena ohranjanja zgodovinskih dejstev in skrb za ohranitev zgodovinskih virov državnosti Slovenije in naroda, že prera-šca klasicno pojmovanje delovanja društva, skratka presega interese društva. Prav na tem se kaže poseben pomen delovanja. Prav zato pricakujemo vsaj sim-bolno podporo države Slovenije in njenih inštitucij. Utrinki iz novejše zgodovine dela društva PVD Sever za Pomurje Otvoritev razstave Vojna za samostojno Slovenijo, ki je bila odprta od 1. do 15. 2. 2019 na OŠ Kobilje. (osebni arhiv Milana Osterca) Proslava Dneva državnosti v prostorih LD Dobrovnik 6. 7. 2019. (osebni arhiv Milana Osterca) 30-letnica akcije Sever in predstavitev elektronske knjige Pomurje v ognju osamosvojitvene vojne, vloga organov za notranje zadeve, zbrana gradiva - sejna soba PP Murska Sobota 6. 12. 2019, na sliki levo Milan Osterc, desno Janez Vencelj. (osebni arhiv Milana Osterca) Pohod in svecanost ob 75. obletnici Konference aktivistov in ustanovitve Prekmurske partizan-ske cete, Strehovci 14. 12. 2019. (osebni arhiv Milana Osterca) Proslava ob 30-letnici Manevrske strukture Narodne zašcite, Turnišce 9. 10. 2020. (osebni arhiv Danija Mauka)