Urednikov predgovor


			Krišnamurti je mojstrsko in brez predsodkov izražal svoja opažanja – tako v zapisih kot v razgovorih, opisovanju sončnega zahoda in na pre­davanjih – kjerkoli in komurkoli, ki je bil voljan poslušati, in na svetu je veliko ljudi, ki pozorno poslušajo. Njegove trditve ganljivo razkrivajo vire naših težav in so splošno veljavne.

			Snov, zajeta v knjigi, je povzeta iz govorov, namenjenih indijskim učencem, učiteljem in staršem, vendar je zaradi lucidne preprostosti in ostre prodornosti izjemno pomembna za razmišljujoče ljudi vseh staro­sti in slojev po vsem svetu. Objektivno in poglobljeno raziskuje izraze naše kulture, kot so izobraževanje, religija, politika in tradicija, in na­zorno osvetljuje osnovne vzgibe, kot so ambicija, pohlep in zavist, želja po varnosti ter sla po moči in oblasti, ki naj bi razgrajali družbo, v ka­teri živimo. Krišnamurti je prepričan, da prava kultura ni stvar vzgoje, učenja, nadarjenosti ali genialnosti, temveč “brezčasne težnje po iskanju sreče, boga in resnice”. Ko jo ovirajo oblast, tradicija ali strah, začne trohneti, ne glede na darove ali dosežke posameznikov, rase ali civiliza­cije. Vsebina njegovih komentarjev, v katerih neizprosno in neposredno opozarja na zgrešene prvine v naših odnosih in institucijah, je globoka in daljnosežna.

			Nekatere besede, ki se pojavljajo v besedilu – guru, sanjasin, pudža in mantra – so zahodnemu bralcu morda tuje, zato naj jih na kratko pojasnim. Guru je duhovni učitelj, sanjasin je menih, ki se je odrekel svetnemu življenju, pudža je hinduistični obred čaščenja, mantra pa sveta vrstica, hvalnica ali popevanje.





1. Naloga izobraževanja


			Se sploh kdaj vprašamo, kaj pomeni izobraževanje? Zakaj se šolamo, zakaj se učimo različne predmete, zakaj opravljamo izpite in tekmu­jemo za boljše ocene? Kaj je izobraževanje in kaj zajema? Vprašanje je izjemno pomembno, pa ne le za učence, temveč tudi za starše, učitelje in vse, ki imajo radi to zemljo. Zakaj se mučimo za izobrazbo? Gre le za to, da opra­vimo nekaj izpitov in dobimo službo? Ali pa naj bi nam izobra­ževanje čim hitreje pomagalo razumeti celoten življenjski proces? Prav je, da se zaposlimo in zaslužimo za življenje – toda, ali je to vse? Se izo­bražujemo zgolj za to? Življenje nikakor ni samo služba, temveč je nekaj širnega in globokega, velika skrivnost je, širni svet, v katerem delujemo kot člove­ška bitja. Če se pripravljamo zgolj za preživetje, zgrešimo pravi smisel živ­ljenja. Veliko pomembneje od poznavanja matematike, fizike ali česa drugega ter pripravljanja na izpite je razumeti življenje.

			Mar se ni pomembno vprašati, pa naj smo učitelji ali učenci, čemu se izobražujemo ali čemu smo izobraženi? In kaj pomeni življenje? Ni življenje nekaj izjemnega? Ptice, cvetice, brsteča drevesa, nebo, zvezde, reke in ribe v njih – vse to je življenje. Življenje je revščina in bogastvo, nenehna bitka med skupinami, rasami in narodi; življenje je meditacija; življenje je tisto, čemur pravimo religija, in je tudi skupek pretanjenih, skritih nagibov uma – zavisti, stremljenj, strasti, strahov, zadovoljitev in tesnob. Vse to je življenje in še veliko več. Žal se navadno pripravimo le na razumevanje katerega njegovega dela. Naredimo nekaj izpitov, zapo­slimo se in poročimo, imamo otroke in postajamo podobni strojem. Osta­jamo prestrašeni in tesnobni, bojimo se življenja. Je torej cilj izobraževanja, da nam pomaga razumeti celoten proces življenja, ali le to, da nas pripravi na poklic, za najboljšo možno službo?

			Kaj se nam dogaja, ko odraščamo? Ste se kdaj vprašali, kaj boste počeli, ko boste odrasli? Zelo verjetno se boste poročili, in preden se bo­ste zavedeli, boste matere in očetje; priklenjeni boste na službo ali na kuhinjo, kjer boste počasi veneli. Je to vse, kar naj bi vsebovalo vaše živ­ljenje? Ste se kdaj povprašali o tem? Naj se ne bi? Če ste iz bogate dru­žine, ste že preskrbljeni, saj vam bo oče zagotovo priskrbel dobro službo ali pa se boste bogato poročili, toda vseeno boste razpadali in trohneli. Razumete?

			Če vam izobraževanje ne pomaga razumeti širine življenja z vsemi njegovimi pretanjenostmi in izjemno lepoto, žalostmi in radostmi, je vsekakor nesmiselno. Kaj potem ko diplomirate, pristavite kratice pred svoje ime in pristanete v dobri službi? Kakšen smisel ima vse skupaj, če vam v tem procesu otopi um? Ali ne bi morali, dokler ste še mladi, ra­ziskati, za kaj gre v življenju? In ali ni pravi cilj izobraževanja gojiti in­teligentnost, ki se trudi najti odgovore na vsa ta vprašanja? Veste, kaj je inteligentnost? To je sposobnost, da razmišljate svobodno, brez strahu in brez klišejev, da sami odkrivate, kaj je resnično in kaj je prav – toda če se bojite, ne boste nikoli inteligentni. Vsakršna oblika ambicije, du­hovne ali svetne, izzove tesnobo in strah, zato stremljenje ne more po­roditi čistega, preprostega, neposrednega in zato inteligentnega uma.

			Dokler ste mladi, je izjemno pomembno, da živite v okolju, kjer ni nikakršnega strahu. Ko se starate, postajate prestrašeni. Bojite se živeti, bojite se izgubiti službo, bojite se tradicije, bojite se, kaj bodo rekli sosedje ali mož ali žena, bojite se smrti. Večina od nas se česa boji, in kjer je strah, ni inteligentnosti. Ali res ni mogoče, da bi mladi živeli v okolju, neprepojenim s strahom, v katerem bi vladalo ozračje svobode – pa ne svobode, da bi počeli, kar bi se jim zahotelo, temveč svobode, ki bi jim pomagala razumeti celoten proces življenja? Življenje je zelo lepo in njegovega bogastva, globine in očarljivosti se lahko zavedate šele ta­krat, ko se uprete vsemu – organizirani religiji, tradiciji, družbi, ki je gnila –, tako da kot človeško bitje sami odkrijete, kaj je resnično. Ne da posnemate, temveč odkrivate – to je izobraževanje, ne? Najlažje se je prilagoditi tistemu, kar govorijo starši, učitelji ali družba. To je varen in lahkoten način obstajanja, ni pa življenje, saj vsebuje strah, razpadanje in smrt. Živeti pomeni, da sami odkrivate, kaj je resnično, kar vam lahko uspe, le če ste svobodni, če se znotraj vas nenehno odvija revolucija.

			Žal vas nihče ne spodbuja k temu, nihče vam ne prigovarja, naj dvomite, naj sami odkrivate, kaj je bog, kajti če bi se uprli, bi pomeni­li nevarnost za vse, kar je lažno. Družba in starši želijo, da živite varno in tudi sami želite živeti varno, kar navadno pomeni, da živite ponare­jeno in zato v strahu. Cilj izobraževanja je pomagati vsakemu od nas, da bi živel svobodno in brez strahu, mar ne? Ustvarjanje ozračja, v ka­terem ni strahu, pa zahteva veliko razmišljanja, vašega in vzgojiteljevega.

			Veste, kako izjemno bi bilo ustvariti ozračje, v katerem ne bi bilo strahu? In morali bi ga, saj vidimo, da je svet ujet v neskončne vojne. Živimo v svetu odvetnikov, policistov in vojakov, stremuških ljudi, ki segajo za položaji in tekmujejo zanje, vodijo pa ga politiki, ki nenehno težijo za močjo. Tudi tako imenovani svetniki in verski guruji s svojimi sledilci želijo imeti moč in položaj, tukaj ali v prihodnjem življenju. Naš svet je ponorel in popolnoma zmeden – komunisti se bojujejo s kapita­listi, socialisti se upirajo obojim. Vsak, ki se trudi zasesti varno mesto, položaj moči ali udobja, je proti nekomu. Svet razdirajo nasprotujoča si prepričanja, kastne in razredne razlike, separatistične narodnosti, najrazličnejše oblike neumnosti in krutosti – in izobražujete se zanj, saj želite biti vključeni vanj. Spodbujajo vas, da bi postali del te pogubne družbe.

			Naj bi vam izobraževanje pomagalo, da bi se prilagodili vzorcu tega pogubnega družbenega reda, ali naj bi vas osvobodilo za razvoj in ustvarjanje drugačne družbe in novega sveta? Želimo si te svobode, pa ne v pri­hodnosti, temveč zdaj, sicer utegnemo biti vsi pogubljeni. Nujno moramo oblikovati ozračje svobode, v katerem boste samostojno odkri­vali, kaj je res, v katerem boste postali inteligentni in se boste sposobni soočiti s svetom ter ga razumeti, ne da bi se mu le prilagodili, saj se boste globoko v sebi nenehno upirali, kajti le tisti, ki se nenehno upirajo, odkrivajo, kaj je res. Resnico, boga ali ljubezen boste lahko odkrili le tako, da boste nenehno opazovali in dvomili. Zato je naloga izobraževanja izkoreniniti strah, ki uničuje človeško misel, odnose in ljubezen.

			Vprašanje: Pa ne bi na svetu zavladal kaos, če bi se vsi upirali?

			Krišnamurti: Najprej prisluhni vprašanju, saj je zelo pomembno, da ga dobro razumeš, namesto da samo čakaš odgovor. Vprašal si, ali ne bi zavladal kaos na svetu, če bi se vsi upirali. Mar je sodobna družba tako odlično urejena, da bi zavladal kaos, če bi se ji vsi uprli? Ali ne ži­vimo v kaosu? Je vse lepo in prav, nepokvarjeno? Ali vsi ljudje živijo sreč­no, polno in bogato? Ali nismo naperjeni drug proti drugemu? Ni stre­muštva in neusmiljenega tekmovanja? Najprej je treba uvideti, da je svet v kaosu. Nikar ne misli, da živimo v urejeni družbi, ne hipnotiziraj se z besedami. Svet propada, tako v Evropi kot v Ameriki ali Rusiji. Če vidiš propadanje, stojiš pred izzivom, ali bi mogel najti rešitev za težavo. In pomembno je, kako se odzoveš na izziv, mar ne? Če se odzoveš kot hin­duist ali budist, kristjan ali komunist, je tvoj odziv zelo omejen – in pravzaprav sploh ni odziv. Celovito in primerno se lahko odzoveš, le če v tebi ni nikakršnega strahu, če ne razmišljaš kot hinduist, komunist ali kapitalist, temveč kot celosten človek, ki se trudi rešiti težavo, vendar je nikakor ne moreš rešiti, če ti stremuško pridobitništvo, na katerem temelji družba, ne zbuja odpora. Le če nisi stremuški in pridobitniški in se ne oklepaš lastne varnosti, se lahko odzoveš in ustvarjaš nov svet.

			Vprašanje: Upirati se, učiti se, ljubiti – so ti procesi ločeni ali sočasni?

			Krišnamurti: Nikakor niso ločeni, gre za enoten proces. Zelo pomembno je doumeti, kaj vprašanje pomeni. Temelji na teoriji, ne na iz­­kustvu; besedno je in intelektualno, zato je neumestno. Neustrašen člo­vek, ki se resnično upira in trudi odkriti, kaj pomeni učiti se in ljubiti – tak človek ne sprašuje, ali gre za en proces ali tri. Kako spretno obrača­mo besede in mislimo, da s ponujanjem razlag rešujemo težave!

			Veš, kaj pomeni učiti se? Kadar se resnično učiš, se učiš vse življenje in nimaš kakšnega posebnega učitelja, ki bi te učil. Vse te uči – odpadel list, ptica v letu, vonj, solza, bogati in revni, nasmeh ženske, nadutost moškega. Učiš se od vsega, torej ni vodnika, ni filozofa ali guruja. Živ­ljenje je tvoj učitelj in ti se nenehno učiš.

			Vprašanje: Res je, da družba temelji na pridobitništvu in ambiciozno­sti, toda mar brez stremljenja ne bi propadli?

			Krišnamurti: Vprašanje je zelo pomembno in nameniti mu je treba vso pozornost.

			Veš, kaj je pozornost? Raziščimo jo. Kadar v učilnici strmiš skoz okno ali vlečeš koga za lase, te učitelj opozori, da bodi pozoren. Kaj to pomeni? Da te tisto, kar se učiš, sploh ne zanima, zato te učitelj opomni, da bodi pozoren – kar ni prava pozornost, ki se porodi, kadar te neka stvar tako močno zanima, da bi rad izvedel vse o njej. Tedaj si popolno­ma navzoč, z umom in bitjo. Brž ko dojameš, da je to vprašanje – mar brez stremljenja ne bi propadli – izjemno pomembno, ti zbudi zanima­nje in iščeš odgovor nanj.

			Mar se ambiciozen človek ne uničuje? To je treba najprej odkriti, ne pa spraševati, ali je stremljenje dobro ali slabo. Ozri se okoli sebe, opa­zuj ljudi, ki so ambiciozni. Kaj se zgodi, če si ambiciozen? Misliš nase, ali ne? Krut si in odrivaš ljudi, ker želiš uresničiti svoje stremljenje in se trudiš postati pomemben človek, vendar obenem ustvarjaš navzkrižje med tistimi, ki uspevajo, in onimi, ki ostajajo zadaj. Med teboj in dru­gimi, ki se potegujejo za isto kot ti, divja nenehna bitka. Ali to navz­križje vodi v ustvarjalno življenje? Razumeš, ali je pretežko?

			Si ambiciozen, kadar bi rad naredil neko stvar zaradi nje same? Kadar počneš nekaj z vsem srcem – ne zato, ker bi rad nekaj dosegel ali imel več dobička ali vidnejše rezultate, temveč le zato, ker to rad počneš –, ne deluješ ambiciozno in ne tekmuješ, ne boriš se z drugimi za prvo mesto. Ali naj ti izobraževanje ne bi pomagalo odkriti, kaj res­nično rad počneš, tako da bi vse življenje delal nekaj, kar se ti zdi vredno in ti veliko pomeni? Sicer boš vse življenje nesrečen. Če ne veš, kaj bi resnično rad delal, um zdrsne v rutino, zaznamovano z dolgočasjem, propadanjem in smrtjo. Zato je tako pomembno, da zgodaj odkriješ, kaj bi resnično rad delal, in samo tako ustvarjaš novo družbo.

			Vprašanje: Izobraževanje v Indiji in večini drugih dežel nadzoruje vla­da. Ali je v takih okoliščinah mogoče izpeljati eksperiment, kakršnega opi­sujete?

			Krišnamurti: Gospod sprašuje, ali bi šole, o kakršnih govorim, lah­ko preživele brez vladne podpore? Opaža, da vlade, politiki, ljudje na oblasti, ki želijo oblikovati naš um in srce ter vplivati na naše razmišlja­nje, vpeljujejo vse več nadzora. Vlade se vsepovsod nagibajo k nadzoru izobraževanja, in gospod sprašuje, ali bi šola, o kakršni govorim, lahko delovala brez vladne pomoči.

			No, kaj menite? Če mislite, da je nekaj pomembno in resnično vredno vsakršnega truda, nato pa se srčno predate stvari, ne glede na vlado in odloke družbe – vam zagotovo uspe. Žal se večina med nami ničemur srčno ne zaveže, zato tudi tako vprašanje. Če bi vsi skupaj predano čutili, da bi bilo mogoče oblikovati nov svet, in če bi se vsak od nas psihološko in duhovno uprl –, potem bi se s srcem, umom in telesom prizadevali za šolo, v kateri ne bi bilo nikakršnega strahu.

			Vse, kar je resnično revolucionarno, ustvarjajo redki, ki vidijo, kaj je resnično, in so pripravljeni živeti po tej resnici. Odkriti, kaj je resnično, pa je mogoče šele tedaj, ko smo osvobojeni tradicije, kar pomeni, da smo osvobojeni vseh strahov.





2. Svoboda


			Rad bi spregovoril o problemu svobode. Zelo kompleksen je in treba ga je proučiti globlje. Veliko govorimo o svobodi – verski svobodi in svobodi, da počnemo, kar nam je ljubo. Na kupe knjig je napisano o njej, vendar mislim, da se problemu lahko približamo nadvse prepro­sto in neposredno, in morda bomo prišli do prave rešitve.

			Ste kdaj obstali, da bi opazovali čudovit žar na zahodnem večernem nebu, ko nad drevesne krošnje pripluje sramežljiva mlada luna? Ob tisti uri je reka zelo mirna in na njeni gladini se zrcalijo most, vlak, ki pelje čezenj, nežna luna in sčasoma, ko se zmrači, tudi zvezde. Da bi opazo­vali, gledali in namenili popolno pozornost nečemu lepemu, mora biti um prost vseh skrbi, kajne? Ne sme se ukvarjati s težavami, skrbmi ali predvidevanji. Šele ko je popolnoma miren, lahko zares opazujete, saj je tedaj občutljiv za izjemno lepoto, in mogoče je to ključ do problema svobode. Kaj pomeni biti svoboden? Je svoboda to, da delate, kar vam trenutno ustreza, da greste, kamor se vam zljubi, da razmišljate, o čemer se vam zahoče? Vse to tako ali tako počnete. Ali neodvisnost pomeni svobodo? Veliko ljudi je neodvisnih, zelo malo pa je svobodnih. Svobo­da zahteva precejšnjo inteligentnost, kajne? Biti svoboden pomeni biti inteligenten, toda inteligentnost ne vznikne le iz želje, da bi bili svobodni. Porodi se šele takrat, ko začnete razumevati svoje okolje ter družbe­ne, verske, starševske in vplive tradicije, ki vas vseskozi obdajajo. Da bi razumeli vse te različne vplive – vplive staršev, vlade, družbe, kulture, ki ji pripadate, vplive svojih prepričanj in vraževerij in vplive tradicije, ki se ji nespametno prilagajate –, da bi jih razumeli in se jih osvobodili, potrebujete globok uvid. Žal jim navadno podležete, saj ste v sebi pre­strašeni. Bojite se, da ne boste dosegli dobrega položaja, ali tega, kaj bo rekel duhovnik, bojite se odvrniti od tradicije, bojite se delati, kar naj ne bi bilo prav. Svoboda je pravzaprav umsko stanje, v katerem ni nikakršnega strahu ali prisile, nobene nuje po varnosti.

			Mar si večina med nami ne želi varnosti? Ne želimo slišati, kako čudoviti ljudje smo, kako lepi smo videti ali kako izjemno smo inteli­gentni? Sicer ne bi postavljali kratic pred svoja imena. Vse te stvari nam dajejo zaupanje vase in občutek pomembnosti. Vsi si želimo zasloveti – toda v trenutku, ko želimo biti nekdo, nismo več svobodni.

			Prosim, da to razumete, sicer ne boste mogli doumeti problema svobode. Brž ko želite biti nekdo, niste več svobodni – pa naj gre za svet politikov, oblasti, položajev in avtoritete ali za tako imenovani duhovni svet, v katerem stremite po kreposti, plemenitosti in svetosti. Samo člo­vek nedolžnega srca, ki uvidi nesmiselnost vseh teh stvari in ga ne žene želja, da bi bil nekdo – samo tak človek je svoboden. Če boste dojeli, kako preprosto je to, boste tudi uvideli, kako izjemno lepo in globoko je. Navsezadnje naj bi vam izpiti omogočili položaj in vas naredili po­membne. Nazivi, položaj in znanje vas utrjujejo v prepričanju, da ste nekdo. Opažate, kako vam starši in učitelji prigovarjajo, da morate ne­kaj doseči v življenju, da morate biti uspešni kot stric ali stari oče? Ne­kateri se trudite posnemati zgled kakšnega junaka, da bi bili podobni velikim učiteljem ali svetnikom, tako da niste nikoli svobodni. Naj sle­dite zgledu mojstra, svetnika, učitelja, sorodnika ali kakršnekoli tradi­cije, vedno se zavežete, da boste nekdo, in osvobodite se šele tedaj, ko vse to resnično razumete.

			Cilj izobraževanja je v tem, da vas odvrne od posnemanja kogarkoli, tako da ste ves čas vi sami, kar je nekaj najtežjega. Naj ste grdi ali lepi, naj ste zavistni ali ljubosumni, vedno bodite tisto, kar ste, vendar morate to razumeti. Biti takšen, kakršen si, je zelo težko, saj menite, da ste nizkotni, in da bi bilo čudovito, ko bi se mogli spremeniti v ple­menitega človeka, žal pa se to nikoli ne zgodi. Seme preobrazbe zasejete šele takrat, ko si dobro ogledate, kakšni ste, razumete in sprejmete. Svoboda ni v tem, da bi se trudili postati drugačni ali da bi počeli, kar vam pade na misel ali se vam zljubi, pa tudi ne v tem, da sledite av­toriteti tradicije, staršev ali guruja, temveč v razumevanju, kaj ste iz tre­nutka v trenutek. Izobraževanje vas spodbuja, da bi postali to ali ono, kar nikakor ni razumevanje sebe. Jaz je zelo zapletena stvar – ni le bitje, ki obiskuje šolo, se prepira in igra in boji, temveč je tudi nekaj skritega in nevidnega očem. Ne sestoji le iz vseh misli, ki jih razmišljate, temveč tudi iz vseh stvari, ki so vam jih v um vnesli drugi ljudje, knjige, časopisi in voditelji. Vse to je mogoče razumeti, če ne stremite po tem, da bi postali nekdo, če ne posnemate, če ne sledite drugim – kar pravzaprav pomeni, da se upirate prizadevanju, da bi nekaj postali. To je edina prava revolucija, ki vodi k izjemni svobodi, in prava naloga izobraževanja bi morala biti gojenje te svobode.

			Starši, učitelji in lastne želje vas ženejo, da bi se poistovetili z nečim, da bi bili srečni in varni. Mar ni nujno, da se prebijete skozi vse vplive, ki vas zasužnjujejo? Upanje za nov svet je v tistih od vas, ki počasi pre­poznavajo lažno in se mu uprejo – a ne le z besedami, temveč tudi z de­janji. Zato bi morali oblikovati pravo izobraževanje, kajti le če odrašča­te v svobodi, lahko ustvarjate nov svet, ki ne temelji na tradiciji in ne sloni na prepričanjih kakšnega filozofa ali idealista. Dokler se trudite samo za to, da bi postali nekdo, ali posnemate kakšen plemenit zgled, nikakor ne morete biti svobodni.

			Vprašanje: Kaj je inteligentnost?

			Krišnamurti: Vprašanja se lotimo zelo počasi in odkrivajmo. Odkrivati ne pomeni sklepati. Ne vem, ali prepoznate razliko. Brž ko pridete do zaključka glede tega, kaj je inteligentnost, prenehate biti inteligentni. To je značilno za večino starejših ljudi – prihajajo do zaključkov. Zato so prenehali biti inteligentni. Tako smo že takoj na začetku odkrili pomembno stvar – da se inteligenten um vseskozi uči in nikoli ne zaključuje.

			Kaj je inteligentnost? Večina ljudi se zadovolji z opredelitvijo. Ali rečejo: »To je dobra razlaga,« ali pa jim je ljubša lastna razlaga, toda um, ki se zadovolji z razlago, je zelo površinski in neinteligenten.

			Postopoma dojemaš, da je inteligenten samo tisti um, ki se ne za­dovolji z razlagami in zaključki in ne verjame, saj je verjetje le ena od oblik zaključevanja. Inteligenten um je vedoželjen, opazuje, uči se in proučuje. Kaj to pomeni? Da se ne boji upreti in zoperstaviti celotni družbeni sestavi, ko odkriva boga ali resnico o čemerkoli.

			Inteligentnost ni znanje. Lahko bi prebrali vse knjige na svetu, pa vam ne bi prebudile inteligentnosti. Inteligentnost je nekaj izjemno pre­tanjenega. Nima sidra in porodi se, ko razumete celoten proces lastnega uma, ki je rezultat vsega človeštva. Ko ga dojamete, vam ni treba proučiti nobene knjige več, saj um vsebuje celotno znanje preteklosti. Inteligentnost se torej porodi z razumevanjem samega sebe – sebe pa lahko razumete le v odnosu s svetom ljudi, stvari in zamisli. Inteligentnost ni nekaj, kar bi bilo mogoče pridobiti – vznikne uporniško, toda le v ozračju brez strahu.

			Če te zanima le razlaga, se ti verjetno zdi, da ti nisem odgovoril. Vprašanje o tem, kaj je inteligentnost, je podobno vprašanju o tem, kaj je življenje. Življenje je proučevanje, igra, spolnost, delo, prepir, zavist, stremljenje, ljubezen, lepota in resnica – življenje je vse. Žal večinoma nismo dovolj potrpežljivi, da bi goreče in vztrajno poizvedovali naprej.

			Vprašanje: Ali se surov um lahko preobrazi v občutljivega?

			Krišnamurti: Prisluhni vprašanju in pomenu za besedami. Ali se surov um lahko preobrazi v občutljivega? Če rečem, da je moj um surov in se trudim postati občutljiv, je surov tudi trud, da bi postal občutljiv. Poglobi se. Ne bodi fasciniran, opazuj. Če pripoznam, da sem surov, ne da bi se želel spremeniti in ne da bi se trudil postati občutljiv, če se tru­dim razumeti, kaj je surovost in jo dan za dnem opazujem v svojem živ­­lje­nju – kako požrešno se hranim, kako surovo ravnam z ljudmi, svojo ošabnost, nadutost, prostaštvo svojih navad in misli – potem to opa­zo­vanje spreminja.

			Če pa sem neumen in rečem, da moram postati inteligenten, je prizadevanje, da bi postal inteligenten, zgolj večja oblika neumnosti, ki pa jo je pomembno razumeti. Naj se še tako trudim, da bi postal inte­ligenten, moja neumnost ostaja. Lahko pridobim površinski lesk znanja, lahko navajam knjige, ponavljam odlomke velikih piscev, a v osnovi bom še naprej neumen. Če pa prepoznam in razumem neumnost, ka­kor se izraža v mojem vsakdanjem življenju – kako se vedem do soseda, reveža, bogataša, uradnika –, to zavedanje spodbudi njen razpad. Poskusi. Opazuj se, kadar govoriš s služabnikom, opazuj velikansko spoštovanje, ki ga izkazuješ guvernerju, in nespoštljivost do človeka, ki ti nima česa dati. Tako boš odkrival, kako si neumen, in v razumevanju te neumnosti sta inteligentnost in občutljivost.

			Vprašanje: Kako se otrok lahko spozna brez pomoči staršev in učiteljev?

			Krišnamurti: Sem rekel, da se lahko, ali gre za vaše tolmačenje mo­jih besed? Otrok se spoznava, če mu okolje, v katerem živi, pomaga pri tem. Če je staršem in učiteljem resnično do tega, da bi odkril, kaj je, ga ne bodo prisiljevali, temveč ustvarili okolje, v katerem se bo spoznaval.

			Je to vprašanje bistvenega pomena za vas? Ali se ne bi potrudili za pravo okolje, če resnično čutite, kako pomembno je, da se otrok spozna, a ga omejuje avtoriteta? Ponavljate staro naravnanost: »Povejte mi, kaj naj naredim, in naredil bom.« Ne rečete: »Naredimo to skupaj.« Oblikovanje okolja, v katerem se otrok lahko spozna, zadeva vse – starše, učitelje in otroke. Poznavanja samega sebe ni mogoče vsiliti, razumevanja ni mogoče vsiliti. In ker gre za življenjsko pomembno vprašanje za vas in zame, za starše in učitelje, moramo skupaj ustvariti take šole.

			Vprašanje: Otroci mi pripovedujejo, da so v vasi pričevali nenavadnim pojavom, kot je obsedenost, in da se bojijo duhov, prikazni in tako naprej. Govorijo tudi o smrti. Kaj naj se odzovem?

			Krišnamurti: Čez čas se bomo vprašali tudi o tem, kaj je smrt. Ra­zumeti morate, da je strah nekaj izrednega. Otroci verjetno ne bi vide­li duhov, če jim starši in starejši ljudje ne bi pripovedovali o njih. Nekdo jim je govoril o obsedenosti. Premladi so, da bi kaj vedeli o teh stvareh. Niso jih doživeli, tako da gre le za odsev tistega, kar so jim po­vedali sta­rejši ljudje, ki največkrat tudi sami ne vedo kaj dosti o tem. Mogoče so prebrali v kakšni knjigi in mislijo, da so razumeli. Vendar se ob tem po­raja povsem drugačno vprašanje – ali obstaja izkustvo, ki ga ne bi zaznamovala preteklost? Če je izkustvo zaznamovano, je le na­daljevanje pre­teklosti in ne more biti izvirno.

			Pomembno je, da otrokom ne vsiljujete svojih zmotnih prepričanj, zamisli o duhovih, lastnih idej in izkustev. Temu se je sicer težko izogniti, kajti starejši ljudje veliko govorijo o nebistvenih stvareh, ki nima­jo nikakršnega pomena. Otrokom prenašajo lastne skrbi, strahove in vraževerja, otroci pa seveda ponavljajo, kar so slišali. Pomembno je, da starejši ljudje, ki o teh stvareh navadno ne vedo prav nič, ne govorijo o njih pred otroki, ampak raje pomagajo ustvarjati vzdušje, v katerem otroci odraščajo svobodno in neustrašno.





3. Svoboda in ljubezen


			Mogoče nekateri med vami slabo razumejo moje zamisli o svobodi. Kot sem poudaril, je še kako pomembno, da ste izpostavljeni novim zamislim, česar morda niste vajeni. Dobro je videti, kaj je lepo, toda opazovati morate tudi grde stvari življenja, pozorni morate biti na vse. In izpostavljeni morate biti tudi stvarem, ki jih mogoče ne razumete dobro, kajti bolj ko boste razmišljali in tuhtali o stvareh, ki so nemara res težke za vas, bolj polno boste živeli.

			Ne vem, ali je kateri od vas zgodaj zjutraj opazoval sončno svetlobo na vodi. Kako izjemno mehka je svetloba in kako temne vode ple­šejo z zvezdo jutranjico nad drevesnimi krošnjami, edino zvezdo na nebu. Kdaj opazite kaj od tega? Ali pa ste preveč zaposleni, tako zatopljeni v dnevno rutino, da pozabite? Naj se imamo za komuniste ali kapitaliste, hinduiste ali budiste, muslimane ali kristjane, naj smo slepi, pohabljeni ali zdravi in srečni, ta zemlja je naša. Razumete? Naša je, ne od koga dru­gega. Ni zemlja bogatih ljudi in ne pripada izključno oblastnim vladar­jem in veleposestnikom, temveč je naša, vaša in moja. Nepomembni smo, pa vendar živimo na njej, in živeti moramo skupaj. Naš svet je svet revnih in tudi bogatih, nepismenih in učenih, in menim, da je nadvse pomembno, da to občutimo in ljubimo zemljo – pa ne le občasno v spo­kojnem jutru, temveč ves čas. Šele ko razumemo, kaj je svoboda, lahko čutimo, da je svet naš in da ga imamo radi.

			Ker ne vemo, kaj pomeni svoboda, ne moremo govoriti o njej v se­danjem času. Radi bi bili svobodni, toda prav vsi – učitelji, starši, odvetniki, policisti, vojaki, politiki in poslovneži – rovarijo, da bi jo pre­prečili. Biti svoboden ne pomeni, da počneš, kar se ti zljubi, ali se od­daljiš od zunanjih okoliščin, ki te vklepajo, temveč da razumeš celoten problem odvisnosti. Veste, kaj je odvisnost? Odvisni ste od staršev, ne? Odvisni ste od učiteljev, odvisni ste od kuharja, od poštarja, od mlekarja in tako naprej. Taka odvisnost je zlahka razumljiva. Obstaja pa še veliko globlja odvisnost, ki jo je nujno razumeti, da bi se osvobodili – odvisnost sreče od drugih. Veste, kaj pomeni, da je vaša sreča odvisna od drugega? Ne veže nas le fizična odvisnost od drugega, ampak tudi notranja, psihološka odvisnost, iz katere izhaja tako imenovana sreča, kajti ko ste od nekoga notranje odvisni, postanete suženj. Če ste čustveno odvisni od svojih staršev, od žene ali moža, od guruja ali od kakšne ideje, pomeni, da ste vezani.

			Da bi bili svobodni, se moramo upreti vsakršni notranji odvisnosti, vendar moramo najprej razumeti, zakaj smo odvisni. Dokler ne ra­zumemo in se ne odtrgamo od vsakršne notranje odvisnosti, ne moremo biti svobodni. Vendar svoboda ni le odziv. Veste, kaj je odziv? Če rečem nekaj, kar vas prizadene, če vas ozmerjam in se razjezite name, je to odziv, porojen iz odvisnosti. Svoboda pa ni odziv, in dokler odziva ne razumemo in ga ne presežemo, ne moremo biti svobodni. Veste, kaj pomeni ljubiti nekoga? Veste, kaj pomeni ljubiti drevo ali ptiča ali do­mačega ljubljenčka, tako da skrbite zanj, ga krmite in ljubkujete, če­prav vam ne daje ničesar v zameno, čeprav vam ne daje sence, vam ne sledi in ni odvisen od vas? Večina med nami sploh ne ve, kaj to pomeni, saj je naša ljubezen vselej ograjena s tesnobo, ljubosumnostjo in strahom – kar pomeni, da smo notranje odvisni od drugega, da želimo biti ljubljeni. Vedno pričakujemo nekaj v zameno in pričakovanje poraja odvisnost.

			Ljubezen in svoboda sta torej neločljivo povezani. Ljubezen ni od­ziv. Če vas ljubim, ker me ljubite, je to trgovina, nekaj, kar se kupi na tržnici. Ljubiti pomeni, da ne prosite ničesar v zameno, niti ne čutite, da kaj dajete – samo taka ljubezen pozna svobodo. Vendar niste izobra­ženi za to. Izobraženi ste v matematiki, kemiji, zemljepisu, zgodovini in tu se konča, saj je edina skrb vaših staršev, da vam pomagajo do do­bre službe in uspeha v življenju. Če so premožni, vas mogoče pošljejo v tujino, vendar je njihov edini cilj, da bi obogateli in pridobili cenjen položaj v družbi. Toda više ko se vzpenjate, bolj onesrečujete druge, saj morate tekmovati in biti neusmiljeni. Starši pošiljajo otroke v šolo, kjer vladata ambicioznost in tekmovanje brez vsakršne ljubezni, zato družba, v kakršni živimo, nenehno razpada in je v nenehnih konfliktih.

			Nujno je, da razumemo celoten problem svobode. Sami moramo spoznati, kaj pomeni ljubiti, saj ne moremo biti pozorni in obzirni, če ne ljubimo. Veste, kaj pomeni biti obziren? Kadar na poti zagledate oster kamen, ki so ga številna gola stopala vteptala v tla, ga odstranite – pa ne, ker bi vas kdo prosil, temveč ker sočutite z drugimi – ni pomembno, kdo so in morda jih niste ali ne boste nikoli srečali. Posaditi drevo in ga ljubiti, opazovati reko in uživati v bogastvu zemlje, gledati ptico in uži­vati v lepoti njenega leta, biti dovzeten in občutljiv za izjemno gibanje, imenovano življenje – za vse to je potrebna svoboda, in da bi bili svobodni, morate ljubiti. Brez ljubezni ni svobode, brez nje je svoboda le zamisel brez vsakršne vrednosti. Le tisti, ki razumejo notranjo odvis­nost in se je rešijo, vedo, kaj je ljubezen, zato so svobodni, in samo oni lahko porodijo novo civilizacijo in drugačen svet.

			Vprašanje: Kaj je izvor želje in kako se je lahko rešimo?

			Krišnamurti: Sprašuje mlad človek. Čemu naj bi se rešil želje? Mlad moški je, poln življenja in življenjske moči – čemu naj bi se osvobodil želje? Slišal je, da je biti prost želja ena izmed največjih vrlin, in da bo mogel spoznati boga ali kakorkoli naj bi se imenovalo tisto najvišje, sa­mo če bo prost želja, zato sprašuje: »Kaj je izvor želje in kako se je lahko re­šimo?« Toda že potreba, da bi se je rešil, je del želje, ali ne?

			Kaj je izvor, vir, začetek želje? Vidiš nekaj privlačnega in zaželiš si. Vidiš avto ali čoln in rad bi ga imel, ali pa bi rad obogatel ali postal sa­njasin. To je izvor želje – videti, se navezati, od koder izhaja občutek, iz katerega vznikne želja. Prepoznanje želje sproži konflikt in vprašaš se: »Kako naj bom prost želja?« Toda v resnici si želiš, da bi bil prost skrbi, tesnobe in bolečine, ki jih povzroči želja. Rad bi bil osvobojen grenkih sadežev želje, ne želje same, kar je zelo pomembno razumeti. Bi hotel biti osvobojen želja, če bi jim mogel odvzeti bolečino, trpljenje, boj, vse tesnobe in strahove, ki jih spremljajo?

			Željo, da bi na kakršnikoli ravni nekaj pridobil, dosegel ali postal, neogibno spremljajo tesnoba, žalost in strah. Stremljenje, da bi obogatel, postal to ali ono, se razkroji, šele ko uvidiš gnilobo in sprijeno naravo stremljenja. Brž ko spoznaš, da je vsakršna želja po moči – po obla­sti, ki jo imajo predsednik vlade, sodnik, duhovnik ali guru – v osnovi zla, želja izgine. Žal ne prepoznamo, da je ambicioznost sprijena, da je želja po moči zla, nasprotno, govorimo, da bomo uporabili moč za dobre stva­ri – kar je popoln nesmisel. Nemogoče je uporabiti napačna sredstva za pravi cilj. Če je sredstvo zlo, bo tak tudi cilj. Dobro ni nasprotje zla, saj se porodi šele takrat, ko zlo povsem izgine.

			Če torej ne razumemo polnega pomena želje – z vsemi rezultati in stranskimi učinki, je nesmiseln vsakršen trud, da bi se je rešili.

			Vprašanje: Kako naj se rešimo odvisnosti, dokler živimo v družbi?

			Krišnamurti: Veš, kaj je družba? Družba je odnos med posamezniki. Ne zapletaj, ne navajaj kopice knjig, raje preprosto razmisli o tem in spoznal boš, da je družba odnos med teboj in menoj in drugimi. Družba sestoji iz človeških odnosov in sedanja družba temelji na odnosu pri­dobitništva, mar ne? Večina med nami si želi denarja, oblasti, lastnine ali avtoritete; na eni ali drugi ravni si želimo položaja in ugleda, zato smo oblikovali pridobitniško družbo. Dokler smo pridobitniški in si že­limo položaja, veljave, moči in vsega preostalega, pripadamo tej družbi in smo zato odvisni od nje. Toda če si ne želimo teh stvari in z veliko ponižnostjo preprosto ostajamo, kar smo, potem smo zunaj nje. Upre­mo se ji in se razidemo z njo.

			Žal vas današnje izobraževanje uči, da se prilagajate pridobitniški družbi in se vključujete vanjo. Starši, učitelji in učbeniki se ukvarjajo zgolj s tem. Dokler se prilagajate, dokler ste ambiciozni in pridobitniški ter v prizadevanju za položajem in oblastjo kvarite in uničujete druge, veljate za spoštovanja vredne državljane. Izobražujete se za vključitev v družbo – vendar to ni izobraževanje, temveč proces, ki vas pripravi, da se prilagodite vzorcu. Pravo izobraževanje naj bi vam pomagalo ra­zumeti celotno zgradbo te gnile družbe in vam omogočilo, da odraščate v svobodi, tako da bi se odtrgali od nje in ustvarili drugačno družbo in nov svet. Potrebujemo ljudi, ki se uprejo staremu, kajti le taki ljudje lahko ustvarijo nov svet, ki ne temelji na pridobitništvu, moči in veljavi.

			Kar slišim starejše ljudi, ki pripominjajo: »Nikoli ne bo mogoče. Človeška narava je takšna, kakršna je, in vse to je nesmisel.« Vendar nismo še nikoli pomislili, da bi odučevali odrasel um in ne bi priučeva­li otrok. Starejši učenci ste že oblikovani, vzgojeni ste in ambiciozni, radi bi bili uspešni kot vaši očetje, predsednik ali kdo drugi. Prava naloga izobraževanja pa je, da vam pomaga razumeti celoten proces življenja iz dneva v dan, tako da odraščate v svobodi in ustvarjate nov svet, po­polnoma drugačen od sedanjega.

			Vprašanje: Zakaj se ljudje spopadajo?

			Krišnamurti: Zakaj se fantje spopadate? Včasih se spopadeš z bratom ali s sošolci, ne? Zakaj? Spopadeš se za igračo. Mogoče ti je kateri od fantov vzel žogo ali knjigo, zato se spopadeš z njim. Odrasli se spo­padajo iz enakega razloga, le da so njihove igrače položaj, bogastvo in oblast. Če hočeš oblast, a jo hočem tudi jaz, se spopadeva, in zato divjajo vojne med narodi. Tako preprosto je, komplicirajo le filozofi, politiki in tako imenovani verniki. Velika umetnost je imeti obilo vednosti in izkustev – poznati bogastvo življenja, lepoto obstajanja, napore, bedo, smeh in solze –, a obenem ohraniti preprost um, ki ga imaš, le če znaš ljubiti.

			Vprašanje: Kaj je ljubosumje?

			Krišnamurti: Ljubosumje zajema nezadovoljstvo s seboj in zavida­nje drugim. Začetek zavidanja je nezadovoljstvo s tem, kar si. Rad bi bil podoben drugemu, ki ima več znanja ali je lepši ali ima večjo hišo, več moči in boljši položaj kot ti. Rad bi bil boljši človek, rad bi znal bolje meditirati, rad bi dosegel boga, rad bi bil nekaj drugega, kar si, zato si zavisten in ljubosumen. Razumeti sebe je izjemno težko, saj zahteva po­polno osvobojenost od želje, da bi spremenil, kar si, v nekaj drugega. Želja, da bi se spremenil, sproža zavist in ljubosumje, medtem ko razu­mevanje sebe poraja spremembo. Žal te izobražujejo, da se trudiš biti drugačen. Kadar si ljubosumen, ti rečejo: »Ne bodi ljubosumen, to je grdo.« Zato se trudiš, da ne bi bil ljubosumen, a prav to prizadevanje je del ljubosumja.

			Stvari so, kakršne so – toda ljudje imamo sposobnost za razmišlja­nje in razmišljamo napačno. Razmišljanje zahteva veliko prodornosti in razumevanja. Izobraževanje nas uči, kaj naj razmišljamo, in ne, kako naj razmišljamo, kako naj prodiramo globlje in raziskujemo. Šola je vredna svojega imena šele tedaj, kadar tako učitelj kot učenec vesta, kako naj razmišljata.

			Vprašanje: Zakaj nisem nikoli zadovoljna z ničimer?

			Krišnamurti: Vprašanje postavlja deklica in prepričan sem, da ji ga ni nihče prišepnil. Pri svoji nežni starosti želi vedeti, zakaj ni nikoli za­dovoljna. Kaj pravite odrasli k temu? Vi ste ustvarili svet, v katerem de­klica sprašuje, zakaj ni nikoli zadovoljna z ničimer. Čeprav naj bi bili vzgojitelji, ne vidite tragedije tega. Meditirate, a ste otopeli, naveličani in mrtvi v sebi.

			Zakaj niso ljudje nikoli zadovoljni? Mar ne zato, ker iščejo srečo in mislijo, da jih bo nenehno spreminjanje osrečilo? Selijo se iz ene službe v drugo, prehajajo iz enega odnosa v drugega in iz ene religije ali ideo­logije v drugo, saj so prepričani, da bodo v tem nenehnem spreminjanju našli srečo. Nekateri se odločijo za kakšno življenjsko zakotje in stagni­rajo v njem. Zadovoljstvo je vsekakor nekaj povsem drugega. Porodi se šele takrat, ko se vidite, kakršni ste, ne da bi se želeli spremeniti, ne da bi se obsojali ali primerjali – kar ne pomeni, da zgolj sprejmete, kar vi­dite, in ležete k počitku. Toda ko um ne primerja, ne sodi ali ocenjuje in zmore iz trenutka v trenutek videti, kaj je, ne da bi se hotel spremeniti – v tej zaznavi je večnost.

			Vprašanje: Zakaj moramo brati?

			Krišnamurti: Zakaj morate brati? Dobro poslušaj. Nikoli ne vpra­šaš, zakaj se morate igrati, zakaj morate jesti, zakaj morate zreti v reko, zakaj ste kruti – ni tako? Samo kadar ste prisiljeni početi nekaj, kar vam ni po volji, se uprete in sprašujete zakaj. Toda branje, igra, smeh, krutost, dobrota, opazovanje reke in oblaki – vse to je del življenja, in če ne znate brati, če ne znate hoditi, če niste sposobni ceniti lepote lista, ne živite. Razumeti morate celoto življenja, ne le njegov manjši del. Za­to morate brati, zato morate opazovati nebo, zato morate peti in plesati in pisati pesmi in trpeti in razumeti, kajti vse to je življenje.

			Vprašanje: Kaj je sramežljivost?

			Krišnamurti: Nisi sramežljiv, kadar srečaš tujca? Nisi bil sramežljiv, ko si postavil to vprašanje? Ne bi bil sramežljiv, če bi moral biti na tem podiju, sedeti tu in govoriti? Nisi sramežljiv, se ne počutiš malce nelagodno in ne želiš obmirovati, kadar nenadoma zagledaš lepo drevo ali nežno cvetico ali ptico, ki gnezdi? Dobro je biti sramežljiv, razumeš? Toda večina med nami enači sramežljivost s sramom. Ob srečanju z ve­likim človekom, če tak človek obstaja, se zavemo sami sebe in pomisli­mo: »Kako pomemben je, tako znan je, jaz pa sem nihče,« in prevzame nas sramežljivost, kar pomeni, da se zavedamo sami sebe. Vendar je še druga vrsta sramežljivosti, ki pravzaprav pomeni, da si nežen in ne čutiš nikakršnega sramu.





4. Poslušanje


			Zakaj ste tukaj in me poslušate? Ste se kdaj vprašali, zakaj sploh poslušate ljudi? In kaj poslušanje pravzaprav pomeni? Vsi, ki ste tukaj, sedite pred nekom, ki govori. Poslušate, da bi slišali besede, ki bi potr­dile vaše misli in sovpadale z njimi, ali zato, da bi kaj spoznali? Prepoznate razliko? Poslušati, da bi odkrivali, je nekaj povsem drugega kot poslušati, da bi slišali tisto, kar potrjuje vaše misli. Če ste tukaj zato, da bi dobili potrditev, ki bi opogumila vaše razmišljanje, je vaše poslušanje manj pomembno. Toda če poslušate, da bi odkrivali, je vaš um svoboden in nezavezan ničemur, zelo oster je, prodoren, živ, poizvedujoč, ve­doželjen in sposoben odkrivanja. Zato je nadvse pomembno razmisliti, čemu poslušate in kaj poslušate.

			Ste kdaj sedeli povsem negibno in tiho, ne da bi bili na kaj pozorni in ne da bi se trudili zbrati? Tedaj slišite vse, ne? Slišite oddaljene šume in tiste manj oddaljene in tudi bližnje, kar pomeni, da poslušate vse. Um ni omejen na ozek kanal. Če zmorete tako poslušati, lagodno in brez truda, boste zaznali v sebi izjemno spremembo, ki se odvija nenamerno in v njej je velika lepota in globina uvida.

			Poskusite kdaj, poskusite zdaj. Medtem ko me poslušate, prisluhnite tudi vsemu okoli sebe. Prisluhnite kravjim zvoncem in tempeljskim zvonovom, prisluhnite oddaljenemu vlaku in vozovom na cesti. Če se nato še malce umirite in prisluhnete tudi meni, boste odkrili, da poslušanje sega v neznanske globine. Da bi vam uspelo, mora biti vaš um izjemno miren. Če si resnično želite poslušati, um sam od sebe utihne, ali ne? Nič več vas ne moti, kar se dogaja tik ob vas, um je miren, ker predano poslušate vse. Če vam bo uspelo umirjeno in radostno poslu­šati, boste zaznali osupljivo preobražanje v srcu in umu – preobražanje, na katero sploh niste pomislili ali ga spodbudili.

			Misel je zelo čudna stvar, ne? Veste, kaj je misel? Za večino ljudi je misel ali razmišljanje stvaritev uma. Spopadajo se s svojimi mislimi. Toda če boste zares prisluhnili vsemu – pljuskanju vode na rečnem bre­gu, pesmi ptic, otroškemu joku, materinemu karanju, prijateljevemu nadlegovanju, moževemu ali ženinemu tečnarjenju – boste odkrili, da ste se znašli onstran besed, ki tako razdvajajo našo bit.

			Zelo pomembno je, da jih presežete, kajti kaj si navsezadnje vsi želimo? Naj smo mladi ali stari, neizkušeni ali visoko v letih, vsi si že­limo biti srečni, ne? Kot učenci si želimo biti srečni, ko se igramo, uči­mo in se ukvarjamo z vsemi majhnimi stvarmi, ki so nam všeč. Ko od­rastemo, iščemo srečo v posedovanju, denarju, lepi hiši, sočutni ženi ali možu ali dobri službi. In ko nas te stvari ne zadovoljujejo več, se lotimo česa drugega. Rečemo si: »Moram se umakniti in srečen bom.« In začnemo se odmikati. Zapustimo družino, odpovemo se lastnini in umaknemo se iz sveta. Ali pa se pridružimo kakšni verski združbi v prepričanju, da nas bodo osrečili druženje, govorjenje o bratstvu, sledenje vodji, guruju, mojstru ali idealu, vera v nekaj, kar je pravzaprav samoprevara, iluzija in vraževerje.

			Razumete, o čem govorim?

			Ko se češete, si nadevate čista oblačila in se urejate, je vse to del želje, da bi bili srečni, ne? Ko opravite izpite in pristavite nekaj črk abe­cede pred svoje ime, ko dobite službo, kupite hišo in nakopičite drugo imetje, ko se poročite in dobite otroke, ko se pridružite kakšni verski združbi, katere voditelji govorijo, da prenašajo sporočila nevidnih moj­strov – za vsem početjem se skriva ta izjemna nuja, obsedena želja, da bi našli srečo.

			Toda sreče ne dosežete tako zlahka, veste, saj sreča ne zajema no­bene od teh stvari. Mogoče uživate, občutite nekakšno zadovoljstvo, toda prej ko slej se naveličate. V stvareh, ki jih poznamo, ni trajne sreče. Poljubu sledi solza, smehu žalost in obup. Vse ovene in razpade. Zato morate že v mladosti postopoma odkrivati, kaj je sreča. To je ključen del izobraževanja.

			Sreče ne dosežete, kadar si prizadevate zanjo – in to je velika skrivnost, čeprav jo zlahka ubesedimo. Lahko jo izrazim z nekaj pre­prosti­mi besedami, toda če me boste le poslušali in ponavljali, kar sli­šite, ne boste srečni. Sreča je čudna – pojavi se, kadar je ne iščete. Ka­dar se ne naprezate, da bi bili srečni, se nepričakovano in skrivnost­no pojavi, ro­jena iz čistosti in lepote bivanja. Sreča se porodi, kadar sta um in srce izpraznjena vsakršnega občutka prizadevanja in se nič več ne trudite, da bi postali pomembni, tu je, kadar je um povsem negiben in tih in brezčasno prisluškuje vsemu, kar se dogaja. Da bi bili srečni, morate naj­prej odkriti, kako naj um osvobodite vsega strahu.

			Dokler se koga ali česa bojite, ne morete biti srečni. Dokler se bo­jite staršev in učiteljev, dokler se bojite, da ne boste opravili izpitov, da ne boste napredovali in se ne boste mogli približati mojstru, ali da vas ne bodo potrjevali in trepljali po hrbtu, ne morete biti srečni. Toda če se v resnici ne bojite ničesar, boste spoznali – na samotnem sprehodu ali ko se boste zjutraj zbudili –, da se nenadoma zgodi nekaj čudnega. Nenadoma se pojavi nekaj nepovabljenega, česar si niste želeli ali iskali, nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen, resnica ali sreča. Zato je tako pomembno, da se prav izobražujete. Današnje izobraževanje ni nika­kršno izobraževanje, saj vam nihče ne govori o teh stvareh. Učitelji vas pripravljajo na izpite, ne govorijo pa vam o življenju, kar je najpomemb­nejše, kajti zelo redki med njimi znajo živeti. Večinoma se vsi le prebi­jamo, nekako se vlečemo skozi življenje, ki zato postane nekaj medlega. Resnično živeti zahteva veliko ljubezni, globok občutek za tišino in veliko preprostost z obilo izkustev, zahteva um, ki je sposoben jasnega razmišljanja in ga ne pogojujejo predsodki ali vraževerje, upanje ali strah. Vse to je življenje, in če niste izobraženi zanj, je vse izobraževanje nesmiselno. Lahko se naučite skrbeti za čistočo in lepo obnašati, lah­ko opravite vse izpite, toda pripisovati pomen tem površinskim stvarem, medtem ko celotna družbena zgradba razpada, spominja na lakiranje nohtov med hišnim požarom. Nihče ne govori z vami o tem, nihče se ne spušča v to. Tako kot se dan za dnem učite nekatere predmete – ma­tematiko, zgodovino, zemljepis –, bi se morali tudi veliko pogovarjati o teh globljih stvareh, ki bogatijo življenje.

			Vprašanje: Ali ni čaščenje boga prava religija?

			Krišnamurti: Najprej odkrijmo, kaj ni religija. Ali ni to pravi pristop? Če bomo zmogli razumeti, kaj ni religija, bomo mogoče začeli zaznavati nekaj drugega. Kot da bi čistili zaprašene šipe – postopoma bomo videli bolj jasno. Poglejmo, ali bi mogli razumeti in odstraniti iz uma tisto, kar ni religija. Nikar si ne govorimo: »Razmislil bom o tem,« in ne poigravajmo se z besedami. Morda bi vam uspelo, toda večina sta­rejših ljudi je že ujetih. Udobno so zasidrani v tistem, kar ni religija, in nočejo biti moteni.

			Kaj ni religija? Ste kdaj pomislili na to? Naposlušali ste se, kaj naj bi bila religija – verjetje v boga in desetino drugih stvari –, nihče pa vam ni še svetoval, naj odkrijete, kaj ni, zato bomo poskušali skupaj.

			Ko me poslušate ali ko poslušate koga drugega, nikar zgolj ne spre­jemajte, kar vam govori, temveč poslušajte, da bi prepoznali resnico. Brž ko boste sami zaznali, kaj ni religija, vas noben duhovnik ali knjiga ne bosta mogla več zavesti, noben občutek strahu ne bo porodil iluzije, ki bi ji verjeli in sledili. Da bi odkrili, kaj ni religija, morate začeti na vsakdanji ravni, nato pa se vzpenjate. Da bi prišli daleč, morate začeti blizu, in prvi korak je najpomembnejši. Torej, kaj ni religija? So obredi religija? Je opravljanje pudže religija?

			Pravo izobraževanje vam pomaga, da se naučite misliti. Če znate misliti, ste svobodno človeško bitje – prosti dogem, vraževerij in obredov –, zato lahko odkrijete, kaj je religija.

			Obredi nikakor niso religija, kajti med obredi le ponavljate obrazec, ki vam je bil predan. Izvajanje obredov lahko poraja užitek, kot ga nekateri odkrivajo v popivanju ali kajenju – toda ali je to religija? Med obredi počnete nekaj, o čemer ne veste nič. Izvajata jih stari oče ali oče, zato jih tudi vi, in če jih ne bi, bi vas okarala. To res ni religija, ne?

			In kaj je v svetišču? Malik po človeški podobi, po človeški domišljiji. Podoba je lahko simbol, a vseeno ostaja podoba, ni resnična stvar. Simbol, beseda nista stvar, ki jo predstavljata. Beseda »vrata« niso vrata, ne? Beseda ni stvar. Svetišče obiskujemo, da bi častili – kaj? Podobo, ki naj bi bila simbol – toda simbol ni resnična stvar. Čemu ga torej ča­stiti? In čemu bi se ukvarjali s tem, kdo zahaja v svetišče, pa naj je vernik ali nevernik? Starejši ljudje so spremenili simbol v religijo, o kateri so se pripravljeni prepirati, v imenu katere se vojskujejo in koljejo, toda boga ni tam. Bog ni nikoli simbol, zato čaščenje simbola ali podobe ni religija. Je verjetje religija? To je malo bolj zapleteno. Kristjani verja­mejo v nekaj, hinduisti v nekaj drugega, muslimani v nekaj tretjega, budisti v nekaj četrtega in vsi se imajo za zelo religiozne ljudi. Vsi ima­jo svoja svetišča, simbole, bogove in prepričanja. Ali je to religija? Je reli­gija, če verjamete v boga, v Ramo, Sito in vse podobne stvari? Od kod vam tako prepričanje? Verjamete, ker verjameta vaš oče in stari oče ali ker ste prebrali, kar naj bi rekel kateri od učiteljev, kot sta Šankara ali Buda. Večina vas gladko verjame, kar pravi Gita – ne raziskujete, kot bi katero drugo knjigo, ne trudite se odkriti, kaj je res.

			Videli smo, da obredi niso religija, da obiskovanje svetišča ni reli­gija in da verjetje ni religija. Vera razdvaja ljudi. Kristjani imajo svojo vero in se ločujejo od onih, ki imajo drugačno in tudi med seboj; hin­duisti so od nekdaj sovražni, saj se imajo za brahmane ali nebrahmane, to ali ono. Vera sproža sovraštvo in delitve, kar nikakor ni religija.

			Kaj je torej religija? Če ste dobro očistili okno – kar pomeni, da ste prenehali izvajati obrede, opustili verjetje, prenehali slediti vodjem ali gurujem –, tedaj je vaš um čist kot okno, zloščen je in jasno vidite iz nje­ga. Ko je um očiščen podob, obredov, verjetja, simbolov, vseh besed, manter in ponavljanj ter tudi vsega strahu, boste zagledali nekaj, kar je resnično, brezčasno in večno, kar bi lahko imenovali bog – vendar potrebujete globok uvid, razumevanje in potrpežljivost, in je le za tiste, ki resnično raziskujejo, kaj je religija, kar počnejo vse življenje do smr­ti. Samo taki ljudje vedo, kaj je prava religija. Preostali zgolj govoričijo in vsi njihovi ornamenti in telesni okrasi, njihove pudže in zvonjenje, vse to je le vraževerje brez vsakršnega pomena. Šele ko se um upre tako imenovani religiji, najde pravo religijo.





5. Ustvarjalno nezadovoljstvo


			Ste kdaj sedeli povsem negibno, ne da bi se zganili? Poskusite, se­dite mirno in vzravnano ter opazujte, kaj počne um. Ne trudite se ga nadzirati, ne govorite mu, naj ne skače z misli na misel, bodite le pozorni, kako skače. Ne storite ničesar, samo opazujte, kakor z rečnega brega opazujete vodo, ki teče mimo. V tekoči reki je toliko stvari – ribe, listi in mrtve živali –, a je ves čas živa, saj se premika, in vaš um je na­tanč­no tak. Večno je nemiren, kot metulj se spreletava z ene na drugo stvar.

			Kako poslušate pesem, ko ji prisluhnete? Morda vam je všeč pevec, morda je lepega obraza in morda sledite pomenu besed, toda ko prisluhnete pesmi, slišite tone in tišino med njimi. Poskusite zdaj sedeti povsem mirno, ne presedajte se, ne premikajte rok ali prstov na nogah, samo opazujte um. Zelo zabavno je, saj boste kmalu odkrili, da se um začenja umirjati, ne da bi se ga trudili disciplinirati ali ga nadzirali. No­benega cenzorja ni, nobenega sodnika in nobenega cenilca. Ko se um umiri, odkrijete, kaj pomeni biti radosten. Veste, kaj pomeni radost? Da se samo smejete, razveselite vsega ali ničesar, spoznavate radost življenja, smehljanja in zrenja brez občutka strahu.

			Ste se kdaj zazrli komu v obraz? Ste se zazrli v obraz učitelja, starša, visokega uradnika ali berača in opazili, kaj se zgodi? Povečini se boji­mo zazreti naravnost v obraz drugega in ljudje tudi nočejo, da jih tako gledamo, saj so prestrašeni. Nihče se noče razkrivati, vsi so na preži. Skrivamo se za plastmi žalosti, trpljenja, hrepenenja in upanja, in zelo redki se zmorejo zazreti naravnost v oči in se nasmehniti. Pa vendar je tako pomembno, da se nasmehnemo, da smo srečni, kajti brez pesmi v srcu življenje otopi. Lahko hodite iz svetišča v svetišče, od enega moža ali žene do drugega ali pa poiščete novega učitelja ali guruja – toda brez notranje radosti ima življenje zelo malo pomena. Ni je mogoče zlahka odkriti, saj je večina med nami nezadovoljna le na površini.

			Veste, kaj pomeni biti nezadovoljen? Težko je razumeti nezadovolj­stvo, saj ga večinoma nekam usmerimo in pridušimo. Naša edina skrb je, da se uveljavimo na varnem položaju s trdno vzpostavljenimi pravi­cami in ugledom, tako da nas nihče ne vznemirja. Velja tudi za dom in šolo. Učitelji se nočejo vznemirjati, zato sledijo znani rutini. Brž ko ob­čutite resnično nezadovoljstvo in začnete poizvedovati in spraševati, sprožate motnje. Toda vsaka prava iniciativa izhaja iz resničnega nezadovoljstva.

			Iniciativa je, da nekaj sprožite, ne da bi vas kdo spodbujal. Ni nuj­no, da gre za kaj velikega ali izjemnega – to pride pozneje. Iskra pobude zažari že v trenutku, ko posadite drevo, kadar ste samodejno prijazni, kadar se nasmehnete človeku, ki nosi težko breme, kadar odstranite ka­men s poti ali pobožate žival, ki jo srečate. To je skromen začetek veličastne iniciative, ki jo morate občutiti, če naj spoznate tisto izjemno stvar, ki ji rečemo ustvarjalnost in korenini v pobudi, vznikli iz globo­kega nezadovoljstva.

			Ne bojte se nezadovoljstva, raje ga gojite, dokler iskra ne preide v plamen. Bodite nezadovoljni z vsem – s službo, družino, običajnim pri­dobivanjem denarja, položaja, oblasti –, tako da boste začeli razmišlja­ti in odkrivati. Ko boste odrasli, boste spoznali, kako težko je ohranja­ti duha nezadovoljstva. Imate otroke, za katere morate skrbeti, izpolnjujete zahteve, ki vam jih nalaga služba, zaznavate vpliv mnenja sose­dov in družbe in plamen nezadovoljstva počasi ugaša. Kadar občutite nezadovoljstvo, prižgete radio, obiščete guruja, opravite pudžo, pridru­žite se klubu, pijete ali ženskarite – vse to, da bi zadušili plamen. Žal pa brez plamena nezadovoljstva ne boste nikoli začutili pobude, ki je začetek ustvarjalnosti. Da bi odkrili, kaj je res, se morate upreti uveljavljenemu redu – toda več denarja ko imajo vaši starši in bolj ko se učitelji počutijo varne v svoji službi, manj si želijo vašega upora.

			Ustvarjalnost ni le slikanje slik ali pisanje pesmi, kar je dobro po­četi, a je samo po sebi premalo. Pomembno je, da vas nezadovoljstvo docela preplavi, saj le tako porodi pobudo, ki postaja ustvarjalna, med­tem ko dozoreva – samo tako odkrijete, kaj je resnica in kaj je bog, kaj­ti ustvarjalno stanje je bog.

			Zato vas mora nezadovoljstvo docela preplaviti – toda radostno. Razumete? Nezadovoljni morate biti skoz in skoz, a brez pritoževanja, temveč radostno, veselo in ljubeče. Večina nezadovoljnih ljudi je grozljivo dolgočasnih. Nenehno se pritožujejo, da je vse narobe, ali pa si že­lijo, da bi imeli boljši položaj ali da bi bile okoliščine drugačne. Njihovo nezadovoljstvo je zgolj površinsko. Ljudje, ki sploh niso nezadovoljni, so pravzaprav mrtvi.

			Če se lahko upirate v mladosti, nato pa v odraslosti radostno in na­klonjeno ohranjate nezadovoljstvo v sebi, bo njegov plamen izjemnega pomena, saj bo gradil, ustvarjal in porajal nove stvari. Zato potrebujete pravo vrsto izobraževanja, ne takega, ki vas pripravlja na službo ali vzpe­njanje po lestvici uspešnosti, temveč izobraževanje, ki vam pomaga raz­mišljati in vam nudi prostor – pa ne v obliki večje spalnice ali višje stre­he, temveč prostor, v katerem se bo um razvijal brez kakršnihkoli vezi prepričanj in vsakršnega strahu.

			Vprašanje: Nezadovoljstvo preprečuje, da bi jasno razmišljali. Kako naj premagamo to oviro?

			Krišnamurti: Mislim, da me nisi dobro poslušal. Verjetno te je mu­čilo vprašanje in skrbelo te je, kako naj ga postaviš. Vsak se zaradi česa vznemirja, in če ne govorim, kar bi radi slišali, se bolj malo menite za moje besede, saj se vaš um ukvarja z lastno težavo. Če bi poslušal moje besede, če bi res občutil notranjo naravo nezadovoljstva, radosti in ust­varjalnosti, mi zagotovo ne bi postavil tega vprašanja.

			Ali nezadovoljstvo res preprečuje jasno razmišljanje? In kaj je sploh jasno razmišljanje? Je mogoče zelo jasno razmišljati, če želiš kaj domi­sliti? Lahko jasno razmišljaš, če se um ukvarja z rezultatom? Ali lahko jasno razmišljaš le tedaj, kadar si ne prizadevaš za ciljem ali rezultatom, če se ne trudiš česa pridobiti?

			Ali lahko jasno razmišljaš, če imaš predsodke ali neko prepričanje – če na primer razmišljaš kot hinduist, komunist ali kristjan? Zagotovo lahko jasno razmišljaš le tedaj, kadar um ni priklenjen na prepričanje, kot je opica priklenjena na palico, jasno lahko razmišljaš, kadar ne iščeš rezultatov in kadar nimaš predsodkov – vse to v resnici pomeni, da lah­ko jasno, preprosto in neposredno razmišljaš, kadar um ne zasleduje no­bene od oblik varnosti in je zato osvobojen strahu.

			Nezadovoljstvo v nekem pogledu res preprečuje jasno razmišljanje. Kadar si prizadevaš za rezultatom zaradi nezadovoljstva ali kadar se ga trudiš potlačiti, ker si um želi biti miren in spokojen, tedaj jasno razmišljanje ni mogoče. Toda če si nezadovoljen zaradi vsega – zaradi pred­sodkov, ki jih imaš, zaradi prepričanj in strahov – in ne iščeš rezultatov, tedaj misel osredotočiš in celoten miselni proces postane zelo pre­prost, neposreden in jasen. Naj smo mladi ali stari, večina nas je neza­dovoljnih že zato, ker si česa želimo – več znanja, boljšo službo, lepši avto ali višjo plačo. Naše nezadovoljstvo temelji na želji po »več«. Večina nas je nezadovoljnih samo zato, ker si želimo nekaj »več«. Vendar ne mislim na to vrsto nezadovoljstva. Res je namreč, da želja po »več« preprečuje jasno razmišljanje. Če pa nismo nezadovoljni zato, ker si ne­kaj želimo, ampak ne vemo, kaj si želimo, če smo nezadovoljni s službo in služenjem denarja, z iskanjem položaja ali oblasti, s tradicijo, s tistim, kar imamo in kar bi lahko imeli, če nismo nezadovoljni samo z neko stvarjo, temveč z vsem, potem sem prepričan, da nezadovoljstvo poraja jasnost. Kadar ne sprejemamo ali sledimo, temveč sprašujemo, raziskujemo in prodiramo, dosežemo uvid, iz katerega vznikneta ustvarjalnost in radost.

			Vprašanje: Kaj je poznavanje samega sebe in kako ga pridobiti?

			Krišnamurti: Zaznavate miselnost za tem vprašanjem? Ne govorim iz nespoštovanja do učenca, ki je postavil vprašanje, raje si oglejmo miselnost, ki sprašuje: »Kako naj ga pridobim, za koliko ga lahko kupim? Kaj moram narediti, kaj moram žrtvovati, katero disciplino ali meditacijo moram izvajati, da ga pridobim?« Avtomatičen, povprečen um sklene: »Naredil bom to, da bom dosegel ono.« Tako razmišljajo tako imenovani religiozni ljudje, vendar se je po tej poti nemogoče spoznati. Samega sebe spoznavaš, ko se opazuješ v odnosih s sošolci in učitelji in z ljudmi okoli sebe, spoznavaš se, ko opazuješ vedenje drugega, njegove kretnje, oblačenje, govorjenje, prezir ali laskanje in svoj odziv. Spoznavaš se, ko opazuješ vse v sebi in okoli sebe in se vidiš, kot vidiš svoj obraz v ogledalu. Ko se pogledaš v ogledalo, se vidiš, kakršen si, ne? Morda si želiš, da bi imel glavo drugačne oblike, da bi imel več las, da bi bil tvoj obraz privlačnejši, toda obraz jasno odseva v ogledalu. Ne moreš ga od­straniti in reči: »Kako lep sem!« Če se opazuješ v ogledalu odnosa, kot se gledaš v navadnem ogledalu, se ves čas spoznavaš. Povečini si želimo, da bi mogli reči: »Docela sem se spoznal in srečen sem,« a sploh ni tako. Če se lahko pogledaš, ne da bi obsojal, kar vidiš, ne da bi se primerjal s kom drugim, ne da bi si želel, da bi bili lepši ali boljši, če lahko le opazuješ, kar si, in se sprejmeš, boš odkril, da je mogoče nadaljevati neskončno daleč. Potovanje nima konca in v tem sta njegova lepota in skrivnost.

			Vprašanje: Kaj je duša?

			Krišnamurti: Naša kultura, naša civilizacija – kolektivna želja in volja številnih ljudi – je iznašla besedo »duša«. Pomislite na indijsko civilizacijo. Ali ni rezultat številnih ljudi z njihovimi željami in hotenji? Vsaka civilizacija je rezultat kolektivnega hotenja, kot bi mu lahko rekli, in kolektivno hotenje se je izreklo, da mora obstajati nekaj več kot le fizično telo, ki umre in razpade, nekaj večjega, širšega, nekaj ne­uničljivo nesmrtnega, torej je uveljavilo zamisel o duši. Mogoče sta kdaj živela človek ali dva, ki sta sama zase res kaj odkrila o tej izjemni stvari, imenovani nesmrtnost, o stanju, v katerem ni smrti, vsi povprečni umi pa pritrjujejo: »Ja, to gotovo drži,« in ker si želijo nesmrtnosti, se oklepajo besede »duša«. Radi bi vedeli, ali obstaja kaj več od golega telesnega obstoja. Ta nepretrgan krog, ko hodite v službo, počnete stvari, ki vas v resnici sploh ne zanimajo, se prepirate, zavidate, vzgajate otroke, klepetate s sosedi, govorite nepotrebne besede – radi bi vedeli, ali obstaja nekaj več kot vse to. Že beseda »duša« vsebuje zamisel o stanju, ki je neuničljivo in brezčasno, ne? Vendar sami nikoli ne odkrijete, ali tako stanje obstaja ali ne. Ne rečete: »Ne zanima me, kaj so govorili Kristus, Šankara ali kdo drugi, tudi ne zapovedi tradicije tako imenovane civi­lizacije. Sam hočem odkriti, ali obstaja stanje, ki presega okvir časa.« Ne uprete se zamisli, ki sta jo oblikovala civilizacija ali kolektivno ho­tenje, nasprotno, sprejmete jo in rečete: »Ja, duša obstaja.« Ubesedite jo, drugi jo ubesedijo drugače, nato pa vztrajate vsak pri svojem in se za­sovražite zaradi navzkrižnih prepričanj.

			Kdor želi resnično odkriti, ali obstaja stanje onstran časa, mora biti osvobojen civilizacije in kolektivnega hotenja. Stati mora sam. To je bistven del izobraževanja – naučiti se, da stojiš sam, tako da se ne uja­meš ne v hotenje mnogih niti v hotenje enega, in si zato sposoben sam spoznati, kaj je res.

			Ne bodite odvisni od nikogar. Kaj vam koristi, če vam kdo zatrju­je, da obstaja brezčasno stanje? Če ste lačni, želite jesti in ne morete se nahraniti z besedami. Pomembno je, da odkrijete sami. Vse okoli vas razpada. Tako imenovana civilizacija se razpušča, kolektivno hotenje je nič več ne povezuje. Življenje vas izziva iz trenutka v trenutek, in če se na izziv odzovete iz tirnic navade, kar pomeni, da se odzovete s spre­jemanjem, je vaš odziv brez vrednosti. Ali obstaja brezčasno stanje, v katerem ni nikakršnih »več« ali »manj«, lahko odkrijete šele tedaj, ko rečete: »Ne bom sprejel, kar govorijo drugi, sam bom raziskal in odkrival,« – kar pomeni, da se ne bojite stati sami.





6. Celotnost življenja


			Povečini se oklepamo majhnega dela življenja, saj mislimo, da bomo skozenj odkrili celoto. Upamo, da bomo raziskali vso dolžino in širino reke ter zaznali bogastvo zelenih pašnikov vzdolž njenih bregov, ne da bi stopili iz sobe. Živimo v sobici, slikamo na majhno platno in misli­mo, da smo zgrabili življenje za roko ali razumeli pomen smrti, a nismo. Da bi nam uspelo, moramo iti ven. Toda, kako težko je zapustiti sobo z ozkim okencem in videti vse, kakršno je, ne da bi sodili ali obsojali, ne da bi rekli: »To mi je všeč in to mi ni,« saj večina med nami meni, da bomo skozi del razumeli celoto. Upamo, da bomo prek ene špice ra­zumeli kolo, toda ena špica ne naredi kolesa, ne? Potrebno je veliko špic in tudi pesto ter obroč, da dobimo kolo, in videti moramo celotno kolo, da bi ga doumeli. Podobno moramo zaznati celoten proces življenja, če naj razumemo življenje.

			Upam, da mi sledite, saj naj bi vam izobraževanje pomagalo razu­meti celoto življenja, namesto da vas pripravlja le na službo in zakonsko življenje, otroke, zavarovalnino, pudže in male bogove. Pravo izobraže­vanje zahteva veliko inteligentnosti in uvida, zato je tako pomembno, da je tudi učitelj izobražen in razume celoten proces življenja.

			Življenje je izjemna skrivnost. Ne skrivnost v knjigah ali skrivnost, o kateri govorijo ljudje, temveč skrivnost, ki jo morate odkriti sami, zato je tako zelo pomembno, da razumete in presežete vse, kar je majhno, ozko in malenkostno.

			Če ne boste začeli spoznavati življenja, dokler ste mladi, boste odrasli v notranje odvratne ljudi. Otopeli boste in prazni v sebi, čeprav boste mogoče polni denarja, čeprav se boste vozili v dragih avtomobilih in se šopirili. Nujno je, da zapustite sobico in zaznate celotno prostra­nost nebes. Žal tega ne morete brez ljubezni – ne telesne ali božje lju­bezni, temveč samo ljubezni, kar pomeni ljubiti ptice, drevesa, cvetice, učitelje, starše in še več, človeštvo.

			Mar ne bi bilo tragično, če ne bi spoznali, kaj pomeni ljubiti? Če zdaj ne poznate ljubezni, je ne boste nikoli poznali, kajti ko boste sta­rejši, bo tisto, čemur pravijo ljubezen, postalo nekaj zelo grdega – imetje, trgovsko blago. Toda če že zdaj čutite ljubezen v srcu, če ljubite drevo, ki ga posadite, ali potepuško žival, ki jo pobožate, ne boste ostali v so­bi­ci z ozkim okencem, saj jo boste zapustili in vzljubili celoto življenja.

			Ljubezen je stvarna, ni čustvena, ni nekaj, nad čimer se razjočeš, ni občutje. Nič razčustvovanega ni v njej. Nadvse pomembno je, da spo­znate ljubezen, dokler ste mladi. Vaši starši in učitelji verjetno ne poznajo ljubezni, zato so tudi ustvarili grozen svet, družbo, ki se nenehno vojskuje znotraj sebe in z drugimi družbami. Njihove religije, filozofije in ideologije so lažne, ker ne poznajo ljubezni. Zaznavajo le del, saj zrejo skozi ozko okno. Pogled skozenj je nemara prijeten, a nikakor ne zajema celotne širine življenja. Brez občutka silovite ljubezni ne morete nikoli zaznati celote, zato boste ostali nesrečni in ob koncu življenja vam bo ostal le pepel in veliko praznih besed.

			Vprašanje: Zakaj si želimo biti slavni?

			Krišnamurti: Zakaj misliš, da si želiš biti slaven? Lahko ti pojasnim, toda ali si potem ne boš več želel biti slaven? Slaven si želiš biti zato, ker si vsi v tej družbi želijo biti slavni. Tvoji starši, učitelji, guru, jogi – vsi bi radi bili slavni in znani, zato tudi ti.

			Zakaj si ljudje želijo biti slavni? Predvsem zato, ker se splača, poleg tega pa slava prinaša tudi veliko užitka. Če sloviš po vsem svetu, se po­čutiš zelo pomembnega, navdaja te občutek nesmrtnosti. Rad bi bil slaven, rad bi bil znan, rad bi, da bi vsi govorili o tebi, ker se v sebi po­čutiš nepomembnega. Znotraj ni bogastva, prav nič ni tam, zato želiš biti znan navzven, kajti če si notranje bogat, ti ni pomembno, ali te po­znajo ali ne.

			Obogateti navznoter je veliko težje kot obogateti in zasloveti v zu­nanjem svetu, veliko več nege je potrebno, veliko pazljive pozornosti. Če si vsaj malo nadarjen in znaš to izkoristiti, zasloviš, navznoter pa ne moreš obogateti na tak način. Da bi notranje obogatel, mora um razu­meti in odstraniti nepomembne stvari, kot je želja po slavi. Notranje bogastvo pomeni, da si samozadosten, človek, ki si želi biti slaven, pa se boji biti sam, saj je odvisen od dobrega mnenja in laskanja ljudi.

			Vprašanje: Ko ste bili mladi, ste napisali knjigo, v kateri pravite: »To niso moje besede, temveč besede mojega učitelja.« Zakaj zdaj trdite, da mo­ramo razmišljati s svojo glavo? In kdo je bil vaš učitelj?

			Krišnamurti: Ena najtežjih stvari v življenju je, da te ne zavezuje nobena zamisel. Biti zavezan pomeni biti dosleden. Če prisegate na ideal nenasilja, se trudite delovati skladno z njim. Pravzaprav ste me vpra­šali: »Govorite nam, naj mislimo s svojo glavo, kar je nasprotno od tiste­ga, kar ste govorili, ko ste bili mladi. Zakaj niste dosledni?«

			Kaj pomeni biti dosleden? Pomeni, da um vedno sledi nekemu vzor­cu razmišljanja – kar pomeni, da danes ne smete narediti nekaj nasprot­nega tistemu, kar boste naredili jutri. Poskusimo odkriti, kaj je dosleden um. Um, ki pravi: »Zaobljubil sem se, da bom tak, in tak bom ostal vse do smrti,« je dosleden, v resnici pa je zelo neumen, saj je prišel do zaključka in živi skladno z njim. Kot da bi človek okoli sebe postavil zid, življenje pa bi teklo mimo njega.

			Problem je zelo zapleten in morebiti ga preveč poenostavljam, a mi­slim, da ne. Ko je um zgolj dosleden, postane mehaničen in izgubi vi­talnost, žar in lepoto svobodnega gibanja. Deluje znotraj vzorca. To je en vidik vprašanja.

			Drugi vidik je: kdo je učitelj? Govori se, da sem v mladosti napisal neko knjigo, in tale gospod je iz nje navedel besede, da sem jo napisal s pomočjo učitelja. Nekatere skupine ljudi, kot so teozofi, verjamejo, da na oddaljenih gorah Himalaje živijo mojstri, ki vodijo svet, in gospod sprašuje, kdo je mojster. Pazljivo poslušajte, saj velja tudi za vas.

			Ali je zelo pomembno, kdo je mojster ali guru? Pomembno je živ­ljenje – ne guru, ne mojster ali učitelj, ki vam tolmači življenje. Sami morate razumeti življenje – vi trpite, vi ste žalostni, vi želite spoznati pomen smrti, rojstva, meditacije in žalosti, nihče vam ne more povedati. Lahko vam razlagajo, toda njihove razlage utegnejo biti povsem napačne.

			Zato je dobro dvomiti, saj vam dvom omogoča, da sami odkrijete, ali sploh potrebujete guruja. Pomembno je, da ste svetloba samemu sebi, da ste sami svoj učitelj in učenec. Dokler se učite, ni učitelja. Šele ko prenehate raziskovati, odkrivati in dojemati celoten proces življenja, se pojavi učitelj – in tak učitelj nima nobene veljave, saj ste mrtvi in tudi učitelj je mrtev.

			Vprašanje: Zakaj so ljudje ponosni?

			Krišnamurti: Nisi ponosen, če ti nekaj uspe, če zmagaš v igri ali na­rediš izpit? Si kdaj napisal pesem ali naslikal sliko in jo pokazal prijatelju? Ti ni bilo toplo pri srcu, ko ti je rekel, da je pesem lepa in slika čudovita? Kadar te pohvalijo, te preplavi občutek zadovoljstva, in to je prav, lepo je. Toda, kaj se zgodi, kadar naslednjič naslikaš sliko, napišeš pesem ali pospraviš sobo? Pričakuješ, da bo kdo opazil in te pohva­lil, kako čudovit fant si. Če te nihče ne pohvali, ti ni več mar ne za pesmi, ne za slike, ne za sobo. Postopoma postaneš odvisen od zadovoljstva, ki ti ga zbuja potrditev drugih. Nadvse preprosto je. In kaj se zgodi po­tem? Ko odrasteš, želiš, da bi te priznavali. Morda rečeš: »Naredil bom to za svojega guruja, za domovino, za človeka ali za boga,« v resnici pa delaš za to, da bi bil deležen priznanja, iz katerega se poraja ponos.

			Da bi razumel, kaj je ponos, moraš misliti naravnost skozenj. Videti moraš, kako se porodi, in nesrečo, ki jo prinaša, videti moraš celoto, kar pomeni, da moraš biti radoveden, tako da um sledi misli do konca in se ne zaustavi napol poti. Kadar te neka igra zanima, jo igraš do kon­ca, ne prenehaš na sredini in odideš domov. Žal um ni vajen takega razmišljanja in izobraževanje bi ti moralo pomagati, da raziščeš celoten proces življenja, ne le nekaj predmetov.

			Vprašanje: V otroštvu nam povedo, kaj je lepo in kaj je grdo, nato pa to vse življenje ponavljamo: »To je lepo, to je grdo.« Kako naj vemo, kaj je resnično lepo in kaj je grdo?

			Krišnamurti: Recimo, da rečete, da je neki lok lep, kdo drugi pa reče, da je grd. Kaj je pomembnejše – da se prepirata zaradi nasprotnih mnenj o tem, kaj je lepo ali grdo, ali da ste dovzetni tako za lepo kot za grdo? Življenje zajema vse, umazanijo, zanikrnost, propadanje, žalost, solze in tudi radost, smeh in lepoto cvetice v sončni svetlobi. Po­membno je, da ste dovzetni za vse, ne da bi le odločali, kaj je lepo in kaj grdo, ter ohranjali mnenje. Kaj se zgodi, če rečem: »Gojil bom lepoto in za­vračal vse, kar je grdo?« Gojenje lepote vodi v neobčutljivost. Kakor da bi človek razvijal in krepil le desno roko, levo pa bi pustil zakrneti. Prav je, da ste pozorni tako na lepo kot na grdo. Videti morate plešoče liste, vodo, ki teče pod mostom, lepoto večera in tudi berača na ulici, videti morate ubogo žensko, ki se muči pod težkim bremenom in ji priskočiti na pomoč. Vse to je potrebno, in le če ste dovzetni za vse, lahko začnete delati in pomagati, ne pa zavračati in obsojati.

			Vprašanje: Oprostite, a niste povedali, kdo je bil vaš učitelj.

			Krišnamurti: Je zelo pomembno? Sežgite knjigo, vrzite jo proč. Ka­dar pripisujete pomembnost nečemu tako trivialnemu, kot je učitelj, ki naj bi ga imel, spreminjate celoten obstoj v nekaj malenkostnega. Vidite, vedno želimo vedeti, kdo je mojster, kdo je učen človek, kdo je umetnik, ki je naslikal sliko. Nikoli ne želimo sami odkriti vsebine slike, ne glede na to, kdo je njen avtor. Šele ko veste, kdo je pesnik, rečete, da je pesem lepa. To je snobizem, golo ponavljanje mnenja, ki uničuje notranjo zaznavo resničnosti stvari. Je res pomembno, kdo je naslikal sliko, če zaznate, da je lepa in ste hvaležni? Če si želite odkriti vsebino, resnico slike, vam posreduje svoj pomen.





7. Ambicija


			Pogovarjali smo se o tem, kako bistvena je ljubezen, in videli smo, da je ni mogoče pridobiti ali kupiti, brez nje pa so vsi načrti za popoln družbeni red, v katerem ne bi bilo izkoriščanja in strogega nadzora, brez vsakršnega smisla, in menim, da je zelo pomembno, da to razumete, do­kler ste še mladi.

			Kamorkoli greste po svetu, ni pomembno kam, odkrijete, da je druž­ba v nenehnem navzkrižju. Na eni strani so mogočni, bogati in premož­ni, na drugi pa delavci, in vsi zavistno tekmujejo, vsak si želi boljšega položaja, višje plače in več moči. Zato na svetu nenehno divjajo vojne, tako zunaj kot znotraj.

			Če želimo izpeljati popolno revolucijo družbenega reda, moramo najprej razumeti nagon po pridobivanju moči. Večina od nas si želi moč v taki ali drugačni obliki. Vidimo, da moč in bogastvo omogočata po­tovanja, druženje s pomembnimi ljudmi in slavo, ali pa sanjamo o tem, da bi vzpostavili popolno družbo. Mislimo, da bomo z močjo dosegli, kar je dobro, toda že prizadevanje po moči – moči zase, za domovino ali za ideologijo – je zlo in razdiralno, saj neogibno poraja nasprotne moči, tako da je navzkrižju nemogoče ubežati.

			Mar ni izobraževanje tisto, ki naj bi vam med odraščanjem poma­galo zaznati, kako pomembno je ustvariti svet, v katerem ne bi bilo zu­nanjih in notranjih navzkrižij, v katerem se ne bi prepirali s sosedom ali s kakršnokoli skupino ljudi, ker bi ambiciozni vzgibi, kot so želja po položaju in moči, popolnoma usahnili? In ali bi bilo mogoče ustvariti družbo, v kateri ne bi bilo ne zunanjih ne notranjih konfliktov? Družba je odnos med mano in vami, in če ta odnos temelji na ambiciji, bo vsak od nas hotel biti močnejši od drugega, zato bomo vedno v navzkrižju. Kako bi ga mogli odpraviti? Bi se lahko izobrazili, da ne bi bili več tekmovalni in se ne bi primerjali z drugimi, da si ne bi želeli tega ali onega položaja – z eno besedo, da ne bi bili več ambiciozni?

			Kadar berete časopis ali se pogovarjate z ljudmi, gotovo opazite, da si skoraj vsi želijo drugačen svet. Pa opazite, da so vsi ti ljudje ves čas v navzkrižju drug z drugim – zaradi idej, lastnine, rase ali religije? Starši, sosedje, ministri in birokrati – ali niso vsi ambiciozni, tako da se borijo za boljši položaj in so vedno z nekom v navzkrižju? Šele ko bo vse te tekmovalnosti konec, bomo lahko srečno in ustvarjalno zaživeli v mirni družbi.

			Kako naj to izpeljemo? Bi predpisi, zakonodaja ali urjenje uma, naj ne bo stremuški, lahko odpravili ambicioznost? Lahko se izurite, da v družbi opustite tekmovanje z drugimi, toda v sebi ostajate ambiciozni, ne? Ali je sploh mogoče popolnoma odpraviti to stremuštvo, ki ljudem povzroča toliko bede? Mar si ne želite odkriti, ali bi bilo mogoče živeti bogato, polno, srečno, ustvarjalno, brez razdiralnega gona ambiciozno­sti in brez tekmovalnosti? Ne bi radi vedeli, kako naj živite, da s svojim življenjem ne bi uničevali drugih ali metali senc na njihovo pot? Vsi mislimo, da gre za utopične sanje, ki se ne morejo nikoli uresničiti, ven­dar ne govorim o utopiji, bilo bi nesmiselno. Bi lahko mi, ki smo pre­prosti, navadni ljudje, ustvarjalno živeli na svetu, ne da bi nas gnala am­bicioznost, ki se kaže kot želja po moči ali položaju? Ko boste ljubili, kar delate, boste našli pravi odgovor. Če ste inženir samo zato, ker mo­rate služiti za preživetje ali ker to pričakuje vaš oče ali družba, gre za obliko prisile, in vsakršna prisila poraja navzkrižje. Če pa ste radi inženir ali znanstvenik, če radi sadite drevesa ali slikate ali pišete pesmi, ne da bi se gnali za priznanjem, ampak samo zato, ker to radi delate, boste spoznali, da nikoli ne tekmujete z drugimi. To je edina prava stvar: ljubiti, kar delate.

			Ko ste mladi, težko prepoznate, kaj radi delate, saj bi radi delali to­liko stvari. Radi bi bili inženir, strojevodja, pilot ali pa slaven govornik ali politik. Mogoče bi radi bili umetnik, kemik, pesnik ali mizar. Mo­goče bi radi delali umsko ali pa z rokami. Bi katero od teh stvari res radi počeli ali je zanimanje zanjo zgolj odziv na pritisk družbe? Kako odkri­jete, kaj je res? Ali ni pravi namen izobraževanja, da vam pomaga to odkriti, tako da se boste kot odrasli z umom, srcem in telesom predali tistemu, kar res radi delate?

			Da bi ugotovili, kaj radi počnete, morate biti inteligentni, kajti če se bojite, da se ne boste mogli preživljati ali da se ne boste prilegali oko­lici, ne boste nikoli odkrili. Če pa se ne bojite, če ne dovolite, da bi vas starši, učitelji in površne zahteve družbe potisnili v kolesnice tradicije, boste mogoče odkrili, kaj zares radi počnete. Nikakor pa vas ne sme biti strah, da ne bi preživeli.

			Povečini se tega bojimo, saj govorimo: »Kaj bo z menoj, če ne bom ravnal, kot pravijo starši, če se ne bom prilegal družbi?« Ker se bojimo, naredimo, kar nam govorijo, a v tem ni ljubezni, temveč protislovje. Prav to notranje protislovje je eden od dejavnikov, ki porajajo razdiralno am­bicioznost.

			Osnovna naloga izobraževanja je, da vam pomaga odkriti, kaj res­nično radi delate, tako da se temu predate z umom in srcem, saj taka predanost poraja človeško dostojanstvo, odpravlja povprečnost in malenkostno malomeščansko miselnost. Zato je tako pomembno, da imate prave učitelje in pravo ozračje, da odraščate z ljubeznijo, ki se izraža v tistem, kar delate. Brez te ljubezni so vsi izpiti, znanje, sposobnosti, položaji in imetje le pepel, saj so brez pomena, naša dejanja pa sprožajo dodatne vojne, več sovraštva, prepirov in razdorov.

			Morda vam vse to nič ne pomeni, saj ste še zelo mladi, upam pa, da bo pomenilo vašim učiteljem.

			Vprašanje: Zakaj smo sramežljivi?

			Krišnamurti: Izjemna stvar v življenju je biti anonimen – ne slaven ali pomemben, ne zelo učen, ne mogočen reformator ali revolucionar, temveč biti nihče. Ko se resnično tako počutite, se umikate radovedni množici. To je vse.

			Vprašanje: Kako spoznamo resnico v vsakdanjem življenju?

			Krišnamurti: Misliš, da je resnica ena stvar, vsakdanje življenje pa nekaj drugega, in v vsakdanjem življenju bi rad spoznal tisto, čemur praviš resnica. Toda, ali je resnica ločena od vsakdanjega življenja? Ko boš odrasel, se boš moral preživljati, kajne? Navsezadnje prav zato oprav­ljaš izpite – da bi se pripravil na preživljanje. Veliko ljudem ni mar, kaj počnejo, dokler služijo denar. Ni jim mar, ali so vojaki, policisti, odvetniki ali poslovneži.

			Pomembno je odkriti resnico o tem, kaj pomeni pravo preživljanje. Resnica je v vašem življenju, ni ločena od njega. Kako govoriš, kaj go­voriš, kako se smehljaš, ali goljufaš in varaš ljudi – vse to je resnica v vsakdanjem življenju. Preden postaneš vojak, policist, odvetnik ali ne­usmiljen poslovnež, moraš zaznati resnico v teh poklicih. Če ne vidiš resnice tistega, kar počneš, in če te ne vodi, postane tvoje življenje zo­prna zmeda.

			Oglejmo si vprašanje, ali naj postaneš vojak, saj je z drugimi pokli­ci bolj zapleteno. Kaj je resnica v poklicu vojaka – razen propagande in besed drugih ljudi. Če postaneš vojak, pomeni, da se moraš boriti, da bi branil domovino, in disciplinirati um, da ne misli, temveč uboga. Pripravljen moraš biti, da boš ubijal ali bil ubit – za kaj? Za idejo, o kateri nekateri ljudje, veliki ali mali, trdijo, da je prava. Torej postaneš vojak, da bi se žrtvoval in ubijal druge. Je to pravi poklic? Ne sprašuj drugih, raje sam spoznaj resnico. Govorijo ti, da ubijaj za čudovito uto­pijo v prihodnosti – kakor da bi tisti, ki to govorijo, poznali prihodnost. Misliš, da je ubijanje pravi poklic, pa naj gre za domovino ali katero od organiziranih religij? Je ubijanje sploh kdaj upravičeno?

			Če bi torej rad odkril resnico v pomembnem procesu, ki je življenje, se boš moral globoko zatopiti v te stvari, zatopiti z umom in srcem. Misliti boš moral s svojo glavo, jasno in brez predsodkov, saj resnica ni ločena od življenja, ampak je v vsakem koraku tvojega vsakdana.

			Vprašanje: Ali nam podobe, mojstri in svetniki pomagajo, da prav me­ditiramo?

			Krišnamurti: Pa sploh veš, kaj je prava meditacija? Ne bi želel sam odkriti resnice? Ali jo boš sploh mogel odkriti, če jo sprejemaš pod vpli­vom drugih?

			Vprašanje je pomembno. Da bi odkril umetnost meditacije, moraš poznati vso globino in širino izjemnega procesa, ki mu rečemo raz­miš­ljanje. Če sprejemaš besede nekoga, ki pravi: »Meditiraj tako in tako,« si zgolj sledilec in slep služabnik sistema ali zamisli. Sprejemanje avtori­tete temelji na upanju, da boš prišel do rezultata, kar pa ni medi­tacija.

			Vprašanje: Kaj pomeni beseda »dolžnost«?

			Krišnamurti: Kaj pomeni beseda »dolžnost«? Dolžnost komu? Dolž­nost do domovine po besedah kakšnega politika? Dolžnost do očeta in matere in njunih želja? Govorili ti bodo, da je tvoja dolžnost storiti, kar ti rečejo, toda kar ti govorijo, izhaja iz njihovih izkušenj in tradicije. In kdo je učenec? Dekle ali fant, ki obiskuje šolo in prebere nekaj knjig, da bi opravil izpite? Ali je učenec tisti, ki se ves čas uči in ve, da učenja ne bo nikoli konec? Kdor zgolj prebira o nečem, naredi izpit in nato opusti učenje, ni učenec. Pravi učenec se uči, študira, raziskuje in poizveduje, pa ne le do dvajsetega ali petindvajsetega leta, temveč vse življenje.

			Biti učenec pomeni, da se ves čas učiš, in dokler se učiš, ni učitelja, saj se učiš od vsega. Od lista, ki ga nosi veter, pljuskanja vode na rečnem bregu, leta ptice visoko v zraku, reveža, ki težko obremenjen stopa mimo, ljudi, ki mislijo, da vedo vse o življenju – od vsega se učiš, torej ni učitelja in ne slediš nikomur.

			Dolžnost učenca je samo to, da se uči. Nekoč je v Španiji živel zna­menit slikar po imenu Goya. Bil je eden izmed največjih, in ko je bil že zelo star, je pod eno svojih slik napisal: »Še vedno se učim.« Knjiga ti lahko da le tisto, kar ima povedati pisec. Učenje s spoznavanjem same­ga sebe pa je neomejeno, saj tedaj veš, kako poslušati in kako opazovati, zato se učiš od vsega – od glasbe, besed, ki jih ljudje govorijo, in od načina, kako jih govorijo, od jeze, pohlepa in stremljenja.

			Zemlja je naša, ne pripada komunistom, socialistom ali kapitali­stom – tvoja je in moja, da živimo srečno, bogato in brez navzkrižij. Tega bogastva življenja, sreče in občutka, da je naša, pa ni mogoče po­roditi na silo ali z zakonom. Izhajati mora od znotraj.

			Vprašanje: Kakšna je razlika med spoštovanjem in ljubeznijo?

			Krišnamurti: Lahko pogledaš v besednjak in poiščeš odgovor. Spra­šuješ po tem? Želiš vedeti za navidezni pomen besed ali za pomen za njima?

			Si opazil, kako ljudje pozdravljajo prihod kakšnega pomembnega človeka, ministra ali predsednika? Temu praviš spoštovanje, ne? Toda tako spoštovanje je lažno, saj prikriva strah in pohlep. Nekaj bi rad od ubogega vraga, zato ga ovesiš s cvetličnim vencem. To ni spoštovanje, temveč kovanec, s katerim kupuješ in prodajaš na tržnici. Ne čutiš spo­štovanja do služabnika ali vaščana, temveč le do tistih, od katerih bi lahko kaj dobil. Tako spoštovanje je pravzaprav strah in nima nikakrš­nega pomena. Če pa nosiš ljubezen v srcu, so predsednik, učitelj, služabnik in vaščan enaki zate, tedaj jih spoštuješ in čutiš do njih, saj lju­bezen ne pričakuje ničesar v zameno.





8. Urejeno razmišljanje


			Ste kdaj pomislili, zakaj nas je večina tako malomarnih – v oblače­nju, vedenju, mislih in najrazličnejših početjih? Zakaj nismo točni in obzirni do drugih? In kaj je tisto, kar vnaša red v oblačenje, misli, go­vor, hojo in ravnanje s tistimi, ki imajo manj sreče kot mi? Kaj poraja ta zanimiv red, ki se vzpostavi brez prisile, načrtovanj ali namernega premisleka? Ste kdaj pomislili na to? Veste, kaj mislim z redom? To, da mirno sedite, ne da bi vas kdo silil, da olikano jeste, ne da bi hiteli, da ste ležerni, a vseeno natančni, da razmišljate jasno, a ne ozko. Gre za zelo pomembno stvar in mislim, da bi izobraževanje lahko pripomoglo, da bi odkrili, kaj je tisto, kar ustvarja red.

			Seveda se red vzpostavi le s pomočjo vrline, kajti če niste neoporeč­ni, pa ne le v majhnih, temveč v vseh stvareh, se življenje spremeni v kaos. Neoporečnost ima sama po sebi bolj malo pomena, toda ker ste neo­po­rečni, ste natančni v svojih mislih in urejeni, kar je funkcija kreposti.

			Kaj se zgodi, kadar se trudite postati neoporečni, kadar se discipli­nirate, da bi bili prijazni, učinkoviti, obzirni in strpni, kadar se trudite, da ne bi prizadeli nikogar, kadar usmerjate vso energijo v prizadevanje, da bi vzpostavili red, da bi bili dobri? Tako prizadevanje vodi le k cenje­nosti, ki poraja povprečnost uma, torej niste neoporečni.

			Ste si kdaj ogledali cvetico od blizu? Kako osupljivo natančna je z vsemi svojimi cvetnimi listi, a tudi izjemno nežna, dišeča in ljubka. Če se trudite biti urejeni, lahko postane življenje zelo natančno, izgubi pa lastnost miline, ki vznika brez vsakršnega naprezanja.

			Napor, da bi bili urejeni ali lični, deluje izjemno omejujoče. Kaj se zgodi, če se namerno trudim, da bi bila moja soba urejena, če pazim, da postavim vsako stvar na svoje mesto, če se vseskozi opazujem, kam stopim, in tako naprej? Postanem neznosno dolgočasen sebi in drugim. Le dolgočasen človek se vedno trudi, da bi nekaj pomenil, da bi imel skrb­no urejene misli, da bi se odločal za misel, ljubšo od drugih. Tak človek je lahko zelo urejen in jasen, natančno izbira besede, pozoren je in ob­ziren, a je brez ustvarjalne radosti življenja.

			Kje je torej težava? Kako ohraniti ustvarjalno radost življenja, biti odprtih čutov in širokega mišljenja, pa vendar natančen, jasen in urejen? Povečini nismo taki, saj ne poznamo silovitih občutkov, nikoli se ne pre­damo s srcem in umom. Spominjam se, da sem opazoval veverici z dol­gima košatima repoma in gladko dlako, ki sta se kakšnih deset minut neutrudno podili gor in dol po visokem drevesu – samo iz radosti, ker sta živi. Nemogoče je spoznati tako radost, če ni strasti v našem življenju – pa ne strasti, ki bi nas gnala, da bi delali dobre stvari ali uvajali refor­me, temveč strastnih občutkov do stvari. To izjemno močno strast lahko ob­čutimo, le če revolucioniramo svoje razmišljanje.

			Ste opazili, kako redki med nami globoko občutijo stvari? Se kdaj uprete učiteljem ali staršem – pa ne le zato, ker vam kaj ne ugaja, ampak ker vas navdaja goreč in globok občutek, da nekaterih stvari nočete de­lati? Če globoko in goreče občutite, odkrijete, da občutek vnaša nov red v vaše življenje.

			Urejenost, čistost in jasnost mišljenja so same po sebi manj pomemb­ne, izjemnega pomena pa so za človeka, ki je dovzeten in občutljiv, ki globoko občuti in je v stanju nenehne notranje revolucije. Če močno občutite usodo reveža ali berača, ki mu mimo vozeči bogatašev avto opraši obraz, če ste notranje dovzetni in občutljivi na vse, postanete ure­jeni in krepostni.

			Po večini smo intelektualci – v površinskem pomenu besede, saj smo bistri in polni besed in teorij o tem, kaj je prav in kaj narobe, kako naj bi mislili in kaj naj bi delali. Umsko smo visoko razviti, notri pa je zelo malo vsebine ali pomena, vendar prav ta notranja vsebina poraja resnično delovanje.

			Zato bi morali imeti zelo močne občutke – občutke strasti, jeze – in jih opazovati, se poigravati z njimi in odkrivati resnico o njih. Če jih boste zatirali in rekli: »Ne smem se razjeziti, ne smem občutiti strasti, ker ni prav,« boste spoznali, da se um postopoma vgradi v idejo in poplitvi. Lahko ste izjemno bistri in imate enciklopedično znanje, a če ne premo­rete močnih in globokih občutkov, je vaše razumevanje kot cvetica brez dišave. Pomembno je, da razumete vse te stvari, dokler ste mladi, tako da boste v odraslosti pravi revolucionarji – pa ne po neki ideologiji, teo­riji ali knjigi, temveč revolucionarji v polnem pomenu besede. Celoviti boste in v vas ne bo kotička, ki bi ga zastrupljalo staro. Vaš um bo svež in nedolžen in zato bolj sposoben izjemne ustvarjalnosti. Če boste spre­gledali pomen vsega tega, bo vaše življenje pusto, podrejeno družbi, dru­žini, možu, ženi, teorijam, religioznim ali političnim organizacijam.

			Vprašanje: Kaj je jeza in zakaj se razjezimo?

			Krišnamurti: Ne bi bil jezen, če bi ti stopil na prste ali te uščipnil ali ti kaj vzel? In zakaj ne bi bil jezen? Zakaj misliš, da je jeza nekaj sla­bega? Ker so ti tako rekli? Pomembno je, da sam odkriješ, zakaj se razjeziš, da prepoznaš resnico jeze, namesto da bi le ponavljal, da ni prav biti jezen.

			Zakaj se razjeziš? Ker nočeš biti prizadet – kar je normalna preživetvena zahteva. Čutiš, da te ne vlada ne družba ne kdorkoli ne bi smel izrabljati, teptati, uničevati ali izkoriščati. Kadar te kdo oklofuta, si pri­zadet in ponižan. Občutek ti ni všeč. Če je človek, ki te prizadene, ve­lik in močan, tako da ne moreš udariti nazaj, v zameno prizadeneš koga drugega, zneseš se nad bratom ali sestro. In igra jeze se nadaljuje.

			Naj poudarim, da je izogibanje prizadetosti naravni odziv. Zakaj bi te kdo izkoriščal? Da te ne bi prizadeli, se zavaruješ in razviješ obrambo, postaviš meje ali zgradiš zid okoli sebe, vendar zato ne moreš raziskovati in globlje čutiti. Praviš, da je jeza nekaj slabega in obsojaš jo, kot obsojaš druge občutke, nato pa postopoma postaneš pust in pra­zen, brez močnih občutkov. Razumeš?

			Vprašanje: Zakaj imamo tako radi svojo mater?

			Krišnamurti: Ljubiš mater, če sovražiš očeta? Pazljivo poslušaj. Ali iz ljubezni, ki jo čutiš do nekoga, izključuješ druge? Ali ne ljubiš tudi očeta, tete, soseda ali služabnika, če res ljubiš mater? Nimaš najprej ob­čutka ljubezni, šele nato pa občutiš ljubezen do nekoga? In kadar rečeš: »Zelo ljubim svojo mater,« ali si tudi obziren do nje? Ji potem lahko pov­zročaš nesmiselne težave? In če si obziren do matere, ali nisi obziren tudi do brata, sestre ali soseda? Sicer ne ljubiš svoje matere, ampak gre le za besede.

			Vprašanje. Poln sovraštva sem. Bi me prosim poučili, kako naj ljubim?

			Krišnamurti: Nihče te ne more naučiti, kako naj ljubiš. Ko bi bilo mogoče ljudi naučiti, kako naj ljubijo, bi bile težave na svetu zelo pre­proste. Ko bi se lahko naučili ljubezni iz knjige, kot se naučimo matematike, bi bil svet čudovit; nikakršnega sovraštva ne bi bilo na njem, nikakršnega izkoriščanja, vojn, delitev na bogate in revne, in vsi bi bili prijazni drug do drugega. Toda ljubezni ni tako lahko najti. Lažje je so­vražiti in sovraštvo kolikor toliko združuje ljudi. Poraja najrazličnejše fantazije in najrazličnejše vrste sodelovanja, podobno kot v vojni. Ljubezen je veliko težja. Ne moreš se je naučiti, lahko pa opazuješ sovraštvo in ga pazljivo odmisliš. Ne bori se proti sovraštvu, ne govori, kako grozljivo je sovražiti ljudi, prepoznaj ga in pusti, da zdrsne mimo tebe, ne meni se zanj, ni pomembno. Pomembno je, da mu ne pustiš, da bi se ukoreninilo v tvojem umu. Razumeš? Um je kot bogata prst, in če ima dovolj časa, se vsaka težava, ki se pojavi, ukorenini kot plevel, ki ga boš moral izpuliti; če pa ji ne dopustiš dovolj časa, da bi se ukoreninila, ne more rasti in ovene. Če spodbujaš sovraštvo in mu daš čas, da se krepi in dozori, postane velikanska težava. Če pa vsakič znova pustiš, da zdrs­ne mimo, odkriješ, da postaja um vse bolj občutljiv, ne da bi bil razču­stvovan, in tedaj boš spoznal ljubezen.

			Um zasleduje občutja in želje, ne more pa ljubiti. Ljubezen mora stopiti vanj. In brž ko je v njem, se ne deli več na čutno in božjo, ampak je samo ljubezen.

			Vprašanje: Kaj je sreča v življenju?

			Krišnamurti: Če si zaželiš početi kaj prijetnega, misliš, da te bo osrečilo. Morda bi se rad poročil z najlepšim dekletom ali naredil izpit ali bil pohvaljen, in misliš, da te bo to osrečilo. Toda, ali je to sreča? Mar sčasoma ne zbledi, ovene kot cvetica, ki zjutraj vzbrsti, zvečer pa ovene? Toda tako je naše življenje, in to je vse, kar si želimo. Zadovoljimo se s površinskimi stvarmi – z avtom ali varnim položajem, s površinskim čustvom zaradi kakšne nesmiselne stvari – kot deček, ki razposajeno spušča zmaja v močnem vetru, nekaj minut pozneje pa se razjoče. Tako je naše življenje in s tem smo zadovoljni. Nikoli ne rečemo: »Z vsem sr­cem, energijo in celotno bitjo si bom prizadeval odkriti, kaj je sreča.« Ni­smo dovolj resni, ne čutimo dovolj močno, zato se zadovoljimo z majh­nimi stvarmi.

			Sreča ni nekaj, kar bi iskali, temveč rezultat in stranski učinek. Če iščeš srečo zaradi nje same, ne bo imela nikakršnega pomena. Sreča pride nepovabljena, in v trenutku, ko se zavedaš, da si srečen, nisi več srečen. Si to že opazil? Ko se nenadoma in brez razloga razveseliš, te preplavi svo­boda. Nasmehneš se in si srečen, toda brž ko srečo ozavestiš, si jo že iz­gubil. Srečen si lahko samo tedaj, kadar pozabiš nase in na svoje zahteve.

			Veliko se učite o matematiki, dneve in dneve se učite zgodovino, zemljepis, naravoslovje, fiziko, biologijo in tako naprej, toda ali kdaj skupaj z učitelji razmišljate o veliko bolj resnih stvareh? Ali kdaj mirno in pokončno obsedite, ne da bi se zganili, in prepoznate lepoto tišine? Ali kdaj dopustite umu, da odtava – pa ne med malenkostne stvari, temveč v širjave in globine, kjer raziskuje in odkriva? Ali veste, kaj se do­gaja na svetu? Kar se dogaja na svetu, je projekcija tistega, kar se doga­ja znotraj vsakega od nas, svet je, kar smo mi. Večina nas je zmedenih, pridobitniški smo, lastniški in ljubosumni ter obsojamo ljudi – podob­no se dogaja na svetu, le da bolj dramatično in neusmiljeno. Žal ne vi ne vaši učitelji niti minute ne razmišljate o tem. Šele ko boste vsak dan poglobljeno razmišljali o teh stvareh, boste lahko sprožili revolucijo in ustvarili nov svet, ki pa ne sme biti nadaljevanje naše razpadajoče družbe v drugačni obliki. Ne morete ga ustvariti, če vaš um ni buden, pazljiv in pozoren. Zato je izjemno pomembno, da še mladi vsaj malo razmiš­ljate o teh resnih vprašanjih, saj tako razmišljanje poraja izjemen obču­tek radosti in sreče.

			Vprašanje: Kaj je resnično življenje?

			Krišnamurti: »Kaj je resnično življenje,« sprašuje deček. Zanj je res­nično življenje to, da se igra, se dobro prehranjuje, teka in skače. Vidite, življenje delimo na pravo in napačno. Pravo življenje je, da delate, kar radi delate, ne da bi občutili notranje protislovje, nobene vojne ni med tistim, kar počnete, in onim, kar mislite, da bi morali početi. Tedaj je življenje celovit proces, ki prinaša izjemno radost. Vendar je mogoče le, če niste čustveno odvisni od nikogar in ste v sebi popolnoma odmaknjeni, saj le tedaj resnično ljubite, kar počnete. Če ste v stanju popolne revolucije, ni pomembno, ali vrtnarite ali predsedujete ali počnete kaj drugega – radi imate, kar delate, in ta ljubezen poraja izjemen občutek ustvarjalnosti.





9. Širina duha


			Nadvse zanimivo je spoznati, kaj je učenje. Matematiko, zemljepis in zgodovino se učimo iz knjig ali od učitelja. Izvemo, kje so London, Moskva ali New York, spoznamo, kako deluje stroj ali kako ptice sple­tajo gnezda, skrbijo za mladiče in tako naprej. Učimo se z opazovanjem in proučevanjem. To je ena vrsta učenja.

			Je pa še druga – učenje, ki ga pridobimo iz izkustva. Ali opazovanje čolna, katerega jadra odsevajo na vodni gladini, ni izjemno izkustvo? Kaj se zgodi? Um ga uskladišči, prav kakor uskladišči znanje, in naslednji večer se odpravimo k reki v upanju, da bomo doživeli enake občutke – radost, zanos in mir – , ki nas v življenju tako poredko navdajo. Um vestno skladišči izkustva in to skladiščenje izkustev – spomin – sproža mišljenje. Mišljenje je odziv na spomin. Potem ko smo opazo­vali čoln na reki in zaznali radost, smo izkustvo uskladiščili kot spomin, nato pa bi ga radi ponovili.

			Zelo redki znamo res misliti. Povečini zgolj ponavljamo, kar smo prebrali v knjigah ali kar nam je kdo povedal ali pa je naše razmišljanje rezultat lastnega, zelo omejenega izkustva. Tudi ko potujemo po svetu in kopičimo izkustva, spoznavamo veliko ljudi in jih poslušamo, opazujemo njihove navade, religijo in vedenje, ohranjamo spomin na doži­veto, iz česar izhaja tako imenovano mišljenje. Primerjamo, sodimo, izbiramo in upamo, da bomo v procesu odkrili kakšno razumno narav­nanost do življenja. Žal je tako mišljenje omejeno na zelo ozko področje. Opazovali smo čoln na reki, recimo, videli truplo, ki so ga nesli na grmado, vaščanko, ki je nosila težko breme – vse te vtise ohranimo, žal pa smo tako neobčutljivi, da se ne pogreznejo v nas, kjer bi zoreli. Le če smo občutljivi za vse, kar se dogaja okoli nas, lahko sprožimo drugačno mišljenje, ki ga vzgoja in izobraževanje ne omejujeta.

			Če se trdno oklepate nekega sistema prepričanj ali vidite svet skozi predsodke in tradicijo, nimate stika z resničnostjo. Ste kdaj opazovali vaščanko, ki je nosila težko breme v mesto? Kaj se zgodi, ko jo opazite, kaj občutite? Ali pa ste jo že tako pogosto videli, da ne občutite ničesar, saj ste prizora že vajeni in ga pravzaprav komaj zaznate? Pa tudi če nekaj vidite prvič, kaj se zgodi? Skladno s svojimi predsodki samodejno prevedete, kar vidite. Doživljate v skladu s tem, ali ste komunist, socialist, kapitalist ali kakšen drugi »ist«. Če niste nič od tega in ne gledate skozi očala zamisli ali prepričanj, ampak vzpostavite neposreden stik, opazite izjemen odnos med seboj in opazovanim. Če nimate predsodkov, če ste odprti, postane vse okoli vas izjemno zanimivo in zelo živo.

			Izjemno pomembno je, da opazite vse te stvari, dokler ste mladi. Bodite pozorni na čoln na reki, opazujte vlak, ki pelje mimo, glejte kme­ta, ki nosi težko breme, opazujte nesramnost bogatih, nadutost ministrov in pomembnežev, tistih, ki mislijo, da veliko vedo – samo opazuj­te jih, ne kritizirajte. Brž ko kritizirate, niste več v odnosu, saj ste že po­stavili pregrado med seboj in njimi; če pa le opazujete, imate neposreden odnos z ljudmi in stvarmi. Če ostro, budno, pozorno opazujete, ne da bi sodili, ne da bi karkoli sklepali, odkrijete, da se vam razmišlja­nje zelo ostri. Tedaj se ves čas učite.

			Obdajajo vas rojstvo in smrt, bitke za denar, položaj in oblast, ne­skončen proces, ki mu pravimo življenje. Ali nikoli ne pomislite, za kaj gre, čeprav ste še zelo mladi? Povečini si želimo odgovor, radi bi, da bi nam povedali, za kaj gre, zato vzamemo politično ali religiozno knjigo ali pa vprašamo koga, naj nam pove. Žal nam nihče ne more povedati, saj življenja ni mogoče razumeti iz knjige, in če zgolj sledimo drugim, ne moremo dojeti njegovega smisla. Vsak mora razumeti sam – kar nam uspe le, če polno živimo, če smo budni in pazljivi, če opazujemo in nas zanima vse okoli nas. Tedaj tudi odkrijemo, kaj pomeni biti resnično srečen.

			Večina ljudi je nesrečnih, ker nimajo ljubezni v srcu. Ljubezen se porodi, kadar izginejo meje med vami in drugimi, kadar srečujete in opazujete ljudi, ne da bi jih sodili, kadar samo gledate čoln na reki in uživate v njegovi lepoti. Ne dopustite, da bi vam predsodki zamračili stvari, kakršne so – raje opazujte in odkrili boste, da se ob preprostem opazovanju, pozornem zrenju v drevesa, ptice in ljudi, ki hodijo, delajo in se smejejo, nekaj zgodi v vas. Če se ne zgodi nič, če se ne porodi lju­bezen v vašem srcu, ima življenje komaj kaj smisla, zato je tako zelo pomembno, da vam učitelj pomaga razumeti pomen vseh teh stvari.

			Vprašanje: Zakaj si želimo živeti v razkošju?

			Krišnamurti: Kaj misliš z razkošjem? Da imaš čista oblačila in či­sto telo, da se dobro prehranjuješ – praviš temu razkošje? Mogoče je videti razkošje nekomu, ki je v capah in strada ali se ne more vsak dan okopati. Razkošje pojmujemo v skladu s svojimi željami, pomembno je izhodišče.

			Ali veste, kaj se zgodi, če ljubite razkošje in ste navezani na udobje in hočete vedno sedeti na zofi ali na oblazinjenem stolu? Um zaspi. Ne­kaj telesnega udobja je v redu, toda če pretiravate z njim in mu pripisu­jete velik pomen, uspavate um. Ste opazili, kako zadovoljnih je večina debelih ljudi? Kaže, da prav nič ne prodre skozi njihove plasti maščobe. To je telesno stanje, vendar se tudi um obda s plastmi maščobe. Ne ma­ra vprašanj ali kakršnihkoli motenj, in tak um postopoma zaspi. Izobraževanje, kot ga poznamo, učenca uspava, kajti če postavlja zahtevna in prodorna vprašanja, se učitelj vznejevolji in reče: »Nadaljujmo s snovjo.«

			Če je um navezan na kakršnokoli obliko udobja, na kakšno navado, prepričanje ali kotiček, ki mu reče »moj dom«, postopoma drsi v spanec. Veliko bolj pomembno kot spraševati, ali naj živimo razkošno, je razumeti to resnico. Dejaven, buden in čuječ um ni nikoli navezan na udobje, pravzaprav mu ne pomeni nič. Toda dejstvo, da imate zelo malo oblačil, še ne pomeni, da imate buden um. Sanjasin, ki živi zelo pre­prosto navzven, je mogoče v sebi zelo zapleten, goji kreposti in se trudi, da bi dosegel resnico in boga. Pomembno je biti zelo preprost, zelo asketski v sebi, uma naj ne mašijo prepričanja, strahovi in neštevilna hotenja, saj je samo čist um sposoben pravega razmišljanja, raziskovanja in odkrivanja.

			Vprašanje: Ali lahko zavlada mir v našem življenju, dokler se borimo z okoljem?

			Krišnamurti: Naj se ne bi borili z okoljem? Naj se ne bi prebili sko­zenj? Prepričanja staršev, družbeno ozadje, tradicije, hrana, ki jo uživaš, in stvari okoli tebe, kot so religija, duhovniki, bogati in revni – vse to je tvoje okolje. Ali naj ne bi prodrl skozenj, tako da dvomiš o njem in se mu upiraš? Če ga sprejemaš, sicer živiš v miru, toda to je smrtni mir; če pa se boriš, da bi prodrl skozenj in sam spoznal, kaj je res, odkriješ drugačen mir, ki ne pomeni zastoja. Nujno je, da se boriš z okoljem. Mo­raš se. Od najnežnejše starosti moraš gojiti v sebi občutek upora, sicer boš samo razpadal.

			Vprašanje: Ste srečni?

			Krišnamurti: Ne vem. Nikoli nisem razmišljal o tem. Brž ko pomisliš, da si srečen, prenehaš biti srečen, ne? Recimo, da se igraš in kričiš od veselja – kaj se zgodi v trenutku, ko se zaveš, da si vesel? Nisi več vesel. Si že opazil to? Sreča je zunaj polja samozavedanja.

			Si dober, kadar se trudiš biti dober? Je dobroto mogoče vaditi? Ali je dobrota nekaj, kar se pojavi samo od sebe, ker vidiš, opazuješ in ra­zumeš? Podobno je s srečo, ki odleti skozi okno, brž ko se zaveš, da si srečen. Nesmiselno je iskati srečo, saj se pojavi samo takrat, kadar je ne iščeš.

			Veš, kaj pomeni beseda »ponižnost«? Ali lahko gojiš ponižnost? Si ponižen, če si vsako jutro ponoviš: »Ponižen bom.« Ali se ponižnost pojavi sama od sebe, brž ko nisi več ponosen ali nečimrn? Podobno je s srečo – pojavi se, kadar izginejo stvari, ki jo preprečujejo, brž ko izgine­jo tesnoba, frustriranost, prizadevanje za varnostjo. Ni ti je treba iskati.

			Zakaj vas toliko molči? Zakaj se ne pogovarjate z menoj? Pomembno je izražati svoje misli in občutke, čeprav nerodno, in povedal vam bom, zakaj. Če začnete že zdaj izražati svoje misli in občutke, čeprav obotavljaje, vas pozneje, ko boste odrasli, ne okolje, ne starši, ne družba ali tradicija ne bodo mogli zatreti. Žal vas učitelji ne spodbujajo k vpraša­njem, ne sprašujejo vas, kaj mislite.

			Vprašanje: Zakaj jočemo in kaj je žalost?

			Krišnamurti: Deček bi rad vedel, zakaj jočemo in kaj je žalost. Kdaj jočeš? Kadar ti kdo vzame igračo, kadar se poškoduješ, kadar ne zmagaš v igri, kadar te učitelj ali starši okarajo ali kadar te kdo udari. Med odraščanjem vse manj jočemo, saj se utrdimo. Zelo redki odrasli jočemo, saj smo izgubili izjemno občutljivost otroštva. Žalost pa ni le izguba nečesa, ni le občutek zaustavljenosti in frustriranosti, ampak je nekaj veliko globljega. Nekateri ljudje preprosto ne razumejo. Če um ne pro­dre onstran svojih meja, zavlada žalost.

			Vprašanje: Kako naj postanemo celoviti brez konfliktov?

			Krišnamurti: Zakaj nasprotujete konfliktu? Mislite, da je konflikt nekaj slabega? Zdaj sva v konfliktu, ne? Trudim se, da bi vam nekaj po­vedal, vi pa ne razumete, kar poraja občutek trenja, konflikt. Kaj je naro­be s trenjem, konfliktom, motnjo? Ne bi smeli biti vznemirjeni? Če se v procesu izogibate konfliktu, ne morete doseči celovitosti. Dosežete jo samo skozi konflikt in z razumevanjem konflikta.

			Celovitost je ena od stvari, ki jih je najtežje doseči, saj pomeni po­polno poenotenje z vsem, kar počnete, z vsem, kar govorite in kar mi­sli­te. Ne morete biti celoviti, ne da bi razumeli svojega odnosa z družbo, revežem, vaščanom, beračem, milijonarjem in predsednikom. Da bi ga razumeli, se morate boriti z njim, morate spraševati, ne da bi zgolj sprejemali vrednote, ki so jih uveljavili tradicija, starši, duhovniki, reli­gija in ekonomski sistem družbe, v kateri živite. Zato je ključno, da se upirate, sicer ne boste nikoli celoviti.





10. Notranja lepota


			Prepričan sem, da smo že vsi doživeli močan občutek miru in lepote ob pogledu na zelena polja, zahajajoče sonce, mirno vodno gladino ali zasnežene vrhove. Kaj je lepota? Zgolj navdušenje, ki ga občutimo, ali je ločena od zaznave? Če imate dober okus za oblačenje, če uporabljate barve, ki se ujemajo, če se dostojanstveno vedete, če govorite umirje­no in ste vzravnani, je vse to lepo, ne? Vendar je le zunanji izraz notranjega stanja, kot pesem, ki jo napišete, ali slika, ki jo naslikate. Lahko zrete v zeleno polje, ki odseva v reki, in ne doživite nikakršnega občutka lepote. Pogled na lastovke, ki dan za dnem drsijo nad vodno gladino, ribiču ne pomeni veliko. Kaj se zgodi v vas, da vzkliknete: »Kako lepo!«, ko se zavedate izjemne lepote videnega? Kaj je ta notranji občutek lepo­te? Ne mislim na lepoto zunanje oblike – okusna oblačila, lepe slike, elegantno pohištvo ali sobo brez pohištva z golimi, lepo ometanimi ste­nami, okni popolne oblike in tako naprej. Ne govorim o tem, temveč o notranji lepoti, ki zahteva popolno prepuščanje – občutek, da vas nič ne vklepa in nič ne omejuje, da se ne branite in ne upirate –, ki pa rado preide v kaos, če ni obarvano s skromnostjo. Ali vemo, kaj pomeni biti skromen, zadovoljen z malim in ne razmišljati o »več«? Prepustiti se je treba z globoko notranjo skromnostjo, ki je izjemno preprosta, saj um ni pridobitniški in ne razmišlja v okviru »več«. Ta preprostost, porojena iz prepuščanja, pospremljenega s skromnostjo, poraja stanje ustvarjalne lepote. Toda brez ljubezni ne morete biti ne preprosti ne skromni. Lah­ko govorite o preprostosti in skromnosti, toda brez ljubezni sta le obli­ki prisile, torej tudi prepuščanja ne more biti. Prepusti se lahko samo tisti, ki ima ljubezen in popolnoma pozabi nase.

			Čutno navdušenje nad lepoto oblike, ki ne premore notranje lepote, vodi k propadanju in razkroju. Notranja lepota je mogoča le, kadar občutite resnično ljubezen do vseh ljudi in stvari na zemlji, pospremlje­no z izjemnim občutkom obzirnosti, pozornosti in potrpežljivosti. Kot pevec ali slikar lahko odlično obvladate tehniko, znate slikati in sestavljati besede, a nadarjenost brez notranje ustvarjalne lepote ima bolj malo pomena.

			Žal postajamo zelo tehnično naravnani. Opravimo izpite in osvojimo to ali ono tehniko, da bi se preživljali. Toda osvajanje tehnike ali razvijanje sposobnosti, ne da bi bili pozorni na notranje stanje, porajata grdoto in kaos na svetu. Če se prebudimo notranji ustvarjalni lepoti, se izraža navzven in vnaša red, vendar je to veliko težje kot osvajanje tehnike, saj pomeni, da se popolnoma prepustimo, opustimo strah in ome­jitve, odpor in obrambo.

			Mogoče smo preprosti navzven, saj imamo le nekaj oblačil in se za­dovoljimo z enim dnevnim obrokom, a to ni skromnost. Skromen um je sposoben neskončnega doživljanja – a kljub izkustvom ostaja zelo pre­prost, saj ne razmišlja v okviru »več«.

			Morda težko razumete, o čem govorim, a je zelo pomembno. Vedite, da tehniki niso ustvarjalci, in na svetu je vse več tehnikov – ljudi, ki znajo delati, kar delajo, a niso ustvarjalci. Računalniki lahko v nekaj minutah rešijo matematične probleme, za katere bi človek potreboval sto let, če bi vsak dan delal po deset ur. Toda stroji ne morejo biti ustvarjal­ci – žal pa ljudje postajajo čedalje bolj podobni strojem. Tudi ko se uprejo, je njihov upor v mejah stroja, torej se nikakor ne upirajo.

			Zato je nadvse pomembno odkriti, kaj pomeni biti ustvarjalen. Ustvarjalni ste lahko le, če se prepustite – kar pomeni, da ste brez vsa­kršnega občutka prisile in ne čutite nikakršnega strahu. Tedaj zavladajo velika skromnost, preprostost in ljubezen. Celota vsega tega je lepota, stanje ustvarjalnosti.

			Vprašanje: Ali duša preživi smrt?

			Krišnamurti: Kako boste to odkrili, če bi res radi vedeli? Če boste prebrali, kaj so o tem govorili Šankara, Buda ali Kristus? Če boste po­slušali svojega vodjo ali svetnika? Morda se vsi motijo. Ste pripravljeni to priznati – kar pomeni, da vaš um poizveduje?

			Najprej morate odkriti, ali obstaja duša, ki naj bi preživela. Kaj je duša? Veste, kaj je? Ali so vam le povedali, da obstaja – starši, duhovniki, kakšna knjiga ali kulturno okolje –, in ste to sprejeli?

			Beseda »duša« zajema nekaj, kar je onstran golega telesnega obstoja, ne? Imate fizično telo in tudi značaj, nagnjenja in vrline. Pravite, da duša presega vse to. Če tako stanje sploh obstaja, mora biti duhovno, nekaj, kar ima lastnost brezčasnosti, in sprašujete, ali to duhovno nekaj preživi smrt. To je en vidik vprašanja.

			Drugi vidik se dotika smrti. Veste, kaj je smrt? Radi bi vedeli, ali ob­staja življenje po smrti, toda to vprašanje sploh ni pomembno. Pomembno je, ali je mogoče spoznati smrt, dokler živite. Kakšen pomen ima, če kdo trdi, da obstaja življenje po smrti? Še zmeraj ne veste. Vendar lahko sami odkrijete, kaj je smrt, pa ne po njej, temveč ko ste še živi, zdravi in misli­te ter čutite.

			Tudi to je del izobraževanja. Biti izobražen ne pomeni le obvladati matematiko, zgodovino ali zemljepis, ampak razumeti izjemni pojav, ki mu pravimo smrt – pa ne šele tedaj, ko telesno umirate, temveč ko ste živi, kadar se smejete, plezate na drevo, jadrate ali plavate. Smrt je nezna­no, in neznano je pomembno spoznati, dokler ste živi.

			Vprašanje: Zakaj so starši zaskrbljeni, kadar zbolimo?

			Krišnamurti: Večina staršev vsaj delno skrbi za svoje otroke in jih neguje, toda če so nenehno v skrbeh zanje, kaže, da so bolj v skrbeh zase kot zanje. Ne bi radi, da umrete, saj pomislijo: »Kaj bo z nami, če sin ali hči umre?« Veste, kaj bi se zgodilo, če bi starši ljubili svoje otroke? Če bi vas starši resnično ljubili, bi poskrbeli, da ne bi imeli vzroka za strah, da bi bili zdravi in srečni. Poskrbeli bi, da ne bi bilo revščine in vojne na svetu, da družba ne bi uničevala ne vas ne nikogar okoli vas, pa naj gre za vaščane ali meščane ali živali. Bogati in revni in vojne so na svetu zato, ker starši pravzaprav ne ljubijo svojih otrok. Sebe so vložili vanje in upajo, da se bodo skoznje nadaljevali, zato so v skrbeh, če zbolite, žalostni so zaradi sebe. Vendar vam tega ne bodo nikoli priznali.

			Imetje, zemlja, ime, bogastvo in družina so sredstva osebne trajno­sti, ki ji pravimo tudi nesmrtnost, in če se otrokom kaj zgodi, so starši prestrašeni, popade jih globoka žalost, saj jih skrbi predvsem zase. Če bi jih resnično skrbelo za otroke, bi se družba čez noč spremenila in imeli bi drugačno izobraževanje, drugačen dom ter svet brez vojne.

			Vprašanje: Bi morala biti svetišča odprta za vse?

			Krišnamurti: Kaj je svetišče? Prostor čaščenja, v katerem je božji sim­bol, podoba, ki si jo je zamislil um, nato pa roka izklesala iz kamna. Ta kamen, podoba, ni bog, ne? Zgolj simbol je in simbol je kot vaša senca, ko hodite pod soncem. Senca niste vi, in te podobe, simboli v svetiščih, niso bog, niso resnica. Zakaj bi bilo torej pomembno, kdo sto­pi vanj in kdo ne? Zakaj tolikšno vznemirjenje glede tega? Resnica je lahko pod odpadlim listom, lahko je v kamnu ob cesti, v vodi, ki odse­va lepoto večera, v oblakih, v nasmehu ženske, ki nosi breme. Na vsem svetu je, ne nujno v svetišču. Navadno je v njem sploh ni, saj je postav­ljeno iz človekovega strahu in temelji na njegovi želji po varnosti, na njegovih delitvah. Ta svet je naš, na njem živimo skupaj, in če človek išče boga, se izogiba svetišč, ker ločujejo ljudi. Krščanska cerkev, mohamedanska mošeja, hinduistično svetišče – vsi ločujejo ljudi, in človek, ki išče boga, ne privoli v to. Tako postane vprašanje, ali sme kdo stopiti v svetišče, zgolj politično.

			Vprašanje: Kakšno vlogo igra disciplina v našem življenju?

			Krišnamurti: Žal zelo veliko, ne? Velik del življenja je discipliniran – naredi to, ne naredi onega. Ukazujejo vam, kdaj vstati, kaj jesti in česa ne, kaj morate vedeti in česa ne smete, govorijo vam, da morate brati, obiskovati šolo, narediti izpite in tako naprej. Starši, učitelji, družba, tradicija in svete knjige vam govorijo, kaj delati, zato je vaše življenje omejeno, ograjeno je z disciplino, ne? Ste jetniki ukazov in prepovedi, ki so palice vaše kletke.

			Kaj se zgodi z umom, ki ga omejuje disciplina? Kadar se česa bojite, se čemu upirate ali kadar se morate obvladati in biti prisebni, je disciplina nujna. Zanjo se odločite po lastni volji ali pa posreduje družba, ki jo sestavljajo starši, učitelji, tradicija in svete knjige. Toda kaj se zgodi, če začnete poizvedovati in iskati, če se učite in razumevate brez strahu? Tedaj razumevanje porodi lasten in resničen red, ki ne vznika iz prisile in vsiljevanja.

			Razmislite o tem, da ne morete biti svobodni, veseli in iniciativni, kadar ste disciplinirani zato, ker se bojite, ker vas zmelje prisila družbe, ker ste podložni besedam staršev in učiteljev. Starejša ko je kultura, večje je breme tradicije, ki vas disciplinira in narekuje, kaj morate po­četi in česa ne smete. Pritisnjeni ste k tlom in psihološko sploščeni, ka­kor da bi vas povozil cestni valjar. To se dogaja v Indiji – teža tradicije je tako mogočna, da je uničila vsakršno pobudo in niste več posamezniki, temveč del družbenega stroja. Ste zadovoljni s tem? Razumete? Ne upirate se, ne izbruhnete, ne odtrgate se. Starši nočejo, da bi se upirali, učitelji nočejo, da bi se odtrgali, zato je cilj izobraževanja prilagoditi vas vzpostavljenemu vzorcu. Žal po njem niste popolno človeško bitje, saj vam strah gloda srce, in dokler se bojite, ne morete biti ne radostni ne ustvarjalni.

			Vprašanje: Ko ste pred kratkim govorili o svetišču, ste omenili, da je bož­ji simbol zgolj senca. Vendar ne moremo videti sence brez resničnega človeka, ki jo meče.

			Krišnamurti: Si zadovoljen s senco? Bi bil zadovoljen že s pogledom na hrano, če bi bil lačen? Zakaj bi bil zadovoljen s senco v svetišču? Če si globoko želiš razumeti resničnost, boš opustil senco. Žal si očaran nad senco, simbolom, kamnito podobo. Poglej, kaj se dogaja po svetu. Ljudje so ločeni, ker častijo neko senco v mošeji, v svetišču ali v cerkvi. Senc je nešteto, resničnost pa je samo ena in ni je mogoče deliti. Do nje ne vodi ne krščanska, ne muslimanska, ne hinduistična pot.

			Vprašanje: Mogoče izpiti niso nujni za bogate fante ali dekleta, kate­rih prihodnost je zagotovljena, toda ali niso nujni za revne učence, ki se mo­rajo pripraviti na preživljanje? Ali je njihova potreba manj nujna, zla­sti če sprejemamo družbo, kakršna je?

			Krišnamurti: Družbo, kakršna je, jemlješ kot samoumevno. Zakaj? Ne pripadaš ubogim, saj si razmeroma premožen, zakaj se torej ne upreš celotnemu družbenemu sistemu – ne kot komunist ali socialist? Zlahka bi si privoščil, zakaj torej ne uporabiš svoje inteligentnosti, da bi odkril, kaj je res, in ustvaril novo družbo? Revež se ne bo uprl, saj nima ne ener­gije ne moči, da bi razmišljal, čez glavo dela ima, potrebuje hrano in delo. Ti imaš veliko prostega časa, zato bi lahko uporabil svojo inteligent­nost. Zakaj se ne upreš? Zakaj ne odkriješ, kaj je pravična družba, res­nična družba, in vzpostaviš novo civilizacijo?

			Vprašanje: Se bodo bogati kdaj pripravljeni odpovedati večini svojega imetja v korist revnih?

			Krišnamurti: Ne govorimo o tem, čemu bi se morali bogati odpo­vedati v korist revnih. Čemurkoli bi se odpovedali, ne bi zadovoljilo ubogih. Vendar težava ni v tem. Govorim tebi, ki si premožen in imaš priložnost, da razvijaš inteligentnost. Ne bi mogel z uporom ustvariti nove družbe? Odvisno je od tebe, od nikogar drugega, odvisno je od vsakega od nas, ne od bogatih ali revnih ali od komunistov. Žal nas ve­čina ne premore duha upora, nujnega, da bi prodirali, odkrivali.





11. Prilagajanje in upiranje


			Ste kdaj mirno sedeli z zaprtimi očmi in opazovali spreletavanje misli? Ste opazovali um pri delu – ali bolje, se je vaš um opazoval med delovanjem, da bi spoznal, kaj mislite in čutite, kako gledate drevesa, cvetice, ptice in ljudi, kako se odzivate na predlog ali novo zamisel? Ste kdaj počeli to? Če niste, ste veliko zamudili. Osnovni namen izobra­ževanja je spoznati delovanje uma. Če ne veste, kako se odziva, če se ne zaveda svoje dejavnosti, ne boste nikoli spoznali, kaj je družba. Lahko prebirate sociološke knjige in proučujete družboslovne vede, toda če ne veste, kako deluje um, ne morete razumeti, kaj je družba, kajti vaš um je del družbe, pravzaprav je družba. Vaši odzivi, prepričanja, obisko­vanje svetišča, oblačila, ki jih nosite, stvari, ki jih počnete ali ne, in misli – družba sestoji iz vsega tega in je kopija dogajanja v vašem umu. Torej vaš um ni ločen od družbe, kulture, religije in različnih razred­nih razlik, od stremljenja in navzkrižij številnih ljudi. Vse to je družba in vi ste njen del. Ne obstajate ločeni od družbe.

			Družba hoče nadzirati, oblikovati in prirejati mišljenje mladih. Od trenutka, ko se rodite in sprejmete prve vtise, vam oče in mati govorita, kaj naj delate in česa ne smete, kaj verjeti in česa ne verjeti, povedo vam, da obstaja bog ali da ni boga, temveč država, katere bog je neki diktator. Od otroštva naprej vas preplavljajo s temi stvarmi, kar pomeni, da postopoma ovijejo, priučijo in oblikujejo vaš um – ki je zelo mlad, dojemljiv, poizvedujoč, radoveden in vedoželjen –, tako da se prilega vzorcu družbe, ne da bi se ji upiral. Navada vzorčnega mišljenja je za­sidrana v vas, zato se tudi upirate, če se, znotraj vzorca. Podobno kot se zaporniki upirajo, da bi dobili boljšo hrano in več udobja – a vedno zno­traj zapora. Kadar iščete boga ali skušate odkriti, kakšna naj bi bila pra­vična vlada, delujete znotraj vzorca družbe, ki pravi: »To je res in to ne, to je dobro in to ne, to je pravi voditelj in to so svetniki.« Tako sta vaš upor in tudi tako imenovana revolucija, ki jo sprožijo ambiciozni in zelo bistri ljudje, vedno omejena s preteklostjo. Žal gre le za pogumnejši boj znotraj vzorca. Pravi upor, resnična revolucija pomeni odcepiti se od vzorca in raziskovati zunaj njega.

			Vsi reformatorji – ni pomembno, kdo so – se ukvarjajo zgolj z iz­boljševanjem okoliščin znotraj zapora. Nikoli vam ne rečejo, naj se ne prilagajate, nikoli ne rečejo: »Podrite zidove tradicije in avtoritete, otre­site se priučenega, ki vklepa um.« Pravo izobraževanje naj bi vam pomagalo videti zidove ječe, v kateri je zaprt um. Družba nenehno obliku­je naše mišljenje. Njen pritisk postopoma občutite kot notranjega – a naj prodre še tako globoko, ostaja zunanji, kajti notranjega občutite šele tedaj, ko se prebijete skozi vse priučeno. Spoznati morate, kaj mislite in ali mislite kot hinduist ali musliman ali kristjan. Zavedati se morate, kaj verjamete in česa ne. Če ne ozavestite in razgradite družbenih vzorcev, ostajate jetniki, čeprav mislite, da ste svobodni.

			Povečini se upiramo znotraj zapora. Hočemo boljšo hrano, več svet­lobe, večje okno, da bi videli več neba. Ukvarjamo se s tem, ali sme ne­vernik stopiti v svetišče ali ne, želimo odpraviti neko kasto, a ko jo od­pravljamo, oblikujemo drugo in ostajamo zaporniki. Svoboda je onstran zidov, onstran družbenih vzorcev. Da bi se jih osvobodili, je nujno po­znati njihovo vsebino, kar pomeni razumeti svoj um. Um je tisti, ki je ustvaril sedanjo civilizacijo, to kulturo ali družbo, omejeno s tradicijo, in če ne razumete svojega uma, je vsakršno upiranje skoraj nesmiselno. Zato je tako pomembno, da se spoznate in se zavedate vseh svojih de­javnosti, misli in občutkov.

			Poskusite kdaj – pa ne v neki daljni prihodnosti, temveč jutri ali danes popoldne. Če je v sobi preveč ljudi, če vas je veliko doma, odidite ven, sedite pod drevo ali na rečni breg in mirno opazujte, kako deluje um. Ne popravljajte in ne govorite: »To je prav, to je narobe,« samo opa­zujte, kakor da bi gledali film. Kadar greste v kino, ne prevzamete vloge v filmu. Igrajo jih igralci in igralke, vi pa samo gledate. Podobno opa­zujte, kako deluje um. Zelo zanimivo je, veliko bolj kot katerikoli film, saj je vaš um usedlina celotnega sveta in vsebuje vse, kar so ljudje kdaj doživeli. Razumete? Vaš um je človeštvo, in ko to zaznate, vas bo navdalo izjemno sočutje.

			Vprašanje: Kako ste se naučili vse to, o čemer govorite, in kako naj se mi?

			Krišnamurti: Dobro vprašanje.

			Naj povem nekaj o sebi. Nobene knjige nisem prebral o teh stvareh, ne Upanišad, ne Bhagavadgite, niti psiholoških knjig ne; kot sem vam rekel, je vse v vašem umu, če ste le pozorni nanj. Ko se torej odpravite na potovanje spoznavanja samega sebe, knjige niso pomembne. Stopite v tujo deželo, kjer začnete odkrivati nove stvari in prihajate do osupljivih odkritij, toda zapomnite si, da je vse to zaman, če si pripisujete pomen. Brž ko rečete: »Odkril sem, vem, velik človek sem, ker sem odkril to in ono,« ste izgubljeni. Če morate na dolgo potovanje, morate vzeti zelo malo s seboj, če se želite vzpeti v višine, morate potovati z malo prtljage.

			Odkritje in razumevanje se pojavita s spoznavanjem samega sebe, z opazovanjem uma in njegovega delovanja. Kaj govorite o sosedu, kako se pogovarjate, kako gledate v nebo in ptice, kako se obnašate z ljudmi, kako odsekate vejo – vse te stvari so pomembne, saj delujejo kot ogledalo, v katerem se vidite, kakršni ste, in če ste čuječi, iz trenutka v tre­nutek odkrivate nove stvari.

			Vprašanje: Naj si oblikujemo mnenje o nekom ali ne?

			Krišnamurti: Naj bi imeli mnenje o ljudeh? Naj bi oblikovali sodbe o njih? Kaj vam je pomembno, potem ko oblikujete mnenje o učitelju? Vaše mnenje o njem. Tako se dogaja v življenju, ne? Vsi imamo mnenja o ljudeh in govorimo: »Dober je,« »Nečimrn je,« »Vraževeren je,« »Dela to in ono.« Med seboj in drugim človekom dvignemo zaslon zamisli, tako da se pravzaprav nikoli ne srečamo z njim. Kadar vidimo, da nekdo nekaj počne, rečemo: »To je napravil,« vendar je pomembno upoštevati čas dogodka. Razumete? Če vidite, da nekdo napravi nekaj, kar imate za dobro ali slabo, oblikujete mnenje, ki se rado ustali, in ko ga po de­setih dneh ali leto pozneje spet srečate, še vedno gledate nanj v okviru svojega mnenja, čeprav se je v tem času mogoče spremenil. Zato nikar ne recite: »Tak je,« temveč: »Februarja je bil tak,« kajti ob koncu leta utegne biti povsem drugačen. Če komu rečete: »Poznam tega človeka,« se mogoče povsem motite, saj ga poznate le do neke točke ali po dogod­kih, ki so se zgodili v nekem času, onstran tega pa vam je neznan. Po­membno je torej, da vsakega človeka srečate s svežim umom, nikoli s predsodki, ustaljenimi zamislimi ali mnenji.

			Vprašanje: Kaj je občutek in kako čutimo?

			Krišnamurti: Učitelj biologije vam je verjetno razložil, kako je zgra­jen naš živčni sistem. Kadar te nekdo uščipne, začutiš bolečino. Kaj to pomeni? Da živci prenesejo občutek v možgane, ki ga prevedejo kot bo­lečino, ti pa rečeš: »Boli me.« To je telesni del občutka.

			Poznamo tudi psihološki občutek, ne? Če misliš, da si neznansko lep, nekdo pa ti reče: »Grd si,« si prizadet. Kaj to pomeni? Slišiš besede, ki jih možgani prevedejo kot neprijetne in žaljive, kar te zmoti. Ali pa te kdo pohvali in rečeš: »Kako lepo je to slišati.« Občutenje-mišljenje je odziv na uščip, žalitev, laskanje in tako naprej. Vse to je proces obču­tenja-mišljenja, a je še veliko bolj zapleteno.

			Kadar nas navda kakšen občutek, ga vedno imenujemo, ne? Reče­mo, da je prijeten ali boleč. Kadar smo jezni, mu rečemo jeza, toda ali si kdaj pomislil, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi imenoval? Poskusi. Ko boš naslednjič jezen, ne imenuj občutka, ne reci mu jeza, samo zavedaj se ga, ne da bi ga imenoval, in opazuj, kaj se zgodi.

			Vprašanje: Kako se razlikujeta indijska in ameriška kultura?

			Krišnamurti: Ko govorimo o ameriški kulturi, navadno mislimo na evropsko kulturo, presajeno v Ameriko, kjer se je preoblikovala ter raz­širila ob srečevanju z novimi fizičnimi in tudi mentalnimi mejami.

			Kaj je indijska kultura? Kakšna je kultura, v kateri živite? Kaj misli­te z besedo »kultura«? Če si kdaj vrtnaril, znaš gojiti in pripraviti prst. Koplješ, odstranjuješ kamne, če je potrebno, in dodajaš kompost, razpadajočo mešanico listov, sena, gnoja in drugih organskih snovi, da zemljo obogatiš, nato pa sadiš. Bogata prst hrani rastline, ki postopoma proizvedejo čudovito stvar, ki se imenuje vrtnica.

			Indijska kultura je nekaj takega. Oblikovali so jo milijoni ljudi s svo­jimi prizadevanji in uveljavljanjem svoje volje, željami in upori, nenehno so razmišljali, trpeli, se bali, se izogibali in uživali. Tudi podnebje, hrana in oblačila so vplivala nanjo. Tako imamo izjemno prst, ki je um, in preden je bila dokončno oblikovana, je živelo nekaj vitalnih, ustvarjalnih ljudi, ki so se pojavili po vsej Aziji. Niso govorili, kot govoriš ti: »Sprejeti moram odloke družbe. Kaj bo mislil oče, če jih ne bom?« Na­sprotno, bili so ljudje, ki so nekaj spoznali in niso bili mlačni, bili so zagnani. Vse to je indijska kultura. Vse, kar misliš, hrana, ki jo uživaš, obleke, ki jih imaš na sebi, tvoje vedenje, tradicije, govor, slike in kipi, bogovi, duhovniki in svete knjige – vse to je indijska kultura, ne?

			Naša kultura se razlikuje od evropske, toda osnovna usmeritev je enaka. V Ameriki se morda izraža drugače, saj so tamkajšnje zahteve drugačne. Manj tradicionalni so in imajo več hladilnikov, avtomobilov in tako naprej. Toda osnovna težnja je enaka – najti srečo, odkriti, kaj je bog in kaj je resnica.

			Edina resnična nuja je odkriti, kaj je resnica, vse druge so drugot­ne. Kadar vržete kamen v mirno vodo, širi valove okoli sebe. Ti valovi so drugotne težnje, družbeni odzivi, primarna težnja pa je v središču in je usmerjena k iskanju sreče, boga in resnice. Nič od tega ne morete najti, dokler ste v primežu strahu. Brž ko se pojavita grožnja in strah, začne civilizacija propadati.

			Zato je tako pomembno, da te v mladosti nič ne pogojuje, da se ne bojiš staršev ali družbe, da iščeš resnico. Ljudje, ki želijo spoznati, kaj je resnica in kaj je bog – samo taki ljudje lahko ustvarijo novo civiliza­cijo in novo kulturo. Lahko si nadeneš oblačilo asketa, se priključiš tej ali oni združbi, zamenjaš religijo, se na vse kriplje trudiš, da bi bil svo­boden, toda brez stremljenja po resnici in ljubezni je vsakršno prizade­vanje nesmiselno. Lahko si zelo učen in delaš stvari, ki v družbi veljajo za dobre, a ostajaš znotraj jetniških zidov tradicije.

			Vprašanje: Kaj mislite o Indijcih?

			Krišnamurti: Zelo nedolžno vprašanje, ne? Prepoznavati dejstva, ne da bi oblikovali mnenje, je eno, oblikovati mnenje o dejstvih pa nekaj povsem drugega. Eno je zgolj prepoznati dejstvo, da je ves narod ujet v vraževerje, drugo pa prepoznati dejstvo in ga obsoditi. Mnenja niso pomembna, kajti jaz imam svoje in ti svoje. Ukvarjati se z mnenjem je neumna oblika mišljenja. Pomembno je prepoznati dejstva, kakršna so, brez mnenja, brez sojenja in brez primerjanja.

			Čutiti lepoto brez mnenja je edina prava zaznava lepote. In če lahko vidiš Indijce, kakršni so, če jih vidiš zelo jasno in brez vnaprejšnjega mne­nja in sojenja, je tisto, kar vidiš, resnično.

			Indijci imajo nekatere svojstvene navade, sicer pa so podobni vsem drugim ljudem. Zdolgočasijo se, kruti so, prestrašeni, upirajo se v ječi družbe prav kot ljudje vsepovsod. Kot Američani si tudi oni želijo udob­ja, le da ga imajo veliko manj. Po moreči tradiciji se odrekajo svetu in prizadevajo za svetost, premorejo pa tudi globoko ukoreninjeno strem­ljenje, hinavščino, pohlep, zavist kot ljudje vsepovsod, le da je tu veliko bolj surovo. Vse, kar se dogaja na svetu, se tudi tukaj. Radi bi bili ljubljeni, a ne vemo, kaj je ljubezen. Nesrečni smo, hrepenimo po resničnem in zatekamo se v knjige, k Upanišadam, Bhagavadgiti ali Svetem pismu, izgubljamo se v besedah in špekulacijah. Človeški um si je podoben v Indiji, Rusiji in Ameriki, le da se pod različnimi vladami in različnim nebom različno izraža.





12. Zaupanje nedolžnosti


			Govorili smo o uporu znotraj ječe, o tem, kako se reformatorji, idea­listi in drugi, katerih dejavnost sicer prinaša nekatere rezultate, vedno upirajo znotraj zidov priučenega, znotraj zidov družbene strukture, znot­raj kulturnih vzorcev civilizacije, ki je izraz kolektivne volje. Mislim, da bi si bilo dobro ogledati, kaj je zaupanje in kako se poraja.

			Poraja se s pobudo, toda pobuda znotraj vzorca prinaša le zaupanje vase, ki je nekaj povsem drugega kot zaupanje brez vpletenega jaza. Ve­­ste, kaj pomeni imeti zaupanje vase? Če naredite nekaj z lastnimi rokami, če posadite drevo in ga vidite rasti, če naslikate sliko ali napišete pesem ali zgradite most ali odlično opravite kakšno administrativno delo, prido­bite zaupanje, da ste nečesa sposobni. Žal to zaupanje ostaja znotraj zidov, ki jih je postavila družba – pa naj bo komunistična, hin­duistična ali krščanska. Pobuda znotraj zidov poraja nekakšno zaupanje vase, saj čutite, da nekaj znate – oblikovati motor, biti dober zdravnik, odličen znanstvenik in tako naprej. Toda zaupanje, ki vznikne iz sposobnosti, da uspevate znotraj družbene strukture, da reformirate, osvet­ljujete in lepšate notranjost ječe, je v resnici samozavest. Veste, da nekaj znate, in počutite se pomembne, ko to počnete. Toda ko se z raziskova­njem in ra­zumevanjem odcepite od družbene strukture, katere del ste, se pojavi povsem drugačna vrsta zaupanja, ki ne zajema občutka lastne pomemb­nosti, in če zmoremo razumeti razliko med njima – med samo­zavestjo in zaupanjem brez vpletenega jaza – osmislimo svoje življenje.

			Kadar obvladate kakšno igro, kot so badminton ali tenis ali nogo­met, vas navdaja neki občutek zaupanja vase, ne? Čutite, da dobro ob­vladate igro. Tudi če hitro rešujete matematične probleme, vas navdaja občutek zaupanja vase. Kadar se porodi iz delovanja znotraj družbene strukture, ga vedno spremlja neke vrste nadutost, ne? Samozavest človeka, ki nekaj zna in dosega rezultate, je vedno obarvana z nadutostjo jaza, z občutkom: »Jaz to počnem.« Doseganje rezultatov in porajanje družbenih reform znotraj ječe zbujata nekakšno nadutost jaza, občutek, da je to moje delo, da je moj ideal pomemben, da je moji skupini uspelo. Zaupanje vase, ki se izraža znotraj družbene ječe, je vedno pospremlje­no s tem občutkom »mene« in »mojega«.

			Ste že opazili, kako naduti so idealisti? Politični voditelji, ki dosegajo rezultate ali uveljavljajo velike reforme – ste opazili, kako polni so sebe, kako se napihujejo s svojimi ideali in dosežki? Imajo se za zelo pomembne. Preberite nekaj političnih govorov, opazujte ljudi, ki so se oklicali za reformatorje, in videli boste, da že v procesu reformiranja gojijo svoj ego. Njihove reforme, naj so še tako obsežne, ostajajo znotraj ječe, zato so razdiralne in pravzaprav prinašajo dodatno bedo in navz­križja.

			Če vam uspe videti skozi družbeno zgradbo, skozi kulturni vzorec kolektivne volje, ki jo imenujemo civilizacija –, če lahko razumete in se prebijete skozi zaporniške zidove družbe, pa naj je komunistična, hinduistična ali krščanska, odkrijete zaupanje, ki ni omadeževano z občutkom nadutosti. Spoznate zaupanje nedolžnosti, podobno za­u­­panju otroka, ki je tako popolnoma nedolžen, da se loti česarkoli. Ta­ko zau­panje lahko porodi novo civilizacijo, vendar se ne more pojaviti, dokler ostaja­te znotraj družbenega vzorca.

			Pazljivo poslušajte moje besede. Govornik sploh ni pomemben, zelo pomembno pa je, da razumete resnico, ki jo govori. Navsezadnje gre za izobraževanje, ne? Naloga izobraževanja je, da vas ne sili v prilagajanje družbenemu vzorcu, nasprotno, naloga izobraževanja je, da vam ga po­maga popolnoma, globoko in v celoti razumeti in se nato odcepiti od njega, tako da se otresete nadutosti jaza.

			Mar ni tragično, da se skoraj vsi ukvarjamo le s tem, kako naj se pri­legamo družbi ali kako naj jo preoblikujemo? Ste opazili, da večina va­ših vprašanj odseva to naravnanost? Pravzaprav sprašujete: »Kako naj se vklopim v družbo? Kaj bosta rekla mati in oče, in kaj bo z mano, če se ne bom?« Taka naravnanost uničuje vsakršno zaupanje ali pobudo, ki jo mogoče imate. Končate šolo in koledž ter se pridružite številnim ro­botom, ki so nemara zelo učinkoviti, a so brez slehernega ustvarjalnega plamena. Nadvse pomembno je, da razumete družbo in okolje, v kate­rem živite, nato pa se v procesu spoznavanja in razumevanja odcepite od njiju.

			Človek išče nove odgovore in nov pristop do življenja, saj stari na­čini propadajo, tako v Evropi in Rusiji kot tukaj. Življenje je nenehen izziv in uvajanje boljšega ekonomskega reda ni popoln odziv nanj, saj je izziv vselej nov, in ker se kulture, narodi, civilizacije ne znajo celovito od­zivati na novo, je konec z njimi.

			Če niste primerno izobraženi in ne premorete zaupanja nedolžnosti, vas bo skupnost vsrkala in izgubili se boste v povprečnosti. Pritika­li bo­ste kratice pred ime, poročili se boste, imeli otroke in to bo vse.

			Vedite, da je večina ljudi prestrašenih. Vaši starši so prestrašeni, vaši vzgojitelji in učitelji, vlade in religije se bojijo, da bi se osvobodili, saj že­lijo, da bi ostali v ječi okoljskih in kulturnih vplivov. Samo posamezniki, ki razumejo družbeni vzorec in se prebijejo skozenj, lahko ustvarijo novo civilizacijo. Boga ali resnice ne morete iskati znotraj ječe, zato morate dojeti, da živite v njej, nato pa podreti njene zidove – le tako osvobajanje ustvarja novo kulturo in drugačen svet.

			Vprašanje: Zakaj si želimo sopotnika?

			Krišnamurti: Deklica sprašuje, zakaj si želimo sopotnika. Zakaj si človek želi sopotnika? Lahko živite sami na svetu, brez moža ali žene, brez otrok in prijateljev? Večina ljudi ne more živeti samih, zato potre­bujejo sopotnike. Biti sam zahteva izjemno inteligentnost, in da bi spoznali boga in resnico, morate biti sami. Lepo je imeti sopotnika, moža ali ženo in tudi otroke, toda v vsem tem se izgubimo. Izgubimo se v dru­ži­ni, v službi, v dolgočasni, enolični rutini razpadajočega obstoja. Navadimo se nanjo in že misel na to, da bi živeli sami, postane nekaj strašlji­vega. Povečini usmerimo vso vero v eno stvar, vsa jajca zložimo v eno košaro, in naše življenje ne premore ničesar drugega, razen sopotnikov, družine in službe. Toda če je naše življenje bogato – ne govorim o de­narju ali znanju, ki ju lahko pridobi vsak, temveč o bogastvu, ki je tež­nja k resničnosti brez začetka in konca –, postane sopotništvo drugot­nega pomena.

			Žal vas ne izobražujejo, da bi bili sami. Greste kdaj sami na sprehod? Zelo pomembno je, da greste sami, da sedete pod drevo – pa ne s knjigo ali s sopotnikom, temveč sami – in opazujete padanje listov, po­slušate pljuskanje vode ali ribičevo pesem, opazujete let ptice in svoje misli, ki se preganjajo v prostoru vašega uma. Če zmorete biti sami in opazovati, boste odkrili izjemna bogastva, ki jih nobena vlada ne more obdavčiti in nobeno človeško posredovanje ne more pokvariti in uničiti.

			Vprašanje: Ali so predavanja vaš konjiček? Se ne naveličate govorjenja? Čemu to počnete?

			Krišnamurti: Vesel sem tega vprašanja. Veš, če nekaj ljubiš, se nikoli ne naveličaš – mislim ljubezen, v kateri ni prizadevanja za rezultatom, ne želje, da bi ti kaj prinesla. Ko nekaj ljubiš, ne gre za samoizpolnjenje, torej ne moreš biti razočaran. Čemu to počnem? Lahko bi tudi vprašal, čemu vrtnice cvetijo, čemu jasmin diši ali čemu ptice letijo.

			Poskusil sem molčati, da bi spoznal, kaj se zgodi, če ne govorim. Tudi to je v redu. Razumeš? Če govoriš, ker imaš nekaj od tega – denar, nagrado, občutek lastne pomembnosti –, potem te izčrpa, tvoje govor­jenje je razdiralno in brez pomena, saj gre le za samoizpolnitev, toda če ti srce prekipeva od ljubezni, in če v njem ni umskih stvari, je kot vrelec, izvir, iz katerega nenehno teče sveža voda.

			Vprašanje: Zakaj se ljudje, ki jih imamo radi, tako zelo razjezijo?

			Krišnamurti: Imaš koga rad? Veš, kaj pomeni ljubiti? Pomeni, da popolnoma predaš svoj um, srce in celotno bit, ne da bi zahteval karkoli v zameno. Ne nastavljaš beraške skledice, da bi prejel ljubezen vanjo. Razumeš? Ali je mogoča jeza, kadar tako ljubiš? In zakaj se razjezimo, kadar ljubimo s tako imenovano ljubeznijo? Ker ne dobimo nečesa, kar pričakujemo, ne? Ljubim svojo ženo ali moža, sina ali hčer, a brž ko na­redijo kaj narobe, se razjezim. Zakaj?

			Zakaj se oče razjezi na sina ali hčer?

			Ker hoče, da bi otrok nekaj bil, da bi nekaj počel, da bi se prilegal nekemu vzorcu, otrok pa se upira. Starši se trudijo izpolniti in postati nesmrtni po svojem imetju in otrocih, in kadar otrok naredi nekaj, če­sar ne odobravajo, se silovito razjezijo. Gojijo ideal o tem, kakšen naj bi bil njihov otrok, in po tem idealu se izpolnjujejo. Kadar se otrok noče pri­legati vzorcu, ki predstavlja njihovo izpolnitev, se razjezijo.

			Si opazil, kako zelo se razjeziš na prijatelja? Za podoben proces gre. Nekaj pričakuješ od njega, in če ne izpolni pričakovanja, si razočaran. Kar pomeni, da si psihološko odvisen od njega. Psihološka odvisnost vedno poraja frustracijo, ta pa neogibno povzroča jezo, grenkobo, ljubo­sumje in druge oblike konflikta. Zato je izjemno pomembno, zlasti ko ste mladi, da ljubite z vsem bitjem – naj gre za drevo, žival, učitelja, starša –, saj boste le tako spoznali, kaj pomeni živeti brez navzkrižij in brez strahu.

			Vzgojitelji se največ ukvarjajo sami s seboj. Mučijo jih osebne skrbi glede družine, denarja in položaja. Nimajo ljubezni v srcu, kar je ena od težav v izobraževanju. Ko ste mladi, imate ljubezen v srcu, kar je nekaj naravnega, žal pa jo starši, učitelji in družbeno okolje kmalu uničijo. Ohraniti to nedolžnost, ljubezen, ki je dišava življenja, je izjemno naporno in zahteva globoko inteligentnost.

			Vprašanje: Kako naj um preseže svoje ovire?

			Krišnamurti: Da bi um presegel ovire, se jih mora najprej zavedati. Žal zelo redki poznamo omejitve svojega uma. Pravimo, da jih, a gre le za besede. Nikoli ne rečemo: »Tukaj je neka meja v meni, in rad bi jo razumel, zato jo želim ozavestiti, videti, kako se pojavi, in spoznati vse njene lastnosti.« Če veš, za katero bolezen gre, imaš možnost zdravljenja. Toda če želiš prepoznati bolezen ali neko omejitev, vez ali oviro uma in jo razumeti, je ne smeš obsojati, ne smeš reči, da je dobra ali slaba. Opazovati jo moraš brez mnenja in predsodkov, kar je izredno težko, saj so nas naučili obsojati.

			Da bi razumeli otroka, ga nikakor ne smemo obsojati, saj je povsem brez pomena. Opazovati ga moramo, kadar se igra, joče ali se hrani, opazovati ga moramo v vseh njegovih razpoloženjih, a je nemogoče, če menimo, da je grd, neumen, to ali ono. In podobno je, kadar opazuje­mo ovire uma – ne le površinskih ovir, temveč tudi globlje, tiste v neza­vednem. Le če jih opazujemo brez obsojanja, jih um lahko preseže in se začne bližati resnici.

			Vprašanje: Zakaj je bog ustvaril toliko moških in žensk na svetu?

			Krišnamurti: Zakaj se ti zdi samoumevno, da nas je ustvaril bog? Razlaga je zelo preprosta – biološki nagon. Nagon, poželenje in sla so del življenja. Če rečeš: »Življenje je bog,« je to nekaj drugega. Potem je bog vse, vključno s strastjo, poželenjem in slo, zavistjo in strahom. Vsi ti dejavniki ustvarjajo velikansko število moških in žensk, tako da imamo težavo s prenaseljenostjo, ki je eno od prekletstev naše dežele. Žal je ni mogoče zlahka rešiti. Človek podeduje različne potrebe in prisile, in če se zgolj trudimo nadzirati rodnost, ne da bi razumeli celoten proces, naredimo bore malo. Naredili smo zmedo na svetu, saj ne vemo, kaj po­meni živeti. Življenje ni cenen, povprečen, discipliniran obstoj, temveč nekaj povsem drugega. Neizmerno bogato je, brezčasno se spreminja, in dokler ne bomo razumeli tega večnega gibanja, je življenje obsojeno na to, da ima zelo malo pomena.





13. Enakost in svoboda


			Dež na sušni zemlji je nekaj prelepega, ne? Liste spere do čistega in osveži zemljo. Mislim, da bi si morali vsi sprati um, kot dež spere dre­vesa, saj je izjemno naslojen s stoletnim prahom znanja in izkustev. Ko bi si vsak dan očistili um in ga osvobodili spominov na včeraj, bi bil popolnoma svež in sposoben reševanja številnih težav obstoja.

			Eno večjih vprašanj, ki vznemirja svet, je vprašanje enakosti. V ne­kem pogledu je pravzaprav ni, saj imamo različne sposobnosti. Mislim na enakosti glede tega, da bi morali biti vsi ljudje deležni enake obravnave. V šoli, na primer, je položaj ravnatelja in učiteljev zgolj služba, toda nekatere službe ali funkcije spremlja status, ki zahteva nekakšno spoštovanje, saj zajema moč in ugled, kar pomeni, da ljudje, ki ga do­sežejo, lahko odpuščajo podrejene, jim ukazujejo, podeljujejo službe prijateljem in družinskim članom. Ko bi mogli odstraniti zamisel o statusu, oblasti, položaju, ugledu in podeljevanju prednosti, bi imela funkcija drugačen in preprost pomen, ali ne? Tedaj bi vse ljudi, pa naj so predsedniki, kuharji ali učitelji, obravnavali enako spoštljivo, saj opravljajo različne, a potrebne funkcije v družbi.

			Veste, kaj bi se zgodilo, zlasti še v šoli, ko bi funkciji mogli odvzeti pomen moči, položaja in ugleda? Živeli bi v povsem drugačnem ozračju, saj ne bi bilo avtoritete v smislu višjega ali nižjega, velikega in majhnega, živeli bi v svobodi. Nadvse pomembno je, da v šoli ustvarimo tako ozrač­je, vzdušje svobode, oplemenitene z ljubeznijo in občutkom zaupanja, ki se porodi, kadar se počutite domače in varni. Ste doma lahko sproščeni, če vam oče, mati ali stara mati nenehno govorijo, kaj morate na­rediti? Ali ne spodkopavajo vašega zaupanja v lastno početje? Med odraščanjem bi vam moralo biti dopuščeno, da razpravljate in spoznavate, kar menite, da je res. Da se postavite za nekaj, kar čutite, da je prav, pa čeprav prinaša bolečino, trpljenje, izgubo denarja in vsega preostalega. Da bi to zmogli, pa bi se morali počutiti povsem varni in sproščeni.

			Večina mladih ljudi se ne počuti varne, ker so prestrašeni. Bojijo se starejših, učiteljev, matere in očeta, zato se nikoli ne počutijo zares doma. Kadar se počutite doma, se zgodi nekaj nadvse nenavadnega. Kadar odi­dete v svojo sobo, zaklenete vrata in ostanete sami v njej, kadar vam nihče ne govori, kaj naj storite, se počutite povsem varne. Tedaj vzbrstite, počasi dojemate in se razcvetate. Naloga šole je, da vam pomaga pri tem, in če vam ne, ni nikakršna šola.

			Kadar se nekje počutite doma, kar pomeni, da se čutite varne, ne podložne ali prisiljene, da počnete to ali ono, kadar ste zelo srečni in popolnoma sproščeni, nikakor niste nagajivi, ne? Kadar ste resnično srečni, ne želite nikogar prizadeti, ničesar nočete uničiti.

			Večina vas prihaja iz domov ali šol, v katerih so vas naučili spošto­vati status. Oče in mati imata status, ravnatelj ima status, zato pridete v šolo s strahom in spoštovanjem do statusa. Vendar je v šoli nujno ustva­riti vzdušje svobode, kar pa je mogoče, le če funkcije ne spremlja status. Izobraževanje bi moralo predvsem pripomoči k temu, da živite kot ob­čutljivo človeško bitje, ki se ne boji in ne goji lažnega občutka spoštovanja do statusa.

			Vprašanje: Zakaj v igrah uživamo, v učenju pa ne?

			Krišnamurti: Iz nadvse preprostega razloga – ker vaši učitelji ne znajo učiti. Samo zato, nikakršnega zapletenega razloga ni. Če ima učitelj rad matematiko ali zgodovino ali kar že poučuje, boste tudi vi ljubili njegov predmet, saj se ljubezen prenaša. Ne veste tega? Če glasbenik rad prepeva in se v celoti preda petju, se občutek prenese na tiste, ki ga po­slušajo. Žal večina učiteljev ne ljubi svojega predmeta, dolgočasi jih, prešel jim je v rutino, ki jo morajo opravljati, da bi zaslužili za preživetje. Veste, kaj bi se zgodilo, če bi vaši učitelji res radi učili? Postali bi izjemni ljudje. Ne bi ljubili le iger in učenja, temveč tudi cvetice, reko, ptice in zemljo. Učili bi se veliko hitreje in razvili bi izjemen um, daleč od povprečnega.

			Zato je tako pomembno izobraziti učitelje – kar je težko, kajti ve­čina jih je že udobno ustaljenih v svojih navadah. K sreči so mladi manj vklenjeni vanje, in če imate radi vsaj eno stvar – če resnično ljubite svo­je igre ali matematiko ali zgodovino ali slikanje ali petje –, boste spo­znali, da ste intelektualno budni in učenje vam bo šlo zlahka od rok. Navsezadnje si um želi poizvedovati, saj je radoveden. Zato ne gre izo­braževati le učencev, temveč tudi učitelje. Življenje je proces izobraževanja, proces učenja. Izpiti se končajo, učenje pa nima konca, in če ima­te buden, vedoželjen um, se lahko učite od česarkoli.

			Vprašanje: Rekli ste, da napačna stvar izgubi moč, ko jo prepoznamo kot napačno. Dan za dnem vidim, da kajenje škoduje, a ljudje še naprej kadijo.

			Krišnamurti: Si kdaj opazoval odrasle pri kajenju, starše, učitelje, sosede ali koga drugega? Prešlo jim je v navado. Kadijo dan za dnem, leto za letom, saj so sužnji navade. Številni spoznajo, kako neumno je biti suženj nečesa in borijo se proti navadi, disciplinirajo se in se ji upi­rajo, na vse kriplje se je skušajo rešiti. Navada je mrtva stvar, veš, deja­nje je, ki postane samodejno, in bolj ko se borimo proti njej, bolj jo utrjujemo. Toda če se kadilec zave svoje navade, če se zave, da vtika roko v žep, izvlači cigareto, jo taplja, vtakne v usta in povleče prvi dim – če vsakič, ko ponavlja rutino, opazuje, ne da bi sodil, ne da bi govoril, ka­ko grozno je kaditi, nikakor ne utrjuje navade. Da bi opustil nekaj, kar je prešlo v navado, jo moraš globlje raziskati, kar pomeni, da si z vseh strani ogledaš, zakaj jo um goji, zakaj je nepozoren. Če si vsak dan ščetkaš zobe, medtem ko zreš skozi okno, preide ščetkanje v navado, če pa si jih pozorno ščetkaš, ne preide v rutino, ki jo nepremišljeno ponavljaš.

			Eksperimentiraj in opazuj, kako um skozi navado zaspi in se ne pusti motiti. Um večine ljudi neprestano deluje v kolesnicah navade, in s staranjem se še bolj utrjuje v njih. Verjetno si se že navzel desetine navad. Bojiš se, kaj bi se zgodilo, če ne bi ubogal staršev ali če se ne bi poročil po očetovi volji, zato um že deluje rutinsko, in kadar deluješ rutinsko, si star in razpadaš v sebi, čeprav imaš le deset ali petnajst let. Mogoče si ubogljiv, a nič drugega. Telo je mlado in pokončno, um pa klone pod lastno težo.

			Zelo pomembno je razumeti, zakaj um biva v navadah in deluje rutinsko, zakaj se giblje vzdolž določenih tirnic in se boji dvomiti ter poizvedovati. Če rečeš: »Moj oče je sikh, zato sem tudi jaz sikh in no­sil bom dolge lase ter turban,« ne da bi podvomil in poizvedel, ne da bi pomislil, da mu mogoče ne bi sledil, deluješ kot stroj. Tudi kajenje spre­minja človeka v stroj in sužnja navade, in šele ko vse to dojameš, postane um svež, mlad, dejaven in živ, tako da je vsak dan nov dan in vsak odsev svita na vodni gladini na novo vzradosti.

			Vprašanje: Zakaj se bojimo, kadar so starejši resni? In zakaj so tako resni?

			Krišnamurti: Si kdaj pomislil, kaj pomeni biti resen? Si kdaj resen? Si vedno razposajen, vesel in nasmejan, ali pa so tudi trenutki, v katerih si tih in resen? Zakaj bi se moral bati, kadar so starejši ljudje resni? Če­sa naj bi se bal? Se bojiš, da bi videli v tebi nekaj, česar ne maraš? Povečini ne razmišljamo o teh stvareh. Če začutimo strah ob zresnjenem starej­šem človeku, se ne poglabljamo v to in se ne vprašamo: »Zakaj se bojim?«

			Kaj pravzaprav pomeni biti resen? Poskusimo odkriti. Včasih se zresniš zaradi zelo površinskih stvari. Kadar kupuješ obleko, na primer, ji mogoče nameniš popolno pozornost, obiščeš deset različnih trgovin in porabiš ves dopoldan za ogledovanje različnih vzorcev. Tudi temu rečemo biti resen, čeprav si tedaj resen le navzven. Lahko si resen glede vsakodnevnega zahajanja v svetišče, kjer položiš cvetlični venec ali da­ruješ denar, čeprav je to zelo lažno, saj boga ali resnice ni v svetišču. In lahko si zelo resen glede nacionalizma, kar je tudi lažno.

			Veš, kaj je nacionalizem? To je občutek: »Moja Indija, moja dežela,« ali občutek, da ima Indija izjemne zaklade duhovnega vedenja, zaradi česar je imenitnejša od vseh drugih držav. Kadar se istovetimo z neko deželo in smo ponosni nanjo, porajamo nacionalizem na svetu. Nacio­nalizem je lažen bog, toda veliko ljudi ga jemlje zelo resno. V imenu svoje dežele se vojskujejo, uničujejo, ubijajo in umirajo. Tovrstno resnost izrabljajo in izkoriščajo politiki.

			Torej si lahko resen glede lažnih stvari, če pa raziščeš globlje, odkri­ješ resnobo, ki ni oblikovana po nekem vzorcu in se pojavi, kadar um ne zasleduje cilja ali rezultata.

			Vprašanje: Kaj je usoda?

			Krišnamurti: Te res zanima? Vprašati je najlažje na svetu, vprašanje pa je pomenljivo, le če se te neposredno dotika in te zares zanima. Si opazil, koliko ljudi se komaj kaj meni za odgovor? Nekega dne mi je neki moški postavil vprašanje in nato zazehal, se popraskal po glavi in se začel pogovarjati s sosedom, saj ga odgovor sploh ni zanimal. Zato ti predlagam, da ne postavljaj vprašanj, če te v resnici ne zanimajo.

			Vprašanje o usodi je težavno in zapleteno. Če se pojavi vzrok, mu neogibno sledi rezultat. Če se veliko število ljudi, pa naj so Rusi, Američani ali Indijci, pripravlja na vojno, je njihova usoda vojna, in čeprav mogoče govorijo, da želijo mir in se pripravljajo na obrambo, so porodili vzroke, ki sprožijo vojno. Milijoni ljudi, ki že stoletja razvijajo svojo civilizacijo in kulturo, sprožijo tok, v katerega so ujeti vsi ljudje, naj jim je všeč ali ne. Ves ta proces ujetosti v tok kulture ali civilizacije bi lahko imenovali usoda.

			Če se rodiš kot sin odvetnika, ki vztraja, da moraš postati odvetnik, in če se podrediš njegovi želji, čeprav bi raje počel kaj drugega, je tvoja usoda očitno to, da postaneš odvetnik. Če pa ga zavrneš in vztrajaš pri nečem, kar čutiš, da je pravo zate, pri nečem, kar si resnično želiš po­četi – lahko gre za pisanje, slikanje ali beračenje –, pomeni, da izstopaš iz toka, da se odcepljaš od usode, ki ti jo je namenil oče. Podobno je s kulturo in civilizacijo.

			Zato je tako pomembno, da smo prav izobraženi in ne sprejmemo usode neke rasne, kulturne ali družinske skupine. Da ne postanemo me­hanična bitja, ki se pomikajo proti vnaprej določenemu koncu. Človek, ki proces razume, se odcepi od njega, obstane in ustvari lasten zagon. Če je njegovo dejanje odcep od lažnega in usmerjeno k resnici, njegov zagon postane resnica. Taki ljudje so osvobojeni usode.





14. Samodisciplina


			Ste kdaj pomislili, zakaj smo disciplinirani ali zakaj se discipliniramo? Politične stranke po vsem svetu zahtevajo od svojih članov, da sle­dijo strankarski disciplini. Starši, učitelji in družba okoli vas – vsi vam govorijo, da morate biti disciplinirani in obvladani. Zakaj? Ali je disci­plina, ki jo narekuje družba, verski učitelj, neki moralni kod ali lastno izkustvo, res nujna? Govorijo vam, da je disciplina nujna – leči in vsta­ti morate ob določeni uri, učiti se morate, opraviti izpite, ubogati očeta in mater in tako naprej.

			Zakaj bi sploh morali biti disciplinirani? Kaj pomeni disciplina? Da se nečemu prilagodite, ne? Da mislite, kot mislijo drugi, da se upi­rate nekaterim željam in sprejemate druge, da se podredite neki praksi – da ne sledite le na površini uma, temveč globoko v sebi –, vse to je za­jeto v disciplini. Stoletje za stoletjem, dobo za dobo nam učitelji, guru­ji, duhovniki, politiki, kralji, odvetniki in družba, v kateri živimo, govorijo o nujnosti discipline.

			Vendar se sprašujem – in upam, da se sprašujete tudi vi –, ali je disciplina sploh potrebna in ali mogoče ne obstaja popolnoma drugačen pristop do nje. Mislim, da obstaja, kar je tudi pravo vprašanje, s ka­terim se ne srečujejo le šole, temveč ves svet. Na splošno velja, da morate biti disciplinirani, če želite biti učinkoviti, pa naj gre za moralni kod, politični kredo ali izurjenost, žal pa v procesu prilagajanja otopite um.

			Vas disciplina osvobaja ali vas prisiljuje v ideološki vzorec, pa naj gre za utopični vzorec komunizma ali kakšen drugi moralni ali religiozni vzorec? Vas disciplina lahko osvobodi? Vas lahko izpusti, potem ko vas je vklenila in spremenila v jetnika, kar je značilno za vse oblike discipline? Kako le? Bi ji bilo mogoče pristopiti drugače? Ali imate lah­ko samo eno in ne dvoje ali več nasprotnih si želja? Razumete, kaj mi­slim? Brž ko imate dvoje, troje ali desetero želja, imate težavo z discipli­no, ne? Želite biti bogati, imeti avtomobile in hiše, obenem pa bi se jim radi odpovedali, ker menite, da je moralno in etično imeti malo ali nič. Ali se je mogoče prav izobraziti, tako da ste celoviti, brez proti­slo­vij in zato tudi brez potrebe po disciplini? Celovitost zajema občutek svobode, in v njej zagotovo ni nikakršne potrebe po disciplini. Celovi­tost pomeni, da ste ves čas na vseh ravneh enaki.

			Ko bi bili že od najnežnejše starosti deležni pravega izobraževanja, bi živeli v stanju brez zunanjih in notranjih protislovij, kar seveda po­meni, da ne bi imeli nikakršne potrebe po disciplini ali prisili, saj bi vse počeli svobodno in celovito. Disciplina se pojavi s protislovjem. Politiki, vlade in organizirane religije hočejo, da razmišljate samo v eno smer, kajti če lahko napravijo iz vas popolnega komunista ali popolnega ka­tolika, ne predstavljate težave, saj preprosto verjamete in delujete kot stroj. Žal je sleherno sledenje razdiralno, ker je mehanično in izraz pri­lagodljivosti brez ustvarjalnih impulzov.

			Bi bilo mogoče že v najnežnejši starosti poroditi občutek popolne varnosti, občutek doma, tako da se ne bi nikoli trudili biti to ali ono? Vsaka notranja bitka namreč porodi konflikt, in premagate ga lahko le z disciplino. Če pa ste prav izobraženi, je vsako dejanje celovito, brez pro­tislovja in kakršnekoli prisile. Dokler niste celoviti, je disciplina nujna, čeprav je razdiralna, saj ne vodi v svobodo.

			Celovitost ne zahteva nikakršne oblike discipline. Če delam, kar je dobro in imanentno resnično, kar je zares lepo, če se popolnoma predam, ni v meni nikakršnega protislovja in se ničemur ne prilagajam. Če delam, kar je dobro in prav samo po sebi – ne prav po neki hinduistični tradici­ji ali komunistični teoriji, temveč brezčasno prav v vsakršnih okoliščinah –, sem celovito človeško bitje in ne potrebujem discipline. Ali ni naloga šole, da prikliče ta občutek celovite samozavesti, tako da tisto, kar delate, ni le izraz vaše želje, temveč je načeloma prav in dobro ter večno resnično? Ljubezen ne potrebuje discipline, saj poraja lastno ust­varjalno razumevanje in ne zbuja nikakršnega upora ali konflikta. Lju­biti celovito pa je možno, le če se počutite povsem varne, povsem doma, zlasti v mladosti. Učitelj in učenec si morata popolnoma zaupati, sicer ustvarjata družbo, ki bo enako grda in razdiralna, kot je sedanja. Če zmoremo razumeti, kako pomembno je dejanje, v katerem ni nikakršnega protislovja in zato nikakršne potrebe po disciplini, bomo oblikovali povsem drugačno obliko kulture in novo civilizacijo.

			Zato je nadvse pomembno, da razumete disciplino. Sprejemam jo kot nekaj grdega, saj ni ustvarjalna, temveč razdiralna. Toda če se usta­vimo ob tem stavku, ga boste mogoče razumeli tako, da lahko počnete, kar se vam zljubi. Nasprotno, človek, ki ljubi, ne počne, kar se mu zljubi. Ljubezen vodi v pravo delovanje. Če ljubimo in dopustimo ljubezni, da počne, kar hoče, vnašamo red na svet.

			Vprašanje: Zakaj sovražimo revne?

			Krišnamurti: Pa res sovražiš revne? Ne obsojam te, samo sprašujem, ali res sovražiš revne? In če jih, zakaj? Ker boš mogoče nekega dne tudi ti reven, in jih zavračaš ob misli, da bi se to zgodilo? Ali pa ne maraš uma­zanega, nesnažnega in zanemarjenega življenja revnih? Ker ne maraš nečistoče, nereda, umazanije, praviš: »Nič nočem imeti z revnimi.« Gre za to? Toda kdo je ustvaril revščino, umazanijo in nered na svetu? Ti, tvoji starši, vlada – celotna družba jih je ustvarila, ker nimamo ljubezni v srcu. Ne ljubimo ne svojih otrok, ne sosedov, ne živih, ne mrtvih. Ni­kakršne ljubezni nimamo v sebi. Politiki zagotovo ne bodo izkoreninili revščine in grdote na svetu, niti ne reformatorji in religije, saj se ukvarja­jo le z majhnimi krpankami tu in tam. Ko bi premogli ljubezen, bi vse te grde stvari že jutri izginile.

			Imaš kaj rad? Veš, kaj pomeni ljubiti? Ko nekaj celovito ljubiš, s celotnim bitjem, ljubezen ni razčustvovana, ni dolžnost, ne deli se na telesno in božjo. Ali ljubiš koga ali kaj s celotno bitjo – starše, prijatelja, psa, drevo? Bojim se, da ne. Zato imaš v sebi širjave, kjer bivajo grdota, sovraštvo in zavist. Človek, ki ljubi, nima prostora za nič drugega. Res bi se morali več pogovarjati o tem in odkriti, kako naj odstranimo stvari, ki smetijo naš um, tako da ne moremo ljubiti. Samo kadar ljubimo, smo lahko svobodni in srečni. Nov svet lahko ustvarijo le ljudje, ki so ljubeči, vitalni in srečni – ne politiki ali reformatorji ali nekaj ideoloških svetnikov.

			Vprašanje: Govorite o resnici, dobroti in celovitosti, kar pomeni, da so na drugi strani neresnica, zlo in razpadanje. Kako bi mogli biti resnični, dobri in celoviti brez discipline?

			Krišnamurti: Drugače rečeno, kako naj se zavisten človek reši zavisti brez discipline? Zelo pomembno je razumeti vprašanje, saj zajema odgovor, ki ni ločen od njega.

			Veste, kaj pomeni zavist? Lepega videza ste, elegantno oblečeni ali pa nosite čudovit turban ali sari, in tudi jaz bi se rad tako oblačil, ven­dar se ne morem, zato sem zavisten. Zavisten sem, ker bi rad, kar imate vi, rad bi bil drugačen, kot sem.

			Zavisten sem, ker bi rad bil tako lep kot vi, rad bi imel elegantna oblačila, lepo hišo, visok položaj, kakršnega imate vi. Ker nisem zadovoljen s tem, kar sem, bi vam rad bil podoben. Toda če bi razumel svoje nezadovoljstvo in njegov vzrok, vam ne bi želel biti podoben in ne bi hrepenel po stvareh, ki jih imate. Drugače rečeno, ko bom začel dojemati, kaj sem, se ne bom več primerjal z drugimi in ne bom več zavisten. Zavist vznikne, ker bi se rad spremenil in postal nekomu podoben. To­da če rečem: »Rad bi razumel, karkoli že sem,« zavist izgine in z njo tudi potreba po disciplini. Razumevanje prinese celovitost.

			Izobraževanje, okolje in kultura zahtevajo, naj nekaj postanemo. Naše filozofije, religije in sveti spisi govorijo podobno. Toda že proces, v katerem nekaj postajam, zajema zavist, kar pomeni, da nisem zadovoljen s tistim, kar sem. Ko razumem, kaj sem, ne potrebujem nikakrš­ne discipline. In v procesu tega razumevanja se porodi celovitost. Protislovje v meni se vda razumevanju sebe, slednje pa sproži delovanje, ki je celovito.

			Vprašanje: Kaj je moč?

			Krišnamurti: Poznamo mehansko moč, ki jo proizvajajo motor z notranjim zgorevanjem, para ali elektrika. Potem je moč, ki biva v dre­vesu in poganja njegov sok, kar ustvarja liste. Poznamo tudi moč zelo jasnega razmišljanja, moč ljubezni, moč sovraštva, moč diktatorja, moč izkoriščanja ljudi v imenu boga, v imenu mojstrov ali v imenu države. Vse to so oblike moči.

			Moč kot elektrika ali svetloba, atomska moč in tako naprej – vse te oblike moči so same po sebi dobre, kajne? Toda moč uma, usmerje­na v agresijo in tiranijo, da bi pridobila nekaj zase – taka moč je vedno in povsod zla. Vladavina katerekoli družbe, cerkvene ali religiozne sku­pine, ki ima moč nad ljudmi, je zla, saj nadzira, oblikuje in vodi, ne da bi sploh vedela, kam gre. To ne velja le za velike organizacije, temveč tudi za majhne družbe po vsem svetu.

			Zato je tako pomembno razumeti, zakaj si človeški um prizadeva za moč nad drugimi. Starši imajo moč nad otroki, žena nad možem ali mož nad ženo. Zlo, ki se porodi v majhni družini, se širi, dokler ne prei­de v tiranijo vlad, političnih voditeljev in religioznih tolmačev. Ali je mogoče živeti brez lakote po moči, brez želje, da bi vplivali na ljudi in jih izkoriščali, ne da bi hoteli moč zase ali za skupino ali za narod, za mojstra ali svetnika? Vse te oblike moči so razdiralne in onesrečujejo. Prijaznost, obzirnost in ljubezen imajo brezčasen učinek. Ljubezen je svoja lastna večnost, in kjer je ljubezen, ni zle moči.

			Vprašanje: Zakaj se pehamo za slavo?

			Krišnamurti: Si že kdaj razmišljal o tem? Želimo zasloveti kot pisa­telji, pesniki, slikarji, politiki, pevci ali kaj drugega. Zakaj? Ker v resnici ne ljubimo tistega, kar počnemo. Če bi rad pel ali slikal ali pesniko­val – če bi res ljubil petje ali slikanje ali pesnikovanje –, se ne bi ukvarjal s tem, ali si slaven ali ne. Želja po slavi je cenena, trivialna, neumna in brez pomena, toda ker ne ljubimo tistega, kar počnemo, se želimo obo­gatiti s slavo. Naše izobraževanje je gnilo, saj nas uči, naj ljubimo uspeh, ne pa tistega, kar delamo. Rezultat je pomembnejši od delovanja.

			Dobro je, da skrivaš svojo nadarjenost, da si brezimen, da imaš rad, kar počneš, in se ne ponašaš. Že res, da ne zasloviš in tvoje fotografije ne objavljajo v časopisih. Politiki ti ne trkajo na vrata. Si samo ustvarja­len, brezimen človek, in v tem sta bogastvo in velika lepota.





15. Sodelovanje


			Pogovarjali smo se o številnih stvareh in nekaterih življenjskih težavah. Vendar me zanima, ali resnično vemo, kaj so težave. Ustvarja jih um, ki nato postane prst, v kateri se zakoreninijo, in brž ko je težava trdno zasidrana v njej, jo je težko izpuliti.

			Med večjimi težavami na svetu je sodelovanje. Kaj pomeni sodelovanje? Pomeni, da delamo skupaj, gradimo skupaj, čutimo skupaj, ima­mo nekaj skupnega. Žal se ljudje navadno ne nagibajo k temu, da bi naravno, sproščeno in zadovoljno delali skupaj, zato jih k skupnemu delu prepričujejo in prisiljujejo strah, grožnje, kazni in nagrade. To je splošna praksa po vsem svetu. Tiranske vlade surovo prisiljujejo k skup­nemu delu – če ne »so-delujete«, vas odpustijo ali pošljejo v koncentra­cijsko taborišče. Tako imenovane civilizirane države vas prisilijo k skup­nemu delu z zamislijo o »domovini« ali s skrbno prirejeno ideologijo, ki jo glasno razglašajo, tako da jo sprejmete. Včasih delate skupaj, da bi uresničili utopični načrt, ki ga je nekdo pripravil.

			Načrt, zamisel ali oblast napeljejo ljudi, da delajo skupaj. Temu re­čejo so-delovanje, ki vselej zajema nagrado ali kazen, kar pomeni, da te­melji na strahu. Vedno delate za nekaj – za državo, za kralja, za stranko, za boga ali mojstra, za mir ali pa za uveljavljenje te ali one reforme. Za­misel so-delovanja je skupno delo za neki rezultat. Imate ideal – zgradi­ti popolno šolo ali karkoli že –, ki ga uresničujete, zato pravite, da je so-delovanje nujno. Vse to nakazuje neko avtoriteto, kajne? Vedno je nekdo, ki naj bi vedel, kaj je prav narediti, zato rečete: »Moramo so-de­lovati in uresničiti.«

			Mislim, da to sploh ni so-delovanje, temveč oblika pohlepa, strahu in prisile. Temelji na grožnji, kajti če ne boste »so-delovali«, vas vlada ne bo pripoznala, petletni načrt bo propadel, poslali vas bodo v koncentra­cijsko taborišče, država bo izgubila vojno ali pa ne boste šli v nebesa. Vedno je neka oblika prepričevanja, in kjer je prepričevanje, ne more biti pravega sodelovanja.

			Tudi kadar delamo skupaj zgolj zato, ker smo se dogovorili, da bo­mo nekaj naredili, ne so-delujemo. Najpomembnejše v vsakem takem dogovoru je, da nekaj delamo in ne da delamo skupaj. Lahko se dogo­vorimo, da bomo zgradili most ali cesto ali posadili nekaj dreves, toda v dogovoru je vedno pritajen strah pred nestrinjanjem, bojazen, da morda kdo ne bo opravil svojega deleža in pustil, da vi naredite vse.

			So-delovanje ne pomeni, da delamo skupaj po dogovoru ali po pre­pričevanju. Rekel bi, da je so-delovanje nekaj povsem drugega, nekaj, kar počnemo, ker smo radi skupaj in skupaj delamo – ni nujno, da gre za kaj posebnega. Razumete? Majhni otroci se radi družijo in počnejo kaj skupaj. Ste opazili to? So-delujejo pri čemerkoli. Ne gre za strinjanje ali nestrinjanje, nagrado ali kazen. So-delujejo nagonsko, ker so radi sku­paj in radi delujejo skupaj.

			Ko boste spoznali tako so-delovanje, boste tudi vedeli, kdaj ne gre so-delovati, kar je enako pomembno. Razumete? Nujno je prebuditi v sebi duha so-delovanja, kajti le tako ne bomo sodelovali le zaradi načrta ali dogovora, temveč zaradi izjemnega občutka pripadnosti, občutka radosti, da smo skupaj in nekaj delamo skupaj, ne da bi mislili na na­grado ali kazen. Zelo pomembno je vedeti, kdaj ne gre sodelovati, kajti če nismo modri, utegnemo sodelovati z nespametnimi in ambicioznimi voditelji, ki imajo grandiozne načrte in fantastične zamisli, kot Hitler in drugi tirani v zgodovini. Zato moramo vedeti, kdaj ne gre sodelovati, kar pa lahko vemo šele tedaj, ko spoznamo radost pravega sodelovanja.

			Pomembno se je pogovarjati o tem vprašanju, kajti ko vam predlagajo skupno delo, verjetno takoj vprašate: »Zakaj? Kaj bomo delali sku­paj?« Drugače rečeno, tisto, kar naj bi počeli, postane bolj pomembno od občutka, da se boste družili in delali skupaj, in kadar stvar, ki naj bi jo uresničili – načrt, zamisel, ideološka utopija –, postane najpomemb­nejša, ne more biti pravega so-delovanja. Povezuje nas zamisel, in če nas ena zamisel lahko poveže, nas druga lahko loči. Pomembno je torej, da se prebudimo duhu so-delovanja, občutku radosti, da smo skupaj in ne­kaj počnemo skupaj, ne da bi mislili na nagrado ali kazen.

			Vprašanje: Kako naj se rešim skrbi, če se ne morem izogniti okoliščinam, ki jih povzročajo?

			Krišnamurti: Potem se moraš soočiti z njimi, ne? Da bi se rešil skrbi, si navadno prizadevaš, da bi ubežal težavi. Odpraviš se v svetišče ali v kino, prebiraš revijo, poslušaš radio ali se kako drugače zamotiš. Pobeg ne reši težave, saj je še vedno tam, ko se vrneš, zakaj se je torej ne bi lotil pri priči?

			Kaj je skrb? Skrbi te, ali boš opravil izpite, in bojiš se, da jih ne boš. Delaš si skrbi in ne moreš spati. Če boš padel, bodo starši razočarani, in poleg tega si želiš reči: »Uspelo mi je, naredil sem izpite.« Zaskrbljen si vse do dneva izpitov in nato do rezultatov. Lahko pobegneš, zbežiš pred okoliščinami? Pravzaprav ne moreš, ne? Torej se moraš soočiti z njimi. Toda čemu bi te skrbelo? Učil si se, dal si vse od sebe, in naredil boš ali pa ne. Bolj ko te skrbi, bolj si prestrašen in vznemirjen in manj sposoben razmišljanja. Na dan izpita ne zmoreš napisati niti vrstice, sa­mo na uro lahko gledaš – zgodilo se je tudi meni!

			Kadar se um nenehno ukvarja s težavo in se vznemirja zaradi nje, gre za skrb, ne? Kako naj se rešimo skrbi? Predvsem je pomembno, da ji um ne ponuja prsti, v kateri bi se ukoreninila.

			Veš, kaj je um? Veliki filozofi že leta in leta raziskujejo naravo uma in pišejo knjige o njem, toda če se osredotočiš, precej zlahka odkriješ, kaj je um. Si kdaj opazoval svojega? Spomini na vsa doživetja, vse, kar si se doslej naučil, kar so ti povedali starši in učitelji, kar si prebral v knjigah ali opazoval v svetu okoli sebe – vse to je um. Um opazuje, raz­likuje, se uči, goji tako imenovane kreposti, posreduje zamisli, ima želje in strahove. Ne gre le za tisto, kar vidiš na površini, temveč tudi za glo­boke plasti nezavednega, kjer se skrivajo rasne ambicije, motivi, vzgibi in konflikti.

			Um želi biti zaposlen, prav kot mati, ki se ves čas vznemirja zaradi svojih otrok, ali gospodinja zaradi kuhinje ali politik zaradi priljubljenosti ali položaja v parlamentu, toda zaposlen um ne more reševati težav. Razumeš to? Samo nezaposlen um je dovolj svež, da jih razume.

			Opazuj svoj um in ugotovil boš, kako nemiren je, nenehno se s čim ukvarja – s tistim, kar je nekdo izrekel včeraj, z nečim, kar si se pravkar naučil, z jutrišnjimi načrti in tako naprej. Dokler je zaposlen, pa naj gre za izjemne ali nizkotne stvari, je majhen in malenkosten in ne more rešiti nobene težave, lahko se zgolj ukvarja z njo. Naj je še tako velika, jo spremeni v malenkostno. Samo nezaseden in svež um se zmore spopasti s težavo in jo rešiti.

			Žal ga je zelo težko umiriti. Opazuj se, kadar mirno obsediš na reč­nem bregu ali v svoji sobi, in odkril boš, da je prostorček, ki se ga za­vedamo in mu rečemo um, ves čas poln številnih misli, ki se sprožajo v njem. Dokler je poln, dokler se s čim ukvarja – pa naj gre za um gospo­dinje ali največjega znanstvenika –, je majhen in malenkosten, zato se ne more spopasti z nobeno težavo. Samo miren um, v katerem je dovolj prostora, se spopade s težavo in jo reši, saj pristopi k njej na novo, brez starodavne dediščine lastnih spominov in tradicij.

			Vprašanje: Kako naj se spoznamo?

			Krišnamurti: Poznaš svoj obraz, ker pogosto zreš vanj v ogledalu. Obstaja pa tudi ogledalo, v katerem se lahko vidiš v celoti – ne le obraza, temveč tudi vse tisto, kar misliš in čutiš, svoje vzgibe, apetite, nuje in strahove. Gre za ogledalo odnosa – odnosa med teboj in starši, med teboj in učitelji, med teboj in reko, drevesi in zemljo, med teboj in mislimi. Odnos je ogledalo, v katerem se lahko vidiš takšnega, kakršen si, ne takšnega, kakršen bi rad bil. Ko se pogledam v navadno ogledalo, si mogoče želim, da bi me pokazalo lepega, a se to žal ne zgodi, kajti ogle­dalo odseva moj obraz natančno takšen, kakršen je, in ne morem se varati. Podobno se v ogledalu odnosa z drugimi lahko vidim natančno takšen, kakršen sem. Opazujem, kako govorim z ljudmi – zelo vljudno s tistimi, od katerih bi lahko kaj pridobil, grobo in prezirljivo z onimi, ki mi nimajo česa dati. Ustrežljiv sem do tistih, ki se jih bojim. Kadar vstopijo pomembni ljudje, vstanem, ne zmenim pa se za služabnika. Ko se torej opazujem v odnosih, odkrivam, kako lažno spoštujem ljudi, ne? In spoznavam se tudi v odnosu do dreves in ptic, zamisli in knjig.

			Lahko imaš vse akademske nazive na svetu, a če se ne poznaš, si najbolj neumen človek. Pravi namen izobraževanja je spoznati sebe. Če se ne poznaš, je zbiranje dejstev ali beleženje, da boš opravil izpite, neumno obstajanje. Lahko navajaš iz Bhavadgite, Upanišad, Korana in Svetega pisma, a če se ne poznaš, si kot papiga, ki ponavlja besede. Toda brž ko se začneš spoznavati, si na poti k izjemnemu procesu ustvarjalnosti. Pravo odkritje je, ko se nenadoma vidiš, kakršen si: pohlepen, prepirljiv, jezen, zavisten in neumen. Videti dejstvo, ne da bi ga skušal spreminjati, samo natančno videti, kaj si, je osupljivo razodetje. Nato lahko segaš globlje in globlje, saj poznavanju samega sebe ni konca.

			S poznavanjem samega sebe začneš odkrivati, kaj je bog, kaj je resnica in kaj je brezčasno stanje. Učitelj ti lahko preda znanje, ki ga je prejel od svojega učitelja, in mogoče uspešno opraviš izpite, diplomiraš in vse to, toda če se ne poznaš, kot poznaš svoj obraz v ogledalu, ima vse drugo znanje bolj malo pomena. Izobraženi ljudje, ki se ne poznajo, so v resnici neinteligentni, saj ne vedo, kaj je razmišljanje, kaj je življenje. Zato je tako pomembno, da je učitelj izobražen v pravem pomenu bese­de, kar pomeni, da pozna delovanje svojega uma in srca in se v ogleda­lu odnosa vidi natančno takšnega, kakršen je. Poznavanje sebe je zače­tek modrosti in v njem je celotno vesolje, saj zajema vse bitke človeštva.

			Vprašanje: Se lahko spoznamo brez nekoga, ki bi nas spodbujal?

			Krišnamurti: Da bi za spoznavanje samega sebe potreboval nekoga, ki te spodbuja in navdihuje? Pazljivo prisluhni vprašanju in odkril boš pravi odgovor. Polovico težave rešimo, če jo proučimo. Ne moreš pa je docela proučiti, če se um pregoreče trudi, da bi našel odgovor. Vpra­šal si, ali je nujno, da nas pri spoznavanju sebe kdo spodbuja in navdihuje.

			Če že moraš imeti guruja, nekoga, ki te navdihuje, spodbuja in ti govori, da ti gre dobro, pomeni, da se opiraš nanj, in ko ga nekega dne ni več, si izgubljen. Brž ko si odvisen od nekoga ali od zamisli, se rad pojavi strah, torej ne gre za pravi navdih. Te opazovanje trupla, ki ga odnašajo, ali dveh oseb, ki se prepirata, ne napelje k razmišljanju? Navdih je v vsem, od padajočega lista do smrti ptice in lastnega vedenja. Če opazuješ vse te stvari, se ves čas učiš. Izjemno pomembno je, da ne slediš nikomur, da nimaš kakšnega posebnega učitelja, temveč da se učiš od reke, cvetic, dreves, ženske, ki nosi breme, od svojih domačih in last­nih misli. Tako izobrazbo si lahko daš le sam in v tem je njena lepota. Zahteva nenehno pozornost in um, ki vseskozi raziskuje. Učiti se moraš z opazovanjem, prizadevanjem in občutki sreče in žalosti.

			Vprašanje: Kako je mogoče biti in delovati obenem, ko pa imamo v sebi toliko protislovij?

			Krišnamurti: Veš, kaj je protislovje? Če bi rad nekaj počel, obenem pa želiš ugajati staršem, ki želijo, da bi počel nekaj drugega, se v tebi porodi konflikt, protislovje. Kako naj ga rešiš? Če ga ne moreš rešiti v sebi, se bivanje in delovanje ne moreta povezati. Najprej se je treba osvo­boditi protislovja.

			Recimo, da bi rad študiral slikarstvo, saj je slikanje radost tvojega življenja, oče pa pravi, da moraš postati odvetnik ali poslovnež, sicer se te bo odrekel in ti ne bo plačeval študija. Začutiš protislovje v sebi, kajne? Kako se ga boš znebil, da bi se rešil notranjega boja in trpljenja? Dokler si ujet vanj, ne moreš razmišljati, zato moraš odstraniti protislovje, narediti moraš eno ali drugo. Kaj? Se boš vdal očetovi želji? Če se boš, pomeni, da si se odrekel radosti in sprejel nekaj, česar ne ljubiš. Bo to rešilo protislovje? Če pa se upreš očetu in rečeš: »Žal mi je, a slikal bom in ne briga me, če bom moral beračiti,« protislovje izgine, tedaj sočasno bivaš in deluješ, saj veš, kaj bi srčno rad delal. Če postaneš odvetnik ali poslovnež, čeprav si goreče želiš slikati, boš vse življenje otopelo in izpraznjeno človeško bitje, mučil se boš, frustriran boš in uničeval boš tudi druge.

			Zelo pomembno je, da razmisliš o tem, saj bodo tvoji starši zagotovo želeli, da počneš nekatere stvari, in če ti ni docela jasno, kaj si v resnici želiš delati, te bodo kot ovco odvedli v klavnico. Če odkriješ, kaj rad delaš in boš temu namenil življenje, ne živiš v protislovju, saj je tvoje bivanje usklajeno z delovanjem.

			Vprašanje: Naj zaradi tistega, kar radi delamo, pozabimo na dolžnost do staršev?

			Krišnamurti: Kaj misliš z besedo »dolžnost«? Dolžnost komu? Star­šem, vladi, družbi? Kaj boš naredil, če starši trdijo, da si dolžan postati odvetnik in jih primerno podpirati, ti pa bi rad postal sanjasin? Sanjasi­ni so v Indiji varni in uživajo spoštovanje, torej se bo oče morebiti stri­njal. Ko si nadeneš asketska oblačila, si takoj velik človek, in oče lahko trguje s tem. Kaj je tvoja dolžnost, če bi rad delal z rokami, če bi rad bil navaden mizar ali izdeloval čudovite predmete iz gline? Ti lahko kdo pove? Mar ni nujno, da zelo globoko razmisliš in upoštevaš vse po­sledice, tako da lahko rečeš: »Čutim, da je to prava stvar zame, in vztrajal bom, pa naj se starši strinjajo ali ne.« Ne gre za to, da se mirno podrediš željam staršev in družbe glede tega, kar bi rad delal, temveč da resno razmisliš o posledicah dolžnosti, da jasno vidiš, kaj je res, in se tega držiš vse življenje, pa čeprav vključuje stradanje, revščino ali smrt. Tako dejanje zahteva veliko inteligentnosti, zaznave, uvida in tudi ve­liko ljubezni. Kajti če ubogaš starše samo zato, ker misliš, da si dolžan, pravzaprav trguješ, in tvoja podpora je brez globljega pomena, saj ne zajema nikakršne ljubezni.

			Vprašanje: Kako naj študiram strojništvo, kar si na moč želim, če je oče proti in mi noče pomagati?

			Krišnamurti: Hočeš reči, da ne boš odkril poti in sredstev za študij strojništva, če te bo oče zapodil od doma, ker boš vztrajal pri svoji želji? Življenje je nedoumljivo. Brž ko ti je povsem jasno, kaj bi rad po­čel, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Življenje ti priskoči na pomoč – prijatelj, sorodnik, učitelj, stara mati, nekdo ti pomaga. Če pa se bojiš poskusiti, ker te oče utegne zapoditi od doma, si izgubljen. Življenje ni­koli ne pomaga tistim, ki se preprosto vdajo, ker so prestrašeni. Toda, če boš rekel: »To je, kar si resnično želim delati, in sledil bom svoji želji,« se bo gotovo zgodilo kaj čudežnega. Mogoče boš moral stradati in se boriti za preživetje, vendar boš dragocen človek, ne le kopija, in v tem je čudež.

			Povečini se bojimo postaviti zase, in vem, da je to še zlasti težko za vas, ki ste mladi, saj v naši deželi ni ekonomske svobode, kakršna vlada v Ameriki ali v Evropi. Indija je prenaseljena, zato se vsi vdajo. Sprašujete: »Kaj bo z mano?« Toda če boste vztrajali, boste odkrili, da vam bo kdo ali kaj pomagalo.

			Biologija pozna pojav, ki je posledica genetske mutacije – nenadno in samodejno odstopanje od vrste. Če imate vrt in vzgojite posebno vrsto cvetic, utegnete nekega jutra odkriti, da je iz njih vzniknila povsem nova. Ker je nova, izstopa, in vrtnarja posebej zanima. Tako je tudi življenje. Brž ko si drznete izstopiti, se v vas in okoli vas nekaj zgodi. Življenje vam različno priskoči na pomoč. Morda vam ne ugaja oblika, v kateri se pomoč pojavi – morebiti gre za revščino ali stradanje –, toda ko povabite življenje, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Žal ga nočemo pova­biti, saj bi raje živeli varno, a tisti, ki živijo varno, tudi zelo varno umrejo. Ni tako?





16. Prenova uma


			Pred nekaj jutri sem videl truplo, ki so ga nesli na grmado. Ovito je bilo v svetlo vijoličasto platno in nihalo je v ritmu štirih smrtnikov, ki so ga nosili. Zanima me, kakšen vtis naredi truplo na človeka. Vas ne zanima, zakaj propade? Kupite popolnoma nov motor in čez nekaj let se izrabi. Tudi telo se izrabi, toda ali ne bi šli malo dlje in poskusili odkriti, zakaj propada um? Telo prej ko slej umre, toda večina nas ima um, ki je že mrtev. Razpad že poteka, toda zakaj um razpade? Telo raz­pade, ker ga nenehno uporabljamo in ker je snovni organizem, se izrabi. Bolezen, nesreča, starost, slaba prehrana, siromašno dedovanje – vse to so dejavniki, ki povzročajo razpadanje in smrt telesa. Toda zakaj razpade um, zakaj otopi in ostari?

			Ste se ob pogledu na truplo kdaj vprašali o tem? Telo mora umreti, toda zakaj naj bi slabel um? Ste se kdaj povprašali o tem? Kajti um slabi, kar vidimo tako pri starih kot pri mladih ljudeh. Vidimo mlade, ki jim um otopi in postane nedovzeten. Če bi lahko odkrili, zakaj um slabi, bi morda odkrili nekaj neuničljivega. Mogoče bi razumeli, kaj je večno življenje, ki se ne konča in ni vezano na čas, ki je nepokvarljivo in ne razpade kot telo, ki ga odnesejo na grmado, sežgejo in odvržejo pepel v reko.

			Zakaj um propada? Ste kdaj pomislili na to? Ker ste še zelo mladi – in če vas družba, starši, okoliščine niso otopili –, imate svež, neučakan in radoveden um. Radi bi vedeli, zakaj so zvezde, zakaj umirajo ptice, zakaj odpadajo listi, kako leti reaktivec, veliko stvari bi radi vedeli. Ven­dar to neustavljivo potrebo po poizvedovanju in odkrivanju kmalu za­dušijo, ni tako? Zadušijo jo strah, breme tradicije in lastna nesposobnost, da bi se soočili z izjemnostjo življenja. Ste opazili, da ostra beseda, zaničljiva kretnja, strah pred izpitom ali starševska grožnja hitro udušijo zagnanost – kar pomeni, da udušijo dovzetnost, tako da um otopi?

			Drugi vzrok otopelosti je posnemanje, v katero peha tradicija. Bre­me preteklosti vas sili k prilagajanju in tuljenju z volkovi. Ko se um pri­lagaja, se počuti varnega, ustali se v dobro naoljeni kolesnici, tako da gladko in nemoteno teče. Opazujte odrasle ljudi okoli sebe in videli boste, da njihov um noče biti moten. Hočejo mir, pa čeprav mir smrti, saj je pravi mir nekaj povsem drugega.

			Ste opazili, da um ves čas žene želja po varnosti? Zato sledi idealu, zgledu ali guruju. Želi biti varen in nemoten, zato posnema. Ko v zgo­dovinskih učbenikih prebirate o velikih voditeljih, svetnikih ali vojščakih, morda pomislite, da bi jih radi posnemali. Nočem reči, da na svetu ni velikih ljudi, toda vzgib, da bi jih posnemali in se jim trudili postati podobni, sodi med dejavnike razpadanja, saj ukaluplja um.

			Res je tudi, da družba ne mara bistrih, gorečih in revolucionarnih posameznikov, saj se ne prilegajo vzpostavljenemu družbenemu vzorcu in ga lahko razklenejo. Zato si prizadeva, da ohrani vaš um v njem, tako imenovano izobraževanje pa vas spodbuja k posnemanju, zgledovanju in prilagajanju.

			Pa lahko um preneha posnemati? Lahko preneha oblikovati navade? Se lahko reši iz ujetništva navade?

			Um je rezultat navade, ne? Rezultat tradicije in rezultat časa, ki je ponavljanje in nadaljevanje preteklosti. Ali lahko preneha razmišljati v okviru tistega, kar je bilo, in tistega, kar bo, kar je pravzaprav projekci­ja minulega? Se lahko osvobodi navad in ustvarjanja navad? Če se boste poglobili v to vprašanje, boste spoznali, da je mogoče. Ko se um obnovi, ne da bi oblikoval nove vzorce in navade, ne da bi vnovič zdrsnil v ru­tino posnemanja, ostaja svež, mlad in nedolžen in zato sposoben neskončnega razumevanja.

			Za tak um ni smrti, saj ne kopiči. Navade in posnemanje nastajajo v procesu kopičenja, in um, ki kopiči, razpada in umre. Če ne kopiči, ne zbira in je v stanju neskončne prostornosti.

			Um mora najprej umreti vsemu, kar je nakopičil – navadam, vrlinam, ki jih posnema, vsem stvarem, na katere se opira zaradi občutka varnosti. Tako se reši iz ujetništva lastnega razmišljanja. Medtem ko iz trenutka v trenutek umira preteklosti, se obnavlja, zato ne more nikoli razpasti ali sprožiti vala teme.

			Vprašanje: Kako naj udejanjimo, kar nam govorite?

			Krišnamurti: Slišiš nekaj, o čemer meniš, da je prav, in zaželiš si, da bi to uresničil v vsakdanjem življenju. Obstaja torej vrzel med tistim, kar misliš, in onim, kar počneš, je tako? Nekaj misliš, počneš pa nekaj povsem drugega. Vendar bi rad udejanjil, kar misliš, zato obstaja nekak­šna vrzel med delovanjem in mislijo. Sprašuješ, kako bi premostil to vr­zel in povezal mišljenje z delovanjem.

			Kadar si nekaj zelo močno želiš, tudi narediš, je tako? Kadar bi rad igral nogomet ali počel kaj drugega, kar te zelo zanima, najdeš način, da to narediš. Nikoli ne sprašuješ, kako naj uresničiš. Narediš, ker si zagnan in si z umom in srcem pri stvari.

			Kar pa zadeva to, o čemer govorimo, si zelo zvit; misliš nekaj, delaš pa nekaj povsem drugega. Rečeš: »Odlična zamisel je in intelektualno jo podpiram, ne vem pa, kaj naj storim v zvezi z njo, zato mi, prosim, povejte, kako naj jo uresničim,« – kar pomeni, da ti sploh ni do tega. V resnici si želiš odlagati delovanje, saj ti je všeč biti malce zavisten ali karkoli že. Praviš: »Vsi so zavistni, zakaj ne jaz?« in nadaljuješ kot po­prej. Če pa si zares želiš, da ne bi bil zavisten, in prepoznavaš resnico zavisti, kot prepoznavaš resnico kobre, prenehaš biti zavisten in stvar je končana, ne sprašuješ več, kako bi se rešil zavisti.

			Pomembno je torej prepoznati resnico nečesa, ne pa spraševati, kako jo udejanjati – kar pravzaprav pomeni, da je ne prepoznavaš. Kadar zagledaš kobro na cesti, ne vprašaš: »Kaj naj storim?« Takoj prepoznaš nevarnost in se ji ogneš. Nikoli pa nisi globlje raziskal posledic zavisti, nihče ti ni nikoli govoril o njej ali jo globlje raziskal skupaj s teboj. Rekli so ti le, da ne smeš biti zavisten. Nikoli si nisi ogledal narave zavisti, nikoli nisi opazoval, kako so družba in vse organizirane religije zgraje­ne na želji, da bi nekaj postal. Brž ko prodreš v zavist in prepoznaš nje­no resničnost, se razblini.

			Vprašanje: »Kako naj udejanjim?« je nesmiselno, kajti če te tisto, kar bi radi udejanjil, resnično zanima, se stvari približaš in jo postopo­ma prepoznavaš. Če samo sediš in prosiš: »Povejte mi, kako naj se rešim pohlepa,« boš še naprej pohlepen. Če pa ga z odprtim umom in brez predsodkov pozorno raziskuješ, boš zagotovo spoznal njegovo resnico, ki osvobaja.

			Vprašanje: Zakaj se naše želje nikoli polno ne uresničijo? Zakaj vedno naletimo na ovire, ki nam preprečujejo, da bi predano delali, kar bi radi?

			Krišnamurti: Če je želja, da bi nekaj delal, popolna, če si želiš z vso bitjo, ne da bi si prizadeval za rezultatom ali da bi segal za izpolnitvijo – kar pomeni brez strahu –, ni ovir. Protislovja in ovire se pojavijo, kadar želja ni popolna, kadar bi rad nekaj delal, obenem pa se tega bojiš ali pa si napol želiš nečesa drugega. Pa sploh lahko polno uresničimo svoje želje? Razumeš? Pojasnil bom.

			Družba, ki je kolektiven odnos med ljudmi, noče, da bi imel popolno željo, saj bi bil v tem primeru nadloga in nevarnost zanjo. Dovo­ljuje ti spoštovanja vredne želje, kot sta ambicija, zavist – to je povsem v redu. Ker sestoji iz ljudi, ki so zavistni in ambiciozni, ki verujejo in posnemajo, sprejema zavist, ambicijo, vero in posnemanje, čeprav so zna­menja strahu. Dokler se tvoje želje prilegajo vzpostavljenemu vzorcu, si spoštovanja vreden državljan. Brž ko imaš želje, ki se ne prilegajo vzorcu, postaneš nevaren, zato družba vedno preprečuje želje, ki odsevajo celotno bit in sprožajo revolucionarna dejanja.

			Pomembno je razmišljati o tem, kajti z odraščanjem boš spoznal, da tvoje želje niso nikoli resnično izpolnjene. V izpolnjenju je vselej sen­ca frustracije, tako da v srcu ne nosiš pesmi, temveč jok. Želja, da bi postal velik človek ali velik svetnik, velik to ali ono – nima konca in zato tudi izpolnitve ne. Vedno vpije po »več« in povzroča agonijo, bedo in vojne. Šele ko si prost želja, da bi nekaj postal, živiš v stanju biti, ki de­luje povsem drugače. Samo je. Nekaj brezčasnega. Ne razmišlja v okviru izpolnjenja, saj je izpolnjenje samo po sebi.

			Vprašanje: Čutim, da sem otopel, čeprav drugi govorijo, da sem inteli­genten. Kaj naj bi vplivalo name – moje občutenje ali njihove besede?

			Krišnamurti: Skrbno prisluhni vprašanju, ne trudi se iskati odgovor. Bodo tvoje besede vplivale name, če mi rečeš, da sem inteligenten človek, jaz pa zelo dobro vem, da sem otopel? Če se trudim biti inteli­genten, bodo, kajne? Polaskan bom, tvoja pripomba bo imela dobrode­jen vpliv. Kaj pa se zgodi, če uvidim, da otopel človek nikoli ne bo pre­nehal biti otopel, pa naj si še tako prizadeva biti inteligenten?

			Če sem neumen in se trudim biti inteligenten, bom še naprej neu­men, kajti prizadevanje, da bi nekaj bil ali postal, je del neumnosti. Ne­umen človek lahko pridobi okraske bistrosti – lahko opravi nekaj izpitov in se zaposli, a zaradi tega ne preneha biti neumen. (Sledite temu, prosim, ne gre za cinično izjavo.) Toda brž ko se zave, da je otopel in neumen ter začne raziskovati in prepoznavati svojo neumnost, namesto da bi se trudil biti inteligenten – prebudi inteligentnost.

			Vzemi pohlep, na primer. Veš, kaj je pohlep? Da poješ več hrane, kot je potrebuješ, da v igrah zasenčiš druge, da si želiš več imetja ali naj­večji avto. Potem si rečeš, da ne smeš biti pohlepen, zato udejanjaš nepohlep, ki je resnično trapast, saj pohlepnost ne izgine s prizadevanjem, da ne bi bil pohlepen. Če pa počasi prepoznavaš posledice pohlepa, če se z vsem srcem in umom trudiš, da bi odkril resnico o njem, se osvobo­diš tako pohlepa kot njegovega nasprotja. Tedaj si zares inteligenten člo­vek, saj se spopadaš s težavo, ne da bi zgolj posnemal, kar naj bi bilo prav.

			Če si pust, se nikar ne trudi biti inteligenten ali bister, raje spoznaj, zakaj si pust. Posnemanje, strah in zgledovanje otopijo um. Ko prenehaš slediti, ko se ne bojiš in zmoreš jasno razmišljati – nisi tedaj zelo bister? Če pa si top in se trudiš biti bister, se boš pridružil vsem tistim, ki so še kako topi v svoji bistrosti.

			Vprašanje: Zakaj smo nagajivi?

			Krišnamurti: Vprašanje ima smisel, če si ga zastaviš, kadar si nagajiv. Kadar si jezen, na primer, se nikoli ne vprašaš, zakaj si jezen. Šele pozneje, potem ko jeza uplahne, si rečeš: »Kako neumno, ne bi se smel razjeziti.« Toda če si v trenutku jeze zavesten in pozoren, ne da bi se obsojal, če si »navzoč«, ko se tvoj um razburi, boš videl, kako hitro se jeza razpusti.

			Otroci so v neki starosti nagajivi, in prav je, da so, saj so polni živ­ljenja, ki mora izbruhniti v tej ali oni obliki. Vprašanje pa je zapleteno, kajti nagajivost gre včasih pripisati napačni hrani, pomanjkanju spanja, občutku negotovosti in tako naprej. Če ne zmoremo pravilno razumeti vseh vpletenih dejavnikov, postane otroška nagajivost upor znotraj družbe, v kateri se ne morejo sprostiti.

			Veš, kdo so »prestopniški« otroci? To so otroci, ki počnejo najraz­ličnejše slabe stvari – upirajo se v ječi družbe, ker jim ni nihče pomagal razumeti celotne težave obstoja. Živahni so in nekateri so izjemno inteligentni, njihov upor pa sporoča: »Pomagajte nam razumeti, predreti prisilo, ta grozni konformizem.« Zato je to vprašanje še kako pomembno za vzgojitelja, ki potrebuje izobraževanje bolj kot otroci.

			Vprašanje: Navajen sem piti čaj. Neki učitelj pravi, da gre za slabo navado, drugi pa, da je dobra.

			Krišnamurti: Kaj misliš ti? Pozabi za trenutek, kaj govorijo drugi, morda gre za njihov predsodek, in prisluhni vprašanju. Kaj misliš o dečku, ki je že nečesa »navajen«? Ko imaš sedemdeset ali osemdeset let in si z eno nogo že v grobu, je nemara v redu, da si česa navajen, ti pa si v najnežnejših letih, ko je to še nekaj slabega, ne? To vprašanje je pomembno in ne, ali naj piješ čaj ali ne.

			Ko se na nekaj navadiš, je tvoj um že na poti na pokopališče. Če razmišljaš kot hinduist, komunist, katolik ali protestant, tvoj um že pro­pada. Le če je čuječ, poizveduje in odkriva, zakaj se ujameš v neko na­vado, zakaj razmišljaš na neki način, se lahko ukvarjaš tudi z vprašanjem, ali naj piješ čaj ali ne.





17. Reka življenja


			Ne vem, ali ste med sprehodi opazili podolgovato in ozko mlako ob reki. Verjetno so jo izkopali ribiči, saj ni povezana z reko. Medtem ko je slednja globoka in široka ter vztrajno teče, mlako prekriva umazana pena, saj ni povezana z življenjem reke in v njej ni rib. Voda zastaja v njej, globoka reka, polna življenja in moči, pa hiti mimo.

			Se vam ne zdi, da so ljudje tudi taki? Izkopljejo si mlako daleč od hitrega toka življenja in zastajajo ter umirajo v njej, in temu zastajanju ter razpadanju pravijo obstoj. Vsi si želimo trajnosti, želimo si, da bi ne­katere želje trajale večno, da užitkom ne bi bilo konca. Izkopljemo si luk­njo in se zabarikadiramo vanjo s svojo družino, ambicijami, kulturo, strahovi, bogovi in različnimi oblikami čaščenja, nato pa v njej umira­mo, medtem ko življenje teče mimo – tisto življenje, ki je minljivo, in se neprestano spreminja, življenje brezdanjih globin in lepote.

			Ste kdaj prisluhnili njegovi pesmi, ko ste sedeli na rečnem bregu – pljuskanju vode, šumu vodnega toka, ki teče mimo? Zbuja občutek gi­banja proti širšemu in globljemu. V mlaki ni nikakršnega gibanja, saj voda stoji. In če boste opazovali, boste ugotovili, da si povečini želimo prav tega – majhnih, zastajajočih mlak daleč od življenja. Govorimo, da je naš obstoj v mlaki lep in izumili smo filozofijo, da ga upravičimo. Ra­zvili smo družbene, politične, ekonomske in religiozne teorije, ki ga pod­pirajo. Nočemo biti moteni, saj si želimo občutka trajnosti. Veste, kaj pomeni segati za trajnostjo? Pomeni željo, da bi se prijetno nadaljevalo v neskončnost, neprijetnega pa bi bilo čim prej konec. Želimo si, da bi ime, ki ga nosimo, zaslovelo in bi se nadaljevalo skozi rodove. Želimo si občutka trajnosti v odnosih in dejavnostih, kar pomeni, da iščemo tra­jajoče, nepretrgano življenje v zastajajoči mlaki. Nobenih pravih sprememb nočemo, zato smo oblikovali družbo, ki nam zagotavlja trajnost lastnine, imena ali slave.

			Toda življenje sploh ni tako, življenje ni trajno. Vse je začasno, nič ne traja, vse se spreminja in umira. Ste kdaj videli, kako lepo je golo drevo? Obrisi golih vej spominjajo na pesem. Vsi listi so odpadli in drevo čaka pomlad. Brž ko prihiti, ga odene v glasbo neštetih listov, ki v jeseni spet odpadejo in odletijo – tako je življenje.

			Vendar vse to odklanjamo. Oklepamo se svojih otrok, tradicije, družbe, imena in majhnih kreposti, ker si želimo trajnosti in se bojimo umreti. Bojimo se izgubiti stvari, ki jih poznamo. Življenje pa ni tako, kakršnega si želimo, življenje je minljivo. Ptice umirajo, sneg se tali, dre­vesa posekajo ali jih podrejo nevihte in tako naprej. Vendar si želimo tistega, kar nam zbuja občutek trajnosti, želimo si položaja, avtoritete nad ljudmi, želimo si trajati. Odklanjamo življenje, kakršno dejansko je.

			Dejstvo je, da je življenje kot reka – brez konca in kraja teče naprej, vseskozi išče, raziskuje, potiska, preplavlja bregove, prodira v sleherno razpoko. Žal si um tega ne dovoli. Vidi, da je nevarno in tvegano živeti v stanju minljivosti in negotovosti, zato postavi zid okoli sebe – zid tradicije, organizirane religije, političnih in družbenih teorij. Družina, ime, imetje in majhne kreposti, ki jih gojimo – vse to je znotraj obzidja, ločeno od življenja. Življenje je minljivo in se giblje, vseskozi se napreza, da bi prodrlo skozi zidove, za katerimi je zmeda in beda. Bogovi znotraj zidov so lažni bogovi, njihovi spisi in filozofije so brez pomena, saj jih življenje presega.

			Za um, ki ga ne obdajajo zidovi in ni obremenjen z lastnimi pridobitvami in kopičenji, ki ima svoje védenje in živi brezčasno ter negotovo – za tak um je življenje nekaj izjemnega. Tak um je pravzaprav življenje samo, saj življenje nima počivališča. Večina med nami si želi počivališče, želimo si hišico, ime in položaj in trdimo, da so te stvari zelo pomembne. Hočemo trajnost in oblikujemo kulturo, ki temelji na tej zahtevi, izmišljamo si bogove, ki sploh niso bogovi, temveč zgolj pro­jekcija naših želja.

			Um, ki išče trajnost, kmalu zastane, prav kot mlako vzdolž reke ga preplavi pokvarljivost in razpadanje. Le um, ki ni obdan z zidovi, um brez opore, meja in počivališča, ki predano teče z življenjem, raziskuje in prodira – samo tak um je lahko srečen in vedno nov, saj je ustvarja­len.

			Razumete, o čem govorim? Morali bi, saj je vse to del pravega izo­braževanja, in ko boste razumeli, se bo vaše življenje preoblikovalo, od­nosi s svetom bodo pridobili povsem nov pomen. Ne boste se več tru­dili izpolniti, saj boste uvideli, da iskanje izpolnjenja privablja le žalost in bedo. Morali bi spraševati učitelje o vsem tem in se pogovarjati med seboj. Postopoma boste doumevali izjemno resnico o tem, kaj je življe­nje, in v tem razumevanju so lepota, ljubezen in razcvetanje dobrote. Napori uma, ki išče mlako gotovosti in trajnosti, vodijo v temo in po­kvarljivost. Brž ko um zaživi v njej, se boji tvegati, iskati in raziskovati, toda resnica, bog in stvarnost so onstran mlake.

			Veste, kaj je religija? Ni popevanje, ni opravljanje pudže ali kakšne­ga drugega obreda, ni čaščenje pločevinastih bogov ali kamnitih podob, ni v svetiščih ali cerkvah, ni v prebiranju Bhagavadgite ali Svetega pisma, ni v ponavljanju svetega imena ali privrženosti kakšnemu drugemu vraževerju, ki si ga je izmislil človek. Nič od tega ni religija.

			Religija je občutek dobrote in ljubezni, ki večno teče kot reka. V ta­kem občutenju nastopi trenutek, ko se sleherno iskanje razblini in konec iskanja pomeni začetek nečesa povsem drugega. Iskanje boga, resnice in občutka popolne dobrote – ne gojenje dobrote in ponižnosti, temveč iskanje nečesa onstran iznajdb in zvijač uma, kar pomeni, da to občutite in živite – to je prava religija. Vendar morate najprej zapustiti mlako, ki ste si jo izkopali, in stopiti v reko življenja. Življenje vas nese, kamor hoče, saj ste njegov del, in tedaj se ne bojite več za svojo varnost ali mnenja ljudi.

			Vprašanje: Zakaj se bojimo smrti?

			Krišnamurti: Misliš, da se list, ki pade z drevesa, boji smrti? Misliš, da ptica živi v strahu pred smrtjo? Sprejme jo, ko nastopi, a se ne ukvarja z njo, veliko bolj je zaposlena z življenjem, z lovom na žuželke, plete­njem gnezda, petjem, letenjem iz samega veselja do letenja. Si kdaj opa­zoval ptice, ki plujejo visoko v zraku in se prepuščajo vetru, ne da bi zamahnile s krili? Videti je, da se neskončno zabavajo. Ne ukvarjajo se s smrtjo. Ko pride, je v redu, konec je z njimi. Ne ukvarjajo se s tem, kar se utegne zgoditi, temveč živijo iz trenutka v trenutek. Samo ljudje se vedno ukvarjajo s smrtjo – ker ne živijo. Umirajo, namesto da bi živeli. Stari ljudje se bližajo grobu in mladi niso daleč za njimi.

			Vse to ukvarjanje s smrtjo izhaja iz strahu pred izgubo znanega, vseh stvari, ki smo jih nakopičili. Bojimo se izgubiti moža ali ženo, otroka ali prijatelja, bojimo se izgubiti naučeno. Ko bi lahko odnesli s seboj vse stvari, ki smo jih nakopičili – prijatelje in imetje, kreposti in značaj –, se gotovo ne bi bali smrti. Zato si izmišljamo teorije o njej in onstranstvu. Dejstvo pa je, da smrt pomeni konec, in večina se nas noče sooči­ti z njim. Prav to oklepanje znanega poraja strah v nas, saj znano ne more zaznati neznanega. Um, ki sestoji iz znanega, trepeče: »Konec me bo,« zato je prestrašen.

			Če lahko živiš iz trenutka v trenutek in se ne ukvarjaš s prihodnostjo, če lahko živiš brez misli na jutrišnji dan – kar ne pomeni, da si površen in se ukvarjaš le z današnjim –, če se zavedaš celotnega procesa znane­ga in ga lahko opustiš, se zgodi nekaj osupljivega. Poskusi kakšen dan – odmisli vse, kar veš, pozabi in samo opazuj, kaj se dogaja. Ne prenašaj skrbi iz dneva v dan, iz ure v uro, iz trenutka v trenutek. Opusti jih in spoznal boš, da iz te svobode izhaja izjemno življenje, ki vključuje tudi umiranje. Smrt je le konec nečesa in v tem koncu je prenova.

			Vprašanje: Pravijo, da je resnica v vsakem od nas trajna in brezčasna, toda kako je to mogoče, ko pa je naše življenje začasno?

			Krišnamurti: Iz resnice smo naredili nekaj trajnega. Ali je resnica trajna? Če je, je v polju časa. Trditi, da je nekaj trajno, pomeni, da je kon­tinuirano, in kar je kontinuirano, ni resnica. To je lepota resnice – ne gre si je zapomniti, temveč jo odkrivamo iz trenutka v trenutek. Resnica, ki si jo zapomnimo, je mrtva stvar. Nujno jo je odkrivati iz trenutka v tre­nutek, saj je živa, nikoli enaka, pa vendar enaka, vsakič ko jo odkrijete.

			Pomembno je, da ne oblikuješ teorije o resnici, da ne govoriš, da je trajna in vse to – to je iznajdba starih, ki se bojijo tako smrti kot življe­nja. Te čudovite teorije – da je resnica trajna, da se ti ni treba bati, ker si nesmrtna duša in tako naprej – so si izmislili prestrašeni ljudje, ka­terih um razpada, njihove filozofije pa so neveljavne. Dejstvo je, da je resnica življenje, in življenje je začasno. Življenje gre odkrivati iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, ne gre ga jemati samoumevno. Trije obroki dnevno, oblačila, zavetje, spolnost, služba, zabava in mišljenje – ta dolgočasni, ponavljajoči se proces ni življenje. Življenje je nekaj, kar gre odkrivati, in ne moreš odkrivati, če nisi izgubil ali odložil stvari, ki si jih našel. Preizkušaj, kar ti govorim. Odmisli filozofije, religije, običaje, rasne tabuje in vse preostalo, saj niso življenje. Če si ujetnik teh stvari, ne boš nikoli odkril življenja.

			Človek, ki trdi, da ve, je že mrtev. Le kdor misli, da ne ve, kdor od­kriva in najdeva, kdor ne išče konca in ne razmišlja v okviru tega, da bo nekam prispel ali nekaj postal – le tak človek je živ in tako življenje je resnica.

			Vprašanje: Si lahko zamislim popolnost?

			Krišnamurti: Verjetno lahko. S špekuliranjem, izmišljanjem, proji­ciranjem ali z besedami: »To je grdo in ono je popolno,« boš oblikoval zamisel o popolnosti. Vendar je ta zamisel, prav kot prepričanje o bogu, povsem brez pomena. Popolnost je nekaj, kar doživimo v trenutku, ki ga ne naklepamo, in ta trenutek ni trajen, zato popolnosti ni mogoče ne domisliti niti narediti trajne. Samo zelo miren um, ki ne naklepa, projicira in si ne izmišlja, lahko doživi trenutek popolnosti.

			Vprašanje: Zakaj se želimo maščevati in prizadeti nekoga, ki nas je pri­zadel?

			Krišnamurti: Gre za nagonski, preživetveni odziv, ne? Toda inteligenten, prebujen um, ki globoko razmisli o vsem, ne občuti želje, da bi udaril nazaj – pa ne, ker se trudi biti kreposten ali gojiti odpuščanje, temveč ker prepoznava, da je to neumno in povsem brez pomena. Za to pa je potrebna meditacija.

			Vprašanje: Rad nagajam drugim, a se razjezim, ko me dražijo.

			Krišnamurti: Bojim se, da to velja tudi za starejše ljudi. Povečini radi izkoriščamo druge, ne ugaja pa nam, če nas izkoriščajo. Želja, da bi prizadeli ali jezili druge, je nepremišljena in brezobzirna. Izhaja iz osre­dotočenosti nase. Ne ti ne drugi ne marajo draženja, zakaj ne bi torej prenehali, bili obzirni in premišljeni.

			Vprašanje: Kaj je človekovo delo?

			Krišnamurti: Kaj bi rekel? Je to učenje, opravljanje izpitov, zaposlitev, ki traja vse življenje? Je zahajanje v svetišče, pridruževanje skupi­nam, sprožanje reform? Je človekovo delo, da ubija živali za prehrano? Je človekovo delo graditi mostove za vlake, izkopavati vodnjake v sušni zemlji, odkrivati nafto, se vzpenjati na gore, osvajati zemljo in zrak, pisa­ti pesmi, slikati, ljubiti in sovražiti? Je vse to človekovo delo? Graditi civilizacije, ki se sesujejo po nekaj stoletjih, sprožati vojne, ustvarjati boga po lastni podobi, ubijati ljudi v imenu religije ali države, pridigati o miru in bratstvu med prisvajanjem oblasti in neusmiljenim ravnanjem z drugimi – to počnejo ljudje okoli tebe, ne? In ali je to pravo človeko­vo delo?

			Jasno je, da tako delo vodi v uničenje in bedo, kaos in brezup. Ali se ne vprašaš: »Je to vse? Ne obstaja kaj drugega, kar bi bilo pravo človekovo delo?« Če bi lahko odkrili, kaj je pravo človekovo delo, bi reaktivci, pralni stroji, mostovi in gostišča imeli povsem drugačen pomen, toda če ne odkrijemo, kaj je pravo človekovo delo, nismo naredili nič.

			Kaj je torej pravo človekovo delo? Zagotovo je to, da odkriva resnico in boga, da ljubi in ne obtiči v dejavnostih, v katere se zapira. Od­krivanje, kaj je resnica, je prepojeno z ljubeznijo, in ta ljubezen v medosebnih odnosih bi lahko ustvarila drugačno civilizacijo, nov svet.

			Vprašanje: Zakaj častimo boga?

			Krišnamurti: Bojim se, da ne častimo boga. Nikar se ne smejte. Ne ljubimo boga. Ko bi ga ljubili, ne bi bilo čaščenja. Častimo ga, ker se ga bojimo. V našem srcu je strah, ne ljubezen. Svetišče, pudža, sveta nit – te stvari niso bog, temveč stvaritve človekove nečimrnosti in strahu. Sa­mo nesrečni in prestrašeni ljudje častijo boga. Bogataši, ki so na položajih in imajo oblast, niso srečni. Ambiciozen človek je najbolj nesrečno človeško bitje. Sreča zavlada, ko si rešen vsega tega – in tedaj ne častiš boga. V svetišče se plazijo le nesrečni, izmučeni in obupani. Ko bi mogli opustiti tako imenovano čaščenje in doumeti svojo bedo, bi bili srečni, saj bi spoznali, kaj je resnica in kaj je bog.





18. Pozoren um


			Ste kdaj prisluhnili zvonovom v svetišču? Čemu ste prisluhnili? Notam ali tišini med notami? Bi note sploh bile, če ne bi bilo tišine? In ali ne bi bile note prodornejše in drugačne narave, če bi prisluhnili ti­šini? Redko smo resnično pozorni na karkoli, in mislim, da je pomemb­no odkriti, kaj pomeni biti pozoren. Kadar vam učitelj razlaga matema­tični problem ali kadar se učite zgodovino ali vam prijatelj pripoveduje zgodbo ali kadar na rečnem bregu poslušate pljuskanje vode, ste na­vadno bolj malo pozorni. Če bi mogli odkriti, kaj pomeni biti pozoren, bi učenje pridobilo povsem drugačen pomen in postalo bi veliko lažje.

			Kam meri učitelj, kadar vas v razredu opomni, da bodite pozorni? Meni, da ne smete gledati skozi okno, da morate odtegniti pozornost drugim stvarem in se popolnoma osredotočiti na učenje. Kadar ste za­topljeni v knjigo, je vaš um tako osredotočen nanjo, da vas tisti čas ne zanima nič drugega. To je druga oblika pozornosti. Namenjanje pozor­nosti v navadnem pomenu je pravzaprav proces, ki zožuje, kajne?

			Mislim pa, da obstaja tudi druga vrsta pozornosti. Tista, o kateri navadno govorimo ali se ji predajamo, je zoževanje uma na neko točko, kar je proces izključevanja. Kadar se trudite namenjati pozornost, se nečemu upirate – želji, da bi se zazrli skozi okno, videli, kdo je vstopil, in tako naprej. Del vaše energije se upira. Obzidate um, da bi se popolno­ma osredotočil na neko stvar, čemur rečete discipliniranje uma. Trudite se odgnati vse misli, razen tiste, na katero hočete biti osredotočeni. Pre­pričan sem, da je še druga oblika pozornosti – stanje uma, ki ni izklju­čevalno in ne izpira ničesar, in ker se um ne upira, je lahko veliko bolj pozoren.

			Pozornost, o kateri bi rad govoril, se docela razlikuje od stanja, ki ga navadno opisujemo s to besedo, in vsebuje neskončne možnosti, saj ne izključuje. Kadar se osredotočite na neko temo, na govor ali pogovor, zavestno ali nezavedno dvigate zidove proti vdoru drugih misli, tako da um ni docela navzoč, samo delno je tu, naj ste še tako pozorni, saj se del uma upira vsakršnemu vdoru, motnji ali odklonu.

			Začnimo z drugega konca. Veste, kaj je motnja? Radi bi bili docela pozorni na branje, a vas zmoti zunanji hrup in pogledate skozi okno. Kadar bi se radi na nekaj osredotočili, um pa odtava, je njegovo tavanje motnja, zato se ji del uma upre, kar pomeni porabo energije. Če pa se zavedate slehernega premika v umu, iz trenutka v trenutek, vas nič ne zmoti in um ne rabi energije za upiranje. Zato je pomembno dognati, kaj je pravzaprav pozornost.

			Če prisluhnete zvonjenju in tišini med udarci, ste pozorni. Kadar kdo govori, ne namenjate pozornosti le njegovim besedam, temveč tudi tišini med njimi. Če boste to preizkušali, boste spoznali, da je um spo­soben namenjati popolno pozornost – brez motenj in brez upiranja. Ka­dar ga disciplinirate z besedami: »Ne smem pogledati skozi okno, ne smem pogledati, kdo vstopa, moram biti pozoren, čeprav bi raje počel kaj drugega,« ustvarjate ločenost, ki je zelo razdiralna, saj troši energijo uma. Le če poslušate celostno, tako da ne ločujete in se zato ne upirate, spoznate, da je um sposoben popolne pozornosti, ne da bi se trudil.

			Razumete? Sem dovolj jasen?

			Disciplinirati um, da je pozoren, zagotovo povzroča njegovo propadanje – kar ne pomeni, da mora nemirno skakati kot opica. Toda razen zatopljene pozornosti poznamo le ti dve stanji. Ali si prizadevamo krčevito disciplinirati um, da ne bi skrenil, ali pa ga pustimo, da tava od ene do druge stvari. Kar opisujem, ni kompromis med obema, nasprot­no, ničesar nima opraviti z njima. Gre za povsem drugačen pristop – stanje popolne čuječnosti, tako da je um ves čas pozoren, ne da bi ob­tičal v procesu izključevanja.

			Preizkusite, kar vam govorim, in videli boste, kako hitro se um uči. Prisluhnite pesmi ali zvoku in dopustite, da preplavi um, ki se zato zlahka uči. Če znate prisluhniti besedam o nekem zgodovinskem dejstvu, če lahko poslušate, ne da bi se kakorkoli upirali, saj ima um prostor in tišino in ne more biti moten, se ne boste zavedeli le zgodovinskega dej­stva, temveč tudi predsodka, s katerim ga učitelj razlaga, in lastnega no­tranjega odziva.

			Veste, kaj je prostor. V tej dvorani je prostor. Razdalja med vašim domom in šolo, med mostom in šolo, med tem in onim rečnim bregom – vse to je prostor. Je prostor tudi v vašem umu, ali pa je tako natrpano poln, da ni praznega kotička v njem? Če um ni prenatrpan in nenehno zaposlen, lahko prisluhne pasjemu lajanju ali vlaku, ki vozi čez oddaljen most, obenem pa se polno zaveda besed človeka v svoji bližini. Tak um je živ.

			Vprašanje: Po včerajšnjem srečanju smo videli, da ste opazovali dva revna kmečka otroka, ki sta se igrala ob cesti. Radi bi vedeli, kaj ste čutili, medtem ko ste ju gledali.

			Krišnamurti: Včeraj popoldne sem na cesti srečal nekaj učencev, kmalu potem, ko smo se razšli, pa sem zagledal vrtnarjeva otroka, ki sta se igrala. Rad bi vedel, kaj sem čutil, ko sem ju gledal.

			Kaj čutiš ob opazovanju revnih otrok? To je bolj pomembno od tistega, kar sem morebiti čutil jaz. Ali pa vedno tako hitiš domov ali v šolo, da jih sploh ne opaziš?

			Kadar opazuješ uboge ženske, ki nosijo težko breme na tržnico, ali kmečke otroke, ki se igrajo v blatu, saj nimajo ničesar, s čimer bi se igrali, in niso deležni izobrazbe, kakršne si ti, ki nimajo primernega zavetja, snage, oblačil in hrane – kako se odzoveš ob pogledu na vse to? Pomembno je, da sam prepoznaš svoj odziv. Zaupal ti bom svojega.

			Tisti otroci nimajo primernega ležišča za spanje, oče in mati sta ves dan zaposlena in nimata počitnic, otroci ne spoznajo, kaj pomeni biti ljubljen, starši nikoli ne sedejo k njim, ne pripovedujejo jim pravljic o lepoti zemlje in nebes. Kakšna je družba, ki ustvarja okoliščine, v ka­terih živijo neizmerno bogati ljudje, ki imajo vse, kar si zaželijo, in otroci, ki nimajo ničesar? Kakšna družba je to in kako je nastala? Lahko razdrete njen vzorec, a v procesu razdiranja se rodi nov, ki je pravzaprav ista stvar v drugačni obliki – bogataši s podeželskimi dvorci, privilegiji, uniformami in tako naprej. To se je zgodilo po vsaki revoluciji, franco­ski, ruski in kitajski. Ali bi se dalo ustvariti družbo, v kateri ne bi bilo pokvarjenosti in bede? Da, a le če bi spoznali, kaj pomeni ljubezen, nato pa se kot posamezniki odvrnili od kolektiva in se osvobodili stremuštva. To je bil moj odziv.

			Toda ali ste res slišali, kaj sem povedal?

			Vprašanje: Kako lahko um prisluhne več stvarem obenem?

			Krišnamurti: Nisem govoril o tem. Nekateri ljudje se zmorejo osre­dotočiti na veliko stvari obenem – pri čemer gre le za urjenje uma. Ne govorim o tem. Govorim o umu, ki se sploh ne upira in zmore poslušati, ker premore prostor in tišino, iz katere vznikajo misli.

			Vprašanje: Zakaj radi lenarimo?

			Krišnamurti: Kaj je narobe z lenobo? Kaj je narobe s tem, da pose­daš in prisluškuješ oddaljenim zvokom, ki se počasi bližajo? Ali zjutraj poležavaš v postelji in opazuješ ptice na bližnjem drevesu ali list, ki pleše v sapici, medtem ko vsi drugi listi mirujejo? Kaj je narobe s tem? Leno­bo obsojamo, ker menimo, da ni prav biti len. Odkrijmo raje, kaj mi­s­limo z lenobo. Če se počutiš dobro, pa vendar še kakšno uro ostaneš v postelji, te radi razglasijo za lenega. Tudi če se nočeš igrati ali se učiti, ker ti primanjkuje energije ali iz kakšnega drugega zdravstvenega razloga, te razglasijo za lenega. Toda kaj je v resnici lenoba?

			Um, ki se ne zaveda svojih odzivov in pretanjenih premikov, je len in neveden. Če ne napraviš izpita, ker nisi prebral dovolj knjig in imaš premalo podatkov, nisi neveden. Prava nevednost pomeni, da se sploh ne poznaš, da ne zaznavaš delovanja svojega uma, svojih vzgibov in od­zivov. Lenoben je tudi um, ki spi. In um večine ljudi spi. Omamljajo se z znanjem, svetimi spisi, besedami Šankare ali koga drugega. Sledijo filozofiji, udejanjajo disciplino, tako da se njihov um – ki naj bi bil bogat, poln in preplavljajoč kot reka – zoži, otopi in izčrpa. Tak um je len. In tudi stremuški um, ki zasleduje rezultate, ni dejaven v pravem smi­slu besede. Čeprav je dejaven navzven, rine in gara, da bi dobil, kar hoče, je pod površjem obupan in frustriran.

			Zato moraš zelo paziti, ko ugotavljaš, ali je kdo len. Nikar ne sprej­mi, če ti ljudje govorijo, da si len. Sam odkrij, kaj je lenoba. Človek, ki takoj sprejme, zavrne ali posnema ter si utira kolesnice, ker je prestrašen – tak človek je len, zato njegov um razpada. Čuječ človek ni len, čeprav pogosto negibno poseda in opazuje ptice, ljudi, zvezde in reko.

			Vprašanje: Pravite, da bi se morali upreti družbi, obenem pa govorite, da ne bi smeli biti ambiciozni. Mar želja, da bi izboljšali družbo, ni ambicija?

			Krišnamurti: Zelo natančno sem razložil, kaj menim z uporom, a bom v nadaljevanju uporabil dvoje različnih besed, da bo stvar bolj jasna. Upreti se znotraj družbe, da bi jo izboljšali in vpeljali nekatere re­forme, spominja na upor jetnikov, da bi si izboljšali življenje znotraj jetniških zidov, in tak upor sploh ni upor, temveč nekakšna vstaja. Pre­poznate razliko? Upor znotraj družbe spominja na vstajo jetnikov, ki zahtevajo boljšo hrano in boljše ravnanje znotraj zapora. Upor, porojen iz razumevanja, pa je individualen odcep od družbe, čemur pravim ustvarjalna revolucija.

			Gre za dejanje ambicije, če se kot posameznik odcepiš od družbe? Če je, potem se sploh nisi odcepil, ampak si še zmeraj v ječi, saj družba temelji na ambicijah, pridobitništvu in pohlepu. Če pa vse to razumeš in sprožiš revolucijo v svojem srcu in umu, nisi več ambiciozen, ne mo­tivirajo te zavist, pohlep in pridobitništvo, zato si povsem zunaj družbe, ki temelji na teh stvareh. Tedaj si ustvarjalen posameznik in v tvojem dejanju je seme drugačne kulture.

			Dejanje ustvarjalne revolucije in dejanje upora ali vstaje znotraj družbe se zelo razlikujeta. Dokler se ukvarjaš zgolj z reformo, s krašenjem jetniških kletk in zidov, nisi ustvarjalen. Reformacija vedno potre­buje nadaljnjo reformacijo in prinaša dodatno bedo in uničenje. Tisti um, ki razume celotno zgradbo pridobitništva, pohlepa in ambicioznosti ter se odcepi od nje –, pa je v nenehni revoluciji. Širen je in ustvarjalen, zato njegova dejanja ustvarjajo valove, ki bodo oblikovali povsem drugačno civilizacijo.

			Vprašanje: Zakaj se sovražim, kadar se ne učim?

			Krišnamurti: Poslušaj vprašanje. Zakaj se sovražim, kadar se ne učim, čeprav bi se moral? Zakaj se sovražim, kadar nisem prijazen, ka­kršen bi moral biti? Drugače rečeno, zakaj ne udejanjam svojih idealov?

			Ne bi bilo veliko bolj preprosto, da bi živel brez idealov? Bi sploh imel razlog, da se sovražiš, če jih ne bi imel? Zakaj govoriš: »Moram biti prijazen, moram biti velikodušen, moram biti pozoren, moram se učiti?« Če zmoreš spoznati zakaj in se osvoboditi idealov, boš nemara deloval povsem drugače – o čemer bom govoril v nadaljevanju.

			Zakaj imaš ideale? Predvsem zato, ker ti ljudje ves čas govorijo, da brez njih nič ne veljaš. Družba, pa naj bo komunistična ali kapitalistič­na, trdi: »To je ideal,« in sprejmeš ga ter skušaš dosegati, mar ne? Ali ne bi bilo bolje najprej odkriti, ali je ideale sploh nujno imeti? Imaš ideal Rame in Site in še veliko drugih, ki ti jih je predala družba ali pa si si jih zamislil sam. Pa veš, zakaj jih imaš? Ker se bojiš biti, kar si. Bodimo pre­prosti, nikar ne zapletajmo. Bojiš se biti, kar si –, kar pomeni, da sploh ne zaupaš vase. Zato se trudiš biti, kar ti govorijo družba, starši in re­ligija, da bi moral biti.

			In zakaj se bojiš biti, kar si? Zakaj ne začneš s tem, kar si, in ne z nečim, kar bi moral biti? Nobenega smisla nima, da se trudiš spremeniti v nekaj, kar misliš, da bi moral biti, ne da bi razumel, kaj si. Raje opusti vse ideale. Vem, da starejšim to ne bo všeč, a ni pomembno. Opu­sti vse ideale, utopi jih v reki, odvrzi jih v koš za smeti in začni s tem, kar si – ki je kaj?

			Len si, nočeš se učiti, hočeš se igrati, rad bi se imel lepo kot vsi mladi ljudje. Začni s tem. Uporabi um in razišči, kaj misliš z besedami, da bi se rad imel lepo – odkrij, kaj to zajema, ne meni se za besede star­šev ali ideale. Razmisli, zakaj se nočeš učiti. Odkrij, kaj si želiš delati v življenju. Kaj si želiš ti, in ne, kar ti govori družba ali ideali. Če se predaš raziskovanju, si revolucionaren. Premoreš dovolj zaupanja vase, da boš ustvarjal in boš, kar si. Vse drugo je razsipavanje energije.

			Res je nekaj posebnega, da se tako bojiš biti, kar si, kajti lepota je v tem, da si, kar si. Če uvidiš, da si len ali neumen, in če razumeš lenobo ter se soočiš z neumnostjo, ne da bi ju skušal spremeniti v kaj drugega, boš v tem odkril sprostitev, lepoto in inteligentnost.

			Vprašanje: Lahko se upremo sedanji družbi in ustvarimo novo, toda ali ni ustvarjanje nove družbe druga oblika ambicije?

			Krišnamurti: Bojim se, da nisi poslušal, kar sem govoril. Kadar se um upre znotraj vzorca družbe, njegov upor spominja na vstajo v zapo­ru in je zgolj druga oblika ambicije. Toda kadar um razume celoten raz­diralni proces sedanje družbe in izstopi iz njega, njegovo dejanje ni izraz ambicije. Njegova edina skrb je odkriti, kaj je res, in nov svet se poraja iz težnje po resnici, ne iz upora družbi.





19. Znanje in izročilo


			Zanima me, koliko vas je sinoči opazilo mavrico? Lebdela je tik nad vodo. Čudovita je bila in zbujala je občutek radosti, zavedanje o pro­stranosti in lepoti zemlje. Da bi posredovali tako radost, je treba obvladati besednjak, ritem in lepoto jezika. Toda, kaj je pomembnejše od občutka samega, od ekstaze, ki te preplavi obenem z globoko hvalež­nostjo za nekaj lepega? Takega občutka ni moč prebuditi zgolj z nabira­njem znanja ali kopičenjem spomina.

			Znanje je potrebno za komunikacijo, spomin pa za kultiviranje zna­nja. Brez znanja ne morete krmariti letala, postaviti lepe hiše, graditi avtocest, skrbeti za drevesa in živali ter delati še veliko drugih stvari, ki jih mora opravljati civiliziran človek. Pridobivati elektriko, znanstveno raziskovati, pomagati ljudem z zdravili in tako naprej – za vse to so po­trebni znanje, podatki in spomin, nujen pa je tudi najboljši možen pouk. Zato je tako pomembno, da imate prvorazredne učitelje, ki vam dajejo prave podatke in vam pomagajo, da širite znanje.

			Čeprav je znanje na neki ravni nujno, pa je na drugi ovira. Premo­remo veliko znanja o fizičnem obstoju, ki se vseskozi nadgrajuje. Bistve­no ga je imeti in uporabljati v korist ljudi. Res pa nas neka druga vrsta znanja na psihološki ravni ovira pri odkrivanju, kaj je res. Navsezadnje je znanje oblika tradicije, mar ne? In tradicija je gojenje spomina. Kar zadeva mehanične stvari, je ključna, uporabljena za vodenje navznoter pa ovira odkrivanje večjih stvari.

			Pri mehanskih stvareh in v vsakodnevnem življenju se opiramo na znanje in na spomin. Brez znanja ne bi mogli voziti avtomobila in početi veliko stvari. Kadar pa preide v tradicijo, nekakšno prepričanje, ki usmerja um, psiho in notranjo bit, nas ovira in deli. Ste opazili, da so ljudje po vsem svetu razdeljeni v skupine in se imajo za hinduiste, mu­slimane, budiste, kristjane in tako naprej? Kaj jih ločuje? Nikakor ne znanstvene raziskave, tudi ne poznavanje agrikulture, gradnja mostov ali letenje. Ločujejo jih tradicija in prepričanja, ki pogojujejo um.

			Znanje nas ovira, kadar preide v tradicijo, ki ukalupi ali pogojuje um. Ločuje ljudi in poraja sovraštvo med njimi, poleg tega pa preprečuje globlja odkritja o tem, kaj je resnica, kaj je življenje, kaj je bog. Da bi um odkril, kaj je bog, mora biti osvobojen vsakršne tradicije in na­ko­pičenega znanja, ki ga uporablja kot psihološko obrambo.

			Naloga izobraževanja je predati učencu obilo znanja z različnih polj človeškega prizadevanja, obenem pa ga osvoboditi tradicije, tako da lahko raziskuje in odkriva. Nenehno se mora osvobajati nakopičene tradicije, sicer ne more odkriti presežnega in večnega, saj mora ves čas osvajati znanje in podatke, da lahko obvlada stvari, ki jih potrebuje in jih mora proizvajati.

			Znanje, ki je gojenje spomina, je na neki ravni potrebno in koristno, na drugi pa škoduje. Prepoznanje te razlike – kdaj je razdiralno in ga je treba odmisliti, in kdaj je bistveno in mu mora biti dopuščeno, da deluje v najširšem obsegu – je začetek inteligentnosti.

			Kaj se dogaja v izobraževanju? Predajajo vam različne vrste znanja, ne? Po univerzitetni diplomi postanete strojnik, zdravnik, odvetnik ali kaj drugega, lahko se učite gospodinjstva in se naučite vzdrževati hišo, kuhati in tako naprej, nihče pa vam ne pomaga, da bi se osvobodili tra­dicije, da bi bil vaš um svež, neučakan in zato sposoben nenehnega od­krivanja novega. Filozofije, teorije in prepričanja, ki jih pridobite iz knjig in preidejo v tradicijo, pravzaprav ovirajo um, saj jih uporablja za svojo psihološko varnost in je zato odvisen od njih. Nujno je torej, da osvobo­dite um vsakršne tradicije, obenem pa razvijate znanje in tehniko – to je naloga izobraževanja.

			Težko je um osvoboditi znanega, da bi lahko ves čas odkrival novo. Neki ugleden matematik je pripovedoval, kako je dneve in dneve zaman reševal neki problem. Ko se je nekega jutra sprehajal, pa je nenadoma ugledal rešitev. Kaj se je zgodilo? Njegov um je miroval in si je svobodno ogledal problem, ki je sam razodel odgovor. Podatki o problemu so nujni, toda um se jih mora osvoboditi, da bi ga rešil.

			Povečini se učimo dejstva, zbiramo podatke in kopičimo znanje, toda um se nikoli ne nauči, kako naj utihne in obmiruje, kako naj se osvobodi nemira življenja, prsti, v kateri se ukoreninijo težave. Včlanja­mo se v društva, živimo po filozofijah, predajamo se prepričanjem, a vse to je povsem brez pomena, saj ne rešuje človeških težav, temveč prinaša dodatno bedo in žalost. Ne potrebujemo filozofije ali prepričanja, tem­več um, ki svobodno raziskuje, odkriva in ustvarja. Gulite se za izpite, kopičite podatke in si jih zapisujete, da bi diplomirali, saj upate, da boste dobili službo in se poročili – ali naj bi bilo to vse? Pridobili ste znanje in tehnike, toda vaš um ni svoboden, zato vas sistem zasužnji – kar po­meni, da ne morete biti ustvarjalno človeško bitje. Lahko imate otroke, naslikate nekaj slik ali napišete kakšno pesem, a to zagotovo ni ustvarjalnost, kakršna vznikne iz svobodnega uma, izrazite pa jo s tehniko. Tehnika brez ustvarjalnega uma je brez pomena. Če um svobodno od­kriva, kaj je res, odkrivate dragoceno in nepokvarljivo bogastvo, prepo­jeno z radostjo. In vsi odnosi – z ljudmi, zamislimi in stvarmi – prido­bijo povsem drugačen pomen.

			Vprašanje: Se poreden otrok spremeni s kaznijo ali ljubeznijo?

			Krišnamurti: Kaj menite? Dobro prisluhnite vprašanju, občutite ga. Se poreden otrok spremeni s kaznijo ali ljubeznijo? Gre za spremembo, če se spremeni zaradi kazni, ki je oblika prisile? Starejši ste, kot učitelji ali starši imate avtoriteto, in če mu grozite, ga prestrašite, tako da vas bo revež ubogal – toda ali je to sprememba? Lahko kakršnakoli prisila porodi spremembo? Kakršnakoli zakonodaja ali zastraševanje?

			In kaj mislite z ljubeznijo, ko sprašujete, ali ljubezen lahko spremeni poredneža? Če ljubezen pomeni, da ga razumete – ne da ga spreminjate, temveč da razumete vzroke njegove porednosti –, potem ta ljube­zen pripomore, da preneha biti poreden.

			Če ga želite spremeniti, da ne bi bil poreden, je vaša želja, da bi ga spremenili, oblika prisile. Če pa doumete, zakaj je poreden, če odkrijete in izkoreninite vzroke, ki porajajo porednost – mogoče gre za slabo pre­hrano, pomanjkanje spanja, željo po naklonjenosti, dejstvo, da mu drugi fantje nagajajo –, ne bo več poreden. Če si ga želite le spremeniti in ukalupiti, ga ne razumete.

			Kaj pravzaprav mislimo s spremembo? Gre za resnično spremembo, če preneha biti poreden zaradi vaše ljubezni do njega? Morda gre za ljubezen, a je še vedno nekakšen pritisk. In ko pravite, da se mora spre­meniti, kaj mislite s tem? Spremeniti iz nečesa v kaj? Iz tistega, kar je, v nekaj, kar naj bi bil? Ali se ne zgolj prilagodi nečemu, kar naj bi bil, torej se sploh ne spremeni?

			Naj povem drugače, sem se spremenil, če opustim pohlep, ker mi vi in družba in svete knjige govorijo, da ga moram opustiti, ali sem ga le preimenoval? Toda če zmorem raziskati in razumeti težavo, ki jo pred­stavlja pohlep, se ga bom rešil – kar je nekaj povsem drugega.

			Vprašanje: Kako postaneš inteligenten?

			Krišnamurti: Brž ko se trudiš postati inteligenten, prenehaš biti. To je zelo pomembno, zato globlje razmisli. Kaj se zgodi, če sem neumen in mi vsi govorijo, da moram postati inteligenten? Trudim se postati in­teligenten, več se učim, prizadevam si za višje ocene in ljudje pripominjajo: »Res se trudi.« Trepljajo me po hrbtu, vendar sem še naprej neu­men, saj sem dosegel le rob inteligentnosti. Težava torej ni v tem, kako postati inteligenten, temveč kako se rešiti neumnosti. Če se trudim po­stati inteligenten, čeprav sem neumen, še naprej delujem neumno.

			Osnovna težava je v spremembi. Vprašanje: »Kaj je inteligentnost in kako postaneš inteligenten?« zajema zamisel o tem, kaj je inteligent­nost, in trudiš se ji približati. Mar ni neumno imeti obrazec, teorijo ali zamisel o tem, kaj je inteligentnost, nato pa se prilagoditi vzorcu? Toda če sem otopel in začnem spoznavati, kaj je otopelost, ne da bi si jo želel spremeniti v kaj drugega, ne da bi govoril: »Top sem, neumen, kako grozno,« odkrijem, da z razreševanjem težave lahko vznikne inteligent­nost, rešena neumnosti.

			Vprašanje: Musliman sem. Starši mi grozijo, da me bodo zapodili od doma, če ne bom vsak dan sledil tradiciji svoje religije. Kaj naj naredim?

			Krišnamurti: Nemusliman bi ti verjetno svetoval, da zapusti dom. Toda ne glede na nalepko, ki jo nosi – naj je hinduist, parsi, komunist, kristjan ali kaj drugega –, to velja tudi zanj, torej se nikakor ne more počutiti vzvišenega. Če bi rekel staršem, da je njihova tradicija pravzaprav starodavno vraževerje, bi mogoče tudi njega zapodili od doma.

			Kaj boš storil, če si bil vzgojen v neki tradiciji in ti oče zagrozi, da te bo zapodil od doma, če se ne boš držal nekaterih praks, ki jih imaš za starodavno vraževerje? Odvisno je od tega, kako zelo želiš za­vreči vraževerje, ne? Boš rekel: »Veliko sem razmišljal o tem in menim, da se je nesmiselno imeti za muslimana, hinduista, budista, kristjana ali kaj podobnega. Če moram zato oditi od doma, bom odšel. Pripravljen sem se spopasti s čimerkoli, tudi z revščino in smrtjo, kajti čutim, da je to res, zato bom vztrajal pri tem.« Boš rekel to? Če ne boš, te bosta tradi­cija in skupnost pogoltnili. Kaj boš torej storil? Kakšen smisel ima izo­braževanje, če ti ne daje tovrstne samozavesti? Je namenjeno le temu, da te pripravi na službo in prileganje družbi, ki je očitno razdiralna? Ne reci: »Le redkim se uspe odcepiti in res nisem dovolj močan.« Vsak se lahko odcepi, če se trdno odloči. Da bi razumel pritisk tradicije in se mu zoperstavil, moraš zaupati vase – močno zaupati, kar zmoreš, ko znaš sam razmišljati o stvareh. Žal te izobraževanje ne nauči, kako naj razmišljaš, temveč te usmerja, kaj naj razmišljaš. Govori ti, da si musli­man, hinduist, kristjan, to ali ono. Naloga pravega izobraževa­nja je, da ti pomaga samostojno razmišljati, tako da v procesu pridobiš zaupanje vase. Šele tedaj si ustvarjalno človeško bitje, ne le suženjski stroj.

			Vprašanje: Rekli ste, da v namenjanju pozornosti ne bi smelo biti upi­ranja. Kako je to mogoče?

			Krišnamurti: Rekel sem, da je vsakršna oblika odpora nepozornost in motnja. Razmisli. Ne sprejemaj ničesar, ne glede na to, kdo ti govori, temveč sam razišči stvar. Če samo sprejmeš, otopiš, če pa raziskuješ in sam razmisliš o stvari, si živ in ustvarjalen.

			Lahko namenjaš pozornost besedam, ki jih poslušaš, obenem pa mirno zaznaš, da je nekdo vstopil, ne da bi se obrnil, da bi videl, kdo je? Če se upiraš vzgibu, da bi se zasukal, se pozornost razblini, obenem pa trošiš umsko energijo. Je torej mogoče doseči stanje popolne pozorno­sti, v katerem ni motenj in zato tudi upora ne? Hočem reči, si lahko po­polnoma pozoren na nekaj, a zunaj zavesti kljub temu dovzeten za vse, kar se dogaja v tebi in okoli tebe? Um je izjemen instrument in nenehno vsrkava – vidi različne barve in oblike, sprejema neštete vtise, lovi pomene besed in pogledov in tako naprej.

			Kar govorim, velja tudi za meditacijo. Zdaj se ne bomo spuščali v to, toda tisti, ki ne zna meditirati, ni zrel človek. Meditacija je med naj­pomembnejšimi stvarmi v življenju – veliko pomembnejša je kot oprav­ljanje izpitov. Da bi razumeli, kaj je prava meditacija, se morate zavedati delovanja svoje zavesti, s čimer dosežete popolno pozornost, ki je možna le v odsotnosti kakršnegakoli upiranja. Naučili so nas, naj na­menjamo pozornost in se upiramo motnjam, toda taka pozornost ostaja delna in ne more biti nikoli popolna. Učenje postane dolgočasno in utrudljivo. Zato je zelo pomembno, da namenjaš pozornost v globljem pomenu besede, kar pomeni, da si pozoren na delovanje svojega uma. Če se ne poznaš, ne moreš biti popolnoma pozoren. Zato bi morali učence poučevati o različnih stvareh, obenem pa jim pomagati, da bi se za­vedali procesa lastnega razmišljanja.

			Vprašanje: Zakaj radi sprašujemo?

			Krišnamurti: Zelo preprosto – ker smo radovedni. Ne bi radi znali igrati nogomet, spuščati zmaja? Brž ko prenehate spraševati, ste mrtvi – kar se je zgodilo večini starejših ljudi. Prenehali so poizvedovati, ker je njihov um obremenjen s podatki in besedami drugih. Sprejeli so jih in se ustalili v tradiciji. Dokler sprašujete, prodirate, brž ko začnete spreje­mati, pa ste psihološko mrtvi. Zato nikoli v življenju ne sprejmite nobene stvari, temveč poizvedujte in raziskujte. Spoznali boste, da je vaš um resnično izjemen, brezkončen in nesmrten.





20. Religioznost je tankočutno zaznavanje resničnosti


			Kako lep je pogled na zeleno polje z gorčično rumenimi cvetovi in potokom, ki teče čezenj! Ko sem se mu sinoči prepustil in zaznal izjemno lepoto in mir podeželja, sem se spet vprašal, kaj je lepota. Takoj se odzovemo na lepo in tudi na grdo, občutek pa nato izrazimo z beseda­mi, kot so: »To je lepo,« ali »To je grdo.« Toda pomembno je biti povezan z vsem in dovzeten tako za lepo kot za grdo.

			Kaj je lepota? Gre za eno ključnih vprašanj in nikakor ni površno, zato nikar ne zamahnite z roko nad njim. Razumeti, kaj je lepota, po­znati občutek dobrote, ki se porodi, ko se um in srce neovirano poveže­ta z nečim, kar je lepo, je nadvse pomembno, in dokler ne zaznamo svo­jega odziva na lepoto, je življenje razmeroma plitvo. Človek je lahko ob­dan z izjemno lepoto, gorami in polji in rekami, toda če jih ne zaznava v polnini, bi bil prav lahko tudi mrtev.

			Vprašajte se, kaj je lepota. Čistoča, čedno oblačilo, nasmeh, mila kretnja, ritem korakov, cvet v laseh, lepe manire, jasen govor, premišlje­nost, obzirnost, ki vključuje točnost – vse to je del lepote, a je le na površju. Ali je to vse ali lepota sega veliko globlje?

			Poznamo lepoto oblike, lepoto dizajna, lepoto življenja. Ste kdaj opa­zovali lepo obliko drevesa – košato krošnjo listov ali izjemno krhkost golega drevesa, zarisano ob nebu? Take stvari so lepe na pogled, vendar so le površinski izrazi nečesa veliko globljega. Kaj je torej tisto, čemur pravimo lepota?

			Morda ste lepega obraza, izklesanih potez, se okusno oblačite in lepo obnašate, morda lepo slikate ali pišete o lepoti pokrajine, toda brez notranjega občutka dobrote vsi zunanji atributi vodijo v površno življe­nje, ki nima globljega smisla.

			Odkriti moramo, kaj je v resnici lepota, ne? Pozor, ne trdim, da bi se morali ogibati zunanjim izrazom lepote – prav je, da se lepo vedemo, da smo snažni in se okusno oblačimo, da smo točni in se jasno izražamo ter vse preostalo. Te stvari so nujne in ustvarjajo prijetno ozračje, same po sebi pa nimajo posebnega pomena.

			Šele notranja lepota daje milino in blagost zunanji obliki in gibanju. Kaj je ta notranja lepota, brez katere ostaja življenje plitvo? Ste kdaj razmislili o tem? Verjetno ne. Preveč ste zaposleni z učenjem, igranjem, pogovarjanjem, smejanjem in nagajanjem drug drugemu. Toda ena od nalog pravega izobraževanje je, da vam pomaga odkrivati notranjo le­poto, brez katere ima zunanja oblika bolj malo pomena. Bistveni del življenja je, da lepoto globoko občutite in ste hvaležni zanjo.

			Ali plitek um lahko ceni lepoto? Mogoče govori o njej, ne more pa doživeti neizmerne radosti, ki privre iz srca ob pogledu na nekaj resnično lepega. Kadar se um ukvarja zgolj s seboj in svojimi dejavnostmi, ne more biti lep. Karkoli počne, ostaja grdo in omejeno, zato ne more ve­deti, kaj je lepota. Le um, ki se ne ukvarja s seboj in ne stremi k ničemur, ki ni ujetnik lastnih želja in ga ne žene želja po uspehu – le tak um ni plitek in se razcveta v dobroti. Razumete? Notranja dobrota olepša tudi tako imenovan grd obraz, saj je notranja dobrota globoko religiozen ob­čutek. Veste, kaj pomeni biti religiozen? Nič nima opraviti s tempelj­skimi zvonovi, čeprav prijetno zvenijo v daljavi, niti ne s pudžo ali obre­di duhovnikov in preostalimi obrednimi nesmisli. Biti religiozen pomeni biti občutljiv za lepoto. Celotna bit – telo, um in srce – je dovzetna za lepoto in grdoto, za osla, privezanega h kolu, za revščino in uma­za­nijo tega mesta, za smeh in solze in vse, kar nas obdaja. Iz te občutljivosti za celoto obstoja privreta dobrota in ljubezen, in brez nje ni lepo­te, čeprav ste nadarjeni, lepo oblečeni, se vozite v dragih avtomobilih in ste brezmadežno čisti.

			Ljubezen je nekaj izjemnega. Ne morete ljubiti, če mislite nase – kar ne pomeni, da morate misliti na nekoga drugega. Ljubezen preprosto je, nima objekta. Um, ki ljubi, je v resnici religiozen um, saj teži po res­ničnosti, resnici in bogu, in samo tak um lahko ve, kaj je lepota. Um, ki ne obtiči v nobeni filozofiji in ni zaprt v nikakršen sistem prepričanj, ki ga ne žene ambicioznost in je zato dovzeten, čuječ in pozoren – tak um je lep.

			Zelo pomembno je, da se že v rani mladosti naučite biti urejeni in čisti, se primerno vesti za mizo, pokončno in mirno sedeti, biti obzirni in točni – toda naj so vse te stvari še tako nujne, so površinske, in če ne razumete globljih stvari, ne boste nikoli doumeli pomena lepote. Um, ki ne pripada nobenemu narodu, skupini ali družbi, ne priznava avtoritete, ne pozna ambicioznosti in se ne boji – tak um se ves čas razcveta v ljubezni in dobroti. Ker teži po resničnosti, ve, kaj je lepota – občutljiv je tako za grdo kot za lepo, ustvarjalen je in njegovo razumevanje je brez­grajno.

			Vprašanje: Bom v odraslosti lahko uresničil ambicije, ki jih imam že v otroštvu?

			Krišnamurti: Otroške ambicije so navadno kratkotrajne. Deček bi rad postal strojevodja ali si ob pogledu na reaktivca na nebu zaželi posta­ti pilot ali sliši kakšnega političnega govorca in mu želi biti podoben ali pa si ob pogledu na sanjasina zaželi postati sanjasin. Deklica si morda želi imeti veliko otrok ali se poročiti z bogatašem in živeti v veliki hiši ali pa hrepeni po tem, da bi slikala ali pisala pesmi.

			Se bodo otroške sanje uresničile? In ali je sanje vredno uresničiti? Prizadevanje, da bi uresničili kakršnekoli želje, vedno prinaša žalost. Morebiti še niste opazili tega, a zagotovo boste, ko boste odrasli. Žalost je senca želje. Če si želim biti bogat in slaven, si prizadevam doseči cilj, odrivam druge in porajam sovraštvo. Čeprav morda dosežem, kar hočem, se vedno nekaj zgodi – prej ali pozneje. Zbolim ali že ob izpolnje­nju želje zahrepenim po več, toda za vogalom vselej preži smrt. Ambi­cija, želja in izpolnitev neogibno vodijo v žalost in frustriranost. Bodi pozoren na ta proces. Opazuj starejše ljudi okoli sebe, slavne ljudi, bo­gataše, tiste, ki imajo moč in oblast. Oglej si njihove obraze – žalostni so ali debeli in pompozni. Njihove poteze so grde. Ne razcvetajo se v dobroti, saj nosijo žalost v srcu.

			Mar ni mogoče živeti brez ambicij in biti tak, kakršen si? Če boš doumel, kaj si, ne da bi se trudil spremeniti, se bo tisto, kar si, preobra­zilo. Prepričan sem, da je mogoče živeti brezimno, ne da bi bil slaven, ambiciozen ali krut, temveč popolnoma neznan. Če si ne pripisuješ pomembnosti, lahko živiš zelo srečno, in tudi to je del pravega izobraževanja.

			Ves svet obožuje uspeh. Poslušaš zgodbe o revnem fantu, ki je štu­diral cele noči in postal sodnik, ali kako je nekdo začel kot prodajalec časopisov in postal multimilijonar. Krmijo te s poveličevanjem uspeha. Žal je tudi dosežek velikega uspeha pospremljen z žalostjo – vsi smo ujetniki želje, da bi uspeli, in uspeh nam je veliko bolj pomemben kot razumevanje in razblinjanje žalosti.

			Vprašanje: Ali ni v našem družbenem sistemu skoraj nemogoče udeja­njiti, kar govorite?

			Krišnamurti: Mislite, da je težko uresničiti nekaj, kar vam zbuja močne občutke? Če neznansko radi igrate kriket, ga igrate z vsem srcem, ne? Se vam zdi težko? Kar ljubite, delate strastno in goreče. Sploh vam ni mar za besede staršev ali družbe. Če pa niste globoko prepričani, če se ne počutite srečne in svobodne, ko počnete nekaj, kar mislite, da je prav, je vaše zanimanje neresnično in potvorjeno, zato govorite, da je nedosegljivo in neustvarljivo.

			Tudi pri tistem, kar radi delate, naletite na težave, a vam ni mar, so pač del življenja. Nikar se ne bojujte proti družbi, ne spopadajte se z mrtvo tradicijo, če nimate te ljubezni v sebi, kajti boj bo nesmiseln in ustvarili boste le dodatne težave. Če pa globoko občutite, kaj je prav, bo vaše delovanje porojeno iz ljubezni in bo izjemnega pomena, lepo bo in polno življenjske moči.

			Velike stvari se rojevajo le v mirnem umu, ki ga ne razvijete s tru­dom, obvladovanjem in disciplino.

			Vprašanje: Kaj mislite s popolno spremembo in kako jo je mogoče ure­s­ničiti v sebi?

			Krišnamurti: Misliš, da je popolna sprememba mogoča, če se trudiš zanjo? Pa veš, kaj je sprememba? Recimo, da si ambiciozen, in po­vedal sem vam že, kaj vse zajema ambicija – upanje, zadovoljstvo, fru­striranost, žalost, neobzirnost, pohlep, zavist in popolno pomanjkanje ljubezni. Kaj boš storil glede tega? Prizadevanje, da bi spremenil ali pre­oblikoval ambicijo, je druga vrsta ambicije, ni tako? Zajema željo, da bi bil nekaj drugega. Že res, da eno željo zavržeš, a v procesu razvijaš drugo, ki prinaša žalost.

			Če spoznaš, da ambicija prinaša žalost in da jo prinaša tudi želja, da bi se je rešil, če jasno vidiš resnico in ne deluješ, temveč dopustiš, da deluje resnica, bo sprožila temeljito spremembo v tvojem umu, popolno revolucijo. Vendar vse to zahteva veliko pozornosti, prodornosti in uvida.

			Kaj se zgodi, kadar ti govorijo, da moraš biti dober, da bi moral lju­biti? Rečeš si: »Moram se potruditi, da bom dober, moram izkazovati ljubezen staršem, služabnikom, oslom, vsemu.« To pomeni, da se trudiš kazati ljubezen. Tvoja »ljubezen« postane nekaj cenenega in ničevega, kot se kaže pri vseh nacionalistih, ki ves čas govorijo o bratstvu, kar je neumno. Govorijo iz pohlepa. Le če prepoznaš resnico nacionalizma in pohlepa, nato pa dopustiš, da vpliva nate, boš bratski, ne da bi se kakor­koli trudil. Um, ki prakticira ljubezen, ne more ljubiti. Ljubezen deluje le, če ljubiš, ne da bi posegal v vanjo.

			Vprašanje: Kaj je osebnostna rast?

			Krišnamurti: Če bi rad postal predsednik ali slaven profesor, če po­snemaš kakšnega pomembnega človeka ali junaka, če se trudiš slediti guruju ali svetniku, je ta proces postajanja, posnemanja in sledenja ne­kakšna oblika osebnostne rasti. Ambiciozen človek, ki želi biti velik in se hoče izpolniti, bi mogoče rekel: »To počnem v imenu miru in za svo­jo domovino,« vendar je njegovo dejanje pravzaprav osebnostna rast.

			Vprašanje: Zakaj so bogataši naduti?

			Krišnamurti: Deček me sprašuje, zakaj so bogataši naduti. Se ti res zdi, da so bogataši naduti? Ali niso tudi reveži naduti? Vsi nosimo v sebi neko vrsto ošabnosti, ki jo različno izražamo. Bogataše, reveže, učenja­ke, sposobne ljudi, svetnike, voditelje – vse navdaja občutek, da so prispeli in jim je uspelo, da nekaj pomenijo in so sposobni. Toda človek, ki je nihče in noče biti nekdo, ki je le on sam in se pozna – tak človek ni ne ošaben ne nadut.

			Vprašanje: Zakaj vedno obtičimo v »jazu« in »mojem« in zakaj na srečanjih z vami vedno sprašujemo o težavah, ki izhajajo iz tega?

			Krišnamurti: Bi res radi vedeli ali vas je kdo nagovoril, da me to vprašate? Vsi imamo težave z »jazom« in »mojim«. Pravzaprav je to edi­na težava in nenehno razpravljamo o njej, včasih v okviru samoizpolnitve in včasih, ker smo frustrirani in žalostni. Želja, da bi naša sreča trajala, strah pred smrtjo ali izgubo imetja, užitek, ki ga čutimo, če nam kdo laska, zamera, če nas kdo užali, prepiranje zaradi vašega in mojega boga, vašega in mojega mnenja – um se nenehno ukvarja samo s tem. Lahko se pretvarja, da si prizadeva za mir in za občutke bratstva, do­brote in ljubezni, a za tem zaslonom besed še naprej tiči v navzkrižju »mene« in »mojega«, zato ustvarja težave, o katerih kar naprej govorimo.

			Vprašanje: Zakaj se ženske lepšajo?

			Krišnamurti: Jih nisi nikoli vprašal? In nisi nikoli opazoval ptic? Navadno je samček tisti, ki je barvitejši in bolj živahen. Telesna privlačnost je del spolnega odnosa, namenjenega nadaljevanju vrste. To je življenje. Tudi fantje se lepšajo. Med odraščanjem menjavajo pričesko, nade­vajo si privlačna oblačila – kar je isto. Vsi se radi razkazujemo. Bogataš v razkošnem avtomobilu, dekle, ki se lepša, fant, ki se trudi biti eleganten. Čuden svet je to, ne? Lilija ali vrtnica se nikoli ne pretvarjata, in njuna lepota je v tem, da sta taki, kakršni sta.





21. Namen učenja


			Bi radi vedeli, kaj je učenje? Šolo obiskujete zato, da bi se učili, ne? In kaj je učenje? Ste kdaj razmišljali o tem? Kako se učite, zakaj se učite in kaj se učite? Kaj je globlji pomen učenja? Naučiti se morate brati in pisati, proučevati različne teme in tudi pridobivati tehniko ter se pripraviti za poklic, s katerim se boste preživljali. Kadar govorimo o učenju, mislimo na vse to – nato pa nas večina obstoji. Brž ko opravimo izpite in dobimo službo, pozabimo na učenje.

			Pa je učenja sploh kdaj konec? Poudarjamo, da sta učenje iz knjig in učenje iz izkustev dve različni stvari, pa sta res? Iz knjig se naučimo, kar so drugi pisali o znanosti, na primer. Nato sami izvajamo preizkuse in se učimo iz njih. Učimo se tudi iz izkustev – tako vsaj pravimo. Toda da bi doumeli izjemne globine življenja in odkrili, kaj je bog ali resnica, moramo biti svobodni. Ali imamo v izkustvu svobodo, da odkrivamo in se učimo?

			Ste kdaj pomislili, kaj je izkustvo? Je občutek v odgovoru na izziv. Ali se učite iz izkustva? Ali vaš odziv temelji na vzgoji, izobrazbi, ki ste je bili deležni, na vašem kulturnem, religioznem, družbenem in ekonom­skem izvoru? Na izziv se odzovete glede na to, ali ste hinduist, kristjan, komunist ali karkoli že. Če se ne odtrgate od izvora, ga odziv zgolj krepi. Zato ne morete nikoli svobodno odkrivati, raziskovati ali razumeti, kaj je resnica in kaj je bog.

			Izkustvo ne osvobaja uma in učenje iz izkustva je zgolj proces, v katerem se oblikujejo novi vzorci, osnovani na predhodni priučenosti. Zelo pomembno je, da to razumete, kajti ko odraščamo, se vse bolj uko­reninjamo v izkustvu, saj upamo, da se bomo česa naučili. Žal se nauči­mo le tisto, kar nam narekuje izvor, kar pomeni, da v izkustvu, iz katere­ga se učimo, nikoli ni svobode, temveč zgolj preoblikovanje priučenega.

			Kaj je učenje? Najprej se učite brati in pisati, mirno sedeti, ubogati ali ne ubogati, naučite se zgodovine te ali one dežele, naučite se jezike, potrebne za sporazumevanje, naučite se preživljati, bogatiti polja in tako naprej. Ali obstaja učenje, v katerem bi bil um prost izvora in iskanja? Ra­zumete vprašanje?

			Čemur pravimo učenje, je neprekinjen proces prilagajanja, upiranja in podrejanja. Učimo se pridobivati ali izogibati. Poznate stanje, v katerem um ne bi bil orodje učenja, temveč zgolj obstoja? Prepozna­te razli­ko? Dokler pridobivamo ali se ogibamo, se mora um učiti, in v takem učenju je vedno nekakšna napetost, nekakšen odpor. Da bi se učili, mo­rate biti zbrani, ne? In kaj je zbranost?

			Ste kdaj opazili, kaj se zgodi, kadar se osredotočite? Kadar se morate učiti iz knjige proti svoji volji? Da bi se zbrali, se upirate vzgibu, da bi pogledali skozi okno ali s kom spregovorili, zato je v osredotočanju vedno nekakšen napor, ne? Zbranost izhaja iz motiva, vzgiba, pobude ali prizadevanja, da bi se učili in nekaj pridobili, in naše življenje je niz takih prizadevanj, stanje napetosti, v katerem se poskušamo učiti. Mar se um ne bi mogel veliko hitreje učiti brez te napetosti, pridobivanja in nalaganja znanja? Postal bi orodje raziskovanja, v katerem bi odkrival, kaj je resnica, kaj je lepota, kaj je bog – kar pravzaprav pomeni, da se ne bi podrejal nobeni avtoriteti, pa naj gre za avtoriteto znanja ali družbe, religije, kulture ali vzgoje.

			Le um, ki ni obremenjen z znanjem, lahko odkrije, kaj je res, in v procesu odkrivanja ni nikakršnega kopičenja. Brž ko začnete kopičiti, kar ste izkusili ali se naučili, ustvarjate sidrišče, ki um zadržuje in mu preprečuje, da bi šel naprej. Svoboden um iz dneva v dan odlaga, kar se je naučil, tako da je vselej svež in neonesnažen z včerajšnjim izkustvom. Resnica je živa, ni statična, in tudi um, ki naj bi odkrival resni­co, mora biti živ, neobremenjen z znanjem in izkustvi. Samo tako ga lahko preplavi stanje, v katerem se pojavi resnica.

			Vprašanje: Zakaj tako zlahka pozabimo, kar smo se težko naučili?

			Krišnamurti: Se učiš le zato, ker si prisiljen? Če študiraš fiziko in matematiko, a si želiš postali odvetnik, hitro pozabiš fiziko in matema­tiko. Se res učiš, če te nekaj spodbuja k učenju? Če bi rad naredil izpite samo zato, da bi dobil službo in se poročil, se morda trudiš, da bi se zbral in naučil, toda brž ko jih opraviš, pozabiš, kar si se naučil, ne? Ka­dar je učenje le sredstvo, da bi nekam prišel, pozabiš vse naučeno že v trenutku, ko prispeš – in to res ni učenje. Pravo učenje poteka brez mo­tiva in spodbude, kadar delaš tisto, kar rad delaš.

			Vprašanje: Kaj pomeni beseda »napredek«?

			Krišnamurti: Kot večina ljudi imaš tudi ti ideale, ne? In ideal ni resničen, ni dejanski, temveč je nekaj v prihodnosti. Naj ti svetujem: pozabi ideal in se zavedaj tistega, kar si. Ne zasleduj nečesa, kar naj bi bilo, ampak dojemi, kar je. Veliko bolj pomembno je razumeti, kaj de­jansko si, kot zasledovati ono, kar naj bi bil. Zakaj? Ker iz razumevanja tistega, kar si, vznikne spontan proces preoblikovanja, če pa postajaš, kar misliš, da bi moral biti, se ne spreminjaš, saj gre le za nadaljevanje stare stvari v drugačni obliki. Če um prepozna, da je neumen in se trudi spre­meniti svojo neumnost v inteligentnost, je prizadevanje popolnoma ne­smiselno, saj zgolj zasleduje lastno projekcijo in odlaša z razumevanjem tistega, kar je. Dokler se trudi spremeniti svojo neumnost, ostaja neu­men. Če pa si reče: »Vem, da sem neumen in želim razumeti, kaj je ne­um­nost, zato jo bom raziskoval in opazoval,« v procesu raziskovanja spro­ži odločilno preobrazbo.

			Kaj pomeni beseda »napredek«? Obstaja nekaj takega kot napredek? Primerjaj volovsko vprego, ki se premika s hitrostjo treh kilometrov na uro, z reaktivcem, ki leti z več kot devetsto kilometri na uro. To je na­predek, ne? Gre za tehnološki napredek, boljša sredstva sporočanja, boljše zdravje in tako naprej. So še kakšne druge vrste napredka? Obstaja psihološki napredek v zvezi z duhovnim razvojem skozi čas? Je zamisel o napredku v duhovnosti sploh duhovna ali je zgolj iznajdba uma?

			Zelo pomembno je postavljati temeljna vprašanja, žal pa prikličejo zelo preproste odgovore. Mislimo, da je preprost odgovor rešitev, pa ni. Prav je, da postavljamo temeljna vprašanja in pustimo, da delujejo v nas, kajti le tako odkrijemo resnico.

			Napredek zajema čas, ne? Navsezadnje smo potrebovali stoletja, da smo prišli od volovske vprege do reaktivca. Mislimo, da bomo na podo­ben način odkrili resničnost ali boga. Tukaj smo in mislimo, da je bog nekje tam čez ali daleč proč, in da bi premostili razdaljo, vmesni prostor, pravimo, da potrebujemo čas. Toda bog ali resničnost nista fiksna in tudi mi nismo fiksni, ni fiksne točke, iz katere bi začeli, in ni fiksne točke, proti kateri naj bi napredovali. Zaradi psihološke varnosti se okle­pamo zamisli o fiksni točki, ki naj bi bila v vsakem od nas, in mislimo, da je tudi resničnost fiksna. Žal je to utvara. Brž ko si želimo dovolj časa, da bi duhovno napredovali in se notranje razvijali, naše početje ni več duhovno, saj je resnica zunaj časa. Um mora biti prost vseh nakopičenj, zavestnih in nezavednih, saj šele tedaj lahko odkrije, kaj je resnica, kaj je bog.

			Vprašanje: Zakaj ptice odletijo, kadar se jim približamo?

			Krišnamurti: Kako lepo bi bilo, ko ne bi odletele, kadar bi se jim približali! Kako lepo bi bilo, da bi se jih lahko dotaknili, jih pobožali! Toda ljudje smo kruta bitja. Ubijamo ptice, mučimo jih, lovimo v mreže in zapiramo v kletke. Pomislite na ljubko papigo v kletki! Vsak večer kliče svojega samca ali samičko in vidi druge ptice leteti čez širno nebo. Mar pričakuješ, da se nas ne bodo bale, kadar se jim približamo, ko pa tako ravnamo z njimi? Toda če boš mirno obsedel na samotnem kraju, tiho in negibno, boš videl, da se ti bodo kmalu približale – lebdele bo­do v bližini in lahko boš opazoval njihove gibe, nežne kremplje, izjemno moč in lepoto njihovih peruti. Vendar moraš biti zelo potrpežljiv, da bi ti uspelo, kar pomeni, da moraš imeti v sebi veliko ljubezni in prav nič strahu. Živali zaznajo naš strah, zato se prestrašijo in zbežijo. Tudi zato je pomembno, da se poznaš in razumeš.

			Poskusi negibno obsedeti pod drevesom, pa ne le za dve ali tri mi­nute, saj se ptice v tako kratkem času ne bodo navadile nate. Vsak dan mirno sedi pod istim drevesom in kmalu boš spoznal, da je vse okoli tebe živo. Videl boš travne bilke, ki se iskrijo v soncu, nenehno sprele­tavanje ptičkov, izjemen lesk kače ali škarnika, ki leti visoko pod nebom, uživaje v sapici, ne da bi zganil s krili. Da bi vse to videl in občutil ra­dost vsega, pa moraš biti resnično tih in negiben v sebi.

			Vprašanje: Kakšna je razlika med vami in menoj?

			Krišnamurti: Je kakšna temeljna razlika med nama? Mogoče ste vi bele polti, jaz pa temnejše, mogoče ste zelo bistri in veste veliko več kot jaz, potujete po vsem svetu, jaz pa živim na vasi in tako naprej. Se­veda so razlike v obliki, govoru, znanju, vedenju, tradiciji in kulturi – toda naj smo brahmini ali nebrahmini, Američani, Rusi, Japonci, Ki­tajci ali karkoli že, mar si nismo zelo podobni? Vsi smo prestrašeni, vsi si želimo varnosti, vsi si želimo biti ljubljeni, vsi želimo jesti in biti sreč­ni. Zunanje razlike uničijo naše zavedanje o temeljni podobnosti med nami.

			Večina nas je ujetih v zunanje razlike rase, kulture ali prepričanj, in to nas ločuje. Prepričanja so prekletstvo, saj ločujejo ljudi in poraja­jo odpor. Šele ko jih presežemo, ko sežemo onstran razlik in podobno­sti, lahko um svobodno odkriva, kaj je res.

			Vprašanje: Zakaj se učitelj razjezi name, kadar kadim?

			Krišnamurti: Verjetno ti je že velikokrat prepovedal kaditi, saj ka­jenje škoduje, pa vseeno vztrajaš, ker ti je všeč, zato se razjezi. Kaj misliš o tem? Misliš, da se gre navaditi kajenja ali privzeti kakšno drugo navado, dokler si še tako mlad? Če se fantje tvojih let navadijo na kajenje, po­meni, da so že zasužnjeni, in ali ni to nekaj groznega? Mogoče je v redu za starejše, a tudi o tem dvomim. Mlad si in nezrel, najstnik, še vedno rasteš. Čemu bi se česa navadil ali prevzel navado, zaradi katere postajaš neobčutljiv? Brž ko se um nečesa navadi, začne delovati rutin­sko, otopi in ni več ranljiv. Izgubi občutljivost, potrebno za odkrivanje boga, lepo­te in ljubezni.

			Vprašanje: Zakaj ljudje lovijo tigre?

			Krišnamurti: Ker ubijajo iz užitka. Veliko nepremišljenih stvari počnemo – trgamo krilca muham, da bi videli, kaj se zgodi, na primer. Opravljamo in obrekujemo druge, ubijamo za prehrano, ubijamo za tako imenovani mir, ubijamo za domovino ali ideje. Veliko krutosti je na svetu, ne? Toda če jo dojameš in se je znebiš, se imaš zelo lepo, ko opazuješ tigra, ki stopa mimo – nekega večera smo ga videli blizu Mum­baja. Prijatelj nas je odpeljal v gozd, da bi iz avtomobila opazovali tigra, ki so ga opazili v bližini. Vračali smo se in ravno zavili okoli ovinka, ko smo ga zagledali sredi ceste. Rumen in črn, sijoč in vitek, z dolgim repom. Bil je tako lep, poln moči in miline. Ugasnili smo luči in renče se nam je približal ter oplazil avto, ko je šel mimo. Čudovit pogled. Veliko lepše je gledati nekaj takega brez puške v roki.

			Vprašanje: Zakaj nas teži žalost?

			Krišnamurti: Žalost sprejemamo kot neogiben del življenja in ovi­jamo jo v filozofije. Upravičujemo jo in trdimo, da je potrebna, če ho­čemo najti boga. Menim, da žalost izhaja iz medosebne krutosti. Poleg tega ne razumemo številnih stvari, ki zato prinašajo žalost – kot so smrt, izguba službe, pričanje revežem v njihovi bedi. Ne razumemo vsega tega, zato se mučimo, in bolj ko je kdo občutljiv, bolj trpi. Namesto da bi te stvari razumeli, upravičujemo žalost, namesto da bi se uprli gnilemu sistemu in se prebili skozenj, se mu prilagajamo. Da bi se rešili žalosti, se moramo rešiti želje, da bi prizadevali – in tudi želje, da bi delali tako imenovano »dobro«, kar je tudi posledica naše vzgoje in priučenega.





22. Preprostost ljubezni


			Moški v asketskem oblačilu je vsako jutro stopil na sosednji vrt in smukal cvetove z dreves. Njegove roke in oči so hlepele po njih in po­trgal je vse na dosegu roke. Očitno jih je nameraval darovati kakšni mrtvi podobi, kamniti stvari. Cvetovi, lepe, nežne stvarce, so se odpirali ju­tra­njemu soncu in ni jih trgal nežno. Surovo jih je grabil in nasilno ropal vrt. Njegov bog je zahteval veliko cvetov – veliko živih stvari za mrtvo podobo v kamnu.

			Nekega drugega dne sem opazoval dečke, ki so nabirali cvetice. Niso jih nameravali podariti kakšnemu bogu. Pogovarjali so se in ne­premišljeno trgali cvetice ter jih metali proč. Ste se kdaj zalotili pri ta­kem početju? Zanima me, zakaj to počnete. Sprehajate se in odlomite vejico, odtrgate list in ga odvržete. Ste kdaj opazili, da to počnete? Tudi odrasli to počnejo, po svoje izražajo svojo notranjo krutost in velikan­sko nespoštovanje do živih stvari. Govorijo o neškodljivosti, pa vendar je vse, kar počnejo, razdiralno.

			Zlahka razumem, da utrgate cvet ali dva in si ju vtaknete v lase ali podarite z ljubeznijo, toda zakaj nepremišljeno trgati cvetice? Odrasli ljudje so grdi v svojem stremuštvu, koljejo se v vojnah in z denarjem kvarijo drug drugega. Nekatera njihova dejanja so odvratna in kaže, da mladi ljudje po vsem svetu sledijo njihovim stopinjam.

			Pred kratkim sem se sprehajal z enim od učencev in zagledala sva kamen, ki je ležal na cesti. Ko sem ga odstranil, me je vprašal: »Zakaj ste to naredili?« Kaj to pomeni? Mar ne gre za pomanjkanje obzirnosti in spoštovanja? Spoštovanje izkazujemo iz strahu, mar ne? Kadar vstopi starejši človek, hitro vstanete, vendar to ni spoštovanje, temveč strah. Ko bi bili v resnici spoštljivi, ne bi uničevali cvetic, odstranili bi kamen s ceste, negovali bi drevesa in pomagali vrtnariti. Toda naj smo mladi ali stari, nimamo nikakršnega občutka za obzirnost. Zakaj? Mogoče za­to, ker ne vemo, kaj je ljubezen?

			Razumete, kaj je preprosta ljubezen? Ne mislim na zapletenost spol­ne ljubezni, niti na ljubezen do boga, ampak samo na ljubezen, nežnost in blagost v celostnem pristopu do stvari. Doma je niste vedno deležni, starši so preveč zaposleni in morda ne čutite resnične naklonjenosti in nežnosti, zato prihajate v šolo iz okolja neobčutljivosti in vedete se kot vsi preostali. Kako prebuditi občutljivost? Nikakor ne z odloki, ki pre­povedujejo trganje cvetic, kajti kadar vas omejujejo odloki, živite v stra­hu. Kako prebuditi občutljivost, zaradi katere pazite, da ne prizadevate ljudi in ne škodujete živalim in rastlinam?

			Vas to zanima? Moralo bi vas. Če vam ni do tega, da bi bili občut­ljivi, ste prav lahko tudi mrtvi – kar velja za večino ljudi. Čeprav se pre­hranjujejo trikrat na dan, hodijo v službo, spočenjajo otroke, vozijo av­tomobile in nosijo elegantna oblačila, je večina ljudi toliko kot mrtvih.

			Veste, kaj pomeni biti občutljiv? Zagotovo to, da občutite nežnost do stvari, da pomagate živali, ki jo vidite trpeti, da odstranite kamen s poti, ker po njej stopa toliko bosih nog, da poberete žebelj s ceste. Biti občutljiv pomeni čutiti za ljudi, ptice, cvetice in drevesa – pa ne, ker bi vam pripadali, temveč ker ste prebujeni izjemni lepoti stvari. Kako pre­buditi to občutljivost?

			V trenutku globoke občutljivosti seveda ne trgate cvetic, saj vas vodi spontana želja, da ne bi uničevali stvari in prizadevali ljudi, kar pomeni, da čutite pravo spoštovanje in ljubezen. Ljubiti je najpomemb­nejša stvar v življenju. Kaj mislim z ljubeznijo? Kadar ljubite, da vas drugi ljubijo v zameno, zagotovo ne gre za ljubezen. Ljubiti pomeni živeti z iz­jemnim občutkom naklonjenosti, ne da bi kaj pričakovali v zameno. Lahko ste zelo bistri, lahko opravite vse izpite, tudi doktorirate in do­sežete visok položaj, toda če ne premorete te občutljivosti, občutka pre­proste ljubezni, je vaše srce prazno in ste nesrečni.

			Zato je tako pomembno, da je srce preplavljeno z občutkom naklonjenosti, saj taki ne boste uničevali in ne boste neusmiljeni. Tudi vojn ne bo več. Srečni ljudje boste, in ker boste srečni, ne boste molili in ne boste iskali boga.

			Kako se porodi ljubezen? Vsekakor z vzgojiteljem, z učiteljem. Če ima učitelj, ki vas poučuje matematiko, zgodovino ali geografijo, ljubezen v srcu in govori o njej, če spontano odstrani kamen s ceste in ne dovoli služabniku, da bi opravljal vsa umazana dela, če med govorom in delom, kadar se hrani, kadar je z vami ali sam, čuti ljubezen in vas pogosto opozarja nanjo, boste tudi vi vedeli, kaj pomeni ljubiti.

			Lahko imate čisto kožo in lep obraz, nosite lep sari ali ste odličen športnik, toda brez ljubezni v srcu ste grdo človeško bitje. Če ljubite, vam obraz žari, pa naj je lep ali nič posebnega. Ljubiti je najpomembnejša stvar v življenju, in nadvse pomembno je govoriti o ljubezni, jo ču­titi, gojiti in visoko ceniti, sicer se razprši, kajti svet je zelo surov. Če ne čutite ljubezni, ko ste mladi, če z ljubeznijo ne opazujete ljudi, živali, cvetic, boste v odraslosti živeli prazno življenje, osamljeni boste in vse­povsod vam bodo sledile temne sence strahu.

			Vprašanje: Zakaj nas v šoli obiskuje toliko bogatih in pomembnih ljudi?

			Krišnamurti: Kaj misliš? Si ne želiš, da bi bil tvoj oče pomemben človek? Nisi ponosna, če postane član parlamenta in ga omenjajo v ča­sopisih? Nisi zadovoljna, če te odpelje v veliko novo hišo ali gre v Evro­po in se vrne s cigaro v ustih?

			Bogati ljudje in tisti, ki imajo moč, koristijo institucijam, ki jim laskajo, da naredijo nekaj zanje. Toda ne gre le za to, čemu šola vabi pomembne ljudi na obisk, pomembneje je, zakaj si tudi ti želiš postati pomemben človek ali zakaj se želiš poročiti z najbogatejšim, najslavnej­šim ali najlepšim moškim. Ali si ne želiš postati nekaj velikega in pomemb­nega? Če imaš te želje, nosiš v sebi seme pokvarjenosti. Razumeš, kar govorim?

			Odložimo za čas vprašanje, zakaj šola vabi bogate ljudi, saj prireditve obiskujejo tudi reveži. Toda, ali kdo od vas sedi ob vaščanih? Ali ste opazili, kako se sanjasini rinejo v ospredje in hočejo biti vidni? Vsi si želimo biti videni in prepoznavni. Pravi brahmin je tisti, ki nikogar ne prosi za nič, saj je svetloba sam po sebi, mi pa smo vse to izgubili.

			Naj vam povem čudovito zgodbo o Aleksandru in njegovem prihodu v Indijo. Potem ko je osvojil deželo, se je želel srečati s predsedni­kom, ki je bil brahmin in je ustvaril red v deželi ter spodbujal k poštenju in nepodkupljivosti. Ko mu je kralj pojasnil, da se je predsednik vr­nil v domačo vas, je Aleksander velel, naj ga privedejo predenj. Kralj je po­slal ponj, a brahmin ni hotel priti, saj mu ni bilo do postavljanja. Žal ni­mamo več tega duha. Ker smo prazni, otopeli in nesrečni v sebi, smo psihološki berači, iščemo nekoga ali nekaj, kar bi nas nahranilo, nam zbudilo upanje in nas podpiralo, zato gršamo normalne stvari.

			Nobene škode ni, če pride kakšen ugleden uradnik in položi temelj­ni kamen za stavbo, izprijen pa je duh za tem. Nikoli ne obiskujete va­ščanov, ne? Nikoli ne govorite z njimi, čutite z njimi, odkrivate, kako malo hrane imajo, kako neskončno in brez počitka garajo iz dneva v dan. Vendar sem vas mimogrede opozoril na nekatere stvari, zato ste že pripravljeni kritizirati druge. Ne posedajte in kritizirajte, to je jalovo, raje sami odkrijte, kako živijo v vaseh in naredite kaj zanje. Posadite drevo, govorite z vaščani, povabite jih sem, igrajte se z njihovimi otroki. Le tako boste vzpostavili drugačno družbo. Družba brez ljubezni je kot dežela brez rek, puščava je. Povečini odraščamo brez ljubezni, zato smo oblikovali družbo, odvratno, kakršni so ljudje v njej.

			Vprašanje: Pravite, da v kamnitih podobah ni boga, drugi pa trdijo, da je in da se bo njegova moč udejanjila, če imamo vero v srcu. Kaj je v res­nici čaščenje?

			Krišnamurti: Svet je enako poln mnenj kot ljudi. Saj veste, kaj je mnenje. Rečete to, nekdo drug pa meni drugače. Vsak ima mnenje, toda mnenje ni resnica, zato nikar ne poslušajte samo mnenj, ne glede na to, čigava so, temveč sami odkrijte, kaj je res. Mnenja se spreminjajo čez noč, resnice pa ni mogoče spremeniti.

			Radi bi odkrili, ali je v kamniti podobi bog ali resnica, ne? Kaj je kamnita podoba? Stvar je, zamišljena v umu in z roko oblikovana v kamnu. Um projicira podobo, in ali mislite, da je podoba, ki jo projicira um, bog, pa naj milijon ljudi trdi, da je?

			Pravite, da podoba predaja moč umu, če veruje vanjo. Res je, da um ustvari podobo in nato črpa moč iz svoje stvaritve. Ves čas to počne – ustvarja podobe in skoznje črpa moč, srečo in korist, zato ostaja prazen in notranje reven. Treba je razumeti delovanje uma, ne podobe ali kar milijoni govorijo o njej.

			Um ustvarja in uničuje bogove, lahko je krut ali prijazen. Moč ima, da ustvarja najbolj izjemne stvari. Oblikuje mnenje, ustvarja iluzije, izumlja reaktivce, ki letijo z izjemno hitrostjo, gradi mostove in želez­niške proge, načrtuje stroje, ki računajo veliko hitreje kot človek. Ne more pa ustvariti resnice. Kar ustvarja, ni resnica, temveč zgolj mnenje, presoja. Zato morate sami odkriti, kaj je res.

			Da bi odkrili, kaj je res, mora biti um popolnoma negiben, povsem tih. Ta tišina je dejanje čaščenja – ne pa obiskovanje svetišča, darovanje cvetic ali odrivanje berača, ki vam stopi na pot. Bogove častite, ker se jih bojite, a to ni pravo čaščenje. Kadar je um popolnoma tih, ne utišan, je njegova tišina dejanje čaščenja in v njej se porodi, kar je res, kar je lepo, kar je bog.

			Vprašanje: Rekli ste, naj obmirujemo in opazujemo delovanje svojega uma, toda misli izginejo, brž ko jih začnemo zavestno opazovati. Kako naj zaznavamo svoj um, saj je um tisti, ki zaznava, in tudi tisto, kar zaznava?

			Krišnamurti: Vprašanje je zelo zapleteno in zajema številne stvari. Obstaja, kdor zaznava, ali obstaja zgolj zaznava? Pozorno mi sledite. Obstaja mislec ali samo mišljenje? Zagotovo mislec ne obstaja prvi. Naj­prej je mišljenje, ki nato ustvari misleca – kar pomeni, da je v mišljenju prišlo do delitve. Brž ko pride do te ločenosti, se porodita opazovalec in opazovano, tisti, ki zaznava, in predmet zaznave. Če opazujete um, če opazujete misel, ta misel izgine in obledi, pravzaprav dejansko obstaja le zaznava, ne tisti, ki zaznava. Ali v trenutku, ko zagledate cvetico, ob­staja bitje, ki vidi? Ali obstaja le videnje? Kadar vidite cvetico, rečete: »Kako lepa je, hočem jo,« in jaz se pojavi iz želje, strahu, pohlepa ali am­bicije, ki sledijo videnju in ustvarijo »jaz«, in ta »jaz« ne more obstajati brez njih.

			Kadar je um povsem negiben in popolnoma tih, kadar ni misleca, opazovalca, se v tej tišini porodi ustvarjalno razumevanje in um se pre­oblikuje. Toda um je ne more priklicati s tehnikami, disciplino ali praksami, ne porodi je sedenje v kotu ali trud, da bi se zbrali. Vznikne, ko razumete delovanje uma. Um je ustvaril kamnito podobo, ki jo ljudje častijo, um je ustvaril Gito, organizirane religije in številna prepričanja. Da bi odkrili, kaj je resnično, je nujno preseči stvaritve uma.

			Vprašanje: Je človek le um in možgani ali kaj več?

			Krišnamurti: Kako boš to odkril? Če zgolj verjameš, špekuliraš ali sprejemaš besede Šankare, Bude ali koga drugega, ne raziskuješ, ne tru­diš se odkriti, kaj je res.

			Samo eno orodje imaš, in to je um, in um so tudi možgani. Da bi lahko odkril resnico o tem, moraš razumeti delovanje uma, mar ne? Če je um omejen, ne moreš zaznati brezmejnega. Um je instrument za­znave, a da bi resnično zaznaval, mora biti očiščen vse priučenosti, pri­vzgojenosti, strahu in tudi znanja, ki ga speljuje in izkrivlja stvari. Da bi ostal jasen in povsem preprost, mora pustiti ob strani izjemno sposobnost, da izumlja, si zamišlja, špekulira in misli, kajti le nedolžen um, ki ima veliko izkustev, a je vseeno prost znanja, lahko odkrije tisto, kar presega možgane in um. Sicer je vse, kar odkriješ, obarvano z dotedanji­mi izkustvi, ki so rezultat priučenosti in privzgojenosti.

			Vprašanje: Kako se razlikujeta potreba in pohlep?

			Krišnamurti: Ne veš? Ne veš, kdaj imaš vse, kar potrebuješ? Ali ti ne nekaj prišepne, kadar si pohlepen? Začni čisto spodaj in videl boš, da je tako. Dobro veš, kdaj imaš dovolj oblačil, nakita ali česarkoli že, ni ti treba filozofirati o tem. Šele ko potreba preide na polje pohlepa, začneš filozofirati, da bi ga upravičil in pojasnil. Dobra bolnišnica, na primer, potrebuje dovolj postelj, antiseptike, to in ono. Popotnik mora imeti avto, površnik in tako naprej. To je potreba. Potrebuješ neko zna­nje in spretnost, da bi izvajal svojo obrt. Če si inženir, moraš znati ne­katere stvari – toda to znanje se lahko prelevi v orodje pohlepa, s kate­rim um uporablja objekte potrebe kot sredstvo, da napreduje. Proces je zelo preprost. Če se zavedaš svojih dejanskih potreb, tudi vidiš, kdaj vdira pohlep in kako um uporablja objekte potrebe za lastno poveliče­vanje. Tedaj zlahka razlikuješ med potrebo in pohlepom.

			Vprašanje: Zakaj um sledi misli ali močni želji, ki se pojavi, čeprav jo možgani označijo kot grdo?

			Krišnamurti: Kaj se pravzaprav zgodi? Če se zbodeš z buciko, živci prenesejo občutek v možgane, ki ga prevajajo kot bolečino. Um se bo­lečini upre, tako da odmakneš buciko ali narediš kaj drugega v zvezi s tem. So pa nekatere stvari, ki jim um sledi, čeprav ve, da so grde ali neumne. Dobro ve, kako neumno je kaditi, toda ugajajo mu občutki, ki jih zbuja kajenje, in to je vse. Ko bi se ostro zavedal neumnosti ka­jenja, kot se zaveda bolečine vboda, bi nemudoma opustil kajenje. Ven­dar noče videti jasno, saj je kajenje prešlo v navado, ki prinaša užitek. Podobno je s pohlepom ali nasiljem. Ko bi bil pohlep enako boleč kot zbodljaj z buciko, bi ga takoj premagali in ne bi filozofirali o tem, in ko bi resnično zaznavali pomen nasilja, ne bi pisali knjig o nenasilju – kar je nesmiselno, saj ga ne občutite, ampak samo pišete o njem. Če vam kakšna jed povzroči hude bolečine v želodcu, ne jeste naprej, ne? Takoj prenehate. In brž ko bi spoznali, da sta zavist in ambicioznost strupe­ni, odvratni, kruti in smrtno nevarni kot kobrin ugriz, bi ju opustili. Žal si um noče ogledati teh stvari preveč od blizu, saj je vlagal na ta področja in noče priznati, da so ambicioznost, zavist, pohlep in sla strupeni. Zato reče: »Pogovorimo se o nepohlepu in nenasilju, imejmo ideale,« medtem pa se zastruplja naprej. Sami morate odkriti, kako zavržne, razdiralne in strupene so te stvari in kmalu jih boste opustili.





23. Nujnost samote


			Mar ni nenavadno, da je na našem svetu, polnem razvedrila in zabave, tako malo igralcev, preostali pa so gledalci? Kadarkoli imamo kaj prostega časa, iščemo kakšno vrsto zabave. V roke vzamemo knjigo, ro­man ali revijo, v Ameriki prižgejo radio ali televizijo ali pa se prepuščajo nenehnemu klepetu. Nenehno se želimo zabavati, da se odvrnemo od sebe. Bojimo se biti sami, bojimo se biti brez sopotnikov in brez ka­kršnegakoli razvedrila. Zelo redki se sprehajamo po poljih ali v gozdu, ne da bi se pogovarjali ali prepevali, ampak samo opazujemo stvari oko­li sebe in svojo notranjost. Skoraj nikoli se ne odločimo za to, saj nas je večina izjemno zdolgočasenih. Ujeti smo v dolgočasno rutino učenja ali pou­čevanja, gospodinjske opravke ali službo, zato se v prostem času že­limo bolj ali manj zabavati. Beremo ali gremo v kino – ali pa se zatečemo v religijo, kar je isto. Tudi religija je postala nekakšna vrsta razvedrila, po­beg pred dolgočasenjem in rutino.

			Ne vem, ali ste to opazili. Večina ljudi se nenehno z nečim ukvarja – s pudžo, ponavljanjem nekaterih besed, vznemirjanjem zaradi tega ali onega –, ker se bojijo biti sami s seboj. Poskusite biti sami, brez ka­kršnegakoli razvedrila, in ugotovili boste, kako hitro si boste zaželeli pobegniti od sebe in pozabiti, kaj ste. Vse mogoče oblike poklicnih za­bav in avtomatskega razvedrila so pomemben del civilizacije, kakor jo imenujemo. Če boste pozorni, boste videli, da postajajo ljudje po vsem svetu vse bolj raztreseni in materialistični. Množenje užitkov, številne knjige, ki prihajajo na trg, časopisne strani, polne športnih dogodkov – vse to samo kaže, da se želimo ves čas zabavati. Ker smo notranje prazni, otopeli in povprečni, uporabljamo odnose in družbene reforme za bežanje pred seboj. Zanima me, ali ste opazili, kako osamljenih je večina ljudi? Da bi pobegnili pred osamljenostjo, tekamo v svetišča, cerkve in mošeje, gledamo televizijo, poslušamo radio, beremo in tako naprej.

			Veste, kaj pomeni osamljenost? Poskusite iti sami na sprehod ali biti brez knjige ali nekoga, s katerim bi se pogovarjali, in hitro boste ugo­tovili, da se dolgočasite. Občutek dobro poznate, ne veste pa, zakaj se dolgočasite, saj niste nikoli razmišljali o tem. Če se boste malce poglo­bili vanj, boste odkrili, da izhaja iz osamljenosti. Da bi pobegnili pred njo, se družimo, zabavamo in prepuščamo najrazličnejšim razvedrilom, gurujem, verskim obredom, molitvam ali najnovejšim romanom. Ker smo v sebi osamljeni, postanemo gledalci, kajti igralci postanemo šele tedaj, ko razumemo osamljenost in jo presežemo.

			Navsezadnje se večina ljudi poroči in vzpostavlja družbene odnose zato, ker ne znajo živeti sami. Ne gre za to, da bi morali – toda če se po­ročite, ker želite biti ljubljeni, ali če se dolgočasite in sprejemate službo kot sredstvo, da bi pozabili nase, je vaše življenje nenehno iskanje raz­vedrila. Zelo redki presežejo strah pred osamljenostjo, čeprav se onstran nje skriva zaklad.

			Naj spregovorim o razliki med osamljenostjo in samotnostjo. Nekateri mlajši učenci verjetno ne občutijo osamljenosti, starejši ljudje pa jo še kako poznajo – občutek popolne odrezanosti in nenadnega strahu brez očitnega vzroka. Um ga spozna, kadar za trenutek uvidi, da nima nikakršne opore in da nobena oblika razvedrila ne more odpraviti ob­čutka praznine in ujetosti vase. To je osamljenost. Samotnost je nekaj povsem drugega, saj je stanje svobode, ki zavlada, ko razumete osamlje­nost in jo presežete. Psihološko se ne opirate na nikogar, saj ne iščete užit­kov, udobja ali zadovoljitve. Um je popolnoma sam in samo tak um je ustvarjalen.

			Vse to je del izobraževanja – soočiti se z bolečino osamljenosti, z iz­jemnim občutkom praznine, ki ga vsi poznamo, ne da bi se ga prestrašili, ko se pojavi – ne prižgemo radia, ne zatopimo se v delo ali odhiti­mo v kino, temveč se zazremo in spustimo vanj, ga spoznamo ter razu­memo. Ni človeka, ki ne bi poznal te drgetajoče tesnobnosti. Če se tru­dimo pobegniti pred njo – v spolnost, boga, delo, pijačo, pisanje pesmi ali po­navljanje nekaterih besed, ki smo se jih naučili na pamet –, je ne bomo nikoli razumeli.

			Kadar začutite bolečino osamljenosti, se raje soočite z njo, oglejte si jo, ne da bi pomislili na pobeg. Če boste pobegnili, je ne boste nikoli razumeli, vedno bo prežala za vogalom. Če pa jo doumete in presežete, odkrijete, da vam ni treba bežati, da ne potrebujete potešitve ali za­bave, saj bo um prepoznal bogastvo, ki je nepokvarljivo in ga ni mogoče uničiti.

			Vse to je del izobraževanja. Če se v šoli učite le za izpite, postane učenje sredstvo za pobeg pred osamljenostjo. Razmislite malo in razu­meli boste. Pogovorite se z učitelji o tem in prav hitro boste odkrili, kako osamljeni ste oboji. Ljudje, ki so v sebi samotni, katerih um in srce ne poznata bolečine osamljenosti –, so pravi ljudje, saj zmorejo spoznati, kaj je resničnost, in sprejeti, kar je brezčasno.

			Vprašanje: Kakšna je razlika med čuječnostjo in občutljivostjo?

			Krišnamurti: Sprašujem se, ali se sploh razlikujeta. Kadar nekaj vprašaš, je pomembno, da sam odkriješ resnico. Skupaj odkrijmo, kaj pomeni biti čuječ.

			Vidiš lepo drevo z listi, ki se iskrijo po dežju, vidiš sončno svetlobo na vodni gladini in na živopisnih ptičjih perutih, vidiš otovorjene vašča­ne na poti v mesto in slišiš njihov smeh, slišiš pasji lajež ali telečje mu­kanje. Vse to je del čuječnosti, zavedaš se vsega, kar te obdaja. Ko sežeš malce globlje, zaznaš svoj odnos do ljudi, zamisli in stvari. Pozoren si na to, kako vidiš hišo ali cesto, kako opazuješ svoj odziv na besede, ki ti jih govorijo ljudje, in kako tvoj um ves čas vrednoti, presoja, primerja in obsoja. Vse to je del pozornosti, ki se začne na površini, nato pa se poglablja. Pri večini od nas na neki točki obstane. Dojemljivi smo za zvoke, pesmi, lepe in grde razglede, ne zavedamo pa se svojih odzivov nanje. Rečemo: »To je lepo,« ali »To je grdo,« in gremo naprej. Ne spra­šujemo se, kaj je lepota in kaj je grdota. Prepoznati svoje odzive, se močneje zavedati vsakega premika misli, opaziti, da je um pogojen in pod vplivom staršev, učiteljev, rase in kulture – vse to je del pozornosti.

			Globlje ko um prodira v miselne procese, jasneje razume, da so vse oblike razmišljanja pogojene, zato se samodejno pogrezne v tišino – kar ne pomeni, da zaspi. Nasprotno, postane izjemno čuječ, nič več podvr­žen disciplini, omamljen od manter in ponavljanja besed. Stanje tihe čuječnosti je del zavedanja, in če sežete še malo globlje, odkrijete, da ni ločenosti med človekom, ki se zaveda, in predmetom, ki se ga zaveda.

			Kaj pomeni biti občutljiv? Zavedati se barve in oblike, besed drugih in lastnega odziva nanje, biti obziren, imeti dober okus in se lepo vesti, ne biti grob, ne telesno ne psihično prizadevati ljudi, videti lepo stvar in obstati ob njej, pozorno poslušati, ne da bi te besede drugih dolgočasile, tako da se um izostri – vse to je občutljivost, ne? Je torej kakšna razlika med občutljivostjo in čuječnostjo? Mislim, da ne.

			Dokler um obsoja, presoja, oblikuje mnenja in sklepa, ni ne čuječ ne občutljiv. Kadar si grob z ljudmi, trgaš cvetice in jih odmetavaš, grdo ravnaš z živalmi, vpraskaš svoje ime na pohištvo ali zlomiš nogo stola, ne prihajaš točno k obrokom in se na splošno grdo vedeš, tvoje ravnanje kaže na neobčutljivost. Znak je, da um ni sposoben zavestnega prilaga­janja. In zagotovo je del izobraževanja, da učencu pomaga razviti občutljivost, tako da se ne bo zgolj prilagajal ali upiral, temveč bo budno spremljal celotno gibanje življenja. Občutljivi ljudje lahko veliko bolj trpijo kot neobčutljivi, toda če razumejo in presežejo trpljenje, odkrije­jo izjemne stvari.

			Vprašanje: Zakaj se smejimo, kadar se kdo spotakne in pade?

			Krišnamurti: Gre za nekakšno neobčutljivost, ne? Poleg tega obstaja nekaj takega kot sadizem. Veš, kaj pomeni ta beseda? Pisatelj Mar­quis de Sade je napisal knjigo o človeku, ki je užival, kadar je prizadeval ljudi in jih videl trpeti. Od tod beseda sadizem, ki pomeni, da ti trpljenje drugih prinaša užitek. Nekateri ljudje naravnost uživajo, kadar vidijo dru­ge trpeti. Opazuj se in ugotovi, ali poznaš ta občutek. Mogoče ni očiten, a če ga prepoznaš, uvidiš, da se izraža v spontanem smehu, kadar kdo pade. Tistim, ki so više od tebe, privoščiš, da bi zdrseli navzdol, kritiziraš, nepremišljeno obrekuješ, in vse to je izraz neobčutljivosti, ob­lika želje, da bi ljudi prizadel. Prizadeneš lahko namerno, maščevalno ali pa nezavedno – z besedo, kretnjo ali pogledom –, toda v vseh primerih želiš prizadeti in zelo redki so, ki izkoreninijo to sprevrženo obliko užitka.

			Vprašanje: Eden naših učiteljev pravi, da je vse, kar govorite, precej neuporabno. Izziva vas, da izobrazite šest dečkov in šest deklic za plačo v višini 120 rupij. Kako bi mu odgovorili?

			Krišnamurti: Naj najprej povem, da ne bi poskušal vzgajati šest dečkov in šest deklic, če bi zaslužil le 120 rupij. Drugič, če bi bil učitelj, bi to bilo moje poslanstvo, ne služba. Prepoznaš razliko? Poučevanje na katerikoli ravni ni poklic, ni zgolj služba, temveč predanost. Razumeš, kaj pomeni beseda predanost? Predan si, ko se nečemu popolnoma po­svetiš, ne da bi pričakoval kaj v zameno, da si kot menih, kot hermit, kot veliki učitelji in znanstveniki – ne tisti, ki naredijo nekaj izpitov in se imajo za učitelje. Govorim o ljudeh, ki se docela predajo poučevanju, ker je to njihova poklicanost, njihova ljubezen. Taki učitelji vedo, da je dečke in deklice mogoče naučiti prav vse, o čemer govorim. Žal pa uči­telji, profesorji ali vzgojitelji, za katere je poučevanje le služba za preži­vetje, trdijo, da so vse te stvari nepraktične.

			Kaj je pravzaprav praktično? Razmisli. So naš življenjski slog, metode poučevanja, koruptivnost in vojskovanje vlad praktični? Je ambicioznost praktična, je pohlep praktičen? Ambicija zaplaja tekmovanje in zato uničuje ljudi. Družba, ki temelji na pohlepu in pridobitništvu, vedno zajema grožnjo vojne, konfliktov in trpljenja – ali je to praktično? Nikakor ne.

			Najbolj praktična stvar na svetu je ljubezen. Če ljubiš in si prijazen, nisi pohlepen, ambiciozen ali pod vplivom drugih, temveč razmišljaš s svojo glavo – vse to so zelo praktične stvari, ki porajajo praktično in srečno družbo. Učitelj, ki ni predan in ne ljubi, ki ima nekaj akademskih kratic pred svojim imenom, a le oskrbuje s podatki, pobranimi iz knjig – tak učitelj ti bo rekel, da je vse to nepraktično, ker sploh ni glob­lje razmislil. Ljubiti pomeni biti praktičen – veliko bolj kot nesmiselna praktičnost tako imenovanega izobraževanja, iz katerega izhajajo držav­ljani, popolnoma nesposobni samostojne drže in reševanja težav.

			Težava večine odraslih ljudi je, da niso rešili problema svojega živ­ljenja, a kljub temu govorijo: »Povedal ti bom, kaj je praktično in kaj ne.« Poučevanje je najvišje in najplemenitejše poslanstvo, čeprav je danes najbolj prezirano. Toda učitelj mora biti popolnoma predan, učiti mora s srcem in umom. Taka predanost omogoča veliko stvari.

			Vprašanje: Čemu koristi izobraževanje, če nas razkošja sodobnega sve­ta kljub temu kvarijo?

			Krišnamurti: Bojim se, da ne uporabljaš pravih besed. Nekaj udob­ja potrebujemo, ne? Ko tiho obsediš v sobi, je prav, da je čista in ureje­na, čeprav je v njej le rogoznica. Primerno je tudi, da je pravih razmerij in ima dovolj velika okna. Če je na steni slika, naj prikazuje nekaj pri­jet­ne­ga, če je na mizi vaza s cvetico, naj odseva duha osebe, ki jo je položila vanjo. Potrebujemo tudi pravo prehrano in miren prostor za spanje. Vse to je del udobja, ki nam ga daje sodobni svet. Ali to udobje kvari tako imenovanega izobraženega človeka? Ali pa tako imenovani izobražen človek, ambiciozen in pohlepen, uničuje osnovno udobje vseh ljudi? Sodobno izobraževanje v bogatih deželah poraja materialistično naravnane ljudi, zato vsakršno razkošje izkrivlja in uničuje um, v revnih deželah, kakršna je Indija, pa ne spodbuja k ustvarjanju drugačne kulture, ne spodbuja vas, da bi bili revolucionarni. Pojasnil sem že, kaj mislim z revolucionarnostjo – ne gre za metanje bomb ali morilska de­janja. Pravi revolucionar je človek, osvobojen vsakršnega prepričanja, ideologij in vpletenosti v družbo, ki je izraz kolektivne volje številnih, sodobno izobraževanje pa sploh ne prebuja take revolucionarnosti. Na­sprotno, uči te prilagajanja ali zgolj reformiranja.

			Lahko bi torej rekli, da te kvari tako imenovano izobraževanje in ne razkošje, ki je del sodobnega sveta. Zakaj ne bi imeli avtomobilov in dobrih cest? Žal so vse sodobne tehnike in iznajdbe usmerjene v vojno ali v zabavo kot sredstvo za pobeg od sebe, in um se izgubi v napravicah. Sodobno izobraževanje je kultiviranje napravic, mehaničnih sredstev ali strojev, ki ti pomagajo kuhati, likati, računati in početi druge nujne stvari, tako da ti ni treba ves čas razmišljati o njih. In prav je, da jih imaš, saj osvobajajo um, da lahko počne kaj drugega.

			Vprašanje: Zelo temne polti sem in večina ljudi občuduje svetlejšo pot. Kako naj pridobim njihovo občudovanje?

			Krišnamurti: Na voljo so kozmetični pripomočki, ki naj bi posvetlili kožo, toda ali bodo resnično rešili tvojo težavo? Še naprej si boš želel občudovanja, hrepenel boš po položaju in ugledu, čeprav v želji po ob­čudovanju in naprezanju za ugledom tiči želo žalosti. Dokler želiš biti občudovan in ugleden, te bo izobraževanje uničevalo, saj ti bo pomagalo uspeti v družbi, ki je precej gnila. Oblikovali smo jo s pohlepom, zavistjo in strahom. Ne moremo je spremeniti, če se ne menimo zanjo ali jo razglašamo za iluzijo. Samo pravo izobraževanje odplakne pohlep, strah in pridobitništvo ter omogoča oblikovanje popolnoma nove kulture in drugačnega sveta, vendar je možno šele tedaj, ko si um res­nič­no želi, da bi se razumel in se osvobodil žalosti.





24. Energija življenja


			Disciplina sodi med najhujše težave in je zelo zapletena. Družba meni, da mora nadzirati ali disciplinirati svoje člane ter oblikovati njihov um po vzpostavljenih verskih, družbenih, moralnih in ekonomskih vzorcih.

			Pa je disciplina sploh potrebna? Pazljivo me poslušajte, nikar takoj ne prikimajte ali odkimajte. Povečini čutimo, zlasti še ko smo mladi, da bi nam moralo biti dovoljeno početi, karkoli hočemo, čemur pravimo svoboda. Toda besede, da bi morali biti disciplinirani ali ne, da bi morali biti svobodni in tako naprej, so precej nesmiselne, če ne razu­memo celotnega vprašanja discipline.

			Predan športnik se ves čas disciplinira, mar ne? Ker uživa v športu in mora nujno ostati čil, zgodaj leže, ne kadi, pravilno se prehranjuje in skrbi za zdravje. Discipline ne sprejema kot nekaj vsiljenega ali kot konflikt, ampak je naraven rezultat njegovega uživanja v športu.

			Nam disciplina stopnjuje energijo ali nam jo jemlje? Ljudje vseh ver­stev in filozofskih šol po vsem svetu uveljavljajo disciplino uma, kar za­jema nadzor, nasprotovanje, prilagajanje in zaviranje. Ali je vse to potrebno? Če disciplina stopnjuje energijo, je vsekakor vredno in ima po­men, če pa jo duši, je škodljiva in razdiralna. Vsi imamo energijo, in gre za to, ali jo je z disciplino mogoče stopnjevati in oplemenititi ali pa jo disciplina uničuje. Menim, da je to osrednje vprašanje. Veliko ljudi nima kaj dosti energije in tisto malo, kar je imajo, kmalu pridušijo nadzor, grožnje in tabuji tako imenovanega izobraževanja, značilnega za družbo, v kateri živijo, tako da postanejo neustvarjalni in medli člani družbe. Ali disciplina stopnjuje energijo ljudi, ki je imajo več kot večina? Bogati in plemeniti njegovo življenje?

			Ko ste zelo mladi, ste polni energije, ali ne? Želite si igrati, divjati naokrog in govoriti, ne morete mirno sedeti, saj prekipevate od življenja. Ko odraščate, začnejo učitelji oblikovati in usmerjati vašo energijo v različne kalupe. Ko nazadnje odrasete v može in žene, vam je tisto malo, kar je še imate, priduši družba, ki trdi, da morate biti spodobni državljani in morate upoštevati vedenjska pravila. Obilico energije, ki jo imate kot otroci, torej uničita tako imenovano izobraževanje in družbena prisila.

			Ali bi energijo, ki jo imate, lahko okrepili z disciplino? In ali bi jo z disciplino lahko stopnjevali, če je imate malo? Če je tako, ima smisel, če ni, je bolje pozabiti nanjo.

			Kaj je ta energija, ki jo imamo vsi? To je mišljenje, čutenje, zanima­nje, navdušenje, pohlep, strast, sla, ambicija, sovraštvo, slikanje slik, izumljanje strojev, postavljanje mostov, gradnja cest, poljedelstvo, igra­nje iger, pisanje pesmi, petje, ples, obiskovanje svetišča, čaščenje – vse to so izrazi energije, žal pa poraja tudi iluzijo, težave in bedo. Tudi najple­menitejše in najbolj razdiralne lastnosti so izrazi človeške energije. Po­stopek nadziranja ali discipliniranja energije, tako da se izliva v eno smer in je omejena v drugo, družbi še kako ustreza. In ker se um oblikuje po vzorcu kulture, se njegova energija postopoma razprši.

			Vprašajmo se, ali bi bilo energijo, ki je imamo različno, mogoče stopnjevati in dodatno okrepiti – da bi nam služila za kaj? Kaj je njen namen? Je njen namen vojevanje? Izumljanje reaktivnih letal in številnih drugih strojev, sledenje guruju, opravljanje izpitov, rojevanje otrok, nenehno vznemirjanje zaradi tega ali onega? Ali pa jo je mogoče uporabljati drugače, tako da bi osmislili svoje delovanje v odnosu do nečesa, kar ga presega? Sleherni izraz energije človeškega uma, ki ne išče resničnosti ali boga, je sredstvo razdiralnosti in nesrečnosti. Iskanje resničnosti zahteva ogromno energije, in človek, ki je ne išče, jo razsipava in ustvarja težave, zato ga mora družba nadzirati. Ali je v iskanju boga ali resnice mogoče osvoboditi energijo in obenem ostati državljan, ki razume osnovna življenjska vprašanja in ga družba ne more uničiti? Mi sledite ali je prezapleteno?

			Človek je energija, in če ne išče resnice, postane njegova energija razdiralna, zato ga družba nadzira in oblikuje, kar slabi energijo. To se je zgodilo z večino odraslih po vsem svetu. Morda ste opazili še nekaj zanimivega in zelo preprostega – da imate v trenutku, ko si resnično želite nekaj storiti, tudi energijo za to. Kaj se zgodi, ko si zaželite igrati neko igro? Nemudoma začutite energijo, mar ne? Ta energija postane sredstvo samonadzora, zato ne potrebujete zunanje discipline. Kdor spon­tano išče resničnost, postane državljan prave vrste, kar pa se ne ujema z vzorcem nobene družbe ali vlade.

			Učenci in učitelji morajo sodelovati, da bi sprožili in sprostili energijo za iskanje resnice, boga ali resničnosti. Iskanje resnice zajema disciplino in v njem boste postali resničen človek in popoln posameznik, ne zgolj Indijec ali Parsi, določen z družbo ali kulturo, v kateri živi.

			Zakaj vam doma ali v učilnici nenehno govorijo, kaj morate nare­diti in česa ne smete? Ker starši in učitelji, prav kot preostala družba, niso dojeli, da človek obstaja izključno za to, da najde resničnost ali boga. Že majhna skupina učiteljev, ki bi razumela to iskanje in usmerila po­zornost nanj, bi ustvarila novo vrsto izobraževanja in tudi drugačno družbo.

			Ne opažate, kako malo energije imajo ljudje okoli vas, tudi vaši starši in učitelji? Počasi umirajo, čeprav se njihovo telo še ni postaralo. Zakaj? Ker si jih je družba podredila. Energija postane razdiralna, če ne razume svojega osnovnega namena – najti tisto izjemno stvar, ki ji pravimo um, sposoben ustvarjati atomske podmornice in reaktivna le­tala, pisati najosupljivejšo poezijo in prozo, lepšati svet ter iskati resnico ali boga.

			Zato menim, da je naloga izobraževanja sprožiti in sprostiti energijo za iskanje dobrote, resnice ali boga, med katerim oblikuje posamez­nika v resničnega človeka in zato prave vrste državljana. Disciplina za­ra­di discipline je brez pomena in je izjemno razdiralna. Če izobraževanje ne bo pripomoglo, da boste ob odhodu v svet polni življenjske moči in inteligentnosti ter prekipevajoče energije, usmerjene v iskanje tistega, kar je resnično, vas bo družba vsrkala in zadušila, uničila in onesrečila za vse življenje. Kot reka ustvarja bregove, ki jo zamejujejo, tako energija, ki išče resnico, ustvarja lastno disciplino brez vsakršne vsiljene oblike, in kot reka najde morje, tako energija najde svobodo.

			Vprašanje: Zakaj so Britanci zavladali Indiji?

			Krišnamurti: Ljudje, ki imajo več energije, življenjske moči, sposobnosti in duha, prinašajo sosedom z manj energije nesrečo ali blago­stanje. Indija se je nekoč raztezala po vsej Aziji, njeni prebivalci so bili polni ustvarjalne vneme in odnesli so svoje verstvo na Kitajsko, Japon­sko, v Indonezijo in Burmo. Drugi narodi so bili bolj trgovsko usmerjeni, kar je tudi potrebno, a ima svoje slabe strani – tako je pač življenje. Nenavadno pri tem je, da so ljudje, ki iščejo resnico ali boga, bolj eks­plozivni in sproščajo izjemno energijo – tako v sebi kot v drugih – zato so pravi revolucionarji. Zavojevalci in vladarji prihajajo in odhajajo, problem človeka pa ostaja enak. Vsi želimo gospodovati, si podrejati ali se upirati, toda človek, ki išče resnico, je osvobojen vseh družb in vseh kultur.

			Vprašanje: Tudi med meditacijo nekako ni mogoče zaznati, kaj je res. Bi nam, prosim, povedali, kaj je res?

			Krišnamurti: Pustimo za trenutek vprašanje o tem, kaj je res, raje spregovorimo o meditaciji. Zame je meditacija nekaj povsem drugega kot tisto, kar vas učijo knjige in guruji. Meditacija je proces razumeva­nja lastnega uma. Če ne razumeš lastnega razmišljanja, ima vse, kar raz­mišljaš, bolj malo pomena, kajti razmišljanje brez osnovnega poznavanja sebe vodi v težave. Vsaka misel ima pomen, in če ga um ni spo­so­ben prepoznati, je osredotočenje na neko zamisel, podobo ali niz besed – čemur navadno pravijo meditacija – oblika samohipnoze. Ali se zavedaš pomena vsake misli in odziva, ki ga zaznaš, medtem ko mirno sediš, se pogovarjaš ali igraš? Poskusi in videl boš, kako težko se je za­vedati vsakega miselnega premika. Toda če želiš raziskati vsako misel, če resnično želiš razumeti njeno vsebino, odkriješ, da se misli upočasnijo in jih lahko opazuješ. Upočasnitev mišljenja in raziskovanje sleherne misli je proces meditacije. Če boš poskusil, boš ugotovil, da se um – ogromno skladišče nemirnih misli, ki se bojujejo med seboj – umiri in obstane. Nikakršne nuje ni več, nobene prisile ali strahu v kakršnikoli obliki. V tišini in negibnosti se porodi tisto, kar je resnično. Ni več »tebe«, ki doživljaš resnico, samo resnica je, ki stopi v negiben um.

			Vprašanje: Zakaj ponavljamo zmote, čeprav nas opozarjajo nanje?

			Krišnamurti: Kaj bi rekel? Zakaj utrgaš cvetico ali trgaš rastline ali uničuješ pohištvo ali odmetavaš papirčke, čeprav so te že desetkrat opozorili? Pozorno poslušaj in razumel boš. Kadar počneš take stvari, si nekako raztresen, ne? Ne zavedaš se in ne misliš, tvoj um spi, zato počneš stvari, ki so seveda neumne. Dokler nisi polno zavesten in po­polnoma navzoč, te nima smisla opozarjati, da ne počni tega ali onega. Učitelj ti lahko pomaga, da se zbereš in se polno zavedaš ter radostno opazuješ drevesa, ptice, reko in izjemno bogastvo zemlje. Zadostuje že njegov namig, da postaneš čuječ, živ za vse okoli sebe in v sebi.

			Žal izgubljaš občutljivost, saj ti od trenutka, ko se rodiš, pa vse do smrti neprestano govorijo, kaj naj počneš in česa ne. Starši, učitelji, družba, religija, duhovniki in tudi ambicije, pohlep in zavist – vsi ti govorijo »napravi to« in »tega ne smeš«. Da bi se rešil vseh teh ukazov in pre­povedi, a vendar ostal občutljiv in spontano prijazen, moraš biti zelo zbran. Med nameni izobraževanja je tudi to, da prebudi duha zbrano­sti, zaradi katerega ostajaš občutljiv, pozoren, buden in prijazen.

			Vprašanje: Kaj je življenje in kako naj bomo srečni?

			Krišnamurti: Zelo dobro vprašanje za tako majhnega dečka. Kaj je življenje? Če vprašaš poslovneža, ti bo rekel, da je življenje prodajanje stvari in služenje denarja. Ambiciozen človek ti bo rekel, da je življenje prizadevanje za uspehom in izpolnitvijo. Za človeka, ki je dosegel polo­žaj in oblast, je življenje polno osebnih dejavnosti. In za delavca, zlasti še v naši deželi, je življenje neskončno delo brez dneva počitka.

			Ali je človek sploh lahko srečen ob vseh teh naporih, bojih, zastojih in bedi? Nikakor ne. Kaj stori? Ne dvomi in ne sprašuje, kaj je življenje, temveč filozofira o sreči. Govori o bratstvu, medtem ko izkorišča druge. Izumi višji jaz, naddušo, nekaj, kar naj bi ga čez čas trajno osrečilo. Toda sreča ne vznikne, kadar jo iščeš, saj je stranski učinek, porodi se, kadar obstajata dobrota in ljubezen in um mirno raziskuje, kaj je resnično.

			Vprašanje: Zakaj se prepiramo med seboj?

			Krišnamurti: Tudi starejši ljudje se to sprašujejo, ali ne? Zakaj se kregamo? Amerika nasprotuje Rusiji, Kitajska zahodu. Zakaj? Govorimo o miru in se pripravljamo na vojno. Zakaj? Ker večina ljudi rada tekmuje in se prepira. In prepir prebuja občutek živosti. Mislimo, da se je nujno boriti, da ostajamo živi, toda tako življenje je zelo razdiralno. Mogoče je živeti brez boja – kot lilija, kot cvetica, ki raste in se ne bori, ampak samo je. Vendar sploh nismo izobraženi za to. Šolajo nas, da tekmujemo in se prepiramo, da smo vojaki, odvetniki, policisti, profesorji, ravnatelji, poslovneži, vsi hočemo biti na vrhu. Vsi želimo uspeti. Veliko ljudi se pretvarja, da so ponižni, a srečni so samo tisti, ki so ponižni v sebi in taki ljudje se ne prepirajo.

			Vprašanje: Zakaj um zlorablja sebe in druge ljudi?

			Krišnamurti: Kaj mislimo z zlorabo? Um, ki je ambiciozen, neusmiljen, pohlepen in zavisten, obremenjen s prepričanji in izročili, ustvarja težave in poraja družbo, v kateri vlada konflikt. Dokler se um ne ra­zume, nagiba k razdiralnosti, dokler se ne spozna, goji mržnjo. Zato je še kako pomembno, da spoznate sami sebe, namesto da bi se le učili iz knjig, saj se um spoznava le v ogledalu odnosa. Brez poznavanja samega sebe ne moremo očistiti vse nesnage in bede, ki smo jo ustvarili na svetu.

			Vprašanje: Se um, ki išče uspeh, razlikuje od uma, ki išče resnico?

			Krišnamurti: Isti um je, pa naj gre za iskanje uspeha ali resnice, toda dokler um išče uspeh, ne more odkriti, kaj je res. Razumeti resnico pomeni prepoznati resnico v lažnem in prepoznati resnično kot resnič­no.





25. Živeti lahkotno


			Ste se kdaj vprašali, zakaj ljudje izgubljajo radost življenja, ko se starajo? Mladi ste razmeroma srečni, imate svoje težavice, vznemirjate se zaradi izpitov, a kljub temu občutite radost. Življenje sprejemate spontano in lahkotno in se ne obremenjujete z ničimer. Zakaj s staranjem izgubljamo radostno bližino z nečim onstran, kar ima večji pomen? Za­kaj z dozorevanjem otopimo, postanemo neobčutljivi za radost, lepoto, prostrano nebo in čudovito zemljo?

			Ko si človek zastavi to vprašanje, vzniknejo mnogotere razlage. Ena od njih je, da se prekomerno ukvarjamo s seboj. Trudimo se postati nekdo, doseči in ohraniti določen položaj, imamo otroke in druge odgovornosti in služiti moramo denar. Vse te zunanje stvari nas obremenju­jejo, zato izgubimo veselje do življenja. Zazrite se v starejše obraze okoli sebe in opazili boste, koliko je žalostnih, izmozganih ali bolehnih, za­prtih vase, zadržanih in včasih nevrotičnih ter brez nasmeha. Se ne vpra­šate, zakaj? In čeprav se sprašujemo, se nas večina zadovolji z besedno razlago.

			Sinoči sem opazoval čoln, ki je s polnimi jadri zahodnega vetra plul po reki navzgor. Velik je bil, zvrhano naložen z drvmi za meščane. Sonce je zahajalo in čoln je bil osupljivo lep pod jasnim nebom. Čolnar je krmaril brez vsakršnega napora, saj se je prepustil vetru. Ko bi vsak od nas razumel problem naprezanja in konflikta, bi lahko vsi živeli brez naporov, srečni in nasmejanih obrazov. Mislim, da nas uničuje ta trud, naprezanje, v katerem preživljamo življenje. Če se zazrete v starejše ljudi okoli sebe, vidite, da je življenje za večino od njih niz bitk s samim se­boj, z ženo ali možem, s sosedi in družbo. Vesel, resnično srečen človek ne obtiči v naprezanju. Če se ne trudite, ne pomeni, da stagnirate in ste oto­peli, nasprotno, samo modri, izjemno inteligentni ljudje se ne ujamejo v prizadevanje ali trud.

			Ko slišimo za lahkotnost, si zaželimo biti lahkotni in doseči lahkotno počutje brez konfliktov, torej si ga postavimo za cilj. Naprezamo se, da bi ga dosegli, toda brž ko se odločimo za to, izgubimo veselje do življenja. Ujamemo se v trud, v prizadevanje, čeprav je cilj povsem dru­gačen. Vsa prizadevanja so si enaka. Nekdo se trudi za družbene reforme ali da bi našel boga ali ustvaril boljši odnos z ženo ali možem ali sosedom, kdo drugi sedi na bregu Gangesa, časti ob nogah kakšnega guruja in tako naprej. Vse to je trud, prizadevanje. Zato je pomembno razumeti prizadevanje in ne njegov cilj.

			Ali se um zmore osvoboditi in odkriti stanje radosti brez vsakršnega občutka večvrednosti ali manjvrednosti?

			Naša težava je, da se um počuti manjvrednega, zato se trudi nekaj biti ali postati ali premostiti različne, nasprotujoče si želje. Toda nikar ne iščimo razlag, zakaj si um ves čas prizadeva. Vsak razmišljujoč človek ve, čemu se napreza, v sebi in navzven. Zavist, pohlep, ambicioznost in tekmovalnost, ki vodi v brezobzirno učinkovitost, so dejavniki, ki spro­žajo naprezanje, tako v tem kot v prihodnjem svetu. Ni nam treba prou­čevati psiholoških knjig, da bi razumeli, čemu se naprezamo. Veliko bolj pomembno je odkriti um, popolnoma osvobojen naprezanja.

			Ko se naprezamo, smo pravzaprav ujeti v konflikt med tem, kar smo, in tistim, kar naj bi bili ali bi želeli biti. Bi mogli doumeti in opu­stiti postopek naprezanja brez vsakršne razlage? Bi mogel biti um osvo­bojen naprezanja kot čoln, ki ga žene veter? To je pravo vprašanje. Že trud, da bi dosegli stanje osvobojenosti, je postopek naprezanja, zato ga nikakor ne moremo doseči. Toda če iz trenutka v trenutek opazujete, kako se um vedno znova ujame v neprestano naprezanje – če zgolj opa­zujete, ne da bi skušali kaj spremeniti, ne da bi mu vsiljevali stanje, ki ga imenujete mir –, odkrijete, da se um sam od sebe sprosti, nato pa se ogromno nauči.

			Učenje torej ni le proces zbiranja podatkov, temveč tudi odkrivanje izjemnih bogastev, ki ležijo onstran uma.

			Opazujte se in ugotovili boste, da se naprezate od jutra do noči, obe­nem pa izgubljate energijo. Če zgolj pojasnjujete, zakaj se naprezate, se izgubite v razlagah in se naprezate naprej, če pa mirno opazujete um in mu dopustite, da se zave svojega naprezanja, kmalu spoznate stanje brez kakršnegakoli naprezanja, stanje izjemne pozornosti, ki ne pozna občutka večvrednosti in manjvrednosti, pomembnosti in nepomembnosti, nikakršnega guruja. Vsi ti nesmisli izginejo, saj je um popolnoma čuječ in tak um je radosten.

			Vprašanje: Rad bi nekaj naredil, a čeprav sem že velikokrat poskusil, mi ne uspe. Naj vztrajam ali ne?

			Krišnamurti: Biti uspešen pomeni dospeti, uspeh pa častimo, ali ne? Ko reven deček odraste in postane multimilijonar ali pa navaden študent postane predsednik vlade, mu ploskajo in ga poveličujejo, zato si vsak deček in vsaka deklica želi tako ali drugače uspeti. Toda ali res obstaja nekaj takega, kot je uspeh, ali gre le za zamisel, ki jo želiš uresničiti? Kajti v trenutku, ko jo uresničiš, vedno ugledaš pred seboj točko, kamor moraš šele priti. Dokler stremiš za uspehom, se naprezaš in si v navzkrižju, ali ne? In tudi ko prispeš, ne moreš obstati, saj si želiš vzpeti više, imeti več. Razumeš? Lov za uspehom je želja po »več«, in um, ki nenehno zahteva »več«, ni inteligenten um. Nasprotno, povprečen in neumen um je, kajti zahteva po »več« zajema nenehno naprezanje po vzorcu, ki ga je vzpostavila družba.

			Kaj je pravzaprav zadovoljstvo in kaj je nezadovoljstvo? Slednje je naprezanje po »več«, zadovoljstvo pa je opuščanje tega naprezanja. Ven­dar ga ne moreš doseči, če ne razumeš želje po »več«.

			Če ne narediš izpita, na primer, ga moraš delati vnovič, ne? Vseka­kor so izpiti obžalovanja vredni, saj ne nakazujejo ničesar pomembnega in ne razkrivajo resnične vrednosti inteligentnosti. Opravljen izpit je predvsem zvijača spomina ali pa stvar srečnega naključja, vendar se ga trudiš opraviti, in če ti ne uspe, vztrajaš. Podoben proces je značilen za večino ljudi v vsakdanjem življenju. Naprezamo se za nečim, ne da bi sploh obstali in se vprašali, ali je vredno. Nikoli se ne vprašamo, ali je vredno truda, zato ne odkrijemo, da ni. Šele ko razumemo celoten po­men »več«, lahko prenehamo razmišljati v okviru poraza in uspeha.

			Tako zelo se bojimo, da nam ne bi uspelo ali bi se zmotili, pa ne le na izpitu, temveč tudi v življenju. Zmota velja za nekaj groznega, saj ji sledijo kritike in karanje. Zakaj se ne bi smeli zmotiti? Mar se ne moti­jo vsi ljudje na svetu? In ali bi se svet izvlekel iz kaosa, če se ne bi nikoli zmotili? Če se bojite zmotiti, se ne boste nikoli ničesar naučili. Starejši ljudje se ves čas motijo, nočejo pa tvojih zmot, zato zadušijo tvoje po­bu­de. Zakaj? Ker se bojijo, da bi z opazovanjem in dvomi, z raziskovanjem in zmotami kaj odkril, nato pa se uprl avtoriteti staršev, družbe in tra­dicije. Raje ti vsiljujejo ideal uspeha, ki naj bi ga dosegel, saj naj bi uspeh, kot boš spoznal, prinesel spoštovanje.

			Zato vedno razmišljamo z vidika uspeha in z vidika »več«. Družba je skrbno uveljavila vzorec, po katerem razglaša ljudi za uspešne ali poražene. Toda če si z vsem srcem želiš nekaj početi, ti sploh ni mar za uspeh ali poraz. Nobenemu inteligentnemu človeku ni. Žal je inteligentnih ljudi zelo malo in nihče ti ne pove, da je tako. Inteligentnega človeka zanima videti dejstva in razumeti težavo – torej ne razmišlja z vidika uspeha ali poraza. Tako razmišljamo le takrat, kadar pravzaprav ne ljubimo tistega, kar počnemo.

			Vprašanje: Zakaj smo v bistvu sebični? Lahko se na moč trudimo, da se ne bi sebično obnašali, toda kadar gre za našo korist, nas ne brigajo koristi drugih.

			Krišnamurti: Zelo pomembno je, da se nimamo ne za sebične ne za nesebične, kajti besede izjemno vplivajo na um. Če rečeš, da je nekdo sebičen, ga takoj obsodiš; če ga naslavljaš s profesorjem, takoj spremeniš svoj odnos do njega; če ga nazivaš z mahatmo, ga nemudoma obda obstret. Opazuj svoje odzive in ugotovil boš, da imajo besede, kot so od­vetnik, poslovnež, guverner, služabnik, ljubezen in bog nenavaden uči­nek na živčevje in tudi na um. Beseda, ki označuje neko funkcijo, pri­kliče občutek polo­žaja, zato se je nujno osvoboditi nezavedne navade, da povezujemo ob­čutke z določenimi besedami. Um priučeno meni, da izraz sebičen po­meni nekaj slabega in neduhovnega, in brž ko ga za koga uporabite, ga obsodite. Tudi vprašanje: »Zakaj smo v bistvu sebični?« vsebuje obsojanje.

			Zelo pomembno se je zavedati, da nekatere besede izzovejo živčen, čustven ali intelektualen odziv pritrjevanja ali obsojanja. Ko si rečeš, da si ljubosumen, na primer, takoj zaustaviš nadaljnje raziskovanje in se prenehaš poglabljati v težavo. Podobno veliko ljudi zatrjuje, da delajo za skupnost, pa vendar je vse, kar počnejo, zoper skupnost, čeprav tega ne uvidijo, kajti besedo skupnost razumejo po svoje. Ne raziskujejo naprej, zato nikoli ne spoznajo dejstev, ne glede na nevrološke ali čustvene odzive, ki jih beseda prikliče.

			Najpomembneje je, da preizkušaš in odkrivaš, ali zmoreš prepoznati dejstva brez pozitivnih ali negativnih pomenov, povezanih z določenimi besedami. Če jih lahko opazuješ brez občutkov obsojanja ali potrjevanja, odkriješ, da se že v procesu opazovanja razblinijo vse omejitve, ki jih je um postavil medse in dejstva.

			Opazuj, kako se približaš osebi, ki velja za pomembno. Besedi »po­memben človek« sta vplivali nate – časopisi, knjige, vsi trdijo, da gre za pomembnega človeka in tvoj um je to sprejel. Ali pa se odločiš za nasproten pogled in rečeš: »Kako neumno, prav nič pomemben ni.« Če pa zmoreš ubraniti um pred vplivi in videti samo dejstva, ugotoviš, da pristopiš povsem drugače. Um, ki je osvobojen vplivov in ne obsoja niti ne potrjuje, temveč samo opazuje, ni zatopljen vase in težava zaradi se­bičnosti, ki poskuša biti nesebična, se razblini.

			Vprašanje: Zakaj si vse od rojstva do smrti želimo ljubezni, in zakaj nismo samozavestni in mirni kot drugi, če je nismo deležni?

			Krišnamurti: Misliš, da so drugi ljudje res samozavestni? Že res, da se šopirijo in so vzvišeni, toda za razkazovanjem samozavesti so povečini prazni, otopeli in povprečni, saj sploh ne premorejo resnične samo­zavesti. In zakaj si želimo biti ljubljeni? Si ne želiš, da bi te starši, uči­telji in prijatelji imeli radi? Odrasli si želijo, da bi jih ljubila žena ali mož ali otroci – ali guru. Od kod to nenehno hrepenenje po tem, da bi bili ljubljeni? Pazljivo poslušaj. Ljubljen bi bil rad zato, ker ne ljubiš. Brž ko ljubiš, se nič več ne sprašuješ, ali te ima kdo rad. Dokler potrebuješ ob­čutek, da si ljubljen, ni ljubezni v tebi, in če ne občutiš ljubezni, si grd in krut. Brez ljubezni si mrtva stvar, in kadar mrtva stvar prosi za lju­bezen, ostaja mrtva. Če pa je tvoje srce polno ljubezni, ne prosiš, da bi bil ljubljen, ne nastavljaš beraške skledice, da bi ti jo napolnili. Samo prazni ljudje prosijo za polno in praznega srca ni mogoče napolniti s tekanjem za guruji ali z iskanjem ljubezni na na stotine drugih načinov.

			Vprašanje: Zakaj odrasli kradejo?

			Krušnamurti: Ti nikoli ne kradeš? Ne poznaš nobenega dečka, ki je kaj ukradel, ker si je želel? Vse življenje je tako, naj smo mladi ali stari, le da starejši ljudje kradejo bolj prebrisano in z lepo zvenečimi besedami. Ker si želijo bogastva, moči in položaja, spletkarijo, izmišlju­jejo si in filozofirajo, da bi jih dosegli. Kradejo, čeprav svojim dejanjem ne rečejo kraja, temveč uporabljajo spodobne besede. Zakaj krademo? Predvsem zato, ker družba, kakršna je, prikrajša številne ljudi za življenjske potrebe. Nekateri nimajo dovolj hrane, oblačil in zavetja, zato si pomagajo drugače. Nekateri kradejo, ker so antisocialni, kot jim rečemo, in ne, ker bi jim česa primanjkovalo. Kraja jim pomeni razburljivo igro – kar govori o pomanjkljivi izobrazbi. Pravo izobraževanje ni le guljenje za izpite, ampak pripomore k razumevanju. Nekateri kradejo zamisli in znanje drugih. Kadar segamo po »več« v kakršnikoli obliki, vedno kra­demo. Zakaj prosimo, beračimo, hrepenimo in krademo? Ker nimamo ničesar v sebi in se trudimo napolniti, pa ne le s krajo, temveč tudi s posnemanjem drugih. Tudi posnemanje je oblika kraje – ti nisi nič, on pa je nekdo, in če ga boš posnemal, boš deležen nekaj njegove slave. Pomembno je odkriti, ali je notranjo praznino mogoče zapolniti. Dokler se um trudi, da bi jo napolnil, ostaja prazen. Praznina izgine šele tedaj, ko se ne ukvarja več s polnjenjem.





26. Um ni vse


			Kako lepo je obmirovati ter negibno, dostojanstveno, zbrano in pokončno sedeti – kar je enako pomembno kot gledati gola drevesa brez listov. Ste opazili, kako lepa so ob bledi modrini jutranjega neba? Gole veje razodevajo lepoto drevesa, toda drevesa so izjemno lepa tudi spomladi, poleti in jeseni. Njihova lepota se spreminja z letnimi časi in opaziti jo je enako pomembno kot razmišljati o svojem življenju.

			Vsi smo ljudje, naj živimo v Rusiji, Ameriki ali Indiji, in kot ljudje imamo podobne težave, zato je nesmiselno misliti nase kot na Indijca, Američana, Rusa, Kitajca in tako naprej. Seveda se politično, geografsko, rasno in gospodarsko razlikujemo, toda poudarjanje delitev spodbuja nasprotovanje in sovraštvo. Morda so Američani veliko premožnejši, kar pomeni, da imajo več naprav, radiev in televizorjev, pa tudi preobilico hrane, medtem ko je v naši deželi veliko več lakote, umaza­nije, prenaseljenosti in nezaposlenosti. Toda kjerkoli živimo, smo ljudje in kot ljudje ustvarjamo težave, zato je pomembno razumeti, da dviga­mo nepotrebne zidove med seboj, če mislimo o sebi kot o Indijcih, Ame­ričanih ali Angležih.

			Sodobno izobraževanje po vsem svetu je usmerjeno predvsem v tehniko. Naučimo se izdelovati letala, graditi asfaltirane ceste, izdelovati avtomobile in krmariti najnovejše jedrske podmornice, ob vsej tej tehnologiji pa pozabljamo, da smo ljudje – kar pomeni, da polnimo svoje srce z umskimi stvarmi. Avtomatizacija, razširjena v Ameriki, osvobaja ljudi dolgih delovnikov, kar se bo kmalu zgodilo tudi pri nas, in tedaj bomo imeli velikansko težavo s preživljanjem prostega časa. Velike tovarne, v katerih trenutno dela na tisoče ljudi, bodo potrebovale le nekaj tehnikov. Kaj se bo zgodilo z vsemi drugimi ljudmi, ki ne bodo vedeli, kaj bi s časom?

			Dokler se izobraževanje ne bo začelo ukvarjati s to in drugimi člo­veškimi težavami, bo naše življenje zelo prazno.

			Naše življenje je dejansko zelo prazno, ne? Mogoče boste doštudi­rali, se poročili in obogateli, mogoče ste zelo bistri in boste imeli na razpolago veliko podatkov, toda dokler boste polnili srce z umskimi stvarmi, bo vaše življenje zelo verjetno prazno, grdo in razmeroma ne­smiselno. Življenje je lepo in pomenljivo le, če srce ni natrpano z umskimi stvarmi.

			Ne gre za kakšno hipotetično težavo, ki se nas ne bi dotikala. Če ne znamo skrbeti za zemljo in stvari na njej, če ne znamo ljubiti svojih otrok in se ukvarjamo le s seboj, z osebnim ali nacionalnim napred­kom in uspehom, bomo pripomogli, da bo svet še bolj odvraten – kar že počnemo. Dežela lahko zelo obogati, toda vsa njena bogastva so strup, dokler je nekje dežela, ki strada. Eno človeštvo smo, delimo si zemljo, in če bomo ljubeče skrbeli zanjo, bo vsem dajala hrano, oblačila in zavetje.

			Naloga izobraževanja ni samo to, da pripravi na nekaj izpitov, tem­več da pomaga razumeti celotno življenje, ki zajema spolnost, preživ­ljanje, smeh, pobude, iskrenost in prodorno razmišljanje. Poleg tega mo­ramo odkriti, kaj je bog, saj gre za temelj življenja. Hiša ne more dolgo stati brez trdnih temeljev in vse bistroumne človeške iznajdbe so brez pomena, če ne najdemo boga ali resnice.

			Vzgojitelj naj bi vam pomagal razumeti, kajti začeti je treba v otroštvu, ne pri šestdesetih. Šestdesetletni ne boste nikoli našli boga, kajti večina ljudi v tej starosti je izmučenih in izmozganih. Začeti morate, ko ste še zelo mladi, in postaviti trdne temelje, da bo vaša hiša prestala vse nevihte, ki jih ustvarjamo ljudje. Tedaj boste lahko srečno živeli, saj vaša sreča ne bo odvisna od oblačil in dragih kamnov, avtomobilov in radiev, od tega, ali vas kdo ljubi ali zavrača. Ne boste srečni zato, ker boste nekaj imeli ali ker boste dosegli neki položaj, bogastvo ali učenost, temveč ker bo imelo vaše življenje smisel, ki pa ga je mogoče od­kriti le tako, da iz trenutka v trenutek iščete resničnost – in resničnost je v vsem, ni je najti v cerkvi, svetišču, mošeji ali obredih.

			Iskanje resničnosti zahteva, da znate odstraniti prah stoletij, ki je sedel nanjo, in verjemite mi, prosim, da iskanje resničnosti zahteva pra­vo izobrazbo. Vsak bister človek zna prebirati knjige in kopičiti podatke, doseči položaj in izkoriščati druge, a to ni izobrazba. Proučevanje nekaterih predmetov je le droben del izobraževanja, saj obstaja prostrano polje življenja, za katero sploh nismo izobraženi in ne poznamo pravega pristopa.

			Izobraževanje nam pomaga odkriti, kako naj pristopimo k življenju, tako da imajo vsakdanje življenje, radii, avtomobili in letala neki pomen v odnosu do nečesa drugega, kar jih zajema in presega. Druga­če povedano, izobraževanje se mora začeti z religijo, ki pa nima ničesar opraviti z duhovniki, cerkvijo, kakršnokoli dogmo ali prepričanjem. Religija pomeni ljubiti brez motiva, biti velikodušen in dober, kajti le taki smo resnična človeška bitja, in dobrota, velikodušnost in ljubezen se porodijo le v iskanju resničnosti.

			Tako imenovano sodobno izobraževanje povsem zanemarja ta vidik življenja. Nenehno se ukvarjate le s knjigami, ki imajo bolj malo pomena, in z izpiti, ki ga imajo še manj. Že res, da vam pomagajo do za­poslitve in to nekaj pomeni. Prav kmalu pa bodo v tovarnah zadosto­vali le stroji, zato se morate izobraževati, kako naj primerno izkoriščate prosti čas – ne v zasledovanju idealov, temveč v odkrivanju in raziskovanju prostranih polj obstoja, ki se jih še ne zavedate in o katerih ne veste ničesar. Um ni vse, naj ima še tako pretkane argumente. Presega ga nekaj ogromnega in neizmerljivega, lepota, ki je ne more razumeti. V njeni brezmejnosti sta ekstaza in veličastje in morali bi se izobraževati za to, da bi ju izkusili. Če niste deležni prave izobrazbe, boste nadaljevali kaos, ki so ga ustvarili rodovi pred vami.

			Učiteljem polagam na srce, naj razmišljajo o tem. Ne pritožujte se, raje oblikujte institucije, v katerih bi raziskovali, ljubili, uresničevali in živeli religijo. Odkrili boste, da je življenje osupljivo bogato – veliko bogatejše kot vsi bančni računi na svetu.

			Vprašanje: Kako je človek pridobil tolikšno znanje? Kako se je materialno razvil? Od kod črpa toliko energije?

			Krišnamurti: Kako je človek pridobil tolikšno znanje? Zelo prepro­sto. Nekaj spoznaš in predaš svojim otrokom, oni pridajo svoja spoznanja in jih nato predajo svojim otrokom in tako naprej. Znanje kopi­čimo postopoma. Naši pradedje niso vedeli ničesar o sodobnih reaktivnih letalih in elektronskih čudežih, toda radovednost, nuja, vojna, strah in pohlep so postopoma nakopičili vse to znanje.

			Naj omenim nekaj zanimivega o znanju. Morda veliko veš in kopičiš bogate zaloge podatkov, toda um, ki je zamračen z znanjem in obremenjen s podatki, ni sposoben odkrivanja. Morda raziskuje z zna­njem in tehniko, toda odkritje je nekaj izvirnega in vznikne samo od sebe, ne glede na znanje. Večino ljudi, zlasti pri nas, povsem zatrejo zna­nje, tradicija, mnenja in strah, kaj bodo rekli starši ali sosedje, tako da povsem izgubijo zaupanje vase. Podobni so mrtvecem, saj breme znanja omrtvi um.

			Poglej, kaj se dogaja po svetu. Imamo čudovite iznajdbe – radar, ki zazna približevanje letala, ko je še kilometre daleč, podmornice, ki v globinah morja obkrožijo svet, ne da bi se dvignile na gladino. Vse so rezultat znanja. Vendar nečesa primanjkuje, zato je znanje zlorabljeno in imamo vojne, uničevanje, revščino in neštete milijone lačnih ljudi. Živijo ob enem obroku na dan – in ničesar ne veste o tem. Veste le za svoje knjige in malenkostne težave in zadovoljstva.

			Enako je z materialnim – človek se je razvil postopoma. Od kod črpa tolikšno energijo? Veliki izumitelji in raziskovalci na vseh področjih so nedvomno premogli ogromno energije, a povečini je imamo zelo malo, ne? Kot otroci se igramo, zabavamo, plešemo in pojemo, a ko od­raste­mo, se energija razprši. Niste opazili? Postanemo utrujene gospodi­nje ali pa dan za dnem, mesec za mesecem dolge ure preživljamo v pi­sarni, da bi zaslužili za življenje, zato ni čudno, da imamo malo energije. Ko bi jo imeli, bi lahko uničili to gnilo družbo in naredili skrb vzbujajoče stvari, zato družba poskrbi, da nimamo energije in nas zatira z »izobraževanjem«, tradicijo, tako imenovano religijo in kulturo. Naloga pra­vega izobraževanja je prebuditi energijo in jo spodbuditi, da eksplodira in tra­ja, da je močna in strastna, pa vendar spontano obvladovana ter usmerjena v odkrivanje resničnosti. Tedaj postane brezgrajna in ne po­vzroča dodatne bede, temveč ustvarja novo družbo.

			Pazljivo me poslušaj, nikar ne presliši mojih besed, saj so zelo po­membne. Nikar se takoj ne strinjaj ali ugovarjaj, temveč sam odkrij, ali govorim resnico. Ne bodi ravnodušen, raje bodi vroč ali hladen. Če prepoznaš resnico v mojih besedah in zažariš z njo, se bo energija stopnjevala in porodila novo družbo. Ne bo se razpršila v upiranju sedanji družbi, kar spominja na lepšanje jetniških zidov.

			Gre torej za to, kako ohraniti energijo, ki jo imamo, in jo stopnjevati. Žal ima večina učiteljev zelo malo energije, saj jih dušijo podatki in tonejo v lastnih težavah, zato ne morejo pomagati učencem, da bi pre­budili ustvarjalno energijo. Razumevanje teh stvari je tako stvar učiteljev kot učencev.

			Vprašanje: Zakaj se starši razjezijo, kadar rečem, da bi rad prestopil v drugo religijo?

			Krišnamurti: Predvsem so navezani na svojo religijo in prepričani so, da je najboljša, če ne edina religija na svetu, zato hočejo, da bi jim sledil. Poleg tega želijo, da bi razmišljal kot oni, njihova skupnost, rasa ali razred. To so nekateri od njihovih razlogov, poleg tega pa bi pomenil težavo za družino, če bi prestopil v drugi religijo.

			Kaj bi se zgodilo, če bi prestopil iz ene organizirane religije v drugo? Mar se ne bi le preselil v drugo ječo? Dokler se um oklepa prepričanja, je v ječi. Če se rodiš kot hinduist in se spreobrneš v kristjana, morda razjeziš starše, a to je manj pomembno. Bolj pomembno je spoznati, da si s prestopom v drugo religijo le zamenjal star niz dogem z novim. Morda si malce bolj dejaven, bolj to ali ono, vendar ostajaš v ječi prepričanja ali dogme.

			Zato nikar ne menjaj religije, kar je zgolj upor v ječi, temveč poruši zidove ječe in sam odkrij, kaj je bog, kaj je resnica. To je smiselno in dalo ti bo izjemno življenjsko moč in energijo. Preseliti se iz ene ječe v drugo in prepirati se o tem, katera je boljša – to so otročje igrice.

			Osvoboditev iz ječe prepričanj zahteva zrel, prodoren um, ki za­zna­va naravo ječe in ne primerja ječ med seboj. Razumevanja ne dosežeš s primerjanjem, temveč z raziskovanjem. Če raziščeš naravo organizirane religije, vidiš, da so si vse podobne – pa naj gre za hinduizem, bu­dizem, islam, krščanstvo – ali komunizem, ki je druga oblika religije. Brž ko boš razumel ječo, kar pomeni, da boš prepoznal vpletenost pre­pričanj, obredov in duhovnikov, ne boš nikoli več pripadal nobeni religiji, kajti le človek, ki je osvobojen prepričanja, lahko odkrije, kaj je onstran vseh prepričanj in je nemerljivo.

			Vprašanje: Kako naj gradimo značaj?

			Krišnamurti: Biti značajen seveda pomeni, da se zmoreš upreti laž­nemu in vztrajati pri resničnem, oblikovanje značaja pa je težavno, saj je za večino med nami pomembneje, kar piše v knjigah in kar govorijo starši, učitelji in vlada, kot pa da bi odkrili, kaj mislimo sami. Značaj oblikuje to, da samostojno razmišljaš in odkrivaš, kaj je res, nato pa vztrajaš pri tem, ne da bi bil pod kakršnimkoli vplivom, pa naj ti življe­nje prinaša srečo ali bedo.

			Recimo na primer, da ne verjameš v vojno, pa ne zato, ker bi tako govoril kakšen reformator ali verski učitelj, temveč ker si do spoznanja prišel sam. Raziskoval si, se poglobil v vprašanje, meditiral o njem in meniš, da ni prav ubijati, pa naj ubijaš za hrano, iz sovraštva ali iz tako imenovanega domoljubja. Če si trdno prepričan o tem in ne popustiš, ne glede na to, da te zaprejo v ječo ali ustrelijo, kot se mogoče dogaja v nekaterih državah, pomeni, da si značajen in da se tvoj značaj razlikuje od onega, ki ga goji družba.

			Nihče vas ne opogumlja v to smer. Ne vzgojitelji ne učenci nimajo življenjske moči in energije, da bi razmislili in dojeli, kaj je res, se tega držali in opustili lažno. Toda če ti uspe, ne boš sledil nobenemu politič­nemu ali verskemu voditelju, saj boš sam sebi svetloba – odkritje in gojenje te svetlobe, ne le v mladosti, temveč vse življenje, pa je pravo izobraževanje.

			Vprašanje: Kako starost ovira prepoznanje boga?

			Krišnamurti: Kaj je starost? Število preživetih let? Deloma, kajti ro­dili ste se tega in tega leta in zdaj jih imate petnajst, štirideset ali šest­deset. Telo se stara – kar velja tudi za um, obremenjen z izkustvi, težavami in utrujenostjo. Tak um ne more nikoli odkriti, kaj je resnica. Um lahko odkriva le tedaj, ko je mlad, svež in nedolžen, vendar nedolž­nost ni stvar let. Nedolžen ni le otrok, mogoče tudi ni –, temveč tudi um, ki zmore izkušati, ne da bi kopičil usedlino izkustev. Um mora iz­kušati, to je neogibno. Mora se odzivati na vse – na reko, bolno žival, truplo, ki ga nesejo na grmado, revne vaščane, ki nosijo tovore vzdolž ceste, življenjske muke in nesreče – sicer je mrtev. Tradicija, kopičenje izkustev in pepel spomina ga starajo. Samo um, ki vsak dan znova umre spominom včerajšnjega dne, radostim in žalostim preteklosti –, je svež, nedolžen in brez starosti. Brez te nedolžnosti, naj ste stari deset ali šestdeset let, ne boste našli boga.





27. Iskanje boga


			Med številnimi težavami, s katerimi se spopadamo vsi, najbolj pa tisti, ki se trenutno izobražujejo in bodo kmalu odšli v svet ter se soočili z njim, je tudi vprašanje reform. Različne skupine ljudi – socialisti, komunisti in reformatorji vseh vrst – se trudijo vpeljali spremembe, ki so očitno potrebne. Čeprav so nekatere dežele razmeroma uspešne in bogate, je na svetu še veliko lakote, milijoni ljudi nimajo dovolj oblačil in primernega ležišča za spanje. Kako bi mogli izpeljati temeljno preob­likovanje, ne da bi sprožili dodatnega kaosa, bede in konfliktov? To je prava težava, ne? Če malo prebirate zgodovino in opazujete sodobne politične trende, vidite, da reformiranje, naj je še tako potrebno in zaže­leno, vedno sproži nove in drugačne oblike kaosa in navzkrižij, ki jih je treba omejevati z dodatno zakonodajo, nadzori in preverjanji. Ustvarja nove nerede, ki pomirjeni porajajo nove, in začaran krog je sklenjen. Soočamo se s procesom, ki mu ni videti konca.

			Kako razkleniti ta začarani krog? Ne pozabite, preoblikovanje je nujno – toda ali je možno, ne da bi obenem sprožilo dodatno zmedo? Me­nim, da gre za eno najosnovnejših vprašanj, s katerim bi se moral ukvarjati vsak razmišljujoč človek. Ne gre za to, katere reforme so po­t­rebne ali na kateri ravni, temveč ali je sploh možno vpeljati kakršnekoli reforme, ne da bi sprožili nove težave, ki bi nato porodile nujnost po reformah. Kaj nam je storiti, da bi prekinili ta proces, ki mu ni konca? Zagotovo je naloga izobraževanja, tako v vsaki majhni šoli kot na veliki univerzi, da se spopade s to težavo – pa ne abstraktno, teoretično, s filo­zofiranjem ali pisanjem knjig o njej, temveč da se neposredno sooči z njo in išče rešitev. Ujeti smo v začaran krog reform, ki neprestano potre­buje nove reforme, in če ga ne bomo razklenili, ne moremo rešiti težav. Kakšno izobraževanje ali razmišljanje bi lahko razklenilo začarani krog? Kakšno dejanje bi naredilo konec naraščajočim težavam v vseh dejavno­stih? Je zaznati razmišljanje, ki bi nas osvobodilo tega živ­ljenjskega sloga, preoblikovanja, ki vedno potrebuje nadaljnje reforme? Drugače rečeno, ali obstaja dejanje, ki se ne porodi iz odziva?

			Menim, da obstaja življenjski slog, v katerem proces preoblikovanja ne poraja dodatne bede, in lahko bi ga označili kot religioznega. Resnično religioznemu človeku ni mar za reforme, ni mu mar za golo sprožanje sprememb v družbenem redu. Nasprotno, išče, kaj je res, in njegovo iskanje preoblikovalno vpliva na družbo. Zato bi moralo izobra­ževanje predvsem pomagati učencu pri iskanju resnice ali boga, name­sto da ga le pripravlja na to, da se bo prilegal vzorcu družbe, v kateri živi.

			Zelo pomembno je razumeti vse to, dokler smo mladi, kajti ko od­raščamo in pozabljamo na zabavo in razvedrila, spolne apetite in nepo­membne ambicije, se močneje zavemo velikanskih težav, s katerimi se sooča svet, in zaželimo si, da bi kaj izboljšali. Toda če nismo globoko religiozni, povzročamo dodatno zmedo in nesrečo. Religija nima prav nič opraviti z duhovniki, cerkvami, dogmami ali organiziranimi prepri­čanji. Te stvari niso religija, temveč zgolj družbeni dogovori, ki nas oh­ranjajo znotraj nekega vzorca razmišljanja in delovanja ter izkoriščajo našo lahkovernost, upanje in strah. Religija je iskanje resnice in boga, in to iskanje zahteva ogromno energije, prodorne inteligentnosti ter pre­tanjenega razmišljanja. Samo iskanje neizmerljivega je pravo družbeno delovanje.

			Odkrivanje resnice zahteva veliko ljubezni in globoko zavedanje odnosa do vseh stvari – kar pomeni, da se ne ukvarjamo z lastnim razvojem in dosežki. Iskanje resnice je prava religija in samo človek, ki išče resnico, je religiozen človek. Zaradi svoje ljubezni je zunaj družbe in njegovo delovanje nanjo se povsem razlikuje od delovanja človeka, ki živi v njej in se ukvarja z njenim preoblikovanjem. Reformator ne more nikoli ustvariti nove kulture. Potrebno je iskanje resnično religioznega človeka, saj le tako iskanje poraja novo kulturo in je naše edino upanje. Iskanje resnice prebudi eksplozivno ustvarjalnost, kar je resnična revo­lucija, kajti v tem iskanju ostaja um neokužen z družbenimi odloki in sankcijami. Ker je religiozen človek osvobojen vsega tega, lahko najde, kar je res, in njegovo odkrivanje iz trenutka v trenutek ustvarja novo kulturo.

			Zato je tako pomembno, da ste deležni pravega izobraževanja. In tudi tisti, ki vas izobražujejo, morajo biti prav izobraženi, tako da jim poučevanje ne pomeni zgolj služenje za preživetje. Le tedaj lahko pomagajo učencem, da se odrečejo dogmam in razklenejo spone religije ali prepričanj. Ljudje, ki se združujejo na osnovi religiozne avtoritete ali sledijo nekim idealom, se ukvarjajo z družbenim preoblikovanjem, ki je zgolj krašenje jetniških sten. Samo resnično religiozen človek je resnično revolucionaren; in naloga izobraževanja je, da slehernemu učencu pomaga postati religiozen v pravem pomenu besede, saj naša rešitev leži samo v tej smeri.

			Vprašanje: Rad bi opravljal socialno delo, a ne vem, kako naj začnem.

			Krišnamurti: Mislim, da je pomembneje odkriti, zakaj bi rad opravljal družbeno koristno delo, in ne, kako naj bi začel. Zakaj želiš opravljati socialno delo? Ker vidiš revščino okoli sebe – lakoto, bolezni, surovo ravnodušnost velikanskega bogastva ob vnebovpijoči revščini in sovražnosti med ljudmi? Je to razlog? Bi rad opravljal družbeno ko­ristno delo, ker imaš v srcu ljubezen in se zato ne ukvarjaš z lastnim iz­polnjevanjem? Ali pa je družbeno koristno delo način pobega pred seboj? Razumeš? Recimo, da vidiš vse slabe strani tradicionalne zakonske zvezi in si rečeš: “Nikoli se ne bom poročil.” Raje se zaženeš v socialno delo. Če gre za pobeg ali če zgolj zasleduješ ideal, ki so ga vzpostavili družba, vodje ali duhovniki, bo vsako socialno delo, ki se ga boš lotil, le stop­nje­valo bedo. Če pa imaš ljubezen v srcu, če iščeš resnico in si zato resnično religiozen človek, če nisi stremuški in ne hlepiš po uspehu in dosežkih ter želji po ugledu –, potem bo tvoje življenje pomagalo sprožati preob­likovanje družbe.

			Zelo pomembno je, da to razumeš. Ko smo mladi, želimo kaj na­rediti in socialno delo je pri roki; knjige govorijo o njem, časopisi ga hva­lijo, obstajajo šole, ki urijo socialne delavce, in tako naprej. Toda ne po­zabi, če se ne boš spoznaval, če ne boš razumel sebe in svojih odnosov, se bo vse socialno delo, za katero se boš odločil, spremenilo v pepel v tvojih ustih.

			Revolucionaren je samo srečen človek, ne idealist ali nesrečen ubež­nik, in srečen človek nima veliko imetja. Srečen človek je resnično re­li­giozen in že njegovo življenje je socialno delo. Če boš postal le eden od številnih socialnih delavcev, bo tvoje srce prazno. Lahko se odrečeš denarju, prepričaš ljudi, da prispevajo svojega in sprožiš čudovite refor­me, toda dokler je tvoje srce prazno in tvoj um natrpano poln teorij, bo tvoje življenje dolgočasno, otopel boš, naveličan in brez radosti. Zato najprej spoznaj in razumi sebe, saj bo iz tega poznavanja izšlo delovanje prave vrste.

			Vprašanje: Zakaj je človek tako trdosrčen?

			Krišnamurti: Zelo preprosto je, ne? Ko se izobraževanje omejuje na predajanje znanja in pripravo učenca na zaposlitev, ko ga uči, naj si prizadeva za lasten uspeh, ni čudno, da postane trdosrčen. Večina med nami nima ljubezni v srcu, veste. Nikoli se ne zazremo v zvezde ali se raz­veselimo šepetanja vode; nikoli ne opazujemo plesa mesečine na brzečih vodah ali ptičjega leta. Nimamo pesmi v srcu, neprestano smo za­posleni, naš um je poln načrtov in idealov za reševanje človeštva. Zato je tako pomembno, da smo deležni pravega izobraževanja, dokler smo mladi, ko sta um in srce še odprta, občutljiva in zagnana. Žal se ta zagnanost, to eksplozivno razumevanje hitro razblini v ozračju strahu, in večina nas je prestrašenih. Bojimo se staršev, učiteljev, duhovnika, vlade, nadrejenih, bojimo se sami sebe. Življenje postane nekaj strašljivega in temnega, zato smo trdosrčni.

			Vprašanje: Se lahko odpovemo tistemu, kar bi radi delali, a vseeno naj­demo pot v svobodo?

			Krišnamurti: Odkriti, kaj bi rad delal, je ena najtežjih stvari v živ­ljenju, pa ne le v mladostništvu, ampak tudi v odraslosti. Če ne boš sam odkril, kaj si z vsem srcem želiš delati, boš počel nekaj, kar te pravzaprav sploh ne zanima in boš nesrečen. Ker boš nesrečen, boš iskal razvedrilo v filmih, pijači, branju neštetih knjig, kakšni družbeni reformi in vsem preostalem.

			Ti učitelj lahko pomaga odkriti, kaj bi rad delal v življenju, ne glede na želje staršev in družbe? To je pravo vprašanje, ne? Kajti ko odkriješ, kaj resnično rad delaš, si svoboden in zato tudi sposoben, samozave­sten in iniciativen. Če pa ne veš, kaj bi rad delal, in postaneš odvetnik, po­litik, to ali ono, ne boš srečen v življenju, saj bo zaposlitev sred­stvo za uni­čevanje sebe in drugih.

			Sam moraš odkriti, kaj bi rad delal. Ne razmišljaj o izbiri poklica, s katerim bi se prilegal družbi, saj tako ne boš nikoli odkril, kaj rad delaš. Kadar delaš, kar ljubiš, ne stojiš pred izbiro. Kadar ljubiš in dovoliš lju­bezni, da počne, kar hoče, je njeno dejanje pravo, saj ljubezen nikoli ne išče uspeha in nikoli ne zdrsne v posnemanje. Če boš predal svoje življe­nje nečemu, česar ne ljubiš, ne boš nikoli svoboden.

			Vprašanje: Ali je res, da so samo nepokvarjeni lahko neustrašni?

			Krišnamurti: Nikar ne gojite idealov čistosti, bratstva, nenasilja in podobnega, saj so brez pomena. Ne trudite se biti pogumni, saj gre le za odziv na strah. Neustrašnost zahteva globok uvid, razumevanje celotnega procesa strahu in vzroka zanj.

			Strah vas je, dokler si želite biti varni – v zakonski zvezi, v službi, na položaju, v idealih in prepričanjih, v odnosu do sveta ali v odnosu do boga. Um, ki teži za varnostjo ali poplačilom v kakršnikoli obliki in na kakršnikoli ravni, je zagotovo prestrašen. Pomembno se je zaveda­ti tega procesa in ga razumeti. Ne gre za tako imenovano čistost. Buden in čuječ um, ki je osvobojen strahu, je nedolžen um, in le nedolžen um lahko razume resničnost, resnico in boga.

			Ideali kot nekaj, kar bi morali biti, so si v naši deželi in tudi po svetu prilastili izjemno pomembnost; morali bi biti nenasilni, morali bi biti dobri in tako naprej. Ideal, nekaj, kar bi morali biti, je vselej nekje daleč, zato ga nikoli ni tukaj in zdaj. Ideali so prekletstvo, saj preprečujejo, da bi ob soočenju z dejstvi neposredno in preprosto razmišljali. Ideal, nekaj, kar bi morali biti, je pobeg od tega, kar je tukaj in zdaj. In dejstvo je, da se bojite – bojite se, kaj bodo rekli starši, kaj bodo mi­slili ljudje, bojite se družbe, bolezni in smrti. Toda če se soočite s tistim, kar je tukaj in zdaj, si ogledate in sprejmete, čeprav prinaša nesrečo, nato pa razumete, odkrijete, da postane um izjemno preprost in jasen. V tej jasnosti se strah razblini.

			Živite z idealom nenasilja, na primer, toda ali ste res nenasilni? Za­kaj se ne bi soočili s svojo nasilnostjo, zakaj si ne bi ogledali, kaj ste? Če boste opazovali svoj pohlep, ambicije, užitke in razvedrila ter jih ra­zumeli, boste spoznali, da se je čas kot sredstvo napredka in doseganja ideala, iztekel. Um rad izumlja čas, v katerem naj bi dosegal, zato ni ni­koli miren in negiben. Samo negiben um je nedolžen in svež, zato zmore rešiti težave svojega bivanja v odnosu.

			Vprašanje: Človek je žrtev svojih želja, ki ustvarjajo številne težave. Kako naj dosežemo stanje brez želja?

			Krišnamurti: Hotenje, da bi dosegli stanje brez želja, je zvijača uma, ki vidi, da želja poraja nesrečnost. Ker ji želi ubežati, si zamisli ideal stanja brez želja in se vpraša: “Kako naj dosežem ta ideal?” Kaj se zgodi? Da ne bi imel želja, jih zatreš, ne? Zadušiš željo, trudiš se jo ubiti, nato pa misliš, da si dosegel stanje brez želja – ki je seveda lažno.

			Kaj je želja? Energija je, ne? In brž ko jo pridušiš, otopiš in medliš. To se je zgodilo v Indiji. Vsi tako imenovani religiozni ljudje so zatrli svoje želje, zelo redki še razmišljajo in so svobodni. Pomembno je torej, da ne zatiraš želja, temveč da razumeš energijo in jo prav usmerjaš.

			Ko si mlad, imaš obilo energije, ki prebuja željo, da bi skakal čez hribe in segal po zvezdah. Nato si te prilasti družba, ki ti govori, da jo moraš zadrževati znotraj zidov ječe, imenovane dostojnost. Potepta jo z izobraževanjem ter najrazličnejšimi oblikami kazni in nadzora. Vendar potrebuješ veliko energije, saj brez nje ne boš nikoli odkril, kaj je resnično. Težava je v tem, kako naj jo stopnjuješ in ohranjaš neodvisno – pa ne zaradi prepričanja ali na zahtevo družbe –, tako da jo lahko usmeriš k resnici in bogu. Tedaj pridobi povsem drugačen pomen. Kot kamenček, ki ustvarja vse širši krog, ko ga vržeš v mirno jezero, tako energija, us­merjena k resnici, ustvarja valove nove kulture. Tedaj je energija brez­grajna in neizmerljiva in ta energija je bog.





Kolofon


			Jiddu Krishnamurti

			Razmišljaj

			Copyright © Eno d.o.o. 2022

			Prevedla Vera Čertalič

			Lektoriral Grega Rihtar

			Ilustriral Jure Engelsberger

			Oblikoval in tehnično izvedel Eno

			Izdal in založil Eno

			Vse informacije o naših knjigah so dostopne na: www.eno.si.

			Elektronska izdaja

			Leto izida 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 94546691

			ISBN 978-961-6943-91-8 (ePUB)



			Eno d.o.o.

			Rutarjeva ulica 2

			5000 Nova Gorica

			Slovenija

			www.eno.si





Avtorske pravice


			Brez pisnega dovoljenja založbe Eno je prepovedano reproducirati, distribuirati, javno priobčati, predelovati ali kako drugače uporabljati to avtorsko delo ali njegove dele v kakršnemkoli obsegu ali postopku. V okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah je prepovedano tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranjevanje v elektronski obliki. Ta knjiga se prodaja pod pogojem, da je namenjena domači uporabi. Brez predhodnega soglasja lastnika pravic je prepovedano vsako nedovoljeno razmnoževanje, posojanje, izmenjava ali kroženje v kakršnikoli obliki razen v tisti, v kateri je objavljena.

			Verzija 1.0

			Copyright © Eno d.o.o. 2021



			Eno d.o.o.

			Rutarjeva ulica 2

			5000 Nova Gorica

			Slovenija

			www.eno.si