ANKETI NA ROB
Molk, ki ni zlato
Novinarji redko spregovori-mo o svojem delu, zato so be-sedila v časopisnih stolpcih le nekakšni splošni povzetki vti-sov in dejstev. Pot do informa-cije, /t/ jo je treba včasih prav vsiljivo izvleči iz Ijudi. drugič pa z argumentom »to pa ni za v časopis« preslišati. ostaja bralcem neznana. Najbolj za-nimive in zato tudi najtežje so ankete. Ljudje se bojijo mag-netofona in fotoaparata in če ne prej, se zaplete, ko je treba povedati ime in prilmek ter ' mogoče še zaposlitev.
Tako se mi je zgodilo, da se je kar najbolj preprosta nalo-ga - pripraviti anketo o tem, kaj Ijudje mislijo o programu četrtega    samoprispevka     v
Ljubijani, zaptetla in otetila bolj, kot sem pričakovala. Ne boste verjeli, le redki so bili pripravljeni o zastavljenem vprašanju tudi odgovarjati. Novinarke smo, vsaj zase to lahko zapišem, vztrajne in vCmth kar preveC vsitjive. zato sem anketo, ki jo lahko prebe-reie na teh straneh, vseeno iz-peljala in napisala. Kot proti-utež tistim, ki so pogumno (po pravici povedano: nekateri tu-di s težavo) povedali, kdo so in kaj mislijo, pa naj tokrat spregovorim tudi o tistih, ki niso hoteli odgovarjati ali sploh niso vedeli, o čem jih sprašujem. Ne boste verjeli, nekateri še zdaj sploh ne ve-do, da bomo iez nekaj tednov
v Ljubljani na referendumu glasovali o uvedbi samopri-spevka. Zelo debelo me je po-gledala dijakinja srednje fri-zerske šole, ki sicer že ima vo-lilno pravico, a ne ve, da bo v kratkem glasovala. Vendar. bodlmo pošteni, povedala je svoje ime. Ampak česa vsega se Ijudje ne izmislijo, da jim ne bi bilo treba govoriti. Neka tovarišica mi je zagotavljala, da je »bolna v glavi in ne more govoriti«. V Ljubljanski banki naslednja tovarišica ni želela govoriti zato, ker je bila v ban-ki med svojim službenim ča-som. In ker Ijudem ne piše na čelu, kakšno delo opravljajo, sem naletela z vprašanjem tu-di na, kot je dejal sam, novi-
narja velike časopisne hiše. »To p* nmjbrt m gt*. da bri novinar spraševal novmana,-je dejal in odšla sem praznih rok. Naslednji, ki mu je že na zunaj pisalo, kaj je - bil je v uniformi voznika Integralove-ga avtobusa - pa me je odslo-vil rekoč: »Mi samo vozimo, tako kot šefi hočejo.«
Res, težko je sleči plašč anonimnosti, pa čeprav gre za naš zrak in vodo, za našo Ljubljano in ne nazadnje za naš denar!   VIDA PETROVČIČ